-
I N F O R M AT O Rs o d n i k o v
VSRS, Evidenčni oddelek Tel: 01 / 366 42 60 Faks: 01 / 366 43 13
ISSN 2335/3228
29. september 2016 Opr. št.: Sp 13/2016-9
9/2016
ZA SODNO PRAKSO
IZ ČLANKOV
ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI
IZ URADNIH LISTOV
IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA
OBVESTILA SODIŠČEM
Vse, kar se nam zdaj zdi prastaro, je bilo nekoč novo. *
Omnia quae nunc vetustissima creduntur, nova fuere. (Tacit)
* Povzeto iz Stanko Banič in sodelavci: “Latinski pregovori,
izreki in izrazi”, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1990, stran
223.
NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
Kazalo
I. ZA SODNO
PRAKSO.............................................................................................................3
II. OBVESTILA
SODIŠČEM.....................................................................................................7
III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA
SODIŠČA..........................................................8KAZENSKO
PODROČJE.....................................................................................................8
1) I Ips
11925/2009............................................................................................................8CIVILNO
PODROČJE
.......................................................................................................12
1) II Ips
304/2014............................................................................................................122)
II Ips
95/2016..............................................................................................................173)
II Ips
122/2016............................................................................................................194)
II Ips
28/2016..............................................................................................................22
DELOVNO-SOCIALNO
PODROČJE................................................................................241)
VIII Ips
274/2016........................................................................................................24
GOSPODARSKO
PODROČJE...........................................................................................251)
III Ips
61/2016.............................................................................................................252)
III Ips
5/2015...............................................................................................................283)
III Ips
18/2015.............................................................................................................314)
III Ips
20/2015.............................................................................................................335)
III Ips
57/2015.............................................................................................................36
UPRAVNO
PODROČJE......................................................................................................401)
I Up
220/2016..............................................................................................................40
IV. ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI
OBISKI...........................................47
V. IZ
ČLANKOV......................................................................................................................52PRAVNA
PRAKSA, št. 33 (25. 8.
2016).............................................................................52PRAVNA
PRAKSA, št. 34 (1. 9.
2016)...............................................................................53PRAVNA
PRAKSA, št. 35 (8. 9.
2016)...............................................................................54PRAVNA
PRAKSA, št. 36-37 (22. 9.
2016)........................................................................54MEDNARODNO
POSLOVNO PRAVO, št.
281/2016.......................................................55DELODAJALEC,
št.
9/2016................................................................................................56JAVNI
SEKTOR, št.
9/2016.................................................................................................56DDV
v poslovni praksi, št. 18 (31. 8.
2016).........................................................................56DDV
v poslovni praksi, št. 19 (13. 9.
2016).........................................................................57PODJETJE
IN DELO, št.
5/2016.........................................................................................57ODVETNIK,
Revija Odvetniške zbornice Slovenije, št.
2/2016.........................................58
VI. IZ URADNIH
LISTOV......................................................................................................591)
Uradni list RS, št. 56 (26. 8.
2016)..................................................................................592)
Uradni list RS, št. 57 (31. 8.
2016)..................................................................................593)
Uradni list RS, št. 58 (2. 9.
2016)....................................................................................604)
Uradni list RS, št. 59 (9. 9.
2016)....................................................................................605)
Uradni list RS, št. 60 (16. 9.
2016)..................................................................................616)
Uradni list RS, št. 61 (23. 9.
2016)..................................................................................62
- 1 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
VII. NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI
KNJIŽNICI................................................62
- 2 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
I. ZA SODNO PRAKSO
1) Preglednica povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v
Republiki Sloveniji (trinajsti odstavek 126. člena KZ, prvi
odstavek 78. člena ZKP).
Št. Obdobje Znesek Objava v Uradnem listu RS1. januar 1999
104.666 SIT 28/992. februar1999 104.666 28/993. marec 1999 106.312
39/994. april 1999 106.140 50/995. maj 1999 106.558 59/996. junij
1999 108.158 70/997. julij 1999 107.925 78/998. avgust 1999 108.269
87/999. september 1999 109.907 95/9910. oktober 1999 110.402
107/9911. november 1999 114.944 5/200012. december 1999 122.050
17/200013. januar 2000 113.270 26/200014. februar 2000 114.807
35/200015. marec 2000 115.588 44/200016. april 2000 114.768
57/200017. maj 2000 118.275 65/200018. junij 2000 118.040
75/200019. julij 2000 120.144 87/200020. avgust 2000 121.774
97/200021. september 2000 121.358 109/200022. oktober 2000 123.817
118/200023. november 2000 132.673 6/200124. december 2000 133.437
12/200125. januar 2001 131.113 21/200126. februar 2001 129.611
31/200127. marec 2 130.330 40/200128. april 2001 130.067 52/200129.
maj 2001 132.249 62/200130. junij 2001 131.486 69/200131. julij
2001 132.290 76/200132. avgust 2001 135.731 82/200133. september
2001 134.563 93/200134. oktober 2001 137.799 107/200135. november
2001 146.355 9/200236. december 2001 146.273 16/200237. januar 2002
143.274 25/200238. februar 2002 141.321 36/200239. marec 2002
142.894 45/2002
- 3 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
40. april 2002 143.355 54/200241. maj 2002 145.097 63/200242.
junij 2002 144.082 77/200243. julij 2002 146.023 83/200244. avgust
2002 148.031 90/200245. september 2002 148.387 100/200246. oktober
2002 150.603 112/200247. november 2002 158.335 7/200348. december
2002 163.849 18/200349. januar 2003 155.936 29/200350. februar 2003
153.521 38/200351. marec 2003 153.627 48/200352. april 2003 154.810
59/200353. maj 2003 156.252 71/200354. junij 2003 156.098
83/200355. julij 2003 157.665 91/200356. avgust 2003 157.856
103/200357. september 2003 159.456 117/200358. oktober 2003 161.240
129/200359. november 2003 168.980 6/200460. december 2003 173.166
17/200461. januar 2004 163.301 25/200462. februar 2004 161.956
42/200463. marec 2004 163.838 56/200464. april 2004 162.961
68/200465. maj 2004 163.205 80/200466. junij 2004 164.996
95/200467. julij 2004 165.666 103/200468. avgust 2004 167.904
115/200469. september 2004 168.599 126/200470. oktober 2004 169.508
139/200471. november 2004 181.138 6/200572. december 2004 185.029
17/200573. januar 2005 171.380 119/200574. februar 2005 168.561
119/200575. marec 2005 172.842 119/200576. april 2005 171.779
119/200577. maj 2005 173.388 119/200578. junij 2005 172.972
119/200579. julij 2005 173.153 119/200580. avgust 2005 177.364
119/200581. september 2005 176.268 119/200582. oktober 2005 177.502
117/200583. november 2005 196.071 9/200684. december 2005 184.159
20/200685. januar 2006 180.193 30/200686. februar 2006 177.856
44/200687. marec 2006 181.982 52/2006
- 4 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
88. april 2006 178.716 64/200689. maj 2006 182.638 78/200690.
junij 2006 182.275 90/200691. julij 2006 181.003 98/200692. avgust
2006 184.823 108/200693. september 2006 183.223 121/200694. oktober
2006 186.295 138/200695. november 2006 208.194 7/200796. december
2006 196.251 17/200797. januar 2007 815,68 EUR 26/200798. februar
2007 792,97 EUR 36/2007 99. marec 2007 815,34 EUR 45/2007100. april
2007 807,86 EUR 56/2007101. maj 2007 822,34 EUR 66/2007102. junij
2007 817,15 EUR 77/2007103. julij 2007 822,68 EUR 89/2007 104.
avgust 2007 833,08 EUR 98/2007 105. september 2007 820,47 EUR
108/2007106. oktober 2007 846,38 EUR 121/2007107. november 2007
945,34 EUR 6/2008 108. december 2007 870,70 EUR 19/2008109. januar
2008 864,43 EUR 33/2008110. februar 2008 864,50 EUR 45/2008111.
marec 2008 878,73 EUR 53/2008112. april 2008 879,19 EUR 67/2008113.
maj 2008 882,94 EUR 79/2008114. junij 2008 883,58 EUR 85/2008115.
julij 2008 890,24 EUR 94/2008 116. avgust 2008 909,12 EUR
103/2008117. september 2008 905,13 EUR 109/2008 118. oktober 2008
917,64 EUR 126/2008119. november 2008 981,58 EUR 8/2009120.
december 2008 938,66 EUR 14/2009121. januar 2009 917,15 EUR
24/2009122. februar 2009 898,74 EUR 33/2009123. marec 2009 921,69
EUR 40/2009124. april 2009 920,67 EUR 50/2009125. maj 2009 917,56
EUR 61/2009126. junij 2009 924,64 EUR 69/2009127. julij 2009 922,14
EUR 78/2009128. avgust 2009 918,28 EUR 85/2009129. september 2009
929,36 EUR 94/2009130. oktober 2009 935,11 EUR 112/2009131.
november 2009 999,49 EUR 7/2010132. december 2009 957,14 EUR
12/2010133. januar 2010 936,77 EUR 26/2010134. februar2010 930,01
EUR 35/2010135. marec 2010 967,32 EUR 45/2010
- 5 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
136. april 2010 960,02 EUR 53/2010137. maj 2010 956,55 EUR
63/2010138. junij 2010 965,71 EUR 70/2010139. julij 2010 960,14 EUR
76/2010140. avgust 2010 964,55 EUR 86/2010141. september 2010
963,84 EUR 92/2010142. oktober 2010 964,48 EUR 107/2010143.
november 2010 1.041,19 EUR 6/2011144. december 2010 988,96 EUR
12/2011145. januar 2011 971,83 EUR 24/2011146. februar 2011 969,92
EUR 32/2011147. marec 2011 987,03 EUR 40/2011148. april 2011 975,98
EUR 52/2011149. maj 2011 982,99 EUR 60/2011150. junij 2011 985,95
EUR 69/2011151. julij 2011 974,91 EUR 75/2011152. avgust 2011
988,45 EUR 86/2011153. september 2011 978,20 EUR 94/2011154.
oktober 2011 979,53 EUR 107/2011155. november 2011 1.053,96 EUR
8/2012156. december 2011 999,33 EUR 13/2012157. januar 2012 993,53
EUR 24/2012158. februar 2012 988,47 EUR 30/2012159. marec 2012
995,20 EUR 42/2012160. april 2012 987,67 EUR 51/2012161. maj 2012
996,62 EUR 58/2012162. junij 2012 978,99 EUR 67/2012163. julij 2012
976,81 EUR 73/2012164. avgust 2012 985,55 EUR 80/2012165. september
2012 972,73 EUR 88/2012166. oktober 2012 986,81 EUR 107/2012167.
november 2012 1.035,01 EUR 8/2013168. december 2012 1.000,21 EUR
17/2013169. januar 2013 998,18 EUR 27/2013170. februar 2013 982,68
EUR 37/2013171. marec 2013 993,70 EUR 46/2013172. april 2013 993,16
EUR 55/2013173. maj 2013 997,13 EUR 63/2013174. junij 2013 982,72
EUR 71/2013175. julij 2013 990,88 EUR 79/2013176. avgust 2013
989,52 EUR 89/2013177. september 2013 983,30 EUR 96/2013 178.
oktober 2013 999,99 EUR 111/2013179. november 2013 1.044,89 EUR
9/2014180. december 2013 1.007,65 EUR 15/2014181. januar 2014
1.005,75 EUR 21/2014182. februar 2014 994,34 EUR 33/2014183. marec
2014 996,97 EUR 38/2014
- 6 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
184. april 2014 1.001,03 EUR 51/2014185. maj 2014 1.000,69 EUR
59/2014186. junij 2014 995,64 EUR 64/2014187. julij 2014 1.002,75
EUR 69/2014188. avgust 2014 992,94 EUR 77/2014189. september 2014
994,31 EUR 85/2014190. oktober 2014 1.007,24 EUR 96/2014191.
november 2014 1.053,77 EUR 6/2015192. december 2014 1.018,67 EUR
12/2015193. januar 2015 1.003,48 EUR 23/2015194. februar 2015
989,91 EUR 30/2015195. marec 2015 1.008,02 EUR 37/2015196. april
2015 1.005,52 EUR 47/2015197. maj 2015 997,51 EUR 57/2015198. junij
2015 1.003,74 EUR 62/2015199. julij 2015 1.005,06 EUR 73/2015200.
avgust 2015 995,85 EUR 84/2015201. september 2015 994,90 EUR
91/2015202. oktober 2015 1.004,34 EUR 107/2015203. november 2015
1.082,34 EUR 5/2016204. december 2015 1.035,58 EUR 18/2016205.
januar 2016 1.015,85 EUR 28/2016206. februar 2016 1.022,32 EUR
32/2016207. marec 2016 1.033,95 EUR 39/2016208. april 2016 1.021,74
EUR 46/2016209. maj 2016 1.016,36 EUR 52/2016210. junij 2016
1.018,70 EUR 59/2016
II. OBVESTILA SODIŠČEM
1) Od 19. do 22. septembra 2016 je na Cetinju v Črni Gori
potekala Konferenca Vrhov-nih sodišč držav članic Evropske Unije in
držav kandidatk za članstvo v Evropski Uniji. Konference so se
udeležili predstavniki (predsedniki oz. sodniki) vrhovnih sodišč
Albanije, Bosne in Hercegovine, Federacije Bosne in Hercegovine,
Republike Srbske, Češke, Cipra, Danske, Estonije, Kosova, Litve,
Latvije, Makedonije, Slovaške, Slovenije, Srbije, Španije, Turčije,
Ukrajine, Združenega kraljestva, zvezne ameriške države Delaware in
Črne Gore, kot organizatorke konference ter tudi predsednika Sodnih
svetov Turčije in Črne Gore. Vrhovno sodišče naše države je
predstavljal vodja Evidenčnega oddelka vrhovni sodnik Vladimir
Hor-vat, ki je sodeloval tudi z referatom - „Unification of the
jurisprudence of national courts thro-ugh the case law of the
Supreme Court of Republic of Slovenia“. Konferenca je bila
razdelje-
- 7 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
na v tematske sklope z naslovi: Evropska pot pravosodnih
sistemov držav Zahodnega Balka-na, Podobnosti in razlike
pravosodnih sistemov v zvezi z dobrimi praksami na področju
izbo-ljšanja kvalitete pravdnih postopkov, Vloga vrhovnih sodišč
pri ustvarjanju sodne prakse in vzpostavitvi zaupanja javnosti v
pravosodje ter Sodelovanje z mediji in seznanjanju javnosti z delom
sodišč. Razpravljalci so predvsem poudarjali, da mora sodni sistem
vzpostavljati proce-se, ki bodo omogočili kvalitetno sojenje v
razumnih rokih ter enotno sodno prakso. Poudarjen je bil pomen
vrhovnih sodišč pri ustvarjanju sodne prakse in njihov vpliv na
sodno prakso so-dišč nižjih stopenj, pri čemer je bilo opozorjeno
na avtonomen in neodvisen položaj vseh so-dnikov, ki sodelujejo pri
ustvarjanju kvalitetne sodne prakse. Izpostavljeno je bilo, da tudi
države Zahodnega Balkana namenjajo veliko naporov pri
vzpostavljanju omenjenih ciljev. V zvezi s problematiko odnosa
medijev in javnosti do sodne veje oblasti, ki je ena izmed
enako-vrednih vej oblasti, je bilo izraženo enotno stališče, da
mediji lahko odločilno vplivajo na podobo delovanja sodstva, prav
tako pa je bila poudarjena odgovornost medijev pri objektiv-nem
prikazovanju funkcioniranja sodnih sistemov. V zvezi s tem je
pomembno, da udeleženci postopka dobijo vtis, da so njihove trditve
in stališča v sodnih postopkih slišana in objektivno presojana.
Prav tako je bila poudarjena pomembnost informatizacije vseh sodnih
postopkov na podlagi celovitega elektronskega spisa.
III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA
KAZENSKO PODROČJE
1) I Ips 11925/2009
Obsojenec s posamičnimi ravnanji (14 sklenitev in izvršitev
posojilnih pogodb) ni imel namena vsakič pridobiti svoji ženi le
premoženjsko korist v znesku, kakršen je izhajal iz posamične
posojilne pogodbe, temveč je imel od vsega začetka jasno
izoblikovan cilj, da doseže veliko premoženjsko korist z ravnanji,
ki imajo, če jih presojamo ločeno od nje-govega namena, res
zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja. Vendar pa obsojenec s
sklepanjem posamičnih posojilnih pogodb in prenakazili zneskov ni
imel namena z vsako od obravnavanih pogodb storiti samostojno
(temeljno) kaznivo dejanje in vsakič posebej pridobiti ženi
posamične zneske, na katere so se posojilne pogodbe glasile, am-pak
je že ob sklenitvi prve posojilne pogodbe vedel, zakaj in s kakšnim
končnim ciljem jo sklepa. Bil je odločen, da bo s takšnim ravnanjem
nadaljeval vse do pridobitve velike premoženjske koristi. Vsa
posamična ravnanja obsojenca so bila ciljno usmerjena, kar pomeni,
da je imel obsojenec od vsega začetka izoblikovan naklep, kakšno
končno pre-povedano posledico želi doseči. Obsojenec je tako s
postopnim ravnanjem izpolnjeval bit kvalificirane oblike kaznivega
dejanja zlorabe položaja. Pri takšnem ravnanju je sicer v
objektivnem pogledu v vsakem posamičnem primeru izpolnil bit
temeljnega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem
odstavku 244. člena KZ, a njegov naklep ni
- 8 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
bil usmerjen v izvršitev takega dejanja, ampak v izvršitev
kaznivega dejanja po drugem odstavku navedenega člena. Sukcesivno
pridobivanje premoženjske koristi je bilo tako le način izvršitve
tega kaznivega dejanja. Zato ni mogoče ugotavljati obsojenčevega
na-klepa ločeno pri vsakem od posameznih ravnanj, saj je v tem
primeru namen, ki ga je zasledoval obsojenec, postal del njegovega
ravnanja pri uresničevanju objektivnih za-konskih znakov in s tem
del biti kaznivega dejanja (finalistično pojmovanje krivde).(3)
Obsojenec je svoje celotno ravnanje usmeril v realizacijo točno
določenega cilja; ne-pravo, ki ga je zasledoval, je bila pridobitev
velike premoženjske koristi. Obsojenec je imel jasno ciljno
predstavo, njegova volja kot bistveni element direktnega naklepa je
bila od vsega začetka njegovega delovanja usmerjena v dosego
(končnega) cilja. Tako oblikovana volja obsojenca je po svojem
bistvu namen, usmerjen v določen cilj. V tem kontekstu bi bilo
življenjsko in pravno napačno slediti stališču vložnikov, po
katerem bi ravnanje obsojenca šteli kot štirinajst samostojnih
kaznivih dejanj po prvem odstavku 244. člena KZ, pri katerih bi za
vsako posebej ugotavljali obstoj krivde. Tako bi ta ciljno povezana
dejanja iztrgali iz njihove življenjske celote, nato pa bi jih,
tako je stališče vlo-žnika, združili v konstrukt nadaljevanega
kaznivega dejanja prav zaradi življenjske povezanosti. Povedano
drugače, po takem stališču bi ravnanje, ki življenjsko predstavlja
celoto, najprej razcepili na posamezne dele zgolj po kriteriju, da
objektivni znaki teh de-janj predstavljajo samostojno temeljno
kaznivo dejanje, nato pa bi ta dejanja povezovali v nadaljevano
kaznivo dejanje, ne da bi upoštevali, s kakšnim namenom je
obsojenec in-kriminirana ravnanja izvrševal. Takšno stališče bi
pomenilo zanikanje obsojenčevega namena, da pridobi ženi veliko
premoženjsko korist, s tem pa tudi zanikanje postopnega načina
izvršitve kaznivega dejanja kot enega dejanja, s katerim je
obsojenec lahko dose-gel zadani cilj.
Iz obrazložitve:Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja
izhaja, da ga je obsojenec storil tako, da je v času od 5. 1. 1999
do 8. 12. 1999 v Mariboru kot namestnik direktorja gospodarske
družbe L. B., d. o. o., Maribor, pri opravljanju gospodarske
dejavnosti – pri vodenju in finančnem poslovanju družbe z namenom,
da S. K. pridobi premoženjsko korist, izrabil svoj položaj s tem,
da je v navedenem obdobju iz denarnih sredstev gospodarske družbe
L. B., d. o. o., S. C. odobril sku-pno 14 kratkoročnih kreditov, ki
jih je v imenu družbe tudi podpisalter ji tako odobril kredite v
skupni višini 27.000.000,00 SIT (112.668,98 EUR), čeprav je vedel,
da navedena kreditov gospodarski družbi ne bo odplačevala, saj za
vračilo kreditov ni zahteval zavarovanja, krediti so bili, z izjemo
pogodb pod opr. št. 12-09-99, 13-09-99 in 14-12-99, brezobrestni,
prav tako pa jih S. K., glede na svoje finančno stanje, ni bila
sposobna odplačevati in jih tudi dejansko ni vrnila, s tem pa je S.
K. pridobil veliko premoženjsko korist v višini 27.000.000,00 SIT
(112.668,98 EUR) in mu je šlo za to, da navedeni osebi pridobi
takšno korist. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je razvidno, da je
obsojenec s posamičnimi istovrstnimi dejanji, ki pred-stavljajo del
enotne kriminalne dejavnosti, ob seštevku pridobil veliko
premoženjsko korist in je glede na način izvršitve kaznivega
dejanja podan njegov direkten naklep v odnosu do pri-dobitve velike
premoženjske koristi S. K., saj se je obsojenec tega zavedal in je
hotel, da na-stane takšna prepovedana posledica.
Vrhovno sodišče je v zvezi z vprašanjem, ali gre za eno kaznivo
dejanje, ali nadaljevano ka-znivo dejanje, ali pa za realni stek
več kaznivih dejanj, že večkrat obrazložilo, da kazensko-pravna
teorija in sodna praksa poznata primere, ko je izvršitev kaznivega
dejanja že v zakonu opisana tako, da pojmovno zajema niz dejavnosti
oziroma ponavljajočih se ravnanj.(1) V ta-
- 9 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
kih primerih je že "po sili zakona" izključen stek (na primer
sestavljena ali alternativna kazni-va dejanja, kolektivno kaznivo
dejanje, dejanje z nedoločenim številom ponavljanj itd.). V is-tih
sodbah je obrazložilo tudi, da obstajajo življenjski primeri, pri
katerih sklep o tem, da več izvršitvenih dejanj pomeni eno kaznivo
dejanje (in ne gre morda za realni stek ali navidezni realni stek
ali nadaljevano kaznivo dejanje), nima opore v zakonskem besedilu,
temveč teme-lji na smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob
upoštevanju pogojev, da so dejanja ča-sovno in prostorsko ozko
povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma izražajo
eno-tnost volje in da so usmerjena v kršitev iste pravno varovane
dobrine. Za take primere lahko gre pri tako imenovanih trajnih
kaznivih dejanjih ali nizu premoženjskih kaznivih dejanj ali pri
izvršitvi več osebnih kaznivih dejanj, storjenih proti isti osebi,
ki so usmerjena zoper oško-dovanje določene osebne dobrine. V takih
primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih
znakov kaznivega dejanja, pri čemer pa ponavljajoča se ravnanja
po-menijo zgolj kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava
oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del
enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje.
Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več
povezovalnih okoli-ščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka
homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih
ravnanj na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega
ži-vljenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb.
V primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih
kaznivih dejanj, kjer ni možna pravna opredelitev, da gre za eno
kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane
okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so
storjena (ali poskušana) istočasno ali zapo-redoma iz
koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, mora sodišče uporabiti
institut nadalje-vanega kaznivega dejanja na podlagi 54. člena
KZ-1.
Glede na ugotovljene okoliščine pravnomočna sodba izpostavlja
stopnjo homogenosti obsoje-nčevega ravnanja do te mere, da je mogoč
zaključek o tem, da je bilo izvršeno eno kaznivo dejanje, ne pa
nadaljevano kaznivo dejanje. V obravnavani zadevi je obsojenec v
vlogi name-stnika direktorja družbe s svojo ženo sklenil 14
kratkoročnih posojil in za uspešno izvršitev posojilnih pogodb
odredil nakazila finančnih sredstev z žiro računa gospodarske
družbe L. B., d. o. o., na žiro račun svoje žene. Iz takega načina
storitve kaznivega dejanja je razviden pove-zovalni element, ki se
kaže v tem, da je obsojenec s svojim ravnanjem izkoriščal isto
pri-ložnost, da v vlogi namestnika direktorja gospodarske družbe
izkoristi tak korporacijski položaj za vnaprej točno določen cilj.
V zvezi s posojilnimi pogodbami iz pravnomočne sodbe izhaja, da so
se vse (z izjemo ene v znesku 1.000.000,00 SIT oziroma 4.172,93
EUR) glasile na isti znesek v višini 2.000.000,00 SIT oziroma
8.345,85 EUR, za vsa posojila pa je bil dolo-čen tudi isti rok
plačila dne 31. 12. 1999. Tako opisana (zunaj razvidna) ravnanja
obsojenca je potrebno obravnavati v povezavi z obsojenčevim
poznavanjem premoženjskega stanja svoje žene S. K. in njegovim
hotenjem uresničiti njene poslovne načrte oziroma premoženjske
inte-rese. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z odvzemom
protipravno pridobljene pre-moženjske koristi zaslišalo obsojenčevo
ženo S. K., ki je povedala, da je vzela kredit v znesku 112.669,00
EUR za "otvoritev bara, ki potem ni šel", ob tem pa je sodišče
upoštevalo tudi dej-stvo, da S. K. v roku enega leta na svoj bančni
račun ni dobila nikakršnih drugih prihodkov kot izplačila
obravnavanih posojil. To, da obsojenec za vračilo posojil ni
zahteval nobenega zavarovanja, da so bila kratkoročna posojila (z
izjemo zadnjih treh) dana brezobrestno, da posojenih zneskov ni
skušal izterjati po sodni poti in da se je v letu 1999 odločil za
neuteme-ljen odpis finančnih terjatev v znesku 21.436.104,03 SIT,
kaže, da je vedel, da je ženino pre-moženjsko stanje slabo in
posojenih zneskov ne bo mogla odplačevati. Na podlagi takšnega
načina storitve kaznivega dejanja in obsojenčevega poznavanja
okoliščin na strani žene je
- 10 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
utemeljen zaključek, da je obsojenec deloval z namenom pridobiti
svoji ženi protipravno pre-moženjsko korist v znesku 27.000.000,00
SIT (112.668,98 EUR). Ob upoštevanju ugotovitev pravnomočne sodbe,
da je obsojenčeva žena hotela odpreti bar, vendar pa za to ni imela
de-narja in upoštevaje zgoraj opisano ravnanje obsojenca, Vrhovno
sodišče sprejema in upošteva ugotovitev sodišč prve in druge
stopnje, da je imel obsojenec že od vsega začetka izdelan na-klep
pridobiti svoji ženi veliko premoženjsko korist v skupni višini
27.000.000,00 SIT (112.668,98 EUR), ki pa jo je dosegel s 14
odobrenimi posamičnimi posojilnimi pogodbami. Dejanja, storjena
zoper istega oškodovanca – gospodarsko družbo L. B., d. o. o., ki
so nelo-čljivo povezana z obsojenčevim naklepom in jih od vsega
začetka povezuje obsojenčev jasen cilj, pridobiti veliko
premoženjsko korist svoji ženi na škodo premoženja gospodarske
družbe, tudi po oceni Vrhovnega sodišča pomenijo eno kaznivo
dejanje in ne nadaljevano kaznivo de-janje po prvem odstavku 244.
člena KZ. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno
ugo-tovili, da je šlo za eno kaznivo dejanje zlorabe položaja ali
pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, pri
katerem je obsojenec že od vsega začetka zasledoval pridobitev
velike premoženjske koristi, česar ne spremeni dejstvo, da je do
pridobitve velike pre-moženjske koristi vodilo 14 kratkoročnih
posojilnih pogodb, ki so predstavljale zgolj način iz-vršitve
kaznivega dejanja in je torej bila prepovedana posledica uresničena
postopoma.(2)
Navedeno stališče ustreza presoji konkretnega življenjskega
primera, pri katerem ugotovimo, da obsojenec s posamičnimi ravnanji
(14 sklenitev in izvršitev posojilnih pogodb) ni imel na-mena
vsakič pridobiti svoji ženi le premoženjsko korist v znesku,
kakršen je izhajal iz posa-mične posojilne pogodbe, temveč je imel
od vsega začetka jasno izoblikovan cilj, da doseže veliko
premoženjsko korist z ravnanji, ki imajo, če jih presojamo ločeno
od njegovega name-na, res zakonske znake temeljnega kaznivega
dejanja. Vendar pa obsojenec s sklepanjem posamičnih posojilnih
pogodb in prenakazili zneskov ni imel namena z vsako od
obravnava-nih pogodb storiti samostojno (temeljno) kaznivo dejanje
in vsakič posebej pridobiti ženi posamične zneske, na katere so se
posojilne pogodbe glasile, ampak je že ob sklenitvi prve posojilne
pogodbe vedel, zakaj in s kakšnim končnim ciljem jo sklepa. Bil je
odločen, da bo s takšnim ravnanjem nadaljeval vse do pridobitve
velike premoženjske koristi. Vsa posamična ravnanja obsojenca so
bila ciljno usmerjena, kar pomeni, da je imel obsojenec od vsega
začet-ka izoblikovan naklep, kakšno končno prepovedano posledico
želi doseči. Obsojenec je tako s postopnim ravnanjem izpolnjeval
bit kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe položaja. Pri
takšnem ravnanju je sicer v objektivnem pogledu v vsakem posamičnem
primeru izpolnil bit temeljnega kaznivega dejanja zlorabe položaja
ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ, a njegov naklep ni bil
usmerjen v izvršitev takega dejanja, ampak v izvršitev kaznivega
dejanja po drugem odstavku navedenega člena. Sukcesivno
pridobivanje premoženjske koristi je bilo tako le način izvršitve
tega kaznivega dejanja. Zato ni mogoče ugotavljati obsojenčeve-ga
naklepa ločeno pri vsakem od posameznih ravnanj, saj je v tem
primeru namen, ki ga je za-sledoval obsojenec, postal del njegovega
ravnanja pri uresničevanju objektivnih zakonskih znakov in s tem
del biti kaznivega dejanja (finalistično pojmovanje krivde).(3)
Obsojenec je svoje celotno ravnanje usmeril v realizacijo točno
določenega cilja; nepravo, ki ga je zasle-doval, je bila pridobitev
velike premoženjske koristi. Obsojenec je imel jasno ciljno
predsta-vo, njegova volja kot bistveni element direktnega naklepa
je bila od vsega začetka njegovega delovanja usmerjena v dosego
(končnega) cilja. Tako oblikovana volja obsojenca je po svo-jem
bistvu namen, usmerjen v določen cilj. V tem kontekstu bi bilo
življenjsko in pravno na-pačno slediti stališču vložnikov, po
katerem bi ravnanje obsojenca šteli kot štirinajst samostoj-nih
kaznivih dejanj po prvem odstavku 244. člena KZ, pri katerih bi za
vsako posebej ugota-vljali obstoj krivde. Tako bi ta ciljno
povezana dejanja iztrgali iz njihove življenjske celote,
- 11 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
nato pa bi jih, tako je stališče vložnika, združili v konstrukt
nadaljevanega kaznivega dejanja prav zaradi življenjske
povezanosti. Povedano drugače, po takem stališču bi ravnanje, ki
ži-vljenjsko predstavlja celoto, najprej razcepili na posamezne
dele zgolj po kriteriju, da objektivni znaki teh dejanj
predstavljajo samostojno temeljno kaznivo dejanje, nato pa bi ta
dejanja povezovali v nadaljevano kaznivo dejanje, ne da bi
upoštevali, s kakšnim namenom je obsojenec inkriminirana ravnanja
izvrševal. Takšno stališče bi pomenilo zanikanje obsojenče-vega
namena, da pridobi ženi veliko premoženjsko korist, s tem pa tudi
zanikanje postopnega načina izvršitve kaznivega dejanja kot enega
dejanja, s katerim je obsojenec lahko dosegel za-dani cilj.
---
(1) Tako npr. sodbe VSRS I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009, I Ips
47032/2010 z dne 10. 1. 2013 in I Ips 51408/2010 z dne 12. 11.
2015.
(2) Tako tudi sodba VSRS I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009 in
sodba in sklep I Ips 170/2007 z dne 18. 11. 2008.
(3) Več o tem v: dr. Matjaž Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove
vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v
Ljubljani, Ljubljana, 2007, str. 111-112.
CIVILNO PODROČJE
1) II Ips 304/2014
Pri tehtanju med položajem pridobitelja, ki je sicer računal na
dokončnost zemljiško-knjižnega razmerja, ki bo šele nastopila, in
pravico tožnika, ki vlaga izbrisno tožbo in varuje lastninsko
pravico, tožbi za njeno varstvo pa je lastna časovna neomejenost in
ne-zastarljivost, je prednost vedno treba dati slednji.
Spremenjena tožba je samostojna, zato se pravočasnost trditev in
dokazov v zvezi z njo presoja samostojno, glede na čas prvega
naroka za obravnavo spremenjene tožbe.
Objektivne meje pravnomočnosti ne izključujejo le tožbe z enakim
tožbenim zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odločeno, pač pa
tudi tožbo, s katero bi se uveljavljal zah-tevek, ki je v
neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je že pravnomočno
odloče-no. Odgovor v konkretnem primeru je torej v tem, ali bi bila
toženčeva tožba, s katero bi zahteval ugotovitev darilnega razmerja
med njim in pokojnikom, dopustna. Povedano drugače, odgovoriti je
treba na vprašanje, ali bi toženec s takšnim ugovorom moral do-seči
(in tudi lahko dosegel) zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev
ničnosti.
Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:Tožniki so kot dediči po
pokojnem J. M. zahtevali ugotovitev neveljavnosti vknjižbe
toženče-ve lastninske pravice pri večjem številu nepremičnin in
posledično njen izbris iz zemljiške knjige, ker naj bi bila pogodba
o preužitku z dne 24. 7. 2000 in dodatek k njej z dne 28. 8.
- 12 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
2000, s katerima je pokojnik nepremičnine prenesel na toženca,
nična. To je sodišče že prav-nomočno ugotovilo v prejšnjem
postopku, v katerem so zahtevali tudi ugotovitev, da so
nepre-mičnine del pokojnikove zapuščine, kar pa je bil pravnomočno
zavrnjeno. Toženec je menil, da sicer nična pogodba o preužitku
ustreza darilni pogodbi in da je tožba vložena prepozno.
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti
ugodilo.
Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo
sodbo sodišča prve stopnje.
Vrhovno sodišče RS je revizijo zavrnilo.
Iz obrazložitve:Pokojnik je nepremičnine s pogodbo prenesel na
toženca. Pravnomočno je ugotovljeno, da sta pogodba o preužitku z
dne 24. 7. 2000 in dodatek k njej z dne 28. 8. 2000 nična. Vknjižba
toženčeve lastninske pravice je bila na njuni podlagi opravljena
29. 9. 2000, torej v času velja-ve starega ZZK, ki je izbrisno
tožbo omejeval na prekluzivni rok 3 let (1). Do uveljavitve no-vega
ZZK-1 z dnem 16. 9. 2003, ki upošteva stvarnopravno naravo izbrisne
tožbe in časovnih meja njene vložitve ne določa več (2), triletni
prekluzivni rok ni potekel. Potekel pa je do vlo-žitve tožbe 20. 4.
2012.
Za presojo pravočasnosti vložene tožbe je odločilno medsebojno
učinkovanje določb omenje-nih zakonov. Določbe ZZK-1 se uporabljajo
za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno so-dišče do uveljavitve
tega zakona še ni odločilo o vpisu (prvi odstavek 246. člena
ZZK-1). V konkretni zadevi je bil vpis že opravljen. V tem postopku
sodišče odloča o njegovem izbrisu, kar je samostojen postopek. To
narekuje uporabo določb ZZK-1, saj ta nima prehodne dolo-čbe, ki bi
posebej urejala razmerje med določbami obeh zakonov glede izbrisne
tožbe.(3) Ker triletni rok, ki bi prinesel dokončno in
nespremenljivo ureditev spornega razmerja, do uvelja-vitve novega
ZZK-1 ni potekel, uporaba novega zakona ne bo posegla v že
zaključeno raz-merje med pravdnima strankama. Vknjižba je bila
sicer res že opravljena, vendar je še vedno obstajala možnost, da
bi se odločalo o njeni veljavnosti in izbrisu. Uporaba novega ZZK-1
lahko pomeni le t. i. nepravo retroaktivno veljavo novega zakona.
Ta načeloma ni prepoveda-na, razen če bi nedopustno posegla v
načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave Republi-ke
Slovenije), ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega
pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega
razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu.
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da zaupanje slabovernih
pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost
obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno
varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni
absolutnosti in neza-starljivosti.(4) Enako ocenjuje tudi v tem
primeru, celo ne glede na morebitno toženčevo dobro vero, na katero
se sklicuje v reviziji. Morebitna dobra vera pred izbrisom varuje
le na-daljnje pridobitelje, na prvega pridobitelja in njegovo
varstvo pa nima vpliva.(5) Prav tako ne vpliva na oceno, ali je
ustavno dopustno uporabiti nov zakon. Z izbrisno tožbo se namreč ne
varuje morebitna pravica tistega, ki je vknjižen, saj je bistvo
izbrisne tožbe ravno v tem, da ti-sti, ki je vknjižen, pravice
sploh nima, z izbrisno tožbo zato v njegovo pravico sploh ne more
biti poseženo.(6) Niti ne v njegovo pravico v pričakovanju, saj
tudi iztek triletnega roka iz ZZK ni privedel do tega, da bi tisti,
ki je vpisan, pravico pridobil, pač pa zgolj do dokončnosti in
nedotakljivosti zemljiškoknjižnega razmerja. Drugačna razlaga
določb ZZK, ki bi temeljila
- 13 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
na tem, da potek triletnega roka privede do pridobitve pravice,
bi bila ustavno sporna glede na siceršnje pogoje, ki jih stvarno
pravo določa za pridobitev pravic, npr. za priposestvovanje.(7) Po
oceni Vrhovnega sodišča je pri tehtanju med položajem pridobitelja,
ki je sicer računal na dokončnost zemljiškoknjižnega razmerja, ki
bo šele nastopila, in pravico tožnika, ki vlaga iz-brisno tožbo in
varuje lastninsko pravico, tožbi za njeno varstvo pa je lastna
časovna neomeje-nost in nezastarljivost, prednost vedno treba dati
slednji.
Toženec ne more uspeti niti s tem, da tožniki izbrisne tožbe
niso vložili skupaj s tožbo za ugo-tovitev ničnosti. Izbrisna tožba
mora zajemati ugotovitveni zahtevek, ki se nanaša na ugotovi-tev
neveljavnosti vknjižbe (in ne pravnega posla), ter dajatveni
zahtevek, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma
izbris izpodbijane vknjižbe.(8) Zahteve po vmesnem ugotovitvenem
zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnega posla zakon ne postavlja.
Poseben tožbeni zahtevek bo zato potreben le tedaj, ko je treba
pravno razmerje pred želenim izbrisom sodno preoblikovati.(9) Še
tedaj pa ni nujno, da je postavljen skupaj z izbrisnim.(10) Ker v
konkretnem primeru tožniki neveljavnosti toženčeve vknjižbe ne
gradijo na tožbenem obliko-valnem upravičenju (npr. na
izpodbojnosti pogodbe), pač pa na ničnosti pravnega posla, ni
po-membno, kako, še manj pa kdaj (skupaj z izbrisno tožbo ali ne)
so tožniki uveljavljali njegovo ničnost. Nasprotnega tudi v
razlogih odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3755/2008 ni
najti, saj je to pojasnilo le, zakaj ni utemeljen v tisti zadevi
aktualen zahtevek na ugotovitev obsega zapuščine, ne pa, ali je
lahko utemeljen tukaj postavljeni zahtevek na ugotovitev
neve-ljavnosti vknjižbe toženčeve lastninske pravice in njen
posledični izbris.
Ne drži niti, da je sprememba tožbe podvržena prekluziji po 286.
členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Spremenjena
tožba je samostojna, zato se pravočasnost trdi-tev in dokazov v
zvezi z njo presoja samostojno, glede na čas prvega naroka za
obravnavo spremenjene tožbe. Kriterij njene dovoljenosti je
smotrnost,(11) ki mu je bilo zadoščeno.
Toženec sodišču druge stopnje še neutemeljeno očita, da se ni
opredelilo do njegovih navedb o prehodu nične pogodbe o preužitku v
darilno pogodbo. Pritožbeno sodišče je nanje odgovo-rilo v točki 7
obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritrdilo je sodišču prve stopnje,
da se konkretni postopek nanaša le na vzpostavitev prejšnjega
zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičninah, pri katerih se je
toženec vpisal kot lastnik na podlagi pravnega posla, ki je bil že
pravnomočno ugotovljen za ničnega v drugem postopku. Štelo je
torej, da toženec v postopku o izbrisni tožbi morebitnega prehoda
nične preužitkarske pogodbe v veljavno darilno razmerje ne more več
uveljavljati.
Revident izpodbija pravilnost njegovih razlogov ter meni, da je
sklenjeno pogodbo treba šteti kot darilno in presojati, ali je
vknjižba zakonita (pravilneje: materialnopravno veljavna).
Ugo-tovljena neveljavnost (konkretno ničnost) pogodbe o preužitku
in dodatka k njej sicer ne po-meni avtomatično tudi neveljavnosti
toženčeve vknjižbe lastninske pravice pri z njima zajetih
nepremičninah. Izbrisna tožba namreč varuje lastninsko pravico.
Zato jo imajo tožniki (oziro-ma pred njimi njihov pravni prednik)
le do tedaj, dokler imajo lastninsko pravico. Na podlagi ničnega
zavezovalnega posla (pogodbe o preužitku in dodatka k njej) in
posledično opravljene vknjižbe ta na toženca ni prešla. Lahko pa bi
nanj veljavno prešla na drugi podlagi, npr. s
pri-posestvovanjem.(12) Če bi lastninska pravica na toženca prešla,
tožniki lastninske pravice in izbrisne tožbe ne bi imeli več.
Toženec bi lahko, pa čeprav na drugi podlagi, izkazal, da je
ob-stoječa vknjižba veljavna in da ni pogojev za izbris njegove
lastninske pravice. Drugačen pri-stop, ki bi najprej narekoval
izbris toženčeve lastninske pravice iz zemljiške knjige in mu
na-
- 14 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
ložil, da nato doseže ponoven vpis na drugi pravni in dejanski
podlagi, bi ga v vmesnem času izpostavil nevarnosti obremenitve ali
odtujitve nepremičnin. Po oceni Vrhovnega sodišča bi bil tak
pristop tudi napačen. Predmet izbrisne tožbe je na prvem mestu
ravno vprašanje, ali ima toženec veljavno podlago za vpis v
zemljiški knjigi. O tem naj torej odloča sodišče, ki od-loča o
izbrisni tožbi, odločitvi o veljavnosti vpisa in njegovem
morebitnem izbrisu pa le sledi-ta ugotovljenemu.
Vendar toženec ne uveljavlja povsem drugega temelja pridobitve
lastninske pravice, pač pa zatrjuje pridobitev na podlagi istega
dogovora s pokojnikom z dne 24. 7. 2000 in z dne 28. 8. 2000 in se
sklicuje na konverzijo nične preužitkarske pogodbe v veljavno
darilno pogodbo. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju
ZOR) je v 106. členu omogočal konverzijo nične pogodbe v drugo
pogodbo, če je nična pogodba izpolnjevala pogoje za to drugo
pogod-bo in če je bilo to v skladu s pogodbenim namenom in voljo
pogodbenikov.(13) Enako določa sedaj veljavni 89. člen
Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glede na že
pravno-močno rešeno predhodno vprašanje o ničnosti pogodbe o
preužitku in dodatka k njej pa je od-govor, ali toženec lahko uspe
s svojim ugovorom, v presoji, ali ga že zajemajo meje
pravno-močnosti izdane sodbe, ali je torej o tem predhodnem
vprašanju že pravnomočno odločeno. Objektivne meje pravnomočnosti
namreč ne izključujejo le tožbe z enakim tožbenim zahtev-kom, o
katerem je že pravnomočno odločeno,(14) pač pa tudi tožbo, s katero
bi se uveljavljal zahtevek, ki je v neposrednem nasprotju z
zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odloče-no.(15) Odgovor je
torej v tem, ali bi bila toženčeva tožba, s katero bi zahteval
ugotovitev da-rilnega razmerja med njim in pokojnikom, dopustna.
Povedano drugače, odgovoriti je treba na vprašanje, ali bi toženec
s takšnim ugovorom moral doseči (in tudi lahko dosegel) zavrnitev
tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti.
Vrhovno sodišče odgovarja, da toženčeva tožba s takšnim tožbenim
zahtevkom zaradi prepo-vedi ponovnega odločanja o isti stvari ne bi
bila dopustna. Zato pravdno sodišče o veljavnosti njegovega vpisa
na darilni podlagi ne more odločati niti kot o predhodnem
vprašanju. Po do-ločbi 181. člena ZPP sodišče ugotavlja obstoj
oziroma neobstoj pravice ali pravnega razmerja (v sodni praksi
pogosto njegovo veljavnost). To mora biti dovolj opredeljeno, da ga
ni mogoče zamenjati s kakšnim drugim pravnim razmerjem.(16) V
pravnomočno končanem postopku je sodišče ugotavljalo obstoj in
elemente pogodbenega razmerja med pokojnikom in tožencem,
sklenjenega z dogovoroma, poimenovanima pogodba o preužitku z dne
24. 7. 2000 in dodatek k njej z dne 28. 8. 2000, ter njegovo
veljavnost.(17) Torej točno opredeljenega (z datumom in tudi
vsebino dogovora oziroma doseženega soglasja pogodbenikov o
bistvenih sestavinah po-godbe) pravnega razmerja med njima. Že s
tem, ko je ugotovilo, da doseženo soglasje o bi-stvenih sestavinah
med pogodbenikoma po svoji vsebini predstavlja preužitkarsko
razmerje, in odločilo o njegovi veljavnosti, saj je ugotovilo tudi
njegovo ničnost, je izključilo vse na-knadne ugovore, ki se
nanašajo na njegovo vsebino ter veljavnost, in s tem tudi možnost
hkra-tnega obstoja veljavnega darilnega razmerja iz istega
dogovora. Če je namreč ugotovilo, da sta pogodbenika s soglasjem
glede bistvenih sestavin njunega razmerja stremela k
preužitkar-skemu razmerju, vendar nista izpolnila pogojev za
njegovo veljavnost, iz istega historičnega dogodka (torej iz istega
doseženega soglasja o bistvenih sestavinah razmerja) ne more
izhajati še veljavno darilno razmerje. Toženec bi zato že v
prejšnjem pravdnem postopku, v katerem so tožniki zahtevali
ugotovitev ničnosti pogodbe o preužitku zaradi neizpolnjevanja
obličnostnih zahtev, lahko in moral uspeti z ugovorom, da zahtevane
obličnosti za veljavnost preužitkarskega razmerja res ni, vendar iz
istega pogodbenega dogovora med njim in pokojni-kom lahko izhaja
veljavno darilno razmerje (darilna pogodba).(18) Če bi z ugovorom
uspel,
- 15 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
bi ugotovljena obstoj in veljavnost darilnega razmerja
(pokojnikov namen tožencu nepre-mičnine dati brez odmene)
izključila že obstoj preužitkarskega razmerja (pokojnikov namen
tožencu nepremičnine dati v zameno za njegovo protidajatev oziroma
protistoritev - preuži-tek), s tem pa tudi vsakršno nadaljnjo
razpravo o njegovi veljavnosti - ničnosti, ki so jo uve-ljavljali
tožniki, kar bi vodilo v zavrnitev njihovega tožbenega zahtevka. Če
tovrstnega ugo-vora v prejšnjem postopku toženec ni postavil, gre v
njegovo breme.
Ker uveljavljena revizijska razloga nista podana, je revizijsko
sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).
---
(1) Določbi 100. in 101. člena ZZK.
(2) Določbi 243. in 244. člena ZZK-1.
(3) Enako novejša sodna praksa, primerjaj odločbe Vrhovnega
sodišča II Ips 54/2012, II Ips 1069/2008 in II Ips 882/2009, tudi
J. Hudej v Problem izbire pravne podlage pri odločanju o izbrisni
tožbi zaradi sprememb zemljiškoknjižne zakonodaje, Pravnik, št.
7-8, leto 2013.
(4) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 54/2012, II Ips
1069/2008, II Ips 882/2009,...
(5) Tretji odstavek 244. člena ZZK-1.
(6) Primerjaj T. Pavčnik v Izbrisna tožba (analiza prakse višjih
sodišč), Pravosodni bilten, št. 1/2012.
(7) Primerjaj J. Hudej, prav tam in T. Pavčnik, prav tam.
(8) Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz
materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali
obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena, s tožbo
uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in
odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov
(prvi odstavek 243. člena ZZK-1).
(9) Primerjaj T. Pavčnik, prav tam.
(10) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 200/2011.
(11) Prvi odstavek 185. člena ZPP.
(12) Primerjaj tudi J. Hudej v Problem izbire pravne podlage pri
odločanju o izbrisni tožbi zaradi sprememb zemljiškoknjižne
zakonodaje, Pravnik, št. 7-8, leto 2013.
(13) Kadar nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne
druge pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v
skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob
sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to
pogodbo, ko bi bila vedela za ničnost svoje pogodbe.
(14) O identiteti zahtevka je Vrhovno sodišče že zavzelo
stališče, da se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago
celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih
razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni:
izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za
odločitev, nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji
zahtevek iz tega tožbenega predloga ter njuna medsebojna
primerjava. Dejanska podlaga sodbe oziroma nove tožbe predstavlja
določen življenjski dogodek, to je sklop dejstev, ki opredeljujejo
določen življenjski dogodek (tj. dejstveni kompleks). Nove tožbe na
isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni
mogoče več uveljavljati, niti če tožnik v novi tožbi doda dejstva,
ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del
istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna
sodba, in se morda sklicuje na drugo pravno podlago. Primerjaj
odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1/2014 in v njej citirane
odločbe.
(15) Primerjaj D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s
komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba,
Ljubljana 2009, str. 166.
(16) Primerjaj A. Galič v Pravdni postopek s komentarjem, 2.
knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str.
156.
(17) Preužitkarsko razmerje med pogodbenikoma je bilo v času
njegovega nastanka podvrženo obličnostnim zahtevam notarskega
zapisa (tretji in četrti odstavek 47. člena in 48. člen Zakona o
notariatu, kot je veljal pred uveljavitvijo OZ).
- 16 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
(18) Tovrstne navedbe bi bilo mogoče presojati tudi z vidika
veljavne prikrite pogodbe po določilu drugega odstavka 66. člena
ZOR ali 50. člena OZ.
2) II Ips 95/2016
Naslovniku je treba omogočiti, da dokaže, da vročitev po fikciji
v skladu 141. in 142. čle-nom ZPP ni bila pravilna, ker je
stanovanje, kjer je bila vročitev opravljena, opustil. Za opustitev
je glede na okoliščine posamičnega primera mogoče šteti tudi daljšo
odsotnost iz stanovanja, čeprav se naslovnik po določenem času
namerava vrniti v prvotno stano-vanje. Pri presoji je treba
upoštevati predvsem namen določb o nadomestnem vročanju (140. člen
ZPP) in vročanju z obvestilom o sodnem pisanju v poštnem
predalčniku (141. člen ZPP), ta pa je v tem, da zagotavljajo
razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lah-ko pravočasno seznanil
z vročenim pisanjem.
Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:Sodišče prve stopnje je
ocenilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po
318. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in je
tožencu naložilo, da mora tožeči banki priznati, da je upravičena
zahtevati poplačilo zneska 178.679,34 EUR z zakon-skimi zamudnimi
obrestmi, ki tečejo od 7. 10. 2010 dalje do plačila ter dopustiti
poplačilo te terjatve z izvršbo na zastavljeno nepremičnino,
posamezni del številka 22 v stavbi 3149 d. o. 964 - V. Zoper takšno
odločitev se je pritožil toženec in navedel, da mu je sodišče tožbo
vroči-lo po fikciji. Opozoril je, da bi bila takšna vročitev
pravilna le v primeru, če bi dejansko sta-noval na naslovu, kjer se
je vročitev poskušala opraviti. Poudaril je, da je bila tožeča
stranka že v drugi pravdni zadevi, ki teče med istima strankama,
seznanjena s tem, da začasno dela v Švici in se domov vrača le
občasno, enkrat na dva do tri mesece. Navedel je, da se mu je v
mesecu maju v Švici pridružila tudi njegova družina, na naslovu,
kjer je bila vročitev opravljena, pa biva le njegov brat z družino,
ki je 20. 6. 2014 našel izpodbijano zamudno sod-bo in mu jo poslal.
Predlagal je, naj ga sodišče zasliši in vpogleda v sklep in
zapisnik o glavni obravnavi v zadevi Okrajnega sodišča v Velenju VL
11287/2012. Poudaril je, da je sodišče z napačno vročitvijo poseglo
v njegovo pravico do izjave in je zato podana absolutno bistvena
kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo.
Vrhovno sodišče RS je reviziji ugodilo, sodbo sodšča druge
stopnje razveljavilo in zadevo vr-nilo temu sodišču v novo
sojenje.
Iz obrazložitve:Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je
pravica do izjave v postopku eden od pomembne-jših elementov
pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Bistven
predpogoj za uresničevanje pravice do izjave pa je vročanje. Z
vročitvijo tožbe toženi stranki nastopi liti-spendenca in pravilna
vročitev tožbe je (ob izpolnjenih drugih predpostavkah) tudi pogoj
za izdajo zamudne sodbe. Namen vročanja je omogočiti in zagotoviti,
da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne
stranke in sodišča in da bo temu primerno lahko pri-pravil svojo
obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko
zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Pomembna
pa je tudi pravica tožeče stranke do sodnega
- 17 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar
upravičuje razne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve
(tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-279/08).
Sodišče mora pri presoji, ali je bila vročitev pravilno
opravljena, oceniti ali so pristojni organi izkazali zadostno
skrbnost pri obveščanju naslovnika o postopku in je mogoče šteti,
da se se je naslovnik s svojim ravnanjem odrekel pravici, da
nastopi pred sodiščem.(1) Pri odločanju so vselej pomembne
okoliščine posameznega primera.
Možnost vročitve po fikciji (141. člen ZPP) pride v poštev tudi
za pisanja, ki jih je treba vro-čiti osebno, vendar mora v tem
primeru vročevalec najprej poskusiti zagotoviti osebno vroči-tev.
Vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku pa
so mogoče le ob pred-postavki, da gre za vročanje na naslovu
naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja). Naslovniku je
zato treba omogočiti, da dokaže, da vročitev po fikciji v skladu
141. in 142. členom ZPP ni bila pravilna, ker je stanovanje, kjer
je bila vročitev opravljena, opustil. Za opustitev je glede na
okoliščine posamičnega primera mogoče šteti tudi daljšo odsotnost
iz stanovanja, čeprav se naslovnik po določenem času namerava
vrniti v prvotno stanovanje. Pri presoji je treba upoštevati
predvsem namen določb o nadomestnem vročanju (140. člen ZPP) in
vročanju z obvestilom o sodnem pisanju v poštnem predalčniku (141.
člen ZPP), ta pa je v tem, da zagotavljajo razumno pričakovanje, da
se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem(2).
Izjemna dopustitev fikcije vročitve namreč temelji na izhodišču, da
na-slovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi (če do tega pride
brez krivde naslovnika, bo načelo-ma možna vrnitev v prejšnje
stanje), ko mu torej lahko očitamo nedobroverno ali nevestno
ravnanje (ni poskrbel zato, da bi se s pisanjem dejansko seznanil,
čeprav bi to lahko storil).(3)
Trditve o pokvarjenem predalčniku je toženec prvič navedel v
reviziji in jih zato revizijsko so-dišče ne more upoštevati. Iz
listin v spisu je razvidno, da je vročevalec na vročilnici navedel,
da ob prvem poskusu vročitve dne 28. 3. 2014 pisma ni mogel vročiti
ne naslovniku ne ka-kšnemu odraslemu članu gospodinjstva. Prav tako
ni uspel pri katerem od odraslih članov go-spodinjstva ali drugi
osebi iz prvega in drugega odstavka 140. člena ZPP pustiti pisnega
spo-ročila o tem, kdaj bo ponovno opravljal vročitev. Zato je to
sporočilo pustil v hišnem preda-lčniku (tretji in četrti odstavek
142. člena ZPP). Ob takšnih okoliščinah vročanja dejstvo, da je v
času vročanja, v stanovanju živela toženčeva družina in toženčev
brat z družino, ne zadošča za oceno, da je bilo v zadostni meri
zagotovljeno, da bo toženec dejansko seznanjen z začet-kom
postopka. Stališče sodišča druge stopnje, ki je toženčevo pritožbo
zavrnilo brez izvajanja s strani toženca predlaganih dokazov, je
prestrogo in nesorazmerno posega v pravico toženca, da dokaže, da
ob vsej potrebni skrbnosti glede na način vročitve ni imel
možnosti, da se se-znani z vložitvijo tožbe.
---
(1) Glej sodbe Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic
(v nadaljevanju ESČP) Aždajič proti Sloveniji (št. 71872/12 in
Dilipak in Karakaya proti Turčiji (št. 7942/05 in 24838/05).
(2) A. Galič v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s
komentarjem, 1. knjiga, Založbi Uradni list RS in GV, Ljubljana
2005, str. 558.
(3) J. Kramberger Škerl, Vročanje osebam z neznanim
prebivališčem de lege lata in de lege ferenda, Pravni letopis 2010,
Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni
fakulteti v Ljubljani, str. 76.
- 18 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
3) II Ips 122/2016
Do možnosti izdaje sodbe presenečenja v smislu drugega odstavka
351. člena ZPP lahko pride le v primerih, ko pritožbeno sodišče
posreduje po uradni dolžnosti in uporabi pravno kvalifikacijo, na
katero kljub potrebni skrbnosti stranki nista pomislili, pa tudi ne
sodišče prve stopnje.
Če je senat sodišča druge stopnje spoznal, da je za odločitev o
zadevi bistveno vprašanje dopustnosti nagiba in s tem povezana
(ne)sklepčnost nasprotne tožbe, pa se stranki in sodišče prve
stopnje s tem niso ukvarjali, bi moralo zato pravdnim strankam v
skladu z načelom kontradiktornosti omogočiti izjavljanje o novih
materialnopravnih naziranjih sodišča druge stopnje.
Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:
Toženci so otroci tožnika. Po materini smrti so vsi trije
toženci kot sodediči po pokojni materi svoje zakonite dedne deleže
v zapuščinskem postopku odstopili tožniku. Zapuščino po pokoj-ni
materi je predstavljal njen solastniški delež na sporni
nepremičnini do ½, toženci in tožnik pa so podedovali solastniški
delež vsak do 1/8. Toženci so trdili, da je bil nagib njihove
dari-tve solastniških deležev na nepremičnini očetu v tem, da očetu
prepustijo lastništvo celotne nepremičnine (družinske hiše), s tem
da v skupni nepremičnini vsi štirje bivajo kot družina do očetove
smrti, po njegovi smrti pa sami dedujejo to nepremičnino. Ker so
toženci začeli izva-jati nasilje nad tožnikom in se do njega
nedostojno obnašati, je tožnik zoper vse tri vložil tožbo, s katero
je zahteval, da izpraznijo in mu izročijo nepremičnino, ki jo
zasedajo in katere izključni zemljiškoknjižni lastnik je tožnik.
Toženci pa so nato zoper njega vložili nasprotno tožbo na
ugotovitev prenehanja darilne pogodbe za odstop solastniških
deležev na nepre-mičnini, ki je predmet pravde. Toženci so svoj
tožbeni zahtevek utemeljevali na nagibu za sklenitev darilne
pogodbe, ki je prerasel v kavzo pogodbe, ta pa naj bi kasneje
zaradi vložitve tožbe na izpraznitev nepremičnine in očetove
nameravane prodaje nepremičnine odpadla. So-dišče prve stopnje je
ugodilo tožbenemu zahtevku na izpraznitev nepremičnine, primarni in
podredni zahtevek po nasprotni tožbi pa je v celoti zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je utemelje-nost tožbenega zahtevka po
nasprotni tožbi presojalo na podlagi zakonskih določb Občega
državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) o preklicu darilne
pogodbe in presodilo, da toženci niso sodišča z ničemer prepričali,
da je tožnik zagrešil karkoli takšnega, da bi imeli pravico
zahtevati razdrtje darilne pogodbe. Ravno obratno, toženci so
tisti, ki s svojim nepri-mernim in žaljivim odnosom tožniku
onemogočajo normalno življenje in tožnik ravno zaradi njihovega
obnašanja zahteva njihovo izselitev.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje so toženci vložili pritožbo. V
njej so (med drugim) uvelja-vljali, da je sodišče prve stopnje
nedopustno samo prekvalificiralo trditve tožencev in jih presojalo
kot preklic darilne pogodbe, čeprav toženci kot podlago za vrnitev
darila niso nava-jali hude nehvaležnosti tožnika kot obdarjenca
temveč nagib, ki je prerasel v podlago pogod-be, ta pa je kasneje
odpadla. V zvezi s tem so sodišču prve stopnje očitali zmotno in
nepopol-no ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo
materialnega prava in v prvi vrsti absolutno bistveno kršitev
določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena
ZPP, ker
- 19 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
sodba ne vsebuje odločilnih razlogov, kajti sploh ni presoje o
odpadli podlagi darilne pogod-be, zaradi česar toženci niti ne
morejo učinkovito uveljavljati pravnega sredstva zoper odloči-tev
(kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju
Ustava). Sodišče druge sto-pnje je tem pritožbenim razlogom
pritrdilo in ugotovilo, da postopanje sodišča prve stopnje ni bilo
pravilno in da so njegovi razlogi napačni. Je pa pritožbo v tem
delu kljub temu zavrnilo, ker je ocenilo, da tudi pravilna uporaba
materialnega prava narekuje enako rešitev. Po presoji sodišča druge
stopnje namreč iz trditvene podlage v nasprotni tožbi ne izhaja
utemeljenost zahtevka po nasprotni tožbi. Nagib za sklenitev
pogodbe, ki naj bi bil po trditvah tožencev v tem, da bo oče ostal
lastnik celotne hiše, oni pa bodo v njej lahko prebivali in jo po
očetovi smrti dedovali, je namreč po presoji pritožbenega sodišča
nedopusten. Kot pojasni, je omeji-tev razpolaganja z lastninsko
pravico tako za čas življenja kot po smrti povsem v nasprotju s
kavzo darilne pogodbe, ki je v neodplačni naklonitvi neke
premoženjske koristi obdarjencu. Omejitev oporočnega razpolaganja
po našem pravu ni dopustna (104. člen Zakona o dedova-nju, v
nadaljevanju ZD), omejitev razpolaganja z lastninsko pravico ob
sklenitvi darilne po-godbe pa si je mogoče zagotoviti na različne
(zakonsko urejene) načine, npr. osebne služnosti oziroma prepoved
odtujitve ali obremenitve, takšne pogodbene omejitve lastninske
pravice pa po izrecni pritožbeni trditvi ni bilo.
Vrhovno sodišče RS je s sklepom II DoR 334/2015 z dne 9. 3. 2016
na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede pravnega
vprašanja, ali je sodišče druge stopnje (glede na okoliščine
konkretnega primera) kršilo pravico stranke do izjave v postopku,
ko je na pritožbeni stopnji potrdilo sodbo sodišča prve stopnje,
vendar pri tem sprejelo drugačno pravno stališče, na pod-lagi
katerega je šele prvič presodilo, da je zahtevek nesklepčen,
strankam pa ni omogočilo, da se o tem izjavijo pred izdajo
odločbe.
Vrhovno sodišče RS je reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge
stopnje v II. točki izreka razve-ljavilo in zadevo vrnilo temu
sodišče v novo sojenje.
Iz obrazložitve:Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako
varstvo njegovih pravic v postopku pred so-diščem in pred drugimi
državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih
poobla-stil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali
pravnih interesih. Iz tega ustavnega proce-snega jamstva izhaja med
drugim pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do
izjave, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena
možnost sodelovanja v sodnem postopku in obrambe pred vsemi
procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na
njen pravni položaj. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju
človekove osebnosti in dostojanstva, stranki torej zagotavlja, da
jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji
omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno
vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in
interese. Pomen te pravice je zagotoviti, da bo stranka subjekt in
ne le objekt postopka. Pravici stranke, da se v postopku izjavi,
ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje,
da pretehta njihovo upoštevnost ter da se do tistih navedb, ki so
za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.
Ta obveznost velja v enakem obsegu tudi za instančno sodišče v
primeru, ko to so-dišče ne pritrdi pravnemu naziranju nižjih
sodišč. Čeprav je jedro pravice do izjave izvirno na področju
dejanskih vprašanj, tj. pravici stranke, da v postopku navaja
dejstva (da mihi factum dabo tibi ius), je danes v praksi Ustavnega
sodišča(2) enotno uveljavljeno stališče, da se pravica do izjave ne
izčrpa na področju navajanja dejstev in dokazov, pač pa ima stranka
tudi pravico do izražanja pravnih naziranj in s tem možnost
vplivati tudi na ta del sodniškega od-
- 20 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
ločanja. Stranki mora biti omogočeno, da ob potrebni skrbnosti
spozna, s katerih pravnih vidi-kov bo sodišče obravnavalo zadevo.
Vendar iz ustavne pravice do izjave v postopku ne izhaja „pravica
do pravnega pogovora“ strank s sodiščem, pač pa le, da je sodišče
dolžno preprečiti sodbo, ki bi kljub njihovi zadostni skrbnosti
stranke presenetila (t. i. sodbo presenečenja)(3). Ta dolžnost je
bila z določbo drugega odstavka 351. člena ZPP, ki je bila uvedena
z novelo ZPP-D, izrecno določena tudi za pritožbeno sodišče. Z njo
je bila pritožbenemu sodišču nalo-žena obveznost, da v primeru, ko
na seji ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba upora-biti
pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred
sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi
ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost
uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala
računati, s pi-sno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te
pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno
izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge. Pod pogoji iz prvega
od-stavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova
dejstva in predlagata nove do-kaze. Namesto pisnega poziva k pisni
izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo.
Do možnosti izdaje sodbe presenečenja v smislu drugega odstavka
351. člena ZPP lahko pride le v primerih, ko pritožbeno sodišče
posreduje po uradni dolžnosti in uporabi pravno kvalifi-kacijo, na
katero kljub potrebni skrbnosti stranki nista pomislili, pa tudi ne
sodišče prve sto-pnje.(4) V obravnavanem primeru izpodbijana
odločitev sodišča druge stopnje izhaja iz ugo-tovitve, da vsebine
dogovora, na katero se sklicujejo toženci, ni mogoče opredeliti kot
nagib, ki je prerasel v (kasneje odpadlo) podlago darilne pogodbe,
saj je ta nedopusten, in zato daril-na pogodba ni neveljavna.
Navedeno vsebinsko pomanjkljivost (nesklepčnost) nasprotne tožbe je
prvič ugotovilo šele sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na
seji, pred tem pa tožencev ni opozorilo na možnost uporabe te
pravne podlage. Ključno vprašanje v obravnava-ni zadevi je, ali je
sodišče druge stopnje s takšnim postopanjem tožencem nezakonito
odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo
absolutno bistveno kršitev določb prav-dnega postopka iz 8. točke
drugega odstavka 339. člena ZPP. Za odgovor na navedeno vpraša-nje
je ključnega pomena ugotovitev, ali je bilo sodišče druge stopnje
dolžno tožencem omogo-čiti, da se izjavijo o novi pravni podlagi,
ki jo je uporabilo, oziroma z drugimi besedami, ali sodba sodišča
druge stopnje za tožence predstavlja presenečenje, torej ali
toženci kljub po-trebni skrbnosti niso mogli in morali predvideti
možnosti uporabe te pravne podlage(5) .
Prvostopenjsko sodišče se s pravnim vprašanjem nesklepčnosti
tožbe, nagibom, njegovo ne-dopustnostjo in odpadlo kavzo pogodbe ni
ukvarjalo (čeprav v točki 16 ugotavlja, da je med pravdnima
strankama sporno, v čem je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe
in ali je zaradi kasneje nastalih okoliščin odpadla podlaga darilne
pogodbe). Toženci so spričo ravnanja so-dišča prve stopnje lahko
utemeljeno sklepali, da zatrjevana dejstva zadostujejo za
sklepčnost nasprotne tožbe in da nagib, kot so ga zatrjevali, z
vidika njegove dopustnosti ni vprašljiv. Da bi bil nagib nedopusten
oziroma v nasprotju s podlago darilne pogodbe tudi nasprotna
stranka ni trdila(6). Od tožencev zato ni mogoče zahtevati, da bi
tekom postopka na prvi stopnji ali v pritožbi izražali svoja pravna
naziranja glede vprašanja sklepčnosti tožbe in (ne)dopustnosti
nagiba.(7) Če je senat sodišča druge stopnje spoznal, da je za
odločitev o zadevi bistveno vprašanje dopustnosti nagiba in s tem
povezana (ne)sklepčnost nasprotne tožbe, pa se stranki in sodišče
prve stopnje s tem niso ukvarjali, bi moralo zato pravdnim strankam
v skladu z na-čelom kontradiktornosti omogočiti izjavljanje o novih
materialnopravnih naziranjih sodišča druge stopnje. Še zlasti je to
pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko sodišče druge sto-pnje
povsem spreminja materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje in
za zavrnitev tožbe-
- 21 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
nega zahtevka navaja povsem druge materialnopravne razloge kot
sodišče prve stopnje in stranka zoper takšno odločitev nima več
rednega pravnega sredstva. Pravica do izjavljanja (sodelovanja) pa
pomeni, da ima stranka možnost vplivati na odločitev tudi tako, da
predstavi svoje pravne argumente – stališča, ki izpodbijajo
odločitev, zoper katero ni več rednega prav-nega sredstva, oziroma
da se izjavi o pravnorelevantnih dejstvih, upoštevnih z vidika
takšnega pravnega stališča. Prav za kršitev tega vidika pravice do
izjavljanja gre v obravnavani zadevi. Ker je torej sodišče druge
stopnje spremenilo pravno podlago za odločitev v sporu v škodo
tožencev in pri tem tožencem ni omogočilo, da se izjavijo o spornem
pravnem vprašanju v tej zadevi - torej o tem, ali je tožba sklepčna
ali ne, je s tem kršilo drugi odstavek 351. člena ZPP, kar je
rezultiralo v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka
iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nedopustno
poseglo v pravico tožencev do izjave v postopku. Ta namreč po že
obrazloženem ni le sredstvo za čim bolj popolno razjasnitev spornih
dejan-skih vprašanj, pač pa (kot izraz spoštovanja človekove
osebnosti in zahteve po enakopravni obravnavi strank v postopku
pred sodiščem) tudi sredstvo, ki stranki omogoča vplivati na pravno
presojo sodišča v zadevi, ki posega v njene pravice oziroma
interese. Kot poudarjajo toženci, bi s tem, ko bi se toženci lahko
glede novega materialnopravnega stališča izjavili, od-ločitev
pridobila tudi na kakovosti, ker bi sodišče druge stopnje moralo
odgovoriti tudi na pravne argumente, ki nakazujejo drugačno videnje
zadeve.
---
(1) Toženci se sklicujejo na odločbo Up-822/13 z dne 4. 12. 2014
in Up-765/13 z dne 3. 12. 2015.
(2) V odločbi Up-1352/11 z dne 9. 5. 2013 Ustavno sodišče
zapiše: „Pravica do izjave iz 22. člena Ustave namreč ni le
sredstvo za čim bolj popolno razjasnitev spornih dejanskih
vprašanj, pač pa zagotavlja stranki (kot izraz spoštovanja
človekove osebnosti in zahteve po enakopravni obravnavi strank v
postopku pred sodiščem) tudi možnost vplivati na pravno presojo
sodišča v zadevi, ki posega v njene pravice oziroma interese.“
(3) A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana,
2004, str. 234 - 238.
(4) J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga,
GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 427, op. 1411.
(5) Eden od kriterijev je lahko ta, ali dejanska podlaga spora
jasno kaže na možnost uporabe te pravne podlage.
(6) V odgovoru na nasprotno tožbo je tožnik sicer uveljavljal,
da je nasprotna tožba nesklepčna, vendar ne iz razloga
nedopustnosti nagiba, temveč ker naj zakon ne bi določal, da
darilna pogodba preneha veljati, če bi podlaga kasneje odpadla.
(7) Pogoja potrebne skrbnosti sodišče vseeno ne sme tolmačiti
preveč togo. To bi namreč povzročilo, da bi stranke navajale
dejstva »za vsak primer« in »na zalogo«, kar bi bilo v nasprotju z
želenim ciljem – pospešitvijo postopka.
4) II Ips 28/2016
Upravljalcu stvarnega premoženja države (zavodu) pripada aktivna
legitimacija za vlo-žitev tožbe za izpraznitev in izročitev
nepremičnin (stanovanja), ki jih ima v upravlja-nju.
Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:
- 22 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se je
toženec dolžan izseliti iz stano-vanjskih prostorov na naslovu ...,
P., v I. nadstropju stanovanjske stavbe, stoječe na parceli št.
1736/1, vpisane v vl. št. 1618 k. o. P. in te prostore prazne
predati tožeči stranki.
Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in
sodbo sodišča prve stopnje spre-menilo tako, da je tožbenemu
zahtevku ugodilo.
S sklepom II DoR 143/2015 z dne 15. 10. 2015 je Vrhovno sodišče
na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede pravnega
vprašanja aktivne legitimacije zavoda kot upravljalca stvar-nega
premoženja države za vložitev tožbe za izpraznitev nepremičnin, ki
jih ima zavod v upravljanju v smislu določb 5. točke 3. člena in
26. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih
lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS) ter tretjega odstavka
65. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) v zvezi z drugim
odstavkom 111. člena Sta-novanjskega zakona (v nadaljevanju
SZ-1).
Vrhovno sodišče RS je revizijo zavrnilo.
Iz obrazložitve: Tožeča stranka je socialnovarstveni zavod, ki v
skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZZ upravlja s premoženjem, ki
je z lastninjenjem postalo last ustanovitelja (strankega
interveni-enta). To premoženje po navedenem zakonskem določilu
uporablja zavod za opravljanje de-javnosti, za katero je bil
ustanovljen, premoženje stanovanjskega sklada in sklada skupne
po-rabe pa za osebne in skupne potrebe delavcev. Stanovanje,
katerega izpraznitev zahteva tožeča stranka, spada v to premoženje,
toženec pa ga zaseda brez pravnega naslova. Toženec v reviziji
drugi odstavek 111. člena SZ-1, ki določa, da lahko lastnik
kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja, interpretira
strogo dobesedno, češ, da legitimacija pripada samo lastni-ku, saj
zahtevek za izpraznitev presega upravljanje, uporabo in skrb za
nepremično premože-nje, kot ga opredeljuje ZSPDSLS. Vrhovno sodišče
takšno interpretacijo ocenjuje za preozko in v nasprotju z jasnimi
določbami ZSPDSLS, ki opredeljujejo pojem upravljanja.
V 5. točki 3. člena ZSPDSLS opredeljuje pojem upravljanja kot
skrb za pravno in dejansko urejenost; investicijsko vzdrževanje;
pripravo, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah
investicijskega procesa; oddajanje v najem; obremenjevanje s
stvarnimi pravicami; dajanje stvarnega premoženja v uporabo in
podobno. V prvem odstavku 26. člena zakon nadalje ne-koliko
podrobneje opredeljuje upravljanje in nosilca upravljanja in med
upravljanje nepre-mičnega premoženja uvršča zlasti skrb za pravno
in dejansko urejenost; investicijsko vzdrže-vanje; pripravo,
organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega
procesa; odda-jo v najem; oddajo v brezplačno uporabo;
obremenjevanje s stvarnimi pravicami; v drugem odstavku pa določa,
da postopke upravljanja nepremičnega premoženja države in
samouprav-nih lokalnih skupnosti izvaja upravljavec. Skrb za pravno
in dejansko urejenost nepremičnega premoženja, njegovo oddajanje v
najem in oddajo v brezplačno uporabo, ki jo zakon podeljuje
upravljalcem, nujno zajema tudi skrb za to premoženje, če in kadar
ga nekdo uporablja brez pravne podlage, učinkovito upravljanje pa
je mogoče le, če ima upravljalec možnost tudi pravnega varstva
premoženja v sodnih in drugih postopkih. Vrhovno sodišče je že
zavzelo sta-lišče, da dom upokojencev (zavod) kot upravljalec
stavbe, ki je sicer v lasti države, lahko utemeljeno uveljavlja
nadomestitev koristi od uporabe prostorov v stavbi od tistega, ki
je pro-store uporabil v svojo korist in da mu aktivno legitimacijo
dajeta določili 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in
tretji odstavek 65. člena ZZ.(1) Nobenega razloga ni, da bi ne
imel
- 23 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
možnosti v primeru neupravičene uporabe prostorov zahtevati
prenehanje takšnega stanja z njihovo izročitvijo, po potrebi tudi s
tožbo pri sodišču. Odločitev v tej zadevi in odgovor na dopuščeno
pravno vprašanje sledi že zavzetemu stališču, ki ga Vrhovno sodišče
dopolnjuje s stališčem, da upravljalcu stvarnega premoženja države
(zavodu) pripada aktivna legitimacija za vložitev tožbe za
izpraznitev in izročitev nepremičnin (stanovanja), ki jih ima v
upravlja-nju.
---
(1) Sodba II Ips 381/2002.
DELOVNO-SOCIALNO PODROČJE
1) VIII Ips 274/2016
Tožnica po pošti poslane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni
prevzela, in ker je bil prvi poskus vročitve opravljen 5. 9. 2014,
je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je
bila vročitev opravljena 13. 9. 2014 in da se je 30-dnevni rok za
vložitev tožbe iztekel 13. 10. 2014. Tožba je bila vložena po
izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno
zavrglo.
Iz obrazložitve:
Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakršno je
ugotovljeno v izpodbijanem skle-pu. Za vprašanje pravočasnosti
vložene tožbe so odločilna naslednja dejstva, ki sta jih ugo-tovili
sodišči prve in druge stopnje: - tožena stranka je tožnici s
priporočeno poštno pošiljko na naslov prebivališča, določenega v
pogodbi o zaposlitvi, poslala odpoved pogodbe o zaposlitvi; -
tožnica je bila 5. 9. 2014 obveščena o prispeli poštni pošiljki;- v
obvestilu je bilo navedeno, da mora v 15 dneh, to je do 22. 9. 2014
pošiljko prevzeti na pošti; - tožnica pošiljke v roku ni prevzela,
zato je bila pošiljka vrnjena pošiljatelju;- tožnica je tožbo
vložila 27. 10. 2014.
Na podlagi navedenih dejstev je sodišče pravilno uporabilo
materialno pravo, ko je na podlagi četrtega odstavka 88. člena
ZDR-1 štelo, da je bila tožba vložena prepozno. V skladu s četrtim
odstavkom 88. člena ZDR-1 se odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu
vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča,
določenega s pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se šteje, da je
vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni
prevzeta v roku za sprejem, ko poteče 8 dni od dneva prvega poskusa
vročitve. S takšno določbo je ZDR-1 glede vročanja odpovedi pogodbe
o zaposlitvi na drugačen način uredil fikcijo vročitve, kot pa je
sicer urejena v 141. členu ZPP. Določba četrtega odstavka 88. člena
ZDR-1 je v razmer-ju do določbe 141. člena ZPP specialna, in jo je
sodišče v tem sporu dolžno uporabiti.
- 24 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
Tožnica po pošti poslane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni
prevzela, in ker je bil prvi poskus vročitve opravljen 5. 9. 2014,
je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je
bila vročitev opravljena 13. 9. 2014 in da se je 30-dnevni rok za
vložitev tožbe iztekel 13. 10. 2014. Tožba je bila vložena po
izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno
zavr-glo.
Revizija se neutemeljeno zavzema za takšno razlago določbe
četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 po kateri bi se štelo, da je
vročitev opravljena, ko poteče 8 dni od vrnitve nevročene pošiljke
delodajalcu. Takšna razlaga bi bila v nasprotju s povsem jasno
določbo samega zako-na. Ta določa, da se šteje, da je vročitev
opravljena, ko poteče 8 dni od prvega poskusa vroči-tve. Za prvi
poskus vročitve pa ni možno šteti datuma, ko je bila pošiljka
vrnjena delodajalcu, kar je po izteku 15-dnevnega roka, v katerem
bi delavec lahko prevzel pošiljko. Glede na vse navedeno je
revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP, v zvezi s četrtim
od-stavkom 384. člena ZPP, revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj
je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila
revizija vložena.
GOSPODARSKO PODROČJE
1) III Ips 61/2016
Samostojni podjetnik Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije
ni dolžan povrniti škode, ki je temu nastala, ker se je samostojni
podjetnik kot delavec poškodoval v delov-ni nezgodi, ki je
posledica neizvedenih ustreznih higiensko-sanitarnih ukrepov,
ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali
odrejenih za varnost ljudi.Iz obrazložitve sodbe
Dosedanji potek postopka
Sodišče prve stopnje je izdalo (delno) zamudno sodbo, s katero
je tretjemu tožencu naložilo plačilo zneska 25.301,00 EUR z
zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja stroške nje-govega
zdravljenja zaradi delovne nezgode in nadomestilo plače.
Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi ugodilo in sodbo
sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek
zavrnilo.
Na predlog tožnice je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR
112/2014-8 z dne 23. 9. 2014 dopu-stilo revizijo glede vprašanja,
ali je po določbi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in
zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) samostojni
podjetnik dolžan Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije
povrniti škodo, ki je temu nastala, ker se je samostojni podjetnik
poškodoval v delovni nezgodi in ni izvedel ustreznih
higiensko-sanitarnih ukrepov, ukrepov varstva pri delu ali drugih
ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi.
- 25 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
Tožnica z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča, pri čemer
uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo
izpodbijane sodbe, tako da bi bila pritožba tretjega toženca
zavrnjena.
Tretji toženec se v odgovoru na revizijo zavzema za zavrženje
revizije, podredno pa za njeno zavrnitev.
Zatrjevano dejansko stanje
Tretji toženec se je 30. 6. 2009 poškodoval na gradbišču zaradi
padca z lestve. Pri približno štirimetrskem vzponu na teraso se je
vzpenjal po raztegljivi aluminijasti lestvi, ki za delo ni bila
ustrezna, saj notranji del lestve ni imel dovolj širokega
naslonjala na klin, zaradi česar se je zgornji del lestve izmaknil
iz naslonjala. Poleg tega naj bi se tretji toženec nepravilno
vzpe-njal, ker naj bi se ne opiral z obema rokama, v rokah pa naj
bi nosil tudi material. Kdo je bil lastnik lestve, ni bilo
zatrjevano.
Tretji toženec je bil kot samostojni podjetnik samozaposlena
oseba.
Nosilni razlogi drugostopenjskega sodišča
Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je tožba v delu,
ki zadeva tretjega toženca, ne-sklepčna, pomanjkljivosti pa ni
mogoče odpraviti v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti
odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju
ZPP). Tožnica ima v skladu z določbo prvega odstavka 87. člena
ZZVZZ pravico, da od delodajalca zahteva, da ji povrne škodo, v
obravnavani zadevi pa je tretji toženec samozaposleni delavec, ki
nima delodajalca. Zato tožnica od njega ne more zahtevati povrnitve
škode.
Revizijske navedbe
Revidentka se zavzema za namensko razlago normativnih določb. Z
razlago, ki išče namen pravnega določila, naj bi bilo mogoče priti
do zaključka, da je podjetnik „kljub vsemu hkrati tudi
delojemalec“.(1) V prid taki razlagi se sklicuje na določbe ZZVZZ,
Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) in
Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja na začasnih in premičnih
gradbiščih (v nadaljevanju Uredba), saj vsi navedeni predpisi
nalagajo dolžnosti v zvezi z varstvom pri delu tudi samostojnemu
podjetniku.
Presoja utemeljenosti revizije
Po določbi 87. člena ZZVZZ ima Zavod za zdravstveno zavarovanje
Slovenije pravico zahte-vati, da povzročeno škodo povrne
delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe
posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni
ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali
odrejeni za varnost ljudi.
ZZVZZ ne določa, kdo je „delodajalec“.(2) Zakon o delovnih
razmerjih delodajalca opredeljuje kot pravno oziroma fizično osebo
ali drug subjekt, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o
zaposlitvi. Bistvo delovnega razmerja je v tem, da delavec za
plačilo, osebno in ne-pretrgano opravlja delo po navodilih in pod
nadzorom delodajalca. Samozaposlena oseba dela
- 26 -
-
SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016
ne opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa v
delovnem procesu hkrati opravlja tako funkcije, ki jih sicer
opravlja delavec, kot tudi funkcije, ki jih sicer opravlja
delodajalec.(3) Delo (ki ga za naročnike izvaja po pogodbah
civilnega prava) samozaposlena oseba opravlja osebno, vendar pa si
delovni proces organizira sama. Zato mora sama (smiselno) poskrbeti
tudi za tisto, kar bi bilo sicer v delovnem razmerju med dvema
ločenima subjektoma dolžnost delodajalca v okviru navodil in
nadzora nad delavcem. Posebnosti položaja samoza-poslenih oseb se
zato odražajo tudi v posameznih pravnih predpisih.
V obravnavanem primeru je šlo za nezgodo na delovišču. Držijo
navedbe revidentke, da rele-vantni predpisi tudi samozaposleni
osebi nalagajo dolžnosti v zvezi z varstvom pri delu. Pri tem pa je
ne obravnavajo izključno kot delavca ali izključno kot
delodajalca.
V času nezgode veljavni ZVZD je, upoštevaje zakonsko definicijo
delavca in delodajalca, sa-mozaposleni osebi smiselno pripisal obe
vlogi, posledično pa ji pritičejo tudi dolžnosti, ki jih zakon
nalaga obema. ZVZD-1, ki je kasneje nadomestil ZVZD, je izrecno
uredil tudi položaj samozaposlenih oseb, pri čemer je taka oseba
odgovorna za svojo varnost in zdravje ter za varnost in zdravje
drugih oseb, na katere vplivajo njena dejanja ali opustitve (55.
člen ZVZD-1), pri svojem delu pa mora uporabljati sredstva za delo
in osebno varovalno opremo, ki ustreza tveganjem pri delu ter
predpisanim varnostnim in zdravstvenim zahtevam (57. člen ZVZD-1).
V skladu z Uredbo(4) morajo samozaposlene osebe, ki so na
gradbišču, ravno tako kot delodajalci upoštevati določbe Uredbe, ki
se nanašajo na izvajanje temeljnih načel ZVZD, in drugih predpisov,
ki se nanašajo na področje varnosti in zdravja pri delu (12. člen
Uredbe).
Samozaposlena oseba mora torej sama poskrbeti tudi za tiste
ukrepe v zvezi z varstvom pri delu, za katere je sicer v okviru
delovnega razmerja zadolžen delodajalec, in se ravnati po njih,
tako kot se mora sicer po njih v okviru delovnega razmerja ravnati
delavec. Namen ukre-pov je v zagotavljanju varnosti delavcev
oziroma samozaposlene osebe ter tretjih oseb, pri če-mer lahko za
njihovo nespoštovanje delodajalci, delavci in samozaposlene osebe
prekrškovno odgovarjajo. Razporeditev njihovih dolžnosti je med
drugim pomembna tudi pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti v
razmerju do tretjih oseb in v notranjem razmerju med delavcem in
delodajalcem.
Za odločitev v obravnavani zadevi pa ni pomembno to, ali je
mogoče, upoštevaje predpise, ki ji nalagajo dolžnosti v zvezi z
varstvom pri delu, samozaposleno osebo šteti za „delodajalca“. Ker
gre pri razlagi 87. člena ZZVZZ za položaj samozaposlene osebe v
razmerju do Zavoda, je bistveno to, da je bil tretji toženec kot
samozaposlena oseba hkrati tudi zavarovanec in oškodovanec. Namen
predpisov o zdravstvenem varstvu in zavarovanju je v varstvu
položaja oškodovanca (zavarovanca). V nasprotju s tem namenom bi
bila ureditev, po kateri bi mu Zavod najprej zagotovil sredstva za
njegovo zdravstveno oskrbo (stroške za zdravstvene in druge
storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih
plačuje Zavod - 91. člen ZZVZZ), nato pa od njega terjal njihovo
povračilo. Taka interpretacija 87. člena ZZVZZ, ki bi Zavodu
omogočala povrnitev škode od oškodovanca, bi imela za oškodovanca
kaznovalni učinek. Zato ZZVZZ Zavodu v razmerju do oškodovanca
(zavarovanca) načeloma ne daje r