-
SREDA, 9. MAREC 2011
PREDSEDSTVO: JERZY BUZEKpredsednik
(Seja se je začela ob 08.35)
1. Otvoritev seje
Predsednik. – Pozdravljena podpredsednica Komisije in visoka
predstavnica Unije zazunanje zadeve in varnostno politiko.
Gospe in gospodje, danes smo začeli zgodaj, ker imamo pomembno
razpravo.
2. Zahteva za odvzem poslanske imunitete: gl. zapisnik
3. Članstvo v političnih skupinah: gl. zapisnik
4. Izvedbeni ukrepi (člen 88 poslovnika): gl. zapisnik
5. Predložitev dokumentov: glej zapisnik
6. Južno sosedstvo, zlasti Libija, vključno s humanitarnimi
vidiki (razprava)
Predsednik. – Naslednja točka je izjava podpredsednice Komisije
in visoke predstavniceza zunanje zadeve in varnostno politiko o
južnem sosedstvu, zlasti Libiji, vključno shumanitarnimi vidiki
[2011/2616(RSP)].
Gospa podpredsednica in visoka predstavnica, prepričani smo, da
bi bile vse dejavnostiEvropske unije kot celote, zelo spodbudne za
južni del naše celine in za naše sosede nanasprotni strani
Sredozemskega morja.
Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica
Unije za zunanje zadevein varnostno politiko. – Gospod predsednik,
spoštovani poslanci, hvala za to priložnost, dalahko razpravljam s
tem parlamentom o razmerah v našem južnem sosedstvu in seveda,kot
je rekel predsednik, zlasti v zvezi z razmerami v Libiji.
Dovolite mi, da najprej navedem očitno, in sicer, da se južno
sosedstvo spreminja hitro inpo celotni regiji, ljudje se zavzemajo
za temeljna človekova prizadevanja: da bi lahko samioblikovali
svoja življenja, v gospodarskem in političnem smislu. Zahtevajo
političnosodelovanje z dostojanstvom, odgovornostjo, zahtevajo
pravico in zahtevajo nova delovnamesta. Verjamem, da se moramo
odzvati na te zahteve. Verjamem, da so upravičene, inmenim, da
moramo poskrbeti za hitro ukrepanje.
Ključni vidik tega, kar se dogaja je, da zahteve prihajajo od
znotraj. Med obiski Tunizije inEgipta sem mnogokrat slišala
vzklike: to je naša država; to je naša revolucija. Stvari bi
radiopravili po svoje, vendar želimo sodelovati z vami in
potrebujemo pomoč.
Menim, da bi morala ta načela voditi ukrepe, ki jih izvajamo: ti
demokratični prehodimorajo pripadati prebivalcem; ustvarjeni morajo
biti doma. Določili bodo, kaj se bo zgodilonaslednje. Vendar jim
moramo biti pripravljeni ponuditi podporo, to moramo biti
1Razprave Evropskega parlamentaSL09-03-2011
-
pripravljeni storiti ustvarjalno in odločno na ravni, ki se
ujema z zgodovinskim značajemsprememb, ki smo jim priča.
V spremenljivih razmerah, kot so te, morajo biti naša dejanja
zakoreninjena v našihtemeljnih vrednotah in naših temeljnih
interesih. Imamo vse razloge, da podpremospremembe, ki potekajo.
Tunizijci, Egipčani, Libijci in ostali zahtevajo spoštovanje
vrednot,ki so dejansko v središču evropskega ideala. Pojav
demokratičnih družb bo pomagal ohranitivarnost in zagotoviti skupno
blaginjo v našem sosedstvu in zato smo Komisija in jazukrepali, da
bi za Evropski svet, ki se bo sestal v petek, pripravili skupni
dokument, kivključuje merila, za katera upamo, da bodo prispevala k
naslednjemu: več finančne podporeEvropske unije na razpolago
znotraj institucij, pa tudi z mobilizacijo Evropske
investicijskebanke – priznanje dajem Parlamentu, ker ukrepa tako
hitro in priznava, da je Investicijskibanki treba pomagati z
mandatom, da bi lahko bila ta podpora na voljo ljudem – kar jebilo
izjemno uspešno.
Potrebujemo vašo pomoč, da lahko storimo več za banki EIB in
tudi EBOR, ki sta se obepogovarjali z menoj o zmogljivosti, ki jo
imata, da spremenita svoj mandat in da bi lahkotemu sosedstvu dali
na voljo novo podporo – moram dodati, da ne na račun dela, ki
gazdaj opravljajo, ampak pa poleg tega dela. Vemo, da lahko pri
Evropski investicijski bankiaktiviramo dodatno 1 milijardo EUR. Da
boste lažje razumeli znesek, ki nam ga bo toprineslo, sedanje delo
Investicijske banke v Egiptu znaša 488 milijonov EUR. To bi
jimlahko omogočilo, da vsaj podvojijo naložbe, in tako bi bili
omogočeni nekateri velikiinfrastrukturni projekti, ki so nedvoumno
potrebni in jih prebivalci želijo namestiti.
Prav tako želimo z dokumentom dobiti podporo pri usposabljanju
in izmenjavi študentov.To so mladi prebivalci. Eden od skupnih
dejavnikov južnega sosedstva je, da je to mladadružba; to so mladi
ljudje, nekateri med njimi so visoko izobraženi, nekateri od njih
želijododatne možnosti v izobraževanju in usposabljanju – tudi njim
bi se morali odzvati indržave članice bomo pozvali, da o tem
razmislijo in pozivam tudi Parlament.
Nastanek močne civilne družbe: na sestanku s civilno družbo v
Tuniziji sem se sestala zljudmi, ki niso še nikoli prej stali
skupaj v istem prostoru, ker to ni bilo dovoljeno.
Njihovapripravljenost in želja, da se v večji meri uveljavijo kot
nevladne organizacije, kotorganizacije, sposobne obravnavati odprta
vprašanja v njihovi družbi in pripraviti vladodo tega, da
odgovarja, vse to je, kot tako dobro veste, izjemno pomemben del
razvoja tedružbe. Iz tega izvira bolj vključujoče upravljanje:
sposobnost ljudi, da čutijo, da imajodelež in vpliv pri upravljanju
njihove družbe.
Seveda tudi zanesljiva preskrba s hrano, veliko in razvijajoče
se vprašanje v tej regiji; dodatnoodpiranje trgovin; sposobnost
pridobiti boljši dostop do trga in partnerstva zamobilnost – vse to
je vključeno v skupni sveženj, ki ga bomo dali Evropskemu svetu.
Takokot že prej ponovno poudarjam, da želimo to razumeti kot
pristop, ki temelji naspodbujanju in omogoča ljudem, da se
premikajo hitro, vendar tudi, da razlikujejo. Vse tedržave so
različne in z bolečino govorijo, „Prosimo ne dajajte nas vseh
skupaj in ne glejtena nas, kot da smo enaki. Smo različne države;
želimo, da se naše družbe razvijajo takoraznoliko, kot so se vaše.
Seveda obstajajo podobnosti, ampak želimo zagotoviti, da bonaša
značilna razlika nekaj, kar spoštujete in s čimer delate“. Želimo
uporabiti pristop, kipravi, da dajemo več za več; da bi se lahko
tiste partnerke, tiste države, ki želijo reformepripeljati dalje in
hitreje, zanašale na večjo podporo Evropske unije.
V prihodnjih dneh in tednih bomo, kot smo že do sedaj,
razpravljali z našimi mednarodnimipartnerji o tem, kako se lahko
uskladimo tako, da se ne prekrivamo in da se bomo sposobni
09-03-2011Razprave Evropskega parlamentaSL2
-
hitreje odzivati. 23. februarja sem imela sestanek visokih
uradnikov z uradniki iz institucij,Svetovne banke, Investicijske
banke, EBOR, MDS, pa tudi z visokimi uradniki iz Kitajske,Rusije,
Avstralije, Koreje, iz 27 držav članic, iz Združenih držav in iz
arabskih držav. Namensestanka ni bil sprejeti odločitev, kaj bomo
storili tem državam, ampak se pripraviti na to,da bomo sposobni
hitro ponuditi svojo pomoč.
Spoštovani poslanci vedo, da je ena izmed kritik glede nas, da
včasih potrebujemo velikočasa preden se odzovemo. Želim, da smo
pripravljeni in moji pogovori, zlasti z Arabskoligo in z zadevnimi
državami, so bili usmerjeni k temu, da bi bilo res jasno, da je moj
namenposkrbeti, da se bomo pripravljeni odzvati in da bo ta odziv
usklajen in učinkovit ter bouporabljal najboljše, kar imamo na
voljo, ne le v Evropi, temveč po vsem svetu.
Po jutrišnjem srečanju zunanjih ministrov in srečanju Evropskega
sveta v petek, pozasedanju Nata, ki se ga bom udeležila jutri in
nato neformalnem srečanje zunanjihministrov konec tedna na
Madžarskem, bom nato odletela v Kairo na srečanje z AmromMuso,
Arabsko ligo in da jim poročam o tem, kar se je dogajalo na naših
razpravah in tudi,da se srečam z novim egiptovskim zunanjim
ministrom, s katerim sem že govorila. Vendar,kolegi, vem da obstaja
posebna želja, da govorimo o Libiji, zato mi dovolite, da
nadaljujemz vprašanji v Libiji, ki zadevajo vse nas, glede na to,
da sem podala ozadje našega dela.
Vidim dve nujni prednostni nalogi: najprej, da rešujemo
humanitarno krizo in pomagamopri evakuaciji in drugič, da
zagotovimo, da se nasilje konča in da tisti, ki so zagrešili
tonasilje, odgovarjajo.
V zvezi s humanitarno pomočjo smo delovali hitro. Komisija je
povečala svojo pomoč na30 milijonov EUR; kolegica, komisarka
Kristalina Georgieva, je šla prejšnji teden natunizijsko-libijsko
mejo, da bi videla, kaj se dogaja, in da bi se prepričala, da naše
vključenostdobro deluje. Prav tako smo bili seveda stalni v stiku z
ZN zaradi usklajevanja našihdejavnosti, države članice pa so
dodelile pomembna sredstva za reševanje izjemnega izziva,ki ga
predstavlja stalni pretok ljudi, tudi preko agencije FRONTEX.
V zvezi z evakuacijo državljanov EU je imela služba za zunanje
delovanje pomembnovlogo pri zagotavljanju hitre izmenjave
informacij in najbolj učinkovite uporabe našihsredstev. Skupaj s
predsedstvom sem 23. februarja aktivirala mehanizem EU za
civilnozaščito za pomoč pri evakuaciji državljanov EU. Kot
spoštovani poslanci dobro vedo, jepravočasno pridobivanje
informacij izziv, a morali smo sprejeti pravilne odločitve in
zatoje na mojo željo Agostino Miozzo, vodja kriznega odzivanja na
ESZD, v nedeljo inponedeljek odpotoval v Tripoli, da bi dobil oceno
o dogajanju na tem območju.
Srečal se je z uradniki, srečal se je z veleposlaniki, v
razmerah, ki jih je meni opisal kotmirne, vendar izjemno napete.
Naši evropski veleposlaniki so pozdravili priložnost zapodrobno
razpravo in za neposredno vključitev svoje analize v naše delo
glede tega, kajse dogaja na tem območju, ki nam v kombinaciji s
stiki, ki jih pridobivamo povsod, pomagavzpostaviti jasnejšo sliko
o razmerah.
Na začetku smo veliko prizadevanj seveda usmerili v evakuacijo
evropskih državljanov inpokazati moramo solidarnost s Tunizijo, ki
nosi največje breme evakuacije tako velikegaštevila ljudi, predvsem
Egipčanov, ki končajo na Tunizijski meji in jih je treba prepeljati
vEgipt. Spoštovani poslanci vedo, da je v Libiji približno milijon
Egipčanov ter milijon inpol do dva milijona ljudi iz afriških
držav, ki obkrožajo Libijo, ki so zdaj tam, in iz tistega,kar smo
slišali, vemo, da v Tripoliju zdaj okoli dva do tri tisoč afriških
prebivalcev naletališču čaka, da bi ugotovili, kako bodo odšli.
3Razprave Evropskega parlamentaSL09-03-2011
-
Vendar moramo biti pripravljeni okrepiti našo podporo za
Libijce. Kot sem že rekla, so tozelo spremenljive razmere in zelo
previdno jih preučiti moramo. Zato sem prosila svojeslužbe, naj na
podlagi skrbnega načrtovanja poiščejo morebiten dogovor SVOP; ta
dogovorbi bil namenjen spodbudi sedanje evakuacije in humanitarnih
prizadevanj. Kot vedno privseh možnostih SVOP je treba to zelo
previdno analizirati in potrebovali bomo ustrezneodgovore na
vprašanja o mandatu, sredstvih in ciljih. Lahko vam povem, da je to
delo vteku ta teden.
Uspešno obvladovanje humanitarne krize je temeljnega pomena,
končanje nasilja je temeljnipogoj za vse ostalo. Zato sem vesela,
da je mednarodna skupnost kot celota prekoVarnostnega sveta ZN
jasno izrazila svoje stališče: da je nasilje nesprejemljivo;
končati semora in ljudje morajo odgovarjati.
Veseli me, da je bil v New Yorku na evropsko zahtevo dosežen
sporazum za vključitevpredložitve tožilcu Mednarodnega kazenskega
sodišča. To je bila evropska pobuda in začeliso že predhodno
preiskavo domnevnih vojnih zločinov.
Ne presenetljivo, zelo tesno sodelujemo z našimi partnerji: z
ZN, z Natom, z ZDA, s Turčijo,z Arabsko ligo in z mnogimi, mnogimi
drugimi državami, s katerimi smo vsak dan v stiku.Z njimi govorimo
o vseh vprašanjih v južnem sosedstvu, vendar zlasti, da bi
zagotoviliučinkovito sodelovanje pri pristopu, ki ga izvajamo v
našem južnem sosedstvu in, kot semdejala, to vključuje vse naše
partnerje. Kot lahko pričakujete, da bom povedala, imamosvojo
lastno odgovornost.
Takoj smo začasno prekinili pogajanja o okvirnem sporazumu med
EU in Libijo in z vsemioblikami tehničnega sodelovanja.
(Aplavz)
Začeli smo s posvetovanji o omejevalnih ukrepih pred Varnostnim
svetom ZN. Polegsankcij ZN smo 28. februarja sprejeli dodatne
omejevalne ukrepe: imamo embargo naopremo, ki bi se lahko uporabila
za notranje zatiranje, in ter razširitev seznama oseb, zakatere
veljata omejitev potovanja in zamrznitev premoženja. Zdaj na ta
seznam dodajamoštevilne subjekte, ki jih nadzoruje Gadafi, in
njegovih najožjih sodelavcev.
Spoštovani poslanci, ostali bomo na čelu mednarodnih prizadevanj
za ponovnovzpostavitev miru in stabilnosti v Libiji. Ko bomo
dosegli konec nasilja, moramo podpiratinastajanje nove Libije z
demokratično izbranimi voditelji in kjer so spoštovane
človekovepravice. V skladu s tem, kar sem že povedala na samem
začetku, ne bomo narekovalirezultatov, ampak bomo podpirali
pluralizem, odgovornost, globoko demokracijo inskupno blaginjo.
Po svoji naravi so krize preizkus naše politike, naših sredstev
in naših sposobnosti zaodzivanje v realnem času in dogodki v južnem
sosedstvu predstavljajo velik izziv zaEvropsko unijo. Kot
podpredsednica Komisije verjamem, da bo naš način odzivanja
opredelilto Komisijo za prihodnja leta.
Zato se obračam na Evropski parlament in potrebujem vašo
podporo, saj je le naše skupnoprizadevanje tisto, ki bo pomagalo
združiti Evropsko unijo, da potrdi močan položaj. Nemoremo si
privoščiti skromnega razmišljanja; ne moremo si privoščiti, da bi
nam potprekrižala neprilagodljivost. Lahko in moramo se odzvati
strateško in združeno. Vendarverjamem, da lahko, če bomo to
storili, resnično prispevamo, s podporo ljudem v tej regiji,ki
prosijo za našo pomoč, toda s podporo pri njihovem oblikovanju
lastne prihodnosti.
09-03-2011Razprave Evropskega parlamentaSL4
-
(Aplavz)
José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, v imenu skupine PPE. –
(ES) Gospod predsednik,Evropska unija se je znašla razpeta med
dvema težavama v Libijski krizi, med tem, kar jezaželeno – čim
hitrejše izginotje zločinskega režima, ki je odločen, da bo umrl
zubijanjem – in kar je dosegljivo.
Če smo iskreni, gospod predsednik, moramo priznati, da Evropska
unija kljub vsemprizadevanjem ni dosegla javnih pričakovanj. To ni
kritika, baronica Ashton, ampak boljvprašanje pristojnosti.
Nemudoma smo se odzvali in dobro smo se odzvali v okviru naših
pristojnosti in s popolnopodporo Evropske unije za resolucijo
Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1970.Kakor koli, mi nismo
vojaška unija. Prizadevamo si, da bi bili politična unija, in še
vednosmo le nedozoreli akterji na mednarodnem prizorišču.
Zato, gospod predsednik, medtem ko imamo to razpravo, medtem ko
se danes sestaja SvetZdruženih narodov za človekove pravice in
medtem ko se bodo jutri sestali Svet ministrovza obrambo, Svet za
zunanje zadeve in Evropski svet, ljudje v Libiji še vedno umirajo.
Vnasprotju s tem ozadjem je, da moramo razmišljati o tem, kaj lahko
storimo.
Ali lahko stojimo križem rok, ko pobijajo nedolžne civiliste?
Ali lahko ostanemo ravnodušnido „Somalizacije“ v Libiji, medtem ko
bo Varnostni svet Združenih narodov dosegel šeeno počasno
odločitev?
Evropska unija mora poslati jasno in glasno sporočilo, ki ima
samo en pomen: „Gadafijevrežim se mora končati takoj“. To sporočilo
mora spremljati niz ukrepov, ki dvigujejopritisk. Gospod
predsednik, predvsem območje prepovedi letenja, nevtralizacija
komunikacijgospoda Gadafija – in verjamem, da bi morali čestitati
Skupini zavezništva liberalcev indemokratov za Evropo, ker so
pripeljali predstavnike Libijske opozicije v Evropskiparlament – in
seveda, mednarodno usklajevanje, še zlasti z Afriško unijo in tudi
z Arabskoligo.
To, gospod predsednik, je tisto, kar ljudje pričakujejo od nas,
in imeli boste popolnopodporo naše politične skupine, da to
dosežete, baronica Ashton.
Martin Schulz , v imenu skupine S&D . – (DE) Gospod
predsednik, gospe in gospodje, radbi se vam zahvalil, baronica
Ashton, za vaše besede ter sijajen in samostojen način, kakoste
predstavili svoj položaj, pa tudi vašo analizo razmer v našem
južnem sosedstvu in vLibiji.
Srečujemo se z velikim izzivom. Doživljamo resnično zgodovinsko
spremembo svetovnegapolitičnega ravnovesja, predvsem v naši
neposredni soseščini. Ukvarjati se moramo z zelorazličnim razvojem
dogodkov. Ne moremo govoriti o enotnem postopku. Enotni postopekje
revolucija, vendar je zelo specifičen za vsako državo in zelo
različen med njimi. V Marokuje drugačen od tistega v Tuniziji, v
Alžiriji od tistega v Egiptu, in Libija je poseben primer,o katerem
intenzivno razpravljamo. Gadafi je zločinec. On je morilec, ki
spada predmednarodno kazensko sodišče. Verjetno se vsi strinjamo,
da ta mož, tako ali drugače, nebo pobegnil pred svojo kaznijo.
Najbolje bi bilo, če bi Libijci lahko ta problem rešili samiin če
bi to tudi storili.
Srečujemo se z velikim izzivom, ki zahteva trezno glavo.
Sprejeti moramo odločitev, tudiglede tega, kaj govorimo tukaj. Na
eni strani nam naša čustva govorijo, da se mora ta zločinkončati,
da je treba ustaviti bratomor v njihovi državi ter da ne smemo
izključiti nobenih
5Razprave Evropskega parlamentaSL09-03-2011
-
potrebnih ukrepov za dosego tega, vključno z morebitnimi
vojaškimi ukrepi. To namgovori naša vest. Vendar pa na drugi strani
vsi vemo, da mednarodna politika deluje in daima lahko napačna
odločitev na tem področju obsežne in dolgoročne posledice.
Enostavno je seveda reči, da bomo posredovali hitro, a tudi
izvajanje območja prepovediletenja od nas zahteva sprejetje
odločitve, da pošljemo vojna letala v zrak in uničimo
libijskeletalske sile na tem območju. To so vojna dejanja, ki jih
izvaja Nato, ki bi morda lahkorešila problem v Libiji, le da bi
povzročila številne težave v celotni širši regiji.
Zato odločno svetujem, da se vse, kar bomo storili, stori v
okviru mednarodnega prava inpredvsem na podlagi resolucije
Varnostnega sveta Združenih narodov in – to je glavniskupni
imenovalec – v sodelovanju z Arabsko ligo in Afriško unijo. To
vključujemo vresolucijo in smiselno je, da to storimo. Če želimo
posredovati v Libiji, je edina smiselnamožnost, da se to zgodi na
podlagi resolucije Varnostnega sveta in s sodelovanjem
arabskihdržav. Zato velja ponoviti, da ne smemo izključiti ničesar,
vendar pa tudi ne smemoprenagljeno in z banalnimi besedami, ki se
nagonsko zdijo pravilne, zadovoljevatikratkoročnih čustev, saj je
lahko to – in to bi rad ponovil – nevarno v dolgoročnem smislu.To
bi bilo nevarno.
V Evropskem svetu – in zdaj se obračam na vas, gospod Buzek,
glede na to, da boste vprihodnjih dneh na zasedanju Evropskega
sveta zastopali Parlament – se postavlja vprašanje,ali potrebujemo
Marshallov načrt za celotno regijo. Moj odgovor bi bil da,
potrebujemonekakšen Marshallov načrt za celotno regijo. Vendar rad
bi vse opomnil, kaj je Marshallovnačrt pomenil za Evropo. Pomenil
je, da je George Marshall Združenim državam Amerikepredlagal, da bi
bil odstotek celotne gospodarske proizvodnje Združenih držav
namenjenEvropi. Rezultati tega so dobro znani – danes se imenuje
Evropska unija in ima ravni uspehain demokratičnega razvoja ter
mirovnega procesa, ki ga ta celina ni še nikoli doživela.
Vendar pa bi upošteval tudi to, da iste vlade, ki o tem
razpravljajo, verjamejo, da je celo enodstotek skupne gospodarske
proizvodnje previsoka cena za Evropsko unijo. Ne moremopostaviti te
banalne zahteve in nato storiti ničesar! Če želimo, da se v našem
južnemsosedstvu ustvari stabilnost, bomo morali zagotoviti
precejšen delež sredstev za financiranje.To je zato, ker tamkajšnji
prebivalci potrebujejo eno stvar, in sicer upanje, da lahko živijov
miru, demokraciji in blaginji, z drugimi besedami, upanje, da lahko
zase pridobijo to,kar imamo mi. To mora biti cilj vseh prizadevanj,
s katerimi se bomo ukvarjali v prihodnjihdneh, tednih in mesecih,
tudi tukaj v Evropskem parlamentu. Navsezadnje vse lepe besedein
krasne resolucije, ki jih sprejemamo skupaj, ljudem v južnem
sosedstvu ne zagotavljajoprav ničesar – oni potrebujejo
oprijemljiva dejanja. Zaradi tega mora biti skupni cilj za vsenas
vzpostavitev območja proste trgovine, katere cilj je ekonomska
enakopravnost medseverno Afriko in Evropsko unijo.
Guy Verhofstadt, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik,
mislim, da je to, kar zdajpotrebujemo, gospa Ashton, zelo jasno
sporočilo in izjava o Libiji z vaše strani in s straniEvropskega
sveta. Menim, da so v tem sporočilu nujne tri stvari. Ljudi še
vedno ubijajo,torej to, kar govorimo ni nepristransko: kar mi
govorimo, lahko pomaga na tem območju.
Najprej moramo priznati – ali vsaj začeti proces priznavanja –
prehodni nacionalni svetkot predstavnika Libijcev. Mislim, da je
nekdo, ki množično ubija svoje lastno ljudstvo,izgubil legitimnost.
Zato moramo začeti proces priznavanja, saj lahko to pomaga
opoziciji,da v političnem smislu zmaga to bitko proti Gadafiju.
09-03-2011Razprave Evropskega parlamentaSL6
-
Druga stvar, ki jo moramo narediti – in naslednje sporočilo, ki
ga morate podati – je to, damoramo okrepiti vse vrste pomoči.
Opozicija potrebuje zdravila, hrano, telefonske linije,kar so vse
dobrine, ki jih lahko mi zagotovimo.
Tretjič, čim prej moramo ohromiti ubijalsko moč Gadafija. V
libijski družbi obstaja jasnosoglasje: v Libiji ne bi smelo biti
nikakršnega neposrednega vojaškega posredovanja. To jelibijska
revolucija in ostati mora libijska revolucija. To, kar oni
potrebujejo, je območjeprepovedi letenja. Evropska unija – Svet in
vi – mora čim prej pozvati ZN, naj o tem sprejmeresolucijo, ki
ustvarja območje prepovedi letenja in ustavlja bombne napade na
mesta vrokah opozicije.
To so tri jasna sporočila, ki jih potrebujemo, in potrebujemo
jih takoj. Ne potrebujemo jihv enem ali dveh tednih; potrebujemo
jih danes, jutri in vsekakor v petek, ko bo Evropskisvet podal
svojo prvo politično izjavo o tej zadevi. To so trije ključni
elementi, ki jihpotrebujemo danes.
(FR) Gospod predsednik, želel bi uporabiti ta govor, da dokaj na
široko podam bistvo, kerje to, kar se dogaja, seveda zgodovinskega
pomena in verjamem, da je tudi bistveno.
Trdno sem prepričan, da je to, kar se danes dogaja v Libiji,
Tuniziji in Egiptu, izjemnapriložnost, da se ustvarijo pogoji, ki
so potrebni za mirno rešitev spora, ki zdaj že desetletjatraja med
Izraelom in Palestino.
Pozivam Izrael, naj bo danes dovolj drzen, da uporabi politične
ukrepe za hiter začetekmirovnega procesa s palestinsko državo.
Priložnost, da pokažemo, da je treba demokratičniproces, ki poteka
v tej regiji, darilo iz zgodovine, ki lahko osvobodi regijo in svet
spora, kije povzročil toliko bolečine, toliko nesporazumov in
toliko tragedij, zgrabiti z obemarokama. To sporočilo je treba tej
regiji poslati danes.
Daniel Cohn-Bendit, v imenu skupine Verts/ALE . – (FR) Gospod
predsednik, baronicaAshton, pred kratkim ste dejali, baronica
Ashton, da moramo spoštovati ljudi in njihovoželjo po svobodi.
Bodimo odkriti. Že leta nam to ne uspeva. Sodelovali smo v
diktaturah – mi, Evropskaunija in vse države članice. Torej ste se
zdaj prenehali pogajati s polkovnikom Gadafijem?Mazel tov! Ste
resni? Ali res mislite, da bi lahko nadaljevali? Že leta so se ta
Evropska unija,te države članice in gospod Berlusconi pogajali na
primer za vrnitev beguncev v Libijo. Alini nikogar zanimalo, kako
je s temi begunci ravnal polkovnik Gadafi?
(Aplavz)
Po vsem tem bi se morali lotiti malo samokritike, ko gre za to
zadevo.
Danes se je narod uprl. Ima predstavnike. Ko so se Poljaki
uprli, jih ni nihče vprašal, če jebil sindikat Solidarność
demokratično izvoljen; sindikat Solidarność je bil priznan
takoj,pomagali so mu. Pozivam vas, da priznate to prehodno vlado,
ker je to edina sila, ki lahkodoseže demokracijo. Da, ohraniti
moramo trezno glavo, gospod Schulz, vendar pa moramoprav tako
izbrati, na kateri strani smo.
Potrebno je dvoje.
Najprej, polkovnik Gadafi ne sme zmagati, ker če zmaga, bo to
uničilo vsako upanje odemokraciji v mnogih regijah in to bo zmaga
za diktatorje! Zato mora biti naša politikausmerjena k mnenju, da
mora polkovnik Gadafi izgubiti in da morajo Libijci
postatizmagovalci v boju proti polkovniku Gadafiju.
7Razprave Evropskega parlamentaSL09-03-2011
-
Drugič, Libijci nočejo tujega vojaškega posredovanja, to je res.
A vendar pravijo: „Želimoobmočje prepovedi letenja“. Afriška unija
razpravlja o območju prepovedi letenja. Arabskaliga razpravlja o
območju prepovedi letenja. Torej, to ni Nato.
Sporazum za uvedbo območja prepovedi letenja je v prvi vrsti
namenjen ustvarjanju novegaravnotežja moči v političnem smislu,
ločitvi polkovnika Gadafija od ZN in sporočilu, dabomo šli bodisi
skozi Varnostni svet bodisi skozi Generalno skupščino, ki je s 100
%glasovala v prid izključitve Libije iz Sveta za človekove pravice.
To pomeni, da je polkovnikGadafi popolnoma izoliran. To mu pove:
„Nimaš nobene prihodnosti, nimaš nobenepriložnosti!“
Območje vojaške izključenosti je predvsem politično dejanje.
Kako ga je mogoče doseči?Obstaja nešteto zamisli. Jasno je, da ne
bo nihče bombardiral Libije, vendar pa bi letalo, kije na primer
vzletelo, lahko sestrelili. Polkovniku Gadafiju je treba pokazati,
da mu nebomo dovolili bombardiranja libijskih mest. Obstajajo druge
možnosti. To je političnodejanje, ki ga moramo izvesti.
(Aplavz)
Resnično verjamem, da če primemo bika za roge in priznamo to
prehodno vlado, bomoEvropsko unijo, Združene narode in Arabsko ligo
pomaknili naprej. Dovolite, da pospešimoizolacijo polkovnika
Gadafija, in verjamem, da bodo takrat njegovi dnevi diktatorstva
vLibiji šteti.
Obstaja tudi vprašanje humanitarne pomoči. Potrebni so zdravniki
in potreben je način,kako prevažati ranjene iz Libije. Nekatera
pristanišča so odprta in vsa humanitarna pomočbi mora prihajati
preko vzhodne Libije. Nazadnje pa sta potrebni tudi pomoč v hrani
invojaška pomoč. Pred nami je naslednja odločitev: če bo polkovnik
Gadafi izgubil, morajoostali zmagati.
Zagotovimo, da se to, kar se je zgodilo v Bosni, ne bo ponovilo.
Bosancem in Srbom je bilnaložen embargo. S tem so soglašali vsi.
Ne, tu je ena stran proti drugi. Želimo vojaškiembargo, embargo na
orožje proti polkovniku Gadafiju. Prebivalcem Libije želimo
datipriložnost, da se osvobodijo z orožjem, ker je takšen položaj –
to je polkovnik Gadafi hotel.
Rad bi končal to temo o beguncih in humanitarni pomoči.
Dovolite, da uporabimo vseinstrumente, ki so na razpolago Evropski
uniji, da začasno namestimo begunce inzagotovimo, da jih prizna
Svet Združenih narodov za človekove pravice. Več tisoč beguncevv
taboriščih kot take priznava UNHCR. Dovoliti jim moramo, da pridejo
v Evropo! Čebomo to storili, bomo s tem izrazili zelo močno
humanitarno in politično gesto in ravnalibomo tako, da bomo
zagotovili, da bo Evropa končno priznana, da bodo priznane
evropskevrednote, saj izvajamo ukrepe za ohranjanje teh vrednot in
za zagotovitev svobode v Libiji,Tuniziji in Egiptu.
(Aplavz)
Charles Tannock, v imenu skupine ECR . – Gospod predsednik, to
je izjemna razprava.Strinjam se skoraj z vsem, kar je danes povedal
Daniel Cohn-Bendit, zaradi česar sem malozaskrbljen. Kakor sem
vedno govoril, Gadafi ostaja afriški Fidel Castro, čeprav se niti
Castrone bi zatekal k tako divjemu nasilju, kot smo mu bili nedavno
priča s strani Gadafijevegarežima in njegovih sociopatskih sinov
proti civilnim protestnikom.
Januarja lani sem pozornost pritegnil k dejstvu, da je bil
Gadafi nekoč velik pokroviteljterorizma. Zdaj je seveda obtožen
ustrahovanja svojih lasnih ljudi. Gadafi je porabil veliko
09-03-2011Razprave Evropskega parlamentaSL8
-
denarja in časa za dvorjenje Zahodu, poskušal nas je prepričati,
da je spremenjen človek.To se seveda ni zgodilo. Z ogromnimi
prihodki, ki jih ima na razpolago od nafte, je lahkorazdeljeval
darila v zameno za politično popuščanje po vsej Evropi, nenazadnje
v mojidržavi, Združenem kraljestvu, zlasti v okviru prejšnje
vlade.
Naša prva prednostna naloga je zdaj, da pomagamo ustaviti to
nesmiselno nasilje v Libiji.Bil sem med prvimi v tem parlamentu, ki
smo pozvali k območju prepovedi letenja.Zahvaljujem se Franciji in
Združenemu kraljestvu, ker sta si za to močno prizadevala poceli
državi, da bi Gadafiju preprečila izvajanje bombnih napadov na
njegove lastne ljudiin plačancem, ki bi prileteli v glavnem iz
Alžirije in podsaharske Afrike. Verjamem, daVarnostni svet – zlasti
gre tu za ruski in kitajski veto – morda ne bo potrdil tega
vprašanjaobmočja prepovedi letenja.
Zdaj moramo resno premisliti o tem, da priznamo prehodni
nacionalni svet v Bengazijukot zakonito libijsko vlado, da bo lahko
zaprosila za vojaško pomoč ne da bi se ji bilo trebazatekati k
resoluciji ZN. To bo preprečilo dodatne poboje civilistov in dalo
resničnemožnosti upornikom za demokracijo.
Na srečo je bilo večina državljanov EU v Libiji varno
evakuiranih – in to je bilo storjenoučinkovito –, a jasno mi je
bilo, da se je večina držav članic zanimala samo za pomoč
svojimdržavljanom. Izkazalo se je, da so bile določbe Maastrichtske
pogodbe, ki državljanom EUne glede na to, kje so, omogočajo, da
zaprosijo za konzularno zaščito katere koli državečlanice, ko je to
nujno potrebno, med procesom evakuacije popolnoma pozabljene.
Miguel Portas, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospod
predsednik, upora v Libiji nemoremo razumeti brez razumevanja
revolucij v Tuniziji in Egiptu. Ravno zaradi tega, kerje ta upor v
Libiji del zgodovinskega, revolucionarnega in popularnega procesa,
ki boprinesel demokracijo v južno Sredozemlje in v celoten arabski
svet, so stališče Evrope inspremembe tega stališča glede načina,
kako ravna v Libiji, izredno pomembni.
Dnevi Gadafijevega režima so šteti, ker je to diktatura in ker
se je ljudje ne bojijo več. Nemore preživeti, ko so njegove sosede
v postopku prehoda v demokracijo in tudi, ker jeizoliran znotraj
mednarodne skupnosti.
Vendar pa je treba pri premisleku o tej spremembi evropskega
stališča povedati nekaj opreteklosti, saj je bila Evropska unija
ena od stebrov podpore starega režima. Resolucijatega ne pravi,
ampak orožje, s katerim so zdaj zatirani Libijci, so v veliki meri
evropskoorožje in bombe.
Zato bi rad bil zelo jasen. Levica je naklonjena zamrznitvi
sredstev, embargu na orožje,spodbujanju odnosa z uporom in vsem
ukrepom humanitarne pomoči, a rad bi tudipojasnil, da nasprotujemo
vsem oblikam vojaškega posredovanja, vključno z ukrepom,ki bi lahko
odprl vrata za takšno posredovanje: območje prepovedi letenja.
O tem smo tu jasno govorili. Imamo izkušnje: vemo, kako se začne
vojaško posredovanje,in vemo, da se nikoli ne konča, ko se enkrat
začne.
Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Gospod predsednik,
pred evropskimi očmina naši južni meji se odvija resnična libijska
drama, ko Gadafijev režim terorja ne ohranjale svojega položaja; v
veliki meri napada odpadniške regije države. Medtem pa so
umorivsakdanjik v glavnem mestu Tripoli in številni libijski
državljani izginjajo brez sledi. To sotragične razmere, ki
izpostavljajo mnenje izkušenega popotnika v Libijo, da je
edinoučinkovito sredstvo verjetno vojaško posredovanje.
9Razprave Evropskega parlamentaSL09-03-2011
-
Gospod predsednik, vendar pa lahko razumem nepripravljenost
Zahoda, da uporabi tozadnje sredstvo. Vendar pa mnogo težje razumem
odlašanje in zavlačevanje gledevzpostavitve območja prepovedi
letenja nad Libijo. Navsezadnje ima pasivnost v zvezi stem visoko
ceno, namreč podaljšanje velikega trpljenja Libijcev. Evropska
unija lahko inmora pomagati položiti temelje za Libijo po Gadafiju
in za boljše obete za prihodnost teplemenske države. Najprej nam
dovolite, da zlomimo Gadafijeve letalske sile in ohromimo„Bratskega
voditelja“, kakor se rad imenuje.
Bruno Gollnisch (NI). – (FR) Gospod predsednik, gospe in
gospodje, verjamem, daprizanesljivost in nemoč, ki ju zdaj že dolgo
kažemo, ne smeta dati prednosti želji pokaotičnem posredovanju,
katerega škodljivi učinki bi bili takoj očitni.
Enkrat lahko rečem, da sem se okvirno strinjal s previdnim
govorom gospoda Schulza.Res verjamem, da ima obilo dobrih namenov v
tem parlamentu, želja po humanitarnemposredovanju in vmešavanje v
druge zadeve resnično škodljive učinke. Želite, da
diktatorjizapustijo svoje države, in prav imate. A če resnično
želite, da gredo, jim morate omogočitiodhod. Ne smete jim najprej
odreči vizuma, da zapustijo svojo lastno državo, niti jim nesmete
kot njihov edini obet za prihodnost obljubiti dosmrtnega zapora. Če
in ko boste tostorili – in to je dejstvo, gospod Cohn-Bendit – jim
ne boste dali druge možnosti, kot dase borijo, dokler ne bo njihovo
ljudstvo prelilo zadnje kaplje krvi. To je dejstvo!Tradicionalno
mednarodno pravo je imelo zato znatno prednost pred vsem, kar danes
tuslišimo, in resnična škoda je, da je bilo spregledano in
predvsem, da so ga spregledali tisti,ki so še pred nedavnim te
diktatorje zasipavali s hvalo. Nisem bil tisti, ki je v ta
parlamentpovabil gospoda Bena Alija in ki je spoštljivo poslušal
njegov govor. To ste bili vsi vi, gospein gospodje, in takrat smo
slišali zelo malo protestov!
Ioannis Kasoulides (PPE). – Gospod predsednik, na začetku je
imel upor v Libiji nekaterespodbude in značilnosti dogodkov v
Tuniziji in Egiptu. Gadafijev režim se je lotilsmrtonosnega
zatiranja brez primere z uporabo letalskih sil, bojnih
helikopterjev inneusmiljenih plačancev, ki so streljali z namenom,
da pobijejo neoborožene civiliste. Pokolje povzročil prebege v
vojski, vladi in diplomatski službi. Ljudje v Bengaziju in drugod
sovzeli orožje vojski, ki je prebegnila, in zdaj je upor postal
oboroženi spopad, ki jeneenakopraven v smislu moči.
Gadafi je izgubil vso zakonito podlago za vodenje, ker je
povzročil zločine proti človeštvu,proti svojim lastnim ljudem.
Podaljšani spopad povzroča veliko humanitarno katastrofoznotraj
libijskih meja in ob njih. Obstaja tveganje za nastanek
migracijskih tokov v smeriEU, zlasti proti južnim državam članicam.
Prav tako dviguje svetovne cene nafte na ravni,ki so nevarne za
svetovno gospodarstvo.
Zato je nujno, da se spopadi takoj končajo, a Gadafi ne sme
zmagati. Območje prepovediletenja je treba nujno izvajati in
uporabiti moramo vsa druga mogoča sredstva za pomočdemokratično
usmerjenim Libijcem, da premagajo sile, ki s podkupovanjem,
zastraševanjemin plemensko manipulacijo še vedno podpirajo
Gadafija.
Lahko si zamislimo, kaj bo pomenilo, če Gadafi uspe. Priča bomo
razmeram, ki so hujšeod tistih v Ruandi, ki bodo v sramoto vsemu
človeštvu. Odločni ukrepi so potrebni zdaj.
Ana Gomes (S&D). – Gospod predsednik, Evropski parlament
podpira Združene narodepri njihovem soglasnem sporočilu libijskemu
diktatorju: odstopi, ustavi prelivanje krvi,stopi pred sodišče.
09-03-2011Razprave Evropskega parlamentaSL10
-
Kljub Gadafijevemu maščevanju proti njegovim ljudem mora EU
izvajati svojo odgovornost,da ščiti, tako da pomaga pri
uveljavljanju območja prepovedi letenja, kakor so predvideleArabska
liga, Organizacija islamske konference in Afriška unija, ter druge
ukrepe, ki jihbo določil Varnostni svet, z vsemi razpoložljivimi
sredstvi, vključno s sredstviSVOP – prosim, upoštevajte, gospa
Ashton –, namreč, da se uveljavlja embargo na orožje.
EU mora storiti več za pomoč vsem tistim, ki poskušajo zbežati
ali so v brezizhodnempoložaju v Libiji, in sicer tako, da podpre
UNHCR in humanitarne organizacije na temobmočju in da pomaga pri
ponovni naselitvi beguncev, ki jih ni mogoče vrniti v domovino,kot
so Somalci, Eritrejci in Etiopijci. Akcijski načrt za ponovno
naselitev beguncev, kipomeni porazdelitev bremena, skupni azilni
sistem, začasni zaščitni ukrepi – Evropskaunija bi morala vse nujno
uzakoniti v skladu s solidarnostno klavzulo in načelom
nevračanjater kot del povezane in dolgoročne strategije za
obvladovanje vpliva političnega prehodana severu Afrike, ki
obravnava glavne vzroke za migracije.
EU mora revidirati evropsko sosedsko politiko za jug, prednost
mora dati podpori zazmogljivost in izgradnjo institucij za
ohranjanje pravne države, človekovih pravic, vključnos pravicami
žensk, ter za pripravo pravih volitev. EU mora takoj vzpostaviti
odnose zpolitičnimi silami, ki nastajajo v Libiji, namreč z
začasnim prehodnim svetom, zaspodbujanje demokratičnega prehoda in
za zagotavljanje, da bo demokracija prineslasvoboščine, razvoj in
dostojanstvo, za katere nam Libijci kažejo, da si prizadevajo.
Alexander Graf Lambsdorff (ALDE). – (DE) Gospod predsednik,
zaradi te razprave tuv Evropskem parlamentu je jasno eno in to je,
da nismo nepristranski, ko gre za ta spor.Smo na strani
demokratične revolucije. Gadafi mora oditi in Evropa mora pri
uresničitvitega igrati aktivno vlogo.
Tu gre za porazdelitev delovne obremenitve na mednarodni ravni.
Razpravljamo o območjuprepovedi letenja, nečem, za kar je – kakor
je pravilno ugotovil gospod Schulz – potrebnapodpora Varnostnega
sveta ZN. Kaj bomo storili, če Moskva in Peking ne bosta dala
svojegasoglasja? No, potem bomo morali zapreti to vrzel v
mednarodnem pravu. Vseeno bomomorali sprejeti odgovornost za
zaščito neoboroženega prebivalstva s pomočjo Arabskelige in Afriške
unije, pa tudi z aktivno vlogo Evropske unije. Potem bi bili za
vojaškoizvajanje odgovorni Nato in njegovi partnerji, ampak v
političnem in gospodarskem smislubi morala Evropska unija še naprej
igrati ključno vlogo, še dolgo po tem, ko bodo v takšnemscenariju
Nato in Združeni narodi prenehali igrati svoji pomembni vlogi.
Nekaj bi rad povsem jasno povedal, in to je, da sem bil zelo
vesel, gospod Schulz, ko semvas slišal reči, da potrebujemo območje
proste trgovine. To je zato, ker bodo ti ljudje, čene bomo pustili
njihovih izdelkov v EU, še naprej množično prihajali v Sredozemlje
vkoraklih in bodo preplavili Lampeduso. Tega vsekakor ne želimo.
Zato ustvarimo območjeproste trgovine, dovolimo vstop tem izdelkom
v EU, da bodo imeli ljudje tam tudigospodarsko prihodnost v svojih
demokratiziranih državah.
Mirosław Piotrowski (ECR). – (PL) Gospod predsednik, razvoj
dogodkov v Libiji jezadnji v vrsti dogodkov v severni Afriki in na
Bližnjem vzhodu. Določbe Lizbonske pogodbeomogočajo Evropski uniji,
da uporabi službo za zunanje delovanje, a doslej se je ta službav
svojem pristopu do dogodkov v tej regiji slabo odzivala. Dvakrat
sem zaprosil, da se tjapošlje vsaj misija. Pozdraviti je treba, da
je bila v primeru Libije takšna misija poslana. Njencilj je oceniti
humanitarna prizadevanja, a potrebni so tudi posebni politični
ukrepi. Gledena podatke ZN je v Libiji umrlo že tisoč ljudi in
glede na podatke organizacij za človekovepravice je ta številka že
6 tisoč. Nemiri v regiji se pretvarjajo v rast cen surove nafte
na
11Razprave Evropskega parlamentaSL09-03-2011
-
svetovnih trgih, nekaj kar je zelo jasno vsem, ki živijo v
Evropski uniji. Naš ključni interesje, da na naslednjem vrhovnem
srečanju Unija sprejme končno stališče in ukrepa soodvisnos
prizadevanji diplomacije Združenih držav. Najlepša hvala.
Gerard Batten (EFD). – Gospod predsednik, pomembni dogodki v
severni Afriki imajomorda v dobrem ali slabem smislu globoke
posledice za prihodnji razcvet in mir zahodnecivilizacije, a priča
smo izidu procesa, ki se je začel pred 40 leti. Zahod so države,
kiproizvajajo nafto, stisnile v kot in milijarde in milijarde
dolarjev smo prenesli v pokvarjenein despotske režime. Brez nafte
polkovnik Gadafi ne bi bil nič več kot lokalni
tretjerazrednidiktator.
Upati moramo, da bodo države, kot je Libija, ustvarile
demokratične in liberalnerežime – zaradi njih samih in zaradi nas
–, a na to se ne moremo zanašati. Zahodne državemorajo osredotočati
svoja sredstva in znanstvene raziskave v to, da najdejo alternativo
zanafto. Če se lahko iz te krize naučimo enega nauka, potem se
moramo naučiti predvsemto, da zahodne civilizacije ne smejo biti
odvisne od drugih glede svoje nujno potrebneoskrbe z energijo.
PREDSEDSTVO: GIANNI PITTELLApodpredsednik
Elmar Brok (PPE). – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton,
gospe in gospodje, radbi se iskreno zahvalil visoki predstavnici za
razlago, ki nam jo je podala, in za njenaprizadevanja v zadnjih
tednih, ki bi lahko Evropo vsaj malo spravila na zemljevid, če
bomoše naprej pristopali k temu vprašanju s potrebnim pogumom in
sprejeli nujne ukrepe.
Kljub razlikam so dogodki v severni Afriki zelo primerljivi s
tistimi iz leta 1989. Ljudjepozivajo k svobodi in boljšim
življenjskim razmeram. Poleg humanitarne pomoči, ki jomoramo
zagotoviti zdaj, moramo ljudem severne Afrike ponuditi našo pomoč,
če jo želijo,pri tamkajšnjem razvoju demokracije. Vendar pa bo
demokracija preživela le, če se boljudem hkrati pomagalo doseči
boljše življenjske razmere. V zvezi s tem smo slišaligovorjenje o
Marshallovem načrtu in o območju proste trgovine – vse to je
potrebno, lahkopa bi bilo za nas pozitivno v izredno dramatičnem in
zgodovinskem smislu za uveljavitevdemokracije, svobode in boljših
življenjskih razmer v teh državah. Zato tega ne smemoobravnavati
kot nekaj vsakdanjega in moramo hitro ukrepati.
Da bi preprečili morilcu Gadafiju, da se ponovno uveljavi,
moramo ljudi opogumiti in jimpokazati, da smo na njihovi strani.
Zato je pomembno, da se s prehodnim svetomvzpostavijo odnosi.
Ravnati moramo kot zveze, da bi tako jasno pokazali, da
sprožamodruge elemente. Pomagati moramo popolnoma osamiti Gadafija,
da bo ločen od svojihljudi in da zanj ne bo prihodnosti in se bodo
ljudje lahko tako izvili iz njegovega prijema.Pri tem moramo
Gadafiju tudi preprečevati izvajanje bombnih napadov na njegovo
lastnoprebivalstvo. To pomeni, da je območje prepovedi letenja –
ali kar koli drugega – nujnoza omogočanje zaščite in spodbude za
zagotavljanje, da tisti, ki se borijo za svojo svobodo,ne bodo
izgubili poguma. Dalje, glede na to, da lahko to storimo skupaj z
Arabsko ligo,ob priznavanju listine Združenih narodov, ne bi
potrebovali resolucije ZN, če bi bilaudeležena Rusija. Potem moramo
pomagati tamkajšnjim ljudem, da se bodo lahko boriliza svobodo v
tem sporu in da ne bo prišlo do podaljšane državljanske vojne s tem
morilcem.
(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi
modrega kartončka v skladu sčlenom 149(8))
09-03-2011Razprave Evropskega parlamentaSL12
-
Miguel Portas (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, rad bi le
preveril, ali sem pravilnoslišal gospoda Broka: ali ste rekli, da
za vojaško rešitev oziroma odločitev vojaškega značajapo vašem
mnenju ni potreben sklep Združenih narodov? Če ste rekli to, moram
reči, dase z vami niti malo ne strinjam.
Elmar Brok (PPE). – (DE) Gospod predsednik, izrecno sem dejal,
da se mora to zgoditiv sodelovanju z Arabsko ligo in arabskimi
državami.
Drugič, zaželeno je, da se zakonitost zagotovi z resolucijo
Združenih narodov. Vendar pa,če bo ena od stalnih članic
Varnostnega sveta na to dala veto, obstaja veliko primerov
tega,kako se lahko listina Združenih narodov ustrezno uporablja. Ne
smemo dovoliti, da bi nasveto ene od stalnih članic oviral pri
preprečevanju Gadafiju, da pobije svoje ljudi.
Adrian Severin (S&D). – Gospod predsednik, nedavni
zgodovinsko pomembni dogodkiv našem južnem sosedstvu pozivajo k
ponovni določitvi naših politik tam, a začeti moramoz nauki, ki se
jih moramo naučiti.
Najprej se moramo naučiti, da je zaupanje avtoritarnim
voditeljem ali vsiljevanje našeganačina življenja napačno. Tem
ljudem moramo pustiti, da sami na svoj način in pod svojimipogoji
zgradijo svojo demokracijo.
Drugič, razumeti moramo, da smo mi in te države zaradi
nacionalnega drobljenja našepolitike pomoči za razvoj, ki včasih
omogoča spodbujanje nacionalnih geopolitičnihnačrtov, prikrajšani
na področju prednosti varnosti prek razvoja.
Tretjič, naše pomanjkanje vizije in politične volje pri
reševanju izzivov regionalne varnosti,zlasti izraelsko-palestinsko
vprašanje, nas pelje še v hujšo krizo.
V zvezi z Libijo si moramo, med drugimi državami, zapomniti, da
niso vsi, ki se borijoproti diktatorju, demokrati in da spremembe
same po sebi niso vedno na bolje.
Zato lahko govorimo o dialogu, udeležbi, humanitarni pomoči, a
priznanje je morda šeprezgodnje in zatekanje k vojaškim sredstvom
bi bilo treba izključiti oziroma bi ga moraliodobriti vsaj Združeni
narodi in v njem bi morala sodelovati Arabska liga. Drugače bilahko
bili zavedeni v tveganje in rezultate tega tveganja bi težko
obvladovali.
Marielle De Sarnez (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, baronica
Ashton, tokrat morabiti Evropa prisotna na zasedanju. Petkovo
vrhovno srečanje bo moralo odločno in odkritopriznati zakonitost
nacionalnega sveta, katerega zahteve so preproste. Prvič,
izrednehumanitarne razmere. V Libiji poteka državljanska vojna.
Okrepiti moramo svojaprizadevanja, da tja pošljemo desetkrat več
hrane, zdravil in zdravnikov, in ponuditimoramo svojo podporo več
tisoč beguncem, ki preplavljajo Tunizijo in Egipt. Vendar pase
Evropa ne sme zadovoljiti le s humanitarnim odzivom. Evropski svet
mora sprejeti svojeodgovornosti in nadaljevati s projektom za
vzpostavitev območja prepovedi letenja kotdel odločitve, ki je bila
sprejeta v ZN in vključuje Arabsko ligo in Afriško unijo, da
biletalskim silam polkovnika Gadafija preprečili pomor njegovih
ljudi.
Nazadnje pa bi rada nekaj povedala voditeljem, ki igrajo na vse
te strahove: migranti, kibežijo iz Libije, si želijo le eno in to
je vrnitev v njihovo državo. Glede tistih, ki danes tvegajosvoja
življenja za svobodo in demokracijo, oni želijo živeti in delati v
svobodni državi, nakatero so lahko ponosni in tako si bo morala
Evropska unija, ko bo prišel čas za obnovo,odločno in pogumno
prizadevati za njihov gospodarski razvoj.
13Razprave Evropskega parlamentaSL09-03-2011
-
Derk Jan Eppink (ECR). – Gospod predsednik, vsi se strinjamo, da
je bil gospod Gadafimorilec, in strinjam se z gospodom Schulzem.
Sprašujem se le, zakaj so ga naši voditeljiEU v preteklih letih
poskušali očarati.
Tu imam sliko gospoda Van Rompuya, ki je nedavno prispel na
položaj in že je v napačnidružbi; in tu imamo gospoda Verhofstadta,
ki diktatorja sprejema z vojaško častjo, kar muje vsekakor všeč.
Tu, gospod Cohn-Bendit, imamo gospoda Berlusconija. Vemo, da
segospod Berlusconi rad poljublja, a poljublja se s popolnoma
napačno osebo. Gospa Ashton,tu imam tudi Tonija Blaira, vašega
nekdanjega šefa, ki poljublja diktatorja.
Moja poanta je: strinjam se, da se morate srečevati z ljudmi, ki
so bolj nizkotni od vas, a nivam jih treba poljubljati. Ni vam jih
treba objemati. Ni vam jih treba očarati.
Hranili ste pošast, proti kateri se zdaj ljudje borijo in zato
jih pobijajo. Zato vsem tistimvoditeljem EU, ki so poljubili in
objeli Gadafija, pravim: lahko vas je sram!
Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje,
on je bil pravi človekv pravem času. Gospod Cohn-Bendit je rekel:
gospod Gadafi je zločinec in sklepal jedogovore z gospodom
Berlusconijem.
Jaz pravim, da je gospod Gadafi zločinec, da je sklepal
sporazume z Evropsko komisijo, kijo je vodil gospod Prodi, z
italijansko vlado gospoda D'Aleme, z laburistično vlado
gospodaBlaira in s še sto drugimi vladami. Gospod Gadafi je
zločinec, ki je več kot 20 let vodildržavo, ki ima še vedno
strateški in ključni pomen za interese polovice sveta.
Dovoljpametni moramo biti in to priznati, kako bomo sicer
sodelovali pri Marshallovem načrtu,ki ga je omenil gospod
Schultz?
Marshallov načrt je res obstajal, Američani so nam dali denar, a
ko so to storili, so zahtevali,da evropske vlade izženejo komuniste
iz politik v svojih državah; pogoje so nam narekovalioni. Kakšni so
pogoji, ki jih nameravamo narekovati državam na južnih obalah
Sredozemlja,da bi se zavezali Marshallovemu načrtu? Ali nameravamo
diktatorje zadnjih let zamenjatiz drugimi diktatorji, da bi
pomagali svojim interesom, ali je cilj našega Marshalloveganačrta
spodbujanje razvoja močnih, zdravih institucij, ki posnemajo duha,
ki se dobro drživ civilni družbi in ki smo ga zadnje dni videli
oživeti v teh državah?
To je pravo vprašanje, ki si ga moramo postaviti in predlogi, ki
jih moramo podati Svetu,vključno z območjem prepovedi letenja in
patruljami na libijski obali, kar je dolžnostevropskih ladij v
zalivu Sirte in ne ameriških. To mora biti zdaj ustrezen odziv za
Evropo.
Juan Fernando López Aguilar (S&D). – (ES) Gospod predsednik,
baronica Ashton,menim, da je iz te razprave jasno, da se celoten
Evropski parlament zaveda, da ta krizapreoblikovanja v severni
Afriki ni več test evropske zunanje politike, ampak je zdaj
testsame uresničljivosti zunanje politike Evrope. Zato je popolnoma
nujno, da se lahkoEvropska unija obrne na mednarodno skupnost z
enim samim in prepoznavnimsporočilom.
Tu bi rad izkoristil svojo minuto in dodal svoj glas tistim, ki
so izpostavili pomembnosthumanitarne razsežnosti v tej krizi
preoblikovanja. To bo Evropi omogočilo, da ukrepa znamenom lajšanja
učinkov zlasti na humanitarni fronti v smislu razseljenih ljudi
inmorebitnih prosilcev za azil ter beguncev, ki bežijo iz območja
spopadov na najbližjomejo, to je meja z Evropsko unijo.
Zato bi rad poudaril nujno potrebo, da Evropska unija konča svoj
še nerešen sveženj oazilu; da pregleda direktivo 2001/55/ES o
ukrepih za zaščito razseljenih oseb v izrednih
09-03-2011Razprave Evropskega parlamentaSL14
-
humanitarnih razmerah in za obvladovanje nepredvidenega
množičnega prihoda migrantov;da lahko da prednost Evropski agenciji
za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjihmejah držav
članic Evropske unije in Evropskemu azilnemu podpornemu uradu,
orodjema,ki jih imamo na razpolago; in zlasti, da klavzulo o
človekovih pravicah v zunanji politikinapolni s pravim pomenom,
zaradi česar ne bo več le dolgovezna klavzula, ampak pogojza sam
obstoj zunanje politike Evropske unije.
Kristiina Ojuland (ALDE). – Gospod predsednik, včeraj so se
mnogi poslanci našegaparlamenta sestali s predstavniki libijskega
prehodnega sveta, katerega sporočilo je bilopopolnoma jasno:
potrebujejo mednarodno podporo in pomoč in to potrebujejo
zelohitro.
Zato je prva stvar, ki jo moramo storiti, kakor so že povedali
mnogi kolegi, da začnemovzpostavljati odnose s prehodnim svetom
zaradi uzakonitve njihovih dejavnosti. Priznatijih moramo.
Drugič, vsi vemo in to so povedali mnogi kolegi, da Gadafijeve
letalske sile v Libiji še vednovsako minuto ubijajo ljudi in zato
moramo biti kot Evropska unija pripravljeni in hitroukrepati skupaj
z Združenimi narodi in Arabsko ligo za vzpostavitev območja
prepovediletenja.
Moja zadnja točka je povezana s humanitarnimi vprašanji. Ti
ljudje potrebujejo preprosteosnovne stvari, kot so hrana, voda in
medicinska oskrba in potrebujejo tudi tehničnopomoč. Celo vojska na
strani opozicije potrebuje tehnično pomoč, da se bodo lahko
prekspleta povezali med seboj.
Paweł Robert Kowal (ECR). – (PL) Gospod predsednik, na srečo ni
res, da so vsi evropskiin svetovni politiki poljubljali Gadafija,
kot pravi gospod Eppink. Že pred 25 leti RonaldReagan ni imel
nobenega dvoma o Gadafiju. Potrebovali smo 25 let, da smo danes
prišlido enakega zaključka. Ti poljubi seveda niso bili popolnoma
neutemeljeni. Opravičevalajih je beseda „stabilnost“. Danes moramo
namesto besede „stabilnost“ napisati besedo„demokracija“. To je
priložnost, ki jo moramo sprejeti, in sprejeti jo moramo zdaj.
Čeznekaj dni bo potekalo vrhovno srečanje. Pričakujemo, da bo
prineslo rezultate. Ne smemosi privoščiti, da bi zapravili še 25
let. Naš problem ni, da ne razumemo teh časov. Tu pogostogovorimo
prave stvari. Naš problem je, da počasi ukrepamo. Naš problem je,
da tisto, karpočnemo, ni učinkovito. Morda je to naša
najpomembnejša priložnost v zvezi z vseminašimi sosedi, vključno z
Lukašenkom. Pomembno je, da se uspemo pravočasno odzvati,če ne bomo
čez 25 let ponovno gledali slike s poljubi. Hvala.
Michael Gahler (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in
gospodje, vsi želimoprebivalcem severne Afrike pomagati, da bi
dosegli njihove upravičene cilje. Ljudje na temobmočju bodo izbrali
svojo pot naprej, a mi moramo biti, če nas bodo prosili za
pomoč,pripravljeni s takojšnjo humanitarno pomočjo. Zato je dobro,
da je ECHO, direktoratEvropske komisije za humanitarno pomoč, že na
terenu v Tuniziji in Egiptu.
Vendar pa zdaj doživljamo pravi test izjemnih situacij v zvezi z
zmogljivostmi in znanjemEU in njenih držav članic, glede na to, da
moramo vse storiti na enkrat: prepeljati od tamnaše državljane,
oskrbeti osnovne potrebe beguncev iz sosednjih držav in jih
prepeljatidomov, poskrbeti za begunce, ki prihajajo v EU po morju,
in se boriti proti nezakonitemuuveljavljanju oblasti
diktatorja.
Kakšni so konkretni koraki, potrebni za delegitimizacijo
Gadafija?
15Razprave Evropskega parlamentaSL09-03-2011
-
Najprej moramo skupaj spraviti naše veleposlanike iz
Tripolija.
Drugi korak je, da moramo priznati nacionalni prehodni svet kot
zakoniti organ, s katerimposlujemo v Libiji in z njim doseči
dogovor glede zagotavljanja humanitarne pomoči.
Tretji korak je, da bi morale naše države članice v Varnostnem
svetu predložiti skupnipredlog za vzpostavitev prepovedi letenja, o
katerem lahko kmalu glasujemo.
Četrti korak je, da bi morali, če Varnostni svet ovira veto,
podpreti razvoj regionalnegamednarodnega prava. Z drugimi besedami,
če se Afriška unija, Arabska liga in EU vsestrinjajo, bi morali z
ustreznimi sredstvi znotraj regije najti skupno pot za izvajanje
območjaprepovedi letenja.
Seveda moramo srednjeročno razpravljati o tem, kako lahko
ustvarimo priložnosti zarazvoj v teh državah, na primer prek
območja proste trgovine, da bodo ljudje lahko našliprihodnost v
svojih domovinah.
Sylvie Guillaume (S&D). – (FR) Gospod predsednik, rada bi
podprla resolucijo orazmerah v Libiji, ki jo je predložil naš
parlament. Evropskim institucijam res daje gradivoza razmislek. V
njej je jasno in odločno pojasnjen način, kako lahko pomagamo
premagatitežave v času, ko se razmere v Libiji z vsakim dnem
slabšajo.
Sama bi rada poudarila dve vprašanji: prvič, kratkoročno je naša
prednostna naloga dejanskozaščititi civiliste, ne glede na to, ali
so razseljene osebe, ki bežijo pred bojem, ali pa so toLibijci,
ujeti v ognju napadov polkovnika Gadafija na njegove ljudi. Vsa
sredstva je trebavložiti v izredno humanitarno pomoč, nenazadnje za
pomoč sosednjim državam, ki jihnajbolj prizadeva potreba po
zagotavljanju zatočišča za ljudi: Tuniziji, Egiptu in Nigeriji.
Drugič, imamo srednje- in dolgoročno odgovornost: zagrabiti
zgodovinsko priložnost, kismo jo dobili, v prid teh uporov, da
podpremo proces demokratičnega prehoda in dapogledamo dlje v
prihodnost z namenom preoblikovanja skupnih evropskih politik
zaazil in priseljevanje na podlagi resnično uravnoteženega
partnerstva, ki zada zadnji udarecizkoriščanju držav na območju
Sredozemlja kot evropskih policistov.
Edward McMillan-Scott (ALDE). – Gospod predsednik, od kar sem
bil imenovan zapodpredsednika za demokracijo in človekove pravice,
poskušam svoj glas uporabljati, dagovorim v imenu tistih, ki tega
ne morejo. Tako imamo danes tu v tej sejni dvorani gosteiz
libijskega nacionalnega prehodnega sveta, ki so se včeraj zvečer
sestali s podpredsednicoin visoko predstavnico, a ne morejo
sodelovati v tej razpravi. Po mojem mnenju in mislim,da je to
mnenje mnogih v tej sejni dvorani, mora Evropska unija priznati
libijski nacionalniprehodni svet pred koncem tedna, ne glede na to,
kaj še lahko stori, in videl sem nekaterezamisli, ki jih bo
predložila gospa Ashton.
Poraz Gadafija ni nujen le za Libijo: nujen je za milijone
Arabcev drugod po arabskemsvetu, ki se borijo za svobodo. Če uradno
priznamo prehodni svet, bo to omogočilo, dabo ta prehodni svet
sprejel humanitarne in druge potrebe, pa tudi strateške potrebe.
EUmora odločno podpreti demokracijo, ne glede na to, kje začne ta
cveteti.
Tokia Saïfi (PPE). – (FR) Gospod predsednik, baronica Ashton, v
teh dramatičnih urah,ko gre za prihodnost Libije, je humanitarna
pomoč pomembna, a to ni dovolj. Evropskaunija mora sprejeti jasno
stališče glede območja prepovedi letenja, da bi ustavila
divjezatiranje ljudi. Razumemo oklevanje in tveganja, a to
vprašanje presega Libijo. Vpliva napolitično prihodnost celotne
regije in na politično prihodnost Evrope.
09-03-2011Razprave Evropskega parlamentaSL16
-
Evropska unija mora tudi nujno priznati nacionalni svet kot
zakonit organ oblasti v Libiji.Imamo priložnost, da vsem narodom,
ki se borijo za svobodo, pošljemo močno sporočilo:„Evropa vas
podpira, ker je vaš boj tudi naš boj“.
Sosedsko politiko je treba prav tako preusmeriti k pomoči pri
demokratičnem prehodu,podpori gospodarstva in krepitvi odnosov z
drugimi državami in organizacijami v tej regiji.
Na koncu pa moramo tem državam nujno pomagati pri obvladovanju
njihovih migracijskihtokov. Prizori ljudi, ki bežijo, so dokaz, da
je to ravno toliko vprašanje, ki zadeva samo jug,kot vprašanje, ki
zadeva sever in jug.
Gospe in gospodje, baronica Ashton, prišel je čas za odločitev:
ali bo Evropa poslala jasnosporočilo podpore in mobilizacijo, da bi
pomagala tem ljudem, ali pa bo zgradila zid, dase spremeni v
navidezno in sebično trdnjavo.
Pier Antonio Panzeri (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe
in gospodje, duh terazprave mi omogoča, baronica Ashton, da vas
spomnim, da je parlamentarna skupščinaUnije za Sredozemlje prejšnji
teden sklenila srečanje v Rimu. Določila je več poti, h katerimbi
bilo dobro, da bi se vrnila Komisija, zlasti v smislu njenih
predlogov o tem, kako podpretiproces demokratičnega prehoda, ki
poteka.
Zato vas pozivam in pozivam Komisijo, da napeto spremljate
razvoj dogodkov v Tuniziji.
Ta država je v objektivnem smislu gonilna sila demokracije in
določa merila za celotnoregijo.
Glede Libije se moramo popolnoma zavedati, da bo, glede na to,
da je bila ta država zodlokom določena kot del mednarodne
skupnosti, imela resnost odnosov z gospodomGadafijem posledice,
zlasti glede na to, da režim kaže večji odpor, kot sta ga kazala
režimagospoda Bena Alija in gospoda Mubaraka.
To pomeni, da moramo takoj verodostojno, iskreno in dosledno
ukrepati na štirihfrontah – in politična obdobja so odločilna.
Najti moramo ustrezen evropski finančni načrt.Razumem evokativne
strune, ki so jih ubrali mnogi, a namesto Marshallovega
načrtapotrebujemo načrt gospe Ashton. Prav tako potrebujemo
evropsko politiko za priseljevanjein azil, odvračalno politiko,
vključno z zaprtjem zračnega prostora in s polno
podporonasprotnikom režima gospoda Gadafija.
Baronica Ashton, vi in vaše zunanjepolitične vezi s Svetom
morate poskrbeti, da bodo tezadeve v prihodnjih dneh upoštevane, pa
tudi, da se izognemo temu, da bi evropskozunanjo politiko ponovno
nepripravljeno presenetili dogodki, ki spreminjajo Sredozemlje.
Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Gospod predsednik, pred nekaj
dnevi je Gadafijevrežim poslal pismo Varnostnemu svetu Združenih
narodov, v katerem je izrazil svojepresenečenje nad sankcijami, ki
so bile sprejete 26. februarja, in izjavil, da – z
Gadafijevimibesedami – so se zatekli se k „zmerni“ sili proti
nekaterim „prevratniškim dejanjem“. To jejasen znak diktatorja, ki
ve, da je izgubil, in ki ni več sposoben prepoznati resnosti
svojihdejanj. Zaradi tega je okrutnost, ki se je v zadnjih treh
tednih dogajala v Libiji, izrednocinično prikazana kot manj
resna.
Na drugi strani pa nam odziv Gadafijevega režima jasno kaže, da
vsekakor ni ravnodušenzaradi sankcij, ki so bile do zdaj sprejete.
Zato menim, da moramo uporabljati najstrožjemožne sankcije, seveda
v okviru pristojnosti ZN. Vendar pa menim, da moramo iti še dljeod
območij prepovedi letenja in zagotoviti podporo tistim, ki morajo
premagati Gadafija,
17Razprave Evropskega parlamentaSL09-03-2011
-
ter hkrati pokazati solidarnost našim južnim državam članicam,
ki bodo prejele valbeguncev. To se bo očitno zgodilo.
Simon Busuttil (PPE). – (MT) Gospod predsednik, dogodki, ki se
odvijajo v arabskemsvetu in v vseh državah arabskega sveta,
pomenijo uresničenje prelepih sanj. Vendar pamoramo, da bi
preprečili, da te sanje postanejo nočna mora, odigrati svojo vlogo
inzagotoviti, da se bodo tu narodi znebili svojih diktatorjev in
odpravili tudi diktature. Zaraditega morajo prestati prehodno fazo
in zato je potrebna občutna pomoč z naše strani.
Res je, da smo vsi spletli odnose s temi državami in njihovim
režimom. Vendar pa smo,ko smo bili priča nezaslišanemu nasilju, ki
se izvaja, enoglasno spregovorili proti nasiljuin proti režimu, ki
ga povzroča. V naslednjem koraku je treba zatreti to nasilje, ne le
zuporabo besed, ampak z našimi ukrepi. Vsak dan, ki mine in prinese
s seboj nasilje, je šeen dan, ko dopuščamo umore in prelivanje
krvi.
Okrepiti moramo humanitarno prisotnost Evropske unije. To že
počnemo in Cathy Ashtonopravlja dobro delo, a povečati moramo svojo
humanitarno pomoč, tako za Libijce kotza tiste, ki bežijo pred tem
režimom proti Tuniziji in Egiptu. Poleg tega moramo
bitipripravljeni, če bo ta naval beguncev prispel do Evrope. Vse je
lepo in prav glede zahteve,da bi morali odpreti svoja vrata
libijskim beguncem, a videli bomo, ali bomo vsi nosili
toodgovornost, če pride do teh razmer.
Ernst Strasser (PPE). – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton,
vedno znova stemorali prenašati kritične pripombe od tu. Današnjo
razpravo bi rad izkoristil kot priložnost,da jasno izjavim, da ste
med to krizo ves čas Evropska unija ter zlasti vi osebno in
vašeosebje ukrepali hitro, dobro in učinkovito. Tudi to je Evropo
pripeljalo korak bližje vlogi,ki si jo predstavljamo skupaj kot
soustanovitelji globalnega sveta.
Prav in pomembno je pripomniti, da so razmere v vsaki državi
drugačne, zlasti v Libiji. Vprimeru Libije je Evropska unija
pravočasno zavzela politično držo proti genocidu in zacivilno
družbo. Skupaj z Natom, Združenimi narodi in drugimi smo po pravici
stopnjevalipritisk na Gadafijev režim. Jasno je, da tudi vojaških
ukrepov ne smemo izključiti, če sozagotovljeni v okviru konvencij
mednarodnega prava. Poleg tega je treba zagotovitihumanitarno pomoč
– kar pomeni hrano, medicinsko oskrbo, streho nad glavami ljudi –
zatiste, ki so bili prisiljeni zbežati iz vojnega območja.
Vendar pa moramo premisliti tudi, kaj se bo zgodilo prvi dan v
obdobju po Gadafiju. Vtem smislu bi rad še enkrat omenil skupščino
Unije za Sredozemlje v Rimu, ki je predlagalanekatere pomembne
pozitivne korake – prvič, osebno varnost državljanov; drugič,
političnovarnost – kar vključuje tesno sodelovanje s prehodno
vlado; in tretjič, gospodarsko varnost.
Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da zagotovimo, da se bo
lahko gospodarsko življenjev teh državah vrnilo v normalne tire in
da bodo ljudje našli delo.
Krzysztof Lisek (PPE). – (PL) Gospod predsednik, gospa Ashton,
mislim, da si moramote dogodke v severni Afriki in Libiji pogledati
kot del nekakšnega zgodovinskega procesa.Ne tako dolgo nazaj smo
bili vsi priča umorom na Balkanu – žal smo do neke mere pritem
sodelovali – in razmeram, ko so ljudje v Evropi pobijali drug
drugega. Danes si moramopo najboljših močeh prizadevati, da bi se
izognili ponovitvi tega scenarija. Zato upam, dabomo na prihodnjem
vrhovnem srečanju Evropske unije pokazali odločnost, ki je
potrebnaza hitro odzivanje, in mislim, da so zadeve, kot je območje
prepovedi letenja ali de factoprekinitev diplomatskih odnosov z
Gadafijevim režimom in s samim Gadafijem kotzločincem, nujno
potrebne.
09-03-2011Razprave Evropskega parlamentaSL18
-
Prav tako mislim, da si moramo pogledati, kaj se je leta 1989
zgodilo na Poljskem in vdrugih državah. Tu imamo priložnost, ker si
danes mladi, ki protestirajo na ulicah Libijein drugih afriških
držav, resnično želijo demokracijo. To jim moramo pomagati
doseči.
Tunne Kelam (PPE). – Gospod predsednik, vaša uvodna izjava me je
spodbudila, gospaAshton, zlasti, ko ste omenili, da morajo biti
naši ukrepi zakoreninjeni v temeljnih vrednotahEU, ker so spontani
protesti v severni Afriki pokazali, da nedemokratični vladarji ne
morejozagotoviti resnične stabilnosti. Spoznati moramo, da poskusi
ukrotitve surovih diktatorjev,kot je Gadafi, niso uspeli, kar je
povzročilo veliko sramoto. Ljudje v Libiji se borijo za
enakevrednote, kot jih imamo mi, in jasno je, da se moramo
postaviti na njihovo stran.
Enak pristop, ki temelji na vrednotah, velja za naše prihodnje
politike do držav, kot so Iran,Belorusija, Kuba, Kitajska in
Rusija.
V roku dveh dni moramo podpreti območje prepovedi letenja, takoj
priznati nacionalniprehodni svet in obravnavati socialne in
gospodarske vzroke za te revolucije.
Mislim, da ne moremo brez dolgoročnega načrta, podobnega
Marshallovemu načrtu.
Nadezhda Neynsky (PPE). – (BG) Gospod predsednik, lady Ashton,
leta 1999 je Gadafi,da bi se izognil nemirom v opozicijskem mestu
Bengazi, potreboval grešne kozle, katerimje lahko pripisal
odgovornost za to, da so bili otroci zaradi slabega libijskega
zdravstvaokuženi z aidsom. Našel je šest bolgarskih študentov
medicine in palestinskega zdravnika,ki so služili temu namenu in so
preživeli dolga in grozljiva leta v libijskih zaporih.
Vendar pa Gadafijevo manipuliranje s tem položajem ni uspelo v
njegovi lastni državi, kardokazuje dejstvo, da se je revolucija
zdaj dejansko začela v Bengaziju. Medicinske sestre,ki so bile
žrtve Gadafijeve diktature, so postale jasen simbol evropske
solidarnosti. Taevropska solidarnost se danes pričakuje od sami
državljanov Libije in od mladih Libijcev.Pričakuje se od tistih, ki
ne vidijo arabskega sveta, ki se srečuje z dilemo „ali diktatura
aliislamizem“, in ki vsak dan dokazujejo, tudi s svojo krvjo, da je
tudi tam mesto zademokracijo na tem svetu.
Zato moramo Evropejci danes, ko razpravljamo o prihodnosti
Libije, nepristranskoocenjevati, odločno ukrepati in najpomembneje,
sprejemati enotne odločitve. Podpretimoramo načela, svobodo in
demokracijo na tem svetu.
Agustín Díaz de Mera García Consuegra (PPE). – (ES) Gospod
predsednik, imamo večtisoč beguncev in več tisoč razseljenih ljudi.
Rešitev za te izredne razmere je evakuacija.Potreben je prevoz.
Kakor je povedal gospod Guterres, ti ljudje ne želijo priti v
Evropskounijo; radi bi šli nazaj domov.
Imamo 2 milijona priseljencev, 1 milijon Egipčanov in 80 tisoč
prebivalcev Bangladeša.Osredotočiti se moramo na najšibkejše med
šibkimi: Eritrejce, Somalce, podsaharskeAfričane, ki so jih
zamenjali za plačance, in Palestince. Visoki komisariat Združenih
narodovza begunce (UNHCR) pravi, da potrebuje v treh mesecih 160
milijonov USD za vodo,zdravila, hrano in prevoz.
V petek pričakujemo odmeven odziv Unije. Gadafi ne sme pobegniti
mednarodnemukazenskemu pravosodju: množični napadi na njegove ljudi
predstavljajo zločine protičloveštvu. Tožilec Luis Moreno-Ocampo že
ukrepa.
Gospod predsednik, Evropski parlament mora biti vključen. Tudi
mi smo demokratičniinstrument za izvajanje pritiska in obveščanje
svobodnega sveta. Potrebujemo mandat te
19Razprave Evropskega parlamentaSL09-03-2011
-
sejne dvorane za delegacijo Parlamenta v begunskih taboriščih
UNHCR, Rdečega križa inRdečega polmeseca.
Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in
gospodje, vedno večji invse bolj razširjeni upori, ki smo jim zdaj
priča v Sredozemlju, vsekakor kažejo na močnoželjo po demokratični
udeležbi, zlasti mladih ljudi, ki jih Facebook in Twitter
potiskatanaprej v smeri drugačnega sveta, dovzetnejšega za njihove
želje.
Vseeno pa regije z razgledom na Sredozemlje predstavljajo zelo
drugačne svetove in morajozdaj bolj kot kdaj koli trpeti zaradi
krvavega nasilja diktatorjev, s katerimi so imeli skorajvsi
svetovni voditelji na neki točki odnose.
Imam nekaj vprašanj, ki bi jih rad postavil: izredne humanitarne
razmere, zaščitadostojanstva beguncev in obenem spominjanje, da bi
se lahko ta kriza hitro spremenila vizredne razmere na področju
javnega zdravja; prekomerno zbiranje razseljenih oseb brezustrezne
zdravstvene oskrbe; prekinitev nasilja; predpostavka, da se bo
območje prepovediletenja obneslo; nova in drugačna solidarnost –
gospod predsednik in baronica Ashton – zasredozemsko politiko, ki
resnično ščiti znatno skupino ljudi, ki trdno stoji na
Sredozemlju;spremembe Frontexa in, zakaj ne, spomnimo Svet (ki ga
danes ni tu), da obstajata dvedirektivi za zaščito sezonskih
delavcev in premeščanja državljanov tretjih držav
znotrajkorporacij, ki bi prav tako lahko zagotovili odziv –
vključno s pogoji za zaposlitev – na teizjemne zahteve, s katerimi
se moramo resnično učinkoviteje spopasti.
Predsednik. – Začenja se postopek „catch-the-eye“. Rad bi vas
takoj opozoril, da imam19 prošenj za besedo, a ne bom mogel vsem
ugoditi; sprejel bom lahko le pet ali šestprošenj. Ne želim užaliti
drugih poslancev, vendar se je razprava močno zavlekla in imelismo
zelo dolgo uvodno poročilo baronice Ashton in ne smemo vplivati na
naslednjorazpravo. Zato mi oprostite, prosim. Besedi bom dal
tistim, ki so se najprej prijavili, pričemer bom očitno dal vsem
skupinam pošteno zastopanost.
Arnaud Danjean (PPE). – (FR) Gospod predsednik, baronica Ashton,
poudarili ste – intega se vsi zavedamo – nujno potrebo po ukrepanju
v odziv na libijsko krizo. Upravičenoste opozorili na to, kar je
storila Evropska unija, in opravila je precej dobro delo
vhumanitarnem smislu in v smislu evakuacije evropskih
državljanov.
Res mislim, da bi Evropska unija pridobila, če bi javnost
seznanila s temi ukrepi in poskrbelaza njihovo večjo prepoznavnost,
ker imajo ljudje prepogosto vtis, da države članice sameizvajajo te
operacije, medtem ko ste vi opozorili, da so tu delovali evropski
mehanizmi.
Zdaj pa glede politične in vojaške ravni, opomin na potrebo po
območju prepovedi letenjaje vsekakor potreben, če ne le v
političnem smislu, pa tudi v vojaškem. Vendar pa bo trebastoriti
več kot le to – ne pozabimo –, ker območja prepovedi letenja niso
preprečilagrozodejstev na območju Bosne in Kosova niti takrat, ko
so se v primeru preletov zelodosledno uporabljala.
Medtem ko pričakujemo odločitve Varnostnega sveta ZN, imamo
evropske instrumenteskupne varnostne in obrambne politike. Lahko
jih izvajamo za namene pomorskeganadzora, spremljanja embarga in
dostave humanitarne pomoči. Evropa mora v zvezi s temposkrbeti, da
bo slišana, in vi imate instrumente za ukrepanje.
Richard Howitt (S&D). – Gospod predsednik, strinjam se z
vsemi v tej razpravi, kipozivajo Evropsko unijo, naj se angažira,
naj ukrepa in izvaja odgovornost, da ščiti.
09-03-2011Razprave Evropskega parlamentaSL20
-
Pozdravljam tudi to, da je visoka predstavnica Ashton v Libijo
poslala misijo z manjšimizapleti kot na primer ena od naših držav
članic.
A vsi tisti, ki nepopustljivo govorite v tej razpravi, ali ste
govorili nepopustljivo v 42 letihokrutne vojaške diktature? Ali ste
protestirali, ko je bilo pred več kot desetletjemhladnokrvno
umorjenih 1 200 zapornikov? Ali proti Gadafijevim zgodovinskim
litanijammučenja, prisilnih izginotij in zunajsodnih usmrtitev?
Ali ste se pritoževali, ko je Evropska komisija začela pogajanja
za okvirni sporazum z Libijoin ki bi bil srečno zaključen letos?
Nepopustljive sankcije proti diktatorjem v odhodu vkrizi so videti
dobre za evropsko javnost, a strogi standardi pred krizo so videti
še bolje zaljudi, za katere pravimo, da jim poskušamo pomagati.
Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in
gospodje, kot so nekateripovedali, baronica Ashton, pokazali ste
velik pogum, ko ste v tem primeru prijeli bika zaroge, a mislim, da
je treba narediti številne osnovne korake.
Medtem ste govorili o tem, da je treba krivce pripeljati pred
sodišče. Kličimo jih po pravemimenu: gospoda Gadafija moramo
spraviti pred sodišče. Govorili ste tudi o nasilju. Namestotega
mislim, da je prav povedati, da ta ozemlja znova prevzema
genocid.
Ne smemo še naprej tiščati glav v pesek. Mislim, da moramo
najprej priznati libijskinacionalni svet, prehodni svet. Imeti
moramo sogovornika; ne smemo še naprej govoritile o močno zmanjšani
humanitarni pomoči.
Nedvomno se moramo vsi zavzeti za območje prepovedi letenja. Ne
smemo še naprejsprejemati vetov Kitajske in Rusije, držav, katerima
vladata diktatorja. Kitajska cenzurirainternet, Rusija pa ubija
novinarje, kot je Ana Politkovska. Mislim, da je zdaj prva stvar,
kijo je treba narediti, ta, da naredimo vtis in priznamo libijski
nacionalni svet.
Franziska Katharina Brantner (Verts/ALE). – (DE) Gospod
predsednik, rada bi nakratko ponovno obravnavala vprašanje politike
južnega sosedstva
in predloge, ki sta jih včeraj podali Komisija in gospa Ashton.
Mislim, da nam primanjkujezavedanja v zvezi s tem, kaj se dogaja,
na primer glede naših odnosov s Savdsko Arabijoin glede pogajanj s
Sirijo. Kako jih boste spremenili? Kako bodo spremenjeni? Ali
bostenadaljevali z obstoječim stanjem v zvezi s temi pogajanji s
Sirijo in kaj boste naredili sSavdsko Arabijo? Kako bomo
komunicirali s tema državama?
V vašem predlogu – ki mislim, da je na splošno dober – vidim kot
pomanjkljivost postopek,kako določamo merila za nadgradnjo odnosov.
Kako boste izvedli „plačali bomo več“: napodlagi katerih meril in
kdo bo to potrdil? Mislim, da potrebujemo postopek, kot jepostopek
širitve, kjer Komisija določi merila in jih Komisija potrdi.
Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, solidarni
smo z arabskimi narodiv njihovem boju za svobodo, demokracijo in
socialni napredek v Tuniziji, Egiptu in Libiji,pri čemer upoštevamo
posebne razmere vsake od teh držav. Vendar pa ne smemo pozabitina
podporo, ki so jo vlade in voditelji EU dali diktatorjem s prodajo
orožja, ki ga zdajuporabljajo za pobijanje svojih ljudi.
Enako ne smemo sprejeti nobenega tujega vojaškega posredovanja
ali vmešavanja v bojnarodov teh držav. Vemo, kako se začne zunanje
vmešavanje, a nikoli ne vemo, kako sebo končalo, kot se je na
primer izkazalo v Iraku, Afganistanu in toliko drugih
krajih.Politične, gospodarske in socialne izbire narodov teh držav
v neposredni prihodnosti je
21Razprave Evropskega parlamentaSL09-03-2011
-
treba spoštovati in dobiti morajo vso humanitarno pomoč, za
katero zaprosijo, breztemeljnih pogojev ali vmešavanja.
Mario Borghezio (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in
gospodje, seveda moramopriznati resne napake zahoda. V Italiji smo
naredili napako, ko smo gospoda Gadafija imeliza „našega pasjega
sina“, kakor bi rekel predsednik Roosevelt, medtem ko je bil
preprostoeden od mnogih ... sinov, ki vladajo ljudem in zdaj celo
streljajo nanje ali pa prisilijo druge,da streljajo nanje.
Kako za vraga ni nihče v Parlamentu omenil odgovornosti afriških
voditeljev držav ali vlad,ki so ga do včeraj zjutraj šteli za
brata, ga razvajali, ga pošiljali v Združene narode
kotpredstavniškega vodjo za obrambo človekovih pravic, ga celo
privedli do tega, da se jeproglasil za kralja kraljev med afriškimi
državami, ali govorim o napačni osebi?
Zdaj Evropa dela še eno napako: pretvarja se, da zanemarja
očitno nevarnost, ko velikapoplava Somalcev, Eritrejcev in drugih
beži preko libijskih meja. S tem se moramo resničnoenergično
spopasti. Namesto, da pošiljamo orožje, bi morali uporabiti
Marshallov načrt,ki vključuje mrežo malih in srednje velikih
podjetij za pomoč tem ljudem.
***
Predsednik. – Preden dam besedo baronici Ashton za njen odgovor,
bi vam rad povedal,da sta dva predstavnika libijskega nacionalnega
prehodnega sveta tu na galeriji zaobiskovalce, in sicer sta to dr.
El-Welfali in dr. Al-Eisawi, ki ju pozdravljamo.
Moč aplavza je značilna za podporo in solidarnost s strani
Parlamenta in za veliko podporo,ki je bila v razpravi prikazana za
svobodo in demokracijo v Libiji. Hvala in vso srečo.Podpiramo
vas.
***
Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica
Unije za zunanje zadevein varnostno politiko. – Gospod predsednik,
spoštovani poslanci, najlepša hvala za topomembno in po mojem
mnenju zelo važno razpravo v tem parlamentu.
Skupna tema je seveda želja, da bi bili priča spremembam v
Libiji, ki v ospredje energijeEvropske unije in mednarodne
skupnosti postavlja želje ljudi.
Mislim, da je to prvi rekel gospod Schulz, a bilo je večkrat
ponovljeno: ohraniti moramotrezno glavo v zvezi s tem, kar počnemo,
in biti moramo zelo odločni v zvezi s tem, karbi morali storiti. V
prvi vrsti moramo poskrbeti, da bo šla humanitarna pomoč v državoin
da bo prišla na prave kraje. V stiku smo z Médecins sans frontières
in z ICRC po vsej državi,od Bengazija do Tripolija. A iz svojih
pogovorov vem, da obstajajo področja, kjer je izrednotežko dobiti
pomoč in zdravila v državo zaradi bojev, ki potekajo, in zaradi
tega, ker ljudjene morejo prispeti do tam.
S tem se ukvarja gospa Georgieva v vlogi komisarke za
humanitarno pomoč, gospa Amospa iz ZN pa prav tako usklajuje
prizadevanja. Dobra novica je, da na nekaterih krajihdobivamo
sporočila, da dobro shajajo in da podpora prihaja v državo, ampak
seveda jetreba storiti še veliko.
Prav tako sem poslušala, kar so spoštovani poslanci povedali o
temi beguncev. Z državamičlanicami smo si močno prizadevali, da bi
poskušali podpreti odhod ljudi domov. Za velikobeguncev, ki so
prispeli na tunizijsko mejo, je bil njihov dom Egipt in nekatere
države
09-03-2011Razprave Evropskega parlamentaSL22
-
članice so tesneje sodelovale s Tunizijci za zagotovitev prevoza
po morju ali z letalom, dabi spravile ljudi nazaj domov, pa tudi,
da bi poskrbele za tiste, ki se bodo vrnili v Afriko.
A storiti je treba še mnogo več. Verjamem, da lahko ljudje, če
nam uspe poskrbeti za večjostabilnost države, ostanejo doma – tam,
kjer hočejo biti. Tako je eden od izzivov za EU – inglede tega sem
zelo odprta –, da z zagotavljanjem stabilnosti v našem južnem
sosedstvuomogočimo ljudem, da ostanejo tam, kjer želijo ostati, z
gospodarsko blaginjo indemokracijo, namesto da čutijo, da morajo
bežati zaradi nasilja, pomanjkanja priložnostiali drugih
vprašanj.
Potem je tu še celo vprašanje območja prepovedi letenja in vloge
vojaških možnosti. Navedlasem delo v zvezi s tem, kar smo opisali
kot premišljeno načrtovanje, ki poteka s Političnimin varnostnim
odborom (COPS) in ki se je nadaljevalo včeraj zvečer. Te razprave
omenjamov svojih razpravah z Združenimi narodi, za katere sem tudi
navedla, da potekajo, in Natom,kjer se bom jutri udeležila
sestanka. Seveda potekajo skupaj z našimi partnerji. Arabskaliga bo
o območju prepovedi letenja razpravljala v soboto.
A zelo dobro se zavedam tudi tega, kar je generalni sekretar
Arabske lige rekel mojidelegaciji, ki ga je obiskala včeraj:
določiti moramo, kaj potrebujemo, ker območje prepovedirazlični
ljudje opredeljujejo različno. Zagotavljanje, da se vse, kar se
stori, stori ustrezno,je nekaj, kar mislim, da bi ta parlament zelo
rad videl. Prepričani moramo biti, da bodo vsemožnosti, ki bodo
izbrane, izbrane tako, da bomo v celoti vedeli, kaj počnemo, in da
nasbodo pri tem podpirali ljudje, na katere bo to vplivalo. V tem
okviru ponovno navajampotrebo po nadaljevanju naših razprav in
dialogov z Afriško unijo in z Arabsko ligo.
Lahko bi imeli veliko razpravo – in morda bi jo morali imeti – o
temi, o kateri sem začelapisati v tisku, in sicer je to
izolacionizem nasproti sodelovanju. To je pravi izziv ingospodom,
ki so kazali slike, bi seveda rekla, da bi, če bi bili vi
predsednik Evropskega svetain če bi šli kot predsednik na afriško
vrhovno srečanje, ki poteka v Libiji, ugotovili, da imatesliko
predsednika z Gadafijem. Seveda. Imamo slike mnogih ljudi. V isti
skupini je bilaprikazana slika našega cenjenega voditelja skupine
ALDE. Obstajajo slike, ki jih lahkofotografirate ob mnogih
priložnostih, kjer se moramo tisti, ki smo na odgovornih
položajih,ukvarjati z ljudmi, s katerimi se verjetno ne bi
želeli.
Zato menim, da ni pošteno kazati slike Hermana Van Rompuya, ki
opravlja svoje dolžnostikot predsednik Evropskega sveta v imenu
vseh nas v državi gostiteljici z osebo, ki je gostiladogodek. Če bi
raje videli, da bi Afriška unija vrhovno srečanje izvedla nekje
drugje, jedrugo vprašanje; če bi jim res morda podali nekatere
pripombe ob mnogih priložnostih,da bi morda morali to storiti. A na
koncu se večinoma sestajamo v Afriški uniji tam, kjerpredlaga
Afriška unija. Morda nam to ni všeč in to je odkrita razprava.
Mislim, da se moramona neki točki vključiti, ker je moje splošno
načelo, da je sodelovanje boljše od izolacije.Izolacija je v
nekaterih okoliščinah učinkovita, a sodelovanje je boljše.
Poleg tega, kot sem tudi jasno povedala, smo morda Gadafija
pripeljali iz pozabe. Zdaj ječas, da ga v celoti in ustrezno
pošljemo nazaj v pozabo. To je tudi zelo pomembno: ocenitimoramo
to, s čimer se ukvarjamo in kako se s tem ukvarjamo, in
pripravljeni moramo bitito pregledati, vstati in reči: to smo
storili zaradi vrste razlogov, za katere menimo, da sopravilni, ne
glede na to, za katero državo gre; da verjamemo, da je v teh
razmerah boljšesodelovanje, a obstajajo razmere, ko to ni primerno,
in razmere, ko, čeprav smo to storili, zdaj to ni primerno.
23Razprave Evropskega parlamentaSL09-03-2011
-
A bodimo iskreni, ne izzivajmo zdaj s fotografijami ali drugimi
stvarmi, kjer so nekateristorili to in ono. Ljudje se v glavnem
potrudijo po svojih močeh v zelo zahtevnih razmerahin mislim, da bi
morali biti ponosni na predsednika Sveta, ker poskuša biti
predstavnikdržav članic.
Prav tako bi rada povedala le nekaj o oznakah. Veliko slišimo o
Marshallovem načrtu:nekdo ga je celo imenoval načrt gospe Ashton.
Ne, imejmo libijski načrt ali egiptovskinačrt ali tunizijski načrt,
ki je last ljudi tistih držav, s katerimi se ukvarjamo in
katerimponujamo našo podporo.
Ne želim izdelati načrta, do katerega pridemo in zanj rečemo: ne
boste verjeli, prinesli smovam svoj načrt za vašo državo. Ne, ne
storimo tega. Bodimo dejansko ljudje, ki ponujajopodporo za
zagotavljanje, da bo njihov načrt lahko storil vse, kar bi mi
želeli, da bi bil zapodporo demokraciji.
V tem parlamentu so ljudje, ki imajo več let izkušenj, ki so
preživeli revolucijo in spremembein imajo veliko ponuditi. Močno
upam – in to sem dejala v teh državah – da bodo pozvali(če menijo,
da je to koristno) tiste ljudi, ki so to doživeli in ki ne vedo le,
kaj je takrat delovalo,ampak jim lahko povedo tudi, kaj ni
delovalo. Morda so stvari, ki se jim je treba izogibati,ravno tako
pomembne kot tiste, ki jih je treba storiti.
Strinjam se, da moramo pregledati, kaj počne EU, kakšna orodja
so nam na voljo, ali imamodovolj, ali moramo ponovno premisliti o
tam, kaj lahko storimo. Namreč imate prav,delujem v okviru mandata,
ki sem ga dobila, in delujem lahko le v okviru tega mandata.Ta
mandat mi dopušča nekatere stvari, a v glavnem od mene zahteva
združevanje institucijin 27 držav v usklajena in skupna
prizadevanja.
Še zadnja zadeva o medijski pozornosti in poslušanju. Mislim, da
sem več poročala o tem,kot kdor koli drug na svetu. Nenehno sem
bila na radijskih valovih. Prvi smo poročali oMubarakovem odstopu
in ogromno sem poročala. A storila sem še mnogo več brez tiska.Še
enkrat, mislim, da je to pomembno, ker moramo predvsem poslušati.
Vsi obiskujemote države in imajo toliko obiskovalcev iz celega
sveta in to je krasno –čeprav mislim, dajim moramo včasih dati malo
prostora in časa, da lahko skupaj načrtujejo in imajo potemše bolj
obveščen pogovor z nami. A prav tako moramo poslušati in če vse nas
pozivam kčemur koli, je to, da si vzemimo čas in resnično
prisluhnimo – to bom rekla tudi državamčlanicam –, kaj govorijo
ljudje na tem območju, pojdimo na trg Tahrir, kakor sem storilajaz,
in govorimo z mladimi v Egiptu, govorimo s civilno družbo v
Tuniziji in ukvarjajmose z Libijci, kjer koli se lahko:
razpravljajmo z njimi, kaj si želijo za prihodnost, in storimovse,
kar je v našim moči, da jih podpremo.
Edward McMillan-Scott (ALDE). – Gospod predsednik, morda bi
lahko baronica Ashtonpodala pripombo o naslednjem. V parlamentu smo
dejansko dosegli popolno soglasje, dabi bilo priznanje začasnega
nacionalnega prehodnega sveta, katerega sedež je zdaj vBengaziju, s
strani Evropske unije izredno pomemben politični znak, ki bi
omogočil vstophumanitarne in druge strateške pomoči v to državo. V
zvezi s tem ni odgovorila. Mnogigovorniki so to izpostavili. Morda
bi nam lahko le povedala, kakšna so njena stališča in alibi lahko
to sporočilo v petek posredovala Svetu.
Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica
Unije za zunanje zadevein varnostno politiko. – Gospod predsednik,
na to nisem odgovorila; slišala sem to vprašanjein zelo dobro se ga
zavedam. Odgovorila nisem zaradi dveh razlogov. Prvi je, da
semdomnevala, da bo predsednik Evropskega parlamenta, ki bo govoril
v Evropskem svetu,
09-03-2011Razprave Evropskega parlamentaSL24
-
posredoval – kar vedno stori – to, kar je Parlament povedal in
kar se je dogovoril vresolucijah. Mislim, da je to primerna pot
naprej, da bo ta parlament ustrezno zastopan.Drugi pa je, da bodo o
tem morale odločiti države članice. Torej ni šlo za
nepriznavanje;včeraj zvečer sem se res sestala z gospodom.
Preprosto sem poskušala izkazati spoštovanjeParlamentu s tem, ko
sem priznala vlogo predsednika.
Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in
gospodje, glede na to,kar je povedal gospod McMillan-Scott, ne
morem razbrati, ali bo predlog, da se priznalibijski nacionalni
prehodni svet med predlogi, ki jih boste vi in Komisija podali
Svetu.
Sklepam, da ste zadovoljni, da bo o tem govoril Parlament, ampak
ali bosta to med svojimipredlogi ali predlogi na lastno pobudo
predlagala Komisija in baronica Ashton na zasedanjuSveta, ki bo 11.
marca? To je naše vprašanje.
Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica
Unije za zunanje zadevein varnostno politiko. – Gospod predsednik,
storim lahko le tisto, kar mi dopušča moj mandat.Moja osebna mnenja
tu ne štejejo. Spoštovani poslanci morajo to razumeti.
Sestala sem se s Svetom in slišala sem, kaj je povedal
Parlament. Predsednik Parlamenta boporočal. Kakor pravi gospod
Cohn-Bendit, to je zelo pomembno, a danes ne morem bititu in reči
„zato bom priporočila“. Nadaljevati moramo s tem, kar se dogovori
Parlament,ko sprejme svojo resolucijo, in videla sem, kaj predlaga.
Potem poročamo predsednikuEvropskega sveta za sklepe Evropskega
sveta – ki so v njegovi pristojnosti –, da se sestaneSvet za
zunanje zadeve in o tem razpravlja in da Parlament prek svojega
predsednika toposreduje naprej. Potem bo Evropski svet sprejel
sklep.
Ne poskušam se izogibati vprašanju. Preprosto pravim, da boste
morali vse te zadevespraviti v red in potem sprejeti odločitev.
Nočem biti nespoštljiva do prehodnega sveta,ampak ponavljam, to
moramo storiti pravilno in poskrbeti, da storimo to, v kar
smoprepričani in kar nam ustreza.
Predsednik. – Besedo dajem gospodu Cohn-Benditu za zadnji govor
in potem bomozaključili. Rad bi le opozoril baronico Ashton –
čeprav sem prepričan, da ve – da ji kotpodpredsednici Evropske
komisije podeljuje mandat tudi Parlament in tako ne le Svet.
Daniel Cohn-Bendit (Verts/ALE). – Gospod predsednik, bar