Avstrijska Teorija Gospodarskih Ciklov in Njen Pomen Danes

1

Avstrijska teorija gospodarskih ciklov in

njen pomen danes

Matija Žepič

2

Kazalo

Uvod 3

Avstrijska teorija kot monetarna razlaga gospodarskih ciklov 4

Izhodišča teorije 5

Endogenost denarja in kreditna ekspanzija 7

Posojilno in depozitno bančništvo 8

Avstrijska šola kot kritika ostalih teorij gospodarskih ciklov 10

Avstrijska razlaga velike ameriške depresije 12

Vzroki za krizo 12

(Ne)uspešnost protirecesijskih ukrepov 14

Današnji pomen avstrijske teorije 15

Sklep 17

Viri in literatura 18

3

Uvod

V sodobnem kriznem času protivladnih protestov se preučevanje ekonomske teorije zdi še

posebej aktualno. Delno zato, ker se je s krizo prvič po padcu planskih gospodarstev v

začetku 90. let prejšnjega stoletja ponovno občutneje razplamtela debata med zagovorniki

prostotržne ekonomije in keynesianci, delno pa tudi zato, ker je najnovejša v vrsti finančnih

kriz še bolj zamajala že pred tem majave ideološke okvire trenutne svetovne institucionalne

ureditve. Temeljna značilnost najnovejše krize ni v njeni drastični izraznosti na svetovnih

kapitalskih trgih, pač pa v popolnem nezaupanju v smiselnost ekonomskih usmeritev

preteklih nekaj desetletij, do katerega je kriza pripeljala. In ravno pri izrazito normativnem

vprašanju, kako pristopiti k organizaciji sodobnih aktivnosti gospodarjenja, so si ekonomisti

izrazito neenotni. Keynesianci še naprej dogmatično zagovarjajo državni intervencionizem in

trdijo, da je do krize prišlo zaradi deregulacije svetovnih ekonomij in liberalizacije občih

ekonomskih stikov. Na nasprotni strani razmišljanja pa se je praktično prvič po približno

osemdesetih letih izoblikovala izredno močna koalicija laissez faire ekonomistov, ki vir vsega

zla pripisujejo ravno intervencionizmu institucij, katerih smiselnost so ekonomisti vse od

njihove vzpostavitve dalje utemeljevali z domnevno večjo stabilnostjo ekonomije kot najbolj

opazno posledico njihovega delovanja.

V svojem delu želim na kratko predstaviti avstrijsko teorijo gospodarskih ciklov, ki sta jo

najopazneje razvila Ludwig von Mises in Friedrich von Hayek še pred pričetkom velike

ameriške depresije v letu 1929 – zloma, ki ga je teorija pravilno napovedala. A čeprav je bilo

njuno razmišljanje sprva sprejeto izrazito pozitivno, je keynesianska revolucija sredi 30. let

svet zavrtela v obratno smer in avstrijsko šolo do naslednje velike recesije v 70. letih potisnila

na stranski tir. Vendar pa se od takrat dalje krog njenih podpornikov nezadržno širi, njena

napovedna moč pa se – vsaj tako se zdi – z vsakim novim finančnim zlomom še izboljšuje,

zato je njeno razumevanje danes ključnega pomena.

Značilnosti teorije na kratko predstavljam v prvem delu. V drugem o njej razmišljam kot o

kritiki nekaterih drugih (keynesiansko navdahnjenih) teorij gospodarskih ciklov, v zadnjem

delu pa razmišljanje avstrijskih ekonomistov kot povsem nasprotnega od splošno sprejete

intervencionistične ekonomske logike umeščam najprej v obdobje velike ameriške depresije,

4

nato pa še v najaktualnejši finančni kolaps. Delo zaključuje sklep, kjer predstavljam svoje

ključne ugotovitve.

Avstrijska teorija kot monetarna razlaga gospodarskih ciklov

Avstrijska teorija gospodarskih ciklov je v veliki meri nastala kot logična posledica

smiselnosti, a ne tudi doslednosti britanske valutne šole in njenega preučevanja tokov zlata

med posameznimi gospodarstvi, in na nek način pomeni ekstrapolacijo tipično

wicksellianskega razumevanja vloge obrestnih mer v ekonomiji. Ne moremo namreč prezreti

dejstva, da je bil švedski ekonomist Knut Wicksell tisti, ki je prvi zares razumel, da ima na

delovanje tržnega mehanizma ključen vpliv odstopanje "tržnih" obrestnih mer od "naravne"

obrestne mere1. Vendar pa je šele Ludwig von Mises leta 1912 s svojim radikalno unikatnim

pristopom k monetarni teoriji uspel združiti do tedaj dokaj cenjeni zametek monetarne

razlage ciklov s teorijo kapitala prvih dveh generacij avstrijskih avtorjev (kot ključna avtorja

velja izpostaviti Carla Mengerja in Eugena Böhm – Bawerka). Kot že pred njim Wicksell je

tudi on opozoril, da prenizka tržna obrestna mera v primerjavi z naravno, do česar lahko

pride zgolj ob predhodni kreditni ekspanziji ali ob uveljavljanju diskrecijske moči nekaterih

institucij, v gospodarstvu povzroči napačne odločitve podjetnikov o alokaciji njihovega

kapitala. Ko sčasoma te napake postanejo očitne in se razmere na kapitalskih trgih zaostrijo,

trg reagira in stremi k odpravi napak, kar pa povzroči spremembe v potrošnji. Ni vprašljivo,

ali trg deluje; vprašanje je le, kakšne so dejanske preference potrošnikov in kdaj bo struktura

potrošnje (proizvodnje), prizadeta zaradi prenizkih tržnih obrestnih mer, postala nevzdržna.

Če bi tržne obrestne mere, pri čemer dobičkovno komponento, neposredno povezano s

tveganjem poslovnih bank, zanemarimo, bile enake naravni obrestni meri in bi na trgu torej

obstajalo ravnovesje med sredstvi posojilodajalcev in posojilojemalcev, bi trg lahko deloval

brez težav. Ker pa zaradi različnih institucionalnih vzgibov – npr. zaradi intervencionizma

centralnih bank v želji po "stabilizaciji" ali "stimulaciji" gospodarstva – to ne drži, prihaja do

recesij. Te imajo na trgu torej nekakšno očiščevalno vlogo, saj zaradi njih posledično

1 Naravna obrestna mera je, na kratko povedano, tista, pri kateri velja enakost investicij in prihrankov.

5

ponovno pride do smiselne realokacije kapitala v skladu z dejanskimi potrošniškimi

preferencami.

Mehanizem, ki ureja vzorec ali strukturo medčasovne alokacije virov, je obrestna mera. Če

naj v nekem gospodarstvu obstajajo tendence k dolgoročnemu ravnotežju, se vzorec

medčasovne alokacije virov mora prilagajati spremembam medčasovnih preferenc

potrošnikov. Povečana prostovoljna nagnjenost k varčevanju pomeni časovni premik

načrtovane porabe iz bližnje v bolj oddaljeno prihodnost in obratno2.

Izhodišča teorije

Avstrijska teorija tako temelji na dveh izhodiščih: 1. pomenu časa oz. medčasovnih preferenc

v ekonomiji; 2. problematiki denarne ekspanzije v ožjem pomenu oz. kreditne ekspanzije v

širšem pomenu. Obe izhodišči lahko najenostavneje predstavimo s preprostim primerom.

Zamislimo si poljubno gospodarstvo z določeno količino denarja v obtoku. Prebivalci bodo

del tega denarja namenili tekoči potrošnji, del pa ga bodo prihranili za kasnejšo porabo. Tako

je razmerje med sedanjo in prihodnjo potrošnjo določeno s časovnimi preferencami

prebivalstva; nižje pomenijo večjo stopnjo varčevanja, podaljševanje proizvodne strukture in

nižjo naravno obrestno mero, višje pa ravno obratno3. Posebej velja poudariti, da določena

proizvodna struktura, ki je sama po sebi konstrukt ravnovesja, ne predpostavlja nobene

potrebe po obstoju walrasianskega tipa ravnotežja, saj avstrijska teorija koncept statične

ekonomije a priori zavrača. Tako namesto matematičnega formalizma neoklasične

ekonomike poudarja pomen podjetništva oz. zmožnosti obstoja ekonomske kalkulacije v

razmerah negotovosti; v samem smotru teorija odkrito nasprotuje vsem oblikam

racionalnosti, ki jih je zaznati pri ostalih teorijah. Posameznikova racionalnost nima nič več

2 Sam koncept avtonomnega in od diskrecijskih ukrepov oblasti neodvisnega delovanj sil, ki skrbijo za neko

vzdržno strukturo proizvodnje, ni omejen le na intervencionizem v tržnih gospodarstvih. Zato je še posebej poučno razmišljati o kataklizmičnem razpadu planskih gospodarstev, kakršno je bilo npr. sovjetsko, kjer je bila ravno prisilna stabilnost cen ob venomer ekspanzivni monetarni politiki in v odsotnosti finančnih instrumentov v veliki meri kriva za hiperinflacijo po razpadu sistema v začetku 90. let. Pri Sovjetski zvezi lahko govorimo o problematiki denarnega presežka in prisilnega varčevanja, kar pa je analogno popačenim medčasovnim preferencam potrošnikov in posledičnim anomalijam v strukturi proizvodnje v primeru avstrijske kritike intervencionizma. Nalika med sovjetizmom in tržnim intervencionizmom ter med njunimi posledicami je očitna.

3 Gre za koncept, ki ga je temeljito razvil že Böhm-Bawerk.

6

skupnega s popolno informiranostjo, ki zaradi razpršenosti znanja oz. vedenja ni mogoča in

je neuporabna tudi kot intelektualni konstrukt. Ekonomija ni nikoli statična; njena

dinamičnost je sinonim za posameznikovo hotenje, ki je motiv vsakršnega njegovega

ravnanja. Ker z vsemi potrebnimi informacijami posameznik nikoli ne razpolaga, induktivno

lahko sklepamo, da z njimi nikoli ne razpolaga tudi nobena institucija4, kar pomeni, da

intervencionizem neke institucije, četudi do njega pride zaradi interesov makroekonomske

"stabilnosti", nujno vodi v odstopanje tržne obrestne mere od naravne. Centralno bančništvo

kot bržčas najvišje razvita pojavna oblika ekonomskih politik, uperjenih proti laissez faire

osmislitvi gospodarjenja, predstavlja verjetno najbolj nazoren primer problema razpršenosti

znanja v sodobnem kapitalizmu in eno od glavnih tarč avstrijske teorije. Čemu domnevati, da

institucionalizacija moralnega hazarda kakorkoli pozitivno prispeva k vzdržni ekonomski rasti

in stabilizaciji gospodarstva? Ali je stabilnost cen smiselna in sploh dosegljiva? Čemu

povečevati ali zmanjševati količino denarja v obtoku in če je zaželeno eno ali drugo, v

kolikšnem obsegu je ekspanzivno oz. restriktivno monetarno politiko smiselno izvajati?

Avstrijska teorija na vsa ta vprašanja nudi popolnoma drugačne odgovore tako od

keynesianizma, kot tudi npr. od monetarizma v stilu Miltona Friedmana, Alana Greenspana

in njima sorodnih ekonomistov. Ker je izvor denarja potrebno poiskati na trgu, torej v

dejanju svobodne menjave med določenimi posamezniki, vsako eksogeno poseganje na

denarni trg nima nobenega dolgoročnega realnega vpliva. Ko npr. centralna banka iz

razlogov, ki njen intervencionizem domnevno upravičujejo (eden izmed njih je strah pred

recesijo), poveča količino denarja v obtoku in tako zniža tržno obrestno mero v ekonomiji, k

izboljšanju ekonomskega blagostanja ne pripomore, saj cene niso rigidne in se bodo novi

ponudbi denarja ustrezno prilagodile. Čeprav bi kdo morebiti pomislil, da tako razmišljanje

pomeni reinterpretacijo kvantitetne teorije, to ne drži, saj le-to avstrijska teorija zavrne kot

absurd. Drži, da povečevanje ponudbe denarja pomeni zniževanje kupne moči denarja, a je

ključnega pomena to, da tisti, ki so na novo izdanega denarja deležni najprej, to

razvrednotenje občutijo bistveno manj boleče od vseh nadaljnjih udeležencev v menjavi.

Povečevanje ponudbe denarja je tako inflacijski davek, ki ga za dobro redkih plačajo mnogi.

4 Kako tudi bi, ko pa ekonomija nikoli ni v walrasianskem ravnotežju?

7

Endogenost denarja in kreditna ekspanzija

Čeprav problem centralnega bančništva sicer predstavlja odlično izhodišče za avstrijsko

kritiko, pa je posledice kreditne multiplikacije možno lepo razložiti tudi na primeru poslovnih

bank samih. Ko le-te ustvarijo nov denar5 in ta denar posodijo podjetjem ali državi, na

posojilnem trgu povzročijo znižanje tržnih obrestnih mer. Če razmišljamo zgolj o učinku, je

povsem nepomembno, na kakšen način in zaradi katerega vzroka to storijo (npr. zaradi

znižanja potrebnih rezerv, zaradi likvidnostnih injekcij s strani centralne bank ali zaradi njenih

operacij na odprtem trgu ipd.). Ključno je to, da je ponudba privarčevanih sredstev,

namenjenih investicijam, navidezno večja kot poprej. Avstrijska teorija kapitala trdi, da

povečana ponudba privarčevanih sredstev pomeni "podaljševanje" proizvodne strukture v

neki ekonomiji ali - povedano enostavneje - povišanje investicij v kapital. Dobrin višjega reda,

torej, ki so od potrošnika najbolj oddaljene. Posledično pride do spremembe v strukturi

potrošnje oz. do realokacije sredstev od dobrin nižjega reda (končnih dobrin) do dobrin

višjega reda (kapitalskih oz. proizvodnih dobrin), ključni razlog pa se skriva v višjih cenah

proizvodnih dobrin. Če bi do transformacije časovnih preferenc prišlo zaradi realno povečane

ponudbe privarčevanih sredstev, bi podaljšana proizvodna struktura bila obstojna. Vendar pa

je dejanska transformacija zgolj posledica kreditne multiplikacije bančnega sistema in čeprav

cene (seveda tudi plače, najemnine, rente ipd.) proizvodnih dobrin naraščajo, ljudje z lastnim

denarjem še naprej razpolagajo v skladu s svojimi časovnimi preferencami, kar ne glede na

navidezno privlačnost investiranja prihrankov v proizvodne dobrine slejkoprej vodi do

vzpostavitve prvotnega ravnotežnega stanja. Očitno postane, da so bile investicije v

proizvodne dobrine nepremišljene; ker je povpraševanje po njih manjše od prvotno

pričakovanega, je potrebna likvidacija zgrešenih naložb. Recesija - armagedon kot posledica

podjetniških napak je neizogibna.

Po vsem do sedaj povedanem očitno postane še dvoje: 1. avstrijska teorija gospodarskih

ciklov razlaga predvsem obdobje gospodarskega "booma" (razbohotenja), saj je ravno to

obdobje generator kasnejše recesije; 2. teorija do ekspanzivne denarne politike ni kritična le

5 V skladu s terminologijo avstrijske monetarne teorije bi bila bolj smiselna uporaba termina "denarni

substitut", vendar pa je za potrebe enostavnega prikaza kreditne multiplikacije povsem vseeno, ali razmišljamo o zlatem standardu ali o nekonvertibilnosti papirnatega denarja.

8

zaradi njene kvantitativne (ne)smiselnosti, ampak se osredotoči predvsem na

problematičnost procesa eksogenega vstopanja denarja na trg. Ta se prek bančnega sistema

v obliki kreditov koncentrira v rokah proizvajalcev. Denar ni nevtralen, kot to sicer

predpostavlja večina ostalih ekonomskih teorij, zato povečanje količine denarja v obtoku ne

pomeni tudi preprostega zvišanja splošne ravni cen. Že sama ideja nevtralnega denarja je

sama po sebi paradoksalna, saj temeljna namembnost denarja leži v njegovi vlogi splošnega

menjalnega posrednika. Nevtralni denar – denar brez svoje namembnosti, ki izvira iz

posameznikovih vrednotenj dobrin – ne bi bil popoln, ampak sploh ne bi mogel opravljati

funkcije denarja. Tako ni potrebno razpravljati o tem, ali je monetarna ekspanzija nevtralna

ali ne, pač pa o tem, kako njena nenevtralnost vpliva na delovanje tržnega gospodarstva. Gre

za problematiko, ki jo avtorji ostalih šol povečini zanemarjajo, a je ključna za razumevanje

sklepov avstrijske teorije.

Posojilno in depozitno bančništvo

Razumevanje endogenosti denarja je nujno, a samo po sebi še ne zadostno. Potrebno je

razumeti tudi vzroke, zaradi katerih do kreditne multiplikacije sploh lahko pride. Pri

bančništvu je po mnenju avstrijske teorije potrebno ločiti med posojilno pogodbo (mutuum)

in depozitno oz. shranjevalno pogodbo (depositum). Do razlike med njima po eni strani

prihaja z vidika ročnosti oz. razpoložljivosti upniku, saj se s posojilno pogodbo upnik za v

pogodbi določen čas odpove prostemu razpolaganju s predmetom pogodbe v zameno za z

obrestno mero izraženo kompenzacijo v prihodnosti, z depozitno pogodbo pa ne, po drugi

strani pa z vidika prenosa lastniških pravic, saj do njega pri depozitni pogodbi po mnenju

avstrijske šole ne pride. V jeziku dvostavnega knjigovodstva bi to pomenilo, da depozita na

pasivi premoženjske bilance banke ne beležimo, saj se s sklenitvijo deposituma deponent ni

odpovedal lastništvu nad svojim depozitom, ampak je le-tega le zaupal v hrambo depozitarju

(banki). Deponent od depozitarja zahteva nenehno razpoložljivost svojega depozita - v

primeru banke denarja. Kaj kmalu postane jasno, da lahko ločimo med posojilnim in

depozitnim bančništvom. Prvo je povsem produktivna dejavnost, saj prek mehanizma

obrestne mere pomeni pretakanje prihrankov od suficitnih celic k deficitnim, hkrati pa taka

posojilna aktivnost na noben način ne pripomore k povečevanju količine denarja v obtoku –

9

na sam denarni trg ne deluje inflacijsko. Povsem drugače je pri depozitnem bančništvu.

Bankirji so v zgodovini namreč kaj kmalu ugotovili, da deponenti svojih depozitov ne

potrebujejo vsakodnevno. Bankirji so jih pričeli posojati dalje, saj so tako lahko dosegali višje

dobičke, svojo aktivnost pa so poskušali prikriti s tiskanjem lažnih potrdil o lastništvu. Gre za

prve zametke sodobnega bančništva z delnimi rezervami, ki, kar je najpomembnejše, za

razliko od preprostega finančnega posredništva pri posojilnem bančništvu pomembno vpliva

na količino denarja v obtoku. Ta je v celoti odvisna od stopnje bančnih rezerv, ki so preprost

analogon naivnemu zaupanju deponentov v bankirjevo poštenost.

Nesporno je, da manj kot stoodstotne bančne rezerve vodijo v povečanje denarja oz. kredita,

a po drugi strani pomenijo tudi nevarnost ravno obratnega procesa, tj. kreditne oz. denarne

deflacije. Termina inflacija in deflacija pri avstrijski šoli pomenita nekaj povsem drugega kot

pri drugih šolah in nimata nobene neposredne povezave s splošnim nivojem cen v

gospodarstvu. Inflacija je tako vsakršno povečanje denarja v obtoku brez hkratnega

stoodstotnega kritja. Natančneje povedano gre za ekspanzijo knjižnega denarja oz. kreditov,

ki pri bančništvu s polnimi rezervami ni možna. Za deflacijo velja ravno obratno. V nasprotju

z ostalimi ekonomskimi teorijami tako pri avstrijskih avtorjih inflacija ne pomeni zviševanja

splošne ravni cen, ampak potrebni predpogoj za tak proces. Če, seveda, sploh priznamo

smiselnost kakršnegakoli agregiranja cenovnega mehanizma, ki je v avstrijskem pogledu

izrazito mikroekonomski koncept. Prvi način, na katerega do deflacije lahko pride, je

posledica izgube zaupanja v določeno banko. Le-ta dobiček ustvarja s posojanjem, kar se v

sistemu delnih bančnih rezerv odraža v njeni vztrajno padajoči kapitalski ustreznosti6. Vendar

pa kreditno piramidenje spodjeda zaupanje komitentov v banko. Ko ljudje spregledajo, da je

banka de facto nesolventna in hkrati nelikvidna, pride do navala nanjo. Množice pričnejo

dvigovati svoja sredstva, novice o krhkosti finančnega sistema se razširijo in ogrožene

postanejo tudi druge banke. Nižanje rezerv nepričakovano privede do deflacije in recesije.

Drugi način za deflacijo je konkurenčnost bančnega sektorja, saj je samoumevno, da kreditno

multiplikacijo posamezne banke omejuje število njenih komitentov oz. konkurenčni pritiski.

Banka, ki bi svojo stopnjo bančnih rezerv pričela zniževati, je namreč vedno v strahu, da

bodo konkurenčne banke od nje zahtevale poplačilo denarnih terjatev. Če bi bili vsi ljudje in

vsa podjetja komitente ene same banke; če bi torej prišlo do neke keynesianske distopije, 6 Njen finančni vzvod je vedno večji, v angl. jeziku bi dejali, da je banka "highly leveraged".

10

vedno večje kreditne multiplikacije ne bi bilo možno preprečiti. Drugo skrajnost predstavlja

zgolj teoretična situacija, kjer ima vsaka banka zgolj enega komitenta. Tu do piramidenja ne

more priti, saj bi vsak tak poskus pomenil nesolventnost banke ob unovčevanju denarnih

terjatev s strani katerekoli od drugih bank.

Avstrijska šola kot kritika ostalih teorij gospodarskih ciklov

Temeljna lastnost, po kateri bi avstrijsko teorijo gospodarskih ciklov lahko jasno ločili od

ostalih ekonomskih usmeritev, je njena osredotočenost na medčasovne preference

potrošnikov in proizvajalcev, s čimer neposredno kljubuje tako keynesianski percepciji

statične ekonomije zaradi nespremenljivega kapitala, kot tudi monetarističnemu pogledu, ki

realne spremembe v ekonomiji loči od monetarnih motenj. Tako je avstrijska teorija najprej

teorija kapitala, česar pa razvoj ostalih šol ni upošteval. Najprej je Keynes v 30. letih 20.

stoletja zavrnil Böhm-Bawerkovo teorijo kapitala in ob tem ni ponudil lastne alternative. Zdi

se, da Keynesova teorija ne pove ničesar o tržnih mehanizmih, ki omogočajo učinkovito

medčasovno alokacijo virov. Obrestno mero določa ponudba in povpraševanje po denarju,

odločitve o investiranju pa so v veliki meri odvisne od neutemeljenih pričakovanj

investitorjev. Investiranje je tako odvisno od zaupanja investitorjev, makroekonomske težave

pa so posledica nedelujočega tržnega mehanizma, ki ne kaže nobenih tendenc k

samouravnoteženosti. Keynesianizem s tem razlago gospodarskih ciklov išče v pristopih, ki

kljubujejo logiki Sayevega zakona in govorijo o prenizki potrošnji oz. o preveliki proizvodnji, o

likvidnosti pasti, o rigidnosti plač ipd., avstrijska teorija pa vse te konstrukte zavrne kot

nesmiselne.

Nekaj desetletij po Keynesu so nato monetaristi sicer res zavrnili pomanjkljivosti njegove

doktrine, a so ob tem v svoje razlage implementirali teorijo kapitala in obrestne mere, ki jo je

neodvisno od avstrijskih avtorjev7 razvil Frank Knight. Vendar pa je Knight o razlikah med

proizvodnjo in potrošnjo razmišljal predvsem z vidika nujnega časovnega zamika med prvo in

drugo kategorijo in s tem koncept stvaritve kapitala v nekem gospodarstvu abstrahiral na

nivo avtomatiziranih tokov med stogi posameznih kapitalskih dobrin. Tako je bil in je v

7 A toliko bolj z njimi, predvsem s Hayekom, v konfliktu.

11

razlagah monetaristov še vedno očiten prepad med monetarnim vidikom (podprtim s

kvantitetno teorijo) na eni strani ter med vrednostno teorijo na drugi. Kljub temu se avstrijski

avtorji z monetaristi strinjajo v prepričanju, da je inflacijo8 vedno mogoče razložiti kot

monetarni pojav, zato ni presenetljivo, da obe šoli vzrok za splošna nihanja v gospodarski

aktivnosti vidita v monetarnih motnjah. Prav veliko drugih skupnih točk teoriji nimata;

monetaristi so se vedno ukvarjali predvsem s trgom dela (s kratkoročno in dolgoročno

Phillipsovo krivuljo), avstrijski avtorji pa s trgom kapitala. Nenazadnje pa se teoriji razlikujeta

tudi v razlagi denarnega ali bolje kreditnega krča, ki je običajen proces v vsaki recesiji;

monetaristi padec denarne baze vidijo kot problem, avstrijski avtorji pa kot neizbežen

zaključek obdobja kreditnega razbohotenja in s tem kot rešitev.

Kot zadnjo tarčo avstrijske šole velja omeniti še neoklasično paradigmo, ki svojo

ravnotežnostno pozicijo gradi na popolnoma racionalnem – vsevednem posamezniku9. Tudi

popolna informiranost o nominalnih cenah ob dani količini denarja v obtoku na makro nivoju

pa ne more preprečiti kratkoročnih deviacij realnih cen od nominalnih na mikro nivoju, ki pa

se v končni fazi odražajo kot nihanje gospodarske aktivnosti na makro nivoju. Nepremostljive

težave pri takem razmišljanju so, seveda, vsaj tri: 1. že sam koncept popolne informiranosti

(neoklasične racionalnosti) je zgolj teoretični konstrukt, ki z realnostjo, kjer se posameznik

vsakodnevno srečuje z asimetričnostjo informacij, nima nobene povezave; 2. v statičnem

gospodarstvu, ki ga neoklasika jemlje kot prvo in zadnje stanje, je nesmiselno predpostaviti,

da bi kratkoročne deviacije realnih cen od nominalnih v enem sektorju pomenile tudi

istočasen obstoj neravnovesja v drugih industrijah; 3. neoklasična teorija ne razloži, zakaj bi

kratkoročne cenovne deviacije morale pomeniti tudi dolgoročen upad gospodarske

aktivnosti. Tako je v pogledu avstrijske šole neoklasični walrasianizem zgolj miselna igra brez

pravega pomena v dinamični ekonomiji.

Pravzaprav je enostavno razumeti, da avstrijsko teorijo gospodarskega cikla osmisluje prav

njena razlaga istočasnega obstoja napak večine ali večih gospodarskih subjektov ter njena

osredotočenost na trg kapitala, čigar divja in s prihranki nepodprta rast je ključni znanilec

pretiranega kreditnega razbohotenja. Avstrijski recept za zdravo ekonomijo je preprečitev

8 V razlagi monetarizma gre za dvig splošne ravni cen.

9 Tipična predstavnika te šole sta Barro in Lucas.

12

kreditne multiplikacije, ki, kot sem že pokazal, predstavlja osrčje procesa gospodarske

ekspanzije, ki se sčasoma neizogibno sprevrže v recesijo (Röpke, 1936). Vendar pa je

človeška iznajdljivost brezmejna in kot popoln antipod avstrijski konzervativnosti so vlade

velike večine svetovnih držav ob navdušenju poslovnih bank uvedle mehanizem centralnega

bančništva. "Banka vseh bank" naj bi po njihovem mnenju ekonomijo stabilizirala in

preprečila dvome ljudi v solventnost bank. Vendar pa se je kmalu, praktično ob prvi večji krizi

tudi v praksi izkazalo, da avstrijske skrbi, povezane z monopolizacijo izdajanja denarja in

institucionalizacijo moralnega hazarda le niso bile odveč.

Avstrijska razlaga velike ameriške depresije

Vzroki za krizo

Veliki ameriški finančni zlom v letu 1929 ter dolgotrajna in ostra recesija, ki mu je sledila, še

danes predstavljata ideološko bojišče vseh že omenjenih teorij. Avstrijska teorija kot glavni

kritik intervencionističnega monetarizma razloge za zlom vidi povsem drugje kot ostale šole.

Za avstrijske avtorje leto 1929 pravzaprav ni ključno; kot mnogo pomembnejše omenjajo

leto 1933, ki je znano kot leto dokončnega zloma nekaterih najbolj kreditno izpostavljenih

bank. Po mnenju avstrijske šole je bila kriza posledica sočasnega delovanja treh dejavnikov:

1. drastičnih sprememb v ameriškem bančnem sistemu od leta 1913 dalje, ko so ponovno

vzpostavili sistem centralnega bančništva (t.i. Sistem zveznih rezerv oz. angl. Federal Reserve

System); 2. uslišane potrebe po monetizaciji dolga ali natančneje proračunskih primanjkljajev

med in po prvi svetovni vojni, ter 3. precedenčne kreditne ekspanzije med letoma 1921 in

1929. Osrčje problema predstavlja centralno bančništvo oz. mehanizmi uveljavljanja

monetarne suverenosti prek centralne banke, brez katerih izrazito inflacijska politika ne bi

bila mogoča. Tu mislim predvsem na neposredno vplivanje centralne banke na višino in

stopnjo rezerv poslovnih bank, na določanje izhodiščne obrestne mere, na proces

eskontiranja/reeskontiranja ter na operacije na odprtem trgu10. Nekateri neavstrijski avtorji

kot ključni problem omenjajo močno pritekanje zlata iz ostalih držav v ZDA v tem obdobju,

vendar pa gre tu v resnici za marginalni učinek, saj je bilo povečanje zlatih rezerv med letoma

10

Kar je še danes najpomembnejši mehanizem monetarne politike centralnih bank.

13

1921 in 1929 le približno triodstotno, s prvotnih 2.875 milijonov dolarjev na končnih 2.960

milijonov dolarjev. Povsem druga zgodba pa je pri vlogah bank – članic Sistema zveznih

rezerv, ki so se v istem obdobju povišale kar za 54 odstotkov - s prvotnih 20.900 milijonov

USD na končnih 32.269 milijonov USD. Gre za občutno spremembo kreditne strukture

ameriškega gospodarstva. Ob koncu leta 1921 je en dolar zlatih rezerv podpiral sedem, do

leta 1929 pa že 11 knjižnih dolarjev. Tako ni toliko problematično povečanje rezervne baze

zlata, kot predvsem to, da je sistem centralnega bančništva poslovnim bankam članicam

omogočil občutno piramidenje knjižnega denarja na osnovi minimalno naraščajočih rezerv.

O obsegu kreditne ekspanzije v ZDA med letoma 1921 in 1929 govori tudi dejstvo, da je

njena velikost v tem kratkem obdobju presegala rast bančnih kreditov v celotni ameriški

zgodovini pred letom 1914. Po drugi strani so cene v istem obdobju, ki velja za obdobje

velike rasti produktivnosti, praktično stagnirale. Tako ne preseneča, da avstrijski pisci

obdobje med letoma 1921 in 1929 označujejo za obdobje velike inflacije. Ki pa, zanimivo, v

teh osmih letih ni potekala enakomerno. Do približno 90 odstotkov povečanj vseh rezerv

bank članic je prišlo v letih 1922, 1924 in 1927, uporabljeni mehanizem pa je bil v vseh treh

primerih enak; ameriška centralna banka je izvajala operacije na odprtem trgu (kupovala

vladne obveznice) in hkrati zniževala reeskontne obrestne mere, zaradi česar je prišlo do

povečanja rezerv bank članic Sistema zveznih rezerv. Te banke so – povsem logično –

izkoristile povečanje svojega kreditnega potenciala in sredstva investirala dalje. Tako so se

bančne vloge povečale. V veliki meri bančne vloge bank članic, seveda.

Problem take ekspanzije bančnih vlog je nadalje poglabljalo dejstvo, da je šlo skoraj v celoti

za dolgoročno vezane vloge in ne za vloge na vpogled (avista vloge), zaradi česar se je

efektivno znižala povprečna stopnja bančnih rezerv. Tak učinek je bil posledica obstoječih

zakonskih omejitev, ki so bankam za vloge na vpogled predpisovale od 7 - 13 % stopnjo

oblikovanja obveznih rezerv. Za dolgoročno vezane vloge z zapadlostjo nad enim letom je

bila ta stopnja le 3 %. Če opazujemo celotni ameriški bančni sistem, opazimo, da so se med

letoma 1921 in 1929 vloge na vpogled povečale za 33 %, vezane vloge pa za 127 %. Razlika je

še bolj očitna, če se osredotočimo na ameriška velemesta, kjer je centralna banka izvajala

svoje nakupe na odprtem trgu. V New Yorku so se vloge na vpogled v istem obdobju

povečale za 32 %, vezane vloge pa kar za 333 %. Tako kot povečanje rezerv kot takih ima tudi

znižanje stopnje obveznih rezerv bank na njihov kreditni potencial pozitiven vpliv, zato ni

14

težko razumeti, zakaj so bila dvajseta leta prejšnjega stoletja obdobje velikega razbohotenja

na nepremičninskem trgu oz. v širšem smislu na trgu gradbeništva ter na finančnih trgih11.

Nerealne rasti ameriškega gospodarstva je bilo konec zelo kmalu po letu 1928, ko je

centralna banka zaostrila svojo monetarno politiko. Bančne rezerve so se prenehale

povečevati, zaradi česar so bile banke prisiljene spremeniti svojo naložbeno politiko.

Dolgoročne obrestne mere, katerim avstrijska šola pripisuje odločilno vlogo pri ekonomski

kalkulaciji podjetnikov ali kapitalistov o naložbenih odločitvah, so pričele naraščati – očitna je

postala redkost kapitala oz. razkorak med dejanskimi prihranki in investicijami. Ko pa je

enkrat postalo očitno, da tudi nekatere že pričete investicije ne bodo prinašale dobička, je

bila likvidacija zgrešenih naložb neizbežna.

(Ne)uspešnost protirecesijskih ukrepov

Borzni zlom jeseni 1929 je predstavljal radikalen konec desetletja kreditnega

ekspanzionizma. Po drugi strani pa je bil radikalno drugačen tudi način, na katerega se je

takratna vladna administracija na krizo odzvala. Do tedaj je bil namreč v navadi laissez faire

pristop k reševanju ekonomskih težav, zato Hooverjev intervencionizem in kasneje

Rooseveltov New Deal predstavljata drastično spremembo v vodenju ekonomske politike.

Vendar pa je programe obeh administracij zaznamoval neuspeh. Predvsem New Deal, ki je bil

financiran s povečanjem davkov z 1,6 milijarde USD v letu 1933 na 5,3 milijarde USD v letu

1940, ki so omejevali vsakršno možnost gospodarske rasti, je bil ekonomski absurd, saj je

temeljil na vzdrževanju prenapihnjenih cen in plač, uvedbi javnih del in s tem povečevanjem

proračunskega deficita, kartelizaciji industrije in povečevanju moči sindikatov,

protekcionizmu in deljenju dela med večje število zaposlenih (s subvencioniranjem

neproduktivnosti). Posledično je nezaposlenost ostala visoka, v povprečju je znašala 17 %.

Ob tem pa je potrebno dodati, da je vlada največji delež denarja dodelila zveznim državam

na zahodu in vzhodu ZDA, kjer je bil povprečni dohodek vsaj za 60 % večji kot na jugu ZDA.

11

Tu mislim predvsem na občutno povečanje špekulativnih vlaganj na borzah.

15

Verjetno najbolj "posrečena" zgodba tega obdobja pa je zgodba o ameriških pridelovalcih

bombaža z juga ZDA. Ker so bile cene bombaža previsoke, ameriška vlada pa je v

nepotrebnem strahu pred padcem cen v kmetijstvu to panogo pričela občutneje

subvencionirati, pridelovalci bombaža niso bili več motivirani za proizvodnjo, ampak za

uničevanje nasadov bombaža. Vlada je namreč menila, da bo s subvencioniranjem

zmanjšanja proizvodnje dosegla, da bodo cene te dobrine ostale stabilne, življenjski standard

Američanov pa posledično višji. A prišlo je do težave. Pri obiranju bombaža so si pridelovalci

pomagali z osli, ki pa jih je bilo naenkrat potrebno naučiti nove logike; pred krizo so bili

kaznovani, če so pomotoma skrenili s prave poti in poškodovali posamezne nasade, sedaj pa

je bilo to od njih pričakovano, ker je bilo po vladnem mnenju na vsak način potrebno

preprečiti padec cen in ohraniti življenjski standard na visoki ravni. Temu primerno so imeli

kmetje s prevzgojo oslov ogromno težav in uničevanje nasadov bombaža je potekalo

počasneje, kot je bilo sprva predvideno. Kdo bi si mislil, da je bil v tem obdobju povprečni

osel iz Alabame pametnejši od vseh ekonomskih svetovalcev ameriške vlade?

Današnji pomen avstrijske teorije

Danes se zdi, da se je ekonomska znanost po najnovejšem gospodarskem kolapsu ponovno

razdelila na dva izrazito nasprotujoča si tabora. Ne le to; zdi se, da se ekonomisti obeh polov

v zagovarjanju svojih doktrin obnašajo podobno radikalno, kot so se nazadnje pred dobrimi

tremi desetletji. Keynesianci vir vseh težav vidijo v neučinkovitosti državnega nadzora

finančnih trgov oz. v pomanjkanju takega nadzora, zato njihovi pozivi k vzpostavitvi

centraliziranih agencij za »preprečevanje sistemskega tveganja« ne presenečajo. Po

njihovem mnenju je ravno aktualna finančna kriza opozorila na pomembnost regulativnih

institucij, kot so npr. centralne banke. Trdijo, da brez državnega monopola nad izdajanjem

denarja sistem ne bi mogel delovati; obstoj posojilodajalca v skrajni sili (angl. »lender of last

resort«) pa je nujen.

Na drugem polu so pripadniki avstrijske šole, ki taka prepričanja v celoti zavračajo in menijo,

da bi implementacija še večje regulative ogrozila sam obstoj sodobnih kapitalističnih

družbenoekonomskih ureditev. Centralno bančništvo je nesmisel, saj centralne banke nikoli

16

ne morejo razpolagati z dovolj informacijami, ki bi jim omogočile odločanje o njihovih

morebitnih posegih v gospodarstvo. Gre za nekakšno moderno centralnobančniško

reinterpretacijo Hayekova problema razpršenosti znanja – pristop, katerega zasnovo

najdemo v Misesovem prispevku k problemu ekonomske kalkulacije v socialističnih državah.

Centralne banke gospodarstva ne morejo niti stabilizirati niti trajno spodbuditi njegove rasti.

S svojim intervencionizmom so neposredno odgovorne za nastanek mehurčkov na

kakršnihkoli trgih že, zato jih je potrebno opustiti. Čeprav npr. Hayek ni bil tega prepričanja,

pa je institut svobodnega bančništva ena najpomembnejših iztočnic sodobne avstrijske

teorije. S tem se je težišče zanimanja znotraj te teorije s Hayeka preusmerilo na Rothbardov

anarhokapitalizem, Sennholzovo zagovarjanje pomembnosti plačilnobilančnih ravnovesij in

podobne teme.

Avstrijska teorija se je tako sicer občutno diverzificirala, a v svojem jedru še naprej ostaja

predvsem teorija fiskalnega in monetarnega konzervativizma, zagovarjanja pomembnosti

obstoja lastninskih pravic in ekonomske svobode v mejah delujoče pravne države.

Poznavanje njenih stališč je danes v svetu papirnate valute celo bolj nujno kot kdajkoli

poprej, saj je še vedno edina ekonomska teorija, ki je v svojem bistvu uspela združiti teorijo

medčasovnih potrošniških preferenc oz. obrestne mere kot rešitve njihovega subjektivnega

vrednotenja s celostno teorijo vrednosti. Njen normativizem še naprej izhaja iz predhodnih

pozitivističnih obravnavanj širokega spektra ekonomskih problemov, pri katerih avstrijska

šola prihaja do povsem drugačnih sklepov kot npr. konkurenčni keynesianizem, monetarizem

in pa tudi prevladujoča ortodoksna neoklasika.

17

Sklep

Lekcije avstrijske šole – alternative sprva ortodoksnim, kasneje pa tudi izrazito

heterodoksnim ekonomskim paradigmam, v veliki meri ostajajo enake kot pred dobrim

stoletjem, avstrijska šola pa v sodobnem času ostaja edina prava naslednica klasičnega

liberalizma Saya, Bastiata in podobnih avtorjev. Njena razlaga gospodarskega cikla pomeni

transkripcijo ideala ekonomske svobode v okolje intervencionizma s strani sistema

centralnega bančništva in kot taka predstavlja unikat med sodobnimi ekonomskimi teorijami.

Smiselnost njenega razumevanja ne izhaja iz njenih etičnih načel, pač pa iz bolj

pragmatičnega dejstva, da ostalim šolam resnična sinteza med teorijo kapitala in teorijo

vrednosti tudi do danes ni uspela. Tako avstrijski nauki še naprej predstavljajo nekakšen

arhetip vsake moderne prostotržne družbenoekonomske strukture. Bolj kot kdajkoli poprej

jih lahko razumemo kot ostro kritiko kakršnekoli intervencionistične družbenoekonomske

politike, pa naj gre za sindikalizem, cenovne omejitve, vmešavanje v institut zasebne lastnine

ali pa za nacionalizacijo denarja. In vsa ta kritika je danes, ko vrednota ekonomske svobode v

ekonomski znanosti svoje mesto počasi izgublja proti idealu "prisilne stabilizacije

gospodarstva", bržčas še bolj upravičena kot v preteklosti.

18

Viri in literatura

1. De Soto, Jesús Huerta: Money, Bank Credit and Economic Cycles. Auburn: Ludwig

von Mises Institute, 2002. 906 str.

2. Ebeling, Richard: The Austrian Theory of the Trade Cycle and Other Essays. Auburn:

Ludwig von Mises Institute, 1996. 129 str.

3. Garrison, Roger: Austrian Macroeconomics: A Diagrammatical Exposition. Menlo

Park: Institute for Humane Studies, 1978. 43 str.

4. Garrison, Roger: The Austrian Theory of the Business Cycle in the Light of Modern

Macroeconomics. [URL: http://mises.org/journals/rae/pdf/rae3_1_1.pdf],

02.06.2010.

5. Greaves, Percy: Understanding the Dollar Crisis. Belmont: Western Islands, 1973. 330

str.

6. Hayek, Friedrich: Monetary Theory and the Trade Cycle. New York: Sentry Press,

1933. 242 str.

7. Horwitz, Steven: The Microeconomic Foundations of Macroeconomic Disorder: And

Austrian Perspective on the Great Recession of 2008. [URL:

http://mercatus.org/sites/default/files/publication/WP0923_The_Microeconomic_Fo

undations_of_Macroeconomic_Disorder.pdf], 02.06.2010.

8. Kindleberger, Charles P., Aliber, Robert Z.: Manis, Panics and Crashes: A History of

Financial Crises. Wiley, 2005. 336 str.

9. Mises, Ludwig: Human Action. Irvington: Foundation for Economic Education, 1996.

995 str.

10. Mises, Ludwig: The Causes of the Economic Crisis. Auburn: Ludwig von Mises

Institute, 1978. 228 str.

11. Phillips, C.A., McManus, T.F., Nelson, R.W.: Banking and the Business Cycle. The

Macmillan Company, 1937. 287 str.

12. Powell, Jim: FDR's Folly: How Roosevelt and His New Deal Prolonged the Great

Depression. Random House USA Inc, 2005. 352 str.

13. Rothbard, Murray: America's Great Depression. BN Publishing, 2008. 361 str.

19

14. Rothbard, Murray: The Mystery of Banking. Auburn: Ludwig von Mises Institute,

2008. 320 str.

15. Rothbard, Murray: The Case against the Fed. Auburn: Ludwig von Mises Institute,

1994. 162 str.

16. Rothbard, Murray: The Austrian Theory of Money. 24 str. [URL:

http://mises.org/rothbard/money.pdf], 24.05.2010.

17. Röpke, Wilhelm: Crises and Cycles. London: William Hodge, 1936. 236 str.