ἄင∄ ᠄ࠄင - Благодат и Вистина...e skiptar na negovoto carstvo. “Pred nego e slava i veli~estvo, vo negovoto svetili{te sila i sjaj” (Psalm 96,6). “Pred

ἄင∄ ᠄ࠄင ℄᠄᠄ ἄ Ḅ Ḅ☄᠄

ᄄ㠄䈄㠄㔄

Наслов на оригиналот:PATRIARCHS AND PROPHETS

by Ellen G. White

Превел:проф. Никола Тасевски

Дизајн и форматирање:Лазар Томовски

Издава:АИК „Знаци на времето“ - Скопје

ул. Влае бр. 42

За издавачот:Михајло Гурев

Печатено во:Аркус дизајн

CIP - Каталогизација во публикација Национална и универзитетска библиотека "Св. Климент Охридски", Скопје

279.13

ВАЈТ, Елена Патријарси и пророци : битие / Елена Вајт ; [превел Никола Тасевски]. - 2. изд. - Скопје : Знаци на времето, 2017 : 704 стр. ; 21 см. - (Едиција Космички конфликт ; кн. 1)

Превод на делото: Patriarchs and prophets / by Ellen G. White. - Регистри

ISBN 978-9989-659-93-5

а) Адвентизам COBISS.MK-ID 103807754

Елена Вајт

ЕДИЦИЈА „КОСМИЧКИ КОНФЛИКТ“

- КНИГА 1 -

Второ издание на македонски јазик

ἄင∄ ᠄ࠄင ℄᠄᠄ ἄ Ḅ Ḅ☄᠄

ᄄ㠄䈄㠄㔄

5

PREDGOVOR

Po~ituvan ~itatele,

Vo race drìte visoko kvalitetno duhovno delo od poznatiot amerikanski avtor, Elena Vajt - eden od najmnogu preveduvanite avtori na scenata na svetskata preveduva~ka dejnost voop{to. Go odbravme i go prevedovme na makedonski jazik ova nesporedlivo delo na ovoj ploden adventisti~ki avtor koj, so svoite dvaeset i {est objaveni dela, vo golema mera svetskoto duhovno bogatstvo go zgolemil so novi vrednosti od najvisok rang, so vrednosti so novi dimenzii kakvi {to ne se sre} avaat vo postbibliskiot period.

Nesomneno, Adventisti~kata izdava~ka ku} a, ©Znaci na vre-meto‰, so ovoj prevod ja zbogati makedonskata duhovna re~ so u{te edno izvonredno zna~ajno delo koe na ~itatelot na makedonskoto jazi~no podra~je mu dava nepovtorliva mo`nost izvorno da se zapoznae so golem del od bibliskite nastani i so li~nostite koi u~estvuvale vo niv.

Pet kapitalni dela od spomenatiot avtor - ©Patrijarsi i pro-roci‰, ©Proroci i carevi‰, ©Delata na apostolite‰, ©Kopneòt na vekovite‰ i ©Golemata borba‰ (site pet izdadeni na makedonski jazik) - pravat celost i site zaedno pretstavuvaat nezamenliv sis-tematski komentar na Svetoto pismo. O~igledno e deka nivnata svoevidna sodrìna, po va`nost, niv gi redi vedna{ zad Svetoto pismo ili zad Bo`jata re~ koja se vika Biblija. Spomenatiot set od pet kapitalni duhovni dela se golem duhoven teleskop koj na na{iot pogled mu ovozmoùva ne samo da yirne, tuku i da pronikne i vo najgolemite dlabini na Biblijata, teleskop koj ni ovozmoùva da plivame vo ogromniot okean na spasonosnite bibliski vistini {to ni gi otkril Bog vo nea preku svoite proroci i apostoli, duhovno da se hranime i da se napojuvame so niv i da uìvame vo nivnata nesporedliva i nenadminliva vistinitost i ubavina. So drugi zborovi, spomenatiot set od pet knigi, zaedno so osta-

6

ПАТРИЈАРСИ И ПРОРОЦИ

natite dela na Elena Vajt, se svetlina koja{to ni gi rasvetluva site kat~iwa na Biblijata, iznesuvaj} i ni ja na pokaz izvornata Bo`ja nauka {to ja stavil Bog me|u nejzinite korici.

Neporekliva istoriska vistina e deka Bo`jata re~ ili Bib-lijata, bila odzemena od racete na ~itatelite i so vekovi, okovana vo te{ki prangii i vrzana vo sinxiri, bila izolirana, napolno po tisnata na strana i nedostapna za narodot. Vo toj dolg, mnogu-vekoven vremenski period, nejzinite vistini stanale zamagleni i zaboraveni. Nejzinata izvorna Bo`ja nauka e pome{ana, zamatena i celosno zameneta so ~ove~ki izmislici i so crkovni predanija i tradicii, koi i deneska vo hristijanskite crkvi dominiraat nad Bo`jiot bibliski izvor koj to~i ~ista, vistinska Bo`ja spasonosna nauka i vistina. Iznesuvaj} i ja na videlina izvornata bibliska nauka, pette spomenati dela se najefikasno sredstvo koe uspe{no gi razotkriva i gi otstranuva jalovinata i zgurata na ~ove~kite izmislici, predanija i trici, koi so vekovi se plastele vrz svetite stranici na Bo`jata re~ i do krajni mo`ni granici go zagadile nejziniot izvor. Denes, pove} e od koga i da e porano, nam ni e potrebna Bo`jata re~ onaka kako {to ni ja dal Bog - ~ista, izvorna, bez nikakvi pogubni ~ove~ki i crkovni primesi. Pri ras~istuvaweto i otstranuvaweto na tie primesi od Bo`jata re~, kako {to kaàvme, dragocena pomo{ ni davaat delata {to ve} e gi spomenavne.

Sekoe od niv pokriva opredelen vremenski ili istoriski period od svetata istorija na Bo`jata re~, na Biblijata. Ovaa kniga - ©Patrijarsi i prorci‰ - na fantasti~no ubav na~in, inspi-rirano i animirano, ni gi prikaùva nastanite povrzani so za~etocite na grevot vo srceto na najsilniot Bo`ji angel, Luci-fer, prodolùvaj } i so negoviot bunt koj prerasnal vo otvoren kosmi~ki sudir i vojna, koja se prenela na na{iot svet i koja naskoro } e zavr{i so celosna pobeda na Hrista nad satanata i nad negoviot pekolen izum, grevot, so negovite stravotii.

ûdesno ubavo e opi{ano sozdavaweto na na{iot svet, padot na na{ite roditeli, Adam i Eva, vo grev i stra{nite posledici {to proizlegle od toa. V~udoviduva izve{tajot za potopot, prvata kataklizma {to go sna{la na{iot svet poradi toa {to lu|eto preku gu{a potonale vo grev, postignuvaj} i go apsolutnoto dno na bezzakonieto i ja zagubile smislata na postoewe kako lu|e, {to, spored Hristovite zborovi, e povtorena slika vo na{ite denovi, neposredno pred skora{noto vtoro Hristovo doa|awe.

Tuka e i grandiozniot nastan - osloboduvaweto na izra elskiot narod od egipetsko ropstvo i negoviot premin niz Crvenoto More. Bog vidlivo ja pokaùva svojata sila taka {to go razdeluva mo-

7

reto i na svojot narod mu pravi suv pat niz more da premine na drugata strana.

Sekako, ne moè da se zaobikoli nitu veli~estveniot i sve~en nastan koga semo} niot Bog go po~estil i na gre{noto ~ove{tvo mu podal raka taka {to go napu{til neboto i slegol na na{ata planeta Zemja, na planinata Sinaj, i srede stra{en ogan i dim, koi se izdignuvale do neboto, srede silni tatneì na gromovi i molskavici, na svojot narod mu go objavil svojot zakon, desette zapovedi, koi gi napi{al so svoj prst na dve kameni plo~i i mu gi predal na Mojseja, so zapoved celoto ~ove{tvo da ̀ ivee spored niv, spored desette Bo`ji zapovedi.

êtirieset godini Bog vidlivo e prisuten srede svojot narod vo stolb od ogan koj se izdignuval od kov~egot vo Svetili{teto vo koj bile smesteni dvete plo~i so desette Bo`ji zapovedi, napi{ani so Bo`ji prst. Polni ~etirieset godini Bog vidlivo vodi milionski narod niz Sinajskata pustina - dewe go zasolnuva so oblak od pustinskite gore{tini, a no} e go vodi so stolb od ogan niz sinajskite klisuri i bespatici. Tie veli~estveni sceni avtorot vo svojata kniga vdahnoveno ni gi animira i prikaùva taka kako da se odvivaat sega pred na{ite o~i, i tolku interesno, {to go plenat na{eto vnimanie.

Bibliskite nastani natamu, s# do burnata istorija na Davida, se naniàni vo impresivna niza i nie vo niv gledame kako slabite gre{ni lu|e vo borbata so grevot doìvuvaat padovi i podemi, kako so Bo`ja pomo{ stanuvaat vistinski ©golijati‰, pobednici, ~ekorej } i napred po Bo`jiot pat kon ve~en ìvot vo Bo`jeto carstvo.

Izdava~ot

ПРЕДГОВОР

8

1

ZO[TO BILO DOZVOLENO DA SE POJAVI GREV?

“Bog e qubov” (1. Jovanovo poslanie 4,16). Qubovta e su{tina na Bo`jeto bitie i negov zakon. Taka bilo sekoga{ i sekoga{ } e bide taka. “Sevi{niot i Vozvi{eniot, koj vladee ve~no” (Isaija 57,15), Onoj, ~ii{to “pati{ta se ve~ni” (Avakum 3,6), ne se menuva. Kaj nego “nema nitu promena, nitu tragi od menuvawe” (Jakov 1,17).

Sekoja projava na mo} ta na Tvorecot e izraz na beskone~nata qubov. Bo`jeto vladeewe sodrì vo sebe izobilstvo blagoslovi za site sozdadeni su{testva. Psalmistot kaùva:

"Rakata ti e mo} na, dlankata cvrsta,A desnicata ti e visoko krenata!Osnova na tvojot tron se pravdata i pravednosta,Pred tebe ~ekorat qubovta i vistinata.Sre} ni se lu|eto koi go razbiraat prazni~niot zovI ìveat vo svetlinata na tvojot lik, Gospode!Na tvoeto ime postojano mu se raduvaat,I tvojata pravda ja veli~aat!Za{to, ti si nivna pravda i sila...Da, Gospod e na{ {tit,Svetecot Izraelov e na{ car.#

Psalm 89,13-18

Istorijata na golemata borba me|u dobroto i zloto, u{te od migot koga taa prvpat izbuvnala na neboto, pa s# do kone~niot slom na buntot i do celosnoto iskorenuvawe na grevot, isto taka e o~igledna projava na Bo`jata qubov koja ne se menuva.

Vo svojot dobrotvoren potfat Gospodarot na vselenata ne bil sam. Toj imal Sorabotnik koj moèl pravilno da gi sfati nego-vite nameri i zaedno so nego da se raduva zatoa {to sozdadenite su{testva se napraveni sre} ni. “Od po~etok be{e Re~ta i Re~ta be{e kaj Boga - Re~ta be{e Bog. Taa od po~etok be{e kaj Boga” (Jo-

34

9

van 1,1.2). Re~ta, edinorodniot Bo`ji Sin, Hristos, bil edno so ve~niot Otec - edno vo su{tinata, vo karakterot i vo name ri te - edinstveno Su{testvo koe moèlo da pronikne vo site Bo`ji soveti i nameri. “Imeto mu e: 'Krasen sovetnik, Bog silen, Otec ve~en, Knez mironosen'” (Isaija 9,6). “Negoviot iskon e od dam-nina, od ve~ni vremiwa” (Mihej 5,2). A Bo`jiot Sin, prikaàn kako “Re~”, kaùva za sebe: “Mene Gospod me poseduva {e na po~e-tokot na svoeto tvore{tvo, u{te od pamtiveka, pred negovite dela. Jas sum postavena u{te od ve~nosta... Koga $ gi postavuva{e temelite na zemjata - jas bev so velikiot Graditel, na sekoj nov den mu se raduvav i neprekinato pred nego tancuvav” (Mudri iz-reki Solomonovi 8,22-30).

Otecot dejstvuval preku Hrista i koga gi sozdaval nebes nite su{ testva. “Bidej} i preku nego e sozdadeno s# {to e na nebesata i {to e na zemjata, vidlivo i nevidlivo; bilo prestoli, bilo gospod-stva, bilo na~alstva, bilo vlasti - s# e preku nego i za nego sozda-deno” (Kolo{anite 1,16). Angelite se Bo`ji slugi od koi, dodeka letaat so svoite krilja, brzaj} i da ja izvr{at Bo`jata volja, od-blesnuva onaa svetlina {to postojano bleskoti od negovoto lice. No poglavar nad site niv e Sinot, Bo`jiot Pomazanik, “koj e sjaj od negoviot sjaj i otpe~atok na negovoto bitie”, Onoj “koj ja od-rùva vselenata so svojata sila” (Evreite 1,3). “Slavniot prestol, postaven od ve~ nosta” (Eremija 17,12), bil mesto kade {to pres-tojuvala negovata svetost, a “palkata na pravdata” (Evreite 1,8) e skiptar na negovoto carstvo. “Pred nego e slava i veli~estvo, vo negovoto svetili{te sila i sjaj” (Psalm 96,6). “Pred tebe odat milost i vistina” (Psalm 89,14).

Bidej} i zakonot na qubovta e osnova na Bo`jeto vladeewe, sre } a ta na site razumni su{testva zavisi od nivnata celosna soglasnost so negovite golemi na~ela na pravdata. Bog saka site negovi sozdanija da mu sluàt od qubov - nivnata slu`ba da proizleguva od nivnata po~it kon negoviot karakter. Nemu ne mu e mila iznudena poslu{nost i zatoa na site im dava sloboda i pravo dobrovolno da mu sluàt.

S# dodeka site sozdadeni su{testva ìveele vo predanost i qubov, vo Bo`jata vselena vladeela sovr{ena harmonija. Ne besni te vojski nao|ale radost vo mo`nosta da gi ispolnuvaat namerite na svojot Tvorec. Tie bile sre} ni i voshiteni {to pret stavuvaat od-blesok na negovata slava i {to moàt da go slavat i da go izvi-{uvaat nego. Qubovta kon Boga za niv bila najsveto ~uvstvo, a me|usebnata qubov prirodna i nesebi~na. Ni{to ne ja naru{uvalo nebesnata harmonija. No vo toa vozvi{eno blaènstvo i sre} a na-stanala promena. Se na{ol eden koj ja zloupotrebil slobodata {to

35

ЗОШТО БИЛО ДОЗВОЛЕНО ДА СЕ ПОЈАВИ ГРЕВ?

10


im ja dal Bog na site svoi sozdanija. Kaj su{testvoto koe Bog, po-kraj Hrista, najmno gu go cenel i koe, pokraj Nego, bilo nadareno so najgolema sila i uìvalo najgolema slava me|u nebesnite ̀ iteli, se za~nal grev. Lucifer, “yvezdata Denica”, bil prv heruvim za-solnuva~, svet i neizvalkan. Stoel vo prisustvo na golemiot Tvo-rec i bleskotnite zraci na slavata {to postojano go opkruùvaat Boga se izlevale i vrz nego. “Vaka veli Gospod Bog: 'Ti si pe~at na sovr{enstvo, polnota na mudrosta i venec na ubavinata. Ti be{e vo Edem, vo Bo`jata gradina; tvoite obleki bea ukraseni so sekakvi skapoceni kamewa... Ti be{e pomazan heruvim za da osenuva, i jas te postaviv za toa; ti be{e na svetata Bo`ja gora, ode{e srede og-neni kamewa. Ti be{e sovr{en na svoite pati{ta, od denot koga be{e sozdaden, pa s# dodeka ne se najde vo tebe bezzakonie'” (Ezekil 28,12-15).

Malku po malku Lucifer po~nal samiot sebesi da se izvi {uva. Svetite spisi za toa kaùvaat: “Od tvojata ubavina se vozgordea tvoeto srce, poradi tvoeto bogatstvo si ja zagubi svojata mudrost...” (Ezekil 28,17). “A vo svoeto srce si vele{e... '} e go izdignam svojot prestol pogore od Bo`jite yvezdi... } e se izedna~am so Sevi{niot'” (Isaija 14,13.14). Iako seta slava na ovoj silen angel bila Bo`ji dar, toj sepak nea po~nal da ja smeta za svoja sopstvenost. Bidej} i ne bil zadovolen so svojata polo`ba, iako bil cenet pove} e od koj bilo pripadnik na nebesnite vojski, toj se osmelil da èdnee za oboàvaweto {to mu pripa|a samo na Tvorecot. Namesto da se trudi site sozdadeni su{testva da gi upatuva na privrzanost i vernost kon Boga i toa da bide nivni najvisok ideal, toj nastojuval nivnata slu`ba i predanost da si gi prisvoi za sebe. Kopneej} i dr~no za slavata so koja ve~niot Otec go opkruìl svojot Sin, ovoj angelski knez se stremel i kon vlasta koja bila prvenstveno Hristovo pravo.

Toga{ sovr{enata harmonija na neboto bila naru{ena. Sklo-nosta na Lucifera, namesto na Boga da si sluì sebesi, razbudila ~uvstvo na strav kaj onie koi slaveweto na Boga go smetale za svoja najvisoka dol`nost. Na nebesniot sovet angelite raspravale so Lucifera. Bo`jiot Sin mu ukaùval na goleminata, dobrinata i pravednosta na Tvorecot i na svetata i nepromenliva priroda na negoviot zakon. Nebesniot poredok go postavil i go utvrdil li~no Bog; so otstapuvaweto od toj poredok Lucifer bi go prez-rel svojot Tvorec i samiot sebe bi se strupolil vo propast. No opomenata, upatena edinstveno od neiska`liva qubov i milost, kaj nego u{te pove} e predizvikala duh na protivewe. Lucifer dozvolil so nego napolno da zavladeat qubomora i zavist kon Hrista i stanuval s# pouporen.

36

11

Ovoj knez na angelite si postavil za cel na Bo`jiot Sin da mu go ospori pravoto na vrhovna vlast i so toa da gi pobie dokazite za mudrosta i qubovta na Tvorecot. Toj imal namera taa cel da ja postigne po sekoja cena i kon toa ja naso~il seta energija na svojot silen duh koj, po Hristoviot, bil prv me|u nebesnite ̀ iteli. No Onoj, koj saka site negovi sozdanija da imaat svoja slobodna volja, ne dozvolil nikoj da bide zbunet so lukavstvoto so koe zavodnikot se obidel da go opravda buntot. Pred da po~ne borbata, trebalo na site da im se objasni {to saka Onoj ~ija{to mudrost i dobrina se izvor na seta nivna radost.

Carot na vselenata gi sobral pred sebe nebesnite vojski pred niv da ja objasni vistinskata polo`ba na svojot Sin i da go pokaè negoviot odnos kon site sozdadeni su{testva. Bo`jiot Sin zazel mesto na prestolot na Otecot i slavata na Ve~niot, Samopostoe~-kiot, gi okruùvala dvajcata. Okolu prestolot se sobrale angelite, nepregledno, bezbrojno mno{tvo - “deset iljadi po deset iljadi i iljada iljadi” (Otkrovenie 5,11) - najvozvi{enite angeli, kako slugi i privrzanici, koi se raduvale za svetlinata koja se izlevala od Boèstvoto vrz niv. Pred sobranite nebesni ìteli Carot izjavil deka nikoj, osven negoviot edinoroden Sin, Hristos, ne moè napolno da pronikne vo negovite nameri i deka samo nemu mu e dadeno da gi izvr{uva silnite soveti na voljata na Otecot. Bo`-jiot Sin ja izvr{uval voljata na Otecot pri sozdavaweto na site nebesni vojski i samo nemu, pokraj Boga, mu pripa|a vernost i privrzani~ka predanost od site. Svojata boèstvena mo} Hristos ja pokaàl i pri sozdavaweto na ovaa zemja i na nejzinite ̀ iteli. No vo seto toa Toj ne se stremel kon vlast nitu im se protivstavu-val na Bo`jite planovi izvi{uvaj} i se sebesi, tuku ja vozvi{uval slavata na Otecot, prenesuvaj} i ja negovata dobrina i qubov.

Angelite so radost ja priznale Hristovata vrhovna vlast, se poklonile pred nego i mu ukaàle qubov i najgolema po~it. I Lu cifer se poklonil zaedno so niv, no vo negovoto srce se vodela, do toga{ nevidena ̀ estoka borba. Vistinata, pravdata i predanosta se borele protiv zavista i qubomorata. Izvesno vreme se ~inelo deka vlijanieto na svetite angeli dejstvuva vrz nego. Dodeka se izdignuvale pohvalni pesni i slava vo harmoni~ni akordi na iljadnici radosni glasovi, se ~inelo kako lo{iot duh da is~eznal; neiska`liva qubov dlaboko go potresla negovoto bitie; soobrazno so svetite ~uvstva na sobranite, negovata du{a se svrtila kon qubovta na Otecot i Sinot. No povtorno se vozgordeal so svojata sopstvena slava. Kopneòt za vlast povtorno oìveal i u{te pove} e mu zaviduval na Hrista. Visokite po~esti {to mu bile ukaùvani na Lucifera toj ne gi cenel kako Bo`ji dar, i tie kaj

37


12


nego ne razbudile blagodarnost kon Tvorecot. Toj se falel so svojata slava i so visokata polo`ba i nastojuval da se izedna~i so Boga. Nebesnite vojski go sakale i mu ukaùvale po~it. Angelite se raduvale {to moèle da gi izvr{uvaat negovite naredbi, za{to toj pove} e od site bil nadaren so mudrost i slava. Sepak, Bo`jiot Sin bil nad nego kako Onoj koj, spored silata i vlasta, bil ednakov so Otecot. Toj delel so Otecot s# i u~estvuval vo site negovi sovetuvawa, dodeka na Lucifera ne mu bilo dozvoleno da bide upaten vo site Bo`ji nameri. “Zo{to Hristos da ima najvisoka vlast?” - se pra{uval ovoj silen angel. “Zo{to nemu mu se ukaùva pogolema po~est otkolku na Lucifera?”

Napu{taj} i go svoeto mesto vo neposredna Bo`ja blizina, Lucifer oti{ol me|u angelite da {iri nezadovolstvo. Dejstvu-val tajno i izvesno vreme gi kriel svoite vistinski nameri pod maska na strahopo~it kon Boga. Po~nal da navestuva somnevawe vo vrska so zakonite {to vladeat so nebesnite su{testva. Tvrdel deka zakonite moèbi im se potrebni na ̀ itelite na svetovite, no na angelite, kako povisoki su{testva, takvi ograni~uvawa ne im se potrebni, za{to nivnata mudrost e dovolna da gi vodi. Navodno, tie ne se su{testva {to moàt da go obes~estat Boga; site nivni misli se sveti i zatoa ne moàt da zgre{at kako i Bog {to ne moè da zgre{i. Izedna~uvaweto na Bo`jiot Sin vo ~esta so Otecot e prikaàno kako nepravda kon Lucifera, koj isto taka polagal pravo na po~esti i oboàvawe. Koga ovoj knez na angelite bi ja dobil svojata vistinska visoka polo`ba, toa - tvrdel toj - bi im donelo golema sre} a na site angelski vojski, za{to toj na site svoi privrzanici bi im dal polna sloboda. A vaka } e ja zagubat duri i onaa sloboda {to ja uìvale do sega, za{to nad niv e postaven eden apsoluten Gospodar i site kako zakolnati privrzanici } e moraat da go po~ituvaat negoviot avtoritet. Taka ve{to i lukavo bile smisleni izmamite koi podliot Lucifer brgu gi {irel vo nebesnite dvorovi.

Me|utoa, nemalo nikakva izmena vo vrska so Hristovata polo -̀ ba i so negoviot avtoritet. Zavista na Lucifera, pogre{noto pret stavuvawe i barawata da se izedna~i so Hrista ja nametnale potrebata da se objasni vistinskata polo`ba na Bo`jiot Sin, {to se videlo u{te od samiot po~etok. No mnogu angeli bile zasle-peni so izmamite na satanata.

Koristej} i ja qubovta, predanosta i doverbata {to gi imale kon nego i vo nego svetite su{testva dodeka se nao|ale pod negovo rakovodstvo, toj vo nivnite misli ve{to go vsaduval svoeto neza-dovolstvo koe tie ne go zabeleùvale. Bo`jite nameri Lucifer gi prikaùval vo la`na svetlina - konstruiraj} i i iskrivokol~u-

38

13

vaj} i gi taka za da predizvikaat revolt i nezadovolstvo. Ve{to gi na veduval svoite slu{ateli da gi izrazat svoite ~uvstva; potoa tie izrazi, sekade kade {to moèl da gi iskoristi za svojata cel, gi povtoruval kako dokaz deka angelite ne se napolno soglasni so Bo`jeto vladeewe. Tvrdej} i deka celosno mu e predan na Boga, uporno dokaùval deka treba da se menuva celiot poredok i ne-besnite zakoni za da se zacvrsti boèstvenoto vladeewe. Taka, dodeka nastojuval da predizvika protivewe kon Bo`jiot zakon i svoeto nezadovolstvo da go vlee vo mislite na angelite {to mu bile pot ~ineti, toj prividno se trudel da go otstrani nezadovolstvoto i nelojalnosta na angelite kon nebesniot poredok. Dodeka tajno pottiknuval nesloga i bunt, mo{ne lukavo nastojuval odnadvor da izgleda kako da ima edinstvena cel da se so~uva predanosta kon Boga, harmonijata i mirot.

Duhot na nezadovolstvo, pottiknuvan na vakov na~in, go izvr-{il svoeto zlokobno dejstvo. Dodeka ne izbuvnal otvoren bunt, razdorot me|u angelite se {irel nezabeleàno. Nekoi od niv gi odobruvale navestuvawata na Lucifera naso~eni protiv Bo`jeto vladeewe. Iako pred toa ̀ iveele vo potpolna harmonija so poredo-kot {to go vospostavil Bog, sega stanale nezadovolni i nesre} ni {to ne moàt da proniknat vo negovite nedoseglivi tajni; ne bile zadovolni so Bo`jata namera da go izdigne Hrista. Tie bile gotovi da se zaloàt i za vtoroto barawe na Lucifera - vo avtoritetot toj da se izedna~i so Bo`jiot Sin. No onie angeli {to ostanale pre-dani i koi vistinski se pridrùvale kon mudrosta i pravednosta na boèstvenata odluka, se trudele ovie nesre} nici povtorno da gi svestat da ja prifatat Bo`jata volja. Hristos bil Bo`ji Sin; Toj bil edno so Otecot pred voop{to da postojat angeli. Toj od sekoga{ stoel od desnata strana na Otecot. Negovoto prvenstvo, tolku blagosloveno za site {to bile pod negovata blagonaklona vlast, nikoga{ do toga{ ne bilo doveduvano vo pra{awe. Nebesnata harmonija nikoga{ ne bila naru{ena; poradi {to sega treba da nastane disharmonija i nesloga? Samo angelite {to mu ostanale predani na Gospoda moèle da gi sogledaat uàsnite posledici {to } e proizlezat od razdorot, i najsrde~no gi prekolnuvale i gi sovetuvale nezadovolnicite da otstapat od svoite nameri i da mu ostanat verni na Boga i lojalni na negovoto vladeewe.

Soobrazno so boèstveniot karakter i so negovata golema mi lost, Bog imal dolgo trpenie so Lucifera. Nikoga{ porano ne bil poznat duh na nezadovolstvo i na nelojalnost. Toa bilo napolno nov element, nepoznat, tainstven, neobjasniv. Od po~e-tok Lucifer i sam ne ja poznaval vistinskata priroda na svoite ~uvstva; izvesno vreme se pla{el da gi obelodeni svoite misli i

39


14


nameri, pa sepak ne gi otfrlil. Toj ne videl kade vodi negoviot pat. Me|utoa, bile prezemeni site ~ekori {to moèla da gi prezeme samo beskone~nata Qubov so cel toj da se svesti i da se odvrati od svojata zabluda. Se pokaàlo deka za negovoto nezadovolstvo nema pri~ina i dadena mu e mo`nost da uvidi kakvi } e bidat posledicite od negovoto uporno ostanuvawe vo bunt. Uvidel deka “Gospod e praveden na site svoi pati{ta i svet vo site svoi dela” (Psalm 145,17), deka boèstvenite naredbi se vistiniti i deka kako takvi trebalo da gi priznae pred celata vselena. Da postapil taka, } e moèl da se spasi i sebesi i mnogu angeli. Toga{ s# u{te delumno mu bil pokoren na Boga. Iako ve} e ja napu{til svojata polo`ba kako heruvim zasolnuva~, da se soglasil da se vrati kaj Boga, da ja priznae mudrosta na Tvorecot i da se zadovoli so mestoto {to } e mu go odredi Bog vo svojot golem plan, moèl da bide povtorno vraten vo svojata slu`ba. Me|utoa, nastapilo vreme za kone~na odluka. Toj moral ili povtorno da ja prifati boèstvenata suve-rena vlast ili da premine vo otvoren bunt. Re~isi toj re{il da se vrati, no gordosta ne mu go dozvolila toa. Da priznae deka bil vo zabluda, deka negovite zamisli bile pogre{ni, i da go prifati avtoritetot {to go prikaùval vo tolkava mera nepraveden, toa bila premnogu golema `rtva za onoj koj bil tolku visoko cenet.

Tvorecot, poln so soàluvawe i so ne`na somilost kon Luci-fera i kon negovite privrzanici, nastojuval da gi odvrati od bezdnata na propasta vo koja pa|ale. Me|utoa, negovata milost pogre{no e tolkuvana. Dolgoto Bo`je trpenie Lucifer go smetal za slabost i dokaz za svojata nadmo} . Toa go tolkuval kako znak deka Carot na vselenata sepak bi gi prifatil negovite barawa. Koga angelite cvrsto bi zastanale na negova strana, tvrdel Lucifer, tie eden den bi dobile s# {to sakale. Uporno go branel svojot stav i celosno se vpu{til vo golema bitka protiv svojot Tvorec. Taka Lucifer “svetlonosec”, u~esnik vo Bo`jata slava i ~uvar na negoviot prestol, so svojot prestap stanal satana “neprijatel” i na Boga i na site su{testva, stanal pri~ina za propast na onie {to Neboto mu gi doverilo nemu da gi vodi i da se griì za niv.

Otfrlaj} i gi so prezir argumentite i sesrdnite molbi na angelite {to mu ostanale predani na Boga, toj niv gi proglasil za prelagani robovi. Izdignuvaweto na prvenstvoto na Hrista go proglasil za akt na nepravda i protiv sebe i protiv site nebesni vojski i izjavil deka vo nikoj slu~aj ne moè da prifati napad protiv svoite i nivnite prava. Nikoga{ ve} e ne bi ja priznal povtorno Hristovata nadmo} . Re{il da polaga pravo na ~esta {to treba da mu se ukaùva i da ja prezeme vlasta nad site {to } e sta-nat negovi privrzanici; na site {to sakaat da stapat vo negovite

40

15

redovi im vetil novo i podobro vladeewe, vladeewe vo koe site } e uìvaat celosna sloboda. Golem broj angeli se izjasnile deka go priznavaat kako svoj voda~. Polaskan od poddr{kata {to mu bila ukaàna, se ponadeval deka } e gi pridobie site angeli na svoja strana, } e se izedna~i so Boga i } e zavladee so site nebesni vojski.

Angelite {to mu ostanale predani na Gospoda s# u{te go pre-kolnuvale zavodnikot i negovite istomislenici da mu se pot~i-nat na Boga i im gi izloìle neizbe`nite posledici {to moàt da nastanat: Onoj koj gi sozdal moè da gi sovlada i da ja kazni nivnata buntovna drskost. Nieden angel ne moè uspe{no da go omalovaùva Bo`jiot zakon koj e svet isto kolku i Bog. Gi pre-dupreduvale site da gi zatvorat u{ite pred izmamni~kite pri~ini na Lucifera i uporno go prekolnuvale i nego i negovite sledbe-nici bez odlagawe da se vratat kaj Boga i da ja priznaat svojata zabluda vo vrska so Bo`jata mudrost i avtoritet.

Mnozina bile nakloneti da go poslu{aat ovoj sovet, da se pokaat za svoeto nezadovolstvo i povtorno da pobaraat milost i odobrenie od Otecot i od negoviot Sin. Me|utoa, Lucifer bil gotov za nova izmama. Sega silniot buntovnik izjavil deka angelite {to se soedinile so nego oti{le premnogu daleku za da moàt da se vratat, deka toj dobro go poznava boèstveniot zakon i znae deka Bog ne bi im prostil. Izjavil deka site {to } e go prifatat nebesniot avtoritet, } e bidat li{eni od svojata ~est i degradirani od svojata polo`ba. [to se odnesuva do nego li~no, re{il nikoga{ ve} e da ne go priznae Hristoviot avtori-tet. Spored negovite zborovi, edinstven pat {to mu preostanuva nemu i na negovite sledbenici e - da baraat sloboda i so sila da gi ostvarat pravata {to ne im se dadeni dobrovolno.

Satanata toga{ navistina ve} e oti{ol premnogu daleku za da moè da se vrati. No ne bilo taka so onie {to bile zaslepeni so negovite izmami. Za niv sovetite i sesrdnoto prekolnuvawe na vernite angeli otvorile vrata na nade`; i koga bi poslu{ale, tie bi moèle da ja iskinat mreàta na satanata i da se oslobodat. No gordosta, qubovta kon nivniot voda~ i èlbata za neograni~ena sloboda nadvladale, i kone~no se odbieni molbite na boèstve-nata qubov i milost.

Bog dozvolil satanata da go prodolì svoeto delo s# dodeka nezadovolstvoto ne prerasnalo vo otvoren bunt. Bilo potrebno negovite planovi vo celost da se razvijat za site da moàt da vidat kakva e nivnata vistinska priroda i kade tie vodat. Kako pomazan heruvim, Lucifer bil mo{ne istaknat. Nebesnite su{testva mnogu go sakale i negovoto vlijanie vrz niv bilo mo{ne silno. Bo`jeto vladeewe gi opfa} a ne samo nebesnite ìteli, tuku i

41


16


ìtelite na site svetovi {to gi sozdal Toj; i satanata re{il, ako mu uspee da gi vovle~e vo bunt site nebesni angeli, toga{ - si mislel - } e uspee da gi povle~e po sebe i ̀ itelite na site svetovi. Ve{to go prikaùval ova pra{awe od svoe gledi{te, koristej} i izmamni zaklu~oci i laskawe za da si osiguri uspeh. Negovata mo} na izmama bila mo{ne golema. Nametnuvaj} i se so pla{t na laga, steknuval predimstva. Sekoja svoja postapka ja obvival vo takva tainstvenost, {to duri i na angelite im bilo te{ko da go prepoznaat vistinskiot karakter na negovoto delo. S# dodeka ne se razvilo vo celost, negovoto nezadovolstvo ne moèlo da se sogleda kako bunt i ne izgledalo tolku lo{o kakvo {to vsu{nost bilo. Duri ni angelite, koi mu ostanale predani na Boga, ne moèle potpolno da go prepoznaat negoviot karakter nitu da sogledaat kade vodi negovoto delo.

Od po~etok Lucifer svoite isku{enija gi postavuval taka {to toj sekoga{ ostanuval nerazotkrien. Angelite {to ne moèl da gi pridobie potpolno na svoja strana, gi obvinuval za ramnodu{nost kon interesite na nebesnite su{testva. Tokmu ona delo {to samiot go vr{el, im go pripi{uval na onie angeli {to mu ostanale verni na Gospoda. Politikata mu bila proniknata so ve{to zbunuva~ki argumenti vo vrska so Bo`jite nameri. S# {to bilo sosema obi~no i ednostavno, toj go obvival vo tainstvenost i so ve{to izopa~u-vawe frlal somnevawe i na najjasnite iskazi na Jehova. A negovata viso ka polo`ba, tolku tesno povrzana so boèstvenoto vladeewe, na negovite nastapi im davala u{te pogolema sila.

Bog moèl da gi koristi samo onie sredstva {to se vo soob-raznost so vistinata i pravdata. Me|utoa, satanata moèl da se sluì so laskawe i so izmama - {to Bog nikoga{ ne moèl da koristi takvo ne{to. Se obidel da ja falsifikuva Bo`jata re~ i la`no da go prikaùva negoviot plan na vladeewe; tvrdel deka Bog e nepraveden zatoa {to i na angelite im nametnal zakon i deka, baraj} i pot~inetost i pokornost od svoite sozdanija, Toj vsu{nost samo nastojuva da se izdigne sebesi. Zatoa stanalo ne-ophodno pred nebesnite ̀ iteli i pred site svetovi da se razjasni deka Bo`jeto vladeewe e opravdano, a negoviot zakon sovr{en. Satanata sozdaval vpe~atok deka toj se zalaga za dobro na celata vselena. Vistinskiot karakter na ovoj nasilnik, koj bespravno sakal da ja prezeme vlasta, i negovata vistinska cel, morale na site da im stanat jasni. Nemu moralo da mu se dade vreme so svoite lo{i dela sam da se razotkrie.

Odgovornosta za neslogata {to ja predizvikal na neboto li~no toj so svoite postapki, satanata mu ja pripi{uval na Bo`jeto vladeewe. Tvrdel deka site zla se samo posledica na boèstve-

42

17

noto upravuvawe i deka negova cel e da gi popravi uredbite na Jehova. Zatoa Bog dozvolil toj da ja pokaè vistinskata priroda na svoite barawa i da gi iznese na videlina predloènite promeni vo boèstveniot zakon. U{te od po~etok satanata tvrdel deka toj ne e buntovnik. Od taa pri~ina celata vselena mora da go vidi iz mamnikot vo negovata vistinska boja, razotkrien.

Vo svojata beskone~na mudrost, Bog ne go uni{til satanata duri ni toga{ koga go frlil od neboto. Bidej} i na Boga mu e ugodna i prifatliva samo onaa slu`ba {to se vr{i od qubov, predanosta na negovite sozdanija mora da se temeli vrz nepoko-lebliva uverenost vo negovata pravednost i dobronamernost. Nebesnite ̀ iteli i ̀ itelite na drugite svetovi, nepodgotveni da ja sfatat prirodata i posledicite na grevot, vo toa vreme ne bi moèle da ja zabeleàt Bo`jata pravednost vo slu~aj vedna{ da go uni{til satanata. Koga satanata bi bil vedna{ zbri{an, mnozina na Boga bi mu sluèle pove} e od strav otkolku od qubov. Vlijanieto na izmamnikot ne bi bilo uni{teno nitu duhot na buntot bi bil celosno iskorenet. Za dobro na celata vselena niz beskone~nite vremiwa, bilo potrebno toj pocelosno da gi razvie svoite na~ela, so cel obvinuvawata protiv Bo`jeto vladeewe da moàt da se sogledaat vo nivnata vistinska svetlina i pravdata i Bo`jata milost, kako i nepromenlivosta na negoviot zakon, zasekoga{ da ostanat nadvor od sekoe somnevawe.

Buntot na satanata treba na celata vselena da $ posluì kako pouka za site vremiwa - da bide ve~no svedo{tvo za prirodata na grevot i za negovite stra{ni posledici. Rezultatot na vladeeweto na satanata i posledicite {to gi imalo toa i vrz lu|eto i vrz an ge lite, trebalo da pokaàt kakvi plodovi mora da se o~ekuvaat koga } e se otfrli Bo`jiot avtoritet. Trebalo da se pokaè deka od postoeweto na Bo`jeto vladeewe zavisi blagosostojbata na site su{testva {to gi sozdal Toj. Taka istorijata na ovoj stra{en bunt, na site sveti su{testva trebalo da im posluì kako ve~na za{tita, spre~uvaj} i gi da bidat navedeni na vakov prestap i ~uvaj} i gi od grevot i od kaznata {to ja nosi toj.

Onoj {to vladee na nebesata e edinstven {to go gleda krajot u{te od po~etok - edinstven na kogo ednakvo mu se poznati taj-nite od minatoto i idninata, i edinstven koj, od onaa strana na bolkata, na temninata i propasta predizvikani so grevot, gleda kako se ispolnuvaat negovite nameri i kako negovata qubov nosi bogata i blagoslovena ètva. Iako “okolu nego se oblaci i temnina, osnova na prestolot mu se sud i pravda” (Psalm 97,2). I toa ìtelite na vselenata - i vernite i nevernite - eden den } e go sfatat. “Toj e karpa, deloto mu e sovr{eno, za{to site negovi pati{ta se vistiniti. Toj e Bog veren i bez zloba, praveden i vistinit” (5. Mojseeva 32,4).

43


18

2

SOZDAVAWETO

Ovaa glava e zasnovana na 1. Mojseeva 1 i 2 glava

“So re~ta Gospodova nebesata se sozdadeni i so duhot na negovata usta seta nivna vojska.” “Za{to toj re~e - i s# nastana, naredi - i svetot se sozdade” (Psalm 33,6.9). Toj “ja postavi zemjata na cvrsti osnovi: taa nema da se razni{a nikoga{” (Psalm 104,5).

Koga zemjata izlegla od racete na svojot Tvorec, bila sovr{eno ubava. Nejzinata povr{ina bila ukrasena so gori, so rit~iwa i ramnini, me|u koi ùborele prekrasni reki i se prostirale prijatni ezera. Me|utoa, rit~iwata i gorite ne bile karpesti nitu strmi i nemale stra{ni zabesti provalii i uàsni ponori, kakvi {to ima deneska. Stranite na planinskite venci bile pre krieni so plodonosna po~va na koja nasekade buelo zelenilo i plodni rastenija. Nemalo odvratni mo~uri{ta i neplodni pus-tini. Kade i da se zaprel pogledot, prekrasni grmu{ki i milno cve} e go pre~ekuvale so pozdrav. Viso~inkite bile pokrieni so {umi ~ii{to stebla bile mnogu poveli~estveni od koj i da e vid drvo koe voop{to postoi deneska. Vozduhot bil ~ist i zdrav i vo nego nemalo nitu tragi od zarazni isparuvawa. Sevkupnata slika na zemjata nadminuvala po svojata ubavina sekoj, i najubavo ureden park. Vojskite angeli so voshit ja posmatrale ovaa gletka i mu se raduvale na prekrasnoto Bo`je delo.

Koga bila sozdadena zemjata so seto izobilstvo na ìvotin-skiot i rastitelniot svet, na scenata e izveden ~ovekot - kruna na Bo`jeto sozdavawe, su{testvo na koe zemjata so siot svoj sjaj mu bila nameneta. Nemu mu bilo dadeno da bide gospodar nad s# {to moèlo da vidi ~ove~koto oko, za{to Gospod rekol: “Da sozdademe ~ovek spored na{iot obraz i podobie, kako {to sme nie, koj } e bide gospodar... nad seta zemja”. “I go sozdade Bog ~ovekot spored svojot obraz, go sozdade spored Bo`jiot obraz; gi sozdade ma{ko i ènsko” (1. Mojseeva 1,26.27).

19

Ovde jasno se gleda potekloto na ~ove~kiot rod, a boèstveniot izve{taj e sostaven taka jasno, {to ne postoi mo`nost od nego da se izvedat pogre{ni zaklu~oci. Bog ~ovekot go sozdal spored svojot lik. Tuka nema nikakva tajna. Nema osnova za pretpostavka deka ~ovekot nastanal so postepen razvitok od poniskite oblici na ìvotinskiot i rastitelniot svet. So toa i takvo u~ewe se po niù va golemoto delo na Tvorecot i se sveduva na nivo na ogra ni~enite ~ove~ki i zemni sfa} awa. Lu|eto mo{ne uporno nastojuvaat da go isklu~at Boga od vladeeweto so vselenata i go poniùvaat ~ovekot so toa {to la`no go prikaùvaat negovoto vozvi{eno poteklo. Onoj {to go rasprostrel yvezdenoto nebo nad nas, koj gi odrùva svetovite vo prostorot i so svojata prefineta ve{tina go oboil polskoto cve} e, koj neboto i zemjata gi ispol-nil so ~udesa na svojata mo} - koga do{ol da go krunisa svoeto prekrasno delo na sozdavaweto, da postavi nekogo da upravuva so prekrasnata zemja, ne propu{til da sozdade su{testvo dostojno za rakata koja mu go podarila ìvotot. Rodoslovieto na ~ove~koto semejstvo, kako {to ni go dava boèstvenoto vdahnovenie, ne vodi poteklo od nekoi mikroorganizmi, laza~i i ~etirino{ci, tuku od golemiot Tvorec. Iako sozdaden od prav, Adam bil “Bo`ji sin” (Luka 3,38).

Nego Bog go postavil kako svoj pretstavnik nad su{testvata od ponizok red. Ovie su{testva ne bile vo sostojba da go sfatat ili da go priznaat Bo`jeto vladea~ko dostoinstvo, no sepak, dadena im e sposobnost da go sakaat ~ovekot i da mu sluàt. Psalmistot kaùva: “Si go postavil nad delata na svoite race i s# si pot~inil pod negovite noze... yverovite polski, pticite nebesni i ribite morski, s# {to se dviì po morskiot pat” (Psalm 8,6-8).

Na ~ovekot mu bilo dodeleno da bide Bo`ja slika i spored nadvore{niot izgled i spored karakterot. Edinstveno Hristos e “sjaj na slavata” (Evreite 1,3) na bitieto na Otecot, dodeka ~ovekot e sozdaden spored Bo`jiot lik. Negovata priroda bila vo celosna harmonija so Bo`jata volja. Negoviot um bil vo sostojba da go sfati ona {to e boèstveno. Sklonostite mu bile ~isti; razumot vladeel nad negovite ̀ elbi i strasti. ̂ uvstvuval sre} a i svetiwa vo toa {to na sebe go nosel Bo`jiot lik i {to ̀ iveel vo polna harmonija so negovata volja.

Koga izlegol od racete na svojot Tvorec, Adam imal visoka stava i sovr{eni razmeri. Liceto mu bilo rumeno, oddavaj} i zdravje i ozareno od svetlina na ìvot i radost. Bil mnogu po-visok od lu|eto {to ìveat deneska na zemjata. Eva bila malku poniska, no sepak so veli~estvena stava i mnogu ubava. Bezgre{nata bra~na dvojka nemala na sebe ve{ta~ka obleka; tie bile namet-

45

СОЗДАВАЊЕТО

20


nati so pla{t na svetlina i slava, so obleka kakva {to nosat i angelite. So taa obleka na svetlina bile oble~eni s# dodeka mu bile poslu{ni na Boga.

Koga e sozdaden Adam, sekoe ̀ ivo su{testvo bilo izvedeno pred nego za da dobie ime. Adam zabeleàl deka na sekoe od niv mu bil sozdaden i parnik, “no za ~ovekot ne se najde pomo{nik, sli~en na nego”. Me|u site su{testva {to gi sozdal Bog na zemjata ne se na{lo nitu edno koe bi bilo ednakvo so ~ovekot. “I re~e Gospod Bog: 'Ne e dobro za ~ovekot da bide sam; da mu sozdademe pomo{nik, sli~en na nego!'” (1. Mojseeva 2,18). ̂ ovekot ne e sozdaden da ̀ ivee sam; toj trebalo da bide dru{tveno su{testvo. Bez dru{tvo site prekrasni gletki i prijatnoto zanimawe vo Edem ne bi moèle da mu podarat potpolna sre} a. Duri ni razgovorot so angelite ne bi moèl da go zadovoli negoviot kopne` za so~uvstvo, za qubov i druèwe. Toga{ u{te ne postoelo su{testvo od ista priroda koe bi moèlo da go saka i koe bi moèlo da bide sakano.

Na Adama li~no Bog mu dal ìvoten sopatnik. Mu sozdal “po mo{nik sli~en na nego” - drugar {to mu odgovaral nemu, su{-testvo koe mu prilegalo i koe moèlo da bide soedineto so nego vo qubovta i so~uvstvoto. Eva bila sozdadena od edno rebro na Adama, {to pokaùva deka taa ne moèla da vladee nad nego kako glava, a i da ne bide podredena, gazena pod noze, tuku da stoi kraj nego kako ramnopravna i da bide od nego sakana i za{tituvana. Kako del na ~ovekot - koska od negovite koski i meso od negovoto meso - taa trebalo da bide negovo vtoro jas, a toa pokaùva kakva vnatre{na vrska i naklonost, polna so qubov, treba da postoi vo toj me|useben odnos. “Za{to nikoj nikoga{ ne go namrazil svoeto telo, tuku go hrani i go stopluva” (Efescite 5,29). “Poradi toa ~ovekot } e go ostavi svojot tatko i svojata majka i } e se pridruì kon svojata ̀ ena, ta obajcata } e bidat edno telo” (Efescite 5,31).

Prvata ven~avka ja izvr{il li~no Bog. Zatoa ovaa ustanova po teknuva od Tvorecot na vselenata. “Brakot na site treba da e ~esen” (Evreite 13,4). Toa bil eden od prvite darovi {to mu gi dal Bog na ~ovekot, edna od dvete ustanovi (brakot i sabotata) koja Adam, po pa|aweto vo grev, ja ponel so sebe i preku rajskiot prag. Ako vo bra~nata vrska se priznavaat i se po~ituvaat boèstvenite na~ela, toga{ brakot e blagoslov; toj ja ~uva ~istotata i sre} ata na ~ove~kiot rod; gi zadovoluva ~ovekovite dru{tveni potrebi i ja izdignuva negovata telesna, intelektualna i moralna priroda.

“I nasadi Gospod Bog raj vo Edem, na istok, i tamu go smesti ~o vekot {to go sozdade” (1. Mojseeva 2,8). S# {to sozdal Bog bilo sovr{eno ubavo i se ~inelo deka ne e izostaveno ni{to {to bi moèlo da pridonese za sre} ata na svetata bra~na dvojka. Sepak,

46

21

Tvorecot im dal u{te eden znak na svojata qubov - im prigotvil prekrasna rajska gradina koja trebalo da bide nivno ̀ iveali{te, nivni dom. Tuka imalo najraznovidni drvja, so gusto na~i~kani mirizlivi i za jadewe mo{ne vkusni plodovi. Najdraèsno sepak izgledala prekrasnata vinova loza, koja rastela prostum kako steb lo, dodeka pra~kite $ se povivale pod tovarot na primamli-vite grozdovi so najrasko{ni i raznovidni boi. Adam i Eva imale prijatno zanimawe. Tie od pra~kite na vinovata loza oblikuvale ìvi senici; taka si pravele sebesi ìveali{te od ìvi drvja pokrieni so lisja i plodovi. Mirizlivi cve} iwa so rasko{ni boi nasekade imalo vo golemo izobilstvo. Vo sredinata na gradinata stoelo posebno drvo, nare~eno “drvo na ìvotot”, nadminuvaj} i gi so svojata slava i ubavina site drugi stebla. Negovite plodovi bile sli~ni na zlatni i srebreni jabolka i imale mo} da go pro-dolùvaat ìvotot vo beskone~nost.

Sozdavaweto bilo zavr{eno. “Taka se dovr{i neboto i zemjata so seta svoja vojska.” “I vide Bog deka e mnogu dobro s# {to be{e sozdal” (1. Mojseeva 2,1; 1,31). Edem cutel na zemjata. Na Adama i Eva im bil dozvolen pristap kon drvoto na ìvotot. Na ~istoto delo na sozdavaweto nemalo nikakva senka od grev ili smrt. “Koga likuvaa utrinskite yvezdi, i koga site Bo`ji sinovi izvikuvaa od radost” (Knigata za Jov 38,7).

Golemiot Jehova gi postavil temelite na zemjata; cel svet go oblekol vo ubavina i go napolnil so s# {to e polezno za ~ovekot; Toj gi sozdal site ~uda na kopnoto i moreto. Golemoto delo, soz-davaweto, e zavr{eno za {est dena. “I gi zavr{i Bog do sedmiot den svoite dela {to gi sozdade, i si po~ina vo sedmiot den od site svoi dela {to gi sozdade. I go blagoslovi Bog sedmiot den i go osveti, za{to vo toj den si po~ina od site svoi dela {to gi soz-dade” (1. Mojseeva 2,2.3). Bog so zadovolstvo go posmatral deloto na svoite race. S# bilo sovr{eno, dostojno za svojot boèstven Tvorec; i Toj se odmoral, ne zatoa {to bil umoren, tuku zatoa {to nao|al zadovolstvo vo plodovite na svojata mudrost i dobrina i vo pokaùvaweto na svojata slava.

Bidej} i vo sedmiot den se odmoral, Bog toj den go posvetil i go izdelil od drugite denovi kako den za odmor i za lu|eto. Sle-dej} i go primerot na svojot Tvorec, ~ovekot treba da se odmora vo toj svet den, so cel - posmatraj} i gi neboto i zemjata - da moè da razmisluva za golemoto Bo`je delo na sozdavaweto i - dodeka gi posmatra dokazite za negovata mudrost i dobrina - srceto da mu bide ispolneto so qubov i so strahopo~it kon svojot Tvorec.

Blagoslovuvaj} i go sedmiot den, Bog u{te vo Edem postavil spomen na svoeto delo na sozdavaweto. Sabotata mu bila preda-

47

48


22


dena na Adama, na tatkoto i pretstavnikot na celoto ~ove~ko semejstvo. So praznuvaweto na sabotata, site ìteli na zemjata bi trebalo da pokaàt blagodarnost kon Boga i da priznaat deka Toj e nivni zakonit vladetel, a tie delo na negovite race i negovi privrzanici. Ovaa ustanova, kako poseben praznik na se} avawe i spomen, mu e dadena na celoto ~ove{tvo. Vo nea nema ni{to {to bi pretstavuvalo senka, nitu pak ne{to {to bi se ograni~uvalo samo na eden narod.

Bog videl deka sabotata bila bitna za ~ovekot, duri i toga{ dodeka u{te se nao|al vo rajot. Mu bilo potrebno eden den vo sedmicata da gi ostavi site svoi interesi i stremeì za da moè celosno da se posveti na posmatrawe na Bo`jite dela i na raz-misluvawe za negovata mo} i dobrina. Mu bila potrebna sabotata za {to povpe~atlivo da go potsetuva na Boga i kaj nego da budi blagodarnost kon Onoj od ~ii{to blagotvorni race doa|alo s# {to imal i {to go raduvalo.

Bo`ja namera e sabotata da gi naso~i mislite na ~ovekot kon posmatrawe na negovite dela. Prirodata mu zboruva na negoviot razum deka postoi eden ìv Bog koj sozdal s# i koj vladee so s# {to postoi. “Nebesata ja iskaùvaat Bo`jata slava, svodot nebe-sen gi objavuva negovite dela. Den na denot mu gi raskaùva, no} na no} ta $ gi prenesuva” (Psalm 19,1.2). Ubavinata {to ja krasi zemjata e znak na Bo`jata qubov. Nea ja gledame na planinskite visovi {to stojat od iskon, na milnite drvja {to se izdignuvaat kon neboto, vo jadrite pupki i vo mirizlivoto cve} e. Seto toa ni zboruva za Boga. Sabotata, koja bez prestan go upatuva ~ovekot na Onoj koj sozdal s#, mu nalaga da ja otvori golemata kniga na prirodata i vo nea da gi sledi tragite na mudrosta, na mo} ta i qubovta na Tvorecot.

Na{ite praroditeli, iako sozdadeni nevini i sveti, ne bile li{eni od mo`nosta da zgre{at. Bog im dal slobodna volja i gi sozdal kako su{testva sposobni da ja cenat mudrosta i blagonak-lonosta na negoviot karakter i pravi~nosta na negovite barawa i napolno slobodno da odlu~uvaat dali } e mu bidat poslu{ni ili ne. Imale sre} a da razgovaraat so Boga i so svetite angeli, no pred nivnata sigurnost da moè da se smeta za ovekove~ena, trebalo da se proveri nivnata vernost. U{te od po~etok na ~ovekovoto pos-toewe, trebalo da se zauzdi sklonosta kon popu{tawe sebesi, taa sudbonosna silna sklonost koja bila osnovna pri~ina i za padot na satanata. Drvoto na soznanieto {to se nao|alo vo sredinata na gradinata, nedaleku od drvoto na ̀ ivotot, bilo odredeno da ja proveri poslu{nosta, qubovta i verata na na{ite praroditeli. Pod zakana na smrtna kazna im bilo zabraneto da vkusat plod od toa

49

23

drvo, dodeka plodovi od sekoe drugo drvo moèle da jadat slobodno. Isto taka morale da bidat izloèni na isku{enie {to } e im go nametne satanata; me|utoa, koga bi mu odoleale na isku{enieto, kone~no bi bile ottrgnati od negovata mo} i ve~no bi se raduvale uìvaj} i ja Bo`jata milost i naklonost.

Bog na ~ovekot mu postavil zakon kako neizbeèn uslov za negovoto postoewe. Toj bil privrzanik na Bo`jeto vladeewe, a bez zakon ne moè da postoi nitu edna vlada nitu kakva bilo vlast. Bog moèl ~ovekot da go sozdade taka {to da ne moè da go pre-kr{i negoviot zakon; Toj moèl da ja zadrì rakata na Adama da ne go dopre zabranetiot plod, no vo toj slu~aj ~ovekot ne bi imal slobodna volja, ne bi bil slobodno moralno su{testvo, tuku samo poslu{na ma{ina. Bez sloboda na izbor, negovata poslu{nost ne bi bila dobrovolna, tuku prisilna. Toj ne bi moèl slobodno da go razviva svojot karakter, {to bi bilo protivno na planot spo-red koj Bog postapuval so ̀ itelite na drugite svetovi. Toa ne bi bilo dostojno za ~ovekot kako razumno su{testvo i bi odelo vo prilog na obvinuvaweto na satanata deka Bo`jeto vladeewe vsu{-nost e samovolna tiranija.

Bog ~ovekot go sozdal dobar; mu vsadil blagorodni crti vo karakterot, bez naklonost kon zlo. Go nadaril so visoki sposob-nosti na razumot i pred nego stavil s# {to go pottiknuvalo cvrs to da se pridrùva kon svojata predanost sprema nego. Uslov za ve~no blaènstvo i sre} a bil postojana i celosna poslu{nost. Pod tie uslovi mu bil obezbeden pristap kon drvoto na ìvotot.

Edem kako dom na na{ite praroditeli trebalo da bide mustra za site drugi domovi na nivnite potomci koga } e se ra{irat naseluvaj} i ja zemjata. Toj dom, ukrasen so rakata na Tvorecot, ne bil nekoja rasko{na palata. Lu|eto vo svojata gordost uìvaat vo veli~estveni i skapoceni gradbi i se voshituvaat so delata na svoite race. Me|utoa, prviot ~ovek Bog go nastanil vo gradina. Toa bil negov dom, negov stan. Sinoto nebo mu bilo pokriv vo vid na kupola, a zemjata, prekriena so ne`no cve} e i so nametka od ìvo zelenilo, pretstavuvala pod; za{tita nad glavata so~inu-vale lisnite granki na prekrasnite drvja, a yidovite na negovoto ìveali{te bile prekrieni so najveli~estven ukras - so delata na racete na golemiot Umetnik. S# {to ja opkruùvalo svetata bra~na dvojka pretstavuvalo nauka za site vremiwa - deka vis-tinskata sre} a ne leì vo zadovoluvaweto na gordosta, vo izo-bilstvoto i rasko{ot, tuku vo odrùvaweto na zaednica so Boga preku negovite sovr{eno sozdadeni dela. Koga lu|eto pomalku vnimanie bi im obrnuvale na ve{ta~kite tvorbi, a pove} e bi neguvale ednostavnost, mnogu pove} e bi odgovarale na onaa cel 50


24


{to ja imal Bog koga go sozdal ~ovekot. Gordosta i slavoqubieto nikoga{ ne moàt da se zadovolat, no onie lu|e koi vistinski se mudri, } e najdat vistinsko zadovolstvo, zadovolstvo {to oblago-roduva i izdignuva, na izvorot na radosta {to mu go stavil Bog pri raka na sekoj ~ovek.

Na ìtelite na Edem im bila dadena zada~a da se griàt za gradinata, da ja obrabotuvaat i da ja ~uvaat. Nivnata rabota ne bila zamorna, tuku prijatna i osveùva~ka. Rabotata Bog ja opredelil za ~ovekot, i taa za nego pretstavuva vistinska blagodat: go zani-mava, mu gi proniknuva mislite, go zasiluva teloto i gi razviva sposobnostite. Vo duhovnata i vo telesnata rabota Adam nao|al edno od najgolemite zadovolstva na svojot svet ìvot. I koga, po-radi neposlu{nosta, bil isteran od svojot prekrasen dom i koga bil prisilen makotrpno da se bori so } udlivoto zemji{te za svojot nasu{en leb, tokmu taa rabota, iako vo golema mera poinakva od prijatnoto zanimawe vo Edem, mu bila za{tita od isku{enieto i izvor na sre} a. Vo golema zabluda se onie koi rabotata ja smetaat za prokletstvo, pa makar taa da e zamorna i te{ka. Bogatite ~esto so prezir ja gledaat rabotni~kata klasa. Me|utoa, takvoto odnesuvawe e napolno sprotivno na namerata {to ja imal Bog koga go sozdal ~ovekot. [to se imotite na najgolemite bogata{i vo sporedba so nasledstvoto dadeno na vozvi{eniot Adam? Pa sepak, Adam ne go pominuval ìvotot vo bezdelni~ewe. Premudriot Tvorec, koj najdobro znae {to ja zgolemuva sre} ata na ~ovekot, mu opredelil na Adama {to treba da pravi. Samo rabotlivite maì i ̀ eni nao|aat vistinska ̀ ivotna radost. Angelite se vredni rabotnici; tie mu sluàt na Boga za{tituvaj} i gi lu|eto. Tvorecot ne predvidel mesto za onie {to se mrzlivi i nerabotnici.

S# dodeka mu bile predani na Boga, Adam i Eva imale vlast nad seta zemja. Bez isklu~ok im se pokoruvalo s# {to ìvee na zemjata. Lavot i jagneto mirno si se igrale kraj niv, ili zaedno bi leèle kraj nivnite noze. Pticite sre} ni mavtale so svoite krilja okolu niv bez nikakov strav; a koga nivnite radosni pesni~ki se izdignuvale vo slava na Tvorecot, Adam i Eva im se pridruùvale oddavaj} i im blagodarnost na Otecot i Sinot.

Za svetata bra~na dvojka Bog se grièl ne samo kako tatko, tuku i kako u~itel, i tie, kako u~enici, primale pouki od seznaj-niot Tvorec. Niv gi posetuvale angelite i uìvale pravo da razgovaraat so svojot Tvorec bez nikakva temna pre~ka {to bi gi oddeluvala od nego. Bile ispolneti so sila {to ja dava drvoto na ìvotot, a nivnata mo} na sfa} awe bila samo malku pomale~ka od angelskata. Tajnite na vidlivata vselena - “~udesata na Onoj koj e sovr{en vo sekoe znaewe” (Za Jov 37,16) - za niv pretstavuvale

51

25

neiscrpen izvor na pouki i uìvawe. Beskone~no nedosegliviot Graditel i Tvorec na s#, Onoj koj seto toa postojano go odrùva, mu gi otkrival na nivniot um zakonite i pojavite vo prirodata koi ve} e {est iljadi godini go interesiraat ~ovekot i budat kaj nego istraùva~ki stremeì. Se zapoznavale so zakonite na listot, na cvetot i drvoto, i proniknuvale vo tajnite na s# {to e ìvo. Adam poznaval s# ìvo, od ogromniot levijatan - morsko ~udovi{te {to se igra vo branovite - pa do najsitniot insekt {to treperi na son~eviot zrak. Na sekoe od niv toj im dal ime i na site im ja poznaval prirodata i navikite. Bo`jata slava na nebesniot svod, bezbrojnite svetovi vo nivnoto nepogre{no kruèwe, “kako visat oblacite” (Za Jov 37,16), tajnite na svetli-nata i na zvukot, na denot i no} ta - seto toa im bilo dostapno za prou~uvawe na na{ite praroditeli. Na sekoj list vo {umata i na sekoj kamen vo planinata, na sekoja bleskotna yvezda, na zemjata, vo vozduhot i na nebesniot svod, za niv bilo napi{ano Bo`jeto ime. Poredokot i harmonijata na s# {to e sozdadeno im zboruvale za beskone~nata mudrost i sila. Postojano otkrivale nekoja nova privle~nost koja srceto bi im ja ispolnila so u{te podlaboka qubov i bi predizvikala novi izlivi na blagodarnost.

S# dodeka se pridrùvale kon Bo`jite zakoni, nivnata sposobnost na sfa} awe, sposobnosta da se raduvaat i da sakaat, postojano se zgolemuvala. Koga bi ostanale verni, tie postojano bi pronao|ale novi riznici na soznanija, novi izvori na sre} a i s# pojasna i pojasna pretstava za neizmernata i neiscrpna Bo`ja qubov.


26

3

ISKU[ENIE I PAD

Ovaa glava e zasnovana na 1. Mojseeva 3 glava

Koga na satanata ne mu bilo ve} e dozvoleno da pottiknuva i da {iri bunt na neboto, toj na{ol novo pole za svoeto neprijatelstvo protiv Boga. Po~nal da planira kako da go upropasti ~ove~kiot rod. Vo sre} ata i mirot na svetata bra~na dvojka vo Edem go vi-del ona blaènstvo koe samiot toj zasekoga{ go zagubil. Gonet od zavista, re{il da gi navede na neposlu{nost i na toj na~in da gi izloì na kaznata {to ja nosi so sebe storeniot grev. Cel mu bila nivnata qubov da ja pretvori vo nedoverba, a nivnite pesni na blagodarnost vo poplaki i mrmorewe protiv nivniot Tvorec. So toa ovie nevini su{testva ne samo {to } e bidat turnati vo istata nesre} a i beda vo koja i samiot se nao|al, tuku bi go obes~estil i Boga i bi mu nanel bolka na celoto nebo.

Na na{ite praroditeli im bilo obrnato vnimanie na opasnos - ta {to im se zakanuva. Nebesnite vesnici im ja otkrile istorijata na padot na satanata i negovite nameri da gi uni{ti. Osven toa, jasno im ja prikaàle prirodata na Bo`jeto vladeewe koe knezot na zloto se obidel da go sobori. Satanata i negovite privrzanici padnale tokmu poradi neposlu{nosta kon Bo`jite pravedni ba-rawa. Zatoa bilo neophodno Adam i Eva da go po~ituvaat ovoj zakon koj pretstavuval edinstvena za{tita na poredokot i pravdata.

Bo`jiot zakon e svet isto tolku kolku i Bog {to e svet. Toj ja otkriva negovata volja i pretstavuva prepis na negoviot ka-rakter - izraz na boèstvenata qubov i mudrost. Harmonijata na s# {to e sozdadeno zavisi od sovr{enoto pot~inuvawe na site su{testva, na s# {to ìvee, i na mrtvata priroda, na nepromen-livite zakoni na Tvorecot. Bog postavil zakoni spored koi treba da se upravuvaat ne samo ̀ ivite su{testva, tuku i site pojavi vo prirodata. S# e pot~ineto na odredeni zakoni koi ne moàt da se prenebregnuvaat. Me|utoa, dodeka vo prirodata s# e pot~ineto samo na prirodnite zakoni, edinstveno ~ovekot, me|u site sozda-

27

nija na zemjata, e odgovoren i pred moralniot zakon. Na ~ovekot, kako kruna na s# {to e sozdadeno, Bog mu dal razum i mo} da gi sfati negovite barawa, negovata pravednost i blagotvornosta na negoviot zakon i na negovite sveti propisi; i od ~ovekot bara nepokolebliva poslu{nost.

@itelite na Edem, kako i angelite pred niv, bile staveni na proverka; sre} ata {to im ja dal Bog moèle da ja so~uvaat samo pod uslov na celosna vernost kon zakonot na Tvorecot. Moèle da slu{aat i da ̀ iveat, ili da bidat neposlu{ni i da propadnat. Bog im dal mo`nost da bidat dobitnici na bogati blagoslovi; no, ako ja zanemarat negovata volja, Onoj, koj ne gi {tedi duri ni angelite koga } e zgre{at, nema nitu niv da gi po{tedi; so pres-tapot bi go zagubile pravoto na negovite darovi i bi navlekle na sebe beda i propast.

Angelite gi predupredile da se pazat od lukavstvoto na sata-nata, za{to toj neumorno } e nastojuva da im postavi stapica i da gi sovlada. S# dodeka } e mu bidat poslu{ni na Boga, nema da im se slu~i nikakvo zlo, za{to, ako pritreba, site nebesni angeli } e bidat prateni da im pomognat. Ako re{itelno go odbijat negovoto prvo navestuvawe, } e moàt da bidat sigurni isto tolku kolku i nebesnite vesnici. Me|utoa, ako samo edna{ mu podlegnat na isku{enieto, nivnata priroda vo tolkava mera } e se izopa~i, {to ne } e najdat ve} e vo sebe nitu sila nitu volja da mu se protivstavat.

Drvoto na soznanieto bilo odredeno da posluì kako sredstvo za ispituvawe i za proverka na nivnata poslu{nost i qubov kon Boga. Gospod na{ol za dobro da im postavi samo edna edinstvena zabrana, bidej} i s# drugo vo gradinata im stoelo slobodno na raspolagawe; no, ako ja prekr{at negovata volja i vo toa edin-stveno ograni~uvawe, } e padnat vo prestap. Na satanata ne mu bilo dozvoleno nasekade i postojano da gi lovi so svoi isku{e-nija; pristap kon niv mu bil ovozmoèn samo kaj zabranetoto drvo. Ako se obiduvaat da zagleduvaat vo negovata priroda, } e se izloàt na lukavite napadi na satanata. Bile predupredeni budno da vnimavaat na opomenata {to im ja dal Bog i da se zadovolat so negovata pouka.

Za da go izvr{i svoeto delo nezabeleàno, satanata re{il kako svoj medium da ja iskoristi zmijata - koja za negovite izmam-ni~ki nameri bila odli~na maska. Zmijata vo toa vreme bila edno od najmudrite i najubavite sozdanija na zemjata. Imala krilja, i dodeka letala niz vozduhot, odblesnuvala zasenuva~ki sjaj, bidej} i imala boi koi na sonceto se prelevale kako izmazneto zlato. Se odmorala vo bogato na~i~kanite granki na zabranetoto drvo i se nasladuvala so negovite vkusni plodovi; toa bila scena {to go

53

ИСКУШЕНИЕ И ПАД

28


pleni vnimanieto i go voshituva pogledot na posmatra~ot. Taka izmamnikot se vovlekol vo gradinata na mirot i tuka, demnej} i, ja ~ekal svojata `rtva.

Angelite ja predupredile Eva da vnimava - dodeka gi izvr{uva svoite sekojdnevni raboti vo gradinata vo nikoj slu~aj da ne se izdeluva od svojot ma`; nao|aj} i se kraj nego, } e bide pomalku izloèna na opasnost od isku{enie odo{to koga e sama. Me|utoa, zadlabo~uvaj} i se vo tolkava mera vo svoeto prijatno zanimawe, taa nesvesno se izdelila od nego. Opasnosta ja sfatila duri toga{ koga zabeleàla deka e sama, no go potisnala stravot, uveruvaj} i se samata sebesi deka e dovolno mudra i silna da raspoznae {to e zlo i da mu se protivstavi. Ne obyiraj} i se na predupreduvaweto {to go dobila od angelite, nabrgu se na{la pred zabranetoto drvo posmatraj} i go bez zdiv, voshitena i qubopitna. Plodovite bile mo{ne ubavi i taa se pra{uvala zo{to Bog im zabranil da gi jadat. Za isku{uva~ot toa bil vistinski mig. Kako da gi ~ital nejzinite misli, $ se obratil so pra{aweto: “Vistina li e deka Bog kaàl da ne jadete od sekoe drvo vo gradinata?” Eva iznenadena se sepnala bidej} i $ se storilo kako da slu{a odglas od svoite sopstveni misli. No zmijata prodolìla so melodi~en glas, lukavo falej} i ja nejzinata izvonredna milnost; a tie zborovi upateni do Eva ne zvu~ele neprijatno. Namesto da pobegne od toa mesto, taa se kolebala ~udej} i se kako zmijata moè da zboruva. Koga bi $ se obratilo nekoe su{testvo sli~no na angel, taa bi se ispla{ila; no vaka taa i ne pomisluvala deka vol{ebnata zmija bi moèla da bide medium (posrednik) na padnatiot neprijatel.

Na lukavo postavenoto pra{awe od strana na isku{uva~ot, taa odgovorila: “Nie jademe rod od sekoe drvo vo rajot; samo od rodot na ona drvo srede rajot - re~e Bog - ne jadete i ne dopirajte se do nego za da ne umrete. Toga{ zmijata $ re~e na ènata: 'Ne, vie nema da umrete! Bog znae oti onoj den, koga } e vkusite od nego, } e vi se otvorat o~ite, pa } e stanete kako bogovi i } e znaete {to e dobro, a {to zlo'” (1. Mojseeva 3,2-5).

Jadej} i plod od toa drvo, rekla zmijata, tie } e postignat povisok stepen na razvoj i } e navlezat vo po{iroko pole na soznanija. I samata taa (zmijata), navodno, jadej} i plod od zabranetoto drvo, se zdobila so mo} da zboruva. Potoa navestila deka Bog qubomorno nastojuva da gi spre~i vo toa, pla{ej} i se da ne se izedna~at so nego vo vozvi{enosta i deka vkusuvaweto na ovoj plod, ili duri i samo dopirot so nego, im gi zabranil tokmu zaradi negovoto ~udno svojstvo koe dava mudrost i sila. Zavodnikot naglasil deka Bo`jata opomena nema da se ovistini, za{to, navodno, taa e pres-metana samo na toa da gi zapla{i. Zar e mo`no tie da umrat? Zar

54

29

tie ne jadele plod od drvoto na ìvotot? Bog saka da gi spre~i da ne postignat povisok i poblagoroden stepen na razvoj i da ne stanat posre} ni.

Taka postapuva satanata u{te od denovite na Adama s# do de neska, i toa so golem uspeh. Toj gi naveduval lu|eto da gubat do-verba vo Bo`jata qubov i da se somnevaat vo negovata mudrost. Toj postojano se trudi da pottikne duh na nedozvoleno qubopitstvo, duh na nespokoj i kopne` kon proniknuvawe vo tajnata na Bo`jata mudrost i sila. Vo svoite napori da go doznaat i ona {to Bog im go skusil, iljadnici lu|e ne gi zabeleùvaat onie vistini {to se bitni za nivnoto spasenie. Satanata gi naveduva lu|eto na nepos-lu{nost kon Boga, mamej} i gi da veruvaat deka, navodno, otkrile ~udesna oblast na soznanie. No seto toa bilo samo izmama. Opieni so idejata za napredok, tie gi pre~ekorile granicite {to im gi opredelil Bog i stapile na pateka {to vodi vo propast i smrt.

Prestapot na Bo`jiot zakon satanata na bra~nata dvojka $ go prikaàl taka kako toj na ~ovekot da mu nosi blagoslov i sre} a. Zar ne slu{ame i deneska sli~ni izmamlivi zaklu~oci? Mnozina zboruvaat za ograni~enost na onie {to im se pokoruvaat na Bo`-jite zapovedi, dodeka za sebe tvrdat deka imaat mnogu po{iroki pogledi i uìvaat zna~itelno pogolema sloboda. Toa vsu{nost ne e ni{to drugo osven odglas na zborovite na isku{uva~ot izgovo-reni u{te vo Edem. “Onoj den, koga } e vkusite od nego” - koga } e ja prestapite Bo`jata zapoved - “} e stanete kako bogovi”. Satanata tvrdel deka zemaweto na zabranetiot plod nemu mu donelo mnogu dobra, no faktot deka poradi prestapot bil frlen od neboto ne sakal da go istakne. Iako li~no iskusil deka grevot nosi nena-domestliva zaguba, sepak ja prikrival sopstvenata beda so cel i drugite da gi vovle~e vo ista sostojba. Isto taka i deneska pres-tapnikot nastojuva da go prikrie svojot vistinski karakter; toj moè da tvrdi deka e svet, no tokmu toa vozvi{eno ispovedawe go pravi u{te poopasen zavodnik. Gazej} i go Bo`jiot zakon, toj se stava na strana na satanata, naveduvaj} i i drugi da postapuvaat na ist na~in, na svoja ve~na propast.

Eva navistina im poveruvala na zborovite na satanata, no toa ne ja spasilo od kaznata za storeniot grev. Taa ne im veruvala na Bo`jite zborovi, i tuka bil po~etokot na nejziniot pad. Na sudot lu|eto nema da bidat sudeni zatoa {to veruvale vo nekoja laga, tuku zatoa {to ne veruvale vo vistinata, za{to ja propu{tile mo`nosta da se osvedo~at {to e vistina. Bez ogled na lukavstvoto na satanata i na negovata podgotvenost da protivre~i, ostanuva zasekoga{ faktot deka lu|eto se odgovorni zatoa {to ne go slu{aat Boga. Nie so seto srce morame da nastojuvame da dozna-

55


30


eme {to e vistina. S# {to Bog dal da se zapi{e na stranicite na negovata sveta Re~ e nameneto za na{a nauka i opomena za da ne bideme prelagani. Ako go zanemarime toa, } e se upropastime samite sebesi. Za s# {to doa|a vo sudir so Bo`jata re~, moème da bideme sigurni deka poteknuva od satanata.

Zmijata skinala plod od zabranetoto drvo i go stavila vo racete na Eva koja u{te se kolebala. Potoa ja potsetila na zborovite od Bo`jata zabrana {to samata pred malku gi izgovorila: “Ne gibaj- te vo nego za da ne umrete”. Me|utoa, kako {to ne umrela koga go pofatila plodot, rekla zmijata, taka nema ni{to da $ na{teti nitu ako go vkusi. Koga videla deka ona {to go storila ne $ donelo nikakvi lo{i posledici, Eva se okuraìla. A potoa, “gledaj} i deka plodot na drvoto e dobar za jadewe i ubav za gledawe i deka e mo{ne privle~en za znaewe, skina plod od nego i vkusi”. Plodot imal mo{ne prijaten vkus i, dodeka go jadela, $ se ~inelo deka ~uvstvuva nekakva ̀ ivotvorna sila, voobrazuvaj} i deka preminuva vo nekoj povisok stepen na ìvotot. Kinela plodovi i jadela bez strav, a potoa, otkako samata zgre{ila, stanala orudie vo racete na satanata da go upropasti i svojot ma`. Vo sostojba na neobi~na i neprirodna vozbuda, so polni race so zabraneti plodovi, go pobarala i mu raskaàla s# {to se slu~ilo.

Na liceto na Adama se pojavil izraz na taga. Izgledal izne-naden i zbunet. Koga gi slu{nal zborovite na Eva, toj kaàl deka toa verojatno bil neprijatelot, od koj, spored dadenoto predupre-duvawe, tolku mnogu trebalo da se pazat, i deka taa, spored ona {to go kaàl Bog, mora da umre. No taa go navalila nego i toj da jade, povtoruvaj} i gi zborovite na zmijata deka ne e vistina oti } e umrat. Dokaùvala deka toa {to go kaùva zmijata mora da e vistina, bidej} i taa na sebe ne ~uvstvuva nikakvi tragi od Bo`ja kazna. Naprotiv, taa voobrazila deka se ~uvstvuva prekrasno i osveùva~ko, kako sekoja nejzina sposobnost da ja proniknuva nov ìvot, verojatno kako {to se ~uvstvuvaat inspiriranite nebesni vesnici.

Adam sfatil deka Eva, pre~ekoruvaj} i ja edinstvenata zabrana {to bila postavena za da se ispita nivnata vernost i qubov kon Boga, ja prestapila negovata zapoved. Vo negovata du{a se vodela uàsna borba. O~ajuval {to $ dozvolil na Eva da se odvoi od nego i da ostane sama. No sega deloto ve} e bilo storeno; toj mora da se odvoi od svojot ̀ ivoten sopatnik vo ~ie{to dru{tvo nao|al svoja radost. Kako da se pomiri so toa? Adam se raduval {to moè da razgovara so Boga i so svetite angeli. Toj ja posmatral slavata na Tvorecot i ja sfatil vozvi{enata zada~a {to mu bila name-neta na ~ove~kiot rod ako mu ostane veren na Boga. Sepak, site

56

31

blagoslovi gi zagubil od vid, pla{ej} i se deka } e go zagubi darot koj vo negovite o~i nadminuval s# drugo. Qubovta, blagodarnosta i predanosta kon Tvorecot - seto toa bilo potisnato od qubovta kon Eva. Taa bila del od negovoto bitie i ne moèl da ja podnese mislata da se razdeli od nea. Ne sfatil deka taa ista beskone~na Sila, koja go sozdala od prav, koja mu podarila ìvot i tolku ~udesen izgled, pa vo svojata qubov mu dala i pridru`ni~ka, moè, namesto ovaa, da mu dade druga. Re{il da ja deli nejzinata sudbina; ako taa mora da umre, } e umre i toj so nea. A najposle, mislel toj, ne li moèbi sepak e vistina ona {to go kaùva lukavata zmija? Pred nego stoela Eva, ubava i - nadvore{no gledano - isto onakva kakva {to bila i pred da zgre{i. Taa kon nego pokaùvala qubov pove} e otkolku do toga{. Na nea ne moèlo da se zabeleì nikakov znak na smrt, i toj re{il da ne misli na posledicite. Go grabnal plodot i brgu go izel.

Otkako zgre{il, i na Adama mu se storilo kako da preminal vo povisoki sferi na postoewe. No pomislata deka zgre{il nabrgu go ispolnila so uàsen strav. Vozduhot, koj do toga{ bil tolku blag i so postojana temperatura, sega na gre{nata bra~na dvojka im se ~inel ostar i grozno studen. Is~eznala nivnata dotoga{na qubov i mir, a namesto toa se pojavilo ~uvstvo na vina, strav od idninata i svest za golotijata na du{ata. Is~eznala i svetlosnata obleka so koja do toga{ bile prepa{ani, pa morale da se potrudat, namesto nea, da si “napravat sebesi skutnici”, za{to ne moèle neoble~eni da izlezat pred Boga i pred svetite angeli.

Sega po~nale da go uviduvaat vistinskiot karakter i teì-nata na svojot grev. Adam ja prekoruval Eva {to nepromisleno se odvoila od nego i dozvolila zmijata da ja prelaè; me|utoa, obajcata si laskale sebesi deka Onoj, koj im dal tolku dokazi za svojata qubov, } e im go prosti toj edinstven prekr{ok ili barem deka nema da bidat tolku stra{no kazneti, kako {to o~ekuvale.

Satanata likuval poradi svojot uspeh. Toj ja navel ènata da ja zagubi doverbata vo Bo`jata qubov, da se posomneva vo negovata mudrost i da go prestapi negoviot zakon, a preku

Satanata likuval poradi svojot uspeh. Toj ja navel ènata da ja zagubi doverbata vo Bo`jata qubov, da se posomneva vo negovata mudrost i da go prestapi negoviot zakon, a preku nea go kutnal i Adama.

Me|utoa, golemiot Zakonodavec re{il Adama i Eva da gi soo~i so posledicite na nivniot prekr{ok. Boèstvenoto prisustvo se pokaàlo vo gradinata. Dodeka bile nevini i sveti, sekoga{ so radost i so dobredojde go pozdravuvale doa|aweto na svojot Tvorec, no sega se upla{ile i go pobarale najzafrlenoto kat~e

57


32


vo gradinata za da se skrijat. No “Gospod Bog go vikna Adama i mu re~e: 'Adame kade si?' A toj odgovori: 'Go ~uv tvojot glas vo rajot koga vrve{e, pa se upla{iv, oti sum gol, i se skriv.' A Gospod re~e: 'Koj ti kaà deka si gol? Da ne si jadel od ona drvo, od koe ti zabraniv da jade{?'” (1. Mojseeva 3,9-11).

Adam ne moèl svojot grev nitu da go pobie nitu da go opravda. Me|utoa, namesto da pokaè deka se kae, se obidel krivicata da ja prefrli vrz svojata èna, a so toa i vrz Boga. “@enata {to ja zdruì so mene, taa mi dade od drvoto, ta jadev.” Toj, koj od qubov kon Eva dobrovolno re{il da ja `rtvuva Bo`jata naklonost kon sebe, sega, po svojot pad, odgovornosta za svojot prekr{ok i za svojata opstanovka vo rajot i za ve~niot ìvot se obiduva da ja prefrli vrz ènata, pa duri i vrz Tvorecot. Tolku e stra{na mo} ta na grevot!

Koga ènata bila pra{ana: “Zo{to go stori toa?” - taa odgo-vorila: “Zmijata me prelaga, ta jadev.” Vo nejzinoto opravduvawe poradi storeniot grev vo isto vreme se nao|ale i pra{awa: “Zo{to si ja sozdal zmijata? Zo{to si dozvolil da vleze vo Edem?” Taka taa, kako i Adam, odgovornosta za svojot pad mu ja pripi{uvala na Boga. Duhot na samoopravduvawe vodi poteklo od tatkoto na lagata; na{ite praroditeli podlegnale vo toa ve} e vo migot koga dozvolile da bidat izloèni na vlijanieto na satanata, i toa go pokaùvaat site Adamovi sinovi i } erki. Namesto ponizno da go priznaat svojot grev, tie se obiduvaat da se opravdaat, prenesuvaj} i ja odgovornosta vrz drug, vrz okolnostite ili vrz Boga - pri {to duri i negovite blagoslovi gi koristat kako povod da se pla~at protiv nego.

Toga{ Gospod izrekol presuda nad zmijata: “Zatoa {to si go napravila toa, prokleta da si me|u site ìvotni i site yverovi polski; pome{e~ki } e se vle~e{ i prav } e jade{ s# do krajot na svojot ìvot.” Zmijata morala da ja snajde kazna, boèstven sud, zatoa {to mu posluìla na stanata kako posrednik. Od najubavo sozdanie, na koe pove} e od “site polski yverovi” mu se voshitu-vale site, trebalo da stane najzamrazena i najprezrena od s# {to e ìvo - od nea da se pla{at i da ja mrazat i lu|eto i ìvotnite. Zborovite {to potoa $ se upateni na zmijata se odnesuvaat ne-posredno na satanata i ukaùvaat na negoviot kone~en poraz i uni{tuvawe: “I stavam neprijatelstvo me|u tebe i ̀ enata, i me|u tvojot rodot i nejziniot rod. Toj } e ti ja gazi glavata, a ti } e go kasnuva{ vo petata” (1. Mojseeva 3,15).

Na Eva $ se predo~eni nevoljite i bolkite {to od sega mora da bidat nejzina sudbina. “A na ènata $ re~e: '] e ti gi umnoàm i preumnoàm makite koga si bremena; so bolka } e ra|a{ deca,

58

33

i } e bide{ pod vlast na svojot ma`, i toj } e ti bide gospodar!'” (1. Mojseeva 3,16). Pri sozdavaweto Bog Eva ja izedna~il so Adama. Da mu ostanale poslu{ni na Boga - soobrazno so negoviot golem zakon na qubovta - tie bi ìveele vo ve~na me|usebna harmonija. No grevot donel razdor i nivnoto edinstvo moèlo da se odrì samo so me|usebno pot~inuvawe eden na drug. Eva prva zgre{ila, a na isku{enieto mu podlegnala zatoa {to, nasproti boèstvenoto upatstvo, se oddelila od svojot ma`. Podocna, na nejzino insisti-rawe, zgre{il i Adam, i zatoa taa sega morala da mu bide pot~i-neta na svojot ma`. Koga padnatite lu|e bi se pridrùvale kon na~elata sodràni vo Bo`jiot zakon, ovaa presuda, iako usledila kako posledica na grevot, bi se pokaàla kako blagodat za niv. Me|utoa, ~ovekot premnogu ~esto go zloupotrebuval predimstvoto {to mu e dadeno nad ̀ enata, zagor~uvaj} i ja u{te pove} e nejzinata sudbina i sozdavaj} i od nejziniot ìvot vistinski tovar.

Dodeka bile vo Edem, Eva bila sovr{eno sre} na pokraj svojot ma`, no, kako i modernite “evi” na dene{noto vreme, koi ne moàt da se zadovolat so ona {to im e dadeno, se zanesuvala so nade`ta deka } e pronikne vo nekoja sfera povisoka od onaa vo koja{to ja upatil Bog. Obiduvaj} i se da se izdigne nad polo`bata koja prvo-bitno $ bila opredelena, padnala na nivo mnogu ponisko od ona na koe se nao|ala. Sli~no } e pominat site koi dol`nostite na svojot ̀ ivot ne gi prifa} aat dobrovolno i soobrazno so Bo`jite planovi. Nastojuvaj} i da zazemat polo`ba za koja ne se osposobeni, mnozina go ispu{taat ispraznetoto mesto na koe bi moèle da posluàt na blagoslov. Stremej} i se da proniknat vo povisoki sferi na vlijanie ili interesi, mnogu ̀ eni go ̀ rtvuvaat svoeto ènsko dostoinstvo i blagorodnosta na karakterot i ja zanemaru-vaat tokmu onaa zada~a {to im ja opredelilo Neboto.

Obra} aj} i mu se na Adama, Gospod rekol: “Bidej} i ja poslu{a ènata i vkusi od drvoto od koe ti zabraniv i rekov: - ne jadi od nego - zatoa zemjata neka bide prokleta poradi tebe; so maka } e se hrani{ od nea s# do krajot na svojot ìvot; trwe i troskot } e ti ra|a, i ti } e jade{ zelje polsko. So pot na liceto } e jade{ leb s# duri ne se vrati{ vo zemjata, za{to si zemja i vo zemja } e se vrati{.”

Ne bila Bo`ja volja svetata bra~na dvojka da zapoznae kakvo bilo zlo. Toj im dal izobilstvo na dobra, a im go skusil zloto. Me|u-toa, nasproti negovata zapoved, tie vkusile plod od zabranetoto drvo, i sega } e prodolàt da gi jadat tie plodovi za da steknuvaat znaewe za zloto cel ìvot. Od toa vreme ~ove~kiot rod } e bide napa|an so satanski isku{enija. Namesto sre} noto zanimawe {to im bilo nameneto prvobitno, nivna sudbina } e bide ìvot

59


34


poln so griì i stradawa. ] e bidat izloèni na razo~aruvawe, na bolka i taga, i najposle } e mora da umrat.

Pritisnata so prokletstvoto na grevot, celata priroda tre-balo da mu svedo~i na ~ovekot za karakterot i za posledicite na buntot protiv Boga. Koga Bog go sozdal ~ovekot, go postavil za gospodar nad seta zemja i nad s# {to ìvee na nea. Dodeka Adam mu bil poslu{en na Neboto, s# vo prirodata mu se pokoruvalo. No koga se pobunil protiv boèstveniot zakon, niìte sozdanija po~nale da mu se opiraat na negovoto gospodarewe. Na toj na~in Gospod vo svojata golema milost nastojuval na lu|eto da im ja po-kaè svetosta na svojot zakon, naveduvaj} i gi od li~no iskustvo da ja uvidat opasnosta od otfrlaweto na negovite propisi, duri i vo najmale~ka mera.

I ̀ ivotot ispolnet so stradawa i griì, koj od toga{ trebalo da bide ~ovekova sudbina, mu bil daden od qubov. Toa bila edna kazna ~ija{to neophodnost ja nametnal grevot i koja trebalo da bide pre~ka kon zadovoluvawe na apetitot i strastite, kako i pottik kon razvoj na samosovladuvawe. Toa e eden del na golemiot Bo`ji plan so koj e predvideno vra} awe na ~ovekot od propasta i od negovoto poniùvawe predizvikani so grevot.

So opomenata dadena na na{ite praroditeli: “Vo koj den } e vkusi{ od nego } e umre{” (1. Mojseeva 2,17), ne e kaàno deka tie } e umrat vedna{, istiot den, koga } e go vkusat zabranetiot plod. Me|utoa, istiot den trebalo da im bide soop{tena neotpovikliva odluka. Besmrtnost im bila vetena pod uslov na poslu{nost. So prestapot go zagubile ve~niot ìvot. Vo istiot den trebalo da im bide izre~ena smrtna presuda.

Za da moè da ̀ ivee ve~no, ~ovekot moral da prodolì i natamu da jade plodovi od drvoto na ̀ ivotot. No, bidej} i toa mu bilo sku-seno, negovata ìvotna sila morala postojano da opa|a s# dodeka najposle negoviot ̀ ivot ne se ugasil. Plan na satanata bil Adam i Eva so svojata neposlu{nost da navle~at na sebe Bo`ji gnev; a potoa se nadeval deka tie, dokolku Bog ne im prosti, i natamu } e prodolàt da gi uìvaat plodovite od drvoto na ìvotot i so toa } e go ovekove~at postoeweto na grevot i nevoljite. Me|utoa, vedna{ po padot na ~ovekot, na svetite angeli im bilo naredeno da gi ~uvaat priodite kon drvoto na ìvotot. Tie angeli bile opkruèni so bleskotni zraci na svetlina {to izgledala kako plamenen me~. Nikomu od Adamovite potomci ne mu bilo dozvo-leno da ja premine taa granica za da go vkusi ìvotvorniot plod od drvoto na ìvotot; zatoa ne postoi besmrten gre{nik.

Porojot od stradawa, nastanat poradi prestapot na na{ite pra roditeli, mnozina go smetaat kako premnogu golema kazna za

60

35

eden tolku nezna~itelen grev i ja doveduvaat vo pra{awe Bo`jata mudrost i pravednost vo vrska so negovata postapka kon lu|eto. Me|utoa, koga tie lu|e podlaboko bi navlegle vo ova pra{awe, bi ja uvidele svojata zabluda. Bog ~ovekot go sozdal spored svojot lik bez nikakov grev. Zemjata trebalo da ja naselat su{testva samo malku pomale~ki od angelite, no nivnata poslu{nost morala da bide proverena, za{to Bog ne moèl da dozvoli svetot da se napolni so ìteli koi ne bi go po~ituvale negoviot zakon. Sepak, vo svojata golema milost, Toj Adama ne go postavil na nekoja te{ka proba. I tokmu toa {to zabranata bila tolku male~ka, grevot go pravi isklu~itelno golem. Za{to, ako Adam ne moèl da ja izdrì taa najmale~ka proverka, sigurno e deka ne bi se odràl vo pote{ki isku{enija koga bi mu bile dovereni pogolemi odgovornosti.

Koga Adam bi bil staven vo nekoe golemo isku{enie, toga{ onie, ~ii{to srca se nakloneti kon zloto, bi se pravdale za svoite prestapi tvrdej} i: “Toa {to go pravam jas e bezna~ajno, Bog ne obrnuva vnimanie na sitnicite.” Na toj na~in postojano bi se opravduvale prekr{ocite {to se smetaat za nezna~itelni i preku koi lu|eto preminuvaat lekomisleno. No Bog jasno pokaàl deka grevot mu e odvraten, kolku i da e mal i nezna~itelen.

Na Eva $ se ~inelo deka toa e sitnica {to pokaàla neposlu{-nost kon Boga, vkusuvaj} i plod od zabranetoto drvo i {to maòt go navela na prestap; no nejziniot grev otvoril vrata na cel po-roj stradawa {to go preplavile svetot. Koj moèl vo toj mig na prestapot da gi sogleda uàsnite posledici {to } e gi predizvika toj edinstven pogre{en ~ekor?

Mnozina koi u~at deka Bo`jiot zakon ne e zadolìtelen za ~ovekot, uporno dokaùvaat deka ~ovekot ne e vo sostojba da gi ispolni negovite propisi. Me|utoa, ako toa e to~no, zo{to toga{ Adam bi moral da podnese kazna za svojot prekr{ok? Grevot na na{ite praroditeli go izloìl na stradawa i na nevolji celiot svet; i koga Bog ne bi bil tolku dobar i milosliv, ~ove{tvoto odamna bi propadnalo vo beznadeèn o~aj. Nikoj neka ne se laè: “Plata za grevot e smrt” (Rimjanite 6,23). Prestapuvaweto na Bo`jiot zakon deneska ne e pomalku kaznivo otkolku {to bilo toga{ koga e izre~ena kaznata nad tatkoto na ~ove~kiot rod.

Na Adama i Eva, po storeniot prekr{ok, ne im bilo ve} e dozvoleno da ostanat vo Edem. Tie iskreno molele da im se dozvoli da ostanat vo rodniot kraj na svojata nevinost i radost. Priznale deka zagubile sekakvo pravo na toa sre} no prestojuvali{te, no se zavetuvale deka vo idnina strogo } e mu bidat poslu{ni na Boga. Me|utoa, objasneto im e deka nivnata priroda e tolku izopa~ena so grevot, {to poradi toa e namalena nivnata sila so koja bi

61


36


moèle da mu se protivstavat na zloto i deka na satanata } e mu go otvorat patot pouspe{no da im pristapi. Dodeka bile nevini, tie podlegnale vo isku{enieto; a sega, svesni za svojata krivica, bi imale mnogu pomale~ka sila da se so~uvaat.

Skr{eni i neiska`livo ta`ni, se prostile od svojot pre-krasen roden kraj i zaminale da se naselat na zemjata koja sega ja pritiskalo prokletstvoto na grevot. Temperaturata na vozduhot, koja do toga{ bila ramnomerna i blaga, sega stanala podlo`na na zna~itelni promeni, i Bog miloslivo gi snabdil so obleka od koà da gi {titi od pregolemi gore{tini i od stud.

Koga vo ovenatoto cve} e i vo otpadnatite lisja gi videle prvite znaci na raspa|awe, Adam i negovata sodru`ni~ka tagu-vale pove} e i pobolno otkolku {to taguvaat lu|eto deneska za svoite pokojnici. Smrtta na ne`noto i milno cve} e navistina bila povod tie da po~uvstvuvaat bolka; no koga veli~estvenite stebla gi otfrlile svoite lisja, taa scena na nivniot um ìvo im go predo~ila suroviot fakt deka smrtta stanala sudbina na s# {to e ìvo na ovoj svet.

Edemskata gradina ostanala na zemjata u{te dolgo po izgnan-stvoto na ~ovekot od nejzinite prijatni pateki. Padnatiot ~ove~ki rod u{te dolgo moèl da go posmatra rodniot kraj na svojata bezgre{nost, ~ij{to vlez sega go ~uvale angeli. Bog ja otkrival svojata slava pred vratata na rajot {to ja ~uvale heruvimi. Tuka Adam i negovite sinovi doa|ale da se molat na Boga. Tuka tie gi obnovuvale svoite zaveti deka } e go po~ituvaat onoj zakon poradi ~ij{to prestap bile isterani od Edem. Koga svetot bil preplaven so plima na bezzakonie i koga rasipanosta na lu|eto go zape~atila nivnoto uni{tuvawe so potop, toga{ Edem go otstranila od zem-jata istata raka koja go zasadila. No, vo kone~nata obnova, koga } e bidat sozdadeni “novo nebo i nova zemja” (Otkrovenie 21,1), i toj povtorno } e bide vospostaven i u{te po~udesno ukrasen otkolku {to bil na po~etokot.

Toga{ tie {to gi drèle Bo`jite zapovedi } e uìvaat pod dr voto na ̀ ivotot i } e imaat besmrtna sila; i niz beskone~nite vremiwa na ve~nosta ìtelite na bezgre{nite svetovi, vo taa gradina na uìvawe i zadovolstvo, } e gledaat primer na sovr-{enoto delo na Bo`jeto tvore{tvo, negibnato so prokletstvo na grevot - primer za ona {to moèla da bide celata zemja koga ~ovekot bi go prifatil veli~estveniot plan na svojot Tvorec.

62

37

4

PLAN ZA OTKUP

ôvekoviot pad seto nebo go ispolnil so taga. Svetot {to go sozdal Bog bil izvalkan so prokletstvoto na grevot i naselen so su{testva osudeni na stradawe, beda i smrt. Se ~inelo deka za onie {to go prekr{ile Bo`jiot zakon ne postoi izlez. Angelite prestanale da gi peat svoite pesni na blagodarnost i slava. Vo site nebesni sali zavladeala taga i ̀ alost poradi padot prediz-vikan so grevot.

Bo`jiot Sin, veli~estveniot Zapovednik na celoto nebo, go obzela dlaboka àlost za padnatiot ~ove~ki rod. Koga pred nego se pokaàle stradawata na zagubeniot svet, negovoto srce bilo trognato i ispolneto so beskone~no so~uvstvo i somilost. No boèstvenata qubov smislila plan spored koj ~ovekot moè da se otkupi i da se spasi. Prekr{eniot zakon go baral ìvotot na gre{nikot. Vo celata vselena postoel samo Eden koj, vo ime na ~ovekot i vo negov interes, moèl da ja zadovoli pravdata i da go ispolni toa {to go baral zakonot. Bidej} i boèstveniot zakon e svet isto tolku kolku i Bog, prekr{itelite na toj zakon moèl da gi iskupi so svoite stradawa samo Onoj koj e ednakov so Boga. Nikoj, osven Hristos, ne moèl da gi iskupi lu|eto od “zakonskata kletva” i povtorno da gi dovede vo harmonija so ne-boto. Hristos bil gotov da ja primi na sebe krivicata i sramot na grevot - grevot koj na Bo`jata svetost $ e tolku odvraten, {to moral da go odvoi Sinot od negoviot Otec. Hristos bil gotov da se spu{ti do najgolemite dlabini na stradaweto i bedata za da go spasi padnatiot i zagubeniot ~ove~ki rod.

Li~no pred Otecot se zazel za interesite na gre{nicite, a nebesnite vojski go o~ekuvale rezultatot od toa zalagawe so takvo silno ~uvstvo i interes, {to istoto ne moè da se iskaè so zborovi. Dolgo trael toj taen razgovor - “sovet na mir” (Zaharija 6,13) - za padnatite ~ove~ki sinovi. Planot na spasenieto bil postaven pred da bide sozdadena zemjata, za{to Hristos e Jagne “koe e zaklano od sozdavaweto na svetot” (Otkrovenie 13,8); a

38


sepak, i Carot na vselenata moral da se bori sam so sebe pred da go predade svojot Sin na smrt zaradi gre{niot ~ove~ki rod. No “Bog tolku go milee svetot, {to go dade i svojot edinoroden Sin, za nieden koj veruva vo nego da ne zagine, tuku da ima ̀ ivot ve~en” (Jovan 3,16). O tajno na spasenieto! Kakva li qubov Bo`ja kon eden svet koj ne go sakal! Koj bi moèl da ja sfati dlabinata na ovaa qubov koja nadminuva s# {to mu e poznato na ~ovekot? Taa nesfat-liva qubov niz site beskone~ni vremiwa na ve~nosta - i za bes-mrtnite umovi {to nastojuvaat da proniknat vo nejzinata nedo-segliva tajna - } e pretstavuva predmet na voshit i na najdlaboka po~it.

Bog se otkril vo Hrista “i svetot go pomiri so sebe” (2. Ko-rin } anite 5,19). Grevot tolku go poniìl ~ovekot, {to toj sam vo nikoj slu~aj ne moèl da se pomiri i da se usoglasi so Onoj ~ija{to priroda e samo ~istota i dobrina. Me|utoa, Hristos, osloboduvaj} i gi lu|eto od zakonskata kletva, moèl da im podari boèstvena sila za da ja zdruàt so svoite ~ove~ki napori. Taka, so pokajanie pred Boga i so vera vo Hrista, padnatite Adamovi potomci povtorno moèle da stanat “Bo`ji deca” (1. Jovanovo 3,2).

Planot so koj e predvideno edinstveno re{enie za spasenie na ~ovekot, so svojata beskone~no golema `rtva go opfatil celo to nebo. Angelite ne moèle da se raduvaat koga Hristos im go iz-lo ̀ il planot, za{to zabeleìle deka spasuvaweto na ~ovekot } e mora da mu nanese neiska`livi bolki i stradawa na nivniot sakan Zapovednik. So bolka i so ~udewe gi slu{ale negovite zborovi dodeka im objasnuval kako Toj mora da ja napu{ti svojata nebesna ~istota i mir, svojata slava i besmrten ìvot, za da dojde vo do-pir so poniènosta na zemnite ìteli, da gi proìvee nivnite bolki i da bide izloèn na sram i smrt. Trebalo da se postavi me|u gre{nikot i kaznata za grevot, a sepak malcina } e go priznaat kako Bo`ji Sin. Bil gotov da ja napu{ti svojata visoka polo`ba kako nebesno Veli~estvo i da se pojavi na zemjata, da se ponizi kako ~ovek, i od li~no iskustvo da se zapoznae so bolkite i so isku{enijata {to mora da gi podnesuva ~ovekot. Seto ova bilo neophodno za da im dojde na pomo{ “na onie {to se isku{avaat” (Evreite 2,19). A koga } e ja zavr{i svojata misija kako u~itel, } e bide predaden vo racete na bezbo`nite lu|e i izloèn na naj-stra{ni izma~uvawa i stradawa koi opa~nite lu|e, pottiknati od satanata, moàt da gi nanesat. ] e mora da umre so najstra{na smrt, visej} i me|u neboto i zemjata kako gre{nik i zlostornik. Negovata pove} e~asovna borba so smrtta } e bide tolku stra{na, {to angelite ne } e moàt pove} e da ja gledaat, tuku } e gi zasolnat svoite lica pred taa scena. ] e mora da podnese i du{even strav

64

39

- duri i Otecot } e go skrie liceto od nego dodeka } e go pritiska krivicata na prestapot - tovarot na grevot na celiot ~ove~ki rod.

Angelite padnale ni~kum pred nozete na svojot Zapovednik, nudej} i go svojot ìvot za `rtva zaradi ~ovekot. No ìvotot na eden angel ne bi moèl da go otplati dolgot; samo Onoj koj go sozdal ~ovekot imal mo} da go iskupi. Me|utoa, angelite sepak trebalo da sorabotuvaat vo planot na otkupuvaweto. Hristos trebalo da bide pomale~ok “od angel... so cel, so Bo`jata milost za site da vkusi smrt” (Evreite 2,9). Bidej} i Toj treba da primi na sebe ~ove~ka priroda, negovata sila nema da bide ednakva na nivnata, pa tie } e treba da mu sluàt, da go krepat i da mu gi ublaùvaat stradawata. Tie isto taka trebalo da bidat “slu`beni duhovi opredeleni da im sluàt na onie {to } e go nasledat spasenieto” (Evreite 1,14). Nivna zada~a } e bide sledbenicite na milosta da gi {titat od lo{ite angeli i da ja rasteruvaat temninata so koja satanata postojano gi obviva.

Koga angelite } e mora da ja gledaat pretsmrtnata borba i po ni ̀ uvaweto na svojot Gospod, } e bidat proniknati so bolka i ogor ~enost i } e posakaat da go oslobodat od negovite ma~iteli; no nema da im b

ἄင∄ ᠄ࠄင - Благодат и Вистина...e skiptar na negovoto carstvo. “Pred nego e slava i veli~estvo, vo negovoto svetili{te sila i sjaj” (Psalm 96,6). “Pred

Documents