Vodnik po domači in svetovni krizi

1

Boštjan Horvat

Vodnik po domači

in svetovni krizi

(Blog od novembra 2010 do marca 2012)

2012

2

Izdajatelj: Dostop, Boštjan Horvat s.p. Vrhnika Jezikovni pregled: Marija Pogačnik Računalniški prelom,oblikovanje in tisk: Nena Veber, Tiskarna VEK Koper d.o.o. Fotografija na naslovnici: Elo MihevcŠtevilo izvodov:500

Vrhnika, 2012

CIP

Brez pisnega dovoljenja izdajatelja je prepovedano reprodu-ciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru zakona, ki ureja avtorske in sorodne pravice

3

Uvod – jeza

Zelo me jezi (jezo razumem kot dragocenost), ker se je pri nas uveljavilo prepričanje, da je pot po kateri smo šli od za-četka razpadanja Jugoslavije in skozi obdobje celotne tran-zicije in vključevanja v evropske in čezatlantske povezave, torej od sredine osemdesetih let 20. stoletja naprej, edino možna in da ni bilo druge izbire, skorajda smo bili prisiljeni iti po njej. Celotna politika, institucije države, vključno s pra-vosodjem in ostalim institucionalnim aparatom, v vseh porah družbe, naj bi opravili svoje poslanstvo na edino možni in po-polnoma korekten način. Ta prelomni čas razpadanja države in graditev nove, je zaznamoval tudi celotno profesionalno aktivno življenje moje generacije, rojene v drugi polovici pet-desetih let. V nasprotju s splošnim prepričanjem, sam tega časa nisem nikoli dojemal kot samega po sebi umevnega, edino možnega in nam vsem skupaj v naprej in usodno do-ločenega. Občasno so se pojavljali dvomi, da vse le ni tako v redu, kot bi si želeli, vendar se je vedno našel kdo, ki je trdil, da enostavno ni nikogar, ki bi bil boljši in da imamo ljudi ter političnih in gospodarskih programov zgolj za eno vlado. Nikoli ni bilo prostora za karkoli resnično novega: za nov go-spodarski ali socialni model oziroma kakršne koli resnično vsebinske spremembe, na katerem koli področju družbe. Ves čas smo imeli en sam gospodarski in politični program. Sis-tem socialne države se sploh ni prilagajal novim razmeram, ki jih je narekoval novi čas. Večino dogodkov sem jemal zelo kritično in navdajali so me z jezo.

V začetku svoje profesionalne poti, ko sem šele oblikoval svoj lasten odnos do stvarnosti, se moja jeza še ni manifesti-rala v oblikovanju iskanja drugačnih poti. Šele tragični in uso-dni dogodki, ki so bili posledica, po moje napačnih ali pa vsaj premalo premišljenih odločitev in dejanj politike, države ozi-roma splošno sprejetih družbenih pravil, so me pripravili do tega, da je potrebno sproti zapisovati svoje pomisleke o vseh

4

družbenih procesih, kjer lahko kot posameznik javno artiku-liram svoje neodvisno strokovno mnenje. Takšen odnos do stvarnosti me je nujno vodil do pisanja strokovnih člankov, analiz in predlogov, ki sem jih začel objavljati kot publicist. Posledice strokovnih soočenj s političnimi in uradnimi držav-nimi strukturami so bile za mene zelo težke: izgube služb, različna šikaniranja, poniževanja in celo grožnje.

Z leti se je nabralo precej objavljenega gradiva in sedanja gospodarska in politična kriza je potrdila moje skepse in šte-vilna opozorila, da ne gremo vedno po pravi poti in da se je potrebno številnih stvari lotiti drugače oziroma se je potrebno lotiti tudi stvari, ki se jih nismo.

Delo obsega področja mojega profesionalnega dela, to-rej od nacionalne varnosti, geopolitike, področja financ, go-spodarstva, boja priti korupciji in delovanja nepremičninske-ga trga. Od konca osemdesetih let sem zbral gradivo, ki je obsegalo številne predloge za ureditev problemov na števil-nih področjih, ki sem se jih loteval profesionalno. Kljub dokaj dobremu arhivu nisem našel prav vseh objavljenih zapisov objavljenih člankov, referatov in analiz. Objavljal sem v SP Dela, časniku Finance, Republiki, Dnevniku, Reviji 2000 ter sodeloval pri ustvarjanju nekaterih medijskih projektov. Kljub resnim poskusom, da bi zbral vsa objavljena dela, tega nisem uspel. Pri ponovnem objavljanju istih avtorskih del gre tudi za vprašanje avtorskih pravic. Predvsem pa z leti staro gradivo zbledi v svoji aktualnosti, posebno če je urejeno po tematskih sklopih. Takšno postane precej dolgočasno in manj zanimi-vo za ponovno objavo. Novi mediji nudijo mnogo večje mo-žnosti, zato se mi je zdela oblika bloga zanimiva, saj spletni dnevnik omogoča komentiranje in posredovanje javnosti zelo različne vsebine, na dokaj aktualen način.

Referenca za predloge so moja objavljena dela v več kot dvajsetih letih, ki so temeljila na mojih profesionalnih izku-šnjah in poznavanju problematike. Ponavadi me je k pisanju vodila jeza in prepričanje, da je stvari potrebno delati druga-

5

če. Dogodki po letu 2008 potrjujejo, da je bila moja jeza po-gosto upravičena in da je potrebno opozoriti, da nismo bili vsi tiho in da smo opozarjali, da je marsikaj narobe. Za razliko od salonskih kritikov sem predlagal tudi svoje izvirne rešitve, ki bi jih lahko tudi profesionalno izpeljal, vendar takšne možno-sti nikoli nisem imel. Bralec bo v knjigi našel nekatere predlo-ge za reševanje najbolj kompleksnih družbenih razmerij kot so oblikovanje novega socialnega dialoga, z novimi ustano-vami in predlogom za prehod od neoliberalnega na liberalno - korporativni razvojni model. Podrobneje sem opredelil tudi različne scenarije izhoda iz krize, način novega investicijske-ga ciklusa preko lastniškega načina financiranja, brez bank in javnih financ, ter nov, odgovornejši odnos do socialne dr-žave. Posebno pozornost pa sem namenil programski pre-novi politične levice, ki naj temelji predvsem na redefinirani osnovi družbene neenakosti, ki je sedaj povsem neustrezna in zastarela ter ne najde odgovorov na povsem spremenjena razmerja med mladimi, srednjim razredom, pojavom revščine in sedanjimi upokojenci.

Kot pozoren opazovalec celotnega obdobja tranzicije opažam, da nekatere teme s področja gospodarstva, financ, razvoja in političnega sistema prihajajo v ospredje v vseh na-ših vladah, ne glede na njihovo politično orientacijo. Enostav-no se ponavljajo in nihče jih ne zna oziroma noče reševati. V pričujočem delu sem spremljal dogajanje začetka krize ene vlade oziroma koalicije političnih strank, obdobje volilne tek-me in nastanek nove vlade oziroma nove politične koalici-je. Ciklus padanja in nastajanja novih vladajočih struktur se pri nas izrazito ponavlja in nikoli ne prinaša novih možnosti za reševanje ključnih problemov, kot so oblikovanje nove-ga razvojnega modela, iskanje demokratičnega družbenega konsenza, reforme socialne države in novega socialnega dia-loga. Gre za teme, brez katerih ne bodo uspele nobene refor-me in gre za vzorce delovanja politično – gospodarskih elit, ki se ne menjajo. Nekateri dogodki, ki jih v delu opisujem v

6

prvih poglavjih se zdijo morda nekoliko oddaljeni, vendar so pomembni, ker ostajajo nerešeni in bodo prej ali slej ponov-no zahtevali rešitev oziroma so pomembni za razumevanje delovanja celotnega ustroja države in družbe. Kažejo na nek ponavljajoči se vzorec delovanja gospodarsko – političnega sistema, katerega jedro in vzvod niso institucije pravne drža-ve, demokratično izvoljenih in medsebojno nadzorovanih vej oblasti, temveč se jasno kaže, da so pravi centri moči daleč stran od nadzora javnosti in pravne države.

Morda bo sedanja kriza pomedla z elitami, ki so nas pri-peljale na rob preživetja in nam pustila prostor, da napravimo kaj dobrega za nas vse. Tisti, ki so imeli priložnost do sedaj so delovali predvsem v lastno korist, zato bi morali sedaj pre-pustiti mesto tistim, ki so jih do sedaj onemogočali.

7

Blog: Vodnik po domači in svetovni krizi (november 2010 – marec 2012)

6. november 2011Italijani gradijo nov transportni koridor med Jadranom in Baltikom

Ta teden sem z zanimanjem prečital članek v tržaškem časniku Il Piccolo o tem, da Italijani gradijo vozlišče (Hub) pristaniške in železniške infrastrukture, ki naj bi ustvarilo nov transportni in logistični koridor med severnim Jadranom (alto Adriatico) in Baltikom. Gre za močno konkurenco severno nemškim pristaniščem za blago, ki prihaja iz Vzhoda (Kitaj-ska, Indija, JV Azija) in sedaj potuje skozi sueški prekop po morju do Hamburga in potem naprej na sever in vzhod po ko-pnem. Italijanska banka Unicredit je zaposlila bivšega prvega moža tržaške pristaniške uprave, Maurizia Maresco v Unic-redit Logistics, ki bo ustanovila bančni konzorcij za finan-ciranje izgradnje superkonternejskega pristanišča v Tržiču (Monfalcone) in hitre železniške proge do Cervignana, kjer je železniško križišče obstoječe hitre proge, ki preko Pontebbe povezuje Italijo s severom. Avstrijci so že začeli s poskusnim vrtanjem predora, ki bo povezal Koroško in Štajersko s hitro železniško progo in nastal bo transportni koridor do Baltika.

Zanimivo je, da je o teh načrtih Italije že govoril nekdanji prvi mož Luke Koper in stvar prikazoval kot njen konec, ki bo postala zaradi tega povsem nekonkurenčna. Po njegovi oce-ni, naj bi bil celoten projekt zarota zoper Luko Koper in Slo-venijo. Resnica je seveda povsem drugačna. Gre za projekt, ki naj bi odprl možnosti vsem pristaniščem v severnem Ja-dranu, jih medsebojno transportno povezal in omogočil ce-lotni regiji nov razvoj. V članku namreč tudi izvemo, da ban-ka Unicredit v Sloveniji poslovno že sodeluje s primorskim "trojčkom" (Luka, Interevropa, Banka Koper), s slovenskimi železnicami in seveda tudi z našo vlado, ki naj bi se v pro-

8

jekt prav tako vključila. Nerodno je le to, da banko Unicredit predstavljajo kot osrednjo banko v Sloveniji, ki je sposobna organizirati takšno financiranje na mednarodni ravni. NLB je očitno padla iz igre.

Zagotovo gre za veliko obetavnejši projekt kot je ustana-vljanje skupnega logističnega podjetja Slovenije, Hrvaške in Srbije na desetem prometnem koridorju, ki bo v prihodnosti zagotovo še obetaven, sedaj pa veliko bolj obeta graditev novega koridorja Jadran - Baltik. Slednji projekt je veliko bolj realističen tudi s stališča financiranja, ker za njim stoji banka, ki je sposobna voditi primeren bančni sindikat, v balkanski prometni pravljici pa še ne vidimo nobenih konkretnih finanč-nih virov. Predvsem deseti koridor še dolgo ne bo prinašal takšnega prometa, kot ga bo prinesel novi koridor do Baltika. Zmedenost slovenske države na tem področju je popolna, saj še vedno nismo definirali lastne geopolitike, katere hrb-tenico zagotovo predstavlja, poleg avtocestnega omrežja in energetskih poti, tudi železniška transportna infrastruktura in Luka Koper. Čas je že, da postavimo svoji geopolitiki lastne temelje in da se prenehamo obnašati do lastnih interesov tako, kot kakšna avstrijska provinca.

7. november 2010Kaj ne "štima" pri popisu nepremičnin in pri izračunu osnove za odmero novega ne-premičninskega davka

Predvsem je potrebno povedati, da je novi nepremičnin-ski davek sistemsko potreben. Ne strinjam se s tistimi, ki tr-dijo, da nakup nepremičnine pomeni, da je kupec plačal že vse davke in da je sistemsko nepotreben in celo krivičen. To enostavno ne drži. Poglejmo!

Zemljišča.Zazidljive zemljiške parcele nastanejo z upravnim aktom.

Zazidljivost pomeni, da se je lokalna skupnost ali država od-

9

rekla osnovnemu namenu zemljišča, (ponavadi je namenjen pridelovanju hrane, lesa, oziroma je pomemben naravni vir ali pomemben del ekosistema), da bodo lahko posamezniki, podjetja ali javni sektor na njem opravljali svojo dejavnost ali preprosto bivali. Če v nekem, v naprej predvidenem času, lastniki teh parcel ne začnejo uporabljati svojih zemljiških parcel za novo, upravno določeno dejavnost oziroma je ne dajo v ta namen na trg, jih je potrebno dodatno spodbuditi s "kazenskim" davkom. Prostor je pač omejeni vir, zato ga ne moremo imeti kot "rezervo" za slabe čase ali rento za pokoj-nino. Potrebno ga je učinkovito uporabiti.

Grajene nepremičnine. Razlogi za nepremičninski davek so lahko povsem ena-

ki kot pri stavbnih zemljiščih, če jih lastniki ne uporabljajo z namenom gradnje. Razlogi pa so lahko tudi drugi. Na primer premoženjski cenzus, ki je prisoten tudi pri obdavčenju dru-gih vrst kapitala (donosi od bančnih obresti in vrednostnih papirjev, nad določeno vsoto). Razlog je tudi vrsta nepremič-nine, ki sama za sebe pomeni razlog za dodatno obdavčitev (luksuzne nepremičnine, prevelika nepremičnina glede na število njenih uporabnikov, nepremičnine na določenih pre-stižnih lokacijah - mondeni turistični kraji, zgodovinsko po-membni kraji ali lokacije, ipd.).

Več kot dovolj razlogov govori v prid nepremičninskemu davku, katerega najpomembnejša sistemska vloga je ko-rekcija delovanja nepremičninskega trga. Spodbuja torej k smotrnejši rabi prostora in grajenih nepremičnin, kar ima tudi pomembno vlogo pri varovanju okolja.

Ključna napaka je v zajemu podatkov za izračunavanje vrednosti nepremičnin. Geodetska uprava RS (GURS) izraču-nava povprečne vrednosti nepremičnin na podlagi baze po-datkov Davčne uprave RS (DURS). Gre za podatke iz kupo-prodajnih pogodb, kjer se zaračunava dvoodstotni davek od prometa z nepremičninami. Tukaj nastaja vrsta problemov.

Špekulativne cene.

10

Pogodbene cene so dostikrat špekulativne, posebno pri prodaji zemljiških parcel, ki še niso upravno zazidljive, ker poznavalci lokalnega nepremičninskega trga v naprej špe-kulirajo na spremembo namembnosti. Predmet pogodbe je ponavadi kmetijsko zemljišče, cena pa je že tako visoka kot bi bila pri novem namenu, ki naj bi bil spremenjen v stavb-no zemljišče. GURS beleži torej zelo visoko transakcijsko ceno kmetijskega zemljišča na nekem območju in povzroči statistično napako pri vseh kmetijskih zemljiščih v določe-nem statističnem območju. Če je takih transakcij statistično dovolj, nastane vrednost vseh kmetijskih zemljišč povsem nevzdržno visoka, tudi na območjih, ki ne bodo nikoli zazi-dljiva. Za primerjavo lahko navedemo, da normalna vrednost kmetijskih zemljišč znaša od pol do nekaj evrov za kvadratni meter, zazidljiva zemljišča pa se lahko prodajo tudi za več sto evrov za kvadratni meter.

Naslednja pomembna napaka je v dejstvu, da evidenca DURS pozna zgolj dve kategoriji stanovanjskih nepremičnin, vemo pa koliko se razlikujejo cene stanovanj in stanovanjskih hiš, izražene v ceni za kvadratni meter, glede na vrsto: gar-sonjere, enosobna, dvosobna, tri in večsobna stanovanja, vr-stne hiše, samostojne stanovanjske hiše. Podobno kot v pri-meru prodaje kmetijskih zemljišč, tudi v tem primeru prihaja do pomembne statistične napake, saj v statistični enoti, kjer je bilo veliko nepremičninskih transakcij z majhnimi stano-vanji, prihaja do previsokih vrednosti za večje stanovanjske nepremičnine. Podobno pa v primerih, kjer je šlo pretežno za trgovanje z večjimi stanovanjskimi enotami, prihaja do pre-nizke ocene manjših stanovanjskih enot. Po moji oceni lah-ko prihaja tudi do 40 odstotkov previsoko oziroma prenizko ocenjenih vrednosti.

Cene novogradenj.Verjetno največja napaka zajema osnove za množično

vrednotenje nepremičnin pa je dejstvo, da GURS nima po-datkov o cenah novo zgrajenih nepremičnin. Pri slednjih se

11

ne odmeri dvoodstotni prometni davek, temveč DDV, ki ga DURS ne more zabeležiti pri posameznih kupoprodajnih po-godbah, temveč ga zavezanci prikazujejo DURS kumulativ-no na določeno časovno obdobje. Zavezanci za poročanje o nepremičninskih transakcijah so DURS, nepremičninski po-sredniki in notarji, vendar podatki o novogradnjah praktično, na ta način niso zajeti. Ta vrzel zelo močno vpliva na velike napake pri množičnem vrednotenju, ki ga izvaja GURS.

Kako iz zagate?Ugotovili smo, da je nepremičninski davek sistemsko

potreben, vprašanje višine obdavčitve pa je izključno poli-tično. Zato lahko napake odpravimo, na primer z obveznim samopopisom, kot smo bili navajeni pri odmeri za plačilo dohodnine. Dokaj dobro poznamo cene zazidljivih zemljišč, vrednost nepremičnin pa se lahko določi z nepremičninskim indeksom, ki bi ga lahko začelo oblikovati Ministrstvo za fi-nance, na podlagi zaznav najpomembnejših investitorjev, bank, zavarovalnic in skladov. Osnova pa bi bila lahko cena gradbenih in obrtnih del, ki jo že vrsto let dobro poznamo, višina davka pa je tako in tako politična odločitev. Takšen na-čin bi gotovo hitro in učinkovito rešil zagato v kateri se je zna-šlo finančno ministrstvo pri uvedbi nepremičninskega davka.

8. november 2010Konec evra?

Prejšnji teden sem prebral zanimiv in poučen komentar dolgoletnega britanskega komentatorja v Financial Timesu, Samuela Brittana, o brezplodnih poskusih reševanja evra. Kaj drugega bi lahko pričakovali od tako konservativnega ča-snika in od evroskeptičnega britanskega komentatorja, kot naslajanje in posmeh sedanjim težavam, s katerimi se spo-padamo v Evrolandu! Potem pa presenečenje: eno samo so-čustvovanje in razumevanje Francozov in drugih, ki se upirajo strogim socialnim in fiskalnim reformam, ki so potrebne za

12

reševanja evra. Poglejmo! Brittan ugotavlja, da britanske izkušnje iz 60-ih let kaže-

jo, da tudi, če vladi uspe izvesti zahtevne varčevalne ukre-pe (znižanje plač, pokojnin, socialnih transferov in javnih investicij), kar bo najverjetneje nemogoče, bi bila posledica velika stagnacija t.i. domačih sektorjev gospodarstva (ne-premičninskih trg, komunalne storitve, trgovina, proizvodnja in predelava hrane, storitve javnega sektorja...), kar pomeni dolgotrajno nizke stopnje gospodarske rasti, visoke stopnje brezposelnosti ..., potem pa ponavadi pride nova kriza! Po komentatorjevem mnenju je edini realni izhod v devalvaciji evra, kot to počnejo ravno sedaj ZDA, ko je washingtonski Topćider natiskal trilijon (= 1000 milijard) dolarjev svežega denarja. Takšnih ukrepov, kot jih zahteva Trichet v Frankfurtu in pripravlja Evropska komisija, izvajali jih bomo pa samo v Nemčiji in v kakšni Sloveniji, enostavno ni mogoče prežive-ti. Ljudje mogoče, tako močne vlade, pa še dolgo ne bomo imeli, da bi speljala kaj takšnega! In še dobro, da je nimamo, ker bi potem pomenilo, da smo ljudje res navadne ovce, ki jih lahko striže vsak pastir. ECB bo prej ali slej morala devalvirati evro v primerjavi z drugimi valutami in napraviti naša gospo-darstva bolj konkurenčna. Šibek dolar bo sicer povzročil, da se bomo ostali začeli upirati podcenjenemu uvozu iz ne-evr-skega območja na protekcionistični način oziroma začeti po-novno podpirati svoje izvoznike, čeprav bi s tem kršili stroga evropska in svetovna pravila varstva konkurenčnosti.

15. november 2010Oblikovati nov razvojni model? Najprej sesutje!

Tale naša vladajoča koalicija, in z njo vlada, je dokonč-no razpadla! Ker sem sam sodeloval pri oblikovanju gospo-darskega in finančnega dela programa, ene izmed političnih strank te koalicije, se moram javno distancirati od vsega kar je

13

bilo na tem področju narejenega! To nikakor ni bilo tisto, kar bi bilo v tem kriznem času potrebno oziroma bi bilo možno izvesti. Že dolgo vrsto let opozarjam, da zgolj iskanje uravno-teženih javnih financ in makroekonomske uravnoteženosti ne more prinesti pravih rezultatov, če sami ne bomo poskrbeli za tiste dodatne samoumevne pogoje, ki jih razumemo s pojmi kot so pravna in socialna država, socialni dialog, gospodar-ska varnost, regionalni razvoj ter lastna geopolitika. Ekono-mistom in našim politikom so to povsem neznane kategorije. Namesto pravne države imamo medije. Socialna država je namesto novih delovnih mest in namesto socialnega dialoga so prav tako mediji ter spopad najmočnejših gospodarskih in finančnih lobijev. Ker imamo tajkune, nimamo gospodarske varnosti, namesto regionalnega razvoja pa imamo županski lobi. Kaj pa je lastna geopolitika, pa se jim še sanja ne.

Ko naša vlada pridno piše reformne, razvojne in druge programske dokumente za Bruselj, pozablja, da moramo za nova delovna mesta skrbeti predvsem sami in da receptov na tem področju ni. Kakšne so strukturne reforme, ki jih pred-pisujejo ljudje, ki razmišljajo kot računovodje in zgolj klestijo stroške? Kako je lahko nekdo zadolžen za razvoj, če še nikoli v življenju ni imel lastnega podjetja, kaj šele, da bi v njem kogar koli zaposlil! Dejstvo je, da je Slovenijo zadnja kriza za-lotila povsem nepripravljeno. Najprej osamosvojitev, potem privatizacija, potem vstop v EU, EMU in Schengen... Res, kar preveč za eno samo generacijo! Sedaj, ko je potrebno obli-kovati nov razvojni model, pa konec. Kljub vsemu trdim, da so rešitve lahko mnogo bližje, kot se zdijo v teh težkih časih. Za nov zagon pa so potrebni povsem drugi ljudje, ki jim sedanje politične elite ne dopustijo blizu, zato so si zvečine sami krivi za lastno agonijo. Desetletja so se norčevali iz dobronamernih opo-zoril in iz številnih predlogov, ki jih še vedno lahko najdejo zalo-žene na zaprašenih policah in v najnižjih predalih. Njihov propad je nujen, kajti samo tako lahko nastane v tej državi kaj boljšega!

14

22. november 2010Nov nacionalni stanovanjski program ali nov nepremičninski balon?

Letošnje sporočilo portoroškega nepremičninskega sre-čanja je lobiranje za nov nacionalni stanovanjski program. Prejšnjega so pisali za časa nepremičninske vladavine Eda Ovna in je prinesel nesluteno razdejanje na nepremičninskem trgu. Predvsem je koristil bankam, ki so dajale drage kredite mladim družinam, s pomočjo državnih spodbud in omogo-čil razmah nepremičninskih špekulacij z navideznim lastni-štvom stanovanj slamnatih mater samohranilk. Zanimivo je, da gre za lobistično okolje nepremičninskega združenja GZS, v katerem tradicionalno prevladujejo upravniki nepremičnin. Stanovanjska gradnja je dober posel za upravniška podjetja, ki še iz časov stanovanjskih gospodarstev upravljajo velike komplekse stanovanjskih blokov po slovenskih mestih. Za-gotovo gre za močan poslovni interes, saj je obsežna stano-vanjska gradnja zagotovo pisana njim na kožo. Lobi je torej znan: banke, gradbeniki in upravniki, ki se preko državnega in občinskih stanovanjskih skladov povezujejo v tisto, kar bi moralo na trgu nastopati v osebah nepremičninskih investi-cijskih skladov. Ker pa ta tranzicijska združba to ni, potrebu-jejo "mladoekonomske" in podobne genije, ki čakajo, da bo tudi za njih padla kakšna drobtinica z mize. Nacionalni stano-vanjski program je seveda papir brez vsake vrednosti, sicer prejšnjega ne bi povozili po dolgem in po čez. Če kdo misli, da bo dobil državni denar za svoje zavožene nepremičninske projekte, se je seveda zmotil. Država je že zamudila čas, da bi sprejela ustrezno zakonodajo za preoblikovanje neprofi-tnih stanovanjskih organizacij oziroma za možnost ustana-vljanja bolj tržnih oblik nepremičninskih družb, ki bi posto-poma lahko pripeljale do nastanka resnih nepremičninskih investitorjev, zato se ponovno pojavljajo poskusi prilivanja javnega denarja na stanovanjski trg, ki bi ponovno pospe-

15

šili povpraševanje po betonskih luknjah, v katere bi naselili mlade družine. Velika podjetja, ki upravljajo nepremičnine, pomembni javni stanovanjski skladi in ostala stanovanjska druščina nikakor ne bodo mogli izpolniti pričakovanja svojih lobijev, ki jih silijo v takšne neumne projekte, ker denarja za njihove nore stanovanjske programe ni več. Nikjer!

24. november 2010Odpadki - nerešljiv ali nedotakljiv problem?

V Sloveniji nisem zasledil reakcij na vrhunski medijski projekt, ki ga lahko spremljamo na tretjem italijanskem dr-žavnem TV programu in ga že tri zaporedne ponedeljke vodi popularni novinar Fabio Fazio, skupaj s svojim kolegom Ro-bertom Savianom, z naslovom Pojdi z mano od tod (Vieni via con me). Novinar Fabio Fazio je poznan po svoji oddaji Kakšno bo vreme (Che tempo che fa"), na istem TV progra-mu, kjer je doživel svetovno slavo tudi kandidat za Nobelo-vo nagrado, tržaški pisatelj Boris Pahor. Gre za kabaretni tip oddaje, ki je nastal kod odziv na vedno večjo krizo v kateri se je znašla naša soseda. Italiji ne grozi zgolj gospodarska in finančna kriza, temveč tudi razpad države. Razviti sever vedno težje prenaša breme nerazvitega juga in še posebno način vladavine sedanjega predsednika vlade, Silvia Berlu-sconija. Naši sosedje bodo prihodnje leto praznovali 150 - letnico nastanka svoje države. Njihov odnos do domovine je zelo čustven, zato jim ni vseeno, če država razpade. Novinar-ja Fabio Fazio in Roberto Saviano sta se odločila, da javno soočita gledalce z razlogi za in proti razpadu države in da javno odpreta ključne probleme države in se z njimi soočita. Objavljata sezname razlogov za in proti. Hitro sta trčila ob problem mafije, zato Roberto Saviano že potrebuje karabi-nersko varovanje, Fabiu Faziu pa očitajo zlorabo državnega medija za promocijo levičarske politične opcije.

Tema zadnje oddaje "Vieni via con me" so bili odpadki v

16

Neaplju. Tam je lokalna mafija (Cammora) pred 16 leti prevze-la nadzor nad ravnanjem z odpadki, jih skoraj brez ločevanja odlagala na številna odlagališča in dodatno služila z nezako-nitim odlaganjem strupenih industrijskih odpadkov iz severa države. Ljudje so se uprli in z zaporo dovozov do prepolnih odlagališč odpadkov, ne dovolijo več takšnega odlaganja. Neapelj in druga mesta v regiji se zato dušijo v odpadkih, ki segajo že do prvih nadstropij stanovanjskih poslopij. Država je v vseh teh letih namenila dodatnih šest milijard evrov za reševanje problemov odlaganja odpadkov (z vlaki jih vozijo v nemške sežigalnice) v neapeljski pokrajini, vendar je učinek teh naporov enak ničli. Hočeš nočeš se vsiljuje primerjava med Neapljem in Slovenijo. Seveda ne v takšni meri, vendar se na tem področju tudi pri nas že predolgo dogajajo stvari, ki v nekaterih podrobnostih spominjajo na Neapelj. Poglejmo!

Znano je, da Slovenija tega vprašanja še ni rešila in da smo zaradi tega problema zamenjali ministra. Ko sem letos spomladi raziskoval delovanje sistema ravnanja s komunal-nimi odpadki, sem ugotovil, da ima samo eno regijsko odla-gališče odpadkov okoljsko dovoljenje, ostala pa ga nimajo, ker zvečine še vedno ne morejo zagotoviti ločenega zbiranja odpadkov, kar je pogoj za odlaganje (EU direktiva). Zgradili smo kar nekaj sodobnih odlagališč komunalnih odpadkov, vendar nimamo ostale potrebne infrastrukture, ponavadi sor-tirnic odpadkov. Tudi lokacije za odlagališča odpadkov in drugo potrebno infrastrukturo so lahko problem (Gorenjska!). Pristojni instituciji na tem področju sta ministrstvo za oko-lje in prostor in ARSO, ki je organ v sestavi MOP, ki nimata niti vpogleda celotno stanje na področju ravnanja z odpadki. Pri nas, na primer, nihče ne ve, na katerem odlagališču po-samezne občine odlagajo svoje komunalne odpadke in po kakšni ceni. Nihče tudi nima celotnega vpogleda v ceno, ki jo gospodinjstva plačujejo za odvoz odpadkov. Problem je v dejstvu, da so za ravnanje s komunalnimi odpadki zadolžene občine in so dolžne oblikovati t.i. smetarske regije. In v tem

17

grmu tiči zajec, ki precej spominja na neapeljskega. Tukaj se začne spopad med občinami in njihovimi komunalnimi pod-jetij na eni strani, proti regijskim konkurenti za posel, na dru-gi. Šteje le vpliv v politiki, dostop do evropskih sredstev ter veljavni prostorski akti za lokacije, ki omogočajo investicije v infrastrukturo za ravnanje z odpadki. Nikakor se medsebojno ne morejo dogovoriti kaj bo kdo iz med njih delal in komu bo pripadla investicija iz EU sredstev, ki so ponavadi v igri. Pro-blem je v dejstvu, da je dejavnost lokalnih gospodarskih jav-nih služb povsem neprestrukturirana. Še vedno imamo preko 80 lokalnih komunalnih podjetij, ki tekmujejo med seboj in se borijo za svoje deleže pogače. Slovenija je tako majhna, da bi celoten problem ravnanja s komunalnimi odpadki lahko rešili z eno veliko investicijo v toplarno oziroma elektrarno, ki bi za gorivo uporabljala ostale komunalne odpadke, kot so to sto-rili na avstrijskem Koroškem. Lokalnim podjetjem pa bi lahko prepustili zbiranje in sortiranje odpadkov. Po petih letih de-lovanja sežigalnice v Podkloštru (Arnoldstein) na Koroškem nimajo več nobenega odlagališča komunalnih odpadkov. Odlagajo samo še pepel, ki ostane od termične obdelave. Če bralci tega ne verjamete, vas popeljem na izlet na Koro-ško, kjer vam bodo v deželi upravi postregli z informacijami iz prve roke. Lahko pa kar sami pokličete v Celovec! Sam sem poskusil pripeljati takšen model ravnanja z odpadki k nam. Lokalni interesi so na MOP tako močno zastopani, da že spominjajo na vpliv, ki ga imajo mafijske skupine v sose-dnji državi.

Tega problema v Slovenji še dolgo ne bomo rešili in v tem bomo kmalu podobni Neaplju in tamkajšnjim mafijam, razlika je le v tem, da se pri nas "mafije" skrivajo v preštevilnih in neučinkovitih komunalnih podjetjih, ki imajo svojo politično oporo v številnih občinah, te pa imajo svojo oporo v županih, ki so istočasno tudi poslanci v Državnem zboru in imajo lahko pomemben vpliv na izvršno oblast. Ravno na tej točki pa že lahko govorimo, če že ne o mafijskih interesih, pa o korup-

18

ciji zagotovo. Verjetno se bomo izognili kupom odpadkov na ulicah, zagotovo pa bo posledica takšnega stanja neurejen sistem ravnanja s komunalnimi odpadki in vedno višje cene teh storitev. Tudi to je eden izmed razlogov za nekonkurenč-nost Slovenije.

24. november 2010Sever in jug

Spomnimo se s kakšnim veseljem in ponosom smo v Slo-veniji dočakali uvedbo evra! Res je evro še vedno najboljša rešitev, saj bi si z lastno valuto le težko predstavljali uspešno izvozno gospodarstvo, turizem in se soočali z neprestanim preračunavanjem vseh pomembnejših cen v neki vzporedni valuti. Opozorila, da je evropska monetarna unija tudi nevar-na reč, takrat nismo jemali povsem zares. Kljub svoji upra-vičenosti so se zdela oddaljena in prečrnogleda za takratno gospodarsko evforijo neprestane konjukture. Med najbolj zaskrbljenimi nad uvedbo evra je bil zagotovo profesor Mar-tin Feldstein iz harvardske univerze, ki je poleg vseh možnih težav, ki bi jih lahko prinesla evropska monetarna unija, in se z njimi sedaj tudi zares soočamo, predvideval celo možnost mednarodnih konfliktov.

Kaj je po mnenju profesorja Feldsteina lahko razlog kon-fliktnih razmerij v EU? Zagotovo nestrinjanje med člani mo-netarne unije o njenih ciljih in metodah. Evropska centralna banka je nastala po vzoru nemške Bundesbank in stabilnosti nemške marke, ki smo si je vsi Evropejci tako želeli. Že ob nastanku unije so Francozi želeli mnogo več političnega nad-zora nad monetarno politiko, predvsem pa je nemška per-cepcija inflacije povsem drugačna, kot je v drugih evropskih državah, vključno s francosko in na sploh percepcijo inflacije v južno evropskih državah.

Kako pa na reševanje evra gledamo pri nas? Če smo nekako razumeli, da so imeli Grki resne težave z javnimi fi-

19

nancami, ki bi bile lahko problem za evro, potem nismo mo-gli razumeti, da imajo njihovi javni uslužbenci in upokojenci bistveno višje plače in pokojnine kot so pri nas. Problemi z Irsko so nam še manj razumljivi. Irska ima tretji najvišji BDP po kupni moči na prebivalca v EU, pa moramo skupaj sani-rati njihov bančni sistem. Čemu potem naša vlada odlaša z dokapitalizacijo banke, ki je večinsko v državni lasti? Sanirati irske banke, ki so jih kreditirale britanske banke? Kar naj jih sanirajo Britanci! Sledile bodo še Portugalska, Španija, Italija ... Potem..., no potem bomo zagotovo na vrsti mi. Ampak to se ne bo zgodilo! Zagotovo ne! Tega ne bo prenesla nobena evropska vlada, saj sedanja kriza že tako pritiska na prora-čunsko varčevanje, da kaj takšnega ni mogoče izvesti. Če ne bo čudežnega konca finančne krize, je devalvacija evra edini izhod, sicer sledijo prisilni ali prostovoljni izstopi posameznih držav iz sistema evropske monetarne unije oziroma njegov konec. To bi pomenilo tudi razpad EU. Kaj pa pomeni razpad EU, pa ne ve nihče. Morda lahko pomeni tudi razpad kakšne evropske države - Italije, Španije, Francije...? Upam, da se profesor Feldstein leta 1997 ni motil in so bila njegova sva-rila, da bi se EU lahko kaj naučila tudi iz ameriške državljan-ske vojne, odveč. Tudi naše izkušnje z razpadom Jugoslavije zaradi dolžniške krize so nam lahko v poduk. Ampak sedaj lahko slišimo, da zgodovina ni več učiteljica. Bomo videli!

1. december 2010Ko vpijejo: »Resetirajmo Slovenijo!«, v resni-ci mislijo: »Reciklirajmo se nazaj v politiko!«

Tile naši ekonomisti, in tudi ostali profesorski kadri v po-litiki, so res smešni! Naše ekonomiste je nekdo malo zlobno, vendar kar zasluženo, poimenoval kar "računovodje". Par lju-di, ki so jih različni lobiji v preteklosti za rokice popeljali v poli-tiko in jih po uporabi zavrgli v staro šaro, je pripravilo okroglo mizo, da bi ponovno opozorili nase. Nastala je panika: kaj če

20

se obeta nova politična stranka! Kot vedno do sedaj, od njih nismo izvedeli ničesar novega - le kritika vlade, brez vsake-ga jasnega sporočila, kaj in kako je ta hip ukrepati, da bi se končno odlepili od dna, kamor nas je pripeljala gospodarska in politična kriza.

Dogodek sploh ne bi bil vreden omembe, če neki "pa-vliha" med njimi ne bi omenil, da je potrebno Slovenijo "re-setirati", da bi ponovno doživeli nov zagon. Po moje dokaj neokusna prispodoba, ki namiguje, da je vse skupaj v resnici čisto v redu, le malo je potrebno zadevo kadrovsko preme-šati, tako v vladi, kot med političnimi strankami, in rešitev bo prišla sama po sebi. V resnici ne gre za resetiranje, temveč za recikliranje dovčerajšnjih prisklednikov, ki se jim ne da več učiti otrok po šolah. Ponovno si želijo malo v vlado in želijo, da bi bili všeč tako liberalcem, kot narodnjakom, njih pa po-litika pravzaprav ne briga, ker predstavljajo, tako rekoč čisto znanost, ki je visoko nad našo bedno, vsakdanjo politično, gospodarsko in socialno realnostjo. Ampak zagotovo bo ta vlada padla oziroma ne bo več zmogla opravljati več kot te-kočih poslov in poiskati bo potrebno nove kadre. In dogodek je zanimiv, ker kaže kako se ponujajo zopet isti kadri, ki smo jih videli že v vseh možnih političnih kombinacijah. Jasno je, da jih imajo ljudje že zadosti in da jim ne bodo več nasedli.

Prejšnji teden sem že napisal, da brez sesutja sedanjega modela vladavine in sedanjega gospodarskega modela ne bo šlo. Tudi popolno recikliranje kadrov ne bo rešilo ničesar. Iz krize nas ne bodo rešili ne stari, ne novi kadri iz ekonomske fakultete. Nekdo, ki uči otroke ekonomije, ne more vedeti kaj pomeni resnično gospodariti v podjetjih. Ne ve kaj pomeni narediti, prodati in ustvariti toliko bogastva, da je v podjetju dovolj za spodobne plače, dovolj za dobavitelje, dovolj za davke, dovolj za plačevanje (tajkunskih!) kreditov in zadostu-je še za nove investicije. Nihče iz ekonomske fakultete še posebno ne ve tega, kaj pomeni opraviti vse našteto v pogo-jih najhujše recesije in v pogojih kreditnega krča. Poleg tega

21

pa se je veliko profesorjev iz ekonomske fakultete izkazalo v različnih nadzornih svetih javnih in zasebnih gospodarskih družb, da ne omenjam njihove vloge v procesu lastninjenja, ko so bili v vlogah regulatorjev teh procesov. Tem ljudem, ki so omogočili tako zgrešeno privatizacijo, bi morali omejiti ponovno opravljanje tovrstnih funkcij.

V resnici je potrebno nekaj narediti in vprašanje je kako? Da ne bomo šli po poti, ki jo peljejo "receklirani" politiki iz univerze, ne bomo predlagali resetiranje Slovenije, temveč resen razmislek in združitev političnih strank sedanje koali-cije in morda tudi čez. Projekt je potrebno medijsko podprti z novim tiskanim in internetnim medijem, ki ne bo kritiziral, temveč bo pravočasno odpiral ključne probleme te države in poskušal pokazati na rešitve. Medij naj financira tista skupi-na podjetnikov, ki je dejansko odvisna od nujnih sprememb. Najprej je potrebno začeti pravi socialni dialog, ki bo vključe-val predstavnike vseh družbenih slojev, tako, da ne bo več potreb po političnih strankah upokojencev, kmetov, mladih, itd. Te skupine družbe potrebujejo socialni dialog in ne poli-tičnega lobiranja. Šele nato lahko začnemo z resnim obliko-vanjem strukturnih reform in predvsem z oblikovanjem kon-kurenčnega okolja za nove investicije, tako domače, kot tuje.

Tako bi lahko nastali pogoji za oblikovanje novega razvoj-nega modela, ki pa mora temeljiti na novem razvojnem kon-senzu, ki bi upošteval tudi realno geopolitično stanje Sloveni-je. Gre predvsem za rešitev vprašanja, kako unovčiti ugoden geopolitičen položaj, ki ga ima Slovenija v regiji JV in Srednje Evrope (pivotal state). Definirati je potrebno celotno vplivno območje, ki je pomembno za slovensko gospodarstvo in pri tem ne gre pozabiti na gospodarski in kulturni prostor, ki za-jema naše manjšine preko meja. V projekt je zato potrebno vključiti tudi Trst in Celovec. Le na tak način je možno začeti znova in težko si predstavljam reciklirane in prestrašene "ra-čunovodje", da bi se lahko lotili takšnega dela. Za kaj takega je potrebno imeti še kaj drugega!

22

5. december 2010Ameriške diplomatske depeše o Sloveniji - servilnost za bruhat!

Strokovnjaki za mednarodne odnose po celem svetu trdi-jo, da objava sto tisočih ameriških diplomatskih depeš ne od-kriva ničesar, česar sami ne bi že vedeli in naj bi bilo zvečine tudi že javno objavljeno. Verjetno ta trditev celo drži, vendar le za strokovnjake in ne za običajne smrtnike. Kako naj bi mi ostali vedeli kaj je nek uslužbenec ameriškega veleposla-ništva poročal v state department? Po objavi dokumentov WikiLeak pa to vemo. Ne samo odnos našega predsednika vlade, tudi odnos drugih evropskih državnikov do ameriške oblasti, je povsem jasen in nedvoumen - gre zgolj za servil-nost. Ali drugače, gre za odnos sužnjev do gospodarja ozi-roma obratno.

Analiza fenomena servilnosti evropskih prestolnic do ZDA sodi bolj v domeno psihoanalitikov kot kam drugam. Nedvomno gre fenomen servilnosti Evrope do ZDA iskati v zgodovini diplomacije 20. stoletja, ki jo je opisal tudi po-membni ameriški strokovnjak za nacionalno varnost, Henry Kissinger v svoji knjigi Diplomacija. Ko ameriški politik sliši EU, pomisli na NATO. Evropska unija je za Američane zgolj produkt njihove mednarodne politike po drugi svetovni voj-ni in način, kako doseči dolgoročno varnostno stabilnost na območju Evrazije. EU je torej zgolj ekonomski oddelek zveze NATO, ZDA pa same sebe pojmujejo kot evropsko državo. Države kot so Velika Britanija in skandinavske države so za njih podložnice, države kot so Nemčija, Avstrija, Francija, Ita-lija in druge južno evropske države, pa razumejo kot svojo lastnino, tako rekoč jih imajo za svoj bojni plen. Kot v času rimskega imperija: nekateri deli osvojenega ozemlja so bili notranje regije, katerih prebivalci se imeli večino pravic svo-jih gospodarjev, ostali deli imperija pa so bile province, brez polnih pravic.

23

Kam sodimo v tej imperialni ureditvi mi in nam podob-ni "barbari" na Balkanu in na vzhodu, vidimo iz objavljenih ameriških depeš. Gre predvsem za učenje servilnosti do ZDA in za učenje osnovnih pravil bontona. Naš predsednik vlade ima svoj osebni stil, da se klanja Gospodarjem kar preko od-pravnikov poslov. Kako zelo izvirno servilno! Tudi če je vse-bina celotne depeše izmišljena se vidi dvoje. Prvič, da naš predsednik vlade direktno komunicira z odpravniki poslov v njihovih diplomatskih predstavništvih, in drugič, da tudi če naš predsednik vlade ni bil servilen v ponujanju dobrih uslug v zameno za fototermin v Beli hiši, iz objavljene depeše izha-ja, da Gospodar pričakuje njegovo servilnost.

Mi navadni smrtniki smo zgoraj opisano servilnost že dodobra občutili na svoji koži. Naši politiki so morali vseh teh dvajset let slovenske države precej trpeti zaradi svoje neskončne servilnosti do svojih Gospodarjev, zato so morali doma malo porazporediti breme navzdol po hierarhiji vlada-nja. Tudi oni pričakujejo, da bodo njihovi podrejeni vsaj tako servilni do njih, kot morajo biti servilni sami do svojih velikih Gospodarjev. Naših politikov torej ne zanimajo ljudje, ki kaj znajo in so sposobni urediti kakšen zapleten problem. Ljudje, ki prihajajo z njimi v stik, jim morajo biti tako lojalni, da so že kar servilni.

6. december 2010Pravosodni sistem je klinično mrtev oziro-ma "mladi računovodje" in pravna država

Te dni v Delu prebiramo zgražanje "mladih računovodij" (računovodje so na tem blogu ekonomisti), o razsulu pravo-sodnega sistema in o vlogi pravnikov pri tem. Sam sem prav-nik in se strinjam s kritiko našega pravnega izobraževanja, pravosodja in stanja pravne države. Dejstvo je, da pravnike najdeš v glavnem v pravosodnem sistemu in na policiji, si-cer smo pravniki bolj pomožna delovna sila oziroma nujno

24

zlo vsepovsod v gospodarstvu. Potem je potrebno dodati še dejstvo, da so določeni poklici v pravosodju skoraj neoku-sno feminizirani, predvsem tožilski in sodni poklic, tako, da bi lahko našli cel kup razlogov za težave, ki nastajajo. "Mladi računovodje" so za primerjavo učinkovitosti pravosodnega sistema uporabili kar neko ameriško metodo ekonomske učinkovitosti pravosodja. To je podobno, kot je njihov kolega Mrkajić, napravil s področjem kulture in še kje. "Mladi raču-novodje" celotno družbo gledajo skozi svoja "računovodska" očala, kar samo po sebi govori o stopnji njihovega razvoja. Mogoče bi bilo koristno, če bi se najprej lotili analize eko-nomskega izobraževanja in raziskovanja pri nas! Zagotovo je stanje našega pravosodnega sistema in našega javnega sek-torja v celoti, na svetovnem nivoju neskončno boljše, kot je stanje našega ekonomskega izobraževanja in raziskovanja. Kako lahko nekdo v stanju sesutja njihove lastne in popolno-ma zastarele in preklete neoliberalne ekonomske doktrine, ki je velik del sveta pahnila na rob bede in obupa, posega še na druga področja! Tako mladi in tako konservativni!

Resnici na ljubo je potrebno povedati, da pravosodni sistem ni v težavah samo zaradi mnogih napak, ki smo jim dejansko priča. Tisti, ki pričakuje, da bo pravosodni sistem rešil vse težave te nedokončane tranzicije, se zelo moti! Moja strokovna izkušnja govori drugače in v zelo sumljivo vlogo postavlja ravno naše "računovodje".

V sredini 90.ih - let sem prišel v službo na ministrstvo za finance, kjer smo začeli ustanavljati komisijo za vrednostne papirje, ki je kasneje prerasla v Agencijo za trg vrednostnih papirjev. Skupinica pripravnikov iz ljubljanske "računovodske šole" in nekaj popolnih "računovodskih" outsiderjev smo asi-stirali neki komisiji, v kateri so bili v glavnem sami "računo-vodje", ki jih je vodil dr. Dušan Mramor, profesor iz ljubljanske "računovodske" šole. Pisali smo zakonodajo s področja trga vrednostnih papirjev in investicijskih skladov. Ko je zadeva prišla v kritično fazo, so se "računovodje" spomnili, da po-

25

trebujejo tudi kakšnega pravnika in so na pomoč poklicali, kasneje znano pravnico (baje odlično sodnico), ki jo bralci za-gotovo poznate in je nosila nenavadno prijetne in prepoznavne uhane."Računovodje" so sodnico potrebovali predvsem zato, da so svoje ideje o regulaciji trga vrednostnih papirjev spravili v nek pravni okvir. Po besedah sodnice z uhani smo dobili zakonodajo, ki je pomenila veliko nasilje nad pravom. Ker sem prišel v ekipo predvsem zato, ker sem poznal nekaj stvari s področja gospodarske varnosti, sem se posvetil predvsem ključnim oblikam kaznivih dejanj na trgu vrednostnih papirjev - trgovanju na podlagi notranjih informacij. Ko sem pripravil podzakonske predpise s tega področja, so "računovodje" ta-koj udarili po meni. Pri tem jim je pomagala tudi sodnica s prijetnimi uhani in na Slovenskem še dandanes nimamo spo-dobnega preventivnega mehanizma na tem področju. Kasneje sem napisal na to temo še referat na neki bančni konferenci in kmalu sem moral iz agencije. Strokovni svet Agencije za trg vrednostnih papirjev je namreč ugotovil, da moji strokovni pri-spevki ne ustrezajo in da se agencija ne bo ukvarjala s temi re-čmi. Nadzor trgovanja insiderjev pa naj bi takrat resno ogrožal razvoj trga vrednostnih papirjev in bi ga s prestrogo reguacijo bojda lahko v kali zatrl. In privatizacije se je začela. Ta sklep je podpisal eden glavnih "računovodij" v Sloveniji, dr. Dušan Mramor. Opozarjam, da so posamezniki, ki so v tistem času vodili institucije, kot je bil sklad za privatizacijo, agencijo za privatizacijo, agencijo za trg vrednostnih papirjev in opravljali funkcije v institucijah, ki so bile seznanjene z delovanjem le--teh, na čelu z dr. Dušan Mramorjem, nosijo največjo odgovor-nost za stanje gospodarstva v naši državi. Omogočili so pogo-je za divjo privatizacijo, brez nadzora, omogočili so pogoje za zlorabe trga vrednostnih papirjev za različne oblike prevzemov podjetij in posledično za stanje gospodarstva, ki ni sposob-no prestrukturiranja, ker se še vedno ukvarja z menedžerskimi odkupi, namesto, da bi investiralo v nova delovna mesta, v nove produkte in se širilo na nove trge. Ali bi svojega otro-

26

ka zaupali takšnim profesorjem? "Računovodje" najpogosteje vodijo ragulatorne institucije gospodarstva, katerih učinkovi-to delovanje je pogoj za učinkovito delovanje pravosodnega sistema. Če vse sporne stvari končajo na sodiščih, se lahko sprašujemo, čemu imamo takšne drage institucije? Poglejmo kakšna je trenutna kadrovska zasedba vodstev naših nadzor-nih institucij tržnega gospodarstva: Banka Slovenije, guver-ner, dr. Marko Kranjec diplomiral (1964) in doktoriral (1975) na Ekonomski fakulteti v Ljubljani; Agencija za zavarovalniški nadzor, Direktor: Dr. Mihael Perman – profesor matematike; Agencija za trg vrednostnih papirjev, direktor dr. Damjan Žu-gelj je diplomiral leta 1998 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, Leta 2001 je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani magistriral z nalogo »Tvegani kapital kot alternativni vir financiranja«. Leta 2006 je na Pravni fakulteti Univerze v Kragujevcu doktoriral na temo »Porezna politika i fondovi rizićnog kapitala«; Urad za varstvo konkurence, direktor: Jani Soršak, univerzitetni di-plomirani pravnik z opravljenim pravosodnim izpitom; Davčna uprava RS, direktorica Mojca Centa Debeljak, univerzitetna diplomirana ekonomistka.Torej najpomembnjše nadzorne inštitucije vodijo "računovodje" oziroma ne-pravniki, razen v enem primeru. Tistega pravnika z doktoratom v Kragujevcu bi jemal z rezervo, tudi ta je v osnovi "računovodja". Trdim, da so za tajkune, za zgrešeno privatizacijo, za neučinkovito prestrukturiranje podjetij v celoti krivi naši "računovodje", tako stari kot mladi, poleg tega pa je njihova "računovodska" šola v Ljubljani glavni kadrovski vir za množico ministrov v vladi, čla-nov različnih strateških svetov, razvojnih projektov in ne vem česa vsega še. Zato naši "računovodje" nosijo levji del krivde za stanje v katerem smo in nikakor jim ni za zaupati, da bi nas vodili iz krize. Njihovo "računovodsko" šolo pa bi za nekaj časa lahko zaprli, ker jih imamo toliko na zalogi, da "računovodje" iz šole silijo tudi v politiko, v nadzorne svete javnega in zasebne-ga sektorja in nam grozijo, da bodo uredili še kulturo, šolstvo, zdravstvo in sedaj še pravosodni sistem. Starim "računovod-

27

jem" itak ni pomoči, mladi pa naj raje sledijo njihovem vzorniku - Mičotu! Tukaj jih imamo čez glavo!

9. december 2010Dan boja proti korupciji ali kako služiti de-nar s prodajanjem megle

Danes je mednarodni dan boja proti korupciji. Kako pa-tetično zvenijo takšni dnevi: dan človekovih pravic, dan boja proti tem, dan proti onem oziroma dan za to in dan za ono. Gre za preizkušen način t.i. dviganja zavesti o potrebi po ne-čem. Seveda je vedno zadaj nek sistem organizacij, ki poši-ljajo sporočila javnostim in potem le-ta že zjutraj ob sedmih pritisnejo na nas: Transparency International bo objavila novo raziskavo o korupciji, kot vsako leto: Slovenija se je tudi letos odrezala kar dobro, potem pa odprem časopis, kjer državna protikorupcijska komisija svari, da stvari le niso tako rožna-te. Njenega predsednika skrbi state capture. Vprašanje če ta človek sploh ve kaj to je? Vsako leto isto, karavana pa gre dalje... Tega se dobro zavedajo tisti, ki profesionalno organi-zirajo takšne mednarodne spektakle s ciljem, da opravičujejo svoj obstoj in da različni financerji namenijo dovolj sredstev za njihovo delovanje. Gre za mrežo mednarodnih vladnih in nevladnih organizacij, ki kar lepo živijo od megle, ki jo mešajo na področju boja proti korupciji. Ljudje, ki v njih delajo pa so v bistvu uradniki, ki se sami še nikoli niso osebno izpostavili z delovanjem proti takšnim pojavom. Tudi sam sem se pred desetletjem ukvarjal s problematiko boja korupcije, še takrat, ko Slovenije ni bilo na indeksu Transparency International. Na nekem posvetu sem govoril s takratnim predsednikom Transparency International, Petrom Eignom, in mu razložil, da bi bila uvrstitev Slovenije zelo pomembna za celotno re-gijo držav JV in Srednje Evrope, ker gre za t.i. "pivotal sta-te" (ključno državo v regiji), po kateri se zgledujejo vse dru-ge države. In res so nas uvrstili na to lestvico, vendar gre

28

dejansko za zelo specifično zaznavo korupcije, ki ne temelji na zaznavah Slovencev o pojavih korupcije, temveč z večine na zaznavah tujih poslovnežev, politikov, opinion makerjev, ljudi iz akademskega sveta in podobnih ljudi. Kot v večini stvari, ki sem se jih loteval v svojem življenju sem bil tudi na tem področju med prvimi, zato so se me oblast in uradniki, ki so mislili, da so edini poklicani za te stvari, ustrašili. Ko sem oblikoval skupino posameznikov, ki so bili pripravljeni sodelovati v sferi civilne družbe v boju proti korupciji, so se naši uradniki takoj organizirali in začeli izvajati pritiske na te ljudi. Zelo zgovoren je primer nekega sposobnega fanta, ki se je profesionalno ukvarjal z dejavnostjo odkrivanja pranja de-narja. Ko je televizija pokazala skupino ljudi, ki želi ustanoviti podružnico Transparency International pri nas, ga je takratni šef poklical na zagovor in mu grozil s resnimi sankcijami, če bo še naprej sodeloval v takšni organizaciji, ki naj bi bila po njegovem vedenju, izpostava tujih obveščevalnih služb. Po-dobno se je dogajalo tudi ostalim članom naše skupine, zato do ustanovitve ni prišlo.

Na splošno je značilno, da imajo države z resnično vi-sokimi stopnjami pojavov korupcije zelo obsežno infrastruk-turo vladnih in nevladnih organizacij za boj proti korupciji, ker hočejo dokazati, kako so vestni pri zahtevah medarodne skupnosti, naj že nekaj storijo proti tem pojavom. Namesto tega smo dobili državne institucije na tem področju, kar je po mojem velika napaka, ker mora država proti korupciji ukre-pati predvsem tako, da organi pregona delujejo učinkovito in da vzpostavi mehanizme, ki omogočajo transparentnost celotne družbe.Transperency International pa je dobila svojo podružnico v Sloveniji, ki že krepi svoj profesionalni aparat in manjka samo še, da jo prevzame kakšen uradnik, ki je celo življenje prodajal meglo, brez vsakega resnega učinka, sedaj pa mu ne ostane drugega, kot da se reciklira v civilno družbo in se razglasi za žrtev kakšne politične opcije. Takšna civilno družbena organizacija lahko tako postane zadnje zatočišče

29

tistih, ki želijo opozarjati nase preko medijev in čakati na ugo-dno priložnost, da se zopet vrnejo v varno zavetje državnih služb. Pri tem je zelo koristno, če kakšnemu politiku napravijo uslugo in koga grdo očrnijo v medijih, z obtožbo, da je ravnal koruptivno. Ali ni prejšnji predsednik takšne komisije tovrstne usluge že nudil nekem, sedaj že dokončno odpisanemu po-litiku LDS? Morda mu je pri tem pomagala tudi njegova se-strica, ki ima na široka odprta vrata v medijih in še marsikje drugje?

Takšen boj proti korupciji, ki je v bistvu zelo koristen v predvolilnih spopadih, bolj malo bistvenega pa pripomore k dejanskem zmanjševanju koruptivnih pojavov, ponavadi pri-pelje do različnih protikorupcijskih strategij, načrtov, progra-mov in tako naprej. V državah, kjer boj proti korupciji poteka že skoraj sto let, poznajo fenomen, da takšna prizadevanja lahko pripeljejo do blokade delovanja državnih organov, ki zbirokratizirajo, upočasnjujejo in dražijo njeno delovanje. Boj proti korupciji dejansko postane sam sebi namen in lahko škoduje toliko kot korupcija sama. Naš urad za boj proti ko-rupciji, tudi če je ustanovljen na podlagi konvencije ZN, je zagotovo korak v to smer. Proti korupciji se je potrebno boriti tam kjer nastaja in ne z ustanavljanjem uradov. Gre zgolj za prodajanje megle! Če hočete izvedeti kakšne posledice ima-jo pojavi korupcije pri nas, lahko zgolj prečitate nekaj mojih zapiskov v tem blogu in vam bo hitro jasno. Skrbi me zgolj korupcija, ki ovira razvoj te države. Ostali primeri so bolj kurje tatvine. Z njimi, s kurjimi tatovi namreč, se pri nas ukvarja-jo resne ustanove, z velikimi sistemskimi problemi, pa se ne ukvarja nihče.

30

16. december 2010Pokojninska reforma - Saturn žre svoje otroke (Novi pokojninski zakon mora na ustavno sodišče!)

Od časa do časa se na Slovenskem zgodi genocid. Spo-mnimo se usode po 2. svetovni vojni pobitih beguncev raz-ličnih kvizlinških formacij iz Balkana! Spomnimo se usode izbrisanih nesrečnikov, ki so doživeli maščevanje osamosvo-jiteljev, ker niso pravočasno oddali vloge za slovensko drža-vljanstvo oziroma so odšli s svojimi bogvekam! Marsikdo oba fenomena pripisuje mentaliteti Slovenstva, ki očitno privre na površje v kriznih časih: za lastno rešitev smo pripravljeni žrtvovati drugačne oziroma tujce. Če jih ni, jih pa naredimo! In za takšne genocide se nihče dosti ne opravičuje. Glavno opravičilo za takšna zavržna dejanja je, da so bili pač taki časi in da je to potrebno razumeti. Kako nagnusno! Kot Saturn, bitje iz antične mitologije, ki je iz bojazni za prestol v svojem kraljestvu žrl svoje otroke.

Te dni, na višku gospodarske in socialne krize, s katero se spopadamo na Slovenskem, ter ji nikakor ni videti konca in rešitve, do novih absurdov vodi včeraj sprejeta pokojnin-ska reforma. V socialnem dialogu so bili samo sindikati resna opozicija vladi, ki so zgolj opozarjali, kako krivična je reforma za industrijske delavce, ki bodo morali delati tja do sredine 60 let starosti. Res je, da jim bo hudo. Ampak te ljudje bodo trpeli nekaj let, potem pa bodo prišli do pričakovane in predvidljive pokojnine. Na drugi strani pa vsi strokovnjaki opozarjajo, da bo edina resnejša sprememba v sprejeti reformi določilo, da se pokojnina odmeri od povprečja najboljših tridesetih let po-sameznikove delovne dobe in ne več od osemnajstih najbolj-ših let, kot do sedaj. Tudi ta določba ne bi bila nepravična, če bi veljala za generacije zaposlenih, ki šele stopajo na trg dela. Ta določba pa velja ravno za t.i. baby-boom generacijo, torej številčno močno generacijo, ki nosi tudi breme menjave poli-

31

tično-gospodarskega sistema na začetku 90-ih let. Torej ob-dobja velikih sprememb, kot so bili stečaji socialističnih ma-stodontov, ki so delovali na notranjem jugoslovanskem trgu oziroma so bili usmerjeni na trge držav iz gibanja neuvrščenih. Zaradi stečajev velikanov socialistične izgradnje je marsikdo poskusil s svojim podjetjem, vendar ne zaradi tega, ker bi bil kapitalsko tako močan, temveč, ker je rajši stavil na svo-je sposobnosti, kot na krhko gospodarstvo oziroma na javni sektor, kjer bi se mu usoda lahko ponovila, če bi tam našel svoje delo. Jasno je, da je moral pošteno zategovati pas, da je lahko ustvaril zadostno kapitalsko osnovo za svoje preživetje na trgu. Zato si je marsikdo med njimi izplačeval minimalno plačo. Na eni strani mu je obstoječa pokojninska zakonoda-ja omogočala dostojno pokojnino, če je prejemal normalno plačo vsaj 18 let. Na drugi strani, pa je plača velik strošek za vsakega podjetnika, zato je z izplačevanjem minimalne plače lažje preživel krizna leta oziroma je lažje investiral kot podje-tnik in je morda lahko zaposlil še koga in s tem razbremenil trg dela in državni proračun (socialni transferi). Mnogi podjetniki so na ta način živeli že v obdobju socializma, saj marsikje ni bilo dela in so morali med gastarbajterje v tujino, da so lahko kasneje začeli doma z lastnimi podjetji. Tudi oni so zagotovo računali, da za neko normalno pokojnino ne bo potrebnih kar 30 let plačevanja prav najvišjih pokojninskih prispevkov. Ta-kšni ljudje smo v veliki meri razbremenili državo, ker smo si sami preskrbeli svojo eksistenco, ustvarjali še dodatna nova delovna mesta in nismo breme skupnosti. Čemu nova pokoj-ninska zakonodaja ne upošteva koliko je pridobila država in pokojninska blagajna s prispevki samozaposlenih? Marsikdo je sicer plačeval minimalne prispevke, vendar jih zato ni bilo potrebno plačevati državi. Nova zakonodaja enači tistega, ki je prejemal minimalno plačo kot zaposleni s tistim, ki je pre-jemal enako plačo, vendar kot samozaposleni. Že dosedanja pokojninska zakonodaja (Ropova pokojninska reforma) je bila krivična do samozeposlenih, ker jim ni omogočala plačevanja

32

dodatnega pokojniskega zavarovanja kot ostalim zaposlenim. Takšno stanje je zagotovo diskriminatorno in zato neustavno!

Očitno je, da država računa, da se bomo samozaposleni ponovno znašli sami, saj nam bo država največ vzela. Seveda, pa je takšno obnašanje države do skupine samozaposlenih povsem krivično in po mojem mnenju tudi protiustavno, ker je čas spremembe osnove pri izračunavanju odmere za pokojni-no povsem prekratek. Tako se bo zgodilo, da bo razlika med pokojninami ljudi, ki so delali zelo podobna ali dejansko enaka dela, in bili za njih tudi podobno plačani, zelo velika. Še več! Zgodilo se bo, da bodo pokojnine ljudi, ki jih bodo prejemali na podlagi nove pokojninske zakonodaje bistveno prenizke za njihovo osnovno preživetje. Za kaj takega bo lahko dovolj le nekaj let ali celo zgolj nekaj mesecev razlike v času upokoji-tve. Takšno stanje zagotovo ni ustavno, ker smo po ustavi vsi enaki pred zakonom, predvsem pa gre v primeru spremem-be upoštevanja števila let za osnovo pri izračunu odmere za pokojnino za retrogradno spreminjanje zakonodaje. Takšna določba bi lahko veljala zgolj od dneva uveljavitve novega po-kojninskega zakona naprej. Torej bi sprememba števila let, ki so osnova za odmero pokojnine lahko veljala zgolj za leta, ki so še pred posameznikom do upokojitve. Če je nekdo ob uve-ljavitvi nove pokojninske zakonodaje dopolnil 30 let delovne dobe, bi za to obdobje morala veljati dosedanja pokojninska zakonodaja (kriterij najboljših osemnajstih let), za manjkajoča leta pa nova pokojninska zakonodaja (kriterij tridesetih naj-boljših let). In v tem grmu tiči zajec. Sindikati zgolj opozarjajo na krivično podaljševanje delovne dobe, ne opozarjajo pa na neustavnost posameznih določb. Namesto, da bi ustavno so-dišče ugotavljalo skladnost nove pokojninske zakonodaje z ustavo, bo obravnavalo zahtevo sindikatov po referendumu. Kakšen absurd. Novi pokojninski zakon mora na ustavno so-dišče in ne na referendum, sindikate pa je potrebno nadome-stiti v socialnem dialogu, ko gre za spremembe pokojninske zakonodaje. Ne verjamem, da gre za naključje! Desus in upo-

33

kojenci so v postopku oblikovanja pokojninske reforme gle-dali na interese sedanjih upokojencev, za generacijo ljudi, ki pa nosimo največje breme tranzicije, pa ni mesta v socialnem dialogu. Koga v resnici zastopajo sindikati! Podjetnikov zago-tovo ne! Tudi različne zbornice nas ne zastopajo v tem smislu. V socialnem dialogu nas zastopajo zgolj kot delodajalce. V resnici se ponavlja stara zgodba genocida na Slovenskem, ko Saturn žre svoje otroke. Sedaj smo na vrsti mi! Ali se bomo kar tako pustili?

12. januar 2011State Capture - klavzure ne bodo rešile dr-žave pred gospodarskimi in drugimi lobiji

Izraz "state capture" sem prvič zasledil kot obliko raz-iskave o povezavah med državo oziroma političnimi stran-kami, na eni strani, in podjetji (v zasebni lasti) na drugi. Po-meni t.i. "ujetost" države s strani različnih lobijev, predvsem gospodarskih, ki poteka preko različnih javnih subvencij in s sprejemanjem poslovnih odločitev podjetij. In obratno: vpli-vanje države na sprejemanje poslovnih odločitev zasebnih (privatiziranih) podjetij. Raziskavo sta opravili Svetovna ban-ka in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) in se je nanašala na države v tranziciji. Nisem prepričan, da raziskava še vedno poteka, čeprav bi jo bilo vredno nadaljevati vsepo-vsod, ne zgolj v tranzicijskih državah.

V času tranzicije smo si s pomočjo zaznave pojava "state capture" lahko razložili učinkovitost privatizacije, saj ni bilo podjetja, ki tako ali drugače ne bi imelo težav z delnim la-stništvom države ali paradržavnih skladov (pidi, KAD, SOD). Proces privatizacije je prešel v zelo nenavadne oblike tajkun-sva in dobro smo lahko spoznali kam nas je pripeljala slabo pripravljena in vodena privatizacija, ki je temeljila predvsem na insiderskem trgovanju z lastniškimi deleži podjetij. Posle-dica teh procesov pa so postale povsem drugačne, kot smo

34

pričakovali. Ves čas privatizacije smo se bali prevelike vloge države v podjetjih, čas velike finančne krize pa vedno bolj kaže, da je država postala ujetnik gospodarstva, predvsem t.i. domačega sektorja, ki ne izvaža in je odvisen od cen, ki jih dosega na domačem trgu. Skratka domačih gospodarskih lobijev, monopolov, kartelov,...

Kaj je "state capture" danes, lahko vidimo tudi ob krčenju gradbenega kartela. Vprašanje je, katere vse bodo žrtve tega procesa, posebno, če bodo gradbeniki začeli govoriti tudi o tem, kako in koliko so plačevali oziroma drugače vplivali na posamezne politične stranke, da so sprejemale za njih ugo-dne odločitve v zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Zagotovo se marsikateri politik boji dneva, ko bi spregovoril predsednik uprave kakšnega propadajočega gradbenega velikana. Do-kler organi pregona ne raziščejo takšnih povezav, bo usoda okrevanja Slovenije po veliki finančni krizi zelo negotova, saj bo odvisna od propadajočih centrov gospodarsko - politične moči. Ne bodo nam pomagale ne pokojninska in zdravstvena reforma, reforma trga dela ali večja konkurenčnost gospo-darstva. Vedno dražji javni in zasebni finančni viri bodo še vedno predvsem ohranjali sedanje elite in neko navidezno socialno varnost, zagotovo pa ne bodo namenjeni novemu gospodarskemu razvoju. Tudi če gre vlada vsak dan v razvoj-no klavzuro, ali če bomo imel predčasne volitve in tudi, če bo neka politična opcija zmagala z večino 100 +. Karavana je kupila vse po načelu: "Tudi poštenega človeka lahko kupiš, le pošteno ga je potrebno plačati!"

16. januar 2011Kako iz krize - 1. Druga republika je možna z demokratičnim konsenzom v socialnem dialogu - ustavo pustite pri miru!

Že Janševa vlada (2004-2008) je kmalu po začetku svo-jega mandata spoznala, da pri nas ni mogoče izpeljati re-

35

snih gospodarskih in socialnih reform. Evropska unija nas je svarila v vseh svojih pridružitvenih poročilih, ob vstopu v monetarno unijo do današnjih kriznih časov, da potrebujemo tudi strukturne reforme. Nobena vlada se tem opozorilom ni odzvala primerno, ker smo imeli visoko gospodarsko rast in "kreativne" javne finance, ki smo si jih razlagali tako, da smo uspešno obšli vse birokratske ovire pri vstopanju v medna-rodne integracije. Nazadnje smo prelisičili še OECD in jim obljubili spremembe pri korporativnem upravljanju državnih deležev v gospodarskih družbah. Kot, da so bila ta opozorila sama sebi namen in da niso bila namenjena predvsem naši dobrobiti! Naši uradniki so jih jemali z levo roko in se še na-prej oklepajo starih načel.

Sedaj je te zgodbe konec. Jasno je postalo, da denarja ni več. Kdo bo financiral nujne infrastrukturne projekte (že-leznice, energetika, uvajanje novih tehnologij, stanovanja za mlade družine, okoljske projekte), če imamo povsem nera-zviti finančni sistem, Slovenija nima ustreznih občinskih in dr-žavnih prostorskih načrtov, zemljišča so najdražja na svetu, storitve gospodarskih javnih služb (oskrba z električno ener-gijo, z zemeljskim plinom ter druge komunalne storitve) so na zelo nizkem nivoju in so veliko dražje, kot pri severnih in zahodnih sosedih. Samo tovrstne investicije, na kratki rok, lahko vzpodbudijo novo gospodarsko rast in znižajo raven brezposelnih. Državo še vedno vodijo lobiji in karteli, lastni-ška struktura gospodarstva zavira možnost novih investicij (domačih in tujih). Vse odločitve države koristijo samo obsto-ječim lastnikom in ne dovoljujejo novih. Tujce ljudje iz javne-ga sektorja še vedno dojemajo kot potencialne sovražnike. Javni sektor nima ne znanja, še manj pa volje, da bi lahko sprejel tudi domači in tuji zasebni kapital. Brez bank si ne znamo predstavljati nobene investicije. Še naši ekonomisti zvečine ne razumejo pomena kapitalskih trgov. Svoj kapital-ski trg smo zakockali v privatizaciji, sedaj, ko pa bi ga res po-trebovali za financiranje velikih projektov, ne uživa nobenega

36

zaupanja, čeprav so ga vmes kupili Dunajčani.Rešitev, ki jo ponujajo v opoziciji, je nastanek Druge re-

publike z uvedbo ustavnih sprememb. Sedaj Slovenija tega ne potrebuje. Potrebujemo nove investicije, potrebujemo finančno in gospodarsko okrevanje. Potrebne so resnične reforme, ki bodo obremenile prav vse sloje prebivalstva ena-komerno, njihov cilj pa mora biti nov gospodarski razvoj, od-piranje novih, kvalitetnih delovnih mest in socialna varnost. Politika enostavno ne premore takšne kredibilnosti, da bi in-stitucije, ki jih vodijo, lahko izpeljale takšen projekt. Tega ne more rešiti sprememba mandata sodnikov in podobna spre-nevedanja, kot so prepoved poveličevanja simbolov totali-tarnih režimov. Tudi sedanji režim je napravil ogromno ško-de, posebno tistim, ki so izgubili službe, ki nimajo plačanih prispevkov za pokojninsko blagajno, z zgrešeno privatizacijo zavozil nekoč zdrava podjetja, omogočil bogatenje številnim politikom, množice pa pahnil na rob revščine. Morda bi ka-zalo prepovedati tudi poveličevanje politikov tega obdobja ali pa vsaj objaviti imena posameznikov, ki so opravljali številne državne funkcije v vladi, parlamentu in ustanovah, ki so izva-jale privatizacijo. Ampak vse to nam ne bo koristilo. Razvoj je potrebno opredeliti kot ključno temo socialnega dialoga, se dogovoriti med vsemi socialnimi partnerji (ne zgolj dose-danjimi) in se lotiti dela. Ne potrebujemo nove zakonodaje, kaj šele nove ustave za kaj takšnega. Spremembe ustave bolj kažejo na težnje k uvedbi kakšnega nedemokratičnega konsenza, tipa Južna Koreja, ali kar na težnjo po uvedbi dik-tature. Potrebujemo zgolj spoznanje, da je politika v celoti spodletela in da morajo druge institucije prevzeti odgovor-nost za vprašanja reform in razvoja. Ne gre ne za ustavo, ne za zakone - gre za preživetje!

37

20. januar 2011Türk, Napolitano, Berlusconi, bravi! Slove-nija postaja geopolitični igralec v Evropi

Po lanskoletnem srečanju treh predsednikov Slovenije, Hrvaške in Italije, na Velikem trgu v Trstu, smo priče zgo-dovinskem dogajanju. Slovenski predsednik dr. Danilo Türk je Slovenijo popeljal med velike igralce, ki ustvarjajo skupne in nacionalne geopolitične projekte v tem delu Evrope. Gre nedvomno za veliki met našega predsednika, ki je končno prerasel svojo dosedanjo, nekoliko preveč protokolarno, ne-dorečeno in bledo vlogo salonskega državnika, ki je sicer v velikem slogu izkušenega in vrhunskega uradnika, prerasel v vlogo vrhunskega državnika, ki razume tudi geopolitiko in zna v pravem času izkoristiti priložnosti, ki se ponujajo tudi v bilateralnih odnosih in ne zgolj v pisanju prošenj za sprejem v kakšno mednarodno organizacijo, kjer še nismo člani. Naš predsednik je Slovenijo uvrstil med države, ki bodo dejansko soustvarjale politično in gospodarsko podobo regije držav, kjer je križišče med severom in jugom, med nemirnim Balka-nom, sredozemljem, Srednjo Evropo in močnim germanskim vplivom. Končno poteza, ki lahko postane osnova za dru-go republiko! Kaj je tako veličastnega v obisku predsedni-ka Türka v Italiji? Poleg dejstva, da gre za prvi uradni obisk kakšnega slovenskega predsednika pri predsedniku Italije in nedvomnega priznanja slovenske manjšine v tej državi, gre predvsem za pomembnost tem, ki jih je prinesel obisk. Po-memben je tudi del obiska v Milanu, kjer sta s predsednikom vlade, Silviom Berlusconijem, začela pogovore o pomemb-nih gospodarskih vprašanjih, ki imajo predvsem geopolitični pomen: energetika, železniški promet, pristaniški promet in nove oblike regionalnega povezovanja v jadransko - jonski evropski regiji. Gre za osrednje geopolitične teme danajšnje-ga sveta, kjer lahko Slovenija igra zelo pomembno vlogo, posebno v povezovanju in vključevanju Zahodnega Balkana

38

v evropske regionalne povezave. Najpomembnejše pa je to, da so projekti, ki jih predlagajo Italijani (izgradnja plinovodov in naftovodov, izgradnja hitre železniške proge med Ronkami in Divačo, izgradnja novih pristanišč in prometnih koridorjev v Tržaškem zalivu ter ustanovitev velike jadransko - jonske evroregije), ključni za oblikovanje novega gospodarskega modela Slovenije, za nove investicije v Sloveniji in za nov go-spodarski razvoj.

Škoda je, da naša vlada in naši mediji ne razumejo dobro pomena tega pomembnega obiska predsednika Türka v Italiji in da slovenska javnost ni dovolj seznanjena njegovim pote-kom in z njegovim pomenom. V medijih prevladujejo pred-vsem nekoliko provincialni ekološki odzivi na predlagane go-spodarske pobude, ki prihajajo od naših sosedov. Vseeno čestitke našemu predsedniku Türku, čeprav moram prebirati tržaški časnik Il Piccolo, da izvem za vse razsežnosti poteka njegovega obiska.

Kako naprej? Vsekakor gre podpreti vse infrastrukturne projekte, ki jih predlagajo naši sosedje in se takoj dejavno vključiti vanje. Naše banke morajo stopiti v skupne konzor-cije, predvsem z banko Unicredit, ki je najdejavnejša pri nji-hovi realizaciji (projekt financiranja izgradnje kontejnerskega pristanišča v Tržiču, izgradnja hitre železniške proge med Rokami in Divačo). Potrebno je zagotoviti ustrezno politič-no pobudo v Sloveniji in pripraviti naše geopolitične cilje, ki jih bomo lahko uresničili skupaj z našimi sosedi. Potrebno je prilagoditi naše retardirane programe izgradnje železniške in energetske infrastrukture in jih prilagoditi novi stvarnosti in čim hitreje pripraviti vse potrebno za izgradnjo železniške povezave med koprskim in tržaškim pristaniščem. Predvem pa moramo v projekt vključiti tudi Trst in Celovec, kjer mo-ramo zagotoviti svojo gospodarsko in drugo prisotnost. Pre-dlagam, da preselimo sedež uprave NKBM d.d. v Celovec, v Trstu pa zgradimo močan poslovni center in tja preselimo sedež Luke Koper d.d., sedež Primorske univerze in odpre-

39

mo močno poslovno šolo, ki bo delovala v angleškem jeziku in izobraževala študente iz celotne regije za poslovanje v tem okolju. Trst je pomembna poslovna priložnost za naše pride-lovalce hrane in za večjo uveljavitev naših blagovnih znamk in za promocijo našega turizma, zato bi potrebovali svoj tr-govski center, kjer bi lahko ponudili specifičnemu tržišču slo-venske visoko kvalitetne prehrambne izdelke. V Trstu bi po-trebovali tudi storitvene dejavnosti računovodskih, davčnih in pravnih svetovalcev slovenskega rodu, ki poslujejo, v našim podjetjem težje razumljivem, italijanskem poslovnem okolju. Takšen poslovni center bi bila zagotovo primeren kar v cen-tru Trsta in sicer v dokaj zapuščenem starem pristanišču, ki si ga Tržačani že dolgo želijo revitalizirati. Podoben projekt bi kazalo izpeljati tudi v Celovcu. Morda bi finančna sredstva, ki jih naša vlada namenja za razvoj preusmerili v predlaga-ne projekte, ki bi imeli takojšen učinek za internacionalizacijo našega gospodarstva in njegovo vključitev v pomembne sve-tovne tokove. Če naša vlada ne bo sledila jasnim sporočilom iz Italije, ki jih zelo dobro razume tudi naš predsednik države, bomo zamudili zadnji vlak za pot med razvite in sledi lahko zgolj provincializacija Slovenije in vedno večja gospodarska osama.

21. januar 2011Kako iz krize-2. Financiranje razvojno po-membnih projektov v pogojih bančnega krča. Ustanovitev razvojnega sklada za lastniško financiranje razvojnih projektov

Dejstvo je, da sedanja vladna ekipa ne zmore preboja za novo gospodarsko rast in postaja jasno, da tudi opozici-ja nima veliko večjih možnosti. Poskus SDS po oblikovanju konsenza z novo ustavo je neresen. Jasno je, da potrebuje-mo hitre in učinkovite ukrepe, ki bodo poleg dolgoročnega prestrukturiranja v družbo znanja in reformo javnega sektorja,

40

vzpodbudili hiter začetek gospodarske rasti. Med ukrepe, ki naj bi na kratki rok ponovno vzpostavili nov naložbeni cikel, in s tem tudi odpiranje novih delovnih mest, naj bi sodili ukre-pi dodeljevanja državnih garancij, ki jih podeljuje SIB banka podjetjem preko komercialnih bank. Njihova glavna pomanj-kljivost v tem, da potekajo preko bank in na način bančnega kreditiranja. Zainteresirano podjetje najde komercialno banko za kredit, ki potem dobi garancijo SIB banke za ta sredstva. Podjetje potrebuje vse običajne vire za zavarovanje bančnih kreditov, kot so boniteta podjetja in možnost zavarovanja kre-dita s hipotekami in podobne tradicionalne oblike jamstev. Ta oblika razvojnega financiranja že teče, vendar nima posebne-ga učinka. Problem s krediti in bankami pri nas je, da so naše banke del problema in ne morejo postati del rešitve. Bančni lobi je poskrbel, kot vedno do sedaj, da država skrbi pred-vsem za banke in ne za realni sektor. Drugi problem je način financiranja s krediti, ki zelo skrči možnosti poslovnih subjek-tov za takšno financiranje. Namesto kreditnega financiranja preko SIB banke in komercialnih bank, predlagam razvojno financiranje z ustanovitvijo razvojnega sklada, ki bi nastal s prenosom lastniških deležev družb, ki so v državni lasti na razvojni sklad. Država bi na razvojni sklad prenesla zgolj tiste deleže v njeni lasti, za katere bi ocenila, da niso v interesu, da ostanejo v državni lasti. Predhodno bi bilo potrebno del-nice teh družb uvrstiti v borzno kotacijo. Na takšen način bi dobili močan potencial za emisije novih vrednostnih papirjev, tudi na mednarodnih trgih, ki bi lahko bili osnova za lastni-ško financiranje razvojnih projektov. Razvojni sklad bi vstopal v razvojne investicije kot solastnik in ne kot kreditodajalec, vendar bi moral imeti določen rok izhoda iz projekta (exit strategy). Lastniški način financiranja bi omogočil naslednje učinke: financiranje razvojno pomembnih projektov, kjer ban-ke s krediti ne morejo vstopati in omogočil dobrim projektom možnost izvedbe; vstop domačega in tujega zasebnega in javnega kapitala; privatizacijo večjega dela sedanjega javne-

41

ga premoženja, ki ni strateškega interesa za državo. Razvojni sklad bi imel omejeno dobo trajanja, ker bi se moral lastniško vedno umakniti iz podjetij, po v naprej predvidenih pogojih in ne bi obstajala možnost nastanka neke državne tvorbe, ki bi se s svojimi lastniškimi lovkami vedno znova ohranja-la pri življenju. Omogočil bi samofinanciranje z izdajanjem vrednostnih papirjev in ne z izdajanjem državnih poroštev. Osnova za emisije bi bilo njegovo premoženje, po zakonu, ki ureja delovanje trga finančnih instrumentov. Razvojni sklad bi upravljala Agencija za upravljanje kapitalskih naložb države.

21. januar 2011Kako iz krize - 3. Stakeholder Economy – Kako zagotoviti medsebojno zaupanje vseh udeležencev v poslovnem procesu podjetja?

Težka finančna, gospodarska, socialna in politična kriza povzroča vedno večje nezaupanje zaposlenih, poslovnih par-tnerjev in drugih organizacij v delovanje podjetij. Gre za vpra-šanja plačilne nediscipline, ki se odraža v neizpolnjevanju pogodbenih in zakonskih obveznosti podjetij do zaposlenih (plače, prispevki), države (davki, prispevki), do dobaviteljev in bank. Zaradi sočasne krize pravne države je medseboj-no nezaupanje vedno večje in vedno resnejše. Postavlja se vprašanje kako zagotoviti neinstitucionalni okvir za zmanjša-nje nezaupanja? Kako prepričati zaposlene, da bodo verjeli managementu pri izvajanju nujnih ukrepov prestrukturiranja podjetij, da se bodo začasno odrekli svojim zakonskim in po-godbenim pravicam? Kako zagotoviti varnost številnih malih dobaviteljev velikim družbam, varnost številnih podizvajalcev pri velikih investicijah in kako pravočasno preprečiti stečaje velikih kreditojemalcev?

V svetu je poznana oblika dobrih praks managemen-ta v obliki "stakeholder economy", ki zagotavlja primeren vpliv vseh udeležencev v poslovnem procesu in nadzor pri

42

poslovnih odločitvah izpostavljenega managementa. Gre za možnost, da vse skupine udeležencev v poslovnem procesu, ne samo lastniki podjetja, vplivajo na poslovne odločitve or-ganov družbe, ki so pomembne za njih. Do takšnega načina lahko pride prostovoljno s pogodbo med managementom in posameznim upravičencem (stakeholderjem) ali na pod-lagi posebnega zakona, ki ga je potrebno na novo uveljaviti, kot ukrep za izhod iz gospodarske krize. "Stakeholderji" so lahko: zaposleni, kreditodajalci, dobavitelji in drugi pogod-beni partnerji družbe in država oziroma drugi upravičenci iz javnega sektorja (Zdravstvena zavarovalnica, ZPIZ). Gre za metodo obveznega članstva oziroma vplivanja na odločitve managementa ali organov družbe (nadzorni svet, skupščina delničarjev ali družbenikov) posameznih "stakeholderjev". Na takšen način bi lahko lažje potekal socialni dialog v podje-tjih, država bi lahko lažje izvajala pomoč pri prestrukturira-nju podjetij, banke bi lahko bistveno znižale rizičnost svoje-ga kreditnega portfelja in dobavitelji ter podizvajalci bi lahko zmanjšali možnost lastne nelikvidnosti ali celo stečaja, če bi imeli možnost pravočasnega vplivanja. Ker gre za posebno obliko soodločanja vseh udeležencev v poslovnem proce-su, kjer gre za omejitve pravic lastnikov kapitala je potreb-no "stakeholder economy" opredeliti v posebnem zakonu, ki bistveno spreminja korporativno upravljanje podjetij, vendar zagotavlja mnogo večjo stopnjo zaupanja vseh upravičencev do managementa. Upravičenci bi tako imeli začasno mo-žnost (ob izpolnitvi zakonsko določenih pogojev) sodelovati pri delu organov družbe (uprave, nadzornega sveta in skup-ščine delničarjev oziroma družbenikov), če bi izkazali svojo upravičenje na podlagi verodostojnih listin (neizpolnjevanje pogodbenih ali zakonskih obveznosti družbe). Zakon bi mo-ral določiti postopek, kako hitro in učinkovito ter izvensodno izvesti takšen ukrep. Le na tak način bo mogoče začeti izva-jati resno prestrukturiranje podjetij v času vsesplošne krize. Med predlaganimi ukrepi za izhod iz krize, ki jih pripravlja vla-

43

da na podlagi zahtev gospodarstva, takšnega ukrepa nisem zasledil, vendar mislim, da je skupaj s prenovo socialnega dialoga in ustanovitvijo razvojnega sklada, ne bo možno iz-vesti učinkovite oživitve gospodarstva.

18. februar 2011Roberto Saviano v resnici sporoča: »Ukinite igralnice ob meji z Italijo!« V Italiji pomeni uspeh boja zoper mafijo tudi odločitev o usodi celovitosti države - ali mafija ali Italija!

Rimski časnik La Repubblica je nedavno objavil tri na-daljevanja izpovedi skesanca neapeljske camorre, Maurizia Prestieria. V drugem delu izpovedi, z naslovom Grand Hotel camorra, je skesanec, vodja enega iz med najmočnejših kla-nov te kriminalne organizacije, omenil tudi Slovenijo, kot raj za pripadnike številnih mafij. Iz izpovedi je razvidno, da so se skesanec Prestieri in njegovi pajdaši, gibali v krajih, kjer so bili na voljo kazinoji, torej na Obali in na Goriškem. Ker izpoved zelo odmeva v slovenski javnosti in je dopisnica na-cionalne televizije obiskala novinarja prispevka v časniku La Repubblica ter mu postavljala vprašanja, iz katerih je očitno, da se v Sloveniji počutimo precej ogorčeni, da nas novinar in mafijski skesanec predstavljata v zelo zoprni luči v med-narodni javnosti. Tudi danes sem mimogrede ujel, da članek še vedno odmeva v slovenskih medijih. Zdi se mi potrebno dodatno pojasniti nekatere okoliščine o zadevi, ki bistveno pojasnijo cel dogodek.

Slovenske igralnice niso same sebi namen. Dobili smo jih po podpisanih osimskih sporazumih, torej v času Jugoslavije, kot tiho nadomestilo za izgubljeno gospodarsko moč, ki smo jo Slovenci izgubili v Trstu in Gorici. Na naši strani meje so zrasle igralnice, vanje pa so hodili zapravljat naši sosedje iz Italije, ki doma nimajo dosti možnosti za takšne vrste zabavo. Gostje v naših igralnicah naj bi prihajali s pomočjo turistič-

44

nih agencij iz Italije, vmes pa so bili tudi tisti gostje, katerim je igralniška dejavnost v resnici namenjena: pralci denarja. Različne mafije iz Italije so potrebovale takšno okolje, zato je posel cvetel in še cvete, čeprav vedno manj. Potem je prišla slovenska osamosvojitev in Italija je imela vedno večje težave s svojimi mafijami, zato ji je takšno stanje ob njeni SV meji začelo počasi presedati. V 90-ih letih je italijanska politična desnica v Furlaniji – julijski krajini pripravila osnutek zakona, ki bi izjemoma dovoljeval ustanavljanje verige igralnic ob meji s Slovenijo (med Miljami in Trbižem). Zakon je v Rimu padel, ker gre za zadevo države in ne regije. Najverjetneje pa nihče v Rimu ni hotel posegati v dogovorjen posel ob robu osim-skih sporazumov (vpliv mafije!). Spomnimo se načrtov, ki jih je imel goriški Hit z neko igralniško družbo iz ZDA, o ogro-mni investiciji na Goriškem. Kdo se že ukvarja z igralništvom v ZDA? Takšna investicija bi dodobra spremenila igralniško dejavnost pri nas, saj je bil pogoj za več milijardni posel tudi znižanje obdavčitve te dejavnosti. Med vrsticami lahko za-znamo poskus, da so investitorji, ki sicer prihajajo iz ZDA, vendar imajo najverjetneje korenine na kakšnem večjem oto-ku na jugu naše sosednje države, želeli prevzeti posel, ki je bil namenjen kot nekakšna reparacija za izgubljeni ekonomski potencial primorskih Slovencev po drugi svetovni vojni.

Italija letos praznuje 150-letnico združitve. Kot ves razviti svet, se naša soseda sooča s hudo gospodarsko in politično krizo, in že nekaj let v zraku visi možnost razpada države ozi-roma odcepitev bogatega severa države od Rima oziroma od juga. Eden iz med najpomembnejših povodov za tak korak naj bi bil obstoj treh glavnih mafij, ki so za razviti sever pov-sem nesprejemljive. Vsi napori dosedanjih vlad in pravosodja so povsem brez učinka. Mafije v Italiji so še vedno prisotne in ne kaže, da bi jih bilo moč vsaj omejiti, če že ne povsem iztrebiti. Pred leti je novinar Roberto Saviano napisal knjigo o camorri, neapeljski mafiji, kjer je objavil stvari, ki jih italijanska javnost zvečine še ni poznala. Lani jeseni pa sta s priljublje-

45

nim TV voditeljem, Fabiem Faziom, ki vodi na tretjem progra-mu RAI, priljubljeno talk-show oddajo, Che tempo che fa (v tej oddaji za zaslovel tržaški pisatelj Boris Pahor), pripravila štiri zaporedne oddaje z naslovom Vieni via con me (Pojdi z mano od tod), na temo razpada Italije. V odlični kabaretni TV oddaji sta navajala številne primere z razlogi za in z ra-zlogi proti Italiji. Najpomembnejši del oddaje je bil Savianov prispevek o camorri, o odpadkih v Neaplju, o zastrupljanju prebivalcev Kampanje z njimi, ter o vsebini zaprisege članov camorre. Novinar Roberto Saviano sedaj živi pod policijsko zaščito in je postal vrhunska medijska zvezda. Boj proti ma-fiji pa je postal bistvenega pomena za nadaljnji obstoj Italije. Gre torej za prelomno odločitev v sosednji državi: ali mafija ali Italija. To je ključna dilema prihodnjih let, prihodnjih vlad, političnih predvolilnih kampanj, programov političnih strank, delovanja organov pregona in delovanja pravosodja.

Takšno je dojemanje stvarnosti v Italiji in v takšno okolje je prišla izpoved mafijskega skesanca in podoba Slovenije, ki je na njihovem dvorišču in meji na svet, ki povezuje Itali-jo z številnimi mafijami iz evropskega vzhoda in iz Balkana. Kaj bo sledilo seriji člankov v rimski La Repubblici? Sramota slovenske države je infantilni odgovor pristojnih organov pre-gona, da je Slovenija varna država in da v njej ni veliko or-ganiziranega kriminala. Sveta preproščina! Kdo pa je trdil da Slovenija ni varna država! V njej delujejo glavni štabi najne-varnejšega organiziranega kriminala na svetu, čemu bi torej pričakovali pri nas njihovo operativno delovanje? Saj te ljudje niso neumni! Pri nas pričakujejo zgolj njim prijazno okolje in njim servilne državne institucije. In to jim nudimo! Čemu bi torej poskušali izzivati s kakšnimi provokacijami. Igralnice so si ustvarili že v 80-letih, in jih očitno dodobra spoznali, saj so na veselje Primorcev in naših oblasti v njih tudi prali svoj umazani denar, njim servilne institucije pa so dobili v 90-ih letih. Komu torej služi Slovenija? Zagotovo bo sledila ostra zahteva Italije, da nemudoma prenehamo ščititi njihove kri-

46

minalce ter naj zagotovimo ustrezen nadzor na igralnicami ob njihovi meji. Če bo potrebno, bo njihovo upravičeno zahtevo podkrepila še kakšna druga država. Potem bo drastično pa-del obisk naših igralnic, ki imajo že tako precej problemov s poslovanjem in v nekaj letih jih bomo prisiljeni začeti zapirati. Bolje bi bilo, da se nadzora nad organiziranim kriminalom lo-timo takoj, reorganizacija pa igralniškemu turizmu tudi ne bi škodovala. Namesto igralnic sredi Nove Gorice, bi tam mno-go rajši videl razmah tamkajšnje univerzitetne dejavnosti ali pa kakšno podjetje, ki mora sedaj v Italijo, da lahko še naprej razvija svojo dejavnost.

18. februar 2011Jugosfera – Agrokor prevzema Mercator? Katere so pravzaprav prednostne geopoli-tične usmeritve Slovenija?

Po lanskoletnem nakupu hrvaške Atlantic group družbe Droga, je danes napovedana ponudba nakupa večinske-ga deleža delnic družbe Mercator, s strani hrvaške družbe Agrokor, resno znamenje pomembnih premikov v gospo-darski konsolidaciji trga nekdanje Jugoslavije – popularno imenovane Jugosfera. Kot smo v tem blogu že pisali, takšne premike opažajo tudi pomembni tuji analitiki (britanski The Economist), ki vidijo v takšnih potezah dobre gospodarske možnosti v tem delu Evrope. V kontekst Jugosfere je potreb-no všteti tudi skupno slovensko, hrvaško in srbsko logistič-no podjetje Cargo-10, ki naj bi delovalo v smislu financiranja desetega evropskega transportnega koridorja, ki potega od severa preko Jugosfere do Soluna in z drugim krakom do Instanbula in nastajanje skupnega konzorcija proizvodnje in trženja vojaške oborožitve ter verjetno tudi nekateri skupni nastopi podjetij iz gradbeništva in strojegradnje.

Dodatno težo teh dogodkov lahko vidimo v nedavni med-narodni konferenci v Münchenu, kjer so države iz območja

47

desetega transportnega koridorja, obravnavale tudi možno-sti izgradnje hitre železniške proge, ki bi lahko prevzemala kontejnerski transport, ki prihaja z ladjami iz Kitajske, Indi-je in drugih azijskih držav v Sredozemlje, preko Gibraltarja v severno nemška pristanišča in nato naprej po kopnem na sever in na vzhod. Ker je takšna pot zelo zamudna, pripravlja Italija projekt novega transportnega koridorja med Trstom in Baltikom, o katerem smo tudi že pisali na tem blogu, in konzorcij pristanišč severnega Jadrana, z izgradnjo novega kontejnerskega pristanišča v Monfalconu, ki bi ga upravljal danski logistični koncern Maersk, financirala pa italijanska banka Unicredit. Očitno gre za konkurenčna projekta v obeh pa sodeluje tudi Slovenija. Slovensko prisotnost v projektu povezovanja severno jadranskih pristanišč je v Trstu potrdil italijanski zunanji minister Frattini za tržaški Il Piccollo. Ka-kšna je torej slovenska geopolitična prihodnost?

Signali, ki jih dobivamo v času velike finančne in gospo-darske krize, nas lahko tudi skrbijo, ker so perspektive na-daljnjega obstoja EU zelo nejasne. Ali sedanja vlada, ki sama sebe označuje kot "opravilno nesposobno" ve kaj v resnici dela? Nedvomno je sodelovanje v italijanskem transportnem projektu zelo pomembno tudi za naše pristanišče v Kopru in so ga spretno podprli predsedniki Napoleteno, Berusconi in Türk. Tudi nastajanje Jugosfere je pomemben gospodar-ski projekt, vendar bi bilo potrebno kljub temu nekoliko več transparentnosti pri takšnih projektih, predvsem v njihovih fi-nančnih delih. Financiranje tako velikih prevzemov družb kot so Droga, Mercator in še kakšno podjetje, s strani obuboža-nega hrvaškega gospodarstva, ki deluje v poslovno zelo ne-gotovih pogojih korupcije in politične nestabilnosti, je lahko zelo tvegano početje. Tudi načrtovanje izgradnje hitre žele-zniške proge do Soluna in do Istanbula nima nobene realne osnove. Slovenija ne zmore niti posodobiti svojih železniških prog, kaj šele, da bi zgradila povsem nove koridorje za hitre železniške povezave, ki zahtevajo hitrost preko 200 km na

48

uro. Kdaj naj bi končali izgradnjo takšnih železniški prog do Soluna in do Istambula? Računi brez krčmarja? Ali pa bodo Nemci prevzeli breme financiranja takšnih projektov, da bodo ustavili prodor Italijanov na ta prostor, kot že dostikrat do sedaj? Vseeno bi bilo boljše uskladiti takšne projekte, da ne bo takšne polomije kot pri energetskih projektih Nabucco in Južni tok!

18. februar 2011Vprašanje arhivov nekdanje SDV: SOVA je še vedno politična policija, zato jo moramo ukiniti!

Čeprav sem se že zdavnaj prenehal ukvarjati s proble-matiko nacionalne varnosti in s vprašanji oblikovanjem var-nostno – obveščevalnega sistema, mi ni povsem vseeno, ko se v javnosti ponovno začnejo polemike o SOVI, o delovanju nekdanje SDV, o dostopnosti do zaupnih arhivov, o politični policiji, o kršenju človekovih pravic in o kontinuiteti nekda-njega sistema in podobne teme. Zloraba SDV koncem osem-desetih let, za aretacijo četverice, ni močno prizadela zgolj stanja varovanja človekovih pravic v nekdanji državi, ki se je v tistem času v Sloveniji že močno izboljševalo in prizadela vse aretirane posameznike in njihove svojce in prijatelje, tem-več je povsem onemogočila oblikovanje sistema nacionalne varnosti, ki je pod bremenom te težke zlorabe za politične namene, ostal zaznamovan za vedno. Po več kot dveh de-setletjih je pogled na tiste čase bolj jasen, še posebno v teh kriznih časih, ko se razgaljajo številne, prej dostikrat prikrite slabosti, ki smo jim priče.

Povod za ponovni razmislek o našem sistemu nacional-ne varnosti je afera, ki je nastala ob zahtevi publicista, po vpogledu varovanih arhivov SDV, ki se nanašajo na njeno delovanje izven države. Strokovno gledano je stvar zelo pre-prosta in je ne kaže komentirati, ker gre za stvar pravnega

49

režima, ki ureja dostop do arhivskega gradiva. Jasno je, da mora biti takšno arhivsko gradivo dostopno javnosti, pod po-goji, da se ustrezno zaščiti identiteta posameznikov. O tem ne kaže zgubljati besed. Bolj kot ta neljubi dogodek me skr-bi usoda arhivov SDV v segmentu, ko je še povsem legalno delovala kot politična policija in je shranjevala ter analitično obdelovala informacije o takratni opoziciji tedanjemu politič-nemu sistemu. Te dosjeje je uničilo vodstvo slovenske SDV in RSNZ, pred predajo resorja novo izvoljeni vladi. Po meni znanih podatkih je papirni del dokumentacije končal v papir-nici v bližini Ljubljane, vsi dokumentirani dosjeji in analize, pa so v obliki mikrofilmov izginili iz uradnih prostorov RSNZ in SDV. Zagotovo je nekaj te dokumentacije tudi v beograjskih arhivih.

Gre za pomemben element nacionalne varnosti. Dosjeji so vsebovali zelo natančne informacije o delu in aktivnosti posameznikov, ki so z nastopom demokratične parlamen-tarne demokracije opravljali številne pomembne državne ter druge javne funkcije. Dosjeji vsebujejo tudi informacije o raz-padu nekdanje države, posebno sklop dogovorov med nosil-ci demokratičnih sprememb v Sloveniji in Srbiji. Koga takšne informacije ne bi zanimale tudi sedaj ali kadar koli kasneje? Skrbi me to, da so ti dosjeji še vedno skriti in jih nek posame-znik ali skupina posameznikov ali organizacija ali tuja država lahko kadar koli uporabi za politične diskreditacije in s tem za destabilizacijo države. Med drugim dosjeji vsebujejo tudi informacije o analitični raziskavi "Ozadje", ki je bila osnova za aretacijo četverice. Slovenska SDV jo je uvedla na podlagi zvezne obdelave "Toranj", katere cilj je bil ugotoviti dejan-sko protidržavno oziroma sovražno dejavnost posameznikov pred razpadom Jugoslavije oziroma pred koncem enopartij-skega političnega sistema. Aretacija četverice je bila produkt te analitične obdelave in je pomenila zlorabo SDV, ki sicer ni ugotavljala nobenih dejstev, ki bi lahko vodili k takšnemu dejanju, kot je aretacija oseb, ki so si prizadevali za večjo

50

stopnjo demokracije, varovanja človekovih pravic in neod-visnosti Slovenije. Sicer je SDV večinoma uporabljala tajne metode dela, za obveščanje političnega vodstva o delovanju najpomembnejših posameznikov in organizacij, ki so bili no-silci demokratičnih sprememb.

V tistem času sem si tudi javno prizadeval, da bi Slovenija oblikovala takšen sistem nacionalne varnosti (prvi sem javno uporabil termin nacionalna varnost, namesto tedaj uvelja-vljenega pojma državna varnost), ki bi onemogočila ponovni nastanek politične policije v sistemskem smislu. Žal zaman! Sistemska osnova politične policije je uporaba posebnih pre-iskovalnih metod brez odločbe sodišča. Varnostne službe, ki delujejo zgolj znotraj države, morajo pred uvedbo takšnih metod pridobiti ustrezno soglasje sodišča, ker preiskujejo storilce specifičnih kaznivih dejanj. Tudi naša zakonodaja pozna takšno ureditev.

Problem je z obveščevalnimi službami. Te delujejo zgolj v tujini, zato sodišča niso pristojna za izdajanje takšnih odločb, tudi če gre za sum kaznivih dejanj. Obveščevalna služba pa potrebuje odločbo predsednika države ali vlade, odvisno od tipa države. V našem primeru bi potrebovala odločitev pred-sednika vlade. In v tem grmu tiči zajec! SDV se je za uporabo takšnih metod dostikrat sklicevala na povezovanje posame-znika s tujimi, sovražnimi državami ali njihovim državljani. Uradno SDV ni zanimal naš državljan, temveč njegove pove-zave s tujimi obveščevalnimi službami, povezave s posame-zniki iz kvizlinške emigracije in podobne neumnosti.

Za preprečitev ponovnega nastanka politične policije, vsaj v sistemskem smislu, mora zakon določiti pristojnosti dovoljevanja uporabe tajnih metod dela varnostne službe na pristojnem sodišču, predsedniku vlade pa za delovanje obveščevalne službe v tujini. Varnostna (proti obveščevalna) služba in obveščevalna služba morata biti organizacijsko lo-čeni tako, da nista del iste organizacije ali del istega držav-nega organa. Zakon o SOVI pa tega ne določa. Imamo še

51

vedno eno samo varnostno – obveščevalno službo in njeno obveščevalno delovanje v tujini ni v pristojnosti predsedni-ka vlade, temveč kar v pristojnosti direktorja SOVE. Direktor SOVE odredi uporabo tudi tajnih metod v tujini, kar je edin-stven primer v svetu, kakor je tudi edinstven primer, da obe službi nista ločeni. Direktor vladne agencije (kakršen status ima SOVA po veljavni zakonodaji) lahko povzroči resen med-narodno pravni konflikt, lahko ogrozi varnost naše države, našega gospodarstva ali se celo zaplete v oborožen konflikt s tujo državo.

Sistemsko gre za nadaljevanje varnostno – obveščeval-nega sistema iz časa NOB oziroma tedanje organizacije VOS. De iure imamo v Sloveniji še vedno politično policijo, česar pa ne morem trditi za njeno dejansko delovanje, kar ga ne poznam. Zamislite si možne zlorabe tako šibko urejenega sistema nacionalne varnosti! Na te pomanjkljivosti sem opo-zarjal v času nastajanja novega sistema nacionalne varnosti, vendar s svojimi argumenti nisem uspel. Zavzemal sem se za popolno ukinitev nekdanje SDV in predajo vseh doku-mentov javnemu arhivu in prizadetim posameznikom, vendar tega novoizvoljena oblast ni hotela storiti. Ob reorganizaciji varnostno – obveščevalnega sistema sem svetoval popolno ukinitev nekdanje SDV, kasneje pa se nisem več ukvarjal s problemi nacionalne varnosti, vendar je očitno prišel čas, ko bo potrebno zadeve dokončati, ker postajajo resna ovira nadaljnjemu razvoju Slovenije. Kakšne so nevarnosti, ki iz-hajajo iz tako šibke zakonodaje in iz dejstva, da SOVA še vedno gradi na izhodiščih nekdanje SDV in da usoda arhivov nekdanje politične policije še vedno ni razjasnjena? Ko se soočamo z vedno večjo gospodarsko in politično krizo, po-staja vedno bolj jasno, da politične stranke in z njimi institu-cije parlamentarne demokracije in pravne države, ne delujejo prav učinkovito. Naše politične stranke so samo Potemkino-va vas, ki vzbuja navidezni občutek demokracije in v resnici nikoli niso odločale o nobeni pomembni odločitvi. Nastale so

52

kot posledica delovanja nekdanje politične policije, ki je nek-danji politični sistem oskrbovala z množico informacij o po-membnih posameznikih, ki so delovali v sferi civilne družbe, akademskega sveta in gospodarstva. Politične stranke nikoli niso imele bistvenega vpliva na kreiranje ekonomskih poli-tik oziroma na izvajanje deklarativno sprejetih gospodarskih programov. Gospodarstvo je kljub tranziciji, torej spremem-bi gospodarskega in političnega modela, delovalo nekako neodvisno od vsega tega. Zgroženi smo lahko ob dejstvu, da zaradi takšnega stanja slabo delujejo številne institucije parlamentarne demokracije, pravne države in gospodarstva. Vse pomembne odločitve na teh področjih se v resnici spre-jemajo izven uradnega sistema vseh treh vej oblasti in go-spodarstva.

Za iskanje izhoda iz sedanjega kriznega stanja se vedno bolj zanašamo na vpliv in sposobnosti posameznikov, ki so že od nekdaj imeli pomembne vloge pri sprejemanju najpo-membnejših političnih in gospodarskih rešitev. Ti posame-zniki slovijo kot bivši pomembni državni funkcionarji oziroma nekdanji managerji, ki so še vedno aktivni v ozadju in imajo pri oblikovanju vladajočih koalicij in vlad pomembno vlogo. Mnogi si lastijo zasluge za uspeh in neodvisnost Slovenije, dejanski protagonisti teh dogodkov pa so bili le izvrševalci njihovih idej in načrtov. Sami ponavadi niti niso člani kakšne izmed političnih strank, če pa so, je njihovo članstvo le sim-bolično in praviloma ne sprejemajo državnih ali političnih funkcij. Delujejo v ozadju ali v sferi civilne družbe. Za njih je članstvo v političnih strankah odveč. Oni tega ne potrebujejo, ker lahko vse dosežejo mimo institucij. Dejstvo je, da Slove-nija ne premore niti dveh konkurenčnih gospodarskih progra-mov, da nobena od dveh najpomembnejših političnih skupin ne more izvesti nobene pomembne reforme in da se ključne odločitve še vedno sprejemajo nekje drugje. Kje? Tam, kjer so tudi arhivi nekdanje politične policije?

Čas je, da ukinemo SOVO, da tožilstvo uvede preiskavo o skritih arhivih SDV in da resnično začnemo znova! Prišel

53

je čas, ko smo spoznali, da bo resnično potrebno prekiniti z nadaljevanjem nekdanjega modela države in gospodarstva ter začeti povsem znova. Oblikovati moramo sistem gospo-darske varnosti, ki mora biti nadgradnja sistema nacionalne varnosti.

20. februar 2011Vlada naj dosledno izpolni priporočila in odpravi ugotovljene pomanjkljivosti, kot jih navaja OECD v svojem pregledu!

Strah in šok s katerim smo v Sloveniji čakali pregled, ki ga je pripravila Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj, je dokaj tipična reakcija, ki jo lahko pričakujemo od naših politikov in od ostale prizadete javnosti. Nekateri so napovedovali: »Čakajte, kmalu bomo dobili poročilo OECD o stanju v našem šolstvu!«. Nekaj takšnega je javno izjavil minister, ker zavzeto brani pokojninsko reformo, čeprav to ni njegov resor. Pomen te izjave je bil, da naj se pripravimo na še hujše reforme, kot je pokojninska, češ, kaj bo šele potreb-no storiti na področju izobraževanja, na področju zdravstva in tako dalje! Ja, ampak mi pričakujemo, da bo vlada storila natanko to, kar od nas zahteva OECD, EU in vse ostale in-stitucije, ki delujejo v neoliberalnem svetu! Še več! Pričaku-jemo, da bo vlada speljala prav vse te reforme, vendar tako, da bo njihovo breme prenesla na vse državljane enakomerno in še več – zagotoviti mora tudi razvoj. Ker prav zato gre! Reforme niso same sebi namen! Potrebne so zato, da lahko začnemo nov razvoj, ki pomeni več in predvsem boljša nova delovna mesta. Tega pa naša vlada ne zna in tega tudi ne predvideva doktrina washingtonskega konsenza. Organiza-cije, kjer domuje neoliberalni pogled na svet, ne znajo ničesar narediti, temveč znajo drugim le povedati kaj delajo narobe, da ne pride do razvoja. Približno tako kot ekonomisti na naših ekonomskih šolah, ki jim na tem blogu pravimo "računovod-

54

je". Kako bomo dosegli ponovno gospodarsko rast, je na-loga nas samih in predvsem naše vlade, ker je prostovoljno in samozadostno prevzela to breme nase. Veliko bolj modro in predvsem veliko bolj učinkovito bi bilo, če bi usklajevanje nujnih reform prepustila socialnem dialogu. Seveda nam za resni socialni dialog manjka kar nekaj kompetentnih institu-cij, vendar se bomo morali kmalu soočiti z dejstvom, da jih potrebujemo, sicer reform ne bo moč izpeljati. Predvsem pa ljudje pričakujemo, da bodo reforme naravnane tako, da jih bomo zastavili prav vse hkrati, da bodo v naprej poznani nji-hovi cilji in tudi bremena, ki morajo biti porazdeljena povsem enakomerno. Ta vlada je že padla na tem izpitu. Mogoče je sedaj čas, da prihodnja vlada ne bo ponavljala dosedanjih napak. Zagotovo ne gre kriviti organizacije kot je OECD, da je pri nas marsikaj narobe. Jasno je, da imamo mi svoje razlo-ge, da imamo kakšne stvari urejene nekoliko po svoje. Včasih pa je dobro, da nam kdo postavi ogledalo, da vidimo kakšni izgledamo v resnici.

14. marec 2011Strateško partnerstvo s Francijo in pakt stabilnosti za evro – začetek delitve EU?

Slovenija je s Francijo podpisala strateško partnerstvo, ki naj bi prineslo obema državama velike koristi, kot so investi-cije v energetiko in v prometno infrastrukturo. Sporazum pa naj bi pomenil tudi tesno sodelovanje pri francosko – nem-škem projektu o paktu za evro, ki naj bi dokončno stabiliziral skupno valuto in rešil problem krize javnih financ v tako ime-novanih perifernih ekonomijah, kot so Grčija, Irska in morda Portugalska. Kaj pomenijo ti dogodki? Kakšen vpliv bodo imeli na nas in na celotno sedemindvajseterico? Ali je pakt za evro res vozovnica za ekspresni vlak?

Vrh EU je prinesel zgodovinske odločitve o naši priho-dnosti. Pa ne zato, ker so se šefi vlad nekaj dogovorili, tem-

55

več zato, ker so po končanem vrhu odslovili deset šefov vlad in se v okviru evro cone dogovorili o paktu za evro. Čeprav nekateri analitiki ocenjujejo, da ne gre za najbolj posrečene načine reševanja dolžniške krize, gre opozoriti, da je nemško – francosko partnerstvo za konkurenčnost, povzročilo zače-tek nove delitve v EU – delitev na tiste, ki so noter in tiste, ki so zunaj. Smisel EU je v združevanju in ne v omejevanju! Gre za začetek novega izključevanja, ki ga nekateri označujejo tudi za delitev na neoliberalno in na korporativistično EU. Ma-strichtski kriteriji za članstvo v EMU so bili povsem v zname-nju neoliberalnega washingtonskega konsenza. S paktom za stabilnost pa v ospredje stopajo povsem novi kriteriji, ki sodi-jo v domeno fiskalne politike in strukturnih reform. Šefi držav evro cone so se dogovorili za novi mehanizem, ki mogoča oblikovanje sklada s 440 milijardami evrov, ki bi v primerih dolžniške krize države članice, kupoval njene obveznice po ceni, ki bi nastala na podlagi tržnega položaja najmočnejših držav na primarnem trgu. Seveda bi morala država, preje-mnica takšne pomoči, sprejeti zelo stroge pogoje nadzora njenih javnih financ, ki ne sodijo v domeno do sedaj poznanih ukrepov nadzora kreditojemalcev. Med takšnimi ukrepi so tudi nadzor nad javnimi investicijami, nad delovanjem pokoj-ninskega sistema in nadzor nad usklajevanjem plač javnega sektorja. Sistem so poimenovali Evropski stabilnostni meha-nizem. Irska se je že odrekla takšni pomoči, ker bi morala zvišati izredno nizko stopnjo davka na dobiček in ga izravnati s stopnjami davka na dobiček v ostalih državah evra. Proble-matičen je tudi termin začetka poslovanja tega mehanizma, ki so ga avtorji postavili v leto 2013.

Kaj bo z državami, ki so ostale zunaj tega mehanizma? Nekateri mislijo, da jim bo boljše, ker bo evro skupina dobi-la večino perifernih držav, ki imajo težave z javnim dolgom. Predvsem nemška kanclerka Angela Merkel je naredila zelo nepremišljen korak, ker je zunanje člane pustila zunaj skupi-ne in jim verjetno za vedno zaprla svoja vrata. Med njimi so tudi države, kot so Velika Britanija in Švedska, ki bodo svoje

56

valute veliko lažje in hitreje prilagajale razmeram na trgu, kot države evra, ki bodo pod vplivom trenutnih političnih razmer v najmočnejših državah članicah. Nekateri analitiki so mne-nja, da je oblikovanje takšnega finančnega mehanizma tipič-no evropsko in odraža tudi veliko mero nepoznavanja delo-vanja trga, zato so bolj naklonjeni uvedbi evro obveznice, s katero bi nadomestili celoten dolg držav evra in bi imel veliko močnejši položaj na trgu, kot bo položaj novega finančnega mehanizma. Ne izključujejo niti možnosti ponovne uvedbe medvalutnih razmerij, kar bi koristilo predvsem največjim dr-žavam dolžnicam, ker bi inflacija pripomogla k njihovi ponov-ni gospodarski rasti.

Vsekakor je ekspresni vlak, na katerega priganja naša vlada zelo vprašljiv in nikakor ni edina možna izbira za Slo-venijo. Seveda je vprašanje kako bodo ukrepale države, ki so ostale zunaj, vendar lahko kaj kmalu pričakujemo kakšno njihovo pobudo. Velika Britanija bo zagotovo prisluhnila Irski in verjetno se ji bo pri tem pridružila še Švedska in morda Danska. Kdo bo potem na hitrejšem vlaku? Glede na okoli-ščine nastanka, vrsto mehanizma in terminski plan lahko re-čemo, da zaenkrat naš ekspresni vlak še čaka na postaji in morda nanj ne bodo vstopili niti tisti, ki so ga naročili. Morda gre zgolj za odlaganje reševanja dolžniške krize v prihodnost, recimo vsaj v čas po naslednjih volitvah? Naši vladi pa vstop v skupni finančni mehanizem morda pomeni tudi pritisk na javnost za začetek izvajanja strukturnih reform. Izsiljevanje?

30. marec 2011State capture – vzajemni interes GZS in Agencije za upravljanje kapitalskih naložb

Kdo sprejema najpomembnejše poslovne odločitve v podjetjih in kdo sprejema najpomembnejše odločitve v dr-žavnih organih? Ali sta zasebni sektor (gospodarstvo) in sektor države samostojni pri odločitvah, ki spadajo v njiho-

57

vo pristojnost? Ali pa gre morda za prepletanje zasebnih in javnih interesov, ki onemogoča učinkovito delovanje obeh? Neprimerna lastniška struktura privatiziranih podjetij in vpliv-ni lobiji, ki imajo prevladujoč vpliv na delovanje šibke in ne-učinkovite vlade, onemogočajo učinkovito upravljanje tako zasebnega kot javnega sektorja, kar je še posebno zaskrblju-joče v času, ko želimo čim hitreje iz finančne in gospodarske krize. Če država preko svojih kapitalskih povezav vpliva na poslovne odločitve podjetij, kot so odločitve o novih investi-cijah, o kadrovskih zadevah, o drugih finančnih zadevah, o sklepanju pomembnejših pogodb in na drugi strani državni organi odločajo o zadevah iz svojih pristojnosti na podlagi pritiskov lobijev, tako da ne upoštevajo veljavne zakonodaje in pravil konkurenčnega trga, potem govorimo o ujetosti dr-žave oziroma o t.i. "state capture". Svetovna banka je že pred desetletjem opravila raziskavo privatiziranih podjetij iz držav v tranziciji in ugotovila, da je takšna prepletenost zaskrblju-joča. Avtorji raziskave so ugotavljali, da je nekaj podobnega zagotovo tudi v razvitih državah in pri tem je ostalo. Slovenija caplja na mestu in raziskavo bi kazalo nadaljevati. Pri tem gre poudariti, da sta ključni instituciji, ki bi morali takšno raz-iskavo pripraviti Gospodarska zbornica in nova Agencija za upravljanje kapitalskih naložb. V času, ko izgleda, da so vsi politiki pokvarjeni in da zgolj lažejo in ko izgleda, da vsi ma-nagerji predvsem kradejo, ne gre pričakovati, da bosta tako celotna državna uprava kot celotni zasebni sektor, predmet policijskih preiskav in predmet preiskav protikorupcijskih in-kvizicijskih postopkov. Oba sektorja morata nekaj narediti, da se njuni prepleteni in dostikrat incestni odnosi razmejijo in postavijo v takšno stanje, ko bosta lahko opravljala vsak svoje poslanstvo. Zato imamo Gospodarsko zbornico in zato imamo Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb. Stro-kovnjaki, ki pa smo ves čas zgolj opozarjali na pasti slabe zakonodaje in šibkega delovanja nadzornih in regulatornih ustanov tržnega gospodarstva, pa lahko končno opravimo

58

svoje delo. Nemogoče je, da bodo vse nakopičene probleme reševali policija, tožilstva in sodišča. Začeti je potrebno sa-moočiščenje in pomesti pred svojim pragom!

31. marec 2011Kaj je skupnega arabski vstaji in potresu na Japonskem? Energetika!

Kdor je prebral uspešnico Nassima Taleba Črni labod, lahko najde novo potrditev za zelo izvirno prispodobo za zelo redke, nepredvidljive in usodne dogodke, ki vplivajo na naša življenja. Tako kot je zelo redek črni labod, tako so nekateri dogodki zelo redki, vendar so lahko tudi usodni in se jih ne da napovedati. Zagotovo sta takšna dogodka arabska vsta-ja in katastrofalni potres na Japonskem. Še večje naključje pa je, da imata oba skupno posledico – energetiko. Gre za usodo nafte in plina v arabskem svetu in za usodo pridobiva-nja jedrske energije. Dva vzporedna dogodka, ki nikakor ne moreta biti medsebojno povezana, bosta zagotovo bistveno zaznamovala globalni energetski trg in bosta imela tudi velike geopolitične posledice. Kako?

Tudi če ne verjamemo v teorije zarot, lahko v vojaški intervenciji v Libiji hitro prepoznamo, kdo oziroma kaj tiči v ozadju humanitarne zaščitne akcije, ki ima podlago v reso-luciji varnostnega sveta Združenih narodov: ZDA in nafta! To dejstvo priznavajo celo ameriški politiki, ki z novo Obamovo doktrino, posegajo v padec avtoritarnih režimov v afriškem Magrebu in na Bližnjem vzhodu. Upajmo, da pri tem poslu ne bo šlo kaj tako narobe, da bi jim stvar povsem ušla iz rok! Posledice bi bile lahko hude. Res pa je, da so arabski dikta-torji, kot čudežno vladali med 35 in 45 let v pogojih izrednih razmer in da so bili v klubu neuvrščenih, zato jim je bil Josip Broz zagotovo vzor za način vladanja.

Povsem drugače je s potresom na Japonskem, ki mu je sledil usodni cunami in potem še nesreča v jedrski centrali v

59

Fukušimi. Žrtve te nesreče so japonsko prebivalstvo, njihovo gospodarstvo in okolje, zagotovo pa je pod največjim vpra-šajem nadaljnja usoda pridobivanja jedrske energije, ki je v splošni obsodbi ogljičnih energetskih virov in obetavnejših tehnologij njenega pridobivanja, dobila nov zagon. Posledice so že postale globalne, kar lahko vidimo v Nemčiji, ki je kljub takojšnjem zaprtju starejših jedrskih reaktorjev, dala svoji premierki jasno vedeti, da ne želijo več politike, ki bi slonela na jedrskem lobiju. Ponovno se je začelo obdobje zelenih po-litičnih strank. Svet se je torej znašel pred resnim vprašanjem bodoče oskrbe z energijo, saj oba dogodka še nista pokazala vseh posledic. Vprašljive so vse bodoče energetske investi-cije, ki slonijo na nafti, plinu in jedrski energiji, ker nikakor ni možno predvideti kako in kdaj se bosta obe krizi končali ozi-roma kako bodo reagirali naftni trgi in trgi električne energije.

Vsekakor je sedaj čas, da se Slovenija resno zamisli kako naprej na energetskem področju. Znotraj energetike imamo močan jedrski in premogovniški lobi, ki si zaenkrat delita velik del energetske bilance, ki pa je še vedno več kot polovično odvisna od uvoza, kar gre zvečine na račun uvoženega ze-meljskega plina in nafte. Torej trije prevladujoči lobiji, ki si delijo velikansko energetsko pogačo. Kako je z novimi inve-sticijami v obnovljive vire energije lahko vidimo pri usodi in-vesticij v elektrarne na reki Savi, ki so skoraj povsem zamrle.

Glavni slovenski energetski vir pa se nahaja v gozdovih, ki prekrivajo okoli 60 odstotkov našega ozemlja in se celo širijo. Po izračunih nekaterih strokovnjakov predstavljajo velik energetski potencial, ki presega domače energetske potre-be. Poleg bolj učinkovite energetske prenove gospodarstva, stanovanjskega fonda in javnega prometa, gre za ključno postavko v naši energetski bilanci, ki pa jo je potrebno tja šele uvrstiti. Za učinkovito energetsko uporabo pa je potreb-no ustvariti sistem zbiranja, predelave in uporabe biomase, ki lahko nudi številne možnosti za nastanek novih lokalnih podjetij za oskrbo z energijo (lokalne toplarne) in podjetij, ki bi

60

načrtovala takšne investicije in proizvajala primerno opremo za celotni energetski krog. Edini naravni zavezniki za nasta-nek novega lobija v energetiki so lastniki gozdov in zelene politične stranke. Morda je čas za novo politiko tudi na Slo-venskem? Zagotovo mora nov razvojni model računati tudi na novo energetsko politiko, ker drugih virov enostavno ni-mamo več. Ali pa bomo še naprej služili multinacionalkam, ki uspešno upravljajo z našo politiko in našo državo?

13. april 2011Ni vprašanje koliko časa še lahko zdrži vla-da, temveč koliko časa lahko zdržijo banke in gospodarstvo

Zadnji referendum o zakonu o malem delu, ki je v resnici pokazal dejansko stopnjo podpore sedanji vladi in vladajo-či parlamentarni koaliciji, je ponovno vzbudil apetite po za-menjavi vladnih ministrov, njenega predsednika, vladajoče parlamentarne koalicije in povzročil namigovanja javnosti o predčasnih parlamentarnih volitvah. Že kmalu po nastopu te vlade smo hitro spoznali kakšen je njen domet glede njene sposobnosti resničnega spreminjanja stvari, sprejemanja strukturnih reform, njene sposobnosti vodenja socialnega dialoga in predvsem njene sposobnosti ustvarjanja pogojev za nastanek novih delovnih mest in zaustavitve tako hitre-ga naraščanja brezposelnosti. Še predsednik vlade ne skriva dejstva, da se ni sposoben soočiti z vsemi temi problemi in vztraja na svojem mestu predvsem zato, ker tako hočejo tisti so ga tja postavili – starci, ki dejansko vladajo tej državi že od leta 1945 dalje. Strinjam se, da mora ta vlada takoj oditi in da bi bilo najbolj koristno, če bi vse politične stranke pod-pisale koalicijski dogovor, da umikajo vse svoje predstavnike iz vseh javnih funkcij. Tak dogovor bi moral veljati prav za vse posameznike, ki so zasedali katero koli javno funkcijo do sedaj! To bi bilo koristno tudi za funkcionarje same, saj

61

tiste, ki so te funkcije zasedali od leta 1990 dalje, lahko čaka tudi kakšen sodni proces za škode, ki so nam jih v tem času povzročili s svojim lahkomiselnim, brezvestnim in včasih tudi kriminalnim načinom vladanja. Jasno je, da kaj takšnega sodi v območje cone somraka in se nikoli ne bo zgodilo, ker gre seveda za heroje, zaslužne ljudi, ki so se žrtvovali za nas in nam poklonili demokracijo, tržno gospodarstvo in samostoj-no državo, sicer bi še vedno živeli v sivini samoupravne so-cialistične diktature, kjer so vsi imeli zaposlitve, stanovanja, lahko so brez omejitve potovali po zahodni in vzhodni Evropi, slovenska podjetja pa so imela velik trg za svoje izdelke in lahko so skoraj neomejeno izvažala v takratno EU. Naši poli-tiki so nam podarili demokracijo, kjer imamo svobodo govo-ra, svobodo političnega združevanja, svobodo izražanja ver-ske pripadnosti, lahko ustanavljamo svoja podjetja, kopičimo bogastvo, ki je vir za sproščanje podjetniškega genija, ki je bil v samoupravljanju zatrt in smo ponovno del zahodnoe-vropske civilizacije. Sedanja kriza pa kljub idealnim pogojem, ki jih imamo v EU, nikakor ne popusti. Nova in nova podjetja odhajajo v stečaje in politika je vedno bolj sprta sama s sabo. Represivni organi imajo vedno več dela s tajkuni in pokvar-jenimi javnimi uslužbenci, mediji pa jim sodijo. Do kdaj lahko zdržimo?

Slovenski javni dolg obsega že 38 odstotkov BDP, go-spodarska rast pa je žalostna. Še vedno smo v recesiji. Mednarodne finančne institucije in EU nam pridigajo, naj izvedemo temeljite strukturne reforme, da se bo stanje jav-nih financ stabiliziralo, vlada pa nas straši z grškim, irskim in portugalskim scenarijem. Obljublja nam nemško – francoski vlak, ki nas bo odpeljal v nebesa. OECD ocenjuje, da so naši ključni problemi zastoj pri reformah socialne države, problem nekonkurenčnosti gospodarstva in togi trg dela. Morda res. Ampak javni denar ne odhaja samo v pokojninsko in zdra-vstveno blagajno ter za socialne transfere. Vlada mora tudi dokapitalizirati banke v svoji lasti. Vemo, da vse krize, ki smo

62

jim priče v EU, nimajo vzroka v nevzdržnosti javnih financ, temveč nastajajo zaradi šibkega ali prevelikega finančnega sistema. V bankah so marsikje preveč radodarno posojali tuj denar in države morajo sedaj sanirati svoje banke, tudi če niso njihove lastnice, ker morajo ohranjati zaupanje vanje in konec koncev jo zavezuje tudi poroštvo za bančne depozite fizičnih oseb. Kako je s tem pri nas?

Vlada nas neprestano svari, da se je naš javni dolg zelo povečal in znaša 38 odstotkov BDP, kot smo že omenili. Kaj pa naše gospodarstvo? Po moji grobi oceni gospodarstvo samo bankam v državi dolguje 65 odstotkov BDP. To seveda niso uradni podatki. Resnična zadolženost našega gospodar-stva je zagotovo še višja, saj v to oceno nisem vštel leasinga in kreditov naših podjetij v tujini. Zagotovo gre največji delež te zadolžitve na račun financiranja izgradnje nepremičnin za prodajo na trgu. Zanj pa vemo, da stoji in nihče ne ve kdaj se bo ponovno sprostil. Naše banke so zelo okorne pri izterjavi dolgov nepremičninskim investitorjem, ker ne vejo kaj bi z ne-premičninami, ki bi jih morali prevzeti. Rajše jim podaljšujejo ročnost kreditov. Takšno stanje zelo slabi tako gradbeništvo kot banke. Gradbena podjetja po vrsti propadajo, banke pa iščejo dodatni kapital predvsem za izboljšanje svoje kapital-ske ustreznosti in nimajo virov za kreditiranje gospodarstva, razen za podaljševanja ročnosti slabim nepremičninskim in tajkunskim kreditom. Takšnega bremena ne bodo zmogle ne banke ne podjetja. Odlašanje reševanja tega problema ga zgolj podaljšuje in račun bo sledil, in bo neizbežen, in vedno višji. In ta bo pospravil s to vlado in s vso dosedanjo politi-ko. Referendumi in celo predčasne volitve pa zagotovo ne! Morda bi vseeno kazalo sprejeti kakšen koalicijski sporazum, ki sem ga omenil na začetku, da bi se izognili najhujšemu, predvsem pa je povsem nesmiselno mučenje s strukturnimi reformami, dokler ne rešijo problema neprodanih nepremič-nin in slabih kreditov v bankah.

63

19. april 2011 Dokapitalizacija banke NKBM – state capture? Ne, bank capture!

Na tem blogu smo že pojasnili, da je posebno nevarna oblika korupcije "state capture", ki ji ni do sedaj ušla še no-bena država, vendar jo je vseeno potrebno preprečevati in preganjati. Ta oblika korupcije je še posebno nevarna v drža-vah v tranziciji, kjer je delovanje nadzornih institucij tržnega gospodarstva in na splošno delovanje institucij pravne dr-žave, še posebno šibko. Gre za pojav prepletenosti gospo-darstva, politike in močnih gospodarskih in drugih lobijev pri sprejemanju pomembnih poslovnih odločitev podjetij, ki so že delno ali v celoti v zasebni lasti, na eni strani, in za vpli-vanje zasebnega sektorja na odločitve regulatornih in dru-gih institucij pravne države, na drugi strani. Kaj je torej "state capture" v primeru dokapitalizacije NKBM?

Kolikor lahko spremljamo preko medijev se v resnici ni zgodilo nič nezakonitega, kar je še posebno značilno za hudo korupcijo. AUKN je naložila podjetjem v državni lasti, naj do-kapitalizirajo NKBM, ki pa se je bila že sama sposobna tržno dokapitalizirati na varšavski borzi. Problem je v dejstvu, da je AUKN posegla v kapitalsko strukturo banke, ki je v veliki meri že v zasebni lasti. S takšno dokapitalizacijo je država ohranila svojo večinsko lastništvo, kljub temu, da ta banka ne predstavlja nikakršnega strateškega državnega interesa. To pomeni, da želi država še naprej opravljati ključno vlogo pri upravljanju te banke – imeti večino v njenih organih odločanja in s tem preglasovati zasebne lastnike, ki imajo v ekonom-skem smislu bolj legitimen interes ekonomsko učinkovitega poslovanja banke. Odločitev AUKN o dokapitalizaciji NKBM z lastniki v državni lasti, lahko razumemo kot dejanje, ki je v nasprotju s cilji tržnega gospodarstva in bolj spominja na čase nacionalizacije in je v nasprotju s cilji mednarodnih go-spodarskih organizacij, katerih člani smo (n.pr. OECD). Glede

64

na dejstvo, da gre očitno za povsem zakonito dejanje AUKN, ki pa očitno sodi tudi v sklop pojavov "state capture" in je torej nelegitimna, bi pričakovali, da Komisija za preprečeva-nje korupcije, takoj začne postopek za ugotavljanje možnosti zlorabe takšne zakonodaje in posreduje pobudo vladi za nje-no ustrezno spremembo. Morda pa je zadeva za to komisijo prezahtevna in njeno vodstvo ne razume svoje vloge, kot je bilo to očitno v času njene prejšnje sestave in bodo iska-li zopet samo majhne pokvarjence v predvolilnih obdobjih, pred velikimi zadevami pa si bodo zatiskali oči. V primeru dokapitalizacije NKBM gre očitno za delovanje bančnega lo-bija v vladi, ki ga predstavljata ministra Gaspari in Križanič, katerega cilj je obvladovati večinski delež bančnega trga v državni lasti. Energetski lobi, ki ga v tem spopadu zastopa ministrica Radičeva (beri direktor Kopač), mu ne seže niti do kolen. V ta namen ministra izkoriščata predvsem državna fi-nančna sredstva, ki so namenjena prestrukturiranju ostalega gospodarstva, ker lahko politika z obvladovanjem bančnega sektorja, obvladuje tudi večino gospodarstva. To pomeni, da omogočajo politiki nadzorovati razvoj podjetij, ki sodijo v njihovo politično sfero in s tem predstavljajo tudi možnost fi-nanciranja političnih strank in predvsem njihovih predvolilnih kampanj in kapitalski ter oglaševalski nadzor medijev.

Če bo Komisija za preprečevanje korupcije ostala ne-močna pred tako pomembnimi in odločilnimi pojavi v času gospodarske krize, potem resnično ni vredna svojega name-na, kot sem opozarjal že od njene ustanovitve naprej, in tudi sama sodi v arzenal političnih lobijev, ki ne spustijo Slovenije iz razvojnega krča. Pričakovali bi, da bi se v takšnem trenutku lahko zbudila vsaj civilna družba, ki se baha s svojim bojem proti korupciji, vendar gre očitno za brezzobega tigra, ki dre-mlje v jaslih javnega sektorja in čaka na nov dopust na kakšni mednarodni protikorupcijski konferenci. Vsem na očeh pa smo priče povsem javnega in glasnega prevzemanja bank, na način, ki mu lahko rečemo "bank capture" (kraja banke).

65

26. april 2011Politično krizo je mogoče rešiti s preobli-kovanjem neoliberalnega v liberalno korpo-rativni sistem

Dokler bosta živa bivši predsednik Milan Kučan, in ne-sojeni vodja desnice, Janez Janša, bo na Slovenskem tlela nevarnost institucionalne državljanske vojne. Na ta način se namreč umetno ustvarja ozračje slovenske politične bipolar-nosti, torej politične razdvojenosti na dva pola: levi in desni, ali na liberalni in klerikalni, ali če hočete na rdeče in na črne. Nekateri to razdvojenost imenujejo tudi kulturni boj. Kakor koli že. Sedanja vladna kriza, ki ima zametke že v predvo-lilnem obdobju, in se sedaj zgolj obrača v fazo odstopanja nekaterih ministrov oziroma izstopanja nekaterih političnih strank, to sploh ni, ker gre za proces, ki poteka neprestano. Še posebno je postala očitna po smrti bivšega predsednika vlade, dr. Janeza Drnovška. Dokler bo živ bivši predsednik Milan Kučan, leva oziroma liberalna politična opcija ne bo imela legitimnega naslednika. Tudi tokrat je tako in prav nič se ne bo zgodilo, če ta navidezna politična kriza prinese novo vlado, ne glede, če jo dobimo z novimi volitvami ali brez njih. To je včeraj lepo priznal bivši predsednik Milan Kučan, ob robu proslave na Pohorju. Priznal je to, kar smo na tem blogu že povedali, da v Sloveniji v resnici vlada ena in ista politi-ka, ki je zgolj navidezno razdeljena na dva pola, da ustvarja vtis parlamentarne demokracije. To sliko potrebujemo samo zaradi Evrope. Vodijo jo starci iz ozadja, pomagajo pa jim različni lobiji, politična policija, ki je še vedno nismo ukinili, informacijsko pa se napaja iz skritih dosjejev SDV, z močno gospodarsko povezavo v Jugosferi. Res je torej, kar pravi bi-vši predsednik, da nobena nova politična kombinacija ne bo prinesla rešitve sedanje gospodarske krize.

Kako potem naprej? Največji problem je, da je tej politiki zmanjkalo denarja. Evro pač ni tolar in monetarne politike ne

66

moremo izkoriščati za farbanje ljudi. Država v obupu rešu-je banke, ki financirajo projekte, da sedanjo elito ohranjajo pri življenju. Kaj pa ljudje, ki so postali predmet manipula-cije: izgubljajo zaposlitve, obetajo se rezi pri pokojninah, v zdravstvu… Za nov družbeni dogovor potrebujemo drugač-ni dialog, kot ga ponujajo politične stranke in parlamentarna demokracija. Tudi neoliberalni gospodarski model ne bo dal nikakršnih rešitev. Tržno gospodarstvo smo zafurali z zgreše-no insidersko privatizacijo, tako, da sedaj nimamo niti institu-cije, kjer bi podjetja lahko financirala svoje razvojne projekte z izdajo novih vrednostnih papirjev. Država že spet nacionali-zira banke (dokapitalizacija NKBM) in krog se vedno bolj oži. Mednarodne institucije nam ne bodo dajale receptov na tem področju, temveč jih bomo morali poiskati kar sami. Recepti ekonomistov, ki jih ponujajo mediji so neučinkoviti in ne pri-našajo ničesar drugega, kot ponujajo njihovi učbeniki – re-forme za vzdržnost javnih financ. Vzdržnost javnih financ ne more biti cilj strukturnih reform. Cilj morajo biti nova delovna mesta in gospodarska rast. Vzdržnost javnih financ je zgolj eden izmed pogojev za dosego cilja. Cilj pa mora določiti so-cialni dialog, kjer bodo zastopane vse skupine prebivalstva.

Pot za izvedbo nujnih strukturnih reform je zagotovo dru-gačen socialni dialog, ki mora nadomestiti sedanjega. Ne glede na to kdo nam bo vladal v prihodnje bo moral najprej zagristi v kislo jabolko oblikovanja novih meril in pogojev zanj. Obstoječi socialni partnerji so povsem nekompetentni in v resnici ne zastopajo pravih interesov družbenih skupin, katere zadevajo strukturne reforme. Predlagam sledeče: obli-kovanje novih meril za reprezentativnost socialnih partner-jev (sindikati, delodajalci); oblikovanje nove zbornice dela, ki bo zastopala mlade, interese vseh bodočih upokojencev, aktivno ščitila potrošnike in zaposlene; vključitev kmetijske zbornice v socialni dialog; oblikovanje paritetnega odbora, z ustrezno analitsko službo, ki bo pripravljal, vodil in javnofi-nančno vrednotil predloge socialnih partnerjev.

67

Novi socialni dialog mora potekati o vseh vprašanjih, ki jih obravnava že sedaj, na novo pa mora oblikovati pogo-je svojega dela. Vse svoje predloge morajo najprej uskladi-ti in notranje verificirati vsi socialni partnerji in jih šele nato predstaviti javnosti in parlamentu. Pred vsakim odločanjem je potrebno najprej določiti skupni cilj, ki mora poleg soci-alne varnosti državljanov upoštevati tudi internacionalizacijo in konkurenčnost gospodarstva ter javnofinančno vzdržnost. Vsak socialni partner mora sam pripraviti predloge, česa se lahko odpovejo tisti, ki jih zastopa, v korist izpolnitve skupnih ciljev. Socialni dialog lahko poteka zgolj v naprej predvide-nem in usklajenem realnem časovnem okviru in sicer isto-časno za vsa področja, ki jih zajemajo strukturne reforme. Zakonske predloge lahko socialni partnerji posredujejo par-lamentu tudi na lastno pobudo, vendar po enakem postopku.

Na ta način bi vlada in politične stranke zelo razbremenile svojo odgovornost, zmanjšala bi se možnost referendumov in stavk, predvsem pa bi izginile politične stranke, ki zastopa-jo parcialne interese posameznih družbenih skupin (mladih, upokojencev, kmetov). Namesto neoliberalnega koncepta gospodarskega razvoja bi na ta način dobili leberalno kor-porativni model, ki je značilen v razvitih evropskih državah. Njegova značilnost je delovanje korporacij (ustanov), ki lahko opravljajo razvojno – socialno korekcijo liberalno – tržnemu gospodarskemu modelu, ki je še posebno ranljiv v obdobjih gospodarskih kriz in je nujen v globalni družbi, zato njegova uvedba ni zanikanje, temveč nadgradnja neoliberalnega kon-cepta. Takšnim metodam se ne odrekajo niti države kot so ZDA, saj vidimo, kako se v kriznih časih zatekajo k ukrepom industrijske politike in državnih pomoči, ki se jih sicer glasno sramujejo. Čemu ne bi mi šli po takšni poti, ki bi nam prinesla uspešne rešitve za vse, ne zgolj za novo elito? Če temu ne bo tako, nas bo politika še vedno farbala s kulturnim bojem, samo zato, da nam bo lahko vladala peščica starcev iz ozad-ja in nazadnje se bomo gledali čez puškine cevi, kot so se

68

leta 1931 naši severni sosednje, dokler jih ni spravil k pameti Hitler in si jih z "anšlusom" priključil. Kaj torej čakamo, na vrsti so resnične reforme!

6. maj 2011 Konec Osame bin Ladna – déjà vu

Ko se je arabska vstaja začela nezadržno širiti iz Egip-ta na bližnji Vzhod, na jug in na celotno območje Magreba (Američani napovedujejo, da ji ne bosta ušla niti Maroko in Alžirija), nas je najprej presenetila socialna moč "facebook" generacije mladih. Presegla je moč tradicionalno strukturi-ranih muslimanskih skupnosti, tudi Muslimanskih bratov v Egiptu in uničuje celo desetletja trajajoče diktatorske režime. Čez noč se je vzpostavila civilna družba, ki želi nič več kot demokracijo, človekove pravice, gospodarski in socialni ra-zvoj svojih držav. Naše pameti, ki v vsaki pomembnejši stvari takoj iščejo teorije zarote, so se začele spraševati "kdo stoji" za tem gibanjem in takoj smo pomislili na delovanje tajnih služb, o igri velikih mednarodnih medijev, o nevladnih organi-zacijah, ki nezadržno širijo ideologije zahodnega tržnega go-spodarstva, ki ima v tej regiji interes v bogatih zalogah nafte. Grdo! Takšne misli so refleksi, ki smo jih dobili v obdobju hladne vojne in še posebno ob razpadu Jugoslavije in Sov-jetske zveze.

Ko se je arabska vstaja širila, pa je vedno bolj posta-lo jasno, da demokratizacija arabskega sveta in stopanje muslimanstva v drugi plan, pomeni mnogo več, kot bi lah-ko dosegle vse obveščevalne službe in ideologije, ki jih širi zahod. Gre v bistvu za popoln geopolitični preobrat v tem delu sveta, kjer so do sedaj ključno vlogo igrali ekstremno muslimanstvo, mednarodni terorizem z Al Kaido, Hamasom, Izraelom, zahodnimi obveščevanimi službami in vojnami v Iraku in Afganistanu. Največja grožnja, ki je našemu svetu grozila, je bil ravno terorizem tipa deveti september, ki je

69

rasel v ekstremnem muslimanstvu in se je širil tudi k nam (v EU) in ga je kadrovsko napajal nenadzorovani musliman-ski sistem verskega izobraževanja, ki je proizvajal talibane v verskih šolah – madrasah. Geopolitični pomen ekstremnega muslimanstva je bil spopad z ruskim pravoslavjem, ki naj bi po nekaterih ameriških geopolitičnih napovedih (Brzezinski) povzročil ključni udarec ruskemu imperiju, ki naj bi razpadel v tri dele (na Slovanski del do Urala, na Sibirijo in na Daljni Vzhod). Proces se je začel na slovensko – hrvaški meji in naj bi zajel celotni jug pod Rusijo, do indijsko – kitajske meje. Kot vidimo se je ta geopolitična igra prenehala že z devetim septembrom, ko je ekstremno muslimanstvo, z Bin Ladnom in Al Kaido, udarilo v samo srce zahoda in ne v Rusijo. Putin je naredil konec temu procesu s krvavim zatrtjem čečenske-ga upora in z energetskim triumfom v EU. Česar v Evropi ni zmogla doseči Rdeča armada je uspel napraviti Gasprom: Evropa je vedno bolj energetsko odvisna od ruskega plina. Rusija je postala evropska sila.

Nevarnost ekstremnega muslimanstva pa nam je grozila tudi z vedno bolj grozečim šerijatstvom, ki je ogrožalo tudi edino nešerijatsko državo z islamom – Turčijo. Z arabsko vstajo je ta možnost dokončno izginila kar čez noč in lahko si oddahnemo. Prav tako je zvodenela grožnja Al Kaide, ki je postala nepomembna v primerjavi z socialnim nabojem "fa-cebook" generacije, ki hoče demokracijo in razvoj.

V tem pogledu se zdi konec Osame bin Ladna kot že viden scenarij nekje na Balkanu, ko so začeli izginjati popu-listični diktatorji, kot so bili Milošević, Tudjman, Izetbegović, Karadžić in kasneje, globlje v kritični regiji Sadam Husein in sedaj Gadafi in vsi ostali diktatorji, ki so nekoč zgolj igrali igre velikih sil, igre nekega geopolitičnega scenarija, ki naj bi bil uvod v neko novo svetovno ureditev, ki pa se v resnici ni nikoli uresničila. Skratka deja vu – že videno in na srečo se nam obrača v prid!

70

11. maj 2011 Predlog Zakona o nepremičninski investi-cijski družbi – NID

Kot zunanji sodelavec sem v preteklih letih za Ministrstvo za okolje in prostor pripravil kar nekaj predlogov, kako po-sodobiti sistem oskrbe s stanovanji. Tudi javno, že od druge polovice devetdesetih let opozarjam, da brez vzpostavitve najemnega stanovanjskega trga ne bo mogoče doseči urav-noteženosti cen stanovanj, saj ni razvite države na svetu, ki bi imela tako visoko stopnjo lastniških stanovanj, kot jo imamo v Sloveniji.

Moji predlogi so šli v dve smeri: posodobitev najemnega trga neprofitnih (socialnih) stanovanj in vzpostavitev tržnih mehanizmov, ki bi omogočili nastanek močnih zasebnih in-vestitorjev, ki sami gradili vse vrste nepremičnin za profitni najem. V prvem primeru sem pripravil model prenove seda-njih neprofitnih stanovanjskih organizacij (torej tudi držav-nega in občinskih stanovanjskih skladov). To je bil čas, ko so v razvitih evropskih državah začeli ustanavljati t.i. REIT- s (Real Estate Investments Trusts), v glavnem po ameriškem vzoru. Gre za javne delniške družbe (torej so njihove delnice uvrščene v borzne kotacije), ki na podlagi lastnega premo-ženja zbirajo na organiziranih trgih vrednostnih papirjev la-stniški ali dolžniški kapital in gradijo nepremičnine in jih nato upravljajo (oddajajo jih v najem in jih vzdržujejo). Bistveno je, da nepremičnin (razen zemljiških parcel ali zelo degradiranih zgradb) ne kupujejo na trgu in da jih tudi ne prodajajo, torej ostajajo njihovi lastniki. Ker ti veliki nepremičninski skladi ne opravljajo finančnih transakcij na nepremičninskem trgu in pri svojem investiranju ne uporabljajo bančnih kreditov, so še kako dobrodošli v časih kriz nepremičninskega oziroma bančnega trga. Takšna oblika je kot naročena za sedanji čas, ker ohranja visoko stopnjo rasti gradbeništva, ki je po navadi del domačega sektorja. Gre ravno za to kar Slovenija sedaj potrebuje.

71

V kontaktih z mednarodnimi združenji nepremičninskih investicijskih skladov sem ugotovil, da so nam njihovi stro-kovnjaki pripravljeni pomagati pri vzpostavitvi takšnih zakon-skih rešitev, ki po njihovih izkušnjah lahko pripomorejo k hi-tremu in učinkovitemu zagonu te industrije.

Moj predlog prenove neprofitnih stanovanjskih organiza-cij je šel v smer uvajanja možnosti javno – zasebnega par-tnerstva na tem področju. Ker je temeljil na jemanju bančnih kreditov zasebnega sektorja, sedaj ni več aktualen, morda pa nekoč zopet postane, čeprav si človek težko ponovno pred-stavlja čase tako ugodnih bančnih kreditov, kot smo jim bili priče deset let pred njenim začetkom. Predvideval je namreč statusno preoblikovanje neprofitnih stanovanjskih organi-zacij v delniške družbe, sicer si težko predstavljamo resno javno-zasebno partnerstvo, kar pomeni, da bi imeli zasebni investitorji tudi možnosti vpliva na kadrovsko politiko. Veliki upravniki nepremičnin in javni stanovanjski skladi so se bolj kislo držali ob mojih predlogih, ker so se bali, da ne bi več avtomatično dobivali velike količine neprofitnih stanovanj v upravljanje, kot jih sedaj. Predlog o možnosti ustanavljanja nepremičninskih investicijskih skladov, pa sem ponovno oži-vel v času sedanje krize, ker bi lahko pomenilo možnost za nov gradbeni ciklus. Še vedno namreč velja, da prav oživitev gradbenega sektorja velja za zanesljiv znak izhoda iz recesije. Žal sedanja vladajoča kasta še vedno blokira vse takšne po-skuse, ker želi ponovno začeti ciklus izgradnje stanovanj za prodajo na trgu, predvsem s pomočjo državnih spodbud na strani povpraševanja po nepremičninah. Gradbeni in bančni lobi, kadrovsko povsem obvladujeta MOP (sedanji minister in državni sekretar) in Republiški stanovanjski sklad (direktor), ki želijo z državnimi sredstvi in z državnimi spodbudami, kot so varčevalne stanovanjske sheme in s podobnimi prijemi, ponovno zagnati stanovanjski investicijski ciklus in ljudi siliti v nakupe majhnih in dragih stanovanj, na podlagi bančnih kreditov. Predlog zakona o NID sodi v ta sklop.

72

V resnici me motita dve stvari: predlog zakona me spo-minja na zakon o nepremičninskih investicijskih skladih, za kar si neuspešno prizadevam že petnajst let in na dejstvo, da je predlog v bistvu zgolj sprememba statusne oblike sedanje Republiškega stanovanjskega sklada in predvsem posega v obstoječi stanovanjski zakon in ima zgolj 18 členov besedila. Ime zakona je torej zlorabljeno. Zadostovalo bi, da se predlog imenuje Predlog sprememb Stanovanjskega zakona. Nepre-mičninski investicijski skladi so v svetu postali industrija, ki jo s tem imenom poznajo povsod. Absurdno je, da naša država predlaga zakon, ki nosi ime o eni takšni družbi (skladu). To je tako, kot, da bi predlagali zakon o eni gospodarskih družbi, ki jo povrh ustanovi država, ali o eni banki, o eni zavaroval-nici, o eni borzno posredniški družbi o enem vzajemnem ali drugačnem finančnem skladu. Zdi se, kot da bi bili ponovno v obdobju pred petdesetimi leti 20. stoletja ali v kakšni afri-ški ali azijski državi, ki ji vlada kakšen samodržec in si želi s pomočjo države vse premoženje nakopičiti v svojih rokah. Skratka nočna mora. Ko človek prebere takšen predlog za-kona pričakuje, da bo naslednji dan pri jutranjih poročilih sli-šal, da je predsednik vlade zamenjal pristojnega ministra ali da gospodarska zbornica zahteva nekaj podobnega. Kako bomo prišli iz te krize, če nam vladajo takšni ljudje, ali bolj natančno, takšni lobiji!

18. maj 2011 Županski lobi je dobil močan, vendar ne odločilni udarec. Posameznik lahko opra-vlja samo eno javno funkcijo!

Včeraj smo v Državnem zboru dobili zakon, ki bo onemo-gočil županom nadaljevanje prepletanja opravljanja izvršilne in zakonodajne javne funkcije. Tako je prav in škoda je, da take ureditve nismo imeli že ves čas demokracije! Koliko je bilo težav z župani v parlamentu – pomislite samo na regio-

73

nalizacijo, ki je nikakor ni bilo mogoče izpeljati in na njihova lobiranja pri pridobivanju proračunskih in sredstev iz evrop-skih skladov pri raznih obvoznicah, odlagališčih odpadkov, vodovodov, čistilnih naprav in še in še …Gre v bistvu za ne-združljivi funkciji, ker je ena iz zakonodajne, druga pa iz iz-vršilne veje oblasti. Kot vemo je ena osnovnih prvin pravne države delitev oblasti na zakonodajno izvršilno in pravoso-dno. Njihova medsebojna razmerja so zelo občutljiva, vendar zelo pomembna, ker morajo opravljati predvsem medseboj-no nadzorno vlogo. Vse tri veje oblasti se morajo medseboj-no nadzirati, nikakor pa ne prepletati, podvajati ali drugače zlorabljati.

Pri nas smo se očitno odločili, da bomo nezdružljivost javnih funkcij urejali v področnih in ne v sistemskih zakonih. Nezdružljivost javne funkcije s pridobitno dejavnostjo je ure-jena v zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, nezdru-žljivost dveh ali več javnih funkcij pa sistemsko ni urejena, čeprav predstavlja mnogo hujšo nevarnost. Nekje sem pre-bral, da istočasno opravljanje dveh javnih funkcij predstavlja veliko večji konflikt interesov, kot jo lahko povzroči istočasno opravljanje javne funkcija in pridobitne dejavnosti. Pisci naše protikorupcijske zakonodaje so torej nekoliko retardirani v pojmovanjih kaj je korupcija, ker bi zadrego z župani in po-slanci lahko enostavno rešili tako, da bi protikorupcijskemu zakonu dodali člen, ki bi prepovedoval opravljanje več kot ene javne funkcije istočasno. Ampak to bo potrebno storiti, če bomo želeli postati normalna države. Ali pa si tega morda ne želimo in bomo vsako tovrstno zadrego reševali tako, da bomo sedemkat vlagali zakon v parlamentarni postopek in čakali desetletja, da ga bomo končno sprejeli. Z župani bo pa vedno križ - če bodo ustanovili svojo politično stranko, tako kot so jo upokojenci, kmetje in mladi, bomo imeli okužen ce-lotni politični prostor. Potem bo nemogoče sprejeti kakršen koli reformni zakon.

74

31. maj 2011 Za stanje v gradbeništvu svoj delež od-govornosti nosi tudi dr. Križanič in njegov EIPF – kot minister za finance lahko stanje bistveno izboljša – pripravi naj zakon o ne-premičninskih investicijskih skladih!

Današnja objava Statističnega urada, da se je BDP na le-tni ravni povečal za 2,1 odstotka je zagotovo spodbudna. Kot navaja poročilo in priznava tudi minister za finance, dr. Fran-ce Križanič, pa je še vedno zelo nespodbudno stanje v sek-torju gradbeništva. Motor gospodarske rasti je izvoz, ki pa na dolgi rok ne more prinesti dovolj robustne gospodarske rasti, da bi lahko ostali izven območja recesije. Vemo namreč, da ima naš izvoz zvečine nizko stopnjo dodane vrednosti in ga razen farmacevtske družbe Krka, predstavljajo še dejavnosti, kot so Revoz in Gorenje, ter cela vrsta družb, ki predstavljajo dodelavne posle oziroma so dobavitelji posameznih kompo-nent za velike evropske industrijske koncerne, zvečine brez lastnih blagovnih znamk.

Za dolgoročnejšo in bolj robustno gospodarsko rast bo potrebno zagotoviti nove domače investicije, ki bodo osnova za rast domačega sektorja, iz med katerih je najpomembnej-še prav gradbeništvo. Kljub nujnim vlaganjem v visoko teh-nološke in energetske dejavnosti, ki zaznamujejo globalno gospodarstvo 21. stoletja, in so na daljši rok nujno potrebne, velja za znak zanesljivega izhoda iz recesije, ravno ponovna rast gradbenega sektorja. Na tem področju pa vlada ni storila prav ničesar, saj gre za politično in socialno najbolj obču-tljivo področje, ki je tesno povezano tudi s stanjem v ban-kah, zvečine v državni lasti. Torej ne gre zgolj za probleme v gradbeništvu, kot navaja minister Križanič, temveč gre tudi za probleme v bančništvu. Prav reševanju bank v večinski državni lasti je država namenila že precej finančnih sredstev. Omenili smo že, da je v vladi zlasti vpliven bančni lobi, ki ga

75

zastopa minister Gaspari, ki ima močan vpliv tudi na finanč-nega ministra Križaniča, njune mentorje pa lahko iščemo tudi pri sivih eminencah bančništva, kot so Niko Kavčič in še kje.

Bank v državni lasti država ne sanira zgolj s finančnimi dokapitalizacijami, temveč tudi s pomočjo razvojnih pomoči, ki so v obliki bančnih garancij namenjene razvojnemu pre-strukturiranju gospodarstva. Minister Križanič namerava za-gotoviti še več državnih poroštev v ta namen, kar pomeni nadaljnje ohranjanje nekonkurenčnega gospodarskega mo-dela, ki temelji na bančnem in državnem financiranju. Opozo-riti je potrebno, da večina finančnikov opozarja, da banke, še posebno v državni lasti, niso del rešitve, temveč so del pro-blema in da ne bodo sposobne nositi same bremena financi-ranja nove gospodarske rasti in da je potrebno začeti uvajati lastniško financiranje, ki pomeni spodbujanje tujih investicij.

Najbolj lastniško nevtralen in finančni učinkovit je način financiranja z ustanavljanjem nepremičninskih investicijskih skladov, kar pa zahteva sprejem primerne regulatorne zako-nodaje in delno prilagoditev davčne zakonodaje, vendar tega ta vlada ni sposobna. Čemu ne?

Večkrat sem že predlagal sprejetje takšnega zakona in napravil oceno finančnih možnosti domačih in tujih investi-torjev, vendar gre očitno za nepremostljivo oviro. Ko sem nedavno brskal po lastnem arhivu sem našel elaborate Eko-nomskega inštituta Pravne fakultete, ki so sistematično spre-mljali učinke nacionalne stanovanjske varčevalne sheme, ki je po njihovi oceni bistveno pripomogla k višini stopnje gospodarske rasti, tako z dodatnim varčevanjem, kot z ra-stjo gradbenega sektorja, industrije gradbenega materiala in drugih dejavnosti, ki so neposredno povezane z rastjo ne-premičninskega trga. Žal sedaj vemo, da je ravno ta ukrep države v veliki mer povzročil krizo na nepremičninskem in na bančnem trgu. Elaborat je podpisal tudi dr. France Križanič, sedanji finančni minister, naročnik pa je bil državni stano-vanjski sklad, ki ga je tedaj vodil Edvard Oven. Jasno je, da vse milijarde, ki jih je minister Križanič potisnil preko bank v

76

gospodarstvo, mora povzročiti neko rast, ampak nekoč bo konec tega blefiranja! Račune bo potrebno plačati!

7. junij 2011 Po referendumu o reformah - berlusconizacija Slovenije?

Da ne bo prišlo do nesporazuma: berlusconizacija ozna-čuje pojav, ki pomeni beg tajkunov pred pravosodnim pre-gonom zaradi suma storjenih kaznivih dejanj korupcije in go-spodarskega kriminala, z zlorabo pridobljene javne funkcije za svojo zaščito. Ravno v času, ko je sosednja Italija pred referendumom o zakonu, ki omogoča imuniteto nosilcev iz-vršilne oblasti pred kazenskim pregonom, za očitana kazniva dejanja v času trajanja takšne funkcije, in je njihov predse-dnik vlade tik pred odhodom z oblasti, in se torej končuje obdobje berlusconizacije, pri nas očitno šele začenjamo sto-pati po tej poti.Trojni referendum ni prinesel zgolj padca po-membnih reform, temveč prinaša tudi hudo politično krizo. Dočakali smo pričakovan konec referendumske kampanje in dobili predvsem politični spopad za novega mandatarja. Po prvih poreferendumskih političnih reakcijah imamo za to službo dva kandidata: vodjo parlamentarne opozicije, Janeza Janšo, ki poziva k oblikovanju nove vlade s pomočjo novih volitev, in ljubljanskega župana, Zorana Jankovića, ki pa se ponuja kot rešitelj Slovenije pred grožnjo Janševe vrnitve na oblast. Torej dva človeka, ki jima pretijo kazenski pregoni za-radi zlorabe oblasti v zasebne namene (sum trgovanja z orož-jem in sum zlorabe oblasti pri pridobivanju upravnih dovoljenj za spremembo namembnosti zemljiških parcel) si želita na oblast v času, ko razumnemu človeku ne pride na misel, da bi opravljal takšne funkcije. V času največje gospodarske in politične krize ponujati politično borbo, ki bi nasprotni politič-ni opciji onemogočala vladanje, je populizem brez primere. Volivce ponovno silita k dajanju podpore nekomu samo zara-

77

di tega, da nasprotna politična opcija ne bi prišla do oblasti. Takšne predvolilne manipulacije poslušamo že dvajset let in čas je, da politične stranke popolno prenovijo svoje vrste in poiščejo pot iz krize. Kako to narediti smo na tem blogu že povedali, zato tega ne kaže ponavljati.

Ne Janša in ne Janković, ne moreta Sloveniji ponuditi ničesar drugega kot dodatno proračunsko zadolževanje in podaljševanje umiranja podjetij. Slovenija ne premore niti enega alternativnega gospodarskega programa, predvsem pa ne zmore najti načina financiranja novega gospodarske-ga cikla, ki ne bi še vedno temeljil na bančnih kreditih in na proračunskih investicijah. Ta model je že tako iztrošen, da je samo vprašanje časa, kdaj bo dosegel mejo popolne preza-dolženosti gospodarstva. Česa je sposoben Janša, smo lah-ko gledali med leti 2004 in 2008, česar je sposoben Janković, pa lahko gledamo sedaj. Njuno vladanje spremljajo nerazja-snjene afere o zlorabah oblasti, tako da ju ščitijo prijatelji na takšnih funkcijah, da jim institucije pravne države ne morejo do živega. Janković se zaveda, da bi prihod Janše na oblast pomenil takojšen začetek kazenskega pregona zoper njega in obratno. Vmes pa so volivci, ki jih skušata prepričati, da njihov glavni problem ni gospodarska kriza, temveč naspro-tna politična opcija, ki ji je za vsako ceno potrebno preprečiti dostop do oblasti. Koliko časa bodo ljudje na volitvah odlo-čali predvsem zaradi strahu pred maščevanjem in ne zaradi resnično novih političnih vizij?

11. junij 2011 Ali je predviden način financiranja nacio-nalnega energetskega programa do leta 2030 izvedljiv? Pustite proračun in banke pri miru in stvari vzemite v svoje roke!

V gradivu predloga nacionalnega energetskega progra-ma je prav financiranje najkrajše poglavje. Energetski lobi želi

78

od države soglasje za 25 milijard evrov investicij in drugih stroškov do leta 2030 izpeljati kar tako – rabimo toliko de-narja in pika! Financiranje so si zamislili približno takole: 9 odstotkov iz proračuna, kar znese skoraj 200 milijonov letno, ostalo pa iz različnih taks, davščin, evropskih skladov, ra-zvojnih spodbud in bank, lastnih sredstev družb iz energet-skega sistema ter iz lastnih sredstev strateških investitorjev in bančnih kreditov. Očitno je torej, da bo večina potrebnih sredstev javnih, če upoštevamo, da so naša energetska pod-jetja v državni lasti in da so tudi sredstva iz evropskih skladov javna. Kateri bodo pa tuji strateški investitorji bomo pa še videli. Podobno bo tudi na področju lokalne energetike. Ob sedanji krizi javnih financ, ko so države vedno bolj zadolžene, takšno načrtovanje nima nikakršne realne podlage, še po-sebno ne za tako dolgo obdobje. Državni proračuni postajajo vedno manj zanesljivi viri financiranja, zato je energetski lobi močno zgrešil svoj cilj, ko išče svoje finančne vire na enak način kot zadnjih 65 let. Med avtorji predloga je zaslediti zelo zveneča imena jedrskega lobija, ki prihajajo IJS, na finanč-nem področju pa je bila ekipa zelo šibka.

Finančni del predloga sloni na financiranju iz javnofinanč-nih in bančnih virov. Poudariti velja, da je energetika podro-čje, kjer bi poleg sistemskih javnofinančnih virov (različne takse, omrežnine, …) lahko uporabili lastninsko financiranje. Problem bo nastal, če Slovenija pride v položaj, ko ne bo več mogla izdajati poroštev, kar ne velja zgolj za bančne kredite, oziroma bodo začeli izginjati lastni viri energetskih družb, za povsem nenamenske potrebe, kot je bila recimo dokapitali-zacija NKBM. Ko bodo javne finance pri nas še naprej tonile v krizo, bo imela država vedno večje apetite tudi po finanč-nih manipulacijah, ki smo jim že priča. V takšnem primeru bi se lahko predvidena finančna konstrukcija NEP povsem podrla in ostalo bi zgolj najemanje novih bančnih kreditov. Zato predlagam, da avtorji nacionalnega programa razmislijo o možnosti pretežno lastninskega financiranja vseh energet-skih investicij (tako v prenosno omrežje, kot v proizvodnjo

79

energije) ter zmanjšajo pričakovana investiranja s pomočjo virov iz državnega proračuna (razen za spodbude), bančnih kreditov in strateških investitorjev.

S primernim statusnim preoblikovanjem v energetske in-vesticijske sklade, kot javne družbe, katerih delnice bi uvrstili v borzne kotacije, bi z novimi izdajami vrednostnih papirjev, lahko pridobili visoko kvalitetne domače in tuje finančne in-vestitorje, ki nimajo "strateških" energetskih interesov pri nas in jih zanimajo zgolj dolgoročno varne in donosne investicije, kar investicije v energetiko zagotovo so. Takšno odločitev bi veljalo dobro pretehtati in jo dodatno umestiti v nacionalni energetski program. Predlagani finančni načrt NEP na dolgi rok zagotovo ni realen, ker se bo javnofinančna in bančna podoba sveta v obdobju veljave NEP zagotovo še bistveno poslabšala in zato tudi spremenila. Pustite proračun (tako naš, kot evropski) in banke pri miru in stvari vzemite v svoje roke!

11. junij 2011 NATO dveh hitrosti – kaj pa Rusija?

Včeraj je ameriški obrambni minister, Robert Gates, v svojem govoru na srečanju obrambnih ministrov zveze Nato v Bruslju, posvaril evropske članice, da ZDA nimajo ne de-narja in ne politične volje, da bi še naprej prevzemale finanč-no breme drugih držav članic za zagotavljanje njihove varno-sti. Nekatere članice ne zagotavljajo niti sredstev, potrebnih za municijo v vojaški akciji v Libiji, ki traja šele 11 tednov, zato obstaja resna grožnja, da bodo postale "kolektivno vo-jaško nepomembne" (collective military irrelevance). Gates svari, da večina ameriških politikov, ki ni bližje sodelovala z evropskimi partnerji v obdobju hladne vojne, ne razume in ne podpira takšnega odnosa večine evropskih držav do lastne obrambe, ki se kaže v prešibkem financiranju in ne ustreza sprejetim obveznostim zveze NATO. Kriza v arabskem svetu

80

je zagotovo bistvenega pomena za evropsko varnost, zato ne kaže izgubljati časa za prerekanje o smiselnosti akcije v Libiji. Skupaj z majhnim krogom ožjih evropskih zaveznikov, lahko NATO postane NATO dveh hitrosti, ostale države članice pa si bodo morale svojo obrambo zagotoviti same.

Tole vest sem zasledil v današnjem Financial Timesu in jo lahko označimo kot novo grožnjo ZDA v nadaljnjem razvo-ju evropske krize. Dejstvo je, da je EU geopolitični produkt ameriške zunanje politike hladne vojne in da nanjo večina tamkajšnji politikov dojema kot gospodarski oddelek zveze NATO. Od uvedbe evra in od nastanka nastajajočih novih gospodarskih supersil kot so Kitajska, Rusija, Indija, Brazilija (BRIC), posebno pa po finančni krizi v zadnjih letih in po resni javnofinančni krizi, s katero se soočajo tudi ZDA, ne bo šlo več naprej tako kot do sedaj (obdobje hladne vojne in do arabske vstaje). Takšna grožnja pomeni potrditev razpada EU na tiste države, ki niso v evro skupini in so okrevale po recesiji in so tudi članice zveze NATO na tiste, ki so v skupini evra, tudi če so članice NATO, vendar jim grozi gospodarski in javnofinančni zlom in kolektivna vojaška nepomembnost.

Kaj pa mi? Ali bomo sami poskrbeli za svojo obrambo ali pa skupaj na vlaku z Nemčijo in Francijo. Obe ključni državi evropske integracije sta očitno med državami, ki po ameriških zahtevah ne sodita med njihove ključne zaveznice. Ali smo res na pravem vlaku, kjer bodo poleg nas in obeh ključnih držav še Italija, Avstrija, Madžarska, Hrvaška, Češka, Poljska in podobne? Nekoč smo imeli svojo obrambo, ki je v obdobju hladne vojne predstavljala četrto vojaško silo po ognjeni moči v Evropi, vendar je postala pri nas tako osovra-žena, da se ne upam niti izustiti njenega imena. Ampak sedaj nam bi koristila, če je ne bi razglasili za okupatorsko in je potem izginila nekje na Balkanu in v Den Haagu…

Kaj pa Rusija? Na katero stran se bo obrnila njena voj-ska? Ali bo Rusija iskala svoje interese pri zvezi NATO ali na nemško – francoskem vlaku? Kako bo v Sloveniji, če bomo

81

prisiljeni iskati vojaško zavezništvo pri ruskih bratih? Ali ni-smo mi pred Rusi zbežali že leta 1948? Morda pa Jugoslavija in JLA le ni bila tako usodna stvar za tisočletne sanje Sloven-cev, kot nam bodo čez kakšen teden govorili na osamosvoji-tvenih proslavah? Morda pa nas je JLA ob naši osamosvojitvi le opozarjala na pretečo nevarnost, ki se nam sedaj v resnici bliža. JLA ne obstaja več in je nikoli več ne bo! Če ne bomo nekaj naredili sami s seboj in se povzpeli na pravi vlak, bomo morali moledovati za svojo obrambo v Moskvi. Vedno bliž-je je namreč spopad sever in jug, kot smo na tem blogu že svarili.

20. julij 2011 Evropska dolžniška kriza: kdo je v resnici problem - Grčija ali Nemčija?

Po prvih udarcih nepremičninske krize, ki je iz ZDA plju-sknila v evropske finančne institucije, preko čudnih finančnih instrumentov, ki so vsebovali tudi izvedene finančne derivate nepremičninskih polomij, se v svetu ni v sistemskem smislu nič spremenilo: sistem vrednotenja nepremičnin, hipotekar-nega kreditiranja nepremičnin, nadzora nad bonitetnimi insti-tucijami oziroma drugih takšnih stvari, ki so omogočile zlom nepremičninskega trga. Po vseobsežnem državnem reševa-nju bank, ki so čutile posledice nepremičninskega zloma, so prišle na vrsto države s svojimi prezadolženimi proračuni, se prav tako ni spremenilo nič sistemskega. Države se še vedno lahko zadolžujejo pri bankah in z emitiranjem lastnega dolga, čeprav vemo, kam nas to pelje. Poleg grozečih bankrotov dr-žav, kot so ZDA in Grčija, nam grozi celo konec evra in posle-dično tudi konec EU, kot je imamo sedaj. Ampak ne! Države se še vedno lahko neomejeno zadolžujejo in zakonodaja še vedno dovoljuje, da se države in podjetja v njihovi lasti lahko neomejeno zadolžujejo, celo pri istih kreditodajalcih, čeprav tem državam grozi bankrot. Države kot kreditojemalci so še

82

vedno privilegirani v primerjavi s privatnimi kreditojemalci in se njihova izpostavljenost do posameznih kreditodajalcev ne sešteva. Če pa se država zadolži na podlagi državnega po-roštva, lahko posamezna banka ves svoj razpoložljivi kapital posodi eni sami državi. Teoretično lahko neka banka iz ka-tere koli države ves svoj razpoložljivi kapital posodi Grčiji za odplačilo njenega dolga, država, kjer je sedež te banke, pa jo bo po njenem bankrotu morala sanirati.

Ker se kljub akutni krizi svetovna finančna ureditev prav v ničemer ne spreminja, pa se stopnjujejo pritiski po spre-membah na področjih nacionalnih javnofinančnih ureditev: reforme pokojninskega sistema, reforme financiranja zdra-vstvenega varstva, in drugih sklopov socialne države. Še več! Grozi nam celo razpad EU in celo vojaški spopadi. Torej kljub očitni krizi neoliberalne svetovne gospodarske, trgovske in finančne ureditve, se le-ta ne spreminja v ničemer, krepijo pa se pritiski na spremembo sistema socialne države.

Začelo se je na sledeč način. Britanski poslovni tisk (The Financial Times, The Economist, itd.) je sprožil krilatico o problematičnih državah v evropski gospodarski periferiji – PIIGS (Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija), ki v pod-tonu pomeni nekaj umazanega (pigs - angl.= prasci). Torej revnejše oziroma manj razvite države so problematične in pokvarjene. Države, ki hitro in uspešno okrevajo iz krize, pa so nekaj samo po sebi dobrega. Prve imajo neupravičeno bogate in nereformirane sisteme socialne države, druge pa so jih pravočasno reformirale in so strukturno prilagojene za krizo, ki so jo zakuhali najrazvitejši. Potem ugotovimo, da bo po krivdi PIIGS razpadel evro in celo EU, čeprav gre v bi-stvu zgolj za reševanje nekaj odstotkov BDP javnega dolga celotne EU. Večina starega grškega javnega dolga je v ro-kah nekaj grških privatnih bank, ki pa jih je seveda potrebno ščititi za vsako ceno. Tudi za ceno bankrota grške države, predvsem pa zato, da tiste države, ki niso umazane, rešujejo svoje banke, ki so v zadnjem času kupovale špekulativne,

83

visoko donosne grške državne obveznice. Večina analitikov se strinja, da je rešitev evropske dolžniške krize tehnično so-razmerno enostavna, če bi EU poglobila proces integracije in bi uvedla mehanizme učinkovitejše implementacije omejitve-nih predpisov, ki veljajo v EU. In kdo je največja ovira temu procesu? Nemčija!

Njihovo ustavno sodišče je pred leti, ob predlogu nove evropske ustave odločilo, da vsak novi prenos nacionalne suverenosti na institucije EU, pomeni preveliko tveganje za nemški nacionalni interes. Dejstvo je, da moramo vsi nepro-blematični člani evropske monetarne unije finančno pomaga-ti državam skupine PIIGS, zato so te države zelo izgubile na svojem ugledu, vendar je ideja evropskega združevanja bila uspešna in vabljiva ravno zaradi obeta, da se bo združevanje poglabljalo, tako v vsebinskem, kot v geografskem pome-nu. Ceno za svoj finančni polom bodo države PIIGS zagoto-vo morale plačati same, ceno za nemško oviranje nadaljnje evropske integracije, pa bomo plačali vsi tisti, ki smo formalni člani zveze in tudi tisti, ki zaradi tega zastoja niso in morda ne bodo nikoli.

20. julij 2011Iskanje slovenskega Murdocha – strel v prazno!

Slovenci ponavadi potrebujemo ogledalo v tujini, da vi-dimo svojo pravo podobo. Vse kar se pri nas zgodi dobrega ali slabega mora dobiti ime nekje drugje, da dobi svoje pravo ime ali podobo tudi pri nas. Pa naj gre za politične vplive, kulturne, socialne in gospodarske trende, medije ali kar koli že. Zadnji takšen primer so bili tajkuni, ki smo jih poimenovali s tujim imenom, čeprav so produkt naše domače zgrešene tranzicije, njihov naziv prihaja iz ZDA. V Rusiji jih imenujejo na svoj način – oligarhi. Takšni pač smo.

Sedaj je tukaj Rupert Murdoch, medijski tajkun iz Avstra-

84

lije, ki obvladuje medije do takšne mere, da je bilo že hudo nespodobno. Afera s prisluškovanjem, ki si jo je privoščil nje-gov tednik News of the World, je razkrila tudi zelo zanimivo podrobnost, ki razkriva dejanski vpliv medijskega mogotca na britansko politiko in na njeno vlado: britanski premier je imel za svojega piarovca zaposlenega kar enega izmed ure-dnikov spornega tednika. In na tej točki je stvar zanimiva tudi pri nas, čeprav nam je ta pojav v nekoliko drugačni podo-bi precej blizu, in ga ne zmoremo prepoznati in poimenovati sami, kaj šele, da bi v tem videli kakšno nevarnost ali pa vsaj kakšno nespodobnost. Naša politična in medijska javnost zelo vneto išče slovenskega Murdocha in kaže s prstom na lastnike medijev, čeprav sam med njimi ne vidim resnejših groženj demokraciji in pravni državi. Morda kdo med njimi res želi postati slovenski Murdoch, vendar ga je to v času krize že gotovo minilo in tudi naš medijski trg nima zadostnega po-tenciala, da bi na njem lahko nastali pogoji za njegov razvoj. Gre za nekaj drugega.

Vsem, ki smo se kdaj ukvarjali z mediji, nam je znano, da je njihova usoda v veliki meri odvisna od močnih ogla-ševalcev, ki so v glavnem tuji brendi in lokalne družbe, ki imajo prevladujoč tržni položaj, in so z večine v državni la-sti (telekomunikacije, trgovina, energetika, …). Mediji do njih prihajajo tako, da prodajo svoj oglasni prostor marketinškim agencijam, te pa delajo tudi za politične stranke (predvolilne kampanje) in tako imajo možnost, da jih najemajo tudi mo-gočna domača podjetja za izpeljavo njihovih marketinških projektov. Kar lep krog, ki bi ga zagotovo morala raziskati tudi kakšna institucija iz sistema odkrivanja in pregona orga-niziranega kriminala oziroma korupcije. Kar pri tem spominja na medijsko afero v Veliki Britaniji je metoda, da naše agen-cije za odnose z javnostmi zaposlujejo svoje ljudi v kabinetih vladinih ministrov, kljub temu, da imajo prav vsa naša mini-strstva, organi v sestavi, agencije in podobne institucije, že svoje službe z odnosi z javnostmi. V tem so si naše agencije

85

in vlada povsem podobne z britansko vlado in Murdochovimi metodami vplivanja. V resnici ne gre samo za zbiranje infor-macij in na takšen način pridobivanje informacijske prednosti pred konkurenčnimi mediji. Gre za vplivanje na celotno vejo izvršilne oblasti z povsem nezakonitim in skorumpiranim lo-biranjem. Dobro bi bilo, če bi malo prerešetali kabinete naših ministrov in ministric in pogledali od kod prihajajo ljudje, ki so jih pripeljali s seboj po volitvah! Če bi potem pogledali za ka-tere lobije delajo njihovi nekdanji delodajalci, bi hitro postalo jasno, kdo dejansko vlada Sloveniji. Trdim, da Slovenija nima svojega Murdocha v lastnikih medijev, temveč med lastniki marketinških agencij!

25. julij 2011Morilski križarski pohod Norvežana Ander-sa Behringa Breivika. Evropska kriza dobi-va varnostne razsežnosti

Ko sem ta konec tedna preko TV spremljal grozljive pri-zore o terorističnem bombnem napadu v Oslu in o pokolu na bližnjem letoviškem otoku Utoya, kjer je življenje izgubilo preko 70 ljudi, sem najprej pomislil, da gledam prizore iz četr-tega dela kriminalistične trilogije Millennium. Pokojni švedski novinar in pisatelj kriminalk, Stieg Larsson, je v svoji trilogi-ji na vrhunski način, v značilni post moderni literarni maniri, razkril najbolj grozljive plati švedske in očitno tudi skandina-vske plati družbe: skrajno desničarstvo, sovražen odnos do tujcev, zlorabe socialnega sistema, pravosodja in drugih or-ganov pregona. Ker Larsson kot novinar ni uspel dovolj vpli-vati s svojimi opozorili na švedsko družbo, da bi se odkrito soočila s svojimi najtršimi problemi, mu je to uspelo z najpo-pularnejšo literarno zvrstjo – kriminalko. Tudi pri nas imamo vse tri prevode, posneli pa so tudi že filme. In Anders Breivik je skrajni desničar, kot kateri iz med Larssonivih literarnih li-kov, ki je svoje delo opravil temeljito.

86

Tudi cilj napada je bil izbran natančno: norveška vlada in tabor mladih laburistov. Gre namreč za obliko organiziranja različnih družbenih skupin, pod okriljem političnih strank, ki je v navadi predvsem v Skandinaviji. Švedski socialni demo-krati so v drugi polovici prejšnjega stoletja ustanovili različne organizacije, ki so jih financirali iz javnih sredstev in so zdru-ževale upokojence, najemnike stanovanj oziroma so lajšale svojim članom dostop do različnih storitev, kot so študij, po-čitnice za mlade in podobno. Gre za znani "švedski model" socialne države, ki je blizu tudi mnogim našim tvorcem ukre-pov socialne države. Švedski ekonomist, Assar Linbeck, je tak sistem označil za posebno prefinjeno obliko korupcije, saj so prejemniki teh storitev in ugodnosti, prispevali svoje volilne glasove za politično stranko socialnih demokratov.

To razkritje je bilo presenečenje, saj celotna Skandina-vija velja za območje z eno najnižjih stopenj zaznave korup-cije na svetu. In predmet Brevikovega napada je bila ravno ena takšnih skupin – podmladek laburistične stranke. Lahko si predstavljamo koliko podpore pri različnih desničarskih skrajnežih si je pridobil morilski napadalec s svojim gnusnim zločinom! Zagotovo bo imelo sojenje še večji medijski uči-nek, kot samo zločinsko dejanje, kajti, kot je razkril švedski pisec Stieg Larsson, so skandinavske države prežete z naj-hujšimi oblikami desno usmerjenega ekstremizma in različ-nih oblik nestrpnosti do tujcev in drugače usmerjenih skupin. Takšna miselnost prikrito prežema organe pregona, vojsko, tradicionalno skandinavsko aristokracijo, zato bo sojenje iz-redno težavno, posledice pa na daljši rok lahko pričakujemo tudi v celotni Evropi. Breivik pa je izbral tudi zelo občutljiv čas velike gospodarske in socialne krize, kjer prihaja znotraj EU, do vedno večjega razkoraka med razvitimi in perifernimi ekonomijami. Danska pa je celo mimo pravil scengenskega sporazuma zaprla svoje meje. Nikakor ni možno izključiti tudi razpada oziroma preoblikovanja schengenskega sporazuma in evropske monetarne unije. To pa lahko v marsikateri državi

87

povzroči tudi notranje varnostne in celo obrambne probleme. Evropa je zagotovo stopila v obdobje najresnejše krize, ki se širi tako geografsko (s skrajnega juga na skrajni sever), kot vsebinsko. Kriza v Evropi je postala tudi varnostni problem. To pa na tem blogu napovedujem že od začetka.

27. julij 2011 Upravljanja s tveganji naj se lotijo tudi države in zasebni sektor - (Študija OECD – Future Global Shocks)

Mednarodna organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj je izdala preleminarno verzijo študije Future Global Shoks, ki so jo začeli izvajati po začetku finančne krize leta 2008 in naj bi potekala deset let. Študija zajema tudi kaskadne vzorce tveganja, ki so posledica različnih področij tveganj, kot so tveganja znotraj zdravstva, podnebja ter socialnih in finančnih sistemov in so dostikrat medsebojno povezani ter imajo globalne učinke. Ključne ugotovitve študije so, da je nadzor vseh tveganj ključna komponenta pri preprečevanju oziroma upravljanju s tveganji.

Do sedaj je bilo področje upravljanja s tveganji zvečine omejeno na poslovanje bank, zavarovalnic in drugih finanč-nih posrednikov oziroma organizacij. Razvili so nova orodja za modeliranje podatkov pri predvidevanju novih globalnih šokov oziroma tveganj, ki so namenjeni tudi tvorcem naci-onalnih in mednarodnih politik upravljanja s tveganji. Študija ugotavlja tudi jasno potrebo sodelovanja varnostnih in re-gulatornih agencij pri oblikovanju in uporabi orodij za oce-njevanje tveganj in kreiranja učinkovitejših nacionalnih in mednarodnih sistemov upravljanja s tveganji. Medsebojna povezanost, soodvisnost in ranljivost internacionaliziranega gospodarstva in socialnih sistemov, lahko povzroči novo go-spodarsko, socialno oziroma politično krizo, ki ima lahko tudi

88

varnostne posledice. Lahko jo povzročijo tudi zunanja tvega-nja, na katera nimamo nikakršnih ali zelo omejene možnosti vpliva, kot sta bila nedavni potres in cunami na Japonskem. Eden takšnih primerov je bila tudi kriza na trgu s hrano, ki je nastala kot posledica suše v Rusiji, ki ji je sledila prepoved izvoza hrane, kar je povzročilo povišanje cen na blagovnih borzah na celem svetu, temu pa je sledilo povečanje revščine v mnogih državah, kar je bil eden izmed vzrokov za arabsko vstajo. Študija OECD je namenjena strateškim usmeritvam pri oblikovanju preventivnih ukrepov pri bodočih tveganjih, ki lahko povzročijo nove šoke. Posebna skupina OECD se je v svoji študiji omejila na pet najpomembnejših skupin tve-ganj: pandemije, kritične infrastrukturne katastrofe (internet, računalniški virusi), finančne krize, geomagnetne nevihte in socialni nemiri.

Poleg globalnih tveganj, ki jih bo potrebno ocenjevati in upravljati preko mednarodnih organizacij, bo zagotovo po-trebno zagotoviti tudi ocenjevanje nacionalnih tveganj, še posebno v času dolžniške krize v kateri so ZDA, EU in še posebno nekatere posamezne države. Študija kot tipičen vzorec tveganja omenja tudi napačen pristop k reševanju problema gospodarske rasti, ki je posledica dolžniške krize. Nacionalni ukrepi mnogih držav so prvenstveno namenjeni vzpostavitvi javno finančne stabilnosti, mnogokrat na račun zelo počasne gospodarske rasti, kar lahko pripelje do ban-krota države. Takšno tveganje obstaja povsod tam, kjer ni zadostne gospodarske rasti v obdobju pokriznega okrevanja.

Resno grožnjo ponovne finančne krize prestavlja tudi t.i. "high frequency trading", ki zajema že tri četrtine vseh borznih transakcij na newyorški borzi in tretjino transakcij na londonski. Gre za poseben način avtomatiziranega borznega trgovanja, s posebnimi računalniškimi programi, ki temeljijo na analizah vseh relevantnih poslovnih informacij, ki jih ob-delujejo superračunalniki, ki sami zajemajo vse cenovno ob-čutljive informacije, ki so osnova za avtomatske odločitve o borznih transakcijah. Takšno trgovanje je lani spomladi že pri-

89

peljalo do hitrih zlomov delnih borznih indeksov na newyorški borzi. V Sloveniji že občutimo, da smo postali del evropskega in posredno del globalnega trga, saj nam svetovna finančna kriza ni prizanesla in se odraža v resni javno finančni krizi in izredni nezmožnosti oblikovanja novega razvojnega modela in s tem nove gospodarske rasti. Pomembno je, da se Slo-venija aktivno vključi v oblikovanje mednarodnega sistema upravljanja tveganj in ga uspešno prenese na nacionalni nivo. Pri tem mora vključiti tako državo, kot zasebni sektor.

29. julij 2011 Dolžniška kriza in demokracija

Dolžniška kriza v Evropi in ZDA ne prinaša zgolj nevarno-sti za bankrot držav, bank in drugih finančnih družb. Vsaka od prizadetih držav je prisiljena sprejemati tudi omejevalne ukrepe na strani javnofinančnih odhodkov, kar pomeni zni-ževanje pokojnin, plač v javnem sektorju, socialnih transfer-jev, krčenje zdravstvenih blagajn ter javnih investicij. Na eni strani takšni ukrepi še dodatno zavirajo že tako skromno go-spodarsko rast in na drugi strani povzročajo velike politične probleme vladam. Ni samo Pahorjeva vlada spoznala kaj po-meni uvajanje pokojninske reforme v času krize. Spomnimo se na Irsko, Portugalsko in tudi predsedniku ZDA, Obami, ne kaže najboljše na naslednjih volitvah, da o priljubljenosti grškega predsednika vlade, Papandreuoa, niti ne govorimo. Ravno sedaj sem videl "breaking news" na Financial Timesu, da je tudi Zapatero v Španiji razpisal predhodne parlamen-tarne volitve. Slabo se piše tudi italijanskemu predsedniku vlade Berlusconiju. Takšno stanje zagotovo ni spodbudno za snovalce reformnih politik in še manj za njihove izvajalce. Pričakovati je, da se bodo pojavile populistične predvolilne obljube političnih strank, ki bodo obljubljale povsem nebole-če, lahke in hitre izhode iz dolžniške krize.

Tudi politiki in vlade v državah, ki uspešneje premagujejo

90

krizo, so lahko zaskrbljeni za svojo usodo, če katera izmed prezadolženih držav v Evropi razglasi bankrot. V takšnem pri-meru se bo dolžniška kriza prenesla na banke posojilodajalke in na lastnike dolžniških vrednostnih papirjev. Takšno stanje pomeni povečano nevarnost za njihovo stabilnost, ki bi pri-sililo vlade, da sanirajo svoje banke. Dolžniška kriza se lahko ponovno spremeni v stečaje številnih bank in drugih finanč-nih družb, ki bodo v ponovno v breme javnim financam.

Kaj storiti in kako se lotiti reform in nepriljubljenih var-čevalnih ukrepov? Na tem blogu sem že predlagal, da bodo države morale spoznati, da je rešitev problema v prenovi so-cialnega dialoga, kar pomeni na eni strani razširitev kroga in-stitucij, ki sodelujejo v njem, na drugi strani, pa se vlade tako lahko delno razbremenijo bremena odgovornosti za zahtevne in nepriljubljene reforme in težke reze v socialne sisteme in javne blagajne. Na takšen način je možno tudi politično pre-živeti, saj so pogoste menjave vlade lahko tudi velika ovira pri izvajanju nujnih strukturnih reform, predvsem pa pomenijo veliko izgubo časa. Morda bi bilo modro tudi pri nas izkoristiti prihajajoče parlamentarne volitve za razmislek o oblikovanju liberalnokorporativnega politično-razvojnega modela, ki bi nadgradil sedanji neoliberalni model, ki se je zagotovo pov-sem izpel in ne daje možnosti za izhod iz krize, temveč temelji zgolj na predpostavki cikličnosti, ki pa je lahko zelo dolgotra-jen in boleč izhod iz krize. Če bomo čakali, da nas bo rešilo zgolj novo tuje povpraševanje, bomo zgolj padali iz krize v krizo, na koncu pa nas bo zaradi nevzdržnega javnofinanč-nega dolga čakal nujni bankrot države. Vlada nas že opozarja na možnost skorajšnje nove finančne krize, vendar ne stori ničesar, da bi lahko ustvarila pogoje za njeno reševanje.

91

5. avgust 2011 Ali High Frequency Trading (HFT) ogroža trg državnih obveznic?

Na tem blogu sem nedavno že pojasnil kaj je to HFT in na potencialne nevarnosti, ki jih bi lahko povzročilo takšno trgovanje. Na problem opozarja tudi mednarodna organiza-cija OECD v svoji raziskavi o novih možnosti globalnih šo-kov. Takšno trgovanje bi morali regulatorji trgov finančnih instrumentov bolj nadzirati. Ne samo iz vidika zlorab časovno asimetrično pridobljenih tržnih informacij, temveč tudi meto-do obdelave cenovno občutljivih informacij, ki jih zajemajo superračunalniki s svetovnega spleta in so podlaga za in-vesticijske odločitve, ki jo avtomatizirano izvaja računalniški sistem za borzno trgovanje.

Poglejmo primer trenutnih javnofinančnih težav Italije. Njihov javni dolg je bil občutno prevelik, ko je država vstopa-la v EMU, vendar ga je država ves čas zadovoljivo servisirala, zato ni bilo nobenih problemov z njihovo boniteto. Sedaj pa je to postal problem, čeprav se likvidnost ni poslabšala, banke so trdne, torej pomeni, da podjetja in gospodinjstva zadovo-ljivo izpolnjujejo svoje upniške obveznosti do posojilodajal-cev. Problem pa je italijanska politika, bolj natančno, najbolj njihov predsednik vlade, Silvio Berlusconi. Njegovi razvpiti škandali razuzdanega življenja, njegovi nedokončani sodni procesi in korupcijski primeri polnijo svetovne medije. In se-daj si predstavljajte, da tam nekje nek superračunalnik, preko spleta sprejema takšne informacije in jih z nekim algoritmom predeluje za uporabo v poslovnih odločitvah, ki se izvršujejo avtomatično, v milisekundah in neprestano. Kako lahko ta-kšno početje, ki temelji na tudi na medijskih zaznavah in na zelo pristranskem in informacijsko avtomatiziranem elektron-skem trgovanju, vpliva na tržni položaj italijanskih državnih vrednostnih papirjev? Tudi Berlusconijev načrt vladnih ukre-pov za stabilizacijo javnih financ je dobil v javnosti oceno, ki

92

ni bila ravno spodbudna. Ali lahko takšen splet okoliščin po-meni, da svetovni splet, mediji, elektronsko borzno trgovanje in bonitetne agencije, vodijo usodo držav, katerih dolžniški finančni instrumenti so uvrščeni v javne kotacije? Ali je mo-žen takšen skrajno nepregleden in verjetno pristranski sistem zlorabiti? Morda ga zlorabiti tako, kot je nek norec zlorabil norveški družbeni sistem tolerantnosti in odprtosti in postrelil kopico nedolžnih ljudi! Bankroti javnih financ držav imajo tudi resne socialne in politične posledice, kar lahko pripelje tudi do globalnih šokov, kar ugotavlja tudi omenjena raziskava OECD. Kaj torej narediti, če pristojne regulatorne institucije in prizadete države obstanejo paralizirane in zgolj nemočno opazujejo sesutje vsega kar so ustvarjale generacije pred nji-mi: banke, podjetja, socialne sisteme in celo države?

Slovenija je v kontekstu takšnih scenarijev sorazmerno malo ogrožena, ker je medijsko in finančno povsem premajh-na, da bi naše javnofinančne težave lahko kogar koli ogrožale. Ker se redkeje pojavlja v finančnih medijih, nas takšni siste-mi vrednotenja cenovno občutljivih informacij teže zajamejo. Ampak previdnost ni odveč, ker smo pač v EMU in evro je ves čas predmet prav vseh svetovnih medijev in držav. Zago-tovo bi bilo modro omejiti nadaljnje zadolževanje z izdajo dol-žniških finančnih instrumentov, ki kotirajo na takšnih borzah, ki omogočajo HFT. Tudi eventualne naše obstoječe kotacije takšnih finančnih instrumentov, bi bilo potrebno umakniti iz takšnih trgov, predvsem pa gledati, da bi dobili zelo jasen pregled nad lastništvom našega javnega dolga in ga čim bolj omejiti na bančne dolžniške produkte. Ampak ali se naše fi-nančne oblasti sploh zavedajo teh tveganj, da bi lahko pravo-časno ukrepale? Ali pa je že prepozno!

93

8. avgust 2011Znižanje bonitetne ocena ZDA in geopoli-tične posledice: v soboto, 6. avgusta 2011, se je začel oblikovati nov svet, kjer ZDA niso več edina supersila

Ko je bonitetna družba Standard & Poor"s, prejšnji teden znižala bonitetno oceno ZDA s trojnega A na AA+, ni začel zvoniti alarm le v ameriškem finančnem ministrstvu, temveč tudi State Departmentu. Res si je težko predstavljati, da bi ZDA zgolj zaradi prerekanj politikov, postala plačilno nespo-sobna oziroma, da bi razglasila bankrot javnih financ. Za zaščito dolarja imajo ZDA posebno obveščevalno službo, ki jo javnost bolj pozna zaradi izvajanja varovanja predsednika ZDA, Secret Service. V resnici pa ta služba izvaja varovanje ameriškega predsednika zgolj zaradi njegovega velikega po-mena za trdnost nacionalne valute, torej dolarja.

Ameriški dolar je očitno posebnega nacionalnega pome-na in resnično je kot edina svetovna valuta, vsaj tako po-memben kot ameriško gospodarstvo in ameriška vojska. Omogoča namreč skoraj neomejeno tiskanje denarja in na ta način ceneno zadolževanje ZDA. Tega obdobja je očitno konec. V soboto je kitajska tiskovna agencija Xinhua objavi-la uradno sporočilo kitajskih oblasti, v katerem ostro kritizira Washington zaradi znižanja bonitetne ocene. Kitajske oblasti ocenjujejo, da so ZDA same krive za nastalo situacijo in zato pozivajo k oblikovanju nove stabilne svetovne valute. Kitaj-ska, kot največja posamezna lastnica ameriškega finančne-ga dolga ima pravico, da od ZDA zahteva rešitev strukturnih problemov svojega dolga in da zagotovijo varnost kitajske-ga dolarskega premoženja. Kitajska pričakuje oblikovanje mednarodnega nadzora emitiranja ameriškega dolarja oziro-ma predlaganje nove varne svetovne rezervne valute, da bi se tako izognili katastrofi, ki jo lahko povzroči posamezna država. Japonska, ki je druga največja lastnica ameriškega

94

državnega dolga je izjavila, da še vedno zaupa ameriškemu dolarju.

Kakšne bi bile geopolitične posledice uresničitve kitajskih groženj si lahko zgolj predstavljamo. Kitajska bi verjetno za-čela zavirati ali bi celo popolno ustavila svoje naložbe v ame-riške državne obveznice, kar bi lahko povzročilo tudi posto-pni bankrot ameriških javnih financ. Največje vprašanje pa je, v katero valuto bi se preusmerili mednarodni finančni tokovi: v evro ali dejansko v kakšno novo valuto. Morda bi azijske dr-žave, ali celo skupina BRIC postopno, izpeljale kakšno novo rezervno valuto, v kateri bi nominirali svoje finančne rezerve. Takšen razplet bi zagotovo popolno spremenil geopolitično podobo sveta. Ob podobnih grožnjah smo od ZDA do sedaj lahko prejeli le en odgovor: nova vojna. Le na takšen način so si ZDA vedno do sedaj povrnile svoje zaupanje, ki edine na svetu lahko ohranijo stabilnost in so svetovni gospodar nad vsemi imperiji. Kaj se bo v resnici zgodilo bomo spoznali že v prihodnjih dneh, tednih in mesecih – ne letih. Ali je res prišlo zgolj do računskih problemov v bonitetni družbi Standard & Poor"s, kot trdi ameriško finančno ministrstvo.

Smešno je poslušati legende ameriškega finančnega sveta, kot je Alan Greenspan, da je kriza italijanskih javnih fi-nanc kriva za padec zaupanja v ameriške državne obveznice. Morda bo odločna politična akcija, ki jo je začela skupina G 7, res začasno pomirila finančne trge in se bo kriza pomirila. Zagotovo pa je nekaj: kriza iz leta 2008 še zdavnaj ni konča-na in dejansko smo prišli v njen drugi del, kar pomeni novo recesijo. Potrebno bo odpraviti tudi vzroke, ne zgolj posledic prve krize, kar pa pomeni tudi velike geopolitične spremem-be. Zagotovo je tudi, da postajajo smešni tisti, ki trdijo, da so za dolžniško krizo krive države, kot so Grčija, Portugalska, Irska, Španija ali Italija. Te ni povzročila niti cela Evropa, še manj pa naša skupna valuta evro. Krive so zgolj ZDA in njiho-va preživela geopolitična vloga edine svetovne supersile. Če jim komunistična Kitajska lahko postavlja pogoje in ultimate, so ta svoj primat že izgubile. Za vedno! V soboto, 6. avgusta

95

2011, se je začel oblikovati nov svet, kjer ZDA je niso več edina supersila. Upajmo, da ZDA ne bodo svojega odhoda iz svetovnega prizorišča pospremile s kakšnim novim "ognje-metom"!

24. avgust 2011Supervizor, projekt komisije za prepreče-vanje korupcije: prišli so tepci s cepci…

Zasnova projekta, ki so ga na Komisiji za preprečevanje korupcije poimenovali Supevizor, je v bistvu dober. Ideja je v tem, da javnost izve kdo in za koliko denarja posluje z javnim sektorjem. Kot so povedali že na Komisiji za preprečevanje korupcije, pa manjkajo podatki o javnih naročilih v družbah v javni lasti, kot so DARS, Telekom, Mobitel, ELES, železnice, občinske in državne gospodarske službe in podobnih. Res, huda pomanjkljivost, ki jo bo potrebno nujno popraviti!

Sam bi dodal, da bi kazalo objaviti tudi podatke o avtor-skih in delovršnih pogodbah fizičnih oseb z osebami javne-ga prava, ker so med njimi posamezniki, ki so služili velike denarje pri pisanju zakonov in podzakonskih predpisov, ki so pri nas omogočili stanje, da je sedaj potrebno objavlja-ti te podatke. Pa ne samo zato! Značilnost naše uprave je, da so večino zakonov, posebno finančnih, pisali "neodvisni strokovnjaki", ki so zaposleni na univerzah in na inštitutih. Kaj hitro se je izkazalo, da so takšni zakoni pisani tudi na kožo posameznim vplivnih gospodarsko-političnim elitam, ki so lahko zlorabili privatizacijo, javnofinančne vire, javna na-ročila ter podjetja v državni lasti za svoje bogatenje oziroma za ustvarjanje prevladujočega tržnega položaja. Jasno je, da bi bilo potrebno pred objavo takšnih podatkov spremeniti za-konodajo, ki bi omogočila objavo takšnih osebnih podatkov, če so posamezniki opravljali takšno delo za davkoplačevalski denar. Istočasno bi bilo koristno pripraviti tudi seznam zako-nodaje, ki je omogočila takšno stanje, zaradi katerega imamo

96

sedaj tajkune in podobne nečednosti.Resen problem, ki ga vidim v projektu Supervizor pa je

v tem, da je te podatke objavila Komisija za preprečevanje korupcije in to povsem neselektivno. Objavili so vse kar na-ročajo v javnem sektorju: od toaletnega papirja, časopisov in svinčnikov do izgradnje velikih infrastrukturnih projektov. Občutek imam, da komisija ne ve natančno kaj dela in da pri svojem delu meša jabolka in hruške. Predvsem pa je moteče, da je takšen projekt izvedla državna institucija, ki se ukvarja s korupcijsko preventivo. Že prvi medijski odzivi kažejo, da je postalo poslovati z državo umazano, sodelovanje pri delitvi proračunskega kolača, sinonim za neupravičeno bogatenje in podobno. Ali se snovalci projekta Supervizor ne zavedajo, kako pomemben vpliv za gospodarstvo imajo javna naročila? Ali se nam obeta javni linč zoper tiste, ki poslujejo z državo? Medijska percepcija tega projekta gre zagotovo v to smer.

Že od prvih zametkov Kosove komisije dalje opozarjam na nevarnosti obstoja takšnega organa in na možne zlorabe v predvolilnih bojih, ki jih lahko predstavlja. Takšen projekt je zagotovo zelo dobrodošel v boju zoper korupcijo, vendar naj ga izpelje tisti državni organ, ki se ukvarja s področjem nadzora nad javnim naročanjem, ne pa nek fantomski proti-korupcijski spaček, ki ponovno išče svoje mesto po soncem, ki pa ga nikoli ne bo. Namesto, da država zapravlja denar za takšne projekte, naj začne že delovati kot pravna država. Takšne podatke lahko objavi brez dodatnih stroškov na inter-netu. Ampak pri nas je vedno vse narobe. Ponovno so prišli tepci s cepci ….

97

21. september 2011Padec Pahorjeve vlade pomeni konec tranzicijske politične levice. Sedaj je na vrsti konec tranzicijske politične desnice

Včeraj je tudi formalno padla Pahorjeva vlada, čeprav je dejansko nismo imeli že od dne, ko so sindikati napovedali referendum o pokojninski reformi. Ves ta čas je bil v smislu izhoda iz krize izgubljen. Škoda! Sedaj je na vrsti nasprotna politična stran, kajti predčasne volitve so izgleda neizbežne. Glede na korenine naše politične desnice, ki nima svoje na-ravne ekonomske osnove in deluje na isto "gorivo" (beri: lo-bije) in je ranljiva na istih mestih kot liberalna politična opcija, ne moremo pričakovati ničesar novega v smislu izhoda iz kri-ze. Prav je, da se na hitro prečisti celoten političen prostor, saj sedanje elite ne zmorejo naprej.

Če bi bilo vse tako kot bi moralo biti, bi moral sedaj pa-dati Janša, ki je po nepotrebnem izgubil volitve leta 2008. Če bi takrat "modreci" v ozadju dopustili Janševo zmago, bi se-daj padala njegova vlada, liberalna opcija, pa bi vmesni čas lahko izkoristila za lastno programsko in predvsem za kadro-vsko prenovo. Tako pa smo sedaj šele na začetku. Izredne volitve bodo prinesle poraz političnim strankam dosedanje vladajoče koalicije in potem je čas, da se te stranke temeljito programsko in kadrovsko prenovijo. Kako naj se prenovijo, smo na tem blogu že predstavili. No, potem pa bo na vrsto prišla politična desnica, ki se ji sedaj obeta zmaga, vendar sorazmerno hiter konec.

Problem vse teh procesov, ki so v demokraciji nujni je, da moramo ljudje in podjetja preživeti in da izgubljamo čas in priložnosti za nov začetek. Že leta 2008 je bilo jasno, da na enak način in z istimi ljudmi ne bo šlo iz krize, vendar se politične elite do zadnjega držijo svojih položajev in ne pu-stijo novih idej in ljudi h kreiranju novega razvoja. Vendar je le na ta način možno na miren način naprej. Vse ostalo so

98

pobožne želje! Morda bo proces pospešil nov val svetovne finančne krize, ki na vso moč pritiska na vrata!

1. oktober 2011 Novi zemljevid EU - iz evra rasteta nevro in razširjenji nevro, na periferiji pa ostaja sub-evro.

Ves čas nastajanja in obstoja evropske monetarne unije je bilo jasno, da je evro politični projekt. Prav zaradi skupne denarne politike je nastala dolžniška kriza v evrskem obmo-čju, njena rešitev pa je bila, in je še vedno, v rokah ključnih evropskih politikov. Najbolj odgovorni svetovni ekonomisti ves čas opozarjajo, da je rešitev dolžniške krize tehnično so-razmerno enostavna reč. V politični stvarnosti geopolitičnih interesov pa je drugače. Rešitev dolžniške krize, ki je še kako pomembna za vse nas, pa dobiva nove dimenzije. Jasno je, da igra v tej igri najpomembnejšo vlogo nemška kanclerka Angela Merkel in predvsem nemško gospodarstvo oziroma ogromni nemški trg. V zakulisju težke krize pa nastaja go-spodarska vedno močnejša Nemčija, ki znotraj EU igra po-membno geopolitično igro na osi Pariz – Berlin in s tem vlo-go, ki ji jo je po drugi svetovni vojni določil State Department v Washingtonu.

Ta naveza pa je izgleda preživeta. V zakulisju nasta-ja nova: Berlin – Moskva, ki temelji na energetski oziroma plinski oskrbi nemškega trga z ruskim plinom. Medtem, ko se nemška kanclerka na dolgo in široko pogovarja s franco-skim predsednikom o reševanju evrske dolžniške krize in o vzpostavljanju novih finančnih stabilnostnih mehanizmov, se krepi novo zavezništvo na vzhodu. Očitno je, da se Nemčiji ne mudi pri reševanju dolžniške krize. Nastaja celo občutek, da Nemčiji celo ustreza stanje, ki povzroča politične pretrese od Irske, preko Portugalske, Španije, Italije, Grčije, Cipra in Slovenije. Morda bodo pretresi dosegli celo Francijo! Kakšen

99

francosko – nemški vlak neki? Gre samo za nemški vlak! Od-več so seveda tudi vse zahodne in severne države EU, ki niso del evrske skupine, kot so Velika Britanija in Skandinavske države. Kaj pa bo z EU?

Italijanski geopolitiki so v zadnji številki revije Limes zelo podrobno analizirali nov položaj Nemčije. Ugotovili so, da politična nestabilnost, ki nastaja v vseh perifernih ekonomijah evrskega območja, uspešno pometa z nacionalnimi vlada-mi. Na takšen način se manjša politični odpor do ukrepov za vzpostavitev javnofinančne stabilnosti, ki jih vsiljuje nemška kanclerka, v senci ECB in nemškega ustavnega sodišča, ki ljubosumno postavlja meje kako globoko lahko segajo, da ne bi ogrozili nemških nacionalnih interesov. Politične krize pa so tudi dober test sposobnosti posameznih držav sprejemati, v socialnem dialogu dogovorjene in usklajene reformne ukre-pe, ki so pogoj za izhod iz kakršne koli gospodarske krize. Na tem izpitu je padla tudi Slovenija. Sodimo torej v krog držav, kjer smo v obdobju tranzicije uvajali le tržne (neoliberalne) reforme, povsem pa smo zanemarili reforme, ki bi pripeljali do nove kohezivnosti vseh družbenih skupin, ki je potrebna za nov razvoj (liberalno korporativne reforme). V tem smislu smo najbolj podobni južno evropskim državam. Nemci zelo natančno analizirajo te procese, zato so ugotovili, da denarna unija ne more preživeti na dolgi rok, ker združuje gospodar-sko povsem neprimerljive države.

S postavljanjem novih, vedno ostrejših mehanizmov za vzpostavljanje javnofinančne stabilnosti, se na eni strani poglabljajo politične krize v perifernih ekonomijah evrskega območja, in na drugi strani krepi ožje jedro držav, ki so jih sposobne uveljaviti. Zaradi vojne živcev so italijanski analitiki poimenovali novi evro kar "nevro", ki zajema Nemčijo, Nizo-zemsko, Avstrijo in Finsko. Zaznali so tudi skupino držav, ki bodo na krajši rok lahko v polni meri izpolnili vse pogoje de-lovanja nevra v novih pogojih in jo poimenovali skupina raz-širjenega nevra, kamor sodijo Francija, Belgija, Luksemburg in Slovaška. Na skrajni periferiji pa ostajamo Irci, Portugalci,

100

Španci, Grki, Ciprčani, Malta, Estonci in mi. Ta evro pa so poimenovali "sub – evro". Razlika med različnimi stopnjami evra (od nevra do sub-evra) naj bi bila v različnih obrestnih merah, ki bodo bolj prilagojene lokalnim gospodarskim po-gojem. Problem obrestnih mer smo opazili pri nas že pred krizo, saj je poceni evro povzročal visoko rast domačih cen (nepremičnine, komunalne storitve). Posledice tistega obdo-bja čutimo še danes, takratna gospodarska rast pa je pov-zročila velik nepremičninski balon in posledično bančni krč.

Slovenija se očitno ni sposobna dogovoriti za reforme, zato smo obsojeni na večni jug. Nikoli ne bomo postali del resnično razvitega sveta in zapravili smo vse tisto, kar nam je Evropa zaupala svojega v lastno upravljanje. Sedaj je pre-pozno in kriza se bo samo še poglabljala. Evrskim mejam bodo zagotovo sledile tudi meje gospodarskih tokov, tem pa ostale meje. Sub – evru se bodo prej ali slej pridružile tudi države zahodnega in vzhodnega Balkana in zopet bomo imeli nekakšno mejo na zahodu in na severu. Pejmo kam drugam! Tukaj bo zgolj sub – evro, referendumi, štrajki in tajkuni!

3. oktober 2011 Izredne volitve 2011 - farbanje volivcev s civilnimi pobudami in resetiranci

Ped izrednimi volitvami, ki bodo konec leta se pojavljajo zametki novih političnih entitet, ki naj bi predstavljale novo politiko, ki jo na Slovenskem potrebujemo za nov gospodar-ski, politični in socialni zagon. Najprej se pojavijo kot gibanja, potem kot društva in hkrati kot politične stranke. Kar v nekaj tednih! Njihovo izhodišče je obračun s starim, da bo nastal prostor za novo. Manipulacija in naivnost!

Ker je politika prišla pred nepremostljivo nalogo kako premostiti krizo, ki smo jo dobili iz uvoza se je navidezno sa-morazpustila in razpisala predčasne volitve. Politične stranke so postale povsem neverodostojne, ker jim ni uspelo izpolniti

101

zahtev, ki so prihajale iz Bruslja, ZDA, Francije in Nemčije in istočasno ohraniti gospodarsko rast in s tem nizko brezpo-slenost ter uravnotežene javne finance. Zadostovala je zgolj bančna kriza in slovenska politika je pokleknila. Trg je odpo-vedal in od nikjer ni nevidne roke trga s ponudbo in povpra-ševanjem, ki nas bi dvignila nazaj na kolena! Rešili nas bodo Matjaž Hanžek in Manca Košir ter Lojze Peterle in resetirani. Pa še Vlado Domovski bo pomagal! Ustanoviš društvo, novo politično strankico ali pa zgolj zbereš neke tete in strice in jim rečeš gibanje, pa smo tam! Kako preprosto! TRS! Šli se bodo trajnostni razvoj in vrnitev k vrednotam iz osamosvojitve, taj-kune pa v zapor in zopet bodo nova delovna mesta!

Zadeva je zelo prozorna: politika se v najtežjih trenutkih umika, tako, da bo nastal položaj, ko ne bo mogoče sestaviti trdne vladajoče koalicije ali pa bo oblast prevzela skupina nekompetentnih "jurišnikov", kriza pa bo šla naprej. Teža-ve bodo sčasoma postale nevzdržne in sedanje politične stranke bodo skupaj s sindikati popeljale ljudske množice na cesto, pridobili ponovno zaupanje širokih ljudskih množic in zopet zmagale na volitvah. To je nevarna igra z ognjem, ki poskuša iz krize iztržiti dobiček. Namesto trdega dela v socialnem dialogu za reforme in za povečevanje konkurenč-nosti gospodarstva ter reform socialne države, želijo prevaliti breme na neke naivneže in se potem pojaviti kot zmagovalci. Potem bodo sedanji stari obrazi postali zopet novi in ples se bo nadaljeval. Tvorci takšnih strategij pozabljajo, da se bodo v tem času (obdobje naslednjih dveh let) zgodile v EU teme-ljite spremembe in da bo Slovenija izgubila svoj privilegiran položaj. V tem času bomo postali povsem nezanimivi tako za Zahod, kot Vzhod in Jug. Postali bomo enostavno odveč. V takšnem primeru ne bomo več zgodba o uspehu, ki jo kaže-jo Balkanu, temveč zgodba o zapravljeni priložnosti, o ego-izmu in pohlepu nekega majhnega naroda, ki ga je potrebno kaznovati kot svarilo ostalim, ki čakajo na svojo priložnost biti del EU, monetarne unije in del Schengena. Spominjali se

102

bomo časov, ko smo dobili svojo državo, najtrdnejšo valuto na svetu, odpravili meje z razvitimi in smo lovili standard naj-razvitejših.

Žal se v tem času nismo naučili, da je potrebno člana-rino v takšnem klubu tudi plačevati, zato je potrebno imeti tudi pravno državo in institucije, ki dejansko delujejo, razvi-jati demokracijo in imeti socialno državo, ki smo jo dejansko sposobni plačevati. Če pa začne iti na slabše, je potrebno sprejeti dogovor o tem, čemu se lahko odpove prav vsak dr-žavljan, za dosego skupnih ciljev. Naša politika se ni zavedla, da gre pri tem za odrekanje neke suverenosti odločanja, ki je bila do sedaj v domeni politike. V takšnih trenutkih pa to ni dovolj. Politika se je lotila reform postopoma, kot striženja ovac: eno za drugo… In sedaj nas naj bi rešila družbena gi-banja!

V demokraciji je normalno, da politična stranka po porazu takoj zamenja vodstvo in pripelje takšnega, ki je sposobno temeljite programske in predvsem temeljite kadrovske pre-nove. Čas je že, da dobimo normalno levico in da se nehamo sprenevedati z nekimi kvazi liberalnimi politikami, ki se ka-drovsko napajajo z ljudmi, ki jih pošiljajo v politiko in v držav-no upravo različni lobiji in PR agencije. V danem trenutku bi moral odstopiti tako Pahor, kot vsi njegovi strankarski mini-stri in vsi, ki so bili kdaj njihovi poslanci. Zagotovo bi njihova mesta hitro zasedli ljudje, ki so mnogo bližje levici kot je kdor koli v sedanji SD. Namesto normalnega procesa sprememb, ki se morajo najprej začeti znotraj politike smo dobili izredne volitve, ki so prišle tako hitro, da lahko pripeljejo na oblast zgolj rokohiterce in posebneže, ki so že od nekdaj čakali na svojo priložnosti, vendar jih ni do sedaj nihče opazil. Sedaj je prišel njihov čas!

103

11. oktober 2011Fragmentacija evrskega območja – izginja medbančni trg, gospodarski prostor se je začel deliti na sever in jug

Finančni analitiki ugotavljajo, da je dolgotrajno reševanje grškega dolga začelo prinašati najhujše možne posledice, ki se odražajo v fragmentaciji evrskega območja, ki ima več pojavnih oblik. Britanski premier, David Cameron, poziva vo-ditelje evro območja v nujnost čim hitrejše dokončne rešitve grške zadolženosti, sicer lahko pride do svetovne gospodar-ske katastrofe. Fragmentacija evrskega prostora se izraža v popolnem medsebojnem nezaupanju finančnih ustanov. Po-dobno kot na začetku finančne krize v letih 2007-2008, se finančne ustanove tudi sedaj izogibajo medbančnemu trgu in rajši deponirajo svoj kapital v ECB. Medbančni trg v evr-skem prostoru praktično ne deluje več. Analitiki so zasledili tudi tipičen pojav, da ista banka posoja denar povsem pri-merljivim družbam po različnih obrestnih merah. Podjetja iz severa evrskega območja se lahko financirajo ceneje kot tista iz juga. Na ta način se deli tudi skupni evropski gospodar-ski prostor, saj se pogoji poslovanja za konkurenčne družbe vedno bolj medsebojno razlikujejo. Ta proces še dodatno spodbujajo bančni nadzorniki, ki administrativno omejujejo izpostavljenost bank do podjetij iz juga. Tudi investiranje v državne obveznice držav iz juga je zmeraj bolj nezanimivo. Ne gre zgolj za vprašanje večjega tveganja, temveč gre za vedno bolj standardno prakso med investitorji. Na ta način je vedno bolj ogrožena solventnost teh držav, izhod iz krize pa bo mnogo težavnejši. Lahko si predstavljamo, da je skoraj nemogoče zagotoviti kakršne koli ukrepe, ki bi lahko omejili takšne nastajajoče poslovne prakse. Britanci so celo razkrili, da so v Franciji pripravljali načrt napada na londonsko borzo (poskus uvedbe davka na finančne transakcije), ki bi povzro-čil množično migracijo borznih kotacij na frankfurtsko borzo,

104

kjer bi trgovanje potekalo v evrih. Na tem blogu sem že poja-snil, da "mečkanje" z reševanjem dolžniške krize v evrskem prostoru ni slučajno in da ima velike posledice tako za EU, kot za celotni svetovni finančni sistem. Ob nadaljnjem zavla-čevanju dokončne rešitve Grčije, pa obstaja velika možnost "okužbe" celotnega evrskega prostora, vključno z Nemčijo in drugimi državami z najvišjimi bonitetnimi ocenami tvega-nja. Fragmenatcija evrskega prostora se vedno bolj odraža v razpadu celotne EU na Sever in Jug ter na območja, ki niso v EMU.

Pojavljajo se neke vrste finančni spopadi, ki lahko pri-peljejo do prave finančne vojne. Ne moremo še pričakovati prave vojne, ker še ni znakov varnostnih manifestacij, vendar imajo lahko enako hude posledice, kot prava vojna. Obstaja tudi resna možnost njene širitve na globalni nivo.

27. oktober 2011 EU že štirinajstič rešuje Grčijo in banke pred bankrotom. Rezultat: ponovno nič konkretnega in nič dokončnega

Včerajšnji vrh EU in evrske skupine se je končal danes zjutraj in ni prinesel ničesar novega. Voditelji držav evrske skupine so obljubili, da bodo dokapitalizirali skupni stabil-nostni finančni sklad na 1000 milijard evrov, sistemsko po-membne banke pa bodo morale najti dodatnih 108 milijard evrov virov za dokapitalizacijo. To pomeni, da se bodo mo-rale države dodatno zadolžiti, da bodo izpolnile obveznosti, ki so jih sprejeli njihovi voditelji. Težko si namreč predstavlja-mo, da bodo lastniki bank našli dodatna sredstva za njihovo dokapitalizacijo, ker je medbančni trg v EU skoraj razpadel. Državni proračuni, ki se morajo zadolževati za reševanje te-kočih obveznosti, bodo morali izdajati še dodatna državna jamstva in emitirati nove državne obveznosti, medtem, ko jih mednarodne finančne institucije opozarjajo (ECB in IMF), naj

105

ne povečujejo več svoje zadolženosti. Pomanjkljivost dogo-vora je tudi v tem, da ne vsebuje nobenih podrobnosti o viši-ni, rokih in pogojih njihovega izpolnjevanja.

Očitno gre zgolj za odlašanje ključne odločitve, ki bi jo morali sprejeti evropski voditelji o tem kako naprej v EU: ali kot ena država, vsaka država zase ali kot nekaj novoobliko-vanih skupin držav. Kdo v tej igri pridobiva in kdo izgublja? Politično zagotovo pridobivajo države, ki jih novo sprejeta finančna bremena ne obremenjujejo tako, da bodo morali doma zategovati pasove do takšne mere, da bi se socialni di-alog preselil na ulice. Te so zagotovo Nemčija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Avstrija in Finska ter države, ki niso del monetarne unije (Velika Britanija in skandinavske države). V ostalih državah evro območja, pa padajo vlade (Irska, Portu-galska, Španija, Slovaška in Slovenija), verjetno pa jim sledijo tudi Italija in Francija. Pri menjavah vlad pa nastopi predvo-lilna retorika, ki zlahka obljublja krčenje javnega sektorja in ponovno gospodarsko rast. To pa so konvergenčni kriteriji evra, ki so zapisani v maastrichtski pogodbi. Torej nič nove-ga, rezultat dolgotrajnega reševanja evrske dolžniške krize pa je poglabljanje gospodarske recesije razvitega sveta, ve-dno večja brezposelnost in vedno večje nezadovoljstvo ljudi. Zaradi naše dolžniške krize je ogroženo gospodarstvo večine razvitega sveta. Skratka, pogoji za nastanek resne in dolgo-trajne krize, ki je zagotovo eden od možnih vzrokov za novo svetovno varnostno nestabilnost, ki lahko sproži ponovno krizo: gospodarsko, politično in varnostno.

Kako naprej? Takšno stanje bi bilo potrebno zelo hitro končati. Potrebujemo novo evropsko pogodbo, ki bo združila države, ki si želijo skupno evropsko državo in tiste, ki si tega ne želijo. Skupna denarna valuta ni možna brez skupne fi-skalne ureditve. Na tej točki bo hitro potrebno reči bobu bob, ne pa iskati rešitev krize z ustvarjanjem zelo kompliciranih in zbirokratiziranih mehanizmov, ki jih enostavno ni mogoče reševati drugače, kot s nenehnim poslabševanjem, že tako težke javno finančne slike večine držav evrskega območja.

106

Če pa takšna odločitev ni možna, mora ECB začeti izvajati takšno denarno politiko, ki bo omogočala tudi večjo konku-renčnost perifernih ekonomij. To svet pričakuje od Evrope in mi smo njen del, zato moramo spodbuditi začetek razprave o ključnih temah in ne zgolj potrjevati odločitve, ki ne vodijo k nikakršnim rešitvam. Naš predsednik vlade pa je zadovoljen z dogovorom, ki je bil sprejet. Blagor mu!

11. november 2011 Na evroobmočju gospodarita gospod Trg (Mr. Market) in gospa Konkurenčnost (Ms. Competitiveness) s tehnokratskimi vladami

Padec Berlusconijeve vlade v Italiji in Papandreujeve vla-de v Grčiji, prinašata nov pristop v reševanju dolžniške krize: vzpostavitev tehnokratskih režimov v perifernih ekonomijah evrskega območja. Nacionalno soglasje političnih elit in so-cialni konsenz postajata obrobnega pomena. Bistveno so-glasje mora dati Mr. Market, tako da je zadovoljna tudi Ms. Competitveness. Usoda posameznih držav postaja v celoti odvisna od zadovoljstva nekih imaginarnih, neoprimerljivih struktur globalizirane, neoliberalne svetovne finančne uredi-tve, ki mu popularno pravimo "finančni trgi".

Absurd je v tem, da so prav finančni igralci na teh trgih povzročili sedanjo svetovno finančno in posledično tudi sve-tovno dolžniško krizo, ki so jo morale reševati posamezne države z gromozanskimi finančnimi injekcijami. V tem času finančni trgi niso odpravili pomanjkljivosti zaradi katerih je prišlo do njihovega zloma, sedaj pa sami zahtevajo, da naj se spremenijo države, ki so jih rešile. Zahtevajo tudi krčenje socialnih pravic davkoplačevalcev, da bi lahko zagotovili do-volj državnih sredstev za nove dokapitalizacije bank in drugih finančnih družb. Egon Zakrajšek, visok uradnik v ameriškem Fedu, je nedavno na slovenski televiziji izjavil, da bi bilo naj-

107

boljše, da bi države kar nacionalizirale najpomembnejše fi-nančne institucije. Absurdno – banke bi stopile v varno zave-tje države, za ljudi pa naj veljajo vedno ostrejši pogoji tržnega gospodarstva! Mr. Market že postavlja tehnokratske vlade v perifernih ekonomijah evrskega območja, ki bodo skrbe-le predvsem, da bodo pomirile plahe trge, da bodo države lahko zopet emitirale državne obveznice, ki jih potrebujejo za vedno nove potrebe financiranja državnih proračunov, ven-dar ne več za socialne transfere, temveč predvsem za doka-pitalizacije bančnih ustanov. Perverzno do konca!

Kaj sledi? Mr. Market je že nastavil gospoda Maria Mon-tija za predsednika začasne tehnične vlade v Italiji, podobno pa je Mr. Market nastavil nekdanjega podpredsednika ECB v Grčiji, Lukasa Papadimosa, za vodjo začasne tehnične vlade. Samo, da bodo trgi pomirjeni in da bo finančni krog stekel naprej. V času vladavine tehničnih vlad bo prišlo do uveljavi-tve takšne zakonodaje, ki bo omogočila predvsem ponoven ciklus finančnih investicij in zadostne donose skladom. Ms. Competitveness pa bo poskrbela, da bo postala konkurenč-na tudi država: nizki davki, nizek proračun, nizke plače, nizke pokojnine, nizki socialni transferi ter drago zdravstvo, drago šolstvo …

Kako delujejo "plahi trgi" smo na tem blogu že pokazali (High Frequeny Trading). Posledice takšne tehnokratske vla-davine trgov so zagotovo nepredvidljive. Če se spomnimo, kako je Italija izsilila vstop v EMU, kljub neizpolnjevanju ma-astrichtskih kriterijev (previsok javni dolg) smo lahko zelo za-skrbljeni. Takrat je industrijsko razviti sever Italije ocenil, da ne more preživeti brez evra in je na tiho spodbudil nastanek populistične politične stranke Severna liga (lega Nord), ki je zagrozila z odcepitvijo od ostale Italije. Projekcije kažejo, da bo oblast po volitvah v Italiji prevzela leva sredina, ki bo tež-ko zagotovila potrebno javno finančno stabilnost in istočasno tudi potrebne reforme v realni ekonomiji (vladavina tradicio-nalnih družinskih podjetij na severu Italije). V takšnem prime-ru ne bi bilo presenečenje če bi Bossi in Berlusconi popeljala

108

razviti sever v nepredvidljivo avanturo odcepitve. Moji prija-telji v Italiji trdijo, da kaj takšnega ne bo mogoče izpeljati brez oboroženih spopadov ali celo varnostno hujših oblik nasilja. Če kdo ve kaj to pomeni, potem smo to mi!

Kaj pa pri nas? Že sedaj nas mediji uvrščajo v "sub-evro", skupaj ostalimi perifernimi ekonomijami v evroobmočju. Ita-lijanska kriza z Berlusconijem je poslabšala tudi tržni položaj slovenskih državnih obveznic, katerih zahtevana donosnost se giblje nekje med španskimi in italijanskimi (Bloomberg). Če se bo ta trend nadaljeval, bo usoda nove vlade zelo krat-ka, potem pa bo Mr. Market nastavil kakšnega našega teh-nokrata (recimo kakšnega finančnika iz Washingtona, recimo Mrkaića, Pleskoviča ali pa sedanjega evropskega komisar-ja Potočnika), da bo potolažil plahe trge, ki bodo omogočili emitiranje potrebne količine državnih obveznic, da bomo lah-ko dokapitalizirali naše sistemske finančne ustanove in izpol-nili svoja mednarodna jamstva v evrskem območju (skupni stabilnostni mehanizem, ki bo vedno večji). Skratka, EU je zajela vojna z diktaturo trgov nad državami in vedno bližjim evrom po meri Nemčije.

24. november 2011 Protesti civilne družbe proti globalnemu finančnemu sistemu niso pravi odgovor na vedno večjo neenakost. Potrebna je redefinicija neenakosti

Protesti civilne družbe, kot je Okupirajmo Wall Street in podobni, ki potekajo tudi pred ljubljansko borzo, so posle-dica naraščajoče neenakosti oziroma naraščajoče grožnje neenakosti v postindustrijski družbi, vendar ne prinašajo re-šitve tega resničnega problema. Podobno je tudi z zasedbo Filozofske fakultete. Politična levica zazna problem, vendar ga ne zna rešiti. Ko levica prevzame oblast se začne obnašati v skladu z interesi različnih lobijev, ki jim prepusti gospodar-

109

sko-finančni sistem, sama pa se zadovolji z reševanjem soci-ale, šolstva in kulture.

Slovenija je do sedaj uspela ohraniti sorazmerno visoko stopnjo družbene enakosti, kot smo jo pojmovali v 20. stole-tju. Gre za enakost v smislu socialne pravičnosti in je nastala kot posledica razrednega boja v obdobju industrijske družbe. Verjetno se strinjamo, da smo uspeli ohraniti sorazmerno niz-ko stopnjo brezposelnosti, sorazmerno visoko stopnjo do-stopa do zdravstvenih storitev, dostop do izobraževanja, pa se je v obdobju tranzicije celo povečal. Na tem področju je bilo zagotovo storjenega največ. Zelo smo nazadovali v do-stopu mladih do primernega stanovanja, največji problem pa imajo mladi na trgu dela, še posebno pri dostopu do rednih zaposlitev za polni delovni čas. Podobno so ogroženi tudi starejši iskalci zaposlitve. V obdobju tranzicije in sedanje go-spodarske krize največ izgublja srednji razred prebivalstva. Delovno intenzivne gospodarske panoge selijo svoje dejav-nosti v države v razvoju, panoge, ki pa so bolj kapitalsko in-tenzivne in praviloma ustvarjajo večjo dodano vrednost, pa ne prinašajo dovolj novih delovnih mest, da bi se lahko zapo-slili vsi iskalci zaposlitve, ki s svojim nivojem izobrazbe sodi-jo v srednji družbeni razred, kar je posledica neusklajenosti med sistemom izobraževanja in trga dela. Na drugi strani pa vedno številčnejša skupina upokojencev pričakuje ohranitev ali celo izboljšanje svoje življenjske ravni, ki so je bili deležni kot pripadniki srednjega razreda.

Dejavnosti, ki prinašajo višjo dodano vrednost so pred-vsem finančne storitve, telekomunikacije, računalništvo, in-formatika, energetika, kemična industrija, turizem ter storitve javnega sektorja, kot so izobraževanje in zdravstvo. Trgovi-na, komunalne storitve, gradbeništvo in ostale dejavnosti, t.i. domačega sektorja, pa zvečine ne prinašajo dovolj delov-nih mest, ki so zanimiva za srednji razred. V postindustrijski družbi je značilno, da so koristi najboljših podjetij razpršene tako med zaposlene, kot na množico delničarjev teh podjetij,

110

ki niso nujno zgolj v državi, kjer takšno podjetje opravlja svo-jo primarno dejavnost. Prav takšna značilnost postmoderne družbe povzroča oženje skupine srednjega sloja prebivalstva in nenormalno bogatenje zelo majhne elite, kot pravilno za-znava gibanje Okupirajmo Wall Street. Nastaja torej povsem nova oblika neenakosti, ki nima osnove v razrednem boju, temveč v neskladju srednjega sloja med dejanskimi zmo-žnostmi posameznika, ki jih ne more uresničiti na trgu dela oziroma kapitalizirati na kapitalskih trgih, kjer dominirajo in-stitucionalni investitorji, mali in finančno neuki delničarji pa nimajo enakega dostopa do koristi, ki jih sicer prinaša tržno gospodarstvo. Na drugi strani pa skupina upokojencev pri-čakuje, da jim bo država omogočila enako ali vsaj podobno življenjsko raven, kot so jo imeli v obdobju delovne aktivno-sti, čeprav se obseg njihovih potreb na nekaterih področjih bistveno veča. Pri nas upokojenci ne plačujejo enakega pri-spevka za dodatno zdravstveno zavarovanje kot zaposle-ni, čeprav bi nekateri z višjimi pokojninami to zmogli. Naša nova vlada bo morala pred začetkom priprave reform najprej identificirati vse vrste novih neenakosti, ki jih doživljamo na relacijah: dostop do trga dela (mladi in starejši), financiranje zdravstvenih storitev (breme financiranja enakomerneje po-razdeliti med vse starostne skupine, če je mogoče), pokoj-ninsko reformo prilagoditi stanju na trgu dela tudi generaci-jam, ki so bile najbolj prizadete v obdobju tranzicije (mladi in srednja generacija, ki je doživela obdobja množičnih stečajev in s tem brezposelnosti oziroma samozaposlovanja z eksi-stenčnim minimumom). Značilno za našo državo je, da man-ko na vseh naštetih področjih pokriva s povečevanjem jav-nofinančnih obremenitev. Nekaterih neskladij med različnim družbenimi sistemi dejansko tudi ni možno popraviti na drug način. Zagotovo pa je možno posodobiti finančni sistem, ki mora postati tudi pomemben vir za investicije v javnem sek-torju ter pripraviti nove finančne instrumente, ki bodo omo-gočili varno varčevanje na področjih, ki sedaj temeljijo prete-

111

žno na javnih blagajnah (pokojnine, zdravstvo, izobraževanje, stanovanjska oskrba).

Tak sistem pa je možno spodbuditi predvsem z načrtnim in usklajenim sistemom davčnih olajšav. Potrebno je tudi omogočiti ustanavljanje novih finančnih organizacij, ki lahko pripeljejo tudi tuje investitorje na področje javnega sektorja in predvsem na področja državnih in lokalnih gospodarskih javnih služb ter prometne in energetske infrastrukture. Na takšen način bi zagotovo razbremenili javne finance in omo-gočili nov gospodarski razvoj. Jasno je, da morajo biti takšni ukrepi usklajeni v socialnem dialogu, vendar po njegovi te-meljiti prenovi in dopolnitvi. O tem ni moč ničesar zaslediti v programih najpomembnejših političnih skupin, ki jim kaže najboljše na volitvah, kar je zelo zaskrbljujoče. Še posebno žalostno je, da se tega ne zavedajo politične stranke, ki se uvrščajo med politično levo sredino, ki bi morale spoznati, da je potrebno redefinirati njene osnovne vrednote, kot so enakost, solidarnost in družbena odgovornost.

15. december 2011Slovenija potrebuje tehnično vlado

Rezultati predčasnih volitev in prva pogajanja o novi vla-dajoči koaliciji so pokazali, da Slovenija ni sposobna spre-memb. Namesto temeljite politične prenove se nam kaže še globlja podoba propada gospodarsko – politične elite, ki obvladuje Slovenijo ves čas tranzicije in je povezana z isti-mi gospodarskimi lobiji: bankami, energetiko, lokalnimi go-spodarskimi družbami in podobno. Kakršna koli koalicija, na podlagi rezultatov pravkar končanih izrednih volitev, ne more zagotoviti niti najmanjše spremembe gospodarskega mode-la, ki temelji zgolj na proračunskih investicijah in na bančnih kreditih. Ta naveza ne more prinesti ničesar novega, razen nekaj novih lačnih ust v parlamentu. Vse ostalo bo po starem.

EU pa se še naprej vrti v začaranem krogu lastne ne-

112

zmožnosti sprejemanja odločitev reševanja dolžniške kri-ze. Nedavno dogovorjeni fiskalni sporazum je začel proces Evrope dveh hitrosti in bo v fazi podrobnejšega oblikovanja in dokončnega sprejemanja fiskalnega sporazuma prinesel zgolj nove zaostritve med posameznimi državami članicami EU oziroma skupinami članic EU. Če je to vse kar Evropejci v tem trenutku zmoremo, potem se lahko kmalu poslovimo od skupne valute in tudi od takšne EU, kot jo imamo sedaj. Kljub velikim obetom pred nedavnim vrhom EU se ni zgodilo nič drugega, kot vedno do sedaj: še ena vlada je padla v resno krizo. Ta proces pa poteka nemoteno in tekoče. Nem-čija hitro pometa z neposlušnimi vladami na periferiji. Kaj se pravzaprav dogaja? Nemčija ima nedvomno največje koristi od evra, saj znaša njen trgovinski presežek kar 200 milijard evrov na letni ravni in je prvi ali drugi trgovinski partner vseh držav EU. Brez Nemčije ne more nihče!

Nemčija lahko torej izkorišča močan evro, ki je sicer za iz-voznike izven skupnega trga predvsem ovira, kot vzvod kre-pitve lastne gospodarske in politične moči in prevladujočega položaja. Zaradi izredno nizke obrestne mere, ki jo diktira ECB pod nemškim vplivom, se veča uvozno povpraševanje po nemških izdelkih na celotnem skupnem trgu. Razlika v rasti produktivnosti med Nemčijo in perifernimi ekonomijami pa je vedno večja. Plačevati jo moramo države članice z jav-nofinančno sanacijo bank, ki so v vedno večjih težavah, ker zaradi poceni denarja financirajo investicijsko in osebno po-trošnjo. Ta proces, ki traja že od leta 1999, je povzročil tako visoko stopnjo zadolženosti nekaterih držav, da jo bo nemo-goče rešiti z orodji, ki so na voljo EU. Države kot so Grčija, ki ji bosta najverjetneje sledili tudi Španija in Italija, nimajo nikakršne možnosti, da s svojo produktivnostjo in sedanjo denarno politiko ECB, dosežejo primerno stopnjo gospo-darske rasti, ki bi omogočila proces nižanja njihove stopnje zadolženosti. Grčija, Španija, Italija in kasneje verjetno tudi Francija bodo morale zapustiti monetarno unijo, ponovno

113

uvesti nacionalne valute, jih devalvirati in zopet začeti nove cikle gospodarske rasti, če bodo hotele preprečiti notranje politične probleme. Druge možnosti enostavno ne bo. Na ta način se bo končal zelo nedomišljen eksperiment skupne denarne valute in posledično tudi takšne EU, kot jo pozna-mo. Več o tem lahko preberete v članku Martina Feldsteina, s Harvardske univerze, z naslovom The Euro and European Economic Conditions, National Bereau of Economic Rese-arch, New York, november 2011. Slovenija bo najverjetneje padla najkasneje skupaj z Italijo, saj nas trgi, zaradi naše iz-postavljenosti do italijanskih bank, že sedaj obravnavajo v kot del istega finančnega prostora, kar lahko vidimo pri priča-kovani donosnosti naših dolgoročnih državnih obveznic. Po-leg Nemčije, ki s pridom izkorišča svoj osrednji gospodarski položaj, kot neto izvoznica na skupnem trgu, in je istočasno največji izvozni trg za ostale članice EU, je za konec projekta evra in za konec projekta Evropa, kriva zelo neenakomerna gospodarska razvitost posameznih nacionalnih ekonomij znotraj evrskega prostora, drugi razlog pa je povsem ne-kompatibilen trg dela, ki zaradi jezikovnih, kulturnih in verskih razlik, onemogoča njegovo poenotenje. Lahko pričakujemo, da se bodo nove evropske povezave začele postopoma obli-kovati predvsem po tovrstnih kriterijih.

Kakšne so torej možnosti nove vladajoče koalicije? Prak-tično zelo šibke. Slovenija potrebuje začasno tehnično vlado, saj nujno potrebuje dodatna finančna sredstva za premosti-tev sedanje krize. Reakcije finančnih medijev in institucij, ob objavi rezultatov naših izrednih volitev, niso bile spodbudne. Revija The Economist je objavila kratko vest, da je zmagova-lec volitev Zoran Jankovič, ljubljanski župan in trgovski taj-kun. Bonitetna agencija Fitch, pa je začudeno ugotovila, da je z našo demokracijo nekaj hudo narobe, ker lahko na volitvah zmaga politična stranka, ki obstaja šele dva meseca. Ocenili so, da takšna država ne sodi v Evropo. Lahko si predstavlja-mo kakšen donos bomo morali plačati investitorjem v naše dr-

114

žavne obveznice ob naslednji emisiji, ki bo nujna, ko bo doma ponovno zmanjkalo denarja! Kakšna naj bo začasna tehnična vlada in kakšen naj bo njen program? Voditi jo mora oseba, ki jo bodo mednarodni finančni trgi prepoznali kot zanesljivo in ji bodo zaupali. Nedvomno mora imeti močne reference v mednarodnih finančnih institucijah. Takšna mora biti tudi ka-drovska struktura ožjega kabineta vlade. Prvi korak tehnične vlade naj bo oblikovanje novih ustanov za prenovljeni social-ni dialog, ki mora postati dejansko prostor oblikovanja vseh strukturnih reform. Vlada je lahko le eden izmed partnerjev v prenovljenem socialnem dialogu, ki mora istočasni pripraviti reformo trga dela, pokojninsko reformo, zdravstveno reformo in pri tem upoštevati nujno internacionalizacijo gospodarstva in ostale elemente večje konkurenčnosti Slovenije, ki mora-jo zajeti tudi gospodarske javne službe. Internacionalizacija gospodarstva pa ne pomeni zgolj večji izvoz in pridobivanje novih trgov, temveč tudi takšno prestrukturiranje naših ve-čjih družb, da bodo lahko samostojno pridobivala lastniški kapital na mednarodnih finančnih in kapitalskih trgih. Le tako bo mogoče v pogojih bančne in javnofinančne krize financi-rati nov gospodarski zagon. Predvsem je pomembno, da se v ta projekt vključi tudi infrastrukturne investicije v promet, energetiko, telekomunikacije, ravnanje z odpadki ter druge gospodarske javne službe. Neoliberalne reforme je potreb-no torej dokončati, vendar ne zadostujejo. Primerni so tudi prijemi liberalnega korporatizma, ki mora šele ustvariti svoje institucije (korporacije). Šele po takšnih reformah se Slovenija lahko začne vključevati v nove evropske povezave.

115

2. januar 2012 Leto 2012 – čas za preudarno in učinkovito ukrepanje. Tehnična vlada naj napravi red, politične stranke, pa naj poskrbijo za l astno kadrovsko in programsko prenovo

Decembra je Evropska centralna banka poskrbela za ukrep, ki je dokončno opredelil nadaljnjo pot reševanja dol-žniške krize. Z ukrepom kreditiranja bank v evroobmočju se je sicer bistveno oslabil tržni položaj evrske valute, vendar je na ta način rešil banke pred nelikvidnostjo in vedno manj ustrezno kapitalsko ustreznostjo, predvsem pa je povečal iz-vozno konkurenčnost gospodarstev in na ta način povečal izglede za višjo gospodarsko rast. Ob pričakovanem nadalj-njem zniževanju obrestne mere, lahko pričakujemo vzpod-budnejše novice o gospodarski rasti in številu novih delovnih mest. Končno! Zgodilo se je, kar so napovedovali nekateri starejši analitiki, ki so mirili mlajše kolege, politike in javnost in opozarjali, da brez devalvacije evra ne bo šlo, saj zgolj re-striktivni javnofinančni ukrepi prinesejo predvsem politične krize in zgolj še dodatno oslabijo gospodarsko rast (manko javnih investicij). V demokraciji je silno težko na takšen način izpeljati strukturne reforme. Te je potrebno pripraviti v letih "debelih krav".

Vsaj za nekaj časa si torej lahko oddahnemo. Srečo ima-mo, da so reforme nove italijanske vlade v takšni meri pre-pričale investitorje, da se je začela umirjati tudi pričakovana donosnost njihovih kratkoročnih državnih dolžniških finanč-nih instrumentov. Ker nas mednarodni trgi tesno povezujejo z Italijo (zaradi naše velike izpostavljenosti do italijanskih bank!) se bomo mogoče oddahnili tudi mi, čeprav je jasno, da gre zgolj za krhko in začasno obdobje, ki ga je potrebno kar naj-boljše izkoristiti. Vprašanje pa je, kdo pri nas je sposoben primernega ukrepanja? Vprašanje je tudi, če se kdo pri nas zaveda podarjenih petih minut, ki nam jih je podarila za pra-

116

znične dni geopolitična vojna med dolarjem in evrom?Ponovno smo torej dobili priložnost, da strnemo vrste in

da napravimo red doma, ohranimo evro in EU. Če smo dovolj zreli za kaj takega, bomo videli že v prvih tednih novega leta, če bomo sposobni oblikovati prehodno, tehnično vlado za temeljito reformo. Brez tega nikakor ne bo šlo. Začasna teh-nična vlada potrebuje vsaj dve leti (z možnostjo podaljšanja še za eno takšno obdobje) za ureditev razmer. Dobra ekipa mednarodno uveljavljenih strokovnjakov, lahko v novo obli-kovanem socialnem dialogu pripravi vse potrebne sistemske ukrepe (kratkoročne in dolgoročne) in z njimi prepriča med-narodne finančne trge in EU, da smo zreli za reforme in nov gospodarski zagon. Politične stranke pa lahko v tem času v miru začnejo svojo kadrovsko in vsebinsko prenovo, saj takšni ne morejo naprej. Če ne bodo odšli sami z lepa, se jim bo zgodila ulica!

17. februar 2012Izgledi II. Janševe vlade: konec vladavin nacionalnih političnih vlad in nastanek evropske politične unije

Namesto tehnične vlade smo dobili II. Janševo vla-do. Kako je svet videti zopet enostaven! Prihranili oziroma, pardon, racionalizirali bomo javne finance za 800 milijonov evrov, pripeljali bomo nekaj tujih investitorjev (predvem v NLB) in živeli bomo kot nekoč. V ozadju poteka konsolidacija represivnega sistema, ki ima predvsem dva cilja: končati ka-zenske postopke oziroma realizirati tiste postopke, ki bodo nasprotno politično stran dokončno eliminirali. Skratka na-daljuje se proces berlusconizacije Slovenije, namesto, da bi tehnična vlada izpeljala nujne strukturne reforme, ki bi Slove-niji omogočili večjo konkurenčnost in nastanek investicijsko spodbudnega okolja.

V resnici bo Janševa vlada imela eno samo priložnost.

117

Po dokončnem oblikovanju kabineta in predstavitvi nujnih protikriznih ukrepov, mora slediti bistveno znižanje obrestnih mer za dolgoročne državne obveznice. Šele takrat bo vlada resnično potrjena. Ne pomaga več zgolj oblikovanje vladajo-če koalicije v nacionalnem parlamentu. Vlado morajo sprejeti tudi mednarodni finančni trgi, ki v danih okoliščinah dolžni-ške krize, sprejemajo dokončne odločitve.

Katere so torej bistvene pomanjkljivosti II. Janševe vlade? Prva je, da vladajoči kabinet ni mednarodno prepoznaven in bo zelo težko pridobil podporo mednarodnih finančnih trgov zgolj s programom protikriznih ukrepov. To je logična posle-dica dejstva, ki je drugi med razlogi za šibke obete II. Janše-ve vlade, namreč, da koalicijo sestavlja kar pet koalicijskih političnih strank, med katerimi so tudi takšne kot je stranka upokojencev in županska politična stranka. Obstoj slednjih je zagotovo posledica nedokončano oblikovanega parlamen-tarnega sistema. Obe namreč zastopata sorazmerno parci-alne interese ozkih, vendar vplivnih, družbenih skupin, kot so upokojenci, kmetje in lokalni interesi, kar pa je posledica naslednje velike ovire za uspeh nove vlade – nedelujoč so-cialni dialog, v katerem so zastopani interesi zgolj nekaterih družbenih skupin, zato gradijo svoje pogajalske pozicije v "prijateljskih" političnih strankah. Skratka, novi Janševi vla-di manjka mednarodna prepoznavnost in na novo oblikovan socialni dialog. Prvi je potreben za nujno vzdržno zadolže-vanje, drugi pa za oblikovanje in izvedbo strukturnih reform. Takšna vlada lahko traja kvečjemu nekaj mesecev, lahko pa se obdrži tudi dlje, vendar zgolj z uvedbo diktature. Iz krize je namreč možno tudi na podlagi nedemokratičnega konsenza, z neprestanimi stavkami, uličnimi spopadi med stavkajočih s policisti in uličnim vandalizmom, skratka na grški način.

Prepričan sem, da bodo premier Janša in njegova koa-licijska vlada dovolj razsodni in bodo v odločilnem trenutku odstopili sami in dosegli širši politični konsenz ter javne fi-nance prepustili mednarodno prepoznavni tehnični vladi, re-

118

forme pa na novo oblikovanem socialnem dialogu, kjer bodo zastopane prav vse družbene skupine, ki sedaj živijo v veliki neenakosti, kot sem že opozoril na tem blogu.

Tudi evrska dolžniška kriza dobiva postopoma prepo-znavne cilje. S fiskalnim paktom se dejansko prenaša vedno večji del nacionalne suverenosti na institucije EU, kar je edino smiselno. Postopoma nastaja evropska politična unija, ki bo vsaj v evrskem območju imela vedno več pristojnosti. Jasno je, da ima v tem procesu že sedaj daleč najpomembnejšo vlogo Nemčija in tudi v bodoče bo tako. Ko je postalo jasno, da je evro rešen, pomeni, da ostajamo tudi mi del evrskega območja, s tem pa bomo imeli zgolj še omejene nacionalne pristojnosti, edino kar lahko obdržimo je socialni dialog, ven-dar ga je potrebno šele oblikovati. S tem se vidi tudi postopni konec krize v EU in postopoma tudi naše. Vprašanje je le kdo bo povedal ljudem, da bo II. Janševa vlada zadnja, ki smo jo oblikovali na podlagi rezultatov volitev. Njen konec in vse naslednje pa bodo vodili tehnokrati, saj brez mednarodnih finančnih trgov ne gre.

18. februar 2012Konec prevzema Mercatorja – projekt Jugosfera je bil zgolj reševanje bank iz tajkunskih zgodb na Balkanu

Zelo pomenljiv je konec zgodbe o nakupu paketa ve-činskega deleža Mercatorja. Konzorcij, ki je ponujal delnice je klonil pod političnim pritiskom nacionalnih interesov, od svoje namere pa je odstopil tudi glavni prevzemnik, hrvaška družba Agrokor oziroma njegov ustanovitelj, hrvaški tajkun, Ivica Todorić. V že skoraj neskončni zgodbi izsiljevanja dr-žave s strani bank in drugih lastnikov Mercatorja je ponovno postalo jasno, da gre pri celi zgodbi zgolj zato in ne za resen namen prevzema. Agrokorjeva ponudba je bila tako nereal-no visoka zgolj zaradi izločitve potencialnih drugih kupcev

119

(finančnih skladov), igra pa je bila namenjena zgolj pritisku bank na državo, ki so hotele rešiti predvsem svojo likvidnost. Ves čas te igre sta bila možna zgolj dva scenarija: ali je šlo za reševanje bank upnic Agrokorja ali pa je šlo za reševanje slo-venskih lastnikov Mercatorjevih delnic. Jasno je, da Agrokor ne more izpeljati takšnega prevzema ne da bi pri tem tvegal svojega ali Mercatorjevega propada. V finančnem smislu bi bil možen kvečjemu Mercatorjev prevzem Agrokorja, v po-slovnem smislu pa ni bilo nobene logike, ker se obe družbi v smislu sinergičnih učinkov prehranskih verig zelo izključujeta.

Zgodba o prevzemu Mercatorja pa ima tudi druge nauke. V lanskem letu je v evropskih poslovnih krogih zelo odmeval projekt Jugosfere, o katerem smo na tem blogu tudi govorili. Lastninska konsolidacija posameznih gospodarskih sektor-jev na območju trga nekdanje Jugoslavije ni bila zgolj me-dijska špekulacija, temveč se je izražala v nekaterih skupnih projektih na področjih kot so transport, vojaška industrija, tr-govina ter prehrambna industrija. O teh projektih so potekali tudi dogovori najvišjih državnih vrhov na osi Ljubljana – Za-greb – Beograd, z ustanovitvijo skupne logistično – transpor-tne družbe na desetem evropskem transportnem koridorju. Najodmevnejši pa je bil nakup družbe Droga Kolinska v lasti Istrabenza, s strani hrvaške družbe Atlantic. S takšnim pove-zovanjem bi lahko nastali poslovni sistemi, ki bi lahko postali pomembni tržni igralci v celotni regiji in bi svoj razvoj lahko fi-nancirali na kapitalskem in ne zgolj na bančnem trgu. Takšen projekt bi lahko bil tudi združitev maloprodajnih trgovskih verig. Če bi nakup Mercatorja s strani hrvaškega Agrokorja sodil v sklop t.i. Jugosfere, potem bi ga bilo možno izvesti zgolj na način prijateljskega prevzema z dokapitalizacijo na kapitalskem trgu, kjer bi novo izdano emisijo delnic ponudili v cenovno primerno zamenjavo lastnikom delnic ciljne družbe. Že sama logika stvari pove, da bi bilo kaj takšnega možno zgolj v primeru, če bi Mercator želel izvesti takšen prevzem in ne obratno. Kateri delničar Mercatorja bi si želel v svojem

120

portfelju delnice družbe kot je Agrokor! Izvedba prevzema z gotovinskim nakupom tako velike družbe kot je Meractor je finančni nesmisel. Sicer pa takšen prevzem lahko Agrokor izvrši kadar koli na kapitalskem trgu, tudi če delnic ne bo na prodaj preko posebnega razpisa. Vendar Agrokor tega ne stori, kar dokazuje, da je šlo v tej prevzemni zgodbi zgolj za izsiljevanje slovenskih bank in drugih lastnikov Mercatorjevih delnic države, ki naj bi jih zaradi zaščite nacionalnega inte-resa drago odkupila. Tudi zadnje vesti, da naj bi se Agro-kor pripravljal na sovražni prevzem Mercatorja, ne gre jemati resno, saj so takšni poskusi v naprej obsojeni na neuspeh. Ciljni družbi je v takem primeru na voljo cela vrsta obramb-nih ukrepov, t.i. "poison pills", ki zelo podražijo sovražni pre-vzem, tako da postane povsem nesmiseln. Predvsem pa naj bi šlo ponovno za gotovinski nakup delnic, kar pa je finančni nesmisel, kar smo že razložili.

V projektu Jugosfera se Slovenija obnaša precej neod-govorno. Kakor nam govorijo prevzemne izkušnje v svetu in njihova tržna ter finančna logika, lahko takšne procese uspešno izpeljejo samo družbe z prepoznavnimi blagovnimi znamkami, te pa so v primeru Jugosfere predvsem sloven-ske. Svoje blagovne znamke uničujemo sami (Elan) ali jih ne-spametno prodajamo za gotovino (Lek) oziroma jih kupujejo od nas družbe iz našega trga, ki jih bodo s pridom gradile naprej (Droga Kolinska in Fructal). Konsolidacija posameznih gospodarskih sektorjev v območju Jugosfere, lahko steče samo v primeru delujočega kapitalskega trga, kjer so interesi predvsem institucionalnih investitorjev za takšne naložbe. Za kaj takega pa smo v Sloveniji predvsem nepripravljeni in ne znamo začeti voditi glavne vloge na trgih, ki so bili vedno naši in kjer smo bili vedno v prednosti pred drugimi.

121

18. februar 2012Prvo poročilo Komisije o mehanizmu opozarjanja: odpravljanje makroekonom-skih neravnovesij v EU – vprašljive so tudi cene nepremičnin v Sloveniji

»Nova pravila EU za gospodarsko upravljanje, t. i. „še-sterček“ ukrepov, so sestavljena iz dveh delov, in sicer fi-skalnega in makroekonomskega nadzora. Postopek v zvezi z makroekonomskim neravnovesjem je nov instrument, ki pomaga odkrivati in popravljati tvegan gospodarski razvoj. S prvim letnim poročilom o mehanizmu opozarjanja, ki je bilo sprejeto danes, se začenja nadzor. Evropska komisija navaja 12 držav članic EU, katerih makroekonomski položaj je treba podrobneje analizirati. Samo na podlagi teh naknadnih po-drobnih pregledov bo mogoče oceniti, ali obstajajo neravno-vesja in ali so škodljiva.

Podpredsednik Olli Rehn, odgovoren za ekonomske in monetarne zadeve ter evro, je dejal: „Kriza je opozorila na tveganja, ki jih makroekonomska neravnovesja predstavljajo za finančno stabilnost, gospodarske možnosti ter dobrobit države, njenih državljanov in celotne Evropske unije. Danes začenjamo s podrobnim preverjanjem makroekonomskega položaja držav, kar predstavlja prvi korak. Če se bo izkaza-lo, da neravnovesja obstajajo in da so škodljiva, je ta novi instrument pomemben nadaljnji korak pri odpravljanju nerav-novesij, ki so nastala v teku let. Preudarne fiskalne politike ter zgodnje odkrivanje in odpravljanje tveganih gospodarskih neravnovesij so nujno potrebni za vrnitev k trajnostni rasti in zaposlovanju.“

Na podlagi preglednice desetih makroekonomskih kazal-nikov, kot so izguba konkurenčnosti, visoka raven zadolže-nosti ali prenapihnjene cene premoženja, in ob upoštevanju drugih ekonomskih podatkov, so v poročilu o mehanizmu opozarjanja navedene države članice, katerih makroekonom-

122

ski položaj je treba podrobneje analizirati. To je izhodišče no-vega postopka v zvezi z makroekonomskim neravnovesjem, ki bo poglobil dialog o oblikovanju gospodarske politike v državah članicah. Evropska komisija bo zadevnim državam članicam po potrebi izdala priporočilo, naj sprejmejo ustre-zne ukrepe, da se stanje popravi ali prepreči nadaljnji obstoj neravnovesij.

Po mnenju Evropske komisije je treba dodatno proučiti makroekonomski položaj naslednjih držav (po abecednem vrstnem redu): Belgija, Bolgarija, Ciper, Danska, Finska, Francija, Italija, Madžarska, Slovenija, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo.

Poročilo ugotavlja, da za naslednje države nadaljnji po-drobni pregledi trenutno niso potrebni: Avstrija, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Nemčija, Nizo-zemska, Poljska in Slovaška. Vendar bodo za te države pri-pravljena priporočila o fiskalni in makroekonomski politiki v okviru evropskega semestra.«

Gre za citat iz sporočila, ki ga je 14. februarja 2012, obja-vila Evropska komisija in za Slovenijo navaja, da so razlogi za podrobno analizo med drugim naslednji: »hitro kopičenje no-tranjih neravnovesij z velikim povečanjem stroškov na enoto dela, posojil v zasebnem sektorju in cen nepremičnin. Bančni sektor z visoko stopnjo finančnega vzvoda se sooča z resni-mi težavami, saj se gospodarstvo trenutno nahaja v zgodnji fazi težavnega procesa zmanjševanja finančnega vzvoda.«

Prav na tem blogu smo opozarjali, da sta za previsoke cene nepremičnin pri nas kriva dosedanja stanovanjska in zemljiška politika, ki je gradila na subvencioniranju lastniške-ga pridobivanja stanovanj (nacionalna varčevalna stanovanj-ska shema), ki je silila mlade družine k najemanju bančnih kreditov in v nakupe predragih stanovanj, ne da bi vzporedno poskrbela za razvoj najemne stanovanjske oskrbe. Ukrepi zemljiške politike so bili povsem neustrezni, saj večina občin še vedno nima občinskih prostorskih načrtov oziroma so jih

123

sprejeli šele v zadnjih letih. Zato pozdravljam opozorilo Ko-misije in pozivam novo vlado, da ukrene vse potrebno, da poskrbi za razvoj najemnega stanovanjskega trga in ugotovi odgovornost posameznikov in institucij za sedanje stanje, ki vpliva tudi na makroekonomsko neravnovesje.

16. marec 2012Kitajska valuta renminbi, dobiva mednarodni pomen

Internacionalizacija kitajske nacionalne valute renminbi (RMB), dobiva nov zagon. Nekateri mediji (seveda, ne naši) so objavili namen kitajske razvojne banke, po podpisu pisma o nameri, z razvojnimi bankami držav skupine BRICS (Bra-zilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika). Banke se bodo dogovorile, da bodo posojale svoj denar tako, da bodo po-sojilne pogodbe sklenjene v nacionalnih valutah, kar pomeni, da bo v njihovih medsebojnih posojilnih pogodbah ameriški dolar in evropski evro postopoma nadomestile nacionalne valute. Že sedaj je 13 odstotkov kitajske azijske trgovine pogodbeno dogovorjene v RMB, do leta 2015, pa naj bi je bilo kar polovica. Skupina si prizadeva, naj bi na njihovem srečanju sprejeli skupno izjavo, s katero bi pozvali svetov-no skupnost k ustvarjanju širše podprtega mednarodnega finančnega sistema.

Kitajska je tako pred novim, pomembnim korakom in-ternacionalizacije svoje denarne valute, ki je dobila dodaten zagon po letu 2008, ko je nastopila svetovna finančna in dol-žniška kriza. Kreiranje nove svetovne valute, naj bi po oceni Kitajcev, pomenila varnejši mednarodni sistem finančnih re-zerv, predvsem pa naj bi ji prinesla mesto, ki ji gre na podlagi njene gospodarske moči. Kitajska ima deset največjih sve-tovnih bank, vendar je njena nacionalna valuta brez primerne mednarodne moči in vpliva. Z nadaljevanjem poti internacio-nalizacije RMB-ja, lahko Kitajska v naslednjih 15 do 20 letih

124

postane resen tekmec ameriškemu dolarju in evropskemu evru, v kontekstu multipolarne svetovne finančne ureditve. V naslednjih 25 do 30 letih lahko obe glavni valuti celo prehiti in postane dejansko finančni svetovni hegemon. Takšne oce-ne ne prihajajo iz kakšne cijine analize, ki ima cilj ustvarjati nove sovražnike, na podlagi teorije svetovnih zarot, temveč jo vsebuje zadnja analiza bruseljskega think – tanka, Bruegel Institut.

Že lani poleti sem napisal, da ima padec bonitetne oce-ne ameriškega dolarja velik geopolitičen pomen. Tedaj se je Kitajska odzvala tako, da je preko uradne tiskovne agencije pozvala ZDA k skupnemu nadzoru emitiranja njenega dolga oziroma k razpravi o možnosti vzpostavitve skupne svetov-ne rezervne valute. Takšna neposredna grožnja nadaljnjemu investiranju v ameriške obveznice je bila zagotovo napoved nadaljnjih korakov Kitajske, kot smo jim priče te dni. Kljub temu, da je ameriški dolar še vedno najpomembnejša sve-tovna valuta, dobiva na ta način poleg evra, tudi močno kon-kurenco v kitajskem RMB. Postalo je jasno, da je EU oziroma Nemčija, dobila vojno proti ZDA za evro in da so ZDA začele izgubljati tudi v vojni s Kitajsko. Nastaja nov, multipolaren svet, ki bo zagotovo zmanjšal možnosti novih finančnih kriz in na novo začrtal geopolitični zemljevid sveta. Poleg neoli-beralnega Zahoda je z rešitvijo evra obstala tržno-socialna EU, na Vzhodu in med državami svetovnega Juga, pa vedno bolj dominira državni kapitalizem z izrazito nedemokratičnim predznakom, ki je preživel obdobje hladne vojne, ki ga morda lahko načne zgolj facebook revolucija.

125

17. marec 2012Dvignimo se!

S tem zapisom končujem blog o krizi, katere konec je zgolj vprašanje časa in bo bolj ali manj bolečega izteka. Re-ševanje dolžniške krize v EU je v letošnjem letu prešlo v mno-go učinkovitejšo fazo, predvsem zaradi spremenjene vloge Evropske centralne banke. Grški primer je uspešno izoliran od ostalega evroobmočja in je na dobri poti dokončne re-šitve, Montijeva tehnična vlada v Italiji, pa je postavila nove mejnike za države, s slabo delujočo demokracijo in brez de-lujočega socialnega dialoga. Jasno je, da gre zgolj za konec ene faze geopolitične prenove stare celine, kjer bodo posa-mezne države, EU in zveza Nato dobile povsem drugačen pomen, kot v obdobju hladne vojne in v obdobju širitve. Do-bili smo zgolj nekaj časa, da si naberemo novih moči za nove izzive, če bomo uspešno prebrodili sedanje.

Slovenija je v zadnji fazi politične krize. Sedanji način vo-denja države je povsem zatajil. Prepričan sem, da je seda-nji način vladanja in gospodarjenja s podjetji preživet in da nobena dosedanja elita ne more Slovenije potegniti iz krize. Zavedam se, da je pred nami zelo mučno obdobje razpada-nja političnih, gospodarskih in intelektualnih elit, ki so zrasle ob koncu ene in na začetku druge države. Morda je prav ta vpetost večine ljudi, v dva tako različna družbena modela povzročila, da ne moremo izpeljati nobene resne reforme, ki bodo nujne. Ko bomo začeli ponovno bomo morali delati povsem druge stvari, tiste, ki pa bomo morali delati še na-prej, pa bomo morali delati povsem drugače. Bojim se, da se bomo morali pri tem zamenjati tudi ljudje. Zagotovo vsaj tisti, ki sprejemajo odločitve, ki so pomembne za nas vse. Morda pričujoči blog kaže na kanček tega, prepričan pa sem, da brez upora ne bo šlo. Kot poziva Stephan Hessel: Dvignimo se!

126

VsebinaUvod – jeza ...................................................................................................... 3Blog: Vodnik po domači in svetovni krizi (november 2010 – marec 2012) ..................................................................... 66. november 2011 Italijani gradijo nov transportni koridor med Jadranom in Baltikom .................................................................................... 67. november 2010 Kaj ne "štima" pri popisu nepremičnin in pri izračunu osnove za odmero novega nepremičninskega davka .............. 88. november 2010 Konec evra? ...................................................................... 1115. november 2010 Oblikovati nov razvojni model? Najprej sesutje! .......... 1222. november 2010 Nov nacionalni stanovanjski program ali nov nepremičninski balon? ................................................................................. 1324. november 2010 Odpadki - nerešljiv ali nedotakljiv problem? ................ 1424. november 2010 Sever in jug ..................................................................... 171. december 2010 Ko vpijejo: »Resetirajmo Slovenijo!«, v resnici mislijo: »Reciklirajmo se nazaj v politiko!« .................................. 195. december 2010 Ameriške diplomatske depeše o Sloveniji - servilnost za bruhat! .................................................................................... 216. december 2010 Pravosodni sistem je klinično mrtev oziroma "mladi računovodje" in pravna država........................................................ 239. december 2010 Dan boja proti korupciji ali kako služiti denar s prodajanjem megle ....................................................................................... 2616. december 2010 Pokojninska reforma - Saturn žre svoje otroke (Novi pokojninski zakon mora na ustavno sodišče!) .................................. 2912. januar 2011 State Capture - klavzure ne bodo rešile države pred gospodarskimi in drugimi lobiji........................................................... 3216. januar 2011 Kako iz krize - 1. Druga republika je možna z demo- kratičnim konsenzom v socialnem dialogu - ustavo pustite pri miru! ...... 3420. januar 2011 Türk, Napolitano, Berlusconi, bravi! Slovenija postaja geopolitični igralec v Evropi............................................................ 3621. januar 2011 Kako iz krize-2. Financiranje razvojno pomembnih projektov v pogojih bančnega krča. Ustanovitev razvojnega sklada za lastniško financiranje razvojnih projektov ............................................. 3921. januar 2011 Kako iz krize - 3. Stakeholder Economy – Kako zagotoviti medsebojno zaupanje vseh udeležencev v poslovnem procesu podjetja? ......................................................................................... 4018. februar 2011 Roberto Saviano v resnici sporoča: »Ukinite igralnice ob meji z Italijo!« V Italiji pomeni uspeh boja zoper mafijo tudi odločitev o usodi celovitosti države - ali mafija ali Italija! ....................................................................................... 4218. februar 2011 Jugosfera – Agrokor prevzema Mercator?

NOVO

127

Katere so pravzaprav prednostne geopolitične usmeritve Slovenija? .................................................................................... 4518. februar 2011 Vprašanje arhivov nekdanje SDV: SOVA je še vedno politična policija, zato jo moramo ukiniti! ........................................ 4720. februar 2011 Vlada naj dosledno izpolni priporočila in odpravi ugotovljene pomanjkljivosti, kot jih navaja OECD v svojem pregledu! ....................................................................................... 5214. marec 2011 Strateško partnerstvo s Francijo in pakt stabilnosti za evro – začetek delitve EU? .................................................... 5430. marec 2011 State capture – vzajemni interes GZS in Agencije za upravljanje kapitalskih naložb ................................................................ 5631. marec 2011 Kaj je skupnega arabski vstaji in potresu na Japonskem? Energetika! ........................................................................ 5713. april 2011 Ni vprašanje koliko časa še lahko zdrži vlada, temveč koliko časa lahko zdržijo banke in gospodarstvo .......................... 5919. april 2011 Dokapitalizacija banke NKBM – state capture? Ne, bank capture! ......................................................................................... 6226. april 2011 Politično krizo je mogoče rešiti s preoblikovanjem neoliberalnega v liberalno korporativni sistem ........................................... 646. maj 2011 Konec Osame bin Ladna – déjà vu ............................................ 6711. maj 2011 Predlog Zakona o nepremičninski investicijski družbi – NID .................................................................................................. 6918. maj 2011 Županski lobi je dobil močan, vendar ne odločilni udarec. Posameznik lahko opravlja samo eno javno funkcijo! .................. 7231. maj 2011 Za stanje v gradbeništvu svoj delež odgovornosti nosi tudi dr. Križanič in njegov EIPF – kot minister za finance lahko stanje bistveno izboljša – pripravi naj zakon o nepremičninskih investicijskih skladih! ................................................... 737. junij 2011 Po referendumu o reformah - berlusconizacija Slovenije? ..... 7511. junij 2011 Ali je predviden način financiranja nacionalnega energetskega programa do leta 2030 izvedljiv? Pustite proračun in banke pri miru in stvari vzemite v svoje roke! ........................................ 7711. junij 2011 NATO dveh hitrosti – kaj pa Rusija? ....................................... 7920. julij 2011 Evropska dolžniška kriza: kdo je v resnici problem - Grčija ali Nemčija? ....................................................................................... 8020. julij 2011 Iskanje slovenskega Murdocha – strel v prazno! .................. 8325. julij 2011 Morilski križarski pohod Norvežana Andersa Behringa Breivika. Evropska kriza dobiva varnostne razsežnosti.............. 8527. julij 2011 Upravljanja s tveganji naj se lotijo tudi države in zasebni sektor - (Študija OECD – Future Global Shocks) ............................ 8629. julij 2011 Dolžniška kriza in demokracija ............................................... 89

NOVO

128

5. avgust 2011 Ali High Frequency Trading (HFT) ogroža trg državnih obveznic? ....................................................................................... 908. avgust 2011 Znižanje bonitetne ocena ZDA in geopolitične posledice: v soboto, 6. avgusta 2011, se je začel oblikovati nov svet, kjer ZDA niso več edina supersila ....................................................... 9224. avgust 2011 Supervizor, projekt komisije za preprečevanje korupcije: prišli so tepci s cepci .................................................................. 9421. september 2011 Padec Pahorjeve vlade pomeni konec tranzicijske politične levice. Sedaj je na vrsti konec tranzicijske politične desnice ........................................................... 961. oktober 2011 Novi zemljevid EU - iz evra rasteta nevro in razširjenji nevro, na periferiji pa ostaja sub-evro. ...................................... 973. oktober 2011 Izredne volitve 2011 - farbanje volivcev s civilnimi pobudami in resetiranci ................................................................ 9911. oktober 2011 Fragmentacija evrskega območja – izginja med-bančni trg, gospodarski prostor se je začel deliti na sever in jug ............ 10227. oktober 2011 EU že štirinajstič rešuje Grčijo in banke pred bankrotom. Rezultat: ponovno nič konkretnega in nič dokončnega .......................................................................................... 10311. november 2011 Na evroobmočju gospodarita gospod Trg (Mr. Market) in gospa Konkurenčnost (Ms. Competitiveness) s tehnokratskimi vladami .......................................................................... 10524. november 2011 Protesti civilne družbe proti globalnemu finančnemu sistemu niso pravi odgovor na vedno večjo neenakost. Potrebna je redefinicija neenakosti ........................................ 10715. december 2011 Slovenija potrebuje tehnično vlado ............................. 1102. januar 2012 Leto 2012 – čas za preudarno in učinkovito ukrepanje. Tehnična vlada naj napravi red, politične stranke, pa naj poskrbijo za lastno kadrovsko in programsko prenovo ................ 11417. februar 2012 Izgledi II. Janševe vlade: konec vladavin nacionalnih političnih vlad in nastanek evropske politične unije ............ 11518. februar 2012 Konec prevzema Mercatorja – projekt Jugosfera je bil zgolj reševanje bank iz tajkunskih zgodb na Balkanu ..................... 11718. februar 2012 Prvo poročilo Komisije o mehanizmu opozarjanja: odpravljanje makroekonom-skih neravnovesij v EU – vprašljive so tudi cene nepremičnin v Sloveniji .............................................................. 12016. marec 2012 Kitajska valuta renminbi, dobiva mednarodni pomen .................................................................................... 12217. marec 2012 Dvignimo se! ...................................................................... 124