Zgodovina – skripta za interno uporabo

Izobraževalni program:

- srednješolsko izobraževanje

Vsebinski sklop:

ZGODOVINA

Skripta je namenjena kot dodatek k predavanjem avtorja. Kakršnakoli druga uporaba

je dovoljena le s pisno privolitvijo avtorja. Reprodukcija tega dela (fotokopiranje)

lahko uporablja le s pisno privolitvijo avtorja. Besedilo ni lektorirano.

Pripravila in uredila: Metka Karlovšek

Litija, september 2012

IZOBRAŽEVALNI CENTER GEOSS D.O.O., LITIJA

Zgodovina – skripta za interno uporabo

SLOVENSKI PROSTOR IN SLOVENCI V OBDOBJU DO 18. STOLETJA ................................................... ....... 3

Prazgodovina ................................................................................................................... ................... 4

Stari vek .................................................................................................................................. ............ 4

Kelti in Rimljani .................................................................................................................. ............. 4

Srednji vek ......................................................................................................................... ................. 5

Naselitev Slovanov ................................................................................................................... ....... 5

Frankovska država .................................................................................................................... ....... 6

V Svetem rimskem cesarstvu ..................................................................................... ..................... 7

Prihod in utrditev Habsburžanov .................................................................................. .................. 7

Novi vek ................................................................................................................................... ........... 8

Od reformacije do baroka ................................................................................................... ............ 8

Terezijanska in jožefinska doba ......................................................................................... .............. 9

SLOVENCI V ČASU RAZSVETLJENSTVA IN NARODNEGA PREBUJENJA V HABSBURŠKI MONARHIJI OD

DRUGE POLOVICE 18. STOLETJA DO LETA 1848 .............................................................. ...................... 10

Slovenija v predmarčni dobi .............................................................................. ........................... 10

SLOVENCI V LETU 1848 IN NACIONALNI PROGRAM »ZEDINJENA SLOVENIJA« TER PREHOD V 20.

STOLETJE ........................................................................................................................................ ....... 11

V ustavnem obdobju ................................................................................................................ ..... 11

PRVA SVETOVNA VOJNA IN SLOVENCI ................................................................................ .................. 12

SLOVENCI V PRVI JUGOSLOVANSKI DRŽAVI ........................................................................................... 13

DRUGA SVETOVNA VOJNA IN SLOVENCI ........................................................................................ ....... 15

SLOVENCI V PRVEM DESETLETJU PO DRUGI SVETOVNI VOJNI .................................................. ............ 18

SLOVENIJA, NAJRAZVITEJŠA JUGOSLOVANSKA REPUBLIKA ................................................................. .. 18

JUGOSLOVANSKA KRIZA IN SLOVENSKA POT V SAMOSTOJNOST ............................................. ............. 19

Majniška deklaracija ..................................................................................................... .................... 20

Prvi osamosvojitveni ukrepi ...................................................................................................... ........ 22

Plebiscit o osamosvojitvi Slovenije ......................................................................... .......................... 23

EVROPA IN REPUBLIKA SLOVENIJA OD OSAMOSVOJITVE DO DANES ............................................ ........ 24

Razglasitev neodvisnosti in dogodki po njej ..................................................................................... . 24

2

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Samostojna Slovenija ................................................................................................................ ........ 24

Slovenija v Evropski uniji ............................................................................................................ ....... 25

EVROPA IN SVET V 20. STOLETJU .................................................................................... ...................... 26

Ob koncu vojne ........................................................................................................................ ......... 26

JALTSKA IN POTSDAMSKA KONFERENCA O USODI PORAŽENE NEMČIJ .................................... ..... 27

NEMŠKO VPRAŠANJE ................................................................................................ .................... 28

OZN ......................................................................................................................................... ...... 30

Hladna vojna ............................................................................................................................... ...... 31

BLOKOVSKA DELITEV SVETA ............................................................................................. ............. 32

Krizna žarišča ................................................................................................................ .................... 34

TRŽAŠKO VPRAŠANJE ......................................................................................................... ........... 34

AVSTRIJSKO VPRAŠANJE ............................................................................................................ .... 36

BLIŽNJEVZHODNA KRIZA ....................................................................................................... ........ 36

KOREJSKA VOJNA ........................................................................................................... ............... 37

VIETNAMSKA VOJNA .................................................................................................................. ... 38

KUBANSKA KRIZA .............................................................................................................. ............ 39

Dekolonizacija ............................................................................................................................ ....... 40

Gibanje neuvrščenih .......................................................................................................... ............... 41

Znanstveno tehnični napredek ................................................................................... ...................... 44

VPRAŠANJA ZA PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA ................................................... ................... 45

SLOVENSKI PROSTOR IN SLOVENCI V OBDOBJU DO 18. STOLETJA

3

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Pra z godovina Najstarejši dokaz človeškega bivanja na slovenskem ozemlju sta dve kamniti orodji iz Jame v Lozi pri Orehku, stari okoli 250 000 let. Iz obdobja würmske ledene dobe, ko so na ozemlju Slovenije živeli neandertalci, je najpomembnejša najdba piščalke iz Divjih bab v bližini vasi Šebrelje na Idrijsko-Cerkljanskem. V mlajši kameni dobi in bakreni dobi so se prebivalci že ukvarjali z živinorejo in poljedelstvom. Na prehodu iz bronaste v železno dobo je obstajala kultura žarnih grobišč. Za halštatsko obdobje so značilne utrjene naselbine na vzpetinah, imenovane gradišče, in lepo izdelani železni predmeti (npr. situle) in orožje (Most na Soči, Vače, Rifnik, Šentvid pri Stični). Njihovi prebivalci etnično niso določljivi.Stari vek

Kelti in RimljaniV 4. in 3. stoletju pr. n. št. so ozemlje današnje Slovenije zasedla plemena Keltov, ki so tu ustanovili prvo državno tvorbo imenovano Noriško kraljestvo. Na Gorenjskem in v delu Štajerske so živeli Tavriski, Karni so se naselili na severozahodu, Noričani na severu, Japodi na Dolenjskem in delno na Notranjskem, Latobiki na Dolenjskem in Posavju, ter Histri v Istri. Ta ljudstva so razvojno in gospodarsko zaostajala za Rimljani. Ukvarjala so se predvsem z poljedelstvom, živinorejo in pastirstvom. Iz tega časa izvirajo imena mnogih današnjih krajev (Bohinj, Tuhinj) in rek (Sava, Savinja, Drava).Današnje slovensko ozemlje je imelo za Rimljane velik strateški pomen. Rimski prodor na ozemlje današnje Slovenije se je začel po ustanovitvi Akvileje (181 pr. n. št.). V drugi polovici 2. stol. so Rimljani v istrskih vojnah podjarmili Histre, Tavriske (129 pr. n. št.) in Karne (115 pr. n. št.). Nato je Oktavijan v letih 35-33 pr. n. št. mejo premaknili vse do Donave in okrog 10 pr. n. št. mirno priključili še zavezniško Noriško kraljestvo. Zasedena področja so vključili v provincialno organizacijo: zahodna Slovenija z Istro je bila vključena v 10. regijo Italije (Regio X), vzhodni del in Dolenjska sta bila vključena v provinco Panonijo, alpski prostor in Posavinje sta bila sredi 1. stol. vključena v provinco Norik. Nastajati so začela mesta (Emona, Celeia, Petoviona), ki so jih naseljevali priseljenci iz Italije in poromanjeni staroselci. Zgrajen je bil cestni sistem z glavno osjo Akvileja-Emona-Celeia-Petoviona-Carnuntum (Petronell ob Donavi).Prve organizirane krščanske cerkve so nastale proti koncu 3. stoletja; v 4., 5. in 6. stoletju so se oblikovale škofije, ki so sodile pod oblast metropolije v Akvileji. Zaradi obrambe

4

Zgodovina – skripta za interno uporabo

meje Italije je v 3. stoletju na kraškem robu nastal utrdbeni sistem Claustra Alpium

Iuliarum. V 5. in 6. stoletju je začela rimska oblast na ozemlju Slovenije slabeti zaradi vdorov germanskih plemen, ki so se premikala proti Italiji; domače prebivalstvo se je iz mest začelo seliti v višinska zatočišča. Sredi 5. stoletja so prek Slovenije v Italijo vdrli Huni in opustošili vrsto mest na poti, ob koncu 5. stoletja pa so Vzhodni Goti (Ostrogoti) zasedli Italijo in do 536 so bili v njihovo Italsko kraljestvo vključeni tudi Norik, Dalmacija in Panonija.

Srednji vek

Naselitev SlovanovV 6. stoletju so se na širšem ozemlju vzhodnih Alp naselili Slovani. Prvi slovanski naselitveni sunek je datiran okoli leta 550, potekal pa je iz smeri današnje Moravske.Drugi slovanski sunek je prišel po odhodu Langobardov z današnjega slovenskega ozemlja v Italijo leta 568. V izpraznjeni prostor so se začeli naseljevati Avari in Slovani.Prostor, ki so ga poselili Slovani, so naseljevali tudi ostanki romaniziranih staroselcev, ki so deloma še ohranili krščanstvo. Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe potrjujejo propadi škofij v vzhodnoalpskem prostoru v drugi polovici 6. stoletja, sprememba poselitve in materialne kulture, predvsem pa uveljavitev novega, slovanskega govora. Meja z Bavarci se je že takrat začasno ustalila na vzhodnem Tirolskem, v 8. stoletju pa se je na robu Furlanske nižine in v Istri na kraškem robu ustalila meja z Langobardi.Slovanski plemenski kneževini Karantanija in Karniola

Najverjetnejši obseg Karantanije okrog leta 828Slovani v Vzhodnih Alpah so bili, tako kot Slovani v Panoniji, podrejeni oblasti avarskih kaganov. Ob slabitvi avarske oblasti pa se je na prostoru južne Koroške v začetku 7. stoletja razvila relativno samostojna »krajina Slovanov« (»marca Vinedorum«), s svojim knezom. Leta 623 se je verjetno pridružila Alpskim Slovanom pod vodstvom kralja Sama.

5

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Po propadu Samove plemenske zveze leta 658 je »krajina Slovanov« s središčem na Krnskem gradu severno od današnjega Celovca, ki se je že začela imenovati Karantanija, ohranila neodvisnost. Ko so Karantanci okrog leta 743 Bavarce zaprosili za pomoč v obrambi pred Avari, so morali priznati njihovo nadoblast, ter jim za talca poslali sina kneza Boruta, Gorazda, in knezovega nečaka Hotimira, ki so ju Bavarci pokristjanili. Z vladanjem kneza Hotimira leta 751 se je začelo pokristjanjevanje Karantancev, kar je sprožilo tri neuspele upore. Po porazu bavarskega kneza Tasila III. leta 788, je bila v frankovsko državo Karla Velikega skupaj z Bavarsko vključena tudi Karantanija. Ko je knez slavonskih Slovanov Ljudevit Posavski leta 819 zaradi nezadovoljstva s frankovskim furlanskim mejnim grofom začel upor, so se mu priključili tudi Karantanci. Po zadušitvi upora leta 828 so Franki reorganizirali upravo in domače slovanske kneze so zamenjali frankovski grofje. Iz časa Karantanije pa se je vse do leta 1414 ohranil poseben obred ustoličevanja koroških vojvod, ki je potekal v slovenskem jeziku.Slovanska plemenska kneževina Karniola se je na prehodu iz 8. v 9. stoletje razvila tudi južno od Karavank, na ozemlju osrednje Slovenije. Leta 795 je izpričan edini domnevni knez Vojnomir. Karniola je bila ob koncu 8. stoletja vključena v frankovsko Furlansko marko, vendar je svojo plemensko ureditev ohranila do leta 828, ko so jo Franki po neuspešnem uporu panonskega slovanskega kneza Ljudevita Posavskega spremenili v mejno grofijo.Frankovska državaPo neuspešnem bolgarskem prodoru v Panonijo in njeni ponovni osvojitvi je kralj Ludvik Nemški okrog leta 840 Panonijo podelil v fevd beguncu z Moravske Pribini. Leta 847 je bil Pribina imenovan za grofa in ozemlje Spodnje Panonije je postalo njegova last. Sedež oblasti je bil v Blatenskem kostelu na današnjem Madžarskem. Leta 861 je Pribino nasledil sin Kocelj in se iztrgal frankovskemu vplivu. Kocelj je podpiral slovanski misijon svetega Cirila in svetega Metoda in oviral delovanje salzburških misijonarjev. Vendar je bil okrog leta 876 odstranjen, kar je končalo kratko obdobje samostojnosti spodnjepanonske slovanske kneževine. Ozemlje je bilo ponovno vključeno v Vzhodno marko. V času vlade Arnulfa Koroškega je Koroška postala središče Vzhodne marke in dobila precejšnjo samostojnost znotraj cesarstva. Na slovenskem ozemlju se je krepila fevdalizacija, a proces je zaustavil prodor Madžarov ob koncu 9. stoletja. Po porazu Bavarcev v bitki z Madžari pri Bratislavi leta 907 je namreč ozemlje osrednje Slovenije za približno po stoletja padlo pod madžarsko oblast. Fevdalni sistem se je tako izoblikoval

6

Zgodovina – skripta za interno uporabo

šele po porazu Madžarov pri Augsburgu leta 955 in ponovni vključitvi tega ozemlja v cesarstvo, v 10. in 11. stoletju.V Svetem rimskem cesarstvuPo novi osvojitvi je bila spremenjena tudi upravna organizacija, ki je temeljila na mejnih grofijah (markah oz. krajinah). Cesar Oton II. je Koroški, ki je leta 976 postala vojvodina, podredil sosednje mejne grofije: Karantansko marko, Podravsko in Savinjsko marko, Kranjsko, Istrsko marko in Furlansko ter Veronsko marko. Ta polsamostojna tvorba je obstajala do začetka 11. stoletja, ko so se začele oblikovati dežele. V tem obdobju se je utrdil fevdalni sistem, naselile so se pomembne plemiške rodbine, nastali so prvi gradovi, okrepila se je kolonizacija in uveljavil se je hubni sistem delitve obdelovalne zemlje. Iz tega časa izvirajo tudi Brižinski spomeniki. Iz mejnih krajin in iz nekaterih zaključenih ozemelj, ki so jih obvladovale velike plemiške družine, so se v visokem srednjem veku na Slovenskem izoblikovale zgodovinske dežele Štajerska, Koroška,

Kranjska, Goriška, Trst in Istra, vključene v Sveto rimsko cesarstvo.Prihod in utrditev HabsburžanovPotem ko so leta 1246 izumrli avstrijski vojvode Babenberžani in leta 1269 kranjski in koroški Spanheimi se je na prostoru Slovenije uveljavil češki kralj Otokar II. Přemysl, ki je leta 1260 ogrskemu kralju Beli IV. iztrgal Štajersko in leta 1269 zasedel Kranjsko in Koroško. Ker je že od leta 1254 v svojih rokah imel Avstrijo in je leta 1272 postal še furlanski generalni kapitan, je obvladoval ozemlja od Češke do Jadranskega morja. Vendar cesar Rudolf I. Habsburški teh pridobitev ni priznal in je začel vojno, ki se je končala z Otokarjevim porazom leta 1278. Rudolf je leta 1282 sinovoma Albrehtu in Rudolfu dal v fevd Avstrijo in Štajersko, Koroško in Kranjsko pa je dobila majnhardinska (tirolska) veja Goriških grofov. Ko je leta 1335 izumrla tudi ta velika rodbina, so Habsburžani pridobili še Kranjsko in Koroško, leta 1374 pa so po drugi veji Goriških podedovali še istrsko Pazinsko grofijo in Slovensko marko. Naposled so leta 1382 pridobili še Trst in s tem izhod na Jadransko morje.

7

Oblast Habsburžanov je začasno ogrozil vzpon domače rodbine, Celjskih grofov. Ta se je začel v 14. stoletju: leta 1333 so dedovali po Vovbržanih, leta 1341 dobili grofovski naslov, povezava s cesarjem Sigismundom Luksemburškim pa jim je omogočila, da so se njihove posesti razširile še na Ogrsko in Hrvaško. Sigismund jih je leta 1436 povišal v državne kneze, kar je omogočilo razvoj posebne dežele, Celjske kneževine. Povišanje pa je sprožilo tudi vojno s Habsburžani, ki se je leta 1443 končala s poravnavo med Friderikom II. Celjskim in Friderikom III. Habsburškim. S poravnavo sta družini sklenili pogodbo o dedovanju, ki pa so jo po smrti zadnjega Celjana Ulrika II. leta 1456 Habsburžani

morali ubraniti v vojni za celjsko dediščino. (do leta 1460).

Friderik III

Konec srednjega veka, v 15. in 16. stoletju, so dogajanja na tem območju zaznamovali turški vpadi. Nezadovoljstvo s preslabo fevdalno obrambo zoper Turke in uvajanje novih, predvsem naturalnih davkov in tlake, so tudi na Slovenskem povzročili kmečke

upore. Največji je 1515 zajel skoraj vse slovensko ozemlje. Leta 1572/73 so se v skupnem uporu povezali slovenski in hrvaški kmetje. Upori so se s krvavimi porazi nadaljevali vse do prve polovice 18. stoletja.Novi vek

Od reformacije do barokaSredi 16. stoletja se je na Slovenskem razmahnila reformacija pretežno luteranske smeri in postavila temelje slovenskega knjižnega jezika in s tem oblikovanja slovenske jezikovne skupnosti. Primož Trubar je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Abecednik in Katekizem. Protestanti so izdali še okoli 50 drugih knjig v slovenščini, med

Zgodovina – skripta za interno uporabo

drugim je Adam Bohorič napisal prvo slovensko slovnico (Articae Horulae (1584)), leta 1584 pa je Jurij Dalmatin izdal prevod celotnega Svetega pisma. Protestantska književnost je bila temelj za oblikovanje slovenske jezikovne skupnosti.V začetku 17. stoletja sta knežji absolutizem in katoliška cerkev zatrli protestantizem in za dolgo časa zavrli književnost v slovenskem jeziku.Terezijanska in jožefinska doba

V času vladanja Marije Terezije in njenega sina, cesarja Jožefa II. (1765-1790), ko je bila med drugim uvedena tudi splošna šolska obveznost in vpeljano osnovno šolstvo v slovenskem jeziku (1774), se je s kulturno jezikovno akcijo slovenskih izobražencev začenjalo oblikovanje slovenskega naroda. Oba vladarja sta izvedla še številne druge reforme, vendar je moral Jožef II. nekatere najbolj radikalne razveljaviti še pred svojo smrtjo. Med pomembnejšimi ukrepi, ki so se obdržali, sta nevoljniški patent, ki je podložnik podelil osebno svobodo in tolerančni patent, ki je znova

dovolil naselitev Judov in protestantov. Jožefa II. je kratko nasledil njegov brat, zmerni reformist Leopold II. (1790-92), tega pa sin konservativni Franc II.

Pod FrancoziOb koncu 18. stoletja so slovenske dežele dosegli spopadi francoskih revolucionarnih vojn. Leta 1797 so francoske čete za kratek čas zasedle dele današnjega slovenskega ozemlja. Po podpisu campoformijskega miru pa je celotno slovensko etnično ozemlje prišlo v okvir Habsburške monarhije, saj so Habsburžani v zameno za Lombardijo in Avstrijsko Nizozemsko dobili nekdanjo beneško Istro in Benečijo. Po novem porazu Avstrijskega cesarstva leta 1809 je Napoleon s schönbrunnskim mirom od habsburške monarhije odtrgal jugozahodne slovenske dežele (do Save) in na ozemlju zahodne Koroške, Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, Dalmacije in Hrvaške južno od Save ustanovil Ilirske province (1809-1813) z glavnim mestom v Ljubljani. Province so

9

Zgodovina – skripta za interno uporabo

bile popolnoma odvisne od Francije, čeprav niso bile njen sestavni del. Motivi za njihovo ustanovitev so bili predvsem strateški in gospodarski (kopenska povezava z Osmanskim imperijem, blokada avstrijskega dostopa do Sredozemlja). Kratkotrajna francoska vladavina je spremenila davke, uvedla reforme prava (Code Napoleon) in izboljšala položaj slovenščine v šolah, fevdalizma pa ni odpravila, čeprav je to načrtovala.Izboljšan položaj slovenščine in nekateri drugi vplivi francoske zasedbe približno polovice današnje Slovenije, pa tudi vplivi idej francoske revolucije so še pospešili oblikovanje zavesti o obstoju posebnega slovenskega naroda. Anton Tomaž Linhart v zgodovinopisju, Jernej Kopitar v jezikoslovju in nekateri drugi so pripomogli k uveljavljanju predstave o etnični enotnosti slovanskih prebivalcev Kranjske, južnega dela Štajerske, Koroške, Goriške in dela Istre ter tržaškega zaledja. Vendar je bilo takšno prepričanje značilno predvsem za del izobražencev, med širšim slojem pa je francoska zasedba ostala v spominu predvsem po visokih davkih in slabi gospodarski situaciji, ki je bila posledica nenehnih vojn.SLOVENCI V ČASU RAZSVETLJENSTVA IN NARODNEGA PREBUJENJA V

HABSBURŠKI MONARHIJI OD DRUGE POLOVICE 18. STOLETJA DO LETA 1848

Slovenija v predmarčni dobi

Naslovnica Prešernovih Poezij

V 30. in 40. letih 19. stoletja so slovensko govoreče izobraženske elite z redkimi izjemami zavrnile ideologijo ilirizma, ki je predvidevala nastanek južnoslovanskega (ilirskega) naroda in skupnega knjižnega jezika. Prepričanje o posebni slovenski identiteti je izviralo predvsem iz obstoja slovenske jezikovne skupnosti, ki je bila utemeljena na književni tradiciji iz časa delovanja slovenskih protestantov v 16. stoletju, ter na tedanji 10

Zgodovina – skripta za interno uporabo

živahni slovstveni dejavnosti. Vrednost slovenskega jezika je dvignilo zlasti delovanje pesnika Franceta Prešerna, ki je dokazal, da je slovenščina primerna tudi za visoko kulturo. Poleg tega je individualnost slovenščine dokazovala tedanja slavistika (Jernej Kopitar, Pavel Jozef Šafárik). Ker je tedaj veljalo, da so jezikovne skupnosti enake narodom, se je med izobraženci vse bolj širilo prepričanje o obstoju posebnega naroda, Slovencev.V predmarčni dobi se je nadaljevala modernizacija vasi in začela prva industrializacija. Velika pričakovanja je vzbudila zlasti gradnja Južne železnice, ki je povezovala Dunaj in Trst ter je potekala čez slovenske dežele.SLOVENCI V LETU 1848 IN NACIONALNI PROGRAM »ZEDINJENA

SLOVENIJA« TER PREHOD V 20. STOLETJEV evropski pomladi narodov, marca in aprila 1848 je nastal prvi slovenski politični program imenovan »Zedinjena Slovenija«, ki je zahteval združitev vseh dežel, naseljenih s Slovenci, v eno deželo Slovenijo.V ustavnem obdobju

Dežele Avstro-Ogrske po 1867Leta 1867 so slovenski poslanci na deželnih volitvah na Kranjskem že dobili večino. Tega leta je z razdelitvijo države na ogrsko in avstrijsko polovico nastala Avstro-Ogrska. Večji del današnjega slovenskega ozemlja je ostal v avstrijskem delu monarhije, le Prekmurje je ostalo v ogrskem delu. Že leta 1866, po izgubljeni vojni z Italijo in Prusijo pa je Italija dobila Benečijo; Beneški Slovenci so tako prišli pod Italijo, kar je potrdil formalni plebiscit.Slovenska politična gibanja v tem času je zaznamoval najprej skupni narodnostni boj vseh Slovencev (obdobje slogaštva), kasneje pa so se vse bolj poglabljala politična

11

Zgodovina – skripta za interno uporabo

razhajanja, zlasti v 80. in 90. letih 19. stoletja, ki je obdobje kulturnega boja med katoliško in liberalno strujo meščanskih politikov. V začetku 20. stoletja se uveljavljajo tudi socialdemokratska politična združenja, ki so jih vodili razumniki, sodelavce pa iskali med vse številčnejšim delavstvom. Predvsem v začetku 20. stoletja so se precej okrepila prizadevanja za državnopravno in tudi kulturno povezovanje z Južnimi Slovani, predvsem s Hrvati. Zamisel o trialistični preureditvi Avstro-Ogrske, s katero bi Slovenci in Hrvati v monarhiji dobili posebno državno enoto je imela pristaše v katoliškem in liberalnem taboru med izobraženci so se mnogi zavzemali za tesno kulturno in jezikovno povezovanje in celo za opustitev slovenskega jezika (neoilirizem).PRVA SVETOVNA VOJNA IN SLOVENCIMed prvo svetovno vojno, ki je Slovenijo hudo prizadela zlasti s krvavo soško fronto in s politiko velesil, ki je grozila z razkosanjem slovenskega ozemlja med več držav (londonski sporazum, 1915), so Slovenci že poskušali urediti svoj narodni položaj v skupni državni enoti s Hrvati in Srbi v habsburški monarhiji. Zahtevo, znano kot majniško deklaracijo, so podali slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu spomladi 1917. Vladajoči krogi habsburške monarhije so zahtevo sprva zavrnili, poznejše pobude vlade za federalizacijo monarhije (npr. oktobrski manifest cesarja Karla) pa je zavrnila večina slovenskih politikov, ki se je že nagibala k neodvisnosti. Ohranitev reformirane države je najdlje zagovarjal nekdanji načelnik Slovenske ljudske stranke in zadnji kranjski deželni glavar, Ivan Šusteršič, ki pa je imel le malo pristašev in vpliva.

12

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Soška fronta

SLOVENCI V PRVI JUGOSLOVANSKI DRŽAVIPo porazu Avstro-Ogrske in centralnih sil sta hrvaški sabor v Zagrebu in ljudski shod v Ljubljani 29. oktobra 1918 razglasila narodno osvoboditev in ustanovitev samostojne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s središčem v Zagrebu. Nevarnost s strani Italije, ki je na podlagi londonskega sporazuma iz leta 1915 zasedla Primorsko in Istro ter dele Dalmacije, nedefinirane meje, odsotnost mednarodnega priznanja in pritisk Srbov po združitvi v skupno državo, sta povzročila 1. decembra 1918 združitev Države SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je od 3. oktobra 1929 imenovala Kraljevina Jugoslavija.

13

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Leta 1919 so jugoslovanske čete zasedle Prekmurje in ga priključile kraljevini. Po izgubljenem koroškem plebiscitu leta 1920 je južna Koroška pripadla Avstriji. Po podpisu rapalske pogodbe (1920) je bila urejena meja z Italijo, ki je dobila celotno zahodno Slovenijo.

Večinski del slovenskega naroda v jugoslovanski državi, ki je bila popolnoma centralistično urejena, ni užival nobene ustavnopravne avtonomije, je pa zaradi kompaktne etnične naselitve in zaradi prevlade politične stranke SLS, ki se je zavzemala za avtonomijo, dejansko živel dokaj avtonomno narodno življenje, ki ga tudi 14

Zgodovina – skripta za interno uporabo

centralistična beograjska zakonodaja ni mogla spodnesti. Slovenija se je gospodarsko in kulturno dobro razvijala. V njenem političnem življenju pa je do uvedbe šestojanuarske diktature (1929) vladal hud boj med Slovensko ljudsko stranko in liberalno Jugoslovansko demokratsko stranko.DRUGA SVETOVNA VOJNA IN SLOVENCI

Letak iz leta 1938 (po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu), ki ga je izdala KPSNemčija se je pripravljala na napad na Sovjetsko zvezo, potem ko je Hitler poskušal trojni pakt razširiti v četvernega, vendar je navzkrižje interesov Nemčije in SZ to preprečilo, saj so oboji imeli močne ozemeljske težnje po Bosporju in Dardanelah. Tako so k trojnemu paktu leta 1940 pristopile tudi Madžarsko, Bolgarijo in Romunija. To je močno povečalo pritisk na Jugoslavijo, da bi tudi ona podpisala pristop, za kar si je prizadeval Hitler, ki si je pred napadom na SZ želel zaščiti južni bok. Tako je prišlo 25. marca 1941 do podpisa pogodbe Kraljevine Jugoslavije z Nemčijo, čemur je dva dni kasneje, 27. marca, sledil puč, ki ga je vodil letalski general Dušan Simović. Regent knez Pavel je bil odstavljen in oblast je bila dodeljena mlademu Petru. Začasno vodenje je prevzel general. Hitlerju se tako Jugoslavija ni zdela več zanesljiva in tako je 6. aprila 1941 brez vojaške napovedi sovražnik vdrl v Kraljevino Jugoslavijo. Napad se je začel z bombardiranjem Beograda, pri čemer je bilo ubitih 20.000 ljudi. Odpor jugoslovanske kraljeve vojske je bil zgolj simboličen, saj so zaradi počasne mobilizacije uspeli zbrati le polovico nabornikov in tudi vojaška oprema Srbije iz balkanskih vojn in prve svetovne vojne sta bili zastareli. Tako je Nemčija 10. aprila že prešla Zagreb in 12. aprila Beograd. Italijanska vojska je svoj napad začela šele 11. aprila, ko se je vključila tudi Madžarska. Tedaj je bila nemška

15

Zgodovina – skripta za interno uporabo

vojska že v Karlovcu. Italijanska vojska se je razcepila na dva dela: del je prodiral proti in Ljubljani in naprej preko Kočevja, drugi del pa je prodiral preko Dalmacije. Nemška vojska je vdrla tudi iz Bolgarije in z mobiliziranimi enotami zlahka preprečila umik Jugoslovanske vojske na solunsko fronto. Tako je Kraljevina Jugoslavija bila okupirana s strani 4 okupatorjev, slovensko ozemlje pa je bilo razdeljeno med Nemčijo, Italijo, in Madžarsko. Hrvaške oblasti so si priborile pravico do ustanovitve NDH, kljub temu pa je bilo ozemlje še vedno pod okupatorjevim nadzorom. Sever NDH so nadzirali Nemci, jug pa Italijani. Kmalu po okupaciji je nastal slovenski Narodni svet pod vodstvom dr. Marka Natlačena, ki je pozival k mirni predaji orožja in vdaji okupatorju, kar pa je vojaško poveljstvo seveda zavrnilo. Madžarska je zasedla večino Prekmurja in Medžimurje.Italijani so na svojem okupiranem ozemlju vodili zmerno politiko, kar je bilo v nasprotju z medvojnim dogajanjem, ko so poskušali na vse pretege z etnocidom uničiti 300.000 Slovencev, ki so ostali zunaj meja matične države. Tako so v obdobju okupacije dovoljevali dvojezičnost, italijanski jezik so v šole uvedli zgolj kot učni predmet, dovoljevali so vsa nepolitična, kulturna in športna društva. Nemška oblika okupacije pa je bila najhujša izmed vseh treh, saj so prepovedali vse slovenske časopise, nemški jezik so v šole uvedli kot učni jezik, odrasle so nasilno vpisovali v Štajersko domovinsko zvezo in Koroško ljudsko zvezo oziroma v njune oborožene oddelke. Uradovalni jezik je prav tako postala nemščina. Nasilno so odvzeli 600 otrok, ki so po videzu zadoščali kriterijem arijske rase in jih dodelili organizaciji Lebensborn, uvedli so nacistične zakone, kasneje so začeli z vojaško mobilizacijo prebivalstva, kar je bilo v nasprotju z mednarodnim pravom,...

16

Zgodovina – skripta za interno uporabo

26. aprila 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta (ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo preimenovana v Osvobodilno fronto), ki je začela oborožen boj proti okupatorjem. Ustanovne skupine Protiimperialistične fronte so bile: Komunistična partija Slovenije, del krščanskih socialistov, demokratični del liberalnega telovadnega društva Sokol in del kulturnikov, ki pa so bili nepovezani. 22. junija 1941 je bil ustanovljeno glavno poveljstvo partizanskih sil in na isti dan so bile objavljena Gesla osvobodilnega gibanja OF. Kasneje, 1. novembra 1941 so bile objavljene tudi Temeljne točke OF, katerih 8. in 9. točka sta bili napisani pod vplivom atlantske listine. Vodilno vlogo v Osvobodilni fronti je s podpisom Dolomitske izjave 1. marca 1943 prevzela Komunistična partija Slovenije, ki je v krvavem NOB sama prevzela vso oblast.

Leta 1943 je na Kočevskem nastalo znatno osvobojeno ozemlje na katerem je OF organizirala Kočevski zbor, na katerem je izvolila najvišji organ slovenske države, sprejela odločitev o priključitvi Primorske Sloveniji in izvolila delegacijo za II. zasedanje AVNOJ-a.Ob koncu vojne je slovenska partizanska vojska skupaj z Jugoslovansko armado in sovjetsko Rdečo armado osvobodila celotno slovensko etnično ozemlje.

17

Zgodovina – skripta za interno uporabo

SLOVENCI V PRVEM DESETLETJU PO DRUGI SVETOVNI VOJNIZbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 se je odločil za vključitev Slovenije v novo Jugoslavijo, ki je bila ustanovljena na zasedanju AVNOJa v Jajcu novembra 1943 in bila dve leti kasneje razglašena za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ). Slovenija se je kot njen sestavni del preimenovala v Ljudsko

republiko Slovenijo. Do leta 1947 je bila nacionalizirana vsa zasebna dejavnost.Po prelomu s Sovjetsko zvezo leta 1948 je Jugoslavija začela uvajati milejšo obliko socializma, ki je temeljila na družbeni lastnini in samoupravljanju. Mesto Trst s svojo okolico je pripadlo Italiji. Leta 1963 se je FLRJ preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ), Slovenija pa v Socialistično republiko Slovenijo.SLOVENIJA, NAJRAZVITEJŠA JUGOSLOVANSKA REPUBLIKA

Slovenija se je gospodarsko hitro razvijala, posebej še v petdesetih letih, ko se je dežela močno industrializirala. Po gospodarski reformi in nadaljnji gospodarski decentralizaciji Jugoslavije v letih 1965 in 1966, se je Slovenija med vsemi šestimi republikami najhitreje približevala tržnemu gospodarstvu. Kljub zaviralni gospodarski in socialni zakonodaji, ki jo je določal predvsem največji srbski narod in ki se je v svojih centralističnih prizadevanjih opiral na nerazvite republike, je Slovenija ohranjala svojo večjo gospodarsko razvitost, od državnega povprečja boljšo kvalifikacijsko strukturo, boljšo delovno disciplino in organizacijo.Slovenija je ustvarjala kar 2,5-krat večji družbeni produkt od državnega povprečja, kar je med Slovenci krepilo narodno samozavest. Ta samozavest se je kazala tako na gospodarskem kot kulturnem področju.

18

Zgodovina – skripta za interno uporabo

JUGOSLOVANSKA KRIZA IN SLOVENSKA POT V SAMOSTOJNOSTOdločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna, saj je vanjo v povojnih desetletjih vložila veliko energije in sredstev, od nje pa pričakovala varnost in zaščito nacionalne identitete ter možnost za miren razvoj. K odhodu so jo prisilile okoliščine, vedno večji razkorak z razvitimi državami, v prvi vrsti pa nezmožnost, da se Jugoslavija demokratizira, modernizira in zagotovi nacionalne pravice svojim narodom.V povojnem času so v Jugoslaviji potekala trenja med zagovorniki centralizma na eni in federalizma na drugi strani, Slovenija pa je bila eden glavnih udeležencev teh sporov. Vendar so se v teh sporih slovenski politiki omejevali predvsem na položaj Slovenije v Jugoslaviji in ne o osamosvojitvi Slovenije in s tem o spremembi obsega Jugoslovanske države. Ko se je v drugi polovici 80. let organizirala slovenska politična opozicija, so se odprle tudi možnosti za drugačne poglede na slovensko politiko do Jugoslavije.Leta 1987 so slovenski intelektualci v 57. številki Nove revije predstavili opozicijski nacionalni program, ki je vseboval zahtevo po krepitvi slovenske državnosti. Isto zahtevo pa so izražale tudi prve opozicijske stranke. Te stranke so se sprva še imenovale zveze, kot na primer Slovenska kmečka zveza , ki je nastala leta 1988 in pa Slovenka demokratična zveza, ki je nastala leta 1989. Maja 1988 so bili aretirani Janez Janša, David Tasić, Ivan Borštner in Franci Zavrl. Obtoženi so bili izdaje vojaških skrivnosti, njihovo sojenje pa je potekalo pred vojaškim sodiščem v Ljubljani.

Pripadniki močnega civilnega gibanja so ustvarili Odbor za obrambo četverice, ki se je kasneje preoblikoval v Odbor za varstvo človekovih pravic, vodil ga je Igor Bavčar. Slovenska javnost je na iniciativo odbora z množičnimi demonstracijami protestirala proti procesu sojenja četverici a vojaške oblasti niso popustile. Obsojeni so bili na zaporne kazni, ki so jih kasneje slovenske oblasti zmanjšale.19

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Tudi slovenska oblast je začela spoznavati, da so možnosti za sožitje v Jugoslaviji vse manjše, in je začela braniti slovenske pozicije pred napadi iz centra. To je bila posledica reformnih procesov v sami zvezi komunistov ali ZK, v kateri je pod vodstvom Milana Kučana začela prevladovati t.i. prenoviteljska struja. Ta je postopoma začela odpovedovati ob lastnem monopolu, zaradi pritiskov opozicije in konflikta z Beogradom. To odpovedovanje pa se je naprej izrazilo v političnem geslu o nestrankarskem pluralizmu., nato pa v sestopu iz oblasti. Sestop je bil miren in se je končal z s korektnimi večstranskimi volitvami.Majniška deklaracijaNa protestnem zborovanju zaradi druge aretacije Janeza Janše je pisatelj Tone Pavček 8. maja 1989 prebral Majniško deklaracijo. Deklaracijo so podpisali Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratska zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje in Socialdemokratska zveza Slovenije. Zahteve, izražene v Majniški deklaraciji, so postale temeljni program nastajajočih strank demokratične opozicije.Osnovne točke Majniške deklaracije so bile:

• Zahteva po suvereni državi slovenskega naroda • Zahteva po samostojnem odločanju o povezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope • Zahteva po spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, vključno s političnim pluralizmom • Zahteva po taki družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo slovenskim državljanom.

Uradne oblasti so na razglasitev skušale odgovoriti z delno alternativnim programom (t.i. Temeljno listino Slovenije, objavljeno 22. junija; ta je še zagovarjala jugoslovansko državo, vendar pod pogojem, da bo dejansko federativna in demokratična). Nastajajoče opozicijske stranke, zlasti Zbor za ustavo, pa so zagovarjale doslednejše določbe o političnem pluralizmu in gospodarski suverenosti.

20

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Slovenske oblasti pa so odločno prepovedale miting resnice, ki je bil napovedan za 1. december 1989, s katerim so srbski nacionalisti hoteli zrušiti slovensko oblast.

21

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Prvi osamosvojitveni ukrepiSlovenski komunisti so 20. januarja 1990, potem ko niso upoštevali nobene od njihovih pobud, zapustili 14. kongres ZKJ, ki je tako dokončno razpadla. V času ko je začela razpadati SZ, so se spori med Slovenijo in federacijo stopnjevali. Vrhunec so dosegli, ko je zaradi slovenske podpore kosovskim Albancem na zboru v Cankarjevem domu januarja 1989, Srbija napovedala Sloveniji gospodarsko blokado. Marca 1990 je Slovenija razglasila gospodarsko samostojnost, aprila pa je na volitvah za predsednika slovenskega predsedstva zmagal Milan Kučan. Na parlamentarnih volitvah pa je s 126 poslanskimi sedeži proti 240 zmagala organizirana opozicija - DEMOS, ki jo je sestavljala večina opozicijskih strank. Te stranke so bile : Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije, Krščanski demokrati, Zeleni, Slovenska kmečka zveza. Predsednik skupščine je postal France Bučar, vlado je sestavil krščanski demokrat Lojze Peterle, ker je njegova stranka znotraj Demosa dobila največ glasov. Najmočnejši opozicijski stranki sta bili prenovljena komunistična in liberalna, v parlament pa je od prejšnjih družbenopolitičnih organizacij prišla tudi socialistična stranka (nekdanja SZDL).

Milan KučanSlovenska skupščina se je začela ukvarjati z osamosvojitveno zakonodajo že julija 1990. Tedaj je bila sprejeta Deklaracija o suverenosti Republike Slovenije, ki je določala enoletni rok za sprejetje ustave in postopke ugotavljanja, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo več; odpravila je tudi slovensko delegacijo v zveznem zboru skupščine SFRJ. Še pred prvimi večstrankarskimi volitvami (7. marca) so bila sprejeta dopolnila k slovenski ustavi; iz imena republike je bila črtana beseda »socialistična«, z deklaracijo o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Slovenijo, pa je bila načelno razglašena samostojnost na gospodarskem področju. Slovenska skupščina je 28. septembra in nato 4. oktobra (tedaj je bil sprejet ustavni zakon in razveljavljenih 27 jugoslovanskih zakonov) nadaljevala s sprejemanjem osamosvojitvene zakonodaje. Novi zakoni so dajali Sloveniji izključne pristojnosti pri določanju vojaškega roka in poveljevanja v teritorialni obrambi. Zvezni organi so terjali, naj Slovenija te zakone prekliče. Na podlagi zakona o

22

Zgodovina – skripta za interno uporabo

splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti ter z vednostjo vseh treh predsednikov (predsedstva, skupščine in vlade) sta Janez Janša in Igor Bavčar kot sekretarja za obrambo in notranje zadeve organizirala t.i. Manevrsko strukturo narodne zaščite. Oktobra 1990 so pripadniki JLA zasedli štab TO v Ljubljani. Njegov dotedanji poveljnik Ivan Hočevar je ostal lojalen JLA, zato ga je predsedstvo RS zamenjalo; njegov naslednik je postal Janez Slapar.Plebiscit o osamosvojitvi SlovenijeV Sloveniji je 23. decembra 1990 potekal plebiscit o osamosvojitvi Slovenije. Pred tem je Slovenija drugim republikam ponujala predlog konfederalne pogodbe, ki pa so jo vse (razen Hrvaške) zavrnile. Del političnih strank, zlasti v Demosu, je odnos do Jugoslavije zaostroval in zlasti tistim, ki so izšli iz bivših družbenopolitičnih organizacij, očital »jugoslovanarstvo«. V odnosu do Jugoslavije je bila kombinacija obeh produktivna: radikalnost novih strank je Jugoslavijo postavljala pred dejstvo, da se mora hitro spremeniti ali pa jo bo Slovenija zapustila. V strankarske spore je posegla Socialistična stranka Slovenije s predlogom za plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Pobudo je nato prevzel Demos in 21. novembra je skupščina sprejela zakon o plebiscitu.Osnutek zakona je izzval številne polemike, zlasti glede relativne ali absolutne večine, ki naj bi zagotavljala uspeh plebiscita. Končno so se stranke dogovorile za absolutno večino. Vprašanje na plebiscitnem lističu se je glasilo: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Plebiscit je bil 23. decembra, rezultati pa so bili uradno razglašeni 26. decembra. Glasovanja se je udeležilo 93,2% volilnih upravičencev; za samostojnost je glasovalo 88,2% vseh volivcev. Po zakonu naj bi bila odločitev uresničena v šestih mesecih.Še pred plebiscitom je skupščina objavila tudi Deklaracijo o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope, sprejela pa je tudi Izjavo o dobrih namerah (6. decembra 1990). Slovenska oblast je začela tudi diplomatsko akcijo, s katero je skušala drugim republikam in svetu pojasniti svoje motive pri osamosvajanju. Zagovarjala je tezo o razdružitvi in ne odcepitvi; v začetku 1991 je organizirala srečanja z vodstvi vseh republik, v katerih je predstavila bodočo ureditev medsebojnih odnosov. Srbske oblasti so januarja 1991 vdrle v jugoslovanski finančni sistem in si »sposodile« 1,4 milijarde dolarjev. Zvezno predsedstvo je na predlog JLA sprejelo sklep o razorožitvi paravojaških oddelkov, kamor so šteli tudi Teritorialno obrambo, ki je bila sicer del jugoslovanskih

23

Zgodovina – skripta za interno uporabo

oboroženih sil. Temu se je Slovenija uprla in prevzela poveljevanje nad svojo Teritorialno obrambo. V začetku junija pa je zvezni premier Ante Marković slovenske poslance neuspešno prepričeval naj Slovenija le ostane v Jugoslaviji.EVROPA IN REPUBLIKA SLOVENIJA OD OSAMOSVOJITVE DO DANES

Razglasitev neodvisnosti in dogodki po njejDan, na katerega se je izpolnila stoletna želja Slovencev po samostojni državi. Po stoletjih podrejanja in izkoriščanja drugih, smo končno dočakali ta dan, ki se je za zmeraj vpisal v zgodovino Slovencev, kot najpomembnejši v zgodovini celotnega Slovenskega naroda. Osamosvojitev je Slovensko ljudstvo potrdilo z absolutno večino na plebiscitu 23. decembra 1990 s katerim se je jasno izrazila ljudska volja. Celotna tedanja politika je pozabila nasprotja in se združila in postavila državni interes na prvo mesto. Na žalost je bilo obdobje osamosvojitve edinstveno glede enotnosti v politiki, ki se v današnjih dneh ne kaže več. Vendar se z odločitvijo Slovenskega naroda ni strinjala preostala Jugoslavija zlasti Srbija in JLA. Tako je JLA že naslednji dan po osamosvojitvi poskusila s silo zatreti Slovensko željo po samostojnosti. S tem se je začela t.i. Deset dnevna vojna v kateri je Slovenska TO in Policija navkljub številčni in tehnični premoči sovražnika popolnoma onemogočila in porazila JLA. Vodstvo JLA se je na koncu moralo sprijazniti s porazom in navkljub resnim grožnjam in ultimatom moralo opustiti kampanjo v Sloveniji in sesti za pogajalsko mizo. Začela so se pogajanja na Brionih, ki so se končala z podpisom Brionske deklaracije. Po določenem prehodnem obdobju se je morala celotna JLA umakniti iz Slovenije in ta dan je zaznamoval konec Slovenskega boja za neodvisnost.Demos je razpadel, aprila 1992 je bila izglasovana nezaupnica Lojzetu Peterletu, nasledil ga je Janez Drnovšek, ki je ostal na oblasti tudi po volitvah 1992 in 1997. Mandat predsednika republike pa so volivci dvakrat zaporedoma podelili Milanu Kučanu (1992-1997 in 1997-2002).Samostojna Slovenija

24

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Po smrti Josipa Broza Tita leta 1980 so se začele gospodarske in politične razmere zaostrovati, kar je v desetih letih privedlo do konca SFRJ. Prvo jasno zahtevo po neodvisnosti Slovenije je leta 1987 postavila skupina izobražencev v 57. številki Nove

revije. Zahteve po demokratizaciji in odpor proti centralistični Jugoslaviji je sprožila aretacija in sodni pregon treh sodelavcev političnega tednika Mladina in podčastnika JLA (Janez Janša, David Tasić, Franci Zavrl in Ivan Borštner).V letih 1988 in 1989 so nastale prve opozicijske politične stranke, ki so v majniški deklaraciji leta 1989 zahtevale suvereno državo slovenskega naroda. Aprila 1990 so bile v Sloveniji prve demokratične volitve, na katerih je zmagala opozicija, združena v DEMOS. 23. decembra istega leta se je na plebiscitu prek 88 odstotkov volivcev odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo. 25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju. Naslednji dan je novo državo napadla jugoslovanska vojska. Po desetdnevni vojni je bilo 7. julija z Brionsko deklaracijo sklenjeno premirje. 18. julija je predsedstvo SFRJ sprejelo odločitev, da se JLA z orožjem in opremo umakne iz Slovenije in oktobra 1991 je odšel iz Slovenije zadnji vojak JLA. Novembra je bil sprejet zakon o denacionalizaciji, decembra pa nova ustava. Evropska unija je Republiko Slovenijo priznala sredi januarja 1992, OZN pa jo je sprejela med članice maja 1992.Slovenija v Evropski uniji

Februarja 1999 je začel veljati pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, Slovenija je 29.

marca 2004 postala članica zveze NATO, 1. maja 2004 pa tudi članica Evropske

unije. Slovenija je 1. januarja 2007 prevzela skupno evropsko valuto evro. V prvem polletju 2008 je predsedovala evropskemu svetu.25

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Voditelji držav članic Evropske unije so 19. oktobra 2007 v Lizboni dosegli dogovor o Pogodbi o reformi, ki naj bi EU omogočila učinkovito delovanje in okrepila njeno vlogo v svetu. 13. decembra 2007 so voditelji v Lizboni slovesno podpisali Pogodbo o reformi, ki se zato imenuje tudi Lizbonska pogodba. Podpisu sledi proces ratifikacije v vseh 27 državah članicah in Evropskem parlamentu, ki pa še ni zaključen. Slovenija je Lizbonsko pogodbo ratificirala v Državnem zboru 29. januarja 2008 s prepričljivo večino (74 glasov od 90). Doslej so pogodbo ratificirale vse države članice, ratifikacijskih listin pa Rimu še nista predali Češka in Poljska, kjer čakajo na podpis predsednikov. Nova pogodba tako ne bo ustava, ki bi nadomestila vse dosedanje pogodbe (kot je bilo to predvideno s Pogodbo o ustavi za Evropo), temveč bo nadomestila oziroma spremenila obstoječe pogodbe (Pogodbo o Evropski uniji ter Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti). Pogodba sicer ohranja večino vsebine, ne pa tudi oblike ustavne pogodbe. V pogodbi tako ne bo izrecne omembe simbolov EU (zastava, himna, slogan), ki bi nakazovali na ustavnost, opuščeni so tudi nazivi "zakon" in "predlog zakona", tako da pravni red EU ne bi spominjal na nacionalne zakonodaje. EVROPA IN SVET V 20. STOLETJU

Ob koncu vojneOb koncu vojne so zmagovalci skušali čim hitreje utrditi s krvjo doseženi mir. Kaznovali so krivce za drugo svetovno vojno, da pa bi preprečili morebiten naslednji svetovni vojaški spopad, so ustanovili Organizacijo združenih narodov.Druga svetovna vojna je bila največji vojaški spopad v zgodovini človeštva. Grozote in uničenje so pokazali popoln nesmisel boja človeka proti človeku, toda kljub vztrajnim zahtevam in prizadevanjem za mir in sodelovanje ni bilo do danes niti dneva, ko bi na zemlji vladal popoln mir.26

Zgodovina – skripta za interno uporabo

S koncem druge svetovne vojne se je vzpostavilo razmerje sil med državami, ki je premaknilo center svetovnega odločanja izven Evrope. Zmagovita protifašistična koalicija, katere neenotnost se je že kazala proti koncu vojne, je dokončno razpadla. Vodstvo sta prevzeli ZDA in Sovjetska zveza, prva nad zahodnim – kapitalističnim, druga nad vzhodnim – socialističnim svetom.JALTSKA IN POTSDAMSKA KONFERENCA O USODI PORAŽENE NEMČIJNa konferenci, ki je bila od 4. do 11. februarja 1945 v Jalti na Krimu v Sovjetski zvezi, so se države »velike zmagovalke« dogovorile, da je treba Nemčijo dokončno premagati in da je dolžna plačati nastalo škodo. Dogovorili so se o njeni delitvi na štiri okupacijske cone, ji naložili 20 milijard dolarjev vojne odškodnine in sprejeli sklep o ustanovitvi Organizacije združenih narodov. Že tedaj so se pokazala njihova različna mnenja o nemški ozemeljski razdelitvi ter o načinu vračanja odškodnine.

Veliki trije so se zbrali še enkrat. V Potsdamu so se 17. julija 1945 sestali predstavniki Sovjetske zveze, ZDA in Velike Britanije: Stalin, Truman in Atlee. Konferenca je odločila, da:• je treba čim prej podpisati mirovne pogodbe s poraženimi državami, ter urediti vprašanje meja, ki so postala sporna po koncu vojne• je treba v Nemčiji iztrebiti militarizem in nacizem, vendar se ne sme uničiti nemškega naroda, ki ima pravico do obnovitve življenja• oblast nad Nemčijo prevzamejo ZDA, Sovjetska zveza, Velika Britanija in Francija – vsaka v svoji okupacijski coni.Ob tem so določili še višino nemških reparacij, ter sklenili, da je treba ustanoviti mednarodno sodišče, ki naj bi sodilo vojnim zločincem.

27

Zgodovina – skripta za interno uporabo

NEMŠKO VPRAŠANJEPri reševanju nemškega vprašanja so se nasprotja med velesilami še bolj zaostrile. Nemčijo so razdelili na štiri okupacijske cone, ravno tako prestolnico Berlin, ki je ležala v vzhodni coni. Oblast v okupacijskih conah je bila različna, vendar so eni in drugi namerno izčrpavali nemško gospodarstvo. Zlasti Sovjeti so preselili v svojo državo precej nemške industrijske opreme in strokovnjakov. ZDA, Francija in Velika Britanija so kljub sovjetskemu nasprotovanju v začetku leta 1947 svoje okupacijske cone združile v enotno gospodarsko področje. S politiko popuščanja in postopne gospodarske pomoči so skušale obnoviti državo, ki je bila obrambna linija pred komunistično nevarnostjo z Vzhoda. Tako je leta 1949 iz enotnega gospodarskega področja zahodnih zaveznikov nastala Zvezna republika Nemčija, še istega leta pa so v vzhodni coni razglasili nastanek Nemške demokratične republike. Tako sta nastali dve državi z različnima političnima sistemoma.Posebna usoda je doletela Berlin, ki je ležal na ozemlju NDR in bil ravno tako razdeljen na štiri okupacijske cone. Iz ameriške, francoske in britanske cone je nastal Zahodni Berlin, ki je pripadal Zvezni republiki Nemčiji, z njo pa je bil povezan z mednarodnim železniškim, cestnim in zračnim koridorjem, dolgim 180 km.

28

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Berlinski zidOd leta 1945 do 1961 je več sto tisoč Nemcev prebežalo iz Vzhodne v Zahodno Nemčijo. Zato sta že leta 1953 vojska in policija hermetično zaprla mejo. Edina možnost prehoda je bila v Berlinu. Leta 1961 so vzhodnonemške oblasti prepovedale državljanom NDR tudi prehod v zahodni Berlin, vzhodni del mesta je bil kljub zavezniškemu dogovoru o skupnem upravljanju priključen k Nemški demokratični republiki. 13. avgusta 1961 so vzhodnonemške oblasti začele graditi berlinski zid. Zid je presekal ulice in druge komunikacije med vzhodnim in zahodnim Berlinom, vse odprtine hiš na meji so bile zazidane. Zid ni zgolj brutalno presekal sorodstvenih in prijateljskih vezi Berlinčanov in umetno iz enega mesta naredil dva, bil je tudi simbol razdeljenosti nemškega naroda, Evrope in sveta. Leta 1989 so zid podrli, njegove ostanke so ljudje raznosili na vse strani sveta kot spominke. S padcem berlinskega zidu je padla stara ureditev, velikanskemu olajšanju in veselju ob tem je sledilo težavno iskanje nove evropske in svetovne ureditve medsebojnih odnosov.

29

Zgodovina – skripta za interno uporabo

OZNIdeja o ustanovitvi organizacije, ki bi skrbela za mir in bila močnejša kot Društvo narodov, se je pojavila že med drugo svetovno vojno. Ustanovna listina Organizacije združenih narodov, ki je vsebovala stališča izražena v Atlantski listini (1941) je bila izdelana na konferenci predstavnikov 50 držav v San Franciscu od 25. aprila do 26. junija

1945, uradno pa je listina začela veljati 24. oktobra 1945 (dan OZN).

Sedež Organizacije je v New Yorku, njen evropski urad pa v Ženevi. Organizacijo financirajo članice, ki jih je 185. Kot 176 članica je bila 22. maja 1992 sprejeta tudi Republika Slovenija.

Organizacija združenih narodov:GENERALNA SKUPŠČINAPredstavniki vseh držav članic, imenujejo generalnega sekretarja (na predlog varnostnega sveta), volijo člane Ekonomsko - socialnega sveta, Skrbniškega sveta, nestalne članice Varnostnega sveta in sodnike Mednarodnega sodišča. (New York)

VARNOSTNI SVET5 stalnih (Francija, Velika Britanija, Kitajska, ZDA, Rusija) in 10 nestalnih članic mirno poravnava mednarodne spore, določa vojaške sankcije, stalne članice imajo pravico veta, predlaga generalnega sekretarja. (New York)SEKRETARIATNajvišji upravni organ, podrejen generalnemu sekretarju, svetuje Varnostnemu svetu. (New York)

MEDNARODNO SODIŠČESvetuje Generalni skupščini, razsoja v mednarodnih pravnih sporih.. (Haag)SKRBNIŠKI SVETNadzoruje področja pod skrbništvom Združenih narodov. (New York) EKONOMSKO – SOCIALNI SVETDeluje na področju gospodarstva, socialnih vprašanj, vzgoje, zdravstva. (New York)

30

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Posebne organizacije

FAO Organizacija za prehrano in kmetijstvo (Rim)IBRD Mednarodna banka za obnovo in razvoj (Washington)ICAO Mednarodna organizacija za civilni letalski promet (Montreal)IDA Mednarodno združenje za razvoj (Washington)IFC Mednarodna finančna korporacija (Washington)ILO Mednarodni urad za delo (Ženeva)IMF Mednarodni denarni sklad (Washington)IMCO Posvetovalna organizacija za plovbo (London)ITU Mednarodna organizacija za telekomunikacija (Ženeva)UNECSO Organizacija za izobraževanje, znanost in kulturo (Pariz)UNHCR Urad visokega komisarja za begunce (Ženeva)UNICEF Sklad za pomoč otrokom (New York)UPU Svetovna poštna zveza (Bern)WHO Svetovna zdravstvena organizacija (Ženeva)WMO Mednarodna meteorološka zveza (Ženeva)Hladna vojna

Vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Mednarodna politika, razmerje sil in čas po drugi svetovni vojni, ki ga imenujemo »hladna vojna« pa so bili nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Po definiciji je bila hladna vojna »stanje ne vojne ne miru«, to je neprestana politična, včasih tudi vojaška konfrontacija dveh povojnih velesil, ZDA in SZ ter njunih blokov.Zmagovita antifašistična, antihitlerjeva koalicija z Združenimi državami in Sovjetsko zvezo na čelu je ostala strnjena, dokler je bila soočena s skupnim sovražnikom, silami osi Berlin – Rim – Tokio in njihovimi pristaši, z globalnimi imperialnimi apetiti Hitlerja in njegovih zaveznikov, japonskih imperialistov in Mussolinijevih fašistov, spremljanih od satelitskih držav. Konec vojne je prinesel tudi začetek razdora v zmagoviti koaliciji.Kaj je hladna vojna?Ameriški predsednik Kennedy je hladno vojno označil za »trd in grenak mir«.Winston Churchil je v govoru na kolidžu Westminster v Fultonu v ZDA 5. marca 1946 dejal: »Od Settinga na Baltiku do Trsta na Jadranu so spustili železno zaveso.« Ta je ločevala socialistične od kapitalističnih držav. V mednarodnih odnosih je bilo to dolgo obdobje napetosti med velesilama, ter njunimi zavezniki, ko ni bilo ne vojne ne miru, čas nenehnih sporov med ZDA in Sovjetsko zvezo, oziroma med kapitalističnim zahodnim in socialističnem vzhodnim blokom.

31

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Velika Britanija je sicer iz vojne prišla kot zmagovalka, toda z oslabljenim imperijem, obsojenim na razpad, rešljivim v zrahljani obliki združenja bivših kolonij kot samostojnih držav pod okriljem Britanske skupnosti. Prav tako je to veljalo za Francijo. Že istega leta se je namreč v francoskih kolonijah v Indokini začela protikolonialistična vojna, ki se je leta 1945 končala s porazom Francije. Kmalu zatem se je začela vojna za dekolonizacijo Alžirije, ki se je končala z osamosvojitvijo le – te.Hladna vojna se je začela iz ideoloških razlogov, kot reakcija ZDA na širjenje sovjetskega vpliva in socializma. Da bi ta vpliv zajezile, so se začele zahodne države pod vplivom ZDA institucionalno povezovati. To je povzročilo oboroževanje SZ in nenehno tekmovanje ter boj med državami z nasprotnimi družbenimi sistemi, ostro soočanje s stalnimi krizami in lokalnimi vojnami, ves čas na robu globalnega spopada. Že kmalu po drugi vojni se je pokazalo, da obstaja med obema velesilama približno vojaško ravnotežje. ZDA so sicer že imele atomsko bombo, SZ pa še ne (dobila jo je leta 1949), toda sovjetska premoč je bila v konvencionalnem orožju in v evropski vojni bi bila močnejša. Nenehno vzpostavljanje vojaškega ravnotežja je postalo ena glavnih značilnosti hladne vojne. Oboroževalna tekma se je stopnjevala od klasičnega orožja, vodikove bombe, do vseh vrst jedrske oborožitve in medcelinskih raket, segla je celo v vesolje. V osemdesetih letih, med predsednikovanjem Ronalda Reagana, so ZDA hotele pospešiti oboroževanje v vesolju (vojna zvezd), toda zaradi razpada SZ in vzhodnega bloka ter nasprotovanje ameriške javnosti teh načrtov niso uresničile. Tekmovanje je obe državi ekonomsko izčrpavalo, še zlasti Sovjetska zveza, ki je imela šibkejše gospodarstvo. BLOKOVSKA DELITEV SVETA

Svet po drugi svetovni vojni je bil predvsem v znamenju dogajanja trojne vrste: na eni strani krepitve vzhodnega in zahodnega bloka, na drugi strani emancipacije kolonialnih narodov. Na tretji strani so bila velika zmaga kitajskih komunistov po treh desetletjih vojskovanja, izgon Čangkajška in njegovih s celine na otok Tajvan in razglasitev Ljudske republike Koreje pod vodstvom Mao Zedonga 21. septembra 1949. S tem je četrtina človeštva prišla pod rdečo zastavo.Najprej je kazalo, da bo Kitajska v protiimperialističnemu vzhodnemu bloku ostala. Kmalu so se začele kazati razpoke. Same korenine spora segajo v trideseta leta, ko je Mao

32

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Zedong rekel odločen ne Stalinu in Kominterni, ki sta hotela s trdo roko voditi tudi kitajske komuniste. Odnosi z Moskvo so se čedalje bolj slabšali in so se na koncu tako zaostrili, da je pripeljalo v začetku marca 1969 do spopadov na reki Usuri med kitajskimi in sovjetskimi vojaki.ZDA so začele s sistemom zvez in oporišč obkrožati Sovjetsko zvezo. Aprila 1949 je bila ustanovljena Severnoatlantska zveza oziroma pakt NATO (North Atlantic Treathy Organization), v katerega so vstopile Belgija, Danska, Francija, Nizozemska, Islandija, Kanada, Luksembourg, Norveška, Portugalska, Velika Britanija in ZDA, pozneje tudi Grčija in Turčija, ZR Nemčija ter Španija. ZDA so imele v tridesetih državah več kot 1400 oporišč, v številnih tudi bombnike z jedrsko oborožitvijo. Na drugi strani so se povezovale države ljudskih demokracij in Sovjetska zveza. Prva politična zveza je nastala leta 1947, ko so ustanovili mednarodno komunistično organizacijo Informacijski biro komunističnih partij (Informbiro ali Kominform). Leta 1949 so se vzhodnoevropske države in Sovjetska zveva povezale v Svet za vzajemno gospodarsko pomoč (SEV), ki naj bi bila proti utež Marshallovemu načrtu in ekonomskemu prodoru ZDA v Evropo. Maja 1955 je bil ustanovljen Varšavski pakt – pogodba socialističnih držav o prijateljstvu, sodelovanju, medsebojni pomoči in skupni vojski.

33

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Krizna žarišča

TRŽAŠKO VPRAŠANJEJugoslovanska zasedba slovenskega in hrvaškega ozemlja, ki ga je Italija dobila po prvi svetovni vojni, predvsem pa Trsta in julijske krajine maja 1945, je sprožila ostro reakcijo Britancev in Američanov ter grožnjo z napadom, ki bi lahko pripeljala do vojne z zavezniki, še predem bi se druga svetovna vojna sploh končala. Jugoslavija je zato popustila in 12. junija 1945 umaknila svoje enote iz Trsta. Z devinskim sporazumom je bila 20. junija Julijska krajina razdeljena po t.i. Morganovi liniji na cono A in cono B. Cona A je bila pod britansko – ameriško vojaško upravo, cona B pa pod upravo Jugoslovanske armade. Vsaka stran je svojo cono upravljala samostojno. V coni A so ostali Trst in Gorica z obsežnim zaledjem in Pula, ki je bila s tem odrezana od ostale Istre. Kljub jugoslovanski zahtevi ni zajemala Beneške Slovenije, Rezije in Kanalske doline, ampak so ta območja ostala del Italije. Trst je imel italijansko večino in so zato zanj predlagali poseben status – postal naj bi sedma jugoslovanska republika.34

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Z mirovno pogodbo, ki je bila podpisana 10. februarja 1947, pravnomočna pa 15. septembra je Jugoslavija dobila celotno cono B, iz cone A pa še Kras, del Vipavske doline do Gorice, Soško dolino do Bovca in Predila, Brda in Breginjski kot. Na spornem ozemlju Trsta je nastalo Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo razdeljeno na dve coni. Tudi ti dve coni sta upravljali vojaški upravi.Zaradi meje so bili odnosi med Jugoslavijo in Italijo večkrat napeti. S tako imenovanim londonskim sporazumom so Zahodne sile 9. maja 1952 hotele prepustiti cono A STO Italiji, čemur se je Jugoslavija uprla. Italija je poleti 1953 začela nameščati svoje enote na mejah Jugoslavije in v coni A STO, v Benetke pa je priplulo italijansko vojaško ladjevje. Jugoslavija je na to odgovorila z vojaškimi okrepitvami v coni B STO. Tito je ob tem izjavil: »Tisti trenutek, ko bo stopil prvi italijanski vojak v cono A, bo tja vkorakala tudi naša vojska.« Kriza je bila rešena po diplomatski poti. 5. oktobra 1954 je bil podpisan drugi londonski memorandum, znan kot spomenica o soglasju. Obe državi sta potrdili obstoječo ozemeljsko razdelitev. Cona A STO (Trst z okolico) je pripadla Italiji, cona B STO (ki je bila znotraj razdeljena na koprski in bujski okraj) pa je pripadla Jugoslaviji.Manjšinama na obeh straneh so bile zajamčene pravice. Dokončno sta meje obe državi potrdili z osimskim sporazumom 10. novembra 1975. Po osamosvojitvi Slovenije sta Italija in Slovenija konec julija izmenjali diplomatski noti o tem, da je Slovenija pravno nasledila 49 mednarodnih sporazumov, ki jih je bila sklenila Italija z nekdanjo Jugoslavijo.

35

Zgodovina – skripta za interno uporabo

AVSTRIJSKO VPRAŠANJEUsoda Avstrije ni bila jasna vse do 15. maja 1955, ko je bila na Dunaju podpisana Avstrijska državna pogodba (Pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije), ki je obnovila neodvisno in demokratično Avstrijo v mejah, kakršne so bile pred anšlusom. Pogajanja so trajala skoraj deset let, po pogodbi naj bi Avstrija postala nekakšen tampon med Vzhodom in Zahodom. S posebnim zakonom je oktobra 1955 Avstrija razglasila trajno nevtralnost. Avstrijska državna pogodba je v 7. členu zagotovila zaščito slovenske in hrvaške manjšine.

BLIŽNJEVZHODNA KRIZA

Izrael in arabske državePo vojni se je začelo v Palestino zgrinjati na stotisoče Židov. Ti so se sklicevali na Balfourovo deklaracijo iz leta 1917, ki je obljubila pomoč cionizmu, gibanju za ustanovitev židovske države v Palestini. V Palestini so se začela zaostrovati odnosi med večinskim arabskim prebivalstvom in Židi.Ustanovitev države Izrael je 14. maja 1948 razglasil David Ben Gurion, predsednik Židovske agencije. Židovska država je imela sprva podporo SZ in ZDA, Velika Britanija pa je podpirala arabske države. V petdesetih in šestdesetih letih so v nekaterih arabskih državah namesto probritanskih kraljev in šejkov oblast prevzele revolucionarne skupine (Naser v Egiptu, Gadafi v Libiji). Takrat je SZ začela podpirati Arabce, Velika Britanija pa je podpirala Izrael, pozneje pa so jo nadomestile ZDA. Palestina je postala ena izmed trajnih kriznih žarišč, kjer so se križali interesi obeh velesil.

36

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Izraelska država je načrtno naseljevala Žide na ozemlja, ki jih je zasedla v vojni. Palestinci so se razsuli pa vsem arabskem svetu, največ so se naseljevali v Siriji, Libanonu in Jordaniji. V teh državah so životarili v taboriščih, občasno pa so bili tudi predmet notranjih obračunov v arabskih državah, predvsem v Libanonu in Jordaniji. Leta 1964 je bila ustanovljena Palestinska osvobodilna organizacija (PLO). Po letu 1967 je organizirala vojaško in politično dejavnost za osvoboditev Palestine in čez dve leti pričela z gverilskimi akcijami. PLO je leta 1974 kot predstavnico Palestincev posredno priznala tudi OZN in njen vodja Jaser Arafat je leta 1975 celo smel nastopiti v Generalni skupščini.Notranje napetosti v Libanonu so bile ves čas po vojni velike, saj je bil razdeljen na več krščanskih in muslimanskih veroizpovedi, v notranje zadeve pa so se vmešale tudi druge arabske države, predvsem Sirija.Ekonomsko je bil Libanon sprva bogat, v njegovih bankah se je zbiral zlasti naftni kapital. Leta 1958 je izbruhnila državljanska vojna in ZDA so na prošnjo vlade posredovale, vendar so se kmalu umaknile. Državljanska vojna se je v naslednjih dveh desetletjih nadaljevala, Libanon se je razdelil na razne enklave, predvsem pa na krščanski in muslimanski del, ki so ju obvladovale razne milice. Njegova mesta so bila večkrat porušena, atentati, ugrabitve, poulični boji, podtaknjene bombe, verski in etnični spopadi so bili leta del vsakdanjika tamkajšnjih prebivalcev. Kot sinonim za tako stanje se je v političnem žargonu uveljavil izraz libanonizacija.KOREJSKA VOJNAKoreja je bila od leta 1910 japonska kolonija. Severni del države je ob koncu druge svetovne vojne zasedla sovjetska vojska, južnega ameriška, mejo pa so potegnili kar po 38. vzporedniku. Ta prava ideološka vojna, v kateri so se angažirale vse svetovne velesile je svet pripeljala na rob svetovne vojne in ponovne uporabe jedrskega orožja. Na meji je večkrat prihajalo do oboroženih konfliktov, 27. junija 1950 pa je po enem takih spopadov severnokorejska vojska z vnaprej pripravljeno ofenzivo zasedla Seul. Varnostni svet je severno Korejo označil za agresorja, ustanovljene so bile sile OZN, njihov poveljnik, tudi nad južnokorejsko vojsko, je postal ameriški general Douglas McArthur. Sile OZN so izvedle protinapad. Severno Korejo so začeli podpirati Kitajci in

37

Zgodovina – skripta za interno uporabo

začela se je dolgoletna in krvava vojna. Novembra 1951 je bilo podpisano premirje, Koreja pa je ostala razdeljena.

VIETNAMSKA VOJNAPo umiku japonske vojske iz Indokine (Vietnama, Laosa in Kambodže) poleti 1945 je v Vietnamu najprej nastalo brezvladje, v katerem so surovo obračunali z Evropejci, nato pa je septembra prišlo do ustanovitve socialistično usmerjene Demokratične republike Vietnam, ki jo je vodil Ho Ši Minh.V novi državi so Francozi hoteli znova uveljaviti svojo kolonialno oblast, zato je prišlo do dolgotrajne in krvave vojne, ki je na francoski strani dobila ideološko oznako boja proti komunizmu. Po osmih letih spopadov so Vietnamci maja 1954 Francoze porazili pri utrdbi Dien Bien Fu.Julija 1954 je v Ženevi 19 držav, med njimi tudi Kitajska, podpisalo sporazum o Vietnamu. Ta je bil po 17. vzporedniku razdeljen na severni (Demokratična republika Vietnam s socialistično ureditvijo) in južni del (Republika Vietnam). ZDA so podpirale Južni Vietnam, v katerem se je razvilo močno komunistično gverilsko gibanje, ki je zahtevalo združitev države. Američani so južnovietnamskim oblastem pošiljali svetovalce za orožje pa tudi svoje vojake.Avgusta 1964 so severnovietnamski patruljni čolni v Tonkinškem zalivu napadli ameriški rušilec. Čez nekaj dni je ameriški predsednik Johnson ukazal bombardiranje Severnega Vietnama, povečanje enot v Južnem Vietnamu in okrepljene akcije proti gverilcem. Maja 1965 je bilo v Vietnamu 50 tisoč ameriških vojakov, leta 1968 že 550 tisoč. ZDA so skušale vojno prikazati kot obrambo pred širjenjem komunizma iz Severnega Vietnama v Južni, toda odpor proti vojni je rasel tako v ZDA kot po svetu. Velikanski stroški, desettisoči mrtvih ameriških vojakov in omajan ugled ZDA zaradi

38

Zgodovina – skripta za interno uporabo

vojnih strahot, so spodbudili najprej posamične in nato množične proteste vseh generacij.Maja 1968 so se v Parizu začela pogajanja, toda šele januarja 1973 so nasprotniki dosegli sporazum in ZDA so se umaknile iz Vietnama. Leta 1976 sta se oba Vietnama združila v Socialistično republiko Vietnam.

Med nedolžnimi žrtvami je bilo veliko otrokKUBANSKA KRIZAKuba je leta 1959 postala socialistična država pod vodstvom Fidela Castra. ZDA so skušale aprila 1961 z invazijo v Prašičjem zalivu uničiti socialistični sistem pred svojimi vrati, kar pa jim ni uspelo.Režim Fidela Castra se je zaradi tega še bolj navezal na SZ.

Septembra 1962 je SZ začela Kubi pošiljati vojaško pomoč in na njej nameščati jedrske rakete. ZDA so skušale to preprečiti s pomorsko blokado otoka. Ker pa so obenem proti Kubi plule tudi sovjetske ladje, natovorjene z jedrskim orožjem, je pretila nevarnost, da bo med velesilama prišlo do oboroženega spopada. SZ je zadnji trenutek popustila in 28. 39

Zgodovina – skripta za interno uporabo

oktobra odpoklicala svoje ladje, nekaj kasneje pa je odstranila tudi rakete, ZDA pa so obljubile, da Kube ne bodo napadle. Kriza je velesilama pokazala, kako velika je možnost neposrednega spopada, zato sta v medsebojnih odnosih postali previdnejši. Med Moskvo in Washingtonom je bila celo uvedena posebna alarmna zveza – tako imenovan rdeči

telefon.

Dekolonizacija

Dekolonizacija je potekala v štirih fazah, v prvi fazi med leti 1944 in 1949 so se osvobodile države z daljšo tradicijo upiranja, med leti 1950 in 1959 je bil proces počasnejši.Leto 1960 je pomenilo prelomnico in v naslednjih letih se je osamosvojilo največ držav. Britanci so kolonijam dopuščali osamosvojitev na miren način, nase pa so jih še naprej vezali politično in ekonomsko.V sedemdesetih letih 20. stoletja so bili samo še 4 odstotki površine in 1 odstotek prebivalstva v kolonialnem sistemu.Države, so danes samostojne, dejansko pa jih obvladujejo velike sile – neokolonializem. Velike sile imajo še vedno ekonomski ali strateški interes, vmešavanje pa opravičujejo s skrbjo za demokracijo, ki pa je pretveza za različne podpore diktatorskim režimom, državnim udarom in podobno.

Kolonializem leta 194540

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Gibanje neuvrščenih

Gibanje neuvrščenih (tudi neuvrščene države) je gibanje, v katerega je včlanjeno več kot sto predvsem nekoč koloniziranih držav. Gibanje je dobilo ime med hladno vojno, saj se države članice deklarativno niso želele izreči za pol, ki je bil pod vplivom Združenih držav Amerike, ali za pol pod vplivom Sovjetske zveze. Pomembno vlogo pri razvoju gibanja je odigrala Jugoslavija.Gibanje je nastalo po razpadu kolonialnega sistema, ko so si novonastale države prizadevale vzpostaviti suverene države in to prav v času, ko je bila hladna vojna na vrhuncu. Po nekaterih ocenah je gibanje odigralo pomembno vlogo pri dekolonizaciji, prav tako pa naj bi pripomoglo k zagotavljanju svetovnega miru.Predhodnica tega gibanja je znamenita azijsko-afriška konferenca v Bandungu, na kateri se je zbralo 29 vodij držav, ki so bili pripadniki prve postkolonialistične generacije politikov. Potekala je med 18. in 24. aprilom 1955. leta. Namen konference je bil identificirati pomembna mednarodna vprašanje in iskanje skupne politike v mednarodnih odnosih.Načela, ki bi določala odnose med manjšimi in večjimi državami, so znana pod imenom »Deset bandunških načel«, ki so jih na tej konferenci tudi razglasili. Ta načela so postala sestavni del gibanja neuvrščenih. Še več, vsaka država, ki je želela postati članica neuvrščenih, se je morala zavezati tem načelom.Pri razvoju gibanja so ključno vlogo odigrala nekatera pomembna imena mednarodne politike. To so bili: egipčanski predsednik Gamal Abdel Naser, Ganec Kwame Nkrumah, predsednik indijske vlade Džavaharlal Nehru, Indonezijec Ahmed Sukarno in jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito.Šest let po bandunški konferenci je bila v Beogradu prva konferenca neuvrščenih (od 1. do 6. septembra 1961). Sodelovalo je 25 držav.Načela so sicer uskladili še pred veliko beograjsko konferenco, in sicer tistega leta v Kairu, ta pa kažejo, da je bil namen vzpostaviti aktivno politiko članic, ki bi lahko na tak način v mednarodni politiki odigrale pomembnejšo vlogo, kot če bi nastopale samostojno. Številne članice so bile vojaško šibke in gospodarsko slabo razvite.

41

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Tedanje cilje gibanja je mogoče strniti v sledečih točkah:• pravica samoodločbe narodov, neodvisnosti, suverenosti in teritorialne celovitosti držav, • nasprotovanje aparthaidu, • zavračanje sodelovanja v multilateralnih vojaških paktih, kot sta bila tedaj NATO in varšavski pakt, • boj proti imperializmu, • boj proti kolonializmu, neokolonializmu, rasizmu, okupaciji, • težnja k razoroževanju, • nevmešavanje v notranje zadeve držav in mirni soobstoj vseh narodov, • zavračanje uporabe sile v mednarodnih odnosih, • jačanje vloge OZN, • demokratizacija v mednarodnih odnosih, • socioekonomski razvoj in prestrukturiranje mednarodnega ekonomskega sistema in • enakopravno mednarodno sodelovanje. Zlasti ob koncu osemdesetih let je gibanje doživljalo krizo, predvsem zaradi razpada sovjetskega bloka. Prav tako je bila v tistem času predsedujoča država Jugoslavija, ki je začela razpadati, kar je posledično pomenilo precejšnje zmanjšanje aktivnosti tega gibanja.

V devetdesetih letih gibanje ni odigralo vidnejše vloge, v začetku 21. stoletja pa je nov zagon dobilo predvsem zaradi unipolarne ureditve sveta, pri čemer so se države članice 42

Zgodovina – skripta za interno uporabo

lahko združile ob skupnem interesu heterogenizacije mednarodnih odnosov. Prav tako to gibanje še vedno nudi okvir sodelovanja gospodarsko manj razvitih držav.Kriteriji včlanitve

Če želi država postati članica gibanja neuvrščenih, mora izpolniti sledeče zahteve:• država mora imeti neodvisno, neuvrščeno politiko, ki temelji na soobstoju držav z različnimi političnimi in družbenimi sistemi ali pa mora pokazati tendenco h taki politiki, • država mora konsistentno podpirati gibanja za samostojnost, • država ne sme biti članica multilateralnega vojaškega zavezništva v kontekstu konflikta med velikimi silami, • če ima država bilateralni vojaški sporazum z veliko silo ali pa je članica regionalnega obrambnega pakta, sporazum ali pakt ne smeta biti sprejeti namenoma v kontekstu konflikta med velikimi silami, • če ima država na svojem ozemlju vojaška oporišča tuje sile, dovoljenje za to ni smelo biti dano v kontekstu konflikta med velikimi silami. Gibanje v SlovenijiSlovenija je bila članica neuvrščenih kot del Socialistične federativne republike Jugoslavije, po osamosvojitvi pa ni zaprosila za članstvo v tej organizaciji, prav tako nima statusa opazovalke. Leta 1989 je gibanju predsedoval Janez Drnovšek.Seznam članicV gibanje je včlanjeno 119 držav (september 2006). 53 držav prihaja iz Afrike, 38 iz Azije, 26 iz Latinske Amerike in Karibov in ena iz Evrope.Afriške članice so: Angola, Alžirija, Benin, Bocvana, Burkina Faso, Burundi, Cape Verde, Kamerun, Čad, Coloras, Kongo, Slonokoščena obala, Džibuti, Egipt, Eritreja, Etiopija, Gabon, Gambija, Gana, Gvineja, Gvineja Bisau, Ekvitorialna Gvineja, Kenija, Libija, Lesoto, Liberija, Madagaskar, Malavi, Mali, Maroko, Mauritius, Mavretanija, Mozambik, Namibija, Niger, Nigerija, D. R. Kongo, Centralna afriška republika, Ruanda, Sao Tome in Prince, Senegal, Sejšeli, Slonokoščena obala, Somalija, Južna Afrika, Sudan, Svaziland, Tanzanija, Togo, Tunes, Uganda, Zambija, Zimbabve.

43

Zgodovina – skripta za interno uporabo

Azijske članice so: Afganistan, Saudska Arabija, Bahrain, Bangladeš, Butan, Brunei Darusalam, Kambodža, Združeni arabski emirati, Filipini, Indija, Indonezija, Irak, Iran, Jordanija, Kuvajt, Laos, Libanon, Malezija, Maldivi, Mongolija, Burma, Nepal, Oman, Pakistan, Palestina, Nova Papua, Gvineja, Katar, Severna Koreja, Singapur, Sirija, Šrilanka, Tajska, Timor - Leste, Turkmenistan, Uzbekistan, Vanuatu, Vietnam, Jemen.Iz Latinske Amerike oziroma Karibov prihajajo: Antigva in Barbuda, Bahami, Barbados, Belize, Bolivija, Čile, Kolumbija, Kuba, Dominika, Ekvador, Grenada, Gvatemala, Gvajana, Haiti, Honduras, Jamajka, Nikaragva, Panama, Peru, Dominikanska republika, Sv. Kitts in Nevis, Sv. Vincent in Grenadini, Sveta Lucija, Surinam, Trinidad in Tobago, Venezuela.Edina evropska članica je Belorusija.Znanstveno tehnični napredek

Po drugi svetovni vojni se je začel povečevati obseg znanstvenih raziskav. Čeprav je bil njihov večji del namenjen oboroževalni tekmi med Sovjetsko zvezo in ZDA ter osvajanju vesolja, pa so te raziskave omogočile tudi hiter razvoj tehnike.Nekaj zanimivejših pridobitev in spoznanj:Laser Naprava, v kateri se nakopiči energija, ki se nato hipoma sprosti v zelo močnem svetlobnem curku. Z njimi lahko režemo tudi najtrše snovi (jeklo, diamant<9. Uporaben je v medicini, elektronski industriji itd.Računalništvo Napredovalo je z razvojem elektronike. Prvo generacijo računalnikov (do 1953) so sestavljali releji in elektronke. V drugo generacijo spadajo računalniki iz polprevodniških elementov – tranzistorjev (do leta 1964). V tretji generaciji je iz integriranih vezij – čipov (do 1970) – so na 1 cm2 združili po tisoč in več tranzistorjev. V četrti generaciji so osnovna integrirana vezja velike gostote, ki v majhnem prostoru združujejo cele enote računalnika (mikroprocesor); so majhni in poceni, hitri in zanesljivi. Danes živimo v dobi razvoja pete generacije oziroma šeste generacije, kjer računalniki že logično sklepajo…Robotizacija Računalniško vodeni stroji so nadomestili človeka pri zelo nevarnih delih, zlasti še v nekaterih industrijskih in znanstveno – raziskovalnih dejavnostih (kemijski, avtomobilski in železarski industriji ter jedrskih in vesoljskih raziskavah).Astronavtika Doba vesoljskih poletov se je začela leta 1957 s sovjetsko izstrelitvijo Sputnika I, ki je bil prvi umetni satelit. V Sputniku II je istega leta

44

Zgodovina – skripta za interno uporabo

poletela psička Lajka. Z Apollom 11 sta leta 1968 na Luni pristala Američana Neil Armstrong in Edwin Aldrin.Astronomija Nova astronomska spoznanja nam odkrivajo tudi nove razsežnosti vesolja, ki pa so za človeka težko predstavljive. Luna je od Zemlje oddaljena 380.000 km, Sonce 150.000.000 km, najbližja zvezda Proksima Kentavra 4,3 svetlobnih let (hitrost svetlobe je 300.00 km/s – torej v enem letu prepotuje svetloba 1013 km), najbolj oddaljene pa 1010 svetlobnih let.Elektronika Leta 1948 so izdelali prvi tranzistor – »triodo« iz trdne snovi, ki je izrinila elektronske vakuumske cevi. V petdesetih letih se je začelo razvijati magnetofonsko snemanje glasbe. Leta 1958 so prišle v prodajo stereoplošče. Integrirana vezja so v šestdesetih letih omogočila miniaturizacijo elektronskih aparatov.Medicina Leta 1953 so odkrili strukturo DNK, 1953 – 1955 cepivo proti otroški paralizi, leta 1960 so izdelali umetne ledvice, leta 1978 se je v Veliki Britaniji rodil prvi otrok spočet v epruveti.

VPRAŠANJA ZA PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA

1. Opiši najpomembnejšo najdbo iz obdobja prazgodovine na Slovenskem!2. Med katere province je bilo razdeljeno slovensko ozemlje v rimski dobi!45

Zgodovina – skripta za interno uporabo

3. Kaj so bili vzroki za propad rimskega cesarstva?4. Kdaj so se naselili Slovani na ozemlje Vzhodnih Alp?5. Opiši glavne smeri preseljevanja!6. V katerem stoletju se je oblikovala Samova plemenska zveza?7. Analiziraj pokristjanjevanje v Karantaniji!8. Poimenuj simbolični obred podeljevanja oblasti novemu knezu!9. Imenuj slovansko plemensko kneževino, ki se je razvila na prehodu iz 8. v 9. stoletje! 10. Kaj je mejna grofija?11. Naštej zgodovinske dežele na Slovenskem, vključene v Sveto rimsko cesarstvo!12. Razloži vzpon in zaton Celjskih grofov!13. Pojasni vzroke za kmečke upore na Slovenskem!14. Kdaj sta bili izdani prvi slovenski knjigi, kdo ju je izdal ter kako sta se imenovali?15. Kdo je prevedel Sveto pismo v slovenski jezik?16. Naštej reforme Marije Terezije in Jožefa II.!17. Opiši nevoljniški in tolerančni patent!18. Zakaj je Napoleon ustanovil Ilirske province, na kratko jih opiši!19. Naštej nekaj najpomembnejših ustvarjalcev v predmarčni dobi na kulturnem področju!20. Kaj je »Zedinjena Slovenija«?21. Zakaj revolucionarno leto 1848 imenujemo pomlad narodov?22. Katera fronta se je odprla kot posledica podpisa londonskega sporazuma med Italijo in Antanto?23. Pojasni zahtevo Majniška deklaracija!24. Kdaj je bila ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov?25. Naštej vzroke za združitev Države SHS s Kraljevino Srbijo?26. Pojasni reševanje severne in zahodne meje po prvi svetovni vojni!27. Zakaj je Kraljevina Jugoslavija podpisala pristop k trojnemu paktu?28. Kdaj je Hitler napadel Jugoslavijo?29. Primerjaj okupacijske sisteme ob začetku vojne!30. Kdaj se je začel oborožen boj proti okupatorjem v Sloveniji?31. Naštej ustanovne skupine Protiimperialistične fronte, ter kdaj se preimenuje v OF!32. Pojasni pomen Dolomitske izjave!

46

Zgodovina – skripta za interno uporabo

33. V katero državo so bili Slovenci vključeni v prvem desetletju po drugi svetovni vojni?34. Kakšen vpliv sta imeli vse večja gospodarska kriza in zadolženost Jugoslavije na politično dogajanje in na mednacionalne odnose?35. Naštej osnovne točke Majniške deklaracije, ter katere skupine so jo podpisale?36. Kateri so bili prvi osamosvojitveni ukrepi?37. Zakaj so se ljudje na plebiscitu o samostojni in neodvisni Sloveniji, odločili tako enotno? Kdaj je bil plebiscit, ter kakšen je bil njegov izid?38. Opiši položaj Slovenije v Evropski uniji!39. Kdaj je Slovenija postala članica zveze NATO, ter kdaj članica Evropske unije?40. Analiziraj Lizbonsko pogodbo!41. Pojasni in analiziraj glavna določila Jaltske konference.42. Naštej udeležence te konference.43. Katera načela so sprejeli na potsdamski konferenci?44. Pojasni reševanje nemškega vprašanja?45. Kdaj in zakaj je bila ustanovljena OZN?46. Kako je sestavljena OZN – naštej njene organe upravljanja.47. Katere so temeljne naloge OZN.48. Kaj so reparacije?49. Kaj je hladna vojna?50. Opiši posamezna krizna žarišča po drugi svetovni vojni!51. Katero novo gibanje se je oblikovalo na pobudo Jugoslavije, Indije in Egipta?52. Pojasni vsaj tri temeljna načela tega gibanja!53. V katerem indonezijskem mestu je prišlo do zgodovinskega srečanja azijskih in afriških držav, ki so se izrekle proti kolonializmu?54. Naštej nekaj najpomembnejših tehničnih novosti na področju tehnike v drugi polovici 20. stoletja!

47