UNIVERZA V MARIBORU
Filozofska fakulteta
Oddelek za zgodovino
Diplomsko delo
VELIKA BRITANIJA IN LABURISTIČNA VLADA (1945–1951)
V LUČI ČASNIKA LJUDSKA PRAVICA
Mentorica: red. prof. dr. Jerca Vodušek Starič
Kandidatka: Valerija Recko
Maribor, 2010
Lektorica:
Tjaša Markeţič, prof. slovenščine in zgodovine
Prevajalec:
Teo Pucko, prof. angleščine in nemščine
IZJAVA
Podpisana Valerija Recko, rojena 12. 10. 1986, študentka Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s knjiţevnostjo in zgodovina,
izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Velika Britanija in laburistična vlada
(1945–1951) v luči časnika Ljudska pravica pri mentorici red. prof. dr. Jerci
Vodušek Starič, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso
prepisani brez navedbe avtorjev.
Maribor, 2010
Zahvaljujem se mentorici red. prof. dr. Jerci Vodušek Starič za strokovno vodenje
in skrbno spremljanje diplomskega dela.
Hvala staršem, bratu in Borisu za vso podporo.
POVZETEK
Zanimalo nas je, kaj in kako je časnik Ljudska pravica pisal o Veliki Britaniji v
letih 1945–1951. Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 je na volitvah zmagala
laburistična stranka pod vodstvom Clementa Attleeja. Zmagala je tudi na
naslednjih volitvah leta 1950. Laburisti so zahtevali nacionalizacijo rudnikov,
ţeleznic, tovornega transporta in komunale ter zagotavljanje storitev
zdravstvenega varstva. Veliko Britanijo srečujemo tudi, kadar govorimo o
trţaškem vprašanju in vprašanju koroških Slovencev. Tu so se pojavljala nasprotja
med Veliko Britanijo in Jugoslavijo. Leta 1948 je prišlo do spora Jugoslavije z
Informbirojem, ki je prinesel odpiranje Jugoslavije proti Zahodu.
Ključne besede: Velika Britanija, Jugoslavija, laburistična stranka, Clement
Attlee, volitve.
ABSTRACT
We were interested in the content and the manner in which the newspaper Ljudska
pravica was writing about Great Britain from 1945 to 1951. At the end of World
War 2 in the year 1945 the Labour party under Clement Attlee won the elections.
They also won the next elections in 1950. The members of the Labour party
demanded the nationalisation of the mines, railroads, cargo traffic and public
utilities, as well as the health system. We also come across Great Britain when
discussing the Trieste problem and the problem of Carinthian Slovenes. These are
the points of different interests between Great Britain and Yugoslavia. In the year
1948 there was a disagreement between Yugoslavia and the Informbiro which
brought about an opening towards the West for Yugoslavia.
Key words: Great Britain, Yugoslavia, Labour party, Clement Attlee, elections.
Kazalo
1 Uvod.................................................................................................................. 1
2 Ljudska pravica o Veliki Britaniji .................................................................... 3
2.1 Volitve leta 1945 ....................................................................................... 3
2.2 Obdobje do leta 1950 .............................................................................. 12
2.3 Volitve leta 1950 ..................................................................................... 43
2.4 Vladna kriza in volitve leta 1951............................................................. 48
3 Ljudska pravica o britansko-jugoslovanskih odnosih .................................... 52
3.1 Vprašanje Trsta ........................................................................................ 52
3.2 Vprašanje koroških Slovencev ................................................................ 69
3.3 Izročanje vojnih zločincev ....................................................................... 78
3.4 Britansko-jugoslovanski odnosi po letu 1948 ......................................... 84
4 Zaključek ........................................................................................................ 94
5 Seznam kratic .................................................................................................. 96
6 Viri in literatura .............................................................................................. 97
6.1 Viri ........................................................................................................... 97
6.2 Literatura ................................................................................................. 97
7 Priloge ............................................................................................................. 99
1
1 Uvod
V Veliki Britaniji so bile takoj po koncu druge svetovne vojne volitve, na katerih
je zmagala laburistična stranka pod vodstvom Clementa Attleeja. Zmagala je tudi
na naslednjih volitvah leta 1950, vendar pa je bil to začetek konca obdobja
Attleeja kot ministrskega predsednika. Leta 1951 so bile zopet volitve, na katerih
je zmagala Churchillova konservativna stranka.
Laburistična stranka se je zavzemala za socialno zavarovanje in čim višjo stopnjo
zaposlenosti. Zahtevali so nacionalizacijo premogovnikov, industrije plina,
električne energije, ţeleznic in ostalega kopenskega prometa, ţelezarske in
jeklarske industrije. Obljubljali so gradnjo hiš in si ţeleli okrepitev vezi z
Zdruţenimi drţavami Amerike in Sovjetsko zvezo. Njihov velik problem je bil ta,
da so se znotraj stranke pojavljali različni pogledi na notranjo in zunanjo politiko.
Največji nasprotnik politike laburistov je bil Konni Zilliacus, ki je bil kasneje
izključen iz stranke. Laburistični politiki so nasprotovali delavci, konservativci in
komunisti. Delavci so ji očitali premalo pravic, konservativci so nasprotovali
nacionalizaciji, komunisti so pa zahtevali pribliţevanje sovjetski politiki in
socializmu.
Veliko Britanijo srečujemo tudi, kadar govorimo o trţaškem vprašanju in
vprašanju koroških Slovencev. Tu so se pojavljajo nasprotja med Veliko Britanijo
in Jugoslavijo. Slednja je bila v drugi svetovni na strani zaveznikov, vendar ji to
ni pomagalo pri reševanju teh dveh vprašanj. Obdobje laburistične vlade
Jugoslaviji ni prineslo rešitve zahtev v zvezi z Trstom in slovensko Koroško, ta
problema sta se nadaljevala še v kasnejša obdobja.
1948 je prišlo do spora med Jugoslavijo in Informbirojem. Sovjetska zveza je
prekinila gospodarske odnose z Jugoslavijo, tako se je morala slednja začeti
obračati proti Zahodu. Začela je sklepati razne pogodbe, prva med njimi je bila
trgovinska pogodba z Veliko Britanijo konec leta 1949.
Britansko-jugoslovanski odnosi so se tako po letu 1948 spremenili, v Veliki
Britaniji so obstajala razna društva, ki so podpirala Jugoslavijo in nasprotovala
sovjetski politiki do Jugoslavije. Vrstili so se medsebojni obiski, s katerih sta obe
2
strani prihajali zadovoljni; Britanci so opazovali jugoslovanski napredek od konca
druge svetovne vojne dalje.
Nasprotovanja med Britanci in Jugoslovani so se kazala še posebej na področju
izročanja vojnih zločincev. Jugoslavija je bila prepričana, da Velika Britanija ni
zainteresirana, da bi pospešila vračanja, čeprav so Jugoslovani trdili, da so
predloţili dovolj dokazov za izročitev določenih oseb.
Pregledali smo časnik Ljudska pravica v času od 1945 do 1951; ta je bil tudi
temeljni vir pri diplomskem delu. Glede na to, kako so članki predstavljali Veliko
Britanijo, smo oblikovali vsebinski del diplomskega dela. Zanimale so nas volitve
v Veliki Britaniji (1945, 1950 in 1951), nasprotniki laburistične politike,
britansko-jugoslovanski pogledi do vprašanja Trsta, koroških Slovencev ter
vprašanja izročanja vojnih zločincev. To so tudi glavne teme, o katerih je Ljudska
pravica pisala v času od 1945 do 1951. Nekaj naslovov je bilo namenjenih
britanski zunanji politiki do drugih drţav, vendar ne v tolikšnem obsegu, zato smo
se odločili, da bomo raziskali, kaj je časnik pisal o notranji zadevah v Veliki
Britaniji in britansko-jugoslovanski odnosih.
Ljudska pravica je bila glasilo Komunistične partije Slovenije. V obravnavanem
obdobju je večino časa izhajala šestkrat tedensko, v letu 1951 pa je začela izhajati
kot tednik. Po vojni so bili glavni uredniki Bogdan Osolnik, Dušan Pirjevec, Lev
Modic, Ivan Bratko, Dušan Bole, Vlado Vodopivec in Tomo Brejc. Članke, ki
smo jih uporabili pri diplomskem delu, niso bili podpisani s strani avtorjev.
3
2 Ljudska pravica o Veliki Britaniji
2.1 Volitve leta 1945
Druga svetovna vojna se je bliţala koncu. Veliki Britaniji je prinesla plačilno
nesposobnost v letu 1945. Britanska mobilizacija je bila največja v zgodovini.
Velika Britanija si je sposojala denar od Zdruţenih drţav Amerike in prodajala
svoje imetje, da bi lahko obdrţala denar in vojaško opremo v obtoku. Tekom
vojne je Velika Britanija padla s poloţaja največje upnice in postala največja
drţava dolţnica na svetu.1 Poloţaj vlade pa tudi ni bil več stabilen.
Prvi večji dogodek v Veliki Britaniji po drugi svetovni vojni je bil razpad vladne
koalicije. Notranjepolitični poloţaj v Veliki Britaniji so med drugim prav gotovo
označevale spremembe. Te spremembe so ţeleli izkoristiti laburisti, zato so
izstopili iz vlade. Sprva je kazalo, da se bo boj med programi političnih strank
vršil samo na vprašanju notranje politike.
Maja 1945 je Winston Churchill nameraval stopiti pred britanski parlament z
novo vlado, če bi konferenca delavske stranske zavrgla njihov poziv, da ostane v
koalicijski vladi do konca vojne z Japonsko. Z odstopom vlade bi Churchill
izgubil tri člane vojnega kabineta: podpredsednika Clementa Attleeja,2 ministra za
delo Ernesta Bevina3 in notranjega ministra Herberta Morrisona.
4 Pričakovali so,
1 Tony Judt: Povojna Evropa 1945 –2005, Ljubljana 2007 (dalje T. Judt: Povojna Evropa …), str.
195.
2 Clement Richard Attlee (1883–1967) je bil rojen v Londonu. Študiral je pravo. Najprej se je
pridruţil fabijcem, nato pa laburistični stranki. Leta 1919 je postal član parlamenta. V času med
obema vojnama je bil drţavni podsekretar in poštni minister, 1931 je postal podpredsednik, 1935
pa predsednik laburistične stranke. V času druge svetovne vojne je bil varuh drţavnega pečata in
namestnik ministrskega predsednika v Churchillovi vladi. Po zmagi laburistov leta 1945 je začel
voditi politiko doslednega varčevanja, nacionaliziral je velike gospodarske sisteme ter
moderniziral socialno skrbstvo. Leta 1951 je odstopil. (Igor Antič: Veliki svetovni biografski
leksikon, Ljubljana 2002 (dalje I. Antič: Veliki svetovni …), str. 51.)
3 Ernest Bevin (1881–1951) je bil rojen v Winsfordu. Bil je laburist, zdruţil je več sindikalnih
organizacij v zvezo Transport and General Worker s Union (TGWU), v kateri je bil tajnik do leta
1940. Bil je predsednik krovne organizacije sindikatov Trade Union Congress (TUC). V
Churchillovi vojni vladi je bil minister za delo, po končani vojni pa je prevzel ministrstvo za
zunanje zadeve. (I. Antič: Veliki svetovni …, str. 96.)
4 Herbert Stanley Morrison (1888–1965) je bil član parlamenta, v drugi Ramsayevi vladi je bil
minister za transport, v Churchillovi vladi je bil minister za preskrbo, do 1945 je bil sekretar za
notranje zadeve in minister za domovinsko varnost. Bil je tudi v Attleejevi vladi, marca 1951 je
postal sekretar za tuje zadeve. (Herbert Stanley Morrison, Encyclopædia Britannica (http://www.
4
da bi se v tem primeru Churchill oprl na ministre, ki ne pripadajo nobeni stranki.5
Tisoč delegatov je na konferenci Laburistične stranke (Labour Party) v
Blackpoolu enoglasno odobrilo odločitev izvršnega odbora, da odklonijo
Churchillov poziv. Vztrajali so pri volitvah v juliju 1945, čeprav je Ellen
Wilkinson,6 predsedujoča na kongresu, predlagala, da bi bile volitve šele jeseni.
7
Churchill je konec maja 1945 sestavil nov kabinet, ki je vršil posle do novih
volitev. Od prejšnje vlade so v njem ostali: zunanji minister Anthony Eden,8
finančni minister Johan Anderson, minister za proizvodnjo Oliver Littelton in
Beaverbroock,9 minister za pravosodje.
10
Volilni boj je bil zelo oster. Govorilo se je o teţkih vprašanjih, zlasti o
gospodarskih problemih. Churchill je ostro poudaril, da socializem teh problemov
ne bo rešil. Ljudska pravica je trdila, da naj bi se nasprotovanje socializmu širilo,
ker je ameriški tisk – označuje ga za reakcionarnega – začel z divjo kampanjo
proti Sovjetski zvezi.11
britannica.com/EBchecked/topic/393015/Herbert-Stanley-Morrison-Baron-Morrison-of-Lambeth),
pridobljeno 7. 8. 2010.)
5 Kriza angleške vlade, Ljudska pravica, 24. 5. 1945, letnik VI, št. 25, str. 1.
6 Ellen Wilkinson (1891–1947) je bila ustanovna članica KP Velike Britanije. Stranko je zapustila
leta 1924. (Writers Archives, Marxists Internet Archive (http://www.marxists.org/
history/international/comintern/sections/ britain/profiles.htm), pridobljeno 4. 8. 2010.)
7 Delavske stranke izstopile iz Koalicijske vlade, Ljudska pravica, 24. 5. 1945, leto VI, št. 25, str.
2.
8 Anthony Robert Eden (1897–1977) je bil rojen v Windleastonu. Leta 1923 je prišel kot
konservativec v Spodnji dom britanskega parlamenta. V času med vojnama je najprej bil
podsekretar v zunanjem ministrstvu, nato zunanji minister do odstopa 1938. V času vojne in v letih
1951–1955 je bil zopet minister in nato tudi ministrski predsednik. Sodeloval je pri reševanju
mejnega vprašanja med Italijo in Jugoslavijo. Leta 1956, po sueški krizi, je odstopil in se prenehal
ukvarjati s politiko. (I. Antič: Veliki svetovni …, str. 269.)
9 Sir Maxwell Aitken, Beaverbroock (1879–1964) je bil finančnik v Kanadi, politik in časopisni
urednik v Veliki Britaniji, en od treh oseb (poleg Winstona Churchilla in Johna Simona,) ki so bili
v britanskem kabinetu med obema svetovnima vojnama. (Sir Maxwell Aitken, Beaverbroock.
Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com/EBchecked/topic/57822/William-Maxwell-
Aitken-1st-Baron-Beaverbrook-of-beaverbrook-and-of-Cherkley), pridobljeno 4. 8. 2010.)
10 Churchill sestavil volilno vlado, Ljudska pravica, 27. 5. 1945, leto VI, št. 28, str. 4.
11 Ob volilni kampanji v Angliji, Ljudska pravica, 19. 6. 1945, leto VI, št. 48, str. 2.
5
Ljudska pravica se je zanimala za predvolilno dogajanje v Veliki Britaniji. Pri tem
je povzela članek ruske Pravde,12
ki je prav tako spremljala dogajanje v Veliki
Britaniji. Slednja je pisala o stališčih raznih strank v volilni kampanji. Ta naj bi
bila osredotočena na temeljne probleme povojne politike. Članek je trdil, da so
nekateri krogi, verjetno so bili mišljeni konservativci, poskušali izključiti
zunanjepolitične probleme iz volilnega boja, ker naj ne bi bilo razlik v pogledih
nanje. Vendar se jim to ni posrečilo. Pravda je izpostavila problem protisovjetske
propagande, ki naj bi se širila v Veliki Britaniji, in britansko domačo politiko.
Poudarila je, da je bil velik problem vsakega Britanca zaposlitev; deset milijonov
ljudi, ki so bili zaposleni v vojaški industriji, je ostalo brez sluţbe. To je bilo
povezano tudi z zunanjim trţiščem. Velika Britanija je ţelela povečati svoj izvoz
za petdeset odstotkov v primerjavi z predvojnim obdobjem. Načrt je zahteval tudi
podrţavljanje britanske industrije in bank ter predlog številnih socialnih reform.
Sindikalni voditelji so bili prepričani, da so imeli velike moţnosti za uspeh.13
Sovjetski tisk se je zanimal za volitve v Veliki Britaniji predvsem zato, ker je
uradna Moskva vedela, da bo volilni izid vplival na sovjetsko-britanske odnose.
Tudi ostale drţave so spremljale volilni boj, saj je bilo od rezultata odvisno,
kakšno stališče bo zavzela Velika Britanija. Laburisti so si namreč ţeleli tesnejših
povezav s Sovjetsko zvezo, medtem ko so bili konservativci proti tej povezavi.14
Churchill je v začetku junija govoril na radiu. Njegov radijski govor je naletel na
velik odmev, v njem je ostro napadel laburistično stranko, češ, da bi socialisti v
Veliki Britaniji morali ustvarili neko vrsto gestapa, če bi ţeleli uresničiti svoje
načrte. S tem je ţelel povedati, da bi lahko samo s silo vpeljali svoje ideje.
Ljudska pravica je povzela komentar angleškega časnika Daily Herald, ki je
Churchillov govor ocenil kot »divjanje po radiu.«15
Britanski tisk je komentiral
povojne spremembe, ki so se pokazale s Churchillovim predvolilnim govorom na
12 Pravda je bil ruski komunistični časnik, ustanovljen na Leninovo pobudo leta 1912 v Sankt
Peterburgu. V letih 1922–1991 je izhajal kot glasilo CK KP ZSSR. Od takrat je neodvisen ruski
dnevnik. (Veliki splošni leksikon, Ljubljana 1998, str. 3376.)
13 Volilna kampanja v Angliji, Ljudska pravica, 6. 6. 1945, leto VI, št. 36, str. 2.
14 Volitve v Angliji, Ljudska pravica, 10. 6. 1945, leto VI, št. 40, str. 2.
15 Churchillov volilni govor, Ljudska pravica, 6. 6. 1945, leto VI, št. 36, str. 2.
6
radiu, v katerem naj bi grozil socializmu. Predvidevali so, da bi lahko bilo poljsko
vprašanje tisto mednarodno vprašanje, ki bi lahko odločilo izid volitev.16
V tem
obdobju so še vedno potekala pogajanja o razmejitvi Poljske.
Niso pa samo konservativci napadali laburistov – bilo je tudi obratno. Prvi lord
admiralitete v medvojni koalicijski vladi in eden izmed laburističnih voditeljev
Albert Alexander je v svojem junijskem predvolilnem govoru napadel Churchilla
in mu napovedoval odstranitev s strani konservativcev. Trdil je, da je Churchillov
govor zabloda in kaţe, da so Churchill in njegovi svetovalci prišli do zaključka,
da ne morejo računati na zmago. Spomnil je na leto 1938, ko je vlada trdila, da
ima politični monopol v drţavi, hkrati pa pustila Nemčiji, da se je oboroţila.
Alexander je označil program konservativcev kot boj za osebno korist. Skrival naj
bi se za izrazi o »svobodnem delovanju podjetij«. Alexander je poudaril, da naj bi
zasebna podjetja ustvarila brezposelnost in bedo britanskih mnoţic v predvojni
dobi in povzročila nazadovanje britanske gradbene in tekstilne industrije pod
konservativno vlado. Trdil je, da so naraščali monopoli, konservativna stranka pa
ni naredila ničesar zoper njih. Poudaril je, da pa laburistični program ponuja
zaposlitev za vsakogar in pravično porazdelitev dobičkov ter ţeli odstraniti
monopole in prenesti industrijo v javno last.17
Churchill je v svojem drugem junijskem govoru na radiu odgovoril, da obţaluje,
da se je razdor v narodni enotnosti razgalil pred očmi svetovne javnosti. Zavedal
se je, da dokler ne bo odločitve na volitvah, bodo v svetu slabeli pri doseganju
svojih ciljev. Poudaril je, da morajo biti vsi sloţni v svojih glavnih sklepih. Vesel
je bil, da se volitve ne bodo zavlekle do jeseni. Verjel je v zmago konservativcev
in zatrjeval, da bo nova vlada, ki jo bo sestavil, najbolj primerna za izvrševanje
nalog. Obljubil je zmago v vojni proti Japonski, preureditev vojske, posluţevanje
sodobnih znanstvenih organizacij in gospodarstva ter uzakonjenje in uresničitev
daljnoseţnih predlogov štiriletnega načrta, ki se je nanašal na hrano, delo in
16 Volitve v Angliji, Ljudska pravica, 10. 6. 1945, leto VI, št. 40, str. 2.
17 Laburist Alexander napada angleške konservativce, Ljudska pravica, 13. 6. 1945, leto VI, št. 43,
str. 1.
7
stanovanjsko vprašanje. Kritiziral je socialistične ideje in zatrdil, da je proti
socialističnemu sistemu, čeprav je za socialne reforme.18
Ljudska pravica je v drugi polovici junija povzela Reuterjev19
komentar o
predvolilnem dogajanju v Veliki Britaniji. Neimenovani pisec je primerjal povojni
čas z vojnim. Češ da se leta 1941 borijo za obstoj Velike Britanije, leta 1945 pa so
se borili za oblast v Veliki Britaniji. Glavna nasprotnika sta: laburistična stranka,
ki trdi, da bi Velika Britanija morala pripadati ljudstvu, in konservativna stranka,
ki predstavlja lastnike rudnikov, industrialcev, veleposestnike, finančnike in trdi,
da bi vsak sistem, ki bi zagovarjal javno lastnino, privedel drţavo na rob prepada
ter pokončal osebno svobodo.20
Drţava potrebuje štiri milijone stanovanj za to, da
bo pod streho spravila vojake, ki se vračajo domov, je zapisal. Zato bi morali
storiti vse, da se povrnejo predvojne razmere. Ljudje se bojijo, da bo prišlo do
tretje svetovne vojne. Povprečni volivec se sprašuje, kako bi prišel do stanovanja,
kako bi zaposlili vse demobilizirane ljudi. Stranka, ki bo dala najboljše odgovore
ta vprašanja, bo prevzela tudi upravljanje zunanje politike Velike Britanije. Tu pa
se postavljajo pomembna vprašanja: odnosi s Sovjetsko zvezo in stališče do
Palestine in Indije.21
Zato so bile britanske volitve svetovni dogodek. Laburisti so postavili okrog
šeststo kandidatov, prav toliko tudi konservativci, liberalci tristo. Skupno število
kandidatov je bilo tisoč šeststo.22
Ljudska pravica je povzela Reuterjevo oceno, da je ima laburistična stranka velike
moţnosti za uspeh, saj je bilo malo verjetno, da bodo konservativci dobili tako
18 Churchill zaskrbljeno poziva k narodni slogi, Ljudska pravica, 15. 6. 1945, leto VI, št. 45, str.
45.
19 Reuters je agencija za novice, ustanovljena 1851 v Veliki Britaniji; postala je vodilna v svetu,
glavni sedeţ ima v New Yorku. 1849 so začeli širiti novice s pomočjo telegrafa in poštnih
golobov, dve leti kasneje so ustanovili lastno telegrafsko podjetje. (Reuters, Encyclopædia
Britannica (http://www.britannica.com/EBchecked/ topic/500259/ Reuters), pridobljeno, 6. 8.
2010.)
20 Volilna borba v Angliji, Ljudska pravica, 22. 6. 1945, leto VI, št. 51, str. 2.
21 Volilna borba v Angliji, Ljudska pravica, 22. 6. 1945, leto VI, št. 51, str. 2.
22 Prav tam.
8
veliko večino, kot so jo leta 1935. Reuters je zapisal, da so si konservativci
nezaupanje nakopali s predvojnim popuščanjem Hitlerju in Mussoliniju ter s
slabim reševanjem gospodarske krize. Neodvisni politični opazovalci so
ocenjevali, da bo laburistična stranka zmagala z majhno večino. Reuters je povzel
stališča laburistov, ki so predlagali, naj Velika Britanija raje sodeluje s Sovjetsko
zvezo in evropskimi levičarskimi vladami kakor pa z ZDA. Poudaril je, da
nekdanji veleposlanik v Rusiji Sir Cripps23
posebej podpira to politiko – v
nasprotju s konservativci, ki bi raje sodelovali z industrialci in evropskimi
desničarji. Odnosi konservativcev s Sovjetsko zvezo temeljijo na vojnem
prijateljstvu med Churchillom in Stalinom, kljub temu, da je skrajna desnica
hladna do Sovjetske zveze. Konservativci ţelijo nadaljevati prijateljstvo s
Sovjetsko zvezo, ker bi jim to koristilo, ne pa zato, ker bi občutili kakšno
sorodnost. Laburisti so ugovarjali politiki Churchilla, ker je med drugim podpiral
Pietra Badoglio24
ter grškega kralja.25
Attlee se je zadnjič pred volitvami oglasil v začetku julija. Vojne do takrat še ni
bilo konec, zato se je posvetil tudi temu problemu. Povedal je, da bo laburistična
stranka nadaljevala vojno proti Japonski z največjo silo do sedaj in da laburisti
podpirajo politiko kolektivne varnosti ter sklepe OZN iz San Francisca. Laburisti
so si ţeleli dobrih odnosov z dominioni in imperijem ter z vsemi miroljubnimi
drţavami v političnem in gospodarskem smislu. Nadalje je opozoril, da je
laburistom pomembno, da se dvigne ţivljenjska raven v Veliki Britaniji in da z
23 Cripps, sir Stafford (1889–1952) se je rodil v Londonu. 1927 je postal kralj. svetnik, 1930
namestnik drţavnega toţilstva, leto kasneje je kot predstavnik levega krila laburistov postal član
britanskega parlamenta. Na začetku druge svetovne vojne delal kot britanski veleposlanik v ZSSR.
Kot član vojaške vlade je vodil pogajanja z Indijo, kasneje je bil predsednik spodnjega doma, nato
pa je skrbel za proizvodnjo letal. Po koncu druge svetovne vojne je bil zopet v laburistični stranki;
v obdobju 1947–1950 je bil minister za finance. (I. Antič: Veliki svetovni …, str. 206.)
24 Pietro Badoglio (1871–1956) je bil general in drţavnik v času Mussolinijeve diktature. V vojsko
je vstopil leta 1890 kot topniški oficir in se bojeval v Etiopiji leta 1896 in italijansko-turški vojni
1911–1912. Bil je vodja italijanskega poveljstva 1919–1921. Na začetku je podpiral Mussolinija;
ta ga je kasneje imenoval za vodjo kabineta in bil povišan v feldmaršala. V letih 1928–1934 je kot
markiz iz Sabotina vladal Libiji. 1935 je poveljeval italijanskim četam in osvojil Addis Abebo.
Leta 1940 je nasprotoval Mussoliniju in vstopu Italije v vojno ter odstopil z mesta vodje kabineta.
Po porazu Mussolinija je postal premier in prepovedal fašistično stranko ter napovedal vojno
nacistični Nemčiji. Junija 1944 je odstopil in se upokojil. (Pietro Badoglio, Encyclopædia
Britannica (http://www.britannica.com/EBchecked/topic/48567/Pietro-Badoglio), pridobljeno 20.
9. 2010.)
25 Volilna borba v Angliji, Ljudska pravica, 22. 6. 1945, leto VI, št. 51, str. 2.
9
mednarodnimi pogodbami doseţejo popoln izkoristek preseţkov, tako da bi
mnoţice potrošile vse proizvode. Laburisti obsojajo politiko omejitev in smatrajo,
da delo, ki je ţivljenjsko pomembno za narod, ni pod nadzorom neodgovornih
dobičkarjev. Laburisti bi podprli politično demokracijo z gospodarsko
demokracijo.26
Na volitvah 5. Julija 1945 so laburisti zmagali. Konec julija je Clement Attlee
sestavil novo vlado. Ljudska pravica je ob tem zapisala, da je v notranji politiki
zmagalo geslo »zaposlitev vsakomur« in laburisti ţelijo preprečiti povojno
mnoţično brezposelnost.27
Program nove vlade je vključeval podrţavljanje
rudnikov, ţeleznic, tovornega transporta in komunale ter zagotavljanje storitev
zdravstvenega varstva.28
Program konservativcev je predvideval ukinitev kontrol,
ki so bile uvedene v času vojne. Konservativci so nasprotovali načrtu
podrţavljanja. Trdili so, da bi uresničevanje laburističnega programa privedel do
gospodarske zmede in totalitarnih metod.29
Vendar so ljudje v tistem trenutku
potrebovali dobro načrtovana in dobro zgrajena mesta, parke, igrišča, stanovanja,
šole tovarne in trgovine.30
Po volitvah je Ljudska pravica povzela komentarje različnih evropskih časnikov,
predvsem britanskih, sovjetskih in francoskih. Nekateri so zmago laburistov
pozdravljali, drugi so bili nad njo presenečeni. Ljudska pravica je bila zmagi
laburistov naklonjena, verjetno tudi zato, ker je ruski časnik Pravda zapisal, da so
Britanci z izbiro stranke pokazali ţeljo po veliki spremembi.31
Glede na to, da je
bila Ljudska pravica komunistično glasilo, je popolnoma razumljivo, da je
objavljala in pozdravljala tiste komentarje, ki so bili v skladu s komunistično
26 Zadnja izjava voditelja laburistične stranke Attleeja pred volitvami, Ljudska pravica, 4. 7. 1945,
leto VI, št. 61, str. 1.
27 Attlee sestavil novo britansko vlado, Ljudska pravica, 29. 7. 1945, leto VI, št. 83, str. 5.
28 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 90–91.
29 Attlee sestavil novo britansko vlado, Ljudska pravica, 29. 7. 1945, leto VI, št. 83, str. 5.
30 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 90.
31 Prav tam.
10
politiko. Prav tako je objavljala komentarje ljudi, npr. Heralda Haskija, ki so
nasprotovali konservativni politiki.
Po poročanju Ljudske pravice je Komunistična partija Francije pozdravljala izid
volitev kot zmago demokracije. Francoski časnik Epoque je zapisal, da zmago
laburistov lahko razumejo kot poraz Francove Španije in Salazarjeve Portugalske
ter da lahko oslabi poloţaj belgijskega kralja Leopolda II. in grškega kralja Jurija.
Drugi časniki so pisali, da je Churchill sam kriv za poraz. V Španiji so bili uradni
krogi presenečeni nad zmago laburistov. Prizadelo je tudi trgovske kroge. Leon
Blum,32
predvojni francoski ministrski predsednik in socialist, ki so ga Nemci v
času vichyjskega reţima internirali, je dejal, da je laburistična vlada »upanje za
ves svet«. 33
Londonski radio je poročal, da je izid volitev izzval veliko presenečenje po vsem
svetu. Laburistična stranka je dobila 390 sedeţev v parlamentu. Ta vlada se je
pridruţila vladam Avstralije in Nove Zelandije kot tretja laburistična vlada
britanske skupnosti narodov. Seveda pa takoj po volitvah ni bilo mogoče
napovedati, kako bo stranka uresničevala svojo politiko. Tisti ljudje, ki so bili prej
v Churchillovi koalicijski vladi, so ţe imeli izkušnje v upravi in drţavnih
vprašanjih.34
Ljudska pravica je ţe julija povzela komentar Heralda Haskija ob izidu volitev.
Bil je kritičen do konservativcev oz. njihovega vodje Churchilla; komentiral je, da
je bil Churchill dva meseca pred volitvami na višku slave in moči. Po volitvah pa
je jasno, da je Churchill naredil »politični samomor«. Vzroki za njegov poraz naj
bi bili v tem, da je podcenjeval politično zrelost in inteligenco britanskega
ljudstva. Poskušal naj bi igrati »führerja«, da bi iz volitev naredil svojo osebno
volilno zaupnico. Svojo kampanjo naj bi vodil na ţalitvah in izpadih ter se
32 Leon Blum (1872–1950) je bil rojen v Parizu. Uveljavil se je kot knjiţevni in gledališki kritik.
Bil je eden izmed utemeljiteljev socialističnega gibanja v Franciji. 1919 je postal član parlamenta.
Junija 1936 je postal francoski premier, leto kasneje je odstopil, nato pa 1938 zopet prevzel to
funkcijo. Med drugo svetovno vojno je bil v nemških koncentracijskih taboriščih. Po vojni je bil
nekaj časa predsednik vlade, nato tudi podpredsednik. (I. Antič: Veliki svetovni …, str. 106.)
33 Attlee sestavil novo britansko vlado, Ljudska pravica, 29. 7. 1945, leto VI, št. 83, str. 5
34 Pomen laburistične zmage v političnem življenju Anglije, Ljudska pravica, leto VI, 29. 7. 1945,
št. 83, str. 1.
11
poniţeval pred ljudstvom. Churchill naj bi bil prepričan, da lahko samo on razume
smisel obnove. S tem pa je pokazal le nezmoţnost razumevanja svojih borečih se
moţ. Postal je torijski aristokrat, ki si je vzel pravico do stalne oblasti, in kritike
opozicije smatral kot osebno ţalitev in zahteval, da ga imajo za neizogibno
potrebnega.35
Nova vlada je konec julija začela s svojim delom. Novi minister za zunanje
zadeve Ernest Bevin je v parlamentu predstavil mednarodno politiko nove vlade,
ki naj bi bila boljša od konservativne. Poudaril je, da imajo sposobnost, da si
zagotovijo in obdrţijo tesno sodelovanje s Sovjetsko zvezo in vsemi demokratični
silami. Te lahko računajo na razumevanje in prijazno stališče laburistične vlade,
katere govorniki so napovedali vojno proti profašističnim reţimom v Francovi
Španiji, Argentini in grškim fašistom.36
Ljudska pravica pa septembra ni mogla mimo Churchillove izjave o Sovjetski
zvezi. Churchill je namreč v govoru v parlamentu izrekel veliko hvaleţnost
ruskem ljudstvu. Poudaril je, da bi se moralo prijateljstvo med Sovjetsko zvezo in
Veliko Britanijo ne le ohraniti, temveč tudi poglobiti. Rekel je, da je vesel, da je
Stalin tisti, ki še vedno vodi svojo veliko drţavo. Označil ga je kot očeta svoje
deţele, ki krmari usodo deţele v času miru, in kot zmagovitega branilca v vojnih
časih. Poudaril je, da bi bilo potrebno vsako misel na to, da bi Velika Britanija
namenoma vodila protisovjetsko politiko in se lotevala zapletenih kombinacij v
škodo Sovjetske zveze, popolnoma nasprotovala britanskemu duhu.37
Churchill je
pozitivno govoril o Sovjetski zvezi, zato njegov govor ni ostal neopaţen.
35 Churchill je izvršil politični samomor, Ljudska pravica, 31. 7. 1945, leto VI, št. 84, str. 5.
36 Značaj laburistične zunanje politike, Ljudska pravica, 1. 8. 1945, leto VI, št. 85, str. 5.
37 Lepo Churchillovo priznanje Sovjetski zvezi in generalizmu Stalinu, Ljudska pravica, 9. 9. 1945,
leto VI, št. 170, str. 7.
12
2.2 Obdobje do leta 1950
Laburistična vlada je v svojem prvem povojnem mandatu naletela na
nasprotovanje delavstva in sindikatov, Komunistične partije Velike Britanije,
konservativcev ter tudi nekaterih predstavnikov znotraj same laburistične stranke.
Največ kritik je letelo na njeno zunanjo politiko. V Ljudski pravici so
prevladovale kritike, ki so jih izrekli laburistični in komunistični politiki.
Prvi, ki so začeli kritizirati laburistično politiko, kot je bilo zapisano v Ljudski
pravici, so bili britanski komunisti. Na kongresu Komunistične partije Velike
Britanije konec novembra 1945 so sprejeli resolucijo Izvršnega odbora KPVB o
zunanji politiki, ki je zahtevala, da Ernest Bevin odstopi s poloţaja ministra za
zunanje zadeve. Ta soglasno sprejeta resolucija je kritizirala vladno politiko do
Grčije, Španije, Sovjetske zveze, novih ljudskih vlad v Evropi in njeno stališče do
kolonialnih ljudstev, češ da predstavlja nadaljevanje konservativne politike in
ogroţa sodelovanje. Opozarjali so, da bo prihodnost deţele ogroţena, če
laburistična stranka ne bo spremenila dotedanje politike.38
Glavni tajnik KPVB Harry Pollitt39
je obljubil podporo komunistov vladi, če bi ta
izvajala politični program v interesu delavskega razreda in ljudstva. Postavil se je
proti stališču, da je Velika Britanija pred izbiro »izvoz ali propad«. Kongres KP je
predlagal, da se spremeni program, ki ga je objavila laburistična vlada. Član
parlamenta William Gallochen je dejal, da je skupna izjava predsednika vlade
Attleeja in Bevina o zunanji politiki povzročila razočaranje in dvome. Atomska
38 Kongres Komunistične partije Velike Britanije, Ljudska pravica, 28. 11. 1945, leto VI, št. 187,
str. 3.
39 Harry Pollitt (1890–1960) je bil glavni sekretar KP Velike Britanije (1929–1939, 1941–1956) in
kasneje tudi njen predsednik (1956–1960). Ustanovil je sindikat strojnih delavcev. Udeleţil se je
tretje Internacionale v Moskvi, kjer se je srečal z Leninom. Leta 1925 je bil obsojen zaradi
obrekovanja. Podpiral je britansko deklaracijo za vojno proti Nemčiji, vendar se je znašel v
kočljivem poloţaju, saj je dva tedna kasneje Rdeča armada napadla Poljsko, zato je bil odstavljen.
Ko se je začela vojna med Sovjetsko zvezo in Nemčijo se je vrnil na poloţaj glavnega sekretarja
stranke. 1956 se je zopet znašel v kočljivi situaciji. Podpiral je Stalina, vendar je kongres stranke
temu nasprotoval, zato je bil odstavljen. (Harry Pollitt, Encyclopædia Britannica
(http://www.britannica.com /EBchecked /topic/468040/Harry-Pollitt), pridobljeno 4. 8. 2010.)
13
bomba se je namreč do tedaj uporabljala samo za izzivanje resnega nadzora
enotnosti, ki je bila tako pomembna za svetovni mir.40
Kmalu so se oglasili tudi britanski delavci, ki niso bili zadovoljni s svojim
poloţajem, ker vlada naj ne bi izpolnjevala svojih obljub. Sindikalni vodje
premogovnikov so konec leta 1945 poslali opozorila vsej Veliki Britaniji, da
proizvodnja premoga komaj pokriva tekoče potrebe industrije, nikakor pa ne
zadostuje potrebam za prihodnost. Neuspeh reševanja krize v industriji premoga
bi lahko imel posledice v celotnem gospodarstvu. Zahtevali so čimprejšnjo
nacionalizacijo premogovnikov, izboljšanje delovnih pogojev ter večjo
odškodnino v primeru poškodb in bolezni. Trdili so, da je v industriji premoga
zaposleno premalo delavcev, ti so namreč zapuščali rudarsko industrijo.41
Najširše nasprotovanje laburistični vladi se je nanašalo na njeno zunanjo politiko.
Kritizirali so jo tako konservativci, komunisti, sindikati, kot tudi nekateri laburisti.
Predstavnik sindikata premogovništva Arthur Horner42
je na konferenci KPVB v
Belfastu februarja 1946 izjavil, da se bo KP z vsemi silami uprla britanski vladi
glede vprašanja zunanje politike, če bo minister še naprej izvajal dotedanjo
politiko.43
KP Velike Britanije zahteva tesno sodelovaje s Sovjetsko zvezo in
ostalimi demokratičnimi drţavami (verjetno je imel v mislih deţele ljudske
demokracije), je v svojem govoru izjavil Harry Pollitt. Dodal je, da je v
laburistični vladi močna opozicija proti Bevinovi politiki. Ta opozicija zahteva
tesno sodelovaje s Sovjetsko zvezo, Francijo, Češkoslovaško, Jugoslavijo.44
40 Kongres Komunistične partije Velike Britanije, Ljudska pravica, 28. 11. 1945, leto VI, št. 187,
str. 3.
41 Angleški delavci zahtevajo nacionalizacijo premogovnikov, Ljudska pravica, 24. 12. 1945, leto
VI, št. 210, str. 9.
42 Arthur Horner (1894–1968) je bil ustanovni član KP Velike Britanije in trgovinski sindikalist.
Zasedal je več pomembnih poloţajev v stranki. Pomagal je ustanoviti rudarsko gibanje. Leta 1944
je bil imenovan za glavnega tajnika v rudarskem sindikatu in ostal na tem poloţaju do leta 1959.
(Writers Archives, Marxists Internet Archive (http://www.marxists.org/historyinternational/
comintern/sections/britain/profiles.htm), pridobljeno 4. 8. 2010.)
43 Komunistična partija Anglije ne odobrava zunanje politike britanske vlade, Ljudska pravica, 28.
2. 1946, leto VII, št. 50, str. 3.
44 KP Velike Britanije zahteva tesno sodelovanje s Sovjetsko zvezo in ostalimi demokratičnimi
državami, Ljudska pravica, 2. 4. 1946, leto VII, št. 78, str. 7.
14
Leto 1946 je prineslo vedno večje neodobravanje politike laburistične vlade tudi s
strani nekaterih laburistov. Komite za organizacijo konference laburistične stranke
je aprila 1946 tisku izročil okoli 400 resolucij, ki so se nanašale na notranje- in
zunanjepolitične probleme. Britanski časniki so, po poročanju Ljudske pravice,
pisali, da sta bili temeljni vprašanji sprejem komunistov v laburistično stranko ter
vprašanje britanske zunanje politike. V resoluciji mestnih organizacij laburistične
stranke West Lishen je bilo jasno rečeno, da menijo, da laburistična vlada
nadaljuje politiko konservativcev. V resoluciji East Five so zahtevali povratek k
zunanji politiki laburistične stranke, torej politiko, ki bi podpirala socialistične in
protiimperialistične sile po vsem svetu. Sindikat strojevodij in kurjačev je
zahteval, da se vodi takšno politiko, ki bo bolj odgovarjala sklepom konference
laburistične stranke in socialnim principom.45
Mnogi so protestirali proti politiki britanske vlade v Grčiji in Indoneziji. Mestna
organizacija New Castle je v resoluciji zapisala, da je izkoriščanje britanskih čet
za pomoč Nizozemski kot imperialistični drţavi v nasprotju s principi
socialističnega gibanja. Štiri resolucije so kritizirale politiko do Španije in
zahtevale celo prekinitev diplomatskih odnosov s francosko vlado. Dvajset
resolucij je protestiralo proti temu, da vlada še naprej zaposluje stare usluţbence v
ministrstvu za zunanje zadeve in na diplomatskih poloţajih v tujini. Ostale
resolucije so zahtevale ohranitev enotnosti med vodilnimi velikimi drţavami.
Glede Indije so zapisali, da bi bilo potrebno čim prej ugoditi zahtevam Indije za
njeno neodvisnost.46
Junija 1946 je potekala konferenca laburistične stranke, na kateri naj bi razčistili
ta nasprotja. Na konferenci sami so se nadaljevale kritike na račun delovanja
vlade. Konferenco je odprl predsednik izvršnega odbora laburistične stranke prof.
Herold Haski. Na njej je prišlo do ostrega dvoboja med predsednikom
Nacionalnega sveta rudarskih delavcev Williamom Lauterjem in Emanuelom
45 Organizacije laburistične stranke zahtevajo spremembo britanske zunanje politike in tesnejše
sodelovanje s Sovjetsko zvezo, Ljudska pravica, 13. 4. 1946, leto VII, št. 88, str. 5.
46 Prav tam.
15
Shinwellom,47
ministrom za gorivo in elektriko. Prvi je povedal, da so rudarji ţe
siti moralnih nasvetov glede povečanja proizvodnje, ker vlada ni izpolnila obljub,
da bo upoštevala njihove zahteve po plačanih dvotedenskih dopustov. Delegati so
zahtevali sodelovanje delavskih predstavnikov pri upravi rudnikov in tovarn v
zasebni in drţavni lasti.48
Ob 7. obletnici začetka 2. svetovne vojne, septembra 1946, je KPVB objavila
proglas, v katerem so trdila, da je Velika Britanija še vedno kolonialno usmerjena.
Odnos vlade do Španije in Portugalske pa naj bi kazal na sovraţno stališče do
Sovjetske zveze. Ljudska pravica je ob tem komentirala, da je na mirovni
konferenci v Parizu samo Sovjetska zveza lojalno spoštovala sporazume med
zavezniškimi silami, sklenjene med vojno. Sovjetska zveza naj bi bila tista, ki se
bori za mir. KPVB je nagovorila delavce, naj uporabijo svojo moč, da doseţejo,
da laburistična vlada odločno prekine z imperialistično zunanjo politiko, da
prekine stike z monarhično Grčijo ter da kolonialnim narodom da svobodo in
umakne svoje čete iz Indije, Burne, Malajskega polotoka, Indonezije, Iraka,
Palestine, Egipta in Grčije.49
Stališče KPVB je bilo razumljivo, saj so v politiki do
Grčije podpirali grško komunistično partijo in pri tem niso ţeleli vmešavanja
Velike Britanije.
Ljudska pravica je poročala, da je Harry Pollitt v Daily Workerju objavil članek z
naslovom Pred nami je naloga – na nas je, da jo izpolnimo, v katerem je
predstavil začetek največje kampanje KP proti vladi v njeni zgodovini. Cilj
kampanje je bil dvigniti in organizirati ljudi, da bi bila Velika Britanija takšna, kot
so jo izvolili na volitvah. Nihče naj ne bi bil zadovoljen s tedanjim poloţajem,
katerega glavni vzrok je bila, kakor so menili, zgrešena politika laburistične vlade.
47 Emanuel Shinwell (1884–1986) je bil laburistični politik, pred drugo svetovno vojno in po njej
je bil večkrat minister. Bil je ţidovskega rodu. (Luc Menaše: Svetovni biografski leksikon,
Ljubljana 1994 (dalje L. Menaše: Svetovni biografski …), str. 883.)
48 Britanski rudarski delavci zahtevajo dvotedenski plačani dopust, Ljudska pravica, 14. 6. 1946,
leto VII, št. 137, str. 5.
49 Proglas KP Velike Britanije, Ljudska pravica, 7. 9. 1946, leto VII, št. 209, str. 4.
16
Ţeleli so, da bi ljudje napravili konec dotedanje odvisnosti od Wall Streeta, ki naj
bi pripravljal novo vojno proti Sovjetski zvezi.50
Oktobra 1946 so se oglasili konservativci. Churchill je vedel, da bo najverjetneje
izpostavljen protestom, toda kljub temu je opozoril, da se ne boji toliko
komunizma v Veliki Britaniji, kot se ga je v Franciji. Churchill je bil zadovoljen z
odločnostjo, s katero je laburistična stranka prekinila odnose s KPVB. Podprl je
Bevinovo politiko, ker mu je uspelo obdrţati smer britanske politike, kakšno je
vodila konservativna stranka. Omenil je Grčijo, ki jo je britanska politika rešila
pred komunizmom.51
Novembra 1946 je prišlo do največjega nasprotovanja laburistični vladi s strani
samih laburistov. 60 poslancev laburistične stranke je novembra 1946 v Spodnjem
domu zahtevalo spremembo britanske zunanje politike. Britanski časniki so veliko
pozornost posvečali »uporu« laburističnih poslancev proti zunanji politiki Ernesta
Bevina. Podpisniki dveh amandmajev proti zunanji politiki in proti uvedbi
vojaške sluţbe so se odločili, da bodo od predsednika Spodnjega doma zahtevali,
naj napove razpravo o njihovih amandmajih. Daily Worker je zapisal, da je
postajal upor proti zunanji politiki vedno večji. Število podpisnikov naj bi z
vsakim dnem večalo. Med podpisniki so bili tudi štirje parlamentarni sekretarji.52
Na začetku je večina konservativnih časnikov ocenila predloţitev amandmajev v
času miru kot upor laburistov, kot znak razkola v poslanski skupini laburistične
stranke. Vendar so kasneje poročali, da nameravajo podpisniki amandmajev
umakniti svoje podpise ter da jih ne bo več kot 20 glasovalo za amandma proti
zunanji politiki. Dejanski poloţaj naj bi bil takrat drugačen. Skupno število
»upornikov« – podpisnikov je bilo najmanj 75.53
50 Sekretar KP Velike Britanije, Harry Pollitt napoveduje največjo aktivnost Partije, Ljudska
pravica, 17. 9. 1946, leto VII, št. 212, str. 7.
51 Churchill odobrava Bevinovo politiko, Ljudska pravica, 28. 10. 1946, leto VII, št. 253, str. 4.
52 60 laburističnih poslancev zahteva spremembe britanske zunanje politike, Ljudska pravica, 17.
11. 1946, leto VII, št. 270, str. 4.
53 75 laburističnih poslancev proti Bevinovi zunanji politiki, Ljudska pravica, 20. 11. 1946, leto
VII, št. 273, str. 7.
17
»Uporniki« so v Spodnjem domu predstavili novembra 1946 svoja stališča.
Najprej je govoril poslanec Richard Grossman, član britanske komisije za
Palestino. V svojem govoru je poudaril, da se je laburistična vlada oddaljila od
političnega programa, ki ga je predstavila pred splošnimi volitvami. Rekel je, da
je svet prepričan, da je Velika Britanija stopila na stran ZDA. Pri tem je spomnil
na Churchillovo izjavo, da bi bilo potrebno ustanoviti britansko-ameriško zvezo.
Grossman je rekel, da si ti dve drţavi še vedno izmenjujeta tajna sporočila, čeprav
ni več italijanske, nemške in japonske nevarnosti. Očital je tudi, da je britanska
vlada zapustila socialistično prepričanje. Konservativni poslanci so bili proti
amandmaju, ker so podpirali zunanjo politiko Attleejeve vlade. Proti je glasovalo
353 poslancev, za 229.54
O zunanji politiki je novembra 1946 govoril tudi Harry Pollitt. Trdil je, da ni
nobene tovarne, zavoda ali krajevne laburistične organizacije, kjer ne bi vladal
velik nemir zaradi zunanje politike laburistične vlade. Razprave, ki so potekale v
parlamentu, so bile posledica mnoţičnega pritiska sindikatov na člane parlamenta.
Po konferenci laburistične stranke se je govorilo, da so delegati dali podporo
notranji politiki, da pa so ostali nezadovoljni zaradi zunanje politike.
Zaskrbljenost se je povečala zaradi zmage republikancev v ZDA in zaradi
napovedi o pričakovani gospodarski krizi, ki bi lahko vplivala na britansko
gospodarstvo.55
Na letni konferenci laburistične študentske federacije januarja 1947 je imel
politični govor o britanski situaciji laburistični poslanec Konni Zilliacus.56
54 164 laburistov ni glasovalo o zunanji politiko britanske vlade, Ljudska pravica, 23. 11. 1946,
leto VII, št. 275, str. 2.
55 Bevinova zunanja politika skriva v sebi nevarnost za angleški narod, Ljudska pravica, 28. 11.
1946, leto VII, št. 280, str. 5.
56 Konni Zilliacus (1894–1967) je bil rojen na Japonskem, materi Američanki in očetu finsko-
švedskega rodu. Bil je levo usmerjen laburist. Šolal se je v Veliki Britaniji in ZDA. Med
potovanjem po Rusiji je pokazal svojo naklonjenost do oktobrske revolucije. Kasneje se je
pridruţil laburistični stranki in začel delati za Ligo narodov. Kot odvetnik pri stranki delal na
področju zunanje politike. Leta 1945 je bil izvoljen v parlament in bil znan kot levičarski kritik
vladne politike. 1949 je glasoval proti vstopu Velike Britanije v NATO. Bil je izključen iz stranke.
Postal je vodilni član laburistične neodvisne skupine, ki ko je kasneje zapustil, ker je podpirala
Stalina namesto Tita. Na volitvah 1950 je nastopil kot neodvisni kandidat, vendar ni bil izvoljen.
Leta 1952 se je zopet pridruţil laburistični stranki. Bil je ustanovni član Campaign for Nuclear
Disarmament, ki je zahtevala jedrsko razoroţitev. 1961 je bil izključen iz stranke, ker je napisal
18
Pohvalil je notranjo, grajal pa je zunanjo politiko vlade. Menil je, da v sami
laburistični stranki ni enotnosti. Usodno pa je to, da je vlada v tem podpirala
konservativce. Zunanjepolitični problemi pa so povzročali tudi teţave sami
drţavi, ker je bilo takrat še veliko ljudi v vojski. O Bevinovi izjavi, ki je govorila
o tem, da jih ni nič vezalo na nikogar razen na obveznosti Listine OZN, je
Zilliacus izjavil, da so takšno politiko obljubljali pred volitvami.57
Zilliacus je predlagal, da bi pri prvem koraku k uresničevanju politike
enakopravnega sodelovanja in prijateljstva s Sovjetsko zvezo in ZDA bilo
potrebno razpustiti britansko-ameriški komite načelnikov vojnih štabov in
prenehati z enotnimi britansko-ameriškimi obrambnimi ukrepi v svetu. Britanske
obrambne priprave bi morale temeljiti, tako je trdil Zilliacus, na desetletnem
načrtu, po katerem se je ravnala britanska vlada leta 1919. Poudaril je, da ne glede
na nasprotujoče si izjave vlade, iz ZDA prihajajo sporočila, ki popolnoma
potrjujejo obtoţbe, ki sta jih on in Grossman navajala v Spodnjem domu v zvezi z
značajem britansko-ameriških vojnih ukrepov. Churchill naj bi zagotovil, da so
vsakoletni obrambni ukrepi, ki jih sprejemata generalštaba obeh drţav in ki so
predvidevajo moţnost vojne s tretjo drţavo, avtomatično silijo obe drţavi, da
zavzemata isto stališče in izvajata isto politiko do tretje drţave, proti kateri sta
naperili vojaške priprave.58
Zilliacus je dalje dejal, da je na splošnih volitvah britansko ljudstvo verjelo
laburističnim obljubam, da bo nova vlada vodila uspešnejšo zunanjo politiko kot
konservativci, pri tem pa konservativna stranka trdi, da laburistična vlada izvaja,
razen v Egiptu in Indiji, Churchillovo zunanjo politiko. Churchill naj bi podpiral
politiko laburistične vlade do Sovjetske zveze in trdil, da laburisti zastopajo
njegovo stališče proti socialistični revoluciji v Evropi. Zilliacus je trdil, da ga ta
dejstva silijo k prepričanju, da je v tem dosti resnice. Korakali naj bi k britansko-
ameriški antanti, zasnovani na zdruţitvi britanskih obrambnih ukrepov in na
članek za češko revijo. Svoj sedeţ v parlamentu je obdrţal do smrti. (Konni Zilliacus, Wikipedia
(http://en.wikipedia.org/wiki/ Konni_Zilliacus), pridobljeno 27. 9. 2010).
57 Politika laburistične vlade mora sloneti na sodelovanju s Sovjetsko zvezo in Ameriko, Ljudska
pravica, 8. 1. 1947, leto VIII, št. 6, str. 5.
58 Prav tam.
19
uvedbi ravnoteţja sil proti Sovjetski zvezi. To naj se ne bi ujemalo z Bevinovim
in Attleejevim stališčem, da je slonela britanska politika na načelu sodelovanja,
zaupanja in prijateljstva.59
Ţe pred drugo svetovno vojno se je govorilo o tem, da bi se morali evropski
narodi zdruţiti. Sovjetska zveza je po drugi svetovni vojni temu nasprotovala, saj
je videla v tem groţnjo komunizmu. Glasilo britanskega zadruţnega gibanja
Reynolds News je konec januarja 1947 zapisalo, da bi vsaka organizacija, ki bi se
pod vodstvom Churchilla trudila propagirati enotnost Evrope, prej povzročila
razdor kot pa enotnost. Churchill naj bi se izkazal kot predstavnik neke posebne
vrste Evrope – Evrope, ki se je opirala na dedno oblast, v kateri so nacije in
razredi vedeli za mesto, ki jim je pripadalo. Po drugi strani pa si je Churchill
postavil cilj: vrnitev k statusu quo pred letom 1941. Churchill naj ne bi skrival
svojega stališča, da je Sovjetska zveza ena izmed največjih nevarnosti za Evropo.
Reynolds News je grajal tiste laburiste, ki so podpirali novo Churchillovo idejo o
Zdruţeni Evropi.60
O tej ideji je Churchill med drugim pisal tudi med drugo
svetovno vojno v pismu Edenu, v katerem je razmišljal o oţivljanju slave Evrope
in nasprotoval temu, da bi ruski boljševizem prekril kulturo in neodvisnost
Evrope.61
Mednarodni dopisnik Pravde Leontijev je zapisal, da so Britanci reševali uganko
o Churchillovem »komiteju Zdruţene Evrope«. Spraševal se je, kdo so člani tega
komiteja in če imajo podporo laburistične stranke. Trdil je, da imajo načrti
Churchilla in konservativcev reakcionarni smisel. Pridruţili so se jim tudi nekateri
prvaki Trade Unionov. Postavlja se vprašanje, ali bi ustanovitev evropske
federacije ustrezala politiki laburistične stranke. Sekretar laburistične stranke
Morgan Phillips je izjavil, da ne morejo dati pobude za delovanje z organizacijo,
ki bi ji bil na čelu Churchill, ker je izključeval Sovjetsko zvezo iz Zdruţene
Evrope. Zato je dopisnik Pravde ocenil to kot politiko, ki ţeli izključiti sovjetski
59 Laburistična vlada izvaja Churchillovo politiko, Ljudska pravica, 19. 1. 1947, leto VIII, št. 15,
str. 15.
60 Angleška sodba o Churchillovi politiki, Ljudska pravica, 22. 1. 1947, leto VIII, št. 18, str. 5.
61 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 187.
20
vpliv. Vodstvo laburistične stranke se načelno ni upiralo ideji o zdruţeni Evropi,
ampak samo konkretnim načrtom Churchilla.62
Februarja 1947 se je v Londonu odvijal 19. kongres KP Velike Britanije.
Kongresa so se udeleţili predstavniki iz 30 drţav. Zastopane so bil npr.
komunistične partije Poljske, Češkoslovaške, ZDA, Francije, Nizozemske,
Belgije, Grčije, skandinavskih drţav, britanskih dominionov in kolonij. Na eni
izmed sej so govorili tuji predstavniki. Izrazili so solidarnost s KP in delavskim
razredom v Veliki Britaniji v boju za pravičen mir in končno uničenje fašizma.
Kongres KPVB je ostro obsodil britansko politiko do Grčije, kjer je potekala
drţavljanska vojna. Poudarili so pomen gverilskih borcev za grški narod in
zahtevali popoln umik vseh čet z grškega ozemlja ter popolno ustavitev vsake
podpore fašističnim silam v Grčiji.63
To je bilo v nasprotovanju z uradno politiko
Velike Britanije, da bo lahko le ponovna vzpostavitev konservativnega reţima
stabilizirala Grčijo.64
Na kongresu je med drugim spregovoril tudi Harry Pollitt. Njegov referat je bil
razdeljen na šest točk. Govoril je o vprašanju premogovništva, britanskem
gospodarskem načrtu, problemih nacionalizacije in proizvodnje, krepitvi enotnosti
delavskih sindikatov, boju za mir in krepitev enotnosti v KPVB. Trdil je, da KP
brani vlado pred napadi konservativcev, na katerih naj bi leţala odgovornost za
poloţaj v Veliki Britaniji. Osnovni razlog za gospodarsko krizo naj bi bilo
zlorabljanje in razsipavanje sredstev zaradi podpiranja sil zunanje politike. Pollitt
je o britansko-ameriških odnosih dejal, da je britansko-ameriška zveza predstavlja
izigravanje britansko-sovjetske 20-letne pogodbe, izpodkopuje avtoriteto in
učinkovitost OZN, ovira razoroţitev in zaostruje teţke britanske gospodarske
probleme. Pollitt je poudaril, da se boji, da bo Velika Britanije utonila v odvisnost
62 Britanska laburistična stranka odklanja Churchillove ideje o »Združenih državah Evrope«,
Ljudska pravica, 12. 2. 1947, leto VIII, št. 36, str. 2.
63 Harry Pollitt ostro obsodil britansko zunanjo in notranjo politiko, Ljudska pravica, 25. 2. 1947,
leto VIII, št. 47, str. 5.
64 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 67.
21
od ameriškega kapitala.65
Komunisti so se ţeleli na vsak način čim bolj povezati s
Sovjetsko zvezo.
O vprašanju premoga je Pollitt v svojem govoru dejal, da Velika Britanija
potrebuje čim močnejši nadzor delavcev in sindikatov nad industrijo in večje
število delavcev v premogovni industriji. Med drugim je dejal, da se KPVB
zaveda dejstva, da v Veliki Britaniji ne more priti do popolnega načrtnega
gospodarstva, kot je v Sovjetski zvezi. Zavedali so se, da nacionalizacija ne
pomeni socializacije. Borili so se za nacionalizacijo najpomembnejših
industrijskih panog, ker bi lahko le tako zagotovili načrtno in sistematično
organizacijo dela, hitro preskrbovanje industrije z novimi stroji, modernizacijo
najpomembnejših industrijskih podjetij in povečanje proizvodnje, da bi se uspešno
izvedel gospodarski načrt. Poudaril je potrebo, da se mora v nacionaliziranih
industrijah delavcem kot razredu omogočiti, da razširijo nadzor nad proizvodnjo.
Delavci naj bi svoji nalogi o zaščiti pravic delavcev in izboljšanju mezd dodati še
odgovornost za uspešno izvajanje nacionalnega načrta. Kritičen je bil tudi do
vladnega programa o stanovanjskem vprašanju, v smislu, da ne bo nikoli
uresničen, če bi nadaljevali s tedanjimi metodami. Trdil je, da so do takrat zgradili
samo 7 od 3000 obljubljenih66
hiš. Na kongresu so govorili tudi o mednarodnih
vprašanjih.67
Komunisti so se zavzemali za enotnost med velikimi silami,
uničevanje ostankov fašizma, mir in prekinitev odnosov s Francovo Španijo.68
Na zaključni seji so britanski komunisti predstavili probleme skupnega boja zoper
imperializem, ki naj bi po njihovih trditvah še vedno obstajal. Velika Britanija je
bila velika kolonistka. Podpirali so načrtovanje kolonialnih in zasuţnjenih
narodov za osvoboditev. Poudarili so, da si je »britansko-ameriški imperializem«,
kot so ga imenovali britanski komunisti, vsestransko prizadeval, da bi obdrţal in
razširil tlačenje v kolonijah z namenom zadušitve kolonialnih vstaj, ki so takrat
65 Prav tam.
66 Pomanjkanje stanovanj v Veliki Britaniji se je zavleklo v sredino petdesetih let 20. stoletja. (T.
Judt: Povojna Evropa …, str. 106.)
67 Celoten program je v napisan v prilogi.
68 Harry Pollitt ostro obsodil britansko zunanjo in notranjo politiko, Ljudska pravica, 25. 2. 1947,
leto VIII, št. 47, str. 5.
22
vedno bolj razširjale. Obsojali so nadaljevanje okupacije Grčije, podjarmljenje
Cipra in Malte, Palestine, dajanje pobud reakcionarnih silam in reţimom v Iraku
in Transjordaniji, bivanje britanski čet v Egiptu. Zahtevali so izstop iz britansko-
ameriškega bloka in obnovitev enotnosti treh velikih sil, polno podporo OZN,
utrditev in podaljšanje britansko-sovjetske pogodbe, iskreno sodelovanje s
Sovjetsko zvezo in demokratični napredek, umik čet iz vseh deţel razen
sovraţnih, v skladu z mirovno pogodbo, in mednarodno gospodarsko
sodelovanje.69
Aprila 1947 se je odvijal kongres laburistične stranke. Nestrinjanje nekaterih
laburistov s politiko laburistične vlade se je ponovno pokazalo. Ljudska pravica je
poudarila predvidevanje, da dva milijona članov ne bo glasovalo proti vladni
politiki. Javnost naj bi postajala vse bolj nezadovoljna z vladno zunanjo politiko.
Na kongresu kooperativnega gibanja v Landadnu in Wallesu so – prvič po
kongresu sindikatov v Brigtonu – pristaši laburistične stranke in vlade protestirali
ter izrazili mnoţično neodobravanje vladine zunanje politike. V resoluciji so
zahtevali vzpostavitev prijateljskih odnosov med Veliko Britanijo in Sovjetsko
zvezo ter novimi ljudskimi demokracijami v Evropi. Daily Worker je poudarjal
pomen velikega števila glasov, ki so bili proti zunanji politiki Bevina. T. i.
uporniki znotraj laburistične stranke so bili proti zunanji vladni politiki in politike
glede delovne sile.70
Ljudska pravica je povzela Reuterjev članek o tem, da je skupina 15 laburističnih
poslancev izdala javni proglas, v katerem so zahtevali drugačno britansko zunanjo
politiko, ki bi bila neodvisna od ameriške. Zahtevali so, da bi se britansko-
francoska pogodba o sodelovanju spremenila v evropski varnostni sistem v okviru
OZN. Podpisniki so od vlade zahtevali, da prekine vse stike s Churchillom in z
njegovim načrtom o federativni Evropi. Hoteli so preprečiti zamisel
konservativcev, da bi Veliko Britanijo podprli z ameriški dolarji in da bi ameriške
69 Komunistične partije britanskega imperija zahtevajo svobodo za podjarmljene narode, Ljudska
pravica, 6. 3. 1947, leto VIII, št. 55, str. 5.
70 Zunanja politika laburistične vlade vodi v gospodarski propad Velike Britanije, Ljudska pravica,
10. 4. 1947, leto VIII, št. 83, str. 5.
23
bitke bojevali britanski vojaki. Velika Britanija ne bi smela postati ameriški
satelit, morala bi odkloniti Trumanovo politiko.71
Zilliacus je v svojem majskem govoru zahteval, da Velika Britanija za polovico
zmanjša svoje oboroţene sile in podvoji tempo demobilizacije, da bi tako sprostila
delovno silo, potrebno za izpolnitev obljub, ki jih je dala vlada. Na skupščini
sindikatov električne industrije je predsednik sindikata Frank Fulkis govoril o
industrijski krizi v Veliki Britaniji. Govoril je o pomanjkanju delovne sile,
pridobiti bi morali 600.000 novih delavcev. Zahteval je spremembe v industriji
ţeleza in jekla, ker brez njihove nacionalizacije naj ne bi bila mogoča gospodarska
stabilnost.72
V Margateu se je konec maja začela letna konferenca laburistične stranke.
Konferenci je predsedoval Philip John Noel Baker,73
minister za letalstvo in
predsednik laburistične stranke. Na konferenco je prišlo 1250 delegatov, ki so
zastopali delavske sindikate in krajevne organizacije laburistične stranke in tudi
večje število delegacij socialdemokratskih strank iz tujine. Times74
je pisal, da je
bila vladi zagotovljena večina glasov pri glasovanju o zunanji politiki, ker so se
sindikati rudarjev odločili, da bodo podprli vlado. Britanski tisk je pričakoval, da
bo razprava o zunanji politiki zelo ostra.75
71 Skupina laburističnih poslancev zahteva neodvisnost britanske zunanje politike od Amerike,
Ljudska pravica, 4. 5. 1947, leto VIII, št. 103, str. 5.
72 Angliji grozi velika gospodarska kriza, Ljudska pravica, 8. 5. 1947, leto VIII, št. 107, str. 5.
73 Philip John Baker (1889–1982) je bil pravnik in britanski drţavnik ter Nobelov nagrajenec za
mir 1959. 1919 je sodeloval na pariški mirovni konferenci. Kot laburistični poslanec je bil v
parlamentu v času 1929–1931 in 1936–1970, med drugim je bil tudi minister za letalstvo, gorivo
in energijo. V času 1960–1982 je bil predsednik mednarodnega sveta za šport in rekreacijo pri
Unescu. (Philip John Baker, Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com/EBchecked
/topic/417125/Philip-John-Noel-Baker-Baron-Noel-Baker-of-the-City-of-Derby), pridobljeno 4. 8.
2010.)
74 Times je dnevnik, ustanovljen v Londonu, je en od treh največjih (poleg njega še Daily
Telegraph in Guardian). Ustanovljen je bil leta 1785 kot The Daily Universal Register. Znan je kot
neodvisen časnik. (Times, Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com/EBchecked/topic/
596228/The-Times), pridobljeno 6. 8. 2010.)
75 Zilliacus bo v svoji resoluciji ostro kritiziral zunanjo politično orientacijo britanske vlade,
Ljudska pravica, 28. 5. 1947, leto VIII, št. 123, str. 5.
24
Do besednega spopada med vodstvom stranke in delegati je prišlo zaradi brošure
»Karte na mizo«. Brošura je so pojasnjevala uradno stališče laburistične stranke o
zunanji politiki. V njej so predlagali zdruţitev Velike Britanije s katero koli drugo
drţavo pod pogojem, da da ta drţava denar, Velika Britanija pa čete, in se v
mednarodnih zadevah uporablja sila namesto mirne rešitve, h kateri se je zavezala
laburistična stranka. Brošura je odkrito podpirala Trumanovo doktrino. To pa je
spravilo vodstvo in izvršni odbor stranke v neprijeten poloţaj in predstavljalo
pomemben moralni uspeh za skupino laburističnih poslancev, ki so nasprotovali
zunanji politiki vlade. Predsednik zveze rudarjev William Louder je napadel
stališče izvršnega odbora stranke do Churchillove kampanje za Zdruţeno
Evropo.76
Zilliacus je v svojem govoru popolnoma podprl Louderja in napadel brošuro.
Trdil je, da so načela brošure v nasprotju z načeli ustanovne listine ZN in
laburistične politike, in da je naperjena proti socializmu v Evropi, ker je
obljubljala pomoč protikomunističnim gibanjem. Zahteval je, da mu povejo, kdo
je napisal to brošuro in pod čigavim pooblastilom.77
Veliko število delegatov je nastopilo proti uvedbi splošne vojaške obveznosti, ker
je oboroţevanje pomenilo še večje finančno breme. Velika Britanija naj bi takrat
letno zanj potrošila znesek, ki je dosegal celotno ameriško posojilo. Nek delegat je
rekel, da se je Velika Britanija povezovala v vojaškem vprašanju z ZDA in da je
bila uvedba obvezne vojaške sluţbe v Veliki Britaniji posledica obiska
feldmaršala Bernarda Lawa Montgomeryja78
v ZDA. Drug delegat je rekel, da
76 Oster spopad v vprašanjih zunanje politike med delegati im vodstvom laburistične stranke,
Ljudska pravica, 29. 5. 1947, leto VIII, št. 124, str. 5.
77 Prav tam.
78 Bernard Law Montgomery (1887–1976) je bil britanski poveljnik v drugi svetovni vojni.
Obiskoval je vojaško šolo. Na začetku druge svetovne vojne je bil v Franciji, kasneje je v
pričakovanju nemške invazije poveljeval v jugovzhodnem delu Anglije. Avgusta 1942 ga je
Churchill imenoval za poveljnika britanske vojske v severni Afriki, kjer je britanska vojska
premagala nemško pod vodstvom Ernesta Rommla. Pod vodstvom Eisenhowerja je sodeloval pri
izkrcanju na Sicilijo in operaciji Overlord. Po vojni je postal predsednik obrambne organizacije pri
Zahodnoevropski uniji in kasneje namestnik poveljnika Nata. (Bernard Law Montgomery,
Encyclopædia Britannica (http://www. britannica.com/EBchecked/topic/390952/Bernard-Law-
Montgomery-1st-Viscount-Montgomery-of-Alamein-of-Hindhead), pridobljeno 20. 9. 2010)
25
laburistična stranka oboroţuje ljudi v dobi miru in da na volitvah ni napovedala,
da bo uvedla obvezno vojaško sluţbo.79
Clement Attlee je v svojem govoru povedal, da program laburistične stranke ni bil
niti na pol uresničen in da ga namerava vlada popolnoma uresničiti. Rekel je, da
bo nadzor v Veliki Britaniji tako dolgo, dokler bo vladalo pomanjkanje. Attlee je
poudaril, da je vlada zasnovala svojo politiko na načelih OZN. Branil je Bevina
pred napadi zaradi zunanje politike in mu izrazil zaupanje. Zanikal je tudi
obtoţbe, da je bila laburistična vlada privrţena ZDA.80
Generalni sekretar sindikata delavcev rudarske industrije Arthur Horner, član CK
KP Velike Britanije, je v imenu KP povedal, da se je začelo ameriško posojilo
maja 194781
naglo izčrpavati. Do takrat naj bi porabili ţe 450 milijonov funtov.
Trgovinske teţave so se kazale v porastu cen, hrane in pomanjkanja surovin. Trdil
je, da bodo pogoji Wall Streeta za novo posojilo pripeljali do politične in
gospodarske podrejenosti ameriškemu kapitalizmu in do poloţaja, ko bo treba dati
britanske čete in ozemlje v najem.82
Zilliacus je na kongresu povedal, da so se začela ameriška posojila izčrpavati in
da bi bilo potrebno zmanjšati uvoz, kar bi pomenilo zmanjšanje njihovega
ţivljenjskega standarda, razen če bi povečali proizvodnjo zato, da bi plačali svoje
vzdrţevanje. Večkrat je bil izrečen zaključek, da je potrebno ali zmanjšati
oboroţene sile ali pa zmanjšati britansko prehrano. Poudaril je, da bi bilo delavce
zelo teţko prepričati, da je potrebno še večje odrekanje.83
1946 so namreč uvedli
79 Številni delegati nasprotovali uvedbi splošne vojaške obveznosti, Ljudska pravica, 29. 5. 1947,
leto VIII, št. 124, str. 5.
80 Attlee brani Bevina, Ljudska pravica, 29. 5. 1947, leto VIII, št. 124, str. 5.
81 Leto 1947 je bilo v Veliki Britaniji leto ekonomske krize, kar je omajalo Attleejev poloţaj.
(Kenneth O. Morgan: Labour in Power 1945–1951, Oxford 1985 (dalje K. O. Morgan: Labour …),
str. 48.)
82 Britanija se mora upreti pritisku Wall Streeta, če se hoče izogniti politični in gospodarski
podrejenosti ameriškega kapitalizma, Ljudska pravica, 29. 5. 1947, leto VIII, št. 124, str. 2.
83 Velika Britanija pred alternativo omejiti prehrano ali mednarodne obveznosti, Ljudska pravica,
31. 5. 1947, leto VIII, št. 125, str. 5.
26
racionirano preskrbo, splošno racioniranje osnovnih ţivil pa je bilo v Veliki
Britaniji končano leta 1954.84
Bevin je na kongresu predstavil zunanjo politiko laburistične vlade. Branil je
britansko politiko na Srednjem vzhodu. Rekel je, da je od tega odvisen ţivljenjski
standard britanskih delavcev. V interesu Indije pa naj bi bilo tudi, da bi Velika
Britanija obdrţala svoje petrolejske koncesije na Srednjem vzhodu. Bevinov
govor je ugodno sprejel del delegatov, druge pa je bolj zanimala notranja politika.
Vodstvo konference je – po pisanju Ljudske pravice – v celoti izkoristilo svoj
vpliv, da so zmedli delegate. Ti naj ne bi imeli moţnosti, da bi se uveljavili.85
Prevladovalo je mnenje, da je Bevin le začasno zmagal nad svojimi kritiki.
Vzroka za zmago naj bi bila dva: na govorniškem odru je prevladovala politika
stranke kot celote in posamezni kritiki Bevinove zunanje politike so spremenili
svoje stališče, sklenili so, da bodo zavzeli blago in umirjeno stališče. Glavni
neuspeh laburističnih upornikov naj bi bil v tem, da jim ni uspelo prepričati
konference, da so določena vprašanja notranje politike Velike Britanije v najoţji
zvezi z zunanjo politiko. Omejevali so se na posamezne napade glede določenih
vprašanj zunanje politike. Britansko konservativno časopisje (Daily Mail,86
News
Chronicle) je pohvalilo Bevina. Glasilo laburistične stranke Daily Herald je
hvalilo Bevina in njegovo zunanjo politiko, napadali pa so Zilliacusa, ker je
izjavil, da je Velika Britanija izbrala politiko sile. Daily Worker je napadal Bevina
in njegovo politiko, zapisali so, da je njegova prisotnost zasenčila njegove
kritike.87
84 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 196.
85 Bevin je obrazložil britansko politiko na kongresu laburistične stranke, Ljudska pravica, 1. 6.
1947, leto VIII, št. 126, str. 6.
86 Daily Mail je londonski dnevnik, poznan po poročanju iz tujine; je glavna publikacija Daily
Maila in general Trusta PLC, ustanovljenega leta 1922. Daily Mail je začel izhajati leta 1896. Leta
1970 mu je naklada padla, vendar je na koncu dvajsetega stoletja postal najbolj prodajan časopis v
Veliki Britaniji. Skozi zgodovino je bil poznan po neodvisni uredniški politiki. (Daily Mail,
Encyclopædia Britannica, (http://www. britannica.com/EBchecked/topic/149866/Daily-Mail),
pridobljeno 6. 8. 2010.)
87 Bevin je začasno zmagal nad svojimi kritiki, Ljudska pravica, 1. 6. 1947, leto VIII, št. 126, str. 6.
27
CK KP Velike Britanije je oktobra 1947 naslovil na britanski narod proglas, v
katerem je zapisal, da je britanski narod pred najteţjo krizo v svoji zgodovini.
Kriza naj bi ogroţala njihov ţivljenjski standard in njihove neposredne upe po
socialnem napredku. Zapisali so, da če delavski razred ne bo deleţen sprememb v
politiki in značaju britanske vlade, bo potem prišlo do velikega zniţanja realne
delavske mezde, medtem ko je vlada razsipavala denar za »imperialistične
obveznosti« v tujini in se postavljala na stran ameriškega kapitala pri njegovih
načrtih, da bi razcepil svet in pripravil teren za novo vojno.88
Pred laburistično večino v parlamentu in delavskim razredom je bil problem boja
za nacionalno rešitev krize. Taka rešitev bi omogočila, da bi bila največja
bremena prevaljena na delavce, hkrati pa bi pospešila bolj ljudi za neodvisno
Veliko Britanijo. Vlada naj bi nadaljevala z usodno zunanjo politiko, ki naj bi bila
v veliki meri odgovorna za krizo, to pa naj bi jih spravljalo še v večjo odvisnost
od ZDA. Poudarili so, da bi bilo potrebno vzpostaviti prijateljstvo ter koristne
trgovinske sporazume s socialistično Sovjetsko zvezo in drugimi prijateljskimi
drţavami.89
Glavna točka britanskega vladnega programa je bil poskus dviga izvoza za 372
milijonov funtov v letu dni. Ta program bi zahteval nadaljnje omejitve za
britanski narod in ne bi mogel rešiti krize, tudi če bi bil uresničen. Britanski
komunisti so trdili, da bi se izvoz lahko zagotovil samo s trgovinskimi pogodbami
s Sovjetsko zvezo, z novimi demokracijami v Evropi in drţavami imperija. KP je
pozivala vsa delavska gibanja, naj vrţejo svojo moč v boj s takšno politiko,
pozivali so vse ljudi, naj se pridruţijo delavskemu gibanju.90
Harry Pollitt je decembra 1947 trdil, da je bila laburistična vlada tista, ki sabotira
proizvodnjo, zmanjšuje kapitalne stroške, od katerih je bila odvisna proizvodnja
drţave ter omejuje program izgradnje šol, hiš, bolnišnic in zdravstvenih središč.
Veliko Britanijo naj bi prodajala ameriškim velefinančnikom, ki so zahtevali
88 Britanski narod ima moč, da sestavil vlado, ki bo uresničila zvezo z miroljubnimi narodi,
Ljudska pravica, 21. 10. 1947, leto VIII, št. 248, str. 5.
89 Prav tam.
90 Prav tam.
28
zmanjšanje proizvodnje ladij. KP naj bi se borila proti tej sabotaţi proizvodnje in
to je delala z vsemi socialisti, člani sindikatov in člani kooperativnega gibanja, ki
vedo, kaj je postavljeno na kocki. KP se je borila za proizvodnjo, ki bo
zadovoljevala potrebe prebivalcev, ne pa potrebe britanskih in ameriških
finančnikov. Velika Britanija naj bi vsako leto, tako so trdili britanski komunisti,
trošila okoli 900 milijonov za vzdrţevanje oboroţenih sil, velik del njenega izvoza
pa ni šel za plačilo uvoza ţivil in surovin, ampak za plačilo prevelikega števila
oboroţenih sil.91
Pollitt je imel pri tem v mislim tudi Marshallov načrt.
Marshallov načrt je bil program za obnovo Evrope; javnosti je bil predstavljen 5.
junija 1947. Evropejci so se lahko sami odločili, ali bodo pomoč sprejeli in kako
jo bodo uporabili, čeprav naj bi ameriški strokovnjaki imeli pomembno vlogo pri
upravljanju sredstev. Program se je iztekel leta 1952, ZDA so porabile pribliţno
13 milijard dolarjev. Drţave, ki so bile pod sovjetskim vplivom, pomoči niso
sprejele. Italija je pomoč izkoristila za nujno potreben uvoz premoga in ţita ter za
podporo industrijskim panogam v teţavah (npr. tekstilni). Alcide De Gasperi92
in
krščanski demokrati so konec štiridesetih let 20. stoletja italijansko gospodarsko
planiranje pribliţali planskemu gospodarstvu, saj so blago za široko potrošnjo
namenoma zapostavljali, porabo hrane pa zadrţevali na predvojni ravni, sredstva
pa so usmerjali v investicije ter infrastrukturo. Marshallov načrt v Veliki Britaniji
skorajda ni vplival na investicije in modernizacijo industrije, ker so 97 %
partnerskih skladov uporabili za odplačevanje velikega drţavnega dolga.93
V tem obdobju se je povečala potreba po ameriškem blagu, tako v Veliki Britaniji
kot tudi v drugih drţavah. Leta 1947 je 65 % britanskega uvoza strojev po
vrednosti prišlo iz ZDA, 3 % pa iz Nemčije, leta 1938 je bilo razmerje 44 % iz
ZDA in 25 % iz Nemčije. Za nakup ameriškega blaga so bili potrebni ameriški
91 Laburistična vlada prodaja Veliko Britanijo ameriškim finančnikom, Ljudska pravica, 27. 12.
1947, leto VIII, št. 303, str. 2.
92 Alcide De Gasperi (1881–1954) je bil italijanski politik. 1919 je bil soustanovitelj Italijanske
ljudske stranke (Partito popolare Italiano). Konec dvajsetih let je bil zaporu zaradi nasprotovanja
Mussoliniju. Med drugo svetovno vojno je bil v odporniškem gibanju, pomagal je ustanoviti
Krščanskodemokratsko stranko (Democrazia christiana). Po vojni je bil minister za zunanje zadeve
in premier. Bil je zagovornik zdruţitve Evrope. (I. Antič: Veliki svetovni …, str. 232.)
93 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 114–121, 195.
29
dolarji, zato je bila dolarska kriza resna. Leta 1947 je Velika Britanija skoraj
polovico celotnega uvoza kupovala od ZDA, zato ji je sredstev zmanjkalo, saj se
je drţavni dolg od leta 1939 povečal za štirikrat.94
Harry Pollitt je v svojem govoru januarja 1948 v Kilmarnochu napovedal, da bo
prišlo v prihodnjih mesecih prišlo do novega zmanjšanja in omejitev. V ZDA naj
bi se v tistem obdobju ţe pojavljali prvi zametki krize, ki naj bi imela posledice
tudi za Britance. Razpravo o Marshallovem načrtu naj bi namenoma zavlačevali,
da bi se povečala odvisnost nekaterih evropskih drţav od ZDA, posebej še Velike
Britanije.95
Marshallov načrt naj bi predvideval postavitev novih vojaških oporišč. Vzrok za
njihovo postavitev naj bi bil tudi napredek v Sovjetski zvezi in »novih
demokracijah« pri izvajanju njihovih gospodarskih načrtov.96
Vseboval naj bi tudi
načrt podrejanja politike in gospodarstva evropski drţav pod kontrolo ZDA, da bi
lahko ustvaril protisovjetski blok. Središče tega bloka naj bi bila Zahodna
Nemčija, kjer bi se vršil priprave na bodočo vojno proti Sovjetski zvezi in novim
demokracijam v Evropi.97
Sovjetska zveza je svojim satelitskim drţavam
prepovedala sprejetje Marshallove pomoči, ker so v njej videli boj proti
komunizmu.
Pollitt je v svojem januarskem govoru še povedal, da desničarski voditelji
laburistične stranke sovraţijo komunizem bolj, kot so kdaj koli sovraţili
imperializem. Laburisti bi se morali, po Pollittovih besedah, zavedati, da
konservativci niso nikoli podpirali politike laburistične stranke, razen če je bila ta
v škodo svobode, mezd in ţivljenjskega standarda delovnega prebivalstva, ali pa
če je branila zasebno lastnino in kapitalistični sistem. Poudaril je, da bi moral
Bevin zapustiti poloţaj ministra za zunanje zadeve.98
Bevin je namreč januarja v
94 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 111.
95 Bevin mora iti!, Ljudska pravica, 28. 1. 1948, leto IX, št. 24, str. 6.
96 Pav tam.
97 Imperialistična politika ZDA zasleduje okrepitev reakcionarnih kapitalističnih interesov v
Evropi in ogroža mir, Ljudska pravica, 31. 1. 1948, leto IX, št. 26, str. 7.
98 Bevin mora iti!. V: Ljudska pravica, 28. 1. 1948, leto IX, št. 24, str. 6.
30
parlamentu zavezal Veliko Britanijo k sodelovanju s celinskimi sosedami v skupni
obrambni strategiji, nekakšni Zahodnoevropski uniji, ker se britanskih varnostnih
potreb naj ne bi dalo več ločiti od celinskih.99
Na 20. kongresu KPVB februarja 1948 je William Galocher ob otvoritvi dejal, da
so hoteli laburistično vlado, ki bi zdruţila delavski razred v odkritem sodelovanju
s komunisti. Dodal je, da so hoteli laburistično vlado, ki bi se dejansko borila proti
konservativcem in Zvezi britanskih industrialcev ter bi zniţala dobičke in tako
obdrţala nizke cene. Zahtevala naj bi podporo sindikalnega in zadruţnega
gibanja.100
Kongres je sprejel resolucijo, v kateri so obsojali vladno politiko zniţevanja
ţivljenjskega standarda prebivalstva in povečanja odvisnosti od ameriškega
imperializma.101
Resolucija je pozivala delavsko gibanje, naj odkloni vladno
izjavo in njene sklepe in naj stori vse za zagotovitev splošnega zvišanja mezd,
ustalitev cen in zmanjšanje profitov ter okrepitev trgovinskih zvez z vzhodno
Evropo, Sovjetsko zvezo, dominioni in kolonijami.102
Član CK John Ross Campbell103
je obsodil vlado zaradi njene protidelavske
politike, protisovjetske propagande in hujskanja na vojno. Obsodil je tudi vodstvo
kongresa Trade Unionov, ker so podpirali vlado v njenih poskusih za blokiranje
delavskih mezd. Delavski razred naj bi rešil ljudi pred uničenjem, ki naj bi ga
prinašal kapitalizem, zavarovati bi moral neodvisnost Velike Britanije pred
napadalnim ameriškim imperializmom in odločno spraviti Veliko Britanijo na pot
99 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 181.
100 Hočemo laburistično vlado, ki bo združila delavski razred v odkritem sodelovanju s komunisti,
Ljudska pravica, 24. 2. 1948, leto IX, št. 47, str. 2.
101 Britanski laburisti naj bi sramotno izdajali socializem in podlegali ameriškemu imperializmu,
nastopali naj bi proti drţavam, ki so – tako je menil Čolaković – imele demokracije. (Rodoljub
Čolaković: Izdajalska politika desnih socialistov po drugi svetovni vojni. Komunist, glasilo
Centralnega komiteja KP Jugoslavije, III/3, str. 88.)
102 Kongres Komunistične partije Velike Britanije, Ljudska pravica, 28. 11. 1945, leto VI, št. 187,
str. 3.
103 John Ross Campbell (1894–1969) je bil ustanovni član KP Velike Britanije in urednik več
časopisov. Bil je neuspešen na volitvah leta 1929, 1945, 1950, 1951. Večinoma časa je bil pod
nadzorom obveščevalnih sluţb. (Writers Archives, Marxists Internet Archive (http://www.
marxists.org/history/international/comintern/sections/britain/profiles.htm), pridobljeno 4. 8. 2010.)
31
socializma. To bi postalo realno takrat, ko bo delavsko gibanje zavrnilo
desničarsko politiko in ko bo marksizem postal njegov vodnik v boju proti
kapitalističnem razredu.104
Konni Zilliacus je v svojem govoru konec februarja 1948 izjavil, da bi Velika
Britanija morala spremeniti svojo zunanjo politiko, če bi se hotela izogniti
nacionalni nesreči. Trdil je, da je bil glavni namen Bevinove politike ustvaritev
protisovjetskega bloka v drţavah srednjega vzhoda. Poudaril je, da se britanski
delavci ne bodo borili proti Sovjetski zvezi. Novi svetovni vojni, za katero naj bi
se zavzemala Churchill in konservativna stranka, se bi bilo mogoče izogniti z
izpolnitvijo volilnih obljub laburistične stranke in z izvajanjem socialističnih
načel. To pa bi pomenilo, da bi morali prenehati s dotedanjo britansko politiko na
Srednjem vzhodu in omogočiti s posredovanjem OZN mednarodno nadzorstvo
naftnih virov, Sueškega prekopa in Dardanel, hkrati pa bi morali umakniti
britanske čete iz Grčije ter razširiti trgovinske sporazume s Sovjetsko zvezo in
drţavami vzhodne Evrope. Zilliacus je poudaril potrebo po britansko-sovjetskem
sodelovanju, ki bi prisilila ZDA, da bi začele izvajati politiko sporazuma z
drugimi silami. Sodelovanje treh velesil naj bi zavarovala gospodarski obstoj
britanskega ljudstva, ohranila nacionalno neodvisnost, ki je bila tedaj v
nevarnosti. Iz OZN pa naj bi naredili poroštvo za mir na svetu.105
Zilliacus je marca na zborovanju v industrijskem središču Ruderfieldu odgovoril
na obtoţbe desnih laburistov. Imel je vtis, da se je Velika Britanija pripravljala na
vojno proti Sovjetski zvezi. Obrambni minister Alexander in minister za zunanje
zadeve Bevin naj bi, tako je menil Zilliacus, opustila Ustanovno listino ZN in se
vrnila k politiki ravnovesja sil – k politiki groţnje z vojno kot poslednjega
argumenta v diplomatskih razgovorih. Zilliacus se je dotaknil groţenj z vojno, ki
se naj bi jih posluţeval Attlee in drugi laburistično voditelji. Dejal je, da se tisti,
ko so se borili pri Stalingradu, Moskvi in drugih odporniških gibanjih, ne bodo
nikoli pristali na Attleejevo in Bevinovo politiko. Delavski razred je pozval, naj
104 Delavski razred mora zavarovati neodvisnost Britanije pred agresivnim ameriškim
imperializmom, Ljudska pravica, 26. 2. 1948, leto IX, št. 49, str. 5.
105 Če se hoče Britanija izogniti nacionalni nesreči, mora iz temeljev spremeniti svojo zunanjo
politiko, Ljudska pravica, 26. 2. 1948, leto IX, št. 49, str. 5.
32
od vlade zahteva izpolnitev svojih volilnih obljub in spoštovanje obveznosti, ki jih
je sprejela na podlagi Ustanovne listine OZN. Poudaril je, da bi morala biti
laburistična stranka v prijateljskih stikih z delavci. Prav tako ne bi smela biti
sovraţno nastrojena proti komunistom. Ţelel je, da bi začeli sodelovati s
socialističnimi drţavami in strankami delavskega razreda. To naj bi pripomoglo k
utrditvi demokracije in politične svobode v Evropi.106
Po pisanju Daily Workerja naj bi laburistična vlada v začetku leta 1948 začela z
gonjo proti komunistom v drţavni sluţbi, ţelela naj bi jih odstraniti z njihovih
poloţajev. To naj bi bil pričetek postopka, ki bi privedel do ustanovitve britanske
politične drţave. Gonja proti komunistom naj bi se začela v sindikatih. Šlo naj bi
za napad na pravice drţavljanov, ki so zastopali neodvisni delavski razred. Daily
Worker je zapisal, da je šlo za novo kršitev demokracije in človekovih pravic in to
naj bi zadalo še večji odpor tistih, ki so verjeli v svobodo drţavljana. 107
Na letnem občnem zboru sindikatov delavcev v trgovini in distribuciji marca 1948
v Blackpoolu so kritizirali ekonomsko politiko laburistične vlade. Kapitalistom
naj bi dovoljevali velike dobičke, medtem pa ni prišlo do zvišanja plač. Tako naj
bi glavno breme krize padlo na delavski razred. Poudarjali so, da vladina »Bela
knjiga« ni imela konkretnih predlogov za uvedbo stroge kontrole nad profiti in
cenami.108
Marca 1948 se je odvijal 15. kongres Lige mladih komunistov. Nacionalni
sekretar Bill Brooks je ostro obtoţil britansko zunanjo politiko. Poudaril je teţko
stanje britanske delavske mladine in opozoril na prenizke mezde ter neprestano
dviganje cen. Bili so prizadeti, ker je vlada sklenila, da ne bo gradila šolskih
zgradb. To naj bi bil eden od razlogov, zakaj se je mladina začela seliti v
prekomorske deţele. Brooks je obsodil laburistično vlado, ker naj bi dopuščala
fašistično delovanje ter širjenje antisemitizma. Zahteval je, da naj vlada naredi
106 Attleejevi ukori in Bevinove metode ne bodo prisilile k pokornosti borcev v Stalingradu, pri
Moskvi in v odporniških gibanjih, Ljudska pravica, 9. 3. 1948, leto IX, št. 59, str. 5.
107 Laburistična vlada krši osnovne politične pravice državljanov, Ljudska pravica, 17. 3. 1948,
leto IX, št. 66, str. 5.
108 Britanski sindikati kritizirajo ekonomsko politiko laburistične vlade, Ljudska pravica, 31. 3.
1948, leto IX, št. 77. str. 5.
33
vse, da bi se fašizem v Veliki Britaniji izkoreninil ter proglasil antisemitizem za
nezakonit.109
Kritike na račun Marshallovega načrta se še vedno niso končale. Ljudska pravica
je aprila 1948 povzela članek po Daily Workerju, ki je zapisal, da je bil
Marshallov načrt poskus, s katerim naj bi hoteli po zagotovitvi evropskega trga za
ameriško blago omiliti posledice ameriške nadprodukcije. Ker pa naj bi se bali, da
bi se okrepilo gospodarstvo drugih drţav, so bili glavni predmeti Marshallove
pomoči gotovi izdelki in kmetijski proizvodi. Ni pa bilo jekla in strojev.
Predvidevali so, da naj bi se ladjedelništvo v prvem letu zmanjšalo za 20 %,
zaradi pomanjkanja jekla, pa naj bi se zniţala tudi proizvodnja strojne industrije
za izvoz. Marshallova pomoč naj ne bi pomagala pri reševanju britanske
gospodarske krize. Kritizirali so sklep, ki je govoril, da sredstva, ki bi ga prejeli na
račun te pomoči, niso smeli izvaţati v Sovjetsko zvezo in druge vzhodne drţave.
Tako naj bi pretrgali trgovske stike med vzhodom in zahodom. Daily Express110
je
prav tako kritiziral Marshallov načrt in pozival ljudi, naj vzamejo usodo v svoje
lastne roke.111
23. februarja 1948 je v Londonu začela konferenca, na kateri so sodelovale Velika
Britanija, ZDA in Francija. Sklenili so, da se Marshallov načrt razširi na zahodno
polovico Nemčije; oblikovali so tudi načrte za morebitno vlado zahodnonemške
drţave. Sovjetska zveza je to razumela kot vsiljevanje kapitalizma Nemcem.
Junija so se zavezniki v Londonu napovedali ustanovitev ločene zahodnonemške
drţave.112
Centralni komite KP Velike Britanije je objavil prispevek, v katerem je
pozival britanski narod, naj zavrne londonski sporazum in naj si skupaj s
francoskim in nemškim narodom prizadeva, da bi se vprašanje Nemčije rešilo na
109 Napredna mladina sveta bo preprečila zaroto mednarodne reakcije proti miru, Ljudska
pravica, 31. 3. 1948, leto IX, št. 77, str. 5.
110 Daily Express je bil jutranji časopis v Londonu, poznan po senzacionalnem obravnavanju
novic. Od začetka 20. stoletja je tako ugajal veliki mnoţici ljudi. Bil je neodvisen časopis. (Daily
Express, Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com/EBchecked/topic/149859/Daily-
Express), pridobljeno 7. 8. 2010.)
111 ZDA hočejo izriniti Veliko Britanijo s svetovnega trga, Ljudska pravica, 7. 4. 1948, leto IX, št.
83, str. 2.
112T. Judt: Povojna Evropa …, str. 154–155, 177.
34
demokratičen način. Trdili so, da je londonska konferenca o Nemčiji pomenila
izdajo vsega, za kar so se borili v vojni. S tem, ker so ţeleli, da se ustvari
zahodnonemška drţava, naj bi bili prezrti vsi sporazumi, ki so bili sprejeti ob
koncu vojne. Zapisali so, da bo ta načrt prinesel razkosanje ne le Nemčije, ampak
tudi celotne Evrope. Ameriški monopolisti naj bi bili tisti, ki so ţeleli, da se
obnovi industrijska cona v Porurju s pomočjo britanskih satelitov in pod
ameriškim nadzorom. Omenjali so, da so se tako pričele priprave na vojno.113
Prav tako se še vedno nadaljevale kritike na račun britanske zunanje politike.
Maja 1948 je potekala v Scarboroughu letna skupščina laburistične stranke. Na
njej je Zilliacus obsodil britansko zunanjo politiko. Govoril je o drţavljanski vojni
v Grčiji in usmrtitvah, ki jih je izvršila atenska vlada. Trdil je, da ameriški
okupatorji v Grčiji prelivanje krvi odkrito odobravajo, britansko zunanje
ministrstvo pa naj bi jim gledalo skozi prste. V svojem govoru je omenil Jude, ki
so jim Britanci obljubili, da jih bodo ščitili, vendar so postali ţrtev arabskih sil, ki
jih je oboroţevala in vzdrţevala Velika Britanija. Poudaril je, da ZDA vodijo
dogodke v Grčiji in Palestini, drţavljansko vojno na Kitajskem in podpirajo
fašizem. Temu pa se pridruţuje Velika Britanija. Vse to naj bi bila hladna vojna
proti komunizmu.114
Ljudska pravica je trdila, da je britanska vlada po treh letih svojega delovanja še
vedno izvajala zunanjo politiko konservativcev. Predvidevali so, da bo odvisnost
Velike Britanije od ZDA pripeljala Veliko Britanijo k poglobitvi gospodarske
krize in izgubi neodvisnosti drţave in s tem do poslabšanja poloţaja delovnih
ljudi. Laburistična vlada naj bi pazila na interese kapitalistov na račun delavskega
razreda. Takšna politika je prinašala nezadovoljstvo med nekaterimi člani
laburistične stranke in člani sindikatov, ki so predstavljali osnovo stranke. Na
skupščini je bilo priloţeno pribliţno 300 resolucij, od katerih se jih je 40 nanašalo
na vprašanje mezd in cen. Nobena od njih ni podpirala vladne politike. Pri zunanji
politiki so se resolucije nanašale na protisovjetski odnos. Navedeni so bili protesti
113 Komunistična partija Vel. Britanije poziva britanski narod, da zavrne imperialistični sporazum
v Londonu, Ljudska pravica, 15. 5. 1948, leto IX, št. 141, str. 2.
114 Zilliacus obsojal britansko zunanjo politiko, Ljudska pravica, 20. 5. 1948, leto IX, št. 119, str.
5.
35
protikomunističnih kampanj, ki naj bi jih bil pričel izvršni odbor laburistične
stranke. Govori na konferenci naj bi dokazovali, da so vsi poskusi zadušiti kritiko
doţiveli neuspeh. Nekateri delegati so priznali, da so ljudje začeli izgubljati
zaupanje v laburistično stranko.115
Generalni sekretar je KP Velike Britanije Harry Pollitt se je v svojem govoru v
Manchestru zavzel za zahteve delavcev strojne industrije, ker njihove mezde niso
bile povišane ţe od aprila 1945, čeprav naj bi imeli lastniki podjetij čisti dobiček.
Poudaril je, da so se ţivljenjski stroški v tistem času zvišali in zato so bile njihove
zahteve upravičene. Zahteval je odločen boj proti delodajalcem, ki niso hoteli
ugoditi zahtevam delavcev.116
Skupščini je bilo poslanih nad 200 resolucij, ki so večinoma zahtevale
nacionalizacijo teţke industrije in izraţale nezadovoljstvo zaradi politike
blokiranja mezd, povečanja ţivljenjskih stroškov, naraščanja dobička trgovinskih
druţb ter zmanjšanja kreditov za graditev stanovanj.117
V Blackpoolu se je junija 1949 odvijala letna skupščina laburistične stranske. Ker
so bile za naslednje leto predvidene volitve, je bilo temu namenjeno kar nekaj
časa. Vodstvo stranke se je moralo svojim delegatom predstaviti opravičilo o
neizpolnjenih predvolilnih obljubah iz leta 1945 o nacionalizaciji glavnih
industrijskih panog ter o neuspehih na področju zunanje trgovine in izstopu Trade
Unionov iz Svetovne sindikalne federacije in vključitvi Velike Britanije v
vojaškopolitični pakt. Laburistična stranka je na začetku vodenja vlade obljubila
nacionalizacijo glavnih industrij, zmanjšanje dobičkov trgovinskih druţb in
povečanje ţivljenjskega standarda britanskih delavcev. Od glavnih industrijskih
panog so nacionalizirali samo premogovno industrijo in industrijo električne
energije. Britanskim delavcem so se ţivljenjski pogoji poslabšali. Ker se je
podraţila proizvodnja nacionaliziranih podjetij, se je podraţila proizvodnja in
115 Angleške množice izgubljajo zaupanje v laburistično stranko, Ljudska pravica, 23. 5. 1948, leto
IX, št. 121, str. 2.
116 Visoki profiti britanskih kapitalistov in nizke mezde delavcev, Ljudska pravica, 15. 6. 1948, leto
IX, str. 141, str. 2.
117 Prav tam.
36
povečali dobički nenacionaliziranih trgovinskih druţb. Trade Union je priznal, da
so se delavske mezde zvišale manj kot cene na drobno.118
Delegati so bili večinoma nezadovoljni zaradi vladnih ukrepov pri gradnji
stanovanj. Poudarjali so, da je bil stanovanjski problem najpomembnejši in
največji problem notranje politike laburistične vlade. Gradila so se razkošna
poslopja, na drugi strani pa je moralo biti 10 ljudi v eni sobi.119
Poslanci laburistične stranke Zilliacus, Platts-Mills, Pryntt in Soley so junija 1949
ustanovili neodvisno laburistično skupino. Ta je nastala po preučitvi rezultatov
letne konference laburistične stranke v začetku meseca junija. Skupina je menila,
da je desno krilo laburistične stranke preprečevalo vsako kritiko politike vodstva
in je bilo v tihi koaliciji s konservativno stranko v vseh pomembnejših vprašanjih.
Poudarili so, da je bila takšna politika laburistične stranke vedno bolj odvisna od
ZDA, Veliki Britaniji naj bi grozila nevarnost, da bo pritegnjena v vrtinec
gospodarske krize v ZDA. Skupina se je ţelela boriti proti takšni politiki.120
Tako
se je pokazalo nezadovoljstvo nekaterih laburistov tudi na zunaj.
Letna skupščina laburistične stranke je pokazala, da je nezadovoljstvo delavskega
razreda vedno bolj naraščalo zaradi poslabšanja ţivljenjskega standarda.
Blokiranje mezd, povečanje posrednih davkov in pomanjkanje nadzorstva nad
cenami in dobički kapitalnih podjetij so vplivala na britansko delavstvo. Crippsov
štiriletni načrt je zahteval od britanskih delavcev povečanje delovnega učinka v
istih oz. slabših ţivljenjskih pogojih, da bi omogočili britanskim kapitalistom
pridobitev tujih trţišč za svoje proizvode. Dobički kapitalnih podjetij so, podatkih
Ljudske pravice neprenehoma naraščali, kupna moč delavcev pa je vedno bolj
118 V Blackpoolu se je začel kongres laburistične stranke, Ljudska pravica, 7. 6. 1949, leto X, št.
133, str. 3.
119 Kongres laburistične stranke končal svoje delo, Ljudska pravica, 13. 6. 1949, leto X, št. 138,
str. 3.
120 Ustanovitev neodvisne laburistične »skupine« v Spodnjem domu, Ljudska pravica, 23. 6. 1949,
leto X, št. 147, str. 5.
37
padala. Poudarjali so, da laburistična stranka ni izpolnila obljub, ki jih je dala v
predvolilnem obdobju, in da je izdala interese delavskega razreda.121
Nacionalni komite zdruţenega sindikata mehanikov je junija 1949 sprejel
resolucijo, v kateri so zahtevali nacionalizacijo vseh temeljnih panog britanske
industrije brez odškodnine za nekdanje lastnike. Izglasovali so jo kljub odporu
sindikalnega vodstva. Delavci so poudarjali teţo bremen, ki so jih morale nositi
nacionalizirane industrijske panoge, ker je vlada dajala velike odškodnine
nekdanjim lastnikom kapitalistom. Zahtevali so tudi povečanje mezd.122
Proti koncu mandata vlade se je zgodilo več stavk, ki so pokazale na stanje v
Veliki Britaniji. Julija 1949 se je začela stavka pristaniških delavcev. Skupno
število stavkajočih je bilo več kot 14.200, čeprav je vlada poslala v pristanišča
okrog 3.200 vojakov. Število ladij, ki je čakalo na nakladanje oz. razkladanje, se
je vedno bolj večalo. 15. junija je bilo v pristaniščih 142 ladij, ki niso mogle
odpluti. Vlada je zahtevala od Spodnjega doma izredna pooblastila, ker niso mogli
zadušiti stavke. Attlee je s konservativci napadel pristaniške delavce. Stavko so
začele podpirati mnoge sindikalne organizacije v vsej drţavi in v tujini. 35.000
pristaniških delavcev, članov francoske nacionalne federacije pristaniških
delavcev, je iz solidarnosti do britanskih pristaniških delavcev odklonilo, da bi
razkladali blago z britanskih ladij.123
Stavkajoči so sprejeli resolucijo, v kateri so
postavili tri pogoje za vrnitev na delo. Zahtevali so, da ne bi bilo represivnih
ukrepov proti delavcem, ki so sodelovali ali pa simpatizirali s stavko, ko se bodo
vrnili na delo; odobren plačan letni dopust in nobenih nasprotovanj. Zahtevali so
tudi odstavitev predsednika pristaniške uprave Aphona in postavitev delavskih
predstavnikov v upravo.124
121 Britanski delavci so nezadovoljni s politiko laburistične stranke, Ljudska pravica, 27. 6. 1949,
leto X, št. 150, str. 2.
122 Britanski mehaniki zahtevajo nacionalizacijo vseh industrijskih panog, Ljudska pravica, 26. 6.
1949, št. 149, leto X, str. 2.
123 Stavka londonskih pristaniških delavcev se širi kljub ukrepom laburistične vlade, Ljudska
pravica, 16. 7. 1949, leto X, št. 166, str. 3.
124 Londonski pristaniški delavci se danes vračajo na delo, Ljudska pravica, 25. 7. 1949, leto X, št.
174, str. 2.
38
Septembra se je začel letni 81. letni kongres britanskih Trade Union, sindikalne
organizacije, ki je zdruţevala 8 milijonov britanskih delavcev. Ta kongres so
delavci pričakali v zelo teţkem poloţaju, ki naj bi nastal zaradi gospodarske
politike britanske vlade in valutne vojne v ZDA. Kongres se je ukvarjal s
vprašanjem mezd, cen in dobičkov. Generalni svet je dobil več resolucij, v katerih
je bilo zahtevano, naj svet sklene najodločnejše ukrepe pri vladi za zadovoljitev
glavnih zahtev britanskega delovnega razreda. Podatki za obdobje med junijem
1947 in julijem 1949 so pokazali, da so mezde narastle za 9 %, medtem ko so se
cene ţivljenjskih potrebščin povišale za 11 %. Realne mezde so se zmanjšale.
Britanski delavci so bili prepričani, da bi se bilo mogoče upreti ofenzivi
kapitalistov samo z organiziranim odporom proti sedanji gospodarski politiki
desnih laburistov.125
Seja kongresa je bila posvečena razpravi in glasovanju o dveh sklepih generalnega
sveta kongresa Trade Uniona – izstopu kongresa Trade Union iz Svetovne
sindikalne federacije in odstranitev komunistov z vseh vodilnih poloţajev v
sindikatih. Arthur Deakin126
je poskušal s pritiskom in protisovjetskim izpadom
opravičiti sklep generalnega sveta o izstopu iz Svetovne sindikalne federacije
(SSF), ţelel je omajati zaupanje vanjo. Vincent Tewson127
je trdil, da so hoteli
komunisti ustvariti ekonomsko zmedo, da so dobivali navodila iz tujine, da so
uporabljali nacistične metode. Nekateri delegati so temu oporekali in trdili, da se
125 Pred letnim kongresom britanskih Trade-Unionov, Ljudska pravica, 6. 9. 1949, leto X, št. 211,
str. 2.
126 Arthur Deakin (1890–1955) je bil sindikalist, leta 1932 je bil imenovan za generalnega
sekretarja sindikata za transport; njegov vpliv je bil zelo velik. Bil je pogajalec za plače, podpiral
je laburistično politiko o plačah. Kot goreč protikomunist je vodil nekomunistične sindikate iz
Svetovne zveze sindikatov in pomagal rivalski organizaciji Internacionalna konfederacija
sindikatov. (Arthur Deakin, Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com/ EBchecked/
topic/154359/Arthur-Deakin), pridobljeno, 4. 8. 2010.)
127 Vincent Tewson (1898–1981) je bil vodja sindikata in generalni sekretar Trades Union
Congress 1946–1960. Aktivno je podpiral ekonomski razvojni program v Evropi in pomagal
ustanoviti sindikalni svetovalni odbor za Marshallov načrt. 1949 je sodeloval na ţenevski
konferenci, kjer je bila ustanovljena International Confederation of Free Trade Union (ICFTU).
(Vincent Tewson, Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com/ EBchecked/topic/
589279/Sir-Vincent-Tewson), pridobljeno 6. 8. 2010.)
39
je za to protikomunistično gonjo skrivalo sodelovanje s kapitalisti in ameriškimi
imperialisti.128
Britanska vlada je septembra 1949 sklenila izvesti tridesetodstotno devalvacijo
britanskega funta-šterlinga, za katero so predhodno vedele samo ZDA, ostala
Evropa pa je bila prisiljena storiti enako.129
Namesto dotedanjega tečaja 4,03
dolarjev za funt je bil potem funt vreden samo 2,80 dolarja. Takšno popuščanje
pred ameriškimi zahtevami je opravičevala s tem, da je britanska vlada julija pred
konferenco v Washingtonu sprejela sklep o devalvaciji, čeprav je britanska vlada
zanikala vse vesti o razvrednotenju funta. Prva posledica tega sklepa je bilo
povečanje cene kruha s 4 na 6 penijev, s tem se je podraţila tudi moka. Na podlagi
tega sklepa so morale vse britanske kolonije, dominioni in druge drţave, ki so bile
trgovsko povezane z Veliko Britanijo, izvesti devalvacijo svojih valut.130
Britanska javnost je bila presenečena nad odločitvijo vlade. Londonsko časopisje
se je v veliki meri odzvalo na devalvacijo. Bili so začudeni zaradi tako nizkega
tečaja funta v razmerju do dolarja. Vsi so zapisali, da se bo ta odločitev najprej
izrazila v podraţitvi glavnih proizvodov široke potrošnje. Daily Mail je zapisal, da
je funt več vreden tudi v času krize leta 1931. Poleg tega so bili prepričani, da
razvrednotenje funta ne bo prineslo nikakršne rešitve problemov. Največ koristi
naj bi od tega imeli kapitalisti in špekulanti. Daily Herald je priporočal, naj se
delavci sprijaznijo z vsem, kar bo prišlo, saj bi tako zadovoljilo najvišji potrebi
drţave.131
Konec oktobra 1949 se je v Spodnjem domu začela razprava o vladinem načrtu
varčevanja. Cripps je izjavil, da Velika Britanija ne bo mogla vračati svojih
šterlinških dolgov drugim drţavam v višini, kakor jih je do tedaj. Načrt je določal
tudi zmanjšanje britanskih šterlinških kreditov drugim drţavam. Prodiranje
128 Desničarsko vodstvo britanskih Trade-Unionov izkorišča kongres za protikomunistične izpade,
Ljudska pravica, 8. 9. 1949, leto X, št. 213, str. 2.
129 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 189.
130 Britanska vlada sklenila izvesti devalvacijo britanskega funta-šterlinga, Ljudska pravica, 20. 9.
1949, leto X, št. 223, str. 2.
131 Londonski listi izražajo zaskrbljenost v zvezi s tako občutnim razvrednotenjem funta-šterlinga,
Ljudska pravica, 21. 9. 1949, leto X, št. 224, str. 2.
40
ameriškega blaga naj bi ogroţalo britansko gospodarstvo. Potrebno bi bilo
zmanjšati uvoz iz dolarskega področja. Iz Crippsovega govora je bilo razvidno, da
je vse breme padlo delovne ljudi. Na drugi strani pa je vladni ukrep varčevanja pri
vojske predvideval le majhno zmanjšanje izdatkov. Anthony Eden je v imenu
konservativcev nasprotoval vladnem načrtu. Prav tako je Churchill napadel ukrepe
vlade, za katere je menil, da so socialistični.132
Tako kot konservativci, tudi laburisti niso bili zadovoljni z vlado. Zilliacus je
oktobra 1949 poudaril uničujoče posledice, ki jih bo prinesla politika laburistične
vlade. Voditelje laburističnega gibanja je pozval, naj spremenijo svoja stališča do
vzhodne Evrope, Sovjetske zveze in LR Kitajske. Zahteval je, da laburisti
povečajo trgovino s temi drţavami. Trdil je, da ima Velika Britanija pravico voditi
svojo gospodarstvo brez nadzorstva ZDA glede na svoje gospodarske potrebe.
Zahteval je, da vlada ne prevzame nobene obveznosti na podlagi atlantskega
pakta133
in zmanjša vojaški proračun. Poudaril je, da bi morala biti prva naloga
vlade skrb za socialne ustanove, vzpostavitev polne zaposlenosti in zvišanje
ţivljenjskega standarda.134
Zilliacus je zahteval nacionalno neodvisnost Velike Britanije kot edini način za
prenehanje tedanje politiko. Omenil je sestanek dvanajstih obrambnih ministrov
atlantskega pakta v Parizu. Veliki Britaniji naj bi vsilili nove obveznosti, ki so
pomenile povečanje izdatkov za oboroţitev. To naj bi za Veliko Britanijo
pomenilo, po Zilliacusovih besedah, »gospodarski samomor«. Velika Britanija naj
bi bila prisiljena storiti vse, kar so od nje zahtevale ZDA, saj je potrebovala
pomoč.135
132 Attleejev program »varčevanja« hoče iztisniti iz britanskega delovnega ljudstva 250 milijonov
za uravnovešenje državnega proračuna, Ljudska pravica, 29. 10. 1949, leto X, št. 256, str. 5.
133 Pogodba o zvezi NATO je bila podpisana 9. 4. 1949; Velika Britanija, ZDA in Francija pa so se
povezale ţe eno leto prej. Velika Britanija je pogodbo razumela kot pomemben doseţek v
prizadevanjih, da bi ZDA obdrţali vpletene v obrambo v Evropi. (T. Judt: Povojna Evropa …, str.
181.)
134 Zilliacus in Ellis kritizirata laburistično vlado, Ljudska pravica, 1. 11. 1949, leto X, št. 259, str.
2.
135 Conny Zilliacus zahteva vzpostavitev nacionalne neodvisnosti Velike Britanije, Ljudska
pravica, 21. 12. 1949, leto X, št. 301, str. 2.
41
S politiko vlade se niso strinjali niti sindikati. Sindikalne organizacije iz različnih
delov Velike Britanije so zahtevale povišanje mezd. Predlagale so zmanjšanje
izdatkov za vojno. Zahtevale so obdavčenje kapitalskih dobičkov kot edini
pravilni izhod iz tedanje finančnih teţav.136
Delavci so svoje nezadovoljstvo zopet
pokazali s stavkami. Decembra 1949 je začelo stavkati 1600 delavcev električne
centrale Barking v Londonu. Stavkali so iz solidarnosti do delavcev treh drugih
central ter zaradi protesta, ker je vlada poslala vojaške enote, da bi zagotovili delo
v centralah. Zahtevali so zvišanje mezd. Zaradi stavke je vlada ukazala skrčenje
porabe električnega toka v vsej drţavi za od 5 do 10 %.137
Število brezposelnih je v Veliki Britanije je leta 1949 še vedno naraščalo. Največ
delavcev138
so odpustili iz ladjedelnic zaradi ameriške konkurence. Od konca
vojne do novembra 1949 se je zniţalo število delavcev v ladjedelnicah za 30 %.
Napovedovali pa so zmanjšanje še za 20 %.139
Člani treh velikih britanskih sindikatov: nacionalni sindikat ţelezničarjev,
konfederacija ladjedelniških in strojnih delavcev ter sindikat gradbenih delavcev
so vztrajali pri svojih zahtevah za povišanje mezd. Kljub sklepu centralnega sveta
britanskega kongresa Trade Unionov, ki je sprejel vladno politiko zamrznitve
mezd za leto 1950, so vztrajno branili sprejeti ta sklep. Vsi so poudarjali, da so
plače delavcev tako nizke, da ne morejo pristati na sklep. Sindikati so bili
prepričani, da so dobički lastnikov ladjedelnic tako visoki, da bi lahko povišali
plače svojim delavcem brez zvišanja cen izdelkov.140
136 Britanski sindikati odklanjajo Attleejev gospodarski program, Ljudska pravica, 6. 11. 1949, leto
X, št. 263, str. 2.
137 Stavka elekričarskih delavcev v Londonu, Ljudska pravica, 14. 12. 1949, leto X, št. 295, str. 2.
138 Nekateri so trdili, da bi si angleški delavci morali poiskati zaveznika, da bi se skupaj borili proti
kapitalizmu. Rešitev naj bi bila v delovnem izobraţencu. Vendar pa naj bi angleški delavec leta
1950 boljše pogoje za ustvarjanje socializma kot sovjetski. (Vlado Kozak: Kakšne pogoje in
perspektive ima angleški proletariat v svoji borbi za socializem, Delo, glasilo CK KPS, XIX/5–6,
63.)
139 Povečanje brezposelnih v Britaniji, Ljudska pravica, 17. 12. 1949, leto X, št. 297, str. 2.
140 Britanski delavci proti blokaciji delavskih mezd, Ljudska pravica, 24. 12. 1949, leto X, št. 303,
str. 2.
42
150 članov sindikata transportnih in nekvalificiranih delavcev je decembra 1949
obiskalo izvršni odbor sindikata, da bi pri generalnemu sekretarju vloţili protest
zaradi odstranjevanja komunistov z raznih poloţajev v sindikatu. Policija je
izgnala delegate in jim preprečila, da bi vloţili protest. Delegati so pripravili
demonstracije. Izvršni odbor sindikatov transportnih delavcev je odpustil devet
delavcev, ker niso hoteli podpisati izjave, da niso bili člani KP Velike Britanije.141
141 Britanski delavci protestirajo zaradi odstranitev komunistov in sindikatov, Ljudska pravica, 17.
12. 1949, leto X, št. 297, str. 2.
43
2.3 Volitve leta 1950
Leto 1950 je prineslo drţavne volitve. Laburisti so v predvolilni kampanji
poudarjali doseţke v svojem povojnem mandatu, medtem ko so bili njihovi
nasprotniki prepričani, da laburistična vlada svojega dela ni dobro opravila. V
Ljudski pravici je bil objavljen Reuterjev povzetek, da je kongres britanskih Trade
Unionov v volilnem razglasu pozval 8.000.000 članov, naj na parlamentarnih
volitvah glasujejo za laburistično stranko. Poudarili so, da bi le malo ljudi v Veliki
Britaniji ali na svetu pridobilo, če bi se zamenjala vlada, celo naj bi z zamenjavo
vlade veliko izgubili.142
Začela se je predvolilna kampanja. Ljudska pravica je
dokaj redno pisala o nastopih določenih politikov in njihovem programu.
Konni Zilliacus, ki je kandidiral v volilnem okroţju Gateshad, je v svojem
programu podpiral laburistično stranko, ne glede na to, ali je bi bila stranka v
vladi ali v opoziciji. Poudaril je, da je pomembno, da se stranka bori za mir,
zaposlenost, gradnjo hiš in socialnih ustanov, povišanje mezd ter zniţanje cen.
Upiral pa se je moţnosti koalicije s konservativci, posebej v zunanji in obrambni
politiki ni ţelel videti koalicije med konservativci in laburisti, ker je takšna
politika, po Zilliacusovih besedah, ţrtvovala narodno odvisnost Velike Britanije
za koristi ZDA.143
Od vlade je zahteval izboljšanje gospodarskega ţivljenja delavcev, ohranitev
polne zaposlenosti in razširitev socialnih ustanov. Poleg tega je zahteval
napredovanje k socializmu, kapitalizem je zanj pomenil nazadovanje. Bil je za
omejitev in obdavčenje kapitalističnih dobičkov, zmanjšanje odškodnine za
nacionalizirano industrijo, razširitev nacionalizacije in načrtovanje v proizvodnji.
Menil je, da se prihranek ne bi smel doseči na račun socialnih ustanov in gradenj
stanovanj, ampak je zahteval zmanjšanje proračuna.144
Zavzemal se je za neodvisno britansko zunanjo politiko glede vprašanj na
Srednjem in Daljnem vzhodu. Menil je, da bi morali britanski odnosi z ZDA in
142 Volilni proglas britanskih Trade Unionov, Ljudska pravica, 2. 2. 1950, leto XI, št. 28/I, str. 2.
143 Conny Zilliacus, neodvisni laburistični kandidat, se zavzema za neodvisno britansko politiko,
Ljudska pravica, 6. 2. 1950, leto XI, št. 31, str. 2.
144 Prav tam.
44
Sovjetsko zvezo temeljiti na določbah Ustanovne listine OZN, ne pa na vojaških
zvezah, ki naj bi razcepljale svet na dva bloka. Zahteval je samostojne britanske
predloge glede nasprotja med ameriškimi in sovjetskimi členi v mednarodnem
nadzorstvu nad atomsko energijo. Hotel je, da bi se atomsko oroţje za mnoţično
uničevanje prepovedalo, prav tako pa naj bi se zmanjšajo in omejilo oboroţevanje
na temelju mednarodnih sporazumov. O atlantskem paktu je menil, da je
nasprotuje in je nezdruţljiv z določbami Ustanovne listine OZN.145
Volilna kampanja je, po pisanju Ljudske pravice, potekala glede na dotedanje
dokaj mirno. Laburisti so imenovali 497, konservativci 465 in komunisti 91
kandidatov za 625 okrajev. Laburistični ministri so imeli po notranjosti drţave
govore, v katerih so poudarjali program stranke in poveličevali uspehe
laburistične vlade pri povojni obnovi, grajali pa so konservativno politiko. Na
drugi strani pa je sekretar KPVB obsodil program in politiko laburistov in
konservativcev.146
Tri dni pred volitvami so se tako laburisti kot konservativci močno trudili, da bi si
zagotovili zmago. Churchill je napadal laburistično notranjo politiko –
nacionalizacijo, gospodarsko nadzorstvo in finančno politiko vlade. Cripps se je
trudil, da bi ljudi zanimala notranja politika. Volivce je prepričeval, da bo Velika
Britanija leta 1952 sposobna uravnovesiti svojo plačilno bilanco brez tuje pomoči.
Velik del tiska je podpiral konservativno politiko, vendar je bil Bevin prepričan,
da tisk nima več tolikšnega vpliva kot nekoč. Churchill je govoril o pogovorih
velesil za ohranitev miru. To so podpirali tudi laburisti, vendar so bili jezni, ker je
Churchill omenjal zunanjo politiko in tako izkoristil ţeljo Britancev po miru za
pridobitev glasov, ker je veljalo, da se ne bo govorilo o zunanji politiki.147
Churchill je utemeljeval nujnost sporazuma s Sovjetsko zvezo in likvidacije
hladne vojne. Bevin je v svojem govoru na radiu izrazil pripravljenost laburistične
vlade za pogovor s Sovjetsko zvezo o atomski bombi in drugih vprašanjih, vendar
145 Prav tam.
146 Volilna kampanja v Britaniji raste, Ljudska pravica, 14. 2. 1950, leto XI, št. 38, str. 2.
147 Laburisti in konservativci upajo na zmago, Ljudska pravica, 22. 2. 1950, leto XI, št. 45, str. 3.
45
pod okriljem OZN. Laburisti so obljubljali boljši ţivljenjski standard delovnih
ljudi za nadaljnjo nacionalizacijo, konservativci pa zniţanje davkov.148
Volitve so bile 23. februarja, volilna udeleţba je bila rekordna – 85 %. Zmagala je
laburistična stranka. Attlee in Churchill sta bila ponovno izvoljena. Mandate so
izgubili Zilliacus, Pritt, Platts Mills.149
Konservativci so zmagali v mnogih novih
volilnih okroţjih. Ljudska pravica je zapisala, da so volitve pokazale, da se v
Veliki Britaniji vedno bolj kaţe polarizacija političnih idej, vedno bolj se krepi
dvostrankarski sistem.150
»Laburisti so dobili 315 sedeţev (6 več od drugih skupaj), konservativci 291 (218
v prejšnjem parlamentu), liberalci 9 (prej 10), irski nacionalisti 2 (prej 2),
neodvisni liberali 1 (prej 1), komunisti 0 (prej 2), ostali 0 (prej 16).«151
Preden so
stopili pred novi parlament, so laburisti sklicali sestanek parlamentarne skupine in
nacionalnega izvršnega odbora laburistične stranke. Konservativci so se morali
odločiti, ali bodo nekaj časa pustili vlado »vedriti«, ali pa bodo izkoristili prvo
priliko, da jo zrušijo. Če bi jim to uspelo, naj bi imeli zagotovljen uspeh na
naslednjih volitvah.152
Prepričani so bili, da se novoizvoljena vlada ne do dolgo
obdrţala na oblasti.
Laburistična stranka je nastala leta 1900 in zato so ţeleli ob svoji 50. letnici
pokazati, da so še vedno glavni in uţivajo popolno zaupanje britanskega
delovnega ljudstva. Laburisti so vlado prvič sestavili leta 1924, a je kmalu
propadla. Leta 1925 je prišla spet na oblast. 1931 je prišla gospodarska kriza.
1940 so stopili v koalicijo s konservativci.153
148 Pred volitvami v Angliji, Ljudska pravica, 23. 2. 1950, leto XI, št. 46, str. 4.
149 Laburisti vodijo z neznatno večino, Ljudska stranka, 25. 2. 1950, leto XI, št. 47/I, str. 2.
150 Pri volitvah v angleških parlament so dobili laburisti absolutno večino, Ljudska pravica, 25. 2.
1950, leto XI, št. 47/II, str. 2.
151 Laburistično vlado čakajo težki dnevi, Ljudska pravica, 27. 2. 1950, leto XI, št. 49/I, str. 2.
152 Prav tam.
153 Laburisti dosegli neznatno večino, Ljudska pravica, 26. 2. 1950, leto XI, št. 48/I, str. 2.
46
Attlee je konec februarja 1950 sestavil novo vlado.154
Britansko časopisje je bilo
prepričano, da bi vlada morala opustiti politiko nacionalizacije in deblokirati
mezde. Menili so, da je Velika Britanija postala najslabši člen imperialistične
verige. Predvidevali so, da bo to vplivalo tudi na zunanjo politiko. Pojavljal se je
tudi problem odnosa z angleško Trade Unions. Če bi vodili politiko kompromisa,
bi se morali odpovedati velikemu delu svojega programa. Sekretar laburistične
stranke P. Morgan je napovedal leto 1950 za usodno.155
Reuterjev gospodarski
urednik je navajal številne probleme, ki so čakali novo britansko vlado. Največ
problemov naj bi bilo mednarodne narave.156
Kakor v prejšnjem mandatu, so tudi v tem prevladovale kritike na račun zunanje
politike. Oktobra 1950 se je odvijal kongres laburistične stranske. Kongresu so
predloţili 27 resolucij o zunanji politiki. Opozicija je zahtevala konec hladne
vojne, sklicanje konference štirih velikih, vzpostavitev prijateljskih odnosov s
Sovjetsko zvezo, prepoved atomskega oroţja in trgovinske zveze med vzhodom in
zahodom. Kongres je odklonil resolucije, v katerih so zahtevali sodelovanje
delavcev v upravnih svetih podrţavljene industrije. Odobrili pa so priporočilo o
povišanju davkov na dobiček.157
Pri zunanjepolitičnih vprašanjih je bilo še vedno največ nesoglasij. Aneurin
Bevan,158
minister za delo, se je izrekel za Schumanov načrt159
pod pogojem, da bi
154 Attlee je sestavil novo vlado, Ljudska pravica, 2. 3. 1950, leto XI, št. 52/I, str. 2.
155 Po angleških volitvah, Ljudska pravica, 2. 3. 1950, leto XI, št. 52/I, str. 2.
156 Nova britanska vlada bo morala rešiti tudi problem sterlinških terjatev in življenjskih stroškov,
Ljudska pravica, 8. 3. 1950, leto XI, št. 57/I, str. 4.
157 49. kongres laburistične stranke Anglije, Ljudska pravica, 10. 10. 1950, leto XI, št. 242, str. 2.
158 Aneurin Bevan (1897–1960) je bil leta 1929 kot laburist izvoljen v parlament. Po koncu druge
svetovne vojne je postal minister za zdravstvo, 1951 je postal minister za delo, vendar je kmalu
odstopil zaradi nestrinjanja z britansko oboroţitveno politiko. 1955 ga je kot voditelja laburistov
zamenjal Hugh Gaitskel. 1959 je postal namestnik predsednika laburistov. (I. Antič: Veliki
svetovni …, str. 96.)
159 Robert Schuman je načrt objavil 9. maja 1950. Francoska vlada je predlagala, da se celotna
francosko-nemška proizvodnja premoga in jekla prenese pod skupno Visoko oblast v okviru
organizacije, ki bi bila odprta tudi za druge evropske drţave. Visoka oblast naj bi imela pooblastila
za spodbujanje konkurence, določanje cenovne politike, usmerjanje investicij in kupovanje in
prodajanje v imenu sodelujočih drţav. Prva je Schumanov načrt ratificirala Nemčija. Velika
Britanija pa je povabilo zavrnila. Tako je aprila 1951 Evropski skupnosti za premog in jeklo
(ESPJ) pristopilo samo šest zahodnoevropskih drţav. (T. Judt: Povojna Evropa …, str. 189–193.)
47
bili premogovna in jeklarska industrija drţav, ki so sodelovale v tem načrtu,
podrţavljeni.160
Laburistična stranka je dvomila v vključevanje v celinske
dogovore, ki bi lahko omejili njeno svobodo pri izvajanju socialistične politike
doma. Bili so prepričani, da ta načrt pomeni vmešavanje v britanske celinske
zadeve, poleg tega pa so verjeli, da je njihovo gospodarstvo bolj zdravo od
gospodarstva celinskih sosed. Poleg tega pa je bil Commonwelth glavni vir
surovin in hrane; kolonialna ozemlja so bila vir zasluţka in tako zagotavljala
stabilnost britanske valute.161
Čeprav so se mnenja glede zunanje politike delila, so vseeno potrdili strankino
politiko. Sprejeli so program, ki je govoril o njihovem stališču do svetovnega
miru. Bil je namenjen predvsem volilni kampanji. Povedali so tudi, da
oboroţitveni program ne bo vplival na ţivljenjsko raven.162
Takoj po februarskih volitvah leta 1950 so nasprotniki laburistične politike
napovedovali, da se laburistična vlada ne bo dolgo obdrţala, saj ni imela prave
večine. Imeli so prav. Nasprotovanje vladni politi se je na začetku drugega
mandata še bolj okrepilo, kar je pripeljalo do vladne krize.
160 49. kongres laburistične stranke Anglije, Ljudska pravica, 10. 10. 1950, leto XI, št. 242, str. 2.
161T. Judt: Povojna Evropa …, str. 193.
162 49. kongres laburistične stranke Anglije, Ljudska pravica, 10. 10. 1950, leto XI, št. 242, str. 2.
48
2.4 Vladna kriza in volitve leta 1951
Proti koncu leta 1950 so v parlamentu začeli razpravo o oboroţitvenem programu.
Attlee je januarja 1951 parlament prepričeval, da mir ni zagotovljen, če ni
obramba ni dovolj močna. Govoril je o britanskem oboroţitvenem programu.
Britanske sile naj bi imele aprila 1950 800.000 vojakov, do konca leta pa naj bi
bilo vpoklicanih 250.00 rezervistov. Načrtovali so povečano proizvodnjo tankov
in letal, s tem bi se tudi povečal proračun za vojsko.163
Velika Britanija bi morala
– po Attleejevem pričanju – uvesti omejitve, ki so bile v času druge svetovne
vojne in po njej. Hotel je, da bi se delavce prisilno premeščalo, nadzorovalo
zaposlitev in nekvalificiranim delavcem omogočilo, da se zaposlijo v
visokokvalificirani industriji. Skladišča in tovarne naj bi bila namenjena potrebam
obrambe, prenehala pa naj bi se tudi proizvodnja manj potrebnih predmetov.164
Prvi so se vladi uprli konservativci. Churchill je podal predlog za izglasovanje
nezaupnice vladi in njeni obrambni politiki. Oboroţitveni program je bil vseeno
zadovoljiv, vendar pa naj bi vlado prehiteli dogodki. Nekateri so pisali, da so bili
Churchillovi nasveti v večini nedosledni in so sluţili za pridobivanje glasov.
Konkretnega predloga o oboroţitvenem načrtu Churchill ni podal.165
Marca so poročali, da je letno poročilo izvršnega odbora laburistične stranke
opozarjalo na moţnost predčasnih splošnih volitev. Predvidevali so, da bi bile
nove volitve v primeru, če bi laburisti ostali v manjšini v proračunski razpravi.
Laburisti so tudi odklanjali kakšno koli obliko koalicijske vlade s konservativci.
Churchill je v svojem govoru povedal, da je konservativna stranka pripravljena
izkoristiti vse moţnosti, da bi se razpisale nove volitve.166
Nov proračun naj bi breme kar se da pravično razdelil med vse plasti prebivalstva.
Najostrejšo kritiko sta podala Federacija britanskih industrialcev in KPVB. Prva
je protestirala zaradi povečanja davkov na ekstradobičke, druga pa zaradi
163 Attlee o britanskem oborožitvenem programu, Ljudska pravica, 31. 1. 1951, leto XII, št. 26, str.
2.
164 Nova Attleejeva izjava, Ljudska pravica, 1. 2. 1951, leto XII št. 27, , str. 2.
165 Britanski tik o razpravi v parlamentu, Ljudska pravica, 18. 2. 1951, leto XII, št. 42, str. 2.
166 V Angliji lahko pride do novih volitev, Ljudska pravica, 23. 3. 1951, leto XII, št. 70, str. 2.
49
nezadovoljstva pri povečanju izdatkov za obrambo drţave. Nekateri laburisti pa
niso bili zadovoljni, ker so se zmanjšale finance za zdravstveno sluţbo167
in
drţavno podporo za prehrano.168
Britanska vlada je bila prisiljena preusmeriti
javne izdatke iz sociale, da je lahko izpolnjevala obrambne obveznosti. To pa je
bila ena izmed ključnih točk, ki je razcepila laburistično stranko in pripomogla k
njenemu porazu na volitvah.169
Aprila je Aneurin Bevan, minister za delo, odstopil. Kot razlog je navedel
nestrinjanje z obrambnim programom. Ni se strinjal s tem, da se oboroţitveni
program izvaja iz sredstev za socialno-zdravstveno sluţbo. Bevan je bi vodja
levega krila laburistične stranke. Z njegovim odstopom je prišlo do največje krize
Attleejeve vlade. Namen odstopa je bil, da Attlee razpiše nove volitve.170
Kmalu se je pokazalo, da Bevan za seboj ni potegnil večjega števila laburistov,
čeprav je uţival osebno priljubljenost. Tako niso olajšali naporov konservativcev,
da bi strmoglavili vlado. Vendar pa so predvidevali, da se Attlee ne bo mogel
dolgo obdrţati na svojem poloţaju. Bevan je bil prepričan, da bi bilo bolje
razpisati volitve, čeprav bi na njih izgubili, kakor pa da bi prevzeli odgovornost za
odločanje o pomembnih vprašanjih oboroţitve.171
Laburistična stranka je pozvala vse člane, naj zavrnejo politiko Bevana, Wilsona
in Freemana, ki so podali svoje odstope, ker se niso strinjali z vladnim predlogom
proračuna. Izvršni odbor stranke se je v celoti strinjal s predlogom. Poslance so
pozvali naj ohranijo enotnost stranke. Bevan in Wilson sta povedala, da ne
nameravata strmoglaviti vlade. Laburisti so bili prepričani, da je bila kriza
167 Bevan je leta 1946 predstavil program nacionalnega zdravstvena sistema, v veljavo je stopil leta
1948. Med nasprotniki novega programa so bili tudi zdravniki, ker so v njem videli poskus
ukinitve privatne prakse in postavitev njih kot drţavnih uradnikov, vendar je bil zakon sprejet, saj
je imel veliko podporo javnosti. Zaradi kritik je moral Bevan dovoliti privatno prakso. (Kenneth
O. Morgan: The Oxford History of Britain, Oxford 1984, str. 635.)
168 V Britaniji so sprejeli novi proračun kot poskus pravičnejše porazdelitve novih bremen,
Ljudska pravica, 18. 4. 1951, leto XII, št. 88, str. 2.
169 T. Judt: Povojna Evropa …, str. 184.
170 Minister za delo Bevan odstopil, Ljudska pravica, 24. 4. 1951, leto XII, št. 97, str. 1.
171 Bevan ne mogel potegniti za seboj večjega števila laburističnih poslancev, Ljudska pravica, 25.
4. 1951, leto XII, št. 98, str. 1.
50
pravočasno preprečena in da volitev ne bo pred jesenjo.172
Za nekaj časa se je
stanje umirilo, vendar je septembra prišlo do sprememb.
Napovedi o predčasnih volitvah so se septembra uresničile. Attlee je napovedal
splošne volitve v britanski parlament za 25. oktober.173
Te volitve so se
napovedovale ţe od februarja 1950. Laburistična neprepričljiva večina je bila
vseskozi največji problem. Konservativna stranka je vseskozi čakala na
priloţnost, da bi prisilila laburistično vlado k odstopu. Laburisti naj bi svoje
pristaše izgubljali zaradi reševanja problemov na račun ţivljenjskega standarda.
Konservativci so bili prepričani, da bodo zmagali, nekateri izmed njih so
razmišljali tudi o koaliciji.174
Konservativci so si veliko obetali od proračunske razprave. Hoteli so udariti
nasprotnika in si zagotoviti popularnost med britanskimi volivci. Vendar so bili
ukrepi vlade takšni, da niso mogli nastopati proti njim. Vlada je namreč
predstavila ukrepe, ki so zahtevali razdelitev bremen na vse druţbene razrede.
Temu pa je bila naklonjena britanska javnost. Tako so konservativci kritiko
omejili na nesposobnost vlade pri preprečevanju naraščanja cen in na visoke
upravne izdatke.175
Attleejeva odločitev o razpisu novih volitev je presenetila britansko javnost, tudi
njegove nasprotnike. Tega ni diktirala konservativna stranka. Attlee je v svoji
obrazloţitvi dejal: »18 mesecev je laburistična vlada izpolnjevala svojo dolţnost z
zelo majhno večino v parlamentu. Po mojem mnenju je prišel čas, da od volivcev
ponovno zahtevamo zaupanje in ustrezajočo podporo v parlamentu za reševanje
vaţnih nalog, ki stoje pred drţavo.«176
172 Laburistična stranka vse poslance k enotnosti, Ljudska pravica, 26. 4. 1951, leto XII, št. 99, str.
1.
173 7 dni po svetu, Ljudska pravica, 22. 9. 1951, leto XII, št. 164, str. 2.
174 Pred volitvami v Veliki Britaniji, Ljudska pravica, 13 10. 1951, leto XII, št. 167, str. 1–2.
175 Prav tam.
176 Prav tam.
51
Na volitvah so zmagali konservativci. Volilna udeleţba je bila 82 %. 31. oktobra
se je prvič sestal izvoljeni parlament. Konservativna večina je bila večja za 17
poslancev. To Churchillu naj ne bi zagotavljalo zanesljive opore.177
Laburistična vlada 1945–1951 je bila ena izmed najbolj odločilnih v britanski
zgodovini, njen vpliv na razvoj moderne Velike Britanije je bil velik v vseh
pogledih – tako v sami Veliki Britaniji kot tudi v tujini. Med drugim se je kazal v
vsej Evropi in mednarodnih organizacijah. Do odstopov Bevana in Wilsona leta
1951 v sami stranki ni bilo večjih napetosti. Vlada je veljala za bolj enotno kot
tista iz leta 1924.178
177 Po zmagi konservativcev v Veliki Britaniji, Ljudska pravica, 3. 11. 1951, leto XII, št. 170, str.
1–2.
178 K. O. Morgan: Labour …, str. VII.
52
3 Ljudska pravica o britansko-jugoslovanskih odnosih
3.1 Vprašanje Trsta
1. maj 1945 je prinesel zmago Jugoslovanov v tekmi za Trst, dobili so nadzor nad
večjim delom Julijske krajine do Soče. Naslednji dan je prispela novozelandska
divizija, ki jo je poslal Churchill. Američani so hoteli, da zavezniki uvedejo
Zavezniško vojaško upravo179
v celotni Julijski Krajini. Po pogovorih med
Josipom Brozom Titom in Alexandrom 8. maja v Beogradu je prišlo do viška
krize. Morgan je Titu predstavil Alexandrov predlog sporazuma, vendar ga je Tito
zavrnil, podal pa je predlog o zavezniško-jugoslovanski upravi v zahodnem delu
Julijske krajine. Jugoslovanska vlada je zaveznikom poslala novo noto, v kateri je
vztrajala pri pravici do zasedbe Julijske krajine do Soče. Truman je v pismu
Churchillu napisal, da se mora okrepiti poloţaj zavezniških čet vzhodno od Soče.
22. maja so se zavezniške čete s Soče premaknile na Morganovo črto, 9. junija so
jugoslovanski zunanji minister in veleposlanika Velike Britanije in ZDA v
Beogradu podpisali sporazum. Najpomembnejši točki sta bili: razdelitev Julijske
krajine na dve coni A in B ter umik jugoslovanskih čet iz cone A.180
Ljudska pravica je zapisala, da je jugoslovanska vojaška zasedba ozemlja naletela
na neprijeten odziv pri zahodnih zaveznikih. Trdila je, da je britansko in ameriško
časopisje začelo ostro kampanjo proti Jugoslaviji in jo obtoţilo, da hoče svoje
zahteve doseči s silo in enostransko akcijo. Zasedla naj bi ozemlje, ki je še vedno
spadalo pod Italijo. Jugoslavija naj bi s tem ravnanjem pokazala, da ţeli
prejudicirati sklepe, ki so bili sprejeti na mirovni konferenci. Ljudska pravica je
zapisala, da je s takšnim pisanjem britansko in ameriško časopisje delalo krivico
179 Zavezniška vojaška uprava (ZVU) je bila v coni A vzpostavljena 12. junija 1945 pod uradnim
imenom ZVU 13. korpusa, na podlagi koncepta, ki so ga zavezniki pripravila pred izkrcanjem na
Sicilijo 10. junija 1943. Uporabljen je bil v celotni Italiji. ZVU je bila podrejena generalporočniku
Johnu Hardingu. 14. junija so razpustili Narodno zaščito, ki je bila oboroţena formacija v sluţbi
PNOO in njegov izvršilni organ; sledila je ukinitev ljudskih sodišč, odstranitev delegatov PNOO
in okroţnih NOO iz gospodarskih, zdravstvenih, socialnih in drugih ustanov ter odprava oblasti
narodnoosvobodilnih odborov in njihovih organov. (Cvetko Vidmar: Zadnja tuja vojaška
okupacija slovenskega ozemlja. Oris zavezniške vojaške uprave v Slovenskem primorju od 12.
junija 1945 do 15. septembra 1947, Nova Gorica 2009 (dalje C. Vidmar: Zadnja tuja …), str. 80–
87, 99–104.)
180 C. Vidmar: Zadnja tuja …, str. 47–52.
53
Jugoslaviji. S tem naj bi pokazali tudi svojo pristranskost. Ljudska pravica je bila
na strani Jugoslavije, ker je bila prepričana, da gre za slovensko ozemlje, ki je bilo
dodeljeno Italiji z Rapalsko181
pogodbo. Narodna vstaja naj ne bi bila v nasprotju
s cilji zaveznikov, ampak naj bi bilo celo obratno – sestavni del skupnega boja
zdruţenih narodov zoper fašistično nasilje.182
Ljudska pravica je povzela članek po Borbi,183
v katerem je zapisala, da se
»gonja« britanskih in ameriških časopisov konec maja 1945 proti Jugoslaviji še
vedno ni ponehala. Poudarjali so, da je Jugoslavija pripravljena rešiti vprašanje
glede Trsta na demokratičen način. Poudarili so tudi, da Jugoslavija ni proti
oblikovanju začasne vojaške administrativne oblasti na trţaškem ozemlju.184
Manchester Guardian185
je – po pisanju Ljudske pravice – zahteval odkritejše
ravnanje Velike Britanije z Italijo. Zahteval je izpustitev italijanskih ujetnikov, ki
so bili zajeti med premirjem in so bili v Italiji. Poudaril je, da bi morali biti pogoji
premirja kmalu objavljeni. Ti bodo povedali, kako dolgo bo Italija zasedena in
zakaj, ter kdaj bo italijanski vladi dovoljen popoln nadzor nad drţavo.186
181 Rapalska pogodba je bila podpisana 12. novembra 1920 med Kraljevino Italijo in Kraljevino
SHS. Slednji je Italija prepustila Dalmacijo (z izjemo Zadra in ter otokov Lastovo in Palagruţa).
Meja med Slovenijo in Italijo se je pomaknila na razmejitveno črto Mangart–Triglav–Krnice pri
Novakih–Špehovše–Hotedršica–Planina pri Rakeku–Sneţni–Reka. (Neven Borak idr.: Slovenska
novejša zgodovina, Ljubljana 2005 (dalje N. Borak idr.: Novejša slovenska …), str. 224.)
182 Imperialistične strune, Ljudska pravica, 22. 5. 1945, leto VI, št. 32, str.1.
183 Borba je jugoslovanski dnevnik, izhajal je v cirilici in latinici v srbohrvaškem jeziku.
Ustanovljen je bil v Zagrebu kot glasilo KPJ in bil leta 1929 prepovedan. Med drugo svetovno
vojno je deloval v tajnosti. Po vojni pa se je nakladala povečala, posebej še po sporu Jugoslavije z
Informbirojem, saj je Borba ostro kritizirala sovjetsko politiko. Znan je po svojem obravnavanju
zgodovinskih in kulturnih dogodkov. Na prelomu stoletja je imel naklado 85.000 izvodov. (Borba,
Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com/EBchecked/topic/673301/Borba),
pridobljeno 6. 8. 2010.)
184 Jugoslavija je pripravljena, da vprašanje Trsta reši na demokratski način, Ljudska pravica, 23.
5. 1945, leto VI, št. 24, str. 1.
185 Guardian je eden izmed glavnih časnikov v Zdruţenem kraljestvu. Začel je izhajati leta 1821
kot tednik Manchester Guardian, leta 1855 je postal dnevnik. 100 let kasneje so Manchester
izpustili iz imena. Uredniška politika je bila manj konservativno usmerjena kot npr. pri The Daily
Telefraphu in The Timesu. (Guardian, Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.
com/EBchecked/topic/247912/The-Guardian), pridobljeno 6. 8. 2010.)
186 Angleški list se poteguje za Italijo, Ljudska pravica, 7. 6. 1945, leto VI, št. 37, str. 2.
54
Na svetu zunanjih ministrov v Londonu septembra 1945 so Jugoslovani govorili
kot zavezniki in člani ZN, medtem ko so Italijani nastopili kot bivša sovraţna
deţela. Na ta način so uţivali Italijani manj ugoden poloţaj. Britanski narod ni
ţelel, da bi se Italija kot nekdanji sovraţnik okoristila na škodo Jugoslavije kot
britanskega zaveznika. Poudarili so, da Trst predstavlja vrata za srednjeevropsko
trgovino.187
V obdobju trţaške krize je bila v Veliki Britaniji na oblasti laburistična stranka, v
kateri so prepletali različni pogledi na zunanjepolitična vprašanja. Ena izmed
članic laburistične stranke se je v svojem govoru v Spodnjem domu britanskega
parlamenta novembra 1945 dotaknila vprašanj Istre in Trsta. Poudarila je, da je
bilo vprašanje Trsta zelo teţavno. Povedala je, da je Jugoslovane uţalilo dejstvo,
da so se borili na britanski strani, vendar pa je ostajalo trţaško vprašanje še vedno
nerešeno. Prepričana je bila, da bo Jugoslavija drţava, ki jo bodo lahko imeli za
prijateljsko. Poudarila je, da se je jugoslovanski narod trdno odločil, da se reţim
kralja Petra ne bo vrnil. Poppenwel, ki je prav tako govoril o istem problemu, je
bil v skupini odposlancev, ki so obiskali Jugoslavijo. Dotaknil se je sumov, ki so
se takrat pojavljali v Evropi in govoril o svobodi, ki so jo uţivali britanski
poslanci v Jugoslaviji. Zatrdil je, da so lahko so šli kamor so hoteli in se
pogovarjali s komer koli. Naleteli naj bi na deţelo, ki je bila zelo prijateljsko
razpoloţena do Velike Britanije. Vprašanje Trsta naj bi to prijateljstvo malo
skalilo. Poleg tega vprašanja je bilo aktualno tudi vprašanje vojnih zločincev,
katerih izročitve je zahtevala Jugoslavija. Jugoslovani so menili, da so se ti ljudje
takrat po Italiji sprehajali kot turisti. Jugoslovani so imeli svoj načrt in Britanci
jim ne bi smeli vsiljevati svojega tipa demokracije.188
Pariška mirovna konferenca se je odvijala med avgustom in oktobrom 1946. Na
njej je vprašanje italijansko-jugoslovanske meje postalo povod za spor med
velesilami. V Julijsko krajino so poslali štiri izvedence, od katerih so vsi
predlagali svojo različico meje; jugoslovanskim zahtevam je bila najbolj blizu
187 Svet zunanjih ministrov v Londonu proučuje zahteve zavezniških držav do Italije, Ljudska
pravica, 19. 9. 1945, leto VI, št. 127, str. 5.
188 Govori britanskih narodnih poslancev v Spodnji zbornici, Ljudska pravica, 27. 11. 1945, leto
VI, št. 186, str. 1.
55
sovjetska, italijanskim pa ameriška. Zunanji ministri so sprejeli francosko
razmejitveno črto od Devina do Novigrada ter določili, da bo integriteto
Svobodnega trţaškega ozemlja ščitila OZN oz. Varnostni svet, ki naj bi po
posvetovanju z Jugoslavijo in Italijo imenoval njegovega guvernerja, ta pa naj bi
sklical splošne volitve, iz katerih bi izšli ustavodajna skupščina in upravna
oblast.189
Bevin je oktobra 1946 govoril v Spodnjem domu britanskega parlamenta o
trţaškem vprašanju, za katerega niso našli rešitve na pariški mirovni konferenci, v
glavnem zaradi nepomirljivega stališča, ki sta ga zavzeli ameriška in britanska
vlada. Britanski minister je ţelel dokazati, da Trsta ne vidijo kot vojaškega
oporišča. Izjavil je, da je Trstu potrebna močna vlada in da bi bilo treba dati
trţaškemu guvernerju posebno oblast zaradi zagotovitve izvrševanja priporočil
Varnostnega sveta. Dotaknil se je tudi načrta mirovne pogodbe z Italijo in
primerjal Italijo z Jugoslavijo, pri čemer je dejal, da noče, da bi Jugoslavija
naredila isto napako kot Italija leta 1919, ko je šla predaleč.190
Jugoslovani so na trţaško vprašanje gledali s svojimi očmi. Bili so prepričani, da
se Trst mora priključiti k Jugoslaviji. S svojimi idejami so se obračali na svoje
zaveznice iz časa druge svetovne vojne, prav tako tudi OZN. Jugoslovanski
predstavniki v OZN so vseskozi opozarjali na trţaški problem.
Marca 1948 je bila objavljena tristranska nota, s katero so ZDA, Velika Britanija
in Francija celotno Svobodno trţaško ozemlje prisodile k Italiji. Za njeno
uresničitev so potrebovali soglasje Sovjetske zveze, zato je bila nota dejansko
brezpredmetna. Jugoslovanska stran je ocenila, da objava note ni bila sprejeta z
velikim navdušenjem; sprejeli so jo kot podporo Krščansko demokratski stranki,
ki jo je pomagal ustanoviti Alcide De Gasperi.191
189 Joţe Pirjevec: Pariška mirovna konferenca, v: Acta Histriae VI, Koper 1998, str. 7–14.)
190 Bevinov govor o britanski zunanji politiki in mirovni konferenci, Ljudska pravica, 26. 10. 1946,
leto VII, št. 251, str. 5.
191 Nevenka Troha: Predlogi Jugoslavije za rešitev trţaškega vprašanja po objavi resolucije
Informbiroja, v: Jugoslavija v hladni vojni, Ljubljana 2004, str. 143–159.
56
Aprila 1948 je bila v Trstu tretja konferenca aktivistov OF za trţaško ozemlje.
Namen sestanka je bil pretresti politični poloţaj zvezi z zadnjim predlogom ZDA,
Velike Britanije in Francije glede priključitve Trsta k Italiji. Branko Babič,192
sekretar KP STO, je predvideval, da bi lahko vprašanje Trsta privedlo do vojne.
Poudaril je, da bi se morali Slovenci boriti proti izkoriščanju Trsta za mednarodne
komplikacije. Spoštovanje pogodbe bi moralo biti osnovno vprašanje. OF je kot
sestavni del Slovensko-italijanske antifašistične unije takrat ţe zavzela svoje
stališče in v svojem programu jasno označila mir kot eno od osnovnih vprašanj.193
Babič je menil, da je imel ta predlog za Slovence poseben pomen, saj naj bi ţeleli
z njimi ponovno barantati. Poskušali naj bi prezreti ţrtve v boju za dosego pravic.
S tem naj bi poskušali ustvariti za Slovence podobno stanje, kot je bilo v času
fašističnega terorja. Kot primer je navedel stanje na Goriškem, kjer so predloţili
spomenico OZN goriški, beneški in kanalski Slovenci. Spomini na fašistično
Italijo so bili še takrat zelo ţivi.194
Zdruţenje partizanov Julijske krajine je aprila 1948 poslalo zasedbeni britansko-
ameriški upravi resolucijo, v kateri so protestirali, ker je hotela zasedbena vojaška
uprava ob 1. maju razdeliti mesto na dve coni in s tem preprečiti ljudskim
mnoţicam dostop do središča. Zapisali so, da so Američani in Britanci s tem ţeleli
narediti iz trţaškega ozemlja novo Palestino, iz slovenskega pa novi Jeruzalem.
Poudarili so, da so Trst osvobodili njegovi ljudje s partizani maršala Tita, ki so se
obrnili proti nacifašistom. Trst naj bi se ponosno boril za svojo svobodo in zato
naj ne bi dovolil, da bi kdo oporekal in omejeval demokratične pridobitve.
Partizani Julijske krajine, delavci in ostali prebivalci imajo pravico do dostopa v
vse ulice in do vseh trgov, kamor imajo dostop tudi – po njihovem mnenju –
»tolpe neofašističnih morilcev«, ki se niso udeleţevali manifestacij zaradi miru in
192 Branko Babič (1912–1995) je bil konec tridesetih let sekretar komiteja KPS za severno
Slovenijo, med drugo svetovno vojno je bil politični komisar štaba Bosanske krajine in sekretar
OK KP Hrvatske za Kozaro, sekretar PK KPS za Primorsko, sekretar komiteja KPS za Slovensko
primorje, 1945 za Trst, 1946 KP Julijske krajine, do razkola 1948 KP STO, nato do 1950
slovenskega dela STO. (Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana 2008 (dalje
Osebnosti …), str. 28.)
193 Imperialisti uporabljajo trst za ustvarjanje vojne psihoze, Ljudska pravica, 15. 4. 1948, leto IX,
št. 90, str. 2.
194 Prav tam.
57
bratstva, ki niso ţeleli dela in svobode, ampak izzivanje in napeljevanje k
sovraštvu.195
Nekdanji politični antifašistični preganjanci so izrazili svoje ogorčenje zaradi
namena okupacijskih vojaških oblasti, da bodo razdelili mesto na dva dela, od
katerega naj bi bil en del, ki je vseboval ulice in trge središčna namenjen »izrecno
šovinističnim političnim strujam«, medtem ko naj bil bile ljudske mnoţice
odrinjene v predmestja. S tem naj bi vojaške oblasti razdelile prebivalstvo na
meščane in podloţnike z omejenimi pravicami. Tako naj bi prišlo do absurda, da
široke antifašistične ljudske mnoţice, ki so dale največje število političnih
preganjancev in borcev med osvobodilnim bojem, ne bi mogle na noben način
proslaviti prvomajskega praznika na obenem trgu v središču mesta. Nekdanji
politični preganjanci niso mogli priznati delitve mesta in njegovega prebivalstva.
Zdelo se je, da so to naredili namenoma, da bi izzvali nasprotovanja.196
II. kongres Osvobodilne fronte je aprila 1948 poslal protestno brzojavko OZN in
vladam ZDA, Velike Britanije in Francije, v kateri so odklanjali in obsojali
predlog ameriške, britanske in francoske vlade, da se STO priključi Italiji. Ta
predlog naj bi bil nov člen v verigi preziranja volje trţaškega prebivalstva, ki do
takrat edino v Evropi ni moglo izraziti svoje volje na volitvah, ki so bile drugod
po običajnih pravilih zahodnega parlamentarizma. Ta predlog naj ne bi bil
naperjen samo proti nacionalnim pravicam slovenskega naroda in proti
demokratičnim pravicam prebivalcev STO, ampak naj bi pomenil tudi preziranje
določb mirovne pogodbe z Italijo, ki so jo podpirale ameriška, britanska in
francoska vlada. Slovenci so bili prepričani, da bi se morali problemi reševati s
sporazumom in z vlado Federativne ljudske republike Jugoslavije. Slovenski
narod je po svojih delegatih na drugem kongresu OF izraţal odločno voljo, da ne
bo nikdar pristal na enostranske predloge, kot je bil predlog priključitve Trsta k
195 Odločen protest partizanov Julijske krajine, Ljudska pravica, 21. 4. 1948, leto IX, št. 95, str. 1.
196 Protest bivših političnih antifašističnih preganjancev zaradi oviranja prvomajskih proslav v
Trstu, Ljudska pravica, 25. 4. 1948, leto IX, št. 98, str. 5.
58
Italiji. Ta predlog naj bi rahljal in ogroţal teţko pridobljeni mir v tem delu
Evrope.197
V britansko-ameriški coni trţaškega ozemlje so vojaške oblasti razglasile – po
pisanju Ljudske pravice – obsedno stanje. Zaprli so osebni promet od 20. ure
zvečer do 5. ure zjutraj na mejah britansko-ameriške cone trţaškega ozemlja z
Jugoslavijo in cono B trţaškega ozemlja in uvedli kontrolo v pomorskem
prometu. V vodah med Trstom in Koprom so po 20. uri kroţili motorni čolni
civilne policije in ustavljali ladje. Na obmejnih področjih proti Jugoslaviji in coni
B trţaškega ozemlja so britansko-ameriške oblasti povečale število vojaških in
policijskih posadk. Postavljali so zapornice. Tudi v notranjosti trţaškega ozemlja
pod britansko-ameriško okupacijo so izvajali preglede osebnih dokumentov.
Prebivalcem iz Prebenka, na mejni črti med conama A in B, so prepovedali vstop
v vas Dolino in Milje. Prav tako so obmejnim prebivalcem, ki so imeli
dvolastniško dovoljenje za prehod meje, prepovedali prestopiti mejo. V Ljudski
pravici so zapisali, da so Britanci in Američani medtem dovoljevali svoboden
prehod med trţaškim ozemljem in Italijo fašističnim skupinam, ki so prihajali v
Gorico, Trţič in Videm. Kljub okupacijskim oblasti so delavci v vseh tovarnah
izobesili rdeče zastave. Po mestu je bilo nalepljenih veliko letakov, ki so vabili
prebivalce k praznovanju 1. maja.198
Vojaška uprava Jugoslovanske armade STO je poslala britansko-ameriški upravi
protestno noto, v kateri so protestirali zaradi omejitve potniškega in cestnega
prometa med conama. Britansko-ameriško vojaško upravo so opozarjali, da se ne
strinjajo z enostranskimi spremembami ţe obstoječega sporazuma o svobodi
gibanja prebivalstva med obema conama. Zapora je prizadela veliko število oseb,
ki so imeli veljavne dokumente, izdane s strani oblasti jugoslovanske cone. To
dejanje naj bi bilo v nasprotju z mirovno pogodbo. Svobodno gibanje na samem
področju STO je bila ena temeljnih demokratičnih pravic ljudi. Z omejitvami so
197 Protestna brzojavka II. kongresa Organizaciji združenih narodov in vladam ZDA, Velike
Britanije in Francije, Ljudska pravica, 29. 4. 1948, leto IX, št. 102, str. 1.
198 Angloamerikanci so zaradi oviranja prvomajskih proslav inscenirali obsedno stanje, Ljudska
pravica, 1. 5. 1948, leto IX, št. 103, str. 4.
59
se kršila vsa načela demokracije in svobode, pri prebivalcih pa naj bi vzbujala
vznemirjenje.199
Po podatkih Ljudske pravice naj bi v Trstu protestiralo 80.000 ljudi kljub
poostrenemu policijskemu nadzoru. Na proslavi je predsednik Enotnih sindikatov
trţaškega ozemlja Aleksandro Destradi v svojem govoru ostro obsodil
okupacijske oblasti, ker so poskušale omejiti prvomajsko proslavo. Trţaško
ljudstvo naj bi s svojo prisotnostjo pokazalo pripravljenost, da prepreči vse
provokacije »vojnohujskaških imperialistov«. Poudaril je, da je bil poloţaj v Trstu
obupen ter zahteval, da okupacijske oblasti razpišejo volitve v upravne organe, v
kateri bodo zastopani predstavniki ljudstva.200
Med britansko-ameriško vojaško upravo in italijansko vlado je bil junija podpisan
finančni, carinski in gospodarski sporazum. S tem sporazumom je bilo Trstu
onemogočeno, da bi nabavljal surovine za svojo industrijo iz, zanj, naravnega
zaledja. Osvobodilni svet Trsta je na seji obravnaval probleme učinka tega
sporazuma. Industrija je po njihovem mnenju trpela veliko škodo, zaradi tega naj
bi naraščalo število brezposelnih. Osvobodilni svet je poleg tega obsodil
razsipanje javnega denarja, ker naj bi povzročalo veliko škodo na račun
prihodnosti obeh con.201
Junija 1948 je potekala v Trstu seja Glavnega odbora Slovensko-italijanske
antifašistične unije. Predsednik Pogassi je v svojem govoru poudaril, da so sejo
sklicali zaradi teţkega poloţaja Trsta, v katerem je bil pod okupacijo britansko-
ameriških oblasti. Sekretar Slovensko-italijanske antifašistične unije (SIAU)
Branko Babič je negativno pristopil do vključitve Trsta pod okvir Marshallovega
načrta. Trdil je, da so do tedaj dobili kot pomoč samo mleko v prahu in suh grah.
Menil je, da sta civilna policija in britansko-ameriška okupacijska vojaška uprava
199 Protest Jugoslovanske VU zaradi omejitve prometa med cono A in B, Ljudska pravica, 1. 5.
1948, leto IX, št. 103, str. 4.
200 Kljub terorju je 80.000 Tržačanov demonstriralo za demokratične pravice, Ljudska pravica, 4.
5. 1948, leto IX, št. 105, str. 1.
201 Angloameriška VU onemogoča tržaški industriji nabavo surovin iz naravnega zaledja, Ljudska
pravica, 22. 6. 1948, leto IX, št. 147, str. 2.
60
namenoma povzročali teror, z namenom, da bi upravičili potrebo po čim daljšem
bivanju zasedbenih čet. Ţelel je, da bi se spoštovala mirovna pogodba.202
Na seji Varnostnega sveta v New Yorku so avgusta 1948 obravnavali spomenico
vlade FLRJ o trţaškem vprašanju. Med razpravo so govorili predstavniki ZDA,
Velike Britanije in Sovjetske zveze. Ameriški delegat Jessup je ţelel v svojem
govoru zanikati trditve, da so britansko-ameriške oblasti kršile mirovno pogodbo,
ker so ţelele vključiti STO v italijansko gospodarstvo. Trdil je, da bi bil sporazum
med britansko-ameriškimi oblastmi in italijansko vlado koristen za prebivalce
STO in gospodarsko obnovo. S svojim govorom je ţelel upravičiti predloge ZDA,
Velike Britanije in Francije, da bi STO vrnili Italiji. Britanski delegat Codogan je
prav tako ţelel upravičiti predlog o priključitvi STO k Italiji. Odgovornost
britansko-ameriških oblasti vojaške uprave za nepravilno in nezakonito
upravljanje Trsta je hotel prevaliti na jugoslovansko vojaško upravo. O Jugoslaviji
je rekel, da v njej ni drţavljanskih svoboščin in da vlada v drţavi policijski
teror.203
Sovjetski predstavnik Jakov Aleksandrovič Malik204
je dejal, da so bile do tedaj
kršene pogodbe, obljube niso bile izpolnjene. ZDA, Velika Britanija in Francija so
se zavezale, da bodo imenovale guvernerja za STO po posvetovanju z
jugoslovanskimi in italijanskimi predstavniki. To se ni zgodilo. Pogodba je začela
veljati 15. decembra 1947. Predlaganih je bilo več kandidatov, vendar ni bil nihče
izbran. Malik je trdil, da se ZDA, Velika Britanija in Francija sploh niso zanimale
za to, da bi bilo vprašanje guvernerja rešeno ter da naj bi namenoma zavlačevale
to vprašanje.205
Na seji je jugoslovanski delegat dr. Joţe Vilfan206
predloţil
202 SIAU zahteva izvajanje določb mirovne pogodbe, Ljudska pravica, 23. 6. 1948, leto IX, št. 148,
str. 2.
203 Vlade ZDA, Britanije in Francije kršijo mirovno pogodbo z Italijo in sporazumne sklepe glede
Trsta, Ljudska pravica, 15. 8. 1948, leto IX, št. 195, str. 1.
204 Jakov Aleksandrovič Malik (1906–1980) je bil sovjetski diplomat in politik. (L. Menaše:
Svetovni biografski …, str. 608.)
205 Vlade ZDA, Britanije in Francije kršijo mirovno pogodbo z Italijo in sporazumne sklepe glede
Trsta, Ljudska pravica, 15. 8. 1948, leto IX, št. 195, str. 1.
206 Joţa Vilfan (1908–1987) je bil pravnik, politik in diplomat. Bil je sodelavec Ljudske pravice,
Stare pravde, Knjiţevnosti in sodobnosti. Po okupaciji je bil izgnan v Srbijo, 1943 je postal
predsednik NOOS za Primorsko Slovenijo, 1944 sekretar PNOO. Po vojni je bil sekretar
61
resolucijo, v kateri so zahtevali, da bi se STO priznala s strani zaveznikov, OZN
in Italije. Poudarili so, da je bil takšen reţim uveden samo začasno.207
Varnosti
svet je zavrnil jugoslovansko pritoţbo, ker ZDA in Velika Britanija naj ne bi kršili
pogodbe z Italijo. Sovjetska zveza in Ukrajinska republika sta glasovali za
jugoslovansko resolucijo.208
V Ljudski pravici so bili prepričani, da so Američani in Britanci (označeni so bili
za imperialiste209
) načrtno začeli ofenzivo proti naprednemu gibanju v Trstu v
obdobju, ko je Vidali začel razbijati protiimperialistični tabor. Sodišče
(Jugoslovani so ga imenovali imperialistično) je obsodili sedem delavcev, ki so
branili dvojezičnost. V tem času je britansko-ameriška vojaška uprava povišala
cene racioniranemu blagu, tisk je začel boj proti slovenskim šolam. To početje so
primerjali z ukrepi nekdanjega reţima – fašizma. Poudarili so, da so Slovenci
sprejeli ustanovitev STO kot ţrtev za ohranitev miru v svetu. Pravico
enakopravnosti jezika in moţnost svobodnega kulturnega razvoja so si Slovenci
priborili sami in zato so jih bili pripravljeni braniti. Američani in Britanci naj bi s
svojim obnašanjem dokazali, da jim ni bil pomemben mir na svetu. Ti so sklenili
gospodarski sporazum z Italijo in tako – po mnenju Jugoslavije – kršili mirovno
pogodbo.210
Na februarski seji 1949 je Varnostni svet proučeval vprašanje imenovanja
guvernerja STO. Sovjetski predstavnik pri OZN Malik je v svojem govoru
jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci, 1947–1950 vodja stalne jugoslovanske
misije pri ZN, 1950–1952 pomočnik zunanjega ministra ter veleposlanik v Indiji in Burmi.
Kasneje je bil generalni sekretar predsedstva FLRJ in do 1963 podpredsednik. Bil je tudi član
arbitraţnega sodišča v Haagu. (Osebnosti …, str. 1263.)
207 Jugoslovanska resolucija zahteva, da Varnostni svet proglasi za neveljavne vse sporazume
glede Tržaškega ozemlja, ki nasprotujejo določbam mirovne pogodbe z Italijo, Ljudska pravica,
17. 8. 1948, leto IX št. 197, str. 1.
208 Angloameriška glasovalna večina zavrnila jugoslovansko pritožbo glede kršitve mirovne
pogodbe z Italijo, Ljudska pravica, 21. 8. 1948, leto IX, št. 200, str. 2.
209 Niko Šilih je v svojem članku, ki je bil objavljen v Delu, trdil, da so bili Britanci in Američani
imperialisti, ki so hoteli prevzeti oblast – fašistični okupaciji naj bi sledila angloameriška. Trdil je,
da se je videlo sodelovanje med fašisti in zahodnimi agenti na Mihailovićevem procesu. (Niko
Šilih: O razrednem ozadju naše borbe proti imperialističnim agenturam, Delo, glasilo CK KPS,
XVIII/1–2, str. 18.)
210 Imperialistična kampanja proti slovenskim šolam posledica razbijaštva tržaških frakcionašev,
Ljudska pravica, 27. 9. 1948, leto IX, št. 232, str. 2.
62
poudaril zavlačevanje zahodnih sil pri reševanju vprašanja o imenovanju
guvernerja. Spomnil je na sovjetsko noto britanski vladi (18. aprila 1948), kjer so
poudarjali, da je predlog revizije mirovne pogodbe z Italijo nesprejemljiv, ker naj
bi teptal demokratična načela. Omenil je, da sta britanska in ameriška vlada kršili
sklep Sveta zunanjih ministrov, ki je poudarjal nujnost ekonomske odvisnosti
STO. Zatrjeval je, da so področje STO spreminjali v področje ameriškega
vojaškega oporišča in tako spodbujali reakcionarne fašistične organizacije. Ker so
vključili STO v okvir Marshallovega načrta, je to pomenilo – po Malikovih
besedah – suţenjsko odvisnost od ameriškega monopola. Britanski predstavnik je
prepričeval, da Velika Britanija ni odgovorna za zavlačevanje pri imenovanju
guvernerja STO. Vendar pa je na koncu izjavil, da britanska delegacija noče
razpravljati o tem vprašanju. Ameriški predstavnik Austin je na koncu dal izjavo,
da člen ne velja več, ker ni bil pravočasno izpolnjen.211
Poudaril je, da je zdruţitev
jugoslovanske in britansko-ameriške cone nemogoča.212
Slovenci so bili večino časa prepričani, da so Britanci in Američani omejevali
njihove pravice. To so občutili na področju šolstva, kulture, sodišč in
gospodarstva. Ljudska pravica je spremljala dogajanje v Trstu in obsojala ZVU,
ker ni preprečila zatiranja pravic slovenskega prebivalstva. ZVU je v coni A
začela uvajati italijansko pravo ter postopoma ukinila delovanje ljudske oblasti. S
protestnimi akcijami, peticijami in resolucijami so se začeli upirati odločbam
ZVU-ja.213
ZVU je v prvem obdobju svoje vlade dala povod za mnoge splošne stavke in
demonstracije. Med njimi so bili: razpustitev NOO in drugih organov ljudske
oblasti, ukinitev prepovedi odpuščanja delavcev, prepoved izhajanja Primorskega
dnevnika, streljanje civilne policije v mnoţico v Škednju, nasilje italijanskih
211 Zavlačevanje imenovanja tržaškega guvernerja pomeni nadaljnjo kršitev mirovne pogodbe z
Italijo, Ljudska pravica, 20. 2. 1949, leto X, št. 43, str. 4.
212 ZDA, Velika Britanija in Francija še nadalje sabotirajo imenovanje tržaškega guvernerja,
Ljudska pravica, 24. 4. 1949, leto X, št. 47, str. 2.
213Katja Colja: Odnos trţaškega prebivalstva do ljudske oblasti in zaveznikov, v: Acta Histriae VI,
Koper 1998, str. 233–238.
63
udarnih škvader (v središču mesta so opustošile vse sedeţe in lokale levih
strank).214
Primorski dnevnik je novembra 1945 objavil članek z naslovom Zgodba se
nadaljuje, ki je govoril o vodstvu slovenskih šol, imenovanem s strani
odgovornega oficirja za šolstvo pri ZVU. Zapisali so, da je vse vodstvo višjega
slovenskega šolstva fašistično in domobransko, kakršni naj bili tudi dve petini
ostalega imenovanega šolskega osebja. Odgovorni urednik Primorskega dnevnika
je bil klican k polkovniku Bowmanu, višjemu častniku za civilne zadeve pri ZVU,
ki je od njega zahteval, da Primorski dnevnik prekliče svoje izjave. Ker pa so bile
trditve točne – tako je trdila Ljudska pravica – jih odgovorni urednik ni preklical.
Zato je AIS (Allied Information Service, Zavezniška poročevalska sluţba) 6.
decembra prepovedala izdajanje Primorskega dnevnika.215
Trţačani so zahtevali, da PNOO (Pokrajinski narodno osvobodilni odbor) pri
ZVU doseţe preklic izdanega ukaza o ustavitvi izhajanja časnika. V Ljudski
pravici so zapisali, da je ZVU vzela demokratičnemu trţaškemu in ostalemu
primorskemu prebivalstvu demokratičen organ, ki se je do tedaj vedno boril za
pravice slovenskega in italijanskega prebivalstva, in pri tem kršila načela
svobodnega tiska.216
Najbolj je bilo prizadeto slovensko prebivalstvo. Po ukinitvi
časnika so hodile delegacije k ZVU ter nosile protestna pisma. V enem izmed teh
so zapisali, da ţelijo biti sami svoj gospodar, vendar je očitno, da zavezniki tega
nočejo. Ljudska pravica je zapisala, da so ravno zavezniki tisti, od katerih so
pričakovali razumevanje in pomoč pri obnovi, naleteli pa so na nerazumevanje ter
ugotovili, da so pomoč uţivali le tisti, ki so še do tedaj na vse načine poskušali
ovirati boj zaveznikov proti nacifašizmom.217
214 C. Vidmar: Zadnja tuja …, str. 152.
215 Izhajanje Primorskega dnevnika ustavljeno, Ljudska pravica, 8. 12. 1945, leto VI, št. 196, str.
1.
216 Tržačani v boju proti kršenju najosnovnejših demokratičnih pravic ljudstva, Ljudska pravica,
11. 12. 1945, leto VI, št. 198, str. 1.
217 Slovenci in Italijani Julijske Krajine protestirajo proti ukinitvi Primorskega dnevnika, Ljudska
pravica, 13. 12. 1945, leto VI, št. 200, str. 1.
64
Mestni odbor za Trst je proglasil splošno protestno stavko, ker do sredine
decembra 1945 ZVU še vedno ni preklicala odloka o ukinitvi Primorskega
dnevnika. Stavki so se pridruţili Enotni sindikati in KP Julijske krajine. Sindikati
v Julijski krajini so se stavki uprli, češ da gre za politični in ne za gospodarski
značaj. Stavkali so v tovarnah, ladjedelnicah, lukah ter obrtniki v mestih.
Tramvajski promet je bil ustavljen; veliko trgovin je bilo zaprtih. Ţeleznica in
pošta nista stavkali, ker so bili v njih nameščeni Italijani. Osvobodilni svet za Trst
je ZVU poslal protestno noto.218
Stavke, protesti in demonstracije so v drugi polovici decembra zajeli vso Julijsko
krajino. Nastopili so proti dejanju ZVU, ker je to pomenilo brezobziren napad na
svobodo tiska in odkrito zaščito sodelavcev z okupatorjem, ki jih je ljudstvo
označilo za vojne zločince. ZVU si je zaman prizadevala, da bi preprečila
stavke.219
Stavkovno gibanje se je odvijalo tudi na podeţelju goriškega in
trţaškega okroţja. Sprejeli so resolucijo, v kateri so ugotavljali, da je Primorski
dnevnik edino glasilo, ki brani in zastopa interese slovenskega delavskega
prebivalstva. Sprejeli so tudi resolucije, naslovljene na PNOO, edinem ljudskem
predstavniku vseh primorskih ljudi. Zahtevali so, da odločneje protestira pri ZVU
zaradi nedemokratičnih ukrepov. Zavezniška policija je poskušala razgnati ljudske
mnoţice, aretirala je demonstrante.220
Po 15 dneh ukinitve Primorskega dnevnika je ZVU izdala odredbo, da je le-ta
lahko zopet začel izhajati. Uredništvo je bilo prisiljeno zapisati pojasnila, da v
članku ni bila napadena ZVU ali njeni častnik, ker ZVU v nasprotnem primeru ne
bi dovolila izhajanja i.221
S 1. januarjem 1946 je vojaška uprava v Trstu omejila slovenske oddaje na
trţaškem radiu. Vse slovenske oddaje, igre, koncerti solistov in komornega zbora
218 S splošno stavko protestira Trst proti ukinitvi Primorskega dnevnika, Ljudska pravica, 16. 12.
1945, leto VI, št. 203, str. 1.
219 Enotnost Slovencev in Italijanov v obrambi demokratičnih pravic, Ljudska pravica, 18. 12.
1945, leto VI, št. 204, str. 1.
220 Solidarnost mesta in vasi v boju proti nedemokratičnim metodam, Ljudska pravica, 18. 12.
1945, leto VI, št. 204, str. 1.
221 Primorski dnevnik spet izhaja, Ljudska pravica, 27. 12. 1945, leto VI, št. 211, str. 1.
65
so se po novi odredbi morale končati ob 20. uri. Italijanska reakcija naj bi ţe pred
koncem leta 1945 začela kampanjo za ukinitev slovenskih oddaj na trţaškem
radiu. Slovensko prebivalstvo je zahtevalo, da se slovenski program izvaja do 24.
ure in da se vse oddaje napovedujejo dvojezično ter da se predvajajo vse oddaje,
ki so se predvajale pred koncem leta 1945.222
To ukinitev so razumeli kot
omejitev osnovnih pravic primorskega prebivalstva.223
S 1. februarjem 1946 je britanska vojaška uprava odpustila dva slovenska
profesorja in šest slovenskih učiteljev v Gorici, Kanalu in Rihenbergu. Odpustila
naj bi jih iz »varnostnih razlogov« in niso imeli pravice do pritoţbe. Odpuščeni so
bili na podlagi preiskave s strani posebnega britansko-ameriškega oddelka.
Ljudska pravica je zapisala, da je britansko-ameriška policija poklicala na
zaslišanje slovenske profesorje in učitelje ter jih spraševala, ali so za kralja Petra
in Italijo ali pa za Tita in Jugoslavijo. Britansko-ameriška policija naj bi proti
tistim, ki so se odločili za Jugoslavijo. Podobno naj bi se zgodilo tudi v Trstu.224
ZVU in njena kadrovska politika sta bili glavni kamen spotike ves čas obstoja
slovenskih šol, ki so bile ustanovljene s strani ZVU. Ta se je odločila, da bo
slovensko šolstvo v coni A organizirala s pomočjo slovenskih emigrantov, ki so
pobegnili iz Jugoslavije in jih je bremenila kolaboracija oz. sodelovaje z »belo
gardo« in »domobranci«. Do največjega protesta je prišlo, ko je ZVU namestila
dr. Barago, čeprav je ZVU vedela, da se je Baraga pridruţil domobrancem. Na
drugi strani pa se ne sme prezreti zaslug, ki jih je imela ZVU na področju šolstva,
saj je obnovila in uzakonila slovenske osnovne šole povsod tam, kjer so delovale
pod staro Avstrijo. Prav tako so ustanovili nekaj srednjih in več niţje strokovnih
šol ter tečajev. Slovenski učbeniki so bili izdani in zaloţeni s strani ZVU, prvi je
bil izdan februarja 1946, zadnji aprila 1947.225
222 Anglo-ameriška uprava v trstu omejila slovenske oddaje v tržaškem radiu, Ljudska pravica, 5.
1. 1946, leto VII, št. 4, str. 2.
223 Omejitev slovenskih oddaj v tržaškem radiu, Ljudska pravica, 11. 1. 1946, leto VII, št. 9, str. 2.
224 Anglo-ameriška uprava odpušča slovenske profesorje in učitelje, Ljudska pravica, 9. 2. 1946,
leto VII, št. 34, str. 1.
225 C. Vidmar: Zadnja tuja …, str. 190–191, 202–203.
66
22. septembra 1948 so Italijani zaprli slovensko šolo. Kljub intervencijam, je šola
ostajala zaprta. Vojaška uprava ni ničesar ukrenila proti – kakor so zapisali v
Ljudski pravici – »fašistični samovolji«. Starši slovenski otrok so generalu
Gaitherju poslali protestno pismo. Prav tako pa je tudi SIAU poslal Generalni
skupščini OZN protestno pismo. Povod za zaprtje šole naj bi bilo predvidevanje,
da se bo Trst vrnil Italiji. Tako naj bi poskušali uničiti razvoj slovenskega šolstva
tudi s pomočjo »angloameriških imperialistov«.226
OF Trţaškega ozemlja je
poslala Varnostnem svetu OZN protest, v katerem je zapisala, da je vojaška
uprava STO prekršila mirovno pogodbo z Italijo tako, da je pri Slovencih kršila
človekove in nacionalne pravice ter ţalila čustva predstavnikov slovenskih
etničnih skupin, obravnavala naj bi jih kot drugorazredne drţavljane. Podan je bil
primer osebnih izkaznic, ki so jih izdajali samo v italijanščini, čeprav je statut
STO določal, da je bila slovenščina tudi uradni jezik.227
Britansko-ameriške oblasti so novembra 1949 odpustile večje število slovenskih
učiteljev in profesorjev. Predsedniki slovenskih občin Devin, Nabreţina, Zgonik
in Repentabor v coni A STO zborovanje, na katerem so sprejeli dve protestni
resoluciji – proti odpuščanju slovenskih učiteljev in profesorjev ter proti odredbi
britansko-ameriške oblasti, s katero naj bi zapostavljali slovenski jezik glede na
italijanskega. Zapisali so, da je britansko-ameriška uprava ukinila slovenske
razrede med šolskim letom, ker da je premalo učencev. Tako naj bi se britansko-
ameriška uprava posluţevala novih metod, da se italijanizirajo vse šole v njeni
coni.228
ZVU je v prvi fazi zasedbe predvidevala zaprtje vseh domačih sodišč in
nadomestitev z vojaškimi, kasneje pa zopet odpiranje domačih sodišč. Komandant
operativne enote je predsedoval glavnemu vojaškemu sodišču, na ozemlju zunaj
operativnega območja je to nalogo prevzel glavni častnik za civilno upravne
226 Imperialistična kampanja proti slovenskim šolam posledica razbijaštva tržaških frakcionašev,
Ljudska pravica, 27. 9. 1948, leto IX, št. 232, str. 2.
227 Protest OF Tržaškega ozemlja Varnostnemu svetu zaradi teptanja demokratičnih pravic
Slovencev, Ljudska pravica, 24. 10. 1948, leto IX, št. 255, str. 1.
228 Predsedniki slovenskih občin v coni A protestirajo proti odpustitvam slovenskih učiteljev,
Ljudska pravica, 28. 11. 1949, leto X, št. 282, str. 2.
67
zadeve. Smrtna kazen je moral vedno potrditi vojaški guverner ali šef vojaške
uprave.229
Ljudska pravica je pisala o sodiščih v Trstu in okolici. Trdili so, da so sodišča
imperialistična in da preprečujejo demokracijo. Za sodišči naj bi se skrivala
»imperialistična igra«, ţeleli naj bi prikriti »špijonsko agenturo britansko-
ameriških imperialistov«. Sodišča so obsojala novinarje, aktiviste SIAU, voditelje
Enotnih sindikatov, ki so vsakodnevno razkrivali njihova morebitna dejanja. Maja
1948 je sodišče v Gorici obsodilo odgovornega urednika Soče, pisatelja Damirja
Feigla. V Trstu je bil odgovorni urednik Ljudskega tednika, Joţe Koren, obsojen
na denarno kazen, prav tako tudi odgovorni urednik Primorskega dnevnika Dušan
Hreščak. Ti so bili obsojeni, ker naj bi v svojih listih obrekovali voditelje
Slovenske demokratske zveze.230
Primorski dnevnik, Corriere di Trieste in milanski dnevnik Unita so konec
avgusta 1949 objavili članek, v katerem so zapisali, da je britansko-ameriška
policija v Trstu pretepla tri šoferje, usluţbence britansko-ameriškega
avtomobilskega parka, osumljenih kraje bencina. Zaradi te objave so britansko-
ameriške oblasti proti tem časnikom vloţila toţbo, časniku Unita so sicer samo
prepovedali razširjanje v njihovi coni. Pisanje naj bi škodilo njihovem ugledu. OF
slovenskega naroda za trţaško ozemlje in Zveza enotnih sindikatov sta protestirala
proti postopkom britansko-ameriških oblasti do obeh trţaških časnikov.
Opozarjali so na to, da je bil ta proces udarec vsakemu demokratičnemu gibanju
Trţaškega ozemlja.231
Vsi predsedniki slovenskih občin v britansko-ameriški coni STO so leta 1950
dobili odredbo o uporabi slovenskega jezika v uradnih zadevah. Rečeno je bilo, da
je imel slovenski jezik pomoţni značaj in da je podrejen uporabi italijanskemu.
Določeno je bilo, da so lahko bili uradni akti izdani samo v italijanskem jeziku. V
229 C. Vidmar: Zadnja tuja …, str. 90.
230 Angloameriška justica zaman poskuša rehabilitirati špijone SDZ, Ljudska pravica, 6. 6. 1948,
leto IX, št. 133, str. 5.
231 Insceniran proces proti »Primorskemu dnevniku«, Ljudska pravica, 13. 9. 1949, leto X, št. 217,
str. 3.
68
drugih dokumentih je lahko bil slovensko besedilo napisano samo v oklepajih in
tiskano z manjšimi črkami. Slovenci so zaradi tega protestirali pri britansko-
ameriški vojaški upravi.232
Vendar niso bili uslišani, britansko-ameriška vojaška
uprava jih ni sprejela.233
Vprašanje Trsta je bilo rešeno z memorandumom o soglasju, ki so ga 5. oktobra
1954 podpisale Jugoslavija, Italija, Velika Britanija in ZDA.234
232 V angloameriški coni STO omejujejo uporabo slovenskega jezika, Ljudska pravica, 18. 6. 1950,
leto X, št. 144/I, str. 2.
233 Angloameriška vojaška uprava STO noče slišati upravičenih slovenskih pritožb, Ljudska
pravica, 24. 6. 1950, leto XI, št. 149/I, str. 2.
234 T. Judt: Povojna Evropa ..., str. 209.
69
3.2 Vprašanje koroških Slovencev
Po osvoboditvi Trsta je IV. operativna cona dobila povelje, da mora glavnino
svojih sil poslati na avstrijsko Koroško, vendar je 14. divizija prišla šele 8. maja v
bliţino Ţelezne Kaple, vseeno pa je bila prva večja zavezniška enota na
avstrijskem Koroškem. Enote divizije so s pomočjo tamkajšnjega odreda zasedale
slovenske kraje. Slovenski partizanski bataljon se je iz Bistrice v Roţu odpravil v
Celovec (8. maja), iz zahodne strani (iz Trbiţa prek Beljaka) pa se je pripeljala
tudi britanska vojska, ki je tam vzpostavila vojaško upravo. Tako je prišlo do
nekakšnega dvovladja med britansko in jugoslovansko vojsko, ki sta sicer
sodelovali, vendar pa tudi nasprotovali ena drugi. Ker do dogovora o
jugoslovanski zasedbeni coni ni prišlo, so zahodni zavezniki zahtevali takojšnji
umik jugoslovanskih vojaških enot iz Avstrije; tako se je jugoslovanska vojska do
21. maja umaknila iz Avstrije v zagotavljanju, da se s tem ne bodo odrekli
ozemeljskim zahtevam do Avstrije.235
16. novembra 1945 so britanske zasedbene oblasti prepovedale politično
organizacijo koroških Slovencev Osvobodilno fronto za slovensko Koroško.
Ozadje prepovedi – po pisanju Ljudske pravice – naj bi bile razpisane volitve236
za
drţavni in deţelni zbor, ki so se vršile 22. novembra 1945.237
Koroški Slovenci so
zaprosili so za dovoljenje za ustanovitev svoje stranke. Zasedbene oblasti so
stranko najprej dovolile in takoj po dovoljenju so se začela vršiti zborovanja. V
Dobrli vasi se jih je udeleţilo okoli 1.700, v Borovljah 600 ljudi. Slovenci naj bi
povsod nastopili sloţno in zdruţeni, tako kmetje in delavci, duhovniki in posvetna
inteligenca. Na zborovanjih sta – po pisanju Ljudske pravice – vladali disciplina
in red, vendar so bila zborovanja trn v peti nemškima strankama Volkspartei in
socialdemokratski stranki, pri katerih naj bi še konec leta 1945 vladal glede
koroških Slovencev nemški imperialistični duh. Zbali so se koroških Slovencev,
235 N. Borak idr.: Slovenska novejša …, str. 771, 909.
236 Zavezniki so dovolili delovanje treh strank: katoliško usmerjeno Avstrijsko ljudsko stranko,
Socialistično stranko Avstrije in Komunistično stranko Avstrije; prva je dobila največ glasov.
Zvezno vlado, ki se je ohranila do leta 1947, so zavezniki priznali 6. januarja 1946. (N. Borak idr.:
Slovenska novejša …, str. 913.)
237 V Slovenski novejši zgodovini je zapisan 25. november.
70
ki so na svojih zborovanjih privabili toliko ljudi; govorili so zoper nacizem in
terjali svoje osnovne pravice.238
Ljudska pravica je povzela govor deţelnega glavarja Piescha, ki ga je imel na
radiu. V njem je napadel koroške Slovence. Korošce je nagovoril, naj ne
verjamejo propagandi, ki je trdila, naj glasujejo za Jugoslavijo in naj ne verjamejo
govoricam, da jim bo Jugoslavija vzela posestva in jih zaprla, če bodo glasovali
proti njim, ko bo ozemlje njihovo. Rekel je, da so nekaj ur pred vkorakanjem
Britancev prišle čete maršala Tita in zahtevale Koroško kot del Jugoslavije.
Korošci se niso mogli braniti, ker niso imeli oroţja. Trdil je, da je Tito osnoval
osvobodilni odbor za Koroško in pod krinko demokracije naj bi ga hotel uzakoniti
in poskrbeti za potop na volitvah v Celovcu. Teh laţi naj bi se – po pisanju
Ljudske pravice – posluţevale nemške stranke, zdruţene v Heimatdientstvu in
Heimatbundu ter vodene s strani Mayer Kaibitscha, ki pa ni bil Korošec, ampak
sudetski Nemec. Deţelni glavar je izjavil, da so se nemški Korošci z oroţjem
borili proti Titovim četam, ki so vdrli maja 1945 na Koroško. Zamolčal pa naj bi,
da so se v koroških odredih borili tudi koroški partizani.239
Po Pieschevem napadu na koroške Slovence so britanske oblasti na Koroškem
sporočile vodstvu koroških Slovencev, da je njihova Osvobodilna fronta za
slovensko Koroško prepovedana. Največja podlost naj bi bila storjena s tem, da je
Volkspartei postavila na svojo listo voditelja koroških Slovencev, dr. Josipa
Tišlerja, brez njegove vednosti. S tem so hoteli vnesti zmešnjavo med Slovenci,
ker dr. Tišler zaradi prepovedi zborovanja ni mogel javno protestirati.240
Guverner britanske vojaške uprave za Koroško je v začetku februarja 1946 odobril
predlog koroške deţelne vlade, da se preuredijo vse občinske uprave na
Koroškem, na podlagi rezultata zadnjih drţavno- in deţelnozborskih volitev.
Slovenci se teh volitev niso mogli udeleţiti, zato je ta sklep deţelne koroške vlade
238 Angleške zasedbene oblasti prepovedale »Osvobodilno fronto za slovensko Koroško, Ljudska
pavica, 17. 11. 1945, leto VI, št. 178, str. 2.
239 Prav tam.
240 Prav tam.
71
in angleške vojaške uprave pomenil, da so odstavili zadnje slovenski ţupani.
Britanska vojaška uprava se naj bi s tem postavila na stran nacističnih krogov.241
Delegati OF za slovensko Koroško so marca 1948 vloţili pri okrajnem glavarstvu
v Velikovcu prošnjo za izdajo potnih dovoljenj, da bi se lahko kot zastopniki
koroških Slovencev in njihove OF udeleţili 2. kongresa OF Slovenije v Ljubljani.
Avstrijske oblasti so odklonile izdajo potnih dovoljenj in prepovedale delegatom
OF za slovensko Koroško udeleţbo na kongresu. Ljudska pravica je to ravnanje
okrajnega glavarstva označila kot neutemeljeno in nedemokratično. OF za
slovensko Koroško je protestirala pri avstrijskem in notranjem ministrstvu in
Medzavezniškem kontrolnem svetu za Avstrijo na Dunaju.242
Koroški Slovenci so svoje bivanje pod britansko upravo občutili kot omejevanje
pravic, bili so prepričani, da Velika Britanija dela to namerno. Ljudska pravica je
pisala o tem, na kakšne načine in kje so Slovenci občutili manjvrednost. Posebej
je opozarjala na omejevanje v šolstvu in kulturi, prav tako pa so bili prepričani, da
so sodišča delovala proti Slovencem.
Britanske zasedbene oblasti so v začetku septembra 1945 prepovedale oţivljanje
in delovanje Prosvetne zveze koroških Slovencev v Celovcu in prosvetnih društev
na slovenskem ozemlju, ki jih je nacistični reţim leta 1941 razpustil. Maršal
Alexander je od prihodu britanskih in umiku jugoslovanskih čet iz dela Primorske
in Koroške izjavil, da bo britanska vojaška uprava smatrala, da ji je bila uprava
spornega ozemlja samo zaupana, dokler mirovna konferenca ne bo rešila končne
ozemeljske pripadnosti. Ker je britanska vojaška uprava dovolila, da so se v vsej
Koroški vršile volitve v drţavna telesa, so prekršili dano obljuba, na podlagi
katere so se jugoslovanske čete umaknile s Koroške.243
241 Angleška vojaška uprava v Celovcu je odobrila odstavitev zadnjih slovenskih županov, Ljudska
pravica, 7. 2. 1946, leto VII, št. 32, str. 2.
242 Avstrijske oblasti prepovedale koroškim Slovencem udeležbo na II. Kongresu OF Slovenije,
Ljudska pravica, 22. 4. 1948, leto IX, št. 96, str. 2.
243 Angleške zasedbene oblasti prepovedale »Osvobodilno fronto za slovensko Koroško«, Ljudska
pravica, 17. 11. 1945, leto VI, št. 178, str. 2.
72
Britanska vojaška uprava v Celovcu je februarja 1946 prepovedala tiskanje
Koledarja Prosvetne zveze za slovensko Koroško. Razlog za to naj bi bil v tem,
ker Prosvetna zveza še do takrat ni bila priznana in kot taka ni smela izdajati
publikacij. Predsednik Prosvetne zveze in prosvetni referent dr. Josip Tišler se je
odločil izdati koledar v samozaloţbi, vendar je britanska uprava tudi to
prepovedala.244
Po pisanju Ljudske pravice je britansko sodišče v maju 1948 v Velikovcu
pripravljalo novo nasilje. Reţiser in trije igralci so se morali zagovarjati, ker so
med igro Zelena vrvica na odru izobesili slovensko zastavo. Ta proces naj bi
dokazoval, da se je britansko sodišče priključevalo nacistični kampanji zatiranja
slovenskega kulturnega ţivljenja. Sodili naj bi slovenski mladini, ki je pod
teţkimi pogoji z odrskimi uprizoritvami širila antifašistično idejo. Ob tem pa naj
bi sodišče pustilo pri miru zločince, ki so pretepali in pljuvali na ujete britanske in
ameriške pilote. Ti zločinci, kakor so jih imenovali, naj bi ostajali svobodni, prav
tako tudi tisti, ki so hodili čez Karavanke poţigat in ropat slovenske kmetije.
Britanski sodniki naj se ne bi zanimali za to, da bi poiskali in kaznovali te
zločince.245
Junija je britansko vojaško sodišče zopet sodilo koroškim Slovencem.
Obtoţeni so bili obsojeni na plačilo denarne kazni ali zapor. Te obsodbe so
vzbudile val ogorčenja med koroškimi Slovenci.246
Februarja 1949 so se začela bliţati pogajanja o mirovni pogodbi z Avstrijo.
Pokrajinski odbor OF za slovensko Koroško je izročil britanski upravi v Celovcu
pismo, v katerem je zapisal, da je bila OF za slovensko Koroško edini legitimni
predstavnik koroških Slovencev in tako so bili prepričani, da bi imeli pravico
poslati v London svojo delegacijo, ki bi namestnikom ministrov za zunanje
244 Angleška vojaška uprava v Celovcu prepovedala tiskanje Koledarja Prosvetne zveze za
slovensko Koroško, Ljudska pravica, 10. 2. 1945, leto VI, št. 35, str. 2.
245 Britansko sodišče pripravlja novo kritiko slovenskim antifašistom na Koroškem, Ljudska
pravica, 30. 5. 1948, leto IX, št. 127, str. 2.
246 Imperialistični sodnik Cohen zopet krivično obsodil slovenske mladince, Ljudska pravica, 8. 6.
1948, leto IX, št. 135, str. 2.
73
zadeve predstavila zahteve koroških Slovencev glede vprašanja mej. Civilno
upravo so prosili, naj jim izda potne liste za delegacijo.247
Del spomenice je opisoval zatiranje koroških Slovencev v času od konference, ki
je bila v letu 1948 v Londonu, in do februarja 1949. Zatrjevali so, da niso dali do
tedaj koroškim Slovencem nobene moţnosti, da bi po svojih predstavnikih
razloţili svoje zahteve za osvoboditev in priključitev k Jugoslaviji. Avstrijska
delegaciji naj bi na londonski konferenci leto prej prikazovala napačno stvarnost
in tako zavedla konferenco. Navedli so – po njihovem prepričanju – primere
pristranskega ravnanja avstrijskih sodišč s koroškimi Slovenci. Nekdanje
partizane naj bi obravnavali kot bandite. Neofašisti so izzivali akcije proti
slovenskim prebivalcem; pri vseh prireditvah, ki so jih priredili koroški Slovenci,
je bilo navzočih veliko število policistov; gledališke predstave so morale iti skozi
cenzuro. V spomenici so navedeni tudi primeri gospodarskega pristranskega
ravnanja in zatiranja koroških Slovencev pri zavračanju in odvzemanju obrtnih
dovoljenj. Zahtevali so priključitev slovenske Koroške k FLRJ.248
O vprašanju Koroške so govorili tudi v britanskem parlamentu. Na seji Spodnjega
doma v začetku marca 1947 je prišlo do razprave o razmejitvi med Jugoslavijo in
Avstrijo. Poslanec Piatts Mills je v svojem govoru ostro obsodil politiko britanske
vlade o tem vprašanju. Od vlade ni zahteval spremembe sklepov o koroški meji
Avstrije, ampak popravo le-teh, ker naj bi se o tem govorilo tudi na moskovski
konferenci. V svojem govoru je povedal, da Velika Britanija goji prijateljstvo do
Avstrije, vendar pa naj bi se Avstrija negativno obnašala do Slovanov. Avstrijci se
naj ne bi sprijaznili s samostojno jugoslovansko drţavo. Poudaril je, da ni res, da
se Slovenci niso ţeleli vrniti v Jugoslavijo.249
Ljudska pravica je Britance obtoţevala, da so pri avstrijski politiki stopali po
imperialističnih in pangermanskih stopinjah. V svoj aparat naj bi vključevali
247 OF za Slovensko Koroško želi poslati delegaciji pogajanja o mirovni pogodbi, Ljudska pravica,
5. 2. 1949, leto X, št. 30, str. 1.
248 Edina rešitev pred zatiranjem je priključitev Slovenske Koroške k Jugoslaviji, Ljudska pravica,
12. 2. 1949, leto X, št. 36, str. 1.
249 Britanski poslanec Piatts Mills obsoja politiko britanske vlade v vprašanju Koroške, Ljudska
pravica, 8. 3. 1947, leto VIII, št. 56, str. 2.
74
fašistične zločince, ki bi jim pomagali pri zatiranju slovenskega ljudstva.
»Wallstreetski lakaj«, kakor ga je imenovala Ljudska pravica, Gruber, je pred
zastopniki zunanjih ministrov v Londonu trdil, da je govorjenje o preganjanju
Slovencev laţ in zahteval, da bi se prenehalo govoriti o krivdi Avstrije. To pa naj
bi bilo enako političnemu oproščanju vojnih zločincev.250
Jugoslovani so v ţelji, da se meja določi v jugoslovansko prid, pošiljali zahteve
ZDA in Veliki Britaniji, obračali so se tudi na OZN. Poudarjali so zgodovinsko
ozadje in zavezništvo v drugi svetovni vojni. Vendar niso bili uslišani.
II. kongres OF Slovenije je aprila 1948 sporočil Konferenci pomočnikov zunanjih
ministrov v Londonu, da ob sestavi mirovne pogodbe z Avstrijo upoštevajo
zahteve koroških Slovencev po zdruţitvi z matičnim narodom in da se jim
zagotovi svoboden nadaljnji razvoj s priključitvijo slovenske Koroške k FLRJ.
Poudarili so, da so bili koroški Slovenci nasilno odtrgani od ostalih Slovencev in
da v Avstriji niso nikoli uţivali svojih pravic. Po 1. svetovni vojni naj bi Avstrija
nad njimi izvajala nadvse brezobzirno nasilje in vodila načrtno germanizacijo
Koroške. Nasilna germanizacija se je stopnjevala v času nacizma, Slovence so
masovno preseljevali v Rajh, jih zapisali in pobijali ter jim odvzeli vsako moţnost
uporabe maternega jezika in kulturnega udejstvovanja.251
Dr. Aleš Bebler,252
vodja jugoslovanske delegacije na konferenci namestnikov
ministrov za zunanje zadeve, je imel konec aprila 1948 na veleposlaništvu FLRJ v
Londonu tiskovno konferenco, kjer je povedal, da so na konferenci podali svoje
stališče o mirovni pogodbi z Avstrijo pred namestniki ministrov za zunanje
zadeve štirih veselil, ki so pripravljali načrt pogodbe. Glavne jugoslovanske
250 Pravilna rešitev vprašanja slovenske Koroške je v interesu miru, Ljudska pravica, 4. 5. 1948,
leto IX, št. 105, str. 1.
251 Brzojavka konferenci pomočnikov zunanjih ministrov, Ljudska pravica, 29. 4. 1948, leto IX, št.
102, str. 1.
252 Aleš Bebler (1907–1981) je bil po poklicu pravnik. Bil je član KPJ. Med drugo svetovno vojno
je bil namestnik komandanta Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. 1943 je bil tajnik
NOOS za Primorsko Slovenijo, 1944 sekretar oblastnega komiteja KPS za Štajersko. Bil je
urednik Ljudske pravice. Na pariški mirovni konferenci je bil član jugoslovanske delegacije za
reparacije. Kot član jugoslovanske delegacije je sodeloval na prvih zasedanjih generalne skupščine
OZN, bil je stalni jugoslovanski predstavnik pri OZN in predstavnik v varnostnem svetu. Kasneje
je bil veleposlanik v Parizu in Dţakarti, sodnik ustavnega sodišča SFRJ. (Osebnosti …, str. 48.)
75
zahteve so bile teritorialne in gospodarske; zahtevali so priključitev slovenske
Koroške k Jugoslaviji in reparacije v višini 150 milijonov dolarjev. Poudaril je, da
bi osvoboditev koroških Slovencev koristila tudi avstrijskim ljudem, ker bi s tem
razčistili pangermansko atmosfero, ki je še takrat vladala v Avstriji. Poudaril je
pomen koroških Slovencev v vojni zoper nemško agresijo. Njihova vloga naj bi
bila odločilna in zato so imeli trdno podlago za primerno rešitev tega vprašanja.253
Bebler je povedal, da je bila Sovjetska zveza edina, ki je sprejela to stališče.
Medtem ko so se ameriška, britanska in francoska vlada spotikale nad protesti in
zahtevami koroških Slovencev. Poudaril je, da jim takšno stališče ni jemalo
poguma, saj so bili prepričani, da je bila njihova stvar pravična in da bodo
zmagali. Bebler je povedal, da so se koroški Slovenci vedno ţeleli priključiti k
Jugoslaviji. To naj bi dokazovali s svojim bojem od leta 1942 naprej. Na
novinarsko vprašanje, ali politični razvoj v Avstriji takrat ni mogel jamčiti, da bi
ne bi bila Avstrija tudi v prihodnosti predstraţa nemškega ekspanzionizma, je
Bebler to potrdil in utemeljil s tem, da so bili na pomembnih poloţaj ljudje, ki so
bili prisotni ţe v času nacizma. Na koncu je poudaril, da so nosile britanske
okupacijske oblasti velik del odgovornosti za tedanje stanje na Koroškem. Celo
naj bi diskriminirale Slovence.254
Jugoslovanska vlada je v svojih memorandumih in preko svojih zastopnikov – po
pisanju Ljudske pravice – dala neizpodbitne dokaze za popolno upravičenost
njenih zahtev. Zastopniki zahodnih sil pa naj bi se vedno znova posluţevali
zlaganih, potvorjenih argumentacij, s katerimi so zavračali zahteve jugoslovanske
vlade. In te argumentacije naj bi svetovni javnosti prikrile dejstva, da so z
odklanjanjem jugoslovanskih zahtev kršili načela, ki so si jih pridobili
»svobodoljubni narodi«.255
253 Naša stvar je pravična in bo prej ali slej zmagala, Ljudska pravica, 3. 5. 1948, leto IX, št. 104,
str. 2.
254 Naša stvar je pravična in bo prej ali slej zmagala, Ljudska pravica, 3. 5. 1948, leto IX, št. 104,
str. 2.
255 Pravilna rešitev vprašanja slovenske Koroške je v interesu miru, Ljudska pravica, 4. 5. 1948,
leto IX, št. 105, str. 1.
76
Odklanjanje zahtev jugoslovanske vlade so primerjali z »imperialističnimi
tendencami wallstreetskih denarnih mogotcev« in ţeljami njihovih privrţencev v
Avstriji. Tiski in izjave naj bi razgalili prikrite imperialistične ţelje v pogledu
Avstrije. Zato »imperialisti«, kakor jih je imenovala Ljudska pravica, naj ne bi
ţeleli priti do pogodbe, ker naj bi hoteli obdrţati svojo vojsko v Avstriji za zaščito
in razpihovanje agresivnih ţarišč. »Wallstreetski hujskači« naj bi hoteli izgraditi
»najvzhodnejšo postojanko deţel Marshallovega načrta« v svojo bazo in to bi bilo
izhodišče proti Sovjetski zvezi ter drugim drţavam ljudske demokracije. Te ţelje
so bile po mnenju jugoslovanske vlade večkrat izraţene tako prikrito in tudi
javno.256
Ljudska pravica je trdila, da naj bi Avstrija se ob podpori britanskih okupacijskih
oblasti posluţevala izkušenj, ki so si jih pridobili socialisti, klerofašisti in nacisti v
zatiranju slovenskega ljudstva. Prav tako pa Avstrija naj ne bi hotela priznati
koroškim Slovencem njihovih najosnovnejših pravic. OF za slovensko Koroško so
imeli za ilegalno organizacijo, čeprav je nastala v vstaji proti nacizmu. Prav tako
so imeli za ilegalno Zvezo mladine, Antifašistično fronto ţena in Zvezo bivših
partizanov. Jugoslovani so trdili, da so bila legalizirana gestapovska ropanja
slovenskega premoţenja.257
Ljudska pravica je zapisala, da so Avstrijci gibanje koroških Slovencev imenovali
za veleizdajo. Nasprotniki naj bi grozili z represalijami, kakršnih se je posluţeval
nacizem. Terorju nad organizacijami naj bi sledil teror nad posamezniki. Navajali
so primere, v katerih so nekateri Slovenci bili v zaporih, kjer so pred tem pobijali
slovenske protifašiste. Temu političnemu terorju je – po navajanju Ljudske
pravice – sledil gospodarski pritisk. Nemški delodajalci so odpuščali slovenske
delavce, ker so bili člani OF. Pritisk naj bi se vršil tudi nad kmeti s poostreno
kontrolo pri oddaji pridelkov. Britanska vojska je imela takrat ţe tri leta zasedeno
Mohorjevo hišo v Celovcu. Zapisali so, da bi nadaljevanje odklanjanja zahtev
vlade FLRJ pomenilo legaliziranje nasilja ter podporo pri uresničevanju groţenj,
ki so jih avstrijski reakcionarni drţavniki izrekli proti koroškim Slovencem. To bi
256 Prav tam.
257 Prav tam.
77
lahko pomenilo tudi vzdrţevanje ţarišča nemirov in sporov ter podpiranje vzgoje
nacističnih zatiralcev slovenskega prebivalstva, ko je bili do tedaj v zgodovini.258
Dr. Aleš Bebler je februarja 1949 v pismu izrazil pripravljenost Jugoslavije, da
sodelovanje s predstavniki štirih velesil pri pripravi mirovne pogodbe z Avstrijo
ter pomaga pri iskanju osnov za sporazum o vprašanjih, ki zadevajo Jugoslavijo.
Sovjetski delegat Zarubin je na seji namestnikov ministrov za zunanje zadeve
prebral to pismo. Poudaril je, da bi bilo potrebno poklicati Beblerja, da predstavi
stališča Jugoslavije. O plačevanju reparacij Avstrije je Zarubin povedal, da se
Avstrija ne bi smela izogniti odgovornosti za svojo udeleţbo v vojni. Sovjetska
zveza je podpirala reparacijske zahteve Jugoslavije.259
Prvi pomočnik ministra za zunanje zadeve FLRJ Vladimir Popovič je junija 1949
izročil predstavnikom ZDA, ZSSR, Velike Britanije in Francije noto, v kateri je
bilo zapisano, da si je vlada FLRJ prizadevala, da bi bila pogodba z Avstrijo čim
prej sklenjena, zato so bili pripravljeni za kompromisno sporazumno rešitev.
Ameriška, britanska in francoska vlada naj bi vztrajno odklanjale ugoditev
zahtevam FLRJ glede slovenske Koroške in reparacij. Svet ministrov za zunanje
zadeve je na zasedanju v Parizu (23. maj–22. junij 1949) sprejel sklep, s katerim
so odklanjali jugoslovanske zahteve glede Avstrije.260
Vprašanje Koroške v času laburistične vlade ni bilo rešeno. 15. maja 1955 je
Avstrija dobila neodvisnost z drţavno pogodbo, za slovensko in hrvaško manjšino
je bil posebej pomemben 7. člen, ki je določal pravico do lastnih organizacij,
zborovanj in tiska v lastnem jeziku.261
258 Prav tam.
259 Jugoslavija je pripravljena sodelovati pri izdelavi mirovne pogodbe z Avstrijo, Ljudska pravica,
16. 2. 1949, leto X, št. 40, str. 7.
260 Vlada FLRJ zahteva, naj svet ministrov vnovič razpravlja o naših upravičenih zahtevah do
Avstrije, Ljudska pravica, 25. 6. 1949, leto X, št. 148, str. 1.
261 Borut Bohte: Slovenska manjšina v Avstriji in mednarodno pravo, v: Koroški Slovenci v
Avstriji včeraj in danes, Ljubljana in Celovec 1984, str. 113–114.
78
3.3 Izročanje vojnih zločincev
V času med letoma 1945 in 1947 je bilo veliko ugovorov in obtoţb
jugoslovanskih oblasti na račun Zahoda zaradi vprašanja izročanja vojnih
zločincev. Jugoslovani so zahtevali, da se Jugoslaviji izročijo vsi jugoslovanski
drţavljani, med njimi tudi begunci, ki so pobegnili v območja pod zavezniško
vojaško upravo – vse so imeli Jugoslovani za kvizlinge in fašiste. Pri OZN so
zahtevali, da se jim odtegne Unrrina pomoč. Britanci so oktobra 1945
jugoslovanski vladi poslali noto, v kateri so napisali, da so pripravljeni izročiti vse
izdajalce in kolaborante pod pogojem, da predloţijo dokaze o krivdi.262
Komisija ZN je oktobra 1945 v Londonu pripravila tiskovno konferenco, kjer so
bili prisotni predsednik komisije ZN in novinarji. Dr. Radomir Ţivkovič je
poudaril, da od njegovega prejšnjega sestanka z zastopniki tiska znatno
napredovalo vprašanje kaznovanja glavnih vojnih zločincev. Sovjetska zveza,
Velika Britanija, ZDA in Francija so sklenile dogovore o kaznovanju glavnih
vojnih zločincev. 1.200 zločincev je bilo – po podatkih Ljudske pravice – vpisanih
na osnovi jugoslovanske drţavne komisije. Ţivkovič se je ustavil pri vprašanju
izročitve jugoslovanskih vojnih zločincev in izdajalcev, ki so bivali na ozemljih in
so bili pod nadzorstvom Velike Britanije in ZDA. Poudaril je, da še ni bil izročen
noben od njih. Povedal je, da je problematično tudi izročanje vojnih zločincev, ki
so v nevtralnih drţavah.263
V Ljudski pravici je bilo konec leta 1945 zapisano, da sta jugoslovanski tisk in
radio začela ostro kampanjo, da bi britanske oblasti izročile natančno število oseb,
ki bivajo v Italiji in so obtoţeni vojnih zločinov, ki so jih zagrešili na Balkanu.
Jugoslovanske zahteve naj bi bile dovolj utemeljene. V mnogih primerih naj bi
britansko ministrstvo za zunanje zadeve sprejelo dokaze o krivdi teh oseb. Razlog
za zavlačevanje naj bi bil birokratskega značaja.264
V resnici so Jugoslovani
262 Jerca Vodušek Starič: Poskus orisa učinkov jugoslovanske politike na diplomatsko dogajanje v
obdobju 1945–1947, v: Acta Histriae VI, Koper 1998 (dalje J. Vodušek Starič: Poskus orisa …),
str. 93–94.
263 Jugoslaviji doslej ni bil izročen niti en vojni zločinec, Ljudska pravica, 9. 10. 1945, leto VI, št.
144, str. 7.
264 Angleški list o zavlačevanju izročitve jugoslovanskih vojnih zločinov, Ljudska pravica, 20. 12.
1945, leto VI, št. 106, str. 6.
79
pošiljali pomanjkljive dokaze, zato so Britanci od njih zahtevali, da jih dopolnijo.
Zaradi pomanjkljivega gradiva so Britanci ugotovili, da je bolje, da ne izročajo
jugoslovanskih političnih nasprotnikov in o njih sami zberejo gradivo, ker so
jugoslovanska sodišča izvajala nepravične obsodbe.265
Časnik Borba je obtoţeval
Veliko Britanijo in ZDA, da bi rade zaščitile zločince. Poseben razlog
jugoslovanskih protestov je bilo dejstvo, da izdajalci sploh niso bili na spiskih
vojnih zločincev OZN. Britansko ministrstvo za zunanje zadeve je v celo
najočitnejših primerih – tako je pisala Ljudska pravica – je zahtevalo dokaze o
krivdi za vsako od te oseb. Navajali so primer, ko je 9. oktobra ministrstvo za
zunanje zadeve sprejelo dokaze proti 12 vodilnim jugoslovanskim kvizlingom.
Obljubili so, da jih bodo izročili, vendar se to do konca leta 1945 ni zgodilo.266
V
začetku januarja 1946 so angleške oblasti izročile na demarkacijski liniji organom
OZNE štiri vojne zločince, med njimi tudi Leona Rupnika.267
Januarja 1946 so v Ljudski pravici zapisali, da je ţe skrajni čas, da bi vse
jugoslovanske vojne zločince izročili jugoslovanskim oblastem. Na ta način bi
odstranili veliko nevarnost, ki naj bi grozila Avstriji; tako bi tudi utrdili
prijateljske vezi med Avstrijo in Jugoslavijo.268
Jugoslovanska vlada je decembra 1947 odpovedala sporazum, ki ga je sklenila z
britansko vlado 8. septembra 1947. To dejanje je bil rezultat – po pisanju Ljudske
pravice – sistematičnega oviranja repatriacije oseb, ki so pobegnile iz Jugoslavije,
in politike neizročanja vojnih zločincev iz britanske okupacijske cone v Avstriji.
Velika Britanija naj ne bi izpolnjevala obveznosti, ki bi jih morala kot podpisnica
moskovske deklaracije in kot članica OZN, prekršila je tudi določbe blejskega
sporazuma. Ta postopek naj bi potrjeval, da je Attleejeva laburistična vlada
265 J. Vodušek Starič: Poskus orisa …, str. 94.
266 Angleški list o zavlačevanju izročitve jugoslovanskih vojnih zločinov, Ljudska pravica, 20. 12.
1945, leto VI št. 106, str. 6.
267 Vojni zločinec Rupnik izročen oblastem FLRJ, Ljudska pravica, 3. 1. 1946, leto VII št. 2, , str.
1.
268 Avstrija zatočišče vojnih zločincev, Ljudska pravica, 18. 1. 1946, leto VII, št. 15, str. 2.
80
nadaljevane »hujskaške Churchillove politike«, ter da odkrito ščiti vojne zločince,
ki naj bi bili sovraţniki miru in demokracije.269
Ljudska pravica je zapisala, da britanska vlada in njena posebna komisija z
generalom Fitzroyem MacLeanom na čelu nista niti za trenutek pokazala
najmanjše volje, da bi uresničili določbe sporazuma. Poleg tega na bi
MacLeanova komisija ţe v prvih dneh najprej sklenila izigrati vse določbe
sporazuma. Tako naj bi ravnali tudi v Nemčiji in Italiji.270
O protijugoslovanskem stališču naj bi pričalo dejstvo, da se po dveh mesecih
skupnega in povečanega napora ni vrnil noben Jugoslovan v domovino in da
noben izdajalec ni bil izročen jugoslovanskim oblastem, kakor je bilo zahtevano v
jugoslovanski noti, ki so jo v začetku decembra poslali Foreign Officeu. Pod
britansko kontrolo so se jugoslovanski kolaboranti in izdajalci iz taborišč v
Wagni, Strassu in Spitalu neovirano sprehajali in delovali. Jugoslovanskim
misijam vstop v taborišča ni bil dovoljen. Propaganda proti repatriaciji naj bi se
nadaljevala ves čas. Del britanskega, ameriškega in avstrijskega tiska je, po
trditvah Ljudske pravice, nenehno vodil kampanjo proti repatriaciji in proti
Jugoslaviji. Izdajalcem naj bi po Bevinovih navodilih obljubljali, da jih bodo
preselili v Veliko Britanijo in druge deţele kot kmetijske in tovarniške delavce.271
Ljudska pravica je trdila, da so izgovori pomenili hudo obremenjevalno gradivo
proti laburistični politiki, kot zaščitniku vojnih zločincev, saj britanske
okupacijske oblasti v Avstriji in Nemčiji niso izročili niti tistih izdajalcev, katerih
izročitev je nekoč ţe odobril Foreign Office. Na dotedanjih procesih v Sloveniji
naj bi bilo dokazano, da so nekateri zastopniki britanskih oblasti v Avstriji, zlasti
organi obveščevalne sluţbe, nabirali člane posameznih tolp. Ljudska pravica je
prepričevala, da so to delali zaradi tega, da bi povzročili nemir in nered na
jugoslovansko-avstrijski meji. Britanske oblasti naj ne bi niti poskušale preprečiti
protijugoslovanske dejavnosti. To delovanje naj bi bilo naperjeno proti miru v tem
269 Britanska vlada ni izpolnila sporazuma o repatriaciji razseljenih oseb, Ljudska pravica, 11. 12.
1947, leto VIII, št. 290, str. 5.
270 Prav tam.
271 Prav tam.
81
delu Evrope in bilo sestavni del politike raznarodovanja in nasilne germanizacije
koroških Slovencev, ki naj bi jo vodili avstrijski reakcionarji s pomočjo britanske
oblasti. Zato naj bi bil sklep jugoslovanske vlade upravičen in naj bi obtoţil
Britance za zaščitnike vojnih zločincev. S tem naj bi pokazali trdnost in
neomajnost nove Jugoslavije.272
Ljudska pravica je zapisala, da v britanski coni do junija 1948 še nadalje
mnoţično izpuščajo iz zaporov vojne zločince, ki so jih zahtevale jugoslovanske
oblasti. Maja je posebna britanska komisija za vojne zločince v Celovcu po
navodilu britanskega zunanjega ministrstva izpustila na svobodo več vojnih
zločincev iz taborišča Wolfsberg. Konec maja je bilo v tem taborišču okrog 20
vojnih zločincev, medtem ko jih je bilo aprila še okrog 150.273
Jugoslovani so
takšna dejanja zelo obsojali.
Julija 1948 je bil v Ljudski pravici objavljen članek, v katerem so zapisali, da je
britanska zasedbena oblast v Avstriji onemogočila jugoslovanski delegaciji za
ugotavljanje vojnih zločinov nadaljevanje dela. Jugoslovanska delegacija je
predloţila dokazno gradivo za 62 vojnih zločincev, vendar je britanska
okupacijska oblast odklonila njihovo izročitev. Na Koroškem naj bi se takrat
gibali vojni zločinci, ki so jih izpustili iz taborišča Wolfsberg. Februarja je bilo –
po jugoslovanskih podatkih – v taborišču 210 jugoslovanskih in 110 avstrijskih ter
nemških vojnih zločincev, ki bi jih morali izročiti Jugoslaviji. Od 210 so jih
izročili 11, ostalih niso izročali in so jih spustili na svobodo. Britanske oblasti so
izpustile domobranskega generala Slavka Cezarevića, gestapovca Dragutina
Kukića in še nekatere druge, ki jih je Jugoslavija zahtevala.274
Jugoslovanski delegat Leo Mates275
je imel maja 1949 v Generalni skupščini
govor o vprašanju repatriacije razseljenih oseb. Poudaril je, da je bila takoj po
272 Prav tam.
273 Britanska oblast v Avstriji zopet izpustila proslule vojne zločince, Ljudska pravica, 1. 6. 1948,
leto IX, št. 129, str. 2.
274 Britanske okupacijske oblasti so onemogočile delo jugoslovanskih delegacij za ugotavljanje
vojnih zločincev, Ljudska pravica, 1. 7. 1948, leto IX, št. 155, str. 5.
275 Leo Mates (1911 – ?) je bil hrvaški politik, član KPJ, glavni urednik Tanjuga, ambasador v
ZDA in generalni sekretar predsednika republike. (L. Menaše: Svetovni biografski …, str. 631.)
82
končani vojni repatriacija izvršena z veliko hitrostjo in da se je veliko ljudi vrnilo
v svojo domovino, vendar pa se je tempo repatriacije v Jugoslavijo in druge
jugovzhodne drţave znatno zmanjšal. Trdil je, da je mnogo zločincev in
sodelavcev sovraţnika na koncu vojne pobegnilo s pregnanimi »hitlerjevci« v
Avstrijo, Italijo in Nemčijo, kje so našli zatočišča v okupacijskih conah zahodnih
sil. Podal je primer Anteja Paveliča,276
ki je pobegnil iz Jugoslavije v britansko
okupacijsko cono A, kjer ni imel nobenih teţav. Pobegli vojni zločinci so – po
Matesovih besedah – propagirali med razseljenimi osebami, naj se ne vrnejo
domov, poleg tega pa naj bi v taborišča za razseljene osebe stalno prihajal
vojnohujskaški propagandni material s strani ZDA in Velike Britanije.277
Mates je v nadaljevanju svojega govora dejal, da so v taboriščih za razseljene
osebe kovali nove teroristične načrte proti Jugoslaviji. Zatrdil je, da so ameriške,
britanske in francoske oblasti onemogočale delo na repatriaciji razseljenih oseb.
Zatrjeval je, da ima jugoslovanska vlada na razpolago veliko število dokumentov
in fotografij, ki naj bi potrjevali dejstva, ki jih je navedel. Menil je, da je bilo
naseljevanje samo izgovor za trgovino s ceneno delovno silo, mednarodna
organizacija za razseljence pa naj bi postala mednarodna borza s tem blagom.278
Vladimir Dedijer279
je v New Yorku imel govor pred OZN. Razumel je odločitve
vojnih zločincev, da se niso hoteli vrniti v Jugoslavijo. Glede na zavezniške
deklaracije in resolucije pa bi jih morali prisilno vrniti v njihovo drţavo. Uţivali
so podporo IRO, kazali naj bi jih kot politične mučenike. Podal je primer Djujića,
ki ga je zavezniški poveljnik v Sredozemlju javno razglasil za kvizlinga, sedaj pa
276 Ante Pavelić (1889–1959) je bil rojen v Hercegovini, po poklicu je bil pravnik. Od 1919 je bil
član Hrvaške stranke prava (Hrvatska stranka prava, HSP). Zavzemal se je za samostojno Hrvaško,
1929 je emigriral. V Italiji je ustanovil prve tabore teroristične organizacije UHRO. Aprila 1941 je
postal drţavni poglavar NDH. Bil je odgovoren za poboje Srbov, Judov in Romov. Maja 1945 je
pobegnil v Rim, nato pa Buenos Aires, nazadnje v Madrid. Kot vojni zločinec je bil v Jugoslaviji
obsojen na smrt. (I. Antič: Veliki svetovni …, str. 840.)
277 Politika zapadnih sil proti repatriaciji je privedla v nesrečo stotisoče razseljenih oseb, Ljudska
pravica, 22. 5. 1949, leto X, št. 119, str. 2.
278 Prav tam.
279 Vladimir Dedijer (1914–1990) je bil zgodovinar, publicist in član SANU. Pred drugo svetovno
vojno je bil dopisnik Politik iz Španije, v NOB je bil od leta 1941. Po vojni je bil v agitpropu CK
KPJ, nekaj časa je bil direktor beograjske Borbe. 1954 je izgubil vse drţavne in politične funkcije,
ker se je strinjal s Đilasovimi pogledi. (L. Menaše: Svetovni biografski .., str. 222.)
83
se prosto giba po New Yorku, čeprav naj bi – po besedah Dedijera – kot kvizlinški
poveljnik pobil na tisoče ljudi in zaţgal številne vasi, ker so se ti kraji hrabro
borili za svobodo svoje drţave in načela OZN.280
280 Jugoslovanka delegacija zahteva, da članice Organizacije ZN sklenejo konvencijo, ki bo točno
določila, kdo je begunec, Ljudska pravica, 12. 11. 1949, leto IX, št. 268, str. 2.
84
3.4 Britansko-jugoslovanski odnosi po letu 1948
Leta 1946 so se Jugoslovani vedno bolj razhajali z Zahodom zaradi svoje zunanje
politike. Britanci so bili prepričani, da so bili Jugoslovani ruske lutke, poleg tega
pa naj bi si izmišljevali obtoţbe na račun Velike Britanije, čeprav je Tito zatrjeval,
da si ţeli imeti prijateljske odnose. Posebej slabi odnosi so bili v času Pariške
mirovne konference, ko je postalo jasno, da Velika Britanija in ZDA ne bosta
podprli Jugoslavije v njenih ozemeljskih zahtevah. Jugoslovanski zakon o
nacionalizaciji pa je še posebej prizadel zahodne drţave, saj so ţe prej opozarjale
na britansko in ameriško imetje. Samo sovraštvo do Zahoda se ni končalo niti po
sprejetju mirovne pogodbe na sestanku v New Yorku.281
Zahod je gledal na
Jugoslavijo kot vojaško središče, od koder naj bi Sovjetska zveza širila svoj vpliv
na Sredozemlje.282
Po sporu Jugoslavije z Informbirojem so se razmere
spremenile. Jugoslavija se je začela odpirati proti Zahodu, sledili so medsebojni
obiski med Jugoslavijo in Veliko Britanijo.
Konni Zilliacus je po svojem dvanajstdnevnem bivanju leta 1949 v Jugoslaviji
izrazil mnenje o Jugoslaviji, ki je še kar nekaj časa odmevalo. Poudaril je moč in
napredek jugoslovanskega gospodarstva, vdanost ljudstva KPJ in njenemu CK z
maršalom Titom na čelu ter zvestobo socializmu. Poudaril je, da sta dve dobri
ţetvi in dober ribolov izboljšali stanje v prehrani. Njegova izjava je naletela na
velik odziv zato, ker je bil znan kot odločen nasprotnik zunanje politike
laburistične vlade ter pristaš gospodarskega in političnega sodelovanja s Sovjetsko
zvezo zaradi ohranitve svetovnega miru in neodvisnosti Velike Britanije. Zilliacus
je bil izključen iz laburistične stranke, ker so njegovi govori ostro napadali
zunanjo politiko laburistične vlade. Informbirojevski tisk ga je označeval za
vodilnega britanskega predstavnika levih socialistov. Zilliacus je menil, da bi
lahko nesporazum med KPJ in Informbirojem dolgo trajal in da bi lahko bil rešen
281 J. Vodušek Starič: Poskus orisa …, str. 89–91.
282 Joţe Pirjevec: Tito, Stalin in Zahod, Ljubljana 1987, str. 29.
85
samo s spremembo stališča ene ali druge strani, vendar takšne spremembe ni bilo
pričakovati s strani KPJ.283
V Londonu je bil novembra 1949 sestanek pokroviteljev Britansko-
jugoslovanskega društva in članov Izvršnega odbora društva. Določeno je bilo, da
se bo zaradi protijugoslovanske akcije pristašev Informbiroja znotraj skupščine
ustanovilo novo zdruţenje, ki naj bi se imenovalo Društvo anglo-jugoslovanskega
prijateljstva. Ustanovili so začasni komite, ki je imel nalogo pripraviti in sklicati
skupščino novega društva. Objavili so apel, v katerem so poudarili, da so zaradi
dejavnosti agenture Informbiroja v britansko-jugoslovanskem društvu na letni
skupščini sprejeli resolucijo, ki je spreminjala društvo v orodje kominformovske
kampanje proti Jugoslaviji, zaradi česar društvo ni bilo več prijateljska
organizacija do Jugoslavije.284
Zilliacus je aprila 1949 izstopil iz britanskega odbora za mir. Zapisal je, da ni
spremenil svojega stališča glede zunanje politike Velike Britanije in ZDA. Menil
je, da se je izvršni odbor znašel v poloţaju, ko je protestiral zaradi
protikomunistične in protisovjetske hladne vojne, na drugi strani pa je zagovarjal
hladno vojno med Kominformom in Sovjetsko zvezo proti Jugoslaviji.285
Zilliacus
se ni ţelel pridruţiti gonji, ki jo je informbirojevsko vodstvo Britanskega komiteja
pristašev miru vodilo proti socialistični Jugoslaviji. Strinjal se je, da so glavno
nevarnost za mir na svetu predstavljali konservativci v Veliki Britaniji, ZDA in
njihovi privrţenci v laburistični vladi. Poudaril je, da ni hotel imeti ničesar
skupnega s protikomunistično gonjo in da je bil pripravljen sodelovati skupaj z
britanskimi komunisti v gibanju za mir.286
283 Velik odmev izjave neodvisnega laburističnega poslanca Konny Zilliacusa o Jugoslaviji,
Ljudska pravica, 10. 9. 1949, leto X, št. 214, str. 2.
284 V Londonu je bilo ustanovljeno Društvo anglo-jugoslovanskega prijateljstva, Ljudska pravica,
27. 11. 1949, leto X, št. 281, str. 2.
285 Zilliacus izstopil iz Britanskega odbora za mir, Ljudska pravica, 4. 12 .1949, leto X, št. 286, str.
2.
286 Neodvisni poslanec Conny Zilliacus obsoja protijugoslovansko kampanjo Britanskega komiteja
pristašev miru, Ljudska pravica, 5. 12. 1949, leto X, št. 287, str. 2.
86
Zilliacus je na zasedanju Društva študentov – prijateljev Jugoslavije govoril o
sporu med FLRJ in Sovjetsko zvezo. Društvo si je dalo nalogo preučiti
Jugoslavijo in se z njo seznaniti, pojasniti njeno stanje in stališče v sporu s
Sovjetsko zvezo. Zilliacus je ţelel prepričati študente, naj se pridruţijo novemu
društvu. Dejal je, da namerava poglobiti odnose med Jugoslavijo in Veliko
Britanijo ter objaviti poročila o ţivljenju in stanju v Jugoslaviji. Zavrnil je vse
trditve Informbiroja o sodelovanju Jugoslavije z reţimom v Grčiji. Poudaril je, da
je Jugoslavija socialistična drţava, ki je bila pripravljena pritegniti v politične ali
vojaške obveznosti do zahoda. Menil je, da bi bilo nasprotja med obema taboroma
potrebno reševati na miren način in ne z uporabo groţnje, gospodarske
pristranskosti in vmešavanjem v notranje zadeve. Trdil je, da je sovjetska
napadalna politika proti Jugoslaviji koristila Britancem in Američanom kot
sredstvo za diskreditiranje socialističnega tabora. Zilliacus je bil zadovoljen, ker
se je novo društvo britansko-jugoslovansko prijateljstvo ravnalo po načelih
Ustanovne listine OZN.287
25. decembra 1949 je bil sklenjen trgovinski sporazum med Jugoslavijo in Veliko
Britanijo. Sporazum je prinašal nov temelj za razvoj gospodarskih odnosov med
Veliko Britanijo in Jugoslavijo. 100 milijonov funtov je bilo določenih za
medsebojno izmenjavo blaga v petih letih, z dolgoročnim (6-letnim) kreditom
Jugoslaviji v znesku 8 milijonov, in kratkoročnim kreditom v znesku 5 milijonov
funtov. Velika Britanija je za Jugoslavijo predstavlja veliko trţišče. Predvideno je
bilo, da bo Jugoslavija v Veliko Britanijo izvaţala les, koruzo, prehranske izdelke,
tobak, pisane kovine. Iz Velike Britanije naj bi Jugoslavija uvaţala volno, gumi,
surovo nafto, naftne derivate, razna prediva, tekstil, prevozna sredstva, rezervne
dele in kapitalne dobrine.288
Sporazum je določal tudi plačevanje odškodnine Veliki Britaniji za
nacionalizirano britansko premoţenje v Jugoslaviji. Predvidevali so, da bo
287 Conny Zilliacus je govoril o sporu med FLRJ in ZSSR v »Društvu študentov – prijateljev
Jugoslavije na gospodarski fakulteti londonske univerze, Ljudska pravica, 15. 12. 1949, št. 296,
leto X, str. 2.
288 Ob sklenitvi jugoslovansko-britanskega trgovinskega sporazuma, Ljudska pravica, 3. 1. 1950,
leto XI, št. 2, str. 4.
87
britansko nacionalizirano premoţenje izplačano v osmih letih. Ta del sporazuma
je po – pisanju Ljudske pravice – pritegnilo pozornost protijugoslovanske
propagande. Poudarjeno je bilo, da je tudi Češkoslovaška podpisala tak sporazum
z Veliko Britanijo. Informbirojevske trditve so bile, da je ta sporazum Britancem
omogočal podcenjeno dobivanje jugoslovanskih surovin.289
Ljudska pravica je zapisala, da je sporazum sklenjen kot rezultat obojestranske
zainteresiranosti. To naj bi dokazovali tudi komentarji britanskega in druge tiska.
Sporazum je bil podpisan po večmesečnih pogajanjih. Za Jugoslavijo je to bila
najpomembnejša pogodba, ki jo podpisala po prelomu s Kominformom.
Nasprotniki so ţeleli Jugoslavijo prisiliti, da bi se odpovedala svojim zvezam z
drugimi drţavami.290
Jugoslavija se je leta 1950 znašla pred gospodarskim bankrotom, vendar je začela
dobivati pomoč s strani zahodnih drţav, ki je bila pogojena z večjim
upoštevanjem trga in načel blagovne proizvodnje. Gospodarska ureditev je od
tedaj naprej temeljila na druţbeni lastnini, kar je pomenilo nek kompromis med
prejšnjo ureditvijo in trţnimi zakonitostmi.291
Zilliacus je bil tisti, ki je nasprotoval sovjetski politiki in stal na strani Jugoslavije.
V svojem govoru na začetku leta 1950 je poudaril, da je bila sovjetska politika
proti Jugoslaviji velika napaka. Menil je, da če bi uspelo Kominformu uspeli vreči
Titov reţim in ga nadomestiti z marionetno vlado, bi to pomenilo dolg boj in
krvav boj v Jugoslaviji in celo tretjo svetovno vojno. Pomembno bi bilo, da bi
Sovjetska zveza vzpostavila normalne gospodarske in diplomatske odnose z
Jugoslavijo in ji pustila, da sama upravlja svoje drţavne zadeve.292
Menil je, da sta
ZDA in Sovjetska zveza vodili politiko velesil.293
289 Prav tam.
290 Prav tam.
291 Boţo Repe: Vpliv zahodnih drţav na domači sceni, v: Jugoslavija v Hladni vojni, Ljubljana
2004, str. 361.
292 Zilliacus obsoja politiko Sovjetske zveze in ZDA, Ljudska pravica, 8. 1. 1950, leto XI, št. 6, str.
3.
293Neodvisni laburistični poslanec Conny Zilliacus obsoja hladno vojno Sovjetske zveze proti
Jugoslaviji, Ljudska pravica, 9. 1. 1950, leto XI, št. 7, str. 3.
88
Skupina laburističnih poslancev je bila na prelomu 1949/1950 v Jugoslaviji.
Obiskali so Bosno in Hercegovino, Črno goro in Makedonijo, kjer so si ogledali
več ustanov in podjetij. Vodja britanske delegacije Tiffany je povedal, da so lahko
med svojim obiskom šli kamor koli so hoteli in si ogledali, kar so hoteli. Omenil
je napredek, ki so ga videli v Jugoslaviji; na poti niso nikjer opazili nobenega
odpora ali opozicije pristašev Informbiroja. Videli so tudi načrte za osušitev
Skadrskega jezera. V Makedoniji so opazovali sposobnost Jugoslovanov, ki so
izdelovali stroje za predelovanje bombaţa. Tam so si tudi ogledali ukrepe
zatiranja malarije.294
Nek novinar je na konferenci vprašal, če so se seznanili s problemom grških
otrok, ki so bili v Jugoslaviji. Odgovorila mu je tajnica Društva anglo-
jugoslovanskega prijateljstva. Povedala je, da je obtoţba, da so Jugoslovani
prisilno pripeljali te otroke, neutemeljena. Člani delegacije so obiskali domove,
kjer so prebivali ti otroci. Videli so, kako so ravnali s temi otroki. Ponekod so bile
poleg njih tudi matere. Zatrdili so, da je bilo za otroke dobro poskrbljeno.295
Govorili so tudi o trgovinskem sporazumu, ki sta ga sklenili Jugoslavija in Velika
Britanija. Člani delegacije so bili s sporazumom zadovoljni, verjeli so, da bo
prinesel koristi obema drţavama. Glede na to, kar so med svojim bivanjem videli,
so bili prepričani, da bo Jugoslavija lahko izpolnila obveznosti. Nekateri
laburistični poslanci so bili v Jugoslaviji ţe leta 1945, zato so lahko laţje
primerjali ti dve obdobji. Posebej jih je navdušil industrijski razvoj, je povedal
poslanec Poolwhell. Poudaril je, da so lahko primerjali jugoslovanske tovarne s
tistimi, ki so jih gradili v Veliki Britaniji.296
Za poslance je bilo pravo odkritje, ko
so videli graditev razkošnih hotelov za udarnike. Na njih je naredila vtis tudi
uporaba mehanizacije v kmetijstvu kot posledica razvoja zadruţništva.297
294 Laburistične poslance je globoko presunilo izredno navdušenje, ki ga kaže ljudstvo Jugoslavije
pri obnovi in graditvi države, Ljudska pravica, 11. 1. 1950, leto XI, št. 9, str. 2.
295 Prav tam.
296 Prav tam.
297 Razvoj industrializacije v Jugoslaviji je »pravi čudež«, Ljudska pravica, 22. 1. 1950, leto XI, št.
18, str. 5.
89
Člane delegacije je zanimalo, kako so v Jugoslaviji ravnali z narodnimi
manjšinami. Poslanec John Parker je dejal, da so prepričali, da so imele manjšine
vse pravice, ki so jim pripadale. Bil je tudi prepričan, da je vseh republikah bila
široka avtonomija na področju administracije. Tiffany je rekel, da so se
pogovarjali s predstavniki manjšin in so bili prepričani, da so bile kritike glede
nespoštovanja pravic manjših neutemeljene.298
Tiffany je ob zaključku novinarske konference povedal, da kot laburisti
priznavajo, da obstaja velik razkorak med razvojem v Jugoslaviji in Veliki
Britaniji. Vendar pa poudarjajo, da bi morala demokracija v Veliki Britaniji
podpreti demokracijo v Jugoslaviji, tako kot je bilo nakazano v trgovinski
pogodbi. Harry White je priznal, da je dvomil, ko je obiskal Jugoslavijo leta 1945,
da bi lahko toliko naredila, kot je bilo to videti leta 1950. Prepričan je bil, da bo se
lahko Jugoslavija s trdno voljo in delom prebila skozi teţave.299
Zilliacus se je v svojem govoru januarja 1950 dotaknil Kartuna, angleškega
komentatorja Daily Workerja. Kartun je napisal knjiţico Titova zarota proti
Evropi, v kateri je zapisal, da so bili vsi jugoslovanski voditelji dezerterji in
izdajalci demokracije in socializma, ter da so bili pred vojno trockisti in so postali
agenti britanske in ameriške obveščevalne sluţbe med vojno in po njej. Zilliacus
je poskušal zavreči te obtoţbe. Poudaril je, da je Kartun ţelel prikazati maršala
Tita kot izdajalca, kar naj bi bilo višek neumnosti.300
Britansko delavstvo je bilo, po pisanju Ljudske pravice, na strani Jugoslavije.
Mestni odbor Zdruţenega sindikata strojnih delavcev v Glasgowu je sprejel
resolucijo, v kateri je obsojal izključitev Jugoslavije s konference za mir v
Londonu in Kongresa pristašev miru v Parizu. Izključitev Jugoslavije naj bi
298 Laburistične poslance je globoko presunilo izredno navdušenje, ki ga kaže ljudstvo Jugoslavije
pri obnovi in graditvi države, Ljudska pravica, 11. 1. 1950, leto XI, št. 9, str. 2.
299 Prav tam.
300 Zilliacus razkrinkuje podle laži Kartuna, komentatorja angleškega lista »Daily Worker«,
Ljudska pravica, 29. 1. 1950, leto XI, št. 24/I, str. 1.
90
dokazovala, da je bila konferenca za mir novo poglavje kominformske politike. V
Jugoslavijo so ţeleli poslati delegacijo, ki bi izrazila solidarnost tega sindikata.301
Marca se je zopet oglasil Zilliacus. V pismu tajniku Svetovnega kongresa miru se
je dotaknil škodljivosti kominformovske politike proti Jugoslaviji. Poudaril je, da
se je Stalni odbor svetovnega komiteja pristašev miru identificiral z gibanjem
kominformovsko hladno vojno proti Jugoslaviji. Rekel je, da ima dovolj obvestil
o Jugoslaviji, ki so temeljila na pogostih obiskih, zato lahko zavrne obtoţbe, češ
da je jugoslovanska vlada prenehala graditi socializem in da je agent britansko-
ameriške politike.302
Aprila 1950 je bila v Londonu ustanovna skupščina društva britansko-
jugoslovanskega prijateljstva. Skupščine so se udeleţili britanski prijatelji. Za
predsednika je bil izvoljen Bumerur. Za predsednika izvršnega odbora je bil
izvoljen Stanley Tiffany, nekdanji član Spodnjega doma. Glavna naloga društva je
bila ustvariti razumevanje in sodelovanje med britanskimi in jugoslovanskimi
narodi.303
Zilliacus je maja 1950 imel na londonskem radiu predavanje o Jugoslaviji.
Dotaknil se je vzroka za sovjetsko-jugoslovanski spopad. Sovjetsko politiko proti
Jugoslaviji je razumel kot taktično ofenzivo v okviru strateške ofenzive proti
zahodu. Govoril je o dokumentih, ki so prikazovali odnos med
narodnoosvobodilnim gibanjem v Jugoslaviji in Sovjetsko zvezo. Gospodarski
bojkot bi lahko povzročil škodo petletnega plana. Zahodne sile niso – po
Zilliacusovem mnenju – zadostno upoštevale pomembnosti jugoslovanskega
stališča.304
301 Britanski delavci izražajo solidarnost s pravično borbo jugoslovanskih narodov proti
kominformovski politiki neenakopravnih odnosov, Ljudska pravica, 12. 2. 1950, leto XI, št. 36/I,
str. 2.
302 Zilliacusovo pismo tajniku Svetovnega kongresa miru v Parizu, Ljudska pravica, 16. 3. 1950,
leto XI, št. 64/I, str. 2.
303 Ustanovna skupščina anglo-jugoslovanskega prijateljstva, Ljudska pravica, 22. 4. 1950, leto
XI, št. 96/I, str. 2.
304 Izjava Conny Zilliacusa o Jugoslaviji. V: Ljudska pravica, 4. 5. 1950, leto XI, št. 106, str. 2.
91
Zilliacus je nadaljeval s podpiranjem Jugoslavije. V svojem predavanju, ki ga je
imel junija v Parizu, je zopet govoril o odnosih med Jugoslavijo in Sovjetsko
zvezo. Menil je, da je bila Jugoslavija edina, ki bi se lahko uprla hegemonističnim
prizadevanjem Sovjetske zveze, saj je na svojem ozemlju izvedla splošni boj
zoper fašizem in pri tem ustvarila svojo vojaško oblast. Razkol s Kominformom
naj bi bil pomagal KPJ, da se je otresla negativnih sovjetskih metod in ukrepov.
Zilliacus je zatrdil, da so jugoslovanski voditelji izvajali vedno bolj obseţne
ukrepe za demokratizacijo gospodarskega in političnega ţivljenja.305
Predlagal je
pogajanja med drţavami, da bi prenehale hladno vojno, vendar ne na podlagi
razdelitve interesnih sfer. Od Sovjetske zveze je zahteval, da vzpostavi redne
diplomatske in ekonomske stike z Jugoslavijo; s tem bi dokazala, da se ni
vmešavala v notranje zadeve drugih drţav. Menil je, da so z izključitvijo
Jugoslavije iz svetovnega gibanja pristašev miru, pokazali, da so podruţnica
Informbiroja.306
Britansko-jugoslovansko društvo je bilo leta 1950 zelo dejavno. V Londonu je
junija obsodilo ravnanje češkoslovaških oblasti z jugoslovanskimi drţavljani na
Češkoslovaškem. To naj bi pomenilo novo fazo v odnosih med
informbirojevskimi drţavami in Jugoslavijo. Sprejeta je bila resolucija, v kateri so
obsodili ravnanje človeških oblasti z jugoslovanskimi drţavljani.307
Britanska organizacija Nacionalni svet za mir je sprejela povabilo za obisk iz
Jugoslavije. Tako bi se lahko prepričali o resničnosti oz. neresničnosti
kominformovskih obtoţb proti Jugoslaviji in njeni vladi. V najkrajšem času naj bi
posebna delegacija obiskala Jugoslavijo.308
To se je zgodilo septembra.309
305 Čvrsto jugoslovansko ljudstvo si je izbralo pot neodvisnosti in socializma, Ljudska pravica, 4.
6. 1950, leto XI, št. 132, str. 2.
306 Jugoslovanska zunanja politika temelji na borbi za svetovni mir, Ljudska pravica, 7. 6. 1950,
leto XI, št. 135/I, str. 2.
307 Napredni britanski delavci obsojajo nečloveško ravnanje z našimi državljani v ČSR, Ljudska
pravica, 18. 6. 1950, leto XI, št. 114, str. 2.
308 Britanski nacionalni svet za mir bo poslal v Jugoslavijo posebno delegacijo, Ljudska pravica,
24. 7. 1950, leto XI, št. 175, str. 2.
309 Delegacija Britanskega nacionalnega sveta za mir prispela v Beograd, Ljudska pravica, 7. 9.
1950, leto XI, št. 214, str. 1.
92
Društvo britansko-jugoslovanskega prijateljstva je organiziralo konferenco z
naslovom Resnica o Jugoslaviji. Njihov namen je bil seznaniti zastopnike
delavskih in drugih organizacij. Britanski sindikalni delavec je govoril o svojih
vtisih z obiska v Jugoslaviji. Rekel je, da je bil presenečen nad jugoslovanskimi
razmerami. Omenil je, da so se v Jugoslaviji sindikalni voditelji volili s tajnim
glasovanjem.310
Britanski minister za zunanje zadeve Ernest Bevin je novembra 1950 sporočil
jugoslovanskemu veleposlaniku v Londonu Joţetu Brileju,311
da bo Jugoslavija
takoj dobila 8 milijonov funtov šterlingov posojila za omiljenje posledic suše. To
posojilo je bilo namenjeno za nakup ţivil in blaga široke potrošnje.312
Februarja je
bil doseţen sporazum med Veliko Britanijo in Jugoslavijo o koriščenju kredita v
višini 5 milijonov funtov. Jugoslavija je kupila semena, sladkor, maščobe, volne,
surovega kavčuka, bombaţnih niti, tekstilnih odpadkov in farmacevtskih
surovin.313
Naslednje leto je Jugoslavija vrnila obisk v Veliki Britaniji. Marca 1951 je na
osemdnevni obisk v Veliko Britanijo odpotovala jugoslovanska drţavna
delegacija. Sprejel jo je Attlee.314
Moša Pijade,315
član te delegacije, je na
310 Stvar Jugoslavije je velikega pomena za stvar miru in napredka na svetu, Ljudska pravica, 30.
10. 1950, leto XI, št. 259, str. 1.
311 Joţe Brilej (1910–1981) je bil pred drugo svetovno vojno član KPS. Od oktobra 1944 je bil
namestnik načelnika Ozne za Slovenijo, od marca 1945 pri Ozni za Jugoslavijo, kasneje načelnik
na ministrstvu za zunanje zadeve, član komisije OZN za Palestino, veleposlanik FLRJ v Londonu
(1950–1953), stalni predstavnik FLRJ pri OZN, predstavnik FLRJ v varnostnem svetu,
podpredsednik ekonomsko-socialnega sveta OZN, pomočnik drţavnega sekretarja za zunanje
zadeve (1954–1958), veleposlanik v Kairu, Jemnu, podpredsednik Skupščine SRS (1967–1974) in
predsednik Ustanovnega sodišča SRS. (Osebnosti …, str. 110.)
312 Britansko posojilo Jugoslaviji, Ljudska pravica, 15. 11. 1950, leto XI, št. 273, str. 2.
313 Sporazum o izkoriščanju britanskega kredita, Ljudska pravica, 16. 2. 1951, leto XII, št. 40, str.
1.
314 Attlee sprejel jugoslovansko delegacijo, Ljudska pravica, 14. 3. 1951, leto XII, št. 62, str. 2.
315 Moša Pijade (1890–1957) je ustanovil dnevnik Slobodna reč, bil je član KPJ, leta 1925 je bil
obsojen na več let zapora zaradi revolucionarnih dejavnosti. 1940 je postal član CK KPJ, 1941
vrhovnega štaba NOV Jugoslavije. Pripravil je dokumente za prvo zasedanje AVNOJ-a, na
drugem zasedanju je bil izbran za podpredsednika. 1943 je ustanovil Tanjug. 1945 je bil
podpredsednik jugoslovanske skupščine in predsednik ustavodajnega odbora. 1948 je postal član
politbiroja CK KPJ, 1954 predsednik jugoslovanske skupščine. (I. Antič: Veliki svetovni …, str.
862.)
93
zaključnem sestanku povedal, da so dobili dober vtis s strani Velike Britanije.
Govoril je tudi o morebitnem napadu na Jugoslavijo s strani sovjetskih satelitskih
drţav. Bil je prepričan, da se tega tisti trenutek niso smeli bati.316
Junija so bili uspešno zaključeni pogovori med predsedniki ZDA, Velike Britanije
in Francije o vprašanju gospodarskega poloţaja v Jugoslaviji. Za Veliko Britanijo
so predvidevali, da bo prispevala 50 milijonov funtov šterlingov. S tem posojilom
naj bi Jugoslavija nabavila stroje in prevozna sredstva. Posojilo naj bi dali zaradi
posledice suše in blokade kominformovskih drţav.317
316 Jugoslavija je življenjsko zainteresirana na tem, da se ohrani mir na svetu, Ljudska pravica, 17.
3. 1951, leto XII, št. 65, str. 1–2.
317 Britanski tisk o pomoči 50 milijonov šterlingov Jugoslaviji, Ljudska pravica, 16. 6. 1951, leto
XII, št. 140, str. 1.
94
4 Zaključek
Prvo povojno vlado v Veliki Britaniji je vodil Clement Attlee. Laburistična vlada
je prinesla v Veliko Britanijo po drugi svetovni vojni spremembe, ki so se kazale
v nacionalizaciji najpomembnejših industrijskih panog, večji zdravstveni in
socialni preskrbi. Vseskozi pa je morala sprejemati očitke s strani komunistov,
sindikatov, konservativcev in tudi s strani samih laburistov. Konservativci se z
nacionalizacijo niso mogli strinjati, komunisti so bili prepričani, da laburisti z njo
namenoma zavlačujejo, sindikati so prav tako ţeleli, da se čim prej izvede.
Nasprotniki znotraj laburistične stranke so zahtevali, da vlada izpolni predvolilne
obljube.
Prvi mandat je laburistična vlada izpeljala dokaj uspešno, drugega pa je končala
po letu in pol. Ţe kmalu po volitvah leta 1950 so se je začel napovedovati zlom
Attleejeve vlade. Prva kriza se je pojavila februarja 1951, ko so konservativci
podali predlog za izglasovanje nezaupnice vladi. Dva meseca kasneje so zaradi
nestrinjanja z laburistično politiko odstopili trije ministri, vendar to še ni
pripeljalo zloma vlade. Konservativci so vedno bolj pridobivali na moči, iskali so
moţnosti za zrušitev vlade. Nazadnje je Attlee sam za oktober 1951 napovedal
predčasne volitve, na katerih so zmagali konservativci. Preusmeritev javnih
izdatkov iz sociale v obrambne namene je razcepil laburiste in jim prinesel poraz
na volitvah.
Britansko-jugoslovanski odnosi so bili v posameznih obdobjih in problemih
različni. Trţaško vprašanje je bilo tisto, ki je vseskozi kazalo na različne poglede,
enako se je dogajalo tudi s Koroško. Prebivalstvo trţaškega ozemlje je vseskozi
opozarjalo na probleme, ki so jih imeli. Srečevali so se s problemi v šolstvu,
kulturi in sodstvu. Bili so prepričani, da je Zavezniška vojaška uprava namenoma
kratila njihove pravice. Bili so proti priključitvi Trsta k Italiji. Zahtevali so, da se
izpolni obljuba po imenovanju skupnega guvernerja.
Omejevanje pravic so čutili Slovenci na Koroškem. Bili so prepričani, da
britanska uprava namenoma nastopa proti njim. Zahtevali so priključitev
avstrijske Koroške k Jugoslaviji. Tudi to vprašanje v času laburistične vlade v
Veliki Britaniji ni bilo rešeno.
95
Razhajanja med Veliko Britanijo in Jugoslavijo so se kazala tudi v vprašanju
izročanja vojnih zločincev. Jugoslavija je bila prepričana, da ima dovolj dokazov
za izročitev oseb, vendar Velika Britanija jugoslovanskih zahtev ni uresničila,
ampak je raje sama zbirala dokazno gradivo za posamezne osebe.
Leto 1948 je bilo prelomno, saj je takrat prišlo do spora z Informbirojem.
Sovjetska zveza je prekinila odnose z Jugoslavijo. Slednja se je zato začela
odpirati proti zahodu. Z Veliko Britanijo je sklenila trgovinsko pogodbo, s katero
sta si obe drţavi zagotovili medsebojno izmenjavo dobrin.
Konni Zilliacus, laburist, je oseba, ki se pojavlja skozi celo diplomsko delo.
Najprej se pojavlja kot največji kritik laburistična politike. Ker je nasprotoval
vstopu Velike Britanije v NATO, je bil izključen iz stranke. V svojih govorih po
letu 1948 je ostro napadal sovjetsko politiko do Jugoslavije. Jugoslavijo je večkrat
obiskal, kjer je opazil napredek gospodarstva in vdanost ljudstva KPJ.
96
5 Seznam kratic
AIS – Allied Information Service
CK KP – Centralni komite Komunistične partije
FLRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavija
KPJ – Komunistična partija Jugoslavije
KPVB – Komunistična partija Velike Britanije
OF – Osvobodilna fronta
OZN – Organizacija zdruţenih narodov
PNOO – Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor
SIAU – Slovensko-italijanska antifašistična unija
STO – Svobodno trţaško ozemlje
SZ – Sovjetska zveza
VB – Velika Britanija
ZDA – Zdruţene drţave Amerike
ZSSR – Zveza sovjetskih socialističnih republik
ZVU – Zavezniška vojaška uprava
97
6 Viri in literatura
6.1 Viri
1. Ljudska pravica (1945–1951), letniki: VI, VII, VIII, IX, X, XI, XII.
2. Encyclopædia Britannica (http://www.britannica.com).
3. Marxists Internet Archive, Communist Party of Great Britain (http://www.
marxists.org/history/international/comintern/sections/britain/index.htm).
4. Wikipedia (http://en.wikipedia.org/wiki/Main_Page).
6.2 Literatura
1. Igor Antič: Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana
2002.
2. Neven Borak idr.: Slovenska novejša zgodovina, Mladinska knjiga, Ljubljana
2005.
3. Lan Brenk, ur.: Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Mladinska
knjiga, Ljubljana 2008.
4. Rodoljub Čolaković: Izdajalska politika desnih socialistov po drugi svetovni
vojni, v: Komunist, 1949, III/3.
5. Katja Colja: Odnos trţaškega prebivalstva do ljudske oblasti in zaveznikov, v:
Darko Darovec, ur.: Prispevki z mednarodne konference Pariška mirovna
pogodba, nova jugoslovansko-italijanska meja in priključitev Primorske k
Sloveniji. Koper, Nova Gorica, 25.–27. september 1997, Acta Histriae VI,
Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije, Zgodovinsko društvo
za juţno Primorsko, Koper 1998.
6. Tony Judt: Povojna Evropa 1945–2005, Mladinska knjiga, Ljubljana 2007.
7. Janko Liška, ur.: Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes, Komunist,
Ljubljana, Drava, Celovec 1984.
8. Luc Menaše: Svetovni biografski leksikon, Mihelač, Ljubljana 1994.
9. Kenneth O. Morgan: Labour in Power 1945–1951, Oxford University Press,
Oxford 1985.
10. Kenneth O. Morgan, ur.: The Oxford History of Britain, Oxford University
Press, Oxford 1988.
11. Joţe Pirjevec: Tito, Stalin in Zahod, Delavska enotnost, Ljubljana 1987.
98
12. Joţe Pirjevec: Pariška mirovna konferenca, v: Darko Darovec, ur.: Prispevki z
mednarodne konference Pariška mirovna pogodba, nova jugoslovansko-
italijanska meja in priključitev Primorske k Sloveniji, Koper, Nova Gorica,
25.–27. september 1997, Acta Histriae VI, Znanstveno-raziskovalno središče
Republike Slovenije, Zgodovinsko društvo za juţno Primorsko, Koper 1998.
13. Boţo Repe: Vpliv zahodnih drţav na domači sceni, v: Jugoslavija v hladni
vojni: zbornik z Znanstvenega posveta Jugoslavija v hladni vojni, 8.–9. maja
2000, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2004.
14. Niko Šilih: O razrednem ozadju naše borbe proti imperialističnim agenturam,
Delo, 1949, XYIII/1–2.
15. Nevenka Troha: Predlogi Jugoslavije za rešitev trţaškega vprašanja ob objavi
resolucije Informbiroja, v: Jugoslavija v hladni vojni: zbornik z Znanstvenega
posveta Jugoslavija v hladni vojni, 8.–9. maja 2000, Inštitut za novejšo
zgodovino, Ljubljana 2004.
16. Cvetko Vidmar: Zadnja tuja vojaška okupacija slovenskega ozemlja. Oris
zavezniške vojaške uprave v Slovenskem primorju (od 12. junija 1945 do 15.
septembra 1947), Goriški muzej, Nova Gorica 2009.
17. Jerca Vodušek Starič: Poskus orisa učinkov jugoslovanske politike na
diplomatsko dogajanje v obdobju 1945–1947, v: Darko Darovec, ur.:
Prispevki z mednarodne konference Pariška mirovna pogodba, nova
jugoslovansko-italijanska meja in priključitev Primorske k Sloveniji. Koper,
Nova Gorica, 25.–27. september 1997, Acta Histriae VI, Znanstveno-
raziskovalno središče Republike Slovenije, Zgodovinsko društvo za juţno
Primorsko, Koper 1998.
99
7 Priloge
Priloga 1
Program delavske stranke, ki je bil objavljen v Ljudski pravici (29. 7. 1945):
1. »Politika se mora voditi tako, da bo narod popolnoma zaposlen. Proizvodnjo
je treba povečati do najvišje stopnje. Izvesti je treba socialno zavarovanje v
vsej drţavi. Davčno politiko je treba uravnavati tako, da bodo davčno manj
obremenjeni tisti, ki imajo manj dohodkov. Britanska vlada mora preiti v
drţavne roke.
2. Industrija mora preiti v roke naroda, predvsem premogokopi, industrija plina,
električna energija, ţeleznic in ostali kopenski promet, ţelezna in jeklarska
industrija. Drţava mora nadzorovati industrijske kartele in ono industrijo, ki
nimajo mnogo konkurence. Potrebna je kontrola cen in kontrola gospodarske
proizvodnje. Drţavno uradništvo je treba reorganizirati.
3. Poljedelstvo se mora razvijati po načrtih. Treba je nadaljevati z ministrstvom
za prehrano, ki je bilo ustanovljeno med vojno. Treba je razširiti kantine za
delavce v tovarnah in občinskih restavracijah ter povečati obroke mleka in
druge hrane, kater deli drţava otrokom in nosečim ţenam.
4. Ustanoviti se mora posebno ministrstvo za gradnje hiš, ki naj ima pooblastilo,
da sme vršiti rekvisicija. Občine morajo imeti pooblastilo, da izvršujejo
nadzorstvo nad zemljišča in vodijo uporabo zemljišč za gradnjo stanovanj ali
v druge svrhe.
5. Uveljaviti in izvesti se mora novi zakon o šolah, ki ga je parlament izglasoval
pred meseci.
6. Drţava mora skrbeti za ljudsko zdravje, zgladiti se morajo zdravstvena
središča in izboljšati bolnišnice. Socialno zavarovanje mora zajeti slehernega
poedinca.
7. Glede zunanje politike se mora nadaljevati delo, začeto na konferenci v San
Franciscu. Okrepiti je treba vezi, ki veţejo Veliko Britanijo z ZDA in
Sovjetsko zvezo. Potrebno je čim tesnejše povezovanje z evropskimi
drţavami. Ministrstvo za Indijo se mora ukiniti. Ponovno je treba poskušati,
da dobijo Indijo čimprej samostojno vlado. Treba je podpirati prisrčne odnose
100
med Britanijo in dominioni, zdruţeni v britansko skupnost narodov in
nadarjenost delo za napredek britanskih kolonialnih ozemelj.«
101
Priloga 2
Program KP Velike Britanije, ki so ga predstavili na 19. kongresu KP Velike
Britanije in je bil objavljen v Ljudski pravici (25. 2. 1947):
Zavzemali so se:
1. »Za enotnost med velikimi silami, ki predstavljajo temelj miru.
2. Za uničenje zadnjih ostankov fašizma in kaznovanje napadalcev.
3. Za mir, ki mora biti organiziran na temelju popolne suverenosti in
neodvisnosti vseh narodov.
4. Nuditi moramo popolno podporo politiko razoroţitve in umaknitve vseh
oboroţenih sil z ozemelj drţav, ki niso bile sovraţne, tj. zavezniškim drţavam,
kakor tudi skrbeti za politiko prepovedi uporabljanja atomske energije v vojne
namene.
5. Delati na denacifikaciji Nemčije, na razbijanju veleposestva in trustov v
zapadni coni Nemčije in vzpostavitvi politično in gospodarsko enotne
Nemčije, ki bi temeljila na demokraciji in mirnem napredku.
6. Avstrija kot ena nacističnih zaveznic se ne more izogniti odgovornosti, ki jo je
povzročilo njeno dejanje. Zlasti je treba paziti, da bi se zagotovila trdna
osnova za razvijanje ljudske demokracije v Avstriji in da bi se obenem
onemogočila prizadevanja Velike Britanije in ZDA, da uporablja Avstrijo za
svoje reakcionarne namene proti Sovjetski zvezi in novim demokratičnim
drţavam srednje in vzhodne Evrope.
7. Britanski finančni, vojaški in politični podpori, ki se izkazuje reakciji v Grčiji,
je treba narediti konec.
8. Prekiniti je treba britanske diplomatske in trgovinske odnose s Francovo
Španijo in nuditi podporo OZN pri delu za likvidacijo Francovega reţima ter
pomagati pri vzpostavitvi reprezentativne demokratične vlade v Španiji.
9. Prenehati je treba z britansko imperialistični politiko v Indiji ter na vseh
kolonialnih in mandatnih ozemljih, da bi se ljudstvom teh deţel omogočilo, da
sestavljajo svoje lastne vlade, ki bi se opirale na podporo ljudstva.
10. Izvedba politike zahteva tudi takojšnjo demobilizacijo naših – v tem času
prevelikih – oboroţenih sil, izvedbo daljnoseţnih demokratičnih reform v vseh
vrstah oboroţenih sil ter izpremembo v ministrstvu za zunanje zadeve in naših
102
veleposlaništvih v inozemstvu, tako da bi lahko zastopali Britaniji v
inozemstvu samo ljudje doslednih demokratičnih nazorov.«
103
Priloga 3: Člani vladnega kabineta 1945–1951318
Ministrski predsednik C. R. Attlee
Vrhovni sodnik Lord Jowiit
Lord predsednik Herbert Morrison
Lord Addison
Varuh kraljevega pečata Arthur Greeenwood
Lord Inman
Lord Addison
Ernest Bevin
Richard Stokes
Minister za finance Hugh Dalton
Sir Stafford Cripps
Hugh Gaitskell
Minister za gospodarstvo Sir Stafford Cripps
Minister za zunanje zadeve Ernest Bevin
Herbert Morrison
Notranji minister Chuted Ede
Minister za mornarico A. V. Alexander
Minister za kmetijstvo in ribolov Tom Williams
Drţavni sekretar za letalstvo Lord Stansgate
318 K. O. Morgan: Labour …, str. 505–507.
104
Minister za letalstvo Lord Pakenham
Minister za kolonije George Hall
Arthur Creech Jones
James Griffiths
Minister za dominione Lord Addison
Philip Noel-Baker
Patrick Gordon-Walker
Minister za obrambo C. R. Attlee
A. V. Alexander
Emanuel Shinwell
Minister za šolstvo Ellen Wilkinson
George Tomlinson
Minister za gorivo in elektriko Emanuel Shinwell
Minister za zdravje Aneurin Bevan
Minister za Indijo in Burmo Lord Pethick-Lawrence
Lord Listowel
Minister za delo in drţavno sluţbo George Isaacs
Aneurin Bevan
Alfred Robens
Kancler vojvodstva Lancaster Hugh Dalton
Lord Alexander
Glavni drţavni blagajnik Arthur Greeenwood
105
Lord Addison
Minister brez listnice A. V. Alexander
Minister za Škotsko J. Westwooda
A. Woodburn
Hector McNeil
Minister za mestno in deţelno
načrtovanje
Hugh Dalton
Minister za trgovino Sir Stafford Cripps
Harold Wilson
Sir Hartley Shawcross
Vojni minister J. J. Lawson