UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE SARA AUBER Demografske spremembe in bivalna kultura na istrskem podeželju: primer vasi Hrvoji Zaključno delo Študijska programa: Kulturna dediščina in Geografija Mentorja: doc. dr. Katja Hrobat Virloget in doc. dr. Miha Koderman Koper, 2017
64
Embed
UNIVERZA NA PRIMORSKEM - share.upr.si · mest ne občine Koper ter družbene in naravnogeografske značilnosti Istre. V omenjeni vasi V omenjeni vasi Hrvoji je nekoč živela tudi
This document is posted to help you gain knowledge. Please leave a comment to let me know what you think about it! Share it to your friends and learn new things together.
Transcript
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
SARA AUBER
Demografske spremembe in bivalna kultura na istrskem podeželju: primer vasi Hrvoji
Zaključno delo
Študijska programa: Kulturna dediščina in Geografija
Mentorja: doc. dr. Katja Hrobat Virloget in doc. dr. Miha Koderman
Koper, 2017
Zahvala
Nono Sergej, nona Silvana, pranona Jolanda brez vas nebi imela o čem pisati saj ste ne le
govorili, temveč tudi tkali zgodbe naše dediščine. Pranona te zgodbe in zaključno delo
posvečam tebi v spomin, vem da bi bila ponosna name.
Dragi domači, tata in mama, iskrena hvala tudi vama za vso podporo in finančno pomoč pri
študiju. Hvala tudi sestri Alex, da mi vedno stoji ob strani, tudi ko stvari ne tečejo, tako kot bi
morale.
Hvala tudi sodelavcem in prijateljem za vso spodbudo in pomoč.
Predvsem pa se zahvaljujem odličnima mentorjema doc. dr. Katji Hrobat Virloget in doc. dr.
Mihi Koderman, za strokovno svetovanje, potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju
diplomskega dela.
Izvleček
Demografske spremembe in bivalna kultura na istrskem podeželju: primer vasi Hrvoji
V zaključnem delu sem predstavila majhno istrsko vasico Hrvoji, ki leži tik ob slovensko–
hrvaški meji. Vas je skozi zgodovino doživela veliko ključnih prelomnic, od nenehnega
premika državnih mej, menjavanja oblasti, posledično ekonomskih valov emigracije, do
skorajšnjega izumrtja. Nekatere vaščane so ti dogodki močno zaznamovali in pretresli, do
tolikšne mere, da so se iz svoje rojstne vasi za vedno odselili. V zaključnem delu sem
predstavila bivalno kulturo in demografske spremembe na istrskem podeželju, kjer sem
podrobneje opisala vas Hrvoji. Analizirala sem podatke o gibanju števila prebivalstva od leta
1948 do leta 2016. Predstavila sem tudi število prebivalcev po petletnih starostnih razredih za
leti 1961 in 2016. Poleg tega sem za ti dve leti naredila tudi preglednico, kjer sem prikazala
število moških in žensk v posameznih vaseh. Osredotočila sem se na izobrazbeno strukturo
prebivalcev in število delovno aktivnega in neaktivnega prebivalstva za izbrane vasi. Za
boljše razumevanje vzrokov za preseljevanje ljudi, sem opisala še gospodarske značilnosti
mestne občine Koper ter družbene in naravnogeografske značilnosti Istre. V omenjeni vasi
Hrvoji je nekoč živela tudi moja družina, vse dokler se niso vsi odselili in vas zapustili. Zato
sem v zaključnem delu predstavila in opisala tudi to družino, njihovo domačijo, bivalno
kulturo in vsakdan.
Ključne besede: demografske spremembe, bivalna kultura, odseljevanje, Istra, vas Hrvoji
Abstract
Demographic changes and living culture in the Istrian countryside: The case of Hrvoji
village
In my graduating assignment I have presented a small Istrian village of Hrvoji, adjacent to the
Slovenian–Croatian border. The village has seen many crucial turning points throughout its
history, from constant border and rule changes, consequential waves of economic emigration,
to imminent extinction. These events marked and shook some of the villagers as far as to
force them to perpetually leave their birth place. In my graduating assignment I have
presented the living culture and demographic changes in the Istrian countryside with specifics
pertaining to Hrvoji village. I have analyzed the ebb and flow of population from 1948 to
2016. I have also presented the number of population for the years 1961 and 2016 in
groupings of five years as well as created a table depicting the number of men and women in
individual villages in 1961 and 2016. I focused on the educational structure of the population
and the ratio of employed residents to unemployed residents for selected villages. To better
understand the cause behind migration I also described the economical traits of Koper
municipality and geographic attributes of Istria. My family once lived in the previously
mentioned Hrvoji village, up until they departed and moved away, which is why I have
presented and described the family, their homestead, living culture and everyday life in this
assignment as well.
Key words: demographic changes, living culture, emigration, Istria, the village of Hrvoji
IZJAVA O AVTORSTVU
Študent/-ka Sara Auber z vpisno številko 92131105,
vpisan/-a na študijski program KULTURNA DEDIŠČINA IN GEOGRAFIJA,
rojen/-a 8.4.1994 v kraju Koper, sem avtor/-ica
(ustrezno označi)
¨ zaključnega seminarskega dela
¨ diplomskega dela
¨ magistrskega dela
¨ doktorske disertacije
z naslovom:
DEMOGRAFSKE SPREMEMBE IN BIVALNA KULTURA NA ISTRSKEM PODEŽELJU: PRIMER VASI HRVOJI
S svojim podpisom zagotavljam, da:
- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena oz.
citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v
predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;
- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu
(Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);
- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj
status na UP FHŠ;
- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska oblika
posebej zahtevana).
V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/-ice:____________________________
Istra je obmejna in razmejena pokrajina. Na tem območju je možno opazovati pestro in včasih
kruto zgodovino. Oblasti in državne meje so se ves čas spreminjale. Ozemlje je bilo dolgo
časa pod avstrijsko oblastjo, nato je prišlo do prve svetovne vojne, italijanske oblasti in
fašizma, druge svetovne vojne, kateri je sledilo obdobje Svobodnega tržaškega ozemlja,
kasneje obdobje Jugoslavije. Po razglasitvi samostojnih republik Slovenije in Hrvaške leta
1991 se je na območju prvič vzpostavila mednarodna državna meja, ki je v letih, ki so sledila,
postala tudi zunanja meja Evropske unije in meja schengenskega območja. Omenjene
spremembe so močno zarezale v življenja ljudi, prekinile povezave med obalnimi mesti in
zaledjem ter vasmi. To so bili ključni razlogi, da imamo danes na območju Istre raznoliko
etnično strukturo, kjer se srečujejo trije narodi (Ravnik 1996).
V povojnem času, po letu 1954, je Koprsko primorje z izgradnjo pristanišča in začetkom
industrije doživelo gospodarski razcvet. Posledično je osrednji, južni in jugozahodni predel
občine Koper zajel val depopulacije. Dejavnikov za zapuščanje vasi in odseljevanje v razvita
obalna mesta je več. Med pomembnejšimi je zagotovo oddaljenost območij ter slaba prometna
povezanost. V mestu so si ljudje lahko poiskali zaposlitev, novo stanovanje ter vse osnovne
potrebe, katere so imeli takoj na dosegu roke. Da bi val preseljevanja nekoliko omilili, so
začeli z načrtnim razvojem infrastrukture na podeželju. Osredotočili so se predvsem na
gradnjo in obnovo nekaterih cest, oskrbo z vodo preko regionalnega razvoja, ohranjanje
osnovnih šol v lokalnih središčih, odpiranje trgovin z osnovno preskrbo ter zagotavljanje
osnovnega zdravstvenega varstva. Prav tako je k zmanjšanju odseljevanja s podeželja
pripomoglo pospeševanje razvoja kmetijstva in zmanjšana gradnja novih stanovanj v mestih
(Požeš 1991, 20–21)
Ena izmed istrskih vasi je tudi vas Hrvoji. V zaključnem delu sem se osredotočila ravno na to
vas. Ta je bila nekdaj polna življenja, katero pa je skozi čas in leta ugasnilo. Ljudje so se
zaradi ekonomskih in političnih razlogov iz teh vasi začeli seliti že takoj po drugi svetovni
vojni. Iskali so si boljše življenje in prihodnost tako za njih, kot tudi za njihovo družino. Nove
domove so si iskali predvsem v hitro rastočih in urbanih mestih, kot sta to takrat bila Koper in
Trst. Stare domačije v istrskih vaseh so samevale in kaj kmalu jih je načel zob časa. Zanimivo
je, da je nekoč v vasi Hrvoji delovala osnovna šola, gostilna, zadruga, trgovina, policijska
2
postaja ter nekatere obrti – kovaštvo, čevljarstvo, taksist, ki je nudil ljudem prevoz do večjih
mest ali bližnjih vasi. Tako so nekateri služili denar s prodajo pridelkov, živine, drv v Kopru
ali sena v Trstu. Drugi so odhajali na delo v okolico Kopra, kjer so opravljali žornade (kopali
so njive in s tem nekaj zaslužili). Vse to je postopoma začelo propadati, ko so ljudje začeli
zapuščati Hrvoje in se izseljevati v prej omenjena urbana središča (Šavron 2017).
V zaključnem delu sem se osredotočila na življenje ter gibanje in spreminjanje števila
prebivalstva na območju istrskega podeželja, v dvajsetem stoletju. Najprej sem predstavila
naravne in družbenogeografske značilnosti tega območja. Nato sem se osredotočila na samo
vas in predvsem na družino Šavron in njene družinske člane. Ti danes niso več vaščani
Hrvojev. Ker je ta družina živela več generacij v isti hiši, bo seveda tudi slednja podrobneje
opisana, prav tako tudi prostori in pripomočki, ki so jih uporabljali. Med opravljanjem
intervjujev sem dobila tudi veliko podatkov o poteku vsakdana, običajev in kako je dan
potekal za praznike, kar bo predstavljeno v nadaljevanju. Preučila sem tudi statistične podatke
o številu prebivalstva v vaseh med leti 1948–2016 in slednje nato komentirala. Večina
nekdanjih prebivalcev v vasi (tudi družina Šavron) se je zaradi ekonomskih in političnih
vzrokov odselila. V vasi je ostala le družina Bembič. Poiskala sem glavne razloge za nižanje
števila prebivalstva in posledice, ki so temu sledile.
1.1 Cilji in namen
Osrednji namen zaključnega dela je bil preučiti bivalno kulturo in demografske spremembe
(priselitve, odselitve, gibanje števila prebivalstva) za vas Hrvoji v dvajsetem stoletju.
Predstavila sem življenje in vsakdan v vasi, s poudarkom na bivalni kulturi skozi čas, kjer sem
se osredotočila predvsem na družino Šavron. V zaključnem delu sem si zato zastavila
naslednje cilje:
· Opisati in prikazati glavne družbeno in fizičnogeografske značilnosti obravnavanega
območja;
· Analizirati demografske podatke za izbrana naselja koprskega podeželja med letoma
1948 in 2016;
· Predstaviti bivalno kulturo in življenje v vasi Hrvoji;
· Opisati hišo ter njene prostore in predmete, ki se v teh prostorih nahajajo;
· Ugotoviti in predstaviti razloge za depopulacijo istrskega zaledja.
3
1.2 Raziskovalna vprašanja
V zaključnem delu trdnih hipotez zaradi specifičnosti teme raziskovanja nisem mogla
določiti, zato sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja:
· Kakšni so bili vzroki, ki so vplivali na zmanjšanje števila prebivalcev v vasi Hrvoji in
istrskem podeželju?
· Kakšne so bile posledice odseljevanja prebivalstva za razvoj vasi Hrvoji in istrskega
podeželja?
· Kakšna je bila in kako se je spreminjala bivalna kultura v času spomina mojih
sogovornikov (v dvajsetem stoletju)?
· Kako so demografske, zgodovinske, družbene spremembe vplivale na spremembe
bivalne kulture?
· Poskusila bom ovrednotiti dediščino bivalne kulture na obravnavanem primeru danes.
1.3 Metodologija
V zaključnem delu sem uporabila metodo analize vsebine relevantne strokovne literature in
statističnih, arhivskih ter drugih virov, ki se nanašajo na obravnavane teme. Statistične
podatke sem zbrala, analizirala in komentirala. Za izdelavo preglednic sem uporabila program
Microsoft Excel. Etnološki del naloge metodološko temelji na tehniki polstrukturiranih
intervjujih z nekdanjimi prebivalci vasi Hrvoji. Z opravljenimi intervjuji sem pridobila
dragocene podatke. Te sem nato tudi primerjala z opisi nekaterih avtorjev, ki so se že
ukvarjali s podobnimi temami, kot na primer Zvona Ciglič, Mojca Ravnik, Darja Kranjc in
drugi. Pogovori z domačini so mi velikokrat pomagali dopolniti statistiko in analizo podatkov,
saj so bili tej nekajkrat pomanjkljivi. Obrnila sem se tudi na nekdanjega škofa vasi Jožeta
Jakopiča, ki je s pomočjo župnijskih knjig temeljito izdelal družinska drevesa za vsako
družino v Hrvojih.
4
2 PREDSTAVITEV OBRAVNAVANEGA OBMOČJA
2.1 Kratki zgodovinski oris Istre s poudarkom na Koprskem primorju
Spomin in družinska izročila segajo že za čas Avstro – Ogrske. Zajemajo sedem obdobij
pomembnih za naše ozemlje. To so obdobje Avstro – Ogrske oblasti, prvo svetovno vojno,
italijansko oblast (ali priključitev Italiji) – fašizem, drugo svetovno vojno, obdobje
Svobodnega tržaškega ozemlja, Jugoslavije in od leta 1991 čas Slovenije. Vsak premik v
obdobju je pustil pečat v življenju ljudi, prekinil je povezavo med vasmi in zaledjem. Po letu
1991, ko se je začrtala današnja meja med Slovenijo in Hrvaško, je Istra doživljala še
spremembe državnih oblasti, kar je pomenilo menjavo občin, šol, uradnih jezikov in župnij
(Ravnik 1996, 14). Med leti 1953 in 1961 (ko se emigracija Italijanov zaključila), je v
Koprskem primorju upadlo število italijanskega prebivalstva za 87,9% (Gosar 1992). Družine
so se tako odselile zaradi pritiska države – visoki davki, dajatve in obdavčitve vsega
premoženja. Država ni prisluhnila istrskim kmetom. Pred letom 1954 so v obalnem pasu in na
kvarnerskih otokih prevladovali Italijani, v notranjosti Istre pa so bila območja poseljena
večinoma s Hrvati in Slovenci. Med njimi je prihajalo do konfliktov in sporov. Prepirali so se
glede jezika, očitali so si ponarejanje in goljufije. Po Londonskemu sporazumu, ki je dodelil
območje Istre pod popolno upravljanje Jugoslavije, se je veliko Italijanov odselilo iz tega
območja. Z novo mejo, ki je bila postavljena leta 1954, so presekali pomembno trgovanje
med istrskim zaledjem in Trstom. Istrani so tako ostali brez glavnega dohodka. Posledično so
bili prisiljeni zapustiti domači kraj in vas, ter si poiskati delo v bližnjih mestih (Izola, Koper,
Piran). Nekateri so se tudi za stalno preselili v bližnji Trst in njegovo okolico (Šavron 2016).
Že v 13. stoletju so tri naša najpomembnejša obalna mesta prišla pod beneško oblast (Koper
1278/9, Izola 1279 in Piran 1283), leta 1420 pa je Oglejski patriarh pristal, da to ozemlje
dokončno postane del beneških posesti. S tem nastane t.i. Beneška Istra. V tem času je bila
Istra razdeljena na dva dela, del istrskega ozemlja je tako prišel pod Beneško republiko, drugi
del pa je ostal Habsburžanom in je bil del dežele Kranjske. Beneška Istra se je tako delila v
več okrajev, vas Hrvoji je spadala pod upravo mesta Koper,1 ki je bilo tudi najpomembnejše
mesto v Beneški Istri. Hrvoji so bili v župniji Šterna (ta je obsegala komune Topolovec,
1 Koper je bil v tem času najpomembnejše mesto v Istri. Razlog za to je bil, da je takoj po beneški osvojitvi
postal sedež kapitala Istre, leta 1584 je bilo v Kopru ustanovljeno tudi apelacijsko sodišče za celotno Istro in potem v 16. stoletju je postal še sedež deželnega komornika, kar pomeni, da je premoženje s celotne Istre stekalo
v Koper. Koper je bil tudi v prednosti pred Trstom vse do leta 1719, ko je Trst dobil svobodno plovbo in je
postal vodilno mesto (Darovec 1992).
5
Šterna, Kuberton in Gradin), katera je pripadala tržaški škofiji (Marin 1991, 138). Leta 1803
je celotna Istra prišla pod Avstrijsko cesarstvo (Habsburško oblast) in skupaj s Trstom
predstavljala Tržaško – Istrski gubernij. Gubernij je obstajal le dve leti, saj je z mirom v
Bratislavi leta 1805 Istra postala del Italijanskega kraljestva. V času Italijanskega kraljestva
se je ozemlje delilo na departmaje s prefektom na čelu, ta je zasedal v Kopru. Departmaji so
se nato delili na distrikte. V Istri sta obstajala dva distrikta, tako imenovana Koprski distrikt s
središčem v Kopru in pa Rovinjski distrikt s središčem v Rovinju. Leta 1809 pa je s podpisom
Schönbrunskega miru Istra postala del Ilirskih provinc. Predstavljala je eno od sedmih provinc
s središčem v Trstu ter v svoji oblasti imela Trst, Gradiško, Goriško in celotno Istro (tako
beneški kot avstrijski del). Kot provinca se je delila na distrikte in obsegala Goriški distrikt,
Koprski distrikt, Rovinjski distrikt in Tržaški distrikt. Leta 1812 pa so po distriktih nastale
prve občine. Po padcu Napoleona so Ilirske province izginile in Istra je leta 1814 postala del
ponovno vzpostavljenega tržaškega gubernija in tako ponovno prišla pod Avstrijsko cesarstvo
(po letu 1867 Avstr –Ogrska). Celoten gubernij je bil tudi del Kraljestva Ilirija, ki pa je
obstajalo samo na papirju. Do leta 1860 je bila osrednja Istra pod Avstro–Ogrsko oblastjo
združena v eni upravni enoti s sedežem v Pazinu. Od leta 1868 je bila uvedena upravna
delitev, katera je obveljala do razpada monarhije (Žitko 1990, 67).
Po koncu prve svetovne vojne so v Rapallu leta 1920 dokončno oblikovali meje med
Kraljevino Jugoslavijo in Italijo. Istra je tako pripadala Italiji, imela pa je svojo upravo. V
prvem obdobju (november 1918 – oktober 1922) je delovala začasna uprava, ki je najprej bila
vojaška, katero je vodil vojaški guverner v Trstu, julija 1919 pa je nastala civilna uprava in je
ozemlje razdelila na tri pokrajine, Julijsko krajino, Tridentinsko Benečijo in Zadarsko
pokrajino. Pokrajine so vodili civilni komisarji. Oktobra 1922 je prišlo drugo obdobje uprave,
ko so vse tri pokrajine združili v eno Julijsko krajino, ki je bila provinca s prefektom kot
vodjo. Julijska krajina je obstajala do januarja 1923, ko nastopi tretje in zadnje obdobje
italijanske uprave. Takrat je bilo ozemlje ponovno razdeljeno na pet manjših provinc. Nastale
so Tržaška, Puljska in Videmska provinca, kasneje pa še Reška in Goriška. V prvem obdobju
je ohranila šest političnih okrajev, razdeljena je bila na petdeset občin. Istrska pokrajina je bila
tako razdeljena na enainosemdeset občin. Italijanska oblast je na tem območju trajala do leta
1943, ko je Italija kapitulirala. Kasneje oblast prevzame nacistična Nemčija (Marin 1991,
146–147).
Septembra 1943 so Nemci oblikovali operacijsko cono Jadransko primorje, ki je formalno še
vedno pripadala Italiji. V cono je bilo vključenih šest provinc, v katerih so živeli Slovenci.
6
Istra je zajemala Puljsko in Reško provinco. Sedež cone je bil Trst (v tržaški provinci). S
koncem druge svetovne vojne je ponovno prišlo do spora za to ozemlje (ozemlje med
Rapallsko mejo in staro Avstr –Ogrsko mejo), kjer so živeli Slovenci. Jugoslavija je zahtevala
ozemlje do stare Avstro – Ogrske meje, Italija pa vse kar so imeli v oblasti med obema
vojnama. Maja 1945 so to ozemlje razdelili na cono A Julijske krajine in cono B Julijske
krajine. Istra, z izjemo Pule,2 je spadala pod cono B, katero je imela v upravi Jugoslavija
(Cone A ni imela v upravi Italija, ampak je bila pod zavezniško upravo Velike Britanije in
Združenih držav Amerike). Coni je delila Morganova linija ali modra črta (Marin 1992, 164–
165).
Leta 1947 je bila podpisana mirovna pogodba, s katero je večji del ozemlja pripadal
Jugoslaviji, vzpostavila se je tamponska državica STO oziroma Svobodno tržaško ozemlje.
STO se je delilo na cono A in pa cono B,3 med katerima je vladal precej strog režim in stiki
med conama so bili precej omejeni. STO naj bi vodil guverner, ki pa ni bil nikoli izvoljen. V
coni STO A se je ohranilo staro stanje, v coni STO B pa se je začel uveljavljati jugoslovanski
sistem. Poleg Trsta, ki je bil sedež STO, je v to ozemlje spadal še obalni pas med kraško
planoto in morjem, Slovensko primorje, ter del Istre (Drašček 2005). Oktobra 1953 pride do
tržaške krize, ko se zavezniki odločijo da bodo STO A dodelili Italiji. Jugoslavija temu
nasprotuje, vendar kmalu popusti. Petega oktobra 1954 je bil podpisan Londonski
memorandum in STO je prenehalo obstajati (Darovec 1992).
V letu 1952 je prišlo do katastrskih delitev občin, kar je bil edinstven primer drobljenja
teritorialnih enot po vojni (Marin 1992, 169). Nova upravna razdelitev Primorske in
Slovenske Istre je bila uvedena leta 1955, ki je bila leto kasneje popravljena med Ljudsko
republiko Slovenijo in Ljudsko republiko Hrvaško. Pod okraj Koper je prišel tudi del
katastrske občine Topolovec. Poleg uskladitve državnih meja med Republiko Italijo in SFR
Jugoslavijo, je leta 1977 svoje cerkvene meje uredila tudi rimska kurija. Ponovno je bila
(moke) in rakíja (žganje). Na drugi strani podstrešja pa stala kamara (spalnica). Na šofitu so
bili kasoni (veliki leseni zabojniki) namenjeni shranjevanju žita in kasele (majhni leseni
zabojniki), v katere so spravljali moko. Na gredah (tramovih) je visela koruza zvezana v
manice (šop). Prostor je bil namenjen tudi ličkanju koruze. To delo so opravljali vsi domači in
pridružili so se jim tudi sorodniki in sosedje z vasi. Ko so delo opravili pri eni hiši, so se
premaknili v sosednjo hišo in si tako vedno pomagali med seboj. Ob ličkanju je bil vedno
nekdo zadolžen za peko kostanjev, gospodar pa je poskrbel za pijačo, običajno vino. Ličkanje
je bilo delo, ki je zbližalo ljudi, saj so se pogovarjali o delu, si pripovedovali šale in prokorice
(zgodbe), strašljive prigode. Da so se spodbujali pri delu so si na začetku ličkanja postavili
pravilo: kdor prvi najde rdečo koruzo, lahko za tisti večer konča z ličkanjem. Ko jo je nekdo
našel, so ga vsi v šali obtoževali, da si je koruzo pripravil že prej, zato je najditelj še naprej
43
ličkal. Drugače je bilo pri otrocih, ki so se rdeče koruze tako razveselili, da so pustili delo in
se začeli igrati v perju (ličkanju) (Šavron 2017).
Šofitin (manjše podstrešje) pa je bil v primerjavi s šofitom manjši prostor nad kuhinjo in ob
šofitu, kjer so shranjevali fažo (fižol), orihe (orehi), lišnjake (lešnike), mondole (mandlje),
načve (posoda za mesit kruh), butiri (zimske hruške), katere so pobrali oktobra in jih pustili
zoreti. Ta prostor je bil toplejši kot šofit, ker je stal nad kuhinjo, vendar je bil večinoma
zadimljen in zato neprimeren za bivanje. Okrog Božiča so imeli ubijalice (koline). Pršute in
krpe špeha (kosi slanine) so takoj obesili na šofit, klabasice (klobase) in panceto pa so prva
dva tedna sušili ob ognjišču in jih šele nato premestili na šofit, kjer so stali do poletja, ko so
jih odnesli v konovo (klet) (Šavron 2017).
Slika 22: Šofitin (Auber 2016).
44
Slika 23: Šofit (Auber 2016).
5.7 Kamara (spalnica) ob šofitu
Del podstrešja je bila tudi spalnica, v kateri so spali nonoti in otroci (fantje). Ko so se v
družini rodile pupe (punce), so spodnjo kamareto (likalnico oziroma sobo za goste) preuredili
v sobo za dekleta. V kamari sta stali dve postelji, ena za nono in ena za nonota. Na večji
postelji je bil štramac (ležišče) napolnjen z ličkanjem in tu so spali otroci z nonotom. Nona je
spala sama na manjši postelji, saj otroci niso želeli spati z njo, ker jih je silila k molitvi. Poleg
postelji je bil v sobi tudi škabel (predalnik), kamor so pospravili šugamane (brisače), ruhe
(rjuhe), bondante (spodnjice), kanotjere (spodnje majice) in kuverte (odeje). Imeli so tudi
armaron (omara), namenjen veštitom (moška obleka), kapotom (plašči), karpetam (ženske
obleke), hajam (delavski suknjič) in jaketam (suknjiči) (Šavron 2017).
45
5.8 Kamare (spalnice) v priličju
V pritličju je bila kamareta (soba za goste4 in likalnica, ki je bila kasneje preurejena v sobo za
dekleta) in dve veliki kamari (spalnici). V eni sta spala teta Marija in stric Ivan–Vane, v drugi
mama Jolanda in oče Ivan–Giovanin. Oprema spalnic je bila enaka spalnici na podstrešju.
Postelje so bile zakonske in štramac (ležišče) ni bil polnjen z ličkanjem, temveč z volno.
Poleti so velikokrat spali tudi zunaj na prostem, ker je bilo v hiši pretoplo (Šavron 2017).
5.9 Konova (klet)
V kletne prostore se je prišlo s spodnjega jugna oziroma korte (dvorišča). V njih so
shranjevali vino, olivno olje in kuhali rakíjo (žganje) (Šavron 2017). Za shranjevanje olivnega
olja so uporabljali kamnite posode (Ciglič 1993, 64 in Šavron 2017). Čez poletje so tu
shranjevali tudi mrsnino (mesne izdelke). Skozi klet se je prišlo v skrivni bunker, kjer so med
vojno skrivali moko, pršute, klobase …, saj bi jim sicer vojaki vse pobrali. Zraven kleti je bil
odprt prostor pod voltom (pod obokom), kamor so shranjevali krompir, jerbeta (pesa) in
pospravljali kmečko orodje. Ta prostor je bil prvotno mišljen za kuhinjo, vendar ni bil
primeren zaradi vlage in so zato načrt gradnje spremenili in kuhinjo zgradili na zgornjem
dvorišču ob hiši (Šavron 2017).
5.10 Hlevi
V hlevih so imeli vedno med osem in deset glav živine. Istrski voli so služili za delo na
kmetiji (na njivi, v gozdu), krave so imeli le za mleko, za volno pa so gojili vedno eno ali dve
ovci. Volno je teta Marija vedno predla in nato vsem v družini spletla hlače (nogavice). Pod
kamnitimi jasli so imeli zajci svoja gnezda z mladiči, v kotu hleva pa sta bila privezana dva
lovska psa, saj je bil oče Ivan–Giovanin lovec. Kokoši, dindjote (purane), pavune (pave),
golobe so zapirali v stari hlev, kjer so imeli pospravljen tudi voz z vso njegovo opremo. Nad
hlevi je bil senik, kjer so pospravili seno za živino. Med obema hlevoma je bil bunker, v
katerega so skrivali pridelke med in tudi po vojni, ko je bila obvezna oddaja – državni
uradniki so hodili od vasi do vasi, pregledovali količino pridelka in vzeli presežek kot
obvezno oddajo (Šavron 2017).
4 Ker je bila družina Šavron ena bogatejših v vasi, si je lahko privoščila tudi sobo namenjeno gostom. To so bili
največkrat sorodniki z drugih vasi, ki so prišli občasno k njim na obisk. Da se sredi noči nebi vozili ali hodili peš domov, jim je družina Šavron odstopila sobo in ponudila prenočišče (Šavron 2017).
46
6 HIŠA PRI GERCIH
Danes hiše označujemo s hišnimi številkami, v preteklosti pa so hiše pogosto nosile kar svoje
hišno ime. O tem različnem poimenovanju hiš piše Keber: »Posebna kategorija vzdevkov so
hišna imena. Ta so imela velik pomen zlasti na podeželju. Imenujejo se še domača ali
vulgarna (v matičnih knjigah vulgo) imena, v starejši literaturi tudi zmerjanje (pri Pleteršniku
in Brezniku za nemško Spitzname, Spottname) ter zdevek, pritikljej, zdeto, priloženo ime,
gerdo ime, ime z zmerjanjem dano v Cigaletovem nemško–slovenskem slovarju, v Beli
krajini pa prišvarek 'Vulgarname' in prišvrk 'Vulgar–Spitz–Spottname'. To so imena, ki se
držijo hiše, kmetije, domačije in sicer ne glede na to, da so se v njih pogosto menjavali
gospodarji z različnimi priimki. Kljub upadanju so v kmečkem okolju še danes živa in
ohranjajo imena, vzdevke ali priimke nekdanjih gospodarjev ali kažejo še kake druge
posebnosti glede naselitve, lokacije, pri nekmečkih hišah tudi (obrtno, gostinsko idr.)
dejavnost prednikov.« (Keber 2002, 61).
Poskusila sem ugotoviti zakaj so za hišo, kjer je stanovala družina Šavron, uporabljali izraz
Pri Gercih. Kot omenja Keber so največkrat hiše dobile ime po gospodarjih in zato sem tudi
pregledala družinsko drevo družine Šavron. Podatke o svoji družini sem dobila pri zadnjem
župniku Hrvojev Jožetu Jakopiču. Slednji je s pomočjo župnijskih knjig skrbno preučil in
uredil podatke vseh družin v vasi. Za mojo družino sega družinsko drevo vse do leta 1796, ko
se je na tej posesti rodil Ivan Šavron. Pregledala sem vsa rojstva od tega leta, pa do danes,
vendar noben ni imel priimka Gerac. Zato sem se z vprašanjem o vzdevku »Gerac« obrnila še
na nonota in domačinko gospo Ivanko Bembič, ki še danes živi v Hrvojih. Ponovno sem
ostala brez odgovora. Noben od njiju ni vedel zakaj se je reklo »Pri Gercih«, le gospa Ivanka
je še dejala, da najverjetneje zato, ker je nekoč v tej družini živel kakšen gospod po imenu
Gerald (Gerald in nato izpeljanka Gerac) (Bembič 2017).
47
6.1 Vsakdanjik na kmetiji
Zjutraj se je vstajalo, ko se je zdanilo. Otroci so gnali živino na pašo, starejši pa so odšli na
njive po kmečkih opravilih. Spomladi so orali, sejali, pleli krompir, fižol, koruzo; poleti
kosili, grabili seno, želi pšenico in oves; jeseni, pospravljali, pobirali koruzo, krompir,
grozdje, orali in sejali ozimno pšenico; pozimi pa hodili v gozd po drva. Koscem in otrokom
so na pašo prinesli beverin (zajtrk – kruh, kavo, ki je bila iz cikorje, proje in franka), saj so
živino gnali na pašo že v zgodnjih jutranjih urah. Odrasli so zajtrk pojedli doma, ker so se na
njivo odpravili nekoliko kasneje. Okoli 10. ure je bila živina sita in so jo zato pastirji odgnali
domov. Otroci so se igrali po vasi, vse dokler niso popoldan ponovno odgnali živine na pašo.
Vmes igre, okoli 11. ure so odšli še na kalicjon ali ručenje (kosilo), ki ga je pripravila mama
Jolanda, večinoma so jedli testenine ali polento z golažem. Samo v poletnih mesecih popoldne
okrog 16. ure je bila užina, ko so jedli fižolovo mineštro (enolončnica) s testeninami. Delavci
so kosilo in užino dobili na njivo, saj niso prihajali čez dan domov. Počitek so si privoščili le
v bližnjih sencah ob njivi. Večerja je bila poleti med 20. in 21. uro (odvisno kdaj so se vrnili z
njive), pozimi pa že okrog 18. ure, saj takrat popoldan niso imeli užine. Za večerjo so jedli
solate (paradižnikova, zelena solata, radič, mešena) in stolčen krompir. Poleti so po večerji
takoj odšli spat, v zimskih mesecih pa so se ob ognjiščih zbirali in se pogovarjali, ker so bili
večeri daljši (Šavron 2017).
6.2 Nedelje
Ob nedeljah se ni delalo na njivi, razen poleti se je vedno gnalo živino na pašo. Zjutraj so
odšli k maši v cerkev, katera je trajala eno uro in nato je sledilo nedeljsko kosilo – juha,
testenine, meso, krompir, včasih tudi kakšna sladica (pandešpanja – biskvitno pecivo,
štrukolo, kroštole, fritule…). V poletnem času so popoldan odšli na vaške samnje ali šagre
(veselice, plese), pozimi pa si odpočili od napornega, delovnega tedna. Sledila je običajna
večerja, klepet in spanje (Šavron 2017).
6.3 Prazniki
Beseda praznik je nekoč imela več pomenov, ki so se spreminjali od vasi do vasi. Nekateri so
uporabljali besedo opasilo, drugi fiera, tretji šagra. Do danes se je še ohranil istrski izraz
semenj, ki ima funkcijo trgovanja in zbiranja ljudi. Ta izraz naj bi bil najstarejši, katerega je
kasneje zamenjal izraz opasilo in nato izraz šagra. Nekateri menijo, da je besedna zveza šagra
48
prevzeta iz časa italijanske okupacije. Organizacija šager je med vasmi bila različna, skupno
so imele le to, da so jih organizirali fantje. Okrasili so celotno vas, pridobili vsa dovoljenja za
pripravo šagre, pripravili so plesišča, poskrbeli so za varovanje na dan dogodka, najeli so
godce, poskrbeli za pijačo in jedačo. Šagre so po navadi trajale tri dni in najbolj svečano je
bilo v nedeljo, ko so se plesa udeležili vsi vaščani in tudi prebivalci iz drugih vasi. Ponedeljek
in torek ali soboto so se šagre udeležili večinoma samo vaščani in bližnji sorodniki. V času
šagre so gospodinje pripravile obilna kosila, katerih so se udeležili vsi sorodniki, s katerimi so
bili v dobrih odnosih. Pripravili so tisto kar jim je letni čas ponudil, meso, juho, testenine,
njoke, panceto, pršut, klobase, kompot, … Zelo pomembne so bile tudi sladice. Gospodinje so
spekle miške, kroštole, štruklje z različnimi nadevi, potice… (Hrobat–Virloget 2012).
Pri družini Šavron rojstnih dni, obletnic, godov in državnih praznikov ni bilo v navadi
praznovati. Slavili so le cerkvene prazniki in vaške samnje5 ali šagre (veselice, plese). Te so
posvečene vaškemu svetniku in so zato vedno bile in so še na točno določen datum. V Hrvojih
je vaški praznik Sv. Zanona6 vsako prvo nedeljo v septembru. Tega svetnika častijo vse vasi,
ki spadajo v faro Hrvoji: Kučibreg, Dugo Brdo, Škrji, Mučonigi, Topolovec, Hrvoji,
Žernjovec, Belvedur in Koromačiki–Boškini. Na ta dan so pripravili ples v Hrvojih ali
Belvedurju, postavili so šanke (pulte) s hrano in pijačo. Vedno se je poslušalo in plesalo na
živo glasbo, igrali so na trobente, bobne, harmoniko. Na praznične dni so na obisk prišli
sorodniki iz drugih far, pripravilo se je obilno kosilo: juha z nodivo (cmoki iz jajc, kruha, sira
in rozin), različne vrste kuhanega in pečenega mesa, zelje, krompir in veliko slaščic. V omari
so imeli spravljena praznična oblačila, ki so jih lahko oblekli samo za praznike in maše.
Otroci so se samnja še posebej veselili, saj jim ta dan ni bilo potrebno pasti živine (Šavron
2017).
5 Sergej: »Beseda samnnj (sejem) izhaja iz tega, ker so na ta dan nekoč, pred 2. svetovno vojno prišli ljudje v
Hrvoje iz povsod (bližnje in daljne okolice, tudi iz Ribnice!) in so okoli cerkve postavili stojnice in prodajali vse – hrano, živino, pridelke, izdelke… Ooo takrat je to bil velik dogodek!« (Šavron 2017). 6 Sv. Zenon je bil zgodnjekrščanski duhovnik iz Verone. Sklepajo, da izhaja iz severne Afrike in je v njegovi
desetletni duhovniški službi doživel nekaj sprememb cerkvenih običajev (V vseh barvah Istre 2017).
49
6.4 Zapuščanje vasi in domačije pri Gercih
Med pogovorom z nonotom sem izvedela, da so se člani njegove družine odselili predvsem
zaradi ekonomskih vzrokov. Po drugi svetovni vojni se je nonotov stric Anton–Nini odselil v
Reko, kjer se je izšolal za policista in nato se preselil v Koper. Dobil je delo v koprski gasilski
brigadi in se zaposlil kot gasilec. Odselila se je nato tudi teta Angelica v Trst, kjer se je
zaposlila kot bolniška negovalka. Teta Marjuča se je poročila v Portorož, kjer je tudi ostala
kot gospodinja. Najmlajša nonotova teta Pija je ostala doma v Hrvojih, a je zaradi bolezni pri
osemnajstih letih umrla. Tako je na kmetiji ostal le nonotov oče Ivan z družino in s starši
Filomeno in Antonom ter njunima bratom Ivan–Vane in sestro Marijo. Leta 1958 je umrl
Ivan–Vane, 1960 je umrl Anton, leta 1963 Filomena, leta 1970 pa Marija. Ponovno zaradi
ekonomskih razlogov so se odselili še ostali člani družine Šavron, prvi se je leta 1968 v Trst
odselil Jolandin in Ivanov sin Marjo, nato se je moj nono Sergej leta 1969 poročil s Silvano in
se preselil v Kolomban, kjer si je v Tomosu poiskal službo. Za njim je odšel v Trst še sin
Anton–Nino. Ko sta pa leta 1973 dom želeli zapustiti tudi obe hčeri Lucija in Elena, je oče
Ivan skupaj z ženo Jolando sklenil, da je najbolje da se s hčerama in najmlajšim sinom
Ivanom–Gianijem odselijo v Trst. Tako so domačijo v Hrvojih zapustili in se odselili v
Domio pri Trstu (Šavron 2017).
Vas se je z leti praznila. Ljudje so odhajali in se preselili v bližnja večja mesta, kjer so si
poiskali stanovanje in službo. Kmetije so postopoma zgubile svoje prebivalce in začele
propadati. Ljudje so vas zapuščali predvsem zaradi oddaljenosti vasi od večjega,
urbaniziranega mesta, kjer so imeli krajšo pot do službe, trgovine, šole, vrtcev … (Šavron
2016). Upad števila prebivalcev lahko spremljamo tudi ob popisih števila prebivalcev.
Številke nam pokažejo, da je bilo to območje depopulacije vse do leta 1991. Takrat se je
preseljevanje nekoliko ustavilo in do danes ni bilo večjih sprememb, razen za vas Močunigi,
ki je že od leta 1991 prazna.
50
7 ZAKLJUČEK
V nalogi sem želela prikazati spremembe bivalnih razmer istrskih vasi. Kot primer sem
izbrala vas Hrvoji. Za predstavitev sprememb bivalne kulture na istrskem področju sem se
posluževala različnih interdisciplinarnih metod raziskovanja. Strokovno literaturo sem
dopolnila z analizo statističnih, arhivskih in župnijskih knjig, etnološko raziskavo in zbiranje
primarnih podatkov pa je potekalo s pomočjo polstrukturiranih intervjujev, katere sem
kodirala in analizirala. Kvantitativne podatke, ki so mi številčno orisale demografske
spremembe od leta 1948 do leta 2016 na istrskem teritoriju, sem dopolnila z arhivskimi
podatki in podatki iz župnijskih knjig. Vse te sekundarne podatke sem dopolnila s
kvalitativnimi podatki, zbranimi med intervjuji. Na podlagi sekundarnih virov sem oblikovala
ustrezen zgodovinski okvir za boljše razumevanje procesov odseljevanja po drugi svetovni
vojni. Celotno Primorje in istrsko podeželje je med vojnama in po vojni doživelo vrsto
procesov, ki so radikalno spremenili bivalno podobo Istre. Svoje ugotovitve sem primerjala in
razširila s pomočjo raziskovalcev in avtorjev, ki v svojih delih obravnavajo bivalno kulturo
istrske zemlje tudi z geomorfološkega vidika.
Prikazani so bili popisi prebivalstva, njihovo število v posameznih vaseh, njihova stopnja
aktivnosti, število moških in žensk, prikazan je delež prebivalstva po petletnih razredih ter
njihova izobrazba. Podatki so pokazali, da so nekoč v vaseh živeli ljudje z nižjo izobrazbo. O
tem sem se pogovorila tudi z nonotom, ki pravi, da se nekoč ni spodbujalo obiskovanje šole,
temveč delo in pomoč na kmetiji. Ravno tako se je spremenila stopnja delovno aktivnih in
neaktivnih ljudi. V začetku, leta 1961 je v večini vasi prevladovalo delovna neaktivna
populacija. Z leti so se številke delovno aktivnih sicer višale, dokler ni bilo leta 2016 v vaseh
več delovno aktivnega kot neaktivnega prebivalstva (razen v vasi Topolovec).
V zaključnem delu je bila predstavljena družina Šavron, katera danes ne živi več v vasi
Hrvoji. Opisana je bila bivalna kultura njenih družinskih članov, njihove navade in običaji,
način življenja in delo na kmetiji. Opisana je bila tudi struktura hiše in čemu so bili namenjeni
posamezni prostori, za kaj so jih uporabljali in kaj so v njih imeli.
Ugotovila sem, da so se stvari skozi čas spreminjale, tako vas sama, kot tudi običaji in
življenje v njej. Nekoč je bila vas Hrvoji in tudi vse ostale vasi okoli nje, polne življenja,
ljudje so se med seboj poznali, si pomagali, se obiskovali. Danes tega ni več. Vasi se
postopoma praznijo, ljudje odhajajo in za sabo puščajo spomine in preteklost. Spoznala sem,
51
da so bili politični in ekonomski razlogi ključni za emigracijo prebivalstva. Tudi omenjena
družina, je zaradi teh razlogov leta 1973 dokončno zapustila domačijo in vas Hrvoji. Ljudi
vabijo večja mesta, kjer imajo večjo možnost zaposlitve in stalni dohodek, kjer si lahko
poiščejo stanovanje, ustvarijo družino ter imajo na dosegu roke trgovino in vse storitve.
Noben pa se ne vpraša, kaj je s starimi istrskimi vasmi, kakšna je njihova prihodnost, če ta
sploh je? Ob pisanju diplomske naloge sem ugotovila, da se s podobnimi vprašanji ukvarja
tudi Trajnosti park Istra, ki si prizadeva razvoj bolj odročnih predelov Istre, želijo si ohraniti
naravno in kulturno dediščino ter spodbujajo trajnostni razvoj istrskih vasi. Menim, da so
njihovi cilji svetla luč za prihodnost in razvoj ter revitalizacijo istrskih vasi. Škoda bi bilo
pustiti propadanju tako edinstveno istrsko arhitekturo. Na drugi strani se moremo zavedati, da
z odhodom vaščanov odidejo tudi spomini, ki nam o preteklem življenju, običajih in navadah
na posameznem območju povejo veliko. Ravno zato sem si to temo izbrala za zaključno delo,
da z raziskavo in terenskim delom pripomorem k vsaj delnemu ohranjanju spominov in
zgodovine te odročne, a nekoč živahne istrske vasice, kot so Hrvoji. Hkrati pa nam ta, če
lahko tako rečem, intimna izpoved o mali vasici in družini v hiši pri Gercih, vdahne življenje
v včasih suhoparne statistične podatke, ki govorijo o tem kaj se je zgodilo z našo kmetijsko
podeželsko preteklostjo, v kateri smo bili povsem prepleteni z zemljo in pokrajino. Pokrajino,
ki jo je v svoji borbi za obstanek na edinstven način oblikoval človek.
Splet vzrokov je privedel do skorajšnjega zamrtja življenja v naši vasici, skupni imenovalec
pa je sodoben način življenja, ki ga je prinesla industrializacija, moderen način življenja in
proizvodnje. To je za malo odročno vasico, v kateri so se ljudje stoletja preživljali s
samooskrbnim kmetijstvom pomenilo, da življenje, ki ga nudi, ni več moglo konkurirati z
obljubami velikih urbanih središč in ljudje so vse bolj zapuščali zibelko svoje navezanosti z
naravo. Ta sprememba je lep primer kako smo ljudje in naše življenje odvisni od okolja.
Okolje pogojuje bivalno kulturo. Hkrati pa je lokalno okolje Hrvoji, kljub temu, da zemlja ni
prenehala roditi in hraniti ljudi, na usoden način povezano s preostalim svetom, ki je izvabil
ljudi od tod. To je drastično vplivalo na bivalno kulturo, ki je bila prej tesno povezana in
odvisna od zemlje, ki je pomenila preživetje in je zaradi raznolikosti pokrajin in razmer tudi
povzročila raznolikost in bogastvo konkretnih lokalnih bivalnih kultur. V sodobnosti se to
bogastvo izgublja saj moderen način s seboj prinaša enotno svetovno bivalno kulturo,