Top Banner
EVROPSKA PRAVNA FAKULTETA V NOVI GORICI Leon Slak NAČELO TERITORIALNOSTI V NASLEDSTVU FINANČNIH OBVEZNOSTI DRŽAV doktorska disertacija - 2012 -
318

NAČELO TERITORIALNOSTI V NASLEDSTVU FINANČNIH … · mednarodno pravo, sukcesija držav, teritorialno načelo, državno premoženje, državni dolg, mednarodne pogodbe, Komisija

Aug 29, 2019

Download

Documents

lamdung
Welcome message from author
This document is posted to help you gain knowledge. Please leave a comment to let me know what you think about it! Share it to your friends and learn new things together.
Transcript
  • EVROPSKA PRAVNA FAKULTETA V NOVI GORICI

    Leon Slak

    NAČELO TERITORIALNOSTI V NASLEDSTVU

    FINANČNIH OBVEZNOSTI DRŽAV

    doktorska disertacija

    - 2012 -

  • 2

    EVROPSKA PRAVNA FAKULTETA V NOVI GORICI

    Leon Slak

    NAČELO TERITORIALNOSTI V NASLEDSTVU

    FINANČNIH OBVEZNOSTI DRŽAV

    doktorska disertacija

    Mentor:

    red. prof. dr. Ernest Petrič

    Somentor:

    izr. prof. dr. Miha Pogačnik

  • 3

    Povzetek

    Raziskava obsega področje sukcesije (nasledstva) držav s poudarkom na vedno aktualnem in

    pogosto spornem področju nasledstva dolgov. Pri sukcesiji držav se odvija zamenjava ene

    države z drugo glede vzpostavitve suverenosti na določenem teritoriju. Gre za prevzem pravic

    in obveznosti s strani države /ali držav/ naslednic/e od držav/e predhodnic/e na istem ozemlju.

    Ker se nasledstvo držav vedno odvija na ozemlju, je to v prvi vrsti teritorialna kategorija.

    Enako pomembno dejstvo je, da je pravo nasledstva držav del mednarodnega prava in je kot

    táko, dispozitivne narave. To pomeni da je nasledstvo držav prvenstveno stvar dogovorov -

    vendar le, če so dogovori mogoči. Če sporazuma ni, stopi v igro mednarodno pravo. Pri tem je

    vedno aktualno vprašanje, katera pravila mednarodnega prava so dovolj trdno vzpostavljena,

    t.j. katera pravila veljajo (de lege lata) oziroma katera pravila šele nastajajo (de lege ferenda).

    Reševanje problematike nasledstva držav je odvisno od načina in časa v katerem se ta proces

    odvija; procesi nasledstva v obdobju po II. svetovni vojni, nastali zaradi dekolonizacije, niso

    več aktualni; to so bili edinstveni in neponovljivi procesi. Zato raziskava obravnava le tiste

    primere nasledstva, ki so nastali ob razpadu blokovske delitve sveta; torej razpade nekdanjih

    socialističnih držav - vključujoč "našo" bivšo SFRJ, in nastanek novih držav na tem ozemlju.

    Pravila, ki veljajo ob nasledstvu držav so zelo pestra - a zaradi tega tudi ohlapna, izhajajo pa iz

    Statuta meddržavnega sodišča (ICJ) v Haagu, ki je del Ustanovne listine Združenih narodov.

    Ta pravila obsegajo: (1) mednarodne /meddržavne/ pogodbe, (2) mednarodne običaje, kot izraz

    obče prakse, ki je sprejeta kot pravo ter (3) splošna pravna načela, ki jih pripoznavajo

    civilizirani narodi. Navedena pravna pravila dopolnjujejo še (4) sodne odločbe in (5) nauki

    najbolj kvalificiranih pravnih strokovnjakov različnih narodov - ki veljajo kot pravna doktrina.

    Sukcesija držav in pomen povezave s teritorijem - t.i. teritorialnim načelom, zlasti v zvezi z

    nasledstvom po nekdanji SFRJ, je "rdeča nit" te raziskave. Poudarek je na celoviti obravnavi

    sukcesije državnega premoženja, to je enakovredni obravnavi nepremičnega in premičnega

    premoženja - tako »aktive« kot »pasive«. V državnem nasledstvu obstaja določena analogija z

    dedovanjem po civilnem pravu, saj pojem "državno premoženje" poleg sredstev, vsebuje tudi

    obveznosti, kar pomeni - če (ko) se deduje - se deduje (nasledi) oboje.

  • 4

    Podobno kot v civilnem pravu, obstaja izjema (opcija) tudi v mednarodnem pravu, po načelu

    »tabula rasa« (clean slate), ki omogoča odpoved nasledstvu, zaradi obveznosti. A to je danes

    izjema, relikt preteklosti, čeprav ga Dunajska konvencija o nasledstvu državnega premoženja,

    arhivov in dolgov iz leta 1983 priznava za nove neodvisne države - za primere dekolonizacije.

    V okviru državnega premoženja se del tega nahaja v premični obliki, kamor sodijo tudi vse

    obveznosti, kot so: dolgovi, jamstva in garancije, vse to pa je »neoprijemljivo«, ker ni v fizični

    obliki. A to ne pomeni, da tega premoženja ni možno povezati s teritorijem - le nekoliko težje

    je. Z uporabo analogije je možno praktično vsako premoženje države predhodnice povezati s

    teritorijem, in na tej podlagi utemeljiti, ali - in kako, pripada državi naslednici (naslednicam).

    Težnje po ločenem obravnavanju t.i. "aktivnega" premoženja (nepremičnine in opredmetene

    premičnine) od t.i. "pasivnega" premoženja (dolgovi, jamstva in garancije) sicer obstajajo že od

    nekdaj - čeprav v mednarodnem pravu dileme o tem ni. Ta problem je značilno izbil ob

    razpadu SFRJ, ko se je po nasledstvu nepremičnega in premičnega premoženja s strani novih

    držav BiH, Hrvaške, Makedonije, ZRJ in Slovenije na ozemlju bivše SFRJ nenadoma pojavil

    »problem« (ki to v resnici ni): "Kdo naj prevzame jamstvo bivše federacije za devizne hranilne

    vloge varčevalcev Ljubljanske banke Zagreb (in Sarajevo) na ozemlju novih držav?"

    Nova država, Republika Hrvaška, namreč obremenjuje novo državo, Republiko Slovenijo, ki je

    ena od 5-ih enakovrednih naslednic po nekdanji SFRJ, da je le ona odgovorna za izplačilo

    hrvaških varčevalcev, ki so položili devize v Ljubljansko banko Zagreb na hrvaškem ozemlju;

    ker - da je to notranje-pravni problem Ljubljanske banke (s sedežem v Sloveniji), čeprav je ta

    banka v bivši SFRJ delovala v vseh 6-ih bivših republikah.

    A Slovenija je, skladno z načeli mednarodnega prava - tj. po teritorialnem načelu - ob razpadu

    Jugoslavije poplačala vse varčevalce bivših bank SFRJ na svojem teritoriju (npr. varčevalce

    Jugobanke Beograd, itd.), zato zavrača, da bi poplačala tudi hrvaške varčevalce na hrvaškem

    ozemlju, saj to ozemlje nikakor ni pod jurisdikcijo Republike Slovenije.

    A tudi Hrvaška je, podobno kot Slovenija teritorialno poplačala devizne varčevalce na svojem

    ozemlju, razen varčevalcev Ljubljanske banke Zagreb, in s tem naredila izjemo - ki ji ni

    primere v mednarodnem pravu. Še več; omenjene varčevalce LB Zagreb že celi dve desetletji

    nagovarja, naj tudi sodno izterjajo svoje devizne prihranke - direktno od Republike Slovenije.

  • 5

    Posledica teh aktivnosti je več kot desetletje trajajoč proces več tisoč varčevalcev LB Zagreb

    pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ECHR) v Strassbourgu, ki pa se je leta 2008,

    na primeru treh varčevalcev - iztekel pričakovano; ECHR je zahtevke vseh treh varčevalcev

    zavrnilo kot neutemeljene, hkrati pa podalo še nedvoumno sporočilo, da je problem »prevzem

    jamstva federacije« - v prvi vrsti nasledstveno (tj. sukcesijsko) in ne notranje-pravno vprašanje.

    Države naslednice po SFRJ so namreč že leta 2001 med seboj sklenile Sporazum o vprašanjih

    nasledstva, ki rešuje večino vprašanj nasledstva, razen - žal, omenjenega v zvezi z jamstvom

    bivše federacije za devizne hranilne vloge. A tudi glede te problematike Sporazum vsebuje

    jasno določilo; pogajanja o vprašanju deviznih vlog se morajo nadaljevati med državami

    naslednicami. Za kraj pogajanj je dogovorjena Banka za mednarodne poravnave (BIS) v Baslu,

    rok pa je opredeljen kot »nemudoma«. Ker izvajanje tega določila traja že célo desetletje, se

    poraja dvom ali med državami naslednicami sploh obstaja interes za razrešitev tega vprašanja.

    A namen raziskave ni podati rešitev tega - nedvomno težkega vprašanja; če ga niso razrešile

    države naslednice v minulih 20-ih letih in se v minulih 10-ih letih po sprejetju Sporazuma o

    vprašanjih nasledstva (2001) istim državam ne zdi nujno o tem pogajati (z izjemo Slovenije), je

    pa smiselno oceniti, ali je legitimno, da Republika Slovenija tako zelo vztraja pri teritorialnem

    načinu reševanja tega problema, če ga Republika Hrvaška (in BiH) enako vztrajno - zavračata.

    Raziskava nedvomno potrjuje, da je mednarodno-pravni način reševanja opisanega problema

    edini pravilen oz. bi bili drugi načini reševanja možni le, če ne bi imeli opravka s sukcesijo, ki

    je pač posledica razpada SFRJ. S teorijo nasledstva držav se je več desetletij - tako rekoč vse

    od vzpostavitve Združenih narodov - pa do sprejetja dunajskih konvencij o nasledstvu (DK-

    1978 in 1983) ukvarjala Komisija za mednarodno pravo (ILC), ki je zlasti v DK-1983

    utemeljila, da je prvo pravilo nasledstva držav - teritorialna povezava, v kolikor pa to ni

    mogoče, in če se države izrecno strinjajo, je možna tudi uporaba t.i. načela pravičnosti. Vendar

    pa slednje načelo, vsaj v nobeni od obeh DK (1978, 1983), ni podrobno obrazloženo, saj se je

    tudi Komisija za mednarodno pravo ob razlagi načela pravičnosti oprla zgolj na (redko) sodno

    prakso. Načelo pravičnosti zato ostaja teoretično pravilo, ki v svoji neposredni obliki – »ex

    aequo et bono«, v praksi dela Meddržavnega sodišča (ICJ) še ni bilo uporabljeno. Da pa je –

    nasprotno, teritorialno načelo skoraj vedno uporabljivo, kažejo primeri sukcesij SFRJ, ČSSR,

    NDR/ZRN in ZSSR. Pri slednji, ob nasledstvu dolgov bivše skupne države teritorialno načelo

    sicer ni bilo uporabljeno, saj so se naslednice SZ o tem drugače - vendar soglasno, dogovorile.

  • 6

    Primer nasledstva ZSSR tako potrjuje, da je predvsem dogovor, najbolj humano in kulturno

    "pravilo" pri vsakem nasledstvu. V kolikor pa dogovora ni, nam ponovno - praksa sukcesije po

    ZSSR kaže, da je vedno možno najti teritorialno vez. Države naslednice ZSSR so namreč celo

    tako "gibljivo" premoženje, kot so ladje, ki plovejo po svetovnih morjih in vesoljska plovila,

    izstreljena v orbito, povezali s teritorijem (ozemljem) in tako zagotovili nasledstvo tistega

    premičnega premoženja, o katerem se niso mogli dogovoriti.

    Teritorialno načelo na primerih razpadov SFRJ, ZSSR, ČSSR in združitve NDR/ZRN zelo

    podrobno utemeljuje tudi resolucija Inštituta za mednarodno pravo (IDI) iz Vancouvra, leta

    2001. Ta resolucija sicer nima pomembnejše mednarodno-pravne veljave, saj velja »le« kot

    doktrina za pomožni mednarodno-pravni vir. A je posredno, večjo legitimnost ta resolucija

    dobila preko sodbe ECHR v primeru »Kovačič in drugi proti Sloveniji« leta 2008, v kateri se

    predsednik Senata ECHR posebej sklicuje na to resolucijo.

    Bistveno sporočilo mednarodnega prava raziskava potrjuje predvsem v dejstvu, da je vez med

    aktivnim in pasivnim premoženjem neločljiva - čeprav to sporočilo daje že DK-1983, ki se -

    ker ne upošteva novejših primerov razpadov SFRJ, ZSSR in ČSSR, ter združitve NDR/ZRN na

    prvi pogled zdi zastarela. Vendar večje potrebe po novejši (»III.«) nasledstveni konvenciji ni,

    saj mednarodno pravo med vsemu 5-imi viri (mednarodnih pogodbah, mednarodno-pravni

    praksi, splošnih pravnih načelih civiliziranih narodov, sodni praksi ter pravni znanosti)

    vsebuje že dovolj kriterijev, da se za vsak primer nasledstva lahko najde ustrezna rešitev - tudi

    če dogovora ni.

    Ključne besede:

    mednarodno pravo, sukcesija držav, teritorialno načelo, državno premoženje, državni dolg,

    mednarodne pogodbe, Komisija za mednarodno pravo, Dunajske konvencije o nasledstvu,

    Združeni narodi, Evropsko sodišče za človekove pravice.

  • 7

    Abstract

    The study examines the field of state succession, with particular emphasis on the permanently

    topical and often contentious issue of succession to debts. The term state succession refers to

    the replacement of one country with another in respect of sovereignty over a territory, and thus

    to the transfer of rights and obligations from a predecessor state(s) to the successor state(s) in

    the same territory. Always tied to a certain territory, state succession is, first and foremost, a

    territorial category. What is equally significant is that the law of state succession is part of

    international law and as such dispositive in nature. Therefore, state succession is primarily a

    matter of agreement, but only if the latter can be reached. If not, international law steps in.

    When it comes to international law, the distinction between the established rules, i.e. rules in

    force (de lege lata) and the emerging rules (de lege ferenda) bears much relevance.

    The resolution of state succession issues depends on the manner and time in which the process

    is conducted; post-war succession processes arising from decolonisation are no longer of

    interest; they were unique and unrepeatable. Therefore, the study only deals with the cases that

    occurred upon the dissolution of the Eastern Bloc, namely the dissolution of the former

    socialist countries (including ‘our’ former SFRY) and formation of new countries in the

    territory. The rules derive from the Statute of the International Court of Justice (ICJ) in The

    Hague, which is part of the Charter of the United Nations. The Court, whose function is to

    decide in accordance with international law such disputes as are submitted to it, shall apply:

    (a) international conventions, establishing rules expressly recognized by the contesting states;

    (b) international custom, as evidence of a general practice accepted as law;

    (c) the general principles of law recognized by civilized nations;

    (d) judicial decisions and the teachings of the most highly qualified publicists of the various

    nations, as subsidiary means for the determination of rules of law.

    State succession and the significance of its connection with territory, particularly as regards the

    succession to the former SFRY is the common thread of this study. Special emphasis is placed

    on the issue of succession to state property, i.e. on equal consideration of both immovable and

    movable property – assets as well as liabilities. State succession bears a certain analogy to

    inheritance law, as the term “state property” includes not only assets but also liabilities, both of

    which are transferred to the heir/successor in the event of succession.

  • 8

    In line with the tabula rasa or clean slate doctrine, international law, like civil law, provides

    the option of renouncing succession on account of liabilities. This option, however, in merely

    an exception nowadays, a relic of the past, even though the Vienna Convention on Succession

    of States in respect of State Property, Archives and Debts from 1983 offers it to newly

    independent countries (cases resulting from decolonisation).

    Within the context of state property, the movable assets include liabilities such as debts,

    securities and guarantees, which are not in physical form and are thus termed ‘intangible’. This,

    however, does not mean that such assets cannot be linked to territory, though the process may

    prove slightly more difficult. Using analogy, any property of the predecessor state can be

    linked to territory, which helps establish whether and how the property is to be allocated to the

    successor state(s).

    Indeed, aspirations for the separate consideration of assets (immovable property and tangible

    assets) and liabilities (debts, securities and guarantees) have always existed, notwithstanding

    international law is clear on the matter. This issue arose after the disintegration of the SFRY,

    when, having succeeded to the immovable and movable property, the new countries in the

    former Yugoslav territory – Bosnia and Herzegovina, Croatia, Macedonia, the FRY and

    Slovenia – encountered a “problem” (when, in fact, there was no problem): “Who is to assume

    the guarantee of the former Federation for foreign currency savings deposited with Ljubljanska

    banka in Zagreb and Sarajevo in the territories of the new states?”

    A new state, the Republic of Croatia, accused a new state, the Republic of Slovenia, which is

    one of the 5 equal successors of the former SFRY, to be solely responsible for the repayment of

    the Croatian savers’ foreign currency deposits placed with Ljubljanska banka Zagreb in the

    Croatian territory, claiming that was a domestic legal issue of Ljubljanska banka

    (headquartered in Slovenia), despite the fact that the bank had operated in all 6 republics of the

    former SFRY. In accordance with international law, Slovenia has repaid all savers with former

    Yugoslav banks in its territory (e.g. Jugobanka Beograd savers etc.), and refuses to repay

    Croatian savers in the Croatian territory, as the latter does not lie within the jurisdiction of the

    Republic of Slovenia. Like Slovenia, Croatia has repaid foreign currency depositors within its

    territory but excluded the Ljubljanska banka savers, thus making an exception unparalleled in

    international law. What is more, those savers have been urged for two decades to file suit for

    repayment against the Republic of Slovenia.

  • 9

    Those actions have resulted in over ten years of judicial proceedings initiated by several

    thousand LB Zagreb savers at the European Court of Human Rights (ECHR) in Strasbourg. In

    2008, the cases brought by three savers ended as expected; the ECHR dismissed the claims of

    all three plaintiffs as unfounded, while passing on an unequivocal message that the issue of

    assuming the Federation’s guarantee is primarily a matter of succession rather than domestic

    law.

    As early as 2001, the successor states of the former SFRY signed the Agreement on Succession

    Issues, which resolves most succession issues but unfortunately fails to tackle the issue of the

    former Federation’s guarantee for foreign currency deposits. Nonetheless, the Agreement does

    contain an unambiguous provision: foreign currency issues shall be negotiated among the

    successor states. The negotiations are to take place under the auspices of the Bank of

    International Settlements in Basel, and the time period is cited as “without delay”. Considering

    that the implementation of this provision has been delayed for an entire decade, the successor

    states’ willingness to resolve the issue can certainly be questioned.

    This study does not set out to solve this undoubtedly challenging problem (given that the

    successor states have failed to do so in the last 20 years and that none but Slovenia have shown

    any will to negotiate in the 10 years since the conclusion of the Agreement on Succession

    Issues in 2001); it is, however, reasonable to assess the legitimacy of the Republic of

    Slovenia’s persistent demands for the territorial principle to be applied, when the Republic of

    Croatia (and Bosnia and Herzegovina) just as persistently reject such a solution.

    The study undoubtedly confirms that international law provides the only correct solution to the

    aforementioned issue, and that any other solution would only be applicable had this not been a

    case of succession following the disintegration of the SFRY. For decades – from the foundation

    of the United Nations to the adoption of the Vienna Conventions on Succession of States (VC –

    1978 and 1983) – the theory of state succession had been dealt with by the International Law

    Commission (ILC), which established, particularly in VC – 1983, that the first rule of state

    succession is the territorial connection. If that is not possible and if the states expressly agree,

    the principles of equity can be applied. The latter, however, are not explicitly clarified, at least

    not in either Vienna Convention (1978, 1983), as the ILC based its explanation solely on

    (sparse) case law. The principle of equity thus remains a theoretical rule, which has not hitherto

    been used in practice in its most direct form – ex aequo et bono.

  • 10

    On the other hand, the territorial principle is nearly always applied, as testified by state

    succession in the cases of the SFRY, Czechoslovak Socialist Republic, GDR/FRG and USSR.

    In the latter, the territorial principle was, indeed, not applied to debt allocation, but only

    because the successors of the USSR states reached a different agreement.

    The case USSR thus confirms that agreement is the most humane and civilised ‘rule’ with any

    succession. In the absence of agreement, however, the Soviet succession practice once again

    demonstrates that the territorial principle can always be applied; the state successors of the

    USSR went as far as to seek territorial connections for such items of movable property as

    ocean-going vessels and spacecrafts on space missions, thus securing succession to the

    movable property that could not be agreed upon.

    The application of the territorial principle in the cases of SFRY, USSR, Czechoslovakia and

    GDR/FRD is also clearly substantiated in the resolution adopted by the Vancouver Institute of

    International Law in 2001. Though having little relevance in international law, acting “merely”

    as a doctrine in the context of secondary legal resources, the Vancouver resolution gained more

    legitimacy through the ECHR’s decision in the case of Kovačić and Others v. Slovenia in 2008,

    when cited by the President of the Court.

    The study confirms the basic message of international law, especially with regard to the

    inseparability of assets and liabilities, even though the idea is already communicated by the

    VC-1983, which might at first seem obsolete for failing to include the latest disintegration

    instances, namely SFRY, USSR, Czechoslovak Socialist Republic and GDR/FRG.

    Nevertheless, there is no major need for a new (3rd

    ) convention on succession, as the five

    sources of international law (treaties, international legal practice, general legal principles of

    civilised nations, case law and legal science) provide sufficient criteria to settle any succession

    case, even when agreement cannot be reached.

    Key words:

    International Law, Succession of States, Territorial Principle, State Property, State Debt,

    International Treaties, International Law Commission, Wienna Conventions on Succession,

    United Nations, European Court of Human Rights.

  • 11

    KAZALO

    Povzetek ........................................................................................................................................ 3

    Abstract ........................................................................................................................................ 7

    Uvod ............................................................................................................................................ 19

    A. Izhodišča raziskave ........................................................................................................ 20

    B. Raziskovalna hipoteza .................................................................................................... 21

    C. Namen in cilji raziskovanja ............................................................................................ 21

    D. Metode raziskovanja ...................................................................................................... 22

    E. Predpostavke in omejitve ................................................................................................ 23

    I. TEORETIČNI VIDIKI SUKCESIJE DRŽAV .......................................... 24

    1 Splošno pravo o nasledstvu ............................................................................................... 24

    2 Doktrina o sukcesiji držav ................................................................................................. 27

    2.1 ANALOGIJA Z ZASEBNIM PRAVOM ................................................................... 27

    2.2 TEORIJE KONTINUITETE ...................................................................................... 28

    2.2.1 Teorija univerzalne sukcesije ......................................................................... 28

    2.2.2 Teorija o organski substituciji ........................................................................ 29

    2.2.3 Teorija samoodrekanja – samoobvezovanja (avtolimitacije)......................... 30

    2.3 TEORIJE DISKONTINUITETE ................................................................................ 31

    2.3.1 Imperativna pravna teorija ............................................................................. 31

    2.3.2 Nekoherentne pozitivnopravne teorije ........................................................... 32

    2.3.3 Teorije, transponirane v mednarodno pravo .................................................. 32

    2.3.4 Teorije socialne resignacije od sukcesije držav ............................................. 33

    2.3.5 Razvoj teorije diskontinuitete v obdobju dekolonizacije ............................... 34

    3 Vrste sukcesije držav ......................................................................................................... 36

    3.1 Sukcesija držav brez nastanka nove države in prenehanja predhodne države ............ 37

    3.2 Sukcesija držav z nastankom nove države, brez prenehanja predhodne države ......... 37

    3.3 Sukcesija držav z nastankom nove države in prenehanjem predhodne države .......... 38

    3.4 Sukcesija brez nastanka nove države ob izginotju predhodne države ........................ 39

    3.5 Sukcesija z odcepitvijo dela države ............................................................................ 39

    3.6 Razlikovanje sukcesije v primeru razpada in odcepitve ............................................. 39

    4 Ocena teorije in doktrine o sukcesiji ................................................................................ 41

    4.1 MEDNARODNOPRAVNA OPREDELITEV SUKCESIJE ..................................... 42

  • 12

    II. KODIFIKACIJA PRAVIL O SUKCESIJI ................................................ 43

    5 Kodifikacija v okviru Združenih narodov ....................................................................... 43

    5.1 FORMALNI VIRI MEDNARODNEGA PRAVA .................................................... 43

    5.2 DELO KOMISIJE ZA MEDNARODNO PRAVO NA PODROČJU SUKCESIJE .. 44

    5.2.1 Nastajanje Dunajske konvencije o nasledstvu mednarodnih pogodb

    (1978)……. .................................................................................................... 45

    5.2.2 Nastajanje Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede premoženja,

    arhivov in dolgov (1983)................................................................................ 46

    5.3 PREGLED DUNAJSKE KONVENCIJE O NASLEDSTVU MEDNARODNIH

    POGODB (1978) ........................................................................................................ 48

    5.4 PREGLED IN ANALIZA DUNAJSKE KONVENCIJE O NASLEDSTVU

    DRŽAVNEGA PREMOŽENJA, ARHIVOV IN DOLGOV (DK – 1983) ............... 52

    5.4.1 Pregled in komentar določil DK-1983 o sukcesiji državnega premoženja .... 53

    5.4.1.1 Splošne določbe ............................................................................. 53

    5.4.1.2 Opredelitev državnega premoženja ............................................... 54

    5.4.1.3 Učinki in datum prehoda državnega premoženja .......................... 56

    5.4.1.4 Ohranjanje in varnost državnega premoženja ............................... 57

    5.4.1.5 Primeri novih neodvisnih držav ..................................................... 59

    5.4.1.6 Združitev držav ter ločitev dela ozemlja države - odcepitev ......... 59

    5.4.1.7 Razpad države................................................................................ 60

    5.4.1.8 Nasledstvo državnih arhivov ......................................................... 61

    5.4.1.9 Nasledstvo državnih dolgov .......................................................... 61

    5.4.1.10 Reševanje sporov ........................................................................... 62

    5.5 PODPIS, RATIFIKACIJA, PRISTOP, PRIČETEK VELJAVNOSTI DK-1983 ..... 62

    5.6 POMEN DUNAJSKE KONVENCIJE O NASLEDSTVU DRŽAVNEGA

    PREMOŽENJA, ARHIVOV IN DOLGOV (1983) ................................................... 63

    6 Druge potrditve pravil o sukcesiji .................................................................................... 64

    6.1 RESOLUCIJA IZ VANCOUVRA (2001) ................................................................. 64

    6.1.1 Definirane kategorije nasledstva držav po resoluciji Vancouver - 2001 ....... 65

    6.1.2 Skupna pravila o nasledstvu državnega premoženja in dolgov ..................... 66

    6.1.2.1 Prehod državnega premoženja in alternativa odškodnine ............. 66

    6.1.2.2 Rezultat (izid) razdelitev ............................................................... 67

    6.1.2.3 Postopek za razdelitev državnega premoženja in dolgov .............. 67

    6.1.2.4 Načela razdelitve ........................................................................... 68

    6.1.3 Sukcesija državnega premoženja ................................................................... 70

    6.1.3.1 Učinki prehoda državnega premoženja ......................................... 70

    6.1.3.2 Načela razdelitve premoženja glede na teritorialno načelo ........... 71

    6.1.4 Državni dolgovi.............................................................................................. 73

    6.1.4.1 Učinkovanje nasledstva držav na zasebne upnike in dolžnike ...... 74

    6.1.4.2 Prenos državnih dolgov v pravičnih deležih.................................. 75

    6.1.4.3 Lokalni dolgovi ............................................................................. 75

    6.2 PRISPEVEK RESOLUCIJE IZ VANCOUVRA ....................................................... 76

  • 13

    III. SUKCESIJA DRŽAVNEGA PREMOŽENJA ......................................... 77

    7 Pojem državnega premoženja ........................................................................................... 77

    7.1 REŽIMI DRŽAVNEGA PREMOŽENJA IN LASTNINSKO-PRAVNI SISTEMI .. 77

    7.1.1 Anglosaksonsko pravo ................................................................................... 77

    7.1.2 Germansko pravo ........................................................................................... 78

    7.1.3 Francosko pravo ............................................................................................. 79

    7.1.4 Sovjetsko pravo .............................................................................................. 80

    7.1.5 Jugoslovansko pravo (SFRJ) .......................................................................... 80

    7.1.6 Pravo muslimanskih držav ............................................................................. 82

    7.2 SKLEP O POJMOVANJU DRŽAVNEGA PREMOŽENJA .................................... 83

    8 Praksa sukcesije državnega premoženja po razpadu blokovske delitve sveta ............. 84

    8.1 ZDRUŽITEV OBEH NEMČIJ (1990) ....................................................................... 84

    8.2 RAZPAD SOVJETSKE ZVEZE (1990) .................................................................... 86

    8.3 SPORAZUMNA RAZDRUŽITEV ČEŠKOSLOVAŠKE (1993) ............................. 87

    8.4 RAZPAD SFR JUGOSLAVIJE (1991) ...................................................................... 88

    IV. TERITORIALNO NAČELO V NASLEDSTVU DRŽAV ...................... 92

    9 Nasledstvo mednarodnih pogodb ...................................................................................... 92

    9.1 NASLEDSTVO MEDNARODNIH POGODB – PRIMER RAZPADA ZSSR ........ 92

    9.2 NASLEDSTVO MEDNARODNIH POGODB – PRIMER RAZPADA ČSSR ........ 94

    9.3 NASLEDSTVO MEDNARODNIH POGODB – PRIMER RAZPADA SFRJ ......... 95

    10 Nasledstvo državne lastnine .............................................................................................. 99

    10.1 OSNOVNA NAČELA NASLEDSTVA DRŽAVNE LASTNINE ............................ 99

    10.2 DODATNA NAČELA NASLEDSTVA DRŽAVNE LASTNINE ......................... 100

    10.3 NASLEDSTVO DRŽAVNEGA PREMOŽENJA: Primer združitve Nemčije

    (1990)… .................................................................................................................... 102

    10.4 NASLEDSTVO DRŽAVNEGA PREMOŽENJA: Primer razpada ZSSR (1990) ... 104

    10.5 NASLEDSTVO DRŽAVNEGA PREMOŽENJA: Primer razpada CSSR (1993) .. 107

    10.6 NASLEDSTVO DRŽAVNEGA PREMOŽENJA: Primer razpada SFRJ (1991) ... 108

    10.6.1 Družbena lastnina kot unikum nasledstva SFRJ .......................................... 110

    10.6.2 Obseg zadolženosti nekdanje Jugoslavije in struktura skupnega

    zunanjega dolga…………………………………………………………...112

    10.6.2.1 Zunanji dolg ob razpadu .............................................................. 113

    10.6.3 Odpoved ZRJ kontinuiteti po SFRJ in končni izid razdelitve premoženja .. 114

    11 Nasledstvo članstva držav v Organizaciji združenih narodov ..................................... 118

    11.1 NASLEDSTVO ČLANSTVA V OZN – PRIMER ZSSR ....................................... 121

    11.2 NASLEDSTVO ČLANSTVA V OZN – PRIMER ČSSR ....................................... 123

    11.3 NASLEDSTVO ČLANSTVA V OZN – PRIMER SFRJ ....................................... 124

  • 14

    12 Nasledstvo članstva držav v mednarodnih finančnih organizacijah in nasledstvo

    dolgov................................................................................................................................. 128

    12.1 NASLEDSTVO ČLANSTVA V MEDNARODNEM DENARNEM SKLADU

    (IMF)……………………………………………………………………………….130

    12.1.1 Nasledstvo članstva v IMF - primer združitve Nemčije .............................. 132

    12.1.2 Nasledstvo članstva v IMF - primer razpada ZSSR ..................................... 132

    12.1.3 Nasledstvo članstva v IMF - primer razpada ČSSR .................................... 133

    12.1.4 Nasledstvo članstva v IMF - primer razpada SFRJ ...................................... 134

    12.2 NASLEDSTVO ČLANSTVA V SVETOVNI BANKI (WORLD BANK) ............. 138

    12.2.1 Nasledstvo članstva v Svetovni banki: primeri ZSSR, ČSSR in Nemčije. .. 139

    12.3 EVROPSKA BANKA ZA OBNOVO IN RAZVOJ IN NOVE ČLANICE ............ 142

    13 Nasledstvo državnih dolgov posameznih držav in zasebnih upnikov ......................... 144

    13.1 RAZDELITEV DOLGOV PO MEDNARODNEM PRAVU IN PRAVNI PRAKSI ..................................................................................................................... 144

    13.2 NAČELA RAZDELITVE ZUNANJEGA DOLGA - na primeru razpada SFRJ ..... 145

    13.2.1 Ključ do razdelitve ne-alociranih dolgov .................................................... 146

    13.2.2 Načelo za razdelitev alociranih (lokaliziranih) dolgov ................................ 147

    13.2.3 Lastna pot Republike Slovenije pri pogajanju s tujimi zasebnimi upniki.... 148

    13.2.3.1 Dvostranski zasebni upniki ali Pariški klub ................................ 149

    13.2.3.2 Komercialne banke ali Londonski klub ....................................... 151

    13.2.4 Končni model razdelitve dolgov bivše Jugoslavije...................................... 154

    13.3 RAZDELITEV ZUNANJEGA DOLGA DO ZASEBNIH UPNIKOV:

    primer ZSSR ............................................................................................................. 155

    13.3.1 Sporazum zasebnih upnikov z Rusko federacijo - državo naslednico ......... 157

    13.4 MEDNARODNO-PRAVNA PRAVILA O DRŽAVNIH DOLGOVIH DO

    TUJIH ZASEBNIH UPNIKOV ............................................................................... 159

    V. ODPRTA NASLEDSTVENA VPRAŠANJA PO NEKDANJI SFRJ .... 160

    14 Glavna nasprotja nasledstva ob razpadu SFRJ ............................................................ 160

    14.1 PRVA DILEMA SUKCESIJE SFRJ: "RAZPAD DRŽAVE v. ODCEPITEV

    POSAMEZNIH DRŽAV" ........................................................................................ 161

    14.2 DRUGA DILEMA SUKCESIJE SFRJ: "DATUM NASLEDSTVA v. DATUM

    PREHODA DRŽAVNEGA PREMOŽENJA" ......................................................... 162

    14.3 TRETJA DILEMA SUKCESIJE SFRJ: "DRŽAVNA LASTNINA v. DRUŽBENA LASTNINA" ..................................................................................... 163

    14.4 ČETRTA DILEMA SUKCESIJE SFRJ: KLJUČ RAZDELITVE FINANČNIH

    OBVEZNOSTI PO SFRJ ......................................................................................... 164

  • 15

    15 Sporazum o vprašanjih nasledstva SFRJ (2001) ........................................................... 166

    15.1 NASTAJANJE SPORAZUMA ................................................................................ 166

    15.2 STRUKTURA IN VSEBINA SPORAZUMA ......................................................... 167

    15.2.1 Priloga A - Premično in nepremično premoženje ........................................ 167

    15.2.2 Priloga B - Premoženje diplomatskih in konzularnih predstavništev .......... 168

    15.2.3 Priloga C - Finančna sredstva in obveznosti ................................................ 168

    15.2.3.1 Pogajanja glede 7. člena Priloge C Sporazuma: "Prevzem jamstva federacije za devizne hranilne vloge" ............................ 170

    15.2.4 Priloga D - Arhivi ........................................................................................ 172

    15.2.5 Priloga E - Pokojnine ................................................................................... 172

    15.2.6 Priloga G - Zasebno premoženje in pridobljene pravice .............................. 172

    15.3 ODPRTO VPRAŠANJE SPORAZUMA ................................................................. 173

    15.4 POMEN SPORAZUMA ........................................................................................... 174

    15.4.1 Izvajanje Sporazuma in vloga visokega predstavnika za nasledstvo ........... 175

    16 Mednarodno pravni vidik prevzema jamstva SFRJ za devizne hranilne vloge ......... 178

    16.1 STALIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE .................................................................. 179

    16.2 STALIŠČA REPUBLIKE HRVAŠKE…………………………………………….182

    16.3 NADALJNJE MEDNARODNO-PRAVNO UREJANJE PREVZEMA

    JAMSTVA BIVŠE FEDERACIJE ZA DEVIZNE HRANILNE VLOGE .............. 188

    17 Primer zaključene sodbe »Kovačič in drugi proti Sloveniji« pred ECHR (2008) ........ 189

    17.1 OZADJE PRIMERA IN OKOLIŠČINE POZAMEZNIH ZADEV ......................... 190

    17.1.1 Ljubljanska banka in njena zagrebška poslovalnica .................................... 190

    17.1.2 Sistem redeponiranja deviznih hranilnih vlog ............................................. 191

    17.1.3 Monetarna kriza in Markovićeve reforme ................................................... 192

    17.1.4 Ljubljanska banka in Glavna podružnica Zagreb ........................................ 194

    17.1.4.1 Sporne točke v zvezi s pravnim položajem in obveznostmi

    zagrebške poslovalnice LB v obdobju razpada SFRJ .................. 194

    17.2 RAVNANJE REPUBLIKE SLOVENIJE ................................................................ 195

    17.2.1 Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in

    neodvisnosti Republike Slovenije ................................................................ 195

    17.2.2 Dogajanje po razglastivi neodvisnosti ......................................................... 196

    17.2.3 Ustavni zakon iz leta 1994 o dopolnitvah Ustavnega zakona iz leta 1991 .. 197

    17.2.4 Časovni vidik dogodkov - po izdaji Odločbe Ustavnega sodišča RS .......... 199

    17.3 RAVNANJE REPUBLIKE HRVAŠKE .................................................................. 200

    17.3.1 Sprejetje finančnih uredb SFRJ in prevzem hrvaškega jamstva za

    hranilne vloge…………………………………………………………..….201

    17.4 FINANČNI PODATKI ............................................................................................. 202

    17.5 POGAJANJA O NASLEDSTVU MED DRŽAVAMI NASLEDNICAMI SFRJ ... 203

    17.5.1 Sporazum o vprašanjih nasledstva (2001) in njegovo izvajanje .................. 204

    17.6 BILATERALNA POGAJANJA MED SLOVENIJO IN HRVAŠKO…………….205

  • 16

    17.7 SODNA PRAKSA USTAVNEGA SODIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE ........... 206

    17.7.1 Stališče Vlade RS do problematike deviznih hranilnih vlog bivše SFRJ .... 208

    17.7.2 Pravni interes pritožnikov pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije ....... 209

    17.7.3 Vprašanje protiustavnosti Zakona o Skladu Republike Slovenije za

    nasledstvo in Visokem predstavniku RS za nasledstvo ............................... 210

    17.8 RESOLUCIJA (1410) PARLAMENTARNE SKUPŠČINE SVETA EVROPE….211

    17.8.1 Poročilo Odbora za pravne zadeve in človekove pravice - E. Jurgens-a.…211

    17.9 RAZVOJ DOGODKOV V ČASU OBRAVNAVE PRITOŽBE ............................. 214

    17.10 SODBA SENATA ECHR ....................................................................................... 214

    17.11 TRDITVE PRED ECHR ......................................................................................... 215

    17.11.1 Trditve pritožnikov ..................................................................................... 215

    17.11.2 Trditve Republike Slovenije pred ECHR .................................................... 217

    17.11.3 Trditve Republike Hrvaške pred ECHR ..................................................... 222

    17.12 OCENA SODIŠČA ................................................................................................. 224

    17.12.1 Obrazložitev odločitve ECHR .................................................................... 225

    17.12.2 Pritrdilno mnenje sodnika Ressa ................................................................. 227

    17.12.3 Sporočilo sodbe ECHR ............................................................................... 228

    VI. PRIHODNOST MEDNARODNEGA PRAVA NASLEDSTVA .......... 231

    18 Resolucija o sukcesiji - Rio de Janeiro (2008)................................................................ 231

    18.1 PRIHODNOST SUKCESIJE DRŽAVNEGA PREMOŽENJA IN DOLGOV ....... 232

    19 Zaključek........................................................................................................................... 234

    19.1 PREIZKUS TEZE O VELJAVNOSTI TERITORIALNEGA NAČELA ............... 235 19.1.1 Teritorialno načelo v teoriji mednarodnega prava ....................................... 235

    19.1.2 Teritorialno načelo v praksi sukcesije držav ................................................ 243

    19.1.2.1 Teritorialno načelo v praksi prevzema državnih dolgov ................ 247

    19.1.2.2 Status aktualnega problema: »Prevzem jamstva SFRJ za

    devizne hranilne vloge«………………………………………….252

    19.2 OCENA DOSEDANJIH RAZISKOVANJ ……………………………………….257

    20 Sklep .................................................................................................................................. 265

    Literatura ................................................................................................................................. 273

    AVTORSKI VIRI .............................................................................................................. 273

    DRUGI VIRI ...................................................................................................................... 280

    ZAKONODAJA ................................................................................................................. 283

    MEDNARODNE POGODBE ........................................................................................... 284

    SODNA PRAKSA ............................................................................................................. 285

    Priloge ....................................................................................................................................... 288

    Izjava o avtorstvu .................................................................................................................... 318

  • 17

    KAZALO TABEL

    Tabela 1: Pregled držav podpisnic Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede premoženja,

    arhivov in dolgov – 1983 ........................................................................................................... 52

    Tabela 2: Skupni zunanji dolg bivše SFRJ, v konvertibilni valuti, ob koncu leta 1991 ........ 114

    Tabela 3: Mednarodno-pravna načela za razdelitev različnih vrst zunanjega dolga SFRJ .... 154

    Tabela 4: Kronologija reševanja zunanjega dolga bivše ZSSR do tujih zasebnih upnikov ... 158

    KAZALO PRILOG

    Priloga 1: Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov

    in dolgov (1983); VIENNA CONVENTION on succession of States in respect of

    state property, archives and debts ........................................................................... 288

    Priloga 2: Resolucija o nasledstvu držav v zadevah državnega premoženja in dolgov

    Vancouver (2001); I.D.I. – State succession in matters of property and debts;

    Session of Vancouver - 2001 .................................................................................... 302

    Priloga 3: Resolucija iz mednarodne konference o nasledstvu držav - Rio de Janeiro (2008);

    Resolution No 3/2008 - Aspects of the Law on State succession, Rio de Janeiro ... 313

    OKRAJŠAVE

    BIS - Bank for International Settlements

    CILJ - Cornell International Law Journal

    EBRD - European Bank for Reconstruction and Development

    ECHR - European Court for Human Rights

    EIJL - The European Journal of International Law

    ICJ - International Court of Justice

    ICFY - International Conference on the former Yugoslavia

    ILC - International Law Commission

    ILM - International Legal Materials

    IMF - International Monetary Found

    NFA - New Financing Agreement

    WB - World Bank

  • 18

    SEZNAM UPORABLJENIH LATINSKIH PRAVNIH REKOV

    (abecedna razvrstitev) (pomen, preneseno sporočilo)

    1. acquisitio hereditatis pridobitev dediščine 2. bona fide(s) v dobri veri 3. circulus vitiosus začarani krog, brezizhodni položaj 4. communio incidens skupna, solidarna odgovornost 5. cuius est solum eius est usque ad coelum

    et usque ad inferos kdor je lastnik zemlje, je ta njegova 'gor do nebes - dol do pekla'

    6. de lege lata obstoječe pravo, sedaj veljavno pravo, trenutna situacija 7. de lege ferenda prihodnje - bodoče pravo, pravo v nastajanju, razvoj pravnih pravil

    8. dominium utile pravica do uporabe, koriščenja, uživanja 9. ex aequo et bono enakost in pravičnost 10. ex factis ius oritur pravo izhaja iz dejstev 11. ex iniuria ius non oritur načelo legalitete (»iz krivice ne nastane pravica«) 12. forma regiminis mutata, non mutatur poplus ipse kot sporočilo, da sprememba političnega sistema, režima (vlade)

    ne vpliva na obveznosti držav

    13. ius cogens kogentne, vse-obvezujoče norme mednarodnega prava 14. lex locus rei sitae zakon mesta, kjer se stvar nahaja (načelo teritorialnosti) 15. mala fide(s) v slabem smislu, zvijačno, s "figo v žepu" 16. mutatis mutandis smiselno, analogno, tudi podobno / približno 17. nemo plus iuris ad alium transferre potest, quam

    ipse haberet nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam

    18. natura non facit saltus pravice, ki jih ni možno spremeniti ("svete in nespremenljive") - analogija z naravo, ki se spreminja postopoma in ne skokovito

    19. opinio iuris ponavljanje ravnanja tj. praksa, ki jo spremlja pravna zavest, da je takšno ravnanje pravna norma (nastajanje običajnega prava)

    20. pacta sunt servanda pogodbe (dogovore) je treba spoštovati, se upoštevajo, veljajo 21. pactum de contrahendo dolžnost skleniti sporazum, pogodbo 22. pactum de negotiando dolžnost pogajati se – a pogajati se v dobri veri ('in good faith'), z namero skleniti sporazum, pogodbo (pactum de contrahendo)

    23. pacta tertiis nes nocet, nec prosunt ni obveznosti sprejetja pogodb, sklenjenih na škodo tretjih oseb

    24. pro rata sorazmerno, proporcionalno 25. ratione loci et ratione temporis razmerje med časom in krajem

    26. rebus sic stantibus klavzula spremenjenih okoliščin, zato razveza ali sprememba pogodbe

    27. tabula rasa čisto, osnovno, prvinsko, "nepopisan list" 28. universum ius vse je v redu 29. usus, fructus, abusus uporaba, uživanje, razpolaganje (vključno z uničenjem) lastnine, premoženja

  • 19

    Uvod

    Predmet te disertacije je nasledstvo (sukcesija) držav s posebnim ozirom na veljavnost oz.

    upoštevanje t.i. teritorialnega načela pri nasledstvu držav. Poudarek je na prevzemu finančnih

    obveznosti, ki obsegajo neporavnane dolgove in dana jamstva oz. garancije s strani države

    predhodnice.

    Sukcesija predstavlja zamenjavo ene države z drugo pri vzpostavitvi suverenosti na določenem

    ozemlju. Gre za prevzem pravic in obveznosti s strani države naslednice od države predhodnice

    na tem ozemlju. Glavno načelo pri nasledstvu je, da je to teritorialna kategorija, enako

    pomembno je, da je pravo, ki ureja na sukcesijo držav dispozitivno. To pomeni, da je

    nasledstvo držav prvenstveno stvar dogovorov - seveda le, če so dogovori mogoči. V kolikor

    dogovorov ni, stopi v igro mednarodno pravo. Pri tem je vedno aktualno vprašanje, katera

    pravila mednarodnega prava so zadosti trdno vzpostavljena; tj. katera pravila že veljajo (de lege

    lata) oziroma katera pravila šele nastajajo (de lege ferenda).

    Problematika nasledstva držav je postala po končanem procesu dekolonizacije ponovno

    aktualna, tako v praksi kot v doktrini, predvsem zaradi skoraj hkratnega razpada Sovjetske

    zveze, Češkoslovaške in Jugoslavije ter združitve obeh nemških držav. Razvoj mednarodnega

    prava na tem področju je preko delovanja Komisije Organizacije združenih narodov za

    mednarodno pravo (International Law Commission) doslej vodil do kodifikacije v obliki dveh

    mednarodnih konvencij: Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb

    (1978) in Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in

    dolgov (1983), ki še nima potrebnega števila ratifikacij za pričetek veljavnosti.

    Pomembna so tudi stališča držav, ki se odražajo v sklepih organov OZN in drugih mednarodnih

    organizacij. Pri reševanju problemov sukcesije v zvezi z razpadom nekdanje SFRJ so bila

    pomemben vir svetovalna mnenja Arbitražne komisije Mednarodne konference o bivši

    Jugoslaviji, znana kot t.i. Bandinterjeva mnenja.

    Sukcesija držav in pomen teritorialnega načela, še zlasti v zvezi z nasledstvom po bivši SFRJ je

    splošni okvir te raziskave, pri kateri se osredotočamo na problem sukcesije glede premoženja.

  • 20

    A. IZHODIŠČA RAZISKAVE

    Kot vzorec proučevanja veljavnosti oziroma upoštevanja teritorialnega načela uporabljamo

    primer reševanja nasledstva po nekdanji državi SFRJ in druge podobne primere v preteklosti.

    Pojem "teritorialnega načela" raziskujemo zato, ker ga uradno stališče naše države, Republike

    Slovenije, izrecno poudarja kot glavno načelo mednarodnega prava, v povezavi z reševanjem

    odprtega problema jamstva federacije (SFRJ) za devizne hranilne vloge, medtem ko sosednja

    država, Republika Hrvaška, uporabo teritorialnega načela v zvezi s istim problemom - zavrača.

    Razpad nekdanje SFRJ je, drugače kot pri mirni razdružitvi nekdanje Sovjetske zveze in

    Češkoslovaške, zaznamoval nasilen proces z agresijo jugoslovanske armade na Slovenijo,

    Hrvaško in BiH. Položaj se je po vojnih spopadih na ozemlju nekdaj skupne države in mučnih

    10-letnih pogajanjih pod mednarodnim pokroviteljstvom uredil šele leta 2001, problem

    nasledstva pa s Sporazumom o vprašanjih nasledstva, ki so ga do konca leta 2004 ratificirale

    vse države naslednice SFRJ.

    Že vprašanje, katere države sploh so naslednice po SFRJ je bilo célo desetletje sporno; po

    končanju oboroženih spopadov so nove države Slovenija, Hrvaška, BiH in Makedonija izhajale

    iz izhodišča, da je vseh pet držav naslednic enakopravnih naslednic po razpadu nekdaj skupne

    države. ZRJ (takrat še Srbija in Črna gora) pa tega ni priznala; ostale nekdanje republike naj bi

    se po stališču ZRJ od SFRJ odcepile, zato je ZRJ nadaljevanje (kontinuiteta) nekdanje skupne

    države, ostale naslednice pa naj bi bile nove države. Šele s spremembo oblasti v ZRJ leta 2000

    in s prošnjo ZRJ za članstvo v OZN, je ta država dokončno priznala, da je SFRJ razpadla na pet

    novih, enakovrednih držav. Priznanje razpada in odrek tezi ZRJ o kontinuiteti po bivši državi je

    bil predpogoj za začetek pogajanj o nasledstvu.

    Leta 2001 je bil na Dunaju sklenjen Sporazum o vprašanjih nasledstva, ki je doslej edina

    mednarodna pogodba med vsemi državami naslednicami po SFRJ. Disertacija obravnava

    odprta vprašanja tega sporazuma. Eno glavnih odprtih vprašanj, glede katerega Republika

    Slovenija stoji na stališču, da ga je potrebno reševati skladno s teritorialnim načelom, je

    prevzem jamstva Federacije za neizplačane devizne hranilne vloge - s strani vseh držav

    naslednic po SFRJ. Republika Slovenija zlasti pri tem vprašanju utemeljuje veljavnost

    teritorialnega načela pri sukcesiji držav.

  • 21

    Iz razloga, ker dve državi, naslednici po SFRJ (Hrvaška in BiH), pri jamstvu federacije

    oporekata teritorialnemu načelu, disertacija išče in analizira argumente "za" ali "proti" uporabi

    teritorialnega načela ob nasledstvu držav.

    B. RAZISKOVALNA HIPOTEZA

    Temeljno raziskovalno vprašanje (hipoteza) disertacije se glasi:

    Kako oz. koliko je teritorialno načelo v nasledstvu držav mednarodno-pravno in teoretično

    uveljavljeno in - ali se upošteva v praksi?

    Raziskovalno vprašanje preizkušamo po vseh virih mednarodnega prava, kot izhajajo iz 38.

    člena statuta Meddržavnega sodišča (International Court of Justice), ki od leta 1945 deluje v

    okviru Organizacije združenih narodov, in sicer: (1) mednarodnih pogodbah, (2) mednarodnih

    običajih, kot izraz obče prakse, ki je sprejeta kot pravo, (3) splošnih pravnih načelih

    civiliziranih narodov ter pomožnih virih, (4) sodni praksi in (5) pravni znanosti.

    Za preizkus veljavnosti teritorialnega načela na konkretnem primeru »prevzem jamstva

    federacije za devizne vloge«, raziskujemo, če se to načelo potrjuje (ali se ne) skozi vse vidike

    sukcesije držav, ki se nanašajo na premoženje in finančne obveznosti (dolgove in jamstva).

    Hipoteza raziskave je razdeljena na naslednja poglavja: (1) nasledstvo državne lastnine, (2)

    nasledstvo mednarodnih pogodb, (3) nasledstvo članstva v mednarodnih /finančnih/

    organizacijah, (4) nasledstvo državnih dolgov in jamstev, (5) Sporazum o vprašanjih nasledstva

    in (6) prevzem jamstva federacije SFRJ za devizne hranilne vloge.

    C. NAMEN IN CILJI RAZISKOVANJA

    Raziskava nasledstva s poudarkom na finančnih obveznostih je izziv prav iz razloga, ker

    navadno ob sukcesiji ni problema glede nasledstva premičnega premoženja, če pri tem mislimo

    zgolj na t.i. aktivo. A ker v mednarodnem pravu obstaja pravilo - analogno rimskem pravu, da

    pojem »premoženje« vsebuje tako sredstva, kot tudi obveznosti, torej tudi dolgove in dane

    garancije (jamstva), ki to premoženje zmanjšujejo ali kakorkoli obremenjujejo, za t.i. pasivno

    vrsto »premoženja« seveda navadno ni interesa naslednika(-ov).

  • 22

    Ključni razlog za raziskavo teritorialnega načela je v dejstvu, da ga Republika Slovenija

    izrecno poudarja, kot temeljno načelo mednarodnega prava, v povezavi z reševanjem problema

    jamstva federacije bivše SFRJ za devizne hranilne vloge, medtem ko Republika Hrvaška prav

    uporabo istega teritorialnega načela v zvezi s tem problemom - zavrača. Izziv raziskave je torej,

    kako lahko dve suvereni državi diametralno nasprotno razlagata isto načelo, in to na dokaj

    ozkem - konkretnem primeru - če naj bi bilo v mednarodnem pravu splošno uveljavljeno?

    Dodatni cilj je ugotoviti, koliko je teritorialno načelo odvisno od oblik 1 v katerih prihaja do

    nasledstva: (1) prenos /cesija/ dela države; (2) novonastala neodvisna država; (3) združitev

    držav; (4) odcepitev dela države /stari subjekt še obstaja/, (5) razpad /stari subjekt obstaja več/.

    Predvsem zadnja oblika je relevantna za nekatere primere po letu 1990, ko je bila svetovna

    skupnost priča razpadu velikih držav, sestavljenih iz različnih narodnostno-etničnih skupin

    prebivalcev. Pri razpadu SFRJ, glede na reševanje problema prevzema jamstev federacije za

    devizne vloge države naslednice usmerja leta 2001 sklenjen Sporazum o vprašanjih nasledstva.

    Ta sporazum so, do konca leta 2004, ratificirale vse države naslednice SFRJ. Sam sporazum

    sicer (še) ne rešuje pereči problem jamstev za devizne vloge, ga pa izrecno omenja v 7. členu

    Priloge C. Omenja tudi kraj in institucijo, kjer naj se problem - s pogajanji, rešuje.2

    Ker se, sicer začeta pogajanja, o prevzemu jamstev za devizne vloge po letu 2002 ne

    nadaljujejo, je prav to problem in izziv za raziskavo. Sporazum iz leta 2001 sicer predvideva

    sklenitev dodatnega ali novega sporazuma med državami naslednicami, a do tega še ni prišlo.

    Odsotnost sporazuma, ki bi uredil to vprašanje, je dodaten razlog za aktualnost raziskave

    mednarodno-pravnih vidikov jamstev za obveznosti države, ki je razpadla.

    D. METODE RAZISKOVANJA

    Raziskava opredeljene problematike je potekala s proučevanjem, analizo in interpretacijo

    temeljne literature ter člankov v strokovnih publikacijah (sekundarnih virov).

    1 Vir: Degan, Vladimir Đuro: »Međunarodno pravo«, Pravni fakultet Rijeka, II. izdaja - 2006, str. 255-256.

    2 Sporazum (2001), Priloga C, 7. člen navaja: »….o prevzemu jamstva za devizne hranilne vloge v bankah,

    vložene v kateri koli podružnici v kateri od držav naslednic, pred dnevom razglasitve samostojnosti, se naj

    nemudoma začnejo pogajanja, ki naj potekajo pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave v Baslu…«.

  • 23

    Uporabljena je bila metoda mednarodno-pravne analize problema in na ugotovitvah analize

    temelječa sinteza ugotovitev (spoznanj). Omenjeni pristop raziskovanja je bil izveden po

    naslednjem vrstnem redu: (1) zaznava, opažanje problema in postavitev izhodiščne hipoteze,

    (2) predstavitev problema, (3) iskanje razpoložljivih virov, literature, informacij, (4) seznanitev

    s relevantno prakso držav in s sodno prakso, (5) seznanitev z mednarodnimi konvencijami in

    zakonodajo držav, (6) analiza problema, (7) oblikovanje lastnih stališč, (8) preverjanje teh

    stališč, spoznanj, (9) potrditev, delna potrditev ali zavrženje postavljene hipoteze, ter (10)

    oblikovanje sklepov, spoznanj in ugotovitev.

    Nabor uporabljenih raziskovalnih metod zajema:

    deskriptivno (opisno) metodo, primerjalno raziskovanje, študije primerov, metodo

    interpretacije primarnih in sekundarnih virov ter metodo sinteze spoznanj.

    E. PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE

    Področje sukcesije držav je izredno široko, saj zajema veliko različnih problemov v zvezi z

    nasledstvom; raziskava pa bi izgubila namen, če je ne bi vsaj delno omejili. To je storjeno že v

    naslovu, ki osredotoča raziskavo teritorialnega načela pri nasledstvu na "finančne obveznosti".

    Namenoma sta izpuščeni problematika nasledstva državljanstva (prebivalstvo) in problematika

    nasledstva arhivov. Obe področji sta namreč zelo obsežni in specifični, zato sta lahko predmet

    samostojnih, posebnih raziskav.

    Raziskavo je bilo nujno omejiti tudi na obdelavo primerov sukcesij po koncu blokovske delitve

    sveta, to je po letu 1990. Primeri iz prejšnjih stoletij, do vključno I. in do II. svetovne vojne so

    za današnji čas ne-tipični, čeprav so seveda bogata zakladnica zgodovine sukcesij. Večina

    primerov sukcesij po II. svetovni vojni - a še pred letom 1990, pa se v glavnem nanaša na

    procese dekolonizacije, tj. na primere, ko so se ljudstva pod kolonialno oblastjo legitimno, s

    samoodločbo, otresla dotedanje kolonialne oblasti. Primeri sukcesij o tem obdobju do leta 1990

    so specifični in bistveno drugačni od primerov sukcesij po koncu blokovske delitve sveta oz.

    t.i. hladne vojne.

    Primeri sukcesij po letu 1990, to so nasledstva po ZSSR, ČSSR, ZRN / NDR ter SFRJ, pa so

    medsebojno primerljivi in so zato jedro te raziskave - ter hkrati tudi njena omejitev.

  • 24

    I. POGLAVJE

    TEORETIČNI VIDIKI SUKCESIJE DRŽAV

    1 Splošno pravo o nasledstvu

    Splošni termin sukcesija3 - slovnično pomeni zaporednost in/ali postopnost npr. sukcesija dveh

    pojavov / časovna sukcesija; - v pravnem smislu pa pomeni pridobitev premoženja in/ali

    določenih pravic neposredno po kom drugem - skratka nasledovanje (analogija je: dedovanje).

    Sukcesija držav (lat. successio, State Succession – Succession of States, Succession d'Etats,

    Staatennachfolge - Staatensukzession) predstavlja naziv za sklop pravnih vprašanj in rešitev

    vezanih za prehod državnega teritorija (celega ali dela) ene države pod oblast druge države.4

    Sukcesijo držav lahko opredelimo kot obliko meddržavnih odnosov, ki zahtevajo pravno

    ureditev. Kadar ena država (prednik, Predecessor State, Vorgängerstaat) izgubi del svojega

    teritorija ali celo izgine, druga (naslednik, Successor State, Etat Successeur, Nachfolgestaat)

    pridobi nov del teritorija ali pa šele nastaja, je razumljivo, da se postavlja vprašanje, ali sploh,

    in v kateri meri država naslednica vstopa v pravice in dolžnosti države predhodnice,5 saj:

    - splošne ali generalne norme, ki bi odgovorile na to vprašanje ne obstajajo;6

    - pravni odnosi držav pa so tako raznovrstni, da zanje težko uporabimo univerzalne norme;

    tudi pravo sukcesije držav je izrazito dispozitivno - norme se uporabljajo šele, če se države

    med seboj ne morejo sporazumeti.

    3 Ahlin M., Bokal M., et al, »Slovar slovenskega knjižnega jezika« DZS, Ljubljana 2005.

    4 Ibler Vladimir., »Riječnik međunarodnog javnog prava«, Informator Zagreb, 1978, str. 304.

    5 Po II. svetovni vojni je prihajalo do pospešenega procesa dekolonizacije, kar je zahtevalo kodifikacijo

    občega mednarodnega prava in pospešen razvoj pravil mednarodnega prava o nasledstvu držav. Razvoj je potekal

    s pomočjo Komisije Združenih narodov za mednarodno pravo - rezultat teh aktivnosti sta dve konvenciji:

    Dunajska konvencija o nasledstvu pogodb, iz leta 1978 (Vienna Convention on Succession of States in respect of

    Treaties - velja od 6. novembra 1996, in Dunajska konvencija o nasledstvu državnega premoženja, arhivov in

    dolgov, iz leta 1983 (Vienna Convention on Succession of States in respect of State Property, Archives and Debts,

    1983 - ki še ne velja, povzeto po: http://untreaty.un.org/ilc/texts/instruments/english/conventions/3_3_1983.pdf

    [accessed 6 September 2010].

    6 Andrassy Juraj: »Međunarodno pravo«, deseto izdanje, Školska knjiga, Zagreb, 1990, str. 218.

    http://untreaty.un.org/ilc/texts/instruments/english/conventions/3_3_1983.pdf

  • 25

    Zadnji večji sukcesijski procesi so odvijali po letu 1990, ob zaključku t.i. »hladne vojne« in s

    tem blokovske delitve sveta; takrat je bil svet priča skoraj hkratnemu razpadu treh držav:

    ZSSR, ČSSR in SFRJ ter - združitve obeh nemških držav v eno.

    Splošno veljavnih pravil v zvezi s sukcesijo se je v zgodovini uveljavilo in razvilo relativno

    malo; glavni sta obe navedeni dunajski konvenciji (v nadaljevanju: DK-1978 in DK-1983). Žal

    nobena od teh konvencij še nima velike podpore mednarodne skupnosti, saj je:

    DK-1978 stopila v veljavo šele po ratifikaciji 15. države, 6. novembra 1996,7 medtem ko

    DK-1983 še danes ne velja.8

    Za težavnost nastajanja in ratificiranja konvencij o nasledstvu so trije pomembni razlogi:9

    - v mednarodni skupnosti so pojavi sukcesije redki, med njimi so navadno dolgi intervali,

    - prav vsi pojavi sukcesije so si med seboj različni,

    - vse sukcesije se praviloma odvijajo v napetem političnem ozračju.

    Zaradi tega danes težko govorimo o stalni praksi držav - nastajanje običajnega prava na

    področju sukcesije držav velja za težavno.10

    Glavne vrste teritorialnih zamenjav pri sukcesijah je zgodovinsko možno strniti na naslednje:

    (1) prenos /cesija/ dela države; (2) novonastala neodvisna država; (3) združitev držav; (4)

    odcepitev dela države /stari subjekt še obstaja/ in (5) razpad /stari subjekt preneha obstajati/.11

    7 Vienna Convention on Succession of States in respect of Treaties, 1978, Procedural history, povzeto po:

    http://untreaty.un.org/cod/avl/ha/vcssrt/vcssrt.html (dne 20.10.2010).

    8 Problematično je dejstvo, da so proti glasovale velike, bogate oz. t.i. »ugledne« države, in sicer: ZDA,

    Velika Britanija, Italija, Francija, ZR Nemčija, Kanada, Izrael, Luksemburg, Nizozemska in Švica (preglednica,

    katere države so doslej DK-1983 parafirale ali ratificirale je v III. Poglavju raziskave). Vendar to dejstvo ne

    zmanjšuje njenega pomena, saj obstaja možnost uporabe pravil, vsebovanih v Konvenciji tudi neodvisno od

    njenega pričetka veljavnosti. Povzeto po: Vienna Convention on Succession of States in Respect of State Property,

    Archives and Debts - 8. April 1983, International Legal Material, 1983, Doc. A/CONF.117/14.

    9 Czaplinsky, W.: »Equity and Equitable Principles in the Law of State Succesion«, Succession of States,

    edited by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston, M. Nijhoff: Kluwer Law International, 1999, str. 61.

    10

    Običajno pravo nastane, ko gre za ponavljanje nekega ravnanja - pravne prakse, ki ga spremlja ustrezna

    pravna zavest, da je takšno ravnanje pravna norma (opinio iuris sive necessitas). Upor. viri: Türk Danilo: »Temelji

    mednarodnega prava«, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2007, str. 53-56. Conforti Benedetto: Mednarodno pravo

    (Marjan Sedmak, prev. Iztok Simoniti, ur.) VI. izdaja, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2005, str. 34-35.

    Brownlie, Ian: »Principles of Public International Law«, 7-th edition, Oxford University Press, 2008, str. 8-10.

    11

    Degan Vladimir - Đuro: »Međunarodno pravo«, Pravni fakultet, Rijeka, II. izdaja 2006, str. 255 in 256.

    http://untreaty.un.org/cod/avl/ha/vcssrt/vcssrt.html

  • 26

    To razlikovanje je nujno, saj so za vsako obliko nasledstva druga mednarodno-pravna pravila.

    Zgodovinsko gledano so se vse sukcesije doslej gibale med dvema nasprotnima ravnanjema:

    1. država naslednica prevzame vse, kar je v povezavi z državo predhodnico (premično in

    nepremično premoženje, mednarodne pogodbe); kar pomeni načelo polne kontinuitete;

    2. država naslednica se distancira od države predhodnice in ne prevzema ničesar; (razen

    ozemlja in prebivalstva), kar pomeni načelo »clean slate« oziroma tudi »tabula rasa«.12

    Znotraj nasprotnih sukcesijskih načel pa je nešteto variant, ki se lahko (bolj ali manj) nagibajo

    k eni ali k drugi možnosti - skrajnosti. O variantah sukcesij podrobneje govorijo naslednja

    poglavja. Za primere dekolonizacije so bila oblikovana posebna pravila o sukcesiji.

    Ključna dejstva, povezana s sukcesijo so:

    1. Področje - pridobitev ozemlja (teritorija) še ne pomeni avtomatično prenosa suverenosti.

    2. Dogovori - če gre za pridobitev novega področja se dogovori avtomatično raztegnejo na

    pridobljeno področje (meje veljave dogovora se premaknejo skupaj z državnimi mejami).

    Dogovori prejšnjega imetnika se ne prenašajo na pridobitelja. Če pa nova država nastane na

    delu področja neke države ali nastane iz delov več držav, se mora raztegnitev starih

    dogovorov posebej dogovoriti (s sporazumom / mednarodno pogodbo).

    3. Lastnina - država naslednica z notranjimi predpisi uredi odnose lastnine z državo prednico.

    - Javna lastnina (ceste, javne zgradbe) pride na novo državo.

    - Gospodarska lastnina; pri popolnem prehodu preide na novo državo, pri delnem

    prehodu je potrebna sklenitev sporazumov (ki določajo način delitve ali odškodnino).

    4. Javni dolg in druge obveznosti - cesionar ni avtomatično zavezan za sorazmerni del javnega

    dolga države, ki ji je prej pripadal. Pomembno je, ali stara država:

    - obstoji še naprej; je še naprej obvezana plačati svoje dolgove, s porazdelitvijo dolgov;

    - je propadla; nova država lahko dolgove: a) prevzame, b) se pogaja o prevzemu/delitvi.

    5. Sukcesor - v osnovi ni dolžan prevzeti nobene pogodbene obveznosti države predhodnice.

    A v praksi velja: če se prevzame premoženje, se s tem prevzema tudi dolgove in jamstva

    (garancije).

    12

    Načelo »tabula rasa« ali clean slate je povzeto po: »ostrgana ploščica za pisanje«. Rimljani so v svojem

    času pisali na tablice, prevlečene z voskom, nato pa so zapisano izbrisali tako, da so vosek spet zgladili in dobili

    nepopisan list. Tudi teoretik državnosti, John Locke je isto prispodobo uporabil za opis človeškega uma - ta je kot

    nepopisan list ob rojstvu, preden pridobi kakršnokoli znanje. Povzeto po: Conforti Benedetto: Mednarodno pravo

    (Marjan Sedmak - prev., Iztok Simoniti, ur.) VI. izd., Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2005, str. 113 - 114.

    http://sl.wikipedia.org/wiki/John_Locke

  • 27

    2 Doktrina o sukcesiji držav

    2.1 ANALOGIJA Z ZASEBNIM PRAVOM

    Sukcesija držav in njen pomen v mednarodnem pravu ima korenine v teoriji rimskega prava.

    Lastninske pravice in pravne obveznosti po tolmačenju rimskega prava ne prenehajo s smrtjo

    njihovega nosilca; nasprotno - se nasledijo, pri čemer prihaja do njihovega prenosa na nove

    pravne subjekte. Nasledniki v pravicah in obveznostih zapustnikov izvedejo »svoje« pravo iz

    prava predhodnikov, skozi t.i. derivativno pridobitev. Z nasledovanjem se pridobi natanko

    toliko prava, kolikor ga je pripadalo predhodniku (zapustniku) po principu, da

    - nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima (oziroma jih je imel) sam.13

    Pravni položaj naslednika se je že po tolmačenju rimskih pravnikov sestajal v stopanju na

    mesto umrlega, to je v njegov pravni položaj.14

    Rimsko nasledstveno pravo je imelo značaj

    univerzalne sukcesije; ta je pomenila edinstveno pridobivanje, to je pridobivanje vseh

    lastninskih pravic in obveznosti oziroma skupne aktive in pasive (successio in univerzum).15

    Lastninsko pravni odnosi tako prehajajo na naslednike v isti obliki in v isti vsebini v kateri so

    obstojali že za samega zapustnika. Ta pravila so se pojavila po razpadu rodbinske skupnosti, s

    pojavom zasebne lastnine in osnovanjem prvih oblik državnosti. Do teh principov, ki so bili

    sistematično razviti, je seveda prišlo na osnovi dolgotrajne evolucije, a rimsko pravo je v svoji

    obliki podalo temelje na katerih se je bolj ali manj izgradilo tudi današnje pravo sukcesije.

    Že od Huga Grotiusa, velikega poznavalca rimskih klasičnih doktrin dalje, se skozi novi vek

    preveva ideja o sprejemanju pravic in obveznosti - v primeru spremembe državne suverenosti.

    Patrimonialna16

    ideja je npr. že v srednjem veku odigrala veliko vlogo v razvoju tega pravnega

    instituta in pripomogla k izvajanju analogije iz zasebnega prava v javno-pravne odnose.

    13

    Lat.: »nemo plus iuris ad alium transferre potest, quam ipse haberet«.

    14

    Eisner Bertold in Horvat Marijan, »Rimsko pravo«, Nakladni zavod Hrvatske, Zagreb 1948, str. 473;

    15

    Willems Pierre, »Rimsko javno pravo ili rimske političke ustanove od postanka Rima do Justiniana«,

    Srpska državna štamparija, Beograd, 1898, str. 78.

    16

    Zgodovinsko - v fevdalizmu: dedna zemljiška lastnina, ki prehaja iz očeta na sina - povzeto po: Slovar

    slovenskega knjižnega jezika (spletna verzija), http://www.spletnislovar.com/patrimonialen-2/ (dne 30.12.2010).

    http://www.spletnislovar.com/patrimonialen-2/

  • 28

    Sam problem sukcesije držav je sicer unikum, tako v mednarodnem kot v zasebnem pravu; a

    izostanek norm na tem področju bi lahko v praksi pomenil nek pravni vakuum, ki bi ustvaril

    možnost voluntarističnega17

    reševanja problemov - glede pridobivanja pravic in obveznosti.18

    2.2 TEORIJE KONTINUITETE

    2.2.1 Teorija univerzalne sukcesije

    V tej teoriji je prisotna analogija s konceptualnimi rešitvami iz rimskega prava. Te izhajajo iz

    continuuma naravnih pravic, ki so »svete in nespremenljive« (lat. Natura non facit saltus). Že

    Hugo Grotius je v svojem delu De jure belli ac pacis, libri tres (1625)19

    prvi uvedel idejo

    univerzalne sukcesije v mednarodno pravo prav iz rimske jurisprudence, ki se je uporabljala pri

    sukcesiji posameznikov - glede premoženja umrle osebe. A nasledstvo obsega tako »aktivo«

    kot »pasivo«; torej država naslednica ne more postaviti pogoja, da omejuje svojo odgovornost

    za obveze države predhodnice samo do vrednosti aktive.20

    Kontinuiteta pravic in obveznosti kot ga podaja teorija univerzalne sukcesije je torej obvezna in

    je bila že davno urejena z delovanjem pravnih pravil - brez ozira na pristanek udeleženih držav.

    Pridobivanje lastnine na naraven način je bil predhoden način formalnega oblikovanja družbe v

    državno skupnost. Teritorij, kot oblika lastnine (dominium), je bil v preteklosti opredeljen v

    okviru različnih patrimonialnih pogledov na svet. Z njegovim prenosom se je vršil tudi prenos

    dolgov bivšega suverena. Samuel von Pufendorf 21

    je bil prvi, ki je povezal aktivo s pasivo –

    sicer z omejitvijo za primere novih držav. Koncept univerzalne sukcesije, ki je bil uveljavljen v

    18. stoletju, od takrat sloni na pravnem principu predhodno predpisanega prava skupnosti.

    17

    Voluntaristično delovanje, razmišljanje; pomeni delovanje, ki daje volji prednost pred razumom / dejstvi;

    Slovar slovenskega knjižnega jezika (spletna verzija) http://www.spletnislovar.com/voluntarizem/ (30.12.2010).

    18

    Lauterpacht Hersch, »Private Law Sources and Analogies of International Law«, London: Longmans,

    Green and Co., 1927, str. 125-133.

    19

    Grotius Hugo, »De jure belli ac pacis, libri tres«, The Classics of International Law, ed. by J. B. Scott,

    Vol. Two, The translation, Book II, by F. W. Kelsey, Oxford - London, 1925, str. 315-319 in 381-382.

    20

    Martens F. von., »Völkerrecht. Das internationale Recht der civilisirten Nationen«. Deutsche Ausgabe

    von C. Bergbohm, Erster Band, Berlin 1883, str. 276 in 343.

    21

    Pufendorf Samuel von, »De jure naturae et gentium Libri Octo«, Clarendon Press, Oxford, 1934, vol. 8.

    http://www.spletnislovar.com/voluntarizem/

  • 29

    Že od nekdaj se je trdilo, da je vprašanje nasledstva istovetno; tako kot v zasebnem pravu, kot

    tudi v mednarodnem pravu 22

    - z ozirom, da gre za nadomeščanje prednika z naslednikom. Gre

    za kontinuiteto pravic in obveznosti, kot zahteva pravna stabilnost in pridobljene pravice, zato

    je analogija upravičena; kontinuiteta pravic in obveznosti države prednice je zato obvezna -

    brez ozira na pristanek držav, ki jih sukcesija zadeva.23

    2.2.2 Teorija o organski substituciji

    Ta teorija razlikuje sukcesijo med menjavo suverenosti nad ozemljem in menjavo vlade

    (oblasti). Stopnja kontinuitete pri organski substituciji je manj očitna kot pri teoriji univerzalne

    sukcesije. Ko država preneha obstajati, njeni dejanski elementi - teritorij in prebivalstvo,

    postanejo sestavni elementi novega, »organskega« telesa. To so spremembe v pravnem ustroju,

    ki se ne dogajajo v primeru spremembe vlade (oblasti). Organska teorija o državi se v pogledu

    pojasnjevanja pravnih posledic zamenjave suverenosti sicer ne razlikuje bistveno od teorije

    univerzalne sukcesije.

    Teorija ne odobrava pravne kontinuitete, temveč ustvarja »nove rešitve«, s poudarkom na

    »socialni subjektiviteti«. Država sukcesorka ne prevzema ničesar, ker priznava dejansko

    situacijo, a vstopa v prednikove obveznosti skozi lastno substitucijo svojega »življenjskega

    centra in organske strukture«. 24

    Nasledniki stopajo na mesto predhodnikov in nadaljujejo njihove pravice in obveznosti – le

    toliko se ujemata zasebno-pravno in javno-pravno nasledstvo:

    civilno-pravni naslednik, ki stopa na mesto prednika, vstopa v njegove pravice in dolžnosti,

    kot da je on sam prednik;

    naslednik po mednarodnem pravu pa vstopa v pravice in dolžnosti svojega prednika, kot da

    so to njegove lastne pravice (dolžnosti).

    22

    »… država umre kot človek – individuum«, navaja: P. Fiore, »Trattato di Diritto internazionale publico«,

    Seconda edizione, Volume primo, Torino, 1879, str. 260.

    23

    Bluntschli J. C., »Das moderne Völkerrecht der civilisirten Staten als Rechtsbuch dargestellt«,

    Nördlingen, 1868, str. 77 in 78.

    24

    Westlake John, v: »International Law«, Cambridge, 1910, str. 58-69, in v: »The collected Papers of John

    Westlake on Public International Law«, University Press, Cambridge, 1914, str. 482-483.

  • 30

    Po mnenju teoretika Max-a Huberja 25

    ta teorija v materiji o nasledstvu vodi zgolj k večji

    konfuznosti na tem področju.

    2.2.3 Teorija samoodrekanja – samoobvezovanja (avtolimitacije)

    Vodilni nemški pravni teoretik 19. stoletja, Georg Jelinek, osnovo za mednarodno pravo išče v

    »avtonomni pokornosti, samoodrekanju oz. avtolimitaciji« lastne suverene oblasti. Pozitivnost

    se po njegovem nahaja v suverenosti, ki se sama omejuje (Selbstbeschränkung). Z odrekanjem

    lastne volje, država utrjuje meje avtonomne pokornosti - pravne pozitivitete. V primeru

    državnih ali mednarodnih konfliktov se pravo umakne, ker je država »višja« v odnosu na

    katero koli pravno pravilo.26

    Pravo sukcesije pri tej teoriji zavrača odgovornost naslednice za obveznosti predhodnice.

    Čeprav ne predstavlja absolutne negacije državne kontinuitete, pa sukcesor ostaja odgovoren, a

    le v mejah, določenih s procesom avtolimitacije. Država ima možnost, da zavestno prevzame,

    ali ne, obveznosti (samoobvezovanje) oziroma določene pravice (samoodrekanje).27

    Šele v Jelinekovi teoriji, kot tudi v teoriji njegovih naslednikov (npr. W. Schönborna)

    mednarodno pravo prvič dobi pomembnejšo vlogo v materiji sukcesije držav, saj je bil vse od

    Grotiusovega časa - pa do konca 19. stoletja, ta problem bolj pravno-filozofski in se je zato

    reševal s filozofskimi zaključki.28

    Jelinekov poskus kaže, da zavrnitev kontinitete ne potegne za

    seboj nujno tudi zaključke, da ni nobene pravne kontinuitete v času postopka zamenjave

    suverenosti nad ozemljem. Moralni del "samoobvezovanja" je namreč pretvorjen v pravno

    zavezo, od katere ni možno kar tako odstopiti - razen ob pristanku vseh udeležencev (držav).29

    25

    Huber Max, »Die Staatensuccession, Völkerrechtliche und staatsrechtliche Praxis im 19. Jahrhundert«,

    Duncker & Humblot, Leipzig, 1898, str. 13-25.

    26

    Jelinek Georg, »Allgemeine Staatslehre«, Julius Springer, Berlin, 1928, str. 367-377.

    27

    Jelinek je bil učenec von Holtzendorffa - Holtzendorff von Franz, »Handbuch des Völkerrechts«, Habel,

    Berlin 1885-1889, vol. II, str. 33.

    28

    O'Conell D. P., »Recent problems of State Succession in relation to New States«, Recuiel des Cours

    Académie de Droit International, 1970 - vol. II., str. 114-116.

    29

    O'Connel D. P., »State Succession in Municipal and International Law«, University Press, Cambridge,

    1967, vol. I., str. 25.

  • 31

    2.3 TEORIJE DISKONTINUITETE

    Ob koncu 19. stoletja je prišlo do pojava novih konceptov v pravu sukcesije držav, ki so bili

    negacije vseh dosedanjih. Predpostavka, na kateri so sloneli ti koncepti je, da se suverenost

    države predhodnice v odnosu na teritorij ne prenaša ali odstopa drugemu državnopravnemu

    subjektu. Sukcesor ne izvaja več teritorialne pristojnosti na podlagi prenosa suverenosti,

    temveč na osnovi pridobljene možnosti opravljanja lastne suverenosti, v okviru meja teritorija.

    Ta razlaga je blizu pojmovanju absolutne suverenosti - kot najvišje in neomejene oblasti, za

    katero ne obstaja nobena splošno-obvezna norma o sukcesiji pravic in obveznosti; saj 30

    »država naslednica lahko lahko od predhodnice prevzame kar hoče – in zavrne kar hoče«.

    2.3.1 Imperativna pravna teorija

    Ta teorija pravi; ko je nova suverenost enkrat vzpostavljena, se izvaja predvsem in izključno na

    osnovi volje države sukcesorke. Konceptualno potrjuje, sicer staro spoznanje, da sprememba

    političnega sistema, režima ali vlade ne vpliva na obveznosti držav.31

    Po imperativistih se suverenost smatra kot pristojnost nadrejene zakonodajne oblasti v procesu

    omejevanja lastnine. Če je pravo izraz suverene volje, je njegov obstanek pogojen s

    kontinuiteto;

    po avtorju Cavalieriju menjava suverenosti pomeni kolaps dotedanjega pravnega sistema;32

    tudi po avtorju Rauchhauptu gre za popolno pravno prekinitev, vendar gre za problem

    notranjega prava, ker da je:33

    - »Suverenost neprenosljiva, ker izhaja iz dejstva, da je suverenost oblast - a oblast je

    neprenosljiva«.

    30

    Cavalieri Arrigo, »Régles générales du droit de la paix«, Recueil des Cours, 1929, Tome 26, Paris, 1930,

    str. 376-378.

    31

    Po načelu : »forma regiminis mutata, non mutatur poplus ipse«.

    32 Cavalieri Arrigo, »La dottrina della successione di Stato a Stato e il suo valore giuridico«, Archivio

    giuridico Filippo Serafini, Pisa 1910, str. 135.

    33

    Rauchhaupt Friedrich W. von, »Völkerrecht«, Voglrieder München, 1936, str. 62-63.

  • 32

    2.3.2 Nekoherentne pozitivnopravne teorije

    V času med dvema svetovnima vojnama je ameriški teoretik Herbert Wilkinson prišel do

    zaključka, da z menjavo teritorialne suverenosti preneha odgovornost novega suverena do

    obveznosti države predhodnice. Ta sklep se je predvsem nanašal na politično pridobljene

    obveznosti, medtem ko so obveznosti iz civilnega prava prepuščene subjektivnim kriterijem.34

    Tudi drugi teoretik, A. S. Hershey,35

    je sprejemal dejstvo, da v primeru sukcesije držav prihaja

    do menjave suverenosti oblasti na teritoriju. Obseg teritorialnih sprememb je po njem v

    neposredni korelaciji s principom spoštovanja pravic in obveznosti države predhodnice.

    Nezmožnost popolnega ločevanja problemov, ki izhajajo iz sprememb teritorialne suverenosti,

    kaže na dejstvo, da avtorji, ki v osnovi zavračajo obstoj načela sukcesije v mednarodnem pravu

    in katerim je imperativ državne volje osnovni izvor prava, vendarle ultimativno in v popolnosti

    ne zavračajo tudi obstoja obveznosti predhodnega suverena.

    2.3.3 Teorije, transponirane v mednarodno pravo

    Teorije univerzalne sukcesije in kontinuitete prebivalstva ter teritorija po nekaterih teoretikih

    predstavljajo ključ za rešitev problema sukcesije. Nekateri imperativni pristopi izhajajo iz

    sklepa, da je proces zamenjave suverenosti držav dejansko »zamenjava pristojnosti«.36

    Mednarodno pravo, zasnovano na notranji državni praksi, pa npr. omogoča, da se nekatere

    obveznosti odpušča, medtem, ko določene pravice ostanejo obdržane.

    Pravni teoretik med dvema svetovnima vojnama, Karl Strupp,37

    je na primer, zavračal vsako

    misel na možnost avtomatičnega, brezpogojnega nasledstva obveznosti držav - celo v primeru

    obstoja običajnih pravil mednarodnega prava.

    34

    Wilkinson Herbert A., »American Doctrine of State Succession«, Johns Hopkins Press, Baltimore, 1934.

    Wilkinsona pa citira: Jenks Wi