Štih - Od Karniole do Kranjske. Dolga in zapletena pot nastanka dežele

StudiaValvasoriana

Zbornik spremnih študij ob prvem integralnem

prevodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain

v slovenski jezik

StudiaValvasoriana

Zbornik spremnih študij ob prvem integralnemprevodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain

v slovenski jezik

XV

Studia Valvasoriana kazalo

Uvodne besede I-XIV

Janez Vajkard in rodbina Valvasor

Marija Bidovec Sinković: Janez Vajkard Valvasor (1641-1693).Kronika avtorja in kronologija recepcije Slave vojvodine Kranjske 1

Boris Golec: Rodbina Valvasor na Kranjskem.Od grajskega “služabnika” do nesmrtnega imena Valvasor. 23

Boris Golec: Valvasorjevi potomci do danesin njihov odnos do znamenitega prednika. 101

Slava vojvodine Kranjske, materialna in duhovna podoba

Jedert Vodopivec Tomažič et alii: Slava vojvodine Kranjske 1689,materialna podoba in konservatorsko-restavratorski poseg na 3. delu. 131

Maja Žvanut: Veliki mali svet Erazma Franciscija. 173

Janez Weiss: Arheologija vedenja. Antična zgodovina Kranjskepri piscih 15., 16., in 17. stoletja s poudarkom na Slavi vojvodine Kranjske. 195

Tine Germ: Zapoznela renesansa v bakrorezih iz grafične delavniceJaneza Vajkarda Valvasorja: provincialnost ali vpetost v evropski kontekst?. 285

Gašper Cerkovnik: Ilustracije v Slavi vojvodine Kranjskemed dokumentom in umetnino. 309

Marija Bidovec Sinković:Pripovednost v Slavi vojvodine Kranjske. Nekaj pripombk zgradbi Valvasorjevih pripovedk in njihovim fabulativnim elementom. 355

Lilijana Žnidaršič Golec: O verskem oziroma religioznem v Slavi.Pogledi Janeza Vajkarda Valvasorja in sledi Erazma Franciscija. 401

Luka Vidmar: Slava vojvodine Kranjske v kulturina Slovenskem od leta 1689 do 1879. 423

Dežela Kranjska, njeno plemstvo in gradovi

Peter Štih: Od Karniole do Kranjske - dolga in zapletena pot nastanka dežele. 465

Andrej Nared: Pod knezom in stanovi.Uprava dežele Kranjske od poznega srednjega veka do srede 17. stoletja. 501

XVI

Vasko Simoniti: Kranjska v času,ko je deželnostanovsko moč zamenjala deželnoknežja oblast. 537

Miha Preinfalk: “Kranjska je pravi vrt cveta plemstva.”Plemstvo in plemiške družine v Slavi vojvodine Kranjske. 565

Marko Štuhec: “... welche meisten theil zerissen istdenen dreyen freylen zu täglichen noturf hervorn gelassen worden.”Kranjsko plemstvo v Valvasorjevem času in njegove stvari. 583

Žiga Zwitter: Okolje na Kranjskem v 17. stoletju po Slavi vojvodine Kranjske. 611

Igor Sapač: Mesta, trgi, gradovi in samostaniv Slavi vojvodine Kranjske. Popravki in dopolnitve. 703

Regesta in bibliografija

Janez Weiss: Regesta Valvasoriana. Listinsko gradivo v Slavi vojvodine Kranjske, osnovni pregled in regesti. 895

Boris Rifl: Slava vojvodine Kranjske in rodbina Valvasor v bibliografiji. 977

Peter Štihdr., red. prof.

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana

E-pošta: [email protected]

Od Karniole do Kranjske -dolga in zapletena pot nastanka dežele

Izvleček

V prispevku je najprej predstavljeno Valvasorjevo razumevanje zgodovineKranjske, nato sledi pregled historiografskih raziskav tega vprašanja od 19.stoletja naprej. Glavni del je namenjen prikazu zgodovinskega razvoja obliko-vanja dežele Kranjske, ki se je zaključil šele v 16. stoletju. Ta razvoj je šel odzgodnjesrednjeveške (slovanske kneževine) Karniole preko visokosrednjeve-ške mejne grofije Kranjske do zapletenega oblikovanja dežele Kranjske, ka-tere izhodišče je bil kranjski dominij Ulrika III. Spanheimskega. Procesdeželnega oblikovanja je bil zaključen pod Habsburžani s priključitvijo »pri-druženih gospostev« na Dolenjskem in v Beli krajini ter na Krasu in v notranjiIstri h Kranjski.

AbstractVon Carniola bis Krain –

die langwierige und verwickelte Entstehungsgeschichte des Landes

Im Beitrag wird zunächst Valvasors Verständnis von der Geschichte Krainsdargestellt, darauf folgt eine Übersicht über die einschlägigen historiograp-hischen Forschungen seit dem 19. Jahrhundert. Der zentrale Teil ist der Bil-dung des Landes Krain gewidmet, die erst im 16. Jahrhundert abgeschlossenwar. Diese Entwicklung verlief vom frühmittelalterlichen (slawischen) Für-stentum Carniola über die hochmittelalterliche Markgrafschaft Krain bis zuder komplexen Bildung des Landes Krain, dessen Ausgangspunkt das krai-nerische Dominium Ulrichs III. von Spanheim bildete. Der Prozess der Lan-desbildung Krains wurde mit der Einverleibung der »angereihtenHerrschaften« in Unterkrain und Weißkrain sowie am Karst und Inneristrienabgeschlossen.

Ključne besede:Carniola, Kranjska, mejna grofija, dežela.

Schlüsselwörter:Carniola, Krain, Markgrafschaft, Land

465

Valvasorjev pogled na oblikovanje dežele KranjskeZgodovina ima v Slavi seveda eminentno mesto. Kranjska je Valvasorju v

prvi vrsti domovina, vredna največje ljubezni, in brez slavne preteklosti, ki jeintegralni del njene slave, je ni mogel slaviti. Tako ima zgodovinski pridih žeprva knjiga, kjer je govor o imenih ljudstev, ki so v najstarejših časih prebivalana Kranjskem, kot tudi o samem imenu Kranjske.1 Nanjo se v vsebinskemoziru navezuje peta knjiga z razpravo o prebivalcih in enajstih ljudstvih naKranjskem od časa po vesoljnem potopu pa do Frankov, po katerih se prebi-valstvo v glavnem ni več spreminjalo, kajti »navadno ljudstvo je bilo slovan-sko, najvišje plemstvo pa so večinoma bili nemški Franki, ki so se z drugimizlili v eno telo«.2 Veliko zgodovine je tudi v sedmi knjigi, ki je posvečena ver-stvom in popisuje poganstvo in pokristjanjenje ter seže do protestantizma inprotireformacije. Isto velja tudi za naslednjo, osmo knjigo, ki obravnava svet-nike, patriarhe, škofe in druge prelate, kot tudi redove in župnije, povezane sKranjsko. V deveti knjigi o deželni ustavni in upravni ureditvi so zgodovinskozlasti dragoceni seznami deželnih glavarjev, upraviteljev in drugih uradnikov,ki jih je Valvasor sestavil na podlagi obsežnega zbiranja gradiva po kranjskihsamostanskih, rodbinskih in oblastnih arhivih. Zato pa je povsem zgodovin-sko naravnana deseta knjiga o nekdanjih deželnih vladarjih, ki prinaša politi-čno zgodovino ali, bolje, zgodbe iz politične zgodovine namišljenih inresničnih kranjskih knezov in vojvod od antike do Valvasorjevega časa. Tudiznamenita enajsta »knjiga gradov« z opisi in zgodovino kranjskih mest, trgov,samostanov in gradov je seveda v veliki meri obrnjena v preteklost, medtemko so trinajsta, štirinajsta in petnajsta knjiga, s katero se Slava vojvodine Kranj-ske tudi zaključi, povsem zgodovinske. Obravnavajo deželno zgodovino odnajstarejših časov do Valvasorjeve sodobnosti, vendar so v ospredju zgolj insamo boji.

Kljub obširni obravnavi kranjske preteklosti, kamor pa so resnici na ljubovključene tudi vsebine, ki nimajo z zgodovino Kranjske nič skupnega, bo bra-lec zaman iskal informacije o njenem oblikovanju. O tem, kako naj bi nastalavojvodina in dežela Kranjska, kakšen je bil njen teritorialni razvoj, kateri sobili državnopravni in ustavnopravni okvirji, ki so ga zaznamovali, kakšno vlogoje pri njenem oblikovanju imelo plemstvo, kako so dinastične politike in med-sebojna konkurenca visokoplemiških rodbin z deželnoknežjimi pretenzijamivplivale na njeno povezovanje pa tudi razpadanje – o tem in še marsičem dru-gem ne pove Valvasor nič. Ta vprašanja se mu niso niti zastavljala niti nisobila v njegovem času in v takratnem zgodovinopisju relevantna. Prav tipičnoza takratno razumevanje preteklosti je, da je Valvasor Kranjsko obravnaval»statično«, kot celoto z nespremenjenim in nespremenljivim obsegom, ki sojo sicer v dolgi zgodovini, segajoči najmanj do vesoljnega potopa, naseljevalanajrazličnejša ljudstva in so ji vladali nič manj različni vladarji, sama pa nibila podvržena zakonitosti zgodovinskega spreminjanja. Za Valvasorja jeKranjska – grosso modo – vedno obstajala v obsegu, ki ga je imela v njego-vem času in kot ga je predstavil v topografskem prikazu v drugi knjigi Slave.

Peter Štih: Od Karniole do Kranjske.

Studia Valvasoriana

466

1 Za potrebe tega preglednega uvoda razlikovanje med Valvasorjevim ali Franciscijevim avtorstvom po-sameznih poglavij ni relevantno in Slava vojvodine Kranjske je tu obravnavana kot avtorska celota. OFranciscijevem deležu, o strukturi in ureditvi Slave kot tudi o vsebini posameznih knjig gl. Reisp, Val-vasor, str. 193 sl.

2 Valvasor, Slava V, str. 227 (citirano po slovenski izdaji).

A ta Kranjska je okvirno nastala šele ob zatonu srednjega veka, ko so bili podhabsburškim žezlom vanjo vključeni veliki deli zapuščine po Goriških in Celj-skih grofih in se je upravno delila na pet četrti: Zgornjo Kranjsko, SpodnjoKranjsko, Srednjo Kranjsko, Notranjo Kranjsko ter (notranjo in vzhodno)Istro.3

Zgodovinopisje od 19. stoletja naprejo oblikovanju dežele Kranjske

Raziskovanje deželnega razvoja Kranjske v srednjem veku, ki je povezan znjenim ustavno-teritorialnim ustrojem, je doživelo v primerjavi s stanjem priValvasorju pomemben premik šele proti koncu 19. stoletja. Napovedovala gaje že obsežna Zgodovina Kranjske (do 1813), ki jo je v letih 1874/76 objavil Au-gust Dimitz, sicer po izobrazbi pravnik in po poklicu finančni uradnik. Napi-sana je hotela biti v skladu z viri, quellenmässig, vendar tudi Dimitz zasrednjeveški del neke vsaj kolikor toliko konsistentne podobe ni mogel ponu-diti.4 Za to je bilo najprej potrebno zbrati vire in to nadvse pomembno in dra-goceno delo je opravil ljubiteljski zgodovinar Franc Schumi, ki je med letoma1882 in 1887 objavil dva zvezka kranjskega diplomatarija, segajočega do leta1269.5 Rezultat je bil takoj viden. Že leta 1888 je Anton Mell, takrat mlad aspi-rant v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu in kasneje eden vodilnih štajer-skih deželnih zgodovinarjev, objavil manjšo monografijo o razvoju Kranjskemed 10. in 13. stoletjem.6 Delo, ki je bilo ob času svojega izida daleč najboljšipregled posestnega in dinastičnega razvoja na Kranjskem v visokem sred-njem veku, je za zgodovinarja-specialista uporabno še danes, čeprav je nje-gova temeljna teza o delitvi Kranjske na grofijo, ki naj bi okvirno obsegalaGorenjsko in od nje ločeno mejno grofijo, ki naj bi pokrivala Dolenjsko, žezdavnaj presežena. Deset let za Mellovo knjižico je mladi pravni zgodovinarVladimir Levec objavil obsežno razpravo o kranjskih deželnih ročinih in z njoposegel naravnost v ustavnopravno problematiko Kranjske.7 Levec je, izhaja-joč iz tedaj uveljavljenih predstav o konstitutivni vlogi knežje suverenosti zaoblikovanje dežele, podal v njenem prvem delu pregled oblikovanja deželno -knežje oblasti na Kranjskem. Ta del je do danes ohranil najmanj veljave, zatopa je še vedno dragocena njegova vsebinska analiza privilegija za kranjskoplemstvo iz leta 1338 in privilegija za goriško plemstvo na Dolenjskem in vBeli krajini (v Marki in Metliki) iz leta 1365; nepogrešljiv je ostal predvsem nje-gov dodatek k razpravi s seznamom vseh »kranjskih« deželnih privilegijev ozi-roma ročinov med letoma 1338 in 1736, z opisom njihovih dveh tiskov iz 1598in 1687 ter z objavo štirih privilegijev iz 14. stoletja.

Leta 1929 je nato izšla monografska razprava, ki je najbolj zaznamovalanaše poglede na razvoj in oblikovanje dežele Kranjske v srednjem veku: Ent-stehung und Entwicklung Krains Ljudmila Hauptmanna, ki je leta 1999 izšlatudi v slovenskem prevodu.8 Delo je izredno strnjen pregled nenavadno za-motane zgodovine nastanka in razvoja Kranjske od rimske dobe pa do konca


Studia Valvasoriana

467

3 Valvasor, Slava I, str. 99 sl.; gl. tudi Slovenski zgodovinski atlas, str. 112.4 Dimitz, Geschichte Krains 1.5 UBK 1–2.6 Mell, Entwicklung Krains.7 Levec, Krainische Landhandfesten.8 Hauptmann, Entstehung und Entwicklung Krains; isti, Nastanek in razvoj Kranjske.

18. stoletja. Pomen dela je bil v zgodovinopisju takoj prepoznan in Milko Kosje že v letu njegove objave zapisal: »Zgodovina teritorialnega razvoja velikegadela slovenske zemlje v srednjem veku je dobila v Hauptmannovem delutrdno podlago.«9 Tudi Otto Brunner, katerega raziskave so postavile razume-vanje in proučevanje oblikovanja dežel na povsem nove temelje, je zelo afir-mativno zapisal, da so »v zapleteno nastajanje dežele Kranjske razjasnitevprinesle šele raziskave Ljudmila Hauptmanna«,10 medtem ko je Bogo Grafe-nauer podčrtal, da je Hauptmannova razprava »razrešila vrsto historičnogeo-grafskih, političnozgodovinskih in družbenih problemov predvsem v okviruvečine današnjega slovenskega ozemlja« in da je to delo, »h kateremu sevedno in vedno vrača po pouk in podatke slovenski zgodovinar, najsi dela nasrednjem veku ali na problematiki poznejšega časa tja do 18. stoletja«.11

Po tej Hauptmannovi razpravi se v raziskovanju oblikovanja Kranjske nidolgo časa v glavnem spremenilo nič. Šele »novo branje starih virov« v de-vetdesetih letih 20. stoletja, ki ga je vzpodbudilo novo razumevanje zgodnje-srednjeveških etničnih identitetnih skupnosti v evropskem kontekstu, je lahkopodaljšalo tradicijo Kranjske nazaj vse do prehoda pozne antike v zgodnjisrednji vek, ko se v virih v zgornjem Posavju (Gorenjska) prvič omenja Car-niola. Predvsem pa so dale nove raziskave obravnavanemu prostoru druga-čno vsebino. Pokazalo se je, da je bila Karniola v zgodnjem srednjem vekuprostor podobnih etnogenetskih procesov, kot so se odvili v sosednji Karan-taniji in pripeljali do oblikovanja Karantancev kot posebnega zgodnjesred-njeveškega slovanskega ljudstva. Tudi južno od Karavank je prišlo dooblikovanja etnične skupnosti Karniolcev, ki pa je kmalu ugasnila, čeprav seje ime Karniola obdržalo in je edino historično pokrajinsko ime, ki je izpričanoza slovensko Posavje v tistem času. Za Marko ob Savi, ki naj bi v 9. stoletjunadomestila karniolsko ime in je izpričana samo v eni listin iz leta 895, se jenamreč pokazalo, da gre tako v institucionalnem kot imenskem oziru za fan-tomsko tvorbo kasnejšega ponarejevalca.12

Približno istočasno je oživljeno zanimanje slovenskega zgodovinopisja zazgodovino plemstva na nekaterih področjih pomembno revidiralo dotedanjepoglede na deželni razvoj Kranjske v visokem in poznem srednjem veku. Iz-hajajoč iz Brunnerjevega razumevanja dežele se je ob raziskavah Goriškihgrofov in njihovega klientelnega (ministerialnega) plemstva pokazalo, da stagoriški grofiji v notranji Istri (grofija Istra oz. Pazinska grofija) ter na Dolenj-skem in v Beli krajini (Grofija v Marki in Metliki) tvorili v pravnem oziru po-sebni deželi znotraj goriškega dominija, kar je imelo pomembne posledicetudi za deželni razvoj Kranjske. Ugotovitev je najprej pomenila, da velik delDolenjske in Bela krajina v času, ko so imeli tam oblast Goriški grofje, nistaspadali v Kranjsko, ampak sta bili iz nje izločeni. Svoj posebni položaj deželeje grofija v Marki in Metliki ohranjala tudi še potem, ko so jo leta 1374 skupajz grofijo Istra (Pazinska grofija) po goriškem grofu Albertu III. dedovali Habs-buržani, deželni gospodje na Kranjskem. Skupaj z istrsko grofijo je bila Kranj-ski zgolj »priključena«, ne pa tudi vanjo vključena. Integracija nekdanjih dvehgoriških grofij v Kranjsko se je zgodila šele v 16. stoletju.13 Priključena go-


Studia Valvasoriana

468

9 Kos, Postanek in razvoj Kranjske, str. 21 sl. 10 Brunner, Land und Herrschaft, str. 213.11 Grafenauer, Ob osemdesetletnici Ljudmila Hauptmanna, str. 8 sl.12 Štih, Kranjska (Carniola); isti, Rajhenburg.13 Štih, Goriški grofje, str. 149 sl., str. 172 sl.; isti, Dežela Grofija v Marki in Metliki.

spostva (habsburške) Kranjske, kamor so poleg omenjene goriške dediščinešteli še devinsko-wallseejsko dediščino na Krasu in v Kvarnerju ter občasnotudi Trst, so kasneje doživela temeljito obdelavo v disertaciji Andreja Naredao oblikovanju kranjskih deželnih stanov in zborov, ki je tudi kot celota po-membna za tu obravnavana vprašanja, saj si dežele v novem veku in s temtudi v Valvasorjevem času ni mogoče predstavljati brez deželskostanovskesfere. Sploh je nastanek dežel neločljivo povezan z oblikovanjem deželnegaplemstva, ki je predstavljalo jedro kasnejših deželnih stanov, ti pa so se ra-zumeli kot dežela in so tudi utelešali njeno avtonomijo in bili varuhi njenih»svoboščin« (deželnih privilegijev), na deželni ravni pa bili glavni sogovornikdeželnemu knezu, s katerim so hkrati sodelovali in bili z njim v opoziciji. Vse-kakor so za institucionalno oblikovanje dežele Kranjske v 15. stoletju, ki jeopredeljevalo njeno zgodovino tudi v naslednjem obdobju, Naredove razi-skave temeljnega pomena.14

Nič manj so bile za poznavanje in razumevanje oblikovanja dežele Kranjske– le da za nekoliko zgodnejši čas – pomembne ugotovitve, ki so bile rezultatše ene disertacije. Andrej Komac je v svoji raziskavi o oblikovanju deželeKranjske v 12. in zlasti v 13. stoletju jasno pokazal, da je bilo izhodišče, iz ka-terega je začela rasti dežela Kranjska, oblikovanje kranjskega gospostva (do-minium Carniolae), katerega vsebina je nekaj drugega kot mejna grofijaKranjska. Ne torej mejna grofija Kranjska – se pravi bolj ali manj papirnataoblast mejnega grofa – ampak dinastični dominij je bil osnova, na kateri sov 13. stoletju gradili svojo deželnoknežjo pozicijo tako Henrik IV. Andeški kotza njim Friderik II. Babenberški in Ulrik III. Spanheimski. Obseg kranjskegadominija in s tem nastajajoče dežele Kranjske torej ni bil identičen z mejamimejne grofije, ampak odvisen od obsega dominija, ki ga je uspel na različnenačine in z različnimi sredstvi v svojih rokah združiti posamezni dinast, pričemer je imelo zelo pomembno vlogo ministerialno, (v glavnem) kasnejšedeželno plemstvo, ki je bilo takšnega dinasta pripravljeno sprejeti za svojegadeželnega gospoda. Kot je pokazal Komac, je odločilni trenutek v nastankudežele Kranjske nastopil okvirno med letoma 1250 in 1270 v času vladanjakoroškega vojvode in kranjskega gospoda Ulrika III. Spanheimskega, ki jeuspel v enotno deželno plemstvo integrirati skupine višnjegorskega, ande-škega in spanheimskega ministerialnega plemstva, ki je Ulrika začelo prizna-vati za svojega deželnega gospoda. S tem je iz spanheimskega, andeškegain višnjegorskega dominija ter ob pridobitvi cerkvenih fevdov in odvetništevnastal enoten dominij Kranjske, ki je proti koncu Ulrikove vlade že funkcioni-ral kot dežela. Njen obseg se seveda ni pokrival z obsegom mejne grofijeKranjske, ampak je bil precej manjši: zajemala je današnjo Gorenjsko in Do-lenjsko, ne pa tudi Notranjske, ki je nekdaj prav tako spadala v mejno grofijoKranjsko.15 Ta, od Valvasorjeve Kranjske precej manjša »spanheimska« Kranj-ska je v poznem srednjem veku seveda doživljala še velika teritorialna nihanja,povezana z oblikovanjem grofije – dežele Goriških grofov na Dolenjskem in vBeli krajini, z ekspanzijo Celjskih grofov in končno s postopno habsburškointegracijo podedovanih in drugače akumuliranih posesti v Kranjsko. Terito-rialni obseg in z njim zvezane meje Kranjske, k čemur je za srednji vek v zad-njem času nekaj ključnih raziskav prispeval predvsem Miha Kosi, se je bolj


Studia Valvasoriana

469

14 Nared, Dežela – knez – stanovi; isti, Pravno-upravni položaj.15 Komac, Od mejne grofije do dežele.

ali manj ustalil šele v novem veku, čeprav tudi takrat ni šlo brez sprememb,kot je bila npr. izguba Žumberka leta 1578 na račun Vojne krajine.16

Zgodnjesrednjeveška Karniola

30. junija 973 je cesar Oton II. v Treburju v bližini Mainza ob Renu izstavillistino, s katero je podelil freisinški škofiji Selško dolino do potoka Žabnicana Sorškem polju. Z listino so bili položeni temelji velikega (Škofje)Loškegagospostva, podeljena posest pa je ležala v grofiji grofa Popona, »ki se imenujeKarniola in ki ji po domače pravijo Krajna«: quod Carniola vocatur et quodvulgo Creina marcha appelatur.17 To je prva omemba otonske (mejne) grofijeKranjske – vzpostavljene po koncu madžarskih vpadov – ki je tedaj imeladvojno ime: staro in »uradno« je bilo Carniola, mlajše in domače pa Creina.

Ime Carniola ne pomeni nič drugega kot mala Karnija. Tako kot karantan-sko je tudi karniolsko ime tvorjeno iz predrimskega korena Kar-. Izpeljano jebilo iz pokrajinskega imena Carnia, ki je označevalo ozemlje keltskih Karnovin se je v prostorsko reducirani obliki ohranilo do danes kot ime pokrajine obzgornjem Tagliamentu v Furlaniji, od koder je bilo kot pomanjševalnica »pre-stavljeno« v porečje gorenjske Save. Zato ni naključje, da je bil prav furlanskiLangobard Pavel Diakon prvi, ki je v 8. stoletju za slovansko deželo vzhodnood Furlanije uporabil pojem Carniola, izpeljan iz furlanske geografske termi-nologije.18 Ime je bilo, kot se zdi, iz Pavlove Zgodovine Langobardov prevzetotudi v Kozmografijo anonimnega ravenskega avtorja, kjer se za isti prostordrugače uporabljajo izrazi patria Carnium, patria Carnech, Carnich patria.19

Centralni kraj te »dežele Karnij« je bil Carnium, iz katerega je nastal slovenskiKranj in po katerem se je pokrajina tudi imenovala. Horonim Carnium je takoeden prvih primerov kasneje zelo razširjenega pojava v celotni vzhodnoalp-sko-severnojadranski regiji, da so se pokrajine, kot so npr. Furlanija, Goriška,Koroška (Karantanija), Štajerska, Tirolska, Salzburška, imenovale po svojihsrediščnih krajih oziroma oblastnih centrih. Mlajša, slovanska oblika Creina(Krajna), iz katere je nastala tako slovenska Kranjska kot tudi nemška Krain,pa je prvotno nemara tako kot nemška marcha, s katero se leta 973 omenjatacelo skupaj, pomenila mejno pokrajino, pokrajino na meji ali na kraju. Vendarpravi druga razlaga, da nima Creina (Chreina ipd.) nikakršne povezave z do-mačima besedama kraj in krajina in naj bi nastala iz predslovanskega Carniaoz. Carnium. Nedvomno je le, da se je tudi v tem primeru pokrajinsko imeCreina pokrivalo s krajevnim imenom C(h)reina, kot se v 11. stoletju večkratomenja Kranj.20 Iz obeh pokrajinskih imen sta bili izpeljani tudi imeni njunihprebivalcev in Karniolci se kot Carniolenses omenjajo že leta 820, Kranjci paposredno leta 973 v besedni zvezi via Chreinariorum.21

Karniola se je v zgodnjem srednjem veku nahajala v senci izročila. Nobenidrugi pokrajini severnojadransko-vzhodnoalpske regije niso viri tako skromnoodmerjeni kot njej. Zato ne preseneča, da je bila označena za »megleno, ne-


Studia Valvasoriana

470

16 Kosi, quae terram nostram; isti, Dežela, ki je ni bilo; isti, »Onstran gore, tostran Ogrske«.17 D. O. II., št. 47.18 Paulus Diaconus, Historia Langobardorum VI 52.19 Ravennatis anonymi Cosmographia IV 21, 22, 37.20 Bezlaj, Etimološki slovar 2, str. 79, 81 s. v. Kranj, Kranjska; Snoj, Etimološki slovar, str. 210 s. v. Krajina,

Kranj. Gl. tudi Kos, Postanek in razvoj Kranjske, str. 237 sl.21 Annales regni Francorum ad a. 820; D. O. II., št. 66.

razjasnjeno tvorbo« in da naj bi živela celo le v glavah takratnih učenih av-torjev.22 Pa vendar, prav oni zelo jasno razlikujejo med Karantanijo in Karnioloter Karantanci in Karniolci. Za njih sta to bili dve različni politični in etničniskupnosti in upravičeno je meniti, da je bila poleg Karantanije tudi Karniolapolitična in gentilna tvorba, ki se je v zgodnjem srednjem veku oblikovala naslovanskem naselitvenem prostoru v Vzhodnih Alpah.

Prve konkretne obrise je dobila Karniola v Kozmografiji anonimnega avtorjaiz Ravene, ki v poznani obliki domnevno ni nastala pred koncem 7. stoletja.Po anonimovem opisu se je Karniola prvotno imenovala Alpes Iuliana, s čimerse navezuje na poznoantične zapore Julijskih Alp, imenovane Claustra AlpiumIuliarum. Zapore so tvorile neke vrste »vojno krajino« in branile ter zapiralevzhodne dohode v Italijo. A že v 5. stoletju je bila obramba na kraških prelazihopuščena in na ozemlju Claustra Alpium Iuliarum sta v 6. stoletju nastali Kar-niola in trsatska Liburnija. Kozmografova Karniola je pokrivala zgornjo dolinoSave (Gorenjsko), ki je bila njena središčna pokrajina, ter Notranjsko, medtemko naj bi Ljubljanska kotlina z Emono že spadala v sosednjo, vzhodno ležečo»srednjo provinco« Valerijo.23 S propadom Emone, ki ga na simbolni ravnioznačuje beg tamkajšnjega škofa v istrski Novigrad v zadnjem desetletju 6.stoletja, je vlogo centralnega kraja osrednjeslovenskega prostora prevzel Kar-nij, naravna utrdba na visokem pomolu nad sotočjem Save in Kokre na mestukasnejšega Kranja. Položaj središčnega kraja je Karnij-Kranj obdržal tudi vnaslednjem obdobju, ko se v njem v 11. stoletju omenja utrdba, munitio, inje bil verjetno tudi sedež kranjskega mejnega grofa.24

S slovansko naselitvijo in nastopom avarskega gospostva na prehodu 6. v7. stoletje je bila Karniola vključena v Avarijo. Prav v Karnioli je vsemogočnaroka kaganove oblasti segla najdlje proti zahodu. Njen izpostavljeni položajkontaktne cone z Italijo je bil za Avare bistvenega pomena in zaradi tega so– z morebitno izjemo v času krize po fiasku pred Konstantinoplom leta 626 inistočasnega slovanskega upora pod Samom – vse do konca kaganata ohra-njali kontrolo nad njo in tamkajšnjimi rimskimi cestami. Kot kaže primer avar-ske obmejne utrdbe, ki jo je avgusta 791 zavzela manjša frankovska vojska,je bila avarska prisotnost v Karnioli prejkone omejena na vojaške posadke,medtem ko se je njihovo naselitveno območje začenjalo bolj proti vzhodu.25

Karniola je bila kljub avarski (nad)oblasti slovanska pokrajina, kar je z znanobesedno zvezo Carniola, Sclavorum patria (Karniola, dežela Slovanov) prvi po-vedal že Pavel Diakon. Iz Čedada v bližnji Furlaniji izvirajoči učeni Langobardje zelo dobro poznal razmere v svojem sosedstvu in je jasno razlikoval medKarantanijo, ki jo je opredelil kot pokrajino, v kateri živi posebno slovanskoljudstvo, in Karniolo, ki je bila zanj bolj ohlapna dežela Slovanov.26 Za razlikood Karantancev, ki so se že okrog leta 700 oblikovali v posebno etnično skup-nost z lastno kneževino, so bili Slovani v Posavju južno od Karavank na ozem-lju Avarije še brez zaznavne politične organizacije in brez individualne etničneidentitete. Iz furlanske perspektive je bila Karniola še sredi 8. stoletja pokra-jina, kjer so živeli ljudje, označeni s kolektivnim etničnim imenom Sclavi –Slovani. Šele propad avarskega kaganata v zadnjem desetletju 8. stoletja je


Studia Valvasoriana

471

22 Šašel, Alpium Iuliarum Claustra, str. 386; Grafenauer, Komentar, str. 292 in op. 86.23 Šašel, Alpes Iuliana, str. 33 sl.; Wolff, Frage der Besiedlung, str. 100 sl.24 Kosi, Zgodnja zgodovina, str. 70 sl. 25 Epistolae variorum Carolo Magno regnante scriptae, št. 20. 26 Paulus Diaconus, Historia Langobardorum V, 22; VI, 52.

omogočil, da je na njegovih ruševinah prišlo do velikega etničnega in social-nega preslojevanja, v katerem so se začele slovanske in druge skupine pove-zovati v nove lokalne in regionalne skupnosti: oblikovati so se začela novaljudstva in z njimi so začele nastajati nove gentilne identitete.

S temi socialnimi in etničnimi procesi povezane spremembe so se jasnoodrazile tudi v terminologiji virov: namesto kolektivnega etničnega imena Slo-vani so se začela na obrobju propadlega kaganata pojavljati individualna etni-čna imena novonastajajočih slovanskih ljudstev, kot so Čehi in Moravaniseverno od Donave, Guduskani ob Gacki v Liki, Hrvati in Srbi v bližnjem inbolj oddaljenem dalmatinskem zaledju, Timočani ob Timoku na srbsko-bol-garski meji kot tudi njihovi sosedje Abodriti na drugi strani Donave v Romu-niji.27 Del te »etnonimske zgostitve«28 v prvih desetletjih 9. stoletja so bili tudiKarniolci, katerih etnično ime se v obliki Carniolenses edinkrat omenja leta820 v Frankovskih državnih analih v zvezi z uporom spodnjepanonskega knezaLjudevita Posavskega. Pisec analov je vedel povedati, da je frankovska vojskatakrat (ponovno) podredila oblasti furlanskega vojvode »Karniolce, ki živijoob Savi in skoraj mejijo na Furlane« in ki so tako kot del Karantancev odpadliod Frankov in se pridružili upornemu Ljudevitu.29 Natančna geografska opre-delitev območja, na katerem so živeli Karniolci, opozarja, da je šlo za novo,dotlej nepoznano etnično ime in ljudstvo, ki ga je bilo potrebno bralcem šelepredstaviti. Prav tako pomembno je dejstvo, da Frankovski državni anali po-vsem jasno razlikujejo – in to celo v enem in istem stavku – med Carantani inCarniolenses, to je med dvema slovanskima etničnima in političnima skup-nostima vzhodnoalpskega prostora. Omemba Karniolcev v Frankovskih držav-nih analih, ki so jih imeli za ljudstvo30 – tj. gens zgodnjesrednjevešketerminologije – tako ni zgolj slučajna ali samo zanimiva. Je tudi zelo izpo-vedna, saj odslikava velike spremembe v slovenskem Posavju po koncu ka-ganata. Je priča etničnega procesa, ki je ta prostor zajel konec 8. stoletja inje do konca drugega desetletja 9. stoletja napredoval že do te mere, da je pri-peljal do izoblikovanja posebne etnično opredeljene skupnosti. Ta proces jepotekal tako, da so prebivalci Karniole, ki so bili še sredi 8. stoletja poimeno-vani s kolektivnim etničnim imenom Slovani, imeli dve generaciji kasneje žeindividualno etnično ime Karniolci, ki je izražalo njihovo etnično identiteto.31

Čeprav z zamikom, je etnogeneza Karniolcev v marsičem spominjala na et-nogenezo Karantancev: do obeh je prišlo na nekdanjih avarskih tleh po koncukaganove oblasti; tako kot Karantanci so tudi Karniolci izpeljali svoje etničnoime iz imena pokrajine, v kateri so živeli; v obeh primerih je bilo pokrajinskoime predslovansko in z navezavo nanj so se Karniolci – zopet enako kot Ka-rantanci – navezali na tradicijo prostora, ki je preko Alpes Iuliana segal vse dopozne antike. In nenazadnje, tako kot Karantanci so imeli tudi Karniolci polie-tnične korenine. Poleg Slovanov, naseljenih konec 6. stoletja, ki so tako kot vKarantaniji morali imeti dominantno vlogo, saj je bila v očeh zunanjih opazo-valcev Karniola razumljena kot »dežela Slovanov«, je nespregledljiv substratKarniolcev predstavljalo staroselsko romansko in romanizirano prebivalstvo,


Studia Valvasoriana

472

27 Štih, Plemenske in državne tvorbe, str. 39.28 Krahwinkler, Ausgewälte Slawen-Ethnonyme, str. 418.29 Annales regni Francorum ad a. 820.30 Gl. Annales regni Francorum ad a. 819: Ljudevitovi poslanci so takrat spodbujali sosednja ljudstva, vi-

cinas gentes, da se pridružijo uporu, in mednje so, kot kažejo dogodki naslednjega leta, spadali tudiKarniolci.

31 Štih, Kranjska (Carniola), str. 17; Krahwinkler, Slawen-Ethnonyme, str. 417 sl.

o katerega preživetju iz antike zgovorno pričajo vlaška krajevna imena. Med»Vlahe«, na katere so ob naselitvi naleteli Slovani, pa bi bili lahko spadali tudiostanki Gotov in Langobardov, ki so v Posavju gospodovali v 6. stoletju. Izklju-čiti ni mogoče niti možnosti, da so se v novo etnično skupnost zlili tudi drobciAvarov, ki so v tem prostoru imeli vojaške postojanke in posadke.32

Toda etnični proces oblikovanja novega slovanskega ljudstva v slovenskemPosavju je bil že zelo kmalu pretrgan. V tridesetih letih 9. stoletja se v Posavjukot frankovski grof omenja z Bavarske izvirajoči Salacho.33 Njegovo pojavitevje povezovati z upravno reformo na jugovzhodu frankovskega cesarstva pozatrtju upora Ljudevita Posavskega. Njena glavna poteza je bila, da je grofov-ska uprava zamenjala samostojnejšo gentilno ureditev. Tako sta na ozemljutributarnega avarskega kaganata med Rabo in Donavo nastali dve grofiji. VKarantaniji je bil na mesto zadnjega domačega kneza Etgarja postavljenHelmwin, ki je izviral z Bavarskei. Domače kneze so izgubili tudi panonskiSlovani, ki so leta 827 prišli pod Bolgare, saj so ti njihove kneze zamenjali ssvojimi rektorji, kar so Franki po ponovni osvojitvi tega prostora s postavitvijoPribine za grofa na nek način zgolj potrdili. Gledano iz te perspektive oziromav tem kontekstu je pojavitev grofa Salacha ob zgornji Savi najlažje razumetikot posledico odprave gentilne ureditve Karniole in njega samega kot nasled-nika sicer v virih neizpričanega gentilnega kneza Karniolcev.34

Karniola je prišla kot neposredna vzhodna soseda Furlanije pod frankovskooblast v teku frankovsko-avarske vojne med letoma 791 in 796. Pri tem je, kotkažejo vzporednice z neposredno soseščino, obdržala svojo gentilno ureditevin bila kot klientelna kneževina z relativno notranjo samostojnostjo vključenav razširjeno Furlanijo, ki se je čez današnje slovensko ozemlje in Istro razte-zala vse do Slavonije in dalmatinskega zaledja.35 Ko je bil leta 828 na držav-nem zboru v Aachnu zaradi neučinkovite obrambe svojega mandatnegaobmočja pred Bolgari odstavljen furlanski prefekt Balderik in je bilo področjenjegove oblasti razdeljeno med štiri grofe, so morali tako kot Karantanci tudiKarniolci izgubiti svojega kneza.36 Z uvedbo grofovske uprave in ukinitvijo gen-tilne ureditve so bili spodmaknjeni temelji posebne etnične identitete obojih.Toda za razliko od Karantancev, ki so štiri ali pet generacij dolgo obstajali kotposebno slovansko ljudstvo in pri katerih je bila etnogeneza uspešno zaklju-čena že okrog leta 700, je bila etnogeneza Karniolcev nasilno prekinjena žepo eni generaciji. Njihovo etnično in gentilno oblikovanje ni bilo nikoli dokon-čano in je bilo prekinjeno takorekoč v embrionalni fazi. A tako kot karantanskose je ohranilo tudi karniolsko pokrajinsko ime in preživelo veliko cezuro mad-žarskih vpadov v prvi polovici 10. stoletja. Nova mejna grofija, ki se prvič ome-nja leta 973 in je poleg starega karniolskega nosila tudi že novo kranjsko ime,tako še zdaleč ni nastala iz nič ali povsem na novo, ampak sega njena tradi-cija preko karolinškega in slovanskega obdobja celo do pozne antike. Ob temse je v zvezi z oblikovanjem dežele Kranjske v visokem in poznem srednjemveku za prebivalce osrednjega slovenskega prostora uveljavilo novo imeKranjci, ki pa je imelo drugačno vsebino: z njim je bila mišljena deželna in


Studia Valvasoriana

473

32 Katičić, Filološka razmatranja, str. 39; Štih, Strukture, str. 368 sl. 33 Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 10; Mitterauer, Karolingische Markgrafen, str. 138 sl. (ba-

varski izvor Salacha).34 Štih, Kranjska (Carniola), str. 18.35 Annales regni Francorum ad. a. 817, 818 (pristojnost furlanskega duksa za panonsko-slavonsko ozem-

lje in dalmatinsko zaledje).36 Annales regni Francorum ad. a. 828; Wolfram, Zeitpunkt, str. 313 sl.; Krahwinkler, Friaul, str. 194 sl.

ne etnična skupnost, ki je bila drugačna tudi po tem, da je bila – podobnokot na Koroškem in Štajerskem – izrazito dvojezična.

Mejna grofija Kranjska

Mirna leta po zmagi nad Madžari pri Augsburgu leta 955 so na jugovzhodunastajajočega srednjeveškega cesarstva omogočila novo razvojno politiko, kise je v sedemdesetih letih 10. stoletja izrazila tudi v novih organizacijskih obli-kah. Že leta 952 je Oton I. podredil oblasti bavarskega vojvode, ki je vladal naBavarskem in v Karantaniji, še Veronsko mejno grofijo s Furlanijo in Istro.Bavarska je tedaj dosegla svoj največji srednjeveški obseg. Toda zaradi uporanjenega vojvode Henrika II. Prepirljivca je cesar Oton II. leta 976 od te preve-like in premočne bavarske vojvodine ločil Karantanijo (Koroško), jo povzdignilv vojvodino in povezal z njo (mejne) grofije od Verone na zahodu preko Istre,današnje Slovenije do Semmeringa na vzhodu.37 Po obsegu relativno majhne(mejne) grofije na jugu in vzhodu vojvodine Koroške, ki so se imenovale ponemško marke, po slovensko pa krajine, so nastale zaradi obrambe proti Mad-žarom in se v virih omenjajo od začetka sedemdesetih letih 10. stoletja naprej.Tako se leta 970 prvič omenja posebna krajina ob srednji Muri med Bruckomna severu in Radgono na jugu. Njeno nekoliko kasneje izpričano ime Karan-tanska krajina (marcha Karentana) jasno odraža njeno navezanost na vojvo-dino Koroško.38 Južno od nje, v slovenskem Podravju, je leta 980 in 985omenjena posebna grofija grofa Rahvina (comitatus Rachvuini comitis), ki pase na odprtem prostoru, izpostavljenem madžarskim plenjenjem še vse doprvih desetletij 12. stoletja, ni uspela ohraniti. Pisarji iz koroškega samostanav Št. Pavlu so za svojo posest, ki je ležala v tem obmejnem prostoru, od konca11. stoletja sicer večkrat zapisali, da je ležala bodisi “v marki onkraj gozda”bodisi “v marki na drugi strani Drave” in enkrat celo »v Ptujski marki«, vendarneenotno poimenovanje kaže, da nekega splošno uveljavljenega imena, s ka-terim bi bilo Podravje geografsko, kaj šele državnopravno opredeljeno, ni bilo.Podravska mejna grofija, ki se pogosto omenja v zgodovinopisni literaturi,tako verjetno nikoli ni obstajala in prav zgodovinski razvoj v Podravju kaže, dase je treba otresti starih predstav o trdnih mejnih krajinah, ki da so nespre-menjene obstajale stoletje in več. Namesto tega je treba v večji meri računatiz možnostjo hitrega menjavanja organizacijskih oblik, ki so se prilagajale tre-nutnemu stanju na mejnem prostoru proti Madžarski.39 V isti listini, v katerije leta 980 prvič omenjena posebna grofija v štajerskem Podravju, se prvičomenja tudi posebna grofija v Posavinju (comitatus Sovuina). Za tamkajšnjekraje je leta 1025 v listini kralja Konrada II. rečeno, da ležijo v »marki« grofaViljema – moža Heme Krške – in tako se zdi, da je prvotna grofija na začetku11. stoletja postala mejna grofija, ki je na jugu preko Save segala vse do rekeKrke.40 Gorenjska z Ljubljansko kotlino in vzhodna Notranjska pa so spadalev Karniolo oziroma Kranjsko, ki je na zahodu na širokem območju kraškihprelazov in razvodja med Sočo in Savo mejila na Istro in Furlanijo.41


Studia Valvasoriana

474

37 Giesler, Ostalpenraum, str. 168 sl.; Slovenski zgodovinski atlas, str. 66.38 D. O. I., št. 389; DD. H. IV., št. 45, 55. 39 D. O. II., št. 235; D. O. III., št. 22; Štih, K predzgodovini, str. 255 sl.40 D. K. II., št. 32; Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 528.41 Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 44 sl.

Kot je bilo že povedano, se otonska (mejna) grofija Kranjska prvič omenjaleta 973. Njen (mejni) grof je bil do leta 976 podrejen bavarskemu in nato koro-škemu vojvodi, od okrog leta 1000 pa neposredno vladarju. Ključne pozicije naKranjskem so takrat držali bavarski Ebersbergi, ena najpomembnejših visoko-plemiških rodbin na jugovzhodu cesarstva, njihove povezave s Kranjsko pa se-gajo nemara še v karolinško dobo. Po prevladujočem mnenju je z varstvom»karantanske meje«, ki jo je konec 9. stoletja cesar Arnulf zaupal RatolduEbersberškemu, mišljeno prav zgornje Posavje. To domnevo potrjuje kasnejšamočna prisotnost Ebersberških v tem prostoru, izpričana tudi z njihovimi rod-binskimi povezavami. Leta 1011, ko je Henrik II. podelil drugo na Bled nanaša-jočo se kraljevo darovnico briksenski cerkvi, je bil kranjski mejni grof Ratoldovvnuk Ulrik († 1029). Ko je leta 973 Freising od cesarja Otona II. prejel prvi dvedarovnici za Loško gospostvo, je bil kranjski mejni grof Ulrikov svak Pabo, Ul-rikova druga sestra pa je bila poročena z Markvardom Eppensteinskim, mejnimgrofom Karantanske krajine. Tako je bil Ulrik stric koroškega vojvode in mej-nega grofa Karantanske krajine Adalbera Eppensteinskega.42

Prav Adalberov umor Viljema II., savinjskega mejnega grofa in moža HemeKrške, leta 1036 je povzročil, da je Savinjska krajina, ki ni obsegala samo po-rečja reke Savinje, ampak je preko Save zavzemala še velik del Dolenjske,čez katerega se je kasneje raztezalo ime Slovenska marka, razpadla. Vladar-ska politika, ki je z zemljo tako kraljevsko obdarovala mejnogrofovsko rodbino– ne pa mejnogrofovskega urada – da so se alodi Hemine družine skorajdapokrivali z mejami Savinjske krajine, se je izkazala za kratkovidno. Ogromnadružinska dediščina, katere levji delež je pripadel samostanu in nato škofiji vKrki, se je razpršila, kraljeve zemlje za dotacijo novega krajišnika pa v Savinj-ski krajini tudi ni bilo več dovolj, s tem pa so bili oblasti tamkajšnjega poten-cialnega mejnega grofa spodmaknjeni materialni temelji. Jedrni del Savinjske(mejne) grofije, ki je ležal severno od Save in za katerega imamo za 12. stoletjekomajda kakšno informacijo, je verjetno uspel na nek precej ohlapen načinohraniti svojo individualno identiteto in se začel nato v 13. stoletju zlasti s po-segi štajerskih vojvod Leopolda VI. in Friderika II. v ta prostor dolgoročnovedno bolj navezovati na Štajersko.43 Tisti del Savinjske krajine, ki je ležaljužno od Save, pa je bil priključen Kranjski. Do te spremembe je morda prišlože v času kranjskega mejnega grofa Eberharda († 1041/44), sina Ulrika Ebers-berškega, skoraj gotovo pa v času njegovega naslednika Ulrika I. Weimar-Or-lamündskega, vnuka Eberhardove sestre Wilibirge, ko je leta 1058 za krajejužno od Grosuplja na domnevno starosavinjskih tleh rečeno, da ležijo »vmarki Kranjski in v grofiji mejnega grofa Ulrika«.44 Vsekakor je bil Vinji Vrhob spodnji Krki, ki je še leta 1025 spadal v Savinjsko krajino, leta 1074 že naKranjskem.45

Obseg Kranjske se je s tem precej povečal, prav v priključitvi dolenjskegadela nekdanje Savinjske krajine pa korenini tudi kasneje (prvič 1277) izpričanodvojno ime za Kranjsko: Kranjska in Slovenska marka (Carniola et MarchiaSclavonica que vulgo Windismarch dicitur). Slednji izraz je namreč pomeniltisti del nekdanje Savinjske krajine, ki je na jugu prečkal Savo, torej Dolenjsko


Studia Valvasoriana

475

42 Tyroller, Genealogie, str. 62 sl. (z gen. preglednico); Störmer, Früher Adel 1, 245 sl.; Brunner, Herzog-tümer und Marken, str. 167 (gen. preglednica).

43 Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 529 sl.44 D. H. IV, št. 43; Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 64 sl., str. 77 sl.45 D. K. II., št. 68; UBK 1, št. 50; Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 65.

med Krko in Savo vzhodno od Ljubljane.46 Ker je bil Ulrik I. Weimar-Orlamünd-ski najkasneje od leta 1061 še mejni grof v Istri, sta se v njegovih rokah združilidve mejni grofiji, ki sta nadzorovali prehode iz Italije v srednje Podonavje inna Balkan. Zdi se, da je bil s tega položaja Ulrik celo sposoben začeti ofenzivoproti Hrvaški, saj je bil najverjetneje leta 1063, v času vojne med nemškimkraljem Henrikom IV. in madžarskim kraljem Belo I., cesarstvu priključenvzhodni Kvarner, kasnejša Meranija. Tako je bila državna meja v Istri z rekeRaše premaknjena na Rečino vzhodno od Reke, kjer je nato ostala dolga sto-letja, Ulrik pa je naslednje leto prejel od kralja za nagrado obsežno posest vIstri.47

Z Ulrikovo združitvijo dveh mejnogrofovskih uradov so bile nakazane po-vezave, ki so se na tem prostoru v naslednjih stoletjih še večkrat ponovile,prvič že leta 1077, ko je kralj Henrik IV. podelil oglejski cerkvi in njenemu pa-triarhu Sigehardu, svojemu nekdanjemu kanclerju, v »last in oblast« (mejne)grofije Furlanijo, Istro in Kranjsko. Ta trojna povezava je nekoliko spominjalana karolinško Furlansko marko z začetka 9. stoletja, ki pa je proti vzhodu se-gala še dlje v Panonijo in na zahodni Balkan. Toda bila je kratkega daha. Oglejje namreč že kmalu spet izgubil Istro in Kranjsko; leta 1093 mu je bila ponov -no zaupana le slednja, Istra pa šele leta 1209.48 Zato pa je v začetku 12. stoletjaoglejska cerkev postala največja zemljiška posestnica v Istri. Leta 1102 je sinistrsko-kranjskega mejnega grofa Ulrika I. († 1070) Ulrik II. Weimar-Orlamünd-ski, ki svojega očeta ni nasledil kot mejni grof, ob umiku iz Istre in Kranjskena thürinško-saška dedna posestva svoje rodbine, zapustil oglejski cerkvi sko-raj celotno dedno družinsko posest v Istri. S to resnično bogato donacijo jeOglej dobil kar enajst gradov in kaštelov na ozemlju med Mirno in Dragonjo,prostor okrog Buzeta in z izjemo Roča z zaledjem tudi vse ozemlje od Buzetado zgornjega toka Raše vzhodno od Učke ter postal največji zemljiški posest-nik v Istri.49

Na Kranjskem, kjer so se oglejski patriarhi še v 14. stoletju kitili z naslovommejnih grofov, pa je imela oglejska cerkev le malo posesti in še ta je bila pre-cej raztresena. Vrh vsega je imela glavna oglejska posest na Kranjskem, ki jeležala okrog Cerknice in Loža, zelo obroben položaj ter se je bolj navezovalana oglejsko posest na Krasu in v Furlaniji kakor na kranjsko zaledje. V drasti-čnem nasprotju s štajerskimi mejnimi grofi iz rodbine Otokarjev, ki so s pri-dobitvijo obsežnega teritorialnega zemljiškega gospostva in s podreditvijoštevilnih svobodnih plemiških rodbin že v drugi polovici 12. stoletja uspeli iz-graditi deželnoknežjo oblast, je oglejskemu patriarhu kot kranjskemu mej-nemu grofu spolzela iz rok še tista oblast, ki jo je imel. Na Kranjskem so vresnici vladali veliki teritorialni zemljiški gospodje, kar je pripeljalo do dezin-tegracije mejne grofije, mejnogrofovsko oblast pa je skupaj s službenim fev-dom Kranjem patriarh podeljeval v fevd svojim namestnikom.50

O namestništvu na Kranjskem smo zelo slabo poučeni.51 Korenine te usta-nove, prvotno domnevno vezane na prostor stare Savinjske krajine znotrajrazširjene Kranjske, naj bi segale daleč nazaj, morda že v konec 11. ali pa v


Studia Valvasoriana

476

46 Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 56 sl.; prim. Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 529 sl.47 CDI 1, št. 103; D. H. IV., št. 135; Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 78 sl.48 DD. H. IV. 293, 295, 296, 432; Štih, Oglejski patriarhi, str. 41 sl.49 UBK 1, št. 67.50 Štih, Oglejski patriarhi, str. 43 sl.51 Gl. Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 88 sl.; isti, Grofovi Višnjegorski, str. 220 sl.; Štih,

Oglejski patriarhi, str. 44 sl.; Komac, Od mejne grofije do dežele, str. 64 sl.

začetek 12. stoletja. Po eni strani naj bi temeljile na tradiciji samostojne Sa-vinjske krajine iz prve polovice 11. stoletja, po drugi strani pa na moči, polo-žaju in ugledu, ki ga je v tem prostoru še imela tretja generacija sorodnikovstare savinjske mejnogrofovske rodbine. Starhand II., eden od potomcev He-minega bližnjega sorodnika Askvina, ki mu je skupaj z brati pripadala večinapreostale posesti, ki je Hema ni namenila samostanu v Krki, bi lahko bil okrogleta 1100 takšen namestnik kranjskega mejnega grofa. Nosil je sicer naslovsavinjskega krajišnika (marchio de Soune), vendar v listinskih seznamih prič,ki zelo verodostojno odražajo družbeni položaj posameznika, ni uvrščen namesta, ki bi mu šla kot dejanskemu mejnemu grofu. Podobno je tudi v Istrinamestnik tamkajšnjega mejnega grofa – prav tako oglejskega patriarha –od zadnje tretjine 13. stoletja naprej nosil zveneč naslov marchio, vendar jebil po svojem položaju le patriarhov uradnik.

Ta enkratni dualizem, ko je Kranjska imela dva gospodarja – oglejskegapatriarha, ki je bil mejni grof po imenu, in namestnika, ki mu je patriarhmejno grofijo dajal v fevd – izpričuje tudi usoda istrskega mejnega grofa Hen-rika IV. Andeškega. Zaradi suma, da je sodeloval pri umoru kralja Filipa Švab-skega, sta mu bili leta 1208 po razsodbi državnih knezov na državnem zboruv Frankfurtu odvzeti mejni grofiji Istra in Kranjska. Ko je oglejski patriarh napodlagi »avtentičnih privilegijev« nato dokazal, da pripada Istra »od stare do-nacije kralja Henrika oglejski cerkvi«, jo je cesar Oton IV. podelil Ogleju, med-tem ko ni bilo o Kranjski niti besede. Henrik je torej izgubil več, kot je natoOton podelil naprej, saj se Kranjska ni vrnila kroni, temveč tistemu, ki jo jeHenriku Andeškemu dal v podfevd – oglejskemu patriarhu.52 To v širšem pro-storu edinstveno prakso, da je mejni grof podeljeval svojo oblast naprej vfevd in s tem vzpostavil institucijo namestnika mejnega grofa, potrjuje tudisporazum med oglejskim patriarhom Gregorjem de Montelongom in koro-škim vojvodo Ulrikom III. Spanheimskim iz leta 1261, s katerim je dobil Ulrikod patriarha v fevd »vse sodstvo mejne grofije Kranjske« (tota iurisdictiomarchie Carniole) – torej vso mejnogrofovsko oblast – in Kranj kot službenifevd mejnega grofa. Po Ulrikovi smrti pa se je za podelitev mejnogrofovskeoblasti na Kranjskem kot njegov dedič leta 1274 pri oglejskem patriarhu Raj-mundu della Torre neuspešno potegoval tudi češki kralj in novi kranjski go-spod Otokar II. Přemysl.53

Andeški niso zaradi takšnega položaja v svoji titulaturi nikoli nosili na-slova kranjskih mejnih grofov, položaj mejnogrofovskih namestnikov naKranjskem pa so si nemara pridobili v drugi polovici 12. stoletja. V njihoviposesti je bila že tedaj celotna vzhodna Gorenjska od Kokre do Motnika inTrojan, njihovo središče pa je bilo v Kamniku, po katerem se je Bertold I.Andeški okrog leta 1145 tudi že imenoval »kamniški grof« (comes de Stain).Namestnik na Kranjskem pa je bil v tistem času prejkone Vovbrški grofPopo II., saj je posedoval Kranj in zato leta 1141 tudi nosil naslov »kranj-skega grofa« (comes de Creine).54 V istem času je Popov nečak Günter Ho-henwartski nosil naslov savinjskega oziroma celjskega krajišnika (marchiode Soune, marchio de Cylie),55 s čimer ni samo nakazana pot, kako so Vov-


Studia Valvasoriana

477

52 Urkunden zur Geschichte Krains 3, št. 17; Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 88 sl.; drugače:Komac, Od mejne grofije do dežele, str. 65 sl.

53 MC 4, št. 2761; MC 5, št. 151.54 MC 3, št. 770, 1377/I; StUB 1, št. 214.55 MC 3, št. 568.

bržani dobili v posest Celje, ki so ga po njihovem izumrtju dedovali gospodjeŽovneški, temveč je mogoče celo domnevati, da sta v prvi polovici 12. sto-letja na Kranjskem obstajali dve namestništvi mejnega grofa – eno za staroKranjsko in eno za kasneje izpričano Slovensko marko, to je v Kranjskovključen dolenjski del nekdanje Savinjske krajine – ki sta se nato pod mo-čnimi Andeškimi spojili v eno samo.

Toda moč Andeških, s katerimi so z Bavarske prišli tudi nekateri njihoviministeriali (npr. pomembni Gali, ki jim je Kranjska postala nova domovina),je bila na Kranjskem v zadnjih desetletjih 12. stoletja še prešibka – ne gledena to, da so imeli v svojih rokah tudi istrsko mejnogrofovstvo – da bi lahkozačeli uveljavljati in izgrajevati deželnoknežjo oblast. Kranjska, v kateri stacerkev in plemstvo imela ključne položaje, otipljive v obsežnih posestnih kom-pleksih in raznih pravicah (od odvetniških do imunitetnih), je bila teritorialnopovsem razbita in razdeljena med pet velikih škofijskih posestnikov (polegOgleja še Salzburg, Freising, Brixen in Krka) ter še večje število visokoplemi-ških rodbin. Med njimi so poleg grofov Andeških izstopali zlasti vojvodskiSpanheimi, štajerski mejnogrofovski Otokarji, grofje Ortenburški, Vovbrški inBogenski ter svobodni gospodje Puchsi (kasnejši grofje Višnjegorski) in Tur-jaški.56 Od teh rodbin sta 13. stoletje sicer preživeli samo dve (Ortenburški,Vovbrški), toda dokler je obstajala tako močna konkurenca, je bil vsak poskuspreboja v smeri deželnoknežje oblasti povezan z velikimi težavami in naspro-tovanji. Razvoj v deželo na Kranjskem do konca 12. stoletja ni napredoval. Ševeč: videti je bilo, da je mejna grofija povsem razpadla, državna oblast paugasnila. Iniciativo je prevzela privatna sila, ki je na jugu Kranjske sprožilavojaško in kolonizacijsko ofenzivo in na škodo Madžarske oziroma Hrvaškepremaknila kranjsko ter hkrati državno mejo z Gorjancev in s Krke na Kolpo,zasedla pa je tudi Žumberak. Zasluga za to gre Višnjegorskim (ali nemara zanjimi šele Andeškim) ter Spanheimom. Prvi so najverjetneje okrog leta 1200zavzeli Belo krajino. Izhodišče višnjegorske ofenzive je moralo biti na graduMehovo na severni strani Gorjancev, saj je Bela krajina – skupaj z v njej leže-čim trgom Črnomljem – več kot stoletje kasneje še vedno spadala v okvir me-hovskega gospostva. Spanheimi pa so iz svojega dolenjskega oporišča vKostanjevici pomaknili mejo čez Žumberak in na Bregano.57 Ker je javna mej-nogrofovska oblast pri tem podjetju stala ob strani, se je še leta 1261 tota iu-risdictio marchie Carniole, ki jo je Ulriku Spanheimskemu podelil oglejskipatriarh, končala na stari meji, tj. na Krki pri Kostanjevici. Teritorialna razdro-bljenost in z njo povezana oblastna patrimonializacija sta ob takšnem stanju,ko mejnega grofa in v njem utelešene kraljeve oblasti sploh ni bilo zaslediti,dosegla svoj največji razmah. Druga polovica 12. stoletja pomeni na Kranj-skem vrhunec tistega obdobja v srednjem veku, ki ga označujemo s pojmompartikularizem.


Studia Valvasoriana

478

56 Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, 90 sl.; Slovenski zgodovinski atlas, str. 68.57 Kosi, quae terram nostram, str. 56 sl.; isti, »Onstran gore, tostran Ogrske«, str. 120 sl.; Weiss, In con-

terminiis, str. 14 sl.

Dežela Kranjska

V takšni svojevrstni pat poziciji, ko je imelo več tekmecev možnost za uve-ljavitev deželnoknežje oblasti na Kranjskem, se je na prelomu 12. stoletja v13. začel nad ostale dvigovati istrski mejni grof in kranjski mejnogrofovskinamestnik Henrik IV. Andeški. Evropski ugled in veljava rodbine, ki ji je pri-padal – najbolj reprezentativno sta bila izražena v porokah njegovih sester:Agnes Marija je bila žena francoskega kralja Filipa II. Avgusta, Gertruda mad-žarskega kralja Andreja II., Hedvika pa šlezijskega vojvode Henrika I., medtemko so se za najstarejšo sestro leta 1189 v Nišu pogajali, da bi se poročila znečakom srbskega velikega župana Štefana Nemanje – sta dajala njegovi lo-kalni politiki na Kranjskem širok okvir. Primerna poroka s Sofijo Višnjegorskomu je po smrti njenega očeta (po letu 1209) prinesla veliko višnjegorsko de-diščino. Njeno jedro so tvorile nekdanje Hemine posesti, raztezala pa se jeod višnjegorskega gospostva (iz njega je bila leta 1136 izvzeta posest, ki so joVišnjegorski namenili novoustanovljenemu samostanu v Stični) preko zgornjein srednje Krke do Bele krajine. Lastno in priženjeno posestno maso je Henrikše povečal s cerkvenimi fevdi, ki jih je pridobil. Med njimi velja omeniti frei-sinški trg Otok ob Krki ter veliko krško gospostvo Ljubek nad Litijo, ki je pove-zovalo Henrikovo gorenjsko in dolenjsko posest.58

Sredi velikopoteznih načrtov pa je Henrika IV. Andeškega leta 1208 zaradidomnevnega sodelovanja pri umoru kralja Filipa Švabskega zadel državni pre-klic.59 Z razsodbo državnih knezov je zaradi veleizdaje (crimen laesae maiesta-tis) izgubil fevde, med njimi tudi mejnogrofovsko oblast v Istri in naKranjskem (slednjo je imel v podfevdu od oglejskega patriarha), lastno alo-dialno posest ter vso svojo čast (honor). Toda nič ni bolj značilnega za sred-njeveško državo tistega časa, ki še ni imela sredstev za uresničevanje svojedeklarativno izražane volje, kakor neuspeh tega preklica. Kljub težkim grož-njam Henrikov položaj ni bil ogrožen. Istro je sicer dobil oglejski patriarh, kije tam tudi dejansko začel izvajati javno oblast, toda že leta 1209 se je Henrikv listini, ki jo je izdal v svojem Kamniku in s katero je tudi že podelil svojo alo-dialno posest, naslovil »po božji milosti mejni grof Istre«.60 Spor, ki bi utegnilnastati zaradi tega naslova – zakaj Henrik se mu ni nikoli odpovedal – je leta1218 preprečila izvolitev njegovega brata Bertolda za oglejskega patriarha. Stem je bilo izravnano nasprotje med andeškimi in oglejskimi interesi. Henrikje v Istri obdržal naslov, mejnogrofovsko oblast pa je energično uveljavljalBertold. Zato pa je patriarh na Kranjskem, kjer se do Henrikove smrti ni nikolipojavil, prepustil oblast svojemu bratu in si pridržal le naslov.61

Oprt na moč gradov, posesti in številnih ministerialov je Henrik v neka-terih točkah lahko začel vzpostavljati deželnoknežjo oblast. Med tovrstneukrepe je sodila prisilnost tuhinjske ceste, na kateri so Andeški v prvi četrtini13. stoletja ustanovili hospital (gostišče) na Kozjem hrbtu, po katerem jedobil ime Špitalič. Prisilnost je pomenila, da so trgovci, ki so s Savinjskegapotovali na Kranjsko (in obratno), morali uporabljati pot skozi Tuhinjsko do-lino in Kamnik, ne pa tiste čez Trojane, ki je že v antiki povezovala Panonijo


Studia Valvasoriana

479

58 Štih, Kranjska v času andeških grofov, str. 27 sl.; Kos, Ministeriali, str. 185 sl.; Komac, Od mejnegrofije do dežele, str. 74 sl., str. 102 sl.

59 Schutz, Henrik Istrski, str. 123 sl.60 UBK 2, št. 18.61 Okoliš, Patriarh Bertold, str. 165 sl.62 MC 4, št. 1960; Vilfan, Prisilnost, str. 99 sl.

z Italijo.62 Andeški so s svojimi posestvi in gradovi kontrolirali obe poti, todazaprtje oziroma omejitev prometa na slednji je gospodarsko koristila Kam-niku, škodovala pa spanheimski Ljubljani. Prav to bi lahko bil tisti spor, dokaterega naj bi zaradi »kranjskih zadev« prišlo med Henrikom Andeškim inkoroškim vojvodo Bernhardom Spanheimskim. Ob znamenitem viteškemturnirju v koroških Brežah leta 1224 naj bi ga zgladil avstrijski in štajerskivojvoda Leopold VI.63

Henrik IV. Andeški je poleti leta 1228 umrl brez otrok. Takoj se je razplamtelboj za andeško-višnjegorsko dediščino in gospostvo na Kranjskem, ki je v taprostor pripeljal avstrijskega in štajerskega vojvodo Friderika II. Bojevitega izrodbine Babenberžanov. Že spomladi leta 1229 je Friderikov oče Leopold VI.pridobil iz nekdanje Henrikove zapuščine fevde freisinške škofije v Slovenskimarki, s čimer so Babenberžani prvič posegli v prostor južno od reke Save, kiso jo na sotočju s Savinjo, do koder je segalo njihovo veliko gospostvo Laško,pred tem že premostili s kamnitim – Zidanim mostom. Leopold je še istegaleta dosegel, da se je njegov sin Friderik poročil z Agnezo, hčerko meranskegavojvode Otona, ki je bil najstarejši izmed andeških bratov. Nevesta je Baben-beržanu kot doto prinesla skoraj celotno andeško-višnjegorsko dediščino,med drugim Kamnik, Kranj, Višnjo Goro, Otočec, Mehovo in Metliko.64 Že leta1232 je Friderik svojemu naslovu vojvoda Avstrije in Štajerske dodal še naslovgospod Kranjske, dominus Carniolae.65 Bil je prvi, ki je nosil takšen naziv in znjim je jasno demonstriral svoje pretenzije do deželnoknežje oblasti na Kranj-skem. Še jasneje se to kaže v osnutku listine iz leta 1245, s katero naj bi cesarFriderik II. vojvodini Avstrijo in Štajersko povzdignil v kraljevino znotraj cesar-stva, vojvodo Friderika pa v kralja in mu hkrati dovolil, da naredi »iz provinceKranjske vojvodino«.66 Ker bi bili s tem prizadeti interesi kranjskega mejnegagrofa – oglejskega patriarha Bertolda – je ta skrbno pripravljeni načrt, ki pani bil nikdar uresničen, predvideval, da bi Friderik v kranjskega vojvodo pro-moviral Bertoldovega nezakonskega sina Anselina. To naj bi patriarha pripra-vilo do tega, da bi se odpovedal Kranjski, ki jo je cesar Friderik II. še leta 1230potrdil oglejskemu patriarhu.

Vendar: eno so bile želje in načrti, drugo pa realno stanje, ki je jasno ka-zalo, da so Friderikovo deželnoknežjo oblast znotraj Kranjske omejevali vsajše grofje Vovbrški (oziroma Strmški grofje) in vojvodski Spanheimi, ki so sina svojih gospostvenih območjih sami lastili deželnoknežje pravice. Prvi sose kar po lastni izpovedi imeli za deželne gospode, domini terrae, in so leta1237 svojim ministerialom v Ložu potrdili nekatere svoboščine, med njimidednost njihovih fevdov in alodov ter patrimonialno sodstvo nad njihovimipodložniki, medtem ko je deželsko sodstvo pripadalo Vovbržanom.67 Spanhei-movca Bernharda pa je že leta 1229 ob podelitvi gospostva Ljubek nad Litijo,ki je prej pripadalo Henriku Andeškemu, krški škof označil za deželnegakneza, princeps terre.68 Spanheimi so svoje kranjsko gospostvo, znotraj kate-rega so sami podeljevali krvno sodstvo, že v tem času širili tudi tako, da sonekatere najpomembnejše kranjske svobodne in ministerialne družine, kotso bili Turjaški, Mokronoški in Svibenski, prešle med njihove ministeriale.


Studia Valvasoriana

480

63 MC 4, št. 1814, 1871.64 Komac, Od mejne grofije do dežele, str. 85 sl.65 BUB 2, št. 205.66 BUB 4/II, št. 1265.67 UBK 2, št. 96.68 MC 1, št. 520.

Smrt vojvode Friderika leta 1246 in z njo povezan konec Babenberžanov,ki so v Avstriji vladali polnih 270 let, sta povzročila boj za njihovo ogromnodediščino. V njenem središču sta bili vojvodini Avstrija in Štajerska, naobrobju pa tudi Kranjska. Čeprav je ravno cesar Friderik II. leta 1230 znovapotrdil, da ima oglejski patriarh Bertold Istro in Kranjsko v fevdu od države,je v spremenjenih okoliščinah ob Avstriji in Štajerski tudi Kranjska zapadlanazaj kroni. Vladar je oblast v njih zaupal svojemu namestniku z naslovomglavarja – Goriškemu grofu Majnhardu III. (do leta 1250), ki je na Kranjskemplanil po andeških in oglejskih posestih.69 To je zbližalo glavna tekmeca zadeželnoknežjo oblast na Kranjskem, oglejskega patriarha Bertolda in UlrikaIII. Spanheimskega. Slednji se je leta 1248 poročil z Agnezo, patriarhovo ne-čakinjo in vdovo po Frideriku Babenberškem. Poroka je Ulriku prinesla večinoandeško-višnjegorske dediščine in njegov dominij na Kranjskem, sestavljeniz lastnih alodov, kot sta bila zlasti Ljubljana in Kostanjevica, cerkvenih fevdovin cerkvenega odvetništva ter velikega kroga kranjskega ministerialnegaplemstva, se je tako bistveno povečal. Najkasneje leta 1251 si je Ulrik nadelnaslov gospoda Kranjske, dominus Carniolae, ki mu je nato dodal še naslovgospoda (Slovenske) Marke (et Marchie).70 In ko je po smrti svojega očetaBernharda leta 1256 postal še koroški vojvoda, se je v obrisih že kazal velikspanheimski dinastični teritorij, segajoč od Koroške do dolenjske Krke.

Tako je sredi 13. stoletja, v času Ulrika Spanheimskega in oglejskih pa-triarhov Bertolda Andeškega in Gregorja de Montelongo, dokončno izdihnilastara mejna grofija Kranjska. Izvotljeno s plemiškimi in cerkvenimi dominijiter z mejnim grofom, ki je bil to le na papirju, jo je začela nadomeščati novaintegracija. Ta v nasprotju s staro mejno grofijo ni več temeljila v kraljevih pri-vilegijih, podelitvah in potrditvah, temveč je rasla iz dominija, ki ga je nastavilHenrik IV. Andeški z združitvijo andeškega in višnjegorskega teritorija, natopa dogradil Ulrik Spanheimski, ki je vse to povezal še z dominijem svoje rod-bine na Kranjskem. Integracijo do nedavnega ločenih posestno-oblastnihenot in k njim spadajočih nižjeplemiških krogov je odločilno spodbujalo ravnopovezovanje teh različnih plemiških skupin. Iz spanheimskega, andeškega invišnjegorskega ozemlja in ministerialnega plemstva je nastal enoten dominijKranjske in enotno, homogeno plemstvo, ki mu je bil Ulrik Spanheimski de-želni knez, princeps terre. Ulrik III. Spanheimski je tako položil temelje deželiKranjski, ki ni bila niti po svojem obsegu niti po pravnem položaju mejna gro-fija, katere prazni mejnogrofovski naslov so oglejski patriarhi sicer nosili šedo srede 14. stoletja. Nova dežela namreč ni nastala s ponovno integracijonekdanje mejne grofije Kranjske, temveč povsem neodvisno od nje kot pove-zava nekaterih teritorialnih gospostev, ki so ležala v njej. Meje nove dežele sose pokrivale le s kranjskim dominijem Ulrika Spanheimskega; zajemala je Go-renjsko in Dolenjsko, ne pa tudi cerkniškega konca, čeprav je nekoč spadalv okvir mejne grofije.71

Toda medtem je na severu že zrastla nova moč. Otokar II. Přemysl, od leta1253 češki kralj, si je v letih 1251/52 zagotovil gospostvo v vojvodini Avstriji inleta 1261 še na Štajerskem, tako da je njegova oblast na jugu segala že dorazvodja med Dravinjo in Savinjo, z laškim gospostvom pa celo do Save.72 De-


Studia Valvasoriana

481

69 Štih, Oglejski patriarhi, str. 48 sl.70 Gradivo 6/1, št. 126, MC 4, št. 2630.71 Komac, Od mejne grofije do dežele, str. 147 sl.72 Pferschy, Ottokar II. Přemysl, str. 73 sl.

cembra leta 1268 je Otokar dosegel, da je njegov bratranec Ulrik Spanheimskiz njim sklenil dedno pogodbo. Češkemu kralju je obljubljala vse Ulrikove »de-žele, alode kot tudi fevde in druga dobra«.73 Na tej podlagi je Otokar takoj poUlrikovi smrti pozimi leta 1269/70 s Štajerske vkorakal na Kranjsko, zavzelLjubljano ter se preko Kranja odpravil na Koroško, ki jo je prav tako zasedel.Prejel je tudi freisinške, briksenske in salzburške cerkvene fevde, ki jih je ne-kdaj imel Ulrik. Poleg tega je zasedel še nekatera oglejska posestva na Kranj-skem, med njimi Slovenj Gradec, Mirno na Dolenjskem in Postojno. Leta 1272je bil izvoljen še za furlanskega generalnega glavarja, tako da mu je pripadlaše vsa oblast v Furlaniji.

Zdelo se je, da je z Otokarjem, čigar gospostvo je segalo od Sudetov do Ja-drana,74 vprašanje deželnoknežje oblasti na Kranjskem, ki je kranjske dinasteprej zaposlovalo tri četrt stoletja, rešeno. Toda Otokarjeva premočna pozicijaznotraj cesarstva je sprožila reakcijo, ki jo je vodil Rudolf Habsburški, izvoljenza kralja jeseni leta 1273. Spopad med obema tekmecema se je končal leta1278 pri Dürnkrutu na Moravskem polju med Dunajem in Bratislavo z zadnjoveliko klasično viteško bitko v Podonavju. V njej so na Rudolfovi strani sode-lovali tudi viteški kontingenti s slovenskega ozemlja.75 Otokar je v bitki izgubilživljenje, vendar ne na bojnem polju: ujetega so ga – po viteškem pojmovanjunečastno – pobili sorodniki štajerskega plemiča Siegfrieda iz Marenberganad Radljami ob Dravi. Tega uglednega štajerskega plemiča je namreč Oto-kar leta 1272 v Pragi obtožil veleizdaje ter ga dal brez sodnega procesausmrtiti. Neobičajno kruta Siegfriedova smrt je obrnila simpatije štajerskegapa tudi drugega plemstva proti češkemu kralju, ki si je v lastnih deželah na-kopal več nespravljivih sovražnikov in tako sam prispeval k svojemu koncu.Siegfrieda pa so v radeljskem samostanu dominikank, ki ga je ustanovil leta1251, še sredi 17. stoletja častili kot krajevnega svetnika.76

Leta 1282 je Rudolf Habsburški proste državne fevde, vojvodini Avstrijo inŠtajersko ter Kranjsko, podelil svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu. Takoje postavil temelje habsburškemu gospostvu v Podonavju in Vzhodnih Alpah.Toda Kranjsko – in verjetno tudi že Posavinje77 – je Rudolf že pred tem, jesenileta 1279, zastavil svojemu zavezniku Tirolsko-Goriškemu grofu Majnhardu,ki mu je nato leta 1286 v fevd podelil še vojvodino Koroško.78 V Vzhodnih Alpahse je za nekaj časa, do izumrtja Majnhardove linije Goriških grofov leta 1335,vzpostavilo t. i. goriško-habsburško ravnotežje, pri čemer je bilo majnhardin-sko deželno gospostvo na Kranjskem in v Posavinju le začasno, zmeraj od-kupljivo s poravnavo zastavnine. Majnhardov sin Henrik je moral leta 1311 pokončanem boju za češko krono, ki se je po izumrtju Přemyslov leta 1306 razv-nel med nekdanjima zaveznikoma, odstopiti Habsburžanu Frideriku LepemuPosavinje »z vsem pripadajočim na tej in oni strani Save«.79 Štajerska mejase je pomaknila na Savo in jo pri Radečah in Svibnem morda celo prestopila.Kljub izgubi Posavinja pa so goriški Majnhardinci do izumrtja svoje rodbineleta 1335 še vedno obdržali prav tako zastavljeno Kranjsko, ki je takrat prišlapod neposredno gospostvo Habsburžanov.


Studia Valvasoriana

482

73 MC 4, št. 2988.74 Dopsch, Brunner, Weltin, Die Länder und das Reich, str. 441 sl.; Slovenski zgodovinski atlas, str. 71.75 Kusternig, Probleme, str. 226 sl.76 Pferschy, Zur Beurteilung Siegfrieds, str. 367 sl.; Pferschy, Krenn, Steiermark, str. 91 sl.77 Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 543. 78 Ausgewählte Urkunden, št. 67, 72; RG 2/1, št. 486.79 MC 8, št. 51; Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 543 sl.

Zaokroževanje Kranjske pod Habsburžani

Vojvoda Albreht II. Habsburški je kot novi kranjski gospod že leta 1338 po-delil »našim deželskim gospodom, vitezom in oprodam iz naše dežele Kranj-ske« privilegij, s katerim jim je potrdil njihove stare in podelil nove pravice.Privilegij za kranjsko plemstvo iz leta 1338 je temeljni dokument starejšekranjske ustave. V obliki deželnega ročina, tj. vključenega v zbirko deželnihprivilegijev, so ga Habsburžani kot kranjski deželni knezi potrjevali skoraj dosrede 18. stoletja.80 Toda takratna habsburška dežela Kranjska s svojim de-želnim knezom, deželnim pravom in ograjnim sodiščem je imela še manjšiobseg kot nekdanji dominij Ulrika Spanheimskega. Iz nje je bil izvzet največjidel Dolenjske, tj. ozemeljski pas, ki se je raztezal od zgornje Krke do Kolpe vBeli krajini. Tu je ravno v prvi polovici 14. stoletja iz posesti in deželskih sodiščGoriških grofov albertinske linije nastala posebna dežela »Grofija v Marki inMetliki«, ki je imela svojega deželnega kneza (Goriškega grofa) in vse za de-želo značilne institucije, kot so posebno deželno pravo, ograjno sodišče v Met-liki in glavarja kot namestnika deželnega kneza.81 Leta 1365 je Goriški grofAlbert III. kot deželni knez podelil plemstvu v Grofiji v Marki in Metliki posebniprivilegij, ki je podobno kot kranjski privilegij iz leta 1338 potrjeval stare in po-deljeval nove pravice. Enak privilegij je istočasno prejelo tudi plemstvo v drugiAlbertovi deželici, v Istrski grofiji v notranjosti istrskega polotoka.82

Potrjevanje obeh privilegijev iz leta 1365 je vsaj na formalni ravni ohranjalodeželno samostojnost obeh nekdanjih goriških grofij skorajda do konca 16.stoletja. Kranjski deželni knezi in vojvode – nekateri so nosili tudi kraljevskiin cesarski naslov – Albreht III., Leopold III., Leopold IV., (nad)vojvoda Ernest,Friderik III., Maksimilijan I., Karel V., Ferdinand I. in nadvojvoda Karel II. so junamreč potrjevali vedno ločeno od kranjskega privilegija iz leta 1338; torejposebej za Kranjsko, posebej za Grofijo v Marki in Metliki in posebej za Istrskogrofijo ter za vsako potrditev posebej izstavili ustrezno listino. Šele cesar Ru-dolf II. – kot glavni skrbnik takrat še mladoletnega Ferdinanda II., sina nad-vojvode Karla II. – je leta 1593 potrdil v eni sami listini skupaj privilegije zaKranjsko, Grofijo v Marki in Metliki in za Istro.83 Dejanje je imelo predvsemformalni in simbolni pomen. Z njim je bil odpravljen še zadnji znak nekdanjedeželne samostojnosti grofij v Marki in Metliki in v Istri in pomeni konec pro-cesa njune integracije v Kranjsko, ki je trajal od leta 1374, ko so Habsburžanidedovali za Goriškim grofom Albertom III. obe njegovi grofiji oziromadeželi(ci). Dedno pogodbo z Albertom III., ki je Habsburžanom prinesla po-memben del kasnejše Kranjske, je junija 1364 sklenil mladi in nadvse ambi-ciozni vojvoda Rudolf IV., ustanovitelj Novega mesta, po katerem je kraj dobiltudi ime (Rudolfswert).84 Rudolf si je istega leta namesto do takrat običajneganaslova gospoda Kranjske nadel tudi bolj privzdignjen naslov vojvode Kranj-ske, s čimer je bila Kranjska potihoma povzdignjena v vojvodino.85

Habsburžani Grofije v Marki in Metliki ter Istrske grofije po pridobitvi leta1374 niso dolgo obdržali v lastni upravi. Ko je Leopold III. po habsburški delilni


Studia Valvasoriana

483

80 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 320 sl. (objava s prevodom); isti, Kranjski deželni privilegiji, str. 36 sl.81 Štih, Dežela Grofija v Marki in Metliki, str. 123 sl.82 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 325 sl. (objava dolenjskega privilegija s prevodom); Štih, Goriški

grofje, 172 sl.; Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 44 sl.83 Levec, Landhandfesten, str. 285 sl.84 Štih, Goriški grofje, str. 176 sl.; Kos, Ustanovitev Novega mesta, str. 78 sl.85 Dimitz, Geschichte Krains 1, str. 231.

pogodbi iz Neuberga leta 1379, ki je habsburško hišo razdelila na albertinskoin leopoldinsko vejo, postal samostojni vladar Prednjih dežel, Tirolske, Šta-jerske, Koroške, Kranjske s Slovensko marko, grofije v Marki in Metliki ter vIstri,86 je obe nekdanji goriški deželi takoj dal v zastavo. Grofijo v Marki in Met-liki je za 19.200 zlatnikov zastavil grofom Celjskim, ki so jo obdržali v svoji po-sesti vse do izumrtja leta 1456, ko se je brez poravnave zastavnine vrnilaHabsburžanom.87 Istrsko grofijo oziroma tamkajšnjo deželnoknežjo komornoposest, zaobjeto s pojmom Pazinska grofija (Grafschaft ze Mitterburg), pa jeLeopold III. zastavil za 14.000 zlatnikov Hugu Devinskemu.88 Ali so zastavo poizumrtju Devinskih gospodov leta 1399 prevzeli njihovi dediči gospodje Wall-seejski, ni znano. Vemo le, da so Wallseejski dobili leta 1407 Pazinsko grofijoin gospostvi Završje in Vranje, ki sta očitno tudi spadali k deželnoknežji ko-morni posesti, v zakup za 28 let.89 Tako devinska kot wallseejska uprava v Istrista temeljili na glavarskem sistemu in se nista bistveno razlikovali od nekda-nje goriške uprave.

Tudi Habsburžani so po izteku zakupne pogodbe leta 1435 nastavili svojegaglavarja, ki je bil namestnik deželnega kneza za celotno habsburško Istro.90

To je pomenilo, da so Istrsko oziroma Pazinsko grofijo obdržali v lastni upraviin jo začeli postopoma priključevati Kranjski. Prvi koraki v tej smeri so bilinarejeni na področju komorne posesti in dohodkov, se pravi na področju pre-moženja, neposredno pripadajočega deželnemu knezu, kjer je bilo najlažjeizpeljati upravne spremembe in ki je hkrati predstavljala približno tri četrtinehabsburškega dominija v Istri. Največji del te komorne posesti je predstavljaloPazinsko gospostvo s pripadajočimi kašteli in komunami, kar je imelo za po-sledico, da se začne v habsburški praksi razločevati med Pazinsko grofijo inIstrsko grofijo; s prvo je bila mišljena komorna posest Habsburžanov v Istri,z drugo pa celotni habsburški dominij v Istri, v katerega je spadala tudi Pa-zinska grofija.91 Medtem ko so bili v seznamu komornih uradov in njihovihdohodkov iz leta 1437/38 istrski deželnoknežji prihodki evidentirani še ločenood kranjskih, sta bila leta 1446 istrska urada Pazin in Završje v popisu izred-nega davka zavedena že med kranjskimi deželnoknežjimi uradi. S tem je pri-šlo istrsko komorno premoženje v pristojnost ljubljanskega vicedoma92

Željo deželnega kneza, da bi povezali pridobljeni goriški grofiji s Kranjskokljub posebnemu položaju, ki sta ga zagotavljala privilegija iz leta 1365, odražatudi upravna reforma s konca petdesetih let 15. stoletja. Z njo so »novo«Kranjsko razdelili na štiri glavarstva: glavarstvo v Ljubljani za »staro« Kranjskoz Gorenjsko, Ljubljansko kotlino in k njej spadajoči del v Slovenski marki naDolenjskem; na glavarstvo v Postojni in na Krasu; na glavarstvo v Metliki zanekdanjo goriško posest v Slovenski marki in v Beli krajini ter na glavarstvo vPazinu za nekdanjo goriško Istro.93

K vedno tesnejšemu povezovanju habsburške Istre s Kranjsko je vsaj po-sredno prispevalo tudi dejstvo, da so bili pićanski škofje vikarji oglejskega pa-triarha za tista področja njegove velike škofije, ki so se nahajala pod


Studia Valvasoriana

484

86 Ausgewählte Urkunden, št. 138.87 Štih, Dežela Grofija v Marki in Metliki, str. 137 sl.; Kosi, »Onstran gore, tostran Ogrske«, str. 132 sl.88 Franceschi, Storia documentata, str. 391 sl., št. 8.89 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 275. 90 Franceschi, Storia documentata, str. 131, op. 1.91 Juričić-Čargo, Pregled, str. 64; ista, O odnosih, str. 167.92 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 275.93 Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 142 sl.; Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 78.

habsburško oblastjo in so na vzhodu segala do Drave pri Ptuju, Sotle inKolpe.94 Leta 1420 so namreč Benečani okupirali Furlanijo in jo priključili svojiTerra fermi. S tem je bilo konec posvetne kneževine oglejskih patriarhov (Pa-tria) in oglejski patriarh Ludvik Teck (1412–1439) je zatočišče in zaščito poiskalna dvoru Celjskih grofov, kjer je nato živel v eksilu. Habsburžanom ni prav ničustrezalo, da bi v njihovih deželah med Dravo in Sočo (v delih Koroške, Šta-jerske in na Kranjskem) cerkveno oblast imel škof, katerega sedež v Oglejuoz. Vidmu je bil na beneškem ozemlju in ki je prihajal iz vrst beneških patri-cijskih družin. Dosegli so, da je bil za »njihov« del oglejske škofije imenovanposebni škof-vikar, ki je izviral iz habsburškega dela oglejske metropolitije.Poleg škofa v Trstu, ki se je kot edino istrsko obmorsko mesto leta 1382 po-dredil Habsburžanom,95 je prišel v poštev predvsem še škof v Pićnu v Istrskigrofiji, o katerega škofiji so že leta 1237, za časa patriarha Bertolda, razmi-šljali, da bi njen sedež prenesli v benediktinski samostan v Gornjem Gradu,kjer bi bila na meji med Kranjsko in Štajersko zadolžena za dušno oskrbo vporečju Save in Savinje.96 Prav nepomembnost njegove škofije, ki pa je bila vdani politični situaciji zanimiva zaradi svoje lege v habsburškem delu patriar-hata (svoj sedež je imela celo v kraju, ki je ležal znotraj Pazinske grofije, pri-padajoče neposredno deželnemu knezu, in prav vse njene župnije so bile nahabsburškem ozemlju), je bila nemara razlog, da je pićanski škof Martin(1436–1456) postal vikar oglejskega patriarha na habsburškem delu njegovedieceze (vicarius in pontificalibus et spiritualibus generalis extra patriam Fo-roiulii). Rezidiral je v Ljubljani, glavnem mestu Kranjske, kjer je leta 1448 skli-cal tudi lokalno sinodo, ki je obravnavala precej razpuščene razmere v Cerkvi.V Ljubljani, kjer je cesarju Frideriku III. uspelo s pomočjo papeža Pija II., sicersvojega bivšega kanclerja Eneja Silvija Piccolominija, leta 1461 ustanovitiškofijo, ki je bila neposredno podrejena Sveti stolici, je Martin tudi umrl in bilpokopan v tamkajšnji takratni župnijski in kasnejši stolni cerkvi, kjer se jeohranil njegov nagrobnik.97

S takšnimi in podobnimi ukrepi je prišlo do oblikovanja dežele Kranjske znjenimi – kot so jih imenovali – »priključenimi gospostvi« (angeraichtenherrschaften). Poleg obeh nekdanjih grofij oziroma dežel goriškega grofa Al-berta III. so med priključena gospostva šteli še Kras, s čimer so razumeli de-vinsko-wallseejsko dediščino z gospostvi na Krasu (Devin, Senožeče, Prem,Gotnik) in s komunami v Kvarnerju (Reka, Kastav, Veprinac, Moščenice). De-vinski gospodje, pomembni vazali oglejske cerkve in ministeriali Goriških gro-fov, so se sicer že leta 1366 podredili Habsburžanom z vsemi svojimi posestvi,a po njihovem izumrtju leta 1399 so jih dedovali gospodje Walseejski, od ka-terih so Habsburžani oziroma Friderik III. leta 1466 najprej pridobili kvarnerskoposest z Gotnikom in leta 1472 še njihovo preostalo kraško posest. Še predtem so si Habsburžani v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih 14.stoletja pridobili na Krasu gospostva Lož, Vipavo, Postojno in Predjamo, leta1382 pa še Trst, ki se je raje odločilo za habsburško kot beneško nadoblast.98

Trst, ki si je ob podreditvi Habsburžanom uspel zagotoviti precej avtonomenpoložaj, je bil »samosvoje mesto« in se je bil v Kranjsko oz. njeno deželnosta-


Studia Valvasoriana

485

94 Gruden, Cerkvene razmere, str. 5 sl.; Mlinarič, Cerkev na Slovenskem, str. 73.95 Ausgewählte Urkunden, št. 139; Thaler, Graz 1382, str. 191 sl.96 Bernhard, Bistumsplan, str. 163 sl.97 Gruden, Cerkvene razmere, str. 19 sl., str. 24 sl.; Žnidaršič Golec, Vzroki in okoliščine, str. 7 sl.98 Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 133 sl.

novsko sfero (kar je bilo povezano tudi s plačevanjem davkov, česar so se se-veda branili) pripravljen šteti le takrat, ko mu je grozila beneška nevarnost inje uspel od cesarja in kranjskega deželnega kneza Friderika III. leta 1491 do-seči, da ga niso šteli v vrste kranjskih deželnih stanov. So pa Tržačani v časuprve habsburško-beneške vojne pozabili na svoje pravice in so se leta 1511zopet udeležili zasedanja kranjskega deželnega zbora.99

S podreditvijo gospodov Devinskih, dedovanjem za goriškim grofom Alber-tom III. in pridobitvijo Trsta, ki je prišel v habsburške roke točno sto let za tem,ko so naredili svoj prvi korak v Podonavje in Vzhodne Alpe, se je zdelo, da jehabsburško hitenje proti morju, povezano s pridobivanjem kraških gospostevin njihovim priključevanjem Kranjski, bolj ali manj zaključena stvar. Toda ri-valstvo med Habsburžani in Luksemburžani za vladarsko krono in prvenstvov cesarstvu je sprožilo krizo, ki je grozila, da bo od znotraj razbila habsburškomoč. Kralji in cesarji iz dinastije Luksemburžanov so začeli priznavati državnoneposrednost nekaterim najpomembnejšim habsburškim vazalom in deže-lanom, katerih obsežni posestni kompleksi so ležali tudi na Kranjskem ter vširšem slovenskem prostoru. Ta luksemburška politika je povzročila rahljanje– v skrajnem primeru pa celo konec – habsburške deželnoknežje oblasti nadposameznimi rodbinami in njihovimi teritoriji. Povečevala se je možnost na-stanka novih dežel.

Tako je najprej kralj Vencelj Luksemburški podelil leta 1395 Ortenburškimgrofom, lastnikom velikega radovljiškega in kočevskega gospostva na Kranj-skem, pravico do krvnega sodstva na vseh njihovih gospostvih, nato pa je leta1417 kralj Sigismund Luksemburški priznal še državno neposrednost orten-burških gospostev. Podobno je Sigismund že dve leti prej proglasil Goriškogrofijo in še nekatere fevde, ki so jih posedovali grofje Goriški, za državnefevde. Med njimi je bila izrecno omenjena tudi koroška palatinska grofija, kiso jo Goriški v resnici prejeli v fevd od Habsburžanov kot koroških vojvod inne od kralja. Takšen privilegij, kot so ga leta 1395 dobili Ortenburžani, so leta1434 od cesarja Sigismunda prejeli tudi Walseejski, ki so imeli v Kvarnerjuter na Krasu obsežna (devinska) gospostva.101 Najizrazitejši primer te luksem-burške protihabsburške politike pa so bili grofje Celjski. Novembra leta 1436jih je cesar Sigismund povzdignil v državne kneze, njihovi grofiji in gospostvapa v kneževino.102 Zaradi tega je grozilo, da bo Kranjska razpadla, saj so Celj-ski, ki so leta 1420 dedovali za Ortenburžani, obvladovali v njej velik del Do-lenjske med Kolpo in Ljubljanskim barjem, s štirimi manjšimi zaokroženimiozemlji pa še precejšen del Gorenjske. Na ozemlju Štajerske, Koroške inKranjske je začela nastajati nova celjska dežela.103 Rezultati poldrugo stoletjedolge in uspešne habsburške politike izgradnje deželnoknežje oblasti so biliresno ogroženi, zlasti ker so se ob naslonitvi na krono začeli od Habsburžanovin Kranjske emancipirati tudi Walseejski. Ti so se sredi 15. stoletja že nasla-vljali kot »gospodje Devina in Krasa«, imeli pa so tudi svojega glavarja s temnaslovom, medtem ko so Devin imenovali celo »grofija«.104 Prav s to velikokrizo habsburške oblasti na Kranjskem je prejkone povezano dejstvo, da jeKranjska (oziroma točneje njeno plemstvo) dobila svojo Zlato bulo – tj. potr-


Studia Valvasoriana

486

99 Podrobneje o »priključenih gospostvih« Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 271 sl.100 Štih, Celjski grofje, str. 236 sl.101 Ausgewählte Urkunden, št. 180. 102 Štih, Celjski grofje, str. 239.103 CDI 4, št. 1110.104 Vilfan, Zlata bula, str. 4 sl.

ditev svojih deželnih privilegijev s strani Friderika III., deželnega kneza notra-njeavstrijskih dežel – šele leta 1460, torej kar šestnajst let za Koroško in Šta-jersko.105 Medtem ko je bil leta 1443 oziroma 1444 krog habsburškegakranjskega plemstva precej maloštevilen, pa je bil položaj leta 1460 že bi-stveno drugačen: boj za celjsko dediščino se je končal s popolno zmago Fri-derika III. in Kranjska ni bila še nikoli tako trdno v habsburških rokah kot tedaj;naslednje leto je Ljubljana tudi že dobila škofijo.

Seveda, eno so bile težnje deželnega kneza po čim večji integraciji, drugopa interesi lokalnega plemstva, ki je ljubosumno varovalo pridobljene svobo-ščine ter se upiralo izgubi samostojnosti, pri čemer je odpor velikokrat potekalle na simbolni ravni oziroma je imel predvsem simbolni pomen. Prizoriščeteh simbolnih spopadov so bila zlasti zasedanja deželnih stanov na deželnihzborih, bolj konkretne konture pa je odpor kazal na področju sodstva, kjer stadajala privilegija iz leta 1365 plemstvu nekdanjih goriških dežel pravico dolastnega plemiškega sodišča. Privilegija sta dajala podlago tudi za oblikova-nje samostojnih deželnih stanov v teh dveh nekdanjih goriških grofijah. Todazaradi svoje majhnosti grofiji v Marki in Metliki ter v Istri nista zmogli imetivsaka svojega lastnega deželnega zbora, kar je bilo za njuno deželno samo-stojnost med najbolj usodnimi pomanjkljivostmi. Deželici sta imeli tako malosvojega plemstva, da ga v začetku 16. stoletja ni bilo dovolj niti za prisedništvoograjnima sodiščema v Metliki ali Pazinu pa tudi mest in trgov ter prelatovsta obe skupaj premogli le za prste ene roke. Predstavniki stanov iz Marke inMetlike ter Istre kot tudi iz pridruženih gospostev na Krasu in (včasih) iz Trstaso se zato udeleževali zasedanj kranjskega deželnega zbora v Ljubljani, ki sose bolj ali manj redno začela v času dolgoletne vladavine Friderika III. v drugipolovici 15. stoletja.106

Toda plemiči iz Grofije v Marki in Metliki na teh zasedanjih niso hoteli bitizaobjeti s pojmom kranjski stanovi, landschaft in Crayn, ampak so vztrajali, dagre za stanove »na Kranjskem in v grofiji Metlika«, oziroma pri tem, da gre za»dve stanovski telesi« in da je potrebno ločiti med zgornjimi in spodnjimi sta-novi, zwischen der obern und untern landschaftn.107 Zaradi tega je prihajalo dosporov med »Kranjci« in »Metličani«, ki so se leta 1509 tako zaostrili, da jemoral vanje poseči sam cesar Maksimilijan I. in je za njihovo zgladitev ime-noval posebno šestčlansko komisijo, sestavljeno iz dveh cesarskih svétnikovter iz po dveh deželanov s Kranjske in iz Grofije v Marki in Metliki.108 Kopja sose lomila predvsem ob pravici do lastnega ograjnega sodišča, ki so jo imeliplemiči iz nekdanje goriške grofije v Marki in Metliki in ki je šla Kranjcem zelov nos. Kot rdeča nit se skozi deželnozborske spise vlečejo njihovi pozivi cesarjuMaksimilijanu I., naj podredi plemstvo Marke in Metlike ljubljanskemu ograj-nemu sodišču. Leta 1518 se je cesar navidezno kompromisno odločil, da najbo plemstvo Marke in Metlike podrejeno ljubljanskemu sodišču, a s klavzulo,da s tem ne bodo kratene njihove svoboščine (das dan die von der Marich undMettling der landschrannen in Crain gehorsam sein, doch irer freyhait unsched-lich).109 To je bila papirnata klavzula, s katero so svoboščine iz privilegijev izleta 1365 in 1374 de iure še vedno veljale, de facto pa so bile ukinjene.


Studia Valvasoriana

487

105 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 271 sl.106 Deželnozborski spisi 1, št. 32, 38; Deželnozborski spisi 2, št. 143.107 Deželnozborski spisi 1, št. 20. 108 Deželnozborski spisi 2, št. 148, gl. tudi št. 149.109 Vilfan, Valvasorjevo poročilo, str. 84 sl.

Enake pravice glede ograjnega sodišča je imelo tudi plemstvo nekdanjegoriške grofije v notranji Istri in kranjski stanovi so pritiskali na deželnegakneza, da ukine tudi tega oziroma da istrske plemiče podredi kranjskemu (lju-bljanskemu) ograjnemu sodišču. Razlog za pritožbe je bil predvsem ta, da seje istrsko plemstvo zaradi pomanjkanja prisednikov za to sodišče iz lastnihvrst rajši dalo tožiti pred domačimi županskimi sodišči kot pa pred ljubljan-skim ograjnim sodiščem. To, da so v plemiških pravdah sodila nižja županskasodišča, ki za kaj takšnega sploh niso bila pristojna, pa je še kako motilokranjske plemiče, ki jih niso priznavali, zato pred njimi niso hoteli procesirati,prav tako pa tudi niso spoštovali njihovih razsodb.10 V pritožbi deželnemuknezu in kralju Ferdinandu I. leta 1528 so kranjski stanovi primerjali stanje vIstri s tistim, ki je bilo pred letom 1518 v Marki in Metliki, in argumentiralisvojo zahtevo po priključitvi istrskih plemičev ljubljanskemu ograjnemu so-dišču z identično situacijo, ki je nekoč vladala v Metliki. Zapisali so, da jenekoč podobno zaradi pomanjkanja prisednikov za ograjno sodišče v Metlikiže cesar Maksimilijan I. podredil tamkajšnje deželane ograjnemu sodišču vLjubljani, ne da bi s tem prizadel njihove svoboščine.110 Pritožba iz leta 1528tako razkriva način, s katerim je deželni knez lahko elegantno ugodil zahte-vam kranjskih deželnih stanov, ki so se pokrivale tudi z njegovimi lastnimi in-teresi, ne da bi pri tem kršil privilegija iz leta 1365 in 1374, ki ju je leta 1523tudi sam potrdil.111 Ograjni sodišči v Metliki in Pazinu formalno torej nikolinista bili ukinjeni, zaradi pomanjkanja prisednikov le delovati nista mogli innjune pristojnosti so bile zaradi tega prenesene na ljubljansko ograjno so-dišče. Z nedelovanjem oziroma z neformalno ukinitvijo ograjnega sodišča vPazinu in Metliki pa je padla ena glavnih in zadnjih opor, na kateri je sloneladeželna samostojnost obeh nekdanjih goriških grofij, priključenih h Kranjski.Njuno deželno samostojnost so simbolizirale samo še potrditve deželnih pri-vilegijev, ki so jih deželni knezi, kot smo videli, vse do vključno leta 1567 po-trjevali posebej in ločeno od kranjskih. S skupno potrditvijo privilegijev vsehtreh dežel v eni sami listini leta 1593112 je bilo tudi na simbolni ravni te samo-stojnosti dokončno konec in stapljanje obeh pridruženih grofij s Kranjsko jebilo tudi formalno zaključeno.

Dejansko je do združitve obeh grofij s Kranjsko prišlo že prej. Sodelovanjenjunih deželanov na kranjskem deželnem zboru, turški vpadi, ob katerih jezlasti grofija v Marki in Metliki še posebno hudo trpela, in iz tega sledečaskupna obrambna in vojaška organizacija,113 podreditev ljubljanskemu ograj-nemu sodišču ter tako nastale skupne sodne, upravne in vojaške institucije,gospodarski interesi, premoženje, ki so ga eni in drugi imeli na Kranjskemin v grofijah, pa tudi skupni interesi v boju za protestantizem in še kaj dru-gega; vse to so bile okoliščine, ki so pospeševale proces integracije. Odločilenpremik se je zgodil okrog leta 1520 po smrti Maksimilijana I., ki je v zadnjemletu svojega življenja ukinil ograjno sodišče kot temeljno institucijo deželnesamostojnosti Grofije v Marki in Metliki, in na začetku vlade Ferdinanda I., koje zapihal že prvi absolutistični veter in ko so se ob prvi delitvi habsburškihdežel med Karla V. in Ferdinanda I. stanovi Kranjske s priključenimi gospostvienotno in odločno postavili v bran deželne enotnosti razširjene Kranjske.


Studia Valvasoriana

488

110 Vilfan, Valvasorjevo poročilo, str. 87.111 Levec, Landhandfesten, 289, št. 29, 30; Volčjak, Kranjski deželni privilegiji, str. 130, str. 132.112 Levec, Landhandfesten, 292, št. 50; Volčjak, Kranjski deželni privilegiji, str. 142.113 Simoniti, Vojaška organizacija, str. 26 sl.

Po wormski delilni pogodbi iz aprila 1521 je Karel V. prepustil bratu Ferdi-nandu I. obe Avstriji, Štajersko, Koroško in Kranjsko, izrecno pa si je pridržalGoriško in Ortenburško grofijo, Pustriško dolino ob zgornji Dravi, Kras, Istro,Furlanijo, Trst, Metliko, Marano in Gradišče ob Soči, skupaj z vsem drugim,kar je cesar Maksimilijan pridobil v beneški vojni.114 Od Kranjske je tako KarelV. odtrgal vsa priključena gospostva. Poldrugi mesec po delitvi je FerdinandI. sklical kranjski deželni zbor, na katerem naj bi preko svojih odposlancevprejel dedni poklon, obvezna tema pa je seveda bila tudi odobritev dodatnefinančne pomoči.115 Kranjski stanovi niso hoteli storiti ne enega ne drugega,saj niso hoteli pristati na razdelitev vojvodine. Tudi v interesu Ferdinanda I. jebilo, da pride do popravka, in v Bruslju je 7. februarja 1522 Karel V. odstopilFerdinandu sporna ozemlja, ki so taksativno navedena: Goriška grofija s Pu-striško dolino, grofiji Ortenburg in Celje, Istra, Kras, Metlika, Pazin, Trst, Reka,Gradiška, Marano, Tolmin in sploh vse, kar je cesar Maksimilijan dobil v Fur-laniji ali osvojil v beneški vojni. Karel pravi, da je za vsa ta ozemlja spoznalpotrebo po združitvi z obema vojvodinama (Koroško in Kranjsko) in jih zatoodstopa bratu.116 Deželna enotnost Kranjske je bila tako obnovljena, Kranjcipa so, vključno s svojimi sodeželani iz priključenih gospostev, v kritičnem tre-nutku za enotnost dežele odločno pokazali, da želijo živeti skupaj, v enem de-želno-državnem telesu.


Studia Valvasoriana

489

114 Burkert, Landesfürst und Stände, str. 127; Vilfan, Kranjski deželni stanovi, str. 247.115 Burkert, Landesfürst und Stände, str. 110; Vilfan, Kranjski deželni stanovi, str. 248.116 Vilfan, Kranjski deželni stanovi, str. 251.

Viri in literatura

Viri in kratice

Annales regni Francorum inde ab a. 741. usque ad a. 829 qui dicuntur An-nales Laurissenses maiores et Einhardi. Scriptores rerum Germanicarum inusum scholarum ex Monumenta Germaniae Historica separatim editi [6] (ed.Friedrich Kurze). Hannover: Hahn, 1895.

Ausgewählte Urkunden zur Verfasungs-Geschichte der Deutsch-österreic-hischen Erblande im Mittelalter (ur. Ernst Schwind, Alphons Dopsch). Inns-bruck: Wagner, 1895.

BUB – Urkundenbuch zur Geschichte der Babenberger in Österreich: 2,bearb. Heinrich Fichtenau, Erich Zöllner, Publikationen des Instituts fürÖsterreichische Geschichtsforschung 3, 2. Wien: A. Holzhausens Nachf.,1955; 4/2, bearb. Heide Dienst, Christian Lackner, Herta Hageneder, Publi-kationen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 3, 4/2. Wien:A. Holzhausens Nachf., 1997.

CDI – Codice Diplomatico Istriano 1, 4 (ed. Pietro Kandler). Trieste: Tipo-grafia Riva, 21986.

Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Die Conversio Bagoariorum etCarantanorum und der Brief des Erzbischofs Theotmar von Salzburg, Monu-menta Germaniae Historica, Studien und Texte 15 (ur. Fritz Lošek). Hannover:Hahn, 1997, str. 90–135.

Deželnozborski spisi kranjskih stanov I.: 1, izd. Marija Verbič, Publikacije Ar-hiva Socialistične republike Slovenije, Viri 1. Ljubljana: Arhiv Socialistične re-publike Slovenije, 1980; 2, izd. Marija Verbič, Publikacije Arhiva Socialističnerepublike Slovenije, Viri 2. Ljubljana: Arhiv Socialistične republike Slovenije,1986.

D. H. IV. – Die Urkunden Heinrichs IV. Monumenta Germaniae Historica,Diplomata regum et imperatorum Germaniae 6/2 (ed. Dietrich Gladiss). Han-nover: Hahn,21978.

Diaconus, Paulus Historia Langobardorum. Monumenta Germaniae Histo-rica, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum 48 (ed. GeorgWaitz). Hannover: Hahn, 1878.

D. K. II. – Die Urkunden Konrads II. Monumenta Germaniae Historica, Di-plomata regum et imperatorum Germaniae 4 (ur. Harry Bresslau). Berlin:Hahn, 21957.

D. O. I. – Die Urkunden Konrad I., Heinrich I. und Otto I. Monumenta Ger-maniae Historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 1 (ed. Theo-dor Sickel). München: Monumenta Germaniae Historica, 21980.


Studia Valvasoriana

490

D. O. II. – Die Urkunden Otto des II. Monumenta Germaniae Historica, Di-plomata regum et imperatorum Germaniae 2/1 (ur. Theodor Sickel). Münc-hen: Monumenta Germaniae Historica, 21980.

D. O. III. – Die Urkunden Otto des III. Monumenta Germaniae Historica, Di-plomata regum et imperatorum Germaniae 2/2 (ur. Theodor Sickel). Münc-hen: Monumenta Germaniae Historica, 21980.

Epistolae variorum Carolo Magno regnante scriptae. Monumenta Germa-niae Historica, Epistolae 4, Epistolae Karolini aevi 2 (ed. Ernst Dümmler). Ber-lin: Weidmann, 1895, str. 494–567.

Gradivo – Gradivo za slovensko zgodovino 6/1 (izd. France Baraga). The-saurus memoriae, Fontes 2. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRCSAZU, 2002.

MC – Monumenta historica ducatus Carinthiae: 1, hg. August v. Jaksch.Klagenfurt: Kleinmayr, 1896; 3, hg. August v. Jaksch. Klagenfurt: Kleinmayr,1904; 4 (ur. August v. Jaksch). Klagenfurt: Kleinmayr, 1906; 5, hg. HermannWiessner. Klagenfurt: Kleinmayr, 1956; 8 (ur. Hermann Wiessner). Klagen-furt: Geschichtsverein für Kärnten, 1963.

Ravennatis anonymi Cosmographia – Ravennatis anonymi Cosmographiaet Guidonis Geographica. Itineraria Romana I/2 (ed. Joseph Schnetz). Stutt-gart: Teubner, 21990.

RG – Die Regesten der Grafen von Tirol und Görz, Herzoge von Kärnten 2/1:Die Regesten Meinhards II. (I.) 1271–1295, Johann Rainer, Publikationen desInstituts für Österreichische Geschichtsforschung 4, 1, 2/1 (hg. HermannWiesflecker). Innsbruck: Wagner, 1952.

StUB – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark 1 (bearb. Josef Zahn).Graz: Historisches Verein für Steiermark, 1875.

UBK – Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthums Krain 1 (ur. FranzSchumi). Laibach: Franz Schumi, 1882–1883; 2, hg. Franz Schumi. Laibach:Franz Schumi, 1884–1887.

Urkunden zur Geschichte Krains 3. Archiv für Heimatkunde 1 (ur. FranzSchumi). Laibach: Franz Schumi, 1882–1883, str. 40–48.

Literatura

Bernhard, Günther: Der Oberburger Bistumsplan vom Jahre 1237. Rö-mische historische Mitteilungen 39, 1996, str. 163–179.

Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika 2. Ljubljana: Mladinskaknjiga, 1982.

Brunner, Karl: Herzogtümer und Marken. Vom Ungarnsturm bis ins 12. Ja-hrhundert. Österreichische Geschichte 907–1156. Wien: Überreuter, 1994.


Studia Valvasoriana

491

Brunner, Otto: Land und Herrschaft. Grundfragen der territorialen Verfas-sungsgeschichte Österreichs im Mittelalter. Darmstadt: WissenschaftlicheBuchgesellschaft, 51990.

Burkert, R. Günther: Landesfürst und Stände. Karl V., Ferdinand I. und dieösterreichischen Erbländer im Ringen um Gesamtstaat und Landesinteressen(Forschungen und Darstellungen zur Geschichte des Steiermärkischen Land-tages 1). Graz: Historische Landeskomission für Steiermark, 1987.

Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeiten bis auf das Jahr1813. Teil 1: Von der Urzeit bis zum Tode Kaiser Friedrichs III. (1493). Laibach:Kleinmayr&Bamberg, 1874.

Dopsch, Heinz; Brunner, Karl; Weltin, Maximilian: Die Länder und dasReich. Der Ostalpenraum im Hochmittelalter. Österreichische Geschichte1122–1278. Wien: Überreuter, 1999.

Franceschi, Camillo De: Storia documentata della Contea di Pisino. Venezia:Societa Istriana di Archeologia e Storia Patria, 1964.

Giesler, Jochen: Der Ostalpenraum vom 8. bis 11. Jahrhundert. Studien zurarchäologischen und schriftlichen Zeugnissen. Teil 2: Historische Interpretation(Frühgeschichtliche und provinzialrömische Archäologie 1, Veröffentlichun-gen der Komission zur archäologischen Erforschung des spätrömischenRaetien der Bayerischen Akademie der Wissenschaften). Rhaden/Westf.:Marie Liedorf, 1997.

Grafenauer, Bogo: Komentar k izdaji in slovenskemu prevodu ZgodovineLangobardov Pavla Diakona. Pavel Diakon (Paulus Diaconus), Zgodovina Lan-gobardov (Historia Langobardorum). Maribor: Obzorja, 1988.

Grafenauer, Bogo: Ob osemdesetletnici Ljudmila Hauptmanna. Haupt-mannov zbornik (Razprave I. razreda Slovenske akademije znanosti in umet-nosti 5). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1966, str.5–11.

Gruden, Josip: Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju inustanovitev ljubljanske škofije. Ljubljana: Leonova družba, 1908.

Hauptmann, Ludmil: Entstehung und Entwicklung Krains. Erläuterungenzum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer I/4. Wien: A. Holz-hausens Nachf., 1929, str. 311–453.

Hauptmann, Ljudmil: Grofovi Višnjegorski. Rad Jugoslavenske akademijeznanosti i umjetnosti 250, 1935, str. 215–239.

Hauptmann, Ljudmil: Nastanek in razvoj Kranjske. Ljubljana: Slovenskamatica, 1999.

Juričić-Čargo, Danijela: O odnosih kranjske dežele in habsburške Istre vkranjskih virih 16. stoletja. Annales 8/14, 1998, str. 167–178.


Studia Valvasoriana

492

Juričić-Čargo, Danijela: Pregled upravnega razvoja Pazinske grofije v letih1374–1809. Acta Histriae 1, 1993, str. 61–70.

Katičić, Radoslav: Filološka razmatranja uz izvore o začecima hrvatskedržave. Katičić, Radoslav: Uz početke hrvatskih početaka. Filološke studije onašem najranijem srednjovjekovlju (Biblioteka znanstvenih dijela 70). Split:Književni krug, 1993, str. 37–50.

Komac, Andrej: Od mejne grofije do dežele. (Ulrik III. Spanheim in Kranjskav 13. stoletju) (Thesaurus memoriae. Dissertationes 5). Ljubljana: ZRC, 2006.

Kos, Dušan: Ministeriali grofov Andeških na Kranjskem (do srede 13. sto-letja). Grofje Andeško-Meranski. Prispevki k zgodovini Evrope v visokem sred-njem veku (izd. Andreja Eržen, Toni Aigner). Kamnik: Zveza kulturnihorganizacij Kamnik, 2001, str. 185–255.

Kos, Milko: Postanek in razvoj Kranjske. Glasnik Muzejskega društva zaSlovenijo 10, 1929, str. 21–39.

Kos, Milko: Ustanovitev Novega mesta. Novo mesto 1365–1969. Prispevkiza zgodovino mesta. Maribor: Obzorja – Dolenjska založba, 1969, str. 78–87.

Kosi, Miha: Dežela, ki je ni bilo. Posavinje med Štajersko in Kranjsko od11. do 15. stoletja. Studia Historica Slovenica 8, 2008, str. 527–546.

Kosi, Miha: »Onstran gore, tostran Ogrske« (Bela krajina v poznem sred-njem veku). Črnomaljski zbornik (ur. Janez Weiss). Črnomelj: Občina Črno-melj, 2008, str. 119–157.

Kosi, Miha: quae terram nostram et regnum Hungariae dividit. Razvojmeje cesarstva na Dolenjskem v srednjem veku. Zgodovinski časopis 56, 2002,str. 43–93.

Kosi, Miha: Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem. Primer-jalna študija o neagrarnih naselbinskih središčih od zgodnjega srednjega vekado 13. stoletja (Thesaurus memoriae, Opuscula 1). Ljubljana: ZRC, 2009.

Krahwinkler, Harald: Ausgewälte Slaven-Ethnonyme und ihre historischeDeutung. Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetkislovenske etnogeneze 1 / Slowenien und die Nachbarländer zwischen Antikeund karolingischer Epoche. Anfänge der slowenischen Ethnogenese 1 (izd.Rajko Bratož). (Situla 39 – Razprave I. razreda Slovenske akademije znanostiin umetnosti 18). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije – Slovenska akademijaznanosti in umetnosti, 2000, str. 403–423.

Krahwinkler, Harald: Friaul im Frühmittelalter. Geschichte einer Region vomEnde des fünften bis zum Ende des zehnten Jahrhunderts (Veröffentlichungendes Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 30). Wien–Köln–Weimar: Böhlau, 1992.


Studia Valvasoriana

493

Kusternig, Andreas: Probleme um die Kämpfe zwischen Rudolf und Otto-kar und die Schlacht bei Dürnkrut und Jedenspeigen am 26. August 1278.Ottokar-Forschungen (red. Max Weltin, Andreas Kusternig). (Jahrbuch fürLandeskunde von Niederösterreich N. F. 44/45). Wien: Verein für Lande-skunde von Niederösterreich und Wien, 1978/79, str. 226–311.

Levec, Wlad(imir): Die krainischen Landhandfesten. Ein Beitrag zur öster-reichischen Rechtsgeschichte. Mitteilungen des Instituts für ÖsterreichischeGeschichtsforschung 19, 1898, str. 244–301.

Mell, Anton: Die historische und territoriale Entwicklung Krains vom X. bisins XIII. Jahrhundert. Graz: Styria, 1888.

Mitterauer, Michael: Karolingische Markgrafen im Südosten. FränkischeReichsaristokratie und bayerischer Stammesadel im österreichischen Raum(Archiv für österreichische Geschichte 123). Graz–Wien–Köln: BöhlausNachf., 1963.

Mlinarič, Jože: Cerkev na Slovenskem v srednjem veku. Zgodovina Cerkvena Slovenskem (ur. Metod Benedik et al.). Celje: Mohorjeva družba, 1991, str.61–91.

Nared, Andrej: Dežela – knez – stanovi. Oblikovanje kranjskih deželnih sta-nov in zborov do leta 1518 (Thesaurus memoriae, Dissertationes 7). Ljubljana:ZRC, 2009.

Nared, Andrej: Kranjski deželni privilegiji (ročini). Kranjski deželni privilegiji1338–1736 (ur. Andrej Nared, Jure Voljčak). (Publikacije Arhiva Republike Slo-venije, Katalogi 31). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2008, str. 35–67.

Nared, Andrej: Pravno-upravni položaj metliške grofije od srede 14. dokonca 16. stoletja. Med cesarstvom in kraljestvom. Študija čezmejnih kultur-nozgodovinskih povezav (ur. Petra Svoljšak, Miha Seručnik, Vanja Kočevar).Ljubljana: ZRC, 2013, str. 111–126.

Okoliš, Stane: Patriarh Bertold v politiki družine Andechs. Grofje Andeško-Meranski. Prispevki k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku (izd. AndrejaEržen, Toni Aigner). Kamnik: Zveza kulturnih organizacij Kamnik, 2001, str.165–184.

Pferschy, Gerhard; Krenn, Peter (Hg.): Die Steiermark. Brücke und Bollwerk.Katalog der Landesausstellung (Veröffentlichungen des SteiermärkischenLandesarchives 16). Graz: Styria, 1986.

Pferschy, Gerhard: Ottokar II. Přemysl, Ungarn und die Steiermark. Otto-kar-Forschungen (red. Max Weltin, Andreas Kusternig). (Jahrbuch für Landes -kunde von Niederösterreich N. F. 44/45). Wien: Verein für Landeskunde vonNiederösterreich und Wien, 1978/79, str. 73–91.

Pferschy, Gerhard: Zur Beurteilung Siegfrieds von Mahrenberg. FestschriftFriedrich Hausmann (Hg. Herwig Ebner). Graz: Akademische Druck- u. Ver-lag-Anstalt, 1977, str. 367–378.


Studia Valvasoriana

494

Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mla-dinska knjiga, 1983.

Schutz, Alois: Henrik Istrski in njegova povezava s kraljevim umorom vBambergu. Grofje Andeško-Meranski. Prispevki k zgodovini Evrope v visokemsrednjem veku (izd. Andreja Eržen, Toni Aigner). Kamnik: Zveza kulturnih or-ganizacij Kamnik, 2001, str. 123–132.

Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Lju-bljana: Slovenska matica, 1991.

Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova revija, 2011.

Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana:Modrijan, 2009.

Störmer, Wilhelm: Früher Adel. Studien zur politischen Führungssicht imfränkisch-deutschen Reich vom 8. bis 11. Jahrhundert 1 (Monographien zurGeschichte des Mittelalters 6,I). Stuttgart: Anton Hiersmann, 1973.

Šašel, Jaroslav: Alpes Iuliana. Arheološki vestnik 21–22, 1970–1971, str. 33–44.

Šašel, Jaroslav: Alpium Iuliarum Claustra. Jaroslav Šašel, Opera selecta(Situla 30). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1992, str. 386–387.

Štih, Peter: Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in deželeCeljske. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp). Ljubljana: ZRC, 1996, str.227–256.

Štih, Peter: Dežela Grofija v Marki in Metliki. Vilfanov zbornik. Pravo – zgo-dovina – narod (ur. Vincenc Rajšp, Ernst Bruckmüller). Ljubljana: ZRC, 1999,str. 123–145.

Štih, Peter: Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranj-skem. Ljubljana: ZIFF, 21997.

Štih, Peter: K predzgodovini mesta Maribor. Studia Historica Slovenica 6,2006, str. 243–260.

Štih, Peter: Kranjska (Carniola) v zgodnjem srednjem veku. Janko Kos,Franc Jakopin, Jože Faganel (ur.), Zbornik Brižinski spomeniki (Dela II. razredaSlovenske akademije znanosti in umetnosti 45). Ljubljana: ZRC, 1996, str. 13–26.

Štih, Peter: Kranjska v času andeških grofov. Grofje Andeško-Meranski. Pri-spevki k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku (izd. Andreja Eržen, ToniAigner). Kamnik: Zveza kulturnih organizacij Kamnik, 2001, str. 11–37.

Štih, Peter: Oglejski patriarhi kot mejni grofje na Kranjskem. Časopis zazgodovino in narodopisje n. v. 70, 1999, str. 39–53.


Studia Valvasoriana

495

Štih, Peter: Plemenske in državne tvorbe zgodnjega srednjega veka na slo-vanskem naselitvenem prostoru v Vzhodnih Alpah. Slovenci in država. Zbornikprispevkov z znanstvenega posveta (ur. Bogo Grafenauer et al.) (Razprave I.razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti 17). Ljubljana: Slovenskaakademija znanosti in umetnosti, 1995, str. 21–45.

Štih, Peter: Rajhenburg in listina kralja Arnulfa za Valtunija iz leta 895. Kro-nika 61, 2013, str. 355–364.

Štih, Peter: Strukture današnjega slovenskega prostora v zgodnjem sred-njem veku. Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetkislovenske etnogeneze 1 / Slowenien und die Nachbarländer zwischen Antikeund karolingischer Epoche. Anfänge der slowenischen Ethnogenese 1 (izd.Rajko Bratož)(Situla 39 – Razprave I. razreda Slovenske akademije znanostiin umetnosti 18). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije – Slovenska akademijaznanosti in umetnosti, 2000, str. 355–394.

Thaler, Anja: Graz 1382 – Ein Wendepunkt der Triestiner Geschichte? Hi-storisches Jahrbuch der Stadt Graz, 38–39, 2009, str. 191–221.

Tyroller, Franz: Genealogie des altbayerischen Adels im Hochmittelalter. Göt-tingen: Heinz Reise, 1962.

Valvasor, Janez Vajkard: Slava vojvodine Kranjske. Ljubljana: Zavod DeželaKranjska, 2009–2013.

Vilfan, Sergij: Kranjski deželni stanovi proti znanilcem absolutizma posmrti cesarja Maksimilijana. Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete 54,1994, str. 233–256.

Vilfan, Sergij: Prisilnost tuhinjske ceste, njen konec in gospodarsko naza-dovanje Kamnika. Kronika 33, 1985, str. 9–105.

Vilfan, Sergij: Valvasorjevo poročilo o županskih sodiščih. Glasnik Muzej-skega društva za Slovenijo 24, 1943, str. 84–89.

Vilfan, Sergij: Zlata bula Kranjcev. Zbornik znanstvenih razprav Pravne fa-kultete 53, 1993, str. 219–229.

Volčjak, Jure: Kranjski deželni privilegiji 1338–1736. Katalog razstave.Kranjski deželni privilegiji 1338–1736 (ur. Andrej Nared, Jure Voljčak). (Publi-kacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi 31). Ljubljana: Arhiv RepublikeSlovenije, 2008, str. 79–159.

Weiss, Janez: In conterminiis. Razvoj mejne pokrajine Metliške in odnosis hrvaško-slavonskim prostorom in poudarkom na prisotnosti in posesti rod-bin Erdödy in Frankopan. Med cesarstvom in kraljestvom. Študija čezmejnihkulturnozgodovinskih povezav (ur. Petra Svoljšak, Miha Seručnik, Vanja Ko-čevar). Ljubljana: ZRC, 2013, str. 13–82.


Studia Valvasoriana

496

Wolff, Hartmut: Die Frage der Besiedlung des heutigen Slowenien imLichte des Annonymus von Ravenna. Slovenija in sosednje dežele med antikoin karolinško dobo. Začetki slovenske etnogeneze 1 / Slowenien und die Nach-barländer zwischen Antike und karolingischer Epoche. Anfänge der slowenisc-hen Ethnogenese 1 (izd. Rajko Bratož). (Situla 39 – Razprave I. razredaSlovenske akademije znanosti in umetnosti 18). Ljubljana: Narodni muzejSlovenije – Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2000, str. 97–106.

Wolfram, Herwig: Der Zeitpunkt der Einführung der Grafschafsverfassungin Karantanien. Siedlung, Macht und Wirtschaft. Festschrift Fritz Posch zum70. Geburtstag (Hg. Gerhard Pferschy). (Veröffentlichungen des Steiermär-kischen Landesarchivs 12). Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 1981, str.313–317.

Žnidaršič Golec, Lilijana: Vzroki in okoliščine ustanovitve ljubljanske škofijeter oblikovanje njenega ozemlja. Ljubljanska škofija 550 let (ur. France M. Do-linar). Ljubljana: Nadškofija Ljubljana, 2011, str. 7–26.


Studia Valvasoriana

497

ZusammenfassungVon Carniola bis Krain – die langwierige und verwickelteEntstehungsgeschichte des Landes

Valvasor widmete der Geschichte in seiner Ehre Deß Hertzogthums Crain(im Weiteren: Ehre) große Aufmerksamkeit, begründete er doch gerade mitder Geschichte in großem Maße die Ehre seines Vaterlandes. Trotz seinerumfangreichen Behandlung der krainischen Vergangenheit, zu der er auchThemen einflocht, die mit dieser in keinem Zusammenhag stehen, setzte ersich mit der Entstehung Krains überhaupt nicht auseinander. Weder stellteer sich diese Frage, noch war sie in der Historiographie seiner Zeit von Be-deutung. Valvasor verstand Krain »statisch«, für ihn existierte es in dem Um-fang, den es zu seiner Zeit hatte und wie er ihn in seiner topographischenDarstellung im Buch II der Ehre vorstellte.

Die richtige Erforschung der Landesbildung von Krain setzte erst im 19.Jahrhundert ein und erlebte durch die Veröffentlichung des krainischen Di-plomatariums von F. Schumi (1882–1887) ihren ersten Aufschwung, währendunsere Auffassungen über Enstehung und Entwicklung des Landes Krain imMittelalter durch die umfangreiche Abhandlung L. Hauptmanns aus demJahr 1929 entscheidend geprägt wurden. In mancher Hinsicht wurden dieseerst durch die nach 1990 durchgeführten Forschungen (P. Štih, A. Komac,A. Nared, M. Kosi) wesentlich ergänzt.

Die ersten Spuren eines besonderen politischen Gebildes im zentralslo-wenischen Gebiet reichen in das Frühmittelalter zurück, als in Oberkrain undim Laibacher Becken Carniola erwähnt wurde. In den Augen von Außenbeo-bachtern war dies ein »Land der Slawen«, bis Ende des 8. Jahrhunderts ge-hörte es in den Rahmen des awarischen Khaganats. Nach dessen Untergangkam es auch im slowenischen Savegebiet zu großen Veränderungen, die dieEntstehung eines besonderen slawischen Gentilfürstentums, Carniola, her-beiführten, seine Einwohner wurden von den Franken als ein besonderes sla-wisches Volk, die Carniolenses, betrachtet. Doch bereits 828 wurde dieseEntwicklung unterbrochen und Carniola wurde zu einer fränkischen Graf -schaft, die bis Ende des 9. Jahrhunderts bestand, als durch die Ansiedlungder Ungarn in der Pannonischen Ebene die karolingische Ordnung bis andie Grenzen Bayerns und Italiens zusammenbrach.

Die ruhigen Jahre nach dem Sieg über die Ungarn bei Augsburg im Jahr955 ermöglichten im Südosten des entstehenden mittelalterlichen Kaiser-reichs eine neue Entwicklungspolitik, die sich in den siebziger Jahren des10. Jahrhunderts auch in neuen Organisationsformen niederschug. Im Jahr976 wurde Karantanien (Kärnten) von Bayern getrennt und zum Herzogtumerhoben, in seinem Osten und Südosten wurden Markgrafschaften errichtet.Eine von diesen war auch Carniola oder Crain, wie sie sich damals zu nennenbegann, die Ersterwähnung datiert ins Jahr 973. Vor der Mitte des 11. Jahr-hunderts wurde dieser noch jener Teil des Sann-Gebiets einverleibt, der sichim Süden über die Save erstreckte, wodurch der Umfang Krains wesentlichvergrößert wurde. Mit dieser Vergrößerung hing auch der später überlieferteDoppelname zusammen: Krain und die Windische Mark. Seine Markgrafenentstammten zunächst den Reihen des bayerischen Adels, seit 1077 bzw.1093 wurde der Patriarch von Aquileia Träger der Markgrafengewalt in Krain,der dieses Amt auf dem Papier noch bis tief in das 13. Jahrhundert ausübte.


Studia Valvasoriana

498

Tatsächlich regierten in Krain, wo die Kirche von Aquileia relativ wenig Besitzhatte, große Territorialgrundherren. Das führte eine Desintegration der Mark-grafschaft herbei, die Markgrafengewalt gab der Patriarch seinen Stellver-tretern zu Lehen, die aus den Reihen des krainischen Hochadels stammten.Diese Praxis bedeutete in verfassungsrechtlicher Hinsicht einen einmaligenMachtdualismus, der anderswo im Ostalpenraum unbekannt war. Als Stell-vertreter der Patriarchen von Aquileia setzten sich in der zweiten Hälfte des12. Jahrhunderts in der Funktion krainischer Markgrafen die Grafen von An-dechs durch. Heinrich IV. von Andechs († 1228) begann – aufgrund der um-fangreichen eigenen und angeheirateten Besitzungen und Lehen sowiedurch Anlehnung an die zahlreichen Ministerialen – bereits mit der Bildungeines eigenen Landes in Ober- und Unterkrain. Nach seinem kinderlosen Todbesetzte der österreichische und steirische Herzog Friedrich II., der Streitbareseine Stelle, der sich als erster dominus Carniolae (Herr von Krain) bezeich-nete. Mit seinem Tod im Jahr 1246 und dem damit zusammenhängendenUntergang der Babenberger, die 270 Jahre in Österreich regiert hatten,wurde die Frage der landesfürstlichen Gewalt in Krain, wo der Patriarch vonAquileia noch 1230 von Kaiser Friedrich II. formal als Markgraf bestätigt wor-den war, wieder aktuell und offen.

Die neu entstandene Situation wusste Ulrich III. von Spanheim aus demGeschlecht der Kärntner Herzöge, das umfangreiche Besitzungen und zahl-reiche Ministerialen in Krain hatte, am besten zu nutzen. Auch er legte sichden Titel eines Herrn von Krain zu, vor allem aber gelang es ihm, den ehe-maligen Andechser (und Weichselburger) Besitz zu vereinigen. Es entstandein einheitliches Dominium Krains und ein einheitlicher, homogener Adels -kreis, dem Ulrich von Spanheim als princeps terre (Landesfürst) vorstand. Ul-rich legte den Grundstein des Landes Krain, das weder seinem Umfang nochseiner Rechtslage nach eine Markgrafschaft war, deren formellen Markgra-fentitel die Patriarchen von Aquileia nach wie vor trugen. Das neue Land ent-stand nicht durch eine wiederholte Integration der ehemaligenMarkgrafschaft Krain, sondern ganz unabhängig davon als ein Zusam-menschluss einiger darin befindlichen Territorialherrschaften. Die Grenzendes neuen Landes deckten sich nur mit dem krainischen Dominium Ulrichsvon Spanheim, es umfasste Ober- und Unterkrain, jedoch nicht das ZirknitzerGebiet, obwohl das einst in den Rahmen der Markgrafschaft gehört hatte.

Nach dem Tod Ulrichs von Spanheim setzte sich in Krain kurzfristig derböhmische König Otokar Přemysl († 1278) durch, 1282 gab der neue KönigRudolf von Habsburg seinen beiden Söhnen Krain zu Lehen. Die Macht inKrain übernahmen formal zwar die Habsburger, in der Tat herrschten dortaber die Grafen von Görz aus der Mainhardiner Linie als Pfandinhaber, diezugleich auch Kärntner Herzöge waren. Bis zu ihrem Aussterben im Jahr1335 bestand das sogenannte Görzer-Habsburger Gleichgewicht in denOstalpen, wobei die Habsburger bereits 1311 das Sann-Gebiet erlangten.

1335 übernahmen die Habsburger die unmittelbare Herrschaft über Krainund begannen allmählich ihren Besitz sowie die landesfürstliche Macht zuvermehren. Auf Kosten des Patriarchats von Aquileia erlangten sie einigeHerrschaften am Karst, 1366 unterwarfen sich ihrer Herrschaft auch nochdie Herren von Duino mit ihren Besitzungen, die sich vom Triester Golf biszur Quarner-Bucht erstreckten. 1374 erbten sie nach dem Grafen Albert III.von Görz (aus der Albertiner Linie) und erlangten die Grafschaft in der Markund in Möttling (in Unterkrain) sowie die Grafschaft Istrien im Innern der


Studia Valvasoriana

499

gleichnamigen Halbinsel. Den beiden Grafschaften, die in verfassungsrecht-licher Hinsicht besondere Länder mit eigenem Landesrecht und eigenenSchrannengerichten waren, bestätigten sie das ganze Mittelalter hindurchihre Landesprivilegien, die ihnen im Jahr 1365 von Albert III. als ihrem Lan-desherrn verliehen worden waren. Dadurch bewahrten die ehemaligen Gör-zer Grafschaften – zunächst real, dann lediglich formal – ihreLandesunabhängigkeit und wurden Krain nicht einverleibt, sondern an die-ses »angereiht«. Die völlige Integration in Krain wurde erst im 16. Jahrhun-dert vollzogen, als der Adel aus den beiden ehemaligen Görzer Grafschaftendem Laibacher Schrannengericht untergeordnet wurde; Krain erlangte somitseinen größten Umfang, erstreckte es sich nun doch über Inneristrien underreichte in der Quarner-Bucht die Adria.

Übersetzung Niko Hudelja


Studia Valvasoriana

500

StudiaValvasoriana

Zbornik spremnih študij ob prvem integralnemprevodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain

v slovenski jezik

odgovorni in tehnični urednik:Janez Weiss

uvodna beseda:Božidar Debenjak, Primož Debenjak, Matjaž Kmecl, Pika Trpin

avtorji spremnih študij:dr. Marija Bidovec Sinković, dr. Gašper Cerkovnik, dr. Martin Germ, dr.

Boris Golec, dr. Andrej Nared, dr. Miha Preinfalk, Boris Rifl, dr. Igor Sapač,dr. Vasko Simoniti, dr. Peter Štih, dr. Marko Štuhec, dr. Luka Vidmar, dr.Jedrt Vodopivec Tomažič, Janez Weiss, Žiga Zwitter, dr. Liljana Žnidaršič

Golec, dr. Maja Žvanut

jezikovni pregled in lektura:dr. Marjeta Humar, dr. Jožica Narat, Tanja Radovič

nemški prevodi:mag. Niko Hudelja, Christiane Leskovec Redek, Andrea Leskovec

recenzije in pregledi:dr. Matjaž Ambrožič, dr. Saša Babič, dr. Marija Bidovec Sinković, dr.

Gašper Cerkovnik, dr. France Martin Dolinar, dr. Anja Dular, dr. MartinGerm, dr. Boris Golec, Stanka Golob, dr. Matej Klemenčič, dr. Miha Kosi,

dr. Darja Mihelič, dr. David Movrin, dr. Andrej Nared, dr. Miha Preinfalk, dr.Marija Stanonik, dr. Marjeta Šašel Kos, dr. Peter Štih, dr. Marko Štuhec,

dr. Jure Volčjak, Janez Weiss, dr. Lilijana Žnidaršič Golec, dr. Maja Žvanut

oblikovanje:Ma3ca d. o. o., Igor Žgajnar

ročna vezava:Milan Mrzel

tisk:Gorenjski tisk storitve d.o.o.

častni pokrovitelj prevoda Slave vojvodine Kranjske:

Javni zavod Bogenšperk

glavni pokrovitelj prevoda Slave vojvodine Kranjske:

pokrovitelj prevoda Slave vojvodine Kranjske:

pokrovitelj Studia Valvasoriana:Aleksander Marinko, MARIN d.o.o.

Izid Studia Valvasoriana je finančno podprla:Javna agencija za knjigo Republike Slovenije

posebna zahvala:Zvonki Truden, Piki Josipini Trpin, Robertu Hrenu, Matjažu Grudnu

Aleksandru Marinku in Roku Hrenu

Prvi natis / prva izdaja

založil in izdal:

Zavod dežela Kranjska, december 2014Cena kompleta: trda vezava: 3.500 EUR, bibliofilska izdaja: 7.000 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

908(497.4)"16"930.1(497.4):929Valvasor J.V.

VALVASOR, Janez VajkardČast in slava vojvodine Kranjske / [Janez Vajkard Valvasor]. - 1. izd., 1. natis. -

Ljubljana : Zavod Dežela Kranjska, 2009-2014

Prevod dela: Die Ehre dess Hertzogthums Crain

- - Studia Valvasoriana : zbornik spremnih študij ob prvem integralnem prevodu Die EhreDeß Hertzogthums Crain v slovenski jezik / [avtorji Marija Bidovec ... [et al.] ; urednik JanezWeiss ; prevodi v nemški jezik Niko Hudelja, Christiane Leskovec-Redek, Andrea Leskovec].- 2014

ISBN 978-961-92716-0-5 (komplet, trda vezava)ISBN 978-961-92716-1-2 (komplet, bibliofilska izd.)1. Gl. stv. nasl.247151616

Štih - Od Karniole do Kranjske. Dolga in zapletena pot nastanka dežele

Documents