Francija-pisna vaja

UNIVERZA V LJUBLJANIFILOZOFSKA FAKULTETAODDELEK ZA GEOGRAFIJO

La Grande Motte, Aigues Mortes, Le Grau du Roi, Camargue, delta reke Rone, Salin de Giraud

Pisna vaja pri predmetu Geografija Evrope

Mentor: dr. Dejan Rebernik Avtorji: Emilija Jareb Mitar Pavlović Ina Požrl

Ljubljana, april 2007

KAZALO

1. REGIJA LANGUEDOC-ROUSSILLON...............................................................3

2. LA GRANDE MOTTE.............................................................................................6

3. AIGUES-MORTES...................................................................................................7

4. LE GRAU-DU-ROI.................................................................................................11

5. LA CAMARGUE....................................................................................................11

6. SALIN-DE-GIRAUD..............................................................................................17

7. VIRI IN LITERATURA...........................................................................................20

2

1. REGIJA LANGUEDOC-ROUSSILLON

Naravnogeografske značilnosti

Languedoc-Roussillon je regija med Rono in Pirineji, z obalno katalonsko pokrajino in

srednjimi Pirineji. Nahaja se v jugozahodnem delu Francije, ob Sredozemskem morju. Ime

pokrajine izvira iz imena tradicionalnega provansalskega jezika, z značilno pritrdilnico »oc«,

imenovanega Occitan, ki je značilen za ta del Francije. Od 13. stoletja dalje se je tako

imenovala tudi pokrajina, ki je bila v večini pod oblastjo grofov iz Toulouse. Iz izpeljanke

tega jezika je prišlo do poimenovanja pokrajine »Langue d' oc« (Grbec, 1990; Political

Geography of the Languedoc, 2007).

Slika 1: Regija Languedoc-Roussillon (Languedoc-Roussillon, 2007)

3

Slika 2: Regija Languedoc-Roussillon (La région Languedoc-Roussillon, 2007)

Regija se deli na dve območji. Višji, gričevnat del, je privlačen predvsem za pohodništvo in

za razgled nad nižjim, obalnim predelom. V nižjem, obalnem območju, pa je razvit obmorski

turizem (Physical Geography of the Languedoc, 2007).

To območje je pod vplivom sredozemskega podnebja, za katerega so značilna vroča, suha

poletja in mile, deževne zime. Količina padavin je od 600 do 800 mm, proti vzhodu se njihova

količina zmanjšuje. Za Korziko je Languedoc-Roussillon najtoplejša regija Francije, s

povprečnimi letnimi temperaturami med 13, 5 in 15˚C (The Climate of, and Weather in, the

Languedoc, 2007).

Zaradi toplega podnebja uspeva tu sredozemska vegetacija. Na peščenih sipinah raste

halofitno rastje, višje predele regije pa pokriva zimzeleni hrastov gozd. Na tem območju

najdemo tudi veliko živalskih vrst (srnjad, kozoroge, medvede, bizone, ptice…), ki živijo v

večih naravnih rezervatih in parkih, kot so The Cévennes National Park, Réserve Africaine,

Les Angles Wildlife Park v Pirinejih, Gevaudan Wolf Park, The Vulture Lookout… (Things to

See in the Languedoc: Wildlife and National Parks, 2007).

Gospodarstvo in prebivalstvo

V času Rimljanov so začeli obalno območje regije izsuševat. Ozemlje naj bi po planu iz leta

1950 namakali in tako ustvarili kulturno pokrajino. Tamkajšnje kmetijstvo je nekdaj temeljilo

na žitu, trti in oljkah. Skupaj s pridelovanjem sredozemskega sadja, vinogradništvom in

ovčerejo je bil to glavni vir dohodka tamkajšnjih kmetov. Do leta 1960 je zaradi gospodarske

stagnacije število prebivalcev upadlo. Konkurenca španskih, alžirskih in maroških vin je

zmanjšala dohodek v vinogradništvu, zato so se ljudje začeli množično odseljevat. Stanje se je

izboljšalo z vrnitvijo Francozov iz francoskih kolonij v Afriki. Denar, ki so ga prinesli s seboj,

je prispeval k razvoju območja. Kmetijska proizvodnja se je z leti modernizirala in je danes

naravnana na povpraševanje na trgu EU. Regija Languedoc-Roussillon je danes znana po

kulturah, ko so vinska trta, sivka, oljka in pšenica (The Languedoc-Roussillon, 2007).

Obalni turizem

V preteklosti je bil turizem v tej regiji slabo razvit. Nizka peščena, lagunska obala je bila

neurejena in zato za turiste neprivlačna. V 60. letih so začeli s pospešenim turističnim

razvojem, da bi na svoje območje privabili večje množice turistov. Načrt je obsegal tri cilje:

razvoj turistične infrastrukture z novimi panogami in uravnoteženje turistične razvitosti na

4

celotni obali južne Francije. Tako je v obalnem pasu med Azurno obalo in Španijo nastalo 12

novih turističnih središč z različnimi turističnimi ponudbami: marine s turističnimi naselji,

središča s športno rekreativno dejavnostjo in središča z videzom starih obmorskih mest.

Večino mest so na površinah izsušenih lagun zgradili na novo, nekatera naselja so razširili iz

starih ribiških vasic. Razvili so novo turistično ponudbo in dodelali nekatero že obstoječo.

Vzpodbujati so začeli ribolov in marikulturo kot dopolnilno dejavnost turizmu. Zgradili so

nove cestne povezave med novimi turističnimi središči in obnovili obstoječo cestno mrežo v

notranjosti., da bi zmanjšali promet ob obali in s tem onesnaževanje. Načrt je bil uresničen

leta 1980, ko je imelo območje 100.000 novih turističnih postelj in 50.000delovnih mest.

Dohodek iz turizma je leta 1995 presegel dohodek iz prodaje vina. Novo turistično območje

so nekateri poimenovali Francoska Florida. Danes regija Languedoc-Roussillon privablja

veliko turistov. Posebno privlačna je obala, ki je bogata z raznimi živalskimi vrstami in je

prava paša za oči mnogih naravovarstvenikov. Turisti prihajajo sem predvsem zaradi

preživljanja počitnic. Privlači jih pestra ponudba storitev in čisto okolje. Celotna regija je

zanimiva tudi iz zgodovinskega vidika, saj je na tem območju veliko cerkva in katedral,

gradov in drugih zgodovinskih znamenitosti (The Languedoc-Roussillon, 2007).

Lagunski tip obale in njen nastanek

Languedoc-Roussillon je obalna regija, za katero je značilen lagunski tip obale. Laguna je

plitev podolžni zaliv, ki ga proti morju zapira sipina. To so pregrade zgrajene iz akumulacije

peska, nakopičenega z valovi. Pojavljajo se tam, kjer je akumulacijska terasa plitvo pod

gladino vode. Sestavljene so iz bariernih sipin, od obalne črte ločenih s plitvimi lagunami.

Sipine običajno zrastejo le nekaj metrov nad morsko gladino in so običajno široke le nekaj sto

metrov, vendar se lahko raztezajo v dolžino več kilometrov. Voda med obalo in sipinami je

izolirana, zato je bolj slana in braktična. Zaradi močnega sončnega obsevanja se lagune krčijo

in izginjajo. Na krčenje lagun ima velik vpliv tudi reka Rona, ki na obalno območje nanaša

sedimente, in pa vetrovni nanosi peska in sipin. Z nasipavanjem peska so bila stara pristanišča

ob obali potisnjena v notranjost regije (npr. Aigues Mortes)(The Languedoc-Roussillon,

2007).

5

Slika 3: Obala regije Languedoc-Roussillon (La Grande Motte, 2007)

2. LA GRANDE MOTTE

Mesto La Grande Motte leži na obali jugozahodnega dela Francije v regiji Languedoc-

Roussillon. Zgrajeno je bilo na pobudo generala De Gaulla v sredini 20. stoletja, leta 1967.

Njegov cilj je bilo zgraditi moderna letovišča na obali Francije in s tem privabiti številne

turiste, ki so potovali preko Francije na atraktivno špansko obalo. Ideja o ustanovitvi mesta, ki

naj bi imelo izključno zabaviščno, sprostitveno in prostočasno funkcijo, se je pojavila že v 40.

letih prejšnjega stoletja, vendar do leta 1967 ni bila realizirana. Mesto je zgrajeno po načrtu

arhitekta Jeana Balladura, ki je praktično iz nič zgradil pravljično naselje. Zgledoval naj bi se

po načrtu aztežkega mesta Teotihuacan, ki se je nekoč razprostiralo na območju nekdanjega

glavnega mesta Mehike, Mexico City-ja. Mesto La Grande Motte je iz stavb v obliki piramid,

kar tri četrtine mestnih površin pa prekrivajo parki in sprehajalne poti. Glavni znamenitosti

mesta sta Sončeva in Mesečeva piramida. Zaradi teh značilnosti ter glede na število in

kvaliteto počitniških dejavnosti se mesto uvršča med najboljše počitniške destinacije Francije.

Slika 4: »Zeleni« La Grande Motte (La Grande Motte, 2007)

6

Slika 5: Marina (La Grande Motte, 2007)

3. AIGUES-MORTES

Aigues-Mortes je mesto, ki leži v južni Franciji blizu severne meje regije Languedoc-

Roussillon, v departmaju Gard, ki pripada prefekturi Nimes.

Slika 6: Aigues-Mortes (Things to see in Languedoc: Historic towns: Aigues Mortes, 2007)

Po podatkih iz leta 2005 je v Aigues-Mortes-u živelo 6.798 prebivalcev, gostota poseljenosti

pa je znašala 104,0 prebivalca/km2. Površina mesta znaša 57,78 km2, srednja nadmorska

višina znaša 1 m, maksimalna 3 m, minimalna pa 0 m.

7

Samo ime mesta v slovenskem prevodu pomeni Mrtve Vode. Nekoč je mesto ležalo ob obali,

vendar zaradi nenehnih sprememb pokrajine, ki so posledica delte reke Rone, se je mesto

pomaknilo za nekaj kilometrov v notranjost, a vseeno ne predaleč od slane vode.

Mesto leži na stičišču številnih kanalov:

- kanal od reke Rone do Sete poteka od SV proti Z,

- kanal Bourgidou na JV, ki se priključi Petit Rhône preko drugih kanalov med

departmajema Gard in Bouches-du-Rhône,

- kanal Grau du Roi, iz srednjeveških časov, ki se združi s Sredozemskim morjem v

istoimenskem pristanišču (Grau-du-Roi), (Aigues-Mortes, 2007).

Slika 7: Aigues-Mortes (Aigues-Mortes, 2007).

Območje občine Aigues-Mortes sestavljajo namočena ravnina (prazno močvirje) in umetna

jezera oziroma ribniki Petite Camargue. Z odprtim morjem je pri kraju Le Grau du Roi

povezan s kanalom, ki je dolg 6 kilometrov.

Zgodovina

Mesto naj bi prvi ustanovil okoli leta 102 pred našim štetjem Marius Casius. Nekaj stoletij, se

mesto ne omenja, ponovno šele v 10. stoletju. Prelomno leto je bilo leto 1240. Takrat je

Ludvik IX. skupaj z ostalimi vladarji takratne Evrope odšel na križarski pohod v sveto deželo.

Njihov namen je bil osvoboditi mesto Jeruzalem. Ker pa kralj ni imel v posesti nobenega

pristanišča v neposredni bližini Sredozemskega morja, se je odločil, da bo Aigues-Mortes

postalo francosko pristanišče, ki mu bo služilo za njegova potovanja. Vzhodno je bilo

pristaniško mesto Marseille, ki je bilo pod nemško oblastjo, na zahodu je pa vladal baron

mesta Montpellier, ki pa je bil podložen kralju Aragonije.

8

Aigues-Mortes je bil v takratnem času zelo neprivlačno mesto za naselitev, saj je bilo obdano

s številnimi ribniki in močvirji, z morjem pa je bilo povezano preko estuarjev. Ludvik IX. je

mesto naredil privlačno za okoliško prebivalstvo s tem, da jim je podelil konzularno listino, ki

je prebivalcem omogočala posebne privilegije in pravice. Cesto, ki je bila speljana do samega

naselja in je potekala med posameznimi ribniki in močvirji, je varoval stolp Carbonniere.

Iz tega pristanišča je Ludvik IX. odpotoval na 7. križarsko vojno. Mesto je bilo skoraj že

dokončano in je postalo pomembno gospodarsko in trgovsko središče. Menjava blaga je

potekala predvsem z vzhodnimi državami. Kralj Ludvik IX., imenovali so ga tudi Ludvik

Sveti, je zgradil še Konstantinov stolp (Constance tower), ki se je nahajal na razvalinah

Mataferskega stolpa (Matafere tower), katerega je zgradil Karel Veliki. Funkcije

Konstantinovega stolpa so bile dajanje zavetišča posadki, ki je skrbela za varovanje obale,

pristanišča in nenazadnje tudi mesta. Kasneje je stolp postal zelo znan zapor, kjer je bil med

drugimi takrat pomembnimi osebnostmi zaprt tudi Ludvikov nečak. Leta 1270 Ludvik Sveti

še zadnjič odpotuje v sveto deželo. Tako imenovani 8. križarski pohod je tudi njegov zadnji,

saj nekje ob obali Tunizije umre zaradi tifusa. Sledilo je mirno obdobje, z izjemo leta 1893,

ko je bilo v konfliktu med Francozi in Italijani, ki so delali na slanih jezerih Peccais, ubitih

devet Italijanov, na stotine pa jih je bilo ranjenih.

Danes je mesto glavna turistična atrakcija. Manjše, a primerljivo z obzidjem obdanim mestom

Carcassonne. Lokalno gospodarstvo je odvisno od proizvodnje morske soli, vina in špargljev

(beluši) (The history as in a book, 2007; Historic towns: Aigues Mortes, 2007).

Znamenitosti

Slika 8: Konstantinov stolp (The Languedoc, 2007)

9

Slika 9: Les Ramparts

Slika 10: Hotel du Gouverneur Slika 11: Notre Dame des Sablons

Slika 12: La Chapelle des Pénitents Gris Slika 13: La Chapelle des Pénitents Blancs

(Vir slik 9-13: When The Monuments of the City......Tell Their Story, 2007)

10

4. LE GRAU-DU-ROI

Sodobno turistično mesto Le Grau-du-Roi se razprostira na površini 54,73 km2 in ima po

podatkih iz leta 2005 6.770 prebivalcev. Gostota poselitve znaša 107,0 prebivalca/km2.

Odkrili so ga italijanski priseljenci konec 19. stoletja. Do leta 1920 sta bili glavni dejavnosti

obalnega mesta ribištvo in turizem (Le Grau-du-Roi, 2007).

5. LA CAMARGUE

Delta Rone

Reka Rona je ena izmed največjih evropskih rek, ki izvira v švicarskem gorskem masivu

Saint-Gotthard na nadmorski višini 1753 m. Do Martigny-ja teče kot gorski hudournik, nato

pa teče kot ogromna gorska reka proti jugozahodu preko ledeniških dolin. Nato svoj tok

najprej spremeni proti severozahodu, s tem zapusti Alpe, potem teče proti zahodu preko

Ženevskega jezera in nato vstopi v Francijo ter se izlije v Sredozemsko morje. Reka je znana

predvsem zaradi njenega močnega toka in pa hitrosti tudi do 10 km/h (Rhone River, 2007).

Delta Rone se začne 5 km na mestom Arles, kjer pa se loči v dva kraka in z vsemi rečnimi

rokavi izliva v že omenjeno Sredozemsko morje. En krak, imenovan Grand Rhone teče v

smeri JV, drugi, imenovan Petit Rhone, pa teče v smeri JZ. Med obema krakoma in morjem

se razprostira delta, imenovana La Camargue, kar je istočasno tudi ime tamkajšnje regije.

Površina le-te znaša 930 km2, kar pa jo naredi za največjo rečno delto v celotni Zahodni

Evropi.

Obe ustji sta med seboj narazen 40 km in spreminjata pozicijo. Glavni izliv se je postopoma

premikal proti vzhodu. Petit Rhone je nekoč dosegla morje veliko bolj proti zahodu, pri

srednjeveškemu mestu Aigues-Mortes, kasneje pa je prodrla skozi Levji zaliv (Golfe du Lion)

dalje proti vzhodu. Podobno je bilo tudi z ustjem Grand Rhone. Voda je dosegla morje skozi

najmanj 6 ločenih porazdelitev od sredine 19. stoletja dalje (Rhone River, 2007).

Nastanek delte

»Delta je posebna oblika rečnega ustja oziroma izliva, ki nastane s tem, ko reka ob izlivu v

morje ali jezero izenači gladino z gladino vodnega telesa, v katerega odteka, pri tem pa se ji

močno zmanjša hitrost in z njo transportna moč, tako da se začno drobni delci, ki jih prenaša

voda, usedati. Ker reka z utrjevanjem struge podaljšuje tok, se območje ustja podaljšuje v

notranjost vodnega telesa. Na tem nasutem območju se prej enotni rečni tok razcepi na več

rokavov, prek katerih se prav tako prenaša in odlaga gradivo, s čimer rokavi pripomorejo, da

11

je delta značilno pahljačasto razširjena. Območje na začetku delte je navadno že utrjeno in

ponekod tudi obdelano, zunanji del delte pa je še neutrjen, zamočvirjen, med posameznimi

rokavi so tudi številna deltna jezera, v katerem je bodisi sladka (posledica zajezitve rečnih

rokavov) ali pa brakična voda (somornica ali na pol slana voda; posledica ugrezanja delte ob

stiku z morjem)« (Geografija, 2001, str. 58).

Na takšen način je nastala tudi delta La Camargue. Reka Rona je gradivo, ki ga je nosila s

seboj, odložila v spodnjem toku, ko sta se ji zmanjšala strmec in transportna moč. Sama delta

je dolga okoli 80 km zavzema površje veliko 75.000 ha. Obseg delte in število rokavov se

zaradi majhnega strmca hitro spreminja. Zelo opazno pa je napredovanje kopnega. Mnogo

tehničnih del, med katerimi so najpomembnejše konstrukcije usmerjajočih zidov, pomaga

odvoditi več kot pet krakov skozi glavni kanal. Posledica tega je, da je akumulacija usedlin

največja na JV, saj delta ob izlivu Grand Rhone zraste navzven povprečno za 40 m na leto.

Težavo za regijo Camargue danes predstavljajo tudi poplave reke Rone, s tem pa prinaša

veliko materiala. Letno prinese okoli 20 milijonov m3 kamninskega drobirja, mulja, peska in

pa blata. S prinašanjem tega gradiva in zasipavanjem obalnih plitvin pa prihaja do tega, da se

celotna obalna linija pomika navzven.

Delta je sestavljena iz velikega števila morskih zalivov, ki so obrobljeni s peščenimi sipinami

oziroma dunami. Večja zaokrožena peščena nanosa sta Pointes de I´Espiquette na zahodu in

Pointes du Sablon na vzhodu. Za peščenimi sipinami ležijo mnoga močvirja in plitva brakična

jezera, ki so povezana z morjem skozi kanale. Ustje Petit Rhone je znano kot Grau d´Orgon,

Grand Rhone pa Grau de Pegoulier.

Omenjena slana jezera in močvirja nudijo bivališče čredam bikov in majhnim, vzdržljivim

belim konjem, ki so značilni za to območje in predstavljajo pravo turistično atrakcijo.

Pomembno vlogo na oblikovanje pokrajine ima tudi veter. Peščeni nanosi ob obali ustvarjajo

nove oblike reliefa v pesku. S postavitvijo ograj, ki zmanjšujejo moč vetra in pospešujejo

zaraščanje, so omogočili trajnejšo gospodarsko izrabo površin v notranjosti delte, ki je na ta

način zaščitena pred vdori morja. Tla so izsušili, z izpiranjem pa zmanjšali njihovo slanost.

Vzhodno od Grand Rhone se nadaljuje ogromna prodna ravnina, suha delta reke Durence-Le

Crau (Geography: Rivers and Lakes in the Languedoc: The Rhône, 2007; Rhone River,

2007).

12

Naravnogeografske značilnosti regije Camargue

Camargue je območje trikotne oblike, ki se razprostira na jugovzhodnem delu Francije, ob

obali Sredozemskega morja. Gre za območje v delti reke Rone, in sicer bolj natančno del, kjer

se reka Rona približuje svojemu izlivu v Sredozemsko morje. Regija Camargue je močvirnato

območje, ki ga na zahodu in vzhodu omejujeta rečna rokava reke Rone na jugu pa

Sredozemsko morje. Površina regije znaša 930 km2, kar pa jo naredi za največjo rečno delto v

celotni Zahodni Evropi. Poleg tega, da je Camargue največja rečna delta na območju celotne

Zahodne Evrope, pa velja tudi za območje izjemne biološke pestrosti in raznovrstnosti in je

dom edinstvenim pasmam konj in bikov, ter več kot 400 različnim vrstam ptic, med njimi tudi

roza plamencem (ang: pink flamingos; fra: flamant) (The Camargue, 2007).

Regija Camargue se razprostira na 43°32' severne geografske širine in pa 4°30' vzhodne

geografske dolžine in leži znotraj t.i. območja »departément of Bouches du Rhône« oz. po

slovensko »ust« reke Rone.

Regija ima okoli 30 km dolgo obalno linijo v površino pa znaša 820 km2, od katere pa je zgolj

¼ ugodna za kmetijsko obdelovanje. Povprečna nadmorska višina območja zaradi plimovanja

niha med približno 2.5 m in 20 m. Regija je pretežno močvirnata in nekatera od močvirij tukaj

so mrtvi rokavi nekdanjih rečnih vodotokov, jezera in močvirja pa zajemajo približno 1/3

celotne površine regije.

Podnebne razmere regije znajo biti tudi zelo ostre/surove in sicer vse od vročih in suhih

poletij pa tudi do poletij s 100 % vlažnostjo ozračja ter zim s suhimi, hladnimi in sunkovitimi

vetrovi, ki prihajajo iz Alp na severu, poleg tega pa je regija izpostavljena tudi maestralu, ki

piha iz severa, severozahoda navzdol proti dolini reke Rone (The Camargue, 2007).

Ekonomija

Poglavitni vir dohodka regije je turizem. Vsako leto Camargue obišče okoli 1.000.000

turistov, ki prihajajo predvsem z razlogom, da bi videli naravne znamenitosti regije in uživali

v njeni biotski pestrosti in raznovrstnosti.

Po drugi svetovni vojni so na severu regije izsušili barja in močvirja, jih nato začeli namakati

s sladko vodo ter na njih gojiti riž. Gojenje te kulture se je izkazalo uspešno, saj je Camargue

do leta 1960 zadostil kar ¾ celotnega povpraševanja po rižu. Pomembno preobrazbo v regiji

so po drugi svetovni vojni doživeli tudi vinogradi. Edinstveni so po tem, da so edini v celotni

Franciji, ki so uspeli preživeti t.i. Phylloxera pandemijo, ki je v 19. st. uničila vse preostale

13

vinograde širom Francije. Razlog, da so tamkajšnji vinogradi preživeli to pandemijo pa je bil

ta, da so bile njihove korenine pod vodo.

Zelo pomembno vlogo v gospodarski razvitosti regije imajo soline. Največje soline oz.

površine kjer poteka industrijsko pridobivanje soli se imenujejo Salin-de-Giraud (slika 6).

Naravni park/rezervat: Parc Régional De Camargue

Slika 14: Park Régional de Camargue (Wikipedia- Camargue, 2007)

Naravni park Parc Régional de Camargue je bil formalno ustanovljen leta 1972, čeprav je že

leta 1927 območje regije s površino 85.000 ha veljalo za naravni rezervat. Obsega območje s

površino 820 km2. Vanj spadajo tudi nekateri najbolj divji in zaščiteni naravni predeli v

Evropi. Naravni park spada v eno največjih močvirnih naravnih svetovnih dediščin. Vanj so

vključena številna močvirja, pašniki, peščine in soline (The Camargue, 2007).

Naravni park je bil ustanovljen z namenom zaščite tega unikatnega in vitalnega pretežno

močvirnatega naravnega prostora, ki igra izjemno pomembno ekosistemsko vlogo; z

ustanovitvijo naravnega parka in zaščito območja so preprečili izsuševanje območja in širjenje

industrije na to ekološko izjemno pomembno in občutljivo naravno enoto.

Ene izmed najpomembnejših nalog naravnega parka in pa njegovih ciljev so:

- usklajevanje kmetijske in naravovarstvene dejavnosti ter kontrola standardov (lokalna

kmetijska proizvodnja),

- zaščita narave,

- upravljanje z vodnimi viri (Camargue: a delta and its people, 2007).

14

Ekologija

Z ustanovitvijo naravnega parka so se začele uveljavljati težnje po vzdrževanju in ohranjanju

občutljivega ravnovesja med prvotnimi naravnimi ekosistemi na eni in človeško aktivnostjo

(turizem, industrija, kmetijstvo) na drugi strani.

Severni del regije Camargue pretežno predstavljajo obdelovalne kmetijske površine z

glavnimi kulturami: žito, grozdje in riž, medtem ko pa sta osrednji in južni del regije bolj

poznana kot naravna območja zaznamovana pretežno z ekosistemom tipičnim za slana, obalna

močvirnata območja.

Rastlinstvo je prilagojeno slanim in vlažnim razmeram, tako da tukaj najdemo slanoljubne in

vlagoljubne rastline kot so: morska sivka (ang: sea lavender), tamariska (ang: tamarisk), trsje

(ang: reeds), brin, divji rožmarin (ang: wild rosemary), gozdne površine regije pa tvorijo

drevesa brina (ang: juniper trees), ki zrastejo tudi do 6 m višino. Območje naravnega parka

regije Camargue je razdeljeno na več močvirnatih enot t.i. etangs, kar je francoska beseda za

ribnik oz. močvirnato območje. Največje izmed teh močvirnatih območij v regiji je The

Étang de Vaccarès, s površino okoli 6.000 ha. Je gosto poraslo s trsjem in predstavlja

osrednjo vlogo v upravljanju z vodnimi viri v delti reke Rhone. Vodo prejema s treh glavnih

kanalov, ki so bili zgrajeni z namenom osuševanja manjših lagun. Nekoč se je območje

napajalo s poplavno vodo Rone Odkar pa so zgradili pregrado za preprečevanje morskih

vdorov in poplav, se napaja tudi z vodo, ki prihaja z tamkajšnjih riževih polj. Izpostavljenost

soncu in vetru omogoča dobre samočistilne sposobnosti močvirnatega ekosistema.

Za naravni park je značilna ekološko izjemno pomembna biotska pestrost in raznovrstnost

živalstva. Tukaj najdemo številne živalske vrste kot npr.: vodne kokoši (ang: coots), race,

ponirke (ang: grebes), čigre (ang: terns), galebe (ang: seagulls). Najbolj značilni pa so roza

plamenci (ang: pink flamingos).

Slika 15: Plamenci (The Camargue, 2007)

15

Camargue je edino območje v Franciji in eno redkih mest v celotnem Sredozemlju, kjer roza

plamenci gnezdijo. Svoja gnezda gradijo iz blata in v eni jati jih je lahko tudi do 20.000.

Njihova poglavitna prehrana je plankton. Ulovijo ga tako, da najprej s kljunom posesajo vodo

in jo potem, skozi fine filtre v ustih, izločijo ter tako zadržijo le plankton. Prav ta plankton je

razlog, da imajo plamenci roza perje. Včasih so domnevali, da so razlog za to raki. Plamenec

je razpoznavni znak regije Camargue in moderna domislica za privabljanje turistov.

Velik del regije oz. rečne delte zavzemajo še ostala močvirja, barja, umetna jezera in ribniki.

Zaradi sredozemske klime se manjši ribniki in močvirja lahko poleti popolnoma izsušijo. Ti

ribniki so dom za ptice selivke in za ptice, ki so stalno prisotne na tem območju, kot so npr:

bela čaplja, nočna čaplja, divja raca... Prisotni so številni insekti, predvsem komarji. V

gozdovih brina (predstavljajo izjemno majhen delež regije) pa so doma tudi sesalci kot npr.:

glodalci, lisice in divji prašiči. Zaščitni znak regije Camargue so poleg plamencev tudi beli

konji in biki.

Camargue je eno najstarejših gojišč konjev in je tesno povezano z prazgodovinskimi konji,

katerih ostanki so bili najdeni na območju južne Francije. Ob rojstvu so žrebeta temno rjave

barve, kasneje postanejo beli (belo-sivi). So telesno manjši od drugih konj, zato jih uvrščajo

med ponije. Danes uporabljajo te konje predvsem v smislu pašne živinoreje (paša bikov), saj

živinorejec z njimi zbira in usmerja bike na pašo. Konji so ves čas na prostem in so dobro

prilagojeni na podnebne razmere regije, saj dobro prenašajo vroča in sušna poletja ter ledeno

mrzle zime. Jezdeci teh konj se imenujejo varuhi/čuvaji (ang: gardians) in živijo življenje

podobno ameriškim kavbojem. Prepoznavni so po trizobih (harpune, kopja) in klobukih.

Živijo v lesenih kočah. Gre za tradicionalno enonadstropno stanovanjsko strukturo brez oken,

v katero je vgrajena slama. Vhodna vrata so okrašena z bikovimi rogovi, katerih namen je

odganjanje zlih duhov.

Slika 16: Konji in varuhi (The Camargue, 2007)

16

Camargue je življenjski prostor za posebno vrsto bikov. So pol svobodni in tako kot konji

telesno precej manjši od svojih sorodnikov po svetu. Redijo jih predvsem zaradi njihovega

kvalitetnega in visoko cenjenega mesa, ki ga poznajo gurmani po celem svetu in je edino

zaščiteno goveje meso s strani t.i. pobude »appelation d´ origine controlee« oz. ang:

»registered designation of origin«. Ločijo dve posebni vrsti bikov, in sicer: lokalne bike (iz

Camarguea), ki so sorodni španskim bikom, uporabljenim za bikoborbe in pa t.i. vrsto »brave

breed« (»pogumna« sorta), ki so potomci borilnih bikov iz Camarguea.

Poleg tega bike uporabljajo tudi v neke vrste dirki (ki sega nazaj v 16. stoletje), kjer mladi

fantje z bikove glave skušajo pobrati t.i. kokardo. Najbolj pogumni biki so oproščeni

usmrtitve in jim celo podelijo neke vrste status »nedotakljivosti« (The Camargue, 2007).

Slika 17: Bik iz Camarguea (The Camargue, 2007) Slika 18: Kokarda (The Camargue, 2007)

6. SALIN-DE-GIRAUD

Salin-de-Giraud se nahajajo na jugovzhodnem delu regije Camargue. Slane lagune so obdane

s peščenimi sipinami, ki jih prinašajo morski tokovi. Znotraj njih so antropogeno narejene

sipine, ki kažejo na pridobivanje industrijske soli. Ta naravni vir je bil izvir velikega bogastva

že v srednjem veku, saj so si te površine lastili t.i. »salt abbeys of Ulmet and Psalmody«, torej

duhovščina (The Camargue, 2007).

Giraud je mesto, ki je postalo pomemben proizvajalec soli predvsem zaradi bogate zaloge

tega naravnega minerala (t.j. posledica specifičnih naravnogeografskih razmer) in bližine

mesta Marseille ter njegovih tovarn mila, ki so uporabljale natrijev karbonat pridobljen iz

morske soli. Skladno s tem je tudi celotna zgodovina Camarguea vezana na razvoj industrije

pridobivanja soli (Camargue: a delta and its people, 2007).

17

Industrija pridobivanja soli se je začela v 19. stoletju, ko Henri Merle formalno ustanovi prvo

tovrstno podjetje na tem območju. V pomoč je Merle poklical takratnega eminentnega

francoskega kemika po imenu Balard, ki je pustil velik in pomemben pečat pri industriji

pridobivanja soli (Salin-de-Giraud, 2007).

K razvoju industrije soli je veliko prispevalo belgijsko podjetje »Solvay«. Mesto Giraud so

preimenovali v Salin-de-Giraud. Po urbanizacijskem vzorcu iz severne Francije so gradili

delavske hiše, športne in kulturne objekte, osnovne šole, bolnišnice ter areno. Mesto Giraud in

podjetje Solvay sta l. 1962 prekinila sodelovanje, saj je slednje v svoji proizvodnji prenehalo

uporabljati natrijev karbonat, s tem pa tudi kupovati sol. V zameno so začeli proizvajati

kalcijev karbonat, katerega uporabnost je večja in bolj raznovrstna (papirni proizvodi, zobna

pasta, črnilo, lepilo, ipd.). Leta 1981 je oddelek za anorgansko kemijo v solinah združil

sodelovanje s farmacevtskimi podjetji in začel proizvajati sestavne dele za uporabo v

kardiologiji in gastrologiji.

Slika 19: Obseg in izkoriščanje solin Salin-de-Giraud (Salin-de-Giraud, 2007)

Povečano povpraševanje po soli in moderne kemične metode so sčasoma pripeljale do

povečanja kapacitet v sami produktivnosti. Na začetku obratovanja industrije so v solinah

pridelali od 30.000 do 40.000 ton soli letno, leta 1946 pa že okoli 200.000 ton. Vse od takrat

se je produktivnost intenzivno povečevala in je do danes dosegla kapaciteto 800.000 ton

proizvedene soli na leto. Lastnik solin je podjetje »Compagnie des Salins du Midi et des

Salines de l’Est (C.S.M.E.)«.

18

Slika 11: Salin-de-Giraud (Salin-de-Giraud,2007)

19

7. VIRI IN LITERATURA

Aigues-Mortes. URL: http://fr.wikipedia.org/wiki/Aigues-Mortes (citirano 10. 04. 2007)

Camargue: a delta and its people.

URL:http://www.parc-camargue.fr/English/index.php?callback=loadcpage&page_id=474

(citirano 10. 04. 2007)

Camargue.

URL: www.parc-camargue.fr/English/index.php?callback=loadcpage&page_id=333

(citirano 12. 04. 2007)

Geografija. 2001. Tržič, Učila International, 682 str. (Zbirka tematski leksikoni)

Geography: Rivers and Lakes in the Languedoc: The Rhône.

URL: http://www.languedoc-france.info/071201_rhone.htm (citirano 10. 04. 2007)

Historic towns: Aigues Mortes.

URL: http://www.languedoc-france.info/030416_aiguesmortes.htm (citirano 10. 04. 2007)

La Grande Motte. URL: http://www.ot-lagrandemotte.fr/anglais/images/port-4.jpg

(citirano 17. 04. 2007)

La Grande Motte.

URL: http://www.ot-lagrandemotte.fr/anglais/telechargement/photos/plage-2.jpg

(citirano 17. 04. 2007)

La Grande Motte. URL: http://www.ot-lagrandemotte.fr/anglais/images/heberg-1.jpg

(citirano 17. 04. 2007)

Languedoc-Roussillon. URL:http://www.sunfrance.net/venir/index.php3?

id_gmenu=3146&code_menu=info-cartes (citirano 17. 04. 2007)

La région Languedoc-Roussillon.

URL:http://www.belr.org/Region_languedoc_roussillon/Region-Languedoc-

Roussillon.php (citirano 17. 04. 2007)

Le Grau-du-Roi. URL: http://fr.wikipedia.org/wiki/Le_Grau-du-Roi

(citirano 10. 04. 2007)

Physical Geography of the Languedoc.

URL: http://www.languedoc-france.info/0701_geography.htm (citirano 17. 04. 2007)

Political Geography of the Languedoc.

URL: http://www.languedoc-france.info/0702_political.htm (citirano 17. 04. 2007)

Rhone River. URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Rh%C3%B4ne_River

(citirano 10. 04. 2007)

20

Salin-de-Giraud.

URL: http://www.salins.com/index.php?page=57 (citirano 12. 04. 2007)

The Camargue.

URL: http://www.languedoc-france.info/07020201_camargue.htm (citirano 09. 04. 2007)

The Climate of, and Weather in, the Languedoc.

URL: http://www.languedoc-france.info/11_climate.htm (citirano 17. 04. 2007)

The history as in a book.

URL: http://www.aigues-mortes.com/anglais/historique/html/livre.html

(citirano 10. 04. 2007)

The Languedoc.

URL: http://www.the-languedoc-page.com/photos/languedoc-photo-003.htm

(citirano 17. 04. 2007)

The Languedoc- Roussillon. URL: http://www.languedoc-france.info/

(citirano 17. 04. 2007)

Things to See in the Languedoc: Wildlife and National Parks.

URL: http://www.languedoc-france.info/0311_wildlife.htm (citirano 17. 04. 2007)

When The Monuments of the City......Tell Their Story.

URL: http://www.aigues-mortes.com/anglais/historique/html/monuments.html

(citirano 10. 04. 2007)

Wikipedia: Camargue

URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Camargue (citirano 12. 04. 2007)

21