-
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR
DIPLOMSKO DELO
DONOSI V SLOVENSKIH VZAJEMNIH SKLADIH V LETU 2002
Študent: Stopar Miran Naslov: Obrtna 24 6310 Izola Številka
indeksa: 82130163 Izredni študij Program: univerzitetni – VIP 85
Študijska smer: DFI Mentor: prof. dr. Dušan Bobek
Izola, julij, 2004
-
UNIVERZA V MARIBORU
Ekonomsko-poslovna fakulteta
IZJAVA
Kandidat ____ STOPAR MIRAN ______________ absolvent študijske
smeri: DENARNIŠTVO IN FINANCE____študijski
program:__UNIVERZITETNI____________ izjavljam, da sem avtor tega
diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom__prof. DUŠAN
BOBEK in uspešno zagovarjal __24.06.2004___ Zagotavljam, da je
besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno
in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim - ne dovolim
objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh
knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje
izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih
misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob
upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru,
dne__12.07.2004___ Podpis:__________________________________
-
2 PREDGOVOR V tržnem gospodarstvu se ustvarja razširjena
reprodukcija, kar povzroča v posameznih gospodarskih enotah
finančni presežek (akumulacijo) in v drugih finančni primanjkljaj
(deficit). Tako nekateri subjekti, ki so ustvarili presežke le-teh
ne želijo investirati, medtem ko drugi, ki imajo primanjkljaje,
želijo pridobiti akumulacijo. Zato je potreben določen mehanizem,
ki omogoča zadovoljitev interesa tako prvih kot drugih. V tržnih
gospodarstvih je tak mehanizem finančni trg, ki omogoča prenos
akumulacije od enih subjektov k drugim, in je razdeljen na trg
denarja in trg kapitala. Tako je trg kapitala tisti del finančnega
trga, na katerem se trguje z dolgoročnimi dolžniškimi (obveznice)
in lastniškimi vrednostnimi papirji (delnice). Večje število
instrumentov financiranja, ki so na voljo varčevalcem in
investitorjem prispevajo k povečanju konkurence v finančnem sistemu
in usmerjajo sredstva v investicije z najvišjim donosom ob danem
tveganju. To spodbuja gospodarsko rast in znižuje stroške
finančnega posredništva, saj so procesi prestrukturiranja
gospodarstva bistveno lažji ob dobro razvitem in fleksibilnem
finančnem sistemu. Tako je razvoj denarnega in kapitalskega trga za
gospodarski razvoj države izredno pomemben. Pri tem pa lahko mali
delničarji preko vzajemnih skladov odigrajo pomembno vlogo, saj
prebivalcem držav z razvitim trgom kapitala pomenijo eno glavnih
oblik dolgoročnega varčevanja, na drugi strani pa gospodarstvu
reden in izdaten vir kapitala. Zgodovina nastanka in razvoja
vzajemnih skladov v Sloveniji je zelo kratka v primerjavi s
finančno razvitimi državami, kot so ZDA, kjer je prvi vzajemni
sklad bil ustanovljen že leta 1920. Vzajemni skladi so v svetu že
dolgo ustaljena oblika varčevanja in tudi pri nas postaja ta oblika
plemenitenja kapitala vse popularnejša, saj so v očeh investitorjev
priznani kot primerna kombinacija varnosti, donosa in likvidnosti.
So institucije, v katere lahko investiramo svoje prihranke za
različne namene varčevanja. Praviloma se v njih varčuje na dolgi
rok in tako predstavljajo alternativo neposrednemu investiranju v
vrednostne papirje, varčevanju v bankah ali drugih finančnih
institucijah. V diplomskem delu bom predstavil pozicijo vzajemnih
skladov v Sloveniji. Kot bo razvidno v nadaljevanju tega
diplomskega dela, je pri nas le-ta še dokaj slaba. Povprečen
slovenski varčevalec se raje odloča za varčevanje v obliki
depozitnega varčevanja pri bankah ali hranilnicah, kar je deloma
zapuščina preteklega političnega in finančnega sistema na eni
strani, hkrati pa nepoznavanja osnovnih značilnosti skladov na
drugi strani. Premoženje vzajemnih skladov upravljajo strokovnjaki,
ki natančno analizirajo poslovanje podjetij, poznajo trg in
neprestano spremljajo informacije o stanju na trgu. Zato so za
malega investitorja vzajemni skladi verjetno najboljša oblika
varčevanja. In prav to je razlog, da se v svetu vedno več ljudi
odloča za ta način varčevanja. Podoben trend je sicer opazen tudi v
naši državi, vseeno pa se zastavlja vprašanje, kdaj bomo dohiteli
ostale države na tem področju. Zakonodaja se vse bolj približuje
evropskim standardom, kar pomeni več naložbenih možnosti, hkrati pa
tudi prihod tuje konkurence. S tem se spodbuja razmah vzajemnih
skladov kateri lahko le pozitivno vplivajo na razvoj kompletnega
trga kapitala pri nas in s tem tudi na razvoj celotnega
gospodarstva.
-
3 Poudarek diplomskega dela je na raziskavi donosnosti
slovenskih vzajemnih skladov v letu 2002 in na vzrokih za tako
visoko dosežene donose. Dobri donosi vzajemnih skladov in nižanje
realnih obresti za bančne vloge pritegnejo tudi bančne varčevalce,
ki se prvič srečujejo s tako obliko varčevanja. S primerjavo
varčevanja v vzajemnih skladih z varčevanjem v ostalih institucijah
pridemo do ugotovitve, da na videz nepomembne razlike postanejo v
daljšem časovnem obdobju velike razlike v zneskih. Poleg donosnosti
vzajemnih skladov bom opredelil investicijske sklade nasploh in
pokazal njihovo delitev po različnih merilih v ZDA in v Sloveniji.
Predstavil bom zakonsko ureditev področja vzajemnih skladiv v
Sloveniji, njihov nastanek, razvoj, značilnosti, njihove prednosti
in slabosti. Temu bo sledila analiza naložbene strukture, analiza
obsega in dinamike rasti naložb v vzajemne sklade. V zadnjem delu
diplomske naloge se bom ozrl na prihodnost vzajemnih skladov v
Sloveniji, iz vidika novo nastalega ZISDU-1 in možnih smeri razvoja
. Z vstopom v EU se bo trg vzajemnih skladov v Sloveniji znašel v
zaostrenih pogojih tuje konkurence. Upravljalci evropskih skladov
bodo lahko ponudili vlaganje v njihove vzajemne sklade našim
vlagateljem na neposreden način ali preko ustanovljenih podružnic v
Sloveniji. Povečala se bo ponudba finančnih storitev in paleta
raznovrstnih finančnih in varčevalnih produktov. Hkrati se bodo v
srednjeročnem obdobju donosi slovenskih vzajemnih skladov ustalili
na nivojih, ki so značilni za razvite evropske in druge svetovne
kapitalske trge, saj bodo slovenski vzajemni skladi investirali
sredstva tudi na te trge.
-
4 KAZALO
1. UVOD
.......................................................................................................................
6
1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA ,KI JE PREDMET
RAZISKAVE............... 6 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE
(TEZE, HIPOTEZE) ........................................... 6
1.2.1
Namen............................................................................................................
6 1.2.2
Cilji:...............................................................................................................
6 1.2.3 Osnovna trditev
.............................................................................................
7
1.3 PREDPOSTAVKE IN
OMEJITVE..................................................................................
7 1.4 UPORABLJENE RAZISKOVALNE METODE
.................................................................
7
2. INVESTICIJSKI SKLADI
.....................................................................................
8
2.1 POMEN INVESTICIJSKIH
SKLADOV...........................................................................
8 2.2 RAZVOJ INVESTICIJSKIH SKLADOV PO
SVETU.......................................................... 8
2.3 VRSTE INVESTICIJSKIH
SKLADOV..........................................................................
11
2.3.1 Delitev investicijskih skladov glede na
cilj.................................................. 11 2.3.2
Delitev investicijskih skladov glede na vnovčitve
naložb............................ 12
3. OPREDELITEV VZAJEMNIH
SKLADOV......................................................
14
3.1 DELITEV VZAJEMNIH SKLADOV GLEDE NA VRSTO VREDNOSTNIH
PAPIRJEV V
PREMOŽENJU.................................................................................................................
14
3.1.1 Vzajemni skladi
delnic.................................................................................
15 3.1.2 Vzajemni skladi
obveznic.............................................................................
17 3.1.3 Vzajemni skladi kratkoročnih vrednostnih
papirjev.................................... 19 3.1.4 Mešani
vzajemni
skladi................................................................................
19
4. VZAJEMNI SKLADI V SLOVENIJI
.................................................................
20
4.1 NASTANEK IN RAZVOJ VZAJEMNIH
SKLADOV........................................................ 20
4.2 VRSTE VZAJEMNIH SKLADOV IN DRUŽBE ZA
UPRAVLJANJE................................... 22 4.3 ZAKONSKA
OPREDELITEV VZAJEMNIH SKLADOV
.................................................. 24
4.3.1 Vzajemni sklad in pravila za upravljanje
.................................................... 24 4.3.2
Oblikovanje vzajemnega sklada
..................................................................
25 4.3.3 Naložbe vzajemnega
sklada.........................................................................
25 4.3.4 Davčni predpisi
...........................................................................................
26 4.3.5 Letno poročilo vzajemnega sklada
.............................................................. 26
4.3.6 Likvidacija vzajemnaga
sklada....................................................................
27
4.4 ZNAČILNOSTI VLAGANJA V VZAJEMNE SKLADE
.................................................... 28 4.4.1
Pristop k skladu
...........................................................................................
28 4.4.2 Vplačila in
izplačila.....................................................................................
28 4.4.3 Investicijski kuponi in računi
......................................................................
29 4.4.4 Provizije in
stroški.......................................................................................
29
4.5 VARNOST NALOŽBE V VZAJEMNEM SKLADU
......................................................... 31 4.5.1
Pomen Agencije za trg vrednostnih
papirjev............................................... 31 4.5.2
Objava
informacij........................................................................................
31
4.6 PREDNOSTI IN SLABOSTI VLAGANJA V VZAJEMNE
SKLADE.................................... 32 4.6.1
Prednosti......................................................................................................
32 4.6.2 Slabosti
........................................................................................................
35
-
5
5. DONOSI SLOVENSKIH VZAJEMNIH
SKLADOV........................................ 36
5.1 SESTAVINE INVESTICIJSKEGA POSLOVANJA
.......................................................... 36 5.1.1
Donosnost vzajemnih
skladov......................................................................
36 5.1.2 Tveganje vzajemnih skladov
........................................................................
37 5.1.3 Stroški in provizije upravljanja vzajemnih
skladov..................................... 39 5.1.4 Hipotetična
možnost dolgoročnega varčevanja
.......................................... 40 5.1.5 Metoda
povprečnega
stroška.......................................................................
41
5.2 ANALIZA DONOSNOSTI VZAJEMNIH SKLADOV V LETU
2002.................................. 42 5.2.1 Obseg in dinamika
rasti naložb v vzajemne sklade
..................................... 42 5.2.2 Kapital v posameznem
vzajemnem skladu in tržni delež ............................. 44
5.2.3 Donosi posameznih skladov na dan 31.12.2002
......................................... 46
5.2.3.1 Tabela donosov in realni
donosi..............................................................
48 5.2.3.2 Najdonosnejši vzajemni skladi v petletnem obdobju (1998
do 2002) .... 49
5.3 PRIMERJAVA DONOSNOSTI Z ALTERNATIVNIMI MOŽNOSTI NALOŽB V
LETU 2002.. 50 5.4 PRIMERJAVA DONOSNOSTI Z VZAJEMNIMI SKLADI V ZDA
.................................... 53
6. PRIHODNOST VZAJEMNIH SKLADOV V
SLOVENIJI.............................. 56
6.1 SLABOSTI IN KRITIKA VZAJEMNIH
SKLADOV......................................................... 56
6.2 Z NOVIM ZAKONOM NOVE NALOŽBENE
OBLIKE..................................................... 56 6.3
PROBLEMI, OVIRE IN SMERI RAZVOJA VZAJEMNIH
SKLADOV................................. 57
6.3.1 Problemi vzajemnih
skladov........................................................................
57 6.3.2 Ovire razvoja vzajemnih
skladov.................................................................
58 6.3.3 Možne smeri razvoja vzajemnih skladov
..................................................... 60
6.3.3.1 Pokojninski vzajemni
skladi....................................................................
60 6.3.3.2 Preoblikovanje pooblaščene investicijske družbe v
vzajemni sklad ....... 62
7. SKLEP
....................................................................................................................
64
8.
POVZETEK...........................................................................................................
66
9. SEZNAM
LITERATURE.....................................................................................
69
10. VIRI
........................................................................................................................
70
-
6
1. UVOD
1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet
raziskave Zadnje desetletje je pomenilo za slovenske vzajemne
sklade precej razburljivo obdobje. Šele nastajajoči trg vrednostnih
papirjev je bil poln pretresov, hitrih vzponov in nenadnih padcev.
V tem času se je večina Slovencev prvič srečala s pojmom vzajemnega
sklada. Leto 2002 je bilo pri vzajemnih skladih leto presežkov in
leto kontrastov. V Sloveniji izjemna popularizacija in izjemni
donosi. Upravljalci vzajemnih skladov so intenzivno oglaševali in
promovirali svoje produkte. Donosi so v koledarskem letu 2002
dosegli neslutene višine, ki jih bo izjemno težko ponoviti.
Glavnino tega rezultata je prispeval kar splošni trend rasti delnic
v borzni kotaciji, saj je investiranje v tuje vrednostne papirje
pri upravljalcih skladov še vedno le za vzorec. Skratka, bum na
delniškem trgu se je odrazil v krepitvi vzajemnih skladov. Medtem
pa iz ZDA ki je daleč največje tržišče investicijskih skladov
poročajo o dogajanju v letu 2002, kot o letu v katerem se je
končalo triletno obdobje zaporedoma padajočih delniških tečajev po
drugi svetovni vojni. Kljub navidez hudim izgubam bodo
najverjetneje tudi sedanji ameriški vlagatelji (tisti, ki vlagajo
na dolgi rok) padec nadomestili in na slaba leta pozabili.
Vztrajnost je pomembna vrlina uspešnih investitorjev. Vsega tega se
moramo zavedati slovenski vlagatelji, ki smo bili tokrat deležni
pozitivnega presenečenja.
1.2 Namen, cilji in osnovne trditve (teze, hipoteze) Razlog za
raziskavo navedene teme vidim v pomembnosti poznavanja finančnih
institucij na finančnem trgu. Ena od teh je tudi investicijski
sklad (vzajemni sklad), ki je zelo dobro in dolgo poznan v družbah
z razvito ekonomijo saj optimizira ekonomske kategorije, kot so
donos, tveganje, varnost, likvidnost.
1.2.1 Namen Namen diplomskega dela je poglobiti znanje s
področja delovanja vzajemnih skadov in analizirati njihove donose v
letu 2002 v primerjavi z donosi alternativnih naložb doma in z
donosi vzajemnih skladov v tujini. Predvsem se bom osredotočil na
primerjavo z vzajemnimi skladi v ZDA, ki imajo že dolgo
tradicijo.
1.2.2 Cilji:
• prikazati razvoj in nastanek investicijskih skladov v tujini
in doma; • pojasniti pomen in vrste investicijskih skladov; •
opisati nastanek in funkcioniranje vzajemnih skaladov v Sloveniji z
vidika
upravljanja, zakonskih določb, značilnosti vlaganja, naložbene
politike, varnosti, davkov…;
-
7
• analizirati donosnost vzajemnih skladov v letu 2002 glede na
obseg in dinamiko rasti naložb;
• pogledati v prihodnost vzajemnih skladov z vidika novega
zakona (ZISDU_1);
1.2.3 Osnovna trditev Vzajemni skladi so institucije, kjer lahko
investitorji oplemenitijo svoje prihranke in so tako alternativa
neposrednemu investiranju v vrednostne papirje, varčevanju v bankah
in ostalim finančnim posrednikom. Njihova največja prednost je ta,
da varčevalcem zagotavljajo razpršenost premoženja in s tem
povezano manjše tveganje, ki ga za manjše investitorje zagotavljajo
tudi strokovno usposobljeni upravljalci.
1.3 Predpostavke in omejitve Ker pri raziskovanju ekonomske
stvarnosti nikoli ne moremo zajeti vseh dejstev in vplivov, se zato
zatekamo k predpostavkam, ki nam omogočajo poenostavitve. Pri
raziskavi vzajemnih skladov se bom omejil predvsem na razmere in
zakonodajo v Sloveniji in le, v kolikor bo potrebno, opredelil tudi
tuje, zaradi boljše primerjave. Naloga predstavlja razmeroma široko
področje raziskovanja. Vendar pa dandanes ni nič dokončno
dorečenega in so vzajemni skladi podvrženi nenehnemu spreminjanju
in razvoju. Skoraj nemogoče bi bilo zaobseči vso dogajanje, ki se
dnevno odvija, tako da se bom v moji diplomski nalogi omejil
predvsem na najpomembnejše in to tudi skušal kar se da ustrezno
predstaviti. Raziskava poslovanja vzajemnih skladov v Sloveniji bo
tako časovno omejena, saj moramo upoštevati desetletnico obstoja
najstarejšega vzajemnega sklada. Pri izvedbi naloge se bom omejil
predvsem na podatke in informacije, ki so splošno dostopni (dnevno
časopisje, Internet povezave-domače in nekatere tuje), vključno z
obstoječo literaturo, ki se navezuje na opredeljeno tematiko.
1.4 Uporabljene raziskovalne metode V diplomskem delu bom
uporabil mikroekonomsko in makroekonomsko raziskavo. Pri čemer bom
uporabil metodo deskripcije, metodo kompilacije in komperativno
metodo. Trditve, opise, metode, modele in ostale definicije bom
uporabil iz različnih domačih in tujih virov objavljene literature,
strokovnih revij, internetnih povezav, dnevnih časopisov in
aktualnih informacij. Podatki bodo prikazani opisno, tabelarično in
slikovno. Namreč, tabelarični prikaz ponazori razčlenjevanje
celote, medtem pa bodo pri slikovnem prikazu podatki preglednejši.
Pri analiziranju stanja bom uporabil induktivno metodo sklepanja,
kar pomeni, da bom na temelju opazovanja in analize številnih
posamičnih in posebnih dejstev ali pojavov ugotovil splošne sodbe o
vseh opazovanih dejstvih in pojavih. Gre torej za sklepanje od
posebnega k splošnemu.
-
8
2. INVESTICIJSKI SKLADI
2.1 Pomen investicijskih skladov Investicijski skladi so
finančni posredniki, ki zbirajo prihranke vlagateljev in jih
investirajo v različne vrednostne papirje in druge naložbe. Vsak
vlagatelj v investicijsko družbo je upravičen do sorazmernega
deleža njenega portfelja glede na višino vloženih sredstev v
primerjavi s celotnim portfeljem. Tako investicijski skladi
omogočajo vlagateljem združitev svojih prihrankov, da s skupnim
investiranjem izkoristijo prednosti ekonomije obsega. Ustanovitelji
investicijskih skladov so različne finančne družbe, kot so npr.
pokojninski in zavarovalni skladi, banke, pa tudi premožni
posamezniki. Namen ustanovitve investicijske družbe je plemenitenje
vloženih denarnih sredstev in stem zadovoljiti različne
investicijske potrebe oz. želje, ki jih običajno ni mogoče
zadovoljiti z neposrednim investiranjem v posamezne vrednostne
papirje. Investicija v sklad ponuja malem investitorju možnost, da
z zamenjavo za svoj denar-gotovino dobi delnico oz. investicijski
kupon investicijskega sklada. Tako lahko z majhnimi prihranki, z
nakupom enega samega vrednostnega papirja doseže večjo
diverzifikacijo naložb, razpršitev in manjše tveganje. Pri tem pa
posamezniku ni potrebno nobeno znanje o investiranju v vrednostne
papirje in njihovem upravljanju, saj sklad zagotavlja upravljanje
portfelja vrednostnih papirjev (Žnidaršič, 1999, 18). Investicijska
družba oz. sklad se oblikuje oz. ustanovi na način kot navadna
delniška družba z izdajo delnic ali pa kot posebna oblika za
zbiranje kapitala, ki ni pravna oseba (Žnidaršič, 1999, 18).
Finančna sredstva pridobljena z emisijo delnic oz. s prodajo
investicijskih kuponiv se ne namenijo za nabavo produkcijskih
sredstev ali proizvodno dejavnost, ampak z njimi kupijo vrednostne
papirje, ki so jih izdale druge družbe. Tako ima taka družba v
aktivi in pasivi premoženjske bilance vrednostne papirje. V pasivi
so delnice ali investicijski kuponi, ki jih je investicijska družba
oz. sklad izdal in so njihovi lastniki investitorji, ki so z
gotovino kupili te delnice. V aktivi pa so vrednostni papirji
podjetij oz. družb in državnih institucij, ki jih je investicijska
družba oz. sklad kupil z denarjem investitorjev. Posameznik, ki
postane delničar investicijskega sklada nima pravice upravljanja
niti v investicijskem skladu niti v podjetju, kamor so šli njegovi
prihranki. Vendar pa tudi investicijski sklad ne upravlja v
podjetjih, katerih delničar je (Ribnikar 1993, 303).
2.2 Razvoj investicijskih skladov po svetu1 Prvi znani
investicijski skladi na svetu so bili ustanovljeni leta 1822 na
Nizozemskem, in sicer kot zaprti investicijski skladi. Nizozemski
kralj William I. je tega leta ustanovil prvo investicijsko družbo z
imenom "Societe generale des Pays – Bas pour Favoriser L'industrie
National". Nato pa so vodilno vlogo pri razvoju teh skladov
prevzeli Angleži, ki so po
1 Povzeto po Žnidaršič, 1999, 19-26
-
9 danem konceptu v veliko večjem obsegu in z večjo
intenzivnostjo pričeli z razvojem investicijskih skladov. Prvi
angleški sklad z imenom "Foreign and Collonial Goverment Trust"je
bil ustanovljen leta 1868 in je prvič v zgodovini zagotovil malim
investitorjem manjše tveganje pri investicijah v tuje in kolonialne
vrednostne papirje, kar je bilo v tistem času rezervirano samo za
velike delničarje. Prvi investicijski skladi zaprtega tipa so v ZDA
nastali po državljanski vojni konec 19. stol. Takrat so namreč
investicijske družbe iz Britanije in Škotske investirale velike
zneske v ameriško gospodarstvo. Leta 1920 pa so se pojavili tudi
odprti investicijski skladi. To je bilo obdobje finančne rasti in
inovacij na vseh področjih financ, tako tudi na področju
investicijskih skladov. V Bostonu je bil ustanovljen tudi prvi
ameriški investicijski sklad in sicer leta 1924. Zaprti skladi so
bili prevladujoči tip investicijskih skladov vse do borznega zloma,
ki se je zgodil na črni četrtek, 24. oktobra 1929. Po borznem zlomu
se je večina investitorjev obrnila k odprtim investicijskim
skladom. Borzni zlom je povzročil revizijo stare zakonodaje tako,
da so novi zakoni preprečevali goljufije in manipulacije s tečaji
vrednostnih papirjev. Namreč, zakon je določil, da morajo biti
vzajemni skladi registrirani pri SEC (Securities and Exchange
Commission - Komisija za vrednostne papirje ter borzo). Tako so ti
zakoni skupaj z močno ekonomijo pripomogli k ponovnemu zaupanju v
investicijske sklade po drugi svetovni vojni. V petdesetih in
zgodnjih šestdesetih letih skladi niso bili posebno priljubljeni.
Investitorji so menili, da bodo dosegli višje donose, če bodo sami
trgovali s svojimi vrednostnimi papirji na trgu kapitala. Zaradi
stalnega naraščanja tečajev delnic so bili takrat med skladi
najbolj priljubljeni »Equity funds« oz. skladi lastniških
vrednostnih papirjev. Na pobudo srednjih in velikih investitorjev,
ki so hoteli doseči visoko donosnost oz. donosnost, ki bi jo
dosegli z individualnim investiranjem v delnice podjetij, ki
kotirajo na borzi, so se razvili rizični skladi. Z rizičnimi skladi
je prišlo do ponovnega večanja obsega zaprtih skladov. Tako so od
leta 1958 pa do 1968 investitorji zaupali in vlagali v rizične
sklade. Nato pa je konec leta 1968 nastala kriza, ki je trajala
sedem let. V teh letih so investitorji izgubili zaupanje in iluzije
vlaganja v sklade. V sedemdesetih pa so visoka inflacija in
obrestne mere ter nestabilnost trgov ponovno oživele zanimanje za
zaprte sklade. V zadnjem času se je razlika med odprtimi in
zaprtimi investicijskimi skladi tako v številu kot tudi v njihovi
skupni vrednosti sredstev še povečala. Vrednost sredstev v ZDA v
zaprtih skladih je v letu 2002 predstavljala le 156,394 mlrd USD,
vrednost v odprtih vzajemnih skladih pa je znašala kar 6.391,571
mlrd USD. Investicijski skladi so tako postali takoj za
komercialnimi bankami druga največja institucija v ZDA (ICI-Mutual
Fund Fact Book, 2003). Zgledu ZDA so kmalu sledile tudi druge
razvite države, med katerimi so na vodilnem mestu Francija,
Luksemburg in Japonska. Gibanje sredstev v ameriških vzajemnih
skladih so v devedesetih letih zelo hitro naraščala, vse do leta
2001 ko se je rast zaustavila in v letu 2002 dobila negativni
predznak (slika1). Tudi število vzajemnih skladov je vse do leta
2001 povečevalo in leta 2002 upadlo (slika 2). Vse te spremembe pa
je povzročala donosnot skladov, ko je od leta 2000 začela upadati
in prehajati v negativno smer, tudi zaradi zmnjševanja sredstev v
vzajemnih skladih.
-
10 SLIKA 1: RAST SREDSTEV V VZAJEMNIH SKLADIH V ZDA OD LETA 1990
DO 2002
10641393 1642
2070 21552811
3526
4468
5526
6846 6964 69746391
0
1000
2000
3000
4000
5000
6000
7000
8000
1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001
2002
Vre
dnos
t mlr
d $
Vir podatkov: ICI-Mutual Fund Fact Book, 2003, 23 Za ameriški
trg vzajemnih skladov je v zadnjih letih značilno močno
koncentriranje sredstev. Večino sredstev, vloženih v vzajemne
sklade, tako upravlja deset največjih družb za upravljanje kot so
Fidelty, Vanguard, Putnam Investments, Templeton, Pioneer in
druge.
SLIKA 2:GIBANJE ŠTEVILA VZAJEMNIH SKLADOV V ZDA MED LETOM 1985
IN 2002
15281835
23122737
29353079
34033824
45345325
57256248
66847314
77918155
83078256
0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 7000 8000 9000
1985
1987
1989
1991
1993
1995
1997
1999
2001
Število vzajemnih skladov
Vir podatkov: ICI-Mutual Fund Fact Book, 2003, 66
-
11 2.3 Vrste investicijskih skladov
2.3.1 Delitev investicijskih skladov glede na cilj Zaradi
različnih želja različnih vlagateljev, se zato ustanavljajo skladi
z različnimi cilji. Namen ali cilj posamezne investicijske družbe
oz. sklada je opredeljen že ob ustanovitvi. Od cilja oz. namena
sklada je odvisna tudi vrsta vrednostnih papirjev, ki jih ima v
svoji aktivi oz. jih kupuje. Številne investicijske želje
vlagateljev lahko strnemo v nekatere skupine namenov. Ti nameni
hkrati predstavljajo tudi obliko družbe oz. sklada, saj so zanjo
značilni prav vrednostni papirji, v katere investira. Temeljne
skupine skladov oz. družbe, ki se razlikujejo po namenu, so
(Žnidaršič ,1999, 27): 1. Sklad rasti (Growth Found) Cilj tega
sklada je donosnost kapitala, ki je dosežena z rastjo cen
vrednostnih papirjev, ki jih ima sklad. Da bi dosegli kar največji
kapitalski dobiček, t.j. razliko med ceno, po kateri smo delnico
kupili, in ceno, po kateri jo lahko prodamo, je nujno potrebna
rizičnost. Zato so tu investiranja rizična. Kupujejo se visoko
donosni vrednostni papirji, zlasti delnice, katerih cene hitro
rastejo. Tovrstne sklade imenujemo tudi Go-Go Founds. 2. Sklad
dohodka (Income Found) Cilj tega sklada je čim večji tekoči
gotovinski dohodek iz dividend oz. obresti, zato so predmet nakupa
vrednostni papirji z visoko obrestno mero oz. dividendo. Seveda pa
večji donosi pomenijo tudi večje tveganje. Primer takega sklada je
Junk Bonds Found, ki investira v podjetniške obveznice slabše
kvalitete, ki pa imajo zelo visok donos. 3. Sklad rasti in dohodka
(Growth and Income Found) Cilj takšnega sklada je donosnost
kapitala ob hkratnem zagotavljanju nekega gotovinskega dohodka iz
dividend in obresti. Tveganost tega sklada je manjša kot pri prej
navedenih (skladu rasti in skladu dohodka). Predmet nakupa so
navadne delnice, zato ga imenujemo tudi Common Stock Found. 4.
Sklad dohodka in rasti (Income and Growth Found) Cilj tega sklada
je dohodek iz dividend in šele nato donosnost kapitala. Pri tem so
predmet investiranja delnice največjih in najboljših podjetij (Blue
Chips) ter preferenčne delnice. 5. Sklad ravnotežja (Balanced
Found) Poglavitni cilj tega sklada je tako tekoči dohodek kot
kapitalski donos ter posebej stabilnost investicije. Ta sklad nudi
manjši donos ob ugodnih in manjšo izgubo ob neugodnih tržnih
gibanjih. Investicije vršijo v različne delnice in obveznice. 6.
Sklad brez obdavčenj (Tax Exempt Found) Ta sklad praviloma
investira le v komunalne obveznice, ki navadno niso obdavčene. 7.
Sklad obveznic (Bounds Found) Cilj takega sklada je zagotoviti
tekoče stabilne dohodke, zato so predmet investiranja nizko,
srednje in visoko kvalitetne podjetniške obveznice.
-
12 2.3.2 Delitev investicijskih skladov glede na vnovčitve
naložb Investicijske sklade med seboj razlikujemo tudi glede na
način unovčitve delnice oz. certifikatov, ki so v rokah
investitorjev, v te sklade. Delimo jih na t.i. odprte in zaprte
investicijske sklade.
TABELA 1: TEMELJNE RAZLIKE MED ODPRTIM (VZAJEMNIM) IN ZAPRTIM
INVESTICIJSKIM SKLADOM
Odprti (vzajemni) investicijski sklad Zaprti investicijski
sklad
Z vrednostnimi papirji vzajemnih skladov se ne trguje na
organiziranem trgu vrednostnih papirjev.
Vlagatelj, ki želi prodati ali kupiti vrednostni papir zaprtega
sklada, mora to storiti s prodajo ali nakupom na borzi, kjer se
trguje z vrednostnimi papirji zaprtih investicijskih skladov.
Nakupna ali prodajna cena vrednostnih papirjev vzajemnih skladov
sta vedno enaki čisti vrednosti sredstev sklada na delnico (od tega
zneska se odšteje le provizija, ki jo upravitelj sklada običajno
zaračunava za vstop v sklad ali izstop iz njega).
Tečaji delnic zaprtih investicijskih skladov se vsakodnevno
spreminjajo na osnovi ponudbe in povpraševanja tržnih udeležencev.
Tako lahko odstopajo od čiste vrednosti sredstev sklada na delnico
za nekaj odstotkov navzgor ali navzdol.
Število izdanih enot premoženja vzajemnih skladov se spreminja
vsakodnevno na osnovi povpraševanja in ponudbe vlagateljev.
Investitorji enote premoženja vzajemnih skladov kupujejo in
prodajajo neposredno od družb za upravljanje ali njihovih prodajnih
agentov.
Število delnic, ki jih izdajo zaprti investicijski skladi, je
stalno, poveča pa se lahko le občasno, če se upravitelj sklada
odloči za izvedbo nadaljnje javne ponudbe delnic. S tega vidika so
zaprti skladi podobni ostalim delniškim družbam.
Z naložbami, ki jih imajo v svojem portfelju, se trguje na
organiziranemu trgu.
Zaprti skladi imajo v svojem portfelju tudi naložbe, s katerimi
se ne trguje na organiziranemu trgu kapitala.
Vlagatelj ob nakupu točk sklada plača vstopno provizijo, ob
prodaji pa izstopno provizijo.
Vlagatelj ob nakupu in prodaji delnice plača provizijo borznemu
posredniku.
Upravitelji vzajemnih skladov so močno motivirani za doseganje
uspešnosti pri upravljanju premoženja, saj tako lažje pridobijo
nove stranke.
Motivacija upraviteljev zaprtih skladov za uspešno upravljanje
premoženja je nekoliko manjša kot v primeru vzajemnih skladov.
Tveganje investiranja v zaprti investicijski sklad je večje od
tveganja pri investiranju v vzajemni sklad z enako sestavo
premoženja. Vir: Kleindienst (2001, 440-441).
Vzajemni skladi se med seboj razlikujejo po zaračunavanju
provizije, in sicer se delijo na sklade s provizijo (load funds) in
sklade brez provizije (no-load funds). Razlika med obema vrstama
skladov je v tem, da je v proviziji, ki jo investitor plača pri
vstopu v sklad ali izstopu iz njega, pri skladih s provizijo že
upoštevana provizija, ki jo skladi prepustijo
-
13 brokerskim ali drugim posredniškim družbam, ki svetujejo
investitorjem pri nakupu delnic sklada. Pri skladih brez provizije
pa se investitorji sami odločajo o izbiri sklada in ne plačujejo
omenjeno provizijo (Charles P.Jones,. 7TH Edtion , 61). Z odprtimi
vzajemnimi skladi se ne trguje na borzi. Vplačila in izplačila se
izvršijo na podlagi izračunane čiste vrednosti premoženja sklada na
dan izvedbe transakcije. Vsi vlagatelji, ki so vplačali v sklad na
isti dan, so dobili enote sklada po isti ceni. Za vplačila in
izplačila skrbi družba za upravljanje. Zaprti investicijski skladi
svojih delnic ne odkupujejo, prav tako z njimi ne trgujejo sami,
temveč to poteka na sekundarnem trgu kapitala, kjer trgovanje
opravljajo borzne hiše in borzni posredniki. Vrednost premoženja
zaprtega sklada se spreminja dnevno. Spreminja se s spremembami
tečajev vrednostnih papirjev, ki jih ima sklad v aktivi in je
odvisno od ponudbe in povpraševanja na sekundarnem trgu kapitala. V
svetu dandanes prevladujejo odprti skladi, medtem ko so zaprti iz
različnih razlogov postali prava redkost2. V Sloveniji je število
zaprtih skladov, ki so izšli izključno iz procesa lastninjenja, in
obseg premoženja, ki ga upravljajo, precej večje od števila odprtih
skladov in obsega premoženja v njihovem upravljanju. Toda
dolgoročno se bo pomen vzajemnih skladov tudi v Sloveniji bistveno
povečal, medtem ko bo pomen zaprtih skladov postopoma upadal
(Kleindienst 2001, 442).
2 Vzajemni skladi so se za investitorje izkazali kot
privlačnejša finančna naložba od zaprtih
-
14
3. OPREDELITEV VZAJEMNIH SKLADOV
3.1 Delitev vzajemnih skladov glede na vrsto vrednostnih
papirjev v premoženju Politika investiranja sklada pomeni
dolgoročne odločitve o donosu in tveganju sklada in določa, v
katere vrste naložb bo sklad vlagal premoženje investitorjev. Iz
potreb in želja investitorjev se je razvila vrsta najrazličnejših
vzajemnih skladov. Tako poznamo tri vrste skladov glede na
rizičnost posameznega sklada (Rugg, 1986, 56): • sklade agresivne
rasti, ki naložbeno politiko usmerjajo predvsem v hitro rast
kapitala, kar zahteva špekulativno, agresivno in tvegano
investiranje; • sklade zmerne rasti, katerih investitorji so
pripravljeni sprejeti zmerno rizičnost za
dosego povprečne rasti kapitala; • sklade zadržane rasti, ki s
svojo politiko minimalizirajo tveganje, pri tem pa ne
dosegajo visoke rasti kapitala; Najbolj razširjena delitev
vzajemnih skladov pa se nanaša na vrsto vrednostnih papirjev, ki
jih ima posamezni vzajemni sklad v svojem premoženju. Tako ločimo:
• lastniške sklade ali sklade delnic (equity funds), • dolžniške
ali sklade obveznic (fixed income funds) in • sklade kratkoročnih
vrednostnih papirjev (money market funds) • mešane
sklade-kombinacija delnic, obveznic in KVP (balanced funds)
TABELA: 2 KLASIFIKACIJA VZAJEMNIH SKLADOV GLEDE NA VRSTO
VREDNOSTNIH PAPIRJEV V PREMOŽENJU
VZAJEMNI SKLAD Skladi delnic Skladi obveznic Skladi KVP* Mešani
skladi Splošni: -Agresivne rasti -Malih podjetij -Rasti -Rasti in
dobička -Lastniško-dobičkonosni Drugi: -Specializirani -Sektorski
-Indeksni -Mednarodni
Obdavčeni: -Podjetniških obveznic -Državnih obveznic -Z rokom
dospelosti -Hipotekarnih obveznic -Mednarodni Neobdavčeni:
-Nacionalni občinskih obveznic -Občinskih obveznic -Visokih
donosnosti
Obdavčen Neobdavčen
-Uravnoteženi -Alokacije sredstev -Zamenljivi −Družine
skladov
Opomba: KVP*-Kratkoročni vrednostni papirji Vir: (Fredman,1993,
23-54) Vsaka od teh štirih skupin pa ima še vrsto podskupin, kar je
vidno v Tabeli 2, njihov natančnejši opis pa je podan v naslednjih
poglavjih (Fredman, 1993, 23-54).
-
15 3.1.1 Vzajemni skladi delnic Vzajemni skladi delnic vlagajo
zbrano premoženje vlagateljev v lastniške vrednostne papirje
oziroma delnice. V katere vrste delnic vzajemni sklad vlaga zbrano
premoženje, je odvisno predvsem od politike naložb posameznega
sklada. Tako različni vzajemni skladi delnic vlagajo svoje
premoženje v delnice različnih kakovostnih razredov, kar neposredno
vpliva na tveganje in donosnost posameznega vzajemnega sklada.
Vzajemne sklade delnic v grobem lahko razdelimo v dve skupini, in
sicer v (Fredman, 1993, 24): • splošne sklade delnic in • druge
delniško orientirani sklade. a) Splošni skladi delnic Splošne
sklade delnic delimo glede na tveganje posameznega sklada, ki
nastane zaradi različne politike investiranja. Med splošnimi skladi
delnic so najbolj tvegani skladi agresivne rasti, medtem ko je
portfelj lastniško dobičkovnih skladov najbolj stabilen. Skladi
agresivne rasti Za te sklade je značilno, da skušajo s svojo
investicijsko politiko maksimirati rast vrednosti kapitala v svojem
portfelju in so tako znani tudi kot skladi maksimalnega dobička.
Upravljavci sklada mnogokrat uporabljajo pri vodenju špekulativne
odločitve, kot so nakupi opcij in pravic, najemanje kreditov za
nakupe delnic, prodaja na kredit. Skladi agresivne rasti kupujejo
delnice manj znanih podjetij, ki imajo potencialno veliko rast in s
tem možnost visokih zaslužkov. Pomanjkljivost takih naložb je, da
so precej tvegane in ne zagotavljajo pridobivanja dividend, saj
ponavadi taka podjetja ves svoj dobiček namenijo za nadaljnjo rast
podjetja. Skladi agresivne rasti sami stremijo k temu, da so čim
manjši, saj so tako mnogo bolj fleksibilni pri upravljanju
premoženja. Ti skladi so namenjeni predvsem za tiste investitorje,
ki so pripravljeni sprejeti visoke rizike. Skladi malih podjetij
Investicijska politika skladov malih podjetij bazira na vlaganju
predvsem v podjetja, ki so majhna in ozko usmerjena, vendar pa
imajo možnost hitre rasti in doseganja velikih zaslužkov. Pogosto
ta podjetja trgujejo le z nekaj proizvodi in z njimi povezanimi
storitvami. Sodijo med najbolj tvegane vzajemne sklade, hkrati s
tem pa nudijo nadpovprečno visoko pričakovano donosnost. Skladi
malih podjetij so običajno manjši po obsegu zbranih sredstev od
drugih skladov, kar ima tudi svoje prednosti. Zaradi svoje
majhnosti tako laže investirajo svoja sredstva v manjša in
potencialno hitro rastoča podjetja, saj so delnice le-teh običajno
nizko likvidne in je teže izpeljati večje transakcije delnic brez
vpliva na njihovo ceno. Ti vzajemni skladi so primerni predvsem za
mlajše osebe, ki lahko sprejmejo precejšnje tveganje in varčujejo
izrazito dolgoročno. Skladi rasti
-
16 Vzajemni skladi, ki spadajo v to kategorijo, so običajno manj
tvegani kakor skladi predhodnih dveh skupin. Skladi rasti
investirajo svoje premoženje v delnice večjih podjetij, ki so na
trgu že uveljavljena in se zanje pričakuje hiter nadaljnji razvoj
in nadpovprečna rast kapitala. Pričakuje se, da bodo dosegala
ugodne rezultate tudi v prihodnosti, kar bo povzročalo nenehno rast
tečajev. Svoje investicije usmerjajo tudi v delnice podjetij, za
katere vlada mnenje, da so podcenjene. Upravljavci takšnih skladov
se zanašajo na kapitalske dobičke in ne na donose iz naslova
dividend. Skladi rasti in dobička Skladi rasti in dobička
investirajo v tiste delnice dobro uveljavljenih podjetij, za katere
se v prihodnosti pričakujejo visoki kapitalski dobički,
izplačevanje dividend in možnost rasti dividend v prihodnosti.
Naložbe v delnice teh podjetij so veliko manj tvegane, saj so le-ta
večinoma zajeta tudi v tržnih indeksih, kar nakazuje njihovo veliko
stabilnost in varnost. Investitorji, ki se odločajo za naložbe v
tak sklad, pričakujejo stalen pritok dohodka in manjše tveganje,
kot ga imajo skladi rasti. Lastniško – dobičkonosni skladi Glavni
namen oz. cilj lastniško - dobičkonosnih skladov je doseganje
nadpovprečnih donosov z investicijami v visoko donosne delnice. Pri
teh skladih je doseganje kapitalskih dobičkov sekundarnega pomena,
zato skladi te vrste vlagajo svoja sredstva v visoko donosne
delnice, pa tudi v obveznice in zamenljive vrednostne papirje. To
so predvsem vrednostni papirji visoko kvalitetnih javnih,
industrijskih ali finančnih podjetij. Tveganje pri naložbah
investitorjev v lastniško - dobičkovne sklade je med splošnimi
skladi delnic najmanjše, saj so vrednostni papirji, ki jih sklad
drži v svojem portfelju, najmanj občutljivi na tržna nihanja.
Vendar to ne pomeni, da so brez tveganja, saj so visoko donosne
delnice posebej občutljive na obrestno mero. b)Drugi delniško
orientirani skladi Specializirani skladi. Specializirani skladi
investirajo v VP (vrednostne papirje) določene skupine podjetij z
določenimi skupnimi, ožje definiranimi karakteristikami (posebni
finančni instrumenti, določeno geografsko območje ali gospodarska
panoga). Donosi teh skladov so odvisni od uspešnosti poslovanja
določene panoge oz. gibanja v državi, s čimer se poveča tveganje.
Sektorski skladi. Ti skladi so še bolj specializirani, saj so
usmerjeni le na določeno gospodarsko panogo ali celo samo sektor na
finančnem trgu. Seveda je posledica te koncentriranosti še večje
tveganje. Njihova donosnost je namreč močno odvisna od dejavnikov,
ki vplivajo na posamezno panogo. Indeksni skladi.
-
17 Indeksni vzajemni skladi so bili v zadnjih dveh desetletjih
najhitreje rastoča skupina investicijskih skladov v svetu. Osnova
njihovega delovanja je preprosta. Tako poznamo sklade, ki posnemajo
indekse S&P 500, Dow Jones Industrial, Nasdaq, Wilshire 5000 in
podobno. Cilj takšnega sklada ni izboljšati rezultate primerljivega
indeksa, temveč se mu najbolj približati. Osnovni prednosti
indeksnih vzajemnih skladov sta visoka stopnja razpršitve
premoženja in predvsem razmeroma nizki stroški upravljanja. Imajo
precej manjše število zaposlenih kot aktivno upravljani skladi, saj
ne zaposlujejo večjega števila svetovalcev, upraviteljev in
analitikov, zato so njihovi operativni stroški minimalni.
Investitor, ki prihranke investira v indeksni investicijski sklad,
je odrešen tudi pomembne skrbi. Ni mu treba skrbeti, da bo
podpovprečno uspešen, saj je indeksni investicijski sklad vedno
povprečno uspešen (Kleindienst 2001, 455-472). Mednarodni skladi
Mednarodni skladi investirajo svoje premoženje v VP ene ali več
držav. Z razpršitvijo premoženja poskušajo zmanjšati tveganje padca
cen delnic. Vendar pa ima to lahko za posledico nastanek drugih
tveganj, kot so državno tveganje, devizno tveganje ali zmanjšanje
likvidnosti. Pomembna pomankljivost teh skladov so visoki stroški,
kar je predvsem posledica višjih stroškov upravljanja.
3.1.2 Vzajemni skladi obveznic Glavna značilnost vzajemnih
skladov obveznic je, da imajo svojo aktivo naloženo v dolžniških
vrednostnih papirjih podjetij in države na različnih ravneh. Večino
njihovih dohodkov predstavljajo obresti, medtem ko so kapitalski
dobički manjši. Njihov osnovni cilj je predvsem doseganje čim
večjega in stalnega prihodka za njihove vlagatelje. Vzajemni skladi
obveznic se delijo na:
• obdavčene sklade obveznic • neobdavčene sklade obveznic
a) Obdavčeni skladi obveznic Skladi podjetniških obveznic Skladi
podjetniških obveznic večino svojega premoženja naložijo v
obveznice podjetij, preostali del pa naložijo v državne obveznice.
Obveznice podjetij, v katere sklad investira svoja sredstva, se med
seboj razlikujejo po kakovosti. Nekateri skladi vlagajo v visoko
donosne obveznice podjetij, ki pa vsebujejo tudi visoko tveganje,
saj so močno odvisne od nadaljnjega razvoja podjetja in manj od
tržnih gibanj. Drugi kupujejo predvsem obveznice visoko kakovostnih
podjetij, ki so manj tvegane. Skladi državnih obveznic
-
18 Sklad državnih obveznic vlaga svoja sredstva predvsem v
državne obveznice, ki so lahko različnih ročnosti. Preostali del
sredstev je namenjen naložbam v hipotekarne obveznice in vrednostne
papirje agencij, ki jih izdajajo državne organizacije. Te naložbe
imajo zelo nizko tveganje, saj je država dober plačnik obresti in
glavnice. Investitor se izpostavlja predvsem obrestemu tveganju,
pričakovana donosnost teh skladov pa je razmeroma nizka. Skladi z
rokom dospelosti V portfelju skladov z rokom dospetja predstavljajo
velik delež obveznice brez investicijskih kuponov . Te obveznice ne
prinašajo obresti in se kupujejo po ceni, ki je diskontirana na
osnovi tržne obrestne mere in je od nje tudi ves čas odvisna. Cena
obveznice se ves čas povečuje in se ob roku dospelosti izenači z
nominalno vrednostjo. Skladi hipotekarnih obveznic V portfelju
sklada hipotekarnih obveznic so zbrane obveznice, ki so zavarovane
s hipoteko na nepremičnine in imajo jamstvo za pravočasnost plačila
in za primer bankrota. Mednarodni skladi obveznic Investicijska
politika mednarodnih skladov obveznic je usmerjena na mednarodni
trg kapitala. Skladi vlagajo svoja sredstva v obveznice države in v
obveznice visoko kakovostnih podjetij tako doma kot v tujini.
Glavna cilja njihovega delovanja sta obresti in porast vrednosti
kapitala na osnovi tečajnih razlik. b) Neobdavčeni skladi obveznic
Nacionalni skladi občinskih obveznic Ti skladi investirajo v
občinske obveznice v različnih državah. Obveznice, ki jih izdajajo
v določeni državi, prinašajo skladom obresti, ki niso obdavčene.
Skladi ponujajo svojim investitorjem visoko geografsko razpršenost.
Skladi občinskih obveznic Skladi občinskih obveznic ponujajo manjšo
diverzifikacijo premoženja in s tem večje tveganje, saj vlagajo
svoje premoženje le v občinske obveznice ene zvezne države.
Spremembe v tej državi so skoraj neodvisne od sprememb v drugih
državah. Investitorji te države so oproščeni plačila državnega,
zveznega in lokalnega davka iz naslova obresti. Skladi visoko
donosnih obveznic Te sklade imenujemo tudi "junk skladi" saj
investirajo v kakovostno slabše obveznice. Te imajo običajno višje
obresti kot ostale obveznice in imajo daljši rok dospelosti ter
predstavljajo visoko tveganje, da obresti ne bodo izplačane ali da
glavnica ne bo vrnjena.
-
19 3.1.3 Vzajemni skladi kratkoročnih vrednostnih papirjev So
edina oblika vzajemnih skladov, ki so namenjeni kratkoročnemu
investiranju in jih zato imenujemo tudi denarni skladi (Money
Market Mutual funds). Premoženje investitorjev imajo naloženo v
kratkoročne donosne vrednostne papirje, kot so bančna potrdila o
vlogi, bančni akcepti, državne zakladne menice, komercialni zapisi
podjetij in drugi instrumenti denarnega trga.
Delijo se na:
• Obdavčene sklade, med katere uvrščamo predvsem sklade državnih
kratkoročnih vrednostnih papirjev;
• neobdavčene sklade, ki združujejo značilnosti skladov obveznic
ter denarnih skladov, investirajo izključno v mestne obveznice, ki
so blizu dospelosti (2- 4 mesece) ali v različne vrste kratkoročnih
občinskih zapisov, s čimer se izognejo plačilu davka na
dobiček;
3.1.4 Mešani vzajemni skladi
V svojem portfelju imajo ti skladi vse vrste VP. Tako
investirajo v delnice, obveznice in kratkoročne VP. Za njih je
značilna visoka diverzificiranost portfelja in so zato manj
tvegani. Ti skladi se še najbolj približujejo tržnemu
premoženju.
Delijo se na: Uravnoteženi skladi Razmerje med delnicami in
obveznicami v teh skladih je stalno 3:2. Politika vlaganja temelji
na ohranitvi in dolgoročni rasti osnovnega kapitala ter dobička od
investicij sklada. V portfelju so visoko kakovostne delnice,
državne obveznice in obveznice kakovostnih podjetij. Skladi
alokacije sredstev Ti skladi ponujajo diverzificiran portfelj
lastniških in dolžniških VP ter gotovine in njenih ekvivalentov.
Struktura portfelja je odvisna od managerja in se oblikuje v skladu
s pričakovanji investitorjev. Zamenljivi skladi Premoženje teh
skladov predstavljajo zamenljivi VP. To so VP, ki se jih lahko po
vnaprej določeni ceni zamenja za vnaprej določeno število navadnih
delnic istega izdajatelja. Ti skladi prinašajo na eni strani
dobičke od investicij, na drugi strani pa, kot posledico rasti
tržne vrednosti, možne kapitalske dobičke.
-
20 4. VZAJEMNI SKLADI V SLOVENIJI
4.1 Nastanek in razvoj vzajemnih skladov V Sloveniji so se kmalu
po osamosvojitvi pojavili prvi vzajemni skladi, ki so jih
upravljale borznoposredniške hiše ali oddelki investicijskega
bančništva v bankah. Tako je januarja 1992 borznoposredniška hiša
PM&A ustanovila prvi vzajemni sklad Galileo. Konec leta 1992 se
mu je pridružil vzajemni sklad LBM Piramida pod upravljanjem LB
Maksime. V letu 1993 so bili ustanovljeni trije vzajemni skladi,
leto kasneje pa kar osem. Tako je v Sloveniji do konca leta 1994
delovalo že 13 vzajemnih skladov, ki so delovali brez zakonodaje,
ki bi urejala njihovo poslovanje (Žnidaršič, 1999, 109). V letu
1994 sta bila sprejeta dva zakona, ki sta postavila temeljni
zakonski okvir za delovanje družb za upravljanje, investicijskih
skladov in stem tudi vzajemnih skladov. S sprejetjem Zakona o trgu
vrednostnih papirje (ZTVP) (Ur.l.RS,št.6/94) je bila ustanovljena
Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP), katera izdaja
dovoljenja za ustanovitev in poslovanje investicijskih družb ter
nadzira delovanje družb za upravljanje. S sprejetjem Zakona o
investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU) pa so
morali vsi zajemni skladi po 1.1.1995 preiti v upravlanje družb za
upravljanje. Po letu 1995 je bilo ustanovljenih le še 6 novih
vzajemnih skladov, od katerih pa je bil aprila 2001 vzajemni sklad
Miha likvidiran. Z zlomom Dadasa3 leta 1996 pa je prišlo do
omajanja zaupanja številnih vlagateljev v to dejavnost. Na ponovno
prebuditev vzajemnih skladov v letih 1998 in 1999 so vplivali
pozitivni trendi na borzah in stem boljši donosi vzajemnih skladov,
kar je vplivalo na pritok svežega kapitala. Leto 2000 pa je bilo
bolj sušno glede donosov in pritokov svežega kapitala. To velja za
Slovenijo kot za tujino, saj je leto 2000 večina mednarodnih
delniških skladov končala v rdečih številkah. Kljub negativnim
trendom na svetovnih borzah v letu 2001 so se tečaji večine
vrednostnih papirjev v Sloveniji krepko dvignili in upravljalcem
vzajemnih skladov prinašali lepe donose. Leto 2002 pa je bilo leto
presežkov v vseh pogledih, tako v donosu kot v prilivu svežega
kapitala. V tem letu so prevzemi podjetij, ugibanja o vstopu tujcev
na naš kapitalski trg in tudi napovedana sprememba zakonodaje dali
upravljalcem vzajemnih skladov možnost, da so s spretnim
upravljanjem dosegli visoke donose. Konec leta 2002 je delovalo 18
vzajemnih skladov, katere je upravljalo 11 družb za upravljanje
(DZU), kar je kronološko prikazano v tabeli 3. V obdobju od
ustanovitve prvega sklada pa do danes so nekateri skladi prenehali
z delovanjem, se spojili z drugimi skladi ali pa so jih prevzele
druge DZU. V prihodnosti lahko pričakujemo nov razmah števila
skladov kot posledico dolgo pričakovanega novega ZISDU. Ta je
usklajen s standardi in direktivami Evropske unije, torej bolj
naklonjen varčevanju v vzajemne sklade. Poleg tega pa nekatere
slovenske DZU že tako pogledujejo v tujino.
3 Borzna hiša Dadas BPH je bila novembra 1996 izključena iz
Ljubljanske borze zaradi nedovoljene manipulacije z delnicami,ki so
pripeljale do hitre rasti vrednosti kuponov nekatirih vzajemnih
skladov, kar stroka imenuje »fenomen spirale« (Žnidaršič, Kranjc,
97)
-
21 SLIKA 3: GIBANJE ŠTEVILA VZAJEMNIH SKLADOV V SLOVENIJI OD
LETA 1992 DO LETA 2002
02
46
81012
1416
1820
1992
1993
1994
1995
1996
1997
1998
1999
2000
2001
2002
Leta
Šte
vilo
skla
dov
Vir podatkov: Vzajemci (2003a) Slika 3 prikazuje kumulativno
nastajanje števila vzajemnih skladov od leta 1992 do 2002.
TABELA 3:RAZVRSTITEV VZAJEMNIH SKLADOV PO DATUMU USTANOVITVE
Naziv Sklada DZU Začetek poslovanja Galileo KD Investments
01.01.1992 Piramida LB Maksima 31.12.1992 Polžek Abančna DZU
01.09.1993 Modra kombinacija Ilirika DZU 18.11.1993 Hrast KBM
Infond 01.01.1994 Pika Primorski skladi 21.01.1994 Vizija Vizija
01.02.1994 SPD KBM Infond 01.03.1994 Delniški KBM Infond 01.03.1994
Alfa Probanka DZU 01.03.1994 Vipek Avip 08.03.1994 Zajček Abančna
DZU 23.06.1994 Rastko KD Investments 23.08.1996 KD Bond KD
Investments 23.08.1996 Živa Primorski skladi 16.11.1999 Renta
Triglav DZU 22.12.1999 Skala Krekova družba 15.03.2000 Sova Abančna
DZU 24.11.2000
Vir podatkov: Vzajemci (2003b)
-
22 4.2 Vrste vzajemnih skladov in družbe za upravljanje Vzajemni
skladi so izrednega pomena za male investitorje, katerim so se
poleg bančnih vlog odprle nove možnosti investiranja, predstavljajo
pa tudi nov način financiranja gospodarstva. Vzajemni skladi se med
seboj razlikujejo predvsem glede na naložbeno politiko oziroma
glede na to, v katere vrednostne papirje vlagajo denar. Po obliki
so vzajemni skladi v Sloveniji delniški, obvezniški ali mešani.
Delniški skladi večino zbranih sredstev investirajo v delnice,
mešani skladi pa investirajo tako v delnice kot tudi v obveznice in
bančne depozite. Obvezniški skladi pa v glavnem nalagajo sredstva
vlagateljev v obveznice in bančne depozite. Zato se tudi doseženi
donosi med skladi razlikujejo. Naložbe v delniške sklade so bolj
tvegane in zato tudi bolj donosne, kadar trg raste in obratno.
Investicije v obvezniške sklade in sklade ravnotežja so manj
tvegane, vendar tudi zato nekoliko manj donosne. Zato ni vseeno, v
kakšen sklad vložimo svoje prihranke. V Sloveniji pa ne obstaja
noben denarni sklad, ki ima funkcijo varne in donosne naložbe v
obdobju, ko vlagatelji nimajo svojega premoženja, v delu ali
celoti, naloženega v delnice, obveznice ali kratkoročne vrednostne
papirje. Ti skladi so varen pristan za investitorje v obdobju, ko
na trgu ni pravih investicijskih priložnosti. Premoženje denarnega
sklada je v obliki različnih valut, upravljavec pa skuša s prodajo
oz. nakupom doseči čim večji dobiček. Donosnost tovrstnih skladov
naj bi bila večja od donosa v banki. Vzrok za to pa je v osnovi
premajhna aktivnost na borzi in premoč bančnega sistema, ki za
povrh nudi ugodne obrestne mere na depozite. V svetu obstajajo tudi
krovni skladi, ki so skladi skladov in so zelo konzervativna oblika
naložbe, saj je tveganje razpršeno skozi vse ostale sklade in hedge
skladi, ki se poslužujejo alternativnih oblik investiranja. Hedge
skladi uporabljajo investicijsko tehniko nekrite prodaje
vrednostnih papirjev in izvedene finančne instrumente4. Namenjeni
so premožnim investitorjem, saj se vložki gibljejo med 100.000 $ in
20 miljinov $ (Miskin, Frederic S., 2001, 327-329). Uspešno
delovanje vzajemnih skladov je pogojeno z obstojem in z delovanjem
trga vrednostnih papirjev. Bolj ko je razvit trg vrednostnih
papirjev in več kot je vrednostnih papirjev na trgu, večje so
možnosti za uspešno upravljanje skladov in lažje je oblikovati
sklade, ki bi ustrezali različnim interesom in nagibom
investitorjem. V Sloveniji imamo nezadovoljivo razvit trg
vrednostnih papirjev in trg kapitala, ki ju finančne oblasti
premalo dodatno spodbujajo, kar se bo dolgoročno pokazalo v slabšem
gospodarskem razvoju (Veselinovič, 1997, 1). Za vse vzajemne sklade
na slovenskem trgu velja, da so upravljani aktivno in da sestavo
premoženja skozi čas vsaj deloma spreminjajo. S tehniko tempiranja
trga (market timing) upravitelj premoženja skuša doseči
nadpovprečno donosnost premoženja tako, da v izbranem obdobju da
večjo težo naložbam in/ali naložbenim skupinam, za katere v
določenem prihodnjem obdobju pričakuje nadpovprečno donosnost
premoženja.
4 Predvsem v terminske pogodbe in opcije
-
23 Po ZISDU lahko vzajemni sklad ustanovi ter nato vodi in
upravlja samo družba za upravljanje, ki skrbi za primernost naložb,
ki temeljijo na vnaprej določeni naložbeni politiki in zakonskih
predpisih. Družba za upravljanje je gospodarska družba, ki se
ustanovi izključno za upravljanje investicijskih skladov. Njena
glavna naloga je strokovno, vestno in gospodarno upravljanje
sredstev za račun vlagateljev. DZU na podlagi pravil upravljanja
izvaja investicijsko politiko skalda, poleg tega pa še vodi
evidenco o imetnikih investicijskih kuponov (točk) in skrbi za
upoštevanje vseh zakonskih omejitev. Ustanovi se lahko kot delniška
družba z izdajo delnic ali kot družba z omejeno odgovornostjo z
vplačilom stvarnih vložkov družbenikov. Sedež mora imeti na območju
Republike Slovenije, da sodi pod jurisdikcijo države.
TABELA 4: UPRAVLJALCI VZAJEMNIH SKLADOV IN VRSTE TEH SKLADOV V
LETU 2002
Upravljalec
skladov Vzajemni
sklad Vrsta vzajemnega
sklada
Galileo mešani Rastko delniški
KD Investments
d.o.o. KD Bond obvezniški Hrast mešani
Delniški delniški KBM
Infond d.o.o. SPD delniški
Polžek mešani Zajček uravnotežen delniški
ABANČNA DZU d.o.o.
Sova obvezniški Pika obvezniški PRIMORSKI
SKLADI D.D. Živa uravnotežen delniški PROBANKA
DZU d.o.o. Alfa mešani
LB Maksima Piramida mešani ILIRIKA DZU
d.o.o. Modra
Kombinacija mešani
TRIGLAV DZU d.o.o.
Renta konzervativen mešani
KREKOVA DRUŽBA d.o.o.
Skala dinamičen mešani
VIZIJA d.o.o. Vizija mešani AVIP DZU Vipek mešani
Vir:Vzajemci (2003c) Družba za upravljanje KD Investments je ob
koncu leta 2002 upravljala tri vzajemne sklade, kakor tudi družba
za upravljanje KBM Infond in Abančna družba za upravljanje. Prva je
upravljala sklade Galileo, Rastko in KD Bond druga pa sklade Hrast,
Delniški, SPD. Medtem ko je DZU Abančna upravljala vzajemni skladi
Polžek, Zajček in Sova. Družba za upravljanje Primorski skladi je
upravljala z dvema vzajemnima skladoma (Pika, Živa), preostale
družbe za upravljanje pa so upravljale po en vzajemni sklad (tabela
4).
-
24 4.3 Zakonska opredelitev vzajemnih skladov Področje
upravljanja in delovanja vzajemnega sklada je določeno z novim
Zakonom o investicijskih skladih in družbah za upravljanje
(ZISDU-1) sprejet 29.11.2002. Zakon določa pogoje za ustanovitev
investicijskih skladov in družb za upravljanje ter način in nadzor
njihovega poslovanja. ZISDU-1 določa tudi pogoje prodaje
investicijskih kuponov, opredeljuje vrste storitev, ki jih druge
osebe opravljajo za investicijske sklade s pogoji in načinom
opravljanja le teh, ureja pa tudi nadzor in pogoje upravljanja
pokojninskih vzajemnih skladov (1.člen ZISDU-1, 2002) Novi zakon
ZISDU-1 je opredelil dve temeljni obliki investicijskih skladov, ki
sta poznani v svetu in v Sloveniji: • vzajemne sklade, ki so odprti
skladi in niso pravne osebe; • investicijske družbe, ki so zaprti
skladi in so pravne osebe;
Vzajemni sklad nastopa na trgu z namenom pridobivanja dobička,
ni pa gospodarska družba v smislu zakona o gospodarskih družbah (
ZGD).
4.3.1 Vzajemni sklad in pravila za upravljanje Vzajemni sklad ni
niti pravna niti fizična oseba, je premoženje, ki ga sestavljajo
naložbe v prenosljive vrednostne papirje in ki je bilo financirano
z denarjem fizičnih oz. pravnih oseb ter je v lasti teh oseb
(Balkovec, 2000, 74). Njegova temeljna značilnost je, da velikost
sklada ni ustanovljena ob ustanovitvi, zato mu rečemo tudi odprti
sklad. Velikost premoženja sklada se spreminja dnevno preko nakupov
in prodaj točk sklada investitorjev. Cilj vzajemnega sklada je
povečevanje njegove vrednosti ter posledično povečevanje premoženja
vlagateljev. Uspešnost pa predstavlja rast vrednosti točke – donos,
glede na naložbeno politiko, ki je zapisana v prospektu sklada.
Vzajemni sklad lahko upravlja le družba za upravljanje, ki je
gospodarska družba, ustanovljena izključno za upravljanje
investicijskih skladov. Izpoljnevati mora relativno stroge
statusne, organizacijske, kadrovske in tehnične pogoje. DZU
upravlja vzajemni sklad v svojem imenu in na račun imenitnikov
investicijskih kuponov. Pravila za upravljanje vzajemnega sklada so
najpomembnejši akt, ki ga morajo poznati bodoči investitorji oz.
kupci kuponov vzajemnega sklada. Z njimi je opredeljeno delovanje
sklada, v njih pa so zapisane tudi značilnosti poslovanja. Družba
za upravljanje oblikuje vzajemni sklad tako, da sprejme pravila
upravljanja. Ta pravila določajo ime vzajemnega sklada,
investicijsko politiko vzajemnega sklada, sedež družbe za
upravljanje, višino vstopnih oz. izstopnih stroškov, do katere je
upravičena družba za upravljanje, način njihovega izračuna in
plačila, višino provizije za upravljanje vzajemnega sklada, višino
provizije, do katere je upravičen skrbnik, vrste drugih stroškov,
do povrnitve katerih je v breme premoženja vzajemnega sklada,
predloge ciljev in merila za uresničitev tako opredeljenih ciljev,
načine obveščanja javnosti in imetnikov kuponov, postopek za
spremembo pravil upravljanja, postopek izdaje in vplačil
investicijskih kuponov, postopek
-
25 izplačila vrednosti investicijskih kuponov, postopek in način
razdelitve čistega dobička in postopek likvidacije vzajemnega
sklada (119 člen ZISDU-1, 2002). Dovoljenje za upravljanje in
spremembe pravil za upravljanje na predloge upravitelja izda
Agencija za trg vrednostnih papirjev.
4.3.2 Oblikovanje vzajemnega sklada Vzajemni sklad lahko
oblikuje samo družba za upravljanje, a mora prej pridobiti
dovoljenje Agencije za trg vrednostnih papirjev. Oblikovanje
vzajemnega sklada poteka po naslednjih fazah: (115-117 člen
ZISDU-1, 2002) • sprejem pravil upravljanja vzajemnega sklada; •
sklenitev pogodbe s skrbnikom o opravljanju skrbniških poslov; •
pridobitev dovoljenja Agencije za trg vrednostnih papirjev; •
vpisovanje in vplačilo ter izdaja investicijskih kuponov oz. enot
premoženja
vzajemnega sklada; • investiranje z vplačili investicijskih
kuponov oz. enot premoženja, pridobljenih
denarnih sredstev v vrednostne papirje; Zahtevi za izdajo
dovoljenja za upravljanje vzajemnega sklada je potrebno priložiti
dokaze o višini osnovnega kapitala in kapitalske ustreznosti družbe
za upravljanje, poslovni načrt družbe in dokumentacijo, ki jo
določi ATVP, na podlagi katere je mogoče ugotoviti, ali je družba
za upravljanje kadrovsko, tehnično in organizacijsko sposobna
upravljati vzajemni sklad. DZU sklene pogodbo z depozitarjem in
banko. Z depozitarjem sklene pogodbo, katero ga pooblasti za
upravljanje vseh poslov v zvezi s hrambo vrednostnih papirjev
vzajemnega sklada, banko pa s pogodbo pooblasti za opravljanje vseh
poslov v zvezi z denarnim poslovanjem vzajemnega sklada.
4.3.3 Naložbe vzajemnega sklada Naložbe vzajemnega sklada
urejajo zakonski predpisi določeni v ZISDU-1, ZTVP-1, ZGD tako, da
za temeljno vodilo upravljalcu postavljajo dolžnost, da pri
nalaganju sredstev vzajemnega sklada upošteva omejitve in
razpršitve tveganj. Osnovno pravilo je, da sme vzajemni sklad
zbrana sredstva nalagati v vrednostne papirje, ki kotirajo na borzi
ali drugem organiziranem in nadzorovanem trgu vrednostnih papirjev.
Vzajemni sklad mora imeti v skladu z zakonom obliko naložb v tržne
vrednostne papirje, naložbe v bančne denarne depozite in netržne
vrednostne papirje, ki pa ne smejo skupno presegati 25 odstotkov
vseh sredstev. Najmanj 5 odstotkov vseh naložb mora imeti vzajemni
sklad v obliki likvidnih sredstev in kratkoročnih vrednostnih
papirjev, katerih rok dospelosti ne bo daljši od šestih mesecev (93
in 94 člen, ZISDU, 1994). Po sprejetju novega zakona ZISDU-1 lahko
obseg naložb v tuje vrednostne papirje presega 10 odstotkov
sredstev vzajemnega sklada. S tem je vlagateljem v vzajemne
sklade
-
26 omogočena razpršitev tveganja globalno. V primeru, če gre za
tržne vrednostne papirje, lahko naložbe v vrednostne papirje istega
izdajatelja predstavljajo največ 10 odstotkov vseh naložb
vzajemnega sklada, če pa gre za netržne vrednostne papirje pa lahko
naložbe v vrednostne papirje istega izdajatelja predstavljajo
največ 5 odstotkov vseh naložb vzajemnega sklada. Tržne vrednostne
papirje, ki kotirajo na borzi ali drugem trgu vrednostnih papirjev
predpiše ATVP. Naložbe z gibljivim donosom, predvsem delnice, se
zaradi doseganja kapitalskih dobičkov obrnejo večkrat letno,
naložbe s fiksnim donosom pa se praviloma ne obračajo znotraj enega
leta. Ena izmed pomembnih sprememb, ki jih prinaša nov zakon
ZIDSU-1 je tudi sprostitev možnosti vlaganja v enote in delnice
drugih investicijskih skladov in vlaganja v izvedene finančne
instrumente opredeljene v ZTVP-1 ter tem instrumentom enakovredni
instrumenti (64.člen, ZIDSU-1, 2002)
4.3.4 Davčni predpisi Vzajemni sklad ni pravna oseba, zato ni
zavezan k plačevanju davka na kapitalski dobiček. To pomeni, da pri
nakupu in prodaji vrednostnih papirjev, pri katerih je bil
realiziran kapitalski dobiček, ti niso predmet obdavčitve iz
naslova kapitalskega dobička. Medtem pa, fizične osebe, ki dosežejo
kapitalski dobiček pri prodaji domačih vrednostnih papirjev,
plačajo davek na kapitalski dobiček, če so bili vrednostni papirji
prodani v prej kot treh letih od pridobitve. Zakon o davku na
kapitalske dobičke je začel veljati 1.1.1997. Pred tem so bili
kapitalski dobički fizičnih oseb neobdavčeni. Davčna osnova za
davek od kapitalskih dobičkov od prodaje vrednostnih papirjev je
realizirani dobiček t.j. razlika med prodajno in nabavno ceno
vrednostnega papirja. Če je od nabave do prodaje minilo več kot 6
mesecev, se nabavna cena revalorizira z rastjo drobnoprodajnih cen
in s tem se osnova zmanjša. Stopnja akontacije davka na dobiček je
30 odstotna, končni davek pa je odvisen od davčnega razreda pri
napovedi dohodnine posameznega vlagatelja. Za določitev nakupne
cene v primeru več nakupov in prodaji istovrstnih vrednostnih
papirjev po različnih cenah se upošteva metoda FIFO5. To pomeni, da
se izplačilo kuponov obračunava po cenah posameznih nakupov točk
vzajemnega sklada tako, kot si časovno sledijo. Podjetje jih ima
lahko neomejeno dolgo, vendar se obravnavajo kot kratkoročne
finančne naložbe, saj jih lahko kadarkoli unovčijo. Stopnja davka
je 25% na doseženi dobiček podjetja v poslovnem letu ne glede na
to, ali je bila prodaja po preteku treh let od nakupa ali prej. V
marsikateri državi je zakonska meja za obdavčitev nižja od treh
let. V Sloveniji je bilo na to temo, kar nekaj pobud, vendar nobena
ni bila zakonsko sprejeta. Z vstopom v Evropsko Unijo se bo ta meja
po vsej verjetnosti spustila na 12 mesecev, tako kot je v Nemčiji
že danes.
4.3.5 Letno poročilo vzajemnega sklada 5 First in, first
out-vedno se izplačuje najprej tiste enote premoženja, ki so bile
prve vplačane
-
27 Uprava družbe za upravljnje posameznega vzajemnega sklada je
odgovorna za pripravo računovodskih izkazov tako, da ti
predstavljajo resnično in pošteno sliko poslovanja vzajemnega
sklada ob koncu poslovnega leta in izkaz uspeha za to obdobje.
Uprava potrjuje, da so bile dosledno uporabljene ustrezne
računovodske politike ter da so bile računovodske ocene izdelane
smiselno ter po načelu previdnosti. Uprava tudi potrjuje, da so
bili računovodski izkazi sestavljeni v skladu s Sklepom o vsebini
letnega in polletnega poročila o poslovanju investicijskega sklada
oz. s Slovenskim računovodskim standardom 38 – Računovodske rešitve
v vzajemnih skladih. Računovodski izkazi so izdelani na osnovi
predpostavke o nadaljnjem poslovanju vzajemnega sklada. Uprava je
odgovorna za ustrezno vodeno računovodstvo, za sprejem ustreznih
ukrepov za zavarovanje sredstev vzajemnega sklada ter za
preprečevanje in odkrivanje prevar in drugih nepravilnosti. Letna
poročila revidirajo Revizijske družbe in sicer računovodske izkaze
vzajemnega sklada ki jih sestavljajo :
• bilanca stanja na dan 31.12.2002, • izkaz poslovnega izida; •
izkaz finančnega izida; • izkaz premoženja; • izkaz pomembnejših
sprememb premoženja za poslovno leto; • izkaz obveznosti, ki se
plačujejo v breme vzajemnega sklada;
Poslovodstvo družbe za upravljanje, ki upravlja vzajemni sklad,
je odgovorno za računovodske izkaze vzajemnega sklada, odgovornost
revizorja je, da izrazi mnenje o njih.
4.3.6 Likvidacija vzajemnaga sklada Likvidacija vzajemnega
sklada se začne kadar ali družba za upravljanje ali sam vzajemni
sklad ne izpolnjujeta zahtev, ki so določene z ZISDU-1. V tem
primeru pride do prodaje vseh vrednostnih papirjev, ki jih ima
sklad v lasti. Tako pridobljena denarna sredstva se potem po
poplačilu stroškov likvidacije razdelijo lastnikom v višini
posameznega lastništva v vzajemnem skladu. Namesto likvidacije je
možen tudi prenos upravljanja sklada na drugo družbo za
upravljanje, ki izpolnjuje določila zakona. Postopek likvidacije
vzajemnega sklada se začne v naslednjih primerih: (Pravila
upravljanja, Probanka-dzu, 2003, 7 )
• če je s pravnomočno odločbo Agencije družbi za upravljanje
odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti ali če je bil nad
družbo za upravljanje začet stečajni postopek ali postopek
likvidacije;
• če v roku 3 mesecev po objavi prvega poziva javnosti k
vplačilu investicijskega kupona niso vplačani investicijski kuponi
v skupni vrednosti najmanj 50.000.000 SIT;
-
28
• če se čista vrednost sredstev vzajemnega sklada zmanjša pod
50.000.000 SIT in v naslednjih treh mesecih ne doseže 50.000.000
SIT;
• če je bila v zadnjem letu čista vrednost sredstev vzajemnega
sklada manjša kot 50.000.000 SIT v posameznih obdobjih, ki skupaj
presegajo šest mesecev;
• v drugih primerih, določenih s pravili upravljanja vzajemnih
skladov;
4.4 Značilnosti vlaganja v vzajemne sklade
4.4.1 Pristop k skladu Po izdanem dovoljenju upravljanja sklada
s strani ATVP mora družba za upravljanje objaviti v javnosti poziv
k vplačilu investicijskih kuponov. Bodoči vlagatelj se mora
seznaniti z lastnostmi varčevanja v vzajemnih skladih, zato na
podlagi ponudbe prospektov izbere zanj najprimernejši sklad.
Prospekti nas seznanijo o pogojih poslovanja in investicijsko
politiko, dajejo informacije o sestavi naložb v vrednostne papirje,
kjer je določen tudi obseg naložb v tuje vrednostne papirje.
Naložbe v vrednostne papirje tujih izdajateljev so samo v tiste, ki
so del borzne kotacije na eni izmed borz članic – celoten seznam
borz je naveden v prospektu vzajemnega sklada. Pred prvim vplačilom
v sklad je vlagatelj dolžan izpolniti pristopno izjavo, ki jo dobi
po pošti ali na različnih vpisnih mestih oziroma na mestih, ki so
pooblaščena za opravljanje vpisa po Sloveniji in mora biti pisna.
Predlog zakona daje možnost pristopne izjave posredovati tudi v
ustrezni elektronski obliki. V pristopni izjavi navedemo tudi
morebitnega pooblaščenca, ki ima iste pravice kot vlagatelj.
Vlagatelj je lahko tudi pravna oseba, ki jo zastopa zakoniti
zastopnik. V zadnjem času so nekateri upravljalci začeli odpirati
tako imenovane Finančne točke, ki so nove oblike informacijskih
pisarn, katerih naloga je približevanje ponudbe vzajemnih skladov
vlagateljem.
4.4.2 Vplačila in izplačila Fizična ali pravna oseba postane
lastnik sorazmernega dela vzajemnega sklada z vplačilom vrednosti
investicijskega kupona oz. enot premoženja vzajemnega sklada.
Vrednost investicijskega kupona je enaka številu enot premoženja
vzajemnega sklada, pomnožena z vrednostjo enote premoženja
vzajemnega sklada. Najmanjše možno vplačilo pa je prodajna vrednost
enote premoženja (ene točke, VEP). Vrednost enot premoženja se
izračuna tako da se čista vrednost sredstev deli s številom enot
premoženja sklada v obtoku. VEP= celotna sredstva – (obveznosti +
rezervacije)
število enot v obtoku
Vplačevanje in s tem način vlaganja je mogoč z enkratno vlogo,
ko se vplačani znesek po odbitku vstopne provizije preknjiži v
sklad ali z obročnimi vplačili. Vplačevanje je dandanes seveda
možno tudi preko sistema elektronskega bančništva, za tiste
vlagatelje, ki
(1)
-
29 želijo redno vplačevati v sklad preko trajnika ali s
pooblastilom delodajalca.
Obročno vplačevanje v vzajemni sklad je najprimernejša oblika
vplačevanja v vzajemni sklad. Če vlagatelj vplačuje obročno, na
primer vsakega 15. v mesecu, pridobi s časom potrebno disciplino,
ki je potrebna za doseganje dobrih rezultatov, saj je varčevanje v
vzajemnih skladih dolgoročna naložba. Pomembno je tudi dejstvo, da
lahko vlagatelj kadarkoli izpusti posamezen obrok, saj ga k
plačevanju v vzajemne sklade ne zavezuje nikakršna pogodba. Z
rednim mesečnim vplačevanjem vlagatelj pridobi še eno prednost,
možnost dodatnega dobička zaradi upoštevanja metode povprečnega
stroška6 (MPS).
Na podlagi pisnega zahtevka za izplačilo pa lahko vlagatelj
dvigne svoj denar iz sklada. Upravitelj mora opraviti izplačilo v
višini vrednosti investicijskega kupona, ki velja na dan izplačila,
zmanjšani za morebitno odkupno provizijo. Denar bo nakazan na
bančni račun, ki ga je vlagatelj navedel v pristopni izjavi
najkasneje v petih delovnih dneh. Izplačilo za tujo osebo, ki je
imetnik investicijskega kupona, poteka preko borzno posredniške
hiše. Izplačilo ni vezano, zato lahko vlagatelj kadarkoli dvigne
svojo vlogo v celoti ali delno, skratka čisto po želji vlagatelja.
Vplačila in izplačila se opravljajo preko banke, pooblaščene za
opravljanje plačilnega prometa. Z dnem izplačila vrednosti
investicijskega kupona prenehajo pravice imetnika kupona, ki iz
tega kupona izvirajo in s tem tudi solastninska pravica na
sorazmernem delu vzajemnega sklada.
4.4.3 Investicijski kuponi in računi Premoženje vzajemnega
sklada je razdeljeno na enake enote – točke. Investicijski kupon
vzajemnega sklada je prenosljiv imenski vrednostni papir, ki se
glasi na eno ali več točk vzajemnega sklada in daje imetniku
pravico do sorazmernega dela čistega dobička iz naložb vzajemnega
sklada, pravico do sorazmernega dela vrednosti sredstev ob
likvidaciji vzajemnega sklada in pravico, da mu družba za
upravljanje na njegovo zahtevo izplača vrednost predloženega
investicijskega kupona (126.člen ZISDU-1, 2002). Investicijski
kuponi vzajemnega sklada imajo označbo za investicijski kupon, ime
vzajemnega sklada, sedež družbe za upravljanje (upravitelja),
serijsko številko, število enot premoženja, ime kupca, obveznosti
izdajatelja in pravice imetnikov, kraj, datum in faksimile podpisa
odgovornih oseb družbe za upravljanje (127.člen ZISDU-1, 2002)
Na pristopni izjavi vlagatelj določi želeni način varčevanja.
Tako pri investicijskem računu upravitelj hrani kupone imetnika,
vlagatelj dobiva samo izpiske stanja na računu, pri investicijskem
kuponu pa vlagatelj ob vsakem vplačilu dobi investicijski kupon, ki
ga mora hraniti sam in ga predložiti ob izplačilu. Investicijski
račun ima določene prednosti pred investicijskim kuponom. Računa se
ne da izgubiti ali ukrasti, ker je v nematerializirani obliki in se
vlagatelj izogne tudi stroškom preklica kupona. Iz vsakega obračuna
oz. izpiska je razvidno celotno preteklo poslovanje vlagatelja.
4.4.4 Provizije in stroški
6 Metoda povprečnega stroška je podrobneje razložena v poglavju
5.1.5
-
30 Družba za upravljanje za svoje storitve zaračunava provizijo,
ki je sestavljena iz treh delov. Prvi in drugi del predstavljata
vstopna in izstopna provizija, ki skupaj ne smeta presegati 3%
vloženih oziroma izplačanih sredstev (po zakonu ZISDU-1 te omejitve
ni več).Vstopna provizija je izražena v odstotku od zneska
vplačila. Iztopna provizija pa je izražena v odstotku od zneska
izplačila. Tretji del pa predstavlja upravljalska provizija, ki je
izražena v odstotku od povprečne letne čiste vrednosti premoženja
vzajemnega sklada. Ta provizija se DZU izplačuje iz premoženja
vzajemnega sklada za obdobja in v rokih določenih v pravilih
upravljanja (izračunava se dnevno izplačuje pa četrt letno). Odvaja
se vsakodnevno v sorazmernem delu. Odvedena upravljalska provizija
je upoštevana v vsakokratni vrednosti točke premoženja.
TABELA 5 :STROŠKI VZAJEMNIH SKLADOV Vzajemni sklad Vstopna
provizija Iztopna provizija
Upravljalna provizija
Celotni stroški (upravljalska provizija + ostalo) v %
Polžek 2,0 1,0 2,0 2,2 (2002) Zajček 2,0 1,0 2,0 2,1 (2002) Sova
0,5-2,5 0,0 1,0 1,1 (2002) Vipek 2,0 1,0 2,0 1,93 (2002) Hrast 3,0
0,0 2,0 2,17 (2002) SPD 3,0 0,0 2,0 2,17 (2002)
Delniški 3,0 0,0 2,0 2,22 (2002) Galileo 3,0 0,0 2,0 2,12
(2002)
KD Bond 2,0 0,0 1,0 1,08 (2001) Rastko 3,0 0,0 2,0 2,12 (2001)
Skala 1,0-2,0 1,0 2,0 2,17 (2002)
Piramida 0,0 1,0 2,0 1,91 (2001) Pika 1,5 1,5 2,0 2,14 (2002)
Živa 1,5 1,5 2,0 2,13 (2002) Alfa 3,0 0,0 2,0 2,20 (2001)
Modra komb. 1,4 1,4 2,0 2,46 (2002) Renta 1,0 2,0 2,0 2,20
(2002) Vizija 1,5 1,5 2,0 2,90 (2002)
Vir podatkov: Lubej, Vzajemci (2004) Večina vzajemnih skladov,
zaračunava različne vstopne provizije, od katerih višine zavisi
potem izstopna provizija. Vstopno provizijo vlagatelj plača ob
vplačilu oz. se od vplačanega zneska odšteje, ostalo pa gre za
nakup točk premoženja7.
Poleg provizije za upravljanje lahko družba za upravljanje iz
sredstev vzajemnega sklada krije tiste vrste stroškov8 v zvezi z
upravljanjem, ki so določeni v pravilih upravljanja.
7 Npr.: Če vlagatelj vplača 100.000 SIT v VS ALFA, je od tega
100.000/1,03 (3%)=97.087,38 SIT nakup točk premoženja, 2.912,67 SIT
pa 3 % vstopna provizija. 8 Več o teh stroških v poglavju 5.1.3
-
31 4.5 Varnost naložbe v vzajemnem skladu
4.5.1 Pomen Agencije za trg vrednostnih papirjev ATVP je državna
institucija, ki je ustanovljena s sklepom državnega zbora Republike
Slovenije, z namenom nadzora trga vrednostnih papirjev, na katerem
delujejo tudi družbe za upravljanje in s tem vzajemni skladi. ATVP
izdaja dovoljenja za opravljanje poslov družbam za upravljanje,
preko rednih dnevnih poročil konstantno nadzoruje delovanje družb,
hkrati pa lahko v primeru nepravilnosti dovoljenje tudi odvzame in
s tem povzroči likvidacijo sklada ali zamenjavo upravitelja sklada.
Družba za upravljanje mora ATVP obveščati o finančnem stanju,
statusnih spremembah, lastnikih družbe, likvidnostnih težavah in
drugih zadevah, ki so pomembne pri samem poslovanju družbe. Dvakrat
letno opravi neodvisna revizorska hiša revizijo poslovanja družbe
za upravljanje, s katero se ugotavljajo pravilnosti ali morebitne
nepravilnosti v poslovanju. Poročilo te hiše dobi v vpogled ATVP.
Do odvzema dovoljenja s strani ATVP lahko pride v primerih, kadar
družba ne odpravi nepravilnosti pri poslovanju v določenem času,
ali če huje krši določbe ZISDU-ja ali če so družbi prenehali
veljati pogoji za opravljanje dejavnosti upravljanja vzajemnih
skladov. V kateremkoli od teh primerov ATVP izda odredbo o začetku
postopka za odvzem dovoljenja, v katerem se ugotavlja, tudi ob
pogovoru z družbo za upravljanje, ali je postopek odvzema dejansko
upravičen ali ne
4.5.2 Objava informacij Družba za upravljanje je zaradi zaščite
investitorja dolžna dnevno in javno objavljati podatke VEP o svojih
vzajemnih skladov oziroma izračunano vrednost delnic na osnovi
čiste vrednosti sredstev investicijske družbe (knjigovodsko
vrednost) in tržno ceno njenih delnic na borzi. Poleg tega mora
družba za upravljanje objaviti:
• prospekt vzajemnega sklada oziroma delnic investicijske
družbe, ki ga mora odobriti Agencija in je nato objavljen in je na
razpolago javnosti ob začetku javne ponudbe,
• letno in polletno poročilo o poslovanju investicijskega
sklada, • poročilo o sestavi naložb investicijskega sklada, • letno
poročilo družbe za upravljanje z revidiranimi računovodskimi
izkazi, ki ga
mora poslati tudi vlagateljem. Tečajnico vzajemnih skladov oz.
podatke o dnevni vrednosti enote premoženja (VEP) vzajemnega sklada
upravitelj vsak delovni dan sporoča Agenciji in dnevnim časopisom z
veliko naklado. Agenciji upravitelj sporoči podatke o dnevni VEP
istega dne, za katerega računa VEP (dan izračuna), medtem ko v
dnevne časopise VEP objavi naslednji dan (dan objave). Podatke o
vrednostih točk lahko spremljamo še na teletekstu in na internet
straneh, po elektronski pošti ali v obliki SMS sporočil na telefone
GSM. Objavljena VEP velja za vsa vplačila, ki so prispela na
transakcijski račun vzajemnega sklada, ponavadi do konca
predhodnega poslovnega dne (dneva izračuna).
Mesečno poročanje temelji na mesečnih poročilih upravitelja, ki
vsebuje agregatni mesečni prikaz strukture vzajemnega sklada,
mesečni prikaz strukture in spremembe naložb
-
32 vzajemnega sklada in druge mesečne podatke. Vsebino obrazca
in način poročanja predpiše Agencija. Upravitelj je dolžan o
poslovanju sklada objaviti tudi polletno in letno poročilo o
poslovanju ter poročilo o sestavi naložb, katerega vsebino prav
tako določi Agencija. Enkrat letno dobi vsak vlagatelj po pošti
povzetek izkaz stanja in izkaz uspeha poslovnega leta, skupaj z
mnenjem odbora investitorjev.
4.6 Prednosti in slabosti vlaganja v vzajemne sklade Naložbe v
investicijske sklade predstavljajo alternativo drugim oblikam
nalaganja prihrankov, predvsem neposrednim nalaganjem v vrednostne
papirje. Hitra rast vzajemnih skladov v svetu in pri nas jasno
kaže, da le-ti investitorjem prinašajo vrsto pomembnih koristi,
hkrati pa tudi nekaj slabosti.
4.6.1 Prednosti 1. Široka diverzifikacija premoženja Mali
investitorji, če se že odločijo za sodelovanje na finančnem trgu,
sami praktično ne morejo učinkotivo razpršiti svojega premoženja.
Za kaj takega imajo predvsem premalo finančnih sredstev (Geoffrey A
Hirt, Stanley B. 1999, 536). Razpršitev premoženja pa je pomembna
dejavnost pri investiranju na finančnem trgu, saj se na ta način
lahko odpravi precejšen del tveganja, a ohrani možnost relativno
visokega donosa. Tveganje lahko na splošno kvalificiramo v tri
kategorije (Dimovski, Gregorič 1995, 108):
• Tveganje podjetja, ki zajema vse mogoče specifičnosti v
podjetju – od stopnje konkurence do sprememb potrošnikovih
preferenc. Empirične raziskave na trgih so pokazale, da lahko
število 12 do 20 različnih delnic v portfelju zmanjša tveganje;
• Panožno tveganje, ki vpliva na podjetja iste panoge in
predstavlja vezanost na določene nestabilne trge, panožne cikle,
komplementarnost panoge, ranljivost substitutov…;
• Tržno tveganje, ki je povezano s tveganji v okolju, kot so
pravna tveganja, inflacija, tveganja obrestne mere…;
Z razpršitvijo kapitala lahko v določeni meri odpravimo prvi dve
postavki tveganja, medtem ko se tretji postavki ne moremo izogniti.
In prav to ponujajo vzajemni skladi, ki povezujejo večje število
investitorjev in nato investirajo – razpršijo zbrani kapital v
njihovem imenu. Seveda pa je diverzifikacija portfelja odvisna tudi
od same investicijske politike sklada. Tako bodo agresivnejši
skladi, ki investirajo v nadpovprečno rizične papirje veliko bolj
nihali od tržnega premoženja in obratno. Po drugi strani pa tudi
skladi, ki se specializirajo samo na določeno panogo, tudi z
razprševanjem znotraj te panoge, ne morejo ustrezno odpraviti
panožnega tveganja. Vsekakor pa odpravijo tveganje podjetja in že s
tem so bolj varni od naložbe v delnice ali obveznice posameznega
podjetja.
-
33 2. Strokovno upravljanje Mali investitorji ponavadi ne
premorejo ustreznih izkušenj, informacij in ustrezne izobrazbe za
poslovanje na denarnem trgu ali trgu kapitala. DZU pa zaposlujejo
posebej izobražene in izkušene posameznike ali celo skupine
strokovnjakov s specializiranim znanjem za upravljanje ter vodenje
premoženja, ki dobro poznajo trg. Ti strokovnjaki zbirajo in
analizirajo množice informacij o trgu ter skušajo na podlagi
pridobljenih podatkov oblikovati takšno investicijsko politiko
sklada, ki bo v prvi vrsti zagotavljala visoke donose ob željeni
stopnji varnosti naloženih sredstev. Za razliko od malih
investitorjev ti strokovnjaki proučevanju trga posvečajo celoten
delovni čas in ne le občasen pogled na tržno stanje. S tem so bolj
v središču dogajanja in se zato lahko hitreje odzovejo na spremembe
trga. Reakcijski čas pa je na borzi zelo pomemben. Skladi so namreč
upravičeni do upravljavske provizije, ki se odmeri kot procent od
povprečne čiste letne vrednosti sklada.
3. Likvidnost Likvidnost je ena izmed najbolj pomembnih
lastnosti vsake naložbe. Nekako jo uvrščamo ob bok donosu in
tveganju in velja za tretje finančno načelo. Stopnjo likvidnosti
posamezne naložbe ocenjujemo glede na čas, ki je potreben, da
pridemo do vloženega denarja, in to v gotovinski obliki. Gotovina
je namreč najbolj likvidna med vsemi oblikami finančnih sredstev,
saj je edino denarno sredstvo, ki v praktično vsakem trenutku
omogoča izpeljavo katerekoli finančne transakcije. Naložba v
vzajemni sklad velja za visoko likvidno, saj je po zakonu določeno,
da morajo skladi izplačati investitorju njegov vložek najkasneje v
roku petih dneh od izdaje zahteve po izplačilu. Denar v skladu
torej dejansko ni vezan. Pri tej obliki naložbe ni nobenih pogodb z
določenimi roki vplačil in višino zneskov in torej tudi nobenih
pogodbenih kazni. Pri tem pa je seveda potrebno upoštevati tudi
dejstvo, da mali investitorji večinoma nimajo tako visokih naložb,
ki bi lahko vplivale na normalno delovanje sklada. Zato lahko
rečemo, da ima delničar sklada možnost investicijske kupone kupiti
ali prodati katerikoli dan po ceni, ki velja na tisti dan. Če pri
te