O čem govorim, ko govorim o teku

Haruki MurakamiO čem govorim, ko govorim o teku

Naslov izvirnika:Hashirukoto ni tsuite katarutoki ni boku no katarukoto

© Haruki Murakami 2007© za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d.,

Ljubljana 2011

Prevedel Aleksander Mermal

cip - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.521-94796.422.16(092)

Murakami, Haruki O čem govorim, ko govorim o teku / Haruki Murakami ; [prevedel Aleksander Mermal]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011

Prevod dela: Hashirukoto ni tsuite katarutoki ni boku no katarukoto

isbn 978-961-01-1584-7

256288768

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distri bu iranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si

kazalo

Predgovor Trpljenje kot izbira 7 km

1 Kdo se lahko posmehuje Micku Jaggerju? 11 km

2 Kako postaneš pisec, ki teče 33 km

3 Kako sem sredi poletja v Atenah prvič pretekel 42 kilometrov 57 km

4 O pisanju sem se največ naučil med vsakodnevnim jutranjim tekom 77 km

5 Tudi če bi takrat imel dolge lase, spete v konjski rep 113 km

6 Nihče ni več tolkel s pestjo po mizi, nihče ni več metal kozarcev ob tla 128 km

7 Jesen v New Yorku 149 km

8 Do smrti star osemnajst let 162 km

9 Če drugega ne, sem do konca tekel 178 km

Spremna beseda Vse ceste sveta 201 km

kazalo

Predgovor Trpljenje kot izbira 7 km

1 Kdo se lahko posmehuje Micku Jaggerju? 11 km

2 Kako postaneš pisec, ki teče 33 km

3 Kako sem sredi poletja v Atenah prvič pretekel 42 kilometrov 57 km

4 O pisanju sem se največ naučil med vsakodnevnim jutranjim tekom 77 km

5 Tudi če bi takrat imel dolge lase, spete v konjski rep 113 km

6 Nihče ni več tolkel s pestjo po mizi, nihče ni več metal kozarcev ob tla 128 km

7 Jesen v New Yorku 149 km

8 Do smrti star osemnajst let 162 km

9 Če drugega ne, sem do konca tekel 178 km

Spremna beseda Vse ceste sveta 201 km

7 km

Predgovor

Trpljenje kot izbira

Pregovor pravi, da pravi džentelmen o bivših ženskah in dav-kih, ki jih plačuje, ne govori – no ja, to je laž. Ta pregovor sem si pravkar izmislil. Se opravičujem. Ampak če bi tak šen pregovor res obstajal, bi se mogoče med pogoji za pravega džentelmena znašlo tudi to, da ne govori o tem, kako zdra-vo živeti. Saj konec koncev džentelmeni res ne govoričijo o tem, kako skrbijo za svoje zdravje. Vsaj zdi se mi tako.

Jaz seveda, kot veste, sicer res nisem pravi džentelmen in se mi ni treba ubadati s takšnimi zadržki, pa mi je vseeno malce nerodno, ko se lotevam pisanja te knjige. Ampak, pa naj to še tako zveni kot izgovor iz sramu, to je knjiga o teku, ne pa knjiga o skrbi za zdravje. Moj namen ni širiti sporo-čilo o tem, kako je lahko vsakdanji tek za vas koristen. Na-menil sem se pisati o tem, kaj pomeni zame kot človeka to,

8 km

da tekam, zapisati razmišljanja o tem, mogoče tudi kakšna vprašanja, ki se mi ob tem zastavljajo.

Somerset Maugham je zapisal, da se za vsakim britjem skriva filozofija. Mogoče je hotel s tem povedati, da se lahko še v tako nepomembnem opravilu, ki ga opravljamo vsak dan, skriva kakšno razodetje. Tudi jaz se iz srca strinjam z mnenjem gospoda Maughama. Ne bi smelo biti posebej ne-navadno, da sem se torej kot pisec in tekač odločil zapisati nekaj osebnih vrstic o teku. Lahko bi rekli, da je to malo za-mudno, ampak sem tip človeka, ki o rečeh ne more dobro razmisliti, če jih ne zapiše, in če hočem razmisliti o svojem tekanju, mi ne ostane drugega, kot da se usedem in vržem stvari na papir.

Nekoč sem v hotelski sobi v Parizu bral International He-rald Tribune, v katerem je bil članek o maratoncih. Članek so spremljali intervjuji z znanimi maratonci, in eno od vpra-šanj, ki so jim bila zastavljena, je bilo o tem, kakšne mantre za samospodbudo med tekom ponavljajo v svoji glavi. Zelo zanimivo vprašanje, moram reči. Ko sem prebiral odgovore, sem se zavedel, da vsi ti ljudje med tekom tistih 42,195 ki-lometra razmišljajo o res zelo različnih stvareh. In pa, da je polni maraton očitno res izredno zahtevna športna discipli-na – imeti moraš celo osebno mantro.

Eden izmed intervjuvancev je povedal, da odkar je začel teči, v glavi ves čas ponavlja frazo, ki mu jo je zaupal njegov starejši brat (prav tako tekač). Pain is inevitable. Suffering is

9 km

optional. To je njegova mantra. Težko je to prevesti z vsemi niansami, a če poskusim, bi pomenilo tole: »Bolečini se ne moreš izogniti, trpljenje pa je osebna izbira.« Na primer, če med tekom pomisliš: »Ah, težko je, ne morem več,« je v tem primeru to, da je težko, neizogibno dejstvo. To, da ne zmo-reš več, pa je odločitev, prepuščena tvoji lastni presoji. S to frazo je preprosto zaobjeto najpomembnejše bistvo marato-na kot športne discipline.

Ideja, da bi napisal knjigo o teku, je stara že več kot de-set let, a do zdaj zaradi takšnih in drugačnih zadržkov nisem mogel vzeti v roke peresa in se je lotiti. »Tek« je sicer ena sama kratka beseda, a je to obenem tako obširna tema, da mi nikakor ni uspelo zbrati misli o tem, kaj bi pravzaprav sploh rad zapisal in kako.

Potem pa sem nekega dne pomislil: »Dajmo takole: tisto, kar čutim, tisto, o čemer razmišljam, vse to bom prenesel neposredno na papir, kakor mi bo pač uspelo. To je najbolj logičen začetek.« Tako sem poleti leta 2005 začel pisati in jeseni 2006 sem imel izdelek dokončan. Nekaj malega sem uporabljal tudi stvari, ki sem jih o teku zapisal prej, večino-ma pa je tale knjiga izraz mojih občutkov v trenutku pisa-nja. Iskreno pisati o teku pomeni zame (vsaj do neke mere) tudi iskreno pisati o samem sebi. To sem opazil med pisa-njem. Zato se lahko ta knjiga bere tudi kot neke vrste avto-biografija, ki je osredotočena na tek.

10 km

Ne bom rekel, da knjiga vsebuje kakšno posebno filo-zofijo, je pa v njej določena mera iskrenosti. Mogoče to ni ne vem kaj, je pa nekaj, česar sem se naučil, s tem ko sem premikal svoje telo in doživljal trpljenje kot osebno izbiro. Vsesplošne uporabnosti ti zapisi nimajo. Se pa v teh zapisih skrivam jaz, kakršen že pač sem.

Avgusta 2007

11 km

1

Kdo se lahko posmehuje Micku Jaggerju?

5. avgust 2005Otok Kauai, Havaji

Danes je peti avgust 2005. Petek. Sem na otoku Kauai, na Havajih. Na severni obali. Nebo je boleče jasno. Niti ene-ga oblaka. V tem trenutku ni niti najmanjšega znaka, da je koncept oblakov sploh resničen. Sèm sem prišel konec ju-lija. Kot vedno, sem si najel apartma, in zjutraj, dokler je še hladno, sedim za mizo in delam. Prav zdajle, na primer, pišem te vrstice. Prosto pripoved o teku. Ker je poletje, je seveda vroče. Za Havaje velikokrat rečejo, da so otočje več-nega poletja, ampak vseeno so na severni polobli in grejo

12 km

vsaj načeloma skozi vse štiri letne čase. Poletje je pač (pri-merjalno gledano) bolj vroče kot zima. Ampak če primer-jam to vreme s soparno vročino opečnatega in betonskega Cambridgea v Massachusettsu, je tukaj prav božansko. Kli-matske naprave sploh ne potrebujem. Dovolj je, da odprem okno in pustim hladnemu vetru, da piha po stanovanju. Ko sem ljudem v Cambridgeu razlagal, da grem avgusta na Ha-vaje, sem velikokrat slišal začudeno vprašanje: »Zakaj pa bi hotel sredi največje vročine siliti na še bolj vroč kraj?« Am-pak oni ne vejo, kako havajska poletja hladi neutrudni ve-trič s severovzhoda. Ne vejo, kako blaženo se lahko počuti človek, ko leno bere v senci avokada, ali ko se gre lahko, ka-dar ga prime, namočit v vode Tihega oceana.

Odkar sem prišel na Havaje, vsak dan tečem. Že kakšna dva meseca in pol bo, odkar sem začel živeti tako, da razen, če pride vmes kaj neizogibnega, vsak dan tečem. Danes sem v svoj vokman vtaknil albuma skupine Loving Spoonful Daydream in Hums of the Loving Spoonful in ob poslušanju tekel uro in deset minut.

Ker se trudim, da vsak dan pretečem malo več, se s časom, ki ga porabim, ne preobremenjujem preveč. Vsak dan tiho pretečem določeno razdaljo, kolikor časa pač to traja. Če se mi zazdi, da bi rad šel malo hitreje, tečem hitreje, in včasih tako skrajšam čas teka za tisti dan, vedno pa pazim, da lahko dobri občutek, ki mi vzbuja tek, prenesem na naslednji dan. Isti postopek kot pri pisanju romanov. Tudi če čutim, da bi

13 km

lahko napisal še več, ob določenem času odložim pero. Tako naslednji dan lažje začnem delati. Zdi se mi, da je tudi Ernest Hemingway napisal nekaj podobnega. Nadaljevati pomeni ne prekiniti ritma. Pri delu, ki traja daljši čas, je to potreb-no. Če se držiš določenega ritma, delo že nekako napreduje. Dokler pa vztrajnostno kolo ne dobi polnega zagona, je treba biti izredno previden pri tem, da se delo ne prekinja.

Medtem ko sem tekel, je za kratek čas deževalo, a je bilo le manjše pršenje, ravno dovolj, da se telo ohladi. Debeli obla-ki so prišli iznad morja, prekrili nebo nad mano, spusti li par kapljic in se potem, kot bi se jim strašno mudilo k pomemb-nemu opravku drugje, hitro tudi razpršili. Nato je začelo spet pripekati neomajno sonce. Vreme je preprosto. Nobenih za-pletov, nobenih skritih motivov, nobenih prenesenih pome-nov ali simbolike. Med tekom srečam več drugih tekačev. Razmerje med spoloma je bolj ali manj uravnoteženo. Med njimi so takšni, ki živahno brcajo, režejo veter in tečejo, kot da jih preganja tolpa tatov. Po drugi strani so tudi takšni de-belejši, ki sopihaje in s spuščenimi rameni tečejo, kot da jih bo zdaj zdaj konec. Mogoče so bili ravno pred enim tednom na pregledu pri zdravniku, ki jim je ugotovil sladkorno bole-zen in jim predpisal zdravo življenje. Jaz nisem veliko boljši.

Glasbe skupine Loving Spoonful se ne bom nikoli nave-ličal. To je glasba, ki se ne pretvarja, da je več, kot je. Ko po-slušam to pomirjujočo glasbo, se mi začnejo v spomin vračati razne stvari, ki sem jih doživel v drugi polovici šestdesetih let.

14 km

Nič posebnega se mi ni zgodilo takrat. Če bi po mojem življe-nju posneli biografski film (groza me je samo pomisliti na to), bi tisto obdobje v celoti ostalo na pultu režiserjevega studia. Ugotovljeno bi pač bilo, da: »Hm, tole lahko vse izrežemo. Saj ni slaba roba, ampak res ni kaj posebnega.« Takrat so se mi pač dogajale same takšne, nič kaj pretresljive stvari. Ampak vsaj zame so imele pomen, in to so zame pomembni spomini. Mo-goče sem se med tekom, ko sem tako preganjal spomine, vsa-ke toliko nasmehnil ali skremžil. In zdaj – po zlaganju takšnih nič kaj posebnih dogodkov na kup – sem tukaj. Na severni obali otoka Kauai. Včasih, ko razmišljam o življenju, dobim občutek, kot da nisem kaj več kot naplavina na obali. Vetrič, ki piha od svetilnika, narahlo trese evkaliptove veje nad mano.

Odkar sem se konec letošnjega maja naselil v Cambrid-geu v Massachusettsu, je tek spet postal del mojega vsakda-njega življenja. Dokaj resno tečem. Če rečem »dokaj resno tečem«, potem to v mojem primeru pomeni, da na teden pretečem okoli 60 kilometrov. Se pravi, šestkrat na teden po deset kilometrov. Še raje bi videl, če bi lahko sedemkrat na teden pretekel po deset kilometrov, pa so dnevi, ko preveč dežuje, ali dnevi, ko sem kratko malo preveč zaposlen. Vča-sih pride dan, ko sem preprosto preveč utrujen, da bi se mi dalo teči. Zato za vsak teden načrtujem vsaj en dan počitka. Tako pridem do številke približno 60 kilometrov na teden, približno 260 kilometrov na mesec. To je zame približna ocena tega, kaj pomeni »resno teči«.

15 km

Junija sem torej točno po načrtu pretekel okoli 260 ki-lometrov. Julija sem si zastavil nov cilj in pretekel okoli 310 kilometrov. Vsak dan sem sicer še vedno pretekel okoli de-set kilometrov, a sem opustil dan, ko sem počival. Seveda ne pretečem vsak dan točno deset kilometrov – kakšen dan pretečem petnajst kilometrov, potem pa naslednji dan samo pet. V povprečju to pomeni deset kilometrov na dan (pri zložnem teku deset kilometrov traja približno eno uro). Zame je to, kot sem rekel, precej resno ukvarjanje s tekom. Tudi odkar sem prišel na Havaje, se držim tega ritma. Ta-kole dolgo redno vsak teden preteči takšno razdaljo je zame nekaj, česar že precej časa nisem dosegel.

Poletje v Novi Angliji je veliko bolj ekstremno, kot bi si to lahko predstavljal nekdo, ki ga ni še nikoli doživel. So dne-vi, ko je prijetno hladno, so pa tudi dnevi, ko je peklensko vroče. Dokler piha veter, je še v redu. Ko pa se veter poleže, se kot meglice iz morja dvigne sopara, ki se oprime telesa kot tanka, mokra tkanina. Ko eno uro tečeš ob obrežju reke Charles, si premočen od potu, kot da bi te polili z vedrom. Od pripekajočega sonca imaš razdraženo kožo. V glavi se ti začne vrteti in niti ene resne misli ne moreš speljati skoznjo. Pa vseeno, ko pretečeš svojo razdaljo, ko iz sredice telesa izti-sneš vse, kar lahko, to porodi nekakšno uporniško osvežitev.

Veliko je razlogov za to, da sem v nekem trenutku ne-hal »resno« teči. Eden od teh je, da je postalo moje življenje

16 km

prezaposleno in si nisem mogel vzeti dovolj prostega časa. Saj ne, da bi hotel reči, da sem leta pred tem lenaril, ampak tako zelo zaposlen pa tudi nisem bil. Stvari, ki jih moraš opraviti – to je nekaj, česar je očitno, kdo ve zakaj, čedalje več, bolj ko se staraš. Naslednji razlog je, da me je bolj kot maraton začel privlačiti triatlon. Kot veste, je pri triatlonu poleg teka tudi plavanje in kolesarjenje. Ker sem prvenstve-no tekač, mi tek ni delal težav, sem pa zato potreboval toliko več vaje pri plavanju in kolesarjenju. Moral sem se priučiti pravih načinov plavanja, pravih tehnik kolesarjenja, natre-nirati mišice, ki so za to potrebne. To je nekaj, kar vzame kar precej časa in truda. Časa, ki sem ga odškrnil od svojega časa za tek.

Najpomembnejši razlog, da sem prenehal resno teči, pa je verjetno bil, da sem se v nekem obdobju kar malce na-veličal teka kot takega. Tekati sem začel jeseni leta 1982 in od tistega trenutka neprekinjeno tekal približno triindvajset let. Tekel sem skoraj vsak dan in se vsaj enkrat na leto udele-žil polnega maratona (do zdaj sem jih pretekel triindvajset) ter se poleg tega na vseh koncih sveta udeležil neštetih tekov na daljše razdalje. Tek na dolge proge mi je pisan na kožo in ob njem sem vedno užival. Med mnogimi navadami, ki sem jih pridobil v življenju, je bil tek verjetno najbolj korist-na, najbolj pomembna. Mislim, da mi je dvajset in nekaj let teka pomagalo, da sta se moje telo in um okrepila in izobli-kovala v pozitivno smer.

17 km

Nisem ravno človek za skupinske športe. Naj bo to do-bro ali slabo, takšen pač sem. Kadarkoli igram nogomet ali bejzbol (če odštejem otroška leta, se je to zgodilo zelo ma-lokdaj), se vedno počutim malce neprijetno. Mogoče je to zaradi tega, ker sem edinec, ampak nikakor se ne morem vživeti v športe, kjer je treba sodelovati. Pa tudi v športih enega proti enemu, kot je recimo tenis, nisem najboljši. Skvoš imam kot šport sicer rad, ampak ko pride do tek-movanja, se ne morem umiriti, pa naj zmagam ali izgubim. Tudi borilne veščine mi ne grejo od rok.

Seveda to ne pomeni, da nimam volje do zmage. Ampak zmagati ali izgubiti proti nekomu, to se mi že od nekdaj ni zdelo pomembno, in to moje osebno nagnjenje se ni spre-menilo niti, ko sem odrasel. Karkoli se že zgodi, zmaga ali poraz mi nista nikoli veliko pomenila. Veliko bolj pomemb-no se mi zdi premagati ovire, ki jih zastavim sam sebi. V tem pogledu je tek na dolge proge športna disciplina, ki se moji miselnosti prilega kot rokavica.

Kdor je že kdaj sodeloval na polnem maratonu, ve, da tekačem ni preveč pomembno, kdo zmaga ali izgubi. Za vr-hunske tekmovalce, ki grejo na zmago, so seveda dejanja tekmecev pomembna, običajnim tekačem pa osebna zma-ga ne pomeni toliko. Verjetno so med njimi res tudi takšni, ki tekmujejo proti čisto določenemu tekmecu in trenirajo s tem v mislih. Ampak recimo, da imaš res v mislih čisto spe-cifičnega tekmeca, pa se ta tekme iz kakršnegakoli razloga

18 km

ne more udeležiti – to bi pomenilo, da popolnoma (ali vsaj delno) izgine motivacija za tekmovanje, in takšni tekači ne vzdržijo prav dolgo v športu.

Večina običajnih tekačev pri sebi določi časovni cilj in tek-muje s tem v mislih. Če ti uspe preteči progo v tem času, si nekaj dosegel, če ne, potem tega nisi dosegel. Tudi če ti ne uspe preteči proge v zadanem času, pa imaš vseeno občutek, da si dal vse od sebe in da si lahko v prihodnje boljši, ali pa od tega odneseš neko véliko spoznanje, je to še vedno dosežek v osebni rasti. Če povem to malo drugače, če lahko, ko prete-češ progo, do sebe čutiš ponos (ali nekaj podobnega ponosu), postane to najpomembnejša osnova teka na dolge proge.

Isto lahko rečeš za delo. Pri delu romanopisca – vsaj v mojem primeru je tako – ni zmag ali porazov. Število izvo-dov, ki se prodajo, nagrade, ki jih prejmeš, število pozitivnih ali negativnih kritik, to so mogoče res neka merila. Niso pa to bistvene reči. Najpomembneje je, če je končani izdelek dosegel merila, ki si si jih zastavil, in to je nekaj, kjer se težko izgovarjaš. Drugim že lahko kaj napleteš, lastnega srca pa ne moreš preslepiti. S tega vidika je pisanje romanov podobno teku polnega maratona. Povedano preprosto, pri piscu je motivacija tiha, prisotna v njegovi notranjosti, in ne sme je iskati pri zunanjih virih.

Zame je bil tek vedno koristno razgibavanje, hkrati pa tudi učinkovita metafora. Vsak dan, ko sem tekel ali se pripravljal

19 km

na kakšno tekmo, sem si cilje postavil malo višje, in ko sem dosegel te cilje, sem po malem izboljšal tudi samega sebe. No, ali pa se vsaj vsak dan posebej trudil, da se izboljšam. Seveda kot tekač nisem kaj posebnega. Sem na povsem pov-prečni – ali pa bi bilo bolje reči dolgočasno predvidljivi – ravni. Ampak to sploh ni pomembno. Najpomembneje je, da včerajšnjega sebe vsaj malo presežeš. To pa zato, ker si pri teku na dolge proge najpomembnejši tekmec ti sam.

Ko pa sem enkrat prišel v drugo polovico štiridesetih let, se je pri meni počasi začel spreminjati tudi ta sistem samo-ocenjevanja. Povedano preprosto, sčasoma nisem več mogel izboljševati časa na tekmah. Če pomislim na svojo starost, je to pač nekaj, kjer se prav veliko ne da pomagati. Vsakdo pri določeni starosti preide vrhunec svoje fizične moči. Se-veda se to razlikuje od človeka do človeka, ampak, na splo-šno rečeno, se to pri plavalcih zgodi v zgodnjih dvajsetih, pri boksarjih v poznih dvajsetih in pri igralcih bejzbola nekje v tridesetih letih. Neizbežno je, da se prej ali slej spoprimejo s tem nevidnim grebenom. Ko sem nekega okulista vprašal, če so na svetu tudi ljudje, ki se jim vid z leti ne poslabša, se je nasmejal in rekel, da do zdaj še ni srečal takšne osebe. Tu gre za popolnoma isto stvar. K sreči je za umetnike ta vr-hunec lahko popolnoma drugje. Dostojevski, na primer, je v svojem šestdesetletnem življenju najpomembnejša roma-na, Bese in Brate Karamazove, napisal v zadnjih letih življe-nja. Domenico Scarlatti je v svojem življenju napisal petsto

20 km

petinpetdeset sonat za čembalo in večina teh je nastala med njegovim sedeminpetdesetim in dvainšestdesetim letom.

No, zame kot tekača je vrhunec prišel v drugi polovici štiridesetih let. Do takrat je bil moj cilj pri maratonih pri-bližno tri ure in pol. Točno pet minut za kilometer, osem minut za miljo. Včasih mi je uspelo preteči razdaljo v treh urah in pol, včasih ne (no, roko na srce, večkrat se je zgodi-lo, da mi ni uspelo). Ampak v vsakem primeru sem maraton pretekel približno v tem času. Tudi kadar mi ni šlo najbo-lje, sem še zmeraj končal med tremi urami in štirideset ter tremi urami in petdeset minut. Tudi če nisem nič treniral in se na dan teka nisem počutil najbolje, je bil rezultat nad štirimi urami zame povsem nepredstavljiv. Nekaj časa sem tako imel cilj, ki sem ga zlahka dosegal. Potem pa so se stvari začele spreminjati. Tudi če sem dovolj vadil, sem težko do-segel čas tri ure in štirideset minut, moja hitrost se je bližala petim minutam in pol za kilometer, in potem sem se začel počasi pomikati proti meji štirih ur. Moram reči, da me je to neprijetno presenetilo. Kaj zlomka se dogaja z mano? Ni-sem hotel razmišljati o tem, da bi bilo to povezano z leti. V vsakdanjem življenju nisem imel niti najmanjšega občutka, da moje telo slabi. Ampak naj sem še toliko zanikal, se delal še tako neumnega, števec na uri je neusmiljeno kazal čedalje daljši čas.

Zanimati me je začel tek na še daljše proge in verjet-no je bilo za to krivo tudi moje nezadovoljstvo z rezultati

Tek in pisanje sta dva različna načina življenja, ki sta se japonskemu pisatelju Harukiju Murakamiju združila v eno. Ko je pri tridesetih zaprl svoj bar in se posvetil pisanju, je začel teči (in nehal kaditi). V treh desetletjih je večkrat pretekel najpomembnejše, najtežje sve-tovne maratone in postal triatlonski borec, ki teče, plava in kolesari. Zdrav duh v zdravem telesu: med tekaškimi premori je Murakami postal svetovno znan pisatelj. In čeprav pisatelj dobro ve in čuti, da se krajšajo kilometri proge in povečuje kilometrina življenja, je avtobiografija O čem govorim, ko govorim o teku odličen duhovni trening, po kateremu bralcu preostaneta le dve možnosti: da obuje tekaške copate in se poda v dir ali pa navdihnjeno – po zahtevni športni preizkušnji telesa – napiše svojo zgodbo.

22,95 €