-
UNIVERZA V MARIBORUFilozofska fakulteta Maribor
Oddelek za sociologijo
Diplomska naloga
VZGOJNI UKREPI ZA MLADOLETNE DELINKVENTEAnaliza sprememb v
Sloveniji po sprejemu Zakona navodil in prepovedi leta
1995
Mentorica: doc. dr. Marina Tavčar Krajnc Avtorica: Barbara
Jalovec
Maribor, 2009
-
KAZALOUvod Delinkventnost otrok in
mladostnikov…………………………………………....51Teorije mladoletne
delinkventnosti……………………………………………...71.1Napovedovanje
delinkventnosti in kriminalne kariere……………………….10
2.Psihološki in socialni vzroki mladoletne
delinkventnosti……………………...15
3.Klasifikacija delinkventov……………………………………………………..203.1 Različni
pristopi k definiranju delinkventnih otrok in
mladostnikov………..23
4.Obravnavanje mladoletnih delinkventov………………………………………264.1
Zakonodaja in praksa obravnave mladoletnih prestopnikov v
Sloveniji…….284.2 Sistem obravnavanja mladoletnih delinkventov v
drugih državah ………….31
5.Vzgojni ukrepi…………………………………………………………………355.1 Zgodovinski oris
vzgojnih ukrepov za mladoletne delinkvente in pravice otrok in
mladostnikov…………………………………………………................355.2 Zakonska
podlaga vzgojnih ukrepov v letu 1995……………………………405.3 Statistika
vzgojnih ukrepov po letu 1995………………………………….…43
6.Vrste vzgojnih ukrepov………………………………………………………...506.1
Poravnavanje z oškodovancem………………………………………………506.2 Delo v korist
humanitarnih organizacij in lokalne skupnosti………………..526.3 Trening
socialnih
veščin…………………………..........................................566.3.1Vloga
socialnega dela pri izvajanju treninga socialnih veščin……………..627.
Sklep..……………………………………………....…………………………68Viri in
literatura………………………………………………………………….70
-
POVZETEK
Zakonodaja v Sloveniji je s sprejemom Zakona o navodilih in
prepovedih (1995)
omogočila sistemsko urejeno delo z družinskimi okolji, da bi s
tem zagotovili
trajnejšo in stabilnejšo preventivo v zvezi z delinkvenco otrok
in mladostnikov.
Na duševni razvoj otroka oziroma mladostnika imajo velik vpliv
družina, vrstniki in
širše družbeno okolje, v katerem posameznik – mladostnik živi.
Če poznamo
psihološke in socialne dejavnike prestopništva, lahko določimo,
kateri vzgojni ukrep
je najprimernejši za posameznika. Vzgojno zanemarjen, vzgojno
zapuščen ali
delinkventen otrok ima predispozicijo, da postane prestopnik,
razen zadnjega, ki to že
je, zato je pri določanju vzgojnega ukrepa pomembno vedeti,
kakšna je otrokova
predhodna vzgoja.
Slovenski sistem obravnavanja mladoletnih prestopnikov je močno
zaostajal za
sistemom obravnavanja v Švici, Združenih državah Amerike, Veliki
Britaniji. V teh
državah sta v ospredju kritika zavodskega obravnavanja in
zavzemanje za svetovanje
prestopnikom in njihovim družinam kot oblika vzgojnega
ukrepa.
Vsekakor je v tem oziru napredoval tudi slovenski sistem, ki pri
obravnavanju
mladoletnih delinkventov izvaja ukrepe, kot so poravnava z
oškodovancem in plačilo
za žrtve, delo v korist skupnosti in trening socialnih
veščin.
Pri obravnavanju vzgojnih ukrepov so bile uporabljene metode
deskripcije,
komparacije in kompilacije različnih avtorjev ter analiziranja
njihovih empiričnih
raziskav.
Preko navodil in ukrepov se v mladoletniku krepijo občutki
sočutja ter odgovornosti
tako zase kot za druge ljudi, hkrati pa mu je pri tem v veliko
pomoč prisotnost drugih
družinskih članov, ki aktivno sodelujejo pri njegovi
resocializaciji. Vzgojni ukrepi
omogočajo prestopniku popraviti posledice storjenih kaznivih
dejanj, hkrati pa ga
učijo mirnega reševanja sporov in izboljšanja njegovega odnosa z
okoljem.
Ključne besede: delinkventnost, mladoletno prestopništvo,
vzgojni ukrepi, socialne
veščine
SUMMARY
-
With the law of directions and prohibitions, the legislation in
Slovenia, has enabled
systematical work with family environments, so in order to
ensure more permanent
and stable preventive due to juvenile delinquency. Family,
friends and environment
have a great influence on youth's psychical development. If we
have a knowledge
about psychological and social factors on delinquency, we can
determine which
educational measure is appropriate for each individual.
Educational neglected,
abandoned and delinquent children already have predisposition to
become
delinquents, with the exception of the later, who already is the
one.
Slovene system of juvenile delinquent treatment has stayed
behind other countries,
such as Switzerland, United states of America and Great Britain.
In those countries
we can pursue the criticism of institutional treatment. However
in treatment with
juvenile delinquents today the Slovene system also execudes
measures such as
settlements and payment for victims, labour for the benefit of
community and social
skills training.
I used methods of description, compilation and comparison and
also the method of
analysis of the empiric results of researching other author's
work.
Through directions and measures, the juvenile's feelings of
sympathy and
responsibility for himself and others are strenghten. The
presence of his family
members and their active cooperation is of a great help for his
resocialization.
Educational measures also enable the delinquent to correct
consequences of his
criminal act and teach him how to solve conflicts peacefully as
wel as improve his
relationship with environment.
Keywords: delinquency, juvenile delinquency, educational
measures, social skills
UVOD
Delinkventnost otrok in mladostnikov
Mladoletna delinkvenca je pojav, ki ga je potrebno proučevati in
obravnavati z
-
različnih vidikov. Družba, v kateri živimo, se sooča z
naraščanjem različnih oblik
mladoletniške kriminalitete, od verbalnega nasilja, ropov,
tatvin, zlorab prepovedanih
psihoaktivnih substanc, pa vse do najhujših oblik fizičnega
nasilja.
Zaradi zgoraj navedenega je potrebno proučevanje in reševanje
fenomena
mladoletniške kriminalitete pogosto obravnavati v strokovnem
timu, ki vključuje
strokovnjake z različnih področij: psihologe, pedagoge,
kriminaliste, sociologe …
Delinkventnost je hkrati problem, ki ga je potrebno
sankcionirati in odpravljati z
ustreznimi vzgojnimi ukrepi, pri čemer moramo otroke in
mladoletnike obravnavati
drugače kakor odrasle kršitelje zakona: vzgojno, prizanesljivo
in individualizirano.
V prvem delu diplomske naloge želim predstaviti
resocializacijske ukrepe, ki naj bi
omogočili uspešnejšo preventivo pred povratništvom. Tako v prvem
delu naloge
predstavljam različne teorije delinkventnosti otrok in
mladoletnikov ter teorije
napovedovanja kriminalne kariere.
V nadaljevanju diplomske naloge pojasnjujem psihološke in
socialne vzroke
mladoletne
delinkventnosti, saj zgodnje otroštvo, adolescenca in duševni
razvoj vplivajo na to, ali
se bo posameznik razvil v delinkventno osebnost ali ne.
Temu razmišljanju sledijo različni pristopi k definiranju otrok,
kot so vzgojno
zanemarjen, vzgojno zapuščen in delinkventen otrok, pri čemer
imata vzgojno
zanemarjen in vzgojno zapuščen otrok vse predispozicije, da se
razvijeta v
delinkventno osebnost. Za tem predstavim slovenski sistem
obravnavanja mladoletnih
prestopnikov in ga primerjam z obravnavo v drugih državah ter na
kratko izpostavim
spremembe v sistemu obravnavanja mladoletnih prestopnikov v
šestdesetih letih 20.
stoletja pri nas ter vzroke zanje.
Prav tako se v nalogi osredotočim na vzgojne ukrepe, na kratko
podam njihov
zgodovinski oris, predstavim zakonsko podlago vzgojnih ukrepov
Navodil in
prepovedi v letu 1995 ter predstavim statistiko vzgojnih ukrepov
po letu 1995, iz
katere je razvidno, ali so se vzgojni ukrepi po letu 1995
spremenili oziroma ali se je
-
zmanjšalo število zavodskih ukrepov in ukrepov na splošno.
V zadnjem delu predstavim vrste vzgojnih ukrepov, njihovo naravo
in namen ter kdo
so ključni akterji, ki izvajajo in nadzorujejo te ukrepe.
Posebej se usmerim na Center
za socialno delo kot institucijo, ki izvaja ukrepe v obliki
strokovnega nadzora nad
mladoletnikom in v obliki individualnih razgovorov ter skupnega
dela z družino.
Pozornost proučevanja je osredotočena na ukrepe: poravnavanje z
oškodovancem,
delo v korist humanitarnih organizacij in lokalne skupnosti ter
trening socialnih
veščin. Tovrstni ukrepi naj bi po mnenju stroke v mladostniku
krepili občutke
empatije, odgovornosti zase in za druge ljudi ter mu omogočali
prevzemanje
odgovornosti za svoja dejanja in učenje mirnega reševanja
konfliktov.
Metodologija v nalogi je deskriptivna, kompilacijska in
komparativna, hkrati pa sem
analizirala primarne (zakonski akti in drugi dostopni uradni
dokumenti) in sekundarne
vire (literatura).
-
1. Teorije mladoletne delinkventnosti
Teorije delinkventnosti nam v bistvu pojasnijo, zakaj in kako
pride do delinkventnega
vedenja oziroma koliko je delinkventnost odvisna od zunanjih
dejavnikov in koliko
od posameznika samega.
Sodobna družba naj bi bila posebej pozorna na prestopništvo
otrok in mladostnikov,
saj gre za populacijo, na kateri naj bi se gradila prihodnost
neke družbe.
Še posebej je potrebno biti pozoren na tiste mladoletne
prestopnike, ki težijo k
povratništvu, saj teorije mladoletne delinkventnosti označujejo
predvsem te osebe.
Namreč, iz enega dela prestopniške mladine se razvijejo
kriminalni povratniki,
večkratni povratniki in delinkventi iz navade. Večina je
»odporna« na vse vzgojne
ukrepe in sankcije. (Žagar, Singer, 1997)
Glede na to, da govorimo o mladostnikih, ki težijo k
povratništvu in imajo
predispozicijo, da postanejo odrasli povzročitelji kaznivih
dejanj, si lahko ogledamo
nekaj teorij starejših in sodobnih teoretikov prestopništva.
Gabriel Tarde je leta 1912 trdil, da naj bi se ljudje
delinkventnega vedenja naučili z
imitacijo in druženjem z drugimi. Sedemindvajset let kasneje
(1939) je Edwin H.
Sutherland za osnovo vzel Tardovo teorijo in razvil še teorijo o
vzrokih za
delinkventno vedenje in jo poimenoval teorija različnih druženj.
(Meško, 1997, str.
17)
Sutherlandova hipoteza je bila, da se oseba delinkventnega
vedenja nauči v druženju s
člani družbe, ki krši družbene norme. Posameznik se s takšnimi
člani bolj zbliža in si
pridobi njihove navade, posledica česar so kazniva dejanja.
Posameznik tako
ponotranji kriminalne vrednote. (prav tam)
Sama kriminaliteta naj bi bila po Sutherlandu odvisna od
frekvence, trajanja,
intenzivnosti in prednosti delinkventnih zvez pred drugimi.
Posameznik, ki se druži z
delinkventno skupino in se od nje uči navad in vedenja, postane
posledično vse bolj
oddaljen od nedelinkventnega okolja. Nasprotno pa James F. Short
(1975) trdi, da je
delinkvenca bolj odvisna od intenzivnosti druženja kot pa od
frekvence in trajanja.
(prav tam, str. 18)
-
Leta 1980 je Andrews izvedel študijo uporabe skupnostnega modela
obravnave.
Skupnosti so obsegale sedem prostovoljcev – študentov in štiri
do sedem obsojencev.
Srečevali so se osem tednov (enkrat tedensko). Izid srečanj je
bil sledeč: obsojenci so
se začeli vesti bolj tolerantno, vedenje je postajalo vse bolj
socialno, prostovoljci pa
so spremenili mišljenje in odnos do priznanih oblik vedenja ter
se sami identificirali z
delinkventnimi vrednotami.(prav tam, str. 19)
Ob omenjenih teoretikih ne moremo izpustiti Emila Durkheima, ki
trdi, da v
določenih socialnih okoliščinah tradicionalne družbene vrednote,
norme in pravila
izgubijo avtoriteto in s tem moč obvladovanja vedenja ljudi. To
imenuje stanje
anomije, ki izraža konflikt med posameznikom in družbo. Pojem
anomije je uporabil
tudi Robert Merton, vendar je poudaril njen širši pojem in ga
povezal z družbeno
strukturo. Družba naj bi tako postopoma vplivala na svoje člane,
da uresničujejo
želene cilje (ugled, denar, znanje, zdravje) ter začrtala
zakonita sredstva za dosego teh
ciljev. Vendar pa med cilji in sredstvi obstaja neskladje,
namreč vsi člani družbe
želenih ciljev ne zmorejo uresničiti, saj za to nimajo na voljo
ustreznih sredstev (vsaj
ne legalnih). Ker pa družba pritiska nanje, da cilje morajo
uresničiti, uporabijo ljudje
nelegalna sredstva oz. uresničujejo cilje po nelegalni poti, s
čimer se usmerjajo v
kriminalno dejavnost. (prim. Haralambos, 1994, str. 397)
Teorija družbenega nadzorstva poudarja, da bi bili vsi ljudje
prestopniki, če bi si upali
kršiti pravo. Prav tako teorija trdi, da je prestopniško vedenje
znak, da je prenehal
delovati nadzor v okolju, torej v družini, med vrstniki in v
šoli. Tako je kriminalno
vedenje posledica napak v konvencionalnih družbenih skupinah.
(Meško, 1997)
Slabo nadzorstvo je lahko posledica pomanjkanja razvoja
notranjega nadzorstva v
otroštvu, slabega nadzorstva v puberteti ali družbene
dezorganizacije v družbenih
skupinah.
Po teoriji etiketiranja je vzrok delinkventnosti v etiketi
oziroma stigmi, ki jo socialno
okolje pripiše nekaterim svojim članom. Namreč, ko okolje pripne
posamezniku
etiketo deviantne osebnosti, se spremenita njegova
samopercepcija in družbeni status.
(prav tam, str. 24)
Okolje je tisto, ki posameznika označi kot devianta in mu z
odnosom do njega preko
komunikacije daje negativno informacijo o njem. Samopodoba
človeka spremeni in ta
-
se začne vesti tako, kot drugi pričakujejo od njega, da se bo
vedel. Vživi se v vlogo
devianta in se sprva sicer bori proti stigmi ter dokazuje, da ni
deviant, vendar če nima
v svojem okolju podpore, se novi vlogi ukloni. Posledično stigma
omeji njegove
osebne in ekonomske možnosti. (Meško, 1997, str. 25; po Shoham,
1997)
Avtorji, ki so se ukvarjali z vplivom samopodobe na razvoj
delinkventnega vedenja,
so predvsem Wells, E. Walters, Cohen, Dinitz, Rogers, Erikson in
drugi.
Wells meni, da je človekovo vedenje izraz konstrukta,
preverjanja in izražanja jaza.
Raziskoval in preučeval je človekove reakcije in njihov vpliv na
odklonsko vedenje
posameznika. Ugotovil je neskladnost med samopodobo in
samozahtevami. V takih
pogojih naj bi bila subjektivna čustva o sebi negativna in
posameznik naj bi se
nagibal k deviantnim oblikam vedenja. (Meško, 1997)
Samopodoba sestoji iz reakcije okolice na posameznikovo vedenje,
lastne ocene
vedenja ter interpretacije obojega. Pri tem gre za razliko od
prejšnje teorije, za
samoetiketiranje. (Meško, 1997, str. 26; po Walters, 1990, str.
37)
Podobno trdi Cohen, da naj bi bilo vedenje izraz posameznikovega
pojmovanja
samega sebe. (prav tam)
Dinitz, Scarpitti in Reckless govorijo o moči ega, samokontroli
in samopodobi.
(Meško, 1997, str. 26 po Dinitz, Scarpitti, Reckless, 1976)
Carl Rogers je vpeljal pojem »realnega« in »idealnega« jaza.
Erikson, predstavnik
neopsihoanalitične usmeritve, je pozornejši na ego, torej
upoštevanje dejavnikov
okolja in samostojnosti ega v odnosu do ida. Razvoj kriminalnega
vedenja označi kot
posledico neuspešno rešenih kriz, predvsem v drugi fazi (2. in
3. leto starosti), tretji
fazi (4. do 6. leto starosti), peti fazi (11. do 20. leto
starosti) in v šesti fazi (od 20. leta
naprej). (prav tam, str. 28)
Vprašanje je, zakaj se nekateri odločijo za kriminalno vedenje.
Motivacija za to naj bi
ležala v podzavesti posameznika. Po Freudu naj bi imel
posameznik določene
nagonske težnje, ki so v nasprotju z zahtevami okolja in se
ostro kaznujejo, če so
izražene. Posameznikov ego te nagonske težnje potiska iz
zavestnega področja.
Oblikuje se posebna osebnostna struktura ida, kamor se shranijo
potlačene težnje, ki
so zunaj zavesti, torej nezavedne. V bistvu je vsak posameznik
možni delinkvent,
vendar je odvisno od obvladovanja samega sebe, ali bo ta
potencial izrabljen.(prav
tam, str. 30)
-
Po teoriji o patološkem iskanju dražljajev nudi storitev
kaznivega dejanja storilcu
občutke vznemirjenosti in napetosti.(Meško, po Quay, str.
37)
Kriminalno vedenje naj bi bilo posledica prestopnikovih
pretiranih potreb za
naraščajočimi oblikami senzornih vzpodbud. Kriminalci naj bi
imeli hiporeaktivni
živčni sistem. Iz te hipoteze pa sledi, da iščejo močnejše
senzorne dražljaje. Tako se
po Quayu bodoči kriminalec rodi s hiporeaktivnim živčnim
sistemom, doda pa še
vplive okolja. (prav tam, str. 32)
1.1 Napovedovanje delinkventnosti in kriminalne kariere
Občasna prehajanja meje dovoljenega so v mladostništvu pogosta
in jih lahko
zasledimo tudi pri ljudeh, ki kasneje v odraslem obdobju nimajo
težav z
upoštevanjem splošno veljavnih norm in omejitev. Vendar pa je
trajnejše, resno
prestopniško vedenje nekaterih mladostnikov del kontinuitete, ki
iz otroštva prehaja v
odraslo obdobje. (Brinc, Šelih, Ule, 2000)
Nesprejemljivo vedenje je v otroškem obdobju povezano s slabšo
sposobnostjo
razumevanja omejitev in z manjšimi možnostmi otroka, da bi svoje
vedenje
obvladoval ter ga prilagajal sprejetim socialnim merilom.
Polovica tistih, ki v otroškem obdobju kažejo vedenjske motnje,
naj bi se vedla
neprilagojeno tudi v adolescenci. Pri večini naj bi šlo za
občasne načine vedenja, ki so
za okolje moteči, glede na trenutne okoliščine. Pri manjšem
številu mladoletnikov
tako vedenje ocenjujejo kot prestopniško. Raziskave naj bi
pokazale, da se delež tistih
mladostnikov, ki s takim vedenjem nadaljujejo v odraslosti,
prepolovi. Med odraslimi,
ki imajo vedenje, neprilagojeno socialnim omejitvam, je večina
takih, ki so kazali
vedenjske motnje že v otroštvu in odraščanju, čeprav vsi otroci
z vedenjskimi
motnjami kot odrasli ne prehajajo meja dovoljenega. (prav
tam)
Ko že govorimo o neprimernem in neprilagojenem vedenju, je
potrebno povedati,
kakšno je to vedenje oziroma kaj vse se pojmuje kot vedenje, ki
presega meje
dovoljenega. Govorimo torej o prisvajanju tuje lastnine,
nasilju, zastraševanju,
izsiljevanju, begu od doma, izstopanju iz šole, izključitvi iz
šole, impulzivnosti v
-
frustracijah, kajenju, opijanju, uživanju psihoaktivnih snovi,
opuščanju rednih
dejavnosti, konfliktnih odnosih z domačimi in širšim družbenim
okoljem. (prav tam,
str. 108)
Kot majhni otroci so mladoletni prestopniki najverjetneje
nemirni, težko vodljivi,
slabo prilagodljivi, kljubovalni, kruti do živali, manjših otrok
ipd. Za njihovo
prihodnost bi lahko prognozirali, vsaj pri polovici mladoletnih
prestopnikov, da bodo
v odraslem obdobju imeli napete odnose z ljudmi, da bodo v
sporih z okoljem ter da
bodo pogosteje menjavali zaposlitve in pogosteje uživali alkohol
in izvrševali kazniva
dejanja. (prav tam)
Po opisanem bi lahko torej že vnaprej predvideli, ali se bo
otrok oziroma posameznik
razvil v kriminalno osebnost, saj naj bi imel določene
predispozicije.
Samenow uporabi pojem »krios« - kriminalna osebnost. Za krios je
značilno, da ima
svojstveno mentaliteto in izkorišča druge za dosego lastnih
ciljev. Gre za osebo, ki za
svoja dejanja krivi okolje in je brez občutka za lastno
odgovornost. Druge želi
nadzirati in jih ustrahuje. Želi tudi hitro rešitev vsakega
problema in ni sposobna
odloga zadovoljitve. (Lisec, Čačinovič Vogrinčič, idr.,
2000)
Samenow ugotavlja tudi, da se da znake antisocialnega vedenja
odkriti zgodaj in da se
da ob strokovni pomoči družini takega otroka naučiti odgovornega
vedenja, tako da
ne izbere kriminalne poti. Znaki, po katerih lahko odkrijemo
antisocialne tendence že
pri predšolskih otrocih, so laganje, prenašanje odgovornosti za
svoja dejanja na druge
oziroma kriviti druge za svoja dejanja, iskanje lažje,
enostavnejše poti do cilja, težnja
po kontroli drugih preko ustrahovanja in fizične sile ter
nezmožnost sočustvovanja in
razumevanja, da je nekoga prizadel. (prav tam, str. 25)
Kadar preide enkratno nedovoljeno, kaznivo dejanje v
ponavljajoče in če si
posameznik s tem sčasoma pridobiva sredstva za preživetje,
govorimo o kriminalni
karieri. Pri tem ni nujno, da storilec izvršuje vedno težja
kazniva dejanja. Sicer lahko
o kriminalni karieri govorimo pri odraslem človeku, vendar so
vzroki za kriminalno
kariero odraslega v otroštvu. (Ule, Bečaj, Brinc, idr.,
1991)
Tako ločimo posamezna obdobja v otroštvu in mladostništvu, ko
lahko napovemo, ali
se bo otrok ali mladostnik razvil v izvrševalca kaznivih dejanj:
1. obdobje (8—10 let),
-
2. obdobje (11—13 let), 3. obdobje (14—16 let), 4. obdobje
(17—20 let), 5. obdobje
(21—24 let).
V starosti med osmim in desetim letom je povezava med
motenostjo, deviantnostjo in
nizkim socialno-ekonomskim statusom družine, nizkim nadzorom
staršev nad
otrokom in obsodbami staršev. V starosti med enajstim in
trinajstim letom
napovedujejo delinkvenco stopnja motenosti v času 1. obdobja,
slabe stanovanjske
razmere, negativno vedenje staršev in nizek IQ. V času med
štirinajstim in šestnajstim
letom starosti so napovedovalec prestopništva motnje iz 2.
obdobja, predrznost
otroka, obsodba staršev ter nepoštenost pri otroku. Nadalje v
starosti med
sedemnajstim in dvajsetim letom napoveduje delinkvenco prav tako
predhodno
obdobje, agresivnost v šoli, delinkventni prijatelji v starosti
štirinajst let, obsodbe
staršev ter izostajanje iz šole in dela. V obdobje med
enaindvajsetim in
štiriindvajsetim letom starosti pa je napovedovalec obsodba v
drugem, tretjem in
četrtem obdobju, nestalna zaposlitev, brezdelje in nizki dohodki
družine, ko je bil
mladostnik star štirinajst let. (Brinc, 1991)
Pomembnost določenih starostnih obdobij mladostništva za
oblikovanje kriminalne
osebnosti in nadaljevanje kriminalne kariere kažejo tudi tuje
raziskave. Kanadska
raziskava leta 1982 naj bi pokazala, da se začne oblikovanje
osebnosti v kroničnega
delinkventa med petnajstim in sedemnajstim letom starosti. Prav
tako raziskava
opisuje značilnosti mladoletnega delinkventa pri določeni
starosti. Osebnost
petnajstletnega delinkventa se močno razlikuje od osebnosti
nedelinkventa.
Delinkvent je namreč asocialen, ima dvakrat več delinkventnih
prijateljev, prisotna je
subsocializiranost, usmerjenost na delinkventne vrednote in
prepričanost v socialni
neuspeh. Tak mladostnik se čuti zavrženega, oddaljenega od
matere, zaradi zgodnje
stigmatizacije pa ima negativno samopodobo. (Meško, 1997, po
Lagier, 1982)
Nekaj več karakteristik je naštetih pri sedemnajstletnem
delinkventu: nizka socialna
zrelost, utesnjenost, visoka alienacija, socialna
neprilagojenost, kriminalne vrednote,
asocialnost, nevrotičnost, ekstravertiranost, manifestna
agresivnost, občutek
izločenosti iz družine, negativno mnenje o policiji, deformirani
medosebni odnosi,
odpor do ljudi, konflikt s socialnimi skupinami, frustriranost,
način komunikacije je
napad. (prav tam)
Kriminalna prognoza temelji na družbeni nevarnosti osebe, pri
kateri napovedujemo
-
vedenje. Kljub temu pa ne moremo predvideti vseh bodočih
položajev, ki lahko
pripeljejo do kaznivega dejanja. Povratništvo ni predvidljiv
dogodek in tudi znanost
ne ve natančno, katere lastnosti so pomembne za kriminaliteto.
Vsekakor pa obstajajo
neke splošne napovedi kriminalne kariere, le kriminalno vedenje
ni niti popolnoma
predvidljivo niti popolnoma nepredvidljivo. (Brinc, 1991)
Za lažjo orientacijo pri kriminalističnem preiskovanju in
znanstvenem raziskovanju
kaznivih dejanj in morebitnih prestopnikov – povratnikov bi se
morale upoštevati
naslednje trditve (prav tam, str. 66):
- čim več kaznivih dejanj (v nadaljevanju KD) je storil v
preteklosti, več jih bo storil
v prihodnosti
- čim mlajši je bil, ko je bil prvič obravnavan zaradi KD, večja
je verjetnost
povratništva
- čim pogosteje menja zaposlitev (odrasli), večja je verjetnost
kriminalitete
- čim več je užival alkohol in mamila, slabša je napoved
- če še ni bil obsojen, je 29 % verjetnost kriminalitete; če je
bil obsojen enkrat, obstaja
54 % verjetnost in če je bil obsojen petkrat, obstaja 87 %
verjetnost kriminalitete
-
2. Psihološki in socialni vzroki mladoletne delinkventnosti
Sodeč po v predhodnem poglavju navedenih teorijah so vzroki za
prestopništvo
oziroma delinkventnost pri otrocih in mladostniki različni. V
različnih primerih gre za
različne vzroke in za več vzrokov hkrati pri enem
posamezniku.
Tako kaže vzrok iskati v otrokovi osebnosti, dispozicijah in
naravnanosti,
prikrajšanosti vzgoje, lahko pa gre tudi za osebnostno motnjo,
umski primanjkljaj ali
za duševno bolezen. (Skalar, Bergant, 1987)
Danes naj bi bila eden izmed glavnih vzrokov za samo odklonskost
gospodarska in
socialna kriza, odtujenost med otroki in starši ter razkorak med
željami posameznika
in njegovimi dejanskimi možnostmi. Tudi pubertetna kriza je
lahko mejnik, ko lahko
posameznik zaide na pot delinkventnosti. (prav tam)
V etiologiji mladoletnega prestopništva se prepletajo različni
dejavniki, tako biološki,
konstitucijski s psihološkimi, kot le-ti s socialnimi.
Prepletanje vseh teh dejavnikov je
seveda od otroka do otroka različno. (Tomori, Žagar, 1997)
Osebnostne lastnosti, ki jih povezujemo s prestopniškim
vedenjem, so pogosto
konstitucijske in psihološke lastnosti. Med konstitucijske
lastnosti prištevamo
predvsem značilnosti vedenja, ki jih določa način funkcioniranja
struktur osrednjega
živčevja in so biološko pogojene. To so impulzivnost (odzivanje
brez poprejšnjega
premisleka), zvišan prag za vzburjenje, ekstravertiranost
(naravnanost na zunanja
dogajanja in akcijo), vitalnost in dobra energetska
opremljenost. (Tomori, Brinc,
Šelih, 2000)
Med psihološke lastnosti pa prištevamo poteze, ki opisujejo
mladostnikovo osebnost,
njegov značaj in načine funkcioniranja v socialnem okolju. Te
poteze se kažejo kot
nezadovoljstvo s samopodobo, nizka raven samospoštovanja,
potreba po sprejetosti v
skupini vrstnikov, slabša socialna zrelost, nesposobnost za
sprejemanje odgovornosti
za svoje vedenje ter disocialne osebnostne motnje. Pri
disocialnih osebnostnih
motnjah kaže izpostaviti nesposobnost za vživljanje v čustva
drugih, pomanjkanje
občutja krivde ter nesposobnost za učenje iz lastnih negativnih
izkušenj. (prav tam,
str. 97)
Pravkar navedene poteze bi lahko imeli za posledico
socializacije in vzgoje v
otrokovem oziroma mladostnikovem primarnem okolju, to je v
družini. Nasprotno pa
-
znanstvenik in teoretik biogenetske psihologije, G. Stanley
Hall, izključuje oziroma
skorajda ne daje prostora vplivom okolja. Hall pravi, da je
otrokov razvoj posledica
psiholoških sprememb in da so psihološki dejavniki genetsko
determinirani. S tem naj
bi notranje sile odraščanja nadzorovale spreminjajoče okoliščine
in usmerjale razvoj,
rast in obnašanje. (Muuss, 1996)
Razvoj in njegove vedenjske spremljajoče okoliščine se tako
zgodijo v neizogibnem,
nespremenljivem, univerzalnem vzorcu, ne glede na socialno in
kulturno okolje. (prav
tam, str. 16)
Glede na to, da se pri otrokovem in mladostnikovem psihološkem
in socialnem
razvoju psihološki in socialni dejavniki prepletajo, bi težko
naredili mejo med njimi
ali celo trdili, da na izoblikovanje delinkventne osebnosti
vplivajo zgolj psihološki ali
zgolj socialni dejavniki. Vsekakor so v adolescentnem obdobju
pomembne tri naloge,
ki jih mora posameznik opraviti. Te naloge so: premik od odvisne
k neodvisni osebi,
izoblikovanje lastne identitete in izoblikovanje tistih
spretnosti v vedenju, ki naj bi jih
zasledili pri odraslih. (Žagar, 1997)
Psihosocialni in kulturni proces je nadgradnja bioloških
sprememb v puberteti.
Biološko je mladostnik sicer pripravljen na odraslost, medtem ko
intelektualno in
osebnostno še ni zrel za zahtevno funkcioniranje v medosebnih
odnosih, ki se
pričakujejo v socialnem sistemu. Zato se v mladem človeku
pojavijo stiske in
konflikti. Psihoanalitične teorije govorijo o adolescenci kot
obdobju pretresov,
povezanim z idealizmom in uporništvom proti ustaljenim pravilom,
kar pa ne drži za
prav vse mladostnike. Po novejših raziskavah pretresi sploh niso
splošna značilnost
odraščanja. (Žagar, Pačnik, 1997, po Adelson, 1966 in Rutter,
1976)
V povezavi z zmotnim pojmovanjem, da je mladostništvo obdobje
pretresov, obstaja
še nekaj trditev. Mladostniki v svojem razvoju ohranjajo
psihično ravnovesje, ko se
soočajo z razvojnimi nalogami. Njihov razvoj je povezan z
uspešno socialno in
družinsko prilagoditvijo, ki traja do odraslega obdobja.
Pretresi se kažejo v blagih
oblikah otožnosti in nerazpoloženosti ter blagih nesporazumih z
avtoritetami. Blaga
depresija in anksioznost, ki se pojavijo, so indikatorji
psihičnih bolezni in zahtevajo
strokovno obravnavo. Če ti simptomi trajajo dlje časa, postanejo
čez čas razpoznavni
v posebnem vedenju. Težave v opredeljevanju motenosti v
mladostniškem obdobju
-
naj bi bile posledica težavnosti strokovnega diagnosticiranja in
ne pretresov. (prav
tam, str. 24)
Čeprav mladostništvo ne prinaša ekstremnih pretresov, pa vsega
tega ne moremo
posploševati, saj se občasno le pojavijo destruktivni
mladostniki in prestopniki.
Pomemben dejavnik otrokovega in mladostnikovega razvoja in
oblikovanja
osebnostnih značilnosti otroka je vsekakor družina oziroma
njegovo primarno
socializacijsko okolje. V družini se odvija učenje vrednot,
vedenja in nenazadnje tudi
čustvenega odzivanja na zunanje dražljaje. Pri obravnavanju
mladoletnega
prestopnika se pojavi vprašanje, kakšna je njegova družina in
kako ta družina
funkcionira. Kakšna je otrokova samopodoba, je odvisno od
odnosov med
družinskimi člani, še posebej med starši in otrokom. V družini
prestopnika je možno
zaslediti dogajanja, ki ovirajo razvoj otrokovega
samospoštovanja. Pogosti so
konflikti, žalitve, kazni in fizično nasilje. V takem okolju se
otrok ne počuti varnega,
vrednega in sprejetega, saj nima nikakršnih čustvenih vzpodbud.
Pogosto so odrasli
člani sami čustveno nestabilni in sčasoma postane takšen tudi
otrok. (Tomori, Žagar,
1997)
Otrok skuša boleča doživetja lajšati z obrambnim mehanizmom,
krivdo za svoje
neuspehe išče v drugih, svet se mu zdi sovražen, posledično pa
prihaja v konflikt z
okoljem. (prav tam)
Veliko vlogo za razvoj delinkventnega vedenja otroka oziroma
mladostnika ima v
družini pojmovanje in prisotnost ali neprisotnost avtoritete,
pomanjkanje spretnosti za
obvladovanje stresov ter neustrezni lik staršev. Bodoči
prestopnik običajno v
odraščanju v družini nima izkušnje s pozitivno avtoriteto, ki bi
ga spodbujala, ščitila,
mu pomagala, ga učila in pohvalila, kadar doseže nek uspeh.
Avtoriteta, ki jo poznajo,
je ogrožajoča, kaznovalna in ponižujoča. Takšno pa kasneje
mladostnik doživlja
vsakršno nadaljnjo avtoriteto, s katero se srečuje v okolju.
Kršenje norm v družini
preraste v kršenje norm širše družbe. (prav tam)
Za otroka in mladostnika je zelo pomembno, kako se starši
odzivajo na strese ter kako
le-te obvladujejo. V funkcionalni družini se otrok ob podpori
staršev uči spretnosti za
obvladovanje frustracij z lastnimi močmi. Pri tem je potrebna
samozavest in pozitiven
-
odnos do življenjskih izzivov. V družinah prestopnikov tega
seveda ni zaslediti. Z
otrokom se premalo ukvarjajo, ne dajejo mu občutka sprejetosti,
za napake je pogosto
kaznovan, vztrajnosti pri premagovanju ovir ga ne učijo, prav
tako ne reševanja stresa
in frustracij. Mnogi starši mladoletnih prestopnikov so pogosto
sami čustveno
nestabilni in neprilagodljivi, ob stresih pa popolnoma odpovejo.
Pogosto je v takih
primerih zatekanje k alkoholu, nasilju in depresiji. (prav tam,
str. 28)
V obeh primerih, tako pri motenem odnosu do avtoritete kot pri
pomanjkanju
spretnosti za obvladovanje stresov, so prisotni neustrezni liki
staršev, saj razvoj svojih
otrok usmerjajo na negativen način. Kot neustrezen lik staršev
se kažejo pri očetih in
materah še naslednje značilnosti: odsoten ali čustveno
nedostopen oče (mati),
agresiven, kaznujoč oče (mati), alkoholiziran, impulziven oče
(mati), oče (mati)
nevključen v širše socialno okolje, nemočna, pasivna, depresivna
mati,
hiperprotektivna, brezpogojno zaščitniška mati, dominantna,
oblastniška mati.
Tudi nefunkcionalnost družine kot celote opisuje več splošnih
značilnosti, in sicer:
družina je v konfliktu z okoljem, prikrajšana oziroma gmotno in
socialno siromašna
ali kronično nezadovoljna.(prav tam, str. 29)
Do sedaj je bilo govora o vplivu staršev na morebitni nadaljnji
razvoj otroka oziroma
mladostnika v delinkventno osebnost. Pomemben dejavnik pa so
starši tudi v primeru,
ko je njihov otrok že delinkvent ali storilec kaznivih dejanj.
Od reakcije staršev na
dejstvo, da je njihov otrok prestopnik, je odvisno, v koliki
meri bo mladostnik
nadaljeval s prestopniškim vedenjem oziroma ali bo s tem
vedenjem prenehal. Ko
otrok z neprimernim vedenjem išče zunanje dražljaje, se starši
pogosto odzovejo na to
s frustracijo in jezo ter celo z zavračanjem otroka. To prispeva
k deviantnosti pri
otroku. Otroci se že v preddelinkventnem obdobju privadijo na
kaznovanje in
averzivne oblike stimulacije. Povečuje se frustracija staršev,
kar privede do negativne
interakcije med starši in otrokom. Tak vzorec vpliva na nastanek
vedenja v
adolescenci in se kaže kot sovražnost, maščevalnost ter slaba
sociabilnost. (Meško,
1997, po Walters, 1990, str. 42)
Kjer je otrok ali mladostnik že delinkvent, pa se družine na
dogajanje, povezano z
neprilagojenim vedenjem prestopnika, odzivajo različno. Običajno
so starši ob
-
sporočilu, da je njihov otrok prekršil zakon, prizadeti. Starši
takrat ne morejo zanikati
dejstva, da je njihov otrok problematičen. Ob tem doživljajo
jezo, razočaranje in
zamere do otroka, ki jih je spravil v neprijeten položaj.
Prisoten je tudi strah pred
posledicami za vso družino. Mnogi starši poiščejo krivdo za
neprilagojeno vedenje
otroka pri drugih (pri drugem staršu, učiteljih, družbi, sistemu
in pri otroku samem).
(Tomori, Žagar, 1997)
-
3. Klasifikacija delinkventov
Skozi socializacijo otrok osvaja moralne norme svojih staršev in
okolja. Ko te norme
osvoji, jih ne smatra kot zunanjo prisilo, temveč postanejo del
njega samega. Te
usvojene moralne norme tvorijo njegovo moralno zavest. Moralna
zavest vsebuje
intelektualno, čustveno in voljno komponento. Posameznik ima
informacijo o tem, kaj
je prav in kaj narobe, kaj je dobro oziroma slabo in kaj se od
njega pričakuje. Do
vsega tega zavzame čustven odnos, kar se lahko kaže kot
zadovoljstvo ali pa
nezadovoljstvo in nelagodnost, odvisno od skladnosti z normami.
(Skalar, 1987)
Delinkventnost in druge vrste odklonskosti pomenijo kršenje
moralnih norm. V koliki
meri mladostnik zmore ali ne zmore oziroma želi ali ne želi
upoštevati družbeno
sprejemljivih vrednot, je odvisno od njegovega sprejemanja norm,
njegove starosti in
psihosocialne zrelosti. Tako je avstrijski psihiater,
psihoterapevt in specialist za
mladinsko kriminologijo, August Aichorn, klasificiral
delinkvente v tri skupine:
1. skupina – tisti, ki »ne vedo«, kaj je prav, nimajo informacij
in znanja o tem, kaj je
moralno in kaj ne. Njihovo vedenje ne more biti skladno z
moralnimi normami in
pričakovanji okolja. Sem uvršča otroke do 9. leta, mladostnike,
ki zaostajajo v
dozorevanju, otroke in mladostnike z umskim primanjkljajem ter
tiste iz
subkulturnega okolja, kjer jim starši niso posredovali moralnih
norm, vsaj ne v družbi
veljavnih. Otroci do 9. leta še niso ponotranjili moralnih norm.
Moralne norme otrok
sicer upošteva zaradi avtoritete, sicer sledi negativna
posledica. Deveto leto je
prelomno, otrok doume zahteve in njihovo ozadje. Njegova morala
postane pri
trinajstih letih avtonomna. To seveda velja, če je njihov razvoj
neoviran oziroma če ni
zastojev. Le-ti se pojavijo, če je prisotno vzgojno zanemarjanje
ali če razvoj prekinejo
kronična obolenja. Lahko gre tudi za umski primanjkljaj, ko
otrok ne zmore zahtev
običajne šole. (prav tam, str. 19)
Pri vzgojni zanemarjenosti starši otroku niso v oporo, s
prisotnostjo in avtoriteto mu
ne dajo občutka varnosti, ga ne vodijo in usmerjajo, tako otrok
nima prave orientacije
v medosebnih odnosih. V življenjskih dilemah se takšen otrok ne
znajde, prav tako pa
nima intelektualnih, kulturnih in socialnih vzpodbud, ki so
potrebne za optimističen,
aktiven odnos do sveta. Otrok je običajno prepuščen ulici in
njenim negativnim
-
vplivom, prepuščen je samemu sebi, saj so starši obremenjeni
sami s seboj, za otroka
pa nimajo časa. Nato se mu skušajo odkupiti z igračami in
denarjem. Hkrati otroku
vse dovolijo, torej da počne, kar želi. Aichorn kot vzgojo
predlaga pedagoški pristop,
torej poučevanje, navajanje, izpopolnjevanje, vzpodbujanje,
ustvarjanje zaželenega,
oviranje moralno problematičnega vedenja.
2. skupina – tisti, ki »vedo«, kaj je prav, imajo znanje in
predstave, kaj je moralno in
kaj ni, vendar ne morejo ravnati skladno z moralnimi normami.
(prav tam)
Pri teh otrocih ne gre le za znanje in okrnjene možnosti
razsojanja, ampak so do
moralnega in nemoralnega čustveno občutljivi. Če storijo
prekršek, se počutijo
neprijetno, čutijo se krive. Primanjkljaj se kaže v voljni
komponenti. Taki mladostniki
imajo šibek ego. Ne zmorejo jasno, nedvoumno izraziti svojih
želja, ne zmorejo
braniti svojih stališč in pravic, če so napadeni. Ne znajo
odkloniti in reči »ne«. Ne
znajo se upreti skušnjavi in zahtevam drugih, saj niso
prepričani v svoj prav. Zaradi
tega so sami pri sebi nesrečni, jezijo pa se na druge. Nimajo
opore v sebi, zato jo
iščejo pri prijateljih, starših in raznih avtoritetah. Značilna
zanje je občutljivost,
sumničavost in depresija. Vzroki za takšno vedenje oziroma
osebnost so v
življenjskih okoliščinah. Običajno imajo takšni mladostniki
prestroge starše, ki imajo
previsoka pričakovanja od njih. Starši teh mladostnikov
zahtevajo od otrok, da so
uspešni na vseh področjih, da hitro shodijo, hitro začnejo
pisati in brati itd. Skratka,
prehitevajo otrokove razvojne sposobnosti. V kolikor otrok ne
izpolni njihovih
pričakovanj, so starši kaznovalni in nestrpni. (Skalar, 1997, po
Aichorn, str. 24)
V odnosu do otrok starši niso konstantni. Če se jim zdi, da so
otroka prizadeli,
postanejo naenkrat zelo popustljivi, čez čas pa ponovno
kaznovalni in zahtevni. Ta
nekonstantnost je značilna predvsem za otroke, ki v prvih letih
živijo izven družine,
pri starih starših ali za otroke, katerih družina pogosto menja
okolje. (prav tam, str.
25)
Ti otroci so navadno impulzivni ali hiperaktivni. Imajo slabo
koncentracijo ter slabe
ročne in psihomotorične spretnosti. V družbi se težje
prilagajajo in so v konfliktu z
okoljem.
Njihovo vedenje je nepredvidljivo in kadar niso na dosegu
staršev, pozabijo na
obljube in kazni. Aichorn pri tej skupini priporoča
psihoterapevtske posege. (prav
tam)
-
3.skupina – tisti, ki »vedo«, kaj je prav, a nočejo ravnati
skladno z moralnimi
normami. Zavestno jih odklanjajo in so sovražno razpoloženi do
okolja, ki norme
predpisuje. (prav tam, str. 19)
Ta skupina je v kriminološki literaturi deležna največ
pozornosti. Gre za
mladoletnike, ki nasprotujejo družbi, v kateri živijo, jo
sovražijo in odklanjajo njene
norme in vrednote. Za družbo pomeni ta skupina grožnjo in
nevarnost, saj ima največ
značilnosti storilcev kaznivih dejanj.
Vzroki za disocialno prestopniško vedenje otrok in mladostnikov
iz te skupine so v
socialnem konfliktu in prikrajšanosti zaradi neugodnih razvojnih
pogojev in
neustreznega ravnanja odraslih v zgodnji mladosti teh otrok.
Starši z napačnimi
vzgojnimi posegi oblikujejo otrokove neprijetne lastnosti. Ko
le-te postanejo
izstopajoče in preveč moteče za starše, ga začno kaznovati, nad
njim izvajajo pritisk, s
čimer potisnejo otroka v še večjo stisko in konflikt z družbo.
Konflikten odnos do
okolja je posledica odklonilnega ali pa zapostavljajočega odnosa
staršev do otroka.
Starše moti že sama prisotnost otroka, ki jim postane ovira in
breme. Takšen otrok v
starših nima opore, prav tako od njih ne dobi čustvene nege, še
manj pa je same
komunikacije s starši. (prav tam, str. 26)
Večinoma je otrok prikrajšan tudi za zadovoljevanje bioloških in
socialnih potreb.
Značilen za to skupino je surov, sovražen odnos staršev do otrok
že v zgodnjem
otroštvu. Posledično tudi okolje za otroka ni privlačno, do
njega čuti nezaupanje. Ti
otroci so običajno bolestno občutljivi, sovražni, brezbrižni in
agresivni. (prav tam, str.
27)
Do podobnih posledic pride tudi, če je prisotno razvajanje v
skrajnih oblikah, ko starši
pretirano popuščajo, otrok ne omejujejo in jim ne določajo
nikakršnih pravil. S tem
jih prikrajšajo tudi za osnovne smernice za ravnanje. Otrok
postane egocentričen,
neobčutljiv za težave drugih ter zahteven. Prepričan je, da mu
drugi nekaj dolgujejo in
da mu okolje dela krivico, če ga kakor koli omejuje s pravili.
Prav tako se mu zdijo
agresivnost, nesramnost in brezbrižnost normalna reakcija do
okolja. Podobno
razmišljajo njihovi starši - krivca za problematično vedenje
svojih otrok vidijo v
drugih. (prav tam, str. 28)
-
Glede prevzgoje Aichorn tu predlaga le kazen, medtem ko je pri
določenih primerih te
skupine možno doseči spremembe tudi s psihoterapijo. (prav tam,
str. 26)
3.1 Različni pristopi k definiranju delinkventnih otrok in
mladostnikov
Kot je bilo omenjeno v predhodnih poglavjih, prihajajo
delinkventni otroci in
mladostniki iz različnih okolij oziroma družin. V vsaki družini
pa je vzgoja otrok in
ukvarjanje staršev z njimi različno. Ponekod je prisotno
zadostno ukvarjanje z otroki,
ponekod pa so žal otroci in mladostniki prepuščeni sebi.
Običajno je prav pri teh
prisotno družbeno nesprejemljivo vedenje.
Pri nadaljnji obravnavi takšnega otroka moramo upoštevati
različne pristope pri
definiranju otrok, ki kažejo nesprejemljivo obnašanje: rizični
otrok, vzgojno
zanemarjen otrok, vzgojno zapuščen otrok, delinkventni otrok.
(Mikovič, 2004)
Rizični otrok je otrok, ki je izpostavljen različnim okoliščinam
vsakodnevnega
življenja. Te okoliščine so neprimerne in neugodne za njegovo
pravilno rast in razvoj.
Lahko se gibljejo od neurejenega, neugodnega družinskega okolja
otroka do
nezadovoljivih pogojev socialnega, materialnega in kulturnega
stanja širše skupnosti.
(prav tam)
Vzgojno zanemarjen otrok ne uživa družbeno primernega načina
oskrbovanja in
vzgajanja, tako s strani staršev, posvojiteljev ali skrbnikov,
kot s strani širše družbene
skupnosti. Vzgojno zanemariti otroka pomeni, da se ne skrbi v
zadostni meri za
njegovo vzgojo in zadovoljevanje njegovih potreb, ki so
fiziološke, razvojne,
zdravstvene, izobraževalne, kulturne in potrebe skrbi. Zunanji
znaki vzgojne
zanemarjenosti so tako podhranjenost, zastoj v rasti, zapuščen
fizični videz, nečista
obleka in telo. Običajno tak otrok nosi njegovi starosti
neprimerna oblačila, ni vpisan
v šolo ali jo zapušča ob pristanku staršev, je slabega zdravja,
pogosto pa so pri njem
prisotne nesrečne poškodbe, kot so dušenje, padci in uživanje
raznih substanc. (prav
tam, str. 36)
Fizični pokazatelji zanemarjenosti so tudi lakota, slaba
higiena, odsotnost pozornosti,
zamorjenost ter zapostavljanje fizičnih in zdravstvenih
problemov. Nadalje so vidni
-
tudi vedenjski znaki, kot so prosjačenje, majhne kraje,
zaspanost pri šolskih urah,
neredno obiskovanje šole in pogosta odvisnost od alkohola in
narkotikov. Tak otrok
pogosto izjavlja, da se za njega nihče ne briga. Pogosto ti
otroci in mladostniki
prevzemajo odgovornosti in skrbi namesto odraslih, sicer pa
imajo tudi težave pri
izvrševanju obveznosti in nizek nadzor nad lastnimi impulzi.
Posledično imajo (zaradi
vsega naštetega) tudi nizko samospoštovanje. Starši jih pogosto
učijo agresivnosti,
grobosti in verbalnih izpadov. (prav tam, str. 37)
Vzgojno zapuščen otrok je vsak otrok, katerega starši ali
skrbniki oziroma družbena
skupnost so zapustili njegovo oskrbo in vzgojo. Oskrba in vzgoja
sta medsebojno
tesno povezani, zato je običajno slabo oskrbovan otrok brez
zadovoljenih potreb
prehrane, obleke, stanovanja in higiene. Starši takega otroka so
pogosto brezposelni,
kriminalci, uživalci psihoaktivnih substanc, pogosto tudi sami
vzgojno zanemarjeni.
Posledično pride do vzgojne zapuščenosti in prestopniškega
vedenja otroka. (prav
tam, str. 39)
Definicije vzgojne zapuščenosti so prav tako različne, glede na
posamezne teorije. V
najširšem smislu pa pri vseh oblikah negativnega obnašanja
mladih razlikujemo tri
skupine oziroma poimenovanja z različnim pomenom, med katere
štejemo: vzgojno
zanemarjenega otroka, vzgojno zapuščenega in delinkventnega
otroka.
V ožjem pomenu se z vzgojno zapuščenostjo označuje le tisto
obnašanje, ki je
predhodno delinkventnosti. Torej se navedena oznaka ne nanaša na
tiste oblike
obnašanja, ki nimajo za posledico kršenja zakona.
Po tretjem imenovanju oziroma definiciji se vzgojna zapuščenost
pojmuje kot stanje,
ki je vzrok za zaostajanje, nezadostno razvitost in nezrelost
otroka. Tak otrok se
zaradi navedenih vzrokov ne zaveda, da se obnaša nesprejemljivo
in da krši ustaljene
družbene norme
Delinkventen otrok je že mladoletni prestopnik in je oseba, ki
se po pravnem sistemu
lahko v pogledu prestopka obravnava drugače od ostalih.
Prestopek je vsako
obnašanje, ki je kaznivo po pravnem sistemu. Za mladoletnega
prestopnika se
prišteva oseba, za katero je možno trditi, da je izvršila
prestopek oziroma kaznivo
dejanje. (prav tam, str. 42)
-
4. Obravnavanje mladoletnih delinkventov
Obravnavanje mladoletnega prestopništva se ločuje od celotnega
področja
obravnavanja kriminala. Ločnica je dejstvo, da so otroci in
mladoletniki manj
odgovorna bitja v razvoju, ki jih smemo in moramo obravnavati
vzgojno,
prizanesljivo, individualizirano, z namenom pomoči, usmerjanja
in spodbujanja
razvoja.
Vzgojno usmerjeno obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih
dejanj zajema
skrbstveno, vzgojno, rehabilitativno, izobraževalno, tretmansko
in terapevtsko
komponento usmerjanja. (Dekleva, Žagar, idr., 1997)
V družbeni praksi so se sčasoma razvijale antiinstitucionalne
inovacije, kot na primer
gibanje za odpravo, spremembo ali odpiranje zavodov ter modeli
skupnostnega dela
in v skupnosti locirane službe za izvajanje sankcij in vzgojnih
ukrepov. Mnoge ideje
so postale jedro današnjih uradnih načel obravnavanja deviantnih
in delinkventnih
otrok in mladostnikov.
Glavno načelo naj bi bilo minimalizacija prisilnih intervencij
oziroma iskanje
alternativ kaznovanju in nadalje čim večje odpravljanje
obravnavanja iz
državnih/represivnih podsistemov v nedržavne/prostovoljske
podsisteme. Poleg teh so
pomembni tudi načelo desegregacije in normalizacije vseh vrst
obravnav, varovanje
in standardizacija otrokovih pravic ter razvijanje lokalnih
preventivnih programov.
Bistvo idej ilustrira delitev na tri usmeritve:
klasična/kaznovalna,
moderna/tretmansko-rehabilitativna in postmoderna/participativna
(prostovoljna).
(prav tam)
V ospredju je torej potreba po spremenjenih metodah. Ob tem
moramo vedeti, kaj je
to, kar spreminjamo, zakaj to počnemo in kakšne posledice naj bi
spremembe imele.
Hkrati se pojavi vprašanje, kdaj so spremembe nujne ali možne in
od česa je odvisna
njihova učinkovitost. (Bečaj, Ule, 1991)
Nujnost sprememb v načinu dela je s socialno-psihološkega vidika
možno utemeljiti
na več načinov. Na teoretičnem področju je prišlo do novih
spoznanj, ki narekujejo
spremembe v dotedanjih konceptih razumevanja motnje vedenja in
osebnosti. To je
prineslo s seboj tudi spremembe pri odpravljanju in
preprečevanju motnje. Nadalje se
-
pojavljajo nove oblike deviantnosti, ki jim s starimi oblikami
vedenja strokovnjaki
niso bili kos in je bilo potrebno razviti nove, bolj učinkovite
metode dela z
mladostniki. Pojavile so se nove tretmanske ali preventivne
možnosti , ki naj bi
obetale večjo učinkovitost od starih. (prav tam)
Da bi lahko uveljavili nove tretmanske oblike pri delinkventnih
mladostnikih, je
potrebno spremeniti obravnavanje motenj vedenja, le-to pa je
možno, če pride do
sprememb na področju teorije. Sicer naj bi prihajalo do novih
teorij, a zdi se, da
nobena nima prave empirične potrditve. Tako so med nejasnimi
problemi razlike med
spoloma in odnos med socialnim statusom in delinkvenco. Kar
zadeva razliko med
spoloma, prevladujejo sicer moški, a zelo malo vemo o tem, zakaj
je tako. Dejavniki,
ki so najbolj zanesljivo empirično potrjeni, so psihosocialni
dejavniki, kot so
kriminalnost staršev, neučinkovit nadzor ter slab odnos med
starši in otrokom. (Bečaj,
1991, po Rutter, Giller, 1983)
Rutter in Giller prav tako menita, da ni enotne, splošno
sprejete teorije, ki bi pojav
delinkventnosti obravnavala celostno. (prav tam, str. 24)
Za nove oblike oziroma načine obravnavanja delinkventnih
posameznikov je poleg
teorij pomembno upoštevati tudi simptomatiko. Le-ta ni
neposredno vezana na
etiologijo, namreč ista etiologija lahko ima različne oblike
simptomov in ti so lahko
različno intenzivni. (prav tam, str. 25)
V kolikor se pojavijo nove oblike disocialnosti, še ni nujno, da
uporabimo drugačne
korektivno-preventivne pristope. Korekcija in preventiva se
lahko usmerjata v
simptomatiki takrat, ko poskušamo manj sprejemljive oblike
disocialnega vedenja
zamenjati z bolj sprejemljivimi. Z možnostjo pojava novih oblik
disocialnosti se
Rutter in Giller sicer ne strinjata, pač pa naj bi po njunem
mnenju v Evropi naraščala
pogostost takega vedenja. Vzrok za to vidita v nezaposlenosti,
industrializaciji,
migracijah, ločitvah staršev, emancipaciji žensk in njihovi
večji zaposlenosti, hkrati
pa navajata, da ni zanesljivih empiričnih podatkov, ki bi to
dokazovali. (prav tam)
Pri nas naj bi naraščala kazniva dejanja med otroki, pri
mladostnikih pa je več težjih
kaznivih dejanj. (Bečaj, 1991, po Bašič, 1989)
V zvezi s korekcijo in preventivo se pojavi vprašanje, ali so se
pojavile nove oblike
-
dela, ki bi učinkovito odpravljale in preprečevale delinkventno
vedenje. V bistvu naj
bi si bilo težko izmisliti kaj novega, namreč vzgojni zavodi
odprtega tipa so se
pojavili že v 19. stoletju, alternativne oblike dela so se že
pred dvema desetletjema
razvile v združenih državah Amerike in v Evropi, oblike dela na
terenu pa so znane že
od leta 1930. (prav tam, str. 26)
4.1 Zakonodaja in praksa obravnave mladoletnih prestopnikov v
Sloveniji
Kot sem omenila že uvodoma, je potrebno otroke in mladostnike
obravnavati drugače
kakor odrasle storilce kaznivih dejanj, saj so manj odgovorna
bitja v razvoju.
Vendarle pa odgovornost z leti narašča oziroma pričakovati je,
da se bo z višjo
starostjo mladoletnika povečalo tudi njegovo zavedanje o lastnih
dejanjih.
Tako kazenski zakonik razlikuje tri kategorije mladoletnikov
(Wohinz, Žagar, 1997):
1.) mladoletnik, ki ob storitvi kaznivega dejanja še ni bil star
14 let - otrok; proti
njemu se kazenske sankcije ne smejo uporabiti;
2.) mladoletnik, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja star 14
let, ne pa še 16 - mlajši
mladoletnik; proti njemu se sme izreči le vzgojni ukrep;
3.) mladoletnik, ki je ob storitvi kaznivega dejanja že star 16
let, ne pa še 18 - starejši
mladoletnik; proti njemu se sme izreči vzgojni ukrep pod pogoji,
ki jih določa
kazenski zakonik, izjemoma pa se ga sme kaznovati z denarno
kaznijo ali
mladoletniškim zaporom.
Preden preidemo na sistem obravnavanja mladoletnih prestopnikov
v drugih državah
in na same vzgojne ukrepe, si velja ogledati, kako se je v
preteklosti sistem razvijal
pri nas.
Sistem obravnavanja mladoletnih prestopnikov se je postavil
konec 50-ih oziroma v
začetku 60-ih let prejšnjega stoletja z novelo kazenskega
zakonika in zgraditvijo
slovenske mreže centrov za socialno delo. Zadnja formalna novost
takrat je bila
uvedba disciplinskega centra. Poleg centrov za socialno delo so
zgradili še mrežo
-
vzgojnih zavodov in kadrovske šole. (prav tam, str. 66)
Sistem zavodskih ukrepov je imel dve pobudi, in sicer
eksperiment v Logatcu in leta
1985 še prenovo slovenske mreže zavodov. Uveljavile so se
stanovanjske skupine, za
delavce zavodov so skrbele kadrovske šole, hkrati pa so bili
dejavni študijski aktivi.
(prav tam)
Pomembna so postajala nova društva, kjer so bili strokovnjaki za
zavodsko in
izvenzavodsko vzgojo, kot so FICE, Društvo stanovanjskih skupin,
Društvo za
doživljajsko pedagogiko in Društvo za motopedagogiko. (Dekleva,
1996)
Izvenzavodski ukrepi niso bili tako razviti, pravzaprav za to
potrebnih posebnih
usposabljanj za kadre ni bilo. Pomembni so bili strokovni
aktivi. V 70-ih in 80-ih letih
so k idejnemu razvoju prispevali projekti in skupine, ki so se
ukvarjale s skupnostnim
in prostovoljnim delom. (Wohinz, Žagar, 1997)
Obravnavanje mladostnikov se je vse bolj nagibalo v
tretmansko-rehabilitativno smer.
(Dekleva, 1997, str. 10)
Tako je šele v 80-ih letih začelo rasti število pošolskih
preventivnih in
izvenzavodskih oblik dela z mladimi. Posledično je v drugi
polovici 80-ih let upadla
oddaja mladoletnih v vzgojne zavode, hkrati pa je začel rasti
delež ukorov v sklopu
izvenzavodskih ukrepov. V 90-ih so se začeli polniti tudi
pošolski zavodi, kasneje pa
se pojavi vse več nasilja in neobvladljivosti določenega
zavodskega dela otrok in
mladostnikov. (Žagar, 1997)
Zgoraj omenjene novosti pri obravnavanju mladoletnih
delinkventov konec 80-ih so
prinesle zmedo precej nepripravljenemu strokovnemu kadru
socialnega dela in
pravosodja. Na to kažejo odgovori na anketo po letu 1990. Pri
tem anketirani menijo,
da je največji problem sistema dolgotrajnost postopka v
pravosodju, sicer pa naj bi bil
sistem uspešen pri manj problematičnih prestopnikih, medtem ko
je pri povratnikih
skoraj neuspešen. Prav tako je po njihovem mnenju neuspešen pri
tistih prestopnikih,
ki ne želijo sodelovati pri obravnavanju. (prav tam)
Nadalje delavci sociale menijo, da so premalo usposobljeni ali
neustrezno strokovno
usposobljeni, obremenjeni ali imajo slabe pogoje dela. Strokovne
doktrine jim niso
jasne, vloge strokovnih delavcev niso jasno opredeljene, večina
jih mora imeti
-
protislovne vloge, v izvajanju ukrepov pa so prepuščeni sami
sebi.
Prav tako jim niso jasne vsebine, namen in način izvajanja
vzgojnih ukrepov. Težave
zaznavajo tudi delavci pravosodja, ki se izkažejo za manj
samokritične in jim niso
povsem jasne bodoče kadrovske rešitve. Menijo tudi, da sistem ne
ustreza žrtvam in
da so za javnost kazni premile. (prav tam, str. 67)
Vzgojni ukrepi poravnavanja in dejanj opravičevanja (ki so sicer
zajeti v novi
kazenski zakonodaji leta 1995 in o čemer bo več govora v enem
izmed naslednjih
poglavij), naj bi že izvajali pravosodni delavci, preventivne
ukrepe in delo s
skupinami pa naj bi izvajali 2/3 socialnih delavcev. (prav
tam)
Kar zadeva novi tretmansko-rehabilitativni model obravnavanja
mladoletnikov, je
potrebno poudariti, da le-ta ni doživel kritike le s strani
strokovnjakov sociale in
pravosodja, temveč tudi tedanjega družbeno-političnega sistema.
Novi model namreč
naj ne bi nujno pomenil tudi upad ali stagnacijo rasti
kriminala, hkrati pa je nastal
prepad med obljubami tretmanskega modela in stvarnostjo
njegovega uresničevanja.
O uspešnosti torej naj ne bi bilo dokazov, družbene probleme naj
bi celo
individualiziral in zanikal osebno dostojanstvo z
infantilizacijo, medikalizacijo in
patologizacijo. (Dekleva, 1996)
Prav tako se je tretmansko-rehabilitativnemu modelu očitalo, da
država s tem
pretirano skrbi za državljane in jim daje potuho. Izostala ni
niti kritika z desne niti z
leve politične opcije. Desnica je menila, da gre država v skrbi
za državljane predaleč,
jih pasivizira in celo nagrajuje odklonskost, levica pa je bila
mnenja, da so vzroki za
odklonskost družbene narave. (prav tam, str. 11)
Ne glede na omenjene kritike je bil namen antiinstitucionalnih
inovacij uvajanje
načel, ki so danes že splošno sprejeta. Tukaj govorimo o načelu
minimalizacije
prisilnih intervencij in o načelu odvračanja obravnavanja iz
državno-represivnih
podsistemov v nedržavne, prostovoljne podsisteme. Prav tako so
pomembna tudi
načela desegregacije in normalizacije obravnav, v 90-ih pa se
temu pridružita še
načelo varovanja otrokovih pravic in razvijanja lokalnih
preventivnih programov.
Bistvo teh načel kaže na tri usmeritve: klasično (kaznovalno),
moderno
(tretmansko/rehabilitativno), postmoderno
(participativno/prostovoljno).
-
Da gre zgolj za poskus uveljavitve teh načel, ne pa za dejansko
uveljavitev, kaže
dejstvo, da je v 80-ih in v začetku 90-ih let 20. stoletja
ponovno prisotno usmerjanje v
klasični kaznovalni model (vzgojni zavodi, mladoletniški zapori,
ipd.). (prav tam, str.
12)
Domnevamo lahko, da so vzroki za usmerjanje v klasični
kaznovalni sistem predvsem
v pomanjkanju ustreznega kadra za novejše kaznovalne in
rehabilitativne ukrepe,
dvom v uresničevanje in uspeh tretmansko-rehabilitativnega
modela ter pomanjkanje
denarnih sredstev za tovrstne ukrepe.
4.2 Sistem obravnavanja mladoletnih delinkventov v drugih
državah
V svetu sta se pričela širiti kritika in odpor do zavodov veliko
prej kot pri nas. Iskale
so se druge metode obravnavanja. Zavodski ukrepi naj bi se
uporabljali le za težja,
nasilna kazniva dejanja, trajali pa naj bi čim krajši čas. Če so
zavodski ukrepi
predolgi, lahko imajo škodljiv učinek za posameznika. (Brinc,
1991)
V številnih državah se uveljavlja odvračanje od kazenskega
postopka in kaznovanja
pri mladoletnih storilcih kaznivih dejanj, saj je večina
kaznivih dejanj bodisi lažje
narave bodisi mladoletniki tako dejanje storijo le enkrat in
dejanja niso izraz
delinkventne osebnosti. V tem primeru se jih obravnava brez
sodišča in zavodov, s
čimer se zmanjša stigmatizacija mladoletnika. (prav tam, str.
63)
Tako se namesto zavodskih ukrepov uveljavlja obravnavanje v
skupnosti ter delo v
korist skupnosti.
Vedenje in osebnost motenega mladoletnika obravnavata Center za
socialno delo in
sodišče. Pojavi pa se vprašanje, komu dati prednost - varnosti
družbe ali koristi
mladoletnika?! Vprašanje je tudi, kateri mladoletnik in kdaj naj
se odda v vzgojni
zavod. Pri tem se pojavi problem, če je odziv na mladoletno
prestopništvo strožji kot
na vedenje polnoletnika. Če je tako in če otroka ali
mladoletnika zaprejo v zavod za
eno, tri ali pet let za dejanje, zaradi katerega odrasli ne bi
dobil zaporne kazni, potem
je mladoletnost oteževalna okoliščina. (prav tam)
Nekatere države pri odpravljanju ali zmanjševanju zavodskih
kazni precej prehitevajo
-
naš sistem. Naj omenimo le nekatere, kot so Švica, Združene
države Amerike, Velika
Britanija in Nemčija.
Najhitreje so se odvračanja od kazenskega postopka lotile
Združene države Amerike,
in sicer leta 1968. Namesto tega so predvidele programe za
obravnavanje
mladoletnikov v skupnosti. Poudarek je bil na svetovanju
mladoletnikom in družinam,
s čimer so se seveda zmanjšali stigma mladoletnika, občutek
kaznovanosti in občutek
socialne kontrole.
Prav tako so v ZDA številne države sprejele zakone, po katerih
morajo policija,
socialno skrbstvo, tožilstvo in sodišča ob polnoletnosti
mladoletnika uničiti obstoječe
spise. (prav tam, str. 64)
Začetki eksperimentiranja s poravnavanjem segajo v ZDA v
sedemdeseta leta. V
okviru gibanja za neformalno pravičnost so pričeli ustanavljati
skupnostne centre
(Neighbourhood Justice Centres) in odbore, ki naj bi poravnavali
konflikte v
skupnosti, med potrošniki in proizvajalci. Prvi od teh programov
so se imenovali
VORP - Victim Offender Reconciliation Programs in so bili
usmerjeni k mladoletni
populaciji. Ta način je dosegel v 80-ih tudi Avstralijo, Novo
Zelandijo in Veliko
Britanijo. (Dekleva, 1996)
V Veliki Britaniji je vlada leta 1981 priporočila, da naj se
vsi, ki prvič storijo kaznivo
dejanje do 17. leta in priznajo krivdo, oprostijo kazenskega
postopka. (Brinc, 1991,
po Vangunu, str. 50)
Za mladoletnike do 18. leta se že od leta 1961 uporablja zapor
le, če bi bil za isto
kaznivo dejanje odrasli, polnoletni obsojen na več kot 14 let
zapora. Švica je leta
1984 odpravila zapor za mladoletnike do 18. leta, namesto tega
pa so zgradili
terapevtske zavode. (prav tam, str. 64)
Standardna pravila Organizacije združenih narodov oziroma
Pekinška pravila,
sprejeta na kongresu OZN v Milanu leta 1985, priporočajo
odvračanje od kazenskega
postopka. Za mladoletnike naj bi se le izjemoma uporabila oddaja
v zavod in še to za
najkrajši možni čas. (Brinc, 1991)
V Franciji se je poravnavanje ali pomirjanje začelo leta 1978.
Veliko vlogo naj bi
imel tožilec, kar je pomenilo bolj izvensodno arbitražo kot pa
svobodno oblikovanje
-
dogovora med strankama v konfliktu.
V Evropi je imela pionirsko vlogo v eksperimentalnem modelu
razreševanja
konfliktov leta 1985 Avstrija. Prakso so leta 1988 uzakonili na
področju obravnavanja
mladoletniškega prestopništva. Z namenom izvajanja te prakse je
bila ustanovljena
specializirana nevladna organizacija (Verein für Bewährungshilfe
und Sozial Arbeit).
(Dekleva, 1996, str. 21)
V Nemčiji so sredi 80-ih let s poravnavanjem prav tako
eksperimentirale nevladne
zasebne organizacije in leta 1990 je bilo poravnavanje vključeno
v zakon. Danes naj
bi imeli že tristo organizacij, tako nevladnih kot vladnih ter
specializiranih in
nespecializiranih. (prav tam)
Poleg ukrepa poravnavanja je pomembno tudi navodilo udeležbe
socialnega treninga.
Ta pojem je nemška literatura za mladoletno kazensko pravo
obdelala že v
preteklosti, nemška sodišča za mladoletne in uradi za mladino pa
ga pogosto uspešno
uporabljajo. Ukrep socialnega treninga (Soziale Trainingskurse)
sodi med pomembne
inovacije iz začetka 90-ih let. Ta ukrep je v nemško
mladoletniško kazensko pravo
uvedla novela zakona o mladoletniškem sodstvu leta 1990, čeprav
so se v praksi
pojavile težnje v to smer že pet let prej. Praktiki,
organizirani v Nemško društvo
sodnikov za mladoletnike, so začeli izvajati vrsto projektov,
katerih namen je bil
povečati uporabo nezavodskih ukrepov. Rezultat je bila torej
novela zakona leta 1990,
ki je uzakonila oblike novih ambulantnih ukrepov in oblike
odvračanja mladoletnikov
od kazenskega postopka. Socialni treningi naj bi bili namenjeni
mladoletnikom, ki so
izvršili srednje huda kazniva dejanja. (Filipčič, 2006)
Belgija ima v državnem okviru poravnavanje rešeno sistemsko.
Zakon določa
organizacijo posredovanja. Vključeni so novi poklici: asistent
poravnavanja -
strokovnjak z izobrazbo o delu z ljudmi, poravnalni sodnik -
pomočnik tožilca in
poravnalni svetovalec na višjem tožilstvu. (Dekleva, 1996)
Na Norveškem je organiziran sistem skupnostnih občinskih
poravnalnih odborov, kjer
sodelujejo prostovoljci iz skupnosti in izvajajo poravnavanje.
Finska je prvi program
izvedla leta 1983. Programe vodijo lokalne socialne službe ali
neodvisne organizacije.
Stranke k njim napotita policija in tožilstvo. Izvajalci
poravnavanja so prostovoljci.
-
(prav tam, str. 23)
-
5. Vzgojni ukrepi
Namen vzgojnih ukrepov je, da spremenijo nesprejemljivo vedenje
delinkventnega
otroka ali mladoletnika v sprejemljivo. Hkrati imajo vzgojno in
rehabilitativno
funkcijo, otroka oziroma mladoletnika pa naj bi vzpodbudili h
konstruktivnemu
vedenju in pogledu na sebe in svet, ki ga obdaja.
Ob tem mu morajo biti zagotovljene osnovne človekove in predvsem
otrokove
pravice, katerih se nameravam lotiti v nadaljevanju.
5.1 Zgodovinski oris vzgojnih ukrepov za mladoletne delinkvente
in pravice
otrok in mladostnikov
Z delinkventnostjo otrok in mladostnikov so se srečevali že v
daljni preteklosti.
Termin delinkvenca je latinskega izvora (iz besede delictum) in
pomeni krivično
dejanje, kaznivo dejanje, zločin ali prestopek. Izraz delinkvent
prav tako izhaja iz
latinske besede delinquere in pomeni storilca kaznivega dejanja,
krivca, zločinca in
prestopnika. (Mikovič, 2004, po Klaič, 1981)
Čeprav je bilo že v poglavju o slovenskem sistemu obravnavanja
mladoletnih
prestopnikov omenjeno sodobno kategoriziranje mladoletnikov
glede na kazensko
odgovornost, si velja ogledati, kako je zakon kategoriziral
mladoletnike po kazenski
odgovornosti v različnih zgodovinskih obdobjih.
Na splošno že Rimsko pravo razlikuje otroke do sedmega leta
starosti (infantes), ki
kazensko ne odgovarjajo za storjena dejanja, nadalje
mladoletnike od sedmega do
desetega leta (infantes proximus), ki so kaznovani izjemoma, če
se zavedajo oziroma
razumejo svoj prekršek. Zadnja skupina so mladoletniki v
starosti od desetega do
štirinajstega leta (pubertati proximi), ki so kazensko
odgovorni, a se jim ne sme izreči
smrtne obsodbe, pri izreku drugih kazni pa se vzame za
olajševalno okoliščino
mladost otroka. (prav tam, str. 43)
Za obdobje srednjega veka je bila značilna trditev, da se »zloba
dopolnjuje s starostjo
«, kar je hkrati pomenilo, da se s starostjo otroka povečuje
njegovo zavedanje lastnih
-
dejanj in posledično tudi odgovornost za storjena dejanja. Tako
po Germanskem
kazenskem pravu iz 12. stoletja otroci do sedmega leta starosti
niso kazensko
odgovorni, otroci, storilci kaznivega dejanja med sedmim in
štirinajstim letom pa so
kaznovani z blažjimi kaznimi.
Karolinški zakon o kriminaliteti (Constitutio criminalis
Carolina) iz 16. stoletja prav
tako izključuje smrtno kazen za izvršitelja kaznivega dejanja,
vendar za mlajšega od
štirinajst let. (prav tam, str. 44)
V drugi polovici 18. stoletja se je čutil vpliv reformističnih
in humanističnih gibanj, ki
so pri izrekanju kazenskih sankcij poudarjala potrebo po
preciznejšem upoštevanju
starostne dobe mladoletnih. Kazenski zakonik Marije Terezije iz
leta 1785 določa, da
je kazenska odgovornost pri otrocih do sedmega leta starosti
izključena, za otroke od
sedmega do štirinajstega leta starosti pa je kazen predvidena le
v izrednih primerih,
ko gre za očitno zlonamernost dejanja. Starostna meja za blažje
kazenske sankcije se
dvigne na starostno obdobje od štirinajst do šestnajst let.
(prav tam)
Leta 1786 je izšel Toskanski zakonik, ki pa je bil še bolj human
pri izreku kazenskih
sankcij. Otroke je klasificiral v tri skupine (prav tam):
1. otroci do dvanajstega leta - ti niso bili kazensko
odgovorni;
2. otroci od dvanajstega do štirinajstega leta - niso bili
kazensko odgovorni v primeru,
če niso imeli sposobnosti za razbiranje storjenega dejanja, v
nasprotnem primeru je
bila zanje določena blažja kazen;
3. otroci in mladostniki med štirinajstim in sedemnajstim letom
starosti - kaznovani
so bili za kazniva dejanja, a so imeli zaradi mladosti
olajševalne okoliščine.
Kot je iz navedenega razvidno, se je starostna meja za kazensko
odgovornost
dvigovala, vendar se je najbolj širila težnja k dvigu starosti v
19. stoletju z
Avstrijskim kazenskim zakonikom iz leta 1852, Švedskim kazenskim
zakonikom iz
leta 1864 in Nemškim kazenskim zakonikom iz leta 1877.
Skozi zgodovino človeške civilizacije so bili in so ostali
otroci tisti del populacije,
-
brez katere si ne moremo predstavljati prihodnosti človeštva.
Zato je vseskozi
prisotna skrb za otroke v različnih kulturnih in družbenih
ureditvah, predvsem v
okviru družine in nato še širše družbene skupnosti.
Osnovni cilj te skrbi sta vzgoja in spremljanje razvoja otrok in
mladostnikov.
Usmerjati jih je potrebno k sprejemanju določenih vrednot, ki so
potrebne za
primerno obliko skupnosti.
Otroci so pogosto žrtve sporov, ki se odvijajo med odraslimi,
tako v širši skupnosti
kot v okviru družine. Kljub temu so šele leta 1924 izdali
dokument mednarodnega
značaja, ki govori o pravicah otrok in obveznostih odraslih, da
otroku omogočijo
uresničitev teh pravic. Torej prvi dokument, ki definira pravice
otrok, je »Ženevska
deklaracija o pravicah otrok« iz leta 1924. Narekuje, da se
morajo otrokom omogočiti
normalni telesni in duševni razvoj, hrana, zdravljenje, pomoč,
zaščita pred
izkoriščanjem, s poudarkom, da mora otrok rasti zavedajoč se, da
njegovi talenti
služijo človeštvu. (prav tam)
Po drugi svetovni vojni je bilo izdanih veliko deklaracij in
drugih dokumentov, ki
razglašajo različne človekove pravice, od eksistenčno-socialnih
do političnih in
kulturnih. Univerzalna deklaracija o človekovih pravicah,
sprejeta na Generalni
skupščini Združenih narodov 10. decembra 1948, s svojimi
posameznimi odredbami
posredno zadeva tudi pravice otrok. Med te sodijo »potreba po
posebni skrbi in
pomoči, pravica do svobode in enakosti z uresničevanjem
interesov otroka, da se
njegov položaj od rojstva določa preko vloge družine in
življenjskega standarda …«
(Mikovič, 2004, cit. po čl. 6/3, str. 18)
Generalna skupščina Združenih narodov šele enajst let kasneje,
20. novembra 1959,
sprejme Deklaracijo o pravicah otrok. Ta deklaracija razglaša
svobodo in pravice
otrok, posebnosti otroka kot zasebnega subjekta in individuuma,
z upoštevanjem
njegove fizične in psihične nezrelosti ter jasno izraženo
spoznanje odvisnosti otrok od
sveta odraslih.
Leta 1979 je sledila Resolucija o pisanju Konvencije o pravicah
otrok. Le-ta je bila
sprejeta leta 1989 in je vstopila v veljavo leta 1990, ko se je
odvijalo svetovno
zborovanje za otroka. Svetovni vrh je Konvencijo podprl. S tem
so sprejeli Svetovno
-
deklaracijo o preživljanju, zaščiti in razvoju otrok. (prav tam,
str. 19)
Konvencija govori tudi o položaju otrok v starosti do 18. leta,
ki so izvršili kazniva
dejanja. Pravice le-teh so posebej poudarjene v 37. in 40. členu
Konvencije (prav tam,
str. 23):
Nobena oseba, mlajša od 18 let, ne more biti obsojena na smrtno
kazen ali
doživljenjsko delo/suženjstvo, ne glede na težo izvršenega
kaznivega dejanja, z
mladoletnim pa se mora ravnati humano in na človeka dostojen
način, ozirajoč se na
starostno dobo in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja.
Po 37. členu »… noben otrok ne sme biti izpostavljen mučenju ali
drugim okrutnim,
nehumanim ali ponižujočim postopkom ali kazni …« (37. člen
Konvencije o
otrokovih pravicah) (Mikovič, 2004, str. 24)
Nadalje 37. člen določa naslednje (prav tam):
a) Niti smrtna kazen niti doživljenjski pripor brez možnosti
osvoboditve se ne smejo
izvesti pri prestopkih, ki so jih naredile osebe, mlajše od 18
let.
d) Nobenemu otroku ne bo nezakonito ali na silo odvzeta svoboda.
Aretacija, pripor
ali zapiranje otroka se bo odvijala v skladu z zakonom in bo
uporabljeno le kot
poslednji ukrep in za čim krajši čas.
i) Z vsakim otrokom, ki mu bo odvzeta svoboda, se bo ravnalo
humano in s
spoštovanjem do prirojenega dostojanstva človeka in na način, ki
upošteva
potrebe osebe te starosti. Vsak otrok, ki mu bo odvzeta
prostost, bo posebej ločen
od odraslih, hkrati pa bo imel redne stike s svojo družino z
dopisovanjem ali
obiski, razen v izjemnih okoliščinah.
l) Vsak otrok, ki bo priprt, bo imel pravico do hitrega pristopa
pravni in drugi
ustrezni pomoči, kot tudi pravico do zagovarjanja pred sodiščem
ali drugo
institucijo.
Še bolj podroben pri določilih otrokovih pravic je 40. člen
(prav tam, str. 25):
-
Pri otroku, ki je zagrešil kaznivo dejanje, se mora obvezno
vzeti v obzir njegova
starost in zaželjenost otroške reintegracije in konstruktivne
vloge v družbi. Zato se
morajo države podpisnice zavezati sledečemu:
a) Noben otrok ne bo obtožen, obsojen ali ocenjen kot kršitelj
kazenskega zakona
zaradi dejanj ali prestopkov, ki niso bili prepovedani za čas,
ko so bila kazniva
dejanja izvedena.
b) Vsak otrok, ki je obtožen, da je prekršil kazenski zakon, ima
v najkrajšem možnem
roku naslednja zagotovila:
I. da se bo smatral nedolžen, dokler mu po zakonu ne dokažejo
krivde
II. da bo takoj neposredno obveščen o obtožbah zoper njega in če
je možno, preko
svojih staršev ali zakonitih zastopnikov in da bo imel pravno in
drugo ustrezno
pomoč pri pripravi in predstavitvi svoje obrambe
III. da se bo o obtožbi odločalo brez odlašanja, in sicer od
enega pooblaščenega,
nepristranskega sodnega telesa ali oblasti, na pošteni razpravi
v skladu z
zakonom, v prisotnosti pravne ali druge primerne pomoči in da se
bodo, razen če
se smatra, da to ni v interesu otroka, posebej upoštevali
njegova starost ali
situacija kot tudi njegovi starši oziroma zakoniti zastopniki -
skrbniki
IV. da ne bo prisiljen pričati ali priznati krivde in da se bodo
izprašale priče proti
njemu, prav tako pa se bo omogočilo izpraševanje prič v njegovo
korist pod
enakimi pogoji
V. če se smatra, da je prekršil kazenski zakon, se morajo
odločitev in ukrepi kot
posledice odločitve pretehtati s strani kompetentnih, neodvisnih
in nepristranskih
oblasti ali sodnih teles v skladu z zakonom
VI. da bo imel svoboden dostop do prevajalca, če otrok ne razume
oziroma ne govori
istega jezika, ki se uporablja
-
VII. da se bo njegovo zasebno življenje upoštevalo v vseh delih
procesa
5.2 Zakonska podlaga vzgojnih ukrepov v letu 1995
Glede obravnave mladoletnih prestopnikov podajajo formalni okvir
za izvajanje
vzgojnih ukrepov za mladoletne prestopnike določbe Kazenskega
zakonika.
V šestem poglavju Kazenskega zakonika, in sicer v členih 70—87,
so določeni
vzgojni ukrepi in kazni za mladoletne prestopnike, 74. člen pa
podaja naslednje
vzgojne ukrepe (Kazenski zakonik republike Slovenije, Uradni
list RS, 63/94; 23/99;
95/04):
1. ukor
2. navodila in prepovedi
3. nadzorstvo organa socialnega varstva
4. oddaja v vzgojni zavod
5. oddaja v prevzgojni dom
6. oddaja v zavod za usposabljanje
Pri tem je potrebno poudariti, da si ukrepi sledijo od blažjega
k strožjemu, glede na
vzgojno učinkovitost , ki naj bi jo imeli.
Tako 76. člen KZ določa, da sodnik izreče mladoletniku ukor, če
spozna, da bo že z
grajo mladoletnika dosežen namen vzgojnih ukrepov. S tem ko
sodišče izreče
mladoletniku ukor, mu prikaže škodljivost in nepravilnost
njegovega ravnanja in ga
opozori, da mu bo lahko izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bi
storil novo kaznivo
dejanje.
Navodila in prepovedi, ki jih sodišče izreče kot samostojen
vzgojni ukrep, obravnava
77. člen Kazenskega zakonika (prav tam):
1. Osebno se mora opravičiti oškodovancu.
2. Z oškodovancem se mora poravnati tako, da mladoletnik s
plačilom, z delom ali
-
kako drugače povrne škodo, ki jo je povzročil s kaznivim
dejanjem.
3. Redno mora obiskovati šolo.
4. Usposabljati se mora za poklic ali sprejeti zaposlitev, ki
ustreza njegovemu znanju,
sposobnostim in nagnjenju.
5. Nastaniti se mora pri določeni družini, v domu ali
drugje.
6. Opraviti mora delo v korist humanitarnih organizacij ali
lokalne skupnosti.
7. Zdraviti se mora v ustrezni zdravstveni organizaciji.
8. Obiskovati mora vzgojno, poklicno, psihološko ali drugo
podobno posvetovalnico.
9. Udeležiti se mora programov socialnega treninga.
10. Opraviti mora preizkus znanja prometnih predpisov.
11. Prepovedana je vožnja motornega vozila pod pogoji, pod
katerimi je mogoče to
sankcijo izreči polnoletnim.
Glede navodil in prepovedi konkretneje določa 77. člen
Kazenskega zakonika
naslednje:
1. Pri izbiri in izrekanju navodil in prepovedi sodišče
praviloma upošteva
mladoletnikovo pripravljenost za sodelovanje.
2. Navodila in prepovedi smejo trajati najdlje eno leto.
3. Sodišče lahko navodila in prepovedi med izvrševanjem spremeni
ali odpravi, če bo
s tem bolje dosežen namen vzgojnih ukrepov.
-
4. V okviru navodila opravljanja dela v korist humanitarnih
organizacij ali lokalne
skupnosti sme sodišče določiti mladoletniku opravljanje del do
največ stodvajset ur v
obdobju šestih mesecev, in sicer tako, da ni moteno
mladoletnikovo šolanje ali
njegova zaposlitev.
5. Navodilo udeležiti se programov socialnega treninga izreče
sodišče zlasti, če je to
potrebno za mladoletnikovo izobraževanje ali delovno
usposabljanje; sodišče sme
določiti to navodilo za največ štiri ure dnevno, in sicer tako,
da ni moteno
mladoletnikovo šolanje ali njegova zaposlitev.
6. Izvrševanje navodil iz 2., 6. in 9. točke drugega odstavka
tega člena pripravijo in
vodijo organi socialnega varstva; pri njihovem izvrševanju
sodeluje in ga nadzoruje
sodnik za mladoletnike.
7. Če mladoletnik navodil in prepovedi ne izpolnjuje, lahko
sodišče namesto njih
izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva. Na to
opozori sodišče
mladoletnika, njegove starše, posvojitelja, rejnika ali
skrbnika, ko izreče navodila in
prepovedi.
5.3 Statistika vzgojnih ukrepov po letu 1995
Preden preidemo na statistiko izrečenih vzgojnih ukrepov, si
oglejmo, kakšni so
trendi prestopništva med mladimi.
Trendi mladoletniškega prestopništva v Sloveniji naj bi bili
podobni trendom
zahodnoevropskih držav. Kriminaliteta v Sloveniji tako posnema
gibanja in vzorce
kriminalitete mladih v industrijsko razvitih državah Evrope.
Mednarodne raziskave
pod okriljem Sveta Evrope kažejo na več kazalcev, in sicer, da
se kriminaliteta mladih
iz leta v leto povečuje, da so storilci kaznivih dejanj vse
mlajši in da se pojavljajo
vedno nove oblike nasilja oziroma kriminalitete mladih.
(Črnak-Meglič, Oplotnik,
Filipčič, 2005)
Nadalje ugotavljajo, da je obseg mladoletniške premoženjske
kriminalitete stabilen,
vendar pa se povečuje število nasilniških kaznivih dejanj.
Narava kaznivih dejanj se
spreminja. Vse več je primerov vandalizma, objestnosti in
nasilja zaradi nasilja. Med
-
drugim se povečuje število mladoletnih, ki storijo kaznivo
dejanje v zvezi z drogami.
(prav tam, str. 269)
Za mladega prestopnika v evropskih državah je značilno, da ima
težave s šolo, nizko,
izobrazbo, hkrati je žrtev družinskih razmer, posledično pa jih
mreža socialne pomoči
ne doseže. Presunljiv je tudi podatek, da največ oziroma
najpogosteje storijo kazniva
dejanja otroci in mladostniki pod štirinajstim letom
starosti.
Svet Evrope opozarja in poudarja, da mora odziv na mladoletno
prestopništvo in
nasilje temeljiti na preventivi in ne na represiji in
kaznovanju, pri čemer mora biti
preventiva pri obravnavanju otrok čim zgodnejša, če so
izpostavljeni dejavnikom
tveganja. (prav tam)
Za ocenjevanje obsega in strukture mladoletnega prestopništva so
na razpolago
statistični podatki sodstva, tožilstva, policije in centrov za
socialno delo. Deleža otrok
in mladostnikov, ki storijo prekrške in kazniva dejanja, ni moč
zaobjeti, saj je
ocenjevanje odvisno od metodologije zbiranja podatkov, različnih
teoretičnih
pristopov in javnega mnenja. V Sloveniji namreč različni organi
zbirajo podatke
mladoletnega prestopništva tako, da so ti prilagojeni njihovim
potrebam in namenom.
(prav tam)
Ob pregledu podatkov oziroma ocen organov, kot so policija,
centri za socialno delo
in sodišča, zasledimo njihov različen pogled na problematiko
prestopništva.
Policijski podatki v obdobju od leta 1995 do leta 2005 kažejo,
da se število kaznivih
dejanj giblje med 3.000 in 4.000 oziroma v povprečju 4.500
primerov na leto. Delež
mladoletne kriminalitete v Sloveniji pa se v celotni strukturi
kriminalitete manjša in
znaša 10 %. Pri ocenjevanju je potrebno upoštevati, da so otroci
in mladostniki tudi
storilci prekrškov.
Primerjava pogostosti izvajanja prekrškov in kaznivih dejanj
pokaže, da je
mladoletnikov, ki jim je bila izrečena kazenska sankcija v
postopku pri sodniku za
prekrške, bistveno več kot mladoletnikov, ki jim je bila
izrečena kazen v posebnem
kazenskem postopku. Po statističnih podatkih Ministrstva za
notranje zadeve naj bi
naraščalo število mladoletnih kršiteljev javnega reda in miru.
(prav tam)
-
Med prekrški so pogosti prekrški zoper varnost v cestnem prometu
(vožnja brez
vozniškega dovoljenja – 20 %) in kršenje predpisov o mamilih
(leta 1997 je bilo 205
kršiteljev, leta 2001 pa že 727 kršiteljev).
Po podatkih policije so najpogostejša kazniva dejanja predvsem
kazniva dejanja zoper
premoženje oziroma lažja premoženjska kazniva dejanja, medtem ko
le majhen del
kaznivih dejanj otrok in mladostnikov predstavljajo umori,
posilstvo, velika tatvina
ali povzročitev hude telesne poškodbe.
V uradno statistiko policije so večinoma vključeni otroci in
mladostniki iz nižjih
družbenih slojev, ki so seveda bolj dostopni policijskemu
nadzoru, narava njihovega
kriminala pa je takšna, da ga je lažje odkriti. Pri teh je
najpogostejši razlog za
prestopništvo gmotno pomanjkanje. (prav tam, str. 272)
Prav tako potrdi zvezo med slabšim ekonomskim položajem in
mladoletnim
prestopništvom raziskava Okrožnega sodišča v Ljubljani leta
2002. Mladoletniki s
slabšim ekonomskim položajem preživijo več časa na javnih
površinah, kjer je večji
nadzor policije. Sicer pa po mnenju sodišča druge življenjske
okoliščine ne prispevajo
bistveno k mladoletnemu prestopništvu. Pri mladoletnih
osumljencih kaznivih dejanj
ne opažajo nevključenosti v šolanje ali da bi izhajali iz
družin, ki živijo v slabih
medsebojnih odnosih, starši pa jim ne bi predstavljali
avtoritete. (prav tam)
Podatki centrov za socialno delo kažejo, da je bilo leta 2004
obravnavanih kar 22,5 %
manj otrok kot leta 2003, vendar so ti vedno mlajši in dejanja
ponavljajo. (prav tam,
str. 271)
Zgoden začetek vedenjskih motenj opozarja na slabo otrokovo
prilagodljivost in na
to, da družina in šola otroku ne nudita možnosti za normalen
razvoj. Zlasti so
problematični mladoletniki, ki so že v otroški dobi storili
dejanja, ki imajo znake
kaznivega dejanja, in taka dejanja ponavljajo še po 14. letu
kljub družinskim, šolskim,
socialno-varstvenim in sodnim vzgojnim ukrepom. Ti so sicer
redki, saj se pri večini
med 14. in 18. oziroma 20. letom ob normalnem telesnem in
duševnem razvoju
delinkventnost znižuje in izginja sama od sebe, ko osebnostno in
družbeno dozorijo.
(prav tam, str. 272)
Viri oziroma statistični podatki, ki sledijo v n