DIPLOMSKO DELOpefprints.pef.uni-lj.si/3781/1/Izobraževalni_in...Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Podobnik Nina; diplomsko delo - 1 - 1.0 UVOD Za pisanje naloge sem se

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

NINA PODOBNIK

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ŠTUDIJSKI PROGRAM: SPECIALNA IN REHABILITACIJSKA

PEDAGOGIKA

IZOBRAŽEVALNI IN EMOCIONALNO-PRILAGODITVENI

PRIMANJKLJAJI PRI AGENEZIJI PREČNIKA

DIPLOMSKO DELO

Mentor: izr. prof. dr. Urban Kordeš Kandidatka: Nina Podobnik

Ljubljana, september 2016

I

POVZETEK

V diplomskem delu je obravnavana tema, izobraževalni in emocionalni prilagoditveni

primanjkljaji pri specifični možganski motnji, pri ageneziji prečnika. Izvedena je študija

primera petnajstletnega dečka, z ugotovljeno prirojeno motnjo prečnika. Na osnovi združitve

rezultatov uporabljenih raziskovalnih metod v nalogi, so v delu zbrani predlogi za

učinkovitejše prepoznavanje motenj oziroma primanjkljajev, za prepoznavanje posebnih

potreb in močnih področij pri osebah z motnjo prečnika. V delu je izdelan predlog, kako

oblikovati profil značilnosti osebe z motnjo prečnika in, kako učinkovito pristopiti k

zmanjševanju izobraževalnih in emocionalnih-prilagoditvenih primanjkljajev pri osebah z

agenezijo prečnika. V strokovnih pristopih je pomemben interdisciplinaren in timski pristop

vseh vključenih v obravnavo oseb z motnjo agenezije prečnika.

KLJUČNE BESEDE: možgani, agenezija prečnika, študija primera, neverbalne specifične

učne težave

II

ABSTRACT

EDUCATIONAL AND EMOTIONALLY ADAPTIVE DEFICITS IN AGENESIS OF

CORPUS CALLOSUM

The thesis deals with educational and emotionally adaptive deficits in specific brain

disorders, agenesis of corpus callosum. Here is a case study of fifteen-year-old boy, with this

specific disorder found in his brain. Proposals for more effective identification of

disturbances or deficits, for identification of specific needs and strengths of persons with this

disorder, are based on the results gained on the basis of several research methods. This work

offers a proposal on how to create a profile of the characteristics of persons with disability of

corpus callosum and how to choose effective approach to reducing the educational and

emotionally adaptive deficits of subjects with agenesis of corpus callosum. The professional

approach and the interdisciplinary team approach of all involved in the person’s rehabilitation

are very important for the treatment itself.

KEY WORDS: brain, agenesis of corpus callosum, case study, nonverbal learning disorder

III

KAZALO VSEBINE

1.0 UVOD ................................................................................................................................... - 1 -

2.0 TEORETIČNO OZADJE ...................................................................................................... - 2 -

2.1 Anatomija možganov in prečnika ............................................................................................ - 2 -

2.2 Profil sposobnosti oseb z agenezijo prečnika ........................................................................ - 11 -

2.3 Primanjkljaji pri ageneziji prečnika in pri neverbalnih specifičnih učnih težavah ................ - 21 -

3.0 ŠTUDIJA PRIMERA DEČKA Z AGENEZIJO PREČNIKA ............................................ - 27 -

3.1 Opredelitev problema ............................................................................................................ - 27 -

3.2 Namen raziskave ................................................................................................................... - 28 -

3.3 Raziskovalni načrt ................................................................................................................. - 28 -

3.3.1 Opis udeležencev ............................................................................................................ - 29 -

3.3.2. Postopek pridobivanja podatkov ................................................................................... - 29 -

3.3.3. Analiza podatkov ........................................................................................................... - 30 -

3.4. Predstavitev kategorij in odgovori na raziskovalna vprašanja ............................................. - 31 -

3.4.1. Splošen opis učenca in vrste strokovnih obravnav ........................................................ - 32 -

3.4.2. Močna področja ............................................................................................................. - 34 -

3.4.3. Nevropsihološki primanjkljaji ....................................................................................... - 35 -

3.4.4. Izobraževalni primanjkljaji ............................................................................................ - 35 -

3.4.5. Emocionalno-prilagoditveni primanjkljaji .................................................................... - 36 -

3.4.6. Strategije dela in oblike pomoči .................................................................................... - 36 -

3.4.7. Močna področja in primanjkljaji dečka z agenezijo prečnika, ki sovpadajo

z značilnostmi sindroma neverbalnih specifičnih učnih težav ................................................ - 37 -

4.0 RAZPRAVA IN SKLEPNE MISLI .................................................................................... - 39 -

5.0 LITERATURA IN VIRI ...................................................................................................... - 42 -

Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Podobnik Nina; diplomsko delo

- 1 -

1.0 UVOD

Za pisanje naloge sem se odločila v želji, da bi bolj temeljito raziskala delovanje možganov

in prirojene napake prečnika. Že nekaj časa nudim pomoč pri učenju mladoletnemu dečku, z

agenezijo prečnika, moja vizija pa je, da bi bila ta pomoč na osnovi vseh spoznanj iz naloge

še kvalitetnejša in učinkovitejša.

Glavni namen dela je, ugotoviti in izpostaviti izobraževalne in emocionalno prilagoditvene

primanjkljaje pri ageneziji (odsotnosti) prečnika. Z uporabo raziskovalnih metod, kot so

analiza literature in strokovne dokumentacije, opazovanja v naravnem okolju, delno

strukturiranimi intervjuji in vodenjem dnevnika v okviru glavne uporabljene metode študije

primera (študija primera, ki je primer mladoletnega dečka z ugotovljeno agenezijo prečnika)

je z izdelavo naloge dosežen cilj.

To je, ugotoviti in pokazati na posledice različnih motenj pri delovanju prečnika in

metodološko predlagati ukrepe in učinkovite pristope za prepoznavanje kognitivnih

sposobnosti pri osebah z ugotovljeno agenezijo prečnika in za zmanjševanje izobraževalnih

in emocionalnih prilagoditvenih primanjkljajev pri osebah z agenezijo prečnika.


- 2 -

2.0 TEORETIČNO OZADJE

Teoretično ozadje te naloge je plod obsežnega študija in analiziranje literature (in

predhodnega prevajanja literature ter številnih člankov iz področja delovanja možganov in

agenezije prečnika), izvedenih primerjalnih in deskriptivnih analiz ter glavne uporabljene

metode študije primera.

2.1 Anatomija možganov in prečnika

Možgani odraslega človeka tehtajo v povprečju 1400 gramov, kar predstavlja 2 odstotka

telesne teže. Za svoje delovanje možgani porabijo približno 20 odstotkov vsega kisika v

telesu in 25 % vse energije, ki jo zaužijemo čez dan. Sestavljajo jih celice različnih oblik

imenovane nevroni, ki si izmenjujejo in prenašajo električne impulze in živčno oporno tkivo

ali nevroglija, ki zagotavlja prenos hranilnih snovi, mehansko in funkcionalno oporo,

mielinizacijo ter obnavljanje delov živčnega sistema (Bergant, 2007).

Glede na funkcionalnost lahko razdelimo možgane na pet sistemov. Prvi je miselni, drugi

motorični, tretji senzorični. Četrti je za čustva in peti za tiste aktivnosti, ki vzdržujejo

življenje, pa se jih ne zavedamo (avtonomni sistem). Zadnji, ki se nahaja najbolj globoko v

možganih, je evolucijsko najstarejši in skrbi za povsem avtomatične funkcije našega telesa..

Aktivnost »starih delov« možganov je pogostokrat tako močna, da prevlada nad aktivnostjo

novih. Takrat se pri človeku pojavijo prisilna dejanja in misli, emocionalne težave ter

osebnostna spremenjenost. Tudi v primeru, ko »novi možgani« ukrotijo »stare« oziroma, ko

govorimo o kakšni specifični okvari možganov, se lahko pri posamezniku pojavijo motnje

vedenja. Možganska skorja ima dve funkciji in sicer, da poskuša kontrolirati globoki stari del

možganov, ki je impulziven, čustven, nepremišljen, po drugi strani pa omogoča inteligentno,

abstraktno in alternativno načrtovanje.

Sestava možganov

Da bi delovanje možganov lahko razumeli, moramo najprej dobro poznati njihovo sestavo. V

grobem delimo možgane na tri glavne dele: veliki možgani, mali možgani in možgansko

deblo. Veliki možgani (cerebrum) so največji in najbolj potraten del človeških možganov.


- 3 -

Predstavljajo sedež senzornih občutkov, spomina, misli, presoje in hotnih motoričnih gibov.

Zavzemajo 83% celotnih možganov in so sestavljeni iz dveh polobel (hemisfer). Globoka

vzdolžna brazda (longitudinalna fisura) ločuje polobli na levo in desno polovico. Na dnu

brazde sta polobli povezani z gostim svežnjem živčnih vlaken imenovanim prečnik (corpus

callosum). Na površini vsake izmed polobel so vidne vijugaste izbokline ali gube (girusi), ki

so ločene z vmesnimi vzdolžnimi vdolbinami oziroma žlebovi (sulkusi). Nagubana skorja

polobel omogoča večjo površino in posledično večje število živčnih celic in povezav med

njimi (Saladin, 2012).

Možganski režnji

Žlebovi delijo polobli na pet ločenih režnjev, ki se razlikujejo tako v anatomiji kot v

delovanju. Štirje režnji so poimenovani po pripadajočih lobanjskih kosteh in jih lahko

vidimo, peti pa, kot že rečeno, leži v notranjosti in s površine ni viden.

Čelni ali frontalni reženj leži nad očmi za čelnico in se razteza kavdalno do vijugaste

vdolbine, imenovane centralni žleb. Naloga čelnega režnja je uravnavanje hotnih

gibov, motivacije, predvidevanja, načrtovanja, spomina, razpoloženja, čustev in

socialne presoje.

Temenski ali parietalni reženj predstavlja najvišji predel možganov in leži pod

temenico. Začne se pri centralnem žlebu in se kavdalno širi do temensko-zatilnega

žleba (pariookcipitalni sulkus) . Temenski reženj je središče za sprejemanje in

interpretacijo občutkov dotika, pritiska, raztezanja, premikanja, vročine, mraza in

bolečine. V njem se nahaja primarno središče za okus ter nekateri centri za

procesiranje vidnih informacij.

Zatilni ali okcipitalni reženj se nahaja na zadnjem delu glave pod zatilnico in se

razteza kavdalno od temensko-zatilnega žleba. V tem področju je primarni vidni

center v možganih.

Senčni ali temporalni reženj je stranski reženj in leži pod senčnico. Od zgornjega

temenskega režnja ga loči stranski žleb (lateralni sulkus). V senčnem režnju se

nahajajo centri za sluh in vonj, povezan pa je tudi z učenjem, spominom in čustvi.


- 4 -

Insula ali insularni reženj je del možganske skorje, ki ga prekrivajo ostali režnji. Je

razmeroma manj raziskano področje v primerjavi z ostalimi predeli možganske

skorje. Ima pomembno vlogo pri razumevanju govora ter integraciji informacij iz

okušalnih in receptorjev za zaznavanje notranjih organov. (Saladin, 2012)

Možgane sestavljata siva in bela substanca. Siva substanca ali sivina vsebuje telesa živčnih

celic, dendrite in podporno tkivo. Tvori možgansko skorjo (korteks) velikih in malih

možganov, limbični sistem ter globoka možganska jedra. Posamezni predeli možganske

skorje so specializirani za opravljanje določenih nalog. Glede na specifične funkcije lahko

skorjo razdelimo na senzorične, motorične in asociacijske predele.

V senzorične predele spadajo primarno senzorično področje, kamor se iz receptorjev

celotnega telesa, stekajo informacije o dotiku, bolečini in temperaturi. Sporočila iz ostalih

specializiranih receptorjev prehajajo v različne predele možganske skorje. Tako se

informacije povezane z vidom obdelujejo v zatilnem režnju, slušne informacije se predelajo v

senčnem režnju. V globljih predelih senčnega režnja se nahaja center za vonj, kamor pridejo

sporočila vohalnih receptorjev.

Motorični predeli skorje so odgovorni za načrtovanje gibanja in usklajeno delovanje

skeletnih mišic. Obsegajo primarno motorično področje, iz katerega do hrbtenjače potekajo

aksoni motoričnih nevronov in tvorijo piramidalno progo.

Med asociacijske predele štejemo specializirane centre za produkcijo in razumevanje govora

ter center za spomin. Ostali predeli skorje so med seboj povezani z živčnimi progami, po

katerih se prenašajo informacije med posameznimi deli možganske skorje ter med skorjo in

perifernim živčevjem. Levo in desno poloblo povezuje snop živčnih vlaken imenovan

prečnik (lat. corpus callosum) (prav tam, 2012).

Bela substanca ali belina leži pod možgansko skorjo in zavzema večino prostornine velikih

možganov. Sestavljena je iz snopov aksonskih vlaken, ki so različnih velikosti in se

razlikujejo v količini mielina. Med seboj povezujejo različne predele možganov s hrbtenjačo

in perifernim živčevjem. Nekatera živčna vlakna pa povezujejo specializirana področja

velikih možganov, tako znotraj ene same poloble, kot med njima. Glede na te povezave

razlikujemo tri vrste vlaken, ki tvorijo snope beline:


- 5 -

Projekcijske proge potekajo vertikalno in povezujejo višja in nižja področja v

možganih s specifičnimi področji v hrbtenjači. Vzajemno prenašajo informacije med

velikimi možgani in telesom. Nekatera vlakna prenašajo motorične signale iz velikih

možganov do možganskega debla in hrbtenjače, druga projekcijska vlakna pa

prenašajo signale navzgor, proti specifičnim predelom v možganski skorji.

Komisuralne proge prečno prehajajo iz ene poloble v drugo preko tako imenovanih

komisur. Ta živčna vlakna omogočajo izmenjavo informacij med poloblama. Velika

večina komisuralnih prog poteka preko prečnika, ostalo nitje pa poteka preko manjših

komisur (anteriornih in posteriornih).

Asociacijske proge povezujejo področja znotraj ene poloble. Dolgo asociacijsko nitje

povezuje posamezne režnje poloble, kratko nitje pa posamezne žlebove. Te živčne

proge povezujejo zaznavne in spominske centre in tako omogočajo, da občutimo npr.

vonj cvetlice, jo poimenujemo in si ob tem predstavljamo tudi kako je cvetlica videti.

Višje možganske funkcije kot so spanje, spomin, kognicija, čustvovanje, občutenje,

motorična kontrola in jezik večinoma znanstveniki povezujejo s funkcijami možganske

skorje. Vsi ti procesi vključujejo sodelovanje med možgansko skorjo in drugimi področji

možganov, kot so bazalni gangliji, mali možgani in možgansko deblo. Zato je nemogoče

umestiti višje funkcije zgolj v posamezna specializirana področja možganov (prav tam,

2012).

Delovanje možganov

Woolfolkova (2010) navaja, da so za optimalen kognitivni razvoj človeškega bitja potrebne

posebne funkcije možganov, ki se kažejo v specifičnih lastnostih živčnih celic in možganske

skorje. Pomembna značilnost za uspešen razvoj kognitivnih sposobnosti pri posamezniku je

sposobnost prenosa in shranjevanja sporočil. Oba procesa potekata po živčnih celicah -

nevronih, ki si informacije izmenjujejo s pomočjo sinaps. Dendriti te informacije sprejmejo

in jih prenesejo v nevronsko celico. Iz celice pa sporočila prenesejo po aksonih, do drugih

živčnih celic, mišic ali žlez. Vzdraženje in uporaba nevronov omogoča ustvarjanje novih

povezav med njimi. Povezave med živčnimi celicami, ki niso dovolj stimulirane se izgubijo.

Pomemben dejavnik, ki vpliva na hitrost in učinkovitost prenosa informacij, je mielinizacija.


- 6 -

To je proces, pri katerem se specifične celice (glia) ovijejo okrog živčnih vlaken in

posledično pospešijo prenos sporočil. Mielinizacija je najbolj močna in izrazita v zgodnijh

letih razvoja človeka in je eden izmed razlogov za hitro rast možganov v tem obdobju.

Naslednja pomembna dejavnika optimalnega kognitivnega razvoja, sta specializacija in

integracija. Določena področja možganske skorje so specializirana za opravljanje različnih

funkcij. Pri izvajanju bolj zapletenih procesov, kot sta na primer govor in branje ta področja

med seboj sodelujejo. Druga pomembna značilnost možganov je lateralizacija ali

specializacija leve in desne poloble za procesiranje različnih informacij. Pri opravljanju

določenih funkcij je ena izmed polobel po navadi bolj uspešna. Specializacija in lateralizacija

možganov pri mlajših otrocih nista tako izraziti, zato pa so možgani otrok bolj prilagodljivi.

Zmožnost, kjer druge strukture prevzamejo funkcijo poškodovanih področji, imenujemo

plastičnost možganov. Ta lastnost za prilagodljivost pri človeku upada z leti in s tem, ko

upada proces mielinizacije.

Možganski polobli na prvi pogled res morda delujeta enako, vendar pogled od blizu razkriva

tako razlike v zgradbi, kot v delovanju polobel. Nobena izmed polobel ni dominantna, ampak

je specializirana za določene naloge. Razlike v delovanju polobel strokovno imenujemo

»možganska lateralizacija«. Pri večini ljudi leva polovica možganov predstavlja kategorično

poloblo. Specializirana je za govorni in pisni jezik ter za sekvenčno in analitično sklepanje,

ki ju uporabljamo predvsem v znanosti in matematiki. Ta polobla informacije obdeluje tako,

da jih razdrobi in analizira linearno. Desno poloblo imenujemo predstavitvena polobla.

Zaznavanje in obdelovanje informacij v tej polobli je integrirano in bolj celostno. Predstavlja

sedež domišljije in uvida, glasbenih in umetniških sposobnosti, zaznave vzorcev, prostorskih

odnosov in primerjave vidnih, slušnih, vohalnih in okušalnih informacij (Saladin, 2012).

Možganska lateralizacija je visoko povezana s stranskostjo. Pri 96 odstotkih desničarjev je

kategorična leva polobla, pri 4 odstotkih pa desna polobla. Med levičarji v 70 odstotkih, kot

kategorična, prevladuje desna polobla, v 15 odstotkih leva polobla. Od preostalih 15 pa ni

specializirana nobena od polobel (prav tam, 2012).

Izvajanje vsakodnevnih aktivnosti, od na videz preprostih do bolj kompleksnih vedenj,

zahteva vzajemno delovanje možganskih polobel. Znanstvenike zanima, kako polobli

medsebojno sodelujeta in komunicirata. Želijo ugotoviti, na kakšen način se prenašajo


- 7 -

sporočila med hemisferama ter kako ta transfer vpliva na zmožnost (kapaciteto) procesiranja

informacij v možganih. Predvsem želijo razumeti, kako prenos informacij med poloblama

(interhemisferni prenos) oblikuje in vpliva na določene umske procese. Večina teh informacij

se iz ene poloble v drugo prenese preko prečnika. Sicer obstajajo tudi druge nevronske poti

po katerih prehajajo informacije, a se jih večina prenese preko najdebelejšega snopa

aksonskih vlaken (Banich, 1998).

Študije bolnikov z ločenima hemisferama

Vpliv višjih kognitivnih procesov na specializirane funkcije možganov med drugim

potrjujejo rezultati eksperimentov, ki so jih izvedli nobelov nagrajenec Robert Sperry,

Michael Gazzaniga in drugi sodelavci. Preučevali so posledice kalosotomije - kirurškega

posega, pri katerem so pacientom prerezali prečnik. S tem prerezom glavne povezave med

poloblama so sicer preprečili širjenje hudih epileptičnih napadov, hkrati pa prekinili glavno

komunikacijsko pot med poloblama. Bolniki z ločenima hemisferama (ang. split brain

pacients) so bili po operaciji na videz brez opaznih posledic. S posebnimi eksperimenti pa so

dokazali, da pomankljiva komunikacija med poloblama vpliva na pojav diskonekcijskega

sindroma (ang. disconnection syndrome) ter da so vlakna prečnika pomembna za razvoj

višjih kognitivnih sposobnosti, integracijo različnih procesov ter specializacijo možganskih

polobel (Gazzaniga, 2000).

Osebe s prirojenimi napakami prečnika (v primerjavi s t.i. split brain patient) ne kažejo

tipičnih znakov diskonekcijskega sindroma, opaziti je manj tipičnih simptomov, kot pri

kirurški prekinitvi prečnika. Predvidevajo da možgani posameznikov, ki jim že ob rojstvu

manjka ključna struktura, lahko izkoristijo plastičnost osrednjega živčnega sistema. Zato se

simptomi diskonekcijskega sindroma ne pojavijo (Banich, 1998).

Sestava, delovanje in motnje prečnika

V Slovenskem medicinskem slovarju je stalna besedna zveza »kalozni korpus« razložena

kot: »Kalozni korpus - debela plošča iz aksonov, ki povezujejo levo in desno hemisfero

velikih možganov; sin. corpus callosum, prečnik.« (Slovenski medicinski slovar, 2016).

Prečnik je največja možganska komisura (gre za komisurne proge, živčna vlakna oziroma

niti), ki povezuje obe polobli možganov. Sestavljena je iz več kot 200 milijonov živčnih


- 8 -

vlaken. Oblikuje loku podobno strukturo, ki je dolga približno deset centimetrov. Gledano v

smeri od spredaj nazaj, se prečnik prične s tankim delom v obliki kljuna imenovanim rostrum

(kljun). Nato se nadaljuje ukrivljeno navzgor v predel imenovan genu (koleno), ki poteka

proti zadnjemu delu možganov. Osrednji del prečnika se imenuje trunkus (deblo, telo) in je

na zgornji strani konveksne oblike. Konča se pred najdebelejšim delom prečnika

imenovanem splenium (trak) (Mancall in Brock, 2010).

Vlakna prečnika se širijo preko notranjosti bele možganovine in se porazdelijo do

posameznih področji možganske skorje. Vlakna, ki povezujejo stranska in sredinska področja

čelnega režnja, oblikujejo genu. Rostrum oblikujejo živčni snopi, ki prav tako potekajo do

čelnih področji, povezujejo pa tudi primarna motorična področja skorje. Trunkus sestavljajo

vlakna, ki lateralno povezujejo motorična in somatosenzorna področja, spodnje predele

senčnih režnjev in temenska režnja. Ostala vlakna, ki gradijo splenium, se ukrivljajo nazaj in

med seboj povezujejo zgornje predele temenskih in zatilnih režnjev. Prečnik s homotopnimi

povezavami integrira področja možganov, ki so po delovanju in zgradbi enaka ali podobna.

Heterotopne povezave pa združujejo anatomsko različne predele možganov, ki so si po

delovanju podobni (Aboitz in Montiel, 2003).

Reuter-Lorenz in Miller (1998, v Banich, 1998) navajata, da se lahko samo nekatere

elementarne informacije, ki vključujejo grobe vidne informacije o gibanju, prenesejo mimo

prečnika. Sporočila, ki vsebujejo vidne oblike, binarne informacije (da-ne, enako-različno),

splošni emocionalni ton (pozitiven in negativen) in informacije, ki dovoljujejo avtomatično

usmerjanje pozornosti.

Prečnik ima topografsko organizacijo, kjer prednji predel med seboj povezuje anteriorna

področja, zadnji del pa posteriorna področja možganov. Temeljno načelo prenosa med

poloblama je, da se različne vrste informacije prenašajo po specifičnih delih prečnika.

Senzorne informacije in informacije višjega reda se procesirajo v različnih področjih

možganov. Predpostavljajo, da prečnik sestavljajo različni kanali (poti), po katerih se

prenašajo različne vrste informacij (Banich, 1998). Rugg, Lines in Milner (1984, prav tam)

ugotavljajo, da se motorične informacije prenašajo preko srednjega dela in povezujejo

motorična področja v možganih medtem, ko se vidne informacije prenašajo preko zadnjega

dela prečnika in povezujejo vidna središča v možganih. Marzi, Bisiacchi in Nicoletti (1991,


- 9 -

prav tam) navajajo, da obstaja asimetrija v hitrosti prenosa senzornih informacij med

poloblama in sicer, je prenos hitrejši iz desne poloble v levo, kot obratno. Poleg motoričnih

in zaznavnih funkcij so znanstveniki želeli določiti, na kakšen način se prenašajo informacije

višjega reda (prostorske in semantične). To se je izkazalo za precej težko nalogo, saj je tak

prenos med poloblama precej raznolik. Beseda, kot beseda, je lahko predstavljena kot vidni

vzorec, kot zaporedje črk, kot niz zvokov ali kot pomen.

Motorično področje ene roke je preko prečnika povezano s področjem druge. Trening na

enem področju se tako avtomatsko prenese z enega področja na drugega. Ta avtomatski

nevronski prenos imenujemo bilateralni transfer. Otrok, ki se uči pisanja z desno roko, bo

lahko pisal tudi z levo. Pisava sicer ne bo tako izurjena vendar je izvajanje vaje nepotrebno.

Ne samo, da lahko otok piše tudi z ne-dominantno roko, piše lahko tudi z levo ali desno

nogo, s svinčnikom v ustih, vse brez predhodne treniranja teh sposobnosti. Urjenje, ki

preoblikuje lokalizirana področja ene hemisfere se preko prečnika prenese v nasprotno

hemisfero (kontralateralno). Iz tega razloga ima multisenzorno učenje in učenje z gibanjem

velik uspeh, ker se tako okrepijo nevronske povezave v možganih in s tem omogočajo

možnost širše aktivnosti možganske skorje in posledično povečajo učinkovitost učenja.

Prečnik torej igra veliko vlogo pri integraciji funkcij, vzpostavitvi specializacije polobel in

pri razvoju kompetenc za branje, pisanje in računanje (Gaddes in Edgell, 1993).

Razvoj prečnika se prične v 10. tednu nosečnosti (gestacijska doba) in poteka do obdobja

odraslosti. Z izjemo rostruma, se prečnik razvija v smeri od spredaj nazaj, od genu proti

splenium in je v 12.tednu nosečnosti že dobro viden ter se v isti smeri razvija še naprej.

Rostrum se razvije med 18. in 29. tednom nosečnosti, poznejši razvoj vključuje

podaljševanje aksonskih vlaken kontralatelarno preko prečnika. To vodi do odebelitve genu

in splenium področja (Mancall in Brock, 2010).

Strukturne motnje prečnika se lahko kažejo kot delna ali popolna odsotnost (agenezija),

nepopolna razvitost (hipoplazija) ali nepravilen razvoj (disgeneza) kaloznega tkiva. Posledice

teh motenj se, pri otrocih in adolescentih kažejo kot različni klinični simptomi, kot so na

primer: hipotonija, slaba motorična koordinacija, vidni in slušni primanjkljaji, pomanjkanje

samozavedanja, težave v socialnih interakcijah, slaba zmožnost prepoznavanja čustev in

misli drugih ter slabša govorna prozodija (Gogou in Baloyannis, 2011).


- 10 -

Medicinska terminologija je na področju nepravilnosti prečnika raznolika in dokaj nejasna.

Za delno odsotnost prečnika (partial AgCC) je v rabi kar nekaj različnih poimenovanj. Poleg

delne odsotnosti so v uporabi termini kot so hipogeneza, hipoplazija in disgeneza. Za

ponovljive in primerljive rezultate je ključna določitev konsistentnih kriterijev za natančno

nevrološko oceno in opis nepravilnosti prečnika (Schell- Apacik, Wagner, Heinrich,

Klopocki, Kalscheuer, Muenke in Voss, 2008).

V splošni populaciji je ocena razširjenosti otežena zaradi primerov, ki značilnih simptomov

ne kažejo in jih je moč odkriti le ob naključni slikovni diagnostiki ali pri obdukciji. Tuji

avtorji navajajo da je pojavnost v bolnišnični populaciji 1-3 otroka na 1000 ter 2-3 otroka na

100 med populacijo otrok z razvojnim zaostankom (Jeret, Seur, Wisniewski in Lubin, 1987,

v Rogač, 2004). Glede pojavnosti in razširjenosti agenezije Rogač (2004) navaja, da se je v

obdobju med letoma 1998 in 2003 v Sloveniji rodilo od 4 do 9 otrok na 10.000 rojstev, pri

katerih so bile diagnosticirane nepravilnosti prečnika. Od tega se je letno rodilo 3-8 otrok z

agenezijo prečnika ter 3-13 s hipoplazijo prečnika.

Agenezija prečnika

Agenezija torej pomeni odsotnost organa. V slovenskem medicinskem slovarju je beseda

agenezija razložena kot: »Prirojeno manjkanje ali močna nerazvitost kateregakoli organa.«

(Slovenski medicinski slovar, 2016)

Gre za motnjo pri kateri je lahko prečnik popolnoma (ang. complete AgCC/ c-AgCC) ali

delno odsoten (ang. partial AgCC/ p-AgCC, hypogenesis). V primeru, ko je edina nevro-

anatomska značilnost odsotnost prečnika imenujejo stanje izolirana agenezija prečnika (ang.

isolated AgCC). Stanje izolirane AgCC, skupaj z neokrnjenim intelektualnim

funkcioniranjem pa imenujejo primarna agenezija prečnika (ang. primary AgCC). Pogosto so

pri takih posameznikih opazni razširjeni možganski ventrikli in Probstovi snopi(ang. Probst

bundles). Te svežnje sestavljajo živčna vlakna, ki potekajo vzporedno z vzdolžno brazdo in

so prisotna pri nekaterih osebah z AgCC (Paul, Brown, Adolphs, Tyszka, Richards,

Mukherjee in Sherr, 2007).

Med opaznimi značilnostmi posameznikov z delno odsotnim prečnikom in posameznikov,

katerih prečnik je popolnoma odsoten, ni bilo ugotovljenih statistično pomembnih razlik na


- 11 -

različnih razvojnih področjih. Kljub temu pa je bil rezultat ugodnejši za skupino

posameznikov, katerih prečnik je bil delno odsoten (Moes, Schilmoeller K. in Schilmoeller

G., 2009).

Agenezijo prečnika pogosto spremljajo druge možganske okvare ter pomembni motorični in

kognitivni primanjkljaji. Lahko se pojavlja tudi pri določenih posameznikih, ki so nevrološko

asimptomatski. Pri takih primerih težave pri rutinskih nevroloških in psihiatričnih pregledih

niso zaznane. Čeprav na videz nimajo specifičnih simptomov, obstajajo področja komaj

zaznavnih primankljajev (Oakes-Mueller, DeBoard- Marion, Paul, Brown, 2009).

Prvi simptomi agenezije prečnika se pogosto pokažejo v obliki epileptičnih napadov.

Običajno imajo otroci težave tudi s hranjenjem, s hojo, z ravnotežjem, imajo jezikovni

zaostanek, okvare vida in težave z mišičnim tonusom. Diagnozo postavijo po opravljeni

nevrološki diagnostiki, ki vključuje slikanje možganov (Moes idr., 2009).

Na področju nevrološke diagnostike je najbolj uporabljena metoda za odkrivanje napak

prečnika slikanje s pomočjo magnetne resonance (MRI), sledijo ji slikanje z računalniško

tomografijo (CT) in številne preiskave, pri katerih uporabljajo ultrazvočno tehnologijo. V

zadnjem času je za ocenjevanje motenj prečnika v uporabi metoda difuzijske magnetne

resonance (ang. Diffusion MRI). Vključuje pridobivanje podatkov na podlagi magnetne

resonance, s pomočjo difuzijsko obteženega slikanja, s katerim se zazna gibanje molekul

vode. Z analizo slikovnih podatkov se nato ugotavlja potek živčnih vlaken (traktografija). Pri

odkrivanju agenezije prečnika strokovnjaki pogosto uporabljajo kombinacije različnih metod

preiskav (Paul idr., 2007).

Na pojav agenezije prečnika vplivajo različni genetski in okoljski faktorji, ki vplivajo tudi na

specifično nevrološko anatomijo. Odsotnost prečnika vodi v specifične kognitivne in

vedenjske simptome, ki so značilni tudi za nekatere psihiatrične motnje, kot so avtizem,

ADHD, Tuoretteov sindrom, shizofrenija (prav tam, 2007).

2.2 Profil sposobnosti oseb z agenezijo prečnika

Paul in Brown (2003) opozarjata, da je za izoblikovanje profila kognitivnih sposobnosti

nujno potrebna podrobna nevropsihološka ocena. Vključuje primanjkljaje in močna področja


- 12 -

ter tako strokovnjakom omogoča, da bolje razumejo specifične oblike mišljenja in vedenja.

Bolj kot so primanjkljaji definirani, lažje je oblikovanje ustrezne intervencije in oblik

pomoči. Ocena kognitivnih sposobnosti prav tako omogoča določanje ustreznih

kompenzacijskih strategij in preprečuje neustrezne ocene vedenja. Za oblikovanje celostne

ocene sposobnosti je nujna interdisciplinarna obravnava osebe z AgCC.

V strokovni tim bi morali biti vključeni razvojni nevrolog, psiholog, fizioterapevt, delovni

terapevt, logoped, specialni pedagog in drugi strokovnjaki. Cilj celostne in poglobljene

diagnostike je predstavitev ključnih sposobnosti in primanjkljajev ter identifikacija posebnih

potreb oseb z AgCC. Zbrane informacije strokovnjakov so lahko v veliko pomoč tudi ostalim

udeležencem, ki posameznika obravnavajo. Pripomorejo pa tudi k večji prepoznavnosti in

razumevanju posledic (Paul in Brown, 2003).

Nevropsihološki profil populacije z AgCC je zelo raznolik. Stopnja primanjkljajev se razteza

na kontinuumu, od blagih do težkih oblik, ki segajo na različna področja posameznikovega

razvoja. Študije so večinoma izvedene na majhnih vzorcih, ki niso reprezentativni. Poleg tega

pa so študije podatkovno pomanjkljive, kar se tiče nevroloških in medicinskih podrobnostih.

Vse skupaj onemogoča izolacijo ključnih značilnosti, ki so posledica odsotnosti prečnika. Na

izražene simptome lahko vpliva stopnja okvare prečnika, heterogenost stanja pa je lahko

posledica spremljajočih nevroloških nepravilnosti. Faktor vpliva imajo tudi okolje,

demografske značilnosti in družinska dinamika, ki v medsebojni interakciji prispevajo k

razvoju posameznika (Siffredi idr., Anderson, Leventer in Spencer-Smith, 2013).

Zdravstvene in fizične značilnosti

Poleg nepravilnosti prečnika so bile pri otrocih ugotovljene tudi druge nevrološke motnje in

nepravilnosti; hud razvojni zaostanek, učne težave, epileptični napadi, motnje mišičnega

tonusa, cerebralna paraliza, iznakažene poteze obraza, mikrokranija in druge prirojene

napake. Nekaterim posameznikom so diagnosticirali tudi motnje avtističnega spektra,

obsesivno kompulzivne motnje in hiperaktivnost s pomanjkanjem pozornosti (Moes idr.,

2009).

Moes in sodelavci (2009) so ugotovili, da imajo osebe z agenezijo prečnika v primerjavi s

sorojenci večje težave s sluhom in bolj pogosta vnetja ušes. Prav tako so bolj pogoste težave


- 13 -

z vidom, predvsem pri gledanju z obema očesoma, kontroli očesnih mišic, daljnovidnosti,

kratkovidnosti in zaznavanju globine. Ugotovili so tudi slabše zaznavanje bolečine, večjo

občutljivost na dotik ter atipično občutljivost na mraz v primerjavi s sorojenci.

Vse to pogosto spremljajo težave s spanjem. Otrok se težko pripravi na spanje in se pogosto

zbujanja tekom noči. Pri nekaterih otrocih se lahko pojavijo nočne more ali pa motnje

močenja postelje (enureza) (prav tam, 2009).

Kognitivne značilnosti

Kognitivni procesi obsegajo mentalne procese, s pomočjo katerih pridobivamo in

uporabljamo znanje. Sem spadajo senzorno občutenje, mišljenje, sklepanje, presoja, spomin,

domišljija in intuicija. Te funkcije uvrščamo v asociacijska področja možganske skorje in

obsegajo 75 odstotkov možganskega tkiva. Temenski asociacijski predeli so povezani z

zaznavanjem in odzivanjem na dražljaje, v senčnem predelu pa te dražljaje prepoznamo. V

čelnih asociacijskih predelih se integrirajo tako informacije iz asociacijskih, kot iz motoričnih

in senzoričnih področjih in omogočajo načrtovanje ustreznega odgovora na dražljaj (Saladin,

2012).

Brown in Paul (2000) postavljata hipotezo, da je glavna nevro-psihološka posledica agenezije

prečnika, zmanjšanje povezav med možganskimi sistemi (centri). Posledice te redukcije sicer

niso opazne pri nalogah, ki zahtevajo rabo mehaničnih in avtomatiziranih kognitivnih

sposobnosti. Zato se lahko zgodi, da pri merjenju inteligenčnega kvocienta posameznika ne

pride do odstopanj v primerjavi z vrstniki). Ker so za procesiranje bolj kompleksnih

informacij potrebne interakcije med poloblama ter bogate nevronske povezave, ki dostopajo

do različnih možganskih sistemov, imajo posamezniki z AgCC primanjkljaje pri bolj

kompleksnih oblikah mišljenja, pri oblikovanju novih konceptov in reševanju problemov, s

katerimi se nikoli niso srečali. Vsi ti procesi zahtevajo neprestano kognitivno procesiranje, ki

je potrebno tudi pri zmožnosti samozavedanja ter pri zaznavanju (percepciji) in interpretaciji

socialnih situacij.

Ugotovljeno je bilo, da so imeli otroci z delno ali popolno agenezijo prečnika pri ocenjevanju

somatosenzornih funkcij (pritisk/ dotik, propriocepcija, temperatura, bolečina) opazno večje

težave pri nalogah, ki so zahtevale dvoročno taktilno povezovanje, kot otroci v kontrolni


- 14 -

skupini. Ti rezultati nakazujejo, da imajo otroci z agenezijo prečnika manj učinkovito in

upočasnjeno sposobnost procesiranja nekaterih vrst somatosenzornih informacij, predvsem

tistih, ki zahtevajo izpopolnjeno prostorsko interpretacijo takih dražljajev. Ugotovili so, da

otroci pri katerih gre za agenezijo prečnika, ne izkazujejo enakih primanjkljajev v

komunikaciji med poloblama, kot jih imajo odrasli, ki so jim kirurško prerezali prečnik (s

split brain sindromom) (Friefeld, MacGregor, Chuang in Saint-Cyr, 2000).

Lassonde, Sauerwein in Lepore (1995, Banich, 1998) navajajo, da imajo ti posamezniki

različne primanjkljaje na področju zaznavanja prostora. Težave vključujejo slabo sposobnost

ocenjevanja in primerjanja razdalje dveh predmetov. Slaba zmožnost določevanja mesta

dotika, kadar je dražljaj prisoten na obeh straneh telesa. Težave imajo pri lokalizaciji

različnih zvokov v prostoru. Vse te težave vključujejo primerjavo informacij, ki jih polobli

prejmeta ločeno. Integracija teh informacij pa poteka preko prečnika.

V primerjavi s sorojenci, večina otrok z agenezijo prečnika, kasneje doseže nekatere razvojne

mejnike kot so obračanje, plazenje, samostojno sedenje in hoja. Kažejo se opazno večje

težave z ravnotežjem, obojestransko koordinacijo in mišičnim tonusom. Posledično so oblike

gibanja, ki vključujejo poskakovanje ali preskakovanje, za njih težavne (Moes idr., 2009).

Posamezniki z agenezijo prečnika imajo v primerjavi z vrstniki opazne primanjkljaje na

področju obojestranske koordinacije rok. Odsotnost prečnika namreč vpliva na zmožnost

usklajevanja aktivnosti obeh rok hkrati. Pri nalogah, ki zahtevajo sodelovanje obeh rok, so

bolj počasni in manj natančni kot sovrstniki. Do največjih razlik v hitrosti prihaja pri

nalogah, ki vključujejo simetrično gibanje rok. Razlike v natančnosti izvedbe so najbolj

vidne pri zrcalnem gibanju. Pri rezultatih nalog, ki zahtevajo uporabo ene roke, ni

pomembnih statističnih razlik (Oakes-Muller idr., 2009).

Mišični tonus vpliva na samo moč in lahko vodi do težav na področju fine motorike in

grafomotorike. Predvsem imajo posamezniki z AgCC težave z dejavnostmi, ki zahtevajo

uporabo in koordinacijo obeh rok. Težje izvajajo bolj kompleksne dejavnosti kot so; rezanje s

škarjami, zapiranje zadrge, zapenjanje gumbov, zavezovanje vezalk in umivanje zob. Manj

uspešni so pri dejavnostih, ki vključujejo senzomotorično koordinacijo kot je; hoja po

stopnicah, vožnja s kolesom, plavanje, lovljenje žoge ali igranje video igric. Večina otrok z


- 15 -

AgCC v primerjavi s sorojenci, kot dominantno roko uporablja levo ali pa roki izmenjuje.

Sčasoma nekatere razvojne mejnike dobro osvojijo in v nadaljnjem razvoju ne zaostajajo za

vrstniki (Moes idr., 2009).

Opazni so primanjkljaji na področju oralne motorike. Nastopijo težave s hranjenjem, težave z

jakostjo sesalnega refleksa, z žvečenjem in požiranjem. Nekatere otroke je potrebno celo

hraniti po cevki (Schillmoeller, Schillmoeller in Shihfen, 2005)

Prekinitev povezav med vizualnimi sistemi v možganih, ki vključuje primerjavo obeh vidnih

polj, ni očitna, kadar je potrebna primerjava enostavnih dražljajev. Ta zmožnost nakazuje, da

pri posameznikih z AgCC obstaja prenos enostavnih ali znanih informacij. Prenos teh

dražljajev med poloblama najverjetneje poteka preko ostalega živčnega nitja, ki povezuje

polobli (kot je na primer anteriorna komisura). Kadar pa so dražljaji manj znani, težje

opisljivi ter bolj kompleksni, je za hitro in efektivno hemisferno interakcijo potreben prenos

teh informacij preko prečnika. Ob predpostavki da so v populaciji oseb z AgCC višje

kognitivne funkcije normalno lokalizirane, bi na vedenje lahko vplival pomanjkljiv prenos

informacij med poloblama (Paul, 2011).

Brown in sodelavci (1999) so ugotovili, da imajo posamezniki z AgCC primanjkljaje na

področju vidno prostorskega zaznavanja in sklepanja. Predvidevali so, da imajo preiskovanci

težave z vidnimi informacijami, ki so predstavljene v obeh vidnih poljih hkrati. Osebe z

AgCC so primerjavi s kontrolno skupino imele podobne rezultate pri nalogah, ki so

vključevale enostavne vizualne informacije. Zaradi zmanjšane zmožnosti integracije

vizualnih informacij iz obeh polobel se pri posameznikih z AgCC kažejo primanjkljaji pri

prepoznavanju bolj kompleksnih prostorskih vzorcev.

Otroci z AgCC so,kot že rečeno, bolj občutljivi na dotik, po drugi strani pa bolečino manj

občutijo ali je sploh ne. Višja toleranca bolečine povečuje možnost poškodb in bolezni, ki se

jih otroci ne zavedajo. Problem se pojavi kadar zaradi neobičajnih in starih poškodb, starše

obravnavajo zaradi zlorabe ali zanemarjanja (Schilmoeller idr., 2005).

Višja toleranca bolečine je lahko povezana z višjim zaznavnim pragom bolečine ali pa z bolj

počasnim odzivom na boleč dražljaj. Med posamezniki z AgCC in kontrolno skupino ni

večjih statističnih razlik v samem taktilnem zaznavanju. Kar nakazuje, da zmanjšana


- 16 -

odzivnost na bolečino ni rezultat primanjkljajev v sprejemanju taktilnih informacij. Na samo

senzorno procesiranje verjetno vpliva zmanjšana nevro-anatomska kapaciteta za prenos

tovrstnih informacij. Odsotnost prečnika tako vpliva na vrsto kognitivnih procesov, ki so

odvisni od hitre integracije senzornih informacij. Agenezija prečnika je prirojeno stanje, zato

je pomembna zgodnja intervencija usmerjena v razvijanje senzornega procesiranja, ki lahko

privede do boljših izidov na drugih področjih razvoja in učenja (Demopoulos, Arroyo, Dunn,

Strominger, Sherr in Marco, 2014).

Razumevanje govornega jezika zahteva koordinacijo različnih procesov v času. Po začetni

zvočni analizi morajo možgani razbrati in analizirati različne sestavne dele jezika (foneme,

elemente sintakse, leksično-semantične elemente in prozodijo). Friederici in Alter (2004)

predstavljata model dinamične dvojne poti (ang. Dynamic dual pathway model), po katerem

naj bi se informacije o pomenu in vrstnem redu besed primarno procesirale v levi polobli,

medtem ko se intonacija, naglaševanje, ritem in intenzivnosti govora procesira v desni

polobli. Pri slušnem razumevanju stavkov obstaja povezava med sintakso, semantiko in

prozodijo. Ta dinamična interakcija večinoma poteka preko prečnika, ki omogoča prenos

specifičnih jezikovnih funkcij med poloblama.

Večina otrok z AgCC razvije komunikacijske spretnosti. Jezikovno razumevanje je na

ustrezni razvojni ravni. Razumejo tako pomen posameznih besed, kot sporočilo daljših

stavkov. Ekspresivna komunikacija pa je za te otroke bolj zahtevna. Nekateri posamezniki ne

razvijejo zmožnosti verbalnega izražanja. Najbolj očitni pa so primanjkljaji na področju

pragmatike jezika, ki lahko postanejo opazni šele v zgodnji adolescenci, ko jezik socializacije

postane bolj kompleksen in abstrakten (Schilmoeller in Schilmoeller, 2001).

Desna polovica možganov omogoča celostno sklepanje ter procesiranje miselnih zvez,

neverbalne komunikacije in figurativnega jezika. Frazemi, stalne besedne zveze in pregovori

so del figurativnega jezika in so definirani kot besede, katerih pomen ne more biti določen z

dobesednim pomenom posameznih besed v frazemu. Za razumevanje besednih zvez te vrste

je potrebna zavrnitev dobesednega in sprejetje figurativnega pomena frazema. Predvideva se,

da je za procesiranje figurativnega jezika, potrebna komunikacija med poloblama. Zaradi

pomanjkljive povezave kažejo posamezniki z AgCC primanjkljaje v procesiranju te

specifične jezikovne funkcije. Pri podajanju razlage posameznih besed v prenesenem


- 17 -

pomenu so bolj počasni od vrstnikov in navajajo napačne razlage (Huber-Okranec, Blaser in

Dennis, 2005).

Na sposobnost spomina vpliva poškodba dolgih vlaken beline. V študiji so s pomočjo

Wechslerjeve lestvice spomina merili obseg verbalnega in vizualnega spomina. Posamezniki

z AgCC so na vseh podtestih (logičnega spomina, asociativnih verbalnih parov, vidne

reprodukcije, obrazov), dosegali večjo pojavnost klinično pomembnih primanjkljajev. V

primerjavi s kontrolno skupino so se slabše odrezali pri takojšnem in zakasnelem verbalnem

priklicu besed ter pri priklicu obrazov. Prav tako so dosegali slabše rezultate pri priklicu

tematskih informacij iz posmeznih zgodb. Zmanjšan obseg spomina vpliva na učinkovitost

verbalnega in vizualnega učenja in spomina. Prečnik tako omogoča bolj učinkovito učenje in

priklic verbalnih ter vizualnih informacij. K slabšemu spominu za obraze pa naj bi prispevali

specifični primanjkljaji v procesiranju obrazov (Paul, Erickson, Hartman in Brown, 2016).

Posamezniki z AgCC kažejo primanjkljaje v učinkoviti rabi izvršilnih funkcij, ki so posledica

upočasnjenega kognitivnega procesiranja. Predpostavljajo, da so te omejitve v kapaciteti

procesiranja različnih informacij, posledica zmanjšanih povezav med poloblama in vodijo v

primanjkljaje na področju višjih spoznavnih funkcij. Pri izvajanju osnovnih motoričnih

dejavnostih med osebami z Agcc in njihovimi vrstniki ni razlik v hitrosti procesiranja.

Razlika postane očitna šele pri dejavnostih, ki zahtevajo sodelovanje različnih nevronskih

sistemov. Strokovnjaki tako težje prepoznajo te rahle primanjkljaje v kognitivnem

procesiranju, ki pomembno vplivajo na učenje vsakodnevnih življenjskih spretnosti in

akademskih sposobnosti. Posamezniki z AgCC sicer kažejo omejen prenos med poloblama,

ki verjetno poteka preko ostalih možganskih komisur. Kljub temu pa te omejene povezave ne

zmorejo učinkovito nadomestiti manjkajočih 200 milijonov aksonskih vlaken (Marco, Harell,

Brown, Jeremy, Sherr, Hill, Kramer in Paul, 2012).

Starši otrok z AgCC navajajo, da si ti otroci največ informacij zapomnijo z mehaničnim

ponavljanjem (učenjem na pamet) in s posnemanjem. Pri učenju večina, kot pomožno

tehnologijo, uporablja računalnik. Ti otroci imajo v primerjavi s sorojenci slabše sposobnosti

abstraktnega mišljenja. Težje ostanejo osredotočeni na nalogo in med procesom učenja

pogosto vztrajajo na nepomembnih podrobnostih (Schilmoeller in Schilmoeller, 2001).


- 18 -

Vedenjske in socialno – emocionalne značilnosti

Socialno procesiranje zahteva interakcijo kompleksnih kognitivnih procesov in emocionalne

odzivnosti. Vloga posamezne poloble pri procesiranju emocionalnih in socialnih informacij

je posledično težje razumljiva. Pri večini ljudi je za produkcijo jezika odgovorna leva

polobla, zato se tu odvija verbalno označevanje čustev. Desna polobla pa omogoča

procesiranje čustvenega zaznavanja in izražanja. Predpostavljajo, da odsotnost prečnika

onemogoči desni polobli prenos emocionalno ali socialno interpretiranih informacij levi

polobli. Ta polobla posledično ne more oblikovati ustreznega verbalnega odgovora.

Odsotnost prečnika lahko omeji integracijo različnih oblik predelave socialnih informacij v

poloblah (Brown in Paul, 2002).

Odsotnost prečnika ima lahko pomemben vpliv na socialno in emocionalno vedenje.

Posamezniki so nezmožni izražanja lastnega čustvenega stanja (aleksitimija), težave imajo v

intuitivnem zaznavanju čustev drugih. Opazni so primanjkljaji v samozavedanju in socialnem

zavedanju, ki se lahko izražajo kot težave v razumevanju humorja, besed v prenesenem

pomenu, afektivnega jezika in socialne presoje (Kaufman, Paul, Manaye, Granstedt, Hof,

Hakeem, Allman, 2008).

Odrasli z AgCC imajo primanjkljaje pri prepoznavanju čustev na obrazu, ki so povezani z

atipičnim procesiranjem obraza. Drugačna fiksacija pogleda, se kaže predvsem s krajšim

časom gledanja v področje oči in daljšim časom gledanja v področje nosu. Ugotovljena je

bila korelacija med fiksacijo oči in ustreznim prepoznavanjem čustev. Morda je drugačna

fiksacija oči pri posameznikih z AgCC posledica težav pri prepoznavanju čustev na obrazu.

Lahko pa so posameznikovi primarni primanjkljaji, na področju vizualne pozornosti, vzrok

za drugačno fiksacijo, ki vpliva na ustrezno prepoznavanje čustev. Posamezniki z AgCC

najpogosteje napačno opredelijo izraženo čustvo jeze kot gnus ali žalost. Strah pa največkrat

označijo kot presenečenost. Za napake pri prepoznavanju določenih čustev, obstaja več

razlag, ki se med seboj ne izključujejo. Te napake so lahko posledica splošnih kognitivnih

primanjkljajev ali pa specifičnih primanjkljajev pri procesiranju informacij, pridobljenih iz

obraza. Posamezniki z AgCC so namreč zmožni pravilno razvozlati, interpretirati in verbalno

označiti informacije povezane z obrazom. Procesiranje obraza in prepoznava čustev na

obrazu sta dva ločena procesa, ki potekata v različnih nevroloških substratih. Osebe ne


- 19 -

prepoznajo čustev izraženih na obrazu, ker ne obstaja učinkovita povezava med tem kar

zaznavajo z ustrezno verbalno oznako. Reprezentacije zaznav obraza se procesirajo v desni

polobli, medtem ko so semantične in konceptualne reprezentacije, odvisne od jezikovnega

procesiranja v levi polobli. Končni primanjkljaji pa so posledica slabše komunikacije med

poloblama. Zmanjšan prenos med poloblama je pomemben faktor, ki vpliva na napačno

prepoznavanje čustev in se kaže kot napaka v povezavi med zaznavnim procesiranjem obraza

z semantiko prikazanega čustva (Bridgmann, Brown, Spezio, Leonard, Adolphs in Paul,

2014).

Nekateri posamezniki imajo primanjkljaje na področju fluidne in socialne inteligentnosti

kljub dejstvu, da pri standardiziranih testih inteligentnosti dosegajo normalne rezultate. Za

socialno kompetentnost je pomembno zadostno razumevanje in uporaba paralingvističnih

informacij, ki opredeljujejo čustveno stanje sogovorca. Na testih procesiranja pragmatičnih in

paralingvističnih informacij, dosegajo posamezniki z agenezijo podobne rezultate, kot osebe

s poškodovano desno možgansko poloblo Otroci z AgCC pogosto govorijo z nenormalno

tonsko modulacijo, ne razumejo bistva šale ali zgodbe. Težave imajo pri ustrezni presoji

socialnih situacij in razumevanju neverbalne komunikacije. Težave imajo pri razumevanju

prenesenega pomena in emocionalno-prozodičnih namigov, ki so potrebni za ustrezno

socialno komunikacijo (Paul in Brown, 2003).

Pri otrocih z AgCC vedenjski primanjkljaji postanejo bolj očitni, ko otroci odraščajo.

Verjetno na to vpliva več faktorjev. Kontinuiran razvoj in mielanizacija prečnika sta

povezana s starostjo otroka in prispevata k regulaciji vedenja. Tako manjši otroci z AgCC

dosegajo podobne rezultate kot njihovi vrstniki, razlike pa se povečujejo s starostjo otrok.

Bolj opazne težave v vedenju lahko nastopijo tudi v času, ko se povečajo zahteve okolja (npr.

socialne in akademske zahteve ob vstopu v šolo) (Badaruddin, Bolte, Andrews, Schilimoeller

K.J., Schilimoeller G., Brown, Paul, 2008).

Pogosto napačno razumejo sarkazem, zaradi težav pri združevanju informacij, ki jih govorec

sporoča z govorno prozodijo in telesno govorico. Pri asimilaciji neverbalnih informacij, z

nasprotujočimi konkretnimi verbalnimi informacijami (npr. znaki sarkazma v nasprotju z

iskrenostjo). V takih situacijah se bolj zanašajo na konkretne interpretacije. Večje težave

imajo pri razumevanju bolj zapletenih, paradoksalnih oblik sarkazma. Posamezniki z AgCC


- 20 -

imajo večje težave pri asimilaciji kritičnih informacij, ki so podane besedno (v dialogu

razkriti resnični nameni igralca). To nakazuje, da se zanašajo predvsem na dobesedne

interpretacije govora, ki se pojavljajo znotraj sarkazma. Primanjkljaji v socialni kogniciji pri

AgCC, so posledica primanjkljajev v hitri integraciji namigov, ki jih zahtevajo socialne

interakcije v resničnem času. Slabše razvita socialna kognicija je lahko posledica težav pri

razumevanju jezika drugega reda (besede v prenesenem pomenu, metafore, zgodbe, šale).

Posamezniki imajo težave pri izjavah, ki niso izražene dobesedno ali pa so neresnične,

predvsem kadar je za to potrebna interpretacija razpoložljivih informacij, kot so pretekle

izjave, dejanja in izkušnje govorca. Na splošno bi lahko imeli težave pri zamišljanju

alternativnih pomenov, ki niso prisotni v trenutni situaciji. Lahko pa, da obstajajo komaj

opazne težave s kratkotrajnim spominom, ki otežujejo prenos informacij iz enega konteksta v

drugega. Ti primanjkljaji, ki vplivajo na razpoložljivost informacij potrebnih za sklepanje o

mentalnih procesih drugih oseb, kar ima za posledico blage primanjkljaje v teoriji uma, ki

postane očitna šele v bolj kompleksnih in življenjskih situacija. Prevladujeta dve teoriji ki

razlagata odsotnost prečnika povzroči kognitivne in socialne primanjkljaje. Lateralna

interpretacija, je tista kjer se informacije najbolj uspešno obdelujejo v eni polobli in niso

dopolnjene z informacijami iz druge poloble. Težave lahko izhajajo tudi iz omejene mreže,

po kateri poteka procesiranje informacij. Hitrost pojavljanja informacij in različni namigi ki

jih mora posameznik procesirati in asimilirati v dani socialni situaciji, lahko presežejo

kapaciteto ene same poloble. Torej odsotnost prečnika omeji globino socialnih informacij, ki

so jih posamezniki zmožni razumeti in integrirati. Te omejitve pa se pokažejo pri

procesiranju zahtevnejših in hitro predstavljenih(menjujočih) socialnih situacij (Symington,

Paul, Symington, Brown, Ono, 2010).

Medtem ko, gre pri ageneziji prečnika primarno za anatomsko nepravilnost, je diagnoza

motenj avtističnega spektra (MAS) osnovana na različnih ocenah vedenja. Diagnostični

kriteriji za MAS pa se pojavljajo tudi pri otrocih z AgCC, predvsem na področju socialne

interakcije in komunikacije. Kažejo se predvsem kot primanjkljaji pri vzpostavljanju in

vzdrževanju pogovora. Primerjava posameznikov s primarno AgCC in posameznikov z

motnjami avtističnega spektra pokaže, da so med skupinama razlike na področjih

anksioznosti, umika (zaprtosti) vase, pozornosti, socialnega funkcioniranja in mišljenja.


- 21 -

Predvidevajo da so problemi v socialni komunikaciji, pri osebah z AgCC, lahko povezani s

primanjkljaji v razumevanju besed v prenesenem pomenu in rabi jezikovne pragmatike

(Badaruddin idr., 2008).

Osebe z avtizmom se dostikrat poslužujejo vedenja, kjer iščejo dodatno stimulacijo

(proizvajajo nenavadne zvoke, mahajo z rokami, podrobno vizualno pregledujejo predmete,

vonjajo predmet). Posamezniki z AgCC pa se v nasprotju z osebami z avtizmom, kljub

znižanemu zaznavnemu pragu ne vedejo kot osebe, ki potrebujejo več dražljajev

(Demopoulus idr., 2014).

2.3 Primanjkljaji pri ageneziji prečnika in pri neverbalnih specifičnih

učnih težavah

Byron Rourke (1989) se je v svojih raziskavah osredotočal na posameznike z neverbalnimi

specifičnimi učnimi težavami (NSUT). NSUT opisuje kot sindrom, ki se razvije zaradi

okrnjenega delovanja vlaken beline in težav v centralnem procesiranju možganov. Bolj kot je

okvara obsežna, večja je verjetnost pojavnosti sindroma NSUT. Osebe pri katerih so prisotna

klinična stanja, ki imajo za posledico okvaro bele možganovine, izkazujejo profil

primanjkljajev in močnih področji podoben profilu sposobnosti posameznikov z sindromom

NSUT. Rourke je v svoje raziskave vključil tudi posameznike z agenezijo prečnika in skušal

dokazati povezavo med agenezijo prečnika in sindromom NSUT.

Izvedenih je bilo le malo število raziskav, ki vključujejo poglobljeno nevropsihološko oceno

oseb z AgCC. Pomanjkljive ocene posledično onemogočajo zanesljivo primerjavo vzorca

primanjkljajev značilnih za AgCC, s karakteristikami NSUT (Smith in Rourke, 1995, v

Panos, Porter, Panos, Gaines in Erdberg, 2001).

Rezultati študije primera v kateri so raziskovalci ocenjevali dečka s prirojeno agenezijo

prečnika glede na model NSUT (ang. NLD model) so pokazali, da model ne zaobjame

obsega in stopnje ugotovljenih primanjkljajev. Model sicer oriše določene težave otrok z

AgCC, podrobna nevropsihološka ocena pa nakazuje občutno večje primanjkljaje.

Primerjava modela NSUT sindromom NSUT Ti otroci imajo več težav na področjih


- 22 -

grafomotorike, specifične primanklaje na področju jezika (pomankljivo verbalno izražanje in

učenje) ter težave s slušno pozornostjo. (Panos, Porter, Panos, Gaines in Erdberg, 2001).

NSUT spadajo v skupino specifičnih učnih težav, ki vključujejo motnje v procesiranju

vizualno-motoričnih informacij. Tovrstne motnje povzročajo težave s pisanjem,

matematičnimi veščinami, načrtovanjem in izvajanjem motoričnih dejavnosti ter težave z

osvajanjem socialnih veščin. Neverbalne motnje učenja vključujejo specifične primanjkljaje

na področju matematike, grafomotorike ter primanjkljaje pri prepoznavanju, interpretaciji in

presoji socialnih situacij. Zaradi motenj v predelovanju nebesednih informacij (zavedanje

prostora, prepoznavanje vizualnih vzorcev, vizualno-motorična koordinacij) prihaja do

primanjkljajev na področju koordinacije grobe in fine motorike, tipno-zaznavnem področju

in organizaciji vidnega zaznavanja (Magajna, Kavkler, Čačinovič-Vogrinčič, Pečjak,

Golobič, 2008).

Rourke predpostavlja, da primarni nevropsihološki primanjkljaji in močna področja vplivajo

na pojav težav na sekundarni, terciarni in na ravni jezika. Ta interakcija pa nadaljnje vpliva

na primanjkljaje na akademskem, emocionalno-prilagoditvenem in socialnem področju.

Okrnjeno taktilno in vidno procesiranje, težave pri izvajanju kompleksnih motoričnih

dejavnosti in slabša zmožnost prilagajanja novim situacijam, vplivajo na primankljaje na

področju vidne in taktilne pozornosti in omejujejo raziskovalno vedenje otroka. Posledično si

težje zapomnijo informacije sprejete po vidni ali taktilni poti in imajo težave pri oblikovanju

pojmov (zamisli,konceptov) ter pri reševanju problemov. Skupek teh primanjkljajev rezultira

v pomanjkljivem jezikovnem razumevanju, nižjih akademskih sposobnostih in slabših

emocionalno-prilagoditvenih zmožnostih (Rourke, 1989).

Nevro-psihološki primanjkljaji in močna področja

Pri osebah z NSUT so prisotni primarni primanjkljaji v taktilnem zaznavanju, ki tekom

razvoja postanejo manj očitni. Težave pri razločevanju in prepoznavanju vidnih podrobnosti

in odnosov ter izraziti primanjkljaji pri vidno-prostorskih-organizacijskih sposobnostih, ki

postanejo bolj izraziti. Opazne so težave v obojestranski motorični koordinaciji. Težave

imajo v predelovanju novih informacij in težave pri akomodaciji ter asimilaciji takih

informacij. Ti primarni primanjkljaji, vodijo do težav na področju taktilne in vidne


- 23 -

pozornosti. Pozornost je bolj šibka za kompleksne, neverbalne informacije še posebej, če so

te predstavljene preko vidne modalitete. Ker imajo okrnjeno vidno in taktilno zaznavanje se

otroci z NSUT opazno manj poslužujejo raziskovanja bližnje okolice in predmetov.

Posledično imajo slabši spomin za tovrstne informacije. Spominsko procesiranje je slabše

predvsem pri kompleksnih in novih neznanih informacijah. Težave imajo pri formiranju

novih konceptov, reševanju problemov, generiranju strategij in preverjanju hipotez. Imajo

primankljaje v razumevanju vzročno-posledičnih odnosov in izrazite primanjkljaje

razumevanju protislovji (ne razumejo humorja, sarkazma). Težje razumejo pomen povratnih

informacij. Kažejo se rahli primanjkljaji na oralno motorični praksiji, z malo ali brez

prozodije. Govor je gostobeseden, monoton, neposreden, mehanične narave. V kolikor so

prisotne govorne motnje, so le te artikulacijske in ne jezikovne narave. Značilne so težave v

razumevanju vsebine jezika, s skromno pragmatiko in zanašanjem na jezik, kot na primarno

sredstvo za socialno druženje, zbiranje informacij in zmanjševanje anksioznosti (Rourke,

1989).

Primarna močna področja oseb z NSUT so ohranjene zmožnosti izvajanja enostavnih

motoričnih dejavnostih, dobro razvite slušno-zaznavne sposobnosti ter učinkovito mehansko

izvajanje dejavnosti, ki zahtevajo ponavljanje. Te sposobnosti pripomorejo k razvoju

pozornosti za enostavne, repetitivne verbalne informacije in boljšemu mehanskemu spominu

za tovrstne dražljaje. Kljub morebitnim razvojnim zaostankom na področju govora in jezika,

se te sposobnosti razvijejo dokaj kmalu in lahko postanejo močna področja. Običajno imajo

odlično zaznavanje, razčlenjevanje in spajanje glasov in dobro razvite sposobnosti

razumevanja receptivnega jezika in se pogosto verbalno izražajo (prav tam, 1989).

Akademski primanjkljaji in močna področja

V zgodnjih šolskih letih imajo težave z grafomotoriko, ki se sčasoma izboljšajo. Posamezne

besede ustrezno preberejo vendar slabše razumejo prebrano besedilo. Razumevanje je slabše

če je besedilo novost. Težave se kažejo v aritmetiki predvsem na področju matematičnega

mišljenja. Pri naravoslovnih predmetih se lahko pojavijo težave, ker ti predmeti vključujejo

reševanje problemov in formiranje kompleksnih konceptov (prav tam, 1989).


- 24 -

Kljub začetnim težavam na področju branja in pisanja(zaradi vidno-prostorskem vidiku) z

vajo osvojijo grafomotorične veščine in veščine dekodiranja. Pri branju in nareku

posameznih besed so uspešni in razvijejo dober spomin za dobesedne govorne in pisne

jezikovne informacije (prav tam, 1989).

Socialno emocionalni/prilagoditveni primanjkljaji in močna področja

Primankljaji nastopijo zaradi težav s prilagajanjem na nove kompleksne situacije

(samokontrola, organizacija, analiza in sinteza). Preveč se zanašajo na suhoparna/vsakdanje

mehanično vedenje. Slabše socialne sposobnosti so opazne tako v zaznavanju in presoji

socialnih situacij kot na področju socialnih veščin. V odrasli dobi so pogosto v socialnem

umiku in izolaciji. Obstaja tveganje za pojav raznih oblik psihopatologij, kot so pretirana

anksioznost in depresija. Nekateri posamezniki imajo v otroštvu visoko raven aktivnosti in

jih dojemajo kot hiperaktivne (prav tam, 1989).

Prepoznavanje neverbalnih specifičnih učnih težav

Za prepoznavanje sindroma NSUT niso sprejeti formalni diagnostični kriteriji in postopki.

Zato je potrebna celostna nevropsihološka ocena in klinična presoja različnih strokovnjakov.

Velik poudarek pri ocenjevanju sindroma je razhajanje med verbalnimi in neverbalnimi

rezultati na testih kognitivnih sposobnosti. Pelletier, Ahmad in Rourke (2001, v Butcher,

2009) pa v raziskavi ugotavljajo, da poudarek in raba tega kriterija zaobide 72,2%

preiskovancev, ki so jim že diagnosticirali NSUT in tistih, ki so izkazovali določene

značilnosti sindroma.

Rourke in sodelavci (2002, v prav tam) kot diagnostične kriterije navajajo:

1. Primanjkljaje v taktilnem zaznavanju.

2. Primanjkljaje v psihomotorični koordinaciji.

3. Primanjkljaje na področju vidno-prostorskih-organizacijskih sposobnosti.

4. Težave pri spoprijemanju z novimi ali kompleksnimi situacijami, s tendenco zanašanja na

mehanične na pamet naučene odgovore.


- 25 -

5. Primanjkljaje v neverbalnem reševanju problemov, formiranju konceptov in preverjanju

hipotez.

6. Težave pri časovni orientaciji.

7. Dobro razvite verbalne mehanične sposobnosti, v okviru slabšega bralnega razumevanja.

8. Gostobesednost in primanjkljaji v pragmatičnih aspektih jezika

9. Primanjkljaje pri aritmetiki

10. Primanjkljaje v zaznavanju in presoji socialnih situacij in težave v socialni interakciji, ki

pogosto vodijo v socialni odmik (Butcher, 2009).

Klinični psiholog David Goldstein je oblikoval (1999) lestvico za ugotavljanje NSUT (The

children's nonverbal learning disabilities scale), ki ocenjuje značilnosti motoričnih spretnosti,

vidno-prostorskih veščin in medosebnih odnosov. Omogoča, da v relativno kratkem času

pridemo do informacij o prisotnosti specifičnih primanjkljajev. Ocenjevalni vprašalnik

preverja morebitno pojavnost težav, ki predstavljajo le del v procesu prepoznavanja NSUT.

Nujno potrebno je, da izvedemo še nadaljnjo poglobljeno diagnostiko (Babuder, 2011).

Edukacijski predlogi

Starši otrok z agenezijo prečnika poročajo, da so jim zelo pomagale informacije o

neverbalnih učnih težavah in poznavanje strategije dela z otroki s takimi težavami. Tu so

zajete smernice, ki jih je v svojih delih podala Sue Thompson (1997), nekaj predlogov pa je v

svoje delo vključil tudi Byron Rourke (1989).

Avtorica Schilmoeller (1999) navaja nekaj predlogov in strategij, z namenom odpravljanja

težav in zmanjševanja primanjkljajev pri otrocih z okvarami prečnika:

dejavnosti ki pripravijo otroka na rutino ki sledi oziroma opozorijo otroka na

spremembe,

vnaprej dobijo informacije o novih vsebinah pri pouku (ang. pre-teaching),

sprotno obveščanje staršev in vključevanje v predpriprave (obveščanje preko

beležke),


- 26 -

sprotno preverjanje razumevanja novih informacij,

konkretno predstavljene informacije,

več časa za ponavljanje pri učenju novih spretnosti,

pisanje s pomočjo računalnika,

video prezentacije učnih ur, ki si jih lahko predvajajo večkrat,

uporaba računala pri težavah pri matematiki (kjer je v ospredju poznavanje postopkov

in ne priklic aritmetičnih dejstev),

trening socialnih veščin,

pomoč sošolca v razredu(vrstniška pomoč),

upoštevanje slabih dni,

upoštevanje otrokovega učnega stila.

Najbolj enostavna intervencija je, da dopustimo osebam dovolj časa za razumevanje

predstavljenega materiala in oblikovanje odgovorov. Ta prilagoditev bo verjetno koristila

učenju, vključevanju v skupino in frustracijskem vedenju (Marco idr., 2012).


- 27 -

3.0 ŠTUDIJA PRIMERA DEČKA Z AGENEZIJO PREČNIKA

3.1 Opredelitev problema

V slovenskem prostoru obstaja malo znanstvene literature, ki bi opisovala napake pri razvoju

prečnika in značilnosti oseb s tovrstno okvaro možganov. Težnja po sodelovanju ter nova

odkritja različnih znanstvenih disciplin, skupaj z razvojem in napredkom tehnologije

omogočajo, da postajajo motnje prečnika bolj prepoznane tudi pri nas. Z izrazom agenezija

prečnika (AgCC) sem se prvič srečala, kot študentka specialne in rehabilitacijske

pedagogike. Dobila sem namreč možnost sodelovanja z učencem, ki so mu ob rojstvu

diagnosticirali odsotnost prečnika. Do tedaj te napake v razvoju možganov še nisem poznala,

radovednost in želja po učinkovitosti obravnave in izbiri ustrezne pomoči, me je pritegnila k

študije tuje literature.

Zaradi lastnega zanimanja o posledicah možganskih okvar in ker je agenezija prečnika

znotraj populacije otrok z razvojnim zaostankom pogost pojav, sem želela predstaviti primer

delovanja osebe z agenezijo prečnika. Za učinkovito nudenje pomoči je potrebno poglobljeno

razumevanje narave težav, vrste primanjkljajev in posebnih potreb ter močnih področij, ki so

posledica AgCC, kar je ključno za strokovnjake, ki se srečujejo s to populacijo. Za

učinkovito oceno in obravnavo teh otrok je prav tako pomemben interdisciplinaren in timski

pristop in oblikovanje profila sposobnosti na podlagi različnih strokovnih ocen (Paul in

Brown, 2003).

Motnje prečnika so lahko prisotne tudi pri drugih razvojnih motnjah, s katerimi se v svoji

praksi pogosto srečujejo specialni in rehabilitacijski pedagogi. Med drugim agenezijo

prečnika povezujejo z neverbalnimi specifičnimi učnimi težavami (NSUT), ki spadajo v

skupino specifičnih učnih težav. Rourke (1989) predpostavlja, da so značilnosti NSUT,

posledica okrnjenega delovanja vlaken bele možganovine. Okrnjene povezave pa imajo tudi

možgani oseb z AgCC, pri katerih se kažejo podobni primanjkljaji.


- 28 -

3.2 Namen raziskave

Namen študije je celovito predstaviti primer učenca z agenezijo prečnika, predstavitev

njegovih razvojnih značilnosti, močnih področji in primanjkljajev ter oblikovanje profila

njegovih sposobnosti. Z raziskavo sem želela opisati potek strokovnih obravnav in terapij ter

izpostaviti uspešne strategije in ukrepe pomoči. Zanimalo me je ali se ugotovljeni

primanjkljaji in močna področja ujemajo s področji težav učencev z neverbalnimi

specifičnimi učnimi težavami.

Raziskovalna vprašanja

Kako je potekal razvoj učenca in katerih strokovnih obravnav je bil deležen?

Katera so učenčeva močna področja?

Katera so področja primanjkljajev in posebnih potreb?

Kako se kažejo nevropsihološki primanjkljaji?

Kakšno je funkcioniranje učenca na izobraževalnem področju?

Kako deluje učenec na emocionalno-prilagoditvenem področju?

Katere strategije dela in oblike pomoči so se izkazale kot uspešne?

Kateri primanjkljaji in močna področja so značilni za učenca z AgCC in

sovpadajo z značilnostmi sindroma NSUT?

3.3 Raziskovalni načrt

Osrednja metoda raziskave je singularna študija primera, s katero sem poizkušala globinsko

in celostno predstaviti osebo z agenezijo prečnika. Želela sem predstaviti značilnosti primera

z več zornih kotov, oziroma z vidika različnih udeležencev raziskave. Z različnimi

kvalitativnimi tehnikami zbiranja podatkov, sem pridobila veliko informacij, ki sem jih na to

analizirala s pomočjo kodiranja.


- 29 -

3.3.1 Opis udeležencev

Raziskava se osredotoča na primer 14-letnega učenca z diagnosticirano prirojeno odsotnostjo

prečnika, ki pomembno vpliva na različna področja njegovega razvoja in delovanja. V

šolskem letu 2015/2016 obiskuje sedmi razred osnovne šole in je usmerjen v program s

prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Odločba o usmerjanju učenca

opredeljuje, kot otroka z več motnjami in sicer, z motnjo v gibalnem razvoju in kot

dolgotrajno bolnega otroka. Poleg prilagoditev, mu tedensko pripada pet ur dodatne

strokovne pomoči, ki jo izvajajo različni strokovni delavci na šoli. Učenec je, hkrati s to

pomočjo v šoli, redno deležen dodatne specialno pedagoške pomoči na domu.

Za pridobitev celostne slike o delovanju učenca na različnih področjih, sem v raziskavo

vključila mnenja matere in specialne pedagoginje, ki zadnjih šest let dečku nudi dodatno

strokovno pomoč. Udeleženki sta bili o raziskavi obveščeni in sta z njo soglašali.

3.3.2. Postopek pridobivanja podatkov

V skladu s smernicami študije primera, sem uporabila različne tehnike zbiranja podatkov.

Kvalitativne metode zbiranja podatkov, ki so bile uporabljene znotraj študije primera (Mesec,

1986):

Opazovanje v naravnem okolju (ekološko opazovanje)

Imela sem priložnost opazovanja učenca na njegovem domu in v širši okolici. Učencu tri leta

nudim učno pomoč, ki je v zadnjem letu potekala 5 ur na teden. Vse opazke sem beležila po

končanih obravnavah.

Pregled virov

Dobila sem privolitev učenčeve matere za sodelovanje v raziskavi, vpogled v mnenja že

zbranih različnih strokovnjakov o njegovem stanju in za prepis ključnih ugotovitev (diagnoz)

iz dokumentacije.

Strokovni dokumenti, ki so bili vključeni v raziskavo in izhajajo iz že zbranega gradiva:

izvidi razvojnega nevrološkega oddelka, ambulante za motnje v razvoju, Inštituta za

rehabilitacijo, Klinike za otorinolaringologijo,


- 30 -

odločbe in strokovna mnenja Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami

individualizirani programi.

Delno strukturirani intervjuji

Delno strukturirani intervjuji z materjo so bili izvedeni na domu oziroma po telefonu.

Intervjuji s specialno pedagoginjo so potekali preko elektronske pošte in telefonskih

pogovorov. Zaradi nadaljnje analize sem odgovore posnela. Vprašanja v intervjujih so bila

odprtega tipa in oblikovana na podlagi lestvice za odkrivanje NSUT, avtorja Davida

Goldsteina (1999), vprašalnika o šolskem življenju za učitelje in strokovne delavce ter

vprašalnika o anamnezi za starše (Skumavc, 2005).

Vodenje dnevnika

V času trajanja študije, sem vodila raziskovalni dnevnik, v katerega sem beležila zapise

dejstev, neformalnih pogovorov ter lastnih opažanj o funkcioniranju učenca.

Z vsemi uporabljenimi raziskovalnimi tehnikami sem pridobila, transkripte beležk,

strokovnih dokumentov in dnevniških zapisov ter zapise odgovorov delno strukturiranih

intervjujev.

3.3.3. Analiza podatkov

Vse zbrane dokumente sem kronološko uredila. Obstoječe podatke sem dokumentirala kot en

korpus in jih kodirala kot celoto. Dobljene kategorije so bile vnaprej določene glede na

spoznanja iz teorije in zastavljenih raziskovalnih vprašanj. To pomeni, da so bile oblikovane

deduktivno (Flick, 2006). Odločila sem se, da bom osnovne kategorije razdelila na enaka

področja, kot jih razdeli Rourke (1989). Bolj podrobne opise posameznih področij, sem

oblikovala na podlagi ugotovitev avtoric Sue Thompson (1997) ter dr. Milene Košak

Babuder (2011). Študija je deskriptivna, kar pomeni, da so opisi določenih kategorij hkrati

odgovori na raziskovalna vprašanja.

Rezultati študije primera obsegajo poglobljen opis razvojnih značilnosti, primanjkljajev in

močnih področij, z vidika opazovalca, različnih strokovnjakov ter z vidika starša. V

nadaljevanju so predstavljene vsebine kategorij, skupaj z odgovori na raziskovalna vprašanja.


- 31 -

3.4. Predstavitev kategorij in odgovori na raziskovalna vprašanja

To poglavje vsebuje povzetek vseh ugotovitev, zbranih tekom raziskave ter opise

posameznih kategorij. Glede na teoretično ozadje, s področja značilnosti otrok z

neverbalnimi specifičnimi učnimi težavami, sem oblikovala naslednje kategorije (Rourke,

1989; Thompson, 1997; Babuder, 2011):

Nevropsihološki primanjkljaji

Podatki so bili zbrani z metodami ekološkega opazovanja, vodenjem dnevnika, pregledom

strokovnih virov ter delno strukturiranimi intervjuji. Nevropsihološki primanjkljaji so bili

povzeti na podlagi podatkov prepisov strokovne dokumentacije, beležk lastnih opažanj,

dnevniških zapisov ter na podlagi odgovorov intervjujev zapisov.

Izobraževalni primanjkljaji

Izobraževalni primanjkljaji so ugotovljeni na podlagi zapisov strokovnih in neformalnih

dokumentov ter na podlagi zapisa pripovedi in lastnih opažanj. Podatki so bili zbrani z

opazovanjem v naravni situaciji, pregledom strokovne dokumentacije, delno strukturiranim

intervjujem ter vodenjem dnevnika.

Emocionalno-prilagoditveni primanjkljaji

Emocionalno prilagoditveni primanjkljaji temeljijo na podatkih strokovne in neformalne

dokumentacije ter na neformalnih zapisih lastnih opažanj in pripovedovanj. Podatki so bili

pridobljeni z metodami ekološkega opazovanja, pregledom strokovnih virov, vodenjem

dnevnika ter delno strukturiranimi intervjuji.

Opisi ostalih kategorij, ki hkrati predstavljajo odgovore na raziskovalna vprašanja:

Splošen opis učenca in vrste strokovnih obravnav

Ugotovitve temeljijo na metodah pregleda virov, opazovanja in dnevniških zapisov.

Uporabljeni so transkripti lastnih beležk in virov ter dnevniški zapisi.

Močna področja

Močna področja so povzeta po ugotovitvah, ki temeljijo na metodah opazovanja v naravnem

okolju, pregleda strokovnih in dnevniških zapisov ter delno strukturiranih intervjujev.


- 32 -

Podatke sem pridobila s transkripti strokovne dokumentacije, lastnih zapisov opažanj, ter

odgovorov v intervjuju.

Strategije dela in oblike pomoči

So povzete na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na metodah opazovanja v naravnem okolju,

pregleda strokovnih dokumentov ter vodenjem dnevnika n dnevniških zapisov.

3.4.1. Splošen opis učenca in vrste strokovnih obravnav

Ugotovitve temeljijo na transkriptih vseh strokovnih dokumentov in dnevniških zapisov, ki

sem jih pridobila z vodenjem dnevnika in pregledom virov.

Benjamin je bil rojen kot drugi otrok. Po maminih besedah, je bila nosečnost težavna,

spremljale so jo slabosti in pogoste bolečine v križu. V primerjavi s prvo nosečnostjo, je bila

prisotna večja utrujenost in sindrom karpalnega kanala. Porod je bil težak. Zaradi prekratke

popkovnice ploda in temenske vstave, porod ni napredoval kot bi moral, za to so ga zaključili

s carskim rezom. Novorojenček je bil ocenjen visoko in sicer 9/9 po Apgarjevi lestvici.

Razvojne mejnike je Benjamin dosegal kasneje kot njegovi sorojenci, samostojno je začel

sedeti s sedmimi meseci (njegova sestrica je ta mejnik dosegla prej). Pri devetih mesecih so

bile pri pregledu ugotovljene slabše motorične sposobnosti in znižan mišični tonus.

Izpostavljen je bil sum na cerebralno paralizo. Zaradi zaostankov v razvoju je začel z

obravnavami v specialistični ambulanti za motnje v razvoju. V starosti enega leta je bila

opravljena CT preiskava glave. Ugotovljene so bile nepravilnosti prečnika (agenezija

kaloznega korpusa), mikrokranija (manjši obseg glave) in arahnoidna cista na levi strani

temporalnega predela možganov. Psihološka ocena je pri Benjaminu pokazala blago

upočasnjen razvoj na motoričnem področju in zmanjšane vidno-motorične zmožnosti. Ocena

razvojne starosti je bila nižja od kronološke tudi na področju govornih zmožnosti in socialno-

emocionalnega razvoja. Shodil je pozno, z osemnajstimi meseci, pri hoji so bile prisotne

težave z ravnotežjem. Zaznana je bila nerodnost pri izvajanju finomotoričnih gibov. Zaradi

nevroloških primanjkljajev je bil vključen v nevro-fizioterapijo (intenzivna obravnava v

začetku, nato obravnava na letni ravni), nevro-delovno terapijo in logopedsko obravnavo. S

predpisanimi in izvedenimi terapijami, se je Benjaminu stanje precej izboljšalo.


- 33 -

Še vedno je bila pri njem opazna slabša dinamika gibanja in zmanjšan mišični tonus (mejna

hipotonija). Prisotne so bile težave na področju kontrole sline in govorno jezikovnega

sporazumevanja. Na kliniki za otorinolaringologijo (ORL), je bil obravnavan zaradi težav pri

govoru in težav s slinjenjem. Ugotovljena je bila slabša motorika artikulacijskih organov.

Govorno, je z bebljanjem pričel pri šestih mesecih, prvo besedo je spregovoril pri osmih

mesecih. Govor je bil razumljiv predvsem njegovim domačim, obseg njegovega besednega

zaklada je bil manjši, kot pri vrstnikih.

Vrtec je začel obiskovati s tretjim letom starosti. Zaradi specifičnih primanjkljajev je bil

obravnavan na Komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, ki je v strokovnem

mnenju navedla diagnozo: disfunkcija desne možganske hemisfere, strukturne nepravilnosti

možganov in lažja govorno jezikovna motnja. V odločbi je bil opredeljen kot otrok z več

motnjami (kot dolgotrajno bolan otrok ter otrok z lažjo govorno jezikovno motnjo). Že v

vrtcu je bil usmerjen v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in z dodatno

strokovno pomočjo. Določili so mu tedensko tri ure dodatne strokovne pomoči in logopedsko

obravnavo ter ustrezne prilagoditve, z namenom odpravljanja njegovih primanjkljajev. Ob

vseh teh strokovnih obravnavah v vrtcu je deček premagal nekatere zaostanke v razvoju. Pa

vendar, je bilo njegovo šolanje prestavljeno za eno leto, kljub napredku na vseh razvojnih

področjih.

S prehodom v osnovno šolo je bil sprožen ponovni postopek usmerjanja. Ugotovljen je bil

povprečen intelektualni razvoj ter težave pri priklicu pojmov. Prisotni so bili primanjkljaji na

področju pozornosti in koncentracije ter govorno-jezikovni in grafomotorični zaostanki.

Posledično je bil povečan obseg dodatne strokovne pomoči in možnih prilagoditev. Zaradi

težav na področju motorike je bil vključen v program motopedagogike. Deček je nadalje

kazal znake motenj slušnega procesiranja in na Kliniki za ORL so mu s preiskavami

diagnosticirali gluhoto na levo uho. Dečka so po dokončanem drugem razredu, zaradi

pomanjkljivih kadrovskih, prostorskih in materialnih pogojev šole, prepisali v drugo šolo. Na

novi šoli je drugi razred obiskoval ponovno. Manjše število otrok v oddelku, možnost

prilagajanja pouka in večja naklonjenost strokovnih delavcev, so omogočili dečkovo

napredovanje. V okviru dodatne strokovne pomoči so mu nudili pomoč pri odpravljanju

težav na področju veščin branja, pisanja, računanja in pozornosti. Z doseganjem minimalnih


- 34 -

standardov je Benjamin uspešno nadaljeval šolanje. Ob prehodu na predmetno stopnjo sta se

povečala obseg in zahtevnost učne snovi. Na predlog šole so dečku starši zagotovili pomoč

na domu, kar je botrovalo začetku najinega sodelovanja.

Vrste strokovnih obravnav

Zaradi specifične nevrološke simptomatike in spremljajočih simptomov je Benjamin v

obravnavi pri različnih strokovnjakih. Tekom razvoja je bil vključen v:

obravnave v razvojni ambulanti, na kliniki za razvojno nevrologijo, kliniki za

ORL, na očesni kliniki in alergološki ambulanti,

nevro-fizioterapevtsko obravnavo,

delovno terapijo,

logopedsko obravnavo,

izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo

(obseg dodatne strokovne pomoči: 3 ure v času predšolske vzgoje in 5 ur tekom

osnovne šole).

3.4.2. Močna področja

Močna področja so povzeta po ugotovitvah, ki temeljijo na metodah opazovanja v naravnem

okolju, pregleda strokovnih in dnevniških zapisov ter delno strukturiranih intervjujev.

Podatke sem pridobila s transkripti strokovne dokumentacije, lastnih zapisov opažanj, ter

odgovorov v intervjuju.

Rad se druži s sošolci in navdušuje ga timsko delo. Ima veliko podporo sošolcev in

domačega okolja. Prav tako z interesom sodeluje pri hišnih opravilih (kuhanje,

pospravljanje). Zmožen je samostojne priprave zapletenejših, okusnih obrokov. Pripravljen je

pomagati ljudem, do njih je solidaren in sočuten ter sposoben empatije. Je izredno prijazen,

komunikativen in zvedav (v znanem okolju). Zelo je deloven in prizadeven, trudi se

premagati svoje težave, ki mu niso nikoli vzele pozitivne naravnanosti do učenja in šole.


- 35 -

3.4.3. Nevropsihološki primanjkljaji

Podatki so bili zbrani z metodami ekološkega opazovanja, vodenjem dnevnika, pregledom

strokovnih virov ter delno strukturiranimi intervjuji. Nevropsihološki primanjkljaji so bili

povzeti na podlagi podatkov prepisov vse strokovne dokumentacije, beležk lastnih opažanj,

dnevniških zapisov ter na podlagi odgovorov intervjujev zapisov.

Benjamin je v odločbi o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, med drugim opredeljen kot

gibalno oviran otrok. Njegove težave se na področju grobe motorike kažejo, kot motnje

ravnotežja in koordinacije ter gibalna okornost. Opazen je upočasnjeni psihomotoričen

tempo. Primanjkljaji v drobni motoriki so vidni na področju taktilne pozornosti in

zaznavanja. Prisotne so težave na področju vizualno-motorične integracije. Opazna so

izrazita odstopanja na področju grafomotorike, predvsem pri oblikovanju črk in prilagajanju

zapisa črtovju ali ploskvi. Pojavljajo se primanjkljaji pri slušnem zaznavanju in orientaciji.

Ima težave pri hitrosti predelave jezikovnih informacij in jezikovnim sporočanjem

(opredeljen je bil kot otrok z lažjo govorno-jezikovno motnjo). Opazne so težave

prostorskega in časovnega zaznavanja. Ima težave pri kratkoročnem in dolgoročnem priklicu

informacij in pojmov. Kažejo se primanjkljaji v mentalni fleksibilnosti in posploševanju

informacij. Težave ima na področju izvrševanja in pri organizaciji dejavnosti.

3.4.4. Izobraževalni primanjkljaji

Izobraževalni primanjkljaji so ugotovljeni na podlagi zapisov strokovnih in neformalnih

dokumentov ter na podlagi zapisa pripovedi in lastnih opažanj. Podatki so bili zbrani z

opazovanjem v naravni situaciji, pregledom strokovne dokumentacije, delno strukturiranim

intervjujem ter vodenjem dnevnika.

Na izobraževalnem področju so prisotne težave pri izgovarjavi in pravilnem zapisu sičnikov

in šumnikov ter nepravilna govorna intonacija. Pojavljajo se specifične težave na področju

matematike. Zaradi gibalne oviranosti, so opazne težave pri geometriji, likovnem pouku,

tehniki in športni vzgoji. Izrazita odstopanja na področju organizacije vizualno-prostorskih

informacij. Slabše razume prebrano in besede v prenesenem pomenu. Ima vsebinske ter

oblikovne težave pri pisnem in ustnem izražanju. Težko ohranja pozornost in koncentracijo.

Primanjkljaji se kažejo na grafomotoričnem področju ter na področju abstraktnega mišljenja.


- 36 -

V slednjem se odražajo v počasnejšem tempu reševanja in izvajanja dejavnosti nalog,

obvladovanjem časovnih zahtev in predpisanega tempa dela, slabšim razumevanjem

sestavljenih in bolj kompleksnih navodil in orientaciji.

3.4.5. Emocionalno-prilagoditveni primanjkljaji

Emocionalno prilagoditveni primanjkljaji temeljijo na podatkih strokovne in neformalne

dokumentacije ter na neformalnih zapisih lastnih opažanj in pripovedovanj. Podatki so bili

pridobljeni z metodami ekološkega opazovanja, pregledom strokovnih virov, vodenjem

dnevnika ter delno strukturiranimi intervjuji.

Deček ima razmeroma ozek socialni krog ter je zelo navezan na mater. Včasih pretirano

vztraja v aktivnostih. Primanjkljaji se kažejo na področju emocionalne stabilnosti (včasih še

odreagira z jokom). Lažje vstopa v interakcijo z odraslimi, kot z vrstniki. Zadržan je v

(novih) socialnih situacijah in ima pomanjkljivo presojo le teh.

3.4.6. Strategije dela in oblike pomoči

So povzete na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na metodah opazovanja v naravnem okolju,

pregleda strokovnih dokumentov ter vodenjem dnevnika. Podatki temeljijo na transkriptu

strokovnih virov, lastnih beležk ter dnevniških zapisov.

Dodatno strokovno pomoč večinoma izvaja specialna pedagoginja, ki pri svojem delu

uporablja različne strategije dela in oblike pomoči. Na področju vizualno-motorične

koordinacije, mu posreduje vaje za izboljšanje usklajenosti gibov rok in prstov. Z uporabo

vedenjsko kognitivne metode in z uporabo motivacijskih elementov pri podajanju, pomnjenju

in izvajanju navodil se realizirajo cilji na področju pozornosti in osredotočenja na nalogo. Za

izboljšanje koncentracije izvajata vaje »Brain Gym« ter vaje za usmerjanje (vidne in slušne)

pozornosti. Poskuša ga naučiti uporabe različnih tehnik in strategij za lažje pomnjenje in

priklic pojmov. Benjaminove primanjkljaje na področju jezikovnega sporočanja zmanjšuje

tako, da ga uči, kako izboljšati ustno izražanje (razločno z uporabo čim manj mašili), pri

čemer uporablja računalniške animacije in vaje s slikovnim materialom. Z vzorci pravilnih

struktur povedi in besednimi kockami ga navaja na pravilno rabo besed v stavčnih strukturah.

Za izboljšanje bralnega razumevanja uporablja vaje prevajanja, dopolnjevanja in

povezovanja pojmov. Uporablja različne naloge za bogatenje besednega zaklada in


- 37 -

sporočanja v povedih. S pomočjo računalnika ga uči pravilnega zapisa povedi in besedil. Za

utrjevanje matematičnih pojmov in postopkov uporablja konkretne materiale in ponazoritve.

Uči ga pravilne rabe matematičnih simbolov ter strategije reševanja matematičnih problemov

in besedilnih nalog. Navaja ga na uporabo različnih opor in pripomočkov. Na čustvenem

področju pedagoginja Benjamina usmerja in ga seznanja, kako si postaviti realne cilje in

pričakovanja. Nudi mu pomoč pri iskanju ustreznih načinov premagovanja frustracij in ga

uči, kako postaviti meje, preusmeriti pozornost in zmanjšati anksioznost. Nudi mu tudi

ustrezno čustveno podporo.

Strategije pomoči, ki so po mnenju specialne pedagoginje izkazale za bolj uspešne:

učenje pomnjenja in izvajanja navodil ter usmerjanje pozornosti in razvijanje

finomotorike, ob prisotnosti terapevtskega psa in vodnika pri urah individualnega

pouka,

urjenje tehnike branja po vedenjsko kognitivni metodi,

izvajanje vaj po metodi Brain Gym,

vaje po metodi interstavčnega modela bralnega razumevanja (avtorice C.

Goldfus).

Strokovna pomoč je zasnovana celostno, v sodelovanju z učitelji, ki učenca poučujejo.

Sodelovanje s specialno pedagoginjo se izvaja po potrebi (v času govorilnih ur, preko

elektronske pošte ali telefona) . Z učitelji poteka sodelovanje v okviru rednih govorilnih ur.

3.4.7. Močna področja in primanjkljaji dečka z agenezijo prečnika, ki sovpadajo z

značilnostmi sindroma neverbalnih specifičnih učnih težav

Benjaminova močna področja se do neke mere skladajo s področji otrok z neverbalnimi

specifičnimi učnimi težavam. Učenec je pošten in resnicoljuben in sam ne zna lagati. Ima

visoke moralne norme in čut za pravico.

Podobno kot otroci z NSUT se Benjamin, kot otrok ni pretirano gibal in tudi ni samostojno

raziskoval svoje okolice. Shodil je kasneje kot ostali otroci, imel je težave z ravnotežjem pri

stoji in hoji je potreboval oporo. Imel je težave pri učenju vožnje s kolesom. Opazni so bili

primanjkljaji na področju fine motorike in grafomotorike. Razvojno je zaostajal na govornem


- 38 -

področju, njegovo izražanje je bilo sprva razumljivo le njegovim bližnjim. Nekatere razvojne

zaostanke je tekom zgodnje obravnave, z ustreznimi terapijami uspešno nadoknadil.

Pri Benjaminu so podobno kot pri otrocih z NSUT prisotne težave z gibanjem, ki se zdi

okorno in nerodno. Pri motoričnih aktivnostih, ki zahtevajo spretnosti ravnotežja, hitrosti in

spremembe smeri (brcanje žoge, poskoki, vožnja s kolesom), se zdi zbegan in velikokrat

pade. Ima slabše razvito telesno shemo. Težje izvaja aktivnosti drobne motorike kot so:

uporaba pisala, rezanje s škarjami, manipuliranje z majhnimi predmeti, zavezovanje vezalk.

Težko izvaja dejavnosti povezane s križno vizualno-motorično integracijo (vodenje črte

znotraj omejenega prostora, sestavljanje). Težave ima z risanjem in skiciranjem. Pri

reševanju nalog se ne zanaša na vizualno predstavljene informacije (sheme, skice,

grafikoni).Težave ima z obvladovanjem časovnih konceptov in slabo orientacijo. Ima

nepravilno govorno intonacijo. Slabše razume funkcionalno rabo jezika (pragmatike) in ne

razume nekaterih besed v prenesenem pomenu. Razmišlja zelo konkretno in se slabo znajde

pri vprašanjih z več odgovori. Za zapomnitev posameznih postopkov potrebuje dolgotrajno

ponavljanje in večkratno razlago. Na emocionalno prilagoditvenem področju so težave v

pretirani navezanosti na starše. Ima ozek krog prijateljev in v skupini ne rad stopa v ospredje.


- 39 -

4.0 RAZPRAVA IN SKLEPNE MISLI

Agenezija prečnika je relativno pogosta možganska napaka, ki se lahko kaže kot izolirano

stanje, lahko pa jo spremljajo druge nevrološke nepravilnosti. Prvi simptomi agenezije

prečnika se pogosto pokažejo v obliki epileptičnih napadov. Običajno imajo otroci težave

tudi s hranjenjem, s hojo, z ravnotežjem, okvare vida in sluha ter težave z mišičnim tonusom.

Opazni so zaostanki na govorno-jezikovnem področju. Diagnozo postavijo po opravljeni

nevrološki diagnostiki, ki vključuje slikanje možganov (Moes idr., 2009).

Profil posameznika z agenezijo prečnika lahko obsega primankljaje na področjih:

intelektualnih sposobnosti, ekspresivnega in receptivnega jezika ter pragmatike,

matematičnih sposobnosti, vidno-prostorskega sklepanja, pozornosti, spomina in hitrosti

predelave informacij. Stopnja težav se razteza na kontinuumu, od blagih do težkih in segajo

na različna razvojna področja. Poleg tega, pogoste spremljajoče nevrološke nepravilnosti

onemogočajo izolacijo tistih značilnosti, ki so specifična posledica odsotnosti prečnika

(Siffredi idr., 2013). Specifični nevropsihološki primanjkljaji učenca Benjamina, se

večinoma ujemajo s teoretičnimi dognanji in zaključki raziskav oseb, z agenezijo prečnika.

Potrebno je upoštevati, da se posamezniki znotraj populacije oseb z agenezijo prečnika, med

seboj razlikujejo. Predstavljen primer v raziskavi ima poleg agenezije prečnika tudi druge

možganske nepravilnosti, ki bi lahko vplivale na končno sliko sposobnosti. Epileptični

napadi, ki so pogost pojav v tej populaciji, se pri Benjaminu niso pojavili.

Za izoblikovanje profila kognitivnih sposobnosti, je nujno potrebna podrobna

nevropsihološka ocena, ki strokovnjakom omogoča, da bolje razumejo specifične oblike

mišljenja in vedenja osebe z agenezijo prečnika. Bolj kot so nam primanjkljaji poznani in

bolj kot so definirani, lažje je oblikovanje ustrezne intervencije in izbor oblik pomoči. Le v

primeru, ko so primanjkljaji definirani, lahko določimo ustrezne kompenzacijske strategije in

preprečimo neustrezne oblike vedenja oseb z agenezijo prečnika. Pri tem je nujna

interdisciplinarna obravnava strokovnih delavcev kot so razvojni nevrolog, psiholog,

fizioterapevt, delovni terapevt, logoped, specialni pedagog in po možnosti drugi strokovnjaki.

Timsko sodelovanje strokovnjakov omogoča celostno in zgodnjo obravnavo, ki je potrebna v

kolikor želimo kar najbolje izkoristiti plastičnost možganov.


- 40 -

Paul in Brown (2003) poudarjata interdisciplinarno ocenjevanje in obravnavo oseb z

agenezijo prečnika. Profil sposobnosti torej temelji na podlagi celostne ocene različnih

strokovnjakov in mora vključevati podroben opis primanjkljajev in močnih področij.

Identifikacija močnih področji je eno izmed temeljnih načel pomoči učencem z učnimi

težavami. Otrokove zmožnosti in talente je potrebno vključiti v diagnostično oceno, če

želimo zagotoviti celovit in poglobljen opis stanja. Otrokova močna področja morajo

razumeti tako starši in širša družina, kot učitelji in strokovni delavci, ki otroka obravnavajo.

Predvsem pa jih mora prepoznati otrok , saj s tem spodbuja lastno učno motivacijo in

poklicno pot.

Deček z agenezijo prečnika je bil zaradi nepravilnosti v razvoju upravičen do zgodnje

obravnave. Različne vrste terapij so pripomogle k zmanjševanju razvojnih zaostankov in s

tem je bil cilj zgodnje obravnave dosežen. Ob vstopu v šolo, se je intenzivnost obravnav sicer

zmanjšala oziroma so ukrepi pomoči obsegali večinoma pedagoško intervencijo. Glede na to,

da zgodnja obravnava poteka v času največje rasti in plastičnosti možganov, je najbolj

smiselna intervencija, ravno v tem obdobju razvoja otrok. Vprašanje, ki se zastavlja je ali bi

mogoče lahko ukrepali še preden so se pri dečku težave sploh pojavile? Kljub težkemu

porodu, ki se je končal s carskim rezom je bil novorojenček visoko ocenjen. Če bi bila ocena

nižja in bi se obravnave začele bolj zgodaj, ali bi bil končen izid drugačen. Po drugi strani bi

to pomenilo večjo odvisnost od različnih zdravstvenih služb in terapij ter težjo obremenjenost

otroka in staršev.

Prilagodljivost možganov in proces mielinizacije, sta medsebojno povezana in najbolj

intenzivna v času otroštva. Mielinizacija vpliva na hitrost prenosa sporočil in posledično

povečuje plastičnost osrednjega živčnega sistema (Woolfolk, 2010). Poleg intenzivnih

zgodnjih obravnav, ki izkoriščajo predvsem lastnost plastičnosti možganov, bi morda bilo

smiselno raziskati na kakšen način bi lahko pospešili tvorbo mielina.

Pri razvoju otroka s posebnimi potrebami je pomembna tako vloga družine, kot vpliv okolja

in socialnih interakcij. Večje kot je število izkušenj, bolj se okrepijo določene povezave med

možgani. Te povezave so pri osebah z agenezijo prečnika okrnjene, tako je za tovrstno

populacijo nujno vključevanje v širšo okolico.


- 41 -

Cilj celostne in poglobljene diagnostike je torej ugotavljanje ključnih sposobnosti in

primanjkljajev (tudi izobraževalnih in emocionalno-prilagoditvenih primanjkljajev) ter

identifikacija posebnih potreb osebe z agenezijo prečnika. Identifikacija posebnih potreb

posameznika pa predstavlja temelj za izbor ustreznih strategij pomoči za tega posameznika.

Le tako lahko strokovni delavci, prilagoditvene primanjkljaje pri določeni osebi z

ugotovljeno agenezijo prečnika, zmanjšamo oziroma omilimo.

Ocena veljavnosti in zanesljivosti

Zanesljivost raziskave sem poizkušala povečati s pomočjo triangulacije in objektivnim

pristopom pri povzemanju rezultatov. Znotraj študije primera je bilo uporabljenih več

različnih metod raziskovanja (analiza dokumentacije, metoda opazovanja, nestandardizirani

intervjuji) ter diagnostične ocene različnih strokovnjakov. Zanesljivost podatkov,

pridobljenih s pomočjo že obstoječe strokovne dokumentacije, ne odražajo mojih čustev in

stališč in so posledično bolj objektivni. Poleg tega pa so rezultati predmet večletnega

opazovanja v naravnem okolju, kar povečuje kredibilnost raziskave. Sama študija primera

torej omogoča poglobljen opis primera, njegovega delovanja na področjih vedenja,

medosebnih odnosov in neverbalne komunikacije. Prednost opazovanja z udeležbo namreč

dovoljuje večji dostop do osebnih podatkov, mnenj stališč, konfliktov in vlog. Vprašanja

delno strukturiranih intervjujev, so bolj fleksibilna in omogočajo večjo širino odgovorov ter

vsebujejo afektivno komponento. Zaradi zaupne narave odnosa so namreč odgovori spontani

in osebni ter omogočajo možnost pogleda z več različnih strani.

Študija ima tudi svoje pomanjkljivosti. Zaradi majhnega števila udeležencev je nemogoče

posplošiti rezultate, oblikovati hipoteze in nove teorije. Že znane teorije ustvarjajo vnaprej

ustvarjene predstave in s tem omogočajo možnost raziskovalčeve pristranskosti. Zaupen

odnos in afektivna komponenta dopuščata razvoj subjektivnega pogleda. Metode (metoda

opazovanja, delno strukturiran intervjuji)so manj strukturirane in sistematične, posledično je

analiza podatkov težja in zahteva več časa. Zaradi obsežnega števila zbranih podatkov je

nemogoče upoštevati in opaziti vse spremenljivke, ki imajo določen faktor vpliva.

Uporabljene kvalitativne tehnike zbiranja podatkov so opisne narave, način obdelave je

induktiven in onemogoča statistično obdelavo zbranih podatkov (Mesec, 1986).


- 42 -

5.0 LITERATURA IN VIRI

Badaruddin, D.H., Andrews, G.L., Bölte, S. (2007). Social and Behavioral Problems of

Children with Agenesis of the Corpus Callosum Article in Child Psychiatry and Human

Development 38(4):287-302 DOI: 10.1007/s10578-007-0065-6 .

Bridgman, M. W., Brown, W. S., Spezio, M. L., Leonard, M. K., Adolphs, R., & Paul, L. K.

(2014). Facial emotion recognition in agenesis of the corpus callosum. Journal of

Neurodevelopmental Disorders, 6(32). doi: 10.1186/1866-1955-6-32.

Brown WS, Anderson LB, Symington MF, Paul LK. (2012). Decision-making in individuals

with agenesis of the corpus callosum: expectancy-valence in the Iowa Gambling Task. Arch

Clin Neuropsychol;27(5):532-44.

Brown WS, Paul LK. (2000). Cognitive and psychosocial deficits in agenesis of the corpus

callosum. Cognitive neuropsychiatry; 5:135 – 157.

Brown, W. S., Paul, L. K., Symington, M., & Dietrich, R. (2005). Comprehension of humor

in primary agenesis of the corpus callosum. Neuropsychologia, 43(6), 906-916.

Brown, W. S., Symingtion, M., VanLancker-Sidtis, D., Dietrich, R., & Paul, L. K. (2005).

Paralinguistic processing in children with callosal agenesis: emergence of neurolinguistic

deficits. Brain and Language, 93(2), 135-139.

Brown, W. S., Thrasher, E. D., & Paul, L. K. (2001). Interhemispheric Stroop effects in

partial and complete agenesis of the corpus callosum. Journal of the International

Neuropsychological Society, 7(3), 302-311.

Demopoulos C, Yu N, Paul LK, Sherr EH, Marco EJ. (2015). Corpus callosum in cognitive

and sensory processing: insights into autism. Future neurology, 10(2):147 – 160.

Demopoulos, C., Arroyo, M. S., Dunn, W., Strominger, Z., Sherr, E. H., & Marco, E. (2014).

Individuals With Agenesis of the Corpus Callosum Show Sensory Processing Differences as

Measured by the Sensory Profile. Neuropsychology. Advance online publication.

http://dx.doi.org/10.1037/neu0000165


- 43 -

Erickson RL, Paul LK, Brown WS. (2014). Verbal learning and memory in agenesis of the

corpus callosum. Neuropsychologia. 60:121-30.

Friefeld S., MacGregor D., Chuang Saint-Cyr J. (2000), Comparative study of inter- and

intrahemispheric somatosensory functions in children with partial and complete agenesis of

the corpus callosum. Dev Med Child Neurol. Dec;42(12):831-8.

Gazzaniga, M. S. (2000). Cerebral specialization and interhemispheric comunication- Does

the corpus callosum enable the human condition. Brain, 123

Hines, R. J., Paul, L. K., Brown, W. S. (2002). Spatial attention in agenesis of the corpus

callosum: shifting attention between visual fields. Neuropsychologia, 40(11), 1804-1814.

Harrell KM, Brown WS, Hill SS, Jeremy RJ, Kramer JH, Sherr EH, Paul LK. Processing

Speed Delays Contribute to Executive Function Deficits in Individuals with Agenesis of the

Corpus Callosum. Published online 2012 Mar 6. doi: 10.1017/S1355617712000045

Kaufman, J.A., Paul, L.K., Manaye, K.F., Granstedt, A.E., Hof, P.R., Hakeem, A.Y. and

Allman, J.M. (2008). Selective reduction of Von Economo neuron number in agenesis of the

corpus callosum. Acta Neuropathologica, 116 (5), 479-489. ISSN 0001-6322.

Košak Babuder, M. (2011). Prepoznavanje in ocenjevanje težav pri učencih z neverbalnimi

specifičnimi učnimi težavami. V Učenci z učnimi težavami – prepoznavanje in diagnostično

ocenjevanje (188–203). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Košak Babuder, M. (2007). Neverbalne specifične učne težave – prilagoditve in strategije

poučevanja pri vzgojnih predmetih. V Učenci s specifičnimi učnimi težavami – Skriti

primanjkljaji, skriti zakladi (149–165). Društvo Bravo: Ljubljana.

Magajna, L., Kavkler, M., Čačinovič Vogrinčič, G., Pečjak, S. & Bregar-Golobič, K.(2008).

Učne težave v osnovni šoli: koncept dela. Ljubljana: ZRSŠ.

Lynn P., Beatrix Schieffera, Browna W. S., Social processing deficits in agenesis of the

corpus callosum: narratives from the Thematic Apperception Test , doi:10.1016/S0887-

6177(03)00024-6


- 44 -

Marco EJ, Harrell KM, Brown WS, Hill SS, Jeremy RJ, et al. (2012). Processing speed

delays contribute to executive function deficits in individuals with agenesis of the corpus

callosum. J Int Neuropsychol Soc. 2012 May;18(3):521-9. PubMed PMID: 22390821;

PubMed Central PMCID: PMC3605885.

Mesec, B. (1986). Akcijsko raziskovanje v socialnem delu (učno gradivo). Univerza Edvarda

Kardelja, Ljubljana.

Moes P, Schilmoeller K, Schilmoeller G. (2009). Physical, motor, sensory and

developmental features associated with agenesis of the corpus callosum. Child Care Health

Dev., 35 (5): 656-672. Doi:10.1111/j.1365-2214.2009.00942.

Mueller KL, Marion SD, Paul LK, Brown WS. (2009). Bimanual motor coordination in

agenesis of the corpus callosum. Behav Neurosci. 2009 Oct;123(5):1000-11. PubMed PMID:

19824766.

Nagode, A. (2008). Navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z dodatno

strokovno pomočjo – primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Ljubljana: Zavod RS za

šolstvo.

Paul LK, Lautzenhiser A, Brown WS, Hart A, Neumann D, Spezio M, Adolphs R: Emotional

arousal in agenesis of the corpus callosum. Int J Psychophysiol. 2006, 61 (1): 47-56.

10.1016/j.ijpsycho.2005.10.017.

Paul, L. K. (2011). Developmental malformation of the corpus callosum: a review of typical

callosal development and examples of developmental disorders with callosal involvement.

Journal of Neurodevelopmental Disorders, 3, 3-27.

Paul, L. K., Brown, W. S., Adolphs, R., Tyszka, J. M., Richards, L. J., Mukherjee, P., &

Sherr, E. H. (2007). Agenesis of the corpus callosum: genetic, developmental and functional

aspects of connectivity. Nature Reviews Neuroscience, 8(4), 287-299. doi: 10.1038/nrn2107

Paul, L. K., Corsello, C., Kennedy, D. P., & Adolphs, R. (2014). Agenesis of the corpus

callosum and autism: a comprehensive comparison. Brain, 137, 1813-1829. doi:

10.1093/brain/awu070


- 45 -

Paul, L. K., Lautzenhiser, A., Brown, W. S., Hart, A., Neumann, D., Spezio, M., & Adolphs,

R. (2006). Emotional arousal in agenesis of the corpus callosum. International Journal of

Psychophysiology, 61(1), 47-56. doi: 10.1016/j.ijpsycho.2005.10.017

Paul, L. K., Schieffer, B., Brown, W. S. (2004). Social processing deficits in agenesis of the

corpus callosum: narratives from the Thematic Appreciation Test. Archives of Clinical

Neuropsychology, 19(2), 215-225.

Paul, L. K., Van Lancker-Sidtis, D., Schieffer, B., Dietrich, R., Brown, W. S. (2003).

Communicative deficits in agenesis of the corpus callosum: nonliteral language and affective

prosody. Brain and Language, 85(2), 313-324.

Paul, L.K. & Tyszka, J.M. (2012). How important is the corpus callosum in resting-state

networks Future Neurology, 7(3), 231-234. doi:10.2217/fnl.12.17

Paul, L.K., Erickson, R.L., Hartman, J.A. & Brown, W.S. (2016). Learning and memory in

individuals with agenesis of the corpus callosum. Neuropsychologia, 86, 183-192.

doi:10.1016/j.neuropsychologia.2016.04.013.

Rogač, M. (2004). Nepravilnosti korpusa kalozuma pri otrocih (Magistrska naloga).

Medicinska fakulteta, Ljubljana

Rourke, B. P. (1989). Nonverbal Learning Disabilities: the Syndrome and the Model. New

York: Guilfort Press.

Rourke, B. P. (1995). Syndrome of nonverbal learning disabilities. New York: Guilfort Press.

Schell-Apacik, C. C., Wagner, K., Bihler, M., Ertl-Wagner, B., Heinrich, U., Klopocki, E.,

Kalscheuer, V. M., Muenke, M. and von Voss, H. (2008), Agenesis and dysgenesis of the

corpus callosum: Clinical, genetic and neuroimaging findings in a series of 41 patients. Am.

J. Med. Genet., 146A: 2501–2511. doi:10.1002/ajmg.a.32476

Schilmoeller, G. in Schilmoeller, K. (2001) Minding the Gap: A Large Scale Survey of The

Agenesis of the Corpus Callosum and Other Callosal Anomalies, The Callosal Connection.


- 46 -

Schillmoeller in Shihfen (2005). Selective reduction of Von Economo neuron number in

agenesis of the corpus callosum. Acta Neuropathologica 116(5):479-89 · October 2008 ·

DOI: 10.1007/s00401-008-0434-7

Skumavc, G. (2005). Neverbalne specifične učne težave. Diplomsko delo, Ljubljana:

Pedagoška fakulteta.

Symington, S. H., Paul, L. K., Symington, M. F., Ono, M., & Brown, W. S. (2010). Social

cognition in individuals with agenesis of the corpus callosum. Social Neuroscience, 5(3),

296-308.

Thompson, S. (1997). The Source of Nonverbal Learning Disorders. East Moline:

LinguiSystems.

Turk, A. A., Brown, W. S., Symington, M., & Paul, L. K. (2010). Social narratives in agenesis

of the corpus callosum: linguistic analysis of the Thematic Apperception Test.

Neuropsychologia, 48(1), 43-50.

Tyszka, J. M., Kennedy, D. P., Adolphs, R., & Paul, L. K. (2011). Intact bilateral resting-

state networks in the absence of the corpus callosum. Journal of Neuroscience, 31(42),

15154-15162. doi: 10.1523/jneurosci.1453-11.2011

Warren S. Brown & Lynn K. Paul. (2000). Cognitive and psychosocial deficits in agenesis of

the corpus callosum with normal intelligence. http://dx.doi.org/10.1080/135468000395781

DIPLOMSKO DELOpefprints.pef.uni-lj.si/3781/1/Izobraževalni_in...Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Podobnik Nina; diplomsko delo - 1 - 1.0 UVOD Za pisanje naloge sem se

Documents