UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA GLORIA ANA BELOPAVLOVIČ GRAFIKA V ZINU DIPLOMSKO DELO Ljubljana, 2018
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
GLORIA ANA BELOPAVLOVIČ
GRAFIKA V ZINU
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2018
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Likovna pedagogika
GLORIA ANA BELOPAVLOIČ
Mentorica: doc. mag. Zora Stančič
GRAFIKA V ZINU
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2018
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. mag. Zori Stančič za vse nasvete, pomoč in spodbude
pri pisanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se red. prof. mag. Črtomirju Frelihu za podporo in usmeritve pri grafičnem
delu diplomskega dela.
Zahvala gre tudi moji družini, še posebej sestri Luni, za brezpogojno podporo in
ljubezen.
Hvala Jan in prijatelji, ker mi stojite ob strani.
Hvala Miha za preživeto zgodbo, ki je pripeljala do tega diplomskega dela.
Hvala tudi tebi Ringo, moj najboljši štirinožni prijatelj, ki si redno skrbel za aktivne pavze
v času pisanja.
POVZETEK
V diplomskem delu obravnavam grafiko in njeno transformacijo v zinu. Zanima me, v
kakšnem odnosu sta grafika in zin, kaj se zgodi z grafiko, ko jo postavimo v kontekst
zina, in kako se pojavlja v praksi. Poleg načinov produkcije in raziskovanja zinov kot
samostojnega medija se ukvarjam s problematiko originalnosti in predstavim pogled
na zin skozi prizmo multioriginalnosti. V pomoč pri iskanju odgovorov na zgoraj
zastavljena vprašanja so mi bili intervjuji z izbranimi avtoricami, ki so aktivne na
sodobni zinarski sceni.
V praktičnem delu diplomskega dela izhajam iz grafične tehnike globokega tiska
reservage in raziskujem likovno-izrazne možnosti, ki jih tehnika ponuja, ter nastale
odtise prenesem v zin. Kočni izdelek je umetniški zin, ki prikazuje razvijanje likovnega
jezika v tehniki reservage, vsebinsko pa z deljenjem osebne izkušnje s splavom
odpiram vrata dialoga v to še vedno tabuizirano temo.
KLJUČNE BESEDE: grafika, globoki tisk, reservage, zin, produkcija, reproduciranje,
splav.
ABSTRACT
In my degree paper I am talking about printmaking and its transformation into zines. I
am interested in the relationship between printmaking and zine, what happens with
print when we put it in the context of zine and what zines actually are in their practice.
Along with ways of productions and exploring zines as an independent medium I am
also asking myself about the issue of originality and strive to present zine as multi -
original. I found answers on given questions in interviews I conducted with artists that
are active in the contemporary zine scene.
In the practical part my foundation is reservage, printmaking intaglio print technique
and exploring its expressive possibilities by making a zine of these prints. The final
product of this paper is an art zine that shows a development of my artistic language
in reservage technique while the content has a deeper meaning. I give the reader a
slight insight into my experience of having an abortion and am therefore opening the
doors of dialog about this still a taboo topic.
KEY WORDS: Printmaking, intaglio print, reservage, zine, production, reproducing,
abortion.
Kazalo
1 Uvod 1
2 Teoretični del 2
2.1 Grafika 2
2.1.1 Opredelitev 2
2.1.2 Umetniška in industrijska grafika 3
2.1.3 Reservage 6
2.2 Zini 11
2.2.1 Opredelitev 11
2.2.2 Umetniški zin 15
2.2.3 Grafika v zinu 21
3 Praktični del 29
3.1 Ideja 29
3.2 Grafika 34
3.3 Od grafike do zina 41
3.4 Zin kot multioriginal 45
4 Sklep 47
5 Viri in literatura 48
5.1 Viri slik 50
6 Priloge 52
6.1 Reprodukcije grafičnih del 52
6.2 Vprašanja za intervju 54
6.3 Intervjuji 55
6.3.1 Nez Pez 55
6.3.2 Mina Fina 58
6.3.3 Sonja Vulpes 62
6.3.4 Klavdija Jeršinovec 64
1
1 Uvod
V diplomski nalogi združujem dve področji: grafiko in zine. Najprej bom predstavila
teoretično izhodišče, torej kaj je grafika, in se dotaknila nekaj konceptov razumevanja
originalnosti grafičnega lista, ki jih bom kasneje poskušala aplicirati na zine. Podrobno
bom predstavila reservage, grafično tehniko globokega tiska, ki je izhodišče mojega
dela.
V nadaljevanju bom pojasnila, kaj so zini, od kod izhajajo, kaj je njihov namen in kakšna
je njihova vloga v družbi. V zinih pogosto srečamo risbo, strip, fotografijo, redkeje
grafiko. Zanima me, kaj se zgodi z grafiko, ko jo postavimo v kontekst zina, v kakšnem
odnosu sta eden do drugega. Odpira se vprašanje originalnosti grafičnega lista
samega in originalnosti zina. Odgovore na zastavljena vprašanja bom iskala s pomočjo
intervjujev izbranih umetnic, ki so aktivne na sodobni zinovski sceni in v svojih zinih
med drugim izhajajo tudi iz grafike.
Zin zahteva celostno konceptualizacijo – proces od ideje, zasnove do produkcije, ki je
ključna pri izdelavi zina. V praktičnem delu bom naredila grafike v tehniki reservage in
nato grafične odtise prenesla v zin, ki ga bom oblikovala s pomočjo računalnika. V
procesu bom preizkusila različne načine produkcije. Svoboda medija omogoča
večplastno vlogo, kjer sem poleg avtorice tudi urednica, kar mi omogoči prosto
odločanje o vsebini in produkciji zina.
Zin lahko beremo na dveh nivojih. Likovno prikazuje produkcijo grafične tehnike, kjer
razvijam likovni izraz, vsebinsko pa predstavi drobec intimne zgodbe o izkušnji splava,
ki sem ga imela leto dni nazaj.
2
2 Teoretični del
2.1 Grafika
2.1.1 Opredelitev
Grafika v širšem pomenu besede zajema vse, kar je narisano ali napisano in
razmnoženo s pomočjo matrice, ki jo odtisnemo ročno ali s pomočjo tiskarskega stroja.
V ožjem pomenu pa se nanaša na likovno panogo, v kateri so grafične tehnike
uporabljene za doseganje likovno-umetniških ciljev in da matrico odtisnemo na grafični
papir (Muhovič, 2015).
Muhovič v svojem leksikonu opredeli tudi področje računalniške grafike:
»Načini računalniške artikulacije sintetičnih vidnih podob, ki temeljijo na računalniških
primitivih, pogosto pa tudi na transformaciji in nadgrajevanju iz realnega sveta
vzorčenih vizualno-prostorskih podatkov.« (Muhovič, 2015, str. 262)
Glede na način tiskanja in nanosa barve ločimo različne skupine tiska: visoki tisk, ploski
tisk in globoki tisk (Jesih, 2000). V svojem delu sem se osredotočila na področje
globokega tiska.
Pri globokem tisku risbo prenesemo na kovinsko matrico (baker, cink, jeklo) in jo
poglobimo s pomočjo mehaničnih (graviranje, brušenje, struženje) in kemičnih
postopkov (jedkanje s kislino) ali s kombinacijo obojih. Pri nanašanju barve ta prodre
v globino matrice, površino, »visoki« del pa barve očistimo. Tiska se na vlažen grafični
papir in z valjnim grafičnim strojem, ki mu nastavimo visok pritisk tiska. V procesu tiska
papir vsrka barvo iz poglobljenih delov matrice. Tehnike globokega tiska so jedkanica,
bakrorez, suha igla, akvatinta, struženka ali mezzotinta, vernis-mou ali tehnika mehke
prevleke, reservaš ali izkrušenka in druge (Muhovič, 2015).
Z razvojem sodobne umetnosti in tehnologije so se v grafiki pojavili novi tehnični
postopki, ki med drugim temeljijo na uporabi ink-jet (črnilnik) in termičnih tiskalnikov
(Muhovič, 2015).
3
2.1.2 Umetniška in industrijska grafika
Po namenu in uporabi delimo grafiko na dve različni področji: na umetniško (originalno,
kreativno) grafiko in industrijsko ali reproduktivno grafiko.
Reproduktivna grafika spada na tehnično področje tiska. Namenjena je različnim
vrstam tiska: na papir, plastiko in druge materiale. Najpomembnejša načina tiska sta
offset tisk in sitotisk. Matrice so izdelane z različnimi fotoreproduktivnimi postopki.
Ključni sta hitra izdelava in visoka naklada. Povezana je s področjem grafičnega
oblikovanja, saj je pomembna tudi kakovost tiska, slikovnega materiala in papirja
(Jesih, 2000).
Umetniška grafika se od industrijske razlikuje po izdelavi matrice, ki jo avtor izdela sam
in je original, ki ga lahko večkrat reproduciramo s postopkom tiskanja. Matrico
obdelamo z različnimi mehanskimi ali kemičnimi postopki ter nanjo nanesemo barvo z
valjčkom ali vtiranjem. Razmnožene odtise obravnavamo kot originale šele takrat, ko
so pravilno podpisani. Označeni morajo biti številka odtisa, celotna naklada, podpis
avtorja in letnica (Jesih, 2000). Bistvo umetniške grafike danes je v produciranju njenih
kakovosti, ki jih je vredno velikokrat odtisniti, saj je, v reproduktibilnem smislu, zaradi
novodobne strojne tehnike nekonkurenčna (Muhovič, 2015).
4
Koncept multioriginala
Dževad Hozo v knjigi Umjetnost multioriginala, kultura grafičkog lista na podlagi
definicij in konvencij oblikuje kriterij grafičnega lista – originala:
1. Za original štejemo vsak grafični list, odtisnjen v črno-beli ali barvni izvedbi s
pomočjo ene ali več matric, izdelanih pretežno s strani umetnika samega ali po
njegovih originalnih risbah. Umetnik sam določi višino naklade (izvedene tudi v
drugih grafičnih tehnikah, na primer bakrorez, litografija).
2. Vsak grafični list mora poleg umetnikovega podpisa vsebovati oznako o celotni
nakladi in serijsko številko posameznega lista. Omejeno naklado določi umetnik
sam, posebnost so kontrolni odtisi ali poskusni odtisi, ki ne smejo presegati 10 %
končne naklade in jih je treba posebej označiti ter se ne štejejo v skupno naklado.
3. Po zaključenem tisku naklade je priporočljivo matrico onesposobiti za nadaljnji tisk
ali pa jo posebej označimo, da je načrtovana naklada odtisnjena.
4. Koncept se nanaša na grafične odtise, za katere je umetnik pripravil originalne
plošče, matrice. Ostalo se smatra kot reprodukcija.
V nadaljevanju podrobno navede, v katerih primerih se dela ne more smatrati kot
originalni grafični list. List ni original v primeru, da gre za kopijo originala umetniškega
dela, reprodukcijo, čeprav vsebuje polno signaturo (podatki o nakladi in podpis). Prav
tako se kot original ne šteje grafični list, ki je približna kopija originalnega dela, a
vseeno priporoča, da se reprodukcije posebej označi in oštevilči , s čimer se jih jasno
loči od originala in pripiše potrebno avtorstvo ustvarjalcu (Hozo, 1988).
5
Originalni list v sodobnem kontekstu
Vseprisotnost množičnosti reklame in televizije, ki je še posebej fascinirala umetnike v
času pop arta v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ni bila več prepoznana kot banalna
in nesmiselna, temveč so v njej prepoznali orodje moči, družbene kontrole in način za
izražanje individualne determinacije. Umetniki so tako začeli uporabljati medije
industrijske vizualne produkcije (offset tisk, fotografija itd.) za lastno likovno izražanje .
Na prelomu tisočletja je grafika tesno integrirana v umetniški svet. Stare metode
produkcije so dosegle nove nivoje tehnološke prefinjenosti, istočasno pa so digitalne
tehnologije postale dostopne umetnikom (Tallman, 1996). S tem se širi polje
računalniški umetnosti, ki omogoča vedno nove načine produciranja podobe, tiska, na
primer ink-jet tisk, in distribucije ter poudarja, da bi morali muzeji posebej ustvariti
sekcijo za »dela na papirju, ki so nastala z elektronskimi mediji« (prav tam, str. 214).
Zabrisana meja med umetniško in industrijsko grafiko, njuna vedno pogostejša
hibridnost in naraščajoča fleksibilnost umetniške grafike z novimi mediji sodobnih
tehnologij odpirajo polja raziskovanja in eksperimentiranja. Zato se vedno znova
pojavljajo vprašanje originalnosti in poskusi njenega definiranja. Prav zato je
poimenovanje originala zgolj na podlagi medija in produkcije pomanjkljivo. V času, ko
je Hozo pisal teorijo o multioriginalu, je bil ta koncept ključen in nam še vedno ponuja
temeljne smernice za postavljanje kriterija originalnosti, čeprav bi bilo treba kriterije
določiti glede na sodoben čas. Ker je, kot opozori Tallman, originalnost fluidni pojem,
ki ga s težavo eksaktno opredelimo. Po njenem mnenju ta opredelitev niti ni tako nujna.
Na področju grafike gresta tradicionalna in računalniška grafika z roko v roki, se
medsebojno podpirata in dopolnjujeta ter omogočata nove rešitve likovnih problemov.
6
2.1.3 Reservage
Izkrušenka ali rezervaš (fr. reservage oziroma reserve au sucre – zaščiteno oziroma
»rezervirano« s sladkorjem; angl. lift ground etching – jedkanica z odstopajočim
temeljnikom) (Muhovič, 2015, str. 264–265).
Je priljubljena grafična tehnika, pri kateri sta glavni likovno-izrazni sredstvi linija in
točka. Rišemo s slikarskim čopičem, pomočenim v posebej pripravljeno zmes iz vode,
raztopljenega sladkorja in kapljice tuša. Rišemo na predhodno razmaščeno kovinsko
ploščo. Risbo pustimo, da se posuši, in jo prevlečemo s tekočim asfaltnim lakom ter
ponovno čakamo, da se posuši. Nato ploščo potopimo v mlačno vodno kopel, v kateri
začne asfaltni lak odstopati na mestih, kjer je spodaj narisana risba, in pokaže se
površina kovine. V pomoč nam je lahko mehka gobica, s katero lahko nežno drgnemo
po asfaltnem laku na potrebnih mestih. Ko imamo izrisano celo risbo, lahko matrico
jedkamo s kislino. Tiskamo enako kot ostale tehnike globokega tiska (Hozo, 1988).
»Klasična sestavina zmesi:
Sladkor 5 delov
Gumiarabika 4 deli
Terra siena 1 del
Saje s svetike 2 dela
Sestavine se raztopijo v vroči vodi do kremne konsistence. V času risanja se zmes
lahko razredči z vodo do željene gostote za lažje nanašanje s peresom.
Dr. Leo Bergmann:
Saje 1 del
Cinober 2 dela
Gumiarabika po želji
Zmes dobro premešamo. Raztopina gumiarabike služi za doseganje potrebne
konsistence.
Krizman priporoča uporabo kitajskega tuša nasičenega s sladkorjem. Falilejev precej
enostavni recept je sestavljen iz jedkanih delov sladkorja in gumiarabike, pazljivo
zmešanih s sajami.« (Hozo, 1988, str. 353)
7
Primeri iz umetnostne zgodovine
V zgodovini se je reservage pojavljal v kombinaciji z drugimi vrstami globokega tiska,
najpogosteje jedkanica in akvatinta (sugar-lift aquatint). S tovrstno akvatinto, ki kot
rezervirno sredstvo uporabi zmes sladkorja s tušem, gvašom ali gumiarabiko, se je
ukvarjal tudi Pablo Picasso.
Slika 1: Pablo Picasso, Arbredans la tempête, avecfuiteversuneéglise, 1968, reservage, akvatinta in
suha igla, 20 cm x 32,5 cm
8
Slika 2: Pablo Picasso: Vieil Homme Songeant À Sa Vie: Jeunesse Galante, Age Mar de Peintre
Célèbre, De Uvre Creie Dans Un Taudis et Trônant Maintenant Sousin Dais, 1968, reservage in
akvatinta, 49,5 cm x 33,5 cm
Slika 2 je primer reservage in akvatinte, pri kateri je prednost v različnih tonskih
kakovostih in slikarskem načinu izražanja. Akvatinta s svojo točkovno teksturo
omogoča iluzijo širšega tonskega razpona. Odtis je del grafične serije 347, ki je nastala
v sodelovanju z bratoma Crommelynck leta 1968 v mestu Mougins. Serija vsebuje 347
grafičnih listov, omenjen odtis je 123. po vrsti (Picasso, 1968).Vsebinsko se pojavijo
različni liki, akrobati, klovni, modeli, slikarji, otroci, starejši, kot jih srečamo že v
Picassovih zgodnjih delih (Rafart, 2015).
9
Alja Košar (1990) v svojih grafikah s ponavljanjem temeljne likovne prvine – točka in
linija, njenim zgoščevanjem in plastenjem postopno ustvarja globino, ki sega v
neskončnost (Bučan, 2018). Njeni motivi so abstraktni, ustvarjeni intuitivno in grafični
listi pogosto označeni »brez naslova«, ker ne želi posegati v vsebino in interpretacijo
s sugestijami (Košar, 2018). Z razmerjem manjših in večjih točk ter njihovim
medsebojnim razmikom ustvarja dinamično kompozicijo, ki fluidno vodi naše oko po
celotnem formatu in nas vleče v globino. Z uporabo različnih smeri lahko na prvi pogled
deluje delo razpršeno, a ima urejen notranji ritem, ki pa ni predvidljiv do te mere, da bi
bila pot pogleda jasno utrjena. Košar spretno izrabi reservage za artikulacijo likovnih
problemov in mu s tem da popolno veljavo samostojne tehnike, ki omogoča svojevrsten
likovni izraz.
Slika 3: Alja Košar: ''Untitled'', 2014, reservage, 19,5 cm x 15 cm
10
Slika 4: Alja Košar: ''Untitled'', 2013, reservage, 19,5 cm x 15 cm
11
2.2 Zini
2.2.1 Opredelitev
Fanzin (krajše Zin) izhaja iz angleških besed »fan« (ljubitelj) in »magazine« (revija)
(Plavčak, Zrinski, 2017). Fanzini so samozaložniške knjižice, publikacije, za katere je
značilen »naredi sam« (angl. Do It Yourself) način izdelave, ki izhajajo v omejeni,
maloštevilčni nakladi in ekonomsko dostopni produkciji (Plavčak, 2017). Besedo je
skoval Američan Louis Russell Chauvenet, navdušenec nad znanstveno fantastiko ,
leta 1940 v svojem fanzinu Detours. Skrajšava »zin« se je pojavila v sedemdesetih
letih in je označevala fotokopirano, s spenjačem speto, nekomercialno, amatersko
publikacijo z nizko naklado (Triggs, 2010).
Zinar, izdelovalec zina, je v univerzalni vlogi. Je avtor, urednik, založnik in grafični
oblikovalec v enem. Pomemben je celosten izgled in sestavni del zina je njegova
produkcija. Lahko so izdelani na konvencionalen način s škarjami in lepilom ali s
pomočjo računalniške grafike ter razmnoženi s fotokopiranjem ali tiskanjem.
Samozaložniška narava se odraža v spremenljivi produkciji in variaciji naklade,
običajno do 50 izvodov, zine na spletu pa lahko digitalno prenesemo in natisnemo
sami. Distribucija poteka na zinovskih sejmih, v neodvisnih glasbenih trgovinah in
knjigarnah ter prek pošte (Triggs, 2010). O'hara kot edini zahtevi, da postaneš avtor
zina, navaja željo po izražanju lastnega mnenja in dostop do fotokopirnega stroja ter
poudarja pomen komunikacije, ki ga omogoča zin znotraj izbrane scene in jo s tem
povezuje v celoto (Kolmančič, 2001).
Duncombe predstavi taksonomijo zinov in jo razdeli v več kategorij:
znanstvenofantastični zini, glasbeni zini, športni, televizijski in filmski zini, seks zini,
popotni zini, striparski in literarni zini ter zini, ki ne spadajo v nobeno izmed omenjenih
kategorij (Duncombe, 1997). Podrobneje bom opisala politične, osebne in umetniške
zine, ker sem v praktičnem delu izdelala zin, ki odraža segmente izpostavljenih zvrsti .
Zini so v svoji naravi zelo fluidni in jih je težko točno kategorizirati, ker to niti ni njihov
namen, zato so se v preteklosti temu želeli tudi izogniti, saj je kategoriziranje pogosto
lahko v konfliktu s svobodnim individualnim duhom in izražanjem avtorjevega
osebnega mnenja v izdanem zinu.
12
Politični zini: razdelimo jih v dve podkategoriji. Prva vrsta so klasične politične smeri
(anarhizem, socializem, liberalizem, fašizem) – v to kategorijo spadajo tudi identitetni
zini, na primer feministični in LGBTQ+ fanzini. Druga vrsta političnih zinov pa so
nespecifično politično opredeljeni in pogosto kritizirajo obstoječo družbo.
Osebni zini (personal zine – perzine): vsebujejo dnevniške zapise, vsakodnevne misli
in osebne izkušnje.
Umetniški zini (art zine): običajno sestojijo iz risb, kolažev in fotografij. Pogosto so
distribuirani prek pošte, prek katere ustvarjalci ostajajo povezani (Duncombe, 1997).
Prvi fanzini so začeli izhajati v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Navdušenci (angl.
fans) znanstvene fantastike so uporabljali medij zina za deljenje zgodb in kritike ter kot
način komunikacije z enako mislečimi člani skupine (Duncombe, 1997).
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so zini ponovno vzniknili na alternativni sceni
punk glasbe. Ker so bili odrinjeni od »mainstream« glasbe, so začeli s pisanjem o
njihovi lastni glasbi in kulturi. Med najbolj znane spadata FactsheetFive in
Maximumrocknroll (Duncombe, 1997). Izhajali so zini o psihedelični, klasični, jazz in
pop glasbi ali pa so bili osredotočeni na določeno skupino ali izvajalca, na primer The
Beatles, David Bowie, Elvis idr. (Triggs, 2010).
Konec prejšnjega stoletja se je v Ameriki pojavilo feministično punk gibanje Riot grrl.
Kolektiv sta ustanovili Kathleen Hanna in Tobi Vail. Glavni cilj skupine je bil ustvariti
prostor ženskam na moško dominirani punk glasbeni sceni. Ženske so začele
ustvarjati svoje glasbene skupine in kreirati lastno subkulturo. Gibanje so širile z
uporabo zinov, ki so poleg tekstov, manifestov, reportaž in napovedi dogodkov
vsebovali tudi kolaže in fotografije. Zin je v svoji samostojnosti omogočil avtoricam
popoln nadzor nad tem, kako so prezentirale sebe, svojo idejo ali stališče do
izpostavljenega problema. Zato je bil zin kot medij za feminizem tako pomemben, ker
so lahko razbijale stereotipe in družbeno postavljene standarde z lastnimi besedami,
brez cenzure, dodatne korekcije ali morebitne olepšave (Ingram, 2015).
13
A zini niso večno ostali stvar subkultur, temveč so prodrli tudi na površje in se pojavili
v popularni kulturi. Pagan Kennedy, novinarka in pisateljica, je bila med prvimi, ki je
prešla z alternativne scene s svojo knjigo Zine: How I spent six years of my life in the
underground and finally found myself… I think (1995), ki temelji na njenih zapisih iz
perzina Pagan's Head (1988-94). Fanzini so prišli tudi na televizijo. Televizijska serija
Our hero (2000–2002) je bila uspešnica na kanadski televiziji. Glavni lik Kale izdaja
fanzin, ki govori o njenih izkušnjah in življenju.
Nekateri uporabijo zine kot »testno območje«, preden se podajo v profesionalne vode
novinarstva, fotografiranja ali dizajna. Na primer zin Bam balam je objavljal članke še
neuveljavljenih novinarjev o londonski glasbeni sceni, fanzin Bust, ki so ga leta 1993
začele Debbie Stoller, Laurie Hanzel in Marcelle Karp, pa je z nekaj sto izvodi na
številko predstavljal nov val feminističnih publikacij kot reakcijo na ustaljene ženske
revije, recimo Cosmopolitan in Glamour. V petih letih je Bust postala priljubljena revija
z naklado več tisoč izvodov na izdajo (Triggs, 2010).
Zini so med najvztrajnejšimi pojavi alternativnega tiska. So dokumenti socialne
zgodovine v danem političnem in ekonomskem ter kulturnem kontekstu (Triggs v
Plavčak, 2017). Bartel navaja, da je jedro zinovske kulture v prepričanju, da ima
posameznik moč v svojih rokah, s čimer lahko doseže spremembe, in da popolnoma
vsaka posamezna izkušnja šteje (Beškovnik, 2017). Cari Goldberg pa dodaja, da je
največja atrakcija zina prav to, da ga lahko objavi, kdorkoli želi (Triggs, 2010).
Zin sam po sebi ni periodična publikacija, a tovrstna fluidnost ne vpliva na predanost
bralca, ki sledi ustvarjalcu in njegovi javni podobi. S tem se bralec vedno bolj pomika
v polje zbiratelja, zin pa v »ekshibistionistični maniri postaja dokument ustvarjalčevega
izkustvenega/časovnega obdobja« (Beškovnik, 2017, str. 92). Osredotoča se na
kultivacijo in okrepitev manjših ciljnih skupin. Njihova identiteta je najpogosteje
artikulirana skozi ustvarjalnost, glasbo, aktivizem, političnost in DIY maniro, prek katere
predstavijo svoje mnenje in izkušnje ter jim s tem omogočajo vstop v javni prostor in
odpirajo dialog v izbranih razpravah (Beškovnik, 2017).
14
Sodobni zini
Z razmahom sodobnih informacijskih tehnologij so zini doživeli korenito preobrazbo v
funkciji in vsebini ter tudi izdelavi in videzu. Zini, primarno namenjeni informiranju, so
prešli na splet ali poniknili, velik razvoj pa je doživel umetniški zin, za katerega velja,
da je izrazito individualizirano avtorsko likovno delo (Plavčak, 2017).
Obdržali so način do-it-yourself ali do-it-with-others, čeprav se je ta postopno
profesionaliziral. Poleg ustaljenega načina cut and paste je pogosta tudi uporaba
laserskega in offset tiska ter eksperimentiranja z različnimi drugimi tehnikami (sitotisk,
barvni duplikatorji). Ohranili so duh neodvisnosti, svobode, povezovanja in
komunikacije. S tem ohranjajo individualno in kolektivno identiteto, značilnost, ki je
ključna za fanzine že od samega začetka njihovega pojava (Plavčak, 2017).
Veliko vsebin je našlo svojo pot na splet v obliki raznih blogov in forumov, ki nudijo
hitrejšo in cenejšo distribucijo objav ter dosežejo večji krog bralcev (Repnik, 2017).
Primer je prvi slovenski metal web-zine: http://www.paranoid-zine.com/novice.
Vedno več je tudi zinovskih knjižnic, založb in knjigarn, sejmov in festivalov ter različnih
delavnic in dogodkov (Plavčak, 2017). V Sloveniji je zinovska knjižnica Zinko Tiček v
hiši kulture v Pivki, v Ljubljani je galerija Dobra vaga prodajno mesto s čitalnico, ki
pogosto organizira različne delavnice in pogovore z umetniki. Caffeine hours pa je
sejem, kjer se zinarji predstavijo s svojimi zini in si jih medsebojno izmenjujejo.
15
2.2.2. Umetniški zin
Zin je umetniško delo, če upošteva nekaj izmed naslednjih kriterijev: avtor zina je
umetnik, oblikovalec ali arhitekt, vidna je avtorizacija zina s podpisom, ilustracijo ali
štampiljko, naklada je omejena in oštevilčena, nima kode ISSN ali ISBN, knjižica je
nekonvencionalnih oblik in velikost, a ni kiparski ali tridimenzionalni objekt, producirana
je samozaložniško ali pri neodvisni založbi oziroma galeriji, je cenovno ugoden ter
dostopen neposredno pri avtorju in zinovskih distributerjih (distro). Ključnega pomena
pa je umetnikovo poimenovanje publikacije zin. Za umetniški zin načeloma velja tudi,
da ni na voljo za zamenjavo, kot to velja za tradicionalne zine (Thomas, 2009).
Jackie Batey, kustosinja Zinepolis, art zine zbirke na univerzi v Portsmouthu v Angliji,
poudarja tudi nekomercialnost publikacije. Naklada se običajno giblje pod 1000 izvodi,
čeprav povprečno v ne več kot 100 izvodih. Zini so pogosto razmnoženi s pomočjo
fotokopirnega stroja ali tiskalnika za domačo uporabo, redkeje s komercialnim načinom
tiskanja. Veliko umetniških zinov je narejenih z namenom, da bi naklada izhajala redno,
a v praksi večinoma izideta le dve do tri številke. Večino prostora zasede vizualna
vsebina (slikovno gradivo), teksta je manj, lahko pa ga tudi ni. Za razliko od Thomas,
Batey navaja, da se veliko umetniških zinov medsebojno izmenja ali deli brezplačno in
da so nekateri namenjeni samopromociji (Batey, 2014).
Zini kot umetniška praksa omogočajo eksperimentiranje in spontanost. Nekateri so
zgolj poskusi, ki kasneje vodijo do umetniških del v drugačni formi, spet drugi pa so že
celostno zaključena umetniška dela (Lubliner v Thomas, 2009). Tako zini v zbirkah in
knjižnicah postajajo zgodovinski dokumenti in primarni viri dokumentiranja umetnikovih
interesov, aktivnosti in likovne prakse (Thomas, 2009).
Pojavljajo se različne vrste umetniških zinov: zin kot razstavni katalog, skupinski zini ,
pri katerih kolektiv umetnikov skupaj producira enega ali več zinov, zini, vezani na
vizualno umetnost, ki se predstavljajo kot alternativa kritičnemu diskurzu, posebej na
področju arhitekture in urbanizma, striparski zini in elektronski zini ali e-zini, ki so
dostopni na spletu, navadno v PDF-obliki z možnostjo tiskanja. Thomas poudarja, da
gre pri e-zinih pravzaprav za simulaker zina, ker nima pravega originala (Thomas,
2009).
16
Nekaj primerov:
Zin kot razstavni katalog
Avanti Grafika (2017), risoprint. Sodelujoče umetnice in umetniki: Boris Beja, Mina
Fina, Črtomir Frelih, Samuel Grajfoner, Alja Košar, Nina Koželj, Svetlana Jakimovska
Rodić, Zora Stančič in Mojca Zlokarnik.
Slika 5: Beja, B. idr., Avanti Grafika, 2017, risoprint, 15 cm x 21 cm
Vsebuje barvne reprodukcije del sodelujočih, a ni klasični razstavni katalog, ker ne
vključuje lastnosti industrijskega tiska. Izbira, da razstavo pospremijo z zinom,
poudarja povezovanje umetnikov in skupnosti, ki nastane v procesu. Dodan je tudi
spremljevalni tekst.
17
Skupinski zini
Beli Sladoled: Ena Ena (2016), 100 str., 100 izvodov, risoprint
Slika 6: Beli Sladoled, Ena Ena, 2016
Slika 7 Beli Sladoled, Ena Ena, 2016
18
LeaLudvik: I would go poof zine, 2017, 16 strani, risoprint, 15 izvodov
Slika 8: LeaLudvik, I would go poof, 2017
19
Zin z enim avtorjem
Klavdija Jeršinovec: Period, digitalni tisk, izvod 8/16
Predstavi temo menstruacije na humoren način. Želi izpostaviti, da ni treba vsake teme
jemati strogo resno, temveč se lahko soočamo s tabuji in odpiramo teme prek humorja.
Gre za njen prvi zin, ki je skoraj popolnoma izdelan v DIY duhu. Vezan je ročno, za
vsako sponko posebej je naredila luknjice z žebljičkom, rob papirja ni obrezan, kar
poudarja karakter svobodne forme, ki jo zin omogoča (Klavdija Jeršinovec, intervju,
30. 1. 2018).
Slika 9: Klavdija Jeršinovec, Period, 15 cm x 21 cm
20
Umetniški zin in knjiga umetnika
Knjiga umetnika (tudi revija umetnika) se je pojavila v avantgardi začetka dvajsetega
stoletja in kasneje v konceptualni umetnosti (Plavčak, 2017). Gre za umetniško delo,
izvedeno v obliki knjige. Pri nas so ta sodobni pristop prvi uporabili člani skupine OHO,
širši razmah pa je medij doživel šele proti koncu stoletja (Knjiga umetnika, b. d.).
Martha Wilson definira knjigo umetnika kot objekt, čigar primarni medij je ideja sama
(Thomas, 2009). Pogosto kritizira obstoječi umetnostni in družbeni sistem ter z njima
tesno povezan tržni mehanizem (Knjiga umetnika, b. d.).
Glavna razlika med knjigo umetnika in umetniškim zinom je v cenovni dostopnosti,
knjiga umetnika je namreč precej dražja od zina, ter v tem, kako umetnik oziroma avtor
sam označi knjižico – ali jo označi kot knjigo umetnika ali zin. Za zine so značilni
efemernost, neodvisnost in lastna produkcija zunaj uveljavljenih umetniških ustanov
(Thomas, 2009). Razlika je tudi v oblikovanju in produkciji. Knjiga umetnika zahteva
več grafičnega oblikovanja, na primer natančnejšo postavitev strani, pripravo na tisk,
potreben je založnik, medtem ko pri zinih vse te vloge in odločitve sprejme umetnik
sam.
Kot navaja Plavčak (2017): »Ravno avtorsko poimenovanje publikacije za zin je
velikokrat ključnega pomena, saj je zin kot »intimni taktilni grafični objekt« nekje med
umetniškim delom, dnevniškim projektom in socialnim fenomenom.«
21
2.2.3 Grafika v zinu
Zini izhajajo iz različnih medijev, najpogosteje iz risbe in fotografije ter njune morebitne
digitalne modifikacije. Redkeje se pojavi grafika. Med najpogostejšimi grafičnimi
tehnikami, ki se pojavijo v zinu, sta linorez in sitotisk.
Slika 10: Simon Kocjančič: Finally, 2017, 29/30
Za potrebe podrobnega raziskovanja tovrstne teme sem naredila intervju s tremi
umetnicami: Nez Pez (Neža Jurman), Sonjo Vulpes (Sonja Grdina) in Mino Fino (Mina
Žabnikar). Zanimalo me je predvsem to, kako se izdela zin v praksi, v kakšnem odnosu
sta grafika in zin ter njune morebitne medsebojne podobnosti in razlike ter kakšen je
pogled na morebitno transformacijo originalnega grafičnega lista v polje industrijske
umetnosti.
Sonja Vulpes in Nez Pez zedinjeno opredelita zine kot svojevrsten, svoboden medij
izražanja, ki se začne z idejo, konceptom, približno predstavo o končni produkciji zina,
ki pa se skozi proces lahko večkrat spremeni. Medtem Mina Fina v prvi vrsti izpostavi
pomembno vlogo skupnosti, ki se formira, in namen zinov kot vir ustvarjanja svojega
notranjega sveta, ločenega od zunanjega kapitalistično usmerjenega razmišljanja.
22
Glavni fokus pri ustvarjanju zina se razlikuje od umetnice do umetnice. Eni so
pomembni vsebina, kompozicija in celota, druga se osredotoča na proces izdelave, ki
mora predstavljati užitek in izgled zina kot umetniškega izdelka, tretji pa je najbolj
pomembna tehnika, v kateri je zin izdelan. Enako je z vsebino. Ta variira od zina do
zina iste avtorice, na kar je opozorila že Beškovnik. Sonja Vulpes črpa vsebino iz
vsakdanjega življenja, enkrat je lahkotna in humorna, spet drugič nosi sporočilnost, ki
je zanjo pomembna, a ta mogoče gledalcu ne tako jasna. Iz osebnega izhaja tudi Mina
Fina, ki se ukvarja s svojimi čustvi, zanimata jo seksualnost in pogled sveta na žensko,
Nez Pez pa se vsebinsko osredotoča na procesualnost in distorzijo slike in risbe ter
vedno bolj tudi grafike.
To potrjuje najpomembnejšo lastnost zinov, individualni pristop posameznika, ki sam
odloča o prioritetah in vsebini izdanega zina. Čeprav lahko znotraj vsebine najdemo
podobne teme, na primer izhajanje iz osebnega sveta ali nekega notranjega vzgona ,
se ti zini lahko produkcijsko zelo razlikujejo.
V noto osebnega mnenja in posledično izdelave zina spada tudi odnos umetnic do
umetniške grafike in njene morebitne transformacije. Sonja Vulpes, ki za zdaj v svojem
ustvarjanju ločuje grafiko in zine, o grafiki pravi, da ji je vedno predstavljala večji izziv
kot ostali mediji, ker terja večplastno razmišljanje v svojem procesu. Hkrati pa rada
eksperimentira z likovnim jezikom, ki ga nudijo različne grafične tehnike. Risbo dojema
v tesni povezavi z grafiko, saj meni, da je risba ključna, da grafika sploh nastane. Zine
produkcijsko izdela enako, fotokopira in spne s kovinskim spenjačem (Sonja Vulpes,
Facebook, 11. 2. 2018).
Nasprotno od tega Nez Pez pretežno dela z originalnimi grafikami. V svoje zine vključi
originalne linoreze in sitotiske. Izdala je zin, v katerem je želela prikazati proces
izdelovanja linorezov. Izbrala je originalne linoreze iz leta prej in jih skupaj sestavila v
knjigo. Naredila jih je samo šest, ker je imela le šest enakih linorezov iste produkcije.
Trenutno pa nastaja nov zin, ki bo produkcija sitotiska, pri katerem bo v ospredju prikaz
grafične produkcije kot surovega medija. Preizkusila je tudi različne načine vezave.
Trenutno najraje šiva, ker ji že samo to ponuja vrsto možnosti, od vrst šivanja do barve
sukanca, potem pa je še klasično spenjanje s spenjačem, lepljenje z lepilnim trakom,
vstavljanje listov, izdelava hrbta knjige idr. Refleksivno razmišlja, da bolj kot je začela
23
izdelovati zine, več možnosti se ji je s tem sproti odpiralo (Nez Pez, intervju, 30. 1.
2018).
Enako vedno več vključuje grafiko v svoje delo tudi Mina Fina, ki eksperimentira z
različnimi grafičnimi tehnikami. Originalne liste skenira in jih s programom Adobe
Indesign razporedi po straneh knjižice. Zanjo je element grafičnega oblikovanja
ključnega pomena, saj vključuje konsistentnost in matematično strogost ter ga
združuje z bolj svobodnim izražanjem v risbi in ostalih tehnikah. Skeniranih del
drastično računalniško ne obdeluje, modificira jih le toliko, kot zahteva vizija končnega
izdela (Mina Fina, intervju, 6. 3. 2018)
Ob tem se odpira vprašanje originala, ker je grafika vzeta iz polja priznane, visoke
umetnosti in je umeščena v drugačen, morda celo industrijski kontekst. Sonja Vulpes
sicer o tem ne razmišlja kot o transformaciji umetniške grafike na drugo področje in
predstavi argument, da se s kopiranjem izgubi likovna vsebina dela, a istočasno
opomni, da pri zinih ni pravil in da je z njimi vseeno mogoče poskusiti najti tudi nove
likovne izraznosti (Sonja Vulpes, Facebook, 11. 2. 2018). Vsekakor se strinjam z
razliko med gledanjem originalnega umetniškega dela in njegovo reprodukcijo. Izgubi
se že sama materialnost, na primer drugi papir, niansa barve, tudi format. A ko
govorimo o zinih, če ne gre ravno za tip zina, ki je razstavni katalog in so reprodukcije
kot rdeča nit, informacije o razstavi, temveč gre za svojevrsten umetniški zin s svojo
zgodbo, so lahko tovrstne transformacije celo zaželene. Sama likovna kakovost, ki
naredi neko likovno delo dobro, se z reprodukcijo ne izgubi. Zato najdemo toliko
reprodukcij kvalitetnih likovnih del prav z namenom širjenja informacij o izbranih
likovnih problemih in njihovih rešitvah.
Tako se likovna vsebina grafike v zinu ohrani. A ker je zin svojevrsten medij izražanja,
grafika (ali risba) nikoli ni postavljena sama, kot na primer v galeriji v okviru, kjer je
fizično ločena od preostalih del. Zin je sinteza procesa. Ob listanju sledimo dogajanju,
ki je včasih bolj jasno, včasih manj. Kopirane ali skenirane grafike s svojo likovno
vsebino dodajo vrednost, zgodbo celotnemu zinu in je individualna likovna kakovost
posameznega odtisa sekundarnega pomena, kar pa ne pomeni, da je ni, le da je
primarno pomembna celostnost zina – njegova produkcija, kako in na kakšen način
24
zin natisnemo ali izdelamo, kakšen papir uporabimo, kako ga skupaj vežemo, vsebina,
ki jo nosi, in karakter, ki ga izraža.
Mislim, da je prav ta povezava ključna. Nez Pez z vključevanjem originalnih odtisov
uveljavljenih postopkov (linorez, sitotisk) širi obzorje produkcije, vnaša svoj individualni
pečat, torej pomen procesualnosti, katere originalni odtisi so največji dokaz. Nez Pez
kritično razmišlja, da je edina razlika med grafiko in zinom v ceni in formatu papirja,
čeprav gre za praktično enak proces dela. Razlikujeta se po nižji kakovosti papirja,
večji nakladi, na enem papirju so odtisnjene štiri grafike namesto ena, tukaj pa se stvar
že zaključi. Poudari, da zin ni industrijski tisk, ker gre redko več kot 100 izvodov. Sama
jih običajno izdela nekje do 50 (Nez Pez, intervju, 30. 1. 2018).
Vedno bolj uporabljen način produkcije je tudi risoprint. Proizvede se ga z risografskim
strojem, ki ima lastnosti fotokopiranja in skeniranja s posebnostjo, da je po načinu
tiskanja podoben sitotisku. Uporabljajo se voluminozni papirji z več teksture, ker se
barva v papir vpije. S tem da bolj umetniški pečat za razliko od običajnega
fotokopirnega stroja, ki barvo na papir zapeče, za kar so potrebni glajeni papirji. Sam
stroj omogoča tudi različne funkcije in učinke, ki jih skozi uporabo umetniki sami
raziskujejo. V Sloveniji ima v lasti risograf skupina Riso Paradiso, ki jo sestavlja pet
članov: Mina Fina, Zoran Pungerčar, Jure Šajn, Urška Alič in Nejc Korenič (Mina Fina,
intervju, 6. 3. 2018). Risoprint uporabljajo Mina Fina, Nez Pez in številni zinarji sodobne
produkcije.
Kljub veliki produkcijski razliki umetnic in njihovemu pogledu na vključitev grafike v zine
jih druži skupna temeljna ideja zina. Medij uporabljajo za izražaje lastne ideje, želja, ki
pride iz notranje potrebe. Produkcija kot ključni element zina se neprestano razvija z
novimi načini tiskanja, kot je na primer risoprint, do načina vezenja. Kovinske sponke
so globo ukoreninjene v zinovsko kulturo in odražajo primarni duh alternativne scene
in načina DIY, zato so še vedno zelo prisotne, vzporedno pa se razvijajo novi stili
vezave, od šivanja, lepljenja do prepogibanja papirja, in še mnogi drugi načini, ki jih
umetnice preizkušajo v svoji zinarski praksi.
25
Analize primerov
Nez Pez: Lino zine
Slika 11: Nez Pez, Lino zine
Kot že omenjeno, je Nez Pez naredila zin, ki prikazuje proces izdelovanja linorezov.
Večinoma gre za sodobne linoreze, čeprav zasledimo tudi primer obreznega linoreza.
Sestavljen je iz originalnih odtisov, na fotografiji lahko opazimo, da sta dva papirja rahlo
rumenkaste barve, kar še dodatno podpre namen izdelave zina, prikaz procesa, ki je
istočasno dokument časa.
26
Sitotica (2015), Mina Fina, Tanja Milharčič, Neža Jurman, Leon Zuodar, Miha Perne,
Zoran Pungerčar, 50 izvodov
Slika 12: Mina Fina, Tanja Milharčič, Neža Jurman, Leon Zuodar, Miha Perne, Zoran Pungerčar,
Sitotica, 2015
Junija 2015 so v hiši kulture v Pivki izvedli tridnevno delavnico sitotiska, kjer so tiskali
na lesene plošče. Ob koncu je sledila razstava nastalih likovnih del sodelujočih
umetnikov in umetnic s spremljevalnim programom za otroke. Zin vsebuje
spremljevalni tekst Mojce Grmek, celosten zin pa je zasnoval Leon Zuodar (Sitotica,
2017).
27
Zin Vojna in Mi(r) (2016), Leon Zuodar, Vesna Bukovec, Simon Kocjančič, Nika
Rupnik, Neža Jurman, Erik Mavrič, 30 izvodov
Slika 13: Leon Zuodar, Vesna Bukovec, Simon Kocjančič, Nika Rupnik, Neža Jurman, Erik Mavrič,
Vojna in Mi(r), 2016
Gre za projekt Hiše kulture Pivka, pri katerem so pod vodstvom Leona Zuodarja
sodelujoče avtorice in avtorji predstavili roman Tolstoja, Vojna in mir v grafiki. Nastalo
je devet lesorezov, odtisnjenih na papir v dvanajstih izvodih in zloženih v grafično
mapo. Vsa dela, skupaj s skicami in matricami, so bila razstavljena na istoimenski
razstavi. Zin na začetku vsebuje tekst z omenjeno vsebino, zanimiva pri tem zinu pa
je tudi njegova velikost. Je formata A4, kar ni najbolj pogost pojav, saj so zini običajno
manjših dimenzij, formata A5 in manjši.
28
Mina Fina: Private View (2017)
Slika 14: Mina Fina, Private view, 2017
Slika 15: Mina Fina, Private view zin, 2017
Mina Fina je na Hrvaškem dobila v uporabo atelje za dva tedna in ob koncu
tamkajšnjega bivanja prestavila ustvarjeno. Med risbami, grafikami in skicami je nastal
tudi zin, v katerem kombinira risbo in grafiko. Na fotografiji lahko opazujemo originalno
grafiko in njeno transformacijo v zin. Grafično odtis računalniško ni pretirano obdelan,
transformira ga v inverzijo, črne linije na beli podlagi so sedaj bele linije na temnejši
podlagi, kar skupaj z barvo naredi doživljanje nekoliko intenzivnejše.
29
3 Paktični del
3.1 Ideja
Journal
Journal je moj osebni rokovnik, v katerem beležim in dokumentiram dogodke, misli in
trenutke iz vsakdanjega življenja. Deluje po principu dva v ena. Prihodnji tedni so urnik
in koledar, pretekli zbirka zapisov v različnih oblikah, od pisanega teksta, lepljenja,
kolaža, risanja. Tedensko polnim različne, osebno izpovedne drobce in jih povežem v
celoto. Je zbirka mojih idej in inspiracij ter arhiv dogajanja notranjega in zunanjega
sveta. Tako sem dokumentirala tudi celoten proces, ki je bil glavna inspiracija za nastali
zin – nepričakovana nosečnost in odločitev za splav.
Slika 16: Journal, zunanjost
Slika 17: Journal, notranjost
30
Splav ali umetna prekinitev nosečnosti je v Sloveniji določena z Zakonom o zdravstvenih
ukrepih pri uresničevanju pravic do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (1977)
III. UMETNA PREKINITEV NOSEČNOSTI
17. člen
Umetna prekinitev nosečnosti je medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov.
Čeprav je splav legalno dostopen, pa je v družbi še vedno tabu. Že sama opredelitev splava
v Slovarju slovenskega knjižnega jezika implicira na nezaželenost tovrstne prakse:
Spláv: 3. prekinitev nosečnosti: preprečevanje splavov; vzrok za splav; splav zaradi bolezni /
imela je že več splavov; naredili so ji splav.
31
Ženske smo skozi zgodovino stežka in z veliko boja prišle do pravic, ki jih imamo
danes. Včasih se tega niti ne zavedamo, dokler se ne znajdemo v situaciji, ko je
dostopnost do teh pravic lahko ključna.
Ker je splav še vedno precej tabuizirana tema v družbi, sem se odločila, da ga s
pomočjo zina, ki s svojo avtonomnostjo omogoča, da delim svojo izkušnjo in odprem
vrata dialogu, približam javnosti. Nudi možnost, da lahko natisnem svoje misli brez
dodatne recenzije ali cenzure. Zato so moje besede: »You're allowed to feel pain when
you're making the right decision. You're allowed to grieve.« V prevodu: »Lahko čutiš
bolečino ob sprejemanju pravilne odločitve. Lahko žaluješ.« Želim dati glas temu, da
se lahko odločamo in se odločimo pravilno ter istočasno čutimo bolečino in si vzamemo
čas za žalovanje. Lahko žalujemo izgubo, smrt, idejo tega, kar bi si želele, da bi bilo,
realnosti, ki je, lahko žalujemo za delom sebe, ki je v procesu odmrl ali se izgubil, za
vsem. Vsi razlogi in konteksti so dovoljeni in sprejemljivi.
Slika 18: Tekst »ona« – slovenski Slika 19: Tekst »ona« – angleški
32
Prekinitev nosečnosti je že med ženskami neprijetna tema, moški pa so še toliko bolj
zapostavljeni. Prav zato sem posebej namenila prostor tudi njim in njihovemu glasu,
ker so prav tako vključeni v proces, čeprav neposredno. Partnerja sem prosila, naj
napiše nekaj besed, misli o omenjenem dogodku. Njegov zapis sem v celoti objavila:
»Ko te preplavi otopeli šok, razloge zanikaš, glava postane težka, vzklijejo občutki
nemoči, nevrednosti, začutiš bolečino. Izgubo. Preživel si.« Še prevod v angleščino:
»When the sorrow overwhelms you, you deny the reasons. The head gets heavy.
Feelings of powerlessness and unworthiness emerce. You feel the pain. The loss. You
survived.«
Slika 20: Tekst »on« – slovenski Slika 21: Tekst »on« – angleški
33
Na spletu je precej spletnih strani namenjenih propagandi preprečevanja splava. Na
primer: www.zavod-živim.si, www.ženskaodločitev.si in www.splav.info so strani ki
sicer vsebujejo informacije o poteku splava, a so te pristranske. Vsako leto nas na
krhkost naših pravic opomni organizacija Božji otroci, ki v času krščanskega posta
protestirajo pred Ginekološko kliniko v Ljubljani, kjer je opravljen poseg umetne
prekinitve nosečnosti, in izvajajo močan psihični pritisk na izbrano skupino žensk.
Šele ob taki izkušnji ugotoviš, kako »tiha« tema je pravzaprav umetna prekinitev
nosečnosti. Splav je skoraj vsakodnevni pojav, a ženske kljub temu o tem ne želijo
govoriti, prav tako ne širša javnost. Tovrstni molk najbolj občutiš, ko si sam v situaciji
in si želiš in iščeš podporo, skupnost, ženske s podobno izkušnjo, a težko prideš do
njih. Zato je glavni namen mojega zina, ki nosi naslov 6 tednov, 2 dni (angl. 6 weeks,
2 days), spodbujati dialog o splavu. Naslov zina se nanaša na dan potrditve
nosečnosti. V nadaljevanju bom predstavila serijo grafik, ki sem jih izdelala v tistem
času, in kako je iz grafik nastal zin.
34
3.2 Grafika
Grafika s svojimi tehnikami in postopki tiskanja ponuja širok spekter različnih izraznih
možnosti in razvijanje likovnega jezika glede na izbrano tehniko. Pri grafiki me
privlačita njena tehnična plat, ki nudi polno eksperimentalnih možnosti, ki se
posledično lahko izkažejo za nove likovne kakovosti grafičnega odtisa, in možnost
raziskovanja likovnih problemov, ki jih ponuja izbrana tehnika. Osredotočila sem se na
področje globokega tiska, na tehniko reservage, ker karakter tehnike omogoča
raziskovanje temeljne likovne prvine, linije in točke. Izdelala sem devet matric dimenzi j
10 cm x 15 cm. V nadaljevanju bom podrobno opisala tehnični postopek priprave
matrice in tiskanja ter analizirala izbrana likovna dela.
Postopek tehnike reservage
Matrica je izdelana iz cinkove plošče, ki sem jo predhodno spolirala s pomočjo
vodobrusnega papirja z nizko granulacijo (P1200) in s Purol pasto za poliranje. Zadnjo
stran plošče sem zaščitila s samolepilno plastično folijo. Razmastitev površine je
ključna za učinkovito nanašanje mešanice reservage, zato se ploščo razmasti z
bencinom, detergentom za mastne površine in po potrebi še s smukcem.
Na ploščo rišem s čopiči različnih debelin in počakam, da se zmes posuši. Čas sušenja
je od 20 min do nekaj ur, odvisno od debeline nanosa in gostote mešanice. Nato
matrico premažem z mešanico asfaltnega laka in bencina ter ponovno pustim. Sledi
mlačna kopel, ki odpre matrico na mestih za jedkanje.
Jedkala sem v dušikovi kislini HNOɜ. V času jedkanja je treba površino matrice nežno
gladiti s kurjim peresom, da sproti odmikamo nastale mehurčke (sprošča se dušikov
dioksid – NO2), ki preprečujejo jedkanje. Pomembna je zaščita z rokavicami in očali.
Priporočljivo je tudi merjenje časa jedkanja, ker ta določa globino izjedkane površine
matrice glede na moč kisline. Matrico vzamem iz kisline s pomočjo igle in jo sperem
pod tekočo vodo, da se kislina nevtralizira. Asfaltni lak pobrišem z matrice z bencinom,
odstranim folijo z zadnje strani in zbrusim robove s pilo. S tem je matrica pripravljena
za tisk.
35
Pred tiskanjem narišem masko (predloga, na kateri je označen položaj matrice in
grafičnega lista, kamor ju bom položila) in pripravim prešo: prvo položim masko, nato
tršo plastično folijo (skrbi, da se maska med tiskanjem ne umaže z barvo) in filc ter
nastavim primeren pritisk. Tiskam na vlažen papir (fabriano rosaspina, 285 g, namočen
v vodo 5–7 min, osušen med rjuhami).
Uporabim grafično barvo za globoki tisk na oljni osnovi Charbonell lux C. Ker je barva
trša, jo nanašam na segreti pečici, kjer se zmehča in lažje prodre v globine matrice.
Barvo nanašam s krožnimi gibi s tkanino organtin, zvito v tampon. Preostanek barve
zbrišem z novim, razprtim organtinom, zbrišem na tri četrtine, dokončno pa ali s
časopisnim papirjem ali z roko in kartonom. Pri brisanju je potreben nežen pritisk na
površino. S suho krpo očistim barvo še z robov matrice. Površina je očiščena barve ,
ko se kovina sveti. Matrico odtisnem na papir s pomočjo grafične preše in odtis shranim
med kartone, kjer se v treh do štirih dneh posuši in izravna.
36
Grafični listi
Z vertikalnim in horizontalnim nizanjem linij gradim ploskoviti prostor, v fazi tehničnega
postopka priprave matrice pa so točkovna naključja in slučaji kompozicijo še dodatno
razgibali. V času tiskanja sem eksperimentirala s kombiniranjem dveh matric in
postavljanjem več matric znotraj enega grafičnega lista.
Slika 22: ''I'', 2016, reservage, 10 cm x 15 cm
Kompozicijo gradim s pomočjo temeljne likovne prvine linije. Uporabljeni sta dve glavni
smeri, vertikalna in horizontalna, ki ponazarjate dva pola dinamike: aktivno in pasivno.
S križanjem gradim ploskoviti likovni prostor. Poleg smeri je ključna likovna
spremenljivka velikost. Na desni strani je velika točka, ki privlači naš pogled in ga
ustavi. Ker je točka na zgornji desni strani kompozicije, ki drži najmanj likovne teže ,
sem kompozicijo uravnovesila s tremi močnejšimi vzporednimi linijami spodaj desno in
z zgoščeno točkovno strukturo, ki prekriva večino površine in je posledica prekinjenih
linij.
37
Slika 23: ''IV'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm
Pri naslednji grafiki v seriji sem se osredotočila samo na vertikalno smer. Linija
ponekod sega do roba in s tem poudari občutek pretočnosti in aktivnosti. Karakter
tehnike mi omogoča, da določim, v kolikšni meri želim prekiniti linijo. Skozi proces
izdelave je prišlo tudi do nekaj točkovnih naključij, ki kompozicijo dodatno obogatijo.
38
Slika 24: ''VIII'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm
Osredotočila sem se na linijo in njeno prekinitev ter ohranila navpično in vodoravno
smer. Z gostim križanjem se ustvari močno razmerje med črnino in belino papirja, kar
je lahko za oko zavajajoče. Na začetku gledamo črno linijsko strukturo, potem pa nas
pogled vabi globlje, v svoje beline, ki imajo svojevrsten značaj. Prekinitev linij in
posledično večja točkovna razdrobljenost uravnoveša polnost linije in dviguje
dinamičnost kompozicije. Na določenih delih lahko točke beremo v obe smeri – kot niz
horizontalnih linij ali svojevrstno prekinjeno vertikalo.
39
Slika 25: ''II/IX'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm
Odtis s prekrivanjem dveh matric. Prekrivanje linij stopnjuje globino prostora, globino
potencira tudi razmerje tanjše temnejše linije v prvem planu proti svetlejši širši liniji v
drugem planu.
40
Slika 26: '' pt. 1 ''', 2017, reservage, 50 cm x 35 cm
V tem primeru sem odtisnila štiri matrice na en grafični list. Odtis lahko beremo kot
celoto, ki jo razbija beli križ papirja. Razmik med posameznimi odtisi je dovolj velik, da
so ti jasno ločeni, a še vedno dovolj majhen, da deluje kot celota.
41
3.3 Od grafike do zina
Grafike sem poskenirala z aplikacijo Camscan in jih v obliki PDF prenesla na
računalnik. Celoten zin sem oblikovala v programu Corel Draw. Format zina je enak
originalnim matricam, grafične liste, ki so v originalu večji, pa sem računalniško
pomanjšala.
Zin se začne z devetimi zaporednimi originalnimi grafikami, nakar sledijo različne
kombinacije. Njegovo zgradbo lahko apliciramo na zgradbo dramskega trikotnika.
Zasnova s posamičnimi matricami vrh doseže z najbolj očitnim kombiniranjem dveh
matric, ki se pravokotno sekata, in nato razplete v različne variacije in postopne
umestitve več matric znotraj enega formata. Na zadnji strani sta zajeta citata, ki
nakazujeta vsebino naslova 6 tednov, 2 dni (angl. 6 weeks, 2 days). Odločila sem se
za ohranitev rokopisa, ker nosi svoj karakter in odpira polje intimnosti.
Velik del zina je njegova produkcija. Preizkusila sem različne načine tiskanja, od ink-
jet tiskalnika HP za domačo uporabo do digitalnega tiska, različne vrste papirje,
pisarniški papir 80 g, papir za digitalni tisk 200 g, in se na koncu odločila za digitalni
tisk na rahlo teksturiran papir gramature 300 g. Papir s svojo rahlo teksturo in nežnim
barvnim tonom doda mehkobo in trdnost zinu.
Del produkcije je tudi način vezave. Prva vezava je bila šivana, a je po nekaj mesecih
premetavanja po torbi začela popuščati in se trgati. Zato sem se odločila za spenjanje
s spenjačem. Zin je spet z dvema kovinskima sponkama na sredini. Za spenjanje zina
ob strani se nisem odločila, ker želim, da se zin nemoteno lista, ko ga držimo v rokah,
in s tovrstnim spenjanjem bi se izgubil sredinski vrh zina. V fazi izdelovanja sem
razmišljala o vključitvi originalne male grafike v zin, a je končna verzija zina zadostna
sama po sebi. Je celostno in zaključeno umetniško delo.
42
Slika 27: Zin 6 tednov, 2 dni
Slika 28: Zin 6 tednov, 2 dni
43
Slika 29: Zin 6 weeks, 2 days
Slika 30: Zini
44
Odločila sem se za zin v dveh jezikih, angleškem in slovenskem. Ker veliko pišem in
razmišljam v angleškem jeziku sem želela ohraniti svoj primarni način izražanja.
Istočasno pa sem v želji po ohranjanju slovenske kulture in umetnosti izdelala zin še v
slovenskem jeziku. Določila sem naklado 30 izvodov za vsako jezikovno verzijo zina.
Podpisala sem ga s celotno signaturo, kot je značilno za avtorizacijo grafičnega lista.
S tem sem želela poudariti, da lahko tudi zin razumemo kot multioriginal, torej je vsak
zin znotraj naklade svoj original, ne kopija. Zato ga tudi podpišem kot originalni zin,
navedem verzijo in naklado, ker so vsi zini iz serije izdelani po isti »matrici«. K podpisu
sem dodala še kontakt, ker je eden izmed glavnih ciljev zinov prav medsebojna
komunikacija.
Slika 31: Signatura zina
Slika 32: zini
45
3.4 Zin kot multioriginal
Zine v določenih pogledih dojemam podobno kot grafiko. Kot medij omogoča veliko
različnih možnosti eksperimentiranja in raziskovanja. Podobno kot grafika z grafičnimi
tehnikami ponuja svoje likovno-izrazne možnosti, zin s svojo produkcijsko širino
omogoča različne načine oblikovanja glede na njegovo vsebino in koncept. Pri obeh
me privlačita tudi njuna reproduktibilnost in omejena nizka naklada. V polju grafike je
Hozo predstavil koncept multioriginala, na področju zinov pa se pojavlja konstantno
vprašanje, kje je meja med zinom in knjigo umetnika ter moč umetnikove opredelitve
pri tem. Skozi proces izdelave sem začela razmišljati o zinu kot o multioriginalu in o
tem, kako bi ga lahko postavila znotraj tega koncepta. Analizirala sem posamezne
kriterije, vezane na multioriginal grafike, upoštevala sodobni kontekst časa ter razvoj
tehnologije in novih medijev ter jih poskušala aplicirati na polje zina.
1. Kot originalno matrico lahko jemljemo prvi izdelani zin ali originalno digitalno
datoteko, v kateri je na primer zin izdelan. Nekateri zinarji uporabljajo originalne
grafike v svojih zinih, zato bi lahko govorili tudi o prvem zinu serije kot o prvem med
multioriginali. Umetnik sam določi naklado, ki je pogosto nižja od 100, povprečno
pa se giblje med 30–60 izvodov.
2. Tako kot originalna grafika zahteva svojo signaturo, jo tudi zin. Označena sta
celotna naklada in posamezni izvod, letnica nastanka in podpis avtorja. Razlika je
le v tem, da zini navadno niso podpisani na konvencionalen grafični način, kjer je
vse napisno v isti liniji na eni strani, temveč so informacije lahko na različnih mestih
v zinu. Pogosto je dodan tudi stik avtorja.
3. Čeprav ne moremo uničiti »matrice« zina, lahko arhivni zin označimo, da je dana
naklada dosežena. V primeru, da gre za računalniško datoteko, lahko to izbrišemo.
4. Zin mora biti ali umetnikovo originalno delo ali izdelan po njegovih navodilih, skicah,
predlogah.
5. Posebna kategorija so e-zini.
46
Zin kot multioriginal lahko obstaja v polju originalne umetnosti, čeprav se med drugim
poslužuje tudi medijev, ki so značilni predvsem za industrijsko umetnost, na primer
različne vrste tiska (sitotisk, offset tisk, digitalni tisk), fotokopirni stroj ipd., le da jih ne
uporablja za komercialne namene množične reprodukcije, temveč jih izrablja zaradi
njihovih tehničnih značilnosti in možnosti eksperimentiranja. S tem širi prostor uporabi
novih medijev in odpira nove načine likovnega izražanja.
47
4 Sklep
Zin je medij, ki mi kot avtorici omogoča svobodno odločanje o njegovi vsebini, formi in
produkciji. Izbrala sem ga zato, ker sem želela raziskati umetniško plat zina in
predstaviti svojo izkušnjo splava na način, ki ga določim z besedami, ki jih izberem
sama.
Grafika se z zini srečuje na različne načine. Lahko je skenirana, predelana, lahko pa
je zin sestavljen iz originalnih odtisov. Mislim, da grafika z vstopom v zin ne izgubi
svoje kakovosti, ker se prenese v medij, pri katerem je pomembno sosledje, kjer gre
za sintezo več elementov v celoto. S transformacijo grafika ne postane industrijski
izdelek, ker zini sami po sebi niso množični izdelek, temveč so alternativni medij
sporočanja in komuniciranja z enako mislečimi. O njih lahko razmišljamo kot o
multioriginalih. V tem sta si z grafiko najbliže, saj pri obeh gre za manjšo, omejeno
naklado, izvodi so enaki in posebej oštevilčeni ter so avtorsko delo, kar potrjujejo s
signaturo. Največji razkorak med grafiko in zini je v družbenem statusu in cenovni
dostopnosti, vendar to ni kriterij, da zin ni umetniško delo oziroma da ne more biti
kvalitetno umetniško delo. Šele ko ga začnemo dojemati kot svojevrsten medij, lahko
spoznamo, kako širok je in kakšne vsebinske in likovne izrazne možnosti nam
omogoča.
48
5 Viri in literatura
Batey, J. (2014). Art-zines, the self-publishing revolution: The zinepolis art-zine
collection. Pridobljeno s https://www.academia.edu/11327760/Art-Zines_The_Self-
Publishing_Revolution_The_Zineopolis_Art-Zine_Collection
Beškovnik, B. (2017). Identiteta zin scene. V B. Zrinski (ur.), Zini! sodobna zinovska
produkcija (str. 90–93). Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center.
Bučan, S. (2018). Točke v gibanju. Kamnik: Galerija pogled.
Castleman, R. (1988). Prints of the 20th Century – a history. London: Thames and
Hudson.
Hiša Kulture Pivka. (1. 4. 2018). Vabimo vas na otvoritev razstave Sonje Vulpes, ki bo
v petek, 6. aprila 2018, ob 19. uri v galeriji Hiše kulture v Pivki. Vljudno vabljeni! Sonja
Vulpes: Memento mori [Facebook status update]. Pridobljeno s
https://www.facebook.com/hisakulture.pivka/posts/2492717617620806
Hozo, D. (1988). Umjetnost multioriginala. Kultura grafičkog lista. Mostar: Prva
književna komuna.
Jesih, B. (2000). Grafika. Visoki tisk, ploski tisk. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Pedagoška fakulteta.
Ingram, S. (2015). Riot Girrrl zines and online magazines: a study of the self-publishing
used by feminists 1990-2015. The journal of publishing culture, vol. 4, 1–9.
Kempson, M. (2015). 'My Version of Feminism': Subjectivity, DIY and the Feminist
Zine. Social movment studies, vol. 14(4), 459-472.
Kolmančič, P. (2001). Fanzini: komunikacijski medij subkultur. Ceršar: Subkulturni azil.
Košar, A. (2018). Alja Košar. Pridobljeno s https://www.aljakosar.com/
Knjiga umetnika. (b. d.). Pridobljeno s http://www.medianox.org/knjiga-umetnika/
Muhovič, J. (2015). Leksikon Likovne Teorije. Celje–Ljubljana: Celjska Mohorjeva
družba.
Mina Fina. (b. d.). Pridobljeno shttps://dobravaga.si/mina-fina/
Nez Pez. (b. d.). Pridobljeno s https://dobravaga.si/nez-pez/
Picasso, P. (1968). Vieil Homme Songeant À SaVie: Jeunesse Galante, Age Mar de
Peintre Célèbre, De Uvre Creie Dans Un Taudis et Trônant Maintenant Sousin Dais.
Pridobljeno s http://www.sapergalleries.com/PicassoBloch1604Detail.html
49
Plavčak, L. (2017). Sodobni umetniški zini. V B. Zrinski (ur.), Zini! sodobna zinovska
produkcija (str. 82–85). Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center.
Plavčak, L., Zrinski, B. (2017). Uvod. V B. Zrinski (ur.), Zini! sodobna zinovska
produkcija (str. 4–5). Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center.
Rafart, C. (2015). Sugar-lift aquatintby Pablo Picasso. The delicacy of the etching of
pictorial effects. Pridobljen s http://www.blogmuseupicassobcn.org/2015/07/sugar-li f t-
aquatint-by-pablo-picasso-the-delicacy-of-the-etching-of-pictorial-effects/?lang=en
Repnik, D. (2017). Zini in elektronsko okolje. V B. Zrinski (ur.), Zini! sodobna zinovska
produkcija (str. 98–103). Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center
Sitotica. (2017). Pridobljeno s https://www.behance.net/gallery/53153815/SITOTICA
Splav. (b. d.). V Slovar slovenskega knjižnega jezika. Pridobljeno s http://bos.zrc-
sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=splav&hs=1
Tallman, S. (1996). The contemporary print: from Pre-pop to Postmodern. London:
Thames and Hudson.
Thomas, S. (2009). Value and validity of artzines as an art form. Art documentation,
vol. 28(2), 27–29.
Triggs, T. (2010). Fanzines. London: Thames& Hudson.
Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o
rojstvu otrok/ZZUUP/(1977). Uradni list SRS, št. 11/77 (1. 7. 1977). Pridobljeno s
http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO408#
50
5.1 Viri slik
Slika 1: Picasso, P. (1968). Arbredans la tempête, avecfuiteversuneéglise.
Pridobljeno s http://www.blogmuseupicassobcn.org/2015/07/sugar-lift-aquatint-by-
pablo-picasso-the-delicacy-of-the-etching-of-pictorial-effects/?lang=en
Slika 2: Picasso, P. (1968). VieilHommeSongeant À SaVie: JeunesseGalante, Age
Mar de PeintreCélèbre, De UvreCreieDansUnTaudis et
TrônantMaintenantSousinDais. Pridobljeno s
http://www.sapergalleries.com/PicassoBloch1604Detail.html
Slika 3: Košar, A. (2014). ''Untitled''. Pridobljeno s
https://www.aljakosar.com/reservage?lightbox=i09ni
Slika 4: Košar, A. (2013). ''Untitled''. Pridobljeno s
https://www.aljakosar.com/reservage?lightbox=i31lih
Slika 5: Beja, B. idr. (2017). Avanti Grafika zin. Osebni arhiv.
Slika 6: Beli Sladoled. (2016). Ena Ena. Pridobljeno s
http://payload501.cargocollective.com/1/14/455202/12338334/DP2M2051_1250.jpg
Slika 7: Beli Sladoled. (2016). Ena Ena. Pridobljeno s
http://payload501.cargocollective.com/1/14/455202/12338334/DP2M2054_1250.jpg
Slika 8: LeaLudvik. (2017). I would go poof. Pridobljeno s
http://i.imgur.com/0VTjgRq.png
Slika 9: Jeršinovec, K. (b. d.). Period. Osebni arhiv.
Slika 10: Kocjančič, S. (2017). Finally. Osebni arhiv.
Slika 11: Nez Pez. (b. d.). Lino zine. Pridobljeno s
https://www.behance.net/gallery/53575101/LINO-ZINE
Slika 12: Mina Fina, Milharčič, T., Jurman, N., Zuodar,L., Perne, M., Pungerčar, Z.
(2015). Sitotica. Pridobljeno s https://www.behance.net/gallery/53153815/SITOTICA
Slika 13: Zuodar, L., Bukovec, V., Kocjančič, S., Rupnik, N., Jurman, N., Mavrič, E.
(2016). Vojna in Mi(r). Pridobljeno s
https://www.behance.net/gallery/53153899/Vojna-in-mi(r)
Slika 14: Mina Fina (2017). Private view. Doris Kedžo. Pridobljeno s
https://www.facebook.com/pg/SKALINADAAIR/photos/?tab=album&album_id=13489
5157124681
Slika 15: Mina Fina 2017) Private view zin. Doris Kedžo. Arhiv Mina Fina.
Slika 16: Journal, zunanjost. Osebni arhiv.
51
Slika 17: Journal, notranjost. Osebni arhiv.
Slika 18: Tekst »ona« – slovenski. Osebni arhiv.
Slika 19: Tekst »ona« – angleški. Osebni arhiv.
Slika 20: Tekst »on« – slovenski. Osebni arhiv.
Slika 21: Tekst »on« – angleški. Osebni arhiv.
Slika 22: Gloria Anna. (2016). ''I''. Osebni arhiv.
Slika 23: Gloria Anna. (2017). ''IV''. Osebni arhiv.
Slika 24: Gloria Anna. (2017). ''VIII''. Osebni arhiv.
Slika 25: Gloria Anna. (2017). ''II, IX''. Osebni arhiv.
Slika 26: Gloria Anna. (2017). '' pt. 1 ''. Osebni arhiv.
Slika 27: Gloria Anna. (2017). Zin 6 tednov, 2 dni. Osebni arhiv.
Slika 28: Gloria Anna. (2017). Zin 6 tednov, 2 dni. Osebni arhiv.
Slika 29: Gloria Anna. (2017). Zine 6 weeks, 2 days. Osebni arhiv.
Slika 30: Gloria Anna. (2017). Zini. Osebni arhiv.
Slika 31: Gloria Anna. (2019). signatura zina. Osebni arhiv.
Slika 32: Gloria Anna. (2017). Zini. Osebni arhiv.
52
6 Priloge
6.1 Reprodukcije grafičnih del
''II'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm (osebni arhiv) ''VI'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm
(osebni arhiv)
''III'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm (osebni arhiv) ''IV'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm (osebni arhiv)
53
''IX'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm (osebni arhiv) ''VII'', 2017, reservage, 10 x 15 cm
(osebni arhiv)
''+'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm (osebni arhiv)
54
6.2 Vprašanja za intervju
Izvedla sem polstrukturirani intervju z vnaprej pripravljenimi vprašanji. Ob izvedbi
posameznega intervjuja sem po potrebi zastavila še dodatna podvprašanja.
Izhodiščna vprašanja so bila naslednja:
1. Kaj vam pomenijo zini in zakaj jih izdelujete?
2. Kako izdelate zin? Ali se vedno odločite za enake tehnične lastnosti (vezava, vrsta
papirja, način tiska)?
3. Na kaj ste kot ustvarjalka zina pozorni?
4. Kakšna je največkrat njihova vsebina, sporočilnost?
5. Kje vidite prednosti pri izdelavi zina in kako dojemate svobodo, ki jo ponuja?
6. Zakaj ste si za izhodišče izbrali ravno grafiko? Kaj vam ponuja, kar na primer
risba/fotografija ne?
7. Kako dojemate transformacijo umetniške grafike v polje reproduktivne grafika in
odnos do grafičnega oblikovanja, ki je tesno povezan z izdajo zina?
8. Kaj naredite z originalno grafiko? Jo razstavite?
55
6.3 Intervjuji
6.3.1 Nez Pez
Nez Pez (Neža Jurman), rojena 1985, je zaključila študij kiparstva na Akademiji za
likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2010 je prejela priznanje ALUO za
posebne umetniške dosežke in univerzitetno Prešernovo nagrado. Zanimajo jo različni
mediji. Ukvarja se z materiali, poleg kiparstva ustvarja še na področju grafike, risbe,
ilustracije, zvočne in video umetnosti ter ulične umetnosti. Predstavila se je ne več
skupinskih (MGLC, UGM Studio) in samostojnih (Zine Vitrine) razstavah. Živi in
ustvarja v Ljubljani (Nez Pez, b. d.).
Atelje Nez Pez, 30. 1. 2018
G: Kaj vam pomenijo zini in zakaj jih izdelujete?
N: Zini so zelo odprta platforma za ustvarjanje, ki ima vsebinsko in izdelovalsko zelo
malo pravil. V srednji šoli sem bila zelo povezana s stripi, a nikoli nisem popolnoma
osvojila narativnosti, ki jo strip potrebuje. Zato je zin boljši za mojo produkcijo, ker je
zgodba lahko popolnoma prosta in ker je ekonomsko bliže mojim zmožnostim in smeri
produkcije ter zanimanju za materiale.
G: Kako izdelate zin? Ali se vedno odločite za enake tehnične lastnosti – vezava, vrsta
papirja, način tiska, naklada?
N: Običajno se odločim za koncept oziroma idejo, zakaj bi zin naredila, in potem
pretehtam najboljše možnosti. Odločim se tudi, ali uporabiti fotokopirni stroj ali risoprint
ali sitotisk, in enako za način vezave. Trenutno najraje šivam, ker mi je zin tako najbolj
estetski in mi omogoča različne možnosti izbire. Bolj ko se ukvarjam z ustvarjanjem
zinov, več možnosti se mi odpira. Nikoli se nisem želela zapreti v en kalup, kako
izdelovati zine.
G: Ko delate zin, preizkusite različne vezave in vrste tiska ali se naenkrat odločite?
N: Ko se odločim, potem pri tem vztrajam. Sem pa preizkusila vse vrste vezav: od
spenjanja s spenjačem, šivanja, lepljenja z lepilnim trakom do tega, da vstaviš papir z
mekolom, brez pregibanja, in s tem narediš hrbet knjige, ki se ga lahko obleče v blago.
56
G: Na kaj ste najbolj pozorni pri ustvarjanju zina?
N: Najbolj sem pozorna na proces in na to, da uživam v tem in pripeljem neko idejo do
trenutka, ko bi to rada nekomu pokazala. Vedno bolj sem pozorna tudi na zin kot
izdelek. Ne ravno profesionalno, ker zin to niti ni v svoji strukturi, ampak kot umetniški
izdelek.
G: Kakšna je največkrat njihova vsebina oziroma sporočilnost?
N: Najbolj so mi pomembne procesualnost, distorzija slike in risbe nasploh ter v
zadnjem času tudi grafika. Pri enem zinu sem se odločila, da bi prikazala proces
izdelovanja linorezov, in sem zbrala skupaj originalne linoreze, ki sem jih delala eno
leto, in jih sestavila v knjigo. Letos sem si v ateljeju naredila stroj za sitotisk in nov zin,
ki ga delam, bo produkcija sitotiska, kjer bo rdeča nit prikaz grafične produkcije kot
surovega medija.
G: Kje vidite prednost pri izdelavi zina in kako dojemate to svobodo, ki jo ponuja?
N: Zin je zelo svoboden medij in jaz rada delam na stvareh, ki nimajo rigidnih pravil.
Že sam format pri zinu je zelo odprt, prav tako tehnika, tudi način, kako bom stvar
predstavila, je zelo odprt in to je to, kar jaz najbolj želim uporabljati, ker mogoče me
niti ne zanimata začetna ideja in končni izdelek kot pot, ki jo narediš. Tudi grafična
tehnika kot taka je zanimiva. V procesu ustvarjanja je najbolj zanimiv trenutek
presenečenja, ki je neopisljiv.
G: Ali je to razlog, da uporabite ravno grafiko kot izhodišče? Iz tega elementa
presenečenja?
N: Da, zagotovo. Na fakulteti sem se v zaljubila v grafiko, ker mi jo je profesor Lojze
Logar tako predstavil. Kot medij, iz katerega se izhaja iz presenečenj, ne iz točno
določene skice. Torej že od začetka poskušaš delati z neznanim dejavnikom, kako bo
stvar izpadla, in med procesom, ko odkriješ napako, kako nadaljevati naprej iz nje. To
mi je zelo všeč.
G: Kako dojemate transformacijo umetniške grafike v polje reproduktivne grafike in
odnos do grafičnega oblikovanja, ki je tesno povezan z izdajo zina?
N: V svojem delu bolj uporabljam originale, ne kopije. Tudi če naredim sitotisk, ga
pustim v zinu kot sitotisk, ga ne tiskam, oziroma poskusim oboje in potem vidim, kaj mi
57
je ljubše. Ko sem nekoč delala sitotiske in sem čistila sito, sem odtisnila še zanje
papirje brez barve, tako da se je zelo malo poznalo na papirju, kar že samo po sebi da
zanimiv rezultat. Potem sem pa to še skozi stroj spustila z različnimi nastavitvami –
lahko določiš, ali želiš bolj zrnasto sliko, manj črnine, več kontrasta, dokler nisem že
skoraj uničila originalne risbe, potem pa sem vse to dala v zin. Ta proces me bolj
zanima kot recimo začetna risba.
G: Torej vse originale pustite v zinu?
N: Tako je. Trenutno delam zin s sitotiskom in bom imela notri večino strani sitotiska.
Predstavljam si, da je edina razlika umetniške grafike in zina v formatu papirja in ceni.
Včasih mi je malo čudno na ta način razmišljati, ker na primer narediš čestitke, jih
prodaš, a jih ne moreš prodati kot umetniško grafiko, čeprav so sestavljeni iz
popolnoma istega procesa. In v tem smislu je tudi zin: mogoče slabši papir, večja
naklada, na enem papirju so štiri grafike, ne ena, ampak to je to. Tudi bistvo pri zinih
je to, da ni velikih naklad, to pravzaprav ni industrijski tisk. Sicer imaš zine z več kot
sto izdelki, ampak ne pri meni. Običajno delam nekje do petdeset, kar je, glede na to,
da delam z originali, zelo primerno.
58
6.3.2 Mina Fina
Mina Fina (Mina Žabnikar), rojena 1978, je leta 2002 zaključila študij vizualnih
komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Za svoje
diplomsko delo je prejela nagrado za odličnost na akademiji in Brumnovo priznanje.
Izdala je več avtorskih publikacij, zinov in knjig umetnika ter tudi dve grafični seriji v
sodelovanju z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom (MGLC). Predstavila se je tudi
na več samostojnih (Včasih nič, včasih kaplja čez rob/This mess we’re in, Zine Vitrine)
in skupinskih razstavah (UGM studio, Galerija Vodnikove domačije, MGLC). Je članica
oblikovalske skupine Ee, avdio-vizualnega kolektiva YGT in skupine Riso paradiso
(Mina Fina, b. d.).
Bar Idealist, 6. 3. 2018
G: Kaj vam pomenijo zini in zakaj jih izdelujete?
M: Na eni strani je to druženje z ljudmi, kar se je pokazalo z našo skupnostjo, ki jo
imamo v krogu Riso Paradiso. Tudi Caffein hours sejem, ki je enkrat na leto, je
skupnost ljudi, s katerimi se vidiš, izmenjuješ zine, vidiš, kaj oni delajo, kaj ti … Mislim,
da si moraš na nek način narediti svoj svet znotraj hitrega življenja. Komercialne revije
večinoma spodbujajo k potrošnji. Zini so že od vsega začetka, že od njihovega
nastanka v sedemdesetih in še prej, upor proti kapitalističnemu načinu razmišljanja .
Tudi to, da vse odločitve sprejemaš sam – od produkcijskih sredstev do tega, kakšen
bo na koncu izdelek. Imaš svoj glas, čeprav čisto majhen, ampak je. Zmeraj mi je bil
všeč, zato ker ne zahteva perfektnosti. Omogoča način spontanega nastajanja. Tudi
če bo končni izdelek čisto drugačen kot si si najprej zamislil ali če narediš napako, jo
lahko v naslednjem zinu popraviš. Dobro je tudi imeti izdelek, ki ti omogoča, da lahko
napreduješ v svojem delu. Da ni vse samo doma v predalih.
G: Ko izdelate zin ali se vedno odločite za enake tehnične lastnosti, torej vezavo, vrsto
papirja, način tiska, ali je to odvisno od zina do zina?
M: Odvisno. Fotokopiran zin je omejen na določene papirje. Ker se ukvarjam s tehniko
in vrsto risbe, mi je pomembno, da čim več stvari naredim ročno. Na začetku, ob večjih
razstavah so bile večje naklade, je bil uporabljan offset tisk, kjer je vse narejeno s
strojem. Risograf, ki ga imamo s skupino Riso Paradiso, pa je bolj umetniški. Na zunaj
je podoben fotokopirnemu stroju, notranjost pa deluje na podoben princip kot sitotisk.
59
Razlika je v tem, da fotokopirni stroj barvo zapeče na papir, zato se potrebni glajeni
papirji, ki dajo lesk, plastičnost. Pri risoprintu pa se barva v papir vpije, ker se
uporabljajo bolj voluminozni, teksturirani papirji. Skozi proces se naučiš ravnati s
strojem, spoznaš, kakšne učinke ima. V zadnjem času so v skupini Riso Paradiso
poleg mene še Zoran Pungerčar, Jure Šajn, Urška Alič in Nejc Korenič. Veliko
eksperimentiramo s papirji, vezavami, hočemo čim več stvari narediti sami, ker so
večinoma vsi začeli z zini tako, da si šel v kopirnico, zdaj pa stremimo k temu, da
delamo sami.
G: Na kaj ste kot ustvarjalka zina pozorni? Prej ste omenili, da preizkušate nove
tehnike, ampak celostno gledano, kaj je tisto, na kar se najbolj osredotočate pri
ustvarjanju zina?
M: Verjetno na tehniko. Ko začnem delati zin, nimam popolnoma izdelane vizije, kaj
točno hočem, ampak to sproti nastaja. Tudi ko se usedem k risanju, se dostikrat
prepustim in ne sodim, kaj nastane. Na začetku mi mogoče celo ni všeč. Zelo imam
rada hitre tehnike, ker nisem tako dobra v detajlih. V času procesa vmes kaj preberem,
kakšno poezijo, poslušam glasbo, gledam revije. Iz vsakega vzamem neke drobce in
jih skušam vplesti v svojo zgodbo. Zato tudi hodim k Zori (Stančič, op. a.) na tečaj
grafike. Ugotoviš, da te je računalnik do določene mere omejeval, in sem imela
občutek, da delam prepodobne stvari, ki mi ne omogočajo narediti dovolj napak. Všeč
mi je snovnost, vidiš sledi, ki ostanejo, dosti bolj se lahko tudi čustveno navežem na
stvari, ki jih delam. Ne vem, zakaj. Zato mi je dobro, da hodim na grafiko, si vzamem
čas. Vedno spoznavamo grafične tehnike, ki so dostopne, lahko bi jih imenovali
kuhinjske. Delamo kuhinjsko litografijo, monotipijo, suho iglo na plastiko ali CD
namesto na cink ploščo … Uporabiš stvari, ki jih imaš, ki so dostopne. Ker nimam
svojega studia, delam večinoma doma v dnevni sobi, kuhinji. To mi je to zelo olajšalo
in omogočilo, da vseskozi napredujem, iščem nove izraze, kako lahko nadgradim svojo
linijo.
G: Kakšna je največkrat vsebina, sporočilnost vaših zinov?
M: Večinoma vse moje ustvarjanje izhaja iz osebnega, dnevniškega zornega kota.
Ukvarjam se s svojimi čustvi, seksualnostjo, zanimajo me arhetipi, kako je telo
postavljeno na fotografijah, še posebej žensko telo. Zanima me pogled sveta na
60
žensko. Za en projekt sem risala antične kipe in ženske iz pornografske revije, jih
postavljala skupaj in iskala posebnosti.
G: Kje vidite prednosti pri izdelavi zina in kako dojemate svobodo, ki jo ponuja?
M: Najbolj mi je všeč, da so zelo demokratični, dostopni. In skupnost. Recimo Caffeine
hours sejem.
G: Zakaj ste si za izhodišče izbrali ravno grafiko? Kaj vam ponuja, kar na primer risba,
fotografija ne?
M: Mislim, da je risba enako pomembna kot grafična tehnika. Prek risbe sem prišla v
grafiko, s katero se zdaj veliko ukvarjam. Je kombinacija risbe in grafike. Tudi če imam
podobne motive ali iste vsebine, mi je fino, da so ti motivi predstavljeni v različnih
tehnikah. Recimo risba s svinčnikom ima drugačno čustveno nabitost, kot jo ima črnina
grafike. Všeč mi je, da imam na izbiro različne tehnike, ki mi omogočajo različne
karakterje linije, različna izražanja, ki jih želim doseči.
G: Kako dojemate transformacijo grafike v zin? Ali uporabite originalno grafiko ali jo
prej kako računalniško transformirate, kopirate?
M: Odvisno. Običajno jih samo poskeniram in prilagodim. Če delam z risografom, lahko
vse direktno naredim, ker je stroj tudi skener. Ampak to so bolj poskusne variante.
Večinoma izhajam iz svojega grafičnega oblikovanja, si zelo rada vse postavim vnaprej
in potem premikam. Torej jih ne modificiram v smislu, da jih zelo spreminjam, ampak
samo toliko, kot je potrebno za končni izdelek.
G: Kako dojemate transformacijo umetniške grafike v polje reproduktivne grafike,
recimo prav s tem kopiranjem? In odnos do grafičnega oblikovanja, ki je tesno povezan
z izdajo zina?
M: Vse razstave, ki jih delam, začnem s tem, da si v programu Adobe Indesign naredim
prelom knjige in potem iz knjige izhajam v prostor. Mi je lažje, da si natisnem in listam.
Mislim, da je moje ozadje v grafičnem oblikovanju ključnega pomena za vse moje
ustvarjanje, ker je potrebna konsistenca, kar mi je dalo trdnost. Matematično si moraš
vse predstavljati in ta del grafičnega oblikovanja mi veliko pomeni. Tu sem stroga. Pri
ustvarjanju, risanju, grafiki je popolnoma drugi spekter čustev in ta združitev mi je všeč.
Nimam pa problema s tem, da neka umetniška grafika postane industrijski izdelek.
61
Zato delam zin. Lahko pa narediš tak zin, ki ima samo en izvod, oziroma potem je to
že bolj »artist book«.
G: Kaj naredite z grafikami, ki so v zinu? Jih razstavite kot samostojne grafike, gredo
v arhiv?
M: Večina zinov nastaja tako, da je na koncu tudi razstava. Zato je del tega sigurno
razstavljen. Potem pa je verjetno v arhivu ali pa v kakšni galeriji za odkup.
62
6.3.3 Sonja Vulpes
Sonja Vulpes (Sonja Grdina), rojena 1986, je zaključila študij na Pedagoški fakulteti v
Ljubljani, na oddelku za likovno pedagogiko. Ukvarja se z risbo, umetniško grafiko in
tetoviranjem. Leta 2014 je začela sodelovati z založbo 585 ZINES, ki izdaja zine v
manjših nakladah. Atelje ima na Krasu, živi pa v Ljubljani (Hiša Kulture Pivka, 2018).
Facebook, 11. 2. 2018
Kaj vam pomenijo zini in zakaj jih izdelujete?
Zini se mi zdijo odličen medij, kjer lahko suvereno uporabim risbo in dobro sredstvo za
predstavitev svojega dela zunaj galerij, na bolj oseben in lahkoten način.
Kako izdelate zin? Ali se vedno odločite za enake tehnične lastnosti – vezava, vrsta
papirja, način tiska?
Začne se z osnovno idejo, kjer se v bistvu najbolj osredotočim na risbo. Je pa od
začetka vedno prisotna tudi neka vizualna predstava o končnem izgledu zina, ki se
med samim procesom večkrat spremeni. Tehnične lastnosti so bolj ali manj podobne,
vsaj pri zinih, ki sem jih izdala, fotokopija in navadno spenjanje s kovinskimi sponkami.
Na kaj ste kot ustvarjalka zina pozorni?
Na vsebino, na kompozicijo te, da deluje kot celota, format in število kopij zina, ki se
navadno giblje okrog trideset.
Kakšna je največkrat njihova vsebina, sporočilnost?
Vsebine večkrat črpam iz vsakdanjega življenja. Enkrat je lahkotna in nekoliko
humorna, spet drugič nosi sporočilnost, ki je zame pomembna, ampak ta mogoče ni
tako jasna gledalcu.
Kje vidite prednosti pri izdelavi zina in kako dojemate svobodo, ki jo ponuja?
Zin dojemam kot svojevrsten medij izražanja, zatorej tu ne iščem prednosti. Svobodo
nam ponujajo tudi umetniška grafika, fotografija, slikarstvo, kiparstvo itd.
63
Zakaj ste si za izhodišče izbrali ravno grafiko? Kaj vam ponuja, kar na primer
risba/fotografija ne?
Grafika mi je vedno predstavlja večji izziv kot ostali mediji, ker zahteva večplastno
razmišljanje pri ustvarjalnem procesu, ki ni direkten, kot na primer pri sliki. Hkrati pri
ustvarjanju rada eksperimentiram z likovnim jezikom, ki ga nudijo različne grafične
tehnike. Risbo pa dojemam kot sestavni del grafike, saj je zaslužna za to, da grafika
sploh nastane.
Kako dojemate transformacijo umetniške grafike v polje reproduktivne grafike in odnos
do grafičnega oblikovanja, ki je tesno povezan z izdajo zina?
Ne zdi se mi, da se umetniška grafika transformira v drugo polje. To, da izrablja
reproduktibilnost, je ključno za doseganje cilja, da grafični list sploh nastane. Mogoče
jo je le poplava grafičnega oblikovanja, računalniških grafik in naklade teh nekoliko
postavila v ozadje.
Pri lastnem ustvarjanju sta zin in umetniška grafika zaenkrat ločena, kar jima je
skupnega, sta risba in včasih motivika. Sama umetniške grafike ne transformiram v
zin, na primer s fotokopijo. Sem pa že zasledila tovrstne zine, ki se poslužujejo ravno
tega, a ob tem ne razmišljam o transformaciji umetniške grafike na drugo področje,
ampak jih dojemam kot kopijo, kjer se na žalost izgubi likovna vsebina grafike. Vendar
pri zinih ni pravil, vsak se odloči, na kakšen način ga bo izdelal, ali mu bo pomembna
zgolj naklada, zgodba, ali pa bo ta posameznik poskusil z njim najti nove likovne
izraznosti.
Kaj naredite potem z originalno grafiko? Jo razstavite?
Včasih jo razstavim, včasih le prodam brez razstavljanja. Nekatere grafike ostanejo v
ateljeju v predalniku ali pa služijo kot eksperiment pri nadaljnjem grafičnem ustvarjanju.
64
6.3.4 Klavdija Jeršinovec
Klavdija Jeršinovec, rojena 1987 v Ljubljani, je leta 2011 diplomirala na Naravoslovno-
tehniški fakulteti, na oddelku za oblikovanje tekstilij in oblačil. Trenutno zaključuje
magistrski študij kostumografije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo
(AGRFT). Sodelovala je na več skupinskih modnih revijah in predstavah ter filmih. Leta
2014 je prejela univerzitetno Prešernovo nagrado za kostumografsko delo pri operi
Orfej, prejela je tudi tri nagrade na slikarskih ex-temporih (Piran, Obalne galerije Piran,
Idrija). Od leta 2016 dalje deluje kot asistentka kostumografije pri reklamah (Toyota,
Haribo, Mercator itd.).
Bar Magda, 30. 1. 2018
G: Kaj vam pomenijo zini in zakaj jih izdelujete?
K: Zin je zelo svobodna umetniška forma za izražanje sebe. Je sredstvo za izražanje
malih in velikih idej, s katerim lahko na najcenejši možni način poveš največ. Lahko
imaš tiskalnik doma, si ga izposodiš ali ga izkoristiš v službi. Zini so dober medij za
začetek neke umetniške zgodbe, predvsem na področju ilustraci je ali fotografije.
G: Ali je Period vaš prvi zin?
K: Da, je moj prvi zin. Dolgo sem želela narediti nekaj na temo menstruacije. Najprej
sem razmišljala o performansih, a ni prišlo do izvedbe. Potem so pa ponovno na sceni
vzniknili zini, še posebej z razstavo v MGLC, in sem se odločila narediti zin. Začela
sem delati skice, vložke sem že imela skenirane …
G: Zakaj ravno tema menstruacije?
K: Ker me je motilo, da se menstruacija zmeraj predstavlja kot vsiljena, feministična
tema, kot feministični simbol. Želela sem zaiti stran od tega. Zagotovo je v nekaterih
segmentih menstruacija še vedno tabuizirana tema v Evropi, a zagotovo ne toliko kot
drugje. Ampak mislim, da je lahko marsikatera tema povedana na humoren način. S
tem se prav tako rušijo tabuji, odpirajo tematike in mislim, da ni vedno potrebno lažno
uporništvo zato, da bi se poglobili v določeno tematiko.
65
G: Na kaj ste bili pri ustvarjanju zina najbolj pozorni?
K: Verjetno sem bila najbolj pozorna na sledljivost zina, ker ima, čeprav je svoboden,
svoje zakonitosti. Imela sem polno skic in idej, zato sem bila pozorna na sosledje, pa
tudi na to, kako bo gledalec zin razumel.
G: Kaj vam pomeni svoboda, ki jo ponuja zin?
K: Na mnogih področjih je svoboda želena, a hkrati omejitev. Več kot je imaš, manj se
znajdeš v njej. Ampak je dobro, da se porajajo mediji, ki nam res dopuščajo popolnoma
odprte roke – zin je ena taka forma.
G: Kako ste se odločili za tehnične lastnosti izdelave zina? Recimo vezava zina, vrsta
papirja, način tiska itd.
K: Ker je bil Period moj prvi zin, je bilo vse eksperiment. Malo sem spraševala prijatelje
in se potem odločila, da bom luknjice za vezavo naredila na roke s kladivom in
žebljičkom. Za vsako sponko vsako luknjico posebej. Drugi zin SUP sem nesla že
obrezat, prvega pa nisem. Tudi pri postavitvi strani je potrebne malo logike. Tako da
je bil zin narejen res v prvi verziji, »home made«, DIY.