UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA - core.ac.uk · uredba Rim III, kolizijsko pravo, ločitev, razveza, okrepljeno sodelovanje, mednarodno zasebno pravo, pravo, ki se uporablja.

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

ANJA VODOPIVC

UPORABA PRAVA NA PODLAGI UREDBE »RIM III«

Diplomsko delo

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

UPORABA PRAVA NA PODLAGI UREDBE »RIM III«

Študentka: Anja Vodopivc Številka indeksa: 71161780 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Civilno pravo Mentorica: dr. Suzana Kraljić

Maribor, september 2016

Zahvala

Za sprejeto mentorstvo, napotke pri pripravi diplomske naloge in hitro odzivnost se

iskreno zahvaljujem izr. prof. dr. Suzani Kraljić.

Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je omogočila študij in me potrpežljivo

spremljala na moji študijski poti, fantu Aljažu, ki mi je ves čas brezpogojno stal ob

strani in prijateljici Špeli za vzpodbudne besede.

I

KAZALO

POVZETEK .................................................................................................................. III

ABSTRACT .................................................................................................................. IV

1 UVOD ........................................................................................................................... 1

2 MEHANIZEM OKREPLJENEGA SODELOVANJA ............................................ 3

2.1 NASTANEK (OD ZELENE KNJIGE DO OKREPLJENEGA SODELOVANJA) 3

2.2 VPLIV NA USKLADITEV MEDNARODNEGA ZASEBNEGA PRAVA V EU 5

2.3 OKREPLJENO SODELOVANJE NA PODROČJU PRAVA, KI SE

UPORABLJA ZA RAZVEZO IN PRENEHANJE ŽIVLJENJSKE SKUPNOSTI ...... 7

3 PREDLOG UREDBE RIM III ................................................................................... 9

3.1 NASTANEK IN RAZVOJ PREDLOGA UREDBE ............................................... 9

3.2 RAZLOGI IN CILJI ZA NASTANEK PREDLOGA ........................................... 12

3.3 PRAVNA PODLAGA .......................................................................................... 13

3.4 STALIŠČA IN UPORABA PRAVA V ZAKONSKIH SPORIH NEKATERIH

NESODELUJOČIH DRŽAV ČLANIC ..................................................................... 14

4 UREDBA RIM III ..................................................................................................... 16

4.1 PODROČJE UPORABE ....................................................................................... 17

4.2 NAČELO UNIVERZALNOSTI ........................................................................... 17

4.3 IZBIRA PRAVA ................................................................................................... 18

4.3.1 Uporaba prava po izbiri strank ..................................................................... 18

4.3.2 Uporaba prava brez izbire strank ................................................................. 19

4.3.3 Izjeme ............................................................................................................. 20

4.5 KOLIZIJSKA PRAVILA GLEDE ZAKONSKIH SPOROV V EU ..................... 22

4.5.1 Kolizije, povezane z ozemeljskimi enotami .................................................... 22

4.5.2 Kolizije, povezane s kategorijami oseb.......................................................... 23

4.5.3 Notranje kolizije zakonov .............................................................................. 23

4.6 DRUGE DOLOČBE ............................................................................................. 23

4.7 RAZNOLIKOST UREDITEV ZAKONSKIH SPOROV PO SODELUJOČIH

DRŽAVAH ČLANICAH ........................................................................................... 24

4.7.1 Ureditev zakonskih sporov v Sloveniji ........................................................... 24

4.7.2 Ureditev zakonskih sporov v nekaterih ostalih sodelujočih državah članicah

................................................................................................................................ 25

II

5 PRIMERI IZ SODNE PRAKSE .............................................................................. 29

5.1 ZADEVA C-281/15 .............................................................................................. 29

5.2 ISLAMSKO PRAVO NA SODIŠČIH DRŽAV ČLANIC EU ............................. 33

5.3 UPORABA UREDBE RIM III NA SLOVENSKIH SODIŠČIH .......................... 35

5.4 ODGOVORI EVROPSKE KOMISIJE NA VPRAŠANJA EVROPSKIH

POSLANCEV ............................................................................................................. 35

6 KRITIČNA OCENA UREDBE ................................................................................ 37

7 SKLEP ........................................................................................................................ 43

7. 1 SKLEPNE MISLI ................................................................................................ 44

8 BIBLIOGRAFIJA ..................................................................................................... 46

8.1 LITERATURA ..................................................................................................... 46

8.2 PRAVNI VIRI ...................................................................................................... 47

8.3 PRIMERI SODNE PRAKSE ................................................................................ 49

8.4 VIRI IZ MEDMREŽJA ........................................................................................ 49

SEZNAM SLIK ............................................................................................................ 52

III

POVZETEK

Notranja pravila mednarodnega zasebnega prava in pravila mednarodnih konvencij so

do nedavnega urejala pristojnost, pravo, ki se uporablja, in priznavanje ter izvrševanje

sodnih odločb v družinskih zadevah, ki so vsebovale mednarodni element. Vse

pogosteje prihaja do poenotenja teh pravil z uredbami EU, med katere sodi tudi Uredba

o vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo

in prenehanje življenjske skupnosti oziroma Uredba Rim III. Po dolgotrajnih pogajanjih

je bila ta uredba prva, ki je za dosego svojih ciljev uporabila mehanizem okrepljenega

sodelovanja. Države članice namreč zaradi nasprotovanja nekaterih držav članic niso

mogle doseči soglasja v razumnem času. Uredba Rim III se uporabi v primeru kolizije

zakonov pri razvezi zakonske zveze oziroma pri prenehanju življenjske skupnosti. Ker

je avtonomija strank omejena, imata stranki možnost pod določenimi pogoji sami izbrati

pravo, ki naj se uporabi v njunem sporu, možni pogoji pa so taksativno našteti v sami

uredbi. Z izbiro se zakonca lahko izogneta uporabi prava, s katerim imata malo ali

nobene povezave, in se omejita na pravo, ki je tesno povezano z njuno zakonsko zvezo.

Tako lahko vnaprej predvidita posledice, ki jih bo imela njuna izbira. Na ta način se

zavaruje šibkejša stranka. V primerih, ko stranki sami ne izbereta prava, daje uredba

Rim III taksativno naštete pogoje, ki določajo, katero pravo se bo uporabilo. Prednost

ima uporaba prava države običajnega prebivališča zakoncev pred razvezo, ne glede na

sodišče, kjer bo potekal postopek. S tem uredba Rim III zagotavlja varstvo šibkejše

stranke. Pri izbirni pristojnosti dopušča zakonodajalec možnost, da se stranke odločijo,

katero sodišče bo odločalo v njunem primeru, slovensko ali tuje. Zaradi tega se lahko

pojavi »forum shopping« (stranke lahko vplivajo na izid spora), ki mu teoretiki

pripisujejo negativen pomen, saj lahko omogoča različne sodbe, kar pa je v nasprotju z

načelom pravičnosti in harmonije med pravnimi redi. V praksi, ki je glede uporabe

Uredbe Rim III ni prav veliko, je zaradi usklajenih skupnih pravil v zakonskih sporih

možnost »hitenja na sodišče« enega od zakoncev zmanjšana. Zna se pojaviti tudi

problem skupne dvojne narodnosti, zato bi bilo iz razlogov jasnosti priporočljivo

vstaviti klavzulo o različnih narodnostih.

Ključne besede:

uredba Rim III, kolizijsko pravo, ločitev, razveza, okrepljeno sodelovanje, mednarodno

zasebno pravo, pravo, ki se uporablja

IV

ABSTRACT

Until recently, internal rules of private international law and rules of international

conventions were regulating jurisdiction, applicable law, and recognition and

enforcement of judgments in family matters which included an international element.

Those rules are more and more unified with EU regulations, including Council

Regulation (EU) No 1259/2010 implementing enhanced cooperation in the area of the

law applicable to divorce and legal separation also known as Rome III Regulation. After

a long period of negotiations, this regulation was the first to achieve its goals by means

of enhanced cooperation. This mechanism was chosen because some Member States did

not agree with the proposal and it was therefore not possible to reach an agreement

within reasonable time. Rome III Regulation applies in case of conflicts of law in a

divorce or separation. Since the parties' autonomy is restricted, they can, under certain

conditions, choose the applicable law for their case. Possible conditions are listed in the

Regulation itself. If spouses have little or no connection with the applicable law, they

can avoid it by choosing a law that is more closely related to their marriage, so they can

foresee in advance the consequences of their choice. This protects the weaker party.

When parties do not choose the applicable law themselves, the Rome III Regulation

exhaustively lists the conditions that define which law will apply. Application of the

law of the spouses' habitual residence country before the divorce, is prioritised,

irrespective of the court at which the proceedings will be pending. In such cases, the

Rome III Regulation provides protection for the weaker party. With elective

jurisdiction, parties can decide which court will rule in their case, Slovenian or foreign.

This may cause »forum shopping« by which parties can influence the outcome of the

dispute. Theorists have been critical of it because it enables different judgments,

contrary to the principle of fairness and harmony between the laws. In practice, which

rarely uses the Rome III Regulation, the possibility of one party's »rush to court« is

reduced due to harmonised common rules in matrimonial matters. Problem of common

dual nationality may appear, though, therefore inserting a clause on multiple

nationalities would, for reasons of clarity, be advisable.

Key words:

Rome III Regulation, conflicts of law, divorce, legal separation, enhanced cooperation,

private international law, applicable law

1

1 UVOD

Živimo v času množičnih selitev, ko ljudje odhajajo v tujino, pa naj bo to zaradi

gospodarske krize v državi, pridobivanja delovnih izkušenj v tujini ali iz osebnih

razlogov. Število mednarodnih parov posledično narašča, v Evropski uniji pa je prisotna

visoka stopnja razvez. Statistično gledano se v Evropski uniji vsako leto razveže okoli

170.000 mednarodnih parov.1

Sama razveza zakonske zveze ali prenehanje življenjske

skupnosti je stresna in naporna. Da bi preprečili zapletene, dolge in mučne postopke, je

Uredba o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za

razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti2 (krajše uredba Rim III),

določila usklajena pravila za določitev prava, ki se uporabljajo v zakonskih sporih.

Nacionalni zakoni so zelo različni, zato povzročajo pravno negotovost v postopkih

zakonskih sporov, ki vsebujejo mednarodni element. V takih primerih je zelo težko

predvideti, katero pravo se bo uporabljalo v njihovih postopkih razveze ali prenehanja

življenjske skupnosti.3 Zato je namen uredbe Rim III vzpostaviti jasen pravni okvir za

pravo, ki se naj uporablja v teh primerih, in omogočati strankama, da v svojem sporu do

neke mere svobodno izbirata pravo.4

Uredba Rim III je pravni akt, ki je namenjen izvajanju okrepljenega sodelovanja med

članicami EU, zato bom opredelila mehanizem okrepljenega sodelovanja, ki je bil za

nastanek te uredbe prvič uporabljen.

Predstavila bom vsebino uredbe Rim III, ki mednarodnim parom omogoča vnaprejšnji

dogovor glede izbire prava, ki se bo uporabilo za njihovo razvezo zakonske zveze ali

prenehanje življenjske skupnosti. Uredba zaradi pravne varnosti in zaščite šibkejše

stranke vsebuje tudi omejitve same uporabe. V primerih, ko se par ne more dogovoriti,

se lahko uporabi skupna formula za odločanje o pravu države, ki se uporabi v

posameznem primeru.5

1 Povzeto po M. Horvat, Ločitve po evropsko, v: Mladina 31/2008, Ljubljana 2008a, str. 28.

2 Uradni list EU, L 343, z dne 29. 12. 2010, str. 10–16.

3 Povzeto po K. Sever, Razveza zakonske zveze z mednarodnim elementom v EU, v: Priloga Pravne prakse

10/2016, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2016, str. IV. 4 Povzeto po točki 9 Preambule uredbe Rim III.

5 Povzeto po https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-

sl.do (1. 6. 2016).

https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-sl.do%20(1

https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-sl.do%20(1

2

S pomočjo sodne prakse in kritičnih ocen strokovnjakov na tem področju bom

ugotavljala, kako uredba Rim III vpliva na razvoj prava in ali strankam oziroma

mednarodnim parom res lajša postopek razveze. Če ne, kje so ovire in kako jih je

možno odpraviti. Kot tezi diplomskega dela sem torej postavila dve trditvi, in sicer:

Uredba Rim III v praksi mednarodnim parom lajša postopek razveze.

Vpliv uredbe Rim III na razvoj prava je pozitiven.

Predpostavljam, da je na temo uredbe Rim III veliko strokovne literature, predvsem

tuje, kar zadošča za razlago nastanka, vsebine in uporabe uredbe, zato se bom

osredotočila predvsem na zgoraj našteto. Na voljo pa je tudi veliko strokovnih člankov,

ki dajejo kritične ocene uredbe.

Uredba Rim III se uporablja šele od 21. junija 2012,6 zato predvidevam, da ne obstaja

veliko primerov sodne prakse, kar bo predstavljalo omejitev pri ugotavljanju uspešnosti

uredbe Rim III v praksi. Prav tako trenutno še ni objavljeno poročilo Komisije o uporabi

uredbe, kar mi bo onemogočilo vpogled v realizacijo določil uredbe v praksi.

Pri pisanju diplomskega dela bom pri definiranju in razlaganju pravnih aktov in ostale

literature, ki se nanaša na področje teme diplomskega dela, uporabila teoretično

deskriptivno (opisno) metodo, za razčlenjevanje domače in tuje literature s področja

obravnavane problematike pa metodo strokovne analize.

6 Člen 21 uredbe Rim III.

3

2 MEHANIZEM OKREPLJENEGA SODELOVANJA

Mehanizem okrepljenega sodelovanja (ang. enhanced cooperation) ima pravno podlago

v Pogodbi o Evropski uniji7 in je bil oblikovan kot instrument, ki omogoča sprejemanje

zakonodaje, ko se države članice ne morejo dogovoriti glede določenega cilja.8 Gre za

princip odločanja, pri katerem lahko tretjina držav članic EU izbere lastno pot, ki ne

sme biti v nasprotju s cilji Evropske unije in držav članic EU. Okrepljeno sodelovanje

mora biti na voljo tudi ostalim članicam, če se želijo pridružiti kasneje. Pri okrepljenem

sodelovanju pridejo do izraza interesi posameznih držav članic, predvsem ko gre za

zadnji izhod in ni mogoče drugače uresničiti določenega cilja.9

Cilj okrepljenega sodelovanja je vzpostaviti okrepljen postopek sodelovanja med

omejenim številom držav članic. V interesu je, da bi k samemu sodelovanju kasneje

pristopile vse ali vsaj nekatere druge države članice, ki bodo lahko polno sodelovale pri

izvajanju določb, sprejetih v okviru okrepljenega sodelovanja.10

Za pristop k

sodelovanju morajo glede na določbe Lizbonske pogodbe11

uradno obvestiti Svet in

Komisijo.12

2.1 NASTANEK (OD ZELENE KNJIGE DO OKREPLJENEGA

SODELOVANJA)

Mehanizem okrepljenega sodelovanja je bil najprej predstavljen v Amsterdamski

pogodbi13

leta 1995, vendar je bila njegova vzpostavitev možna le za omejeno število

držav. Nadaljevalo se je leta 2009 z Lizbonsko pogodbo, ki vsebuje določbe o

okrepljenem sodelovanju v členu 20 Pogodbe o Evropski uniji in členih 326 do 334

Pogodbe o delovanju Evropske unije.14

Po izboljšanjih so prvič v zgodovini EU

uporabili postopek okrepljenega sodelovanja z namenom delnega poenotenja kolizijskih

pravil. Leta 2010 je Evropski svet sprejel prošnjo za prvo okrepljeno sodelovanje s

7 Uradni list EU, C 326/01, 26. 10. 2012.

8 Prvi primer mehanizma okrepljenega sodelovanja je uredba Rim III.

9 Povzeto po M. Horvat, Mehanizem okrepljenega sodelovanja: Bo res sprožil »Evrope različnih hitrosti«?,

v: Mladina 31/2008, Ljubljana 2008b, str. 29. 10

Povzeto po F. P. Pereira, Rim III (okrepljeno sodelovanje), v: Civilno pravo, Evropsko pravosodno

sodelovanje, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg 2013, 1854–1855. 11

Uradni list EU, C 306, z dne 17. 12. 2007, str. 1–271. 12

Povzeto po http://europa.eu/rapid/press-release_IP-10-1035_sl.htm (15. 3. 2016). 13


Uradni list EU, C 326/01, 26. 10. 2012, str. 47–199.

http://europa.eu/rapid/press-release_IP-10-1035_sl.htm

4

strani 14 držav članic, in sicer na področju prava, ki se uporablja za razvezo in

prenehanje življenjske skupnosti.15

Evropski parlament je po dvanajstih letih zapletenih pogajanj, dne 17. decembra 2012,

sprejel Uredbo 1257/2012 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe

enotnega patentnega varstva,16

Uredbo 1260/2012 o izvajanju okrepljenega sodelovanja

na področju uvedbe enotnega patentnega varstva v zvezi z veljavno ureditvijo

prevajanja17

in besedilo Sporazuma o vzpostavitvi enotnega patentnega sodišča. Uredbi

sta se začeli uporabljati 19. februarja 2013, po začetku sporazuma, ki ga je podpisalo 24

držav članic, med njimi tudi Slovenija.18

Cilj t.i. patentnega paketa je vzpostavitev

enotnega patentnega sistema, na podlagi katerega je uveden sodni sistem z enotnim

sodiščem za patente, ki je pristojno za reševanje sporov v zvezi z evropskimi patenti.19

Španija in Italija sta se zaradi nestrinjanja s predlagano ureditvijo prevajanja

omenjenemu okrepljenemu sodelovanju zoperstavili z vložitvijo ničnostnih tožb na

luksemburško Sodišče. SEU je zavrnilo vse tožbene razloge in navedbe Španije in

Italije o zlorabi pooblastil Sveta, saj naj bi Svet po njunem mnenju zaobšel zahtevano

soglasje za določitev jezikovne ureditve enotnega patenta. SEU je poudarilo, da lahko

do okrepljenega sodelovanja pride le v primeru, ko ni mogoče doseči soglasja o vsebini.

Španija je že pred razglasitvijo sodbe vložila novi tožbi za ugotovitev ničnosti

sekundarne zakonodaje EU v zvezi z izvajanjem okrepljenega sodelovanja na

omenjenem področju.20

Svet je 22. januarja 2013 sprejel sklep, v katerem je 11 držav članic pooblaščenih za

uvedbo okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe skupnega sistema davka na

finančne transakcije z uporabo ustreznih določb Pogodb.21

Združeno kraljestvo pa je

vložilo tožbo za ugotovitev ničnosti sklepa Sveta o odobritvi okrepljenega sodelovanja

na področju davka na finančne transakcije.22

15

Povzeto po A. Sapota, The Enhanced Cooperation – Is it an Instrument Efficient Enough to Avoid the

Diver Gence between the National Regulations of Private International Law in the EU?, v: The interaction

of national legal systems: convergence or divergence?, Conference papers, Faculty of law, Vilnius

University, Vilnius 2013, str. 288 in povzeto po Pereira, 2013, str. 1854–1855. 16

Uradni list EU, L 361, 31. 12. 2012, str. 1–8. 17

Uradni list EU, L 361, 31. 12. 2012, str. 89–92. 18

Povzeto po I. Vovk, Enotno sodišče za patente, v: Pravna praksa 19/2015, Gospodarski vestnik, Ljubljana

2015, str. 32. in povzeto po K. Vatovec, Mehanizem okrepljenega sodelovanja pod drobnogledom Sodišča

EU, v: Pravna praksa 20/2013, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2013, str. 23. 19

Povzeto po I. Vovk, The New European Patent, v: Pravna praksa 24/2016, Gospodarski vestnik,

Ljubljana 2016, str. 34. 20

Povzeto po Vatovec, 2013, str. 23 in 24. 21

Povzeto po členu 1 Sklepa Sveta 2013/52/EU, Uradni list EU, L 22, 22.1.2013, str. 11 in 12. 22

Povzeto po Vatovec, 2013, str. 24.

5

Evropska unija se je odločila še za četrti primer okrepljenega sodelovanja, in sicer na

področju premoženjskih razmerij med mednarodnimi pari in premoženjskopravnih

posledic registriranih partnerskih skupnosti iz različnih držav članic. Uredbi določata,

katero sodišče bo pristojno in katero pravo se bo uporabljalo v navedenih zadevah. Pri

pobudi sodeluje 17 članic, med njimi tudi Slovenija. Mehanizem okrepljenega

sodelovanja se bo uporabil, ker zaradi nasprotovanja Poljske in Madžarske niso dosegli

soglasja.23

Za vzpostavitev okrepljenega sodelovanja so v Pogodbah določeni postopkovni in

vsebinski pogoji, ki jih je treba preučiti pred sprejetjem okrepljenega sodelovanja. V

postopku se mora ugotoviti, da je sklep o odobritvi okrepljenega sodelovanja zadnje

sredstvo, ki ga imajo na voljo članice predlagateljice, saj vse države članice ne bi mogle

doseči ciljev sodelovanja v razumnem roku. Naslednji postopkovni pogoj je, da mora od

27 držav članic vsaj 9 držav članic predlagati okrepljeno sodelovanje. V PDEU je v

členu 20 določeno, da morajo zahtevo nasloviti na Komisijo in priložiti obseg ter cilje

okrepljenega sodelovanja. Komisija lahko v primeru utemeljenih razlogov zahtevi tudi

ne ugodi. Prvi vsebinski pogoj postavlja vprašanje, ali okrepljeno sodelovanje, ki

uresničuje cilje Evropske unije, tudi ščiti njene interese in krepi proces integracije.

Drugi pogoj je obveznost spoštovanja pravnega okvira, ki je določen v Pogodbah. Prav

tako okrepljeno sodelovanje ne sme škoditi enotnemu trgu ali gospodarski, socialni ter

ozemeljski koheziji. Ključna značilnost in pogoj pri vzpostavitvi okrepljenega

sodelovanja je dejstvo, da sprejeta ureditev zavezuje samo sodelujoče države članice.

Na področja, ki jih že ureja pravni red EU, se instrumenti okrepljenega sodelovanja ne

morejo nanašati. Sodelujoče države članice so v medsebojnih odnosih zavezane pod

istimi pogoji in z enakimi posledicami, kot če bi akt sprejela Evropska unija v okviru

kakšnega drugega postopka odločanja.24

2.2 VPLIV NA USKLADITEV MEDNARODNEGA ZASEBNEGA PRAVA

V EU

Okrepljeno sodelovanje predstavlja idejo, ki je neločljivo povezana z razpravo o

prožnosti v postopku. Podporniki in nasprotniki tega mehanizma priznavajo, da je

prožnost element pri gradnji EU in odgovor za nujno končanje ravnotežja med

23

Povzeto po P. Maček, Od 7. do 13. junija, v: Pravna praksa 24/2016, Gospodarski vestnik, Ljubljana

2016, str. 36 in https://www.sta.si/2241210/eu-v-okrepljeno-sodelovanje-tudi-pri-premozenjskih-

razmerjih-med-partnerji-iz-razlicnih-drzav (24. 5. 2016). 24

Povzeto po Pereira, 2013, str. 1855–1861.

https://www.sta.si/2241210/eu-v-okrepljeno-sodelovanje-tudi-pri-premozenjskih-razmerjih-med-partnerji-iz-razlicnih-drzav


6

različnimi kulturami in pravnimi zakonodajami v državah članicah. Bistvenega pomena

za okrepljeno sodelovanje je koncept, za katerega velja, da države članice ne bodo

mogle vedno doseči soglasja oziroma enakih ciljev hkrati. Zato je mehanizem

okrepljenega sodelovanja potreben, saj naprednejšim državam omogoča, da med seboj

krepijo vezi, manj naprednejšim pa, da bodo lahko v prihodnosti šle v isto smer in se

kasneje tudi pridružile okrepljenemu sodelovanju. Instrument okrepljenega sodelovanja

se zdi neprimeren glede kolizijskih pravil oziroma kolizije zakonov. Do uporabe uredbe

Rim III so vse države v primerih razveze ali ločitve parov uporabljale nacionalno

zakonodajo. Sedaj, ko je v veljavi uredba Rim III, pa je nacionalna zakonodaja

dovoljena v polovici držav članic, druga polovica pa uporablja omenjeno uredbo. To

stanje povzroča dve razsežnosti v EU, ki deli države članice na tiste, kjer se proces

združevanja odvija hitreje in na tiste, kjer se odvija počasneje.25

Nekdanji državni

sekretar s pravosodnega ministrstva Robert Marolt meni, da ni nevarnosti za

vzpostavljanje Evrope dveh hitrosti, ker ne gre za napredek ene skupine držav v odnosu

do druge, ampak za zagotavljanje večje pravne predvidljivosti in svobode za zakonce v

primeru uredbe Rim III. Pravi, da tudi če države ne vstopijo v mehanizem, lahko vsaka

država spremeni svojo notranjo zakonodajo na enak način.26

Vendar gre v tem primeru

vseeno za problem usklajevanja. Prva razsežnost problema predstavlja usklajevanje med

evropskimi predpisi, ki se ukvarjajo z mednarodnim zasebnim pravom (npr. uredba Rim

III in uredba Bruselj IIa).27

Druga razsežnost je kohezija med kolizijo zakonov v

nacionalnih pravnih redih in evropskimi predpisi. Posledično se bodo v praksi srečevali

s številnimi težavami. Na začetku bodo morali ugotoviti, ali je bil predlog razveze

podan v državi, ki sodeluje v okrepljenem sodelovanju. Obstaja tudi velika verjetnost,

da ena država sodeluje v okrepljenem sodelovanju, druga oziroma druge pa ne. To

povzroči težave pri določanju veljavne zakonodaje, zlasti glede na dejstvo, da uredba

Rim III uvaja izbiro veljavne zakonodaje s strani strank, medtem ko pri večini

nacionalnih pravnih redov to ni možno. Določitev veljavne zakonodaje se nanaša tudi

na določitev pristojnosti na podlagi uredbe Bruselj IIa, kjer pa pristojnost ni prilagojena

in usklajena z uredbo Rim III. Preprost način za vzpostavitev pristojnosti tujega sodišča,

kjer bi sodba lahko temeljila na uredbi Rim III, bi bila uporaba instituta »forum

25

Povzeto po Sapota, 2013, str. 289. 26

Povzeto po

http://www.bruselj.predstavnistvo.si/index.php?id=732&L=&tx_ttnews[tt_news]=1221&cHash=c817e19

c5c3c08f86fb51265bdb28c69 (20. 3. 2016). 27

Uradni list EU, L 338, 23. 12. 2003, str. 1–29.

http://www.bruselj.predstavnistvo.si/index.php?id=732&L=&tx_ttnews%5btt_news%5d=1221&cHash=c817e19c5c3c08f86fb51265bdb28c69


7

shopping«.28

Zaradi te neprilagojenosti bi bilo potrebno v uredbi Rim III uvesti dogovor

o pristojnostih v zadevah. Tako bi uskladili pravila, ki veljajo za izbiro prava in izbiro

sodišča. S tem bi razvili avtonomijo strank, prav tako pa bi napredovala uskladitev

zakonodaje in pristojnosti v ločitvenih zadevah. V uredbi Bruselj IIa so potrebni tudi

zaključki pri postopku za priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v drugi državi

članici (eksekvatura), ker v skladu z določbami te uredbe sodišče pri eksekvaturi ne bo

upoštevalo razlike med kolizijskimi pravili.29

2.3 OKREPLJENO SODELOVANJE NA PODROČJU PRAVA, KI SE

UPORABLJA ZA RAZVEZO IN PRENEHANJE ŽIVLJENJSKE

SKUPNOSTI

Eden izmed ciljev Evropske unije je ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in

pravice, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Za postopno vzpostavitev

omenjenega območja bi morala Evropska unija sprejeti ukrepe v zvezi s pravosodnim

sodelovanjem v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, ki bi zajemali spodbujanje

združljivosti pravil, ki se v državah članicah uporabljajo v primerih kolizije zakonov.30

V političnih smernicah, ki jih je Svet sprejel 5. in 6. junija 2008, je bilo ugotovljeno, da

ni enotne pripravljenosti za nadaljnja prizadevanja v zvezi s predlogom uredbe Sveta o

spremembah Uredbe (ES) št. 2201/2003 glede pristojnosti in o uvedbi pravil v zvezi s

pravom, ki se uporablja v zakonskih sporih, in da obstajajo nepremostljive težave,

zaradi katerih bo tudi v nadalje nemogoče doseči soglasje.31

Ker ciljev predloga uredbe Rim III ni bilo mogoče doseči v razumnem času, je za

okrepljeno sodelovanje na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje

življenjske skupnosti, skupno zaprosilo štirinajst držav članic (Španija, Italija,

Luksemburg, Madžarska, Avstrija, Romunija, Slovenija, Bolgarija, Francija, Nemčija,

Belgija, Latvija, Malta in Portugalska32

). Svet EU je dne 12. 7. 2010 sprejel Sklep o

28

»Zaradi zagotavljanja dostopnosti sodne poti so za čezmejna civilnopravna razmerja tipično pristojna

sodišča več držav, kar strankam omogoča uveljavljanj zahtevkov pred sodišči več držav. Ker vsako

sodišče uporablja svoje lastno kolizijsko pravo (lex fori), to načeloma pomeni, da lahko stranke z izbiro

sodišča vplivajo na vsebinsko odločitev v zadevi. Zloraba te procesne pravice se imenuje forum

shopping.« Povzeto po S. Tertnik, Potrebuje evropsko kolizijsko pravo Uredbo Rim 0?, vir: Pravnik, revija

za pravno teorijo in prakso 9-10/2013, Zveza društev pravnikov Slovenije, Ljubljana 2013, str. 670. 29

Povzeto po Sapota, 2013, str. 290, 291. 30

Sklep Sveta 2010/405/EU, Uradni list EU, L 189, 12. 7. 2010, str. 12 in 13. 31

Prav tam. 32

Grčija je prošnjo na Komisijo naslovila 28. 7. 2008 in jo 3. 3. 2010 umaknila.

8

odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in

prenehanje življenjske skupnosti. Namen samega sodelovanja je oblikovati jasen in

celovit pravni okvir, zagotoviti ustrezne rešitve za državljane glede pravne varnosti,

predvidljivosti in prilagodljivosti, preprečiti »hitenje na sodišče«,33

razviti pravosodno

sodelovanje v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, ki temelji na načelu

vzajemnega priznavanja sodnih odločb, in zagotoviti združljivost pravil, ki se v državah

članicah uporabljajo v primerih kolizije zakonov. Okrepljeno sodelovanje ne vpliva na

države članice, ki v njem ne sodelujejo, saj te še naprej uporabljajo svoja nacionalna

pravila o koliziji zakonov. Prav tako okrepljeno sodelovanje ne vpliva na že obstoječi

pravni red.34

V navedeni zadevi je Komisija na zahtevo držav članic Svetu hkrati predložila dva

predloga: predlog Sklepa Sveta o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju prava,

ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, in predlog Uredbe Sveta

o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in

prenehanje življenjske skupnosti. Po predhodnem predlogu in privolitvi Evropskega

parlamenta je Svet v sklepu določil, da je okrepljeno sodelovanje omejeno, kar pomeni,

da se bo nanašalo samo na pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske

skupnosti. Sklep je bil sprejet s kvalificirano večino, kar je v skladu s členom 329

PDEU. Vzpostavitev mora temeljiti na želji kvalificirane večine držav članic, torej

vključuje tudi države, ki uradno ne bi mogle sodelovati pri sprejetju takšnega sklepa (na

primer Danska). Sklep je bil sprejet 12. julija 2010.35

V pogajanjih je bilo polno sodelovanje omogočeno vsem državam članicam. Na podlagi

člena 20(3) PEU36

so lahko v razpravah sodelovale vse države članice, saj so se med

pogajanji v Svetu vse države same odločile, ali bodo sodelovale pri sprejetju uredbe

Rim III. V tem primeru se je štirinajst držav članic odločilo za sodelovanje pri sprejetju

uredbe (štirinajsta država članica je to Svetu ustno sporočila). Preostale države članice,

ki niso sodelovale, lahko uredbo pozneje v celoti sprejmejo, pod pogojem, da sprejmejo

vse že sprejete določbe. Za vse države članice je bistveno, da lahko izrazijo svoje

pomisleke ter da so njihova stališča upoštevana v največji možni meri.37

33

Več o tem v poglavju 3.2, 5. odstavek. 34

Sklep Sveta 2010/405/EU, Uradni list EU, L 189, 12. 7. 2010, str. 12 in 13. 35

Povzeto po Pereira, 2013, str. 1138. 36

Povzeto po členu 20(3) PEU. 37

Povzeto po Pereira, 2013, str. 1139–1140.

9

3 PREDLOG UREDBE RIM III

Uredba Rim III je bila sprejeta šele štiri leta po začeti razpravi iz oktobra 2006, kar se za

razmeroma kratko besedilo lahko zdi dolga doba. Pogajanja so bila politično težavna in

tudi prvič v zgodovini Evropske unije je bil uporabljen postopek okrepljenega

sodelovanja. Med samimi pogajanji so bila izpostavljena tri vprašanja, ki so

predstavljala oviro oziroma težavo. Prvo vprašanje se je nanašalo na Malto, ki je

zahtevala jamstvo, da njeni sodniki ne bodo obvezani odobriti razveze, ker v tistem času

nacionalna zakonodaja Malte tega ni omogočala. Drugo vprašanje je zadevalo

istospolno zakonsko zvezo, saj so ji nekatere države članice nasprotovale. Sodniki teh

držav bi morali odobriti razvezo takim parom, če so zakonsko zvezo sklenili v drugih

državah članicah. Tretje vprašanje pa se je nanašalo na uporabo prava tretjih držav, kar

pomeni, da bi morala sodišča držav članic uporabljati pravo tretjih držav. Zakon tretje

države, ki je izven Evropske unije, se lahko zaradi načela univerzalnosti uporablja na

podlagi državljanstva zakoncev. Kljub temu, da sodniku ni treba uporabljati zakona, ki

je v nasprotju z javnim redom, to ni bilo dovolj za odpravo pomislekov nekaterih držav

članic.38

3.1 NASTANEK IN RAZVOJ PREDLOGA UREDBE

Evropski svet je že leta 1998 ugotovil, da je cilj skupnega pravosodnega območja med

drugim tudi državljanom poenostaviti življenja. V ta namen je potrebno sprejemati

pravila, ki urejajo zadeve, ki vplivajo na vsakodnevno življenje (npr. razveza zakonske

zveze). Število mednarodnih parov se zaradi prostega pretoka oseb in širjenja območja

Evropske unije nenehno povečuje. Kot mednarodni pari so mišljeni zakonci, ki imajo

različno narodnost in/ali prebivališče v državah članicah, v katerih niso državljani.

Posledica večjega števila mednarodnih parov je naraščanje števila razvez v Evropski

uniji. Za primer: leta 2003 je bilo v Evropski uniji 350.000 mednarodnih zakonskih zvez

in 170.000 razvez takšnih parov. Ker se v takih primerih poraja vprašanje, katero pravo

naj se uporablja za razveze z mednarodnim elementom, je Evropska komisija 17. julija

2006 sprejela predlog Uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 2201/2003 glede

pristojnosti in o uvedbi pravil v zvezi s pravom, ki se uporablja v zakonskih sporih

(uredba Rim III). Podlago ima v takratnem členu 61(c) in členu 67(1) Pogodbe o

ustanovitvi Evropske skupnosti, danes pa je to člen 81(3) PDEU. Predlog je bil

38

Povzeto po M. Salord, Rim III (sklep), v: Civilno pravo, Evropsko pravosodno sodelovanje, Urad za

publikacije Evropske unije, Luxembourg 2013, str. 1829–1830.

10

namenjen obravnavi resne težave, in sicer vprašanju določitve prava, ki se uporablja za

razvezo z mednarodnim elementom. Opredelili naj bi skupne navezne okoliščine, ki bi

jih naj v razvezah uporabljali vsi sodniki v Evropski uniji. V predlogu so bila

posodobljena tudi pravila iz uredbe Bruselj IIa. Uredba Rim III bi nadgradila že

vzpostavljene instrumente pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, da bi

državljanom, ki so bili udeleženi v težavnih pravdnih postopkih, omogočila pravno

varnost in predvidljivost kolizijskih pravil. Odbor za civilnopravne zadeve je od oktobra

2006 razpravljal o predlogu Komisije, glede katerega niso dosegli soglasja. Tako je Svet

junija 2008 ugotovil, da ni enoglasne pripravljenosti za nadaljnja prizadevanja in zaradi

nepremostljivih težav ne bo mogoče doseči soglasja, ne sedaj, niti v dogledni

prihodnosti. Prav tako ne bi bilo mogoče v razumnem času doseči ciljev uredbe Rim III.

Zaradi vsega navedenega je Komisija umaknila predlog iz leta 2006. Na Svetu za

pravosodje in notranje zadeve je bil aprila 2007 dosežen kompromis, ki je omogočal, da

zakonca izbereta pravo, ki naj se uporablja za razvezo ali prenehanje življenjske

skupnosti, pod pogojem, da sta z izbranim pravom tesno povezana. Na ta način so

zadostili potrebi po zaščiti interesov šibkejše stranke. Leta 2008 je bila Svetu

predložena kompromisna rešitev, ki pa za nekatere države članice ni bila dovolj, saj je

bilo lex fori dano premalo pomena. Nekatere države niso želele pristati na uporabo prav,

ki bi za razvezo predpisovala strožje razvezne pogoje kot jih določa pravo sodišča,

ampak bi ob odsotnosti izbire s strani strank raje uporabile lex fori. Temu so ugovarjale

nekatere druge države članice, saj bi to povzročilo »hitenje na sodišče«.39

Švedska, ki je

z vetom zaustavila osnutek uredbe, se ni strinjala, da bi bila aplikacija pravnih sistemov

v drugih državah odvisna od števila »dejavnikov povezljivosti«, saj naj bi na ta način

»oškodovali« zakonskega partnerja s Švedske.40

Ker so junija 2008 ponovno prišli do

ugotovitve, da zaradi nepremostljivih razlik ne bo prišlo do soglasja oziroma do

soglasnega dogovora, je Evropski svet pozval k iskanju hitre politične rešitve. Deset

držav članic je od 28. julija 2008 do 12. januarja 2009 na Komisijo naslovilo prošnjo za

vzpostavitev okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja v zakonskih

sporih. Komisija je na prošnjo devetih držav članic (Grčija je namreč 3. marca 2010

svojo prošnjo umaknila) odgovorila 18 mesecev pozneje in 24. marca 2010 sočasno

sprejela predlog Sklepa Sveta o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju prava,

ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti in predlog uredbe Sveta o

vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in

prenehanje življenjske skupnosti. Predlog Komisije se je od kompromisnega besedila iz

39

Povzeto M. Krivec, Živahno dogajanje med predsedovanjem na civilnem področju, v: Pravna praksa 49-

50/2007, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2007, str. 14. 40

Povzeto po Horvat, 2008a, str. 29.

11

leta 2008 razlikoval v obsegu okrepljenega sodelovanja, saj ni zajemal pravil o

pristojnosti.41

Evropski parlament je upošteval predlog, da mora pravo, ki ga izbereta

zakonca, spoštovati temeljne pravice, ki so določene v Pogodbah in v Listini Evropske

unije o temeljnih pravicah.42

Svet je 12. julija 2010 pooblastil 14 držav članic za

vzpostavitev okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in

prenehanje življenjske skupnosti. Uredba Rim III pa je bila sprejeta 20. decembra

2010.43

Kasneje se je okrepljenemu sodelovanju najprej pridružila Litva, nato pa še

Grčija.

Litva je z dopisom z dne 25. maja 2012 uradno sporočila svojo namero o priključitvi

okrepljenemu sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje

življenjske skupnosti. Sama priključitev Litve bi povečala koristi tega okrepljenega

sodelovanja, zato je Komisija ugotovila, da bi bilo treba priključitev Litve potrditi.

Uredba Rim III se za Litvo uporablja le za tekoče sodne postopke in ne posega v

dogovore o izbiri prava, ki se uporabi, sklenjene v skladu s pravom udeležene države

članice, če se je postopek pred sodiščem te države članice začel pred 22. majem 2014. V

Litvi je uredba Rim III začela veljati 22. novembra 2012, v uporabi pa je od 22. maja

2014.44

Grčija, ki je prošnjo za okrepljeno sodelovanje na področju prava, ki se uporablja za

razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, umaknila 3. marca 2010, je z dopisom z

dne 14. oktobra 2013 ponovno uradno sporočila svojo namero o priključitvi

omenjenemu okrepljenemu sodelovanju. Tudi v primeru Grčije je Komisija ugotovila,

da njena priključitev pomeni večje koristi tega okrepljenega sodelovanja. Uredba Rim

III se za Grčijo uporablja le za tekoče sodne postopke in ne posega v dogovore o izbiri

prava, ki se uporabi, sklenjene v skladu s pravom udeležene države članice, če se je

postopek pred sodiščem te države članice začel pred 29. julijem 2015. V Grčiji je

uredba Rim III začela veljati 28. januarja 2014, v uporabi pa je od 29. julija 2015.45

Trenutno je k okrepljenemu sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo

in prenehanje življenjske skupnosti, zavezanih 16 držav članic.

41

Ta pravila so z uredbo Bruselj IIa zajeta v pravnem redu Skupnosti in so v izključni pristojnosti

Evropske unije, zato okrepljeno sodelovanje ne more vplivati. 42


Povzeto po Salord, 2013, str. 1821–1834, povzeto po http://www.ipex.eu/IPEXL-

WEB/dossier/files/download/082dbcc5452b148401458813689f3d11.do (10. 3. 2016) in povzeto po

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52010PC0105&from=sl (10. 3. 2016). 44

Povzeto po Sklepu Komisije 2012/714/EU. 45

Povzeto po Sklepu Komisije 2014/39/EU.

http://www.ipex.eu/IPEXL-WEB/dossier/files/download/082dbcc5452b148401458813689f3d11.do


http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52010PC0105&from=sl

12

3.2 RAZLOGI IN CILJI ZA NASTANEK PREDLOGA

Nacionalni zakoni so zelo različni, zlasti glede kolizijskih pravil, kar povzroča pravno

negotovost v postopkih v zakonskih sporih z mednarodnim elementom. Tako so pred

uporabo uredbe Rim III nekatere države članice za postopke razveze uporabljale le

svoje nacionalno pravo, druge pa glede na navezne okoliščine zakoncev (npr.

državljanstvo) tudi zakonodajo druge države. Na ta način je za zakonce veljalo pravo

tiste države članice, kjer je potekal postopek razveze. Četudi se je par poročil v eni

državi, običajno prebivališče pa imel v drugi državi, je postopek potekal na podlagi

prava tiste države članice, kjer sta zakonca začela postopek. Tak sistem je povzročil

uporabo prava, s katerim sta zakonca le malo povezana. Predlog uredbe Rim III je želel

to situacijo izboljšati tako, da je zakoncema najprej zagotovil izbiro prava, ki se

uporablja, pod pogojem, da je to pravo povezano z njunimi okoliščinami. Komisija je s

tem, ko je bilo zakoncema omogočeno, da sta vnaprej določila izid njune razveze, želela

spodbuditi uporabo mediacije.46

Komisija je s pobudo želela okrepiti pravno varnost in predvidljivost, povečati

prilagodljivost z uvedbo omejene avtonomije strank, preprečiti pojav »hitenja na

sodišče« in izbiranja najugodnejšega pravnega reda.47

Ukrep okrepljenega sodelovanja se nanaša le na pravo, ki se uporablja, ne pa tudi na

sodno pristojnost, kot je bilo zapisano v prvotnem predlogu, zato nima vpliva na pravo

Evropske unije, natančneje na Uredbo (ES) št. 2201/2003. Predlog uredbe Rim III

zakoncema do neke mere omogoča, da pri svojem postopku razveze izbereta drugo

pravo, ki pa mora biti tesno povezano z njuno zakonsko zvezo. Zakonca tako ne moreta

izbrati prava, ki ima z njima malo ali celo nobene povezave.48

Z uporabo uredbe Rim III se bodo lahko vključili tudi državljani tretjih držav, saj bodo

lahko izbrali pravo države svojega prebivališča in ne prava države, kjer imajo

državljanstvo. Osebna jamstva pa bodo zagotovila, da se zakonca zavedata posledic

svoje izbire. Z zavedanjem posledic se zavaruje šibkejši zakonec.49

46

Povzeto po Salord, 2013, str. 1824–1827 in povzeto po http://eur-lex.europa.eu/legal-

content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52010PC0105&from=sl (10. 3. 2016). 47

Prav tam. 48



Povzeto po http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52010PC0105&from=sl

(10. 3. 2016).






13

Pojav »hitenje na sodišče« pomeni, da eden od zakoncev vloži tožbo za razvezo pred

drugim in si s tem zagotovi, da postopek poteka v skladu s tistim pravom, za katerega

meni, da je zanj ugodnejši. Ocena učinka je pokazala, da bi bilo zaradi obstoja sedmih

možnih podlag za pristojnost (7 možnih pristojnih sodišč) tveganje izbiranja

najugodnejšega prava večje.50

Zaradi teh določb je zakonec hitel na sodišče po njegovi

izbiri, ker je menil, da bo to sodišče v postopku razveze uporabilo pravo, ki bo najbolje

zadostilo njegovim interesom. Drugi zakonec pa je lahko s tem pravom le malo povezan

ali sploh ne, zato sodišče njegovih interesov ne bo upoštevalo. Pri nastajanju predloga

uredbe so predvidevali, da bo zaradi uporabe prava, ki bo določen na podlagi skupnih

pravil, uvedba kolizijskih pravil verjetno znatno zmanjšala omenjeni pojav, ne glede na

to, pred katerim sodiščem izmed udeleženih držav članic bo postopek potekal.51

3.3 PRAVNA PODLAGA

Predlog uredbe Rim III ima podlago v členu 81(3) PDEU, ki daje Svetu pristojnost, da

po posebnem zakonodajnem postopku določi ukrepe, ki zadevajo družinsko pravo s

čezmejnimi posledicami.52

Razvezo in prenehanje življenjske skupnosti ureja družinsko

pravo. Predlog vsebuje pravila o pravu, ki se uporablja. Ta pravila lahko pridejo v

poštev le v mednarodnih primerih. Tako je izpolnjena čezmejna zahteva iz člena 81(3)

PDEU.53

Uredba Rim III je potrebna zaradi narave in cilja samega predloga. Potrebe po pravni

varnosti in predvidljivosti narekujejo jasna in enotna pravila. Ker predlog vsebuje

podrobna in natančna pravila, teh ni treba prenesti v nacionalno zakonodajo. Ocena

učinka je pokazala, da predlog obravnava precejšen obseg težav, ki vsako leto zadeva na

tisoče državljanov. Cilji predloga, kot so krepitev pravne varnosti, predvidljivost in

prilagodljivost za državljane, se lahko dosežejo samo na ravni Evropske unije v obliki

skupnih pravil v zvezi s pravom, ki se uporablja. Enostransko ukrepanje držav bi bilo v

nasprotju s temi pravili. Predlog je skladen z načelom sorazmernosti, saj je strogo

omejen na okvirje, ki so potrebni za dosego njegovih ciljev. Zato se pričakuje, da ne bo

povzročil dodatnih finančnih ali upravnih obremenitev za državljane.54

50

Glej člen 3 uredbe Bruselj IIa. 51



Povzeto po členu 81(3) PDEU. 53


(10. 3. 2016). 54

Prav tam.




14

Predlog spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana v Listini Evropske

unije o temeljnih pravicah.55

3.4 STALIŠČA IN UPORABA PRAVA V ZAKONSKIH SPORIH

NEKATERIH NESODELUJOČIH DRŽAV ČLANIC

Združeno kraljestvo in Irska ne sodelujeta pri zadevah iz pravosodnega sodelovanja v

civilnih zadevah, ki se nanašajo na območje svobode, varnosti in pravice iz PDEU. V

skladu s členom 3 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede

območja svobode, varnosti in pravice56

pa lahko sodelujeta, če to želita.57

V takem

primeru Združeno kraljestvo ali Irska predsednika Sveta uradno pisno obvesti, da želi

sodelovati pri sprejetju in uporabi predlaganega sklepa. Obvestilo mora biti dano v treh

mesecih po predložitvi predloga ali pobude Svetu. Za sklepe Sveta, ki morajo biti

sprejeti soglasno, je potrebno soglasje članov Sveta, izvzeti pa so tisti člani, ki takega

uradnega obvestila niso predložili. Ukrep, ki je sprejet na ta način, je zavezujoč za vse

države članice, ki so sodelovale pri njegovem sprejetju. Svet lahko ukrep sprejme tudi

brez udeležbe Združenega kraljestva ali Irske, v primeru, da ga skupaj z omenjenima

državama ni mogoče sprejeti v razumnem roku.58

Zakonodaja Združenega kraljestva in

Irske v postopku razveze določa, da se vse obveznosti zakoncev urejajo na podlagi

nacionalne zakonodaje, ne glede na nacionalnost in državljanstvo zakoncev. Ločitveni

postopki na Irskem so zelo dolgotrajni in zapleteni. Uveljavljeno je tudi štiriletno

»obdobje za premislek«, šele po preteku katerega je lahko zakonska zveza

razveljavljena.59

Gre za institut »ločitev od mize in postelje« – zakonca prekineta

skupno življenje, a sta še vedno poročena. Po poteku obdobja za premislek preide

ločitev v razvezo (konverzija), če zakonca to še vedno želita.60

Danska na podlagi členov 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske61

ne sodeluje pri

sprejemanju ukrepov Sveta, ki so predlagani na podlagi naslova V tretjega dela PDEU,

zato tudi ni sodelovala pri sprejetju predloga uredbe Rim III, ki jo iz navedenega

razloga ne zavezuje. Za sklepe Sveta, ki morajo biti sprejeti soglasno, je potrebno

soglasje članov Sveta, razen predstavnika danske vlade. V te namene se kvalificirana

55


(10. 3. 2016). 56


Prav tam. 58

Povzeto po členu 3 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode,

varnosti in pravice. 59

Povzeto po Horvat, 2008a, str. 28–29. 60

Povzeto po Sever, 2016, str. II. 61

Uradni list EU, C 326, z dne 26. 10. 2012, str. 299–303.


15

večina določi v skladi s členom 238(3) PDEU. Ukrepi, kot tudi sklepi, v ničemer ne

vplivajo na pristojnosti, pravice in obveznosti Danske, v kolikor pa se uporabljajo za

Dansko, v ničemer ne vplivajo na pravni red Skupnosti in Unije in niso sestavni del

prava Unije.62

Položaj Danske bi se lahko spremenil na referendumu decembra 2015, ko

so prebivalci odločali o spremembi obstoječega režima, t.i. izvzetij pri sodelovanju na

področju pravosodja in notranjih zadev. Kljub temu, da je velika večina Dancev

glasovala proti tesnejšemu čezmejnemu sodelovanju, bi v primeru uredbe Rim III ostalo

enako, saj ta ni bila predlagana v spremembah.63

Danska v zakonskih sporih

avtomatično uporablja svojo domačo zakonodajo, ne glede na državljanstvo zakoncev.64

Švedska in Finska sta že na samem začetku nasprotovali sprejetju uredbe Rim III, ker bi

s tem vplivali na svoje prejšnje dosežke. Nasprotovanje je bilo legitimno, če

upoštevamo pravico vsake države članice do veta pri sodelovanju na področju

družinskega prava in če upoštevamo, da so temeljne pravice z lastnega vidika ogrožene.

Švedska je bila mnenja, da se temeljne pravice nanašajo na osnovne pravice vsakega od

zakoncev, ki zahteva razvezo, ne da bi država postavljala kakršnekoli omejitve teh

pravic. Finska, ki se je strinjala s Švedsko, je izrazila pomisleke v zvezi z izbiro

okrepljenega sodelovanja na področju, ki je tesno povezano s temeljnimi vrednotami in

tradicijami posameznih držav članic.65

Švedska in Finska uporabljata v zakonskih

sporih nacionalno zakonodajo in tako kot Irska poznata institut »ločitev od mize in

postelje«. Obdobje za premislek traja šest mesecev in začne teči z začetkom postopka za

razvezo. Švedska nima roka za premislek, če ga noben od zakoncev ne želi, pod

pogojem, da nobeden od njiju ne živi s svojim otrokom, mlajšim od 16 let. Rok za

premislek prav tako ni potreben v primerih, ko zakonca živita ločeno vsaj dve leti ali ko

sta zakonca sorodnika v ravni črti, torej brat in sestra ali ko je eden od zakoncev ob

sklenitvi zakonske zveze že v trajajoči zakonski zvezi ali registrirani istospolni

skupnosti.66

62

Povzeto po členih 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske. 63

Povzeto po S. Peers, EU Justice and Home Affairs Law, Volume II: Eu Criminal Law, Policing, and Civil

Law, 4. izdaja, Oxford University Press, 2016, str. 358–359. 64

Povzeto po Horvat, 2008a, str. 28-29. 65

Povzeto po M. Jänterä-Jareborg v M. Bergström, B. Hess, E. Storskrubb (ur.), EU Civil Justice: Current

Issues and Future Outlook (Swedish Studies in European Law), Hart Publishing, Oxford, 2016, str. 146,

158. 66

Povzeto po Horvat, 2008a, str. 28-29 in povzeto po K. Zupančič v K. Zupančič (ur.), Reforma

družinskega prava : predlog novih predpisov s komentarjem, 2. izdaja, Uradni list RS Ljubljana 2009, str.

106.

16

4 UREDBA RIM III

Uredba Rim III se uporablja za postopke razveze od 21. junija 2012, z izjemo člena 17,

ki se uporablja od 21. junija 2011. Člen 17 se nanaša na informacije, ki jih zagotovijo

sodelujoče države članice. Pri izvajanju uredbe od 29. julija 2015 trenutno sodeluje 16

držav, in sicer: Belgija, Bolgarija, Nemčija, Španija, Francija, Italija, Latvija,

Luksemburg, Madžarska, Malta, Avstrija, Portugalska, Romunija, Slovenija, Litva in

Grčija, ki je pristopila zadnja. Ker lahko države članice kadarkoli pristopijo k

okrepljenemu sodelovanju, se pričakuje, da bo število še naraslo.67

Slika 1: Sodelujoče države članice EU (modre) in nesodelujoče države članice EU (rdeče)

(vir: https://en.m.wikipedia.org/wiki/Applicable_divorce_law_regulation)

Svet Evropske unije je pri sprejetju uredbe Rim III upošteval PDEU, Sklep Sveta

2010/405/EU o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja

za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, predlog Evropske komisije, mnenje

Evropskega parlamenta in mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora.

Upošteval je tudi cilj Evropske unije – ohranjanje in razvijanje območja svobode,

varnosti in pravice. Za območje, v katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb, mora

Unija sprejeti ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s

čezmejnimi elementi. Cilj Unije je tudi zagotoviti združljivost predpisov, ki se

uporabljajo v državah članicah glede kolizije zakonov.68

67

Povzeto po Salord, 2013, str. 1834–1835 in člen 17 uredbe Rim III. 68

Preambula uredbe Rim III.

17

4.1 PODROČJE UPORABE

Uredba Rim III se uporablja v primeru kolizije zakonov pri razvezi zakonske zveze in

prenehanju življenjske skupnosti. Predlagana pravila o pravu, ki se uporablja, se ne

uporabljajo v postopkih za razveljavitev zakonske zveze, saj je lahko avtonomija strank

neustrezna ali pa je neustrezen izbor prava, ki ni pravo sodišča, pred katerim se bo začel

postopek. V področje njene uporabe ne spadajo: pravna sposobnost fizičnih oseb;

obstoj, veljavnost ali priznanje zakonske zveze; razveljavitev zakonske zveze; priimki

zakoncev; premoženjske posledice zakonske zveze; starševska odgovornost (urejena z

uredbo Bruselj IIa); preživninske obveznosti (urejene z uredbo o preživninskih

obveznostih);69

skladi ali dedovanje. Naštete zadeve se prav tako ne obravnavajo kot

predhodno vprašanje v okviru razveze zakonske zveze ali prenehanja življenjske

skupnosti. Ker se uredba Rim III uporablja v primerih kolizije zakonov, vsebujejo ti

primeri enega ali več mednarodnih elementov in lahko vključujejo tudi več pravnih

elementov. Uredba Rim III pride v poštev le, kadar je prisoten mednarodni element, na

primer ko imata zakonca različni državljanstvi.70

Pravila o sodni pristojnosti za razvezo

in prenehanje življenjske skupnosti so navedena v uredbi Bruselj IIa, na katero uporaba

uredbe Rim III nima vpliva.71

Pravila o pristojnosti so acquis communautaire72

(Pravni

red Skupnosti) in ne morejo biti pod vplivom okrepljenega sodelovanja, zato uredba

Rim III zajema izključno enotna kolizijska pravila.73

4.2 NAČELO UNIVERZALNOSTI

Uredba Rim III je namenjena univerzalni rabi, kar ponazarja člen 4: »Pravo, določeno v

skladu s to uredbo, se uporablja ne glede na to, ali je pravo sodelujoče države članice

ali ne.«74

Enotna kolizijska pravila lahko na enak način določajo pravo udeležene in

neudeležene države članice ter pravo države, ki ni članica Evropske unije. Načelo

univerzalnosti je močno ukoreninjeno v pozitivno pravo kolizijskih pravil, saj ga

69

Uradni list EU, L 7, z dne 10. 1. 2009, str. 1–79. 70

Člen 1 uredbe Rim III, povzeto po Salord, 2013, str. 1835–1836 in povzeto po http://eur-

lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52010PC0105&from=sl (10. 3. 2016). 71


(10. 3. 2016) in člen 2 Uredbe Rim III. 72

Acquis communautaire je celota pravic in dolžnosti, ki povezujejo države članice znotraj Evropske

unije. Države kandidatke morajo sprejeti pravni red in ga vključiti v svojo zakonodajo. Več:

http://ljubljana.adagio4.eu/ressource/static/files/SLOVAR__268EK_IZRAZOV__EU-EP_final.pdf

(3. 7. 2016). 73

Povzeto po D. M. Banaszewska, P. Kopowski,

http://www.ejtn.eu/Documents/THEMIS%202015/Written_paper_Germany_2.pdf (29. 3. 2016). 74

Člen 4 uredbe Rim III.





18

najdemo že v Konvenciji iz Rima iz leta 1980.75

Uvedene so bile zaščitne klavzule za

preprečevanje uporabe tujih zakonov o razvezi ali prenehanju življenjske skupnosti, ki

niso skladni s skupnimi vrednotami Evropske unije. Evropska pravosodna mreža lahko

v primeru določitve prava druge države članice v civilnih in gospodarskih zadevah

sodiščem daje informacije glede vsebine tujega prava.76

4.3 IZBIRA PRAVA

Uredba Rim III povečuje prilagodljivost zakoncev z omogočanjem izbire prava, ki se

uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, saj je v večini nacionalnih

kolizijskih pravil v danem primeru predvidena samo ena rešitev. Prenehanje življenjske

skupnosti predstavlja v določenih primerih predhodno fazo pred razvezo, zato je

potrebno uporabljati ista kolizijska pravila pri razvezi kot pri prenehanju življenjske

skupnosti.77

4.3.1 Uporaba prava po izbiri strank

Ena največjih novosti v uredbi Rim III je podpora načelu, ki zakoncema zagotavlja

samostojno odločanje in skupno izbiro prava, ki bo urejalo razvezo. Izbereta lahko le

pravo, s katerim sta tesno povezana.78

O določitvi prava, ki se bo uporabilo za razvezo

zakonske zveze ali prenehanje življenjske skupnosti, se lahko zakonca dogovorita le v

primeru, da velja eden izmed sledečih pogojev:

če gre za pravo države, v kateri imata zakonca ob sklenitvi dogovora običajno

prebivališče,79

če gre za pravo države, v kateri sta imela zakonca nazadnje običajno

prebivališče, če eden od njiju ob sklenitvi dogovora še vedno tam prebiva,

če gre za pravo države, katere državljan je eden ali drugi zakonec ob sklenitvi

dogovora,

če gre za pravo sodišča, pred katerim poteka postopek.

75



(10. 3. 2016). 77


(10. 3. 2016). 78

Povzeto po Salord, 2013, str. 1836 in 1837. 79

Izraz običajno prebivališče v sami uredbi Rim III ni definirano. V sodni praksi je izraz opredeljen kot

kraj, kjer lahko oseba izpolnjuje svoje interese. Povzeto po G. van Calster, European Private International

Law, 2. izdaja, Hart Publishing, Portland, Oregon, 2016, str. 220.



19

Dogovor o pravu, ki se uporabi, se lahko sklene in spremeni kadarkoli, vendar

najpozneje ob začetku postopka pred sodiščem. Zakonca lahko pravo, ki se uporabi,

izbereta tudi med postopkom, vendar le, če to dopušča pravo sodišča, ki vodi

postopek.80

Sklenitev in veljavnost določb dogovora se presoja po pravu, ki bi se uporabljalo po

uredbi Rim III, če bi bile te določbe veljavne. Zakonec, ki zatrjuje, da ni soglašal, se

ima možnost sklicevati na pravo države, v kateri ima običajno prebivališče, vendar le ob

začetku postopka pred sodiščem in pod pogojem, da je iz okoliščin mogoče sklepati, da

učinka njegovega ravnanja ni primerno presojati po pravu, ki bi se uporabljalo po uredbi

Rim III, če bi bile te določbe veljavne.81

Zaradi pomena te izbire uredba Rim III

določa,82

da mora biti dogovor o določitvi prava, ki se uporabi za razvezo zakonske

zveze ali prenehanje življenjske skupnosti, sklenjen v pisni obliki, vsebovati pa mora

datum in podpis obeh zakoncev. Kot enakovredna pisni obliki se štejejo tudi vsa

elektronska sporočila, ki zagotavljajo trajen zapis dogovora. Če ima katera od držav

članic v svojem domačem pravu za takšne dogovore dodatne formalne zahteve, morajo

biti te izpolnjene. Kadar pa zakonca prihajata iz različnih sodelujočih držav članic, ki

imata določene različne formalne zahteve, lahko za veljaven dogovor izpolnita zahteve

enega ali drugega prava držav. Enako velja, če ima le eden od zakoncev ob sklenitvi

dogovora običajno prebivališče v sodelujoči državi. Dogovor bo v tem primeru

veljaven, če bodo izpolnjene formalne zahteve te države.83

4.3.2 Uporaba prava brez izbire strank

Kadar zakonca ne izbereta prava, ki se uporabi, le tega določi uredba Rim III po

postopku izključevanja. Najprej se upošteva pravo države, kjer sta zakonca imela

običajno prebivališče v trenutku, ko se je pred sodiščem začel postopek. Če to ni

mogoče, se upošteva pravo, kjer sta zakonca imela zadnje običajno prebivališče, vendar

le pod pogojema, da več kot eno leto pred začetkom postopka pred sodiščem tam nista

nehala prebivati in da eden od zakoncev ob začetku sodnega postopka še vedno prebiva

na območju tega zadnjega običajnega prebivališča. Ta izbira bo v zakonodaji Skupnosti

v praksi zaradi upoštevanja pravil o pristojnosti iz uredbe Bruselj IIa ponavadi

pomenila, da bo sodnik uporabil pravo svoje države. Če tudi ta izbira ni mogoča, se

80

Člen 5 uredbe Rim III. 81


Povzeto po Salord, 2013, str. 1837. 83


20

uporabi pravo države, katere državljana sta oba zakonca v trenutku, ko se je začel

postopek pred sodiščem. Nazadnje se lahko uporabi pravo države, v kateri se je začel

postopek pred sodiščem.84

Sprememba prenehanja življenjske skupnosti v razvezo zakonske zveze je namenjena

poenostavitvi postopka. V takem primeru se za razvezo zakonske zveze uporabi pravo,

ki se je uporabljalo za prenehanje življenjske skupnosti, razen če sta se stranki sami

dogovorili, katero pravo bosta uporabili (v skladu s členom 5 uredbe Rim III). Če

omenjena sprememba ni predvidena v pravu, ki se je uporabilo, se pravo, ki se uporabi,

določi po členu 8 uredbe Rim III, ki določa uporabo prava, če ga stranki sami ne

izbereta, razen če se stranki ne dogovorita drugače (v skladu s členom 5 uredbe Rim

III).85

4.3.3 Izjeme

Člen 10 uredbe Rim III, ki je namenjen preprečevanju diskriminacije, določa uporabo

prava sodišča, pred katerim poteka postopek, kadar pravo, ki se uporabi in ki ga stranki

sami izbereta (člen 8 uredbe Rim III) ali ga ne izbereta (člen 9 uredbe Rim III), ne

predvideva razveze zakonske zveze enega od zakoncev, ker mu izbrano pravo ne daje

enakih možnosti za razvezo zakonske zveze ali prenehanje življenjske skupnosti zaradi

spola.86

Z navedenim členom se upoštevajo pomisleki nekaterih držav, da sodniki ne bi

uporabljali diskriminatornih pravil. Po tej določbi lahko sodnik zavrne pravo, ki se

uporablja, če izbrano pravo zaradi spola ne daje enakih možnosti za razvezo zakonske

zveze ali prenehanje življenjske skupnosti, ne glede na to ali sta stranki sami izbrali

pravo, ki se uporablja. Sodnik bo uporabil pravo sodišča, pred katerim poteka postopek.

Za primer, uporaba prava Filipinov, ki ne omogoča ločitve, se bo zavrnila in sodnik bo

uporabil pravo sodišča, pred katerim poteka postopek, kar pomeni, da bo uporabil pravo

svoje države. Pri postopku, ki ga vodi sodnik iz Evropske unije, bo imel vsak zakonec

zagotovilo, da bo pravo, ki se uporablja, dovoljevalo razvezo. Sam postopek tudi ne bo

vseboval diskriminatornih določb, zlasti proti ženskam.87

Enako mora veljati tudi za

istospolne partnerje. Točka 30 iz preambule uredbe Rim III se med drugim nanaša na

84

Povzeto po Salord, 2013, str. 1838, 1839 in člen 8 uredbe Rim III. 85

Povzeto po Salord, 2013, str. 1839 in člen 9 uredbe Rim III. 86


Povzeto po Salord, 2013, str. 1841, 1842.

21

prepoved diskriminacije tudi zaradi spolne usmerjenosti iz člena 21 Listine o temeljnih

pravicah.88

Kadar domače kolizijsko pravo napotuje na uporabo tujega prava, se lahko uporabi tuje

materialno pravo ali tuje kolizijsko pravo. Slednje lahko odkaže nazaj na domače pravo

ali pa naprej, na pravo neke tretje države. Gre za odklonitev napotila, ki se imenuje

zavračanje.89

Izključitev zavračanja, ki jo določa člen 11 uredbe Rim III, pomeni, da se

uporabijo veljavna pravna pravila države, kadar je z uredbo Rim III določena uporaba

prava te države. Določijo se materialna pravila prava in ne pravila mednarodnega

zasebnega prava, saj bi dovolitev zavračanja ogrozila cilj pravne varnosti.90

Običajna klavzula o javnem redu je vključena v člen 12 uredbe Rim III in določa, da

mora sodnik zavrniti pravo, ki naj bi se uporabljalo, kadar bi njegova uporaba vodila do

posledic, ki bi bile očitno nezdružljive z javnim redom države sodišča, pred katerim

poteka postopek. Izraz »očitno« pomeni uporabo izjeme javnega reda le v »izjemnih

okoliščinah« kot je navedeno v točki 25 preambule uredbe Rim III.91

Vendar klavzula o

javnem redu ni bila zadostna glede zadev v zvezi z razvezo in prenehanjem življenjske

skupnosti, zato je v uredbo Rim III vključena tudi določba, ki nosi naslov »razlike med

nacionalnimi pravnimi redi« (člen 13 uredbe Rim III) in določa: »Sodišča sodelujoče

države članice, v katere pravu razveza zakonske zveze ni predvidena ali ki v postopku za

razvezo zadevne zakonske zveze ne šteje za veljavno, niso obvezana z uporabo te uredbe

razvezati zakonske zveze.«92

Določba je bila aprila 2008 predložena Svetu v imenu

spoštovanja zakonov in tradicije na področju družinskega prava, saj je Svet izjavil, da

takratni predlog ne obravnava vprašanj s področja materialnega družinskega prava. Prav

tako ne spreminja nacionalnih predpisov o materialnem pravu.93

Na podlagi člena 13

uredbe Rim III pravo, ki se uporablja, še posebej velja pri istospolnih zakonskih zvezah,

vendar sodišče sodelujoče države članice, ki ne predvideva razveze za istospolne

partnerje, ni dolžno izreči razveze.94

88

Povzeto po N. Kogovšek Šalamon, Svoboda gibanja mavričnih družin v EU – trendi in izzivi, v: Priloga

Pravne prakse 15/2015, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2015, str. IV. 89

Povzeto po Tertnik, 2013, str. 679. 90


(10. 3. 2016) in člen 11 uredbe Rim III. 91

Povzeto po Salord, 2013, str. 1839, člen 12 uredbe Rim III in povzeto po http://eur-lex.europa.eu/legal-



Povzeto po Salord, 2013, str. 1840, 2284. 94

Povzeto po M. Scherpe Jens., European Family Law, Volume I The Impact of Institutions and

Organisations on European Family Law, Edward Elgar Publishing Limited Glos UK, 2016, str. 282.




22

4.5 KOLIZIJSKA PRAVILA GLEDE ZAKONSKIH SPOROV V EU

Kolizijsko pravo ureja civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom, tako da

določi pravo, ki se naj uporabi za osebna, družinska, delovno socialna, premoženjska in

druga razmerja.95

Danes evropsko kolizijsko pravo zajema uredbo Rim I96

(pravo, ki se

uporablja za pogodbena obligacijska razmerja), uredbo Rim II97

(pravo, ki se uporablja

za nepogodbene obveznosti), uredbo Rim III (pravo, ki se uporablja za razvezo

zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti), uredba Rim IV98

(pristojnosti in

pravo, ki se uporablja v dedno pravnih razmerjih), preživninske zadeve99

in

insolventnost.100

Kadar države nimajo enotnega zasebnega prava, posebna kolizijska

pravila znotraj države določijo zasebno pravo, ki se naj uporabi. Zasebnopravne

ureditve držav so lahko teritorialno ali personalno razčlenjene.101

4.5.1 Kolizije, povezane z ozemeljskimi enotami

V primerih, ko država obsega več ozemeljskih enot, ima lahko vsaka ozemeljska enota

svoj pravni sistem oziroma lastne predpise materialnega prava za razvezo in prenehanje

življenjske skupnosti, zato se mora uredba Rim III uporabiti tudi pri koliziji pravil med

temi ozemeljskimi enotami. Pri določitvi prava, ki se uporabi v skladu z uredbo Rim III,

se morajo vsa sklicevanja na pravo te države nanašati na veljavno pravo zadevne

ozemeljske enote. Sklicevanje na običajno prebivališče v tej državi pomeni sklicevanje

na običajno prebivališče v zadevni ozemeljski enoti. Kadar pa se stranki sklicujeta na

državljanstvo, se vsa sklicevanja lahko nanašajo na ozemeljsko enoto, ki jo opredeljuje

zakonodaja te države, ali – v primeru, ko ni zadevnih pravil – na ozemeljsko enoto, ki jo

izbereta stranki, ali na ozemeljsko enoto, s katero je zakonec oziroma sta zakonca

najtesneje povezana. S tem se zagotovijo pravna varnost, predvidljivost in – v vseh

primerih, ki vsebujejo kolizijska pravila – enotna uporaba predpisov Evropske unije.102

95

Člen 1 Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), Uradni list RS, št. 56/1999 in

45/2008 – ZArbit, z dne 13.7.1999, str. 7053–7062. 96

Uradni list EU, L 177, z dne 4.7.2008, str. 6–16. 97




Uradni list EU, L 160, 30.6.2000, str. 1–18. 101

Povzeto po Tertnik, 2013, str. 671 in 681. 102


(10. 3. 2016) in člen 14 uredbe Rim III.


23

4.5.2 Kolizije, povezane s kategorijami oseb

Enako kot zgoraj velja tudi pri kolizijah, ki se uporabljajo za različne kategorije oseb.

Vsa sklicevanja na pravo teh držav se nanašajo na pravni sistem, ki je določen z

veljavnimi pravili teh držav. Kadar teh pravil ni, se uporablja pravni sistem oziroma

sklop pravil, s katerim je zakonec ali sta zakonca najtesneje povezana.103

4.5.3 Notranje kolizije zakonov

Člen 16 uredbe Rim III izključuje uporabo te uredbe za notranje kolizije zakonov, saj

»sodelujoča država članica z različnimi pravnimi sistemi ali sklopi pravil, ki se

uporabljajo za zadeve, ki jih ureja ta uredba, ni zavezana uporabljati te uredbe za

kolizijo zakonov, ki se pojavi med temi pravnimi sistemi ali sklopi pravil«.104

4.6 DRUGE DOLOČBE

Sodelujoče države članice so morale do 21. septembra 2011 obvestiti Komisijo o

morebitnih nacionalnih določbah, ki se nanašajo na veljavne formalne zahteve za

dogovore o izbiri prava, ki se uporabi, in na možnosti določitve prava, ki se uporabi.

Sporočati morajo tudi naknadne spremembe teh določb. Vse informacije, ki jih pridobi

Komisija v zvezi s tem, morajo biti ustrezno javno dostopne.105

Uredba Rim III se od 21. junija 2012 uporablja za tekoče sodne postopke in vrste

dogovorov, kadar stranki sami izbereta pravo, ki se uporabi. Kadar je dogovor o izbiri

prava, ki se uporablja, skladen z materialno in formalno veljavnostjo, učinkuje tudi, če

je bil sklenjen pred 21. junijem 2012. Na dogovore o izbiri prava, ki se uporablja,

sklenjene v skladu s pravom sodelujoče države članice sodišča, pred katerim se je začel

postopek pred 21. junijem 2012, uredba Rim III nima vpliva.106

Udeležene države članice lahko še naprej uporabljajo kolizijska pravila iz dvostranskih

ali večstranskih konvencij, katere pogodbenice so ob sprejetju uredbe Rim III, saj ta

uredba v skladu s členom 351 PDEU ne posega v uporabo mednarodnih konvencij.

Vendar med sodelujočimi državami članicami uredba Rim III prevlada nad

103





24

konvencijami, če so sklenjene izključno med dvema ali več sodelujočimi državami

članicami in se nanašajo na zadeve, ki jih ureja ta uredba. V primeru, da bi udeležene

države članice vzporedno uporabljale dva režima – nekatere predpise iz konvencij, ki so

jih ratificirale, druge pa predpise iz uredbe Rim III – bi bilo to v nasprotju z dobrim

delovanjem evropskega območja pravice.107

Uredba Rim III vsebuje klavzulo o pregledu, po kateri mora Komisija najprej do 31.

decembra 2015,108

nato pa vsakih pet let, predložiti poročilo o uporabi uredbe, po

potrebi pa tudi predloge za prilagoditve te uredbe. Po predhodnih sporočanjih

sodelujočih držav članic o informacijah, kako njihova sodišča uporabljajo uredbo Rim

III, Komisija predloži poročilo Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu

ekonomsko-socialnemu odboru.109

4.7 RAZNOLIKOST UREDITEV ZAKONSKIH SPOROV PO

SODELUJOČIH DRŽAVAH ČLANICAH

4.7.1 Ureditev zakonskih sporov v Sloveniji

Razvezo zakonske zveze v Sloveniji ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih

razmerjih.110

Kadar je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna, sme vsak

zakonec zahtevati razvezo.111

Razveza zakonske zveze je lahko sporazumna ali pa se

razveže s tožbo. Pri sporazumni razvezi zakonca, ki nočeta več živeti skupaj, na sodišču

vložita predlog in določene sklenjene sporazume (npr. o varstvu in vzgoji, o

preživljanju otrok, o delitvi skupnega premoženja idr.). Razvezo zakonske zveze s tožbo

pa lahko zahteva tisti zakonec, za katerega je zakonska zveza nevzdržna (edini razvezni

razlog pri nas).112

Preden je začela veljati in se uporabljati uredba Rim III, je razvezo zakonske zveze, ki

je vsebovala čezmejne elemente, urejal Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in

107


(10. 3. 2016) in člen 19 uredbe Rim III. 108

Komisija do avgusta 2016 še ni predložila prvega poročila. 109


Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-UPB1), Uradni list RS, št. 69/2004, z dne

24.6.2004, str. 8462–8477. 111

Člen 64 ZZZDR. 112

B. Novak, Družinsko pravo, Uradni list RS Ljubljana, 2014, str. 102–103.


25

postopku.113

Za razvezo zakonske zveze se je uporabljalo pravo države, katere

državljana sta bila oba zakonca ob vložitvi tožbe. V primeru, da sta imela zakonca ob

vložitvi tožbe različni državljanstvi, se za razvezo uporabita kumulativno pravi držav,

katerih državljana sta bila. Kadar se zakonska zveza ni mogla razvezati z uporabo prava

iz prejšnje povedi, se je uporabilo pravo Republike Slovenije, pod pogojem, da je imel

eden od zakoncev ob vložitvi tožbe stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Pravo

Republike Slovenije se je uporabilo tudi, če je bil eden od zakoncev slovenski državljan,

ki pa ni imel stalnega prebivališča v Sloveniji, in če se ni dalo uporabiti kumulativno

prav držav, katerih državljana sta.114

Za udeležene države članice se je uredba Rim III začela uporabljati 21. junija 2012, ki je

v celoti zavezujoča in se v državah članicah uporablja neposredno.115

Kadar je pri

razvezi zakonske zveze prisoten mednarodni element, bodisi državljanstvo bodisi

običajno prebivališče, oziroma ko gre za kolizijo zakonov, se uporabi uredba Rim III, ki

Slovenijo zavezuje že od samega začetka uporabe uredbe. Zakon o mednarodnem

zasebnem pravu in postopku je bil glede uporabe prava, ki se uporablja v razvezah

zakonskih zvez, ki vsebujejo mednarodni element, derogiran in ga ni več mogoče

uporabiti pri kolizijskih normah.116

4.7.2 Ureditev zakonskih sporov v nekaterih ostalih sodelujočih državah članicah

Avstrija

Zakonska zveza se razveže na podlagi sporazuma ali tožbe. Pri sporazumni razvezi

morata zakonca 6 mesecev živeti ločeno (institut »ločitev od mize in postelje«). Skleniti

morata tudi sporazum o neozdravljivi omajanosti zakonske zveze in sporazum o vseh

posledicah razveze zakonske zveze. Razveza s tožbo se lahko zahteva iz krivdnih

razlogov, kadar gre npr. za prevaro zakonca, ali nekrivdnih razlogov, npr. če eden od

zakoncev zboli za hudo nalezljivo boleznijo.117

113

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), Uradni list RS, št. 56/1999, z dne

13.7.1999, str. 7053–7062. 114

Člen 37 ZMZPP. 115

Člen 21 uredbe Rim III in

http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/zakonodaja_eu_s_podrocja_pravosodja/pravosodno_s

odelovanje_v_civilnih_zadevah/ (20. 3. 2016). 116

Povzeto po Odl. VSL sklep IV Cp 2433/2015 z dne 13. 10. 2015. 117

Zupančič, 2009, str. 120.

http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/zakonodaja_eu_s_podrocja_pravosodja/pravosodno_sodelovanje_v_civilnih_zadevah/


26

Pri uporabi uredbe Rim III lahko zakonca po avstrijski zakonodaji (člen 11(3) IPRG)118

izbereta pravo, ki se uporabi v skladu s členom 5 (3) uredbe Rim III tudi med

postopkom pred sodiščem, če to izbiro zakonca izrecno izrazita. Sodišče, pred katerim

poteka postopek, mora tako izbiro evidentirati.119

Francija

Od novele iz maja 2004 dalje so v francoskem pravu štiri poglavitne vrste razvez

zakonske zveze. To so: razveza zaradi dokončnega poslabšanja zakonske vezi med

zakoncema, sporazumna razveza, krivdna razveza in razveza, pri kateri se zakonca

strinjata s prenehanjem zakonske zveze, vendar se ne moreta dogovoriti o njenih

pravnih posledicah. Zakonska zveza pa lahko preneha tudi v primeru razveljavitve

zakonske zveze, ločenega življenja zakoncev in kadar zakonca dejansko živita

ločeno.120

Uredba Rim III vsebuje tri formalne pogoje za veljavnost dogovora o izbiri prava: pisna

oblika dogovora z datumom in podpisi obeh strank. Države članice lahko določijo

dodatna formalna pravila, vendar v francoskem pravu ni nobene določbe, ki bi urejala

formalne pogoje, ki so potrebni za veljavnost dogovora o izbiri prava na področju

razveze ali prenehanja življenjske skupnosti. Zaradi navedenega Francija ni poslala

obvestila iz člena 17(1)(a) uredbe Rim III. Francija prav tako ni poslala obvestila iz

člena 17(1)(b) uredbe Rim III, saj v francoskem pravu ni izrecno določena možnost

dogovora, s katerim zakonca izbereta pravo, ki se uporabi v njunem primeru, in ki ga

lahko skleneta in spremenita kadarkoli, najpozneje ob začetku postopka pred sodiščem.

Prav tako ni izrecno določeno, da lahko zakonca pravo, ki naj ga uporabi sodišče, pred

katerim poteka postopek, izbereta tudi med postopkom, če to dopušča pravo sodišča.121

Nemčija

Po nemškem pravu se zakonska zveza razveže s sodbo na predlog enega ali obeh

zakoncev. Razvezni razlog je omajanost zakonske zveze. Primere, ko se zakonska zveza

šteje za omajano, določa zakon. Zakonska zveza se ne glede na omenjeni razlog ne

118

Akt o mednarodnem zasebnem pravu (IPRG), Glasnik zveznega prava št. 304/1978, z dne 15. 6. 1978. 119

Povzeto po členu 5 (3) uredbe Rim III in https://e-

justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-at-sl.do?member=1

(1. 6. 2016). 120

Zupančič, 2009, str. 130 in 131. 121

Povzeto po https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-

fr-sl.do?member=1 (1. 6. 2016).

https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-at-sl.do?member=1


https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-fr-sl.do?member=1


27

razveže, če je to v interesu skupnega otroka zakoncev ali v primeru, ko bi razveza za

zakonca, ki jo zavrača, glede na posebne okoliščine pomenila težko breme.122

Pri uporabi uredbe Rim III je po nemški zakonodaji (člen 46(d)(1) EGBGB)123

treba

dogovor o izbiri prava, ki se uporabi, evidentirati v obliki notarskega zapisa, če so za

takšen dogovor določene dodatne formalne zahteve, ki so določene v odstavkih 2-4

člena 7 te uredbe. Smiselno se uporablja člen 127 (a) Civilnega zakonika. V skladu s

členom 5 (3) uredbe Rim III lahko zakonca po nemški zakonodaji (člen 46(d)(2)

EGBGB) izbereta pravo, ki se uporabi, vse do konca zadnje obravnave na prvi

stopnji.124

Belgija

Med postopkom belgijska zakonodaja zakoncema ne dopušča izbire prava, ki se naj

uporabi, temveč morata izbiro izraziti na začetku postopka.125

Španija

Pri uporabi uredbe Rim III je po španski zakonodaji potrebno dogovor o izbiri prava, ki

se uporabi, skleniti v obliki javne listine pred notarjem ali v obliki dokumenta, ki mora

vsebovati nedvoumni datum in podpis strank. V drugem primeru ni potrebno overiti

listine pred notarjem. Zakonca prava, ki naj ga uporabi sodišče, ne moreta izbrati med

postopkom, saj španska zakonodaja te možnosti ne dopušča.126

Luksemburg

Zakonca prava, ki naj ga sodišče uporabi v njunem postopku, ne moreta izbrati med

postopkom, saj te možnosti iz člena 5 (3) uredbe Rim III luksemburška zakonodaja ne

dopušča.127

122

Zupančič, 2009, str. 97. 123

Uvedbeni zakon k Civilnemu zakoniku (EGBGB), Zvezni uradni list, št. 63, z dne 21 .9. 1994, str.

2494–2529. 124


de-sl.do?member=1(1. 6. 2016) in člen 7 uredbe Rim III. 125


be-sl.do?member=1 (1. 6. 2016) in člen 5 (3) uredbe Rim III. 126


es-sl.do?member=1 (1. 6. 2016). 127


lu-sl.do?member=1 (1. 6. 2016).

https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-be-sl.do?member=1


https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-es-sl.do?member=1


https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-lu-sl.do?member=1


28

Madžarska

Kadar se uporabi uredba Rim III morata zakonca dogovor o določitvi prava, ki se

uporabi za razvezo zakonske zveze ali prenehanje življenjske skupnosti, skleniti v pisni

obliki, z datumom in podpisom obeh zakoncev. Enakovredna pisni obliki se štejejo tudi

vsa elektronska sporočila, ki zagotavljajo trajen zapis dogovora. Drugih dodatnih

formalnih zahtev madžarsko pravo ne zahteva. Pravo, ki se uporabi, lahko zakonca

izbereta najpozneje do izteka roka, ki ga določi sodišče na prvi obravnavi.128

Romunija

V skladu s členom 5 (3) uredbe Rim III lahko zakonca po romunski zakonodaji izbereta

pravo, ki se uporabi za ločitveni postopek, tudi po predložitvi zadeve sodišču. Vendar

prava ne moreta izbrati po dnevu prve sodne obravnave, na katero sta bila uradno

pozvana.129

Malta

Razvezo zakonske zveze na Malti dovoljuje šele zakon, ki je začel veljati oktobra 2011.

Pred tem je bila Malta edina država članica Evropske unije, ki ni dovoljevala razvez.

Državljani so lahko razvezo opravili le v tujini, saj so priznavali razvezo s strani drugih

sodišč.130

Italija

Po več kot štiridesetih letih je Italija leta 2015 dobila nov zakon o razvezi zakonske

zveze, ki skrajšuje roke za razvezo zakonske zveze. Obdobje za premislek je po prejšnji

ureditvi trajal tri leta, sedaj je skrajšan na leto dni. Kadar pa gre za sporazumno razvezo,

je rok še krajši, in sicer 6 mesecev.131

128


hu-sl.do?member=1 (1. 6. 2016) in člen 7 uredbe Rim III. 129


ro-sl.do?member=1 (1. 6. 2016). 130

Povzeto po Sever, 2016, str. II. 131

Prav tam, str. III.

https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-hu-sl.do?member=1


https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-ro-sl.do?member=1


29

5 PRIMERI IZ SODNE PRAKSE

Kljub temu, da različni avtorji opozarjajo na težave,132

ki jih uredba Rim III ni uredila,

bo šele sodna praksa pokazala, kje so prednosti in pomanjkljivosti omenjene uredbe. Od

začetka uporabe uredbe Rim III pa vse do danes je bila izdana samo ena sodba Sodišča

EU, ki se izrecno nanaša na to uredbo.

5.1 ZADEVA C-281/15

Prvi predlog za sprejetje predhodne odločbe je 11. maja 2015 na Sodišče EU vložilo

nemško sodišče Oberlandesgericht München o zadevi C-281/15 Soha Sahyouni proti

Raja Mamisch.133

Predložitveno sodišče je predlog vložilo na podlagi člena 267

Pogodbe o delovanju Evropske unije. Prvi senat Sodišča je bil v sledeči sestavi: R. Silva

de Lapuerta, predsednik senata, in sodniki A. Arabadjiev, J.-C. Bonichot, C. G.

Fernlund in S. Rodin. Generalni pravobranilec v postopku je bil H. Saugmandsgaard

Øe, tajnik pa A. Calot Escobar. Pri izdaji sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega

pravobranilca, so upoštevali stališča, ki so jih predložili zastopniki za nemško vlado T.

Henze in J. Mentgen, za belgijsko vlado C. Pochet, L. Van den Broeck in S. Vanrie, za

francosko vlado D. Colas in F.-X. Bréchot, za madžarsko vlado M. Fehér, G. Koós in

M. Bora in za Evropsko komisijo M. Wilderspin. V zadevi so odločili z obrazložitvenim

sklepom, ki je v skladu s členom 53 (2) Poslovnika Sodišča. Predlog za sprejetje

predhodne odločbe se nanaša na razlago uredbe Rim III, vložen pa je bil v okviru spora

med go. Soha Sahyouni in g. Raja Mamisch v zvezi s pravnimi postopki za priznanje

zakonske sodbe verskega sodišča, sprejete v tretji državi. Sklep ima pravno podlago v

pravu EU in v nemški zakonodaji. Člen 1 (1) uredbe Rim III določa, da se ta uredba

uporablja v primeru kolizije zakonov za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti,

člen 8 Uredbe Rim III pa določa pravo, ki se uporabi, če ga stranki ne izbereta. Prav

tako se v skladu s členom 1 (1) (a) uredbe Bruselj IIa134

uporablja ta uredba, ne glede na

vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na razvezo, prenehanje življenjske

skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze. V skladu s členom 21 (1) uredbe Bruselj IIa,

se sodna odločba, ki je izdana v državi članici, prizna v drugih državah članicah, ne da

bi bil za to potreben kakršen koli poseben postopek. Nemški zakon Das Gesetz über das

132

Več o tem v poglavju 6. 133

Povzeto po Sever, 2016, str. IV. 134

Člen 1 (1) (a) uredbe Bruselj IIa.

30

Verfahren in Familiensachen und in den Angelegenheiten der freiwilligen

Gerichtsbarkeit v členu 107 obravnava priznavanje tujih odločb v zakonskih sporih. Po

tem členu se odločba, s katero je bila zakonska zveza razveljavljena v tujini, prizna

samo, če so izpolnjeni pogoji za priznanje. Sklep za priznanje se po tem zakonu izvede

v primeru, da stranka, ki ima pravni interes, vloži vlogo. Kadar so izpolnjene zahteve za

priznanje, lahko zakonec, ki ni vložil vloge, zaprosi sodišče, da odloči o zadevi. V členu

109 istega zakona so določene izjeme od priznanja. Tuja odločba se ne prizna, če

sodišče druge države ni pristojno po nemškem pravu in če bi priznanje odločbe privedlo

do rezultata, ki je očitno v nasprotju s temeljnimi načeli nemškega prava in temeljnimi

pravicami.135

Spor o glavni stvari

Gospa Sahyouni in gospod Mamisch sta se poročila 27. maja 1999 pod pristojnostjo

islamskega sodišča Homs v Siriji. Oba imata sirsko državljanstvo že od rojstva. Leta

1977 je gospod Mamisch z naturalizacijo pridobil tudi nemško državljanstvo. Gospa

Sahyouni pa je pridobila nemško državljanstvo po poroki. Par je živel v Nemčiji do leta

2003, nato pa sta se preselila v Homs, Sirija. Zaradi državljanske vojne v Siriji sta se

poleti 2011 za kratek čas vrnila v Nemčijo, nato pa od februarja 2012 živela izmenično

v Kuvajtu in Libanonu. Trenutno oba zakonca živita v Nemčiji, na različnih naslovih.

Gospod Mamisch je 19. maja 2013 razglasil svojo namero o razvezi zakonske zveze,

tako da je njegov pooblaščeni zastopnik izgovoril razvezno formulo pred versko

šeriatskim sodiščem v Lakatii, Sirija. Sodišče 20. maja 2013 razglasi razvezo. Višje

deželno sodišče v Münchnu je ugodilo predlogu gospoda Mamischa z dne 30. oktobra

2013, da nemško sodišče prizna razvezo iz Sirije, in ugotovilo, da so izpolnjeni

zakonski pogoji za priznanje razveze zakonske zveze. Gospa Sahyouni je dne 18.

februarja 2014 zahtevala razveljavitev odločitve sodišča, saj pogoji za priznavanje

razveze niso bili izpolnjeni. Sodišče v Münchnu je zavrnilo prošnjo gospe Sahyouni z

odločbo z dne 8. aprila 2014, v kateri je bilo odločeno, da priznavanje razveze zakonske

zveze ureja uredba Rim III, ki se uporablja tudi za zasebne ločitve. V odsotnosti

veljavne izbire prava in skupnega običajnega prebivališča zakoncev v letu pred razvezo

zakonske zveze se uporablja pravo, določeno v skladu s členom 8 (c) navedene uredbe.

Ker imata oba zakonca dvojno državljanstvo, je odločilni faktor aktivno državljanstvo.

135

http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=178482&pageIndex=0&doclang=EN&

mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=507930 (1. 6. 2016).

http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=178482&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=507930


31

V njunem primeru je to sirsko državljanstvo. Ugotovljeno je bilo tudi, da javni red po

členu 12 uredbe Rim III ne preprečuje priznanja odločbe o razvezi zakonske zveze.136

Vprašanja za predhodno odločanje

V teh okoliščinah je Višje deželno sodišče v Münchnu (Oberlandesgericht München)

odločilo, da prekine odločanje in Sodišču za predhodno odločanje pošlje naslednja

vprašanja:

1. »Ali na področje uporabe po členu 1 Uredbe Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20.

decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se

uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 343,

str. 10), spada tudi tako imenovana zasebna razveza – tu: razveza pred verskim

sodiščem v Siriji na podlagi šeriatskega prava?

2. V primeru pritrdilnega odgovora na vprašanje 1:

a. Ali je treba pri preučitvi, ali je mogoče priznati razvezo zakonske zveze

na podlagi notranjega prava, uporabiti tudi člen 10 Uredbe (EU) št.

1259/2010?

b. Ce je odgovor na vprašanje 2(a) pritrdilen:

(1) Ali je treba upoštevati abstraktno presojo, po kateri pravo

sodišča, pred katerim poteka postopek, sicer tudi drugemu

zakoncu daje možnosti za razvezo zakonske zveze, vendar zaradi

spola tega zakonca predpisuje druge procesnopravne in

materialne pogoje, kot v primeru prvega zakonca,

oziroma

(2) je veljavnost določbe odvisna od tega, če uporaba abstraktno

diskriminatornega tujega predpisa vodi tudi v posameznem

primeru do – dejanske – diskriminacije?

c. Ce je odgovor na vprašanje (b)(2) pritrdilen:

136





32

Ali je soglasje diskriminiranega zakonca z razvezo zakonske zveze – tudi v

obliki potrjenega prejema nadomestila – zadosten razlog za neuporabo

določbe?«137

V obravnavanem primeru v skladu s členom 53 (2) Poslovnika Sodišča prve stopnje

Sodišče ni pristojno za obravnavanje in odločanje, če je zahtevek ali vloga nedopustna.

Sodišče lahko po opredelitvi generalnega pravobranilca kadarkoli izda obrazložitveni

sklep. Sodišče je v zadevi ugotovilo, da predložitveno sodišče ni predložilo zahtevka za

razvezo zakonske zveze, temveč je podalo zahtevo za priznavanje odločbe o razvezi

zakonske zveze, ki je bila opravljena pred verskim sodiščem v tretji državi. Prav tako je

treba opozoriti, da je na podlagi členov 1 in 8 uredbe Rim III razvidno, da ta uredba, ki

je predmet vprašanj, ureja nasprotja veljavne zakonodaje na področju razveze in

prenehanja življenjske skupnosti in ne ureja odločitev o razvezi zakonske zveze, ki je že

bila razvezana. Uredba Bruselj IIa, ki določa med drugim pravila, ki urejajo priznavanje

in izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih, se uporablja le med državami

članicami. Priznavanje odločbe o razvezi zakonske zveze, ki je bila izdana v tretji

državi, ne sodi na področje uporabe prava EU. Iz tega je razvidno, da se niti določbe

uredbe Rim III, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, niti določbe iz uredbe

Bruselj IIa ali določbe katerega koli drugega pravnega akta Evropske unije, ne

uporabijo v sporu o glavni stvari. V teh okoliščinah se poraja vprašanje, ali je Sodišče

pristojno odgovoriti na zastavljena vprašanja, kljub temu, da spor o glavni stvari ne

spada na področje uporabe prava EU. V svoji prejšnji sodni praksi je Sodišče odločilo,

da je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih, ki ne zadevajo določb prava

Evropske unije, v primerih, ko so nacionalna sodišča obravnavala zadeve, ki niso bile

predmet uporabe prava Evropske unije. Pri urejanju situacije, ki se ne nanaša na

področje uporabe konkretnega ukrepa Evropske unije, si nacionalna zakonodaja

prizadeva, da sprejme enake rešitve kot so bile sprejete v tem ukrepu. Zaradi

preprečevanja prihodnjih razlik je v interesu Evropske unije, da določbe iz tega ukrepa

razlaga enotno. Sodišče je tudi izpostavilo, da je interpretacija določb prava Evropske

unije v primerih, ki niso v okviru njenega področja uporabe, upravičena le, če te

določbe, ki se uporabljajo, za takšne primere z nacionalno zakonodajo na neposreden in

brezpogojen način zagotavljajo enako obravnavanost primerov. V skladu s tem je

Sodišče pozvano, da preveri morebiten obstoj dovolj natančnih znakov, ki omogočajo

sklicevanje na zakonodajo Evropske unije. V danih situacijah Sodišče lahko opravi

zaprošeno interpretacijo, ki pa Sodišča ne zavezuje, razen če izhaja iz sklepa, da gre za

137

Uradni list EU, C 294, 2015, str. 30.

33

obveznost Sodišča. V obravnavanem primeru predložitvena odločba ne vsebuje

nobenega elementa, ki bi določil pristojnost Sodišča na podlagi sodne prakse, ki je

omenjena zgoraj. Predložitveno sodišče iz Münchna je navedlo le, da naj bi se uredba

Rim III uporabila na podlagi dejanskega stanja v postopku o glavni stvari in da se

uredba Rim III uporablja v primerih zasebnih razvez. Predložitveno sodišče lahko vedno

predloži nov predlog za sprejetje predhodne odločbe, če predloži vse potrebno, da lahko

Sodišče o zadevi odloči. Na podlagi člena 53 (2) Poslovnika izhaja, da Sodišče v tem

primeru ni pristojno za odločanje o vprašanjih, ki jih je posredovalo Višje deželno

sodišče v Münchnu. Sodišče Evropske unije je izdalo sklep, da ni pristojno odgovoriti

na vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je z odločbo z dne 2. junija 2015 vložilo

Višje deželno sodišče v Münchnu (Oberlandesgericht München). Sklep je bil izdan 12.

maja 2016, leto dni po sprejetju predloga.138

5.2 ISLAMSKO PRAVO NA SODIŠČIH DRŽAV ČLANIC EU

Evropska unija se srečuje s problemi, ko je treba uporabiti pravo, ki se uporablja, kadar

sta zakonca islamske veroizpovedi. Primer: razvezo zakonske zveze med Alžircem in

Maročanko s prebivališčem v Španiji ureja špansko pravo. Kljub temu, da pravna

sistema Alžirije in Maroka sodita v islamsko družino prava, se ob odsotnosti skupnega

nacionalnega prava uporabi špansko pravo. Uredba Rim III določa, da se za razvezo

zakonske zveze uporabi pravo države, kjer imata zakonca stalno prebivališče, pod

pogojem, da zakonca nista sklenila dogovora o pravu, ki se naj uporabi. Egiptovski

profesor in bivši sodnik Fuad Riad je sestavil evropski kodeks, prilagojen

muslimanskim prebivalcem v Evropi, vendar so te rešitve namenjene notranjim

položajem državljanov in prebivalcev ter nimajo vpliva na odnose v družinah s tujimi

državljani. Te ureja pravo javnega interesa, ker ni zagotovila, da bi bile rešitve priznane

tudi v državi izvora. V takšnih primerih bi šlo za notranji pravni pluralizem, ki pa ne

spada na področje javnega prava interesa. Podpora za spodbujanje nacionalne

zakonodaje tujih državljanov je povezana s tujimi državljanstvi, ki povezujejo več kot

eno državo. Ta možnost prinaša kulturni in verski element, zato se sprva zdi, da gre za

tradicionalno izbiro, ki je znana v pravu javnega interesa evropskih držav, predvsem

evropskih emigracijskih držav. Pojavi se vprašanje, ali je potrebno dati prednost

izvajanju nacionalne zakonodaje, ki je prežeta z verskimi pravili. Na ta način bi lahko

138





34

bila dana prednost uporabi tujih pravnih sistemov, ki vsebujejo državno vero, vendar bi

bilo vseeno potrebno upoštevati željo zakoncev ali enega zakonca, če ne želi uporabiti

nacionalnega prava, ki vsebuje verska pravila. Potrebno bi se bilo osredotočiti na

individualne pravice ženske in moškega. Leta 2007 se je frankfurtsko sodišče sklicevalo

na Koran in na kulturo države zakonca, kjer je bil rojen (natančneje Maroko), da bi

ocenilo, ali se je z ženo (nemško državljanko) grdo ravnalo in če se lahko nadaljuje z

ločitvijo na podlagi tega razloga. Po mnenju sodnika bi se navedeno lahko uporabilo, če

bi bila oba državljana Maroka in bi se bila poročila v Maroku po pravilih islamskega

prava. Sodnik v takem primeru ne more odločati na podlagi arhaičnih verskih besedil ne

po nemškem, ne po maroškem in tudi ne po pravu javnega interesa. Uredba Rim III

opisane situacije ne spreminja. Kljub temu, da zakoncema dopušča izbiro prava, ki se

naj uporabi v njuni ločitvi, bi se odločala, katero nacionalno pravo naj uporabita in ne

katero versko besedilo (Korana, Biblije itd.). V nobenem primeru zakonca ne izbirata

med verskimi pravi (npr. šeriatsko, kanonsko pravo), temveč izbirata pravo države, s

katero sta geografsko povezana (državljanstvo, prebivališče).139

V sodbi z dne 19. septembra 2012 je Višje deželno sodišče v Koblenzu

(Oberlandesgericht Koblenz) ob uporabi uredbe Rim III prišlo do zaključka, da tako

imenovana Khul razveza140

ni v nasprotju z nemškim javnim redom. Kot rezultat se je

uporabilo tuje materialno pravo, in sicer egiptovsko pravo. Sodnik je, ne da bi odprl

podrobno razpravo o tem vprašanju, uporabil člen 10 uredbe Rim III, ki vsebuje

klavzulo o javnem redu. Višje deželno sodišče v Koblenzu ni videlo potrebe po

pojasnitvi pravnega značaja člena 10 uredbe Rim III pri odločanju, ali je egiptovska

Khul razveza skladna z nemškim javnim redom. Kljub temu pa obstajajo razlike v

sodnih praksah nacionalnih sodišč držav članic, ki uporabljajo določbe uredbe Rim III,

zato je mogoče pričakovati konflikte med temeljnimi vrednotami javnih redov držav

članic EU in določbami tujih pravnih redov, na primer šeriatskim pravom. Kljub temu,

da je bilo nemško sodišče pripravljeno sprejeti uporabo Khul razveze, ki jo je štelo za

združljivo z vrednotami nemškega pravnega reda, je zelo verjetno, da Švedska pri

ocenjevanju združljivosti uporabe švedskega prava z egiptovskim pravom kot

materialnim pravom ne bi bila tako strpna. V tem kontekstu je potrebno omeniti, da

obstaja možnost, da je pojasnilo pravnega značaja člena 10 uredbe Rim III Sodišča EU

139

Povzeto po E. Giunchi, Muslim Family Law in Western Courts, Routledge, Abingdon 2014, str. 114–

116, 126. 140

V šeriatskem pravu lahko žena, ki iz katerega koli razloga ne želi več živeti z možem, moža izplača z

denarnim nadomestilom ali z nepremičninami, da ga prepriča v ločitev. Taka razveza se imenuje Khul.

Povzeto po http://www.islamquest.net/en/archive/question/fa6449 (1. 7. 2016).

http://www.islamquest.net/en/archive/question/fa6449

35

dano kasneje, v vmesnem času pa lahko ostane praznina za pravne vrzeli, dvoumnosti in

neenotne rešitve.141

5.3 UPORABA UREDBE RIM III NA SLOVENSKIH SODIŠČIH

Sodna praksa v Sloveniji še ni zasledila primera, ko bi se sodba izrecno nanašala na

uporabo uredbe Rim III. V zadevi Cp 2433/2015, kjer gre za spor z mednarodnim

elementom, in sicer za mednarodno ugrabitev otrok, je Višje sodišče v Ljubljani v

opombah stranki v postopku opozorilo, da je za razmerje med zakoncema oziroma za

razvezo zakonske zveze potrebno uporabiti uredbo Rim III.142

5.4 ODGOVORI EVROPSKE KOMISIJE NA VPRAŠANJA EVROPSKIH

POSLANCEV

Ker je Urad mediatorja Evropskega parlamenta za mednarodne starševske ugrabitve

otrok prejel zahtevek v zvezi s primerom ugrabitve, ki vključuje tri države, je poslanka

Evropskega parlamenta Roberta Angelilli na Komisijo naslovila vprašanja, ki se

navezujejo na mednarodne starševske ugrabitve otrok in na pravo, ki se uporablja v

primeru razveze zakonske zveze. Zakonski par, ki se je poročil septembra 2011 v

Franciji (žena po narodnosti Francozinja, mož Italijan), se je zaradi dela odločil živeti v

Maroku. Po skupnem dogovoru je žena marca 2013 rodila njunega otroka v Franciji,

nato pa se čez 6 tednov vrnila v Maroko, vendar le za nekaj dni. Brez očetovega

soglasja se je nato skupaj z otrokom za stalno vrnila v Francijo. Oče je o ugrabitvi

otroka obvestil policijo v Toulousu, preden je 2. januarja 2014 na podlagi Haaške

konvencije iz leta 1980 vložil vlogo za otrokovo vrnitev centralnemu organu v Rabatu.

Centralni organ v Rabatu je dne 9. januarja 2014 dokumentacijo posredoval nasprotni

strani, ženi v Pariz. Otrokov oče je zapustil Maroko in sedaj že približno 6 mesecev živi

v Italiji.143

141

Povzeto po Banaszewska in Kopowski,

http://www.ejtn.eu/documents/themis%202015/written_paper_germany_2.pdf, str. 11, 15 (29. 3. 2016). 142

Povzeto po Odl. VSL sklep IV Cp 2433/2015 z dne 13. 10. 2015. 143

Povzeto po Pisna vprašanja poslancev Evropskega parlamenta in odgovori institucij Evropske unije,

Uradni list EU, C 353, 7. 10. 2014, str. 40.

36

Evropska poslanka je o tej zadevi postavila tri vprašanja. Tretje vprašanje se je nanašalo

na uredbo Rim III, in sicer katero pravo, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze, se

naj v tem primeru v skladu s to uredbo uporabi.144

V imenu Komisije je dne 25. marca 2014 na zastavljena vprašanja odgovorila gospa

Reding. Na tretje vprašanje, ki se nanaša na uporabo uredbe Rim III, je zapisala, da sta

obe državi, Francija in Italija, podpisnici te uredbe, zato se v njunem primeru, ko

dogovor o izbiri prava, ki naj se uporabi, ni sklenjen, uporabi člen 8 (d), ki določa, da se

uporabi pravo sodišča, pred katerim se je začel postopek.145

144


Uradni list EU, C 353, 7. 10. 2014, str. 40. 145


Uradni list EU, C 353, 7. 10. 2014, str. 40.

37

6 KRITIČNA OCENA UREDBE

Glavni cilj poenotenja mednarodnega zasebnega prava v Evropski uniji je državljanom

zagotoviti pravno varnost, ki je posledica konvergence kolizijskih pravil na področju

razveze zakonske zveze in prenehanja življenjske skupnosti. Prav z namenom

poenotenja kolizijskih pravil na omenjenem področju je bil uveden mehanizem

okrepljenega sodelovanja v več kot polovici držav članic EU. Kot zadnja možnost je

bilo uporabljeno okrepljeno sodelovanje, saj zaradi nasprotovanja Švedske, ki je bila

mnenja, da predlagani osnutek uredbe Rim III pomeni korak nazaj, saj je pravica do

ločitve temeljna za enakopravnost spolov, države članice o tematiki niso odločale s

soglasjem, temveč s preglasovanjem. Verjetnost, da se bodo vse nesodelujoče države

članice pridružile okrepljenemu sodelovanju, je minimalna. Poraja se vprašanje, ali

bodo države, ki nasprotujejo, izven tega okrepljenega sodelovanja skupaj ustvarile svoja

pravila. Države, ki si delijo podobne pravne kulture in socialna ozadja (npr. nordijske

države), lahko ustvarijo skupne standarde za pravo, ki se uporablja za razvezo zakonske

zveze (kot obstajajo nordijske konvencije o zakonskih zadevah). V takem primeru bi

tudi te države morale uporabiti okrepljeno sodelovanje, kar se zdi težko verjetno, zlasti

glede na dejstvo, da bi bila vzpostavitev različnih sistemov kolizije zakonov znotraj

skupnega pravosodnega območja verjetno v nasprotju s cilji Evropske unije. Svet ne bi

smel sprejeti nobene nove pobude na tem področju, vendar kljub temu ne obstaja

instrument, ki bi lahko državam članicam preprečil sklepanje mednarodne konvencije o

tem vprašanju. V primeru deljenih pristojnosti tudi ni mogoče obveznosti zvestobe

držav članic EU razlagati tako široko. Posledično bi naenkrat obstajale dve ali celo tri

različne kolizije, ki bi urejale iste zadeve.146

Uporaba okrepljenega sodelovanja za uvedbo kolizijskih pravil na področju razveze

zakonske zveze in prenehanja življenjske skupnosti ima tako pozitivne kot negativne

posledice. Sprejeta rešitev za državljane ne zagotavlja večje stabilnosti in predvidljivosti

zakona. Potrebno je opozoriti, da so državljani Evropske unije vedno bolj prepričani in

navajeno na dejstvo, da je večina predpisov Evropske unije usklajenih ali združenih.

Pričakujejo zbliževanje pravnih sistemov med državami članicami, kar vodi k

prepričanju, da se uredba Rim III, ki je nastala na podlagi okrepljenega sodelovanja,

uporablja v vseh državah članicah Evropske unije. V takem primeru so lahko stranke,

146

Povzeto po Sapota, 2013, str. 291 in povzeto po Horvat, 2008a, str. 29.

38

ko se odločajo o uporabi prava v njihovem primeru, v zmoti, če postopek poteka pred

sodiščem države, ki ni sodelovala pri okrepljenem sodelovanju.147

Okrepljeno sodelovanje je lahko koristen in pomemben mehanizem pri razvoju

evropske integracije, ki pa bi se moral na področju mednarodnega zasebnega prava

obravnavati bolj kot dodatno orodje za zagotavljanje prožnosti v primerih, ko ni nobene

druge rešitve. Še posebej je lahko koristno, če so nameni, obsegi uredb in predlagana

pravila sprejemljiva za vse države članice, vendar je tudi sprejem v vseh državah

članicah hkrati otežen. Do izvajanja okrepljenega sodelovanja na določeno temo ne bi

smelo priti zaradi neuspeha pri doseganju kompromisov med vsemi državami članicami.

Okrepljeno sodelovanje ne more nadomestiti soglasja držav članic, saj namesto

zbliževanja nacionalnih pravnih sistemov povečuje možnosti za njihovo razlikovanje.148

Okrepljeno sodelovanje je največji dosežek uredbe Rim III, hkrati pa je tudi najšibkejši

dejavnik, saj je instrument ambivalenten. Po eni strani daje priložnost razvitejšim

državam, ki so sposobne najti skupno rešitev, da se dalje razvijajo, po drugi strani pa ne

rešuje vseh problemov. Za preprečevanje »forum shoppinga«, ki v pravno odločanje

vnaša arbitrarnost in privilegij strank, ki si lahko zagotovijo intenzivno pravno

svetovanje, bi bilo bistvenega pomena, da bi sodelovale vse države članice. Primer

problema: Poljska zakonca sta poročena že 20 let. Mož se zaradi dela odseli na Finsko,

žena pa ostane doma na Poljskem. Po enem letu bivanja na Finskem želi mož razvezo

zakonske zveze. Zaveda se, da je finski postopek ločitve hitrejši in enostavnejši v

primerjavi s poljskim. Finsko sodišče je v skladu z uredbo Bruselj IIa149

pristojno za

zadevo in bi v konkretnem primeru kot veljavno pravo uporabilo lex fori. Kljub temu da

žena nima nobene povezave s Finsko, bi se razveza opravila na podlagi finske

zakonodaje. Obstajata dve možni rešitvi, kako ravnati v taki situaciji. Lahko bi omejili

pravila o pristojnosti iz uredbe Bruselj IIa z vključitvijo klavzule, s katero bi se finsko

sodišče v primeru skupnega državljanstva zakoncev izreklo za nepristojno. Lahko pa bi

Finska in Poljska v svojih pravnih sistemih uvedle določbe uredbe Rim III. V tem

primeru je cilj uredbe Bruselj IIa zagotoviti ohranitev enostavnega dostopa do sodnega

varstva. Po uredbi Bruselj IIa bi imelo v danem primeru pristojnost tako poljsko kot tudi

finsko sodišče. V primeru odsotnosti izbire prava s strani zakoncev in ko alineja a in b

člena 8 uredbe Rim III ne prideta v poštev, se, ko sodišče začne postopek, uporabi pravo

tiste države, katere državljana sta oba zakonca (člen 8 (c) uredbe Rim III). Tako poljsko

147

Povzeto po Sapota, 2013, str. 291 in 292. 148

Povzeto po Sapota, 2013, str. 292. 149

Člen 3, odst. 1, zaporedna točka 4 uredbe Bruselj IIa.

39

kot finsko sodišče bi v tem primeru uporabilo poljsko materialno pravo, saj imata oba

zakonca poljsko državljanstvo. 150

S poenotenjem civilnega materialnega prava bi bilo pojav »forum shoppinga« možno

rešiti, vendar si zaradi zgodovinsko pogojenih razlik med civilnimi pravnimi redi držav

članic tega trenutno ne moremo obetati. Lahko pa bi poenotili kolizijsko pravo in s tem

zagotovili enako obravnavanje sodišč različnih držav v čezmejnih primerih. S tem bi

odpravili neželene učinke »forum shoppinga«.151

Večkrat je poudarjeno, da evropski instrumenti ne nameravajo spreminjati notranjega

(domačega) prava kot takega, ker nimajo neposrednega vpliva. Pri mednarodnem

zasebnem pravu in nacionalnem družinskem pravu gre za različni pravni področji, ki

temeljita na različnih pravnih kompetencah. Uredba Rim III navaja, da nobena njena

določba ne more prisiliti sodišča sodelujoče države članice, da jo uporabi, če v svojem

pravu nima predvidene razveze zakonske zveze ali v postopku za razvezo zadevne

zakonske zveze ne šteje za veljavno, kar je očiten kompromis.152

Da bi se izognili negotovosti in dvoumnosti, bi bilo zaželeno pojasniti razumevanje in

meje osnovnih pojmov, ki so zajeti v materialno področje uporabe uredbe Rim III.

Uredba Rim III vključuje poroke istospolnih partnerjev, ki v primeru konflikta med

različnimi pojmi zakonske zveze prepušča ureditev nacionalni zakonodaji. Kljub temu

bi bilo zaželeno, da se izrecno pojasni vprašanje, ali je istospolna poroka vključena v

opredelitev »zakonske zveze« v skladu z uredbo Rim III, saj bo vsako sodišče pojem

drugače interpretiralo. Zdi se zelo nerealno, da bodo države članice pripravljene

natančneje opredeliti ta pojem, saj jim dvoumnost omogoča, da ohranijo svoje pogosto

zelo različne pravne ureditve in hkrati sodelujejo v okrepljenem sodelovanju.

Fleksibilnost je nedvoumno prednost, vendar pa je potrebna tudi določena stopnja

skladnosti in pravne varnosti. Potrebna bi bila tudi dodatna pojasnila za razumevanje

pojma »razveze« in ali je zasebna razveza vključena v ta pojem.153

V uredbo Rim III bi bilo iz razloga jasnosti priporočljivo vstaviti klavzulo o različnih

narodnostih. S tem bi dali strankam, ki imajo več državljanstev, možnost, da se

150

Povzeto po Tertnik, 2013, str. 670 in povzeto po Banaszewska in Kopowski,

http://www.ejtn.eu/documents/themis%202015/written_paper_germany_2.pdf, str. 14–15 (29. 3. 2016). 151

Povzeto po Tertnik, 2013, str. 670. 152


Povzeto po Scherpe, 2016, str. 291 in povzeto po Banaszewska in Kopowski,

http://www.ejtn.eu/Documents/themis%202015/Written_paper_Germany_2.pdf, str. 16 (29. 3. 2016).

40

odločijo, katero državljanstvo bodo uporabili.154

Kadar zakonca ne izbereta prava, ki se

bo uporabilo v njunem primeru, določa uredba Rim III v členu 8 štiri objektivne

navezne okoliščine: običajno prebivališče zakoncev v trenutku, ko se je pred sodiščem

začel postopek; če to ni mogoče, zadnje običajno prebivališče zakoncev, če eden od

njiju še vedno prebiva v tej državi; če to ni mogoče, isto državljanstvo obeh zakoncev;

če tudi to ni mogoče, pa nacionalno pravo (lex fori). Dvojno skupno državljanstvo lahko

v primeru, ko prvi dve navezni okoliščini ne prideta v poštev, povzroči težave. Na prvi

pogled se zdi, da se skupno običajno prebivališče in zadnje skupno prebivališče kot

navezni okoliščini uporabljata v večini primerov. Kljub temu lahko predvidimo

hipotetično situacijo: lahko se zgodi, da imata zakonca skupno prebivališče v državi

članici EU, v katero sta se kmalu po poroki preselila iz svoje izvorne države članice.

Predstavljajmo si, da imata državljanstvo države, v kateri sta bila rojena, in tudi

državljanstvo države, kjer imata prijavljeno stalno prebivališče. Po nekaj letih se eden

od zakoncev odseli v tujino, drugi pa se vrne v svojo državo rojstva. Nato se zakonca

strinjata, da začneta postopek razveze zakonske zveze pred sodiščem države (vezano na

uporabo uredbe Rim III), kjer ima eden od njiju običajno prebivališče. Sodišče mora

določiti pravo v skladu z uredbo Rim III – uporabi se člen 8. Prvih dveh naveznih

okoliščin ni mogoče uporabiti, zato se uporabi tretja, vendar je skupno državljanstvo

dvojno. Glede na razvoj evropske družbe in glede na dejstvo, da se ljudje pogosto selijo

iz ene države v drugo, se nastali položaj ne zdi tako nenavaden. Vprašanje je, katero

pravo naj sodnik uporabi, kadar se državljanstva štejejo za enakovredna. Predvidimo

lahko tri rešitve. Prva rešitev: čeprav preambula uredbe Rim III v točki 22 ne omenja

dvojnega skupnega državljanstva, določa naslednje: »Kadar se v tej uredbi v zvezi z

uporabo prava države kot navezna okoliščina navaja državljanstvo, naj bi se vprašanje,

kako obravnavati primere večkratnega državljanstva, reševalo v skladu z nacionalnim

pravom, ob popolnem spoštovanju splošnih načel Evropske unije.«155

Narodnosti dveh

različnih držav članic morata biti postavljeni v enakopraven položaj in ena država ne

more dati prednosti enemu državljanstvu pred drugim. Zadeva pa je drugačna, ko gre za

dve skupni državljanstvi držav, ki nista državi članici. V takem primeru bodo veljala

pravila sodišča, ki dajejo prednost enemu državljanstvu. Druga rešitev: kadar odpadeta

prvi dve povezovalni okoliščini iz člena 8 uredbe Rim III, bi moralo sodišče uporabiti

pravo države, katere državljana sta oba zakonca, saj je naslednja navezna okoliščina lex

fori. Ta rešitev se zdi najlažja in najbolj praktična, vendar to ne pomeni, da stranke

želijo, da se uporabi lex fori. Tretja rešitev predstavlja obstoj možnosti načela

154


http://www.ejtn.eu/documents/themis%202015/written_paper_germany_2.pdf, str. 15 (29. 3. 2016). 155

Točka 22 preambule uredbe Rim III.

http://www.ejtn.eu/Documents/THEMIS%202015/Written_paper_Germany_2.pdf

41

»učinkovitega državljanstva«, ki ga poznamo v mednarodnem javnem pravu. Na ta

način bi sodišče v primeru dvojnega državljanstva preučilo, katero državljanstvo je

»bolj učinkovito«. Vse tri predvidene rešitve se zdijo šibke in ne zagotavljajo

predvidljive rešitve. Razvoj mednarodnega zasebnega prava Evropske unije v

družinskih zadevah bo dal jasnejši odgovor na vprašanje dvojnega državljanstva.156

Uredba Rim III zmanjšuje možnost »hitenja na sodišče« enega od zakoncev, saj bi

moralo vsako sodišče sodelujoče države članice, pred katerim se začne postopek,

uporabljati pravo, ki ga določajo usklajena skupna pravila v zakonskih sporih. »Hitenje

na sodišče« lahko povzroči uporabo prava, s katerim se zakonec ne čuti tesno

povezanega, lahko pa je uporabljeno tudi pravo, ki ne upošteva interesov zakonca.

Čeprav je to zaželeno, se uredba Rim III trenutno še ne uporablja v vseh državah

članicah. Posledica tega je obstoj možnosti, da se pravo, ki se uporablja v zakonskih

sporih, razlikuje glede na kolizijska pravila (nacionalna pravila ali poenotena pravila v

uredbi Rim III), ki se uporabljajo v državah članicah, v katerih teče postopek. Zato

težava v zvezi s »hitenjem na sodišče« še vedno obstaja.157

Cilj instituta zavračanja je zagotovitev mednarodne skladnosti odločitev. Ta je med

članicami EU že dosežena s poenotenjem kolizijskega prava, zato z izključitvijo

zavračanja ne nastane posebna škoda, je pa ogrožena skladnost odločitev z državami

nečlanicami EU. Možna rešitev je različna ureditev zavračanja v odnosu do držav članic

in nečlanic Evropske unije. Evropski uredbodajalaec, ki se je odločil za preprostejšo

rešitev, je sledil univerzalističnemu načelu. Kadar uredba Rim III določa uporabo prava

države, se vselej uporabi materialno pravo države, na katero napotujejo evropska

kolizijska pravila in ne pravila mednarodnega zasebnega prava.158

Uredba Rim III poskuša v členu 10, ki je nujno obvezen, preprečevati diskriminacijo, za

kar obstajajo dobri razlogi, kot so pravna varnost in predvidljivost. Pričakujemo lahko,

da bo Sodišče EU prej ali slej obravnavalo takšno vprašanje, ko bo eno od nacionalnih

sodišč moralo razvezati zakonca na podlagi tujega materialnega prava in člena 10

uredbe Rim III. Sodišče EU bo podalo predhodno odločitev v skladu s členom 267

PDEU. Predhodnemu odločanju Sodišča EU bi se lahko izognili, če bi bile sodelujoče

156

Povzeto po S. De Vido, The Relevance of Double Nationality to Conflict-of-laws issues relating to

Divorce and Legal Separation in Europe, Cuadernos de Derecho Transnacional, Oddelek za mednarodno

zasebno pravo na Univerzi Carlos III, Madrid, 2012, str. 228–230. 157

Povzeto po Sever, 2016, str. IV in http://www.ipex.eu/ipexl-

web/dossier/files/download/082dbcc5452b148401458813689f3d11.do (10. 3. 2016). 158

Povzeto po Tertnik, 2013, str. 680 in člen 11 uredbe Rim III.



42

države članice pripravljene izrecno pojasniti pravni značaj in omejitve člena 10 uredbe

Rim III. Vendar ni vedno enostavno doseči soglasja med pogajanji na meddržavni ravni,

kot so pokazala tudi pogajanja pri nastanku uredbe Rim III. Vseeno bi bilo iz razloga

varnosti, zlasti iz vidika nacionalnih organov, ki uporabljajo uredbe in zakone in iz

perspektive navadnih državljanov EU, bolje, če bi se pravila pojasnila že v sami

pripravi, in sicer v procesu revizije in ne med njihovo uporabo s strani sodišč.159

Za predstavnike pravniških poklicev, kot tudi za sodišča, bi bilo razumljivo, če bi se

določbe uredbe Rim III, ki vsebujejo skupek kolizijskih pravil, združile z določbami

uredbe Bruselj IIa, ki vsebuje pravila o pristojnosti in postopku. Združitev teh dveh

pravnih aktov na področju družinskega prava bi zagotovila večjo preglednost v procesu

uporabe prava in več enotnosti v zvezi z razlago in razumevanjem pravnih pogojev, ki

so vključeni v obe omenjeni uredbi.160

Ob upoštevanju klavzule o pregledu, ki jo v členu 20 vsebuje uredba Rim III, obstajajo

dobre možnosti, da se pomanjkljivosti uredbe odpravijo. Na podlagi dejstva, da morajo

sodelujoče države članice Komisiji sporočiti ustrezne informacije o izvajanju te uredbe

s strani njihovih sodišč, bo mogoče oceniti, katere težave v zvezi z uporabo uredbe Rim

III se pojavljajo v praksi. Vendar kljub temu, da je določeno, da bi morala Komisija do

31. decembra 2015 predložiti poročilo Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu

ekonomsko-socialnemu odboru, tega do danes še ni storila. Bodoča priporočila, ki bodo

temeljila na analizi določb uredbe Rim III, razprava med učenjaki in sodna praksa bi

lahko prispevali k boljši uporabi in učinkovitejšemu pregledu določb te uredbe.161

Možnost izbire prava na področju mednarodnega zasebnega družinskega prava je nov in

inovativen korak, ki poudarja neodvisnost strank. Dejstvo, da je dogovore v zvezi s tem

mogoče sklepati na sodišču, je treba oceniti kot pomembno prednost za stranke. V

primerih vzajemnega sporazumnega soglasja je zagotovljen nemoten postopek. Kadar

pa stranki ne izbereta prava, ki se naj uporabi v njunem primeru, uredba Rim III

zagotavlja razumen seznam povezovalnih okoliščin.162

159


http://www.ejtn.eu/documents/themis%202015/written_paper_germany_2.pdf, str. 15 (29. 3. 2016). 160

Prav tam, str. 16. 161


Prav tam, str. 16.


43

7 SKLEP

Evropska unija razvija politiko, katere namen je olajševanje življenj mednarodnih parov

v čezmejnih razmerjih. Na področju družinskega prava je bilo zato sprejetih več pravnih

aktov mednarodnega zasebnega prava, predvsem uredba Bruselj IIa in uredba Rim III.

Pri razvezi zakonske zveze mednarodnega para uredba Bruselj IIa določa pristojnost

sodišča, ki bo odločalo o razvezi in priznavanju ter izvrševanju izdane sodne odločbe.

Pravila uredbe Bruselj IIa pa so dopolnjena s pravili uredbe Rim III.163

Uredba Rim III prikazuje veliko sposobnost Evropske unije, saj teži k premostitvi razlik

med državami članicami v zakonskih sporih in razvijanju ustvarjalnih rešitev. Razveza

je področje, kjer so spori pogosti, evropska zakonodaja pa je z uporabo uredbe Rim III

vključila skupek usklajenih pravil o pravu, ki se uporablja. Uredba Rim III med drugim

tudi spodbuja sporazumno razvezo, saj lahko zakonca sama izbereta pravo, ki se bo

uporabilo za razvezo njune zakonske zveze.164

Avtonomija strank v teh primerih je bila

s strani Evropske unije realizirana v precej večjem obsegu kot v katerikoli nacionalni

zakonodaji doslej.165

Z uredbo Rim III se je povečalo število zakonov, ki se lahko uporabijo na podlagi te

uredbe. Njihov obseg je večji od kateregakoli že obstoječega zakona, ki ureja kolizijska

pravila v državah članicah.166

Zaradi uporabe uredbe Rim III bo prišlo do večjega

števila sporov, ko bo sodnik moral uporabiti pravo neke druge države.167

Strinjam se z

idejo gospe Sever, da bi lahko v Evropski uniji vzpostavili centraliziran organ,

specializiran na področju mednarodnih razvez, ki bi odločal o zadevah, povezanih z

razvezo. S tem bi postopki postali učinkovitejši in hitrejši.168

Države članice podpirajo usklajevanje družinskega prava, saj na ta način svojim

državljanom olajšujejo prosto gibanje. Ker pa se nacionalni zakoni v zakonskih sporih

med seboj bistveno razlikujejo, so vprašanja, povezana z določitvijo prava, ki se

uporablja v postopku razveze, pomembna. Malta na primer ni imela zakonodaje, ki bi se

163

Povzeto po http://eur-lex.europa.eu/legal-

content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52011DC0125&from=SL (1. 6. 2016). 164


Povzeto po J. Basedow, The Law of Open Societies, Private Ordering and Public Regulation in the

Conflict of Laws, Brill Nijhoff, 2015, str. 256. 166



Povzeto po Sever, 2016, str. VII.

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52011DC0125&from=SL


44

nanašala na razvezo, nekaj držav članic pa je omogočalo zakonsko zvezo med

istospolnimi pari. Nekatere države članice izključujejo krivdo obeh zakoncev iz

pravdnega postopka, druge iščejo krivdo zakoncev za razvezo. Prav tako je prišlo do

nekaterih napetosti, ki jih je povzročila predvsem Švedska, ki se zaradi uskladitve

evropskega družinskega prava ni odpovedala svoji nacionalni ureditvi.169

Nekatere

pomanjkljivosti bi lahko zmanjšali z dvema institucionalnima instrumentoma, ki bi

krepili kakovost uporabe enotnih pravil. Prvi instrument je »centralizirana«

interpretativna funkcija Sodišča, ki ima podlagi v členu 267 PDEU, druga strategija pa

predstavlja medinstitucionalni dialog med državami članicami. Evropska pravosodna

mreža v civilnih in gospodarskih zadevah lahko pri uredbi Rim III:

z aktivno vlogo pri informiranju o tujem pravu olajša delo sodišč udeleženih

držav članic – tako bi se sodišča na občutljivih in tehnično zapletenih področjih,

kot so ločitve, lažje spopadala s težavami, ki so povezana z morebitno uporabo

tujega prava,

s spodbujanjem razvoja in z izmenjavo dobrih praks v zvezi z uporabo te uredbe

pomaga pri pripravah interpretativnih rešitev za premagovanje nekaterih

tehničnih težav,

z zanašanjem na delo strokovnih združenj na nacionalni ravni v državah članicah

in pravnikov prispeva k širjenju praktičnega znanja o uredbi Rim III – to bi bilo

koristno predvsem za spodbujanje informiranja in učinkovitega uveljavljanja

avtonomije, ki jo določa člen 5 uredbe Rim III.

Ker vloga mreže ne more biti precenjena, Sodišče pa bi potrebovalo več let, preden bi

znatno prispevalo k razlagi novih pravil, predstavlja spodbujanje kulture pravosodnega

sodelovanja na dolgi rok najbolj učinkovito sredstvo, s katerim se lahko »krhek«

instrument, kot je uredba Rim III, še bolje pravilno uporablja v sodelujočih državah

članicah.170

7. 1 SKLEPNE MISLI

Težko je zatrditi, da uredba Rim III lajša postopek razveze mednarodnim parom, saj se

bo njena dejanska učinkovitost najbolje pokazala šele s sodno prakso, ki je trenutno v

Sloveniji glede omenjene uredbe še ni. Sodišče EU je namreč do sedaj izdalo le eno

sodbo, ki se neposredno nanaša na uporabo uredbe Rim III. Posledično se poraja

vprašanje, koliko je bila uredba Rim III sploh potrebna, glede na to, da se uporablja že

169

Povzeto po Sever, 2016, str. VII in povzeto po Salord, 2013, str. 1828. 170

Povzeto po Franzina, http://e-revistas.uc3m.es/index.php/CDT/article/download/1326/549 (15. 3. 2016).

http://e-revistas.uc3m.es/index.php/CDT/article/download/1326/549

45

več kot štiri leta. Tudi podatek, da se letno razveže več kot 170.000 mednarodnih parov,

ni zanemarljiv. Definitivno se ji v prid ne šteje to, da je bil za njen nastanek uporabljen

mehanizem okrepljenega sodelovanja, saj pri uporabi uredbe Rim III ne sodelujejo vse

države članice, kljub temu, da imajo še vedno možnost pristopiti. Države članice, ki

niso pristopile, niso zavezane k uporabi uredbe Rim III. Verjetno bi se v primeru, da bi

bile vse države članice zavezane k uporabi uredbe Rim III, povišal odstotek njene

uporabe, trenutno pa jo uporablja 16 držav članic.

Namen uredbe Rim III je nedvomno pozitivno vplivati na razvoj prava, kar je

zakonodajalcu tudi uspelo. Pravni redi držav članic podpisnic so se na področju razveze

zakonske zveze in prenehanja življenjske skupnosti, kadar gre za mednarodne pare,

poenotili in nekateri tudi izboljšali, na primer Malta sedaj omogoča razvezo zakonske

zveze, ki je prej njena zakonodaja ni urejala. Prav tako uredba Rim III ponuja veliko

drugih elementov kakovosti, med njimi so večji obseg avtonomije strank, preprečevanje

pojava »hitenje na sodišče« in izbiranja najugodnejšega pravnega reda ter uporabe

prava, s katerim sta zakonca le malo povezana ali pa sploh nista. Pojavile pa so se tudi

določene pomanjkljivosti. V uredbo Rim III bi bilo potrebno dodati klavzulo o različnih

narodnostih, ki bi po potrebi v konkretnem primeru uredila situacijo dvojne skupne

narodnosti. Prav tako bi uredba Rim III lahko definirala osnovni pojem »zakonska

zveza«, da bi se izognili konfliktom v primerih porok istospolnih partnerjev in pojem

»razveza«, saj ni jasno, ali je v ta pojem vključena tudi zasebna razveza.

46

8 BIBLIOGRAFIJA

8.1 LITERATURA

Basedow Jürgen, The Law of Open Societies, Private Ordering and Public

Regulation in the Conflict of Laws, Brill Nijhoff, 2015.

Calster Geert van, European Private International Law, 2. izdaja, Hart Publishing,

Portland, Oregon, 2016.

De Vido Sara, The Relevance of Double Nationality to Conflict-of-laws issues

relating to Divorce and Legal Separation in Europe, Cuadernos de Derecho

Transnacional, Oddelek za mednarodno zasebno pravo na Univerzi Carlos III,

Madrid, 2012.

Giunchi Elisa, Muslim Family Law in Western Courts, Routledge, Abingdon 2014.

Horvat Marjan, Ločitve po evropsko, v: Mladina 31/2008, Ljubljana 2008a, str. 28–

29.

Horvat Marjan, Mehanizem okrepljenega sodelovanja: Bo res sprožil »Evrope

različnih hitrosti«?, v: Mladina 31/2008, Ljubljana 2008b, str. 29.

Jänterä-Jareborg Maarit v Bergström Maria, Hess Burkhard, Storskrubb Eva (ur.), EU

Civil Justice: Current Issues and Future Outlook (Swedish Studies in European Law),

Hart Publishing, Oxford, 2016.

Kogovšek Šalamon Neža, Svoboda gibanja mavričnih družin v EU – trendi in izzivi,

v: Priloga Pravne prakse 15/2015, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2015, str. II–V.

Krivec Mateja, Živahno dogajanje med predsedovanjem na civilnem področju, v:

Pravna praksa 49-50/2007, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2007, str. 13–14.

Maček Patricij, Od 7. do 13. junija, v: Pravna praksa 24/2016, Gospodarski vestnik,

Ljubljana 2016, str. 35–37.

Novak Barbara, Družinsko pravo, Uradni list RS Ljubljana, 2014.

Peers Steve, EU Justice and Home Affairs Law, Volume II: Eu Criminal Law,

Policing, and Civil Law, 4. izdaja, Oxford University Press, 2016.

Pereira Fernando Paulino, Rim III (okrepljeno sodelovanje), v: Civilno pravo,

Evropsko pravosodno sodelovanje, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg

2013, str. 1852–1866.

Salord Marie, Rim III (sklep), v: Civilno pravo, Evropsko pravosodno sodelovanje,

Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg 2013, str. 1818–1851.

Sapota Anna, The Enhanced Cooperation – Is it an Instrument Efficient Enough to

Avoid the Diver Gence between the National Regulations of Private International

47

Law in the EU?, v: The interaction of national legal systems: convergence or

divergence?, Conference papers, Faculty of law, Vilnius University, Vilnius 2013, str.

287–292.

Scherpe Jens M., European Family Law, Volume I The Impact of Institutions and

Organisations on European Family Law, Edward Elgar Publishing Limited Glos UK,

2016.

Sever Katarina, Razveza zakonske zveze z mednarodnim elementom v EU, v: Priloga

Pravne prakse 10/2016, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2016, str. I–VII.

Tertnik Simon, Potrebuje evropsko kolizijsko pravo Uredbo Rim 0?, vir: Pravnik,

revija za pravno teorijo in prakso 9-10/2013, Zveza društev pravnikov Slovenije,

Ljubljana 2013, str. 669–695.

Vatovec Katarina, Mehanizem okrepljenega sodelovanja pod drobnogledom Sodišča

EU, v: Pravna praksa 20/2013, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2013, str. 23 in 24.

Vovk Irena, Enotno sodišče za patente, v: Pravna praksa 19/2015, Gospodarski

vestnik, Ljubljana 2015, str. 32.

Vovk Irena, The New European Patent, v: Pravna praksa 24/2016, Gospodarski

vestnik, Ljubljana 2016, str. 34.

Zupančič Karel, Novak Barbara, Žnidaršič Skubic Viktorija, Končina-Peternel

Mateja, Reforma družinskega prava : predlog novih predpisov s komentarjem, 2.

izdaja, Uradni list RS Ljubljana 2009.

8.2 PRAVNI VIRI

Akt o mednarodnem zasebnem pravu (IPRG), Glasnik zveznega prava št. 304/1978,

z dne 15. 6. 1978.

Amsterdamska pogodba, Uradni list EU, C 340, z dne 10.11.1997, str. 1–144.

Konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za

podpis 19. junija 1980 v Rimu, Uradni list EU, C 169, z dne 8.7.2005, str. 10–22.

Listina Evropske unije o temeljih pravicah, Uradni list EU, C 83, z dne 30.3.2010,

str. 389–403.

Lizbonska pogodba, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o

ustanovitvi Evropske skupnosti, Uradni list EU, C 306, z dne 17.12.2007, str. 1–

271.

Okrepljeno sodelovanje, Uradni list EU, C 326, 26.10.2012, str. 189–192.

Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije, Uradni list EU, C 326/01,

26.10.2012, str. 47–199.

48

Prečiščena različica Pogodbe o Evropski uniji, Uradni list EU, C 326/01,

26.10.2012, str. 13–45.

Protokol (št. 22) o stališču Danske, Uradni list EU, C 326/01, 26.10.2012, str. 299–

301.

Protokol (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode,

Uradni list EU, C 326/01, 26.10.2012, str. 295–298.

Sklep Komisije 2012/714/EU o potrditvi priključitve Litve okrepljenemu

sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske

skupnosti, Uradni list EU, L 323, 22.11.2012, str. 18–19.

Sklep Komisije 2014/39/EU o potrditvi priključitve Grčije okrepljenemu

sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske

skupnosti, Uradni list EU, L 23, 28.1.2014, str. 41–42.

Sklep Sveta 2010/405/EU o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju prava,

ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, Uradni list EU, L

189, 12.7.2010, str. 12–13.

Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o pravu, ki se uporablja

za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), Uradni list EU, L 177, z dne 4.7.2008,

str. 6–16.

Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o pravu, ki se uporablja

za nepogodbene obveznosti ( Rim II ), Uradni list EU, L 199, z dne 31.7.2007, str.

40–49.

Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki

se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju

javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, Uradni

list EU, L 201, z dne 27.7.2012, str. 107–134.

Uredba (EU) št. 1257/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o izvajanju

okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva, Uradni

list EU, L 361, 31.12.2012, str. 1–8.

Uredba Sveta (EU) št. 1260/2012 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju

uvedbe enotnega patentnega varstva v zvezi z veljavno ureditvijo prevajanja, Uradni

list EU, L 361, 31.12.2012, str. 89–92.

Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in

izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah, Uradni list EU,

L 7, z dne 10.1.2009, str. 1–79.

49

Uredba Sveta (ES) št. t. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju

sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o

razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, Uradni list EU, L 338, 23.12.2003, str. 1–

29.

Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in

izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah, Uradni list EU,

L 7, 10.1.2009, str. 1–79.

Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti, Uradni list

EU, L 160, z dne 30.6.2000, str. 1–18.

Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 o vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja na

področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti,

Uradni list EU, L 343, 29.12.2010, str. 10–16.

Uvedbeni zakon k Civilnemu zakoniku (EGBGB), Zvezni uradni list, št. 63, z dne

21.9.1994, str. 2494–2529

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), Uradni list RS, št.

56/1999 in 45/2008 – ZArbit, Ljubljana 1999.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-UPB1), Uradni list RS, št.

69/2004, Ljubljana 2004.

8.3 PRIMERI SODNE PRAKSE

Odl. VSL sklep IV Cp 2433/2015 z dne 13.10.2015.

Pisna vprašanja poslancev Evropskega parlamenta in odgovori institucij Evropske

unije, Uradni list EU, C 353, 7.10.2014, str. 40.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C-281/15, Uradni list EU, C 294,

7.9.2015, str. 29–30.

Sklep sodišča ECLI:EU:C:2016:343 v zadevi C-281/15, 12.5.2016.

8.4 VIRI IZ MEDMREŽJA

Banaszewska Dorota Marianna, Kopowski Paula, The new Rome III Regulation: A

cosmetic maintenance or a major refit in the area of the law applicable to divorce and

legal separation within the European Union?, URL:


(29.3.2016).


50

EU v okrepljeno sodelovanje tudi pri premoženjskih razmerjih med partnerji iz

različnih držav, URL: https://www.sta.si/2241210/eu-v-okrepljeno-sodelovanje-tudi-

pri-premozenjskih-razmerjih-med-partnerji-iz-razlicnih-drzav (24.5.2016).

Evropska komisija, Poročilo komisije evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu

ekonomsko-socialnemu odboru o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 o

pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih

v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000,

URL: http://www.ipex.eu/IPEXL-

WEB/dossier/files/download/082dbcc5452b148401458813689f3d11.do

(10.3.2016).

Evropska komisija, Predlog uredbe Sveta (EU) o vzpostavitvi okrepljenega

sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske

skupnosti, URL: http://eur-lex.europa.eu/legal-

content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52010PC0105&from=sl (10.3.2016).

Evropska komisija, Sporočilo komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu

ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, Odprava nejasnosti v zvezi s

premoženjskimi razmerji mednarodnih parov, URL: http://eur-lex.europa.eu/legal-

content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52011DC0125&from=SL (1.6.2016).

Franzina Pietro, The Law Applicable to Divorce and Legal Separation under

Regulation (EU) no. 1259/2010 of 20 december 2010, URL: http://e-

revistas.uc3m.es/index.php/CDT/article/download/1326/549 (15.3.2016).

Order of the Court (First Chamber), URL:

http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=178482&pageIndex

=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=507930 (1.6.2016).

Pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, URL: https://e-

justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-sl.do

(1.6.2016).

Pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti – Avstrija, URL:

https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-

356-at-sl.do?member=1 (1.6.2016).

Pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti – Belgija, URL:


356-be-sl.do?member=1 (1.6.2016).

Pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti – Francija, URL:


356-fr-sl.do?member=1 (1.6.2016).













https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-sl.do

https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-sl.do







51

Pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti – Luksemburg,

URL: https://e-

justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-lu-

sl.do?member=1 (1.6.2016).

Pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti – Madžarska,

URL: https://e-

justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-hu-

sl.do?member=1 (1.6.2016).

Pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti – Nemčija,

URL: https://e-

justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-de-

sl.do?member=1 (1.6.2016).

Pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti – Romunija,

URL: https://e-

justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-ro-

sl.do?member=1 (1.6.2016).

Pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti – Španija, URL:


356-es-sl.do?member=1 (1.6.2016).

Prvič v zgodovini EU: okrepljeno sodelovanje za pomoč mednarodnim zakonskim

parom, URL: http://europa.eu/rapid/press-release_IP-10-1035_sl.htm (15.3.2016).

RS, Ministrstvo za pravosodje, Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah, URL:

http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/zakonodaja_eu_s_podrocja_pravo

sodja/pravosodno_sodelovanje_v_civilnih_zadevah/ (20.3.2016).

RS, Ministrstvo za zunanje zadeve, Slovenija med pobudnicami za okrepljeno

sodelovanje pri uredbi Rim III, URL:

http://www.bruselj.predstavnistvo.si/index.php?id=732&L=&tx_ttnews[tt_news]=122

1&cHash=c817e19c5c3c08f86fb51265bdb28c69 (20.3.2016).

Slovar pojmov vezanih na Evropski parlament, URL:

http://ljubljana.adagio4.eu/ressource/static/files/SLOVAR__268EK_IZRAZOV__EU

-EP_final.pdf (3.7.2016).

What is the Khul’ divorce and what are its conditions?, URL:

http://www.islamquest.net/en/archive/question/fa6449 (1.7.2016).

Wikipedia, Applicable divorce law regulation, URL:

https://en.m.wikipedia.org/wiki/Applicable_divorce_law_regulation (25.3.2016).







https://e-justice.europa.eu/content_law_applicable_to_divorce_and_legal_separation-356-de-sl.do?member=1








http://europa.eu/rapid/press-release_IP-10-1035_sl.htm







http://www.islamquest.net/en/archive/question/fa6449

https://en.m.wikipedia.org/wiki/Applicable_divorce_law_regulation

52

SEZNAM SLIK

Slika 1: Sodelujoče države članice EU (modre) in nesodelujoče države članice EU

(rdeče) ............................................................................................................................. 16