Univerza v Mariboru Pedagoška fakulteta Oddelek za predšolsko vzgojo DIPLOMSKO DELO Stanka Filipančič Maribor, 2013
Univerza v Mariboru
Pedagoška fakulteta
Oddelek za predšolsko vzgojo
DIPLOMSKO DELO
Stanka Filipančič
Maribor, 2013
Univerza v Mariboru
Pedagoška fakulteta
Oddelek za predšolsko vzgojo
Diplomsko delo
SODELOVANJE VRTCA IN LOGOPEDA
Mentor: Kandidatka:
doc. dr. Marjana Erženičnik-Pačnik Stanka Filipančič
Maribor, 2013
Lektorica:
Lidija Stadler, prof. slovenščine in zgodovine
Prevajalka:
Darja Mevlja, uni. dipl. anglistka
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Marjani Erženičnik-Pačnik za vso pomoč in
spodbudo pri izdelavi diplomske naloge.
Hvala tudi asist. dr. Tomažu Bratini, za usmerjanje in pomoč pri empiričnem delu
diplomske naloge.
Hvala ga. Darji Mevlja za angleški prevod naslova diplomskega dela, povzetka in
ključnih besed ter ga. Lidiji Stadler za lektoriranje.
Hvala vsem vzgojiteljicam, staršem in logopedinji ga. Nastji Brezinščak za sodelovanje
pri anketiranju in intervjuju.
Hvala tudi družini in Andreju za vso pomoč in podporo v času študija.
IZJAVA
Podpisana Stanka Filipančič, rojena 30. 10. 1990, študentka Pedagoške fakultete
Univerze v Mariboru, smer predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo
Sodelovanje vrtca in logopeda pri mentorici Marjani Erženičnik-Pačnik avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso
prepisani brez navedbe avtorjev.
(podpis študentke)
Maribor, marec 2013
POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE
V teoretičnem delu diplomske naloge so s pomočjo izbrane literature prikazane faze v
razvoju govora, razvoj glasov in govorne motnje. V nadaljevanju so predstavljeni
dejavniki, ki vplivajo na govorni razvoj otroka, posebej družina, vrtec in logoped. V
empiričnem delu smo ponazorili in argumentirali odgovore, ki smo jih dobili s pomočjo
anketnega vprašalnika, posredovanega štiriinštiridesetim vzgojiteljicam in
triindvajsetim staršem. Vključene so bile vzgojiteljice naslednjih vrtcev: vrtec
Podčetrtek in enota Pristava pri Mestinju, vrtec Pikapolonica Bistrica ob Sotli, vrtec
Zmajček Kozje, vrtec Šmarje pri Jelšah in vrtec Rogaška Slatina. V anketo so bili
vključeni starši otrok vrtca Podčetrtek in enote Pristava pri Mestinju. V sklepnem delu
diplomskega dela je predstavljen tudi intervju z logopedinjo Nastjo Brezinščak. Namen
anketnega vprašalnika za vzgojiteljice in starše je bil ugotoviti, ali sodelujejo z
logopedom in kako se sodelovanje izvaja. Pri omenjenih vidikih nas je zanimal obstoj
razlik glede na starostno skupino, v kateri so zaposlene vzgojiteljice, in obstoj razlik
glede na starost otroka anketiranih staršev. Namen intervjuja z logopedinjo je bil
ugotoviti, ali logopedinja sodeluje z vzgojiteljicami in starši, kako poteka sodelovanje in
kakšno je njeno mnenje o sodelovanju. Ugotovili smo, da vzgojiteljice v večini imajo
možnost sodelovanja z logopedom, sodelovanje pa je največkrat individualno. Pri
odgovorih staršev smo ugotovili, da otroci v večini ne obiskujejo logopeda, tisti, ki ga,
pa so z njegovim delom zadovoljni. Pri intervjuju z logopedinjo smo ugotovili, da se
vzgojiteljice v zadnjih letih vse bolj zanimajo za sodelovanje z njo.
Ključne besede: govorni razvoj, razvoj glasov, govorne motnje, dejavniki za razvoj
govora, logoped.
ABSTRACT AND KEY WORDS
The theoretical part of the diploma thesis contains speech development phases as well
as sound development and speech impediments, all of which is presented by means of
selected literature. In addition, factors influencing a child's speech development are
presented, with special focus on the family, the kindergarten and the speech therapist.
The empirical part contains an illustration and argumentation of answers obtained
through a survey questionnaire which was sent to 44 childcare workers and 23 parents.
The survey included childcare workers working in the following kindergartens: Vrtec
Podčetrtek and its Pristava pri Mestinju unit, and the Pikapolonica Bistrica ob Sotli,
Zmajček Kozje, Šmarje pri Jelšah and Rogaška Slatina kindergartens. The survey also
included parents of children attending the Vrtec Podčetrtek kindergarten, namely its unit
located in Pristava pri Mestinju. The concluding section of the diploma thesis contains
an interview with Nastja Brezinščak, a speech therapist. The purpose of the survey
questionnaire for childcare workers and parents was to ascertain whether the
respondents work with a speech therapist and how this cooperation is implemented. We
were especially interested in whether there are differences in terms of the age group
with which childcare workers work and in terms of the surveyed parent's child's age.
The aim of the interview conducted with the above-referenced speech therapist was to
establish whether she cooperates with childcare workers and parents, and how this
cooperation is implemented. Furthermore, we were interested in her opinion on this type
of cooperation. We found out that childcare workers mostly have the option of working
with a speech therapist and that the cooperation is most often implemented on an
individual basis. According to the parents' answers, most children do not visit a speech
therapist. Those who do, however, are satisfied with the therapist's work. The interview
revealed to us that there has been an increase of interest among childcare workers in
cooperation with the speech therapist in recent years.
Key words: Speech development, sound development, speech impediments, factors
influencing speech development, speech therapist.
KAZALO
1 UVOD ........................................................................................................ 1
2 TEORETIČNI DEL .................................................................................... 2
2.1 O GOVORU ........................................................................................................... 2
2.2 FAZE V RAZVOJU GOVORA ............................................................................. 3
2.2.1 PREDFONEMATIČNA DOBA OTROŠKEGA GOVORA ........................... 4
2.2.2 ZAČETNA DOBA OBLIKOVANJA GOVORA............................................ 5
2.2.3 PREDŠOLSKA DOBA GOVORNEGA RAZVOJA ...................................... 7
2.2.4 ŠOLSKA DOBA GOVORNEGA RAZVOJA ................................................ 9
2.3 DEJAVNIKI ZA RAZVOJ OTROKOVEGA GOVORA ...................................... 9
2.3.1 DRUŽINA ...................................................................................................... 10
2.3.2 VRTEC ........................................................................................................... 13
2.3.3 GENETSKI DEJAVNIKI .............................................................................. 15
2.4 RAZVOJ GLASOV IN BESED ........................................................................... 15
2.5 GOVORNE MOTNJE IN NAPAKE .................................................................... 17
2.5.1 BEBLJANJE .................................................................................................. 18
2.5.2 NOSLJANJE .................................................................................................. 19
2.5.3 BRBOTANJE ................................................................................................. 20
2.5.4 GLASOVNE HIBE ........................................................................................ 21
2.5.5 SLUHONEMOST .......................................................................................... 22
2.5.6 AFAZIJE ........................................................................................................ 22
2.5.7 MOTNJE BRANJA IN PISANJA ................................................................. 23
2.5.8 SIMPTOMATIČNE GOVORNE MOTNJE .................................................. 23
2.5.9 JECLJANJE ................................................................................................... 24
2.6 ODPRAVLJANJE GOVORNIH MOTENJ ......................................................... 25
2.6.1 SODELOVANJE LOGOPEDA S STARŠI ................................................... 26
2.6.2 SODELOVANJE LOGOPEDA Z VRTCEM ................................................ 27
3 EMPIRIČNI DEL ..................................................................................... 30
3.1 NAMEN ................................................................................................................ 30
3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV ............................................... 30
3.2.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ................................................................ 30
3.2.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ..................................................................... 32
3.2.3 SPREMENLJIVKE ........................................................................................ 33
3.3 METODOLOGIJA ............................................................................................... 34
3.3.1 RAZISKOVALNE METODE ....................................................................... 34
3.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC ......................................................................... 34
3.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV ......................................................... 36
3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV ....................................................... 38
3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ................................................................. 39
3.5 SKLEP .................................................................................................................. 59
LITERATURA ....................................................................................................... 62
KAZALO SLIK
Slika 1: Števila (f) in strukturni odstotki (f%) starostne skupine otrok, v katerih so
zaposlene vzgojiteljice .................................................................................................... 35
Slika 2: Števila (f) in strukturni odstotki (f%) otrok po letih; anketiranje staršev otrok.36
KAZALO TABEL
Tabela 1: Odvisne zveze med spremenljivkami ............................................................. 34
Tabela 2: Odvisne zveze med spremenljivkami ............................................................. 34
Tabela 3: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) ocene govornega razvoja v skupini ... 39
Tabela 4: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) ocene govornega razvoja otrok po
starostnih skupinah ......................................................................................................... 39
Tabela 5: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) otrok s posebnimi potrebami na
področju govorno-jezikovnih motenj ............................................................................. 40
Tabela 6: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) otrok s posebnimi potrebami na
področju govorno-jezikovnih motenj po starostnih skupinah ........................................ 41
Tabela 7: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) nudenja pomoči vzgojiteljicam za
otroke z govorno-jezikovnimi motnjami ........................................................................ 42
Tabela 8: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) nudenja pomoči vzgojiteljicam za
otroke z govorno-jezikovnimi motnjami po starostnih skupinah ................................... 42
Tabela 9: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) načrtovanja dejavnosti pogovora z
otroki po posameznih starostnih skupinah ..................................................................... 43
Tabela 10: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) načrtovanja dejavnosti branja pravljic
po posameznih starostnih skupinah ................................................................................ 44
Tabela 11: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) načrtovanja dejavnosti pripovedovanja
otrok po posameznih starostnih skupinah ....................................................................... 44
Tabela 12: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) načrtovanja dejavnosti govornih iger
po posameznih starostnih skupinah ................................................................................ 45
Tabela 13: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) načrtovanja dejavnosti lutkovnih iger
po posameznih starostnih skupinah ................................................................................ 45
Tabela 14: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) načrtovanja dejavnosti iger
vlog/dramatizacije po posameznih starostnih skupinah ................................................. 46
Tabela 15: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) mnenj vzgojiteljic o hitri odpravi
govornih motenj .............................................................................................................. 47
Tabela 16: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) sodelovanja vzgojiteljev z logopedom
........................................................................................................................................ 47
Tabela 17: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) izvajanja sodelovanja z logopedom . 48
Tabela 18: Mnenja vzgojiteljic o potrebi logopeda v vrtcu ............................................ 49
Tabela 19: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) izobraževanj v zadnjih dveh letih .... 50
Tabela 20: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) obiskanih izobraževanj vzgojiteljev
glede na starostno skupino, v kateri so zaposleni ........................................................... 50
Tabela 21: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) mnenj staršev o govoru njihovega
otroka .............................................................................................................................. 51
Tabela 22: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) mnenj staršev o govoru otrok glede na
njihovo starost ................................................................................................................ 52
Tabela 23: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) opažanja nepopolne izgovorjave
glasov otrok .................................................................................................................... 53
Tabela 24: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) nerazločne in nejasne izgovorjave
glasov po posameznih starostih otrok ............................................................................. 53
Tabela 25: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) glasov, ki jih otroci ne izgovarjajo
dovolj razločno, po posameznih starostih otrok ............................................................. 54
Tabela 26: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) glasov, ki jih otroci ne izgovarjajo
dovolj razločno, po posameznih starostih otrok ............................................................. 54
Tabela 27: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) glasov, ki jih otroci ne izgovarjajo
dovolj razločno, po posameznih starostih otrok ............................................................. 55
Tabela 28: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) obiskov logopeda ............................. 55
Tabela 29: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) staršev, ki bi otroka odpeljali k
logopedu, če bi imel govorno motnjo ............................................................................. 56
Tabela 30: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) vzgojiteljev, ki so izrazili skrb glede
govora otroka .................................................................................................................. 57
1
1 UVOD
Govor je v človekovem življenju zelo pomemben. Predstavlja velik del v njegovem
razvoju, ki pa se začne že takoj, z rojstvom.
Ravno predšolska doba je obdobje najintenzivnejšega govornega razvoja, zato je
zavedanje tega dejstva predvsem dobro za vzgojitelje in starše, ki s predšolskim
otrokom preživijo največ časa. Vzgojitelj lahko spodbuja otrokov govorni razvoj z
različnimi dejavnostmi za spodbujanje govornih zmožnosti in z dobrim opazovanjem
oziroma poslušanjem otrokovega govora. Širok izbor takšnih dejavnosti je ponujen v
Kurikulumu za vrtce, koliko pa se vzgojitelji poslužujejo raznovrstnih dejavnosti, je
odvisno od njih samih.
Pomembno vlogo pa v razvoju govora predstavlja tudi prepoznavanje in odprava
govornih motenj. Če je vzgojitelj slušno dovolj občutljiv za motnje, lahko s
pravočasnim ukrepanjem omogoči odpravo motenj, kar ima za otrokov nadaljnji
govorni razvoj in tudi razvoj mišljenja velik pomen. Za manjše težave v otrokovem
govoru so primerne razne govorne igre, ki jih lahko z otroki izvaja vzgojitelj. Ko pa gre
za težje govorne motnje, ki pa niso le posledica razvojnih značilnosti otroka, prevzame
terapijo logoped.
Velikokrat pa se pri starših in vzgojiteljih pojavi problem, kako do logopeda priti, kako
z njim sodelovati, zato je to diplomsko delo delno namenjeno vpogledu v dejansko
stanje sodelovanja vrtcev, logopedov in tudi staršev.
2
2 TEORETIČNI DEL
2.1 O GOVORU
Govor je najbolj sestavljena funkcija centralnega živčnega sistema. Je osnovno sredstvo
komunikacije. Z njim zadovoljujemo socialne potrebe in prenašamo znanje. Govor nas
označuje, oblikuje, izpopolnjuje in dela človeške (Žnidarič, 1993, str. 11).
Govor otroku ni dan od rojstva, ampak se ga mora naučiti. Razvoj govora je odvisen od
celotnega zorenja otroka in tudi od okolja, v katerem živi (Grobler, 1985, str. 190).
Otrok ima prirojene sposobnosti, da razvije svoj govor, ki odločilno vplivajo na to, kako
se bo govor razvijal. Otrok mora razumeti vsebino in pomen besed, kar mu omogočajo
njegova doživljanja in izkušnje. Pomembno je, da dobi pravilno količino informacij in
lastnih izkušenj, kar se najbolj odvija preko igre, kjer otrok doživlja svoje okolje z
vsemi svojimi čutili in si na ta način pridobiva svoje izkušnje (Lesar, 1999, str. 9).
Igra vpliva pozitivno na otrokov vsestranski telesni in duševni razvoj, kar je tudi pogoj
za dober govorni razvoj (prav tam).
V človekovem razvoju je govor zelo pomemben. Razvoj govora se prične ob rojstvu,
njegovo izpopolnjevanje pa traja vse življenje (Sgerm, 2004, str. 8).
Človekova sposobnost za govor je sicer biološko prirojena, vendar pa se uresniči le, če
človek govor sliši in ga ima možnost tudi uporabljati (Erženičnik-Pačnik, 1998, str. 31).
P. Joly, P. Brunet, M. Page pravijo, da je govor mentalna sposobnost, ki človeku
omogoča, da v komunikaciji uporablja organizirane simbolne sisteme, kot je jezik
(Žnidarič, 1993, str. 1).
3
Po Omerzu (1959, str. 19) je za pravilen govorni razvoj nujno naslednje:
pravilno razvite psihične funkcije, kakor so pozornost, volja, mišljenje, spomin
itd., posebno pa dobro razvit slušni spomin;
zdrav živčni sestav, posebno še sestav govornih središč v možganski skorji in
živčnih zvez med njimi, ki nadzorujejo in usklajujejo delovanje raznih delov
govornega mehanizma;
zdravi in pravilno razviti govorni organi;
pravilno razviti čuti, posebno sluh, ki je najvažnejši za sprejemanje in
razlikovanje različnih glasov, ki jih uporabljamo v človeški govorici;
pravilen govor okolice, v kateri otrok živi.
2.2 FAZE V RAZVOJU GOVORA
Govor in jezikovno znanje kot sredstvi za sporazumevanje z drugimi ljudmi nista dana
človeku od rojstva, ampak si ga mora vsakdo prisvojiti z dolgotrajnim procesom.
Preden lahko otrok izrazi svojo misel, preide mnogo razvojnih dob, v katerih se počasi
nauči usklajevati gibanja različnih mišičnih skupin in govornih organov, kar končno
pomeni artikuliran govor. Rast govora je odvisna od otrokovega živčnega razvoja, pri
čemer so udeleženi tako zaznavni vtisi kakor tudi živčno-mišični nadzor delovanja
govoril. Med to rastjo začne otrok ponavljati in posnemati zvoke, ki jih proizvaja sam
ali jih sliši od drugih, zato govori vsak dan bolje (Omerza, 1972, str. 21).
Avtorji spoznavnih teorij o govornem razvoju se strinjajo, da je v otrokovem razvoju
primarno mišljenje, torej da je mišljenje predpogoj in osnova za govorni razvoj
(Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 13).
Razvoj otroškega govora preučuje mnogo znanstvenikov, vsi ga običajno razdelijo na
več dob. Navedli bomo štiri dobe, ki jih je razdelil slovenski logoped Omerza (1972, str.
22–55). Te so: pripravljalna/predfonematična doba otroškega govora; začetno
4
oblikovanje glasovnega govora; doba predšolskega otroka – doba bogatenja govora in
besednega zaklada in šolska doba govornega razvoja – obvladovanje pisne in govorjene
besede.
2.2.1 PREDFONEMATIČNA DOBA OTROŠKEGA GOVORA
Otrokovi čuti v pripravljalni dobi še niso dovolj razviti, zato je to doba razvoja
dojenčkovih čutov, kar je tudi pogoj za pravilen razvoj govora (Omerza, 1972, str. 22–
28).
Takoj po rojstvu novorojenček zakriči. Ta krik je brezpogojni refleks, ki nastane zaradi
spremembe okolja in toplote, naznanja pa veliko spremembo v delovanju otrokovega
organizma. Novorojenček tako prvič uporabi glasilke. S krikom nam naznani, da živi in
da je začel delovati njegov dihalni aparat. Novorojenček kmalu začne biti občutljiv za
vse dražljaje, dojemati začne nekake šume, a še ne ve, od kod prihajajo, niti jih ne
razlikuje med seboj. Toda že v začetku drugega meseca se v njem razvije določen odziv
na intonacijo materinega glasu, na katerega se odziva z vsem telesom. Ljubkujoč glas
učinkuje na otroka pomirljivo, nasprotno, jezen glas ga vznemirja, zato zajoka. Tudi
umirjena glasba in petje vplivata na otroka blagodejno, kar tudi izraža z znaki ugodja v
svojem glasu. Za razvoj govora pa je pomemben tudi vid, saj otrok lahko opazuje gibe
ustnic, mimiko in kretnje govorečega ter jih začne avtomatično posnemati (prav tam).
Ob koncu drugega in v začetku tretjega meseca starosti nastopi brbljanje. To je neke
vrste igra govoril, s katerimi otrok razvija govorne organe, sluh, govorna središča v
možganih in koordinacijo gibov govoril. Otrok brblja nenamerno in refleksno, torej brez
zunanjega povoda in je le izraz njegovega telesnega ugodja. Brbljanje moramo
podpirati, saj je pomembno za kasnejši pravilni razvoj govora. Matere to delajo že
instinktivno, ko otroku govorijo, pojejo, se igrajo z njegovimi ustnicami, kar otroku
ugaja in ga spodbuja k brbljanju (prav tam).
5
Okoli druge polovice prvega leta življenja se pri otroku pojavi težnja po ritmičnem
ponavljanju zlogov v brbljanju, kar imenujemo čebljanje. Izreka nekega zloga izzove
pri otroku ugodne kinestetične dražljaje, ki so pobuda za večkratno ponovitev zloga. Na
ta način nastane vrsta zlogov in samogovori, ki se izmenjujejo tudi v ritmu in melodiji,
pri čemer dojenček uživa, zato jih ponavlja v nedogled. Ti glasovi sčasoma postanejo
bolj razumljivi in podobni pravim glasovom, saj se otrok nauči boljšega upravljanja
ustreznih mišic in mišičnih skupin. Tako postaja neartikuliranih glasov vedno manj.
Vendar pa besede, ki pri otrokovem govoru nastajajo, niso vezane na določene predmete
ali situacije, saj nastajajo nehote in ne pomenijo za otroka kaj stvarnega. Ampak pri
večkratnem ponavljanju nekega zloga nastajajo trdnejše živčne zveze med motoričnimi
in slušnimi središči v možganski skorji, kar predstavlja osnovo za kasnejšo glasovno
sestavo govora. Ker s čebljanjem že nastanejo pogoji za reprodukcijo slišanih glasov,
lahko ugodno vplivamo na otrokovo čebljanje, če ponavljamo glasove, ki jih proizvaja.
Tako se pri otroku postopoma razvija sodelovanje med slišanim in lastnim izražanjem,
torej se k lastni pobudi priključi še posnemanje govora svoje okolice (prav tam).
Pri treh mesecih se otrok začne odzivati na nenadne šume, pozoren je na govor, začne z
vokalizacijo (Žnidarič, 1993, str. 50–52).
Pri šestih mesecih se otrok že glasno smeje, rad ima zvočne igrače, določi, od kod
prihaja zvok, se obrača proti govorečemu, čeblja, se zanima za predmete (prav tam).
Pri devetih mesecih razume, ko mu rečemo »ne«, odziva se na svoje ime, veliko več
čeblja, posluša in oponaša zvoke, si ogleduje stvari (prav tam).
2.2.2 ZAČETNA DOBA OBLIKOVANJA GOVORA
Ta doba nastopi po navadi po prvem letu otrokove starosti. V njej poteka proces
prisvajanja izrazov, ki so povezani z najosnovnejšimi potrebami otroka. Vsak izraz, ki
6
ga otrok pove, označuje celotno situacijo, kar navadno dobro razumejo le tisti, ki so z
otrokom v neposredni zvezi (Omerza, 1972, str. 37).
Malčki, stari približno trinajst mesecev, razumejo, da imajo stvari imena. Prva beseda je
skupina glasov, ki jih otrok izgovarja in ima pomen (Marjanovič Umek, Kranjc in
Fekonja, 2006, str. 18).
Whitehead (1999) navaja tri kriterije, ki določajo prvo besedo:
»Otrok rabi besedo spontano,
otrok rabi besedo stalno za isto dejavnost, predmet ali osebo,
besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki z otrokom komunicira v različnih
situacijah.« (Whitehead, 1999; cit. po Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja,
2006, str. 18.)
Za obdobje med prvim in drugim letom starosti so značilne in pogoste eholalije, to je
večkratno ponavljanje ene besede (Marjanovič Umek, Kranjc, Fekonja, 2006, str. 18).
Te besede so sicer še neprecizne, vendar predstavljajo zelo dobro vajo za urjenje
motorike govoril (Omerza, 1972, str. 37–46).
Otrok dnevno sliši mnogo besed, a osvoji le tiste, ki ga zanimajo, in le takrat, če jih
pogosto sliši in jih lahko asociira z osebo, s predmetom ali z dejanjem. Šele nato jih
začne uporabljati v svojem govoru, seveda v mejah izrazne zmogljivosti. Otrok torej
razume mnogo več kakor lahko izrazi. Zato že tudi razume mnoga preprosta povelja, ki
ga pozivajo h kaki dejavnosti (prav tam).
V malčkovem govornem razvoju se izmenjavajo obdobja hitrega razvoja in obdobja
zastojev. Največji zastoji nastopijo takrat, ko je zaposlen s pridobivanjem kakšne nove
spretnosti ali sposobnosti. Dobro je to opaženo v času, ko se uči hoditi. Ker se ne more
istočasno posvečati hoji in govoru, zanemari govor. Zato pomemben mejnik v
govornem razvoju nastane med petnajstim in osemnajstim mesecem starosti, saj postane
otrok bolj stabilen v hoji in ga le-ta ne zaposluje več tako močno. Tedaj otrok
postopoma spoznava, da ima vsaka beseda ali pojem svoj določen pomen, ne pa mnogo
7
pomenov. Govor se zato začne kvalitetno spreminjati, ker malček predmet tudi
vsebinsko zazna, torej se začne obdobje pravega govora (prav tam).
Otrok pri enem letu posluša besede in jih razume, razume navodilo, pokliče že mamo in
ata ter pridobiva nove besede (Žnidarič, 1993, str. 50–52).
Pri letu in pol že dobro giblje z ustnicami in jezikom, razume preprosta vprašanja,
prepoznava predmete in jih pokaže, zna pokazati nekatere dele svojega telesa, njegov
besednjak je od pet do šest besed, uporablja že kratke stavke (2 besedi) (prav tam).
Pri dveh letih otrok pokaže želeno stvar, pokaže dele telesa drugih, sledi enostavnim
navodilom, imenuje znane predmete, izgovarja preproste stavke, uporablja
samostalnike, glagole in zaimke, odgovarja na preprosta vprašanja (»Kako ti je ime?«
»Kako laja pes?« »Kako dela muca?«). Njegov besednjak je okoli tristo besed (prav
tam).
Pri treh letih otrok na sliki prepozna predmet in tudi njegovo uporabnost, s prsti pokaže,
koliko je star, ponovi pet-, šest- ali sedemzložno besedo, njegov besednjak ima od
petsto do tisoč besed, uporablja zaimke, predloge in pridevnike (prav tam).
2.2.3 PREDŠOLSKA DOBA GOVORNEGA RAZVOJA
V tej dobi se razvoj stavkov vedno bolj izpopolnjuje, otrok vedno bolj pravilno
uporablja čase, sklanjatve pa tudi spreganje. Do konca četrtega leta navadno otrok
uporablja že vse sklone in vse glavne osebne zaimke, najprej v ednini, kasneje tudi v
množini. Otrok proti koncu te dobe že uporablja sestavljene stavke, veča se število
besed v stavkih, med katerimi številčno upadajo samostalniki in medmeti, narašča pa
število zaimkov, glagolov, veznikov, predlogov, prislovov in pridevnikov (Omerza,
1972, str. 47–52).
8
Otrok začne posploševati predmete, ki imajo skupne določene značilnosti. Postopoma
začne razumevati, da ime ne pripada samo enemu predmetu, ampak skupini ali vrsti
predmetov. Na primer beseda »skodelica« otroku ne pomeni več samo njegovo
skodelico, ampak vse skodelice nasploh (prav tam).
Otrok v tej dobi pogosto govori sam s seboj, s svojimi igračami, z živalmi, kar je
pravzaprav glasno mišljenje, ki postopoma doseže stopnjo notranjega govora (prav
tam).
Ob koncu tretjega leta otrok pogosto začne uporabljati vprašalnico »Zakaj?« pa tudi
»Kako?« in »Kdaj?«. Zato otroku te dobe pravimo »zakajček«. Na njegova vprašanja je
treba smiselno odgovarjati, saj ima to velik pomen za razvoj njegovega vzročnega
mišljenja. Ta otrokova vprašanja so znak, da se začne razvijati njegovo logično
mišljenje, saj skuša z njim odkriti razne zveze med predmeti in pojavi (prav tam).
Otrokov besednjak je pri četrtem letu tisoč petsto besed ali več, razume že daljše stavke
in negacije znotraj vprašanj (»Kdo ni obul copat?«). Ima razumljiv govor, s težavami pri
izgovoru daljših besed. Uporablja sestavljene povedi z nekaj slovničnimi napakami.
Pripoveduje tudi o minulih dogodkih. Otrok se v tem obdobju rad igra domišljijske igre,
pri katerih veselo govori (Žnidarič, 1993, str. 52).
Pri petih letih ima otrokov besednjak okoli dva tisoč besed ali več, govor je razumljiv,
razume večino tega, kar sliši. Uživa v ugankah, šalah, pravljicah. Govori tekoče, z nekaj
napakami v izgovoru in slovnici, spretno že uporablja sestavljene stavke (prav tam).
Pri šestih letih otrok razume od dva tisoč petsto do tri tisoč besed, popolnoma razume
sestavljeni govor, uporablja sestavljene stavke z bogatim besednjakom, zanimata ga
branje in pisanje (skuša prebrati svoje ime, razne napise ...) (prav tam, str. 57).
9
2.2.4 ŠOLSKA DOBA GOVORNEGA RAZVOJA
V tej dobi govor ni več samo sredstvo za sporazumevanje in izražanje, temveč tudi
sredstvo za teoretično poučevanje in pisno izražanje. Šola zahteva od otroka, da govor
dalje razvija in da vse glasove in glasovne zveze točno razlikuje in izreka, ker je to
nujno za razvoj branja in pisanja (Omerza, 1972, str. 53–55).
Otrok ima ob začetku te dobe še razmeroma majhen besedni zaklad in tudi mnogo
netočnih predstav in pojmov. Naloga šole je, da besedni zaklad širi in da omogoča, da
pasivni besedni zaklad prehaja v aktivnega (prav tam).
Govor se v času te dobe vsebinsko poglobi, kar se kaže v tem, da otrok oblikuje daljše
in bolj zahtevne stavke. Govor se tudi izboljšuje vsebinsko v logičnosti in urejenosti
(prav tam).
»V govoru se razodeva celotna otrokova osebnost, v njegovem tempu se kaže otrokov
temperament; v intonaciji, ritmiki in izraznosti njegova čustvena plat; a v njegovi
vsebini duhovno bogastvo, zanimanje in usmerjenost.« (Omerza, 1972, str. 54.)
Omerza (1972, str. 54) meni, da je za izoblikovanje dobrega pisnega izražanja po naših
šolah dobro poskrbljeno, za oblikovanje ustnega govora pa je malo možnosti. Čim višji
je razred, tem manj možnosti imajo otroci za ustno izražanje, tako da ostajajo v glavnem
le pasivni poslušalci, ustni govor je prepuščen učiteljem.
2.3 DEJAVNIKI ZA RAZVOJ OTROKOVEGA GOVORA
Na otrokov govorni razvoj vplivajo številni dejavniki. Avtorji najpogosteje izpostavijo
kakovost otrokovega družinskega okolja, sociodemografske značilnosti družine,
kakovost vrtca in genetske dejavnike (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str.
50).
10
Kranjc (1999, str. 20–21) navaja, da na razvoj govora vplivajo dejavniki, ki jih delimo v
dve večji skupini, in sicer na notranje-psihološke in fiziološke ter zunanje-socialne in
sociološke. Med notranje se štejejo prirojene predispozicije za razvoj govora, motivacijo
in čustveno stanje. Med zunanje pa štejemo socialni položaj družine, izobrazbeno
strukturo staršev in širše družbeno okolje, v katerem družina živi.
Optimalna situacija za razvoj govora do visoke stopnje je, če so vsi dejavniki, ki
vplivajo na razvoj govora in mišljenja, med sabo usklajeni. Če med dejavniki ni
uskladitve, je stopnja razvoja ustrezno nižja (prav tam).
Ker prvi govor otrok usvaja v družini, je za razvoj govora zelo pomembno izražanje
vseh članov družine. Ob vstopu v vzgojno-izobraževalno institucijo pa vzgojitelji in
učitelji z razvojem otrokovega govora nadaljujejo, uspešni pa so le, če so prizadevanja
enotna (Sgerm, 2004, str. 13).
Erženičnik-Pačnik (1997) v svojem članku poudarja potrebo po sodelovanju staršev in
vzgojiteljev. Pravi, da med spraševanimi vzgojitelji ni bilo nobenega, ki bi menil, da
sodelovanje ni potrebno.
Ker imajo vsi dejavniki pomembno in aktivno vlogo pri razvoju govora otroka, jih
bomo spodaj opisali.
2.3.1 DRUŽINA
Otroci živijo v različnih družinah, ki v različnih merah spodbujajo in nudijo podporo
razvoju njihove govorne kompetentnosti. Razlike se najpogosteje pojavljajo v
prepričanjih staršev o tem, koliko je pomembno razvijati govor otroka. Ampak ravno
starši z oblikovanjem bolj ali manj kakovostnega družinskega okolja pomembno
11
vplivajo na razvoj otrokovih govornih kompetentnosti v vseh obdobjih njegovega
govornega razvoja (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 50–52).
Eden pomembnih pokazateljev kakovosti družinskega okolja je otrokova izpostavljenost
otroški literaturi, v smislu skupnega ali samostojnega branja slikanic, revij, knjig, ki jih
ima otrok na voljo. Starši s pogostim glasnim branjem otroške literature vplivajo na
razvoj otrokovega govora (prav tam).
Armstrong (1999, str. 52–54) navaja, naj izberemo določen čas dneva in otroku
preberemo najboljšo otroško literaturo. Spoznavanje s širokim izborom knjig v otroku
prebudi občutek za bogat in raznolik svet jezika. Občutljivost za besedni tok se
ponotranji in otroku zelo pomaga pri kasnejšem branju in pisanju.
Pomembno je, da otroku pomagamo razviti pozitiven odnos do knjig, zato moramo
iskati knjige, v katerih bodo otroci uživali. Branje pa lahko združimo tudi z drugimi
dejavnostmi, tako pomagamo otroku povezati književnost z njegovo živo domišljijo
(prav tam).
Prav tako lahko v družinskem krogu poskrbimo za dovolj tiskanega materiala, saj so
otroci dovzetni za dogajanje okoli njih. Besede nas lahko spremljajo po celem
stanovanju, ki jih kdaj tudi naglas preberemo v otrokovi prisotnosti. Otroku je v veliko
pomoč pri opismenjevanju tudi oponašanje vedenja pismenih ljudi, zato ga bogato
založimo s pisali, saj njegova raziskovalna igra predstavlja temelj za bodočo pismenost
(prav tam).
Starši spodbujajo govorni razvoj otroka pri vključevanju v govorno interakcijo med
njim in starši. Starši se naj z otrokom pogovarjajo o tem, kar ga zanima, pomembno je,
da ga poslušajo in mu postavljajo različna vprašanja (Marjanovič Umek, Kranjc in
Fekonja, 2006, str. 50–52).
12
Ker so kritične faze razvoja govora prav v predšolskem obdobju, je treba otroku v tem
obdobju posvetiti posebno pozornost. Družina in ožja družbena skupina je v tem
obdobju pomembna, saj z govornim zgledom vpliva na obvladovanje jezikovnih
sredstev maternega jezika (Erženičnik-Pačnik 1998, str. 31).
2.3.2 SOCIALNO-EKONOMSKI DEJAVNIKI DRUŽINE
Z otrokovim govornim razvojem so povezani tudi demografski dejavniki družine. Bolj
kot so ugodni, večji obseg in kakovost govorne interakcije lahko zasledimo med starši
in njihovimi otroki (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 53).
Pogosto lahko v večji meri starši z višjo stopnjo izobrazbe in ugodnejšim ekonomskim
stanjem, ki otroku lahko nudijo različno gradivo in materiale, omogočajo priložnosti za
pridobivanje izkušenj o pisani in govorjeni besedi (Marjanovič Umek, Kranjc in
Fekonja, 2006; povz. po Browne, 1996, str. 55).
Stopnja izobrazbe otrokove mame predstavlja dejavnik, za katerega večina avtorjev v
svojih raziskavah pravi, da je pomemben pokazatelj socialno-ekonomskega stanja
družine in je povezan z razvojem govora otroka (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja,
2006, str. 54).
Bernstein (1979) navaja, da otroci, ki živijo v družinah staršev z nižjo stopnjo izobrazbe
in nižjim ekonomskim statusom, v komunikaciji uporabljajo krajše, enostavnejše izjave
kot otroci staršev z višjo stopnjo izobrazbe in višjim ekonomskim statusom, katerih
starši pogosteje uporabljajo interpretativno rabo jezika, za katero so značilne izjave, s
katerimi spodbujajo samostojno razmišljanje in učenje otrok. Ti starši se tudi pogosteje
odzivajo na izjave otrok, v svojem govoru rabijo več besed, jih spodbujajo h pogovoru o
različnih temah in z njimi pogosteje govorijo (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja,
2006; povz. po Bernstein, 1979, str. 54).
13
2.3.3 VRTEC
Predšolska doba je obdobje najintenzivnejšega govornega razvoja. Ugotovitve namreč
kažejo, da je otrok med tretjim in sedmim letom še posebej občutljiv za jezik, zato
pravimo predšolski dobi zlata doba govornega razvoja in zamujenega v tem času ni
mogoče odpraviti ali pa le-to odpravimo s težavo (Sgerm, 2004, str. 12).
Za razvoj otrokovega govora predstavlja vrtec izredno pomembno vlogo. Otroci se tukaj
vključujejo v različne dejavnosti, v katerih rabijo govor v različnih situacijah, v
interakcijah z različnimi ljudmi (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 59–
62).
Vrtec kot institucija nima negativnega ali pozitivnega vpliva na različna področja
otrokovega razvoja, saj je pomembna predvsem kakovost vrtca, v katerega je otrok
vključen (prav tam).
Iz tega je razvidno, kako pomembna je strokovna usposobljenost kadra v vrtcih za
uspešno in kakovostno delo, s katerim vpliva na uspešen razvoj otrok na vseh področjih.
Različne dejavnosti, v katere se otroci v vrtcu vključujejo, npr. usmerjene, rutinske,
prehodne dejavnosti, prosta igra, se med drugim med seboj razlikujejo tudi po pravilih,
ki veljajo v zvezi z govornim izražanjem ter glede na vključenost odrasle osebe in
vrstnikov v govorne interakcije. Vse značilnosti posamezne dejavnosti vplivajo tudi na
značilnosti govornega izražanja otrok ter jih spodbujajo k sodelovanju v različnih
govornih položajih in k rabi izjav (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 59–
62).
K razvoju govorne kompetentnosti prispeva tudi vrstniška skupina, v kateri otroci
pridobijo pomembne govorne izkušnje. Govorne interakcije med vrstniki lahko vrtec
navadno omogoča v večji meri kot domače okolje (prav tam).
14
Erženičnik-Pačnik (1998, str. 31–32) v svojem članku pravi, da ima vrtec več možnosti
za svobodno interakcijo med otroki kakor pa kasneje šola. Ima tudi boljše možnosti za
razvoj govora, predvsem zato, ker otrokov govor v tem obdobju še ni zaključen, otrok je
pri tej starosti še precej sugestibilen in elastičen.
Lipnik in Matić (1993) v svojem priročniku predstavljata metode, ki jih vzgojiteljica
lahko uporablja pri jezikovni vzgoji v vrtcu. Te metode so: igra, pogovor,
pripovedovanje (vzgojiteljice in otroka; poznamo stvarno, ustvarjalno in nesmiselno
pripovedovanje), opisovanje, metoda uporabe besedil otroške književnosti in metoda
praktičnih del.
Prav tako pa navajata govorne igre in govorne vaje. Govorne igre so igre z glasovi,
besedami, izrazi, s stavki. Delimo jih na: fonološke (igre z glasovi), leksikalne (igre z
besedami), sintaktične (igre s stavki), igre s pregovori, reki in podobnim, uganke,
izštevanke in preštevanke, razvrščanke, hitrogovorjenke, čistogovorjenke, zagovori,
lažnivke, posmehljivke, anagrami, igre pripovedovanja, dramske igre in gibalne
govorne igre. Govorne vaje pa imajo osrednji položaj pri razvoju otroškega govora. To
delo mora biti načrtovano in strokovno osmišljeno. Predvsem so pomembne vaje
poslušanja in diskriminacije – razločevanja (prav tam, str. 81).
V vrtcu se srečujemo z otroki, ki so duševno sposobni, vedno več pa je vključenih otrok
z nepopolnim govorom. Zato je pomembno, da vzgojitelji poznajo nekaj osnovnih
načinov, s katerimi lahko ob vzgojnih dejavnostih preprečijo, da se nepopolni govor
ustali in postane morda govorna napaka (Sgerm, 2004, str. 14).
15
2.3.4 GENETSKI DEJAVNIKI
»Muller (1996) meni, da na razvoj govorne kompetentnosti vpliva interakcija večjega
števila genov.« (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006; cit. po Muller, 1996, str.
63.)
V splošnem lahko približno 50 % variabilnosti v intelektualnih sposobnostih otrok, ki
vključujejo tudi verbalno inteligentnost, pojasnimo z genetskimi razlikami med
posamezniki. Z demografskimi in socialno-ekonomskimi dejavniki družine pa lahko
pojasnimo od 9 do 16 % variabilnosti (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006;
povz. po Plomin De Fries, McClearn in Rutter, 1997, str. 64).
2.4 RAZVOJ GLASOV IN BESED
Povedali smo že, kateri dejavniki so nujni za razvoj otrokovega govora, pomembno pa
je tudi, v kakšnem vrstnem redu nastajajo in se razvijajo glasovi človeške govorice.
Pomembno je, da vzgojitelji poznajo razvoj otroka, temu potem prilagodijo svoja
pričakovanja glede otrokove jezikovne zmožnosti (Bahovec, et al., 2004, str. 36).
Med znanstveniki sicer ni soglasja o tem, do katere dobe otroci usvojijo pravilno
izgovorjavo vseh glasov, saj je to individualna stvar vsakega otroka, odvisno pa je tudi
jezikovno in socialno okolje, v katerem otrok živi (Lipnik in Matić, 1993).
Naravno je, da se razvijajo najprej glasovi, ki so lažje izrekljivi in lažje razumljivi že pri
manj točni legi govoril. Zato se prvi pojavijo odprti in nenapeti samoglasniki, kot sta
široki »e« in »a«, saj sta oba lahko izgovorljiva že z zelo majhno spremembo nevtralne
lege jezika v ustih. Kmalu za njima se pojavita »o« in »u«, nazadnje pa še »i«, pri
katerem se konica precej dvigne in je zanj tudi potrebna precejšnja razvitost sluha
(Omerza, 1959, str. 25).
16
Omerza (1972, str. 29) pravi, da omenjeni vrstni red ni nujen, ker se lahko vokali
pojavijo tudi v drugem vrstnem redu, vendar raziskovalci poročajo, da se med prvimi
pojavi široki »e«, med zadnjimi vokali pa »i«.
Samoglasnike otroci torej osvojijo najprej, že do tretjega leta, v vsakem položaju v
besedi (Lipnik in Matić, 1993).
Pri soglasnikih pa se prvi pojavijo ustničniki, in sicer: »m«, »p« in »b«. Sledi »h«, nato
pa glasova »k« in »g«. Tem glasovom navadno sledita zapornika »t« in »d«, kmalu za
njima pa še »n«. Pri razvoju soglasnikov so zelo pomembni zobje, ker sta razvoj in
tvorjenje nekaterih glasov pogojena od časa njihovega pojavljanja. Tako na primer
lahko otrok izgovori glasove »t«, »d« in »n« šele takrat, ko se pojavita oba sekalca,
zgornji in spodnji, to je okrog osmega meseca. Ravno tako lahko otrok izreče glasova
»f« in «v« šele takrat, ko ima vsaj dva zgornja sekalca. Zobje so posebej pomembni tudi
pri tvorjenju šumnikov, še bolj pa sičnikov, saj te glasove otrok lahko izgovarja šele, ko
ima vse zobe razen zadnjih kočnikov (Omerza, 1959, str. 25–26).
V poglavju Začetna doba oblikovanja govora smo že povedali, kdaj okvirno nastopi
prva beseda pri otroku, sedaj pa še poglejmo, kako otroci izgovarjajo prve besede:
izpuščajo zloge (nepoudarjeni zlog izpustijo – »nana« namesto »banana«);
zlogovno podvajajo (pri dvozložni besedi imajo težave z izgovorjavo drugega
zloga – »lala« namesto »ladja«);
izpuščajo glasove (končne soglasnike – »go« namesto »gos«);
izpuščajo začetni soglasnik ali soglasniško skupino, še posebno, če ta ni
poudarjena – »meko« namesto »mleko«);
dodajajo glasove (samoglasnike – »luča« namesto »luč«);
zamenjujejo glasove (»Zabreg« namesto »Zagreb«) (Žnidarič, 1993; povz. po
Marjanovič Umek, 1990, str. 24).
Prve besede, ki jih otrok rabi v svojem govoru, so si podobne ne glede na kulturo in
jezik, poimenujejo pa predvsem družinske člane, predmete, živali, hrano, dele telesa,
17
socialno rutino ali so preprosti ukazi. Otrokov besednjak le redko vključuje besede,
ki poimenujejo predmete v okolju, ki mu niso blizu (Marjanovič Umek, Kranjc in
Fekonja, 2006, str. 18).
2.5 GOVORNE MOTNJE IN NAPAKE
V vsakdanjem življenju se govora poslužujemo samoumevno, njegovega pomena se ne
zavedamo oziroma se ga šele takrat, ko se govor ne razvija ustrezno ali ko sposobnost
govora izgubimo (Lesar, 1999, str. 4).
Otroci, ki jim najpogosteje pripisujemo govorno-jezikovne težave, so tisti, ki malo
govorijo, katerih govor je težko razumljiv, ki pomanjkljivo razumejo, kar drugi
govorijo, in ki imajo težave v pisni obliki jezika (Sgerm, 2004, str. 17).
»O govorni motnji govorimo, ko govor otroka toliko odstopa od drugih, da pozornost
poslušalca privlači sam način govorjenja, ne pa vsebina.« (Grobler, 1985, str. 193.)
»Za poslušalca je vsak otrok, ki govori tako, da nismo pozorni na to, kaj govori, temveč
na to, kako govori, govorno moten otrok ali logopat.« (Žnidarič 1993, str. 60.)
Govorne napake delimo v glavnem na govorne motnje in govorne hibe. Govorne motnje
imajo svoj izvor v možganskih središčih in živčnih zvezah med njimi. Govorne hibe, pa
so napake govornih organov in njihovih funkcij (Omerza, 1972, str. 65).
Med govorne hibe prištevamo bebljanje, nosljanje, brbotanje in glasovne hibe, kot so
fonastenija, afonija in patološko mutiranje glasu. Med govorne motnje pa prištevamo
sluhonemost, afazije, motnje branja in pisanja, simptomatične govorne motnje in
jecljanje (Omerza, 1959).
Najprej bomo predstavili govorne hibe, nato pa še govorne motnje.
18
2.5.1 BEBLJANJE
Bebljanje ali dislalija je motnja, ki se nanaša izključno na nezmožnosti ali nepravilnosti
v izreki posameznih glasov. Kaže se v obliki nezmožnosti izreke posameznega glasu, v
zamenjavi neobstoječega glasu s tistim, ki obstaja, ali pa v izgovorjavi glasu, čigar
kvaliteta ne zadostuje. Bebljanje je najbolj pogosta motnja govora (Omerza, 1972, str.
68).
Bebljanje kot motnjo je treba razlikovati od tistega, ki je razvojno značilna faza v
govornem razvoju. Otrok ob koncu prvega leta, ko začenja govoriti, veliko beblja;
nepravilno izgovarja glasove, težje izgovorljive zamenjuje z lažjimi (r izgovarja kot l ali
j) ali pa jih pri izgovoru izpušča. Vzrok tega bebljanja je nezrelo delovanje živčnega
sistema in govornih organov. Otrok si še ne zmore ustvarjati jasne slike in motorne
predstave glasov. Ta naravni in navadni pojav imenujemo razvojno bebljanje. Med
dozorevanjem otroka se postopoma izgublja. Če pa se nadaljuje, posebno po četrtem
letu, gre za motnjo, ki jo običajno imenujemo dislalija ali motnja v izreki glasov (prav
tam).
Poznamo več vrst bebljanja, in sicer delno bebljanje, kjer je samo nekaj glasov
nepravilnih, zamenjanih ali jih ni; povečano bebljanje, kjer je že več glasov nepravilnih,
zamenjanih ali jih ni, in popolno bebljanje, kjer je večina glasov nepravilnih,
zamenjanih ali jih ni. Govor je tu nerazumljiv ali težko razumljiv, tudi osebam, ki so
veliko z otrokom (prav tam).
K bebljanju štejemo rotacizme, kar so nepravilno izrečeni glasovi »r«, ali
pararotacizme, kar je zamenjava tega glasu z drugimi, najbolj pogosti so »z«, »l« in »j«;
sigmatizme, kar so napačno izrečeni sičniki in šumniki, ali parasimatizme, kar je
zamenjava sičnikov ali šumnikov z drugimi glasovi in med seboj; kapacizme ali
napačno izrečene glasove »k« in parakapacizme, kar je zamenjava glasu »k« z drugimi
glasovi. Pogosti pa so tudi gamacizmi (»g«) in paragamacizmi, deltacizmi (»d«) in
paradeltacizmi, lambadacizmi (»l«) in paralambadacizmi (Omerza, 1959, str. 90–91).
19
Vzroki za nastanek bebljanja so zelo različni, vendar je največ funkcionalnega
bebljanja, ki se sčasoma, zaradi vse večje sposobnosti in gibčnosti govoril, porazgubi.
Velikokrat pa te prvotne napake preidejo v navado, posebno, če otrokova okolica slabo
govori. Slabši razvoj govora in slabša izreka je pogojena tudi z duševno zaostalostjo ali
nerazvitostjo. Za razvoj bebljanja pa je lahko tudi vzrok slabše razviti sluh ali
naglušnost, saj otrok ne dojame vseh glasov dobro, zato jih sploh ne izgovarja ali pa jih
izgovarja popačeno ter jih tudi pogosto zamenjuje z drugimi glasovi. Drugi vzroki za
bebljanje pa so lahko tudi deformacije govornih organov, predvsem jezika, ustnic in zob
(Omerza, 1972, str. 69–70).
2.5.2 NOSLJANJE
Nosljanje se pojavlja, če pri govoru izdišni zrak prehaja delno ali popolnoma skozi nos
namesto skozi usta. S tem postane izreka vseh ustnih glasov nepravilna, ponosljana, kar
lahko hitro dojamemo s sluhom. Če položimo prst na nos govorečega nosljavca, takoj
občutimo tresljaje. To govorno hibo imenujemo odprto nosljanje. Zaprto nosljanje pa se
pojavi, če izdišni zrak prehaja delno ali sploh ne prehaja skozi nos, tedaj nosnike slabo
izrekamo ali jih sploh ne izgovarjamo (Omerza, 1972, str. 147).
Logoped mora najprej ugotoviti, kateri glasovi so manj ponosljani in kateri bolj. Po
navadi sta najbolj ponosljana glasova »i« in »u«, ker imata najmanjši in najožji ustni
prehod in zato ne prepuščata izdišnemu zraku dovolj prostora za prehod skozi usta, zrak
pa se nato preusmeri skozi nos. Vokal »a« je manj ponosljan, zato ga logoped vzame za
izhodišče terapije in za prve zveze s soglasniki (prav tam, str. 150).
Pri terapiji nosljanja je predvsem pomembno, da dosežemo pravilno delovanje mehkega
neba, zato lahko uporabljamo vse dihalne in pihalne vaje.1 Ob teh posebno vadimo
igrice izpihovanja (pihanje s slamico v vodo, v vato na mizi, napihovanje milnih
1 Vaje so podrobneje opisane v poglavju 2.6.2 Sodelovanje logopeda z vrtcem
20
mehurčkov, pihanje v sveče iz različnih razdalj, piskanje na razne piščalke, žvižganje)
(prav tam, str. 151).
2.5.3 BRBOTANJE
Brbotanje je govorna motnja, pri kateri sta tako kot pri jecljanju motena ritem in tempo
govorjenja. Govor otroka, ki brbota, je hiter, njegove misli tečejo hitreje kot govor, tako
da druga misel dohiteva in preseka prvo, še preden jo otrok zmore do konca izgovoriti.
Posledica te miselne neurejenosti je, da je govor le delno razumljiv ali celo popolnoma
nerazumljiv zaradi nepopolne izreke glasov, ponavljanja zlogov in besed, zavlačevanja
samoglasnikov, »požiranja« glasov, zlogov, besed. Vse to brbotavca ne odvrača, da ne
bi kar naprej govoril. Ni kritičen do svojega načina govorjenja in se navadno svoje
govorne motnje ne zaveda. Površnost in zaletavost pa se kažeta ne le v govoru
brbotavca, marveč tudi na drugih področjih. V osnovi motnje je kratkotrajen razpon
pozornosti, navadno pa imajo otroci, ki brbotajo, tudi težave pri branju in pisanju
(Omerza, 1972, str. 170–174).
Pomembno je, da odrasli s svojo nervoznostjo in prenagljenostjo ne poslabšajo
otrokovega govora. To se rado zgodi, če v preveliki neučakanosti zatrpamo otroka s
premnogimi vprašanji in hočemo hitre odgovore, ki jih otrok ne zmore. Ker pa nam
hoče ustreči, govori hitro, pri tem pa izpušča glasove in zloge ali kako drugače popači
svoj govor (prav tam).
Brbotanje se pojavi v času najbujnejšega govornega razvoja, približno med tretjim in
petim letom starosti. Tudi same diagnoze brbotanja ni težko postaviti, nekoliko težje je
ugotoviti, ali gre za jecljanje ali brbotanje. Glavno razliko nam nudijo nenavadni gibi
pri govoru, ki so pri jecljavcu navadno precej izraziti, medtem ko jih brbotavec nima.
Brbotavec tudi nima strahu pred govorom in poslušalci, medtem ko ga jecljavec
navadno ima. Obenem pa brbotavec ravno pred neznanimi ljudmi navadno govori bolje,
jecljavec pa ravno obratno (prav tam).
21
Logoped se mora z otrokom pogovarjati mirno in vzorno ter nekoliko počasneje kot
sicer. Dobre so tudi vaje za izgovorjavo stavkov ter kratkih pesmic po zlogih in po
nekem ritmu. Po ruskem logopedu Hvatcu, moramo upoštevati naslednja pravila:
preden začneš z govorom, dobro premisli, kaj boš povedal, a nato vdihni ter počasi in
mirno povej; ne preidi poprej na drugo misel, preden nisi prve izoblikoval in povedal.
Šele nato ponovno vdihni in povej naslednjo misel (prav tam).
2.5.4 GLASOVNE HIBE
Hibe v glasu samem nastanejo, če so v govornem aparatu organske hibe ali če funkcija
le-tega ni pravilna. Glavne glasovne hibe so hripav glas, fonastenija, afonija in
patološko mutiranje glasu (Omerza, 1959, str. 158–169).
Hripavost nastane pri pretiranem kričanju v otroški dobi, lahko tudi pri preglasnem
petju ali pri petju pesmi, prezahtevni za glasovni obseg otroka. Vzrok za hripavost so
lahko tudi bolezni grla. Hripavost lahko iz prehodne nastane kronična, če pravočasno ne
začnemo z zdravljenjem in če ne upoštevamo zdravstvenih predpisov (prav tam).
Fonestenija temelji na napačnem delovanju mišic, ki vplivajo na tvorbo glasu. Spremlja
jo hitra utrujenost pri govoru, sprememba v jakosti, višini in nosilnosti glasu ter razni
dražljaji v govorilih (prav tam).
Afonija je hipna izguba glasu. Pojavijo se krči v mišicah grla. Ker se glasilki ne združita
več, nastane vmes prostor, skozi katerega prehaja zrak brez trenja in zvoka. Ti krči
lahko spominjajo na jecljanje ali na histerijo (prav tam).
Mutiranje glasu, kot ga poznamo, se izvrši v dobi spolnega dozorevanja. Kaže se pri
fantih z oblikovanjem večjega jabolka na grlu. Glas postane nenaraven in niha med
visokimi ter nizkimi toni. To traja nekaj časa, nato se glas uredi in dobi značilno moško
ali žensko barvo. Če pa je mutacija nepravilna, ker takrat glas preveč obremenjujemo z
govorom ali petjem, se mutacija utegne podaljšati ali pa se sploh ne izvrši, zaradi česar
glas ostane infantilen, pri katerem napenjanje glasilk prevzame druga mišica (prav tam).
22
2.5.5 SLUHONEMOST
Matić pravi, da je sluhonemost zastoj v razvoju otroškega govora, ki nastane pred
končanim razvojem spontanega govora (Matić; povz. po Omerza, 1959, str. 116).
Fröschles pravi, da je sluhonemost stanje, v katerem se nahaja vsak otrok, ki sliši, pa še
ne zna govoriti. To stanje se seveda spremeni s priučitvijo govora okoli tretjega leta
(Fröschles; povz. po Omerza 1959, str. 116).
Vzroki sluhonemosti izhajajo iz patološko-anatomskih struktur, kot so priraščen jezik,
volčje žrelo, naglušnost ter druge okvare in bolezni v območju govornih organov.
Pojavljajo pa se tudi pacienti, ki nimajo za sluhonemost nobenih anatomskih razlogov,
ampak je vzrok zanjo nespretnost govoril ali pomanjkanje volje za govor, razumevanje
govora pa je dobro razvito (Omerza, 1959, str. 117).
2.5.6 AFAZIJE
»Afazije so govorne motnje, ki izvirajo iz obolenja ali poškodovanja govornih središč v
možganski skorji oziroma živčnih zvez med njimi. Te motnje lahko vplivajo na
razumevanje lastnega in tujega govora, na izreko samo, na branje in pisanje.« (Omerza,
1959, str. 123.)
V glavnem se afazije delijo na motorične in senzorične. Pri motoričnih moramo otroku
dajati pobude za spontan govor ali posnemanje govora, pri senzorični pa je težišče
logopedske obravnave usmerjeno na to, da si pacient pridobi razumevanje smisla
izrečenega. Pri tem uporabljamo v največji meri vse čute (prav tam).
23
2.5.7 MOTNJE BRANJA IN PISANJA
Najtežja motnja branja je aleksija, ki pomeni splošno nesposobnost branja. Lažjo
motnjo branja imenujemo disleksija, ki jo lahko z dobrim postopkom in skrbnim delom
vsaj delno uredimo (Omerza, 1972, str. 198).
Poznamo dve vrsti motenj pisanja, agrafijo in disgrafijo. Agrafija je splošna
nesposobnost za pisanje, pri kateri logopat ne more pisati zaradi prizadete motorike.
Disgrafija pa je lažja motnja pisanja, pacient je navadno duševno povprečno razvit (prav
tam, str. 210).
Terapija teh motenj je zasnovana predvsem na točni diferenciaciji glasov in zlogov tako
v izreki kot tudi pri pisanju in branju. Vaje potekajo preko igre, ki jih logoped poda v
zanimivi obliki (Omerza, 1959, str. 133).
Sgerm (2004, str. 27) pravi, da je uvajanje jezika ter učenje branja in pisanja v tesni
zvezi s samostojnostjo poslušanja, saj je to temeljna jezikovna in komunikacijska
sposobnost in ji je treba nameniti čim več časa.
2.5.8 SIMPTOMATIČNE GOVORNE MOTNJE
So govorne motnje, ki se po navadi pojavijo zaradi hudih obolenj osrednjega živčnega
sestava in okrajnih možganskih živcev. Govorne motnje so tu sekundarnega značaja in z
ozdravljenjem bolezni dostikrat same po sebi odpadejo. Telesne okvare variirajo od
lažjih do težjih in hudih okvar. Najpogostejše bolezni, ki privedejo do govornih motenj,
so: multipla skleroza, možganska ohromitev, sušica hrbtnega mozga, epilepsija in tik
(bolezen, ki povzroča bliskovito krčenje posameznih mišic; pacient sunkovito izgovarja
glasove in besede, dostikrat tudi ponavlja lastne in tuje besede) (Omerza, 1972, str.
217–218).
24
2.5.9 JECLJANJE
Je govorna motnja, ki je v resni povezanosti z vsem človekovim organizmom, z
njegovim načinom življenja, njegovimi odnosi do soljudi in le-teh do njega. Pri
jecljanju sta nepravilna tempo in ritem govora, medtem ko je izreka glasov sama po sebi
navadno pravilna. Pri tej motnji nastopi nenaden zastoj govora v začetku ali sredi
besede, katerega skuša jecljavec s trudom premagati. Te zastoje povzročajo krči na
enem ali več mestih govornega aparata, ki so bistvena zunanja karakteristika jecljanja,
po katerem ga spoznamo. Jecljanje se največkrat pojavlja v ranem otroštvu, največ med
drugim in petim letom starosti, ko se otrokov govor šele razvija. Eden izmed glavnih
vzrokov je prirojeno ali pridobljeno nagnjenje za jecljanje ali pa tudi neprimeren vpliv
okolja, ki je v tesni povezanosti s preveliko otrokovo občutljivostjo, plašnostjo in
splošnim reagiranjem (Grobler, 1985, str. 194–195).
Razvoj med drugim in petim letom je hiter in razburkan. Otrokovo okolje se širi, govor
pa se razvija tudi vsebinsko. Otrok bi hotel povedati kaj več kot pa zmore njegov
govorni mehanizem. Zato se mu besede zatikajo, na začetku govora ponavlja glasove,
zloge, včasih tudi besede. Nekateri otroci premagujejo težave tako, da samoglasnike v
besedah izgovarjajo pojoče. Otrokov govor je podoben jecljanju. Takšno jecljanje
imenujemo razvojno ali fiziološko, ki je navadno značilno za večino otrok v določenem
razvojnem obdobju, žal pa pomeni za določeno število otrok tudi prvo fazo v
oblikovanju ene od najtežjih govornih motenj – jecljanja (Omerza, 1972, str. 228).
Pri tej govorni motnji je še posebej pomemben odnos odraslih do takšnega načina
govorjenja. Vsekakor je zatikajoč govor potrebno sprejeti in ne zahtevati od otroka, da
še enkrat lepo reče, saj otrok ne zmore ali je kar koli narobe. Prevelike zahteve in
nenehno popravljanje otrokove izgovorjave niso priporočljive. Če od otroka venomer
zahtevamo, da mora med govorjenjem paziti, kako govori, se bo njegova pozornost čez
mero osredotočila na način govorjenja. Zaradi tega se bodo težave čedalje bolj
stopnjevale, utrjevali se bodo napačni pogojni govorni refleksi in kaj kmalu se lahko
zgodi, da se otrok navadi na zatikajoče govorjenje. Otrok bo rad govoril, se izražal in
25
razvijal svoj govor, če bo dovolj samozavesten. K temu pa lahko pripomorejo njegovi
starši, tako da ga poslušajo, upoštevajo, ga sprašujejo za mnenje in pritegujejo v govor
odraslih (Grobler, 1985, str. 169).
2.6 ODPRAVLJANJE GOVORNIH MOTENJ
Logopedija je sistem znanja, skupnost znanstvenih ugotovitev verbalne komunikacije.
Proučuje motnje v govorno-jezikovni komunikaciji. Ugotavlja prisotnost motenj, vzroke
in posledice njihovega nastajanja ter načine njihovega preprečevanja in rehabilitacije.
Motnje v govorno-jezikovni dejavnosti se pojavljajo na področju jezika, artikulacije,
ritma in tempa govora, glasu ter branja in pisanja (Keramitčievski, 1990, str. 294).
Logoped je nosilec strokovne poklicne dejavnosti na področju proučevanja verbalne
komunikacije. Njegova dejavnost se ukvarja z logopedsko preventivo, logopedsko
diagnostiko, logopedskim zdravljenjem (terapijo), logopedskim svetovanjem, z
raziskovalnim delom in s spoznavanjem in uvajanjem novih metod, tehnik in sredstev
dela (prav tam, str. 294–295).
Otrok, ki se spontano ne razvije v govoreče bitje, oseba, ki ne more tekoče govoriti,
človek, ki je izgubil govor, in tisti, ki ne mara govoriti, postane subjekt in objekt
proučevanja, ocenjevanja in zdravljenja. Logopedija se vključi z jasnimi in s
konkretnimi nalogami, to je pomagati človeku, da se bo lahko sporazumeval in odigral
svojo socialno vlogo (Prosnik, 1995, str. 3).
V Sloveniji je zaposlenih približno 160 logopedov (Kje dela logoped, b.d.).
Logopedsko delo je zelo pestro, kar lahko ugotovimo iz strukture delovnih mest.
Logopedi so zaposleni v različnih ustanovah, kot so: centri za sluh in govor, osnovne
šole, osnovne šole s prilagojenim programom, zdravstveni domovi, zavodi za
26
usposabljanje oseb s posebnimi potrebami, vrtci, bolnišnice, univerzitetne klinike,
inštituti za rehabilitacijo invalidov in v privatni praksi (prav tam).
Pravočasna logopedska obravnava posamezniku omogoča učinkovitejši razvoj govorno-
jezikovne komunikacije in celotne osebnosti ter uspešnejše vključevanje v ustrezne
oblike izobraževanja in socialno okolje (Obravnava oseb z govorno-jezikovnimi
motnjami, b.d.).
2.6.1 SODELOVANJE LOGOPEDA S STARŠI
Staršem je v veliko pomoč, da spoznajo in se naučijo, kaj lahko oni storijo za svojega
otroka in da jim pri tem stojijo ob strani različni strokovnjaki (Švara, Kokotec in Mesič-
Jurin, 1999, str. 141).
V veliko pomoč jim je tudi organizirana zgodnja terapija za otroka v domačem ali
bližnjem kraju. Tako vrsto pomoči ima možnost nuditi logoped. Če je terapija
zastavljena dovolj zgodaj in se tudi izvaja, ima to v razvoju otroka ugodne možnosti
(Kodre, 1999, str. 145).
Staršem pomagamo pri učenju sprejemanja in spoštovanja otrokovih posebnosti.
Seznanimo jih z naravo otrokove govorne motnje in z vsemi oblikami pomoči (Legac in
Franza, 1999, str. 67).
Starše moramo pripraviti, da sprejmejo vlogo glavnega terapevta že v zgodnjem
razvoju. Prizadevati si morajo, da določeno funkcijo izboljšajo, čeprav minimalno. Ker
starši z otrokom preživijo največ časa, ga lahko dobro opazujejo in pozornost namenijo
področjem, kjer je otrokovo funkcioniranje slabše, obenem pa gradijo na področjih, kjer
otrok uspeva (prav tam, str. 146).
Kodre (1999) pravi, da pri začetni terapiji večji del namenijo staršem. Pokažejo jim
stvari, ki jih poznajo, zato jih nanje morajo samo spomniti.
27
Cilj terapije je sprejeti otroka s posebno potrebo in iskati njegove pozitivne lastnosti. V
proces dela se vključi cela družina, saj se otrok v družini počuti varnega, občutek
varnosti pa mu pripomore, da se boljše razvija (prav tam, str. 147).
Lesarjeva (1999, str. 20) je v svojem priročniku zbrala nekaj smernic, kdaj naj bi se
starši o govoru svojega otroka posvetovali z logopedom:
če otrok ne govori,
če proti koncu drugega leta ne pove niti ene besede,
če pri treh letih ne govori stavkov z dvema ali tremi besedami,
če pri štirih letih govori nerazločno (da ga manj znani ljudje težko razumejo),
če pri šestih letih še vedno dela napake v govoru, zamenjuje glasove, ne pridobi
določenih glasov.
2.6.2 SODELOVANJE LOGOPEDA Z VRTCEM
Vzgojitelji, starši in pediatri so vse bolj osveščeni glede razvoja otrokovega govora in
težav v komunikaciji (Legac in Franza, 1999, str. 66).
Starši so na govor svojega otroka večkrat tako navajeni, da lažje motnje tudi preslišijo,
zato jih velikokrat na to opozorijo vzgojiteljice, ki jih tudi napotijo k logopedu (Levc,
b.d.).
Tudi logopedinja, s katero smo izvedli intervju, je mnenja, da je sodelovanje z
vzgojitelji pomembno, saj oni zelo dobro poznajo otroke in ji lahko tako nudijo o njem
določene informacije, hkrati pa lahko tudi ona vzgojiteljem za določenega otroka pove,
kakšne obravnave naj bi bil deležen.
Za popravo napačnih glasov ali učenje glasov, ki jih mora otrok izreči, obstaja kar nekaj
načinov za razvijanje motorike telesa ter njegovih delov v primerni in za otroka
28
zanimivi obliki. Pomembno je, da vzgojitelji poznajo vaje in jih z otroki ob čim več
priložnostih tudi izvajajo. Izvajamo lahko naslednje vaje (Omerza, 1959, str. 94–96):
Vaje ustnic:
izbočenje ustnic in prehod v šobo, iz te v normalno lego, do lege ustnic pri
smehu, kar izvajamo z zaprtimi usti;
držanje svinčnika med ustnicami in premikanje le-teh naprej in nazaj;
držanje svinčnika med nosom in gornjo ustnico;
postavljanje ustnic v lego vseh vokalov, najprej pred ogledalom, nato brez njega;
ustnice napolnimo z zrakom in udarimo z rokama po licih, da se usta z
eksplozijo odpro in spustijo zrak ven (prav tam).
Vaje jezika:
jezik potisnemo ven, kolikor ga moremo, in ga nato spet potegnemo nazaj;
dvignemo konico jezika daleč na trdo nebo, tako da se vidi njegova spodnja
stran;
napravimo žleb na sredi jezika s tem, da dvignemo njegove robove in pihnemo
skozi nastalo špranjo; to vršimo na dogovor: »Dvigni robove, pihni, počivaj…«;
dviganje in spuščanje jezika na zlog »la«;
obliznemo si spodnjo, nato še zgornjo ustnico (obliznemo si med okoli ust);
obliznemo si zgornje in nato še spodnje zobe;
privihavanje jezika (oponašanje muce pri pitju mleka) (prav tam).
Dihalne vaje (z njimi krepimo dobro izreko, razvijamo žrelne mišice in mišice neba):
izpihujemo zrak iz nosu in premikanje vate ali papirčkov po mizi;
pihanje v vato iz različnih položajev in v razne smeri;
ugašamo sveče iz različnih daljin;
pihamo v vetrnico iz papirja;
29
delamo mehurčke iz milnice;
pihamo skozi stekleno cevko v vodo, da nastanejo mehurčki in valovi;
žvižgamo, igramo na razne piščali (prav tam).
V vrtcu obstaja možnost izvajanja teh vaj z vsemi otroki, tako se nihče od njih ne
čuti izpostavljenega.
30
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 NAMEN
Namen empiričnega dela diplomske naloge je ugotoviti, ali izbrani vrtci in starši
sodelujejo z logopedom ter kako. Zanima nas tudi pogostost govornih motenj pri
predšolskih otrocih ter zainteresiranost vzgojiteljev in staršev za odpravo govornih
motenj.
Pri omenjenih vidikih nas je zanimalo, ali obstajajo razlike glede na starostno skupino
oziroma starost otrok.
3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV
3.2.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Raziskovalna vprašanja za vzgojitelje:
1. Kako vzgojitelji ocenjujejo govorni razvoj otrok v svoji skupini?
1.1 Ali obstajajo razlike v oceni govornega razvoja otrok glede na starostno
skupino?
2. Ali imajo v skupini kakšnega otroka s posebnimi potrebami na področju
govorno-jezikovnih motenj?
2.1 Ali obstajajo razlike v številu otrok s posebnimi potrebami na področju
govorno-jezikovnih motenj glede na starostno skupino otrok?
3. Kdo vzgojiteljem nudi največ pomoči pri delu z otroki, ki imajo govorno-
jezikovne motnje?
3.1 Ali obstajajo razlike v pomoči vzgojiteljem pri delu z otroki, ki imajo govorno-
jezikovne motnje glede na starostno skupino otrok?
31
4. Kako v vrtcu izvajajo sodelovanje z logopedom?
4.1 Ali obstajajo razlike v načinih sodelovanja z logopedom glede na starostno
skupino otrok?
5. Koliko izobraževanj iz področja govorne vzgoje, jezika so obiskali v zadnjih
dveh letih?
5.1 Ali obstajajo razlike v številu obiskanih izobraževanj iz področja govorne
vzgoje, jezika glede na starostno skupino otrok?
Raziskovalna vprašanja za starše:
6. Kakšen se staršem zdi govor njihovega otroka?
6.1 Ali obstajajo razlike v mnenju staršev o govoru njihovega otroka glede na
njegovo starost?
7. Ali so opazili, da njihov otrok nekaterih glasov ne izgovarja dovolj razločno in
jasno?
7.1 Ali obstajajo razlike v opažanju staršev, kako otrok izgovarja posamezne
glasove glede na njegovo starost?
8. Ali njihov otrok obiskuje logopeda?
8.1 Ali obstajajo razlike v obiskovanju logopeda glede na starost otroka?
9. Ali je vzgojitelj/ica v vrtcu kdaj izrazil/a skrb glede govora njihovega otroka?
9.1 Ali obstajajo razlike v izražanju skrbi vzgojitelja staršem glede govora otroka
glede na njegovo starost?
32
3.2.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
Hipoteze, ki smo jih postavili pri raziskovalnih vprašanjih za vzgojitelje:
H1: Predpostavljamo, da so v govornem razvoju v skupini velike razlike med otroki,
veliko je tudi otrok, ki imajo govorno-jezikovne motnje, pomoč za te otroke vzgojitelji
dobijo večinoma od logopeda.
H2: Predpostavljamo, da se vzgojitelji zavedajo pomena hitre odprave govornih motenj,
zato tudi načrtujejo dejavnosti za razvoj otrokovega govora in se tudi udeležujejo
izobraževanj iz področja govorne vzgoje, jezika.
H3: Predpostavljamo, da je večini vzgojiteljev sodelovanje z logopedom omogočeno in
da se v večini izvaja individualno.
Hipoteze, ki smo jih postavili pri raziskovalnih vprašanjih za starše:
H4: Predpostavljamo, da večina staršev meni, da je govor njihovega otroka dober in ne
opažajo, da njihovi otroci ne izgovarjajo nekaterih glasov dovolj razločno, zato tudi
večina otrok ne obiskuje logopeda.
H5: Predpostavljamo, da bi več otrok z govornimi motnjami obiskovalo logopeda, če bi
ta bil bolj dostopen, torej v otrokovem vrtcu ali otrokovem kraju bivanja.
33
3.2.3 SPREMENLJIVKE
Neodvisna spremenljivka:
Starostna skupina oziroma starost otroka
Odvisne spremenljivke:
Spremenljivke, ki smo jih postavili pri raziskovalnih vprašanjih za vzgojitelje:
1. Ocena govornega razvoja otrok
2. Otroci s posebnimi potrebami na področju govorno-jezikovnih motenj
3. Osebe, ki nudijo vzgojitelju največ pomoči pri delu z otroki, ki imajo govorno-
jezikovne motnje
4. Načini sodelovanja z logopedom
5. Izobraževanja s področja govorne vzgoje, jezika
Spremenljivke, ki smo jih postavili pri raziskovalnih vprašanjih za starše:
6. Govor otroka
7. Izgovorjava glasov
8. Obisk logopeda
9. Skrb vzgojiteljice glede govora otroka
3.2.3.1 IZVOR PODATKOV ZA SPREMENLJIVKE
Podatke za vse spremenljivke smo zbrali z anketnima vprašalnikoma (Priloga A:
Anketni vprašalnik za vzgojitelje in Priloga B: Anketni vprašalnik za starše).
34
3.2.3.2 PREIZKUŠANJE ODVISNIH ZVEZ MED SPREMENLJIVKAMI
Tabela 1: Odvisne zveze med spremenljivkami
Raziskovalna vprašanja Neodvisne spremenljivke Odvisne spremenljivke
1.1 1 1
2.1 1 2
3.1 1 3
4.1 1 4
5.1 1 5
Tabela 2: Odvisne zveze med spremenljivkami
Raziskovalna vprašanja Neodvisne spremenljivke Odvisne spremenljivke
6.1 1 6
7.1 1 7
8.1 1 8
9.1 1 9
3.3 METODOLOGIJA
3.3.1 RAZISKOVALNE METODE
V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo
empiričnega pedagoškega raziskovanja.
3.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC
Raziskava o mnenju vzgojiteljic je potekala na priložnostnem vzorcu 44 vzgojiteljic,
zaposlenih v šmarski regiji, ki delajo v oddelkih obeh starostnih obdobij. Razdelili smo
35
50 vprašalnikov, vrnjenih je bilo 44, ki smo jih lahko upoštevali za nadaljnjo
obravnavo.
Raziskava o mnenju staršev je potekala na priložnostnem vzorcu 23 staršev, katerih
otroci obiskujejo vrtec Podčetrtek in enoto Pristava pri Mestinju ter so otroci drugega
starostnega obdobja (3–6 let). Razdelili smo 33 vprašalnikov, vrnjenih je bilo 23
vprašalnikov, ki sem jih lahko upoštevala za nadaljnjo obravnavo.
Raziskava o mnenju logopeda je potekala na priložnostnem vzorcu mobilne logopedinje
Nastje Brezinščak. Izvedli smo intervju (Priloga C: Intervju z logopedom).
Slika 1: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) starostne skupine otrok, v katerih so
zaposlene vzgojiteljice
V anketi je sodelovalo največ vzgojiteljic, ki delajo v oddelku drugega starostnega
obdobja (3–6 let), to je 41 %, sledile so vzgojiteljice, ki delajo v kombiniranem
oddelku, to je 32 %, najmanj pa je sodelovalo vzgojiteljic, ki delajo v oddelku prvega
starostnega obdobja (1–3 let), to je 27 %.
27 %
41 %
32 %
STAROSTNE SKUPINE OTROK, V
KATERIH SO ZAPOSLENE
VZGOJITELJICE
ODDELEK PRVEGA
STAROSTNEGA
OBDOBJA
ODDELEK DRUGEGA
STAROSNTEGA
OBDOBJA
KOMBINIRANI
ODDELEK
36
Slika 2: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) otrok po letih; anketiranje staršev otrok
V anketi je sodelovalo največ staršev, katerih otroci so stari 5 let, to je 35 %, sledili so
starši s 4 leta starimi otroki in enako število staršev s 3-letnimi otroki, kar je 26 %.
Najmanj pa je sodelovalo staršev, katerih otroci so stari 6 let, teh je bilo le 13 %.
3.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV
Podatke smo zbrali s kvantitativno in kvalitativno tehniko, in sicer z anketnim
vprašalnikom za vzgojitelje in starše ter intervjujem z logopedom.
3.3.3.1 ORGANIZACIJA ZBIRANJA PODATKOV
Sondažni vprašalnik za vzgojitelje je bil izveden 20. 4. 2012 v vrtcu Podčetrtek, enoti
Pristava pri Mestinju, s tremi vzgojiteljicami, končni anketni vprašalnik pa se je izvajal
od 23. 4. 2012 do 14. 5. 2012 v vrtcu Podčetrtek, enoti Pristava pri Mestinju, vrtcu
Pikapolonica v Bistrici ob Sotli, vrtcu Zmajček Kozje, vrtcu Šmarje pri Jelšah in vrtcu
Rogaška Slatina.
26 %
26 %
35 %
13 %
ODSTOTEK OTROK PO LETIH -
ANKETIRANJE STARŠEV OTROK
3 leta
4 leta
5 let
6 let
37
Sondažni anketni vprašalnik za starše je bil izveden 21. 4. 2012 v Brezovcu pri Polju 30
z mamico dveh predšolskih otrok ter mamico enega predšolskega otroka. Končni
anketni vprašalnik pa se je izvajal od 23. 4. 2012 do 14. 5. 2012 v vrtcu Podčetrtek,
enoti Pristava pri Mestinju.
Anketiranje je potekalo anonimno in posamezno.
Intervju smo izvedli 7. 5. 2012 v knjižnici enote vrtca Pristava pri Mestinju z
logopedinjo Nastjo Brezinščak.
3.3.3.2 VSEBINSKO-METODOLOŠKE ZNAČILNOSTI INSTRUMENTOV
Vsebinsko-formalne značilnosti:
Anketni vprašalnik za vzgojitelje vsebuje vprašanja o govornem razvoju otrok, o otrocih
z govorno-jezikovnimi motnjami, o pomoči pri delu z otroki, ki imajo govorno-
jezikovne motnje, o dejavnostih za spodbujanje otrokovega govora, o sodelovanju in
načinih sodelovanja vzgojiteljev z logopedom ter mnenju vzgojiteljev o pomembnosti
logopeda.
Vprašalnik vsebuje 9 vprašanj, 6 vprašanj je zaprtega tipa, 2 vprašanji sta odprtega tipa
in 1 vprašanje kombiniranega tipa.
Anketni vprašalnik za starše vsebuje vprašanja o komuniciranju staršev s svojim
otrokom, o govoru njihovega otroka, o morebitnih govorno-jezikovnih motnjah otroka,
in o sodelovanju staršev z logopedom.
Vprašalnik vsebuje 7 vprašanj, od tega je 6 vprašanj zaprtega tipa in 1 vprašanje
kombiniranega tipa.
38
Intervju z logopedom vsebuje vprašanja o njegovi delovni dobi, o sodelovanju logopeda
z vzgojitelji in s starši, kako poteka sodelovanje, ali vzgojitelji in starši kažejo interes za
sodelovanje.
Intervju vsebuje 8 vprašanj odprtega tipa.
Merske karakteristike:
Veljavnost anketnih vprašalnikov smo kontrolirali tako, da smo jih dali v pregled trem
vzgojiteljicam in dvema mamama ter jih tako sondažno uporabili in izpolnili z vidika
veljavnosti.
Zanesljivost anketnih vprašalnikov smo zagotovili tako, da smo podali natančna
navodila za izpolnjevanje anketnih vprašanj.
Objektivnost smo kontrolirali tako, da smo uporabili pretežno vprašanja zaprtega tipa,
pri katerih ni mogoče s subjektivnim presojanjem spreminjati informacij.
3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV
Podatke zaprtega tipa vprašanj smo z navedbo absolutnih (f) in odstotnih (f %) frekvenc
prikazali s pomočjo preglednic, ki so bile izdelane v programu Microsoft Office Excel.
Podatke odprtega tipa pa smo signirali in kategorizirali, kategorije pa nato rangirali po
pogostosti njihovega pojavljanja (f) in jih s pomočjo preglednic prikazali.
39
3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Rezultati in interpretacija odgovorov vzgojiteljic:
1. Kako vzgojiteljice ocenjujejo govorni razvoj otrok v svoji skupini?
Tabela 3: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) ocene govornega razvoja v skupini
Ocena govornega razvoja v skupini f f %
Večina otrok je dobro govorno razvitih 24 54,5
Večina otrok slabše je govorno razvitih 4 9
V skupini so velike razlike v govornem razvoju med otroki 16 36,5
Skupaj 44 100
Dobra polovica (55 %) vzgojiteljic meni, da je govorni razvoj v njeni skupini dober, 9
% jih meni, da je govorni razvoj njene skupine slabši, 36 % pa jih je mnenja, da so v
njeni skupini velike razlike v govornem razvoju med otroki.
1.1 Ali obstajajo razlike v oceni otrokovega govora glede na starostno skupino
otrok?
Tabela 4: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) ocene govornega razvoja otrok po
starostnih skupinah
Govorni razvoj otrok
Prva starostna
skupina
Druga starostna
skupina
Kombinirana skupina
f f % f f % F f %
Dober govorni razvoj 7 58,3 12 66,6 4 28,6
Slabši govorni razvoj 1 8,3 1 5,6 2 14,3
Velike razlike v
govornem razvoju
med otroci
4 33,4 5 27,8 8 57,1
40
Tabela prikazuje, da so največje razlike v govornem razvoju otrok v kombiniranih
oddelkih, 57,1 %, najmanjše pa v oddelkih drugega starostnega obdobja, 27,8 %, kjer je
tudi ocena dobrega govornega razvoja najvišja, to je 66,6 %. V kombiniranih skupinah
pa je tudi najvišja ocena slabšega govornega razvoja, to je 14,3 %, kar je precej
razumljivo, saj prihaja v kombiniranih skupinah do največjih razlik med razvojem
otrok.
2. Ali imajo v skupini kakšnega otroka s posebnimi potrebami na področju
govorno-jezikovnih motenj?
Tabela 5: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) otrok s posebnimi potrebami na
področju govorno-jezikovnih motenj
Otroci s posebnimi potrebami na
področju govorno-jezikovnih motenj
f f %
Ne 19 43,2
Da 25 56,8
Skupaj 44 100
Skoraj polovica vzgojiteljic pravi, da v njihovi skupini ni otroka s posebnimi potrebami
na področju govorno-jezikovnih motenj, 56,8 % pa, da v njihovi skupini so otroci s
posebnimi potrebami na področju govorno-jezikovnih motenj.
41
2.1 Ali obstajajo razlike med številom otrok z govorno-jezikovnimi motnjami
glede na starostno skupino otrok?
Tabela 6: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) otrok s posebnimi potrebami na
področju govorno-jezikovnih motenj po starostnih skupinah
Otroci s posebnimi
potrebami na
področju govorno-
jezikovnih motenj
Prva starostna
skupina
Druga starostna
skupina
Kombinirana skupina
f f % f f % f f %
Nimam otroka s
posebno potrebo
11 91,7 6 33,3 3 21,4
Imam otroka s
posebno potrebo
1 8,3 12 66,7 11 78,6
Največ otrok z govorno-jezikovnimi motnjami je v kombiniranih oddelkih, 78,6 %,
najmanj pa v oddelkih 1. starostnega obdobja, 91,7 %.
Rezultat je kar pričakovan, saj se v prvem starostnem obdobju govor komaj dobro začne
razvijati in tako se še ne opazi toliko odstopanj v razvoju otroškega govora.
Razlike torej lahko opazimo, saj je v kombiniranih oddelkih in oddelkih drugega
starostnega obdobja več otrok z govorno-jezikovnimi motnjami.
42
3. Kdo jim nudi največ pomoči pri delu z otroki, ki imajo govorno-jezikovne
motnje?
Tabela 7: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) nudenja pomoči vzgojiteljicam za
otroke z govorno-jezikovnimi motnjami
Osebe, ki nudijo vzgojiteljicam največ pomoči
pri delu z otroki z govorno-jezikovnimi motnjami
f f %
Ostale vzgojiteljice/vzgojitelji 1 4,2
Logoped 21 87,4
Svetovalna delavka 1 4,2
Drugo 1 4,2
Skupaj 24 100
Skupno 24 vzgojiteljicam, katerih otroci imajo posebne potrebe, nudi največ pomoči pri
delu z otroki logoped, to je 87,4 %, kar je dober podatek, saj je logoped strokovno
usposobljena oseba za odpravo govorno-jezikovnih motenj.
3.1 Ali obstajajo razlike v pomoči pri delu z otroki, ki imajo govorno-jezikovne
motnje, glede na starostno skupino otrok?
Tabela 8: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) nudenja pomoči vzgojiteljicam za
otroke z govorno-jezikovnimi motnjami po starostnih skupinah
Oblika pomoči
vzgojiteljicam
Prva starostna
skupina
Druga starostna
skupina
Kombinirana skupina
f f % f f % f f %
Ostale
vzgojiteljice/vzgojitelji
1 100 0 0 0 0
Logoped 0 0 11 91,7 9 81,8
Svetovalna delavka 0 0 1 8,3 2 18,2
43
Vzgojiteljici v prvi starostni skupini nudijo za delo z otrokom z govorno-jezikovno
motnjo največ pomoči ostale vzgojiteljice, v drugi starostni skupini nudi vzgojiteljicam
največ pomoči logoped, 91,7 %, prav tako v kombinirani skupini največ pomoči
vzgojiteljice poiščejo pri logopedu, 81,8 %. Razlik v iskanju pomoči glede na starostno
skupino, kjer so vzgojiteljice zaposlene torej ni opaziti, saj se večina odloči za pomoč
logopeda.
4. Katere dejavnosti po programu načrtujejo za razvoj otrokovega govora?
Tabela 9: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) načrtovanja dejavnosti pogovora z
otroki po posameznih starostnih skupinah
Načrtovanje
dejavnosti – pogovor
z otroki
Stalno Občasno Nikoli
f f % f f % f f %
Prva starostna
skupina
11 91,7 1 8,3 0 0
Druga starostna
skupina
18 100 0 0 0 0
Kombinirana skupina 14 100 0 0 0 0