UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ODDELEK ZA SANITARNO INŽENIRSTVO SANITARNA UREDITEV V DRŽAVAH TRETJEGA SVETA NA PRIMERU PROJEKTA POSTAVITVE SANITARIJ IN UMIVALNICE V KAMBOŠKI ŠOLI SANITATION IN THE THIRD WORLD COUNTRIES: THE CASE OF TOILETS AND WASHROOMS INSTALLATION PROJECT IN A CAMBODIAN SCHOOL Avtorica diplomskega dela: Maša Prislan Mentorica: doc. dr. Mojca Jevšnik, dipl. san. inž. Somentor: viš. pred. mag. Gregor Jereb, dipl. san. inž. Ljubljana, 2014
64
Embed
SANITARNA UREDITEV V DRŽAVAH TRETJEGA - mss.si · 2000). Eliasson iz Združenih narodov pravi, da je neurejena sanitarna ureditev problem, o katerem ljudje neradi govorijo. Vendar
This document is posted to help you gain knowledge. Please leave a comment to let me know what you think about it! Share it to your friends and learn new things together.
Transcript
UNIVERZA V LJUBLJANI
ZDRAVSTVENA FAKULTETA
ODDELEK ZA SANITARNO INŽENIRSTVO
SANITARNA UREDITEV V DRŽAVAH TRETJEGA
SVETA NA PRIMERU PROJEKTA POSTAVITVE
SANITARIJ IN UMIVALNICE V KAMBOŠKI ŠOLI
SANITATION IN THE THIRD WORLD COUNTRIES:
THE CASE OF TOILETS AND WASHROOMS
INSTALLATION PROJECT IN A CAMBODIAN
SCHOOL
Avtorica diplomskega dela: Maša Prislan
Mentorica: doc. dr. Mojca Jevšnik, dipl. san. inž.
Somentor: viš. pred. mag. Gregor Jereb, dipl. san. inž.
Ljubljana, 2014
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Mojci Jevšnik in somentorju viš. pred. mag.
Gregorju Jerebu za strokovno vodenje, nasvete in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.
Viš. pred. mag. Gregorju Jerebu se zahvaljujem za usmerjanje, vso podporo in pomoč tudi
v času mojega prostovoljnega dela v Kambodži. Za recenzijo diplomskega dela se
zahvaljujem viš. pred. mag. Nevenki Ferfila in za lektoriranje Kseniji Pečnik, prof. slov.
jezika.
Zahvaljujem se organizaciji Sustainable Cambodia, ki mi je omogočila to neprecenljivo
izkušnjo v Kambodži. Še posebno se zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri
izvajanju delavnic o higieni rok in pri projektu postavitve sanitarij in umivalnic.
Nenazadnje pa bi se zahvalila tudi vsem mojim bližnjim, ki so mi stali ob strani, me
razumeli in potrpežljivo spodbujali tako pri študiju kot prostovoljnem delu in pri nastajanju
tega diplomskega dela.
IZVLEČEK
Uvod: Dostop do sanitarij je človekova osnovna pravica. Kljub temu je na svetu še vedno
2,5 milijarde ljudi, ki nimajo dostopa do sanitarij, od tega se jih več kot milijarda poslužuje
iztrebljanja na prostem (WHO in UNICEF, 2013). V državah tretjega sveta, med katere
spada tudi Kambodža, so ljudje zaradi neustreznih sanitarnih razmer in nezadostne higiene
veliko bolj dovzetni za okužbe. Poleg zagotovitve ustreznih sanitarij lahko preprost korak,
kot je umivanje rok z milom, zmanjša pojavnost diareje skoraj za polovico in črevesne
okužbe za tretjino (World Bank, 2005). Boljša sanitarna ureditev in dobre higienske
navade bi zmanjšale število bolezni v Kambodži in prispevale k dvigu kakovosti življenja
prebivalcev. Namen: Namen diplomskega dela je predstaviti sanitarne razmere v državah
tretjega sveta in v Kambodži, kjer sem kot prostovoljka mednarodne organizacije delala na
področju higiene. Predstavljena bosta primer projekta postavitve sanitarij in umivalnic za
šolske otroke ter izvedba delavnic o higieni in učinkovitem umivanju rok. Metode dela:
Uporabljena je deskriptivno presečna študija zbiranja in predstavitve podatkov o sanitarnih
razmerah v državah tretjega sveta in v Kambodži. V okviru humanitarne organizacije
Sustainable Cambodia (SC) so bile izvedene delavnice o higieni rok za otroke na širšem
območju province Pursat v času od 1. 11. 2011 do 31. 3. 2012. Projekt o postavitvi sanitarij
z umivalnicami v eni izmed kamboških šol se je pričel januarja 2012 in končal junija 2012.
Razprava in sklep: S projektom postavitve sanitarij in umivalnic ter prek izvajanja
delavnic o higieni rok smo želeli vzpostaviti boljši higienski režim med otroki v kamboški
šoli. S postavitvijo sanitarij in umivalnice smo jim omogočili, da nove pridobljene navade
izvajajo še naprej, vsak šolski dan. Da pa se višji nivo higiene ohrani in se še naprej izvaja
tudi po odhodu prostovoljcev, bi bilo potrebno, da se izobrazi in usposobi lokalne učitelje
ter druge lokalne strokovnjake, ki bi naprej širili in poglabljali higiensko zavest.
JMP Joint Monitoring Programme (Skupni program monitoringa)
MDG Millennium Development Goals (Razvojni cilji tisočletja)
NASA National Aeronautics and Space Administration (Nacionalna zrakoplovna
in vesoljska uprava)
PPPHW The Global Public-Private Partnership for Handwashing (Svetovno
javno-zasebno partnerstvo za umivanje rok)
SC Sustainable Cambodia (Nevladna organizacija Sustainable Cambodia)
UN United Nation (Organizacija združenih narodov)
UNA Slovenia United Nations Association of Slovenia (Društvo za Združene narode za
Slovenijo)
UNICEF United Nations International Children´s Emergency Fund (Mednarodni
sklad za otroke)
WHO World Health Organisation (Svetovna zdravstvena organizacija)
WPRO World Health Organisation Western Pacific Region (Svetovna
zdravstvena organizacija zahodne pacifiške regije)
1
1 UVOD
Dostop do sanitarij je osnovna človekova pravica. Združeni narodi so sprejeli deklaracijo o
razvojnih ciljih tisočletja, ki z osmimi pomembnimi cilji zavezuje države k prizadevanju za
ureditev boljših življenjskih razmer za ljudi. Ti cilji med drugim vključujejo dostop do
ustreznih sanitarij, pitne vode in druge pomembne dejavnike za kakovost življenja (UN,
2000). Eliasson iz Združenih narodov pravi, da je neurejena sanitarna ureditev problem, o
katerem ljudje neradi govorijo. Vendar je ustrezna sanitarna ureditev ključna za
zagotavljanje zdravja, čistega okolja in dostojanstva milijard ljudi ter za doseganje
razvojnih ciljev tisočletja (UN, 2013).
Kljub napredku, ki so ga države dosegle z izvajanjem razvojnih ciljev tisočletja, je na svetu
še vedno 2,5 milijarde ljudi, ki nimajo sanitarij, in od tega se jih več kot milijarda
poslužuje iztrebljanja na prostem (WHO in UNICEF, 2013a). Neustrezne sanitarije in
iztrebljanje na prostem so pomemben javnozdravstveni problem, zaradi katerega v državah
tretjega sveta vsak dan posredno umira na tisoče ljudi. Mogwanja iz mednarodne
organizacije UNICEF trdi, da so države, kjer prebivalci v največjem številu prakticirajo
iztrebljanje na prostem, tudi države, kjer umre največ otrok, mlajših od pet let, kjer je visok
delež podhranjenih ljudi in revščina (UNICEF, 2013).
Za preživetje ljudi, ki živijo v težkih življenjskih razmerah, je ustrezna sanitarna ureditev
ključnega pomena. Preprost ukrep, kot je umivanje rok z milom, lahko prepreči diarejo
skoraj za polovico in črevesne okužbe za tretjino. To pomeni, da je umivanje rok za
preprečevanje okužb bolj učinkovito kot katerokoli cepivo (World Bank, 2005).
S promocijo higiene, kamor spada tudi pravilno umivanje rok, se ljudi ozavešča o higieni
in spodbuja k ohranjanju zdravja. Promocija higiene je zlasti pomembna zato, da so
programi o pitni vodi, sanitarni ureditvi in higieni sploh lahko uspešni (The Sphere, 2011).
Kambodža med državami tretjega sveta glede slabih razmer žal ni izjema. Življenje ljudi v
Kambodži, predvsem na podeželju, kjer živi kar 80 % delež prebivalstva (WHO in
UNICEF, 2013a), ni lahko. Po genocidu Rdečih Kmerov v letih 1975 do 1979, se stanje v
državi in življenje ljudi počasi izboljšujeta, vendar Kambodža še vedno ostaja ena izmed
najrevnejših držav sveta. Na podeželju Kambodže se še vedno soočajo z veliko revščino, z
izredno slabo dostopnostjo do zdravstvenih storitev in pomanjkanjem zdravstvenega
2
osebja, izobrazbe idr. (Sustainable Cambodia, 2014). Vzrok, zaradi katerega umre največ
ljudi v Kambodži, so ravno bolezni, prenesene po fekalno-oralni poti, ki so posledica slabe
sanitarne ureditve in nezadostne higiene (WHO, 2011). Boljša sanitarna ureditev in dobre
higienske navade bi zmanjšale število bolezni v Kambodži in prispevale k dvigu kakovosti
življenja prebivalcev.
1.1 Tretji svet in države v razvoju
Pojem »tretji svet« je pred več kot šestdesetimi leti skoval francoski demograf Albert
Sauvy, ko je imel v mislih »tretji stan«, ta se je neposredno nanašal na revščino, nemoč in
marginalnost. Tako se je ta pojem dokaj hitro uveljavil v raziskovanju in strokovni
literaturi. Služil je za označevanje nastajajočih držav, katerih gospodarski, socialni in
politični status je nekako ustrezal temu pojmu. Izvirni pojem »tretji svet« ni temeljil na
predhodnem obstoju prvega ali drugega sveta, ampak se je nanašal na težnje držav po
nevtralnem položaju oz. iskanju srednje poti med kapitalističnimi zahodnimi in
komunističnimi vzhodnimi državami ter s tem izražal svetovni nazor neuvrščenosti.
Kasneje so se razvile tudi druge delitve, ki so temeljile na gospodarskem razvoju držav;
»razvite države« na eni strani ter na drugi »razvijajoče se države« in »manj razvite
države«. Različne teorije torej različno delijo države. Nemogoče je govoriti o neki
optimalni razvrstitvi, saj klasifikacije, ki jih uporabljajo mednarodne organizacije,
temeljijo predvsem na gospodarskih kazalnikih razvoja. Pri razvrščanju držav je
pomemben predvsem vidik, s katerega gledamo na razvoj in kako ga razlagamo.
Kakršnokoli posploševanje in enačenje je nesmiselno, saj se države razlikujejo glede
kulture, religije, gospodarstva ter socialnega in političnega sistema (Šulek, 2007).
1.2 Dostop do sanitarij kot osnovna človekova pravica
Zaskrbljujoči podatek, da je na svetu kar 2,5 milijarde ljudi, ki nimajo dostopa do osnovnih
sanitarij, je privedel do tega, da so leta 2010 Združeni narodi sprejeli resolucijo
A/RES/64/292, ki dostop do sanitarij razglaša za osnovno človekovo pravico.
Združeni narodi povzemajo De Albuquerqueja (UN, 2014), ki navaja: »Človekova pravica
do vode in sanitarij, ki jo varuje Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih
pravicah, od oblasti zahteva, da je voda na razpolago, fizično in cenovno dostopna ter
3
varna za vsakega izmed nas. To pravico je potrebno zagotavljati na nediskriminatoren
način. Zagotavljanje pravice do varne pitne vode in sanitarij je tudi tesno povezano z
uživanjem drugih človekovih pravic, in sicer s pravico do izobrazbe, dela, zdravja,
bivališča in hrane.«
1.3 Razvojni cilji tisočletja
Mednarodna skupnost je ob naraščajočem nezadovoljstvu glede mednarodne delitve
bogastva prišla do spoznanja, da nerazvite države potrebujejo takojšnjo pomoč pri
zmanjševanju revščine, lakote in bolezni ter ostalih razvojnih problemov, ki jih same ne
zmorejo rešiti (Šulek, 2007).
Deklaracija o razvojnih ciljih tisočletja je bila sprejeta leta 2000 v 189 državah sveta, ki so
se s podpisom zavezale, da bodo sledile razvojnim ciljem tisočletja (Millennium
Development Goals) in si tako prizadevale odpraviti skrajno revščino in lakoto, zagotoviti
osnovno izobraževanje in enake možnosti za vse, zmanjšati umrljivost otrok, izboljšati
zdravje mater, preprečiti širjenja HIV-a/AIDS-a, malarije in drugih bolezni, zagotoviti
trajnostni razvoj in razviti globalno partnerstvo za razvoj do leta 2015 (UNICEF, 2014).
Razvojni cilji tisočletja predstavljajo pogodbo med razvitimi in manj razvitimi državami,
ki temelji na načelu obojestranskih obveznosti in dolžnosti. Države v razvoju lahko tako
zahtevajo od razvitih držav povečanje razvojne pomoči, državljani manj razvitih držav pa
lahko od politikov v teh državah zahtevajo odgovornost za čimprejšnje doseganje ciljev, še
posebno glede zmanjševanja revščine in lakote. Države donatorice se lahko sklicujejo na
dolžnosti držav v razvoju, ki morajo upoštevati načela dobrega upravljanja razvojne
pomoči. Opredeljenih je osem razvojnih ciljev tisočletja. Za nadzorovanje njihovega
uresničevanja se uporabljajo kazalniki, ki merijo napredek posamezne države oz. regije
(Šulek, 2007).
Medtem ko je napredek pri izboljšanju dostopa do pitne vode velik in bo do leta 2015 po
vsej verjetnosti ta cilj dosežen ali celo presežen, smo na drugi strani daleč od realizacije
cilja glede sanitarne ureditve. Iztrebljanje na prostem je še vedno prisotno, največ v južni
Aziji (UNA Slovenija, 2014).
4
Razvojni cilji tisočletja (UNA Slovenija, 2014) so:
1. izkoreniniti skrajno revščino in lakoto: od leta 1990 do leta 2015 prepoloviti število
ljudi, ki živijo z manj kot enim ameriškim dolarjem na dan in trpijo za lakoto, ter
doseči zaposlitev in dostojno delo za vse, vključno z ženskami in mladimi;
2. doseči univerzalno zagotovitev osnovne izobrazbe: do leta 2015 omogočiti, da
lahko vsi otroci kjerkoli in ne glede na spol zaključijo osnovnošolsko
izobraževanje;
3. zagotoviti enakost med spoloma in dati veljavo ženskam: do leta 2015 odpraviti
neenakost med spoloma pri zagotavljanju osnovne in srednješolske izobrazbe;
4. zmanjšati smrtnost otrok: od leta 1990 do 2015 za dve tretjini zmanjšati stopnjo
smrtnosti otrok, mlajših od pet let;
5. izboljšati zdravje mater: od leta 1990 do 2015 za tri četrtine zmanjšati smrtnost
mater in zagotoviti univerzalno reproduktivno zdravje;
6. boriti se proti virusu HIV/AIDS-u, malariji in drugim boleznim: do leta 2015
ustaviti in zmanjšati širjenje virusa HIV/AIDS-a in malarije ter drugih nevarnih
bolezni in do leta 2010 zagotoviti univerzalno dostopnost zdravljenja okužb z
virusom HIV/AIDS-om vsem, ki ga potrebujejo;
7. zagotoviti trajnostni razvoj okolja: vključiti načela trajnostnega razvoja v uradne
politike in programe ter ustaviti izgubo naravnih virov; do leta 2015 zmanjšati
število ljudi, ki nimajo dostopa do pitne vode in ustreznih higienskih razmer za
50 % in do leta 2020 izboljšati življenjske pogoje vsaj 100 milijonom prebivalcev v
revnih četrtih ter do leta 2010 bistveno zmanjšati izgubo biološke raznolikosti;
8. razviti globalno partnerstvo za razvoj: upoštevati specifične potrebe najmanj
razvitih držav in držav v razvoju. Cilj je tudi nadaljnji razvoj trgovskega in
finančnega sistema, ki sta odprta, delujoča po pravilih, pregledna in
nediskriminatorna. Pomembno je tudi, da se celovito obravnava zadolženost držav
v razvoju ter omogoči dostop do nujnih zdravil in izkoriščanje prednosti novih
tehnologij.
5
Razvojni cilji po letu 2015 (WHO in UNICEF, 2013a):
glede na to, da globalno vsi cilji niso doseženi in ker vse kaže, da je do leta 2015
premalo časa, še posebno glede sanitarne ureditve, se govori o zastavljanju novih
ciljev, ciljev po letu 2015. Organizaciji WHO in UNICEF ter drugi strokovnjaki iz
vsega sveta so decembra 2012 predstavili štiri nove cilje, ki segajo vse do leta
2040;
poleg dostopa do varne pitne vode in ustrezne sanitarne ureditve so izpostavili tudi
splošno higieno kot pomembno »spremljevalko«, ki je v prejšnjih ciljih niso
posebej opredelili. Prvi cilj je, da do leta 2025 ne bo več iztrebljanja na prostem;
drugi cilj je, da imajo do leta 2030 tako v posameznih gospodinjstvih kot v
izobraževalnih in zdravstvenih ustanovah vsi dostop do pitne vode in umivalnik za
umivanje rok; tretji cilj je, da ima do leta 2040 vsakdo doma sanitarije in da ima
vsaj polovica šol ter zdravstvenih centrov in gospodinjstev urejeno varno ravnanje z
odplakami; četrti cilj pa stremi k temu, da postanejo pitna voda, sanitarije in higiena
vsem dosegljive, napredne, cenovno dostopne, okolju prijazne in trajnostne
dobrine.
1.4 Pomen ustrezne sanitarne ureditve v težkih življenjskih
razmerah
Generalni sekretar UN, Ban Ki-moon (2013), navaja, da se nobeno poročilo o vodah ne
more izogniti sanitarijam. Medtem ko smo v svetu dosegli razvojni cilj tisočletja glede
zagotavljanja dostopa do ustreznih vodnih virov, izjemno zaostajamo pri zagotavljanju
dostopa do ustreznih sanitarij, saj je še vedno približno 2,5 milijarde ljudi brez stranišč.
Govora je o človekovem dostojanstvu in zdravju. Zaradi tega vsak dan umre 4500 otrok,
mlajših od pet let, hkrati pa slabimo produktivnost gospodarstva prizadetih držav. Ob tem
se moramo zavedati, da se vsak ameriški dolar, ki ga porabimo za sanitarije, povrne
petkrat. Naložbe v sanitarije so eden izmed temeljev trajnostne prihodnosti (UN, 2013).
Ustrezna sanitarna ureditev je izredno pomembna za preživetje, še posebno v težkih
življenjskih razmerah. Ljudje, ki živijo na dotičnih območjih so veliko bolj dovzetni za
obolenja ali celo smrt zaradi bolezni, povezanih z neustrezno sanitarno ureditvijo,
neustrezno vodo in nezmožnostjo vzdrževanja zadostne osebne higiene. Najpogosteje gre
za diarejo in nalezljive bolezni, ki se prenašajo po fekalno-oralni poti (The Sphere, 2011).
6
Javnozdravstveni ukrepi na področju sanitarne ureditve tako preprečujejo širjenje bolezni
in rešujejo življenja, še posebno žensk in deklet (WHO, 2011).
Glavni namen programov za vodo, sanitarno ureditev in higieno je zmanjšati prenos
fekalno-oralnih bolezni in izpostavljenosti vektorjem skozi dobro higiensko prakso, oskrbo
z varno pitno vodo, z zniževanjem zdravstvenih in okoljskih tveganj ter z razmerami, ki
dovoljujejo ljudem živeti zdravo in varno (The Sphere, 2011).
1.5 Promocija higiene
Higiena oz. nauk o zdravju je ena temeljnih medicinskih znanosti, ki proučuje vplive na
zdravje in daje napotke, kako zdravje ohranjati in krepiti. Higiena kot znanost predlaga
ukrepe in dejavnosti v najširšem pomenu za varovanje zdravja in življenja (Likar in Bauer,
2006). V razvitih državah se je zaradi boljše higiene znatno znižala smrtnost zaradi
nalezljivih bolezni. Višji življenjski standard omogoča ljudem boljše higiensko okolje in
navade. Pitna voda je skoraj v vsakem domu razvitih držav in milo je poceni, da si ga
lahko vsakdo privošči. Zato imamo v razvitih državah veliko večjo možnost, da skrbimo za
svojo osebno higieno. Sčasoma so skupna prizadevanja tako javnega zdravstva kot
industrije zagotovili, da so čiste roke, čisti domovi ter ustrezno visok nivo osebne higiene
postali družbena norma (World Bank, 2005).
Promocija higiene je natančno načrtovana aktivnost in temelji na sistematičnem pristopu,
ki stremi k temu, da ljudi osvešča in privede k dejanjem, da preprečijo in/ali zmanjšajo
bolezni, ki so posledica neustrezne vode, slabe sanitarne ureditve in nezadostne osebne
higiene. S promocijo higiene se spodbuja sodelovanje skupnosti, odgovornost in nadzor v
raznih programih za vodo, sanitarno ureditev in higieno (The Sphere, 2011). V revnih
državah tretjega sveta je to še posebej pomembno, saj na milijone ljudi nima dostopa do
pitne vode in sanitarij. Prizadevanja za promoviranje učinkovite higiene so bila necelovita
in neučinkovita. Industrija je dosegla, da je milo skoraj v vsakem domu, ni pa dosledno
promovirala dobre higienske prakse ali umivanja rok, ki bi spremljala njihove proizvode,
kar se kaže kot velika zamujena priložnost za javno zdravje (World Bank, 2005).
Ključni dejavniki za uspešno promocijo higiene, ki jih navaja priročnik The Sphere (2011),
so medsebojno izmenjevanje informacij in znanj, sodelovanje ogrožene skupine ljudi ter
oskrba z nujno potrebnimi materiali in objekti. Dobra izmenjava informacij med
7
organizacijami in ogroženo skupino ljudi ter njihova prisotnost sta potrebni še posebno
zato, da se lažje ugotovijo ključni problemi in kulturno sprejemljive rešitve.
1.6 Higiena rok
Higieno rok vzdržujemo z umivanjem, razkuževanjem, nego, nedotikanjem in uporabo
rokavic. Pri tem je umivanje rok eden izmed najenostavnejših korakov pri preprečevanju
okužb, saj z nečistimi rokami, na katerih so lahko povzročitelji nalezljivih bolezni,
prenesemo te v usta ali na druge dele telesa in tako povzročimo okužbo samega sebe, živil,
površin in preko tega tudi ljudi, ki bodo prišli v stik z njimi. Z umivanjem z rok odstranimo
vidno organsko in anorgansko umazanijo, odpadle celice epitela in začasno ali prehodno
mikrofloro (Likar in Bauer, 2006).
Osnovna sredstva za učinkovito umivanje rok so tekoča voda, milo in čista brisača. Voda
mora biti zdravstveno ustrezna in po možnosti topla, da je miljenje še učinkovitejše. Poleg
osnovnih sredstev je ključnega pomena tudi sam postopek umivanja rok. Najprej je treba
odstraniti nakit na rokah, saj je tudi to lahko razlog povečanega števila bakterij na rokah,
poleg tega bo miljenje lažje in učinkovitejše. Roke nato omočimo in temeljito namilimo po
vsej površini dlani, hrbta rok, medprstnih prostorov, konice prstov, zanohtja, obeh palcev
in zapestij. Še posebej pozorni moramo biti na predele, kot so konice prstov, palca, predel
med prsti in zapestje, ki veljajo med miljenjem za najbolj pogosto spregledane (Jereb in
sod., 2013). Pomembno je tudi, da ne spregledamo umazanije za nohti, kjer se lahko
skrivajo nevarni mikrobi pa tudi jajčeca parazitov, predvsem podančice (Kraker, 1995).
Osnovno miljenje rok naj traja 2 minuti. Pri fizikalno čistih rokah, ko gre za odstranjevanje
prehodne bakterijske populacije, pa si roke milimo vsaj 15 do 30 sekund. Bolj kot čas je
pomembno, da vse predele rok res temeljito namilimo in zdrgnemo. Ko smo vse temeljito
zdrgnili in namilili, roke temeljito speremo z vodo in osušimo (Jereb in sod., 2013).
Vrste bolezni, ki jih lahko preprečimo s pravilnim umivanjem rok, so (Bauer in Jevšnik,
2008):
bolezni, ki se širijo po fekalno-oralni poti: salmoneloza, šigeloza, hepatitis A,
giardiaza, enterovirusne infekcije, amebioza in kampilobakterioza. Bolezni
preprečimo z umivanjem rok po uporabi stranišča;
bolezni, ki se širijo s posrednim stikom z izločki dihal (kapljične okužbe):
influenca, streptokokne infekcije, infekcija z respiratornim sincicijskim virusom in
8
navadni prehlad. Okužbe preprečimo z umivanjem rok po kašljanju, kihanju ali
rokovanju z osebo, ki kašlja ali kiha;
bolezni, ki se širijo z rokami, onesnaženimi s sečem, slino ali z drugimi telesnimi
tekočinami. Na tak način se prenašajo citomegalovirusi, bacili trebušnega tifusa,
stafilokoki in virus epstein-barr, ki preidejo s človeka na človeka ali posredno s
kontaminirano hrano ali predmeti.
V razvitem svetu se nam zdi samoumevno, da imamo poleg čistega stranišča tudi
umivalnik s tekočo toplo vodo, tekoče milo, brisače za enkratno uporabo in koš za
uporabljene brisače ter damske vložke. V javnih sanitarijah za higieno rok skrbimo
predvsem z nedotikanjem površin. To nam omogoča avtomatika. S senzorji se odpirajo
vrata v javna stranišča, prižgeta se razsvetljava in ventilacija, stranišče se lahko s senzorji
samo splakuje in razkužuje, tekoča voda pri umivalniku se sproži, ko senzor zazna naše
roke, tekoče milo priteče v naše roke s pomočjo senzorja v potrebni količini in tudi
papirnate brisače lahko dobimo prek senzorskih podajalcev ali pa si roke osušimo v
modernih sušilnikih. Vse to nam omogoča, da se izognemo nepotrebnemu dotikanju in s
tem prenosu morebitnih povzročiteljev nalezljivih bolezni.
Če imamo v razvitem svetu sredstva za izvajanje higiene rok dostopna praktično na
vsakem koraku, pa v državah v razvoju žal ni tako. Umivalniki so redkost. Pogosto ni
tekoče vode, toaletnega papirja in mila. Javne sanitarije so izredno slabo vzdrževane in
nečiste, kar omogoča prenos številnih povzročiteljev bolezni.
V državah tretjega sveta so diareja in črevesne okužbe vodilni vzroki za smrt otrok.
Preprosti korak, kot je umivanje rok z milom, lahko prepreči diarejo skoraj za polovico in
črevesne okužbe za tretjino (World Bank, 2005). Umivanje rok po iztrebljanju, pred jedjo,
po delu in po vsakem nečistem opravilu spada med najnujnejše ukrepe za preprečevanje
okužb v izjemnih razmerah (Bauer in Jevšnik, 2008). Tudi v primeru, ko ni idealnih
sanitarnih razmer, lahko dobra higienska praksa ljudi vodi do boljšega zdravja (WHO,
2011). V izjemnih razmerah se tako življenjske kot higienske razmere izredno poslabšajo
in ravnotežje med človekom in okoljem je porušeno, to pa povečuje možnost za razvoj
številnih nalezljivih bolezni. K zmanjševanju prenosa nalezljivih bolezni bistveno prispeva
skrb za osebno higieno, ki prav tako vpliva na človekovo psihofizično stanje (Bauer in
Jevšnik, 2008).
9
Umivanje rok z milom lahko in mora postati nekaj povsem običajnega tudi v državah v
razvoju. Da bo tako, je treba zagotoviti, da se vsi zavedajo pomembnosti umivanja rok.
Poleg tega je treba povezati javne in zasebne sektorje ter si izmenjevati potrebne podatke
in veščine. Ljudem je treba omogočiti izvajanje dobre higienske prakse, kar pa pomeni, da
morajo imeti na razpolago vsaj ustrezno vodo, milo in sanitarne prostore. Pomembno je
tudi, da se beleži in dokaže, za koliko se zmanjšajo državni stroški ob dobrih higienskih
navadah ljudi (World Bank, 2005), kar bo lahko dodatna spodbuda za izvajanje dobre
higienske prakse v državah v razvoju.
1.7 Posledice pomanjkljive sanitarne ureditve in nezadostne
higiene za zdravje
Z ustrezno sanitarno ureditvijo, pitno vodo in higieno bi lahko preprečili razvoj kar 10 %
vseh bolezni na svetu (Prüss-Ütün et al., 2008).
Vodilne bolezni, ki jih lahko preprečimo z ustreznimi sanitarijami, neoporečno pitno vodo
in higieno (Prüss-Ütün et al., 2008), so:
1. Diareja
Najpogosteje pride do diareje zaradi vnosa patogenih bakterij v telo, ki so prisotne
v zdravstveno neustrezni pitni vodi, kontaminirani hrani ali na nečistih rokah in
predmetih. Neustrezne sanitarije in neučinkovito umivanje rok so vzrok prenosa teh
patogenov. Kar 88 % primerov diareje je posledica onesnažene vode, neustrezne
sanitarne ureditve ter nezadostne higiene, kar povzroči smrt 1,5 milijona otrok na
leto.
V skupino diarej so vključene tudi bolezni, kot so kolera, tifus in griža, ki se prav
tako prenašajo po fekalno-oralni poti (shema 1). Najpogosteje je medij prenosa
prav neustrezna pitna voda.
10
Shema 1: Fekalno-oralna pot (povzeto po: Prüss-Ütün et al., 2008)
2. Podhranjenost
Zaradi podhranjenosti na leto umre 35 % otrok, mlajših od pet let. Več kot polovica
primerov podhranjenosti je povezanih s ponavljajočo se diarejo ali črevesnimi
okužbami, ki so posledica zdravstveno neustrezne vode, neustrezne sanitarne
ureditve ali neučinkovite higiene. Podhranjeni otroci so tudi bolj dovzetni za
nalezljive bolezni in imajo manjšo verjetnost popolnega okrevanja. Posredno in
neposredno zaradi podhranjenosti kot posledice neustrezne pitne vode, neustrezne
sanitarne ureditve in neučinkovite higiene skupno umre na leto skoraj milijon otrok,
mlajših od pet let.
3. Črevesne okužbe
Črevesne okužbe, kot so askarioza, trihurioza in ankilostomoza, se prenašajo prek
fekalij. Ta prenos se lahko prepreči z ustrezno sanitarno ureditvijo in še zlasti z
ustrezno osebno higieno. Po ocenah WHO-ja lahko razloge za črevesne okužbe v
celoti pripišemo neustreznim sanitarijam in nezadostni osebni higieni.
4. Filariaza
V Aziji in Ameriki so vektorji oz. prenašalci okužbe s filariazo komarji, ki se
nahajajo ob vodi, ki je onesnažena s fekalijami. Območje širjenja bolezni delno
sovpada z malarijo in je lahko povezano z razvojem namakalnih sistemov. Limfna
filariaza se pojavlja tudi v nekaterih pacifiških otoških državah. Globalno je 66 %
11
filariaze povezanih z neustrezno pitno vodo, neustreznimi sanitarnimi ureditvami in
nezadostno higieno.
5. Trahom ali klamidioza
Trahom je očesna bolezen, ki se lahko razvije v slepoto. Primarni prenos je rezultat
nezadostne higiene. Prenos okužbe lahko zmanjšamo z umivanjem obraza z
neoporečno vodo, z uvedbo ustreznih sanitarij in ustreznim ravnanjem z odplakami
ter z nadzorom nad insekti.
6. Shistosomoza ali šistosomiaza
Šistosomiaza se prenaša prek kontaminirane vode z izločki okuženih ljudi in tako
bolezen v celoti pripisujemo onesnaženi vodi, neustreznim sanitarijam in
nezadostni higieni. Šistosomiaza se prenaša z vodnimi polži, ki so vmesni gostitelji
parazita Trematoda. Prenos in širjenje bolezni lahko zmanjšamo z nadzorom nad
vodnimi polži, s čisto vodo in z ustreznimi sanitarijami oz. ustreznim ravnanjem z
odplakami.
1.8 Pomen medkulturnega sporazumevanja in kulturna ureditev v
Kambodži
Kultura je kot živ sistem, ki omogoča posameznikom in skupinam, da sodelujejo med sabo
in z zunanjim svetom, ter zaradi tega pogojuje naše osebno in družbeno življenje, saj se
vsako naše dejanje manifestira skozi kulturo. Kultura je skupek vrednot, vzorcev obnašanja
in navad, ki jih je človek pridobil prek gospodarskega, moralnega in znanstvenega razvoja
(Jelovac in Rek, 2010).
Kultura je igrala pomembno vlogo v boju za preživetje že od samega začetka človekovega
obstoja, saj je posameznikom omogočala družbeno življenje znotraj urejene skupnosti, kar
je privedlo do skupnega zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb, zagotavljanja zaščite,
podobne vzgoje otrok in njihovega usmerjanja, vzpostavitve vrednot, regulacije spolnosti,
delitve dela idr. S sistemom vrednot kultura prispeva k utrjevanju produktivne organizacije
neke družbe in razvoju duhovnih sposobnosti in ustvarjalnosti ljudi, s tem pa se znižuje
nasilje in beda ljudi ter na podlagi tega omogoča nastanek in obstanek človeškosti stanja
stvari in ljudi (Jelovac in Rek, 2010). Različne kulture oz. družbe se oblikujejo na različne
12
načine in objektivno nobena izmed njih ni boljša ali slabša, večvredna ali manjvredna od
druge, je le način človekove prilagoditve na življenjske razmere (Hofstede et al., 2006).
V sodobnem svetu smo pretežno vsi izpostavljeni vplivom »tujih« kultur, kar je odlična
priložnost za učenje, vendar pa lahko to povzroči tudi težave (Hofstede et al., 2006), kot na
primer netolerantnost, diskriminacijo, stereotipnost in konflikt (Blazinšek in Kronegger,
2008). Ena izmed nalog sodobne družbe bi morala biti tudi sposobnost učinkovitejšega
medkulturnega sporazumevanja (Hofstede et al., 2006), saj se kulturno okolje hitro
spreminja in vse več je v njem različnosti, ki pa s seboj prinašajo nove izzive (Blazinšek in
Kronegger, 2008).
Danes lahko najdemo različne kulture na različnih celinah, prav tako tudi znotraj različnih
držav in celo posameznih pokrajin. Kultura ne more predstavljati vsega za vsakogar, kajti
kar je dobro za enega posameznika, je lahko slabo za drugega. Če bi primerjali več
svetovnih kultur, bi videli, da se raznolikost pokaže predvsem v identiteti oz. odnosu med
posameznikom in skupino; hierarhiji oz. oddaljenosti od moči; spolu oz. enakopravnosti
med moškimi in ženskami; resnici oz. strpnosti do neznanega; in navsezadnje v vrednotah
oz. v dolgoročni ali kratkoročni usmeritvi v posamezni kulturi. Sleherna kultura je razvila
lastne odgovore na vsakega izmed problemov (Hofstede et al., 2006) in ne glede na to,
kateri kulturi ljudje pripadajo, delajo na način, za katerega so prepričani, da je najboljši za
njih (Mole, 2003, cit. po Jelovac in Rek, 2010). Rešitve so odvisne od pomenov, ki jih
ljudje pridajajo življenju, soljudem, času in naravi (Jelovac in Rek, 2010).
Če bi primerjali zahodno (Evropa in ZDA) in vzhodno kulturo, kamor spada tudi
Kambodža, bi našli veliko razlik. Zahodna kultura je predvsem bolj individualistično
usmerjena, Kambodža pa je predvsem kolektivistična, kar pomeni, da ljudje najbolje
delujejo v skupini, neradi izstopajo, so bolj tihe narave, cenijo harmonijo in se izogibajo
neposrednim soočenjem. Prav tako so jim zelo pomembni tradicija, spoštovanje do
starejših in medsebojni odnosi. Hofstede et al. (2006) prav tako navajajo, da kolektivistične
kulture ne marajo lastne koristi, žaljenja drugih, nizkotnega vedenja, prepiranja, soočanja
in pogovorov z nekom, s komer se ne strinjajo.
Kot zahodnjakom pa se nam ljudje v vzhodni kulturi vse prevečkrat zdijo nesvobodni,
soodvisni od drugih, preveč tradicionalni, nesamozavestni. Nasprotno pa vzhodnjaki
13
menijo, da smo zahodnjaki preveč zaletavi, preveč materialno usmerjeni, egoistični in
preveč samozavestni.
Delovanje organizacije, ali je to neprofitna ali pa profitna, kot pravita Jelovac in Rek
(2010), ni več omejeno zgolj na delovanje znotraj državnih meja, saj se vse vedno bolj
neovirano giblje preko nacionalnih meja. Za uspešno delovanje je treba upoštevati zunanje
in notranje okolje organizacije in kulturo tega okolja. Ljudje, ki delajo v multikulturnih
okoljih s sodelavci iz različnih kultur, se srečujejo s praktičnimi težavami in razumejo
potrebo po natančnejših in primernejših navodilih za večnacionalno usposabljanje
(Hofstede et al., 2006). Zato je toliko pomembneje, da se učimo o različnih kulturah in
njihovem funkcioniranju. Komuniciranje in vzpostavljanje odnosov z ljudmi iz različnih
kultur ima lahko vrsto pozitivnih posledic tako za posameznika kot družbo, saj imajo
različni ljudje tudi različne ideje in rešitve, kar privede do velikega napredka v znanju in
inovacijah ter pripomore k osebni rasti ter večanju tolerantnosti do drugačnosti tako v
lokalnem kot v globalnem okolju ( Jelovac in Rek, 2010).
Večina ljudi v vsaki kulturi meni, da je njihova kultura boljša od drugih, in to skušajo
dopovedati tudi drugim. Toda tako stališče je naivno, zlasti za današnji svet. Naučiti se
moramo sprejemati raznolikost kultur in sodelovanje. To je samo po sebi težko, saj
vrednote svoje kulture dojemamo v moralnih okvirih in smo zato nagnjeni k temu, da
vrednote drugih ljudi dojemamo kot moralno manjvredne. Naša kultura je zgolj ena izmed
mnogih in nimamo je pravice razglašati za večvredno, lahko pa smo ponosni na dobre
stvari v svoji kulturi (Hofstede et al., 2006).
14
2 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA
Namen diplomskega dela je predstaviti sanitarne razmere v državah tretjega sveta.
Podrobneje bo predstavljena Kambodža, v kateri sem kot študentka sanitarnega inženirstva
in kot prostovoljka mednarodne organizacije delala na področju higiene. Predstavila bom,
kako se lahko sanitarni inženir vključi in pripomore k reševanju sanitarnih problemov na
t. i. nerazvitih področjih. Predstavljen bo primer projekta postavitve sanitarij in umivalnic
za šolske otroke ter izvedba delavnic o higieni in učinkovitem umivanju rok.
15
3 METODE DELA
Uporabila sem deskriptivno presečno študijo zbiranja in predstavitve podatkov o sanitarnih
razmerah v državah tretjega sveta in Kambodži.
V Kambodžo sem se odpravila kot prostovoljka, da bi pomagala v različnih programih
humanitarne organizacije Sustainable Cambodia (SC), ki se trudi povečati kakovost
življenja Kambodžanov na podeželju. Med delom z lokalnimi ljudmi sem ugotovila, da je
pomanjkanje sanitarij in neustreznega izvajanja higiene velik problem. Zato sem pričela s
pomočjo zdravstvene ekipe organizacije Sustainable Cambodia organizirati in izvajati
delavnice o umivanju rok in higieni za predšolske in osnovnošolske otroke ter mladino na
širšem območju province Pursat v Kambodži v času od 1. 11. 2011 do 31. 3. 2012. V času
delavnic sem dobila zamisel o postavitvi sanitarij z umivalnicami v eni izmed kamboških
šol. Zamisel je prešla v projekt, na katerem sem delala skupaj z ostalimi prostovoljci in
lokalnim osebjem od meseca januarja 2012 do aprila 2012. Gradnja objekta se je pričela v
maju 2012 in končala meseca junija 2012, ko nisem več sodelovala pri terenskem delu v
Kambodži.
Cilji:
zbrati obstoječo literaturo s področja sanitarno-higienskih razmer v državah tretjega
sveta;
zbrati obstoječo literaturo na področju sanitarnih razmer v Kambodži;
opredeliti pomen ustrezne sanitarne ureditve in učinkovitega umivanja rok;
predstaviti načrtovanje in izvedbo delavnic na temo umivanja rok med predšolskimi
in šolskimi otroki;
opisati projekt gradnje sanitarij in umivalnic v izbrani kamboški šoli.
16
4 SANITARNE RAZMERE V DRŽAVAH TRETJEGA SVETA
Podatke o razmerah v državah tretjega sveta sem črpala iz podatkov WHO-ja in UNICEF-a
oz. iz skupnega uradnega poročila o spremljanju napredka razvojnih ciljev tisočletja glede
pitne vode in sanitarne ureditve (JMP – Joint Monitoring Programme).
Dostop do pitne vode v državah tretjega sveta se z leti močno izboljšuje, dostop do
urejenih sanitarij1 pa ostaja porazen. Še vedno je 2,5 milijarde ljudi, ki nimajo urejenih
sanitarij. Od teh je 761 milijonov ljudi, ki uporabljajo javne ali skupne sanitarije2 in 693
milijonov ljudi, ki uporabljajo sanitarije, ki so pod minimalnimi standardi ter jih WHO
opredeljuje kot neustrezne sanitarije3. Najslabše razmere so v podsaharski Afriki in južni
Aziji, kjer je stanje enako kot pred 25 leti oz. se je v nekaterih predelih stanje celo
poslabšalo. Če se trenutni trend nadaljuje, bo leta 2015 še vedno 2,4 milijarde ljudi brez
dostopa do sanitarij (WHO in UNICEF, 2012).
Največji napredek je razviden v vzhodni Aziji, kjer se je dostopnost sanitarij povečala s
27 % (leto 1990) na 67 % (leto 2011). To pomeni, da je več kot 626 milijonov ljudi dobilo
dostop do ustreznih sanitarij v obdobju zadnjih 21 let (WHO in UNICEF, 2013a).
Po podatkih WHO je 45 držav, kjer je dostopnost do sanitarij manjša od 50 % (slika 1).
Večina teh držav je v podsaharski Afriki in južni Aziji. Med države, kjer je dostopnost do
sanitarij manjša od 50 %, spadajo tudi Bolivija, Kambodža in Papua Nova Gvineja.
Bolivija in Kambodža sta državi, ki izjemno odstopata od povprečja regije, kljub temu da
so njune sosednje države pri urejanju omenjene problematike več kot uspešne.
1 Urejene oz. ustrezne sanitarije (WHO in UNICEF, 2013a): ustrezne sanitarije so tiste, kjer ne prihaja do
neposrednega stika človeka z iztrebki. Med te spadajo: stranišče, ki se izpira z vodo (angl. flush toilet) in
iztrebke odvaja v kanalizacijo ali greznico ali v izkopano jamo (angl. pit latrine); napredna latrina z
ventilacijo (angl. ventilated improved pit); kompostno stranišče (angl. composting toilet). 2 Skupne sanitarije (WHO in UNICEF, 2013a): skupne sanitarije so sanitarije, ki so dostopne dvema ali več
gospodinjstvom, kar vključuje tudi javne sanitarije. WHO jih opredeljuje kot neustrezne sanitarije (angl.
unimproved sanitation) z vidika nečistosti (vprašljiva čistoča, nehigiensko stanje, možen stik uporabnikov z
iztrebki) in vidika dostopnosti (sanitarije so lahko iz različnih vzrokov nedostopne ponoči ali nedostopne
otrokom). 3 Neustrezne sanitarije (WHO in UNICEF, 2013a): stranišče, ki se izpira z vodo in iztrebkov ne odvaja v
kanalizacijo ali greznico ali izkopano jamo; osnovna latrina z nepokrito jamo za iztrebke; straniščna vedra
(angl. bucket); latrine na kolih (angl. hanging latrine); iztrebljanje na prostem (angl. open defecation); javne
in skupne sanitarije.
17
Slika 1: Dostopnost do sanitarij v letu 2011 (povzeto po JMP, cit. po WHO in UNICEF,
2013a)
Najslabše sanitarne razmere so po podatkih WHO-ja in UNICEF-a (2013) v podsaharski
Afriki, kjer ima le 30 % ljudi dostop do ustreznih sanitarij. Kljub temu ne izvajajo
iztrebljanja na prostem tako pogosto, kot to počnejo prebivalci v južni Aziji (39 %), kjer je
ta problem največji. V Aziji ima le majhen odstotek ljudi možnost uporabe skupnih
sanitarij in drugih neustreznih sanitarij, zato lahko rečemo, da v Aziji živijo ljudje, ki imajo
dostop do ustreznih sanitarij, in ljudje, ki nimajo dostopa do kakršnikoli sanitarij in so zato
»prisiljeni« k opravljanju potrebe na prostem. Sčasoma so največji napredek glede
dostopnosti do sanitarij dosegle države vzhodne Azije, kjer je leta 1990 imelo dostop do
ustreznih sanitarij le 27 %, po podatkih za leto 2011 pa ima kar 67 % ljudi ustrezne
sanitarije (WHO in UNICEF, 2013a).
4.1 Sanitarne razmere v mestih in na podeželju v državah tretjega
sveta
Razlike v dostopu do sanitarij med ruralnim in urbanim okoljem so še bolj izrazite kot
razlike v dostopu do pitne vode. Večina ljudi (934 milijonov), ki iztrebljajo na prostem,
živi na podeželju (graf 1). Največ jih je na območju južne Azije, kjer je delež 39 %.
Globalno ima 79 % urbane populacije ustrezne sanitarije, v primerjavi z ruralno
populacijo, kjer je delež le 47 % (WHO in UNICEF, 2012).
18
Graf 1: Globalna pokritost in trendi iztrebljanja na prostem v urbanih in ruralnih območjih
(povzeto po JMP, cit. po WHO in UNICEF, 2013a)
Število ljudi, ki nima ustreznih sanitarij, se tako v urbanem kot v ruralnem okolju po svetu
malenkostno popravlja oz. znižuje. S tega vidika je to napredek, saj se skupno število ljudi
z dostopom do sanitarij povečuje. Sanitarne razmere se dejansko izboljšujejo, saj ima
nominalno leta 2011 milijarda ljudi več dostop do ustreznih sanitarij na urbanih območjih
in slaba milijarda ljudi več dostop do ustreznih sanitarij na ruralnih območjih kot leta 1990.
Kljub temu je odstotek ljudi brez dostopa do sanitarij še vedno visok oz. se zelo malo
spreminja. Glavni vzrok je prehitro večanje prebivalstva, še posebno v azijskih državah,
kjer je rast prebivalstva največja. Stvari se sicer spreminjajo na bolje, vendar ne dovolj
hitro glede na eksplozijo rasti prebivalstva.
4.2 Iztrebljanje na prostem
Iztrebljanje na prostem (angl. open defecation) pomeni, da ljudje iztrebljajo na poljih, v
gozdovih, za grmičevjem, v rekah, ob plažah in na drugih odprtih območjih ali
odstranjujejo človeške iztrebke skupaj s trdnimi odpadki. Ena milijarda ljudi oz. 15 %
svetovne populacije še vedno prakticira opravljanje potrebe na prostem. Najbolj pogosto je
iztrebljanje na prostem prisotno na ruralnih območjih (WHO in UNICEF, 2013a).
Države, kjer prebivalci v največjem številu prakticirajo iztrebljanje na prostem, so hkrati
tudi države, kjer je največje število smrti otrok, mlajših od pet let, visok delež
podhranjenih ljudi in revščina (UNICEF, 2013).
19
Slika 2: Delež iztrebljanja na prostem po državah (povzeto po JMP, cit. po WHO in
UNICEF, 2013a)
Iz slike 2 je razvidno, da je še vedno 27 držav, v katerih več kot četrtina ljudi iztreblja na
prostem. Večina teh držav je v Afriki, medtem ko v Aziji najbolj izstopa Kambodža.
Po podatkih WHO-ja in UNICEF-a (2013) je razvidno, da se praktično v vseh državah v
razvoju počasi zmanjšuje število ljudi, ki opravljajo potrebo na prostem, izjema je
podsaharska Afrika, kjer število še vedno narašča. Je pa na srečo kar nekaj držav izjemno
napredovalo glede zmanjševanja opravljanja potrebe na prostem. Med njimi najbolj
izstopata Etiopija in Nepal. V Etiopiji je v letu 1990 prakticiralo iztrebljanje na prostem
kar 93 % prebivalcev, do leta 2011 pa se je število zmanjšalo na 45 %. V Nepalu se je leta
1990 iztrebljanje na prostem prakticiralo v 84 % in se do leta 2011 zmanjšalo za kar 41 %
(WHO in UNICEF, 2013a).
Če bi povsem preprečili iztrebljanje na prostem, bi se delež diareje, za katero vsako leto
umre skoraj milijon otrok, mlajših od pet let, po predvidevanjih zmanjšal za 36 %
(UNICEF, 2013).
20
5 KAMBODŽA
Kambodža je država v jugovzhodni Aziji, ki meji na zahodu in severozahodu na Tajsko, na
severovzhodu na Laos in na vzhodu ter jugovzhodu na Vietnam.
Slika 3: Kambodža (www.cia.gov) Slika 4: Zemljevid Kambodže (www.cia.gov)
Kambodža spada med najmanj razvite države na svetu.4 Je država s 15,2 milijona
prebivalcev (2013), od tega 80 % ljudi živi na podeželju in 20 % ljudi v mestu (WHO in
UNICEF, 2013a). Uradni jezik je kmerščina. Površina Kambodže znaša 181.035 km².
Glavno mesto Kambodže je Phnom Penh z 1,5 milijona prebivalcev.
Podnebje je tropsko z dvema izrazito monsunskima obdobjema, ki določata življenjski
ritem ljudi, še posebno tistih, ki živijo na podeželju. Deževna doba se začne meseca maja
in traja do oktobra, od novembra in vse do maja pa je sušna doba. Povprečna letna
temperatura je 27 ºC. Najtoplejša meseca sta april in maj, ko je povprečna temperatura
krepko čez 30 ºC (CIB in CDC Cambodia, 2014).
Kambodža ima 23 provinc: Banteay Meanchey, Battambang, Kampong Cham, Kampong
Chhnang, Kampong Speu, Kampong Thom, Kampot, Kandal, Kep, Koh Kong, Kratie,