NAČELO TERITORIALNOSTI V NASLEDSTVU FINANČNIH … · mednarodno pravo, sukcesija držav, teritorialno načelo, državno premoženje, državni dolg, mednarodne pogodbe, Komisija

EVROPSKA PRAVNA FAKULTETA V NOVI GORICI

Leon Slak

NAČELO TERITORIALNOSTI V NASLEDSTVU

FINANČNIH OBVEZNOSTI DRŽAV

doktorska disertacija

- 2012 -

2


Leon Slak

NAČELO TERITORIALNOSTI V NASLEDSTVU

FINANČNIH OBVEZNOSTI DRŽAV

doktorska disertacija

Mentor:

red. prof. dr. Ernest Petrič

Somentor:

izr. prof. dr. Miha Pogačnik

3

Povzetek

Raziskava obsega področje sukcesije (nasledstva) držav s poudarkom na vedno aktualnem in

pogosto spornem področju nasledstva dolgov. Pri sukcesiji držav se odvija zamenjava ene

države z drugo glede vzpostavitve suverenosti na določenem teritoriju. Gre za prevzem pravic

in obveznosti s strani države /ali držav/ naslednic/e od držav/e predhodnic/e na istem ozemlju.

Ker se nasledstvo držav vedno odvija na ozemlju, je to v prvi vrsti teritorialna kategorija.

Enako pomembno dejstvo je, da je pravo nasledstva držav del mednarodnega prava in je kot

táko, dispozitivne narave. To pomeni da je nasledstvo držav prvenstveno stvar dogovorov -

vendar le, če so dogovori mogoči. Če sporazuma ni, stopi v igro mednarodno pravo. Pri tem je

vedno aktualno vprašanje, katera pravila mednarodnega prava so dovolj trdno vzpostavljena,

t.j. katera pravila veljajo (de lege lata) oziroma katera pravila šele nastajajo (de lege ferenda).

Reševanje problematike nasledstva držav je odvisno od načina in časa v katerem se ta proces

odvija; procesi nasledstva v obdobju po II. svetovni vojni, nastali zaradi dekolonizacije, niso

več aktualni; to so bili edinstveni in neponovljivi procesi. Zato raziskava obravnava le tiste

primere nasledstva, ki so nastali ob razpadu blokovske delitve sveta; torej razpade nekdanjih

socialističnih držav - vključujoč "našo" bivšo SFRJ, in nastanek novih držav na tem ozemlju.

Pravila, ki veljajo ob nasledstvu držav so zelo pestra - a zaradi tega tudi ohlapna, izhajajo pa iz

Statuta meddržavnega sodišča (ICJ) v Haagu, ki je del Ustanovne listine Združenih narodov.

Ta pravila obsegajo: (1) mednarodne /meddržavne/ pogodbe, (2) mednarodne običaje, kot izraz

obče prakse, ki je sprejeta kot pravo ter (3) splošna pravna načela, ki jih pripoznavajo

civilizirani narodi. Navedena pravna pravila dopolnjujejo še (4) sodne odločbe in (5) nauki

najbolj kvalificiranih pravnih strokovnjakov različnih narodov - ki veljajo kot pravna doktrina.

Sukcesija držav in pomen povezave s teritorijem - t.i. teritorialnim načelom, zlasti v zvezi z

nasledstvom po nekdanji SFRJ, je "rdeča nit" te raziskave. Poudarek je na celoviti obravnavi

sukcesije državnega premoženja, to je enakovredni obravnavi nepremičnega in premičnega

premoženja - tako »aktive« kot »pasive«. V državnem nasledstvu obstaja določena analogija z

dedovanjem po civilnem pravu, saj pojem "državno premoženje" poleg sredstev, vsebuje tudi

obveznosti, kar pomeni - če (ko) se deduje - se deduje (nasledi) oboje.

4

Podobno kot v civilnem pravu, obstaja izjema (opcija) tudi v mednarodnem pravu, po načelu

»tabula rasa« (clean slate), ki omogoča odpoved nasledstvu, zaradi obveznosti. A to je danes

izjema, relikt preteklosti, čeprav ga Dunajska konvencija o nasledstvu državnega premoženja,

arhivov in dolgov iz leta 1983 priznava za nove neodvisne države - za primere dekolonizacije.

V okviru državnega premoženja se del tega nahaja v premični obliki, kamor sodijo tudi vse

obveznosti, kot so: dolgovi, jamstva in garancije, vse to pa je »neoprijemljivo«, ker ni v fizični

obliki. A to ne pomeni, da tega premoženja ni možno povezati s teritorijem - le nekoliko težje

je. Z uporabo analogije je možno praktično vsako premoženje države predhodnice povezati s

teritorijem, in na tej podlagi utemeljiti, ali - in kako, pripada državi naslednici (naslednicam).

Težnje po ločenem obravnavanju t.i. "aktivnega" premoženja (nepremičnine in opredmetene

premičnine) od t.i. "pasivnega" premoženja (dolgovi, jamstva in garancije) sicer obstajajo že od

nekdaj - čeprav v mednarodnem pravu dileme o tem ni. Ta problem je značilno izbil ob

razpadu SFRJ, ko se je po nasledstvu nepremičnega in premičnega premoženja s strani novih

držav BiH, Hrvaške, Makedonije, ZRJ in Slovenije na ozemlju bivše SFRJ nenadoma pojavil

»problem« (ki to v resnici ni): "Kdo naj prevzame jamstvo bivše federacije za devizne hranilne

vloge varčevalcev Ljubljanske banke Zagreb (in Sarajevo) na ozemlju novih držav?"

Nova država, Republika Hrvaška, namreč obremenjuje novo državo, Republiko Slovenijo, ki je

ena od 5-ih enakovrednih naslednic po nekdanji SFRJ, da je le ona odgovorna za izplačilo

hrvaških varčevalcev, ki so položili devize v Ljubljansko banko Zagreb na hrvaškem ozemlju;

ker - da je to notranje-pravni problem Ljubljanske banke (s sedežem v Sloveniji), čeprav je ta

banka v bivši SFRJ delovala v vseh 6-ih bivših republikah.

A Slovenija je, skladno z načeli mednarodnega prava - tj. po teritorialnem načelu - ob razpadu

Jugoslavije poplačala vse varčevalce bivših bank SFRJ na svojem teritoriju (npr. varčevalce

Jugobanke Beograd, itd.), zato zavrača, da bi poplačala tudi hrvaške varčevalce na hrvaškem

ozemlju, saj to ozemlje nikakor ni pod jurisdikcijo Republike Slovenije.

A tudi Hrvaška je, podobno kot Slovenija teritorialno poplačala devizne varčevalce na svojem

ozemlju, razen varčevalcev Ljubljanske banke Zagreb, in s tem naredila izjemo - ki ji ni

primere v mednarodnem pravu. Še več; omenjene varčevalce LB Zagreb že celi dve desetletji

nagovarja, naj tudi sodno izterjajo svoje devizne prihranke - direktno od Republike Slovenije.

5

Posledica teh aktivnosti je več kot desetletje trajajoč proces več tisoč varčevalcev LB Zagreb

pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ECHR) v Strassbourgu, ki pa se je leta 2008,

na primeru treh varčevalcev - iztekel pričakovano; ECHR je zahtevke vseh treh varčevalcev

zavrnilo kot neutemeljene, hkrati pa podalo še nedvoumno sporočilo, da je problem »prevzem

jamstva federacije« - v prvi vrsti nasledstveno (tj. sukcesijsko) in ne notranje-pravno vprašanje.

Države naslednice po SFRJ so namreč že leta 2001 med seboj sklenile Sporazum o vprašanjih

nasledstva, ki rešuje večino vprašanj nasledstva, razen - žal, omenjenega v zvezi z jamstvom

bivše federacije za devizne hranilne vloge. A tudi glede te problematike Sporazum vsebuje

jasno določilo; pogajanja o vprašanju deviznih vlog se morajo nadaljevati med državami

naslednicami. Za kraj pogajanj je dogovorjena Banka za mednarodne poravnave (BIS) v Baslu,

rok pa je opredeljen kot »nemudoma«. Ker izvajanje tega določila traja že célo desetletje, se

poraja dvom ali med državami naslednicami sploh obstaja interes za razrešitev tega vprašanja.

A namen raziskave ni podati rešitev tega - nedvomno težkega vprašanja; če ga niso razrešile

države naslednice v minulih 20-ih letih in se v minulih 10-ih letih po sprejetju Sporazuma o

vprašanjih nasledstva (2001) istim državam ne zdi nujno o tem pogajati (z izjemo Slovenije), je

pa smiselno oceniti, ali je legitimno, da Republika Slovenija tako zelo vztraja pri teritorialnem

načinu reševanja tega problema, če ga Republika Hrvaška (in BiH) enako vztrajno - zavračata.

Raziskava nedvomno potrjuje, da je mednarodno-pravni način reševanja opisanega problema

edini pravilen oz. bi bili drugi načini reševanja možni le, če ne bi imeli opravka s sukcesijo, ki

je pač posledica razpada SFRJ. S teorijo nasledstva držav se je več desetletij - tako rekoč vse

od vzpostavitve Združenih narodov - pa do sprejetja dunajskih konvencij o nasledstvu (DK-

1978 in 1983) ukvarjala Komisija za mednarodno pravo (ILC), ki je zlasti v DK-1983

utemeljila, da je prvo pravilo nasledstva držav - teritorialna povezava, v kolikor pa to ni

mogoče, in če se države izrecno strinjajo, je možna tudi uporaba t.i. načela pravičnosti. Vendar

pa slednje načelo, vsaj v nobeni od obeh DK (1978, 1983), ni podrobno obrazloženo, saj se je

tudi Komisija za mednarodno pravo ob razlagi načela pravičnosti oprla zgolj na (redko) sodno

prakso. Načelo pravičnosti zato ostaja teoretično pravilo, ki v svoji neposredni obliki – »ex

aequo et bono«, v praksi dela Meddržavnega sodišča (ICJ) še ni bilo uporabljeno. Da pa je –

nasprotno, teritorialno načelo skoraj vedno uporabljivo, kažejo primeri sukcesij SFRJ, ČSSR,

NDR/ZRN in ZSSR. Pri slednji, ob nasledstvu dolgov bivše skupne države teritorialno načelo

sicer ni bilo uporabljeno, saj so se naslednice SZ o tem drugače - vendar soglasno, dogovorile.

6

Primer nasledstva ZSSR tako potrjuje, da je predvsem dogovor, najbolj humano in kulturno

"pravilo" pri vsakem nasledstvu. V kolikor pa dogovora ni, nam ponovno - praksa sukcesije po

ZSSR kaže, da je vedno možno najti teritorialno vez. Države naslednice ZSSR so namreč celo

tako "gibljivo" premoženje, kot so ladje, ki plovejo po svetovnih morjih in vesoljska plovila,

izstreljena v orbito, povezali s teritorijem (ozemljem) in tako zagotovili nasledstvo tistega

premičnega premoženja, o katerem se niso mogli dogovoriti.

Teritorialno načelo na primerih razpadov SFRJ, ZSSR, ČSSR in združitve NDR/ZRN zelo

podrobno utemeljuje tudi resolucija Inštituta za mednarodno pravo (IDI) iz Vancouvra, leta

2001. Ta resolucija sicer nima pomembnejše mednarodno-pravne veljave, saj velja »le« kot

doktrina za pomožni mednarodno-pravni vir. A je posredno, večjo legitimnost ta resolucija

dobila preko sodbe ECHR v primeru »Kovačič in drugi proti Sloveniji« leta 2008, v kateri se

predsednik Senata ECHR posebej sklicuje na to resolucijo.

Bistveno sporočilo mednarodnega prava raziskava potrjuje predvsem v dejstvu, da je vez med

aktivnim in pasivnim premoženjem neločljiva - čeprav to sporočilo daje že DK-1983, ki se -

ker ne upošteva novejših primerov razpadov SFRJ, ZSSR in ČSSR, ter združitve NDR/ZRN na

prvi pogled zdi zastarela. Vendar večje potrebe po novejši (»III.«) nasledstveni konvenciji ni,

saj mednarodno pravo med vsemu 5-imi viri (mednarodnih pogodbah, mednarodno-pravni

praksi, splošnih pravnih načelih civiliziranih narodov, sodni praksi ter pravni znanosti)

vsebuje že dovolj kriterijev, da se za vsak primer nasledstva lahko najde ustrezna rešitev - tudi

če dogovora ni.

Ključne besede:

mednarodno pravo, sukcesija držav, teritorialno načelo, državno premoženje, državni dolg,

mednarodne pogodbe, Komisija za mednarodno pravo, Dunajske konvencije o nasledstvu,

Združeni narodi, Evropsko sodišče za človekove pravice.

7

Abstract

The study examines the field of state succession, with particular emphasis on the permanently

topical and often contentious issue of succession to debts. The term state succession refers to

the replacement of one country with another in respect of sovereignty over a territory, and thus

to the transfer of rights and obligations from a predecessor state(s) to the successor state(s) in

the same territory. Always tied to a certain territory, state succession is, first and foremost, a

territorial category. What is equally significant is that the law of state succession is part of

international law and as such dispositive in nature. Therefore, state succession is primarily a

matter of agreement, but only if the latter can be reached. If not, international law steps in.

When it comes to international law, the distinction between the established rules, i.e. rules in

force (de lege lata) and the emerging rules (de lege ferenda) bears much relevance.

The resolution of state succession issues depends on the manner and time in which the process

is conducted; post-war succession processes arising from decolonisation are no longer of

interest; they were unique and unrepeatable. Therefore, the study only deals with the cases that

occurred upon the dissolution of the Eastern Bloc, namely the dissolution of the former

socialist countries (including ‘our’ former SFRY) and formation of new countries in the

territory. The rules derive from the Statute of the International Court of Justice (ICJ) in The

Hague, which is part of the Charter of the United Nations. The Court, whose function is to

decide in accordance with international law such disputes as are submitted to it, shall apply:

(a) international conventions, establishing rules expressly recognized by the contesting states;

(b) international custom, as evidence of a general practice accepted as law;

(c) the general principles of law recognized by civilized nations;

(d) judicial decisions and the teachings of the most highly qualified publicists of the various

nations, as subsidiary means for the determination of rules of law.

State succession and the significance of its connection with territory, particularly as regards the

succession to the former SFRY is the common thread of this study. Special emphasis is placed

on the issue of succession to state property, i.e. on equal consideration of both immovable and

movable property – assets as well as liabilities. State succession bears a certain analogy to

inheritance law, as the term “state property” includes not only assets but also liabilities, both of

which are transferred to the heir/successor in the event of succession.

8

In line with the tabula rasa or clean slate doctrine, international law, like civil law, provides

the option of renouncing succession on account of liabilities. This option, however, in merely

an exception nowadays, a relic of the past, even though the Vienna Convention on Succession

of States in respect of State Property, Archives and Debts from 1983 offers it to newly

independent countries (cases resulting from decolonisation).

Within the context of state property, the movable assets include liabilities such as debts,

securities and guarantees, which are not in physical form and are thus termed ‘intangible’. This,

however, does not mean that such assets cannot be linked to territory, though the process may

prove slightly more difficult. Using analogy, any property of the predecessor state can be

linked to territory, which helps establish whether and how the property is to be allocated to the

successor state(s).

Indeed, aspirations for the separate consideration of assets (immovable property and tangible

assets) and liabilities (debts, securities and guarantees) have always existed, notwithstanding

international law is clear on the matter. This issue arose after the disintegration of the SFRY,

when, having succeeded to the immovable and movable property, the new countries in the

former Yugoslav territory – Bosnia and Herzegovina, Croatia, Macedonia, the FRY and

Slovenia – encountered a “problem” (when, in fact, there was no problem): “Who is to assume

the guarantee of the former Federation for foreign currency savings deposited with Ljubljanska

banka in Zagreb and Sarajevo in the territories of the new states?”

A new state, the Republic of Croatia, accused a new state, the Republic of Slovenia, which is

one of the 5 equal successors of the former SFRY, to be solely responsible for the repayment of

the Croatian savers’ foreign currency deposits placed with Ljubljanska banka Zagreb in the

Croatian territory, claiming that was a domestic legal issue of Ljubljanska banka

(headquartered in Slovenia), despite the fact that the bank had operated in all 6 republics of the

former SFRY. In accordance with international law, Slovenia has repaid all savers with former

Yugoslav banks in its territory (e.g. Jugobanka Beograd savers etc.), and refuses to repay

Croatian savers in the Croatian territory, as the latter does not lie within the jurisdiction of the

Republic of Slovenia. Like Slovenia, Croatia has repaid foreign currency depositors within its

territory but excluded the Ljubljanska banka savers, thus making an exception unparalleled in

international law. What is more, those savers have been urged for two decades to file suit for

repayment against the Republic of Slovenia.

9

Those actions have resulted in over ten years of judicial proceedings initiated by several

thousand LB Zagreb savers at the European Court of Human Rights (ECHR) in Strasbourg. In

2008, the cases brought by three savers ended as expected; the ECHR dismissed the claims of

all three plaintiffs as unfounded, while passing on an unequivocal message that the issue of

assuming the Federation’s guarantee is primarily a matter of succession rather than domestic

law.

As early as 2001, the successor states of the former SFRY signed the Agreement on Succession

Issues, which resolves most succession issues but unfortunately fails to tackle the issue of the

former Federation’s guarantee for foreign currency deposits. Nonetheless, the Agreement does

contain an unambiguous provision: foreign currency issues shall be negotiated among the

successor states. The negotiations are to take place under the auspices of the Bank of

International Settlements in Basel, and the time period is cited as “without delay”. Considering

that the implementation of this provision has been delayed for an entire decade, the successor

states’ willingness to resolve the issue can certainly be questioned.

This study does not set out to solve this undoubtedly challenging problem (given that the

successor states have failed to do so in the last 20 years and that none but Slovenia have shown

any will to negotiate in the 10 years since the conclusion of the Agreement on Succession

Issues in 2001); it is, however, reasonable to assess the legitimacy of the Republic of

Slovenia’s persistent demands for the territorial principle to be applied, when the Republic of

Croatia (and Bosnia and Herzegovina) just as persistently reject such a solution.

The study undoubtedly confirms that international law provides the only correct solution to the

aforementioned issue, and that any other solution would only be applicable had this not been a

case of succession following the disintegration of the SFRY. For decades – from the foundation

of the United Nations to the adoption of the Vienna Conventions on Succession of States (VC –

1978 and 1983) – the theory of state succession had been dealt with by the International Law

Commission (ILC), which established, particularly in VC – 1983, that the first rule of state

succession is the territorial connection. If that is not possible and if the states expressly agree,

the principles of equity can be applied. The latter, however, are not explicitly clarified, at least

not in either Vienna Convention (1978, 1983), as the ILC based its explanation solely on

(sparse) case law. The principle of equity thus remains a theoretical rule, which has not hitherto

been used in practice in its most direct form – ex aequo et bono.

10

On the other hand, the territorial principle is nearly always applied, as testified by state

succession in the cases of the SFRY, Czechoslovak Socialist Republic, GDR/FRG and USSR.

In the latter, the territorial principle was, indeed, not applied to debt allocation, but only

because the successors of the USSR states reached a different agreement.

The case USSR thus confirms that agreement is the most humane and civilised ‘rule’ with any

succession. In the absence of agreement, however, the Soviet succession practice once again

demonstrates that the territorial principle can always be applied; the state successors of the

USSR went as far as to seek territorial connections for such items of movable property as

ocean-going vessels and spacecrafts on space missions, thus securing succession to the

movable property that could not be agreed upon.

The application of the territorial principle in the cases of SFRY, USSR, Czechoslovakia and

GDR/FRD is also clearly substantiated in the resolution adopted by the Vancouver Institute of

International Law in 2001. Though having little relevance in international law, acting “merely”

as a doctrine in the context of secondary legal resources, the Vancouver resolution gained more

legitimacy through the ECHR’s decision in the case of Kovačić and Others v. Slovenia in 2008,

when cited by the President of the Court.

The study confirms the basic message of international law, especially with regard to the

inseparability of assets and liabilities, even though the idea is already communicated by the

VC-1983, which might at first seem obsolete for failing to include the latest disintegration

instances, namely SFRY, USSR, Czechoslovak Socialist Republic and GDR/FRG.

Nevertheless, there is no major need for a new (3rd

) convention on succession, as the five

sources of international law (treaties, international legal practice, general legal principles of

civilised nations, case law and legal science) provide sufficient criteria to settle any succession

case, even when agreement cannot be reached.

Key words:

International Law, Succession of States, Territorial Principle, State Property, State Debt,

International Treaties, International Law Commission, Wienna Conventions on Succession,

United Nations, European Court of Human Rights.

11

KAZALO

Povzetek ........................................................................................................................................ 3

Abstract ........................................................................................................................................ 7

Uvod ............................................................................................................................................ 19

A. Izhodišča raziskave ........................................................................................................ 20

B. Raziskovalna hipoteza .................................................................................................... 21

C. Namen in cilji raziskovanja ............................................................................................ 21

D. Metode raziskovanja ...................................................................................................... 22

E. Predpostavke in omejitve ................................................................................................ 23

I. TEORETIČNI VIDIKI SUKCESIJE DRŽAV .......................................... 24

1 Splošno pravo o nasledstvu ............................................................................................... 24

2 Doktrina o sukcesiji držav ................................................................................................. 27

2.1 ANALOGIJA Z ZASEBNIM PRAVOM ................................................................... 27

2.2 TEORIJE KONTINUITETE ...................................................................................... 28

2.2.1 Teorija univerzalne sukcesije ......................................................................... 28

2.2.2 Teorija o organski substituciji ........................................................................ 29

2.2.3 Teorija samoodrekanja – samoobvezovanja (avtolimitacije)......................... 30

2.3 TEORIJE DISKONTINUITETE ................................................................................ 31

2.3.1 Imperativna pravna teorija ............................................................................. 31

2.3.2 Nekoherentne pozitivnopravne teorije ........................................................... 32

2.3.3 Teorije, transponirane v mednarodno pravo .................................................. 32

2.3.4 Teorije socialne resignacije od sukcesije držav ............................................. 33

2.3.5 Razvoj teorije diskontinuitete v obdobju dekolonizacije ............................... 34

3 Vrste sukcesije držav ......................................................................................................... 36

3.1 Sukcesija držav brez nastanka nove države in prenehanja predhodne države ............ 37

3.2 Sukcesija držav z nastankom nove države, brez prenehanja predhodne države ......... 37

3.3 Sukcesija držav z nastankom nove države in prenehanjem predhodne države .......... 38

3.4 Sukcesija brez nastanka nove države ob izginotju predhodne države ........................ 39

3.5 Sukcesija z odcepitvijo dela države ............................................................................ 39

3.6 Razlikovanje sukcesije v primeru razpada in odcepitve ............................................. 39

4 Ocena teorije in doktrine o sukcesiji ................................................................................ 41

4.1 MEDNARODNOPRAVNA OPREDELITEV SUKCESIJE ..................................... 42

12

II. KODIFIKACIJA PRAVIL O SUKCESIJI ................................................ 43

5 Kodifikacija v okviru Združenih narodov ....................................................................... 43

5.1 FORMALNI VIRI MEDNARODNEGA PRAVA .................................................... 43

5.2 DELO KOMISIJE ZA MEDNARODNO PRAVO NA PODROČJU SUKCESIJE .. 44

5.2.1 Nastajanje Dunajske konvencije o nasledstvu mednarodnih pogodb

(1978)……. .................................................................................................... 45

5.2.2 Nastajanje Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede premoženja,

arhivov in dolgov (1983)................................................................................ 46

5.3 PREGLED DUNAJSKE KONVENCIJE O NASLEDSTVU MEDNARODNIH

POGODB (1978) ........................................................................................................ 48

5.4 PREGLED IN ANALIZA DUNAJSKE KONVENCIJE O NASLEDSTVU

DRŽAVNEGA PREMOŽENJA, ARHIVOV IN DOLGOV (DK – 1983) ............... 52

5.4.1 Pregled in komentar določil DK-1983 o sukcesiji državnega premoženja .... 53

5.4.1.1 Splošne določbe ............................................................................. 53

5.4.1.2 Opredelitev državnega premoženja ............................................... 54

5.4.1.3 Učinki in datum prehoda državnega premoženja .......................... 56

5.4.1.4 Ohranjanje in varnost državnega premoženja ............................... 57

5.4.1.5 Primeri novih neodvisnih držav ..................................................... 59

5.4.1.6 Združitev držav ter ločitev dela ozemlja države - odcepitev ......... 59

5.4.1.7 Razpad države................................................................................ 60

5.4.1.8 Nasledstvo državnih arhivov ......................................................... 61

5.4.1.9 Nasledstvo državnih dolgov .......................................................... 61

5.4.1.10 Reševanje sporov ........................................................................... 62

5.5 PODPIS, RATIFIKACIJA, PRISTOP, PRIČETEK VELJAVNOSTI DK-1983 ..... 62

5.6 POMEN DUNAJSKE KONVENCIJE O NASLEDSTVU DRŽAVNEGA

PREMOŽENJA, ARHIVOV IN DOLGOV (1983) ................................................... 63

6 Druge potrditve pravil o sukcesiji .................................................................................... 64

6.1 RESOLUCIJA IZ VANCOUVRA (2001) ................................................................. 64

6.1.1 Definirane kategorije nasledstva držav po resoluciji Vancouver - 2001 ....... 65

6.1.2 Skupna pravila o nasledstvu državnega premoženja in dolgov ..................... 66

6.1.2.1 Prehod državnega premoženja in alternativa odškodnine ............. 66

6.1.2.2 Rezultat (izid) razdelitev ............................................................... 67

6.1.2.3 Postopek za razdelitev državnega premoženja in dolgov .............. 67

6.1.2.4 Načela razdelitve ........................................................................... 68

6.1.3 Sukcesija državnega premoženja ................................................................... 70

6.1.3.1 Učinki prehoda državnega premoženja ......................................... 70

6.1.3.2 Načela razdelitve premoženja glede na teritorialno načelo ........... 71

6.1.4 Državni dolgovi.............................................................................................. 73

6.1.4.1 Učinkovanje nasledstva držav na zasebne upnike in dolžnike ...... 74

6.1.4.2 Prenos državnih dolgov v pravičnih deležih.................................. 75

6.1.4.3 Lokalni dolgovi ............................................................................. 75

6.2 PRISPEVEK RESOLUCIJE IZ VANCOUVRA ....................................................... 76

13

III. SUKCESIJA DRŽAVNEGA PREMOŽENJA ......................................... 77

7 Pojem državnega premoženja ........................................................................................... 77

7.1 REŽIMI DRŽAVNEGA PREMOŽENJA IN LASTNINSKO-PRAVNI SISTEMI .. 77

7.1.1 Anglosaksonsko pravo ................................................................................... 77

7.1.2 Germansko pravo ........................................................................................... 78

7.1.3 Francosko pravo ............................................................................................. 79

7.1.4 Sovjetsko pravo .............................................................................................. 80

7.1.5 Jugoslovansko pravo (SFRJ) .......................................................................... 80

7.1.6 Pravo muslimanskih držav ............................................................................. 82

7.2 SKLEP O POJMOVANJU DRŽAVNEGA PREMOŽENJA .................................... 83

8 Praksa sukcesije državnega premoženja po razpadu blokovske delitve sveta ............. 84

8.1 ZDRUŽITEV OBEH NEMČIJ (1990) ....................................................................... 84

8.2 RAZPAD SOVJETSKE ZVEZE (1990) .................................................................... 86

8.3 SPORAZUMNA RAZDRUŽITEV ČEŠKOSLOVAŠKE (1993) ............................. 87

8.4 RAZPAD SFR JUGOSLAVIJE (1991) ...................................................................... 88

IV. TERITORIALNO NAČELO V NASLEDSTVU DRŽAV ...................... 92

9 Nasledstvo mednarodnih pogodb ...................................................................................... 92

9.1 NASLEDSTVO MEDNARODNIH POGODB – PRIMER RAZPADA ZSSR ........ 92

9.2 NASLEDSTVO MEDNARODNIH POGODB – PRIMER RAZPADA ČSSR ........ 94

9.3 NASLEDSTVO MEDNARODNIH POGODB – PRIMER RAZPADA SFRJ ......... 95

10 Nasledstvo državne lastnine .............................................................................................. 99

10.1 OSNOVNA NAČELA NASLEDSTVA DRŽAVNE LASTNINE ............................ 99

10.2 DODATNA NAČELA NASLEDSTVA DRŽAVNE LASTNINE ......................... 100

10.3 NASLEDSTVO DRŽAVNEGA PREMOŽENJA: Primer združitve Nemčije

(1990)… .................................................................................................................... 102

10.4 NASLEDSTVO DRŽAVNEGA PREMOŽENJA: Primer razpada ZSSR (1990) ... 104

10.5 NASLEDSTVO DRŽAVNEGA PREMOŽENJA: Primer razpada CSSR (1993) .. 107

10.6 NASLEDSTVO DRŽAVNEGA PREMOŽENJA: Primer razpada SFRJ (1991) ... 108

10.6.1 Družbena lastnina kot unikum nasledstva SFRJ .......................................... 110

10.6.2 Obseg zadolženosti nekdanje Jugoslavije in struktura skupnega

zunanjega dolga…………………………………………………………...112

10.6.2.1 Zunanji dolg ob razpadu .............................................................. 113

10.6.3 Odpoved ZRJ kontinuiteti po SFRJ in končni izid razdelitve premoženja .. 114

11 Nasledstvo članstva držav v Organizaciji združenih narodov ..................................... 118

11.1 NASLEDSTVO ČLANSTVA V OZN – PRIMER ZSSR ....................................... 121

11.2 NASLEDSTVO ČLANSTVA V OZN – PRIMER ČSSR ....................................... 123

11.3 NASLEDSTVO ČLANSTVA V OZN – PRIMER SFRJ ....................................... 124

14

12 Nasledstvo članstva držav v mednarodnih finančnih organizacijah in nasledstvo

dolgov................................................................................................................................. 128

12.1 NASLEDSTVO ČLANSTVA V MEDNARODNEM DENARNEM SKLADU

(IMF)……………………………………………………………………………….130

12.1.1 Nasledstvo članstva v IMF - primer združitve Nemčije .............................. 132

12.1.2 Nasledstvo članstva v IMF - primer razpada ZSSR ..................................... 132

12.1.3 Nasledstvo članstva v IMF - primer razpada ČSSR .................................... 133

12.1.4 Nasledstvo članstva v IMF - primer razpada SFRJ ...................................... 134

12.2 NASLEDSTVO ČLANSTVA V SVETOVNI BANKI (WORLD BANK) ............. 138

12.2.1 Nasledstvo članstva v Svetovni banki: primeri ZSSR, ČSSR in Nemčije. .. 139

12.3 EVROPSKA BANKA ZA OBNOVO IN RAZVOJ IN NOVE ČLANICE ............ 142

13 Nasledstvo državnih dolgov posameznih držav in zasebnih upnikov ......................... 144

13.1 RAZDELITEV DOLGOV PO MEDNARODNEM PRAVU IN PRAVNI

PRAKSI ..................................................................................................................... 144

13.2 NAČELA RAZDELITVE ZUNANJEGA DOLGA - na primeru razpada SFRJ ..... 145

13.2.1 Ključ do razdelitve ne-alociranih dolgov .................................................... 146

13.2.2 Načelo za razdelitev alociranih (lokaliziranih) dolgov ................................ 147

13.2.3 Lastna pot Republike Slovenije pri pogajanju s tujimi zasebnimi upniki.... 148

13.2.3.1 Dvostranski zasebni upniki ali Pariški klub ................................ 149

13.2.3.2 Komercialne banke ali Londonski klub ....................................... 151

13.2.4 Končni model razdelitve dolgov bivše Jugoslavije...................................... 154

13.3 RAZDELITEV ZUNANJEGA DOLGA DO ZASEBNIH UPNIKOV:

primer ZSSR ............................................................................................................. 155

13.3.1 Sporazum zasebnih upnikov z Rusko federacijo - državo naslednico ......... 157

13.4 MEDNARODNO-PRAVNA PRAVILA O DRŽAVNIH DOLGOVIH DO

TUJIH ZASEBNIH UPNIKOV ............................................................................... 159

V. ODPRTA NASLEDSTVENA VPRAŠANJA PO NEKDANJI SFRJ .... 160

14 Glavna nasprotja nasledstva ob razpadu SFRJ ............................................................ 160

14.1 PRVA DILEMA SUKCESIJE SFRJ: "RAZPAD DRŽAVE v. ODCEPITEV

POSAMEZNIH DRŽAV" ........................................................................................ 161

14.2 DRUGA DILEMA SUKCESIJE SFRJ: "DATUM NASLEDSTVA v. DATUM

PREHODA DRŽAVNEGA PREMOŽENJA" ......................................................... 162

14.3 TRETJA DILEMA SUKCESIJE SFRJ: "DRŽAVNA LASTNINA v.

DRUŽBENA LASTNINA" ..................................................................................... 163

14.4 ČETRTA DILEMA SUKCESIJE SFRJ: KLJUČ RAZDELITVE FINANČNIH

OBVEZNOSTI PO SFRJ ......................................................................................... 164

15

15 Sporazum o vprašanjih nasledstva SFRJ (2001) ........................................................... 166

15.1 NASTAJANJE SPORAZUMA ................................................................................ 166

15.2 STRUKTURA IN VSEBINA SPORAZUMA ......................................................... 167

15.2.1 Priloga A - Premično in nepremično premoženje ........................................ 167

15.2.2 Priloga B - Premoženje diplomatskih in konzularnih predstavništev .......... 168

15.2.3 Priloga C - Finančna sredstva in obveznosti ................................................ 168

15.2.3.1 Pogajanja glede 7. člena Priloge C Sporazuma: "Prevzem

jamstva federacije za devizne hranilne vloge" ............................ 170

15.2.4 Priloga D - Arhivi ........................................................................................ 172

15.2.5 Priloga E - Pokojnine ................................................................................... 172

15.2.6 Priloga G - Zasebno premoženje in pridobljene pravice .............................. 172

15.3 ODPRTO VPRAŠANJE SPORAZUMA ................................................................. 173

15.4 POMEN SPORAZUMA ........................................................................................... 174

15.4.1 Izvajanje Sporazuma in vloga visokega predstavnika za nasledstvo ........... 175

16 Mednarodno pravni vidik prevzema jamstva SFRJ za devizne hranilne vloge ......... 178

16.1 STALIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE .................................................................. 179

16.2 STALIŠČA REPUBLIKE HRVAŠKE…………………………………………….182

16.3 NADALJNJE MEDNARODNO-PRAVNO UREJANJE PREVZEMA

JAMSTVA BIVŠE FEDERACIJE ZA DEVIZNE HRANILNE VLOGE .............. 188

17 Primer zaključene sodbe »Kovačič in drugi proti Sloveniji« pred ECHR (2008) ........ 189

17.1 OZADJE PRIMERA IN OKOLIŠČINE POZAMEZNIH ZADEV ......................... 190

17.1.1 Ljubljanska banka in njena zagrebška poslovalnica .................................... 190

17.1.2 Sistem redeponiranja deviznih hranilnih vlog ............................................. 191

17.1.3 Monetarna kriza in Markovićeve reforme ................................................... 192

17.1.4 Ljubljanska banka in Glavna podružnica Zagreb ........................................ 194

17.1.4.1 Sporne točke v zvezi s pravnim položajem in obveznostmi

zagrebške poslovalnice LB v obdobju razpada SFRJ .................. 194

17.2 RAVNANJE REPUBLIKE SLOVENIJE ................................................................ 195

17.2.1 Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in

neodvisnosti Republike Slovenije ................................................................ 195

17.2.2 Dogajanje po razglastivi neodvisnosti ......................................................... 196

17.2.3 Ustavni zakon iz leta 1994 o dopolnitvah Ustavnega zakona iz leta 1991 .. 197

17.2.4 Časovni vidik dogodkov - po izdaji Odločbe Ustavnega sodišča RS .......... 199

17.3 RAVNANJE REPUBLIKE HRVAŠKE .................................................................. 200

17.3.1 Sprejetje finančnih uredb SFRJ in prevzem hrvaškega jamstva za

hranilne vloge…………………………………………………………..….201

17.4 FINANČNI PODATKI ............................................................................................. 202

17.5 POGAJANJA O NASLEDSTVU MED DRŽAVAMI NASLEDNICAMI SFRJ ... 203

17.5.1 Sporazum o vprašanjih nasledstva (2001) in njegovo izvajanje .................. 204

17.6 BILATERALNA POGAJANJA MED SLOVENIJO IN HRVAŠKO…………….205

16

17.7 SODNA PRAKSA USTAVNEGA SODIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE ........... 206

17.7.1 Stališče Vlade RS do problematike deviznih hranilnih vlog bivše SFRJ .... 208

17.7.2 Pravni interes pritožnikov pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije ....... 209

17.7.3 Vprašanje protiustavnosti Zakona o Skladu Republike Slovenije za

nasledstvo in Visokem predstavniku RS za nasledstvo ............................... 210

17.8 RESOLUCIJA (1410) PARLAMENTARNE SKUPŠČINE SVETA EVROPE….211

17.8.1 Poročilo Odbora za pravne zadeve in človekove pravice - E. Jurgens-a.…211

17.9 RAZVOJ DOGODKOV V ČASU OBRAVNAVE PRITOŽBE ............................. 214

17.10 SODBA SENATA ECHR ....................................................................................... 214

17.11 TRDITVE PRED ECHR ......................................................................................... 215

17.11.1 Trditve pritožnikov ..................................................................................... 215

17.11.2 Trditve Republike Slovenije pred ECHR .................................................... 217

17.11.3 Trditve Republike Hrvaške pred ECHR ..................................................... 222

17.12 OCENA SODIŠČA ................................................................................................. 224

17.12.1 Obrazložitev odločitve ECHR .................................................................... 225

17.12.2 Pritrdilno mnenje sodnika Ressa ................................................................. 227

17.12.3 Sporočilo sodbe ECHR ............................................................................... 228

VI. PRIHODNOST MEDNARODNEGA PRAVA NASLEDSTVA .......... 231

18 Resolucija o sukcesiji - Rio de Janeiro (2008)................................................................ 231

18.1 PRIHODNOST SUKCESIJE DRŽAVNEGA PREMOŽENJA IN DOLGOV ....... 232

19 Zaključek........................................................................................................................... 234

19.1 PREIZKUS TEZE O VELJAVNOSTI TERITORIALNEGA NAČELA ............... 235

19.1.1 Teritorialno načelo v teoriji mednarodnega prava ....................................... 235

19.1.2 Teritorialno načelo v praksi sukcesije držav ................................................ 243

19.1.2.1 Teritorialno načelo v praksi prevzema državnih dolgov ................ 247

19.1.2.2 Status aktualnega problema: »Prevzem jamstva SFRJ za

devizne hranilne vloge«………………………………………….252

19.2 OCENA DOSEDANJIH RAZISKOVANJ ……………………………………….257

20 Sklep .................................................................................................................................. 265

Literatura ................................................................................................................................. 273

AVTORSKI VIRI .............................................................................................................. 273

DRUGI VIRI ...................................................................................................................... 280

ZAKONODAJA ................................................................................................................. 283

MEDNARODNE POGODBE ........................................................................................... 284

SODNA PRAKSA ............................................................................................................. 285

Priloge ....................................................................................................................................... 288

Izjava o avtorstvu .................................................................................................................... 318

17

KAZALO TABEL

Tabela 1: Pregled držav podpisnic Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede premoženja,

arhivov in dolgov – 1983 ........................................................................................................... 52

Tabela 2: Skupni zunanji dolg bivše SFRJ, v konvertibilni valuti, ob koncu leta 1991 ........ 114

Tabela 3: Mednarodno-pravna načela za razdelitev različnih vrst zunanjega dolga SFRJ .... 154

Tabela 4: Kronologija reševanja zunanjega dolga bivše ZSSR do tujih zasebnih upnikov ... 158

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov

in dolgov (1983); VIENNA CONVENTION on succession of States in respect of

state property, archives and debts ........................................................................... 288

Priloga 2: Resolucija o nasledstvu držav v zadevah državnega premoženja in dolgov

Vancouver (2001); I.D.I. – State succession in matters of property and debts;

Session of Vancouver - 2001 .................................................................................... 302

Priloga 3: Resolucija iz mednarodne konference o nasledstvu držav - Rio de Janeiro (2008);

Resolution No 3/2008 - Aspects of the Law on State succession, Rio de Janeiro ... 313

OKRAJŠAVE

BIS - Bank for International Settlements

CILJ - Cornell International Law Journal

EBRD - European Bank for Reconstruction and Development

ECHR - European Court for Human Rights

EIJL - The European Journal of International Law

ICJ - International Court of Justice

ICFY - International Conference on the former Yugoslavia

ILC - International Law Commission

ILM - International Legal Materials

IMF - International Monetary Found

NFA - New Financing Agreement

WB - World Bank

18

SEZNAM UPORABLJENIH LATINSKIH PRAVNIH REKOV

(abecedna razvrstitev) (pomen, preneseno sporočilo)

1. acquisitio hereditatis pridobitev dediščine

2. bona fide(s) v dobri veri

3. circulus vitiosus začarani krog, brezizhodni položaj

4. communio incidens skupna, solidarna odgovornost

5. cuius est solum eius

est usque ad coelum

et usque ad inferos kdor je lastnik zemlje, je ta njegova 'gor do nebes - dol do pekla'

6. de lege lata obstoječe pravo, sedaj veljavno pravo, trenutna situacija

7. de lege ferenda prihodnje - bodoče pravo, pravo v nastajanju, razvoj pravnih

pravil

8. dominium utile pravica do uporabe, koriščenja, uživanja

9. ex aequo et bono enakost in pravičnost

10. ex factis ius oritur pravo izhaja iz dejstev

11. ex iniuria ius non oritur načelo legalitete (»iz krivice ne nastane pravica«)

12. forma regiminis mutata,

non mutatur poplus ipse kot sporočilo, da sprememba političnega sistema, režima (vlade)

ne vpliva na obveznosti držav

13. ius cogens kogentne, vse-obvezujoče norme mednarodnega prava

14. lex locus rei sitae zakon mesta, kjer se stvar nahaja (načelo teritorialnosti)

15. mala fide(s) v slabem smislu, zvijačno, s "figo v žepu"

16. mutatis mutandis smiselno, analogno, tudi podobno / približno

17. nemo plus iuris ad alium

transferre potest, quam

ipse haberet nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam

18. natura non facit saltus pravice, ki jih ni možno spremeniti ("svete in nespremenljive")

- analogija z naravo, ki se spreminja postopoma in ne skokovito

19. opinio iuris ponavljanje ravnanja tj. praksa, ki jo spremlja pravna zavest, da

je takšno ravnanje pravna norma (nastajanje običajnega prava)

20. pacta sunt servanda pogodbe (dogovore) je treba spoštovati, se upoštevajo, veljajo

21. pactum de contrahendo dolžnost skleniti sporazum, pogodbo

22. pactum de negotiando dolžnost pogajati se – a pogajati se v dobri veri ('in good faith'),

z namero skleniti sporazum, pogodbo (pactum de contrahendo)

23. pacta tertiis nes nocet,

nec prosunt ni obveznosti sprejetja pogodb, sklenjenih na škodo tretjih oseb

24. pro rata sorazmerno, proporcionalno

25. ratione loci et ratione

temporis razmerje med časom in krajem

26. rebus sic stantibus klavzula spremenjenih okoliščin, zato razveza ali sprememba

pogodbe

27. tabula rasa čisto, osnovno, prvinsko, "nepopisan list"

28. universum ius vse je v redu

29. usus, fructus, abusus uporaba, uživanje, razpolaganje (vključno z uničenjem) lastnine,

premoženja

19

Uvod

Predmet te disertacije je nasledstvo (sukcesija) držav s posebnim ozirom na veljavnost oz.

upoštevanje t.i. teritorialnega načela pri nasledstvu držav. Poudarek je na prevzemu finančnih

obveznosti, ki obsegajo neporavnane dolgove in dana jamstva oz. garancije s strani države

predhodnice.

Sukcesija predstavlja zamenjavo ene države z drugo pri vzpostavitvi suverenosti na določenem

ozemlju. Gre za prevzem pravic in obveznosti s strani države naslednice od države predhodnice

na tem ozemlju. Glavno načelo pri nasledstvu je, da je to teritorialna kategorija, enako

pomembno je, da je pravo, ki ureja na sukcesijo držav dispozitivno. To pomeni, da je

nasledstvo držav prvenstveno stvar dogovorov - seveda le, če so dogovori mogoči. V kolikor

dogovorov ni, stopi v igro mednarodno pravo. Pri tem je vedno aktualno vprašanje, katera

pravila mednarodnega prava so zadosti trdno vzpostavljena; tj. katera pravila že veljajo (de lege

lata) oziroma katera pravila šele nastajajo (de lege ferenda).

Problematika nasledstva držav je postala po končanem procesu dekolonizacije ponovno

aktualna, tako v praksi kot v doktrini, predvsem zaradi skoraj hkratnega razpada Sovjetske

zveze, Češkoslovaške in Jugoslavije ter združitve obeh nemških držav. Razvoj mednarodnega

prava na tem področju je preko delovanja Komisije Organizacije združenih narodov za

mednarodno pravo (International Law Commission) doslej vodil do kodifikacije v obliki dveh

mednarodnih konvencij: Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb

(1978) in Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in

dolgov (1983), ki še nima potrebnega števila ratifikacij za pričetek veljavnosti.

Pomembna so tudi stališča držav, ki se odražajo v sklepih organov OZN in drugih mednarodnih

organizacij. Pri reševanju problemov sukcesije v zvezi z razpadom nekdanje SFRJ so bila

pomemben vir svetovalna mnenja Arbitražne komisije Mednarodne konference o bivši

Jugoslaviji, znana kot t.i. Bandinterjeva mnenja.

Sukcesija držav in pomen teritorialnega načela, še zlasti v zvezi z nasledstvom po bivši SFRJ je

splošni okvir te raziskave, pri kateri se osredotočamo na problem sukcesije glede premoženja.

20

A. IZHODIŠČA RAZISKAVE

Kot vzorec proučevanja veljavnosti oziroma upoštevanja teritorialnega načela uporabljamo

primer reševanja nasledstva po nekdanji državi SFRJ in druge podobne primere v preteklosti.

Pojem "teritorialnega načela" raziskujemo zato, ker ga uradno stališče naše države, Republike

Slovenije, izrecno poudarja kot glavno načelo mednarodnega prava, v povezavi z reševanjem

odprtega problema jamstva federacije (SFRJ) za devizne hranilne vloge, medtem ko sosednja

država, Republika Hrvaška, uporabo teritorialnega načela v zvezi s istim problemom - zavrača.

Razpad nekdanje SFRJ je, drugače kot pri mirni razdružitvi nekdanje Sovjetske zveze in

Češkoslovaške, zaznamoval nasilen proces z agresijo jugoslovanske armade na Slovenijo,

Hrvaško in BiH. Položaj se je po vojnih spopadih na ozemlju nekdaj skupne države in mučnih

10-letnih pogajanjih pod mednarodnim pokroviteljstvom uredil šele leta 2001, problem

nasledstva pa s Sporazumom o vprašanjih nasledstva, ki so ga do konca leta 2004 ratificirale

vse države naslednice SFRJ.

Že vprašanje, katere države sploh so naslednice po SFRJ je bilo célo desetletje sporno; po

končanju oboroženih spopadov so nove države Slovenija, Hrvaška, BiH in Makedonija izhajale

iz izhodišča, da je vseh pet držav naslednic enakopravnih naslednic po razpadu nekdaj skupne

države. ZRJ (takrat še Srbija in Črna gora) pa tega ni priznala; ostale nekdanje republike naj bi

se po stališču ZRJ od SFRJ odcepile, zato je ZRJ nadaljevanje (kontinuiteta) nekdanje skupne

države, ostale naslednice pa naj bi bile nove države. Šele s spremembo oblasti v ZRJ leta 2000

in s prošnjo ZRJ za članstvo v OZN, je ta država dokončno priznala, da je SFRJ razpadla na pet

novih, enakovrednih držav. Priznanje razpada in odrek tezi ZRJ o kontinuiteti po bivši državi je

bil predpogoj za začetek pogajanj o nasledstvu.

Leta 2001 je bil na Dunaju sklenjen Sporazum o vprašanjih nasledstva, ki je doslej edina

mednarodna pogodba med vsemi državami naslednicami po SFRJ. Disertacija obravnava

odprta vprašanja tega sporazuma. Eno glavnih odprtih vprašanj, glede katerega Republika

Slovenija stoji na stališču, da ga je potrebno reševati skladno s teritorialnim načelom, je

prevzem jamstva Federacije za neizplačane devizne hranilne vloge - s strani vseh držav

naslednic po SFRJ. Republika Slovenija zlasti pri tem vprašanju utemeljuje veljavnost

teritorialnega načela pri sukcesiji držav.

21

Iz razloga, ker dve državi, naslednici po SFRJ (Hrvaška in BiH), pri jamstvu federacije

oporekata teritorialnemu načelu, disertacija išče in analizira argumente "za" ali "proti" uporabi

teritorialnega načela ob nasledstvu držav.

B. RAZISKOVALNA HIPOTEZA

Temeljno raziskovalno vprašanje (hipoteza) disertacije se glasi:

Kako oz. koliko je teritorialno načelo v nasledstvu držav mednarodno-pravno in teoretično

uveljavljeno in - ali se upošteva v praksi?

Raziskovalno vprašanje preizkušamo po vseh virih mednarodnega prava, kot izhajajo iz 38.

člena statuta Meddržavnega sodišča (International Court of Justice), ki od leta 1945 deluje v

okviru Organizacije združenih narodov, in sicer: (1) mednarodnih pogodbah, (2) mednarodnih

običajih, kot izraz obče prakse, ki je sprejeta kot pravo, (3) splošnih pravnih načelih

civiliziranih narodov ter pomožnih virih, (4) sodni praksi in (5) pravni znanosti.

Za preizkus veljavnosti teritorialnega načela na konkretnem primeru »prevzem jamstva

federacije za devizne vloge«, raziskujemo, če se to načelo potrjuje (ali se ne) skozi vse vidike

sukcesije držav, ki se nanašajo na premoženje in finančne obveznosti (dolgove in jamstva).

Hipoteza raziskave je razdeljena na naslednja poglavja: (1) nasledstvo državne lastnine, (2)

nasledstvo mednarodnih pogodb, (3) nasledstvo članstva v mednarodnih /finančnih/

organizacijah, (4) nasledstvo državnih dolgov in jamstev, (5) Sporazum o vprašanjih nasledstva

in (6) prevzem jamstva federacije SFRJ za devizne hranilne vloge.

C. NAMEN IN CILJI RAZISKOVANJA

Raziskava nasledstva s poudarkom na finančnih obveznostih je izziv prav iz razloga, ker

navadno ob sukcesiji ni problema glede nasledstva premičnega premoženja, če pri tem mislimo

zgolj na t.i. aktivo. A ker v mednarodnem pravu obstaja pravilo - analogno rimskem pravu, da

pojem »premoženje« vsebuje tako sredstva, kot tudi obveznosti, torej tudi dolgove in dane

garancije (jamstva), ki to premoženje zmanjšujejo ali kakorkoli obremenjujejo, za t.i. pasivno

vrsto »premoženja« seveda navadno ni interesa naslednika(-ov).

22

Ključni razlog za raziskavo teritorialnega načela je v dejstvu, da ga Republika Slovenija

izrecno poudarja, kot temeljno načelo mednarodnega prava, v povezavi z reševanjem problema

jamstva federacije bivše SFRJ za devizne hranilne vloge, medtem ko Republika Hrvaška prav

uporabo istega teritorialnega načela v zvezi s tem problemom - zavrača. Izziv raziskave je torej,

kako lahko dve suvereni državi diametralno nasprotno razlagata isto načelo, in to na dokaj

ozkem - konkretnem primeru - če naj bi bilo v mednarodnem pravu splošno uveljavljeno?

Dodatni cilj je ugotoviti, koliko je teritorialno načelo odvisno od oblik 1 v katerih prihaja do

nasledstva: (1) prenos /cesija/ dela države; (2) novonastala neodvisna država; (3) združitev

držav; (4) odcepitev dela države /stari subjekt še obstaja/, (5) razpad /stari subjekt obstaja več/.

Predvsem zadnja oblika je relevantna za nekatere primere po letu 1990, ko je bila svetovna

skupnost priča razpadu velikih držav, sestavljenih iz različnih narodnostno-etničnih skupin

prebivalcev. Pri razpadu SFRJ, glede na reševanje problema prevzema jamstev federacije za

devizne vloge države naslednice usmerja leta 2001 sklenjen Sporazum o vprašanjih nasledstva.

Ta sporazum so, do konca leta 2004, ratificirale vse države naslednice SFRJ. Sam sporazum

sicer (še) ne rešuje pereči problem jamstev za devizne vloge, ga pa izrecno omenja v 7. členu

Priloge C. Omenja tudi kraj in institucijo, kjer naj se problem - s pogajanji, rešuje.2

Ker se, sicer začeta pogajanja, o prevzemu jamstev za devizne vloge po letu 2002 ne

nadaljujejo, je prav to problem in izziv za raziskavo. Sporazum iz leta 2001 sicer predvideva

sklenitev dodatnega ali novega sporazuma med državami naslednicami, a do tega še ni prišlo.

Odsotnost sporazuma, ki bi uredil to vprašanje, je dodaten razlog za aktualnost raziskave

mednarodno-pravnih vidikov jamstev za obveznosti države, ki je razpadla.

D. METODE RAZISKOVANJA

Raziskava opredeljene problematike je potekala s proučevanjem, analizo in interpretacijo

temeljne literature ter člankov v strokovnih publikacijah (sekundarnih virov).

1 Vir: Degan, Vladimir Đuro: »Međunarodno pravo«, Pravni fakultet Rijeka, II. izdaja - 2006, str. 255-256.

2 Sporazum (2001), Priloga C, 7. člen navaja: »….o prevzemu jamstva za devizne hranilne vloge v bankah,

vložene v kateri koli podružnici v kateri od držav naslednic, pred dnevom razglasitve samostojnosti, se naj

nemudoma začnejo pogajanja, ki naj potekajo pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave v Baslu…«.

23

Uporabljena je bila metoda mednarodno-pravne analize problema in na ugotovitvah analize

temelječa sinteza ugotovitev (spoznanj). Omenjeni pristop raziskovanja je bil izveden po

naslednjem vrstnem redu: (1) zaznava, opažanje problema in postavitev izhodiščne hipoteze,

(2) predstavitev problema, (3) iskanje razpoložljivih virov, literature, informacij, (4) seznanitev

s relevantno prakso držav in s sodno prakso, (5) seznanitev z mednarodnimi konvencijami in

zakonodajo držav, (6) analiza problema, (7) oblikovanje lastnih stališč, (8) preverjanje teh

stališč, spoznanj, (9) potrditev, delna potrditev ali zavrženje postavljene hipoteze, ter (10)

oblikovanje sklepov, spoznanj in ugotovitev.

Nabor uporabljenih raziskovalnih metod zajema:

deskriptivno (opisno) metodo, primerjalno raziskovanje, študije primerov, metodo

interpretacije primarnih in sekundarnih virov ter metodo sinteze spoznanj.

E. PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE

Področje sukcesije držav je izredno široko, saj zajema veliko različnih problemov v zvezi z

nasledstvom; raziskava pa bi izgubila namen, če je ne bi vsaj delno omejili. To je storjeno že v

naslovu, ki osredotoča raziskavo teritorialnega načela pri nasledstvu na "finančne obveznosti".

Namenoma sta izpuščeni problematika nasledstva državljanstva (prebivalstvo) in problematika

nasledstva arhivov. Obe področji sta namreč zelo obsežni in specifični, zato sta lahko predmet

samostojnih, posebnih raziskav.

Raziskavo je bilo nujno omejiti tudi na obdelavo primerov sukcesij po koncu blokovske delitve

sveta, to je po letu 1990. Primeri iz prejšnjih stoletij, do vključno I. in do II. svetovne vojne so

za današnji čas ne-tipični, čeprav so seveda bogata zakladnica zgodovine sukcesij. Večina

primerov sukcesij po II. svetovni vojni - a še pred letom 1990, pa se v glavnem nanaša na

procese dekolonizacije, tj. na primere, ko so se ljudstva pod kolonialno oblastjo legitimno, s

samoodločbo, otresla dotedanje kolonialne oblasti. Primeri sukcesij o tem obdobju do leta 1990

so specifični in bistveno drugačni od primerov sukcesij po koncu blokovske delitve sveta oz.

t.i. hladne vojne.

Primeri sukcesij po letu 1990, to so nasledstva po ZSSR, ČSSR, ZRN / NDR ter SFRJ, pa so

medsebojno primerljivi in so zato jedro te raziskave - ter hkrati tudi njena omejitev.

24

I. POGLAVJE

TEORETIČNI VIDIKI SUKCESIJE DRŽAV

1 Splošno pravo o nasledstvu

Splošni termin sukcesija3 - slovnično pomeni zaporednost in/ali postopnost npr. sukcesija dveh

pojavov / časovna sukcesija; - v pravnem smislu pa pomeni pridobitev premoženja in/ali

določenih pravic neposredno po kom drugem - skratka nasledovanje (analogija je: dedovanje).

Sukcesija držav (lat. successio, State Succession – Succession of States, Succession d'Etats,

Staatennachfolge - Staatensukzession) predstavlja naziv za sklop pravnih vprašanj in rešitev

vezanih za prehod državnega teritorija (celega ali dela) ene države pod oblast druge države.4

Sukcesijo držav lahko opredelimo kot obliko meddržavnih odnosov, ki zahtevajo pravno

ureditev. Kadar ena država (prednik, Predecessor State, Vorgängerstaat) izgubi del svojega

teritorija ali celo izgine, druga (naslednik, Successor State, Etat Successeur, Nachfolgestaat)

pridobi nov del teritorija ali pa šele nastaja, je razumljivo, da se postavlja vprašanje, ali sploh,

in v kateri meri država naslednica vstopa v pravice in dolžnosti države predhodnice,5 saj:

- splošne ali generalne norme, ki bi odgovorile na to vprašanje ne obstajajo;6

- pravni odnosi držav pa so tako raznovrstni, da zanje težko uporabimo univerzalne norme;

tudi pravo sukcesije držav je izrazito dispozitivno - norme se uporabljajo šele, če se države

med seboj ne morejo sporazumeti.

3 Ahlin M., Bokal M., et al, »Slovar slovenskega knjižnega jezika« DZS, Ljubljana 2005.

4 Ibler Vladimir., »Riječnik međunarodnog javnog prava«, Informator Zagreb, 1978, str. 304.

5 Po II. svetovni vojni je prihajalo do pospešenega procesa dekolonizacije, kar je zahtevalo kodifikacijo

občega mednarodnega prava in pospešen razvoj pravil mednarodnega prava o nasledstvu držav. Razvoj je potekal

s pomočjo Komisije Združenih narodov za mednarodno pravo - rezultat teh aktivnosti sta dve konvenciji:

Dunajska konvencija o nasledstvu pogodb, iz leta 1978 (Vienna Convention on Succession of States in respect of

Treaties - velja od 6. novembra 1996, in Dunajska konvencija o nasledstvu državnega premoženja, arhivov in

dolgov, iz leta 1983 (Vienna Convention on Succession of States in respect of State Property, Archives and Debts,

1983 - ki še ne velja, povzeto po: http://untreaty.un.org/ilc/texts/instruments/english/conventions/3_3_1983.pdf

[accessed 6 September 2010].

6 Andrassy Juraj: »Međunarodno pravo«, deseto izdanje, Školska knjiga, Zagreb, 1990, str. 218.

http://untreaty.un.org/ilc/texts/instruments/english/conventions/3_3_1983.pdf

25

Zadnji večji sukcesijski procesi so odvijali po letu 1990, ob zaključku t.i. »hladne vojne« in s

tem blokovske delitve sveta; takrat je bil svet priča skoraj hkratnemu razpadu treh držav:

ZSSR, ČSSR in SFRJ ter - združitve obeh nemških držav v eno.

Splošno veljavnih pravil v zvezi s sukcesijo se je v zgodovini uveljavilo in razvilo relativno

malo; glavni sta obe navedeni dunajski konvenciji (v nadaljevanju: DK-1978 in DK-1983). Žal

nobena od teh konvencij še nima velike podpore mednarodne skupnosti, saj je:

DK-1978 stopila v veljavo šele po ratifikaciji 15. države, 6. novembra 1996,7 medtem ko

DK-1983 še danes ne velja.8

Za težavnost nastajanja in ratificiranja konvencij o nasledstvu so trije pomembni razlogi:9

- v mednarodni skupnosti so pojavi sukcesije redki, med njimi so navadno dolgi intervali,

- prav vsi pojavi sukcesije so si med seboj različni,

- vse sukcesije se praviloma odvijajo v napetem političnem ozračju.

Zaradi tega danes težko govorimo o stalni praksi držav - nastajanje običajnega prava na

področju sukcesije držav velja za težavno.10

Glavne vrste teritorialnih zamenjav pri sukcesijah je zgodovinsko možno strniti na naslednje:

(1) prenos /cesija/ dela države; (2) novonastala neodvisna država; (3) združitev držav; (4)

odcepitev dela države /stari subjekt še obstaja/ in (5) razpad /stari subjekt preneha obstajati/.11

7 Vienna Convention on Succession of States in respect of Treaties, 1978, Procedural history, povzeto po:

http://untreaty.un.org/cod/avl/ha/vcssrt/vcssrt.html (dne 20.10.2010).

8 Problematično je dejstvo, da so proti glasovale velike, bogate oz. t.i. »ugledne« države, in sicer: ZDA,

Velika Britanija, Italija, Francija, ZR Nemčija, Kanada, Izrael, Luksemburg, Nizozemska in Švica (preglednica,

katere države so doslej DK-1983 parafirale ali ratificirale je v III. Poglavju raziskave). Vendar to dejstvo ne

zmanjšuje njenega pomena, saj obstaja možnost uporabe pravil, vsebovanih v Konvenciji tudi neodvisno od

njenega pričetka veljavnosti. Povzeto po: Vienna Convention on Succession of States in Respect of State Property,

Archives and Debts - 8. April 1983, International Legal Material, 1983, Doc. A/CONF.117/14.

9 Czaplinsky, W.: »Equity and Equitable Principles in the Law of State Succesion«, Succession of States,

edited by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M. Nijhoff: Kluwer Law International, 1999, str. 61.

10

Običajno pravo nastane, ko gre za ponavljanje nekega ravnanja - pravne prakse, ki ga spremlja ustrezna

pravna zavest, da je takšno ravnanje pravna norma (opinio iuris sive necessitas). Upor. viri: Türk Danilo: »Temelji

mednarodnega prava«, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2007, str. 53-56. Conforti Benedetto: Mednarodno pravo

(Marjan Sedmak, prev. Iztok Simoniti, ur.) VI. izdaja, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2005, str. 34-35.

Brownlie, Ian: »Principles of Public International Law«, 7-th edition, Oxford University Press, 2008, str. 8-10.

11

Degan Vladimir - Đuro: »Međunarodno pravo«, Pravni fakultet, Rijeka, II. izdaja 2006, str. 255 in 256.

http://untreaty.un.org/cod/avl/ha/vcssrt/vcssrt.html

26

To razlikovanje je nujno, saj so za vsako obliko nasledstva druga mednarodno-pravna pravila.

Zgodovinsko gledano so se vse sukcesije doslej gibale med dvema nasprotnima ravnanjema:

1. država naslednica prevzame vse, kar je v povezavi z državo predhodnico (premično in

nepremično premoženje, mednarodne pogodbe); kar pomeni načelo polne kontinuitete;

2. država naslednica se distancira od države predhodnice in ne prevzema ničesar; (razen

ozemlja in prebivalstva), kar pomeni načelo »clean slate« oziroma tudi »tabula rasa«.12

Znotraj nasprotnih sukcesijskih načel pa je nešteto variant, ki se lahko (bolj ali manj) nagibajo

k eni ali k drugi možnosti - skrajnosti. O variantah sukcesij podrobneje govorijo naslednja

poglavja. Za primere dekolonizacije so bila oblikovana posebna pravila o sukcesiji.

Ključna dejstva, povezana s sukcesijo so:

1. Področje - pridobitev ozemlja (teritorija) še ne pomeni avtomatično prenosa suverenosti.

2. Dogovori - če gre za pridobitev novega področja se dogovori avtomatično raztegnejo na

pridobljeno področje (meje veljave dogovora se premaknejo skupaj z državnimi mejami).

Dogovori prejšnjega imetnika se ne prenašajo na pridobitelja. Če pa nova država nastane na

delu področja neke države ali nastane iz delov več držav, se mora raztegnitev starih

dogovorov posebej dogovoriti (s sporazumom / mednarodno pogodbo).

3. Lastnina - država naslednica z notranjimi predpisi uredi odnose lastnine z državo prednico.

- Javna lastnina (ceste, javne zgradbe) pride na novo državo.

- Gospodarska lastnina; pri popolnem prehodu preide na novo državo, pri delnem

prehodu je potrebna sklenitev sporazumov (ki določajo način delitve ali odškodnino).

4. Javni dolg in druge obveznosti - cesionar ni avtomatično zavezan za sorazmerni del javnega

dolga države, ki ji je prej pripadal. Pomembno je, ali stara država:

- obstoji še naprej; je še naprej obvezana plačati svoje dolgove, s porazdelitvijo dolgov;

- je propadla; nova država lahko dolgove: a) prevzame, b) se pogaja o prevzemu/delitvi.

5. Sukcesor - v osnovi ni dolžan prevzeti nobene pogodbene obveznosti države predhodnice.

A v praksi velja: če se prevzame premoženje, se s tem prevzema tudi dolgove in jamstva

(garancije).

12

Načelo »tabula rasa« ali clean slate je povzeto po: »ostrgana ploščica za pisanje«. Rimljani so v svojem

času pisali na tablice, prevlečene z voskom, nato pa so zapisano izbrisali tako, da so vosek spet zgladili in dobili

nepopisan list. Tudi teoretik državnosti, John Locke je isto prispodobo uporabil za opis človeškega uma - ta je kot

nepopisan list ob rojstvu, preden pridobi kakršnokoli znanje. Povzeto po: Conforti Benedetto: Mednarodno pravo

(Marjan Sedmak - prev., Iztok Simoniti, ur.) VI. izd., Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2005, str. 113 - 114.

http://sl.wikipedia.org/wiki/John_Locke

27

2 Doktrina o sukcesiji držav

2.1 ANALOGIJA Z ZASEBNIM PRAVOM

Sukcesija držav in njen pomen v mednarodnem pravu ima korenine v teoriji rimskega prava.

Lastninske pravice in pravne obveznosti po tolmačenju rimskega prava ne prenehajo s smrtjo

njihovega nosilca; nasprotno - se nasledijo, pri čemer prihaja do njihovega prenosa na nove

pravne subjekte. Nasledniki v pravicah in obveznostih zapustnikov izvedejo »svoje« pravo iz

prava predhodnikov, skozi t.i. derivativno pridobitev. Z nasledovanjem se pridobi natanko

toliko prava, kolikor ga je pripadalo predhodniku (zapustniku) po principu, da

- nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima (oziroma jih je imel) sam.13

Pravni položaj naslednika se je že po tolmačenju rimskih pravnikov sestajal v stopanju na

mesto umrlega, to je v njegov pravni položaj.14

Rimsko nasledstveno pravo je imelo značaj

univerzalne sukcesije; ta je pomenila edinstveno pridobivanje, to je pridobivanje vseh

lastninskih pravic in obveznosti oziroma skupne aktive in pasive (successio in univerzum).15

Lastninsko pravni odnosi tako prehajajo na naslednike v isti obliki in v isti vsebini v kateri so

obstojali že za samega zapustnika. Ta pravila so se pojavila po razpadu rodbinske skupnosti, s

pojavom zasebne lastnine in osnovanjem prvih oblik državnosti. Do teh principov, ki so bili

sistematično razviti, je seveda prišlo na osnovi dolgotrajne evolucije, a rimsko pravo je v svoji

obliki podalo temelje na katerih se je bolj ali manj izgradilo tudi današnje pravo sukcesije.

Že od Huga Grotiusa, velikega poznavalca rimskih klasičnih doktrin dalje, se skozi novi vek

preveva ideja o sprejemanju pravic in obveznosti - v primeru spremembe državne suverenosti.

Patrimonialna16

ideja je npr. že v srednjem veku odigrala veliko vlogo v razvoju tega pravnega

instituta in pripomogla k izvajanju analogije iz zasebnega prava v javno-pravne odnose.

13

Lat.: »nemo plus iuris ad alium transferre potest, quam ipse haberet«.

14

Eisner Bertold in Horvat Marijan, »Rimsko pravo«, Nakladni zavod Hrvatske, Zagreb 1948, str. 473;

15

Willems Pierre, »Rimsko javno pravo ili rimske političke ustanove od postanka Rima do Justiniana«,

Srpska državna štamparija, Beograd, 1898, str. 78.

16

Zgodovinsko - v fevdalizmu: dedna zemljiška lastnina, ki prehaja iz očeta na sina - povzeto po: Slovar

slovenskega knjižnega jezika (spletna verzija), http://www.spletnislovar.com/patrimonialen-2/ (dne 30.12.2010).

http://www.spletnislovar.com/patrimonialen-2/

28

Sam problem sukcesije držav je sicer unikum, tako v mednarodnem kot v zasebnem pravu; a

izostanek norm na tem področju bi lahko v praksi pomenil nek pravni vakuum, ki bi ustvaril

možnost voluntarističnega17

reševanja problemov - glede pridobivanja pravic in obveznosti.18

2.2 TEORIJE KONTINUITETE

2.2.1 Teorija univerzalne sukcesije

V tej teoriji je prisotna analogija s konceptualnimi rešitvami iz rimskega prava. Te izhajajo iz

continuuma naravnih pravic, ki so »svete in nespremenljive« (lat. Natura non facit saltus). Že

Hugo Grotius je v svojem delu De jure belli ac pacis, libri tres (1625)19

prvi uvedel idejo

univerzalne sukcesije v mednarodno pravo prav iz rimske jurisprudence, ki se je uporabljala pri

sukcesiji posameznikov - glede premoženja umrle osebe. A nasledstvo obsega tako »aktivo«

kot »pasivo«; torej država naslednica ne more postaviti pogoja, da omejuje svojo odgovornost

za obveze države predhodnice samo do vrednosti aktive.20

Kontinuiteta pravic in obveznosti kot ga podaja teorija univerzalne sukcesije je torej obvezna in

je bila že davno urejena z delovanjem pravnih pravil - brez ozira na pristanek udeleženih držav.

Pridobivanje lastnine na naraven način je bil predhoden način formalnega oblikovanja družbe v

državno skupnost. Teritorij, kot oblika lastnine (dominium), je bil v preteklosti opredeljen v

okviru različnih patrimonialnih pogledov na svet. Z njegovim prenosom se je vršil tudi prenos

dolgov bivšega suverena. Samuel von Pufendorf 21

je bil prvi, ki je povezal aktivo s pasivo –

sicer z omejitvijo za primere novih držav. Koncept univerzalne sukcesije, ki je bil uveljavljen v

18. stoletju, od takrat sloni na pravnem principu predhodno predpisanega prava skupnosti.

17

Voluntaristično delovanje, razmišljanje; pomeni delovanje, ki daje volji prednost pred razumom / dejstvi;

Slovar slovenskega knjižnega jezika (spletna verzija) http://www.spletnislovar.com/voluntarizem/ (30.12.2010).

18

Lauterpacht Hersch, »Private Law Sources and Analogies of International Law«, London: Longmans,

Green and Co., 1927, str. 125-133.

19

Grotius Hugo, »De jure belli ac pacis, libri tres«, The Classics of International Law, ed. by J. B. Scott,

Vol. Two, The translation, Book II, by F. W. Kelsey, Oxford - London, 1925, str. 315-319 in 381-382.

20

Martens F. von., »Völkerrecht. Das internationale Recht der civilisirten Nationen«. Deutsche Ausgabe

von C. Bergbohm, Erster Band, Berlin 1883, str. 276 in 343.

21

Pufendorf Samuel von, »De jure naturae et gentium Libri Octo«, Clarendon Press, Oxford, 1934, vol. 8.

http://www.spletnislovar.com/voluntarizem/

29

Že od nekdaj se je trdilo, da je vprašanje nasledstva istovetno; tako kot v zasebnem pravu, kot

tudi v mednarodnem pravu 22

- z ozirom, da gre za nadomeščanje prednika z naslednikom. Gre

za kontinuiteto pravic in obveznosti, kot zahteva pravna stabilnost in pridobljene pravice, zato

je analogija upravičena; kontinuiteta pravic in obveznosti države prednice je zato obvezna -

brez ozira na pristanek držav, ki jih sukcesija zadeva.23

2.2.2 Teorija o organski substituciji

Ta teorija razlikuje sukcesijo med menjavo suverenosti nad ozemljem in menjavo vlade

(oblasti). Stopnja kontinuitete pri organski substituciji je manj očitna kot pri teoriji univerzalne

sukcesije. Ko država preneha obstajati, njeni dejanski elementi - teritorij in prebivalstvo,

postanejo sestavni elementi novega, »organskega« telesa. To so spremembe v pravnem ustroju,

ki se ne dogajajo v primeru spremembe vlade (oblasti). Organska teorija o državi se v pogledu

pojasnjevanja pravnih posledic zamenjave suverenosti sicer ne razlikuje bistveno od teorije

univerzalne sukcesije.

Teorija ne odobrava pravne kontinuitete, temveč ustvarja »nove rešitve«, s poudarkom na

»socialni subjektiviteti«. Država sukcesorka ne prevzema ničesar, ker priznava dejansko

situacijo, a vstopa v prednikove obveznosti skozi lastno substitucijo svojega »življenjskega

centra in organske strukture«. 24

Nasledniki stopajo na mesto predhodnikov in nadaljujejo njihove pravice in obveznosti – le

toliko se ujemata zasebno-pravno in javno-pravno nasledstvo:

civilno-pravni naslednik, ki stopa na mesto prednika, vstopa v njegove pravice in dolžnosti,

kot da je on sam prednik;

naslednik po mednarodnem pravu pa vstopa v pravice in dolžnosti svojega prednika, kot da

so to njegove lastne pravice (dolžnosti).

22

»… država umre kot človek – individuum«, navaja: P. Fiore, »Trattato di Diritto internazionale publico«,

Seconda edizione, Volume primo, Torino, 1879, str. 260.

23

Bluntschli J. C., »Das moderne Völkerrecht der civilisirten Staten als Rechtsbuch dargestellt«,

Nördlingen, 1868, str. 77 in 78.

24

Westlake John, v: »International Law«, Cambridge, 1910, str. 58-69, in v: »The collected Papers of John

Westlake on Public International Law«, University Press, Cambridge, 1914, str. 482-483.

30

Po mnenju teoretika Max-a Huberja 25

ta teorija v materiji o nasledstvu vodi zgolj k večji

konfuznosti na tem področju.

2.2.3 Teorija samoodrekanja – samoobvezovanja (avtolimitacije)

Vodilni nemški pravni teoretik 19. stoletja, Georg Jelinek, osnovo za mednarodno pravo išče v

»avtonomni pokornosti, samoodrekanju oz. avtolimitaciji« lastne suverene oblasti. Pozitivnost

se po njegovem nahaja v suverenosti, ki se sama omejuje (Selbstbeschränkung). Z odrekanjem

lastne volje, država utrjuje meje avtonomne pokornosti - pravne pozitivitete. V primeru

državnih ali mednarodnih konfliktov se pravo umakne, ker je država »višja« v odnosu na

katero koli pravno pravilo.26

Pravo sukcesije pri tej teoriji zavrača odgovornost naslednice za obveznosti predhodnice.

Čeprav ne predstavlja absolutne negacije državne kontinuitete, pa sukcesor ostaja odgovoren, a

le v mejah, določenih s procesom avtolimitacije. Država ima možnost, da zavestno prevzame,

ali ne, obveznosti (samoobvezovanje) oziroma določene pravice (samoodrekanje).27

Šele v Jelinekovi teoriji, kot tudi v teoriji njegovih naslednikov (npr. W. Schönborna)

mednarodno pravo prvič dobi pomembnejšo vlogo v materiji sukcesije držav, saj je bil vse od

Grotiusovega časa - pa do konca 19. stoletja, ta problem bolj pravno-filozofski in se je zato

reševal s filozofskimi zaključki.28

Jelinekov poskus kaže, da zavrnitev kontinitete ne potegne za

seboj nujno tudi zaključke, da ni nobene pravne kontinuitete v času postopka zamenjave

suverenosti nad ozemljem. Moralni del "samoobvezovanja" je namreč pretvorjen v pravno

zavezo, od katere ni možno kar tako odstopiti - razen ob pristanku vseh udeležencev (držav).29

25

Huber Max, »Die Staatensuccession, Völkerrechtliche und staatsrechtliche Praxis im 19. Jahrhundert«,

Duncker & Humblot, Leipzig, 1898, str. 13-25.

26

Jelinek Georg, »Allgemeine Staatslehre«, Julius Springer, Berlin, 1928, str. 367-377.

27

Jelinek je bil učenec von Holtzendorffa - Holtzendorff von Franz, »Handbuch des Völkerrechts«, Habel,

Berlin 1885-1889, vol. II, str. 33.

28

O'Conell D. P., »Recent problems of State Succession in relation to New States«, Recuiel des Cours

Académie de Droit International, 1970 - vol. II., str. 114-116.

29

O'Connel D. P., »State Succession in Municipal and International Law«, University Press, Cambridge,

1967, vol. I., str. 25.

31

2.3 TEORIJE DISKONTINUITETE

Ob koncu 19. stoletja je prišlo do pojava novih konceptov v pravu sukcesije držav, ki so bili

negacije vseh dosedanjih. Predpostavka, na kateri so sloneli ti koncepti je, da se suverenost

države predhodnice v odnosu na teritorij ne prenaša ali odstopa drugemu državnopravnemu

subjektu. Sukcesor ne izvaja več teritorialne pristojnosti na podlagi prenosa suverenosti,

temveč na osnovi pridobljene možnosti opravljanja lastne suverenosti, v okviru meja teritorija.

Ta razlaga je blizu pojmovanju absolutne suverenosti - kot najvišje in neomejene oblasti, za

katero ne obstaja nobena splošno-obvezna norma o sukcesiji pravic in obveznosti; saj 30

»država naslednica lahko lahko od predhodnice prevzame kar hoče – in zavrne kar hoče«.

2.3.1 Imperativna pravna teorija

Ta teorija pravi; ko je nova suverenost enkrat vzpostavljena, se izvaja predvsem in izključno na

osnovi volje države sukcesorke. Konceptualno potrjuje, sicer staro spoznanje, da sprememba

političnega sistema, režima ali vlade ne vpliva na obveznosti držav.31

Po imperativistih se suverenost smatra kot pristojnost nadrejene zakonodajne oblasti v procesu

omejevanja lastnine. Če je pravo izraz suverene volje, je njegov obstanek pogojen s

kontinuiteto;

po avtorju Cavalieriju menjava suverenosti pomeni kolaps dotedanjega pravnega sistema;32

tudi po avtorju Rauchhauptu gre za popolno pravno prekinitev, vendar gre za problem

notranjega prava, ker da je:33

- »Suverenost neprenosljiva, ker izhaja iz dejstva, da je suverenost oblast - a oblast je

neprenosljiva«.

30

Cavalieri Arrigo, »Régles générales du droit de la paix«, Recueil des Cours, 1929, Tome 26, Paris, 1930,

str. 376-378.

31

Po načelu : »forma regiminis mutata, non mutatur poplus ipse«.

32 Cavalieri Arrigo, »La dottrina della successione di Stato a Stato e il suo valore giuridico«, Archivio

giuridico Filippo Serafini, Pisa 1910, str. 135.

33

Rauchhaupt Friedrich W. von, »Völkerrecht«, Voglrieder München, 1936, str. 62-63.

32

2.3.2 Nekoherentne pozitivnopravne teorije

V času med dvema svetovnima vojnama je ameriški teoretik Herbert Wilkinson prišel do

zaključka, da z menjavo teritorialne suverenosti preneha odgovornost novega suverena do

obveznosti države predhodnice. Ta sklep se je predvsem nanašal na politično pridobljene

obveznosti, medtem ko so obveznosti iz civilnega prava prepuščene subjektivnim kriterijem.34

Tudi drugi teoretik, A. S. Hershey,35

je sprejemal dejstvo, da v primeru sukcesije držav prihaja

do menjave suverenosti oblasti na teritoriju. Obseg teritorialnih sprememb je po njem v

neposredni korelaciji s principom spoštovanja pravic in obveznosti države predhodnice.

Nezmožnost popolnega ločevanja problemov, ki izhajajo iz sprememb teritorialne suverenosti,

kaže na dejstvo, da avtorji, ki v osnovi zavračajo obstoj načela sukcesije v mednarodnem pravu

in katerim je imperativ državne volje osnovni izvor prava, vendarle ultimativno in v popolnosti

ne zavračajo tudi obstoja obveznosti predhodnega suverena.

2.3.3 Teorije, transponirane v mednarodno pravo

Teorije univerzalne sukcesije in kontinuitete prebivalstva ter teritorija po nekaterih teoretikih

predstavljajo ključ za rešitev problema sukcesije. Nekateri imperativni pristopi izhajajo iz

sklepa, da je proces zamenjave suverenosti držav dejansko »zamenjava pristojnosti«.36

Mednarodno pravo, zasnovano na notranji državni praksi, pa npr. omogoča, da se nekatere

obveznosti odpušča, medtem, ko določene pravice ostanejo obdržane.

Pravni teoretik med dvema svetovnima vojnama, Karl Strupp,37

je na primer, zavračal vsako

misel na možnost avtomatičnega, brezpogojnega nasledstva obveznosti držav - celo v primeru

obstoja običajnih pravil mednarodnega prava.

34

Wilkinson Herbert A., »American Doctrine of State Succession«, Johns Hopkins Press, Baltimore, 1934.

Wilkinsona pa citira: Jenks Wilfried, »State Succession in Respect of Law Making Treaties«, British Yearbook of

International Law, 1952, vol. 29, str. 115.

35

Hershey Amoss S., »The Succession of States«, American Journal of International Law, 1911, str. 285.

36

Verdross Alfred, »Die Einheit des rechtlichen Weltbildes auf grundlage der Völkerrechtsverfassung«,

Mohr, Tübingen, 1923, paragr. 23.

37

Strupp Karl, »Les régles générales du Droit de la Paix«, Recueil des Cours Académie de Droit

International, 1934 - I, vol. 47, str. 474.

33

Po drugi strani pa W. Schönborn 38

kot osnovni razlog za uporabo zasebno-pravnega koncepta -

tudi v mednarodnem pravu, najde predvsem v uporabnosti in v potrebi po izogibanju velikih

premikov v pravnih odnosih med državami.

2.3.4 Teorije socialne resignacije od sukcesije držav

Ideološka izhodišča Karla Marxa in Friedricha Engelsa so imela v drugi polovici 19. stoletja, v

evoluciji prava, kot »duhovne nadgradnje družbe«, poseben pomen, saj mednarodno pravo, po

marksističnem konceptu, predstavlja antitezo buržoaznim konceptom.

Komunistična teorija, ki izhaja iz kritike kapitalističnega sistema t.i. »ekploatacije«, kjer

»razredna borba predstavlja materialno vsebino vsake državne oblasti«, je prišla do zaključka,

da »država sukcesor ni vezana, niti politično, niti ekonomsko za kakršnekoli obveze države

predhodnice«. Z Oktobrsko revolucijo, ki za marksiste predstavlja osnovo za menjavo enega

razredno-zgodovinskega tipa države z drugim – po mnenju marksistov progresivnejšim – je

prišlo do zavračanja klasičnih načel o pravu sukcesije držav.39

Dogmatsko podkovani teoretik Korovin, kot utemeljitelj omenjenih tez, je zastopal stališče, da

v teh primerih za predhodno dogovorjene obveznosti velja pravilo »rebus sic stantibus«.40

V Komunističnem manifestu je, npr. bilo interpretirano, da »buržoazija skozi eksploatacijo na

svetovnem tržišču kreira tudi kozmopolitski sistem eksploatacije«, zato so – posledično, v

»kapitalističnih državah teritorialne spremembe refleksija neenake ekonomske in politične

moči držav, kakor tudi faktor, ki omogoča doseganje profita«.41

38

Schönborn Walther , »Staatensukzessionen«, Kohlhammer, Stuttgart, 1913, str. 100.

39

Korovin Eugene A., »Medžunarodnoe pravo«, Moskva, 1951, str. 51; podobno zagovarja tudi: Zakharova

N. V. »State as Subjects of International Law and Social Revolution«, Soviet Yearbook of International Law,

1960, str. 169.

40

T.j. - klavzule »bistveno spremenjenih okoliščin«, ki omogoča izjeme od pravila »pacta sunt servanda«.

41

Kirsten Johannes, »Einige probleme der Staatennachfolge«, Deutscher Zentralverlag Berlin, 1962, str. 12.

34

Vodilni teoretiki nekdanje Sovjetske zveze so razlagali, da ob socialistični revoluciji poteka še

socialna revolucija s katero se »identiteta države popolnoma uniči z reformacijo nekdanjega

političnega sistema in diskontinuiteto v pogledu obvez predhodne carske Rusije«.42

2.3.5 Razvoj teorije diskontinuitete v obdobju dekolonizacije

V obdobju po II. svetovni vojni - a le do razpada ZSSR, je v takratni Sovjetski Zvezi pojem

»univerzalne sukcesije« vseboval le prenos tistih pravic in obveznosti, ki niso bile usmerjene k

izvoru »morebitne nove svetovne vojne« in, ki »vsebujejo harmonijo socialistične skupnosti«.43

Sovjetski teoretiki so ostali tudi »rezervirani« do vzhodno-nemškega koncepta sukcesije; to se

da razložiti npr. z dejstvom, da je Nemčija zahtevala, da bi bila naslednica nemškega Reicha.44

Skladno s spremembami tradicionalnih mednarodnih pravnih pravil, s katerimi so se porajale

nove ideje o državi in družbi, so po drugi svetovni vojni in pod okriljem Združenih narodov

nekdanje kolonije - kasneje neodvisne države, prevzele enakopravnejšo vlogo v kodifikaciji in

progresivnem razvoju mednarodnega prava. Z resolucijo 1514 (XV) Generalne skupščine ZN,

z dne 14.12.1960 o podelitvi neodvisnosti kolonialnim ozemljem, so tudi ozemlja Afrike in

Azije dobile večjo vlogo v kreiranju pravne doktrine in razvojnih pravil mednarodnega prava. S

kritiko predhodnih pravnih rešitev so se nove države s teh ozemelj ogradile od spornih

obveznosti tistih pravil mednarodnega prava, ki so - kot ostanek preteklosti, predstavljale

pravno neenakost, vzpostavljeno v času kolonializma.45

V tem kontekstu, na osnovi svobodne volje, poosebljene v pravici narodov do samoodločbe, se

je v mednarodnih odnosih uveljavilo prepričanje, da imajo novonastale države in emancipirani

narodi pravico samostojno odločati o svoji lastni politični usodi in nadaljnji veljavnosti

mednarodnih dogovorov (pogodb, sporazumov).

42

Avakov Mirza Mosesovich: »Pravopreemstvo Sovetskogo Gosudarstva«, Moskva, 1961, str. 22 in 134.

43

O'Connor D. M., »Materials on the Soviet wievs on State Succession«, American Society of International

Law - Study Panel on State Succession, Working papers No. 2, 1968, str. 28-35.

44

Report of the 52-nd Conference of the International Law Association - ILA, Helsinki, 1966.

45

Glaser Stefan: »Décolonisation et succession aux traités«, Revue Générale du Droit International Public,

1970, No 4, str. 906-921.

35

S težnjo, da omejijo svobodo delovanja države v skladu z njihovimi posebnimi interesi, so nove

neodvisne države dogradile - sicer staro teorijo, o t.i. »ostrgani ploščici«46

- tabula rasa ali

clean slate theory. Teorijo je (znova) javnosti predstavil predsednik Tanzanije, Julius Nyerera

v svojem govoru, 30. novembra 1961. leta.47

Na ta način se je koncept zoperstavil do tedaj prevladujoči teoriji pridobljenih pravic in načela

o nedotakljivosti zasebne lastnine, kar je pomenilo direktno nasprotovanje t.i. »močnejšim«

državam, bivšim metropolam in izvoznicam kapitala, s tem pa tudi relativiziranje doktrine o

mednarodnopravni kontinuiteti držav.48

Pravna podpora za sprejem te teorije je bila z analogijo prevzeta iz zasebnega prava, z

referenco na princip »neobveznosti sprejetja pogodb, sklenjenih na škodo tretjih oseb« (lat.

pacta tertiis nes nocet, nec prosunt)49

t.j. načela relativnega učinka pogodb, na podlagi katerega

»pogodbe tretjemu niti ne škodijo, niti ne koristijo«. To je v mednarodnih odnosih pomenilo, da

imajo države naslednice svobodo, da - v periodi tranzicije, same odločajo o nadaljnji veljavi

pogodb države predhodnice (t.i. »opting-in« formula). Teorija opcije tako izključuje

odgovornost države naslednice glede prevzemanja mednarodnih obveznosti - po zaključku

dekolonizacije.50

46

Že omenjeno načelo »tabula rasa« ali clean slate - povzeto po: Conforti Benedetto: Mednarodno pravo

(Marjan Sedmak - prev., Iztok Simoniti, ur.) VI. izd., Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2005, str. 113 - 114.

47

Makonen Yilma, »State Succession in Africa: Selected problems«, Académie de Droit International,

1986, vol. 200/V, str. 122.

48

O'Conell D. P., »The Role of the International Law«, Journal of the American Academy of Arts and

Sciences, Daedalus, 1966, No. 2.

49

Vukas Budislav, »Relativno djelovanje međunarodnih ugovora«, Školska knjiga Zagreb, 1975, str. 24.

50

Mwakyembe H. G., »Political Independence in Anglophone Africa and the Law of State Succession«,

Institute of Public International Law and International Relations, Thessaloniki, 1991, vol. 16. str. 693-703.

36

3 Vrste sukcesije držav

Neizenačenost kriterijev ob definiranju sukcesije držav v doktrini in praksi kaže na precejšnjo

subjektivnost pristopov. Tisto, kar se tradicionalno naziva kot sukcesija držav, ni vedno

skladno s sukcesijo po mednarodnem pravu. V klasičnem smislu veljavnosti mednarodnega

prava se teritorialna oblast šteje za lastninsko pravico države. Za sukcesijo teritorija je zato

nujna pravna osnova pridobitve (acquisitio hereditatis).51

Klasična kategorizacija pravne osnove pridobitve teritorija vsebuje nabor 5-ih oblik: (1)

okupacija nad nikogaršnjim ozemljem (terra nullius), (2) preskripcija, (3) cesija, (4) akcesija in

(5) subjugacija. Z dejansko substitucijo, do katere prihaja v nekem določenem trenutku, pa

država naslednica pravno in dejansko še ne postane avtomatično odgovorna za akte in pravne

posle države predhodnice - to postane šele z ustanovitvijo in z razširitvijo lastne teritorialne

pristojnosti. V zgodnejših zgodovinskih obdobjih so se vrste teritorialnih zamenjav nanašale

večinoma na aneksijo in cesijo ozemlja. Tudi za oblike sukcesij je, kot za vse ostale pojave v

družbi, značilna »evolucija« - tako so za sodobne procese nasledstva držav postale značilne

oblike tiste, ki se odvijajo kot emancipacija (osamosvojitev) in dekolonizacija bivših kolonij ter

kot razpadi federalno organiziranih državnih skupnosti.52

Pridobitev teritorija pomeni, da obstoječa država poveča svoj teritorialno dominacijo, medtem

ko v primeru odtujitve teritorija - obstoječa država zmanjša obseg svoje teritorialne oblasti ali

preneha obstajati. Pravni teoretik Hans Kelsen 53

je med prvimi - še pred II. svetovno vojno,

oblikoval glavne oblike sukcesije držav, in sicer:

(1) del teritorija ene države postane del teritorija druge države;

(2) celoten teritorij postane del druge države;

(3) teritorij države se deli na več delov med več obstoječih držav;

(4) državni teritorij postane del teritorija novih držav;

(5) državni teritorij postane teritorij ene nove države.54

51

Oppenheim Lassa, »International Law«; Longmans, London, 1992, str. 66.

52

O' Connel Daniel P., »International Law«, Stevens and Sons, London, 1970, vol. I, str. 365.

53

Kelsen Hans, »Théorie générale de droit international public; La succession des états«, 1932, str. 315.

54

Podobno razvrščanje je ob pripravah na 1. konvencijo o nasledstvu (1978) pripravila tudi KMP (ILC).

37

Širšo akademsko razpravo je kasneje izzval status ZR Nemčije po kapitulaciji Reicha leta 1945.

Po enih avtorjih je bila nemška država sukcesorka nacistične Nemčije, a je bila s propadom

nacistične vlade uničena njena eksistenca - kot suverene države; po drugih avtorjih pa je

Nemčija ostala ena in ista država. Čeprav je dejstvo, da je kot pravni subjekt Nemčija postala

omejeno sposobna - zaradi vzpostavljanja mednarodnega protektorata, pa je po zagovornikih te

vrste stališča identična z Reichom.55

Končni pristop (tipologija) je bil sprejet v Komisiji za mednarodno pravo Združenih narodov

(ILC), kot del priprav (t.i. travaux préparatoires) v zvezi s kodifikacijo in progresivnim

razvojem prava sukcesije držav zaradi izdelave Dunajske konvencije o nasledstvu državnega

premoženja, arhivov in dolgov (1983).56

Zaradi delitev in možnih razlikovanj, ki se lahko

pojavijo v nadaljnjih teoretičnih in praktičnih razglabljanjih problema sukcesije držav je danes

tipologija sukcesije Komisije za mednarodno pravo vsesplošno sprejeta in se tudi uporablja, saj

ILC uživa široko spoštovanje držav. Vseh kategorizacij sukcesije držav je sicer lahko toliko,

kolikor je teorij v sukcesijski materiji.

3.1 SUKCESIJA DRŽAV BREZ NASTANKA NOVE DRŽAVE IN PRENEHANJA

PREDHODNE DRŽAVE

Tradicionalno je bila ta oblika sukcesije držav najbolj zastopana, kadar je prihajalo do

političnih sprememb skozi delni prenos državnega ozemlja. Gre za oblike cesije ozemlja, delne

secesije, aneksije, izmenjave, pa tudi pripojitev na osnovi sporazumov o spremembah meja,

npr. z demarkacijo s strani mešanih komisij, na osnovi arbitražne odločbe sodišča in podobno.

3.2 SUKCESIJA DRŽAV Z NASTANKOM NOVE DRŽAVE, BREZ PRENEHANJA

PREDHODNE DRŽAVE

Primerov za to sukcesijo je v sodobni praksi veliko. Tako, 20. stoletje ne bi bilo pravilno

razumljeno brez pojasnitve procesa dekolonizacije, ki je predstavljajo obliko legalne secesije

ali proste cesije ozemlja, kar je za posledico imelo neodvisnost bivših kolonij.

55

To gledanje je bilo bolj izraženo v ustavni praksi ZR Nemčije; glej: Hans Kelsen, »The Legal Status of

Germany according to the Declaration of Berlin«, American Journal of International Law, 1945, str. 518-524.

56

Yearbook of International Law Commission, 1971, vol. II, str. 162.

38

Emancipacija narodov nekoč odvisnih ozemelj je obsegala dejansko zamenjavo teritorialne

suverenosti, menjavo legalne strukture in zamenjavo vlade. V zgodnejši praksi so bili primeri,

ko je obstajalo več držav predhodnic v trenutku dosega neodvisnosti (npr. pri restavraciji

Poljske), medtem ko v kasnejših primerih nekateri teritoriji niso posedovali vseh atributov

državnosti (npr. Združeni Arabski Emirati, federacija Nigerije, Malezije, Gane in drugi).57

3.3 SUKCESIJA DRŽAV Z NASTANKOM NOVE DRŽAVE IN PRENEHANJEM

PREDHODNE DRŽAVE

Teritorialne spremembe, ki nastopajo s procesom združitve v sestavljeno državo ali z razpadom

države (disolucijo) teoretično in praktično pripadajo tej kategoriji sukcesije. V zgodovini so

znani tovrstni primeri razpada unije držav Grenade, Venezuele in Ekvadorja (t.i. Velike

Kolumbije) – 1831. leta, nato unije Norveške in Švedske – 1905. leta, Avstro-Ogrske – 1918.

leta, Danske in Islandije – 1944. leta, Združene arabske Republike – 1961. leta in federacije

Rodezije in Njase – 1963. leta.58

Ob nastopu razdružitve, razpada ali razcepitve držav nastajajo izredno težki problemi glede

delimitacije pravic in obveznosti naslednika;59

pri tem je obstoj subjektivitete predhodnice ključ za reševanje vseh nastalih problemov.

- Če je subjektiviteta države predhodnice razdrobljena, obstoja parcialna sukcesija. En del

države predhodnice »preživi« z zadržanjem določenih pravic in obveznosti, medtem ko

drugi pričnejo življenje v okvirih novih držav (npr. po razpadu ZSSR).

- V kolikor pa je »osebnost« države popolnoma izgubljena, npr. v procesu razpada

(disolucije), kot je bil to primer razpada SFRJ; v tem primeru noben del teritorija ne more

biti prevzet brez sorazmernega prevzemanja pravic in obveznosti predhodne države.60

57

Dimitrijević Duško, »Međunarodno pravo sukcesije država«, Institut za međunarodnu politiku i privredu,

Beograd, 2007, str. 62.

58

O' Connel D. P., »State Succession in Municipal and International Law«, University Press, Cambridge,

1967, vol. I, str. 7.

59

Shearer I. A.: »Starke's International Law«, Butterworths, London, 1994, str. 125.

60

Zaradi primerov razpada nekdanjih federalnih držav je Svet EU z dne 16.12.1991 sprejel deklaracijo

»Smernice o priznanju novih držav v Vzhodni Evropi in Sovjetski Zvezi« (Guidelines on the Recognition of New

States in Eastern Europe and the Sowiet Union). Z deklaracijo so bili modificirani tradicionalni kriteriji za

priznanje novih držav, nastalih po dezintegracijskem procesu v Vzhodni Evropi.

39

3.4 SUKCESIJA BREZ NASTANKA NOVE DRŽAVE OB IZGINOTJU

PREDHODNE DRŽAVE

Čeprav izjema, ta vrsta sukcesije ni tako neobičajna v praksi. To so primeri inkorporacije ali

separacije držav na več prej obstoječih. Mednarodno pravo danes prepoveduje aneksijo in/ali

nasilno cesijo teritorija. Mednarodno-pravno potrjeno načelo o nedotakljivosti teritorialne

integritete tudi pušča vse nasilne teritorialne spremembe brez pravne efektivitete (ab initio).

3.5 SUKCESIJA Z ODCEPITVIJO DELA DRŽAVE

V dolgi zgodovinski praksi je bila sukcesija z odcepitvijo dela države pogosto način za dosego

državne samostojnosti. Taki primeri so bili secesija Belgije od Nizozemske - 1830. leta, Kube

od Španije - 1898. leta, Paname od Kolumbije - 1903. leta, Finske od Rusije po I. svetovni

vojni, odcepitev Poljske in Češkoslovaške od Avstro-Ogrske, odcepitev Irske od Velike

Britanije - 1922. leta, Pakistana od Indije - 1947. leta in Bangladeša od Pakistana - 1972. leta.

Sukcesija, ki izhaja iz secesije ozemlja, je vedno bila in tudi ostaja sporen način 61

zamenjave

teritorialne suverenosti - tako s stališča notranjega, kot iz mednarodno-pravnega vidika. Ker pa

je progresivni razvoj mednarodnega prava dopolnil tradicionalne kriterije za pridobitev

državnosti - predvsem z vidika človekovih pravic, je (ob presumpciji pravice narodov do

samoodločbe) opravičena tudi ta oblika sukcesije - a le v kolikor je plebiscitarno potrjena in

mednarodno-pravno priznana. Tudi teh primerov je veliko;

- najbolj značilni so v novejšem času v Afriki (razdelitev Kameruna, Ruande in Burundija).

3.6 RAZLIKOVANJE SUKCESIJE V PRIMERU RAZPADA IN ODCEPITVE

V okviru priprav (t.i. travaux préparatoires) na DK-1983 je Komisija za mednarodno pravo

(ILC), ob klasifikaciji primerov na podlagi prakse sukcesij - predvsem glede terminov

»odcepitev« in »razpad« izhajala iz stališča, da v primeru prve oblike država prednica

»preživi«, medtem ko v primeru druge oblike preneha obstajati.62

61

Npr. celo mnoge afriške države so - kljub njihovem procesu dekolonizacije - nekdaj nasprotovale secesiji

Katange, Biafre, Južnega Sudana, Eritreje in Batustantskih držav.

62

Yearbook of the International Law Commission - 1978, Vol. II., Part One, str. 242.

40

To razlikovanje je pomembno predvsem zaradi nasledstva dolgov, saj se v primeru:63

odcepitve - nasledstvo dolgov nanaša na državo prednico in na eno ali več naslednic,

v primeru razpada pa na vse naslednice (med seboj).

Vendar, niti ta - na videz dokaj zanesljiv kriterij glede prenehanja oziroma »preživetja« države

predhodnice, ne poda dovolj točnih smernic za nasledstvo držav. Zgodovina namreč kaže, da so

konkretni primeri klasifikacije kategorij sukcesije (posebej v primerih: »odcepitev v. razpad«)

pogosto dvomljivi, protislovni in se predvsem - redko pojavljajo v »čisti« obliki kot odcepitev

oziroma razpad.64

V primeru prenehanja (»izginotja«) Kraljevine Nizozemske, leta 1830 - ki ga je kot »študijski

primer«, v času priprave kodifikacijske materije v 70-ih letih prejšnjega stoletja obravnavala

Komisija za mednarodno pravo (ILC), je bilo očitno, da je država predhodnica - belgijsko-

nizozemska monarhija - prenehala obstajati s tem, ko je bila nadomeščena z dvema novima

državama naslednicama, Belgijo in Nizozemsko, od katerih je - vsaka prevzela odgovornost za

1/2 dolgov države prednice. Iz tega je bil izpeljan zaključek,

da je pravzaprav način reševanja razdelitve dolgov tisti indikator, ki »zakoliči« neko obliko

(vrsto) sukcesije - v tem primeru prenehanja belgijsko / nizozemske monarhije, in omogoča

sklepanje, da je predhodna država Kraljevina Nizozemska »razpadla«;

- vendar se prav opisani primer - po drugi strani - obravnava tudi kot primer »secesije«;

doseganje neodvisnosti Belgije se je takrat obravnavalo tudi kot »secesija pokrajine«.65

V tistem času sta državi naslednici opredelili svoji "odcepitvi" kot razpad predhodne unije, saj

sta vsaka zase zahtevali status »države naslednice« v odnosu na predhodnico, ki je nesporno

prenehala obstajati. A zgodovinsko dejstvo je, da med Nizozemsko in Belgijo ni bilo unije; saj

je bila Nizozemska unitarna država - skupnost se je takrat predstavilo kot »unija« - da se je

opravičila rešitev o prenosu ½ skupnega dolga na Belgijo. Ta - nenavaden kompromis, ki je bil

potrjen s Sporazumom, sklenjenim v Londonu leta 1839 med takratnimi 5-imi velesilami in

Nizozemsko,66

nazorno kaže kako raznoliko je lahko pojmovanje »odcepitve« in »razpada«.

63

Yearbook of the International Law Commission – 1979, Vol. II., Part Two, str. 75 in 76.

64

Yearbook of the International Law Commission – 1981, Vol. II. Part Two, str. 112.

65

Ibidem - Yearbook of the International Law Commission; letniki 1978, 1979, 1981.

66

British and Foreign State Papers, 1838-1839, London, Harrison, 1856, Vol. XXVII, str. 992.

41

4 Ocena teorije in doktrine o sukcesiji

Mnogi mednarodni pravniki zavračajo doktrino o univerzalni sukcesiji. Kakorkoli je že ta

zasnovana na analogiji z rimskim pravom, pa je očitna nevzdržnost nekaterih njenih postavk.

Nesprejemljiva je npr. primerjava med posameznikom in državo. Medtem, ko so posamezniki

stvarna (fizična) bitja, je država umetno zasnovana tvorba (pravna fikcija). Analitično-

sintetično vzpostavljena veza z rimskim pravom predstavlja le metaforo, medtem, ko je njena

veljavnost v pravni praksi nevzdržna. Zaradi političnih razlogov tudi v praksi praviloma ne

pride do absolutnega nasledstva v obveznosti države predhodnice. Avtomatična sukcesija je

zato nasprotna zgodovinski realnosti; teza o de facto kontinuiteti pa npr. hitro pade, ko je

potrebno pojasniti razdelitev dolgov predhodno razpadle države. Teorije, ki gredo v smeri

veljavnosti kontinuitete so zato lahko problematične iz vidika nasledstva pravic in obveznosti.

Suverenost pomeni najvišjo pristojnost na nekem določenem področju (npr. državnem), zato

zamenjava suverenosti predstavlja substitucijo te pristojnosti. Država naslednica bi, po

analogiji kontinuitete - torej avtomatično prevzela tudi suverenost predhodnice. A to v praksi

ne gre, saj si mora nova država suverenost šele pridobiti, si jo »izboriti« - ker se suverenost pač

ne »deduje«. Nova država se mora preko funkcioniranja (1) oblasti dokazati v mednarodni

skupnosti, da obvladuje določen (2) teritorij in (3) prebivalstvo, ki na njem živi.67

Suverenost

mora nova država torej šele vzpostaviti in se ne deduje - čeprav je morda videti tako.

Teorije kontinuitete se torej gibljejo k analogiji mednarodnega z notranjim pravom, medtem ko

teorije diskontinuitete obravnavajo državo kot samostojno - zavračajoč vse generalne rešitve.

Poskus vzpostavitve pravil o sukcesiji 68

na osnovi delne (partikularne) in različne (eklektične)

prakse kot izjemo (eksempcijo) od splošnih pravnih principov pa lahko vodi v "začarani krog"

(circulus vitiosus).

67

Pogoje obstoja držav opredeljuje 1. čl. Konvencije iz Montevidea: "Montevideo Convention on the Rights

and Duties of States”, z dne 26. decembra 1933. Vir: Hudson (ur.), International Legslation, 1931 - 1950, str. 620.

68

Nekateri pomembnejši avtorji - teoretiki, ki so se ukvarjali s teorijo vzpostavitve pravil glede nasledstva

držav in njihova ključna dela: Vallant F. A., »Some aspects of the law of State succesion«, Transactions of the

Grotius Society, vol. 41, 1956; Zemanek Karl, »State succession after Decolonisation«, Recueil des Cours

Académie de Droit International, 1965; Castren Eric, »One state Succession in Practice and Theory«, Acta

Scandinavica Juris Gentium Norddisk Tidsskrift for International Ret, 1954; ter O' Conell D. P., »Recent problems

of State Succession in relation to New States«, Recuiel des Cours Académie de Droit International, 1970 - II.

42

Mednarodno pravo vzpostavlja zgolj temeljne standarde obnašanja držav, pri čemer se državi

naslednici ne odreka pravica, da izvede zamenjavo prava predhodnice - a le, če je to v mejah

pravnih pravil o odgovornosti držav.

4.1 MEDNARODNOPRAVNA OPREDELITEV SUKCESIJE

Ob delu na kodifikaciji in progresivnem razvoju mednarodnega prava na DK-1978 in DK-1983

v 80-ih letih prejšnjega stoletja, se razjasnitvi teoretičnega vprašanja: ali so pravice / obveznosti

države naslednice pridobljene na originaren način, oz. ali so izvedene iz pravic / obveznosti

države prednice, ni posvečalo veliko pozornosti. Vsekakor pa je dejstvo, da sta obe konvenciji

podelili privilegiran položaj novonastalim državam v postopku dekolonizacije, saj sprejemata:

- teorijo diskontinuitete obveznosti med državo predhodnico in državo naslednico za vse t.i.

"novonastale neodvisne države", čeprav

- v vseh ostalih primerih nasledstva držav - zagovarjata teorijo kontinuitete.69

Glede opredelitve (definicije) sukcesije držav sicer DK-1978, kot tudi DK-1983 uporabljata isti

términ: »nadomestitev ene države z drugo v odgovornosti za mednarodne odnose teritorija«.70

Ta opredelitev nasledstva pa ima vrzeli, a so jih razkrile šele kasnejše sukcesije, npr. po ZSSR

in po SFRJ.71

Zato so bile, na podlagi novejše prakse držav, predlagane korekcije obeh DK z

resolucijami Vancouver (inštitut I.D.I., leta 2001) in Rio de Janeiro (ILA, leta 2008). Tovrstne

resolucije sicer predstavljajo »le« pomožne vire mednarodnega prava. Tudi Komisija za

mednarodno pravo (International Law Commission) se po letu 1983, tj. po izdelanih DK-1978

in DK-1983, z materijo sukcesije držav ni (več) posebej ukvarjala.72

69

Metelko Josip: "Pravičnost u sukcesiji država" - s posebnim osvrtom na državnu imovinu, arhive in

dugove pri odcjepljenju i raspadu države«, Pravni fakultet u Zagrebu, 1992, str. 115-116.

70

DK iz leta 1978 (Vienna Convention on Succession of States in respect of Treaties) velja od 6. 11. 1996,

in DK iz leta 1983 (Vienna Convention on Succession of States in respect of State Property, Archives and Debts),

ki še danes ne velja - obe isto navajata v 2. členu / Article 2: »…..“succession of States” means the replacement of

one State by another in the responsibility for the international relations of territory«.

71

O slabostih oz. vrzelih DK-1983 – v nadaljevanju. Pri razpadu SFRJ je veliko delo opravila Arbitražna

(»Badinterjeva«) Komisija za bivšo Jugoslavijo, ki je opredelila razdelitev dolgov na alocirane in nealocirane ter

se opredelila še do zasebnih upnikov (t.i. Pariški in Londonski klub) - ki jih DK 1978 in DK 1983 ne obravnavata.

72

Razen na 47. zasedanju 1995. leta, ko je ILC obravnaval tudi vidik nasledstva držav glede državljanstva:

»Nationality in relation to the Succession of States«, http://untreaty.un.org/ilc/sessions/47/47sess.htm, (2. May to

21. July 1995), ostala materija ILC glede sukcesije je v zbornikih: Yearbook of the International Law Commission,

letniki 1949 - 1974 in 1976 - 1981. Več o aktivnostih in vlogi ILC - glede sukcesije držav; v naslednjem poglavju.

http://untreaty.un.org/ilc/sessions/47/47sess.htm

http://untreaty.un.org/ilc/publications/yearbooks/Ybkvolumes(e)/ILC_1968_v2_e.pdf

43

II. POGLAVJE

KODIFIKACIJA PRAVIL O SUKCESIJI

5 Kodifikacija v okviru Združenih narodov

5.1 FORMALNI VIRI MEDNARODNEGA PRAVA

Formalne vire mednarodnega prava določa Statut Meddržavnega sodišča v Haagu, ki je priloga

Ustanovni listini Združenih narodov. Oba dokumenta je do sedaj sprejelo 192 držav na svetu,

vključno Slovenija, njun pomen je danes univerzalen. Statut Meddržavnega sodišča določa

formalne vire mednarodnega prava v 1. odst. 38. člena. Določa, da sodišče, katerega naloga je

odločati v skladu z mednarodnim pravom v sporih, ki se mu predložijo, uporablja: (1)

mednarodne pogodbe, (2) običajno mednarodno pravo in (3) obča pravna načela, ki jih

pripoznavajo civilizirani narodi.73

Med temi formalnimi viri ni hierarhije.74

Statut Meddržavnega sodišča pa v 2. odstavku 38. člena ne vsebuje omejitve odločanja o

zadevi tudi »ex aequo et bono«,75

v kolikor se pravdne stranke o tem sporazumejo. Če bi se

stranki v sporu dogovorili in uporabili ta vir, bi to pomenilo odklon od uporabe pravil in načel

mednarodnega prava. Zaradi velike nepredvidljivosti tovrstnega odločanja države vse od

ustanovitve Združenih narodov leta 1945, še nikoli do sedaj niso sprejele, da naj Meddržavno

sodišče (ICJ) odloča po načelu ex aequo et bono. Zato to sodišče vse od svoje ustanovitve, pa

do danes, še nikoli ni odločalo na podlagi omenjenega načela.

73

Brownlie Ian: »Principles of Public International Law«, Seventh edition, Oxford University Press, 2008,

v poglavju: Sources of Law, str. 4-5; Türk, Danilo: »Temelji mednarodnega prava«, Gospodarski vestnik,

Ljubljana 2007, poglavje Formalni viri mednarodnega prava, str. 52-53; Conforti Benedetto: Mednarodno pravo

(Marjan Sedmak, prev. Iztok Simoniti, ur.) VI. izdaja, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2005, str. 41-45.

74

Kot pomožno sredstvo za ugotavljanje pravnih pravil se uporablja še: (4) sodne odločbe in (5) nauke

najbolj kvalificiranih pravnih strokovnjakov različnih narodov.

75

Načelo ex aequo et bono pomeni, da lahko sodišče v primeru, da je za to izrecno pooblaščeno s strani

držav v postopku, razen prava uporabi še druge kriterije, v kolikor meni, da je to potrebno za dosego poštene in

pravične odločitve. To možnost predvideva že omenjeni 2. odstavek 38. člena Statuta Meddržavnega sodišča v

Haagu (ICJ), vendar le pod pogojem, da vse stranke v sporu to izrecno (jasno in eksplicitno) sprejmejo. Ne glede

na navedena dejstva, je načelu ex aequo et bono vredno nameniti pozornost, saj predstavlja hipotetično alternativo

teritorialnemu načelu, ki je predmet te raziskave.

44

5.2 DELO KOMISIJE ZA MEDNARODNO PRAVO NA PODROČJU SUKCESIJE

Dramatične politično-ekonomsko-socialne spremembe mednarodne skupnosti so takoj po

končani II. svetovni vojni zahtevale tudi spremembo in kodifikacijo pravil mednarodnega

prava. S sprejetjem Ustanovne listine Združenih narodov leta 1948, ki definira osnovna načela

in cilje mednarodnega sodelovanja držav, je tudi kodifikacija pravil mednarodnega prava, ob

stalnem in progresivnem razvoju na tem področju, postala del nalog mednarodne skupnosti.

Sistemizacija in sprememba običajnih pravil - v pisana konvencionalna pravila, je obsegala

sistematično izdelavo novih t.i. razvojnih pravil, iz katerih izhaja sodobno mednarodno pravo.

Po diskusiji, vodeni v že v času 1. zasedanja Generalne skupščine OZN, takrat še v okviru

Komiteja za progresivni razvoj in kodifikacijo mednarodnega prava, je Generalna skupščina

odločila, da bo za izvajanje zastavljenih ciljev glede kodifikacije in progresivnega razvoja

nujno osnovati tudi Komisijo za mednarodno pravo (International Law Commission - ILC).76

Že na prvem zasedanju77

Komisije (ILC), leta 1949, je bila materija sukcesije držav vključena v

program dela te komisije. Z resolucijo Generalne skupščine UN 1686 (XVI) dne 18. decembra

1961, je tej Komisiji priporočeno, da problematiko sukcesije obravnava kot »prioritetno«.78

Glede na različne oblike sukcesije držav po vsem svetu se je zastavilo predhodno vprašanje,

katera pravila je potrebno oblikovati najprej. Zato je 7. maja 1962 Komisija (ILC) osnovala še

Pododbor za vprašanja sukcesije, katerega primarna naloga je bila razmejitev oblasti sukcesije

držav.79

Na več zasedanjih, ki so leta 1963 potekala v Ženevi, je Pododbor ILC za sukcesijo pripravil

načrt prihodnjega dela.80

76

Šahović Milan, »Opšta pitanja kodifikacije međunarodnog prava, teza«, Savez Udruženja pravnika

Jugoslavije, Beograd, 1958, str. 42.

77

Vienna Convention on the Succession of States in respect of State Property, Archives and Debts –

Procedural History, po: http://untreaty.un.org/cod/avl/ha/vcssrspad/vcssrspad.html (povzeto dne 14.10.2010).

78

Yearbook of the International Law Commission, 1962, vol. II, str. 101-131.

79

Poudarek na delu Pododbora je bil v proučevanju sukcesije kolonialnih področij, ki so ob dekolonizaciji

pridobila svojo neodvisnost. Za prvega predsednika je bil imenovan mednarodni pravnik, Poljak Manfred Lachs.

80

Yearbook of the International Law Commission, 1963, vol. II, str. 95-151.

45

Materijo sukcesije držav so najprej razdelili na tri ključna področja:81

1. nasledstvo držav na področju nasledstva pogodb,

2. nasledstvo držav glede zadev, ki niso pogodbe,

3. nasledstvo držav glede članstva v mednarodnih organizacijah.

Na 29. zasedanju Komisije za mednarodno pravo 1967. leta, je ta potrdila, da obstaja interes, da

se pravila o sukcesiji držav kodificirajo v sestav bodočih pisnih pravil (de lege ferenda). Zato je

Komisija najprej odločila, da se za posebne poročevalce na področjih;

sukcesije držav na področju nasledstva pogodb - imenuje sir Humphrey Waldock, nekdanji

poročevalec za pogodbeno pravo;

za sukcesije držav na področju pravic in obveznosti, razen pogodb - imenuje profesor

Mohammed Bedjaoui iz Alžira,

za področje nasledstva članstva v mednarodnih organizacijah - pa ni bil imenovan nihče.

5.2.1 Nastajanje Dunajske konvencije o nasledstvu mednarodnih pogodb (1978)

Komisija za mednarodno pravo (ILC) je na svoji 24. seji leta 1972 opravila prvo branje

predloga členov o nasledstvu držav glede pogodb. Na tej seji je Komisija sprejela prvi osnutek,

skladno s členi 16. in 21. svojega statuta, in ga tudi poslala vladam držav članic, da podajo

pripombe. Generalna skupščina (GS) je nato v resoluciji 2926 (XXVII) z dne 28. novembra

1972 »priporočila«, da Komisija nadaljuje s svojim delom. V resoluciji 3071 (XXVII) z dne

30. novembra 1973 pa je GS priporočala, da Komisija na 26. zasedanju leta 1974 še v drugo

obravnava predlog Konvencije o nasledstvu držav glede pogodb - na podlagi prejetih pripomb

držav članic. GS je nato še z resolucijo 3315 (XXIX) z dne 14. decembra 1974 pozvala države

članice, da podajo zadnje pripombe. Konec leta 1974 pa je Komisija za mednarodno pravo

sprejela končni osnutek 39-ih členov bodoče Konvencije o nasledstvu mednarodnih pogodb.

Z resolucijo 3496 (XXX) z dne 15. decembra 1975. leta je Generalna skupščina ZN sprejela

odločitev, da skliče mednarodno konferenco s ciljem potrditve dosedanjega dela in sprejetja

nove Konvencije o nasledstvu mednarodnih pogodb.

81

Milan Bartoš (takrat tudi predstavnik nekdanje SFRJ v delu 10-članskega Pododbora za sukcesijo) v delu:

»Rad Potkomiteta Komisije organizacije Ujedinjenih nacija za međunarodno pravo na kodifikaciji pravila o

sukcesiji država i vlada«, Međunarodni problemi, 1963, br. 1, str. 167-169.

46

Dne 24. novembra 1976 je GS sprejela resolucijo 31/18, s katero je odločila, da se konferenca

izvede od dne 4. aprila do 6. maja 1977 na Dunaju. Konferenca je že potekala po načrtih,

vendar takrat niso mogli končati svojega dela v predvidenem času, zato so jo morali sklicati še

enkrat - naslednje leto.

Nadaljevanje konference je odobrila GS z resolucijo 32/47, z dne 8. decembra in je potekala na

Dunaju od 31. julija do 23. avgusta 1978. Sodelovale so delegacije skoraj stotih držav, in sicer

89-ih iz leta 1977 in 94-ih, v ponovljenem zasedanju. Na tej konferenci Združenih narodov je

bilo dne 22. avgusta 1978 končno le sprejeto besedilo Dunajske konvencije o nasledstvu držav

glede pogodb (Vienna Convention on Succession of States in respect of Treaties), podpisana pa

je bila naslednje leto, dne 31. avgusta 1979 v New Yorku, na sedežu Združenih narodov.82

Konvencija (skrajšano DK-1978) je sicer v veljavo stopila šele po ratifikaciji 15. države, z dne

6. novembra 1996.

5.2.2 Nastajanje Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede premoženja, arhivov in

dolgov (1983)

Ta konvencija je posebnega pomena za obravnavano raziskavo, zato je potrebno zgodovinski

vidik njenega nastajanja podrobno predstaviti. Že leta 1968 je namreč posebni poročevalec za

področje »sukcesije držav na področju pravic in obveznosti, razen pogodb«, prof. Mohammed

Bedjaoui, na 20. zasedanju Komisije (ILC) predložil svoje prvo poročilo.83

Kasneje, ko je tudi Generalna skupščina potrdila kakovost in kontinuiteto dela Komisije (ILC)

pri kodifikaciji pravil o t.i. »nepogodbeni sukcesiji«, je predlagala, da se naj predmet sukcesije

dodatno omeji še na »državno premoženje in dolgove, vključujoč tudi naravne vire«.84

82

Vienna Convention on Succession of States in respect of Treaties - 1978, poglavje Procedural history:

http://untreaty.un.org/cod/avl/ha/vcssrt/vcssrt.html (povzeto dne 20.10.2010).

83

First report on succession of States in respect of rights and duties resulting from sources other than

treaties, by Mr. Mohammed Bedjaoui, Special Rapporteur - Yearbook of the International Law Commission:

1968, vol. II, p. 94. (DOC. A/CN. 4/204).

84

Dne 12. novembra 1970, z resolucijo 2634 (XXV).


47

Na zasedanju Komisije leta 1969 je bilo proučeno drugo poročilo posebnega poročevalca

Bedjaoui-a s predlogom načrta pravil o sukcesiji v ekonomsko-finančni sferi. Od leta 1970 do

leta 1972 je nato prof. Bedjaoui kot posebni poročevalec predstavil Komisiji še tri poročila o

t.i. »običajnih pravilih« na področju sukcesije državnega premoženja. Vsa ta poročila so

pomenila pomemben premik, saj so že vsebovala pravne okvire bodoče - nove konvencije.85

V šestem poročilu, leta 1973, je prof. Bedjaoui priporočal Komisiji (ILC) razdelitev materije na

tri dele86

:

1. sukcesijo državnega premoženja,

2. sukcesijo premoženja nedržavnih teritorialnih skupnosti ali premoženja javnih ustanov oz.

javnopravnih oseb,

3. sukcesijo premoženja teritorija na katero se nanaša sukcesija držav.

Pred razpravo, ki je spremljala predloženo poročilo, je Komisija omejila testiranje na pravila o

sukcesiji državnega premoženja. Na ta način je sprejeto prvih 8 členov načrta bodoče

Konvencije. Naslednje leto je prof. Bedjaoui predložil še razširjeni načrt z 22-imi členi in

spremljajočimi komentarji, da bi kasneje, leta 1975, Komisija lahko podala pomisleke. Na

zasedanju leta 1976 je bilo sprejeto že osmo poročilo, ki je predstavljalo solidno osnovo za

kodifikacijo pravil o nasledstvu državnih arhivov. V obdobju od 1977-1978 sta sprejeta še dva

poročila, deveto in deseto, z načrti pravil o sukcesiji državnih dolgov.87

Na naslednjih zasedanjih, od 1979 do 1981, so bila analizirana še pravila o sukcesiji državnih

arhivov.88

Komisija je končala delo v smislu komentarjev vlad držav članic OZN na 33. seji, ko

je predstavljeno 13. - zaključno poročilo posebnega poročevalca Mohammeda Bedjaoui-a.89

85

Doc. A/8147; Doc. A/8537; Doc. A/8892; Resolution 2634 (XXV), 12.11.1970, Resolution 2780

(XXVI), 3.12.1971; Resolution 2926 (XXVII), 28.11.1972.

86

Sixth report on succession of States in respect of matters other than treaties, by Mr. Mohammed

Bedjaoui, Special Rapporteur - draft articles with commentaries on succession to public property, (DOC. A/CN.

4/267) - Yearbook of the International Law Commission, 1973, vol. II, p. 3 – 75.

87

Resolucije Združenih Narodov št. 3071 (XXVIII) - z dne 30.11.1973, 3315 (XXIX) - z dne 14.12.1974,

3495 (XXX) - z dne 15.12.1975, 31/97 - z dne 15.12.1976 in 32/151 - z dne 19.12.1977, so ključne v zvezi s

kodifikacijo sukcesijske materije.

88

Ki pa niso predmet proučevanja te disertacije.

89

Thirteenth report on succession of States in respect of matters other than treaties, by Mr. Mohammed

Bedjaoui, Special Rapporteur - Yearbook of the International Law Commission: 1981, vol. II, str. 13-43.

(Document A/CN. 4/345 and Add. 1-3).

48

Po reviziji besedila je Komisija sprejela predlog Konvencije v 39-ih členih v angleškem,

francoskem in španskem jeziku. Po odredbi Statuta Komisije je predložen Generalni skupščini

sklic diplomatske konference s ciljem sprejetja Konvencije. Konferenca se je odvijala v času od

1. marca do 8. aprila 1983 na Dunaju. V času konference pa je - nepredvideno - prišlo do

nerazdružljivih razlik med razvitimi državami in državami v razvoju. Stališča držav so se

gibala - od popolnega negiranja sukcesije - določenim, privilegiranim oblastem, pa vse do

dajanja polne podpore vsem predlogom iz načrta. Po vnosu nekaterih sprememb glede

reševanja sporov je bila Konvencija kljub temu dne 7. aprila 1983 sprejeta;

- »za« Konvencijo je glasovalo 54 držav,

- medtem ko je bilo »proti« 11 držav,

- 11 držav pa je ostalo vzdržanih.90

Veljavnost konvencije (DK-1983) je pogojena z ratifikacijo minimalno 15-ih držav, 30 dni po

deponiranju listine. Ker pa ta dokument nima dovolj ratifikacij, konvencija še danes ne velja.91

5.3 PREGLED DUNAJSKE KONVENCIJE O NASLEDSTVU MEDNARODNIH

POGODB (1978)

Pri tej konvenciji je trajalo kar 18 let - preden je stopila v veljavo, in sicer šele po ratifikaciji

15. države, z dne 6. novembra 1996.92

Razloge za to je iskati v dejstvu, da mnoge države niso

videle razlogov, zakaj bi bila Konvencija zanje pomembna, saj je bilo obdobje dekolonizacije

praktično že končano. V času ko je Komisija za mednarodno pravo pričela oblikovati osnutek

konvencije je bila večina državne prakse povezana z bivšimi kolonijami - in ta ni bila dosledna,

zato naj bi bila pravila, ki obravnavajo nove neodvisne države, pretirano kompleksna; po drugi

strani pa naj bi bila praksa, povezana z ostalimi primeri nasledstva držav, celo zanemarjena.93

90

Problematično je dejstvo, da so proti glasovale prav velike, bogate oziroma t.i. »ugledne« države, in sicer:

ZDA, Velika Britanija, Italija, Francija, ZR Nemčija, Kanada, Izrael, Luksemburg, Nizozemska in Švica.

91

V 50. členu Konvencije so zapisane določbe o veljavnosti, in sicer, da »… konvencija začne veljati 30 dni

po deponiranju 15. listine o ratifikaciji ali pristopu«, Vienna Convention on Succession of States in Respect of

State Property, Archives and Debts - 8. April 1983, Doc. A/CONF.117/14, International Legal Material, 1983.

92

Vienna Convention on Succession of States in respect of Treaties: Vienna on 23 August 1978. Entered

into force on 6 November 1996. Vir: http://untreaty.un.org/ilc/texts/instruments/english/conventions/3_2_1978.pdf

93

Aust Anthony: »Modern Treaty Law and Practice«, Cambridge University Press, 2000, str. 306.


http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1150558820885563&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Aust,%20Anthony%22

49

DK-1978 se ukvarja le z enim vidikom nasledstva - nasledstvom mednarodnih pogodb, in sicer

le v primerih, ko do nasledstva pride skladno z mednarodnim pravom in skladno z UL OZN.94

Konvencija v grobem obravnava tri vrste ozemeljskih sprememb ob katerih se pojavlja

nasledstvo mednarodnih pogodb, in sicer:

primer cesije (15. člen)95

- ko prevzame država naslednica suverenost nad pripojenim

ozemljem; in na tako pripojenem ozemlju prenehajo veljati mednarodno-pravne obveznosti

države predhodnice;

primer združitve ene ali več držav (31. člen)96

- ko ostanejo pogodbe držav predhodnic še

naprej v veljavi;

primer odcepitve dela ozemlja (34. člen)97

- ko ta postane nov subjekt mednarodnega prava

in - ne glede ali država predhodnica še naprej obstaja ali ne, ostanejo pogodbe, ki se

nanašajo na celotno ozemlje države predhodnice, še naprej v veljavi za države naslednice.

Tiste pogodbe, ki pa se nanašajo le na ozemlje določene države naslednice, ostanejo v

veljavi le za to državo naslednico.

Poleg navedenih primerov, za katere konvencija v večji meri predvideva načelo kontinuitete

pogodbenih obveznosti, podrobno obravnava še nasledstvo mednarodnih pogodb v primeru

novih neodvisnih držav.98

Vendar za nove, neodvisne države - nasprotno, konvencija uveljavlja splošno pravilo, bližje

načelu »tabula rasa«. Nove neodvisne države namreč niso zavezane, da nasledijo katerekoli

pogodbe, ki so bile na njenem ozemlju v veljavi na dan nasledstva (16. člen). Seveda pa nova

neodvisna država, v kolikor to želi, lahko nasledi pogodbene obveznosti države predhodnice.99

94

Vienna Convention on Succession of States in respect of Treaties: Vienna on 23 August 1978, v veljavi

od dne 6. Novembra 1996, Article 6: Cases of succession of States covered by the present Convention, povzeto po


95

Ibid., Article 15: Succession in respect of part of territory

96

Ibid., Article 31: Uniting and separation of states

97

Ibid., Article 34: Succession of States in cases of separation of parts of a State

98

Konvencija je nastajala v 70-ih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo posebej aktualno osamosvajanje držav,

nekdanjih kolonij velesil; celotna DK - 1978 je zato pisana v duhu kodifikacije takratnega procesa dekolonizacije.

99

Ibid., Article 16: Position in respect of the treaties of the predecessor State


50

DK-1978 tudi v 11. in 12. členu 100

posebej določa tri vrste mednarodnih pogodb na katere pa

nasledstvo držav nikakor ne vpliva;

take pogodbe, ki državo naslednico posebej zavezujejo, so npr. pogodbe o državnih mejah

ter pogodbe, ki se nanašajo na mejne in/ali druge ozemeljske režime, kot so npr. pogodbe o

pravični uporabi vodnih virov, pogodbe o plovbi v mednarodnih vodah in podobno.

Opisane pogodbe sodijo v skupino lokaliziranih oziroma radiciranih pogodb,101

za katere je

značilna tesna povezanost z ozemljem, na katerega se nanašajo. Take pogodbe tudi učinkujejo

erga omnes 102

in so izvzete iz splošnega pravila, da mednarodna pogodba ustvari pravice in

obveznosti le za države pogodbenice. Namreč, gre za pogodbe, ki so v korist celotne

mednarodne skupnosti, zato naj jih vsaka država naslednica avtomatično nasledi.

V zvezi s temi pogodbami je znan spor - ki je posebej relevanten za področje te raziskave,

namreč med novo državo Slovaško in Madžarsko glede veljavnosti mednarodne pogodbe iz

leta 1977 med bivšo Češkoslovaško in Madžarsko o skupni gradnji hidroenergetskega projekta

Gabičkovo - Nagymaros na Donavi. Pogodba, ki je določala skupna vlaganja obeh držav, je

določala tudi režim plovbe na mednarodnih vodah reke Donave. Madžarska se je kasneje, ob

neizpolnjevanju svojega dela obveznosti, sklicevala na "bistveno spremenjene okoliščine"

(clausula rebus sic stantibus), vendar je meddržavno sodišče v Haagu leta 1997 odločilo, da

sodi omenjena pogodba med t.i. ozemeljske režime v smislu DK-1978 in v kontekst 12. člena te

pogodbe,103

ker ima ta člen značaj pravila običajnega mednarodnega prava. Za državi v sporu

je to pomenilo,

da razpad Češkoslovaške ni vplival na veljavnost pogodbe iz leta 1977 in da je za Slovaško,

kot naslednico Češkoslovaške, kot tudi za Madžarsko, pogodba še naprej veljavna.104

100

Ibid., Article 11: Boundary regimes, in Article 12: Other territorial regimes

101

Türk Danilo: »Temelji mednarodnega prava«, GV Založba Ljubljana 2007, str. 111.

102

Erga omnes načelo je splošno načelo v mednarodnem pravu, ki pomeni: »v razmerju do vseh držav«.

Obravnavano je v naslednjih virih: Degan, V. Đ.: »Međunarodno pravo«, Pravni fakultet Rijeka, 2000, str. 164 in

izdaja 2006, str. 204, ter Pogačnik Miha in Petrič Ernest, »Izbrane teme mednarodnega prava«, Evropska pravna

fakulteta Nova Gorica, 2010; koncept »erga omnes« v sodobnem mednarodnem pravu je v tej knjigi obravnavan

na primeru pred ICJ: »Barcelona Traction, Light and Power Company, Limited« (Belgium v. Spain 1958 in 1970).

103

Ibid., DK-1978, Article 12: Other territorial regimes

104

»The Gabičkovo-Nagymaros Project Case« (Hungary : Slovakia), International Court of Justice, Haag,

dne 25.9.1997 http://www.icj-cij.org/docket/index.php?p1=3&p2=3&code=hs&case=92&k=8d (dne 7.12.2010).

http://www.icj-cij.org/docket/index.php?p1=3&p2=3&code=hs&case=92&k=8d

51

Ključna pravila, med določbami DK-1978, ki so postala običajno mednarodno pravo so

naslednja:105

1. nova država ne nasledi avtomatično tistih pogodb, ki so tesno povezane z odnosi predhodne

države z drugimi strankami (npr. pogodbe o obrambnih zavezništvih, ipd.),

2. v primeru, ko ena država prevzame drugo, pa bi pogodbe, ki so zavezovale predhodno

državo zastarale. Le v primeru unije dveh držav - v novo skupno državo naslednico,

pogodbe obeh držav predhodnic ostajajo zavezujoče.

3. Nova država navadno ne more avtomatično naslediti večstranskih mednarodnih pogodb;

izjeme so le pogodbe, ki predstavljajo splošno sprejeta pravila mednarodnega prava.106

4. Nova država ne nasledi avtomatično članstva pri mednarodnih organizacijah, v kolikor

država predhodnica še obstaja.107

Glede nasledstva drugih pogodb je praksa v DK-1978 odvisna od oblike pogodbe; dvostranske

pogodbe ostanejo v veljavi, če druga stran v pogodbi izrecno prizna nasledstvo.108

V kolikor

pa želi država naslednica postati pogodbenica t.i. »odprte« večstranske mednarodne pogodbe,

lahko to stori z enostranskim pravnim aktom, ki ga v obliki notifikacije pošlje depozitarju.109

Sklepamo lahko - da se je v primeru večstranskih pogodb splošne narave razvila praksa v prid

nadaljevanju takih pogodb. Nove države urejajo veljavnost teh pogodb z notifikacijo sukcesije

pri depozitarjih. Posebej organi OZN so na področju človekovih pravic večkrat poudarili

pomen kontinuitete pogodbenega režima na področju varstva človekovih pravic. Morda je DK-

1978 v večji meri primer progresivnega razvoja mednarodnega prava kot pa kodifikacije

splošnega običajnega prava. Pravila je tukaj težko določiti, saj so okoliščine od primera do

primera različne in tudi sicer je problematika nasledstva politično občutljiva.110

105

Aust Anthony: »Modern treaty law and practice«, 2nd ed., Reprinted, Cambridge University Press,

2008, str. 369-372.

106

Več o tem v nadaljevanju - na primeru zapleta nasledstva ADP - avstrijske državne pogodbe.

107

Več o tem v nadaljevanju - na primeru zapleta kontinuitete članstva ZRJ (po bivši SFRJ) v OZN.

108

Ibid., DK - 1978, Article 24: »Conditions under which a treaty is considered as being in force in the case of

a succession of States« - poglavje: Bilateral treaties.

109

Ibid., DK - 1978, Article 17: »Participation in treaties in force at the date of the succession of States«, v

poglavju: Multilateral treaties.

110

Türk Danilo: »Temelji mednarodnega prava«, GV Založba Ljubljana 2007, str. 112.


52

5.4 PREGLED IN ANALIZA DUNAJSKE KONVENCIJE O NASLEDSTVU DRŽAV

GLEDE DRŽAVNEGA PREMOŽENJA, ARHIVOV IN DOLGOV (DK – 1983)

Kot že omenjeno, DK-1983 111

še danes ni pričela veljati, saj še ni pridobila zadostnega števila

ratifikacij držav. Vendar pa to dejstvo nikakor ne zmanjšuje njenega pomena, saj obstaja

možnost uporabe pravil, vsebovanih v Konvenciji - tudi neodvisno od njenega pričetka

veljavnosti.

Po podatkih OZN so doslej Konvencijo parafirale, podpisale oziroma ratificirale naslednje

države:112

Tabela 1: Pregled držav podpisnic Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede

premoženja, arhivov in dolgov - 1983

Država udeleženka

Datum podpisa

Ratifikacija, pristop

1. Alžirija 16. maj 1983

2. Argentina 30. december 1983

3. Hrvaška 11. april 1994

4. Egipt 30. junij 1984

5. Estonija 21. oktober 1991

6. Georgia 12. julij 1993

7. Liberija 16. september 2005

8. Črna Gora 23. oktober 2006

9. Nigerija 23. maj 1984

10. Peru 10. november 1983

11. Srbija 12. marec 2001

12. Slovenija 15. avgust 2002

13. Makedonija 2. september 1997

14. Ukrajina 8. januar 1993

15. Jugoslavija (ne obstaja več) 24. oktober1983

Za Republiko Slovenijo in njen izhodiščni položaj glede reševanja odprtih vprašanj sukcesije je

pomembno – in predvsem ugodno dejstvo, da so med podpisnicami DK-1983 prav vse države

naslednice nekdanje SFRJ.

111

Zakon o ratifikaciji Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in

dolgov, Državni zbor RS, Mednarodne pogodbe, Uradni list Republike Slovenije, št. 60/2002 z dne 10. 7. 2002.

112

United Nations, Treaty Collections - Status of Treaties (Stanje registra - vpogledano dne 7. oktobra 2010) http://treaties.un.org/Pages/ViewDetails.aspx?src=UNTSONLINE&tabid=2&mtdsg_no=III12&chapter=3&lang=en

http://treaties.un.org/Pages/ViewDetails.aspx?src=UNTSONLINE&tabid=2&mtdsg_no=III12&chapter=3&lang=en

53

5.4.1 Pregled in komentar določil DK (1983) o sukcesiji državnega premoženja

Dunajska konvencija (1983) vsebuje v končnem besedilu 51 členov, razdeljenih je na šest

poglavij:

1. del - Splošne določbe (členi 1 - 6), 2. del - Državno premoženje (členi 7 - 18), 3. del -

Državni arhivi (členi 19 - 31), 4. del - Državni dolgovi (členi 32 - 41), 5. del - Reševanje

sporov (členi 42 - 46) in 6. del - Končne določbe (členi 47 - 51).

V Preambuli konvencija poziva na spoštovanje splošnih načel mednarodnega prava, kot so:

spoštovanje teritorialne suverenosti, politične neodvisnosti in enakopravnosti, prepoved

uporabe sile ali grožnje uporabe sile ter prepoved vmešavanja v notranje zadeve drugih držav.

Posebej poudarjena so tudi:

pravica narodov do samoodločbe, spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin,

načelo svobodnega pristanka, dobrovernost in spoštovanje načela »pacta sunt servanda«.

5.4.1.1 SPLOŠNE DOLOČBE DK-1983

Dunajska konvencija iz leta 1983 smiselno vključuje že predhodne rešitve Dunajske konvencije

o nasledstvu mednarodnih pogodb iz leta 1978 in Dunajske konvencije o pogodbenem pravu

(1969) ter se uporablja za nasledstvo držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov.113

V Dunajski konvenciji o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov

termin 114

»nasledstvo držav« pomeni, da ena država nadomesti drugo v odgovornosti za mednarodne

odnose ozemlja;

»država predhodnica« pomeni državo, ki jo je ob nasledstvu držav nadomestila druga

država;

»država naslednica« pomeni državo, ki je ob nasledstvu držav nadomestila drugo državo;

»datum nasledstva držav« pomeni datum, ko je država naslednica nadomestila državo

predhodnico v odgovornosti za mednarodne odnose ozemlja, na katero se nanaša nasledstvo

držav;

113

DK-1983, Preambula in Člen 1.

114 Ibid., Člen 2.

54

»nova neodvisna država« pomeni državo naslednico, katere ozemlje je bilo neposredno

pred datumom nasledstva držav odvisno ozemlje, za katerega mednarodne odnose je bila

odgovorna država predhodnica, in

»tretja država« pomeni vsako državo, razen države predhodnice ali države naslednice.

Konvencija se uporablja le za nasledstvo držav, ki je nastalo v skladu z mednarodnim

pravom115

in še zlasti z načeli mednarodnega prava iz Ustanovne listine Združenih narodov in

le za nasledstvo držav, ki so nastale po začetku njene veljavnosti.116

5.4.1.2 OPREDELITEV DRŽAVNEGA PREMOŽENJA PO DK-1983

Termin "državno premoženje države predhodnice" pomeni premoženje, pravice in pravne

koristi, ki so bili na dan nasledstva držav v skladu z notranjim pravom države predhodnice v

njeni lasti.117

Analizirana mednarodna praksa je že v pripravljalnem obdobju dela Komisije (ILC) pokazala,

da obstaja potreba po natančnem definiranju pravil, s katerimi dobrine držav predhodnic

prehajajo na države naslednice;

- od trenutka nastopa sukcesije držav namreč postane notranje pravo države predhodnice

merodajno za reševanje vseh vprašanj vsega premoženja – in s tem tudi državnega

premoženja.

- Komisija (ILC) je že takrat potrdila, da v mednarodnem običajnem pravu ni edinstvenega

in/ali neodvisnega in/ali stalnega kriterija za določitev pojma »državno premoženje«.118

115 DK-1983, Člen 3. V predhodni konvenciji, DK-1978 je v 40. členu navedeno, da npr. »vojna okupacija

teritorija ne more konstituirati sukcesije in nima pravnih posledic«.

116 Ibid., Člen 4.

117 Ibid., Člen 8.

118 V pripombah v času priprave na DK (1983) se je posebni poročevalec, prof. Mohammed Bedjaoui,

skliceval na nekatere zgodovinske primere, kjer je bila uporaba notranjega prava zavrnjena s strani države

naslednice ali mednarodnih sodišč. Kot razlog se je navajalo, da določeno državno premoženje lahko pripada

dvema ali več državam glede na njihovo notranje pravo ali, da določeno premoženje lahko pripada državi

predhodnici tudi na osnovi mednarodnega prava. Po prof. Bedjaoui-ju je: »popolnoma jasno, da je mednarodno

pravo v oziru državnega premoženja integrirano v notranje pravo držav«. Posebni poročevalec je s tem izpostavil,

da so določene dobrine države predhodnice lahko upoštevane tudi v funkciji pravil mednarodnega zasebnega

prava. Povzeto po: Yearbook of the International Law Commission, 1981, Doc. A/CN 4/345. Vollume II, Part

One, Thirteenth report on succession of States in respect of matters other than treaties, by Mr. Mohammed

Bedjaoui, Special Rapporteur, str. 3-42.

55

Vendar tudi stališče, da je za določitev državnega premoženja nujna referenca na pravo države

predhodnice ni povsem potrjeno v diplomatski praksi in jurisprudenci. Pojem državnega

premoženja je namreč izšel iz običajnega prava in iz splošne prakse; izraz notranje pravo

države predhodnice pa obsega celoten premoženjsko-pravni režim države predhodnice.119

Za formuliranje splošnih pravil je potrebno najprej in nujno razlikovati premično in

nepremično državno premoženje; saj je pravna usoda premičnega oziroma nepremičnega

premoženja lahko v primeru sukcesije držav popolnoma drugačna.120

Ob analizi tega problema je šla Komisija (ILC) vse od preverjanja pravnih sistemov države

predhodnice in države sukcesorke. Kot začetni kriterij so vzeli fizično materijo premoženja -

saj je očitno, da so ene dobrine vezane na teritorij, medtem ko druge niso. Tudi razlike med

pravnimi sistemi so očitne; če v mnogih pravnih sistemih ne obstaja jasna razlika med javnim

in zasebnim pravom, pa nedvoumno obstaja razlika med premičnim in nepremičnim

premoženjem. Povezovanje obeh kategorij pomeni zgodovinsko refleksijo v pogledu razvoja

suverenosti, ki se je - vsaj na začetku, vezala na državni patrimonij.121

Od tod je materialni kriterij povezanosti državnega premoženja na teritorij odločujoč kriterij

pri utrditvi prehoda državnega premoženja v primeru sukcesije. Pri tem seveda geografski

položaj oz. lokacija nepremičnega premoženja predstavlja pomemben faktor pri nasledstvu. Pri

sukcesiji premičnega premoženja praviloma prav njegova mobilnost izključuje avtomatski

prehod na državo sukcesorko.122

Pravna načela, ki so sprejemljiva za prehod premičnega premoženja so s tem močno povezana

predvsem z dvema glavnima načeloma: (1) obstoj državnega teritorija / teritorialno načelo, in

(2) pravična razdelitev / načelo pravičnosti.

119

Ibid.

120

Ibid.

121

Posplošeno - kdor je posedoval zemljo, je posedoval tudi državno moč (že omenjeno v Poglavju 2:

Analogija z zasebnim pravom).

122

Ob preverjanju mednarodne prakse je Komisija (ILC) potrdila, da prehod premičnega premoženja ni

strogo vezan na geografski kriterij; le-ta namreč ni zadosten dokaz za obstoj pravila, da je premično premoženje,

ki se nahaja na teritoriju - zavestno ali slučajno, pod vprašanjem. Yearbook of the International Law Commission,

1981, Doc. A/CN 4/345. Vollume II, Part One, Thirteenth report on succession of States in respect of matters

other than treaties, by Mr. Mohammed Bedjaoui, Special Rapporteur, str. 3-42.

56

Prav »posvečeno« načelo pravičnosti sicer preveva celotno DK-1983. Načelo pravičnosti je,

kot je tudi Komisija (ILC) potrdila, »nezadostno za kodifikacijo pravil o prehodu premoženja«,

vendar je neizogibno, predvsem pri razdelitvi premičnega državnega premoženja.123

Obstaja tudi razlikovanje med načelom pravičnosti (équite) in načelom pravice (équitables),124

ki je bilo potrjeno v mednarodni jurisprudenci.125

Razlikovanje »pravice« od »pravičnosti« je

nato vodilo Komisijo, da tudi načelo pravičnosti vstavi v besedilo Dunajske konvencije leta

1983, vendar brez kake razlage njegove proceduralne vsebine - enostavno: ex aequo et bono.126

V zvezi z uporabo načela pravičnosti je zelo pomemben tudi 2. odstavek 38. člena Statuta

Meddržavnega sodišča (ICJ) – ta izključuje uporabo načela pravičnosti, če o tem ni izrecnega

soglasja strank.

Splošna pravna predpostavka je torej; dobrine na teritoriju države predhodnice po sukcesiji

ostajajo v lastništvu tiste države, ki ta teritorij nasledi;

- a na drugi strani, za premoženje države predhodnice, ki se nahaja izven teritorija, ne obstaja

nobeno absolutno pravilo. Premoženje izven teritorija ima poseben naslov; ta je povezan

tako s teritorijem, kot tudi s premoženjsko pravnim režimom države naslednice.

5.4.1.3 UČINKI IN DATUM PREHODA DRŽAVNEGA PREMOŽENJA

Prehod državnega premoženja države predhodnice povzroči, da ugasnejo pravice te države - a

istočasno država naslednica pridobi vse pravice do državnega premoženja, ki nanjo preide.127

123

Komisija je utemeljila, da načelo pravičnosti kot »samostojen in neodvisen vir ni popoln pravni naslov za

meritorno odločanje«.

124

O tem v svoji doktorski disertaciji: Metelko, Josip: "Pravičnost u sukcesiji država s posebnim osvrtom na

državnu imovinu, arhive in dugove pri odcjepljenju i raspadu države«, Pravni fakultet u Zagrebu, 1992, str. 19-24.

125

Primer: Plateau continental de la mer du Nord (Nord Sea Continental Shalf Case), Report of the

International Court of Justice, 1969, str. 9.

126

Razprava o načelu pravičnosti in principu pravice v: Yearbook of the International Law Commission,

DOCUMENT A/36/10* Report of the International Law Commission on the work of its thirty-third session (4

May-24 July 1980) poglavje (e) The principle of equity, 1981, Volume II, Part Two, (paragraphs 76-85), str 19-20.

127 DK-1983, Člen 9.

57

V kolikor se države ne dogovorijo drugače ali če ustrezno mednarodno telo ne odloči drugače,

se za datum prehoda državnega premoženja države predhodnice šteje datum nasledstva

držav.128

Ta člen Konvencije ima dopolnilno vlogo k 2. členu (odst. 1.d.), ki definira datum

sukcesije kot »datum, ko je država naslednica zamenjala državo predhodnico v odgovornosti

za mednarodne odnose ozemlja, na katero se nanaša nasledstvo držav«.

Pri določanju datuma sukcesije se je takratni posebni poročevalec ILC, prof. Bedjaoui, poslužil

številnih zgodovinskih primerov in pri tem ponudil hipotetične zaključke:129

1. prehod de jure predstavlja dan ratifikacije mednarodnega instrumenta o prehodu;

2. prehod državnega premoženja se realizira pred ratifikacijo;130

3. vprašanje prehoda premoženja se niti ne postavi, ker se pravzaprav ne govori o sukcesiji,

temveč o restavraciji države (primer restavracije Poljske).

5.4.1.4 OHRANJANJE IN VARNOST DRŽAVNEGA PREMOŽENJA

Država predhodnica mora ukreniti vse, da prepreči poškodbo ali uničenje državnega

premoženja, ki skladno z 13. členom DK-1983 preide na državo naslednico. Ta člen predstavlja

varnostno klavzulo, ki naj zagotavlja ohranitev državnega premoženja. Ravnanje države

predhodnice v smislu 'mala fide' lahko ima za posledico uporabo mednarodnih pravil o

odgovornosti držav. Če država del ozemlja prenese na drugo državo, je treba prehod državnega

premoženja države predhodnice na državo naslednico urediti s sporazumom med njima. V

kolikor sporazuma ni, preide nepremično državno premoženje države predhodnice, ki je na

ozemlju, na katero se nanaša nasledstvo, na državo naslednico.131

Tudi premično državno

premoženje države predhodnice, povezano z dejavnostjo v zvezi z ozemljem, na katero se

nanaša nasledstvo, podobno - če ni sporazuma - preide na državo naslednico.

128 DK-1983, Člen 10.

129 Yearbook of the International Law Commission, DOCUMENT A/CN.4/247 and add. l: Fourth report on

succession in respect of matters other than treaties, by Mr. Mohammed Bedjaoui, Special Rapporteur, 1971,

Volume II, Part One, str. 157 - 190.

130 Ibid., Yearbook; Poročevalec kot primer navaja 51. čl. Versajske mirovne pogodbe o retroaktivni vrnitvi

pokrajine Alzacije-Lorene in prehodu državnega premoženja od premirja 11. novembra 1918. Prehod državnega

premoženja se po tej hipotezi veže na določen rok ali odložni pogoj - kar pogojuje sprejem posebnega dogovora.

131 Ibid., Člen 14.

58

Ko je Komisija 1974. leta na definirala vse vrste sukcesije držav, je s tem uveljavila nadaljnji

potek dela na kodifikaciji materije sukcesije državnega premoženja, arhivov in dolgov. Jasno je

bilo, da hipoteza o obstoju sporazuma med državo predhodnico in državo naslednico, od česar

izhaja 14. člen Konvencije vedno ni mogoča - zato so potrebna dodatna pravila. Pri prenosu

teritorija so lahko spremembe meja zgolj neznatne ali pa tudi zelo velike, in kadar se problema

ne rešuje z dogovorom med državami, je potrebno tudi soglasje prebivalstva. Ker se mora vse

spremembe izvajati v skladu z mednarodnim pravom in načeli Ustanovne listine OZN, se to

načelo razlaga s političnimi, ekonomskimi in strateškimi razlogi.

Splošno načelo prehoda državnega premoženja je v toku angažiranega delovanja Komisije

prehajalo skozi različne faze zgodovinskega razvoja; od (1) odstopa ozemlja ob nadomestilu,

preko (2) nasilnega zavzetja, okupacije ozemlja, do (3) prostovoljnega odstopa ozemlja ter (4)

prenosa ozemlja na osnovi mirovnih sporazumov (les traités de paix). Pomembna je tudi

obveznost sprejetja sporazuma s katerim se dokončno uredi prehod državnega premoženja.

Analiza določbe 2. (a) točke 14. člena potrjuje, da za prehod nepremičnega državnega

premoženja velja splošno teritorialno načelo. Z določbo 2. (b) točke 14. člena pa je predviden

prehod premičnega državnega premoženja na osnovi povezave, ki obstaja med premoženjem in

aktivnostjo države predhodnice na ozemlju, na katerega se nanaša nasledstvo držav.

Pravilo o prehodu premičnega premoženja je bilo v preteklosti izjemnega pomena v zvezi s

preučevanjem sukcesij v razmerju do specifičnih vrst državnih dobrin, kot so, denar, zlate

rezerve, javni skladi in podobno. Preučevanje splošnega pravila o prehodu premičnega

premoženja vodi tudi k zaključkom, da določene državne dobrine s svojimi značilnostmi

predstavljajo atribut državne suverenosti. Skozi denarni privilegij – na primer, država izvaja

denarno oblast ali funkcije v okviru državnega teritorija. Denarni obtok lahko vsebuje tudi

javni dolg; ta povezava pa ni posledica zgolj fizičnega značaja denarja. Denarne rezerve, ki so

navadno v gotovini in/ali zlatu držav predhodnic locirane na ozemljih, na katera se sukcesija

nanaša, pa praviloma ne prehajajo na državo naslednico avtomatično.132

132

Prvi primer: zlate rezerve Banque de France v Strassbourgu, po francosko-nemški vojni leta 1870 in

pripojitvi pokrajine Alzacije-Lorene, niso prešle na Nemčijo. Drugi primer: Sovjetska Zveza je osvobodila baltiške

države in Poljsko od ekonomske odvisnosti za del dolga na osnovi emitiranih bankovcev ruske centralne banke na

osnovi mirovnih dogovorov, zaključenih po I. svetovni vojni. Ta primer predstavlja derogacijo načela o

avtomatski sukcesiji državnega dolga. Hkrati je bil del ruskih kovancev prenesen na vsako državo posebej na

osnovi »aktivnega udejstvovanja« v ruski ekonomiji. Javni skladi pa so kot državno premoženje prešli na državo

naslednico po kriteriju »sodelovanja v državnih aktivnostih« države predhodnice. Lokacija javnih skladov na

ozemlju torej ni privedla do avtomatske sukcesije. Povzeto po:

Menon, P. K., »Succession of States in respect of State Property with Particular Reference to the Vienna

Convention«, Revue de Droit International de Sciences Diplomatiques et Politiques, 1986, vol 64, str. 1-35.

59

5.4.1.5 PRIMERI NOVIH NEODVISNIH DRŽAV

Kadar je država naslednica novo nastala neodvisna država:

(a) preide nepremično državno premoženje države predhodnice, ki je na ozemlju, na katero se

nanaša nasledstvo držav, na državo naslednico; …

... (d) preide premično državno premoženje države predhodnice, povezano z njeno dejavnostjo

v zvezi z ozemljem, na katero se nanaša nasledstvo držav, na državo naslednico;…133

Osnova za nastanek tega člena Konvencije je bila dekolonizacija, ki se je pričela kmalu po II.

svetovni vojni. Dekolonizacija je bila nov fenomen, tako v ekonomskem kot v družbenem oziru

in je pomenila negacijo pravice razpolaganja prejšnjih kolonialnih gospodarjev s kolonijami.

Glede na načela in cilje, vsebovane v UL OZN, je ILC posebno pozornost posvetila uzakonitvi

določb v smislu novih neodvisnih držav. Pristop je opravičen z novo mednarodno pravno

doktrino, ki so jo razglasili v OZN in predstavlja nadgradnjo obveznih pravil (jus cogens).134

Pri dekolonizacijah je bil najpogostejši primer, ko je nova neodvisna država nastala iz doslej

odvisnega ozemlja, čeprav so bili tudi primeri, ko je država naslednica »vzpostavila« dva ali

več odvisnih ozemelj oz. da je odvisno ozemlje postalo del ozemlja že obstoječe države. Pri

tem je igralo pomembno vlogo v urejanju razmerij med novo neodvisno državo in državo

predhodnico - ob prehodu premičnega premoženja, načelo pravičnosti (le principe de l´equité).

5.4.1.6 ZDRUŽITEV DRŽAV TER LOČITEV DELA OZEMLJA DRŽAVE - ODCEPITEV

Do združitve držav pride, kadar se dve ali več držav združita in tako ustanovita eno državo

naslednico. Pri tem preide državno premoženje držav predhodnic na to državo naslednico.135

Kadar se del ali deli ozemlja kake države od nje ločijo in ustanovijo državo naslednico in če se

država predhodnica in država naslednica ne dogovorita drugače:

133

DK-1983, Člen 15. Op.: ta člen je veliko obsežnejši od citata in predvideva še več možnih situacij, vendar

njegova celotna vsebina ni relevantna za raziskavo (nanaša se na dekolonizacije).

134

Ključne resolucije OZN so: 626 (VII) – 21.12.1952, 1514 (XV) – 14.12.1960, 1765 (XVII) – 20.11. 1962,

1803 (XVII) – 14.12.1962, 1902 (XVIII) – 18.11.1963, 2158 (XXI) – 25.11.1966, 2386 (XXIII) – 19.11.1968.

135 DK-1983, Člen 16. (op.: značilen tak primer je primer združitve obeh Nemčij).

60

(a) preide nepremično državno premoženje države predhodnice, ki je na ozemlju, na katero se

nanaša nasledstvo držav, na državo naslednico;

(b) preide premično državno premoženje države predhodnice, povezano z dejavnostjo države

predhodnice glede ozemlja, na katero se nanaša nasledstvo držav, na državo naslednico.136

Ta člen se uporablja, kadar se del ozemlja kake države od nje loči in združi z drugo državo.

Urejanje posledic sukcesije za primere odcepitve dela ali delov ozemlja države ima za osnovo

predhodno preverjanje legalnosti izvršene odcepitve, skladno s 3. členom te Konvencije.137

5.4.1.7 RAZPAD DRŽAVE

Kadar država razpade in preneha obstajati, deli ozemlja države predhodnice pa ustanovijo dve

ali več držav naslednic, in če se te države naslednice ne dogovorijo drugače, preide:138

(a) nepremično državno premoženje predhodnice na državo naslednico, na katere ozemlju je;

(b) nepremično državno premoženje države predhodnice, ki ni na njenem ozemlju,139

na

države naslednice v pravičnih deležih;

(c) premično državno premoženje države predhodnice, ki je povezano z dejavnostjo države

predhodnice glede ozemelj, na katera se nanaša nasledstvo držav, na državo naslednico.

Za razliko od predhodnega, 17. člena, kjer prihaja do formiranja države naslednice od dela ali

delov ozemlja države predhodnice, kjer država še obstaja kot mednarodno pravni subjekt , pa v

primeru razpada države prihaja do prenehanja države predhodnice in nastanka dveh ali več

držav naslednic iz delov njenega ozemlja.140

136

DK-1983, Člen 17.

137

V komentarjih na zasedanju Komisije leta 1981, je bilo poudarjeno, da: »mora odcepitev ali separacija

biti skladna z načeli mednarodnega prava in Ustanovno Listino OZN, brez uporabe nedovoljenih sredstev, kot so

neposredna ali posredna tuja intervencija ali uporaba sile ali grožnje s silo proti suverenosti držav ali proti

pravici narodov do samoodločbe«. V: »Analytical Compilation of Comments of Governments on the Final Draft

Articles on Succession of States in Respect of State Property, Archives and Debts«, A/CONF. 117/5., 1983.

138 DK-1983, Člen 18.

139 Iz razloga, da po prenehanju države predhodnice državno premoženje ne bi ostalo brez titularja, je

predviden tudi prehod nepremičnega državnega premoženja, ki bi morda ostalo izven ozemlja države predhodnice.

140 Komisija (ILC) je že v načrtu prve Konvencije (DK-1978) jasno potrdila razliko med razpadom države in

odcepitvijo. Po: Yearbook of the International Law Commission, 1974, Volume II., Part I., str. 69 -71.

61

5.4.1.8 NASLEDSTVO DRŽAVNIH ARHIVOV

To poglavje zajema DK-1983 od členov 19-31, ki pa za raziskavo niso relevantni – nasledstvo

državnih arhivov ni predmet pričujoče raziskave (opombe v Uvodu: Predpostavke in omejitve).

5.4.1.9 NASLEDSTVO DRŽAVNIH DOLGOV PO DK-1983

Izraz "državni dolg" pomeni vsako finančno obveznost države predhodnice, ki v skladu z

mednarodnim pravom nastane do druge države, mednarodne organizacije ali katerega koli

drugega subjekta mednarodnega prava.141

S prehodom državnih dolgov ugasnejo obveznosti države predhodnice, nastanejo pa obveznosti

držav naslednic glede državnih dolgov, ki preidejo na državo naslednico. V kolikor se države

ne dogovorijo drugače ali če ustrezno mednarodno telo ne odloči drugače, velja kot datum

prehoda državnih dolgov države predhodnice datum nasledstva držav.142

Člen 41. dunajske konvencije pa pravi (citiramo, ker je ta člen izrednega pomena za raziskavo):

»V primeru, ko država razpade in preneha obstajati, deli ozemlja države predhodnice pa

ustanovijo dve ali več držav naslednic in če se države naslednice ne sporazumejo drugače,

preide državni dolg države predhodnice na države naslednice v pravičnem deležu, pri

čemer se posebej upoštevajo premoženje, pravice in pravne koristi, ki v razmerju s tem

državnim dolgom preidejo na države naslednice«.

41. člen Konvencije namreč - podobno kot predhodno omenjen 18. člen iz II. poglavja DK-

1983, dispozitivno opredeljuje, da države urejajo svoje pravne odnose glede prehoda državnega

premoženja skozi formulacijo »…v kolikor se države naslednice drugače ne dogovorijo«.

Nenavadno pri tem je, da 41. člen DK-1983 glede nasledstva državnega dolga navaja »pravične

deleže«; na ta način se za razliko od ostalih členov DK-1983, torej ne sklicuje na teritorialno

načelo.

141 DK-1983, Člen 33.

142 Ibid., Člena 34 in 35.

62

5.4.1.10 REŠEVANJE SPOROV

V kolikor pride do spora med dvema ali več pogodbenicami konvencije glede razlage ali

uporabe konvencije, ga na na zahtevo ene od njih skušajo rešiti s posvetovanji in pogajanji. V

kolikor se morebitni spor ne reši v šestih mesecih od dneva, ko je bila vložena zahteva iz 42.

člena, ga lahko katera koli stran v sporu predloži v spravni postopek.

Zahtevo je treba predložiti generalnemu sekretarju OZN in o tem tudi obvestiti drugo stran v

sporu. Vsaka država lahko ob podpisu ali ratifikaciji DK-1983 ali pristopu k njej ali kadar koli

pozneje z obvestilom depozitarju izjavi, da se lahko spor - če se ne reši po postopkih iz 42. in

43. člena, s pisno vlogo katere koli strani v sporu predloži v odločanje Meddržavnemu sodišču

ali arbitraži - pod pogojem, da je tudi druga stran v sporu dala podobno izjavo.143

V kolikor pride do spora med dvema ali več državami pogodbenicami DK-1983 glede razlage

ali uporabe te konvencije, se lahko te države ne glede na 42., 43. in 44. člen dogovorijo, da ga

predložijo Meddržavnemu sodišču ali arbitraži ali v kak drug postopek za reševanje sporov.

5.5 PODPIS, RATIFIKACIJA, PRISTOP IN PRIČETEK VELJAVNOSTI DK-1983

Konvencija je bila na voljo vsem državam, da jo podpišejo do 31. decembra 1983 na sedežu

Zveznega ministrstva za zunanje zadeve Republike Avstrije, po tem datumu pa do 30. junija

1984 na sedežu Združenih narodov v New Yorku. Konvencijo morajo države, ki ji pristopajo

ratificirati in je vsem državam na voljo za pristop.144

Listine o pristopu in ratifikaciji so deponirane pri generalnem sekretarju OZN, konvencija pa

prične veljati 30 dni po deponiranju petnajste listine o ratifikaciji ali pristopu.145

Izvirnik konvencije, katere besedila so enakovredna v angleškem, arabskem, francoskem,

kitajskem, ruskem in španskem jeziku, je deponiran pri generalnem sekretarju OZN.146

143 DK-1983, Členi 42-44.



146 Ibid. Člen 51.

63

5.6 POMEN DUNAJSKE KONVENCIJE O NASLEDSTVU DRŽAVNEGA

PREMOŽENJA, ARHIVOV IN DOLGOV (1983)

Sukcesija držav glede državnega premoženja je v DK-1983 dokončno opredeljena s ključnim

materialnim kriterijem, ki se uporablja za vse kategorije sukcesije - to je z zvezo državnega

premoženja s teritorijem, po katerem državno premoženje iz države prednice prehaja na državo

naslednico. To je še zlasti očitno pri nepremičnem državnem premoženju, kjer druge alternative

pravzaprav ni, čeprav so izjeme seveda možne.147

V primeru premičnega državnega premoženja – da bi se lahko izrazil kriterij posebne zveze

med določenim teritorijem in premičnim državnim premoženjem – pa so bili že v razpravah

Komisije za mednarodno pravo v letih 1972-1981, ob kodifikaciji konvencije uporabljeni izrazi

kot: (1) »neposredna in nujna povezava med teritorijem in premoženjem«, (2) »premoženje, ki

sodi k suverenosti nad teritorijem, (3) »premoženje, nujno za uresničevanje suverenosti nad

določenim teritorijem« - da bi bila končno sprejeta definicija: (4) »… premoženje …v zvezi z

dejavnostjo države predhodnice glede teritorija, na katerega se nanaša sukcesija držav«. Ta

formulacija glede premičnega državnega premoženja je sprejeta za vse kategorije sukcesije, tj.,

prenos dela teritorija države, novo-osnovane neodvisne države, odcepitev in razpad države.148

Sklep:

Na osnovi analize predstavljenih 51-ih členov DK–1983 je možno zaključiti, da ta Konvencija

pušča veliko svobodo državam, da urejujejo svoje medsebojne odnose glede nasledstva na

osnovi uporabe: (1) kodificiranih pravil DK-1978 in 1983, (2) splošnih načel mednarodnega

prava ali (3) drugih kriterijev, ki bi se pokazali kot relevantni v procesu urejanja nasledstva.

Republika Slovenija je DK-1983 ratificirala dne 21. junija 2002 z Zakonon o ratifikaciji

Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov

(MDKND).149

147

Pripisovanje nepremičnega premoženja državi naslednici po načelu 'geografskega položaja' morda ne bo

v vseh primerih prineslo absolutno pravične rešitve. Tako ne bi bilo pošteno pripisati - npr. nasip, hidroelektrarno,

diplomatsko predstavništvo, rudnik in podobno državno premoženje državi naslednici na katere teritoriju se to

nepremično premoženje nahaja - če so npr. stroške gradnje financirali vsi deli nekdanje države prednice. V takih

primerih so se stranke dolžne sporazumeti, da bi dosegle pravično razdelitev s kompenzacijo, kjer je to mogoče.

Yearbook of the International Law Commission, Vol I., 1976, str. 225 – 233.

148

Yearbook of the International Law Commission: Letnik 1972, Vol. II, str. 63, 1976, Vol. II, Part One, str.

105 in Vol. II. Part Two, str. 131, Letnik 1979, Vol II. Part Two, str. 23, Letnik 1981, Vol. II, Part Two, str. 29-30.

149

Državni zbor Republike Slovenije: »Ukaz o razglasitvi Zakona o ratifikaciji dunajske konvencije o

nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov (MDKND«), Ur. l. RS, št. 60/2002 dne 10.7.2002

http://www.uradni-list.si/1/index?edition=200260

64

6 Druge potrditve pravil o sukcesiji

6.1 RESOLUCIJA IZ VANCOUVRA (2001)

Inštitut za mednarodno pravo - I. D. I.,150

ustanovljen v Gentu (Belgija, leta 1874) je avgusta

leta 2001 na svojem 70. zasedanju v Vancouvru (Kanada), sprejel in s posebno Resolucijo,151

komentiral pravila mednarodnega prava sukcesije držav - zlasti vprašanja lastnine in dolgov.

Razlogi za dopolnitev pravil

Institut I.D.I. je leta 2001, na osnovi najnovejše prakse držav, zlasti po razpadu Sovjetske

zveze, Socialistične federativne republike Jugoslavije, Češkoslovaške federativne republike in

združitve Nemčij - evidentiral doseženi napredek na področju sukcesije držav; predvsem gre za

razvoj po letu 1990. Glavni razlogi za nastanek Resolucije v Vancouvru so bili:152

»Med državami obstaja vzajemno prepričanje o koristnosti nove potrditve pravil glede

državnega nasledstva premoženja in dolgov - kar potrjuje praksa ZSSR, ČSSR in SFRJ.

Zagotovljena in formalna merila na področju nasledstva držav bolje jamčijo pravno

varnost novih držav v urejanju mednarodnih odnosov.

Vprašanja nasledstva državnega premoženja so posebnega pomena za vse države sveta.

V procesu sukcesije držav imata posebej ključno vlogo pravica do samoodločbe narodov in

spoštovanje človekovih pravic«.

150

I. D. I. – Institut de droit international. Gre za enega najstarejših inštitutov za mednarodno pravo v

Evropi, ki je bil ustanovljen 8. septembra 1873 v belgijskem Gentu. Inštitut je ustanovilo 11 pravnikov svetovnega

slovesa, z namenom ustvariti neodvisno in nevladno institucijo, ki bi prispevala k razvoju mednarodnega prava.

Med ustanovnimi člani je bil tudi Gustave Moynier, eden od ustanoviteljev Rdečega križa. Pubuda za ustanovitev

tega zasebnega inštituta je takrat izhajala iz potrebe po izboljšanju mednarodno-pravnega položaja ranjencev v

francosko-pruski vojni v letih 1870-1871. Od takrat dalje - pa vse do danes, se Inštitut sestaja na vsaki dve leti; po

poročanju svojih področnih komisij vedno sprejme določeno Resolucijo, ki je tudi normativne narave. S temi

Resolucijami Institut seznanja vlade držav, mednarodne organizacije in znanstveno okolje. Na ta način Inštitut želi

poudariti lex lata z namenom, da bi prispevali k razvoju mednarodnega prava - de lege ferenda. Že leta 1904 je

Inštitut prejel tudi Nobelovo nagrado za mir, kot priznanje za svoja dejanja, predvsem v dobro arbitraže med

državami in za prizadevanje za mirno reševanje sporov. Od prvega zasedanja v Ženevi leta 1874, je bilo vse do

danes - razen desetletne prekinitve v obdobju II. svetovne vojne - izvedenih že 74 zasedanj tega Inštituta; med

drugim leta 1971 v Zagrebu (vodja Juraj Andrassy), leta 2009 v Neaplju; leta 2011 v Grčiji (Rodos), septembra

2013 pa je načrtovano v Tokyu. Povzeto po: http://www.idi-iil.org/idiE/navig_history.html (povzeto 26.9.2012).

151

Resolution on: “State Successison in Matters of Property and Debts”, Session of Vancouver - 2001, The

Institute of International Law, Seventh Commission, Rapporteur: Mr. Georg Ress, 26. august 2001. Yearbook of

the Institute of International Law, Vol. 59, Session of Vancouver, 2001, str. 712 - 742. Resolucija je tudi v prilogi.

152

Ibid., povzeto po Preambuli, str. 712.

http://www.idi-iil.org/idiE/navig_history.html

65

Na zasedanju so bila sprejeta in osvežena ključna načela glede nasledstva držav v zvezi z

državnim premoženjem in državnimi dolgovi, ki predvsem komentirajo najpomembnejši - in

zaenkrat edini - mednarodni konvenciji s tega področja, DK - 1978 in še zlasti DK - 1983.

6.1.1 Definirane kategorije nasledstva držav po resoluciji Vancouver - 2001

Nasledstvo držav po tej resoluciji pomeni zamenjavo ene države z drugo v odgovornosti za

mednarodne odnose teritorija.153

Sukcesija držav vključuje naslednje situacije: razpad držav (discontinuity); cesijo (cession), kar

pomeni prenos dela ozemlja države v drugo državo, odcepitev dela teritorija (secession), kot

tudi različne primere združitev dveh ali več držav ter ustanovitev nove države.154

Nasledstvo in kontinuiteta držav sta pravna pojma, ki se medsebojno (vzajemno) ne

izključujeta. Kontinuiteta pomeni, da pravna oseba po mednarodnem pravu še dalje obstaja,

kljub spremembam ozemlja, prebivalstva, političnega in/ali pravnega režima in tudi imena.155

Razlikovanje med odcepitvijo (kontinuiteta ostaja državi predhodnici) in razpadom

(diskontinuiteta predhodne državnosti) je - čeprav je v teoriji jasno - včasih težko uporabiti za

kompleksne situacije teritorialnih sprememb. Kvalifikacija je tudi lahko odvisna od številnih

dejavnikov v daljšem časovnem obdobju.156

153

Resolution - Article 1: State succession is the replacement of one State by another in the responsibility for

the international relations of a territory. (opomba: definicija je skoraj identična definiciji 2.a člena iz DK-1983).

154

Ibid., Article 2: For the purpose of this Resolution, State succession includes situations of dissolution of a

State (discontinuity); cession, that is, the transfer of a part of the territory of a State to another States (continuity

of the two States, the predecessor State and the successor State) ; secession, that is the separation of a territory by

constituting a new State (continuity of the predecessor State with the creation of a new State), as well as situations

of unification of two or more States (continuity of a State with the incorporation of another State or discontinuity

of two States and the creation of a new State).

155

Ibid., Article 3: Succession and continuity of States are legal concepts which are not mutually exclusive.

Continuity means that legal personality under international law subsists despite the changes in territory,

population, political and legal regime and name. The fact that a State remains identical to itself in political and

legal situations that are different to prior ones - sometimes deemed fictitious – supposes that the changes have not

brought about a dissolution of the State.

156

Ibid., Article 4: The distinction between State secession (continuity of the predecessor State) and State

dissolution (discontinuity) although clear in theory, is difficult to apply to complex situations of territorial

changes. The qualification depends on the development of numerous factors over time.

66

Pri določanju pravnega režima, kjer opredelitev kontinuitete ali diskontinuitete držav ostaja

negotova ali celo sporna, se naj v največji možni meri upoštevata dobrovernost in pravičnost.

V času prehodnega obdobja je možna (je dovoljena) tudi uporaba začasnih pravil o nasledstvu.

Za pojasnitev in izboljšanje položaja posameznikov (oseb) naj vse države, ki so v sukcesijo

vpletene, upoštevajo vsaj dejstvo - da je do teritorialne spremembe prišlo.157

6.1.2 Skupna pravila o nasledstvu državnega premoženja in dolgov

V primerih, ko pride do nasledstva držav se naj udeleženke pogajajo v dobri veri (bona fides),

sporazumno in z upoštevanjem kriterijev, ki jih vsebuje ta resolucija. Države udeleženke

morajo upoštevati tudi zasebne upnike pri razdeljevanju dolgov - hkrati pa morajo tudi zasebni

upniki sodelovati z državami, ki si prizadevajo te dolgove razdeliti.158

6.1.2.1 PREHOD DRŽAVNEGA PREMOŽENJA IN ALTERNATIVA ODŠKODNINE

Uporaba pravil glede prehoda državnega premoženja in dolgov je lahko sporna - če se ob tem

ne poda tudi možnosti rešitve s pravičnim nadomestilom (kompenzacijo, odškodnino) med

državo predhodnico in naslednico (naslednicami). Taka morebitna odškodnina pa mora

upoštevati merila, zapisana v tej resoluciji, sicer lahko povzroči resne posledice in spore pri

razdeljevanju premoženja in dolgov.159

157

Ibid., Article 5: (1) In determining the legal regime where the qualification of continuity or discontinuity

of a State remains uncertain and in dispute, to the extent possible, the interests of the States concerned and the

requirements of good faith and equity shall be taken into account. During such intermediate period of time, the

provisional application of rules of succession is not excluded. (2) To clarify and improve the situation of

individuals, the States concerned shall take into account, at least for the time being, the fact that territorial

changes have taken place.

158

Ibid., Article 6: (1) In the event of succession, the States concerned should, in good faith, settle by

agreement amongst themselves the apportionment of State property and debts bearing in mind the criteria for

apportionment enunciated in this Resolution. (2) States concerned should act likewise towards private creditors

with respect to the allocation of debts. Further, private creditors should cooperate with the States concerned in

respect of the apportionment of State property held by them.

159

Ibid., Article 7: (1) The application of the rules relative to the passing of property and debts are without

prejudice to any question of equitable compensation between (a) the predecessor State and the successor State or

(b) between the successor States.(2) Such compensation is owed when the application of the criteria enunciated in

this Resolution gives rise to serious disequilibria in the apportionment of property and debts.

67

6.1.2.2 REZULTAT (IZID) RAZDELITEV

Rezultat razdelitve premoženja in dolgov mora biti pravičen. Če razdelitve premoženja in

dolgov ni mogoče opraviti pravično (npr. v naravi, ipd.), rešujeta država predhodnica in država

naslednica take primere s pravično odškodnino. Pri tem se je potrebno izogibati možnosti

neupravičene obogatitve in zagotoviti, da države ohranijo svoje vitalne resurse, potrebne za

svoj obstoj (odškodnina ne sme ogroziti obstoja države).160

V vseh primerih sukcesije, ki vključujejo razdelitev dolgov in premoženja, je potrebno

zagotoviti povezavo med premoženjem, pravicami in interesi - na eni strani, in državnimi

dolgovi - na drugi strani. Za vse variante državnega nasledstva je treba upoštevati tudi načelo

pravičnosti, kar pomeni, da ne sme biti razlikovanja med razdeljevanjem premoženja in

razdeljevanjem dolgov.161

6.1.2.3 POSTOPEK ZA RAZDELITEV DRŽAVNEGA PREMOŽENJA IN DOLGOV

V kolikor ni drugače dogovorjeno med državami ali bilo odločeno s strani pristojnega

mednarodnega organa, premoženje in dolgovi preidejo iz države predhodnice na državo(e)

naslednico sorazmerno (pro rata). Razdelitev poteka skladno s formulo, ki izhaja iz meril,

določenih v 11. členu te resolucije. Pri tem ni solidarne odgovornosti vseh držav naslednic. V

primerih, ko na vprašanje avtomatičnega prehajanja določenega premoženja in dolgov neka

država naslednica ne pristane, se šteje, da so vse države naslednice - udeleženke pri tem, glede

razdelitev sredstev in obveznosti odgovorne skupaj (communio incidens).162

160

Ibid., Article 8: (1) The result of the apportionment of property and debts must be equitable. (2) If the

apportionment of property and debts does not produce an equitable result and cannot be otherwise corrected, the

predecessor State and the successor State or successor States shall settle this matter by equitable compensation.

(3) Unjust enrichment shall be avoided. (4) The apportionment of property and debts shall preserve the capacity

of States concerned to survive as viable entities. 161

Ibid., Article 9: (1) In all cases of succession involving the passing of debts and property, a correlation

should be ensured between the proportion of such property, rights and interests on the one hand, and State debts

on the other. They shall pass together. (2) For the various categories of State succession, equity dictates that there

be no difference of substance between the result of the apportionment of property and the result of the

apportionment of debts. 162

Pomeni lastništvo vseh držav naslednic. Teorijo “communio incidens” je razvilo vrhovno sodišče

Avstrije v primeru: Republic of Croatia et al. v. GiroCredit Bank A.G. der Sparkassen, Austrian Supreme Court,

Decision of 17 December, 1996. Povzeto po: http://intlaw.univie.ac.at/uploads/media/D97_01.doc (dne 2.1.2011).

http://intlaw.univie.ac.at/uploads/media/D97_01.doc

68

V kolikor državam udeleženkam ne uspe doseči sporazuma o razdelitvi, ima vsaka od njih

pravico zahtevati, da formulo za sorazmerno (»pro-rata«) razdelitev določi nacionalni,

mednarodni sodni ali arbitražni organ.

Države naslednice, kot tudi države predhodnice se naj v primeru reševanja vprašanj nasledstva

razdelitve premoženja in dolgov pogajajo v dobri veri (good faith). Države udeleženke naj

nudijo vse relevantne dokumente in informacije, potrebne za reševanje vprašanj sukcesije. Vse

države so dolžne opraviti tudi popis terjatev in premoženja na katero se nanaša nasledstvo tako,

da je to znano vsem udeleženkam. Popis mora biti opravljen v razumnem roku in mora

vključevati vse elemente, ki so lahko uporabni za namene razdelitve.

Ne glede na vse zapisano - v kolikor pa se države ne morejo dogovoriti - morajo postopek za

razdelitev poveriti neki neodvisni komisiji strokovnjakov (ekspertov), ki bo oblikovala seznam

vsega državnega premoženja in določila postopke razdelitve le-tega.163

6.1.2.4 NAČELA RAZDELITVE

Razdelitev morajo vse države udeleženke najprej opraviti skladno s teritorialnim načelom,

razen tega pa mora biti razdelitev tudi skladna z načelom izogibanju neupravičene

pridobitve.164

163

Resolution - Article 10: (1) Unless otherwise agreed by the States concerned or decided upon by an

appropriate international body, property and debts pass from predecessor State to successor State with the rights

and obligations pro rata of the apportionment of that property and debts. The apportionment shall take place

according to a formula derived inter alia from the criteria set out in Article 11 of this Resolution. There is no joint

and several liability of all the successor States. (2) In situations where the question of an automatic passage of

certain property and debts to a successor State does not arise, the States concerned should be deemed to own the

assets and be liable for the debts in common (communio incidens) from the outset of the apportionment procedure.

If the States concerned do not succeed in reaching an agreement on the apportionment, any of them shall have the

right to claim that a formula for the pro rata apportionment be determined by a national or international judicial

or arbitral organ. (3) Successor States, as well as the predecessor State in case of continuity, shall negotiate

between themselves the apportionment of property and debts in good faith. (4) States concerned shall tender all

documents and information necessary for this apportionment procedure. (5) States concerned shall establish

inventories of debts and property to which the succession relates and make known to each other, within a

reasonable period, all elements which may be useful for the purpose of apportionment. (6) Without prejudice to

paragraph 1 above, if States are unable to establish an apportionment in common, they should establish an

apportionment procedure with a commission of independent xperts, which shall be responsible for establishing the

inventory of all the State property and ebts and determine the apportionment amongst them.

164

Ibid., Article 11: (1) Apportionment is to be carried out, first, according to the territoriality principle; it

shall,furthermore, be in conformity with the principle that any unjust enrichment is to be avoided.

69

Premoženje in dolgove, ki jih ni mogoče razdeliti v skladu s teritorialnim načelom, se načeloma

razdeli po načelu pravičnosti, pri čemer se upoštevajo rezultati razdelitve kakega drugega

premoženja in dolgov, razdeljenih že prej na podlagi teritorialnega načela.165

Med merili, ki se lahko uporabijo za določitev pravične porazdelitve, bi države morale

upoštevati:166

Posebne povezave med obstoječimi območji z državnega nasledstva - na eni strani, in

dejavnostmi, na katere se to premoženje in dolgovi nanašajo - na drugi strani.

Povezave med premoženjem, pravicami in koristmi, ki preidejo na države naslednice - na

eni strani, in državnimi dolgovi - na drugi strani.

Odgovarjajoči in/ali sorazmerni delež, tj. prispevek v bruto nacionalnem produktu (BDP)

držav predhodnic - udeleženk sukcesije.

Formule in/ali druge kriterije razdelitve, ki jih je sprejel Mednarodni denarni sklad (IMF)

za razdelitve kvot premoženja med države udeleženke pri nasledstvu.

V kolikor pa uporaba zgoraj navedenih meril še vedno ne vodi do zadovoljivih rezultatov držav

udeleženk, se lahko upošteva, med ostalim tudi:

- deleže prihodkov vsake zadevne države, ki izhajajo iz izvoza, oziroma

- se upošteva dejstvo, da so nekatere države - več kot druge, prispevale k financiranju

skupnih koristi kakega prej skupno pomembnega projekta.167

165

Ibid., Article 11: Property and debts that cannot be apportioned in accordance with the territoriality

principle shall be apportioned equitably, bearing in mind the result of the apportionment of other property or

debts on the basis of the territoriality principle.

166

Ibid., Article 11: Amongst the criteria that may be used for the determination of an equitable

apportionment, States should take into account : (a) any special connections existing between the areas affected

by a State succession, on the one hand, and the activities to which the property and debts to be apportioned relate,

on the other; (b) the connections between property, rights and interests that pass to successor States, on the one

hand, and State debts, on the other; (c) the respective parts in the Gross National Product (GNP) of the States

concerned at the time of the succession or at the time of the decision or agreement on apportionment; (d) the

formula adopted by the IMF for the apportionment of quotas among the States concerned.

167

Ibid., Article 11: If the application of the above criteria does not lead to a satisfactory result the States

concerned may take account, inter alia, the part of revenues of each State concerned which are derived from the

exportation or the fact that certain amongst them have more than others contributed to the financing of or

benefited from the exploitation of a specific project.

70

6.1.3 Sukcesija državnega premoženja

Po resoluciji iz Vancouvra (2001) načeloma izraz »državno premoženje države predhodnice«

pomeni vso premoženje, pravice in interese, ki pripadajo državi predhodnici na dan nasledstva

držav po njihovem notranjem pravu in skladno z mednarodnim pravom. Termin »državno

premoženje« enakovredno zajema premoženje javnih institucij, vendar pa ne vključuje

premoženja zasebnih pravnih oseb - tudi če je bilo to ustvarjeno z javnimi sredstvi.168

6.1.3.1 UČINKI PREHODA DRŽAVNEGA PREMOŽENJA

Državno premoženje praviloma preide iz države predhodnice na državo naslednico brez

finančnega nadomestila. Vendar pa avtomatični in neodplačni prehodi državnega premoženja

ne izključujejo dodelitev finančnega nadomestila (kompenzacije) za namen preprečitve

neupravičenega obogatenja države predhodnice ali naslednice. Prehod državnega premoženja iz

države predhodnice na državo naslednico pomeni, da s tem ugasnejo pravice do tega

premoženja za državo predhodnico.169

Državam udeleženkam se priporoča, da predhodno sklenejo medsebojni dogovor o vsebini

državnega premoženja, ki je predmet delitve, oziroma naj predhodno opravijo popis - inventuro

državnega premoženja. V ta namen si pred pristojnimi mednarodnimi institucijami priskrbijo

vse relevantne informacije, ki potrebne za razdelitev tega premoženja.170

168

Ibid., Article 12: (1) In principle, the term “State property of the predecessor State” means all property,

rights and interests which belong to the predecessor State at the date of the State succession pursuant to its

domestic law and in conformity with international law. (2) The term “State property” equally covers property of

public institutions but does not include property of private legal persons, even if they have been created with

public funds. 169

Ibid., Article 13: (1) State property shall normally pass from the predecessor State to the successor State

without financial compensation. (2) The automatic and gratuitous passing of property, however, does not exclude

the grant of financial compensation in order to avoid unjust enrichment of a predecessor or successor State. (3)

The passing of State property from the predecessor State to the successor State entails extinction of the rights of

the former and creation of rights of the latter. Without prejudice to other provisions of this Resolution, it entails a

novation of their rights and obligations.

170

Ibid., Article 14: States concerned shall cooperate and consult amongst themselves in order to reach

agreement on an inventory of property and its apportionment. They shall ensure for each other and for the

competent international institutions the information necessary for the apportionment of property and debts.

71

Datum prehoda državnega premoženja je praviloma tudi datum sukcesije, razen če ni drugače

dogovorjeno med državami naslednicami oziroma je ta datum določil drug pristojen organ.171

6.1.3.2 NAČELA RAZDELITVE PREMOŽENJA GLEDE NA TERITORIALNO NAČELO

Resolucija iz Vancouvra (2001) je ponovno (po DK-1978 in 1983) in še precizneje utemeljila

teritorialno načelo v nasledstvu držav, saj navaja (cit. - lastni prevod):172

1. »Državno premoženje, ki je tesno povezano z ozemljem, s tem ozemljem tudi pripada državi

naslednici.

2. Državno premoženje, ki nima tesne povezave z določenim ozemljem, se naj porazdeli

pravično (equitably).

3. Če porazdelitev premoženja in dolgov v skladu s prehodnima določbama vodi k

neustreznemu rezultatu, se naj popravek izvede na temelju pravičnosti. Korekcija lahko

poteka s pomočjo prenosa določenega premoženja ali v obliki finančnega nadomestila.

4. Pri uporabi načela pravičnosti ne igra vloge oblika (fizična ali kaka druga) predhodnega

premoženja; le-to je lahko opredmeteno, finančno, premično ali nepremično.

5. Državno premoženje, ki je izjemnega pomena za kulturno dediščino države naslednice iz

ozemlja, s katerega izvira, preide na to državo. To premoženje se identificira s to državo v

razumnem časovnem obdobju po nasledstvu.

- Razen navedene izjeme, ta Resolucija ne obravnava področja nasledstva državnih

arhivov«.

171

Ibid., Article 15: The date of passing of State property of the predecessor State to the successor State is

normally that of the State succession, unless otherwise agreed by the States concerned or decided upon by an

appropriate body, for all or part of the property, notably in consideration of the effective exercise of certain rights

or interests by the State claiming to be a successor.

172

Ibid., Article 16: Allocation of Property in Accordance with the Principle of Territoriality: (1) State

property that is closely connected to a territory passes with that territory to the successor State. (2) State property

not having a close connection with a particular territory shall be apportioned equitably. (3) If the apportionment

of property and debts in conformity with the preceding paragraphs leads to an inadequate result, a correction

shall be made on the basis of equity. Such a correction can take place by means of transfer of certain property or

by means of financial compensation. (4) In the application of the principle of equity no account shall, generally

speaking, be taken of the prior physical or financial origin of property, whether movable or immovable. (5)

Property that is of major importance to the cultural heritage of a successor State from whose territory it

originates shall pass to that State. Such goods shall be identified by that State within a reasonable period of time

following the succession. The passing shall be regulated by the States concerned. Except for the preceding

paragraph, this Resolution does not address the passing of State archives.

72

Druge lastninske pravice in/ali interesi, ki se na dan nasledstva držav nahajajo na ozemlju

države predhodnice, in ki so na tisti dan v lasti tretje države, pa skladno z notranjim pravom

države predhodnice ostanejo nespremenjene – ne glede na nasledstvo držav. Vse udeležene

države naj tudi sprejemajo vse potrebne ukrepe za preprečitev škode ali uničenje premoženja,

ki prehaja ali bo v bodoče prešlo na drugo državo.173

Za nepremično državno premoženje po vancouverski resoluciji veljajo naslednji principi:174

1. Nepremično premoženje države predhodnice, ki se nahaja na ozemlju, ki z nasledstvom

pripade državi naslednici, pripade naslednici na katerega teritoriju nepremičnina stoji.

2. V primeru združitve držav (in izginotju držav predhodnic) nepremično premoženje, ki se

nahaja izven njihovih ozemelj, preide na državo naslednico. V primeru vključitve ene

države v drugo državo pa nepremično premoženje države predhodnice, ki se nahaja izven

njenega ozemlja, preide na državo naslednico.

3. V primeru razpada in prekinitve kontinuitete prejšnje države (dicontinuity), nepremično

premoženje države predhodnice, ki se nahaja izven njenega ozemlja pripada državam

naslednicam - v pravičnih deležih. Države naslednice naj sklenejo dogovor glede

porazdelitve na pravičen način, ali - če to ni mogoče, uporabljajo načelo odškodnine.

4. V primeru cesije in odcepitve (kontinuiteta predhodne države pri tem ostane) nepremično

premoženje države predhodnice, ki se nahaja izven njenega ozemlja, načeloma ostaja

lastnina države predhodnice. Kljub temu pa države naslednice imajo pravico do pravične

razdelitve premoženja države predhodnice, ki se nahaja izven njenega ozemlja.

173

Ibid., Article 17: Property rights or interests which, at the date of the succession of States, are situated in

the territory of the predecessor State and which, at that date, are owned by a third State according to the internal

law of the predecessor State, shall remain unaffected by the State succession.

Ibid., Article 18: The States concerned shall take all measures necessary to prevent damage to, or the

destruction of, property which passes, or may pass to another State.

174

Ibid., Article 19: Immovable State Property: (1) Immovable property of the predecessor State situated on

the territory to which the succession relates passes to the successor State on whose territory the property is

located. (2) In the event of unification (disappearance of the predecessor States), immovable property situated

outside their territories passes to the successor State. In the case of the incorporation of one State in another

State, immovable property of the predecessor State situated outside its territory passes to the successor State. (3)

In the case of dissolution (discontinuity), immovable property of the predecessor State situated outside its territory

passes to the successor States in equitable proportions. The successor States shall reach an agreement as to the

apportionment in an equitable manner, or, if not possible, apply the principle of compensation. (4) In the event of

cession and secession (continuity of the predecessor State), immovable property of the predecessor State situated

outside its territory remains, in principle, the property of the predecessor State. Nevertheless, successor States

have the right to an equitable apportionment of the property of the predecessor State situated outside its territory.

73

Za premično in drugo državno premoženje pa ta resolucija uveljavlja sledeče principe:175

1. Premično premoženje države predhodnice, povezano z dejavnostjo države predhodnice v

zvezi z ozemljem, na katerega se nanaša nasledstvo, preide na državo naslednico.

2. V primeru odcepitve ali razpada države, tudi vso drugo premično premoženje prav tako

preide na državo naslednico (ali naslednice), in sicer v pravičnih deležih.

3. Tudi vso drugo premoženje, pravice in interesi preidejo v skladu z istimi pravili - najprej:

ozemeljska vez, nato: pravična porazdelitev - na državo naslednico (ali naslednice).

4. Pravila, vsebovana v 19. členu te resolucije, ki veljajo za nepremično premoženje, ki se

nahaja izven ozemlja držav, se smiselno (mutatis mutandis) uporabijo tudi za premično in

ostalo premoženje.

Preden državno premoženje dokončno pripade eni od držav, udeleženk sukcesije, mora biti to

premoženje varovano v skladu z zakonodajo države, na katerega ozemlju se nahaja. Pri tem je

potrebno spoštovati tudi pridobljene pravice tretjih oseb v zvezi s tem premoženjem.176

6.1.4 Državni dolgovi

Termin državni dolg po Resoluciji iz Vancouvra zajema:177

- vsako finančno obveznost države predhodnice do druge države, mednarodne organizacije

ali katerega koli drugega subjekta mednarodnega prava v skladu z mednarodnim pravom;

- vsako finančno obveznost države predhodnice za katero koli fizično ali pravno osebo v

skladu z domačo (notranjo) zakonodajo.178

175

Ibid., Article 20: Movable Property and other State Property: (1) Movable property of the predecessor

State connected to the activity of the predecessor State in relation to the territory to which the succession relates,

passes to that successor State. (2) In the event of secession or dissolution an equitable proportion of any other

movable property also passes to the successor State or to the successor States. (3) All other property, rights and

interests passes according to the same rules (territorial link, equitable apportionment) to the successor State or

States. (4) The rules contained in Article 19 of this Resolution on immovable property situated outside the territory

of the States involved in the succession apply mutatis mutandis also to movable property and to other property.

176

Ibid., Article 21: Before being attributed to one of the States concerned, property shall be protected in

accordance with the law of the State on whose territory it is located. Rights acquired by third parties in respect of

such property pursuant to that law shall be respected.

177

Ibid., Article 22: The term “State debt” covers: (1) any financial obligation of a predecessor State

towards another State, an international organization or any other subject of international law, arising in

conformity with international law; (2) any financial obligation of a predecessor State towards any natural or legal

person under domestic law.

178

V tem določilu se resolucija razlikuje od DK-1983, ki za državni dolg vsebuje le navedbo iz prve alinee.

74

Za učinke prehoda državnih dolgov in za datum njihovega prehoda veljajo pravila glede

prehoda premoženja kot so definirana v 13. členu (in nadaljnjih) te resolucije; uporabljajo se

mutatis mutandis. V kolikor pa ne pride do dogovora o prehodu državnih dolgov države

predhodnice, potem državni dolg – v vsaki obliki nasledstva, preide na državo naslednico v

pravičnem deležu, pri čemer se upoštevajo zlasti premoženje, pravice in interesi, ki prehajajo

na državo(e) naslednico(e) v zvezi z takšnim državnim dolgom.179

6.1.4.1 UČINKOVANJE NASLEDSTVA DRŽAV NA ZASEBNE UPNIKE IN

DOLŽNIKE

Nasledstvo držav ne bi smelo vplivati na pravice in obveznosti zasebnih upnikov in dolžnikov.

Države naslednice morajo - v njihovem notranjem pravnem redu - priznati obstoj pravic in

obveznosti upnikov, ki izhajajo iz pravnega reda države predhodnice. Zasebni upniki so

zavezani k sodelovanju v pogajanjih med državami udeleženkami glede porazdelitve zasebnih

dolgov. Zagotoviti morajo vse potrebne informacije, ki jih imajo, glede sredstev države

predhodnice in so v povezavi z nasledstvom. Taka obveznost velja tudi za tuje zasebne upnike,

ki morajo skleniti ločene sporazume za izterjavo dolgov z vsako državo, ki sodeluje pri

nasledstvu. Enaka obveznost velja smiselno tudi do države predhodnice in naslednice v

razmerju do njihovih zasebnih dolžnikov.180

Države naslednice morajo, kolikor je to mogoče, spoštovati pridobljene pravice fizičnih oseb v

pravnem redu države predhodnice.181

179

Ibid., Article 23: (1) For the effects of passing of State debts and for the date of passing, the rules

applicable to property enunciated in Articles 13 and following of this Resolution are applicable mutatis mutandis.

Failing an agreement on the passing of State debts of the predecessor State, the State debt shall, in each category

of succession, pass to the successor State in an equitable proportion taking into account, notably, the property,

rights and interests passing to the successor State or successor States in relation with such State debt.

180

Ibid., Article 24: A succession of States should not affect the rights and obligations of private creditors

and debtors. Successor States shall, in their domestic legal orders, recognise the existence of rights and

obligations of creditors established in the legal order of the predecessor State. Private creditors are under an

obligation to participate in the negotiations between the States concerned on the apportionment of private debts.

They shall provide such States with any information in their possession relating to the assets of the predecessor

State that are the subjectmatter of the succession. Such an obligation shall apply equally to foreign private

creditors entering into separate debt collection agreements with any State taking part in the succession. The same

obligation shall equally apply, mutatis mutandis, to predecessor and successor States in relation to their private

debtors.

181

Ibid., Article 25: Successor States shall in so far as is possible respect the acquired rights of private

persons in the legal order of the predecessor State.

75

6.1.4.2 PRENOS DRŽAVNIH DOLGOV V PRAVIČNIH DELEŽIH

V primeru odstopa dela ozemlja, kot tudi v primeru odcepitve, morata država predhodnica in

država naslednica reševati prenos dolgov s sporazumom med njima; z upoštevanjem tudi

zasebnih dolgov države predhodnice se tak sporazum doseže s sodelovanjem zasebnih upnikov

in njihovo vključitvijo v postopek. V odsotnosti takega dogovora, preide javni dolg države

predhodnice na državo naslednico v pravičnem deležu, pri čemer se upošteva zlasti

premoženje, pravice in koristi, ki preidejo na državo naslednico, v povezavi s temi dolgovi.182

Državni dolgovi, ki izvirajo od predhodne države in so bili najeti v korist celotne države

(nacionalni dolgovi) so predmet pravil, ki jih vsebuje že citirani 22. člen in ostali členi, ki mu

sledijo. Za dolgove javnih institucij in dolgove podjetij v državni lasti, ki delujejo na nacionalni

ravni veljajo ista pravila, ne glede na kraj njihovega sedeža.183

6.1.4.3 LOKALNI DOLGOVI

Za državne dolgove, najete s strani države predhodnice ali javnega zavoda ali javnega podjetja

- za posebne projekte ali predmete v neki regiji (lokalizirani nacionalni dolgovi) veljajo pravila

iz predhodnega, 27. člena. Vendar pa se pri razdelitvi iz tega dolga - v skladu z zahtevami

kapitala - upošteva prehod državnega premoženja (objektov, naprav,…) v povezavi z dolgom;

enako tudi vsak dobiček od tega premoženja (objektov, naprav,…), pripada državi naslednici,

na ozemlju katere je.184

182

Ibid., Article 26: In the event of cession of part of the territory as in the case of secession, the predecessor

State and the successor State should settle the passing of debts by agreement between themselves; with regard to

private debts of the predecessor State, such agreement should be reached with the participation of the private

creditors in its drafting and conclusion. In the absence of such an agreement, the public State debts of the

predecessor State shall pass to the successor State in an equitable proportion, taking into account, in particular,

the property, rights and interests which pass to the successor State in relation to such State debts.

183

Ibid., Article 27: State debts made by the predecessor State to the benefit of the whole State (national

debts) are subject to the rules contained in Articles 22 and following of this Resolution. The debts of public

institutions and State owned enterprises which operate nationally are subject to the same rules regardless of the

location of their registered office.

184

Ibid., Article 28: State debts contracted by the predecessor State or a public institution or enterprise

operating nationally, for particular projects or objects in a specific region (localised national debts), are

governed by the rules contained in the previous Article. However, the apportionment of this debt in accordance

with the demands of equity shall take account of the passing of property (objects/installations) connected to the

debt and any profit from these projects or objects benefiting the successor State on whose territory they are

situated.

76

Ključna dejstva glede nasledstva lokalnih dolgov po vancouverski resoluciji so:

Dolgovi lokalnih javnih institucij (občin, regij, federalnih enot, služb, javnih storitvenih

podjetij in drugih regionalnih in lokalnih institucij):185

1. Preidejo na državo naslednico, na katere ozemlju se ta javna institucija nahaja.

2. Dolg se tudi po nasledstvu še naprej glasi na lokalne institucije - kar pomeni, da finančno

breme te institucije nosijo tudi po nasledstvu.

3. Države naslednice ne odgovarjajo za te dolgove (skupaj in solidarno) razen, če je taka

odgovornost obstajala že v državi predhodnici oz. če je država naslednica sprejela tako

odgovornost: - bodisi neposredno, - bodisi posredno (na primer, s spremembo Ustave).

4. Ta člen resolucije (op. 29.) se uporablja za zasebne dolgove lokalnih javnih ustanov.

5. Smiselno tudi že citiran 9. člen resolucije (korelacija med deležem premoženja in dolgov v

delitvenem postopku) velja za lokalne dolgove.

6. Država predhodnica in država naslednica (ali naslednice) lahko prehode lokalnih dolgov

sporazumno tudi drugače dogovorijo. Pri poravnavah, ki vsebujejo tudi zasebne dolgove, pa

naj bi sodelovali tudi zasebni upniki - tako pri pogajanjih, kot tudi pri sklenitvi sporazuma.

6.2 PRISPEVEK RESOLUCIJE IZ VANCOUVRA

Resolucija s svojimi opredelitvami prispeva k obogatitvi obeh DK (1983 in 1978) - predvsem

ker je novejša in zato upošteva prakso zadnjih sukcesij; razpadov velikih držav ZSSR, ČSSR in

SFRJ, vključno z združitvijo Nemčije. V primeru SFRJ so na razpolago, kot dodatni pravni vir,

tudi mnenja Arbitražne komisije, ki se - kot precedensi - lahko upoštevajo pri novih sukcesijah.

Vancouverska resolucija podaja stališča samostojnega in uglednega Inštituta za mednarodno

pravo (Institut de droit International), zato šteje kot doktrina na področju mednarodnega prava.

Resolucija seveda ni predmet ratifikacij s strani držav; zato nima takega pomena kot obe DK.

185

Ibid., Article 29 - Local debts: (1) Debts of local public institutions (communes, regions, federal entities,

departments, public utilities and other regional and local institutions) pass to the successor State on whose

territory this public institution is situated. (2) The debt continues to attach to such local public institutions even

after the succession and the financial burden remain to be charged with them. (3) The successor State shall not be

liable for these debts, albeit jointly and severally with the institution, unless such liability previously existed in the

predecessor State or if the successor State accepted such liability either directly or indirectly (for example through

the modification of the statutes of the institution concerned). (4) This Article applies to private debts of local

public institutions. (5) Article 9 of the present Resolution (correlation of the proportions between property and

debts in the apportionment and equity) applies to local debts. (6) The predecessor State and the successor State or

States may by agreement otherwise settle the passing of local debts. For settlements involving private debts, the

private creditors shall participate in the drafting and conclusion of this agreement.

77

III. POGLAVJE

SUKCESIJA DRŽAVNEGA PREMOŽENJA

7 Pojem državnega premoženja

Država ima - kot pravna oseba, v lasti premoženje namenjeno opravljanju suverenih funkcij,

kot izhajajo iz zakonodajne, upravne in sodne oblasti, kakor tudi iz sfere socialnih in

gospodarsko pravnih odnosov. V mednarodnem pravu pa ne obstoja kak avtonomen kriterij za

razlikovanje, kaj vse sodi v okvir državnega premoženja. Na ta manko danes kažejo tako

mednarodna dogovorna, kot tudi diplomatska praksa in svetovna jurisprudenca. V tem oziru je

pač državno pravo različno - od ozemlja do ozemlja in od sistema do sistema, ki tam velja.

Tako bo nekje pravni režim državnega premoženja v veliko večji meri vseboval norme

zasebnega premoženjskega prava, medtem ko bo v drugih režimih izključno spadal v sfero

javno-pravne zakonodaje. Enotnosti v tem pogledu ni.

Analiza v nadaljevanju opisuje nekatere najbolj značilne premoženjsko-pravne sisteme, na

katerih so tudi osnovane obstoječe mednarodno pravne rešitve. Pri vprašanjih, povezanih s

sukcesijo, je ključno kakšna oblika oz. pojmovanje državnega premoženja je pri tem mišljena.

To se je značilno pokazalo tudi pri vprašanju sukcesije po SFRJ, ob njenem razpadu, ko se je

t.i. Badinterjeva komisija 186

prvič v zgodovini soočila z »družbeno lastnino« iz bivše SFRJ.

7.1 REŽIMI DRŽAVNEGA PREMOŽENJA IN LASTNINSKO-PRAVNI SISTEMI

7.1.1 Anglosaksonsko pravo

Osnova v angleškem pravu izhaja iz vzorca na nasledstveni rimski koncept o obstoju

nepremičnega osebnega premoženja.

186

Zaradi razpadanja SFRJ je bila ustanovljena Mirovna konferenca o Jugoslaviji, ki se je dne 27.8.1991

preimenovala Arbitražno komisijo, sestavljeno iz petih uglednih predsednikov ustavnih sodišč, ki jo je vodil

predsednik ustavnega sodišča Republike Francije Robert Badinter - po njem se je komisija tudi pričela imenovati.

78

Nepremičnine (real property, realty) se v tem pravnem sistemu vežejo na pravo lastnine na

zemljišču - drugače od pravice koriščenja, medtem ko personalno, osebno pravo (personal

property, personality, chattels) označuje pravico do uporabe zemljišča in pravo na

premičninah. Pravica na zemljišču je po anglosaksonskem pravu tradicionalno tri -

dimenzionalna lastnina (po načelu »cuius est solum eius est usque ad coelum et usque ad

inferos«).187

Ekonomska vrednost zemljišča ni istovetna s sodobnim pojmovanjem. Etimološko »property«

v angleškem pravnem jeziku predstavlja s pravom zaščiteno last nepremičnin, medtem ko ima

izraz »Law of property« pomen nepremičninskega prava. Imetnik pravic na nepremičnini je

tudi njihov legalni lastnik (owner of a legal estate). Toda iz arhaičnega koncepta, katerega

osnova je v fevdalni lastnini - vezani na zemljiško posest, angleško pravo izvaja pravilo, da

lastnina na nepremičninah ostaja samo en, s pravom zaščiten interes. V primerjavi s

kontinentalnim pravom, ki izhaja iz nekdanjega rimskega prava o lastnini, z vsemi njegovimi

atributi (usus, fructus, abusus),188

pa angleški koncept v pravnem smislu ne pomeni popolnega

lastništva na posesti, temveč posest pomeni predvsem »uživanje« (estate in fee simple).189

7.1.2 Germansko pravo

V nemškem pravnem sistemu, ki smiselno pripada kontinentalnemu pravu, je v načelu na

arhaičen način izenačen pojem lastnine s pojmom nepremičnine. Navedena identifikacija pa ni

izvedena na osnovah romanskega klasičnega prava, uporabljenega v večini držav starega

kontinenta, ampak v skladu s starim germanskim pravom o obstoju dveh lastnin na isti stvari,

t.i. »vrhovne lastnine« (Obereigentum) in »nižje lastnine« (Nutzeigentum).

187 Pomeni, kdor je lastnik zemlje, je ta njegova - »gor do nebes in dol do pekla« - izhaja iz rimskega načela

prava lastnine, sprejeto od običajnega prava in civilnih pravnih sistemov. Kot že ime opisuje gre za načelo, da

oseba, ki poseduje določen del zemljišča, ima v lasti tudi vse, kar je -nad in -pod njim. Zato lahko lastnik izvaja

postopek pregona proti vsem, ki kršijo meje, tudi če se pri tem dejansko ne dotaknejo tal. Na primer: trije so

lastniki sosednjih parcel; lastnika obeh zemljišč na koncih želita zgraditi most čez zemljišče, katerega lastnik je

tretji. Čeprav se most zemljišča tretjega na sredini ne dotakne, pa ima ta možnost - skladno po tem načelu -

zahtevati od ostalih dveh lastnikov zemljišč, da prenehata z gradnjo ali do odškodnine.

188 Pomeni vršenje »oblasti« nad premoženjem: usus - uporaba premoženja na običajen način, fructus -

uporaba koristi premoženja, abusus - pravica do hrambe premoženja, vključno z odstranjevanjem in uničenjem.

189

Lawson F. H., »Introductions to the Law of Property«, Clarendon Press, Oxford, 1958, str. 18-31.

79

Nemško pravo natančno determinira državno premoženje v razmerju do vrst dobrin oziroma

državnemu pravu do dobrin. Prva kategorija premoženja je fiskalno premoženje

(Finanzvermögen), ki zajema premično finančno premoženje, denar in vrednostne papirje,

medtem ko nepremično finančno premoženje obsega gozdove, rudnike,… skratka gospodarske

dobrine v lasti države.

Navedene dobrine predstavljajo pravice na nepremičninah. Za javne dobrine velja izključno

javnopravni režim, a zasebnopravno se išče tudi javne dobrine, ki se nahajajo izven pravnega

prometa. Navadno se upošteva, da so te dobrine opredmetene v oblikah, kot so ceste, mostovi,

reke, kanali, zalivi, morske obale, pokopališča, trgi, parki in podobno - skratka vse, kar v

širšem smislu obsega dobrine vezane na izvajanje javnih funkcij (öffentliche Sachen).190

7.1.3 Francosko pravo

Francosko pravo pozna dve vrsti »državnega« premoženja; eno poseduje država, drugo pa

javno-pravna telesa. S tem se vzpostavlja določena razlika med javno in zasebno domeno

(domain public et domain privé).

Zasebna domena naproti klasičnemu civilnemu pojmovanju obsega celotno »aktivo« in

»pasivo«, vso premično in nepremično premoženje, tako sedanje, kot bodoče, v načelu

nedeljive unikatne dobrine, »kakor je že sama osebnost njegovega titularja« (universum ius).

Pravilo izhaja iz pozitivno-pravne odredbe Code Civil (člen 2092), kot tudi iz stare francoske

jurisprudence (»Qui s'oblige, oblige le sien«).191

Javno premoženje predstavlja tisto lastnost upravne organizacije, ki je določena za javno

koriščenje - in to neposredno ali preko sistema javnih služb.

190

Mayer Otto, »Deutsches Verwaltungsrecht«, Auflage, Berlin, 1924, vol. III. str. 39-55.

191

Pomeni: »Upnik lahko zahteva pravico do vsega premičnega in nepremičnega premoženja dolžnika«,

povzeto po: Stanković Obrad -Vodinelić Vladimir, »Uvod u građansko pravo«, Beograd, 1995, str. 144 -146.

80

7.1.4 Sovjetsko pravo

V nekdanjem sovjetskem pravu je bila razlika v definiciji državnega premoženja posledica

marksistične doktrine. Sovjetsko pravo, izhajajoč iz »ekonomske teorije vrednosti proizvodnje v

prometu«, katera v osnovi negira koncept zasebne lastnine, sprejema razdelitev premoženja na

dobrine za proizvodnjo - t.i. produkcijsko lastnino, in dobrine za potrošnjo - t.i. konsumacijsko

lastnino. Slednja pa ne razume sredstev za potrošnjo, kot ga pozna rimsko pravo in katera se

porabijo, ampak so sredstva namenjena »zadovoljevanju materialnih in kulturnih potreb

prebivalstva«. V to kategorijo so prešle tudi dobrine v zasebni lasti, t.i. osebna lastnina.192

V nekdanjem sovjetskem pojmovanju lastnine tudi ni bilo razlikovanja med premičnim in

nepremičnim premoženjem, kar je spet posledica takratnega podržavljanja celotnega teritorija.

To pravilo je vseboval tudi Civilni zakonik (v 21. členu), kjer je z ukinitvijo zasebne zemljiške

lastnine ukinjeno tudi razlikovanje na premično in nepremično premoženje.193

V nekdanji Sovjetski Zvezi je nedeljivo socialistično lastnino predstavljala država sama - kot

personifikacija naroda, hkrati pa je lahko bila taista lastnina države tudi dodeljena različnim

pravnim subjektom - v »upravljanje«.

7.1.5 Jugoslovansko pravo (SFRJ)

Pravo bivše Jugoslavije je izhajalo iz specifičnega kriterija v procesu proizvodnje, t.i.

»družbene reprodukcije« z delitvijo na (1) sredstva za proizvodnjo in (2) sredstva za potrošnjo.

Sredstva za proizvodnjo so v ekonomsko-pravni teoriji označevala proizvode namenjene

procesu »družbene reprodukcije«, medtem ko so sredstva za potrošnjo seveda obsegala

potrošne dobrine. Ta kategorizacija je bila prevedena iz takratne marksistične doktrine o »delu

in kapitalu«, podobno sovjetski doktrini, vsebujoč ideologizacijo prava z nihilističnim

odnosom do koncepta lastninskih odnosov v civilni družbi.

192

Ustava nekdanje ZSSR je predvidevala tri različne oblike socialistične lastnine; (1) splošno-narodno ali

državno, (2) kolhozno in (3) lastnino družbenih organizacij.

193

Lesage Michel, »Le droit sovietique«, Presses universitaires de France, Paris, 1975, No. 1052, str. 124.

81

Prva Ustava FNRJ iz leta 1946 je vsebovala normo s katero je bila formalno sicer zajamčena

zasebna lastnina, a je vsebovala agrarno reformo, ki je vključevala nacionalizacijo (leta 1946)

predhodnega zasebnega premoženja. S tem restriktivnim ukrepom je izvršena ekspropriacija

zasebne lastnine, ter v praksi - umetno, zasnovan ogromen fond državne socialistične lastnine.

Tako je bil glede državnega premoženja v nekdanji SFRJ formalno že leta 1953 vzpostavljen

tip kolektivne socialistične lastnine - t.i. »družbena lastnina«, kot originaren lastniški sistem,

ki je predstavljal alternativo do takrat edini znani kapitalistični in državno-socialistični lastnini.

V konceptualni zasnovi družbene lastnine se je nahajal tudi znani askiom anarho-komunistične

doktrine o »odmiranju države in prava«. S prvo ustavo iz 1946. leta je bila predvidena tudi

edinstvena socialistična lastnina s katero je administrirala država - preko državnih organov v

okviru centralnega plana.194

Že leta 1953 je z Ustavnim zakonom državna lastnina pretvorjena v »družbeno«, hkrati pa se je

v teoriji, in tudi formalno-pravno v praksi začelo govoriti o »razdelitvi družbene lastnine«.

Skladno s takratno konceptualno zamislijo je družbena lastnina zajemala vse javne dobrine in

predmete v javni in splošni uporabi. Z Ustavo iz 1963. leta je bila predvidena »nelastninska

oblika družbene lastnine« - na »sredstvih za proizvodnjo in proizvodih združenega dela«.195

Ustava iz leta 1974 pa je uvedla tri »nove« oblike lastnine: družbeno, osebno in zasebno.

Družbena lastnina je takrat obsegala:

»Sredstva za proizvodnjo in druga delovna sredstva, sredstva za razširjeno reprodukcijo -

vključujoč proizvode in dohodek, kakor tudi predmete v splošni uporabi, na kateri niso

obstajale klasične lastninske pravice - niti je kdorkoli ni mogel pridobiti«.196

Z Zakonom o združenem delu iz 1976. leta pa je bila dana konceptualno-pravna osnova za t.i.

»odmiranje državne lastnine«. Ideološka diskontinuiteta s tem, ideološko pogojenim, državno-

lastninskim konceptom je nastopila šele ob razpadu SFRJ po letu 1991, ko so nove države

naslednice - vsaka zase kot suverena država - uvedle pojmovanje zasebne in državne lastnine

na način, kot je vzpostavljen v večjem delu svetovne družbene ureditve (kapitalizem).

194

Zakon o državno-gospodarskih podjetjih iz leta 1946.

195

Člen III. Preambule Ustave FNRJ iz leta 1963.

196

Člen 12, II. odstavek Ustave SFRJ iz leta 1974.

82

7.1.6 Pravo muslimanskih držav

Šeriatsko pravo - ne le, da razlikuje med nepremičnim in premičnim premoženjem, še več - je

celo zelo poglobljeno z določenim številom razdelitev znotraj različnih kategorij dobrin. Vse

dobrine po tem sistemu pripadajo »edinstveni notranji oblasti« (al mal). Izvorno razlikovanje

med premičnimi in nepremičnimi dobrinami po pravu muslimanskih držav seveda ne izhaja iz

rimskega koncepta - po naravi dobrin, temveč glede na kriterij, da so določene lastninske

pravice lahko - ali pa tudi ne, predmet določenih pravnih naslovov v pravnem prometu.

Neodtujljive so t.i. dobrine »mrtve roke« (main morte), predkupne pravice (chofa), »zavezne

pravice« in drugih pravic do premoženja. Tako se lastništvo in razlikovanje premičnega in

nepremičnega premoženje izvaja na osnovi (1) fizične narave dobrin in (2) njihove mobilnosti.

To sta tudi dva osnovna kriterija, od katerih eden odgovarja premičnemu premoženju (manqul),

drugi pa nepremičninam (asl, aqar). Ta fizični kriterij vsebuje - nadalje, še dodatne kriterije

premičnih dobrin in jih množi po vrstah.197

V nepremičnine se sicer vključujejo zemljišča in zgradbe ter na splošno, konstrukcije - vezane

na zemljišče. V muslimanskih državah, kjer velja šeriatsko pravo, pa ta klasifikacija še ni

dovolj popolna, da bi se lahko vzpostavila sodna jurisdikcija;198

glavni razlog je vsebovan v principu enotnosti sodne in izvršne oblasti;

- gre za znano pravilo t.i. »kadijskega sistema« (qadi),199

ki je del pravnega režima,

izvedenega neposredno iz islamske religije.

197

Npr. proizvodi rastlinskega in živalskega porekla, obravnavani kot premično premoženje, nato denar itd.

198

Ibn Acem, »Tohva«, Arabic text with translation into French by Octave Houdas, F. Martel, Algiers,

Gavault Saint - Lager, povzeto iz: »Hutieme rapport sur la succession d' Etats dans les matieres autres que les

traites«, Commission du Droit International, Doc. A/CN.4/292, 8. Avril 1976, str. 49.

199

Iz tega sistema izhaja znano načelo - tvoj tožilec je hkrati tudi tvoj sodnik ("kadija te tuži, kadija ti sudi").

83

7.2 SKLEP O POJMOVANJU DRŽAVNEGA PREMOŽENJA

Ob povzetku prava državnega premoženja je različne zakonodajne rešitve različnih držav

možno uskupiniti. Obstoječe kriterije glede sukcesije lahko tako - v grobem, razvrstimo na tri

kategorije:

1. ekonomski in fizično-materialni kriterij, ki ga vsebujeta angleško in muslimansko pravo;

2. fizični in ekonomski kriterij - po francoskem pravu; in

3. ekonomski kriterij - v sovjetskem pravu ter pravu bivše SFRJ.

Državna suverenost (imperium) je zgodovinsko evolvirala iz oblasti nad zemljo (teritorijem).

Kdor je posedoval zemljo, ta je imel tako politično, kot tudi ekonomsko oblast. Moderno pravo,

kot tudi politična znanost izhajata iz dejstva, da država svojo suverenost izvaja na način, ki za

osnovo vsebuje teritorij - in to je atribut, brez katerega je težko zamisliti eksistenco katerekoli

državne organizacije.

Iz tega izhaja tudi logično vprašanje vzpostavljanja povezave med subjektom - državo in

objektom - premoženjem (premičnim in nepremičnim). Materialna narava dobrin vsekakor

predstavlja tisti osnovni kriterij, ki odreja diferenciacijo dobrin v različnih državno-pravnih

sistemih. Nepremično premoženje pa je že po »naravnem« kriteriju fizično vezano na teritorij

(ozemlje).

Nacionalne zakonodaje posameznih držav, glede pravne kvalifikacije dobrin, v oziru lokacije,

sicer niso enotne. Vendar pa je skoraj splošno veljavno pravilo, da je za pravno kategorizacijo

dobrin izključno merodajen »zakon mesta, kjer se stvar nahaja« (lex locus rei sitae). Datum

prenosa državnega premoženja pa je navadno vezan na menjavo suverenosti, ko država

sukcesorka efektivno zamenjuje državo predhodnico v odgovornosti za mednarodno-pravne

odnose teritorija (ratione loci et ratione temporis) - to je datum sukcesije in s tem hkrati

»prelomna točka«, nujna za pravno kvalifikacijo ter determinacijo državnega premoženja.

Problem pravnega nasledstva državnega premoženja pa je pogojen predvsem z vrsto (obliko)

teritorialne sukcesije države.

84

8 Praksa sukcesije državnega premoženja po razpadu blokovske

delitve sveta

Dezintegrativni procesi v vzhodni Evropi, ki so ob koncu 20. stoletja povzročili velike

teritorialne mutacije in razpade velikih držav so pokazali, da je pravo sukcesije držav še daleč

od popolno izgrajenega pravnega sistema. Čas po razpadu blokovske delitve sveta nam lahko

služi tudi kot odličen »test« za verifikacijo vseh obstoječih sukcesijskih pravil, kodificiranih

predvsem v obeh dunajskih Konvencijah o nasledstvu DK iz leta1978 200

in DK iz leta 1983. 201

Z združitvijo obeh Nemčij, razpadom Sovjetske Zveze, razdelitvijo Češkoslovaške in razpadom

SFR Jugoslavije je na svetovni sceni znova izbil problem identitete držav in kontinuitete

mednarodno-pravnih pravic ter obveznosti.

Za reševanje problema identitete, kontinuitete in sukcesije držav se sicer izhaja iz temeljnega

načela legalitete (ex iniuria ius non oritur). Nastajajoči hegemonizem v svetu pa vodi do

pojavov, da načelo legalitete v nekaterih primerih ostaja brez adekvatne mednarodno-pravne

sankcije - s tem, ko je sicer opredeljena efektivnost (ex factis ius oritur) vzrok za degeneracijo

obstoječih pravnih pravil. Analiza v nadaljevanju, opisuje posamične rešitve iz novejših

primerov sukcesije držav po letu 1990 oziroma ob koncu blokovske delitve sveta.

8.1 ZDRUŽITEV OBEH NEMČIJ (1990)

Po porazu, 8. maja 1945. leta, je bila prej nacistična Nemčija razdeljena na štiri »okupacijske«

cone. Združene sile, zmagovalke v II. svetovni vojni, sicer niso posegle po zahtevah za

aneksijo. Vendar je, takrat vznikla blokovska delitev sveta, privedla do situacije, da se naj

nemški teritorij razdeli med t.i. »velike sile«. Tako je nastala Nemška demokratična republika,

povezana s Sovjetsko zvezo in Zvezna republika Nemčija, povezana z zahodnimi silami. Berlin

kot mesto, pa je bil razdeljen na štiri sektorje, kjer je ZSSR upravljala z vzhodnim sektorjem,

medtem ko so ZDA, Velika Britanija in Francija upravljale zahodni sektor.

200

Dunajska konvencija o nasledstvu pogodb - 1978 (Vienna Convention on Succession of States in respect

of Treaties - velja od 6.11.1996, http://untreaty.un.org/ilc/texts/instruments/english/conventions/3_3_1983.pdf

201

Dunajska konvencija o nasledstvu državnega premoženja, arhivov in dolgov - 1983 (Vienna Convention

on Succession of States in respect of State Property, Archives and Debts, 1983 (še vedno nima dovolj ratifikacij)

http://untreaty.un.org/ilc/texts/instruments/english/conventions/3_3_1983.pdf [accessed 6. September 2010].



85

ZR Nemčija je takrat izhajala iz pozicije, da je prav ona sukcesorka predvojne Nemčije, čeprav

je takratni položaj Nemčije bolj spominjal na sistem skrbništva v mednarodnem pravu. S

konvencijo o medsebojnih odnosih ZR Nemčije in njenih upraviteljic, leta 1952, je bila

zajamčena nemška državna suverenost in ji tudi priznana kontinuiteta z nemškim Reichom.

ZRN in NDR pa sta druga drugo priznale šele leta 1972. Tudi prehod iz stanja vojne okupacije

v mirnodobski pravni red je tekel počasi, zato je bil status Nemčije končno urejen šele 21.

decembra 1972. leta.202

S političnimi spremembami leta 1989 in umikom Sovjetske zveze iz vzhodne Evrope leta 1990,

je v obeh nemških državah prišlo do ključnih političnih sprememb. Z dogovorom o ekonomski,

monetarni in socialni uniji se je najprej, 18. maja 1990, začela integracija v ekonomsko-

finančni sferi, z uvedbo enotne valute centralne emisijske banke (Bundesbank). Z dogovorom o

združitvi (Einigungsvertrag) v avgustu 1990 je dosežena še združitev Nemčije, s pričetkom 3.

oktobra 1990 s pristopom administrativnih oblasti, t.i. Länder (ali okrajev, kot so Brandenburg,

Meklenburg, Saxen, itd. ) k ZR Nemčiji.203

Konstitutivna osnova za pripojitev DR Nemčije - ZR Nemčiji je bila tudi v skladu s takratno

Ustavo ZR Nemčije, saj je ta že imela v 23. in 146. členu izrecne navedbe o »možnosti

združitve obeh Nemčij, ob garanciji suverenosti in možnosti narodov za samoodločbo«.204

ZR Nemčija je nato ob vključitvi področja Vzhodne Nemčije prevzela vso njeno premoženje,

pravice in obveznosti. V 21. členu Sporazuma o združitvi (Einigungsvertrag) je namreč bilo

predvideno, da vse dobrine, namenjene administriranju države preidejo na novo, skupno

Zvezno državo.205

202

Mann Friderick Alexander, »Germany's Present Legal State Revisited«, International and Comparative

Law Quarterely, 1967, str. 760.

203

»Vertrag zwischen Bundesrepublik Deutchland und der Deutschen Demokratischen Republik über die

Herstellung der Einheit Deustchlands«, BullBReg., 1990, No. 104, str. 877.

204

»Aspects of the Law of State Succession«, ILA - Report of the 67-th Conference of the International Law

Assotiation, Helsinki, 1996, str. 665.

205

Blumenwitz Dieter, Gilbert-Hanno Gornig, »Staatennachfolge und die Einigung Deutschlands,

Staatsvermögen und Staatschulden«, Mann, Berlin, 1992, str 52.

86

8.2 RAZPAD SOVJETSKE ZVEZE (1990)

Proces razpada Sovjetske zveze se je začel z razglasitvijo neodvisnosti Estonije - 16. novembra

1988. leta, Litve - 26. maja 1989 in Latvije - 28. julija 1989. leta. Do konca leta 1990 so tudi

ostale sovjetske republike - Rusija, Belorusija, Ukrajina, Uzbekistan, Kazahstan, Gruzija,

Azerbajdžan, Moldavija, Kirgizija, Tadžikistan, Armenija in Turkmenistan razglasile državno

samostojnost, s čemer je bil proces razpada Sovjetske zveze končan. S sprejetjem posebne

deklaracije dne 27. avgusta 1991 je tudi Evropska unija priznala neodvisnost baltiških držav.206

Temu je sledilo še priznanje Združenih držav Amerike, dne 4. septembra 1991 in tudi večine

bivših sovjetskih republik.207

Na sestanku v Minsku, 8. decembra 1991. leta so predsedniki Rusije, Belorusije in Ukrajine

sprejeli deklaracijo, s katero so zaključili, da je proces izstopanja republik iz Sovjetske Zveze

definitivno končan in da je formiranje nove neodvisne države postala realnost. Rusija,

Belorusija in Ukrajina so ob tem sprejele Sporazum o nastanku neodvisnih držav - SND

(Commonwealth of Independent States) in s tem de iure potrdile prenehanje Sovjetske

Zveze.208

S tem aktom je Skupnost neodvisnih držav poudarila pomembnost »medsebojnega priznanja,

spoštovanja suverenosti, enakosti in nevmešavanja v notranje zadeve, odrekanje uporabi sile

ali drugih oblik pritiska«. Države so si še zajamčile, ena - drugi, »pravico do samoodločbe in

spoštovanje pravil mednarodnega prava«. S sporazumom je bilo predvideno prevzemanje

pogodbenih obveznosti predhodnice ZSSR, s čemer je bilo načelno prevzeto tudi načelo

univerzalne sukcesije.

206

Müllerson Rein, »Law and Politics in the Recognition of New States«, International Law: Rights and

Politics, London, 1994, str. 119-145.

207

Za Estonijo, Litvo in Latvijo je predhodni status znotraj sovjetske federacije predstavljal aneksijo. Po

dosegu neodvisnosti so se namreč te baltiške republike izrekle, da se ne smatrajo za naslednice po Sovjetski zvezi.

Vendar pa je dogovorna in diplomatska praksa pokazala na drugačen pristop, saj so baltiške države kljub temu

priznale nekatere od sovjetskih mednarodnih obvez (npr. o kontroli oborožitve). Po razpadu ZSSR pa tudi niso

oklevale, da prevzamejo državno premoženje od ZSSR; po umiku sovjetskih vojakov so, na primer, zadržale vojno

premoženje.

208

»Declaration by the Heads of State of the Republic Belarus, the Russian Soviet Federative Socialist

Republic and Ukraine«, povzeto iz: »Agreement on the Establishment of the Commonwealth of Independent

States«, between the Republic Belarus, the Russian Federation and Ukraine, Minsk, 8. December 1991,

International Legal Materials, 1992, No. 31, str. 138-142.

87

S sporazumom o osnovanju Skupnosti neodvisnih držav je bil hkrati dan signal tudi ostalim

republikam bivše ZSSR, da pristopijo k tej Skupnosti. Na sestanku v Alma-Ati, dne 21.

decembra 1991. leta je bilo to vprašanje rešeno s sprejemom posebnega protokola.209

Ta, med

drugim potrjuje, da - ko ga vse pristopnice ratificirajo, Sovjetska Zveza preneha obstajati.

Vendar so Litva, Latvija in Estonija povabilo k pristopu k tej Skupnosti zavrnile,210

saj je bilo

to »povabilo« bolj poziv.

Nove članice skupnosti so kasneje podprle kontinuiteto Rusije v Združenih narodih, kot tudi

stalno članstvo v Varnostnem svetu in v drugih mednarodnih organizacijah. Proces priznanja

novih držav je bil sicer zaključen leta 1992, s sprejemom v članstvo Združenih narodov.211

8.3 SPORAZUMNA RAZDRUŽITEV ČEŠKOSLOVAŠKE (1993)

Češkoslovaška je kot federativna skupnost prenehala obstajati dne 1. januarja 1993. Ob

procesih dezintegracije ob koncu 20. stoletja je bil problem uresničevanja pravice narodov do

samoodločbe med Čehi in Slovaki rešen nenavadno enostavno in brez večjih težav. Verjetno je

bila - predvsem enotna etnična sestava prebivalstva - tista, ki je omogočila enostavno

teritorialno razdelitev po načelu priznavanja administrativnih meja in vzpostavitve le-teh za

mednarodne. Primer mirne razdelitve Češkoslovaške velja za vzorčen, za t.i. »žametni prehod«

(iz angl.: velvet divorce) na področju premoženjske sukcesije v svetovni praksi.212

Ob razpadu Češkoslovaške sta državi naslednici ratificirali tudi dogovor o 18-ih teritorialnih

menjavah, s katerimi so zamenjale 452 hektarjev teritorija, vključujoč tudi češko vas Sabot.

Vprašanje sukcesije je bilo dokončno rešeno po parlamentarni poti, tj. z Zakonom o razdelitvi

Češkoslovaške z dne 25. novembra 1992.

209

»Protocol to the Agreement on the Establishment of the Comonwealth of Independent States«, signed on

8. December 1991 at the city of Minsk, By the Republic of Belarus, The Russian Federation and Ukraine, between

the Republic of Azerbaijan, Republic of Armenia, Republic of Belarus, Republic of Kazahstan, Russian

Federation, Rupublic of Tajikistan, Turkmenistan, Republic of Uzbekistan and Ukraine, Alma – Ata, 21-th.

December 1991, International Legal Materials, 1992, No. 31. str. 147.

210

»Alma-Ata Declaration«, International Legal Materials, 1992, No. 31. str. 149.

211

Op.: način in postopek, kako je potekal proces včlanjevanja Rusije v OZN - v poglavjih v nadaljevanju.

212

»Czech and Slovak Federal Republic, Constitutional Act No. 541/1992 on the Division of Property«, 13.

November 1992.

88

Z omenjenim aktom je opravljena razdelitev premoženja po teritorialnem in populacijskem

ključu - v odvisnosti od števila prebivalstva na teritoriju, in sicer v razmerju 2:1, v korist

Čehov.213

8.4 RAZPAD SFR JUGOSLAVIJE (1991)

Po razpadu SFRJ se, predvsem zaradi trajajočega nasilja v regiji, države naslednice niso mogle

dogovoriti o sklenitvi sporazuma o nasledstvu. Prvi pogovori so začeti pod pokroviteljstvom

Mirovne konference Evropske skupnosti, ustanovljene 27. avgusta 1991. leta na izrednem

sestanku zunanjih ministrov v Bruslju. Na istem sestanku je formirana Arbitražna komisija kot

posvetovalno telo za izpostavitev splošno sprejemljivih načel, nujno potrebnih v reševanju

krize na področju Jugoslavije. Kasneje je konferenca menjala obliko, od Mednarodne

konference za bivšo Jugoslavijo (med avgustom 1992 in decembrom 1995) do Konference za

vzpostavitev miru. Posebno vlogo pri tem so imele Skupina za ekonomska vprašanja in

Skupina za sukcesijo, v okviru katere je delovala Podskupina za oceno aktive in pasive SFRJ.

Od zaključka Daytonskega mirovnega sporazuma, 21. novembra 1995, je delovna skupina za

sukcesijo nadaljevala z delom za civilno implementacijo mirovnega sporazuma, medtem ko je

Visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino odgovarjal za vodenje pogajalskega procesa. Po

nizu neuspešnih predlogov o sporazumni razdelitvi premoženja ter menjavi več specializiranih

pogajalcev, je končno šele imenovanje sir Arthurja Wattsa kot mediatorja privedlo do napredka

glede sukcesije SFRJ. V času sukcesijskih pogajanj so se izkazala za posebej pomembna

mnenja Arbitražne komisije. Vloga te komisije je bila v dajanju strokovnih mnenj vsem

zainteresiranim stranem v procesu razpada Jugoslavije glede vsebine in dometa pravil

mednarodnega javnega prava. Soočajoč se z različnimi aspekti krize, ki so spremljali razpad

SFRJ, se je Arbitražna komisija morala zatekati tudi k rešitvam, ki v preteklosti niso bili pravni

precedensi. Čeprav - na splošno Komisija ni težila k uvajanju novosti, pa je vendarle obstoječa

pravila prilagajala specifičnim pogojem v katerih se je odvijal proces sukcesije po SFRJ.214

213

Povzeto po: Malenovsky Jirzy, »Problemes juridiques liées a la partition de la Tchécoslovaquie«,

Anuaire Francais de Droit International, 1993, str. 305.

214

Račić Obrad, »Relevantno pravo sukcesije država u oblasti državne imovine, arhiva i dugova« v:

»Sukcesija in kontinuitet Savezne Republike Jugoslavije«, Institut za međunarodnu politiku i privredu, Beograd,

2000, str. 102.

89

Pogosto so se namreč mnenja in stališča Arbitražne komisije v celoti ujemale z odločitvami in

uradnimi stališči najvišjih organov svetovnih mednarodnih organizacij.

Najbolj reprezentativno je Mnenje št. 1 z dne 29. novembra 1991, s katerim je Arbitražna

komisija določila, da se SFR Jugoslavija »nahaja v procesu razpadanja«. V enako odmevnem

Mnenju št. 8 pa je komisija zaključila, da je proces razpadanja končan oziroma, »da je proces

razpadanja prišel do točke, da velja zaključiti, da SFRJ več ne obstaja«. Ker sukcesija SFRJ ni

potekala na enak način kot primeri sukcesij po ZSSR in Češkoslovaški, temveč je proces

razpadanja trajal dalj časa, je Arbitražna komisija izhajala iz dejstva, da je sukcesijo držav v

jugoslovanskem primeru potrebno ocenjevati v luči okoliščin, v katerih so države naslednice po

SFRJ nastajale.215

Izhajajoč iz zatečenega stanja je komisija nato zaključila, da doseganje pravne neodvisnosti

vsake države naslednice predstavlja pravno dejstvo (ex factis ius oritur) na kateri se zasnuje

sukcesija po SFRJ.216

Z ozirom, da se v primeru razpada SFRJ nobena država od naslednic ne more smatrati za edino

naslednico SFRJ, je Arbitražna komisija priporočala vsem naslednicam, da naj se skupaj

trudijo, da dosežejo sporazum glede sukcesije po SFRJ z uporabo temeljnih načel in pravil

mednarodnega prava, vsebovanih v Dunajski konvenciji o nasledstvu pogodb iz leta 1978 in

Dunajski konvenciji o nasledstvu državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983.

V svojem Mnenju št. 9 je nato Arbitražna komisija dognala, da se članstvo SFRJ v

mednarodnih organizacijah zaključi v skladu z njihovimi statutarnimi akti. In končno, v

Mnenju št. 10 z dne 4. julija 1992, komisija zaključuje, da ZR Jugoslavija (takrat še skupaj

Srbija in Črna Gora) predstavlja novo državo in, da je njeno priznanje odvisno spoštovanja

pravil mednarodnega prava in ocene pripravljenosti za sprejem odločitev, podanih s strani

Evropske skupnosti.

215

»Mnenja Arbitražne komisije od št. 1 do št. 15«, Revue Générale de Droit International Public, Paris,

1994. No. 4.

216

Crawen Mathew, »The European Arbitration Commission on Yugoslavia«, British Book of International

Law, 1995, vol. 66. str. 333, podobno tudi Pellet Alain: »La Commission d' Arbitrage de la Conferénce Européene

pour la paix en Yugoslavié«, Annuaire Francais de Droit International, 1991, str. 329, ibid. 1992 str. 220, ibid.

1993, str. 286.

90

Decembra leta 1991 je namreč ministrski Svet ES sprejel:

- Deklaracijo o Jugoslaviji,217

in

- Smernice o priznanju novih držav v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi.218

Na tej osnovi so bile vse države naslednice SFRJ pozvane, da še pred reševanjem svojega

statusa v vodilnih mednarodnih organizacijah, sprejmejo mednarodne obveznosti, predpisane v

(1) Ustanovni listini Združenih narodov, (2) Helsinški listini iz leta 1975 in (3) Pariški listini iz

leta 1990, kakor tudi (4) obveznosti glede spoštovanja demokratičnih standardov, (5)

človekovih pravic in (6) pravic manjšin iz načrta Konference o varnosti in sodelovanju v

Evropi. Ob navedenih obvezah je bila poudarjena (7) dolžnost sprejemanja standardov glede

razorožitve, (8) spoštovanja nedotakljivosti obstoječih meja in (9) obveznosti sporazumnega

reševanja posledic sukcesije držav.

Spoštovanje obstoječega pozitivnega prava ob sprejemanju predhodno predpisanih obveznosti

Evropske skupnosti je bilo predpogoj za pridobitev mednarodnega priznanja novih držav.

217

Danilo Türk, »Recognition of States: A Comment«, European Journal of International Law, Vol. 4, No.1,

1993: Annex 2: »Declaration on Yugoslavia«, (EPC Ministerial Meeting, Brussels, 16 December 1991).

218


1993, Annex 1: »Declaration on the 'Guidelines on the Recognition of New States in Eastern Europe and in the

Soviet Union': (16 December 1991) http://www.ejil.org/pdfs/4/1/1227.pdf (vpogled dne 20.12.2010)

Besedilo deklaracije:

In compliance with the European Council's request. Ministers have assessed developments in Eastern Europe and

the Soviet Union with a view to elaborating an approach regarding relations with new states. In this connection

they have adopted die following guidelines on the formal recognition of new states in Eastern Europe and in the

Soviet Union:

The Community and its Member States confirm their attachment to the principles of the Helsinki Final Act and the

Charter of Paris, in particular the principle of self-determination. They affirm their readness to recognize, subject

to the normal standards of international practice and the political realities in each case, those new States which,

following the historic changes in the region, have constituted themselves on a democratic basis, have accepted the

appropriate international obligations and have committed themselves in good faith to a peaceful process and to

negotiations. Therefore, they adopt a common position on the process of recognition of these new States, which

requires:

- respect for the provisions of the Charter of the United Nations and die commitments subscribed to in the

Final Act of Helsinki and in the Charter of Paris, especially with regard to the rule of law, democracy and

human rights

- guarantees for the rights of ethnic and national groups and minorities in accordance with the commitments

subscribed to in the framework of the CSCE

- respect for the inviolability of all frontiers which can only be changed by peaceful means and by common

agreement

- acceptance of all relevant commitments with regard to disarmament and nuclear nonproliferation as well as

to security and regional stability

The Community and its Member States will not recognize entities which are the result of aggression. They would

take account of the effects of recognition on neighbouring States. The commitment to these principles opens the

way to recognition by the Community and its Member States and to the establishment of diplomatic relations. It

could be laid down in agreements.

http://www.ejil.org/pdfs/4/1/1227.pdf

91

Akt priznanja je bil torej hkrati pogojen z analizo ravnanja novonastalih držav z imperativnimi

normami splošnega mednarodnega prava (ius cogens). Izvedeni sklep se je nanašal na pravila

in načela s katerimi se izrecno prepoveduje uporaba sile in grožnje z uporabo sile v odnosih z

drugimi državami.219

Posledice sukcesijskega procesa po SFRJ so bile ključne, saj menjava državne suverenosti vodi

k prehodu premoženjskih pravic in obveznosti države predhodnice na države naslednice.

Takratna ZR Jugoslavija pa nikakor ni mogla »preboleti« ugotovitvenega dejstva Arbitražne

komisije, da je SFRJ razpadla in da se druge nekdanje republike niso »odcepile«, zato je vse do

leta 2000 vztrajala pri kontinuiteti mednarodnopravne subjektivitete za nekdanjo skupno

državo. Obstoj te kontinuitete je računala po t.i. jugoslovanski tezi - začenši od nastanka Srbije

in Črne Gore, kot neodvisnih mednarodnih subjektov, preko Jugoslavije 1918. leta, nato

socialistične Jugoslavije od 1945. leta in nato do ustavnega konstituiranja ZRJ 1992. leta.

Argumentacija o »protipravnih secesijah« ostalih federalnih enot od SFRJ je bila izhodišče za

koncept »ekskluzivne pravice« do nasledstva premoženjske zapuščine SFRJ. Predlog je izhajal

iz principa nedeljivosti državnega premoženja in enakopravne razdelitve državnega premoženja

in dolgov med vse države, nastale na področju bivše SFRJ.

Jugoslovanska metoda razdelitve je izhajala iz globoke zazrtosti v preteklost in bila »ojačana«

tako s teritorialnim, kot tudi s populacijskim ključem izenačevanja vsote aktive in pasive.220

Nove države, Slovenija in Hrvaška, kakor kasneje tudi Bosna in Hercegovina ter Makedonija

so takrat posebej poudarile dejstvo, da poreklo in izvor nekdanje skupne »družbene lastnine«

nima povsem jasnega premoženjsko-pravnega značaja za táko - poenostavljeno razmejevanje

premoženja in dolgov bivše države SFRJ.

219

Rich Roland: »Recognition of States: The Collapse of Yugoslavia and the Soviet Union«, European

Journal of International Law, 1993. vol. 4, No. 1, http://www.ejil.org/pdfs/4/1/1207.pdf (vpogled dne 20.12.2010)

220

Jugoslovanska delegacija se je pri pogajanjih sklicevala na podoben primer Vzhodno-afriške skupnosti

(Tanzanije, Ugande in Kenije), sicer potrjen s strani Mednarodne banke za obnovo in razvoj (IBRD) in programa

OZN za razvoj (UNDP) med leti 1977 in 1984.


92

IV. POGLAVJE

TERITORIALNO NAČELO V NASLEDSTVU DRŽAV

9 Nasledstvo mednarodnih pogodb

Po razpadu blokovske delitve sveta je rojstvo številnih novih držav v Vzhodni in Srednji

Evropi zastavilo tudi vprašanje, kako teritorialne spremembe držav vplivajo na veljavnost

obstoječih mednarodnih pogodb. Področje formalno pokriva predvsem Dunajska konvencija o

nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb iz leta 1978, 221

ob ostalih virih mednarodnega

prava; skladno z že omenjenim 38. členom Statuta Meddržavnega sodišča v Haagu.

9.1 NASLEDSTVO MEDNARODNIH POGODB – PRIMER RAZPADA ZSSR

V primeru razpada Sovjetske zveze (SZ) je bila v Minsku dne 8. decembra 1991 ustanovljena

Skupnost neodvisnih držav (CIS) 222

med Belorusijo, Rusko federacijo (RF) in Ukrajino,

katerim se je dne 21. decembra 1991 pridružilo še osem drugih republik. Za naslednice po

Ruski federaciji se štejejo vse te republike, le da je bila samo RF priznana kontinuiteta po

nekdanji SZ. Vse države naslednice so tudi izrazile svojo zavezanost spoštovati obveznosti iz

mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila nekdanja SZ. Mednarodna skupnost je sprejela

kontinuiteto Ruske federacije v članstvu OZN in stalno mesto v Varnostnem svetu OZN, Ruska

federacija pa je takrat izjavila, da bo ohranila veljavnost pogodb po bivši SZ.

Večino mednarodnih pogodb, katerih depozitar je bila OZN so enostavno nadomestili v

registru (Sovjetsko Zvezo z Rusko Federacijo),223

le pri bilateralnih pogodbah z nekaterimi

državami (Madžarsko, Nemčijo in Avstrijo) so bila potrebna pogajanja o nasledstvu.

221

»Vienna Convention on Succession of States in respect of Treaties«, Vienna on 23 August 1978.

http://untreaty.un.org/ilc/texts/instruments/english/conventions/3_2_1978.pdf (povzeto dne 7.12.2010)

222

CIS (Commonwealth of Independent States), »Declaration by the Heads of State of the Republic Belarus,

the Russian Soviet Federative Socialist Republic and Ukraine«, povzeto iz: »Agreement on the Establishment of

the Commonwealth of Independent States«, between the Republic Belarus, the Russian Federation and Ukraine,

Minsk, 8. December 1991, International Legal Materials, 1992, No. 31, str. 138-142.

223

Bohte Borut: »Mednarodnopravni vidiki nasledovanja držav v luči novejših primerov nasledovanja

držav«, I. del, Pravnik, letnik 54, št. 9-10, Ljubljana, 1999, str. 564.


93

Tudi pri obeh velikih novih državah - Belorusiji in Ukrajini, ni bilo problemov, ker sta že imeli

mednarodno-pravno subjektiviteto in bili članici OZN, drugače je bilo le pri novih (starih)

baltiških državah: Estoniji, Latviji in Litvi. Estonija, Latvija in Litva so namreč ponovno dobile

svojo neodvisnost avgusta leta 1991 - torej že pred razpadom Sovjetske Zveze, medtem ko so

bile v OZN sprejete dne 17. septembra 1991. Glede na dejstvo, da jih je Sovjetska Zveza leta

1940 anektirala, so baltiške države zastopale stališče, da je bila njihova državna identiteta po

51-ih letih zgolj obnovljena.224

Zato je razumljivo, da baltiške države niso priznavale

veljavnosti tistih mednarodnih pogodb, ki jih je po letu 1940 sklenila Sovjetska Zveza in jih

razširila tudi na njih - bile pa pripravljene obnoviti pogodbe, sklenjene še pred letom 1940.225

Pri nasledstvu pogodb ZSSR je bilo pomembno, kakšno stališče (interese) so izražale tretje

države pogodbenice, med katerimi so nekatere priznale aneksijo leta 1940 in ostale, ki te

aneksije niso priznale. Pogodbena praksa je pokazala, da npr. Estonija ni priznavala sukcesije

bilateralnih in multilateralnih pogodb, ki jih je sklenila SZ, in da se je sama odločala - od

primera do primera - katere pogodbe bo sprejela. Med tretjimi državami je npr. Avstrija ob

priznanju identitete baltiških držav obnovila le starejše bilateralne pogodbe, medtem ko je

Poljska priznala le pogodbe o mejah, sklenjene s SZ, a se je odrekla teritorialnim zahtevam.226

Dolgo časa je zahodni svet - predvsem iz razloga zagotavljanja svetovne varnosti - vztrajal, da

se naj vse članice predhodne federacije ZSSR smatrajo za naslednice glede prevzemanja

mednarodnih obveznosti o kontroli nuklearne oborožitve. Razen Rusije, so bile v skupino držav

vključene še Belorusija, Ukrajina in Kazahstan. Posebej izrazito je Zahod pozival na odprte

mednarodne obveznosti, dogovorjene z aranžmajem START 227

z dne 31. julija 1991.

224

Ibidem - str. 565.

225

Bokor-Szegö Hanna: »Questions of State Identity and State Succession in Eastern and Central Europe«,

Succession of states / edited by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M. Nijhoff: Kluwer Law

International, 1999, str. 95-100.

226



227

START - »Strategic Arms Reduction Treaty« je bilateralna pogodba med ZDA in bivšo ZSSR sklenjena

zaradi aktivnosti za zmanjšanje oboroževanja; START velja za največjo in najbolj zapleteno pogodbo za nadzor

nad oboroževanjem v zgodovini; z izvedbo te pogodbe bi se naj odpravilo 80 % vsega strateškega jedrskega orožja

na svetu. Rusija se je kmalu zavezala k izpolnjevanju te mednarodne pogodbe - na osnovi mednarodno pravne

kontinuitete po ZSSR, medtem ko so ostale tri države prevzele obveznosti šele na osnovi novega sporazuma,

sklenjenega dne 23. maja 1992 v Lizboni.

94

9.2 NASLEDSTVO MEDNARODNIH POGODB – PRIMER RAZDRUŽITVE ČSSR

V primeru mirnega razpada Češkoslovaške januarja 1993 sta obe državi postali članici OZN s

sprejemom 19. januarja 1993 na podlagi njune vloge. Glede nasledstva mednarodnih pogodb se

je nova država Slovaška takoj zavezala spoštovati vse pogodbe nekdanje skupne države. Nova

država Češka pa ni avtomatično prevzela vseh nekdanjih pogodb, kar je razvidno iz dejanja

njenega parlamenta, da se ne šteje za naslednico pogodb z Madžarsko. Razlog je bila pogodba

z Madžarsko o projektu Gabičkovo - Nagymaros iz leta 1977, o kateri je leta 1992 stekel spor

pred Meddržavnim sodiščem v Haagu (med Madžarsko in naslednico ČSSR - Slovaško).228

Ključna okoliščina sukcesije po ČSSR - za razliko od razpada ZSSR - je bila, da sta se obe novi

državi Češka in Slovaška šteli za naslednici Češkoslovaške, vendar nobena od njiju ni terjala

kontinuitete za nekdanjo federalno državo. To dejstvo je precej olajšalo sukcesijski proces.

Slovaški državni svet (National Council) je dne 17. julija 1992 sprejel Deklaracijo o

suverenosti Slovaške republike in 3. septembra istega leta še Ustavo Slovaške republike. Obe

novi državi sta mednarodni skupnosti naslovili sporočili - Slovaška, »Proklamacijo parlamenta

in ljudstva svetu«, - Češka pa »Deklaracijo vsem parlamentom in državam sveta«, o njuni

zavezanosti spoštovati sporazume, multilateralne in bilateralne pogodbe nekdanje skupne

države Češkoslovaške, v skladu z načeli mednarodnega prava.229

Tudi praksa držav naslednic Češkoslovaške glede multilateralnih pogodb, deponiranih pri

mednarodnih organizacijah, je bila podobna in je temeljila na avtomatičnem nasledstvu

pogodb. Za pogodbe, deponirane pri Generalnem sekretarju OZN sta naslednici notificirali

nasledstvo češkoslovaških pogodb od datuma razdružitve, z dne 1.1.1993, vključno s pridržki.

Češka republika je izrazila tudi nasledstvo tistih mednarodnih pogodb, ki jih je Češkoslovaška

zgolj podpisala, medtem ko sta pri večini drugih instrumentov mednarodnih organizacij obe

državi naslednici morali uporabiti postopek pristopa (accession).230

228

Bokor-Szegö Hanna: »Questions of State Identity and State Succession in Eastern and Central Europe«,

Succession of states / edited by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M. Nijhoff: Kluwer Law


229



230

Mikulka Vaclav, »The Dissolution of Czechoslovakia and Succession in Respect of Treaties«, v

Succession of States / edited by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M. Nijhoff: Kluwer Law


95

Glede bilateralnih pogodb je sicer nastalo nekaj problemov, saj nekaterih pogodb po razpadu

Češkoslovaške - zaradi njihove specifične narave - niti ni bilo mogoče izpolnjevati. To so bile

zlasti t.i. lokalizirane (radicirane) pogodbe, ki so se nanašale na izključno državno območje

Slovaške 231

ter nekatere druge pogodbe, katerih izpolnjevanje s strani nove Češke države bi

bilo nezdružljivo z njihovim ciljem oziroma bi lahko radikalno spremenilo njihove pogoje

izvrševanja.232

9.3 NASLEDSTVO MEDNARODNIH POGODB – PRIMER RAZPADA SFRJ

Po Dunajski konvenciji o nasledstvu glede mednarodnih pogodb iz leta 1978 velja v primerih

razpada države splošno načelo kontinuitete mednarodnih pogodb (o tem 35. člen DK-1978).233

V primeru razpadanja SFRJ je bila problematična predvsem praksa OZN, saj je skoraj célo

desetletje po razpadu države (po mnenju Badinterjeve komisije je SFRJ razpadla leta 1992) 234

obravnavala Jugoslavijo kot pogodbeno stranko pri multilateralnih in mednarodnih pogodbah.

To je bila posledica vztrajanja ZRJ za kontinuiteto po SFRJ in njihovega "uspešnega" lobiranja.

Nasledstvo mednarodnih pogodb po bivši SFRJ je pomembno tudi za Republiko Slovenijo –

predvsem zaradi nasledstva Mirovne pogodbe z Italijo iz leta 1947 in Avstrijske državne

pogodbe iz leta 1955. Mirovna pogodba SFRJ z Italijo ureja vprašanja narodnostnih manjšin,

na obeh straneh meje ter problematiko odškodnin za premoženje oseb italijanske narodnosti.235

231

Kot že omenjen primer »Gabičkovo -Nagymaros Project Case« (Hungary : Slovakia) pred ICJ, 25.9.1997


232

Tako so v določenih primerih posvetovanja z drugimi državami, pogodbenicami z nasprotne strani,

pripeljala do ugotovitev za prenehanje veljavnosti nekaterih pogodb; znan je npr. Protokol, sklenjen med vlado

Češke republike in Madžarsko, z dne 21. septembra 1995, ki potrdil najprej 29 instrumentov in kasneje še 16

instrumentov, ki so postali obsoletni - zaradi političnih in demokratičnih sprememb v obeh državah, po letu 1989.

233

»Vienna Convention on Succession of States in respect of Treaties«, Vienna on 23 Aug. 1978 - Article 35:

»Position if a State continues after separation of part of its territory« (povzeto: 7.12.2010). http://untreaty.un.org/

234

V mnenju št. 8 Arbitražne (Badinterjeve) komisije za bivšo Jugoslavijo je ugotovljeno, »…..da je SFRJ

razpadla in prenehala obstajati kot subjekt mednarodnega prava« - v: International Legal Materials, No. 6, 1992.

235

Gre za t.i. ezule oziroma optante, ki so v različnih obdobjih, po letu 1947 in 1954 zapustili ozemlja, ki so

po II. svetovni vojni pripadla SFRJ oziroma Sloveniji.


http://untreaty.un.org/

96

Po mirovni pogodbi z Italijo so bili sklenjeni pomembni meddržavni sporazumi: Memorandum

o sporazumevanju, Osimski sporazumi 236

in Rimski sporazum.237

Tako Osimska pogodba kot

Rimski sporazum sodita med tiste dvostranske sporazume, ki sta jih Italija in Slovenija sprejeli

iz naslova nasledstva - kot dvostranske meddržavne pogodbe, ki ostajajo v veljavi.238

Vendar pa je po letu 1993 Italija izpostavila vprašanje lastništva nepremičnega premoženja, in -

kljub temu, da je Slovenija sprejela ter izvajala obveznosti iz Rimskega sporazuma, postavila

pod vprašaj veljavnost tega sporazuma - pri čemer se je sklicevala na spremenjene okoliščine

(clausula rebus sic stantibus).239

V 90-ih. letih prejšnjega stoletja je to povzročilo težak položaj Slovenije, saj se je nahajala v

procesu pridruževanja k EU. Ravnanje Italije je primer izsiljevanja nove države, kandidatke za

vstop v EU. Problem je bil po pogajanjih rešen šele leta 1997 s t.i. Španskim kompromisom. 240

Tudi Avstrijska državna pogodba (ADP) iz leta 1955 je meddržavna pogodba, ki ima nesporne

obveze sosednje države Avstrije po mednarodnem pravu. Iz člena 7 te pogodbe namreč izhaja

mednarodno-pravna obveza Avstrije, da zagotavlja slovenskim manjšinam na Koroškem in

Štajerskem ter hrvaški manjšini na Gradiščanskem pravice, navedene v tem členu.241

Prav 7. člen ADP je izjemno pomemben - saj je konstitutivni element avstrijske države, ker je

bil eden od pogojev za obnovo njene neodvisne državnosti po II. svetovni vojni. 7. člen ADP

tudi predstavlja kompenzacijo neuresničene "teritorialne zahteve" Jugoslavije po letu 1945.

236

Osimski sporazumi = dogovor podpisan v kraju Monte Sant Pietro ad Osimo pri Anconi - dne 10.11.1975.

237

Sporazum med SFRJ in Republiko Italijo o dokončni ureditvi vseh vzajemnih obveznosti, ki izvirajo iz

Osimske pogodbe, podpisan dne 18.2.1983 v Rimu.

238

Petrič Ernest, »Zunanja politika - Osnove teorije in praksa«, ZRC - SAZU, Ljubljana 2010, stran 167.

239

Za Italijo takrat - nenadoma - dogovor o denarni odškodnini, kot ga je določal Rimski sporazum, ni bil

več zadovoljiv in je pričela zahtevati vrnitev premoženja optantov v naravi.

240

Petrič Ernest, »Zunanja politika - Osnove teorije in praksa«, ZRC - SAZU, Ljubljana 2010, str. 168.

241

Bohte Borut in Škrk Mirjam: »Pomen Avstrijske državne pogodbe za Slovenijo in mednarodno pravni

vidiki njenega nasledstva«, Pravnik - revija za pravno teorijo in prakso, številka 11-12, letnik 1997, str. 601-630.

97

Podpisnice Avstrijske državne pogodbe z Avstrijo leta 1955 (ZDA, Velika Britanija, Francija

in Sovjetska zveza) so si v pogodbi sicer pridržale pravico do nadzora do izvajanja določil

ADP - v obliki sestankov in/ali poročil njihovih veleposlanikov na Dunaju (po čl. 35. ADP).242

Vendar ostaja dejstvo, da so nekateri vidiki 7. člena ADP le delno uresničeni, ali sploh ne;

neuresničena so npr. določila o dvojezičnih napisih, o uporabi slovenščine pred upravnimi

organi, na sodiščih ter o zastopanosti manjšine v koroškem deželnem zboru.

Po razpadu SFRJ se je sicer odnos do slovenske manjšine s strani Avstrije izboljšal, vendar je

to bolj povezano z vstopom Slovenije v EU in v schengensko območje, kot s kako posebno

naklonjenostjo Avstrije do »nove« sosede (države) na svoji južni meji. Slovenija sicer vse od

osamosvojitve nastopa kot zaščitnica interesov manjšine in njenih pravic, saj nastopa kot

dejanska naslednica položaja, kot ga je imela SFRJ, ki je so-podpisala Avstrijsko državno

pogodbo. Od vseh držav naslednic po SFRJ ima namreč le Slovenija stvarni in pravni interes -

zato je le Slovenija dejanska in pravna zaščitnica pravic, ki izhajajo iz člena 7 Avstrijske

državne pogodbe.

Pomembno dejstvo pri tem je, da Avstrija nastalo situacijo po letu 1991 s tihim soglasjem

sprejema in ravnanju Slovenije kot naslednice SFRJ tudi ne oporeka. Avstrijsko oporekanje

slovenskemu nasledstvu ADP bi prav gotovo vodilo v nasledstveni spor med državama. Če bi

kdaj prišlo do takega spora, bi bil ta zapleten;243

- saj je glavni argument avstrijske politike glede neupravičenosti Slovenije do nasledstva

ADP, da le-ta spada med t.i. »zaprte« mednarodne pogodbe, pri katerih ne more priti do

avtomatičnega nasledstva.244

- Slovenska stran sicer ves čas poudarja, da ne gre za »nasledstvo - kot pristop k pogodbi«,

temveč za »nasledstvo - po državi, ki ne obstaja več« (sukcesija).

242

Prof. dr. Ernest Petrič, v »Zunanja politika - Osnove teorije in praksa (2010)« na str. 163: »… vendar je

ta nadzor ostanek, zgolj relikt iz časov hladne vojne, ki nikoli ni bil uporabljen. Danes je od držav podpisnic ADP,

ki tega nadzora še nikoli niso uporabile, težko pričakovati, da bi ta instrument v sodobnih mednarodnih razmerah

sploh uporabile, saj je od sklenitve ADP minilo že več kot pol stoletja…, … in celo dve desetletji po koncu hladne

vojne. Tudi Avstrija bi tak morebiten poizkus, ki bi izražal omejitev njene suverenosti prav gotovo zavrnila ali vsaj

skušala preprečiti. Da bi četverica držav s proceduro t.i. 'nadzora' izvedla pritisk na Avstrijo, si je danes težko

predstavljati, saj bi to ogrozilo njihove odnose z Avstrijo ali celo zapletlo odnose med njimi samimi….«.

243

Ibidem, Petrič: »Zunanja politika - Osnove teorije in praksa«, ZRC - SAZU, Ljubljana 2010 str. 164-165.

244

Po DK-1978 to pomeni, da je za pristop k pogodbi potrebno soglasje vseh strank pogodbenic, in sicer:

ZDA, Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze (ta je medtem razpadla - kar še zaplete morebitni postopek… ).

98

- Dosedanji večkratni posveti slovenskih diplomatov v zadnjih 15-ih letih z izvirnimi štirimi

podpisnicami ADP (ZDA, VB, Francija in RF - naslednico ZSSR) kažejo, da pri njih ni

interesa za odpiranje vprašanja formalnega nasledstva Slovenije v ADP.

- Nedvomno - niti Avstrija nima interesa odpirati zanjo sicer zelo pomembno mednarodno

pogodbe.245

- Stališče Republike Slovenije, da se ima (in tudi nastopa) kot dejanska naslednica po bivši

SFRJ, je ustrezneje, kot sprožanje spora o nasledstvu. Slovenija je tudi edina od držav

naslednic SFRJ, ki dejansko izvaja po zaščito pravic iz 7. člena ADP, torej ravna - kot bi

morale tudi vse preostale naslednice po SFRJ (vendar tega ne počnejo, ker nimajo interesa).

Rezultat morebitnega spora glede nasledstva Slovenije po ADP zato ostaja zelo nepredvidljiv,

saj je:

1. gotovo pričakovati predvsem nasprotovanje Avstrije,

2. težko pričakovati soglasje vseh štirih izvirnih so-podpisnic pogodbe,

3. obstaja določena verjetnost, da morda Slovenija niti ni upravičena do nasledstva po ADP,

kar bi lahko pomenilo izpodbijanje vloge Slovenije, da sploh jé zaščitnica pravic slovenske

manjšine,

4. vztrajanje Slovenije po formalnem nasledstvu ADP bi se zato lahko spreobrnilo v fiasko;

- spor o nasledstvu ADP je smiselno sprožati le, če bi Avstrija pričela izvajati kakšno

konkretno dejanje, na primer - da bi kršila že dosežene pravice slovenske manjšine in

podobno.

245

Kar se je nazorno pokazalo - ko je Češka želela notificirati svoje nasledstvo v ADP in je Avstrija na to

dejanje podala ugovor. Državi sta nato spor raje zamrznili in ostajata dalje vsaka na svojem stališču. Primer je za

Slovenijo poučen, ker izvirne štiri članice ADP že takrat niso kazale zanimanja za odpiranje tega vprašanja.

99

10 Nasledstvo državne lastnine

10.1 OSNOVNA NAČELA NASLEDSTVA DRŽAVNE LASTNINE

Gre za nasledstvo nepremičnega in premičnega premoženja, kar predstavlja zelo širok pojem

premoženja. Področje urejata obe Dunajski konvenciji (DK) o nasledstvu iz let 1978 in 1983, ki

se uporabljata predvsem, če se države naslednice ne morejo ali se niso sposobne dogovoriti.

Potrditev obeh konvencij predstavlja kasnejša Resolucija iz Vancouvra iz leta 2001, ki glede na

razpade velikih držav - ZSSR, ČSSR in SFRJ, takoj po letu 1990 - dopolnjuje to področje.

Ker je lahko državna lastnina v več oblikah in lokacijah (v ali izven) države naslednice, so

položaji in situacije nasledstva držav zelo različni. Osnovno načelo po DK–1983 vedno izhaja

iz teritorija - kar pomeni ozemlje, kjer se je nepremično in premično premoženje znašlo ob

vzpostavitvi državnosti države naslednice. Glede tega so v mednarodnem pravu - v primeru

razpada držav - uveljavljena pravila, ki veljajo predvsem za primere, ko ne pride do dogovora

med državami naslednicami:

1. pravilo: nepremičnine pripadejo državi naslednici na teritoriju, ki ga je nasledila po državi

predhodnici;246

2. pravilo: tudi za premičnine (ki obsegajo med drugim: denarna sredstva, dolgove, jamstva)

velja, da po DK-1983 in resoluciji iz Vancouvra - 2001 pripadejo državi naslednici na

teritoriju,247

ki ga je nasledila po državi predhodnici. Le tisto premično premoženje, ki ga ni

mogoče kakorkoli povezati s teritorijem, se lahko deli tudi v pravičnih deležih - vendar se o

tem morajo države izrecno dogovoriti.

3. pravilo: nepremičnine v tujini 248

(npr. veleposlaništva) se tudi delijo v pravičnih deležih,

vendar; kakšni so ti pravični deleži, je pa odvisno od dogovora med državami naslednicami.

246

DK-1983 18. člen: »When a State dissolves and ceases to exist and the parts of the territory of the

predecessor State form two or more successor States, and unless the successor States concerned otherwise agree:

a) immovable State property of the predecessor State shall pass to the successor State in the territory of which it is

situated«. Vienna Convention on Succession of States in respect of State Property, Archives and Debts

(A/CONF/117/14).

247 Ibidem: c) »movable State property of the predecessor State connected with the activity of the

predecessor State in respect of the territories to which the succession of States relates shall pass to the successor

State concerned«;

248 Ibidem: b) »immovable State property of the predecessor State situated outside its territory shall pass to

the successor States in equitable proportions«;

100

Resolucija iz Vancouvra (2001) pa je s preciznejšimi določili zapolnila vrzel v DK-1983, saj

opredeljuje tudi vrstni red 249

sukcesije, in sicer: 1. načelo = teritorij, 2. načelo = pravičnost.

To so le osnovni principi nasledstva, ki imajo lahko veliko variacij - kot se države dogovorijo.

10.2 DODATNA NAČELA NASLEDSTVA DRŽAVNE LASTNINE

Z analizo relevantnih določil DK (1983), posameznih mnenj Arbitražne (»Badinterjeve«)

komisije za bivšo Jugoslavijo in resolucije iz Vancouvra (2001) je možno povzeti še nekatera

dodatna načela mednarodnega prava, povezana z nasledstvom državnega premoženja, ki se

nanašajo na pravično razdelitev, in sicer:

1. načelo enakih pravic in dolžnosti držav v mednarodnem pravu,

2. načelo prepovedi neupravičene obogatitve,

3. načelo pravic držav naslednic, da preživijo kot življenjsko sposobne entitete.

Leta 1999, po razpadu SFRJ, je hrvaški izvedenec mednarodnega prava in član hrvaške

delegacije na pogajanjih, V. Đ. Degan 250

z analizo dokazoval, da se prva dva načela sklicujeta

bodisi na pravično razdelitev ali na pravično odškodovanje (kompenzacijo) - skratka na neko

pravično rešitev kot rezultat pri nasledstvu premoženja in dolgov. Glede tega Degan navaja tri

ključe, s pomočjo katerih naj bi to dosegli, in sicer:

1. prebivalstvo (število) in območje (velikost) držav naslednic,

2. prispevek posamezne države predhodnice v federalni proračun,

3. bruto nacionalni produkt predhodne države v določenem časovnem obdobju v zgodovini.

Le upoštevanje in kombinacija vseh treh naštetih kriterijev lahko po mnenju avtorja Degana

vodi do pravičnega ključa razdelitve državne lastnine in dolgov med države naslednice.251

249

Resolucija iz Vancouvra (2001) formalno-pravno nima veljave, ker je državam ni treba »ratificirati«; gre

za znanstvena stališča belgijskega Inštituta za mednarodno pravo in velja kot doktrina na področju mednarodnega

prava - kot pomožni mednarodno-pravni vir. http://www.idi-iil.org/idiE/resolutionsE/2001_van_01_en.PDF

250

Degan, V. Đ.: »Disagreements over the Definition of State Property in the Process of State Succession to

the Former Yugoslavia«, Succession of states / edited by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M. Nijhoff:

Kluwer Law International, 1999, str. 33-60.

251

Pri tem je menil, da je sprejeti ključ mednarodnega denarnega sklada (IMF) za primer razdelitve

premoženja po bivši SFRJ - zelo dober primer.

http://www.idi-iil.org/idiE/resolutionsE/2001_van_01_en.PDF

101

Podobno se je z pravičnostjo in načeli pravičnosti v pravu novejših primerov nasledstva držav

ukvarjal poljski mednarodni pravnik Czaplinsky.252

Ta povzema znana dejstva, da so vsi

primeri nasledstva:

(1) relativno redki, (2) v dolgih intervalih, (3) individualni, (4) izvedeni v različnih pogojih.

Zato sklepa, da je »težko ugotoviti proces nastajanja običajnega prava«, vendar pa ne dvomi o

obstoju in veljavnosti določenih pravil. Czaplinsky tudi navaja, da je že DK iz leta 1983 uvedla

nova pravila v zvezi s pravičnostjo, ki odražajo sodobni razvoj mednarodnega prava, kot so

npr.:

člen 17.1.c: "premičnine države predhodnice, ki niso neposredno povezane z dejavnostmi

na območju, preidejo državi (državam) naslednici (naslednicam) v pravičnih deležih"; 253

člen 18.1.d: "v primeru razpada države dobijo države naslednice pravične deleže tistega

premičnega premoženja, ki se nahaja znotraj območja države predhodnice." 254

Tudi Komisija OZN za mednarodno pravo (ILC) je v času priprave posameznih členov o

nasledstvu posvečala pozornost pravičnosti, kot enemu splošnih pravil, ki daje nasledstvu držav

»uravnoteženo in korekcijsko vlogo« 255

(komentarji v začetku 80-ih let).

252

Czaplinsky Wladislaw: »Equity and Equitable Principles in the Law of State Succesion«, Succession of

States / edited by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M. Nijhoff: Kluwer Law International, 1999, str.

61-73.

253

Wienna Convention - 1983, Article 17: Separation of part or parts of the territory of a State -

(1) When part or parts of the territory of a State separate from that State and form a successor State, and unless

the predecessor State and the successor State otherwise agree: (a) immovable State property of the predecessor

State situated in the territory to which the succession of States relates shall pass to the successor State; (b)

movable State property of the predecessor State connected with the activity of the predecessor State in respect of

the territory to which the succession of states relates shall pass to the successor State; (c) movable State property

of the predecessor State, other than that mentioned in subparagraph (b), shall pass to the successor state in an

equitable proportion. (http://untreaty.un.org/ilc/texts/instruments/english/conventions/3_3_1983.pdf)

254 Wienna Convention - 1983, Article 18: Dissolution of a State - (1) When a State dissolves and ceases to

exist and the parts of the territory of the predecessor State form two or more successor States, and unless the

successor States concerned otherwise agree: (a) immovable State property of the predecessor State shall pass to

the successor State in the territory of which it is situated; (b) immovable State property of the predecessor State

situated outside its territory shall pass to the successor States in equitable proportions; (c) movable State property

of the predecessor State connected with the activity of the predecessor State in respect of the territories to which

the succession of States relates shall pass to the successor State concerned; (d) movable State property of the

predecessor State, other than that mentioned in subparagraph (c), shall pass to the successor States in equitable

proportion. Povzeto po: http://untreaty.un.org/ilc/texts/instruments/english/conventions/3_3_1983.pdf

255 Yearbook of the International Law Commission, Poglavje (e): The principle of equity, 1981, Volume II,

Part II. str 19-20 (para. 76-85). ILC je posebej izpostavila v takratnem osnutku dokumenta, »da kriterij pravičnosti

v njenem tolmačenju ne odgovarja pojmu odločanja ex aequo et bono«.



102

Vendar ILC doslej še ni povsem razdelala načela pravičnosti, saj se zadovoljuje le z navedbo

sodne prakse.256

Ključno vodilo pri vseh pogajanjih o nasledstvu in razdelitvi premoženja je, da

se doseže nek sporazum (agreement). Tudi sodišča, kot npr. ECHR, so večkrat izrazila mnenja,

da dolžnost "pogajati se", ne pomeni zgolj obveznost držav "izmenjevati si mnenja" temveč

predvsem voditi pogovore z jasnim ciljem skleniti sporazum (pactum de contrahendo).257

V nadaljevanju analiziramo štiri primere razdelitve državnega premoženja po koncu blokovske

delitve sveta - in sicer: združitev Nemčije in razpad federalnih držav ZSSR, ČSSR ter SFRJ. Iz

prakse nasledstva teh, še aktualnih primerov iz konca 90-ih let sledi, da so vsi primeri

nasledstva držav zelo različni, zato ni enostavno opredeliti splošnih in/ali univerzalnih

kriterijev za delitev državnega premoženja - še zlasti v primerih razpada držav.

10.3 NASLEDSTVO DRŽAVNEGA PREMOŽENJA: PRIMER ZDRUŽITVE

NEMČIJE (1990)

Bistvena začetna okoliščina pri vsaki sukcesiji držav je ugotavljanje dejstva ali predhodna

država še obstaja in ali država naslednica (ali več) prevzema kontinuiteto države predhodnice.

Zvezna Republika Nemčija je ob združitvi obeh Nemčij v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja

izhajala iz pozicije, da je prav ona sukcesorka predvojne Nemčije. Vendar zadeva glede

kontinuitete takrat ni bila nedvoumna, saj:258

- je položaj obeh Nemčij (ZRN in NDR), takoj po porazu v II. svetovni vojni, predstavljal

prej sistem skrbništva v mednarodnem pravu;

256

Znani in pogosto citirani sta dve sodbi Meddržavnega sodišča (ICJ), ki obravnavata načelo pravičnosti:

»Continental Shelf« (Tunisia v. Libiyan Arab Jamahiriya, leta 1978) in »Fisheries« (United Kingdom v. Norway

leta 1949).

257

Primer iz sodbe iz ESČP v Strassbourgu v zadevi »Kovačič in drugi proti Sloveniji« z dne 3. oktobra

2008, ki govori o tem, da se morajo države pogajati s ciljem doseči sporazum - pactum de contrahendo (citiram

pritrdilno mnenje sodnika Ress-a): »….successor states have the predominant obligation to regulate among

themselves by agreement the outstanding questions of division and apportionment, questions which have already

been solved in the Agreement on Succession Issues (in force since 2 June 2004). In this treaty the successor states

to the Socialist Federative Republic of Yugoslavia agreed finally that the question of the distribution of bank

accounts and claims against banks had in all respects to be settled among them by agreement. There is not only a

duty to negotiate (pactum de negotiando) but also a pactum de contrahendo«. Povzeto po: www.echr.coe.int/

»Case of Kovačič and Others v. Slovenia« (Applications 44574/98, 45133/98 in 48316/99).

258

Mann Friderick Alexander, »Germany's Present Legal State Revisited«, International and Comparative

Law Quarterely, 1967, str. 760.

http://www.echr.coe.int/

103

- kasneje (leta 1952) je bila s konvencijo o medsebojnih odnosih ZR Nemčije in njenih

upraviteljic zmagovalk v II. svetovni vojni, vendarle zajamčena nemška državna suverenost

in ji tudi priznana kontinuiteta z nekdanjim nemškim Reichom.259

ZR Nemčija je ob vključitvi področja Vzhodne Nemčije prevzela vso njeno premoženje,

pravice in obveznosti. V 21. čl. Sporazuma o združitvi (Einigungsvertrag) je bilo predvideno,

da vse dobrine, namenjene administriranju države preidejo na novo, skupno Zvezno državo.260

22. člen Sporazuma o združitvi je urejal prehod javnega premoženja pravnih oseb, premoženja

gospodarskega sektorja in finančnih dobrin. Premoženje je bilo preneseno po principu

teritorialne alokacije posebnega sklada na osnovi zveznega zakona in predpisov Länder.

Premoženje Länder pa je bilo kasneje razdeljeno na osnovi ključa populacije.261

V členih 24. - 27. Sporazuma je bilo predpisano prevzemanje javnega dolga iz DR Nemčije na

ZR Nemčijo. Dogovor predpisuje, da ima Zvezni sklad obvezo, da servisira javni dolg, nastal

pred 1. julijem 1990. leta. Funkcija zveznega sklada je bila zaključena 1. junija 1994, ko je

Zvezna vlada, ki se je zavezala k skladu, skupaj z Länder, prevzela celotni javni dolg.262

Povzamemo lahko, da je bil ključ delitve državnega premoženja pri združitvi Nemčije

naslednji:

- 1. kriterij delitve državnega premoženja - za pravne osebe, gospodarski sektor, finančne

dobrine, je bil izveden skladno s teritorialnim načelom.

- 2. kriterij delitve državnega premoženja v okviru Länder (okrajev) je bil izveden po ključu

populacije, kar pomeni upoštevanje načela pravičnosti.263

259

ZRN in NDR sta sicer druga drugo priznale šele leta 1972. Tudi prehod iz stanja vojne okupacije v

mirnodobski pravni red je tekel počasi, zato je bil status Nemčije končno urejen šele 21. decembra 1972. leta.

260

Blumenwitz Dieter, Gilbert-Hanno Gornig, »Staatennachfolge und die Einigung Deutschlands,


261

Ibidem.

262

Ibidem.

263

Primerjati z.: Degan, V. Đ.: »Disagreements over the Definition of State Property in the Process of State

Succession to the Former Yugoslavia«, Succession of states / edited by Mojmir Mrak, The Hague; London;

Boston, M. Nijhoff: Kluwer Law International, 1999, str. 33-60.

104

10.4 NASLEDSTVO DRŽAVNEGA PREMOŽENJA: PRIMER RAZPADA ZSSR

(1990)

Na sestanku v Minsku leta 1991, ko so predsedniki držav Rusije, Belorusije in Ukrajine sprejeli

deklaracijo, da je proces izstopa republik iz Sovjetske Zveze končan, so takrat nove države -

Rusija, Belorusija in Ukrajina sprejele Sporazum o nastanku neodvisnih držav (SND oziroma

CIS - Commonwealth of Independent States). S tem so potrdile prenehanje Sovjetske Zveze.264

Sporazum je predvidel tudi prevzemanje pogodbenih obveznosti države predhodnice, ZSSR,

pri čemer je bilo prevzeto načelo univerzalne sukcesije.265

V memorandumu, 28. oktobra 1991. leta, je devet držav naslednic po ZSSR potrdilo prevzem

solidarne odgovornosti do celotnega zunanjega dolga. Po tem memorandumu bi se servisiranje

sovjetskega dolga odvijalo preko Vnešekonom banke za ekonomske posle s tujino. Podan je bil

predlog, da se celoten zunanji dolg, ki je bil ocenjen na okoli 46 milijard ameriških dolarjev

sorazmerno porazdeli - glede na zunanjetrgovinsko moč vsake države naslednice.266

Premoženjsko-pravna razmejitev med državami naslednicami je bila dogovorjena na osnovi:

1. deleža v bruto nacionalnem dohodku,

2. zunanjetrgovinski bilanci, in

3. številu prebivalcev.

Tako bi Rusiji po sporazumu pripadalo – 61,34 %, Ukrajini – 16,37 %, Belorusiji – 4,13 %,

Kazahstanu – 3,86 %, Uzbekistanu – 3,27 %, Azerbajdžanu – 1,64 %, Gruziji – 1,62 %, Litvi –

1,41 %, Moldaviji – 1,29 %, Kirgistanu – 0,95 %, Armeniji – 0,86 %, Tadžikistanu – 0,82 %,

Turkmenistanu – 0,70 % in Estoniji – 0,62 % državnega premoženja in dolgov bivše ZSSR.

Zaradi formulacije o solidarni odgovornosti pa ta sporazum ni bil primeren za večino držav

naslednic ZSSR. Zato sporazum o sukcesiji, kot tudi memorandum, ni bil nikdar realiziran. S

predsedniškim ukazom z dne 18. decembra 1991, se je vso državno premoženje v tujini znašlo

pod upravo Rusije.

264


Republic and Ukraine: »Agreement on the Establishment of the Commonwealth of Independent States«, between

the Republic Belarus, the Russian Federation and Ukraine, Minsk, 8.12.1991, International Legal Materials, 1992.

265

Z sporazumom o osnovanju SND je bil dan signal še ostalim republikam bivše ZSSR, da pristopijo k tej

Skupnosti. Na sestanku v Alma-Ati, 21. decembra 1991. leta je bilo to rešeno s sprejemom posebnega protokola.

266

Julliard Patrick, »The External Debt of the Former Soviet Union: Succession or Continuation?«, Burdeau

& Stern, Dissolution, Continuation et Succession en Europe de l' Est, Kluwer Law, Dodrecht, 1994, str. 75.

105

Vse države naslednice, razen baltiških držav in Gruzije so z dne 30. decembra istega leta sicer

podpisale sporazum o distribuciji premoženja bivše ZSSR v tujini. Sporazum je bil podprt s

kriterijem sorazmerne porazdelitve. Vendar pa je tudi ta predlog, podobno kot predhodni,

doživel fiasko zaradi nasprotovanja Ukrajine, da se državno premoženje v tujini »deli brez

upoštevanja njenega prispevka k ustvarjanju le-tega«. Kasneje, 6. julija 1992, so naslednice v

Moskvi le uspele potrditi nov okvirni sporazum o razdelitvi premoženja. Pri tem je bil

upoštevan teritorialni kriterij razdelitve, ob upoštevanju splošnega načela pravičnosti.

Premoženje je bilo končno razdeljeno na osnovi sporazuma.267

Glede na dejstvo, da je razpad Sovjetske zveze privedel do razpada strateško pomembnega

prostora je bilo tudi vojno premoženje kamen spotike med naslednicami. Problem se pojavil

glede mednarodnih pogodb zaradi prevzema dogovorjenih obveznosti o kontroli nuklearne

oborožitve. Zahodne države so namreč vztrajale, da če se naslednice smatrajo za "sukcesorke",

naj prevzamejo tudi pogodbene obveznosti predhodne skupne države - glede razoroževanja.

Z ozirom, da je Rusija 1. julija 1992 postala članica Mednarodnega denarnega sklada (IMF), so

postali prehodni sporazumi glede premoženjsko-pravne sukcesije, predloženi od Rusije,

sprejemljivi tudi za tuje upnike, predvsem za kreditorje zbrane okoli t.i. Pariškega kluba. 268

Dne 2. aprila 1993 je namreč Rusija dosegla sporazum s Pariškim klubom upnikov o

reprogramiranju finančnih obvez, s čemer je formalno in tudi pravno prevzela odgovornost za

celoten sovjetski dolg. Tudi upniki so se obvezali, da ne bodo zahtevali izplačila dolga od

drugih držav naslednic ZSSR, v kolikor le-te dosežejo sporazum o prenosu dolga z Rusijo.

Sprejeta rešitev potrjuje državno-pravno kontinuiteto mednarodnopravne kontinuitete Rusije,

saj je z navedenim pristopom Rusija privolila da, - ne samo odplača dolgove ZSSR, temveč,

odplačuje celo stare dolgove carske Rusije, ki so bili sicer s strani ZSSR dlje časa izpodbijani.

Z ozirom, da je razpad Sovjetske zveze privedel do razpada strateško izjemno pomembnega

prostora, je bilo za pričakovati, da bo - predvsem razdelitev vojaškega premoženja, postala

kamen spotike med državami naslednicami.

267

Müllerson Rein, »Law and Politics in the Recognition of New States«, International Law: Rights and

Politics, London, 1994, str. 144.

268

Beemelmans Hubert, »State succession in International Law: Remarks on Recent Theory and State

Praxis«, Boston University International Law Journal, 1997, vol. 15, str. 113.

106

Čeprav je bil strateški del premoženja dodeljen skupnemu nadzoru Zveze neodvisnih držav, pa

je nezaupanje Ukrajine v dejansko namero Rusije, da zmanjša arzenal oborožitve, pa tudi

bojazen, da se le-ta »uskladišči« zaradi kasnejšega aktiviranja, ob občutljivi problematiki

razdelitve Črnomorske flote vojaškega ladjevja, locirane na Krimskem polotoku (Sevastopol) -

zelo podaljšalo reševanje sukcesijskih vprašanj.269

S sporazumi, podpisanimi v Dagomiju in Jalti, junija in avgusta 1992, so države naslednice

ZSSR dosegle prvo prehodno rešitev glede Črnomorske flote. Z naslednjim sporazumom, dne

15. aprila 1994, je Črnomorska flota razdeljena na osnovi principa »pro quota« - tako bi prešlo

na Ukrajino 15-20 % premoženja Črnomorske flote, medtem ko bi Rusija zadržala bazo na delu

ukrajinskega ozemlja. Končno je bila dne 9. junija 1995, z dogovorom v Sočiju v Ukrajini

zagotovljena pravica do 18,3 % deleža plovnih objektov in 50 % opreme. Vendar pa, predvsem

zaradi težavnosti vrednotenja vojnih ladij in opreme, ki je bila predmet delitve, sporazum iz

Sočija ni bil nikdar realiziran. V začetku leta 1996 je še Gruzija postavila vprašanje premoženja

oz. svojega deleža v Črnomorski floti, locirani na delu ozemlja Gruzije. Rešitev je dosežena s

Sporazumom šele leta 1997, in sicer med Rusijo, Ukrajino in Gruzijo. Strateško vojno

premoženje je bilo razdeljeno med Rusijo in Ukrajino, medtem ko je Rusija dobila pravico do

uporabe pomorske baze v Sevastopolu za naslednjih 20 let.

Podobna situacija je bila tudi glede dveh sovjetskih vojaških vesoljskih centrov, lociranih v

Kazahstanu. Rusija je dosegla sporazum s Kazahstanom dne 28. marca 1994 - in sicer o pravici

koriščenja za naslednjih 20 let, ob možnosti podaljšanja roka za naslednjih 10 let. Premično in

nepremično premoženje vesoljskih postaj, izgrajenih (in lansiranih v vesolje) leta 1991, je

pripadlo Kazahstanu, medtem ko premoženje nastalo po tem datumu pripada Ruski federaciji.

Še najlažje je bilo glede konvencionalne oborožitve bivše ZSSR, saj so države naslednice že

14. februarja 1992 dosegle okvirni sporazum znotraj Skupnosti neodvisnih držav, na podlagi

katerega so kasneje sklenjeni še posamezni bilateralni sporazumi glede delitve premoženja.270

V zvezi z nasledstvom ZSSR je tako možno zaključiti da je pri delitvi državnega premoženja

upoštevano: 1 - teritorialno načelo razdelitve in, 2 - načelo pravičnosti, kot dodaten kriterij.

269

Bothe Michel, Christian Schmidt, »Sur quelques questions de succession posées par la dissolution d'

URSS et celle de la Yougoslavie«, Revue Générale de Droit International Public, 1992, vol. 96, No. 4, p. 811., etc.

270

Prvulović Ljubivoje, »Neki politički, vojni i nacionalni problemi na tlu bivšeg Sovjetskog Saveza«,

Međunarodni problemi, 1997, br. 3-4. str. 377-390.

107

10.5 NASLEDSTVO DRŽAVNEGA PREMOŽENJA: PRIMER RAZPADA CSSR

(1993)

Vprašanje razpada Češkoslovaške, ki je kot federativna država prenehala obstajati z začetkom

leta 1993, je bilo urejeno sporazumno, z Zakonom o razdelitvi Češkoslovaške dne 25.

novembra 1992. V tem primeru je šlo za obliko sukcesije s prenehanjem predhodne države, pri

čemer sta obe državi naslednici prevzeli kontinuiteto predhodnice, na osnovi sporazuma

(dogovora).

Razdelitev državnega premoženja je bila izvedena po teritorialnem in po populacijskem ključu,

in sicer - glede na število prebivalstva na teritoriju, v razmerju 2:1 - v korist Čehov.271

Čeprav je pri razdelitvi državnega premoženja bivše centralne banke Češkoslovaške in

premoženja situiranega v tujini, uporabljeno navedeno razmerje 2:1, pa za mednarodne

finančne institucije, kot sta Mednarodni denarni sklad (IMF) in Svetovna banka (WB), tako

določeni demografski dejavniki niso imeli prednosti. V cilju pravične razdelitve finančne

aktive in pasive je bila opravljena korekcija - na osnovi ekonomskih parametrov. V decembru

1992 sta Svetovna banka (WB) in Mednarodni monetarni sklad (IMF) zato predlagali nov

sporazum med Slovaško in Češko za razdelitev aktive / pasive v razmerju 2:3 - v korist

Češke.272

Denar v obtoku in denarne rezerve so bile razdeljene tako, da so bile stare češke krone

zamenjane z novimi bankovci v predvidenem razmerju, s tem, da je Češka namenila 3 milijarde

kron več od Slovaške, vendar tako, da jih je centralna banka Češke knjižila kot terjatev do

Slovaške. Monetarna unija med državama naslednicama, ki bi po dogovoru morala trajati do

30. junija 1993, pa je imela nalogo, da reši vsa vprašanja glede proračunskega deficita

Slovaške.273

271

S tem so se izognili uporabi zgodovinskih parametrov, ki so lahko sporni - ker so praviloma retrogradni.

272

Williams Paul R., »State Succession and the International Financial Institutions: Political Criteria v.

Protection of Outstanding Financial Obligations«, International and Comparative Law Quarterly, 1994, vol. 41,

str. 788-793.

273

Burdeau Geneviéve, »Money and State Succession in Eastern Europe«, v: B. Stern (ed.), »Dissolution,

Continuation and Succession in Eastern Europe«, Kluwer Law International, The Hague, 1998, str. 54.

108

Svojevrsten »zakonsko-razvezni« postopek (divortium) je tako med Čehi in Slovaki potekal

povsem neboleče, saj sta obe strani zelo hitro razdelile preko 95 % celotne premoženjske aktive

in pasive bivše federacije. Pozitivno je tudi, da sta se Češka in Slovaška za večino svojih

predhodnih mednarodnih pogodb zavezale, da jih bosta izpolnjevali tudi po razdelitvi.

Med odprtimi oziroma spornimi vprašanji so ostale le še zlate rezerve pro-fašistične Tisove

»Neodvisne države Slovaške« (ocenjene na cca. 4 - 6,7 ton monetarnega zlata), ki so po drugi

svetovni vojni ostale v trezorju Narodne banke v Pragi. Na krog nerešenih vprašanj se nanaša

tudi problem sukcesije javnega dolga v višini 24 milijard kron, ki je preostal centralni banki,

katerega poravnavo je Slovaška pogojevala z restitucijo zlatih rezerv.274

Na primeru razpada Češkoslovaške je razvidno, da je delitev državnega premoženja dosežena

na osnovi dogovora - saj ni bilo nobenega spora. Verjetno je bila predvsem enotna etnična

sestava prebivalstva tista, ki je omogočila enostavno teritorialno razdelitev. Iz tega razloga tudi

ni bilo potrebe po »uporabi« konvencij in resolucij o nasledstvu - a zanimivo je, da je

dogovorna razdelitev premoženja izvedena povsem skladno z načeli DK-1983 in resolucije iz

Vancouvra - 2001:275

1. načelo delitve je bilo teritorialno (za nepremično in premično premoženje),

2. načelo delitve je bila pravičnost, tj. ključ populacije - glede na število prebivalstva na

teritoriju, ob upoštevanju ekonomskih kriterijev za premično (finančno) premoženje

(aktivno in pasivno), po predlogu mednarodnih finančnih institucij (WB in IMF).

10.6 NASLEDSTVO DRŽAVNEGA PREMOŽENJA: PRIMER RAZPADA SFRJ

(1991)

Po razpadu SFR Jugoslavije v začetku 90-ih let se - predvsem zaradi več let trajajočega nasilja

v regiji, nastajajoče države naslednice niso mogle dogovoriti o nasledstvu. Pomembno vlogo

pri tem je odigrala mednarodna skupnost - sicer bolj v formiranju posvetovalnih teles, kot je

npr. bila Arbitražna komisija, kot pa v konkretnem poseganju v preprečevanje krvavega

dogajanja v regiji.

274

Mikulka Vaclav, »The Dissolution of Czechoslovakia and Succession in Respect of Treaties«, v: Mojmir

Mrak (ed.), »Succession of States«, Kluwer Law International, The Hague, 1999, str. 109-126.

275

Ki se praviloma uporabljata, kadar se države ne morejo ali nočejo dogovoriti.

109

Po nizu neuspešnih predlogov o sporazumni razdelitvi premoženjske aktive in pasive ter

menjavi več specializiranih pogajalcev, je šele imenovanje Arthurja Wattsa za mediatorja

privedlo do progresivnega napredka glede sukcesije državnega premoženja SFRJ.

Z ozirom, da se v primeru razpadanja SFRJ nobena država od naslednic ni mogla smatrati za

edino naslednico po SFRJ, je Arbitražna komisija priporočala vsem naslednicam, da se skupaj

trudijo, da dosežejo sporazum glede sukcesije bivše SFRJ z uporabo temeljnih načel in pravil

mednarodnega prava, vsebovanih v Dunajski konvenciji o nasledstvu pogodb (1978) in posebej

Dunajski konvenciji o nasledstvu državnega premoženja, arhivov in dolgov (1983).

Ko je Svet ES leta 1991 sprejel Deklaracijo o Jugoslaviji in še posebej Smernice o priznanju

novih držav v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi,276

so bile vse države naslednice SFRJ

pozvane, da še pred reševanjem svojega statusa sprejmejo mednarodne obveznosti, predpisane

v Ustanovni Listini OZN (1948), Helsinški listini (1975) in Pariški listini (1990).277

Mnenja Arbitražne komisije in kasneje sprejete odločitve organov Združenih narodov so imele

ključen vpliv na sukcesijo v mednarodnih finančnih organizacijah. S potrditvijo, da je SFRJ

prenehala obstajati - kot izhaja iz Mnenja št. 8 Arbitražne komisije,278

ter da je SFRJ prenehala

biti članica Mednarodnega denarnega sklada (IMF), se je Odbor direktorjev IMF 279

opredelil

za sorazmerno (pro-rata) razdelitev aktive in pasive bivše Jugoslavije.

Tudi Svetovna banka (WB)280

je potrdila prenehanje članstva SFRJ in določila pogoje za

nasledstvo SFRJ v tej organizaciji. Tej praksi so sledile še druge finančne organizacije. Takrat

preostala ZR Jugoslavija nikakor ni mogla »preboleti« ugotovitve Arbitražne komisije, da je

SFRJ razpadla in da se druge nekdanje republike niso odcepile, zato je še célo desetletje po

formalnem razpadu SFRJ vztrajala pri svoji "ekskluzivni" kontinuiteti za nekdanjo državo.

276

Deklaracija in Smernice sta že omenjeni v poglavju 8.4. - Razpad SFR Jugoslavije.

277

»Declaration on the Guidelines on the Recognition of New States in Eastern Europe and the Soviet

Union«, UN Security Council Document, S/23239, 17. December 1991.

278

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee, Opinion No. 8: avtor Danilo Türk, 1993, European

Journal of International Law, Vol. 4, No.1, 1993, http://www.ejil.org/pdfs/4/1/1227.pdf (20.12.2010).

279

»IMF Decision on 14. December 1992«, Press Release No. 92/92, 15. December 1992.

280

»World Bank Decision on 25. February 1993«, Press Release No. 93/S43, 26. February 1993.


110

ZRJ se je tudi na svoj način lotila definicije pojma nasledstva državne lastnine; zaradi nekdanje

družbene lastnine je igrala na karto, da je prav ona - kot središče nekdanje federacije, edina

upravičena naslednica te lastnine.

10.6.1 Družbena lastnina kot unikum nasledstva SFRJ

Zaradi specifičnosti premoženjsko pravnega sistema SFRJ je Arbitražna komisija najprej

izvedla analogijo s konceptom o javni in zasebni državni lastnini v kontinentalnih pravnih

sistemih, z upoštevanjem razlik med federalnim premoženjem in "družbeno lastnino", kot tudi

pravil o prehodu premoženja pri sukcesiji.281

Za federalno premoženje nasledstvo ni bilo toliko sporno, saj je delno že prešlo iz Zvezne

države (SFRJ) na republike z Ustavo SFRJ, leta 1974. Za družbeno premoženje, preneseno na

poslovne subjekte - na t.i. »Organizacije združenega dela« (OZD), ki so z njim upravljale, pa

so bila smiselno uporabljena mednarodna pravila o prehajanju državnega javnega premoženja.

Glede družbene lastnine, s katero so upravljale OZD pri opravljanju dela zasebnih organov, kot

tudi oseb zasebnega prava, je bilo merodajno splošno načelo mednarodnega prava o

nedotakljivosti zasebne lastnine in s tem načelo o neprenosljivosti. Kot je bilo pričakovano, se

je največji del družbenega premoženja v gospodarstvu, ki je postalo glavni kamen spotike v

okviru pogajanj o sukcesiji, seveda nanašal na tolmačenje domače in vzporedne tuje prakse

glede pojmovanja t.i. družbene lastnine. Zato je ta kategorija lastnine ostala izven konteksta

sukcesijske bilance.

Na temelju zatečenega stanja je bilo takrat bolj pomembno predvsem pristopiti k razdelitvi

nespornega dela zveznega oz. federalnega premoženja z jasno vzpostavljenimi lastninskimi

povezavami v odnosu do Zveznih organov in organizacij, Narodne banke Jugoslavije,

jugoslovanske armade in federalnega premoženja v tujini.282

281

Degan Vladimir Đ., »Disagreements over the Definition of State property in the Process of State

Succession of the Former Yugoslavia«, Development and International Cooperation, 1996, str. 113-147.

282

Degan Vladimir Đ., »Kontinuitet i sukcesija država u pogledu državne i društvene imovine«, Financijska

praksa, Zagreb, 1993, br. 5, str. 427-449.

111

Glede državnih dolgov SFRJ je takrat delegacija ZRJ zastopala stališče, da se za dolgove

razume »neizplačane obveznosti po kreditih, prevzetih iz Kraljevine Jugoslavije (!), po SFRJ

in, vse neizplačane tuje dolgove pravnih oseb, za katere odplačilo je jamčila zvezna država«.283

ZRJ je takrat zahtevala enako obravnavanje premoženja, financiranega iz zveznega proračuna,

kot tudi premoženja financiranega iz različnih skladov, vključno z družbenim premoženjem.

Taka delitev skupnega premoženja pa - jasno, ni bila po godu ostalim državam naslednicam, saj

bi po tem načelu delitve ZRJ seveda dobila največ premoženja. Glede na to, da so bili dolgovi

SFRJ do tujih komercialnih upnikov (Londonski klub) in vlad največjih komercialnih upnikov

(Pariški klub) večkrat reprogramirani in refinancirani od 1983. do 1988. leta, in da je od takrat

za odplačevanje jamčila SFRJ, so bile omenjene obveznosti kasneje vključene v kategorijo

državnega zunanjega dolga.284

Formalno-pravno je bila za odplačevanje zunanjega dolga prevzeta solidarna odgovornost s

strani Narodne banke in od drugih bančnih institucij SFRJ. S sukcesijo so države naslednice

nasledile obveznost servisiranja zunanjega dolga predhodne države, kar je zaslediti tudi iz

stališča Arbitražne komisije, ki je v Mnenju št. 15 izpostavila, da »…Narodna banka SFRJ več

nima pravice sprejemati meritornih odločitev o razdelitvi državne aktive in pasive«.285

Navedeni status seveda ni odgovarjal jugoslovanski delegaciji v pogajanjih, kar je imelo za

posledico neprestana zavlačevanja do končnega sprejema Sporazuma o sukcesiji SFRJ. Na

koncu je ZRJ formalno le sprejela pravilo o sorazmerni razdelitvi državnega premoženja in

dolgov. Po tem pravilu je logično, da se deli celotno državno premoženje, kot tudi vsi državni

dolgovi, saj je vez med aktivo in pasivo neločljiva - kar so končno priznali tudi pogajalci ZRJ.

Vendar pa je jugoslovanska stran v času pogajanj »ugotovila«, da »mora« ZRJ pristopiti k

razdelitvi samo tistega dela zunanjega državnega dolga, ki ni bil razporejen na končne

koristnike po republikah in, kateri je po datumih sukcesije ostal, da bremeni zvezno državo.

Pravni prehod dolga se s tem omeji na razdelitev nealociranega dolga - proti drugim državam.

283

Gnjatović Dragana, »Stari državni dugovi - Prilog ekonomskoj i političkoj istoriji Srbije i Jugoslavije

(1862-1941)«, Ekonomski institut, Beograd, 1991, str. 176-181.

284

Trifković Miloš, »Fundamental Controversies in Succession to the Former SFR Yugoslavia«, Succession

of States / edited by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M. Nijhoff: Kluwer Law International, 1999, str.

187-205.

285

Revue Générale de Droit International Public, 1994, No. 4, str. 1114-1117.

112

Alocirani dolgovi takrat (še) niso bili problematični, saj je po mednarodnem pravu od začetka

pogajanj bilo nesporno, da preidejo na teritorij nove države - če se smatra za naslednico stare.

Sprejem alociranega dolga po teritorialnem načelu pomeni spoštovanje pravila o teritorialni

razdelitvi državnega premoženja. Alocirani dolgovi, katere je izvorno prevzela bivša SFRJ, po

mednarodnem pravu preidejo na države naslednice skladno z njihovimi premoženjskimi

koristmi - ustvarjenimi z izgradnjo regionalnih projektov, objektov na teritoriju, ipd.286

10.6.2 Obseg zadolženosti nekdanje Jugoslavije in struktura skupnega zunanjega dolga

Nekdanja Jugoslavija je bila ena najbolj zadolženih držav v vseh tranzicijskih gospodarstvih, ki

so sploh imele dostop do mednarodnih trgov kapitala. Ob razpadu države so bili številni tuji

upniki relativno naklonjeni novo nastalim državam naslednicam - a v glavnem zaradi upanja,

da dosežejo čimprejšnje povračilo svojih terjatev.

Glavna značilnost gospodarstva SFRJ med leti 1970 in 1980 je bila vse večje mednarodno

zadolževanje. Od leta 1970 dalje je zaradi tega SFRJ doživela hitro širitev naložb in potrošnje,

hkrati pa tudi vedno večjo odvisnost od tujih posojil pod komercialnimi pogoji. V tem obdobju

je SFRJ sicer imela - bolj kot nekatere druge podobne države v razvoju - popoln dostop do

finančnih sredstev na mednarodnem trgu kapitala. Tako se je povečala skupna zadolženost

SFRJ od manj kot 2,1 milijarde USD - leta 1972 na skupno 16,9 milijarde USD - leta 1982.287

To dramatično povečanje zunanje zadolženosti je bilo posledica celega niza notranjih in

zunanjih dejavnikov; 288

- notranji dejavniki so bili; nastajal je vse večji primanjkljaj tekočega računa plačilne bilance

in neustrezno ter hkrati slabo časovno vodena je bila celotna ekonomska politika SFRJ;

- zunanji dejavniki; v tem času sta bila dva naftna šoka, povečanje nominalne in realne

obrestne mere ter gospodarska recesija v 70-ih letih v pomembnejših industrijskih državah.

286

Degan Vladimir Đ., »State Succession: Especially in Respect of State Property and Debts«, Finnish

Yearbook of International Law, 1993, No. 4, str. 130-193.

287

The World Bank, World Debt Tables, 1988-89, p. 430.

288

Mrak Mojmir: “Apportionment and succession of external debts: the case of the SFRY”, II. Poglavje:

“Evolution of the External Debt Position during the 1970’s and 1980’s”, Revue d’Etude Comparative Est-Ouest,

No. 3, September 1999.

113

Leta 1982 je bila vlada SFRJ prisiljena prvič prositi tuje upnike, da prestrukturirajo terjatve. Ti

so to sicer storili, vendar so hkrati tudi povsem onemogočili dostop do svežih finančnih

sredstev na mednarodnih kapitalskih trgih. SFRJ je bila tako od zgodnjih 80-ih let pa vse do

razpada v letih 1991-1992 praktično pod neprekinjenim nadzorom, pa tudi pod blokado tujih

upnikov.289

Na podlagi dogovora z IMF je zato SFRJ sklenila več sporazumov o prestrukturiranju; - prvega

leta 1983, - zadnjega pa leta 1988, in sicer; tako z uradnimi upniki mednarodnih organizacij kot

tudi s komercialnimi upniki poslovnih bank. Med pogajanji s poslovnimi bankami leta 1983 je

bila SFRJ prisiljena pristati tudi na pogoj, ki je vseboval klavzulo »solidarne odgovornosti«,

skladno s katero je: »vsak dolžnik na podlagi pogodbe postal odgovoren za celoten znesek

dolga iz te pogodbe«.290

10.6.2.1 ZUNANJI DOLG OB RAZPADU

Zaradi popolnega onemogočanja bivši SFRJ do dostopa finančnih sredstev na mednarodnih

kapitalskih trgih konec 80-ih let in prestrukturiranja (tržnih transakcij, tj. konverzij dolga na

sekundarnem trgu in podobnega) se je sicer prej navedeni dolg iz 16,9 miljarde USD zmanjšal;

- na 15,1 milijarde USD, ob koncu leta 1991.

Ker je bila bivša SFRJ ustavno opredeljena kot federativna država, v kateri so njene republike

imele pomembne gospodarske avtonomije, je bilo možno zunanji dolg nekdanje države

razdeliti v dve različni kategoriji:291

a) »alocirani dolg«, ki ga je možno locirati na posamezno republiko / avtonomno pokrajino,

ker je bil na njenem ozemlju tudi porabljen - oz. so bile republike / pokrajine njeni končni

upravičenci.

289

Mrak Mojmir: “Apportionment and succession of external debts: the case of the SFRY”, II. poglavje:

“Evolution of the External Debt Position during the 1970’s and 1980’s”, Revue d’Etude Comparative Est-Ouest,

No. 3, September 1999, str. 3.

290

Ibidem, str. 4.: »So-called “joint and several liability clause”. Pursuant to this clause, each debtor under

a contract became liable for the total debt amount under that contract”. Op: v naslednjih poglavjih raziskave je

predstavljeno, kako usodna bi lahko bila za Republiko Slovenijo prav ta klavzula, v času, ko se je že osamosvojila.

291

Mrak Mojmir: “Apportionment and succession of external debts: the case of the SFRY”, 2.2. Poglavje:

“External Debt at the Time of Dissolution”, Revue d’Etude Comparative Est-Ouest, No. 3, September 1999.

114

- Tabela 2 (spodaj) prikazuje, da je bilo tega dolga za 12 milijard USD, kot tudi

njegovo razdelitev po posameznih republikah;

b) »nealocirani dolg«, ki je bil uporabljen predvsem za namene zvezne plačilne bilance in

katerega neposrednega upravičenca (po republikah / pokrajinah) ni bilo možno ugotoviti.

Ta dolg v višini 3,1 milijarde USD vsebuje obveznosti NBJ, tedanje centralne banke SFRJ:

- (1) obveznosti do tujih komercialnih bank, večina jih sodi na t.i. Londonski klub;

- (2) obveznosti do »uradnih« upnikov, večina jih sodi na t.i. Pariški klub, in

- (3) posebne pravice črpanja (special drawing rights), tj. nealociran dolg do IMF.

Tabela 2: Skupni zunanji dolg bivše SFRJ, v konvertibilni valuti, ob koncu leta 1991

Dolg do

mednarodnih

finančnih

organizacij 292

Dolg do

komercialnih

bank (Londonski

klub) 293

Dolg do

»uradnih«

upnikov (Pariški

klub)294

SKUPNI

DOLG

(v milijonih

US $)

BiH 550 517 420 1,487

Hrvaška 299 800 1,584 2,683

Makedonija 235 228 201 664

Slovenija 525 402 864 1.791

Srbija / Črna gora 1,484 1,388 2,503 5,375

ALOCIRANI dolg 3,093 3,335 5,572 12,000

NEALOCIRANI

dolg

683 1,070 1,392 3,145

SKUPAJ 3,776 4,405 6,964 15.145

Vir tabele:

- Cvikl M. Milan, Mrak Mojmir, “Former Yugoslavia’s Debt Apportionment”, International

Discussion Paper, Europe and Central Asia Region, The World Bank, June 1996, str. 5.

10.6.3 Odpoved ZRJ kontinuiteti po SFRJ in končni izid razdelitve premoženja

S političnimi spremembami v ZR Jugoslaviji, septembra 2000 in odreku tezi ZRJ kot »edini

nosilki kontinuitete SFRJ« se je radikalno spremenilo tudi stališče ZRJ; dne 27. oktobra 2000 je

namreč podala prošnjo za sprejem v članstvo v OZN, dne 31. oktobra 2000 pa je Varnostni svet

tudi sprejel vlogo ZR Jugoslavije (takrat Srbije in Črne Gore skupaj) za članstvo v OZN.

292

»Multilateral Debt« - dolg do IMF, Svetovne banke WB (ki zajema IBRD, IDA, ….)

293

»Commercial Bank Debt Restructured Under NFA« (New Financial Agreement), t.i. Londonski klub, je

mednarodni klub zasebnih upnikov razvitih držav, ki urejajo vprašanja, povezana z dolgovi držav v razvoju.

294

»Bilateral Official Creditors’ Debt and Others«, t.i. Pariški klub, je neformalna skupina držav

kreditodajalk, ki naj bi oblikovale rešitve za tiste države dolžnice, ki ne morejo vračati dolgov.

115

Le na ta način se je lahko pričel proces uklanjanja političnih preprek v odnosu do ostalih držav

- naslednic SFRJ. Formalen sprejem v članstvo OZN je bil opravljen z resolucijo Generalne

skupščine št. 55/12.295

Vprašanje statusa ZRJ je tako bilo - po celem desetletju negotovosti,

končno le umaknjeno z dnevnega reda te največje svetovne organizacije.

Takoj zatem, že decembra 2000, je nova jugoslovanska delegacija na sestanku v Bruslju

soglašala z nadaljevanjem pogajanj o sukcesiji premoženja SFRJ. Tako je bil med 21. in 23.

februarjem 2001 v Ljubljani izveden prvi pomemben sestanek, na katerem so vse delegacije

dosegle opaznejši napredek glede pogajanj; najprej o razdelitvi zlatih rezerv - deponiranih pri

Banki za mednarodne poravnave (BIS) v Baslu, v Švici. Kot je bilo pričakovati, niti ta

pogajanja niso tekla gladko, saj je tudi nova delegacija ZRJ izpodbijala prvotno predlagano

delitev - a so na koncu le popustili. Prvotno zahtevan delež v višini okoli 700 mio ameriških

dolarjev (v zlatu, v devizah, delniškem kapitalu) je na koncu zmanjšan na cca. 477 mio USD.296

Končni dogovor glede razdelitve aktive pri banki BIS na sestanku v Ljubljani sicer ni bil

dosežen, saj takrat (še) niso bila soglasna mnenja, po katerem ključu bi naj delili.

V zvezi z razpadom SFRJ je zelo pomembno, da je imela Slovenija, kot ena od republik

nekdanje države, že po svoji takratni Ustavi (iz leta 1974) fiskalno in finančno avtonomijo.

Posledično je bil tudi zunanji dolg posameznih republik interno razdeljen:

to je: z jasno določenimi koristniki po posameznih republikah - t.i. alocirani dolg, in

dolg federalnih ustanov, katerih končni koristnik je neugotovljiv - t.i. nealocirani dolg.

Za razdelitev nealociranega dolga je bil postavljen precedens s formulo Izvršnega odbora

(Executive board) IMF, po kateri so bile kvote in obveznosti razpadle SFRJ razdeljene med pet

držav naslednic po njihovi ekonomski moči - in sicer v naslednjih razmerjih:297

ZRJ – 38 %, Hrvaška – 23 %, Slovenija – 16%, BiH – 15,5 %, Makedonija – 7,5 %.

Predlagano formulo IMF so nato notificirale vse naslednice po SFRJ, vključno z ZRJ.

295

A/RES/55/12: »UN membership: Federal Republic of Yugoslavia«, A/55/PV.48, 1. November 2000.

296

Predmet delitve je predstavljalo 46 ton zlata in 8000 delnic v zlatih frankih; končni nižji znesek deleža pa

je bil (med drugim) tudi posledica padca cen zlata v tistem času.

297

Bohte Borut.: »Mednarodnopravni vidiki nasledovanja držav v luči novejših primerov nasledovanja

držav«, II. del, Pravnik: revija za pravno teorijo in prakso, letnik 54, št. 11-12, Ljubljana, 1999, str. 672.

http://daccess-ods.un.org/access.nsf/Get?Open&DS=A/RES/55/12&Lang=E

http://daccess-ods.un.org/access.nsf/Get?Open&DS=A/55/PV.48&Lang=E

116

Notifikacija IMF pomeni, da se država strinja z alokacijo deležev (shares), premoženja (assets)

in obveznosti (liabilities) Jugoslavije v IMF, tako kot jih je določil Izvršilni odbor (Executive

board).298

Za razdelitev t.i. alociranih dolgov je bil precedens ustvarjen že mnogo prej - februarja 1993,

ko je IBRD (Mednarodna banka za obnovo iz razvoj), potrdila začasne bilateralne sporazume s

Slovenijo;299

po teh sporazumih prevzame vsaka država naslednica tista posojila IBRD, ki so jih

izkoriščali končni koristniki na svojih ozemljih (tj. teritorialno načelo).

Republika Slovenija je v pogajalskem procesu ob razpadu SFRJ urejala odnose s tujimi upniki

glede skupnih državnih dolgov na podlagi treh načel:300

1. obstaja pet enakovrednih držav naslednic,

2. vse naslednice sprejmejo IMF-formulo za porazdelitev nealociranega dolga, in

3. vse naslednice sprejmejo načelo končnega koristnika za razdelitev alociranega dolga.

Slovenija, Hrvaška in ZRJ so sprejele predlagani ključ Mednarodnega denarnega sklada (IMF),

medtem ko so Makedonija in BiH isti predlog najprej zavrnile. Makedonija je vztrajala, da se

natančneje ugotovi, koliko sploh jé finančnega premoženja SFRJ, medtem ko je Bosna in

Hercegovina zahtevala uporabo ključa Mednarodne banke za obnovo in razvoj (IBRD), ki je v

predlogu za razdelitev upošteval tudi demografske elemente (število prebivalstva).

Po predlogu vodje pogajalcev, sir Arthurja Watts-a so morale delegacije držav naslednic podati

soglasje glede treh dokumentov: (1) delitev arhivov, (2) delitev ambasad in predstavništev v

tujini ter (3) delitev premoženja v Banki za mednarodne poravnave (BIS) v Baslu.

Na naslednjem srečanju pogajalcev v Bruslju, 9.-10. aprila leta 2001 je nova jugoslovanska

delegacija (ZRJ) prvič odstopila od stališča svojih predhodnih pogajalcev, »da je za razdelitev

državnega premoženja najprej potrebno definirati pojem in vsebino državnega premoženja«.

298

Ibidem, str. 673.

299

Ibidem, str. 674.

300

Ibidem, str. 680.

117

Ker so vse udeležene strani imele več - ali manj različne poglede na to, kaj predstavlja državno

premoženje bivše SFRJ, je bil končno sprejet predlog vodje pogajalcev, sir A. Watts-a, da se

vso državno premoženje (premično in nepremično) razdeli na osnovi - teritorialnega kriterija.

Za državno premoženje v Banki za mednarodne poravnave v Baslu je bil sprejet ključ

razdelitve Mednarodnega denarnega sklada (IMF), pod pogojem, da se ne prejudicira ostala

vprašanja sukcesije državnega premoženja.301

Nadaljevanje pogajanj, začetih 14. maja 2001 na Dunaju, je bilo odločilnega pomena za doseg

končnega Sporazuma o sukcesiji SFRJ. Med državami naslednicami so bila kasneje usklajena

vsa načela prehoda državnega premoženja, dolgov, arhivov in pridobljenih pravic. Napredek je

bil razviden iz podrobne določitve sukcesije državnega premoženja, tako na ozemljih držav

naslednic, kot v tujini. Za prvo kategorijo premoženja je bilo sprejeto splošno načelo o delitvi

dediščine, ki tudi realno obstaja. Za drugi segment državnega premoženja pa je bila mišljena

sorazmerna razdelitev - v skladu z načelom pravičnosti.

Za del finančnega premoženja in dolgov bivše SFRJ je sprejet prej omenjeni ključ IMF. Za

sukcesijo državnih arhivov, pokojnin, pridobljenih in zasebnih pravic so bile - tudi podobno,

dosežene sprejemljive rešitve. In končno, pod pokroviteljstvom Mednarodne konference za

bivšo Jugoslavijo in Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino je na Dunaju, z dne 29.

junija 2001 podpisan Sporazum o vprašanjih nasledstva SFRJ. 302

301

ZR Jugoslavija je obnovila tudi članstvo v Banki za mednarodne poravnave v Baslu (BIS) z dne 10. junij

2001, Narodna banka Jugoslavije - takrat ZRJ pa je nato sklenila poseben »aranžma« z Banko za mednarodne

poravnave v Baslu - odobritev 100 milijonov USD na osnovi zlatih in deviznih rezerv bivše SFRJ v BIS.

302

Ta sporazum je predmet posebne obravnave - v naslednjih poglavjih raziskave.

118

11 Nasledstvo članstva držav v Organizaciji združenih narodov

Iz mednarodno pravnega vidika so za obstoj katerekoli države zadostni le trije osnovni pogoji,

tj. ozemlje, prebivalstvo in oblast - kot navaja že omenjena Konvencija iz Montevidea (1933).

Vendar pa bi imele države, ki - teoretično, eksistirajo le na tak način, hude probleme s svojim

delovanjem in prisotnostjo v mednarodni skupnosti. Zato je potreben (čeprav ne zahtevan)

pogoj za vključitev vsake države v mednarodno okolje njihovo priznanje strani drugih držav.

Priznanje neke države je pomembno, saj država, ki ni priznana ne more sklepati mednarodnih

sporazumov in ne more biti članica mednarodnih organizacij. Priznanje države zato bistveno

vpliva na reševanje vseh vprašanj v zvezi z nasledstvom.

Glede nasledstva članstva v mednarodnih organizacijah imata dve področji posebej veliko težo:

Prvo področje je članstvo v Organizaciji združenih narodov (OZN). To je največja

mednarodna organizacija, ki postavlja temeljne okvire medsebojnega sodelovanja držav in

katere odločitve so praviloma vodilo za vse druge mednarodne organizacije in institucije pri

njihovem odločanju. Izhodiščno vprašanje ob sukcesiji držav glede članstva v OZN je, ali

gre za sprejem v novo članstvo, ali le za kontinuiteto članstva bivše države, ki je že (bila)

članica OZN.

Drugo področje je reševanje sukcesijskih vprašanj povezanih z nasledstvom na finančnem

področju, kar obsega nasledstvo v mednarodnih finančnih organizacijah in razdelitev

državnega premoženja (aktive in pasive) države predhodnice.

- V tem primeru gre za - za vsako državo nujnost, da je vpeta v mednarodne finančne

tokove. Ker danes praktično vsaka država iz mednarodnih sredstev črpa sredstva za

lasten razvoj, je članstvo v mednarodnih finančnih organizacijah, pri tem so ključne

IMF, WB in EBRD 303

drugo najpomembnejše članstvo - takoj za članstvom v

OZN.

- Vloga denarja je seveda v praksi tista, ki daje prednost mednarodnim finančnim

organizacijam pred ostalimi mednarodnimi organizacijami pri sukcesiji držav.304

303

IMF - International Monetary Found (Mednarodni denarni sklad), WB - World Bank (Svetovna banka),

EBRD - European Bank for Reconstruction and Development (Evropska banka za obnovo in razvoj) in druge.

304

Posebno velik je pomen mednarodnih finančnih organizacij pri servisiranju dolgov, torej »negativnega«

dela premoženja (pasive), saj se ob sukcesiji držav dolgove, jamstva, garancije, ipd. nasledi »v paketu« z aktivo.

119

Ko se v mednarodni skupnosti pojavi nova entiteta se je treba opredeliti - ali gre za popolnoma

novo državo, ki se razlikuje od predhodnice, ali pa gre zgolj za nadaljevanje - kontinuiteto

predhodne države v drugi obliki. Gre za to ali je neka država prenehala obstajati kot subjekt

mednarodnega prava, ali pa je morda uspela »preživeti«, kljub večjim (ali manjšim)

spremembam glede svojega teritorija in/ali prebivalstva.

Odločitev, ali za eno ali za drugo opcijo ima v vsakem primeru velike posledice v sukcesijskem

procesu. Odločitev je lahko težavna, kajti:

- če je sprejeta teza, da gre za nadaljevanje prejšnje države v neki drugi obliki, potem je ta

nova »tvorba« praviloma zavezana za vse sporazume, ki jih je sklenila njena predhodnica;

- če pa gre za povsem novo državno tvorbo, se porajajo vprašanja kateri dogovori države

predhodnice naj veljajo (ali ne) za državo naslednico - in v kakšni meri.

Mednarodna praksa kaže, da se mednarodna skupnost - tu je mišljena predvsem OZN, kljub

obstoječim pravilom in načelom mednarodnega prava glede vprašanj kontinuitete oziroma dis-

kontinuitete, odloča tudi politično - glede na možne morebitne posledice.305

Pomen OZN je razviden tudi iz dejstva, da je članstvo novonastalih držav v OZN praktično

identično s potrditvijo njihove mednarodno pravne subjektivitete; dokler namreč novo nastala

država (še) ni članica OZN, je praktično izključena iz sodelovanja v več sto mednarodnih

konvencijah.306

Država de facto postane subjekt mednarodnega prava šele, ko je priznana - pa še to le v

razmerju do tistih držav, ki so jo priznale. S članstvom v OZN nova država postane del

največje, globalne skupnosti in - od takrat dalje v njeno državnost več ni dvoma. Članstvo v

OZN pa postane še posebej pomembno, če se nova država morebiti zaplete v kak spor; v tem

primeru je normalno, da ostale države pričakujejo način reševanja spora skladno z načeli

Ustanovne listine OZN.307

305

Scharf Michael P.: »The Dissolution of States and Membership in the United Nations«, 28 Cornell

International Law Journal, 1995, str. 31. (internetni vir: http://www.ilsa.org/jessup/jessup06/basicmats/Scharf.doc)

306

Ibidem, str. 32.

307 Hillgruber Christian, »The Admission of New States to the International Community«, European Journal

of International Law, Vol. 9, No. 3, 1998, str. 492. (internetni vir: http://www.ejil.org/pdfs/9/3/664.pdf).

http://www.ilsa.org/jessup/jessup06/basicmats/Scharf.doc

http://www.ejil.org/issue.php?issue=49


120

Ustanovna listina OZN sicer ne vsebuje posebnih določil, ki bi opredeljevala, kako reševati

problem nasledstva članice ob nastopu kateregakoli primera sukcesije. Prej bi lahko rekli, da se

je izoblikovala predvsem praksa, kako OZN odreagira, npr. - v slučaju razpada države:308

vsem državam naslednicam se dovoli avtomatično nasledstvo v članstvu (kar je bolj teorija

- v praksi se to ne dogaja);

OZN zahteva, da morajo vse države naslednice zaprositi za članstvo kot nove članice (v

praksi je to pravilo);

eni od držav naslednic se dovoli nadaljevanje članstva predhodnice, medtem ko morajo vse

ostale države naslednice zaprositi za novo članstvo (v praksi se to izvaja, a selektivno).

Iz zapisanega lahko sklepamo naslednje:

- ker ni splošnih pravil o sukcesiji držav glede članstva v mednarodnih organizacijah, lahko

predstavlja odločitev za sprejem v članstvo s strani OZN tudi »orožje« in/ali vzvod za

pritisk na novo nastale države - npr. da morajo spoštovati človekove pravice in druge

demokratične standarde, tj. upoštevati temelje za vstop v »klub« civiliziranih držav sveta.

V sklopu Generalne skupščine OZN deluje tudi Odbor za pravna vprašanja (Sixth Committee -

Legal),309

ki je vzpostavil nekaj splošnih načel, ki naj se upoštevajo v primerih nasledstva:310

1. Prvo pravilo je, da država članica OZN to (še) ne preneha biti, če se zgolj spremeni njena

ustavna ureditev ali njene meje. Hkrati mora biti podana dovolj verodostojna ugotovitev, da

je določena država kot subjekt mednarodnega prava - v resnici prenehala obstajati.311

2. V primeru nastanka nove države le-ta ne more kar pričakovati, še manj avtomatično

»zahtevati« članstva v OZN, temveč mora praviloma zaprositi za to članstvo, skladno z

Ustanovno Listino OZN.

3. Vse, kar se razlikuje od gornjih pravil, pa se obravnava specifično, od primera do primera.

308


International Law Journal, 1995, str. 33. Tudi na: http://www.ilsa.org/jessup/jessup06/basicmats/Scharf.doc.

309

T.i. »Šesti odbor« - Sixth Committee je eden ključnih odborov Generalne skupščine OZN. Odbor je glavni

forum za obravnavo pravnih vprašanj. GS OZN ima izrecno pooblastilo za spodbujanje razvoja mednarodnega

javnega prava, saj tudi 13. člen UL OZN določa, da "GS spodbuja razvoj mednarodnega javnega prava in njegovo

kodifikacijo". General Assembly of the United Nations (Legal) - Sixth Committee: http://www.un.org/en/ga/sixth/

310

Potrebno je upoštevati, da ta načela niso pravno zavezujoča, saj predstavljajo le pravno mnenje GS OZN.

311

Tako ugotovitev lahko poda kak verodostojen organ ali komisija, kot je to bilo v primeru razpada SFRJ;

npr. Mnenje Arbitražne (Badinterjeve) komisije za bivšo Jugoslavijo, št. 8: »… SFRJ je v procesu razpadanja….«.


http://www.un.org/en/ga/sixth/

121

Skladno s kontinuiteto državnosti lahko posamezne države nadaljujejo v članstvu OZN, čeprav

so pri tem morda izgubile večji del svojega ozemlja in/ali celo korenito spremenile svojo

politično ureditev - vendar le tako dolgo, dokler je mogoče zagotavljati, da so zadržale pravno

kontinuiteto prejšnje države članice.

Temeljna razlika med konceptoma kontinuitete in sukcesije je namreč v tem, da se:312

1. pri kontinuiteti - domneva, da ista država nadaljuje svoj obstoj,313

2. pri sukcesiji - pa šteje, da ena ali več držav naslednic nadomesti državo predhodnico.314

11.1 NASLEDSTVO ČLANSTVA V OZN – PRIMER ZSSR

Primer razpada Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) v povezavi s članstvom v OZN

je še posebej značilen za ravnanje OZN, saj odraža »pravilo«, da naj bi bil vsak primer

obravnavan glede na svoje značilnosti - torej individualno. Bivša Sovjetska zveza je seveda

imela večkraten poseben položaj v svetovni skupnosti:

- bila je izvorna članica OZN, poimensko navedena v Ustanovni listini kot stalna članica

Varnostnega sveta OZN in bila je globalna sila z drugo najmočnejšo vojsko na svetu (po

količini klasične oborožitve in armade, vključno z jedrskim arzenalom pa morda celo prva).

Razpad ZSSR je bil končan dne 21. decembra 1991, ko je njenih 11 od 12-ih republik315

v

Alma-Ati podpisalo Sporazum o ustanovitvi neodvisnih držav (SND),316

ki med ostalim

vsebuje tudi določilo, da je ZSSR prenehala obstajati. Vendar se je nova situacija kmalu

zapletla, ko se je pojavilo vprašanje:

kaj storiti s stalnim mestom ZSSR v Varnostnem svetu Združenih narodov?

312


International Law Journal, 1995, str. 41. http://www.ilsa.org/jessup/jessup06/basicmats/Scharf.doc

313

Ibidem: Ta primer Scharf razlaga kot »breakaway« ali »pobeg«, kjer en del predstavlja nadaljevanje

obstoja priznane države, medtem ko ostali deli predstavljajo »odpadle« (odcepljene) države.

314

Ibidem: V tem primeru Scharf razlaga, da gre za »razpust« ali »razkroj«, ko država razpade in nobena od

novonastalih držav ne predstavlja nadaljevanja obstoja do tedaj priznane države.

315

Gruzija je bila takrat le opazovalka.

316

»Alma-Ata Declaration«, International Legal Materials, 1992, No. 31, str. 149.


122

Največja država naslednica, Ruska federacija je takoj začela s kampanjo, da ruska država

nadaljuje državnost bivše ZSSR, kar pa je predstavljalo odmik od pravnega vidika reševanja,

saj so bili argumenti predvsem politični.317

OZN je imela takrat na razpolago tri možnosti za odločanje / ukrepanje:318

- prva je bila, da po sporazumu iz Alma-Ate sedež ZSSR v OZN preneha obstajati;319

- druga možnost je bila, da se SND mogoči prevzem mesta ZSSR;320

- tretja možnost pa je bila priznati Ruski Federaciji kontinuiteto državnosti po ZSSR - kar bi

pomenilo še najmanj sprememb in pretresov - in tudi ni ogrožalo dela Varnostnega sveta.

Nazadnje so sprejeli tretjo opcijo, saj nihče ni želel institucionalne krize, ki bi otežila delo

OZN. Ta je takrat ravnala predvsem pragmatično, čeprav je res, da je bila Ruska federacija že

»naravni« kandidat za prevzem mesta ZSSR v OZN, vključno s stalnim sedežem v Varnostnem

svetu, kajti:

- obsegala je ¾ ozemlja bivše ZSSR in več kot polovico njenega prebivalstva,

- razpolagala je z večino atomskega arzenala in vojske,

- zadržala je sedež vlade in celoten upravni aparat, ter

- imela je sporazum, podpisan s strani drugih republik, da ji »pripada« sedež bivše ZSSR v

OZN-u.321

Tudi zgodovina je šla v korist dodelitvi nasledstva Ruske federacije pri njeni zahtevi po

kontinuiteti; saj je po oktobrski revoluciji tudi prejšnja carska Rusija postala Sovjetska zveza; -

a je leta 1917 takratna mednarodna skupnost vztrajala, da »Sovjetska zveza ni nova država,

temveč le novi režim«. Očitno je torej, da se pogosto išče - in navadno tudi najde - zgodovinske

precedense, kar dokazuje interes pokazati mednarodni skupnosti, da obstajajo pravne podlage.

317

Blum Yehuda Z., »Russia takes over the Soviet Union's seat at the United Nations«, European Journal of

International Law, Vol. 3, No. 2, 1992, str. 362 (Conclusion) Tudi na: http://www.ejil.org/pdfs/3/2/2045.pdf

318


International Law Journal, 1995, str. 47-49. Tudi na: http://www.ilsa.org/jessup/jessup06/basicmats/Scharf.doc

319

Ta možnost bi lahko takrat bila zelo neugodna za preostala stalne članice Varnostnega sveta.

320

Ta možnost je bila prav tako neugodna, saj je bila SND tako ohlapno formulirana, da bi gotovo prišlo do

hude upočasnitve delovanja Varnostnega sveta OZN.

321


International Law Journal, 1995, str. 51. Tudi na: http://www.ilsa.org/jessup/jessup06/basicmats/Scharf.doc




123

11.2 NASLEDSTVO ČLANSTVA V OZN – PRIMER ČSSR

V primeru mirne razdružitve 322

Češkoslovaške so se Združeni narodi soočili s primerom, ko je

obstoječa država članica OZN prenehala obstajati, vendar ni bila pri nobeni od novonastalih

držav ugotovljena kontinuiteta po državi predhodnici.

OZN je obe naslednici, novi državi Češko in Slovaško, obravnavala skladno s t.i. drugim

načelom precedensa, ki se glasi:323

»V primeru nastanka nove države le-ta ne more avtomatično zahtevati članstva v OZN

temveč mora za članstvo v OZN zaprositi, skladno z Ustanovno listino Združenih narodov«.

Enako kot v primeru razpada Sovjetske zveze sta tudi Češka in Slovaška sklenili sporazum o

razdružitvi,324

vendar pa njun sporazum ni predvideval prenosa sedeža bivše države na eno od

naslednic, temveč - razdelitev članstva med obe naslednici.

Češka je sicer imela dovolj tehtne argumente za zahtevo kontinuitete državnosti predhodne

države - analogno glede na Rusko federacijo.325

Kljub temu se je odločila, skupaj s Slovaško,

da bo skupna država prenehala obstajati z dne 31.12.1992 in da bosta obe naslednici zaprosili

za članstvo v OZN v začetku leta 1993.

Obe državi naslednici sta nato šli skozi predpisano proceduro za sprejem v članstvo OZN. Ta je

kasneje ugotovila, da je država predhodnica prenehala obstajati in da se je število članic

zmanjšalo - in sicer za eno.326

322

Imenovane tudi "žametne razdružitve" (velvet divorce) http://www.wordiq.com/definition/Velvet_divorce

323

Drugo načelo izhaja iz pravil »Šestega odbora«, Odbora za pravna vprašanja - Sixth Committee (Legal)

Generalne skupščine OZN, http://www.un.org/en/ga/sixth/

324

Czech and Slovak Federal Republic, Constitutional Act No. 541/1992, sklenjen dne 13. novembra 1992.

325

Obsegala je, podobno kot Ruska federacija: večino ozemlja, večino prebivalstva in virov bivše države

Češkoslovaške.

326

V primeru razdružitve Češkoslovaške se je potrdilo pravilo, da lahko eno »izpraznjeno« mesto v OZN

nasledi le ena država.

http://www.wordiq.com/definition/Velvet_divorce


124

11.3 NASLEDSTVO ČLANSTVA V OZN – PRIMER SFRJ

Za razliko od razpadov ČSSR in ZSSR je razpad SFRJ potekal krvavo in s hudimi kršitvami

mednarodnega prava, v obliki vojnih zločinov. Tudi zaradi le-teh so se vprašanja sukcesije

držav naslednic, njihovega priznanja in vključitve v mednarodno skupnost, zelo zapletala. Na

ozemlju bivše SFRJ je nastalo pet novih držav, od katerih pa je ZRJ (takrat še Srbija in Črna

Gora) skoraj celo desetletje trdila, da so se nekdanje republike »odcepile«. ZRJ je zato

zahtevala kontinuiteto državnosti po SFRJ izključno zase - medtem ko so vse ostale bivše

republike zagovarjale stališče o razpadu, kar pomeni, da so vse enakopravne naslednice.

Pri reševanju vprašanj nasledstva so bila predvsem mnenja t.i. »Badinterjeve« oz. Arbitražne

komisije327

prelomnega značaja; bila so podlaga za odločitve drugih držav in mednarodne

skupnosti, da so sprejele tezo o razpadu države - in ne o odcepitvah posameznih republik.

Prvi korak glede statusa ZRJ v OZN je bil storjen v Varnostnem svetu OZN z resolucijo 757,

spomladi leta 1992. V tem času so namreč predstavniki ZRJ sodelovali na 46. zasedanju

Generalne skupščine OZN še dalje pod imenom Jugoslavija - in to v času, ko nikakor več niso

predstavljali federacije, temveč le srbsko-črnogorski del. Trdili so, da so »kontinuiteta SFRJ«.

V prid temu so predstavniki ZRJ navajali dva dejavnika:328

- prvi je bil v takrat aktualni odločitvi mednarodne skupnosti, da se prizna Ruski federaciji

kontinuiteto državnosti po ZSSR;

- drugi dejavnik je bil pragmatične narave - saj je ZRJ de facto imela v posesti vso državno

upravo, večino premoženja in sredstev armade (JLA), pa tudi večino diplomatske mreže.

Ključna za priznanje štirih držav naslednic, ko le-te še niso bile članice OZN so bila predvsem

mnenja Badinterjeve komisije za bivšo Jugoslavijo. Na podlagi njihovega mednarodnega

priznanja in prošnje za članstvo so Slovenija, Hrvaška in BiH postale članice OZN z dne 22.

maja 1992, medtem ko je Makedonija postala članica šele 8. aprila 1993.329

327

Arbitražne komisije Mirovne konference o SFRJ - poimenovane po predsedniku, Robertu Badinterju.

328

Resolution 757 of 30-th May 1992: http://www.un.org/documents/sc/res/1992/scres92.htm (16.12.2010)

329

Rich Roland, »Recognition of States: The Collapse of Yugoslavia and the Soviet Union«, European

Journal of International Law, Vol. 4, No.1, 1993, str. 63-65. op.: Makedonija se je morala zaradi nasprotovanja

Grčije imenovati »nekdanja jugoslovanska republika Makedonija«, http://www.ejil.org/pdfs/4/1/1207.pdf

http://daccess-ods.un.org/access.nsf/Get?Open&DS=S/RES/757%20(1992)&Lang=E&Area=RESOLUTION

http://www.un.org/documents/sc/res/1992/scres92.htm


125

Mnenja Arbitražne komisije za bivšo Jugoslavijo (v nadaljevanju: Komisije) so izjemnega

pomena tudi zaradi dejstva, ker pravzaprav niso bila pravno zavezujoča - a ker so jih spisali

vrhunski pravniki, na vrhunski način (avtoriteta 5-ih predsednikov ustavnih sodišč članic EU),

so imela zelo močan vpliv na sprejemanje odločitev v mednarodni skupnosti.330

Komisija je v Mnenju št. 1 posebej izpostavila (navajamo ključne poudarke iz cit. mnenja):331

»…da je SFRJ sicer obdržala svojo mednarodno identiteto v mednarodnih organizacijah,

vendar pa so ostale republike jasno izrazile svojo željo po samostojnosti in neodvisnosti;

da so Slovenija, Hrvaška, BiH in Makedonija z referendumi razglasile svojo neodvisnost;

da struktura in delovanje organov federacije ne ustreza več kriterijem za predstavljanje

republik, kar je pogoj za delovanje vsake federalne države;

da je SFRJ v procesu razdružitve:

da so posamezne republike dolžne same med seboj reševati probleme sukcesije;

da se republike, ki to želijo, lahko medsebojno odločijo za nove zveze z demokratičnimi

institucijami, ki si jih same svobodno izberejo…«

330


1993, str. 70. http://www.ejil.org/pdfs/4/1/1227.pdf (16.12.2010).

331

Opinion No. 1: … (2) »The Arbitration Committee notes that:

(a) - although the SFRY has until now retained its international personality, notably inside international

organizations, the Republics have expressed their desire for independence;

- in Slovenia, by a referendum in December 1990, followed by a declaration of independence on 25 June 1991,

which was suspended for three months and confirmed on 8 October 1991;

- in Croatia, by a referendum held in May 1991, followed by a declaration of independence on 25 June 1991,

which was suspended for three months and confirmed on 8 October 1991;

- in Macedonia, by a referendum held in September 1991 in favour of a sovereign and independent Macedonia

within an association of Yugoslav states;

- in Bosnia and Herzegovina, by a sovereignty resolution adopted by Parliament on 14 October 1991, whose

validity has been contested by the Serbian community of the Republic of Bosnia and Herzegovina.

(b) - The composition and workings of the essential organs of the Federation, be they the Federal

Presidency, the Federal Council, the Council of the Republics and the Provinces, the Federal Executive Council,

the Constitutional Court or the Federal Army, no longer meet the criteria of participation and representatives

inherent in a federal state;

(c) - The recourse to force has led to armed conflict between the different elements of the Federation

which has caused the death of thousands of people and wrought considerable destruction within a few months.

The authorities of the Federation and the Republics have shown themselves to be powerless to enforce respect for

the succeeding ceasefire agreements concluded under the auspices of the European Communities or the United

Nations Organization.

(d) - Consequently, the Arbitration Committee is of the opinion:

- that the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of dissolution; - that it is incumbent upon the

Republics to settle such problems of state succession as may arise from this process in keeping with the principles

and rules of international law, with particular regard for human rights and the rights of peoples and minorities;

(e) - that it is up to those Republics that so wish, to work together to form a new association endowed

with the democratic institutions of their choice«. Povzeto po:

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee, (Alain Pellet), European Journal of International Law, Vol.

3, No.1, 1992, http://www.ejil.org/pdfs/3/1/1175.pdf (povzeto dne 16.12.2010).



126

Arbitražna komisija je v naslednjem Mnenju št. 2 332

- med drugim - poudarila,

»…da mora članstvo Jugoslavije v mednarodnih organizacijah ugasniti, in da nobena

država naslednica nima pravice zahtevati zase članske pravice bivše Jugoslavije«.

V Mnenju št. 9 333

pa je Komisija ugotovila, da je Jugoslavija kot predhodna država razpadla in

da ne obstaja več; kar pomeni, da ni prišlo do odcepitve štirih držav naslednic. Iz tega mnenja

Komisije izhaja, da so na ozemlju bivše države, ki je prenehala obstajati, nastale nove države,

ki so jo enakopravno nasledile.

V Mnenju št. 10 334

Komisija ugotavlja, da je tudi ZRJ prav tako nova država, ki je ni mogoče

šteti za edino naslednico Jugoslavije.335

Glede statusa ZRJ sta bili v OZN sprejeti dve resoluciji Varnostnega sveta in ena resolucija

Generalne skupščine:

Varnostni svet je z Resolucijo 757 (1992) ugotovil, da zahtevek ZRJ o avtomatičnem

nadaljevanju članstva v OZN ni sprejet;336

Z Resolucijo št. 777 (1992) pa je Varnostni svet ugotovil, da država, ki je bila znana kot

SFRJ, ne obstaja več in da ZRJ ne more avtomatično nadaljevati članstva nekdanje SFRJ v

OZN. V tem primeru je VS še predlagal GS, da naj ta odloči, da mora ZRJ zaprositi na

članstvo v OZN in da ne sme več sodelovati pri delu GS.337

332

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee, Opinion No. 2: avtor Alain Pellet, 1992, European

Journal of International Law, Vol. 3, No.1, 1992, http://www.ejil.org/pdfs/3/1/1175.pdf (povzeto dne 16.12.2010).

333

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee, Opinion No. 9: avtor Danilo Türk, 1993, European


334

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee, Opinion No. 10: avtor Danilo Türk, 1993,

European Journal of International Law, Vol. 4, No.1, 1993, http://www.ejil.org/pdfs/4/1/1227.pdf (povzeto dne

16.12.2010).

335

Bohte Borut: »Status ZRJ v OZN«, Pravnik - letnik 55, št. 11-12, 2000, str. 810-811.

336

Resolution 757 of 30-th May 1992: http://www.un.org/documents/sc/res/1992/scres92.htm

337

Resolution 777 of 19-th September 1992: http://www.un.org/documents/sc/res/1992/scres92.htm

Citat ključnega besedila resolucije VS:








127

Generalna skupščina je nato na osnovi tega predloga na svojem 47. zasedanju sprejela

Resolucijo 338

št. 47/1, s katero je odločila, da »ZRJ ne more avtomatično nadaljevati članstva

SFRJ v OZN in da mora zato zaprositi za sprejem v OZN«.

Tudi Generalna skupščina je torej enako kot Varnostni svet odločila, da ZRJ ne more več

sodelovati pri njenem delu, pri delu njenih delovnih teles in tudi ne na konferencah, ki jih

sklicuje. Kljub vsemu pa so na sedežu OZN še dalje – vse do leta 2000 – delovale misije ZRJ,

ki so jih vodili začasni odpravniki poslov. Tudi pred palačo OZN je še dalje visela zastava

bivše SFRJ, v sejnih dvoranah so bile še dalje ploščice z napisom »Jugoslavija«. K temu stanju

je verjetno pripomoglo takrat zelo pristransko pravno mnenje svetovalca v OZN Carla-Augusta

Fleischauerja, o posledicah Resolucije 47/1(1992), z dne 29. septembra 1992, v katerem meni,

»da ta resolucija po njegovem niti ne ukinja, niti ne suspendira članstva Jugoslavije v

OZN« in, da je edina praktična posledica, da ZRJ ne sme delovati pri delu GS«.339

A situacija je bila takrat taka, da - čeprav so številne države nasprotovale stališču ZRJ, da je

ona »ena in ista mednarodno-pravna oseba kot nekdanja Jugoslavija« - vendarle ni nobeno

mednarodno telo (razen OZN), sprejelo kake odločitve glede statusa Jugoslavije. Očitno je bilo,

da so bili predstavniki ZRJ v svojih diplomatskih prizadevanjih relativno »uspešni«, saj je

predvsem zaradi njihovih aktivnosti ostal status ZRJ v OZN vse do leta 2000 nejasen;

in bi verjetno bil še nekaj časa, če ne bi na volitvah v ZRJ tega leta zmagala opozicija.340

Glede nasledstva članstva držav v OZN lahko povzamemo, da predvsem ne-obstoj kakršnega

koli sporazuma o razdružitvi med državami naslednicami (kot je primer SFRJ) močno oteži

reševanje njihovega statusa. Glede sukcesije članstva je tudi očitno, da ni posebej oblikovanih

pravil o tem; članstvo novih držav je še najbolj odvisno od volje večine obstoječih držav/članic.

338

No. A/RES/47/1 Resolutions adopted by the General Assembly at its 47th session : Recommendation of

the Security Council of 19 September 1992, http://www.un.org/Depts/dhl/resguide/r47.htm, (povzeto dne

16.12.2010). Citat ključnega besedila resolucije GS:

»….Considers that the Federal Republic of Yugoslavia (Serbia and Montenegro) cannot continue automatically

the membership of the former Socialist Federal Republic of Yugoslavia in the United Nations; and therefore

decides that the Federal Republic of Yugoslavia (Serbia and Montenegro) should apply for membership in the

United Nations and that it shall not participate in the work of the General Assembly«.

339

(ključni del citata): "The only practical consequence that the Resolution (47/1) draws is that the Federal

Republic of Yugoslavia (Serbia and Montenegro) shall not participate in the work of the General Assembly". Vir:

Carl – August Fleischauer: His Life and Work, http://journals.cambridge.org/action/display (povzeto 17.12.2010).

340

Novi predsednik ZRJ Vojislav Koštunica se je kot prvi srbski predstavnik odrekel tezi o kontinuiteti ZRJ

po SFRJ - in že takoj zatem je ZRJ tudi formalno zaprosila za sprejem ZRJ v OZN.

http://daccess-ods.un.org/access.nsf/Get?Open&DS=A/RES/47/1&Lang=E&Area=RESOLUTION

http://www.un.org/Depts/dhl/resguide/r47.htm

http://journals.cambridge.org/action/display

128

12 Nasledstvo članstva držav v mednarodnih finančnih

organizacijah in nasledstvo dolgov

Nasledstvo članstva držav v mednarodnih finančnih organizacijah se ob sukcesijah držav vedno

obravnava »v paketu« z nasledstvom državnih dolgov. Razlog je v tesni povezavi, celo v

pogojevanju s servisiranjem dolgov države predhodnice. Mednarodne finančne organizacije

namreč gledajo na nasledstvo članstva ob sukcesijah držav predvsem pragmatično - saj je za

njih ključno vprašanje:

Kdo bo prevzel odprte (tekoče) ali celo zapadle (neplačane) obveznosti, torej dolgove

države predhodnice?

Gre za dva različna interesa, ki sta v določeni meri tudi nasprotna (»kontradiktorna«):

nove države in/ali naslednice dosedanjih (po razpadih, odcepitvah,…) si želijo predvsem

čim hitreje dostopati do mednarodnih finančnih trgov - kar je navadno prvi korak, ki ga

izvedejo po predhodni uspešni včlanitvi v Organizacijo združenih narodov;

mednarodne finančne organizacije, kot kreditorke svetovnega gospodarstva (predvsem

razvoja nerazvitih / manj razvitih držav) pa si želijo predvsem zagotovitev kontinuitete

plačevanja posojil, ki so bila odobrena predhodni državi (ali državam) - katerih ni več.341

Sprejem nove države v članstvo najpomembnejših finančnih institucij342

je prvi od korakov k

finančnemu priznavanju nove neodvisne države, hkrati pomeni tudi nov ali ponovni dostop

(kontinuiteto) do mednarodnih finančnih virov, do katerih je že dostopala država predhodnica.

V primeru Slovenije, npr. se je predvidevalo, da bodo skozi pristopno proceduro vzpostavljeni

določeni precedensi, ki bi vplivali na pravni status naslednic SFRJ in na razdelitev njenega

zunanjega dolga - saj je bila bivša SFRJ zelo zadolžena pri mednarodnih finančnih institucijah.

Prav precedensi so bili nato tudi uporabljeni v pogajanjih s tujimi kreditorji.343

341

V nadaljevanju so predstavljene praktične rešitve teh institucij - ki pa niso vedno mednarodno pravne, saj

zasledujejo predvsem interes po poplačilu starih dolgov in/ali interes po plasiranju novih (tj. kreditni motiv); ko je

v igri denar, praviloma nastopi pragmatičen pristop; rešitve pa so individualne - skoraj vsaka je precedens.

342

ključne so: Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna banka (WB), ki sestoji iz Mednarodne banke za

obnovo in razvoj (IBRD) ter Mednarodnega združenja za razvoj (IDA), Evropska banka za obnovo in razvoj

(EBRD) in druge mednarodne finančne institucije.

343

Mrak Mojmir: »Succession to the Former Yugoslavia's External Debt«: The Case of Slovenia, Succession


161.

129

Glede državnih dolgov - se najprej postavlja vprašanje, kaj sploh zajema ta pojem. Dunajska

konvencija o nasledstvu iz leta 1983 natančneje opredeljuje definicijo termina »državni dolg« -

in sicer v IV. poglavju, v 33. členu, ko navaja: »Državni dolg predstavlja vsako finančno

obveznost države predhodnice, ki v skladu z mednarodnim pravom nastane do druge države,

mednarodne organizacije ali katerega koli drugega subjekta mednarodnega prava«.344

Skupne zunanje državne dolgove pa je praksa nasledstva držav začela razčlenjevati na dva dela,

in sicer: na (1) Locirane (tudi lokalizirane) dolgove in na (2) Splošne ali nealocirane dolgove.

Pri prvih gre za dolgove, ki so jih prevzemale javne lokalne oblasti in za državne dolgove,

namenjene npr. razvoju prometne infrastrukture, gradnji gospodarskih objektov in podobno.

Kadar so lokalizirani dolgovi vezani na določen teritorij, z istim teritorijem tudi preidejo na

državo naslednico. In prav teritorialna narava lokaliziranih dolgov je tista, ki jih nedvoumno

uvršča na področje nove države, ki prevzema ozemlje predhodne. Treba pa je poudariti, da

Dunajska konvencija (1983) delitve na locirane in nealocirane dolgove posebej ne omenja.345

Problem pri reševanju nasledstva je torej dolg, ki ga ni mogoče locirati oziroma splošni dolg

države predhodnice. Ta je bil ustvarjen, npr. z najemanjem kreditov za splošno infrastrukturo v

državi, od katere pa so imele koristi vse teritorialne enote, vsi deli bivše, npr. federalne države.

Dunajska konvencija (1983) nas v tem primeru malo »razočara«, saj predvideva, da:

- v odsotnosti dogovora preide državni dolg na države naslednice v pravičnem deležu;346

- vendar - kot že omenjeno v poglavju 10.2. (Dodatna načela nasledstva državne lastnine),

pojem »pravičnega deleža« ni nikjer natančno opredeljen,

- niti Komisija za mednarodno pravo (ILC - International Law Commission) pri ZN ni ravno

podrobno razdelala načela pravičnosti; običajno se zadovoljuje z navedbo sodne prakse.347

344

(cit.):“State debt” means any financial obligation of a predecessor State arising in conformity with

international law towards another State, an international organization or any other subject of international law«,

Vienna Convention on Succession of States in respect of State Property, Archives and Debts, 1983, paragraph 33.

(A/CONF/117/14).

345

Ibidem, … možna je le analogija z državnim nepremičnim premoženjem, za katerega DK-1983 v 18.

členu, v 1. odstavku, alinei (a) pravi: »nepremično državno premoženje države predhodnice preide na državo

naslednico, na katere ozemlju je« (orig. v angl.: »immovable State property of the predecessor State shall pass to

the successor State in the territory of which it is situated«), iz Vienna Convention - leta 1983, (A/CONF/117/14).

346

Ibidem, … 18. člen, 1. odstavek: alinee (b), (c) in (d), iz Vienna Convention - 1983, (A/CONF/117/14).

347

Pogosto je ILC citiral sodbi Meddržavnega sodišča (ICJ), ki obravnavata načelo pravičnosti: »Continental

Shelf« (Tunisia v. Libiyan Arab Jamahiriya iz leta 1978) in »Fisheries« (United Kingdom v. Norway iz leta 1949).

130

12.1 NASLEDSTVO ČLANSTVA V MEDNARODNEM DENARNEM SKLADU (IMF)

Mednarodni denarni sklad (International Monetary Found - IMF)348

je daleč najpomembnejša

svetovna mednarodna finančna institucija. Ustanovljen je z namenom, da kontrolira stabilnost

deviznih tečajev valut držav članic in da tem državam zagotavlja sredstva, potrebna za

financiranje plačilno-bilančnih primanjkljajev. Predvsem vzpostavitev mednarodnega

denarnega sistema, ki bo pospeševal mednarodno trgovino, temeljil na stabilnih deviznih

tečajih in zagotavljal mednarodno likvidnost, je bil prvotni cilj ustanovitve IMF, leta 1946.349

IMF, ki ima svoj sedež v Washingtonu, je bil ustanovljen kot del brettonwoodskega 350

denarnega sistema leta 1944, z delovanjem pa je začel leta 1946. Institucija je takrat imela 39

članic, saj nekatere od držav, ki so sodelovale na brettonwoodski konferenci, sprejetega statuta

niso ratificirale. To velja tudi za Sovjetsko zvezo, ki ni bila pripravljena sprejeti obveznosti, ki

ji jih je nalagalo članstvo v IMF. Nekatere druge vzhodnoevropske države, kot na primer

Češkoslovaška in Poljska, so sicer vstopile v organizacijo, vendar so pod vplivom hladne vojne

v obdobju petdesetih let iz nje izstopile.351

V obdobju petdesetih in šestdesetih let se je članstvo v organizaciji močno povečalo –

predvsem zaradi množične včlanitve politično osamosvojenih držav v razvoju. Drugi velik val

novega včlanjevanja v IMF je zabeležen v zgodnih devetdesetih letih, ko se je v to institucijo

vključila tudi velika večina današnjih držav v tranziciji. Izjema so bile Jugoslavija, ki je bila

članica IMF že od ustanovitve ter Romunija, Madžarska in Poljska, ki so se vključile v

sedemdesetih in osemdesetih letih. Trenutno ima IMF skupno 187 držav članic.352

348

Povzeto po: http://www.imf.org/external/about/overview.htm

349

Mrak Mojmir: »Mednarodne finance«, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 417.

350 Proti koncu II. svetovne vojne so države, ki so še pomnile gospodarsko krizo iz leta 1931, bile mnenja, da

bi se narodi morali posvetovati in se dogovarjati o spremembah na mednarodnem denarnem trgu, ki imajo vpliv na

ostale. Prakse, za katere se vsi strinjajo, da so škodljive za dobrobit sveta, bi morale biti prepovedane in druga

drugi bi naj pomagale premagati kratkotrajne težave. Namen konference v Bretton Woods-u leta 1944 je bil

vzpostaviti sistem pravil, institucij in postopkov za urejanje mednarodnega monetarnega sistema. Ustanovili so

Mednarodni denarni sklad (IMF - International Monetary Fund) in Mednarodno banko za obnovo in razvoj (IBRD

International Bank for Reconstruction and Development), ki je zdaj ena od petih institucij World Bank Group

(Svetovne banke).

351 Mrak Mojmir: »Mednarodne finance«, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 420.

352

Povzeto po: http://www.imf.org/external/about/members.htm in

http://www.imf.org/external/np/sec/memdir/members.htm#total

http://www.imf.org/external/about/overview.htm

http://www.imf.org/external/about/members.htm


131

Organizacijsko strukturo IMF sestavljajo: Svet guvernerjev, Odbor izvršnih direktorjev,

Mednarodni in finančni komite ter direktor IMF z namestnikom. Svet guvernerjev je najvišji

organ, ki zaseda enkrat letno in je pristojen za sprejemanje vseh najpomembnejših odločitev te

institucije (proračuna in revizije kvot) ter, med drugim - tudi glede sprejema novih članic.353

IMF kot mednarodna finančna institucija deluje po osnovnem načelu vplačila kvot držav

članic; saj so le-te tudi osnovni vir sredstev, s katerimi institucija razpolaga. V postopku

včlanjevanja nove države v IMF je zato ena od ključnih dejavnosti te institucije izračun kvote,

ki jo bo država imela v tej organizaciji.

Kvota se izračuna po posebni formuli, ki vključuje ključne finančne kazalce o državi, kot so:

višina BDP, višina deviznih rezerv in podatki o tekočem računu plačilne bilance - izražala pa

naj bi ekonomsko moč države. Čim bolj je država gospodarsko močna, tem višja naj bi bila

njena kvota. Ta je za državo članico pomembna predvsem iz dveh razlogov:354

- višina kvote omogoča potencialni obseg sredstev, ki si jih lahko država izposodi od IMF,

- od višine kvote je odvisna tudi glasovalna moč posamezne države v tej instituciji.

Za nove države (ali države naslednice) so potencialna sredstva najpomembnejša, saj jih kot

države članice lahko črpajo iz IMF. Ta so članicam na voljo v okviru različnih finančnih

aranžmajev, vendar morajo države izpolniti številne pogoje. Prav načelo pogojevanja je v IMF

uvedeno že od samih začetkov njegovega delovanja - od leta 1952, ko je Odbor izvršnih

direktorjev sprejel sklep,355

- da bo njegovo stališče do države članice, ki prosi za plačilno bilančno podporo, odvisno od

ocene, ali je gospodarska politika, ki jo država izvaja, primerna za odpravljanje plačilno

bilančnega primanjkljaja in - ali omogoča vračilo sredstev, črpanih iz IMF.

V naslednjih letih in desetletjih se je to načelo pogojevanja še zaostrilo v praksi dela IMF-a.

Vodilni organi, ključni so Svet guvernerjev in Odbor izvršnih direktorjev, so tudi povsem

suvereni pri sprejemanju svojih odločitev, saj odgovarjajo le državam članicam in ne morebiti

kaki zunanji nadzorni instituciji - zato vse njihove odločitve predstavljajo zadnjo instanco.

353

Mrak, Mojmir: »Mednarodne finance«, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 423-424.

354

Ibidem, str. 420.

355

Ibidem, str. 435.

132

Članstvo v IMF je v osnovi omogočeno vsem državam sveta, ki si to želijo in, ki izpolnjujejo

pogoje; vendar - slednje postavljata Svet guvernerjev in Odbor izvršnih direktorjev. Statut IMF

namreč nima posebej določenih »vstopnih« pogojev za nove države; o tem arbitrarno odločata

oba omenjena vrhovna organa institucije; odločitev o vstopu nove države se sprejme predvsem

na osnovi ocene okoliščin, v katerih je prišlo do nastanka nove države;356

pri tem imajo ključno vlogo oblike, tj. variante sukcesije držav, kot so:

- odcepitev, razpad, združitev in razdružitev oz. kombinacije med oblikami sukcesije;

seveda se tudi IMF odloča na osnovi odločitev drugih mednarodnih institucij;

- pri tem imajo vodilno vlogo odločitve Organizacije združenih narodov.357

12.1.1 Nasledstvo članstva v IMF - primer združitve Nemčije

Ponovna združitev obeh Nemčij in s tem povezano članstvo nove države v IMF, zanj ni bil

velik problem; »zahodna« Zvezna republika Nemčija je namreč že bila članica IMF vse od leta

1952, medtem ko »vzhodna« Nemška demokratična republika to ni bila. V tem primeru je IMF

samo zabeležil novo dejstvo, da sta sedaj državi združeni in delujeta pod istim imenom.358

12.1.2 Nasledstvo članstva v IMF - primer razpada ZSSR

Bivša Sovjetska zveza (SZ), kot že rečeno, ni bila članica IMF, niti katerih drugih mednarodnih

finančnih organizacij. Vzrok izhaja iz njene samostojne in suverene, predvsem pa

»kljubovalne« drže, čeprav je bila ena tistih držav, ki so sodelovale že na brettonwoodski

ustanovni konferenci leta 1944, vendar kasneje ni ratificirala statuta IMF. SZ že takrat ni bila

pripravljena sprejeti obveznosti (tj. vplačilo kvot) ki jih državam nalaga članstvo v IMF; pa

tudi sicer je to institucijo smatrala za »kapitalistično«, ker da - »izkorišča države članice«.359

356

Članstvo v IMF je odprto za vse države v skladu s pogoji, kot so predpisani s strani sveta guvernerjev;

Articles of Agreement of the International Monetary Fund - Article II – Membership: »Membership shall be open

to other countries at such times and in accordance with such terms as may be prescribed by the Board of

Governors«, http://www.imf.org/external/pubs/ft/aa/aa02.htm (povzeto dne 10.1.2010).

357

Shihata Ibrahim: »Matters of State Succession in the World Bank's Practise«, Succession of states / edited

by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M. Nijhoff, Kluwer Law International, 1999, str. 79.

358

List of Members: Germany, August 14, 1952, http://www.imf.org/external/np/sec/memdir/memdate.htm

359


http://www.imf.org/external/pubs/ft/aa/aa02.htm

http://www.imf.org/external/np/sec/memdir/memdate.htm

133

Šele leta 1991, po padcu berlinskega zidu, je SZ podpisala dogovor o »tehnični pomoči« za

polnopravno članstvo, vendar je že ob koncu istega leta razpadla. Vse nove države, nastale na

ozemlju SZ pa so takoj zaprosile za članstvo - in ga tudi dobile že v naslednjem letu, 1992.360

12.1.3 Nasledstvo članstva v IMF - primer razpada ČSSR

Podobno kot združitev Nemčije je tudi razdružitev Češkoslovaške minila - ne le brez sporov,

temveč zelo kulturno; na ta način je bil vzpostavljen neke vrste »standard«, kako se lahko

države (in državljani) nekdaj skupne države sporazumno razidejo - in se o vsem dogovorijo.361

V primeru Češkoslovaške in njenega članstva v IMF je - kot že omenjeno, ta država bila celo

med ustanovnimi članicami IMF, vendar je pod vplivom hladne vojne v obdobju petdesetih let

iz nje izstopila. Leta 1990 je bila ponovno sprejeta za članico, vendar je čez dve leti zaradi

razpada na Češko in Slovaško, njeno članstvo prenehalo, vsaka država posebej pa je morala

nato zaprositi članstvo.362

Vendar pa je pri prošnji Češke in Slovaške za nasledstvo članstva v

IMF, ta postavil dva pogoja, in sicer: 363

- da mora Češka iti skozi postopek, ki je enakovreden postopku sprejema, kar je pomenilo,

da ne more kar avtomatično naslediti članstva - čeprav je to Češka nekako pričakovala, in

- da se mora sukcesija obeh naslednic, Češke in Slovaške zgoditi hkrati.364

360

Russian Federation – June 1, 1992, Belarus - July 10, 1992, Kazakhstan – July 15, 1992, Moldova –

August 12, 1992, Ukraine – September 3, 1992, Azerbaijan – September 18, 1992, Uzbekistan September 21,

1992, Turkmenistan, September 22, 1992. http://www.imf.org/external/np/sec/memdir/memdate.htm (10.1.2010).

361

The Constitutional Act No. 542/1992 of 25 November on the dissolution of the federation and the

Constitutional Act No. 541/1992 of 13 November 1992 on the division of property between the Czech Republic and

the Slovak Republic.

362

Czechoslovakia became a member of the Fund on December 27, 1945 and ceased to be a member,

effective December 31, 1954; Czechoslovakia was readmitted as a member of the Fund on September 20, 1990,

and ceased to be a member, effective January 1, 1993. The Czech Republic and the Slovak Republic succeeded to

the membership of Czechoslovakia on January 1, 1993. http://www.imf.org/external/np/sec/memdir/memdate.htm

363

Mikulka Vaclav: »The Dissolution of Czechoslovakia and Succession in Respect of Treaties, Succession


109-125.

364

Ta pogoj je unikum pri nasledstvu članstva v IMF, saj ga ni mogoče najti v predhodni praksi te največje

mednarodne finančne institucije. IMF naj bi sicer v preteklosti že pritiskal na države naslednice na razne načine –

v primerih, ki bi nova država želela ugovarjati načinu razdelitve oz. prevzema dolgov. Vir: Williams, R. Paul,

“State Succession and the International Financial Institutions: Political Criteria v. Protection of Outstanding

Financial Obligations”, International and Comparative Law Quarterly, Vol. 43, October 1994, str. 805.



134

Dejansko so bili pogoji IMF pri sprejemanju v Češke in Slovaške v članstvo nenavadni;

verjetno je IMF pri tem vodila praksa včlanjevanja držav naslednic po SFRJ, saj je proces

razdružitve Češkoslovaške in razpad Jugoslavije potekal skoraj hkrati - čeprav ni bilo med

razpadi teh dveh federalnih držav prav nobene povezave.365

Gotovo pa je določeno povezavo med takratnimi razpadi velikih držav, ZSSR, ČSSR in SFRJ

iskal IMF, saj je v vsakem primeru, ko postavlja pogoje za sukcesijo članstva novih držav,

zaslediti predvsem težnjo po zavarovanju finančnega interesa IMF, se pravi - pridobiti jamstvo

za kontinuiteto odplačevanja obveznosti predhodne države. Nove države tako IMF sili k

sprejemanju svojih pogojev, v kolikor želijo dobiti dostop do mednarodnega kapitala.366

12.1.4 Nasledstvo članstva v IMF - primer razpada SFRJ

Nekdanja Jugoslavija je bila članica IMF že od njegove ustanovitve dne 27. decembra 1945,

članstvo pa ji je prenehalo konec leta 1992,367

ko je Badinterjeva arbitražna komisija za bivšo

Jugoslavijo v svojem precedenčnem Mnenju št. 1 prišla do zaključkov,

»…..da je SFRJ v procesu razdružitve……«,

da, »struktura in delovanje organov federacije ne ustreza več kriterijem za predstavljanje

republik, kar je pogoj za delovanje vsake federalne države,368

ter v Mnenju št. 9 dokončno izpostavila,

- »da je Jugoslavija kot predhodna država razpadla in da ne obstaja več«.369

Razpad SFRJ je potekal postopoma in hkrati nasilno; s strani nekdaj skupne armade (JLA) in

njenih paravojaških enot ter ob podpori nasilju s strani Srbije (tudi Črne gore), ki se je smatrala

kot edina naslednica Jugoslavije.

365

Ibidem.

366

Ibidem, str. 806.

367

"The Socialist Federal Republic of Yugoslavia ceased to be a member, effective December 14, 1992."

Povzeto po: IMF - List of Members - http://www.imf.org/external/np/sec/memdir/memdate.htm (dne 11.1.2011).

368

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee, Opinion No. 1-3 (Alain Pellet), European Journal of

International Law, Vol. 3, No.1, 1992, http://www.ejil.org/pdfs/3/1/1175.pdf (povzeto dne 11.1.2011).

369

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee, Opinion No. 9: (Danilo Türk), 1993, European





135

Mednarodne organizacije in institucije so takratno situacijo opisovale kot »konfuzno in

kaotično«, zato so na veliko razpravljali in preigravali opcije, katere države na tem kriznem

območju bi se naj izoblikovale, oziroma se bodo ohranile. Ker je bila bivša SFRJ predvsem -

zelo zadolžena, je IMF takrat predstavil štiri variante glede članstva:370

prva možnost je bila, da Odbor guvernerjev IMF sprejme v članstvo vsako novo državo,

naslednico po SFRJ in z vsako posebej ureja nasledstvena vprašanja (s pogajanji, s

postavljanjem svojih pogojev);371

druga možnost je bila, da vsem bivšim jugoslovanskim republikam prizna kontinuiteto

članstva - ob pogoju, da se celotna razdelitev premoženja in dolgov opravi po vnaprej

določenem ključu, preden se prizna kontinuiteto (kar bi pomenilo popolno kontinuiteto);

tretja možnost je bila tudi v smeri kontinuitete članstva, vendar v obliki delne sukcesije;

državam naslednicam se predloži opcija - »ali se strinjajo z odrejenim delom premoženja«,

in katere države se - tistim se sukcesijo članstva tudi podeli;

četrta možnost pa je bila, da posamezna država naslednica nasledi članstvo, če izpolni

vnaprej določene pogoje s strani Izvršilnega Odbora IMF.372

Za IMF pravzaprav nobena od navedenih možnosti ni bila optimalna - vse so imele slabosti,

zato so bili kasneje prisiljeni sklepati kompromise:

- Po prvi možnosti bi se IMF znašel pred nehvaležno nalogo, da mora sam reševati vprašanje

razdelitve deležev med novimi državami naslednicami po bivši državi članici, ki je

razpadla. To bi bila celo za IMF težka naloga, saj se s podobnim primerom še ni soočil.

- Po drugi možnosti - varianti popolnega nasledstva, je obstajala nevarnost, da ena država

naslednica, ki se s ključem razdelitve ne strinja, blokira članstvo drugih držav naslednic.

- Tretja možnost pa je vsebovala tveganje, da bi IMF omogočil državam nasledstvo, ne da

bi bil pri sebi rešil vprašanje vračanja celotnega dolga.373

370


by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M. Nijhoff: Kluwer Law International, 1999, str. 82.

371

To je pomenilo de facto ugotovitveno dejstvo, da je SFRJ razpadla in da je nobena država naslednica v

članstvu pri IMF ne nadomesti; hkrati pa to pomeni, da članstvo SFRJ avtomatično preneha. V: Williams R. Paul,

“State Succession and the International Financial Institutions : Political Criteria v. Protection of Outstanding

Financial Obligations”, International and Comparative Law Quarterly, Vol. 43, October 1994, str. 796.

372

Ozadje vseh navedenih možnosti je bil predvsem finančni interes ali bolje rečeno bojazen IMF, da bi le-ta

ostala brez plačnikov zapadlih obveznosti po močno zadolženi državi - SFRJ ki je razpadla. Ibidem, str. 797.

373

Tudi ta možnost kaže, kaj je bil poglavitni interes IMF. Ibidem, str. 798.

136

V konkretnem primeru je bil IMF pred dilemo;

po eni strani je želel omogočiti nasledstvo članstva vsem državam naslednicam po SFRJ

(tj. interes imeti čimveč članic),374

po drugi strani pa je želel z vsako naslednico dogovor o prevzemu deleža skupnega dolga

(tj. interes, čim bolje sebe poplačati).

IMF je zato postavil državam naslednicam po SFRJ naslednje pogoje:375

a. država naslednica naj poda soglasje k dodeljenemu deležu premoženja in obveznosti, kot

ga bo določil IMF;

b. država naslednica naj potrdi, da je pripravljena sprejeti pogoje, določene s strani IMF in da

sprejema vse obveznosti, ki izhajajo iz statuta IMF;376

c. IMF suvereno (samostojno) odloča o tem ali je država naslednica sposobna izpolnjevati

obveznosti do njega, ter

d. Država naslednica ne sme imeti zapadlih (neporavnanih) obveznosti do IMF.377

Iz navedenih - zelo ostrih pogojev, je razvidno, da si je IMF definitivno zagotovil popolno

nasledstvo finančne zapuščine nekdanje Jugoslavije. Hkrati si je zagotovil tudi diskrecijo, da

določeni državi enostavno (in brez možnosti »ugovora«) ne dovoli vstopa v članstvo - kar

priča, kako mogočna institucija je IMF v mednarodnem merilu. To velja predvsem za njegov

»Board of Governors« in »Executive Board«.378

Vendarle pa je potrebno poudariti, da IMF ni nikakor neka »arogantna« mednarodna

institucija, čeprav bi morda njegovi pogoji do naslednic po SFRJ lahko bili tako (napačno)

razumljeni.

374

Z izjemo Srbije in Črne gore, ki sta bili sankcionirani s strani mednarodne skupnosti in OZN z izolacijo.

375

Williams R. Paul, “State Succession and the International Financial Institutions : Political Criteria v.

Protection of Outstanding Financial Obligations”, International and Comparative Law Quarterly, Vol. 43,

October 1994, str. 803.

376

Articles of Agreement of the International Monetary Fund - Article 8: General Obligations of Members,


377

Ta pogoj je bil nepotreben (nerazumljiv) saj je nelogično, da bi nova država, ki je članica IMF šele

postala, že ob vzpostavitvi državnosti imela »zapadle neplačane obveznosti« do IMF.

378

Articles of Agreement of the International Monetary Fund, Article XII - Organization and Management,

Section 2. Board of Governors, Section 3. Executive Board, http://www.imf.org/external/pubs/ft/aa/aa12.htm#3


http://www.imf.org/external/pubs/ft/aa/aa12.htm#3

137

IMF je namreč institucija vrhunskih strokovnjakov, ki iščejo finančne in mednarodno-pravne

poti, da se dolgovi čimbolj korektno in pravično porazdelijo med vse države naslednice. IMF je

namreč vložil veliko truda - in tudi razvil svetovne precedense, ki predstavljajo vodilno prakso

in s tem razvoj mednarodnega prava (de lege ferenda) na področju sukcesije državnega

premoženja;

značilen je njegov ključ,379

po katerem so razdelili pravice in obveznosti nekdanje SFRJ;380

- v tem primeru so bili sporni predvsem nealocirani dolgovi, ki jih je IMF tako uspešno

razdelil, da so njegovo formulo za razdelitev takoj potrdile kar vse naslednice po SFRJ!

Kriteriji razdelitve po IMF so bili: (1) prispevek nekdanjih republik v zvezni proračun, (2)

njihov delež v družbenem produktu, (3) njihov delež v skupnem izvozu bivše države, ter (4)

delež ozemlja in prebivalcev;381

ta »formula« je postala popularna kot "IMF - Key" in predstavlja precedenčni primer za

vse bodoče delitve dolga, ki ga ni mogoče locirati (tj. ne-alocirani oziroma skupni dolg).

Po izpolnitvi pogojev so postale članice IMF nove države, naslednice po SFRJ:382

- dne 15. januarja 1993 - Slovenija in Hrvaška,

- dne 21. aprila - Makedonija (z imenom »bivša jugoslovanska republika Makedonija«),

- dne 20. decembra - Bosna in Hercegovina,

- ZRJ pa je lahko postala članica šele 20. decembra 2000, ko se je - kot že omenjeno,

odpovedala kontinuiteti po SFRJ (po spremembi, padcu dotedanje oblasti).

379

Ta je bil potreben, saj se države naslednice nikakor niso mogle sporazumeti o razdelitvi dolga SFRJ.

380

Principle of “non-allocated” debt apportionment. Part of the mentioned December 1992 decision of the

IMF Executive Board included an apportionment of the SFRY’s quota and its liabilities in the IMF was made.

According to a formula reflecting each new state’s economic size in relation to the other successor states of the

former Yugoslavia, the proposed shares of individual successor states were: Bosnia and Herzegovina - 13.20

percent, Croatia - 28.49 percent, Macedonia - 5.40 percent, Slovenia - 16.39 percent and Serbia/Montenegro -

36.52 percent. Povzeto po Mojmir Mrak, v:“Revue d’Etude Comparative Est-Ouest”, No. 3, September 1999.

381

Stanič Ana; »Financial Aspects of State Succession - The Case of Yugoslavia«, European Journal of

International Law, letnik 12, št. 4, 2001, str. 759. http://www.ejil.org/pdfs/12/4/1542.pdf (povzeto: 12.11.2010).

382

Croatia (on January 15, 1993), Slovenia (on January 15, 1993), the former Yugoslav Republic of

Macedonia (on April 21, 1993), Bosnia and Herzegovina (on December 20, 1995), and the Federal Republic of

Yugoslavia (on December 20, 2000) succeeded to the membership in the Fund of the former Socialist Federal

Republic of Yugoslavia, in each case, effective December 14, 1992. The Federal Republic of Yugoslavia was later

renamed Serbia and Montenegro. In June 2006, Serbia and Montenegro, separated to become the Republic of

Serbia and the Republic of Montenegro. Serbia succeeded to the membership of Serbia and Montenegro. IMF-List

of Members’ Date of Entry: http://www.imf.org/external/np/sec/memdir/memdate.htm (povzeto dne 12.11.2010).



138

12.2 NASLEDSTVO ČLANSTVA V SVETOVNI BANKI (WORLD BANK)

Razen IMF, ki je osrednja in vodilna mednarodna finančna institucija, se tudi večina drugih,

zbranih v skupini Svetovne banke (Word bank),383

ukvarja z zagotavljanjem sredstev za

financiranje gospodarskega razvoja držav (svojih članic). V skupini Svetovne banke sta

najpomembnejši instituciji IBRD (International Bank for Reconsturction and Development) in

IDA (International Development Association).384

World bank je bila ustanovljena skupaj z IMF na konferenci v Bretton Woodsu junija leta

1944. V nasprotju z IMF, ki je bil ustanovljen z namenom kratkoročnega plačilno-bilančnega

financiranja držav članic, je World bank ustanovljena za dolgoročno financiranje povojne

obnove kakor tudi za dolgoročno financiranje gospodarskega razvoja manj razvitih držav. Zelo

pomembno dejstvo je, da je članstvo v World bank pogojeno s članstvom v IMF;

- izhaja namreč že iz stališča udeležencev brettonwoodske konference, v skladu s katerim bi

morale biti države prisiljene k sprejemanju določenih standardov na monetarnem

področju,385

kot predpogoj za pridobitev ugodnosti, ki jih ponuja članstvo v World bank.386

Dostop do sredstev World bank je omejen na gospodarsko manj razvite države, predvsem na

države v razvoju in države v tranziciji - kar v veliki večini nove države naslednice tudi so.

Članstvo v World bank je podobno kot v IMF, globalno. Število držav članic World banke je v

več kot polstoletni zgodovini institucije doživelo dva velika vala povečanja,

- prvega v času dekolonizacije - v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, in

- drugega, po vključitvi današnjih držav v tranziciji - v 90-ih letih prejšnjega stoletja.

World bank ima trenutno 187 držav članic, kar je identično z IMF.387

383

Gre za večjo skupino heterogenih avtonomnih mednarodnih institucij – ki pa niso vse enako pomembne.

S finančnimi sredstvi, ki jih pridobijo z zadolževanjem na mednarodnih finančnih trgih in/ali z donacijami

bogatejših držav članic, financirajo projekte in programe v gospodarsko šibkejših državah članicah. Termini

»Skupina Svetovne banke, Svetovna banka in IBRD« se pogosto uporabljajo precej nedosledno in/ali kot sinonimi.

384

Termin »Skupina Svetovne banke« se uporablja, kadar se obravnava 5 glavnih institucij znotraj skupine

(IBRD, IDA, IFC, MIGA, ICSID), medtem ko se termin "Svetovna banka" uporablja kot naziv za IBRD in IDA.

385

To bi naj bilo zagotovljeno s članstvom v IMF.

386


387

Povzeto po: http://web.worldbank.org

http://web.worldbank.org/

139

Organizacijska struktura World bank je podobna strukturi IMF, saj jo sestavljajo Svet

guvernerjev, Odbor izvršnih direktorjev, Razvojni komite, Predsednik banke ter njegovi

namestniki. V World bank je zaposlenih preko 9.000 uslužbencev v 130 državah sveta in je po

številu zaposlenih nekajkrat večja od IMF. Ta razlika izhaja iz operativnega delovanja World

bank, ki je v tem, da je poslovanje slednje geografsko bistveno bolj decentralizirano.388

12.2.1 Nasledstvo članstva držav v Svetovni banki - primeri ZSSR, ČSSR in Nemčije

Bivša Sovjetska Zveza ni bila članica Svetovne banke podobno kot tudi ne Mednarodnega

denarnega sklada (IMF). Vzrok je bil enak, njena kljubovalna drža, čeprav je bila ena od držav,

ki so sodelovale že na brettonwoodski ustanovni konferenci leta 1944. World bank je bila

ustanovljena na isti konferenci, vendar Sovjetska zveza ni priznavala statuta World bank,

podobno kot tudi ne statuta IMF, saj je te finančne institucije smatrala kot »kapitalistične«. V

odnosu Sovjetske zveze do Svetovne banke torej nimamo opravka s sukcesijo.389

Podobno je bila bivša Češkoslovaška celo med ustanovnimi članicami Svetovne banke, vendar

je v 50. letih prejšnjega stoletja v času hladne vojne izstopila - kot članica varšavskega pakta.390

Zato tudi v odnosu Češkoslovaške do World bank ne moremo govoriti o sukcesiji članstva. Pa

vendar so mednarodne finančne institucije ob razpadu ČSSR odigrale pomembno vlogo;

- v postopku pri razdelitvi državnega premoženja bivše centralne banke Češkoslovaške in

premoženja, situiranega v tujini so imele vlogo »razsodnika« finančnega premoženja.

Vprašanje sukcesije po ČSSR je uredil Zakon o razdelitvi Češkoslovaške z dne 25. novembra

1992,391

ki je predvidel razdelitev državnega premoženja po populacijskem ključu, torej v

odvisnosti od števila prebivalstva na teritoriju, in sicer v razmerju 2:1 - v korist Čehov.392

388


389

Ibidem, str. 420 in 457.

390

Cronology for Czech Republic: December 27, 1945: First signatories of the IBRD Articles of Agreement.

December 31, 1954: Czechoslovakia withdraws from membership in the Bank, bringing total membership in IBRD

to 56«. Povzeto po: http://web.worldbank.org/WBSITE/EXTERNAL/EXTABOUTUS/ARCHIVES/

391

»Czech and Slovak Federal Republic, Constitutional Act No. 541/1992 on the Division of Property«, 13.

November 1992.

392

Malenovsky Jirzy, »Problemes juridiques liées a la partition de la Tchécoslovaquie«, Anuaire Francais

de Droit International, 1993, str. 305.

http://web.worldbank.org/WBSITE/EXTERNAL/EXTABOUTUS/EXTARCHIVES/0,,contentMDK:64054690~menuPK:64319211~pagePK:36726~piPK:36092~theSitePK:29506,00.html

http://web.worldbank.org/WBSITE/EXTERNAL/EXTABOUTUS/ARCHIVES/

140

Vendar pa to razmerje - za razdelitev premoženja nekdanje centralne banke Češkoslovaške in

premoženja situiranega v tujini, ni bilo sprejemljivo tudi za mednarodne finančne institucije.

Zato je bila v cilju pravičnejše razdelitve finančne aktive in pasive s strani IMF in Svetovne

banke opravljena korekcija - na osnovi ekonomskih parametrov. Na temelju analize lokacije

končnih uporabnikov dolgov, za razliko od predhodnega ključa (kriterij prebivalstva), sta

Svetovna banka in IMF v decembru 1992 predlagali nov kriterij razdelitve aktive / pasive, in

sicer v razmerju 2:3 v korist Češke.393

- populacijski kriterij za razdelitev finančnega premoženja (dolgov) so s tem mednarodni

finančni eksperti spremenili v teritorialni - in tako dali prednost teritorialnemu načelu.

Primer je zanimiv, ker pri ČSSR ni šlo za primer sukcesije dolgov Svetovne banke (saj ČSSR

ni bila članica) temveč le za posredovanje IMF in Svetovne banke pri izdelavi ključa delitve.

Pri združitvi Nemčije je bila zadeva okoli sukcesije enostavna; Svetovna banka je vzela na

znanje dejstvo o združitvi, vendar - ker bivša NDR ni bila članica te banke, ZRN pa je bila,394

niso zahtevali dodatnih postopkov. Svetovna banka je torej svoji stari članici - ZRN zaupala.395

14.2.2. Nasledstvo članstva v Svetovni banki - primer SFRJ

Tudi v primeru SFRJ je bilo očitno, da je prva prioriteta skupine Svetovne banke zavarovati

njihov finančni interes. Tudi v tem primeru so bile, podobno kot že pri IMF, v igri vsaj tri

opcije:396

prva možnost: sprejem v novo članstvo za vse države naslednice, z izhodiščem, da je

država predhodnica razpadla. To bi bil pogojen sprejem za vse naslednice, ki bi se morale

najprej dogovoriti o razdelitvi vseh obveznosti, ki jih je imela SFRJ do Svetovne banke;

druga možnost: sprejem v novo članstvo za posamezne države naslednice (ne za vse),

393


Protection of Outstanding Financioal Obligations«, International and Comparative Law Quarterly, 1994, vol. 41,

str. 788-793.

394

IBRD Members - Germany; Date of Membership: August 14, 1952, povzeto po: http://web.worldbank.org

395 Shihata Ibrahim: »Matters of State Succession in the World Bank's Practise«, Succession of states / edited


396

Ibidem, str. 83.


141

tretja možnost: državam naslednicam se dovoli kontinuiteta članstva po SFRJ. Pri tem je

bil dan pomemben pogoj, da države naslednice redno izpolnjujejo obveznosti iz članstva in

da se strinjajo s ključem razdelitve, ki ga postavi Svetovna banka.

Za Svetovno banko je bila z vidika poravnave dolga najboljša tretja opcija (tj. kontinuiteta), za

katero se je tudi odločila. Vendar je pri tem postavila številne dodatne pogoje:397

1. nova država naslednica mora najprej postati članica IMF;

2. država naslednica mora formalno potrditi, da sprejema pravila Svetovne banke (statut);

3. svoj delež dolga bo morala poravnati v svoji valuti in s tem zamenjati način plačila v valuti

SFRJ (ki je bil v USD);

4. država naslednica mora potrditi, da sprejema tisti del dolga bivše SFRJ, od katerega ima

neposredno korist;398

5. država naslednica mora podati zavezo, da res namerava vračati dolgove in povedati kako.

Svetovna banka je pri postavljanju gornjih pogojev glede nasledstva po SFRJ vzpostavila

precedens, saj je v cit. 4. alinei opredelila pravilo končnega uporabnika dolga - tj. republike,

kljub temu, da je bila posojilojemalka do Svetovne banke država - tj. SFRJ, s tem ko je:399

določila, da mora država naslednica potrditi, da sprejema tisti del dolga SFRJ, od

katerega je imela neposredno korist.

Ta odločitev (pogoj) Svetovne banke do naslednic potrjuje načelo običajnega mednarodnega

prava, da lokalizirani dolgovi preidejo na državo naslednico. Postavljen precedens je bil

kasneje uporabljen tudi za razdelitev drugih podobnih dolgov na primeru bivše Jugoslavije.400

Predvsem Republika Slovenija, kmalu pa tudi ostale naslednice SFRJ, so hitro ugotovile, da je

sprejem pogojev Svetovne banke in sprejem medsebojnega dogovora o nasledstvu dolgov,

edina pot do mednarodnega kapitala, ki so takrat ga vse zelo potrebovale.

397



398

Kar pomeni - princip teritorialnega načela.

399

Stanič Ana, »Financial Aspects of State Succession: The Case of Yugoslavia«, European Journal of

International Law, Issue Vo1. 12, No. 4, 2001, str. 760. http://www.ejil.org/pdfs/12/4/1542.pdf

400

Ibidem.


142

S postavitvijo načela končnega uporabnika dolga je bilo tudi možno natančno razdeliti dolg do

Svetovne banke z vidika posameznih republik,401

saj je bila večina kreditov Svetovne banke

namenjena konkretno določenim projektom - in jih je zato bilo možno locirati na nove države.

12.3 EVROPSKA BANKA ZA OBNOVO IN RAZVOJ IN NOVE ČLANICE

Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD)402

je nastala leta 1989, na pobudo francoskega

predsednika Mitteranda in predstavlja nekako »protiutež« IMF in Svetovni banki v Evropi.403

Čeprav so vzhodnoevropske države sodelovale že pri izvedbi brettonwoodske konference leta

1944, ki je bila ključna za oblikovanje povojne svetovne mednarodne denarne in finančne

ureditve, je bila posledica izbruha hladne vojne - ne le izstop velike večine vzhodnoevropskih

držav iz obeh brettonwoodskih institucij (IMF, Svetovna banka), temveč tudi popolna

prekinitev drugih oblik finančnega sodelovanja s preostalimi regijami sveta.

Večina vzhodnoevropskih držav, z izjemo SFRJ, je bila na ta način praktično izolirana od vseh

oblik mednarodnega finančnega sodelovanja. Šele politične spremembe v regiji, do katerih je

prišlo konec 80-ih let, so na gospodarskem področju povzročile razpad centralno-planskega

razvoja gospodarstva. Države v vzhodnoevropski regiji so bile soočene z nujnostjo izgradnje

novega gospodarskega sistema, ki temelji na politični demokraciji in vladavini trga.

Ustanovitev EBRD, kot regionalne razvojne banke bil eden prvih korakov, s katerimi so

razvite industrijske države Evrope podprle proces gospodarskih reform v svoji regiji.404

Osnovna cilja EBRD sta:

- podpiranje procesa tranzicije od planskega k tržnemu gospodarstvu, in

- krepitev privatnega sektorja v državah Centralne in Vzhodne Evrope.

401

Na Bosno in Hercegovino je tako odpadlo 21,4 % dolga bivše SFRJ, na Hrvaško 7,6 %, na Makedonijo

7,5 %, na Slovenijo 7,8 %, in na Srbijo in Črno goro (skupaj) 55,7 % skupnega dolga SFRJ (povzeto po WB).

402

European Bank for Reconstruction and Development: http://www.ebrd.com/pages/about.shtml

403

ZDA so bile takrat proti ustanovitvi te nove finančne institucije - z argumentom, da lahko že obstoječe

mednarodne banke (mišljeni sta IMF in Svetovna banka) »hitreje in bolj kvalitetno« opravijo vlogo posrednika pri

prenosu finančnih sredstev v regijo - kot pa je to za pričakovati od »neke novo ustanovljene institucije«.

404

Mrak Mojmir: »Mednarodne finance«, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 485-486.

http://www.ebrd.com/pages/about.shtml

143

Dostop do sredstev EBRD je omejen izključno na 27 držav v tranziciji - članic banke, ki so

locirane v Centralni in Vzhodni Evropi ter države na ozemlju bivše Sovjetske zveze.405

Ob ustanovitvi je imela EBRD 42 polnopravnih članic, v naslednjih letih pa se je število držav

članic povečevalo, in sicer - izključno na račun razpada treh držav v regiji: Sovjetske zveze,

Češkoslovaške in SFR Jugoslavije. Z včlanitvijo ZR Jugoslavije leta 2000 se je število članic

EBRD povzpelo na 61.406

Tudi EBRD ima skoraj identično organizacijsko strukturo kot ostale primerljive finančne

institucije; Svet guvernerjev (v katerem ima vsaka članica predstavnika), Odbor izvršilnih

direktorjev, Predsednika, itd., ter - skoraj 1500 zaposlenih; saj ima vsaka država članica tudi

predstavništvo v svoji državi. Za razliko od ciljev IMF in Svetovne banke, so cilji EBRD precej

drugačni. Iz statuta namreč izhaja, da EBRD podpira predvsem:407

»vsestransko preobrazbo

držav v regiji iz enostrankarskega in centralno-planskega sistema v nov sistem, ki temelji na:

(1) politični demokraciji, (2) tržni ekonomiji in (3) iniciativi privatnega sektorja«.

EBRD je edina od mednarodnih finančnih organizacij, ki ima že v svojem statutu vsebovano

politično usmeritev, zato ima bolj »socialen« pristop do novih članic, oz. ta ni tako pogojevan s

finančno - dolžniškimi zahtevami, kot je značilno za ostale tovrstne institucije (IMF, Svetovna

banka). Za slednje je značilno pogojevanje za sprejem v novo članstvo oziroma kontinuiteto

države naslednice z obveznim vračanjem črpanih sredstev države predhodnice.408

Za EBRD je bilo glede članstva prelomno leto 1992, ko se je morala ta, mlada evropska banka

soočiti s primeri sukcesij po razpadu multinacionalnih držav: ZSSR, ČSSR in SFRJ. Vendar je

postopek včlanjevanja novih držav naslednic olajšala ključna okoliščina, da vse te razpadle

države praktično niso imele finančnih obveznosti do te banke. EBRD je zato ravnala enostavno

po postopku za sprejem novih članic;

- zato se primer včlanjevanja novih držav v EBRD močno razlikuje od primerov IMF in WB.

405

The EBRD and Transition: http://www.ebrd.com/pages/about/what/mission/transition.shtml

406

EBRD Members / Countries: http://www.ebrd.com/pages/country.shtml

407

Mrak Mojmir: »Mednarodne finance«, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 487-488.

408

Mednarodne finančne institucije, kot sta IMF in WB, ne priznavajo pravila »tabula rasa« (clean slate), ki

je bilo opravičljivo za dekolonizacijski proces novih in manj razvitih držav v 50. in 60.-ih letih prejšnjega stoletja.

http://www.ebrd.com/pages/about/what/mission/transition.shtml

http://www.ebrd.com/pages/country.shtml

144

13 Nasledstvo državnih dolgov posameznih držav in zasebnih

upnikov

13.1 RAZDELITEV DOLGOV PO MEDNARODNEM PRAVU IN PRAVNI PRAKSI

V nasledstvu državnih dolgov se obveznosti držav v praksi delijo na »javni dolg«, ki je dolg

kot posledica splošnega vlaganja v gospodarstvo in/ali infrastrukturo na celotnem ozemlju neke

države predhodnice in na »lokaliziran dolg«, ki je teritorialno (ozemeljsko) določljiv, glede na

vlaganja v določene projekte v regiji.

Tudi razpad Jugoslavije velja za odličen mednarodno pravni primer za oblikovanje in

utrjevanje doktrine o ločevanju dolgov na lokalizirane ali alocirane (“allocated”) in na splošne

ali nerazporejene dolgove, uporabljene za splošne namene (“non-allocated”).409

Mednarodno pravo o nasledstvu držav na področju dolgov, kot že omenjeno, ureja Dunajska

konvencija o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983

(DK-1983) ter relevantna pravna praksa. Upoštevanje prakse je nujno, saj ima DK-1983 (ki je

edina) tudi vrzeli;

- DK 1983 namreč ne razlikuje med kontinuiteto in razpadom,

- niti ne ločuje alociranih in ne-alociranih dolgov,410

…. zato nam ne daje dovolj usmeritev

pri vprašanjih nasledstva državnih dolgov, kar je bilo očitno prav v primeru razpada SFRJ.

DK-1983 v členu 33 opredeljuje državni dolg kot »vsako finančno obveznost države

predhodnice v skladu z mednarodnim pravom do druge države, mednarodne organizacije ali

katerega koli subjekta mednarodnega prava«.411

Ta opredelitev pa ne vključuje dolgov

zasebnih upnikov.

409

Stanič Ana, “Financial Issues of State Succession : The Yugoslav Case”, str. 10; podobno tudi; Shaw

Malcolm N., “The Succession Revisited”, FYBIL, 1994, str. 93 ter ILC Report, Yearbook, part II., 1981, str. 74.

410

»… The Convention draws no distinction between cases of continuation and dissolution nor between

“allocated” and “non-allocated” debt…”. Povzeto po: Williams, R. Paul, “State Succession and the International

Financial Institutions : Political Criteria v. Protection of Outstanding Financial Obligations”, International and

Comparative Law Quarterly, Vol. 43, October 1994, stran 787.

411

Vienna Convention on Succession of States in Respect of State Property, Archives and Debt. UN Doc.

A/CONF. 114/14 (7. April 1983), Article 33.

145

Zasebni upniki so sicer bili prvotno vključeni v opredelitvi DK-1983, vendar so v končni

verziji izpuščeni iz besedila konvencije.412

DK-1983 v členih 40 in 41 tudi govori, da »razen, če se države naslednice ne dogovorijo

drugače, dolg države predhodnice preide na države naslednice v pravičnem deležu - pri čemer

se zlasti upoštevajo premoženje, pravice in koristi, ki preidejo na države naslednice…«.413

Toda Dunajska konvencija (1983) nam ne pove dovolj natančno, kaj je to »pravičen delež«.414

Glede nasledstva dolgov je - na splošno logično, da bi naj imel glavno besedo upnik; vendar

DK-1983 nič ne določa ali lahko tudi država naslednica - kot dolžnica, postavlja kake pogoje; v

praksi navadno država naslednica poda nek predlog, upniki pa se s tem strinjajo, ali se ne. V

primerih konkretnih nasledstev držav so pretežno vodilo predvsem pretekle pravne prakse, ki

vsebujejo kakršne-koli uporabne smernice za nasledovanje državnih dolgov.415

13.2 NAČELA RAZDELITVE ZUNANJEGA DOLGA - NA PRIMERU RAZPADA

SFRJ

Prvo vprašanje pri razdelitvi zunanjega dolga v primeru SFRJ je bilo - kaj se je sploh zgodilo,

je šlo za odcepitev nekaj republik ali za razpad federalne države? Odgovor na to vprašanje, ki

prva leta po razpadu (zaradi trditve ZRJ, da je naslednica SFRJ) ni bil povsem mednarodno-

pravno jasen – je pa ključen, ko gre za vprašanje razdelitve zunanjega dolga. V primeru

sukcesije države po predhodnici, se na splošno ohranijo pravice in obveznosti države

predhodnice. V primeru razpada pa je odvisno – ali se nova država na tem ozemlju šteje za

naslednico, analogno potem velja tudi za dolgove.416

412

Stanič Ana, “Financial Issues of State Succession: The Yugoslav Case”, EIJL, Vol 12, No. 4., 2001, str.

11.

413

Vienna Convention - 1983, op. cit., Articles 40 and 41.

414

"… The Convention, however, does not define any criteria for determining what is an equitable

proportion …”. Citirano po: Mojmir Mrak: “Apportionment and succession of external debts: the case of the SFR

Yugoslavia”, Revue d’Etude Comparative Est-Ouest, No. 3, September 1999, str. 8.

415

Williams, R. Paul, “State Succession and the International Financial Institutions: Political Criteria v.


October 1994, stran 787.

416

Ibidem, str. 781.

146

V primeru SFRJ je bilo nasledstvo ugotoviti težko, saj ni bilo soglasja med državami

naslednicami. Ključno je, že omenjeno mnenje Badinterjeve komisije št. 8 in 9 iz julija 1992,

»da je država predhodnica razpadla in da ne obstaja več«, ter da je vseh pet novih držav na

tem ozemlju enakovrednih naslednic.417

Dodatno sta mnenjem Badinterjeve komisije utrdili dejstvo o razpadu SFRJ še dve resoluciji

Združenih narodov, »da ZRJ ne more avtomatično nadaljevati članstva v tej organizaciji«.418

Pri sprejemanju odločitev glede nasledstva dolgov s strani mednarodnih finančnih organizacij

(IMF, WB) in zasebnih upnikov so bile odločitve Badinterjeve komisije in OZN ključne; že v

fazi čakanja do odločitev slednjih pa so pripravili dva možna scenarija o nasledstvu dolgov:419

- prvega, da ZRJ je naslednica po SFRJ;

- drugega, da je SFRJ razpadla, in da so naslednice vse nove države na tem teritoriju.

13.2.1 Ključ do razdelitve ne-alociranih dolgov

Ko je bilo dejstvo o razpadu bivše SFRJ dokončno in mednarodno-pravno potrjeno, sta sprejeli

odločitve tako IMF 420

kot tudi WB.421

Čeprav smo odločitve mednarodnih finančnih institucij

že podrobno navajali v predhodnih poglavjih, se znova vračamo nanje, saj so bile odločitve

IMF in WB vodilo tudi za razdelitev dolgov do zasebnih upnikov. Tudi pri slednjih se je -

logično, postavilo vprašanje alociranega in ne-alociranega dolga; izpostavljeno je bilo

vprašanje kateri »ključ delitve« potem uporabiti za ne-alocirane dolgove, oziroma ali ni

enostavneje uporabiti že razvito formulo IMF 422

- kar je nazadnje tudi bilo realizirano.

417

International Legal Materials (ILM), 1992, No. 6. 418

UN Doc.S/RES/757 (May 1992) in UN Doc.S/RES/777 (September 1992).

419

Two sources have been used for this analysis: IMF - Secession of Territories and Dissolution of Members

in the Fund, 14 July 1992 and IMF - Issues of State Succession Concerning Yugoslavia and the Fund, 20

November 1992.

420

Decision taken by the IMF Executive Board on 14 December 1992 (see Press Release No. 92/92 of the

IMF, December 15, 1992. 421

Decision taken by the Board of Directors of the World Bank on 25 February 1993 (see Press Release No.

93/S43 of the World Bank, February 26, 1993).

422

IMF Key: Bosnia and Herzegovina - 13.20 percent, Croatia - 28.49 percent, Macedonia - 5.40 percent,

Slovenia - 16.39 percent and Serbia/Montenegro - 36.52 percent, Press Release of the IMF, December 15, 1992.

147

13.2.2 Načelo za razdelitev alociranih (lokaliziranih) dolgov

Načelo za razdelitev alociranih / lokaliziranih dolgov je utrjeno s precedensom februarja 1992,

ko je Svetovna banka (WB) sklenila začasne dvostranske sporazume z omejeno SFRJ (ki so jo

takrat sestavljale BiH, Makedonija, Črna gora in Srbija) ter Hrvaška in Slovenija:423

Skladno s temi sporazumi države dolžnice (naslednice) sprejemajo obveznosti za tista

posojila Svetovne banke (WB), ki so bila uporabljena za financiranje projektov na

njihovem ozemlju.424

Štiri države naslednice SFRJ (Hrvaška in Slovenija februarja 1993, Makedonija decembra

1993 ter BiH marca 1996) so to razdelitev potrdile, ko so postale članice Svetovne banke.

Na primeru Svetovne banke je s sprejetjem načela končnega upravičenca kredita, torej tistega

prejemnika, ki je tudi koristnik »ugodnosti« kredita, končno potrjeno tudi teritorialno načelo.

V zgodnjem obdobju razpada SFRJ je med naslednicami (še) obstajalo načelno soglasje o

razdelitvi sredstev in obveznosti, in sicer v okviru Mednarodne konference o bivši Jugoslaviji.

V nadaljevanju pogajanj pa je - predvsem zaradi nasprotujočih stališč ZRJ, proces dogovora

postajal vse manj verjeten;425

pogajanja so postajala vse bolj neuspešna, države naslednice niso imele več upanja, da

bodo njihova pogajanja s tujimi upniki urejena v bližnji prihodnosti, če sploh;

kar je bilo v nasprotju z interesi večine novih držav, ki so želele čimprejšnjo normalizacijo

odnosov - predvsem zaradi pridobivanja sredstev na mednarodnih kapitalskih trgih;

zato so nove države, najprej Slovenija, nato še ostale naslednice po SFRJ, postopoma in

samoiniciativno - začele lastno pot pogajanj s tujimi upniki.426

423

Shihata F. I. Ibrahim, “Matters of State Succession in the Practice of the World Bank”, Development and

International Cooperation, Vol. XII, No. 23, December 1996, str. 24.

424

"… According to these agreements, the debtor countries accepted an obligation to service those World

Bank loans that had been used for financing projects in their respective territories”, citirano po: Mojmir Mrak:

“Apportionment and succession of external debts: the case of the SFR Yugoslavia”, Revue d’Etude Comparative

Est-Ouest, No. 3, September 1999, str. 13.

425

Degan Vladimir-Djuro, “Diagreements over the Definition of State Property in the Process of State

Succession in the Former Yugoslavia”, Development and International Cooperation, Vol. XII, No. 23, December

1996, str. 113-147.

426

Mrak Mojmir, “Succession of the Former Yugoslavia’s External Debt: The Case of Slovenia”,

Development and International Cooperation, Vol. XII, No. 23, December 1996, str. 174-175.

148

13.2.3 Lastna pot Republike Slovenije pri pogajanju s tujimi zasebnimi upniki

Za Slovenijo je pot samostojnih pogajanj predstavljala prednost, saj je imela kot država v

neposrednih pogajanjih z upniki mnogo večji vpliv, kot če bi se pogajala »v paketu« z ostalimi

naslednicami po SFRJ, npr. v okviru Mednarodne konference o bivši Jugoslaviji, ki se je počasi

izkazala kot neproduktivna,427

pa tudi iz razloga, ker več pogajalskih partnerjev praviloma

pomeni manjši vpliv za posameznega pogajalca.

Pogajanja vsake države naslednice SFRJ z različnimi skupinami svojih upnikov so potekala v

letih 1991/1992 in so imela dva glavna cilja, saj je bilo najprej treba ugotoviti: 428

- kolikšen del dolga države predhodnice naj prevzame posamezna država naslednica, in

- opredeliti pogoje, pod katerimi bo država naslednica prevzela državni dolg.

Pogajalska izhodišča posameznih naslednic so bila že v osnovi zelo različna;429

- Slovenija je, npr. takoj pričela pogajanja brez predhodnih zahtev za reprogramiranje njej

»dodeljenih« dolgov;

- medtem ko so vse ostale štiri države naslednice že ob začetku pogajanj izpostavile

pričakovanja za reprograme in/ali celo odpise lastnih - t.j. njim »pripadajočih« dolgov.

Po drugi strani so tudi upniki pričeli pogajanja s svojih stališč, ki so bila dokaj različna (tudi

diskriminatorna) do posameznih držav naslednic:430

- poslovne banke so, npr. zahtevale od Slovenije in Hrvaške - ki sta veljali za »najbogatejši

in najmanj zadolženi« od republik nekdanje SFRJ, da prevzameta nesorazmerno velik delež

- predvsem pa večji, kot je bil ključ, ki ga je kot precedens predhodno postavil IMF;431

- po drugi strani pa bi bili pripravljeni prevzeti relativno manjši delež dolgov iz manj razvitih

držav naslednic, kot sta bili Makedonija in predvsem Bosna in Hercegovina.

427

Op. z izjemo tistega dela, ki ga je vodil Robert Badinter.

428

Mrak Mojmir: “Apportionment and succession of external debts: the case of the SFR Yugoslavia”, Revue

d’Etude Comparative Est-Ouest, No. 3, September 1999, str. 15.

429

Ibidem.

430

Ibidem, str. 16.

431

IMF-Key: Bosnia and Herzegovina - 13.20 percent, Croatia - 28.49 percent, Macedonia - 5.40 percent,


149

Da bi bila zmeda še večja, se je tudi ključ delitve dolgov Svetovne banke (WB) razlikoval od

IMF ključa,

- tako je, po WB - verziji 432

na BiH odpadlo 21,4 %, na Hrvaško 7,6%, na Makedonijo 7,5%,

na Slovenijo 7,8 % in na ZRJ (Srbija/Črna gora) 55,7 % dolga bivše SFRJ,

razdelitev dolga WB je namreč temeljila, kot že omenjeno, na teritorialnem načelu.

13.2.3.1 DVOSTRANSKI ZASEBNI UPNIKI ALI PARIŠKI KLUB

Slovenija je, takoj ko je postala članica IMF in Svetovne banke (v februarju 1993), sama

pričela s pogajanji za formalno ureditev svojega deleža zunanjega dolga - tj. obveznosti do

zasebnih bilateralnih upnikov 433

ter z njimi je že junija istega leta dosegla načelni dogovor:434

Slovenija je prevzela:

a. celoten slovenski alocirani dolg, določen na podlagi končnega upravičenca - torej

po teritorialnem načelu, in

b. 16,39 % nealociranega dolga, razporejenega v to skupino upnikov, po ključu IMF.

Slovenija ni zaprosila za reprogramiranje obveznosti »svojega« oz. dodeljenega deleža

zunanjega dolga, niti ni zahtevala sprememb pogojev dvostranskih sporazumov, ki jih je

SFRJ podpisala v poznih 80-ih letih prejšnjega stoletja.

Slovenija je prevzela tudi vse dolgove Pariškega kluba slovenskih subjektov, ki so bili na

podlagi zakonodaje SFRJ, a brez soglasja tujih upnikov, preneseni na centralno banko bivše

države.

Slovenija je prevzela tudi vsa ključna zaostala plačila dolga Pariškemu klubu, ki izhajajo iz

slovenskega teritorija iz obdobja pred osamosvojitvijo.

V času od junija 1993 pa do konca leta 1998 se je Slovenija na ta način sporazumela s 16-imi

članicami Pariškega kluba (Avstrija, Belgija, Kanada, Danska, Francija, ZRN, Italija,

Japonska, Kuvajt, Nizozemska, Norveška, Španija, Švedska, Švica, Velika Britanija in ZDA).

432

Williams R. Paul, “State Succession and the International Financial Institutions : Political Criteria v.


October 1994 - na str. 779 Williams citira: World Bank, “Bank Portfolio of Loans in the Former Yugoslav

Republics”, (25 November 1992).

433

Združenih v okviru t.i. Pariškega kluba, http://www.clubdeparis.org/en/

434

Cvikl M. Milan and Mrak Mojmir, »Former Yugoslavia’s Debt Apportionment«, Internal Discussion

Paper, Europe and Central Asia Region, The World Bank, June 1996, str. 13 in 14.

http://www.clubdeparis.org/en/

150

Primer razdelitve zunanjega dolga Republike Slovenije, dosežen v pogajanjih s tujimi

zasebnimi upniki je nato uporabljen kot model nasledstva dolgov do tujih zasebnih upnikov tudi

v pogajanjih Hrvaške in Makedonije leta 1995 - z istimi upniki;435

v obeh primerih sta državi dolžnici prevzeli svoj del alociranih (teritorialno določenih)

dolgov, in

po IMF-ovi formuli odrejen delež ne-alociranih dolgov.

Oktobra 1998 je enak dogovor s Pariških klubom upnikov dosegla še Bosna in Hercegovina,

identično kot v primerih držav Slovenije, Hrvaške in Makedonije, je bilo tudi tu uporabljeno:

teritorialno načelo za alocirane dolgove, in

IMF formula za ne-alocirane dolgove.436

Model, ki ga je kot prva vzpostavila Slovenija pri svojih pogajanjih s Pariškim klubom tako

predstavlja razvoj mednarodno-pravnih pravil sukcesije držav (de lege ferenda) na področju

nasledstva državnih dolgov. Republika Slovenija se je namreč kot prva med naslednicami po

SFRJ po njenem razpadu:

zavezala, da bo prevzela tisti del državnih dolgov nekdanje Jugoslavije, ki se nanaša na

Republiko Slovenijo, in

tisti del zajamčenih dolžniških obveznosti (tudi »jamstvo federacije« za devizne vloge)

nekdanje Jugoslavije, katerih končni uporabniki so na ozemlju Republike Slovenije.

Slovenija je to storila z Ustavnim zakonom iz leta 1991 in Zakonom o načinih in pogojih

izpolnjevanja obveznosti iz dvostranskih sporazumov za prevzem slovenskega dela dolga.437

Razlog za prevzem obveznosti iz ustavnega zakona je bil ekonomski, saj je Slovenija - da bi si

čim hitreje omogočila dostop na mednarodni kapitalski trg, morala ustvariti lastno finančno

identiteto in jo mednarodnopravno ločiti od nekdanje SFRJ - kar ji je na koncu tudi uspelo.

Pogajanja Republike Slovenije - z vsemi državami upnicami so bila do leta 2001 zaključena.438

435

Ibidem, str. 17.

436

World Bank, Global Development Finance 1997, str. 73-75.

437

… ki izvira iz dvostranskih sporazumov za konsolidacijo dolga bivše SFRJ, sklenjenih med SFRJ in

državami članicami Pariškega kluba v času 1984 -1988.

438

V odplačevanju je le še kredit na podlagi sporazuma z ZRN, ki bo odplačan do leta 2055. Na ta način je

Slovenija uredila dolžniško razmerje do držav članic Pariškega kluba (razen Nemčije) in dolg v celoti odplačala.

http://www.mf.gov.si/si/delovna_podrocja/mednarodni_financni_odnosi/mednarodno_sodelovanje/pariski_klub/

http://www.mf.gov.si/si/delovna_podrocja/mednarodni_financni_odnosi/mednarodno_sodelovanje/pariski_klub/

151

13.2.3.2 KOMERCIALNE BANKE ALI LONDONSKI KLUB

Tretja skupina bank - tujih zasebnih upnikov po bivši SFRJ, je skupina komercialnih bank ali

t.i. Londonski klub. Glavni predmet pogajanj je bil Novi finančni sporazum (NFA) 439

iz leta

1988, zadnji komercialni sporazum o prestrukturiranju dolga SFRJ pred njenim dokončnim

zlomom. Dolžniki po tem sporazumu so bili: Narodna banka Jugoslavije (NBJ) in deset

poslovnih bank iz vseh 6-ih nekdanjih republik, SFRJ pa je kot federacija jamčila za ta dolg.

Podobna kot v primeru Pariškega kluba je bila situacija Slovenije tudi v primeru Londonskega

kluba. Vendar sta bila dva pomembna razloga zakaj se je Slovenija lotila pogajanj z

Londonskim klubom kasneje kot s Pariškim klubom:

prvi razlog; za pričakovati je bilo, da bodo dogovori z mednarodnimi finančnimi

institucijami, z IMF in WB ter s Pariškim klubom prinesli koristne precedense, ki bi jih

lahko uporabili v pogajanjih z Londonskim klubom - saj je bilo za pričakovati, da bodo ta

pogajanja zahtevnejša;

drugi razlog; NFA - sporazum je imel nekaj zelo neugodnih klavzul za dolžnike in poroke;

bil je namreč edini sporazum med tujimi kreditorji in SFRJ, ki je vseboval že omenjeno 440

»solidarnostno klavzulo« (“jointly and severally liable for the total amount under the

contract”);

- ki pomeni, da je »vsak dolžnik na podlagi pogodbe so-odgovoren za celoten znesek

dolga na podlagi te pogodbe«;441

- s tem bi se izničile tudi pravne podlage za razlikovanje med lokaliziranimi in ne-

lokaliziranimi dolgovi,442

torej odpade teritorialno načelo, na katerem Slovenija

utemeljuje svoj delež dolga, vezan na ozemlje bivše republike.

Glavni cilj Republike Slovenije v pogajanjih z upnicami iz Londonskega kluba je bil zato

skleniti poseben sporazum, po katerem se:

439

New Financing Agreement (NFA). Po podatkih NFA je bilo 7,3 milijarde USD prvotnega dolga

restrukturirano, tako da je leta 1991 ta znesek znašal okoli 4,4 milijarde USD.

440

V poglavju: 10.6.2. Obseg zadolženosti nekdanje Jugoslavije in struktura skupnega zunanjega dolga.

441

Ang. original “each debtor under a contract became liable for the total debt amount under that contract”

442

»… There is no legal grounds for distinguishing between "allocated" and "non-allocated” debt - po:

Mrak Mojmir: “Apportionment and succession of external debts: the case of the SFR Yugoslavia”, Revue d’Etude

Comparative Est-Ouest, No. 3, September 1999, str. 20.

152

slovenski dolg po NFA jasno določi in tudi uradno loči od drugih dolgov po tem

sporazumu, in

slovensko državo kot dolžnico oprosti »solidarne« odgovornosti (tj. klavzule “joint and

several liability” obligations).

Že na prvem krogu pogajanj pod Mednarodnim koordinacijskim odborom (International Co-

ordinating Committee - ICC), ki so potekala junija 1993, je Slovenija ponudila temu odboru

svoj predlog, po katerem bi prevzela okoli 14 odstotkov celotnega dolga bivše SFRJ do NFA.

ICC je ponudbo Slovenije takoj zavrnil 443

in predlagal, da naj Slovenija sprejme kar 28,49

odstotkov celotnega zneska. Ta predlog, ki je bil seveda nesprejemljiv za Slovenijo, je bil prvi

uradni podatek o slovenskem deležu, ki bi ga bile komercialne banke pripravljene sprejeti.

Pogajanja so se nadaljevala v drugi polovici leta 1993 in celotno leto 1994 ter nadaljevala v

leto 1995. ICC je vztrajal, da Slovenija prevzame delež dolga NFA vsaj v višini 4–5 odstotnih

točk nad 16,39 - ki ga je kot delež predhodno določil IMF.444

Prvi načelni dogovor je bil sklenjen junija 1995, dokončni sporazum z NFA - upnicami pa šele

leto dni kasneje;445

Slovenija je končno prevzela 18 % skupnih neplačanih obveznosti NFA (glavnice od 4,4

milijarde USD in zapadlih obresti 1,2 milijarde USD), kar je le nekaj več od IMF-ovih

16,39 % odstotka, vendar - v zameno za

izpustitev "solidarnostne klavzule" (“joint and several liability”) iz pogodbe.

Tudi sporazum Slovenije z Londonskim klubom je postal precedenčni primer za sporazume

vseh drugih štirih držav naslednic s to skupino upnikov. Za razliko od pogajanj Slovenije, ki so

trajala več kot tri leta, so nato Hrvaška, Makedonija ter Bosna in Hercegovina, sporazume z

NFA dosegle zelo hitro (Hrvaška in Makedonija še istega leta - 1996, BiH pa leta 1997). Trije

meddržavni sporazumi so torej sledili Sloveniji, ki je tudi v tem primeru »orala ledino«.

443

Na podlagi pogodbenih določil NFA, ki - niso poznala delitve dolgov na alocirane in ne-alocirane.

444



445

JP Morgan, “Emerging Markets Debt Directory”, 1998, str. 84 in 85.

153

Zelo pomembno je dejstvo pri pogajanju Slovenije z Londonskim klubom držav upnic, da je:

uspela »prisiliti« (kot država dolžnica!) konzorcij bank v delež dolga, ki je bil zelo blizu

deležu, odrejenem s strani IMF - 16,39 %.

- Države Londonskega kluba so namreč pričakovale, da bosta Slovenija in

Hrvaška, kot »bogati« republiki bivše SFRJ prevzeli ponujene deleže NFA

(28,49 % - Slovenija in 29,5 % - Hrvaška), ki pa so bili bistveno višji od ključa

delitve dolgov, kot ga je določil IMF.

- Po drugi strani pa so Bosni in Hercegovini dodelili delež obveznosti celo pod

ravnijo deleža, določenega s strani IMF - ki je 13,20 %, in sicer na 10,58 %.446

- Makedoniji pa so dodelili kar enak delež dolga kot ji ga je predhodno že IMF.

Drugo pomembno dejstvo je bilo, da so tudi vse ostale tri države naslednice oprostili vsake

solidarne obveznosti iz tega sporazuma - torej

- »zloglasne« solidarnostne klavzule (“joint and several liability obligation”).

Obstaja pa še ena ključna razlika med Slovenijo in drugimi tremi državami naslednicami;447

za razliko od Slovenije, so ostale tri naslednice zahtevale reprogramiranje obveznosti NFA;

čeprav so reprogram nazadnje ponudili kar vsem naslednicam, pa se pogoji odplačevanja

med njimi vendarle znatno razlikujejo, in sicer:448

- odvisno od splošnih gospodarskih razmer v državi, in zlasti od

- sposobnosti nove države odplačevati dolg - kar pomeni, da si je Slovenija

izpogajala boljše odplačilne pogoje.

Edina država naslednica SFRJ, ki takrat ni normalizirala odnosov s komercialnimi upniki je

bila ZRJ; odnosi do vseh držav naslednic so bili - tudi zaradi vojne na ozemlju bivše SFRJ, zelo

napeti, stanje je poslabševala predvsem ZRJ, ki je sprožala celo sodne postopke proti Sloveniji

in ostalim naslednicam z namenom, da le-te ne bi sklepale dogovorov s komercialnimi upniki -

kar pa ZRJ seveda ni uspelo.

446

JP Morgan, “Bosnia and Herzegovina Debt Exchange Agreement in Principle”, June 30, 1997.

447

… ki izhaja iz časovnega obdobja pogajanj s Pariškim in Londonskim klubom v letih 1993 – 1997;

namenoma je v raziskavi v tem delu izključena ZRJ (Srbija in Črna Gora); ta se v tem obdobju sploh ni mogla

pogajati, saj je mednarodna skupnost - ker ni bila članica OZN, z vidika nasledstva dolgov (takrat) ni jemala resno.

448

"….Although it was granted to all of them, the repayment terms differ significantly, depending on the

general economic situation in each individual country, and especially on its debt servicing capacity”- JP Morgan,

“Emerging Markets Debt Directory” 1998, str. 74-77.

154

Glede na to, da so bila pogajanja z vsemi komercialnimi upniki v 90-ih letih zaključena in

sporazumi doseženi, ZRJ - kljub omenjenim tožbam, ni imela druge izbire, kot da je v juliju

1998 sprejela 36,52 % delež dolga NFA, ki je bil tudi enak deležu, kot ji ga je določil IMF.449

13.2.4 Končni model razdelitve dolgov bivše Jugoslavije

Na podlagi spoznanja mednarodnih finančnih institucij, da je SFRJ prenehala obstajati in da je

vseh pet novih držav enakopravnih naslednic države predhodnice, je razdelitev zunanjega dolga

vseh treh skupin tujih upnikov potekala na osnovi dveh glavnih načel:450

za nealociran dolg se uporabi IMF ključ, ki odraža - v ekonomskem smislu, novo razmerje

v odnosu do drugih držav naslednic SFRJ,

za alociran dolg se uporabi načelo končnega upravičenca dolga 451

(tj. teritorialno načelo).

Tabela 3: Mednarodno-pravna načela za razdelitev različnih vrst zunanjega dolga SFRJ

Vrsta upnika:

IMF

World

Bank

Bilateral Official

Creditors*

Commercial

Banks**

Vrsta / tip

zunanjega dolga

Ne-alociran dolg

Alociran dolg

Alociran in ne-

alociran dolg

Ne-alociran

dolg***

Način, kako je

bil dolg razdeljen

Vsaka država

naslednica je

prevzela del

ne-alociranega

dolga – po ključu

IMF

Vsaka država

naslednica je

prevzela celoten

teritorialno

določljiv dolg

Vsaka država

naslednica je

prevzela: (1) del

ne-alociranega

dolga – po ključu

IMF, in (2) celoten

teritorialno

določljiv dolg

Vsaka država

naslednica je

prevzela del ne-

alociranega dolga,

ki je bil podoben

deležu - po ključu

IMF

Legenda:

* Bilateralni zasebni upniki ali Pariški klub

** Komercialne banke ali Londonski klub

*** Kot je urejala klavzula solidarne odgovornosti s strani New Financing Agreement (NFA)

(“joint and several liability”) ni nobene pravne podlage za razlikovanje med alociranim

in ne-alociranim dolgom.

Vir tabele: lasten prikaz (prirejeno po Mrak M.,“Apportionment and succession of external

debts: the case of the SFR Yugoslavia”, 1999).

449

ZRJ je z ICC 16. julija 1998 podpisala Memorandum of Understanding on the Restructuring of the NFA

and the TDFA between the Federal Republic of Yugoslavia and the International Coordinating Committee (ICC). 450



451

Angl. "final beneficiary concept”.

155

13.3 RAZDELITEV ZUNANJEGA DOLGA DO ZASEBNIH UPNIKOV: PRIMER

ZSSR

Čeprav bivša Sovjetska zveza ni bila članica svetovnih mednarodnih finančnih organizacij, kot

so IMF in WB, so se nove države naslednice na tem ozemlju vseeno soočile z vprašanjem

nasledstva zunanjega dolga. Bivša Sovjetska zveza je namreč najemala kredite neposredno na

mednarodnem finančnem trgu, zato je v ta namen vzpostavila finančno institucijo z imenom

Vnesheconombank, katere dejavnost so bili odnosi s tujimi komercialnimi bankami. Sovjetska

zveza tako - formalno ni bila kreditojemalka, to je bila njena Vneshekonombank.452

Ker je bila bivša SZ - kot država, na nek način vendarle zadolžena do tujih zasebnih upnikov,

je bil prvi korak za rešitev vprašanja lastnine bivše SZ sklenitev sporazuma držav naslednic o

prevzemu zunanjega dolga. Zato je bil dne 28. oktobra 1991 sklenjen Sporazum o soglasju

(Memorandum of Understanding) med tistimi državami,453

ki so se takrat opredelile kot

naslednice SZ in so izrazile interes, da prevzamejo »skupno in solidarno odgovornost« 454

za

dolgove SZ, ki so obstajali na dan sklenitve sporazuma.

Pomembno dejstvo je, da takrat države naslednice SZ niso obravnavale zgolj dolga do "drugih

držav, mednarodnih organizacij in drugih subjektov mednarodnega prava" - kot jih obravnava

že DK-1983, pač pa tudi dolgove do drugih tujih upnikov - tj. zasebnih upnikov.455

Malo kasneje, decembra 1991 so se države naslednice v Minsku v Deklaraciji o nasledstvu 456

opredelile na splošno glede premoženja in dolgov bivše SZ. Naslednice SZ so takrat tudi

soglašale za prevzem solidarne odgovornosti do zunanjega dolga. Po tej deklaraciji bi se naj

servisiranje sovjetskega dolga odvijalo preko Vnesheconombank za ekonomske posle s tujino.

452

Vnesheconombank - Bank for Development and Foreign Economic Affairs, http://www.veb.ru/en/

453

Armenija, Belorusija, Kazahstan, Kirgizistan, Moldavija, Rusija, Tadžikistan in Turkmenistan.

454

Torej klavzulo "jointly and severally", omenjeno že ob razpadu SFRJ - ki takrat (še) ni bila sporna.

455

»… Significantly, the debt envisaged covered not only debts to other States, international organizations

and other subjects of international law (as depicted in the 1983 Vienna Convention), but also the debts to any

other foreign creditor (i.e. private creditors as well)«. Cit. po: Berlin Conference (2004) »Aspects of the law of

State succession«, International Law Association, str. 8. (http://www.ila-hq.org/en/committees/index.cfm/cid/11).

456


Republic«, v: »Agreement on the Establishment of the Commonwealth of Independent States«, between the

Republic Belarus, the Russian Federation and Ukraine, Minsk - 8. 12. 1991, International Legal Materials, 1992.

http://www.veb.ru/en/

http://www.ila-hq.org/en/committees/index.cfm/cid/11

156

Na sestanku v Minsku leta 1991, ko so države naslednice v deklaraciji potrdile, da je proces

izstopa republik iz Sovjetske Zveze končan, so takratne največje države Rusija, Belorusija in

Ukrajina dale pobudo za Sporazum o nastanku neodvisnih držav (SND),457

da bi z njim potrdile

prenehanje Sovjetske Zveze. Sporazum je predvidel tudi prevzemanje vseh dolžniških

obveznosti države predhodnice, pri čemer je bilo prevzeto načelo univerzalne sukcesije.458

Podan je bil predlog, da se cel zunanji dolg sorazmerno porazdeli glede na zunanjetrgovinsko

moč vsake posamezne države naslednice. Premoženjsko-pravna razmejitev med državami

naslednicami pa bi bila dogovorjena na osnovi:459

1. deleža v bruto nacionalnem dohodku,

2. zunanjetrgovinski bilanci, in

3. številu prebivalcev.

Zaradi formulacije o prej omenjeni solidarni odgovornosti pa sporazum postopoma ni bil več

primeren za vse države naslednice po SZ - predvsem sta mu nasprotovali Ukrajina in Gruzija;

zato ta sporazum, kakor tudi memorandum, ni bil nikdar kasneje realiziran.

Kot že omenjeno predhodno, so tudi nove baltske države Estonija, Litva in Latvija menile, da

one niso naslednice dolgov po SZ - glede na spornost njihove priključitve k ZSSR, leta 1940.

Glede na dejstvo, da je bila Ruski federaciji priznana splošna kontinuiteta po bivši ZSSR in z

ozirom, da je Rusija že julija 1992 postala članica Mednarodnega denarnega sklada (IMF), so

postali predhodni sporazumi glede premoženjsko-pravne sukcesije, najprej predloženi s strani

Ruske federacije, sprejemljivi tudi za tuje upnike - predvsem za kreditorje iz Pariškega kluba.

457

SND = CIS - Commonwealth of Independent States

458

Z sporazumom o osnovanju CIS je bil dan signal še ostalim republikam bivše ZSSR, da pristopijo k tej

Skupnosti. Na sestanku v Alma-Ati, 21. decembra 1991. leta je bilo to rešeno s sprejemom posebnega protokola:

»Protocol to the Agreement on the Establishment of the Comonwealth of Independent States«, signed on 8.

December 1991 at the city of Minsk, By the Republic of Belarus, The Russian Federation and Ukraine, between

the Republic of Azerbaijan, Republic of Armenia, Republic of Belarus, Republic of Kazahstan, Russian

Federation, Rupublic of Tajikistan, Turkmenistan, Republic of Uzbekistan and Ukraine, Alma – Ata, 21-th.

December 1991, International Legal Materials, 1992.

459

Tako bi Rusiji po sporazumu pripadalo – 61,34 %, Ukrajini – 16,37 %, Belorusiji – 4,13 %, Kazahstanu –

3,86 %, Uzbekistanu – 3,27 %, Azerbajdžanu – 1,64 %, Gruziji – 1,62 %, Litvi – 1,41 %, Moldaviji – 1,29 %,

Kirgistanu – 0,95 %, Armeniji – 0,86 %, Tadžikistanu – 0,82 %, Turkmenistanu – 0,70 % in Estoniji – 0,62 %

državnega premoženja in dolgov ZSSR.

157

13.3.1 Sporazum zasebnih upnikov z Rusko federacijo – edino državo naslednico

Podobno kot v primeru razpada SFRJ, ko se je Republika Slovenija prva pričela samostojno

pogajati s tujimi upniki, se je tudi Ruska federacija odločila za bilateralni pristop reševanja

poravnave zunanjega dolga, s tem ko je:

prevzela celoten zunanji dolg SZ - v zameno za premoženje federacije v tujini.

Dne 2. aprila 1993 je Ruska federacija dosegla sporazum s Pariškim klubom 460

upnikov o

reprogramiranju finančnih obvez, pri čemer je formalno-pravno prevzela tudi odgovornost za

celoten sovjetski dolg. Tudi upniki so se pri tem obvezali, da ne bodo zahtevali plačila dolga od

drugih držav naslednic, v kolikor le-te dosežejo ustrezen sporazum o prenosu dolga z Rusko

federacijo. Le-ta je nato z vsako državo naslednico SZ posebej sklepala bilateralne

sporazume.461

Kasneje je vseh devetnajst članic Pariškega kluba potrdilo, da proti državam, ki so sklenile

bilateralne sporazume z Rusko federacijo ne bodo sprožale postopkov glede izterjave dolgov.

Primer je nov precedens, ker so zasebni kreditorji (upniki), zbrani v Pariškem klubu, sprejeli in

upoštevali dogovore, ki so jih države naslednice bivše Sovjetske zveze sklenile med seboj.

Sprejeta rešitev je tudi edinstven primer reševanja dolgov (obveznosti) bivše države do tujih

upnikov.462

Dne 18. septembra 1997 pa je Ruska federacija celo postala članica Pariškega

kluba.463

Na primeru nasledstva dolgov ZSSR lahko kalkuliramo,

kako bi se izteklo nasledstvo dolgov po SFRJ, če bi ZRJ v mednarodni skupnosti uspelo

doseči, da je samo ona naslednica bivše Jugoslavije? Iz primera ZSSR lahko izvedemo

analogijo;

- nove države - bivše YU republike, bi morale z ZRJ sklepati bilateralne sporazume o

prevzemu dolga, medtem ko bi se ZRJ lahko sama pogajala s tujimi upniki, kar bi

gotovo izkoristila, in si zagotovila boljše pogoje in/ali manjši delež prevzetega dolga…

460


461

Aspects of the law of State succession, Berlin Conference (2004), International Law Association, str. 11.

462

Aspects of the law of State succession, Toronto Conference (2006), International Law Association, str. 10.

463

Sicer z osnovnim namenom, da bi ji to omogočilo poplačilo njenih terjatev s strani tretjih držav.


158

Reševanje skupnega zunanjega dolga ZSSR sicer ni bilo enostavno; predvsem je trajalo skoraj

celo desetletje, podobno kot razdelitev dolgov po SFRJ, čeprav SZ seveda ni nasilno razpadla.

V preglednici je prikazan ta proces.

Tabela 4: Kronologija reševanja zunanjega dolga bivše ZSSR do tujih zasebnih upnikov

Datum

Dogodek /dejanje

28. okt.

1991

10 republik bivše ZSSR podpiše Memorandum o soglasju,464

ki potrjuje njihovo

skupno in solidarno odgovornost za vračilo dolga bivše Sovjetske Zveze .465

Leto 1991

Republike bivše ZSSR čez vse leto med seboj podpisujejo sporazume o distribuiranju

dolgov in premoženja nekdanje Sovjetske zveze.

17.

december

1991

Zamrznitev / blokada / sredstev komitentov (strank) na računih Vnesheconom banke.

Tako se je takrat odločila vlada ZSSR; za poplačilo zunanjega dolga se naj koristijo

»dostopna« vpogledna sredstva na računih (!) Razlog je bil v težki gospodarski

situaciji, saj ni bilo sredstev niti za uvoz najosnovnejših dobrin. V času, ko je ZSSR

postopno razpadala, so tudi dejansko porabili vsa ta sredstva (na deviznih računih).466

December

1991

Pričete so prve konsultacije glede zunanjega dolga ZSSR z upniki Londonskega kluba

komercialnih svetovnih bank.

4. januar

1992

Dosežen je prvi sporazum o odlogu plačila dolga iz obdobja ZSSR na osnovi

Memoranduma o soglasju; a je bil takoj obsojen na neuspeh, saj razen Rusije ostalih

devet podpisnic sporazuma ni imelo politične volje za odplačevanje dolga.

Jeseni

1992

Podpisnice SND sporazuma (CIS - Commonwealth of Independent States) pooblastijo

Rusijo, da samostojno sklepa dogovore s tujimi upniki.

13. januar

1993

Za predvideno vračanje dolga ZSSR se z Resolucijo Vrhovnega Sovjeta določi

državna Vnesheconombank-a.

2. april

1993

Sporazum Ruske federacije o prestrukturiranju dolga z upniki Pariškega kluba;

Rusija prevzame polno odgovornost za celoten dolg.

Sep. 1997

Sporazum Ruske federacije o vračanju dolga ZSSR z upniki Londonskega kluba.

6. oktober

1997

Vnesheconom banka in Londonski klub podpišeta paket dokumentov o vračilu dolga

do komercialnih upnikov. Decembra Vnesheconom banka in revizijska družba Ernst

&Young vzpostavita skupni urad za potrjevanje terjatev upnikov Ruske federacije.

Vir - povzeto po Vnesheconombank: http://www.veb.ru/en/about/history/ (4. februarja 2011).

464

Memorandum of Understanding

465

Klavzula: »joint and several responsibility for repaying Soviet debt«.

466 Izveden je bil ekstremen poseg, ki v normalnih državah ni opravičljiv; dogodek je primerljiv s podobnim

v primeru razpadanja SFRJ - ko je ZRJ (Srbija in Črna Gora) vdrla v primarno emisijo Narodne banke Jugoslavije.

http://www.veb.ru/en/about/history/

159

Glede razdelitve premoženja ZSSR lahko povzamemo zaključke, da se je splošno veljavno

teritorialno načelo (po DK-1983) – ob kombinaciji z načelom pravičnosti, sicer upoštevalo;

- a le pri delitvi tistega nepremičnega in premičnega premoženja, ki je bilo v fizični obliki.

Pri prevzemu dolgov bivše ZSSR so države naslednice najprej: (1) Rusiji priznale kontinuiteto,

(2) jo pooblastile za sklepanje sporazumov s tujimi upniki - Pariškim in Londonskim klubom,

in nato (3) sklenile posamezne bilateralne dogovore do Rusije, kot edine naslednice po ZSSR.

Zato menimo, da – glede dolgov, primer nasledstva po ZSSR ne potrjuje teritorialnega načela.

13.4 MEDNARODNO-PRAVNA PRAVILA O DRŽAVNIH DOLGOVIH DO TUJIH

ZASEBNIH UPNIKOV

Na meddržavnem finančnem trgu so, razen svetovnih mednarodnih finančnih organizacij,

prisotne tudi zasebne finančne družbe, ki so lahko formalno (ali tudi ne) med seboj povezane,

ter posamezne države, ki samostojno kreditirajo manj razvite države in njihova gospodarstva.

Tudi do teh subjektov morajo v primerih sukcesij države naslednice – skladno s pravilom

»pacta sunt servanda«, urediti dolžniško-upniška razmerja. Ne glede na razpad ali prenehanje

države predhodnice namreč velja temeljno pravilo, da je sklenjene pogodbe treba spoštovati.

Tudi ključna DK-1983 določa, da sukcesija držav - na splošno, ne posega v pravice in dolžnosti

pogodbenih obveznosti, saj v 5. in 6. členu navaja:

»Za nobeno določbo v tej konvenciji ne šteje, da kakor koli vnaprej določa rešitev katerega

koli vprašanja v zvezi z nasledstvom držav za zadeve, ki niso določene v tej konvenciji«,467

in

»Za nobeno določbo v tej konvenciji se ne šteje, da kakor koli vnaprej določa rešitev

katerega koli vprašanja v zvezi s pravicami in obveznostmi fizičnih ali pravnih oseb«.468

Zapisano je za razumeti, da terjatev ostane terjatev in dolg ostane dolg - ne glede na sukcesijo,

ki je zunanji dogodek - zato ta ne sme vplivati na pravice (upnikov) in dolžnosti (dolžnikov).

467

DK -1983, Article 5: Succession in respect of other matters

468

DK -1983, Article 6: Rights and obligations of natural or juridical persons

160

V. POGLAVJE

ODPRTA NASLEDSTVENA VPRAŠANJA PO NEKDANJI SFRJ

To poglavje obsega vprašanja nasledstva nekdanje skupne države SFRJ in zajema tri obdobja:

1. situacijo na ozemlju bivše SFRJ od pričetka razpada - v letu 1991, pa vse do sklenitve

dogovora o nasledstvu, leta 2001;

2. Sporazum o vprašanjih nasledstva, sklenjen leta 2001 na Dunaju, ki je doslej edina

mednarodna pogodba med vsemi državami naslednicami po SFRJ, in

3. preostalo - vse do danes odprto vprašanje iz Sporazuma o vprašanjih nasledstva - glede

prevzema jamstva federacije za vloge deviznih varčevalcev s strani novih držav naslednic;

na tem vprašanju se - na primeru SFRJ, preizkuša veljavnost teritorialnega načela.

Nasledstvene problematike o ZSSR, ČSSR in ZRN / NDR se v tem poglavju ne obravnava več.

14 Glavna nasprotja nasledstva ob razpadu SFRJ

Dolgotrajna medsebojna pogajanja med novimi državami naslednicami na ozemlju bivše SFRJ;

najprej v okviru Mednarodne konference o bivši Jugoslaviji, kasneje pod okriljem Visokega

predstavnika za nasledstvo - sir Arthurja Watts-a, so se postopoma zreducirala na štiri temeljna

vprašanja;469

1. Potrebno je bilo razjasniti - ali je prišlo do razpada SFRJ - ali do odcepitve posameznih

republik.

2. Ugotoviti je bilo potrebno datume nasledstva posameznih držav naslednic, saj mednarodno

pravo prav na datum nasledstva veže prehod državnega premoženja.

3. Razjasniti je bilo potrebno nasledstvo t.i. "družbene lastnine", ki jo je imela v svetu edino

SFRJ - glede na nasledovanje državne lastnine, kot jo pozna (definira) mednarodno pravo.

4. Potrebno je bilo postaviti ključ razdelitve premoženja, pri čemer je navadno problem v

nasledstvu obveznosti, saj tisti, ki nasledi premoženje (aktivo), nasledi tudi dolgove,

jamstva, garancije, ipd. (pasivo).

469


držav«, II. del, letnik 54, št. 11-12, Ljubljana, 1999, str. 696.

161

14.1 PRVA DILEMA SUKCESIJE SFRJ: "RAZPAD DRŽAVE v. ODCEPITEV

POSAMEZNIH DRŽAV"

Z osnovno dilemo »razpad : odcepitev« je močno povezana tudi narava vseh vojn na območju

bivše Jugoslavije. V primeru razpada se šteje, da imajo oboroženi spopadi značaj agresije, v

primeru odcepitve pa značaj državljanske vojne;470

- v primeru razpada imajo v mednarodno-pravnem pogledu nove države, nastale iz republik

nekdanje SFRJ enak položaj v nasledstvenem procesu;

- v primeru odcepitve pa bi ZRJ obdržala mednarodno-pravno subjektiviteto države

predhodnice; tako bi bil njen mednarodno-pravni položaj neprimerno boljši kot položaj

ostalih, odcepljenih držav.

To dilemo je zelo učinkovito in mednarodno-pravno razrešila Arbitražna komisija (MKBJ) 471

v svojih 15-ih svetovalnih mnenjih - ki so bila prav v ta namen tudi izdelana. Tako je:472

v Mnenju št. 1, z dne 29. novembra 1991, MKBJ ugotovila, »da je SFRJ v procesu

razpadanja«;

Mnenja št. 2 in 3 MKBJ so se nanašala na vprašanja samoodločbe narodov, sprememb

obstoječih meja in pravic manjšin;

Mnenja št. 4, 5, 6 in 7 so bila namenjena priznanju posameznih republik;

Mnenje št. 8 je bilo ključno za razrešitev problema oz. dileme "razpad v. odcepitev", saj je

po njem »proces razpada SFRJ, ki ga omenja Mnenje št. 1,… sedaj končan in SFRJ ne

obstaja več«;

Mnenje št. 10 je nato na osnovi Mnenja št. 8 zavzelo stališče, da je »Zvezna republika

Jugoslavija (Srbija in Črna Gora) nova država, ki se je ne more šteti za edinega naslednika

SFRJ«

470

Ibidem, str. 696 - 697.

471

MKBJ - Mirovna konferenca o bivši Jugoslaviji, ki je bila z dne 27.8.1991 preimenovana v Arbitražno

komisijo (tudi »Badinterjevo« komisijo - po predsedniku Robertu Badinterju, ki jo je vodil).

472

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee (1-3): avtor Alain Pellet, European Journal of

International Law, Vol. 3, No. 1, 1992, Appendix.: http://www.ejil.org/pdfs/3/1/1175.pdf; in The Opinions of the

Badinter Arbitration Committee (4-10); avtor Danilo Türk, European Journal of International Law, Vol. 4, No.1,

1993, Annex 3: http://www.ejil.org/pdfs/4/1/1227.pdf; Revue Générale de Droit International Public, Paris, 1994.



162

14.2 DRUGA DILEMA SUKCESIJE SFRJ: "DATUM NASLEDSTVA v. DATUM

PREHODA DRŽAVNEGA PREMOŽENJA"

Zaradi dolgotrajnega razpadanja bivše SFRJ je Arbitražna komisija za bivšo Jugoslavijo tudi o

tem vprašanju zavzela stališče, in sicer v:

Mnenju št. 11, kjer je sklenila, da so datumi nasledstva za Republiko Slovenijo in Hrvaško

8. oktober 1991,473

za »Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo«474

17. november

1991, za Bosno in Hercegovino 6. marec 1992 in za ZRJ (Srbija in Črna Gora) 27. april

1992.

- Na te datume / razen če se udeležene države ne sporazumejo drugače / preide državno

premoženje, tj. aktiva (in razne pravice), ter dolgovi (in razne obveznosti) po nekdanji

SFRJ, na državo naslednico.

Problem ločenih datumov onemogoča ločeno delitev za vsako državo naslednico. Vendar, tudi

če bi se države naslednice strinjale z enotnim datumom za prehod državnega premoženja ni

bilo jasno, kateri datum naj bi to bil. V nadaljevanju pogajanj so bile izpostavljene tri vrste

datumov;475

- prvi je bil t.i. »referenčni datum« (reference date), postavljen na začetek nasledstvenega

procesa, tj. na 31. december 1991, ki je datum zadnje bilance nekdanje SFRJ;

- druga opcija je bil »30. junij 1991«, to je zadnji dan v mesecu, ko je Slovenija kot prva

republika proglasila svojo neodvisnost;

- tretja opcija pa je bil »datum sklenitve končnega sporazuma«.

Končni datum za datum nasledstva je kot 30. junij 1991 določil šele dokument Osnutek

okvirnega sporazuma o vprašanjih nasledstva (Draft Framework Agreement On Succession

Issues).476

473

Slovenija se s tem datumom ni strinjala, saj šteje 25. junij 1991 za svoj datum nasledstva, medtem ko ga

je Hrvaška sprejela. To je tudi edino slovensko nestrinjanje z vsebino Mnenj Arbitražne (Badinterjeve) komisije.

474

Takšno je bilo takrat uradno poimenovanje - zaradi nasprotovanje Grčije, glede imena »Makedonija«

(ostalo sporno še do danes).

475



476

»Draft Framework Agreement On Succession Issues«, je omenjen v prispevku o arhivih: Oblak-Čarni

Marija, Bohte Borut, »Succession to the Archives of the Former SFR Yugoslavia«, zbornik: Succession of States /


163

14.3 TRETJA DILEMA SUKCESIJE SFRJ: "DRŽAVNA LASTNINA v. DRUŽBENA

LASTNINA"

Tretji večji problem pri določanju sukcesijske materije po bivši SFRJ se je nanašal na

pojmovanje državnega premoženja, vprašanje pa je bilo:

Ali je možno aplicirati kategorijo »državne lastnine« - po mednarodnem pravu - na koncept

»družbene lastnine« iz notranjega prava SFRJ?

Ključni problem je, da klasična definicija lastninskega prava, v smislu 8. člena DK (1983),477

ni bila jasno vključena v notranji pravni red bivše SFRJ - vse od začetka 50-ih let dalje.

V času štirih desetletij obstoja je namreč SFRJ postopoma razvila različne oblike t.i. "družbene

lastnine" - s tem, da je bilo pravno bistvo zasebne in državne lastnine zabrisano. Zanimivo je,

da je bil srbski avtor, ki se je ukvarjal z nasledstvom držav, prof. Miloš Trifković, v času

pogajanj mnenja, da je »družbena lastnina« vsekakor vsebovala glavne značilnosti lastnine, 478

in sicer:

ius utendi (uporaba), fruendi (koriščenje) abutendi (razpolaganje) in disponendi (odtujitev),

zato je menil, da je pravica do uporabe (dominium utile) v nekdanji Jugoslaviji vsekakor

obstajala.

Vse štiri države naslednice - z izjemo ZRJ, so tudi enako zavzemale stališče, da je državna

lastnina, kot pravni koncept lastninskega prava nekdanje SFRJ, seveda obstajala ,479

- saj so država in razne agencije, ki so po Ustavi SFRJ izvrševale določene državniške

funkcije, kot npr. Narodna banka Jugoslavije - imele lastniška pooblastila;

- podobno so tudi vse štiri države naslednice zagovarjale tezo, da je bila lastnina federacije

razdeljena med posamezne republike že med ustavno reformo v letih 1971-1974.

477

Wienna Convention - 1983, Article 8: State property:“State property of the predecessor State” means

property, rights and interests which, at the date of the succession of States, were, according to the internal law of

the predecessor State, owned by that State«. V prevodu bi se 8. člen DK -1983 glasil: "državno premoženje države

predhodnice" pomeni: »premoženje, pravice in pravne koristi, ki so bili na dan nasledstva držav v skladu z

notranjim pravom države predhodnice v njeni lasti«.

478

Trifković Miloš, »Fundamental Controversies in Succession to the Former SFRY«, Succession of States /


479



164

Povsem drugačno stališče pa je zastopala ZRJ; 480

po njenem mnenju "družbena lastnina" ni imela obeležij klasičnih lastninskih pravic, znanih

v primerjalnem pravu, ki se nanašajo na uporabo, užitek in razpolaganje (usus, fructus,

abusus). Po mnenju ZRJ družbena lastnina ni zajemala le lastnine »institucij federalnih

enot« temveč tudi »dele družbene lastnine, ki so bili v celoti ali delno financirani iz

zveznega proračuna ali iz drugih zveznih skladov…«;

- na podlagi tega izhodišča je ZRJ nato izdelala obsežen seznam inventarja s preko 9.000

skupno financiranih projektov - vse od leta 1945 dalje.

Ker napori rešitve problema okoli lastnine s pogajanji z ZRJ niso uspeli, je to vprašanje kmalu

»dozorelo« za arbitražno komisijo MKBJ:481

ta je v svojem Mnenju št. 14 izjavila, »da je pri določanju državne lastnine, "vprašanje

izvora in začetnega financiranja"… irelevantno«, in tako potrdila lastninski koncept

»družbene lastnine«. ZRJ ni sodelovala v tem arbitražnem postopku in je mnenje zavrnila.

14.4 ČETRTA DILEMA SUKCESIJE SFRJ: KLJUČ RAZDELITVE FINANČNIH

OBVEZNOSTI PO SFRJ

V tem poglavju je raziskava omejena, in sicer na nasledstvo t.i. »pasivnega premoženja«, ker

izhaja iz bistva problema, da tisti, ki nasledi premoženje (»aktivo«), nasledi tudi dolgove in

jamstva (» pasivo«).

Daleč največji vpliv na reševanje problematike nasledstva dolgov SFRJ je pri tem imel že

omenjeni »IMF- ključ«;482

- ta »ključ« je bil v osnovi interni ključ za razdelitev ne-alociranih dolgov Mednarodnega

monetarnega sklada (IMF), izdelan za njihove lastne potrebe,

- IMF ga je izdelal prav v postopku ugotavljanja razdelitve dolgov močno zadolžene SFRJ

zaradi včlanjevanja posameznih novih držav naslednic SFRJ v IMF oz. glede morebitnega

priznanja kontinuitete.

480

Ibidem.

481

Ibidem, str. 700.

482


International Law, letnik 12, št. 4, 2001, str. 759.

165

Ko so države naslednice SFRJ sprejele pravila, ki jih je postavil IMF - da so sploh lahko

postale nove članice - je ključ dobil mednarodno veljavo. Hitro je bilo ugotovljeno, da IMF

ključ dopolnjuje DK-1983, saj ta ne vsebuje definicije o ne-alociranih dolgovih; kot alternativo

ponudi le - načelo pravičnosti - ob predpostavki, da se države za to načelo sploh dogovorijo.483

Že izdelan IMF ključ je priznala tudi Svetovna banka (WB) - čeprav je bilo zaradi strukture

njenih terjatev - ker so bile teritorialno določljive, pri WB uporabljeno teritorialno načelo (že

omenjeno v prehodnih poglavjih).484

Republika Slovenija je pri samostojnih pogajanjih z zasebnimi upniki (kjer je bilo to možno)

smotrno najprej uporabila IMF-ključ pri pogajanjih s Pariškim klubom - ki ji je ključ priznal.

Pri pogajanjih z Londonskim klubom - ki IMF-ključa sicer ni priznal, pa je Sloveniji ta ključ

vendarle služil za »pogajalsko« osnovo, saj je na tej podlagi uspela prvotne zahteve

Londonskega kluba - ki so znašale preko 28 % prevzema celotnega dolga SFRJ, zmanjšati na

18 %, kar je bilo le malo nad IMF-ključem (16,39 %), hkrati pa se je "rešila" tudi »zloglasne«

solidarnostne klavzule.485

IMF- ključ je bil uporabljen tudi za delitev monetarnega zlata v BIS v Basel-u in pri terjatvah

Svetovne zdravstvene organizacije (WHO); skratka povsod, kjer ni bilo mogoče identificirati

končnega koristnika.486

Vse države naslednice SFRJ so na začetku pogajalskega procesa priznale še dva delitvena

kriterija, ki tudi izhajata iz mednarodnega prava, in sicer; pravičnost (equity) in pravica do

življenjskega obstoja (viability) vsake države po sukcesiji. V kasnejši fazi je bilo dodano tudi

načelo prepovedi neupravičene obogatitve. Vsa ta načela so dopolnilna in služijo le kot

korektiv za predhodne delitvene kriterije.487

483

Ker v primeru razpada SFRJ dogovora med naslednicami - zaradi ZRJ - seveda ni bilo, je bil IMF-ključ,

kot kriterij mednarodno kredibilne, vrhunske finančne institucije bolj uporaben, kot dogovor o načelu pravičnosti.

484

Shihata F. I. Ibrahim, “Matters of State Succession in the Practice of the World Bank”, Development and

International Cooperation, Vol. XII, No. 23, December 1996, str. 24.

485



486

Povzeto po: Draft Framework Memorandum, (July 1997).

487



166

15 Sporazum o vprašanjih nasledstva SFRJ (2001)

Po zahtevnih in dolgotrajnih, skoraj desetletnih pogajanjih med državami naslednicami o

nasledstvu po bivši SFRJ je dne 25. maja 2001 prišlo najprej do parafiranja, dne 29. junija 2001

pa tudi do podpisa Sporazuma o vprašanjih nasledstva.488

Sporazum 489

pomeni zaključek vseh posledic razpada SFRJ in dokončno mednarodno-pravno

ureditev odnosov med vsemi petimi novimi državami naslednicami, ki so tudi enakopravne.

15.1 NASTAJANJE SPORAZUMA

Po razpadu SFRJ se predvsem zaradi trajajočega nasilja v regiji države naslednice niso mogle

dogovoriti o sklenitvi sporazuma o nasledstvu. Pogajanja so več kot tri leta potekala v okviru

Mednarodne konference o bivši Jugoslaviji.490

Ker niso bili doseženi otipljivi rezultati, so bila

vprašanja nasledstva vključena v naloge Visokega predstavnika za BiH, ki je bil imenovan v

skladu s Splošnim okvirnim sporazumom za mir v BiH. Marca 1996 pa je bil za posebnega

pogajalca imenovan Sir Arthur Watts, ki mu je šele 29. junija 2001 uspelo, da je vseh 5 držav

naslednic na Dunaju podpisalo Sporazum o vprašanjih nasledstva.

Snovalci temeljnega besedila so bili številni in različni ugledni mednarodni pravniki, pa vendar

je imel na koncu ključno vlogo predvsem Sir Arthur Watts - klasični mediator in posrednik. Na

končni sprejem Sporazuma je po daljši prekinitvi pogajanj vplivalo več dejavnikov, najprej:491

padec režima Slobodana Miloševiča v ZRJ, ki so mu sledile,

- demokratične spremembe v ZRJ, oktobra 2000, ki so vsebovale,

- odrek tezi ZRJ o edini kontinuiteti po SFRJ, in nato:

- včlanitev ZRJ v OZN, kot nove države.492

488

Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN), Uradni list RS št. 71/2002, z dne

8.8.2002. Sporazum je pričel veljati šele 2. junija 2004, ko ga je ratificirala še zadnja država naslednica - Hrvaška.

489 V nadaljnjem besedilu: Sporazum, ki se v izvirniku v angleščini glasi: »Agreement on succession issues«.

490

Mirovna konferenca o Jugoslaviji, ki je 27.8.1991 preimenovana v Arbitražno (Badinterjevo) komisijo.

491

Bohte Borut: »Sporazum o nasledstvu po SFRJ«, Pravnik, Letnik 56, 2001, št. 9-10, Ljubljana, str. 562.

492

ZRJ je na nadaljevanju pogajanj zastopala povsem nova delegacija, pod vodstvom prof. D. Mitrovića.

167

15.2 STRUKTURA IN VSEBINA SPORAZUMA

Končna oblika sporazuma, ki je bila sprejemljiva za vse države naslednice, je bil krovni tekst s

preambulo in z 12 temeljnimi členi ter s sedmimi prilogami o posameznih najpomembnejših

vsebinskih vprašanjih nasledstva po SFRJ. Ključni poudarki Sporazuma so:493

- preambula, ki poudarja suvereno enakopravnost vseh petih držav naslednic,

- določbe o pravični razdelitvi: pravic, obveznosti, premoženja in dolgov nekdanje SFRJ in

- pristop do reševanja odprtih vprašanj s konsenzom in v skladu z mednarodnim pravom.

Po preambuli se začne vsebina 13-ih členov Sporazuma. Morda je nenavadno, da

najpomembnejše dele tega sporazuma vsebujejo priloge,494

in ne - osnovno besedilo.

15.2.1 Priloga A - Premično in nepremično premoženje

Priloga A razrešuje eno od najbolj spornih obravnavnih vprašanj - to je pojem državnega

premoženja. Ob pogajanjih je namreč delegacija ZRJ vztrajala, da sodi v nasledstvo "vse

premoženje, ki ni bilo financirano le iz zveznega proračuna, temveč tudi iz različnih finančnih

skladov, vključno t.i. družbeno premoženje". Druge štiri države naslednice pa so, nasprotno,

štele za državno premoženje zgolj državno premoženje federacije SFRJ. Na koncu pogajanj so

države naslednice, med drugim, privolile tudi v teritorialno načelo - to je načelo,

- po katerem preideta premično in nepremično premoženje nekdanje federacije na državo

naslednico, na ozemlju katere je bilo to premoženje na dan, ko je razglasila neodvisnost.495

493

Ibidem - Bohte, str. 562-563.

494

STRUKTURA (vsebina) Sporazuma o vprašanjih nasledstva

1. Preambula

2. Ključni členi sporazuma (13 členov)

3. PRILOGE

Dodatek Sporazuma o vprašanjih nasledstva

3.1. Priloga A: Premično in nepremično premoženje

3.2. Priloga B: Premoženje diplomatskih in konzularnih predstavništev

3.3. Priloga C: Finančna sredstva in obveznosti

3.3.1. Priloga C - 7. čl. Prevzem jamstev za devizne hranilne vloge (op. ključni vidik te raziskave)

3.4. Priloga D: Arhivi

3.5. Priloga E: Pokojnine

3.6. Priloga F: Druge pravice, pravne koristi in finančne obveznosti

3.7. Priloga G: Zasebno premoženje in pridobljene pravice

495

Ibidem - Bohte, str. 567.

168

Države naslednice so tako sprejele predlog A. Watts-a, ki ga je ponudil vodjem pogajalcev, po

katerem vse premoženje ostaja tam - kjer je, to je na ozemlju držav naslednic. Sir Athur Watts

je tudi mednarodno-pravno definiral (v pismu, ki ga je ponudil vodjem pogajalskih skupin) 496

nasledstvo premičnega državnega premoženja,

- "… ki ostane, skupaj z nepremičnim premoženjem, tam, kjer se je že nahajalo ob razglasitvi

neodvisnosti posameznih držav naslednic."

15.2.2 Priloga B - Premoženje diplomatskih in konzularnih predstavništev

V tej prilogi ni sporno, da je - sicer po propadu teze ZRJ o kontinuiteti - treba to premoženje

pravično razdeliti med države naslednice v naravi, in ne z denarnimi plačili. Premoženje obsega

kar 123 diplomatskih in konzularnih predstavništev po vseh kontinentih sveta in še danes ni v

celoti razdeljeno.497

15.2.3 Priloga C - Finančna sredstva in obveznosti

Na finančne obveznosti SFRJ se nanašata 2. in 3. člen Priloge C. Finančne obveznosti so

obsegale dolgove SFRJ, dolgove za katere je jamčila SFRJ ter finančne terjatve do SFRJ, in

sicer:498

- zunanji dolg SFRJ do t.i."uradnih upnikov" (Pariški klub) in mednarodnih finančnih

ustanov (IMF, WB);

- zunanji dolg SFRJ do t.i. "komercialnih upnikov" (Londonski klub);

- zneski, ki jih mora Narodna banka Jugoslavije plačati bankam v drugih državah, ki izhajajo

iz nedokončanih medbančnih klirinških dogovorov;

- zunanji dolg SFRJ do drugih upnikov.

496

Pismo dne 13.3.2001: "State Property; Immovable and Movable Federal Property of the Former SFRY"

497

V tem primeru teritorialno načelo ne pride v poštev - zato te priloge raziskava podrobneje ne obravnava.

498

»ANNEX C - Financial Assets and Liabilities - Article 2: (i) the external debt of the SFRY to official

creditors and the International Financial Institutions; (ii) the external debt of the SFRY to commercial creditors;

(iii) sums payable by the National Bank of Yugoslavia to banks in other countries resulting from uncompleted

inter-bank clearing arrangements. (iv) external debt of the SFRY to creditors other than those listed (above).«

169

Pomembno je bilo določilo, da alocirani dolg, tj. če je končni uporabnik dolga na ozemlju

določene države naslednice, ni predmet nasledstva in ga prevzame država naslednica, na katere

ozemlju je končni uporabnik.499

Druge finančne obveznosti so vključevale:500

a) jamstva SFRJ ali Narodne banke Jugoslavije za hranilne vloge v trdni valuti pri

komercialni banki ali kateri koli njeni podružnici v kateri koli državi naslednici pred

datumom razglasitve njene neodvisnosti, in

b) jamstva SFRJ za hranilne vloge, vložene pred določenimi datumi pri podružnicah Poštne

hranilnice v kateri koli republiki SFRJ.

V praksi je bil do sklenitve Sporazuma leta 2001 večji del sredstev in obveznosti po SFRJ že

razdeljen, 501

in sicer na podlagi sporazumov med državami naslednicami oziroma sporazumov

med posameznimi državami naslednicami in ustreznimi ustanovami, in sicer:

(1) delež sredstev in obveznosti SFRJ pri Mednarodnem denarnem skladu (IMF); (2) deleži

SFRJ v Svetovni banki (World Bank); (3) obveznosti SFRJ do Svetovne banke, tj. delnice v

Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD); (4) zlato in druge rezerve ter delnice SFRJ pri

Banki za mednarodne poravnave v Baslu; (5) jamstva SFRJ za hranilne vloge, vložene pred

določenimi datumi pri Poštni hranilnici in njenih podružnicah; (6) tisti del zunanjega uradnega

dolga SFRJ članicam t.i. Pariškega kluba, ki so ga prevzele določene države naslednice v

razmerjih, določenih v sporazumih med njimi in članicami Pariškega kluba; ter (7) tisti del

zunanjega komercialnega dolga SFRJ bankam po t.i. Londonskem klubu po Novem finančnem

sporazumu iz leta 1988 (New Financial Agreement), ki so ga prevzele določene države

naslednice v razmerjih, določenih v sporazumih med njimi in članicami Londonskega kluba.

499

Ibidem: »External debt is described as allocated debt - if the final beneficiary of the debt is located on the

territory of a specific successor State or group of successor States. Allocated debt is not subject to succession and

shall be accepted by the successor State on the territory of which the final beneficiary is located.«

500 Ibidem: »Other financial liabilities include: (a) guarantees by the SFRY or its National Bank of

Yugoslavia of hard currency savings deposited in a commercial bank and any of its branches in any successor

State before the date on which it proclaimed independence; (b) guarantees by the SFRY of savings deposited

before certain dates with the Post Office Savings Bank at its branches in any of the Republics of the SFRY«.

501 ANNEX C - Financial Assets and Liabilities - Article 3: »A major portion of the assets and liabilities of

the SFRY have already in practice been distributed on the basis of agreements between the successor States or

agreements between them individually and the institutions concerned.«

170

Štiri od petih držav naslednic (brez ZRJ) že so pred sklenitvijo Sporazuma sklenile bilateralne

sporazume z upniki Pariškega in Londonskega kluba. Države naslednice so se zavezale,502

»… da ob podpisu Sporazuma končajo vse obstoječe sodne postopke ali terjatve, ki jih imajo

druga do druge v zvezi z obveznostmi do Pariškega kluba in Londonskega kluba in, da ne bodo

začele nobenih sodnih postopkov v prihodnosti. Razdelitve, opisane v Sporazumu so dokončne

in jih ne bo ponovno načenjala nobena država naslednica v zvezi z vprašanji nasledstva.«

15.2.3.1 POGAJANJA GLEDE 7. ČLENA PRILOGE C SPORAZUMA: "PREVZEM

JAMSTVA FEDERACIJE ZA DEVIZNE HRANILNE VLOGE"

Posebno delikaten in v pogajanjih o nasledstvu do zadnjega odprt problem je bilo vprašanje

deviznih varčevalcev. Druge države naslednice so želele - na primeru prevzetih jamstev za

nekdanje devizne hranilne vloge - doseči redistribucijo teh dolgov in obremeniti Republiko

Slovenijo (po principu sedeža banke) 503

s približno 1 milijardo USD novega dolga.504

Ker je financiranje naložb poslovanja v SFRJ potekalo teritorialno in je bil denar iz bančnih

podružnic namenjen financiranju naložb v podjetjih na območjih, kjer so delovale, bi se z

želeno redistribucijo garancijskih obveznosti na Republiko Slovenijo prenesle tudi vse izgube,

ki so nastajale na območju držav naslednic zaradi slabega poslovanja podjetij, na katere pa

Slovenija v času svojega obstoja znotraj SFRJ in imela nobenega vpliva.505

Republiki Hrvaška in Makedonija ter BiH so od Slovenije vse do konca pogajanj zahtevale, da

nase prevzame odgovornost za izplačilo deviznih hranilnih vlog varčevalcev za celotno ozemlje

nekdanje SFRJ ter hkrati zahtevale od pogajalca sir A. Watts-a, da devizne vloge varčevalcev

vključi v poglavje Sporazuma, ki govori o pridobljenih pravicah (v Prilogo G).

502

Ibidem, Article 3: »..... The successor States shall terminate any existing legal proceedings or financial

claims against each other in relation to “Paris Club” and “London Club” obligations upon the signature of this

Agreement, and shall not institute any other such legal proceedings or financial claims in the future, whatever the

outcome of the resolution by the FRY of “Paris Club” and “London Club” claims. The distributions are final and

shall not be reopened by any of the successor States in the context of succession issues.«

503

Predlog, ki je bil izdelan s strani Sir A. Watts-a v okviru pogajanj je takšna prizadevanja drugih naslednic

celo podpiral, ne oziraje se na načela, ki veljajo za depozitne zaščitne sheme za podružnice bank v tretjih državah.

504


505

Odgovornost za omenjene izgube je v času obstoja SFRJ na podlagi posebne zakonodaje prevzemala

Narodna banka Jugoslavije. Zato je Slovenija predlagala, da se vsa bremena preteklosti iz poslovanja v okviru

skupne države pokrivajo iz preostalega premoženja nekdanje SFRJ.

171

Slovenska pogajalska delegacija je poudarjala, da sta Republiki Hrvaška in Makedonija ter BiH

s prevzemom nacionalnih predpisov bivše federacije nase prevzele tudi obvezo za izplačilo

deviznih vlog varčevalcev na njihovem ozemlju, skladno s teritorialnim načelom.506

Jamstva za devizne hranilne vloge so bila po vročih razpravah končno le izločena iz Sporazuma

in so sedaj predmet nadaljnjih pogajanj naslednic, in sicer pod pokroviteljstvom (»…under the

auspices«) Banke za mednarodne poravnave v Baslu (BIS).507

Slovenska pogajalska delegacija je najprej predlagala, da bi pogajanja o tem jamstvu potekala

pod pokroviteljstvom Mednarodnega denarnega sklada oz. druge ustrezne finančne ustanove. S

slovenskim predlogom se hrvaška pogajalska delegacija ni strinjala, vendar je v zadnjem

trenutku (pred parafiranjem osnutka) - ob soglasju drugih pogajalcev, privolila v nadaljevanje

takih pogajanj v okviru BIS;508

- v ta namen je sir A. Watts celo pisal generalnem direktorju BIS, saj je bilo za začetek in

izvedbo takih pogajanj potrebno pridobiti soglasje BIS. Šele ko je ta mednarodna banka po

daljšem oklevanju sprejela to vlogo (t.i. dobre usluge) s podrobnim opisom mandata, je bilo

možno dokončno formulirati sedanji 7. člen Priloge C, ki se glasi:

»O prevzemu jamstev SFRJ ali NBJ za devizne hranilne vloge v poslovni banki in kateri

koli njeni podružnici v kateri koli državi naslednici pred dnem njene razglasitve

neodvisnosti se nemudoma začnejo pogajanja, pri čemer je zlasti treba upoštevati

zaščito deviznih hranilnih vlog posameznikov. Ta pogajanja bodo potekala pod

pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave«.509

O tej problematiki je vzporedno tekla razprava tudi v delovni skupini, v kateri so sicer potekala

pogajanja o Prilogi G - zasebno premoženje in pridobljene pravice.

506


Povezavo med prevzemom nacionalnih predpisov in veljavnostjo teritorialnega načela dokazuje v študiji tudi:

Pogačnik Miha: »Devizne vloge varčevalcev podružnice LB«, Pravna praksa št. 29, Ljubljana, str. 40-41, 2003.

507

Bank for International Settlements - ki pa nudi zgolj t.i. »dobre usluge« - in ni nikakršen arbiter pri tem!

508


509 ANNEX C - Financial Assets and Liabilities - Article 7: Guarantees by the SFRY or its NBY of hard

currency savings deposited in a commercial bank and any of its branches in any successor State before the date

on which it proclaimed independence shall be negotiated without delay taking into account in particular the

necessity of protecting the hard currency savings of individuals. This negotiation shall take place under the

auspices of The Bank for International Settlements.

172

15.2.4 Priloga D - Arhivi

Ta priloga določa, da je treba po mednarodnem načelu provenience vrniti arhive, če so bili

preneseni iz republike, ki so ji pripadali, ali če so bili državni arhivi SFRJ premeščeni z njihove

prvotne lokacije, ne glede na to, kje so dejansko. Za Slovenijo so pomembni členi, ki določajo,

da je treba državam naslednicam izročiti - po načelu provenience - državne arhive SFRJ, ki so

potrebni za normalno upravljanje ozemlja (t.i. načelo funkcionalne pertinence).510

15.2.5 Priloga E - Pokojnine

Ta priloga določa, da vsaka država prevzame odgovornost za pokojnine in redno plačuje

zakonsko utemeljene pokojnine, ki jih je financirala kot nekdanja SFRJ, ne glede na narodnost,

državljanstvo ali na prebivališče upravičenca. ZRJ je tudi tu do zadnjega dne pogajanj

zastopala stališče, da je potrebno ustanoviti »skupni fond«, v katerega bi države naslednice

vplačevale prispevke za pokojnine nekdanjih državnih uslužbencev - a so vse ostale naslednice

temu nasprotovale, saj so si po razpadu bivše države pokojninsko problematiko že uredile s

svojimi nacionalnimi zakonodajami.

15.2.6 Priloga G - Zasebno premoženje in pridobljene pravice

Namen te - zadnje priloge Sporazuma, je bil zavarovati zasebno premoženje in pridobljene

pravice državljanov in drugih pravnih oseb SFRJ. V zvezi s to raziskavo je zanimiv Člen 8, ker

je določal, da določbe Priloge G, »ne vplivajo na nobena jamstva nediskriminacije glede

zasebne lastnine in pridobljenih pravic, ki obstajajo v notranji zakonodaji držav naslednic«.511

Hrvaška, Makedonija in BiH so namreč v tej prilogi želele reševati problem t.i. "deviznih

varčevalcev", a jim je sir A. Watts to preprečil.

510

Tudi pri arhivih se nasledstvo povezuje s teritorijem, zato velja teritorialno načelo tudi v tem primeru.

511

ANNEX G: Private Property and Acquired Rights - Article 8: »The foregoing provisions of this Annex are

without prejudice to any guarantees of non-discrimination related to private property and acquired rights that

exist in the domestic legislation of the successor States«.

173

Končno besedilo in - na prvi pogled neproblematična vsebina te priloge tudi ne odkrivata

polemike, ki je potekala v zvezi z usodo osebnih deviznih depozitov državljanov nekdanje

SFRJ v komercialnih bankah, saj je:512

hrvaška delegacija vse do konca pogajanj odločno in celo žaljivo za Republiko Slovenijo

zahtevala vključitev te problematike v Prilogo G (pridobljene pravice). Hrvaško stališče sta

pri tem podpirali tudi delegaciji Makedonije in BiH.

Hrvaška delegacija je namreč predlagala vključitev obveze pogodbenic v to prilogo, da

odpravijo vse »diskriminatorne ukrepe glede razpolaganja z osebnimi deviznimi vlogami

vseh državljanov nekdanje SFRJ v njihovih komercialnih bankah«.

Hrvaška delegacija je zagovarjala tudi, da zakonski in drugi ukrepi, ki merijo na likvidacijo

starih komercialnih bank in njihova nadomestitev z novimi bančnimi ustanovami, ne

morejo imeti takega učinka.

Slovenska delegacija je odločno, vsebinsko in proceduralno nasprotovala vsem navedenim

zahtevam Hrvaške, saj je bil problem tudi »tehnične« narave - isto vprašanje se je namreč

pojavljalo hkrati v dveh delovnih skupinah. Na slovensko pobudo je nato odločil posrednik, sir

A. Watts, ki je odredil, da se o problematiki deviznih varčevalcev odloči v delovni skupini za

finančna vprašanja - in ne v delovni skupini za zasebno premoženje in pridobljene pravice.513

15.3 ODPRTO VPRAŠANJE SPORAZUMA

Sporazum je bil formuliran v angleškem jeziku - iz razloga, da se je omogočilo nadzor in

preverjanje točnosti besedila sporazuma, ki je obsegal krovno besedilo in priloge. V času

pogajanj namreč ni bilo dopustno spreminjati vsebin že doseženega konsenza o zaključenih

vprašanjih. Zdi se neverjetno, a vendar so nekatere delegacije - zlasti ZRJ, poskušale tudi to:514

kot že omenjeno v poglavjih vsebine Prilog »C« in »G«, je prišlo do dramatičnega

zapleta o deviznih varčevalcih in o vlogi Banke za mednarodne poravnave (BIS) v

zadnjih dneh pogajanj - saj je celo kazalo, da parafiranje Sporazuma ne bo mogoče.

512

Bohte Borut: Sporazum o nasledstvu po SFRJ, Pravnik, Let. 56, 2001, št. 9-10, Ljubljana, str. 580-581.

513

Zato citirani hrvaški predlog, kljub močnim protestom hrvaške delegacije ni bil vključen v Prilogo G.

514


174

Težave je povzročil sam A. Watts, ko je privolil, da se za posrednika banke BIS imenuje Hans

Meyer, nekdanji predsednik švicarske državne banke - vendar brez posvetovanja z državami

naslednicami. Republika Slovenija, še zlasti Banka Slovenije, je takrat imela tehtne pomisleke

proti njegovemu imenovanju, saj je kot državljan Švice predstavljal t.i. "povezano osebo", ker

je bil - hkratni predstavnik IMF-a in WB - kot tudi v eni od držav naslednic (ZRJ).515

Ob odločnem odporu slovenske delegacije, da se v samem besedilu Sporazuma kar v 7. členu

Priloge C pojavi ime Hansa Meyerja, kot posrednika pri pogajanjih o rešitvi vprašanja deviznih

varčevalcev, je sir A. Watts končno le pristal na slovenski predlog;516

ki je določal, da se v samem sporazumu, na - ob parafiranju praznem mestu - omeni zgolj

pokroviteljstvo banke BIS (»… under the auspices of the BIS«), ki naj bi šele naknadno, po

podpisu tega sporazuma, skladno s svojo pokroviteljsko vlogo imenoval posrednika;

- Bistvo slovenskega predloga je torej - izključno vodenje pogajanj predstavnikov držav

naslednic oz. njihovih finančnih strokovnjakov o problematiki deviznih varčevalcev.

15.4 POMEN SPORAZUMA

Sporazum o vprašanjih nasledstva po nekdanji SFRJ ima nesporno zgodovinski pomen in je

najpomembnejša večstranska mednarodna pogodba, ki jo je Republika Slovenija sklenila po

osamosvojitvi kot samostojen in neodvisen subjekt mednarodnega prava. Je tudi edina

mednarodna pogodba, ki je bila sklenjena med vsemi državami naslednicami nekdanje SFRJ.517

Sporazum je pomemben prispevek k miru in varnosti, njegovo sklenitev so posebej pozdravili

predstavniki EU in Združenih narodov, saj dokončno ureja vzajemne pravice in obveznosti

držav naslednic glede nasledstva. Sporazum predstavlja pomemben prispevek k mednarodni

nasledstveni praksi in doktrini mednarodnega prava na podlagi pravnih načel ter pravil

Dunajske konvencije o nasledstvu (1983) pa tudi mednarodnega običajnega prava, kot izhaja iz

mnenj Arbitražne komisije Mednarodne konference o bivši Jugoslaviji, glede razpada SFRJ.

515

Ibidem, Bohte, str. 584.

516

Predstavniki BIS so v to zelo neradi privolili - in še tu so postavljali pogoje. Še na pred-večer podpisa

Sporazuma je bila dogovorjena in usklajena tudi vsebina pisma sir A. Watts-a banki BIS z natančnim opisom

mandata za osebo, ki bo naknadno določena za posrednika.

517

Ibidem, str. 581.

175

Z vsebinskega in mednarodno-pravnega stališča je rešitev, ki jo odraža Sporazum pragmatična,

saj pomeni splošno poravnavo, ki upošteva dane realnosti in praktične možnosti. Izogiba se

tudi spornim temam in términom, kot npr. datumu nasledstva in poenotenju ključev za

razdelitev premoženja.518

Vendar vprašanje prevzema jamstva federacije deviznih varčevalcev ostaja odprto tudi po

podpisu Sporazuma o vprašanjih nasledstva, saj ta dogovor tega vprašanja ne rešuje.

Sporazum tudi ne zajema naslednjih področij: (1) nasledstva članstva držav v mednarodnih

organizacijah, (2) nasledstva mednarodnih pogodb in (3) nasledstva državljanstva,519

torej

pomembnih vprašanj, se pojavljajo ob vsakem nasledstvu;

- države naslednice so med pogajanji sprva želele dogovoriti tudi o teh področjih sukcesije, a

je potek časa, dogodkov in volja držav naslednic pokazala, da za to ni potrebe (ni interesa).

15.4.1 Izvajanje Sporazuma in vloga visokega predstavnika za nasledstvo

Slovenska vlada je za izvajanje nalog iz Sporazuma520

s sklepom št. 00411-2/2009/2 z dne

6.4.2009 imenovala za visokega predstavnika Republike Slovenije za vprašanja nasledstva in

za pooblaščenca za pogajanja o prevzemu garancije nekdanje SFRJ za devizne hranilne vloge v

okviru Banke za mednarodne poravnave (BIS) g. Rudolfa Gabrovca. Ta je na tem mestu

zamenjal predhodnega visokega predstavnika za nasledstvo, prof. dr. Miha Pogačnika oziroma

prvega visokega predstavnika za nasledstvo, dr. Mirana Mejaka.

Visoki predstavnik predstavlja in zastopa stališča, ki jih je predhodno potrdila Vlada Republike

Slovenije in sodeluje s Skladom RS za nasledstvo, Banko Slovenije ter drugimi državnimi

organi in institucijami, ki so pooblaščeni za izvajanje Sporazuma o vprašanjih nasledstva.521

518

Ibidem, 583.

519

Zanimivo je, da nasledstvena materija s področja državljanstva tudi ni bila zajeta v kodifikacijo obeh

dunajskih konvencij (1978, 1983). S to problematiko se je sicer v 90-ih letih prejšnjega stoletja ukvarjala Komisija

ZN za mednarodno pravo (ILC), ki pa je nato - namesto predvidenega osnutka tretje nasledstvene konvencije,

izdelala predlog nove Deklaracije o državljanstvu v primeru nasledstva držav - »Nationality of natural persons in

relation to the succession of States«, (2. May to 21. July 1995), http://untreaty.un.org/ilc/sessions/47/47sess.htm.

520

4. člen Sporazuma: (1) »Ustanovi se Stalni skupni odbor visokih predstavnikov vsake države naslednice,

ki jim lahko pomagajo strokovnjaki…«.

521

Zakon o skladu RS za nasledstvo in visokem predstavniku RS za nasledstvo (ZSNVPN), 19. člen,

povzeto po: http://www.srsn.si/slov/predstavnik/visoki_predstavnik.htm

http://untreaty.un.org/ilc/sessions/47/47sess.htm

http://www.srsn.si/slov/predstavnik/visoki_predstavnik.htm

176

Visokega predstavnika imenuje in razrešuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra,

pristojnega za zunanje zadeve, s soglasjem ministra, pristojnega za finance.

Republika Slovenija je ustanovila tudi Sklad Republike Slovenije za nasledstvo,522

ki je javni

finančni sklad, ustanovljen z namenom izvajanja Sporazuma o vprašanjih nasledstva in s tem v

zvezi za uveljavljanje pravic in poravnavanje obveznosti Republike Slovenije v postopku

delitve premoženja, pravic in obveznosti nekdanje SFRJ ter opravljanja drugih nalog,

povezanih z vprašanji nasledstva nekdanje SFRJ. V zvezi z izvajanjem Sporazuma o vprašanjih

nasledstva in drugimi nasledstvenimi vprašanji sklad, v sodelovanju z visokim predstavnikom

za nasledstvo, opravlja naslednje naloge:523

skrbi za uveljavljanje pravic in poravnavanje obveznosti Republike Slovenije v postopku

delitve premoženja, pravic in obveznosti nekdanje SFRJ;

koordinira sodelovanje državnih organov in drugih institucij, ki so pooblaščene za izvajanje

Sporazuma o vprašanjih nasledstva, glede spornih vprašanj, ki nastanejo ob njegovem

izvrševanju;

koordinira pripravo izhodišč za pogajanja, poročil in predlogov odločitev v zvezi z

izvajanjem Sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki jih sprejme Vlada Republike Slovenije;

koordinira delo delegacij Republike Slovenije o pogajanjih v zvezi z izvajanjem Sporazuma

o vprašanjih nasledstva in drugimi vprašanji, povezanimi z nasledstvom nekdanje SFRJ;

koordinira delo delovnih skupin za nasledstvena vprašanja, ki jih imenuje Vlada Republike

Slovenije;

zagotavlja ustrezno strokovno podporo za zavarovanje interesov Republike Slovenije v

postopkih uveljavljanja terjatev in poravnavanja obveznosti; ter opravlja druge naloge.

Sklad tudi zagotavlja sredstva za delovanje visokega predstavnika za nasledstvo in mu daje

potrebno strokovno, administrativno in tehnično pomoč za njegovo delovanje.

522

Zakon o Skladu RS za nasledstvo in visokem predstavniku RS za nasledstvo ZSNVPN, Ur.l. RS, št. 29/06

523

Zakon o skladu RS za nasledstvo in visokem predstavniku RS za nasledstvo (ZSNVPN), 13. člen,

povzeto po: http://www.srsn.si/slov/naloge/naloge.htm,

http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r01/predpis_ZAKO3231.html




http://www.srsn.si/slov/naloge/naloge.htm

177

Visoki predstavnik za nasledstvo, ki je tudi pooblaščenec za pogajanja o prevzemu garancije

nekdanje SFRJ za devizne hranilne vloge v okviru Banke za mednarodne poravnave (BIS), g.

Rudolf Gabrovec, na naslednji način opisuje dosedanji potek pogajalskega procesa:524

»Prva pogajanja držav naslednic SFRJ po sprejemu sporazuma o nasledstvu so pod

okriljem BIS že potekala v letih 2001 in 2002, vendar na takratni predlog mediatorja

nobena od naslednic ni pozitivno reagirala ter ni podala soglasja - zato so pogajanja

zastala. Predlog takrat ni bil sprejemljiv za nobeno stran.

Novembra 2002 je BIS pozval vse države naslednice, da podajo soglasje k nadaljevanju

pogajanj in z novim mediatorjem - vendar vse do sedaj Hrvaška še ni podala svojega

pisnega soglasja, kljub mnogokratnim formalnim pozivom RS, da to stori in kljub jasnemu

pozivu ECHR - Sodišča za Človekove pravice v Strassbourgu.525

Pisno soglasje so doslej podale poleg Slovenije še BiH in Makedonija, medtem, ko je

takratna ZRJ podala le ustno soglasje s pojasnilom - da je "v procesu transformacije".526

Hrvaška je zadnjih osem let negirala, da je pogajanja pod okriljem BIS dolžna nadaljevati

in je s tem blokirala proces izvajanja Sporazuma v tem poglavju.

V teh osmih letih je tudi Zvezna republika Jugoslavija spremenila svojo statusno obliko v

Državno skupnost Srbije in Črne gore, a je nato ta Državna skupnost leta 2006 sporazumno

razpadla. Srbija se je šele leta 2009 vključila v okvir pogajanj z BIS, kot država naslednica

SFRJ. Vendar soglasja za nadaljevanje pogajanj še danes (enako kot leta 2002 - kot ZRJ)

še ni podala v pisni obliki, je pa v volji - "na načelni ravni".

Ostale države naslednice so svoja soglasja BIS-u podale pred osmimi leti; vendar pa bo

zaradi časovne distance sedaj potrebno ta soglasja nedvoumno obnoviti, osvežiti. Razen

Slovenije doslej tega še nobena država naslednica ni storila«.

524

Stališča so pridobljena v osebnem intervjuju avtorja te raziskave z Visokim predstavnikom g. Rudolfom

Gabrovcem, dne 3. februarja 2011 na Ministrstvu za finance RS - sedežu visokega predstavnika RS za nasledstvo.

525

European Court of Human Rights; Grand Chamber, CASE OF KOVAČIĆ AND OTHERS v. SLOVENIA,

(Applications 44574/98, 45133/98, 48315/99), Judgment: Strassbourg, 3. October 2008, Paragraphs No. 103-109:

The succession negotiations between the successor States of the SFRY.

526 Potek takratnih dogodkov je bil, da se je ZRJ nato preoblikovala v Državno skupnost Srbije in Črne gore,

leta 2006 pa se je Črna gora od te skupnosti odcepila. Mednarodno pravno nasledstvo Državne skupnosti Srbije in

Črne gore je prešlo na Srbijo, o čemer sta Srbija in Črna gora sklenili medsebojni sporazum, ki je veljavna

mednarodna pogodba. Srbija je tako ohranila mednarodno pravno kontinuiteto ZRJ v mednarodnih organizacijah

in tudi nasledila ZRJ v Sporazumu o vprašanjih nasledstva. Črna gora torej ni država naslednica SFRJ - Srbija je.

178

16 Mednarodno pravni vidik prevzema jamstva SFRJ za devizne

hranilne vloge

Z razpadom države SFRJ je problematika nasledstva med državami naslednicami med drugim

zajela tudi vprašanje prevzema jamstva nekdanje Federacije (SFRJ) za devizne hranilne vloge

varčevalcev, deponiranih pri poslovnih bankah ali njenih podružnicah na ozemlju katerekoli

države naslednice pred dnem razglasitve neodvisnosti. Ključno vprašanje tega dela raziskave se

glasi:

kako je to jamstvo Federacije, dano posameznemu varčevalcu, prešlo na posamezno državo

naslednico na dan, ko je le-ta vzpostavila svojo samostojnost in neodvisnost?

Nasledstvo držav v definiciji pomeni, da države naslednice prevzamejo pravice in obveznosti

države predhodnice, ki se navezujejo na ozemlje in mednarodne odnose države predhodnice.

Ker mednarodno pravo temelji na konceptu ozemeljske celovitosti in ozemeljske suverenosti

samostojnih in neodvisnih držav, države naslednice vstopijo v pravni položaj države

predhodnice, oziroma prevzamejo tiste pravice in obveznosti, ki zadevajo del ozemlja države

predhodnice, na katerem je bila vzpostavljena nova suverena oblast. Ta v skladu z konceptom

pravne države prevzame odgovornost za pravno stanje stvari na svojem državnem ozemlju.527

Civilno-pravno razmerje varčevalec - banka pa nastane s podpisom pogodbe na bančnem

okencu v kraju, kjer so deponirana sredstva, v skladu z ozemeljsko veljavnim pravnim redom.

Lastništvo banke ali dejstvo, da gre za podružnico tuje banke (banke s sedežem na drugem

ozemlju) ne vpliva na jamstvo države za hranilne vloge deponirane na bančnih okencih na

njenem ozemlju. Splošno načelo zavarovanja hranilnih vlog zato utemeljuje načelo

teritorialnosti pri razdelitvi jamstva nekdanje Federacije za devizne hranilne vloge vsakega

varčevalca, deponirane pri bankah in podružnicah na ozemlju nekdanje SFRJ.

Omenjeno teritorialno načelo sta poleg Slovenije potrdili Srbija in Črna Gora ter Makedonija,

v svojih stališčih pa mu nasprotujeta le Hrvaška ter Bosna in Hercegovina - čeprav sta obe

podpisali in ratificirali Sporazum o vprašanjih nasledstva (Hrvaška sicer zadnja, dne 2.6.2004).

527

»…State succession arises when there is a definitive replacement of one state by another in respect of

sovereignty over a given territory in conformity with international law«. Citirano po: Brownlie Ian, "Principles of

Public International Law", Seventh edition, Oxford University Press, 2008, stran 649.

179

16.1 STALIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE

Med državami naslednicami bivše SFRJ do nadaljnjega ostaja nerešeno nasledstveno vprašanje

v zvezi z garancijo bivše SFRJ za devizne hranilne vloge. V primeru Slovenije in Hrvaške gre

za vprašanje varčevalcev Ljubljanske banke, glavne podružnice Zagreb (LB Zagreb).

Status teh varčevalcev se tudi po razpadu SFRJ ni spremenil. Obveznost njihovega poplačila je

ohranila LB Zagreb, ki se nahaja v Republiki Hrvaški in deluje po predpisih Republike

Hrvaške in Narodne banke Hrvaške. Ne obstaja pa dolg Ljubljanske banke (v Ljubljani) ali

Republike Slovenije do omenjenih varčevalcev.528

LB Zagreb od dne 14.7.2000, ko ji je Narodna banka Hrvaške z neustreznim pravnim ukrepom

zaprla operativni račun, ne more poplačati terjatev do svojih varčevalcev, hkrati pa ne more

izterjati svojih terjatev do hrvaških pravnih oseb. LB Zagreb ima dovolj premoženja, da bi

poplačala vse varčevalce, če bi ji Narodna banka Hrvaške omogočila normalno poslovanje in

če bi jo obravnavali enako kot podružnice bank drugih držav naslednic nekdanje Jugoslavije

(na primer podružnice Jugobanke Beograd) na hrvaškem ozemlju. Hrvaška je v začetku leta

2004 tudi zavrnila predlog Slovenije, da bi varčevalce LB Zagreb na Hrvaškem poplačali iz

naslova terjatev LB Zagreb do hrvaških podjetij.529

Sredstva iz deponiranih deviz so bila v celoti porabljena s strani pravnih in fizičnih oseb na

Hrvaškem (načelo končnega koristnika sredstev) in ne v Sloveniji.

Slovenija vse od razglasitve svoje samostojnosti (25.6.1991) ni sprejela nobenega zakona ali

deklaracije, s katero bi prevzela garancijo nekdanje Jugoslavije za devizne varčevalce za

sredstva, ki so bila vložena zunaj meja Slovenije. Hrvaška pa je ob uveljavitvi samostojnosti

(8.10.1991) na svojem ozemlju prevzela to garancijo s sprejetjem zakona o nadaljnji veljavi

določenih zakonov bivše SFRJ na področju financ na svojem ozemlju. Vendar pa tega dejstva

Hrvaška ne priznava.530

528

Informacija Ministrstva za zunanje zadeve RS: »Stališča o vprašanju garancij nekdanje Jugoslavije za

devizne hranilne vloge«, objava dne 12.12.2005: http://www.mzz.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/141/6001/

vpogledano dne 25.5.2011, Točka 1.

529 Ibidem, Točka 3 in 4.

530

Ibidem, Točka 5 in 6.

http://www.mzz.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/141/6001/

180

Hrvaška sodišča (predvsem hrvaško vrhovno sodišče) sprejemajo sodbe, v skladu s katerimi

celotno premoženje LB Zagreb služi kot sredstvo za povračilo varčevalcem LB Zagreb.

Republika Slovenija se s stališčem hrvaških sodišč strinja.531

Terjatev hrvaških varčevalcev do LB Zagreb Slovenija ne zanika. To je civilnopravno razmerje

oziroma notranjepravno in vsebinsko vprašanje Hrvaške in njenih institucij, vendar ga je

Hrvaška predstavila kot odprto bilateralno vprašanje, ker je bil glavni sedež Ljubljanske banke

v Ljubljani. Slovenija se zaradi omenjenih argumentov s tem stališčem ne strinja in poskuša na

razne načine doseči rešitev tega vprašanja. Že leta 1999 je dosežen dogovor med slovenskim in

hrvaškim predsednikom vlade o reševanju tega vprašanja z arbitražo pred Mednarodnim

denarnim skladom (IMF). Slovenija je bila pripravljena ta dogovor izpolniti, Hrvaška pa ne.532

Problematiko varčevalcev obravnava tudi Sporazum o vprašanjih nasledstva, ki so ga vse

države naslednice bivše SFRJ podpisale junija 2001. S sporazumom je določeno, da je treba to

vprašanje reševati kot nasledstveno vprašanje in da se pogajanja naslednic o prevzemu

garancije za devizne hranilne vloge nadaljujejo pod okriljem Banke za mednarodne poravnave

(BIS) v Baslu. Vse države naslednice, razen Hrvaške, so pripravljene izpolniti to obveznost, in

nadaljevati pogajanja. Hrvaška pa na pozive BIS in tudi na večkratne pozive Slovenije, da

izpolni obveznost iz sporazuma - ki je veljavna mednarodna pogodba, ni odgovorila.533

Pri garancijah za devizne hranilne vloge so se države naslednice, razen Hrvaške, strinjale, da se

uporabi teritorialno načelo. Vendar je tudi Hrvaška uporabila teritorialno načelo, pri čemer pa

je ravnala diskriminatorno: izločila je vse "ne-Hrvate" (predvsem hrvaške Srbe) in tujce, torej

vse tiste, ki se niso uspeli legitimirati s t.i. "domovnico".534

Hrvaška doslej ni bila pripravljena izpolniti dogovorjenega: najprej dogovora o arbitraži pred

Mednarodnim denarnim skladom, nato - obveznosti iz Sporazuma o vprašanjih nasledstva.535

531

Informacija Ministrstva za zunanje zadeve RS: »Stališča o vprašanju garancij nekdanje Jugoslavije za

devizne hranilne vloge«, objava dne 12.12.2005: http://www.mzz.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/141/6001/

vpogledano dne 25.5.2011, Točka 7.

532

Ibidem, Točka 8.

533 Ibidem, Točka 9.

534

Ibidem, Točka 10.

535

Ibidem, Točka 11.


181

V celi zadevi namreč ne gre le za Slovenijo, Hrvaško in LB. Gre za nasledstvo SFRJ, v primeru

bank, gre za vse banke, in v primeru jamstva Federacije SFRJ, gre za vse varčevalce na

ozemlju nekdanje skupne države.

Jamstvo Federacije SFRJ ni bilo dano bankam, republikam ali podjetjem - pravnim osebam,

temveč edino in izključno fizičnim osebam. In dano je bilo le na teritoriju nekdanje SFRJ, ne

pa npr. fizičnim osebam, ki so imele svoje depozite v podružnicah teh - istih jugoslovanskih

bank v tujini;536

- »Hranilne vloge pri teh podružnicah in subsidiariah v tujini so bile pod jurisdikcijo države,

v kateri so poslovale in vloge teh fizičnih oseb so bile zavarovane z zavarovalnimi shemami

za zavarovanje depozitov, kot so veljali v posamezni državi, kjer je podružnica ali

subsidiarija poslovala;

torej tudi v tem primeru velja teritorialno načelo«.

Zavarovalne sheme za zavarovanje depozitov so tudi danes po vsem svetu izrazito teritorialne.

Če ne bi bile, bi bile tuje banke, na ozemlju neke države lahko v priviligiranem ali pa

podrejenem položaju. Zato jamstvo, ki ga uživajo depozitarji matične banke v eni državi ne

velja avtomatsko za varčevalce - fizične osebe pri podružnici te iste banke v tujini.537

- »Če povemo z drugimi besedami - depoziti hrvaški varčevalcev pri avstrijskih bankah na

Hrvaškem ne uživajo zavarovalne sheme, ki jo imajo varčevalci teh istih avstrijskih bank v

Avstriji ali npr. podružnici avstrijskih bank v Rusiji«.

Ker so zavarovalne sheme za zavarovanje depozitov fizičnih osebe individualne in vezane na

teritorij ene države, v primeru razpada države država naslednica običajno ravna dovolj modro,

da zaradi zaščite zaupanja lastnih državljanov, prevzame jamstvo države predhodnice na

svojem ozemlju oz. ga nadgradi ali izboljša. Tako sta jamstvena shema in jurisdikcija države

naslednice ponovno teritorialno usklajene.538

536

Osebni intervju avtorja te raziskave z Visokim predstavnikom RS za nasledstvo g. Rudolfom Gabrovcem

dne 16. februarja 2011, na Ministrstvu za finance RS; citiran je povzetek osebnega stališča Visokega predstavnika.

537

Ibidem.

538

Če torej izvedemo sklep - depozitna jamstvena shema katerekoli države je vedno teritorialno vprašanje.

182

16.2 STALIŠČA REPUBLIKE HRVAŠKE

Republika Hrvaška zatrjuje, da gre pri terjatvah deviznih varčevalcev iz te države, ki so svoje

prihranke vložili v podružnico LB v Zagrebu, izključno za premoženjsko-pravni odnos med

varčevalci in banko. Trdijo, da je naša država s sprejemom ustavnega zakona za izvedbo

temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije iz leta 1991, zlasti

pa z njegovo dopolnitvijo iz leta 1994, onemogočila izterjavo terjatev hrvaških varčevalcev. Pri

tem poudarjajo, da za dolgove odgovarja tako »stara« Ljubljanska banka d.d., kot tudi nova

Ljubljanska banka d.d., ki - da je bila z ustavnim zakonom ustanovljena kot »by-pass« banka,

ki je prevzela aktivo stare LB, ne pa tudi obveznosti do hrvaških deviznih varčevalcev, in da

zato odgovarja za obveznosti iz teh depozitov tudi slovenska država.539

Hrvaška stran trdi, da je pri ukinjanju Ljubljanske banke, temeljne banke Zagreb, konec 80-ih

let prejšnjega stoletja, v bistvu prišlo do pripojitve pravno samostojnega subjekta matični

banki; tako je prej sicer samostojna pravna oseba postala podružnica matične Ljubljanske

banke. Zato so bile s pripojitvijo k matični banki prevzete tako obveznosti, kot tudi pravice.

Stanja na hranilnih knjižicah (dinarska in devizna) naj bi tako postala stanja hranilnih knjižic

matične Ljubljanske banke.540

V kolikor torej Ljubljanska banka ne bi pripojila Temeljne banke Zagreb k matični banki, bi

varčevalci terjali svoj denar od Ljubljanske banke - Temeljne banke Zagreb, kot samostojne

pravne osebe. Ker pa ta banka ni več obstajala, varčevalci zdaj terjajo vračilo svojih deviznih

vlog od Ljubljanske banke v Ljubljani, ki - kar posebej poudarjajo - nikoli ni šla v stečaj.

Po mnenju hrvaške strani ne vzdrži slovensko stališče, da Slovenija ni dolžna Hrvaški ničesar,

ker da je

»Hrvaška ob razglasitvi samostojnosti sprejela zakonodajo, s katero je jamstvo za hranilne

vloge hrvaških varčevalcev prenesla iz federacije na svojo, novo hrvaško državo«.541

539

Ude Lojze, »Hrvaški varčevalci proti Republiki Sloveniji«, Pravna praksa št. 44, Ljubljana, 2006, str. 3.

540

Takratni hrvaški finančni minister Matej Crkvenac je na hrvaški televiziji v jeseni leta 2003 izjavil:

»Hrvaška je prevzela obveznost do vseh varčevalcev do bank, ki so bile pravne osebe na Hrvaškem, razen do

Ljubljanske banke v Zagrebu, ki je bila podružnica – in to podružnica Ljubljanske banke v Ljubljani, za katere

obveznosti je v popolnosti odgovarjala matična banka v Ljubljani« Enako stališče so v javnosti poudarjali tudi

predstojnik hrvaškega urada za sukcesijo, Božo Marendić in hrvaški veleposlanik v Ljubljani, Celestin Sardelić.

541

Uradno stališče naše države.

183

Hrvaška stran torej noče nič slišati o jamstvu za poplačilo deviznih hranilnih vlog s strani

države, na območju katere so devizni računi obstajali - to je hrvaške države. Trdi, da je hrvaška

država prevzela jamstvo le za neizplačane devizne hranilne vloge, vložene pri bankah v

Republiki Hrvaški, ki so bile organizirane kot samostojne pravne osebe. Podružnica stare LB v

Zagrebu pa med razpadom SFRJ ni bila (več) pravna oseba.542

Slovenska stran zatrjuje, da gre pri jamstvu za depozite deviz pri nekdanji podružnici stare LB

v Zagrebu za pravna razmerja, ki bi jih morali obe državi urediti v okviru razprave o sukcesiji

oziroma o pravnem nasledstvu razpadle SFRJ - torej razprave o delitvi premoženja (in

obveznosti) nekdanje skupne države. Po slovenskem stališču je treba upoštevati, da je v

nekdanji SFRJ federacija jamčila za devizne hranilne vloge. Ob razpadu SFRJ je Republika

Slovenija prevzela jamstvo za vse neizplačane devizne hranilne vloge na svojem ozemlju. Tudi

Republika Hrvaška je, po mnenju Slovenije - s prevzemom nekdanje zvezne zakonodaje v svoj

pravni sistem, naprej uveljavila teritorialno načelo o jamstvu za devizne vloge in šele pozneje,

z uredbo hrvaške vlade iz decembra 1991543

jamstvo hrvaške države omejila na devizne

hranilne vloge pri hrvaških bankah oziroma na devizne hranilne vloge, ki so jih hrvaški

varčevalci prenesli na hrvaške banke.544

Slovenska stran je v različnih sporih in tudi v sporu v Strasbourgu trdila, da je hrvaška stran

podružnici LB v Zagrebu onemogočila poslovanje. Ta podružnica pa je, v skladu s pravnim

sistemom razpadle SFRJ za deponirane devize, ki jih je prevzela Narodna banka Jugoslavije,

od te banke plasirala predvsem v obliki kreditov hrvaškim pravnim osebam na hrvaškem

ozemlju. Slovenski ustavni zakon iz leta 1991 in njegova dopolnitev iz leta 1994 nikakor nista

prizadela hrvaških varčevalcev, saj bi se ti se lahko poplačali iz premoženja podružnice stare

LB na Hrvaškem.545

Hrvaška je po osamosvojitvi svojim državljanom omogočila, da svoje terjatve proti tujim

bankam prenesejo na Hrvaško. Prihranki, ki so bili deponirani pred 17. aprilom 1991 pri

hrvaških bankah, ali pa v 30 dneh preneseni na hrvaške banke, so postali del javnega dolga.

542

Ibidem, Ude, str 3.

543

Narodne novine št. 71/91

544

Pogačnik M.: Devizne vloge varčevalcev podružnice LB, Pravna praksa št. 29, Ljubljana, 2003, str. 40-41.

545

Ibidem.

184

Vendar so možnost prenosa imeli le hrvaški državljani,546

predvsem pa je Hrvaška s pretvorbo

dolga Ljubljanske banke izplačala le tiste varčevalce, ki so predlagano rešitev tudi sprejeli.547

Leta 1991 je Hrvaška prepovedala razpolaganje in obremenjevanje realnega premoženja (npr.

nepremičnin) na hrvaškem ozemlju, ki je bilo v lasti pravnih oseb, katerih sedež je bil v tujini.

Dne 24. februarja 1996 je tako, najprej zamrznila račun LB - Glavne podružnice Zagreb, nato

pa dne 14. julija 2000 še zaprla njen žiro račun;

na ta način je bila v praksi onemogočena predlagana slovenska mednarodno-pravna

rešitev, da se devizni varčevalci poplačajo iz premoženja (aktive) LB na Hrvaškem.548

Med argumenti, ki jih je navajala Republika Hrvaška, je potrebno omeniti tudi stališča V. Đ.

Degana, hrvaškega profesorja mednarodnega prava in takrat hrvaškega pogajalca za sukcesijo.

V intervjuju za slovenski časnik Delo je leta 2003 izjavil:549

»Dejstvo je, da je Ljubljanska banka leta 1989 odpravila pravno samostojnost enot v

drugih jugoslovanskih republikah. Ves denar je odšel v Ljubljano, razen manjšega dela,

ki je bil investiran v republiška gospodarstva. Po naših izračunih je bilo na Hrvaškem

investirano manj kot dvajset odstotkov zbranega denarja…,

… državnih jamstev pa sploh ne bi mogli uveljavljati, ker LB ni končala v bankrotu,

ampak še vedno posluje«.

Hrvaški pravnik Degan je, kot v raziskavi že omenjeno,550

zagovornik načela pravičnosti; zato

je pred teritorialno načelo izpostavil dve načeli mednarodnega prava, ki pa sta (bolj) dopolnilni:

(1) prepoved neutemeljenega bogatenja in (2) varstvo pridobljenih pravic. V intervjuju je tudi

izjavil:

»Teritorialno načelo, na katerega se sklicuje Slovenija je neutemeljeno in

nesprejemljivo. Če bi ga uporabljali v primeru slovenskih počitniških hiš ob

Jadranskem morju in drugih nepremičnin, bi slovenska stran ostala brez premoženja.

Toda lastništvo je lastništvo. Bančna vloge so lastnina, zato ne morejo biti obravnavane

drugače kot nepremičnine«.

546

Kar je bila diskriminacija na osnovi državljanstva; Hrvaška je namreč izločila vse "ne-Hrvate" (predvsem

hrvaške Srbe) in tujce, torej vse, ki se niso uspeli legitimirati s t.i. "domovnico".

547

Ponudba je zajemala tudi pretvorbo deviznih prihrankov v hrvaško nacionalno valuto - s tem pa se vsaj

tretjina varčevalcev ni strinjala. Tudi to je bil razlog, zakaj mnogi niso prenesli prihrankov v javni dolg Hrvaške.

548

Zidar Katarina, Neizplačane devizne vloge hrvaških varčevalcev pri LB, Pravna praksa št. 44, Ljubljana,

2006, str. 25.

549

Žerjavič Peter: Vladimir Đuro Degan o Ljubljanski banki Zagreb, »Bančne vloge so kot počitniške hiše«,

Delo, 15. januar 2003.

550

V poglavju 10.2. »Dodatna načela nasledstva državne lastnine«, Degan v: »Disagreements…«, 1999.

185

Slovenija po Deganovem mnenju ne more kar "enostransko" odkloniti izplačila vlog, kakor tudi

Hrvaška ne more odvzeti slovenskim državljanom lastniške pravice na počitniških hišah (!)551

Še en avtor, zagovornik več hrvaških varčevalcev - tožnikov v znanem procesu pred ESČP,552

odvetnik Milivoje Žugić, pa je leta 2001 objavil svoj pogled na problematiko in ponovil prej

omenjena hrvaška stališča. Gre za t.i. memorandum,553

v katerem so bile za Republiko

Slovenijo zapisane nekatere, mednarodno-pravno (z vidika sukcesije) nesprejemljive trditve,

kot na primer:

1. Varčevalci imajo pravico zahtevati poplačilo tako od LB d.d. (stare) kot tudi od NLB d.d.;

2. Varčevalcem se ne sme omejevati pravice do poplačila s sklicevanjem na »še nerešena

nasledstvena vprašanja« in na vprašanja terjatev do Narodne banke Jugoslavije (NBJ), saj

da komercialne banke v SFRJ niso imele obveze, temveč »le« pravico do redeponiranja

deviz pri NBJ;

3. V primeru, da poplačila ne morejo izvršiti komercialne banke, imajo varčevalci pravico to

zahtevati od katerekoli naslednice bivše SFRJ, pri čemer bi bilo kasneje upravičeno tožiti

Republiko Slovenijo, saj je LB d.d. njena banka.

4. Jamstvo federacije ne pride v poštev, ker je iz predpisov jasno, da lahko pride do jamstva le

v primeru, ko gre banka v stečaj; a LB d.d., niti NLB d.d. nista nikoli končala v stečaju.

Avtor memoranduma Žugić nato navede še opcije, ki da jih ima Republika Slovenija po

njegovem na razpolago:554

1. hrvaškim varčevalcem se naj dodeli lastniške deleže v slovenskih podjetjih in bankah;

2. Republika Slovenija naj sprejeme zakon, ki bi Banki Slovenije omogočil, da LB d.d. z

dolgoročnim posojilom omogoči poplačilo obveznosti;

3. Republika Slovenija naj se zadolži v tujini in na ta način izplača hrvaške varčevalce, ipd.

551

Degan v intervjuju še dodaja, da je Hrvaška »privolila v aneks G nasledstvenega sporazuma, po katerem

se vprašanje deviznih vlog ureja pred banko za mednarodne poravnave v Baslu, ker da je Slovenija na dan

podpisa izsiljevala. Grozila je s propadom pogajanj, če bo v sporazumu ostal člen, po katerem bi LB morala

izplačati hrvaške vloge. Tako so bile razprave za leto dni preseljene v Basel, kjer so se lani poleti po petih krogih

neuspešno končale«. Žerjavič Peter: Vladimir Đuro Degan o Ljubljanski banki Zagreb, Delo, dne 15. januar 2003.

552

European Court of Human Rights; »CASE OF KOVAČIĆ AND OTHERS v. SLOVENIA« (2006, 2008).

553

»Memorandum o problemima vezanim za štednju hrvatskih štediša kod Ljubljanske banke d.d. Ljubljana

Glavna filijala Zagreb«, Intellectio Iuris, Centar za pravna istraživanja i dokumentaciju, Zagreb, 2001. http://www.pravnadatoteka.hr/pdf/aktualno/hrv/20021121/Memorandum_o_Ljubljanskoj_Banci_Zugic_Milivoje.pdf (vpogled dne 26.2.2012).

554

Ibidem.

http://www.pravnadatoteka.hr/pdf/aktualno/hrv/20021121/Memorandum_o_Ljubljanskoj_Banci_Zugic_Milivoje.pdf

186

Po mnenju odvetnika Žugića so vloge, ki so bile prenesene iz LB Glavne podružnice Zagreb na

hrvaške banke in posledično v javni dolg Hrvaške, edina točka, ki zadeva državi Slovenijo in

Hrvaško. Medtem ko so vse ne-prenesene vloge hrvaških varčevalcev, torej tistih, ki so

obdržali hranilne knjižice LB Glavne podružnice Zagreb, zasebno-pravni problem med banko

in varčevalci; zato je tudi na sodiščih zahteval, da bi neizplačane vloge lahko uveljavili kot

zastavne pravice na nepremičninah Ljubljanske banke. Odvetnik je trdil, da je nesprejemljivo,

da so v času, ko ima LB Glavna podružnica Zagreb, tako velike obveznosti do hrvaških

varčevalcev, njene nepremičnine nedotaknjene.555

Neresnična pa je trditev Žugića, da s spremenjeno jugoslovansko zakonodajo od leta 1978

naprej ni bilo več obvezno deponiranje deviznih vlog komercialnih bank v Narodno banko

Jugoslavije - ampak, "je to bila le opcija". Zato po njegovem mnenju problematika hrvaških

varčevalcev ne more biti del sukcesije, ker da »denar sploh ni spravljen v Beogradu«.556

Za konec je Žugić dodal še zanimiv zaključek - ki namiguje predvsem na politično reševanje

problema:

»Slovensko upiranje plačilu je škodljivo za odnose s svojo južno sosedo in tudi ekonomsko

nerazumljivo, saj tako LB zaradi "starih grehov" pač ne more poslovati na Hrvaškem«. 557

Zapisana trditev ni nova, saj že vsa leta po razpadu SFRJ Hrvaška pogojuje reševanje problema

deviznih varčevalcev z vstopom slovenskega bančništva na hrvaški trg.

Vendar je treba povedati, da tudi slovenska stran nosi del krivde, da Hrvaška izpostavlja

politično reševanje situacije; v 90-ih letih prejšnjega stoletja so namreč vidni predstavniki

slovenskega javnega življenja v nastopih izpostavljali svoje videnje problema varčevalcev in s

tem Hrvaški pokazali, da niti v Sloveniji nismo med seboj enotni, kako reševati problem

deviznih varčevalcev.558

555

Ibidem.

556

Ibidem.

557

Ibidem.

558

Takratni predsednik republike Milan Kučan, je, na primer med obiskom v Sarajevu izjavil, da je

Slovenija »vendarle dolžna nekaj plačati varčevalcem sarajevske podružnice LB« - to izjavo so hrvaški mediji

pograbili. S podobnimi izjavami sta se takrat v javnosti opredeljevala tudi Jože Mencinger in France Bučar. Take

nepremišljeno izgovorjene besede imajo lahko precejšnje posledice - npr. otežijo slovenska nadaljnja pogajanja.

187

Dejansko ostaja - še danes ne povsem dorečeno vprašanje - kje so resnični temelji odločitev

najvišjih organov Ljubljanske banke ob koncu leta 1989.559

Šlo naj bi za poslovne odločitve, ki

je spremenila nekdaj samostojne banke (enote) Ljubljanske banke, ki so bile same odgovorne

za svoje poslovanje, v podružnice LB;

takratno vodstvo LB je namreč v začetku leta 1990, ko je bila SFRJ že globoko v procesu

razpadanja, sprejemalo tovrstne sklepe.560

Osnova je sicer bila v t.i. "Markovićevem zakonu" o transformaciji bančnega sistema v

delniške družbe; ta zakon je zahteval transformacijo takratnega bančnega sistema, ki je bil bolj

»zadružne« vrste, v sistem delniških družb, kot ga poznajo povsod v zahodnem svetu.

Ustanoviteljice bank so zato, skladno s predpisano preobrazbo postajale "delničarke"; svoje

ustanovne deleže so preoblikovale v delniške.561

Transformacija bank je bila zastavljena tako, da so tiste banke, ki so kot banke želele

nadaljevati delo, morale izpolniti nova zakonska določila, ostale - ki pa teh določil niso

izpolnjevale, so dobile možnost dokapitalizirati se, in tako izpolniti pogoje za svoje delovanje.

Tudi za LB je veljalo to določilo, zato je bil na skupščini LB - Osnovne banke Zagreb sprejet

sklep, da ne nadaljujejo kot banka, temveč kot podružnica; le-ta namreč za svoje delovanje ni

potrebovala dokapitalizacije. Prav zaradi odločitev ustanoviteljic LB Osnovne banke Zagreb,562

je ta leta 1990 pričela delovati kot podružnica Ljubljanske banke.

559

Konec leta 1989 se je vodstvo LB odločilo, da vse temeljne banke LB na področju takratne SFRJ

spremeni v podružnice. S tem bi naj vse terjatve in obveznosti prešle v upravljanje matične banke v Ljubljani. Leta

1994 pa je, kot je znano, prišlo do dopolnitve ustavnega zakona, ker je državni zbor določil, da se ustanovi nova

banka - NLB d.d., preostali »stari« LB d.d. pa ostanejo vse obveznosti iz naslova neizplačanih deviznih vlog

varčevalcev, vseh držav na ozemlju nekdanje SFRJ. Nova LB d.d. zato poudarja, da ni pravna naslednica

pogodbenih razmerij stare LB d.d., ki se nanašajo na obveznosti iz naslova deviznih vlog hrvaških varčevalcev.

560

V intervjuju za časnik Delo, z dne 13.9.2002 (novinarka M. Babič), je npr. prvak SDS Janez Janša trdil,

da je takrat šlo za politično odločitev, v ozadju te odločitve pa naj bi bilo nasprotovanje slovenski osamosvojitvi;

»Z odločitvijo, da se prej samostojne enote LB po republikah spremeni v podružnice LB, se je želelo Slovenijo

finančno privezati na ostanek takratne Jugoslavije, tako da bi bila osamosvojitev praktično nemogoča. Zdaj pa

tistim, ki so botrovali takšnim odločitvam, seveda ni v interesu, da se o tem karkoli razpravlja, pač pa jim je v

interesu, da se to poglavje zapre in da brskanja po preteklosti ni več«. Zato naj bi - po prepričanju Janeza Janše,

nekateri politiki iz tistega časa zdaj zagovarjali, da naj Slovenija sama poplača hrvaške devizne varčevalce. Vir:

Delo, 13.9.2002; intervju dosegljiv tudi na spletni strani SDS: http://www.sds.si/news/144 (vpogled: 27.2.2012).

561

Seveda je to bilo zgolj »pro-forma« preoblikovanje; če govorimo o pravi delniški družbi, bi moral biti

vplačan izključno realni kapital (tj. denar, gotovina), kar pa se ob takratni transformaciji bank v "d.d." ni zgodilo.

562

Ki pa so vse bile hrvaške pravne osebe…

http://www.sds.si/news/144

188

16.3 NADALJNJE MEDNARODNO-PRAVNO UREJANJE PREVZEMA JAMSTVA

BIVŠE FEDERACIJE (SFRJ) ZA DEVIZNE HRANILNE VLOGE

Republika Hrvaška je edina, ki kljub formalnemu pozivu Banke za mednarodne poravnave v

Baslu in kljub večkratnim formalnim pozivom s strani Republike Slovenije na ministrski ravni,

ni pripravljena za nadaljevanje pogajanj. Republika Hrvaška s tem nedvomno ne izpolnjuje

svoje obveznosti, ki izhaja iz 7. člena priloge C Dunajskega sporazuma o vprašanjih nasledstva

SFRJ;

iz vidika mednarodnega prava imajo ostale pogodbenice tako možnost uveljavljati kršitev

mednarodne pogodbe in posledično mednarodno-pravno odgovornost Republike Hrvaške.

Izpolnjevanje obveznosti iz 7. člena priloge C Dunajskega sporazuma o vprašanjih nasledstva

SFRJ oziroma neizpolnjevanje teh obveznosti s strani Republike Hrvaške je multilateralno

meddržavno vprašanje, ki ga je potrebno reševati na meddržavni ravni in ne s postopki

zasebnopravnih subjektov proti državi - ki predstavljajo izoblikovano taktiko hrvaške politike

do Republike Slovenije;

»Gre za politiko hrvaške države, ki je z svojimi suverenimi dejanji monetarnih oblasti - in

diskriminatorno med varčevalci in v primerjavi z obravnavo podružnic drugih bank na

hrvaškem - dejansko posegla v možnost poplačila hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke

d.d., Glavne podružnice Zagreb s strani banke in mimo koncepta pravne države posegla v

realizacijo civilnopravnih razmerij«.563

Neizpolnjevanje veljavnih mednarodnih pogodb in odstop od standardov pravne države

predstavlja spregled temeljnih načel in norm mednarodnega prava in prava nasploh, kot se je

oblikovalo v sodobni civilizirani mednarodni skupnosti. Zgovoren primer, da je potrebno

spoštovati mednarodno-pravne norme je:

sodba pred Velikim senatom ECHR v Strassbourgu, v primeru »Kovačič in drugi proti

Sloveniji« (3.10.2008), ki je potrdila pravilnost stališč Republike Slovenije, ki jih zastopa

pri tem problemu. V naslednjem poglavju je sodba ECHR posebej podrobno predstavljena.

563

Informacija Ministrstva za zunanje zadeve RS - izjava za javnost: »Prevzem jamstva nekdanje SFRJ za

devizne hranilne vloge deponirane pri poslovnih bankah in njihovih podružnicah na območju bivše SFRJ«,

internetni vir - http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/dokumenti/hrvaska-varcevalci.doc (dne 25.5.2011).

http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/dokumenti/hrvaska-varcevalci.doc

189

17 Primer zaključene sodbe »Kovačič in drugi proti Sloveniji« pred

ECHR - Strassbourg (2008)

Skoraj dve desetletji trajajoč nasledstveni spor med Republiko Slovenijo in Hrvaško 564

najdosledneje - in verjetno tudi najbolj nepristransko doslej - obravnava dokončna razsodba

Velikega Senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ECHR) 565

v Strassbourgu z dne 3.

oktobra 2008.

Ta sodba sicer,

nikakor ne rešuje vprašanja prevzema jamstva nekdanje Federacije (SFRJ) za devizne

hranilne vloge med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško oz. med ostalimi državami

naslednicami, saj se o tem morajo še nadaljevati pogajanja;566

vendar:

- utemeljuje teritorialno načelo na konkretnem nasledstvenem primeru, tj. tožbi treh

varčevalcev zoper Slovenijo. Sodbo ECHR je zato možno - z analogijo - aplicirati na

sporna vprašanja prevzema jamstva bivše Federacije (SFRJ) za devizne hranilne vloge.

Slednje je tudi razlog, da smo sodbo ECHR - kot pomožni vir mednarodnega prava,567

izbrali

za predmet poglobljene analize v tem poglavju disertacije.

Predmet postopka pred ECHR

Zadeva je sprožena s tremi pritožbami proti Sloveniji, ki so jih na podlagi bivšega 25. člena

Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija)

pri Evropski komisiji za človekove pravice (v nadaljevanju: Komisija) (pritožbi št. 44574/98 in

45133/98) in na podlagi 34. člena pri Evropskem sodišču za človekove pravice (pritožba št.

48316/99) 17. julija 1998, 2. junija 1997 oz. 24. decembra 1998 vložili trije hrvaški državljani:

Ivo Kovačić, Marjan Mrkonjić in Dolores Golubović (v nadaljevanju: pritožniki).

564

Sporno je tudi vprašanje poplačila deviznih varčevalcev Bosne in Hercegovine, kot države naslednice po

SFRJ, glede podružnice LB Sarajevo - vendar ta razsodba države BiH ne zadeva. Sodišče v Strassbourgu (ECHR)

je namreč z razsodbo dne 3. oktober 2008 odločalo izključno o primeru: »Kovačič in drugi proti Sloveniji«.

565

European Court of Human Rights; GRAND CHAMBER, »CASE OF KOVAČIĆ AND OTHERS v.

SLOVENIA« (Applications nos. 44574/98, 45133/98 and 48315/99), Judgment: Strassbourg, 3. October 2008.

Primer: Kovačič in drugi zoper Republiko Slovenijo (Pritožba št. 44574/98, 45133/98 in 48316/99), 3. okt. 2008.

566

… pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave v Baslu (Švica), kot napotuje 7. člen Priloge C

Sporazuma o vprašanjih nasledstva (2001), ki so ga podpisale in ratificirale vse države naslednice po bivši SFRJ.

567

Po členu 38 - Statuta Meddržavnega sodišča v Haagu, ki je priloga Ustanovne listine OZN (1948).

190

Pritožniki so zatrjevali,

da jim je bila kršena njihova pravica do mirnega uživanja »premoženja« iz 1. člena

Protokola št. 1, ker je zakonodaja, ki jo je sprejela tožena država, preprečila, da bi dvignili

devize, ki so jih vložili pri zagrebški poslovalnici slovenske banke - Ljubljanske banke.568

17.1 OZADJE PRIMERA IN OKOLIŠČINE POZAMEZNIH ZADEV

Pred razpadom SFRJ so pritožniki oz. njihovi sorodniki vložili konvertibilne devize na bančne

račune pri poslovalnici slovenske banke - Ljubljanske banke - v Zagrebu (Hrvaška). Nekateri

izmed njih so imeli tudi vezane vloge, ki so zapadle v poznih 80-ih ali zgodnjih 90-ih letih

prejšnjega stoletja. V tem času je bila Ljubljanska banka ena od največjih poslovnih bank v

SFRJ s poslovalnicami v drugih republikah.

17.1.1 Ljubljanska banka in njena zagrebška poslovalnica

Banka, ki se danes imenuje Ljubljanska banka oz. Nova Ljubljanska banka je bila ustanovljena

leta 1955 in je kasneje večkrat spremenila status in ime. Leta 1969 je njen pravni prednik odprl

poslovalnico v Zagrebu v tedanji Socialistični republiki Hrvaški. Od leta 1978 pa do 1. januarja

1990 je Ljubljanska banka – Združena banka, ki je bila družba, ustanovljena po zakonodaji

tedanje Socialistične republike Slovenije, delovala kot »združena banka«. Sestavljena je bila iz

temeljnih bank Ljubljanske banke in je poslovala v skladu z načeli tedaj veljavnega sistema

socialističnega samoupravljanja. V času od leta 1977 do 1990 je zagrebška poslovalnica

Ljubljanske banke delovala kot »temeljna banka«, pri čemer ni bila niti podružnica niti hčerka

Ljubljanske banke - Združene banke. Ljubljanska banka Temeljna banka Zagreb (Ljubljanska

banka Osnovna banka Zagreb) je po zakonodaji Socialistične republike Hrvaške imela ločeno

pravno osebnost in je bila finančno in ekonomsko neodvisna. Vendar pa je bila vključena v

organizacijsko strukturo Ljubljanske banke.

568

»The applicants complained under Article 1 of Protocol No. 1 of a violation of their right to the peaceful

enjoyment of their “possessions” in that legislation enacted by the respondent State had prevented them from

withdrawing foreign currency which they had deposited with the Zagreb office of a Slovenian bank, the Ljubljana

Bank«, citirano po:

European Court of Human Rights; Grand Chamber, "CASE OF KOVAČIĆ AND OTHERS v. SLOVENIA",

(Applications 44574/98, 45133/98 and 48315/99), Judgment: Strassbourg, 3. October 2008, Paragraph No. 5.

191

Dne 19. decembra 1989 se je Ljubljanska banka - Združena banka na novo registrirala kot

delniška družba z učinkom od 1. januarja 1990. Dne 29. decembra 1989 pa se je Ljubljanska

banka - Temeljna banka Zagreb ponovno registrirala kot Glavna podružnica Zagreb ("Glavna

filijala Zagreb") z učinkom od 1. januarja 1990.569

17.1.2 Sistem redeponiranja deviznih hranilnih vlog

Fizične osebe so v bivši SFRJ lahko odpirale devizne hranilne vloge od leta 1965 dalje.

Varčevanje je bilo privlačno, saj so obrestne mere na devizne hranilne vloge dosegale stopnjo

tudi 10 % in več.570

Od 25. decembra 1969 pa do dne, ko je vsaka od držav naslednic razglasila

neodvisnost, so bile vse devizne vloge zavarovane z zakonskim jamstvom federacije (SFRJ).571

Leta 1977 je bil z Zakonom o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino 572

uveden

sistem, po katerem so poslovne banke redeponirale devizne vloge pri Narodni banki

Jugoslavije (NBJ). Po drugem odstavku 51. člena tega zakona je NBJ morala sprejeti devizne

vloge, ki so jih posamezniki položili pri pooblaščenih bankah, in hkrati bankam, ki so

deponirale devize, odobravati brezobrestna posojila v jugoslovanskih dinarjih. Dinarska

posojila so bila nato odobrena lokalnim podjetjem v republikah, kjer so bile banke locirane.

Čeprav zakon od bank v SFRJ ni zahteval prenosa deviznih vlog na NBJ, je v splošnem veljalo,

da banke v praksi niso imele nobene druge možnosti. Ta sistem je poslovne banke rešil

tveganja pred izgubo zaradi deviznih tečajnih razlik.573

569


(Applications 44574/98, 45133/98 and 48315/99), Judgment: Strassbourg, 3. October 2008, Paragraphs No. 27-33:

The Ljubljana Bank and its Zagreb Office.

570

Vsekakor so to nenormalno visoke obrestne mere, saj je šlo za tuje valute, ki pa niso bile podvržene veliki

inflaciji - v nasprotju s takratnimi dinarji. Bivša SFRJ si je predvsem - zelo prizadevala pridobiti devize občanov.

571

Zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah (Ur. list SFRJ, št. 10/89, 40/89, 87/89, 18/90 in 72/90),

76. člen se je glasil: »Za dinarske hranilne vloge in tekoče račune občanov pri bankah in Poštni hranilnici jamči

Narodna banka Jugoslavije po zveznem zakonu, za hranilne vloge v tuji valuti in za depozite na deviznih računih

občanov in tujih fizičnih oseb pa jamči federacija…«

572

Uradni list SFRJ, št. 15/77.

573



The system of redepositing foreign-currency savings.

192

Med leti 1978 in 1988 so bili sprejeti nadaljnji predpisi, ki so urejali transakcije redepozita.

Eden od sklepov, sprejetih v letu 1978, je uvedel t.i. »pro-forma« ali »obračunsko metodo«

redeponiranja deviz, da bi se prihranilo znatne zneske, ki bi bili sicer porabljeni za plačilo

provizije nevtralnih transakcij. V naslednjih letih je bilo le okoli 14 % deviznih vlog tudi

dejansko prenesenih s poslovnih bank na NBJ.574

Od leta 1985 dalje so morale banke, ki so redeponirale devize, za pred tem brezobrestna

posojila v jugoslovanskih dinarjih, ki so bila odobrena v zameno za devize, redeponirane v

NBJ, plačati obresti. Sistem redeponiranja je bil nato ukinjen, dne 15. oktobra 1988 z

dopolnitvami Zakona o deviznem poslovanju.575

Ker takšen zakon ni bil sprejet, so ukrepi, ki jih je uporabila SFRJ, temeljili na "ad hoc"

uredbah. Zgolj banke, in ne posamezni vlagatelji, so lahko zahtevale izplačilo deviznih

hranilnih vlog. Da bi lahko bilo plačilo pod jamstvom izvedeno, pa bi morala biti banka bodisi

nelikvidna, bodisi v stečajnem postopku.576

17.1.3 Monetarna kriza in Markovićeve reforme

Težave, ki jih je povzročil zunanji in domači dolg SFRJ, so v 80-ih letih prejšnjega stoletja

pripeljale do monetarne krize, v kateri je gospodarstvo SFRJ prizadela hiperinflacija. Bančni in

monetarni sistem sta bila na robu propada in SFRJ se je morala zateči k interventnim ukrepom.

Med drugim je bila sprejeta tudi zakonodaja, ki je uvedla omejitve na izplačilo deviznih vlog

posameznikom; najbolj sta bila spremenjena 14. in 71. člen Zakona o deviznem poslovanju,577

in sicer:

14. člen; - »1. Domače fizične osebe smejo imeti devize na deviznem računu ali kot devizno hranilno

vlogo pri pooblaščeni banki ter jih uporabljati za plačevanje v tujini v skladu s tem

zakonom.

574

Ibidem.

575

Uradni list SFRJ, št. 59/88: Spremenjen četrti odstavek 14. člena je določil, da se »…pogoji in način

izpolnjevanja jamstvenih obveznosti ... uredijo s posebnim zveznim zakonom«.

576

V letu 1991 so devizne terjatve poslovnih bank do Narodne banke Jugoslavije znašale že cca. 12 milijard

ameriških dolarjev (USD) in bile zamrznjene.

577

Zakon o deviznem poslovanju, Uradni list SFRJ, št. 66/85, 59/88 in 82/90.

193

- ...

- 3. Za devize na deviznih računih in devizne hranilne vloge jamči federacija.

- 4. Pogoji in način izpolnjevanja jamstvenih obveznosti se uredijo s posebnim zveznim

zakonom.«

71. člen; - »1. Domače fizične osebe lahko prodajo konvertibilne devize pooblaščeni banki in drugemu

pooblaščenemu menjalcu oziroma jih lahko vložijo na devizni račun ali kot devizno

hranilno vlogo pri pooblaščeni banki.

- 2. Devize, ki jih imajo na deviznem računu ali kot devizno hranilno vlogo, lahko domače

fizične osebe uporabljajo za plačevanje uvoza blaga in storitev, ki ga opravljajo v skladu z

zveznim zakonom, ki ureja zunanjetrgovinsko poslovanje, in sicer za lastne potrebe in za

potrebe ožjih družinskih članov.

- ...

- 4. Devize iz drugega odstavka tega člena lahko uporabljajo domače fizične osebe za nakup

obveznic, ki se glasijo na tujo valuto, za volila v znanstvene ali humanitarne namene v

Jugoslaviji in za plačilo življenjskega zavarovanja pri zavarovalnih organizacijah v

Jugoslaviji.

- 5. Narodna banka Jugoslavije predpiše, kako se vodijo devizni računi in devizne hranilne

vloge za domače in tuje fizične in pravne osebe.«

Leto 1989 je bilo za SFRJ leto reform, v katerem so bile uvedene številne zakonodajne,

institucionalne in strukturne prilagoditve za pripravo prehoda iz socialističnega planskega

gospodarstva v tržno (t.i. "Markovićeve reforme", poimenovane po tedanjem predsedniku

Zveznega izvršnega sveta). Po navedbah Republike Slovenije pred ECHR bi morale biti te

reforme, ki so vključevale tudi sanacijske ukrepe, izvršene v dveh letih - a je to preprečil

razpad SFRJ.

Reforma bančnega sistema je po Zakonu o bankah in drugih finančnih organizacijah 578

določala, da se združene in temeljne banke preoblikujejo v delniške družbe. V letih 1988, 1989

in 1990 pa je SFRJ prevzela jamstvo za kritje tečajnih razlik in za plačilo deviznih depozitov

pri NBJ - s pretvorbo negativnih tečajnih razlik v javni dolg. Ker še v letu 1991 servisiranje

tega javnega dolga ni bilo urejeno, je NBJ sprejela sklep, s katerim so bili bankam odobreni

posebni likvidnosti krediti, ki naj bi omogočili izplačilo deviznih vlog. Razen tega je bil znesek

deviz, ki jih je bilo mogoče dvigniti, še dalje omejen. To stanje je trajalo vse do junija 1991, ko

se je začel proces razdružitve SFRJ. Celoten proces, v katerem so štiri od šestih republik

razglasile svojo neodvisnost, pa je trajal več mesecev.579

578

Uradni list SFRJ, št. 10/89

579



The monetary crisis and the Marković reforms.

194

17.1.4 Ljubljanska banka in Glavna podružnica Zagreb

Že v letu 1988 so bili vsi devizni računi Ljubljanske banke Zagreb zamrznjeni. Dne 19.

decembra 1989 pa je bila v Ljubljani, v tedanji Socialistični republiki Sloveniji, ustanovljena

delniška družba Ljubljanska banka d.d. Sprememba je bila še istega dne vpisana v sodni

register in se je začela uporabljati 1. januarja 1990.

Statut (v 60. členu) in Družbena pogodba Ljubljanske banke z dne 19. decembra 1989 sta

določala, da z dnem svojega nastanka ali vpisa v sodni register Ljubljanska banka kot pravna

naslednica prevzame pravice, premoženje in obveznosti Ljubljanske banke Združene banke in

(med drugim) tudi Temeljne banke Zagreb.580

17.1.4.1 SPORNE TOČKE V ZVEZI S PRAVNIM POLOŽAJEM IN OBVEZNOSTMI

ZAGREBŠKE POSLOVALNICE LB V OBDOBJU RAZPADA SFRJ

Dogodki, kot jih je pred ECHR predstavila Republika Slovenija

Republika Slovenija trdi, da je razpad SFRJ preprečil popolno preoblikovanje Ljubljanske

banke - Temeljne banke Zagreb v Glavno podružnico Zagreb. Zaradi tega so status, poslovanje,

premoženje in obveznosti za vloge Glavne podružnice Zagreb postali vprašanje državnega

nasledstva.

V dvoletnem vmesnem obdobju Markovićevih reform so t.i. »glavne podružnice«, ki so pred

tem delovale kot temeljne banke, imele poseben - edinstven status, ki se je bistveno razlikoval

od statusa »podružnic«, kot ga poznajo zahodnoevropski pravni sistemi. Zlasti je bilo mogoče

take glavne podružnice sanirati v skladu z Zakonom o sanaciji, stečaju in likvidnosti bank in

drugih finančnih organizacij, ki se je v 25. členu glasil:581

- »V letu 1990 se lahko sprejme sklep o uvedbi sanacijskega postopka tudi za banko, ki je

postala del kake druge banke z uskladitvijo svoje organizacije, poslovanja in samoupravnih

splošnih aktov z Zakonom o bankah in drugih finančnih organizacijah ...«

580

Dne 29. decembra 1989 je bila Ljubljanska banka - Temeljna banka Zagreb na Trgovinskem sodišču

(Trgovački sud) v Zagrebu vpisana kot Glavna podružnica Zagreb (Glavna filijala Zagreb) z učinkom od

1.januarja 1990. 581

Zakon o sanaciji, stečaju in likvidnosti bank in drugih finančnih organizacij - Uradni list SFRJ št. 84/89 in

63/90.

195

Na tej osnovi je bil v letu 1990 tudi dejansko začet postopek sanacije LB - Glavne podružnice

Zagreb, vendar pa je njegov zaključek preprečil razpad SFRJ.582

Dogodki, kot jih je pred ECHR predstavila Republika Hrvaška

Glede statusa poslovalnice Zagreb je Republika Hrvaška zagovarjala,

- da je takrat Glavna podružnica Zagreb obstajala kot organizacijski del Ljubljanske banke,

- da je obstajalo institucionalno razmerje odvisnosti, in da je Ljubljanska banka neomejeno in

z vsem svojim premoženjem jamčila za obveznosti Glavne podružnice Zagreb.583

17.2 RAVNANJE REPUBLIKE SLOVENIJE

Dne 25. junija 1991 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel:

- Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, in

- Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti

Republike Slovenje.584

17.2.1 Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti

Republike Slovenije

Na podlagi tretjega odstavka 19. člena Ustavnega zakona585

je Republika Slovenija prevzela

jamstvo za vse devize, vložene na ta dan v bankah na ozemlju Republike Slovenije. Tretji

odstavek 19. člena se glasi:

»Za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, vložene v bankah na

ozemlju Republike Slovenije, za katere je do uveljavitve tega zakona jamčila SFRJ,

prevzame jamstvo Republika Slovenija, po stanju na dan uveljavitve tega zakona.«

582



The Ljubljana Bank and the Zagreb Main Branch

583

Takšen položaj naj bi izhajal iz Sklepa o organizacijski strukturi Ljubljanske banke d.d., sprejetega na

skupščini 19. decembra 1989, kar potrjuje tudi izpis iz sodnega registra Temeljnega sodišča v Ljubljani z dne 29.

decembra 1989. Razen tega, že pred sprejetjem tega sklepa, ko je zagrebška poslovalnica še poslovala kot

»temeljna banka«, v poslih deviznega poslovanja ni uživala finančne neodvisnosti.

584

Uradni list RS, št. 1/91-I.

585

Ibidem.

196

17.2.2 Dogajanje po razglastivi neodvisnosti

Oktobra 1991 je bila uvedena nova slovenska valuta - slovenski tolar (SIT), hkrati je bila

ustanovljena tudi Agencija za sanacijo bank, katere glavni namen je bil izvedba sanacijskega

programa.

Dne 4. februarja 1993 pa je z Zakonom o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih

vlog 586

uvedeno še ustavno-pravno jamstvo. Zadevne določbe tega zakona se glasijo:

1. člen

- »S tem zakonom se ureja način poravnavanja obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog

občanov, vloženih v bankah na ozemlju Republike Slovenije, ki so jih banke deponirale

pri Narodni banki Jugoslavije.«

2. člen

- »Obveznosti bank iz deviznih vlog … postanejo dolg Republike Slovenije. …«

3. člen

- »Terjatve bank do Narodne banke Jugoslavije v višini neizplačanih deviznih vlog se

prenesejo na Republiko Slovenijo.«

Po 2. členu tega zakona so tako obveznosti, ki so izhajale iz deviznih vlog, postale javni dolg

Republike Slovenije. V letu 1995 so bili sprejeti še nadaljnji izvedbeni predpisi - tako so:587

- devize, vložene pri bankah na slovenskem ozemlju, postale del javnega dolga v obliki

obveznic v skupni višini okoli 1,5 milijarde nemških mark (DEM), imetniki računov pa so,

- lahko dvigovali sredstva ne glede na sedež svoje banke in ne glede na svoje državljanstvo.

Dne 11. marca 1993 je pričel veljati tudi Zakon o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo;588

- po tem zakonu so bile številne terjatve in obveznosti Slovenije in njenih uradnih organov

proti SFRJ in njenim organom, med njimi NBJ, prenesene na Sklad za sukcesijo.

- Dne 28. junija 1994 sta za Slovenijo začela veljati Konvencija in Protokol št. 1.

586

Uradni list RS, št. 7/93.

587


(Applications 44574/98, 45133/98 and 48315/99), Judgment: Strassbourg, 3. October 2008, Paragraphs No. 54-59;

Developments after independence

588


197

17.2.3 Ustavni zakon iz leta 1994 o dopolnitvah Ustavnega zakona iz leta 1991

V letu 1991 je po navedbah Republike Slovenije delež Ljubljanske banke na slovenskem

bančnem trgu znašal 42,4 %. Vendar pa je, tako pred razpadom SFRJ, kot po njem, Ljubljanska

banka akumulirala znaten negativen kapital. Zato se je takratna vlada odločila, da so nujno

potrebni sanacijski ukrepi, ki bi preprečili propad slovenskega finančnega sistema - in ti ukrepi

so tudi bili sprejeti leta 1993.

Ob odsotnosti kakršnegakoli dogovora med državami naslednicami v 90-ih letih sta finančni

položaj Ljubljanske banke še naprej ogrožali dve vrsti tveganj, povezani z nasledstvom:

1. najprej - terjatve tujih upnikov za 4,2 milijarde dolarjev (USD) na podlagi že omenjenega

sporazuma, imenovanega Novi finančni sporazum (NFA)589

, in

2. stalna izpostavljenost obveznostim SFRJ za redeponirane devize izven ozemlja Slovenije.

Slovenija se je zato leta 1994, v okviru sanacijskih ukrepov, odločila za dopolnitev Ustavnega

zakona, da bi - kot je to razvidno iz preambule k zakonu iz leta 1994 - zaščitila javni interes.590

Dne 27. julija 1994 je zato Državni zbor Republike Slovenije dopolnil Ustavni zakon iz leta

1991,591

tako, da je preoblikoval Ljubljansko banko in ustanovil novo ter oddvojeno pravno

osebo - Novo Ljubljansko banko. Ta je bila ustanovljena kot delniška družba, ki je prevzela vse

premoženje in obveznosti prejšnje banke na slovenskem ozemlju.

Nekdanja banka Ljubljanska banka, pa je obdržala svoje pravice in obveznosti proti SFRJ in

njenim nekdanjim republikam - še zlasti;

celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere

ni veljalo jamstvo po 19. členu Ustavnega zakona iz leta 1991, torej za tiste, ki so bili odprti

izven ozemlja Republike Slovenije.

589

New Financial Agreement (NFA) - podrobno predstavljen že v IV. Poglavju pri razpadu SFRJ in ZSSR.

590



The 1994 amendments to the 1991 Constitutional Law.

591

Uradni list RS št. 45/94.

198

Ustavni zakon 592

je tudi določil, da bo Ljubljanska banka še naprej poslovala s podružnicami

in hčerami s sedežem v drugih republikah na ozemlju SFRJ in da bo obdržala pravice do

ustreznega dela terjatev do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog.

V zvezi z Ustavnim zakonom je zelo pomembna odločba slovenskega Ustavnega sodišča, ki je

zavrglo ustavno pobudo hrvaškega imetnika devizne hranilne vloge, ki je izpodbijal ustavnost

Ustavnega zakona iz leta 1994.593

592

Ustavni zakon o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in

neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 45/94; Ustavni zakon iz l. 1994). Ključne določbe tega zakona:

Preambula:

»Izhajajoč iz ugotovitve, da je

- zaradi pomanjkanja volje nekaterih drugih držav, nastalih na ozemlju nekdanje SFRJ in bank s sedežem v

teh državah,

- zaradi dejanskih in pravnih razlogov, ki jih pogojujejo: vojna na delu ozemlja nekdanje SFRJ, mednarodne

sankcije proti tako imenovani ZRJ (Srbija in Črna gora) in zlom finančnih in gospodarskih sistemov v nekaterih

državah, nastalih na ozemlju nekdanje SFRJ, protipravna in goljufiva uporaba skupnih finančnih sredstev

nekdanje SFRJ s strani tako imenovane ZRJ, tudi za financiranje agresorske vojne na delu ozemlja nekdanje

SFRJ, sporazum o pravnem nasledstvu in o prevzemu obveznosti in terjatev nekdanje SFRJ in pravnih oseb na

njenem ozemlju sedaj nemogoč in tudi v bližnji prihodnosti bistveno otežen;

- in zaradi ugotovitve, da bi uveljavitev terjatev tujih upnikov, kot tudi subjektov iz t.i. ZRJ (Srbija in Črna

gora), ki so postali upniki na podlagi nakupov terjatev iz naslova Novega finančnega sporazuma – New Financing

Agreement (NFA), po katerem so solidarno zavezane za odplačilo celotnega dolga tudi banke s sedežem v

Republiki Sloveniji, pomenila veliko nevarnost za finančni in gospodarski sistem Slovenije….,

….ter z namenom, da se na podlagi pogajanj s tujimi upniki poišče pošteno rešitev za prevzem ustreznega deleža

državnih dolgov nekdanje SFRJ, katerih neposredni koristnik ni ugotovljiv…«

22. b člen »Ljubljanska banka d.d., Ljubljana in Kreditna banka Maribor, d.d. Maribor prepustita poslovanje in

premoženje novima bankama, ustanovljenima po določbah tega ustavnega zakona. Ne glede na določbo

prejšnjega odstavka Ljubljanska banka d.d., Ljubljana in Kreditna banka Maribor, d.d. Maribor obdržita:

…

3. celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika

Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu tega ustavnega zakona,

4. obveznosti do NBJ in tiste obveznosti do tujih upnikov, za katere je dala jamstvo nekdanja SFRJ,

sredstva pa so porabili končni koristniki iz drugih republik nekdanje SFRJ,

5. pripadajoče terjatve iz teh naslovov. Ljubljanska banka d.d., Ljubljana obdrži odnos do sedanjih

podružnic in hčere Ljubljanske banke d.d. s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži

tudi ustrezni delež terjatev do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog.«

22. c člen »Pristojno sodišče vpiše po uradni dolžnosti: (1) Agencijo Republike Slovenije za sanacijo bank in

hranilnic kot lastnika in upravo Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, Trg republike 3, in Kreditne banke Maribor

d.d., Ljubljana, Trg republike 3, (2) upravljanje s preostankom premoženja kot njun poslovni predmet.«

22. č člen »Z dnem uveljavitve tega ustavnega zakona se ustanovita novi banki. Firmi novih bank sta: (1) Nova

Ljubljanska banka d.d., Ljubljana, Trg republike 2, in (2) Nova Kreditna banka Maribor d.d.,…

…Upravi novih bank morata sprejeti zaključni bilanci bank iz 22.b člena tega ustavnega zakona po stanju na dan

uveljavitve tega ustavnega zakona. V teh bilancah so izkazane obveznosti do NBJ in obveznosti do tujih upnikov iz

naslova odnosov s subjekti iz nekdanje SFRJ, kot tudi ustrezno premoženje.…«

593

Hrvaški varčevalec g. Vukasinović je pred Ustavnim sodiščem izpodbijal ustavnost 22. b in 22. f člena

Ustavnega zakona iz leta 1994, ki je dopolnil Ustavni zakon iz leta 1991.

199

Ustavno sodišče Republike Slovenije se je namreč opredelilo, da ni pristojno za obravnavanje

te pobude.594

17.2.4 Časovni vidik dogodkov - po izdaji Odločbe Ustavnega sodišča RS

Dne 5. julija 1997 je pričel veljati Zakon o dopolnitvah Zakona o Skladu Republike Slovenije

za sukcesijo.595

Določil je, da se vsi postopki, ki neposredno ali posredno vplivajo na pravne

odnose s SFRJ in pri katerih gre za t.i. »terjatve, povezane s sukcesijo«,

- prekinejo do zaključka pogajanj o nasledstvu,

- po ureditvi vprašanj nasledstva pa se postopki nadaljujejo po uradni dolžnosti. Na podlagi

15. č člena tega zakona so bile tako zakonske določbe za slovenska sodišča zavezujoče.

Dne 29. junija 2001 so Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Federativna Republika Jugoslavija

(kasneje Srbija in Črna gora), Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija in Slovenija na

Dunaju podpisale Sporazum o vprašanjih nasledstva. Sporazum je začel veljati 2. junija 2004,

ko ga je kot zadnja ratificirala Hrvaška.

Dne 15. julija 2004 je bil sprejet Zakon o preoblikovanju Sklada Republike Slovenije za

sukcesijo in ustanovitvi Javne agencije Republike Slovenije za nasledstvo, ki je razveljavil

Zakon o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo.

Dne 21. februarja 2005 je ECHR od Slovenije zahtevalo podatke v zvezi z izvajanjem

omenjenega zakona. Odgovor Slovenije je bil, da je zakon »v postopku izvajanja«, in dano še

pojasnilo,

- »da so se po ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva in slovenske Ustave postopki,

povezani z vprašanji nasledstva, na slovenskih sodiščih nadaljevali,

- saj so ratificirane mednarodne pogodbe hierarhično višje od zakonskih določb in tako tudi

pred določbo 15. č člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo«.

594

Dne 11. aprila 1996 je Ustavno sodišče Republike Slovenije zavrglo pobudo varčevalca Vukasinovića z

ugotovitvijo, da je izpodbijani zakon ustavne narave in, da zato sodišče ni pristojno za njegovo presojo. Dodalo je,

»da so bile ena od značilnosti skupnega življenja v SFRJ devizne hranilne vloge, za katere je jamčila Narodna

banka Jugoslavije. Obravnavano vprašanje se namreč nanaša na prehod v novo ustavno ureditev Slovenije in je

hkrati eno od področij, ki se nanašajo na nasledstvo SFRJ«.

595


200

Tako so slovenska sodišča v številnih primerih izdala sklepe, s katerimi je bilo odločeno o

nadaljevanju - takšnih, prej prekinjenih postopkov.

Dne 17. marca 2005 pa je Ustavno sodišče razsodilo, da je Zakon o preoblikovanju Sklada

Republike Slovenije za sukcesijo in ustanovitvi Javne agencije Republike Slovenije za

nasledstvo v neskladju z Ustavo, saj ni zagotovil nadaljevanja postopkov, ki so bili prekinjeni

oziroma odloženi na podlagi Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo do ustanovitve

Javne agencije Republike Slovenije za nasledstvo.

Dne 21. marca 2006 je bil sprejet Zakon o Skladu Republike Slovenije za nasledstvo in

visokem predstavniku Republike Slovenije za nasledstvo; 596

- 23. člen tega zakona je določil, da ostane v veljavi vsaka prekinitev ali odlog postopkov

pred slovenskimi sodišči, ki zadevajo devizne hranilne vloge, deponirane pri poslovni banki

ali katerikoli podružnici poslovne banke v katerikoli državi naslednici bivše SFRJ.

- Postopki, ki so se medtem nadaljevali, pa se znova prekinejo oziroma odložijo, dokler se ne

razreši vprašanje jamstev, ki jih mora zagotoviti SFRJ ali NBJ po 7. členu Priloge C k

Sporazumu o vprašanjih nasledstva.597

17.3 RAVNANJE REPUBLIKE HRVAŠKE

Dne 25. junija 1991 je Hrvaški sabor sprejel Deklaracijo o samostojnosti in neodvisnosti

Hrvaške in razglasil Ustavni zakon o samostojnosti in neodvisnosti Hrvaške,598

dne 8. oktobra

1991 pa je Hrvaška postala nova neodvisna država.

V decembru leta 1991 je bila uvedena tudi hrvaška valuta; najprej hrvaški dinar, ki ga je leta

1994 zamenjala hrvaška kuna (HRK).

596

Uradni list RS, št. 29/2006

597



Developments subsequent to the decision of the Slovenian Constitutional Court.

598

Ibidem, Paragraphs No. 74-75.

201

17.3.1 Sprejetje finančnih uredb SFRJ in prevzem hrvaškega jamstva za hranilne vloge

Dne 26. junija 1991 je Hrvaška sprejela svoj Zakon o prevzemu zveznih zakonov s področja

financ, ki se v Republiki Hrvaški uporabljajo kot republiški zakoni.599

Na podlagi tega zakona,

ki je začel veljati dne 8. oktobra 1991, je bilo v hrvaški pravni red prevzetih skupaj 42 zveznih

zakonov in pet odlokov Zveznega izvršnega sveta s področja deviznih vlog.

Dne 23. decembra 1991 pa je Hrvaška izdala svojo Uredbo o pretvorbi deviznih vlog občanov

pri bankah v javni dolg Republike Hrvaške; 600

po tej uredbi so postale devizne vloge, ki so bile pred 27. aprilom 1991 deponirane pri

bankah, katerih sedež je bil na Hrvaškem oz. so jih hrvaški državljani prenesli na banke na

Hrvaškem z drugih bank, del hrvaškega javnega dolga.601

Do pretvorbe svojih deviznih vlog v javni dolg pa so bili upravičeni le hrvaški državljani.

Omenjena Uredba je predvidevala plačilo deviznih vlog v domači valuti v 20-ih polletnih

obrokih z začetkom dne 30. junija 1995, po 5 % letni obrestni meri. Po slovenskih podatkih -

ker nam drugi niso dostopni - naj bi približno 2/3 imetnikov računov Glavne podružnice

Zagreb preneslo svoje devizne vloge na hrvaške banke, ki so nato prenesle svoje terjatve na

Republiko Hrvaško - tako je približno 450 milijonov DEM postalo hrvaški javni dolg. Okoli

140.000 hrvaških vlagateljev je domnevno obdržalo svoje račune pri Glavni podružnici Zagreb.

Znesek njihovih vlog je takrat znašal okoli 300 milijonov DEM. Od teh - preostalih deponentov

pa jih je 96.000 (cca. 2/3) imelo stanje na deviznem računu manjše od protivrednosti 30 EUR.

Leta 1991 je bila sprejeta uredba, ki je pravnim osebam, katerih sedež je izven Hrvaške in ki

imajo na hrvaškem ozemlju nepremičnine, prepovedala razpolaganje s temi nepremičninami.

Na tej osnovi je dne 24. februarja 1996 hrvaški Zavod za plačilni promet (tj. njihova »SDK«)

najprej zamrznil račun LB - Glavni podružnici Zagreb, nato pa dne 14. julija 2000 še zaprl žiro

račun LB - Glavne podružnice Zagreb.602

599

Narodne novine, št. 71/91.

600

Ibidem.

601

Opomba: noben od treh pritožnikov, ki so pred ECHR tožili Republiko Slovenijo ni uporabil te možnosti.

602



Adoption of the SFRY's finance regulations and assumption of the guarantee for savings in Croatia.

202

17.4 FINANČNI PODATKI

ECHR je v oktobru leta 2002 pozval Slovenijo in Hrvaško, da predložita kakršnekoli listine, ki

dokazujejo obstoj ali odsotnost institucionalnega in finančnega razmerja odvisnosti med

Ljubljansko banko in Glavno podružnico Zagreb. Decembra 2002 je ECHR dodatno zahteval,

da obe vladi predložita tudi nadaljnje podatke o tem, ali so bila sredstva pri Glavni podružnici

Zagreb po Markovićevih reformah dejansko prenesena na Ljubljansko banko, in če so bila,

kolikšni so bili zneski, preneseni v jugoslovanskih dinarjih in v konvertibilnih valutah.

Na osnovi zahteve ECHR je Republika Slovenija predložila letna poročila Ljubljanske banke

za leta od 1989 do1993. Slovenija pri tem trdi, da 603

ne obstajajo letna poročila Glavne podružnice Zagreb, pač pa samo bilance; 604

in

v letnem poročilu Ljubljanske banke so za leto 1990 prvič - in tudi zadnjič vključeni

premoženje in obveznosti Glavne podružnice Zagreb.605

Republika Slovenija je pred Velikim senatom ECHR posebej izpostavila, da je po uveljavitvi

Ustavnega zakona iz leta 1994 na Ljubljanski banki ostalo okoli 612 milijonov USD sredstev.

Znesek deviz, ki jih je zagrebška poslovalnica deponirala pri NBJ, pa je presegal njene

obveznosti do deviznih varčevalcev. Do tega je prišlo zaradi dejstva, ker so bile nekatere

devizne vloge izplačane v jugoslovanskih dinarjih ali iz tekočega priliva deviz. Nikoli pa ni

prišlo do prenosa sredstev iz deviznih depozitov iz Hrvaške v Slovenijo. Slovenska vlada je

pred ECHR navedla, da je (takratno) premoženje Glavne podružnice Zagreb vključno z

nepremičninami in premičninami znašalo 525 milijonov EUR in je znatno presegalo znesek

vseh deviznih vlog pri Glavni podružnici Zagreb, ki so ocenjene na 172 milijonov EUR.606

603



The Ljubljana Bank's Annual Reports.

604

Slovenska Vlada je predložila bilanco Ljubljanske banke - Temeljne banke Zagreb za leto 1989 in bilance

Glavne podružnice Zagreb za leta 1990, 1991, 1994 in 2001. Leta 1991 je znesek deviz, ki jih je poslovalnica

Zagreb redeponirala pri NBJ, znašal 13.600.000.000 hrvaških dinarjev (619 milijonov USD), medtem ko so

devizne vloge pri poslovalnici Zagreb znašale 10.700.000.000 hrvaških dinarjev (490 milijonov USD), kar po

mnenju Republike Slovenije potrjuje, da je bilo 100 % deviznih vlog poslovalnice Zagreb kasneje redeponiranih.

605

V letnem poročilu Ljubljanske banke za leto 1991 je navedba, da bilance Ljubljanske banke in Glavne

podružnice Zagreb ni bilo mogoče konsolidirati zaradi političnih razmer na Hrvaškem in v BiH. Ljubljanska banka

je imela le malo nadzora nad svojimi dejavnostmi v teh dveh državah, njene možnosti za prenos sredstev v

Slovenijo v bližnji prihodnosti so bile majhne. Enak položaj je opisan tudi v letnih poročilih za leti 1992 in 1993.

606

Ibidem, Paragraphs No. 88-91: The fact as submitted by the respondent Government.

203

Na osnovi iste zahteve ECHR pa je Republika Hrvaška - nasprotno navedla,607

»… da je po Markovićevih reformah za Ljubljansko banko postala regulatorni organ

Banka Slovenije; takrat naj bi bile terjatve Glavne podružnice Zagreb iz naslova deviznih

hranilnih vlog, redeponiranih pri NBJ, prenesene na Banko Slovenije…,

… sredstva na depozitih pri Narodni banki Hrvaške pa naj bi bila iz Zagreba prenesena na

nove račune v Ljubljani«.

Hrvaška se je sicer zavedala, da teh trditev ne more dokazati, zato je poudarila, da bo pravilen

odgovor na vprašanje glede dejanskih deviznih tokov mogoče dati šele po »vsestranskem in

neodvisnem finančnem pregledu dejavnosti Ljubljanske banke« - ki bi ga opravil izvedenec (!)

Hrvaška je pred Velikim senatom ECHR celo navedla,

da ni seznanjena s tem, »da bi Ljubljanska banka na Hrvaškem imela v lasti kake

nepremičnine, iz katerih bi lahko veliko število varčevalcev poplačalo svoje terjatve«.608

17.5 POGAJANJA O NASLEDSTVU MED DRŽAVAMI NASLEDNICAMI SFRJ

Po razpadu SFRJ se, predvsem zaradi trajajočega nasilja v regiji, države naslednice niso mogle

dogovoriti o sklenitvi sporazuma o nasledstvu. Pogajanja o nasledstvu so najprej potekala v

okviru Mednarodne konference o nekdanji Jugoslaviji. Ker niso bili doseženi otipljivi rezultati,

so bila vprašanja nasledstva vključena v naloge visokega predstavnika za Bosno in

Hercegovino, ki je bil imenovan v skladu s Splošnim sporazumom za mir v BiH.

Zaradi neuspešnih pogajanj je bil v marcu 1996 imenovan za novega pogajalca Sir Arthur

Watts. Po petih letih pogajanj je Watts le pripeljal države naslednice pri pogajanjih tako daleč,

da so podpisale sporazum o nasledstvu. Pri tem je imel Watts tudi srečno okoliščino – v ZRJ je

medtem padla Miloševićeva oblast, kar je zelo pospešilo pogajanja in sklenitev sporazuma.

607


(Applications 44574/98, 45133/98 and 48315/99), Judgment: Strassbourg, 3. October 2008, Paragraph No. 92:

(citirano - ker je neverjetno, kaj je Hrvaška trdila ECHR-u) The facts as submitted by the intervening Government:

»……the National Bank of Slovenia had become the regulatory authority for the Ljubljana Bank; on that date the

Zagreb Main Branch's claims to foreign-currency deposits redeposited with the NBY were transferred to the

National Bank of Slovenia, …and the funds on deposit at the National Bank of Croatia were transferred from

Zagreb to new accounts in Ljubljana«.

608

Kar je bilo veliko sprenevedanje… saj je na ta način predhodno že poplačala nekaj svojih varčevalcev.

204

17.5.1 Sporazum o vprašanjih nasledstva (2001) in njegovo izvajanje

Dne 29. junija 2001 so Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Federativna republika Jugoslavija,

Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija in Slovenija na Dunaju dokončno podpisale

Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN, Uradni list RS št. 71/2002, z dne 8. 8. 2002).

Sporazum je med drugim določal, da se bodo finančna sredstva SFRJ v tujini razdelila med

države naslednice po naslednjem razmerju: BiH 15,5 %, Hrvaška 23 %, Federativna republika

Jugoslavija 38 %, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija 7,5 % in Slovenija 16 %.609

Na osnovi točke (a) tretjega odstavka 2. člena Priloge C k Sporazumu so finančne obveznosti

SFRJ vključevale tudi: »jamstva SFRJ ali Narodne banke Jugoslavije za hranilne vloge v trdni

valuti pri komercialni banki ali kateri koli njeni podružnici v kateri koli državi naslednici pred

datumom njene razglasitve neodvisnosti«.610

Sedmi člen Priloge C pa je določal:

»O prevzemu jamstev SFRJ ali NBJ ... se nemudoma začnejo pogajanja, pri čemer je zlasti

treba upoštevati zaščito deviznih hranilnih vlog posameznikov. Ta pogajanja bodo potekala

pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave (BIS).«611

V letih 2001 in 2002 so se pod pokroviteljstvom BIS dejansko pričela pogajanja o deviznih

vlogah, vendar - do rešitve še do danes ni prišlo. Vse države naslednice so tudi ratificirale

sporazum, Hrvaška je to storila sicer zadnja, zato je Sporazum začel veljati šele 2. junija 2004.

Dne 21. februarja 2005 je ECHR od Republike Slovenije in Republike Hrvaške zahteval, da ga

obvestita o morebitnem napredku v zvezi s pogajanji iz 7. člena Priloge C. ECHR je nato tudi

pozval, da se ga obvesti o tem, ali se je sestal oziroma ali je bil sklican Stalni skupni odbor. 612

609


(Applications 44574/98, 45133/98, 48315/99), Judgment: Strassbourg, 3. October 2008, Paragraphs No. 99-100.

610

Ibid., Paragraph No. 101: »… financial liabilities to be distributed among the successor States included:

“guarantees by the SFRY or its NBY of hard currency savings deposited in a commercial bank and any of its

branches in any successor State before the date on which it proclaimed independence”.

611

Ibidem, Paragraph No. 102: Article 7 of Annex C provided:“guarantees by the SFRY or its NBY ... shall

be negotiated without delay taking into account in particular the necessity of protecting the hard-currency savings

of individuals. This negotiation shall take place under the auspices of the Bank for International Settlements ['the

BIS']”.

612

Skladno s 4. členom Sporazuma je bil vzpostavljen še Stalni skupni odbor (Standing Joint Committee) za

nadzorovanje uresničevanja sporazuma in za razpravo o vprašanjih, ki bi se pojavila med uresničevanjem le-tega.

205

Republika Slovenija je v svojem odgovoru ECHR z dne 31. marca 2005 navedla, da prvo

formalno srečanje Stalnega skupnega odbora (Standing Joint Committee) še ni bilo sklicano,

čeprav bi moralo biti. Slovenska vlada je večkrat urgirala sklic tega srečanja, da bi lahko

razpravljali o vprašanju zamrznjenih bančnih vlog. Tudi Hrvaška je v svojem odgovoru ECHR

z dne 30. marca 2005 navedla, da do pogovorov v zvezi z jamstvom za hranilne vloge v

konvertibilni valuti, ki bi bili relevantni za položaj pritožnikov, še ni prišlo.V svojih stališčih,

predloženih Velikemu senatu ECHR je Slovenija navedla, da se je Stalni skupni odbor končno

le sestal dne 6. junija 2005 in dne 18. junija 2007. Slovenija je takrat zahtevala, da se razdelitev

premoženja SFRJ uvrsti na dnevni red, vendar je Hrvaška tej zahtevi nasprotovala. Slovenija je

še dalje pripravljena, da v vsakem primeru nadaljuje s pogajanji.

V svojih stališčih, predloženih Velikemu senatu ECHR je Republika Hrvaška izpostavila,

da se jamstvo iz 7. člena Priloge C nanaša "samo na banke, ki so v stečaju", kar pa za

Ljubljansko banko naj ne bi veljalo. Zato devizne vloge LB Glavne podružnice Zagreb - po

mnenju Hrvaškene morejo biti predmet nadaljnjih pogajanj »v smislu sporazuma«.613

Slovenija je kljub temu v okvir pogajanj o državnem nasledstvu vključila terjatve iz naslova

vlog LB - Glavne podružnice Zagreb pri NBJ. Na tej podlagi je bil njen delež v premoženju, ki

naj se ga razdeli, za 20 % višji.614

17.6 BILATERALNA POGAJANJA MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN HRVAŠKO

Med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je bila o ureditvi premoženjsko - pravnih

razmerij sklenjena posebna dvostranska mednarodna pogodba, z veljavnostjo dne 23. februarja

2000, ki določa, da se odnosi med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v zvezi z LB -

613

Sistem redeponiranja v bivši SFRJ, ki je bil ukinjen 15. oktobra 1988 z dopolnitvami Zakona o deviznem

poslovanju (Ur. list SFRJ, št. 59/88), je v spremenjenem četrtem odstavku 14. člena določal, da se: »pogoji in

način izpolnjevanja jamstvenih obveznosti ... uredijo s posebnim zveznim zakonom«. Ker tak zakon nikoli kasneje

ni bil sprejet, so ukrepi, ki jih je uporabila SFRJ, temeljili na ad hoc uredbah. Zgolj banke, in ne posamezni

vlagatelji, so lahko zahtevale izplačilo deviznih hranilnih vlog. Da bi lahko bilo plačilo pod jamstvom izvedeno,

pa bi morala biti banka, bodisi nelikvidna, bodisi v stečajnem postopku.

614




206

Glavno podružnico Zagreb uredijo s posebnimi pogodbami, ki jih bosta sklenili obe državi.615

Relevantna določba te pogodbe je:

1. člen: »Določbe te pogodbe se nanašajo na razreševanje premoženjsko-pravnih razmerij,

ki so nastala pred in po vzpostavitvi državne neodvisnosti pogodbenic.

- ...

- Razreševanje razmerij v zvezi z Jedrsko elektrarno Krško in Ljubljansko banko - Glavno

filialo Zagreb ni predmet te pogodbe in se bodo uredila s posebnimi pogodbami.«

Nepovrnjena sredstva deviznih hranilnih vlog LB - Glavne podružnice Zagreb še dalje ostajajo

predmet pogajanj med Slovenijo, Hrvaško in ostalimi državami naslednicami, saj do rešitve še

ni prišlo. Slovenija namreč ves čas poudarja, da je to sukcesijsko in ne bilateralno vprašanje.616

17.7 SODNA PRAKSA USTAVNEGA SODIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE

Leta 1994 se je v zvezi s problematiko jamstva federacije za devizne vloge prvič ukvarjalo

Ustavno sodišče Republike Slovenije; s tem, ko je zavrglo ustavno pobudo hrvaškega imetnika

devizne hranilne vloge, ki je izpodbijal ustavnost Ustavnega zakona iz leta 1994. Hrvaški

varčevalec je namreč pred slovenskim Ustavnim sodiščem izpodbijal ustavnost 22. b in 22. f

člena Ustavnega zakona.617

Leta 1999 je drug hrvaški varčevalec vložil ustavno pobudo za začetek postopka ocene

ustavnosti dopolnjenih 15. č in 15. d člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo.

V tem primeru je US - RS leta 2001 najprej ugotovilo, da »varčevalec ima pravni interes«, in je

njegovo pobudo sprejelo v obravnavo, medtem ko je pobudo v preostalem delu zavrglo.618

615

Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (Ur.

list RS, št. 31/99; Ugovor između Republike Hrvatske i Republike Slovenje o uređenju imovinskopravnih odnosa,

Narodne novine, št. 15/99)

616



Bilateral negotiations between Slovenia and Croatia.

617

Odločba: U-I-332/94, Ustavno sodišče RS: »Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretje alinee

drugega odstavka 22.b člena in drugega odstavka 22.f člena Ustavnega zakona o dopolnitvah Ustavnega zakona

za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - se zavrže«.

618

Odločba: U-I-195/99, Ustavno sodišče RS: »1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 15.č in

15.d člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Uradni list RS, št. 10/93, 38/94 in 40/97), kolikor se

nanašata na tožbene zahtevke, ki so posredno ali neposredno povezani s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje

federacije - se sprejme. 2. V preostalem delu se pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 15.č in 15.d člena

Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo zavrže.«

207

Leta 2000 je hrvaška varčevalka vložila ustavno pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v

Ljubljani o prekinitvi postopka na podlagi tretjega odstavka 15. č člena Zakona o dopolnitvah

Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo in zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani,

ki je sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Maja 2000 je Ustavno sodišče sklenilo, da ima

varčevalka pravni interes, in je njeno ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Februarja 2003 je

nato Ustavno sodišče RS razveljavilo prekinitev postopka in vrnilo zadevo v nov postopek

okrajnemu sodišču. Ugotovilo je, da je bila »kršena pravice varčevalke do poštenega sojenja«,

saj je bilo o prekinitvi odločeno izključno na podlagi mnenja, ki ga je izdal Sklad Republike

Slovenije za sukcesijo, ne da bi bila pritožnici dana možnost, da se do tega mnenja opredeli.

Marca 2005 pa je Ustavno sodišče odločilo, da je Zakon o preoblikovanju Sklada Republike

Slovenije za sukcesijo in ustanovitvi Javne agencije Republike Slovenije za nasledstvo v

»neskladju z Ustavo«, ker ni zagotovil, da bi se lahko nadaljevali postopki, ki so bili prekinjeni

oziroma odloženi na podlagi 15. č člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo.619

Leta 2009 je pred Ustavnim sodiščem RS končan tudi postopek odločanja o ustavni pritožbi

dveh varčevalcev in postopek za preizkus njune pobude za oceno ustavnosti 23. člena Zakona o

Skladu RS za nasledstvo in Visokem predstavniku RS za nasledstvo.620

Pritožnika sta vložila

ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani621

zaradi zatrjevane: »kršitve ustavnih

pravic do sodnega varstva« (23. člen Ustave), »enakega varstva pravic« (22. člen Ustave),

»načela pravne države« (2. člen Ustave) in »pravice do pravnega sredstva« (25. člen Ustave).

Pritožnika sta navajala, da je najprej - Zakon o Skladu RS za sukcesijo, kasneje pa tudi - Zakon

o Skladu RS za nasledstvo in Visokem predstavniku RS za nasledstvo, že od vložitve tožbe od

leta 1995, »v neskladju z ustavno pravico do sodnega varstva« (1. odstavek 23. člena Ustave),

ker onemogočata meritorno odločanje o tožbenem zahtevku. Pritožnika sta zatrjevala, da: "ne

moreta predvideti, kdaj se bo postopek nadaljeval oziroma, da je datum odlaganja nedoločen in

nedoločljiv". Do te zadeve se je takrat opredeljevala tudi Vlada Republike Slovenije, ki je z dne

8. junija 2009 izdala svoje stališče - Mnenje (v nadaljevanju).

619



Case-law of the Slovenian Constitutional Court.

620

Ustavni pritožbi Up-1857/07, U-I-161/07 z dne 3.12.2009 Andra Perića in Alana Perića glede postopka

za preizkus njune pobude za oceno ustavnosti 23. člena Zakona o Skladu RS za nasledstvo in Visokem

predstavniku RS za nasledstvo (Ur. l. RS št. 29/06).

621 Višje sodišče v Ljubljani: št. I Cp 7279/2006 z dne 31.01.2007 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v

Ljubljani št. P 1054/2002 z dne 07.07.2006.

208

17.7.1 Stališče Vlade RS do problematike deviznih hranilnih vlog nekdanje SFRJ

Vlada Republike Slovenije je leta 2009 posebej obravnavala to problematiko in v zvezi s tem

izdala Mnenje,622

v katerem je izpostavila, da je vprašanje deviznih hranilnih vlog, za katere je

jamčila nekdanja Federacija (SFRJ), nasledstveno vprašanje,623

saj

»…to izhaja iz dejstva, da je za devizne hranilne vloge občanov jamčila Federacija

(SFRJ), kar je bilo tudi navedeno v vsaki devizni hranilni knjižici in splošno znano dejstvo v

nekdanji SFRJ. Prav tako je bilo v nekdanjem bančnem sistemu SFRJ na podlagi zakona

vzpostavljeno pravno razmerje med bankami, s sedeži na teritoriju posameznih republik, in

republiško Narodno banko na ozemlju posamezne republike ter Narodno banko Jugoslavije.

Vlada RS je v svojem Mnenju624

posebej izpostavila, da so po zveznem Zakonu o deviznem

poslovanju banke morale izvajati obvezno deponiranje zbranih deviznih sredstev občanov pri

Narodni banki Jugoslavije, za kar so prejele dinarsko protivrednost v obliki depozita s strani

posamezne republiške Narodne banke. Deponiranje se je izvajalo na osnovi letne pogodbe in

uredb med posamezno banko in pristojno Narodno banko po principu »first in last out«. Ko se

je pričel razpad SFRJ, je to jamstvo Federacije prešlo na posamezno državo naslednico, in sicer

na dan, ko je ta država naslednica razglasila oz. uveljavila svojo samostojnost.

Republika Slovenija je razglasila samostojnost dne 25. junija 1991 z Ustavnim zakonom za

izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije,625

Republika Hrvaška pa dne 8. oktobra 1991, z dnem vzpostavitve neodvisnosti in suverenosti

Republike Hrvaške in s sprejetjem zveznih zakonov SFRJ s področja finančnega poslovanja v

njihov pravni red, 626

ki so se od tega dne dalje uporabljali kot zakoni Republike Hrvaške.627

622

Mnenje št. 007-18/2006/37 z dne 8. junija 2009 Vlade Republike Slovenije, s katerim je dopolnila svoje

predhodno mnenje in odgovorila na dodatna vprašanja Ustavnega sodišča v zvezi z ustavno pritožbo hrvaških

državljanov Andra Perića in Alana Perića ter postopkom za preizkus njune pobude za oceno ustavnosti 23. člena

Zakona o Skladu RS za nasledstvo in Visokem predstavniku RS za nasledstvo (Ur. l. RS, št. 29/06).

623

Ibidem, Priloga 1, točka 1.

624

Ibidem, št. 007-18/2006/37 z dne 8. junija 2009.

625

Uradni list RS, št. 1I/91-I.

626

Kar pomeni sprejetje načela kontiniutete - naslednice po SFRJ (in s tem prevzem teritorialnega načela).

627

Narodne novine Republke Hrvatske, št. 53/91 z dne 8.10.1991.

209

Devizne hranilne vloge občanov na Hrvaškem so torej uživale jamstvo Federacije SFRJ tudi po

tistem, ko je Slovenija (že) razglasila svojo samostojnost. Vzpostavitev samostojnosti in

suverenosti Republike Slovenije ni vplivala na jamstveno shemo zavarovanja deviznih

depozitov občanov v bankah ali bančnih podružnicah na Hrvaškem. Sprememba zavarovalne

sheme na Hrvaškem pa je nastala z dne 8. oktobra 1991, ko je Hrvaška formalno vzpostavila

svojo samostojnost in suverenost - na kar pa Republika Slovenija ni imela nobenega vpliva.

Da gre v zadevnem primeru 628

za vprašanje državnega nasledstva so se opredelile prav vse

države naslednice, tudi Republika Hrvaška, zato so vprašanje deviznih hranilnih vlog, za katere

je jamčila nekdanja Federacija (SFRJ), opredelile kot sukcesijsko vprašanje z njegovo

določitvijo v Sporazumu o vprašanjih nasledstva. Takšnemu stališču se je pridružil tudi Veliki

senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), v svoji sodbi z dne 3. oktobra 2008.629

17.7.2 Pravni interes pritožnikov pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije

Vlada RS je svojem Mnenju630

tudi izpostavila, da v predmetni zadevi pritožnika nimata

izkazanega pravnega interesa, saj je

»… Republika Slovenija vprašanje jamstva za devize na deviznih računih in deviznih

hranilnih knjižicah, vloženih v bankah in podružnicah tujih bank na ozemlju Republike

Slovenije, uredila v 3. odstavku 19. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne

listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1I/91-I,

45I/94)…

… S tem je bil vpeljan teritorialni princip prevzema jamstev države predhodnice, kar je v

skladu z Dunajsko konvencijo o nasledstvu državnega premoženja (1983). Pravno ureditev

tovrstnih deviznih hranilnih vlog je predpisal tudi nekdanji ZSSuk 631

(določba 15 č. in 15

d. člena) in sedaj veljavni ZSNVPN 632

(23. člen)«.

628

V Ustavni pritožbi št. Up-1857/07, U-I-161/07, hrvaških varčevalcev Andra Perića in Alana Perića.

629 …. in še posebej sodnik Georg Ress v svojem ločenem pritrdilnem mnenju, ki je priloga sodbe: European

Court of Human Rights; Grand Chamber, CASE OF KOVAČIĆ AND OTHERS v. SLOVENIA, (Applications

44574/98, 45133/98 and 48315/99), Judgment: Strassbourg, 3. October 2008: Concurring Opinion of Judge Ress.

630 Mnenje Vlade RS o zadevi pritožnikov Perićev, št. 007-18/2006/37 dne 8. junija 2009, Priloga 1, točka 2.

631

Zakon o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo.

632

Zakon o Skladu Republike Slovenije za nasledstvo in Visokem predstavniku RS za nasledstvo.

210

Upoštevajoč citirano zakonodajo bi - po mnenju Vlade RS - morala ustavna pritožnika sprožiti

pravdni postopek pred krajevno (stvarno) pristojnim sodiščem na teritoriju Republike Hrvaške.

Za LB - Osnovno banko Zagreb Glavno podružnico Zagreb pa velja hrvaška zakonodaja, njeno

poslovanje urejajo hrvaški predpisi in zato spori proti njej sodijo v jurisdikcijo hrvaških sodišč.

Ker gre v obravnavani zadevi za istovrstna primera (devizne hranilne vloge, položene pri LB -

Osnovni banki Zagreb Glavni podružnici Zagreb) bi - po mnenju Vlade RS, ustavna pritožnika

morala - po tej analogiji, ravnati enako in tožbo proti LB d.d. Osnovni banki Zagreb Glavni

podružnici Zagreb vložiti pred pristojnim sodiščem na Hrvaškem. Ob upoštevanju navedenih

dejstev Vlada RS ocenjuje, da »ustavna pritožnika pravnega interesa nista izkazala«. Ustavna

pritožnika bi vsekakor morala svoj pravni interes uveljavljati pred hrvaškimi sodišči, tako kot

so to že storili nekateri devizni varčevalci - in pri tem bili tudi uspešni.633

17.7.3 Vprašanje protiustavnosti Zakona o Skladu Republike Slovenije za nasledstvo in

Visokem predstavniku RS za nasledstvo

Vlada RS je v svojem mnenju 634

zaključila, da določba 23. člena Zakona o Skladu RS za

nasledstvo in Visokem predstavniku RS za nasledstvo, zoper katero sta pritožnika 635

sprožila

postopek ocene ustavnosti, po mnenju Vlade RS, ne predstavlja kršitve z ustavo zajamčenih

pravic in svoboščin.

Vlada RS je že predhodno pojasnila, da gre pri deviznih hranilnih vlogah, za katere je jamčila

nekdanja Federacija, »brez dvoma za sukcesijsko vprašanje« in, da so se vse države naslednice

s podpisom Sporazuma o vprašanjih nasledstva - leta 2001, do tega vprašanja enako opredelile.

633 Ravno iz primerov varčevalcev - pritožnikov Kovačića in Mrkonjića pred ESČP (2008) izhaja, da sta oba

s sprožitvijo pravdnih in izvršilnih postopkov pred pristojnimi hrvaškimi sodišči dosegla, da so bile vse njune

terjatve, ki so izhajale iz naslova deviznih vlog pri LB Osnovni banki Zagreb, GP Zagreb v celoti poplačane iz

prodanega premoženja LB Glavna podružnica Zagreb, ki se je nahajalo na Hrvaškem (sklep Okrajnega sodišča v

Osijeku - št. Ovr. 259/03 z dne 8. april 2005), tretji pritožnik v isti zadevi, pravni naslednik ge. Golubović, pa je

kmalu po razsodbi senata ESČP (2008) tudi sam vložil tožbo proti LB Glavni podružnici Zagreb, na Hrvaškem. Po

podatkih Vlade RS, je samo v tem primeru 33 hrvaških varčevalcev pred hrvaškim sodiščem uspešno izterjalo

svoje terjatve, ki so jih imeli do LB Zagreb - Glavne podružnice Zagreb - iz naslova starih deviznih hranilnih vlog.

634 Mnenje Vlade RS o zadevi pritožnikov Perićev, št. 007-18/2006/37 dne 8. junija 2009, Priloga 1, točka 3.

635

Ustavni pritožbi Andra Perića in Alana Perića: Up-1857/07, U-I-161/07.

211

Vlada RS je mnenja, da bi kakršnakoli nacionalna sodna odločitev glede vprašanja prevzema

jamstva za devizne hranilne vloge, preden bi med državami naslednicami prišlo do skupnega

dogovora, pomenila prejudiciranje rešitve, o kateri na multilateralnem nivoju še ni bilo

odločeno;636

»Vlada RS tako smatra, da določba 23. člena Zakona o Skladu RS za nasledstvo in

Visokem predstavniku RS za nasledstvo ne pomeni kršitve ustavno zajamčene pravice do

sodnega varstva, saj ne omejuje dostopa do sodišč, temveč,

- ga le odlaga do rešitve predhodnega vprašanja, ki predstavlja nujen pogoj za meritorno

odločitev sodnika. Tega predhodnega vprašanja pa Sporazum o vprašanjih nasledstva še

ni rešil, temveč je predvidel takojšnje nadaljevanje pogajanj«.

Določba 23. člena Zakona o Skladu RS za nasledstvo in Visokem predstavniku RS za

nasledstvo po mnenju Vlade Republike Slovenije tako ne posega v pridobljene pravice, temveč

zgolj zadržuje tiste sodne postopke, katerih dokončanje bi lahko pomenilo prejudiciranje

rešitve tega odprtega vprašanja - še pred dogovorom držav naslednic nekdanje SFRJ.

17.8 RESOLUCIJA ŠT. 1410 PARLAMENTARNE SKUPŠČINE SVETA EVROPE

17.8.1 Poročilo Odbora za pravne zadeve in človekove pravice št. 10135, E. Jurgens-a

Dne 23. novembra 2004 je v imenu Parlamentarne Skupščine Sveta Evrope Stalni odbor sprejel

poročilo št. 10135 Odbora za pravne zadeve in človekove pravice, s strani poročevalca Erika

Jurgensa.637

Omenjeno poročilo z naslovom »Izplačilo deviznih depozitov, vplačanih v

poslovalnicah Ljubljanske banke izven ozemlja Slovenije, 1977 - 1991« 638

je povzela tudi

636

Tako je tudi Veliki senat ESČP v svoji odločbi z dne 3.10.2008, v 256. odstavku poudaril, da gre v

obravnavani zadevi za nasledstveno vprašanje in da je potrebno to vprašanje »… rešiti z dogovorom med državami

naslednicami, zato jih je ESČP pozvalo, da pogajanja nadaljujejo kot nujna,… sodnik Ress pa je v svojem ločenem

pritrdilnem mnenju še dodal, da bi bilo potrebno začasno prekiniti vse nerešene primere, dokle se ne bi našla

dokončna rešitev, zavezujoča za vse države naslednice.« v: European Court of Human Rights; Grand Chamber,

CASE OF KOVAČIĆ AND OTHERS v. SLOVENIA, (Applications 44574/98, 45133/98 and 48315/99), Judgment:

Strassbourg, 3. October 2008 - Paragraph No. 256.

637


(Applications 44574/98, 45133/98 and 48315/99), Judgment: Strassbourg, 3. October 2008 - Paragraph No. 188.

638 Parliamentary Assembly, Council of Europe, REPORT, "Repayment of the deposits of foreign

exchange made in the offices of the Ljubljanska Banka not on the territory of Slovenia, 1977 - 1991”, Doc. 10135,

Committee on Legal Affairs and Human Rights, Rapporteur: Erik Jurgens, Netherlands, 14. April 2004.

212

Resolucija št. 1410 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, ki je izpostavila nekatera nova

dejstva:639

1. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (v nadaljevanju Skupščina) se je soočila z

vprašanjem neizplačila Ljubljanske banke d.d., Ljubljana za devizne vloge, deponirane pri

podružnicah te banke v Zagrebu, Sarajevu in Skopju v obdobju več kot deset let, med leti

1977 in 1991, pred razpadom SFRJ.

2. Skupščina je ugotovila, da varčevalci iz BiH, Hrvaške in »nekdanje jugoslovanske

republike Makedonije«, držav naslednic SFRJ trdijo, da je Slovenija dolžna plačati te

depozite, saj se je sedež LB nahajal in se še nahaja v Sloveniji. Manjše in večje terjatve

nekaj sto tisoč varčevalcev so znašale več sto milijonov nemških mark, vključno z visokimi

obrestmi.

3. Skupščina je menila, da je nepošteno pustiti varčevalce čakati, dokler ne bodo rešena

pravna, gospodarska in politična vprašanja med državami naslednicami, ki so jamčile za te

depozite.

4. Skupščina je pozdravila dejstvo, da so nekatere skupine varčevalcev prejele vsaj delno

povračilo od svojih vlad: tisti, ki so svoje vloge vplačali v poslovalnicah LB v Sloveniji ali

»nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji«, in tisti, ki so sprejeli omejeno ponudbo

hrvaške Vlade, da prihranke pretvori v hrvaški javni dolg.

5. Skupščina je ocenila, da bi morala biti podobna rešitev ponujena vsem tistim, katerih vloge

so bile izgubljene med propadom bančnega sistema v Jugoslaviji.

6. Skupščina je ocenila, da sicer ni njena naloga, da bi se opredelila v pravnem sporu med

Slovenijo in nekaterimi varčevalci, ki so vložili svoje vloge v poslovalnice Ljubljanske

banke v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah, ki ga je pred Evropskim sodiščem za

človekove pravice sprožila skupina varčevalcev iz Hrvaške.

7. Skupščina ocenjuje, da je zlasti Sodišče tisto (in ne Skupščina) , ki mora odločiti, ali se bo v

zadevah uporabil princip zaščite pred razlastitvijo, ki jo zagotavlja Evropska konvencija o

človekovih pravicah, če bo Sodišče zahtevke ocenilo kot dopustne. Skupščina je zato,

(i) pozvala države naslednice SFRJ, naj brez odlašanja pričnejo reševati vprašanje

nezavidljivega stanja deviznih varčevalcev v nekdanjih jugoslovanskih bankah,

639 Parliamentary Assembly, Council of Europe, Resolution 1410 (2004): »Repayment of the deposits of

foreign exchange made in the offices of the Ljubljanska Banka not on the territory of Slovenia, 1977-1991« Doc.

10135, Committee on Legal Affairs and Human Rights, Rapporteur: Erik Jurgens, Netherlands, 14.4.2004.

213

(ii) predlagala štirim zadevnim državam, da pod nadzorom Sveta EU ustanovijo

skupen sklad za vračilo varčevalcem njihovih deviznih prihrankov, da bi jim

zagotovili dostop do prihrankov. Sklad naj bi financirale vse štiri udeležene vlade,

načeloma proporcionalno - z višino deviznih depozitov na ozemlju vsake o njih.640

V pogajanjih o dogovoru o prevzemu bremena med državami naslednicami SFRJ bi morala biti

potrebna pozornost namenjena naslednjim dejavnikom - da bi se jih lahko pravilno ugotovilo:

(a.) dejanske devizne transferje, prenesene na sedež Ljubljanske banke iz vlog,

deponiranih v poslovalnicah v drugih republikah, in uporabo teh sredstev za gospodarski razvoj

Slovenije;641

(b.) ali je Ljubljanska banka po razpadu SFRJ imela možnost za nadaljevanje bančne

dejavnosti v drugih republikah, s čimer bi ji bilo omogočeno poplačilo dolgov za kredite, ki so

bili odobreni njenim strankam;642

(c.) neizpodbitno je dejstvo, da so nekatere države varčevalcem že naklonile povračilo

in da so te države prevzele terjatve teh varčevalcev.643

Poročilo E. Jurgensa, iz katerega izhaja ta Resolucija, razkrije še zanimivo - a redko zapisano

»grenko« resnico - in sicer, da so varčevalci na nek način za situacijo "odgovorni" tudi sami.644

Za slovensko stran je namreč zelo spodbudna ugotovitev E. Jurgensa, ki je zapisal, da so:

»varčevalci zaradi nenormalno visokih obresti sprejeli tvegano odločitev varčevati v SFRJ«.645

640

Komentar: predlog je nedvoumno upošteval teritorialno načelo, podobno kot Dunajska konvencija (1983)

641

V resnici ni bilo nobenih transferjev deviz iz drugih republik v Slovenijo; gotovo pa je obstajal transfer v

NBJ, saj so tako zahtevala pravila o redepozitu. Drugo je vprašanje, kaj se je zgodilo s temi sredstvi v Beogradu,

saj za Narodno banko Jugoslavije še do danes ni napravljena zaključna bilanca - kar traja že vse od razpada SFRJ.

642

LB je zaradi blokade delovanja že 20 let povsem onemogočena; v nobeni državi, naslednici po SFRJ, ne

more nadaljevati svoje dejavnosti ali odpreti nove enote, kar ni v skladu z načelom prostega pretoka storitev (EU).

643

Skladno s teritorialnim načelom - ki ga je prva uvedla do varčevalcev na svojem ozemlju prav Slovenija.

644

Obrestne mere na konvertibilne valute so v bankah v SFRJ znašale 12 % in več, a pri tem devize niso bile

podvržene inflaciji - kot takratni dinarji. Iz tega razloga so hrvaški varčevalci, predvsem t.i. »zdomci«, v Nemčiji

zasluženo tujo valuto raje nalagali »doma« - na Hrvaškem, saj tako visoke obrestne mere za konvertibilne valute

ni bilo mogoče dobiti nikjer v Evropi. Poročevalcu E. Jurgensu tudi ni bilo jasno - kako so lahko pri teh obrestnih

merah banke sploh zagotavljale vračilo deviz? Sistem ni bil vzdržen in bi se "sesul", tudi če SFRJ ne bi razpadla…

645

Parliamentary Assembly, Council of Europe, Erik Jurgens: "Repayment of the deposits of foreign

exchange made in the offices of the Ljubljanska Banka not on the territory of Slovenia, 1977 - 1991”. Citiramo

Paragraph No. 20: “….The depositors had, attracted by the high interest rates, run a risk by depositing their money

in banks within the SFRY…..” Komentar: ker je bilo to tveganje priznano, je bilo varčevalcem zagotovljeno 100 %

jamstvo Federacije za vloge, kar je v svetu unikum, saj banke - preko jamstvenih shem - praviloma jamčijo le do

določene višine vlog, nikakor pa ne v celoti, kot si je to »dovolila« SFRJ – ker si je krčevito prizadevala za devize.

214

17.9 RAZVOJ DOGODKOV V ČASU OBRAVNAVE PRITOŽBE

Preden je sodišče izreklo sodbo, je ugotovilo, da sta medtem dva od treh pritožnikov umrla.

Njihovi sorodniki so želeli nadaljevanje postopka pred ECHR, čemur je sodišče, ko je preverilo

pravni interes dedičev, tudi ugodilo. Zatrjevana kršitev Protokola in povezava z Evropsko

konvencijo o človekovih pravicah je bila:

pritožniki so se pritožili zaradi kršitve 1. člena Protokola št. 1, češ da jim je »slovenska

zakonodaja onemogočila izplačilo deviz«, ki so jih pred razpadom SFRJ vložili pri

Ljubljanski banki, Glavni podružnici Zagreb,646

pritožnik Kovačič pa je navajal, da je bil dodatno žrtev diskriminacije v zvezi z uživanjem

svoje lastninske pravice, kar je v nasprotju s 14. členom Konvencije.647

17.10 SODBA SENATA ECHR

V svoji sodbi z dne 6. novembra 2006 je Senat ECHR ugotovil, da so mu bili predloženi novi

podatki o dejstvih, iz katerih je razvidno, da sta pritožnika Kovačić in Mrkonjić že dobila svoji

devizni vlogi izplačani. Zato je Senat zaključil, da je bila zadeva glede teh pritožnikov rešena.

Kar zadeva tretjo pritožnico, je Senat ugotovil, da je v zadevah, kjer država naslednica oporeka

jamstvu za dolg nekdanje države, od upnika upravičeno pričakovati, da uveljavlja svoje pravice

pred sodišči, pred katerimi so bili drugi upniki uspešni;648

pritožnica Golubović namreč iz neznanih razlogov na Hrvaškem ni sprožila nobenih

postopkov, čeprav bi imela možnosti za uspeh, če bi to storila. Vsekakor pa je vedno imela

možnost, da sproži postopek na Hrvaškem. Zato je Senat razsodil, da ni več upravičeno

obravnavati njene pritožbe. Skladno s tem so bile vse 3 pritožbe izbrisane s seznama zadev.

646

1. člen Protokola št. 1, ki je predmet pritožbe, določa: »Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do

mirnega uživanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti premoženje odvzeto, razen če je to v javnem interesu,

v skladu s pogoji, ki jih določa zakon ter ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava.Ta določba pa

nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo

premoženja v skladu s splošnimi interesi ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni.«

647

14. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa: »Uživanje pravic in

svoboščin, določenih s to Konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo

kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini,

lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine.«

648



The Chamber judgment.

215

17.11 TRDITVE PRED ECHR

17.11.1 Trditve pritožnikov

V postopku pred Senatom ECHR so zastopniki dedičev pritožnikov Kovačića in Mrkonjića

septembra 2005 potrdili navedbe Republike Slovenije,649

da sta ta dva pritožnika julija 2005 že prejela polno izplačilo svojih vlog.

Pomemben podatek v korist Slovenije in s tem veljavnosti teze o teritorialnem načelu je, da je

izplačilo izvršeno iz premoženja Ljubljanske banke, ki se je nahajalo na hrvaškem ozemlju.

Vendar so pritožniki trdili, da je do izplačila prišlo zaradi »izvršilnega postopka«, zato ni

mogoče šteti, da sta bodisi Ljubljanska banka bodisi Nova Ljubljanska banka »prostovoljno

izvršili sodbi«, izdani v korist pritožnikov. Zastopniki pritožnikov so trdili, da dejstvo, da je

bila Republika Slovenija, prek nje pa tudi Nova Ljubljanska banka, seznanjena z izvršilnim

postopkom, ki se je vodil iz premoženja Ljubljanske banke, in z izplačilom vlog na Hrvaškem,

potrjuje,650

»da naj bi bila Nova Ljubljanska banka z Ustavnim zakonom iz leta 1994 ustanovljena

samo zato, da bi se lahko na diskriminatoren način izognila obveznostim do hrvaških

varčevalcev«.

To "dejstvo" - po tezi zastopnikov pritožnikov - »potrjuje, da sta Ljubljanska banka in

Nova Ljubljanska banka ena in ista pravna oseba, ki posluje pod novim imenom.«

V svojih vlogah, poslanih na Veliki senat, so zastopniki pritožnikov Sodišču predlagali, naj

zadevo ponovno preuči z vseh vidikov. Ob sklicevanju na sodbo v drugi zadevi, Broniowski

proti Poljski,651

so trdili, da se zadeva »nanaša na množično kršitev človekovih pravic, saj naj

bi bilo že samo na Hrvaškem prizadetih vsaj 130.000 varčevalcev in njihovih družin.«

649



650

Ibidem, Paragraph No. 208.

651

Broniowski v. Poland - judgment (No. 31443/96 [GC], §§ 189-190, ECHR 2004-V).

216

Zastopniki pritožnikov so trdili, da je do kršitve 1. člena Protokola št. 1 in 14. člena Konvencije

prišlo leta 1994, ko je Slovenija uveljavila spremembe Ustavnega zakona iz leta 1994, s čimer

je povzročila situacijo, »ki traja že več kot trinajst let«.

Pritožniki so še trdili, da so ukrepi, ki jih je v letu 1994 sprejela Republika Slovenija, dejansko

"nacionalizirali premoženje Ljubljanske banke" in tako pritožnike prikrajšali za prihranke.652

Ljubljanska banka naj bi obdržala obveznosti, medtem ko bi Nova Ljubljanska banka obdržala

premoženje, kar je predstavljalo - de facto razlastitev njihovih vlog po 1. členu Protokola št. 1.

Nadalje so pritožniki trdili,653

»…da njihovi zahtevki ne predstavljajo vprašanja nasledstva po Prilogi "C" Sporazuma o

vprašanjih nasledstva, saj njihovi prihranki niso bili vključeni v javni dolg Republike

Slovenije…;

…da za prihranke tudi ni bilo aktivirano jamstvo SFRJ, ker banka nikoli ni bila v stečaju…;

…da sistem redeponiranja, kot je veljal v SFRJ, sploh ni bil relevanten za vprašanje

obveznosti za vloge, saj zasebni zahtevki varčevalcev niso bili preneseni na državo«.654

Po mnenju dedičev pritožnikov je bila Ljubljanska banka odgovorna za dolgove svoje

zagrebške poslovalnice preprosto zato, »ker bi naj tako določal zakon«. Decembra 1989 pa je

Ljubljanska banka opredelila pravno osebnost svoje zagrebške poslovalnice kot glavne

podružnice, ki ni imela svojega premoženja in posledično tudi ne nobenih svojih obveznosti,655

- kar naj bi potrjeval letak, ki ga je na Hrvaškem takrat razdeljevala Glavna podružnica Zagreb.

Nasledniki pritožnikov so celo navedli,

»… da je Ustavni zakon iz leta 1994 v nasprotju s tem, kar oni imenujejo "načelo pravne

civilizacije", izključil vsakršno možnost, da bi bila Nova Ljubljanska banka solidarni

dolžnik stare Ljubljanske banke do višine prenesenega premoženja;

652



653


654

Te trditve Hrvaška sploh ne more dokazati, saj vse do danes ni narejena zaključna bilanca NBJ - Narodne

banke Jugoslavije. "Prvi pogoj je, da se predstavita zaključna bilanca Narodne banke Jugoslavije in otvoritvena

bilanca Narodne banke Srbije, kar se doslej še ni zgodilo, čeprav smo to pri pogajanjih o razdelitvi premoženja in

obveznosti SFRJ med države naslednice že večkrat zahtevali". Arhar France: Večer - intervju, dne 3. avgusta 2010.

655


217

- ker, konkretno "433. člen slovenskega Obligacijskega zakonika iz leta 2001 določa

ravno nasprotno", je izpodbijani Ustavni zakon iz leta 1994 v nasprotju z relevantnimi

pravnimi načeli tožene države«.656

Kar zadeva izčrpanje notranjih pravnih sredstev, pa je dedič pritožnice Golubovićeve (Steinfl)

trdil, sklicujoč se na sodbo v zadevi Akdivar in drugi proti Turčiji,657

da bi moralo Sodišče

»realno presojati ne samo obstoj formalnih pravnih sredstev, ampak tudi splošni in politični

kontekst, v katerem so delovala, in pritožničine osebne okoliščine«,658

zato naj bi Slovenija prekršila 1. člen Protokola št. 1, v povezavi s 14. členom Konvencije,

medtem kot pritožnica svojih prihrankov ni mogla spremeniti v hrvaški javni dolg, saj jih je

podedovala šele v letu 1998.

17.11.2 Trditve Republike Slovenije pred ECHR

V svojih navedbah pred Senatom je Slovenija navedla, da v bančnem sistemu SFRJ, ki je bil

organiziran po teritorialnem načelu, Ljubljanska banka - Združena banka nikoli ni bila

odgovorna za dolgove Ljubljanske banke - Temeljne banke Zagreb. Pravzaprav je bil položaj

ravno obrnjen; Ljubljanska banka - Temeljna banka Zagreb in druge »temeljne banke« so

odgovarjale za Ljubljansko banko Združeno banko. Ker preoblikovanje v okviru Markovićevih

reform v letih 1989/1990 iz Ljubljanske banke - Temeljne banke Zagreb v Glavno podružnico

Zagreb zaradi razpada SFRJ ni bilo nikoli zaključeno,

»Glavna podružnica Zagreb posledično ni nikoli postala odvisna od Ljubljanske banke in

odgovornost za vloge tudi nikoli ni prešla na Ljubljansko banko«.659

656


657

Akdivar and Others v. Turkey - judgment ECHR (16 September 1996, Reports 1996-IV).

658


(Applications 44574/98, 45133/98 48315/99), Judgment: Strassbourg, 3. October 2008, Paragraphs No. 217-218:

V sodbi je Sodišče navedlo, da bi varčevalka »imela možnosti za uspeh«, če bi vložila tožbo na Hrvaškem. Vendar

je dedič pritožnice povedal, da so bili razlogi, zakaj ni vložila tožbe ne v Sloveniji in ne na Hrvaškem, naslednji:

"v Sloveniji naj postopka sploh ne bi mogla sprožiti, saj da sodbe hrvaških sodišč v Sloveniji, kar zadeva postopke

v zvezi z Ljubljansko banko, niso bile priznane; na Hrvaškem pa je na tisoče varčevalcev sprožilo povpraševanja

in pravne postopke pred hrvaškimi sodišči že več let prej, preden je podedovala vlogi; hrvaška sodišča niso uspela

zagotoviti učinkovite zaščite za kateregakoli varčevalca; sploh pa ni imela denarja, da bi plačala odvetnike in

drage sodne postopke ter opravo poizvedb o premoženju v državah, v katerih je poslovala Ljubljanska banka."

659

Ibidem, Paragraphs No. 222 – 223.

218

Slovenska Vlada je trdila, da je Republika Slovenija prevzela odgovornost 660

za ustrezen delež

jamstva SFRJ za devizne depozite skladno s teritorialnim načelom, in to ne glede na

državljanstvo vlagatelja ali lokacijo sedeža banke, pri kateri je bila vloga položena.

Razen tega so bile preko kreditov, odobrenih na podlagi deviznih vlog pri Glavni podružnici

Zagreb, v času SFRJ na hrvaškem ozemlju izvedene investicije, od katerih ima Hrvaška korist.

Nadalje, po razpadu SFRJ Glavna podružnica Zagreb ni bila sposobna ustvariti sredstev,

potrebnih za servisiranje svojega dolga do deviznih varčevalcev, in to prav zaradi aktivnosti

Hrvaške v izvrševanju njene pristojnosti nad bankami in nad lastnino na hrvaškem ozemlju.661

Republika Slovenija je trdila, da sta Resolucija Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o

»Plačilu deviznih depozitov v poslovalnicah Ljubljanske banke izven ozemlja Slovenije«, ki je

bila sprejeta 23. novembra 2004, kot tudi »Memorandum«, ki ga je pripravil poročevalec E.

Jurgens, potrdila, da bi morala razdelitev jamstva SFRJ temeljiti na teritorialnem načelu.

Memorandum je tudi opredelil, da »jamstva iz bančnega sistema SFRJ nikakor ni mogoče

spremeniti v civilno-pravno odgovornost po novem sistemu«.662

Razen tega je bila Republika Slovenija, v nasprotju s Hrvaško, pripravljena sprejeti ustanovitev

skupnega sklada - s prispevki vseh držav naslednic, ki bi služil poplačilu neplačanih deviznih

dolgov vlagateljev, kot je to leta 2004 priporočila Parlamentarna skupščina Sveta Evrope.663

Pritožniki tudi niso uspeli dokazati, da sploh imajo utemeljene zahteve zoper Ljubljansko

banko; njihovi zahtevki namreč ne predstavljajo »premoženja« v smislu 1. čl. Protokola št. 1,

prav tako ni mogoče trditi, da bi pritožniki imeli »legitimno pričakovanje«.

660

Na podlagi tretjega odstavka 19. člena Ustavnega zakona iz leta 1991 in drugih izvedbenih predpisov.

661



The respondent Government.

662

Ibidem, Paragraph 225, citirano:»… The Memorandum also stated that liabilities under the SFRY banking

system could not be converted into civil liabilities under the new systems«.

663

Ibidem, citirano »…In addition, according to the respondent Government, Slovenia, unlike Croatia, was

prepared to accept the establishment of a common fund with contributions from all successor States to service the

unpaid foreign-currency debt of depositors, as recommended by the Parliamentary Assembly«.

219

Če pa bi Sodišče vendarle ugotovilo, da je z Ustavnim zakonom iz leta 1994 Slovenija omejila

dostop pritožnikov do njihovih depozitov, bi bila taka omejitev sorazmerna z zasledovanim

legitimnim ciljem – »namreč s preprečitvijo sistemske krize«.664

Republika Slovenija trdi, da ni prekršila 14. člena Konvencije v povezavi s 1. členom Protokola

št. 1. Kakršno koli različno obravnavanje domačih in tujih depozitov, do katerega je morda

prišlo, ni temeljilo na državljanstvu ali kateremkoli drugem razlogu, naštetem v 14. členu.665

V svoji vlogi, naslovljeni na Veliki senat ECHR, je Republika Slovenija trdila, da bi lahko

pritožniki - ker so bili vsi trije hrvaški državljani, prenesli svoje devizne vloge na hrvaško

banko in jih tako spremenili v hrvaški javni dolg 666

- a so se odločili, da tega ne bodo storili.

Prav tako bi varčevalci lahko uveljavljali svoje terjatve proti Glavni podružnici Zagreb pred

hrvaškimi sodišči. Dejansko so bile terjatve varčevalcev Kovačića in Mrkonjića poplačane s

prisilno prodajo nepremičnine, ki se je nahajala na Hrvaškem. Varčevalka Golubović pa ni

sprožila nobenega (sodnega) postopka na Hrvaškem ali v Sloveniji; 667

kot izhaja iz vloge Republike Slovenije, je bilo premično in nepremično premoženje

Glavne podružnice Zagreb na Hrvaškem - več kot zadostno za poplačilo njenih terjatev.668

Republika Slovenija je navedla, da je ključno vprašanje pred Sodiščem: »Ali je mogoče od

Slovenije zahtevati, da svoj javni dolg uporabi za izplačilo depozitov, vplačanih na

Hrvaškem?«

Za takšno odgovornost ni pravne podlage, ne po slovenski zakonodaji, ne po pravilih

mednarodnega prava o nasledstvu držav in tudi ne po Sporazumu o vprašanjih nasledstva.

664

Ibidem, Paragraph 226, citirano »…If the Court were nevertheless to find that Slovenia had restricted the

applicants' access to their deposits by the 1994 Constitutional Law, such a restriction was proportionate to the

legitimate aim pursued, namely the prevention of a systemic crisis«.

665



666

Možnost, ki jo je varčevalcem, tistim s hrvaškim državljanstvom - kar je bilo sicer diskriminatorno -

ponudila hrvaška vlada.

667

Šele po tem, ko je bila že izdana sodba Senata, je dedič varčevalke proti Glavni podružnici Zagreb vložil

tožbo, s katero je zahteval plačilo neplačanega depozita in obresti na dan 28. oktober 2005.

668

Ibidem, Paragraph 229, citirano: »In the respondent Government's submission, the Zagreb Main Branch's

immovable and movable assets remaining in Croatia were more than sufficient to satisfy her claims also«.

220

Po relevantni praksi mednarodnega javnega prava ni avtomatskega univerzalnega nasledstva za

finančne obveznosti razdružene države. Jamstvo SFRJ pa ni vzpostavilo izvršljive obveznosti

za državo(e) naslednico(e). Osnovno pravilo v zvezi z razdelitvijo premoženja in obveznosti v

zadevah nasledstva je, da naj države naslednice vsa sporna vprašanja rešujejo z dogovorom.669

Jamstvo za poplačilo deviznih vlog je bila največja postavka v notranjem dolgu bivše SFRJ;

razdelitev tega dolga med države naslednice pa je bila - in še dalje ostaja, eno od temeljnih

nerešenih vprašanj nasledstva:670

Slovenija je bila pripravljena prevzeti sorazmeren del jamstva SFRJ za devizne vloge. V

odsotnosti sporazuma o nasledstvu (v delu iz 7. člena Priloge C) pa Slovenija, enako kot

tudi druge države naslednice, ni imela druge možnosti, kot da ta delež določi enostransko.

Glede trditev pritožnikov in Republike Hrvaške, da se je jamstvo SFRJ »lahko aktiviralo šele,

če je bila banka v stečaju«, je tožena Republika Slovenija navedla, da je takratna zakonodaja

SFRJ določala, da se jamstvo aktivira, če je banka v stečaju ali je nelikvidna. Kot je izrecno

potrdila Narodna banka Hrvaške, je Glavna podružnica Zagreb bila nelikvidna.671

Nedvoumno je, da bi morale biti - po točki (a) tretjega odstavka 2. člena in 7. členu Priloge C -

k Sporazumu o vprašanjih nasledstva, ki velja od leta 2004 dalje, obveznosti za devizne vloge

dogovorjene pod okriljem 672

Banke za mednarodne poravnave (BIS), česar pa Hrvaška ni

hotela storiti. Dejansko je Hrvaška vseskozi poskušala prenesti breme poplačila deviznih vlog

Glavne podružnice Zagreb na slovenske subjekte in posledično na sámo Slovenijo tako, da je

poskušala naložiti to obveznost enostransko - in izven konteksta nasledstvenega procesa.673

Hrvaška sicer že ves čas - skupaj dve desetletji, zavrača rešitev vprašanja na meddržavni ravni.

669

Ibidem, Paragraph 230-231: Na področju državnega nasledstva v zvezi z dolgovi ne obstaja mednarodno-

pravna norma, ki bi državam naslednicam nalagala »solidarno odgovornost« za finančne obveznosti predhodnice.

670



»Liability for repayment of foreign-currency deposits was the largest category of the SFRY's domestic debt,… the

allocation of this debt among the successor States was one of the principal unresolved succession issues…«.

671


672

» …under the auspices of the BIS,…« (BIS je ponudila t.i. »dobre usluge« v pogajanjih)

673


221

Republika Slovenija je zato dodatno - sklicujoč se na zadevo "Banković in drugi proti Belgiji in

16 drugim državam pogodbenicam", 674

in glede na določbe Konvencije uveljavljala ugovor

krajevne pristojnosti, saj je nesporno, da so bili depoziti pritožnikov položeni na hrvaškem

ozemlju - to ozemlje pa ni »pod jurisdikcijo« tožene države, Slovenije.

Republika Slovenija trdi, da so pritožbe pritožnikov neutemeljene, saj pritožniki ne morejo

dokazati, da so bili neposredno prizadeti s slovenskimi sanacijskimi ukrepi ali z Zakonom o

Skladu Republike Slovenije za sukcesijo iz leta 1997 oziroma z Zakonom o Skladu Republike

Slovenije za nasledstvo iz leta 2006. Kar zadeva trditve pritožnikov, da je prišlo do kršitve 1.

člena Protokola št. 1, je Slovenija znova navedla svoje argumente iz postopka pred Senatom -

da namreč pritožniki niso imeli terjatev do Ljubljanske banke, saj

ni prišlo do vmešavanja v njihove pravice, ker sanacijski ukrepi iz leta 1994 niso imeli

nikakršnega učinka na njihove terjatve in jih tako ni mogoče šteti ne za odvzem

»premoženja« ne za nadzor nad uporabo njihovih vlog. Pritožniki so tudi v celoti ohranili

upravičenje do svojih deviznih vlog, katerim so, med drugim bile pripisane redne obresti.675

Temeljni cilj sanacijskih ukrepov, ki jih je uvedel Ustavni zakon iz leta 1994, je bil preprečitev

resne grožnje slovenskemu gospodarskemu in finančnemu sistemu, kar je bilo takrat v javnem

in splošnem interesu. Sanacijske ukrepe je treba presojati v kontekstu izrednih okoliščin, ki so

sledile razpadu SFRJ. V začetku 90-ih let prejšnjega stoletja bi propad Ljubljanske banke, ene

od glavnih slovenskih bank - ki jo je ogrožal predvsem NFA,676

gotovo sprožil sistemsko krizo

in tako resno ogrozil slovenski finančni sistem in narodno gospodarstvo.

Slovenija se je zato morala nujno zateči k sanacijskim ukrepom, da bi preprečila propad svojih

glavnih bank. Obstoj nevarnosti sistemske krize, ki bi sledila propadu velike banke, sta potrdila

tako Baselski odbor za bančni nadzor 677

kot tudi Evropska komisija. Po ustaljeni sodni praksi

so države uživale široko polje lastne presoje, ko so v okviru sistemskih sprememb sprejemale

674

Banković and Others v. Belgium and 16 Other Contracting States case ((dec.) [GC] no. 52207/99, ECHR

2001-XII).

675


(Applications 44574/98, 45133/98, 48315/99), Judgment: Strassbourg, 3. October 2008, Paragraphs No. 238-239.

676

New Financing Agreement - terjatve upnikov iz Londonskega kluba, ki so vsebovale tudi solidarnostno

klavzulo (jointly and severally). Po tej klavzuli bi Slovenija "skupaj in solidarno" pokrivala vse terjatve do SFRJ.

677

Basel Committee on Banking Supervision - vrhovna institucija, ki pripravlja osnutke bančnih smernic EU.

222

zakonodajo za uveljavitev gospodarskih in socialnih politik. Razen tega sanacijski ukrepi iz

leta 1994 pritožnikom niso preprečili, da bi svoje vloge spremenili v hrvaški javni dolg ali da bi

uveljavljali svoje terjatve. Končno pa je dejstvo - da je varčevalec prevzel tveganje, ker ni

sprejel primernih ukrepov za zaščito svojega premoženja - predstavljalo bistven faktor pri

presoji t.i. sorazmernosti zatrjevanega vmešavanja v njegovo pravico do premoženja.678

Podobno tudi Zakon o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo iz leta 1997 oziroma Zakon o

Skladu Republike Slovenije za nasledstvo iz leta 2006 ne nasprotujeta 1. členu Protokola št. 1,

saj pritožnikov nista prikrajšala za njihove vloge; prav tako začasnega zadržanja izvršitve

njihovih terjatev ni mogoče šteti za odvzem njihovih vlog. Med začasnim zadržanjem izvršitve

terjatev iz starih deviznih vlog in legitimnimi cilji, ki sta jih zasledovala ta zakona, je obstajalo

razumno razmerje sorazmernosti; 679

saj je bilo zadržanje nujno za usklajeno meddržavno ureditev nasledstvenih vprašanj;

razen tega je začasno zadržanje izvršitve terjatev iz deviznih vlog prizadelo vse te upnike -

ne glede na državljanstvo. Zato ni mogoče trditi, da ukrepi niso bili sorazmerni.

17.11.3 Trditve Republike Hrvaške pred ECHR

Hrvaška je trdila, da so zakonodajni ukrepi, ki so jih leta 1994 sprejele slovenske oblasti,

vmešavanje v pravico pritožnikov do mirnega uživanja njihovega »premoženja«, ki jo

zagotavlja 1. člen Protokola št. 1. Ker so terjatve pritožnikov, ki temeljijo na varčevalnih

pogodbah - veljavne, konkretne in določene, predstavljajo »premoženje« ali vsaj »legitimno

pričakovanje«, da bodo uresničene. Zato pri tem gre za »razlastitev premoženja pritožnikov«.680

Hrvaška je trdila, da pred sprejetjem Ustavnega zakona iz leta 1994 devizne vloge pritožnikov

pri Ljubljanski banki niso bile del slovenskega javnega dolga, saj niso bile položene na

slovenskem ozemlju. Zato so ostale dolg banke do pritožnikov. Banka ni bila insolventna in je

še naprej poslovala.

678

Ibidem, Paragraph No. 240 - citirano:

»…Finally, the fact that an owner had taken deliberate risks that made his property liable to interference…«

679



680


223

Slovenski Ustavni zakon iz leta 1994 je nacionaliziral vse premoženje Ljubljanske banke in,

čeprav ni zavrnil terjatev pritožnikov, jih je dejansko naredil neizvršljive. To je predstavljalo de

facto razlastitev. Ker zakonodaja iz leta 1994 ni služila zgolj zaščiti slovenskega finančnega

sistema pred terjatvami po NFA, ampak je tudi ščitila banko pred vsemi terjatvami tujih

upnikov in »zlasti pred terjatvami posamičnih varčevalcev«, tega cilja ni mogoče šteti za

legitimnega. Ukrepi so zato bili nesorazmerni, ker so posameznim pritožnikom naložili

pretirano breme.681

Uveljavitev Sporazuma o vprašanjih nasledstva za pritožnike ni prinesla nobenih sprememb.

Svojih prihrankov še dalje niso mogli dvigniti in glede njih - po stališču Hrvaške - niso dobili

nikakršnih izvršljivih pravic. Zasebno-pravno razmerje med banko in njenimi varčevalci tudi ni

bilo predmet nikakršnega dogovora o nasledstvu.682

Hrvaška je nato ob sklicevanju na zadeve, kot so Eckle proti Nemčiji,683

Jensen proti Danski 684

in Kljajić proti Hrvaški 685

trdila, da so pritožniki še vedno žrtve zatrjevanih kršitev,

saj postopek ni potekal v toženi državi,

pritožnikom glede zatrjevane kršitve ne bo dodeljena nikakršna odškodnina, in

slovenske oblasti niso nikoli dejansko priznale, da je prišlo do kršitve Konvencije.

Naknadno, septembra 2005, pa je Hrvaška v odgovoru na poizvedbo ECHR le potrdila,686

da so

podatki Slovenije, »da sta dva pritožnika že prejela polno izplačilo svojih deviznih vlog, točni«.

Hrvaška je tudi potrdila, da so hrvaškim varčevalcem na Hrvaškem »bila, in še vedno so na

voljo pravna sredstva« proti Glavni podružnici Zagreb. Vendar je Hrvaška navedla, »da ji ni

znano, da bi Ljubljanska banka na Hrvaškem imela v posesti nepremičnine, ki bi omogočile

večjemu številu varčevalcev, da bi poplačali terjatve na enak način kot dva od pritožnikov«.

681


682



683

Eckle v. Germany (15 July 1982, Series A no. 51).

684

Jensen v. Denmark ((dec.), no. 48470/99, ECHR 2001-X)

685

Kljajić v. Croatia (no. 22681/02, 17 March 2005).

686



224

Hrvaška je pred ECHR navedla, da je bistveno vprašanje, »ali so varčevalci imeli možnost za

poplačilo svojih terjatev v Sloveniji - ne na Hrvaškem«. Hrvaška je še navedla, da devizne

terjatve pritožnikov ne morejo biti del nasledstva iz razloga, ker se za te vloge nikoli ni

aktiviralo jamstvo SFRJ, saj da banka ni bila nikdar razglašena za insolventno ali v stečaju.

Zaradi tega vloge niso bile del pogajanj v Sporazumu o nasledstvu.687

Hrvaška je še dalje poudarjala, da terjatve pritožnikov predstavljajo »premoženje« ali vsaj

»legitimno pričakovanje«, ki ga ščiti 1. člen Protokola št. 1. Razen tega naj bi bile trditve

Slovenije, da so bili sanacijski ukrepi iz leta 1994 nujni - »ker da je Ljubljanska banka pred

razpadom SFRJ akumulirala znaten negativen kapital in je bila potrebna njena sanacija«, v

nasprotju z reklamnimi letaki, ki jih je razdeljevala na Hrvaškem konec leta 1990.688

Nenazadnje pa »teritorialno načelo«, na katerega se sklicuje Republika Slovenija, predstavlja

»prikrito diskriminacijo na podlagi državljanstva«, kar da je nasprotju s 14. členom

Konvencije, saj so »izven Slovenije svoj denar naložili zgolj neslovenski varčevalci«. Teh pa

njen javni dolg ni zajemal in naj bi zato »prestregli glavni udarec«.689

17.12 OCENA SODIŠČA

Na tem primeru so, naprej trije pritožniki, nato še Republika Slovenija in Republika Hrvaška

od ECHR pravzaprav zahtevali, da naj prouči številna vprašanja nasledstva, ki se nanašajo na:

okoliščine razpada SFRJ,

njen bančni sistem in bančne sisteme držav naslednic ter

porazdelitev odgovornosti za stare devizne vloge med nove države, naslednice SFRJ.

Sodišče je ugotovilo, da je v bistvu prejelo pritožbe proti vsem državam naslednicam po SFRJ,

ki so pogodbenice Konvencije - s strani treh pritožnikov, ki so jih prizadele te zadeve.

687


688



689

Ibidem, Paragraph No. 254 je potrebno citirati – zaradi svojevrstne hrvaške razlage teritorialnega načela:

»Finally, the territorial principle relied on by the respondent Government was actually veiled discrimination on

the basis of nationality contrary to Article 14 of the Convention since only non-Slovenian savers invested their

money outside Slovenia. They were not covered by its public debt and so had borne the brunt«.

225

Na Sodišču se tudi nahaja že več tisoč takšnih pritožb. Čeprav tovrstna vprašanja sodijo v

pristojnost Sodišča, pa Sodišče soglaša z mnenjem Parlamentarne skupščine v Resoluciji 1410

(2004), da je treba vprašanje povračila

toliko tisočem posameznikov razrešiti s sporazumom med državami naslednicami.690

V tej zvezi je Sodišče ugotovilo, da je prišlo med državami naslednicami že do več krogov

pogajanj, katerih cilj je bil doseči dogovor o rešitvi nerešenih vprašanj. Sodišče je zato pozvalo

udeležene države, da - s pogajanji nujno nadaljujejo - da bi čim prej dosegle rešitev problema.

17.12.1 Obrazložitev odločitve ECHR

Dne 25. julija 2005 je Republika Slovenija obvestila Sodišče, da sta dne 20. julija 2005 po

sklepu Županijskega sodišča v Osijeku z dne 7. julija 2005 varčevalca Kovačić in Mrkonjić

prejela celotno izplačilo svojih deviznih vlog. V odgovor na poizvedbo Sodišča so pritožnika in

Hrvaška dne 19. septembra 2005 obvestili Sodišče, da je ta podatek točen.691

Dne 14. septembra 2007 je v svoji vlogi na Veliki senat Republika Slovenija navedla, da je

pritožnik - dedič po varčevalki Golubović, 6. februarja 2007 vložil tožbo zoper Ljubljansko

banko, Glavno podružnico Zagreb zaradi plačila neizplačane devizne vloge in obresti po stanju

na dan 28. oktober 2005.692

Sodišče je na osnovi teh - novih dejstev - nato ugotovilo, da lahko v kateri koli fazi postopka

»zavrže pritožbo, ki jo šteje za nedopustno«. Novi podatki o dejstvih, pa čeprav v fazi

odločanja o vsebini zadeve, so namreč Sodišče privedli do tega, da je ponovno preučilo svoj

sklep o razglasitvi pritožbe za dopustno in jo posledično - razglasilo za nedopustno.693

690

Ibidem, paragraph No. 256 - The Court's assessment: Introductory remark.

691



692


693

Ibidem, Paragraph No. 262 po četrtem odst. 35. člena Konvencije (gl., npr. Medeanu v. Romania (dec.),

no. 29958/96, 8 April 2003; İlhan v. Turkey [GC], no. 22277/93, § 52, ECHR 2000-VII; and Azinas v. Cyprus

[GC], no. 56679/00, §§ 37-43, ECHR 2004-III).

226

Obrazložitev odločitve ECHR:

Sodišče lahko v katerikoli fazi postopka presoja, ali je prišlo do situacije, da je bila zadeva

rešena in, da ni objektivnega upravičenja, da bi pritožnik še naprej vztrajal pri pritožbi. Sodišče

zato ugotavlja, ali še obstajajo okoliščine, glede katerih se je pritožnik izrecno pritožil, in v

nadaljevanju, ali so bile odpravljene posledice morebitnih kršitev Konvencije na račun teh

okoliščin.694

Nasledniki varčevalca Kovačića in varčevalec Mrkonjić namreč niso predložili nikakršnih

novih dokazov, ki bi lahko postavili pod vprašaj ugotovitve Senata. Jasno je bilo, da so prejeli

celoten znesek svojih deviznih vlog z obrestmi, zato je bila v zvezi z njimi - zadeva rešena.

Glede tretje pritožnice, varčevalke Golubović, je Sodišče preučilo okoliščine njenega primera

in se končno opredelilo, da »so posledica razpada SFRJ in njenega bančnega sistema« ter

»porazdelitve odgovornosti za stare devizne vloge med države naslednice SFRJ«. V takih

okoliščinah je po mnenju Sodišča; 695

»od upnika upravičeno pričakovati, da uveljavlja svoje pravice pred sodišči v eni od

držav naslednic, pred katerimi so bili drugi upniki uspešni«.

V tej zvezi je Sodišče ugotovilo, da je dedič varčevalke Golubović malo pred tem na Hrvaškem

(pred Občinskim sodiščem v Zagrebu) sprožil postopek, da bi izterjal devizno vlogo z

obrestmi. Sodišče je zato menilo, da ni upravičeno, da nadaljuje z obravnavo te zadeve, o kateri

hkrati že teče postopek, ki je predmet pritožbe pred sodiščem države pogodbenice Konvencije.

Sodišče je nato ocenilo, da spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v Konvenciji in njenih

protokolih, ne zahteva, da bi nadaljevalo z obravnavanjem pritožb, zato je vse tri zadeve

izbrisalo s seznama zadev.696

694

Ibidem, Paragraph No. 263: gl. Pisano proti Italiji [VS] (izbris), št. 36732/97, odst. 42, 24. oktober 2002.

695


(Applications 44574/98, 45133/98, 48315/99), Judgment: Strassbourg, 3. October 2008, Paragraphs No. 265- 266.

696

Ibidem, Paragraph No. 267-279: The Court's decision.

227

17.12.2 Pritrdilno mnenje sodnika Ressa

V skladu s Konvencijo in Poslovnikom ECHR697

je sodbi priloženo pritrdilno mnenje sodnika

Ressa, ki je na naslednji način argumentiral svoje stališče (citiramo ključne poudarke):698

1. »…Države naslednice SFRJ so sprejele različna pravna pravila, kar zadeva kriterije, ki jih

mora izpolniti imetnik vloge pri Ljubljanski banki, kadar uveljavlja svoje pravice pri eni od

prejšnjih hčera te banke v eni od republik…«.

2. »…Prav ta različna pravila so vzrok za pričujočo zadevo, saj je Slovenija prevzela terjatve

vseh, ki so živeli na njenem ozemlju, medtem ko je Hrvaška prevzela tovrstne zahtevke samo

od oseb, ki so bile hrvaški državljani«.

3. »…Po običajnih pravilih državnega nasledstva je teritorialno načelo - in ne državljanstvo

prvi kriterij za razdelitev terjatev in za dokazovanje kakršnegakoli upravičenja, zato

obstajajo trdni razlogi za sklepanje, da je slovenska zakonodaja bolj usklajena z običajnimi

pravili mednarodnega nasledstvenega prava kot hrvaška.«

4. »…Dolgove, ki jih ni mogoče razdeliti v skladu s teritorialnim načelom, je treba razdeliti

pravično, pri čemer je treba upoštevati rezultat razdelitve kakega drugega premoženja ali

dolgov na podlagi teritorialnega načela«.

5. »…Vendar je ta načela mogoče uporabiti samo v resničnih primerih državnega nasledstva,

oziroma tam, kjer obstajajo terjatve proti državam naslednicam in ne zgolj proti fizičnim

osebam ali gospodarskim družbam…«.699

Če obravnavana zadeva ne bi bila zadeva državnega nasledstva, bi bila Ljubljanska banka - kot

zasebna gospodarska družba seveda odgovorna za vse te dolgove - ne glede na pojav novih

republik in razdelitev ozemlja. Ker pa je obstajalo pravno razmerje med »zasebnimi« bankami

v federalnih enotah bivše SFRJ z Narodno banko Jugoslavije, na katero je takrat moral biti

prenesen vsaj del deviz, je obstajalo tudi izrecno – »federalno jamstvo« za te, lokalne dolgove.

Zato je ta zadeva očitna zadeva nasledstva, pri čemer je ključno odgovornost za te dolgove

imela SFRJ, iz česar izhaja, da je za delitev teh dolgov treba uporabiti načela državnega

nasledstva.

697 Ibidem, »…In accordance with Article 45 § 2 of the Convention and Rule 74 § 2 of the Rules of Court…«

698 European Court of Human Rights; Grand Chamber, CASE OF KOVAČIĆ AND OTHERS v. SLOVENIA,

(Applications 44574/98, 45133/98 and 48315/99), Judgment: Strassbourg, 3. October 2008: Concurring Opinion

of Judge Ress.

699 Ibidem, Judgment »Kovačić.…, Concurring Opinion of Judge Ress - Sodnik Ress se pri tem sklicuje na

VANCOUVERSKO RESOLUCIJO, povzema po: Yearbook of the Institute of International Law, Vol. 59, Session

of Vancouver, 2001, str. 712-742, Resolution on: “State Successison in Matters of Property and Debts.”

228

Ne glede na omenjena načela pa imajo države naslednice dolžnost, da z novim oz. dodatnim

sporazumom medsebojno uredijo tista nerešena vprašanja delitve oziroma razdelitve, ki še niso

bila urejena v Sporazumu o vprašanjih nasledstva (velja od 2. junija 2004). S tem sporazumom

so se države naslednice SFRJ leta 2001 zavezale, da mora biti vprašanje razdelitve teh terjatev

rešeno s pogajanji oziroma s sklenitvijo novega sporazuma (pogodbe). A pri tem ne obstaja

zgolj dolžnost, da se države pogajajo (pactum de negotiando), ampak tudi dolžnost, da pride do

sklenitve dogovora (pactum de contrahendo) - saj gre za obveznost po mednarodnem pravu.700

17.12.3 Sporočilo sodbe ECHR

Dokončna razsodba Velikega senata ECHR izredno podrobno in analitično prikazuje vse

dejanske in pravne okoliščine spora, vse slovenske in hrvaške predpise ter predpise razpadle

SFRJ o obravnavani problematiki. Sodba zelo natančno povzema vsa stališča obeh strani v

postopku pred sodiščem. Vendar pa menimo, da je razloge za svojo odločitev ECHR opredelil

precej skopo - saj niso podali vseh odgovorov na ključna (sporna) materialno-pravna vprašanja.

Očitno je, da je treba pri obravnavanju zahtev hrvaških varčevalcev obravnavati oba vidika:

tako pogodbeno razmerje med varčevalci in LB, kot tudi vprašanja pravnega nasledstva v

zvezi s premoženjem razpadle bivše skupne države. Nedvomno je, da zahtevki proti stari LB

dejansko obstajajo in da je stara LB terjatve deviznih varčevalcev dolžna poplačati. Samo zato,

ker sta se prva pritožnika iz premoženja LB na Hrvaškem poplačala, je ESČP njuni zadevi

izbrisalo s seznama zadev. Tretja pritožnica pa bi po mnenju sodišča morala svoj zahtevek

uveljavljati na Hrvaškem, saj so bili nekateri drugi varčevalci - med njimi tudi prva dva

pritožnika - pri izterjavi svojih zahtevkov iz premoženja LB na Hrvaškem uspešni. Sporočilo

sodbe, glede obstoja individualnih zahtevkov proti LB je zato nedvoumno:

taki zahtevki obstajajo še dalje, saj vprašanje nasledstva glede jamstva za devizne vloge z

dogovorom - kot rezultatom pogajanj - med državami naslednicami še ni rešeno;

zato slovenska stran, ko je v preteklih letih zatrjevala, da o zahtevkih deviznih varčevalcev

pred dogovorom o pravnem nasledstvu glede jamstva za devizne vloge ni mogoče odločati

- ni imela prav.701

700

Ibidem, …. Concurring Opinion of Judge Ress.

701

Ude Lojze, »Hrvaški varčevalci proti Republiki Sloveniji« - podnaslov: »Ali procesna odločitev ESČP

vsaj posredno odgovori na katero od vsebinskih vprašanj?«, Uvodnik, Pravna praksa št. 44, Ljubljana, 2006, str. 3

229

Iz obrazložitve sodbe, ki tretjo pritožnico napotuje na postopek proti LB na Hrvaškem pa

nedvoumno izhaja, da jamstvo slovenske države za devizne vloge na Hrvaškem ne obstaja.

Hrvaška trditev, da za devizne vloge, vložene pri podružnici LB v Zagrebu, ki niso bile

prenesene na hrvaške banke, jamči Slovenija - torej ne drži.702

O tem jamstvu se je treba šele dogovoriti. Sodba ESČP sicer o jamstvu ne pove ničesar, vendar

iz odločitve in njene obrazložitve izhaja, da se naj devizni varčevalci poplačajo iz premoženja

LB na Hrvaškem. Po zatrjevanju slovenske bančne stroke je premoženja stare LB na Hrvaškem

za poplačilo več kot dovolj. Če je to res, bi bilo razumno od hrvaške strani pričakovati, da temu

načinu poplačila ne nasprotuje. Vendar pa za dokončno rešitev poplačila terjatev hrvaških

varčevalcev v prihodnosti morda ne bodo odločilni le pravni razlogi, temveč tudi ekonomski in

politični.703

Pomembno je še eno sporočilo; čeprav se ECHR niti v svoji prvostopenjski sodbi,704

niti v

sodbi Velikega senata,705

ni izrecno ukvarjalo z vprašanji morebitnega kršenja človekovih

pravic s strani Republike Slovenije, je pa v obrazložitvi vendarle zapisalo, da

»ne obstajajo kršitve človekovih pravic po konvenciji o človekovih pravicah in njenih

protokolih«, zaradi katerih bi bilo nadaljnje obravnavanje pritožb še upravičeno.706

S tem stališčem se takrat ni strinjal zastopnik hrvaških pritožnikov,707

saj po njegovem mnenju

že prvostopenjski senat ni odgovoril na osnovno materialno-pravno vprašanje, ki se glasi:

- »Ali je Slovenija z ukrepi in ravnanji za zaščito premoženja LB kršila z EKČP zagotovljene

človekove pravice varčevalcev LB, še zlasti pravico do mirnega uživanja premoženja?«

702

Ibidem, str. 4

703

Politični razlogi bi znali prevladovati, če bi se izkazalo, da premoženja stare LB za poplačilo terjatev, po

več kot 20-letni distanci od razpada bivše države, morda ni dovolj. 704

European Court of Human Rights; THIRD SECTION, »CASE OF KOVAČIĆ AND OTHERS v.

SLOVENIA« (App. 44574/98, 45133/98 and 48315/99 Judgment (Striking out) Strasbourg, 6. November 2006.

705

European Court of Human Rights; GRAND CHAMBER, »CASE OF KOVAČIĆ AND OTHERS v.

SLOVENIA« (Applications nos. 44574/98, 45133/98 and 48315/99), Judgment: Strassbourg, 3. October 2008.

706

Švarc Dominika, »Dokončno zavrženje pritožb hrvaških varčevalcev LB« - podnaslov članka: »Postopek

končan, vsebinska vprašanja ostajajo odprta«, Pravna Praksa št. 40-41, Ljubljana, oktober 2008, str. 34-35.

707

Odvetnik Milivoje Žugić, že omenjen v pogl. 16.2. »Stališča Republike Hrvaške«, avtor »Memorandum-a

o problemima vezanim za štednju hrvatskih štediša kod Ljubljanske banke d.d. Ljubljana Glavna filijala Zagreb«.

230

Žugić je namreč februarja 2007 na ECHR vložil zahtevo po presoji prvo-stopenjske razsodbe

pred velikim senatom, ki ji je 5-članski odbor velikega senata z dne 23. maja 2007 tudi ugodil.

Ker pa je Sodišče sprejelo zgolj procesno odločitev - vse tri pritožbe izbrisalo je iz seznama

zadev - je povedalo le, da obravnavanim trem varčevalcem niso bile kršene temeljne človekove

pravice in svoboščine. Ni pa tega povedalo univerzalno - ali to velja za vse ostale (tisoče)

varčevalcev, katerih postopki so pred ECHR še odprti.

V postopku pred velikim senatom so bili možni naslednji izidi: senat bi lahko prvostopenjsko

razsodbo: (1) dokončno potrdil, ali (2) jo spremenil, (3) toženki / Republiki Sloveniji / naložil

plačilo odškodnine, ali (4) sodbo razveljavil ter jo vrnil v ponovno obravnavo pred prvo-

stopenjskim senatom. Veliki senat se je odločil za prvo možnost in s tem potrdil pravilnost

zavrženja vseh treh pritožb na prvi stopnji. Sodba velikega senata je dokončna in se nanjo ni

več mogoče pritožiti;

sodišče je tako potrdilo, da varčevalci, ki so svoje prihranke že uspeli izterjati na

Hrvaškem, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka v Strassbourgu.

Skupaj z razlogi za zavrženje pritožbe tretje pritožnice pa odločitev potrjuje tudi, da morajo

nekdanji hrvaški varčevalci stare LB svoje posamične zahtevke uveljavljati izvorno – to je na

Hrvaškem. Na ta način je ECHR, posredno, potrdil tudi veljavnost teritorialnega načela.

Sodba ECHR sicer ni ponudila jasnega odgovora, katera od držav naslednic je dolžna poplačati

varčevalce, vendar je s pozivom, naj vpletene države nerešena vprašanja rešujejo v okviru

nasledstvenih pogajanj - v skladu z mednarodnim pravom - pritrdila slovenskemu stališču in s

tem okrepila samozavest Republike Slovenije pri vztrajanju na teritorialnem načinu poplačila

varčevalcev.

Na drugi strani pa Hrvaška ostaja na svojem stališču; v tej problematiki še dalje vidi predvsem

premoženjsko-pravni odnos med banko in varčevalcem - in je nad razsodbo ECHR močno

razočarana.

231

VI. POGLAVJE

PRIHODNOST MEDNARODNEGA PRAVA NASLEDSTVA

DOLGOV

Po vancouverski Resoluciji iz leta 2001,708

ki po desetletju na tem področju ne velja več za

posebno novost, je treba omeniti še novejše poglede v doktrini mednarodnega nasledstvenega

prava – saj ti v obravnavi nasledstva dolgov praviloma implementirajo teritorialno načelo.

Gre za mednarodne konference z naslovom "Aspects of the Law of State Succession", pod

pokroviteljstvom ILA,709

ki potekajo v raznih delih sveta navadno vsako drugo leto. V zadnjem

desetletju so izvedena naslednja tovrstna pravna posvetovanja: New Delhi Conference (2002),

Berlin Conference (2004), Toronto Conference (2006) in Rio de Janeiro Conference (2008).

Ob zadnji taki konferenci o nasledstvu, v Riu leta 2008 je bila objavljena Resolucija št. 3/2008;

ta - med drugim - obravnava tudi nasledstvo dolgov in se v tej zvezi naslanja na teritorialno

načelo. Resolucija upošteva vse primere nasledstva po letu 1990, ki se nanašajo na razpade,

razdružitve oz. združitve bivših ZSSR, ČSSR, NDR in SFRJ - zato jo podrobneje analiziramo.

18 Resolucija o sukcesiji - Rio de Janeiro (2008)

Na konferenci ILA v Rio de Janeiru - 2008,710

je izpostavljeno, da sta obe Dunajski konvenciji

o nasledstvu držav, iz leta 1978 in iz leta 1983 med državami zelo dobro sprejeti (čeprav ima

DK-1983 le malo ratifikacij) in še dalje ostajata glavno vodilo nasledstva (sukcesije) držav.

Vendar se v zadnjem času izpostavlja, da razvrstitev različnih vrst državnega nasledstva, iz

vidika obeh konvencij ni vedno skladna z mednarodno prakso. Predvsem; nastaja potreba po

bolj očitnem razlikovanju med odcepitvijo in razpadom držav – saj ta nedoslednost vodi do

uporabe enakih pravil za situacije, ki so lahko različne, kar se je v zadnjem času tudi dogajalo.

708

Resolution on: “State Successison in Matters of Property and Debts”, Session of Vancouver, Yearbook

of the Institute of International Law, Vol. 59, 2001, http://www.idi-iil.org/idiE/resolutionsE/2001_van_01_en.PDF

709

International Law Assotiation (ILA), http://www.ila-hq.org/en/committees/index.cfm/cid/11 (13.10.2011)

710

RESOLUTION No 3/2008: »Aspects of the Law on State Succession«, The 73rd Conference of the

International Law Association, Rio de Janeiro, Annex: Conclusions of the ILA - Basic definitions, August, 2008.

http://www.ila-hq.org/en/committees/index.cfm/cid/11

232

Mednarodna praksa v 90-ih letih prejšnjega stoletja je namreč pokazala, da nastajajo težave pri

sprejemanju jasnih meril za razlikovanje med odcepitvijo in razpadom držav - v tistih primerih,

kjer ni bilo soglasja o obstoju (kontinuiteti) države naslednice. Predvsem; opredelitev države

naslednice je tisto vprašanje, ki vpliva na potek sukcesije in s tem na razdelitev državnega

premoženja.711

Ostale spremembe kot so; ime države, oblika vladavine, ozemlje in prebivalstvo navadno ne

pomenijo tako usodne spremembe mednarodne »osebnosti« neke države, kot ravno vprašanje o

sukcesiji. Tudi mednarodno priznanje ima veliko težo, vendar za obstoj države ni odločilno;

glede tega se druge države opredelijo, skladno s svojo presojo, ali naj novo državo (že) priznajo

ali (še) ne. Vendar države, ki se želijo odcepiti, podobno kot mednarodna skupnost, ne morejo

prav veliko vplivati na potek dogodkov, ki vodijo v razpad določene države. Vsak primer

razpadanja države je namreč specifičen; tako z vidika okoliščin, kot tudi posledic in samega

stanja na »terenu«.712

18.1 PRIHODNOST SUKCESIJE DRŽAVNEGA PREMOŽENJA IN DOLGOV

Dunajska konvencija o nasledstvu premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983, ki je po skoraj

treh desetletjih od nastanka med državami še dalje - na splošno dobro sprejeta, daje med pravili

mednarodnega prava na prvo mesto dogovor (sporazum) med državami. Le ena izjema je nad

tem pravilom - in še ta velja le za nove neodvisne države 713

- gre pa za pravilo, ki določa, da

dogovori (sporazumi) ne morejo preglasiti načela trajne suverenosti nad naravnimi viri.714

Tudi v prihodnje in skladno z DK-1983 ostaja v veljavi temeljno pravilo nasledstva, ki pravi,

da se prenos nepremičnin na državo naslednico, ki se nahajajo na njenem ozemlju, uporablja v

vseh vrstah nasledstva. Torej se potrjuje teritorialno načelo.

711

Ibidem.

712

Ibidem.

713

Prav ugodnejše obravnavanje novih neodvisnih držav v DK-1983 je vodilo mnoge države k zavrnitvi te

konvencije in ravno zato je stanje ratifikacij še danes nizko. Proti so glasovale velike, bogate oz. "ugledne" države,

in sicer: ZDA, Velika Britanija, Italija, Francija, ZR Nemčija, Kanada, Izrael, Luksemburg, Nizozemska in Švica.

714


International Law Association, Rio de Janeiro 2008, Annex, Succession in property, debts and archives, Article 14

233

V kolikor v primeru nasledstva država predhodnica obstaja še naprej, tudi ni osnove za

kakršnekoli odškodnine - razen če ni bilo drugače dogovorjeno; na primer, izhajajoč iz načela

pravičnosti. Tudi mednarodna praksa sledi temu kriteriju.715

V primeru prenosa, ločitve dela ozemlja države ali razpustitve le-tega, pa država naslednica

pridobi tisti del premičnega premoženja, ki je v zvezi z dejavnostjo države predhodnice na

ozemlju, na katero se nanaša nasledstvo države.716

Podobno, tudi v primeru združitve držav

država naslednica pridobi vso premoženje držav predhodnic. Ta rešitev je logična in je zajeta

že v 16. členu DK-1983; doslej v praksi ni povzročala težav.717

Tudi v zvezi z dolgovi se v glavnem upoštevajo merila, vzpostavljena v DK-1983, vendar v

zadnjem času z večjim poudarkom na pravični porazdelitvi.

Izjema ponovno velja za nove neodvisne države, za katere je načelo ne-nasledstva 718

skoraj

splošno veljavno pravilo, razen če ni drugače dogovorjeno. Pomembno je tudi, že omenjeno

pravilo, da:

- noben dogovor (sporazum, pogodba) ne sme biti v nasprotju z načelom trajne suverenosti

na bogastvom ljudi in njihovih naravnih virov.719

Zaključimo lahko, da so temeljna načela nasledstva, kot je sklenitev sporazuma in pravična

razdelitev, sicer široko vendar le načelno sprejeta, saj niso univerzalna ali potrjena v dosledni

praksi držav. Praksa nasledstva pri novih neodvisnih državah namreč ni enotna in ni

prepričljiva.720

715


International Law Association, Rio de Janeiro 2008, Annex: Succession in property, debts and archives, Article

No. 15. Resolucija ILA potrjuje teritorialno načelo kot 1. kriterij in pravičnost kot 2. kriterij (v tem vrstnem redu).

716

Ibidem, Article No. 16.: Tudi pri premičnem premoženju je očitno, da ILA - Resolucija iz Ria (2008)

potrjuje teritorialno načelo.

717

Ibidem, Article No. 17.

718

Popularno imenovano »tabula rasa« ali »clean slate« pravilo.

719

Ibidem, No. Article 21: Citirano: »… The agreement does not contradict the principle of permanent

sovereignty over the people’s wealth and their natural resources.«

720

Ibidem.

234

19 Zaključek

Izhajajoč iz cilja raziskovanja, kot ga opredeljuje naslov, "Načelo teritorialnosti v nasledstvu

finančnih obveznosti držav", je temeljni namen te disertacije pridobiti odgovor(e) na vprašanje:

kako je teritorialno načelo v nasledstvu držav uveljavljeno v teoriji in praksi oziroma, ali se

ga upošteva pri nasledstvu držav?

Raziskava naslovnega problema je bila zajeta v šestih poglavjih, ki jih je možno povzeti v tri

tematske sklope, in sicer na: (1) teoretični vidik, (2) praktični vidik in (3) vidik prihodnosti, o

čemer govori nadaljevanje.

Ad I. TEORETIČNI VIDIK nasledstva držav, s poudarkom na prevzemu (prehodu) dolgov,

jamstev, garancij in/ali podobnih finančnih obveznosti držav, raziskava začenja v uvodnem,

Poglavju I: Teoretični vidiki sukcesije držav; ki obsega splošno pravo nasledstva držav

(ozemlje, prebivalstvo in oblast), doktrino o sukcesiji, posamezne vrste sukcesij, različne

teoretične pristope in kritiko teorije sukcesije. Raziskava se nadaljuje v,

Poglavju II: Kodifikacija pravil o sukcesiji, ki obsega:

(a) formalne vire mednarodnega prava - po 38. členu Statuta Meddržavnega sodišča, ki

je del-priloga UL OZN, (b) Dunajsko konvencijo o nasledstvu držav glede mednarodnih

pogodb iz leta 1978, (c) Dunajsko konvencijo o nasledstvu držav glede državnega

premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983 in (d) Resolucijo iz Vancouvra iz leta 2001.

Ad II. PRAKTIČNI VIDIK nasledstva držav, s poudarkom na prevzemu (prehodu) dolgov,

jamstev, garancij in/ali podobnih finančnih obveznosti držav raziskava dalje obravnava v

Poglavju III: Sukcesija državnega premoženja, ki zajema prakso sukcesije držav po razpadu

blokovske delitve sveta, po letu 1990:

(a) združitev Nemčije, (b) razpad Sovjetske Zveze, (c) razdelitev Češkoslovaške in (d)

razpad SFR Jugoslavije. Iz navedenih konkretnih in posamičnih primerov je izvedeno;

Poglavje IV: Teritorialno načelo v nasledstvu držav, ki obsega tematska področja;

(a) nasledstvo državne lastnine, (b) nasledstvo mednarodnih pogodb, (c) nasledstvo

članstva v OZN in v mednarodnih /finančnih/ organizacijah ter (d) nasledstvo dolgov do

posameznih držav in do zasebnih upnikov.

Problematiko nasledstva – specifično po SFRJ – analizira,

235

Poglavje V: Odprta nasledstvena vprašanja po bivši SFRJ, ki se osredotoča predvsem na

razdelitev finančnega premoženja nekdanje skupne države Jugoslavije, iz vidika:

(a) ključnih nasprotij novih držav - naslednic po SFRJ, (b) sklenjenega Sporazuma o

vprašanjih nasledstva iz leta 2001 in (c) nauka - sporočila sodbe ECHR v Strassbourgu

»Kovačič in drugi proti Sloveniji« iz leta 2008, glede pomena in veljave teritorialnega

načela, ki je temelj preučevanja oz. raziskave.

Ad. III. VIDIK PRIHODNOSTI nasledstva državnih dolgov, jamstev, garancij, obveznosti in

razvoj - de lege ferenda na tem področju; zlasti po Resoluciji iz Vancuovra leta 2001, je v

Poglavju VI: Prihodnje mednarodno pravo nasledstva dolgov. Ta se osredotoča na razvoj

mednarodnega prava sukcesije držav v novem tisočletju, in analizira predvsem:

Resolucijo o sukcesiji iz Rio de Janeira iz leta 2008.721

Ta v veliki meri potrjuje obe

dunajski konvenciji (DK 1978, 1983) in poudarja še odprta vprašanja, ki se nanašajo

na primere razpadov in odcepitev držav, kar je - in bo tudi v prihodnje še aktualno.

19.1 PREIZKUS TEZE O SPLOŠNI VELJAVNOSTI TERITORIALNEGA NAČELA

V NASLEDSTVU DRŽAV

Iskanje odgovora za potrditev (zavrnitev) izhodiščne teze je za potrebe pravne argumentacije

razdeljeno na tri sklope;

(1) teritorialno načelo v teoriji mednarodnega prava

(2) teritorialno načelo v splošni praksi sukcesije držav

(3) teritorialno načelo v praksi prevzema državnih dolgov

19.1.1 Teritorialno načelo v teoriji mednarodnega prava

Korenine sukcesije državnega premoženja in njen pomen v mednarodnem pravu izhajajo že iz

teorije rimskega prava. Lastninske pravice in pravne obveznosti po tolmačenju rimskega prava

ne prenehajo s "smrtjo njihovega nosilca" (analogno, s prenehanjem države); temveč nasprotno

- se nasledujejo, pri čemer prihaja do prenosa na nove pravne subjekte.

721


International Law Association, Rio de Janeiro, august 2008, Annex - Succession in property, debts and archives.

236

Osebe kot nasledniki (analogno: države - naslednice) v pravicah in obveznostih "zapustnikov"

izvedejo svoje novo pravo iz prava predhodnikov skozi derivativno pridobitev. Z nasledstvom

se sicer pridobi le toliko prava, kot ga je pripadalo predhodniku, "zapustniku" - po principu, da

»nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih je imel sam«.722

Ker pravni položaj naslednika, po tolmačenju rimskih pravnikov, obsega »stopanje na mesto

umrlega«, tj. v njegov pravni položaj,723

se je enaka analogija kasneje prenesla še na državno

nasledstvo. Rimsko nasledstveno pravo je že kot prvo uvedlo univerzalno sukcesijo, kar je

pomenilo pridobitev lastninskih pravic in obveznosti oziroma pridobitev skupne »aktive« in

»pasive« premoženja ob nasledstvu. Posledično je ta logika prenesena na nasledstvo držav.724

Prvi, ki je znal povezati t.i. aktivo s pasivo - vključno z omejitvijo za nove države v konceptu

univerzalne sukcesije, ki je veljala v času 18. in 19. stoletja, je bil teoretik von Pufendorf.725

Šele po končani II. svetovni vojni so velike politične, ekonomske in socialne spremembe

mednarodne skupnosti zahtevale tudi določnejšo kodifikacijo pravil mednarodnega prava. S

sprejetjem Ustanovne listine Združenih narodov (1948) je kodifikacija pravil mednarodnega

prava postala ena prvih nalog mednarodne skupnosti.

Že ob 1. zasedanju Generalne skupščine OZN, je ta odločila, da je za izvajanje kodifikacije in

progresivnega razvoja nujno potrebno vzpostaviti organ, tj. Komisijo za mednarodno pravo

(International Law Commission - ILC). V program dela ILC je bila sukcesija držav vključena

že leta 1949 - na njegovem prvem zasedanju, leta 1962 pa je ILC osnoval tudi Pododbor za

vprašanja sukcesije. Ta organ je v naslednjih dveh desetletjih - ob trudu za kodifikacijo pravil

sukcesije in ob vsakem novem pojavu nasledstva potrdil, da je vedno v »igri« ozemlje

(teritorij), zato se je v kontekstu nasledstva pričel pojavljati nov termin - "teritorialno načelo".

Komisija za mednarodno pravo - Pododbor za sukcesijo je takoj po vzpostavitvi ugotovil, da v

mednarodnem pravu ni edinstvenega ali neodvisnega ali stalnega kriterija za določitev

"državnega" premoženja - saj ga različni državni sistemi različno opredeljujejo (primer SFRJ).

722

Lat.: nemo plus iuris ad alium transferre potest, quam ipse haberet.

723

Eisner Bertold in Horvat Marijan, »Rimsko pravo«, Nakladni zavod Hrvatske, Zagreb 1948, str. 473.

724

Vse od Huga Grotiusa dalje - v primeru spremembe državne suverenosti: sprejem pravic in obveznosti.

725

Pufendorf , Samuel von, »De jure naturae et gentium Libri Octo«, Clarendon Press, Oxford, 1934, vol. 8.

237

Naslednja ugotovitev ILC je bila, da je bistveno tudi razlikovati premično in ne-premično

državno premoženje, saj je pravna usoda prve ali druge oblike državnega premoženja lahko v

primeru sukcesije držav popolnoma drugačna.

Ob analizi tega problema je potrebno - kot začetni kriterij ločevanja, upoštevati tudi fizično

materijo premoženja, saj je očitno, da so ene dobrine vezane na teritorij, druge pa ne. Ker so

med pravnimi sistemi držav razlike, in ker v mnogih pravnih sistemih ne obstaja jasna razlika

med javnim in zasebnim pravom - pa je nedvoumna razlika med premičnim in nepremičnim

premoženjem. Povezovanje teh dveh kategorij pomeni zgodovinsko refleksijo v razvoju

suverenosti, ki se je vsaj na začetku, še vezala na državni patrimonij, kar je nekoč pomenilo

pravilo: kdor je posedoval zemljo - ta je posedoval tudi državno moč.

Iz tega - zgodovinskega pojmovanja, je materialni kriterij vezanosti državnega premoženja na

teritorij postal odločujoč kriterij pri utrditvi prehoda državnega premoženja. Ob tem tudi

geografski položaj (lokacija) nepremičnega premoženja, predstavlja pomemben faktor pri

nasledstvu.

Glede sukcesije premičnega premoženja je problem - prav v njegovi mobilnosti, saj prav ta

izključuje avtomatski prehod na državo sukcesorko.726

Pravna načela, ki so sprejemljiva za

prehod premičnega premoženja so zato povezana z dvema načeloma, ki se dopolnjujeta:

1. obstoj državnega teritorija, in

2. splošno načelo pravičnosti.

Načelo pravičnosti, kot samostojno načelo »sicer ni zadostno za kodifikacijo pravil o prehodu

premoženja«,727

a je hkrati neizogibno pri razdelitvi premičnega državnega premoženja. Ob

tem ni nepomembna tudi razlika med načelom pravičnosti (équite) in načelom pravice

(équitables),728

ki je tudi potrjena v mednarodni jurisprudenci.729

726

Yearbook of the International Law Commission, 1981, Doc. A/CN 4/345. Vollume II, Part One,

Thirteenth report on succession of States in respect of matters other than treaties, by Mr. Mohammed Bedjaoui,

Special Rapporteur, str. 3-42.

727

Ibidem, ILC je leta 1981 utemeljil, da to načelo »… ni popoln pravni naslov za meritorno odločanje«.

728

Tako navaja Metelko Josip v: »Pravičnost u sukcesiji država - s posebnim osvrtom na državnu imovinu,

arhive in dugove pri odcjepljenju i raspadu države«, doktor. disertacija, Pravni fakultet Zagreb, 1992, str. 19-24.

729

Npr.: Plateau continental de la mer du Nord (North Sea Continental Shelf Case), Report of the

International Court of Justice, l. 1969, str. 9.

238

Pojmovanje »pravice« oz. »pravičnosti« je vodilo Komisijo (ILC), da tudi načelo pravičnosti

vstavi v besedilo Dunajske konvencije leta 1983, vendar brez kake posebne vsebinske razlage;

enostavno: ex aequo et bono.730

Zdi se, da ta - sicer še ne uporabljen institut, predstavlja vrzel.

V zvezi z uporabo načela pravičnosti je pomemben drugi odst. 38. člena Statuta Meddržavnega

sodišča v Haagu, ki izključuje uporabo načela pravičnosti, če o tem ni soglasja strank. Splošna

pravna predpostavka je torej, da dobrine na teritoriju države predhodnice po sukcesiji ostajajo v

lastništvu tiste države, ki ta teritorij nasledi. Po drugi strani pa za premoženje države

predhodnice, ki se nahaja izven teritorija - ne obstaja nobeno absolutno pravilo.731

Drugače je, kadar država razpade in preneha obstajati, deli ozemlja države predhodnice pa

ustanovijo dve ali več držav naslednic in - če se te države naslednice ne dogovorijo drugače -

veljajo naslednja, zelo trdna pravila:732

(1) nepremično državno premoženje preide iz države

predhodnice na državo naslednico, na katere ozemlju je; (2) nepremično državno premoženje

države predhodnice, ki ni na njenem ozemlju, preide na države naslednice v pravičnih deležih;

(3) premično državno premoženje države predhodnice, povezano z dejavnostjo države

predhodnice na ozemljih, na katera se nanaša nasledstvo držav - preide na državo naslednico.

V opisanih situacijah razpada držav pod tč. (1) in (3) - kjer obstaja povezava z ozemljem - ni v

mednarodno-pravni teoriji nobenega dvoma, da je teritorialni kriterij (ali načelo) tisti edini

kriterij, ki velja in se ga spoštuje.

Nekoliko drugače je pri nasledstvu dolgov, saj DK-1983 pravi: "če država razpade in preneha

obstajati, deli ozemlja države predhodnice pa ustanovijo dve ali več držav naslednic in - če se

države naslednice ne sporazumejo drugače, preide državni dolg države predhodnice na države

naslednice v pravičnem deležu - pri čemer se posebej upoštevajo premoženje, pravice in pravne

koristi, ki v razmerju s tem državnim dolgom preidejo na države naslednice".733

730

Razprava o načelu pravičnosti in principu pravice v: Yearbook of the International Law Commission,

DOCUMENT A/36/10* Report of the International Law Commission on the work of its thirty-third session (4

May-24 July 1980), poglavje: (e) The principle of equity, 1981, Volume II, Part Two, (paragraph 76-85), str 19-20.

731

Značilen tak primer so veleposlaništva SFRJ, ki se nahajajo na lokacijah po vsem svetu - in ta so še danes

večinoma nerazdeljena med države naslednice. Premoženje izven teritorija ima poseben naslov in je povezan tako

s teritorijem, kot s premoženjsko pravnim režimom države naslednice - teritorialno načelo tukaj nima velike teže.

732

Skladno z 18. členom DK-1983.

733

Skladno z 41. členom DK-1983.

239

Pri državnih dolgovih torej DK-1983 v 41. členu ne omenja izrecno državnega teritorija, niti

teritorialnega načela, temveč le pravični delež, pri čemer se morajo upoštevati »... koristi, ki v

razmerju s tem dolgom preidejo na naslednice«, …kar je spet lahko povezano teritorialno, itd.

Ker DK-1983 v 18. in 41. členu - ko govori o razpadu države in v kontekstu nasledstva dolgov

omenja tako teritorialno načelo kot (tudi) pravične deleže, s tem že nakazuje potrebo po

preciznejši kodifikaciji nasledstva državnega premoženja - predvsem iz vidika dolgov

(finančnih obveznosti). Kmalu po razpadih velikih socialističnih držav v 90-ih letih prejšnjega

stoletja 734

je ta potreba tudi postala očitna;

z razlago obeh DK (1978, 1983) se je konec 90-ih let prejšnjega stoletja intenzivno

ukvarjala že Badinterjeva (arbitražna) komisija, ustanovljena ob razpadu bivše Jugoslavije.

Ta komisija je s svojimi znamenitimi Mnenji 735

od št. 1 do 15 že takrat dopolnjevala vrzeli

mednarodnega prava nasledstva držav in vsekakor oplemenitila obe DK (1978, 1983).

V začetku tega tisočletja se je s kodifikacijo nasledstva državnega premoženja ukvarjal še

I.D.I. - Institut de droit international, eden najstarejših inštitutov za mednarodno pravo iz

belgijskega Genta. Ta institut je na svojem 70. zasedanju leta 2001 v Vancouvru s posebno

Resolucijo,736

dopolnil pravila mednarodnega prava sukcesije držav - zlasti glede vprašanj

državnega premoženja in dolgov.

Nedorečena še danes ostaja razlika med odcepitvijo (kontinuiteta ostaja državi predhodnici) in

razpadom (diskontinuiteta predhodne državnosti), ki jo je - čeprav v teoriji jasno - včasih težko

uporabiti za vse situacije teritorialnih sprememb. Pri določanju pravnega režima, kjer

opredelitev kontinuitete ali diskontinuitete držav ostaja negotova ali je sporna, nam novejša

vancouverska resolucija priporoča, da se naj v največji možni meri upoštevata dobrovernost in

pravičnost.

734

ZSSR, ČSSR, SFRJ in združitvi Nemčije.

735

»Mnenja Arbitražne komisije od št. 1 do št. 15«, v: Revue Générale de Droit International Public, Paris,

1994. Mnenja so preko spleta dosegljiva tudi v: The Opinions of the Badinter Arbitration Committee (1-3). Alain

Pellet, European Journal of International Law, Vol. 3, No. 1, 1992, App.: http://www.ejil.org/pdfs/3/1/1175.pdf

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee (4-10), Danilo Türk, European Journal of International Law,

Vol. 4, No.1, 1993, Annex 3: http://www.ejil.org/pdfs/4/1/1227.pdf

736

Resolution on: “State Successison in Matters of Property and Debts”, The Institute of International Law,

Seventh Commission, Rapporteur: Mr. Georg Ress, 26. august 2001. Yearbook of the Institute of International

Law, Vol. 59, Session of Vancouver, 2001, str. 712-742.



240

V nasledstvu državnega premoženja so z vancouversko resolucijo predlagani naslednji novi oz.

dodatni postopki:737

1. Države udeleženke naj upoštevajo zasebne upnike pri razdeljevanju dolgov - vendar morajo

tudi zasebni upniki sodelovati z državami.738

2. Rezultat razdelitve premoženja in dolgov mora biti pravičen. Če razdelitve premoženja in

dolgov ni mogoče opraviti pravično (npr. v naravi), rešujeta država predhodnica in država

naslednica take primere s pravično odškodnino.739

3. V kolikor ni drugače dogovorjeno med državami ali ni bilo odločeno s strani pristojnega

mednarodnega organa, premoženje in dolgovi preidejo iz države predhodnice na državo(e)

naslednico sorazmerno. Pri tem ni solidarne odgovornosti vseh držav naslednic.

4. Le v primerih, ko na vprašanje avtomatičnega prehajanja premoženja in dolgov določena

država naslednica ne pristane, se šteje, da so vse države naslednice za razdelitev sredstev in

obveznosti odgovorne skupaj (communio incidens).740

5. V kolikor državam udeleženkam ne uspe doseči sporazuma o razdelitvi, ima vsaka od njih

pravico zahtevati, da formulo za sorazmerno (pro-rata) razdelitev določi nacionalni, ali

mednarodni sodni ali arbitražni organ.

6. Države udeleženke naj nudijo vse relevantne dokumente in informacije, potrebne za

reševanje vprašanj sukcesije. Vse države so dolžne opraviti popis terjatev in premoženja na

katero se nanaša nasledstvo tako, da je to znano vsem udeleženkam.741

7. Razdelitev morajo države udeleženke najprej opraviti skladno s "teritorialnim načelom",

vendar mora biti razdelitev skladna tudi z načelom "izogibanja neupravičene pridobitve".

8. Premoženje in dolgove, ki jih ni mogoče razdeliti v skladu s teritorialnim načelom, se

načeloma razdeli po načelu pravičnosti, pri čemer se upošteva rezultate razdelitve kakega

drugega premoženja in dolgov - razdeljenih že prej na podlagi teritorialnega načela.

737

Ti postopki pa niso obvezujoča pravila; so le načela, saj resolucija ni mednarodna pogodba (DK-1983 je).

738

Zasebni upniki - najbolj znani so združeni v okviru t.i. Pariškega in Londonskega kluba - imajo navadno

dovolj velik interes za sodelovanje. Prej obstaja ravno nasproten interes - da se nove države naslednice izmikajo

pogajanjem s temi upniki, ali pa se pogajajo pristransko (primer ZRJ, ki je na sekundarnem trgu odkupovala

terjatve bivše SFRJ, da bi zmanjšala svoj delež dolga - kar pa je Republika Slovenija ugotovila in preprečevala).

739

Pri tem se je potrebno izogibati možnosti neupravičene obogatitve in zagotoviti, da države ohranijo svoje

vitalne resurse, potrebne za svoj obstoj - morebitna odškodnina ne sme ogroziti obstoja nove države.

740

Pomeni lastništvo vseh držav naslednic. Teorijo “communio incidens” je razvilo vrhovno sodišče

Avstrije v primeru: Republic of Croatia et al. v. GiroCredit Bank A.G. der Sparkassen, Austrian Supreme Court,

Decision of 17 December, 1996. Povzeto po: http://intlaw.univie.ac.at/uploads/media/D97_01.doc (dne 2.1.2011).

741

Tudi v tem primeru »precedenčni primer« predstavlja ZRJ oz. sedaj novi državi Srbija in Črna gora; v več

kot 20-ih letih po razpadu SFRJ še vedno ni napravljena zaključna bilanca Narodne banke Jugoslavije v Beogradu.


241

Resolucija iz Vancouvra torej precej bolj podrobno utemeljuje teritorialno načelo, saj določa:

da državno premoženje, ki je tesno povezano z ozemljem, s tem ozemljem tudi pripada

državi naslednici, državno premoženje, ki nima tesne povezave z ozemljem se naj porazdeli

pravično. Pri uporabi načela pravičnosti ne igra nobene vloge oblika (npr. fizična, ipd.)

predhodnega premoženja; saj je to lahko opredmeteno, finančno, premično ali nepremično.

Za nepremično državno premoženje so bili z vancouversko resolucijo poudarjeni naslednji

principi:

1. Nepremično premoženje države predhodnice, ki se nahaja na ozemlju, ki z nasledstvom

pripade državi naslednici, pripade tisti naslednici na katerega teritoriju nepremičnina je.

2. V primeru razpada in prekinitve kontinuitete prejšnje države (discontinuity) nepremično

premoženje države predhodnice, ki se nahaja izven njenega ozemlja pripada državam

naslednicam v pravičnih deležih. Države naslednice naj sklenejo dogovor o porazdelitvi

na pravičen način oziroma, če to ni mogoče, uporabljajo načelo odškodnine.

3. V primeru odcepitve, če ostane kontinuiteta predhodne države, nepremično premoženje

države predhodnice, ki se nahaja izven njenega ozemlja, ostaja lastnina države

predhodnice.

Tudi za premično in drugo državno premoženje vancouverska resolucija potrjuje podobne

principe:

1. premično premoženje države predhodnice, povezano z dejavnostjo države predhodnice

v zvezi z ozemljem, na katerega se nanaša nasledstvo, praviloma preide na državo

naslednico;

2. v primeru odcepitve ali razpada države pa velja za drugo premično premoženje, da le-to

preide na državo naslednico (naslednice) v pravičnih deležih.

Vancouverska resolucija dodatno obravnava še zasebne upnike:

ti so zavezani k sodelovanju v pogajanjih med državami udeleženkami glede porazdelitve

in nasledstva zasebnih dolgov. Zagotoviti morajo vse potrebne informacije, ki jih imajo,

glede sredstev države predhodnice, ki so v povezavi z nasledstvom.

V kolikor ni enotnega sporazuma z državami naslednicami morajo zasebni upniki skleniti

ločene sporazume za izterjavo (prevzem) dolgov z vsako posamezno državo naslednico.742

742

Republika Slovenija je v času razpadanja Jugoslavije, v 90-ih letih prejšnjega stoletja že ravnala natanko

tako, čeprav vancouverske resolucije takrat še ni bilo. Slovenija se je - zaradi nezmožnosti pogajanj o nasledstvu z

ostalimi državami naslednicami sama pričela pogajati z upniki (Pariški, Londonski klub) in tudi dosegla dogovore.

242

Vancouverska resolucija obravnava tudi lokalne dolgove:

za državne dolgove, najete s strani države predhodnice za projekte v neki regiji (lokalni

nacionalni dolgovi) se pri razdelitvi teh dolgov upošteva prehod državnega premoženja

(objektov, naprav,…) v povezavi z dolgom; enako tudi vsak dobiček od tega premoženja

(objektov, naprav,…) pripada državi naslednici, na ozemlju katere je.743

Nova ključna dejstva glede nasledstva lokalnih dolgov po vancouverski resoluciji torej so:

1. Dolgovi lokalnih javnih institucij preidejo na državo naslednico, na katere ozemlju se ta

javna institucija nahaja. Dolg se tudi po nasledstvu še naprej glasi na lokalne institucije -

kar pomeni, da finančno breme te institucije nosijo tudi po nasledstvu.

2. Države naslednice ne odgovarjajo za lokalne dolgove po klavzuli »skupaj in solidarno«

(razen, če je taka odgovornost obstajala že v državi predhodnici) oz. če je država naslednica

to odgovornost izrecno sprejela (npr. s spremembo Ustave).744

3. Država predhodnica in država naslednica (naslednice) lahko prehode lokalnih dolgov

sporazumno tudi drugače dogovorijo. Pri poravnavah, ki vsebujejo tudi zasebne dolgove,

naj bi sodelovali tudi zasebni upniki, tako pri pogajanjih, kot pri sklenitvi sporazuma.

Povzamemo lahko, da je vancouverska resolucija zapolnila »vrzeli« obeh DK (1983 in 1978),

kar je razumljivo, saj je lahko upoštevala prakso novejših sukcesij; razpadov ZSSR, ČSSR in

SFRJ, vključno z združitvijo Nemčij, česar pa Komisija za mednarodno pravo ob pripravah na

kodifikacijo (»travaux préparatoires«) obeh DK še ni mogla upoštevati.

Treba je poudariti, da je vancouverska resolucija rezultat raziskovalnih ugotovitev Inštituta za

mednarodno pravo (Institut de droit International) zato jo je treba šteti za doktrino na področju

mednarodnega prava in velja le kot pomožni vir (po členu 38. Statuta Meddržavnega sodišča).

Na primeru sukcesije po SFRJ so na razpolago, kot novejši pravni vir tudi mnenja Arbitražne,

"Badinterjeve" komisije za bivšo Jugoslavijo, ki se lahko tudi upoštevajo pri novih sukcesijah.

743

Očitna je analogija s položenimi deviznimi sredstvi varčevalcev LB Zagreb - GP Zagreb in naložbami teh

istih sredstev iz LB Zagreb v gospodarsko infrastrukturo na hrvaškem ozemlju (primeri IPK Osijek, Istraturist,…).

744

Republika Slovenija je prav s spremembo svoje Ustave 1994. leta opredelila, da ne bo »skupaj in

solidarno« plačevala dolgov po SFRJ; a se o tem takrat ni mogla pogajati z naslednicami (vojna na ozemlju SFRJ).

243

19.1.2 Teritorialno načelo v praksi sukcesije držav

Bistvena začetna okoliščina pri vsaki sukcesiji držav je ugotavljanje dejstva ali predhodna

država še obstaja in ali država naslednica (ali več) prevzema kontinuiteto države predhodnice.

V obravnavanih primerih nasledstva držav po nekdanjih ZSSR, ČSSR, SFRJ in NDR/ZRN se

je izoblikovala naslednja sukcesijska praksa:

Zvezna Republika Nemčija je ob združitvi Nemčije v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja

izhajala iz pozicije, da je prav ona sukcesorka predvojne Nemčije. ZR Nemčija je zato ob

združitvi z ozemljem Vzhodne Nemčije prevzela tudi vso njeno premoženje, pravice in

obveznosti. Premoženje je bilo preneseno po principu teritorialne alokacije posebnega sklada

na osnovi zveznega zakona in predpisov Länder.745

Premoženje Länder (okrajev) je bilo

kasneje razdeljeno na osnovi ključa populacije. Zaključimo lahko, da je bil ključ razdelitve

državnega premoženja pri združitvi Nemčije naslednji:

- 1. kriterij delitve državnega premoženja (za pravne osebe, gospodarski sektor, finančne

dobrine) je bil teritorialno načelo,

- 2. kriterij delitve državnega premoženja, v okviru okrajev (Länder) je ključ populacije,

upoštevaje poselitev prebivalstva po okrajih - smiselno gre za načelo pravičnosti.

V primeru razpada Sovjetske Zveze je najprej, po Sporazumu o nastanku neodvisnih držav

(SND oz. CIS - Commonwealth of Independent States)746

in s soglasjem o razpadu Sovjetske

Zveze, predvideno prevzemanje obveznosti države predhodnice s strani vseh držav naslednic -

pri čemer naj bi bilo prevzeto načelo univerzalne sukcesije. Pri tem je devet držav naslednic po

ZSSR potrdilo prevzem solidarne odgovornosti do celotnega zunanjega dolga. Vse države

naslednice, razen baltiških držav in Gruzije, so leta 1991 tudi podpisale sporazum o delitvi

premoženja bivše ZSSR v tujini, ki je bil podprt s kriterijem sorazmerne porazdelitve. Vendar

pa je ta sporazum hitro propadel - zaradi nasprotovanja Ukrajine, da bi se državno premoženje

v tujini delilo »brez upoštevanja njenega prispevka k ustvarjanju le-tega«.747

745

Blumenwitz Dieter, Gornig Gilbert-Hanno, »Staatennachfolge und die Einigung Deutschlands,


746


Republic«, povzeto iz: »Agreement on the Establishment of the Commonwealth of Independent States«, between

the Republic Belarus, the Russian Federation and Ukraine, Minsk, 8.12.1991, International Legal Materials, 1992.

747

Ukrajina je torej oporekala: pravičnosti razdelitve.

244

Leto kasneje - 1992, ko so vse naslednice v Moskvi uspele potrditi novejši sporazum o delitvi

premoženja je bil upoštevan teritorialni kriterij razdelitve, ob upoštevanju splošnega načela

pravičnosti. Vendar je naslednje leto, glede vprašanja kontinuitete po ZSSR, prišlo do novega

preobrata;

2. aprila 1993 je namreč Ruska federacija dosegla sporazum s Pariškim klubom upnikov o

reprogramiranju finančnih obvez bivše ZSSR, pri čemer je formalno-pravno prevzela

odgovornost za celoten sovjetski dolg;

tudi tuji upniki so se pri tem obvezali, da ne bodo terjali plačila dolgov od ostalih držav

naslednic ZSSR, v kolikor le-te dosežejo sporazum o prenosu dolga z Rusko federacijo;

- kmalu so ostale države naslednice po ZSSR pričele podpisovati posamične bilateralne

sporazume z Rusko federacijo - in ji na ta način priznale kontinuiteto po bivši ZSSR.

Na ta način je rešeno predvsem vprašanje nasledstva dolgov po ZSSR, medtem ko so se za

razdelitev nepremičnega in premičnega državnega premoženja po (a) teritorialnem načelu

in (b) načelu pravičnosti države naslednice sporazumno dogovorile že eno leto prej.

Tudi vprašanje razpada Češkoslovaške, ki je kot federativna država prenehala obstajati leta

1993, je urejeno sporazumno, z Zakonom o razdelitvi Češkoslovaške novembra 1992. Tudi tu

je šlo za obliko sukcesije s prenehanjem predhodne države, pri čemer sta obe naslednici

prevzeli kontinuiteto predhodnice na osnovi dogovora. Razdelitev državnega premoženja je

bila izvedena po teritorialnem in populacijskem ključu - glede na število prebivalstva na

teritoriju, najprej v razmerju 2:1 - v korist Čehov. Kasneje je v cilju pravičnejše razdelitve

finančne aktive in pasive opravljena korekcija - na osnovi ekonomskih parametrov - ker sta

Svetovna banka (WB) in Mednarodni monetarni sklad (IMF) predlagali razmerje delitve aktive

in pasive na 2:3 - v korist Češke.748

Pri nasledstvu po ČSSR zaradi mirne razdružitve ni bilo

potrebe po uporabi konvencij (resolucij) o nasledstvu, saj je šlo za dogovorno, sporazumno

razdelitev;749

1. najprej so upoštevali teritorialno načelo razdelitve za nepremično in premično premoženje,

2. nato; s »ključem populacije« dodatno tudi načelo pravičnosti - glede na število prebivalstva

na teritoriju, ob upoštevanju ekonomskih kriterijev za premično (finančno) premoženje

(aktiva-pasiva), po predlogu WB in IMF.

748


Protection of Outstanding Financial Obligations«, International and Comparative Law Quarterly, 1994, vol. 41,

str. 788-793.

749

A razdelitev je, ne glede na dogovor, povsem skladna z pravili DK-1983 in resolucijeVancouver - 2001.

245

V primeru razpada SFR Jugoslavije v začetku 90-ih let se, predvsem zaradi več let trajajočega

nasilja v regiji, nastajajoče države naslednice niso mogle dogovoriti o nasledstvu. Po več

neuspešnih predlogih o sporazumni razdelitvi aktive in pasive ter menjavi več pogajalcev, je

šele sir A. Watts kot mediator dosegel napredek glede sukcesije državnega premoženja SFRJ.

Ker se nobena država naslednica ni mogla smatrati za edino naslednico SFRJ, je Arbitražna

komisija priporočila naslednicam, da se naj trudijo doseči sporazum o sukcesiji z uporabo načel

mednarodnega prava, po DK 1978 in 1983.

Mnenja Arbitražne komisije in kasneje sprejete odločitve organov OZN so imele ključen vpliv

na sukcesijo SFRJ v mednarodnih finančnih organizacijah. S potrditvijo, da je SFRJ prenehala

obstajati - kot izhaja iz Mnenja št. 8 Arbitražne komisije,750

ter da je SFRJ prenehala biti

članica Mednarodnega denarnega sklada (IMF),751

se je le-ta opredelil za sorazmerno razdelitev

aktive in pasive bivše Jugoslavije. Enako se je nato odločila tudi Svetovna banka (WB).752

Preostala ZR Jugoslavija - ki ni mogla preboleti dejstev Arbitražne komisije o razpadu SFRJ in,

da se druge bivše republike niso odcepile - je še desetletje po razpadu SFRJ vztrajala na

"ekskluzivni" kontinuiteti za nekdanjo državo. Zaradi sicer unikatne družbene lastnine je ZRJ

igrala na karto, da je prav ona, kot središče federacije, edina upravičena naslednica te lastnine.

ZRJ je takrat zahtevala enako obravnavanje premoženja, financiranega iz zveznega proračuna,

kot tudi premoženja financiranega iz različnih skladov, vključno z družbenim premoženjem.

Taka delitev skupnega premoženja pa ni bila korektna do ostalih držav naslednic, saj bi po tem

načelu delitve ZRJ dobila največ premoženja. Tudi za odplačevanje zunanjega dolga je bila

formalno-pravno prevzeta solidarna odgovornost s strani Narodne banke Jugoslavije in

poslovnih bank (tudi obeh slovenskih - LB in KBM).753

Nazadnje je ZRJ formalno le sprejela pravilo o sorazmerni razdelitvi državnega premoženja in

dolgov. Po tem pravilu je jasno, da se deli celotno državno premoženje, kot tudi vsi državni

dolgovi, saj je vez med aktivo in pasivo neločljiva - in to je končno šele leta 2000 priznala ZRJ.

750

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee, Opinion No. 8: Danilo Türk, 1993, European


751

»IMF Decision on 14. December 1992«, Press Release No. 92/92, 15. December 1992.

752

»World Bank Decision on 25. February 1993«, Press Release No. 93/S43, 26. February 1993.

753

Že omenjena »skupna in solidarna« (“jointly and severally") klavzula Londonskega kroga upnikov

(NFA) o "solidarnem" vračanju vseh dolgov bivše SFRJ, ki je resno ogrožala Republiko Slovenijo v 90-ih letih.


246

Vendar pa je jugoslovanska stran v času pogajanj »ugotovila«, da »mora« ZRJ pristopiti k

razdelitvi le tistega dela zunanjega državnega dolga, ki ni razporejen na končne koristnike po

republikah in, ki je po datumih sukcesije ostal, da bremeni zvezno državo; šlo je za razdelitev

ne-alociranega dolga proti drugim državam. Alocirani dolgovi takrat še niso bili sporni,754

saj

je bilo mednarodno-pravno od začetka pogajanj jasno, da preidejo na teritorij nove države, če

se smatra za naslednico stare; sprejem alociranega dolga po teritorialnem načelu pomeni

spoštovanje pravila o teritorialni razdelitvi premoženja - kar so naslednice SFRJ tudi izvajale.

S političnimi spremembami v ZRJ leta 2000 in odreku tezi o "edini nosilki kontinuitete SFRJ"

se je radikalno spremenilo tudi stališče ZRJ - ta je še istega leta dala vlogo za sprejem v OZN.

V zvezi z razpadom SFRJ je pomembno, da je imela Slovenija, kot republika nekdanje države,

že po svoji Ustavi iz leta 1974 finančno avtonomijo. Posledično je bil zunanji dolg posameznih

republik že interno razdeljen - z jasno določenimi koristniki po posameznih republikah (tj.

alocirani dolg), ostal pa je federalni (nealocirani) dolg, kjer je končni koristnik neugotovljiv.

Za razdelitev nealociranega dolga je bil upoštevan precedens s formulo IMF-a, po kateri so

obveznosti razpadle SFRJ razdeljene med države naslednice po njihovi ekonomski moči, v

razmerjih: ZRJ - 38 %, Hrvaška - 23 %, Slovenija - 16%, BiH - 15,5 %, Makedonija - 7,5%.

Predlagano formulo IMF-a so kasneje notificirale vse naslednice po SFRJ, vključno z ZRJ. Za

razdelitev alociranih dolgov pa je bil precedens ustvarjen že leta 1993, ko je IBRD potrdila

bilateralne sporazume s Slovenijo; po teh sporazumih prevzame vsaka država naslednica tista

posojila IBRD, ki so jih izkoriščali končni koristniki na svojih ozemljih (teritorialno načelo).

Povzamemo torej, da so bila ob razpadu SFRJ upoštevana naslednja načela delitve premoženja:

1. obstaja pet enakovrednih držav naslednic: Slovenija, Hrvaška, BiH, Makedonija in ZRJ;755

2. vse naslednice sprejemajo načelo končnega koristnika za razdelitev alociranega dolga, kar

pomeni, da je prvo načelo razdelitve - teritorialno načelo;

3. vse naslednice sprejmejo IMF formulo za porazdelitev nealociranega dolga; to pomeni, da

je drugo načelo razdelitve - načelo pravičnosti, saj so vse naslednice potrdile ključ od IMF.

4. dne 29. junija 2001 je podpisan, in leta 2004 še ratificiran s strani vseh naslednic Sporazum

o vprašanjih nasledstva SFRJ, s katerim so vse države naslednice načela razdelitve potrdile.

754

Takoj po razpadu SFRJ hrvaška oblast še ni obtoževala Slovenije, da je le ona odgovorna za hranilne

vloge varčevalcev LB Zagreb. Problem prevzema tega dolga (jamstva federacije) je Hrvaška potencirala kasneje.

755

Vse imajo kontinuiteto po SFRJ. Kasneje je ZRJ razpadla na Srbijo in Črno goro, ki sta tudi naslednici.

247

19.1.2.1 Teritorialno načelo v praksi prevzema državnih dolgov

Nasledstvo državnih dolgov se v praksi obravnava skupaj z nasledstvom članstva držav v

mednarodnih finančnih organizacijah;

razlog za to je v dejstvu, da so mednarodne finančne organizacije največje kreditorke (manj

razvitih) držav, čeprav

- tudi komercialne banke, kot zasebni upniki, pogosto financirajo državna gospodarstva.

Tudi v primeru sukcesij po ZSSR, ČSSR, NDR/ZRN in SFRJ so ostali "odprti" dolgovi iz teh,

navedenih oblik. Pri vsaki novi sukcesiji držav se zato neizogibno pojavi vprašanje:

Kdo bo prevzel odprte (tekoče) in/ali zapadle (neplačane) obveznosti države predhodnice?

Sprejem nove države v članstvo najpomembnejših finančnih institucij756

je prvi od korakov k

finančnemu priznavanju nove neodvisne države, hkrati pomeni tudi nov ali ponovni dostop

(kontinuiteto) do mednarodnih finančnih virov, do katerih je dostopala država predhodnica;

prevzem dolgov in drugih obveznosti (jamstev, garancij) je zato še kako povezan s članstvom.

V primeru združitve Nemčije - članstvo nove države v IMF za to institucijo ni bil problem, saj

je »zahodna« Zvezna republika Nemčija že bila članica IMF - vse od leta 1952, medtem ko

»vzhodna« Nemška demokratična republika to ni bila. IMF je samo zabeležil dejstvo, da sta

sedaj državi združeni in delujeta pod istim imenom, vse dolgove pa je prevzela »nova« ZRN.

V primeru razpada ZSSR - bivša Sovjetska zveza ni bila članica IMF, niti katerih drugih

mednarodnih finančnih organizacij. Vzrok je bil v njeni suvereni, predvsem »kljubovalni« drži,

čeprav je bila ena od držav, ki so sodelovale že na ustanovni konferenci IMF, leta 1944. ZSSR

tako ni imela nobenih finančnih obveznosti do teh organizacij.

V primeru razpada ČSSR - je zanimivo, ta država bila celo med ustanovnimi članicami IMF,

vendar je pod vplivom hladne vojne (in ZSSR) v obdobju petdesetih let iz nje izstopila. Leta

1990 je bila ponovno sprejeta za članico, vendar je čez dve leti - zaradi razpada ČSSR članstvo

prenehalo, novi državi Češka in Slovaška pa sta morali posebej zaprositi za novo članstvo.

756

Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna banka (WB) - ki sestoji iz Mednarodne banke za obnovo in

razvoj (IBRD) ter Mednarodnega združenja za razvoj (IDA), Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), idr.

248

Državi sta si najprej sorazmerno razdelili dolgove ČSSR, a sta kasneje Svetovna banka (WB)

in Mednarodni monetarni sklad (IMF) predlagali drugo razmerje delitve - 2:3 v korist Češke.

V primeru razpada SFRJ - je bila bivša Jugoslavija članica IMF že od njegove ustanovitve leta

1945, članstvo pa ji je prenehalo konec leta 1992, ko je Badinterjeva arbitražna komisija za

bivšo Jugoslavijo v svojem zgodovinskem Mnenju št. 1 prišla do zaključka, »…da je SFRJ v

procesu razdružitve…«, ker »…struktura in delovanje organov federacije ne ustrezata več

kriterijem za predstavljanje republik, kar je pogoj za delovanje federalne države…«.757

Ker je razpad SFRJ potekal nasilno, so mednarodne finančne organizacije veliko razpravljale in

preigravale opcije, katere države na tem kriznem območju se bodo obdržale ali izoblikovale,

oziroma katere se bodo ohranile. Ker je bila bivša SFRJ zelo zadolžena, je IMF predstavil več

variant glede članstva - vse predvsem z ciljem, kako čim bolje poplačati sebe - svoje terjatve.

Končni kriteriji razdelitve dolgov po predlagani varianti IMF so bili: (1) prispevek nekdanjih

republik v zvezni proračun, (2) delež republik v družbenem produktu, (3) delež republik v

skupnem izvozu bivše države, ter (4) delež ozemlja in prebivalcev;758

ta »formula« je postala popularna kot "IMF- Key" in predstavlja nov, precedenčni primer

tudi za vse bodoče delitve dolga, ki ga ni mogoče locirati (ne-alocirani ali skupni dolg).

V kontekstu te raziskave je potrebno poudariti, da je omenjen IMF-ključ eden od načinov, ki

omogoča pravično razdelitev tistih državnih dolgov, ki jih ni mogoče povezati z ozemljem

(teritorijem). Ker so ta ključ delitve priznale vse države759

naslednice SFRJ, ga štejemo v okvir

razvoja - de lege ferenda - načela pravičnosti v mednarodnem pravu nasledstva držav.

757

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee, Opinion No. 1-3 (Alain Pellet), European Journal of


758


International Law, letnik 12, št. 4, 2001, str. 759.

759

Članice IMF so postale dne: Croatia (on January 15, 1993), Slovenia (on January 15, 1993), the former

Yugoslav Republic of Macedonia (on April 21, 1993), Bosnia and Herzegovina (on December 20, 1995), and the

Federal Republic of Yugoslavia (on December 20, 2000) succeeded to the membership in the Fund of the former

Socialist Federal Republic of Yugoslavia, in each case, effective December 14, 1992. The Federal Republic of

Yugoslavia was later renamed Serbia and Montenegro. In June 2006, Serbia and Montenegro, separated to

become the Republic of Serbia and the Republic of Montenegro. Serbia succeeded to the membership of Serbia

and Montenegro. List of Members’ Date of Entry IMF: http://www.imf.org/external/np/sec/memdir/memdate.htm



249

Tudi Svetovna Banka (World bank) je pri postavljanju pogojev nasledstva po SFRJ, podobno

kot IMF - vzpostavila svoj precedens, saj je opredelila pravilo končnega uporabnika dolga

(republike) kljub temu, da je bila posojilojemalka do Svetovne banke - država (SFRJ), s tem ko

je določila, da mora vsaka država naslednica

»potrditi, da sprejema tisti del dolga SFRJ, od katerega je imela neposredno korist«.760

Ta odločitev (v bistvu pogoj) Svetovne banke do naslednic SFRJ potrjuje teritorialno načelo

običajnega mednarodnega prava - da lokalizirani dolgovi preidejo na državo naslednico. Šele s

postavitvijo končnega uporabnika dolga je bila možna delitev dolga Svetovne banke z vidika

republik, saj je bila večina teh kreditov namenjena točno določenim projektom.761

Tudi v primeru zasebnih upnikov so bile odločitve IMF in WB vodilo za razdelitev dolgov. Pri

zasebnih upnikih se je enako izpostavilo vprašanje alociranega in ne-alociranega dolga;

vprašanje je bilo zdaj, kateri »ključ« delitve uporabiti za ne-alocirane dolgove, oziroma ali ni

enostavneje uporabiti že razvito formulo IMF-a 762

, kar je nazadnje tudi bilo realizirano. Za

razdelitev alociranih (lokaliziranih) dolgov pa ni bilo nobenega dvoma; na primeru Svetovne

banke je s sprejetjem načela končnega upravičenca kredita jasno potrjeno - teritorialno načelo.

V zgodnjem obdobju razpada SFRJ je med naslednicami še obstajalo soglasje o razdelitvi

sredstev in obveznosti; takrat še v okviru Mednarodne konference o bivši Jugoslaviji. A so

nadaljevanju, zaradi nesprejemljivih stališč ZRJ, dogovori postajali vse manj verjetni. Zato je

Slovenija med prvimi začela samoiniciativno in lastno pot pogajanj s tujimi zasebnimi upniki.

Najprej je dosegla dogovor z upniki t.i. Pariškega kluba, ko je prevzela celoten alocirani dolg,

določen na podlagi končnega upravičenca po teritorialnem načelu in del nealociranega dolga,

po ključu IMF. Slovenija je s tem pokazala tujim upnikom, da je resna in kredibilna država.

Model razdelitve zunanjega dolga Slovenije, dosežen v pogajanjih s tujimi zasebnimi upniki je

bil nato uporabljen kot model nasledstva dolgov do istih upnikov tudi v pogajanjih Hrvaške,

Makedonije in BiH. Torej je Slovenija krojila "de lege ferenda" na področju nasledstva dolgov.

760

Stanič Ana, »Financial Aspects of State Succession - The Case of Yugoslavia«, European Journal of

International Law, Issue Vo1. 12, No. 4, 2001, str. 760.

761

Po delitvi World Banke je na Bosno in Hercegovino je odpadlo 21,4 % dolga, na Hrvaško 7,6 %, na

Makedonijo 7,5 %, na Slovenijo 7,8 %, in na Srbijo in Črno goro (skupaj) 55,7 % dolga nekdanje SFRJ.

762

»IMF Key«: Bosnia and Herzegovina - 13.20 percent, Croatia - 28.49 percent, Macedonia - 5.40 percent,


250

Druga skupina tujih zasebnih upnikov je skupina komercialnih bank ali t.i. Londonski klub.

Podobna kot v primeru Pariškega kluba je bila situacija Slovenije tudi v primeru Londonskega

kluba. Vendar se je Slovenija lotila pogajanj z Londonskim klubom kasneje kot s Pariškim

klubom, saj je bilo za pričakovati, da bodo ta pogajanja zahtevnejša, ker imajo upniki

Londonskega kluba v pogodbah klavzule, ki so zelo neugodne za dolžnike in poroke;

- gre za že omenjene solidarnostne klavzule (“jointly and severally”) po kateri je vsak

dolžnik iz pogodbe so-odgovoren za celoten znesek dolga na podlagi te pogodbe.763

Pomemben uspeh pri pogajanju Slovenije z Londonskim klubom je bil, da je uspela »prisiliti«

konzorcij teh bank v nižji delež dolga - blizu deležu, odrejenem s strani IMF.764

Drugi ključen

uspeh pa je bil, da so jo oprostili solidarne obveznosti (“joint and several liability obligation”).

Tudi sporazum Slovenije z Londonskim klubom je postal precedenčen primer za sporazume

vseh drugih štirih držav naslednic s to skupino upnikov. Za razliko od pogajanj Slovenije, ki so

trajala več kot tri leta, so nato Hrvaška, Makedonija ter Bosna in Hercegovina, sporazume z

Londonskim klubom dosegle zelo hitro (Hrvaška in Makedonija leta 1996, BiH pa leta 1997).

Vsi ti meddržavni sporazumi so torej sledili Sloveniji, ki je ves čas krojila »de lege ferenda«:

za nealociran dolg se uporabi IMF ključ, ki (smiselno) odraža - načelo pravičnosti;

za alociran dolg se uporabi načelo končnega upravičenca dolga - teritorialno načelo.

V primeru razpada ZSSR so se nove države naslednice - zelo podobno, soočile z vprašanjem

nasledstva zunanjega dolga, četudi ZSSR ni bila članica svetovnih mednarodnih finančnih

organizacij. A seveda je bivša Sovjetska zveza najemala kredite, vendar - kar neposredno na

mednarodnem finančnem trgu, zato si je v ta namen vzpostavila svojo finančno institucijo,

Vnesheconombank.765

ZSSR tako - formalno ni bila kreditna dolžnica, to je bila »njena« banka.

ZSSR je torej bila, sicer posredno - zadolžena, a le do tujih zasebnih upnikov, zato so se države

naslednice v Sporazumu o soglasju (Memorandum of Understanding) dogovarjale o prevzemu

tega - zunanjega dolga. Bile so celo pripravljene sprejeti t.i. "skupno in solidarno odgovornost".

763

Angl.: “Each debtor under a contract became liable for the total debt amount under that contract”.

764

Države Londonskega kluba so pričakovale, da bo Slovenija, kot »bogatejša« republika SFRJ prevzela

ponujen delež (NFA) - 28,49 %, ki pa je bil bistveno višji od ključa delitve dolgov, ki ga je določil IMF - 16,39 %.

765

Vnesheconombank - Bank for Development and Foreign Economic Affairs, vir: http://www.veb.ru/en/

http://www.veb.ru/en/

251

Najprej je bil v »igri« predlog, da se celoten zunanji dolg ZSSR sorazmerno porazdeli glede na

zunanje-trgovinsko moč vsake države naslednice. Razmejitev med državami naslednicami je

bila dogovorjena na osnovi: (1) deleža v bruto nacionalnem dohodku, (2) zunanjetrgovinski

bilanci in (3) številu prebivalcev.

V tem primeru je šlo za model razdelitve po načelu pravičnosti, torej »ključu« razdelitve v

soglasju med vsemi državami naslednicami. Zaradi formulacije o že omenjeni solidarni

odgovornosti pa ta model razdelitve postopoma ni bil več primeren za vse države naslednice;

predvsem sta mu nasprotovali Ukrajina in Gruzija, kakor tudi nove baltske države -

Estonija, Litva in Latvija, ker so menile, da one niso naslednice dolgov po ZSSR.766

Podobno kot v primeru SFRJ - ko se je Slovenija pričela samostojno pogajati s tujimi upniki -

se je tudi Ruska federacija, takrat daleč največja in najmočnejša država naslednica po ZSSR

odločila za samostojno pogajanje s tujimi upniki. Prevzela je - kar celoten zunanji dolg;767

najprej se je dogovorila z upniki Pariškega kluba; ti pa so se v nadaljevanju obvezali, da ne

bodo terjali dolga od drugih držav naslednic, v kolikor le-te dosežejo sporazum o prenosu

dolga z Rusko federacijo;

- in ta je nato z vsako državo naslednico sklenila meddržavne bilateralne sporazume.768

Primer je bil nov precedens, saj so zasebni kreditorji (upniki), zbrani v Pariškem klubu, sprejeli

in upoštevali dogovore, ki so jih države naslednice Sovjetske zveze sklenile med seboj.

Primer nasledstva dolga bivše ZSSR je tudi poučen,

saj lahko »preigravamo« scenarije: kako bi se izteklo nasledstvo dolgov po SFRJ, če bi

npr. ZRJ v mednarodni skupnosti uspelo doseči, da je le ona naslednica bivše Jugoslavije in

s tem nosilka kontinuitete državnosti?

- Če po analogiji z ZSSR skušamo odgovoriti na to vprašanje, bi nove države, bivše

republike SFRJ morale z ZRJ sklepati bilateralne sporazume o deležu prevzema dolga,

medtem ko bi se ZRJ sama pogajala s tujimi upniki, pri čemer bi si gotovo zagotovila

manjši delež prevzetega dolga, boljše pogoje odplačevanja, ipd.

766

Glede na zgodovinsko spornost njihove priključitve k ZSSR, leta 1940.

767 Op.: v zameno za premoženje federacije v tujini.

768 V: Aspects of the law of State succession, Berlin Conference (2004) International Law Association, str. 11

252

Glede modela razdelitve premoženja bivše ZSSR lahko povzamemo, da se je splošno veljavno

teritorialno načelo, ob kombinaciji z načelom pravičnosti, večinoma upoštevalo, vendar le pri

delitvi tistega nepremičnega in premičnega premoženja, ki se je nahajalo v fizični obliki. Glede

nasledstva dolgov po bivši ZSSR pa lahko povzamemo naslednja dejstva - države naslednice so

namreč:

1. Ruski federaciji priznale kontinuiteto državnosti,

2. Rusko federacijo pooblastile za sklepanje sporazumov s tujimi zasebnimi upniki, tako s

Pariškim, kot z Londonskim klubom,

3. sklenile posamezne bilateralne dogovore z Rusko federacijo - kot edino naslednico ZSSR.

Primer sukcesije državnega dolga, ki se nanaša na razpad ZSSR je izjema; ne potrjuje uporabe

teritorialnega načela. Vendar je šlo za dogovor, ki je bil s sporazumom držav naslednic potrjen,

čeprav do tega dogovora ni prišlo zlahka. Ruska federacija je namreč obdržala ves državni

aparat in nasledila večino premoženja, zato je bila že v izhodišču bolj »primerna« pogajalka do

tujih upnikov kot ostale, večinoma slabo razvite nove države, na velikem teritoriju bivše

Sovjetske Zveze. Tuji upniki so se - pragmatično pač, šli prej pogajati s tisto državo naslednico

pri kateri so videli največ možnosti uspeha.

19.1.2.2 Status aktualnega problema: »Prevzem jamstva SFRJ za devizne hranilne vloge«

Pogajanja držav naslednic SFRJ so se kmalu po sprejemu Sporazuma o vprašanjih nasledstva

leta 2001, pod okriljem BIS-banke v letih 2001 in 2002 začela, vendar na predlog takratnega

mediatorja nobena od držav naslednic ni reagirala pozitivno - posledično ni podala soglasja,

zato so pogajanja zastala.

BIS je zato v novembru 2002 ponovno pozval vse države naslednice, da podajo soglasje k

nadaljevanju pogajanj (tokrat z novim mediatorjem); vendar vse do sedaj edino Republika

Hrvaška še ni podala soglasja - kljub mnogokratnim formalnim pozivom Republike Slovenije,

da to stori in kljub jasnemu pozivu ECHR - Sodišča za Človekove pravice v Strassbourgu.769

769




253

Pisno soglasje za pogajanja so doslej podale, poleg Slovenije še BiH in Makedonija, medtem

ko je ZRJ (takratna) podala le ustno soglasje s pojasnilom, da je v "procesu transformacije".770

Hrvaška je zadnjih osem let negirala, da je pogajanja pod okriljem BIS dolžna nadaljevati;

- s tem je blokirala proces izvajanja Sporazuma o nasledstvu (v delu o deviznih varčevalcih).

V minulih letih je, kot omenjeno, ZRJ spremenila svojo statusno obliko v Državno skupnost

Srbije in Črne gore, vendar je nato ta skupnost leta 2006 sporazumno razpadla. Nova država

Srbija se je šele leta 2009 vključila v okvir pogajanj z BIS, kot država naslednica SFRJ. Vendar

soglasja za nadaljevanje pogajanj še danes (enako kot že leta 2002 - kot ZRJ) ni podala v pisni

obliki - je pa v volji, "na načelni ravni". Ostale države naslednice, ki so svoja soglasja banki

BIS podale pred osmimi leti, pa bodo morale - zaradi časovne distance - ta soglasja obnoviti

oziroma vsaj osvežiti. Razen Slovenije doslej tega še nobena država naslednica SFRJ ni storila.

Če povzamemo vse skupaj, države naslednice SFRJ so še vedno šele na začetku nadaljevanja

pogajanj pod okriljem BIS; do samih pogajanj in dosega končnega dogovora jih vodi še veliko

dogovarjanja, kar bo zahtevalo veliko časa in napore, spretnosti pogajanj in "tihe diplomacije".

Tudi arbitraža - kar tako, o tem vprašanju ni mogoča, saj o njem obstaja veljavna mednarodna

pogodba, tj. Sporazum med vsemi državami naslednicami. Karkoli bi bilo izven določil te -

mednarodne pogodbe - bi pomenilo poškodovanje te pogodbe;

možen je aneks k pogodbi – a sporazumno, med vsemi petimi državami naslednicami, po

postopku, kot velja za sklenitev / dopolnitev takšne mednarodne pogodbe, v vrstnem redu:

- (1) …naprej pogajanja, (2) …nato vlade držav naslednic to sprejmejo, (3) …parlamenti

držav naslednic ratificirajo, (4) nato vsaka država naslednica obvesti depozitarja (OZN),

(5)… da je bila sprejeta dopolnitev k prvotnemu sporazumu.

- Depozitar /OZN/ mora počakati, da zadnja od držav naslednic sporoči ratifikacijsko

odločitev, da bi lahko nato formalno razglasil, da so dopolnitve veljavne.

Ker podpisniki dopolnitev ne bi bile več iste države, ki so sprejele Sporazum o vprašanjih

nasledstva (ZRJ/Srbija - tokrat brez Črne gore), bi se postopki gotovo dodatno zapletli…

Praktična verjetnost morebitne arbitraže je torej nična - saj ne gre za bilateralno vprašanje,

temveč za multilateralno urejanje meddržavnih – »balkanskih« razmerij.771

770 Potek dogodkov je bil, da se je ZRJ preoblikovala v Državno skupnost Srbije in Črne gore, leta 2006 pa

se je Črna gora od te skupnosti odcepila. Mednarodno pravno nasledstvo Državne skupnosti Srbije in Črne gore je

prešlo na Srbijo, o čemer sta Srbija in Črna gora sklenili med seboj sporazum, ki je veljavna mednarodna pogodba.

771 Osebno stališče avtorja - pridobljeno ob intervjuju z Visokim predstavnikom za vprašanja nasledstva g.

Rudolfom Gabrovcem.

254

Dne 14. oktobra 2010 je sicer prišlo do premika, ko je Hrvaška izvedla prvi korak do pogajanj:

finančni minister Republike Hrvaške, g. Šuker je takrat v imenu hrvaške vlade,772

pisal

pismo predsedniku BIS (Bank for International Settlements), da Hrvaška sedaj "pristaja na

reševanje vprašanja starih deviznih vlog, in sicer preko banke BIS v Baslu",773

- vendar so pri tem izpostavili, da razumejo banko BIS kot arbitra (!) med Republiko

Slovenijo in Hrvaško pri tem vprašanju;774

Hrvaški tisk je nato poročal, da je BIS v povratnem pismu, v odgovoru na hrvaško soglasje,

"zavrnil posredovanje v sporu" - glede starih deviznih vlog nekdanje Ljubljanske banke;775

- BIS naj bi namreč menil, da v tem postopku ne more ponuditi nič novega v primerjavi z

neuspešnimi pogajanji naslednic o prevzemu jamstev nekdanje SFRJ za stare hranilne

vloge, ki so že potekala med junijem 2001 in septembrom 2002.

Prejeti odgovor BIS je bilo za pričakovati, saj776

- je dejansko ta banka zgolj ponudila možnost, da se guvernerji centralnih bank držav

naslednic SFRJ neformalno pogovarjajo v njenih prostorih, kar je skladno z njeno

vlogo, ki je tudi jasno zapisana v Sporazumu o vprašanjih nasledstva.777

- BIS namreč ni stranka v postopku, ni podpisnik sporazuma o nasledstvu in nima vloge

mediatorja ali arbitra; ima zgolj vlogo "pokrovitelja".778

Tako govori Sporazum o

vprašanjih nasledstva. BIS torej ni zavrnil vloge posrednika - saj te vloge nikoli ni imel.

772

To so si privoščili brez vednosti oziroma seznanitve ostalih petih držav naslednic.

773

Tudi Slovenija s to korespondenco ni bila seznanjena, saj se je Hrvaška s pismom obrnila neposredno na

BIS. Slovensko ministrstvo za finance je javno sporočilo, da "težko komentira odgovor, ki naj bi ga dobil Zagreb

od BIS, saj Slovenija v to korespondenco ni vključena in z njo ni uradno seznanjena". Je pa izpostavljeno, da je

"Hrvaška s svojim soglasjem po osmih letih le pristala, da se to vprašanje rešuje v okviru sporazuma o nasledstvu,

kar je dobra osnova za dokončno rešitev". http://ius-info.ius-software.si/DnevneVsebine/Novice.aspx?id=60476

774

Ibidem. …tudi visoki predstavnik RS za nasledstvo Rudolf Gabrovec je dejal, da »s pismom Hrvaški ni

seznanjen in da ga zato ne more komentirati«. Je pa opozoril, da pri tem »ne gre za posredovanje v sporu glede

Ljubljanske banke, temveč za delitev jamstva federacije za devizne hranilne vloge med državami naslednicami

SFRJ. To je zadeva, ki je stvar mednarodne pogodbe, in ni stvar bilateralnih odnosov med Slovenijo in Hrvaško«.

775

Ibidem, http://ius-info.ius-software.si/DnevneVsebine/Novice.aspx?id=60476

776

Stališče avtorja - na podlagi intervjuja z visokim predstavnikom RS za nasledstvo Rudolfom Gabrovcem.

Opomba: Celotnega pisma, ki ga je BIS napisal namestniku predsednika vlade Republike Hrvaške - Šukerju, kot

odgovor na njihov dopis in soglasje RH k nadaljevanju pogajanj pod okriljem BIS - ne poznamo. Enako velja tudi

za dopis, ki ga je Šuker v imenu hrvaške vlade poslal BIS. Teh dokumentov zaradi "zaupnosti" ni možno pridobiti.

777 Original.: »…negotiations shall take place under the auspices of The Bank for International Settlements«.

778 Pojem, kaj pomeni "pokroviteljstvo", je bil opredeljen v posebnem pismu junija 2001, izmenjanem med

vsemi petimi državami naslednicami in Sir Arthurjem Wattsom na eni strani, ter BIS-banko na drugi. Žal tega

dokumenta - zaradi trajajočega postopka pogajanj in s tem določene stopnje zaupnosti še danes ni možno pridobiti.

http://ius-info.ius-software.si/DnevneVsebine/Novice.aspx?id=60476


255

Pismo BIS je posredno tudi sporočilo ostalim državam naslednicam, in sicer - naj se države že

končno zresnijo in z iskrenostjo pristopijo k pogajanjem, ki pa morajo voditi do dokončnega

dogovora. Prve korake v tej smeri lahko naredijo guvernerji centralnih (narodnih) bank držav

naslednic, ki se sicer redno (mesečno) srečujejo v BIS-u. A nerodno pri tem je, da sta ravno

guvernerja Narodne banke Hrvaške in Narodne banke BiH del problema - namesto da bi bila

del rešitve. Jasno je; dokler ne bodo medsebojno poenoteni guvernerji (da tudi za njih veljajo

določila Sporazuma o vprašanjih nasledstva), tako dolgo ni mogoče pričakovati iskrene volje

vlad držav naslednic, da bi nadaljevale nov krog pogajanj z namero - doseči dokončni dogovor.

Pogajanja – »zaradi pogajanj« pa BIS ne zanimajo, saj bi pri tem trpel le njihov ugled, ki ga

zaradi »balkanskih zdrah« ne želijo dati na preizkušnjo.

Še o BIS, glede njene "pokroviteljske" vloge pri pogajanjih;779

Kaj pravzaprav pomeni "under the auspices of The Bank for International Settlements", kot

stoji besedilo v Prilogi C, člena 7, Sporazuma o vprašanjih nasledstva?

- Kaj več, kot »tehnična pomoč« ni bilo nikoli ne pričakovano in ne želeno stanje. Države

naslednice se morajo pogajati in dogovoriti same med seboj, brez vmešavanja tistega, ki

vodi pokroviteljstvo nad pogajanji.

- Vloga pokrovitelja je predvsem omejena na to, da predlaga finančnega eksperta, ki ga

nato potrdijo vse države naslednice. Ta finančni ekspert vodi sestanke držav naslednic

tako, da le-te najdejo dokončno rešitev za sporno vprašanje.

- Vendar - ekspert nima pravic glasovanja, mediacije ali arbitriranja, temveč le dolžnost

voditi pogajanja držav naslednic, vse do dokončnega sporazuma med njimi samimi.780

- Če pa BIS npr. oceni, da države naslednice še niso tako daleč, da bi se "in good faith" -

(v dobri veri) pogajale, z namenom doseči dogovor, je po svoji presoji upravičen

(vendar ne zavezan) ponuditi korake, ki bi do takšnih pogajanj, v dobri veri, z namenom

doseči dogovor, sploh lahko prišlo.

Odločitev hrvaške vlade z dne 14.10.2010, da pristane na nadaljevanje pogajanj pod okriljem

BIS, je torej šele prvi korak v pravo smer.

779

Povzetki - sklepi na podlagi intervjuja z Visokim predstavnikom RS za nasledstvo Rudolfom Gabrovcem.

780

To so po mednarodnem pravu "dobre usluge", ki jih v tem primeru nudi BIS. S Sporazumom o vprašanjih

nasledstva (2001) je BIS tudi formalno zavezan za nudenje teh uslug.

256

Treba je še poudariti, da so Visoki predstavniki naslednic nekdanje Jugoslavije, na svojem

drugem zasedanju Stalnega skupnega odbora, ki je bil na Brdu pri Kranju, dne 18. junija 2007

- torej šele pet let po sprejemu sporazuma o nasledstvu - končno sprejeli tudi Poslovnik, ki naj

omogoča nadaljnje delo;781

v skladu s tem poslovnikom so se dogovorili za pripravo srečanj "vsaj dvakrat letno", po

potrebi pa "tudi večkrat".782

A v minulih letih so bila ta srečanja večkrat napovedana - in nato vedno prestavljena, saj se

sodelujoči niso mogli dogovoriti niti o dnevnem redu, niti niso vsi potrdili udeležbe.783

In za konec - je potrebno v zvezi s tem problemom navesti nekaj neizpodbitnih materialnih

dejstev;

98% vseh deviznih varčevalcev in njihovih deviznih hranilnih vlog so države naslednice

razrešile in uredile, vsaka v skladu s svojo zakonodajo;

odprtih je torej le okrog 2% varčevalcev, ki so jih posamezne zakonodaje držav naslednic

obšle. To najbolj izbija na Hrvaškem in v BiH, zelo malo v Srbiji in nič v Makedoniji ter

Sloveniji. Gre za vprašanje - ali so bila načela, ki so obšla določene varčevalce v posamezni

državi naslednici, korektna in primerna;

- Slovenija, Makedonija in Srbija menijo, da so na Hrvaškem in v BiH uporabili sporna

in/ali manj primerna načela in s tem prizadeli določene posameznike na njihovem

ozemlju ter v njihovi jurisdikciji;

- medtem ko Hrvaška in BiH želita prikazati, da temu ni tako.

Republika Slovenija se bo še dalje zavzemala za načelo teritorialnosti, podredno tudi za načelo

pravičnosti, ki prevedeno pomeni, da naj te varčevalce odškoduje tista država naslednica, na

katere ozemlju je bil denar položen, saj je le tista država naslednica imela od tega denarja

koristi. Do sedaj so vsi mednarodni pravni postopki proti Sloveniji pokazali na pravilnost

slovenskih argumentov.

781

Na pobudo takrat predsedujočega slovenskega visokega predstavnika za nasledstvo, dr. Miha Pogačnika.

782

Povzeto po elektronskem viru: http://www.rtvslo.si/slovenija/na-brdu-o-nasledstvu-jugoslavije/72569

783

Tudi to priča, kako težko je, oziroma še bo, nadaljevanje pogajanj držav naslednic SFRJ.

http://www.rtvslo.si/slovenija/na-brdu-o-nasledstvu-jugoslavije/72569

257

19.2 OCENA DOSEDANJIH RAZISKOVANJ

Izhodišče za raziskovanje temeljnega vprašanja disertacije, teritorialnega načela, v povezavi s

sukcesijo držav, je v še dalje odprtem vprašanju glede 'deviznih varčevalcev LB'. Slovensko

stališče oziroma predlog rešitve tega problema se namreč popolnoma razlikuje od hrvaškega.

Izhajajoč iz nasledstva držav ali sukcesije, ki je po mednarodnem pravu teritorialna784

kategorija, Slovenija posledično zagovarja teritorialno načelo. Pri tem se opira na dejstvo, da je

nekdanja država Jugoslavija razpadla. Jamstvo vsem deviznim varčevalcem pa je dajala ta,

razpadla država oziroma federacija 6-ih republik. Za devizne vloge v SFRJ namreč ni jamčila

nobena banka posamično, temveč izrecno Federacija. To je bilo uzakonjeno in je tudi pisalo v

vsaki varčevalni knjižici. Nasprotno pa, Hrvaška v zvezi z temi varčevalci poudarja civilno-

pravni odnos med banko in varčevalci ter meni, da razpad države pri tem ni bistven.

Nedvomno je, da civilno-pravni odnos med banko in varčevalci obstaja in temu Slovenija

nikakor ne oporeka - ga v celoti priznava. Vendar pa sodi civilno-pravni odnos med banko in

varčevalci v sfero notranjega prava držav, medtem ko je razpad države in posledično sukcesija

novih držav po predhodni državi, dogodek mednarodnega prava. In slednje je, po pravni

hierarhiji nad notranjim pravom držav. To pomeni, da je dogodek razpada države »višji«

dogodek; zato se posledično najprej (1) uporabijo norme mednarodnega prava in šele nato, (2)

norme notranjega prava držav. Vendar tudi slednje velja ob dodatni predpostavki; v kolikor je

nova država oz. država naslednica tudi prevzela notranje pravo države predhodnice.

In prav v primeru držav naslednic po nekdanji Jugoslaviji, so vse nove države, Bosna in

Hercegovina, Srbija, Črna gora (takrat še obe kot ZRJ), Makedonija (ime je še sporno, zaradi

Grčije), Slovenija in Hrvaška – dejansko prevzele notranje pravo države predhodnice, SFRJ.

Prevzem notranje zakonodaje države predhodnice je zlasti pomemben pri ravnanju Hrvaške, saj

je ta država naslednica SFRJ tista, ki trdi, da je Republika Slovenija v celoti dolžna poplačati

hrvaške devizne varčevalce - in to zato, ker je bila Ljubljanska banka "njena banka".

784

Že leta 1943 je naš pravnik Rudolf Trofenik, dr. iur. in dr. phil. zapisal: »Teritorialno načelo je važno kot

"osnovno načelo krajevne veljave pravnih norm", kajti vsaka pravna norma varuje red na določenem ozemlju.

Oziraje se na kazenski zakonik, ustavno in meddržavno pravo, določa kazenskopravni pojem »tuzemstva«, h

kateremu spada stvarno državno ozemlje (ozemlje v območju državnih meja, obalno morje, ozračje), in fiktivno

državno ozemlje (ladje in zrakoplovi); nad fiktivnim državnim ozemljem se uporablja domače kazensko pravo tudi,

kadar to ni v območju domačega ozemlja«. Vir: Teritorialno načelo v kazenskem pravu / De principio territoriali

in iure criminali vigente / Zbornik znanstvenih razprav Juridične fakultete v Ljubljani, Letnik 19, (1942/43), str.

281-303.

http://cobiss5.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=DISP&id=1524096070552454&rec=-223436288&sid=1&fmt=10


258

Izrecno na 'prevzem notranjega prava države predhodnice', torej Hrvaške od SFRJ, pa je kmalu

po podpisu dunajskega sporazuma o nasledstvu leta 2001, opozoril slovenski pravnik dr. Miha

Pogačnik v svojem mnenju v članku Devizne vloge varčevalcev podružnice LB.785

Prav z

izidom tega prispevka so bili tudi širši javnosti predstavljeni temelji teritorialnega načela.

Odkritje tega, sicer znanega načela ni bila novost; vendar ga je profesor Pogačnik (kot prvi)

utemeljil in apliciral na konkreten slovensko-hrvaški spor okoli LB.

Da 'teritorialno načelo' ni novo, temveč ga vsebuje že dunajska konvencija o nasledstvu (1983)

in potrjuje praksa sukcesije držav v 90-ih letih prejšnjega stoletja, ter na podlagi prakse teh -

istih držav dopolnjuje tudi resolucija iz Vancouvra 2001 (kot pomožni pravni vir), v pričujoči

raziskavi podrobneje opisujem v naslednjih poglavjih:

1. II. poglavje; točka 5., o nastajanju in vsebini Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede

državnega premoženja, arhivov in dolgov, ki vsebuje kodifikacijsko, več kot 20-letno delo

Komisije za mednarodno pravo (ILC). DK-1983 je kot mednarodna konvencija utemeljila

in utrdila teritorialno načelo.786

2. II. poglavje; točka 6., o resoluciji iz Vancouvra (2001). Ta sicer velja kot pomožni vir

mednarodnega prava, vendar pomembno dopolnjuje DK-1983, saj le-ta v času nastanka (še)

ni mogla obravnavati pomembnih primerov sukcesij nekdanjih socialističnih držav, ZSSR,

ČSSR, SFRJ in združitve Nemčij.787

Vancouverska resolucija izrecno poudarja teritorialno

načelo.

3. IV. poglavje, točka 10.3. o praksi razdelitve državnega premoženja pri združitvi obeh

Nemčij, točka 10.4. o praksi razdelitve državnega premoženja pri razpadu Sovjetske Zveze,

točka 10.5. o praksi razdelitve državnega premoženja pri sporazumni razdružitvi

Češkoslovaške in točka 10.6. o praksi razdelitve državnega premoženja pri razpadu SFRJ.

Pri vseh teh, v raziskavi analiziranih razpadih velikih socialističnih držav, se je v prvi vrsti

upoštevalo teritorialno načelo, kjer pa to ni bilo mogoče, so države naslednice sporazumno

dorekle kak drug kriterij razdelitve. V tem oziru se je kot dodatno načelo razdelitve

upoštevalo tako imenovano načelo pravičnosti, ali načelo pravične razdelitve.

785

V reviji Pravna Praksa številka 29, leta 2003. Mnenje je sicer izdelala posebna ekspertna skupina iz

Inštituta za evropsko pravo že šest mesecev prej, a je zaradi oznake zaupnosti objavljeno šele avgusta istega leta.

786

Zakon o ratifikacijii Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in

dolgov (MDKND), ki ga je sprejel DZ RS na seji 21. junija 2002. Relevantni členi so: 14. do 18. in 33. do 41.

787

Resolution on: “State Successison in Matters of Property and Debts", The Institute of International Law,

Seventh Commission, Rapporteur: Mr. Georg Ress, 26. august 2001. Yearbook of the Institute of International

Law, Vol. 59, Session of Vancouver, 2001, str. 712 - 742. Relevantnih je vseh 26 členov.

259

Vendar se je pri vrstnem redu razdelitve državnega premoženja v praksi omenjenih držav

vedno upoštevalo kot 1. načelo - teritorialno načelo in šele kot 2. načelo - načelo pravičnosti. A

pred-pogoj za pravično razdelitev mora biti soglasje vseh udeleženih držav v sukcesiji; kaj

sploh šteti kot 'pravično'. To pomeni: soglasno doreči in postaviti kriterije, pravila pravičnosti.

Pri razpadu naše bivše države se – zaradi vojne na tem območju – ni bilo možno o ničemer

dogovoriti, zato se je izrecno na teritorialno načelo postavila tudi »Badinterjeva« Arbitražna

komisija za bivšo Jugoslavijo.788

Teritorialno načelo je namreč še najlažje implementirati,

kadar ni možen nikakršen drug sporazum – in prav to je bilo pri razpadu SFRJ tudi odločilno.

Analogno in izhajajoč iz zgodovinskih mnenj Badinterjeve komisije (torej - kadar ni soglasja)

je zato primerna »teritorialna« rešitev v primeru deviznih varčevalcev LB. Če se enajst let po

dunajskem sporazumu o nasledstvu, sicer začeta pogajanja s Hrvaško nikakor ne premaknejo

nikamor, je precejšnja iluzija, da bi s to sosednjo državo sploh lahko dorekli kriterije za

pravično razdelitev.

Zato menim, da vse dokler bosta Slovenija in Hrvaška stali »vsaka na svojem bregu«, ni možno

uporabiti načela pravične razdelitve,789

saj je za opredelitev kriterijev - kaj katera država

razume kot pravično, potreben predhoden sporazum. V tem primeru bi s Hrvaško (po mojem)

potrebovali celo dva sporazuma; najprej da se »uporabi« pravičnost (namesto teritorialnosti) in

nato - opredeliti kriterije, »kaj šteti kot pravično«. V DK-1983 in 1978 je načelo pravičnosti

sicer omenjeno, vendar ne tudi precizneje opredeljeno. Slednje je prepuščeno dogovoru držav.

Nasprotno, pa je razdelitev po teritorialnem načelu enostavnejša, mednarodno-pravno bolj

»čista«, saj je treba upoštevati predvsem DK-1983 in novejšo prakso držav, nastalo po tej

konvenciji. Glede prakse se upošteva II. načelo 38. čl. Statuta Meddržavnega sodišča v Haagu

(UL OZN), in sicer: »…mednarodne običaje, kot izraz obče prakse, ki je sprejeta kot pravo«.

Moje stališče je, da je pri »težavnih« državah-pogajalkah teritorialno načelo – idealno načelo.

788

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee (1-3, Alain Pellet), European Journal of International

Law, Vol. 3, No.1, 1992, http://www.ejil.org/pdfs/3/1/1175.pdf (povzeto dne 16.12.2010), in

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee (4-10, Danilo Türk), European Journal of


789

Zagovarja hrvaški pravnik V. Đ. Degan v: »Disagreements over the Definition of State Property in the

Process of State Succession to the Former Yugoslavia«, Succession of states / edited by Mojmir Mrak, The Hague;

London; Boston, M. Nijhoff: Kluwer Law International, 1999, str. 33-60.



260

Ni slučaj, da je precedenčno mnenje dr. Pogačnika,790

kmalu po objavi dobilo veliko težo, saj:

- rezime mnenja je, da je nova država Hrvaška sama odgovorna za jamstvo deviznih vlog,

položenih v bankah na njenem ozemlju;

- dodatno sporočilo pa je, da se morajo (oz. bi se že davno morali) varčevalci LB Zagreb

»prerekati« s svojo državo, Hrvaško.

Takoj po objavi v reviji Pravna praksa se je zvrstilo več člankov, katerim je skupno, da so

ekspertno mnenje profesorja Pogačnika povzemali. Eden takšnih je naslednji prispevek, ki po

mojem mnenju zelo jedrnato razloži problematiko:791

»…Ko je Hrvaška ob osamosvojitvi sprejela zakon o prevzemu zveznih predpisov SFRJ s

področja financ, je prevzela tudi jamstvo za devizne vloge in torej princip jamstva

federacije kot sestavni del svojega pravnega reda. Jugoslovanski zakon o deviznem

poslovanju iz leta 1990 je namreč jasno določal jamstvo za devizne varčevalce…«

»…Dejstvo, da je bil hrvaški zakon o prevzemu zveznih predpisov s področja financ sprejet

26. junija 1991, veljati pa je začel 8. oktobra istega leta, torej po koncu moratorija,

določenega z brionsko deklaracijo, po mnenju slovenskih pravnih strokovnjakov na jamstvo

federacije ne vpliva, saj bi v nasprotnem primeru lahko sklepali, da od osamosvojitve do 8.

oktobra na Hrvaškem ni veljal noben zakon s tega področja. To se ni zgodilo, saj bi bil v

tem primeru pravni promet onemogočen. Z uredbo o hrvaški narodni banki je Hrvaška

decembra 1991 določila, da za obveznosti Narodne banke Hrvaške jamči Republika

Hrvaška. Poleg tega pa je Narodno banko Hrvaške priznala kot naslednico stare republiške

narodne banke. Če je torej Hrvaška svojo centralno banko priznala kot naslednico stare

republiške centralne banke in je hkrati potrdila veljavnost prejšnje finančne zakonodaje,

lahko po mnenju strokovnjakov Instituta za evropsko pravo upravičeno sklepamo, da je

Hrvaška v svoj pravni red prenesla tudi garancijo federacije«.

Hrvaška stran je ob navajanju svojih argumentov menila, da gre v zadevi za razmerje med

banko in varčevalcem. Tudi to je komentiral prof. Pogačnik.

- "Vprašanje premoženjsko-pravnega razmerja med banko in varčevalcem zares obstaja,

vendar je bilo to v danem primeru močno načeto, če ne popolnoma porušeno, z

razpadom države, ki je zahteval prevzem garancije za devizne hranilne vloge, kar je

Hrvaška s svojimi pravnimi akti tudi storila."

790

Pogačnik, M.: Devizne vloge varčevalcev podružnice LB, Pravna praksa 29, Ljubljana, str. 40-41, 2003.

791

Povzeto po: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/58259 (vpogled dne 28.8.2012).

http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/58259

261

Ob tem dr. Pogačnik dodaja še, da je prav hrvaška država, ki je bila dolžna prevzeti garancije

za devizne hranilne vloge, z določenimi dejanji, kot je bila ukinitev računa banke, podružnici

LB onemogočila, da bi začela izplačila iz deviznih hranilnih vlog. "To in še nekatera druga

dejanja so de facto onemogočila poslovnemu subjektu, da bi ravnal z vso dolžno civilnopravno

skrbnostjo in nadaljeval svoje razmerje s komitenti".792

V zvezi z upoštevanjem teritorialnega načela pri reševanju tovrstnih vprašanj v mednarodnem

pravu Pogačnik doda (v istem viru), da so »strokovnjaki pri pregledu ustrezne dokumentacije

ugotovili in tudi strokovno utemeljili, da nedvomno teritorialno načelo prevladuje, tako z vidika

vprašanj nasledstva držav kot tudi z vidika obveznosti posameznih držav do pravnih in fizičnih

oseb na njihovem ozemlju«.

Druga strokovna literatura793

kjer je zaslediti uporabo ali sklicevanje na teritorialno načelo v

kontekstu s problematiko t.i. 'deviznih varčevalcev LB', pa je naslednja (kronološki prikaz):

leta 2006, v Pravni praksi št. 44 objavljen članek Hrvaški varčevalci proti Republiki

Sloveniji, avtor je dr. Lojze Ude;794

leta 2006, v Pravni praksi št. 44 objavljen članek Neizplačane devizne vloge hrvaških

varčevalcev pri LB, avtorica je Katarina Zidar;795

leta 2008, v Pravni praksi št. 40-41 objavljen članek Dokončno zavrženje pritožb hrvaških

varčevalcev LB - Postopek končan, vsebinska vprašanja ostajajo odprta, avtorica je

Dominika Švarc.796

leta 2010, v znanstveni monografiji Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije,

profesorja dr. Franja Štiblarja. Avtor teritorialno načelo v knjigi večkrat omenja na straneh

od 71 do 78, v poglavju 3. Razvoj temeljnih normativnih okvirov bančništva samostojne

792

Ibidem - http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/58259 (vpogled dne 28.8.2012).

793

Izogibam se časopisnim in revijalnim člankom - teh je ogromno, a so pogosto enostranski in pristranski,

brez poglobljene analize in/ali navedbe relevantne literature. Takšen je npr. članek v reviji Mladina, št. 46 iz leta

2006 z naslovom »Pravna rešitev z neprecenljivo škodo«. Ta posebej kritizira mednarodno-pravno rešitev in s tem

teritorialno načelo in za alternativo ponuja - politično rešitev. Pri tem se sklicuje na izjave politikov, lobistov in

gospodarstvenikov. Ker članek ne navaja nobenih relevantnih virov, ga ne moremo šteti kot strokovni članek.

794

Na strani 3 omeni, da je Slovenija glede jamčenja deviznim varčevalcem ravnala skladno s teritorialnim

načelom, enako tudi Hrvaška - vendar ta tega noče priznati.

795

Na str. 26 omenja »ozemeljsko načelo«, a na koncu navede: Svet Evrope: treba je najti politično rešitev

796

Na strani 34 enako kot predhodna avtorica uporablja termin »ozemeljsko načelo«. V zaključku se glede

tega ne postavi na nobeno stališče, poudari zgolj pomembnost pogajanj.


262

Slovenije. Ob zaključku poglavja, na strani 77 citira tudi dr. Pogačnika iz Pravne prakse.797

Štiblar v tem poglavju zaključuje, »da je bila finančna škoda neuspeha v dogovarjanju s

Hrvaško in zaradi tega nezmožnost poslovanja podružnice NLB na Hrvaškem mnogo večja

kot pa bi bil dogovor s poplačili«. Iz tega, sicer korektnega zaključka nadaljuje:

»…Načelno politično stališče je Slovenijo nekaj stalo«. Z zapisanim pa se ne moremo

strinjati, saj stališče Republike Slovenije do Hrvaške ni bilo, in tudi danes ni »načelno

politično«, temveč je mednarodno-pravno. Če je zaradi nezmožnosti dogovora(ov) med

državami naslednicami nastala gospodarska škoda, pa ta ni nastala zaradi »političnega

stališča« Slovenije. Škoda, da prof. Štiblar tako nekorektno zaključi svoj daljši prispevek;

čeprav ta sicer ni posebno izviren.798

leta 2010, na portalu Pamfil, spletnem časniku »študentov juridične fakultete v Ljubljani«,

prispevek Matije Knapiča, Varčevalci Ljubljanske banke na območju bivše Jugoslavije.

Avtor v točki 2.1. Razvoj po razpadu SFRJ ugotavlja, da sta tako Slovenija kot Hrvaška

uporabila teritorialno načelo in izpelje smiseln zaključek, da bi teritorialno načelo moral

posebej obravnavati.799

leta 2011 v monografiji izdani v angleškem jeziku »The problem of hard-currency savings

in Ljubljanska banka d. d., Ljubljana : betwen politics and (international) law«, avtorja

Boštjana Udoviča.800

Iz naslova prispevka bi pričakovali primerjalno-pravno analizo te

problematike, vendar članek bolj kot ne – razočara. Avtor v prispevku sicer pravilno

ugotavlja, da med državami naslednicami, ki so se po sporazumu leta 2001 doslej srečale

(le) štiri krat, ni soglasja. V zaključku povzame, da države le tekmujejo med seboj, katera

ima »bolj prav«801

; a varčevalci ostajajo še dalje neizplačani.

797

Pogačnik, Miha: »Devizne vloge varčevalcev podružnice LB,« Pravna praksa štev. 29, Ljubljana, 2003,

str. 40-41.

798

V njem namreč povzema že znano in v tej raziskavi tudi citirano stališče Ministrstva za zunanje zadeve,

»Informacija o prevzemu jamstva nekdanje SFRJ za devizne hranilne vloge deponirane pri poslovnih bankah in

njihovih podružnicah na območju nekdanje SFRJ«, objavljeno leta 2005 in dosegljivo na spletni povezavi MZZ:


799

Dosegljivo na: http://pamfil.si/prispevek/varcevalci-ljubljanske-banke-na-obmocju-bivse-jugoslavije/

Objavljeno: 25. november 2010 ob 16:08, vpogled dne 5.9.2012.

800

Članek ima tudi slovenski naslov: »Je vprašanje deviznih vlog varčevalcev Ljubljanske banke d. d.,

Ljubljana političen ali (mednarodno)pravni problem? Objavljen je v publikaciji: Studia Historica Slovenica :

časopis za humanistične in družboslovne študije / humanities and social studies review. Letnik 11, št. 1 (2011), str.

185-213.

801

Ob sodbi Evropskega sodišča je to razglašala Slovenija, ob sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani pa

Hrvaška.


http://pamfil.si/prispevek/varcevalci-ljubljanske-banke-na-obmocju-bivse-jugoslavije




263

V raziskavi ugotavljam, da je povzemanje dr. Pogačnikovega izvirnega članka o teritorialnem

načelu prisotno tudi v raziskovalnih delih do- in po-diplomskih študentov (kronološki prikaz):

- leta 2005, v od Banke Slovenije nagrajeni diplomski nalogi avtorja Aljaža Zupana z

naslovom: Problematika Ljubljanske banke v slovensko-hrvaških odnosih, na Fakulteti za

družbene vede;802

- leta 2005 v magistrski nalogi avtorja Ignaca Ruparja z naslovom: Prevzem jamstva

nekdanje SFRJ za devizne hranilne vloge – primer varčevalcev LB Glavne podružnice

Zagreb, na Fakulteti za državne in Evropske študije, Brdo pri Kranju;803

- leta 2007 v diplomski nalogi avtorja Jaka Simončiča z naslovom: Sodba Evropskega

sodišča za človekove pravice v zadevi Kovačić in ostali proti Sloveniji in nasledstvo držav;

na Pravni fakulteti v Ljubljani.804

- leta 2009, v od Banke Slovenije nagrajeni diplomski nalogi avtorice Nine Kranjec z

naslovom: Razvoj normativnih osnov bančništva samostojne Slovenije, na Pravni fakulteti v

Ljubljani.805

- leta 2011 v diplomski nalogi avtorice Gerbec Barbare z naslovom: Kovačić proti Sloveniji

(sodba velikega senata ESČP) z vidika nasledstva držav, na Pravni fakulteti v Ljubljani.806

Na osnovi raziskovanja / izhodiščnega primera varčevalcev LB / lahko povzamemo naslednje:

Idealno je, če se razdelitev dolgov med državami lahko uredi sporazumno, z dogovori,807

saj mednarodno pravo vsebuje predvsem splošna načela, ki so lahko manj učinkovita ob

manku dogovora vsaj osnovne razdelitve.

Teritorialno načelo razdelitve dolgov je zlasti ustrezno kadar do dogovora iz različnih

razlogov ne pride ali če dogovor ni možen. V tem primeru se naj države v nasledstvenem

procesu oprejo na mednarodne pogodbe, prvenstveno na dunajski konvenciji o nasledstvu

(1978, 1983), upoštevajo mednarodne običaje, ki jih pripoznavajo kot pravo (opinio iuris),

upoštevajo relevantne sodbe sodišč in dodatno upoštevajo še pravno znanost (kot pomožni

pravni vir).

802

citira dr. Pogačnika in Teritorialnemu načelu nameni posebno poglavje 10.1.1. na str. 45 - 48 diplome.

803

citira dr. Pogačnika in Teritorialnemu načelu nameni posebno poglavje 7.6.1 na str. 66 - 67 magisterija.

804

Omenja teritorialno načelo in se več mestih sklicuje na avtorja dr. Pogačnika.

805

Se na strani 30 sklicuje na mnenje dr. Pogačnika in povzema njegov članek v Pravni praksi iz leta 2003.

806

Omenja teritorialno načelo in se več mestih sklicuje na avtorja dr. Pogačnika.

807

Kot takšen primer sukcesije velja »žametna razdružitev« (velvet divorce) Češke in Slovaške 1993. leta.

264

V kolikor pa se v nasledstvenem procesu predlaga delitev premoženja na osnovi pravične

razdelitve (načela pravičnosti) velja upoštevati, da je implementacija tega načela zahtevnejša

od uporabe teritorialnega načela. DK-1983 sicer kot dodatno načelo pri sukcesiji držav navaja

načelo pravičnosti, vendar se do tega ne opredeli tako podrobno kot do teritorialnega načela.

Uporabo načela pravičnosti prepušča dogovoru držav.

V primeru uporabe načela pravičnosti je že prva »ovira«, da je najprej treba sporazumno in

soglasno dogovoriti, da se načelo pravičnosti sploh uporabi. V primeru deviznih varčevalcev

LB menim, da Slovenija v poplačilo po tem načelu ne bo nikoli privolila, saj že od začetka (tj.

20 let) trdno stoji na načelu teritorialnosti. Slovenski razlogi za to so jasni; vso nepremično in

premično premoženje bivše SFRJ se je v nasledstvenem procesu že razdelilo - teritorialno.

Naslednja »stopnja« soglasja med državami naslednicami bi bila: doreči kriterije pravičnosti.

In tu je problem, saj mednarodno pravo za noben kriterij ali osnovo razdelitve premoženja ne

navaja, da je bolj obvezujoče od kakega drugega kriterija (osnove razdelitve). Pri dolgovih, ki

jih ni možno povezati s teritorijem, so se v praksi sukcesije držav uporabljali razni kriteriji

(osnove, ključi, okoliščine,…) za razdelitev prej skupnih dolgov. Tako med osnovami delitve

najdemo različne kriterije, ki upoštevajo npr. velikost teritorija, število prebivalstva,

gospodarsko aktivnost, finančno sposobnost, fiskalno osnovo, državljanstvo prebivalstva,

zunanje-politično pomembnost države naslednice in podobne kriterije. Vendar pa v

mednarodnem pravu ne obstaja nobeno absolutno pravilo, ki bi predpisovalo obveznost

sprejetja bilo katerega od naštetih kriterijev ali metode, bodisi posamično ali v kombinaciji.

Predvsem iz razloga, ker v določenih primerih teritorialnega načela sploh ni mogoče uporabiti

(npr. za razdelitev skupnih veleposlaništev, lociranih po raznih državah) je načelo pravičnosti,

v povezavi z načelom preprečitve neupravičenega obogatenja, seveda potrebno in je zato

dodatno pravilo v sukcesiji držav.808

Načelo pravičnosti je lahko popolnoma enakovredno teritorialnemu načelu - a le v kolikor se

države naslednice zanj posebej in soglasno dogovorijo. Toda doseči tak, izrecni dogovor je v

praksi veliko bolj zahtevno kot implementirati uveljavljeno teritorialno načelo.

808

Sicer izhodišče hrvaškega mednarodnega pravnika V. Đ. Degana, tudi pogajalca republike Hrvaške pri

zagovoru primera deviznih varčevalcev LB. Vendar Degan načelo pravičnosti postavlja pred teritorialno načelo.

265

20 Sklep

Pojem "teritorialnega načela" je bil osnova za pričujočo raziskavo iz razloga, ker ga uradno

stališče Republike Slovenije izrecno poudarja kot glavno načelo mednarodnega prava, v

povezavi z reševanjem odprtega problema jamstva bivše federacije za devizne hranilne vloge

po SFRJ, ki je razpadla, medtem ko Republika Hrvaška, uporabo taistega teritorialnega načela

v zvezi s tem problemom - še dalje zavrača.

Zgodovinsko - tako Hrvaška, naj bi problem izhajal iz domnevno spornega ravnanja Slovenije,

ki naj bi s sprejemom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in

neodvisnosti republike Slovenije iz leta 1991, zlasti pa z njegovimi dopolnili iz leta 1994,

posegla v zasebno-pravna razmerja med varčevalci in staro LB ter tako onemogočila izterjavo

terjatev hrvaških varčevalcev, ki temeljijo na deviznih vlogah, od te banke. Z dopolnili iz leta

1994 je namreč republika Slovenija ustanovila Novo Ljubljansko banko (NLB), na katero je

bilo preneseno vso poslovanje stare LB ter aktivno premoženje varčevalcev na računih doma in

v tujini, ne pa tudi obveznosti do tujih bank upnic in Narodne banke Jugoslavije (NBJ) ter

obveznosti iz naslova neizplačanih deviznih vlog varčevalcev iz držav ozemlja nekdanje SFRJ.

Slovenija stoji na stališču, da sodi vprašanje prevzema državnega jamstva za stare devizne

vloge v razpravo o pravnem nasledstvu nekdanje SFRJ, v okviru katere je Slovenija, v skladu s

teritorialnim načelom prevzela jamstva za vse neizplačane devizne hranilne vloge pri bankah

na slovenskem ozemlju. Hrvaška pa na drugi strani zavrača to jamstvo za neizplačane devizne

vloge - konkretno za vložene v zagrebški podružnici stare LB, ker ta v času razpada SFRJ ni

bila samostojna pravna oseba, registrirana na Hrvaškem. Po mnenju hrvaške strani ne vzdrži

slovensko stališče, da Slovenija ni dolžna Hrvaški ničesar, ker da je Hrvaška ob razglasitvi

samostojnosti sprejela zakonodajo, s katero je jamstvo za hranilne vloge hrvaških varčevalcev

prenesla iz federacije na svojo, novo hrvaško državo.

Hrvaška stran še vedno noče nič slišati o jamstvu za poplačilo deviznih hranilnih vlog s strani

države, na območju katere so devizni računi obstajali - to je hrvaške države. Trdi, da je hrvaška

država prevzela jamstvo le za neizplačane devizne hranilne vloge, vložene pri bankah v

Republiki Hrvaški, ki so bile organizirane kot samostojne pravne osebe. Podružnica stare LB v

Zagrebu pa, da med razpadom SFRJ ni bila (več) pravna oseba.

266

Slovenska stran je v različnih sporih in tudi v sporu v Strasbourgu trdila, da je hrvaška stran

podružnici LB v Zagrebu onemogočila poslovanje. Ta podružnica pa je, v skladu s pravnim

sistemom razpadle SFRJ za deponirane devize, ki jih je prevzela Narodna banka Jugoslavije,

od te banke prejeta sredstva plasirala v obliki kreditov hrvaškim pravnim osebam na hrvaškem

ozemlju. Slovenski ustavni zakon iz leta 1991 in njegova dopolnitev iz leta 1994 pa nikakor

nista prizadela hrvaških varčevalcev, saj bi se ti se lahko poplačali iz premoženja podružnice

stare LB na Hrvaškem.

Hrvaška je po osamosvojitvi svojim državljanom omogočila, da svoje terjatve proti tujim

bankam prenesejo na Hrvaško. Prihranki, ki so bili deponirani pred aprilom 1991 pri hrvaških

bankah, ali pa v 30 dneh preneseni na hrvaške banke, so postali del javnega dolga. Vendar so

možnost prenosa imeli izključno hrvaški državljani, predvsem pa je Hrvaška s pretvorbo dolga

Ljubljanske banke izplačala le tiste varčevalce, ki so predlagano rešitev tudi sprejeli. Leta 1991

je Hrvaška prepovedala razpolaganje in obremenjevanje realnega premoženja (nepremičnin) na

hrvaškem ozemlju, ki je bilo v lasti pravnih oseb, katerih sedež je bil v tujini. Leta 1996 je,

nadalje zamrznila račun LB - Glavne podružnice Zagreb, nato pa leta 2000 še zaprla njen žiro

račun. Na ta način je bila v praksi onemogočena, s strani Slovenije predlagana mednarodno-

pravna rešitev, da se naj devizni varčevalci poplačajo iz premoženja (aktive) LB na Hrvaškem.

Hrvaški varčevalci, ki niso sprejeli ponudbe hrvaške države, da se njihova devizna sredstva

prenese v hrvaški javni dolg, in ta na način poplačajo (sicer v domači valuti), so v 90-ih letih

prejšnjega stoletja začeli množično sprožati tožbe zoper republiko Slovenijo, večje število tudi

pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ECHR), ker da jim naša država krši te pravice.

Hrvaška oblast jih je pri tem spodbujala. Dne 3. oktobra 2008 je Veliki senat ECHR s sodbo

dokončno zavrgel pritožbo treh varčevalcev zagrebške podružnice stare Ljubljanske banke.

Sam proces, ki je trajal kar celo desetletje, in bil zelo odmeven, nabit s čustvi udeleženih držav,

je podal pomembno sporočilo. Evropsko sodišče za človekove pravice namreč še vodi odprtih

več kot tisoč zadev iz istega naslova, zato je sodba pomemben precedens za vse odprte primere.

Za Slovenijo je pomembno, sicer posredno sporočilo te sodbe, da sodišče poudarja in priznava

teritorialno načelo, čeprav se o njem izrecno ni odločalo (vendar ga omenja). Sodišče je namreč

poudarilo, da je obravnavalo le tri konkretne pritožnike - in zgolj o njih odločilo, kot je. Vendar

v sodbi izrecno poudarja, da gre za problem sukcesije držav in da se morajo pogajanja med

državami naslednicami nadaljevati. A sodišče ni odločalo o sukcesiji, ampak o treh pritožnikih.

267

Z uporabo sodbe ECHR iz Strassbourga lahko z analogijo sklepanja odgovorimo na izhodiščno

raziskovalno vprašanje (ki je osnovna hipoteza): "Ali je teritorialno načelo v nasledstvu držav

uveljavljeno v teoriji in praksi oziroma, ali se ga upošteva pri nasledstvu držav?" Raziskava

potrjuje uveljavljenost tega načela,

saj je teritorialno načelo upoštevno v sodni praksi (primer obravnavane sodbe ECHR);

podobno je upoštevano v praksi sukcesije držav (primeri SFRJ, ČSSR, ZSSR, NDR/ZRN);

kakor je tudi teoretično dobro utemeljeno (DK-1978 in 1983, resolucija Vancouver, ILA).

Državna suverenost (imperium) je - zgodovinsko, evolvirala iz oblasti nad zemljo (teritorijem).

Kdor je posedoval zemljo, ta je imel tudi politično in ekonomsko oblast. Mednarodno pravo

izhaja iz dejstva, da država svojo suverenost izvaja na način, ki za osnovo vsebuje teritorij - in

to tisti je osnovni atribut, brez katerega si ni možno zamisliti eksistenco katerekoli državne

organizacije.

Iz tega izhaja logično vprašanje vzpostavljanja povezave med subjektom - državo in objektom -

premoženjem (premičnim in nepremičnim). Materialna narava dobrin vsekakor predstavlja tisti

osnovni kriterij, ki odreja diferenciacijo večine dobrin v različnih državno-pravnih sistemih.

Nepremično premoženje pa je že po "naravnem" kriteriju fizično vezano na teritorij (ozemlje).

Nacionalne zakonodaje posameznih držav, glede pravne kvalifikacije dobrin, v oziru lokacije,

sicer niso enotne. Vendar je pa skoraj splošno veljavno pravilo, da je za pravno kategorizacijo

dobrin izključno merodajen "zakon mesta, kjer se stvar nahaja" (lex locus rei sitae). Datum

prenosa državnega premoženja pa je navadno vezan na menjavo suverenosti, ko država

naslednica efektivno zamenjuje državo predhodnico v odgovornosti za mednarodno-pravne

odnose teritorija - to je datumom sukcesije, ki s tem tudi »prelomna točka«, nujna za pravno

kvalifikacijo in determinacijo državnega premoženja. Problem sukcesije državnega premoženja

je sicer v največji meri pogojen z obliko teritorialne sukcesije države (razpad, odcepitev,

združitev,…)

Sukcesija držav glede državnega premoženja je z Dunajsko konvencijo iz leta 1983 dokončno

opredeljena s ključnim materialnim kriterijem, ki se uporablja za vse kategorije sukcesij - to je

z zvezo državnega premoženja s teritorijem, po katerem državno premoženje iz države prednice

prehaja na državo naslednico. To je zlasti očitno pri nepremičnem državnem premoženju, kjer

druge alternative skoraj ni.

268

V primeru premičnega državnega premoženja - da bi se lahko izrazil kriterij posebne zveze

med teritorijem in premičnim državnim premoženjem - so bili že v razpravah Komisije za

mednarodno pravo v letih 1972-1981, za potrebe kodifikacije DK-1983 uporabljeni izrazi kot:

(1) »neposredna in nujna povezava med teritorijem in premoženjem«, (2) »premoženje, ki sodi

k suverenosti nad teritorijem, in (3) »premoženje, nujno za uresničevanje suverenosti nad

določenim teritorijem« - da bi bila leta 1983 sprejeta končna definicija: »… premoženje v zvezi

z dejavnostjo države predhodnice glede teritorija, na katerega se nanaša sukcesija držav«. Ta

formulacija glede premičnega državnega premoženja je sprejeta za vse oblike sukcesije, kot so

npr. prenos dela teritorija države, nove neodvisne države, odcepitev države, razpad države,…809

Obe DK o nasledstvu držav (1978 in 1983) dopolnjuje še zanimiva resolucija I.D.I. (Institut de

droit International) iz Vancouvra leta 2001, ki z opredelitvami prispeva k obogatitvi omenjenih

DK - predvsem, ker upošteva prakso sukcesij po letu 1990, torej razpade velikih držav ZSSR,

ČSSR in SFRJ, vključno z združitvijo Nemčije. Resolucija velja za pomožni vir mednarodnega

prava, zato nima enakega pomena kot DK. Na primeru SFRJ so na razpolago - kot pravni vir še

mnenja Arbitražne komisije, ki se kot precedensi, enako lahko upoštevajo pri novih sukcesijah.

Raziskovalno vprašanje je preizkušano po vseh virih mednarodnega prava, po 38. členu statuta

Meddržavnega sodišča (ICJ), in sicer: mednarodnih pogodbah,810

običajnem mednarodnem

pravu,811

splošnih pravnih načelih civiliziranih narodov, sodni praksi812

ter pravni znanosti.813

Raziskava je na konkretnih primerih razkrila tudi redke primere, ko teritorialno načelo ni bilo

uporabljeno oziroma ga ni bilo mogoče upoštevati;

1. Teritorialno načelo ne velja v primerih, ko se države o nasledstvu drugače - a soglasno in

pogodbeno dogovorijo. Po mednarodnem pravu imajo prednost dogovori (sporazumi) in

pogodbe v zvezi z nasledstvom premoženja.

809

Yearbook of the International Law Commission: - 1972, Vol. II, str. 63, - 1976, Vol. II, Part One, str. 105

in Vol. II. Part Two, str. 131, - 1979, Vol II. Part Two, str. 23, - 1981, Vol. II, Part Two, str. 29-30.

810

analiza DK-1978, DK-1983, Sporazuma o vprašanjih nasledstva (2001), itd.

811

analiza prakse sukcesij po: ZSSR, ČSSR, SFRJ in NDR/ZRN, itd.

812

analiza sodb (odločitev) Ustavnega Sodišča Republike Slovenije, Evropskega sodišča za človekove

pravice (ECHR) Strassbourg, »Kovačič in drugi proti Sloveniji« (2006 in 2008), Meddržavnega sodišča (ICJ), itd.

813

analiza dela Komisije za mednarodno pravo (ILC) in Resolucij Vancouver (2001), Rio de Janeiro (2008).

269

2. Teritorialnega načela v določenih primerih niti ni mogoče uporabiti - ko gre za situacije, ko

državnega premoženja nikakor ni mogoče povezati s teritorijem. Taki primeri so v praksi

držav npr. veleposlaništva držav, locirana v drugih državah. A tudi v teh primerih je možna

pogojna uporaba teritorialnega načela - v kombinaciji z načelom pravičnosti, če se najdejo

kakršna koli dejstva ali okoliščine, ki premoženje lahko povežejo s teritorijem »matične«

države.

3. V pričujoči raziskavi se teritorialno načelo ni upoštevalo le pri razdelitvi zunanjega dolga

po bivši Sovjetski Zvezi,

- države naslednice ZSSR so se pač - dogovorile drugače - in o tem sklenile pogodbe.

- A je treba poudariti, da se je vso ostalo nepremično in premično premoženje bivše

ZSSR (vključno z ladjami nekdanje flote in vesoljskimi postajami v brezzračnem

prostoru), delilo teritorialno, saj se je vedno našla vez s teritorijem814

države

predhodnice.

Iz tega razloga ni razumljivo vztrajanje hrvaške države, ki v očitni teritorialni povezavi s

hrvaškim ozemljem glede »jamstva federacije za devizne vloge varčevalcev«, še dalje zahteva,

da naj te varčevalce poplača Republika Slovenija;

nedvomno je mogoča tudi drugačna rešitev od "teritorialne" - a le v primeru, če se bodo

glede tega vse države, naslednice po SFRJ, podpisnice Sporazuma o vprašanjih nasledstva

strinjale in sklenile nov sporazum ali aneks k obstoječemu. Gre namreč za multilateralno -

in ne za bilateralno (med dvema državama) vprašanje problematike.

Sukcesija držav je gotovo eno najzahtevnejših področij mednarodnega prava. Prav na sukcesiji

državnih dolgov in na obravnavanem primeru »deviznih varčevalcev LB Zagreb« je razvidno,

da države še danes niso soglasne, kako reševati taka vprašanja. Vprašanje nasledstva državnih

dolgov tudi po uveljavljeni 815

DK-1983, kljub novejši praksi držav in novejši doktrini, ni manj

zahtevno. Doktrina sicer velja za pomožni vir mednarodnega prava, zato ima DK-1983 še dalje

veliko večjo težo od resolucij Vancouver in Rio de Janeiro, ki analizirata novejšo prakso držav.

814

Npr. matično pristanišče (za ladje) in izstrelitvena postaja (za vesoljska plovila) se vsekakor nahajajo na

ozemlju določene države. Če obstaja volja in državni interes, se lahko za vsako premoženje najde teritorialna vez.

815

DK-1983 ima sicer malo ratifikacij držav (zaradi favoriziranja manj razvitih novih držav - dekolonizacija)

in še danes ni pričela veljati, vendar so jo ratificirale vse države naslednice SFRJ - kar je v obravnavanem primeru

"deviznih varčevalcev" izredno pomembno.

270

Tudi termin »državni dolg« po 33. čl. DK-1983 ostaja ohlapno definiran, ko pomeni,816

»Vsako

finančno obveznost države predhodnice, ki v skladu z mednarodnim pravom nastane do druge

države, mednarodne organizacije ali katerega koli drugega subjekta mednarodnega prava«.

Zaznati je namreč neskladje med to definicijo državnega dolga, ki obsega le državne dolgove v

razmerju do mednarodnopravnih subjektov in definicijo »državnega premoženja« po členu 8 817

DK-1983, ki ga opredeli kot: »premoženje, pravice in pravne koristi, ki so bili na dan

nasledstva držav v skladu z notranjim pravom države predhodnice v njeni lasti«,

- brez razlikovanja ali so upniki / dolžniki subjekti mednarodnega prava (zasebni upniki).

Pravno in teoretično je tudi očitna razlika med odcepitvijo ter razpadom države - in sicer v tem,

da pri odcepitvi država prednica »preživi«, medtem ko pri razpadu preneha obstajati. Vendar

se, ne tako redko, ko se npr. pri sklepanju mirovnih pogodb - iz političnih razlogov, favorizira

določeno državo, pri sukcesiji postopa na način, ki je za to državo ugodnejši, ne glede ali je šlo

za razpad ali za odcepitev.818

Takšno favoriziranje, na primer Ruske federacije je bilo očitno pri

razpadu ZSSR; pa tudi pri razpadu SFRJ je podobno »vlogo« želela zase ZRJ - a ji ni uspelo.

Danes prevladuje splošno razumevanje v doktrini in praksi držav, da v sukcesiji - tako pri

odcepitvi, - kot pri razpadu držav, prihaja do prenosa dolgov z države prednice na državo

naslednico. To je sprejeto z rešitvami v 40. in 41. členu DK-1983, z izjemo privilegiranega

položaja za novo-osnovane neodvisne države, kjer je sprejeta teorija »tabula rasa« (clean slate).

Nesporno je sprejeto, da lokalni dolgovi - neodvisno od vrste sukcesije - preidejo na državo

naslednico, kateri pripada področje (teritorij), ki je že imel finančno avtonomno lokalno oblast.

Glede na to, bi pri odcepitvi in pri razpadu države morala vsaka država naslednica prevzeti

dolgove, od katerih je imela (ali ima) izključno ona sama korist.

816

Člen 33: "State debt” means any financial obligation of a predecessor State arising in conformity with

international law towards another State, an international organization or any other subject of international law.

817

Člen 8: “State property of the predecessor State” means property, rights and interests which, at the date

of the succession of States, were, according to the internal law of the predecessor State, owned by that State.

818

V primeru odcepitve Belgije od Nizozemske iz leta 1838, ki je bil tudi referenčni in »študijski primer«

Komisije za mednarodno pravo (ILC) v 70-ih letih prejšnjega stoletja, v času priprav na DK-1983, se je zaradi

»zavarovanja«, da bi Belgija prevzela polovico državnega dolga Kraljevine Nizozemske, postopalo, kot da gre za

razpad države. Takrat namreč ni bilo pravno zanesljivo, da bo država, ki se želi odcepiti, prevzela ustrezen delež

državnega dolga države prednice. Povzeto po: Yearbook of the International Law Commission - Problems of

Classification of Certain Cases of Succession of States 1978, Vol. II., Part One, str. 242.

271

Pri dolgovih, ki jih ni možno povezati s teritorijem, so se doslej v praksi držav uporabljali razni

kriteriji (osnove, ključi, okoliščine,…) za razdelitev dolgov pri sukcesijah. Tako med osnovami

delitve najdemo številne kriterije, ki sorazmerno upoštevajo, npr: velikost teritorija, število

prebivalstva, gospodarsko aktivnost, finančno sposobnost, fiskalno osnovo, državljanstvo

prebivalstva, zunanje-politično pomembnost države naslednice in druge podobne kriterije.

Vendar pa v mednarodnem pravu ne obstaja nobeno absolutno pravilo, ki bi predpisovalo

obveznost sprejetja bilo katerega od prej naštetih kriterijev ali metode, bodisi posamično ali v

kombinaciji. Toda, ko te - raznovrstne kriterije postavimo na skupni imenovalec, ugotovimo,

da vendarle vsi zasledujejo isti cilj, in sicer, neko pravično razmerje (pravičnost); zato je tudi

načelo pravičnosti, v povezavi z načelom preprečitve neupravičenega obogatenja, neizbežno in

je dodatno pravilo v sukcesiji držav.819

Razdelitev dolgov med državami naj bi se, če je le možno, urejalo sporazumno - z dogovori;820

saj mednarodno pravo vsebuje le splošna načela, ki so lahko neučinkovita ob manku dogovora

vsaj osnovne razdelitve.

819

Sicer izhodišče hrvaškega mednarodnega pravnika V. Đ. Degana, tudi pogajalca republike Hrvaške pri

zagovoru primera deviznih varčevalcev LB Zagreb. Degan namreč to načelo postavlja pred teritorialno načelo.

820

Primer dobre prakse razdelitve premoženja in ureditve finančnih posledic sukcesije je, poleg že omenjene

»žametne razdružitve« (velvet divorce) Češke in Slovaške tudi primer razpada Unije Norveške in Švedske, leta

1905. Razlika med obema razpadoma je le v tem, da je bila Češkoslovaška prej enovita država, medtem ko je

Unija Švedske in Norveške obsegala dve prehodno združeni državi.

Razpad Unije Norveške in Švedske je bil izveden na osnovi več konvencij, podpisanih v Stockholmu 26.

oktobra 1905. Glede dolgov je bilo odločeno s Sporazumom z dne 23. marca 1906, ki se nanaša na reševanje

gospodarskih vprašanj in vsebuje tudi interpretacijo, da »vsaka država odgovarja za svoje dolgove«. Sporazum je

določal najprej (1) odgovornost vsake od obeh držav za svoje, lastne dolgove, in nato (2) odgovornost za

razdelitev prej skupnih dolgov med obe državi naslednici.Vse to je povezano z značilnostmi predhodne Unije;

vsaka država predhodnica je bila že za časa trajanja Unije v celoti odgovorna za svoje dolgove - posledično se

dolgovi nobene od obeh držav niso prenašali na Unijo. Vendar pa je unija imela nek minimum skupnih inštitucij in

zaradi tega skupnih stroškov. Skupne inštitucije so bile omejene na le enega monarha in na skupno diplomacijo;

tako je bil švedski kralj hkrati kralj Norveške in Švedske, medtem ko so bile skupne institucije Unije izključno

odgovorne za diplomatsko in konzularno predstavljanje. Slednje je zelo pomembno - saj je razlog za razpad unije

izhajal iz želje Norveške, da bi imela svojo lastno konzularno službo. Namen odredb sporazuma je bil prisiliti

Norveško, da prevzame svoj del odhodkov skupnega proračuna, ki so se nanašali na dotedanje skupne mednarodne

odnose Švedske in Norveške; tj. stroške diplomatov in uslužbencev prej skupnega ministrstva za zunanje zadeve /

diplomacije. Razpad Norveško-Švedske unije je imel univerzalnopravne posledice, in sicer: (1) prevzem

odgovornosti vsake od držav za njihove lastne dolgove in (2) razdelitev skupnih dolgov med države naslednice.

Primer je bil tudi vzorčni primer ILC v letih 1978-81, v času priprav na DK-1983. Viri:

Yearbook of International Law Commission - 1978, Volume II, Part One, The dissolution of the union between

Norway and Sweden (1905), str. 239; - 1979, Volume II, Part Two: Part III. State Debts, Article 23. Dissolution of

a State, str. 74-75 in - 1981, Volume II, Part Two: Part IV. State Debts, Article 39. Dissolution of a State, str. 111.

272

Ker se v praksi držav na sukcesijo dolgov pogosto gleda predvsem iz interesa upnika(ov), in če

je prvi cilj zagotoviti nadaljnje servisiranje obstoječega dolga(ov), je nekako pričakovano, da je

kot ključ razdelitve najbolj primeren kriterij finančne moči vsakega dela razdeljenega teritorija

(nove države).

Vendar, kriterij finančne moči posamezne države (in podobni kriteriji) ni bil naveden v DK-

1983 prav iz razloga, da se mu ne bi posvečala prevelika pomembnost, saj:

je uporaba tega kriterija predvsem v interesu upnikov države prednice, zato lahko ta kriterij

v sukcesijskem procesu privede do favoriziranja relativno »siromašnejših« držav naslednic

na račun relativno bogatejših, ali drugače:821

- uporaba milejšega kriterija za finančno manj sposobne nove države lahko vodi v

nepravično razdelitev dolgov.

Ključen kriterij oziroma najbolj relevantna okoliščina, ki preveva skozi celotno DK-1983 je, da

se naj upoštevajo »premoženje, pravice in interesi« - torej celotne koristi, ki so jih imeli

teritoriji države prednice, ki je razpadla (se odceplja …) in države naslednice od predhodnega

prevzema teh dolgov s strani države prednice. Zato ni opravičljivo, da pri sukcesiji (ne glede ali

gre za odcepitev ali za razpad) ena od držav udeleženk pridobi nesorazmerno korist (aktivo),

medtem ko drugi ostane nesorazmerno breme (pasiva). V kolikor pa, pri sukcesiji splošnih - tj.

nealociarnih državnih dolgov ni mogoče vzpostaviti njihove področne (teritorialne) zveze med

državo prednico in državo naslednico, je potrebno upoštevati celotno vrednost aktive in pasive.

Kakršnokoli posamično obravnavanje sukcesije premoženja, ločeno na prevzem aktive oziroma

ločeno na prevzem pasive, namreč premoženjsko-pravno ni opravičljivo. Prav zato tudi

problema 'deviznih varčevalcev LB' ni dovoljeno obravnavati izven konteksta sukcesije po

SFRJ.

821

Prav to je bil interes upnikov, zbranih v okviru t.i. Londonskega kluba, v zvezi z nasledstvom SFRJ, ko so

želeli Sloveniji (in Hrvaški) določiti nesorazmerno večji delež dolga bivše SFRJ - v primerjavi s »finančno manj

sposobnimi« novimi državami BiH in Makedonijo. Glavni razlog za to je bil: boljša plačilna sposobnost Slovenije.

273

Literatura

AVTORSKI VIRI – MONOGRAFSKE PUBLIKACIJE

1. Andrassy, Juraj: »Međunarodno pravo«, deseto izdanje, Školska knjiga, Zagreb, 1990.

2. Avakov, Mirza Mosesovich, »Pravopreemstvo Sovetskogo Gosudarstva«, Moskva, 1961.

3. Aust, Anthony: »Modern Treaty Law and Practice«, Cambridge University Press, 2000.

4. Aust, Anthony: »Modern Treaty Law and Practice«, 2nd ed., Reprinted, Cambridge

University Press, 2008.

5. Brownlie, Ian: »Principles of Public International Law«, Seventh edition, Oxford

University Press, 2008.

6. Cavalieri, Arrigo, »La dottrina della successione di Stato a Stato e il suo valore

giuridico«, Archivio giuridico Filippo Serafini, Pisa 1910.

7. Conforti, Benedetto: »Mednarodno pravo« (Marjan Sedmak - prev., Iztok Simoniti, ur.)

VI. izd., Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2005.

8. Degan, Vladimir Đuro: »Međunarodno pravo«, Pravni fakultet, Rijeka, II. izdaja 2006.

9. Dimitrijević, Duško, »Međunarodno pravo sukcesije država«, Institut za međunarodnu

politiku in privredu, Beograd, 2007.

10. Eisner, Bertold; Horvat, Marijan, »Rimsko pravo«, Nakladni zavod Hrvatske, Zagreb

1948.

11. Fiore, P., »Trattato di Diritto internazionale publico«, Seconda edizione, Volume primo,

Torino, 1879.

12. Gerbec, Barbara, »Kovačić proti Sloveniji (sodba velikega senata ESČP) z vidika

nasledstva držav«, diplomsko delo univerzitetnega študija, Pravna fakulteta Ljubljana, 2011

13. Grotius Hugo, »De jure belli ac pacis, libri tres«, The Classics of International Law, ed.

by J. B. Scott, Vol. Two, The translation, Book II, by F. W. Kelsey, Oxford - London,

1925.

14. Holtzendorff, Franz, »Handbuch des Völkerrechts«, Habel, Berlin 1885-1889, vol. II.

15. Huber, Max, »Die Staatensuccession, Völkerrechtliche und staatsrechtliche Praxis im 19.

Jahrhundert«, Duncker & Humblot, Leipzig, 1898.

16. Ibler, Vladimir, »Riječnik Međunarodnog Javnog prava«, Informator Zagreb, 1978.

17. Jelinek, Georg, »Allgemeine Staatslehre«, Julius Springer, Berlin, 1928.



274

18. Kelsen, Hans, »Théorie générale de droit international public; La succession des états«,

1932.

19. Korovin, Eugenij A., »Medžunarodnoe pravo«, Moskva 1951.

20. Kranjec, Nina, »Razvoj normativnih osnov bančništva samostojne Slovenije«, diplomsko

delo univerzitetnega študija, Pravna fakulteta Ljubljana, 2009.

21. Lawson, F. H., »Introductions to the Law of Property«, Clarendon Press, Oxford, 1958.

22. Mayer, Otto, »Deutsches Verwaltungsrecht«, Auflage, Berlin, 1924.

23. Metelko, Josip: "Pravičnost u sukcesiji država" – s posebnim osvrtom na državnu imovinu,

arhive in dugove pri odcjepljenju i raspadu države«, Pravni fakultet u Zagrebu, 1992.

24. Mrak, Mojmir: »Mednarodne finance«, GV Založba, Ljubljana, 2002.

25. Oppenheim, Lassa, »International Law«; Longmans, London, 1992.

26. O'Connel, D. P. »State Succession in Municipal and International Law«, University Press,

Cambridge, 1967, vol. I.

27. O'Connel, Daniel P. »International Law«, Stevens and Sons, London, 1970.

28. Petrič, Ernest: »Pravica do samoodločbe«, Založba Obzorja Maribor, 1984.

29. Petrič, Ernest: »Zunanja politika: Osnove teorije in praksa«, ZRC - SAZU, Ljubljana

2010.

30. Pogačnik, Miha; Petrič, Ernest: »Izbrane teme mednarodnega prava«, Nova Gorica,

Evropska pravna fakulteta, 2010.

31. Pufendorf, Samuel von, »De jure naturae et gentium Libri Octo«, Clarendon Press,

Oxford, 1934.

32. Rauchhaupt, Friedrich W. von, »Völkerrecht«, Voglrieder, München, 1936.

33. Rupar, Ignac, »Prevzem jamstva nekdanje SFRJ za devizne hranilne vloge – primer

varčevalcev LB Glavne podružnice Zagreb«, magistrsko delo, Fakulteta za podiplomske

državne in Evropske študije, Brdo pri Kranju, 2005.

34. Schönborn, Walther, »Staatensukzessionen«, Kohlhammer, Stuttgart, 1913.

35. Shearer, I. A.: »Starke's International Law«, Butterworths, London, 1994.

36. Simončič, Jaka, »Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kovačić in

ostali proti Sloveniji in nasledstvo držav«, diplomsko delo univerzitetnega študija, Pravna

fakulteti v Ljubljani, 2007.

37. Slovar Slovenskega knjižnega jezika, Ahlin M., Bokal M., DZS, Ljubljana, 2005.

275

38. Stanković, Obrad; Vodinelić, Vladimir, »Uvod u građansko pravo«, Beograd, 1995.

39. Štiblar, Franjo, »Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije«, Založba ZRC - SAZU,

Ljubljana, 2000.

40. Türk, Danilo, »Temelji mednarodnega prava«, GV Založba, Ljubljana 2007.

41. Vukas, Budislav, »Relativno djelovanje međunarodnih ugovora«, Školska knjiga Zagreb,

1975.

42. Westlake, John, »International Law«, Cambridge, 1910.

43. Wilkinson, Herbert A., »American Doctrine of State Succession«, Johns Hopkins Press,

Baltimore, 1934.

44. Zupan, Aljaž, »Problematika Ljubljanske banke v slovensko-hrvaških odnosih«,

diplomsko delo univerzitetnega študija, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2005.

AVTORSKI VIRI – ČLANKI

45. Arhar, France: »Ključ je v jamstvu bivše federacije«, intervju z bivšim guvernerjem

Banke Slovenije, Večer, 3. avgust 2010.

46. Bartoš, Milan, »Rad Potkomiteta Komisije organizacije Ujedinjenih nacija za

međunarodno pravo na kodifikaciji pravila o sukcesiji država i vlada«, Međunarodni

problemi, Beograd 1963.

47. Blum, Yehuda Z.: »Russia takes over the Soviet Union's seat at the United Nations«,

European Journal of International Law, Vol. 3, No. 2, 1992.

48. Bluntschli, J. C. »Das moderne Völkerrecht der civilisirten Staten als Rechtsbuch

dargestellt«, Nördlingen, 1868.

49. Bokor-Szegö, Hanna: »Questions of State Identity and State Succession in Eastern and

Central Europe«, Succession of states / edited by Mojmir Mrak, The Hague; London;

Boston, M. Nijhoff: Kluwer Law International, 1999.

50. Bohte, Borut: »Status ZRJ v OZN«, Pravnik - letnik 55, št. 11-12, 2000.

51. Bohte, Borut: »Mednarodnopravni vidiki nasledovanja držav v luči novejših primerov

nasledovanja držav«, I. del, Pravnik, letnik 54, št. 9-10, Ljubljana, 1999.

52. Bohte, Borut.: »Mednarodnopravni vidiki nasledovanja držav v luči novejših primerov

nasledovanja držav«, II. del, letnik 54, št. 11-12, Ljubljana, 1999.

276

53. Bohte, Borut; Škrk, Mirjam: »Pomen Avstrijske državne pogodbe za Slovenijo in

mednarodno - pravni vidiki njenega nasledstva«, Pravnik, številka 11-12, letnik 1997.

54. Bohte Borut: »Sporazum o nasledstvu po SFRJ«, Pravnik, Letnik 56, št. 9-10, Ljubljana,

2001.

55. Beemelmans, Hubert, »State succession in International Law: Remarks on Recent Theory

and State Praxis«, Boston University International Law Journal, 1997.

56. Blumenwitz Dieter, Gornig Gilbert-Hanno, »Staatennachfolge und die Einigung

Deutschlands, Staatsvermögen und Staatschulden«, Mann, Berlin, 1992.

57. Bothe Michel; Schmidt, Christian, »Sur quelques questions de succession posées par la

dissolution d' URSS et celle de la Yougoslavie«, Revue Générale de Droit International

Public, vol. 96, No. 4, 1992.

58. Burdeau, Geneviéve, »Money and State Succession in Eastern Europe«, v: B. Stern (ed.),

»Dissolution, Continuation and Succession in Eastern Europe«, Kluwer Law International,

The Hague, 1998.

59. Castren, Eric, »One state Succession in Practice and Theory«, Acta Scandinavica Juris

Gentium Norddisk Tidsskrift for International Ret, 1954.

60. Cavalieri, Arrigo, »Régles générales du droit de la paix«, Recueil des Cours, 1929, Tome

26, Paris, 1930.

61. Crawen, Mathew, »The European Arbitration Commission on Yugoslavia«, British Book

of International Law, 1995.

62. Cvikl, M. Milan; Mrak, Mojmir, “FormerYugoslavia’s Debt Apportionment”, Internal

Discussion Paper, Europe and Central Asia Region, The World Bank, 1996.

63. Czaplinsky, Wladislaw: »Equity and Equitable Principles in the Law of State Succesion«,

Succession of States / edited by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M. Nijhoff:

Kluwer Law International, 1999.

64. Degan, V. Đ.: »Disagreements over the Definition of State Property in the Process of State

Succession to the Former Yugoslavia«, Succession of states / edited by Mojmir Mrak, The

Hague; London; Boston, M. Nijhoff: Kluwer Law International, 1999.

65. Degan, Vladimir Đ., »Kontinuitet i sukcesija država u pogledu državne i društvene

imovine«, Financijska praksa, Zagreb, 1993.

66. Degan, Vladimir Đ., »State Succession: Especially in Respect of State Property and

Debts«, Finnish Yearbook of International Law, 1993.

67. Glaser, Stefan: »Décolonisation et succession aux traités«, Revue Générale du Droit

International Public, 1970, No 4.

277

68. Gnjatović, Dragana, »Stari državni dugovi - Prilog ekonomskoj i političkoj istoriji Srbije i

Jugoslavije (1862-1941)«, Ekonomski institut, Beograd, 1991.

69. Hershey, Amoss Shartle, »The Succession of States«, American Journal of International

Law, 1911.

70. Hillgruber, Christian, »The Admission of New States to the International Community«,

European Journal of International Law, Vol. 9, No. 3, 1998.

71. Ibn, Acem, »Tohva«, Arabic text with translation into French by Octave Houdas, F.

Martel, Algiers, Gavault Saint-Lager, v: »Hutieme rapport sur la succession d' Etats dans

les matieres autres que les traites«, Commission du Droit International, Doc. A/CN.4/292,

8. Avril 1976.

72. Jenks, Wilfried, »State Succession in Respect of Law Making Treaties«, British Yearbook

of International Law, 1952, vol. 29.

73. Julliard, Patrick, »The External Debt of the Former Soviet Union: Succession or

Continuation?«, Burdeau & Stern, Dissolution, Continuation et Succession en Europe de l'

Est, Kluwer Law, Dodrecht, 1994.

74. Kelsen, Hans »The Legal Status of Germany according to the Declaration of Berlin«,

American Journal of International Law, 1945.

75. Kirsten, Johannes, »Einige probleme der Staatennachfolge«, Deutscher Zentralverlag,

Berlin, 1962.

76. Knapič, Matija, »Varčevalci Ljubljanske banke na območju bivše Jugoslavije«, v Pamfil,

spletno glasilo študentov juridične fakultete Ljubljana http://pamfil.si/prispevek/varcevalci-

ljubljanske-banke-na-obmocju-bivse-jugoslavije/, objavljeno z dne 25. novembra 2010.

77. Lauterpacht, Hersch, »Private Law Sources and Analogies of International Law«,

London: Longmans, Green and Co., 1927.

78. Lesage, Michel, »Le droit sovietique«, Presses universitaires de France, Paris, 1975.

79. Makonen, Yilma, »State Succession in Africa: Selected problems«, Académie de Droit

International, 1986.

80. Malenovsky, Jirzy, »Problemes juridiques liées a la partition de la Tchécoslovaquie«,

Annuaire Francais de Droit International, 1993.

81. Mann, Friderick Alexander, »Germany's Present Legal State Revisited«, International

and Comparative Law Quarterely, 1967.

82. Martens, von F., »Völkerrecht. Das internationale Recht der civilisirten Nationen«.

Deutsche Ausgabe von C. Bergbohm, Erster Band, Berlin 1883.

http://www.ejil.org/issue.php?issue=49

http://pamfil.si/prispevek/varcevalci-ljubljanske-banke-na-obmocju-bivse-jugoslavije/

http://pamfil.si/prispevek/varcevalci-ljubljanske-banke-na-obmocju-bivse-jugoslavije/

278

83. Menon, P. K., »Succession of States in respect of State Property with Particular Reference

to the Vienna Convention«, Revue de Droit International de Sciences Diplomatiques et

Politiques, 1986.

84. Mikulka, Vaclav: »The Dissolution of Czechoslovakia and Succession in Respect of

Treaties, Succession of States / edited by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M.

Nijhoff: Kluwer Law International, 1999.

85. Mrak, Mojmir: “Apportionment and succession of external debts: the case of the SFRY”,

II. poglavje: “Evolution of the External Debt Position during the 1970’s and 1980’s”,

Revue d’Etude Comparative Est-Ouest, 1999.

86. Mrak, Mojmir: »Succession to the Former Yugoslavia's External Debt«: The Case of

Slovenia, Succession of States / edited by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M.

Nijhoff: Kluwer Law International, 1999.

87. Mwakyembe, H. G., »Political Independence in Anglophone Africa and the Law of State

Succession«, Institute of Public International Law and International Relations,

Thessaloniki, 1991.

88. Müllerson, Rein, »Law and Politics in the Recognition of New States«, International Law:

Rights and Politics, London, 1994.

89. Oblak-Čarni Marija, Bohte Borut, »Succession to the Archives of the Former SFR

Yugoslavia«, Succession of States / edited by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston,

M. Nijhoff: Kluwer Law International, 1999

90. O'Connor, D. M., »Materials on the Soviet wievs on State Succession«, American Society

of International Law - Study Panel on State Succession, Working papers No. 2, 1968.

91. O'Conell, D. P., »Recent problems of State Succession in relation to New States«, Recuiel

des Cours Académie de Droit International, 1970 - vol. II.

92. O'Conell, D. P., »The Role of the International Law«, Journal of the American Academy

of Arts and Sciences, Daedalus, 1966, No. 2.

93. Pellet, Alain: »La Commission d' Arbitrage de la Conferénce Européene pour la paix en

Yugoslavié«, Annuaire Francais de Droit International, 1991.

94. Pogačnik, Miha: »Devizne vloge varčevalcev podružnice LB«, Pravna praksa št. 29, str.

40-41, Ljubljana, 2003.

95. Prvulović, Ljubivoje, »Neki politički, vojni i nacionalni problemi na tlu bivšeg Sovjetskog

Saveza«, Međunarodni problemi, br. 3-4, 1997.

96. Račić, Obrad, »Relevantno pravo sukcesije država u oblasti državne imovine, arhiva i

dugova« v: »Sukcesija in kontinuitet Savezne Republike Jugoslavije«, Institut za

međunarodnu politiku i privredu, Beograd, 2000.

279

97. Rich, Roland: »Recognition of States: The Collapse of Yugoslavia and the Soviet Union«,

European Journal of International Law, 1993.

98. Scharf, Michael P.: »The Dissolution of States and Membership in the United Nations«,

28 - Cornell International Law Journal, 1995.

99. Shihata, Ibrahim: »Matters of State Succession in the World Bank's Practise«, Succession

of states / edited by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M. Nijhoff, Kluwer Law

International, 1999.

100. Shihata, Ibrahim, “Matters of State Succession in the Practice of the World Bank”,

Development and International Cooperation, Vol. XII, No. 23, December 1996.

101. Stanič, Ana; »Financial Aspects of State Succession - The Case of Yugoslavia«,

European Journal of International Law, letnik 12, št. 4, 2001.

102. Strupp, Karl, »Les régles générales du Droit de la Paix«, Recueil des Cours Académie

de Droit International, 1934 - I, vol. 47, str. 474.

103. Šahović, Milan, »Opšta pitanja kodifikacije međunarodnog prava, teza«, Savez

Udruženja pravnika Jugoslavije, Beograd, 1958.

104. Švarc, Dominika, »Dokončno zavrženje pritožb hrvaških varčevalcev LB - Postopek je

končan, vsebinska vprašanja ostajajo odprta«, Pravna Praksa št. 40-41, Ljubljana, oktober

2008.

105. Trifković, Miloš, »Fundamental Controversies in Succession to the Former SFRY«,

Succession of States / edited by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M. Nijhoff:

Kluwer Law International, 1999.

106. Trofenik, Rudolf, »Teritorialno načelo v kazenskem pravu / De principio territoriali in

iure criminali vigente«, Zbornik znanstvenih razprav Juridične fakultete v Ljubljani, Letnik

19, (1942/43), str. 281-303.

107. Türk, Danilo, »Recognition of States: A Comment«, European Journal of International

Law, Vol. 4, No.1, 1993.

108. Ude, Lojze, »Hrvaški varčevalci proti Republiki Sloveniji«, Pravna praksa št. 44,

Ljubljana, 2006.

109. Udovič, Boštjan, »»The problem of hard-currency savings in Ljubljanska banka d. d.,

Ljubljana : betwen politics and (international) law«, v slov. jeziku »Je vprašanje deviznih

vlog varčevalcev Ljubljanske banke d. d., Ljubljana političen ali (mednarodno)pravni

problem?« Studio Historica Slovenica, časopis za humanistične in družboslovne študije /

humanities and social studies review. Letnik 11, št. 1 (2011), str. 185-213.

110. Umbricht, Victor H., »Multilateral Mediation Practical Experiences and Lessons«,

Dordrecht, 1988.





280

111. Vallant, F. A., »Some aspects of the law of State succesion«, Transactions of the

Grotius Society, vol. 41, 1956.

112. Westlake, John, »The collected Papers of John Westlake on Public International

Law«, University Press, Cambridge, 1914.

113. Verdross, Alfred, »Die einheit des rechtlichen Weltbildes auf grundlage der

Völkerrechtsverfassung«, Mohr, Tübingen, 1923.

114. Williams, Paul R., »State Succession and the International Financial Institutions:

Political Criteria v. Protection of Outstanding Financial Obligations«, International and

Comparative Law Quarterly, vol. 41, 1994.

115. Willems, Pierre, »Rimsko javno pravo ili rimske političke ustanove od postanka Rima

do Justiniana«, Srpska državna štamparija, Beograd, 1898.

116. Zakharova, N. V. »State as Subjects of International Law and Social Revolution«,

Soviet Yearbook of International Law, 1960.

117. Zemanek, Karl, »State succession after Decolonisation«, Recueil des Cours Académie

de Droit International, 1965.

118. Zidar, Katarina, »Neizplačane devizne vloge hrvaških varčevalcev pri LB«, Pravna

praksa št. 44, Ljubljana, 2006.

119. Žerjavič, Peter: »Bančne vloge so kot počitniške hiše«, Intervju: Vladimir Đuro Degan

o Ljubljanski banki Zagreb, Delo, 15. januar 2003.

120. Žugić, Milivoje; »Memorandum o problemima vezanim za štednju hrvatskih štediša

kod Ljubljanske banke d.d. Ljubljana Glavna filijala Zagreb«, Intellectio Iuris, Centar za

pravna istraživanja i dokumentaciju, Zagreb, 2001.

DRUGI VIRI – PRISPEVKI OZN IN KOMISIJE ZA MEDNARODNO PRAVO (ILC)

121. Analytical Compilation of Comments of Governments on the Final Draft Articles

on Succession of States in Respect of State Property, Archives and Debts, A/CONF.

117/5., 1983.

122. First report on succession of States in respect of rights and duties resulting from

sources other than treaties, by Mr. Mohammed Bedjaoui, Special Rapporteur - Yearbook

of the International Law Commission: 1968, vol. II, (DOC. A/CN. 4/204).

123. Sixth report on succession of States in respect of matters other than treaties, by Mr.

Mohammed Bedjaoui, Special Rapporteur - draft articles with commentaries on succession

to public property, (DOC. A/CN. 4/267) - Yearbook of the International Law Commission,

1973, vol. II.

281

124. Thirteenth report on succession of States in respect of matters other than treaties,

by Mr. Mohammed Bedjaoui, Special Rapporteur - Yearbook of the International Law

Commission: 1981, vol. II, (Document A/CN. 4/345.

125. Vienna Convention on Succession of States in respect of Treaties - 1978,

»Procedural history«, povzeto po: http://untreaty.un.org/cod/avl/ha/vcssrt/vcssrt.html

126. »Declaration on the Guidelines on the Recognition of New States in Eastern

Europe and the Soviet Union«, UN Security Council Document, S/23239, 17. Dec. 1991.

127. Sixth Committee - forum Generalne skupščine OZN za pravna vprašanja. General

Assembly of the United Nations (Legal) - Sixth Committee: http://www.un.org/en/ga/sixth/

128. Resolucije OZN, ki so ključne v zvezi s kodifikacijo sukcesijske materije: - 626 (VII) z dne 21.12.1952,

- 1514 (XV) z dne 14.12.1960,

- 1765 (XVII) z dne 20.11.1962,

- 1803 (XVII) z dne 14.12.1962,

- 1902 (XVIII) z dne 18.11.1963,

- 2158 (XXI) z dne 25.11.1966,

- 2386 (XXIII) z dne 19.11.1968,

- 2634 (XXV) z dne 12.11.1970,

- 2780 (XXVI) z dne 3.12.1971,

- 2926 (XXVII) z dne 28.11.1972,

- 3071 (XXVIII) z dne 30.11.1973,

- 3315 (XXIX) z dne 14.12.1974,

- 3495 (XXX) z dne 15.12.1975,

- 31/97 z dne 15.12.1976 in

- 32/151 z dne 19.12.1977.

129. Yearbook of the International Law Commission - ILC - 1962, vol. II.

- 1963,

- 1968, vol. II.

- 1971, vol. II.

- 1973, vol. II.

- 1974, Volume II., Part I.

- 1978, Volume II, Part One.

- 1979, Volume II, Part Two

- 1981, Volume II, Part Two, posebej Poglavje: The principle of equity.

DRUGI VIRI – PRISPEVKI IN RESOLUCIJE MEDNARODNIH INSTITUCIJ, ORGANOV

130. Aspects of the Law of State Succession (ILA), Report of the 52-nd Conference of the

International Law Association, Helsinki, 1966.

131. Aspects of the Law of State Succession (ILA), Report of the 67-th Conference of the

International Law Assotiation, Helsinki, 1996.



282

132. Aspects of the Law on State Succession (ILA), Resolution No 3/2008: The 73rd

Conference of the International Law Association, Rio de Janeiro, 17.- 21. august 2008.

133. British and Foreign State Papers, 1838-1839, London, Harrison, Vol. XXVII, 1856.

134. Mirovna konferenca o Jugoslaviji, 27.8.1991 preimenovana v Arbitražno komisijo

(Badinterjeva« komisija) Mnenja Arbitražne komisije od št. 1 do št. 15, Revue Générale

de Droit International Public, Paris, 1994.

- The Opinions of the Badinter Arbitration Committee (4-10) avtor je Danilo Türk,

European Journal of International Law, Vol. 4, No.1, 1993,

- The Opinions of the Badinter Arbitration Committee (1-3) avtor je Alain Pellet,

European Journal of International Law, Vol. 3, No.1, 1992.

135. Resolution on: “State Successison in Matters of Property and Debts”, Session of

Vancouver, The Institute of International Law, Seventh Commission, Rapporteur: Mr.

Georg Ress, 26. august 2001. Yearbook of the Institute of International Law, Vol. 59,

Session of Vancouver, 2001.

136. Resolution 1410 (2004) of the Parliamentary Assembly of the Council of Europe -

"Repayment of the deposits of foreign exchange made in the offices of the Ljubljanska

Banka not on the territory of Slovenia, 1977 - 1991”, Doc. 10135, Rapporteur: Erik

Jurgens, Netherlands, 14. April 2004.

137. »IMF Decision on 14. December 1992«, Press Release No. 92/92, 15. December 1992.

138. »World Bank Decision on 25. February 1993«, Press Release No. 93/S43, 26.

February 1993.

139. The World Bank, World Debt Tables, 1988-89.

140. Revue Générale de Droit International Public, 1994, No. 4.

DRUGI VIRI – MNENJA IN ODLOČITVE ORGANOV REPUBLIKE SLOVENIJE

141. Državni Zbor Republike Slovenije: Mnenje št. 007-18/2006/37 z dne 8. junija 2009.

142. Informacija Ministrstva za zunanje zadeve RS: »Stališča o vprašanju garancij

nekdanje Jugoslavije za devizne hranilne vloge«, objava dne 12.12.2005:


143. Informacija Ministrstva za zunanje zadeve RS: »Prevzem jamstva nekdanje SFRJ za

devizne hranilne vloge deponirane pri poslovnih bankah in njihovih podružnicah na

območju bivše SFRJ http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/dokumenti/hrvaska-

varcevalci.doc




283

ZAKONODAJA - REPUBLIKE SLOVENIJE

144. Ustava Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 33/91)

145. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti

Republike Slovenje (Ur. list RS, št. 1/91-I)

146. Ustavni zakon o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne

listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 45/94)

147. Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Ur. list RS, št.

7/93)

148. Zakon o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Ur. list RS, št. 10/93)

149. Zakon o dopolnitvah Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Ur. list

RS, št. 40/97)

150. Zakon o Skladu Republike Slovenije za nasledstvo in visokem predstavniku

Republike Slovenije za nasledstvo (Ur. list RS, št. 29/2006)

151. Zakon o ratifikacijii Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega

premoženja, arhivov in dolgov, Državni zbor RS, Mednarodne pogodbe, Ur. list RS, št.

60/2002 z dne 10.7.2002.

ZAKONODAJA - REPUBLIKE HRVAŠKE

152. Zakon o prevzemu zveznih zakonov s področja financ, ki se v Republiki Hrvaški

uporabljajo kot republiški zakoni ("Zakon o preuzimanju saveznih zakona iz oblasti

financija koji se u Republici Hrvatskoj primjenjuju kao republički zakoni, Narodne novine",

št. 71/91)

153. Uredba o pretvorbi deviznih vlog občanov pri bankah v javni dolg Republike

Hrvaške ("Uredba o pretvaranju deviznih depozita građana kod banaka u javni dug

Republike Hrvatske" - Narodne novine, št. 71/91)

ZAKONODAJA - NEKDANJE SFRJ

154. Zakon o državno-gospodarskih podjetjih -1946.

155. Ustava FNRJ - 1963.

156. Ustava SFRJ - 1974.

157. Zakon o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino (Ur. list SFRJ, št. 15/77)

284

158. Zakon o deviznem poslovanju (Ur. list SFRJ, št. 66/85, 59/88 in 82/90)

159. Zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah (Ur. list SFRJ, št. 10/89, 40/89,

87/89, 18/90 in 72/90

160. Zakon o sanaciji, stečaju in likvidnosti bank in drugih finančnih organizacij (Ur.

list SFRJ, št. 84/89 in 63/90)

MEDNARODNE POGODBE

161. Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN, Ur. list RS št. 71/2002, z dne 8.8.2002).

162. Montevideo Convention on the Rights and Duties of States, 26. decembra 1933,

Hudson (ur.), International Legslation, 1931-1950.

163. Dunajska konvencija o nasledstvu pogodb - 1978 (Vienna Convention on Succession

of States in respect of Treaties) – Dunaj, velja od 6. novembra 1996.

164. Dunajska konvencija o nasledstvu državnega premoženja, arhivov in dolgov - 1983 (Vienna Convention on Succession of States in respect of State Property, Archives and

Debts – Dunaj 1983, še ne velja.

165. »Vertrag zwischen Bundesrepublik Deutchland und der Deutschen

Demokratischen Republik über die Herstellung der Einheit Deustchlands«, BullBReg.,

1990.

166. »Declaration by the Heads of State of the Republic Belarus, the Russian Soviet

Federative Socialist Republic« - »Agreement on the Establishment of the Commonwealth

of Independent States«, between the Republic Belarus, the Russian Federation and Ukraine,

Minsk, 8. December 1991, International Legal Materials, 1992.

167. »Protocol to the Agreement on the Establishment of the Comonwealth of

Independent States«, signed on 8. December 1991 at the city of Minsk, By the Republic of

Belarus, The Russian Federation and Ukraine, between the Republic of Azerbaijan,

Republic of Armenia, Republic of Belarus, Republic of Kazahstan, Russian Federation,

Rupublic of Tajikistan, Turkmenistan, Republic of Uzbekistan and Ukraine, Alma – Ata,

21-th. December 1991, International Legal Materials, 1992.

168. »Alma-Ata Declaration«, International Legal Materials, 1992.

169. »Czech and Slovak Federal Republic, Constitutional Act No. 541/1992 on the

Division of Property«, 13. November 1992.

170. START: »Strategic Arms Reduction Treaty«,1991.

171. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi

premoženjskopravnih razmerij (Ur. list RS, 31/99; »Ugovor između Republike Hrvatske i

Republike Slovenje o uređenju imovinskopravnih odnosa«, Narodne novine, št. 15/99)

285

MEDNARODNE INSTITUCIJE

172. Basel Committee on Banking Supervision (BIS), Bank for International Settlements

173. Organizacija združenih narodov (UN), http://www.un.org/en/

174. Komisija za mednarodno pravo (ILC), http://www.un.org/law/ilc/

175. Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ), http://www.icj-cij.org/homepage/index.php

176. Mednarodni denarni sklad (IMF), http://www.imf.org/external/index.htm

177. Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), www.ebrd.com/pages/homepage.shtml

178. Svetovna banka (WB), http://www.worldbank.org/

SODNA PRAKSA - TUJA

179. Sodbe Meddržavnega sodišča (ICJ) - glede načela pravičnosti: »Epikontentalni pas v

Severnem morju« (Plateau continental de la mer du Nord) -1969; »Tunisia v. Libiyan Arab

Jamahiriya« - 1978; »Fisheries: United Kingdom v. Norway« - 1949, Reports of the

International Court of Justice.

180. Razlaga teorije “communio incidens”, vrhovno sodišče Avstrije - primer: »Republic

of Croatia et al. v. GiroCredit Bank A.G. der Sparkassen«, Austrian Supreme Court,

Decision of 17 December, 1996.

181. Sodba Meddržavnega sodišča (ICJ): »Barcelona Traction, Light and Power

Company, Limited« (Belgium v. Spain, 1958 in 1970). Reports of the International Court of

Justice.

182. Sodba Meddržavnega sodišča (ICJ): »The Gabičkovo-Nagymaros Project Case«

(Hungary : Slovakia), International Court of Justice,1997.

SODNA PRAKSA - DOMAČA

183. Ustavno sodišče Republike Slovenije, Odločba: U-I-332/94.

184. Ustavno sodišče Republike Slovenije, Odločba: U-I-195/99.

185. Ustavno sodišče Republike Slovenije, pritožbi Up-1857/07, U-I-161/07, Andra Perića

in Alana Perića

186. Višje sodišče v Ljubljani: št. I Cp 7279/2006 z dne 31.01.2007

187. Okrožno sodišče v Ljubljani št. P 1054/2002 z dne 07.07.2006.

http://www.un.org/en/

http://www.un.org/law/ilc/

http://www.icj-cij.org/homepage/index.php

http://www.imf.org/external/index.htm

http://www.ebrd.com/pages/homepage.shtml

http://www.worldbank.org/

286

SODBE SODIŠČA ZA ČLOVEKOVE PRAVICE V STRASSBOURGU – ECHR

188. »Case of Kovačič and Others v. Slovenia«, ECHR - Grand Chamber, Applications:

44574/98, 45133/98, 48316/99, Judgment: Strassbourg, 3. October 2008, www.echr.coe.int/

Seznam povzetih in citiranih sodb v sodbi ECHR (2008): »Case of Kovačič and Others

v. Slovenia«

189. Broniowski v. Poland - judgment (no. 31443/96 [GC], §§ 189-190, ECHR 2004-V)

190. Akdivar and Others v. Turkey - judgment (16 September 1996, Reports 1996-IV)

191. Banković and Others v. Belgium and 16 Other Contracting States case ((dec.) [GC] no.

52207/99, ECHR 2001-XII)

192. Eckle v. Germany (15 July 1982, Series A no. 51)

193. Jensen v. Denmark ((dec.), no. 48470/99, ECHR 2001-X)

194. Kljajić v. Croatia (no. 22681/02, 17 March 2005)

195. Medeanu v. Romania (dec.), no. 29958/96, 8 April 2003;

196. İlhan v. Turkey [GC], no. 22277/93, § 52, ECHR 2000-VII;

197. Azinas v. Cyprus [GC], no. 56679/00, §§ 37-43, ECHR 2004-III).

198. Pisano v. Italia [VS] (izbris), št. 36732/97, 24. october 2002.

INTERNETNI VIRI

199. http://untreaty.un.org/cod/avl/ha/vcssrt/vcssrt.html

200. http://www.ejil.org/pdfs/4/1/1227.pdf

201. http://www.idi-iil.org/idiE/navig_history.html

202. http://intlaw.univie.ac.at/uploads/media/D97_01.doc

203. http://www.echr.coe.int/

204. http://treaties.un.org/Pages/ViewDetails

205. http://www.un.org/en/ga/sixth/

206. http://www.wordiq.com/definition/Velvet_divorce

207. http://journals.cambridge.org/action/display

208. http://www.imf.org/external/about/overview.htm




http://www.idi-iil.org/idiE/navig_history.html



http://treaties.un.org/Pages/ViewDetails


http://www.wordiq.com/definition/Velvet_divorce

http://journals.cambridge.org/action/display

http://www.imf.org/external/about/overview.htm

287

209. http://www.imf.org/external/np/sec/memdir/members.htm#total

210. http://web.worldbank.org

211. http://www.ebrd.com/pages/about.shtml

212. http://www.srsn.si/slov/predstavnik/visoki_predstavnik.htm

213. http://www.sds.si/news/144

214. http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/58259

215. http://ius-info.ius-software.si/DnevneVsebine/Novice.aspx?id=60476

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov

in dolgov (1983); VIENNA CONVENTION on succession of States in respect of

state property, archives and debts ........................................................................... 288

Priloga 2: Resolucija o nasledstvu držav v zadevah državnega premoženja in dolgov

Vancouver (2001); I.D.I. – State succession in matters of property and debts;

Session of Vancouver - 2001 .................................................................................... 302

Priloga 3: Resolucija iz mednarodne konference o nasledstvu držav - Rio de Janeiro (2008);

Resolution No 3/2008 - Aspects of the Law on State succession, Rio de Janeiro ... 313



http://www.ebrd.com/pages/about.shtml

http://www.srsn.si/slov/predstavnik/visoki_predstavnik.htm

http://www.sds.si/news/144



288

Priloge

Priloga 1:

Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov

____________________________________________________________________

V I E N N A C O N V E N T I O N

ON SUCCESSION OF STATES IN RESPECT OF STATE PROPERTY, ARCHIVES

AND DEBTS

Done at Vienna, on 8 April 1983

The States Parties to the present Convention,

Considering the profound transformation of the international community brought about by the decolonisation process,

Considering also that other factors may lead to cases of succession of States in the future,

Convinced, in these circumstances, of the need for the codification and progressive development of the rules relating to succession of States in respect of State property, archives and debts as a means for ensuring greater juridical security in international relations,

Noting that the principles of free consent, good faith and pacta sunt servanda are universally recognised,

Emphasizing the importance of the codification and progressive development of international law which is of interest to the international community as a whole and of special importance for the strengthening of peace and international cooperation,

Believing that questions relating to succession of States in respect of State property, archives and debts are of special importance to all States,

Having in mind the principles of international law embodied in the Charter of the United Nations, such as the principles of the equal rights and self-determination of peoples, of the sovereign equality and independence of all States, of non-interference in the domestic affairs of States, of the prohibition of the threat or use of force, and of universal respect for, and observance of, human rights and fundamental freedoms for all,

Recalling that respect for the territorial integrity and political independence of any State is required by the Charter of the United Nations,

Bearing in mind the provisions of the Vienna Conventions on the Law of Treaties of 1969 and on Succession of States in Respect of Treaties of 1978,

Affirming that matters not regulated by the present Convention continue to be governed by the rules and principles of general international law,

Have agreed as follows:

PART I.

GENERAL PROVISIONS

289

Article 1

Scope of the present Convention

The present Convention applies to the effects of a succession of States in respect of State property, archives and debts.

Article 2

Use of terms

1. For the purposes of the present Convention:

(a) “succession of States” means the replacement of one State by another in the responsibility for the international relations of territory;

(b) “predecessor State” means the State which has been replaced by another State on the occurrence of a succession of States;

(c) “successor State” means the State which has replaced another State on the occurrence of a succession of States;

(d) “date of the succession of States” means the date upon which the successor State replaced the predecessor State in the responsibility for the international relations of the territory to which the succession of States relates;

(e) “newly independent State” means a successor State the territory of which, immediately before the date of the succession of States, was a dependent territory for the international relations of which the predecessor State was responsible;

(f) “third States” means any State other than the predecessor State or the successor State.

2. The provisions of paragraph 1 regarding the use of terms in the present Convention are without prejudice to the use of those terms or to the meanings which may be given to them in the internal law of any State.

Article 3

Cases of succession of States covered by the present Convention

The present Convention applies only to the effects of a succession of States occurring in conformity with international law and, in particular, with the principles of international law embodied in the Charter of the United Nations.

Article 4

Temporal application of the present Convention

1. Without prejudice to the application of any of the rules set forth in the present Convention to which the effects of a succession of States would be subject under international law independently of the Convention, the Convention applies only in respect of a succession of States which has occurred after the entry into force of the Convention except as may be otherwise agreed.

2. A successor state may, at the time of expressing its consent to be bound by the present Convention or at any time thereafter, make a declaration that it will apply the provisions of the Convention in respect of its own succession of States which has occurred before the entry into force of the Convention in relation to any other contracting State or State Party to the Convention which makes a declaration accepting the declaration of the successor State. Upon the entry into force of the Convention as between the States making the declarations or upon the making of the declaration of acceptance, whichever occurs later, the provisions of the Convention shall apply to the effects of the succession of States as from the date of that succession of States.

290

3. A successor State may at the time of signing or of expressing its consent to be bound by the present Convention make a declaration that it will apply the provisions of the Convention provisionally in respect of its own succession of States which has occurred before the entry into force of the Convention in relation to any other signatory or contracting State which makes a declaration accepting the declaration of the successor State; upon the making of the declaration of acceptance, those provisions shall apply provisionally to the effects of the succession of the States as between those two States as from the date of that succession of States.

4. Any declaration made in accordance with paragraph 2 or 3 shall be contained in a written notification communicated to the depositary, who shall inform the Parties and the States entitled to become Parties to the present Convention of the communication to him of that notification and of its terms.

Article 5

Succession in respect of other matters

Nothing in the present Convention shall be considered as prejudging in any respect any question relating to the effects of a succession of States in respect of matters other than those provided for in the present Convention.

Article 6

Rights and obligations of natural or juridical persons

Nothing in the present Convention shall be considered as prejudging in any respect any question relating to the rights and obligations of natural or juridical persons.

PART II. STATE PROPERTY

SECTION 1. INTRODUCTION

Article 7

Scope of the present Part

The articles in the present Part apply to the effects of a succession of states in respect of State property of the predecessor State.

Article 8

State property

For the purposes of the articles in the present Part, “State property of the predecessor State” means property, rights and interests which, at the date of the succession of States, were, according to the internal law of the predecessor State, owned by that State.

Article 9

Effects of the passing of State property

The passing of State property of the predecessor State entails the extinction of the rights of that State and the arising of the rights of the successor State to the State property which passes to the successor State, subject to the provisions of the articles in the present Part.

Article 10

Date of the passing of State property

Unless otherwise agreed by the States concerned or decided by an appropriate international body, the date of the passing of State property of the predecessor State is that of the succession of States.

291

Article 11

Passing of State property without compensation

Subject to the provisions of the articles in the present Part and unless otherwise agreed by the states concerned or decided by an appropriate international body, the passing of State property of the predecessor State to the successor State shall take place without compensation.

Article 12

Absence of effect of a succession of States on the property of a third State

A succession of States shall not as such affect property, rights and interests which, at the date of the succession of States, are situated in the territory of the predecessor State and which, at that date, are owned by a third State according to the internal law of the predecessor State.

Article 13

Preservation and safety of State property

For the purpose of the implementation of the provisions of the articles in the present Part, the predecessor State shall take all measures to prevent damage or destruction to State property which passes to the successor State in accordance with those provisions.

SECTION 2.

PROVISIONS CONCERNING SPECIFIC CATEGORIES OF SUCCESSION OF STATES

Article 14

Transfer of part of the territory of a State

1. When part of the territory of a State is transferred by that State to another State, the passing of State property of the predecessor State to the successor State is to be settled by agreement between them.

2. In the absence of such an agreement:

(a) immovable State property of the predecessor State situated in the territory to which the succession of States relates shall pass to the successor State;

(b) movable State property of the predecessor State connected with the activity of the predecessor State in respect of the territory to which the succession of States relates shall pass to the successor State.

Article 15

Newly independent State

1. When the successor State is a newly independent State:


(b) immovable property, having belonged to the territory to which the succession of states relates, situated outside it and having become State property of the predecessor State during the period of dependence, shall pass to the successor State;

292

(c) immovable State property of the predecessor State other than that mentioned in subparagraph (b) and situated outside the territory to which the succession of States relates, to the creation of which the dependent territory has contributed, shall pass to the successor State in proportion to the contribution of the dependent territory;

(d) movable State property of the predecessor State connected with the activity of the predecessor state in respect of the territory to which the succession of States relates shall pass to the successor state;

(e) movable property, having belonged to the territory to which the succession of States relates and having become State property of the predecessor State during the period of dependence, shall pass to the successor State;

(f) movable State property of the predecessor State, other than the property mentioned in subparagraphs (d) and (e), to the creation of which the dependent territory has contributed, shall pass to the successor State in proportion to the contribution of the dependent territory.

2. When a newly independent State is formed from two or more dependent territories, the passing of the State property of the predecessor State or States to the newly independent State shall be determined in accordance with the provisions of paragraph 1.

3. When a dependent territory becomes part of the territory of a State, other than the State which was responsible for its international relations, the passing of the state property of the predecessor State to the successor State shall be determined in accordance with the provisions of paragraph 1.

4. Agreements concluded between the predecessor State and the newly independent State to determine succession to State property of the predecessor State otherwise than by the application of paragraphs 1 to 3 shall not infringe the principle of the permanent sovereignty of every people over its wealth and natural resources.

Article 16

Uniting of States

When two or more States unite and so form one successor State, the State property of the predecessor States shall pass to the successor State.

Article 17

Separation of part or parts of the territory of a State

1. When part or parts of the territory of a State separate from that State and form a successor State, and unless the predecessor State and the successor State otherwise agree:


(b) movable State property of the predecessor State connected with the activity of the predecessor State in respect of the territory to which the succession of states relates shall pass to the successor State;

(c) movable State property of the predecessor State, other than that mentioned in subparagraph (b), shall pass to the successor state in an equitable proportion.

2. Paragraph 1 applies when part of the territory of a State separates from that State and unites with another State.

3. The provisions of paragraphs 1 and 2 are without prejudice to any question of equitable compensation as between the predecessor State and the successor State that may arise as a result of a succession of States.

Article 18

293

Dissolution of a State

1. When a State dissolves and ceases to exist and the parts of the territory of the predecessor State form two or more successor States, and unless the successor States concerned otherwise agree:

(a) immovable State property of the predecessor State shall pass to the successor State in the territory of which it is situated;

(b) immovable State property of the predecessor State situated outside its territory shall pass to the successor States in equitable proportions;

(c) movable State property of the predecessor State connected with the activity of the predecessor State in respect of the territories to which the succession of States relates shall pass to the successor State concerned;

(d) movable State property of the predecessor State, other than that mentioned in subparagraph (c), shall pass to the successor States in equitable proportions.

2. The provisions of paragraph 1 are without prejudice to any question of equitable compensation among the successor States that may arise as a result of a succession of States.

PART III.

STATE ARCHIVES

SECTION 1.

INTRODUCTION

Article 19


The articles in the present Part apply to the effects of a succession of States in respect of State archives of the predecessor State.

Article 20

State archives

For the purposes of the articles in the present Part, “State archives of the predecessor State” means all documents of whatever date and kind, produced or received by the predecessor State in the exercise of its functions which, at the date of the succession of States, belonged to the predecessor State according to its internal law and were preserved by it directly or under its control as archives for whatever purpose.

Article 21

Effects of the passing of state archives

The passing of State archives of the predecessor State entails the extinction of the rights of that State and the arising of the rights of the successor State to the State archives which pass to the successor State, subject to the provisions of the articles in the present Part.

Article 22

Date of the passing of state archives

Unless otherwise agreed by the States concerned or decided by an appropriate international body, the date of the passing of State archives of the predecessor State is that of the succession of States.

294

Article 23

Passing of State archives without compensation

Subject to the provisions of the articles in the present Part and unless otherwise agreed by the States concerned or decided by an appropriate international body, the passing of State archives of the predecessor State to the successor State shall take place without compensation.

Article 24

Absence of effect of a succession of States on the archives of a third State

A succession of States shall not as such affect archives which, at the date of the succession of States, are situated in the territory of the predecessor State and which, at that date, are owned by a third State according to the internal law of the predecessor State.

Article 25

Preservation of the integral character of groups of State archives

Nothing in the present Part shall be considered as prejudging in any respect any question that might arise by reason of the preservation of the integral character of groups of State archives of the predecessor State.

Article 26

Preservation and safety of State archives

For the purposes of the implementation of the provisions of the articles in the present Part, the predecessor State shall take all measures to prevent damage or destruction to State archives which pass to the successor State in accordance with those provisions.

SECTION 2.


Article 27


1. When part of the territory of a State is transferred by that State to another State, the passing of State archives of the predecessor State to the successor State is to be settled by agreement between them.

2. In the absence of such an agreement:

(a) the part of State archives of the predecessor State, which for normal administration of the territory to which the succession of States relates should be at the disposal of the State to which the territory concerned is transferred, shall pass to the successor State;

(b) the part of State archives of the predecessor state, other than the part mentioned in subparagraph (a), that relates exclusively or principally to the territory to which the succession of States relates, shall pass to the successor State.

295

3. The predecessor State shall provide the successor State with the best available evidence from its State archives which bears upon title to the territory of the transferred territory or its boundaries, or which is necessary to clarify the meaning of documents of State archives of the predecessor State which pass to the successor State pursuant to other provisions of the present article.

4. The predecessor State shall make available to the successor State, at the request and at the expense of that State, appropriate reproductions of its State archives connected with the interests of the transferred territory.

5. The successor State shall make available to the predecessor State, at the request and at the expense of that State, appropriate reproductions of State archives of the predecessor State which have passed to the successor State in accordance with paragraph 1 or 2.

Article 28


1. When the successor State is a newly independent State:

(a) archives having belonged to the territory to which the succession of States relates and having become State archives of the predecessor State during the period of dependence shall pass to the newly independent State;

(b) the part of State archives of the predecessor State, which for normal administration of the territory to which the succession of States relates should be in that territory, shall pass to the newly independent State;

(c) the part of State archives of the predecessor State, other than the parts mentioned in subparagraphs (a) and (b), that relates exclusively or principally to the territory to which the succession of States relates, shall pass to the newly independent State.

2. The passing or the appropriate reproduction of parts of the State archives of the predecessor State, other than those mentioned in paragraph 1, of interest to the territory to which the succession of States relates, shall be determined by agreement between the predecessor State and the newly independent State in such a manner that each of those States can benefit as widely and equitably as possible from those parts of the State archives of the predecessor State.

3. The predecessor state shall provide the newly independent State with the best available evidence from its State archives which bears upon title to the territory of the newly independent State or its boundaries, or which is necessary to clarify the meaning of documents of States archives of the predecessor State which pass to the newly independent State pursuant to other provisions of the present article.

4. The predecessor State shall cooperate with the successor State in efforts to recover any archives which, having belonged to the territory to which the succession of States relates, were dispersed during the period of dependence.

5. Paragraphs 1 to 4 apply when a newly independent State is formed from two or more dependent territories.

6. Paragraphs 1 to 4 apply when a dependent territory becomes part of the territory of a State other than the State which was responsible for its international relations.

7. Agreements concluded between the predecessor State and the newly independent State in regard to State archives of the predecessor State shall not infringe the right of the peoples of those States to development, to information about their history, and to their cultural heritage.

296

Article 29

Uniting of States

When two or more States unite and so form one successor State, the State archives of the predecessor States shall pass to the successor State.

Article 30


1. When part or parts of the territory of a State separate from that State and form a State, and unless the predecessor State and the successor State otherwise agree:

(a) the part of State archives of the predecessor State, which for normal administration of the territory to which the succession of States relates should be in that territory, shall pass to the successor State;

(b) the part of State archives of the predecessor State, other than the part mentioned in subparagraph (a), that relates directly to the territory to which the succession of States relates, shall pass to the successor State.

2. The predecessor State shall provide the successor State with the best available evidence from its State archives which bears upon title to the territory of the successor State or its boundaries, or which is necessary to clarify the meaning of documents of State archives of the predecessor State which pass to the successor State pursuant to other provisions of the present article.

3. Agreements concluded between the predecessor State and the successor State in regard to State archives of the predecessor State shall not infringe the right of the peoples of those States to development, to information about their history and to their cultural heritage.

4. The predecessor and successor States shall, at the request and at the expense of one of them or on an exchange basis, make available appropriate reproductions of their State archives connected with the interests of their respective territories.

5. The provision of paragraphs 1 to 4 apply when part of the territory of a State separates from that State and unites with another State.

Article 31


1. When a State dissolves and ceases to exist and the parts of the territory of the predecessor State form two or more successor States, and unless the successor States concerned otherwise agree:

(a) the part of the State archives of the predecessor State which should be in the territory of a successor State for normal administration of its territory shall pass to that successor State;

(b) the part of the State archives of the predecessor State, other than the part mentioned in subparagraph (a), that relates directly to the territory of a successor State shall pass to that successor State.

2. The State archives of the predecessor State other than those mentioned in paragraph 1 shall pass to the successor States in an equitable manner, taking into account all relevant circumstances.

3. Each successor State shall provide the other successor State or States with the best available evidence from its part of the State archives of the predecessor State which bears upon title to the territories or boundaries of that other successor State or States, or which is necessary to clarify the meaning of documents of State archives of the predecessor State which pass to that State or States pursuant to other provisions of the present article.

297

4. Agreements concluded between the successor States concerned in regard to State archives of the predecessor State shall not infringe the right of the peoples of those States to development, to information about their history and to their cultural heritage.

5. Each successor State shall make available to any other successor State, at the request and at the expense of that State or on an exchange basis, appropriate reproductions of its part of the State archives of the predecessor State connected with the interests of the territory of that other successor State.

PART IV.

STATE DEBTS

SECTION 1.

INTRODUCTION

Article 32


The articles in the present Part apply to the effects of a succession of States in respect of State debts.

Article 33

State debt

For the purposes of the articles in the present Part, “State debt” means any financial obligation of a predecessor State arising in conformity with international law towards another State, an international organization or any other subject of international law.

Article 34

Effects of the passing of State debts

The passing of the State debts entails the extinction of the obligations of the predecessor State and the arising of the obligations of the successor State in respect of the State debts which pass to the successor State, subject to the provisions of the articles in the present Part.

Article 35

Date of the passing of State debts

Unless otherwise agreed by the States concerned or decided by an appropriate international body, the date of the passing of State debts of the predecessor State is that of the succession of States.

Article 36

Absence of effect of a succession of States on creditors

A succession of States does not as such affect the rights and obligations of creditors.

298

SECTION 2.


Article 37


1. When part of the territory of a State is transferred by that state to another State, the passing of the State debt of the predecessor State to the successor State is to be settled by agreement between them.

2. In the absence of such an agreement, the State debt of the predecessor State shall pass to the successor State in an equitable proportion, taking into account, in particular, the property, rights and interests which pass to the successor State in relation to that State debt.

Article 38


1. When the successor State is a newly independent State, no State debt of the predecessor State shall pass to the newly independent state, unless an agreement between them provides otherwise in view of the link between the state debt of the predecessor State connected with its activity in the territory to which the succession of States relates and the property, rights and interests which pass to the newly independent State.

2. The agreement referred to in paragraph 1 shall not infringe the principle of the permanent sovereignty of every people over its wealth and natural resources, nor shall its implementation endanger the fundamental economic equilibria of the newly independent State.

Article 39

Uniting of states

When two or more States unite and so form one successor State, the States debt of the predecessor States shall pass to the successor State.

Article 40


1. When part or parts of the territory of a State separate from that State and form a State, and unless the predecessor State and the successor State otherwise agree, the State debt of the predecessor state shall pass to the successor state in an equitable proportion, taking into account, in particular, the property, rights and interests which pass to the successor State in relation to that State debt.

2. Paragraph 1 applies when part of the territory of a State separates from that State and unites with another State.

Article 41


When a State dissolves and ceases to exist and the parts of the territory of the predecessor State form two or more successor States, and unless the successor States otherwise agree, the State debt of the predecessor State shall pass to the successor states in equitable proportions, taking into account, in particular, the property, rights and interests which pass to the successor states in relation to that State debt.

299

PART V.

SETTLEMENT OF DISPUTES

Article 42

Consultation and negotiation

If a dispute regarding the interpretation or application of the present Convention arises between two or more Parties to the Convention, they shall, upon the request of any of them, seek to resolve it by a process of consultation and negotiation.

Article 43

Conciliation

If the dispute is not resolved within the six months of the date on which the request referred to in article 42 has been made, any party to the dispute may submit it to the conciliation procedure specified in the Annex to the present Convention by submitting a request to that effect to the Secretary – General of the United Nations and informing the other party or parties to the dispute of the request.

Article 44

Judicial settlement and arbitration

Any state at the time of signature or ratification of the present Convention or accession thereto, or at any time thereafter, may, by notification to the depositary, declare that, where a dispute has not been resolved by the application of the procedures referred to in articles 42 and 43, that dispute may be submitted for a decision to the International Court of Justice by a written application of any party to the dispute, or in the alternative to arbitration, provided that the other party to the dispute has made a like declaration.

Article 45

Settlement by common consent

Notwithstanding articles 42, 43 and 44, if a dispute regarding the interpretation or application of the present Convention arises between two or more Parties to the Convention, they may be common consent agree to submit it to the International Court of Justice, or to arbitration, or to any other appropriate procedure for the settlement of disputes.

Article 46

Other provisions in force for the settlement of disputes

Nothing in articles 42 to 45 shall affect the rights or obligations of the Parties to the present Convention under any provisions in force binding them with regard to the settlement of disputes.

PART VI.

FINAL PROVISIONS

Article 47

Signature

The present Convention shall be open for Signature by all States until 31 December 1983 at the Federal Ministry for Foreign Affairs of the Republic of Austria, and subsequently, until 30 June 1984, at United Nations Headquarters in New York.

300

Article 48

Ratification

The present Convention is subject to ratification. The instruments of ratification shall be deposited with the Secretary–General of the United Nations.

Article 49

Accession

The present Convention shall remain open for accession by any State. The instruments of accession shall be deposited with the Secretary–General of the United Nations.

Article 50

Entry into force

1. The present Convention shall enter into force on the thirtieth day following the date of deposit of the fifteenth instrument of ratification or accession.

2. For each State ratifying or acceding to the Convention after the deposit of the fifteenth instrument of ratification or accession, the Convention shall enter into force on the thirtieth day after deposit by such State of its instrument of ratification or accession.

Article 51

Authentic texts

The original of the present Convention, of which the Arabic, Chinese, English, French, Russian and Spanish texts are equally authentic, shall be deposited with the Secretary–General of the United Nations.

IN WITNESS WHEREOF the undersigned Plenipotentiaries, being duly authorised thereto by their respective Governments, have signed the present Convention.

DONE at Vienna this eighth day of April, one thousand nine hundred and eighty–three.

ANNEX

1. A list of conciliators consisting of qualified jurists shall be drawn up and maintained by the Secretary–General of the United Nations. To this end, every State which is a Member of the United Nations or a Party to the present Convention shall be invited to nominate two conciliators, and the names of the persons so nominated shall constitute the list. The term of a conciliator, including that of any conciliator nominated to fill a casual vacancy, shall be five years and may be renewed. A conciliator whose term expires shall continue to fulfil any function for which he shall have been chosen under the following paragraph.

2. When a request has been made to the Secretary–General under article 43, the Secretary–General shall bring the dispute before a conciliation commission constituted as follows:

The State or States constituting one of the Parties to the dispute shall appoint:

(a) one conciliator of the nationality of that State or of one of those States, who may or may not be chosen from the list referred to in paragraph 1; and

(b) one conciliator not of the nationality of that State or of any of those States, who shall be chosen from the list.

301

The State or States constituting the other party to the dispute shall appoint two conciliators in the same way. The four conciliators chosen by the parties shall be appointed within sixty days following the date on which the Secretary-General receives the request.

The four conciliators shall, within sixty days following the date of the appointment of the last of them, appoint a fifth conciliator chosen from the list, who shall be chairman.

If the appointment of the chairman or of any of the other conciliators has not been made within the period prescribed above for such appointment, it shall be made by the Secretary-General within sixty days following the expiry of that period. The appointment of the chairman may be made by the Secretary-General either from the list or from the membership of the International Law Commission. Any of the periods within which appointments must be made may be extended by agreement between the parties to the dispute.

Any vacancy shall be filled in the manner prescribed for the initial appointment.

3. The Conciliation Commission shall decide its own procedure. The Commission, with the consent of the parties to the dispute, may invite any Party to the present Convention to submit to it its views orally or in writing. Decisions and recommendations of the Commission shall be made by a majority vote of the five members.

4. The Commission may draw the attention of the parties to the dispute to any measures which might facilitate an amicable settlement.

5. The Commission shall hear the parties, examine the claims and objections, and make proposals to the parties with a view to reaching an amicable settlement of the dispute.

6. The Commission shall report within twelve months of its constitution. Its report shall be deposited with the Secretary-General and transmitted to the parties to the dispute. The report of the Commission, including any conclusions stated therein regarding the facts or questions of law, shall not be binding upon the parties and it shall have no other character than that of recommendations submitted for the consideration of the parties in order to facilitate an amicable settlement of the dispute.

7. The Secretary-General shall provide the Commission with such assistance and facilities as it may require. The expenses of the Commission shall be borne by the United Nations.

302

Priloga 2:

Resolucija o nasledstvu držav v zadevah državnega premoženja in dolgov, Vancouver 2001

____________________________________________________________________________

JUSTITIA ET PACE

INSTITUT DE DROIT INTERNATIONAL

Session of Vancouver - 2001

State Succession in Matters of Property and Debts

(Seventh Commission, Rapporteur : Mr Georg Ress)

(The French text is authoritative. The English text is a translation.)

The Institute of International Law,

Given the development of State practice since the United Nations Vienna Conference which

adopted the Convention on Succession of States in respect of State Property, Archives and Debts in

1983, notably following the disintegration of the USSR, the Socialist Federal Republic of

Yugoslavia and the Czech and Slovak Federal Republic as well as the unification of Germany;

Convinced of the utility of reaffirming the rules and principles relative to State succession

in respect of property and debts which have been confirmed by recent State practice;

Convinced, equally, of the need to identify de lege ferenda the trends in developments and

criteria of the regime in this domain in order better to guarantee legal certainty in international

relations;

Believing that the questions relating to State succession in respect of State property and

debts are of particular importance for all States;

Bearing in mind that the phenomena of integration and disintegration of States are

universal in their appearance;

Given the problems which arise due to the uncertainty which may prevail in the period

before the process of succession has been completed and the legal status of the States concerned is

determined;

Considering that the self-determination of peoples, a principle recognised by the United

Nations Charter, and the principle of democracy should play a significant role in this process;

Affirming that all situations leading to a succession of States should take place in full

conformity with public international law, and in particular with humanitarian law and human rights;

Adopts the following guiding principles relating to the succession of States in respect of

property and debts:

303

Part One :

Categories of State Succession

Article 1 :

Notion of State Succession

State succession is the replacement of one State by another in the responsibility for the

international relations of a territory.

Article 2 :

Categories of Succession

For the purpose of this Resolution, State succession includes situations of dissolution of

a State (discontinuity); cession, that is, the transfer of a part of the territory of a State to another

States (continuity of the two States, the predecessor State and the successor State) ; secession,

that is the separation of a territory by constituting a new State (continuity of the predecessor

State with the creation of a new State), as well as situations of unification of two or more States

(continuity of a State with the incorporation of another State or discontinuity of two States and

the creation of a new State).

Article 3 :

Succession and Continuity of States

Succession and continuity of States are legal concepts which are not mutually exclusive.

Continuity means that legal personality under international law subsists despite the changes in

territory, population, political and legal regime and name. The fact that a State remains

identical to itself in political and legal situations that are different to prior ones - sometimes

deemed fictitious – supposes that the changes have not brought about a dissolution of the State.

Article 4 :

Distinction between Discontinuity and Continuity of the State

The distinction between State secession (continuity of the predecessor State) and State

dissolution (discontinuity) although clear in theory, is difficult to apply to complex situations of

territorial changes. The qualification depends on the development of numerous factors over

time.

304

Article 5 :

Obligations of States during an Intermediate Period of Time

1. In determining the legal regime where the qualification of continuity or discontinuity

of a State remains uncertain and in dispute, to the extent possible, the interests of the States

concerned and the requirements of good faith and equity shall be taken into account. During

such intermediate period of time, the provisional application of rules of succession is not

excluded.

2. To clarify and improve the situation of individuals, the States concerned shall take

into account, at least for the time being, the fact that territorial changes have taken place.

Part Two :

Rules Common to Succession in Respect of Propertyand of Debts

Article 6 :

Role of Agreements between States Concerned

1. In the event of succession, the States concerned should, in good faith, settle by

agreement amongst themselves the apportionment of State property and debts bearing in mind

the criteria for apportionment enunciated in this Resolution.

2. States concerned should act likewise towards private creditors with respect to the

allocation of debts. Further, private creditors should cooperate with the States concerned in

respect of the apportionment of State property held by them.

Article 7 :

Passing of Property and Debts and Possibility of Compensation

1. The application of the rules relative to the passing of property and debts are without

prejudice to any question of equitable compensation between (a) the predecessor State and the

successor State or (b) between the successor States.

2. Such compensation is owed when the application of the criteria enunciated in this

Resolution gives rise to serious disequilibria in the apportionment of property and debts.

Article 8 :

Result of Apportionment

1. The result of the apportionment of property and debts must be equitable.

305

2. If the apportionment of property and debts does not produce an equitable result and

cannot be otherwise corrected, the predecessor State and the successor State or successor States

shall settle this matter by equitable compensation.

3. Unjust enrichment shall be avoided.

4. The apportionment of property and debts shall preserve the capacity of States

concerned to survive as viable entities.

Article 9 :

Correlation Between the Proportion of Property and of Debts in the Repartition

Operations and Equity

1. In all cases of succession involving the passing of debts and property, a correlation

should be ensured between the proportion of such property, rights and interests on the one

hand, and State debts on the other. They shall pass together.

2. For the various categories of State succession, equity dictates that there be no

difference of substance between the result of the apportionment of property and the result of

the apportionment of debts.

Article 10 :

Procedure for the Apportionment of State Property and Debts

1. Unless otherwise agreed by the States concerned or decided upon by an appropriate

international body, property and debts pass from predecessor State to successor State with the

rights and obligations pro rata of the apportionment of that property and debts. The

apportionment shall take place according to a formula derived inter alia from the criteria set

out in Article 11 of this Resolution. There is no joint and several liability of all the successor

States.

2. In situations where the question of an automatic passage of certain property and debts

to a successor State does not arise, the States concerned should be deemed to own the assets

and be liable for the debts in common (communio incidens) from the outset of the

apportionment procedure. If the States concerned do not succeed in reaching an agreement on

the apportionment, any of them shall have the right to claim that a formula for the pro rata

apportionment be determined by a national or international judicial or arbitral organ.

3. Successor States, as well as the predecessor State in case of continuity, shall

negotiate between themselves the apportionment of property and debts in good faith.

306

4. States concerned shall tender all documents and information necessary for this

apportionment procedure.

5. States concerned shall establish inventories of debts and property to which the

succession relates and make known to each other, within a reasonable period, all elements

which may be useful for the purpose of apportionment.

6. Without prejudice to paragraph 1 above, if States are unable to establish an

apportionment in common, they should establish an apportionment procedure with a

commission of independent experts, which shall be responsible for establishing the inventory

of all the State property and debts and determine the apportionment amongst them.

Article 11 :

Principles of Apportionment

1. Apportionment is to be carried out, first, according to the territoriality principle ; it

shall, furthermore, be in conformity with the principle that any unjust enrichment is to be

avoided.

2. Property and debts that cannot be apportioned in accordance with the territoriality

principle shall be apportioned equitably, bearing in mind the result of the apportionment of

other property or debts on the basis of the territoriality principle.

3. Amongst the criteria that may be used for the determination of an equitable

apportionment, States should take into account :

a. any special connections existing between the areas affected by a State

succession, on the one hand, and the activities to which the property and debts to be

apportioned relate, on the other ;

b. the connections between property, rights and interests that pass to successor

States, on the one hand, and State debts, on the other ;

c. the respective parts in the Gross National Product (GNP) of the States

concerned at the time of the succession or at the time of the decision or agreement on

apportionment ;

d. the formula adopted by the IMF for the apportionment of quotas among the

States concerned.

4. If the application of the above criteria does not lead to a satisfactory result the States

concerned may take account, inter alia, the part of revenues of each State concerned which are

derived from the exportation or the fact that certain amongst them have more than others

contributed to the financing of or benefited from the exploitation of a specific project.

307

Part Three :

State Property

Article 12 :

Notion of State Property

1. In principle, the term “State property of the predecessor State” means all property,

rights and interests which belong to the predecessor State at the date of the State succession

pursuant to its domestic law and in conformity with international law.

2. The term “State property” equally covers property of public institutions but does not

include property of private legal persons, even if they have been created with public funds.

Article 13 :

Effect of Passing of State Property

1. State property shall normally pass from the predecessor State to the successor State

without financial compensation.

2. The automatic and gratuitous passing of property, however, does not exclude the

grant of financial compensation in order to avoid unjust enrichment of a predecessor or

successor State.

3. The passing of State property from the predecessor State to the successor State entails

extinction of the rights of the former and creation of rights of the latter. Without prejudice to

other provisions of this Resolution, it entails a novation of their rights and obligations.

4. The successor State substituting itself for the predecessor State shall, in principle,

take on the same rights and obligations as the predecessor State.

Article 14 :

Information and Inventory

1. Without prejudice to Article 10 of this Resolution, States concerned shall cooperate

and consult amongst themselves in order to reach agreement on an inventory of property and its

apportionment.

2. They shall ensure for each other and for the competent international institutions the

information necessary for the apportionment of property and debts. In case of disagreement,

they shall have recourse to inadequate means for the settlement of disputes.

308

Article 15 :

Date of Passing of State Property

The date of passing of State property of the predecessor State to the successor State is

normally that of the State succession, unless otherwise agreed by the States concerned or

decided upon by an appropriate body, for all or part of the property, notably in consideration of

the effective exercise of certain rights or interests by the State claiming to be a successor.

Article 16 :

Allocation of Property in Accordance with the Principle of Territoriality

1. State property that is closely connected to a territory passes with that territory to the

successor State.

2. State property not having a close connection with a particular territory shall be

apportioned equitably.

3. If the apportionment of property and debts in conformity with the preceding

paragraphs leads to an inadequate result, a correction shall be made on the basis of equity. Such

a correction can take place by means of transfer of certain property or by means of financial

compensation.

4. In the application of the principle of equity no account shall, generally speaking, be

taken of the prior physical or financial origin of property, whether movable or immovable.

5. Property that is of major importance to the cultural heritage of a successor State from

whose territory it originates shall pass to that State. Such goods shall be identified by that State

within a reasonable period of time following the succession. The passing shall be regulated by

the States concerned.

6. Except for the preceding paragraph, this Resolution does not address the passing of

State archives.

Article 17 :

Absence of Effect of State Succession on Property of a Third State

Property rights or interests which, at the date of the succession of States, are situated in

the territory of the predecessor State and which, at that date, are owned by a third State

according to the internal law of the predecessor State, shall remain unaffected by the State

succession.

309

Article 18 :

Preservation of State Property

The States concerned shall take all measures necessary to prevent damage to, or the

destruction of, property which passes, or may pass to another State.

Article 19 :

Immovable State Property

1. Immovable property of the predecessor State situated on the territory to which the

succession relates passes to the successor State on whose territory the property is located.

2. In the event of unification (disappearance of the predecessor States), immovable

property situated outside their territories passes to the successor State. In the case of the

incorporation of one State in another State, immovable property of the predecessor State

situated outside its territory passes to the successor State.

3. In the case of dissolution (discontinuity), immovable property of the predecessor

State situated outside its territory passes to the successor States in equitable proportions. The

successor States shall reach an agreement as to the apportionment in an equitable manner, or, if

not possible, apply the principle of compensation.

4. In the event of cession and secession (continuity of the predecessor State),

immovable property of the predecessor State situated outside its territory remains, in principle,

the property of the predecessor State. Nevertheless, successor States have the right to an

equitable apportionment of the property of the predecessor State situated outside its territory.

Article 20 :

Movable Property and other State Property

1. Movable property of the predecessor State connected to the activity of the

predecessor State in relation to the territory to which the succession relates, passes to that

successor State.

2. In the event of secession or dissolution an equitable proportion of any other movable

property also passes to the successor State or to the successor States.

3. All other property, rights and interests passes according to the same rules (territorial

link, equitable apportionment) to the successor State or States.

4. The rules contained in Article 19 of this Resolution on immovable property situated

outside the territory of the States involved in the succession apply mutatis mutandis also to

movable property and to other property.

310

Article 21 :

Protection of property before its attribution to one of the States concerned

Before being attributed to one of the States concerned, property shall be protected in

accordance with the law of the State on whose territory it is located. Rights acquired by third

parties in respect of such property pursuant to that law shall be respected.

Part Four : State Debts

Article 22 :

State Debts

The term “State debt” covers :

a. any financial obligation of a predecessor State towards another State, an international

organization or any other subject of international law, arising in conformity with international

law ;

b. any financial obligation of a predecessor State towards any natural or legal person

under domestic law.

Article 23 :

Effects and Date of Passing of Debts

1. For the effects of passing of State debts and for the date of passing, the rules

applicable to property enunciated in Articles 13 and following of this Resolution are applicable

mutatis mutandis.

2. Failing an agreement on the passing of State debts of the predecessor State, the State

debt shall, in each category of succession, pass to the successor State in an equitable proportion

taking into account, notably, the property, rights and interests passing to the successor State or

successor States in relation with such State debt.

Article 24 :

Effect of State Succession on Private Creditors and Debtors

1. A succession of States should not affect the rights and obligations of private creditors

and debtors.

2. Successor States shall, in their domestic legal orders, recognise the existence of rights

and obligations of creditors established in the legal order of the predecessor State.

311

3. Private creditors are under an obligation to participate in the negotiations between the

States concerned on the apportionment of private debts. They shall provide such States with

any information in their possession relating to the assets of the predecessor State that are the

subjectmatter of the succession. Such an obligation shall apply equally to foreign private

creditors entering into separate debt collection agreements with any State taking part in the

succession. The same obligation shall equally apply, mutatis mutandis, to predecessor and

successor States in relation to their private debtors.

Article 25 :

Acquired Rights

Successor States shall in so far as is possible respect the acquired rights of private

persons in the legal order of the predecessor State.

Article 26 :

Passing of State Debts in Equitable Proportions

1. In the event of cession of part of the territory as in the case of secession, the

predecessor State and the successor State should settle the passing of debts by agreement

between themselves ; with regard to private debts of the predecessor State, such agreement

should be reached with the participation of the private creditors in its drafting and conclusion.

2. In the absence of such an agreement, the public State debts of the predecessor State

shall pass to the successor State in an equitable proportion, taking into account, in particular,

the property, rights and interests which pass to the successor State in relation to such State

debts.

3. Paragraphs 1 and 2 equally apply when a part of the territory of a State separates

there from and joins another State.

Article 27 :

National Debts

1. State debts made by the predecessor State to the benefit of the whole State (national

debts) are subject to the rules contained in Articles 22 and following of this Resolution.

2. The debts of public institutions and State owned enterprises which operate nationally

are subject to the same rules regardless of the location of their registered office.

312

Article 28 :

Localised Debts

1. State debts contracted by the predecessor State or a public institution or enterprise

operating nationally, for particular projects or objects in a specific region (localised national

debts), are governed by the rules contained in the previous Article.

2. However, the apportionment of this debt in accordance with the demands of equity

shall take account of the passing of property (objects/installations) connected to the debt and

any profit from these projects or objects benefiting the successor State on whose territory they

are situated.

Article 29 :

Local Debts

1. Debts of local public institutions (communes, regions, federal entities, departments,

public utilities and other regional and local institutions) pass to the successor State on whose

territory this public institution is situated.

2. The debt continues to attach to such local public institutions even after the succession

and the financial burden remain to be charged with them.

3. The successor State shall not be liable for these debts, albeit jointly and severally

with the institution, unless such liability previously existed in the predecessor State or if the

successor State accepted such liability either directly or indirectly (for example through the

modification of the statutes of the institution concerned).

4. This Article applies to private debts of local public institutions.

5. Article 9 of the present Resolution (correlation of the proportions between property

and debts in the apportionment and equity) applies to local debts.

6. The predecessor State and the successor State or States may by agreement otherwise

settle the passing of local debts. For settlements involving private debts, the private creditors

shall participate in the drafting and conclusion of this agreement.

(26 August 2001)

313

Priloga 3:

Resolucija št. 3/2008 konference mednarodnega prava nasledstva držav, Rio de Janeiro 2008

____________________________________________________________________________

RESOLUTION

No 3/2008

ASPECTS OF THE LAW ON STATE SUCCESSION

The 73rd Conference of the International Law Association,

held in Rio de Janeiro, Brazil

17 - 21 August 2008

NOTES the conclusions of the Committee on Aspects of the Law on State Succession arrived

at in its final report reflecting the position of the Committee on the current status of the aspects

of the law of state succession examined by it and which are annexed hereto.

ANNEX

CONCLUSIONS OF THE ILA COMMITTEE ON ASPECTS OF THE

LAW OF STATE SUCCESSION

V. 1. Basic definitions

1. There is a general acceptance of the definition of State succession adopted by the

Vienna Conventions of 1978 and 1983.

2. The classification of the different types of State succession adopted by those

Conventions does not fully correspond with international practice. In particular, the distinctions

between secession and dissolution and that between uniting of States and incorporation have

not been drawn, leading to the proposition of the application of the same rules to both couples

of situations, in contrast to what happened in recent times.

314

3. Recent international practice has shown the difficulties of adopting clear-cut criteria

for the distinction between secession and dissolution of States, in cases in which there is no

agreement amongst the directly concerned States. The existence or not of a continuator State is

the key issue at stake. Changes in the structure, name, form of government, territory and

population of the State usually does not imply a change of the international personality of the

State concerned. Recognition can have a certain bearing but it is not a decisive factor either.

Every State evaluates the position towards a new State/new government according to its own

political considerations, using an instrument of recognition. Neither the secessionist States nor

the international community can impose the dissolution of an existing State. The matter can

only be solved through an objective analysis in the light of all the circumstances present on the

ground.

VI. 2. Succession in treaties

4. As with regard to treaties, recent practice shows that in case of continuity to the legal

personality, the State prefers to make a general declaration of continuity, although this is not a

condition for the maintenance of the existing conventional links. This practice reflects the need

of legal certainty by affirming the existence of a situation of continuity on the one hand, and by

the clarification of the consequences thereof.

5. Recent State practice shows different approaches of the successor States with regard

to treaties in cases of secession and dissolution. Although in their vast majority, successor

States considered themselves as successor to the multilateral treaties, some of them adopted the

clean slate rule, rendering that succession merely optional. Yet other States decided to accede

to some multilateral treaties to which the predecessor State was a party. In principle, Article 34

of the 1978 Vienna Convention was referred to by most of the successor States, whereas for

some others that Article does not reflect customary law.

6. The UN Secretary-General has requested to every successor State –no matter the type

of State succession concerned- to produce specific declarations of succession to each

multilateral treaty to which the UN is the depositary. This practice is also being followed by

other depositaries, either States or international organizations. Remarkably, this practice

corresponds to that set up by Article 22 to the 1978 Vienna Convention, only related to newly

independent States.

315

According to UN practice, the successor State must satisfy the conditions provided for

by the treaty for becoming party to it.

7. In the case of incorporation of a State to another existing one, international practice

departs from the partial spatial succession established by Article 31 of the 1978 Vienna

Convention. Succession to the treaties concluded by the predecessor States seems to be the

general rule in case of unification, whereas in the case of incorporation the trend is the

termination of the treaties to which the predecessor State was a party, unless otherwise decided

by the successor State or agreed between the parties.

8. With regard to bilateral treaties concluded by the predecessor State, practice shows

that the fate of these treaties is generally decided through negotiation between the successor

State and the other party, no matter the category of State succession involved. The rebus sic

stantibus rule is sometimes invoked as a way to obtain the renegotiation of the treaty.

9. Case law and practice show that the rule of Article 11 related to succession to

boundaries established by a treaty is largely followed. The same can be stated in relation with

the rule upon other territorial regimes set up by Article 12 of the same Convention. The general

rule ofsuccession is particularly followed in relation to the successor State whose territory is

directlyconcerned by the relevant territorial regime.

10. Succession with regard to disarmament treaties is governed by the object and

purpose thereof. Insome cases, this has lead to the application of the non-succession rule to the

successor States.

11. Treaties related to the protection of human rights are generally perceived by the

doctrine as governed by the succession rule. However, international practice is not

homogeneous. Somesuccessor States opted to accede to those treaties. It seems that no specific

rule has emerged thereon. Hence, general rules on State succession with regard to treaties

remain applicable.

12. Treaties constituting international organizations are governed by what they establish

in relation tomembership.

316

With the exception of the uniting of States and incorporation of existing memberStates,

international practice shows a general application of the non-succession rule, althoughsome

particular international organizations– in particular those having a financial character–adopted

the succession rule. Article 4 of the 1978 Vienna Convention proceeds to a conciliation

ofinterests leading in practice to the exclusion of succession, unless explicitly admitted by

thetreaties constituting international organizations themselves.

13. Treaties adopted within international organizations follow the general rules related

to succession, with the exception of those treaties which require membership as a condition to

be parties to them. In the latter case, no automatic succession is permitted.

V. 3. Succession in property, debts and archives

14. The 1983 Vienna Convention on Succession of States in respect of State property,

archives and debts have generally adopted subsidiary rules, privileging agreement amongst the

concerned States. The only exception is the applicable rules regarding the newly independent

States, stating that agreements cannot overrule the principle of permanent sovereignty over

natural resources. The favorable treatment accorded to these States lead to the rejection of the

1983 Vienna Convention by many States.

15. According to the 1983 Vienna Convention, the transfer of immovable property to

the successor State located in its territory is applicable in all types of State succession. If the

predecessor State continues to exist, unless otherwise decided based on equitable

considerations, there is no compensation. International practice follows these criteria.

16. In the cases of transfer, separation of part of the territory of a State or dissolution of

it, the successor State acquires the part of the movable property connected with the

predecessor’s activities in the territory to which the State succession relates. Recent practice

provides examples of different kind of agreements adopting particular solutions, not always

going in the direction dictated by the 1983 Vienna Convention.

17. In the case of the uniting of States, the successor State acquires the whole property

of the predecessor States. This logical solution embodied in Article 16 of the 1983 Vienna

Convention does not raise any problem and is equally applicable to the cases of incorporation.

317

18. According to Article 15 of the 1983 Vienna Convention, newly independent States

should receive not only the whole property of the former colonial power situated in the territory

of the new State, but also that located abroad but having belonged to that territory and having

became property of the predecessor State. If international practice corresponds to that foreseen

for the former, it is not consistent with regard to the latter.

19. The provisions of the 1983 Vienna Convention adopting equitable principles for the

sharing and distribution of property – including property abroad and debts - logically

corresponded with the needs and have been followed, by agreements between the parties

concerned.

20. Given their functional importance, archives deserve a specific treatment. Unless

otherwise agreed, in cases of transfer, separation of part of the territory and dissolution, the

successor State/s will receive the part of the archives necessary for the efficient administration

of the territory concerned, as well as the archives related to the territory and at least copy of the

best evidence of the title to the territory. Access to other archives should be ensured to the

States involved, but the unity of historical archives should be maintained. According to the

1983 Vienna Convention, newly independent States are also entitled to obtain archives having

belonged to their territories and having become property of the predecessor State during the

period of dependence. It also contains limitations to the scope of agreement involving those

States. These clauses are considered to be too favorable to the newly independent States. The

cases of incorporation and of uniting of States are not controversial since they logically imply

that the successor State acquires the archives of its predecessor/s.

21. With regard to debts, the main criteria established by the 1983 Vienna Convention

are generally followed, i.e. the preeminence of agreement and equitable distribution. The

exception is again the case of the newly independent States, for which non-succession is the

general rule, unless otherwise agreed with regard to localized debts and providing that the

agreement does not contradict the principle of permanent sovereignty over the people’s wealth

and their natural resources. The general principles of agreement and equitable share have been

largely – although not universally - followed by recent practice. Practice related to newly

independent States is not conclusive.

318

Izjava o avtorstvu


DELPINOVA 18 B

5000 NOVA GORICA

Izjava o avtorstvu - doktorski študij

Podatki o študentu:

Vpisna številka: 93083020

Študent/-ka (ime in priimek): Leon Slak

Naslov: Hrovatova ulica 6 Pošta, kraj: 2341 Limbuš

Telefon, GSM: 041-462-898 E- mail: [email protected]

Program doktorskega študija: Mednarodno pravo

Vpis v 1. letnik – študijsko leto: priznano

Vpis v 2. letnik – študijsko leto: 2008 / 2009

Vpis v 3. letnik – študijsko leto: 2009 / 2010

Podatki o doktorski disertaciji:

Naslov odobrene teme doktorske disertacije:

NAČELO TERITORIALNOSTI V NASLEDSTVU FINANČNIH OBVEZNOSTI DRŽAV

____________________________________________________________________________

MENTOR/-ICA: red. prof. dr. Ernest Petrič

SOMENTOR/-ICA: izr. prof. dr. Miha Pogačnik

I Z J A V A

Študent/ka Leon Slak izjavljam, da sem avtor/ica zgoraj navedene doktorske disertacije.

Datum: 2. oktober 2012

NAČELO TERITORIALNOSTI V NASLEDSTVU FINANČNIH … · mednarodno pravo, sukcesija držav, teritorialno načelo, državno premoženje, državni dolg, mednarodne pogodbe, Komisija

Documents