REVMATOIDNI ARTRITIS IN KAJENJE · 2018. 2. 10. · artritis zapestij, metakarpofalangealnih in proksimalnih interfalangealnih sklepov rok, ter metatarzofalangealnih sklepov stopal.

REVMATOIDNI ARTRITIS IN KAJENJE

(Diplomsko delo)

Maribor, 2017 Maja Božič

REVMATOIDNI ARTRITIS IN KAJENJE

(Diplomsko)

Maribor, 2017 Maja Božič

Mentor: viš. predav. mag. Mojca Dobnik

Somentor: prim. prof. dr. Artur Pahor

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, mag. Mojca Dobnik, za vso pomoč in vodenje med

nastajanjem tega diplomskega dela, in tudi prim. prof. dr. Arturju Pahorju za nasvete.

Velika zahvala velja moji družini, ki me je skozi študij potrpežljivo spremljala in mi

stala ob strani.

Prav tako hvala tudi vsem prijateljem in sodelavkam za vse spodbude.

I

REVMATOIDNI ARTRITIS IN KAJENJE

POVZETEK

Teoretična izhodišča: Revmatoidni artritis je avtoimunska bolezen, ki povzroča

kronično vnetje sklepov in drugih delov telesa in je neozdravljiva. Kajenje je

pomemben dejavnik tveganja za razvoj te bolezni in lahko poslabša simptome.

Svetovanje in motiviranje pacienta za opustitev kajenja, je pomembna naloga

medicinske sestre.

Namen: Namen diplomskega dela je bil predstaviti revmatoidni artritis in kako kajenje

vpliva na razvoj in potek le-tega. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali pacienti poznajo

posledice kajenja pri revmatoidnem artritisu in kaj bi/je motiviralo kadilce s to

boleznijo, da bi/so prenehali kaditi.

Raziskovalna metodologija: Za izdelavo teoretičnih izhodišč v diplomskem delu smo

uporabili deskriptivno metodo dela. V raziskovalnem delu smo uporabili kvantitativno

metodo dela. Raziskavo smo izvedli s pomočjo anketnega vprašalnika med pacienti,

ki se zdravijo v Revmatološki ambulanti Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.

Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da velika večina (80 %) anketiranih

pacientov kadilcev z revmatoidnim artritisom, pozna oz. se zaveda vpliva kajenja na

njihove težave. Glavna motivatorja za opustitev kajenja pri pacientih kadilcih in

nekdanjih kadilcih sta bila napredovanje bolezni in prihranek denarja.

Diskusija in zaključek: Revmatoidni artritis močno vpliva na kakovost življenja

prizadetega. Kajenje je dodaten dejavnik tveganja za razvoj te bolezni in dejavnik

poslabšanja simptomov. Menimo, da bi bilo pri pacientih kadilcih potreben

intenzivnejši individualni pristop, predvsem na področju svetovanja, informiranja in

motiviranja za opustitev kajenja.

Ključne besede: Revmatološko obolenje, dejavniki tveganja, zdravljenje, vpliv

kajenja, zdravstvena nega revmatičnega pacienta.

II

RHEUMATOID ARTHRITIS AND SMOKING

ABSTRACT

Theoretical background: Rheumatoid arthritis is an autoimmune disease that causes

chronic inflammation of joints and in other parts of the body. It is incurable. Smoking

is an important risk factor for disease development and for symptom aggravation.

Counselling and motivating the patient to quit smoking is an important role of a nurse.

Purpose: The purpose of this thesis was to present rheumatoid arthritis and how

tobacco smoking affects the course of this disease. We also researched whether

patients with rheumatoid arthritis know the effects of smoking on rheumatoid arthritis

and what (would) motivate(d) smokers with this disease to quit smoking.

Research methodology: For building theoretical background in this thesis, we used

the descriptive method of work. The research was based on a quantitative method,

using a questionnaire among 90 patients who are being treated in the rheumatologic

clinic of the University Medical Center Maribor.

Results: The results of the study showed that the vast majority (80 %) of surveyed

patients’ smokers with rheumatoid arthritis were aware of the effects of smoking on

their problems. The main motivators for smoking cessation in smokers and former

smokers were disease progression and financial motivation.

Discussion and conclusion: Rheumatoid arthritis significantly affects the life quality

of the affected. Smoking is an additional risk factor for the development of this disease

and a symptom deterioration factor. We believe that patients who smoke need a more

intensive individual counseling, perhaps more information and more motivating for

successful smoking cessation.

Keywords: Rheumatic disease, risk factors, treatment, effects of smoking, rheumatic

patient nursing.

III

KAZALO VSEBINE

1 Uvod in opis problema ....................................................................................... 1

1.1 Revmatoidni artritis .......................................................................................... 2

1.1.1 Definicija in epidemiologija ........................................................................ 2

1.1.2 Etiopatogeneza ........................................................................................... 3

1.1.3 Zdravljenje .................................................................................................. 5

1.1.4 Revmatoidni artritis in kajenje .................................................................... 8

1.2 Zdravstvena nega pacienta z revmatoidnim artritisom .................................... 9

1.2.1 Aktivnosti zdravstvene nege ........................................................................ 9

1.2.2 Zdravstveno - vzgojno delo medicinske sestre ........................................... 12

2 Namen in cilji zaključnega dela ...................................................................... 14

3 Raziskovalna vprašanja ................................................................................... 15

4 Raziskovalna metodologija .............................................................................. 16

4.2 Raziskovalno okolje ....................................................................................... 16

4.3 Raziskovalni vzorec ....................................................................................... 16

4.4 Etični vidik ..................................................................................................... 17

4.5 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................... 17

5 Rezultati ............................................................................................................ 18

6 Interpretacija in razprava ............................................................................... 25

7 Sklep .................................................................................................................. 29

Literatura .................................................................................................................. 30

Priloge.......................................................................................................................... 1

IV

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Spol anketirancev........................................................................................... 18

Graf 2: Starost anketirancev ....................................................................................... 18

Graf 3: Zaposlitveni status ......................................................................................... 19

Graf 4: Diagnosticiran revmatoidni artritis (doba)..................................................... 20

Graf 5: Predpisana zdravila ........................................................................................ 20

Graf 6: Zavedanje o vplivu kajenja na bolezen .......................................................... 21

Graf 7: Poskus prenehanja kajenja ............................................................................. 21

Graf 8: Glavni demotivatorji za opustitev kajenja ..................................................... 22

Graf 9: Nadejanje uspeha pri opuščanju kajenja ........................................................ 22

Graf 10: Potencialni motivatorji za opustitev kajenja ................................................ 23

Graf 11: Motivatorji pri uspešni opustitvi kajenja ..................................................... 23

Graf 12: Status težav po prenehanju kajenja .............................................................. 24

Graf 13: Zmanjšanje konkretnih težav po prenehanju kajenja .................................. 24

KAZALO TABEL

Tabela 1: Kadilski status ............................................................................................ 19

1

1 Uvod in opis problema

Revmatoidni artritis je kronična, sistemska vnetna bolezen avtoimunske narave in

prizadene predvsem sklepe (Praprotnik, 2012). Za revmatoidni artritis je značilen

neustrezen odziv imunskega sistema na telesu lastne antigene, ki pa se lahko izraža z

zelo raznoliko klinično sliko in lahko prizadene vse organske sisteme (Ješe & Tomšič,

2013).

Revmatičnih bolezni, kamor sodi tudi revmatoidni artritis, žal ni mogoče preprečiti.

Na nepravilno delovanje imunskega sistema in na povečano genetsko nagnjenost za

nastanek bolezni ni moč vplivati. Revmatoidni artritis je razširjen po vsem svetu in

prizadene ljudi vseh ras ter etničnih skupin, pojavlja se pri približno 1 % prebivalstva,

najpogosteje pa prizadene ženske (Gril-Jevšek, 2009).

Medtem ko lahko zgodnji simptomi revmatoidnega artritisa dejansko posnemajo

simptome drugih bolezni, so simptomi razvitega revmatoidnega artritisa za bolezen

značilni. Simptomi in znaki revmatoidnega artritisa so: utrujenost, bolečine v sklepih,

občutljivost sklepov, oteklost sklepov, pordelost sklepov, togost sklepov, izguba

sklepne gibljivosti, sklepna deformacija, prizadetost več sklepov (poliartritis), izguba

funkcije sklepov, anemija, zvišana telesna temperatura ...(Firestein, 2012).

Zdravila, ki bi ozdravilo revmatoidni artritis, ni. Cilj zdravljenja pri revmatoidnem

artritisu je tako zmanjšanje vnetja v sklepih in lajšanje bolečine, omogočanje

maksimalne funkcije sklepov in preprečevanje propada sklepov ter preprečevanje

nastanka deformacij. Zgodnja medicinska intervencija se je izkazala kot zelo

pomembna pri izboljšanju rezultatov. Dovolj agresivna obravnava te bolezni lahko

izboljša funkcijo sklepov, preprečuje poškodbe le-teh ter invalidnost. Stanje bolezni

se spremlja klinično in ultrazvočno. Zdravljenje revmatoidnega artritisa sicer vključuje

kombinacijo zdravil, počitka, vaj za krepitev sklepov, zaščito sklepov ter pacientovo

(in družinsko) izobraževanje. Zdravljenje je prilagojeno glede na številne dejavnike,

kot so aktivnost bolezni, vrste prizadetih sklepov, splošno zdravje pacienta, starosti in

poklicu pacienta. Zdravljenje te bolezni je najuspešnejše, če obstaja tesno sodelovanje

med zdravstvenimi delavci, pacientom in svojci (Seo, et al., 2013). Če bolezni ne

2

zdravimo, nastanejo nepopravljive okvare sklepov in invalidnost, posredno pa se zveča

tudi umrljivost (Praprotnik, 2012).

Na nastanek in razvoj avtoimunskih revmatskih bolezni vplivajo tako genetski kot

okoljski dejavniki. Kajenje je bilo med drugim povezano z razvojem revmatičnih

bolezni, še posebej z revmatoidnim artritisom. Za kajenje je bilo dokazano, da deluje

v interakciji z genskimi dejavniki, in tako ustvarja pomembno skupno tveganje za

nastanek te bolezni. Kajenje naj bi tudi vplivalo na potek in na rezultate revmatičnih

bolezni. Kajenje poveča tveganje za prizadetost več sklepov hkrati. Znano je, da

kajenje modulira imunski sistem z mnogimi mehanizmi, vključno z indukcijo vnetnega

odziva, imunskim zaviranjem, spreminjanjem ravnotežja citokinov, indukcijo

apoptoze in poškodbami DNK (Deoksiribonukleinska kislina – nosilka genetske

informacije), kar pa povzroči nastanek anti - DNK protiteles. Noben mehanizem pa ni

bil neposredno povezan s katerokoli avtoimunsko boleznijo, kar pa otežuje polno

razumevanje "učinka kajenja" na razvoj te bolezni (Harel-Meir, et al., 2007).

Intenziven algoritem individualne obravnave v zdravstveni negi revmatoidnega

pacienta vključuje pristop k "ciljnemu zdravljenju", hkrati pa tudi napoveduje

razširjeno vlogo medicinske sestre. Odgovornost medicinskih sester pri pacientih s to

boleznijo tako zajema: izdelavo poglobljene ocene zdravstvenega stanja pacienta po

14 življenjskih aktivnostih, izvajanje specializirane zdravstvene nege, prilagojene

pacientom s to boleznijo, pomoč pri usklajevanju zdravstvene nege, omogočanje

specialističnih napotitev ter izobraževanje, svetovanje in podporo pacientu z

revmatoidnim artritisom ter njegovim svojcem (Schlenk, et al., 2012).

1.1 Revmatoidni artritis

1.1.1 Definicija in epidemiologija

Revmatoidni artritis je sistemska kronična vnetna bolezen avtoimunske etiologije, ki

prizadene zlasti sklepe, lahko pa prizadene praktično vse organske sisteme. To bolezen

lahko opišemo še kot simetrični sinovitis malih sklepov (Seo, et al., 2013).

Revmatoidni artritis tako povzroča progresivno prizadetost, sistemske zaplete,

zgodnjo smrt in socialno-ekonomske stroške.

3

Raziskave kažejo, da se revmatoidni artritis pojavlja pri 0,5 - 1,0 % odraslih v razvitih

državah. Incidenca novih primerov je od 5 do 50 na 100 000 odraslih in narašča s

starostjo. Glede na spol revmatoidni artritis prizadene ženske trikrat bolj pogosto kot

moške, najpogosteje pa so prizadete osebe stare od 40 do 65 let. Vendar pa lahko ta

bolezen prizadene osebe v katerem koli starostnem obdobju. Prebivalci severne

Evrope in Severne Amerike so veliko bolj nagnjeni k revmatoidnemu artritisu, kot

prebivalci držav v razvoju (Mandal, 2017). V Sloveniji je bilo do leta 2011, kot

navajata Gašperšič & Pivk (2011), 20.000 pacientov z diagnosticiranim revmatoidnim

artritisom.

Kardiovaskularna ko-morbidnost je glavni vzrok povečane smrtnosti pri pacientih z

revmatoidni artritisom in je dvakrat večja glede na splošno populacijo. Višja smrtnost

je povezana tudi z okužbami, pljučnimi boleznimi in malignimi obolenji, medtem ko

kronična utrujenost, depresija in osteoporoza prispevajo k zmanjšani kakovosti

življenja pacienta z revmatoidnim artritisom (Pukšić & Morović-Vergles, 2014).

1.1.2 Etiopatogeneza

Pri revmatoidnem artritisu celice imunskega sistema (antigeni) prehajajo iz krvi v

sklepe in tkiva, ki se imenujejo sinovija ali sklepna ovojnica, s tem pa ustvarijo vnetje,

ki povzroči obrabo hrustanca. Ker se hrustanec obrablja, se prostor med kostmi oži, z

napredovanjem vnetja, pa pride do trenja kosti. Vnetje sinovije tako povzroči oteklino

in tvorjenje tekočine v sklepih. Ker se sklepna ovojnica z vnetnimi celicami širi, lahko

tvori snovi, ki poškodujejo kost. Vse to pa povzroča, da je sklep zelo boleč, otekel in

topel na dotik (Zelman, 2017).

Revmatoidni artritis, prizadene sklepe na obeh straneh telesa, obe roki, obe zapestji ali

obe koleni. Ta simetrija loči revmatoidni artritis od drugih vrst artritisa. Revmatoidni

artritis prizadene vsakogar drugače. Nekateri ljudje imajo lahko simptome

revmatoidnega artritisa za kratek čas in nato preidejo v remisijo, kar pomeni, da

simptomi izginejo. Remisiji sledi nato relaps ali težavno obdobje, ko je vnetje v

razmahu (Zelman, 2017). Aktivnost bolezni revmatoidnega artritisa se lahko med

nosečnostjo zmanjša, simptomi se umirijo, vendar pa se po porodu ponovno pojavijo

(Hazes, et al., 2011).

4

Natančni vzroki nastanka revmatoidnega artritisa sicer niso znani, vendar pa je

znanstvenikom uspelo identificirati naslednje dejavnike tveganja (Eftekharian,

2013):(., 2015):

genetski (genetska predispozicija še ne pomeni, da se bo bolezen nujno

razvila),

spol (ženske prizadene pogosteje),

starost (tveganje za nastanek se s starostjo veča),

okolje (infekcija lahko sproži revmatoidni artritis pri ljudeh, ki so genetsko

dovzetni),

debelost,

stres in

kajenje.

Onesnaženje s silikati, nekateri mikrobi, socialno-ekonomski status, prehrana,

uživanje alkohola, uporaba nekaterih zdravil tudi lahko vplivajo na začetek in potek

revmatoidnega artritisa (Anić & Mayer, 2014).

Začetek bolezni je, kot navaja Praprotnik (2011) navadno počasen in ga spremljajo

splošni znaki, kot so utrujenost, znojenje in nespečnost. Značilen je tudi simetrični

artritis zapestij, metakarpofalangealnih in proksimalnih interfalangealnih sklepov rok,

ter metatarzofalangealnih sklepov stopal. Bolečina v sklepih je stalna, najhujša je v

zgodnjih jutranjih urah (Praprotnik, 2012, p. 80). Le občasno je začetek nenaden z

izrazitim vnetjem številnih sklepov. Drugi simptomi revmatoidnega artritisa so še

(Warrall, 2013, pp. 25-26):

vnetje več sklepov hkrati (sklepi so otečeni, topli in občutljivi),

najpogosteje so prizadeti mali sklepi rok in nog, sledijo zapestja, gležnji,

kolena ramena ter vrat,

med vnetjem se pogosto pojavlja vročina, izguba teka ali celo izguba telesne

teže,

jutranja okorelost,

pojav revmatoidnih vozličev na stopalih, petah, hrbtišču rok in komolcih,

pri težjih oblikah tudi: zatekanje in rdenje oči, zasoplost, vnetje malih krvnih

žil, ki se kažejo kot izpuščaji na koži in

5

ulnarna deviacija – deformacija sklepov.

Pacienti lahko navajajo tudi druge sistemske znake bolezni, kot so: urtike na soncu,

Raynaudov fenomen (močno izražena reakcija majhnih krvnih žil v roki pri

izpostavljenosti hladnemu ali psiho-emocionalnemu šoku), čezmerno izpadanje las,

suhe sluznice, razjede po sluznicah, trombotični dogodki v preteklosti, pri ženska pa

še podatek o spontanih splavih (Perdan Prikmajer & Tomšič, 2013).

Prognoza bolezni je slabša pri pacientih, ki so visoko serološko pozitivni (revmatoidni

faktor in/ali proti ciklični citrulinirani peptid - ACPA), pri tistih, ki imajo revmatoidne

vozliče in pri onih, pri katerih so bile že zgodaj ugotovljene kostne erozije in

prizadetost notranjih organov (Praprotnik, 2012, p. 84).

1.1.3 Zdravljenje

Pred pričetkom zdravljenja oz. določanjem vrst obravnave je potreba diagnoza. Ta se

postavlja glede na izvide različni preiskav. Ena od teh preiskav je laboratorijska, kjer

se testirajo (Doenges, et al., 2014):

revmatoidni faktor: vrsta protiteles, ki so prisotna v krvi posameznikov z

revmatoidnim artritisom. Ta protitelesa so po navadi imunoglobulin (Ig) M,

lahko pa so tudi IgG ali IgA;

test na protitelesa proti cikličnemu cituliranem peptidu (ACPA). Izvaja se pri

zgodnjem odkrivanju RA;

hitrost sedimentacije eritrocitov (ESR): meri se hitrost, s katero rdeče krvne

celice posedajo na dno epruvete. Visoka stopnja ESR kaže na pristnost vnetja;

C-reaktivni protein (CRP): je glikoprotein, ki ga povzroči odziv telesa na vnetje

.pri revmatoidnem artritisu in je lahko povečan.

Drugi diagnostični instrumenti so še (Doenges, et al., 2014, p. 712):

rentgensko slikanje: prikaže tako zgodnje spremembe pri revmatoidnem

artritisu in spremembe skozi čas;

ultrazvok: uporablja visokoenergetske zvočne valove, ki se odbijajo od

notranjih tkiv in odkrivajo artritis;

računalniška tomografija (CT): rentgenski postopek, ki izdeluje presečne slike

telesnega slojev po plasteh. Prikaže vnetna dogajanja in nepravilnosti;

6

Magnetna resonančna slikanja (MRI): diagnostična tehnika, ki omogoča

presečno slikanje struktur v telesu brez rentgenskih ali drugih oblik sevanja.

Medikamentozno zdravljenje

Zdravila, ki bi popolnoma ozdravilo oz. odpravilo revmatoidni artritis trenutno ni. So

pa zato strategije zdravljenja osredotočene predvsem na ublažitev aktivnega vnetja,

lajšanje bolečine in simptomov, k doseganju in vzdrževanju remisije ter preprečevanju

okvar (McInnes & Schett, 2011).

Nesteroidni antirevmatiki (NSAR)

Nesteroidni antirevmatiki se uporabljajo predvsem za lajšanje bolečine, umirjanje

vnetja in morebitno odpravljanje (sub)febrilnega stanja. To pomeni, da z njimi le

blažimo simptomatiko bolezni, ne vplivamo pa na njeno napredovanje. So zaviralci

encima ciklooksigenaza, ki sodeluje pri sintezi prostaglandinov. Slednji imajo v telesu

funkcijo mediatorjev vnetja, povečajo vzdraženost živčnih končičev in povzročijo

dvig telesne temperature. Nesteroidne antirevmatike delimo na klasične antirevmatike,

ki ovirajo obe obliki izoencima ciklooksigenaza COX-1 in COX-2 in tiste, ki

selektivno zavirajo le COX-2 (Čavka, 2011).

Glukokortikosteroidi

Glukokortikosteroide uporabljamo v času doseganja remisije, če nesteroidni

antirevmatiki niso učinkoviti (Medrol) (Čavka, 2011).

Temeljna zdravila za obvladovanje revmatoidne bolezni

Temeljna zdravila za obvladovanje revmatoidnega artritisa ali sintetizirana

imunomodulirajoča zdravila. Ta dolgoročno vplivajo na potek bolezni in ustavljajo

njeno napredovanje (soli zlata, antimalariki, ciklofosfamid, leflunomid, metotrekstat

…) (Čavka, 2011).

Biološka zdravila oz. biološka imunomodulirajoča zdravila

Biološke učinkovine so namenjene zdravljenju pacientov z zmerno ali hudo obliko

revmatoidne artritisa, ki se niso ustrezno odzvali na konvencionalno zdravljenje. Vsa

pa zavirajo prekomerno aktivnost različnih komponent imunskega sistema. Nekatera

selektivno blokirajo signalizacijo provnetnih citokinov (anakinra, infliksimab,

7

adalimumab, etanercepet, tocilizumab …), druge preprečujejo aktivacijo točno

določene skupine levkocitov (abatcept) ali izzovejo njihovo zmanjšanje (rituksimab)

(Bratkovič, 2011).

Kirurško zdravljenje

Kirurški posegi pri pacientih z revmatoidnim artritisom lahko ublažijo bolečine,

dosežejo korekcijo deformacije in funkcionalno izboljšanje. Za doseganje teh ciljev so

na voljo številni kirurški posegi, kot so miofascialne tehnike, ekscizije, rekonstrukcije,

fuzije sklepov in zamenjave sklepov. Preden se odloči za kateri koli poseg, je treba

upoštevati pacientovo starost, stopnjo bolezni in raven invalidnosti ter lokacijo

zadevnih sklepov. Zgodnja kirurška intervencija lahko pomaga vzdrževati pacientovo

funkcionalno raven in neodvisnost (Luqmani, et al., 2009).

Konservativno zdravljenje

Pri konservativnem zdravljenju gre predvsem za fizioterapevtsko rehabilitacijo

pacientov. Cilji rehabilitacije pacientov z revmatoidni artritisom so tako: lajšanje

bolečin, izboljšanje obsega gibanja, izboljšanje moči in vzdržljivosti ter preprečevanje

ali odpravljanje deformacij (Smith & Brown, 2017). Fizioterapevtski ukrepi, ki se

uporabljajo pri rehabilitaciji pacientov v revmatoidnim artritisom vključujejo

(Jakovljević & Šćepanović, 2011):

kinezioterapijo (zdravljenje z gibanjem ali telesnimi vajami; aerobna vadba,

vaje za mišično zmogljivost, tehnike raztezanja, relaksacijske vaje, dihalne

vaje …),

termoterapijo (površinsko ogrevanje in ohlajevanje za zmanjšanje okorelosti

sklepov; terapevtski ultrazvok, obsevanje z laserjem nizke intenzitete …),

manualno terapijo (masaža),

elektroterapijo (najbolj pogosta je TENS ali transkutana električna stimulacija

živcev, ki se uporablja za vzdrževanje oz. izboljšanje mišične zmogljivosti in

izboljšanje funkcije).

Pacientu se priporoča, kot navajata Marušič & Huzjan (2011, p. 27), tudi uporaba

zaščite sklepov, namenjena preprečevanju nadaljnjih poškodb, kakor tudi uporaba

opornic v akutni fazi za zmanjšanje oteklin in jutranje okorelosti.

8

Posameznika bolezen ne prizadene samo fizično ampak tudi psihično. To se kaže v

občutku nemoči ali depresiji. Delovni terapevt v okviru delovne terapija usposablja

posameznika, da doseže zadovoljujoče in produktivno življenje, ter razvija in ohranja

sposobnosti, ki mu omogočajo samostojno in ustvarjalno življenje (Marušič & Huzjan,

2011).

Ena izmed intervencij, ki pomagajo pacientom pri prilagajanju na to bolezen, so tudi

tehnike ohranjanja energije. Gre za tehnike spreminjanja navad v izvajanju

vsakodnevnih življenjskih aktivnosti. Te tehnike spodbujajo spremembe, ne samo na

ravni funkcionalne zmogljivosti pacienta, temveč tudi na ravni dobrega počutja in

nadzora nad samim seboj. Nanašajo se konkretno na načrtovanje in organizacijo

aktivnosti pa tudi na izvajanje prioritetnih aktivnosti, vzdrževanju dobre drže med

izvajanjem aktivnosti, ergonomski ureditvi delovnega prostora in načrtovanju počitka

(de Almeida, et al., 2015).

Trenutno podatki o kateri koli konkretni dieti, ki bi pozitivno vplivala na razvoj

revmatoidnega artritisa pri pacientu, ne obstajajo. Se pa pacienta spodbuja, da sledi

načelom zdravega in uravnoteženega prehranjevanja, ki omogoča vzdrževanja

normalne telesne teže. Pomembno je, da se izogne izključevalnim dietam in modnim

prehranjevalnim navadam, ter da je previden pri sprejemanju trditev o čudežnih

zdravilih in čudežni hrani (Koch, 2015).

1.1.4 Revmatoidni artritis in kajenje

Kot so pokazali rezultati epidemiološke raziskave Källenberga, et al. (2011) na

Švedskem, lahko kajenje prispeva k nastanku več kot tretjine primerov revmatoidnega

artritisa in pri več kot 50 % ljudeh, ki so genetsko nagnjeni k tej bolezni. Predhodne

raziskave so sicer pokazale, da kadilci in genetski dejavniki tveganja tesno sodelujejo

pri tveganju za nastanek revmatoidnega artritisa. Manj pa je znano, kako kajenje

prispeva k razvoju revmatoidnega artritisa v kontekstu genetske variabilnosti, in

kakšen delež te bolezni je lahko posledica kajenja.

Mnogi podatki kažejo, da ima kajenje vlogo modulatorja v imunskem sistemu in

prispeva k premiku T-pomagalk tipa 1 k T-pomagalkam tipa 2 imunskega odziva; s

kajenjem se poveča tudi možnost pljučnih okužb, imunske reakcije proti invaziji

mikroorganizmov so oslabljene, povečana pa je tudi možnost za nastanek tumorjev

9

(pljuč). Kajenje najverjetneje deluje kot iskrica oz. sprožitelj mehanizma

citrulinizacije proteinov na mestu vnetnega dogajanja pri gensko dovzetnih

posameznikih. Povezava kajenja, APCA in revmatoidnega artritisa je bila

neizpodbitno dokazana z več študijami in raziskavami (Baka, et al., 2009).

Rezultati študije Westhoffa, et al. (2008) so pokazali, da kajenje ne vpliva na rezultate

aktivnosti bolezni ali radiološke izvide, a kadilci vseeno potrebujejo večje odmerke

antirevmatičnih zdravil, kar pa lahko kaže na zmanjšano učinkovitost pri kadilcih.

Källenberg, et. al (2011) so tudi ugotovili, da je tveganje za razvoj revmatoidnega

artritisa odvisno od "kadilskega staža", to je od tega, kako dolgo je oseba kadilec,

koliko cigaret je pokadila in od prisotnosti določenih protiteles v krvi, ki so povezane

z revmatoidnim artritisom. Ta ista raziskava je še pokazala, da je tveganje za razvoj

revmatoidnega artritisa bilo izrazitejše pri moških, možno pa ga je zmanjšati s

prenehanjem kajenja.

Rezultati raziskave di Giuseppe, et al. (2013) so nakazali, da je celo zmerno kajenje

pri ženskah lahko povezano s povečanim tveganjem za razvoj revmatoidnega artritisa.

To tveganje se sicer zmanjšuje s časom po prenehanju kajenja, vendar je v primerjavi

z nekadilkami, še vedno višje. Očitno povečano tveganje za razvoj revmatoidnega

artritisa, tudi med nekdanjimi kadilkami, je po mnenju raziskovalcev še dodaten razlog

za odvračanje žensk od kajenja.

1.2 Zdravstvena nega pacienta z revmatoidnim artritisom

Za zagotavljanje neodvisnosti in optimalnega funkcioniranja prizadetega je nujno, da

je ves multidisciplinarni tim (revmatolog, medicinska sestra, fizioterapevt ...) vključen

v obravnavo pacienta. V tem timu ima medicinska sestra še posebej odgovorno in

pomembno vlogo. Slednja mora biti v prvi vrsti dobro seznanjena s patofiziologijo

revmatoidnega artritisa, s potekom zdravljenja in aktivnostmi zdravstvene nege

(Walker, 2012).

1.2.1 Aktivnosti zdravstvene nege

Medicinska sestra najprej postavi začetno oceno pacientovega zdravstvenega stanja,

po 14 življenjskih aktivnostih. To je ocena: dihanja, prehranjevanja in pitja, odvajanja

in izločanja, gibanja in ustreznosti lege, spanja in počitka, oblačenja, vzdrževanja

10

normalne telesne temperature, čistoče in nege telesa, nevarnosti v okolju, izražanja

čustev in občutkov pacienta, izražanja verskih čustev, koristnega dela, možnosti

razvedrila, rekreacije in učnih sposobnosti pacienta). Ključne aktivnosti na tej stopnji

so torej (Wilkinson, 2014, p. 6):

vzpostavitev terapevtskega odnosa s pacientom,

izdelava ocene njihovega razumevanje bolezni in obravnave bolezni,

ter izdelava ocene pacientovega fizičnega, čustvenega in psihološkega počutja.

Sledi postavitev ustrezne negovalne diagnoze pacienta. Znaki in simptomi

revmatoidnega artritisa se razlikujejo glede na resnost stanja. Medicinska sestra

uporabi vse podatke, ki jih je pridobila od zdravnika, pacienta ali njegovih najbližjih

ter glede na to oblikuje ustrezno negovalno diagnozo. Pri pacientih z revmatoidnim

artritisom so pogoste bolečine in neugodja, nestrpnost pri aktivnostih in motnje

gibanja, deficit v samooskrbi, tveganje padca, neučinkovito spoprijemanje z boleznijo,

spremenjena samopodoba ali vloga v vsakdanjiku, neučinkovito obvladovanje zdravja,

neupoštevanje terapevtskega režima … (Chu & Ng, 2017).

Medicinska sestra sodeluje pri načrtovanju nege s pacientom in njegovimi najbližjimi

ter ostalim negovalnim timom. Pri načrtovanju se določijo strategije nege in postavijo

prioritete - individualno za vsakega pacienta posebej (Swearingen, 2016, p. 515).

Medicinska sestra nato določi kratkoročne in dolgoročne izmerljive cilje in

pričakovane rezultate za uspešno obvladovanje bolezni. Hostnik (2007, p. 35) navaja

naslednje cilje: zmanjšanje bolečine in nelagodja pri pacientu, omogočitev počitka in

kvalitetnega nočnega spanja, in usposobitev pacienta za opravljanje temeljnih

življenjskih aktivnosti.

Ena izmed glavnih aktivnosti izvajanja zdravstvene nege pacienta z revmatoidnim

artritisom v ambulanti ali bolnišnični oskrbi je lajšanje bolečine in pacientovega

nelagodja, ki ga medicinska sestra izvaja z naslednjimi intervencijami (RNpedia,

2017):

ogrevanje in ohlajevanje mesta bolečine, sprememba položaja, počitek,

uporaba podporne blazine ali podpornice sponke,

11

aplikacija protivnetnih, analgetičnih in antirevmatičnih zdravil, kot je

predpisano s strani revmatologa,

individualizacija razporeda jemanja zdravil, ki ustrezajo potrebam

posameznega pacienta za obvladovanje bolečin,

spodbujanje sporočanja občutkov ob bolečini in drugih simptomih,

ocena subjektivnih sprememb pri bolečini.

Lajšanju bolečine in pacientovega nelagodja sledi krepitev njegove mobilnosti, ki jo

medicinska sestra izvaja z naslednjimi intervencijami (RNpedia, 2017):

spodbujanje pacienta, da le-ta sporoča vsakršne sprememb v omejitvah

mobilnosti,

ocenjevanje potrebe pacienta po konzultaciji glede vrste terapije; poudarek na

obsegu gibanja prizadetih sklepov; spodbujanje uporabe pomožnih

ambulantnih pripomočkov …

pomoč pri prepoznavanju ovir v pacientovem okolju.

Zaradi recidivne narave revmatoidnega artritisa, je potrebna večkratna oz.

kontinuirana ocena znakov in simptomov pri pacientu, kakor tudi nadziranje in

obvladovanje potencialnih komplikacij, kar pa medinska sestra izvaja z naslednjimi

aktivnostmi (RNpedia, 2017):

pomoč pacientu pri prepoznavanju in spopadanju z neželenimi učinki zdravil,

izvajanje nadzora nad neželenimi učinki zdravil, vključno s krvavitvami

(razdraženost gastrointestinalnega trakta), toksičnostjo ledvic ali jeter,

povečano incidenco okužbe, razjedami, izpuščaji in spremembami vida. Drugi

znaki in simptomi, ki jih je potrebno nadzirati so še podplutbe, težave z

dihanjem, omotica, zlatenica, temen urin, črno ali krvavo blato, driska, slabost

in bruhanje ter glavoboli. Vse ugotovljene neželene učinke mora medicinska

sestra takoj sporočiti revmatologu,

izvajanje nadzora nad sistemskimi in lokalnimi okužbami, ki jih lahko pogosto

prikrijejo visoki odmerki kortikosteroidov.

Da bi medicinska sestra ugotovila, ali so pričakovani rezultati in cilji zdravstvene nege

izpolnjeni, sproti ocenjuje, kako se izvaja načrt nege in spremlja terapijo/e. Redno

12

seznanjanja druge člane multidisciplinarnega tima glede učinkovitosti zdravil oz.

učinkovitosti nefarmakoloških terapij. Sodeluje s pacientom in skrbnikom, da se po

potrebi cilji spremenijo (Wilkinson, 2014, p. 11).

1.2.2 Zdravstveno-vzgojno delo medicinske sestre

Zdravstveno vzgojno delo medicinske vključuje predvsem informiranje in svetovanje

pacientom in njihovim najbližjimi glede pomembnosti spoštovanja predpisane terapije

z zdravili in pomembnosti nefarmakološkega zdravljenja za nadzor bolečine. Za

izboljšanje učinkovitosti te vloge medicinske sestre, so priporočene naslednje

strategije (Chu & Ng, 2017):

opredelitev najprimernejše metode poučevanja in informiranja pacienta in

njegovih najbližjih;

poučevanje pacienta in njegovih bližnjih o predpisanem režimu zdravljenja za

nadzor bolečin in doseganje remisije;

krepitev pomena zdravljenja z zdravili in predstavitev neželenih reakcij,

interakcij zdravil in interakcij rastlinskih in komplementarnih zdravil s

predpisanimi zdravili;

spodbujanje samooskrbe, vključno s svetovanjem v zvezi z morebitnimi

varnostnimi vprašanji pri terapijah, in svetovanje, kako obvladovati stres ali

morebitno depresijo,

zagotavljanje informativnega zdravstvenega materiala pacientu,

poučevanje pacienta in njegovega skrbnika o tem, kako prepoznati in obvladati

akutne izbruhe in sistemske zaplete revmatoidnega artritisa.

Kadar pacient reagira neprilagojeno na bolezen, je potrebno temu poiskati vzrok. Kot

navaja Bendelja (2010, p. 90), je potrebno analizirati strokovno delo in človeški

pristop. Pri delu s pacienti, še poudarja, je potrebno imeti human odnos in ne samo

strokovnih sposobnosti, imeti je treba tudi osebnost. Potrebna je seveda tudi

zdravstvena vzgoja pacienta – bolj kot je pacient informiran, bolj bo optimističen, manj

frustriran, manj negotov. Pomembno je celovito razumevanje pacienta in usmerjenost

na pacienta – v vseh postopkih in ravnanjih izhajamo iz pacienta.

13

Vsaka medicinska sestra pa mora pacientom kadilcem z revmatoidni artritisom tudi

svetovati odpustitev kajenja. To je izredno pomembna naloga medicinske sestre tako,

kar se tiče pacienta posameznika, kot za javno zdravje na sploh, vendar pa mora

medicinska sestra razumeti in poznati vse motive in ovire, ki ovirajo prenehanje

kajenja pri posamezniku. Poleg tega mora medicinska sestra dobro poznati vse

možnosti oz. opcije, ki so na voljo pacientu za podporo prenehanju kajenja (Clarebach

& Hamilton, 2009). Glede kajenja mora biti medicinska sestra v prvi vrsti vzor

pacientom.

Premišljene komunikacijske strategije medicinske sestre so ključne pri opuščanju

kajenja posameznega pacienta. Medicinska sestra mora pri tem imeti dovolj znanja in

biti usposobljena za kar se da učinkovito komunikacijo. Cilj mora biti pri tem jasno

zastavljen, načrtovanje in odločanje o intervencijah pa morajo vključevati pacienta

samega (Efraimsson, et al., 2015).

Prva taka komunikacijska strategija vključuje 2 vprašanji, ki jih medicinska sestra

neobsojajoče postavi pacientu, ki pa sta: »Ali kadite?« in »Ali želite prenehati?«. Z

odgovori na ti dve vprašanji medicinska sestra identificira pacientov odnos do kajenja

in voljo za opustitev. Pri pacientu, ki je izrazil nepripravljenost za opustitev kajenja,

pa naj medicinska sestra izvaja naslednje korake (Borrello, 2015):

spodbudi naj pacienta, da le-ta izrazi, zakaj bi bilo prenehanje kajenja

zanj/zanjo pomembno,

predstavi mu/ji potencialne negativne posledice kajenja (akutne, dolgoročne),

predstavi mu/ji potencialne koristi opustitve kajenja, kot je izboljšanje zdravja,

prihranek denarja, izboljšanje okusa in vonja, idr.,

pacient naj identificira ovire pri opuščanju, medicinska sestra mu jih po

možnosti pomaga odpraviti,

medicinska sestra ponavlja ta postopek ob vsakem srečanju.

14

2 Namen in cilji zaključnega dela

Namen diplomskega dela je predstaviti revmatoidni artritis in kako vpliva kajenje na

razvoj in potek le-tega. Z raziskavo smo ugotavljali, ali pacienti poznajo posledice

kajenja pri tej bolezni in kaj motivira kadilce s to boleznijo, da prenehajo kaditi.

Cilji teoretičnega dela diplomskega dela:

predstaviti revmatoidni artritis, njegove vzroke, manifestacijo, zdravljenje in

epidemiologijo,

opisati zdravstveno nego pacienta z revmatoidnim artritisom.

Cilji empiričnega dela diplomskega dela:

ugotoviti, ali obstajajo razlike v prevalenci revmatoidnega artritisa glede na

spol in kadilski status anketirancev v Revmatološki ambulanti Univerzitetnega

kliničnega centra Maribor,

ugotoviti seznanjenost pacientov kadilcev o tem, kako vpliva kajenje na razvoj

revmatoidnega artritisa,

ugotoviti pripravljenost pacientov kadilcev z revmatoidnim artritisom za

odvajanje od kajenja,

ugotoviti svetovalno in informativno vlogo medicinske sestre pri pacientih

kadilcih z revmatoidnim artritisom.

.

15

3 Raziskovalna vprašanja

RV1: Ali pacienti z revmatoidnim artritisom poznajo posledice, ki jih ima kajenje na

njihove težave?

RV2: Kaj bi motiviralo kadilce z revmatoidnim artritisom, da prenehajo s kajenjem?

16

4 Raziskovalna metodologija

4.1 Raziskovalne metode

Za predstavitev teoretičnih izhodišč smo uporabili deskriptivno metodo dela, pri tem

pa nam je služila študija domače in tuje strokovne literature ter virov na temo

revmatoidni artritis in kajenje. Vključitveni kriterij so bili viri od leta 2007 do leta

2017. Teoretična izhodišča smo iskali v bazah podatkov, kot so: Cobiss, PubMed,

dLib.si.. Pri iskanju smo uporabili naslednje ključne besede in besedne zveze:

revmatoidni artritis, vpliv kajenja na revmatoidni artritis, zdravstvena nega pacienta z

revmatoidnim artritisom, motiviranje pacienta za opuščanje kajenja. Ključne besede

in besedne zveze v angleškem jeziku so bile: rheumatoid arthritis, effects of smoking

on rheumatoid arthritis, nursing management of patients with rheumatoid arthritis,

motivating patients to stop smoking.

V empiričnem delu diplomskega dela smo uporabili kvantitativno metodo dela in sicer,

raziskovali smo s pomočjo strukturiranega anketnega vprašalnika, ki je obsegal 13

vprašanj, zaprtega in polzaprtega tipa. Vprašalnik so bila razdeljena na tri sklope. Na

vprašanja v prvem sklopu so odgovarjali vsi sodelujoči, na vprašanja v drugem sklopu

kadilci z revmatoidnim artritisom, na vprašanja v tretjem sklopu pa le pacienti, ki so

že prenehali kaditi. Podatke s vprašalnika oz. odgovore anketirancev smo analizirali

in jih predstavili s pomočjo računalniškega programa Microsoft Excel.

4.2 Raziskovalno okolje

Raziskava je bila izvedena v Revmatološki ambulanti klinike za interno medicino

Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, za njeno izvedbo smo si pridobili soglasje

organizacijskega vodje klinike za interno medicino in komisije za medicinsko etiko

Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.

4.3 Raziskovalni vzorec

Raziskava je zajela 90 pacientov z revmatoidnim artritisom, ki se zdravijo v

Revmatološki ambulanti Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.

17

4.4 Etični vidik

Izpolnjevanje anketnega vprašalnika je bilo anonimno, sodelujoči so bili prehodno

seznanjeni o načelu zaupnosti, varovanju osebnih podatkov in možnosti, da zavrnejo

sodelovanje. Pojasnili smo jim tudi, da bodo podatki služili zgolj za namen

diplomskega dela. Upoštevali smo etična načela Kodeksa etike v zdravstveni negi in

oskrbi Slovenije.

4.5 Predpostavke in omejitve raziskave

Predpostavljali smo, da je na temo revmatoidni artritis in kajenje, dostopne dovolj

domače in predvsem tuje strokovne literature in virov. Do gradiva smo dostopali in ga

iskali preko spletnega iskalnika Google in v knjižničnih bazah (COBISS). Raziskava

je bila omejena le na eno ustanovo, sama omejitev raziskave predstavlja velikost

vzorca, zato rezultate raziskave ni mogoče posploševati.

18

5 Rezultati

Graf 1: Spol anketirancev

V raziskavi (Graf 1) je sodelovalo 56 (62,22 %) žensk (pacientk) in 34 (37,78 %)

moških (pacientov).

Graf 2: Starost anketirancev

Med 90 sodelujočimi (Graf 2) je bilo največ takih, starih od 56 do 75 let, in sicer 42

(46,67 %). 28 (31,11 %) anketiranih je bilo starih med 46 in 55 let, 11 (12, 22 %) od

36 do 45 let, 4 (4,44 %) pa več kot 76 let. Nihče od anketiranih ni bil star manj kot 25

let.

0 % 20 % 40 % 60 % 80 %

moški

ženske

37,78 %; 34

62,22 %; 56

0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 %

18 - 25 let

76 let in več

26 - 35 let

36 - 45 let

46 - 55 let

56 - 75 let

0,00 %; 0

4,44 %; 4

5,56 %; 5

12,22 %; 11

31,11 %; 28

46,67 %; 42

19

Tabela 1: Kadilski status

skupaj skupaj % moški moški % ženske ženske %

kadilci 31 34,44% 15 44,12 % 16 28,57 %

nekadilci 49 54,44% 13 38,24 % 36 64,29 %

nekdanji

kadilci 10 11,11% 6 17,65 % 4 7,1 %

Kot prikazuje Tabela 1, je bilo med anketiranimi 31 (34,44 %) kadilcev, 49 (54,44 %)

nekadilcev in 10 (11,11 %) nekdanjih kadilcev. Med 34 moškimi je bilo največ

kadilcev, to je 15 (44,12 % ), med 56 ženskami pa 36 (64, 29 %) nekadilk.

Graf 3: Zaposlitveni status

Med anketiranimi (Graf 3) je bilo največ upokojencev, in sicer 40 (44, 44%), 31 (34,

44 %) je bilo zaposlenih in 19 (21,11 %) nezaposlenih. Med anketiranimi ni bilo

nobenega študenta ali dijaka.

0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 %

dijaki/študentje

nezaposleni/e

zaposleni/e

upokojeni/e

0,00 %; 0

21,11 %; 19

34,44 %; 31

44,44 %; 40

20

Graf 4: Diagnosticiran revmatoidni artritis (doba)

Pri 39 (43,33 %) anketiranih je bil revmatoidni artritis diagnosticiran pred 6 do 15 leti,

pri 32 (35,56 %) pa pred več kot 16 leti. 19 anketiranim je bil revmatoidni artritis

diagnosticiran pred 5 ali manj leti (Graf 4).

Graf 5: Predpisana zdravila

Največ sodelujočih v raziskavi, to je 45, prejema biološka zdravila, 37 Metotrexat, 15

med drugim tudi Medrol, 13 še Sulfasalazin, 10 Aravo in 9 Prednisolon. 4 uživajo tudi

Hidroxiklorokin (Graf 5).

0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 %

do 5 let

več kot 16 let

od 6 do 15 let

21,11 %; 19

35,56 %; 32

43,33 %; 39

0 10 20 30 40 50

Hidroksiklorokin

Prednisolon

Arava

Sulfasalazin

Medrol

Metotrexat

Biološka zdravila

4

9

10

13

15

37

45

21

Graf 6: Zavedanje o vplivu kajenja na bolezen

Od 31 pacientov kadilcev, se jih 26 (83,87 %) zaveda vpliva kajenja na njihovo

bolezen, 5 pa se jih ne (Graf 6).

Graf 7: Poskus prenehanja kajenja

22 (70,97 %) od 31 anketiranih pacientov kadilcev je že poskusilo prenehati kaditi, 9

(29,03 %) pa še ne (Graf 7).

0 % 50 % 100 %

se ne zavedajo vpliva kajenja

se zavedajo vpliva kajenja

16,13 %; 5

83,87 %; 26

0 % 20 % 40 % 60 % 80 %

še niso poskusili/e

so že poskusili/e

29,03 %; 9

70,97 %; 22

22

Graf 8: Glavni demotivatorji za opustitev kajenja

20 (64,52 %) anketiranih pacientov kadilcev meni, da ima premalo volje za opustitev

kajenja, 11 (35, 48 %) pa jih pri tem ovira užitek, ki ga čutijo ob kajenju. Nihče ni

navedel premočne odvisnosti ali kakega drugega demotivatorja (Graf 8).

Graf 9: Nadejanje uspeha pri opuščanju kajenja

Pri 24 (77,42 %) od 31 anketiranih pacientov kadilcev je prisotna želja, da jim bo

nekoč uspelo opustiti kajenje, pri 7 (22,58 %) pa ne (Graf 9).

0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 %

premočna odvisnost

drugo

užitek ob kajenju

premalo volje

0,00 %; 0

0,00 %; 0

35,48 %; 11

64,52 %; 20

0 % 20 % 40 % 60 % 80 %

želja ni prisotna

želja prisotna

22,58 %; 7

77,42 %; 24

23

Graf 10: Potencialni motivatorji za opustitev kajenja

17 (54,84 %) anketiranih pacientov kadilcev je menja, da bi jih za opustitev kajenja

najbolj motiviralo napredovanje bolezni, 14 (45,16 %) pa prihranek denarja. Nihče ni

navedel, kakega drugega motivatorja (Graf 10).

Graf 11: Motivatorji pri uspešni opustitvi kajenja

7 anketiranih nekdanjih kadilcev je navedlo, da jih je za opustitev kajenja motiviralo

napredovanje bolezni, 6 še prihranek denarja in 3 nasvet zdravnika. Nihče ni navedel

kakega drugega motivatorja za opustitev kajenja (Graf 11).

0 % 20 % 40 % 60 %

želja po izboljšanju stanja

drugo

svetovanje medicinske sestre

spodbude zdravnika in/ali družine

prihranek denarja

napredovanje bolezni

0,00 %; 0

0,00 %; 0

0,00 %; 0

0,00 %; 0

45,16 %; 14

54,84 %; 17

0 1 2 3 4 5 6 7

nasvet medicinske sestre

želja po izboljšanju stanja drugo

drugo

nasvet zdravnika

prihranek denarja

napredovanje bolezni

0

0

0

3

6

7

24

Graf 12: Status težav po prenehanju kajenja

8 (80 %) od 10 anketiranih pacientov nekdanjih kadilcev je mnenja, da so se težave z

boleznijo po prenehanju kajenja zmanjšale, 2 (20, 00 %) pa, da ni sprememb (Graf 12).

Graf 13: Zmanjšanje konkretnih težav po prenehanju kajenja

7 pacientov od 8 nekdanjih kadilcev je navedlo, da je po prenehanju kajenja prisotno

manj bolečine v sklepih in manj otekanja sklepov, 6 jih meni, da se je zmanjšala tudi

jutranja okorelost, 3 čutijo še manj ekstremne utrujenosti, pri 1 anketiranem pa so oči

manj suhe in občutljive. Nihče ni navedel zmanjšanja kakih drugih težav (Graf 13).

0 % 20 % 40 % 60 % 80 %

težave se niso zmanjšale

težave so se zmanjšale

20,00 %; 2

80,00 %; 8

0 1 2 3 4 5 6 7

manj kožnih izpuščajev

drugo

oči so manj suhe in občutljive

manj težav s pomanjkanjem apetita

manj ekstremne utrujenosti

manj jutranje okorelosti

manj bolečine v sklepih in manj otekanja

sklepov

0

0

1

3

3

6

7

25

6 Interpretacija in razprava

Kajenje predstavlja velik javni zdravstveni problem po vsem svetu zaradi svoje široke

porabe in težavnega opuščanja (Renard, et al., 2008). Čeprav se razširjenost kajenja v

zahodnem svetu zmanjšuje, se razširjenost po svetu veča (Wu & Sin, 2011). Številni

okoljski dejavniki so bili povezani s povečanim tveganjem za razvoj revmatoidnega

artritisa, vendar je doslej kajenje edini okoljski dejavnik tveganja, ki je bil obširno

raziskan in splošno sprejet (Alsalahy, et al., 2010). Poročilo US Surgeon General leta

2014 ugotavlja, da imajo komponente cigaretnega dima imuno aktivacijske in imuno

supresivne učinke (U.S. Department of Health and Human Service, 2014). Kajenje

torej resno ogroža imunski sistem in imunsko homeostazo, poveča tveganje za pljučne

okužbe in motenje, na osnovi imunske predispozicije. Dolgoročno kajenje znatno bolj

škoduje zdravju in poteku bolezni ter zdravljenju kot kratkoročno. Opustitev kajenja

je najboljša odločitev, ki jo pacient z revmatoidnim artritisom lahko sprejme za svoje

zdravje. Dva najpomembnejša dejavnika, ki vplivata na učinkovitost opustitve kajenja

sta motivacija in sposobnost obvladovanja situacij, ki povzročajo recidiv bolezni

(Buczkowski, et al., 2014).

V raziskavi na osnovi anketnega vprašalnika smo želeli na vzorcu 100 pacientov z

revmatoidnim artritisom, ki se zdravijo v Revmatološki ambulanti Univerzitetnega

kliničnega centra Maribor, ugotoviti stopnjo njihove seznanjenosti s posledicami

kajenja na njihove težave ter kaj bi motiviralo kadilce s to boleznijo, da prenehajo

kaditi. Raziskava je bila izvedena v mesecu novembru 2017. Vrnjenih in pravilno

izpolnjenih vprašalnikov je bilo 90.

V raziskavi je sodelovalo 56 pacientk z revmatoidnim artritisom in 34 pacientov.

Večina anketiranih je imela več kot 35 let. Prav tako je bila večina sodelujočih

nekadilcev, približno tretjina pa je bila kadilcev (31). Moških kadilcev je bilo za dobro

desetino več kot ženskih, skoraj polovica sodelujočih je bila upokojenih, dobra tretjina

pa zaposlenih. Slaba polovica ima revmatoidni artritis diagnosticiran vsaj 6 let, dobra

tretjina pa že več kot 16 let. Natanko polovica sodelujočih v raziskavi prejema in uživa

biološka zdravila, druga polovica pa druga zdravila. Za potrebe raziskave v

diplomskem delu smo si postavili dve raziskovalni vprašanji.

26

Raziskovalno vprašanje 1: Ali se pacienti kadilci z revmatoidnim artritisom

zavedajo posledic, ki jih ima kajenje na njihove težave?

Zelo pomembno je, da se pacienti z revmatoidnim artritisom zavedajo vpliva kajenja

na potek bolezni in znajo tudi identificirati posledice te navade, saj je to lahko

potencialni motivator za opustitev kajenja ali vsaj zmanjšanje količine pokajenih

cigaret. Analiza anketnih vprašalnikov je pokazala, da večina anketiranih pacientov

kadilcev meni, da pozna posledice, ki jih ima kajenje na njihove težave, zato jih je

dobri dve tretjini že poskusilo opustiti kajenje. To je sicer spodbuden rezultat, vendar

še ni prognoza za uspeh. Kot navajajo Chaiton, et al. (2016), nekateri kadilci

potrebujejo 30 ali več poskusov, preden so uspešno odvadijo kajenja.

Raziskovalno vprašanje 2: Kaj bi motiviralo kadilce z revmatoidnim artritisom,

da prenehajo s kajenjem?

Analiza odgovorov pacientov kadilcev je pokazala, da bi dobro polovico le-teh k

opustitvi kajenja motiviralo napredovanje bolezni, slabo polovico pa še potencialni

prihranek denarja ob prenehanju. Rezultati raziskave Buczkowskega, et al. (2014)

sicer kažejo, da se večina ljudi odvadi kajenja po spontani odločitvi, ki jo povzroči

določen sprožilni dejavnik.

Slabi tretjini anketiranim pacientom za opustitev kajenja manjka volja. Kot pomemben

demotivator pri opuščanju kajenja je tretjina navedla še užitek ob kajenju. Spodbuden

pa je podatek, da se kar dobri dve tretjini pacientov kadilcev nadeja, da jim bo nekoč

uspelo opustiti kajenje. Aimer, et al. (2015) so v svoji raziskavi identificirali 5

pomembnih ovir, ki demotivirajo paciente kadilce z revmatoidnim artritisom k

opustitvi kajenja. Prvi razlog je bil, da se pacienti niso zavedali povezave med

kajenjem in revmatoidnim artritisom, zato tega niso dojemali kot razlog za opustitev.

Drugi razlog je bil, da jim je kajenje odvračalo pozornost od bolečine. Tretji razlog je

bil, ker se pacienti niso mogli gibati oz. jim je bilo gibanje oteženo, gibanja ali telesne

vadbe niso mogli uporabiti kot alternativo odvračanja pozornosti od kajenja. Kot peti

razlog navajajo, da so kadilci zajeti v raziskavo čutili pomanjkanje podpore s strani

drugih pacientov z revmatoidnim artritisom in izoliranost od njih.

Po opustitvi kajenja je običajno, da pride do porasta telesne teže, kar je dostikrat

pomemben razlog zakaj se kadilci ne odločijo za opustitev kajenja. Zdravstveno

27

tveganje povečane telesne teže pa je vsekakor bistveno nižje v primerjavi z koristnostjo

opustitve kajenja (Zidarn, 2016).

Napredovanje bolezni in potencialni prihranek denarja sta motivirala tudi večino

pacientov nekdanjih kadilcev, da so opustili kajenje, nekaj pa jih je motiviralo tudi

svetovanje zdravnika. Večina, nekdanjih kadilcev poroča o zmanjšanju zdravstvenih

težav, še posebej manj bolečin v sklepih in manj otekanja sklepov, kakor tudi manj

jutranje okorelosti. Tretjina jih je zaznala še manj ekstremne utrujenosti in manj težav

s pomanjkanjem apetita. Kohortna študija, ki so jo izvedli Andersson, et al. (2012) je

sicer pokazala, da prenehanje kajenja po začetku revmatoidnega artritisa ni bistveno

vplivalo na prognozo kadilcev zajetih v študijo.

Glede na rezultate anketnega vprašalnika in analizo le-teh ugotavljamo, da se pacienti,

zajeti v raziskavo, relativno dobro zavedajo posledic, ki jih ima kajenje na njihove

težave, prav tako znajo identificirati motivatorje in demotivatorje pri opuščanju

kajenja, pri kadilcih pa v večji meri vendarle obstaja želja po prenehanju. Na odločitev

tistih, ki jim je že uspelo prenehati kaditi, da opustijo kajenje, pa ni vplivala

medicinska sestra s svojo svetovalno vlogo. Naših ugotovitev žal ne gre posploševati,

saj bilo do sedaj izvedenih premalo raziskav, ki bi obravnavale prav ti dve vprašanji

pri tovrstni populaciji. Prav tako se ne da ugotoviti razlik v prevalenci revmatoidnega

artritisa glede na spol anketirancev v Revmatološki ambulanti Univerzitetnega

kliničnega centra Maribor, saj bi se za to moralo na našo raziskavo odzvati približno

enako število pacientk in pacientov, raziskovalni vzorec pa bi moral biti večji.

Prenehanje kajenja je odločitev posameznika. V zdravstvenih zavodih so v podporo

odločitvi na voljo strokovne pomoči različnih oblik. Med najpogostejše spada posvet

(tudi z medicinsko sestro, predvsem v zadnjem času v referenčni ambulanti), vodene

skupine za podporo pri opuščanju kajenja s strani pacientov, učne delavnice, zdravila,

nadomestila nikotina, ipd. Vloga medicinske sestre je predvsem svetovalna, saj

posamezniku pomaga s strokovnimi nasveti, informacijami in usmerjanji v športne

aktivnosti ter podporne skupine, v kolikor presodi takšen interes posameznika. Žal so

dolgotrajne opustitve kajenja bolj redkost, kot pravilo, pri čemer je vloga medicinke

sestre ponovno izjemnega pomena, da s pacientom analizirata razloge in se usmerita v

28

ponovno dosego cilja, ki si ga pacient skupaj z medicinsko sestro zastavi (Klemenc-

Ketiš, n.d.).

29

7 Sklep

Revmatiodni artritis je resna težka, neprijetna in kronična bolezen z velikim

negativnim vplivom na vsa področja življenja, ki se najpogosteje pojavlja med aktivno

delovno populacijo. Napredek v zdravljenju revmatoidnega artritisa je v zadnjih

desetletjih ogromen in veliki večini revmatičnih pacientov pomeni olajšanje in

možnosti za dokaj normalno življenje z manj težavami in manj bolečinami. Vendar

ostaja revmatoidni artritis težak izziv za vsakega posameznika, ki prejme to diagnozo,

še posebej za kadilce, če se ne zavedajo, da kajenje še dodatno poslabša prognozo

njihove bolezni. Kajenje namreč zmanjša učinkovitost zdravil in lahko sproži

neustrezno imunsko delovanje pri ljudeh, ki so genetsko predispozirani na revmatoidni

artritis. Kajenje je tudi eden izmed glavnih dejavnikov tveganja za razvoj

revmatoidnega artritisa. Opustitev kajenja oz. premagovanje odvisnosti od tobačnega

dima ima tako številne koristi za kadilca z revmatoidnim artritisom, vendar sta za to

potrebna močna motivacija posameznika in predvsem podpora najbližjih ter

zdravstvenega tima, ki ga obravnava.

Čeprav je naša raziskava pokazala, da med pacienti z revmatoidnim artritisom, ki se

zdravijo v Revmatološki ambulanti Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, ni več

kor tretjina kadilcev, menimo, da bi v revmatoloških ambulantah vseeno morali

posvečati dodatno pozornost prav tej populaciji pacientov, predvsem na področju

svetovanja, informiranja in motiviranja. S pomočjo kratkega intervjuja lahko

medicinska sestra ugotovi, kako dobro pacient pozna oz. če sploh pozna vplive kajenja

na potek njegove bolezni, kaj bi ga motiviralo k opustitvi kajenje oz. kaj ga pri tem

ovira. Skladno z ugotovitvami izdela načrt ukrepov, za katere presodi, da bodo

pacientu pomagali pri opustitvi kajenja.

30

Literatura

Aimer, P., et. al., 2015. Identifying barriers to smoking cessation in rheumatoid

arthritis. Arthritis Care and Research, 67(5), pp. 607-615.

Alsalahy, M. M., Nasser H. S., Hashem, M. M. & Elsayed, S. M., 2010. Effect of

tobacco smoking on tissue protein citrullination and disease progression in patients

with rheumatoid arthritis. Saudi Pharmaceutical Journal, 18(2), pp. 75-80.

Andersson, M. L., Bergman, S. & Söderlin, M. K., 2012. The effect of stopping

smoking on disease activity in rheumatoid arthritis (RA). Data from BARFOT, a

Multicenter Study of Early RA. Open Rheumatology Journal, 6, pp. 308 – 309.

Anić, B. & Mayer, M., 2014. Patogeneza reumatoidnog artritisa. Reumatizam, 61(2),

p. 20.

Baka, Z., Buzás, E. & Nagy, G., 2009. Rheumatoid arthritis and smoking: putting the

pieces together. Arthritis Research and Therapy, 11(4), p. 238.

Bendelja, J., 2010. Obravnava pacienta s kronično boleznijo in pomen poznavanja

njegovih reakcij na bolezen. In: D. Plank, ed. Vloga medicinskih sester pri izboljšanju

življenja. 11. strokovno srečanje medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov

celjske regije, 23. 9. 2010. Celje: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih

tehnikov, p. 90.

Borrello, S. J., 2010. Help your patients with smoking cessation. Nursing Made

Incredibly Easy, 8(2), p. 56.

Bratkovič, T., 2011. Biološke učinkovine za zdravljenje revmatoidnega artritisa. In:

M. Ipavec, N. Pibernik, U. Simonšek & A. Saje, eds. Revmatoidni artritis: zbornik

predavanj: zdravstveni TIM 10.-13. oktober 2011. Ljubljana: Roche, p. 21.

Buczkowski, K., Marcinowicz, Ł., Czachowski, S. & Piszczek, E., 2014. Motivations

toward smoking cessation, reasons for relapse, and modes of quitting: results from a

qualitative study among former and current smokers. Patient Preference and

Adherence, 8, pp. 1353-1363.

Chaiton, M. et al., 2016. Estimating the number of quit attempts it takes to quit

smoking successfully in a longitudinal cohort of smokers. BMJ Open, 6(6), p.

e011045.

Chu, A. & Ng, B., 2017. Caring for patients with rheumatoid arthritis in the

community. [Online] Available at: https://www.americannursetoday.com/caring-for-

patients-with-rheumatoid-arthritis-in-the-community/ [Accessed. 3. 11. 2017].

31

Clarebach, S. & Hamilton, S., 2009. Understanding the nurse's role in smoking

cessation. British Journal of Nursing, 18(11), pp. 672-674, 676.

Čavka, L., 2011. Medikamentozno zdravljenje revmatoidnega artritisa. In: M. Ipavec,

N. Pibernik, U. Simonšek & A. Saje, eds. Revmatoidni artritis: zbornik predavanj:

zdravstveni TIM 10.-13. oktober 2011. Ljubljana: Roche, pp. 42-44.

de Almeida, P. H. et al, 2015. Occupational therapy in rheumatoid arthritis: what

rheumatologists need to know? Revista Brasileira de Reumatologia, 55(3), pp. 275-

280.

di Giuseppe, D. et al, 2013. Cigarette smoking and smoking cessation in relation to

risk of rheumatoid arthritis in women. Arthritis Research and Therapy, 15(2), p. R56.

Doenges, M., Moorhouse, M. F. & Murr, A. C., 2014. Nursing care plans guidelines

for individualizin client care across the life span. 9th ed. Philadephia: F.A. Davis

Company.

Efraimsson, E. Ö. et al., 2015. Nurses’ and patients’ communication in smoking

cessation at nurse-led COPD clinics in primary health care. European Clinical

Respiratory Journal, 2, p. 10.3402/ecrj.v2.27915.

Eftekharian, M. M., 2013. Risk factors for rheumatoid arthritis: level of education,

tonsillectomy and appendectomy. Marmara Medical Journal, 26, pp. 30-33.

Firestein, G. S., 2012. Rheumatoid arthritis. In: G. S. Firestein, et al, eds. Kelley's

textbook of rheumatology. 9th ed. Philadelphia: Saunders Elsevier, p. 1060.

Gašperšič, N. & Pivk, L., 2011. Kako in zakaj nastane revmatoidni artritis. In: M.

Ipavec, N. Pibernik, U. Simonšek & A. Saje, eds. Revmatoidni artritis: zbornik

predavanj: zdravstveni TIM 10.-13. oktober 2011. Ljubljana: Roche, p. 46.

Gril-Jevšek, L., 2009. Revmatoidni artritis. [pdf] Available at: http://www.drmed.

org/wp-content/uploads/2014/06/I-051.pdf [Accessed 16. 10. 2017].

Harel-Meir, M., Sherer, Y. & Shoenfeld, Y., 2007. Tobacco smoking and autoimmune

rheumatic diseases. Nature Clinical Practice. Rheumatology, 3(12), pp. 707-715.

Hazes, J. M. W. et al, 2011. Rheumatoid arthritis and pregnancy: evolution of disease

activity and pathophysiological considerations for drug use. Rheumatology (Oxford,

England), 50(11), pp. 1955–1968.

Hostnik, B., 2007. Obravnava bolečine pri bolniku z revmatično boleznijo. In: M.

Zorko & J. Munih, eds. Celostna obravnava revmatičnega bolnika. 17. strokovni

seminar, Dolenjske Toplice, 17. marec 2007: zbornik predavanj. Ljubljana: Zbornica

32

zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza društev medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov

na internistično-infektološkem področju, p. 35.

Jakovljević, M. & Šćepanović, D., 2011. Konservativno nefarmakološko zdravljenje

bolnikov z revmatoidnim artritisom. In: M. Ipavec, N. Pibernik, U. Simonšek & A.

Saje, eds. Revmatoidni artritis: zbornik predavanj: zdravstveni TIM 10.-13. oktober

2011. Ljubljana: Roche, pp. 11-15.

Ješe, R. & Tomšič, M., 2013. Vnetne revmatične bolezni. Farmacevtski Vestnik, 64(4),

pp. 267-271.

Källberg, H. et al., 2011. Smoking is a major preventable risk factor for rheumatoid

arthritis: estimations of risks after various exposures to cigarette smoke. Annals of

Rheumatic Diseases, 70(3), pp. 508-518.

Klemenc-Ketiš, Z., n.d. Kajenje. [pdf] Available at: http://www.drmed.org/wp-

content/uploads/2014/06/I-301-19.pdf [Accessed 10. 11. 2017].

Koch, C., 2015. Nutrition & Rheumatoid Arthritis. [Online] Available at:

https://www.hopkinsarthritis.org/patient-corner/disease-management/rheumatoid-

arthrtis-nutrition/ [Accessed 3. 10. 2017].

Luqmani, R. et al., 2009. British society for rheumatology and British health

professionals in rheumatology guideline for the management of rheumatoid arthritis

(after the first 2 year). Rheumatology (Oxford), 48(4), pp. 436-439.

Mandal, A., 2017. Rheumatoid Arthritis Epidemiology. [Online]

Available at: https://www.news-medical.net/health/Rheumatoid-Arthritis-

Epidemiology.aspx [Accessed 28. 9. 2017].

Marušič, V. & Huzjan, B., 2011. Delovna terapija pri osebah z revmatoidnim

artritisom. In: M. Ipavec, N. Pibernik, U. Simonšek & A. Saje, eds. Revmatoidni

artritis: zbornik predavanj: zdravstveni TIM 10.-13. oktober 2011. Ljubljana: Roche,

pp. 24-25.

McInnes, I. B. & Schett, G., 2011. The pathogenesis of rheumatoid arthritis. New

England Journal of Medicine, 365(23), pp. 2205-2219.

Perdan Prikmajer, K. & Tomšič, M., 2013. Zagate pri obravnavi bolnikov z vnetno

revmatsko boleznijo. In: Z. Fras & P. Poredoš, eds. Zbornik prispevkov. 55. Tavčarjevi

dnevi, Portorož, 7.-9. november 2013. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za

interno medicino, p. 86.

33

Praprotnik, S., 2011. Klinični znaki in diagnostika revmatoidnega artritisa. In: M.

Ipavec, N. Pibernik, U. Simonšek & A. Saje, eds. Revmatoidni artritis: zbornik

predavanj: zdravstveni TIM 10.-13. oktober 2011. Ljubljana: Roche, p. 39.

Praprotnik, S., 2012. Revmatoidni artritis. In: M. Tomšič & S. Praprotnik, eds.

Revmatološki priročnik za družinskega zdravnika. 4th rev. ed. Ljubljana: Revma.net,

p. 79.

Pukšić, S. & Morović-Vergles, J., 2014. Komorbiditet u bolesnika s reumatoidnim

artritisom. Reumatizam, 61(2), p. 30.

Renard, S. I., Hepp, L. M. & Daughton, D. M., 2008. Cigarette smoking and disease.

In: A. P. Fishman et al., eds. Fishman’s pulmonary diseases and disorders. 4th ed.

New York: McGraw-Hill Inc, pp. 747–760.

RNpedia, 2017. Rheumatoid arthritis nursing care plan & management. [Online]

Available at: https://www.rnpedia.com/nursing-notes/medical-surgical-nursing-

notes/rheumatoid-arthritis/ [Accessed 1. 11. 2017].

Schlenk, E. A. et al., 2012. Understanding function in RA: The nurse's role in patient

evaluation. [Online] Available at: http://www.rheumatologynetwork.com/

rheumatoid-arthritis/understanding-function-ra-nurses-role-patient-evaluation

[Accessed 16. 9. 2017].

Seo, P., Hakim, A., Clunie, G. & Haq, I., 2013. Oxford American handbook of

rheumatology. 2nd ed. Oxford: Oxford University Press.

Smith, H. R. & Brown, A., 2017. Rheumatoid arthritis treatment & management.

[Online] Available at: https://emedicine.medscape.com/article/331715-treatment

[Accessed 2. 10. 2017].

Swearingen, P., 2016. All-in-One Nursing Care Planning Resources: medical-

surgical, pediatric, maternity, and psychiatric-mental health. 4th ed. St. Louis:

Elsevier.

U.S. Department of Health and Human Services, 2014. The health consequences of

smoking—50 years of progress. A report of the surgeon general. [pdf]

Available at: https://www.surgeongeneral.gov/library/reports/50-years-of-progress/

full-report.pdf [Accessed 15.11. 2017].

Walker, J., 2012. Rheumatoid arthritis: role of the nurse and multidisciplinary team.

The British Journal of Nursing, 21(6), pp. 334, 336-339.

Warrall, J. G., 2013. Artritis in revmatizem: vzroki, terapije in preventiva : izkušnje in

nasveti zdravnikov specialistov. Ljubljana: eBesede.

34

Westhoff, G., Rau, R. & Zink, A., 2008. Rheumatoid arthritis patients who smoke have

a higher need for DMARDs and feel worse, but they do not have more joint damage

than non-smokers of the same serological group. Rheumatolgy (Oxford), 47(6), pp.

849- 854.

Wilkinson, J. M., 2014. Clinical guide to nursing diagnoses and collaborative

problems conditions. In: K. Trakalo, ed. Nursing diagnosis handbook. 10th ed. Upper

Saddle River: Pearson Education.

Wu, J. & Sin, D. D., 2011. Improved patient outcome with smoking cessation: when

is it too late? International Journal of Chronic Obstructive Pulmonary Disease, 6, pp.

259–267.

Zelman, D., 2017. What is rheumatoid arthritis? [Online] Available at:

http://www.webmd.com/rheumatoid-arthritis/rheumatoid-arthritis-basics#3

[Accessed 1. 11 2017].

Zidarn, M., 2016. Škodljivi učinki rabe tobačnih izdelkov. In: T. Voljč, ed. Rakave

bolezni v povezavi s kajenjem: zbornik. 2. kongres PULMO, 20. in 21. april 2016.

Ljubljana: Društvo študentov medicine Slovenije, p. 24.

1

Priloge

Anketni vprašalnik

Spoštovani,

Sem Maja Božič, absolventka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru, in

pripravljam diplomsko delo na temo »Revmatoidni artritis in kajenje«, zato Vas

prosim za izpolnitev anketnega vprašalnika. Vaše odgovore bom uporabila izključno

za izdelavo diplomskega dela, izpolnjevanje je anonimno in seveda prostovoljno.

Iskrena hvala!

Maja Božič

1. Obkrožite trditev, ki velja za vas!

Moški Ženska

kadilec kadilka

nekadilec nekadilka

nekoč kadil, zdaj več ne nekoč kadila, zdaj več ne

2. Vaša starost:

18 -25 let 26-35 let 36-45 let 46-55 56-75 let 76 in več

3. Vaš status:

dijak/študent nezaposlen zaposlen upokojenec/ka

2

4. Koliko let že imate diagnosticiran revmatoidni artritis?

do 5 let 6-15 let

več kot 16 let

5. Zdravila, ki jih prejemate za zdravljenje revmatoidnega artritisa:

(možen en ali več odgovorov)

Prednisolon,

Medrol,

Methotrexat,

Sulfasalazin,

Arava,

Hidroxiklorokin

Biološka zdravila

NA VPRAŠANJA 6., 7., 8., 9., 10. ODGOVARJAJO SAMO KADILCI.

6. Ali se zavedate, da kajenje znatno pripomore k Vašim težavam?

DA NE

7. Ali se že kdaj poskusili prenehati kaditi?

DA NE

8. Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili z DA, kaj vas je oviralo, da niste

uspeli? (možnih več odgovorov)

premočna

odvisnost premalo volje užitek ob kajenju

drugo

……………………

3

9. Ali se nadejate, da vam bo nekoč uspelo?

DA NE

10. Kdo ali kaj bi vas motiviralo, da prenehate s kajenjem? (možnih več

odgovorov

napredovanje

bolezni

spodbude

zdravnika

ali

družine

svetovanje

medicinske

sestre

prihranek

denarja

želja po

izboljšanju

stanja

drugo

……………

……………

NA VPRAŠANJA 11., 12., 13. ODGOVARJAJO SAMO TISTI, KI SO

PRENEHALI KADITI.

11. Kaj je vplivalo na Vašo odločitev o prenehanju kajenja? (možen en ali

več odgovorov)

nasvet

zdravnika

nasvet

medicinske

sestre

napredovanje

bolezni

želja po

izboljšanju

stanja

prihranek

denarja

drugo

………

………

………

12. Ali so se vam po prenehanju zmanjšale težave?

DA NE

4

13. Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili z DA, katere? (možen en ali več

odgovorov)

manj jutranje okorelosti,

manj bolečine v sklepih in manj otekanja sklepov,

manj težav s pomanjkanjem apetita,

manj ekstremne utrujenosti,

oči so manj suhe in občutljive,

manj je kožnih izpuščajev,

drugo (vpišite): ……………………………………