24-4-1 ZLOMI PRI OTROCIH (Matej Kastelec) Otrok ni pomanjšani odrasel. Glavna razlika njegovega skeleta v primerjavi z odraslim je, da raste in se po zlomu lahko remodelira. Rastoči skelet se zelo hitro odzove na poškodbo. Epifizni sistem z rastno ploščo uravnava vzdolžno (longitudinalno) rast, periost pa debelino zakostenitve (cirkumferentna rast). Čezmerna rast ali pa prenehanje rasti kosti sta sicer redki, vendar lahko nastaneta po kateri koli vrsti zloma. Vsekakor je o nevarnosti motnje rasti, zlasti pri poškodbah v predelu rastnih plošč, treba seznaniti (in ne prestrašiti) starše. Tretjina vseh otroških zlomov prizadene rastne stike, daleč najpogostejši pa je distalni del koželjnice. Tudi sicer k rasti zgornjega uda največ prispevata rastni coni proksimalne nadlahtnice in distalne koželjnice. Tu je zato tudi največja možnost remodelacije in spontane poprave po zlomih. Zlomi predela komolca so mnogo bolj problematični iz enakega razloga. V tem predelu je remodeliranje majhno in trajne posledice pogostejše, zato je operacijsko zdravljenje velikokrat nujno. Obratno velja za spodnji ud, pri katerem je rast najbolj odvisna od rastnih con okrog kolenskega sklepa. V tem predelu se zlasti stegnenica, pa tudi golenica, dobro remodelirata. Obseg remodelacije kosti po zlomu je odvisen od: • starosti otroka, • mesta poškodbe (napoved izida je pri rami ugodnejša kot pri komolcu), • oddaljenosti od sklepa (obsklepno modeliranje je večje kot diafizno), • ravnine zloma na sklepno os (premiki pravokotno na sklepno os se slabo remodelirajo) in • dejstva, da se rotacijske deformacije ne popravljajo. Telesni pregled Anamnezo večinoma podajo starši. Mehanizem poškodbe je izjemno pomemben, zlasti zaradi izključitve morebitnih pridruženih drugih poškodb skeleta in mehkih tkiv. Vedno moramo pomisliti tudi na možnost zlorabe otroka. Pred manipulativnimi in diagnostičnimi posegi je treba zagotoviti ustrezno analgezijo.
24
Embed
ZLOMI PRI OTROCIH (Matej Kastelec) - mf.uni-lj.si · PDF file24-4-1 ZLOMI PRI OTROCIH (Matej Kastelec) Otrok ni pomanjšani odrasel. Glavna razlika njegovega skeleta v primerjavi z
This document is posted to help you gain knowledge. Please leave a comment to let me know what you think about it! Share it to your friends and learn new things together.
Transcript
24-4-1
ZLOMI PRI OTROCIH (Matej Kastelec)
Otrok ni pomanjšani odrasel. Glavna razlika njegovega skeleta v primerjavi z odraslim je, da
raste in se po zlomu lahko remodelira. Rastoči skelet se zelo hitro odzove na poškodbo.
Epifizni sistem z rastno ploščo uravnava vzdolžno (longitudinalno) rast, periost pa debelino
zakostenitve (cirkumferentna rast). Čezmerna rast ali pa prenehanje rasti kosti sta sicer redki,
vendar lahko nastaneta po kateri koli vrsti zloma. Vsekakor je o nevarnosti motnje rasti, zlasti
pri poškodbah v predelu rastnih plošč, treba seznaniti (in ne prestrašiti) starše.
Tretjina vseh otroških zlomov prizadene rastne stike, daleč najpogostejši pa je distalni del
koželjnice. Tudi sicer k rasti zgornjega uda največ prispevata rastni coni proksimalne
nadlahtnice in distalne koželjnice. Tu je zato tudi največja možnost remodelacije in spontane
poprave po zlomih. Zlomi predela komolca so mnogo bolj problematični iz enakega razloga.
V tem predelu je remodeliranje majhno in trajne posledice pogostejše, zato je operacijsko
zdravljenje velikokrat nujno.
Obratno velja za spodnji ud, pri katerem je rast najbolj odvisna od rastnih con okrog
kolenskega sklepa. V tem predelu se zlasti stegnenica, pa tudi golenica, dobro remodelirata.
Obseg remodelacije kosti po zlomu je odvisen od:
• starosti otroka,
• mesta poškodbe (napoved izida je pri rami ugodnejša kot pri komolcu),
• oddaljenosti od sklepa (obsklepno modeliranje je večje kot diafizno),
• ravnine zloma na sklepno os (premiki pravokotno na sklepno os se slabo remodelirajo) in
• dejstva, da se rotacijske deformacije ne popravljajo.
Telesni pregled
Anamnezo večinoma podajo starši. Mehanizem poškodbe je izjemno pomemben, zlasti zaradi
izključitve morebitnih pridruženih drugih poškodb skeleta in mehkih tkiv. Vedno moramo
pomisliti tudi na možnost zlorabe otroka. Pred manipulativnimi in diagnostičnimi posegi je
treba zagotoviti ustrezno analgezijo.
24-4-2
Klinični pregled mora biti usmerjen in čim manj boleč. Otrok večinoma sam pokaže, kje ga
boli. Pri manjših, prestrašenih in nesodelujočih otrocih smo velikokrat »obsojeni« le na
inspekcijo – otekline, deformacije in odsotnost gibanja. Ne glede na to pa je ocena perifernega