Vizionar Andrej Einspieler ob 200-letnici rojstva DNI XIV Š T I R I N A J S T PRILOGA NOV 13 KULTURA d i d DRUZ ˇINA in DOM d DRUZ ˇINA i d in DOM
VizionarAndrej Einspieler
o b 2 0 0 - l e t n i c i r o j s t v a
DNIXIVŠ T I R I N A J S T
P R I L O G An o v 1 3
K U L T U R A
kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I
didD R U Z I N A i n D O M
dD R U Z I N Aid
i n D O M
XIV ŠTIRINAJST DNI2
Vincenc Gotthardt
Urednik kulturne priloge
uvodnik dobesedno
»Ni se mi posrečilo prepričati nemških sodeželanov o ena-kovrednosti in enako-pravnosti obeh narodov na Koroškem, zaman sem se na tem polju trudil in delal. Pač pa s ponosom gledam na drevesci, kateri sem vsadil v osrčje koroških Slovencev, Mohorjevo družbo in Mir.«
Andrej Einspieler o najbistvenejših življenjskih spoznanjih, leta 1888, tik pred svojo smrtjo, svojim sodelav-cem, ki jih je zbral okrog sebe.
Kje je ostala Einspielerjeva palica?
Pred 200 leti se je rodil Andrej Einspieler. Ime je znano. Skupaj z Antonom Martinom Slomškom, Antonom Janežičem in drugimi je bil soustanovitelj Mohorjeve družbe v Celovcu. Kake močne sledove je ta ustanova zapusti
la med slovenskim narodom, tega najbrž nikdar ne bo mogoče do konca izmeriti. Enako to velja za poti, ki jih je v svojem življenju izhodil Andrej Einspieler. Mohorjeva družba je najvidnejše, kar je v svojem daljnovidnem načrtovanju zapustil Andrej Einspieler. Toda to je le ena od mnogih pobud, ki jim je Einspieler namenil vso svojo pozornost.
Einspieler, doma iz Sveč, je vedel, kaj Koroška najbolj potrebuje in to je sožitje ter enakopravnost med slovensko in nemško narodno skupnostjo na Koroškem. Za to se je Einspieler zavzemal že pred več kot 160 leti in »vizionar sožitja« (Janko Zerzer) je vedel, to bo na Koroškem večna tema, vendar z leti vedno bolj osrečujoča za obe strani. Einspieler je kot duhovnik in kot deželnozborski poslanec vedel, kaj ljud je najbolj potrebujejo. Zato je bilo njegovo udejstvovanje na duhovniškem, kulturnem, političnem, šolskem in publicističnem področju predvsem tudi delo na socialnem področju. Za Einspielerja je bilo jasno, da je treba preprečiti obubožanje prebivalcev in jim omgočiti človeka vredno življenje. In tu ni gledal na to, kdo je Slovenec ali Nemec, zanj so bili vsi enaki: tudi tu je udejanjal duh narodne strpnosti in sožitja.
Javna kuhinja v Celovcu, ki jo danes poznamo pod imenom »Volksküche«, je nastala na njegovo pobudo. Hiralnica v Celovcu – danes je tam Trgovska akademija –, tudi to je zamisel Andreja Einspielerja. Kolpingova hiša za vajence v Celovcu, tudi ta je nastala na pobudo in s pomočjo Andreja Einspielerja. Einspieler je bil na strani revnih. Mnogo svojega denarja je poleg zavzemanja za uboge na vseh položajih, ki jih je zasedal, dal na voljo za revne. Kaj vse je ustvaril na socialnem področju, o tem piše Štefan Pinter.
In kdor samo bežno preleti kake kronike ali posluša sorodnico Marinko Inzko v Svečah, mora ugotoviti: duhovnik, politik in cesarsko-kraljevski profesor Andrej Einspieler ni bil le izredno delavna oseba, ampak predvsem osebnost polna idej za izboljšanje kakovosti življenja prebivalcev, za kar se je zavzemal na najrazličnejših področjih. Seveda ne vedno in takoj z velikim uspehom. Marija Inzko pove tudi, kako je bilo, ko s kako svojo zamislijo v deželnem zboru ni mogel prodreti. Takrat je hodil s svojo palico po Benediktinskem trgu molče gor in dol. Najbrž so mu ob tem prihajale že spet nove ideje, ki pa jih ni obdržal zase. Tudi te je znal posredovati javnosti. Ustanovil je časopise, slovenske in nemške. »Stimmen aus Innerösterreich«, »Draupost«, »Kärntnerblatt«, »Slovenec«, »Mir« … In prav gotovo mu je njegovo pisanje tudi po 200 letih v prid: s svojim delom ni šel v pozabo, ker je ovekovečeno v časopisih. Časopisi in drugi mediji pa so bili že vedno dobri arhivi, kajti, kar ni zapisano ali objavljeno, to se ni zgodilo. Pa tudi tega bo dosti v življenju Andreja Einspie lerja, čeprav ne veliko. Kar pa se je zgubilo, je njegova značilna palica, s katero je upodobljen na skoraj vseh fotografijah. Kje je ostala ta palica?
XIV 3ŠTIRINAJST DNI
Zamislil si je vlogo. Vedel je, da bi rad igral tistega posebneža, ki je z neko vaško deklo imel nezakonskega otroka in
je bil kljub temu proglašen za blaženega. Trmast in zabit, in vendar človek globoke ljubez-ni in dosleden v prepričanju. Gregor Bloéb bi rad igral Franza Jägerstätterja. Iskal je pisatelja. Felix Mitterer bi to zmogel. »Za božjo voljo, kako si pa to predstavljaš? O tem katoliškem čudaku, ne, to ne bo šlo.« Igralec je prepričal pisatelja. Obiskovala sta Franzisko Jägerstätter in odkrivala lik njenega moža Franza. To ni bil tisti zabiti obstranec, ki bi se v svojih blodnjah zatekal v depresijo ali pobožnjaške molitve. Bil je vesel, pokončen in dejaven človek. Kot prvi na vasi se je vozil s svojim motorjem in bil je prav tako prvi moški, ki se je sprehajal z otroškim vozičkom. Tokovom časa se ni prilagajal. Bil je izredno priljubljen, dokler se mu ni oglašala vest. Edini v vasi je leta 1938 glasoval proti anšlusu.
Pisatelj in igralec sta odkrivala zgodbo velike ljubezni med Franzem in Franzisko, ki se je nadaljevala še 70 let po njegovi
smrti. »Nikoli ne bom pozabil njenega žarečega obraza in smehljaja, ostala je vesel človek, čeprav je morala toliko pretrpeti,« je napisal Felix Mitterer o njej, ki je umrla letos (4. 3. 2013), nekaj dni po stotem rojstnem dnevu.Mitterer se je lotil pisanja. Dodatno je še dog-nal, da je Jägerstätter v Ameriki že dlje časa mnogo bolj znan kot pri nas. V času, ko so ga pri nas še zamolčevali, so se v Ameriki sklicevali nanj mnogi vojaki, ki so se upirali proti vojni v Vietnamu. Nastala je sijajna drama, polna napetosti, ki je obenem prava ljudska igra. Ob začetku igre očita mati Franza Jägerstätterja svoji snahi
Franziski: »Ti si ga umorila!« Vaščani pa se ji pridružijo. Kaj vse je pretrpela. Ob koncu pa isti ljudje zbrano in prepričljivo ponavljajo litanije: »Blaženi Franz Jägerstätter, prosi za nas!«
Ko so poleti igrali to igro v okviru poletnega festivala v Haagu, so gledalci z objokanimi obrazi čakali igralce in
jim pripovedovali svoja doživetja. Sam sem si to uprizoritev pred kratkim ogledal na Dunaju (Theater in der Josefstadt). Uprizoritev me je pretresla. Konec me je tako prevzel, da sem bil ganjen do solz. Preprosti kmet in mežnar iz Št. Radegunde v Zgornji Avstriji je žrtvoval svoje življenje zaradi svojega prepričanja in treznega razsojanja. »Saj tako rad živim!« – in vendarle ni mogel drugače, kakor da je sledil svoji vesti. Gregor Bloeb, ki si je zamislil to vlogo, je igral Jägerstätterja izredno prepričljivo. Čeprav se je tako poglobil v njegovo mišljenje, »ostaja njegova osebnost velika skrivnost, ki je docela ne moreš umeti«. Felix Mitterer pa je dodal: »Franz Jägerstätter spada celemu svetu.« Igralec je iskal pisatelja in ga je našel. Ob 200. rojstnem dnevu Andreja Einspielerja bo nagrajen Peter Handke, največji koroški pisatelj in eden najpomembnejših na svetu. »Še vedno vihar« je zelo poetična drama naše zgodovine in domovine. Ob taki obletnici smo pozvani, da gledamo v kulturno prihodnost. Treba je, da iščemo pisatelja, ki bi napisal dramo v slovenskem jeziku – slovensko dramo, ki bi obravnavala naše teme. Dramo, ki bi jo nagradili s tem, da bi jo uprizorili na odru Mestnega gledališča v Celovcu. Bosta Mohorjeva družba v Celovcu in Krščanska kulturna zveza uspešni mentorici sodobne slovenske drame?
Blazen in blaženFelix Mitterer: »Franz Jägerstätter spada celemu svetu.«
kratki valJože Valeško
XIV ŠTIRINAJST DNI4
osredki
Janko Zerzer o človeku, ki je oral ledino v sožitju slovensko in nemško govorečih Korošcev
Andrej Einspieler - vizionar sožitja
Sredi 19. stoletja je postalo narod no vprašanje ne samo v habsburškem cesarstvu čeda
lje bolj pereče. Da so se odnosi med nemško večino in slovensko manjšino zaostrili tudi na Koroškem, je bilo v tem razpoloženju neizogibno. Kot izredno bojevit nasprotnik slovenskih zahtev po enakopravnosti naj bo omenjen češki renegat Alois Hussa, izdajatelj in urednik časopisa Zei-tung für Kärnten – zur Fortpflanzung deutscher Kultur und Bildung. Širil je nesprejemljive teze, češ da na Koroškem nikakor ni tretjina slovenskega prebivalstva, to trdijo le župniki, ki se sklicujejo na število vernikov, ki poslušajo slovenske pridige. Poleg tega slovenskega jezika na Koroškem sploh ni, vindišarji le govorijo v vsaki dolini svoje narečje, ki nima zveze z jezikom Kranjcev in Štajercev in ga sploh ne razumejo. Čemu naj bi dobili slovenske šole, saj je nemščina bolj potrebna. In tudi slovenščina v deželnem zboru ni potrebna, ker znajo vsi izobraženi Korošci nemško. Poleg tega je enakopravnost vseh narodnosti nevarnost za obstoj države.
Vinzenz Rizzi – glas vpijočega v pu-
ščavi To je bilo stališče nestrpnežev in izraz nemškonacionalne samopaš-nosti. Nasprotno k temu, naravnost kakor glas vpijočega v puščavi, zveni to, kar je objavljal Vinzenz Rizzi. Rojen v Špitalu ob Dravi, je zgodaj izgubil očeta, podporniki pa so mu omogočili obisk gimnazije in liceja v Ljubljani. Tu se je seznanil s slovensko kulturo in jezikom, je cenil Prešerna in prevajal njegove pesmi. Postal je duhovnik, slovel kot navdušen pridigar in se poleg tega posvetil pesništvu, kritiki in novinarstvu. K vprašanju narodnostne dvojnosti Koroške je našel, čeprav je bil po prepričanju velikonemško usmerjen, kot nihče drug z nemške strani znamenite besede. Obstoj Koroške kot samostojne dežele da ogroža zatiranje slovenskega dela prebivalstva. »Ne v zatiranju in zanikanju raznolikosti je blagor, temveč v spravi in enotnosti. Enakopravni Nemec mora biti zdru-žen v višji enotnosti z enakopravnim Slovencem. Je pravi zločin na člove-štvu, če se zabrani ljudstvu učenje ma-ternega jezika.«
Einspielerjevo glasilo v nemščini Rizzija zaradi tega omenjam tako pre
cizno, ker ta programatična stališča najdemo tudi pri Andreju Einspielerju v njegovih načelnih izjavah. Leta 1860 je bila na Dunaju sprejeta Oktobrska diploma, ki je zagotov-ljala enakopravnost vsem narodnostim cesarstva. Da so tipi kot Hussa ugovarjali temu načelu, Einspielerju ni dalo miru. Prav zaradi tega je leta 1861 ustanovil časopis v nemškem jeziku, da bi tako lahko nemško govoreče prebivalstvo seznanil z dejanskimi razmerami in težnjami Slovencev, v prvi vrsti seveda koroške narodne skupnosti. Glasilu je dal naslov Stimmen aus Innerösterreich, podnaslov pa se je glasil Beiträge zur Durchfüh-rung der nationalen, religiösen und politischen Gleichberechtigung.
V »Novicah« je razložil, zakaj se je lotil tega podviga: »Bo se morebiti kdo čudil, da za slovenske pravice bo govo-ril časopis v nemškem jeziku. Gospod-je, ki imajo oblast v rokah in nam mo-rejo pomagati, so Nemci; gospodje, ki nas ponemčiti hočejo, so Nemci; gospodje, ki so slovenske kervi pa žalibog nemškega duha in z našimi nasprotni-ki potegujejo, so skoraj tudi že Nemci. Nemcom moramo pa resnico in pra-
XIV 5ŠTIRINAJST DNI
200let rojstva
Andrej Einspieler
Preglej, dom Einspielerjev v Svečah Kip Andreja Einspielerja na vrtu slovenskih kulturnikov v Svečah
vico po nemško povedati; mislimo, da nam bo to več pomagalo kot deset ča-snikov v slovenskem jeziku.«
Einspielerjeva vizija dvojezične Koro-ške In tako si je predstavljal uresničitev svojih vizij: Koroška naj bo priznana kot nemško-slovenska dežela in tako naj bi bila tudi priznana in urejena: na dvojezičnem ozemlju naj bi dobili slovenske ljudske šole, jezik v cerkvi naj bo tudi jezik v šoli; verouk naj se vedno uči v materinščini; občine naj se uredijo po župnijah in po narodnosti; uradniki v dvojezičnih občinah naj bi bili vešči slovenskega jezika; volilna okrožja naj bi bila urejena po narodnih kriterijih; tudi v deželnem zboru naj bi bila slovenščina pripuščena; zakone in odredbe je treba razglasiti tudi v slovenščini. To nikakor niso zahteve, ki bi na kateri koli način krajšale pravic večinskega naroda. Kajti prepričan je bil, da sta iskreno spoštovanje drugega in resnična enakopravnost pogoja za mirno sožitje med narodi. In pri tem je zaupal v »pravičnost vlade, kterej se bodo tudi enkrat oči odprle, da bo bolje hranila vselej zveste Slovence; zaupajmo tudi duhu časa in pa mogočni
ideji narodnosti, ki je že dandanašnji čuda storila.« »Mi Slovenci hočemo,« pravi na drugem mestu, »kakor že skozi stoletja tudi v prihodnje živeti z Nemci v miru, slogi in bratstvu, – vendar naj nas ne silijo, suvajo in s silo preganjajo od sebe.«
Njegovo pisanje v Stimmen aus Innerösterreich nikoli ni bilo pretirano in napadalno ali celo sovražno do večinskega naroda, nasprotno: »Spoštujem in ljubim nemški narod in nje-gov jezik, ker sem bil v njem deležen svoje izobrazbe in sem tako položil te-melje svoje sreče; enako pa ljubim tudi svoj narod in njegov jezik, ker nara-va in zakon zahtevata, da častim očeta in mater ... V slogi in bratstvu se tru-dimo z združenimi močmi za izobraz-bo in blagor ljudi v naši deželi koroški; vrlemu nemškemu narodu in njegovim resničnim in v vse smeri liberalnim zastopnikom čast in slavo, blagor in blagoslov! Vendar priznanje in spoštovanje, izobrazbo in napredek, srečo in blagoslov tudi ostalim enakoprav-nim podanikom, mojim bratom – Slo-vencem!«
Z uspehom svojega nemškega glasi-la je bil Einspieler očitno kar zadovoljen, saj je zapisal v zadnjem uvodniku: »Ponosno in mirno lahko rečem, da je pretežni del nemškega prebival-stva naše stremljenje cenil, razumel in jako pozdravljal. V kratkem času izha-janja naših Stimmen sta se obe narodnosti bolje spoznali, so se srca Nem-cev in Slovencev jako zbližala in se prisrčneje navezala drugo na drugo.« Prava ironija je, da je bil Einspieler zaradi nekega pisma bralca iz Slovenjega Plajberka, ki ga ni bil priprav-ljen imenovati, obsojen na denarno kazen in na mesec dni zapora, ki ga je odslužil pri bratih servitih v Maria Luggauu. Svoj list pa je bil prisiljen ukiniti že po dveh letih izhajanja. Vendar je kmalu zatem začel izdajati Draupost, v kateri je zastopal isto linijo in pozneje še Kärntner Blatt oz. Kärntner Volksstimme.
Prizadevanja Rizzija in Einspielerja je ocenil Erich Nussbaumer z besedami »Nemški katoliški duhovnik se je boril za ideale liberalizma, slovenski kot liberalni katoličan za politično prebujenje svojega ljudstva«.
XIV ŠTIRINAJST DNI6
*i z ž i v l j e n j a a n d r e j a e i n s p i e l e r j a
PriPraviljanko zerzerosredki
Duhovniki E.Andrej Einspieler je bil najstarejši od šestih duhov-nikov Einspielerjev, ki so vsi bili člani Einspielerjeve-ga rodu in doma v sveški fari. Seveda je bil Andrej kot soustanovitelj Mohorjeve družbe, profesor, publicist in politik najpomembnejši med njimi. Lambert je bil stolni prošt, predsednik Mohorjeve družbe in kot prvi koroški Slovenec član dunajskega državnega zbo-ra. Gregor, prošt v Tinjah, je bil deželni poslanec, so-ustanovitelj »Katoliškega političnega in gospodar-skega društva za Slovence na Koroškem«. Oton je bil frančiš kan, iskan misijonar in sijajen pridigar. Andrej, rojen pri Pregleju, je bil dolga leta župnik v Slovenjem Plajberku, Janez pa je umrl kot župnik v Ukvah.
Zanimivosti200
let rojstva
Andrej Einspieler
Za vero, dom, cesarjaTo geslo je vodilo vse Einspielerjevo življenje in de-lovanje. To mu je ob zlati maši priznal tudi krški škof Josef Kahn v pismu ob zlati maši: »Vaša delavnost je več kot pol stoletja pred vsem stala v službi sv. Cerkve in avstrijanskega cesarstva, potem tudi v služ-bi ožje domovine. Čast božja in sv. Cerkve, zveliča-nje neumrljivih duš, sreča Avstrije in naše staroslavne cesarske hiše, blagostanje koroške dežele, razcveta-nje slovenskega naroda, ki Vas šteje med svoje naj-odličnejše in najžlahtnejše zagovornike in rojake, – to so bili nameni in smotri, za ktere ste Vi delali celih petdeset let!«
DamaskEinspielerjev življenjepisec Ivan Boreski pravi: »Gospod Andrej se dolgo ni mogel prav zavedati, da je sloven-ske Rožne doline sin in da ga je slovenska mati pesto-vala. Temu se pa v tistih ča-sih prav nič ne čudimo.« Tre-ba pa je tudi videti, da je bil v prvih osmih letih po po-svečenju kar dvanajstkrat premeščen, skoraj izključ-no v nemške fare. To ni osta-lo brez posledic in je obstaja-la nevarnost, da se ponemči. Sam je k temu rekel: »Celo sem se bil poturčil in dolgo se nisem mogel zdramiti.« Damaščansko spreobrnjenje je sledilo po letu 1846, ko je postal drugi kaplan pri mestni župni cerkvi v Celovcu. V stolnici pa je istočasno ka-planoval Matija Majar Ziljski. Kot prijatelja sta se redno družila in tudi politično sku-paj nastopala. Začele so se leta 1848 sanje o Zedinjeni Sloveniji in Einspieler je za-čel objavljati s psevdonimom Svečan v »Sloveniji«, pa tudi v Carinthiji, v Südslavische Zeitung v Zagrebu in v Slavi-sche Centralblätter v Pragi.
UstanoviteljEinspieler je bil ustanovitelj in izdaja-telj vrste glasil. Leta 1852 je začel izha-jati Šolski prijatelj, leta 1855 preimeno-van v Prijatelja, kot Slovenski prijatelj je izhajal od leta 1856 do leta 1883. Od leta 1865 do leta 1867 je izhajal njegov »Slovenec«, leta 1882 pa je ustanovil Mir, ki je najprej izhajal dvakrat na me-sec, od leta 1882 trikrat, po odpravi ča-sopisnega koleka leta 1900 pa teden-sko. Zadnja številka je izšla 30. 12. 1920 na Prevaljah. Njegova nemška glasi-la so bila Stimmen aus Innerösterreich (18611863), Draupost (18631866) in Kärntner Blatt oz. Kärntner Volksstim-me (18691883). Leta 1848 je bil med ustanovitelji Slovenskega društva v Ce-lovcu. Leta 1851 je bil glavni organizator in prvi predsednik Društva sv. Mohora, ki se je leta 1860 preorganiziralo v bra-tovščino Družba sv. Mohorja, kjer je bil podpredsednik in blagajnik. Bil je udele-žen pri ustanovitvi St. JosefsVereina in se je trudil za ustanovitev Katholischer Pressverein. Leta 1863 je ustanovil s pomočjo češkega inženirja Chochalovšeka Slovansko čitavnico v Celovcu, leta 1869 pa Katoliško politično društvo Trdnjava. Skupaj s stolnim pridigarjem Hadererjem je leta 1855 ustanovil Dru-štvo katoliških rokodelskih pomočnikov in za 3.200 goldinarjev na lastne stro-ške kupil v centru Celovca zemljišče, kjer je nato nastal Kolpingov dom.
Šest duhovnikov Einspielerjevega rodu
* *
XIV 7ŠTIRINAJST DNI
Zlata mašaKo je Andrej Einspieler 21. avgusta 1887 v Svečah ob-hajal zlato mašo, se je na Žeharjevem travniku zbra-lo neverjetnih 5.000 ljudi. Zlatomašni pridigar je bil njegov nečak Oton, frančiškan na goriški Kostanjevi-ci, slavnost ni govornik pa profesor Julij pl. Kleinmayer. Prolog Simona Gregorčiča je deklamirala Josipina Ver-nikova. Pri maši je pel zbor Ljubljanske čitalnice. Čestit-ke je prinašalo petnajst deputacij iz Ljubljane, Maribora, Zagreba, Trsta in drugih krajev. Pisne čestitke je prejel od škofov, mdr. iz Ljubljane in od Josipa Strossmayerja iz Djakova. 142 brzojavk je prišlo iz Slovenije, z Dunaja, Primorske, Štajerske, Zagreba, Prage.
Pismo iz TirolskeTakole piše Ivan Resman: Dr. Toman mi je priporočal tole: »Dečko, kedar slišiš ime »E i n s p i e le r j e v o«, odkrij se in prosi Boga, da bi ga ohranil dolgo let nam Slovencem ...!« Hvala Bogu, da nam je primeroma res dolgo ohranil koroškega očeta Einspielerja! Ali prosimo Ga, prosimo, da ga ohrani dolgo še vsem Slovencem, posebno pa še tlačenemu Gorotanu! Bog daj pozne-je narodu njega vrednih, značajnih in požrtvovalnih na-slednikov! Ti pa, ljudstvo slovensko – po nekdaj najbolj slavnem delu naše domovine – po Gorotanu, zbudi se, vstani, slušaj in delaj po zlatih naukih svojega največjega prijatelja, dobrotnika, svojega pravega očeta: bodi hvaležno svojemu Andreju s tem, da se čutiš vernega Slovenca in tirjaš pravice sebi in slavnemu imenu svojih slovenskih očetov!«
ObsodbaMarca 1863 je Einspieler objavil in komentiral v svojem glasilu Stimmen aus Innerösterreich dopis iz Slovenjega Plajberka, ki mu ga je poslal župnik Simon Muden, ki ga pa Einspieler obla-stem ni bil pripravljen imenovati. V pismu se pisec pritožuje nad razmerami v koroškem deželnem zboru in dodaja, da ko-roški Slovenci na dolgi rok ne bodo sprejeli žaljivega in nezako-nitega ravnanja. V tem je videlo državno tožilstvo »podpihova-nje sovražnosti proti narodnostim« in vložilo tožbo. V procesu, ki je sledil 22. aprila, je bil Einspieler obsojen na mesec dni za-pora, ki ga je presedel pri servitih v Maria Luggauu in 60 flo-rintov denarne kazni. Ukiniti je moral Stimmen aus Inneröster-reich in izgubil je mandat v koroškem deželnem zboru.
Obletnici rojstvaOb stoletnici rojstva Andreja Einspielerja je priredila Slovenska krščanskosocialna zveza v Svečah veliko slavje, ki se je zače-lo s pontifikalno mašo, pri kateri je pela šentjakobska »Rožica« pod vodstvom Franca Rauterja. Proslava, ki je privabila 1.500 obiskovalcev, se je nato vršila na Adamovem vrtu. Slavnostni govornik je bil msgr. Valentin Podgorc. Popoldne po blagoslo-vu pa so nastopili še Orli in razveselili gledalce. Druga jubilejna prireditev se je vršila novembra v Celovcu. Prirediteljica je bila tokrat Slovenska ljudska stranka, udeležencev pa je bilo 400, precej prominence tudi iz Kranjske in Štajerske. Slavnostna go-vornika sta bila državnozborski poslanec Franc Grafenauer in Anton Medved iz Maribora. Na 150letnici, ki jo je pripravi-la Krščanska kulturna zveza s partnerji leta 1963 v razprodani Delavski zbornici v Celovcu z več kot 1000 obiskovalci, so na-stopili združeni zbori, tamburaši in gostje iz Gorice. Slavnostni govornik pa je bil Valentin Inzko.
Profesorski zbor na realni gimnaziji v CelovcuŠest duhovnikov Einspielerjevega rodu
XIV ŠTIRINAJST DNI
Tako je zapisal Mir ob smrti Andreja Einspielerja leta 1888. Andrej Einspie ler se je udejstvoval ne samo na kulturnem, publicističnem, šolskem in narodnopolitičnem področ-ju, temveč tudi na socialnem. V časopisih »Stimmen aus Innerösterreich«, »Kärntner-Blatt« in »Kärnt-ner Volksstimme« so on in njegovi somišljeniki pisali o prvinah katoliške socialne reforme in obsojali nebrzdani kapitalistični industrijski razvoj, ki proizvaja proletariat. Podobno kot drugi katoliški reformatorji je videl Einspieler v kmetu in obrtniku »stebra zdrave družbe« in organsko zraščenega gospodarstva, vendar samo če delujeta na tleh krščanstva, t.j. na osnovi podreditve in pokorščine, ki drži skupaj vsako družbo. Z dobrodeljem, s pastoralo in socialno pedagogiko, s kmečko samopomočjo v obliki zadrug in združevanjem obrtnikov v korporacije je mogoče preprečiti obubožanje.
S programatičnimi pri-spevki o socialnih vpra-šanjih v omenjenih časopisih je hotel Einspieler okrepiti položaj katoliško-konservativne stranke, ki naj bi presegla tudi nacionalno nasprotje na Koroškem. Koroška se je razlikovala od drugih avstrijskih dežel po tem, da se je že v času obnovitve ustavnega življenja uveljavil nemškoliberalni tabor, ki je postajal vse bolj nemško-nacionalen in antiklerikalen. Katoliško-konservativna stranka pa je ostala šibka v dobi monarhije in tudi pozneje.
Ideje: od ustanovitve bank do izsu-ševanja jezer Einspieler je predloge s socialnopolitično vsebino vnašal tudi v razprave v deželnem zboru. Predlagal je mdr. ustanovitev agrarne banke s podružnicami, ustanovitev kmetijske šole in zavarovalnic, izsuševanje jezer (npr. Goslinskega in celo Klopinjskega) in močvirij (Otoče pri Celovcu), regulacijo Drave, opustitev vseh ribnikov, razdelitev občinskih pašnikov itn. Zahteval je odpravo oderuških obresti in spremembo volilnega reda, ki bi omogočil kmetom boljše zastopstvo v zakonodajnih telesih.
Kritik liberalizma V razpravo o poselskem zakonu se ni vključil. Še leta 1890 je pripadala temu sloju skoraj polovica koroške
ga prebivalstva. Na tisoče je bilo t.i. vaških revežev. Nadpovprečno veliko je bilo nezakonskih otrok. Vzrok nezadovoljstva hlapcev in dekel je videl v »popolnem razkroju patriarhalnega odnosa, ki je vladal nekdaj med služinčadjo in delodajalci na podeželju«.Ost je naperil proti liberalizmu, ki je po njegovem porušil podreditev naravnim zakonom, ki so od Boga. Posli podpirajo gospodarja, ta pa jim zagotavlja vse za življenje potrebno, jih nadzira, vodi in zanje skrbi. Liberalci pa razglašajo »doktrinarno teorijo o enakosti ljudi in neumnosti o prasvobodi posamezne osebnosti«. (Kärnt-ner-Blatt, IV, 19. 9. 1872) Tudi bedo delavcev je po njegovem prepričanju povzročil liberalizem, ki je pretr
gal vse socialne vezi med ljud mi.
PriPravilŠtefan pinterosredki
Revežem je umrl dolgoletni dobrotnik ...
8
XIVŠTIRINAJST DNI
Vendar se delavstvo že bojuje proti liberalizmu z njegovim lastnim orožjem. Liberalci se upirajo Bogu in vsemu, kar je cerkvenega, zakaj se ne bi upirali tudi delavci? Ampak »komunizem internacionale ni identičen s socializmom, ki je vsekakor lahko tudi krščanski«. (Kärntner-Blatt, 19. 9. 1872) Pogoj za rešitev socialnega vprašanja pa je: »vsa zakonodaja mora postati krščanska.« (Kärntner Volksstimme, 7. 9. 1878)
Kritiko liberalizma je gotovo navdihovala enciklika papeža Pija IX. »Syllabus errorum« kot tedaj najostrejša obsodba moderne dobe. A včasih je Einspieler oporekal tedaj veljavnim cerkvenim in lastnim razlagam socialne bede, ko je npr. zapisal, da so »bolj kakor konfesionalni zakoni potrebni dobri socialni zakoni, ki ne bodo ščitili enostransko samo kapitala, temveč tudi delo, edino last revnih«. (Kärntner Volksstimme, 11. 8. 1877)
Pobudnik socialnih iniciativ Leta 1862 je bil v časopisu »Stimmen aus Innerösterreich« objavljen zelo podroben načrt za ustanovitev »javne kuhinje« v Celovcu, kjer bi priprav ljali hrano za najbolj revne prebivalce Celovca, kajti »samohranitveni nagon dela lačnega za sovražnika obstoječega reda«. (Stimmen aus Innerösterreich, 1862, 642) »Ljudska kuhinja« je bila dejansko ustanovljena v času krize v 1870-ih letih. Einspieler je bil pobudnik marsikaterih dobrodelnih in obenem socialnopolitičnih pobud. Tako je imel velike zasluge za »Katoliško društvo pomočnikov«, ki je bilo ustanov-
ljeno leta 1855 po vzoru Kolpingovih društev. Društvo naj bi bilo »pribežališče potujočih pomočnikov, zavetišče kreposti in dovoljene veselosti«, kraj izobraževanja in utrjevanja krščanskega nazora. Einspieler je podpiral društvo tudi v poznejših letih. »Tudi profesor monsignor Andreas Einspie-ler je bil pogost in zaželen obiskovalec društvenih prostorov, neredkokrat je vodil petje in je znal s svojim bleščečim darom zabavanja začiniti in poživiti društvene večere z vedrino in šalo.« (Der katholische Gesellenverein Klagenfurt, 14 sl)Delež slovenskih pomočnikov v društvu je moral biti precej velik.
Strpnost in sožitje Po Einspielerjevi zamisli se bi moral prav v katoliških društvih udejanjati duh narodne strp nosti in sožitja. O tem priča poročilo o nekem izletu pomočnikov v Vetrinj leta 1866. »V tej družbi je doma prava narodna ravnopravnost. Pele so se nemške in slovenske pesmi, in Nemci so pomagali Slovencem, Slovenci pa so privdarjali Nemcem, nihče se ni spotikal na slovenskih glasovih. Da bi bila taka tudi povsod!« (Slovenec, 11. 4. 1866)
Dobrotnik Kot politik, katoliški duhovnik in profesor z rednimi dohodki je podpiral različne dobrodelne ustanove. Za 3200 goldinarjev je kupil veliko gradbeno parcelo v današnji Kolpingovi ulici in jo leta 1879 podaril za 700 goldinarjev pomočniškemu društvu. Še v istem letu si je društvo tam zgradilo lastno poslopje.
Kot celovški občinski odbornik od leta 1876 do leta 1879 se je Andrej Einspieler zelo zavzeto ukvarjal prav s socialnimi vprašanji. Izvoljen je bil v tretjem volilnem telesu kot zastop-nik t.i. Varčevalne stranke. Mnogi
njegovi predlogi so zadevali vprašanje financiranja teda
njih socialnih ustanov – hiralnice in meščanske bolnice. Leta 1877 je postal član komiteja za zadeve revnih v celovški občini. Pomagal je razširjati dejavnost društva sv. Vincenca, ki je skrbelo za kosila in bivališča za revne dijake in uredilo leta 1877 zavetišče za fante, leta 1891 pa za sirote fante. V svoji oporoki je Einspieler društvu sv. Vincenca podaril 1964 goldinarjev. (KLA, Testamente Nr. 324,1888) Določil je, da naj pomočniško društvo in društvo sv. Vincenca (St. Vinzenz-Verein) 13. novembra in ob obletnici smrti plačujeta za njegovo dušo tihe maše. Do leta 1938 je spominjala na velikodušnega Einspie lerja spominska plošča v preddverju Kolpingove hiše.
Zanimiva je razlika med Einspieler-jevimi slovenskimi in nemškimi listi. V »Slovencu« in pozneje v »Miru« je bilo v ospredju vprašanje narod-ne enakopravnosti. V listih, ki jih je Andrej Einspieler izdajal v nemščini, pa je socialnopolitičnim in gos-podarskim vprašanjem odmeril dosti več prostora, v listu »Kärntner Volksstimme« že jasno prevladujejo. Einspieler je hotel utrditi položaj nemško-slovenske katoliško-konservativne stranke na Koroškem, ki naj bi bila protiutež vladajočemu liberalno-nacionalnemu taboru, hkrati pa že tekmovala s snujočim se socialdemokratskim gibanjem za politični vpliv v deželi. Leta 1891 je papež Leon XIII. izdal znano encikliko »Rerum novarum«, v kateri je z veliko zamudo predstavil katoliški socialni nauk. Knjiga »Socia lizem« Janeza E. Kreka, najbolj znanega predstavnika tega nauka pri Slovencih, pa je izšla 10 let pozneje.
Revežem je umrl dolgoletni dobrotnik ...200
let rojstva
Andrej Einspieler
9
XIV ŠTIRINAJST DNI10
Kakšne so vaše izkušnje s statusom pripadnice narodne manjšine v Slove-niji?Tina Komel: S tem statusom imam dobre izkušnje, ker sem se v takem okolju rodila in odrasla. Odraščanje v multikulturni okolici je lažje, saj ti ni težko sprejeti drugačnost. Ko se so-očaš s preostalo Slovenijo, je vidnejša razlika, ker ljudje zaradi nepoznavanja ostalih nekoliko težje sprejemajo drugačnost. Če delamo na tem, da se med seboj dobro poznamo, bo ta ovira zagotovo odstranjena.
Je pri vas obiskovanje osnovne šole z italijanskim učnim jezikom pripomoglo k boljšemu dojemanju lastne narodne identitete?Tina Komel: Zagotovo, saj so slovenske šole z italijanskim učnim jezikom narejene po slovenskih normah. Celoten pouk poteka v italijanskem jeziku, dvakrat na teden učijo slovenščino. Spoznavanje in druženje z ljudmi, s katerimi govoriš isti jezik, bistveno pripomore k razvijanju lastne narodne identitete. Če živiš v takšnem okolju, je lažje sprejemati drugačnost.
V svojem strankarskem opisu ste na-vedli, da se zavzemate za manjšine v Sloveniji (italijansko, madžarsko), s funkcijo ministrice za Slovence v za-mejstvu in po svetu pa ste osredotoče-ni na Slovence zunaj naših meja. Se ti dve težišči dela dopolnjujeta ali izklju-čujeta?Tina Komel: Zelo sta si podobni. Ko sem postala poslanka v Državnem zboru, sem bila tudi članica Komisije za narodne skupnosti v Sloveniji, problematiko tudi poznam, ker jo doživ-ljam iz prve roke. Težave so podobne, nekatere države to bolje urejajo, nekatere slabše. Včasih je pomembno, kdo je na oblasti in kako le-ta podpira
narodne skupnosti. Stvari se spreminjajo na bolje, če pogledamo zunaj ali znotraj Slovenije, saj vladajoče stranke drugačnost dobro sprejemajo.
Kaj si želite za člane slovenske narodne skupnosti za Slovence v zamejstvu in po svetu?Tina Komel: Na žalost ali na srečo govorimo o ljudeh z različnim razmiš-ljanjem, zato želim, da bi bile upoštevane vse njihove pravice, da bi vsi stremeli k skupnemu razvoju, da bi videli prednosti v medsebojnem povezovanju. V teh časih je treba držati skupaj. Pomembno je sodelovanje znotraj njihove narodne skupnosti kot s Slovenijo.
Kako ocenjujete položaj vseh sloven-skih narodnih manjšin v sosednjih dr-žavah (v Italiji, v Avstriji, na Hrva-škem, na Madžarskem)?Tina Komel: Slovenija je lahko zelo dober zgled drugim državam, kako podpira svoji manjšini. Stvari so se povsod nekoliko izboljšale. Poudarek bi dala na mlajše generacije, ki so manj obremenjene in zaradi katerih je že prišlo do velikih sprememb. Začetek je v mentaliteti, saj ko se ta spremeni, vidimo pot in skupen cilj.
Sta si slovenski narodni skupnosti v Italiji in v Avstriji podobni?Tina Komel: Ja in ne. Odvisno je od držav, kjer živijo. Odvisno je od politične situacije in razmer v gospodarstvu. Podobni sta si, ker govorimo o manjši skupini, ki se mora boriti za svoje pravice in obstoj. Obe se tudi soočata s problemom financiranja. V Italiji so imeli trenutno težave s tis-kanimi mediji, česar v Avstriji po zaslugi Slovenije ni bilo.
Obiskali ste slovensko narodno skupnost na Koroškem. Kakšen vtis ste do-
pogovor
Tina Komel je že več kot pol leta ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, pred tem je bila poslanka v državnem zboru in podpredsedni-ca komisije za Slovence v zamejstvu in po sve-tu. Njene korenine seže-jo tako na slovensko kot na italijansko stran. Od-raščala je v Kopru, v več-tikulturnosti, njeni pred-niki pa so tudi iz Italije. V Kopru je obiskovala slo-vensko šolo z italijanskim učnim jezikom. Čuti, da imajo dvojezični prebival-ci na obali in nasploh šte-vilne prednosti, ki se zr-calijo v jeziku, kulinariki, kulturi ...
Preberite, kaj pravi v po-govoru z Urško Gračner tudi o slovenski narodni skupnosti na Koroškem.
»Pomembno je sodelovanje znotraj narodne skupnosti!«32-letna Koprčanka Tina Komel je ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu
11ŠTIRINAJST DNI XIV
bili o njenem delovanju?Tina Komel: Slovenska narodna skup nost na Koroškem je zelo vitalna, dobro organizirana in jih vedno zelo rada obiščem. Raznolikost, energija in volja, s katero kažejo svojo slovensko kulturo, so pohvale vredne. V letu 2013 se soočamo s tem, da se slovenska kultura in kultura države, v kateri živijo narodne skupnosti, vse bolj zbližujeta in živita v sožitju.
Kakšen odnos naj bi Slovenija v prihod nosti imela do narodne skupno-sti koroških Slovencev?Tina Komel: Seveda takšen, kot ga ima do vseh ostalih skupnosti. Trenutna vlada podpira drugačnost znotraj Slovenije in tudi njihove rojake zunaj nje. Čas, v katerem živimo, je s finančnega vidika naporen in je treba zato stisniti zobe in najti drugačne rešitve, npr. v povečanem sodelovanju, koriščenju evropskih sredstvev ter promoviranju društev.
Katera bodo vaša težišča dela v prihod nosti?Tina Komel: Kot doslej bodo prioriteta mladi. Poleti smo imeli prireditev za druženje vseh Slovencev – Dobrodošli doma 2013, kjer je bilo težišče na mlajših generacijah, ki so predstavile svoj pogled na matično domovino – Slovenijo. Veliko bi se dalo narediti v razvoju gospodarstva in medsebojnem povezovanju tako s Slovenijo kot z državo, v kateri živijo narodne skupnosti. Pomembno je sodelovanje društev med sabo in samostojno iskanje rešitev. Zgled je lahko povezava italijanske narodne manjšine v Sloveniji s slovensko v Italiji.
»Pomembno je sodelovanje znotraj narodne skupnosti!«TINA KOMELl je 32-letna Koprčanka, diplomantka Visoke šole za podjetništvo. Aktivno deluje v skupnosti Italijanov v Hrvatinih, kjer je že dva mandata podpredsed-nica. Do izvolitve za poslanko je bila zaposlena kot komercialistka, najprej na Vzajem-ni, nato pa pri banki Raiffeisen. V Državnem zboru Republike Slovenije je med drugim tudi podpredsednica Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.
32-letna Koprčanka Tina Komel je ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu
XIV ŠTIRINAJST DNI12
feinigovi moli & duri
Slovenska cerkvena pesem – jo lahko kar tako prevajamo v nemščino?Pred kratkim je doživel globaški župnik Peter Sticker prijetno presenečenje: v cerkvi na sv. Hemi se je najavila romarska skupina iz več župnij v dolini reke Gline. In glej, zapeli so tudi Lepa si lepa in še eno Marijino. In to v slovenščini. Spet drugod sem slišal, da morda ne bi bilo slabo, če bi tako imenovane Gerambove, v nemščino prevedene slovenske cerkvene pesmi iz Borovelj ponujali širšemu krogu, da bi tako domače melodije ostale, pač za ceno slovenskega besedila. V tem zad njem primeru je seveda več pomislekov. Ti prevodi so nastali v času nacizma, ko je bila slovenska beseda prepovedana in to ne samo pri nas. Italijanski fašizem je to prakticiral na Primorskem že celo desetletje. Moj občutek je tudi, da naši domači Nemci tega najhujšega posega v človekove pravice še vedno ne znajo pravilno oceniti. Po mojem bi se to dejstvo stroge prepovedi slovenščine pri nas in še drugod med drugo svetovno vojno moralo pogosto omenjati, ko se govori o sožitju Nemcev in Slovencev na Koroškem.
Sledi ugovor, da tudi mi pojemo Schubertov Heilig, heilig. Seveda, pojemo ga v nemščini. Ali pa morda ponekod tudi v slovenščini. V Gerambovi pesmarici npr. ponekod, ko vemo, kateri slovenski skladatelj je napisal to melodijo, to ni omenjeno. Dodatno: Schubertov rod je iz Moravske, iz dela današnje Republike Češke. Obstaja še fotografija danes ne obstoječe domače hiše Schubertovega očeta. In prav Schubert je vnesel slovanski pesemski melos v dunajsko cerkveno glasbo, od tam se je širil po celot-ni monarhiji. Lahko bi rekli, da je že Schubert na svoj genialni način »slovanskim« melodijam dodajal nemški predznak, gotovo brez vednosti, ker mu je bilo to naravno. Zanimiv primer je tudi skladatelj Josef Haydn: pred leti je dirigent Nikolaus Harnoncourt v intervjuju povedal, da mu je neki gradiščanski Hrvat, ki je bil orkestraš, zapel veliko melodij narodnih pesmi gradiščanskih Hrvatov, ki so hkrati glavne teme Haydnovih mnogih simfonij.
Pred leti sem v nemščino prevedene slovenske cerk vene pesmi iz boroveljske knjižice dal poznavalcu Janezu Močniku iz Cerkelj v Sloveniji za pregled. Kar sem ugotovil, je, da on nad prevodi ni bil navdušen. Rekel je, da je precej teh pesmi v Sloveniji že prišlo v pozabo, v glavnem, ker so preveč okorele, in so jih nadoknadili z drugimi, lepšimi iz velikanske slovenske produkcije. Ne vse, ampak kar nekaj teh pesmi iz boroveljske knjižice je torej druge ali tretje kategorije. In jaz osebno sem imel tudi kar precej težav, da bi v teh prevodih prepoznal kvaliteto.
A n d r e j Fe i n i g
Tako spoštljiv epitaf so mu pustili hvaležni plajberški farani vklesati v nagrobni kamen. Stal sem pred spominskimi ploščami ob grobovih rajnih župnikov naše
fare.Zgoraj do pike natančno prepisana zahvala je namenjena župniku Andreju Einspielerju, ki se je 30. novembra 1849 rodil v Svečah, 20. julija 1873 posvečen v mašnika, v 63. letu starosti pa umrl 28. julija – na moj rojstni dan – leta 1913.Dolgih 31 let je bil župnik med Žingarco in Vrtačo. »Plajberški Einspieler«, kot ga ob mojem poizvedovanju, kako je s sorodstvom s ta velikim Einspielerjem, po katerem je poimenovana »Einspielerjeva nagrada«, ljubeznivo označuje gospa Marija Inzko, ki pobrska po »kroniki Einspielerjevih«, ki jo je kot svojo doktorsko disertacijo svojčas napisal njen rajni mož, dvorni svetnik dr. Valentin Inzko, tega »plajberškega Einspielerja« uvršča kot (pra)-nečaka v genealoško vrsto. »Ampak,« duhovnika, publicista in politika Andreja Einspielerja, soustanovitelja Mohorjeve in izdajatelja časopisov v slovenskem in nemškem jeziku »so itak vsi klicali stric,« mi z nasmeškom v glasu še pove moja častitljiva zaupnica iz Sveč. Preglejevi se do danes vsako leto spomnijo tega »plajberškega Einspielerja«. Prvič sem to zaznal davnega poletja 1961, tik potem, ko sem opravil sprejemni izpit na celovško učiteljišče. Bilo pa je tako: Z dedijem sva pri Cingleju pod plajberško cerkvijo ravno metala seno na tamkajšnji skedenj. Z bundrovo fukso sva seno pripeljala iz Podna, kjer je humperški holcar Jaka imel »v štant« travnik. Midva oba pošteno prepotena, pa jo primaha po poti od cerkve dol pravi gos-pod v praznični obleki, z belo srajco in kravato – in bil je to profesor Valentin Inzko, ki sem ga pred kratkim prvič v živ-ljenju srečal pri sprejemnem izpitu na učiteljišče v Celovcu, kjer je bil z menoj kot kandidatom zelo usmiljen.Spodobno sem pozdravil, profesor se je zahvalil in s tistim
O plajberškem Einspielerju in getu v učiteljišču
ogrizki
Le t t r i d e s e t i n e n o s t e n a s pa s L i ,p r e d o b r i n a š pa s t i r, k a r n a j b o L j z v e s t o
s p o L n i L i d o b r i h d e L s t e b r e z š t e v i L a.pr e s ta L i t r u d a m n o g o i n n a d L o g
z at o p o k L i c a L k s e b i va s j e bo g
i n d a l Va m k r o n o V e č n e g a p l a č i l a
n.p.v.m. !
XIV 13ŠTIRINAJST DNI
Optimisti med nami trdijo, da je sleherni izmed nas skupek
misli. Miselnost pa je lahko hlapčevska, nazadnjaška, pravzaprav naporna. Po miselnosti se tudi zelo razlikujemo.
Otresam se misli, ki na moje razpoloženje vplivajo slabo. Slabe misli je treba odgnati. Ne maram, da določajo počutje. Včasih slabim mislim dajem samo minuto. Potem sežem po umetniškem katalogu ali knjigi. Vedno pogosteje po pesniških delih.
Naslovnice knjig poezije nosijo v svet imena Andrej Kokot, Gustav Januš, Jani Oswald, Maja Haderlap, Cvetka Lipuš ali Nina Zdouc. Vendar je bralec prepričan, da pripoveduje o izrednem, presenetljivem, grozečem, za življenje osnovnem ne-kdo drug.
Včasih kdo zapusti rojstni kraj, se odpelje ali odleti tisoče kilometrov daleč proč. Doma smo pred desetletji raje potovali s prstom po zem ljevidu. Spretnejši sežejo po knjigi in potujejo pri branju, v mislih odmaknjeni prisluškujejo celó vesolju.
Pisateljica romana »Weiter leben – Eine Jugend« Ruth Klüger, ki je preživela uničevalno taborišče Auschwitz - Bir kenau, se danes najbolj boji splošne odprave očal za branje. Nekatere založbe njeno tesnobno duševno stanje gotovo poznajo. Črke postajajo vidno večje.
Črke novo tiskanih knjig izjemneža Srečka Kosove
la, rojenega 1904 v Sežani na Krasu, so postale krepkejše, večje. Leta 1927 je na Dunaju izšla antologija »Evropska sodobna lirika 1900 – 1925«. Lep dokaz, da je Evropa kot pomembnega prepoznala še živečega Kosovela. Tudi pesmi slovenskih pesnikov Alojza Gradnika, Frana Albrehta in Mirana Jarca so izbrali za antologijo. Zdaj so v Trstu izdali v italijanščino prevedene Kosovelove pesmi »Ostri ritmi/aspri ritmi«. Priredila je knjigo Jolka Milič.
V zbirki »Sanje« nas Kosovel z roba vesolja spet pusti pristati na naši grudi: »Mladi verujejo vate, PRAVICA. Ti si jim svit na temino vsakdanjosti. Ti poveličaš vsakdanjost v resničnost. Ti poveličaš resničnost v lepoto. Da v njej zasijejo ranjena srca.« Na naslovnici svarijo: »Srečko Kosovel. Divje aktualen in sprenevedanju smrtno nevaren.«. Zadnji divji stavek se glasi: »Berite. Pazno in premišljeno. Iščite duše.« Kdor tako piše, ta preživi.
Ko se vračajo dolgi zimski večeri, se proti kisanju osrednjega živčevja naučimo Kosovelovo pesem »Balado« na pamet: »V jesenski tihi čas / prileti brinjevka na Kras. / Na polju že nikogar več ni, / le ona preko gmajne leti. / In samo lovec ji sledi. / Strel v ti-šino; / droben curek krvi; / brinjevka obleži, obleži.«
Možgani so mišica. Moramo jih krepiti. Sicer pa: ostanite radovedni.
gregejevi citati
“
Potovati pri branju in se izgubljati v mislih pesnikov
G r e g e j K r i š t o f
O plajberškem Einspielerju in getu v učiteljišču
zanj značilnim radoživim smehom dodal: »Ja, dobr den! Vidva pa pošteno švicata!«
Na vozu prepoteni gozdni delavec z vilami v rokah – na cesti pravi gospod! Pa sta načela pogovor. Ne spominjam se, kaj sta natančno govorila, ker sem bil čisto iz sebe zaradi tega nenavadnega srečanja. Vem pa, da je bil iskren in prisrčen in enakopraven pogovor dveh možakarjev, ki sta bila drug za drugega prepričana, da imata opraviti s poštenim človekom.
Gospoda dvornega svetnika Inzka sem naslednja štiri leta imel kot profesorja slovenščine na učiteljišču. Pred nedavnim, ko sem poslušal zavzeto pričevalno predavanje Katje Sturm-Schnabl pri Mednarodnem kongresu narodnih skupnosti v Celovcu, kjer je otipljivo pripovedovala, kako je bila kot pripadnica manjšine vse do mature zaznamovana, in kako hudo je bilo to zanjo, sem obujal spomine na ure slovenščine v učiteljišču. Peščica študentov in študentk smo vedno stali pred knjižnico in čakali profesorja. Mimoidoči učitelji, ki so šli v razrede, so nas z redkimi izjemami vedno ogledovali. Ne morem reči, da spodbudno, kaj šele prijateljsko.Ker smo se mi redki usposabljali tudi za pouk slovenščine v šoli, smo imeli več ur kot tisti, ki so se učili angleščine le kot tujega jezika. V lepem spominu imam tiste popoldanske ure v razredu učiteljišču priključene ljudske šole, kjer je stal tudi harmonij. Pozno popoldne je gospod hofrat rad sedel k harmoniju in prepevali smo lepe narodne in prelepe Marijine pesmi.
Ne rečem, da je Cankar zaradi tega veselega prepevanja nastradal, pa saj smo imeli spet srečo, ko so gospoda hofrata poklicali v Deželni šolski svet, in nam je profesor Schnabl s posebno ljubeznijo in rah ločutno približeval širni svet slovenske literature. Ko je zazvonilo in smo začeli pospravljati in se pogovarjali to in ono – ena mojih sošolk je bila tedaj isti dan v isti sobi celovške bolnišnice rojena Meine Schellander iz Bilčovsa. Celo posest bi stavil na kant, če bi mi tedaj kdo prerokoval, da bo ona postala ena najbolj izvirnih konceptualnih umetnic v Avstriji, tako pridno dekliško-učiteljsko se je vedla.Ko smo mi še klepetali, smo že slišali tolči po tlaku enakomerne korake gospoda profesorja Inzka, ki jo je odločno kot vedno z aktovko v roki maha proti celovški železniški postaji, da bi se z vlakom v Rožvrnil k Pregleju v domače Sveče.
piše Horst Ogris
XIV ŠTIRINAJST DNI14
kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I
didD R U Z I N A i n D O M
dD R U Z I N Aid
i n D O M
mohorjeve družbe celovecp r i l o g a
U r e d n i c a : G a b i F r a n k
Napravi se društvo sv. Mohora.
Dne 1. februarja 1877 je družbini odbor sklenil: »V spomin, da družba sv. Mohora živi in dela že celih 25 let ali četvert stoletja, napravi se spominek in sicer s tem, da se popiše v »Koledarju« zgodovina naše družbe, v kteri se dopoveduje, kako se je družba začela, ktere knjige je izdala, kako se po pravilih ravnala, kako je gospodinila in kaj veselega ali žalostnega doživela«.Podpisani sem prevzel to nalogo in podajam čč. gg. družnikom in družbenicam na podlagi družbinih zapisnikov in računov to-le zgodovino družbe sv. Mohora.Družba se je pervotno ustanovila kot društvo, potem pa se prenaredila v družbo ali bratovščino. Ravno zavoljo tega razdeljujem tudi jaz to zgodovino v dve dobi.Perva doba.Napravi se društvo sv. Mohora.25. februarja leta 1851 so bili rajni knezoškof Anton Martin Slomšek v Celovcu in pri tej priložnosti po svoji navadi tudi obiskovali mestne kaplane. Prišli so obiskat tudi mene, ki sem bil tedaj kaplan pri mestni glavni fari sv. Ilja. Povabili so me, naj pridem o veliki noči v Šent-Andraš in pogledam prekrasne velikonočne krese, ki se velikonočno nedeljo na vse zgodaj po celej lavantinski dolini požigajo.19. aprila 1851 se peljeva jaz in č. g. Zorčič Franjo, tedaj špiritual v Celovškem semenišču, sedaj pa stolni prošt v Mariboru, po obljubi v Šent-Andraš. Velikonočno nedeljo po obedu povabijo mene premil. knezoškof, naj se greva po škofovem vertu malo sprehajat. Tu mi z milimi in serčnimi besedami začno popisovati, kako potrebno in tudi lehko bi sedanje dni bilo, osnovati in na noge spraviti društvo, ktero naj med Slovenci širi dobre slovenske bukve. Pravili so mi, kako so že leta 1846 imeli misel in voljo, napraviti tako društvo, pa jim ni šlo srečno izpod rok, spodletelo jim je. V njih življenjepisu beremo o tej reči to-le:
»Pri sercu jih je bolelo pomanjkanje za ljudsko izobraženje pripravnih knjig. Dobro pa so vedeli, da eden edin človek ne more vsem potrebam zadostiti. Za to so izmislili pač kaj krasno napravo v prid ukaželjnim Slovence. Hotli so namreč »društvo za izdavanje dobrih slovenskih bukev« osnovati. Ali kdo bi si bil mislil! V tem, ko so Nemci že zdavnej enako društvo imeli, bila je Slovencem prošnja za enako dobroto odrečena možu, kterega edino ime je poroštvo dovolj bilo, da bo društvo v čistem keršanskem duhu postopalo. Se ve, da jih je mogla taka odločba močno pri sercu boleti; vendar tiho in ponižno so žaljenje prenesli in nikdar nismo slišali le ene pritožbe iz njih ust. Le v dveh listih do dveh posebno dobrih prijateljev smo našli male opombice, ki jasno kažejo njih bogoljubni namen. Enemu prijatelju pišejo: »Da je naša prošnja za društvo k izdavanju dobrih knjig odveržena in sicer brez da se je vzrok povedal: zakaj? bote že vedeli. Meni je skoz to težko breme odvzeto, pa tudi dobri stvari dno izbito. Posamez-ni preženemo svoje moči in onemoremo. To vidijo sovražne moči in ustavljajo vse dobro z domišljijami vsake baže. Vendar me to nikakor ne bo zaderževalo, delati v višo čast božjo in v blagor tistega ljudstva, med kterega me je previdnost božja postavila. Naše vodilo bodi: Malo govoriti – veliko delati – vse terpeti.«Te besede morem tudi jes poterditi, saj so jih po vertu se z menoj sprehajaje skoraj od besede do besede ponovili in pristavili: Zdaj so nastopili nam Slovencem ugodniši in prijazniši časi; zdaj smemo tudi mi Slovenci po slovenski pisati in delati za naš mili narod slovenski.Obljubili so nam pomagati na vso moč z besedo in djanjem, s peresom in denarjem.Njih besede so mi segale do živega, jel sem to misel pretehtovati in razširjati med znanci in prijatli. In glejte! to seme je padlo na rodovitno zemljo in že 27. julija 1851 smo razposlali Celovški Slovenci to-le vabilo na vse vetrove in ga tudi razglasili po tedanji »Slovenski Bčeli«, lepoznanskem časniku, ki je tedaj v Celovcu izhajal:
Spomini Andreja Einspielerja ob 25-letnici ustanovitve Družbe sv. Mohorja
»Naše vodilo bodi: Malo govoriti – veliko delati – veliko terpeti«.Koledar Družbe sv. Mohora za navadno leto 1878. Na svitlo dala Družba sv. Mohora v Celovcu. Z dovoljenjem visoko častitega Kerškega Knezoškofijstva.
XIV 15ŠTIRINAJST DNI
kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I
didD R U Z I N A i n D O M
dD R U Z I N Aid
i n D O M
mohorjeve družbe celovecp r i l o g a
Spomini Andreja Einspielerja ob 25-letnici ustanovitve Družbe sv. Mohorja
»Naše vodilo bodi: Malo govoriti – veliko delati – veliko terpeti«.Koledar Družbe sv. Mohora za navadno leto 1878. Na svitlo dala Družba sv. Mohora v Celovcu. Z dovoljenjem visoko častitega Kerškega Knezoškofijstva.
a oklic se je raznesel po celi Sloveniji kakor blisk, in od vseh strani so se odmevali veseli glasi.In veste kdo se je pervi oglasil in pervi položil svoj dar na oltar slovenske domovine? Tisti gospod so bili, ki so od ne-kdaj pisali: »Naše vodilo bodi: Malo govoriti – veliko delati – veliko terpeti«. Le nekaj dni po tem oklicu je došlo iz Šent-Andraša od knezoškofa Antona M. Slomšeka v Celovec to le pismo: »Veseli me, da društvo, ki sem ga že pred sedmimi leti osnovati mislil, pa ga nisem mogel, se spet izbujati in oživljati vidim; da pa moje veselje tudi kaj sadu obrodi, podlago in temelj temu društvu s tim položim, da pet sto rajniš v bankovcih temu društvu darujem. Kakor hit-ro društvo v življenje stopi, bodem ta svoj dar društvenemu odboru izročil. Zraven pa še tudi obljubim, za društvo delati in ga podpirati, kolikor premorem,« - in so ostali so škof mož-beseda, do smerti.
Preljubi Slovenci!
»Dober in žlahten je sad, ki ga društva donašajo s tem, da dobre knji-ge med ljudi razširjajo. Nočemo tukaj naštevati vseh tistih društev, ki so jih naši nemški bratje v ta namen napravili. Pokažemo le to tje na društvo sv. Janeza Nepomucenskega na Češkem. To društvo že dol-go let vsako leto lepo število koristnih knjig prav dober kup med če-ško ljudstvo razprostira. Mi Slovenci drugim narodom in svojim bra-tom na Češkem ne smemo zaostajati, posebno kedar gre za sveto vero, lepo zaderžanje, kedar gre za prav, za večno srečo človeštva. Pa ven-dar naše dolgo ne obdelano polje je široko – kar se od nas tirja, je ime-nitno in težko; za to nam je treba več delavcev, združenih sil in moči. To nas je gnalo, društvo osnovati za izdavanje in razširjanje dobrih bu-kev za Slovence. Postave tega društva mi podpisani v imenu in po volji mnogih prijatlov tukaj oznanjujemo in vse lepo vabimo, naj pristopijo k temu društvu. Zares! Namen tega društva je lep in žlahten! Društvo ima skerbeti, da se keršanski in pobožni duh, za česa del slavjanski na-rod povsod in že od nekdaj slovi, obvaruje in uterjuje; – društvo ima skerbeti, da se ljudem, ki se bodo v šolah mnogo lepih reči naučili in po-tem torej radi brali, dobre in koristne bukve v roke dajejo, da jim ne bode treba po slabih in prepovedanih knjigah popraševati in segati; – društvo ima učenim Slovencem, kterih, hvala Bogu! že veliko štejemo, priložnost ponuditi, da svoja književna dela gotovo in brez svoje lastne zgube med ljudi spravijo; – društvo bode potem vsem pa tudi pomaga-lo, da mi svojo književnost in jezik svoj olepšamo in obogatimo in tako tudi slovenski narod na višo stopinjo keršanske omike in prave sreče in česti povzdignemo. Ta namen je tako obširen in težaven, da ga le zdru-žene moči doseči zmorejo; – je pa tudi tako lep in žlahten, da ga bodo duhovne in deželne oblastnije, vsi prijatelji človeškega roda in vsi do-morodci gotovo na vso moč podpirali.Zarorej se lotimo tega svetega dela s terdnim zaupanjem na Boga, na pravično in žlahtno našo reč, na ljudi dobrega serca in na slovenske do-moljube!
V Celovcu, 27. julija 1851.
Andrej Einšpieler, kaplan v Celovcu, Franjo Zorčič, špiritual v Celovcu, Jožef Rožman, stolni korar v Šent-Andrašu – Anton Janežič, učitelj v Celovcu, Dragotin Robida, profesor v Celovcu – Matija Majar, župnik v Gorjah – Balant Lesjak, župnik v Dvoru – Gregor Sommer, učitelj v Borovljah.
XIV ŠTIRINAJST DNI16
IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec
V soboto, 16. novembra
ob 18. uri spominska maša v farni cerk-vi v Svečah. Mašuje predsednik Mohorjeve družbe Jože Kopeing. Pojeta cerkvena zbora iz Sveč in Št. Janža.
ob 19.30 spominska slovesnost v občinski dvorani na Bistrici v Rožu.
Govornika na slovesnosti: Janko Zerzer in Fabjan Hafner.
Nastopajo: Moški pevski zbor Bilka, Bernarda Fink, Valentina Inzko in Tonč Feinig in cerkvena zbora iz Sveč
in Št. Janža.
Prireditelji: Mohorjeva družba, Slovensko prosvetno društvo Kočna, Krščanska kulturna zve
za, Narodni svet koroških Slovencev
V sredo, 6. novembra,
ob 19. uri v Tischlerjevi dvorani Slomškovega doma
Einspielerjevo nagrado prejme Peter Handke kot zahvalo za njegovo zavzemanje za slovensko literaturo na Koroškem, ki je s tem prido
bila ugled, ter za njegov pisateljski angažma za pravice slovenske narodne skupnosti na Koro
škem.
Pozdrav: Valentin InzkoNagovor: Fabjan Hafner
Glasbeni okvir: Vokalna skupina Lipa iz Velikovca
Ob 17. uri polaganje venca na grob Andreja Einspielerja na pokopališču Št. Rupert v Ce
lovcu ob 200-letnici rojstva
Ob 18. uri odkritje spominske plošče Andreju Einspielerju na poslopju Zveze-Bank v Ce
lovcu
Spominska prireditev ob 200-letnici rojstva Andreja Einspielerja
Podelitev Einspielerjeve nagrade
Petru Handkeju