MANAGEMENT KAKOVOSTI V BOLNIŠNICI: DEJAVNIKI … · Ključne besede: management, varnost, kakovost, preprečevanje padcev, zdravstvena nega SUMMARY The masters assignment presents

UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA MANAGEMENT

Magistrska naloga

MANAGEMENT KAKOVOSTI V BOLNIŠNICI: DEJAVNIKI VARNOSTI PACIENTOV PRI

PREPREČEVANJU PADCEV

Mojca Dobnik

Koper, 2013 Mentor: izr. prof. dr. Brigita Skela Savič

III

POVZETEK

V magistrski nalogi je predstavljen management kakovosti v Univerzitetnem kliničnem centru

Maribor s poudarkom na dejavnikih varnosti pacientov pri preprečevanju padcev, ki je

nadgrajen z empirično kvantitativno analizo omenjenih struktur. V raziskavo je po vrnitvi

vprašalnikov vključenih 17,6% zaposlenih v zdravstveni negi v raziskovanem zavodu.

Rezultati prikažejo povezavo med preobremenjenostjo in stresom zaposlenih, vplivom na

varnost ter med delovno klimo na oddelku in podporno kulturo organizacije z vzroki za padec

pacienta ter povezavo med dodatnimi izobraževanji/izpopolnjevanji s področja varnosti in

varnostne kulture za zaposlene. Rezultati prikažejo vpliv delovne dobe na varnost, pomen

povezave med komunikacijo, sodelovanjem in kakovostno predajo dela ter vplivom na

varnost.

Ključne besede: management, varnost, kakovost, preprečevanje padcev, zdravstvena nega

SUMMARY

The masters assignment presents the management of quality in University Medical Center

Maribor, with an emphasis on patients safety factors in the prevention of falls, which is

upgraded with empirical quantitative analysis of the mentioned structures. The study includes,

after reviewing the questionnaries, 17.6% of employees in health care in the surveyed

institution. The results show the correlation between the congestion and stress of employees,

the impact on safety and working environment in the department and the supportive culture of

the organization with causes for the patients fall and the connection between additional

education/advanced studies in the field of security and safety culture for employees. The

results demonstrate the impact of service on safety, the importance of links between

communication, collaboration and quality of the work transfer and the impact on safety.

Key words: management, safety, quality, fall prevention, nursing care

UDK: 005.6:614.21(043.2)

IV

V

VSEBINA

1 UVOD .................................................................................................................................... 1

1.1 Opredelitev obravnavenega problema in teoretična izhodišča ......................................... 1

1.2 Namen in cilj raziskave .................................................................................................... 2

1.3 Hipoteze magistrske naloge.............................................................................................. 3

1.4 Predstavitev raziskovalnih metod ..................................................................................... 3

1.5 Raziskovalni okvir ............................................................................................................ 4

1.6 Omejitve in predpostavke raziskave ................................................................................. 4

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA .............................................................................................. 5

2.1 Management zdravstvene prakse...................................................................................... 5

2.2 Management zdravstvene prakse zavoda ........................................................................ 6

2.3 Opredelitev kakovosti v zdravstveni negi ........................................................................ 8

2.4 Varnost ........................................................................................................................... 12

2.4.1 Kultura varnosti ....................................................................................................... 13

2.4.2 Kako vzpostaviti sistem varnosti pacientov v zdravstveni ustanovi ....................... 14

2.4.3 Zadolžitve in odgovornosti v zdravstveni obravnavi .............................................. 15

2.5 Opredelitev dejavnikov tveganja .................................................................................... 16

2.5.1 Varnostni incident ................................................................................................... 17

2.5.2 Opozorilni varnostni dogodek ................................................................................. 17

2.5.3 Skorajšnja napaka .................................................................................................... 18

2.5.4 Obravnava incidenta, dogodka, napake ................................................................... 18

2.5.5 Poročanje o varnostnih zapletih .............................................................................. 19

3 DEJAVNIKI PRI PREPREČEVANJU PADCEV ........................................................... 21

3. 1 Ukrepi za zmanjševanje in preprečevanje padcev ......................................................... 22

3.2 Področja merjenja in pristopi k merjenju v zdravstveni negi – ocena tveganja pri preprečevanju padca pacienta ............................................................................................... 25

3.3 Kazalniki tveganj za padec pacienta .............................................................................. 27

3.4 Posledice padca pacienta ................................................................................................ 29

3.5 Kazalniki kakovosti in varnosti za preprečevanje padcev .............................................. 30

3.5.1 Kazalnik kakovosti .................................................................................................. 32

3.6 Merjenje kakovosti ......................................................................................................... 32

3.7 Pristopi k oblikovanju ogrodja za spremljanje ocene tveganja za padec pacienta ......... 33

3.7.1 Načrtovanje aktivnosti zdravstvene nege ................................................................ 36

3.7.2 Kriteriji pri izbiri lestvice za splošno bolnišnično uporabo .................................... 37

3.7.3 Poročanje o varnosti pacientov ............................................................................... 38

4 EMPIRIČNA ANALIZA .................................................................................................... 41

4.1 Opis instrumenta............................................................................................................. 41

4.2 Opis vzorca ..................................................................................................................... 43

4.3 Potek raziskave in statistična obdelava podatkov .......................................................... 43

VI

4.4 Rezultati raziskave in interpretacija ............................................................................... 45

4.4.1 Rezultati analize trditev prevladujočih značilnosti organizacije ............................. 45

4.4.2 Rezultati analize trditev kriterijev za doseganje uspeha ......................................... 46

4.4.3 Rezultati analize podatkov o zaznavanju kulture varnosti v bolnišnici .................. 47

4.4.4 Rezultati analize podatkov potrebnih virov za identifikacijo varnega procesa zdravstvene nege .............................................................................................................. 51

4.4.5 Rezultati analize podatkov za dejavnike za neželene dogodke pri pacientih in izvajalcih .......................................................................................................................... 53

4.4.6 Rezultati analize podatkov vzrokov za neželene dogodke ...................................... 54

4.4.7 Rezultati analize dejavnikov v strategiji preprečevanja padcev .............................. 55

4.4.8 Rezultati analize podatkov za preobremenjenost in stres zaposlenih...................... 57

4.4.9 Preverjanje hipotez ................................................................................................. 59

5 RAZPRAVA ........................................................................................................................ 61

5.1 Povzetek ugotovitev ....................................................................................................... 78

5.2 Predlogi .......................................................................................................................... 79

5.3 Pomen raziskave za znanost in stroko ter možnosti za nadaljnje raziskovanje ............. 80

6 SKLEP .................................................................................................................................. 83

LITERATURA ....................................................................................................................... 85

PRILOGE ............................................................................................................................. 105

VII

PONAZORILA

Preglednica 1: Leta zaposlitve v zavodu (N=256) ................................................................... 43

Preglednica 2: Izobrazbena struktura anketirancev (N=256) ................................................... 44

Preglednica 3: Struktura anketirancev po spolu (N=256) ........................................................ 44

Preglednica 4: Struktura vrnjenih vprašalnikov po enotah (N=256) ........................................ 44

Preglednica 5: Status zaposlitve (N=256) ................................................................................ 45

Preglednica 6: Delovno mesto anketirancev (N=256) ............................................................. 45

Preglednica 7: Primerjava prevladujočih značilnosti organizacije (N=256) ............................ 45

Preglednica 8: Primerjava povprečnih vrednosti prevladujočih značilnosti organizacije (N=256) .................................................................................................................................... 46

Preglednica 9: Povprečne vrednosti in t test kriterijev, potrebnih za doseganje uspeha (N=256) .................................................................................................................................... 46

Preglednica 10: Primerjava trditev zaznavanja kulture varnosti (N=256) ............................... 48

Preglednica 11: Regresijska analiza vpliva komunikacije, sodelovanje in predaje dela med zaposlenimi na preprečevanje padcev(N=256) ........................................................................ 50

Preglednica 12: Povprečne vrednosti in t test za zaposlene za zagotavljanje varnega procesa dela (N=256) ............................................................................................................................ 51

Preglednica 13: Regijska analiza vpliva dodatnih izobraževanj s področja varnosti na preprečevanje padcev (N=256) ................................................................................................ 52

Preglednica 14: Povprečne vrednosti in statistična pomembnost dejavnikov za nezaželene dogodke (N=256) ..................................................................................................................... 53

Preglednica 15: Povprečne vrednosti in statistična pomembnost za neželene dogodke (N=256) .................................................................................................................................................. 54

Preglednica 16: Regresijska analiza delovne klime za izzid preprečevanje padcev (N=256) . 55

Preglednica 17: Povprečne vrednosti in t test dejavnikov v strategiji preprečevanja padcev (N=256) .................................................................................................................................... 55

Preglednica 18: Prikaz regresijske analize preobremenjenosti na preprečevanje padcev (N=256) .................................................................................................................................... 58

VIII

KRAJŠAVE

DMS diplomirana medicinska sestra

PV povprečna vrednost

SVZN strokovna vodja zdravstvene nege

UKC Univerzitetni klinični center

ZDA Združene države Amerika

ZN zdravstvena nega

ZT zdravstveni tehnik

1

1 UVOD

V uvodnem poglavju bomo predstavili obravnavan problem in teoretična izhodišča

managementa kakovosti v bolnišnici in njegov vpliv na varnost pacientov pri preprečevanju

padcev. Nato bomo opredelili namen in cilje magistrske naloge ter formirali hipoteze. Sledi

predstavitev izbranih metod raziskovanja teoretičnega in empiričnega dela in načina obdelave

podatkov.

1.1 Opredelitev obravnavenega problema in teoretična izhodišča

Pomemben cilj vsake države je zagotoviti vsem državljanom ustrezno kakovost življenja. Ena

od glavnih komponent, ki jo opredeljuje, je nedvomno zdravje. Zdravje je tudi ustavno

zajamčena pravica vsakega državljana Republike Slovenije (v 2. členu ustave je opredeljena

kot pravna in socialna država). Dostop do kakovostne zdravstvene obravnave je osnovna

človekova pravica, ki jo prepoznajo in spoštujejo Evropska unija, vse njene institucije in

državljani Evrope (Luksemburška deklaracija o varnosti pacientov 2005). Kakovost je širok

pojem, ki zajema različne vidike zdravstvene obravnave. Leta 2004 je Nacional Quality

Forum potrdil 15 nacionalnih standardov, ki se uporabljajo pri zdravstveni obravnavi

(Kurtzman in Corrigan 2007). Zdravstvena dejavnost mora biti načrtovana tako, da preprečuje

napake in neželene dogodke ter tako zagotavlja odpravo hudih napak in poveča delovanje v

skladu z varnostnimi postopki. Prvi korak na poti k izgradnji varnosti za paciente je

uveljavitev kulture varnosti za paciente v celotnem zdravstvenem sistemu. V celostni

zdravstveni dejavnosti moramo uvesti upravljanje s tveganji kot rutinsko orodje. Predpogoj za

njegovo uvedbo predstavlja odprto in zaupanja vredno delovno okolje, katerega kultura

temelji na učenju iz neželenih dogodkov, ki so ali niso pripeljali do škodljivosti za pacienta.

Investiranje v varnost pacienta predstavlja potencialno povečanje prihrankov celotnih

stroškov zdravstvene obravnave in hkrati predstavlja očitno dobrobit za pacienta.

Osredotočenje na pacientovo varnost vodi k zmanjševanju stroškov obravnave pacienta,

izpostavljenim neželenih dogodkom, kar posledično vodi v ustreznejšo izrabo finančnih virov.

Najpomembnejše pa je, da varnost pacienta pripomore k porastu kakovosti življenja

(Luksemburška deklaracija o varnosti pacientov 2005). Največji vpliv na izboljšanje varnosti

pacientov ima kultura varnosti v zdravstvenih ustanovah (Robida 2011).

Današnja zdravstvena oskrba je s svojo kombinacijo tehnologij, procesov, človeških interakcij

prinesla veliko korist za paciente zaradi večje učinkovitosti. Vendar pa ostaja dejstvo, da se

skupaj s spreminjajočimi značilnostmi pacienta, z naraščajočo starostjo, z večjo obolevnostjo,

zahtevajo bolj zapleteni pristopi, zdravstvena oskrba predstavlja večje tveganje za nastanek

škode pacienta (Gonzales-Formosol idr. 2011).

Zdravstvene organizacije so kompleksni in prilagodljivi sistemi. Pri oblikovanju učinkovitega

sistema zdravstvenega varstva je potrebno upoštevati njihovo zapletenost (Basole in Rouse

2

2008). Managerji morajo oblikovat sistem, ki spodbuja razvoj postopkov za strukturirane

problem e da se reševanje lahko vrši (Bohmer 2009). Najboljši način za pristop k upravljanju

kompleksnih sistemov je prilagodljivost organizacijskih vedenj, ki se razlikujejo od običajnih

načinov vedenja, kot so osredotočenost na ljudi, pri katerih se obravnava zmožnost, omejitve,

in nagnjenja vseh zainteresiranih (Rouse 2007). Mnogi strokovnjaki zdravstvene politike se v

zadnjem času zavzemajo za večjo klinično povezovanje med izvajalci zdravstvenih storitev.

To se odraža v predpisih za sodelovanje, v skupnih programih varčevanja odgovornih v

organizacijah zdravstvenega varstva, ki so sprožile koncept klinične integracije (Redding

2012). Poslovna inteligenca pomaga organizaciji preoblikovati model, ki se bolj osredotoča

na pacienta, stroškovno učinkovitost in je usklajen. Poslovna inteligenca prispeva k finančni

stabilnosti organizacij, jim pomaga, da prepoznajo priložnosti za odloženo plačilo in za

izboljšanje pogodb. Prav tako je potrebno vlagati v informacijski sistem in podatkovne baze

(Moore, Eyestane in Coddington 2012).

Obstajajo ogromne koristi, ki jih je mogoče nuditi pacientov v določenem času, s primerno

usposobljenim osebjem, z zadostno podporo in sredstvi, potrebnimi za delo v klinični praksi.

Cilj bolnišnične oskrbe je zagotoviti ustrezno in varno storitev za paciente. Kljub temu je 10%

akutno sprejetih pacientov vključenih v nezgode in zato so lahko nenamerno oškodovani

(Braithwaite, Westbrook in Travaglia 2008). Zagotavljanje strokovne, kakovostne, varne

zdravstvene obravnave in zdravstvene nege hospitaliziranim pacientom predstavlja temeljno

izhodišče področja usmerjenih aktivnosti vodstvu in zaposlenim v bolnišnici, ki želi biti

konkurenčna pri izvajanju zdravstvenih storitev v današnjem vse bolj odprtem evropskem

prostoru. Spremljanje in analiza frekvence pojavljanja neželenih dogodkov, kot so padci pri

starostnikih v času izvajanja njihove bolnišnične zdravstvene nege ter prikazovanje le-teh s

kazalniki izida in upoštevanje smernic izvajanja standardnih aktivnosti za preprečevanje le-

teh so osnovni predpogoji zagotavljanja kakovosti in varnosti (Zemljič 2010).

Do nedavnega je prevladovalo mnenje, da do napak v zdravstveni dejavnosti prihaja

poredkoma. Javnost jih je zaznala le kot senzacionalna medijska poročanja. Resnica je

drugačna in do nje so se nekatere države prikopale s pomočjo raziskav, kjer niso več

pomembna mnenja eminenc, ampak dejstva. Posledice škodljivih dogodkov so milijoni

uničenih življenj po vsem svetu in razsipavanja milijarde evrov za podaljšane hospitalizacije,

izgubo dohodka, invalidnosti in odškodninske tožbe (Vries idr. 2008).

1.2 Namen in cilj raziskave

Namen magistrske naloge je preveriti teoretična izhodišča in opisati empirična spoznanja,

analizirati dejavnike za večjo varnost pacientov v bolnišnici, zlasti na področju preprečevanje

padcev. V zdravstveni negi se vedno pogosteje pojavlja vprašanje, ali imajo zaposleni kot

strokovnjaki na različnih strokovnih področjih dovolj znanja s področja varnosti pacientov.

Mnoge razprave o kakovosti v zdravstveni negi zahtevajo od slovenskih bolnišnic, da

3

uporabljajo management kakovosti. Zahteve s strani uporabnikov kot tudi plačnikov storitev

postavljajo management pred dejstvo, da se morajo zaposleni izobraževati tudi s strani

zagotavljanja kakovosti. Z raziskavo Management kakovosti v bolnišnici: z dejavniki varnosti

pacientov pri preprečevanju padcev želimo dopolniti do sedaj narejene raziskave v Sloveniji.

Cilji magistrske naloge:

- V teoretičnem delu raziskave smo, po pregledu domače in tuje relevantne strokovne

literature in analize sekundarnih dokumentov, predstavili pomen managementa pri

razumevanju zaposlenih za delovanje v korist pacienta pri dejavnikih za preprečevanje

padcev.

- V aplikativnem delu magistrske naloge smo izvedli empirično raziskavo v večjem

zdravstvenem zavodu ter proučili pridobljene podatke, da bi ugotovili, kateri dejavniki

najmočneje vplivajo na preprečevanje padcev pri zaposlenih in pacientih.

- Na podlagi ugotovitev iz teoretičnega in empiričnega dela raziskave smo snovali predloge

za izboljšanje stanja za bolj učinkovito preprečevanje padcev, povezovanje z

managementom ter na podlagi raziskave podali predloge in priporočila.

1.3 Hipoteze magistrske naloge

Na osnovi teoretičnih izhodišč in opisa problematike smo oblikovali sedem hipotez:

Hipoteza 1: Zaposleni z daljšo delovno dobo se bolj zavedajo pomena in vpliva zaposlenih na

varnost pacientov.

Hipoteza 2: Zaposleni z višjo stopnjo izobrazbe se bolj zavedajo pomena in vpliva zaposlenih

na varnost pacientov in pomena preprečevanja padcev pacientov.

Hipoteza 3: Komunikacija, sodelovanje in kakovostna predaja dela med zaposlenimi

pomembno vplivata na varnost pacientov in preprečevanje padcev.

Hipoteza 4: Preobremenjenost in stres zaposlenih negativno vplivajo na varnost pacientov in

uspešnost pri izvajanju intervencij za zagotavljanje varnosti pacienta.

Hipoteza 5: Med posameznimi službami, klinikami znotraj UKC Maribor obstajajo razlike na

področju obremenjenosti zaposlenih – kategorizacija pacientov.

Hipoteza 6: Delovna klima na oddelku in podporna kultura organizacije pomembno vplivata

na izzid varnosti pacienta.

Hipoteza 7: Dodatna izobraževanja/izpopolnjevanja s področja varnosti in varnostne kulture

zaposlenih pozitivno vplivajo na zaposlene in jih motivirajo za sodelovanje.

1.4 Predstavitev raziskovalnih metod

Magistrska naloga vsebuje teoretični in empirični del. Metoda dela v teoretičnem delu je

temeljila na analizi in sintezi obstoječe strokovne literature domačih in tujih avtorjev, s

področja managementa v zdravstvu in preprečevanja padcev. V empiričnem delu smo

uporabili kvantitativni pristop raziskovanja. Kot metodo raziskovanja smo uporabili

poizvedovanje, za metodo zbiranja podatkov pa vprašalnik, ki je vseboval vprašanja zaprtega

4

tipa, ter analizo dokumentov. Raziskavo smo opravili na 500 zaposlenih v zdravstveni negi in

dobili 51,2% odziv. Z raziskavo smo proučili organizacijsko kulturo, zaznavanje kulture

varnosti v bolnišnici, potrebne vire za identifikacijo varnega procesa v zdravstveni negi in

strategijo preprečevanja padcev. Podatke smo statistično analizirali s pomočjo aplikacije

SPSS in izdelali korelacijsko in regresijsko analizo. V nalogi bomo ugotavljali medsebojno

povezanost večjega števila spremenljivk s korelacijo. Z regresijsko analizo bomo opisali

odnos med odvisno in neodvisno spremenljivko.

1.5 Raziskovalni okvir

Raziskovalni okvir predstavljajo teoretična izhodišča o managementu, kakovosti v bolnišnici,

varnosti pacientov in vidik preprečevanja padcev. V raziskavi smo uporabili že preverjene

dele anketnih vprašalnikov, kljub vsemu smo jih pred pričetkom anketiranja testirali.

Anketriranci so odgovarjali na vprašanja zaprtega tipa tako, da so izbrali med vnaprej

formuliranimi odgovori. Reprezentativnost smo zagotovili z naključno izbiro zaposlenih v

timih ter zanesljivostjo vprašalnika, kar je navedeno v posameznih sklopih vprašalnika.

Nepristranskost je bila zagotovljena z uporabo anonimnega anketnega vprašalnika.

1.6 Omejitve in predpostavke raziskave

V magistrski nalogi, smo s pomočjo vprašalnika proučevali le vpliv nekaterih dejavnikov, ki

lahko vplivajo na preprečevanje padcev. Vprašanja zaprtega tipa lahko predstavljajo slabost,

saj je podano le omejeno število odgovorov. Ne glede na to je uporaba vprašanj zaprtega tipa

za kvanitativni pristop razikovanja primernejša. Povprečen čas izpolnjevanja je bil relativno

dolg (15 minut), tudi v primeru, da anketiranec ni razumel vprašanja, ni imel pomoči.

Omenimo lahko, da obstaja omejena zmogljivost raziskovalke kot posameznice glede na

kompleksnost obravnavane problematike. Omejitev raziskave je prav tako ta, da je bila

raziskava izvedena le na zaposlenih v eni izmed slovenskih bolnišnic.

5

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA

Odbor ministrov Sveta Evrope je v svojem dokumentu leta 2006 zapisal, da je dostop do

varne zdravstvene oskrbe temeljna pravica vsakega državljana v vseh državah članicah (Svet

Evrope 2006).

Definicij kakovosti v zdravstvu je veliko. Ritonja (1998 po Skela Savič 2007) prevzame

definicijo kakovosti Ovretveita, ki vsebuje naslednje temelje dimenzije kakovosti: kakovost

za uporabnike (Client Quality), kakovost za stroko (Profesional Quality) in kakovost za

management (Management Quality). Vse navedene dimenzije kakovosti ustrezajo trem

velikim interesnim skupinam (uporabnik, stroka, management), ki so udeležene v procesu

preskrbe prebivalstva z zdravstvenimi storitvami. Optimalno sodelovanje je nujen pogoj za

uspešno izboljšanje kakovosti zdravstvene dejavnosti. Inštitut za medicino opredeljuje

zdravstveno kakovost kot obseg zdravstvenih storitev za posameznika in izboljšanje želenih

rezultatov za populacijo pacientov na področju zdravstva. Oskrba bi morala temeljiti na

najmočnejših kliničnih znakih s tehnično in kulturno primernim načinom, z dobro

komunikacijo in sodelovanjem pri odločanju (Pelletier in Beaudin 2008).

Kakovost je najbolje opredeljena kot odnos, je usmeritev, ki prežema celotno organizacijo in

način, z katerim organizacija opravlja svojo notranjo in zunanjo poslovanja. Ljudje, ki delajo

v organizacijah, ki se ukvarjajo s konceptom celovite kakovosti, si nenehno prizadevajo za

odličnost in nenehno izboljševanje kakovosti v vsem, kar počnejo (Pelletier in Beaudin 2008).

2.1 Management zdravstvene prakse

Odličnost po definiciji pomeni stanje (visoke) kakovosti, premoč, dobro, vzvišeno ali prvi

razred. V zdravstveni negi je bila v središče zanimanja v tujini že v začetku leta 1990.

Napisanega o tej temi z različnih zornih kotov je veliko v zdravstvenem varstvu (Pimpel,

Schmidt in Tidwell 2003; Lipsy 2005), kontiniuranem izobraževanju (Green, Gorzka in

Kodish 2005), znanja o raziskovanju v zdravstvenu negi (Issel in Bekemeier 2010) in

medicini (Bove 2008; Miller 2009). Pot k odličnosti je možna s procesi, strukturami in izidi.

Vendar so izzivi za doseganje in ohranjanje odličnosti postali bolj jasni in očitni (Sharkey,

Mees-Sjostrom in Baird 2009). Stichler (2010) je ustrezno opisal odličnost z izzivi za vodenje

in upravljanje. Za doseganje odličnosti je potrebna vzgoja zaposlenih in vzdrževanje stanja,

da odličnost postane prevladujoča in večji del strokovne prakse zdravstvene nege. Okrepiti je

potrebno vlogo menedžerjev in pomen kakovosti v odnosih med zaposlenimi, saj je mogoče

trditi, da ta odnos bistveno izboljša zadovoljstva in posledično znižuje stres.

Študija Moffa, Piesieka in Polomana (2010) je pokazala, da opravljanje dela klinične

medicinske sestre, s podporo vodstva, izboljša delovanje za doseganje odličnost na področju

klinične oskrbe. Cilj je razvoj sposobnosti kritičnega mišljenja za klinične naloge. Medicinske

sestre managerji so ključne v položaju za podporo in spodbujanje. Organizacija bolnišnične

6

prakse je močno povezana s kakovostjo oskrbe za paciente in rezultate (Dorgan idr. 2010).

Obstaja močna povezava več dejavnikov z učinkovitostjo upravljanja praks (Dorgan idr.

2010) torej tudi konkurenca pomaga izboljšati standarde in so bolnišnice s klinično

usposobljenimi managerji povezane z veliko boljšo organizacijo.

Varnost in kakovost sta nastajajoči vrednosti zdravstvenega sistema kot celote, ne

posameznika. Sistemske komponente ali podsistemi soocena varnosti in kakovosti iz katere

koli perspektive v enem sistemu ali uporaba katerega koli orodja. Sistemi za teoretični

pristop, podprti z dokazi raziskav, ponujajo celovit vpogled, a je potrebno razumeti splošen

odnos in uspešnost med sistemi. Analiza sistemov razkriva štiri medsebojna razmerja skupaj z

nezadovoljivo vertikalnim nadzorom in komunikacijo. Bolnišnična raven zdravstvenega

sistema ima malo ali nič konkretnih horizontalnih nadzorov. Na splošno ima management v

sistemih zdravstvenega varstva pomemben pozitiven vpliv na kakovost oskrbe (Chuang in

Inder 2009).

Nenehno izboljševanje kakovosti je bistvenega pomena za povečevanje učinkovitosti in

uspešnosti, timska zasnova je prav tako bistvenega pomena v javnem zdravstvenem sistemu,

kjer so pod črto rezultati, vendar je financiranje kritična sestavina. Izboljšanje kakovosti je

temelj za doseganje akreditacije javnega zdravja (Jarris idr. 2012).

2.2 Management zdravstvene prakse zavoda

Management v zdravstvu omogoča dobro upravljanje prakse v stalno spreminjajočem se

okolju zdravstva. Danes se od zdravstvenih delavcev pogosto pričakuje, da bodo delovali v

lastni režiji in motivirani prispevali k doseganju cilja brez neposrednih ali podrobnih navodil

(Wheeler in Grice 2009).

Management zdravstvene prakse je sistem, ki se sestoji iz 4 prvin (McSherry in Pearce 2007)

kot je varnost pacientov, nenehno izboljševanje kakovosti, profesionalna odgovornost in

odgovornosti ustanove ter kultura in učenje. Tretja in četrta prvina sta pravzaprav sestavni del

prvih dveh.

Zdravstveni sistemi postajajo bolj konkurenčni, bolnišnice pripisujejo vse večji pomen

zadovoljstvu pacientov s storitvami (Broekhuis, Block in Mijboom 2009; Wagner in Bear,

2009). Ugotovljeno je, da je zdravstvena nega osrednji dejavnik v tem zadovoljstvu (Wagner

in Bear 2009). Stalno in strastno delo medicinskih sester managerjev za izboljšanje varnosti

pacientov in kakovosti je nedvomno povezano z zmanjševanjem odgovornosti in tveganjem

za poškodbe. Vloga medicinske sestre managerja pri usmerjanju zdravstvene nege pacientov

in vplivanje na spremembe s stališči tveganja je ključnega pomena za uspeh (Konteh idr.

2011). Obstaja malo znanega o povezavi med vedenjem vodstva in kakovostjo, medtem ko je

kadrovanje povezano s kakovostjo oskrbe v številnih študijah (Spilsbury idr. 2011). Kakovost

7

v domovih za starejše se lahko razdeli v dve dimenziji: kakovost oskrbe in kakovost življenja

(Spilsbury idr. 2011). Opredelitev kakovosti oskrbe lahko zajema klinične rezultate kot

razširjenosti razjede zaradi pritiska, padcev in se osredotoča na kakovost in varnost oskrbe.

Gormley (2011) v raziskavi pokaže velike razlike, ki so bile ugotovljene med medicinskimi

sestrami in managerji o dojemanju delovnega okolja. Vodstvo ocenjuje delovno okolje višje

od osebja. Potrebne so strategije za izboljšanje delovnega okolja za zadovoljitev potreb

zaposlenih medicinskih sester.

Zdravstvene nega je podsistem zdravstvenega varstva in igra pomembno vlogo pri doseganju

ciljev celotnega zdravstvenega sistema. Zato se mora management zavedati svoje

pomembnosti pri kakovosti in varnosti. Medicinske sestre managerji morajo imeti zdravo

samokritiko, ko ocenjujejo lastne odnose, vloge in zmožnosti povezane za razvojno delo v

okviru projektov. Ključna vloga medicinskih sester managerjev in njihovih nadrejenih je

aktivno spreminjanje prevladujoče kulture dela v zdravstvu. Eden od načinov, da se to zgodi,

je zaposlitev medicinske sestre managerja z visoko čustveno inteligenco, ki razume odnose na

delovnem mestu. Razprava o skupnih vrednotah v delovnih okoljih je potrebna, ker odnosi

temeljijo na vrednotah (Suhonen in Paasivaara 2011). Peterka Novak (2007) je ugotovila, da

je v zadnjih letih opaziti pri vodenju v zdravstveni negi zahteve, kot so: racionalizacija

delovnega časa, ocenjevanje uspešnosti, sodelovanje pri izbiri kadrov, sodelovanje pri

gospodarjenju s stroški, sodelovanje pri izpolnjevanju zahtev, ki sledijo iz pogodbenih

obveznosti zavodov, sodelovanje na področju kakovosti, pripravi standardov, vzpostavljanje

zadovoljivih delovnih odnosov s pacienti, opravljanje dela v skladu z vizijo, cilji in vsebinami

dela v organizaciji, kar je dodaten dokaz, da vodje v zdravstveni negi potrebujejo dodatna

znanja s področja vodenja in managementa. Le z znanjem iz managementa in vodenja bo

vodja lahko izkoristil zmogljivosti in sposobnosti zaposlenih v korist organizacije in dosegel

zadovoljstvo zaposlenih in uspešnost organizacije (Skela Savič in Pagon 2008).

Vrhnji (top) management nosi največjo odgovornost za uspešno poslovanje organizacije. V

upravljalno-vodstvenih procesih ima vlogo strateškega načrtovanja in upravljanja

organizacije. V zdravstveni negi vrhnji management službe zdravstvene nege v zavodu

predstavlja in zastopa službo zdravstvene nege, oblikuje njeno strokovno filozofijo ter

uskljajuje raziskovalno delo v zdravstveni negi (Lorber 2010). Srednji (middle) management

ima v upravljano-vodstvenih procesih vlogo načrtovanja na področju zagotavljanja in

razporeditve virov. Srednji management postavlja vrhnji management, ki mu določa naloge in

odgovornosti. V zdravstveni negi manager na srednji ravni organizira, vodi, koordinira in

nadzira delo službe zdravstvene nege. Srednji management predstavlja glavna medicinska

sestra samostojne organizacijske enote, ki vodi in odgovarja za zdravstveno nego in oskrbo v

njej (Lorber 2010). Nižji (supervisory) management navadno predstavlja raven, ki je

neposredno nad operaterji. Zajema vodenje, organiziranje in nadzorovanje posameznega

oddelka ali negovalne enote, poleg tega vključuje še koordiniranje dela na področju

zdravstvene nege ter izvajanja negovalnih in medicinsko tehničnih posegov (Lorber 2010).

8

Naloge najvišjega vodstva so torej postavljanje osnovne usmeritve in nenehno preverjanje

pravilnosti izbrane smeri ter zagotavljanje pogojev za uresničitev. Srednji management je

zadolžen za uresničitev postavljene temeljne usmeritve, oblikovanje ciljev ter skrbi za njihovo

doseganje. Najnižji nivo managementa je v veliki meri obremenjen z neposrednim

sodelovanjem pri operativni izvedbi dela (Lorber 2010).

Znanje in veščine posameznika in zdravstvenega tima so osnova, čeprav še zdaleč ne edina

prvina visoko kakovostne in varne zdravstvene obravnave. Vrhnje in srednje vodstvo mora

pripraviti letne načrte izobraževanja za svoje zaposlene, ki so skladni skupnimi cilji

zdravstvene ustanove. Poskrbeti mora tudi za izobraževanje manjkajočih kompetenc. Pasivno

učenje, kot so predavanja, pasivna udeležba na konferencah in učna gradiva, ima pri nas kar

dolgo tradicijo, ampak njegova uspešnost je slaba. Učenje, osnovano na potrebah

posameznega člana zdravstvenega tima in timsko učenje z aktivnim sodelovanjem, je

uspešno, a se ga pri nas preveč zanemarja. Ti podatki potem lahko služijo za podeljevanje

kliničnih privilegijev in za dodatno usposabljanje, če je potrebno (Lorber 2010).

V svetu – v številnih zahodnih državah se že od prejšnjega stoletja vključujejo v izboljševanje

zdravstvenega varstva inštitucije, neodvisno od politike, ki jo krojijo zdravstveni sistemi neke

države. Med njimi sta IHI (Institut if Healthcare Improvment) in JCAHO (Joint Commission

on Accreditation of Healthcare), ki raziskujeta in uvajata izboljšave v delovnih sredinah – na

mestu, kjer poteka neposredni odnos pacient – zdravstveni delavec. Njihovo pomembno

vodilo je zdravstvena oskrba, osredotočena na pacienta. Osredotočenost na pacienta

zagotavljamo, ko spoštujemo njegovo celovitost in integriteto, upoštevamo njegove

individualne vrednote, v proces oskrbe vključujemo tudi družino ter zagotavljamo doslednost

v poteku procesa celovite oskrbe (Institut for Healthcare Improvement 2009).

2.3 Opredelitev kakovosti v zdravstveni negi

Kakovost zdravstvene nege sta že leta 1933 poskušali v ZDA definirati Lee in Jones, ki sta

zapisali, da je visokokakovostna zdravstvena nega tista, ki izrabi vsa razpoložljiva znanja in

tehnike. Leta 1968 je definicijo kakovosti oblikoval ameriški zdravnik Donabedian, ki je

dejal, da je kakovost skladnost med cilji in dejansko opravljeno zdravstveno nego (Hajdinjak

in Meglič 2001). Leta 1980 je Aredis Donabedian pomembno vplival na razpravo o kakovosti

v zdravstvu. Predstavil je model kakovosti, ki navaja tri pogoje, s katerimi se meri kakovost.

Model kakovosti se osredotoča na zagotavljanje kakovostne zdravstvene nege. Pogoji so -

strukture dela, proces in rezultat. Struktura se osredotoča na značilnosti objekta (objekt in

oprema mora biti primerna, da lahko zagotavlja varnost).

Menimo, da zmanjševanje stroškov pri zagotavljanju zdravstvenega varstva zmanjša tudi

kakovost. V zadnjih letih prevladuje razmerje med ceno in kakovostjo, nove ideje so

9

predlagane v zvezi z ustrezno usmeritvijo za kakovost zdravstvene oskrbe. Skupno stališče je,

da se morajo zdravstveni delavci osredotočiti na ohranjanje enake kakovosti oskrbe, vendar

ob nižjih stroških organizacije. Optimistično je, kar posamezniki zagovarjajo, da je potrebno

dosegati boljše rezultate pri enaki ceni. Nekateri predlagajo, da bi se bilo idealno osredotočiti

na boljše rezultate z nižjimi stroški. Doseganje boljših rezultatov z nižjimi stroški ne zahteva

le zavezo, ampak tudi sprejetje nekaterih osnovnih načel. Eno takih načel je, da je izboljšanje

kakovosti, medtem ko se zmanjšujejo stroški, težko doseči brez standardizacije procesov,

proizvodov in izobraževanj. Drugo načelo je, da je težko doseči standardizacijo brez

konkurence. Pomen standardizacije je bil oblikovan že pred tri četrtine stoletja z morebiti

najbolj pomembno osebnostjo v prizadevanjih za izboljšanje kakovosti z Edwardom

Demingom – Demingov krog (McNees in Kueven 2011). V mnogih organizacijah dva

dejavnika zapletata izobraževanje za kakovost: preveč ponudnikov (podobni drug drugemu)

in kompartmentalizacija po zdravstvenih sistemih. Število ponudnikov in produktov

neposredno vplivata na izzive za standardizacijo kliničnega izobraževanja. Izobraževanje, se

razlikuje tudi po tem, za katero področje se zagotavlja usposabljanje. Kompartmentalizacija

je, če službe delujejo samostojno in izbirajo različna izobraževanja za isti namen (McNees in

Kueven 2011).

Kulturne lastnosti, ki se štejejo kot zelo pomembne, se po mnenju zaposlenih in pacientov

nanašajo na kakovostno oskrbo, varnost in učinkovitost, je pokazala raziskava Konteh,

Mannion in Huw (2011). Pacienti se osredotočajo na kakovost višjega vodstva in

ozaveščenost o varnosti, med dimenzijami se pričakuje, da bodo prejeli pozornost.

Med argumenti, ki poudarjajo optimizem za spremembo kulture, se vključuje:

- poslušanje in pozornost pacientu,

- najvišje vodstvo mora spodbujati in spoštovati zaposlene v vseh kritičnih procesih

odločanja,

- naredi dovolj za zadovoljstvo zaposlenih,

- pretirano poudarjanje finančne uspešnosti na račun kakovosti storitev (Konteh, Mannion

in Huw 2011).

Ena od glavnih značilnosti varnosti je strokovni pogovor med zdravnikom in medicinsko

sestro. Tak pogovor je potrebno izpopolniti, da bi se izognili iatrogeni škodi in zvečali

učinkovitost. Raziskava je vodstvom v bolnišnici svetovala uporabo kontrolnih procesov za

ugotavljanje pogostosti in kakovost pogovorov (Herring, Desai in Caldwel 2011). Ocene so

pokazale, da je medicinska sestra bila prisotna v pripravljalnih razpravah v 31% in v

obposteljni razpravi v 59%. Ti podatki kažejo na nujno potrebo po spremembi kulture,

potrebno je izboljšati strokovne pogovore med zdravniki, medicinskimi sestrami in pacienti.

Slaba komunikacija je pogosto vzrok za uradne pritožbe (Martin idr. 2010). Visoka kakovost

strokovnih pogovorov med zdravniki, medicinskimi sestrami in pacienti so temelj varnosti

pacientov (Desai, Caldwell in Herring 2011). Raziskava Wells, Madonna in Cunning (2011)

10

je pokazala, da je zadovoljstvo na delovnem mestu odvisno od tega, ali so medicinske sestre

razmeroma nezadovoljne s svojo močjo vplivati na cilje in procese v organizaciji.

Končni cilj v prihodnjem obdobju za zdravstveno nego je, kako izboljšati zdravstveno

varstvo, usmerjeno k potrebam pacientov. Med priporočili so:

- medicinske sestre se morajo v polnem obsegu izobraževati, usposabljati za odpravo ovir

na področjih prakse,

- medicinske sestre morajo dosegati višjo stopnjo izobrazbe in usposabljanja z izboljšanim

sistemom izobraževanja, ki spodbujajo akademsko napredovanje, vključno z

vseživljenjskim izobraževanjem,

- medicinske sestre morajo biti polnopravni partnerji z zdravniki in drugimi zdravstvenimi

delavci v preoblikovanju zdravstvenega varstva,

- učinkovito delovno silo za načrtovanje in oblikovanje politike, potrebne za zbiranje

podatkov in za izboljšanje informacijske infrastrukture, zlasti se nanaša na prispevek

zdravstvene nege k oskrbi (Fihgts 2011).

Izobraževanje in sistemske spremembe pripomorejo izboljšati znanje, spretnosti in klinični

pregled delovanja, ocenjevanja in upravljanja padcev pri starejših (Healey 2010). Pregled treh

različnih značilnosti, ki spadajo v preventivne posege preprečevanja padcev, so fizično okolje,

proces zdravstvene nege, proces in kultura ter tehnologija. Klinično je dokazana učinkovitost

posegov za zmanjševanje padcev in poškodb, povezanih padcev, povezana z okoljem posegov

v večplastne intervencijske strategije padcev (Choi idr. 2011).

Obstaja pomanjkanje znanja o tem, kaj je standardiziran načrt oskrbe, in kako mora dokument

biti izdelan na podlagi dokazov in znanja. Rezultati raziskave Traill, Chambers in Butler

(2011) postavljajo vprašanje, koliko nedavnih dogodkov se uporablja za ustvarjanje

standardiziranih načrtov za najboljšo možno oskrbo zdravstvene nege. V procesu razvoja

standardiziranih načrtov zdravstvene nege je pomembno priznati, da mora biti osebje, ki

razvija te načrte, znanstveno usposabljeno in imeti izkušnje. Za standardizirane načrte oskrbe,

ki so v zgodnjih fazah razvoja, se zdi primerno, da se sproži razprava o možnostih

sodelovanja na nacionalni ravneh pri razvoju standardiziranih načrtov za zdravstveno nego

skupin pacientov, ki trpijo zaradi posebnih bolezni ali so v postopku obravnave.

Načrtovanje zdravstvene nege, oskrbe sistemov v akutni bolnišnici, s poudarkom na

usklajenosti zdravstvene nege pacientov se lahko izboljša zdravstvene rezultate, poveča

učinkovitost organizacije in izboljša zadovoljstvo medicinskih sester, pacientov in družin.

Analiza kazalnikov intenzivnosti zdravstvene nege je pokazala, da je kombinacija strokovnih

medicinskih sester in podpornega osebja učinkovita. Zagotavljanje usklajenosti zdravstvene

nege lahko bistveno izboljša zdravstvene in ekonomske rezultate. Novi dokazi so ugotovili, da

se podpira učinkovitost v osnovnem modelu zdravstvene nege (Mefford in Alligood 2011).

11

Veliko raziskav je bilo storjenih o ustrezni kombinaciji veščin zdravstvene nege ter prisotnosti

ustreznega števila strokovnih medicinskih sester z optimizacijo rezultatov za pacienta v akutni

bolnišnici (Hall, Doran in Pink 2004; Newhouse idr. 2005; Tervo-Heikkinen idr. 2009; Mark

in Harless 2010; Bobay, Yakusheva in Weiss 2011). Trajno izobraževanje je pomemben

sestavni del zdravstvenega varstva za izboljšanje kakovosti s sistematično obliko prizadevanj

za boljšo učinkovitost (Hoof, Meehan in Thomas 2011). Raziskava Havens idr. (2010) je

dokazala, da je usklajevanje med medicinskimi sestrami in drugimi izvajalci ključnega

pomena za izboljšanje kakovosti oskrbe pacientov. Posledice za medicinske managerje in

nova spoznanja nastajajočih teorij usklajevanja zagotavljajo okvir za vodje, ki ga uporabijo za

izboljšanje odnosov, komunikacije in kakovosti oskrbe. V vseh analizah je usklajevanje med

medicinskimi sestrami in drugimi izvajalci pomembno povezano v celovito kakovost v

pričakovane smeri. Ko se je usklajevanje povečalo, so medicinske sestre poročale o

zmanjšanju neželenih učinkov, kot so hospitalne okužbe in napake pri zdravilih.

Pomembno dejstvo je, da je medicinska sestra v javnosti zelo cenjen poklic, skupaj z

izobraževanji medicinskih sester in spretnosti, ki medicinske sestre pozicionirana za

pomembno vlogo pri preoblikovanju zdravstvenega varstva. Že 11. leto je medicinska sestra

najbolj zaupanja vreden poklic v ZDA. V letnem poročilo Gallup je raziskava, ki uvršča

poklice po poštenosti in etičnih standardih. Javnost se zaveda skrbi za kakovost. V drugi

raziskavi Gallup Američani ocenijo zdravstveno nego za najboljših 8 različnih zdravstvenih

izvajalcev zdravstvenih storitev v ZDA, saj v 88% medicinske sestre zagotavljajo odlično ali

dobro zdravstevno nego (Jones 2010).

Poklic medicinske sestre zahteva: samopreseganje, samopremagovanje, samouresničevanje.

Glede spoštovanja vrednot je še vedno mnogo dilem in nejasnosti (Podhostnik 2010). Robida

(2010a) navaja, da je največja ovira pri nas:

- slaba organizacijska kultura,

- slabo razmejena odgovornost posameznikov in poklicnih skupin,

- odsotnost formalnih pravil profesionalnega obnašanja in odsotnost odgovornosti za

neprofesionalno obnašanje.

Medicinske sestre so ključ do kakovostne oskrbe v preoblikovanju zdravstvenega sistema.

Zdravstveni strokovnjaki pozivajo stroko optimizirati prispevke, da bi bolje zadovoljili

potrebe vseh pacientov pri kakovostni zdravstveni oskrbi. Pacientom bi koristilo, če bi

medicinske sestre uporabljale celoten obseg znanj in izobraževanj. Znanje medicinskih sester

in njihove izkušnje so v povpraševanju, čas je, da se soočijo z izzivi. Pomembne so vrednote

in zaupanje javnosti. Vsaka medicinska sestra, ob bolniški postelji in v sejni sobi, igra

pomembno vlogo pri preoblikovanju zdravstvene nege. Vloga vodilne medicinske sestre je

usmerjena v oskrbo pacienta, spodbujanje zaposlenih, sodelovanje pri oblikovanju prihodnosti

in zagotavljanje orodij in sredstev za podporo (Fihgts 2011).

12

Komisija v Johnson City Medical Center v Tennessiju je opredelila štiri akcijske ukrepe za

izboljšanje kakovostne zdravstvene nege:

- prepoznavanje priložnosti za povečanje učinkovitosti zaposlenih medicinskih sester z

revizijo ključnih kadrovskih načrtov,

- zmanjšanje podvajanja stroškov in izboljšanje poteka dela,

- zmanjšanje uporabe najcenejših pogodb,

- razvoj finančne neurejenosti za osebje, ki ga lahko za zdravstveno nego uredi manager

zdravstvene nege (Niday idr. 2012).

Lucero, Lake in Aiken (2010) poročajo, da so se poročila medicinskih sester, ki so poročale

o neželenih dogodkih, precej razlikovala. Napake pri zdravilih v 15%, padec pacienta s

posledicami v 20%, okužbe v 31%. Po prilagoditvi pacientovih dejavnikov in varstva okolja

je ostala značilna povezava med neizpolnjenimi potrebami zdravstvene nege in zapleti.

Ugotovitve kažejo, da bi optimizacija zdravstvene nege pacienta imela za posledico

zmanjšanje pojava neželenih dogodkov v bolnišnicah.

Kakovostna zdravstvena oskrba je narediti pravo stvar ob pravem času, na pravi način z

dosego najboljših rezultatov. Opisi kakovosti se razlikujejo glede na perspektive in vloge

opazovalca, ali je pacient, zdravnik ali manager. Opisi so odvisni tudi od kliničnega okolja,

pričakovanj pacientov in resnosti bolezni. Rezultati študije Kasén idr. (2008) kažejo, da je

organizacija neprilagodljiva nefleksibilna v skrbi za kulturo, povezano z zdravstveno nego.

Da bi to preprečili, medicinske sestre poudarjajo njihovo osebno odgovornost vplivati na

organizacijo za zavestno ustvarjanje kulture varnosti. Pri določanju skrbnega odnosa

medicinske sestre poudarjajo pomen razmišljanja o zmanjševanju neenakosti na področju

odnosov v zdravstveni negi, priznanje poškodb v oskrbi, pa tudi prizadevanja za uporabo

temeljnih vrednot znanosti in z znanjem v skrbi za pacienta.

2.4 Varnost

Varnost pacientov je temeljna filozofija izboljševanja kakovosti, zato je treba organizirati in

uveljavljati izobraževanje s področja varnosti pacientov in izboljšati kakovost izobraževanja v

zdravstvu in v dodiplomski študij zdravstvenih delavcev vključevati teme o kakovosti in

varnosti zdravstvene oskrbe (Tušar 2010).

Varnost pacientov je temeljnega pomena za kakovost zdravstvenega varstva in s tem tudi

zdravstvene nege, ki temelji na preventivnih pristopih in sistematičnih analizah poročil

pacientov in zdravstvenega osebja o varnostnih zapletih. Sistemski pristop k zagotavljanju

varnosti predvideva sistematično razvijanje varnih struktur postopkov in procesov skupaj s

popravnimi dejanji kot odgovor na varnostni zaplet. Napake nastanejo, ker se ljudje motimo

in ker so sistemi pomanjkljivi. Zato je potrebno vzpostaviti mehanizme in oblikovati politiko,

13

ki je pomembna za zdravje in varnost posameznikov, družin in skupnosti (World Health

Organization 2010).

Cilj varnosti pacientov je nenehno ugotavljanje, analiziranje in obvladovanje tveganj za

pacienta z namenom izvajanja varne obravnave pacienta in zmanjševanje škode za pacienta na

minimum. Varna zdravstvena obravnava izvira iz interakcij posameznih delov sistema

(Kristensen, Mainz in Bartels 2007).

Feng, Bobay in Weiss (2008) so opisali varnostno kulturo kot varnostna prepričanja in

vrednote medicinskih sester. Predvsem so vključili zaposlene, sistem, povezan z nalogo, v

svojem diagramu varnostne kulture z omejeno medosebno interakcijo.

2.4.1 Kultura varnosti

Delovno okolje in vloga managerjev zdravstvene nege so se v zadnjih 20 letih spremenili. To

lahko vpliva na sposobnost ustvarjanja pravične kulture in lahko pomeni, da so sami žrtve

organizacijske krivice. Napaka mnogih preoblikovanih projektov je povezana s

pomanjkanjem upoštevanja vpliva dojemanja pravičnosti pri uveljavljanju sprememb. Poleg

tega dojemanje organizacijskega pravosodja vpliva na številne organizacijske rezultate, kot so

spoštovanje in zaupanje. Pravica je temeljno načelo, etičnost, načelnost, pravičnost in enakost

je potrebno sprejeti v praksi v skladu z zahtevami profesionalnega etičnega kodeksa. Koncept

pravičnosti je povezan s temeljnimi načeli biomedicinske etike (St-Pierre in Holmes 2010).

Medtem ko se zaznavanje organizacijskega pravosodja lahko znatno razlikuje od ene

organizacije do druge. Koncept je pomemben na mednarodni ravni, saj lahko krivico srečujejo

vsi, ne glede na geografske meje, status ali dohodek. Poleg tega je tudi koncept mednarodno

pomemben zaradi svoje močne povezave z etiko. Učinek je ob spoštovanju avtonomije, ki ni

maleficenca in dobrodelnost (Beauchamp in Childress 2009).

Prepričani smo, da je koncept organizacijske pravice vreden raziskave v zdravstveni negi,

natančneje v okviru upravljanja zdravstvene nege, saj ima zaznavanje organizacijskih pravic

možnost vpliva na veliko organizacijskih rezultatov, kot so zaznavanje spoštovanja

(Laschinger 2004) in zaupanja (Lewicki, Wiethoff in Tomlinson 2005; Williams 2006),

odsotnosti z dela (Elovainio, Kivimaki in Vahtera 2002), fluktuacija zaposlenih (Posthuma,

Maertz in Dworkin 2007), zadovoljstvo (Williams 2006), kakovost odnosov sodelavcev

(Forret in Love 2007), zmogljivost (Nowakowski in Conlon 2005), zavzetost pri delu

(Colquitt idr. 2001), stres (Vermunt in Steensma 2005), poročanje o varnostnih zapletih

(Mayer in Cronin 2008; Weiner, Hobgood in Lewis 2008) in nasilje na delovnem mestu

(Beugre´ 2005).

14

Opravičilo pacientu in svojcem, ko se zgodi napaka in je oškodovano zdravje pacienta, je

potrebno in je del strategije varnosti pacientov. Na tak način pokažemo svojo etično in

moralno držo, kar pacient od nas upravičeno pričakuje. Pokazalo se je tudi, da z opravičilom

celo zmanjšamo možnost tožb, še posebno, če opravičilu sledi tudi upravičena odškodnina v

nekrivdnem odškodninskem sitemu, ki pri nas (še) ni uveljavljen. Opravičilo seveda ne

pomeni, da pacient ne bo vložil pritožbe ali tožbe, saj ima za to zagotovljeno pravico (Zakon

o pacientovih pravicah 2008).

Koraki v razvoju kulture varnosti:

- definicija sedanjega stanja varnostne kulture sistema,

- močno vodstvo, načrtovanje in spremljanje,

- osredotočenje na varnost pacientov se mora oblikovati v celotnem zdravstvenem sistemu,

- zavzetost za kakovost in varnost na vseh ravneh,

- zagotovitev potrebnih finančnih in drugih virov,

- nekaznovalna politika v primeru samoporočanja,

- sistemski pristop in obvladovanje tveganja,

- na ravni zdravstvenega zavoda mora vrhnje vodstvo uveljaviti tako okolje, v katerem se

celotna ustanova uči iz varnostnih zapletov in v katerem se zaposlene spodbuja k

takojšnjemu sporočanju tveganja in varnostnih zapletih,

- vzpostavitev sistema analize varnostnih zapletov in uvedba sistemskih rešitev/ukrepov v

vsakodnevno delovanje (Tušar 2010).

Ugotovitve raziskave Mardon idr. (2010) podpirajo idejo, da je pri pacientih kultura varnosti

pozitivno povezana z manj zapleti v bolnišnicah.

2.4.2 Kako vzpostaviti sistem varnosti pacientov v zdravstveni ustanovi

Bonner in Sando (2008) v svoji raziskavi ugotovita, da pozitiven odnos do raziskovanja in

kultura oddelka vodita do zdravstvene nege temelječe na dokazih. Prav tako pa pripomoreta k

bolj kakovostni zdravstveni negi. Dve študiji, ki jih podpira Agency for Healthcare Research

and Quality ter vse več raziskav, povezuje kadrovsko zasedbo medicinkih sester do

kakovostnega zdravstvenega varstva. Prva študija je pokazala, da se več ur oskrbe, ki jih

medicinske sestre opravijo, nanašajo na manj pooperativnih težav med hospitaliziranimi

otroki. Druga študija je pokazala, da zaradi stopnje umrljivosti in dolžine bivanja kljub

nižjemu številu zaposlenih, ne gre v dobiček bolnišnice (Nursing Economic Data Bank 2009).

Pomanjkanje medicinskih sester je vprašanje, ki najbolj vpliva na smernice, velik pritisk je na

zaposlene o ustreznost in vpliv na kakovost opravljene oskrbe (Tingle 2012). Pri napakah v

zdravstvu gre za neželen dogodek. Tak dogodek ne pripelje vedno do škodljivosti za pacienta,

vendar ga je vselej potrebno raziskati zaradi ugotavljanja morebitne odgovornosti

udeležencev dogodka in pomanjkljivosti v delovnem procesu. Vsak korak v oskrbi pacienta

vključuje možnosti za napake in določeno stopnjo tveganja za pacientovo varnost. Zelo

15

pogosto botruje zdravstveni napaki prav neustrezen delovni proces. Analiza pokaže, kako

moramo izboljšati delovni proces, da bomo napako v bodoče lahko preprečili (Aspden idr.

2006; Robida 2009; Ministrstvo za zdravje 2006; Ministrstvo za zdravje 2010).

Medicinske sestre managerji bi se morali zavedati konkurenčnih sistemov kulture v

organizaciji z vsemi oblikami komunikacije, ko se skuša vzpostaviti ali krepiti varnostna

kultura. Raziskava kaže, da uporaba teorije strukturiranja na pojem varnostne kulture vpliva

dinamičen sistem individualnih ukrepov in organizacijska struktura, ki omogoča varno

prakso. Medicinske sestre so bistvenega pomena za (re)produciranje varnostne kulture

sistema (Groves, Meisenbach in Scott-Cawiezell 2011).

Upravljanje tveganj je proces, v katerem so ugotovljene pomanjkljivosti in spremembe za

zmanjšanje posledic škodljivih izvidov za pacienta in odgovornosti. Klinične pobude za

zmanjšanje tveganja in škodo bi morale biti del širšega organizacijske zavezanosti varnosti

pacientov. Kultura varnosti je vsakdo v organizaciji, ki ima obveznosti za pacientovo varnost.

Vse je pod okriljem kulture varnosti pacientov, medicinske sestre managerji vpeljejo

obvladovanje tveganj kot uspešne klinične spremembe (Raso 2010).

2.4.3 Zadolžitve in odgovornosti v zdravstveni obravnavi

Čeprav so za kakovost in varnost zdravstvene obravnave pacientov odgovorni vsi, je ta

odgovornost različno porazdeljena. Odgovornost pomeni odgovarjati za lastno delovanje,

obnašanje in zadolžitve. Izvajanje zadolžitev se mora oceniti. Šele po jasnem razumevanju,

kakšne zadolžitve imamo, in po oceni, kako jih izvajamo, sledijo posledice (pozitivne ali

negativne). Za vzpostavitev strategije je odgovorno vrhnje vodstvo zdravstvene organizacije

in tudi zavzetost ter uresničevanje strategije je možno objektivno oceniti. Direktor

zdravstvene ustanove je odgovoren Svetu zavoda in ustanovitelju. Odbor za kakovost sprejme

strateško odločitev, da je varnost pacientov prva prioriteta zdravstvene ustanove, postavi jasna

pričakovanja in jih sporoči vsem zaposlenim. Svojo zavzetost za varnosti pacientov vidno

pokaže zaposlenim z varnostnimi vizitami in dodeljevanjem primernih človeških, finančnih in

tehnoloških virov za varnost pacientov, zgradi infrastrukturo za odkrivanje, sporočanje in

analiziranje napak in stanj, ki niso varna, zagotovi zaščito tistim, ki napake sporočajo in/ali so

vanje vpleteni, napad na pacienta, spremlja napredek varnosti pacientov z rednim pregledom

rezultatov kazalnikov varnosti pacientov, poskrbi za izgradnjo znanja in veščin varnosti

pacientov za vse zaposlene, pritegne tudi zdravnike za sodelovanje pri aktivnostih za

kakovost in varnost pacientov ter identificira zdravnike navdušence za spremembe. Pripravi

tudi letno poročilo o napredku uvajanja strategije in izpolnjevanje ciljev letnih programov za

kakovost in varnost zdravstvene obravnave ter objavi rezultate o dosežkih na področju

kakovosti in varnosti za osebje ter paciente. Pooblaščenec in komisija za kakovost za

zdravstvene obravnave in varnost pacientov skrbi za povezovanje aktivnosti med oddelki.

Povezuje posamezne projekte in spremlja njihov napredek glede vsebine in časovnih rokov.

16

Komisija poroča odboru za kakovost in pripravlja pisna tri mesečna poročila. Vsako leto

pripravi poročilo odboru za kakovost glede napredka uvajanja strategije in izpolnjevanje

ciljev letnih programov za kakovost in varnost zdravstvene obravnave. Pooblaščenec je

odgovoren direktorju zdravstvene ustanove (Robida 2010).

Varnost pacientov je temeljnega pomena za kakovost zdravstvenega varstva in s tem tudi

zdravstvene nege, ki temelji na preventivnih pristopih in sistematičnih analizah poročil

pacientov ter zdravstvenega osebja o varnostnih zapletih. Vsak korak v oskrbi pacienta

vključuje možnosti za napake in določeno stopnjo tveganja za pacientovo varnost (Prijatelj

2012). Zdravstvene organizacije so kompleksni adaptivni sistemi. Posegi na teh sistemih

imajo nelinearne učinke, tako da lahko manjše aktivnosti vodijo do znatnih sprememb ali

sprememb, ki se kažejo na dolgi rok. Mnoge bolnišnice predstavljajo aktivnosti za izboljšanje

varnosti pacientov. Poročilo o neželenih dogodkih, identifikacijske zapestnice z barvnimi

oznakami in predoperativni protokoli so le nekaj takih primerov. Zaradi lastnosti kompleksnih

prilagodljivih sistemov je učinek teh sprememb včasih težko oceniti, še posebaj, kadar ti

predstavljajo intervencije, ki nimajo usklajenega in celovitega pristopa. Primer razvoja in

izvajanja celovitega sistema upravljanja varnosti pacientov je model osrednje bolnišnice

Vaasa na Finskem, ki je temeljil na razumevanju varnosti pacientov. Sistem je premaknil iz

odsotnosti napak na možnost, da uspe v neprestano spreminjajočih pogojih. To je bilo podprto

z uvedbo sistema neželenih dogodkov poročanja in z izobraževanjem zdravstvenih delavcev

na področju varnosti pacientov, z močno podporo na ravneh odločanja (bolnišnico

upravljanje), ki se je izkazala za ključni predpogoj za uspeh (World Health Organization

2012). Rezultati raziskave Khorsandi idr. (2012) kažejo potrebo po izboljšanju kakovosti

poročanja pomembnih dogodkov.

2.5 Opredelitev dejavnikov tveganja

V procesu izvajanja zdravstvene nege nenehno zajemamo, analiziramo in ocenjujemo stanje

pacienta. Zato v posameznih fazah procesa zdravstvene nege lahko pride do napak in sicer

zaradi številnih vzrokov. Človeški in sistemski dejavniki, kot so: strokovna pozornost, znanje,

izkušnje, intuicija, sposobnost komunikacije, sposobnost kreativnega razmišljanja, delovni

pogoji, število in kompleksnost delovnih nalog, vplivajo na kritično razmišljanje in klinično

odločanje medicinskih sester, s tem pa tudi na varnost pacienta (Meyer in Lavin 2005;

Ministrstvo za zdravje 2010; Pronovost idr. 2011 po Prijatelj 2012).

Medicinska sestra bo zmanjšala možnost napak s preverjanjem podatkov, pridobivanjem

znanja in praktičnih izkušenj, s konzultiranjem drugih medicinskih sester in kritičnim

razmišljanjem. Kompleksnost delovnih nalog in delovno okolje pomembno vplivajo na

psihično, fizično in mentalno stanje zaposlenega. Znanje in izkušnje v povezavi z opisanimi

17

dejavniki pa pomembno vplivajo na kritično razmišljanje medicinskih sester, strokovno

pozornost in so povezani z varnostjo pacienta (Prijatelj 2012).

Zaključki raziskave McGylnn idr. (2012) dokazujejo, da medicinske sestre postajajo vedno

bolj izobražene in prepoznajo potrebe pacienta. Ob tem morajo medicinske sestre managerji

spoznati, da je zadovoljstvo zaposlenih njihova naloga, ki je sestavljena iz več dimenzij.

2.5.1 Varnostni incident

Kadar so odstopi v varnosti, govorimo o varnostnih incidentih pri pacientu. Varnostni incident

pri pacientu je nenameren in nepričakovan dogodek, ki je ali bi lahko škodoval pacientu ob

prejemu zdravstvene oskrbe in ne nastane zaradi pacientove bolezni. Lahko nastane zaradi

izvedbe ali neizvedbe (opustitve) nekega postopka s strani izvajalca in/ali zdravstvenega

sistema (Svet Evrope 2006). To moramo razlikovati od komplikacije, ki pomeni nenameravan

in neželen izid zdravljenja že prisotne bolezni. V določenih okoliščinah se ga ne da preprečiti

(Kristensen, Mainz in Bartels 2007).

V raziskavi Cornish in Jones (2012) niso dokazali, da zaposleni ne bi pravilno rokovali z

oceno tveganja. Na primer pri izbiri ustreznih ukrepov za pomoč pacientom in za

preprečevanje nadaljnjih ponovitev padca.

Neželene dogodke v zdravstveni negi je pogosto težko ločiti, ločeno reševati oziroma

preprečevati od neželenih dogodkov v zdravstveni obravnavi pacienta, saj je pojav

nezaželenega dogodka lahko posledica timske obravnave pacienta, ki jo izvajajo številni

strokovnjaki v zdravstvu (Čuk 2008). Študija Gehring idr. (2012) predstavlja dodatni pristop k

ugotavljanju varnostnih groženj. Številni incidenti se pojavljajo redno in so zelo pomembni za

vsakodnevno delo zdravstvenih delavcev. Rezultati ponujajo smernice vzpostavitve

prednostnih nalog za varnost pacientov v primarnem zdravstvu.

2.5.2 Opozorilni varnostni dogodek

Upravljanje s tveganji v zdravstvu pomeni varnost pacientov, zagotavljanje kakovosti in

pacientovih pravic. Potencial za tveganja prežema vse vidike zdravstvenega varstva, vključno

z medicinskimi napakami, elektronskim vodenjem evidenc, organizacijo in upravljanje z

objekti (Miller 2013).

Pomen klinične prakse pri izzivih za razvoj in vrednotenje vseh posegov za odpravo

dejavnikov tveganja za padce se pogosto nanaša na izvedljive ukrepe in ali uslužbenci

sprejemajo ukrepe in upoštevajo sprejete intervencije. Z uporabo več virov podatkov je

potrebno navzkrižno preveriti ustreznost znanja medicinskih sester, ki so s svojimi vzorci

prakse lahko bolj produktivne. Ta potreba še dodatno poudarja pomembnost dokumentov, ki

se uporabljajo v raziskavah na področju varnosti pacientov, ki so specifični za zmanjšanje

18

padcev za odrasle v bolnišnici (Tzeng 2010a). Vendar se pogosto starejši ljudje ne zavedajo

nevarnosti padca in možnosti za preprečevanje padcev so izključene, dejavniki tveganja

postajajo jasni, ko se je škoda pojavila (American Geriatrics Society 2010). V ZDA so

bolnišnice in zdravnike pozvali, da izboljšajo oskrbo in zmanjšajo škodljive posledice

dogodkov za pacienta. Od oktobra 2008 zavarovalnica ne povrne akutne oskrbe bolnišnicam

za dodatne stroške, potrebne zaradi bolnišničnih poškodb (padcev).

2.5.3 Skorajšnja napaka

Napake so prisotne povsod, so življenjsko dejstvo, kot dihanje ali umiranje. »Zdravniška

napaka, sestrska napaka, strokovna napaka« bi lahko pomenile napake, ki so edinstvene za

zdravstvene strokovnjake. Te napake se ne razlikujejo od napak, ki se pojavljajo povsod

drugje. Specifična je samo dejavnost in ne same napake. Aktivne napake so dejanja, ki niso

varna in jih storijo tisti, ki so v neposrednem stiku s sistemom ali procesom, ki ustvari slabosti

ali nima varoval. Pri aktivnih napakah gre za človeške dejavnike (Robida 2010).

Padec ima lahko resne posledice, 30% padcev v bolnišnicah povzroči nekaj škode, skoraj

2000 teh so zlomi (National Patient Safety Agency 2010). Eden na 200 hospitaliziranih

pacientov umre zaradi dokazanih neugodnih dogodkov pri zdravstveni obravnavi (Baker idr.

2004; Skela Savič 2010). Na osnovi raziskav na večjih vzorcih je ugotovljeno, da najboljši

dokazi vedno niso pravočasno v klinični praksi (Lee 2007 po Skela Savič 2010) ter da

zdravstvena obravnava ni vedno usmerjena v pacienta (Cleary, Chanel in Luchini 2007 po

Skela Savič 2010).

Človeški napaki se je pogosto mogoče izogniti, je nepredvidljiva in nenamerna. Managerji

tveganja izvajajo analize vzrokov, ki so priložnosti za organizacijsko učenje in razvoj strategij

korektivnih ukrepov. Vendar so to reaktivni odzivi, organizacije bi morale uporabljati

proaktivne ocene tveganja za pomanjkljivosti, ki jih je mogoče popraviti (Raso 2010).

2.5.4 Obravnava incidenta, dogodka, napake

Če se za napako izve, zlasti izven zdravstvene ustanove, se skuša za to obtožiti posameznika

ali skupino, ki je napravila aktivno napako, in tako prikazati svojo odličnost. Gre za sindrom

ranljivega sistema. Sindrom ranljivega sistema obsega tri patološke prvine: obtoževanje,

zanikanje in lažno odličnost. Vsaka od teh sistemskih patoloških prvin je globoko

zakoreninjena v človeški psihi in je zato bolj ali manj prisotna v vseh organizacijskih

kulturah. Vse tri patološke prvine so povezane in vsaka od njih pospešuje drugi dve. Skupaj

tvorijo samoobnovljiv krog, ki preprečuje kakršen koli program varnosti pacientov, če ne

izločimo ali vsaj omilimo njihovega malignega vpliva (Reason, Carthey in Leva 2001).

Tingle (2011) v poročilu navaja kritične incidente po vrsti, vključno z: zaščito pacientov

(4%), okoljem (1%), klinično oskrbo (27%), kirurški incidenti (4%), zdravila (5%); oprema/

19

naprave (1%), padci (58%). Poročilo navaja, da se večina nesreč pojavi v akutnih

zdravstvenih okoljih in domovih za ostarele. Kritični dogodki opozorijo glede na lokacijo in

vključujejo: laboratorij (1%), akutno oskrbo (40%), domove za ostarele (48%), duševno

zdravje (3%), dom (2%). V raziskavi Kontio idr. (2011) je bilo ugotovljeno, da so za incident

pomembne tri informacije:

- postopek incidenta (osredotoča na prakso zdravstvene nege in pomen okolja),

- vodenje incidenta (osredotoča se na človeške in materialne vire),

- klinika incidenta (osredotoča se na oskrbo zdravnikov, medicinskih sester in pomembnost

izobraževanja pacientov).

Če se vzrok za napako pojasnjuje z izrazi »zdravniška napaka, sestrska napaka, strokovna

napaka«, torej kot vzrok za napako in ne kot njen simptom, to ne izboljšuje varnosti

pacientov, ampak jo celo poslabša. Ko iščemo vzrok za napako, ljudi obtožimo za

nepazljivost, pozabljivost, površnost, nesposobnost, neumnost itd., pri tem pa se ne

zavedamo, da gre za normalno funkcijo človeških možganov (tudi zdravniških, sestrskih,

direktorskih, inženirskih) (Robida 2010).

2.5.5 Poročanje o varnostnih zapletih

Prvi namen sistema poročanja o zapletih je povečanje varnosti pacientov z učenjem na

napakah in neželenih dogodkih. Poročanje in zbiranje podatkov o zapletih je smiselno samo

takrat, kadar jih analiziramo, ocenimo in damo povratno informacijo osebju, ki je bilo

udeleženo pri zapletu, in vsem drugim, ki bi se lahko kaj naučili iz tega. O varnostnih zapletih

lahko poroča zdravstveno osebje, pacienti, svojci in drugi. Namen poročanja ni in ne sme biti

kaznovanje udeleženih v varnostni zaplet. Sistem poročanja mora biti prostovoljen, anonimen,

zaupen, nekaznovalen do poročevalcev in udeleženih, objektiven, spodbuden, biti mora

neodvisen od regulatornih in akreditacijskih procesov (Tušar 2010).

Evidentiranje nezaželenih dogodkov omogoča spremljanje odklonov od pričakovane

učinkovitosti, uspešnosti in je odvisno od znanja ter stališč izvajalcev zdravstvene nege.

Število evidentiranih neželenih dogodkov pri zdravstveni negi se vsako leto povečuje, kar ne

pomeni slabše kakovosti, ampak večjo odgovornost izvajalcev zdravstvene nege (Čuk 2008).

V sodobni organizaciji zdravstvene dejavnosti je pri vedno večjem pojavu soodvisnih strok in

izvajalcev vloga celovitega vodenja kakovosti in varnosti vedno pomembnejša. V sistemu

zdravstvenega varstva je osrednja pozornost namenjena pacientom (Simčič 2010). Cilj

osredotočenja na pacienta so spoštovanje pacientovih pravic, potreb, možnosti izbire ter

zagotavljanje dostopnosti nepretrgane zdravstvene obravnave.

20

21

3 DEJAVNIKI PRI PREPREČEVANJU PADCEV

S kakovostno opravljeno zdravstveno oskrbo pacientom zagotavljamo varnost, ki jo v

konceptualnem okviru za mednarodno klasifikacijo za varnost pacientov definiramo kot

zmanjšano tveganje za neposredno škodo do sprejemljivega minimuma. Sprejemljiv

minimum se nanaša na skupne predstave trenutnega znanja, razpoložljivih virov in na

kontekst, v katerem je bila dana oskrba s tehtanjem tveganja z nezdravljenjem ali drugačnim

zdravljenjem (Robida 2010).

Število padcev pri starostnikih postaja pomemben javno - zdravstveni problem v naši družbi.

V preteklosti se je življenjska doba povečala s 75 let v letu 1990 na 79 let v letu 2009 v ZDA.

V zadnjih desetletjih se je pričakovana življenjska doba povečala s 77 let v letu 1990 na 81 let

v letu 2009 na Nizozemskem. Podobne trende so opazile tudi druge države. To omogoča

oceno povečanja pričakovane življenjske dobe v zahodnih državah po vsem svetu (WHO

2011). Vincent in Velkoff (2010) ocenjujeta, da se bo število oseb, starih 65 let ali več, v

ZDA do leta 2050 podvojilo. V letu 2010 je 14% prebivalstva v ZDA, starih 85 let ali več,

leta 2050 bi se naj ta delež povečal za več kot 21%. Trenutno je 15,6% prebivalstva na

Nizozemskem starega 65 let ali več in se bo po ocenah povečal na 25% 2050 (CBS 2011).

Padec je neželen dogodek oziroma najpogosteje sporočen incident varnosti, ki se pojavlja v

vseh kliničnih območjih, kjer so v stacionarni obravnavi nastanjeni odrasli. V vseh teh okoljih

narašča interes zaposlenih v zdravstvenih timih za uvajanje preventivnih strategij

preprečevanja padcev pri pacientih, ki vključujejo tudi orodja za oceno tveganja. Le-ta so

lahko koristna, če je njihov namen izpostavljanje skupnih dejavnikov tveganja in specifičnih

vzrokov za nastop padcev pri pacientih ter če predvidijo takojšnjo uvedbo aktivnosti za

preprečevanje nastopa padcev v bodoče (Zemljič 2010).

Padec v času hospitalizacije sovpada v kombinacijo dejavnikov tveganja, vključno z učinki

dolgoletnih in akutnih bolezni, proces staranja in neželenih učinkov zdravil v kombinaciji z

nepoznavanjem okolja bolnišnicie (Healey in Darowski 2012). Študija Ang idr. (2011) je

pokazala, da so usmeritve v več posegov učinkovito zmanjšale pojavnost padcev pri pacientih

v akutni negi. O padcih se najpogosteje poroča v poročilih o incidentih v skoraj vseh akutnih

bolnišnicah in psihiatriji (National Patient Safety Agency 2010). Padec pretežno vpliva in

škodi starejšim, šibkejšim, več kot 80% padcev v bolnišnicah se pojavi pri pacientih, starejših

od 65 let. Najvišjo stopnjo padcev in največjo ranljivosti so opazili pri pacientih, starih več

kot 85 let (National Patient Safety Agency 2007).

Posledice padcev so stiske, bolečine, izguba zaupanja in izguba samostojnosti kakor tudi strah

pacienta, sorodnikov, skrbnikov in bolnišničnega osebja. Padejo pacienti vseh starosti, vendar

najpogosteje starejši pacienti in pogosteje bo prišlo do hude poškodbe (National Institute for

Health and Clinical Excellence 2010), pri čemer je preprečevanje padcev ključna skrb

22

medicinskih sestrer, ki delajo s starejšimi ljudmi. Poškodbe, ki pogosto izhajajo iz padca, se

uvrščajo kot deveti najpogostejši vzrok smrti med starejšimi nad 65 let v ZDA (Kochanek idr.

2011).

Definicije padcev se lahko razlikujejo tudi po populaciji, ki jo raziskujemo. Padec za

populacijo nehospitaliziranih starejših oseb so Tinetti, Speechley in Ginter (1988) opredelili

kot dogodek, ki ima za posledico nenamerni pristanek na podlago (tla ali še nižja raven),

vendar ne kot posledica pomembnejših intrinzičnih dogodkov (na primer možganska kap) ali

izpostavljenost prevelikemu tveganju. Tudi Nevitt idr. (1991) definirali padec kot nenameren

pristanek na podlago ali padec in posledični udarec ob objekte, kot so stol ali stopnice. Še

širše so definirali padec v Ameriški zvezi za nego (American Nurses Association 2003), in

sicer kot nenačrtovan pristanek na podlago (ali sestavni del tal, kot so razni objekti) brez ali s

posledično poškodbo. V to definicijo so vključene vse vrste dejavnikov tveganja. Padec je

definiran kot nenadno, nepričakovano gibanje telesa navzdol, na tla ali druge površine. Če

pacient pade, je tveganje za resne poškodbe, invalidnost in smrt (Nacional Quality Forum

2009). Nacional Quality Forum (2009) je poudaril več vrst ukrepov za preprečevanje padcev

pacientov in zmanjšanja poškodb, povezanih z izvajanjem intervencij na podlagi dokazov

prakse. Vendar pa v literaturi o padcih in škodljivih posledicah padcev ni najti dokazov za

efektivo učinkovite preventivne posege (Spoelstra, Given in Given 2012). V raziskavi Ko idr.

(2012) obravnavajo vprašanje varnosti pacientov v zvezi s posteljno posodo in toaleto pri

odraslih v akutnih bolnišničnih okoljih. Povečanje deleža diplomiranih medicinskih sester v

zdravstveni negi pacientov za 5% zmanjša število neželenih učinkov za 15,8 %.

Povečanje števila poročil o zapletih ne pomeni nujno, da je oškodovanih več pacientov, ravno

nasprotno, saj se kaže uspešnost politike, sistemov in kulturnih reform, ki spodbujajo osebje,

da poroča o težavah. To je znak organizacije o varnosti (Patient Safety and Quality

Improvement Service 2012).

3. 1 Ukrepi za zmanjševanje in preprečevanje padcev

Padec je najpogosteje prijavljen varnostni zapleti pri hospitaliziranih pacientih in se pojavlja v

vseh kliničnih okoljih. Tukaj raste zanimanje za preventivne strategije in v okviru tega orodja

za oceno tveganja. Koristno je, če je cilj opozoriti na skupne dejavnike tveganja, vzroke

padcev in hitre intervencije. Preprečevanje padcev se mora osredotočiti na širok spekter

ukrepov na ravni pacienta in organizacije (Oliver in Healey 2009). Študija je pokazala, da

obstaja povezava med inkontinenco ter padci pri starejših. Inkontinenca oslabi mobilnost,

pacient potrebuje pomoč, saj vpliva na hojo, premikanje iz postelje na stol, kognitivno

dojemanje, posameznike moti vizuelno, poveča se navarnost iz okolja. Uporaba zdravil,

znižan krvni tlak ob inkontinenci zviša možnost za padec (Chiarelli, Mackenzie in

Osmotherly 2009). Študija Jocelyn in Anne (2012) je v naključnem vzorcu 500 poročil

23

analizirala incidente. Raziskava pokaže, da posamezni zaposleni niso upoštevali priporočil in

politike za oceno tveganja, na primer pri izbiri ustreznih ukrepov za pomoč pacientom, in za

preprečevanje nadaljnjih incidentov. Omejeno vpliva na obravnavanje vzrokov nesreč in

ukrepov, ki bi jih lahko sprejeli, da se preprečijo nadaljnji incidenti.

Ključne organizacijske spremembe preventive padcev vključujejo (Oliver, Healey in Haines

2010):

- aktivno preprečevanje padcev zaposlenih,

- preventivno politiko in postopke, ki temeljijo na dokaz,

- politika z prakso,

- dostop do strokovnega nasveta kliničnega svetovalca s strokovnim znanjem,

- analiza potreb po usposabljanju zaposlenih po kompetencah,

- ustrezno število zaposlenih in podporne službe,

- učenje iz padcev,

- učinkovit sistemi za hitro prepoznavanje in reševanje okoljskih nesreč, kot so

poškodovana tla ali slaba osvetlitev,

- učinkoviti sistemi za zagotovitev dostopa do bistvene opreme padcem za preprečevanje

padcev, vključno s pripomočki za gibanje,

- novogradnja ali obnova prilagaja bolnišnično okolje potrebam starejših izpostavljenih

pacientov, vključno z demenco.

Prisotnost duševnih stanj je opredeljena kot prevladujoči predmet obravnave za padec.

Rezultati študije Tzeng (2010) so pokazali, da imajo pacienti, ki pogosto potrebujejo kahlico,

pogosteje padejo kot tisti, ki nimajo duševnih pomanjkljivosti v statusu. Duševno stanje

pacienta je vzrok večih padcev. Ocena tveganja in usmerjeno nadziranje se uporablja kot del

politike preprečevanja padcev. Vključevanje zdravstvenega osebja in družinskih članov pri

oceni duševnega stanje lahko pomaga pri preprečevanju padcev zaradi duševnih

pomanjkljivosti. Bolnišnično okolje lahko vpliva na padce ali poškodbe, zato je nujno

potrebno oceniti najbolj ranljive paciente – tiste, ki slabo vidijo, imajo težave v gibanju ali

zmedenost. Okoljski dejavniki, ki lahko vplivajo na tveganje padcev, so:

- talno površina, gostota, lesk in vzorec, ki lahko ustvari iluzijo korakov, ali ovire za

pacienta z okvaro vida,

- postopki in čas čiščenja,

- razsvetljava, vključno z lahkimi vzponi (premik od osvetljenega v slabo osvetljeno

območje) in odsev dnevne svetlobe od oken,

- klicna naprava, vključno s prepoznavnostjo kot tudi močjo,

- oblikovanje vrat, vključno z učinkom avtomatskih zapiral,

- razdalja med roko in ograjo, postelje, stoli in stranišča,

- opazovanja pacientov,

- označitve,

- nevarnosti v prostoru (naprave, kisik, kabli),

24

- stabilnost pohištva,

- ponudba opreme na voljo za paciente z različnimi potrebami in različnih velikosti,

vključno postelje, žimnice, vozički in invalidski vozički (Patient Safety First 2009).

Vzroke za padce iščemo v več dejavnikih. V aprilu 2008 je Agencija za zdravje, raziskave in

kakovost (2009) povezala padce s prejšnjimi padci, uporabo fizičnih omejitev in tveganjem za

padec v bolnišničnih okoljih. Študija daje vpogled v primerno strategijo, ki se uporablja za

preprečevanje padcev. Na podlagi študije Currie (2008), ki je povzel dejavnike tveganja za

padce, ki spadajo v akutne in dolgotrajne nastavitve oskrbe, je Currie opredelil dejavnike

tveganja v zunanje (npr. kadri, čas) in notranje dejavnike. V notranje dejavnike tveganja je

vključen spol, kognitivne funkcije (vznemirjenost, tesnoba, impulzivnost, nezmožnost za

spremljanje navodil za kratkoročni spomin), telesne funkcije (zgodovina padcev, utrujenost,

težave pri hoji, oslabljena mišična moč, prizadeto fizično delovanje, inkontinenca, ortostatska

hipotenzija, slabovidnost), biološko stanje, sočasne bolezni in uporaba zdravil. Ugotovljeni

dejavniki tveganja za poškodbe so višja starost, ženski spol, zgodovina padca, pomanjkljivost

obščitničnih hormonov, podaljšan čas krvavitve, pomanjkanje vitamina D in uporaba

antikoagulantne terapije. Na kratko, za dejavnike tveganja za padce v akutnih oddelkih

vključujejo v različnih študijah večjo starost, zgodovino padcev, spremembe mentalnega

statusa, senzorične/komunikacijske spremembe, inkontinenco, slabšo mobilnost in uporabo

zdravil (pomirjeval, opioidi, psihotropnimi zdravili, antiepileptiki, zdravila za bolezni srca in

zdravila, antihipertenzivi, diuretiki, odvajala, antihistaminiki) (Currie 2008; Weinberg idr.

2011).

Podatki Nacionalne agencije za varnost v Angliji (NPSA) kažejo, da se je število incidentov v

Angliji, ki so se je zgodili med 1. aprilom in 30. septembrom 2010, povečalo za 4% v

primerjavi s prejšnjim obdobjem poročanja. Podatki tudi kažejo, da 69% pacienotv ni imelo

posledic incidenta, 24% manjše posledice, v 6% je bila povzročena škoda in 0,8% je

povzročena smrt ali huda škoda. Najpogostejši vzroki dogodka so bili zdrsi in padci 29%,

incidenti, povezani z zdravili 11%, incidenti, povezani s postopki zdravstvene obravnave 10%

(NPSA 2011).

Študija Ang idr. (2011) je pokazala, da je univerzalni pristop neustrezen v preprečevanju

padcev v akutni negi. Izziv za zdravstvene ustanove je izvajanje učinkovite preventivne

strategije padcev, ki je usmerjena v tveganja pacientovih dejavnikov, ki prispevajo k padcem.

Individualizirano ciljna intervencijska strategija zraven običajne zdravstvene nege se zdi bolj

učinkovita kot običajna oskrba in tudi samo zmanjševanje števila padcev pri pacientih.

Uporaba orodja za oceno tveganja je omogočila, da bi se medicinske sestre individualno

izobraževale v oceni tveganja za padec. Na podlagi pomembne pozitivne ugotovitve študije je

priporočljivo, da je ciljna strategija intervencij za uporabo v zdravstvenem varstvu in njeni

učinkovitosti oceni.

25

3.2 Področja merjenja in pristopi k merjenju v zdravstveni negi – ocena tveganja pri

preprečevanju padca pacienta

Strah pred padcem je prisoten pri 25 do 50% vseh starostnikov in je povezan z omejitvijo

kasnejših aktivnosti, funkcijskim upadom, zmanjšano kakovostjo življenja in

institucionalizacijo (Bula idr. 2008). Pri starostnikih se običajno pojavi tudi občutek tesnobe

po padcu, kar predstavlja negativno posledico in lahko vodi v tveganje za ponovni padec.

Bolnišnica lahko predstavlja nevarno okolje za pacienta, ker se bolnišnično okolje razlikuje

od domačega. Zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki je povezano s telesnim in

duševnim stanjem in pogosto povezanimi senzoričnimi zaznavami, kot je npr. bolečina, je

nevarnost okolja še večja (Tzeng, Chang-Yi in Grunawalt 2008).

Ena izmed strategij, usmerjenih v zmanjševanje števila padcev, je uporaba ocenjevalnih orodij

za odkrivanje bolnikov z višjo stopnjo tveganja za padce. Prevladuje mnenje, da je stopnja

tveganja za pojavnost padcev premo sorazmerna s številom dejavnikov tveganja (Oliver,

McCurdo in Daly 2004). Glede na to je bilo razvito precejšnje število orodij za oceno

tveganja pojavnosti padcev (Morse, Morse in Tylko 1989; Oliver idr. 1997). Kljub

ugotovljenim dobrim merskim lastnostim so orodja razočarala, kadar so se uporabljala zunaj

konteksta originalne validacije (Oliver, McCurdo in Daly 2004; Vassallo idr. 2008). Zbrane

točke, ki so bile učinkovite v okolju, kjer so orodje razvijali, niso bile učinkovite zunaj tega

podobnega okolja (Milisen idr. 2007). Vzroke za to lahko iščemo predvsem v slabi validaciji

orodja (Wyatt in Altman 1995) in značilnostih preiskovancev. (Oliver, McMurdo in Daly

2004). Nekaj raziskav nakazuje, da je intuitivna ocena tveganja pojavnosti padcev

negovalnega kadra vsaj tako učinkovita, kot uporaba ocenjevalnih protokolov (Vassallo idr.

2008; Haines, Bell in Varghese 2010).

Paciente je potrebno pozorno spremljati zaradi neželenih dogodkov, vključno s padci in jih je

potrebno oceniti glede možnosti za zmanjšanje odmerka ali ukinitve zdravila v daljšem

časovnem obdobju. Vsi pacienti, ki prejemajo psihotropna zdravila, se morajo zavedati

povezanega povečanega tveganja za padec in v oceni tveganja za padec opredeliti tudi druge

dejavnike tveganj, da se zmanjša tveganje nadaljnjih padcev in z njimi povezanih poškodb

(Hill in Wee 2012). Študija je pokazala, da je univerzalni pristop za preprečevanje padcev

neustrezen. Izziv za zdravstvene ustanove je izvajanje učinkovite preventivne strategije

padcev, ki je usmerjen v tveganja dejavnikov, ki prispevajo k padcem. Individualizirana ciljna

strategija poleg zdravstvene nege zahteva bolj učinkovito oskrbo samo v zmanjšanju številu

padcev pri hospitaliziranih pacientih (Ang idr. 2011). Dokazano je, da je 200 pacientov, ki so

utrpeli zlome ali intrakranialne poškodbe, po padcu v bolnišnici dobio pomanjkljivo oskrbo

popadcu. Posebne težave so:

- diagnoza zlomov, ki je bila odložena za več ur do nekaj dni po padcu, ki je običajno

povezana s površnim zdravstvenim pregledom ali brez,

- nevrološki status (zamuda diagnostike krvavitev, zlasti pri pacientih z antikoagulanti),

26

- dvigala, ki se uporabljajo za premikanje pacientov kljub simptomom zloma ali poškodb

hrbtenice, ki povzroča hudo bolečino,

- zamuda pri dostopu do nujnih preiskav ali kirurškega zdravljenja (Healey idr. 2011).

V slovenskem prostoru se za ugotavljanje tveganja za nastop padca v praksi uporabljajo

različne lestvice padcev, ki predvidevajo verjetnost padcev in delijo tveganje pri pacientih v

kategorije: brez tveganja za padec, zmerno tveganje za padec in visoko tveganje za padec ter

obenem priporočajo strategije za preprečevanje padcev. Osredotočimo se na dve, ki sta na

področju zdravstvene nege v mednarodnem prostoru pogosto uporabljeni in imata v svetovni

literaturi navedene z dokazi podprte argumente za splošno uporabo:

- Morse lestvica padcev (MLP), ki je negovalni dokument, modificiran po kanadski avtorici,

medicinski sestri Janice Morse. Lestvica je uporabna v bolnišnici za akutno obravnavo

pacientov pa tudi na oddelkih za dolgotrajno zdravljenje. V slovenskem prostoru je bila prvič

predstavljena in uspešno preizkušena (Zemljič, Tandler in Korat 2007) na kongresu

zdravstvene nege leta 2007. Od takrat dalje jo je vse več bolnišnic pričelo vsakodnevno

uporabljati za ugotavljanje tveganja nastopa padcev,

- in Hendrich II lestvica padcev ameriške avtorice Ann Hendrich, ki je prav tako narejena kot

predloga za negovalni dokument, v slovenskem prostoru pa še ni bila preizkušena z večjim

številom pacientov.

Lestvica za ocenjevanje tveganja za padec omogoča oceno nizke, srednje in visoke stopnje

tveganja za padec (0-125). Številčna razmejitev med nizko in visoko stopnjo tveganja je

prepuščena vodstvom timov, ki se ukvarjajo s kakovostjo. Pri doseganju idealne razmejitve

naj bi ocenjevalno lestvico prilagajali vsaki enoti posebej z upoštevanjem značilnosti

pacientov, da se strategija preprečevanja čim bolj usmeri k tistim, ki so najbolj ogroženi

(Šmitek idr. 2007). Ocenjeni so vsi hospitalizirani pacienti. Z njimi in svojci se medicinska

sestra pogovori, da bo pacient ocenjen za nastop tveganja za padec ob sprejemu (v prvih 24-ih

urah), ob spremembi zdravstvenega stanja, ob padcu, ob premestitvi in ob odpustu. Uporaba

Morse lestvice za preprečevanje padca je enostavna in hitra (povprečna poraba časa je 2-3

minute) (Zemljič 2010). Na podlagi dobljenih rezultatov sprožimo niz negovalnih aktivnosti

(navedene na hrbtni strani dokumenta), ki jih izvedemo pri pacientu individualno ob nizkem

(0-24), srednjem (25-50) in visokem tveganju (51 in več) za padec (Murphy 2008). Oceno

pacientove stopnje ogroženosti in načrt procesa zdravstvene nege opravi odgovorna

medicinska sestra oddelka v sodelovanju z ostalim zdravstvenim timom (zdravstveni tehnik,

zdravnik, fizioterapevt, delovni terapevt, farmacevt, psiholog, dietetik…), saj obravnava

pacienta zahteva multidisciplinaren pristop. V pacientovo dokumentacijo dokumentiramo

izvedene postopke.

27

3.3 Kazalniki tveganj za padec pacienta

Instrumenti za ocenjevanje kulture običajno temeljijo na določenih parametrih. Seznam

kulturnih atributov je pomemben za vključitev orodij za ugotavljanje kulture. Rezultati kažejo

podoben vzorec tako za klinično upravljanje vodij in pacientov glede na stopnjo pomembnosti

povezano z nekaterimi kulturnimi značilnostmi. Klinično upravljanje za paciente upošteva

lastnosti, ki so pomembne: pacient, osredotočenje na kakovost, obveznosti vodstva,

ozaveščanje o varnosti in skupinsko delo. Raziskava je pokazala, da stališče obeh,

strokovnjakov in predstavnikov pacientov, za kakovost in varnost predstavlja podlago

kulturnih atributov, za katere se šteje, da so zelo pomembni za obravnavo v vseh ocenjevalnih

prizadevanjih (Konteh idr. 2011).

Problem ostaja za raziskovalce, ki želijo zmanjšati stopnjo padcev z intervencijami v

bolnišnicah z usmerjanjem pacientov, kjer je prišlo do padcev. Študija je navedla, da tveganje

za padec po prvem padcu pomeni večje tveganje, ki naj bo zabeleženo v poročilih o incidentih

(Hill idr. 2010). Z dosledno uporabo strategije se bo zmanjšalo tveganje za padec. Kadar je to

izvedljivo, je potreben pogovor s pacientom o njegovi ranljivosti za padec in varnostnem

načrtu ter spodbujajte sodelovanje (Raso 2010). Odgovornost zaposlenih, pomeni tudi

prilagajanje kadrovske sposobnosti za pacientove potrebe. Vodstvo mora opredeliti zahtevane

kompetence in standarde oskrbe v kliničnem področju vključno z dokumentacijo in

komunikacijskimi veščinami in potem redno ocenjevati sposobnosti zaposlenih (Raso 2010).

Opredelitev kazalnikov tveganja za padce je cilj številnih študij (Tromp idr. 2001). Uspešne

študije so uporabile večplastne pristope, vključno z izvajanjem izboljšanja moči in ravnotežja,

okoljske prilagoditve, usposabljanje osebja, svetovanje, ustrezno uporabo psihoaktivnih

zdravil in pomoč pri sprehodu in invalidskih vozičkih.

Številne študije so ocenile tveganje za padec pri pacientih, kot so starost in fizična nemoč, da

povečata tveganje za padec (Fonad idr. 2008). Študija Fonad idr. (2008), je potekala v

obdobju štirih let z pacienti z demenco in somatskimi obolenji. Kazalniki kakovosti: ocene

tveganja za padec, pojav padcev, poškodb povezani padci in prevzeti vzročni dejavniki,

vključno z zdravili. Študija je pokazala, da uporaba zdravil poveča tveganje za padce in

poškodbe. Rezultati so pokazali, da bi padce lahko preprečili z uporabo ustrezne opreme -

invalidski vozički in hoduljami. Ker je varnost pacientov izjemnega pomena, je za dejavnike

tveganj potrebno upoštevat napovedovanje in preprečevanje padcev.

Titler idr. (2011) so v svoji študiji prav tako preučevali dejavnike tveganja za starejšo

populacijo. Kategorije študije vključujejo starost, spol, narodnost, zakonski stan, vero, poklic,

medicinske diagnoze. Rezultati so bili merjeni z oceno tveganja, ki določi skupno tveganje za

padec. Ugotovitve kažejo, da duševne motnje, anemia, psihoze in različni diagnostični posegi

in zdravljenje bolezni pomembno vpliva na dejavnike tveganj. Zavedanje teh kazalnikov za

28

padce lahko uporabljajo medicinske sestre za izvajanje ustreznih ukrepov za preprečevanje

padcev in povezano škodo.

Yauk idr. (2005) so analizirali vzroke za padec, med katerimi so predhodna zmedenost, težava

kontrole črevesja in padec v predhodnih hospitalizacijah. Ferrari idr. (2010) so ugotovili, da

nepazljivosti in slaba mobilnost prispevata k padcu. Opravili so dodatne raziskave, da so

preučili učinkovitost različnih strategij za preprečevanje padca. Strategije, katerih cilj je

preprečevanje padcev, vključejo identifikacijski trak ali nalepke, večji nadzor na uro oziroma

redni obhodi, kamere za spremljanje, uporaba alarmov in v nekaterih primerih fizične ovire.

Pri pregledu literature je bila najdena le ena študija, kjer so preiskovali povezavo med tem, v

kolikšni meri je izpolnjen standard zdravstvene nege pacientov in padec (Schubert idr. 2008).

Vzroki za pacientov padec so tudi neprimerni copati, zdrsi, popuščanje kolen, slabost ali

spotikanje čez aparature. Padci lahko vodijo do podaljšane hospitalizacije, povečanja

bolnišničnih stroškov in težav z odgovornostjo. Ker imajo padci lahko veliko posledic,

ustanova od zaposlenega zahteva, da izpolni obrazec Riziko za padec pacienta. Obrazec mora

biti v dokumentaciji, da se lahko zagotovijo ukrepi za preprečevanje padcev. Pacienti, ki so

nagnjeni k padcem, morajo imeti plan intervencij za preprečevanje padca (Hager in Munden

2008).

Obstoječe raziskave kažejo, da za padce pacientov, obiskovalcev in zaposlenih obstaja največ

incidentnih poročil v kliničnih enotah (Hager in Munden 2008). Padci so pomemben vzrok

obolevnosti in umrljivosti med starejšimi ljudmi (Gillespie idr. 2009). Pri večini padcev

(84%) so poročali o poškodbi kot vzroku padca in ugotovljeni so bili mnogi potencialni

dejavniki tveganja (Cox idr. 2010).

Padci so pogosto posledica prepletajočih se dejavnikov, ki so različni za posameznika. Le

redko se zgodijo samo zaradi nevarnosti v okolju, skoraj vedno so posledica prepletanja

individualnih dejavnikov (Oliver in Healey 2009). Skupni dejavniki tveganja: mišična

oslabelost, nestabilna drža, predhoden padec, zmedenost (delirij ali demenca), okvara vida,

predpisana zdravila (še posebej centralne sedativne droge), pogosto uriniranje ali

inkontinenca, vznemirjenost in nevarnosti okolja pogosto kažejo na osnovne znake stanja pri

pacientu ali pa so posledica bolezni, stranskih učinkov zdravil ali izgube gibalne sposobnosti.

To pomeni, da padec pri pacientu ne sme sprožiti samo izpolnitve obrazca za izključitev

poškodbe, temveč mora vsebovati oceno medicinskih, funkcionalnih in okoljskih razlogov za

padec in interdisciplinarni načrt oskrbe za zmanjšanje tveganja nastopa ponovnega padca in

poškodb. Število starejših pacientov se povečuje, zato jih je z naštetimi dejavniki tveganja

možno zaslediti vse več v vseh kliničnih ustanovah, ki skrbijo za starejše. Vsi profili

zaposlenih v teh ustanovah morajo razumeti, zakaj prihaja do padcev in kako jih preprečevati

(Oliver in Healey 2009).

Intervencije z izobraževanjem so povzročile statistično pomembno zmanjšanje padcev, kar je

dokazala raziskava (Huang 2009) v pet mesecev trajajočem spremljanju. Po enoletnem

29

nadaljevanju so dokazali zmanjšanje padcev v primerjavi s kontrolno skupino. Tako je

dokazano, da izobraževanje lahko pomaga, da se preprečijo padci z odpravo povezanih

dejavnikov tveganja, ki so prisotni v okolju.

Travmatična poškodba možganov je povezana z resnimi posledicami. Nedavne študije v ZDA

(Faul idr. 2010) in Finskem (Kannus idr. 2007) so pokazale da so s padcem povezane

travmatične možganske poškodbe. Padci povzročijo 60,7% travmatičnih možganskih poškodb

oseb, starih nad 65 let in več v ZDA (Faul idr. 2010). Cena za hospitalizacije in smrti zaradi

travmatične poškodbe možganov v ZDA se je zvišala od leta 2002 do leta 2006. Nove

smernice zdravljenja, povečana uporaba rentgenskih posnetkov in pričakovana življenjska

doba zvišuje stroške v zahodnih državah.

Padci in posledično nastale poškodbe lahko nastanejo v katerem koli življenjskem obdobju in

predstavljajo resen zdravstveni problem starejših ljudi in tudi pomembno področje

preventivnega ukrepanja zdravstvene nege (Kelly in Dowling 2004). Vzroke za padec

razdelimo v dve skupini:

- ovire v okolici: pasti za spotikanje (prag, stopnice, kabli, predolga obleka, gladka tla, hoja

v nogavicah po gladkih tleh, čevlji neprimerne velikosti in neprilagojeni obliki nog, slaba

razsvetljava, premalo prostora med pohištvom),

- vzroki v pacientovem zdravstvenem stanju, ki nimajo nujno povezave s starostjo

(slabovidnost,vrtoglavica, motnje krvnega obtoka, motnje ravnotežja, zdravila, ki jih

pacient uživa in vplivajo na pozornost, reflekse, inkontinenca).

V Veliki Britaniji vsako leto poročajo o padcih, ki predvsem škodujejo starejšim pacientom,

pri katerih ranljivost pri padcu izhaja iz zapletenih medsebojnih vplivov dejavnikov tveganja,

vključno z omejeno mobilnostjo, demenco, delirijem, zdravljenjem in posledicami dolgoročne

in akutne bolezni. Sistematičen pregled raziskovalnih študij kaže, da je ocena za ukrepanje in

zdravljenje, sprememba ali boljše upravljanje teh temeljnih dejavnikov tveganja lahko

zmanjša padec za 20-30%. Vendar pa se dokazi ne odražajo v bolnišnični politiki

preprečevanja padcev. Organizacijska kultura in procesi lahko povečajo učinkovitost

izvajanja z dokazi podprte prakse preprečevanja padcev, učenje iz projektov za izboljšanje

kakovosti. Sistematično učenje iz padcev in nujno oskrbo za pacienta v bolnišnici po padcu bi

bilo potrebno raziskati (Healey in Darowski 2012).

3.4 Posledice padca pacienta

V akutni negi v bolnišnicah je 85% poročil o incidentih zaradi padcev pacientov. Od tistih, ki

padejo, jih ima 10% za posledico smrtni izid. Če pacient pade kljub preventivnim ukrepom, je

potrebno zagotoviti stalno prisotnost medicinske sestre za kontrolo pacientovih vitalnih

znakov, medtem druga oseba obvesti zdravnika. V kolikor je potrebno, moramo takoj

30

zagotoviti nujne ukrepe, kot so prehodnost dihalnih poti, zaustavitev krvavitev in

stabiliziranje poškodovanega uda. Pozanimamo se o vzroku padca tako, da vprašamo pacienta

in priče, kaj se je zgodilo. Pacienta povprašamo po bolečini ali morebitni poškodbi glave. Če

ni posledic, pacienta namestimo v posteljo s pomočjo druge osebe (Hager in Munden 2008).

Čeprav dokazi kažejo na nekaj učinkovitih strategij za zmanjšanje padcev, odstotek poškodb

od padcev ostaja visok. Posegi za zmanjšanje padcev se izvajajo še vedno nejasno

(Coussement idr. 2008) ali so splošne narave z omejeno velikostjo učinka. To je lahko

povezano z napako osebja za učinkovito izvajanje z dokazi podprtih strategij za pacienta

specifičnih dejavnikov tveganja. To je lahko tudi posledica prakse rutinsko manjkajočih

vidikov zdravstvene nege in ne opustitve obravnave napake.

Posledice padcev med starejšimi se zelo razlikujejo. Sedem najpogostejših poškodb je zlom

podlakta (26,4%), zlom stegnenice (22,9%), zlom goleni in gležnja (13,8%), odprta rana na

glavi (11,4%), zlom ramena ali nadlakti (10,9%), ledvene hrbtenice ali zlom medenice (7,3%)

in intrakranialne poškodbe (7,3%) (Kreisfeld in Harrison 2010). Študija (Tzeng 2010a) za

akutno bolnišnično oskrbo v Michiganu je pokazala, da 51,4% odraslih pade v bolnišnični

oskrbi in 56% od teh se zgodi, ko pacient gre iz ali v posteljo. Anderson, Boshier in Hanna

(2012) so ugotavljali učinkovitost preprečevanja poškodb pacientov pri odhodu iz ali v

posteljo (postelje nižje in uporaba klicne naprave). Klinično preskušanje ni pokazalo

nobenega večjega povečanja ali zmanjšanja škodljivih padcev z uporabo nizkih ležišč in

uporabo klicnih naprav. Kljub pomanjkanju dokazov učinkovitost z višino postelje in

povezanih padcev je raziskava Nitz idr. (2011) v Avstraliji, tudi z zelo nizko ali nizko posteljo

kot eno od okoljskih sprememb ugotovila pomembno zmanjšanje števila nezgod, to

zmanjšanje je nastalo v šest mesečnem spremljanju.

Kultura varnosti pacientov obstaja, če obstaja skupni dogovor glede varnosti pacientov med

zaposlenimi (Feng, Bobay in Weiss 2008). Kultura je zgrajena z dinamično interakcijo v

organizacijski strukturi po dveh prepletenih postopkih: okrepitev več poklicnih interakcij, ki

vključujejo paciente in vodje ter z ciljno usmerjenostjo doseči dogovor o tem, kaj je potrebno

spremeniti in kako to storiti (Aberg, Lundin-Olsson in Rosendahl 2009).

3.5 Kazalniki kakovosti in varnosti za preprečevanje padcev

Padec lahko povzroči poškodbo in smrt ljudi vseh starosti, vendar se padci izrazito

povečujejo s starostjo. Hospitalizacija dodatno povečuje tveganje, vendar pa ni nobenih

dokazov za podporo kratkoročni hospitalizaciji, ki temelji na strategiji (Dykes idr. 2011). Z

drugimi besedami, kazalniki torej kažejo, koliko in kako dobro neko stvar naredimo oz. ali je

delovanje zdravstvene ustanove uspešno in kje so priložnosti za izboljšave. Kazalniki morajo

biti merljivi pri vsakdanjem delu in uporabni za spremljanje, biti morajo enostavni, ponovljivi

in verodostojni. Številni akademiki so razpravljali o naravi kakovosti v zdravstu. Opisi

kakovostne oskrbe se razlikujejo glede na perspektive, opazovalca (pacient, zdravnik,

31

medicinska sestra, manager). Opisi so odvisni tudi od kliničnih pričakovanj pacienta in

resnosti bolezni. Studer (2003) je trdil, da odličnost določajo pacientove zazanave, ki jih

prejmejo v obliki storitev.

Raziskava Jansma idr. (2011) pokaže, da se število poročil o incidentih po izobraževanju ni

povečalo. Povečanje števila prijavljenih incidentov je bilo registrirano sspremembo

intervencijskega sistema v bolnišnici. Izobraževanje ima lahko takojšnje in dolgoročne

pozitivne učinke na varnost pacientov, z znanjem, spretnostmi in odnosom, vendar zelo malo

vpliva na poročanje, so pokazali rezultati raziskave.

Tudi v najbolj spremljanih razmerah pacient pade. Začetno in trajno zmanjšanje tveganja s

hkratnim zmanjševanjem tveganj padca z načrtom varstva. Intervencije so postavitev klicne

naprave, poostren nadzor, redno nudimo nočno posodo, bližina medicinskih sester za

opazovanje, nizke postelje, mobilnost, alarmi, varnostne ograjice, zapestnice, znaki v

prostoru, barvne odeje ali nogavice. Individualni interdisciplinarni pristop za pacienta

(sodelovanje z lekarno za interakcijo zdravil, ki lahko vplivajo na stanje pacienta). Dilemo

včasih povzroča oskrba in obvladovanje tveganj uravnoteženja pacientove neodvisnosti z

ohranjanjem varnosti. (Raso 2010).

Kolaborativni center v Maryland je razvil:

F: pregled tveganj za padec,

A: ocena dejavnikov tveganja,

L: povezani ukrepi,

L: učenje iz dogodkov,

S: varno okolje (Raso 2010).

Capone idr. (2010) so v raziskavi opredelili, da medicinske sestre morajo narediti boljšo

oceno za preprečevanje padcev, saj so nekateri pacienti ogroženi zaradi izolacije kot posebnih

razlogov.

Intervencije za preprečevanje padcev, kot so gibanje, alarmi in nizke postelje, prinesejo le

malo ali nič koristnega učinka, je pokazala študija (Haines, Bell in Varghese 2010; Shorr

2012). Možno je, da oprema koristi le majhnemu število pacientov ali da v klinični praksi

uvajanje nove opreme za preprečevanje padcev motivira zaposlene, naj obnovijo prizadevanja

za preprečevanje vidikov padcev.

Na podlagi sistematičnih pregledov (Cameron idr. 2010) in pregledov dokazov (Oliver,

Healey in Haines 2010), multifaktorskih intervencij, usmerjenih k obravnavanju posameznih

pacientovih dejavnikov tveganja, je mogoče zmanjšati padce med 18% in 30 %. Sestavni

deli multifaktorske intervencije so:

- vključevanje celotne ekipe: medicinske sestre so ključnega pomena, vendar brez podpore

zdravnika, farmacevta, terapevta in pomožnega osebja ne bi bilo mogoče,

- intervencije izvajamo od spodaj navzgor, prizadevanja za preprečevanje padcev na oddelku,

32

- individualiziran pristop,

- izdelava praktičnih sprememb na oddelku (okolje in osebje za ustvarjanje varnejšega okolja

za vsakogar),

- rutinska ocena pacienta pri težavah z mobilnostjo,

- pregled zdravil, ki lahko povečajo tveganje padcev, predvsem pomirjevala in uspavala in

ukinitev teh, če tveganja odtehtajo koristi,

- uporaba vsakega padca kot poziv za skupinsko razpravo o tem, kaj je lahko dejavnik

tveganja predvsem na osnovne bolezni srca in ožilja ali delirij.

3.5.1 Kazalnik kakovosti

Spremljanje kazalnikov kakovosti predstavlja poseben pomen del zagotavljanja varnosti in

kakovosti dela v bolnišnicah, ki pa sam po sebi ne zadošča (Čuk 2011).

Aydin idr. (2004) so v raziskavi o prikazu metodološkega pristopa k oblikovanju državne

baze kazalnikov kakovosti zdravstvene nege navedli tudi te, ki so jih spremljali v 134 v

vzorec vključenih kalifornijskih splošnih bolnišnicah. Kazalniki kakovosti zdravstvene nege

so zajemali: število padcev, novo nastale razjede zaradi pritiska, prisilne imobilizacije,

delovne ure medicinskih sester po profilu na pacienta, mesečno ležalno dobo na oddelku,

izobraževanje medicinskih sester in zadovoljstvo pacientov.

Večina kritičnih poročil o incidentih sodijo v tri kategorije: padci, klinična oskrba in zdravila

(Tingle 2011). Varnost pacientov je pristop k razumevanju, kaj povzroča pacientom, ki so

oškodovani v zdravstvu, škodo in izvajanje rešitev, ki preprečujejo škodo (Patient Safety and

Quality Improvement Service 2012).

3.6 Merjenje kakovosti

Da bi zagotovili, da pacienti prejemajo visoko kakovostno zdravstveno oskrbo, potrebujemo

sistem določanja ciljev in spremljanja uspešnosti zdravstvene oskrbe. Griffiths idr. (2008) so

predlagali, da je pomembno določiti matrike, ki bi vplivale na zagotavljanje oskrbe pacientov.

Ideja o kakovosti v zdravstvu je večplastna, veliko je mnenj o tem, kaj dejansko pomeni

kakovost. Še posebno mnenja zadevajo:

- kaj pomeni kakovost za paciente in njihove družine,

- kako oceniti zdravnike,

- kakšno vlogo ima pri tem pacientovo zadovoljstvo,

- kakšna obravnava je potrebna s strani zdravstvenih menedžerjev (Chilgren 2008).

Kazalniki kakovosti so statistične in druge merljive enote, ki kažejo kakovost zdravstvene

oskrbe, torej prikazujejo posredno ali neposredno uspešnost delovnega sistema, ustanove,

oddelka, tima ali posameznega zdravstvenega strokovnjaka pri izboljšanju zdravja ciljne

populacije (Rems 2008). Nujno potrebno je sprotno ocenjevanje varnosti pacientov, vpeljava

33

učeče se zdravstvene ustanove, prikazovanje nenehnih izboljšav varnosti in ugotavljanje

pomanjkljivosti na področju varnosti pacientov. Pri ocenjevanju varnosti procesov

uporabljamo kvalitativne in kvantitativne metode npr. pregledovanje različnih dejavnosti

vsakdanje zdravstvene prakse, sistematično zbiranje in analiziranje kazalnikov varnosti (Tušar

2010).

Pri uporabi kazalnikov za merjenje kakovosti je za bolnišnico pomembno, da na določena

vprašanja odgovori pred uporabo in izvajanjem (Caldana idr. 2011). Prvo vprašanje se nanaša

na potrjevanje kakovosti – v kolišni meri odraža kakovost oskrbe? Drugo vprašanje se nanaša

na registracijo – kako se kazalec izmeri na zanesljiv in veljaven način? Tretje vprašanje – kdaj

se prično ustrezne aktivnosti? Kazalniki kakovosti zdravstvene nege morajo biti merljivi,

jasni, objektivni, koristni, dajejo prednost izboljšavam. Razvoj teh kazalcev za storitve

zdravstvene nege zahteva iskanje točk, ki kažejo, da je potrebno upoštevat politiko

zdravstvenega varstva, izobraževanje, upravljanje v zdravstu, poslanstvo in organizacijske

strukture, programe in predloge za delo v institucijah: človeških, materialnih, finančnih virov

in pričakovanj pacienta (Caldana idr. 2011). Merjenje kazalnikov nam omogoča razumeti,

kako postopki napredujejo in kako jih je mogoče izboljšati. Ti zagotovijo, da se izvajalcem

zdravstvenih storitev omogoči prevzeti odgovornost za kakovost svojih storitev. Odgovornost

za kakovostno zdravstveno nego obstaja na več ravneh, od točke oskrbe, kot so medicinske

sestre, do kliničnega menedžerja in pacienta.

Ko želimo izmeriti kakovost, je pomembna opredelitev dimenzij, ki naj bi se merile.

Parasuraman, Zeithaml in Berry (1988 po Bavčar 2008) so v modelu določili več dimenzij

kakovosti v storitvenih dejavnostih: urejenost, zanesljivost, odzivnost, strokovnost,

ustrežljivost, verodostojnost, varnost, dostopnost oziroma razpoložljivost storitev,

komunikacijo in razumevanje strank. Navedene dimenzije kakovosti je pri oblikovanju,

izvajanju in izboljševanju storitev treba upoštevati tudi v zdravstveni negi.

3.7 Pristopi k oblikovanju ogrodja za spremljanje ocene tveganja za padec pacienta

Padci niso nekaj slučajnega. So posledica patološkega dogajanja v pacientu in izven njega.

Vzroki so v človeku samem in v njegovih omejenih zmogljivostih, da bi se gibal zanesljivo.

Kdor se lahko giblje, je neodvisen od pomoči drugih. Za vse, še posebej za starostnike, je to

pomemben aspekt njihovega zdravja. Strah pred padcem še dodatno omeji njihove aktivnosti

in sklene se začaran krog, ko zaradi zmanjšane telesne aktivnosti upade mišična moč,

postanejo nezanesljivi in se poveča nevarnost padca. Nekateri ukrepi v preventivi padcev so

lahko enostavni. Ne veljajo pa za vse paciente enako in tudi ne zagotavljajo uspešne

preventive v vseh primerih (Marinšek in Kramar 2009).

V večini prijavljenih padcev pride do dolgotrajne oskrbe. Poročila kažejo, da bo število

prebivalcev z izkušnjo padca, imelo malo ali nič trajnih posledic. Navedeno je, da je vrednost

34

pri preučevanju dejavnikov, ki prispevajo k padcem, preučuje pomen okolja in sistem za

oblikovanje ter razvoj strategij za preprečevanje in obvladovanje tveganja padcev. To v

skladu s poročilom vključuje:

- oceno tveganja za vse paciente,

- identifikacija tistih z velikim tveganjem padca,

- uporaba strategij za preprečevanje padcev, vključno s podporo primerne mobilnosti

pacientov, uporaba opreme kot so preproge in primerni stoli ali postelje, alarmne naprave,

- uporaba ustreznega prenosa pacienta in ravnanja tehnik na podlagi značilnosti pacienta,

- usposabljanje in izobraževanje za oceno tveganja se uvršča v orodja in preventivne

strategije (Tingle 2011).

Padci so najpogostejši vzrok nezgod v poročilih o dolgoročni oskrbi v bolnišnici (Vassallo

idr. 2008). Padec lahko povzroči fizično in psihično travmo, tudi umrljivost in višji strošek

zaradi dolgotrajnejše bolnišnične obravnave (Church idr. 2011).

Večja ozaveščenost zdravstvenega osebja o posledicah padcev, v storitvah zdravstvenega

varstva, je dosegla preprečevanje padcev in posledice poškodb s poudarkom na klinični oskrbi

(Gates idr. 2008). Orodja za ocenjevanje tveganja padcev so ugotovljena kot ključni elementi

uspešnih programov za preprečevanje padcev (Gillespie in Handoll 2009; Cameron idr.

2010), njihova uporaba pa je priporočljiva v več kliničnih smernicah (Czerwinski, Borowy in

Jasiak 2006; Australian Commission on Safety and Quality in Health Care 2009). Razlog za

uporabo teh orodij je preprečevanje padcev, poškodb in preventivni ukrepi za najbolj

ogrožene paciente (Gillespie in Handoll 2009; Cameron idr. 2010).

Boljša kakovost oskrbe padcev in urinske inkontinence je povezana z merljivo izboljšanjem

rezultatov v manj kot enem letu. Povezava med postopki in izidi je potrebna obravnava

soodvisnosti med diagnosticiranjem in zdravljenjem padcev. Povezava v raziskavi Min idr.

(2011) je pokazala povezavo med procesom ter rezultati med padci in urinsko inkontinenco

kot pomemben prispevek k kakovosti.

Za nenehno izboljšanje kakovostne oskrbe morajo medicinske sestre dinamično in celovito

prepoznavati dejavnike, ki vplivajo na delovni proces. Od negovalnega tima zahteva

strokovnost pri izvedbi ukrepov in razvoj instrumentov, ki omogočajo vrednotenje kakovosti

zdravstvenih storitev. Medicinska sestra potrebuje analizo rezultatov, ki bi ji omogočale, da bi

opredelila strategijo upravljanja. Instrumenti, ki bi jih medicinska sestra pripravila za

vrednotenje rezultatov na podlagi informacij, posredno ali neposredno, preverja resničnost

delovanja zdravstevnega varsta. S tega vidika je potrebno poudariti pomen sodelovanja z

oceno rezultatov oskrbe pacienta. Kakovostna oskrba zahteva natančno, dosledno in povsod

beleženo zdravstveno nego, kar omogoča analizo znotraj in zunaj institucionalnega področja

in razmišljanje o različnih vidikih strokovne prakse (Kurcgant idr. 2009).

35

Perell idr. (2001) so v pregledu literature odkrili šest funkcionalnih testov in 15

multifaktorskih ocen, ki so jih razvili v zdravstveni negi. Multifaktorska ocena vsebujejo širok

spekter dejavnikov tveganja. Med najpogosteje uporabljene spadajo Conleyjeva lestvica

(angl. Conley scale – CS) (Conley, Shultz in Selvin 1999), Morsova lestvica padcev (angl.

Morse fall scale – MFS) (Morse, Morse in Tylko 1989) in STRATIFY (Oliver idr. 1997).

MFS (Morse, Morse in Tylko 1989) ima visoko občutljivost in nizko specifičnost. Tudi CS

ima visoko občutljivost, toda nizko specifičnost, zaradi česar se zdi ob pozitivnem rezultatu

priporočljivo opraviti dodatne klinične preiskave in se šele nato odločiti o preventivnih

ukrepih (Lovallo idr. 2010). STRATIFY ima visoko negativno napovedno vrednost in nizko

pozitivno napovedno vrednost ter skupno napovedno vrednost, kar nakazuje, da orodje ni

optimalno za odkrivanje pacientov z visokim tveganjem za pojavnost padcev (Oliver idr.

2008). Funkcijska orodja so osredotočena na fiziološko in funkcijsko področje posturalne

stabilnosti, vključujoč mišično zmogljivost, ravnotežje, hojo in odzivni čas. Mednje spadajo

Bergova lestvica ravnotežja (angl. Berg balance scale – BBS) (Berg idr. 1989), lestvica

pomičnosti starejših oseb (angl. Elderly mobility scale – EMS) (Smith 1994) in funkcijski test

dosega (angl. Functional reach test – FRT) (Duncan idr. 1990). BBS ima dobro specifičnost in

občutljivost za odkrivanje pacientov po kapi z visokim tveganjem za pojavnost padcev

(Maeda, Kato in Shimada 2009), pri pacientih s Parkinsonovo boleznijo pa ima slabo

občutljivost in dobro specifičnost (Dibble in Lange 2006). Na splošno bi lahko rekli, da

Bergova lestvica ravnotežja ni uporabna za napovedovanje padcev pri starejših pacientih

(Neuls idr. 2011). EMS je veljavno orodje z dobro zanesljivostjo med posamezniki, vendar

nima napovedne veljavnosti za padce (Prosser in Canby 1997). FRT (Duncan idr. 1990) ima

zmerno občutljivost, nizko specifičnost in nizko pozitivno napovedno veljavnost (Eagle idr.

1999).

Notranji dejavniki tveganja (starost, spol, dolžina bivanja v bolnišnici), kognitivne funkcije

(vznemirjenost, tesnoba, kognitivne motnje, impulzivnost, nezmožnost spremljanja navodil,

kratkoročna izguba spomina), telesna funkcija (padec v preteklosti, utrujenost, težave pri hoji,

motnja mišične moči, pogosto uriniranje, ortostatska hipotenzija), fiziološko stanje (zvišanje

alkalne fosfataze, anemija, pomanjkanje obščitničnih hormonov, pomanjkanje vitamina D),

sočasna obolenja (Alzheimerjeva bolezen, depresija, sladkorna bolezen, multipla skleroza,

Parkinsonova bolezen, možganska kap, sinkopa) (Tzeng 2011a).

Oseba, ki je šibka, utrujena ali bolna:

- oseba, ki ni fizično sposobna,

- oseba, ki ima lahko težave z vidom,

- zdravila lahko povzročijo slabost, zaspanost, zmedenost ali omotico,

- drseča, mokra tla ali stopnice,

- ovira na poti,

- tema (The Join Commission 2013).

36

Še posebna previdnost za pacienta velja:

- prižgat luči, ko vstopite v sobo, ne hodite v temi,

- poskrbite, da bo pot jasna,

- uporabite ograjo na stopnišču,

- sedite na stolih, ki se ne premikajo in imajo naslonjala za roke,

- nosite čevlje, ki imajo trdne, ravne, nedrseče podplate,

- zamenjajte obrabljene naprave (The Join Commission 2013).

3.7.1 Načrtovanje aktivnosti zdravstvene nege

Prehod na računalniško dokumentiranje aktivnosti v zvezi s padci je zahtevna stopnica v

izboljševanju pristopa, ki je enoten, bolj enostaven, ni dvojnega dokumentiranja, analize bodo

lažje in podatki primerljivi med bolnišnicami, ki program uporabljajo (Prijatelj 2012).

O možnem padcu pacienta morajo biti obveščeni vsi, negovalno osebje, zdravniki,

fizioterapevti, čistilke. Vsi, ki s pacientom delajo, prepoznajo opozorilna znamenja za padec

in jih razumejo. Več kot je o padcih znanega, več ogroženih pacientov osebje prepozna, bolje

znajo opazovati (Hendrich in Chow 2008). Svojci naj postanejo del tima, ki pomaga

preprečevati padce (varovanje, pogovor, sprehod...). Ob padcu pogosto ugotovimo, da so bile

pacientu dane pomanjkljive informacije, da nas ni razumel in da je bila napaka, da nismo

vključili družine (Hendrich 2006).

Obstajajo tri vrste obrazcev za ocenjevanje nevarnosti padcev:

- lestvice, ki predvidevajo verjetnost padcev in delijo paciente v ogrožene in manj ogrožene,

(neogrožene) za padec ter obenem usmerjajo strategijo za preprečevanje padca,

- orodja za ocenjevanje padcev, ki pomagajo zaposlenim odkriti možne vzroke padcev in so

sestavljena iz ocenjevalnih točk okolja, pacientovega vedenja, strategije zdravstvene nege

za zadovoljevanje potreb pacienta, terapevtskih posebnosti in že vnaprej pripravljenih

strategij,

- obrazci za paciente, ki so že padli; ti obrazci vsebujejo podatke o padcu, opis padca,

pacientovo vedenje v času padca in opis poškodb, ki jih je utrpel, lahko tudi kontrolna

vprašanja za fizični pregled in oceno stanja ter priporočila za nadaljnjo preventivo (Šmitek

idr. 2007).

Mnenja o uporabnosti ocenjevalnih lestvic so različna, saj nekateri avtorji ne podpirajo

prevzemanja ocenjevalnih lestvic brez podrobnejše ocene specifičnih dejavnikov tveganja, ki

so prisotni na posameznih oddelkih/enotah oziroma pri specifičnih skupinah pacientov

(Šmitek idr. 2007).

Študija Ang idr. (2011) je pokazala, da je univerzalni pristop preprečevanja padcev v akutni

negi neustrezen. Izziv za zdravstvene ustanove je izvajanje učinkovite preventivne strategije

padcev, ki je usmerjena v tveganja pacientovih dejavnikov, ki prispevajo k padcem.

Individualizirana ciljna intervencijska strategija zdravstvene nege se zdi, da je bolj učinkovito

37

kot običajna oskrba padcev pri hospitaliziranih pacientih. Uporaba Hendrich orodja za oceno

tveganja je omogočilo, da so medicinske sestre dobile individualno izobraževanje, kdo je

opredeljen kot ogrožen za padce na podlagi pomembne pozitivne ugotovitve te študije. Zato je

priporočljivo, da je ciljna strategija več intervencij za uporabo v zdravstvenem varstvu in

potrebno je oceniti njeno učinkovitost.

Ocena tveganja brez ukrepanja je nesmiselna, lahko postane sama sebi namen, kadar

ocenjevalec zmotno misli, da je bilo s samim ocenjevanjem pacienta že nekaj narejeno za

preprečevanje padcev. Kar je bilo dokazano z raziskavami o preprečevanju padcev v

bolnišnicah, je sistematično prepoznavanje skupnih dejavnikov tveganja in smiselno

načrtovanje narediti nekaj konkretnega za izločitev vsakega izmed njih. (Oliver in Healey

2009).

Pri izdelavi ocenjevalnih lestvic za praktično uporabo je potrebno upoštevati omenjene

razlike, ugotoviti, kdo ocenjuje (medicinske sestre, drugi zdravstveni delavci, tim) in

upoštevati čas ocenjevanja (ob sprejemu, po padcu, ob odpustu, periodično), ker se dejavniki

tveganja spreminjajo. Pri izbiri ocenjevalne lestvice ima pomembno vlogo vrsta ustanove - ali

ocenjujemo bolnike v bolnišnici za akutno obravnavo, v domovih/na oddelkih za dolgotrajno

zdravljenje ali na rehabilitacijskih oddelkih (Korat 2009). Pogosto posamezne

ustanove/oddelki uporabljajo prilagojene ali nadgrajene lestvice, ki vključujejo specifične

bolezenske oziroma telesne posebnosti bolnikov. Vendar povsem individualno prilagojene

lestvice ne nudijo možnosti primerjave rezultatov med ustanovami. Zato je izbira ali izdelava

prilagojene lestvice za ocenjevanje/napovedovanje možnih padcev smiselna v okviru že

izdelanih in preizkušenih lestvic.

Ugotovitve raziskave Meesing idr. (2011) kažejo na povečanje časovne stiske, povezane z

znižanjem časa za zdravstveno nego za pacienta, kakor tudi razdrobljenost zdravstvene nege.

Ti pogoji negativno vplivajo na zagotavljanje kakovostne oskrbe, kot tudi na skrb zaposlenih

ter fizično in duševno dobro počutje ter tako zabrišejo razlike med strokovnimi in zasebnim

življenjem. Raziskava potrjuje potrebo po tem, da se opre na izkušnje najbolj visoko

usposobljenih delavcev v zdravstveni negi in se jim zaupa avtonomijo, potrebno za

upravljanje časa, namenjenega skrbi za pacienta.

3.7.2 Kriteriji pri izbiri lestvice za splošno bolnišnično uporabo

Kriteriji, ki jih je potrebno upoštevati pri izbiri lestvice za splošno bolnišnično uporabo so:

- vključitev bistvenih dejavnikov tveganja (Korat 2009),

- širša uporabnost (Korat 2009),

- specifičnost in občutljivost (Šmitek idr. 2007),

- enostavnost in hitrost izpolnjevanje (priporoča se lestvica, zahteva se čim manj časa za

izpolnjevanje) (Oliver in Healey 2009),

- zanesljivost (različne osebe dosežejo po navadi isti rezultat) (Oliver in Healey 2009),

38

- minimalne potrebe po usposabljanju in po dodatni opremi (Oliver in Healey 2009),

- visoko spoštovanje osebja (sicer je ne bodo uporabljali in bo neuporabna) (Oliver in

Healey 2009),

- da bi bile lestvice koristne, morajo imeti visoko (pozitivno in negativno) napovedno

vrednost (velik odstotek pacientov z visokim tveganjem tudi pade in velik odstotek

pacientov brez tveganja padca v resnici ne doživi) (Oliver in Healey 2009).

3.7.3 Poročanje o varnosti pacientov

V 138. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti so opredeljene naloge izvajalcev zdravstvene

dejavnosti tako javnih zdravstvenih zavodov kot tudi koncesionarjev in nosilcev zasebne

zdravstvene dejavnosti glede zagotavljanja kakovostne in varne zdravstvene dejavnosti.

Opredeljeni so načini poročanja o varnostnih zapletih ter njihovega obravnavanja. Predvidena

je tudi vzpostavitev funkcije pooblaščenca za kakovost in varnost pacientov, komisije za

kakovost in varnost ter vodenje registra o varnostnih zapletih (Simčič 2010). Posamezni

izvajalec zdravstvene dejavnosti bo s poročanjem na področju kakovosti in varnosti izkazal

svojo pripravljenost zagotavljanja kakovosti in varnosti ter hkrati pripravljenost po nenehnem

spremljanju in izboljševanju varnosti zdravstvene oskrbe. Vsekakor pa se bo izvajalec

zdravstvene dejavnosti, ki o kakovosti in varnosti zdravstvene dejavnosti ne bo poročal in ne

bo imel evidentiranih zapletov, težko štel za izvajalca, ki skrbi za kakovostno in varno

zdravstveno obravnavo (Simčič 2010).

Inštitut za medicino je zasnoval 6 ciljev za izboljšanje zdravstvenega varstva v ZDA:

- varna (izogibanje preprečiti poškodbe, zmanjšanje zdravniških napak),

- strokovna (opravljanje storitev, ki temeljijo na znanstvenih spoznanjih, klinične smernice),

- pacient je središče (spoštljivost in odziv na potrebe posameznika),

- učinkovito (učinkovita poraba časa in drugih virov),

- pravočasna,

- pravično (dosledna skrb do vseh pacientov) (Pelletier in Beaudin 2008).

K kakovosti prispeva 8. ključnih pobud, ki jih je opredelila Mednarodna organizacija za

migracijo:

- odstraniti ovire v praksi,

- razširitev možnosti za medicinske sestre v vodenju in širjenju sodelovanja,

- izvajati programe za delovanje medicinskih sester,

- povečanje deleža medicinskih sester s fakultetno izobrazbo do 80% do leta 2020,

- podvojiti število medicinskih sester z doktoratom do leta 2020,

- sodelovanje medicinskih sester v vseživljenjskem učenju,

- omogočiti medicinskim sestram, da delujejo zdravstveno- vzgojno,

- izgradnja infrastrukture za zbiranje in analizo medstrokovne delovne sile (Haynes 2011).

39

Nimajo vsi padci hudih posledic, ampak tudi padci z manjšimi poškodbami ali brez škode

lahko povzročijo strah in trpljenje pacientom in njihovim družinam. Ustvari se začaran krog,

kjer strah zmanjša mobilnost, neodvisnost in podaljša dolžino bivanja ali sproži potrebo po

prehodu na oskrbo na domu (Oliver, Healey in Haines 2010). Analiza časa dneva, ko se padec

najpogosteje zgodi, lahko spremeni delovni vzorec, analiza kraja, kjer se padec najpogosteje

pojavlja lahko pomaga izboljšati prednost okoljske izboljšave. Analize starosti, spola in

diagnoz pacientov se lahko osredotočijo na preventivo prizadevanj najbolj ranljive skupine

pacientov (Healey in Darowski 2012). Cilj rehabilitacije pacienta je pogosto izboljšati in

povečati neodvisnost pacienta. Pacient postane bolj avtonomen, tveganje se poveča. Po padcu

pacient razvije strah pred padcem (Hill idr. 2010). Za paciente, ki jih je je strah padca, je bolj

verjetno, da imajo slabe rezultate pri sanaciji (Hill idr. 2010; Denkinger idr. 2010). Mokra tla,

vrtoglavica, zmedenost, kognitivne motnje, možganska kap, motnje spanja, pomirjevala in

zdravila, starosti med 71 in 80 let, pretekli padci in potreba po pomoči so dejavniki tveganja

za padec geriatričnega pacienta (Vieira 2012).

Medtem ko večina padcev ne povzroči trajne poškodbe, so veliko breme za paciente in

njihove družine, ki poročajo o slabih izkušnjah in posledicah za njihovo psihološko in

socialno blaginjo (Patient Safety First 2009).

Dosegati upoštevanje načel kakovosti je mogoče le z izobraževanjem, vključevanjem kadra in

videti smisel v tem. Načela, ki vodijo do uspešnega, nenehnega izboljševanja kakovosti po

Robida (2010):

- osredotočenje na uporabnike, zunanje in notranje,

- vrhnje vodstvo vodi proces izboljševanja kakovosti,

- nenehno izboljševanje je vsakdanje delo vsakogar,

- spoštovanje zaposlenih in njihovega znanja, kar vodi do njihovega aktivnega sodelovanja

pri izboljševanju procesov,

- zmanjševanje variabilnosti izidov in procesov,

- nenehen profesionalni razvoj zaposlenih,

- poznavanje osnove statističnih metod, predvsem statistične kontrole procesov,

- večji poudarek na preprečevanju slabih izidov kot na njihovem odkrivanju,

- pogled na dobavitelje kot na dolgotrajne partnerje, kar omogoča dosledno dobavo visoko

kakovostnega materiala in storitev,

- merjenje uspešnosti delovanja, ki je povezano s cilji zdravstvene ustanove,

- standardizacija struktur, procesov in izidov,

- povezovanje vseh delov zdravstvene ustanove,

- sprememba kulture zdravstvene ustanove.

41

4 EMPIRIČNA ANALIZA

V okviru raziskovalnega procesa smo uporabili kvantitativni pristop raziskovanja. Kot

metodo raziskovanja smo uporabili poizvedovanje, za metodo zbiranja podatkov pa

vprašalnik, ki je vseboval vprašanja zaprtega tipa, ter analizo dokumentov. Samo raziskovanje

je potekalo v štirih fazah. Prva faza je preučitev literature s področja kakovosti v bolnišnicah,

varnosti pacientov in preprečevanja padcev. Sledila je sestava vprašalnika, ki je vključeval

vprašanja o organizacijski kulturi, zaznavanju kulture varnosti v bolnišnici, potrebnih virov

za identifikacijo procesa zdravstvene nege s področja kakovosti in varnosti, nanašajoč se na

delovno okolje, strategijo preprečevanja padcev. Tretja faza je bilo zbiranje podatkov, ki je

potekalo z anketiranjem, pri kateri smo neposredno vročili vprašalnike strokovnim vodjem

oddelkov.

4.1 Opis instrumenta

V raziskavi smo uporabili vprašalnik za zaposlene v zdravstveni negi. Pripravili smo ga na

osnovi študije literature o managementu kakovosti in vplivu na preprečevanje padcev.

Vprašalnik je iz 6 sklopov, 112 vprašanj zaprtega tipa, s čemer obstaja manjša verjetnost, da

bi dobili dvoumne in preširoke odgovore, kar omogoča natančno obdelavo. Anketiranci so se

opredeljevali z rangiranjem po pomembnosti ter na lestvici Likertovega tipa, kjer je 1

pomenilo sploh ne drži, 5 pa popolnoma drži. Vmesne ocene ustrezajo vmesni lestvici, 2 se ne

strinjam, 3 delno se strinjam, 4 večinoma se strinjam. Na začetku (prvi sklop) anketnega

vprašalnika so bili demografski podatki anketirancev: starost, spol, število let zaposlitve v

Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, delovna doba, delovno mesto, stopnja dosežene

izobrazbe, status zaposlitve, enota zaposlitve.

Strukturna predstavitev anketnega vprašalnika:

Organizacijska kultura

Organizacijsko kulturo smo proučevali s pomočjo trditev prevladujočih značilnosti

organizacije ter kriterijev za doseganje uspeha. Organizacijsko kulturo smo ugotavljali s

pomočjo 8 trditev v dveh delih – prevladujoče značilnosti organizacije in kriteriji za dosego

uspeha – organizacijska kultura. V prvem delu so zaposleni ocenili štiri trditve, kjer je moral

skupni seštevek znašati 100. V drugem deli so rangirali trditve po pomembnosti, pri čemer je

1 bila najpomembnejša trditev. Trditve so direktna povzemanja trditev, navedenih v

doktoratu avtorice Skele Savič (2007), povzeto po navajanju avtorjev Cameron in Quin

(1999), ki sta vprašalnika razvila na osnovi teoretičnega modela »Competing Values

Framework«, ki temelji na dveh dimenzijah usmerjenosti organizacije in je njegov razvoj

potekal dlje časa. Avtorja sta izdelala vprašalnik za merjenje organizacijske kulture, ki temelji

na skupnih vrednotah, predpostavkah, interpretacijah in pristopih, ki opisujejo značilnosti

organizacije, prav tako po raziskavi »Opredelitev znanj in kompetenc za srednjo upravljavsko

42

raven v bolnišnici«, avtorjev Robida, Skela Savič in Trunk (2007). Rezultati notranje

konsistentnosti vprašalnika za organizacijsko kulturo so naslednji: koeficient alfa za skupino

je 0,822, za adhokracijo je 0,717, za trg 0,839 in za hierarhijo 0,829.

Zaznavanje kulture varnosti v bolnišnici

Zaznavanje kulture varnosti v bolnišnici smo proučevali s pomočjo trditev, kjer so zaposleni

rangirali 12 trditev po pomembnosti, pri čemer je 1 najpomembnejša trditev. Trditve v

vprašalniku za Zaznavnaje kulture varnosti v bolnišnici so navedeni po raziskavi Robida

(2010b) - Kultura varnosti pacientov – Pilotna raziskava o bolnišnični kulturi varnosti

pacientov, ki je povzeta po vprašalniku Agencije za raziskave in kakovost zdravstvene

obravnave (AHRQ), (Sorra in Nieva 2004). Vprašalnik priporoča Evropska mreža za varnost

pacientov (EuNetPas) in ga je do leta 2010 uporabilo že 31 držav (Agency For Helathcare

Research and Qualitity 2009) in 32 trditev po vprašalniku, kjer so odgovore rangirali s

pomočjo Likertove lestvice. Trditve so zasnovane na podlagi pregleda tuje in domače

literature, direktna povzemanja Skela Savič (2007), trditve so povzete po navajanjih avtorjev

Shortell in Kaluzny (2000), Davies, Nutley in Mannion (2000) in Ranson, Joshi in Nash

(2005), Grol (2001) in pregled literature Robida (2009), »Pot do odlične zdravstvene prakse«,

po kateri sem spremenljivke za vprašalnik razvila sama. Anketiranci so so se opredeljevali z

rangiranjem po pomembnosti na lestvici Likertovega tipa. Rezultati notranje konsistentnosti

vprašalnika za kulturo varnosti so 0,774.

Potrebni viri za identifikacijo varnega procesa zdravstvene nege

Potrebne viri za identifikacijo varnega procesa zdravstvene nege za varno delovanje v korist

pacienta so bile trditve iz dveh sklopov. V prvem sklopu Potrebni viri in drugem delu Zahteve

procesa so zaposleni s svojo subjektivno oceno rangirali v obeh primerih štiri trditve

pomembnosti, pri čemer je 1 najpomembnejša trditev. Sklop trditev je zasnovan na podlagi

članka »Sodobni pristopi k organiziranosti zdravstvene nege: procesna organizacija« avtorice

Kamenšek (2004). Rezultati notranje konsistentnosti vprašalnika za sodobne pristope k

organiziranosti zdravstvene nege so 0,785.

Strategija preprečevanja padcev

Strategija preprečevanja padcev je sklop, zasnovan po pregledu raziskave avtorice Čuk

(2011), Kako lahko v zdravstveni negi vplivamo na izboljšanje kakovosti in varnosti

zdravstvene oskrbe? Sklop je iz štirih delov: Dejavniki za nezaželene dogodke pri pacientih in

izvajalcih, Vzroki za padec, Neučinkovito vedenje in Dejavniki v strategiji preprečevanja

padcev. Prve tri sklope so anketiranci rangirali po pomembnosti trditve, pri čemer je 1

najpomembnejša trditev, sklop ena je imel 4 trditve, sklop dva 5 trditev in sklop štiri 6 trditev.

43

V četrtem sklopu so izmed 11 trditev izbrali 5 najpomembnejših trditev, pri čemer je 1

najpomembnejša trditev. Rezultati notranje konsistentnosti vprašalnika so 0,817.

4.2 Opis vzorca

Naključno smo razdelili 500 vprašalnikov, kar predstavlja 34,4% vseh zaposlenih, vrnjenih

smo dobili 256 vprašalnikov, kar predstavlja 51,2% odziv, s tem smo vključili 17,6% vseh

zaposlenih v zdravstveni negi Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Vprašalnike smo

razdelili v negovalnih timih med diplomirane medicinske sestre, medicinske sestre in

zdravstvene tehnike. 110 vprašalnikov smo razdelili na Kliniki za kirurgijo, 35 na Kliniki za

ginekologijo in perinatologijo, 95 vprašalnikov na Kliniki za interno medicino in 260

vprašalnikov na samostojnih oddelkih (15 Oddelek za dermatologijo in venerologijo, 15

Oddelek za nevrološke bolezni, 15 Oddelek za otorinolaringologijo, 15 Oddelek za očesne

bolezni, 25 Klinika za pediatrijo, 15 Oddelek za nalezljive bolezni in vročinska stanja, 100

Oddelek za psihiatrijo).

Opazili smo, da se je razlikoval odziv med proučevanimi enotami (prikazano v nadaljevanju),

a namen raziskave ni bil primerjava med enotami, ampak slika stanja.

4.3 Potek raziskave in statistična obdelava podatkov

V raziskavo smo vključili zaposlene v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor v

zdravstveni negi. Vodstvo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor je sodelovanje v

raziskavi sprejelo. Dogovor o izvedbi raziskave je potekal s pomočnico direktorja za področje

zdravstvene nege. V enotah, kjer smo vprašalnike razdelili, smo strokovne vodje zdravstvene

nege oddelkov obiskali in podali razlago, v eni izmed enot je avtorica tudi sama zaposlena.

Vprašalniki so se zbirali v za ta namen nastavljenih kuvertah, s čimer je bila zagotovljena

anonimnost.

Predhodno smo na manjšem vzorcu petih zaposlenih preizkusili uporabnost vprašalnika, da bi

se izognili nerazumljivim in občutljivim postavkam. Po preizkusu nismo odstranili nobenih

vprašanj. K vsakemu vprašalniku je bilo priloženo spremno pismo z navedbo namena

raziskave. Anketiranci so imeli 14 dni časa za izpolnitev anketnih vprašalnikov. Izražena je

bila zahvala vsem, ki so bili pripravljeni sodelovati v raziskavi.

V preglednici 1 so prikazani podatki o anketirancih po letih zaposlitve

Preglednica 1: Leta zaposlitve v zavodu (N=256)

Starostna struktura zaposlenih Število Delež

0 – 10 let 127 49,6%

11 – 20 let 43 16,8%

21 – 30 let 60 23,4%

31 – 40 let 26 10,2%

44

Povprečna starost anketiranih je 37,8 let (min 21 let in max 57 let). Zaposleni, ki so vrnili

anketni vprašalnik, so v povprečju zaposleni v bolnišnici 16 let, kar kaže na to, da dobro

poznajo razmere v bolnišnici in delujejo kot strokovnjaki na svojem strokovnem področju.

V preglednici 2 je prikazana stopnja izobrazbe anketirancev.

Preglednica 2: Izobrazbena struktura anketirancev (N=256)

Stopnja izobrazbe Število Delež

Srednja 152 59,3%

Višja 5 2%

visoko strokovna 76 29,7%

Univerzitetna 19 7,4%

Magisterij 4 1,6%

Doktorat 0 0%

Največ anketirancev ima srednješolsko izobrazbo, kar ustreza strukturi zaposlenih v zavodu.

Med anketiranci jih ima 59,4% srednješolsko izobrazbo, 1,94% višješolsko, 29,7% visoko

šolsko izobrazbo, 7,4% univerzitetno, 1,56% jih ima končan magisterij ter 0,0% doktorat.

V preglednici 3 je prikaza struktura anketirancev po spolu.

Preglednica 3: Struktura anketirancev po spolu (N=256)

Spol Število

Moški 54

Ženske 202

Podatki o spolu so v skladu z dejanskim stanjem. V preglednici 4 je prikazana struktura

vrnjenih vprašalnikov po enotah.

Preglednica 4: Struktura vrnjenih vprašalnikov po enotah (N=256) V enoti 1 je bilo vrnjenih 21,8% razdeljenih vprašalnikov, v enoti 2 je bilo vrnjenih 22,4%

vprašalnikov, v enoti 3 je bilo vrnjenih 5% razdeljenih vprašalnikov ter v enoti 4 je bilo

vrnjenih 50,8% vprašalnikov. V enoti 1 procent vrnjenih predstavlja 50,9% od razdeljenih, v

enoti 2 je bilo vrnjenih 60% od razdeljenih, v enoti 3 je bilo vrnjenih 37% od razdeljenih in v

enoti 4 je bilo vrnjenih 50% od razdeljenih. Kakor je razvidno, so zaposleni zelo različno

vrnili vprašalnike, vendar razlog za to ni predmet te raziskave. V preglednici 5 je prikaz

statusa zaposlitve anketirancev.

Enota zaposlitve Število

Enota 1 56

Enota 2 57

Enota 3 13

Enota 4 130

45

Preglednica 5: Status zaposlitve (N=256)

Status zaposlitve Število

Določen čas 18

Nedoločen čas 238

Izmed 256 vrnjenih vprašalnikov je 18 (7%) anketirancev zaposlenih za določen čas in 238

(93%) anketirancev zaposlenih za nedoločen čas. V preglednici 6 je prikaz delovnih mest

anketirancev, ki jih zasedajo.

Preglednica 6: Delovno mesto anketirancev (N=256)

Delovno mesto zaposlitve Število

ZT/MS 154

DMS 87

SVZN odd. 13

SVZN klinike 2

Izmed 256 vrnjenih vprašalnikov 154 (60%) anketirancev zaposlenih na delovnem mestu

zdravstvenega tehnika/medicinske sestre, 87 (34%) na delovnem mestu diplomirane

medicinske sestre, 13 (5,2%) na delovnem mestu strokovne vodje zdravstvene nege oddelka

in 2 (0,8%) na delovnem mestu strokovne vodje zdravstvene nege klinike.

4.4 Rezultati raziskave in interpretacija

4.4.1 Rezultati analize trditev prevladujočih značilnosti organizacije

V preglednici 7 so predstavljene izvedene spremenljivke za proučevane prevladujoče

značilnosti organizacije.

Preglednica 7: Primerjava prevladujočih značilnosti organizacije (N=256)

PV=povprečna vrednost, SD=standardni odklon Iz preglednice 7 je razvidno, da zaposleni ocenjujejo, da za organizacijo najbolj velja trditev,

da je organizacija orentirana na rezultate, sledi prijateljska, nato orentirana na rezultate ter

strukturirana, kontrolirana in nato dinamična organizacija po mnenju zaposlenih. V tabeli 8 je

prikazan t test in prikaz statistične pomembnosti vseh značilnosti organizacije.

PV Kronbach alfa

SD

Prijateljska organizacija 27,09 0,822 17,09

Dinamična organizacija 21,35 0,717 13,63

Orientirana na rezultate 27,39 0,839 17,59

Strukturirana, kontrolirana 24,92 0,829 17,02

46

Preglednica 8: Primerjava povprečnih vrednosti prevladujočih značilnosti organizacije

(N=256)

t

P

Rang

Prijateljska organizacija 25,35 0,000 4

Dinamična organizacija 25,05 0,000 3

Orientirana na rezultate 24,91 0,000 2

Strukturirana, kontrolirana 23,43 0,000 1 t=t test, p=statistična pomembnost (*p<0,05; **p<0,01)

Iz preglednice 8 je razvidna statistično pomembna primerjava med kulturami organizacije, ki

potrdi zgoraj navedene rezultate, da zaposleni ocenjujejo organizacijo največkrat kot

strukturirano, kontrolirano, v veliki meri orentirano na rezultate, kot dinamično in v najmanjši

meri kot prijateljsko organizacijo.

Korelacijska analiza trditev prevladujočih značilnosti organizacije

Ugotovili smo, da ima statistično negativno povezavo prijateljske organizacije z dinamično

organizacijo (r=-0,168**, p=0,007), organizacijo, ki je orientirana na rezultate (r=-0,495**,

p=0,000) in strukturirano, kontrolirano (r=-0,360**, p=0,000). Prav tako ima dinamična

organizacija statistično pomembno negativno povezavo z organizacijo orentirano na rezultate

(r=-0,330**, p=0,000) in strukturirano, kontrolirano (r=-0,295, p=0,000). Organizacija

orentirana na rezultate ima statistično pomembno negativno povezavo s strukturirano,

kontrolirano organizacijo (r=-0,219**, p=0,000).

4.4.2 Rezultati analize trditev kriterijev za doseganje uspeha

Kriterije, ki bi naj predstavljali merila za uspeh v bolnišnici, smo v vprašalniku oblikovali po

karakterističnih značilnostih. Iz povprečnih vrednosti v preglednici 9 je razvidno, kolikšno

vrednost zaposleni pripisujejo posameznim trditvam.

Preglednica 9: Povprečne vrednosti in t test kriterijev, potrebnih za doseganje uspeha

(N=256)

PV SD T p

Človeški viri 27,09 17,09 25,35 0,000

Novi načini dela 21,34 13,63 25,05 0,000

Rezultati dela 27,39 17,59 24,91 0,000

Učinkovitost 24,92 17,02 23,43 0,000 PV=povprečna vrednost, SD=standardni odklon, t=t test, p=statistična pomembnost (*p<0,05; **p<0,01)

Iz preglednice 9 je razvidno, da so zaposleni glede na spol, stopnjo izobrazbe in delovno

enoto ocenili, da so za doseganje uspeha na področju kulture varnosti v organizaciji najmanj

pomembni rezultati dela (PV=27,39). Sledijo človeški viri, timsko delo, naloge zaposlenih in

skrb za zaposlene, složnost, vzdušje v organizaciji in razvoj zaposlenih (PV=27,09),

47

učinkovitost, ki se kaže s pravočasnostjo, tekočim delovanjem, zanesljivostjo in stroškovno

učinkovitostjo (PV=24,92), najbolj pomembni novi načini dela z dosežki, ustvarjalnostjo in

rastjo učinkovitosti (PV=21,34). S t testom smo preverili, ali so povprečne vrednosti

statistično pomembne. Ugotovili smo statistično pomembnost pri vseh štirih proučevanih

spremenljivkah: človeški viri (t=25,35, p=0,000), novi načini dela (t=25,05, p=0,000),

rezultati dela (t=24,91, p=0,000) in učinkovitost (t=23,43, p=0,000).

Kontingenčna tabela po delovnih mestih zaposlitve

Z deskribtivno statistiko pojasnimo, da ZT/MS menijo, da so doseganje uspeha

najpomembnejši človeški viri (47,3%), sledi učinkovitost (24,2%), rezultati dela (14,5%) in

nazadnje novi načini dela (13,7%). Diplomirane medicinske sestre menijo, da so

najpomembnejši novi načini dela (35,9%), skoraj vzporedno sledijo človeški viri (21,9%) in

rezultati dela (21,5%) ter učinkovitost (21,1%). Medtem ko strokovne vodje ZN oddelkov

ocenjujejo, da najpomembnejši človeški viri (35,5%), nato rezultati dela (29,7%), sledi

učinkovitost (21,5%) in nazadnje novi načini dela (13,3%). Strokovne vodje ZN klinik

ocenjujejo, da so najpomembnejši rezultati dela (34,4%), sledi učinkovitost (33,2%), nato

človeški viri (17,6%) in nazadnje novi načini dela (14,8%). Primerjava delovnih mest s

človeškimi viri statistično ni pomembna (F=0,645; p=0,587), prav tako ne z učinkovitostjo

(F=2,231; p=0,085), tudi z rezultati dela ni statistične pomembnosti (F=0,271; p=0,846),

kakor tudi ni statistične pomembnosti z novimi načini dela (F=1,784; p=0,151).

Korelacijska analiza kriterijev, potrebnih za doseganje uspeha

Izvedli smo tudi korelacijsko analizo kriterijev potrebnih za doseganje uspeha in starostjo

zaposlenih, leti zaposlitve, delovno dobo, mestom zaposlitve, izobrazbo, statusom zaposlitve

in enoto zaposlitve. Ugotovili smo negativno statistično povezavo vpliva človeških virov z

novimi načini dela (r=-0,153*. p= 0,014), najboljšimi rezultati in prehitevanje konkurence z

dosego ciljev (r=-0,504**, p=0,000) ter učinkovitostjo (r=-0,404**, p=0,000). Novi načini

dela imajo negativno statistično pomembno povezavo z vplivom na rezultate (r=-0,0,171**,

p=0,006) ter učinkovitostjo (r=-0,463**, p=0,000), kar pomeni, da novi načini dela po mnenju

zaposlenih ne prinašajo rezultatov pri delu in nimajo vpliva na učinkovitost. Rezultati dela

imajo statistično pomembno povezavo z negativnim vplivom na učinkovitost pri delu, ki se

kaže s pravočasnostjo, tekočim delovanjem, zanesljivostjo in stroškovno učinkovitostjo ter

doseganjem rezultatov dela (r=-0,277**, p=0,000).

4.4.3 Rezultati analize podatkov o zaznavanju kulture varnosti v bolnišnici

V vprašalniku smo oblikovali trditve, ki opredeljujejo 12 področij povprečnih vrednosti

zaznavanja kulture varnosti pacientov v bolnišnici in t test.

48

Preglednica 10: Primerjava trditev zaznavanja kulture varnosti (N=256)

PV SD t P Rang

Pogostost poročanja dogodkov. 6,87 3,76 -0,470 0,000 4

Podpora vodstva oddelka za varnost pacientov.

6,30 3,46 0,100 0,000 8

Učeča se organizacija. 6,70 3,54 1,042 0,000 5

Timsko delo v bolnišničnih enotah. 4,62 3,45 1,039 0,000 12

Odprtost komunikacije. 5,15 3,04 0,189 0,000 11

Celokupno zaznavanje varnosti. 5,98 2,98 -0,990 0,000 9

Povratna informacija o napakah. 6,42 2,76 0,587 0,000 7

Strokovna, natančna predaja pacientov med izmenami.

5,41 2,90 -0,648 0,000 10

Timsko delo med bolnišničnimi enotami. 7,21 3,04 0,425 0,000 3

Podpora vrhnjega vodstva. 7,68 2,89 -1,110 0,000 2

Nekaznovalni odziv na napake. 8,55 3,38 -0,669 0,000 1

Ustreznost števila in kompetenc osebja. 6,55 4,03 0,688 0,000 6 PV=povprečna vrednost, SD=standrdni odklon, t=t test, p=statistična pomembnost (*p<0,05; **p<0,01)

Iz povprečnih vrednosti v preglednici 10 je razvidno, kolikšno vrednost zaposleni pripisujejo

omenjenim značilnostim. Zaposleni menijo, da je najmanj pomembnen nekaznovalni odziv na

napake (PV=8,55, p=0,000) in najbolj timsko delo v bolnišničnih enotah (PV=4,62,

p=0,000), kar je pričakovan odgovor. S t testom smo preverili, ali obstaja statistična

pomembnost za proučevane sprejemljivke. Ugotovili smo, da je vseh 12 sprejemljivk

statistično pomembnih: pogostost poročanja dogodkov (t=-0,470, t=0,000), podpora vodstva

oddelka za varnost (t=0,100, p=0,000), učeča se organizacija (t=1,042, p=0,000), timsko delo

v bolnišničnih enotah (t=1,039, p=0,000), odprtost komunikacije (t=0,189, p=0,000),

celokupno zaznavanje varnosti (t=-0,990, p=0,000), povratna informacija o napakah (t=0,587,

p=0,000), strokovna, natančna predaja pacientov (t=-0,648, p=0,000), timsko delo med

bolnišničnimi enotami (t=0,425, p=0,000), podpora vrhnjega vodstva (t=-0,110, p=0,000),

nekaznovalni odziv na napake (t=-0,669, p=0,000), ustreznost števila in kompetenc osebja

(t=0,688, p=0,000). Zaposleni so tudi rangirali za njih najpomembnejše dejavnike zaznavanja

kulture varnosti pacientov v bolnišnici. Rang nam pokaže, da je za zaposlene najbolj

pomemben nekaznovalni odziv na napake, ki ga umestijo na prvo mesto po pomembnosti,

hkrati to prinaša odprtost pri poročanju in s tem priznavajo podporo vrhnjemu vodstvu, ki ga

umestijo na drugo mesto po pomembnosti. Timsko delo med bolnišničnimi enotami

prepoznavajo kot pomembnejši dejavnik zaznavanja kulture varnosti umeščen na tretje mesto,

kar lahko pripišemo pomembnosti pri vsakdanjemu delu v klinični praksi. Na četrtem mestu

sledi pogostost poročanja neželenih dogodkov, med pomembne na peto mesto umestijo željo

po znanju z ustreznim številom zaposlenih s kompetencami na šestem mestu. Zaposleni želijo

povratno informacijo o lastnih napakah, ki jo umestijo na sedmo mesto pri tem podporo

vodstva oddelka, ki sledi na osmem mestu, sledi strokovna in natančna predaja pacientov med

izmenamin na desetem mestu, celokupno zaznavanje varnosti na devetem mestu. Na enajsto

mesto so umestili odprtost komunikacije in dvanajsto timsko delo v bolnišničnih enotah.

49

Korelacijska analiza zaznavanja kulture varnosti

Prav tako smo opravili korelacijsko analizo dejavnikov zaznavanja kulture varnosti pacientov

v bolnišnici v povezavi z demografskimi dejavniki (starostjo, izobrazbo) zaposlenih.

Ugotovili smo statistično pomembno povezavo med starostjo in trditvami, da je bolnišnica

učeča se organizacija (r=0,135*, p=0,31), kar pomeni, da starejši zaposleni večji pomen

pripisujejo pomenu učeče se organizacije. Statistična pomembna povezanost je med starostjo

in pomembnostjo timskega dela v bolnišničnih enotah (r=0,143*, p=0,22), kar pomeni, da

starejši zaposleni pripisujejo večji pomen timskemu delu. Negativna statistična pomembnost

je starost s celokupnim zaznavanjem varnosti (r=-0,123*, p=0,49), s podporo vrhnjega

vodstva za varnost pacientov (r=-0,153*, p=0,14), negativno z nekaznovalnim odzivom na

napake (r=-0,134*, p=0 ,032), kar pomeni, da mlajši zaposleni pripisujejo večji pomen tem

dejavnikom zaznavanja varnosti, medtem ko izobrazba nima statistično pomembne vrednosti.

Ugotovili smo statistično pomembno negativno povezanost med timskim delom v

bolnišničnih enotah in pogostostjo poročanja (r=-0,0,139*, p=0,026), podporo vodstva

oddelka za varnost (r=-0,191**, p=0,002). Statistično pomembna povezava je med

komunikacijo in timskim delom v bolnišničnih enotah (r=0,203**, p=0,001). Ugotovili smo

statistično pomembno negativno povezanost med celokupnim zaznavanjem varnosti in

podporo vodstva oddelka za varnost pacientov (r=-0,151*, p=0,015). Ugotovili smo

statistično pomembno negativno povezanost med povratno informacijo o napakah in timskim

delom v bolnišničnih enotah (r=-0,123*, p=0,049). Ugotovili smo statistično pomembno

negativno povezanost med predajo pacientov med izmenami in podporo vodstva oddelka z

varnostjo pacientov (r=-0,189**, p=0,002) ter učečo se organizacijo (r=-0,157*, p=0,012).

Statistično pomembno se negativno povezuje timsko delo med bolnišničnimi enotami in

pogostost poročanja dogodkov (r=-0,1,67**, p=0,007) ter učečo se organizacijo (r=-0,140*,

p=0,025). Statistično pomembno se negativno povezuje podpora vrhnjega vodstva za varnost

pacientov in pogostost poročanja (r=-0,0,243**, p=0,000), učeča se organizacija (r=-0,132*,

p=0,035), odprtost komunikacije (r=-0,150*, p=0,017), povratna informacija o napakah (r=-

0,146*, p=0,019), predaja pacientov med izmenami (r=-0,144, p=0,021). Statistično

pomembno se negativno povezuje nekaznovalni odziv na napake in pogostost poročanja o

dogodkih (r=-0,146*, p=0,020), učeča se organizacija (r=-0,222**, p=0,000), timsko delo v

bolnišničnih enotah (r=-0,302**, p=0,000), odprtost komunikacije (r=-0,285**, p=0,000),

celokupno zaznavanje varnosti (r=-0,134*, p=0,032), predaja pacientov med izmenami (r=-

0,149*, p=0,017), pozitivno se povezuje nekaznovalni odziv s podporo vrhnjega vodstva za

varnost pacientov (r=0,284**, p=0,000). Statistično pomembno se negativno povezuje

ustreznost števila zaposlenih in njihovih kompetenc s pogostostjo poročanja dogodkov (r=-

0,283**, p=0,000), podporo vodstva oddelka (r=-0,272**, p=0,000), učečo se organizacijo

(r=-0,321**, p=0,000), timskim delom v bolnišničnih enotah (r=-0,137*, p=0,029), odprtostjo

komunikacije (r=-0,205**, p=0,001), povratno informacijo o napakah (r=-0,167**, p=0,008),

50

pozitivno pa se povezuje podporo vrhnjega vodstva za varnost (r=0,154*, p=0,014) ter

nekaznovalnim odzivom na napake (r=0,260**, p=0,000).

Opravili smo korelacijsko analizo dejavnikov zaznavanja kulture varnosti pacientov v

bolnišnici v povezavi z delovnim mestom zaposlitve. Primerjava med zdravstvenimi tehniki,

diplomiranimi medicinskimi sestrami ter SVZN klinik in oddelkov. Korelacijska analiza je

pokazala statistično pomembno povezavo med ZT/MS, DMS in pogostostjo poročanja

(r=0,174**, p=0,005) ter statistično pomembno negativno povezavo z ustreznim številom

zaposlenih in kompetencami (r=-0,131*, p=0,036). Prav tako je pokazala negativno povezavo

med SVZN oddelkov in klinik s predajo pacientov med izmenami (r=-0,131*, p=0,036).

S korelacijsko analizo smo ugotovili, da ne obstaja statistično pomembna povezava med

zaposlenimi z višjo stopnjo izobrazbe in vplivom na varnost in preprečevanje padcev

pacientov (r=0,049, p=0,432). Obstaja pa statistično pomembna povezava med zaznavanjem

varnosti in preprečevanjem padcev (r=0,256**, p=0,000).

Regresijska analiza vpliva komunikacije, sodelovanja in kakovostne predaje dela med

zaposlenimi na preprečevanje padcev

V preglednici 11 so predstavljeni rezultati regresijske analize za spremenljivko preprečevanje padcev.

Preglednica 11: Regresijska analiza vpliva komunikacije, sodelovanje in predaje dela

med zaposlenimi na preprečevanje padcev(N=256)

Neodvisne spremenljivke b SE β t p

Komunikacija 0,394 0,038 0,554 10,495 0,000

Kakovostna predaja -0,001 0,005 -0,015 -0,282 0,779

Timsko delo med enotami -0,005 0,005 0,001 0,017 0,986

Timsko delo v enotah -0,005 0,009 0,062 1,183 0,238

b=nestandardiziran koeficient, SE=standardna napaka, β=standardiziran koeficient, t=t test,

p= statistična pomembnost (*p<0,05; **p<0,01)

Iz rezultatov razberemo, da preprečevanje padcev ni značilno povezano s kakovostno predajo

dela predaja (b=-0,001, β=-0,15, p=0,779), timskim delom med bolnišničnimi enotami (b=-

0,005, β=0,001, p=0,986) in znotraj njih (b=-0,005, β=0,062, p=0,238). Med dejavniki

pomembneje vpliva komunikacija na preprečevanje padcev, kar je razvidno iz najvišje

vrednosti standardiziranega regresijskega koeficienta (β=0,554).

51

4.4.4 Rezultati analize podatkov potrebnih virov za identifikacijo varnega procesa

zdravstvene nege

V preglednici 12 so prikazane povprečne vrednosti za zaposlene ter rezultati t testa za

spremenljivko viri, potrebni za varno delovanje v korist pacienta.

Preglednica 12: Povprečne vrednosti in t test za zaposlene za zagotavljanje varnega

procesa dela (N=256)

PV

t

p

...so najbolj pomembni primerno opremljeni prostori.

2,31 19,10 0,000

... morajo biti zagotovljena ustrezna delovna sredstva za zdravstveno nego.

2,00 18,4 0,000

...je potrebna ustrezna sistematizacija glede na kategorizacijo pacientov.

2,33 16,40 0,000

...je potrebno zagotoviti finančna sredstva za izobraževanje.

3,62 75,50 0,000

...je potrebna kvantiteta, motiviranost in usposobljenost negovalnega kadra.

1,64 15,86 0,000

...je potreben sodobni in profesionalni managment zdravstvene nege s pooblastili.

2,98 64,88 0,000

..so potrebna uporabna delovna sredstva in prostori.

2,30 21,53 0,000

...je potrebna socialna varnost izvajalcev zdravstvene nege.

3,26 16,76 0,000

...je potrebo uvajanje sprememb z izobraževanjem

3,23 89,12 0,000

... je potrebno kontinuirano izobraževanje. 3,27 25,06 0,000

...je pogojena z delovanjem MS. 3,53 25,87 0,000

...je potrebna dodatna energija za dvig kakvosti 4,03 86,29 0,000

... je potrebna udeležba na delavnicah za dvig kakovosti.

4,09 34,75 0,000

... je potrebno timsko reševanje problemov 4,00 25,06 0,000

... je potrebno nenehno izobraževanje srednjega menedžementa.

3,6 23,01 0,000

... je potrebno timsko delovanje. 3,8 41,37 0,000

PV=povprečna vrednost, t=t test, p=statistična pomembnost (*p<0,05; **p<0,01)

Iz tabele je razvidno, da zaposleni menijo, da je za zagotavljanje varnosti najmanj pomembna

udeležba na delavnicah (PV=4,09, p=0,00) in najbolj kvantiteta, motiviranost in

usposobljenost negovalnega kadra (PV=1,64, p=0,000). S t testom smo preverili statistično

pomembnost proučevanih spremenljivk. Ugotovili smo statistično pomembnost vseh

proučevanih spremenljivk.

52

Korelacijska analiza potrebnih virov za zagotavljanje varnosti

Statistično pomembna je povezava med potrebnimi viri za zagotavljanje varnosti pacienta in

izobraževanjem (r=0,597**, p=0,000), preprečevanjem padcev (r=0,272**, p=000),

zaznavanjem kulture varnosti (r=0,482**, p=0,000), preobremenjenostjo (r=0,410**,

p=0,000), komunikacijo (r=0,190**, p=0,002), vplivom na varnost (r=0,226**, p=0,000).

Analiza kaže na zavedanje zaposlenih, da je za ugotavljanje varnosti potrebno nenehno

izobraževanje, prepoznajo pomen preprečevanja padcev, povezujejo z zaznavanjem kulture

varnosti in vplivom na varnost ter pripisujejo pomen komunikaciji in probremenjenosti.

Regresijska analiza vpliva dodatnih izobraževanj/izpopolnjevanj s področja varnosti na

preprečevanje padcev

V preglednici 13 je prikazan vpliv dodatnih izobraževanj in izpopolnjevanj na preprečevanje padcev.

Preglednica 13: Regijska analiza vpliva dodatnih izobraževanj s področja varnosti na

preprečevanje padcev (N=256)

Neodvisne spremenljivke b SE β t p

Dodatna izobraževanja -0,14 0,10 -0,056 -0,139 0,166

Motivacija za izobraževanja 0,277 0,032 0,617 7,186 0,000

Starost zaposlenih 0,001 0,001 0,018 0,454 0,650

Preobremenjenost zaposlenih 0,277 0,017 0,723 16,471 0,000

b=nestandardiziran koeficient, SE=standardna napaka, β=standardiziran koeficient, t=t test, p=statistična pomembnost (*p<0,05; **p<0,01)

Regresijska analiza vpliva dodatnih izobraževanj/izpopolnjevanj s področja varnosti je

pokazala pozitiven vpliv motivacije na zaposlene, v smislu motiviranja za sodelovanje

(b=0,277, β=0,617, p=0,000) in preobremenjenosti zaposlenih, ki se želijo za zmanjšanje

izgorevanja dodatno izobraževat (b=0,277, β=0,723, p=0,000).

53

4.4.5 Rezultati analize podatkov za dejavnike za neželene dogodke pri pacientih in

izvajalcih

V preglednici 14 so prikazane povprečne vrednosti za zaposlene ter rezultati t testa za

spremenljivko, dejavniki za neželene dogodke pri pacientih in izvajalcih.

Preglednica 14: Povprečne vrednosti in statistična pomembnost dejavnikov za nezaželene dogodke (N=256)

PV t p Rang

Organizacija dela 2,14 3,45 0,001 10

Tehnologija dela 2,81 3,12 0,002 6

Vpliv človeka 2,33 3,28 0,001 9

Delovno okolje 2,68 3,56 0,000 8

Standradizirani postopki in procesi dela 3,8 1,08 0,482 2

Motiviranost za izboljšanje kakovosti dela

3,14 0,54 0,278 4

Ni prepoznati potrebe po spremembah 2,76 0,83 0,583 7

Posamezniki, ki želijo delati na osebo za spremljanje kakovosti

3,45 0,09 0,407 3

Napake so odkrite, analizirane 3,09 -2,9 0,003 5

Preobremenjenost – padec učinkovitosti 4,27 -0,1 0,902 1 PV=povprečna vrednost, t=t test, p=statistična pomembnost (*p<0,05; **p<0,01)

Iz preglednice je razvidno rangiranje trditev po pomembnosti, zaposleni ocenjujejo, da je

najpomembnejši dejavnik za pojav neželenega dogodka preobremenjenost, organizacijo dela

ocenjujejo kot najmanj pomembno. Statistično pomembnih je pet od desetih trditev. Zaposleni

s statistično pomembnostjo (PV=2,68, p=0,000) ocenjujejo vpliv delovnega okolja z

njegovimi tehničnimi pomanjkljivostmi, značilnostmi bolezni, prav tako statistično

pomembno ocenjujejo (PV=2,14, p=0,001) vpliv organizacije dela s pravili, kadri,

organizacijo dela in odsotnostjo nadzora ter vpliv človeka (PV=3,28, p=0,001). Kot statistično

pomembno ocenjujejo tehnologijo dela (PV=2,81, p=0,002) in trditev, da so napake takoj

odkrite, analizirane in ovrednotene (PV=3,09, p=0,003). S t testom smo ugotavljali statistično

pomembnost proučevanih sprememnljivk. Ugotovili smo statistično pomembnost petih od

destih proučevanih spremenljivk.

54

4.4.6 Rezultati analize podatkov vzrokov za neželene dogodke

V preglednici 15 so prikazane povprečne vrednosti za zaposlene in strokovne vodje oddelkov

in klinik s koeficientom variabilnosti ter rezultati t testa za spremenljivko, vzroki za nastanek

neželenih dogodkov.

Preglednica 15: Povprečne vrednosti in statistična pomembnost za neželene dogodke (N=256)

PV t p

Povečano tveganje za padec je povezano z značilnostmi pacienta

1,52 5,00 0,000

Terapija, ki jo pacient prejema 2,81 5,01 0,000

Nočni čas (št. kadra, vpliv noči na paciente) 2,94 5,39 0,000

Padec je verjetno neizogibna posledica spodbujanja mobilnosti pacienta

3,85 5,19 0,000

Nezadostna ocena tveganja za padec – individualni načrt 3,89 5,22 0,000

Časovna stiska 2,43 6,04 0,000

Neustrezna ocena tveganja 3,01 5,77 0,000

Pomanjkanje znanja 4,48 5,86 0,000

Pomanjkanje delovnih izkušenj 3,75 6,26 0,000

Napetost 3,80 5,28 0,000

Strah 4,48 6,42 0,000 PV= povprečna vrednost,t=t test, p=statistična pomembnost (*p<0,05; **p<0,01)

Zaposleni menijo, da so med najpomembnejšimi vzroki za nastanek neželenega dogodka

povezane značilnosti pacienta (PV=1,52, p=0,000), terapija, ki jo le-ta prejema (PV=2,81) in

nočni čas (PV=2,94). Najmanj verjeten vzrok za nastanek se jim zdi pomanjkanje znanja

(PV=4,48) in delovnih izkušenj (PV=3,75). S t testom smo proučevali statistično pomembnost

proučevanih spremenljivk. Ugotovili smo statistično pomembnost vseh enajstih proučevanih

spremenljivk: povečano tveganje za padec je povezano z značilnostmi pacienta (t=5,

p=0,000), terapija, ki jo pacient prejema (t=5,01, p=0,000), nočni čas (t=5,39, p=0,000), padec

je verjetno neizogibna posledica spodbujanja mobilnosti pacienta (t=5,19, p=0,000),

nezadostna ocena tveganja za padec – individualni načrt (t=5,22, p=0,000), časovna stiska

(t=6,04, p=0,000), neustrezna ocena tveganja (t=5,77, p=0,000), pomanjkanje znanja (t=5,86,

p=0,000), pomanjkanje delovnih izkušenj (t=6,26, p=0,000), napetost (t=5,28, p=0,000) in

strah (t=6,42, p=0,000).

Regresijska analiza delovne klime in podporne kulture organizacije

Preglednica 16 prikazuje vpliv dejavnikov, ki vplivajo na delovno klimo v zavodu in posledično na preprečevanje padcev.

55

Preglednica 16: Regresijska analiza delovne klime za izzid preprečevanje padcev (N=256)

Neodvisne spremenljivke b SE β t p

Vpliv zaposlenih 0,094 0,030 0,183 3,089 0,002

Motivacija zaposlenih 2,86 0,045 0,777 6,331 0,000

Izobraževanja -0,261 0,046 -0,677 -5,633 0,000

Starost 0,001 0,002 0,021 0,363 0,717

b=nestandardiziran koeficient, SE=standardna napaka, β=standardiziran koeficient, t= t test, p= statistična pomembnost (*p<0,05; **p<0,01)

Iz analize rezultatov je razvidno, da na delovno klimo pomembno vplivajo zaposleni s svojim

vedenjem (b=0,094, β=0,183, p=0,002), motiviranje zaposlenih (b=2,86, β=0,777, p=0,000)

in dodatna izobraževanja, ki v delovna okolja prinašajo večjo samozavest in zadovoljstvo

zaposlenih (b=-0,261, β=-0,677, p=0,000), medtem, ko starost zaposlenih nima vpliva na

delovno klimo (b=0,001, β=0,021, p=0,717).

4.4.7 Rezultati analize dejavnikov v strategiji preprečevanja padcev

V preglednici 17 so prikazane povprečne vrednosti in za t testa za dejavnike v strategiji

preprečevanja padcev.

Preglednica 17: Povprečne vrednosti in t test dejavnikov v strategiji preprečevanja padcev (N=256)

Trditve: PV t p

Komunikacija 1,87 4,689 0,000

Zapisani procesi dela 0,75 4,55 0,000

Zadostnost osebja 3,14 5,16 0,000

Usposobljenost osebja 2,01 5,00 0,000

Stalni nadzor nad pacientom 1,76 3,84 0,000

Pravilna, natančna ocena tveganja za padec pacienta 1,65 4,09 0,000

Pogostejša ocena zdravstvenega stanja 0,97 4,84 0,000

Finančna sredstva za izobraževanje 0,41 3,86 0,000

Zadostna in prilagojena oprema 1,37 5,40 0,000

Izobraževanje o dejavnikih tveganja za padec 0,70 -0.33 0,737

Izobraževanje o orodjih za preprečevanje padcev 0,44 -1,00 0,317 PV=povprečna vrednost, t=t test, p=statistična pomembnost (*p<0,05; **p<0,01)

56

Zaposleni menijo, da je za strategijo preprečevanja padcev s statistično pomembna

komunikacija (PV=1,87), zelo pomembni so zapisani procesi dela (PV=0,75), zadostnost

osebja (PV=3,14), usposobljenost osebja (PV=2,01), stalni nadzor nad pacientom (PV=1,76),

pravilna in natančna ocena tveganja za padec (PV=1,65), pogosta ocena zdravstvenega stanja

(PV=0,97), najbolj so pomembna finančna sredstva za izobraževanje (PV=0,41) ter zadostna

in prilagojena oprema (PV=1,37). S t testom smo proučevali statistično pomembnost

proučevanih spremenljivk. Ugotovili smo statistično pomembnost devetih od enajstih

proučevanih spremenljivk: komunikacija (t=4,689, p=0,000), zapisani procesi dela (t=4,55,

p=0,000), zadostnost osebja (t=5,16, p=0,000), usposobljenost osebja (t=5, p=0,000), stalni

nadzor nad pacientom (t=3,84, p=0,000), pravilna, natančna ocena tveganja za padec pacienta

(t=4,09, p=0,000), pogostejša ocena zdravstvenega stanja (t=4,84, p=0,000), finančna sredstva

za izobraževanje (t=3,86, p=0,000), zadostna in prilagojena oprema (t=5,40, p=0,000),

izobraževanje o dejavnikih tveganja za padec (t=-0,33, p=0,737) in izobraževanje o orodjih za

preprečevanje padcev (t=-1,00, p=0,000).

Korelacijska analiza

Opravili smo korelacijsko analizo spremenljivk: izobraževanje, preprečevanje padcev,

zaznavanje kulture varnosti, preobremenjenosti zaposlenih, komunikacijo, padci, vplivom

na varnost, viri za zagotavljanje varnosti in demografskimi dejavniki (starost, spol, delovnim

mestom zaposlitve, izobrazbo in statusom zaposlitve). Ugotovili smo statistično pomembno

povezavo med spolom in starostjo zaposlenih (r=0,331**, p=0,000). Prav tako smo ugotovili

statistično pomembno povezavo med delovnim mestom zaposlitve in starostjo (r=0,896**,

p=0,000) ter spolom (r=0,330**, p=0,000). Ugotovili smo statistično pomembno povezavo

med izobrazbo in spolom (r=0,188**, p=0,003). Prav tako je statistično pomembna povezava

med statusom zaposlitve in starostjo (r=0,274**, p=0,000), tudi z spolom (r=0, 219**,

p=0,000), delovnim mestom zaposlitve (r=0,335**, p=0,000) ter tudi z izobrazbo (r=0,170**,

p=0,007).

Statistično pomembna povezava je med preprečevanjem padcev in zaznavanje kulture

varnosti (r=0,265**, p=0,000), preobremenjenostjo zaposlenih (0,680**, p=0,000),

komunikacijo (r=0,563, p=0,000), vplivom na varnost (r= 0.255**, p=0,000) in potrebnimi

viri za zagotavljanje varnosti (r=0,272**, p=0,000). Statistično pomembne je povezava med

zaznavanjem kulture varnosti in izobraževanjem (r=0,495**, p=0,000) ter preprečevanjem

padcev (r=0,0,256**, p=0,000). Statistično pomembna je povezava med preobremenjenostjo

zaposlenih in izobraževanjem (r=0,374**, p=0,000), preprečevanjem padcev (r=0,680**,

p=0,000) ter zaznavanjem kulture varnosti (r=0,342**, p=0,000). Korelacijska analiza pokaže

pozitivno povezavo komunikacijo in vplivom na kakovost (r=0,212, p=0.001) ter potrebnimi

viri (r=0,190**, p=0,002). Statistično pomembna je povezava med komunikacijo in

preprečevanjem padcev (r=0,563**, p=0,000), zaznavanjem kulture varnosti (r=0,279**,

p=0,000), preobremenjenostjo zaposlenih (r=0,247**, p=0,000). Prav tako je statistično

57

pomembna negativna povezava med padci in statusom zaposlitve (r=-0,218**, p=0,000).

Statistično pomembna je povezava med vplivi na varnost in izobraževanjem (r=0,164**,

p=0,009), preprečevanjem padcev (r=0,255**, p=0,000), preobremenjenostjo zaposlenih

(r=0,307**, p=0,000), komunikacijo (r=0,212, p=0,001), potrebnimi viri (r=0,226**,

p=0,000).

4.4.8 Rezultati analize podatkov za preobremenjenost in stres zaposlenih

Kontingenčna razdelitev preobremenjenosti in stresa zaposlenih po enotah

Med skupinami so bile ugotovljene pomembne razlike v stališčih o dejavnikih za

preobremenjenost in posledice le-teh.

Zaposleni so ocenjevali trditve od 1 do 5 in rangirali dejavnike po pomembnosti od 1 do 6. V

enoti 1 so zaposleni z oceno 5 odgovorili na trditev, da jim preobremenjost povzroča padec

učinkovitosti v 65,5%; v enoti 2 so na isto trditev odgovorili s 44,1%; v enoti 3 se zaposlenim

zdita v 85,7% enako pomembni trditev, da jim preobremenjost povzroča padec učinkovitosti

in da na delovnem mestu doživijo stresne situacije in preobremenjenost in anketiranci v tej

enoti z oceno 1,2,3 niso odgovorili na obe trditvi; v enoti 4 je 50,8% zaposlenih z oceno 5

odgovorilo na trditev, da jim preobremenjost povzroča padec učinkovitosti.

Dejavnike neučinkovitosti, ki povzročajo stres, zaposleni v največji meri v enoti 1 ocenjujejo

kot časovno stisko v 48,3%, v enoti 2 časovno stisko v 30,5%, v enoti 3 prav tako časovna

stiska v 57,1%, in prav tako v enoti 4 v 45,5%. Ugotovili smo, da se zaposlenim v vseh

enotah zdijo najpomembnejše iste trditve, vendar v razponu od 30,5% do 57,1%. Hkrati

časovno stisko v 28,6% ocenijo kot najmanj pomembno v enoti 3 in napetost pri delu ocenijo

kot najmanj pomembno.

58

Regresijska analiza za preobremenjenost in stres zaposlenih

Preglednica 18 prikazuje vpliv različnih dejavnikov, ki lahko vplivajo na preobremenjenost in

povzročajo stres pri zaposlenih in vplivajo na število padcev pri pacientih.

Preglednica 18: Prikaz regresijske analize preobremenjenosti na preprečevanje padcev

(N=256)

Neodvisne spremenljivke b SE β t p

Delovno mesto 0,002 0,042 0,005 0,053 0,958

Starost 0,001 0,001 0,027 0,557 0,578

Izobrazba -0,023 0,023 -0,093 -0,973 0,331

Status zaposlitve -0,007 0,052 -0,007 -0,143 0,886

Preobremenjenost 0,262 0,018 0,684 14,661 0,000

b=nestandardiziran koeficient, SE=standardna napaka, β=standardiziran koeficient, t= t test, p= statistična pomembnost (*p<0,05; **p<0,01)

Rezultati regresijske analize prikažejo vpliv preobremenjenosti zaposlenih na preprečevanje

padcev (b=0,262, β=-0,684, p=0,000), medtem, ko delovno mesto zaposlenih (b=-0,002,

β=0,005, p=0,958), starost (b=-0,001, β=-0,027, p=0,578), izobrazba (b=-0,023, β=-0,093,

p=0,331) in status zaposlitve (b=-0,007, β=-0,007, p=0,886) nimajo vpliva na

preobremenjenost zaposlenih in posledično na preprečevanje padcev.

Korelacijska analiza neučinkovitega vedenja

Izvedli smo korelacijsko analizo med dejavniki za neučinkovito vedenje in delovno dobo,

delovnim mestom, izobrazbo in enoto zaposlitve. Korelacijska analiza pokaže statistično

pomembno povezavo med časovno stisko in pomanjkanjem znanja (r=-0,352**; p=0,000),

pomanjkanjem delovnih izkušenj (r=-0,404**; p=0,000), strahom (r=-0,267**; p=0,000),

delovnim mestom (r=0,207**; p=0,001), izobrazbo (r=0,209**; p=0,001), zapisanimi procesi

dela (r=-0,154*; p=0,014), zadostnim številom osebja (r=-0,186**; p=0,003) ter

izobraževanjem (r=0,188**; p=0,003). Neustrezna ocena tveganja se statistično pomembno

povezuje s pomanjkanjem delovnih izkušenj (r=-0,196**; p=0,002), napetostjo (r=-0,369**;

p=0,000), strahom (r=-0,416**; p=0,000), pogostejšo oceno zdravstvenega stanja pacienta

(r=0,134*; p=0,032). Pomanjkanje znanja se statistično pomembno povezuje s pomanjkanjem

delovnih izkušenj (r=0,403**; p=0,000), napetostjo (r=-0,543**; p=0,000), strahom (r=-

0,447**; p=0,000), delovnim mestom (r=-0,142*; p=0,24), izobrazbo (r=-0,152; p=0,015),

zapisanimi procesi dela (r=0,245**; p=0,000), zadostna in prilagojena oprema, prostori (r=-

0,177**; p=0,004), izobraževanje o dejavnikih tveganja za padec (r=-0,123*; p=0,050).

Statistično pomembno se povezuje pomanjkanje delovnih izkušenj z napetostjo (r=-0,477**;

59

p=0,000), strahom (r=-0,350**; p=0,000), delovnim mestom (r=-0,223**; p=0,000),

izobrazbo (r=-0,211**; p=0,001), izobraževanje o dejavnikih tveganja za padec (r=-0,181**;

p=0,004), komunikacijo (r=0,127*; p=0,043). Iz nadaljne analize je razvidno, da sta

preobremenjenost in stres značilno povezana z intervencijami za zagotavljanje varnosti

(b=0,201, β=0,342, p=0,000).

4.4.9 Preverjanje hipotez

V magisterskem delu smo si zastavili sedem hipotez:

Hipoteza 1: Zaposleni z daljšo delovno dobo se bolj zavedajo pomena in vpliva na varnost

pacientov.

Hipotezo smo zavrnili, saj statistično pomembna povezava ni bila ugotovljena. S korelacijsko

analizo smo ugotovili, da ne obstaja povezava med zaposlenimi z daljšo delovno dobo,

pomenom in vplivom na varnost (r=0,135*, p=0,31). Statistično pomembne povezanosti prav

tako ni med starostjo zaposlenih in pomembnostjo timskega dela v bolnišničnih enotah

(r=0,143*, p=0,22).

Hipoteza 2: Zaposleni z višjo stopnjo izobrazbe se bolj zavedajo pomena in vpliva na varnost

pacientov in pomena preprečevanja padcev pacientov.

Hipotezo smo zavrnili, saj smo s korelacijsko analizo ugotovili, da ne obstaja statistično

pomembna povezava med zaposlenimi z višjo stopnjo izobrazbe in vplivom na varnost in

preprečevanje padcev pacientov (r=0,049, p=0,432).

Hipoteza 3: Komunikacija, sodelovanje in kakovostna predaja dela med zaposlenimi

pomembno vplivata na varnost pacientov in preprečevanje padcev.

Hipotezo smo potrdili, saj smo s korelacijsko analizo ugotovili, da obstaja sicer slabo

pozitivna povezava (r=0,190**, p=0,002) med komunikacijo, sodelovanjem in kakovostno

predajo dela med zaposlenimi in vplivom na varnost pacientov s potrebnimi viri in zahtevami

procesa. Komunikacija, sodelovanje in kakovostna predaja dela med zaposlenimi in

preprečevanjem padcev imata ugotovljeno s korelacijsko analizo srednje močno pozitivno

povezanost (r=0,563**, p=0,000). Regresijska analiza vpliva komunikacije, sodelovanja in

kakovostne predaje dela med zaposlenimi je pokazala, da med dejavniki pomembneje vpliva

komunikacija na preprečevanje padcev, kar je razvidno iz najvišje vrednosti standardiziranega

regresijskega koeficienta (β=0,554).

Hipoteza 4: Preobremenjenost in stres zaposlenih negativno vplivajo na varnost pacientov in

uspešnost pri izvajanju intervencij za zagotavljanje varnosti pacienta.

Hipotezo smo potrdili, saj smo s korelacijsko analizo ugotovili, da obstaja pozitivna

statistično pomemba povezava med preobremenjenostjo in stresom zaposlenih ter vplivom na

varnost pacientov s potrebnimi viri in zahtevami procesa (r=0,410**, p=0,000). Rezultati

60

regresijske analize prikažejo vpliv preobremenjenosti zaposlenih na preprečevanje padcev

(b=0,262, β=-0,684, p=0,000).

Hipoteza 5: Med posameznimi službami, klinikami znotraj UKC Maribor obstajajo razlike na

področju obremenjenosti zaposlenih – kategorizacija pacientov.

Hipotezo smo potrdili, saj smo s korelacijsko analizo ugotovili, da obstaja statistično

pomembna negativna povezava med enotami zaposlitve in preobremenjenostjo zaposlenih

(r=-0,123*, p=0,049).

Hipoteza 6: Delovna klima na oddelku in podporna kultura organizacije pomembno vplivata

na izzid varnosti pacienta.

Hipotezo smo potrdili, saj smo s korelacijsko analizo ugotovili, da obstaja pozitivna povezava

med delovno klimo na oddelku in podporno kulturo organizacije in vzroki za padec pacienta,

ki vplivajo na izzid varnosti pacienta (r=0,213, p=0,000). Z regresijsko analizo je razvidno, da

na delovno klimo pomembno vplivajo zaposleni s svojim vedenjem (b=0,094, β=0,183,

p=0,002), motiviranje zaposlenih (b=2,86, β=0,777, p=0,000) in dodatna izobraževanja (b=-

0,261, β=-0,677, p=0,000).

Hipoteza 7: Dodatna izobraževanja/izpopolnjevanja s področja varnosti in varnostne kulture

pozitivno vplivajo na zaposlene in jih motivirajo za sodelovanje.

Hipotezo smo potrdili, saj smo s korelacijsko analizo ugotovili, da obstaja močna pozitivna

povezava med dodatnimi izobraževanji/izpopolnjevanji s področja varnosti in varnostne

kulture na zaposlene in jih le-ta motivirajo za sodelovanje (0,879**, p=0,000). Regresijska

analiza vpliva dodatnih izobraževanj/izpopolnjevanj s področja varnosti je pokazala pozitiven

vpliv motivacije na zaposlene, v smislu motiviranja za sodelovanje (b=0,277, β=0,617,

p=0,000) in preobremenjenosti zaposlenih, ki se želijo za zmanjšanje izgorevanja dodatno

izobraževat (b=0,277, β=0,723, p=0,000).

61

5 RAZPRAVA

Kazalniki kakovosti so sredstva, s katerimi lahko izvajalci zdravstvenih storitev odgovarjajo

za kakovost storitev zdravstvene nege (Griffiths idr. 2008). Zdravstvena nega je usmerjena v

ljudi, poklic s poudarkom na humanizmu, ki je verjetno pod vplivom vodstvenega sloga

(Sellgren, Ekvall in Tomson 2008). Presoje so pokazale, da medicinske sestre začno

vodstvene naloge bodisi po naključju, poklicno ali začasno (Bondas 2006). Stališča, vrednote

in vedenje ene institucije se začno pri njenem vodstvu. To poteka preko vlog modeliranja in

komunikacije na vseh ravneh (Kane-Urrabazo 2006).

V raziskavi ugotovljamo, da zaposleni v zdravstveni negi proučevane bolnišnice na podlagi

prevladujočih značilnosti organizacije le-to ocenjujejo kot dinamično organizacijo. Zaposleni

v raziskovani organizaciji ocenjujejo (PV=2,01), da merila za uspeh temeljijo na človeških

virih. Obstaja veliko stvari, ki jih finančni direktorji v zdravstvu ne morejo nadzorovati, od

stanja gospodarstva, konkurence, vendar dokazano finančni direktorji lahko pomagajo

organizaciji dosegati boljše finančne rezultate z uporabo pristopov, ki temeljijo na bolj

učinkovitem spodbujanju svoje delovne sile (Cohen 2011). Zdravstveni finančni voditelji bi

morali sprejeti strategije finančnih vzvodov organizacij delovne sile bolj učinkovito in:

- spoštovati razvoj programov formalnega načrtovanja delovne sile,

- vključiti vrednosti iz cenitev dela osebja, zahteve in sposobnosti,

- oceniti individualne uspešnosti,

- ocena prihodnjih zahtev za delo,

- ocena prihodnjih potencialov,

- razvojni zaostanek,

- ocenitev programa za uspeh (Cohen 2011).

Približno 60% bolnišnic in zdravstvenega sistema proračun namenja za človeški kapital, kar

poudarja potrebo po dobri skrbi za ljudi v organizaciji. Managerji morajo določiti cilje in

prednostne naloge ter ohranjati standarde za izvajalce (Cohen 2011). Bostick idr. (2006) so

ugotovili, pozitivno povezavo med izobrazbo celotnega števila zaposlenih in izboljšanje

kakovosti oskrbe. Poleg tega je raziskava pokazala povezavo med višjo izobrazbo

medicinskih sester in izboljšanjem kakovosti oskrbe. Po desetletjih inovacij, medstrokovnih

izobraževanjih, kot je določeno s strani Centra za napredovanje panožnih izobraževanj v

Veliki Britaniji, je postalo izobraževanje nacionalna in mednarodna prednostna naloga (World

Health Organization 2010).

Izvajanje modela poklicne prakse lahko ozavešča o praksi v okolju in privede do zmanjšanja

splošnega zadovoljstva. Širše razumevanje značilnosti povezanih z povečanim zadovoljstvom

lahko pomaga pri razvoju organizacijskih sprememb (McGylnn idr. 2012).

62

Štirje osnovni tipi kulture organizacije so prepoznani kot:

- skupina: organizacije je notranje usmerjena, fleksibilna, skrbi za ljudi in ima občutek za

stranke, hierarhija: organizacija je notranje usmerjena, izražena je potreba po stabilnosti in

kontroli,

- adhokracija: organizacija je zunanje usmerjena, odraža jo visoka stopnja fleksibilnosti in

individualnosti,

- trg: organizacija vzdržuje zunanjo usmerjenost, izražena je potreba po stabilnosti in kontroli

(Skela Savič 2007).

Če povzamemo osnovne ugotovitve, je v zavodu v ospredju kultura usmerjenosti vase,

stabilnosti in kontrole, kar po navajanjih avtorjev Cameron in Quinn (1999) ni spodbujevalno

za uvajanje sprememb, saj to kulturo zaznamuje predvsem stalnost, zanesljivost, učinkovitost

in nizki stroški. Vodenje je usmerjeno v koordinacijo in organiziranje, v ospredju so formalna

pravila in red. Na mestu je kultura trga, ki je sicer usmerjen nazven, vendar še vedno izhaja iz

kontrole, učinkovitosti in produktivnosti. Označuje jo nesproščenost in centralno odločanje,

tekmovalnost in doseganje rezultatov. Jones, Jimmieson in Griffiths (2005 po Skela Savič

2007) zaključujejo, da je z uvajanjem sprememb pozitivno povezana organizacija, ki deluje

kot odprt sistem, ki ga Cameron in Quinn (1999) opišeta kot timsko delo, inovativnost in

razvoj ter se odraža v faktorju fleksibilnosti organizacijske kulture. Raziskava pokaže, da je v

zavodu manjša prisotnost kulture skupine in razvoja, ki sta ključnega pomena za razvojno

naravnanost, timsko delo in inovativnost. Tako ugotovimo, da je v zavodu premalo

povezovanja, morale, usposabljanja in razvoja, odprte komunikacije, sodelovanja pri

odločanju in še manj inovacij in razvoja, prilagodljivosti in pripravljenosti, vizionarske

komunikacije in prolagodljivega odločanja. Ugotavljamo, da trenutna organizacijska kultura v

zavodu ni naklonjena uvajanju sprememb, vlogi posameznika in njegovemu razvoju, kar je že

razvidno iz raziskave Skela Savič (2007). Lahko rečemo, da današnji organizacijski kulturi v

slovenskih bolnišnicah manjka usmerjenost nazven v smislu povezovanja, primerjanja,

tekmovanja in inovativnosti ter spodbujanja dela posemaznika in tima, razvoja zaposlenih in

zaupanja do ljudi in nalog, ki jih izvajajo (Skela Savič, Robida in Trunk 2006).

Raziskava o najpogostejših stilih vodenja vodstva z uporabo različnih pristopov (poteze,

sposobnosti, slogi in vedenje) (Notrhouse 2009) glede stilov je pokazala, da so bili različni

stili vodenja opredeljeni in študirani v literaturi: avtokratski, demokratični, participativni,

direktive, naloga usmerjenih, usmerjen odnos, poslovno in transformacijsko vodenje (Yukl

2010). Študija se je osredotočala na dva stila, in sicer usmerjeno vodenje in usmerjen odnos

vodstva. Usmerjen slog vključuje vedenje dejavnosti načrtovanega dela (kaj storiti, kako to

storiti, s čim to narediti in kdo bo to naredil), pojasnitev vlog in ciljev (sporočilo načrtov,

politik, delovnih odgovornosti, vloge pričakovanja, zahteve in cilji) in spremljanje dejavnosti

in uspešnosti (zbiranje informacij o postopkih, napredek, zmogljivosti in posamezen

prispevek v organizacijski enoti). V nasprotju s tem usmerjen odnos pomeni tudi podporo

(premislek, sprejem in skrb za potrebe ter čustva podrejenih), razvoj (izgradnja in razvoj

63

spretnosti podrejenih) in priznanje (hvali in kaže spoštovanje podrejenih v smeri želenega za

izvedbo), (Yukl 2010).

Kakovost medicinske sestre managerja:

- nadzorna vloga kakovosti in zagotavljanje varnosti,

- vloga pri komunikaciji med vodstvom in zaposlenimi,

- razumevanje kakovosti in poročil,

- razumevanje in sodelovanje v analizah incidentov (Sanford 2011).

Odgovornosti managerja na oddelku (srednja managerska raven) so:

- zdravstevna nega pacienta,

- obravnava pacienta,

- komuniciranje z ekipo,

- odločanje o premestitvi,

- komuniciranje o potrebah za izmeno z osebjem,

- vodenje zdravstvenega osebja in drugih v enoti,

- reševanje težav zaposlenih, pacienta in njegove družine,

- skrb za paciente (Sanford 2011).

Izkoristiti obstoječe kolektivne organizacije zdravstvenega varstva je z dokazi podprt človeški

kapital, načrtovanje in zagotavljanje, da zunanji kandidati ne le prihranijo denar, ampak tudi

povečujejo timsko delo, spodbujajo individualno odličnosti in naredijo posameznika bolj

odgovornega. Prav tako prihranijo čas in zmanjšujejo zdravstveno organizacijsko stagnacijo.

Strokovnjaki morajo igrati aktivno vlogo pri razvoju strategije, ki izkoristi talent delavcev v

organizaciji (Cohen 2011).

V raziskovani organizaciji so za doseganje uspeha na področju kulture varnosti najmanj

pomembni rezultati dela (PV=27,39), sledijo človeški viri, timsko delo, naloge zaposlenih in

skrb za zaposlene, složnost, vzdušje v organizaciji in razvoj zaposlenih (PV=27,09),

učinkovitost, ki se kaže s pravočasnostjo, tekočim delovanjem, zanesljivostjo in stroškovno

učinkovitostjo (PV=24,92), najbolj pomembni novi načini dela z dosežki, ustvarjalnostjo in

rastjo učinkovitosti (PV=21,34). Vsi kriteriji so statistično pomembni. Ugotovili smo

statistično pomembnost pri vseh štirih proučevanih spremenljivkah: človeški viri (t=25,35,

p=0,000), novi načini dela (t=25,05, p=0,000), rezultati dela (t=24,91, p=0,000) in

učinkovitost (t=23,43, p=0,000). Zaposleni ZT/MS kot najpomembnejši dejavniki ocenjujejo

človeške vire, diplomirane medicinske sestre jih postavijo na drugo mesto in jih enačijo z

rezultati dela. SVZN na prvo mesto postavijo človeške vire, kar ocenjujemo pozitivno, SVZN

klinik pa šele na tretje mesto in na prvo postavijo rezultate dela. Študija Feng idr. (2011) je

pokazala, da so medicinske sestre doseženo varnostno kulturo ocenile precej nižje od

medicinskih sester menedžerjev. Poleg tega je zaveza varnosti pomembno povezana s

pacientovo varnostno kulturo in je pomemben pokazatelj le te. Ugotovitve zagotavljajo

64

pomembne empirične dokaze, da je upravljanje varnosti zaveza, povezana s kulturo varnosti

pacientov. Kultura varnosti pacientov je bila priznana kot pomemben dejavnik, ki vpliva na

kakovost zdravstvenega varstva. O pomanjkanju pozitivne varnostne kulture so poročali, da je

povezano z višjo stopnjo napak pri zdravilih (Otero idr. 2008), višji stopnji resnih incidentov

(Kline, Willness in Ghali 2008).

Zaveza k varnosti pacientov je biti zgled za zagotavljanje njihove varnosti. Obravnavanje

človeških virov temelji na prepričanju, da so človeški viri najpomembnejše premoženje

organizacije, posledično pa je učinkovito ravnanje z njimi ključ do uspeha organizacije. V

bistvu gre za povezovanje razvoja ljudi s strateškim vodenjem organizacije, kjer se razvoj

človeških virov nanaša na pridobivanje znanja, sposobnosti, vedenja, ki zaposlenim

pomagajo, da se uspešno spopadajo z zahtevami dela in spremembami v organizaciji. To je

mogoče doseči s takšnimi pogoji, da se zadovoljijo tako individualni cilji kakor cilji

organizacije. Rezultat modela vodilnih sprememb v zdravstvu, ki se osredotoča na dobro

zdravstveno nego pacientov je sestavljen iz treh dimenzij: vodilna razmerja, vodenje

postopkov in vodenje kulture. Poleg vodilnih odnosov in procesov, medicinska sestra

managementa kot vzornik močno vpliva na skrb kulture in njeno neločljivo etično vedenje,

zlasti glede odgovornosti za doseganje dobre zdravstvene oskrbe pacientov, je pokazala

študija (Salmela, Eriksson in Fagerstro¨m 2012). Medicinska sestra management vodi kulturo

varnosti. Managerji morajo imeti smernice in znanja o tem, kaj se pričakuje od njih med

procesom strukturnih sprememb. Igrajo različne vloge, ki jih usmerjajo, kot so vodenje,

motiviranje, podpora in komunikacija, ne da bi izgubili svojo kulturno etiko skrbi.

Uporabljajo različne stile vodenja, da bi dosegli dejansko spremembo, ki pa v zameno zahteva

učenje miselnih vzorcev, vrednot in vedenja. Osebje je mogoče spremeniti (Salmela, Eriksson

in Fagerstro¨m 2012). Zaradi vsega omenjenega v povezavi z raziskavo se lahko opravičeno

vprašamo, ali srednji management v organizaciji deluje pravilno. Organizacijska kultura je

značilno (pozitivno), povezana z vedenjem mangementa in zadovoljstva pri delu in obnašanje

vodstva je precej (pozitivno) v korelaciji z zadovoljstvom delovnih mest, je pokazala študija

Yafang (2011). Medicinske sestre so v raziskavi Lenthal in ostalih (2009) razdelile svoje

izkušnje v tematske sklope: obseg delovnih obremenitev in razširitev delokroga, slabo

upravljanje in nasilje na delovnem mestu. Obstajajo ključna področja, na katerih se lahko

okrepi boljše doseganje visoke stopnje pomoči v stiski. To so ustrezno in primerno

izobraževanje, usposabljanje, ustrezno financiranje in izboljšanje prakse z učinkovitim

upravljanjem sistemov.

V raziskavi smo s korelacijsko analizo kriterijev za doseganje uspeha in starostjo zaposlenih,

leti zaposlitve, delovno dobo, mestom zaposlitve, izobrazbo, statusom zaposlitve in enoto

zaposlitve ugotovili negativno statistično povezavo vpliva človeških virov z novimi načini

dela (r=-0,153*. p= 0,014), kar nam govori o tem, da zaposleni v raziskovani organizaciji ne

sprejemajo pozitivno inovacij in sprememb pri delu, ki ruši njihovo rutino. Prav tako se

človeški viri negativno povezujejo s najboljšimi rezultati in prehitevanjem konkurence z

65

dosego ciljev (r=-0,504**, p=0,000) ter učinkovitostjo (r=-0,404**, p=0,000). Novi načini

dela imajo negativno statistično pomembno povezavo z vplivom na rezultate (r=-0,0,171**,

p=0,006) ter učinkovitostjo (r=-0,463**, p=0,000), kar pomeni, da novi načini dela po mnenju

zaposlenih ne prinašajo rezultatov pri delu in nimajo vpliva na učinkovitost. Rezultati dela

imajo statistično pomembno povezavo z negativnim vplivom na učinkovitost pri delu, ki se

kaže s pravočasnostjo, tekočim delovanjem, zanesljivostjo in stroškovno učinkovitostjo ter

doseganjem rezultatov dela (r=-0,277**, p=0,000), zaposleni ocenjujejo, da učinkovitost pri

delu ne daje boljših rezultatov.

Demografske spremembe bodo v prihodnosti pomembno vplivale na zdravstveno dejavnost v

večini evropskih držav, ne le na področju zdravja ljudi, temveč tudi na področju staranja

zdravstvenega osebja. Tako Schofield idr. (2009) pravijo, da bo staranje zdravstvenega osebja

zahtevalo povečanje izobraževanja zdravstvenih delavcev (zdravnikov, medicinskih sester).

Raziskave kažejo, da dobro usposobljena, stabilna oskrba delovne sile izboljšuje kakovost

zdravstvene nege in vpliva na rezultate zdravja. Spreminjanje delovnega okolja in

spodbujanje pozitivne kulture na delovnem mestu se zdi ključnega pomena za podporo

medicinskih sester, odgovornih za zagotavljanje oskrbe (Huntington idr. 2011). Murray

(2009) trdi, da je tišina in neuspeh menedžerjev ustrahovanje, povezano z neupoštevanjem.

Vodilni v organizacijah imajo odgovornost, da zagotovijo, da je delovno mesto varno in vodi

do pozitivnih odnosov.

Razumljeno je kot pomoč zdravstvenim timom pri razvijanju njihovega znanja in veščin ter

preoblikovanje organizacijske kulture in dojemanja konteksta zdravstvene obravnave. Ni

povezan samo s pridobivanjem novega znanja, v ospredju so spremembe za izboljševanje

klinične prakse. Razumevanje odnosov in vedenj med zaposlenimi je temelj za razumevanje

zdravstvenega sistema (Plsek 2003). Učenje v timu izboljšuje sodelovanje, zadovoljstvo z

delom, izboljšuje učinkovitost, inovativnost in zadovoljstvo zaposlenih ter znižuje fluktuacijo

(Skela Savič 2007; Skela Savič in Pagon 2008; Skela Savič 2010).

Storitve in odnosi v zdravstveni negi temeljijo največ na osebi, ki te storitve in odnose izvaja.

Ameriški inštitut za medicino, »Health Professions Education: A Bridge to Quality«, navaja

pet ključnih kompetenc, ki jih morajo v okviru izobraževalnih programov zagotoviti vse

visokošolske inštitucije, ki izobražujejo za poklice v zdravstvu:

- zagotavljati v pacienta usmerjeno zdravstveno obravnavo,

- delati kot člani multidisciplinarnega tima,

- izvajati na dokazih podprto prakso,

- uporabljati pristop nenehnega izboljševanja kakovosti lastnega dela,

- uporabljati informacijsko tehnologijo in spoznanja na tem področju (Skela Savič 2010).

Kompetence: kaj posameznik zna, kaj je zmožen narediti v okviru znanja, veščin in odnosa/

drže. Sposobnosti: obseg, do katerega se posameznik lahko prilagodi spremembam, generira

novo znanje in izboljšuje svoje delo. Sposobnosti se pridobijo preko povratnih informacij na

66

opravljeno delo, v iskanju neznanih izzivov ter z uporabo metod, kot so pripovedovanje

zgodb, delo v malih skupinah, problemsko učenje.

Cilj je obdržati in izboljševati kakovost zdravstvene obravnave. To je vprašanje, ki je tesno

povezano z zagotavljanjem ustreznih in kompetentnih kadrov. Učinkovito načrtovanje potreb

po kadrih v zdravstvu danes vključuje upoštevanje znanj in veščin, ki jih bomo potrebovali v

prihodnosti (Curson idr. 2010). Razumevanje odnosov in vedenj med zaposlenimi je temelj za

razumevanje zdravstvenega sistema (Plsek 2003). Učenje v timu izboljšuje sodelovanje,

zadovoljstvo z delom, izboljšuje učinkovitost, inovativnost in zadovoljstvo zaposlenih ter

znižuje fluktuacijo (Skela Savič, Robida in Trunk 2006). Rezultati študije Bakker idr. (2011)

so pokazali, da je visoka udeležba zaposlenih na izobraževanju prednost, da obstaja

neposredna priložnost za učenje na večih posameznikih, vendar pa pomanjkljivost, da vsakdo

čuti, da lahko prispeva. Sodelovanje medicinskih sester v revizijah je bistvenega pomena, da

bi povečali izboljšave v kakovosti oskrbe. Večina anketirancev je menilo, da bi bilo potrebno

število medicinskih sester v udeležbah povečati.

V rezultatih 39 anket, ki merijo timsko delo, so zaposleni ocenjevali razsežnosti timskega

dela. Najpogosteje ocenjene dimenzije so bile komunikacija, usklajevanje in spoštovanje,

pomembni so jim odnosi (Valentine, Nembhard in Edmondson 2012).

Učinkovito usmerjanje sredstev za preprečevanje padcev in z njimi povezanih poškodb

zahteva dobro poznavanje obsega in narave problema, pa tudi pregled uspešnih ukrepov. To

zahteva večjo ozaveščenost o pogostosti padcev med starejšimi, okrepljeno raziskovanje in

preprečevanje padcev med starejšimi. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so

poškodbe, povezane s padci, najpogostejše pri starejših osebah in so glavni vzrok bolečin,

invalidnosti in izgube neodvisnosti in lahko tudi prezgodnje smrti. Finančni stroški so znatno

višji in naraščajo. Padci imajo resne posledice tudi za družino, zaradi povezanih poškodb, so

pomembno svetovno zdravstveno vprašanje.

Načrtovanje kadrov v zdravstvu mora biti integrirano in kontinuirano (odnos, zahteve in

potrebe). V primeru pomanjkanja znanja in veščin pri skupini zaposlenih, načrtujemo odpravo

tega deficita, tako da finančno in strokovno ocenimo, kaj pomeni, če deficita ne odpravimo

(škoda za pacienta, materialna škoda in drugo). Načrtovanje kariere kadrov in usposabljanje

mora biti usmerjeno na znanja iz spremljanja in izboljševanje lastnega dela in zagotavljanje

odličnosti (Australian Health Workforce Advisory Committee 2004; Australian Medical

Workforce Advisory Committee 2005).

V študiji Tzeng idr. (2011), so raziskovali odnos med pacientovim zadovoljstvom (ustvarjeno

z oceno izvajalcev zdravstvenih storitev in sistema) in bolnišnično pridobljeno škodo padca.

Vzroki padcev so bili ugotovljeni na podlag povezanih primarnih in sekundarnih diagnoz.

Rezultati so pokazali, da je višja raven zadovoljstva pacientov z odzivnostjo bolnišničnega

osebja kot tudi čistoče in tišine v bolnišničnem okolju v bolnišnicah, kjer so imeli tečaje za

preprečevanje padcev.

67

Medicinska sestra manager z upravljanjem ima vpogled v alternative, v kompleksni strukturi

konjunkture. Podrejene v razmere na meji nastanka zatirane trpijo zaradi notranjih in zunanjih

dejavnikov. Odgovorne so za vzdrževanje prakse, ki je bila uzakonjena z negovalnimi

sredstvi, odgovorne, tudi če to presega kategorije hierarhije in so odgovorne za različne

storitve znotraj bolnišnične organizacije. To v majhnih vsakodnevnih dejavnostih utrjuje

model zdravstvenega sistema in medicinske sestre. Managementi s svojimi dejanji, ki so

večinoma več kot reprodukcijski, refleksivno prispevajo h krepitvi ustanovljenih modelov

(Guerra idr. 2011). V raziskavi Guerra idr. (2011) je 11 od 13 medicinskih sester manedžerjev

izrazilo, da niso imele pojma o upravljanju pred prevzemom te funkcije. Medicinske sestre

menijo, da so konflikti prisotni v organizaciji, kar narekuje stres, notranji konflikti so značilni

za managerje. Treba je razumeti izvor konfliktov in dejavnikov, ki spodbujajo njihovo

ustanovitev, pa tudi priznati pomen interdisciplinarnega odziva. Funkcionalnost poročila o

incidentu služi dvema namenoma:

- informiranje o incidentu z namenom, da skupina za rizični management razmišlja o

spremembah, ki naj bi preprečile podobne incidente v prihodnosti,

- alarm administraciji in zavarovalnici za potencialne tožbe in potrebo po analizi dogodka,

poročilo o incidentu mora biti izpolnjeno v skladu s standardi in navodili zdravstvene

nege. Beležiti je potrebno vse poškodbe, ki so posledica padca, fiksacije, opeklin ali

drugih vzrokov. Tudi poročilo o incidentu izpolnimo, če pacient vztraja, da zapusti

bolnišnico na svojo željo (Lockhart 2006).

Raziskava Arnetz idr. (2011) je pokazala, da so organizacijski dejavniki učinkovitost, delovno

vzdušje in stres pri delu cilji, ki lahko vplivajo na intervencije za izboljšanje varnosti

pacientov. Študija Wang, Hailey in Yu (2011) je pokazala, da ima padec velike fizične in

čustvene posledice za paciente in zaposlene. Programi za preprečevanje padcev se morajo

osredotočiti na zmanjšanje posledic padca in spodbujanje lastne učinkovitosti in aktivnost.

Potrebno je razpravljati o vzrokih za padec.

Za spodbujanje kulture varnosti pacientov je potrebno razmisliti o zagotavljanju medicinskih

sester menedžerjev in strukturno krepitev delovnih okolij za diplomirane medicinske sestre in

posledično za vodenje zdravstvene nege. Študija Armellina idr. (2010) prispeva k znanju,

povezovanju strukturnega opolnomočnosti pacienta in varnostne kulture. Rezultati povežejo

strukturno pooblaščeno diplomirano medicinsko sestro, povečano varnost in kulturo pacientov

kot bistveni elementi zagotavljanja učinkovite in kakovostne oskrbe.

Glavni izziv v zdravstvu je, kako izvajati projekte, ki se vsak dan izvajajo ob istem času. To

zahteva prilagodljivost, sodelovanje in spretnosti (Suhonen in Paasivaara 2011). Medicinska

sestra menedžer ima pri vodenju projektov izzive z vidika naslednjih protislovij: ohranjanje

projektov in zagotavljanje oskrbe pacientov, učinkovito upravljanje vsakodnevnega dela in

podpora dela v multiprofesionalnem timskem vodenju posameznih zaposlenih (Suhonen in

Paasivaara 2011).

68

Zaposleni raziskovane organizacije menijo, da je najmanj pomembnen nekaznovalni odziv na

napake (PV=8,55, p=0,000) in najbolj timsko delo v bolnišničnih enotah (PV=4,62, p=0,000),

kar je pričakovan odgovor. Rang nam pokaže, da je za zaposlene najbolj pomemben

nekaznovalni odziv na napake, saj to prinaša odprtost pri poročanju in s tem priznavajo

podporo vrhnjemu vodstvu. Timsko delo med bolnišničnimi enotami prepoznavajo kot

pomembnejši dejavnik zaznavanja kulture varnosti, kar lahko pripišemo pomembnosti pri

vsakdanjemu delu v klinični praksi. Sledi pogostost poročanja neželenih dogodkov, želja po

znanju z ustreznim številom zaposlenih s kompetencami. Zaposleni želijo povratno

informacijo o lastnih napakah, pri tem podporo vodstva oddelka, sledi strokovna in natančna

predaja pacientov med izmenami, odprte komunikacije in timskega dela v bolnišničnih

enotah.

Iz rezultatov razberemo, da je 14,5% (35 od 241) izmed ZT/MS trditev pogostost poročanja

ocenilo kot najmanj pomembno trditev, podpora vrhnjega vodstva je 17,4% ocenilo kot

najmanj pomembno in nekaznovalni odziv na napake 23,7% ZT/MS. Medtem ko so vodje

(SVZN odd. in klinik) v 21,4% kot najmanj pomemben odgovor ocenili pogostost poročanja

dogodkov in v 28,6% najmanj pomemben nekaznovalni odziv na napake. Kot je razvidno,

prihaja do razhaja med vodji in zaposlenimi v mnenju o pomembnosti podpore vodstva

oddelka za varnost pacientov, ki se 10,4% zaposlenim zdi zelo pomembno, vodjem pa srednje

ali manj pomembno. Prav tako je razlika v pomenu učeče se organizacije, kjer je pomen

10,8% zaposlenim precejšen, medtem, ko je 35,7% vodjem manj pomemben. Razlika je v

oceni pomena timskega dela, ki ga 24,5% zaposlenih ocenjuje kot najbolj pomembnega,

35,7% vodij ga uvršča na deveto mesto po pogostosti odgovorov. Nekoliko manjše razlike so

v odprtosti komunikacije (17,8% zaposlenih) in celokupnem zaznavanju varnosti (12,9%), ki

jim zaposleni pripisujejo enako pomebnost na tretje mesto, vodje pa razvrščajo na osmo

(35,7% vodij) oziroma sedmo mesto (21,4% vodij). Povratna informacija o napakah je za

zaposlene pomembna, saj jo uvrščajo na četrto mesto (13,7%), medtem ko so vodje

procentualno razdeljeni po pomembnosti med drugim, šestim, sedmim in desetim mestom.

Zelo podobno razmišljajo zaposleni in vodje o strokovnosti, natančni predaji pacientov med

izmenami, oboji ocenjujejo kot bolj pomembno, zaposleni na četrto mesto, vodje so razdeljeni

med drugim, tretjim in šestim mestom. Timsko delo med enotami se (14,1%) zaposlenim ne

zdi tako pomembno, bolj pomembno se zdi (21,4%) vodjem, ki ga postavljajo na šesto mesto.

Podporo vrhnjega vodstva (23,7%) ocenjuje kot najmanj pomembno, (21,4%) vodij pa srednje

pomembno. Nekaznovalni odziv na napake tako (23,7%) zaposlenih in (28,6%) vodij

ocenjuje kot najmanj pomembno. Ustreznost števila in kompetenc se zdi (17%) zaposlenim

najbolj pomembno in (28,6%) vodij skoraj najmanj pomembno in tukaj prihaja do največje

razlike v mnenju zaposlenih in vodij. Razberemo lahko, da je za zaposlene timsko delo

najbolj pomembno. Vodjem bi moralo postajati vedno bolj jasno, da so timi v zdravstvenih

organizacijah temeljni element mikrosistema in da se največ storitev izvaja po timski metodi

dela. Tako timi v zdravstvenem varstvu predstavljajo temeljni vzvod za spremembe

(Pettigrew, Ferlie in McKee 1992 po Skela Savič, 2007) in obstajajo jasni dokazi, da so

69

učinkovito vodeni timi v zdravstu povezani z večjo kakovostjo zdravstvene obravnave

(Shortell, Gillies in Andreson 1994 po Skela Savič 2007). Stanje timskega dela ugotavljajo v

raziskavah še iz dimenzij organizacijske kulture – delo z ljudmi (Cameron in Quinn 1999).

Cameron in Quinn (1999 po Skela Savič 2007) modele ljudi definirata z naslednjimi opisi:

- »Model racionalnih ciljev«, ki je usmerjen v okolje in lastno kontrolo (kultura trga).

Ključno izhodišče modela je doseganje ciljev. Model dela ljudi s strani menedžmenta je

zasnovan na planiranju, postavljanju in doseganju merljivih ciljev, merjenju

produktivnosti in spodbujanju tekmovalnosti. Pomembno je sodelovanje z zunanjimi

lastniki in delo za organizacijo. Merila za uspeh so: donosnost, učinkovitost,

produktivnost, tekmovalnost.

- Model dela z ljudmi, ki temelji na kulturi skupine, avtorja poimenujeta »model človeških

odnosov«, ki je usmerjen v lastno organizacijo in je fleksibilen. V tem modelu menedžerji

poudarjajo timsko delo, sodelovanje zaposlenih pri razvoju in močan sistem vrenednot, ki

promovirajo skupno identiteto. Ključna točka je vzdrževanje visoke morale, ki temelji na

prijateljstvu, na skoraj družinski podpori posameznika. Model zaznamujejo dobri odnosi,

ki so izraz zaupanja v sposobnosti zaposlenih, enakih možnosti, sodelovanja in

vključevanja. Motivacija izhaja iz vključevanja zaposlenih, njihovega razvoja in

komunikacije. Uspeh je definiran v smislu skrbi za zaposlene.

- Model dela z ljudmi, ki temelji na kulturi hierarhije, avtorja poimenujeta »vase usmerjen

model«. Model označuje kontrola, notranja usmerjenost, standardizacija in vdanost

postopkom, stabilnost in hiearhija. Ključne naloge modela so usmerjene v analizo

delovnih mest, pravila, urejanje, izboljševanje procesov s pomočjo reinžiniringa. Merili za

uspeh so napovedljivost in učinkovitost procesov.

- Model dela z ljudmi, ki temelji na kultruri adhokracije, poimenujeta »odprti model«. Model

označuje fleksibilnost, zunanja usmerjenost, inovativnost in razvoj. Model spoduja

uresničevanje idej zaposlenih, njihovo ustvarjalnost, vizionarstvo in tveganje. Model se

obvezuje slediti spremembam v okolju in nenehnemu ozboljševanju, pridobivanju novih

virov, procesov in metod. Uspeh je definiran kot prilagajanje spremembam in

fleksibilnosti.

Delovno vzdušje izboljšuje predanost delu in spodbuja razvoj za lastno delo (Rego in Cunha

2008), zaradi česar je medicinska sestra menedžer, ima to sposobnost, da neguje na delovnem

mestu pozitivno vzdušje in je pomembna tudi z vidika projektov za uspeh. Raziskave za

pomen čustvene inteligence naraščajo (Akerjordet in Severinsson 2010). Zdravstveni delavci

se vse bolj zavedajo, da so med poklicno sodelovanje in učinkovite ekipe, komunikacija

bistveni za boljšo oskrbo pacienotv in varnosti. Zdravstvena nega je sprejela medstrokovne

skrbi za kritično izboljšano ravnanje strank in rezultate (Tremblay idr. 2010).

Zdravstveno varstvo se izvaja v izrednem kompleksnem okolju. Kljub visoki usposobljenosti

klinik prihaja do nesprejemljivo visokih stopenj komunikacijskih napak in neželenih

dogodkov. Učinkovito timsko delo v povezavi z zanesljivimi procesi zdravstvene nege je

70

bistvenega pomena za dosledno zagotavljanje visoko kvalitetne oskrbe. Na voljo so praktični

koncepti in orodja, ki se ukvarjajo s soigralcem obnašanja strukturirane komunikacije,

učinkovitosti, psihološke varnosti, situacijskega zavedanja in učinkovitega vodenja. Primeri

vgradnje kliničnih znakov izboljšajo izzide za pacienta ter zmanjšajo škodo, ki izhaja iz

učinkovitega usposabljanja timskega dela (Leonard in Frankel 2011). Učinkovito timsko delo

ne zahteva le poučevanja in prakse posebnih orodij, timskega dela, vedenja, temveč tudi

učinkovito vodenje in razumevanje kulture varnosti, okolja, v katerem enota deluje.

Psihološka varnost je bistvena sestavina za učinkovito timsko delo in verjetno je učinkovito

timsko delo zelo težko, če ne nemogoče v odsotnosti le tega. Vrednost učinkovitega timskega

dela in komunikacije pri zagotavljanju varne oskrbe postaja jasnejše, kot to dokazuje vedno

večje število kliničnih študij. Organizacije se zavezemajo za izboljšanje kakovosti in varnosti

oskrbe pacientov (Leonard in Frankel 2011).

Ugotovili smo, da zaposleni menijo, da je za zagotavljanje varnosti najmanj pomembna

udeležba na delavnicah (PV=4,09, p=000) in najbolj kvantiteta, motiviranost in

usposobljenost negovalnega kadra (PV=1,64, p=0,000), kar kaže na to, da se zaposleni ne

zavedajo dovolj pomena izobraževanja za zagotavljanje varnega procesa zdravstvene oskrbe.

Zaposleni se delno strinjajo, da je v bolnišnici prisotna kultura kakovosti, ki smo jo merili s

trditvami, kjer smo izpostavili kazalce kulture (standardi, timsko delo, kontinuirano učenje,

koordoniranje dela, odkrivanje napak, sledenje procesom, primerjanje).

Ugotovili smo statistično pomembno povezavo med potrebnimi viri za zagotavljanje varnosti

pacienta in izobraževanjem (r=0,597**, p=0,000), preprečevanjem padcev (r=0,272**,

p=000), zaznavanjem kulture varnosti (r=0,482**, p=0,000), preobremenjenostjo (r=0,410**,

p=0,000), komunikacijo (r=0,190**, p=0,002), vplivom na varnost (r=0,226**, p=0,000).

Analiza kaže na zavedanje zaposlenih, da je za ugotavljanje varnosti potrebno nenehno

izobraževanje, prepoznajo pomen preprečevanja padcev, povezujejo z zaznavanjem kulture

varnosti in vplivom na varnost ter pripisujejo pomen komunikaciji in probremenjenosti.

Varnost je vsekakor prednostna naloga vodstva in managementa zdravstvenih zavodov. Svet

Evrope je v svoji resoluciji o varnosti pacientov izpostavil, da na varnost v zdravstvenih

institucijah vpliva mnogo dejavnikov, eden izmed njih je tudi ustvarjanje primernih delovnih

razmer in delovnega vzdušja ter vključuje preprečevanje porekla vzrokov neželenih in možnih

neželenih dogodkov, kot so: časovni pritiski na osebje, kar vodi v pomanjkanje časa za

primerno komunikacijo s pacientom in pogosto nepravilno izvedene predaje od enega k

drugemu zdravstvenemu strokovnjaku (Svet Evrope 2006).

Sedanje raziskave so pokazale, da je pričakovana sprememba socialne identitete povezana z

znižanjem pričakovanj glede psihično dobrega počutja med posamezniki, ki so bili šibki

(Packer, Chasteen in Kang 2011).

Kakovost zdravstvene nege v dokumentaciji spodbuja učinkovito komunikacijo med izvajalci,

kar omogoča kontinuiteto in individualnost oskrbe. Kakovost zdravstvene dokumentacije je

71

bila izmerjena z uporabo različnih instrumentov, ki odražajo razlike v dojemanju

dokumentacije med raziskovalci po državah in okoljih (Wang, Hailey in Yu 2011).

Ugotovili smo, da zaposleni raziskovane organizacije menijo, da so med najpomembnejšimi

vzroki za nastanek neželenega dogodka povezane značilnosti pacienta (PV=1,52, p=0,000),

terapija, ki jo leta prejema (PV=2,81) in nočni čas (PV=2,94). Najmanj verjeten vzrok za

nastanek se jim zdi pomanjkanje znanja (PV=4,48) in delovnih izkušenj (PV=3,75).

Statistično pomembna je povezava med potrebnimi viri za zagotavljanje varnosti pacienta in

izobraževanjem (r=0,597**, p=0,000), preprečevanjem padcev (r=0,272**, p=000),

zaznavanjem kulture varnosti (r=0,482**, p=0,000), preobremenjenostjo (r=0,410**,

p=0,000), komunikacijo (r=0,190**, p=0,002), vplivom na varnost (r=0,226**, p=0,000).

Analiza kaže na zavedanje zaposlenih, da je za ugotavljanje varnosti potrebno nenehno

izobraževanje, prepoznajo pomen preprečevanja padcev, povezujejo z zaznavanjem kulture

varnosti in vplivom na varnost ter pripisujejo pomen komunikaciji in probremenjenosti.

Pogostost padcev ni dokumentirana v ustreznih preskušanjih z zdravili. Zato je še vedno

nepotrjeno, ali uporaba antidepresivov povzroča padce ali povečana telesna dejavnost,

povezana z izboljšanjem simptomov depresije, poveča verjetnost padcev. Napake s škodo za

pacienta nastanejo zaradi mnogih dejavnikov, kot so okolje in oprema, pravila, navodila,

usmeritve, odsotnost varoval in ne samo zaradi človekovega ravnanja. Ko odstranimo iz

procesa osebo, ki smo jo obtožili za napako, sistema ali procesa pa ne spremenimo, se bo

napaka prej ali slej ponovila; na primer injekcija vinkristina v spinalni kanal s smrtnim izidom

je bila prvič opisana leta 1968. Pregled literature pa je pokazal, da se je napaka ponovila do

leta 2006 še 54-krat (Langman idr. 2007). Raziskovalci v novejših študijah že ugotovljajo

višjo stopnjo padcev med pacienti, ki so jemali antidepresive, antipsihotike in kratko delujoče

benzodiazepine (Pittman 2013).

Nezaželene dogodke v zdravstveni negi, med katere sodijo tudi padci, evidentirajo izvajalci

zdravstvene nege, ki se sicer zavedajo svoje odgovornosti in upoštevajo tudi možnost

ponovnega pojava dogodka in njegovih posledic, vendar je njihovo znanje o varnosti in

kakovosti velikokrat pomanjkljivo. S tem se strinja tudi Koh idr. (2008), ki meni, da je

učinkovitost preventivnih programov večja tudi s povečanjem znanja medicinskih sester.

Pogostost padcev je povezano tudi z obravnavo v bolnišničnem okolju (Vassallo idr. 2009).

Poleg vzrokov, ki so na strani pacienta, so najbolj pomembni organizacijski dejavniki, ki

vključujejo neustrezno delovno okolje, dolg transportni krog in pomoč, dostopnost do

ambulant, neustrezno uporabo omejevanja, odsotnost nadzora in opazovanja v času dogodka,

ni vzpostavljenih niti drugih sistemov opazovanja, pomanjkanje osebja za nadzor in

opazovanje pacientov, neustrezna organizacija dela in osebja, neustrezno obvladovanje

padcev, neizobraženost osebja, nezadostna podpora vodstva. Vzroki so tudi v pomanjkljivi

oceni tveganja, v pomanjkljivih navodilih in neustrezni organizaciji dela in izvajanja

intervencij zaradi odsotnosti nadzora pri neželenih dogodkih (Čuk 2008). Obstajajo količinske

72

in kvalitativne raziskave, ki vključujejo strah pred padcem in se osredotočajo na slabotne

starejše (Gillespie idr. 2009; Roe idr. 2008; Zijlstra idr. 2007).

Rezultati študij, poročajo, da višje število zaposlenih vodi k manjšemu številu padcev

pacientov (Callen idr. 2004; Dunton idr. 2008; Lake idr. 2010). Prav tako Kalisch idr. (2011)

v svoji raziskavi zapišejo, da je glede na kadrovsko zasedbo mogoče napovedati količino in

vrsto neopravljene oskrbe.

Leta 2004 je ameriška organizacija Nurse Executives izdala standarde za zdravo okolje dela v

zdravstveni negi, ki poudarjajo pomen sodelovanja, komuniciranja, odgovornosti in priznanja

vloge zdravstvene nege. Študije iz Severne Amerike, Evrope, Rusije in Nove Zelandije so

pokazale povezavo med zaposlovanjem medicinskih sester, kakovostjo delovnega okolja in

kakovostno oskrbo pacienta (Clarke in Aiken 2006).

Zaposleni kot najpomembnejši dejavnik za pojav neželenega dogodka ocenjujejo, da je

preobremenjenost, organizacijo dela ocenjujejo kot najmanj pomembno. Statistično

pomembnih je pet od desetih trditev. Zaposleni s statistično pomembnostjo (PV=2,68,

p=0,000) ocenjujejo vpliv delovnega okolja z njegovimi tehničnimi pomanjkljivostmi,

vplivom bolniškega, značilnostmi bolezni, prav tako statistično pomembno ocenjujejo

(PV=2,14, p=0,001) vpliv organizacije dela s pravili, kadri, organizacijo dela in odsotnostjo

nadzora ter vpliv človeka (PV=3,28, p=0,001). Kot statistično pomembno ocenjujejo

tehnologijo dela (PV=2,81, p=0,002) in trditev, da so napake takoj odkrite, analizirane in

ovrednotene (PV=3,09, p=0,003).

Zaposleni menijo, da je za strategijo preprečevanja padcev s statistično pomembnostjo

pomembna komunikacija (PV=1,87), zelo pomembni so zapisani procesi dela (PV=0,75),

zadostnost osebja (PV=3,14), usposobljenost osebja (PV=2,01), stalni nadzor nad pacientom

(PV=1,76), pravilna in natančna ocena tveganja za padec (PV=1,65), pogosta ocena

zdravstvenega stanja (PV=0,97), najbolj pomebna finančna sredstva za izobraževanje

(PV=0,41) ter zadostna in prilagojena oprema (PV=1,37).

Ugotovili smo statistično pomembno povezavo med spolom in starostjo zaposlenih

(r=0,331**, p=0,000). Prav tako smo ugotovili statistično pomembno povezavo med

delovnim mestom zaposlitve in starostjo (r=0,896**, p=0,000) ter spolom (r=0,330**,

p=0,000). Ugotovili smo statistično pomembno povezavo med izobrazbo in spolom

(r=0,188**, p=0,003). Prav tako je statistično pomembna povezava med statusom zaposlitve

in starostjo (r=0,274**, p=0,000), tudi s spolom (r=0, 219**, p=0,000), delovnim mestom

zaposlitve (r=0,335**, p=0,000) ter tudi z izobrazbo (r=0,170**, p=0,007).

Zdravstvena nega je znanstvena disciplina in je ena od sestavin zdravstvenega varstva. Eden

od temeljnih ciljev zdravstvene nege je zagotavljanje pacientove varnosti. Znanje, pozornost,

delovni pogoji, število delovnih opravil in pomanjkanje informacij so faktorji, ki vplivajo na

kritično razmišljanje medicinskih sester in so povezani z varnostjo pacienta. Kompleksnost

73

delovnih nalog in delovno okolje pa pomembno vplivajo na psihično, fizično in mentalno

stanje zaposlenega (Scheffer in Rubenfeld 2000; Weingart 2003; Ebright idr. 2003; Meyer in

Lavin 2005 po Prijatelj 2012).

Čedalje očitneje je, da čas medicinskih sester ni učinkovito porabljen ter da imajo medicinske

sestre malo časa za oceno pacienta, merjenjenje vitalnih znakov in nadzora nad pacientom

(Hendrich in Chow 2008). Medicinske sestre poročajo o nizki kakovosti oskrbe, s trikratno

verjetnostjo slabše v bolnišnicah z nizko kadrovsko zasedbo in podporo v primerjavi s tistimi

z visoko kadrovsko zasedbo in podporo (Aiken idr. 2002).

V presečni analizi 20 mestnih bolnišnic po Združenih državah Amerike so pacienti v enotah,

kjer je za medicinske sestre značilno, da imajo ustrezno osebje, dobro administrativno

podporo in dobre odnose med zdravniki in medicinskimi sestrami, dvakrat večja verjetnost

visokega zadovoljstva pacientov z oskrbo (Vahey idr. 2004). Medicinske sestre so poročale o

bistveno nižji izgorelosti in splošni stopnji izgorelosti, ki je povezana z zadovoljstvom

pacientov. Pri medicinskih sestrah so v študiji v vseh delovnih izmenah v presledkih 90-min

zaznavali delovne obremenitve in stres. Večje število dodeljenih pacientov je občutno povečal

stres. Medtem ko starost, spol, v primerjavi s poznavanjem pacientov in deležem nalog

pomembno ne zvišujejo stresa (Shively idr. 2011). Medicinske sestre skrbijo za povprečno 10

bolnikov. V raziskavi Nantsupawat, Srisuphan in Kunaviktikul (2011) je 41% medicinskih

sester imelo visoko oceno izgorelosti, 28% medicinskih sester je bilo nezadovoljnih z vsakim

delom in 27% jih ocenjuje kakovost zdravstvene nege kot dobro ali slabo.

Izobraževanje, usposabljanje in tehnična podpora za spodbujanje uporabe standardnega

sistema posteljega alarma (intervencijske enote) so uradna spodbuda ali podpora (kontrolne

enote), vendar ni statistično ali klinično pomembnega vpliva na padec povezanih dogodkov

ali uporabo fizičnega omejevanja (Shorr idr. 2012).

Raziskava pokaže, da spremljanje načrtov režima zdravil, opravljanje potencialnih tveganj za

padce in delirij lahko zmanjšajo neželene učinke v zvezi z ustrezno uporabo zdravil (Lapane

idr. 2011), v domovih za ostarele, 40% prebivalcev prejema vsaj devet različnih zdravil

(Dwyer idr. 2010).

Zasnova pacientovih prostorov, ki omogoča fleksibilnost in se lahko prilagodi spreminjajočim

potrebam pacientov, je ugotovljeno, da v nekaterih institucijah prispeva k napakam pri

aplikaciji zdravil ter padcih pacientov (Bobrow in Thomas 2000). Rezultati študij poročajo, da

višje število zaposlenih vodi k manjšemu številu padcev pacientov (Callen idr. 2004; Lake

idr. 2010). Prav tako Kalisch idr. (2011) v svoji raziskavi zapišejo, da je kadrovska zasedba

napovedati količino in vrsto neodgovorjene oskrbe.

Kljub prizadevanjem managementa za preprečevanje padcev nekateri pacienti padejo med

bivanjem v bolnišnici. Od enega do osem pacientov pade na 1.000 bolnišničnih dni, odvisno

od vrste enote zdravstvene nege (Enloe idr. 2005). Ustrezno vrednotenje, podpora vodstva in

nadzor pacientov zaposlenih lahko zmanjša stopnjo padcev. Znanje osebja za ocenjevanje,

74

podporo in nadzor pacientov je odvisen od tega, koliko zaposlenih je v zdravstveni enoti.

Zato je pričakovana razlika v obravnavi pacienta v enotah in razlikujejo se temelji o njihovem

zaposlovanju medicinskih sester in njihovo sestavo (izobraževanje, certificiranje in

zaposlovanje). Medicinske sestre so v dobrem položaju, da ocenijo starejše ljudi, ki so že

padli, da preprečijo prihodnje padce. So ključne za izvajanje preventivnih programov padcev

in vplivajo na politiko, ki bo spremenila prakso. V več študijah je zaslediti povezavo med

zaposlovanjem medicinskih sester in varnostjo pacientov. Med njimi so študije, ki govorijo o

povezavi dejavnikov za zdravstveno nego in padci, so bile objavljene na podlagi podatkov iz

Kalifornije (Bolton idr. 2007), ZDA (Dunton idr. 2008, Mark in Harless 2010), Švica

(Schubert idr. 2008), Anglija (Shuldham idr. 2009).

Študija Weiss, Yakusheva in Bobay (2011) raziskuje vpliv medicinske sestre na bolnišnične

rezultate hospitalizacije s povezovo medicinskih sester na enoto. Kadrovska raven

neposredno vpliva na vračanje pacientov v bolnišnico in zdravstveno vzgojno delo.

Ugotovitve podpirajo priporočila spremljanja in upravljanja kadrovske optimizacije v enotah,

ki vpliva na rezultate, izvajanje ocenjevanja kakovosti in pripravo standardov za prakso ter

uskladitev plačilnih struktur za nadomestilo stroškov povečanega dela medicinskih sester.

Podatki raziskave Sargeant, Macleod in Murray (2011) so pokazali, da so delavnice o

veščinah komunikacije dobro sprejete kljub nelagodju z igranjem vlog. Test pred in po je

pokazal, da so se komunikacijske spretnosti pomembno izboljšale po vseh delavnicah. V 92%

je navedena spremembea komunikacijske prakse takoj po delavnicah. 87% anketirancev je

poročalo o pozitivnih spremembah v korist pacientov. Raziskava Wall idr. (1997; Firth-

Cozens 2001 po Skela Savič 2007) pokaže, da so zdravniki, medicinske sestre in menedžerji v

zdravstvu bolj izpostavljeni stresu kot ostali zaposleni v Veliki Britaniji in da na stopnjo

stresa poleg dejavnikov dela vplivata še (Firth-Cozens 2001 po Skela Savič 2007) praksa

menedžementa in organizacijska kultura, ki spodbuja kakovost dela in dobro počutje

zaposlenih. Wall idr. (1997; Firth-Cozens 2001 po Skela Savič 2007) so dokazali, da je stres

večji v bolnišnicah. Koncept analize stresa med medicinskimi sestrami na delovnem mestu

priznava ranljivost zdravstvene stroke pri izgorelosti in stiske na splošno. Posledice za

upravljanje zdravstvene negeso, da se zavedajo trenutnega stanja zdravstvenega varstva in

pozornost posvetijo na povečan obseg dela za medicinske sestre. Medicinske sestre so

občutljive na stres, zato je nujno, da se v zdravstvenih organizacij kritično ovrednoti in določi

preventivne ukrepe za koncept preprečevanja stresa (Riahi 2011). V medstrokovne delavnice

so vključene komunikacijske spretnosti, obvestilo o neprijetnih novicah, zagotavljanje

podpore, komunikacija s pacientom in svojci, s katerimi smo v konfliktu, managerski

konflikti na delovnem mestu. Inovativni program vključuje strategijo za izboljšanje

komunikacijskih spretnosti, ki temeljijo na znanosti (ki temelji na dokazih prakse in

proučevanja), umetnosti komunikacijskih spretnosti (Sargeant, Macleod in Murray 2011).

Kako negovalno osebje izkoristi svoj čas za dejavnosti v domu starostnikov, je glavni

dejavnik kakovosti skrbi za stanovalce. Čas, ki ga zaposleni v zdravstveni negi porabijo za

75

posamezno dejavnost v praksi zdravstvene nege, je pomembna informacija za medicinsko

sestro, vodja zaposlenim načrtuje in deli naloge. Raziskava Munyisia, Yu in Hailey (2011) je

pokazala, da negovalno osebje v domovih za starostnike dobro opravi delo, vendar je le malo

podatkov o natančnem obsegu dela zaradi pomanjkanja znanja o tem, kako dolgo posamezna

dejavnost traja.

Temelj bolnišnične oskrbe so tudi medicinske sestre, ki so najdražji in najbolj dragocen vir.

Osrednjega pomena pri prizadevanjih za povečano varnost pacientov in zmanjševanje

stroškov je njihova uspešnost in učinkovitost pri delu. Študije kažejo, da elementi dela

bolnišničnega okolja, kot so neučinkoviti delovni procesi, razlike v tehnologiji in

infrastrukturi in nepodporna organizacijska kultura prispevajo k neučinkovitosti.

Neučinkovitost medicinskim sestram povzroča stres, ki omejuje čas, ki ga preživijo ob

postelji ob pacientih (Hendrich idr. 2008). Preoblikovanje delovnega okolja medicinskih

sester bi opredelilo štiri glavne vire ogrožanja varnosti pacientov: delovno silo, upravljanje,

delovne procese in organizacijsko kulturo. Raziskava ugotavlja, da ima največ medicinskih

sester naslednje težave: telesna utrujenost in izčrpanost, bolečine v hrbtu, nemir in

zaskrbljenost, glavobol, težave s sklepi in drugo. Zdravstvena nega predstavlja za medicinske

sestre velik psihofizični napor. Uspešnost spopadanja z zahtevnimi situacijami je odvisna od

njih samih, od kritičnosti do problema, okolja, trenutnih rešitev (Peternelj 2006).

Bajnok idr. (2012) opišejo raziskavo obdobja osmih mesecev. Raziskava je pokazala, da vse

ekipe zaznavajo da so deležne ugodnosti in se ukvarjajo z uspešnim razvojem skupine. Uspeh

pomeni različne stvari za vsako ekipo, ki odraža kontinuiteto razvoja ekipe. Za varno in

zaupanja vredno skupino, ki lahko postane vodilna panožna ekipa. Učinkovito timsko delo je

ključnega pomena za medicinske sestre, ki pogosto prevzemajo vlogo koordinatorja

zdravstvenega varstva na dan za dnem, ali pa imajo vodstvene vloge v klinikah ali kliničnih

programskih skupinah.

Na drugi strani pa stroški zdravstvene obravnave naraščajo in v ZDA predstavljajo 15%

celotnega družbenega proizvoda ZDA (Skela Savič 2010), v državah OECD predstavljajo

10% in v Sloveniji 8,3%. Če želimo dosegati učinkovitost zdravstva v 21. stoletju, se mora

leto v integraciji tehnološkega napredka in novih terapevtskih pristopov osredotočiti še na

vpliv človeške dimenzije na odnosno in organizacijsko delovanje zdravstva (Henochowicz in

Hetherington 2006; Skela Savič 2010).

Različne rešitve bi morali spremljati z namenom izboljšanja delovne učinkovitosti. Premik

strokovne nege naj bo usmerjen k dodani vrednosti, izboljševanju procesov, ki vplivajo na

kakovost in varnost zdravstvene oskrbe. Pregled literature kaže štiri delovne procese za ciljno

usmerjenost izboljšav: dokumentacija, medicinska administracija, ustrezne potrebščine in

oprema, poročila. Kot je pokazala študija Time in Motion, je dokumentacija eden izmed

najbolj zamudnih aktivnosti zdravstvene nege (Hendrich idr. 2008). Pozitivne plati

pravočasne, učinkovite komunikacije z in za zdravstveno negovalni tim in s svojci je potrebno

76

dobro dokumentirati (Carayon in Gurses 2007). Medicinske sestre neizmerno veliko svojega

časa porabijo za telefonske pogovore, locirajo zdravnike, iščejo paciente po prostorih,

ugotavljajo, kaj je potrebno za pacienta. Dejanska usklajenost oskrbe je velik porabnik časa,

je dokazano v študijah Time in Motion (Hendrich idr. 2008). Podatki, povezani za padce,

vključujejo: analize, računalniško obdelavo podatkov, zmogljivost, združevanje podatkovnih

nizov iz različnih virov in črpanje podatkov, je združevanje podatkov in analitičnih tehnik.

Pomen za klinično prakso in izzivi za razvoj ter vrednotenje vseh posegov za odpravo

dejavnikov tveganja za padec se pogosto nanašajo na izbiro izvedljivih ukrepov, ali

uslužbenci sprejemajo ukrepe in upoštevajo sprejete intervencije. Uporaba virov podatkov

časovnih dejavnikov navzkrižno preverja ustreznost znanja medicinskih sester, ali so s

svojimi vzorci prakse lahko bolj produktivni (Tzeng 2011).

Pri pregledu več kot 600 pacientov so raziskovalci ugotovili, da obstaja povezava med

fizičnim okoljem (eno posteljo ali večposteljno sobo) in pacientom (manj neželenih učinkov

in boljša kakovost zdravstvene oskrbe) in osebjem (zmanjšanje stresa in utrujenosti ter večja

učinkovitost pri zagotavljanju zdravtsvenega varstva) (Ulrich idr. 2004). Nelson, West in

Goodman (2005) so ugotovili, da je potrebno zmanjšati hrup in izboljšati dejavnike, ki lahko

skrajšajo pacientovo bivanje (naravna svetloba, dostop do glasbe in narave). Glede na študije

imajo pacienti lahko korist od uporabe glasbe in umetnin. Prav tako so ugotovili, da lahko

objekt neposredno vpliva na zadovoljstvo pacientov in osebja. Ostali trije pregledi so

ugotovili, da lahko oblikovanje bolnišnice, še posebej izboljšanje varnosti pacientov in

ustvarjanje okolja, ki je zdravo za paciente, družino in zaposlene, ki jih za preprečitev padca,

okužbe in zdravniške napake, obremenjujejo okolje, povezano s hrupom in neučinkovitimi

sobami ter enota z naravnimi barvami, svetloba in zvok za nadzor potencialnih stresorjev.

Rizični faktorji pacienta so predhodni padec, starost nad 65 let, živijo sami, proteze nog,

hojice ali bergle, bolezni (akutne in kronične), omejena mobilnost, mentalne spremembe,

terapija (povzroča slabost, vrtoglavico), uživanje alkohola, sedativi, fiksacija, nepoznano

okolje, tema, preproge, neprimerna obutev, neprimerna zaščita v kopalnici (Alfar-LeFevre

2010).

Orodje za pristope delovanja za varno obravnavo pacienta najdemo v etiki skrbi. In čemu bi

delovali po njenih načelih? Vprašanje, ki ga zastavljajo izgorele kolegice. Odgovor je preprost

in spodbuden. Na poti takšne etične drže nas čaka lastno zadovoljstvo, osebnostna rast, dobro

opravljeno delo, zadovoljstvo bližnjih, pacientov, sodelavcev, razvoj, nove izkušnje, občutek

osebne izpolnitve in pozitivno okolje, ki nam preprečuje izgorelost, bolezen in nekakovost.

Etika skrbi je torej recipročna, vložek se nam bogato obrestuje in pozna v osebnem življenju.

Temelj in izhodišče dela vsake medicinske sestre na vseh področjih obstajanja zdravstvene

nege je odnos, ki ga ustvari s pacientom oz. s skupnostjo. Kakšen je ta odnos, v veliki meri

določa kakovost nudene zdravstevne nege. Dejstvo in poslanstvo našega dela je skrb za ljudi

v vsej njeni razsežnosti. Tschudinova (2004) navaja: »Ko izberemo, da bomo postali

medicinska sestra, izberemo, da bomo skrbeli.« Kolikokrat se pri svojem delu sami vprašamo:

77

je to vse, kar sem lahko storila, bi lahko naredila več, bolje, drugače, na kakšen način? Kje je

moja moč, so moje zmožnosti, moje vrline? Okoliščine za delovanje medicinskih sester ne

bodo nikoli povsem ustrezne, vedno bodo pred nas postavljeni izzivi in zahteve, kako delovati

kljub oviram, neustreznim pogojem, kadrovskim primanjkljajem, ki jim ni konca. Če ne

zmoremo delovati proti temu toku, potem nam razmere prej ko slej povzročijo izčrpanost,

poklicno izgorelost, malodušje, bolezni itd. Na tak način pač samo opravljamo slabo plačan,

dokaj nekakovosten in v družbi malo prepoznaven poklic. Iz takšne destruktivnosti nas zmore

rešiti samo delovanje po načelih etike skrbi, ki nam nudi »moč za pomoč«.

Raven zdravstvene nege, ki smo jo v zadnjih desetih letih dosegli v slovenskem okolju, je na

zavidljivi ravni. Veliko je bilo storjenega na področju kakovosti dela, izobraževanja,

raziskovalnega dela itd. Kljub izrednemu tehnološkemu napredku medicine, na katerega smo

se v zdravstevni negi samozavestno odzvali, smo medicinske sestre razumele in udejanile

osnovno izhodišče, da je središče naše obravnave človek s svojo osebnostjo, h kateremu

pristopamo celostno. S tem pojmovanjem smo lahko zgled ostalim strokovnjakom v

zdravstvenem timu (Peternelj 2006). Pomembna je dokumentacija za preventivo padcev - čas

in datum vnosa v dokumentacijo, opis vzrokov za preventivne ukrepe za pacienta (visoko

tveganje za padec), dokumentiranje intervencij, kot so pomoč pri spremestvu na toaleto,

neorentiranost, namestitev nočne omarice na doseg roke, evalvacija reakcij na negovalne

intervencije, zabeležiti intervencije v predajo službe in predati opozorilo sodelavcem za riziko

padca, potreba po fiksaciji in zabeleženje tega. Informiranje pacientov in svojcev o

preventivnih ukrepih ter zabeleženje le-tega. V posameznih ustanovah za to obstajajo posebni

učni obrazci (Clark in Stout 2011).

Za zagotavljanje kakovostne in varne oskrbe zdravstvene nege v sodobnem sistemu

zdravstvenega varstva morajo mehanizmi za spremljanje in ocenjevanje zdravstvene nege biti

pod nadzorom. Ker je raven znanja pomembna za poklic, se povpraševanje po odgovornost

za storitve prav tako povečuje. Posamezniki znotraj stroke morajo prevzeti odgovornost za

svoje poklicne dejavnosti in so odgovorni za prejemnike, za njihovo oskrbo. Zagotavljanje

kakovostih programov prispeva k izboljšanju kakovosti zdravstvene nege in varnosti pacienta

in strokovnega razvoja.

Naloge in odogovrnosti vodstva zdravstvenih ustanov so ustvariti kulturo varnosti in določiti

pravila, navodila in smernice, ki so povezane z varnostjo. Vodstvo skrbi za izobraževanje o

varnosti, ki vključuje dejavnike tveganja. Vodstvo ustvari okolje za učenje na podlagi

varnostnih zapletov in vzpodbuja osebje, da preventivno ocenjuje tveganja in retroaktivno

poroča o varnostnih zapletih (Čuk 2008). Zdravstvena oskrba nikoli ne bo potekala povsem

brez tveganja za pacienta. Zdravstvene napake imajo lahko hude posledice za posameznega

pacienta in svojce ter pomenijo velik psihološki stres za zdravstveno osebje, ki je bilo pri

napaki udeleženo. Pri analizi porekla vzrokov je bilo ugotvljeno, da so najpogosteje krivi

neizdelani procesi.

78

Jasno razmerje je dokazano med urami, namenjenimi osnovni zdravstveni negi in

zmanjšanemu tveganju za smrti, povezane z bolnišnično oskrbo in krajšo ležalno dobo

(Anderson, Boshier in Hanna 2012). Latentne pogoje je lahko določiti in odpravljati pred

neželenim dogodkom - slabo zasnovani prostori, vključno z lokacijo tehnologije in opreme,

zmedenost postopkov, usposabljanje vrzeli, pomanjkanje osebja ali nepravilni vzorci

kadrovske službe in slaba varnostna kultura. Pri preprečevanju neželenih dogodkov, kot so

padci in zapleti, je bilo ugotovljeno, da so povezani tako z zasnovo v zdravstvenih ustanovah

kot z zaposlovanjem medicinskih sester.

5.1 Povzetek ugotovitev

Podpora managementa v bolnišnici je eden najpomembnejših elementov za kakovostno

delovanje zaposlenih tudi na področju preprečevanja padcev. Najpomembnejši dejavnik

kakovostne bolnišnice so izobraženi in osveščeni zaposleni s pripravljenostjo delovati na

področju kakovosti, se ustrezno izobraževati in tako delovati.

Ugotovili smo, da zaposleni v prevladujočih značilnostih organizacije le-to opredeljujejo kot

strukturirano organizacijo, z merili, ki temeljijo in jo zaznavajo kot dejavnik na področju

zaznavanja kulture kakovosti v proučevani bolnišnici.

Ugotovili smo, da se zaposleni v zdravstveni negi zavedajo pomena potrebnih virov in

potrebnih zapisanih procesov v zdravstveni negi za zagotavljanje varnosti. V raziskavi smo

ugotovili problem pomanjkanja podpore managementa, kot to ocenjujejo zaposleni.

Ugotovili smo, da zaposleni ocenjujejo, da so za doseganje uspeha na področju kulture

varnosti v proučevani organizaciji najmanj pomembni rezultati dela, najbolj pomembni pa

človeški viri, timsko delo, naloge zaposlenih in skrb za zaposlene, složnost, vzdušje v

organizaciji in razvoj zaposlenih. Kar pomeni, da se zaposleni zavedajo pomena človeškega

faktorja pri samem delu.

Pri zaznavanju kulture varnosti v bolnišnici smo po subjektivni oceni zaposlenih ugotovili kot

najpomembnejšo zadostno število usposobljenih zaposlenih. Kar pomeni, da zaposleni za

zagotavljanje kakovosti in varnosti ocenjujejo, da potrebujejo zaposlene z zadostnim

strokovnim znanjem in izkušnjami. Ugotovili smo, da je najpomembnejši dejavnik za pojav

neželenega dogodka preobremejenost, kar ustrezno povežemo s potrebo po številu kadra, ne

povezujejo pa z ustrezno organizacijo dela, kar je pri nezadostnem številu kadra ključnega

pomena. Študija Ang idr. (2011) je pokazala, da je cilj preprečevanja padcev usmerjenost v

več različnih posegov učinkovito pri zmanjševanju pojavnosti padcev pri pacientih v akutni

obravnavi.

Ugotovili smo, da je najbolj pomembna kvantiteta, motiviranost in usposobljenost

negovalnega kadra v proučevani bolnišnici za zagotavljanje varnega procesa zdravstvene nege

79

in najmanj udeležba na delavnicah. Prav gotovo brez motiviranosti zaposlenih ni mogoče

doseči napredka, vendar je pomen učeče organizacije prav tako bistvenega pomena.

Ugotovili smo, da kot vzrok za nastanek neželenega dogodka kot najpomembnejšega

zaposleni navedejo značilnosti pacienta. Da bi lahko z zagotovostjo to potrdili, bi morali

podrobneje raziskati dejavnike pri pacientu, ki vplivajo na nastop neželenega dogodka.

Zaposleni menijo, da je za strategijo preprečevanja padcev pomembna komunikacija.

Komunikacijo na vseh ravneh organizacije ocenjujemo kot ključni element zagotavljanja

kakovostne in varne zdravstvene obravnave.

Ugotovili smo, da zaposleni menijo, da jim preobremenjenost in stres povzroča časovna stiska

s premajhnim številom kadra, kar kot dejavnik ocenjujo zaposleni za zaznavanje kulture

varnosti, posledično preobremenjenost in kot logočna posledica časovna stiska kot vzrok

stresa, preobremenjenosti in izgorevanja.

5.2 Predlogi

Na podlagi natančnega proučevanja managementa kakovosti v proučevani bolnišnici in

potrebnih dejavnikov za varnost pacientov pri preprečevanju padcev v zdravstveni negi

podajamo naslednje predloge.

Zaposlene v zdravstveni negi v proučevani organizaciji je potrebno izobrazit o varnosti

pacientov za kakovost glede na situacijske dejavnike. Znanje s področja varnosti bi zaposleni

morali pridobivati kontinuirano, od sprejema na delovno mestu, primerno delovnemu mestu.

Znanje bi potrebno nenehno nadgrajevati, tudi na raziskovalnem področju. Delovanje na

področju kakovosti zahteva strokovna znanja iz zdravstvene nege, izkušnje, veščine ter

razumevanje interesev pacienta in pravilno strokovno ravnanje zaposlenih v raziskovani

bolnišnici, usmerjeno k sodelovanju, komuniciranju, timskemu delu, priznavanju vloge

posameznika, nekaznovalnim odzivom vodstva na vseh nivojih managementa s skupno skrbjo

za dobro informiranost vseh zaposlenih. Osnovni in prvi korak je uvedba načrtnega

spremljanja in skrbi za razvoj ter potrebno znanje zaposlenih. Posameznika ne smemo

prepustiti samemu sebi ali načrtnemu poteku dogodkov v njegovi karieri. Za razvoj kakovosti

mora management upoštevati in izobraževati vsakega posameznika.

Naloga vodstva je spodbujati močno organizacijsko kulturo, katere glavne vrednote bodo

sodelovanje, timsko delo na vseh nivojih, izobraževanje, motiviranost in kakovost. Delovanje

managemanta je vzdrževati odprto komuniciranje, timsko delo, sodelovanje pri načrtovanju

kakovosti in preprečevanju neželenih dogodkov. Pomembno je, da zaposleni skupaj delujejo v

dobro pacienta, njegovo kakovostno in strokovno obravnavo. Management je tisti, ki skrbi za

motiviranost in izobraževanje zaposlenih.

80

Pri uvajanju, spremljanju in zagotavljanju kakovosti je potrebo poudariti pomen posameznega

zaposlenega, posledično na skupinski razvoj zaposlenih v organizaciji. Pri udejanjanju

sprememb je ključni dejavnik management na vseh ravneh in njihova strategija. Pri

spremljanju in izboljševanju kakovosti v zdravstveni negi je bistvenega pomena tudi

izobraževanje vodij in zaposlenih za kakovost. Management mora postati ključni

spodbujevalec za izboljšanje kakovosti in uvajanje sprememb v zdravstveni negi. Pri

spremljanju in izboljševanju kakovosti v zdravstveni negi proučevanega zavoda je bistvenega

pomena tudi izobraževanje za kakovost na vseh nivojih.

Potrebno bi bilo natančno opredeliti vidike v preprečevanju padcev in vlogo zaposlenih za ves

zavod. Oblikovanje enotnih modelov, ki jih posamezne enote prilagodijo v zdravstveni negi,

bi omogočilo vrednotenje uspešnosti na področju zdravstvene nege in konkurenčnost na

področju kazalnikov kakovosti, s čimer bi prispevali k višji stopnji kakovosti. Smiselno bi

bilo natančno, periodično vrednotenje znanja in delovanje zaposlenih na področju kakovosti

na posameznih področjih ločeno. Zavod je tisti, ki mora določiti in oceniti uspešnost

delovanja posameznika na področju, kjer deluje v korist pacienta in v njegovo zadovoljstvo.

5.3 Pomen raziskave za znanost in stroko ter možnosti za nadaljnje raziskovanje

Raziskave, ki ugotavljajo vpliv na kakovost, so v različnih okvirih, delovnih okoljih in

obsegih že bile v slovenskem okolju. Vendar ne zaobjemajo dejavnikov, vidikov te raziskave,

doslej so bile raziskovane posledice, ne pa toliko preventivni vidiki, kot so izobraževanje in

vplivi na preprečevanje padcev v povezavi z organizacijsko kulturo in managementom

organizacije. Proučevana je že bila organizacijska kultura in klima v zdravstvu. Izvedene so

bile tudi pilotske študije, v katerih so raziskovalci ugotavljali vpliv bolnišnične kulture na

varnost pacientov v bolnišnicah.

Magistrska naloga je prispevek k razvoju obravnavanega področja v zdravstveni negi,

predvsem v proučevani organizaciji, povezanega s proučevanjem sodobnih pristopov, ki jih

zasledimo v tuji literaturi. Z raziskavo smo potrdili nekatera spoznanja iz področja

managementa v slovenskem zdravstvu in razvitem svetu ter dejavnikov tveganja za

preprečevanje padcev. Prav tako pa raziskava prinaša doprinos novih spoznanj na

proučevanih področjih na nivoju managemanta in zaposlenih v zdravstveni negi v proučevani

organizaciji in širše. Dokazali smo, da ima management velik vpliv na vidike zagotavljanja

kakovosti. Izpostavili smo tudi ugotovitve in problem, da potrebujejo zaposleni v proučevani

organizaciji potrebujejo dodatna znanja na področju delovanja kakovosti. Potrebno je

razmišljanje in usmerjanje tudi na področje zadovoljstva zaposlenih in ne samo v

zagotavljanju kakovosti storitev pacientov. Zadovoljni zaposleni imajo velik vpliv na

uspešnost in konkurenčnost bolnišnice. Hkrati smo z raziskavo proučevane bolnišnice

ugotovili nizko stopnjo zadovoljstva zaposlenih s strani managementa na področju kakovosti.

Na podlagi ugotovitev raziskave smo zasnovali tudi predloge za vpeljavo določenih

81

sprememb proučevane organizacije, ki so na področju managementa v zdravstveni negi nujno

potrebne.

V magistrski nalogi obravnavana tema daje možnosti za vrsto nadaljnjih raziskovanj. Takšno

vrsto raziskave je mogoče izvesti v vseh zdravstvenih zavodih, prav tako bi bilo smiselno

spremljati spremembe na tem področju ob sprejetju določenih predlogov.

83

6 SKLEP

V zadnjih letih vse bolj spoznavamo, da bomo naredili naše delo vidnejše le z elementi, ki

zagotavljajo za izvajalca in uporabnika varno, strokovno, kvalitetno in učinkovito izvajanje

storitev, uslug, za katere smo se izobraževali.

Veliko časa in znanja porabimo za to, da bi v vsaki specialnosti zdravstva postavili temelje za

razvoj sodobnega, učinkovitega, uporabniku prilagojenega, plačniku pa sprejemljivega

strokovnega dela v sklopu sistema.

Sistem kakovosti in varnosti je sistem odgovornosti. Sistem kakovosti in varnosti je danes

glavni pogoj za pridobitev, nudenje in izvajanje zdravstvenih storitev. Zavedati se moramo,

da postajajo kakovost in varnost storitev čedalje zahtevnejši, znanje, pričakovanja in zahteve

pacientov vedno večje, zakonski predpisi in standardi čedalje strožji ter konkurenca zaostrena.

To hkrati pomeni, da se sistemov kakovosti in varnosti ne uvede enkrat, temveč jih je treba

neprestano izboljševati. Zdravstvene organizacije, ki ne izboljšujejo sistemov kakovosti in

varnosti, ne morejo nikoli postati vodilne na področju svojega dela. Praviloma se procese

izboljšuje z njihovim podrobnim proučevanjem, analiziranjem in spreminjanjem.

Izboljševanje kakovosti zahteva akcije namesto reakcij, kar pomeni hitro doseganje visoke

kakovosti storitev ali proizvodov, in ne čakanje, da nas zahteve odjemalcev (pacientov),

konkurenti (privatizacija zdravstva) ali neuspeh (nedoseganje ali preseganje plana) prisilijo k

izboljševanju kakovosti. Dimenzije želene kakovosti, če temu lahko tako rečemo, pa si

postavljamo vedno višje in višje. Aktivno izboljševanje kakovosti in varnosti mora v zavodu

sprožiti procese, ki segajo na vsa področja delovanja znotraj zavoda, na področje podpornih

dejavnosti in morajo vključevati ter povezovati vse organizacijske enote.

Za izboljšanje kakovosti in varnosti so odgovorni vsi vodilni v sistemu zdravstvenega varstva

in zdravstvenih ustanov. Neposredni izvajalci oz. medicinsko osebje so ključni za uspeh

izboljševanja kakovosti. Tako morajo vsi udeleženci v zdravstvenem varstvu (izvajalci,

pacienti, plačniki, poslovodni delavci in tudi organi oblasti) tesno in trajno sodelovati pri

vzpostavljanju in vzdrževanju sistemov izboljševanja kakovosti. Podporo prizadevanjem naj

bi dajal izoblikovan sistem kakovosti in varnosti, ki natančneje opredeljuje naloge in

odgovornosti za kakovost ter varnost v zdravstvu.

Glavni namen magistrske naloge je bil ugotoviti, ali obstajajo povezave med vedenjem

zaposlenih in managementom v odnosu do dejavnikov varnosti pacientov za preprečevanje

padcev proučevane organizacije. Vloga zaposlenih je pomembna v vseh organizacijah, ne

glede na velikost in panogo, zato smo v nalogi poudarili namen izobraževanja zaposlenih in

njihov doprinos. Želeli smo prikazati vidik organizacije – managementa kot enega

najpomembnješih dejavnikov, ki vpliva na preprečevanje padcev. V magistrskem delu smo

dosegli namen in zastavljene cilje ter potrdili pet od sedmih hipotez, ki smo jih zastavili v

uvodu.

84

Z raziskavo smo ugotovili, da so proučevani vidiki managementa in zaposlenih na

preprečevanje padcev v zdravstevni negi slabo razviti. Strinjamo se s tezo, da je eden glavnih

elementov kakovosti v zdravstvu nenehno izobraževanje in usposabljanje kadra, ker le

kontinuirano izobraževanje daje možnost sprejemanja in implementacijo novosti na področjih

zdravstvene nege v prakso. Temeljni namen stalnega razvoja pa je v popolni vključitvi

razvoja v delo. Ne moremo pa mimo spoznanja, da se teorija in praksa še vedno močno

razlikujeta in velikokrat celo razhajata.

Obravnavan primer je le način, s katerim smo skušali prikazati, da management v zdravstveni

negi zaposlenih mora zagotoviti podporo na področju kakovosti tudi za vidike preprečevanja

padcev. Ali je današnji zdravstveni sistem optimalen, razdrobljen, drag? V zadnjem desetletju

strmimo k preglednosti in odgovorni politiki, katere cilj je višja vrednost (Kurtzman in

Corrigan 2010). Kakovost se bo izboljšala s tem, da bomo spremenili sistem ali proces dela.

Bistvene potrebne spremembe za izboljšanje kakovosti so osredotočenje na pacienta,

usposobljenost osebja za veščine za izboljšanje kakovosti, zmanjševanje nepreimerne

variabilnosti (Robida 2010). Gre za ključna vprašanja, ali izvajamo prave storitve zdravstvene

nege in na pravi način. V Veliki Britaniji že na nacionalni ravni razvijajo projekte za

učinkovito organizacijo zdravstvene nege in izboljšanje kakovosti dela medicinskih sester v

klinični praksi. Z raziskavo Skela-Savič in Robida (2012) so ugotovili, da so kompetence

srednjega menedžmenta v proučevanih bolnišnicah s področja izboljševanja kakovosti in

obvladovanja tveganj slabo razvite, čeprav vodje zdravstvene in nezdravstvene dejavnosti

razmeroma dobro ocenjujejo lastne kompetence. Toda slednje ni v skladu z udejanjanjem

nenehnega izboljševanja kakovosti in varnosti pacientov v mikrosistemu, saj se rezultati

trditev vodij in zaposlenih statistično pomembno razlikujejo.

105

LITERATURA

Aberg, A. C., L. Lundin-Olsson in E. Rosendahl. 2009. Implementation of evidence-based prevention of falls in rehabilitation units: a staff’s interactive approach. J Rehabil Med 41: 1034-40.

Akerjordet, K., in E. Severinsson. 2010. The state of the science of emotional intelligence related to nursing leadership: an integrative review. Journal of Nursing Management 18 (4): 363-382.

Alfar-LeFevre, R. 2010. Applying Nursing Process. Philadelphia, PA: Lippincott & Wilkins.

American Geriatrics Society. 2010. Prevention Guideline for the prevention of falls in older persons. Journal of the American Geriatric Society 49:664-72.

Anderson, O., P. R. Boshier in G. B. Hanna. 2012. Interventions designed to preventhealthcare bed-related injuries in patients. Cochrane Database of Systematic

Reviews 9 (11): CD008931.

Ang, E., S. Z. Mordiffi, S. Zubaidah in H. B. Wong. 2011. Evaluating the use of a targeted multiple intervention strategy in reducing patient falls in an acute care hospital: a randomized controlled trial. Journal of Advanced Nursing 67 (9): 1984-92.

Aydin, C. E., L. B. Bolton, N. Donaldson, D. S. Brown, M. Buffum, J. D. Elashoff in M. Sandhu. 2004. Creating and analyzing a statewide nursing quality measurement database. J Nurs Scholarsh 36 (4): 371-8.

Armellino, D., G. Quinn, T. Mary in J. J. Fitzpatrick. 2010. Structural empowerment and patient safety culture among registered nurses working in adult critical care units. J Nur

Management 18 (7): 796-803.

Arnetz, J. E., L. S. Zhdanova, D. Elsouhag, P. Lichtenberg, M. R. Luborsky in B. B. Arnetz. 2011. Organizational climate determinants of resident safety culture in nursing homes. Gerontologist 51 (6): 739-49.

Aspden, P., J. A. Wolcott, J. L. Bootman in L. R. Cronenwett. 2006. Preventing Medication errors. Washington: Institute of medicine of the national academies.

Australian Health Workforce Advisory Committee. 2004. Australian Health Workforce

Advisory Committee 2004 Annual Report. Sydney: AHWAC.

Australian Medical Workforce Advisory Committee. 2005. The general practice workforce in

Australia: supply and requirements to 2013. Sydney: AMWAC.

Bajnok, I., D. Puddester, C. J. Macdonald, D. Archibald in D. Kuhl. 2012. Building positive relationships in healthcare: Evaluation of the teams of interprofessional staff interprofessional education program. A Journal for the Australian Nursing Profession 42 (1): 76-89.

Baker, G. R., P. G. Norton, V. Flintoft, R. Blais, A. Brown in J. Cox. 2004. The Canadian adverse events study: The incidence of adverse events among hospital patients in Canada. Canadian Medical Association Journal 170 (11): 1678-86.

Bakker, W., T. van den Akker, B. Mwagomba, R. Khukulu, M. van Elteren in J. van Roosmalen. 2011. Health workers' perceptions of obstetric critical incident audit in Thyolo District, Malawi. Trop Med Int Health 16 (10): 1243-50.

105

Basole, R., in W. B. Rouse. 2008. Complexity of service value networks: conceptualization and empirical investigation. IBM Systems Journal 47 (1): 53-70.

Bavčar, K. 2008. Pomen merjenja kakovosti zdravstvene nege. Magistrska naloga, Univerza na Primorskem, Fakulteta za management Koper.

Beauchamp, T. L., in J. F. Childress. 2009. Principles of Biomedical Ethics. 6 izd. New York: Oxford University Press.

Berg, K., S. Wood-Dauphinee, J. I. Williams in D. Gayton. 1989. Measuring balance in the elderly: preliminary development of an instrument. Physiotherapy Canada 41:304-311.

Beugre´, C. 2005. Reacting aggressively to injustice at work: a cognitive stage model. Journal

of Business and Psychology 20 (2): 291-301.

Bobay, K. L., O. Yakusheva in M. E. Weiss. 2011. Outcomes and cost analysis of the impact of unit-level nurse staffing on postdischarge utilization. Nursing Economic 29 (2): 69-87.

Bobrow M., in J. Thomas. 2000. Multibed verses single-bed rooms. Building type basics for

healthcare facilities. New York: John Wiley & Sons.

Bohmer, R. M. J. 2009. Designing Care: Aligning the Nature and Management of Health

Care. Boston, MA: Harvard Business Press.

Bolton, L., C. Burnes, E. Aydin, N. Donaldson, D. Storer Brown, M. Sandhu, M. Fridman in H. U. Aronow. 2007. Mandated Nurse Staffing Ratios in California: A Comparison of Staffing and Nursing-Sensitive Outcomes Pre- and Postregulation. Policy Politics

Nursing Practice 8 (4): 238-50.

Bondas, T. 2006. Path to finding nursing leadership. J Nurs Manage 14 (5): 332-9.

Bonner, A., in J. Sando. 2008. Examining the knowledge, attitude and use of research by nurses. J Nurses manag 16 (3): 334-43.

Bostick, J. E., M. J. Rantz, M. K. Flesner in C. J. Riggs. 2006. Systematic review of studies of staffing and quality in nursing homes. J Am Med Dir Assoc 7 (6): 366-76.

Bove, E. 2008. Achieving excellence. Annals of Thoracic Surgery 85:368-70.

Braithwaite, J., M. Westbrook in J. Travaglia. 2008. Attitudes toward the large-scale implementation of an incident reporting system. Int J Qual Health Care 20 (3): 184-191.

Broekhuis, M., C. de Blok in B. Meijboom. 2009. Improving clientcentred care and services: the role of front/back-office configurations. Journal of Advanced Nursing 65 (5): 971-80.

Bula, C. J., E. Martin, S. Rochat in C. Piot-Ziegler. 2008. Validation of an adapted fall efficasy scale in older rehabilitation patients. Arch Phys Med Rehabil 89 (2): 291-6.

Callen, B. L., J. E. Mahoney, C. B. Grieves, T. J. Wells in M. Enloe. 2004. Frequency of hallway ambulation by hospitalized older adults on medical units of an academic hospital. Geriatr Nurs 25 (4): 212-17.

Caldana, G., C. S. Gabriel, A. Bernardes in Y. D. M. Évora. 2011. Indicadores de desempenho em serviço de enfermagem hospitalar: revisão integrativa. Rev Rene,

Fortaleza 12 (1): 189-97.

Cameron, K. S., in R. E. Quinn. 1999. Diagnosing and changing organizational culture:

Based on the competing values framework. Reading, MA: Addison-Wesley.

105

Cameron, I. D., G. R. Murray, L. D. Gillespie, M. C. Robertson, K. D. Hill, R. G. Cumming in N. Kerse. 2010. Interventions for preventing falls in older people in nursing care facilities and hospitals. Cochrane Database Syst Rev 20 (1): CD005465.

Carayon, P., in A. P. Gurses. 2007. Nursing Workload and Patient Safety—A Human Factors

Engineering Perspective. Patient Safety and Quality: An Evidence-Based Handbook for

Nurses. Rockville, MD: Agency for Healthcare Research and Quality.

Choi, Y., E. Y. Lawlwre, C. A. Boenecke, E. R. Ponatoskie in C. M. Zimring. 2011. Developing a multi-systemic fall prevention model, incorporating the physical environment, the care process, and technology: a systematic review. Journal of Advanced

Nursing 67(12): 2501-24.

Chilgren, A. A. 2008. Managers and the new definition of quality. J Healthc Manag 53 (4): 221-9.

Chiarelli, P. E., L. A. Mackenzie in P. G. Osmotherly. 2009. Urinary incontinence is associated with an increase in falls: a systematic review. Aust J Physiother 55 (2): 89-95.

Chuang, S., in K. Inder. 2009. An effectiveness analysis of healthcare systems using a systems theoretic approach. BMC Health Services Research 9:195.

Church, S., T. N. Robinson, E. M. Angles, Z. V. Tran in J. I. Wallace. 2011. Postoperative falls in the acute hospital setting: characteristics, risk factors, and outcomes in males. Am

J Surg 201:197-202.

Clark, J. R., in K. Stout. 2011. Chart smart. Philadelphia, PA: Lippincott Williams &Wilkins.

Clarke, S. P., in Aiken, L. H. 2006. More Nursing, Fewer Deaths. Quality and Safety in

Health Care 15 (1): 2-3.

Cleary, S., O. Chanel in S. Luchini. 2007. Individual responsiveness to information in CV surveys: commitment matters. Revue d’Economie Politique 117:761-779.

Cohen, K. R. 2011. The case for evidence-based human capital management. Healthcare

Financial Management 65 (8): 102-7.

Colquitt, J., D. Conlon, M. Wesson, C. Porter in N. K. Yee. 2001. Justice at the millennium: a meta-analytic review of 25 years of organizational justice research. Journal of Applied

Psychology 86 (3): 425-45.

Conley, D., A. A. Shultz in R. Selvin. 1999. The challenge of predicting patients at risk for falling: Development of the Conley Scale. Medsurg Nursing 8 (6): 348-55.

Cornish, J., in A. Jones. 2012. Moving and handling and patient safety: analysis of clinical incidents. Br J Nurs 8-22 (3): 166-70.

Coussement, J., L. De Paepe, R. Schwendimann, K. Denhaerynck, E. Dejaeger in K. Milisen. 2008. Interventions for preventing falls in acute- and chronic-care hospitals: a systematic review and meta-analysis. J Am Geriatr Soc 56 (1): 29-36.

Cox, C. R., L. Clemson, R. J. Stancliffe, S. Durvasula in C. Sherrington. 2010. Incidence of and risk factors for falls among adults with an intellectual disability. Journal of

Intellectual Disability Research 54 (12): 1045-57.

Currie, L. 2008. Fall and injury prevention. In Patient Safety and Quality: An Evidence-based

Handbook for Nurses. Rockville, MD: Agency for Healthcare Research and Quality, US Department of Health and Human Services.

105

Curson, J. A., R. A. Wilson, D. L. Bosworth in B. Baldauf. 2010. Who does workforce planning well?: Workforce review team rapid review summary. International Journal of

Health Care Quality Assurance 23 (1): 110-19.

Czerwinski, E., P. Borowy in B. Jasiak. 2006. Current guidelines for using physiotherapy to prevent falls. Orto Trauma Rehabi 8 (4): 380-87.

Čuk, V. 2008. Zasnova obvladovanja neželenih dogodkov v procesu zdravstvene nege v

psihiatričnih bolnišnicah. Magistrska naloga, Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede, Kranj.

Čuk, V. 2011. Kako lahko v zdravstveni negi vplivamo na izboljšanje kakovosti in varnosti zdravstvene oskrbe. V Varnostni zapleti pri pacientu – priložnost za učenje, ur. Branko Bregar, 52-61. Maribor: Univerzitetni klinični center Maribor, Oddelek za psihiatrijo.

Davies H., S. Nutley in R. Mannion. 2000. Organisational culture and quality of health care. Qual Health Care 9 (2): 111-9.

Denkinger, M. D., W. Igl, A. Lukas, A. Bader, S. Bailer, S. Franke, C. M. Denkinger, T. Nikolaus in M. Jamour. 2010. Relationship between fear of falling and outcomes of an inpatient geriatric rehabilitation population–fear of the fear of falling. J Am Geriatr Soc 58:664-73.

Desai, T., G. Caldwell in R. Herring. 2011. Initiative to change ward culture results in better patient care. Nursing Management - UK 18 (4): 32-5.

Dibble, L. E., in M. Lange 2006. Predicting falls in individuals with Parkinson disease: a reconsideration of clinical balance measures. J Neurol Phys Ther 30 (2): 60-7.

Dorgan, S., D. Layton, N. Bloom, R. Homkes in R. Sadun. 2010. Management in

Healthcare:Why good practice really matters. London: McKinsey & Company.

Duncan, P. W., D. K. Weiner, J. Chandler in S. Studenski. 1990. Functional reach: a new clinical measure of balance. J Gerontol 45 (6): M192-7.

Dunton, N., B. Gajewski, S. Klaus in B. Pierson. 2008. The Relationship of Nursing Workforce Characteristics to Patient Outcomes. OJIN 12 (3):3.

Dwyer, L. L., B. Han, D. A. Woodwell in E. A. Rechtsteiner. 2010. Polypharmacy in nursing home residents in the United States: Results of the 2004 National Nursing Home Survey. Am J Geriatr Pharmacother 8:63-72.

Dykes, P. C., D. L. Carroll, A. Hurley, S. Lipsitz, A. Benoit, B. Chang, F. Meltzer, S. Tsurikova, Z. Lyubov in M. Blackford. 2011. Fall Prevention in Acute Care Hospitals. JAMA 3; 304 (17): 1912-18.

Eagle, D. M., T. Humby, S. B. Dunnett, T. W. Robbins. 1999. Effects of regional striatal lesions on motor, motivational, and executive aspects of progressive-ratio performance in rats. Behav Neurosci 113:718-31.

Ebright, P. R., S. E. Patterson, B. A. Chalko in M. L. Render. 2003. Understanding the Complexity of Registered Nurse Work in Acute Care Settings. Journal of Nursing

Administration 33 (12): 630-38.

Elovainio, M., M. Kivimaki in J. Vahtera. 2002. Organizational justice: evidence of a new psychosocial predictor of health. American Journal of Public Health 92 (1): 105-08.

105

Enloe, M., T. J. Wells, J. Ma Honey, M. Pak, R. E. Gangnon, T. A. Pellino, S. Hughes in drugi. 2005. Falls in acute care: An academic medical center six-year review. Journal of

Patient Safety 1:208-14.

Faul, M., L. Xu, M. Wald in V. G. Coronado. 2010. Traumatic brain injury in the United

States: emergency department visits, hospitalizations and deaths 2002–2006. Atlanta, GA: Centers for Disease Control and Prevention, National Center for Injury Prevention and Control.

Feng, X., K. Bobay in M. Weiss. 2008. Patient safety culture innursing: a dimensional concept analysis. Journal of Advanced Nursing 63 (3): 310-19.

Feng, X. Q., A. Cheng, J. H. Zeng in J. P. Song. 2011. The relationship between management safety. International Nursing Review 58 (2): 249-54.

Ferrari, M. A., B. E. Harrison, C. Campbell, M. Maddens in A. L. Whall. 2010. Contributing Factors Associated With Impulsivity-Related Falls in Hospitalized, Older Adults. Journal

of Nursing Care Quality 25 (4): 320-326

Fihgts, S. D. 2011. Future of Nursing Initiative: Nurses Are The Key. 2011. Medsurg Nursing 20 (2): 58-9.

Firth-Cozens, J. 2001. Interventions to improve physicians well-being and patiemt care. Soc

Sci Med 52:215-22.

Fonad, E., T. B. Robins-Wahlin, B. Winblad, A. Enami in H. Sandmark. 2008. Falls and fall risk among nursing home residents. Journal of Clinical Nursing 17 (1): 126-34.

Forret, M., in M. S. Love. 2007. Employee justice perceptions andcoworker relationships. Leadership & Organization Development Journal 29 (3): 248-60.

Gates, S., J. D. Fisher, M. W. Cooke, Y. H. Carter in S. E. Lamb. 2008. Multifactorial assessment and targeted intervention for preventing falls and injuries among older people in community and emergency care settings: systematic review and meta-analysis. British

Medical Journal 336 (7636): 130-33.

Gehring, K., D. L. B. Schwappach, M. Battaglia, R. Buff, F. Huber, P. Sauter in M. Wieser. 2012. Frequency of and Harm Associated With Primary Care Safety Incidents. American

Journal of Managed Care 18 (9): 323-37.

Gillespie, L., in H. Handoll. 2009. Prevention of falls and fall-related injuries in older people. Injury Prevention 15 (5): 354-55.

Gillespie, L. D., M. C. Robertson, W. J. Gillespie, S. E. Lamb, S. Gates in R. G. Cumming 2009. Interventions for Aging & Mental Health 841 preventing falls in older people living in the community. Aging & Mental Health 15 (1): 68-77.

González-Formosol, C. M., M. Miguel, J. Fernández-Domínguez, A. Rial, F. Lago-Deibe, L. Ramil-Hermida, M. Pérez-García in A. Clavería. 2011. Adverse events analysis as an educational tool to improve patient safety culture in primary care: A randomized trial. BMC Family Practice 12:50.

Gormley, D. K. 2011. The impact of nurses' health on productivity and quality of care. J Nurs

manag 19 (1): 33-40.

Green, R., P. Gorzka in S. Kodish. 2005. Achieving excellence in practice: a model for continuing education for nurse practitioners. J Am Acad Nurse Pract 17 (11): 452-9.

105

Griffiths, P., S. Jones, J. Maben in T. Murrells. 2008. State of the art metrics for nursing: a

rapid appraisa. London: National Nursing Research Unit, King’s College London.

Grol, R. 2001. Improving the Quality of Medical Care: Building Bridges Among Professional Pride, Payer profit, and Patient Satisfaction. JAMA 286 (20): 2578-85.

Groves, P. S., R. J. Meisenbach in J. Scott-Cawiezell. 2011. Keeping patients safe in healthcare organizations: a structuration theory of safety culture. Journal of Advanced

Nursing 67 (8): 1846-55.

Hager L., in J. Munden. 2008. Complete Guide to Documentation. 2. izd. PA: Lippincott Williams & Wilkins.

Haines, T., R. Bell in P. Varghese. 2010. Pragmatic, cluster randomized trial of a policy' to introduce low-low beds to hospital wards for the prevention of falls and fall iixjuries. Journal of the American Geriatrics Society 58 (3):435-41.

Hajdinjak, A., in R. Meglič. 2001. Pomen standardov v sodobni zdravstveni negi. Obzor Zdr

Neg 35 (1-2): 32.

Hall McGillis, L., D. Doran in G. Pink. 2004. Nurse staffing models, nursing hours and patient safety outcomes. Journal of Nursing Administration 34 (1): 41-45.

Havens, D. S., S. D. Vaswy, J. Gittell, L. Wei-Ting in H. Jody. 2010. Relational coordination among nurses and other providers: impact on the quality of patient care. Journal of

Nursing Management 18 (8): 926-37.

Haynes, T. 2011.The future of nursing initiative: "our future.". AAACN Viewpoint 33 (2): 3-4.

Healey, F. 2010. A guide on how to prevwnt falls ind injury in hospitals. Nursing Older

People 22 (9): 16-22.

Healey, F., A. Darowski, T. Lamont, S. Panesar, S. Poulton, J. Treml in M. Wiese. 2011. Essential care after an inpatient fall: summary of a safety report from the National Patient Safety Agency. BMJ 342:d329.

Healey, F., in A. Darowski. 2012. Older patients and falls in hospital. Clinical Risk 18:170-76.

Hendrich, A., in M. Chow. 2008. Healthcare Leadership. GA: The Center for Health Design.

Hendrich, A., P. C. Marilyn, A. Boguslaw, A. Skierczynski in L. Zhenqiang. 2008. A 36-Hospital Time and Motion Study: How Do Medical-Surgical Nurses Spend Their Time? Perm J 12 (3): 25-34.

Henochowicz, S., in D. Hetherington. 2006. Leadership coaching in health care. Leadership &

Organization Development Journal 27 (3): 183-89.

Herring, R., T. Desai in G. Caldwel. 2011. Quality and safety at the point of care: how long should a ward round take? Clinical Medicine 11 (1): 20-2.

Hill, A., T. Hoffmann, K. Hill, D. Oliver, C. Beer, S. McPhail, S.Brauer in T. P. Haines. 2010. Measuring falls events in acute hospitals a comparison of three reporting methods to identify missing data in the hospital reporting system. Journal of the American Geriatrics

Society 58 (7): 1347-52.

Hill, K. D., in R. Wee. 2012. Psychotropic drug-induced falls in older people: a review of interventions aimed at reducing the problem. Drugs Aging 29 (1): 15-30.

Hoof, T., J. Meehan in P. Thomas. 2011. Integrating essential components of quality

105

improvement into a new paradigm for continuing. Edu in the Health Prof 31 (3): 207-14.

Huang, X. 2009. Job Search Methods and Job-Worker Matching: An Explorative Study in

Australia'. TASA 2009 Conference Proceedings: The Future of Sociology, Australian National University, 1.-4. december 2009.

Huntington, A., J. Gilmour, A. Tuckett, S. Neville, D. Wilson in C. Turner. 2011. Is anybody listening? A qualitative study of nurses' reflections on practice. Clin Nurs 20 (9/10): 1413-22.

Institute for Healthcare Improvement. 2009. Effective Interventions to Reduce

Rehospitalizations: A Survey of the Published Evidence. Cambridge, MA: Institute for Healthcare Improvement.

Issel, L., M., in B. Bekemeier. 2010. Safe practice of population-focused nursing care: Development of a public health nursing concept. Nursing Outlook 58 (5): 226-32.

Jansma, J. D., C. Wagner, RW. Kate in A. B. Bijnen. 2011. Effects on incident reporting after educating residents in patient safety: a controlled study. Health Serv Res 12 (11): 1472-6963.

Jarris, P. E., Y. S. Jarris, R. Mishori in K. Sellers. 2012. Beyond the exam room: a call for integrating public health into medical education. Acad Med 86 (11): 1347.

Jocelyn, C., in J. Anne. 2012. Moving and handling and patient safety: analysis of clinical incidents. British Journal of Nursing 21 (3): 166-70.

Jones, R. A., N. L. Jimmieson in A. Griffiths. 2005. The Impact of Organizitional Culture and Reshaping Capabilitans on Change Implementationn Success: The Mediating Role of Readiness for Change. Journal of Manangement Studies 42:361.

Kalisch, B. J., D. Tschannen, H. Lee in C. R. Friese. 2011. Hospital variation in missed nursing care. Am J Med Qual 26 (4): 291-99.

Kamenšek, P. 2004. Sodobni pristopi k organiziranosti zdravstvene nege: procesna organizacija. Obz Zdrav Neg 38 (1): 61-6.

Kane-Urrabazo, C. 2006. Management's role in shaping organizational culture. Journal of

Nursing Management 14 (3): 188-94.

Kannus, P., S. Niemi, J. Parkkari, M. Palvanen in H. Sievänen. 2007. Alarming rise in fall-induced severe head injuries among elderly people. Injury 38:81–3.

Kasen, A., T. Nordman, T. Lindholm in K. Eriksson. 2008. When a patient suffers from care - nurses' characterization of patients' suffering related to care. Nordic Journal of Nursing

Research & Clinical Studies 28 (2): 4-8.

Kelly, A., in M. Dowling. 2004. Reducing the likelihood of falls in older people. Nursing

Standard 18 (4): 33-40.

Khorsandi, M., C. Skouras, K. Beatson in A. Alijani. 2012. Quality review of an adverse incident reporting system and root cause analysis of serious adverse surgical incidents in a teaching hospital of Scotland. Patient Saf Surg 29:6 (1): 21.

Kline, T.J.B., C. Willness in W.A. Ghali. 2008. Determinants of adverseevents in hospitals – the potential role of patient safety culture. Journal for Healthcare Quality 30:11-7.

Kochanek, K. D., J. Xu, S. L. Murphy, A. M. Miniño in H. C. Kung. 2011. Deaths:

preliminary data for 2009. Hyattsville, MD: National Center for Health Statistics.

105

Koh, S. S. L., E. Manias, A. M. Hutchinson, S. Donath in L. Johnston. 2008. Nurses' perceived barriers to the implementation of a Fall Prevention Clinical Practice Guideline in Singapore hospitals. BMC Health Services Research 8:105.

Konteh, F. H., Mannion, D. Russell in T. O. Huw. 2011. Understanding culture and culture management in the English NHS: a comparison of professional and patient perspectives. Journal of Evaluation in Clinical Practice 17 (1): 111-7.

Kontio, E., H. Lundgren-Laine, J. Kontio, H. Korveranta in S. Salantera. 2011. Critical incidents and important information in the care processes of patients with cardiac symptoms. Journal of Nursing Management 19 (2): 209-17.

Korat, V. 2009. Smernica za ugotavljanje stopnje tveganja padcev in ukrepi za preprečevanje

padcev pri bolnikih v bolnišnici. Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, februar, 1.-9.2009.

Kreisfeld, R., in J. Harrison. 2010. Hospital separations due to injury and poisoning 2005-06.

Canberra: Australian Institute of Health and Welfare (AIHW).

Kristensen, S., J. Mainz in P. Bartels. 2007. A Patient Safety Vocabulary Safety Improvement. Aarhus: ESQH.

Kurcgant, P., D. M. Rizatto Tronchin, M. M. Melleiro, V. Castilho, V. Bertonha Machado, I. Pinhel, V. T. Siqueira in M. Froes da Silva. 2006. Rev Esc Enferm USP 43 (Esp 2): 1168-73.

Kurtzman, E. T., in J. Corrigan. 2007. Measuring the contribution of nursing to quality, patient safety, and health care outcomes. Policy, Politics & Nursing Practice 8 (1): 20-36.

Lagman, J. L., C. C. Tigue, S. M. Trifilio, S. Belknap in C. G. Buffie, 2007. Inadvertent intrathecal administration of vincristine. Community Oncology 4:45-6.

Lake, E. T., J. Shang, S. Klaus in N. E. Dunton. 2010. Patient falls: association with hospital Magnet status and nursing unit staffing. Res Nurs Health. Res Nurs 33 (5): 413-25.

Lapane, K., L. Hughes, C. M. Daiello, L. A. Cameron, A. Kathleen in J. Feinberg. 2011. Effect of a Pharmacist-Led Multicomponent Intervention Focusing on the Medication Monitoring Phase to Prevent Potential Adverse Drug Events in Nursing Homes. Journal

of the American Geriatrics Society 59 (7): 1238-45.

Laschinger, S. H. 2004. Hospital nurses’ perceptions of respect and organizational justice. Journal of Nursing Administration 34 (7): 354-64.

Lee, T. H. 2007. Eulogy for a quality measure. The New England Journal of Medicine 357 (12): 1175-77.

Leonard M. W., in A. S. Frankel. 2011. Role of Effective Teamwork and Communication in Delivering Safe. High-Quality Care 78 (6): 820-26.

Lenthall, S., J. Wakerman, T. Opie, M. Dollard, S. Dunn, S. Knight, M. MacLeod in C. Watson. 2009. What stresses remote area nurses? Current knowledge and future action. Australian Journal of Rural Health 17 (4): 208-13.

Lewicki, R., C. Wiethoff in E. C. Tomlinson. 2005. What is the role of trust in organizational

justice. Mahwah, NJ, US: Lawrence Erlbaum Associates Publishers.

Lockhart, A. 2006. Documentation in Action. Philadelphia, PA: Lippicott Williams &Wilkins.

105

Lorber, Mateja. 2010. Vedenje, značilnosti in kompetence vodij v povezavi z zadovoljstvom in

pripadnostjo zaposlenih v zdravstveni negi. Magistrska naloga. Univerza na Primorskem. Fakulteta za management. Koper.

Lovallo, C., S. Rolandi, A. M. Rossetti in M. Lusignani. 2010. Accidental falls in hospital inpatients: evaluation of sensitivity and specificity of two risk assessment tools. J Adv

Nurs 66 (3): 690-6.

Lipsy, S. 2005. Achieving Excellence. Urological Nursing 25 (4): 244-45.

Lucero, R. J., E. T. Lake in L. H. Aiken. 2010. Nursing care quality and adverse events in US hospitals. Journal of Clinical Nursing 19 (15-16): 2185-95.

Maeda, N., J. Kato in T. Shimada. 2009. Predicting the probability for fall incidence in stroke patients using the Berg Balance Scale. J Int Med Res 37 (3): 697-704.

Mardon, R. E., K. Khanna, J. Sorra, N. Dyer in T. Famolaro. 2010. Exploring relationships between hospital patient safety culture and adverse events. J Patient Saf 6 (4): 226-32.

Marinšek, N., in Z. Kramar. 2009. Preprečevanje padcev - strokovni izziv za zdravstveno nego. V Zbornik 7. kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije. Ljubljana; 11.–13. maj 2009.

Mark, B., in D. W. Harless. 2010. Nurse staffing and post-surgical complications using the present on admission indicator. Research in Nursing and Health 33 (1): 35-47.

Martin, J. S., W. Ummenhofer, T. Manser in R. Spiriga. 2010. Interprofessional collaboration among nurses and physicians: making a difference in patient outcome. Swiss Medical

Weekly 140:w13062.

Mayer, C., in D. Cronin. 2008. Organizational accountability in a just culture. Urologic

Nursing 28 (6): 427-30.

McGlynn, K., M. G. Quinn, M. Donahue in J. J. Fitzpatrick. 2012. Registered nurse job satisfaction and satisfaction with the professional practice model. Journal of Nursing

Management 20 (2): 260-5.

McNees, P., in J. A. Kueven. 2011. The bottom line on wound care standardization. Healthcare Financial Management 65 (3): 70-6.

McSherry, R., in P. Pearce. 2007. Clinical Governance. A Guide to Implementation for

Healthcare Professionals. 2 izd. Oxford: Blackwell Publishing.

Mefford, L. C., in M. R. Alligood. 2011. Evaluating nurse staffing patterns and neonatal intensive care unit outcomes using Levine's conservation model of nursing. Journal of

Nursing Management 19 (8): 998-1011.

Messing, K., C. Sandrine, G. Doniol-Shaw in L. Emmanuelle. 2011. Work schedules of home care workers for the elderly in France: Fragmented work, deteriorating quality of care, detrimental health impact. Work 40 (1): 31-46.

Meyer, G., in M. A. Lavin. 2005. Vigilance: The Essence of nursing. OJIN 10 (1).

Milisen, K., N. Staelens, R. Schwendimann, L. De Paepe, J. Verhaeghe, T. Braes, S. Boonen, W. Pelemans, R. W. Kressing in E. Dejaeger. 2007. Fall prediction in inpatients by bedside nurses using the St. Thomas's Risk Assessment Tool in Falling Elderly Inpatients (STRATIFY) instrument: A multicenter study. Journal of the American Geriatrics

Society 55 (5): 725-33.

105

Min, L. C., D. B. Reuben, J. Adams, P. G. Shekelle, D. A. Ganz, C. P. Roth in N. S. Wenger. 2011. Does Better Quality of Care for Falls and Urinary Incontinence Result in Better Participant-Reported Outcomes? Journal of the American Geriatrics Society 59 (8): 1435-43.

Ministrstvo za zdravje. 2006. Nacionalne usmeritve za razvoj kakovosti v zdravstvu.

Ljubljana: Ministrstvo za zdravje.

Ministrstvo za zdravje. 2010. Priročnik o kazalnikih kakovosti. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje.

Miller, R. 2009. The pursuit of excellence. Anesthesiology 110 (4): 714-20.

Miriam, C., F. Reelicka, M. F. Joosten-Weyn, W. Liesbeth, M. de Giera, A. Esselinkc, R. Olde in G. Marcel. 2010. Qualitative study on the impact of falling in frail older persons and family caregivers: Foundations for an intervention to prevent falls. Aging & Mental

Health 14 (7): 834-42.

Moffa, M., P. Piesieki in R.C. Polomano. 2010. Engaging clinical nurses in quality and performance improvement activities. Nursing Administration Quarterly 34 (3): 226-45.

Moore, K. D., K. Eyestone in D. C. Coddington. 2012. How business intelligence can improve value. Healthcare Financial Management 66 (10): 112-4.

Morse, J. M., R. M. Morse in S. J. Tylko. 1989. Development of a scale to identify the fall-prone patient. Canadian Journal on Aging 8:366-77.

Munyisia, E. N., P. Yu in D. Hailey. 2011. How nursing staff spend their time on activities in a nursing home: an observational study. Journal of Advanced Nursing 67 (9): 1908-17.

Murray, J. S. 2009. Workplace bullying in nursing: a problem that can’t be ignored. Medsurg

Nursing 18:273-76.

Nantsupawat, A., W. Srisuphan, W. Kunaviktikul, O. Wichaikhum, Y. Aungsuroch in L. H. Aiken. 2011. Impact of Nurse Work Environment and Staffing on Hospital Nurse and Quality of Care in Thailand. Journal of Nursing Scholarship 43 (4): 426-32.

National Institute for Health and Clinical Excellence. 2010. Alendronate. Etidronate,

Risedronate, Raloxifene, Strontium Ranelate and Teriparatide for the Secondary

Prevention of Osteoporotic Fragility Fractures in Postmenopausal Women (Amended). NICE. London.

National Quality Forum. 2009. Safe practices for better healthcare-2009. A consensus report. Washington: National Quality Forum.

National Patient Safety Agency. 2007. Slips, Trips and Falls in Hospital. London: NPSA.

National Patient Safety Agency. 2010. Slips Trips and Falls in Hospital. London: NPSA.

Nelson, C., T. West in C. Goodman. 2005. The hospital built environment: what role might

funders of health services research play? AHRQ Publication No. 05-0106-EF.

Neuls, P. D., T. L. Clark, N. C. Van Heuklon, J. E. Proctor, B. J. Kilker in A. R. Newton. 2011. Usefulness of the Berg Balance Scale to predict falls in the elderly. Journal of

Geriatric Physical Therapy 34 (1): 3-10.

Nevitt, M. C., D. M. Kado, W. S. Browner, L. Palermo, H. K. Genant in S. R. Cummings. 1991. Vertebral Fractures and Mortality in Older Women. Information Arch Intern Med

159 (11): 1215-20.

105

Newhouse, R. P., M. Johantgen, P. J. Pronovost in E. Johnson. 2005. Perioperative nurses and patient outcomes – mortality, complications, and length of stay. AORN Journal 81 (3): 508-28.

Niday, P., Y. O. Inman, L. Smithgall, S. Hilton, S. Grindstaff in D. Mclnturff. 2012. Redesigning nurse staffing plans for acute care hospitals. Hfma 66 (6): 112-6.

Nitz, J., E. Cyarto, S. Andrews, M. Fearn, S. Fu, T. Haines in A. Robinson. 2011. Outcomes from the implementation of a facility-specific evidence-based falls prevention intervention program in residential aged care. Geriatric Nursing 33 (1): 41-50.

Notrhouse, P. G. 2009. Leadership: theory and practice. International Journal of Leadership

Studies 4 (2): 251-54.

Nowakowski, J., in D. Conlon. 2005. Organizational justice: looking back, looking forward. International Journal of Conflict Management 16 (1): 4-29.

Nursing Ecomic Data Bank. 2009. Designing health care environments: part I. Basic concepts, principles, and issues related to evidence-based design. Nursing Economic, 23 (4): 157-164.

Oliver, D., M. Britton, P. Seed, F. C. Martin in A. H. Hopper. 1997. Development and evaluation of evidence based risk assessment tool (STRATIFY) to predict which elderly inpatients will fall: case-control and cohort studies. BMJ 315:1049-53.

Oliver, D., M. McMurdo in F. Daly. 2004. Risk factors and risk assessment tools for falls in hospital inpatients. Age Ageing 33:122-30.

Oliver, D., S. Killick, T. Even in M. Willmott. 2008. Do falls and falls injuries in hospital indicate negligent care – and how big is the risk? A retrospective analysis of the NHS Litigation Authority database of claims in negligence resulting from falls in hospitals in England 1995– 2006.Quality and Safety in Healthcare 17 (6): 431-36.

Oliver, D., in F. Healey. 2009. Falls risk prediction tools for hospital inpatients: do they work? Nursing Times; Pfeiffer J, Sutton R. Evidence-based management. Harvard

Business Rev 84:63-74.

Oliver, D., F. Healey in T. Haines. 2010. Preventing falls and fall-related injuries in hospitals. Clinics in Geriatric Medicine. Clinics in Geriatric Medicine 26 (4): 645-92.

Otero, P., A. Leyton, G. Mariani in J. M. Cernadas. 2008. Medication errors in pediatric inpatients: prevalence and results of a prevention program. Pediatrics 122 (3): 737-43.

Packer, D. J., Chasteen, A. L. in S. K. Kang. 2011. Facing social identity change: Interactive effects of current and projected collective identification on expectations regarding future self-esteem and psychological well-being. British Journal of Social Psychology 50:414-430.

Parasuraman, A., V. Zeithaml in L. L. Berry. 1988. "SERVQUAL: A Multiple-Item Scale for Measuring Customer Perceptions of Service Quality". Journal of Retailing, Spring:12-40.

Patient Safety First. 2009. The 'How to' Guide for Reducing Harm From Falls. London: National Patient Safety Agency.

Patient Safety and Quality Improvement Service. 2012. Patient safety: from learning to action

2012. Canberra: Biotext.

Pelletier, L. R., in C. Beaudin. 2008. Essential Resources for the Healthcare Quality

Professional. 2 izd.. Glenview, IL: National Association for Healthcare Quality.

105

Perell K. L., A. Nelson, R. L. Goldman, S. L. Luther, N. Prieto-Lewis in L. Z. Rubenstein. 2001. Fall risk assessment measures: an analytic review. J Gerontol A Biol Sci Med Sci 56A (12): 761-6.

Peterka Novak, J. 2007. Spremembe pri vodenju v zdravstveni negi v sodobnem času. V Zdravstvena in babiška nega – kakovostna, učinkovita in varna, ur. Bojana Filej in Petra Kersnič, 541-547. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

Peternelj, A. 2006. Kako pripravljeni smo v zdravstveni negi na spremembe in potrebe sodobne družbe. Obzor Zdr Neg 40:69-70.

Pettigrew, A., E. Ferlie in L. McKee. 1992. Shaping Strategic Change – The Case of the NHS in the 1980s. Public Money & Management 12 (3): 27-31.

Pimpel, C., L. Schmidt in S. Tidwell. 2003 Achieving excellence in end-of-life care. Nurse Educator 28 (1): 40-3.

Podhostnik, A. 2010. Vrednote v poklicu medicinske sestre. V Vrednote v zdravstveni negi /

2. dnevi Marije Tomšič, ur. Marjeta Berkopec, 30-40. Novo mesto: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov; Visoka šola za zdravstvo.

Posthuma, R., C. Maertz in J. Dworkin. 2007. Procedural justice’s relationship with turnover: explaining past inconsistent findings. Journal of Organizational Behavior 28:281-398.

Prijatelj, V. 2012. Organizacijsko informacijski model preprečevanja napak v procesu

zdravstvene nege. Doktorska disertacija. Univerza v Mariboru. Fakulteta za organizacijske vede.

Pronovost, P. J., T. Nolan, S. Zeger, M. Miller in H. Rubin. 2011.How can clinicians measurea safety and quality in acute care? International Journal of Nursing Studies 48: 347-58.

Prosser, L., in A. Canby. 1997. Further validation of the Elderly Mobility Scale for measurement of mobility of hospitalized elderly people. Clin Rehabil 11 (4): 338-43.

Ranson, S. B., M. S. Joshi in D. B. Nashi. 2005. The health care quality book. Chicago, IL: Health Administration.

Raso, R. G. 2010. Creating cultures of safety: Risk management challenges and strategies. Nurs Manag 41 (12): 26-33.

Reason, J .T., J. Carthey in M. R. Leval. 2001. Diagnosing “vulnerable system syndrome”: an essentialprerequisite to effective risk management. Quality in Health Care 10 II: ii21-ii25.

Rego, A., in M. P. Cunha. 2008. Workplace spirituality and organizational commitment: an empirical study. Journal of Organizational Change Management 21 (1):53-75.

Redding, J. 2012. 4 pitfalls to clinical integration. Healthcare Financial Management 66 (11): 104-10.

Rems, M. 2008. Kam nas usmerjajo kazalniki kakovosti. V Zbornik predavanj 2. Strokovni

seminar Dnevi Angele Boškin – Dejstvo za kakovost, ur. Zdenka Kramar, Andreja Kraigher, 29-34. Jesenice: Splošna bolnišnica Jesenice, 10. - 11. april 2008.

Riahi, S. 2011. Role stress amongst nurses at the workplace: concept analysis. 2011. Journal

of Nursing Management 19 (6):721-31.

105

Ritonja, S. 1998. Trajno izboljševanje kakovosti - temeljni princip celovitega managementa kakovosti v zdravstvu. Organizacija 31:214-8.

Robida, A., B. Skela Savič in A. Trunk. 2007. Opredelitev znanj in kompetenc za srednjo

upravljaljsko raven: zaključno poročilo raziskovalne skupine. Ljubljana: Mednarodni institut za razvoj managementa v zdravstvu.

Robida, A. 2009. Pot do odlične zdravstvene prakse. Ljubljana: Planet GV 269.

Robida, A. 2010. Varnost pacientov, napake, sindrom ranljivega sistema in pravična kultura. V Zbornik predavanj 2.dnevi Marije Tomšič - Vrednote v zdravstveni negi, ur. Marjeta Berkopec, 16–20. Novo mesto: Splošna bolnišnica Novo mesto.

Robida, A. 2010a. Kako priti do večje varnosti pacientov. V Zbornik predavanj 3.dnevi

Angele Boškin - Učimo se varnosti od najboljših – prikaz dobrih praks, ur. Zdenka Kramar, Andreja Kraigher, 46 – 54. Ljubljana: Splošna bolnišnica Jesenice.

Robida, A. 2011. Kako priti do večje varnosti pacientov v zdravstvu. V Varnostni zapleti pri

pacientu – priložnost za učenje, ur. Branko Bregar, 1-9. Maribor: Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije in Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v Psihiatriji.

Roe, B., F. Howell, K. Riniotis, R. Beech, P. Crome in B. N. Ong. 2008. Older people’s experience of falls:Understanding, interpretation and autonomy. Journal ofAdvanced

Nursing 63:586-96.

Rouse, W.B. 2007. People and Organizations: Explorations of Human-Centered Design.

New York: John Wiley and Sons.

Sanford, K. D. 2011. The case for nursing leadership development. Healthcare Financial

Management 65 (3): 100-6.

Salmela, S., Eriksson, K. in L. Fagerstro¨m. 2012. Leading change: a three-dimensional model of nurse leaders’ main tasks and roles during a change process. Journal of

Advanced Nursing 68 (2): 423-33.

Sargeant, J., T. MacLeod in A. Murray. 2011. An interprofessional approach to teaching communication skills. Journal of Continuing Education in the Health Professions 31 (4): 265-7.

Schofield, D., J. Fuller, S. Wagner, L. Friis in B. Tyrell. 2009. Multidisciplinary management of complex care. Australian Journal of Rural Health 17 (1): 45–8.

Scheffer, B. K., in M. G. Rubenfeld. 2000. A consensus statement on critical thinking in nursing. J Nurs Educ 39 (8): 352-9.

Scott V., K. Scott, A. Votova, A. Scanlan in J. Close. 2007. Multifactorial and functional mobility assessment tools for fall risk among older adults in community, home-support, long-term and acute care settings. Age and Ageing 36:130-39.

Schubert, M., T. R. Glass, S. P. Clarke, L. H. Aiken, B. Schaffert-Witvliet, D. M. Sloane in S. De Geest. 2008. Rationing of nursing care and its relationship to patient outcomes: The Swiss extension of the International Hospital Outcomes Study. International Journal for

Quality in Health Care 20:227-37.

Sellgren, S. F., G. Ekvall in G. Tomson. 2008. Leadership behaviour of nurse managers in relation to jobsatisfaction and work climate. Journal of Nursing Management 16:578-87.

105

Sharkey, D., Mees-Sjostrom in M. Baird 2009. Challenges in sustaining excellence over time. Nursing Administration Quarterly 33 (2): 142-47.

Shively, M., T. Rutledge, B. A. Rose, P. Graham, R. Long, E. Stucky, MB. Weinger in T. Dresselhaus. 2011. Real-Time Assessment of Nurse Work Environment and Stress. Journal for Healthcare Quality 33 (1): 39-48.

Shorr, R. I., M. Chandler, L. C. Mion, T. M. Waters, L. Minzhao, M. J. Daniels, L. A. Kessler in S. T. Miller. 2012. Effects of an Intervention to Increase Bed Alarm Use to Prevent Falls in Hospitalized Patients: A Cluster Randomized Trial. Annals of Internal Medicine 157 (10): 692-99.

Shortel, S. M., in A. D. Kaluzny. 2000. Health Care Management: Organizational Design

and Behavior. 4 izd. Delmar, CA: Thomas Learning TM.

Shortel, S. M., R. Gillies in D. Anderson. 1994. The new world of Manged Care: Creating Organized Delivery System. Health Affairs 13:46-64.

Shuldham, C. M., C. Parkin, A. Firouzi, M. Roughton in M. Lau-Walker. 2009. The relationship between nurse staffing and patient outcomes: A case study. International

Journal of Nursing Studies 46:986-92.

Simčič, B. 2010. Kakovost in varnost v zdravstvu. Ljubljana. Strokovno izpopolnjevanje za magistre farmacije v letu 2010.

Skela Savič, B., A. Robida in A. Trunk. 2006. Opredelitev znanj in kompetenc za srednjo

upravljavsko raven v bolnišnici. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje.

Skela Savič, B. 2007. Dejavniki uspešnega izvajanja sprememb v slovenskem zdravstvu.

Doktorska disertacija. Univerza v Mariboru. Fakulteta za organizacijske vede.

Skela Savič, B., in M. Pagon. 2008. Individual involvement in health care organizations: Differences between professional groups, leaders and employees. Stress and health 24 (1): 71-84.

Skela Savič, B. 2010. Znanje o kakovosti v zdravstvu in zdravstveni negi. V Zbornik

predavanj 3. dnevi Angele Boškin - Učimo se varnosti od najboljših – prikaz dobrih

praks, ur. Zdenka Kramar, Andreja Kraigher, 24–9. Jesenice: Splošna bolnišnica Jesenice.

Skela Savič, B., A. Robida. 2012. Kakovost in varnost zdravstvene obravnave: vloga srednjega menedžmenta. Obzor Zdrav Neg 46 (1): 9-35.

Smith, R. 1994. Validation and Reliability of the Elderly Mobility Scale. Physiotherapy 80 (11): 744-747.

Sorra, J. S., in V. F. Nieva. 2004. Hospital Survey on Patient Safety Culture. Rockville, MD: Agency for Healthcare Research and Quality.

Spilsbury, K., C. Hewitt, L. Stirk in C. Bowman. 2011. The relationship between nurse staffing and quality of care in nursing homes: A systematic review. International Journal

of Nursing Studies 48 (6): 732-50.

Spoelstra, S. L, B. A. Given in C. W. Given. 2012. Fall prevention in hospitals: An integrative review. Clinical Nursing Research 21 (1): 92-112.

St-Pierre, I., in D. Holmes. 2010. The relationship between organizational justice and workplace aggression. Journal of Advanced Nursing 66 (5): 1169–82.

Stichler, J. 2010. The journey to excellence. Nursing for Women s Health 14 (2):156-61.

105

Studer, Q. 2003. Hardwiring Excellence. Gulf Breeze, FL: Fire Starter Publishing.

Suhonen, M., in L. Paasivaara. 2011. Shared human capital inproject management. Systematic review of the literature. Project Management Journal 42 (2): 4-16.

Svet Evrope. 2006. Priporočilo Rec (2006/7). Odbora ministrov državam članicam o ravnanju z varnostjo pacientov in preprečevanja neželenih dogodkov v zdravstvu. Strasbourg: Svet Evrope.

Šmitek, J., M. Klančnik-Gruden, M. Petrovič, N. Čermelj, A. Marolt, A. Jaklič, Đ. Sima, N. Vigec, M. Medvešček-Smrekar, A. Roš, K. Peternelj. 2007. Prepoznavanje dejavnikov tveganja za padec v UKC Ljubljana. V Zbornik predavanj in posterjev 6. mednarodnega

kongresa zdravstvene in babiške nege., ur. Manica Rebernik Milić, 161-69. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

Tervo-Heikkinen, T., V. Kiviniemi, P. Partanen in K. V. Julkunen. 2009. Nurse staffing levels and nursing outcomes: a Bayesian analysis of Finnish registered-nurse survey data. Journal of Nursing Management 17:986–993.

Tinetti, M. E., M. Speechley in S. F. Ginter. 1988. Risk factors for falls among elderly persons living in the community. N Engl J Med 319:1701-07.

Tingle, J. 2011. International patient safety experience: sharing the lessons. British Journal of

Nursing 20 (11): 694-95.

Tingle, J. 2012. Care homes: quality and patient safety challenges. Br J Nurs 12 (25): 21.

Titler, M. G., L. L. Shever, M. F. Kanak, D. M. Picone in R. Qin. 2011. Factors associated with falls during hospitalization in an older adult population. Research and Theory for

Nursing Practice 25 (2): 127-52.

Traill, W. B., S. A. Chambers in L. Butler. 2011. Attitudinal and demographic determinants of diet quality. J Hum Nutr Diet 25:87-94.

Tromp, A. M., S. M. F. Pluijm, J. H. Smit, D. J. H. Deega, L. M. Boutera in P. Lips. 2001. Fall risk screening test: prospective study of indicators for falls in community-dwelling older. J word: Streptococcus Epidemiol 54:837-44.

Tschudin, V. 2004. Etika v zdravstveni negi. Ljubljana: Educy.

Tušar, S. 2010. Učenje skozi obravnavo opozorilnih nevarnih dogodkov. V Zbornik

predavanj 3.dnevi Angele Boškin - Učimo se varnosti od najboljših – prikaz dobrih praks, ur. Zdenka Kramar, Andreja Kraigher, 8–14. Jesenice: Splošna bolnišnica Jesenice.

Tzeng, H. M., Y. Chang-Yi in J. Grunawalt. 2008. Effective assessment of use of sitters by nurses in inpatient care settings. Journal of Advanced Nursing 64 (2): 176-84.

Tzeng, H. M. 2010. Using multiple data sources to answer patient safety-related research questions in hospital inpatient settings: a discursive paper using inpatient falls as an example. Journal of Clinical Nursing 20 (23/24): 3276-84.

Tzeng, H. M. 2010a. Inpatient falls in adult acute care settings: influence of patients’ mental status. Journal of Advanced Nursing 66(8):1741-46.

Tzeng, H. M. 2011. Perspectives of Patients and Families About the Nature of and Reasons for Call Light Use and Staff Call Light Response Time. MEDSURG Nursing 20 (5): 225-34.

105

Tzeng, H. M. 2011a. Using multiple data sources to answer patient safety-related research questions in hospital inpatient settings: a discursive paper using inpatient falls as an example. Journal of Clinical Nursing 20 (23/24).

Tzeng, H. M., H. M. Hu, C. Y. Y in D. Johnson. 2011. Link between patients’ perceptions of their acute care hospital experience and institutions’ injurious fall rates. Journal of

Nursing Care Quality 26:151-60.

Vahey, D., L. Aiken, D. Sloane, S. P. Clarke in D. Vargas. 2004. Nurse burnout and patient satisfaction. Medical Care 42 (2): 57-66.

Valentine, M. A., I. M. Nembhard in A. C. Edmondson. 2012. Measuring Teamwork in

Health Care Settings: A Review of Survey Instruments. Boston, MA: Harvard Buisiness School.

Vassallo, M., L. Poynter, J. C. Sharma, J. Kwan in S. C. Allen. 2008. Fall risk-assessment tools compared with clinical judgment: an evaluation in a rehabilitation ward. Age and

Ageing 37:277-81.

Vassallo, M., S. K. Mallela, A. Williams, J. Kwan, S. Allen in J. C. Sharma. 2009. Fall risk factors in elderly patients with cognitive impairment on rehabilitation wards. Geriatrics

and Gerontology International 9 (1): 41-6.

Vermunt, R., in H. Steensma. 2005. How can justice be used to.manage stress in

organization? In Handbook of Organizational. NJ: Lawrence Erlbaum Associates:383–410.

Vieira, E. R. 2012. Risk factors for geriatric patient falls in rehabilitation hospital settings: a systematic review. Clin Rehabil 25 (9): 788-99.

Vincent, G. K., in V. A. Velkoff. 2010. The next four decades,the older population in the

United States: 2010 to 2050. Current Population Reports. Washington: US Census Bureau.

Vries, EN., M. A. Ramrattan, S. M. Smorenburg, D. J. Gouma in M. A. Boermeester. 2008. The Incidence and nature of nn-hospital adverse events: A systematic review. Qual Saf

Health Care 17:216-23.

Wagner, D., in M. Bear. 2009. Patient satisfaction with nursing care: a concept analysis within a nursing framework. Journal of Advanced Nursing 65 (3): 692-701.

Wall, T. D., R. I. Bolden, C. S. Borrill, A. J. Carter, D. A. Golya, G. E. Hardy, C. E. Haynes, J. E. Rick, D. A. Shapiro in M. A. West. 1997. Minor psychiatric disorder in NHS trust staff: occupational and gender differences. British Journal of Psychiatry 171:519-523.

Wang, N., D. Hailey in P. Yu. 2011. Quality of nursing documentation and approaches to its evaluation: a mixed-method systematic review. Journal of Advanced Nursing 67 (9): 1858-75.

Weinberg, J., D. Proske, A. Szerszen, K. Lefkovic, C. Cline, S. El-Sayegh in K.F. Weiserbs. 2011. An inpatient fall prevention initiative in a tertiary care hospital. The Joint

Commission Journal on Ouality and Patient Safety 37 (1): 311-25.

Weingart, L. R. 2003. Task Versus Relationship Conflict, Team Performance, and Team Member Satisfaction: A Meta-Analysis. Journal of Applied Psychology 88:741-749.

Weiner, B. J., C. Hobgood in M. A. Lewis, 2008. The meaning of justice in safety incident reporting. Social Science and Medicine 66:403-13.

105

Weiss, M. E., O. Yakusheva in K. L. Bobay. 2011. Quality and cost analysis of nurse staffing, discharge preparation, and postdischarge utilization. Health Serv Res 46 (5): 1473-94.

Wells, J., M. Madonna in G. Cunning. 2011.Changing the model of care delivery: nurses' perceptions of job satisfaction and care effectiveness. Journal of Nursing Management 19 (6): 777-85.

Wheeler, N., in D. Grice. 2009. Management in Health Care. London: Nelson Thornes.

Williams, L. L. 2006. The fair factor in matters of trust. Nursing Administration Quarterly 30 (1): 30-7.

Wyatt, J. C., in D. G. Altman. 1995. Commentary: Prognostic models: clinically useful or quickly forgotten? BMJ 311:1539.

Yafang, T. 2011. Relationship between Organizational Culture, Leadership Behavior and Job Satisfaction. BMC Health Services Research 11:98.

Yauk, S., B. A. Hopkins, C. D. Phillips, S. Terrell, J. Bennion in M. Riggs. 2005. Predicting in-hospital falls: development of the scott and white falls risk screener. J Nurs Care Qual 20 (2): 128-133.

Yukl, G. A. 2010. Leadership in organizations. 7 izd. Upper Saddle River, NJ: Pearson Education.

Zemljič, B., I. Tandler in V. Korat. 2007. Ugotavljanje tveganja za nastop padca pri bolnikih v bolnišnici z modificirano lestvico padcev Morse (LPM). V Zbornik predavanj in

posterjev 6. mednarodnega kongresa zdravstvene in babiške nege, ur. Manica Rebernik Milić, 172-75. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

Zemljič, B. 2010. Ali in koliko lahko z izbiro orodja, ki ugotavlja tevganje nastopa padcev pri pacientih v bolnišnicah, zaposleni v zdravstvenem timu pripomoremo k preprečevanju le teh? V Zbornik predavanj 2. dnevi Marije Tomšič - Vrednote v zdravstveni negi, ur. Marjeta Berkopec, 71 – 90. Novo Mesto: Splošna bolnišnica Novo mesto.

Zijlstra, G. A., J. C. van Haastregt, E. van Rossum, J. T. van Eijk, L. Yardley in G. . Kempen. 2007. Interventions to reduce fear of falling in community-living older people: A systematic review. Journal of the American Geriatrics Society 55:603-15.

VIR

Agency for Healthcare Research and Quality. 2009. Surveys on Patient Safety Culture. Http://www.ahrq.gov/professionals/quality-patient-safety/patientsafetyculture/ (22.12.2012).

American Nurses Association. 2003. Nursing-sensitive quality indicators for acute care settings and ANA's safety & quality initiative. Http: www.ahrq.gov/downloads/pub/advances/vol4/savitz (9. 2. 2012).

Australian Commission on Safety and Quality in Health Care. 2009. Preventing falls and harm from falls in older people: best practice guidelines for Australian hospitals. Http://www.health.gov.au/internet/safety/publishing.nsf/content/compubs_FallsGuidelines/$File/30457-Guidelines-HOSP.PDF (11. 10. 2012).

105

Capone, L., N. Albert, J. F. S. Bena in S. M. Morrison. 2010. Nursing research on patient falls: What modifiable factors are associated with patient falls? Http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=1&ved=0CCsQFjAA&url (5.5.2013).

CBS. 2011. Bevolking; kerncijfers. Netherlands: Centraal Bureau voor de Statistiek. Http://statline.cbs.nl/StatWeb/publication (20.11.2012).

Guerra, S. T., A. G. Prochnow, M. A. Trevizan in L. de Azevedo Guido. 2011. Conflict in nursing management in the hospital context. Http://dx.doi.org/10.1590/S0104-11692011000200019 (22.2.2013).

Hendrich, A. 2006. Inpatient Falls: Lessons from the Field. Http://www.psqh.com/mayjun06/falls.html (24.3.2013).

Jones, J. M. 2010. Nurses Top Honesty and Ethics List for 11th Year Lobbyists, car salespeople, members of Congress get the lowest ratings. Http://www.gallup.com/poll/145043/nurses-top-honesty-ethics-list-11-year.aspx (27.2.2013).

Luksemburška deklaracija o varnosti pacientov. Evropska konferenca Patient safety: Making it Happen! Htpp://eu2005.lu/en/actualites/document travil/2005/04/06Patientsafety/ (22.11.2012).

Miller, J. 2013. The Definition of Risk Management in Health Care. Http://www.ehow.com/about_6619711_definition-risk-management-health-care.html (31. 1. 2013).

Murphy, J. 2008. Making Falls Reduction a Full-Time Job. National Center for Patient Safety. Http://www.patientsafety.gov/TIPS/tips.html#2008 (22.3.2013).

National Patient Safety Agency. 2011. NPSA releases Organisation Patient Safety Incident reporting data. Http://www.nrls.npsa.nhs.uk/organisationdata (28.1.2013).

Pittman, G. 2013. Psychiatric drugs tied to falls in the elderly. Http://www.nbcnews.com/id/50746883/ns/health/t/psychiatric-drugs-tied-falls-elderly/ (12.2.2013).

Plsek, P. E. 2003. Complexity and the Adoption of Innovation in Health Care. Http://www.nihcm.org/Plsek.pdf (26.11.2012).

Robida A. 2010b. Kultura varnosti pacientov - Pilotna raziskava o bolnišnični kulturi varnosti. Http://www.prosunt.si/assets/files/Kultura%20varnosti%20pacientov_2010.pdf (14.8.2011).

The Join Commission. 2013. Speak Up: Reduce Your Risk of Falling. Http://www.jointcommission.org/search/default.aspx (25. 2. 2013).

Tremblay, D., D. Drouin, A. Lang, D. Robergs, J. Richie in A. Plante. 2010. Interprofessional collaborativepractice within cancer teams: Translating evidence into action. A mixed methods study protocol. Implementation Science. Http://www. implementationscience.com/content/5/1/53 (22.11.2012).

Ulrich, R., X. Quan, C. Zimring, J. Anjali in C. Ruchi. 2004. The role of the physical environment in the hospital of the 21st century: a once-in-a-lifetime opportunity. Report to The Center for Health Design, for the designing for the 21st century hospital project. Http://www.healthdesign.org /research /reports /physical_environ.php (12.12.2012).

Ustava RS. Zakon o pacientovih pravicah. Uradni list RS; 15/08.

105

World Health Organization. 2010. Framework for Action on Interprofessional Education and Collaborative Practice. Http://www.who.int/hrh/resources/framework_action/en (15.11.2012).

World Health Organization. 2011. Global health data repository: life expectancy. Geneva: World Health Organisation. Http://www.who.int/ghodata/ (22.2.2013).

World Health Organization. 2012. Patients' Safety:2nd Round table on Reporting systems in health care. Http://www.euro.who.int/pubrequest (29.11.2012).

105

105

PRILOGE

Priloga 1 Uporabljen anketni vprašalnik

Priloga 2 Odobritev UKC Maribor za izvajanje ankete

105

Priloga 1

Spoštovane sodelavke, sodelavci! V okviru magistrske naloge na Fakulteti za management v Kopru izvajam raziskavo o kakovosti in varnosti v zdravstveni negi z naslovom, Managemet kakovosti bolnišnici: dejavniki varnosti pacientov pri preprečevanju padcev, pod mentorstvom doc. dr. Brigita Skela Savič. Pred vami je vprašalnik, ki se nanaša na vaša videnja kakovosti in varnosti v UKC Maribor. Vprašalnik vključuje različne dejavnike dela na vaših delovnih mestih. Vaši odgovori služijo raziskovalnim namenom in bodo statistično obdelani na skupinski ravni, iz katere ne bo mogoče razbrati odgovorov posameznika. Vprašalnik je anonimen, udeležba pri raziskavi prostovoljna, vaši odgovori bodo obravnavano zaupno. Zato vas vljudno prosim, da si vzamete deset minut vašega dragocenega časa in mi izpolnite vprašalnik, ki je pred vami. Zagotovljena vam je anonimnost pri obdelavi podatkov. Pri vsakem sklopu vprašanj so podana navodila za reševanje. Najlepša hvala za sodelovanje in lepo pozdravljeni! Mojca Dobnik, dipl. m. s., univ. dipl. org. [email protected]

Sklop 1 – DEMOGRAFSKI PODATKI

Splošni podatki Starost v letih Najvišja dosežena izobrazba

Spol M Ž

Število let zaposlitve v UKC MB • 0 – 10 let • 11 – 20 let • 21 – 30 let • 31 – 40 let

· 0 – 10 let

· 11 – 20 let

· 21 – 30 let

· 31 – 40 let

· srednja

· višja

· visoko-strokovna

· univerzitetna

· magisterij

· doktorat

Status zaposlitve Enota zaposlitve Delovno mesto zaposlitve

· določen čas

· nedoločen čas

· Klinika za kirurgijo

· Klinika za interno medicino

· Klinika za ginekologijo in perinatologijo

· Samostojni oddelki

· ZT/MS

· dipl. m. s.

· strokovna vodja ZN odd.

· strokovna vodja ZN klinike

Priloga 1

Sklop – 2 ORGANIZACIJSKA KULTURA

Pred vami je sklop vprašanj za ugotavljanje organizacijske kulture. Vprašalnik je zasnovan iz dveh delov, v vsakem so štiri trditve, vaše strinjanje s trditvami boste označili v %, skupni seštevek % mora biti v stolpcu 100.

Prevladujoče značilnosti organizacije

Trditve: Ocenite stanje na

današnji čas v %

A Naš bolnišnica je zelo prijateljska organizacija. Smo kot ena velika družina. Zaposleni so si med seboj pripravljeni pomagati.

B Naša bolnišnica je zelo dinamična in podjetna organizacija. Zaposleni so se pripravljeni izpostavljati in tvegati za interese bolnišnice.

C Naša bolnišnica je zelo orientirana na rezultate. Najbolj pomembno je, da je delo opravljeno. Zaposleni so med seboj zelo tekmovalni in orientirani k izvrševanju nalog.

D Naša bolnišnica je organizacijsko zelo strukturirana in kontrolirana. Postopki dela so v večini primerov formalizirani in poznani zaposlenim.

Skupaj: 100%

Kriteriji za doseganje uspeha

Trditve: Ocenite stanje na

današnji čas v %

A V naši bolnišnici merila za uspeh temeljijo na razvoju človeških virov, timskem delu, nalogah zaposlenih in skrb za zaposlene. Pomembni so složnost, vzdušje v organizaciji in osebni razvoj sodelavcev.

B V naši bolnišnici merila za uspeh temeljijo na izvajanju ključnih storitev ali na razvoju novih načinov dela, za kar so odgovorni vodje in raziskovalci. Pomembni so visoki dosežki, ustvarjalnost in rast.

C V naši bolnišnici merila za uspeh temeljijo na doseganju najboljših rezultatov in prehitevanju konkurence. Pomembni so tržni delež, doseganje ciljev in premagovanje tekmecev.

D V naši bolnišnici merila za uspeh temeljijo na učinkovitosti, ki se kaže s pravočasnostjo, tekočim delovanjem, zanesljivostjo in stroškovno učinkovitostjo.

Skupaj: 100%

Priloga 1

Sklop 3 – ZAZNAVANJE KULTURE VARNOSTI V BOLNIŠNICI

Pred vami so sklopi kazalnikov. Vaše rangiranje označite po pomembnosti od 1 navzgor, pri čemer je 1 najpomembnejša trditev.

Kriteriji za dosego kulture varnosti na oddelku

Kazalniki: A Vestno, pogosto poročanje neželenih dogodkov. B Podpora vodstva oddelka za varnost pacientov. C Timsko delo v bolnišničnih enotah. D Odprtost komunikacije. E Strokovna, natančna predaja pacientov med izmenami. F Ustreznost števila in kompetenc osebja.

Značilnosti potrebne za dosego kulture varnosti v bolnišnici

Kazalniki: A Učeča se organizacija. B Celokupno zaznavanje varnosti. C Povratna informacija o napakah. D Timsko delo med bolnišničnimi enotami. E Podporo vrhnjega vodstva za varnost pacientov. F Nekaznovalni odziv na napake.

Sklop 4 – POTREBNI VIRI ZA IDENTIFIKACIJO VARNEGA PROCESA ZDRAVSTVENE NEGE

Pred vami je sklop vprašanj za identifikacijo potrebnih virov za varno delovanje v korist pacienta. Vprašalnik je zasnovan dveh delov, v vsakem iz štiri trditev, vaše strinjanje označite po pomembnosti od 1 do 4, pri čemer je 1 najpomembnejša trditev. Potrebni viri

Trditve:

A Za zagotavljanje varnosti so najbolj pomembni primerno opremljeni prostori.

B Za zagotavljanje varnosti morajo biti zagotovljena ustrezna delovna sredstva za

zdravstveno nego.

C Za zagotavljanje varnosti je potrebna ustrezna sistematizacija glede na kategorizacijo

pacientov.

D Za zagotavljanje varnosti je potrebno zagotoviti finančna sredstva za izobraževanje.

Priloga 1

Zahteve procesa

Trditve:

A Za zagotavljanje varnosti je potrebna kvantiteta, motiviranost in usposobljenost

negovalnega kadra.

B Za zagotavljanje varnosti je potreben sodobni in profesionalni managmenta

zdravstvene nege s pooblastili.

C Za zagotavljanje varnosti so potrebna uporabna delovna sredstva in prostori.

D Za zagotavljanje varnosti je potrebna socialna varnost izvajalcev zdravstvene nege.

Sklop 5 – KAKOVOST IN VARNOST V tem delu vprašalnika so napisane različne trditve iz področja kakovosti in varnosti do katerih se morate opredeliti na lestvici od 1 do 5. Če se popolnoma strinjate s trditvijo jo označite s št. 5, če se nikakor ne strinjate s trditvijo jo označite s št. 1. Vmesne ocene predstavljajo stopnjo vašega strinjanja s trditvijo. Razlaga ocen: 1 – sploh se ne strinjam, 2 – se ne strinjam, 3 – delno se strinjam, 4 – večinoma se strinjam, 5 – popolnoma se strinjam.

Opredelite so do trditev glede na vaše delovno okolje

Pobude za spremembe v bolnišnični dejavnosti prihajajo od zgoraj navzdol in kot zaposlen na to nimam vpliva.

1 2 3 4 5

V zvezi s spremembami na mojem področju dela, sem vedno poslan(a) na izobraževanje in usposabljanje, saj sta varnost in kakovost povezani z izobraževanji/usposabljanji.

1 2 3 4 5

Pri uvajanje sprememb v mojem delovnem okolju lahko prispevam

svoja znanja skozi dobro vodene skupine za izboljšanje procesa dela. 1 2 3 4 5

Večina naših postopkov in procesov dela je standardiziranih. 1 2 3 4 5

Zaposleni v naši bolnišnici so motivirani za izboljšanje kakovosti dela in se želijo med seboj primerjati.

1 2 3 4 5

V naši bolnišnici so posamezniki, ki želijo delati na področju kakovosti.

1 2 3 4 5

V naši bolnišnici med zaposlenimi ni prepoznati potrebe po spreminjanju zdravstvenega sistema.

1 2 3 4 5

Na ravni bolnišnice potrebujemo osebo za neodvisno spremljanje in spodbujanje kakovosti na področju zdravstvene nege.

1 2 3 4 5

V naši bolnišnici je spodbujeno kontinuirano učenje in preverjanje procesov dela.

1 2 3 4 5

Varnost in kakovost sta povezani z organizacijsko kulturo v bolnišnici. 1 2 3 4 5

V naši bolnišnici so zmote ali napake pri delu takoj odkrite, analizirane in ovrednotene.

1 2 3 4 5

Posebno področje varnosti in kakovosti zajema učenje/usposabljanje izvajalcev, uporabnikov na osnovi učenja iz napak.

1 2 3 4 5

Sodelovanje in timsko delo sta vrednoti naše bolnišnice. 1 2 3 4 5

Pomanjkanje timskega dela ogroža varnost pacientov. 1 2 3 4 5

Priloga 1

Razlaga ocen: 1 – sploh se ne strinjam, 2 – se ne strinjam, 3 –delno

se strinjam, 4 – večinoma se strinjam, 5 – popolnoma se st

1 2 3 4 5

Klinične poti so v naši bolnišnici prepoznane kot nujno orodje za analizo naših slabosti in prednosti v procesu dela.

1 2 3 4 5

Procesi dela v naši bolnišnici so koordinirani in potrebe za nemoten potek dela so predvidene.

1 2 3 4 5

V naši bolnišnici izvajamo na dokazih podprto zdravstveno dejavnost. 1 2 3 4 5

Vso naše delovanje je usmerjeno v korist pacienta, saj je pacient v

središču vseh naših procesov dela v bolnišnici. 1 2 3 4 5

V naši bolnišnici najvišje vodstvo razume celovito obvladovanje kakovosti in o tem razpravlja z zaposlenimi.

1 2 3 4 5

Na uvajanje kakovosti v bolnišnici vplivajo predvsem zunanji faktorji,

kot so zahteve ministrstva in zahteve pacientov po kakovostni

obravnavi.

1 2 3 4 5

V naši bolnišnici uvajamo spremembe tako, da hkrati spreminjamo organizacijsko strukturo, procese dela in odnose med zaposlenimi.

1 2 3 4 5

Kakovostno izvajanja ZN je pogojeno z delovanjem MS na

kadrovskem področju (ustrezna sistematizacija) - normativno.

1 2 3 4 5

Kakovostno izvajanja ZN je pogojeno z delovanjem MS glede na

organizacijsko kulturo in klimo bolnišnice. 1 2 3 4 5

Menim, da z pravilno izpolnjenimi obrazci in lastnim merjenjem

dokazujemo uspešnost dela MS, saj je ocena lastnega dela pogosto subjektivna.

1 2 3 4 5

Merjenje kakovosti ZN je v praksi zaradi pogojev dela trenutno

onemogočeno. 1 2 3 4 5

Menim, da nisem samostojen(na) zaradi podrejenosti medicini. 1 2 3 4 5

Merjenje zaznavam kot proces, ki omogoča ugotavljanje obstoječega stanja, planiranje, uvajanje izboljšav ter omogoča ponovno vrednotenje.

1 2 3 4 5

V svoje delo sem pripravljen-a vložiti dodatno energijo za dvig

kakovosti ZN, pripravljen sem se dodatno izobraževat. 1 2 3 4 5

Udeležil-a bi se delavnic kakovosti za dvig kakovosti ZN. 1 2 3 4 5

Od nadrejenega dobim povratne informacije o kakovosti mojega dela. 1 2 3 4 5

Standardi in kazalniki ZN – koliko trditve veljajo za Vas

Poznam načrt razvoja kazalnikov kakovosti v UKC- preprečevanje padcev.

1 2 3 4 5

Strokovne vodje odd. ZN preverjajo poznavanje standardov enkrat

letno ali več. 1 2 3 4 5

Zahteve standardov so realne. 1 2 3 4 5

Narava dela ne dovoljuje, da bi standardom vedno zadostili. 1 2 3 4 5

Na oddelkih se trudimo delo opravljat po izdelanih standardih. 1 2 3 4 5

Glede na izdelane standarde na oddelku uvajamo spremembe. 1 2 3 4 5

Menim, da je uvajanje novih obrazcev potrebno. 1 2 3 4 5

Menim, da se dokumentacija podvaja. 1 2 3 4 5

Število pohval/pritožb pacientov je primeren pokazatelj. 1 2 3 4 5

Priloga 1

Razlaga ocen: 1 – sploh se ne strinjam, 2 – se ne strinjam, 3 – delno

se strinjam, 4 – večinoma se strinjam, 5 – popolnoma se strinjam

kakovosti izvajanja ZN.

1 2 3 4 5

Dejavniki za doseganje kakovostnih storitev – koliko trditve

veljajo za Vas

1 2 3 4 5

Nadrejeni imajo dovolj znanja s področja spremljanja kakovosti ZN in dobro organizirajo delo na oddelku.

1 2 3 4 5

MS imamo premalo informacij s področja kakovostnega ravnanja. 1 2 3 4 5

Menim, da imamo neustrezne kadrovsko politiko. 1 2 3 4 5

Razumevanje, poznavanje potreb pacienta. 1 2 3 4 5

Nezadostna fizična podpora - pripomočki, oprema za izvajanje. 1 2 3 4 5

Potrebe pacienta, so prva skrb za kakovostno delo. 1 2 3 4 5

Komunikacijska spretnost mi predstavlja kazalnik kakovosti, mora

temeljiti na medsebojnem zaupanju.

1 2 3 4 5

Organizacijska klima – odnos med vodjem in zaposlenim. 1 2 3 4 5

Ovire – koliko trditev velja za Vas

Zaposleni v ZN imamo še vedno premalo znanja o kakovosti, varnosti, namenu spremljanja kazalnikov kakovosti, varnostnih zapletih,

kliničnih poteh.

1 2 3 4 5

Zaposleni pogosto doživljamo stresne situacije, preobremenjenost. 1 2 3 4 5

Preobremenjenost povzroča padec učinkovitosti. 1 2 3 4 5

Varnost - koliko trditev velja za Vas

Analiza kritičnega dogodka velja kot dragocen učni pripomoček. 1 2 3 4 5

O varnostnih zapletih poročamo odprto, pošteno. 1 2 3 4 5

Probleme rešujemo timsko s pogovori. 1 2 3 4 5

Odpravljanju dejanskih vzrokov za pojav neželenih dogodkov se posveča premalo časa.

1 2 3 4 5

V aktivnost reševanja/obvladanja neželenih dogodkov se vedno vključi strokovna vodja ZN oddelka.

1 2 3 4 5

Pri neželenem dogodku predhodno upoštevam protokole za

preprečevanje nastanka neželenega dogodka. 1 2 3 4 5

Pri nastopu varnostnega zapleta, ne obtožujemo posameznika. 1 2 3 4 5

Cilj programa varnosti je, da vsak razume svojo vlogo, naloge,

odgovornosti za izboljšanje zdravstvene obravnave, storitev.

1 2 3 4 5

Nenehno izobraževanje srednjega menedžmenta, če želimo doseči spremembe v kulturi varnosti pacienta.

1 2 3 4 5

Za izboljšanje kulture varnosti in varnostne klime je potrebno timsko delovanje na vseh nivojih, kakor tudi delovanje podpornih služb.

1 2 3 4 5

Kakovost je tesno povezana z znanjem zaposlenih. 1 2 3 4 5

Izboljšanje procesov dela vodi v izboljšanje varnosti pacientov –

zadovoljnega uporabnika in zaposlenega.

1 2 3 4 5

Sposobnosti, ki jih zaposleni delijo med seboj rastejo, se bogatijo. 1 2 3 4 5

V zadnjem letu sem bil/a na izobraževanju/usposabljanju s področja varnostne, kakovostne obravnave pacienta.

1 2 3 4 5

Zadovoljen sem z izobraževanjem, moje želje se upoštevajo. 1 2 3 4 5

Priloga 1

Sklop 6 – STRATEGIJA PREPREČEVANJA PADCEV

Pred vami so sklopi vprašanj iz trditev. Vaše rangiranje označite po pomembnosti od 1 navzgor, pri čemer je 1 najpomembnejša trditev.

Dejavniki za nezaželene dogodke pri pacientih in izvajalcih

Kazalniki:

A Organizacija dela (pravila, kader, org. dela, odsotnost nadzora, utrujenost, izgorelost).

B Tehnologija dela (ni ocen tveganj, visoka intenzivnost dela, kategorizacija pacientov,

visoka zahtevnost procesov dela).

C Vpliv človeka (značilnost pacientov, strah, časovne stiske, neizkušenost, neuporaba

pripomočkov, delovne obremenitve).

D Delovno okolje (tehnične pomanjkljivosti, vpliv bolniškega okolja, značilnost bolezni).

Vzroki za padec

Kazalniki:

A Povečano tveganje za padec je povezano z značilnosti pacienta (zdravstveno stanje, demenca, zmedenost, slab vid, motnje mobilnosti).

B Terapija, ki jo pacient prejema (diuretiki, sedativi).

C Nočni čas (št. kadra, vpliv noči na paciente).

D Padec je verjetno neizogibna posledica spodbujanja mobilnosti pacienta.

E Nezadostna ocena tveganja za padec – individualni načrt.

Neučinkovito vedenje

Dejavniki:

A Časovna stiska

B Neustrezna ocena tveganja

C Pomanjkanje znanj (strokovna usposobljenost)

D Pomanjkanje delovnih izkušenj

E Napetost

F Strah

Priloga 1

Izberite za vas 5 najpomembnejših dejavnikov v strategiji preprečevanja padcev! Točkujte jih po vrstnem redu od 1 (najmanj pomembno) do 5 (najbolj pomembno).

Dejavniki v strategiji preprečevanja padcev

Dejavniki:

A Zapisani procesi dela

B Zadostnost osebja

C Usposobljenost osebja

D Finančna sredstva za izobraževanje

E Zadostna in prilagojena oprema (ustrezne postelje, varovalna sredstva), prostori

F Izobraževanje o dejavnikih tveganja za padec

G Izobraževanje o orodjih za preprečevanje padcev

Izberite za vas najpomembnejše dejavnike potrebne za timski pristop v preprečevanju padcev! Točkujte jih po vrstnem redu od 1 (najmanj pomembno) do 4 (najbolj pomembno).

Potrebni dejavniki za timski pristop v preprečevanju padcev

Dejavniki:

A Komunikacija

B Stalni nadzor nad pacientom

C Pravilna, natančna ocena tveganja za padec pacienta

D Pogostejša ocena zdravstvenega stanja pacienta

Hvala za vaš čas!

Priloga 2

Priloga 2