Diplomsko delo - ForenziĊna balistika · poznavanje načinov in metodologij tolmačenja rezultatov izvedenih ekspertiz, poznavanje balistično-sodnomedicinskega izvedenstva, ...

DIPLOMSKO DELO

Forenzična balistika

Marec, 2011 Jasna Plantan

Mentor: pred. Janez Golja

2

Zahvala

Za strokovno pomoč pri izdelavi diplomskega dela, se iskreno zahvaljujem

svojemu mentorju univ. dipl. inţ. fizike Janezu Golji.

Posebno zahvalo ţelim izreči svojim staršem in prijateljem za izkazano

podporo in pomoč v času študija in pripravi diplomskega dela.

3

Kazalo

1 Uvod ................................................................................ 10

2 Splošno o balistiki in vrste balistike .......................................... 12

2.1 Zgodovina balistike .......................................................... 12

2.2 Notranja balistika ........................................................... 20

2.3 Zunanja balistika ............................................................ 21

2.4 Balistika cilja – ciljna balistika ............................................ 22

2.4.1 Krogle za natančno zadevanje cilja .................................. 23

2.4.2 Krogle z največjim prodorom ......................................... 24

2.4.3 Krogle s kontroliranim prodiranjem .................................. 24

2.4.4 Krogle za obrambne namene .......................................... 24

3 Strelno orožje .................................................................... 26

3.1 Razvrstitev strelnega orožja ............................................... 26

3.2 Opredelitev izrazov ......................................................... 28

3.3 Splošni podatki o strelnem orožju ........................................ 31

3.4 Delovanje ročnega strelnega orožja ...................................... 31

3.5 Strelivo – sestava in kaliber ................................................ 33

3.6 Strelivo z robnim vžigom ................................................... 34

3.7 Strelivo s sredinskim vžigom ............................................... 36

3.8 Strelivo za samokrese ....................................................... 37

4 Sledi strelnega orožja ........................................................... 39

4.1 Sledi na oblačilih ............................................................ 39

4.2 Sledi na rokah strelca ....................................................... 41

4.3 Sledi na krogli in tulcu ...................................................... 42

4.4 Sledi na orožju ............................................................... 45

5 Balistična rekonstrukcija ....................................................... 46

5.1 Ukrepi na kraju dejanja z uporabo strelnega orožja ................... 48

5.2 Vprašanja in odgovori balistične rekonstrukcije ........................ 50

5.2.1 Vprašanja in odgovori glede uporabljenega strelnega oroţja .... 50

5.3 Potrebni instrumenti pri balistični rekonstrukciji ...................... 51

5.4 Strelna razdalja .............................................................. 51

4

5.5 Forenzična 3D tehnologija in 3D lasersko skeniranje .................. 53

5.5.1 Tipično zaporedje postopkov v forenzični in 3D- tehniki ......... 54

5.5.2 Tipični vhodni podatki za forenzične 3D rekonstrukcije dogodkov .

............................................................................ 54

6 Zaključek .......................................................................... 56

7 Literatura in viri ................................................................. 58

5

Kazalo slik

Slika 1: Prikaz načinov vţiga streliva ............................................... 34

Slika 2: Prikaz sestave naboja ....................................................... 38

Slika 3: Forenzična oprema SEM/EDX ............................................... 42

Slika 4: Primer tulcev različnih kalibrov ki so lahko najdeni na kraju KD ..... 44

Slika 5: Cele in deformirane krogle različnih kalibrov............................ 44

Kazalo tabel

Tabela 1: Preiskave forenzičnega laboratorija .................................... 56

6

Povzetek

Tematika diplomskega dela z naslovom forenzična balistika obsega vrsto

opravil, ki jih izvajajo strokovnjaki s področja balistike s ciljem, da se

ugotovi, kaj se je dogajalo na krajih kaznivih dejanj, ko je bilo uporabljeno

strelno oroţje ali eksplozivno telo. S posebnimi postopki na kraju takih

kaznivih dejanj, s pregledovanjem strelnih poškodb na ţrtvi, njenih oblačilih,

s pregledom osumljenca, uporabljenega oroţja in streliva skušajo opraviti

rekonstrukcijo dogodka ali kaznivega dejanja. S posebnimi preiskavami v

forenzičnih laboratorijih pa skušajo dokazati ali je storilec streljal ter s

kakšnim oroţjem in strelivom. Pri svojem delu sodelujejo z vrsto drugih

strokovnjakov s področja sodne medicine, balistike, matematike, kemije,

računalništva itd. V zadnjih letih je namreč uporaba računalniške 3D in

laserske tehnologije, balističnim strokovnjakom zelo olajšalo delo, saj več ne

izgubljajo časa z matematičnimi izračuni pri dokazovanju kota streljanja,

stojišča strelca itd. Vse to jim omogoča nova tehnologija, ki zelo nazorno v

računalniški obliki lahko prikaţe kaj se je dogajalo na kraju kaznivega

dejanja, kako in kje je stal strelec, kot streljanja in kje je bila ţrtev dejansko

ustreljena.

V uvodnem (splošnem) delu so opisane osnovne definicije balistike in postopki

za izdelavo diplomskega dela. V slovenski literaturi je zelo malo napisanega o

forenzični balistiki v primerjavi z ZDA. Večina literature je napisana v

angleškem jeziku. Zatem sledijo poglavja o oroţju in strelivu, ki je največkrat

uporabljen v kaznivih dejanjih.

Osrednji del diplomskega dela obsegajo poglavja o balistiki in vrsti balistike.

Balistična rekonstrukcija je najpomembnejši del diplomskega dela saj opisuje

kaj morajo narediti forenzični balistiki na kraju kaznivega dejanja in kasneje v

forenzičnem laboratoriju, da se vsi dokazi ustrezno ovrednotijo in se storilec

na podlagi le teh tudi obsodi. Sem sodi tudi poglavje o iskanju sledi na oroţju

in strelcu.

7

V zaključku so povzete ugotovitve o pomembnosti balistične forenzike za delo

preiskovalnih organov v pred kazenskem in kazenskem postopku.

Ključne besede: balistika, sodna balistika, notranja balistika, zunanja

balistika, balistika cilja, balistična rekonstrukcija, oroţje, strelivo, sledovi,

forenzično balistični postopki.

8

Forensic ballistics

Summary

The subject of this dissertation with the title forensic ballistics scopes a series

of tasks that ballistic specialists perform with the objective to determine

what happened on the location of criminal offences where firearms or

explosive bodies were used. With special procedures such as examining the

bullet wounds of the victim, the victim's clothes, the suspect, the weapon and

ammunition used, they try to complete a reconstruction of the event or

criminal offence. With special investigations in forensic laboratories they try

to prove whether or not the perpetrator shooted, with what kind of weapon

and ammunition. At their work they cooperate with a series of specialists

from the fields of forensic medicine, ballistics, mathematics, chemistry,

computing etc. In the last years the use of computer 3D and laser

technologies has relieved the work of ballistic specialists of time consuming

mathematical calculations for proving the angle of the shooting, the standing

point of the shooter etc. All this has been made possible by new technology

which can very graphically and in computer forms demonstrate what occurred

at the crime scene, how and where the shooter was standing, the angle of the

shot and where the victim was actually shot.

The introductory (general) part are describes basic ballistic definitions and

procedures for making a dissertation, followed by chapters on weapons and

ammunition most commonly used in criminal offences. There is very little

written about forensic ballistics in Slovene literature, especially in comparison

to the United States. The majority of literature is written in the English

language.

The central part of this dissertation chapters concentrates on ballistics and

different sorts of ballistics. Ballistic reconstruction is the most important part

of this dissertation as it describes what forensic ballistics have to do on the

crime scene and later in the forensic laboratory, that all evidence is

9

adequately evaluated and that the perpetrator can be condemned based soley

on this. The chapter about searching for traces on the weapon and shooter is

also in this part.

The conclusion contains summarized observations about the importance of

ballistic forensics for the work of investigating bodies in the before-criminal

and later for the courts of jury in the criminal procedure.

Key words: ballistics, forensic ballistics, internal ballistics, exterior

ballistics, wound ballistics, ballistics reconstruction, weapon, ammunition,

traces, forensic ballistics procedures

10

1 Uvod

Pri nas in v svetu narašča število kaznivih dejanj pri katerih je uporabljeno

strelno oroţje. Ker gre pri tovrstnih primerih za napad na ţivljenje oz. telo

ljudi, je še posebej pomembno da se tekom preiskovanja tovrstnih kaznivih

dejanj razjasnijo vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne v katerikoli fazi

postopka (pred kazenski in kazenski postopek). Zaradi zahtevnosti poznavanja

stroke forenzične balistike je nujno potrebno, da imajo izvedenci forenzične

balistike potrebno znanje iz naslednjih vsebin:

vrste strelnega oroţja,

način delovanja strelnega oroţja,

materialnim dokazom uporabe strelnega oroţja in mehanizmi, kjer ti

dokazi nastanejo,

načini iskanja, zbiranja, zavarovanja, določanje in pošiljanje ter

pakiranje materialnih sledi uporabe strelnega oroţja,

pravilnemu procesnemu dokumentiranju in dokazovanju materialnih

sledi,

poznavanje posebnosti ogleda kraja kaznivega dejanja izvršenega z

uporabo strelnega oroţja,

vloga sodne medicine pri kaznivem dejanju izvršenih z uporabo

strelnega oroţja,

zaporedja in načini izvajanja interdisciplinarnih sodnih mnenj o

materialnih dokazih pri kaznivem dejanju z uporabo strelnega oroţja,

poznavanje najsodobnejših naprav in metod analiziranja strelnega

oroţja in materialnih sledi nastalih z uporabo strelnega oroţja,

poznavanje načinov in metodologij tolmačenja rezultatov izvedenih

ekspertiz,

poznavanje balistično-sodnomedicinskega izvedenstva,

poznavanje postopkov rekonstrukcije kraja dogodka ali kaznivega

dejanja, kjer je bilo uporabljeno strelno oroţje,

predstavitev in zagovarjanje balistične ekspertize na sodišču.

11

Pri izdelavi diplomskega dela sem uporabila naslednje metode:

Z zgodovinsko metodo sem odgovorila na vprašanja katere okoliščine

so vplivale na nastanek in razvoj forenzične balistike, njen razvoj v

določenem vremenskem zaporedju s ciljem pregleda razvoja

forenzične balistike kot samostojne znanosti pri dokazovanju uporabe

strelnega oroţja pri kaznivem dejanju.

Z deduktivno metodo sem razdelila pomembne teme v okviru

forenzične balistike na več elementov. S koriščenjem te metode sem

predstavila kje in kako se lahko uporabi forenzična balistika z vsemi

svojimi posebnostmi.

Z dialektično metodo sem postavila teze in prišla do končnih

rezultatov, ki so predstavljeni v diplomskem delu kot splošna osnova

za delo.

12

2 Splošno o balistiki in vrste balistike

Balistika je veda o gibanju vrţenega ali izstreljenega telesa, pod vplivom

pogonskih polnitev. Je grškega izvora in izhaja iz besede ballein, kar pomeni

vreči, metati, izstreliti, zadeti, dotakniti se česa.

Balistiko delimo na notranjo, ki proučuje dinamične in termodinamične

karakteristike pogonske polnitve in na zunanjo, ki proučuje gibanje izstrelka,

od trenutka ko zapusti napravo, do končnega cilja. V zadnjih letih se pojavlja

tudi balistika cilja, ki proučuje učinek izstrelka na cilju. To področje sicer ne

spada pod vejo balistike, vendar je podvrţena vse bolj intenzivnemu

proučevanju kjer se prepleta veliko število disciplin.

2.1 Zgodovina balistike

Zgodovino balistike opredeljujemo kot znanost o strelnem oroţju, njegovem

učinku in o orodjih ter metodah za identifikacijo, ki se je razvijala več kot 165

let ter je zelo zanimiva za številne forenzične znanstvenike, ki opravljajo

naloge forenzične balistike.

Eden od najstarejših omemb o uporabi in preučevanju učinkov strelnega

oroţja je naveden v knjigi avtorja Harolda Petersona iz leta 1493. Avtor

navaja, da bi bile sledi na krogli, izstreljene iz oroţja z risano cevjo lahko

dokaz iz katerega oroţja je bila krogla izstreljena.

V nadaljevanju je opisan kratek razvoj forenzične balistike, ki je razdeljen na

4 smiselno povezana obdobja.

1835-1899

Najstarejši opisan dogodek, ki vključuje identifikacijo strelnega oroţja se

nanaša na primer iz leta 1835 v Londonu. Ubit je bil lastnik stanovanja,

sluţabnik pa je bil osumljen umora s strelnim oroţjem. Policistu Henryu

13

Goddardu je uspelo ugotoviti, da je papir, ki je bil uporabljen med kroglo in

smodnikom enak papirju, ki ga je imel sluţabnik v svoji sobi. Sluţabnik je bil

na podlagi te ugotovitve tudi spoznan za krivega umora in obsojen na sodišču.

Leta 1852 je sodišče v drţavi Oregon (ZDA), šerifa zaprosilo, da ugotovi ali je

luknja na srajci ţrtve nastala od krogle, ki jo je izstrelil storilec iz svojega

oroţja, katerega so ga našli na prizorišču. Šerif je s streljanjem v enako srajco

dokazal, da gre za enake poškodbe tkanine kot pri umoru. Na podlagi pričanja

šerifa je bil storilec umora na sodišču obsojen in usmrčen.

Leta 1863 je bil v času drţavljanske vojne v ZDA na bojišču ustreljen general

Stonewall Jackson. Pri opravljeni obdukciji pokojnika so našli kroglo in jo

primerjali s kroglami, ki jih uporablja nasprotnik. Ugotovili so, da je bil ubit s

strani svojega vojaka, ker je bila krogla, katero so našli v truplu kalibra 67.

Strelivo istega kalibra je uporabljala njegova vojska, nasprotna vojska pa je

uporabljala strelivo kalibra 58, kar je ovrglo sum na nasprotnika.

Leta1864 je bil z enim samim strelom ubit general John Sedgwick iz razdalje

pribliţno 800 metrov. Pri obdukciji trupla so našli posebno kroglo, ki jo je

nasprotnik izstrelil iz puške znamke Whitworth. To znamko pušk so uvaţali iz

Anglije za ostrostrelce.

Leta 1879 je sodišče v drţavi Minnesota (ZDA) od puškarja zahtevala, da poda

mnenje iz katerega revolverja je bila izstreljena krogla, ki je povzročila

smrtno rano. Pri dveh osumljencih so namreč našli tudi oroţje, ki je bilo

uporabljeno pri umoru. Puškar je ugotovil, da iz enega revolverja ni bilo

moţno izstreliti enake krogle, kot je bila najdena v truplu. Tako so ugotovili

tudi storilca.

Leta 1885 je v Lyonu, Francija, objavljena študija z naslovom "Etudes Medico-

Legales des Plaies Entrée Par udare de Revolver "(Medicinsko-pravna študija o

vstopnih ranah, ki so jo povzročile revolverske krogle). Študijo je objavil Poix.

Du travail Laboratoire du Médicine Legale de Lyon. To je ena izmed prve

14

zabeleţene študije, ki je vključevala pregled in poročanje o ranah, ki jih

povzročajo revolverski naboji in zastopane vrednosti tako na področju sodne

medicine, kot na balističnih forenzičnih preiskavah s področja strelnega

oroţja.

Leta 1889 je g. A. Lacassogne, Lyon, Francija, objavil članek z naslovom "La

Deformacije Des Balles de Revolver "(Deformacije Revolver Bullets) v zvezku

5, revije Archives Del' Anthropologie Criminelle et des Sciences Pénales.

Leta 1898 je v Parizu, Francija, gospod Corin objavil članek z naslovom "La a'

Laquelle un Coup de Feue ‘te "Tire" (Določitev razdalje, na kateri je bil strel

izstreljen iz strelnega oroţja).

1900-1930

Junija leta 1900, v reviji Buffalo Medical Journal, New York (ZDA), izide zelo

pomemben članek z naslovom "Naboji in oroţje ". Dr Albert Hall Llewellyn je

obravnaval vrsto vprašanj o sledovih na površini krogle. Prav tako je

razpravljal o pregledu ostankov smodnika v bobenčkih revolverjev.

Leta 1903 je v Londonu, Anglija, g. EJ Churchill opravljal raziskave o

oddaljenosti strela v lobanjo. S poskusnimi streli v ovčje lobanje in

deformacijami le teh je ocenjeval pribliţno razdaljo med strelcem in ţrtvijo.

Tri leta kasneje, leta 1905 je v Leipzigu v Nemčiji, gospod Kockel objavil

članek z naslovom "Zur Sachverständigen Beurteilung Von Geschossen"

(Ekspertni pregled izstreljenih krogel).

Leta 1907 se je v Brownsville, Teksas (ZDA), več vojakov iz bliţnje ameriške

vojašnice uprlo in streljalo po mestu. Pomembnost tega dogodka za področje

forenzične balistike je v prvič opravljeni resni študiji in poskusu opredelitve,

kateri puški pripadajo tulci nabojev najdeni na ulici. Uporabljene puške in

najdene naboje so preiskovalci poslali v Frankfurtski laboratorij. Preiskovalci

15

so ugotovili in potrdili 33 pušk iz katerih je bilo streljano. Gre za prvi primer

in predstavlja mejnik pri identifikaciji strelnega oroţja v zgodovini.

Drug zelo pomemben mejnik za identifikacijo strelnega oroţja se je pričel leta

1912 v Parizu. Profesor V. Balthazard je oblikoval vrsto postopkov za

ugotavljanje identifikacije nabojev za strelno oroţje, iz katerega so bile

izstreljene krogle. Profesor Balthazard je uporabil specializirane fotografske

tehnike.

Leta 1917 je Dr. Sydney Smith prevzel poloţaj glavnega Medicinsko-pravnega

strokovnjaka v Kairu. Uspelo mu je povezati laboratorije različnih sluţb, s

ciljem naprednega iskanja dokazov v forenzični balistiki. Bil je eden prvih

znanstvenikov, ki je začel sistematično zbirati podatke o kaznivih dejanjih in

uporabljenem strelnem oroţju pri izvršitvi le teh.

Leta 1921, sta bila v San Paulu, Brazilija, objavljena dva članka, ki opisujeta

rane od strelnih poškodb. G. Jorge T. Filho objavil članek z naslovom "Da

Diagnosticiranje da Distancia nos Tiros de Projecteis Multiplos- Chumbo de

caca "(Ocena oddaljenost strela), medtem ko drugo delo (avtor ni

identificiran) z naslovom opisuje "Orificio de Hntrada de Projecteis de

Revolver -Estudo eksperimentalni das zonas de contorno nos tiros proximos

"(Vhodne rane povzročene z revolverskim strelivom in oznakami smodnika).

Leta 1922 v Denverju, Colorado (ZDA), je g. C. Williams napisal članek z

naslovom "Prstni odtisi na kroglah nabojev", ki je bil objavljen v reviji Outdoor

Life, zvezek 49, strani 329-331.

V Ithaca, New York (ZDA), G. Emile Monnin Chamot objavi članek z naslovom

"Mikroskopija malih netilk streliva).

V novembru 1924 je bil v Kairu ubit generalni guverner iz Sudana. Dr. Smith je

pregledal avto, opravil rekonstrukcijo zločina, pregledal oroţje, najdene tulce

in krogle (tudi iz truplo pokojnika). Ugotovil je, da so bile vse krogle spredaj

16

narezane, z namenom da bi povzročile čim večje poškodbe na telesu. S svojim

izvedeniškim delom so storilcem dokazali kaznivo dejanje in jih tudi obsodili.

Podrobnosti o preiskavi so bile objavljene v British Medical Journal v januarju

1926.

V aprilu 1925 je bilo v New Yorku ustanovljeno predsedstvo forenzično

balistične stroke z namenom, zagotavljanja storitev identifikacije strelnega

oroţja po vseh drţavah ZDA. V tem času je bil tudi prvič uporabljen prilagojen

primerjalni mikroskop pri identifikaciji krogel in tulcev nabojev.

1930-1970

Leta 1930 je bil v Chicagu ustanovljen znanstveni laboratorij za proučevanje

sledov kaznivih dejanj, katerega direktor je postal Goddard. V njem so se

izvajala tudi znanstvena usposabljanja s področja forenzične balistike.

Leta 1932 je bil v okviru Zveznega preiskovalnega urada (FBI) ustanovljen in

organiziran laboratorij za forenzično balistiko. Najprej je v njem delal samo

en forenzik, danes pa je to največji forenzični laboratorij v ZDA, z velikim

ugledom doma in v svetu.

Leta 1934 je major Gerald Burrard napisal knjigo z naslovom "Opredelitev

strelnega oroţja in Forenzična balistika" katera je bila objavljena v Londonu.

Knjiga je bila kasneje ponatisnjena leta 1962.

Leta 1948 je v St. Luisu (ZDA), potekalo srečanje z naslovom "The First

American Medico legal congress".

Leta 1955 je Calvin Goddard na simpoziju Ameriške akademije forenzičnih

znanosti v Los Angelesu predstavil temo z naslovom "The Unexpected in

firearms identification". Dva dni po njegovi predstavitvi je Goddard umrl.

Veliko balističnih forenzikov meni, da je Calvin Goddard "oče" forenzične

balistične znanosti.

17

Leta 1957 je bila izdana popolna revizija učbenika od generalmajorja Julian S.

Hatcher z naslovom "Firearms identification, Investigation & evidence" o

strelnem oroţju. Revidirana knjiga je vsebovala vsa najnovejša odkritja

forenzične balistike v ZDA.

Leta 1958 je John E. Davis, ugledni kriminalistični forenzik in direktor policije

Oakland Department predstavil specializirani instrument, katerega je

poimenoval "Striagraph in je bil namenjen predvsem za merjenje in določanje

poloţaja skupaj s snemalno napravo primerno za analizo in odkrivanje

mikroskopskih nepravilnosti na gladki površini. Čeprav se instrument nikoli ni

izkazal za uspešnega menim, da je bil predhodnik kasnejše tehnologije za

skeniranje površine krogel in uporabe naprednih laserskih in digitalnih slik ter

tehnik v forenzični balistiki.

Leta 1962 je dr. JH Mathews po skoraj 40-letni karieri napisal in objavil dve

knjigi z naslovom "Firearms identification". Ti dve knjigi sta bili dobro sprejeti

med forenzičnimi balistiki. Avtor je objavil številne uporabne podatke o

identifikaciji strelnega oroţja, streliva, o postopkih iskanja in zavarovanja

sledi na strelnem oroţju v laboratorijih ter številne fotografije iz praktičnih

primerov.

Leta 1962 je ameriška vojska izdala knjigo z naslovom "Wound ballistic", ki jo

je uredil Major James C. Beyer. Knjiga je vsebovala 833 strani in je odličen vir

informacij, saj vsebuje izčrpno študijo o vseh vrstah ran, povzročenih s

strelnim oroţjem. Veliko podatkov je tabeliranih in so pridobljeni z

raziskovalnim delom.

Novembra 1963 je bil v Dallasu ustreljen predsednik Zdruţenih drţav Amerike,

John Fitzgerald Kennedy. Kljub vsemu naporu forenzične balistike, še do

danes umor v celoti ni razjasnjen. Nekateri menijo, da je bila v tem primeru

prvič forenzična balistika zlorabljena v politične namene.

18

Novembra 1969 v ZDA ustanovijo AAFS (Ameriška akademija forenzičnih

znanosti).

1970-1999

Konec leta 1977 in večji del leta 1978 se v ZDA zaradi pritiskov javnosti in

politike ponovno organizirajo skupine forenzičnih balistikov, ki so ponovno

preučili vse dogodke, sledi in povezane dokaze v zvezi s preiskavami

naslednjih primerov:

Atentatu na predsednika John F. Kennedy,

Umor policista JD Tippit,

Umor Lee Harvey Oswald in

Umor Doktor Martin Luther King, Jr.

Vse preiskave so bile zatem predstavljene v parlamentu.

Jeseni leta 1980, po dveh letih pilotnih projektov se FBI poveţe s 44

forenzičnimi laboratoriji, ki sodelujejo med seboj. FBI je s tem začel

zagotavljati za celotno forenzično skupnost prenos podatkov preko

Nacionalno kazenskega informacijskega centra (NCIC). Leta 1980, Association

of Firearm and Tool mark Examiners – AFTE (Zdruţenje preiskovalcev za

strelno oroţje in opremo) objavi svoj priročnik. Priročnik obsega 219 strani,

definicij in ilustracij povezane s področjem za identifikacijo strelnega oroţja.

Prav tako obsega opis orodij in pripomočkov za delo s področja forenzične

balistike. Objavljene so različne formule za določanje energije krogel in

stopnjo rotacije. Predstavljene so bile tudi kemijske formule in postopki, ki se

izvajajo v forenzičnih laboratorijih. Priročnik je bil v naslednjih letih večkrat

posodobljen.

Leta 1982 AFTE objavi uradni priročnik za usposabljanje, ki se je uporabljaj

kot modularni vodnik za usposabljanje izpraševalcev s področja forenzične

balistike. Odbor za usposabljanje je bil sestavljen iz šestih članov izkušenih

ocenjevalcev.

19

Leta 1984 je Zdruţenje AFTE praznovalo svojo 15. obletnico. Letnega

simpozija s področja forenzične balistike se je udeleţilo 126 forenzikov iz 6-ih

drţav.

Leta 1986 je laboratorij FBI za forenzične preiskave (Research & Training

Center, FSRTC) pričel z usposabljanjem forenzičnih balistikov na temo z

naslovom "Posebne tehnike za identifikacijo strelnega oroţja". Seminar je bil

zasnovan za sodne izvedence balistične stroke in je vseboval različne

predmete z namenom okrepitve ravni usposobljenosti za izvedence.

Leta 1989 je Zdruţenje AFTE praznovalo svojo 20. obletnico. Letnega

simpozija s področja forenzične balistike se je udeleţilo 210 forenzikov iz 12-

ih drţav.

Konec leta 1989 je FBI v svojem biltenu (FBI Laboratory Division) napovedala

uvedbo novega računalniškega programa - DRUGFIRE FBI. Drugfire je vseboval

elektronsko bazo podatkov in računalniško omreţje, ki je bil oblikovan za

digitalno zajemanje fotografij izstreljenih krogel in tulcev za primerjavo

znotraj laboratorijev, kateri so imeli ustrezno opremo. Z uvedbo tega

programa se je povečala baza podatkov s primeri kateri niso bili raziskani,

balistični forenziki pa so lahko primerjali in iskali podatke za identifikacijo

krogel in tulcev iz vseh povezanih laboratorijev.

Leta 1990 je International wound ballistics association (IWBA) organizirala

simpozij v Kaliforniji (ZDA). V organizacijo IWBA so se vključevali

znanstveniki, zdravniki, kriminalisti, člani organov pregona, inţenirji,

raziskovalci in drugi, ki so se ukvarjali ali so se zanimali za študije

raziskovanja ran povzročene s strelnim oroţjem. Izdajajo tudi svoj strokovni

bilten z naslovom Wound ballistics rewiev.

Leta 1992 je bil v ZDA uveden integrirani balistični identifikacijski sistem

(IBIS), kot druga metoda za uporabo digitalnih slik in računalniškega

20

programiranja, da so lahko balistični forenziki primerjali strelno oroţje,

izstreljene naboje in najdene tulce z drugimi slikami iz baze podatkov.

Leta 1993 je Vrhovno sodišče ZDA spremenilo pravni standard za tiste, ki

zagotavljajo znanstveno pričevanje (vključno s pričevanjem balističnih

strokovnjakov). Sodišče je bilo mnenja, da je potrebno znanstveno pričevanje

oceniti, preden se le ta lahko prizna. Določena so bila naslednja merila:

nestabilnost znanstvenih mnenj,

določitev znanih ali potencialnih napak v izvedenskem mnenju,

moţen strokovni pregled in objavo ter

uporaba splošno sprejetih postopkov v znanstveni skupnosti.

Ta odločitev je povzročila veliko razprav med balističnimi forenziki saj je v

bistvu zahtevala, da so morali forenzični balistiki znanstveno pojasniti, kako

so dosegli svoje zaključke. Eden od načinov izpolnjevanja kriterijev so bila

merila za izvajanje znanstvenih raziskav, katera so bila objavljena v

strokovnem biltenu AFTE.

Leta 1999 AFTE praznuje 30. obletnico zdruţenja. Letnega simpozija se je

udeleţilo ţe pribliţno 850 članov iz več kot 40-ih drţav. Lahko trdimo, da je

organizacija AFTE postala mednarodna organizacija s področja forenzične

balistike.

2.2 Notranja balistika

Notranja balistika proučuje zakonitost procesa, ki se pojavi v cevi strelnega

oroţja pri streljanju. Je edina od tehničnih disciplin, ki proučuje zgorevanje

smodniških plinov v leţišču projektila in cevi oroţja, gibanje in hitrost

izstrelka ter spremembe pritiska smodniških plinov v cevi strelnega oroţja.

21

Dogajanje pri streljanju v cevi strelnega oroţja:

Ob udarcu udarne igle po netilni kapici naboja pride do detonacije

(zgorevanje z nadzvočno hitrostjo) eksplozivne snovi v netiki, ki je občutljiva

na udarec. Iskra, katera pri tem nastane, vţge smodniško polnjenje v naboju,

ki hitro zgori (zgorevanje s podzvočno hitrostjo). Posledica tega je nastanek

smodniških plinov velikega volumna in visoke temperature (do 500 °C), zaradi

česar povečajo tlak v cevi na več sto Pascalov (tudi do 3600 atmosfer).

Povečani pritisk povzroči začetek gibanja krogle po cevi. Ker je premer krogle

vedno nekoliko večji od kalibra oroţja in ima cev v notranjosti oţlebljenje v

obliki vijačnice, se plašč krogle deformira in prilagodi dimenzijam v obliki

oţlebljene cevi. Zato je potrebna sila do 200 N-Newtonov (sila obremenitve z

uteţjo mase 200 kg). Hitrost krogle po cevi silovito narašča do tistega

trenutka, ko krogla zapusti cev. Ves postopek je hiter, saj traja nekaj tisočink

sekunde, vendar je zelo pomemben za nastajanje sledi na krogli in tulcu, na

čemer temelji kriminalistična balistika. (Maver in soavtorji, 2004).

Notranja balistika je zelo pomembna veja balistike, zato je za uporabnike

strelnega oroţja in poznavanje njenih osnov velikega pomena. To pa je

pomembno predvsem zaradi svoje varnosti, saj lahko pride do nepravilnega

delovanja oroţja in če ne poznamo osnovna pravila, ki jih narekuje notranja

balistika lahko tako ogrozimo sebe ter ljudi okoli nas.

2.3 Zunanja balistika

Zunanja balistika je znanstvena disciplina v kateri se prepleta del racionalne

mehanike in vrsta dinamičnih in termodinamičnih zakonov. Proučuje let,

oziroma gibanje izstrelka od ustja cevi strelnega oroţja pa vse do njegovega

končnega cilja. Lahko tudi rečemo, da je njena temeljna naloga določiti pot,

na podlagi vseh karakteristik izstrelka vse do njegovega padca zaradi izgube

hitrosti ali zadete točke.

Krogla ima zelo veliko hitrost, celo do 1000 m/s, seveda pa je tudi odvisno od

vrste strelnega oroţja. Največjo hitrost doseţe takoj po izletu iz cevi, v

22

nadaljevanju leta pa hitrost upada. Se pravi, na začetku leti krogla poloţno in

ravno (začetna kinetična energija-izraţena v Joulih), bolj kot se manjša njena

hitrost, večji je padec krogle. Strelno oroţje ima vijačno oţlebljeno cev, kar

krogli omogoča vrtenje okoli svoje vzdolţne osi, to pa ima za posledico njen

natančen let.

Ţe v sami zgodovini, lahko zasledimo zunanjo balistiko v različnih disciplinah.

S proučevanjem matematike in mehanike so znanstveniki pripomogli k

pojasnitvi velikega števila pojmov in pojavov v zunanji balistiki. Po raznih

poteh pa so do sprejemljivih rezultatov v praksi prišli tudi praktiki.

V prvi polovici XVI stoletja so se pojavili prvi poskusi merjenja hitrosti

izstrelka z balističnim nihalom. Šele sto let kasneje pa je Belgijec Boulange

točneje izmeril hitrost s pomočjo kronografa in prostega pada.

V začetku XX stoletja pa se rešitve iščejo v metodah zaporednega

pribliţevanja, razvoja v vrstah in povezovanju kratkih delov poti. Zaradi

nerazvite računalniške tehnike je bila uporaba teh metod precej oteţena,

vendar se kasneje razvijejo podobne metode, katere vsebujejo uporabo

posebnih tabel.

Nadaljnji razvoj zunanje balistike temelji predvsem na uporabi računalnikov

in novih elektronskih inštrumentov.

2.4 Balistika cilja – ciljna balistika

Ciljna balistika proučuje učinke izstrelkov vseh kalibrov na zadetem cilju. V

nadaljevanju se bom omejila le na opisovanje učinkov krogel izstreljenih iz

ročnega oroţja, s katerimi se organi pregona največkrat srečujejo v praksi.

Različni avtorji različno opredeljujejo oz. delijo izstrelke in krogle.

Ciljna balistika proučuje spremembe, katere nastanejo pri vhodu in izhodu

krogle skozi človeško telo.

23

Značilnosti strelne rane so odvisne od:

velikosti in oblike krogle,

balističnimi značilnostmi krogle (hitrost, kinetična energija in

stabilnost),

čvrstosti oz elastičnosti tkiva, ki ga projektil ali krogla poškoduje.

2.4.1 Krogle za natančno zadevanje cilja

Za streljanje na razdalji do 50 metrov (55 yd) je aerodinamika izstrelka

relativno nepomembna, hitrost krogle pa je nizka in uravnoteţena. Za

streljanje na papirnate tarče je najboljša tista krogla, ki bo naredila lepo

okroglo luknjo skozi cilj. Te krogle se imenujejo wadcutter in so spredaj

poponoma ravne, pogosto s precej ostrim robom po obodu. Polni premer

krogle je enak odtisu luknje, ki jo naredi krogla v tarči. To omogoča

enostavno in nedvoumno štetje rezultatov strelca. Enake krogle se lahko

uporabijo tudi za streljanje na jeklene tarče, ker imajo dovolj energije, da jo

prodrejo, ne da bi jo pri tem posebej poškodovale.

Poznamo tudi krogle, katere so izdelane posebej za streljanje bolj oddaljenih

tarč in so namenjene za streljanje z močnejšimi puškami. Krogle različnih

proizvajalcev se od modela do modela močno razlikujejo, vendar vse

temeljijo na MatchKing krogli, ki jih je uvedla Sierra Bullet Company okoli

leta 1963. Na podlagi raziskave, opravljene leta 1950 s strani ameriške vojske

so ugotovili, da morajo imeti krogle za bolj stabilen let na daljše razdalje

svoje teţišče na zadnji strani krogle s čimer so tudi bolj odporne na delovanje

bočnega vetra. Podobne krogle uporabljajo tudi ostrostrelci, razlikujejo se le

v nekoliko drugačni zasnovi s ciljem, da povzročijo večje poškodbe na tarči

oz. cilju (bolj votla konica, posebne zlitine v telesu krogle).

Za streljanje na ekstremne razdalje so proizvajalci izdelali posebne puške in

strelivo zanje, katerih specifikacije so včasih ţe podobne izstrelkom in

topovom kalibra 20 mm.

24

2.4.2 Krogle z največjim prodorom

Za uničenje protioklepnih ciljev, ali lova na velike in teţke ţivali je najbolj

pomembno vprašanje penetracije krogle. Sila krogle deluje na najmanjše

moţno območje cilja in zagotavlja največjo penetracijo. Krogle z največjo

penetracijo so izoblikovane proti uporu deformacije ob udarcu. Ponavadi so

narejene iz svinca, ki je zajet v baker ali medenino (nekateri so celo trdni,

bakrene ali bronaste zlitine). Plašč v celoti pokriva sprednji del krogle.

Vojaško strelivo malega kalibra je izdelano iz bakrenega plašča z jeklenim

jedrom, ker se jeklo upira deformaciji bolje kot običajna mehka jedra drugih

krogel. Trenutna NATO 5,56 mm SS109 (M855) krogla je izdelana iz jekla.

Izstrelki večjega kalibra ( za topove in tanke ) pa so izdelani iz Volframovih

spojin.

2.4.3 Krogle s kontroliranim prodiranjem

Te krogle so namenjene za povečanje poškodb na organih ţivih ciljev.

Uporabljajo se predvsem za lov in civilno uporabo. Vojska jih ne uporablja,

saj je uporaba le teh prepovedana s Haaško konvencijo. Te krogle so

namenjene povečanju njihove površine ob udarcu in tako ustvarijo večjo

luknjo pri potovanju skozi cilj, kot je njihov osnovni premer. Namen in ţelen,

stranski učinek je, da razširjena krogla omogoča večjo luknjo ter povečanje

poškodb tkiva kar posledično pomeni hitrejšo onesposobitev zadetega cilja. V

nekaterih aplikacijah, te krogle ne prebijejo tarče, kar je tudi zaţeleno,

povzročajo pa obilne krvavitve v ţivem telesu.

2.4.4 Krogle za obrambne namene

Navedene krogle uporabljajo predvsem pripadniki policijskih in drugih

varnostnih struktur. Pripadniki teh enot morajo imeti strelivo s katerim čim

hitreje onesposobijo drugo osebo. Te krogle so izstreljene predvsem iz

samokresov in revolverjev, kateri se uporabljajo za osebno varnost

25

posameznika. Pištole so zelo nenatančne v rokah neizkušenih strelcev.

Povprečni obrambni strelec je pod velikim stresom, kar dodatno poslabšuje

natančnost pri streljanju. Vsi ti dejavniki prispevajo k zahtevi za izredno

učinkovito balistiko krogle, ki jo izstrelijo, s ciljem hitre onesposobitve

nasprotnika tudi v manj idealnih okoliščinah.

FBI zahteva, da njihovi agenti uporabljajo krogle ki prodrejo v globino

človeškega telesa med 12,5 do 14 palcev (32-36 cm). S tem je zagotovljeno,

da izstreljena krogla lahko doseţe ţivljenjsko pomembne organe ali centralni

ţivčni sistem iz večine kotov. Za obrambne namene niso primerne krogle,

katere ne prodrejo manj kot 10 palcev (25 cm) globoko v človeško telo. Za te

primere je največkrat uporabljena tako imenovana Hollow point krogla,

kalibra 9 mm in več, ki ima vrh krogle mehkejši in se ob veliki začetni hitrosti

gibanja ob vstopu v cilj delno razširi.

26

3 Strelno orožje

Ročno strelno oroţje (tudi samo strelno oroţje) je vsako strelno oroţje, ki se

ga drţi v rokah, ne potrebuje podstavka in uporablja energijo za izstrelitev

projektila/izstrelka. (Vir:http://sl.wikipedia.org/wiki/Ro%C4%8Dno_strelno_

oro%C5%BEje).

Močna potisna energija mu daje velik domet, precizno streljanje in sposobnost

uničevanja, ampak samo pod pogojem, da je projektil/izstrelek polnjen z

eksplozivom. Po vseh spodaj navedenih podatkih je razvidno in splošno znano,

da je oroţje ena najhujših stvari za poškodovanje ali celo ubijanje ljudi in

ţivali, zato je tudi njegova samostojna raba prepovedana. Za posedovanje

oroţja potrebujemo oroţni list, ustrezno drugo oroţno listino in listino o

istovetnosti, ki jo izda pristojni organ. Da ne pride do nepotrebne nesreče pa

morajo vsi uporabniki strelnega oroţja upoštevati nekaj pravil, in sicer:

poznavanje svojega oroţja in njegovo delovanje, pravilna uporaba, ne obračaj

cevi v ljudi, neguj oroţje, ne uporabljaj ga vpričo otrok, pazi kako ga izročaš

drugi osebi, ne drţi prsta na sproţilcu, ne uporabljaj oroţja v alkoholiziranem

stanju itd.

3.1 Razvrstitev strelnega orožja

Pojem oroţja Oroţje po tem zakonu je predmet, izdelan ali prilagojen tako,

da lahko pod pritiskom zraka, smodnikovih ali drugih plinov ali drugega

potisnega sredstva izstreljuje krogle, šibre ali druge izstrelke, oziroma

razpršuje pline, tekočino ali drugo substanco in druge predmete, ki so po

svojem bistvu namenjeni zlasti:

da z neposrednim učinkovanjem preprečijo ali zmanjšajo napad ali

nevarnost,

za lov,

za športno streljanje.

27

Razvrstitev in kategorizacija oroţja Oroţje po tem zakonu se razvršča v

naslednje kategorije:

Kategorija A:

1. eksplozivni vojaški izstrelki in lanserji;

2. avtomatsko strelno oroţje;

3. oroţje, prikrito v druge predmete;

4. strelivo z eksplozivnim ali vnetljivim učinkom in nedelaborirani

izstrelki za tako Strelivo;

5. strelivo za pištole in revolverje s kroglo, ki ima razširni (ekspanzijski)

učinek in krogle za tako strelivo, razen streliva za lovsko ali športno

oroţje za osebe, ki imajo pravico do tega oroţja;

6. vojaško oroţje;

7. eksplozivno oroţje in njegovi deli;

8. hladno oroţje;

9. posebna oprema za oroţje;

10. oroţje, ki je izdelano ali predelano brez dovoljenja za promet z

oroţjem, razen oroţja iz 4. in 7. točke kategorije D.

Kategorija B:

1. polavtomatsko ali repetirno kratkocevno strelno oroţje;

2. enostrelno kratkocevno oroţje s centralno udarno iglo;

3. enostrelno kratkocevno oroţje za strelivo z robnim vţigom, s skupno

dolţino do 28 centimetrov;

4. polavtomatsko dolgocevno strelno oroţje z nabojnikom in leţiščem

naboja za več kot tri naboje;

5. polavtomatsko dolgocevno strelno oroţje z nabojnikom in leţiščem

naboja za največ tri naboje, pri katerem je nabojnik snemljiv,

oziroma ni gotovo, ali je oroţje takšne konstrukcije, da ga je mogoče

z običajnim orodjem predelati v več kot tristrelno oroţje z enim

polnjenjem;

6. repetirno in polavtomatsko dolgocevno strelno oroţje z gladko cevjo

dolţine do 60 centimetrov;

28

7. polavtomatsko strelno oroţje za civilno uporabo, ki je podobno

avtomatskemu strelnemu oroţju.

Kategorija C:

1. repetirno dolgocevno strelno oroţje, ki ni zajeto v 6. točki kategorije

B;

2. dolgocevno oroţje z eno ali več enostrelnimi risanimi cevmi;

3. polavtomatsko dolgocevno strelno oroţje, ki ni zajeto v točkah 4 do 7

kategorije B;

4. enostrelno kratkocevno oroţje za strelivo z robnim vţigom in s skupno

dolţino nad 28 centimetrov.

Kategorija D:

1. enostrelno dolgocevno oroţje z eno ali več gladkimi cevmi,

2. plinsko oroţje,

3. reprodukcije strelnega oroţja, pri katerem se ne uporablja enovitega

naboja,

4. moţnarji,

5. staro oroţje,

6. zračno oroţje,

7. oroţje s tetivo,

8. električni paralizatorji,

9. razpršilci.

3.2 Opredelitev izrazov

Posamezni izrazi, uporabljeni v prejšnjem členu, imajo v tem zakonu

naslednji pomen:

1. Prepovedano oroţje je oroţje, katerega promet, nabava in posest

posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom niso

dovoljen razen, če s tem zakonom ni drugače določeno.

2. Dovoljeno oroţje je oroţje, katerega promet, nabava in posest

posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom je

dovoljena pod pogoji, ki jih določa ta zakon.

29

3. Kratkocevno strelno oroţje je oroţje, pri katerem cev ni daljša od 30

centimetrov, ali katerega skupna dolţina ne presega 60 centimetrov.

4. Dolgocevno strelno oroţje je oroţje, pri katerem je cev daljša od 30

centimetrov, ali njegova skupna dolţina presega 60 centimetrov.

5. Avtomatsko strelno oroţje je oroţje, ki se po vsakem strelu

avtomatsko napolni in lahko z enkratnim potegom sproţilca izstreli

več kot en naboj.

6. Vojaško oroţje je oroţje in strelivo, ki se nabavlja in uporablja po

posebnih predpisih in katerega promet posameznikom ni dovoljen ali

je omejen.

7. Polavtomatsko strelno oroţje je oroţje, ki se po vsakem strelu

avtomatsko napolni, vendar lahko z enkratnim potegom na sproţilec

izstreli le en naboj.

8. Repetirno strelno oroţje je oroţje, ki ga je po strelu mogoče ročno

ponovno napolniti z novim nabojem iz nabojnika ali vrtljivega bobna z

repetirnim mehanizmom.

9. Enostrelno oroţje je oroţje brez nabojnika, ki se pred vsakim strelom

napolni z ročno vstavitvijo naboja v leţišče naboja v cevi ali pred

cevjo.

10. Strelivo je stvar, ki se uporablja za polnjenje oroţja in streljanje.

11. Strelivo s prebojnim učinkom je namenjeno za vojaško uporabo, pri

katerem je izstrelek praviloma oplaščen in ima trdo prebojno jedro.

12. Strelivo z eksplozivnim učinkom je namenjeno za vojaško uporabo, pri

katerem vsebuje izstrelek polnitev, ki ob udarcu eksplodira.

13. Strelivo z vnetljivim učinkom je namenjeno za vojaško uporabo, pri

katerem vsebuje izstrelek kemično zmes, ki se vname pri dotiku z

zrakom ali ob udarcu.

14. Strelivo z ekspanzijskim učinkom ima delno oplaščene krogle ali krogle

z votlim vrhom.

15. Enovit naboj sestavlja: netilka, pogonski smodnik in izstrelek, ki jih

zdruţuje tulec.

16. Eksplozivno oroţje so vse vrste bomb, min, granat ali drugih sredstev

ali naprav, polnjenih z eksplozivnimi snovmi ali vţigalnimi sredstvi, pri

30

katerih prihaja z zunanjim ali notranjim delovanjem do sproščanja

energije in eksplozije. Za eksplozivno oroţje se štejejo tudi deli

eksplozivnega oroţja in sicer delujoči vţigalniki, eksplozivna polnitev

in traserji.

17. Reprodukcija strelnega oroţja je funkcionalna kopija različnega

strelnega oroţja, ki se polni skozi cev ali bobnič posamično s

smodnikom in izstrelkom ter ne uporablja enovitega naboja.

18. Plinsko oroţje so pištole in revolverji, ki izstreljujejo ali razpršujejo

snovi v smeri cevi za onesposobitev posameznika.

19. Staro oroţje je strelno oroţje, ki je izdelano pred letom 1871 in

strelno oroţje na sprednje polnjenje, izdelano pred letom 1893.

20. Hladno oroţje so boksarji, bodala, buzdovani, gumijevke in drugi

predmeti, ki so prirejeni za napad.

21. Zračno oroţje je kratko ali dolgocevno oroţje, ki pod pritiskom zraka

ali plinov izstreljuje zrna, kroglice ali druge izstrelke.

22. Oroţje s tetivo so loki, samostreli, frače in druge naprave, ki s

pomočjo napete tetive, vzmeti ali drugega potisnega sredstva

izstreljujejo puščice ali druge izstrelke.

23. Deli oroţja so cev, zaklep, zaklepišče in vrtljivi boben.

24. Posebna oprema za oroţje so naprave za dušitev zvoka, cevi z

zunanjim navojem na ustju cevi ali drugimi nastavki, namenjenimi

izključno namestitvi dušilca in teleskopski namerilniki z napravo za

elektronsko ojačevanje svetlobe ali z infrardečo napravo, če so

izdelani tako, da se pritrdijo na oroţje.

25. Deli streliva so tulec z netilko, netilka in pogonski smodnik.

26. Strelivo je ločeno od oroţja, ko je izpraznjen bobnič ali leţišče naboja

v cevi in prazen nabojnik, v primeru polnega nabojnika le ta izvlečen,

strelivo oziroma nabojnik s strelivom pa se fizično ne dotika oroţja.

27. Električni paralizatorji so ročne naprave, ki s pomočjo visoke

električne napetosti človeka začasno onesposobijo.

28. Razpršilci so naprave, ki s pomočjo stisnjenega plina razpršujejo

draţljive snovi, ki človeka začasno onesposobijo ali škodujejo

njegovemu zdravju.

31

29. Moţnarji so priprave za pokanje s črnim smodnikom.

30. Dekorativno oroţje so predmeti, ki so izdelani v dekorativne namene

in jih ni mogoče uporabiti ali predelati v strelno oroţje.

31. Imitacija oroţja so predmeti, ki so po zunanjem izgledu podobni ali

enaki oroţju, vendar jih ni mogoče uporabiti ali predelati v strelno

oroţje (Vir: Uradni list RS, št. 23/2005 z dne 10. 3. 2005)

3.3 Splošni podatki o strelnem orožju

Splošni podatki navadno zajemajo naslednje značilnosti posameznega

strelnega oroţja:

model in tip oroţja (npr. pištola beretta, model 92F),

kaliber (npr. 9 mm, 7,65 mm),

dolţina cevi (npr. 152 mm),

število ţlebov v cevi (npr. 4, 6),

smer oziroma kot navora,

število nabojev v okvirju (6, 8, 15),

dolţina, višina in teţa pištole,

začetna hitrost izstrelka (npr. 400 m/s) itd.

Na temelju navedenih podatkov je mogoče iz najdenega zrna in tulca sklepati

o vrsti oroţja (Maver, 1997).

3.4 Delovanje ročnega strelnega orožja

To je ročno strelno oroţje, pri katerem so naboji razvrščeni kroţno v bobniču.

Izumitelj tega oroţja in nosilec patenta iz leta 1835 je Samuel Colt, ki naj bi

na idejo o rotirajočem bobniču prišel na ladji, ob opazovanju ladijskega

krmila.

32

Prvi revolverji so se pojavili ţe, ko še ni bilo enovitih nabojev. Bobnič se je

napolnil s smodnikom, kroglo in vţigalno kapico. Ta sistem je omogočal, da je

imel strelec brez polnjenja na razpolago več strelov kot pri pištoli. Pri

profesionalnih »revolveraših« je bila v tem obdobju navada, da so nosili s

seboj rezervne, napolnjene bobniče, ker so jih hitreje vstavili v revolver, kot

da bi bobnič ponovno polnili. Potem ko so se pojavili naboji, so se revolverji

še bolj razširili. Še danes so zelo priljubljeni. Njihova prednost pred pištolami

je v večji zanesljivosti delovanja, bistveno hitrejšem reagiranju ob odpovedi

naboja (namesto da bi morali potegniti zaklep in izvreči defekten naboj, je

dovolj, da ponovno napnemo revolver). Prav tako imajo revolverji pred

pištolami (praviloma) prednost v večji učinkovitosti. Ročna strelna oroţja z

največjo učinkovitostjo so praviloma revolverji. Po načinu delovanja delimo

revolverje na:* »Single Action Revolver«, enojno delovanje. Posebej je

potrebno napeti udarno kladivce, obrniti bobnič in šele nato pritisniti

sproţilec * »Duble Action Revolever« dvojno delovanje - z enim pritiskom na

sproţilec napnemo udarno kladivce, obrnemo bobnič in nato sproţimo. Ti

revolverji delajo tudi kot »Single Action«. Prednost teh pred prvimi je v

hitrejšem streljanju, pomanjkljivost pa v tem, da je ob pritisku na sproţilec

potrebna večja sila (poleg sproţitve udarnega kladivca je potrebo kladivce

napeti in obrniti bobenček) kar ima praviloma za posledico manjšo natančnost

streljanja.

Pri polavtomatskih pištolah povratni udarec strela potisne zaklep nazaj. Pri

tem izvleče tulec iz leţišča v cevi in ga izvrţe. Pri povratnem hodu zaklepa se

napenja vzmet, ki končno potisne zaklep naprej. Pri tem zaklep potisne iz

nabojnika v leţišče naslednji naboj. Napne se tudi kladivce in s tem je pištola

pripravljena za naslednji strel. Pritisniti je potrebno samo ponovno na

sproţilec. Pištole so praviloma polavtomatske, kar pomeni, da je potrebno za

vsak naslednji strel le pritisniti na sproţilec. Pri avtomatskih traja

neprekinjeno streljanje, dokler je pritisnjen sproţilec in dokler je še kaj

nabojev.

33

3.5 Strelivo – sestava in kaliber

Da bi se ročno oroţje uporabilo skladno s svojim namenom, mora imeti tudi

kroglo, ki se bo izstrelila iz cevi v smeri cilja ter impulzivno polnjenje, ki bo

krogli nudilo njeno kinetično energijo. Impulzivno polnjenje pri nabojih za

ročno ognjeno oroţje predstavlja smodnik. Količina smodnika, ki je potrebna,

da se krogla potisne iz cevi in da ima na cilju zadovoljujočo kinetično energijo

je smodniško polnjenje.

Pri najstarejših tipih ročnega ognjenega oroţja, se je smodniško polnjenje

vsipalo v cev z njegove sprednje strani (sprednjače), nato se je v cev nabila

krpica in nato krogla. Zadnjače so se pospešeno pričele razvijati z razvojem

prvega naboja. Leta 1840 je Johann Nikolaus von Dreyse konstruiral prvi naboj

v obliki kartonskega tulca, ki je ob vţigu smodniškega polnjenja izgorel v cevi.

Kljub temu, da so se ti naboji zlahka deformirali ali zmočili in s tem postali

neuporabni, je ta izum leta 1866 pripomogel k zmagi Prusev nad Avstrijci.

Krogla je tisto telo oziroma projektil, ki se ob pomoči smodniških plinov

izstreli iz cevi z določeno hitrostjo. Običajno so izdelane iz svinca (jedro

krogle) in prevlečene z bakreno srajčko. Oblike se raztezajo od krogle pa do

ošiljene krogle. Izvedbe so različne glede na namen. Primer1: ošiljena oblika

krogle iz trdega materiala ne bo nikoli povzročila tako teţke rane kot krogle z

topim vrhom ali krogle iz mehkega materiala. Primer 2: Krogle z delno srajčko

in votlo konico, se hitro deformirajo, ko naletijo na nekoliko odpornejšo

površino (kost) in s tem povzročajo teţje poškodbe (krogle v dum-dum

izvedbi).

Tulec je v današnjih časih kovinski. Ţe med II. svetovno vojno so ga izdelovali

iz legure bakra in cinka (messing), katero so zaradi pomanjkanja, pri manjših

kalibrih nadomeščali z aluminijem. Izdelava in material morata omogočati, da

ne razpade ob vţigu smodniških plinov, saj se takrat pojavi visok pritisk v

tulcu. Poleg tega pa mora biti po izstrelitvi, povsem preprosto izvleči tulec iz

cevi. Prav tako mora biti odporen na oksidacijo, zaradi laţjega in

34

dolgotrajnega skladiščenja. Tako v svetu kot tudi v Sloveniji se ţe pojavljajo

izvedbe tulcev iz plastike, kar bo predstavljalo nov korak v razvoju streliva.

Rob tulca se izdeluje v večini primerov s kroţnim ţlebom pri dnu, kot je

prikazano na sliki. In v izvedbi z razširjenim robom, kar je prisotno pri strelivu

(7,62 x 54 R), ki ga uporablja Kalašnikov univerzalni mitraljez AK.

Na dnu tulca je nameščena netilka oziroma inicialna (spodbujevalna) polnitev,

kot je prikazano na spodnji sliki 1. Poznamo tri glavne izvedbe netilk. Iglični

vţig: naboj ima iglo, ki vţge netilno kapico v naboju. Udarno kladivce oroţja

udari po igli naboja od zgoraj. Robni vţig: inicialna zmes je v robu tulca.

Udarna igla udari po robu naboja od zadaj. Sredinski (centralni) vţig: inicialna

zmes oziroma netilka se nahaja na sredini dna tulca, kar pomeni, da udarna

igla udari po netilki od zadaj. Na dnu tulca se nahaja še oznaka naboja.

Slika 1: Prikaz načinov vţiga streliva

3.6 Strelivo z robnim vžigom

Strelivo z robnim vţigom je mnogo enostavnejše in cenejše kot strelivo z

sredinskim vţigom. Čeprav je bilo to strelivo izumljeno ţe davnega leta 1845,

se to strelivo še danes uporablja kot strelivo za puške, pištole in revolverje

ter v zadnjem desetletju tudi za posebne vrste brzostrelk (MGV 176 in njej

podobne). Še dandanes ga mnogi imenujejo fobert-strelivo, po njegovem

izumitelju. Mnogi pa ga imenujejo kar malo-kalibrsko strelivo (Vir:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kategorija:Strelivo):

35

22 SHORT Ameriška komercialna oznaka najstarejšega kovinskega naboja je

22 SHORT (metrične mere 5,6 mm) uveden je v proizvodnjo leta 1857 za prvi

model revolverja Smith & Wesson. Še vedno ga proizvajajo v mnogih

proizvodnjah streliva po svetu. Uporablja se v vojski, v športu (Biatlon), za

osebno obrambo,... Kljub temu, da ta mali naboj deluje dokaj nedolţno je

lahko zelo nevaren. V lovstvu se uporablja pri lovu na male ţivali do 1 kg teţe

na razdaljah do 50 metrov. Z močnejšim polnjenjem (oznaka: High Velocity)

prebija debelino deske jelovine 5-ih cm. Torej to ni igračka!

22 LONG RIFLE Po pridobljenih podatkih je to strelivo prva proizvedla tovarna

oroţja J. Stevens Arms & Tool Comp ţe davnega leta 1887. Leta 1930 tovarna

Remington prične proizvajati to strelivo z pol-dimnim in brezdimnim

smodniškim polnjenjem in v ojačani izvedbi (HV High Velocity) kar pomeni, da

je imel večjo začetno hitrost. Proizvaja se z dvema vrstama krogle (polna

svinčena krogla 2,59 grama, svinčena krogla z votlo konico 2,39 grama). Prav

zaradi te druge vrste krogel je zelo priljubljen pri krivolovcih po vsem svetu.

Na razdalji 30 metrov prebija debelino deske jelovine 15-ih cm.

22 LONG in 22 EXTRA LONG Oba omenjena naboja sta bila razvita ţe 18 let

pred 22 LONG RIFLE in čeprav se še vedno proizvajata se glede kvalitete ne

moreta primerjati z 22 EXTRA LONG RIFLE.

22 MAGNUM Tovarna oroţja Winchester leta 1959 na trţišče pošlje naboj, ki

se ponekod imenuje kar 22 Winchester Magnum. To je bil zadetek v polno, saj

mnoga podjetja po svetu kmalu pričnejo proizvajati številne modele pušk in

revolverjev za ta popularni naboj. Ta naboj je v bistvu povečana in ojačena

varianta naboja 22 WRF, katerega pri nas najdemo zelo poredko. Tega naboja

ni mogoče uporabljati z revolverji in puškami, za katere je namenjen naboj 22

LONG RIFLE. Ta naboj je zelo močan in učinkovit pri lovu na malo divjad pri

razdaljah do 125 metrov. Svinčene krogle imajo običajno površino

galvanizirano z bakrom in tanko srajčko. V kolikor so krogle nabojev

namočene v vosek, se cevi oroţja dosti manj zamaţejo.

36

3.7 Strelivo s sredinskim vžigom

Revolversko strelivo je zlahka prepoznati, saj je rob tulca nekoliko razširjen,

kar omogoča dobro prilagajanje proti zdrsu v komoro bobniča revolverja. Naj

navedem samo nekaj najpogostejših tipov revolverskega streliva (Vir:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kategorija:Strelivo):

38 SPECIAL V metričnih merah to pomeni kaliber 9 mm. Uporablja se od leta

1902 dalje. Prevladuje mnenje, da je to naboj z najbolj uravnoteţenimi

lastnostmi, kar pomeni, da se ga lahko enako dobro uporablja za vse vrste

nalog. Najdemo ga v uporabi mnogih policijskih in specialnih enotah po svetu.

Prav tako slovi kot najboljši obrambni naboj v revolverjih s kratko cevjo.

Uporablja se ga lahko tudi v revolverjih 357 Magnum za potrebe urjenja,

zaradi precej cenejše različice od dragega in močnega naboja 357 Magnum.

357 MAGNUM Na trţišče ga je leta 1935 pripeljala tovarna oroţja Smith &

Wesson. Nastal je na podlagi razvoja ojačevanja naboja 38 Special, po

številnih zahtevah ameriške policije in FBI, kateri so hoteli močnejši naboj od

omenjenega. Ta naboj ima pribliţno 2x večjo začetno hitrost in 3x večjo

energijo od standardnega 38 Special naboja. Ima izredno veliko prebojnost in

ustavno moč, vendar polno hitrost in udarno energijo razvije šele pri

zapuščanju cevi dolţine od 50 do 55 cm.

44 MAGNUM Razvoj tega naboja so 1955 sproţili ljubitelji teţkih revolverjev.

Danes velja za najmočnejši komercialni naboj visoke preciznosti, poleg tega

pa se odlikuje z največjo prebojnostjo med revolverji in pištolami. Streljanje

z njim zahteva močne roke, kot tudi streljanje z obema rokama. Ni ga mogoče

uporabljati z revolverji, kateri uporabljajo naboje 44 Special, saj je 44

Magnum daljši.

37

3.8 Strelivo za samokrese

Ima v večini primerov izvedbo tulca s kroţnim ţlebom pri dnu, katerega po

izstrelitvi krogle prime izvlečnik tulcev in ga izvleče iz cevi.

6,35 MM Mali pištolski naboj je bil na trţišče uveden v ZDA leta 1908, skupaj z

malo ţepno pištolo Browning. Njegova kinetična energija je zelo majhna in

glede na to, da se proizvaja samo v kombinaciji s kroglo s polno srajčko je

njegova ustavitvena moč zelo slaba. Zgoraj omenjeni in precej cenejši naboj z

robnim vţigom 22 SHORT je precej boljši za obrambo še posebej, če ima votlo

konico na vrhu krogle. Pištole s tem kalibrom sluţijo bolj kot groţnja, ne pa

kot oroţje za resno obrambo, še posebno v današnjem času, ko je večina

napadalcev oz. kriminalcev pod vplivom droge.

7,62 MM TOKAREV Pištolski naboj M30 ima obliko steklenice, katerega so

uporabljali 70 let v vseh drţavah nekdanjega vzhodnega bloka, kot naboj za

pištole in avtomate. Zelo podoben je naboju 7,63 Mauser. Dolgo vrsto let je

veljal za izredno učinkovit vojaški pištolski naboj z veliko začetno hitrostjo

(440 m/s) in veliko prebojnostjo. To strelivo je uporabno tudi za

polavtomatsko pištolo Zastava M57.

7,63 MM MAUSER Ta naboj sodi med najstarejše naboje za avtomatske in

polavtomatske pištole, razvit je bil namreč leta 1893. V anglosaksonskih

deţelah nosi oznako 30 Mauser. Krogla tega naboja ima največjo začetno

hitrost med vsemi pištolskimi naboji in sicer 460 m/s. Do razvoja naboja 357

Magnum je 7,63 MM MAUSER veljal za pravega šampiona med pištolskimi

naboji. Danes pa ga proizvajajo v omejenih količinah.

7,65 MM BROWNING Sodi med zelo popularne naboje za male pištole, s

katerimi se je mogoče uspešno obraniti. Njegova krogla na razdalji 10 metrov

prebija 10 cm jelovine.

38

Na spodnji sliki 2 je opisana splošna sestava naboja

LEGENDA:

A - plašč krogle

B - jeklena polnitev

C - votel del

D - svinčeva polnitev

E - smodniško polnjenje

Slika 2: Prikaz sestave naboja (Vir: http://www.ocities.com)

39

4 Sledi strelnega orožja

Če je bilo pri dejanju uporabljeno strelno oroţje, lahko preiskovalci rešujejo

primer na podlagi nekaterih sledi, ki so nastale pri streljanju. Poznamo več

vrst sledi, katere so vidne in nevidne. Vidne navadno vidimo in opazimo s

prostim očesom na samem kraju dejanja (sledi trave, blata, zemlje, krvi,

tekstilnih vlaken,…), nevidne pa zaradi majhnih dimenzij in prikritosti

proučujejo z različnimi metodami in optičnimi sredstvi (prstni odtisi, sledi

smodnikovih saj,…)

Med pomembnejšimi so:

Sledi na oblačilih,

Sledi na rokah strelca,

Sledi na krogli in tulcu,

Sledi na oroţju.

4.1 Sledi na oblačilih

20% neizgorelih smodniških delcev izleti skozi votlino mehanizma in cev

strelnega oroţja. V primeru, da je v bliţini teh odprtin roka strelca, bodo ti

delci ostali na njej, prav tako pa tudi na njegovih oblačilih in na preprekah v

bliţini. V primeru, da je strelec oblečen v dolge rokave, bo največji deleţ

smodniških delcev na spodnjem delu rokava, ker je le ta najbliţje oroţju.

Kadar v kriminalistični praksi govorimo o prepreki, navadno mislimo na obleko

ustreljene osebe. V kolikor na njej najdemo delce smodnika, se prvo

vprašamo iz katere razdalje so ti delci prileteli, kar pa je odvisno tudi od

vrste oroţja iz katerega je bil izstreljen naboj. Za kratkocevno oroţje (pištola

in revolver) je končni domet delcev med 60 cm in 100 cm. V primeru, da se

smodniški delci nahajajo na razdalji več kot 100 cm pa govorimo ţe o

40

močnejšem dolgocevnem strelnem oroţju, kot npr. vojaške puške, lovski

karabinki,…

Količina delcev na obleki ţrtve je odvisna tudi od vrste tkanine. Različne

majice, jakne in plašči iz naravnih materialov zadrţijo skoraj vso količino

delcev smodnika, medtem ko obleke iz sintetike in umetnih materialov, kjer

je površina materiala obleke gladka zadrţi veliko manj delcev smodnika, ker ti

delci zdrsnejo iz takšnih materialov. Te sledi so navadno trajne, razen v

primeru, da obleko operemo. Na podlagi najdenih delcev, njihove gostote in

razporeditve na obleki lahko določimo strelno razdaljo, kar je eden

pomembnejših dokazov v samem postopku oz. preiskavi. Pri tem nam pomaga

strokovnjak, kateri v laboratoriju s pomočjo mikroskopa pregleda oblačilo ter

določi ali so okoli vstopne strelne poškodbe izgoreli in delno izgoreli delci

smodniškega polnjenja. Ti delci so zelo majhni, zato jih s prostim očesom v

večini primerov ne vidimo, kar pa še ne pomeni, da tudi ne obstajajo. Na

oblekah bele in črne barve so sledi smodnika jasneje opredeljene ter bolj

vidne, manj vidne pa so na obarvanih oblačilih, katere napadalci tudi

pogosteje uporabljajo. Strokovnjaki si z uporabo infrardeče svetlobe

pomagajo pri prepoznavi delcev, kateri so lahko različnih barv, oblik in

velikosti.

Poleg infrardeče svetlobe poznamo tudi z Griesesov test, za določanje

nitratov in nitritov, kateri nastanejo pri nepopolnem izgorevanju brezdimnega

smodnika. Pri tem postopku odkrivanja potrebujemo kemično obdelan

fotografski papir, katerega poloţimo na oblačilo in z vročim predmetom

pritisnemo (navadno se uporabi likalnik) in smodniški delci se prilepijo na

papir. Nato s kemijskimi reakcijami določimo porazdelitev nitratnih delcev

kateri le-te naredijo vidne.

Pri celotni preiskavi je zelo pomembno, da dokazna oblačila pazljivo in dobro

zavarujemo, saj lahko iz njih stresemo veliko ali vso količino smodniškega

polnjenja, kateri je ključnega pomena za dokazovanje strelne razdalje.

41

4.2 Sledi na rokah strelca

Pri raziskavah je zelo pomemben odgovor na vprašanje ali je neka oseba

strelec ali ne. To dokaţemo s preiskavo sledi, katere so nastale na rokah

strelca pri streljanju s strelnim oroţjem.

Pri izstrelu naboja iz strelnega oroţja ostane veliko smodniških delcev, ti pa

zaradi vlaţnosti smodnika, stanja v cevi oroţja ali preprosto slabe kvalitete

smodnika, nikoli popolnoma ne izgorijo. Skupaj s kroglo skozi cev oroţja izleti

z veliko hitrostjo večji del izgorelega ali delno izgorelega smodnika in

smodniške umazanije. Drugi del neizgorelih smodniških delcev pa izleti skozi

votline mehanizma. Kar pomeni, v primeru da je oseba streljala, bodo na

rokah ostale sledi smodnika.

Zelo pomembna pa je tudi lokacija delcev, kar nam pove ali je oseba dejansko

streljala ali je bila samo v bliţini ali pa je po streljanju vzela v roke oroţje.

Realna predpostavka je, da bo imela oseba, katera je streljala največjo

koncentracijo smodniških delcev na kazalcu, saj je ta prst najbliţje sproţilcu.

Oseba, ki je po streljanju vzela oroţje v roke pa bo imela največ delcev na

dlani roke. Trenutek streljanja s strelnim oroţjem (viden smodniški oblak in

vţig zagorelih smodniških delcev) Za odkrivanje teh sledi poznamo več vrst

metod. Te so:

parafinska rokavica,

silikonska rokavica,

odvzem smodniških delcev s pomočjo lepljivih folij,

metoda SEM EDX.

Med njimi je najpomembnejša metoda SEM/EDX, ki je prikazana na sliki 3 in

ima veliko prednost pred drugimi metodami. Pri tej metodi je pomembno, da

se raziskovalni vzorec pri testiranjih ne uniči in ne menja. Tako se lahko isti

vzorec pregleda neštetokrat, kar je v forenzični praksi zelo zaţeleno. Vse

druge dosedanje metode izgubijo moţnost ponovnega testiranja.

42

Kako deluje: SEM/EDX deluje kot mikroskop, ki uporablja za opazovanje

nekega predmeta curek elektronov (klasični mikroskop uporablja vidno

svetlobo). Pri vrstičnem elektronskem mikroskopu elektronski curek preleti

celotno površino vzorca, tako da na zaslonu dobimo celotno sliko vzorca

(Maver, 2004).

Slika 3: Forenzična oprema SEM/EDX

4.3 Sledi na krogli in tulcu

Ko na kraju dejanja najdemo kroglo ali tulec, moramo upoštevati najdene

sledi na njih, saj le tako lahko primerjamo ali sta bila izstreljena iz

določenega strelnega oroţja. Vsaka cev strelnega oroţja ima svoje

nepravilnosti, kar odraţa na poljih in ţlebovih določene črte ali brazde,

katere se odtisnejo tudi na kroglo ob izstrelitvi. Po teh sledeh jo lahko tudi

identificiramo. Lahko bi tudi rekli, da nosi krogla sliko notranjosti cevi. Vse te

odtise oz. brazde, ki so nastale pri uporabi strelnega oroţja imenujemo

mehanske poškodbe, katere pa so zelo majhne in vidne le pod mikroskopom.

Če je oroţje novo, čez čas notranjost cevi oksidira, poškoduje pa se z

neustreznim čiščenjem. Takrat govorimo o individualno karakterističnih

43

mehanskih poškodbah. Se pravi o odtisu papilar v cevi, te so značilne

predvsem za take cevi.

Najdena krogla na samem mestu dejanja, ima zelo veliko vrednost, saj

odkriva cev ali strelno oroţje iz katerega je bilo streljano. Bolj pogosto

najdemo tulec, saj izleti neposredno na kraju streljanja ali le nekaj cm stran,

odvisno od samega oroţja. Tudi samo strelno oroţje lahko najdemo, medtem

ko krogla največkrat ostane v telesu ţrtve, se zadene v kakšno prepreko ali pa

odleti tako da jo ne najdemo.

Za potrjevanje enakovrednosti ali podobnosti, strokovnjaki opravijo

primerjalne študije, med kroglo najdeno na kaznivem dejanju in podobno

kroglo izstreljeno iz podobnega strelnega oroţja. Sledi, ki se pojavijo na cevi

oroţja, se ob izstrelitvi odtisnejo na kroglo in popolno ujemanje pomeni

popolno identifikacijo same krogle ali oroţja. Mehanske sledi polja cevi se

ostro vreţejo v material iz katerega je krogla. To vrezovanje je posledica

dejstva, da je maksimalen premer krogle vedno nekoliko večji od minimalnega

premera ţlebov cevi. Tako se krogla vreţe pri izletu iz cevi. Če na krogli

opazimo samo sledi polja ali kakšno sled ţleba cevi, lahko sklepamo, da gre za

novo cev oz. oroţje. V nasprotnem primeru, ko pa je krogla vsa poškodovana z

brazdami ali mehanskimi sledmi lahko govorimo o stari cevi. Drastično

poškodovana in stara cev pušča na krogli in tulcu tudi sledi smodniške

umazanije.

Število polj in ţlebov ni vedno enako, odvisno je od vrste oroţja, kot tudi od

proizvajalca. Npr. evropsko število je 4 ali 6, ameriško navadno 5 in japonsko

7. Tako nam raziskave pokaţejo iz kje oroţje izhaja. Polja in ţlebovi puščajo

na krogli širino sledi, ki jo merimo z mikroskopsko pomočjo, prav tako pa

merimo tudi globino polja cevi strelnega oroţja. Pri tem se uporablja posebna

igla, ki seţe do dna polja in se obrača za 0,1 mm. Cevi strelnega oroţja imajo

spiralno vrezane ţlebove, kar daje krogli rotacijsko in natančno premikanje

skozi zrak.

44

Ko najdemo na krogli in tulcu splošne karakteristike sledi, preidemo na

proučevanje in dokazovanje individualnih karakteristik. Te so lahko enake ali

različne. Kaţejo se predvsem v brazdah, lahko tudi rečemo na mikroreliefu

znotraj polja in ţlebov. Te brazde se morajo ujemati s kroglo in tulcem

najdenih na kraju kaznivega dejanja.

Vsaka sled na krogli in tulcu, se lahko oceni kot sled orodja, ki je bilo

uporabljeno za streljanje. Krogla in tulec sta torej ena najpomembnejših

sledi, s katero lahko dokaţemo, da je bilo streljano iz določenega strelnega

oroţja, kot prikazujeta sliki 4 in 5.

Slika 4: Primer tulcev različnih kalibrov ki so lahko najdeni na kraju KD

Slika 5: Cele in deformirane krogle različnih kalibrov

45

4.4 Sledi na orožju

Pri streljanju pritisnjen sproţilec sprosti udarno kladivce, ki udari po udarni

igli, ta po netiki naboja in tako pod plameni visoke temperature celo 2500 °C

pride do vţiga eksploziva, kar povzroči izgorevanje smodnika in nastajanje

velikih količin plina. V cevi oroţja ostane velika količina neizgorelih ali delno

izgorelih delcev, ki nikoli popolnoma ne izgorijo. Posledica tega je vlaţnost ali

slaba kvaliteta eksploziva, mehanično stanje v cevi, ispravnost in kvaliteta

oroţja,…

Poleg neizgorelih delcev pa v cevi oroţja lahko najdemo tudi sledi umazanije,

masti, rje, praha, sledi kovinskih delcev krogle, itd. V cevi se poleg omenjenih

substanc nahajajo še sledi neizgorelega smodnika in saj, kot tudi na ostalih

delih mehanizma oroţja. To velja predvsem za avtomatsko in polavtomatsko

oroţje. Sledi smodnika z prostim očesom ne vidimo, zato moramo vzeti bris, ki

ga analiziramo z optičnimi sredstvi-mikroskopom in barvnimi reakcijami na

svinec, baker, nikelj,…

Poleg vseh teh sledi, ki jih pri streljanju pušča predvsem samo oroţje, pa

lahko najdemo tudi druge sledi, kot so: sledi tkiva, tekstilnih vlaken, krvi,

dlak, masti, zemlje, sledi trave, itd.

Na podlagi človeške krvi, lahko sklepamo za kakšen zločin gre. Ali je bil

samomor, umor iz neposredne bliţine, ali pa je prišlo do medsebojnega

ruvanja. Preiskovalci v kriminalistično tehničnih laboratorijih z analizo DNK

določijo vrsto krvi oz. krvno skupino, kar jim omogoča popolno identifikacijo

storilca ali oseb vpletenih v dejanje.

Na gladkih in ravnih površinah strelnega oroţja pa lahko najdemo tudi sledi

papilarnih linij (prstne odtise), ki navadno pripadajo osebi, ki je streljala. Vse

sledi je potrebno skrbno zavarovati, posebno pazljivi pa moramo biti da jih ne

uničimo.

46

5 Balistična rekonstrukcija

Balistična rekonstrukcija je poleg ostalih preiskav pomemben element pri

odkrivanju storilca in opisu samega dogajanja na kraju dejanja.

Opravi jo balistični strokovnjak na kraju kaznivega dejanja, ostale preiskave

pa se opravljajo v sodnomedicinskih in kriminalistično tehničnih laboratorijih.

Balistična rekonstrukcija je zelo zahteven proces, zato jo navadno opravljajo

strokovnjaki z dolgoletnimi izkušnjami.

Da bi preiskavo uspešno rešili, se moramo prvo osredotočiti predvsem na sledi,

ki so nastale ob samem dejanju. To so sledi na strelnem oroţju, s katerim se

je kaznivo dejanje izvršilo, sledi na telesu, obleki, obutvi strelca in ţrtve, kot

tudi na drugih predmetih v okolici streljanja.

Vse sledi najdene na kraju streljanja morajo biti natančno opisane,

izmerjene, fotografirane in zapisane v zapisniku o ogledu.

Vsako oroţje, če je napolnjeno s strelivom pri streljanju izvrţe tulec in kroglo.

Število tulcev nam pove število strelov, kraj najdenega tulca pa pomaga

strokovnjakom ugotoviti stojišče in kot strelca, vendar ima vsako različno

oroţje tudi različen izmet tulca. Na kraju dejanja navadno najdemo tudi

kroglo. V laboratorijih jo z mikroskopi natančno pregledajo, kar jim lahko

pove pot letenja krogle, njen cilj in stojišče ţrtve. Pomembno je tudi

ujemanje krogle in tulca, saj je bilo lahko več strelcev. Najdba tulca in krogle

ima pri preiskavi veliko večji pomen kot najdba samega oroţja. Pri streljanju

se pod visokimi pritiski plina na tulec in kroglo preslikajo različne vdolbine in

reliefi, ki se ujemajo z različnimi deli oroţja. Tako z najdbo samega strelnega

oroţja, ne moremo dokazati zločin.

Pomemben je tudi pregled vhodnih in izhodnih strelnih poškodb, ki jih opiše in

izmeri sodnomedicinski strokovnjak, kar balističnemu izvedencu, poleg

47

izmerjene hitrosti in izračunane energije izstrelka pomaga ugotoviti ali lahko

določeno strelno oroţje povzroči laţjo strelno poškodbo ali poškodbo s

smrtnim izidom.

Se pravi, z balistično rekonstrukcijo lahko pojasnimo sledi, ki jih pušča oroţje,

krogla, tulec in strelne poškodbe, kot tudi ali gre za silobran, nesrečo, umor

ali kakšno drugo kaznivo dejanje.

Za uporabo metod fizične in kemične kriminalistike v postopkih balističnega

izvedenstva, je pomembno da se strokovno in popolno pregleda kraj kaznivega

dejanja izvršenega s strelnim oroţjem, s ciljem da bi se našli in zavarovali za

balistično izvedenstvo pomembni materialni dokazi v določenih

kriminalistično-taktičnih situacijah dobljeni rezultati z uporabo metod fizične

in kemične kriminalistike v sklopu balistične ekspertize, je odvisen tudi

odgovor na ključna zlata vprašanja kriminalistike, ali obravnavan dogodek

predstavlja kaznivo dejanje ali ne, kar je pomembno za nadaljnje delo

policije. Zaradi večje učinkovitosti balističnega izvedenstva je zelo

pomembno stalno sodelovanje operativnih delavcev, kriminalističnega

tehnika, izvedenca balistične stroke in izvedenca sodne medicine. Medsebojno

sodelovanje vseh naštetih in uporaba odgovarjajočih vprašanj fizične in

kemijske balistike povečuje verjetnost zavarovanja dobljenih materialnih

dokazov. Pri razjasnjevanju in dokazovanju kaznivih dejanj izvršenih s

strelnim oroţjem, rezultati balističnih izvedenskih mnenj lahko imajo velik

dokazni potencial v kazenskem postopku zaradi česar je pomembno, da se vsi

dokazi tudi procesno potrdijo. Ti dokazi so lahko sledi smodnika, plinov, ognja

iz oroţja, sledovi, ki izvirajo od krogle, cevi oroţja, udarne igle oroţja,

zaklepa, okvirja, izvlečnika in izmetala tulca, leţišče naboja in samega

strelnega oroţja (Vir: http://forensic.to/webhome/mastruko/).

48

5.1 Ukrepi na kraju dejanja z uporabo strelnega orožja

Po poreklu so lahko poškodbe s strelnim oroţjem samomorilne, morilne in kot

nesreče. Zaključke o tem vprašanju je treba sprejeti šele po popolnem

pregledu vseh razpoloţljivih dejstev v posameznem slučaju, ki vsebujejo:

lokacija in število ran,

karakteristike poškodb, velikost in smer strelnih kanalov,

poloţaj telesa in oroţja,

lokacija sledov krvi na ţrtvi, obleki in okoliškim predmetom,

prisotnost ali odsotnost poškodb na obleki, ki odgovarjajo poškodbam

na telesu,

prisotnost ali odsotnost sledi boja med ţrtvijo in storilcem na kraju

dogodka.

Pri kaznivem dejanju umora ali uboja nakazujejo številne vstrelne ali

prestrelne poškodbe na različnih delih telesa, ki se običajno odraţajo v

različnih smereh pri čemer večkrat najdemo več smrtonosnih poškodb (rane v

predelu zatilja, hrbta, trebuha in prsnega koša).

Pri samomorih s strelnim oroţjem najdemo poškodbe največkrat v predelu

desne sence (pri desničarjih), ko krogla običajno prestreli glavo horizontalno

ali navzgor in zadaj. Izhodna rana je vidna na levih sencah ali predelu

temena. Včasih desničarji drţijo oroţje s palcem na sproţilcu zaradi česar je

lahko smer strelnega kanala tudi drugačna. V redkih slučajih se vhodna rana

pri samomorih vidi na čelu, ustih ali predelu srca. Včasih pri samomoru

ugotovimo več strelnih poškodb, samo ena pa je smrtonosna. V primerih

nesreč s strelnim oroţjem nastanejo poškodbe tekom polnjenja ali čiščenje

oroţja zaradi česar so locirane na sprednji strani telesa, smer strelnega kanala

pa je navzgor. Pri nesrečah in samomorih s strelnim oroţjem največkrat

najdemo samo eno vstrelno ali prestrelno poškodbo.

49

Pri ogledu kraja samomora ali nesreče s strelnim oroţjem, strelno oroţje

največkrat najdemo na kraju dejanja, v primeru umora pa se oroţje redko

najde pri ţrtvi. V kolikor oroţje zaradi mrliške okorelosti ţrtev drţi v roki, to

nakazuje na samomor, čeprav tudi storilec lahko poloţi oroţje v roke ţrtve in

simulira samomor, vendar s tem ne doseţe, da pokojni čvrsto drţi oroţje v

roki. Tudi odsotnost strelnega oroţja na kraju dejanja ne nakazuje, da gre

vedno za umor, ker je strelno oroţje lahko odstranjeno s strani tretje osebe.

Obravnavani so bili tudi primeri samomorov, ko so bile poškodbe smrtonosne

vendar je bil poškodovani sposoben hoditi več metrov od kraja dogodka,

oroţje pa je ostalo na kraju kjer se je poškodovani ustrelil. Obleko ţrtve je

treba preden jo slečemo s telesa pazljivo pregledati in potrditi povezave med

poškodbami na obleki in ranami na telesu. Na obleki je potrebno iskati sledi,

ki kaţejo na moţnost boja ali vlečenje in premeščanje ţrtve z enega mesta na

drugo (manjkajoči gumbi in poškodbe oblačil, ki ne odgovarjajo poškodbam na

telesu.)

Tekom ogleda kraja kaznivega dejanja ali dogodka, kjer je bilo uporabljeno

strelno oroţje je obvezno izvesti naslednje:

točno določiti poloţaj najdenih tulcev naboja in krogel in jih ustrezno

zavarovati za balistično ekspertizo,

s skicami in fotografijami določiti poloţaj najdenega oroţja in njegov

odnos proti poloţaju trupla,

določiti točen poloţaj trupla in zavarovati sledove na rokah trupla

(natakniti pvc vrečko na vsako roko, zaradi kasnejšega pobiranja

morebitnih sledov smodnika),

zavarovati strelno oroţje v kolikor je najdeno na kraju zaradi

morebitne preiskave iskanja sledov krvi na ustju cevi (posebno pri

dokazovanju samomora),

določiti in zavarovati sledove na oblačilih trupla (da se ne izgubijo

sledovi tekom transporta),

50

v redkih primerih je nujno potrebno rentgensko snemanje trupla

zaradi najdbe krogle v telesu ali delov krogle, kakor tudi za potrditev

smeri projektila in določitev vhodne in izhodne rane.

(Vir:. http://forensic.to/webhome/mastruko/).

5.2 Vprašanja in odgovori balistične rekonstrukcije

Z balistično rekonstrukcijo moramo dobiti odgovore na naslednja balistično

medicinska vprašanja (Beijer, 2003):

1. Ali je poškodba storjena s strelnim oroţjem?

2. S katerim in kakšne vrste projektilom je povzročena poškodba?

3. Ali gre za prestrelno rano, strelno rano

4. Katera je vhodna in izhodna strelna rana?

5. Ali se na mestu poškodbe sledovi smodnika in dimnega kolobarja in

konduzijskega prstana?

6. Iz kakšne oddaljenosti in katere smeri je prišel strel?

7. S kolikimi kroglami je poškodovano telo?

8. Kje je bil poloţaj strelca, oroţja in ţrtve?

9. Katera ali katere poškodbe so bile smrtonosne?

5.2.1 Vprašanja in odgovori glede uporabljenega strelnega orožja

Forenzično balistični strokovnjak mora pri pregledu oroţja v ekspertizi

obvezno odgovoriti na naslednja vprašanja (Romolo, 2002):

1. Ali je bilo oroţje tehnično brezhibno ali ne?

2. Ali je moţno, da je prišlo do izstrelitve naboja iz oroţja brez uporabe

sproţilca tekom pada oroţja ali pri polnjenju oroţja?

3. Ali je iz konkretnega oroţja mogoče izstreliti strelivo določenega

kalibra?

4. Kdaj je bilo pribliţno iz oroţja zadnjič streljano?

51

5. Ali so bile uničene serijske številke in znaki za identifikacijo na

posameznih delih oroţja, in kateri so ti deli?

5.3 Potrebni instrumenti pri balistični rekonstrukciji

Za uspešno izvedbo balistične rekonstrukcije strokovnjaki poleg znanja

uporabljajo tudi določeno opremo, katera je prilagojena ali izdelana posebej

za področje balistike. Največkrat se uporablja naslednja oprema in

dokumentacija (Heard, 1997):

1. Izdelava standardno operativnih postopkov (navodila za delo).

2. Kontrola navodila dela (supervizija izkušenih balističnih

strokovnjakov).

3. Primerjalni mikroskop.

4. Aparat za merjenje hitrosti krogel.

5. Elektronski mikroskop SEM/EDX.

6. 3D laserski skenerju in daljinomeri.

7. Različni digitalni fotoaparati in računalniki.

8. Balistični računalniški programi za obdelavo podatkov.

9. Uporaba evidenc (BISS – ballistics identifications sistem, IBIS –

integrirani balistični identifikacijski sistem).

5.4 Strelna razdalja

V kriminalistični balistiki, je ena najpomembnejših preiskav določanje strelne

razdalje pri strelnem oroţju in je tudi najpomembnejši element za reševanje

krvnih deliktov.

Z njo lahko odločamo o stopnji kaznivega dejanja, ali je strelec streljal z

oddaljenosti, ko ţrtev ni imela moţnosti obrambe ali je šlo za samoobrambo.

Vse to lahko poleg ostalih dokazov določimo, če vemo kje je strelec stal (le

nekaj centimetrov od ţrtev ali več metrov).

52

Preiskava se začne na podlagi izgorevanja smodnika v smodniškem polnjenju

naboja. Projektil ali naboj, ob izstrelitvi pod ustvarjenim pritiskom, visoke

temperature in izgorevanjem smodnika, izleti ravno. Vsi ti delci izgorelega

smodnika mu sledijo in se gibljejo v njegovi smeri. Količina teh delcev je

majhna, prav tako pa je majhna tudi njihova specifična teţa. Kakršna koli

prepreka, pa naj bo to ţrtev, predmet ali objekt je za njih neizogibna.

Preiskovalci za dokazovanje sledi opravijo tudi testno streljanje, pri katerem

je zelo pomembno, da uporabijo isto ali enako strelno oroţje, kot je bilo

uporabljeno pri kaznivem dejanju. Starost streliva, vrsta smodniškega

polnjenja, proizvajalec, lahko zelo vplivajo na končni razpon kot tudi videz

nastalega smodniškega prahu med testnim streljanjem.

Strelna razdalja določena na temelju sledi smodniških ostankov se redkokdaj

navede z eno številko. Največkrat se izraţa v mejah dveh bliţnjih številk in to

tako, da se manjša razdalja izraţa z manjšim odstopanjem, večja pa z večjim

odstopanjem. Npr.: razdalja streljanja je 8–10 cm, 25–30 cm, 50–60 cm. Če pa

se razdalja streljanja izraţa izrazito z eno samo številko, potem se določi

moţna toleranca odstopanja. Npr.: strelna razdalja je 9 cm ± 1 cm, 27.5 cm ±

2.5 cm, 55 cm ± 5 cm.

Sledi izgorelega smodnika in njegovih delcev nam omogočajo določanje

razdalje streljanja od pribliţno 45 do 100 cm, odvisno od vrste strelnega

oroţja pa tudi do 120 cm. Pri vseh teh vrednostih pa moramo upoštevati tudi

moţno toleranco odstopanja. Preiskava je lahko temeljitejša, če je prišlo do

streljanja med dvema do tremi metri, predvsem pri reševanju krvnih deliktov.

Prav tako je lahko temeljitejša, če ni bilo kontakta med udeleţenci kaznivega

dejanja, kot tudi če je ţe določeno, ali gre za umor ali samoobrambo.

Projektil izstreljen iz strelnega oroţja pušča na preprekah sledi. To je

podrobneje leta 1950 preiskoval Dr. A. Schontag, kjer je v brisu teh sledi

dokazal prisotnost določenih kemijskih elementov, kar mu je uspelo dokazati s

pomočjo spektrografske analize. Se pravi, če je projektil zadel kakršnokoli

53

prepreko, bo na njej nastala poškodba, na sami poškodbi pa ostane tako

imenovani projektilni bris. S spektrografsko analizo projektilnih brisov je

Schontag v sledeh dokazal elemente svinca, barija in antimona. Njegova

raziskava je pokazala, da se ti elementi lahko pokaţejo ne samo na samem

mestu poškodbe, ampak tudi v njeni okolici, prav tako pa jih najdemo v bliţini

vstopne rane ţrtve.

Najpogostejši materiali na katerih se preiskuje strelna razdalja so: različne

vrste tkanin, človeške kosti, razni plastični materiali, obdrgnjena koţa,…Na

njih lahko najdemo sledi svinca in barija, medtem ko so sledi antimona teţje

zaznavne. Je idealen element, pri uporabi spektrografske analize, saj z njim

dokazujemo sledi na vstopnem mestu projektila. Preden pa se posvetimo

dokazovanju samega antimona pa se zaradi točnosti opravi spektrografsko

analizo na celotnem materialu.

5.5 Forenzična 3D tehnologija in 3D lasersko skeniranje

V primeru obravnave dogodkov, kjer je bilo uporabljeno strelno oroţje, se

čedalje bolj uveljavlja uporaba 3D laserskega skeniranja. Uporabljajo se zelo

natančni 3D laserski skenerji dolgega dometa različnih proizvajalcev ( npr.

Optech ILRIS36D ), ki teren spremenijo v digitalni posnetek. Poleg skenerja je

potrebno imeti še ustrezen zapisovalnik podatkov in prilagojen računalniški

CAD/CAM (angl: Computer Aided Modeling in Computer Aided Design) program

za izdelavo 3D simulacije kraja dogodka ali kaznivega dejanja. (Vir:

http://forensic.to/webhome/mastruko/).

Forenzična 3D tehnologija se nenehno razvija in prilagaja preiskovalne in

dokazne postopke pred sodišči. Veliko forenzikov s področja balistike

intenzivno sodeluje v projektu zdruţevanja forenzičnih 3D tehnologij s 3D

lasersko tehnologijo pregledovanja krajev dogodkov, kjer je bilo uporabljeno

strelno oroţje. Forenzična 3D tehnologija uspešno predstavlja dokaze v sodnih

postopkih. Forenzična 3D tehnologija se je spremenila v metodo, ki zdruţuje

vizualno predstavitev rekonstrukcije dogodka in vseh sledi, najdenih na kraju

54

dogodka. S forenzičnimi 3D tehnologijami lahko opravljamo 3D rekonstrukcije

umorov in drugih nesreč, kjer je bilo uporabljeno strelno oroţje ali eksploziv,

izvedemo simulacijo poţara ali izvedemo simulacijo poteka prometne nesreče

(Vir: http://forensic.to/webhome/mastruko/).

Forenzična 3D ni nadomestek za tradicionalno ustno strokovno izraţanje,

vendar je dodatek k besednemu izrazoslovju strokovnjakov, ki zagotavlja

boljše razumevanje o obravnavanem dogodku ali kaznivem dejanju. Z

uporabo 3D tehnologije laţje in bolje razloţimo dinamiko dogodka in je zelo

koristna v primerih ocene verjetnosti za določeno različico dogodkov. Laţje se

pojasnijo sledovi na kraju kaznivega dejanja, obtoţencu in ţrtvi.

5.5.1 Tipično zaporedje postopkov v forenzični in 3D- tehniki

Postopki v 3D forenzični tehniki potekajo v naslednjem zaporedju:

1. Računalniško modeliranje 3D model scene.

2. Računalniško modeliranje 3D modelov ţrtve, toţena stranka in priče

(skupaj z vsem potrebnim kontrolam za animacijo).

3. Vstavljanje 3D modelov računalniških poškodovanih, toţenca in priče v

3D model scene.

4. Simulacije različnih verzij dogodkov glede na pričanje ţrtve, toţena

stranka in priče.

5. Simulacije verjetno / najverjetneje verzijo dogodkov

(Vir:.http://forensic.to/webhome/mastruko/).

5.5.2 Tipični vhodni podatki za forenzične 3D rekonstrukcije dogodkov

1. Vsi podatki iz scene (zapisi preiskave, video posnetkov in foto elaborat

preiskave, skica kraja k.d., itd) .

2. Uradni zaznamki različic dogodkov osumljenca, ţrtve in prič.

3. Balistične identifikacija uporabljenega strelnega oroţja .

55

4. Ocena ali določitev sledi, ki temeljijo na forenzičnih raziskavah v

laboratoriju (GSR) na rokah, oblačilih, obrazu, laseh, obrveh in nosu

osumljenca.

5. Presoja pomena dokazanih sledov streljanja na storilcu, ţrtvi in

pričah..

6. Identifikacija vhodno / izhodne strelne rane na oblačilih in telesih

poškodovanih,.

7. Določanje razdalje streljanja.

8. Ocena poloţaja strelca, ki temelji na podlagi najdenih tulcev in

poizkusi ponovnega izmeta tulcev iz uporabljenega oroţja .

9. Ocena rezultatov balističnega in GSR izvedenstva in primerjava z

rezultati forenzične strokovne ocene poloţaja in odnos telesa ranjenih

v 3D sceni v času, ko je strel zadel telo ţrtve.

56

6 Zaključek

V diplomskem delu sem opisala teoretična in praktična izhodišča za delo

strokovnjakov s področja forenzične balistike. Opisani so postopki dela

forenzičnih balistikov na kraju dogodka ali kaznivega dejanja, kjer je bilo

uporabljeno strelno oroţje, s ciljem, da je bralcu pojasnjen način kaj in kako

dela balistični ekspert na kraju dejanja in kasneje kakšne preiskave izvajajo v

laboratorijih, kjer se pregledujejo in ustrezno ovrednotijo zbrani dokazi. Na

koncu vseh izvedenih ukrepov balistični strokovnjak izdela še izvedensko

mnenje, ki sluţi kot dokaz na sodišču v okviru predkazenskega in kazenskega

postopka. Posebej zahtevna je izvedba rekonstrukcije kraja kaznivega dejanja

v izvedbi 3D tehnologiji.

Tudi slovenski strokovnjaki se glede na svoje izkušnje in opremo lahko

uspešno zoperstavijo različnim oblikam kriminala, kjer je bilo uporabljeno

strelno oroţje.

V okviru Nacionalnega forenzičnega laboratorija na Oddelku za fizikalne

preiskave forenzični balistiki opravljajo naslednje preiskave:

Tabela 1: Preiskave forenzičnega laboratorija

PREISKAVA VZOREC/MATERIAL NAMEN PREISKAVE

Primerjava sledi oroţja

na kroglah in tulcih

nabojev

Oroţje, krogle in tulci

nabojev

Identifikacija oroţja, ki je

bilo uporabljeno na kraju

dejanja. Izvede se

primerjalno streljanje s

spornim oroţjem, sledi na

kroglah in tulcih

primerjamo s primerjalnim

mikroskopom.

57

Določevanje vrste

oroţja

Sporne krogle in tulci

nabojev

Določitev vrste in tipa

uporabljenega oroţja na

kraju KD na osnovi

mikroskopskega pregleda

splošnih karakteristik na

zavarovanih kroglah in

tulcih in uporabe zbirke

sistemskih karakteristik

oroţja v CFP, kot tudi s

pomočjo računalniškega

programa.

Preiskava oroţja Oroţje, deli oroţja Ugotavljanje tehnične

brezhibnosti oroţja

(določevanje sile proţenja)

in ugotavljanje nevarnosti

izstrelka pri predelavah

(meritve hitrosti izstrelka),

ugotavljanje izvora oroţja

itd.

Določevanje strelne

razdalje

Oblačila, oroţje,

naboji

Ugotavljanje strelne

razdalje s pomočjo

primerjalnega streljanja in

uporabe kemičnih

postopkov.

(Vir:http://www.policija.si/index.php/component/content/article/174-

splono/9021-nacionalni-forenzini-laboratorij).

58

7 Literatura in viri

Beijer, R. (2003). Best Practice Manual in the Forensic Examination of

Gunshot Residues, ENFSI Working Group FIREARMS, Tehnička enciklopedija,

Zagreb, HLZ.

Goldstein, J. (1992). Scanning electron microscopy and x-ray micronalysis,

New york, ZDA, Plenum Press.

Gorkić S. (1994). Postupak policajca na mjestu nasilne smrti, Zagreb,

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Hrvaške.

Hamby, J. ( 1999 ). The history of firearms and toolmark identification,

Glasgow, Association of firearms and tool mark .

Heard, B. (1997). Handbook of firearms and ballistics, Examinning and

Interpreting Forensic Evidence, New York, John Wiley & Sons.

Primorac, D. ( 2008 ), Analiza DNA u sudskoj medicine I pravosuđu,

Zagreb,Medicinska naklada Zagreb.

Romolo, F. ( 2002 ). Newsletter for forensic experts in microanalysis,

Standardistatin in Gunshot , Residue Analysis, New York, ZDA, IAMA.

Mrsić, G., Ţugaj, S. ( 2007 ) Analiza GSR čestuca upotrebom elektronskog

mikroskopa (SEM/EDX), Policija I sigurnost, Zagreb, Ministrstvo za notranje

zadeve Republike hrvaške.

Maver, D. in soavtorji ( 2004 ). Kriminalistika uvod, taktika, tehnika.

Ljubljana, Uradni list republike Slovenije.

59

Wikipedija, prosta enciklopedija. Strelivo. Pridobljeno 21.12.2010 s spletnega

naslova http://sl.wikipedia.org/wiki/Kategorija:Strelivo

Wikipedija, prosta enciklopedija. Naboji. Pridobljeno 21.12.2010 s spletnega

naslova http://sl.wikipedia.org/wiki/Kategorija:Naboji

Wikipedija, prosta enciklopedija. Strelno orožje. Pridobljeno 21.12.2010 s

spletnega naslova http://sl.wikipedia.org/wiki/Ro%C4%8Dno_strelno_oro%

C5%BEje

Ministrstvo za notranje zadeve RS. Oddelki centra za forenzične preiskave.

Pridobljeno 25.01.2011 s spletnega naslova http://www.policija.si/

index.php/component/content/article/174-splono/9021-nacionalni-forenzini-

laboratorij

60

IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA 1. STOPNJE

Spodaj podpisani(a) Jasna Plantan

z vpisno številko 0 7 0 6 0 8 9 5

rojen(a) 0 4 . 0 8 . 1 9 8 7 v kraju Novo mesto

sem avtor(ica) diplomskega dela 1. stopnje z naslovom

Forenzična balistika

S svojim podpisom zagotavljam, da:

je predloţeno delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

sem poskrbel(a), da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloţenem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

sem poskrbel(a), da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v sez-namu virov, ki je sestavni element predloţenega dela in je zapisan v skladu s fakulte-tnimi navodili;

sem pridobil(a) vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloţeno delo in dem to tudi jasno zapisal(a) v predloţenem delu;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje drugih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtor-skih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleţe tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili;

se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.

V Ljubljani, dne ______________________ __________________________ Podpis avtorja(ice)