· Web viewMoram priznati, da je, glede na to, kako slabo ravnam z ljudmi ali kako neugledno znam postopati z ljudmi, ki jih ne poznam, do mene prav dober prijatelj. – Knjiga je

Ugrabitev iz serajaDie Entführung aus dem SerailSingspiel v treh dejanjih

Glasba Wolfgang Amadeus MozartLibreto Johann Gottlieb Stephanie

Praizvedba 16. julij 1782, Burgtheater, DunajPremiera 15. februar 2019, Velika dvorana SNG Maribor

Pod častnim pokroviteljstvom Avstrijskega kulturnega foruma Ljubljana

Ustvarjalci operne predstave

Dirigent Simon RobinsonRežiser Bruno Berger-GorskiScenograf Marko JapeljKostumograf Luca Dall'AlpiOblikovalka luči Vesna KolarecZborovodkinja Zsuzsa Budavari NovakAsistent režije Tim Ribič

Zasedba vlog

Belmonte, španski plemič Martin SušnikKonstanca, Belmontova zaročenka Andreja Zakonjšek Krt (15., 17. in 23. 2. 2019)

Petya Ivanova (19., 21. in 25. 2. 2019)

Blonda, Konstancina angleška sobarica Nina Dominko (15., 17., 21. in 23. 2. 2019)

Valentina Čuden (19. in 25. 2. 2019)

Pedrillo, Belmontov sluga Uroš Dolšek (15., 17., 21. in 23. 2. 2019)

Bogdan Stopar (19. in 25. 2. 2019)

Osmin, pašev nadzornik Tomaž ŠtularSelim paša Ivica KnezZbor janičarjev, stražarji, dvorjani in dvorjanke

Baletni ansambelCleopatra Purice, Adriana Cioata, Helena KlasičVadim Kurgajev, Slavčo Stoleski, Vasilij Kuzkin

Odrski gibCleopatra Purice, Adriana Cioata, Helena Klasič

Priredba dialogov Bruno Berger GorskiSlovenski prevod libreta Benjamin VircLektorica za nemški jezik Mirjam PolzerŠepetalki Nada Strnad, Sabina Alatič

1

Izvedba nadnapisov Božidar Hadler, Franc MarotInšpicienta Iztok Smeh, Peter Krajnc

Operna predstava se izvaja v nemškem jeziku in ima en odmor.

VSEBINA OPERE

Prvo dejanjeŠpanski plemič Belmonte je po več mesecih neutrudnega iskanja prispel pred palačo Selima paše, kjer naj bi v ujetništvu bivala Belmontova zaročenka Konstanca. Konstanco in njeno angleško služabnico Blondo so namreč ugrabili pirati in ju kot odaliski prodali Selimu paši za njegov harem. Da bi izvedel čim več o prebivalcih paševe palače, Belmonte nagovori služabnika Osmina, ki se je pravkar spravil k obiranju fig pred vrati palače in se je med delom zamotil s pesmijo. Osminova brezbrižnost razjezi Belmonta, ko ga ta večkrat neuspešno povpraša o lastniku te palače, toda Osminova potrpežljivost se kmalu sprevrne v bes, ko ga Belmonte povpraša po Pedrillu, ki naj bi bil prav tako pašev sluga. Zdi se, da goji Osmin do Pedrilla sovraštvo in zavist, saj je ljubosumen na njegov odnos z Blondo, ki je tudi v resnici Pedrillova srčna izbranka. Ko Belmonte ves ogorčen spozna, da od Osmina ne bo dobil zadovoljivega odgovora, se umakne. Le trenutek zatem se prikaže Pedrillo in povpraša Osmina, ali se je paša že vrnil s potovanja, toda namesto odgovora Osmin na nič hudega slutečega Pedrilla zlije ves svoj gnev in prezir, nato pa se iz protesta umakne v palačo. Belmonte izkoristi priložnost in nagovori presenečenega Pedrilla, ki ne more verjeti, da je njegov nekdanji gospodar pred vhodom paševe palače. Skupaj skujeta načrt, kako bosta rešila svoji zaročenki: Pedrillo bo Belmonta paši predstavil kot graditelja iz Italije, saj velja paša za velikega občudovalca arhitekture. Belmonte in Pedrillo bosta tako ob prvi priložnosti ponoči in iz notranjosti seraja »ugrabila« svoji zaročenki, nato pa bodo vsi skupaj z Belmontovo ladjo, ki je usidrana v bližnjem skrivališču, zapluli proti Evropi. Belmonta ob snovanju tveganega podviga preplavi vznemirjenje ob ponovnem snidenju s Konstanco, Pedrillo pa medtem opreza za morebitnim prihodom paše. Ta se nepričakovano vrne nekoliko prej v spremstvu Konstance in janičarjev, ki mu pojejo hvalnico. Vidno užaloščeno Konstanco, ki še vedno ni prebolela izgube svojega Belmonta, tolaži paša, ki še ni izgubil upanja, da bi mu Konstanca lahko nekoč vračala ljubezensko naklonjenost. Toda Konstancina zvestoba in srčna bolečina sta neizmerni, zato prosi pašo, naj ji da še malo časa, da bo lahko prebolela svojo izgubo. Ko se Konstanca umakne, k paši pristopi Pedrillo in svojemu gospodarju predstavi mladega in nadarjenega arhitekta iz Italije. Mladenič se paši nemudoma priljubi, zato ukaže Pedrillu, naj poskrbi za njegovo bivanje v palači, čemur pa močno nasprotuje ljubosumni Osmin.

Drugo dejanjeOsmin, ki je od paše prejel v dar očarljivo Blondo, si na nadvse neprimeren način in s silo prizadeva osvojiti njeno ljubezensko naklonjenost. Blonda Osmina poduči, kako bi se moralo ravnati z Evropejkami, toda za Osmina je dvorjenje ženskam nepredstavljivo, še posebej sužnjam. Blonda se upre Osminovemu nasilju z obljubo, da bo s Konstancino pomočjo pri paši izprosila ustrezno kazen za Osminovo kruto ravnanje. Osmin, ki

2

postaja vedno bolj sumničav, naroči Blondi, naj se izogiba nepridiprava Pedrilla, toda svojeglava Angležinja presliši vse njegove ukaze. Da bi naposled le pregnala nadležnega snubca, Blonda zagrozi Osminu, da mu bo spraskala oči. Le hip po Osminovem odhodu se sredi harema znajde Konstanca, ki jo še vedno pretresa globoka žalost zaradi nasilne ločitve od Belmonta. Selim paša, ki se mu je ponovno zahotelo Konstancine družbe, pride do svoje ljubljenke z novo zahtevo, naj se mu preda, toda Konstanca ga odločno zavrne – tudi za ceno lastne smrti –, kar pa v paši zgolj dodatno podžge željo po njeni ljubezni. Pedrillo medtem obvesti Blondo, da mu je v paševo palačo uspelo pretihotapiti Belmonta kot italijanskega arhitekta. Novica Blondo nadvse razveseli in sklene, da jo bo nemudoma prenesla Konstanci. Pedrillo prav tako ne izgublja časa in Osminu velikodušno ponudi več steklenic vina, ki jih ta kljub verski prepovedi sprazni eno za drugo, nato pa se močno opit prepusti spancu. Belmonte izkoristi priložnost in pristopi do presrečne Konstance, Pedrillo pa Blondi detajlno razloži načrt pobega. Po ponovnem snidenju Belmonte in Pedrillo podvomita v to, ali sta jima zaročenki med bivanjem v seraju sploh ostali zvesti, toda burni reakciji obeh – Blondina zaušnica Pedrillu in Konstancina globoka užaljenost – naglo preženeta vsak dvom. Po Belmontovem in Pedrillovem opravičilu vsi štirje trdno sklenejo, da bo njihovo edino vodilo ljubezen, ki jim bo pomagala zbežati iz palače.

Tretje dejanjeKo se znoči, se na serajski vrt prikradeta Belmonte in Pedrillo z lestvijo, ki jo prislonita tik pod oknom ženskih soban. Ropot pri nespretno izvedenem pobegu dveh najlepših odalisk iz harema pritegne pozornost temnopoltega mutca, ki zbudi Osmina. Ta se z lanterno odpravi na dvorišče, kjer na svoje veliko presenečenje zagleda oba para. Osmin kljub prošnji in upiranju ubežnikov nemudoma pokliče stražo, ki prestopnike odpelje k paši. Osmin slavi osebno zmago in si s privoščljivim veseljem že predstavlja, kako bo vse štiri ubežnike doletela smrtna kazen. V osrednji dvorani palače se Belmonte poniža pred Selimom pašo in ga prosi za milost. Belmonte paši celo predlaga, naj zanj in za Konstanco določi poljubno visoko odkupnino, ki jo bo plačala Belmontova bogata družina Lostados. Pri tem Belmonte razkrije ime svojega očeta, ki je – kot se izkaže – največji sovražnik Selima paše, ki ga je prikrajšal za premoženje, čast in ljubezen. Paša se sprva nadvse razveseli možnosti, da se zdaj lahko maščuje svojemu smrtnemu sovražniku, tako da bi njegovega sina obsodil na smrt. Toda ganljiva ljubezenska izpoved Belmonta in Konstance, ki si goreče obljubita, da se bosta ljubila tudi po smrti, naredi na pašo močan vtis. Paša po globokem premisleku sklene, da bo v opomin svojemu sovražniku Lostadosu, ki je bil vselej neomajen v svoji krutosti, pomilostil njegovega sina Belmonta, Konstanco in ostala dva prestopnika, da bi tako dokazal svojo etično širino in človečnost – tudi če ju sam v nasprotnem položaju ne bi bil deležen. Vsi štirje prestopniki se – z izjemo Osmina, ki ne skriva razočaranja nad odločitvijo svojega gospodarja – paši zahvalijo za vso dobroto in milost, ki ju nikoli ne bodo pozabili, nato pa na Belmontovi barki zaplujejo novim dogodivščinam naproti.

3

IZ GLEDALIŠKEGA LISTA

Nekaj misli ob mariborski uprizoritvi Mozartove Ugrabitve iz seraja

Piše: Bruno Berger-Gorski

Wolfgang Amadeus Mozart je svoj singspiel (spevoigro) Ugrabitev iz seraja (Die Entführung aus dem Serail) ustvaril pri šestindvajsetih letih, in to v prelomnem obdobju svojega življenja, ko se je otresel nadzora očeta Leopolda in se celo kljub njegovemu začetnemu neodobravanju poročil z meščanko Konstanco Weber (očetovo soglasje k njuni poroki je prišlo šele dan po storjenem dejanju). Delo po eni strani zaznamuje odločen Mozartov korak k osebnostni kakor tudi umetniški samostojnosti, saj lahko njegovo »Ugrabitev« štejemo za eno izmed prvih tehtnejših glasbenodramskih »dejanj« mladega skladatelja, ki se je zgolj nekaj mesecev pred prejetim naročilom dela osvobodil glasbene »tlake« svojega prvega pomembnejšega delodajalca, salzburškega knezoškofa Colloreda. Kot svobodni umetnik – pianist, pedagog in predvsem skladatelj – se je po večmesečnih peripetijah okrog iskanja primernega bivališča na Dunaju ustalil, nato pa se je kmalu pridružil tudi prostozidarski loži, ki sta jo (diskretno iz ozadja) podpirala tudi oba sinova Marije Terezije in habsburška cesarja, Jožef II. in Leopold II. »Ugrabitve« zato, upoštevajoč širši kontekst njenega nastanka, ne velja razumeti zgolj kot manifest Mozartove lastne »osvoboditve«, ampak istočasno in predvsem tudi kot jasno izoblikovano politično stališče v prid tedaj šele porajajočim se naprednim moralnim in političnim tendencam v duhu razsvetljenstva.Mozart tudi v svojih drugih glasbenogledaliških delih (Figarova svatba, Così fan tutte, Don Giovanni) poudarja enakovrednost in v smislu pravic tudi enakopravnost žensk in celo superiornost t. i. nižjega služabniškega sloja (Susanna, Despina, Figaro) nasproti okosteneli, abotni in vase zaverovani aristokraciji, ki pa ne premore resnične duhovne moči gospostva. Mozart tako na drugi strani družbenega brega prikazuje plemkinje (Donna Anna, Konstanca, Grofica Almaviva), utesnjene v korzetu lastnih emocij, ki morajo prestajati »muke vseh vrst«, saj jim njihov položaj odreka sprejemanje lastnih pristnih čustev, kaj šele da bi jih lahko polnokrvno izživele kot njihove služabnice in zaupnice (Blonda, Despina, Zerlina, Susanna itn.).Lika Paše Selima in Belmonta lahko v emotivnem smislu interpretiramo kot Mozartovo sebstvo, moralni kompas oziroma vest, deloma pa ju lahko v simbolnem smislu razumemo kot monument razsvetljenemu monarhu Jožefu II., ki je navsezadnje naročil spevoigro. V izvirnem besedilu Christopha Friedricha Bretznerja Paša Selim v Belmontu celo prepozna lastnega sina in nekakšnega duhovnega naslednika. V skladu z uprizoritvenim konceptom predstave prepozna »prostozidar« Paša Selim, ki ga služabnik Pedrillo že v prvem dejanju označi kot občudovalca arhitekture, v Belmontovi »graditeljski« ariji (Ich baue ganz auf deine Stärke, vertrau, o Liebe, deiner Macht!1) mladega »iskalca resnice« in obema moškima velikodušno prepusti odločitev glede ugrabitve njunih »Konstanc«, kar zgolj poudari moralne kvalitete njegovega ravnanja. Za dosledno dramaturško izpeljavo obeh ženskih likov se kot zelo pomemben dejavnik izkaže moralni aspekt opernega sižeja, ki poudari njuno zvestobo in stanovitnost

1 Popolnoma se zanesem na tvojo silo, ljubezen, in zaupam v tvojo moč!

4

nasploh ter ne nazadnje tudi njuna docela individualna spoznanja o lastni »svobodi« v tujem kulturnem okolju.V tej uprizoritvi se Paša Selim kaže tudi kot karizmatični operni oziroma filmski režiser, ki spontano prehaja skozi različna časovna obdobja in s tem zgolj poudari pomen spreminjajočih se čustev. Prav tako obstaja vzajemni ljubezenski interes med Pašo in njegovo glavno igralko Konstanco, medtem ko angleška igralka Blondka ne skriva zaljubljenosti v turškega igralca Osmina. Prizorišča snemanja filma ob morski ožini Bospor in Istanbulu se izmenjujejo z zgodovinskimi posnetki v kostumih iz Mozartovega časa. Posnetki prikazujejo konflikte, ki izhajajo iz zahteve tedanje družbe po Konstancini in Blondini zvestobi. Obe ženski sta kot gostujoči operni pevki iz Evrope v intimnem smislu povezani s svojima pevskima kolegoma Belmontom in Pedrillom, obenem pa se med snemanjem filma v Istanbulu leta 1964 spopadata s svojimi čustvi naklonjenosti do obeh turških moških, karizmatičnega Paše Selima in Osmina.V slovitem kvartetu Konstance, Blonde, Belmonta in Pedrilla na koncu drugega dejanja nam Mozart pokaže, kako v določenih okoliščinah vsi moški reagirajo enako ali vsaj zelo podobno: kultivirani Belmonte ne more izustiti, česa se boji in o čem premišljuje, zato jeclja (Man sagt … man sagt … du seiest2), medtem ko njegov sluga Pedrillo brez obotavljanja obtoži Blondo nezvestobe, s čimer si prisluži zaušnico. Neposredna posledica obtožbe nezvestobe obeh žensk je prekinjeno snemanje kvarteta, saj morata tako Konstanca kot Blonda potlačiti svoja čustva do obeh Turkov. Pri izpovedovanju čustev in erotičnih konfliktov je t. i. služabniški par tako veliko bolj neposreden in konkreten kot pa denimo »resnobni« plemiški trikotnik Belmonte–Konstanca–Paša, znotraj katerega kroži zelo diskreten način komunikacije. Zdi se, da Mozarta vedno znova pritegnejo nezamisljiva, prepovedana in socialno nemogoča partnerstva, prav tako nepredvidljivi in nenadzorovani čustveni vzgibi, ki v »Ugrabitvi« ne premagajo zgolj razkoraka med stanovi, ampak celo prepad med dvema različnima kulturama, pri tem pa ne nazadnje poudarijo enakopravnost v erotiki med moškim in žensko. Svobodno izražanje čustev, kot nam daje vedeti Mozartov bridki zaključek, nima svojega pravega mesta ne v fevdalni niti v meščanski družbi. Svoj prostor najde zgolj za nekaj trenutkov v Mozartovi glasbi ali morda v vseh tistih »blondkah«, ki si upajo izpovedati svoja čustva.

Iz nemščine prevedel: Benjamin Virc

2 Pravijo … pravijo … da si.

5

WOLFGANG AMADEUS MOZART

Ugrabitev iz seraja (Die Entführung aus dem Serail)SINGSPIEL V TREH DEJANJIH

Piše: dr. Manica Špendal

Celi vrsti svojih uspelih glasbenogledaliških del je Mozart leta 1782 dodal še šestindvajseto delo, spevoigro3 Ugrabitev iz seraja (Die Entführung aus dem Serail). Praizvedba dela je bila 16. julija 1782 v dunajskem Burgtheatru, tik pred Mozartovo poroko s Constanzo Weber. Ugrabitev iz seraja sodi med t. i. turške opere, katerih dogajalni prostor je postavljen na Orient in obravnavajo motiv ugrabitve. Tovrstne opere so bile zlasti v 18. stoletju zelo razširjene in priljubljene. Prva scenska dela s turško tematiko srečujemo že sredi 15. stoletja, najprej v neki nürnberški velikonočni igri Hansa Rosenplüta, med »turškimi spevoigrami« pa velja po dosedanjih izsledkih kot prvo delo te vrste Der glückliche Groß-Vezier Cara Mustapha (Srečni veliki vezir Kara Mustafa) iz leta 1686, ki ga je ustvaril nemški skladatelj Johann Wolfgang Franck. Uspeh Franckove spevoigre je spodbudil še nekega drugega nemškega skladatelja, ki je deloval v hamburški operni hiši – Reinharda Kaiserja –, da je ustvaril opero Mahumet II. (Mohamed II.).Eno najuspešnejših odrskih del s turško tematiko, ki je bilo razširjeno in priljubljeno po vsej Evropi, je bil Il Bajazet libretista Agostina Pioveneja. Z različnimi naslovi, kot denimo Bajazet, Tamerlano, II gran Tamerlano ipd., ga je uglasbilo okrog petintrideset skladateljev. Obravnava zgodovinsko snov o grozljivem, divjaškem mongolskem despotu Tamerlanu, ki je premagal turškega sultana Bajazeta. Ta je nasproti hudobnemu Tamerlanu prikazan kot plemenit človek. Opero z naslovom Tamerlano so komponirali na primer Alessandro Scarlatti (1706), Georg Friedrich Händel (1742), Antonio Vivaldi (1735), Nicola Porpora (1730) idr. Omenimo naj tudi tragično opero (tragedia in musica) II Tamerlano skladatelja italijanskega rodu Giuseppa Clementa Bonomija, ki je bil v 18. stoletju kapelnik kranjskega vicedoma v Ljubljani. Njegov II Tamerlano je po doslej znanih virih prva opera, ki je bila komponirana na Slovenskem.Poseben vpliv na komponiranje »turških oper« je imel Giovanni Ambrogio Migliavacca s svojim delom Il Solimano (Sulejman) iz leta 1753. Prvi ga je uglasbil Johann Adolf Hasse, nato pa še vrsta skladateljev: Domenico Fischietti (1755), Giuseppe Sarti (Soliman den Anden4, 1770), Franz Xaver Süssmayr (Soliman der Zweite, oder Die drei Sultaninnen5, 1803), Friedrich Adam Hiller (1809) itd. Še istega leta (1753) je nastalo tudi prvo izmed treh odrskih del Carla Goldonija, La sposa persiana, katerega besedilo je uglasbil tudi italijanski skladatelj Felice Alessandri v svoji istoimenski operi. Prav njegova opera je najverjetneje služila kot zgled Isaacu Bickerstaffu za angleško farso The sultan, or a peep into the seraglio. Leta 1758 so citirano komedijo z glasbo – napisal jo je Thomas Augustine Arne – izvedli v Kraljevi operni hiši na Covent Gardnu. Še večjo sorodnost z vsebino Ugrabitve iz seraja kaže odrsko delo The captive, ki ga je prav tako napisal Bickerstaff in so ga leta 1769 kot igro ob glasbi, ki jo je ustvaril Charles Dibdin, izvedli v Haymarket Theatru.»Turške opere« so se kmalu udomačile tudi v Franciji in marsikateri nemški skladatelj stoletja se je zgledoval pri komponiranju spevoiger te vrste pri francoskih skladateljih. 3 Nem. Singspiel. 4 Opera je bila izvedena v Kraljevem gledališču v Kopenhagnu. 5 Opera je bila prvič izvedena 1. februarja 1803 v Weimarju.

6

Eden prvih, ki je v Franciji napisal opere s turško tematiko, je bil Christoph Willibald Gluck s svojima dvema operama Le cadi dupé (1761) in La rencontre imprévue, ou Les pèlerins de la Mecque6 (1763). Turške opere so komponirali še francoski skladatelji Pierre-Alexandre Monsigny, André Ernest Modest Grétry idr. Velika podobnost obstaja zlasti med Gluckovo opero La rencontre imprévue in Mozartovo nedokončano spevoigro Zaide (1780), ki naj bi bila predhodnica Ugrabitve iz seraja. V nadaljnjem razvoju »turških oper« je postala značilna povezava krščanskega ljubezenskega para z orientalskim svetom. V gledališki igri s petjem Adelheid von Veltheim, za katero je glasbo napisal Christian Gottlob Neefe (Beethovnov učitelj), sta na primer Adelheid von Veltheim in Karl von Bingen ujetnika Ahmeta, nekdanjega tunizijskega paše. Beg jima ne uspe, vendar pa ju paša velikodušno pomilosti. Leta 1781 so v Berlinu prvič izvedli komično opereto Belmont und Constanze, oder Die Entführung aus dem Serail. Avtor teksta je bil leipziški trgovec Christoph Friedrich Bretzner, glasbo pa je ustvaril nemški skladatelj Johann André. Opereta je imela prvotno velik uspeh, vendar le do premiere Mozartove Ugrabitve iz seraja.Prav to leto (1781), ko je Mozart zapustil službo pri nadškofu v Salzburgu in se preselil na Dunaj, je prejel naročilo cesarja Jožefa II., naj ustvari spevoigro v nemškem jeziku za dunajski Burgtheater. Libreto je na že omenjeno Bretznerjevo besedilo pripravil dunajski literat in gledališki igralec Johann Gottlieb Stephanie ml., vendar pa je največ pobud glede sprememb prvotnega teksta dal kar Mozart sam. Pomembno spremembo je Stephanie izvršil zlasti v tretjem dejanju. S tem da je besedilo bolj tragično obarval, je dal celotnemu delu resnejši poudarek in ga tako oddaljil od praviloma lahkotnega značaja spevoigre. V prvotnem Bretznerjevem tekstu spozna Selim paša v Belmontu svojega lastnega sina in je s tem, ko se odpove Konstanci, njegova žrtev manjša. V Stephaniejevem libretu pa je Belmonte sin paševega največjega sovražnika Lostadosa, guvernerja province Oran na severu Alžirije. Selim paša se mu kot plemenit in dobrohoten musliman ne maščuje, ampak raje zataji svojo strast in sledi razumu ter mu podari prostost. Podobne humanistične ideje zasledimo tudi v dramah takratnega časa (Lessing, Goethe), pa tudi v nekaterih opernih libretih (Čarobna piščal, Fidelio).Mozart je pri spremembah Bretznerjevega teksta vplival zlasti na preoblikovanje vloge Osmina, ki je v njegovi spevoigri nedvomno najbolj zanimiv in izviren lik. Njegove velike glasbenoilustrativne sposobnosti pa so še dodatno pripomogle k orisu Osminovega poudarjeno komičnega značaja. O svojem delu je Mozart poročal v dveh pismih očetu: »Kar zadeva Stephaniejevo delo pri oblikovanju libreta, imate seveda prav, vendar je pesniška upodobitev značaja neumnega, grobega in hudobnega Osmina povsem ustrezna, čeprav vem, da način oblikovanja verzov ni najboljši, vendar se tako zelo ujema z mojimi glasbenimi zamislimi (ki so se mi v glavi porodile že prej), da mi mora biti všeč, in stavim, da pri praizvedbi ne bo nikogar motil …«7 Ponosni španski plemič Belmonte se trudi iz »ujetništva« harema Selima paše rešiti svojo ljubljeno Konstanco, ki so jo ugrabili pirati in prodali paši. Belmontove štiri arije so namenjene le njej oziroma njegovim čustvom do nje. Konstanca je prva junakinja v Mozartovih operah, katerih prisege iz strahu pred resignacijo nakazujejo temno prihodnost. Sledijo ji vloge Donne Anne v operi Don Giovanni in Fiordiligi v Così fan tutte. Kot izpove v glavni ariji Martern aller Arten iz drugega dejanja, je pripravljena prenesti »trpljenje vseh vrst«, samo da ostane zvesta svojemu dragemu Belmontu. Osmin je po Mozartovih besedah »neumen, grob in hudoben«, kot je skladatelj zapisal v pismu svojemu očetu

6 Nepričakovana nezgoda ali Romarji v Meko.7 Dunaj, 13. oktober 1781.

7

Leopoldu leta 1781. Takšne značajske poteze se kažejo v Osminovem sovraštvu do Pedrilla. Njegovo izbranko Blondo, ki mu jo je podaril gospodar, pa obravnava kot sužnjo. Vendar pa je Osminova hudobija oziroma grobost le fasada, pod katero se skriva nežna duša, kar razkriva Mozart že v prvi Osminovi ariji Wer ein Liebchen hat gefunden.Mozart je komponiral »Ugrabitev« za prvo izvajalko glavne ženske vloge, Caterino Cavalieri, ki je bila slepa na enem očesu in tudi bolj neugledne postave. Vendar pa je bila zaradi svojih nadpovprečnih pevskih dispozicij koloraturne sopranistke ljubljenka dunajske publike. Z Ugrabitvijo je Mozart hotel dokazati tudi cesarju, da je mogoče ustvariti »vrhunsko« nemško glasbenogledališko delo za izvedbo vrhunskih umetnikov. »Ugrabitev« je singspiel, vendar pa je pomembnejša stvaritev od dotedanjih del v tej zvrsti in jo lahko označimo kot »komično opero«. V tem smislu je delo predhodnik nemških oper Carla Marie von Webra, Alberta Lortzinga, Otta Nicolaija, Hermanna Goetza ali Huga Wolfa. Ugrabitev iz seraja ima velik razvojni pomen v zgodovini nemške opere, saj je z njo Mozart dvignil dotlej enostavno dunajsko spevoigro na raven opere. Njeno vrednost je lepo opisal Carl Maria von Weber: »Operi, kot sta Figarova svatba in Don Giovanni, je svet upravičeno pričakoval od Mozarta.«Dela, kakršno je Ugrabitev iz seraja, pa Mozart pri najboljši volji ni mogel več napisati. V Mozartovi Ugrabitvi iz seraja gre za posrečeno »sintezo« značilnosti mannheimske šole in neapeljske komične opere (it. opere buffe). Ob tem je Mozart ustvaril svojstveni, izvirni slog, ki je vpliv in položaj italijanske opere kot edine prevladujoče opere na Dunaju znatno zmanjšal. Partitura »Ugrabitve« vsebuje dvanajst arij in pesmi, štiri duete ter po en tercet, kvartet, zbor in vaudeville z zborom. Arije so med drugim komponirane v obliki malega in velikega rondoja, v kitični in variacijski kitični obliki. Velike arije, kot so denimo tudi Konstancine arije (št. 6, 10, 11), imajo tridelne reprize, medtem ko ima Belmontova arija (št. 17) srednji del, komponiran v dveh različicah. Uvertura, ki je napisana v sonatni obliki, ima prvo temo (Presto) v obliki turške koračnice, medtem ko je stranska tema v razširjeni inverziji prve teme. V izpeljavi nastopi še ena lirična tema, povzeta po začetni ariji Belmonta v prvem dejanju, v molovi tonaliteti, medtem ko je arija Belmonta v durovi. Turško obeležje v prvi temi poudari Mozart še z uporabo tolkal – timpanov, triangla in velikega bobna.Prvo dejanje se začenja z omenjeno arijo Belmonta, ki sredi lepega vrta ob morju (verjetno Sredozemskem) opeva veselje, da bo po daljšem času spet srečal svojo ljubljeno Konstanco: »Hier soll ich dich denn sehen, Konstanze!« Upa, da jo bo rešil iz palače Selima paše s pomočjo svojega nekdanjega služabnika Pedrilla, ki dela zdaj kot paznik paševih vrtov. Pedrilla so namreč skupaj s Konstanco in njeno služabnico Blondo ugrabili pirati in jih prodali Selimu paši. Ko pride Osmin, paznik paševega deželnega dvorca, na vrt, da bi nabral fige, si krajša čas z veselo pesmijo Wer ein Liebchen hat gefunden, Belmonte pa skuša od njega postopoma izvedeti, kje je Konstanca. Ko Osmin zasliši ime Pedrillo, ga popade jeza in nažene Belmonta z vrta. Ko prispe na vrt tudi Pedrillo, Osmin nanj zlije jezo in prezir v ariji Solche hergelauf'ne Laffen, die nur nach den Weibern gaffen. Ko se Osmin jezno umakne v palačo, Pedrillo z velikim veseljem pozdravi svojega nekdanjega gospodarja in mu zagotovi, da mu je Konstanca ostala zvesta in se ves čas paši uspešno upira.Veselje in obenem tudi strah izrazi Belmonte v ariji O wie ängstlich, o wie feurig, a se hitro umakne, ko zagleda pašo in Konstanco, ki se vračata z izleta po jezeru. Paša si zaman prizadeva pridobiti Konstancino naklonjenost. V naslednji ariji (št. 6) se Konstanca spominja srečne ljubezni do Belmonta, Ach, ich liebte, war so glücklich. Ko

8

Pedrillo predstavi svojega gospodarja paši kot odličnega gradbenika, ga slednji takoj »vzame v službo«. Dejanje se zaključi s tercetom Marsch! Trollt euch fort! Tako jezni Osmin ne more preprečiti Belmontu vstopa v palačo. Na začetku drugega dejanja hoče Osmin prisiliti Blondo, da bi mu bila kot sužnja povsem poslušna, toda Blonda se mu posmehuje in ga pouči, da se evropska dekleta osvaja drugače, namreč z nežnostjo in z laskanjem (»durch Zärtlichkeit und Schmeicheln«). Pred svojim odhodom ji svetuje, naj se v prihodnje izogiba ničvrednega Pedrilla: »Ich gehe, doch ratte ich dir, den Schurken Pedrillo zu meiden.« Sledi arija Traurigkeit ward mir zum Lose, v kateri Konstanca izrazi žalost in strah pred razgovorom s pašo. Ko jo turški velikaš spomni, da je v njegovi oblasti, mu Konstanca v ariji Martern aller Arten zagotovi, da je pripravljena raje prenesti »vsa trpljenja«, kakor da bi bila nezvesta.Potem ko sta Belmonte in Pedrillo seznanila Blondo o načrtu za nočni pobeg, zadnja zapoje arijo, v kateri izkazuje veselje in radost, Welche Wonne, welche Lust. Vendar pa morajo pred pobegom »onesposobiti« Osmina, da jim ta ne bi prekrižal načrtov, zato mu Pedrillo kot v znak sprave in prijateljstva prinese nekaj najizvrstnejših steklenic vina. Ko se Osmin prepriča, da v vinu ni strupa, s Pedrillom veselo zapojeta slavospev rimskemu bogu Bakhu: »Vivat Bacchus! Bacchus lebe!« Po uspešno začrtanem načrtu tudi Belmonte in Konstanca v veselem pričakovanju svobode in ponovne združitve zapojeta duet Wenn der Freude Tränen fliessen. Blonda in Pedrillo se objameta, nato pa vsi v kvartetu zapojejo v slavo ljubezni: »Es lebe die Liebe!«Na začetku tretjega dejanja pripravljata kapitan ladje Klaas in Pedrillo pobeg,8 ki naj bi se zgodil opolnoči. Belmonte izpove v ariji (št. 17) popolno zaupanje v moč ljubezni: »Ich baue ganz auf deine Stärke.« Natanko opolnoči zapoje Pedrillo mavrsko romanco kot znak za odhod (In Mohrenland gefangen war ein Mädel hübsch und fein), pri tem pa Belmontu drži lestev. Belmonte se naposled le povzpne do Konstancine sobe, kjer sta obe zaročenki že pripravljeni na odhod. Toda še preden paroma uspe priti do rešilnega čolna, sproži Osmin alarm, paševa straža pa prestreže »prebežnike« ter jih pripelje nazaj v paševo sprejemno dvorano. Osmin uživa svoj trenutek zmagoslavja ob misli na njihovo smrt: »O, wie will ich triumphieren, wenn sie euch zum Richtplatz führen.« Skesani Belmonte paši celo predlaga, naj določi poljubno visoko odkupnino zanj in Konstanco, ki jo bo plačala Belmontova bogata družina, pri tem pa izda svoj pravi priimek – Lostados. Paša spozna, da je Belmonte sin njegovega največjega sovražnika – poveljnika province Oran na severu Alžirije, ki ga je v mladosti prikrajšal za ljubezen, čast in imetje. Medtem ko Belmonte in Konstanca čakata na gotovo smrt, si v duetu Meinetwegen sollst du sterben še zadnjič izpovesta ljubezen. Ganljiva izpoved naredi na pašo velik vtis, zato se po krajšem premisleku in na veselo začudenje vseh odloči pomilostiti vse »prestopnike« in jim podariti svobodo, da bi tako dal tudi svojemu največjemu sovražniku etični zgled, kako bi se morale poravnati krivice. Le Osmin tega ne prenese in v svoji ariji besno pripomni, da bi jih morali zažgati kot pse: »Verbrennen sollte man die Hunde.« Osmin se tudi edini ne pridruži janičarjem, ki zapojejo hvalnico paši.Krstna izvedba Ugrabitve iz seraja 16. julija 1782 je bila zelo uspešna, saj so opero še v isti sezoni ponovili še enajstkrat. Na repertoarju je ostala do leta 1788 (do 1784 v Burgtheatru in nato v Kärntnertortheatru). Še leta 1782 so Ugrabitev iz seraja uprizorili v Pragi, 1783 v Varšavi, Bonnu, Frankfurtu in Leipzigu, leta 1784 pa tudi v drugih nemških mestih. V Ljubljani naj bi bila prva uprizoritev Ugrabitve iz seraja leta 1787 v

8 Prizor s kapitanom ladje Klaasom je iz aktualne uprizoritve izpuščen.

9

času gostovanja nemške gledališke družbe Friedricha Johanna Zöllnerja.9 Prva uprizoritev »Ugrabitve« v mariborski Operi je bila 27. novembra 1941, tj. v času druge svetovne vojne, predstava pa je doživela še osem ponovitev. Režiser je bil Erich Matthias, scenograf Gottlieb Ussar, dirigiral pa je Richard Dietl. Drugič so »Ugrabitev« uprizorili v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru v sezoni 1951/1952 s premiero 15. marca 1952. Predstava, ki jo je režijsko pripravil Hinko Leskovšek, dirigiral pa Demetrij Žebre, je bila izvedena dvanajstkrat. Tretjič so »Ugrabitev« v Mariboru uprizorili v sezoni 1965/1966, in sicer pod režijsko taktirko Emila Freliha in glasbenim vodstvom Vladimirja Koblerja. Premiera je bila 19. januarja 1966, sledilo pa je še petnajst ponovitev. Četrtič in zadnjič je bila »Ugrabitev« na sporedu mariborske Opere v sezoni 1985/1986 s premiero 7. februarja 1986 in nato še z osemnajstimi ponovitvami. Režiser operne produkcije je bil Henrik Neubauer, dirigenta pa Uroš Lajovic in Simon Robinson.

Mozartov glasbeni eksoticizem – razsvetljensko kukalo v kulturo drugegaPiše: Benjamin Virc

Ob koncu septembra 1781, ko se je po nekajmesečni selitvi iz Salzburga na Dunaj šele dodobra ustalil v avstrijski cesarski prestolnici, je Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) v pismu očetu Leopoldu poročal o tem, da je prejel novi libreto, ki ga je napisal Johann Gottlieb Stephanie mlajši, in se lotil komponiranja nove opere z govorjenimi dialogi, singspiela Ugrabitev iz seraja (Die Entführung aus dem Serail). Mozart, ki je še v maju istega leta po hudem prepiru in anekdotični »brci v rit«, ki mu jo je v slovo zadal knezoškofov upravitelj grof Arco, izstopil iz službe kapelnika pri salzburškem knezoškofu Colloredu, je bil na Dunaju nenadoma pred velikim kariernim izzivom – kako preživeti od lastnega ustvarjalnega dela in dokončno postati samostojen.10 Kljub nemajhni konkurenci se je Mozartu, tudi ob podpori marca 1781 okronanega cesarja Jožefa II., vendarle uspelo prebiti v sam vrh dunajske glasbene provenience, in to ne samo kot virtuozu na klavirju (čembalu in tedanjemu pianu forte), ampak predvsem kot skladatelju.Prvo večje naročilo, s katerim si je šestindvajsetletni Mozart utrdil ugled na Dunaju, je prejel še pred poletjem 1781 s strani institucije Nationalsingspiel (Narodna spevoigra). Slednja je bila nekakšen »pilotski projekt« Jožefa II. med letoma 1778 in 1783, s katerim je cesar, sicer vnet pristaš novih idej razsvetljenstva, želel spodbuditi nastanek več del v nemškem jeziku, da bi tako posledično zajezil vpliv italijanske opere, ki je bila še vedno najpopularnejša glasbenogledališka zvrst v avstrijski prestolnici in tudi drugod po nemško govorečih deželah. Čeprav je projekt naposled doživel polom, pa je v času njegovega obstoja vseeno nastalo kar nekaj uspešnic, povečini prevodov in adaptacij

9 Sivec, Jože: Opera na ljubljanskih odrih od klasicizma do 20. stoletja, Ljubljana 2010, str. 50. 10 Znano je, da je Mozart bil praktično vse življenje zelo čustveno navezan na svoja starša, v profesionalnem smislu pa se je zelo opiral na strokovno mnenje svojega očeta Leopolda Mozarta, prav tako glasbenika in pedagoga, ki je svojega sina Wolfganga usmerjal v usvajanje različnih glasbenih slogov in estetik. Mladi Mozart pa je tudi v času svoje samostojnosti, ko se je otresel vpliva očeta, pogosto zapadel v neodgovorno in lahkomiselno zapravljanje sicer zlahka prisluženih honorarjev, s katerimi bi si lahko ob »pametni« naložbeni strategiji, kot se danes rado reče, priskrbel trajno premoženje.

10

italijanskih ali francoskih opernih sižejev, med katerimi še posebej izstopa Mozartova nemška opera z dialogi (singspiel) Ugrabitev iz seraja (Die Entführung aus dem Serail).Johann Gottlieb Stephanie ml., ki je bil imenovan za inšpektorja Narodne spevoigre, se je z Mozartom spoznal spomladi 1781, ko je mladi skladatelj iskal priložnost za delo in je libretistu Stephanieju pokazal partituro svoje zgodnje opere Zaide. Stephanie je bil nad delom navdušen, Mozart pa je prav tako s svojim igranjem odlomkov iz opere Idomeneo v glasbenem salonu znamenite mecenke Marie Wilhelmine Thun naredil močan vtis na impresarija, grofa Franza Xaverja Orsini-Rosenberga, ki je bil prav tako zaupnik Jožefa II. Krog novih Mozartovih podpornikov je bil tako sklenjen, in tako je po posredovanju Orsini-Rosenberga prišlo do dogovora, da bo Stephanie našel primerno vsebino in pripravil libreto za Mozarta. Stephanie pa ni napisal novega dela, ampak je brez predhodne privolitve leipziškega trgovca in literata Christopha Friedricha Bretznerja adaptiral njegov libreto Belmont und Constanze, oder Die Entführung aus dem Serail. Bretzner je seveda po praizvedbi opere 16. julija 1782 v dunajskem Burgtheatru spodbijal Stephaniejevo avtorstvo kot plagiat, čeprav se je kot svojevrstna ironija izkazalo že dejstvo, da je bil novi plagiat v vseh tedanjih nemških deželah neprimerljivo bolj uspešen od leipziškega originala.Mozart je Stephaniejev (de facto predelani Bretznerjev) libreto prejel 29. julija 1781, kot je zapisal tudi v pismu očetu.11 Iz ohranjene Mozartove korespondence je razviden nagel napredek pri skladanju opere, o čemer je redno obveščal očeta. Najprej je ustvaril tri ključne točke iz prvega dejanja – prvo Konstancino arijo (za koloraturno sopranistko Caterino Cavalieri), prvo Belmontovo arijo (za tenorista Valentina Adambergerja) in sklepni moški tercet iz prvega dejanja. V pismu očetu pa je Mozart prav tako napovedal, da bo za uverturo, poimenovano kot Sinfonia, zbor janičarjev iz prvega dejanja ter zaključni zbor (vaudeville) iz tretjega dejanja uporabil »turško glasbo«. Že 22. avgusta je v pismu očetu poročal, da je dokončal prvo dejanje opere. Čeprav je Mozart bil sprva prepričan, da mora opero (singspiel) dokončati čim prej, da jo bodo lahko že v prihodnjih dveh mesecih izvedli ob prihodu ruskega velikega vojvode Pavla – sina Katarine Velike in ruskega prestolonaslednika12 – pa se je že naslednji mesec izkazalo, da bo ob novembrskem prihodu visokega ruskega gosta namesto Mozartove novitete izvedena ena izmed že uprizorjenih Gluckovih oper, Alceste. To je dalo Mozartu več časa za komponiranje in temeljitejši premislek o glasbenodramskem oblikovanju opernih oseb.V vsebinskem smislu še posebej izstopa pasaža iz uvodoma omenjenega Mozartovega pisma s 26. septembra 1781, nato pa še s 13. oktobra istega leta, ki je namenjena nekaterim ključnim opernim likom. Mozartov komentar o Osminu se tako navezuje na percepcijo eksotičnega v glasbi, ki jo v tem kontekstu uteleša predvsem pojem »turška glasba«. Osmin, nadzornik podeželskega posestva Paše Selima, je tako označen kot tipični Turek, kar je poleg že same izbire imena, ki spominja na pripadnika Osmanskega cesarstva, očitno tudi iz njegove kostumske opreme z obveznim turbanom in s

11 V pismu, datiranem 1. avgusta 1781, Mozart zapiše (s popravljeno transkripcijo, op. a.): »Nun hat mir vorgestern der junge Stephanie ein Buch zu schreiben gegeben. Ich muß bekennen, daß, so schlecht oder meinentwegen gegen andere Leute sein kann, das ich nicht weiss, so ein sehr guter Freund ist von mir. – Das Buch ist ganz gut. Das Sujet ist türkisch und heißt: Bellmont und Konstanze, oder die Verführung aus dem Serail.« (Tako mi je predvčerajšnjim mladi Stephanie izročil knjigo v pisanje [komponiranje]. Moram priznati, da je, glede na to, kako slabo ravnam z ljudmi ali kako neugledno znam postopati z ljudmi, ki jih ne poznam, do mene prav dober prijatelj. – Knjiga je prav dobra. Siže je turški in ima naslov Bellmont in Konstanca, ali Zapeljevanje v seraju.) Dostopno na spletnem viru: http://dme.mozarteum.at/DME/briefe/doclist.php. Tukaj velja poudariti pomensko razliko, ki gotovo ni naključna, in sicer med besedama iz naslova opere, Entführung (ugrabitev) in Verführung (zapeljevanje), ki jo v pismu uporabi Mozart. 12 To dokazuje citat iz pisma: »Der Großfürst von Russland wird hierher kommen, und da bat mich Stephani ich sollte, wenn es möglich wäre, in dieser kurzer Zeit die Opera schreiben.« Spletni vir: http://dme.mozarteum.at/DME/briefe/doclist.php.

11

poudarjenimi temnimi brki, z brado, s temnejšim pudrom s črnilom in z lasuljo. Še več, Osmin kot edini aktivni pojoči subjekt iz turškega okolja – Paša Selim je kot predstavnik višjega sloja izrazito dramska figura, ki mu je kot instrument lastnega izraza namenjen samo odrski govor – tako postane nekakšna kataloška manifestacija vseh stereotipnih značilnosti, ki so jih Evropejci tedaj pripisovali (in jih morda povečini še danes pripisujejo) muslimanskim moškim z Bližnjega vzhoda.Tako med Osminovem sovraštvom do vseh Evropejcev, ki jim grozi z mučenjem in s smrtjo, če bi vdrli v paševo palačo ali se preveč približali ženskam iz harema, zasledimo tudi lastnosti, kot sta poudarjeno spolno poželenje (pohotnost) in hinavščina, ki se denimo kaže v Osminovi »pozabi« načel islama, ko mu Pedrillo ponudi nekaj steklenic odličnega vina. V svoji ariji Solche hergelauf'ne Laffen Osmin prekolne španskega plemiča Belmonta in njegovega »znanca« Pedrilla – o katerem ne ve, da je bil v resnici Belmontov sluga – ter ju označi kot »pritepena domišljavca«, ki sta prišla sem od drugod, da bi povzročala težave (predvsem ženskam v paševem haremu). Nenadoma pa se v kodi omenjene Osminove arije zgodi pomenljiv preobrat z naštevanjem groženj: »Erst geköpft, dann gehangen, dann gespießt auf heiße Stangen …«13 Mozartova opomba v pismu pojasnjuje, da naj bi nenadne spremembe izvajalskega tempa, karakterja, tonovskega načina in metruma v glasbi nakazovale Osminov zdrs v nekontrolirano čustvenost oziroma – po Mozartovih besedah – v bes. Skladatelj posebej omenja »turško glasbo«, ki Osminov bes ironizira oziroma ga transformira v nekaj komičnega,14 s tem pa ga posledično poniža kot neuravnovešenca in ne nazadnje tudi kot subjekt, katerega mnenje in čustva ne štejejo.15

Kot navajajo številni zgodovinski viri, je sintagma »turška glasba«16 v 18. stoletju primarno označevala kombinacijo več inštrumentov, kot so triangel, činele in (veliki) basovski boben, ne pa denimo izvajanja avtentične etno glasbe iz Turčije, kot bi lahko domnevali danes. Pomemben zgodovinski impulz oziroma dogodek, ki je prispeval k razmahu turške glasbe, se je zgodil leta 1699 s podpisom premirja med Avstrijo in Otomanskim cesarstvom v Karlowitzu. Da bi proslavili podpis mirovne pogodbe, je turška diplomatska delegacija v spremstvu nekaj janičarskih skupin za več dni prispela na Dunaj, omenjene skupine pa so priredile več nastopov na prostem. Četudi se je do srede 18. stoletja »zvok janičarjev« že dodobra razširil po celinski Evropi, skladatelji iz tega obdobja – predklasicizma in porajajočega se dunajskega klasicizma – niso bili prvi, ki bi takšno glasbo vključevali v svoja dela. Vlogo posnemovalcev turške glasbe so tako najprej prevzele vojaške godbe. Kot ugotavlja britanski muzikolog in arabist Henry George Farmer, je pomemben moment kulturnega stika s turško glasbo predstavljal dejanski »uvoz« turških glasbenikov. Zgodovinska zasluga za prvi tovrstni podvig gre

13 Najprej (boš) obglavljen, nato obešen, nato na žgoče kole naboden …14 Korigiran citat: »Der Zorn des Osmin wird dadurch in das Komische gebracht, weil die türkische Musik dabei angebracht ist.« (Osminova jeza se tako privede/sprevrne v komično, ker je na tem mestu vstavljena turška glasba.) Iz Mozartovega pisma očetu Leopoldu, 26. september 1781, dostopno na: http://dme.mozarteum.at/DME/briefe/doclist.php15 Bi lahko v tem primeru s perspektive hegemonije evropske kulture govorili že o svojevrstni normiranosti oziroma »normalizaciji« takšne umetniške prakse, ki legitimira slogovni »rasizem« oziroma diskriminacijo, in sicer v smislu uporabe prvin neevropske glasbe kot sredstev degradacije, parodiranja, ironije in smešenja?16 Pogosto uporabljen je bil tudi italijanski izraz alla turca, ki ni označeval način igranja, ampak že sam nekoliko bolj »divji« oziroma surov karakter glasbe in naj bi spominjal na ritem janičarskih koračnic. Sam izraz presega zgolj ritmično dimenzijo neke skladbe in lahko označuje tudi nekoliko bolj nenavadno (čudno) zveneče melodične postope s praviloma alterirano četrto stopnjo, ki pa se ne razveže oziroma ne modulira na dominanto, ampak ostane v domeni tonike kot harmonsko tuji ton. (Glej notni primer št. 4: Zbor janičarjev iz prvega dejanja Ugrabitve iz seraja). Kot navaja Locke v svoji monografiji o glasbeno eksotičnem, je bil slog alla turca najbrž prvi mednarodno prepoznan slog, ki je bil namenjen upodabljanju neevropskih pokrajin, torej dežel Orienta, zgolj z glasbenimi sredstvi. V resnici je imel slog alla turca bolj malo skupnega z avtentično turško glasbo, saj je šlo prejkone za bolj ali manj uspešne (in tudi priljubljene) poskuse adaptacije določenih »tuje zvenečih« glasbenih prvin v kontekstu klasične evropske glasbe.

12

Poljski, ki je po letu 1720 od tedanjega otomanskega sultana prejela kompletno zasedbo turške godbe. Približno v istem času je tudi Rusija potrkala na otomanska Visoka vrata17 s podobno prošnjo, v prihodnjih nekaj letih pa sta jima sledili še Prusija in Avstrija, tako da je do 1770 večina evropskih držav ugriznila v eksotično jabolko janičarskih godb.Omenjena tolkala – triangel, činele in basovski boben – so bili sicer grobi evropski približki nekaterih standardiziranih inštrumentov, ki so jih na svojih pohodih uporabljali janičarji,18 vendar pa je Mozartu zadoščalo, da se na začetku Osminove kode z omenjenimi glasbili (z dodano flavto piccolo) poudarita raskavost in ostrina orkestrskega zvoka. Zdi se, da je Mozart ne glede na očitano diskriminacijo eksotičnih (torej neevropskih) glasbenih prvin spontano prišel do zaključka – kakor ugotavlja tudi muzikolog Ralph P. Locke v svoji monografiji Music and the Exotic from the Renaissance to Mozart (Glasba in eksotično od renesanse do Mozarta) –, da lahko slogovne prvine in kompozicijske odločitve, ki jih družba v skladateljevem času po navadi ni povezovala z eksotičnimi kraji, močno poudarijo reprezentacijo bodisi etnične ali nacionalne drug(ačn)osti. Seveda pa je predpogoj, da se omenjena drugost oziroma drugačnost pred nastopom glasbe na odru (ali na splošno rečeno na mestu kazanja) že vzpostavita skozi tekst, kostume, scenografijo in dramsko akcijo.19

V Ugrabitvi iz seraja, ki je že v prostorskem smislu umeščena na neimenovani obalni predel turškega podeželja – v tej konkretni postavitvi ob morsko ožino Bospor –, so se številni elementi glasbeno eksotičnega v glasbenodramaturškem smislu na novo in neprimerljivo bolj učinkovito povezali kot v dotlej nastalih glasbenogledaliških delih z orientalsko in eksotično tematiko nasploh. Odkrivanje novih meja eksotičnega, kar se je v smislu tonske reprezentacije oziroma »ilustracije« dogajalo v klasični glasbeni umetnosti, pa je bilo vseskozi tesno povezano s fizičnim odkrivanjem še neraziskanih kotičkov sveta v okviru večstoletnega procesa evropske kolonizacije, ki so ga spodbudili Kolumbovo odkritje Amerike in politično-ekonomski interesi starih evropskih imperijev po globalni prevladi. Kakorkoli že, Mozartova briljantna uporaba janičarskega sloga tako na več mestih – v uverturi, zboru janičarjev, vstopnem maršu Paše Selima,20 komičnem pivskem duetu Pedrilla in Osmina (Vivat Bacchus!) ter v dveh Osminovih arijah – ne nakaže zgolj kraja opernega dogajanja, ampak gledalcu/poslušalcu nazorno ilustrira »espri« turške kulture, četudi je ta podan s pričakovane hegemonistične evropske perspektive.Razsvetljenski ideali o enakosti, svobodi in bratstvu vseh narodov sveta, ki jih je kot parolo promovirala francoska revolucija in jih je Mozart gotovo ponotranjil ter vzel za lastni moralno-etični imperativ, pa se po stereotipnih upodobitvah »eksotičnih« moških figur, med katerimi poleg Paše Selima, temnopoltega mutca21 (Osminovega osebnega pomočnika in stražarja) in zbora janičarjev seveda najbolj izstopa edini pevski (in po nekaterih tezah tudi edini pristno »turški«) lik Osmina, izkažejo kot pomemben Mozartov politični komentar. Ta je položen v zadnji govor Paše Selima, s katerim vse 17 Izraz označuje nekdanji center turške absolutistične vlade, palačo Topkapi v Istanbulu.18 Pripadniki elitne pehotne enote dvorne in telesne straže osmanskih sultanov.19 Prim. Locke, Ralph P.: Music and the Exotic form the Renaissance to Mozart, Cambridge University Press, Cambridge 2015, str. 27.20 V današnjih edicijah partitur je omenjeni marš pogosto izpuščen. 21 Pojav nemega črnca (ein schwarzer Stummer) v petem prizoru tretjega dejanja je še posebej pomemben z vidika krepitve stereotipnih predstav o muslimanski kulturi (šeriatskem pravu); v tem primeru gre za prepričanje, da so turški mogotci imeli zmeraj pri roki kakšnega asasina, ki svojega gospodarja nikoli ne bi mogel izdati zaradi lastne nemosti. Libretist Stephanie ml. je v tem prizoru sledil večstoletni tradiciji upodabljanja eksotičnih tujcev s pomočjo plesa ali teatraličnih gest, ki so tukaj poudarjene z znakovno govorico, prav tako pa je vpeljava temnopoltega mutca med nastopajoče osebe želela posredno pokazati tudi na etnično heterogenost Otomanskega cesarstva in ne nazadnje tudi na trgovino s sužnji, kar se je v prihodnjih desetletjih v Evropi v kontekstu pridobivanja enakih pravic in pozneje med ameriško državljansko vojno izkazala kot izredno pereča problematika.

13

prestopnike proti pričakovanju turške postave in načel islama pomilosti in jim celo omogoči karseda hitro vrnitev v Evropo. Paša Selim, čigar poreklo ostaja sicer zavito v tančico skrivnosti,22 se tako kot predstavnik turške oblasti izkaže še toliko bolj »plemenit«, saj ne podleže maščevalnim impulzom, ko izve, da je Belmonte – ta se je po načrtu svojega zvitega sluge Pedrilla kot italijanski arhitekt elegantno »pretihotapil« v pašev seraj, da bi ugrabil svojo zaročenko Konstanco – pravzaprav sin njegovega najhujšega sovražnika Lostadosa, guvernerja province Oran na severozahodu današnje Alžirije. Paševa pomilostitev prebežnikov pridobi še večji simbolni pomen in integriteto, ko se na Osminov maščevalni krik (»Herr, keine Gnade!«23) odzove s pacifistično modrostjo, vredno samega Kanta: »Beruhige dich! Wen man durch Wohltun nicht für sich gewinnen kann, den muss man sich vom Halse schaffen.«24

Ariji, v katerih Mozart uporabi slog alla turca z namenom stopnjevanja dramske napetosti in v katerih Osmin doživi »spontani izbruh« jeze, sta ob boku kompleksne, bravurozne in v bistvu uporniško-fatalistične Konstancine arije Martern aller Arten med najbolj čustveno angažiranimi točkami opere, obe25 pa izhajata iz Osminovega globokega sovraštva in prezira do Evropejcev. Četudi bi lahko libretist in skladatelj lik Osmina proti koncu opere prepričljivo preoblikovala po paševem etičnem zgledu tako, da bi bil zmožen sočutja do kaznovancev ali da bi vsaj omilil svojo sovražnost, pa se to ne zgodi. Ko paša pomilosti prestopnike, Osmin pod temperamentnim okriljem sloga alla turca ponovi svoje grožnje, nato pa – ob spoznanju, da so njegovi protesti zaman – besneče odvihra z odra. Onkraj dobrega in zlega se nam Osmin danes v svoji »sveti jezi« utegne zdeti kot sodobni terorist, ki želi na vsak način izpeljati svojo veliko sabotažo, lahko pa tudi kot upornik posebne vrste in ne nazadnje kot človek vesti, ki se ne upira zgolj vsemu, kar je tuje, ampak tudi temu, kar se na trenutke kaže kot nelegitimna oblast iz domačih logov. In prav v tem postane Osmin še kako pomemben politični subjekt, ki ga je prav zaradi njegovih nazadnjaških nazorov kot senčne plati spodletelega razsvetljenskega projekta treba danes jemati še kako resno.

22 Glede na kontekst njegovega pogovora z Belmontom, katerega oče Lostados se izkaže za paševega smrtnega sovražnika, lahko zgolj predvidevamo, da bi lahko v paševem primeru šlo za plemiča španskega porekla ali vsaj za potomca »mešane krvi«, ki si je z vojaškimi zaslugami pridobil veliko posestvo in moč znotraj otomanske države. Vendar pa velja poudariti, da bi po tej tezi postal vprašljiv »ontološki dokaz« človečnosti Paše Selima (njegove pomilostitve prestopnikov iz »krščanske« Evrope) kot univerzalne etične kategorije, saj bi to pomenilo, da je paševa reakcija privzgojena oziroma kulturno pogojena s tradicijo evropskega pojmovanja osebne svobode. Iz tega razloga, pa tudi z namenom doseganja večjega dramaturškega in dramatičnega preobrata, je gledalcu lažje verjeti v neverjetno, torej v to, da je neki Turek pomilostil »naše prestopnike« na svojem terenu. S tem se tudi v gledalcu navsezadnje okrepi vera v etične vrednote in univerzalnost človeškega stanja (kot subjekta) nasploh, najsi bo ta še tako naivna.23 Gospod, brez milosti!24 »Pomiri se! Tistega, ki ga ne moreš pridobiti na svojo stran s prijaznostjo [ali z dobroto, op. a.], si se prisiljen znebiti.« 25 Mišljeni sta ariji Solche hergelauf'ne Laffen (s stopnjevano kodo Erst geköpft, dann gehangen) iz prvega dejanja in O, wie will ich triumphieren iz tretjega dejanja.

14

BIOGRAFIJE

Bruno Berger-GorskiRežiser in gledališki ustvarjalec Bruno Berger-Gorski je študiral teatrologijo, umetnostno zgodovino in italijanistiko na Dunajski univerzi, kjer je dokončal tudi magisterij iz medijev, teatrologije in filmologije. Doslej je režiral več kot 100 različnih glasbenogledaliških del po številnih opernih hišah na kar štirih celinah. Iz njegovega zgodnjega opusa zasledimo inscenacije oper na mednarodno priznanih odrih Teatra Colón v Buenos Airesu (Kavalir z rožo), Sau Paulu (Zaroka v samostanu Sergeja Prokofjeva), Amazonskem festivalu (Norma), Gledališču Terese Carreño v Caracasu (Lohengrin), Mumbaju (Tosca), izraelskem Aškelonu (Samson in Dalila), Oviedu (Tannhäuser, Othello) idr. Med njegovimi najuspešnejšimi režijami v nemško govorečem prostoru velja izpostaviti postavitev glasbenogledaliških produkcij v opernih hišah v Hamburgu, Magdeburgu, Aachnu, Trierju, Bonnu, Luzernu, Salzburgu, na Dunaju, Luksemburgu. Leta 2017 je prejel povabilo Opere iz Dallasa, da režira novo postavitev opere Samson in Dalila, ki jo je vodil dirigent Emmanuel Villaume. Leta 2018 je režiral komorno opero Hommage à Else Lasker Schüler Josefa Tala na telavivskem Jaffa festivalu. V letu 2019 je sledila režija Puccinijeve opere Lastovka (La rondine) v Meiningenu. Aktiven je tudi na pedagoškem področju. Kot gostujoči profesor je predaval na več mednarodno priznanih fakultetah in akademijah, med drugim na Kraljevi akademiji v Kopenhagnu, Sibeliusovi akademiji v Helsinkih, Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost na Dunaju, Visoki šoli za glasbo v Detmoldu, Univerzi Friedricha Alexandra v Erlangnu ter na Visoki šoli za glasbo in ples v Kölnu.

Simon RobinsonKariero dirigenta in pedagoga Simona Robinsona zaznamujejo številni uspehi ter širok repertoar, ki zvrstno obsega opere, operete, muzikale, simfonična in komorna dela, med njimi kar 26 svetovnih premier. Simon Robinson je od leta 1979 stalni dirigent Opere in Baleta SNG Maribor. Poleg tega je sodeloval s številnimi uglednimi gostujočimi umetniki pri skoraj vseh produkcijah mariborske Opere in Baleta. Njegov naraščajoč sloves mu je v Sloveniji in tujini zagotovil veliko gostovanj. Tako je kot gostujoči dirigent med drugim sodeloval s Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Hrvaškim vojaškim simfoničnim orkestrom, Beograjsko filharmonijo, Collegium musicum iz Guildforda, Simfoničnim orkestrom univerze iz Surreyja, Kraljevo akademijo za glasbo iz Londona in iz Cambridgea ter s Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Liverpoola, Angleško narodno opero iz Leedsa, Praškim radijskim orkestrom in Filharmonijo Veneto – Treviso, SNP Beograd in Novi Sad ter drugimi. Simon Robinson je dejaven in iskan tudi kot skladatelj, ki ustvarja predvsem različne glasbenodramske zvrsti (kot so dramsko gledališče, radijske in televizijske igre, lutkovno gledališče, različne akademske proslave); ukvarja se tudi s pedagoškim delom. Je redni profesor za dirigiranje na Univerzi v Mariboru (habilitiran je bil leta 2012) in profesor za glasbeno literaturo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot predan izvajalec slovenske glasbe je posnel vrsto plošč za zbirko Slovenska glasbena dediščina ter za potrebe RTV Slovenija in Radio Maribor. Za svoje dosežke je prejel tudi več priznanj in nagrad, med drugim mu je za zasluge na področju sodelovanja med Slovenijo in Britanijo kraljica Elizabeta II. leta 1998 podelila red britanskega imperija.

15

Martin SušnikTenorist Martin Sušnik se je rodil v Avstraliji, vendar že od otroštva živi v Sloveniji. Študij solopetja je zaključil z odliko (»summa cum laude«) na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Pije Brodnik. Uspešno je sodeloval na različnih tekmovanjih doma in v tujini, kjer je osvojil več zlatih priznanj. Za svoje dosežke je v času študija prejel študentsko Prešernovo nagrado in svečano listino za izredne študijske dosežke Univerze v Ljubljani. Na koncertih, tako doma kot v tujini, večkrat nastopa z različnimi zbori, s komornimi zasedbami in z orkestri. Udejstvuje se predvsem na opernih odrih, prav tako pa se posveča tudi petju oratorijev, maš in samospevov. Gostoval je na številnih evropskih koncertnih odrih, prav tako v Kraljevi operi v Versaillesu, Opéri Comique v Parizu, Operi HNK Zagreb, SNG Opera in balet Ljubljana. Kot član opernega ansambla SNG Maribor je uspešno upodobil veliko vlog, kot so Romualdo (M. Kogoj: Črne maske), Camille de Rosillon (F. Lehár: Vesela vdova), Nemorino (G. Donizetti: Ljubezenski napoj), Vojvoda Mantovanski (G. Verdi: Rigoletto), Don Ottavio (W. A. Mozart: Don Giovanni) Lenski (P. I. Čajkovski: Jevgenij Onjegin), Rinuccio (G. Puccini: Gianni Schicchi), Lindoro (G. Rossini: Italijanka v Alžiru), Grof Almaviva (G. Rossini: Seviljski brivec), Tamino (W. A. Mozart: Čarobna piščal), Chevalier de la Force (F. Poulenc: Pogovori karmeličank), Nick (G. Puccini: Dekle z zahoda), Pong (G. Puccini: Turandot), Ernesto (G. Donizetti: Don Pasquale), Loge (R. Wagner: Rensko zlato).

Andreja Zakonjšek KrtSopranistka Andreja Zakonjšek Krt se je rodila v Celju, kjer tudi živi. Po diplomi iz glasbene pedagogike na mariborski Pedagoški fakulteti se je izpopolnjevala na oddelku za koncertno petje na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, kjer je z odliko diplomirala pri profesorjih Karlheinzu Donauerju (oratorij) in Gerhardu Zellerju (samospev). Že med študijem se je izpopolnjevala pri priznani (zdaj že pokojni) mezzosopranistki in prvakinji Opere SNG Maribor, Dragici Kovačič. Od sezone 1996/1997 je kot solistka redno zaposlena v Operi SNG Maribor, kjer se je predstavila v vlogah Rosine (Seviljski brivec), Micaële (Carmen), Adine (Ljubezenski napoj), Adele in Rosalinde (Netopir), Maud v krstni izvedbi opere Princesa vrtoglavka Josipa Ipavca, Musette (La bohème), Nannette (Falstaff), Pamine (Čarobna piščal), Belinde (Didona in Enej), Antonie (Hoffmannove pripovedke), Sophie (Werther), Liù (Turandot), Jerice (Zlatorog), Donne Francesce (Črne maske), Hanne Glawari (Vesela vdova), Elvire (Italijanka v Alžiru), v naslovni vlogi opere Rusalka idr. Med njenimi zadnjimi odrskimi upodobitvami spada naslovna vloga Popeje iz Monteverdijeve opere Kronanje Popeje (v sezoni 2015/2016) ter ekspresivna vloga Madame Lidoine (Nova mati prednica) iz Poulencove opere Pogovori karmeličank. Redno gostuje tudi v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je prvič nastopila kot Metka v Humperdinckovi pravljični operi Janko in Metka, zatem pa še kot Susanna (Figarova svatba), Norina (Don Pasquale), Zerlina v Mozartovi operi Don Giovanni, Berenice v Rossinijevi operi Prilika dela tatu, Valencienne in Hanna v Lehárjevi Veseli vdovi, Grilletta v Haydnovem Apotekarju, ki je bil na rednem programu Festivala Ljubljana itd. Je prepričljiva interpretka opernih in operetnih vlog kot tudi koncertnih vokalno-instrumentalnih del in samospeva. Sodelovala je s Slovenskim komornim zborom, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Slovensko filharmonijo, pianistkama Natašo Valant in Danielo Candillari in

16

drugimi. Večkrat je že nastopila na Festivalu Radovljica. Njen koncertni repertoar obsega dela od zgodnjega baroka pa vse do glasbe 20. stoletja, med drugim je kot solistka sodelovala v izvedbah Händlovih, Telemannovih, Bachovih, Haydnovih in Mozartovih vokalno-instrumentalnih del. Leta 2004 je pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija izšla njena prva zgoščenka z naslovom Slovenski in francoski samospevi, ki sta jo posneli s pianistko Natašo Valant – omenjeni plošči so se pod okriljem iste založbe pridružile še nekatere druge, sodelovala je tudi s pianistko Bredo Zakotnik, s katero sta leta 2006 v Slovenj Gradcu izvedli koncert Wolfovih, Schubertovih in Schumannovih samospevov, ki ga je posnel tudi Radio Slovenija. Na omenjeni plošči lahko zasledimo dela Antona Lajovica, Rista Savina, Gabriela Fauréja, Clauda Debussyja ter Léa Delibesa. Sodeluje tudi z orkestrom Hiše kulture Celje, s katerim je med drugim nastopila v Ipavčevi operi Teharski plemiči (Marjetka) in v Kálmánovi opereti Grofica Marica. Leta 2016 je svoje vrhunske umetniške dosežke prejela prestižno nagrado Sama Smrkolja za operne pevce, ki jo podeljuje Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG). Kot je zapisala komisija v svoji obrazložitvi, »oblikuje pevka svoje vloge z odlično profesionalnostjo na tehnični in interpretativni ravni. Izvrstna je bila v vlogah Pamine v Mozartovi Čarobni piščali ter Madame Lidoine in Matere Marie Sv. Avguština v Poulencovi operi Pogovori karmeličank«.

Petya IvanovaPetya Ivanova velja za eno najzanimivejših umetnic svoje generacije. Njen glas se odlikuje z izredno čisto barvo in s prijetnimi višinami. Med njene največje dosežke uvrščamo vlogo Kraljice noči, s katero se je predstavila v Dunajski državni operi, v dunajski Ljudski operi in Hamburški državni operi. V njenem italijanskem repertoarju lahko zasledimo najvidnejše vloge za sopran, kot so Gilda, Rosina, Musetta, Nanetta, Violeta, Lucia in Elvira. Z naštetimi vlogami je nastopila v najpomembnejših evropskih opernih gledališčih. Poleg naštetih vlog so ji blizu tudi vloge Lakmé, Olympie (Hoffmannove pripovedke), Zerline (Don Giovanni), Despine (Così fan tutte) ali Kunigunde (Kandid). Petya Ivanova je študirala na Državni akademiji za glasbo v Sofiji (Bolgarija). Za svoje delo je na tekmovanjih mladih opernih pevcev prejela veliko nagrad, med drugim je bila tudi zmagovalka tekmovanja Ondina Otta v Mariboru. Ta zmaga ji je omogočila redni angažma v Operi SNG Maribor, kjer že vrsto let nastopa v glavnih opernih vlogah. Med velike uspehe Petye Ivanove štejemo gostovanje na Nizozemskem, kjer je nastopila v naslovnih vlogah iz oper La traviata in Lucia di Lammermoor. Z vlogo Lucie je prav tako debitirala v prestižni koncertni dvorani Concertgebouw v Amsterdamu. Poleg opernih nastopov prištevamo med pomembne dosežke tudi njena snemanja, in sicer za glasbeno zbirko Naxos in za DLR Kultur. Med njenimi zadnjimi najvidnejšimi odrskimi kreacijami velja izpostaviti vloge, kot so Donna Anna (Don Giovanni), Drusilla (Kronanje Popeje), Micaëla (Carmen), Norina (Don Pasquale) ter naslovno vlogo Katerine Ismajlove iz Šostakovičeve ekspresionistične opere Lady Macbeth Mcenskega okraja.

Nina DominkoSlovenska sopranistka Nina Dominko je diplomantka glasbene pedagogike na mariborski Pedagoški fakulteti, z odliko (summa cum laude) je prav tako zaključila študij petja na ljubljanski Akademiji za glasbo pri prof. Piji Brodnik. Redno se udeležuje seminarjev in poletnih šol (P. Brodnik, B. Fink, C. Spencer, S. McCoy). Leta 2010 je bila polfinalistka Mednarodnega pevskega tekmovanja Ondina Otta v Mariboru.

17

Leta 2012 je prejela študentsko Prešernovo nagrado za pevske nastope na opernih in koncertnih odrih. Solistične vloge je pela v Orffovi scenski kantati Carmina Burana, Mozartovi "Vrabčji maši" v C-duru (Spatzenmesse, K. 220), Haydnovi Missi brevis ter v komorni operi Namišljena resničnost. Novembra 2010 je debitirala v SNG Opera in balet Ljubljana z vlogo Kraljične v mladinski operi Pastir Petra Šavlija, prav tako je nastopila v koncertnem abonmaju Premiki in zamiki s priznanim pianistom Charlesom Spencerjem, decembra pa v okviru koncertnega cikla Mladi mladim Glasbene mladine ljubljanske, in sicer z Brahmsovimi Ljubezenskimi valčki. Leta 2011 je nastopila na 7. koncertu mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi, marca pa na koncertu solistov Akademije za glasbo s Simfoničnim orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana. Decembra leta 2011 je nastopila v vlogi Lucy v Menottijevi komični operi Telefon ter na več koncertih z orkestrom Slovenske vojske. Marca 2013 je v vlogi Ninon debitirala v Gorenjskem slavčku, aprila pa je sodelovala s priznanim slovenskim dirigentom Markom Letonjo. V sezoni 2013/2014 je debitirala v vlogi Adele v Straussovi opereti Netopir, nato pa še v vlogi Prve vile iz Dvořákove lirične opere Rusalka na velikem odru Opere SNG Maribor. V sezoni 2014/2015 je v Operi SNG Maribor debitirala v vlogi Kraljice noči v Mozartovi operi Čarobna piščal, zatem pa še kot Princesa v Cuijevi pravljični operi Obuti maček. Med njenimi prepričljivimi odrskimi kreacijami sodijo prav tako vloge, kot denimo Sestra Constance iz Poulencove opere Pogovori karmeličank in Rosina v Rossinijevi komični operi Seviljski brivec.

Valentina ČudenSopranistka Valentina Čuden je svojo glasbeno pot začela na Dunaju, in sicer na glasbeni šoli v razredu prof. Vetter von der Lilie ter na konservatoriju za glasbo kot najmlajša članica pevskega zbora pod vodstvom prof. Otta Partmanna. Kot najstnica je bila zaposlena kot igralka v Auersperškem gledališču na Dunaju, sodelovala je tudi pri izvedbi Molnarjeve drame Dečki Pavlove ulice. Od leta 2009 je članica Opere SNG Maribor. V tem času je nastopila v raznih vlogah: Frasquita (Carmen), Giannetta (Ljubezenski napoj), Sestra Genovieffa in Nella (Triptih), Grofica Ceprano (Rigoletto), Olga (Vesela vdova), Pošast (pravljična opera Kdor upa, ne odneha), Leonora (Črne maske) in Curra (Moč usode). V ljubljanski operni hiši je pela vlogo Madame Herz v Mozartovi enodejanki Gledališki direktor ter Leonoro v Črnih maskah. Oder je delila z mnogimi glasbeniki, med drugim s Sašo Olenjukom, Sabino Cvilak, Mileno Morača, Juretom Ivanušičem, Janezom Lotričem, skupino Katice itd. Pela je pod vodstvom raznih dirigentov, kot so Simon Robinson, Loris Voltolini, Benjamin Pionnier, Aleksandar Spasić, Igor Švara in Uroš Lajovic. Nastopila je na odrih v Sloveniji, Avstriji, Italiji, Kanadi in na Japonskem. Pevsko se je izpopolnjevala pri Piji Brodnik v Ljubljani. Pred tem se je izobraževala pri Yoriko Tanno in Stuartu Hamiltonu v Torontu. Sodelovala je tudi pri pevskih delavnicah pod vodstvom hrvaške sopranistke Dunje Vejzović, Ulfa Bästleina v Ljubljani, Daniela Ferroja v Italiji in Stephena Delanyja v Avstriji. Med letoma 2002 in 2006 je v Kanadi kot pevka in pianistka prejela več prvih nagrad na festivalu Kiwanis, na NATS festivalu ter na tekmovanju Canadian Music Competition, kjer je bila finalistka (2006). Leta 2004 je z odliko diplomirala kot koncertna pianistka na univerzi Carleton v Otavi v Kanadi v razredu Verne Jacobson. Za svoje izjemne uspehe je prejela nekaj štipendij, leta 2004 tudi odličje "Medal of Music". Med njenimi zadnjimi najvidnejšimi odrskimi kreacijami spadajo vloge, kot so Eliza Dolittle (My Fair Lady), Amor in Dvorna dama (Kronanje Popeje), Aksinja in Kaznjenka (Lady Macbeth Mcenskega okraja) idr.

18

Uroš DolšekTenorist Uroš Dolšek se je v zadnjih nekaj letih naredil več pomembnih korakov v smeri prepoznavnega opernega solista. Njegov opus se tako iz zborovskih partov preveša v domeno vidnejših in tehnično zahtevnejših solističnih tenorskih vlog, ki se raztezajo od klasičnega italijanskega belcanta pa vse do modernistične operne ekspresije. Med njegovimi najpomembnejšimi odrskimi kreacijami velja izpostaviti vloge, kot so Ernesto (G. Donizetti: Don Pasquale), Elvino (V. Bellini: La sonnambula), Zinovij Borisovič Ismajlov (D. Šostakovič: Lady Macbeth Mcenskega okraja), ki jih je poustvaril na odru mariborske Opere, v kateri se bo februarja 2019 prvič predstavil v vlogi Pedrilla iz Mozartovega singspiela Ugrabitev iz seraja.

Bogdan StoparTenorist Bogdan Stopar se je rodil leta 1987 v Slovenj Gradcu. Solopetje se je učil pri prof. Simoni Raffanelli Krajnc, s katero je v času šolanja sodeloval pri številnih projektih. Tako se je preizkusil v vlogah Princa Tamina iz opere Čarobna piščal, Čarovnice iz opere Janko in Metka, Bastiena iz opere Bastien in Bastienne ter v vlogi Zajčka iz otroške spevoigre Koga se strah boji?. Leta 2012 je nastopil tudi v muzikalu My Fair Lady v vlogi Polkovnika Pickeringa. V sezoni 2013/2014 je postal član opernega zbora v SNG Maribor, kjer občasno nastopa tudi v manjših in srednjih solističnih vlogah. V sezoni 2014/2015 je nastopil v naslovni vlogi pravljične opere Obuti maček Césarja Cuija, nato pa še kot Branjevec v muzikalu My Fair Lady. V letošnji sezoni 2015/2016 je poustvaril vloge Drugega pretorijca, Senekovega prijatelja in Konzula iz Monteverdijeve opere Kronanje Popeje.

Tomaž ŠtularTomaž Štular je diplomiral iz kontrabasa na Akademiji za glasbo v Ljubljani, nato pa je bil šest let član orkestra Slovenske filharmonije. Sedaj je drugo leto član komornega zbora Slovenske filharmonije. S petjem se je začel ukvarjati kmalu po diplomi iz kontrabasa. Udeležil se je mednarodnega pevskega tekmovanja Riccardo Zandonai in se uvrstil v finale. Po uspešno opravljeni avdiciji za poletni festival v Italiji je pel vlogo Basilia v operi Seviljski brivec in vlogo Banca v operi Macbeth na koncertu v Gledališču G. Verdija v Pordenoneju. Nastopal je na festivalih v tujini z različnimi vlogami, kot so Filiberto v Rossinijevi operi Signor Bruschino, Sparafucile v Verdijevem Rigolettu, Alidoro v Rossinijevi Pepelki in druge. Povabljen je bil tudi na tirolski festival v Avstriji, »Tirolische Festspiele Erl«. V ljubljanski Operi SNG je debitiral z vlogo Toma v Verdijevem Plesu v maskah. Za isto predstavo je naštudiral tudi vlogo Samuela, nato pa se je predstavil še v vlogah, kot so še Colline (La bohème), Sparafucile (Rigoletto), Basilio (Seviljski brivec), Doktorja Grenvil (La traviata) in Alidoro v Rossinijevi operi Pepelka. Kot solist je nastopil na abonmajskem koncertu godalnega kvarteta Slovenske filharmonije. Doma in v tujini je imel več recitalov (Slovenska filharmonija, festival Lent v Mariboru, Videm, Verona …), februarja 2019 pa bo na velikem odru mariborske Opere debitiral v vlogi Pedrilla (Ugrabitev iz seraja).

Ivica KnezIvica Knez je prag mariborskega gledališča prvič prestopil jeseni 1982, ko je postal član baletnega studia. Po končanem baletno-plesnem izobraževanju v nižji baletni in nato še

19

v srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru je deset let plesal kot član baletnega ansambla SNG Maribor, kjer je poustvaril celo vrsto solističnih vlog. Ognjeni krst je doživel leta 1983 v baletni uprizoritvi Don Kihot. Z Dramo SNG Maribor je začel sodelovati kot plesalec in koreograf, v času umetniškega vodenja Tomaža Pandurja pa je začel nastopati v Drami kot igralec. Kmalu je postal stalni član dramskega ansambla. Delovanja na sodobnem plesnem področju ni zanemaril in še vedno – v matični hiši in zunaj nje – občasno opravlja delo koreografa, plesalca in asistenta režije. Posnel je nekaj radijskih iger, igral v celovečernih filmih Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo (2015), Slovenija, Avstralija in jutri cel svet (2017), Vztrajanje (2017), Akviziter (2018) ter v nadaljevankah Naša mala klinika, Usodno vino in Reka ljubezni.

20