samozavesti. dela. V raziskovalnem delu smo ugotovili, da ... · 3.2.1 Peroralna antidiabetična terapija ... 3.2.2 Zdravljenje z insulinom..... 20 4 OPREDELITEV ZDRAVSTVENE VZGOJE

Mojca Ţitnik: Zdravstvena vzgoja sladkornega bolnika

II

POVZETEK

Zdravstvena vzgoja je ključ do uspeha zdravljenja sladkorne bolezni. Namen zdravstvene

vzgoje je, da bolniki sprejmejo svojo bolezen kot realnost in del svojega ţivljenja, da

spoznajo določena dejstva o svoji bolezni ter pridobijo potrebne veščine za uspešno

obvladovanje bolezni. Z dobro zdravstveno vzgojo bolnik doseţe primerno znanje,

prepreči nastanek zapletov sladkorne bolezni in pridobi občutek samostojnosti, varnosti in

samozavesti.

Diplomsko delo je empiričnega značaja in je sestavljeno iz teoretičnega ter raziskovalnega

dela. V raziskovalnem delu smo ugotovili, da zdravstveno osebje daje dovolj informacij in

podpore bolniku pri sladkorni bolezni ter da se bolniki zavedajo, da slabo urejena

sladkorna bolezen vpliva na njihovo ţivljenje, in povzroči kronične zaplete. Bolniki dobijo

veliko podpore tudi od svoje druţine, saj jim stojijo ob strani in jim pomagajo pri

premagovanju teţav pri sladkorni bolezni.

Ključne besede: sladkorna bolezen, kronična bolezen, zdravljenje sladkorne bolezni,

zdravstveni delavci, zdravstvena vzgoja in izobraţevanje.


III

ABSTRACT

Health education is the key to the success of diabetes treatment. The purpose of medical

education is that patients accept their illness as a reality and part of his life to get to know

certain facts about their disease and to acquire the necessary skills to successfully manage

the disease. With good health education patient reaches the appropriate knowledge to

prevent the emergence of complications of diabetes and acquire a sense of independence,

security and confidence.

The thesis is empirical in nature and consists of theory and research, the research work we

found that the medical staff provides sufficient information and support to patients with

diabetes and that patients are aware that poorly regulated diabetes affects their lives, and

causes of chronic complications. Patients also receive much support from his family as

they stand on the side and help them overcome problems in diabetes.

Key words: diabetes, chronic disease, health professionals, health education and training.


IV

KAZALO

1 UVOD ........................................................................................................................... 1

2 OPREDELITEV SLADKORNE BOLEZNI ............................................................ 2

2.1 Zgodovina sladkorne bolezni .............................................................................. 2

2.2 Etiopatogeneza sladkorne bolezni ...................................................................... 2

2.3 Insulin in presnova hranil ................................................................................... 3

2.4 Razvrstitev sladkorne bolezni ............................................................................ 4

2.4.1 Sladkorna bolezen tipa 1 ............................................................................... 4

2.4.2 Sladkorna bolezen tipa 2 ............................................................................... 5

2.4.3 Drugi tipi sladkorne bolezni .......................................................................... 6

2.4.4 Nosečnostna sladkorna bolezen (gestacijski diabetes mellitus) .................... 6

2.5 Zapleti sladkorne bolezni .................................................................................... 6

2.5.1 Akutni zapleti ................................................................................................. 6

2.5.2 Kronični zapleti ............................................................................................. 8

2.5.3 Diabetična stopalo ....................................................................................... 10

3 ZDRAVLJENJE SLADKORNE BOLEZNI .......................................................... 13

3.1 Nefarmakološke metode zdravljenja ............................................................... 14

3.1.1 Zdrava uravnoteţena prehrana ................................................................... 14

3.1.2 Telesna dejavnost ........................................................................................ 17

3.1.3 Samokontrola ............................................................................................... 18

3.2 Farmakološke metode zdravljenja ................................................................... 19

3.2.1 Peroralna antidiabetična terapija ............................................................... 19

3.2.2 Zdravljenje z insulinom ............................................................................... 20

4 OPREDELITEV ZDRAVSTVENE VZGOJE SLADKORNE BOLEZNI .......... 21

4.1 Zdravstvena vzgoja sladkornih bolnikov ........................................................ 21

4.1.1 Cilji individualiziranega programa svetovanja ........................................... 23

4.1.2 Zdravstvena vzgoja v ambulanti za sladkorne bolnike ................................ 23

4.2 Metoda dela pri zdravstveni vzgoji bolnikov s sladkorno boleznijo ............. 28

4.2.1 Vzgoja .......................................................................................................... 28

4.2.2 Učne metode ................................................................................................ 28

4.2.3 Učne oblike .................................................................................................. 31


V

4.3 Zdravstvena vzgoja odraslih s sladkorno boleznijo tipa 2Napaka! Zaznamek ni definiran.

4.4 Naloge medicinske sestre pri zdravstveni vzgoji sladkornega bolnikaNapaka! Zaznamek ni definiran.

5 EMPIRIČNI DEL ...................................................................................................... 32

5.1 Namen raziskave ................................................................................................ 32

5.2 Cilji raziskave .................................................................................................... 32

5.3 Raziskovalna vprašanja diplomskega dela ..................................................... 32

5.4 Omejitve in predpostavke raziskave ................................................................ 32

5.5 Predvidene metode raziskovanja ..................................................................... 32

5.6 Raziskovalno okolje ........................................................................................... 33

5.7 Raziskovalni vzorec ........................................................................................... 33

5.8 Etični namen in cilji ........................................................................................... 33

6 REZULTATI RAZISKAVE ..................................................................................... 34

7 RAZPRAVA ............................................................................................................... 45

8 SKLEP ........................................................................................................................ 47

9 LITERATURA .......................................................................................................... 48


VI

Kazalo grafov

Graf 1: Spol anketirancev……………………………………………………………...50

Graf 2: Starost anketirancev……………………………………………………………50

Graf 3: Izobrazba anketirancev………………………………………………………...51

Graf 4: Zaposlitveni status anketirancev……………………………………………….51

Graf 5: Čas odkritja sladkorne bolezni pri anketirancih……………………………….52

Graf 6: Ugotovitev sladkorne bolezni anketirancev……………………………………53

Graf 7: Tip sladkorne bolezni anketirancev……………………………………………53

Graf 8: Terapija anketirancev…………………………………………………………..54

Graf 9: Sprejetje bolezni……………………………………………………………….54

Graf 10: Informacije anketirancev……………………………………………………..55

Graf 11: Zdravljenje sladkorne bolezni z zdravo prehrano…………………………….56

Graf 12: Kronični zapleti anketirancev………………………………………………...56

Graf 13: Zdravljenje anketirancev z injekcijami insulina ……………………………...57

Graf 14: Ovira sladkorne bolezni pri vsakdanjem ţivljenju sladkorne bolezni………..57

Graf 15: Zadovoljstvo z ţivljenjem – sreča………….………………………………..58

Graf 16: Zadovoljstvo z ţivljenjem – ekonomsko stanje………………………………58

Graf 17: Zadovoljstvo z ţivljenjem – kakovost ţivljenja…………….………………...59

Graf 16: Včlanjenost v društvo diabetikov…………………………………………….59

Graf 17: Podpora s strani zdravstvenega osebja v diabetološki ambulanti…………….60

Graf 18: Nadaljnje svetovanje o sladkorni bolezni anketirancev……………………...60

Graf 19: Spremembe ţivljenja v druţini zaradi sladkorne bolezni…………………….61

KAZALO TABEL

Tabela 1. Značilnosti sladkorne bolezni ( SB) tipa 1 in tipa 2…………………….…….5


1

1 UVOD

Sladkorna bolezen zahteva velike spremembe ţivljenjskega sloga in osebnih navad, zato je

nestvarno pričakovati, da bo bolnik korenito spremenil svoje ţivljenje, ne da bi v celoti

razumel, zakaj je to potrebno. Cilj zdravstvene vzgoje je pomagati bolniku, da bo razumel

svoje stanje, in mu omogočiti, da bo dosegel in vzdrţeval dobro urejenost sladkorne

bolezni.

Bolnik s sladkorno boleznijo potrebujejo razumevanje, podporo, spodbudo in motivacijo.

Zdravstvena vzgoja bolnika s sladkorno boleznijo vodi k bolj urejeni presnovi, manjšim

potrebam po bolnišničnem zdravljenju in manjšemu številu akutnih in kroničnih zapletov.

Ţivljenje s sladkorno boleznijo naj bo usmerjeno v prizadevanja za dolgo kakovostno

ţivljenje, v zmanjševanje simptomov in preprečevanje resnejših zapletov. Pri tem je

pomembno vzdrţevanje ravni koncentracije glukoze, kjer je ohranjanje normalne telesne

teţe pomemben dejavnik, redna telesna aktivnost, urejena dieta (uravnano vnašanje

ogljikovih hidratov z obroki porazdeljeno preko celega dne) ter umirjeno, čim manj stresno

ţivljenje.

Zdravstvena vzgoja je proces, s katerim se posamezniki in skupine učijo ravnati tako, da

krepijo, ohranjajo in uveljavljajo svoje zdravje. Zdravstvena vzgoja je kombinacija

informacij in vzgojnih aktivnosti, ki osveščajo ljudi o potrebi, (p)ostati zdravi in poiskati

pomoč, kadar je potrebno ( Klampfer, 2001).

Prvenstveni cilj zdravstvene vzgoje bolnika s sladkorno boleznijo je dobro urejena raven

sladkorja v krvi in preprečitev kroničnih zapletov, nadalje pa še njegov občutek zdravja,

neodvisnosti od okolice in kakovost ţivljenja.

Zdravstvena vzgoja se pogosto začne s svetovanjem in si prizadeva, da bi posameznik (in

tudi druţba) imel zdravje za največjo vrednoto, izoblikoval pozitivna stališča do zdravja in

jih tudi uresničil. Vsakdo mora poznati dejavnike, ki pozitivno vplivajo na zdravje; ti so

predvsem pravilna prehrana, telesna dejavnost, duševna stabilnost in ravnoteţje med

delom, sprostitvijo in počitkom (Bohnec in Peternelj, 2006).


2

2 OPREDELITEV SLADKORNE BOLEZNI

Pojem sladkorna bolezen zajema več presnovnih bolezni, katerih skupna značilnost je

zvečana koncentracija glukoze v krvi (krvni sladkor). Nastane zaradi pomanjkljivega

izločanja hormona insulina ali njegovega okvarjenega delovanja ali obojega skupaj.

Posledica je motena presnova ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. To povzroči

okvaro, motnjo ali odpoved različnih organov, posebno oči, ledvic, ţivcev, srca, moţganov

in oţilja (Koselj, 2006a, str. 42).

2.1 Zgodovina sladkorne bolezni

Sladkorno bolezen poznamo ţe več tisočletij. Ţe stari Grki so opisovali »diabetes mellitus«

kot bolezensko stanje, pri katerem je bolnik izločal velike količine sladkega urina , bil

ţejen in umrl strahotno izsušen v nekaj tednih. A tisočletja so tudi minila, preden smo

zdravilni insulin prvič uporabili na ljudeh. Sprva so zdravniki sladkorne bolnike zdravili s

predpisovanjem alkalnih snovi, pa s puščanjem krvi in dodatnimi obroki hrane. Šele v 19.

stoletju je nemški študent Langerhans opisal, da trebušna slinavka vsebuje dve različni

vrsti celic, a šele Minkowski je dokazal, da odstranitev trebušne slinavke pri ţivali nekako

povzroči sladkorno bolezen. Minkowski je tudi prvi skušal pripraviti izločke trebušne

slinavke s katerimi bi pozdravil bolne ţivali. Šele leta 1921 sta kanadska znanstvenika

Banting in Best insulin uspešno uporabila pri ţivali s sladkorno boleznijo tipa 1 – psički

Marjorie. Minilo je še leto dni in leta 1922 so prvič uporabili insulin za zdravljenje

sladkorne bolezni pri otroku – ameriškemu mladostniku Leonardu Thompsonu. Sprva so

bili to pripravki insulina iz izvlečkov trebušnih slinavk goveda in svinj, ki so pogosto imeli

nepredvidljiv učinek ter tudi številne stranske učinke.

2.2 Etiopatogeneza sladkorne bolezni

Dejavniki okolja, ki so soudeleţeni pri nastanku sladkorne bolezni tipa 2, so deloma znani,

genska osnova pa še ne, kljub temu, da je tu precej močnejša kot pri tipu 1, saj je verjetnost

za obolenja pri enojajčnem dvojčku bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2 skoraj 100 %.

Nasprotno kot za tip pa nastop sladkorne bolezni tipa 2 ni buren in verjetno poteka prek

faze zmanjšane tolerance za glukozo. Zdi se, da so mejno bazalno zvečana glukoza v krvi


3

na tešče, motena toleranca za glukozo in sladkorna bolezen tipa 2 etiopatogenetično

enotne, razlika je samo v izraţenosti hiperglikemije. Začetni okvari pri nastanku bolezni

sta zmanjšana občutljivost za insulin in zmanjšan učinek insulina v perifernih tkivih

(mišične in maščobne celice); to je tako imenovana periferna insulinska odpornost, ki je

največkrat gensko določena, lahko pa tudi pridobljena (debelost, nepravilna prehrana,

telesna neaktivnost). Na začetku bolezni je moţno vzdrţevati normalno koncentracijo

glukoze v krvi z zvečanim izločanjem glukoze. Večja količina insulina »premaga«

insulinsko odpornost. Pozneje med boleznijo se izločanje insulina zaradi degenerativnih

sprememb (odlaganje amiloida) v Langerhansovih otočkih postopno zmanjšuje, glikemija

se zvečuje (Ravnik - Oblak, 2006a, str. 40).

2.3 Insulin in presnova hranil

Insulin nastaja v celicah Langerhansovih otočkov trebušne slinavke in se z eksocitozo

izloča v krvni obtok. Insulin je ţivljenjskega pomena med procesi gradnje in razgradnje.

Glavno delovanje insulina v procesih gradnje je skladiščenje energije in pospeševanje

celične rasti.

Insulin:

omogoča skladiščenje energije v obliki trigliceridov in glikogena ter v manjši meri

tudi beljakovin,

zavira odpuščanje glukoze iz jeter v kri,

pospešuje nastanek in preprečuje razgradnjo beljakovin v mišicah,

spodbuja nastanek in preprečuje razgradnjo maščob v maščobnem tkivu.

Izločanje insulina je stalno; po vsrkanju hranil se njegova koncentracija v krvi poveča za

pribliţno šestkrat.

Osnovna oznaka delovanja je:

zvečanje koncentracije glukoze v krvi,

zvečanje koncentracije insulina v krvi,

zmanjšanje koncentracije glukoze v krvi,

zmanjšanje koncentracije insulina v krvi.


4

Na tešče je zaradi majhne koncentracije glukoze izločanje insulina minimalno, medtem ko

je povečano izločanje hormonov s hiperglikemičnim učinkom, kar omogoča stalno

dovajanje glukoze celicam, ki so odvisne od nje. Glukagon ščiti predvsem pred

hipoglikemijo med obroki, adrenalin med akutnim stresom, kortikosteroidi pa so

pomembnejši med daljšim stresom (Ravnik–Oblak, 2006a, str. 38).

2.4 Razvrstitev sladkorne bolezni

Razlikujemo več tipov sladkorne bolezni in vmesnih kategorij motene presnove glukoze.

2.4.1 Sladkorna bolezen tipa 1

S sladkorno boleznijo tipa 1 se pojavlja vnetje celice trebušne slinavke tako, da počasi

upada insulin v celicah. Pri pribliţno 10% delih celice se očitno diabetes pojavi, pogosto v

stresnih situacijah, kot so okuţbe. Predstavitve ugotovitev v zvezi z razvojem diabetesa

tipa 1, temeljijo na ideji napačne usmeritve imunskega odziva. Protitelesa so, oblikovane

strukturne celice označevalca tega procesa (Fox, MacKinnon, 1999, str. 68).

Sestavljata dve podskupini: imunsko povzročena in idiopatična sladkorna bolezen tipa 1.

Najpogostejša je imunska oblika, medtem ko je druga redka. Pojavlja se predvsem v

mladosti, lahko tudi kasneje. Zaradi avtoimunskega procesa so uničene celice beta trebušne

slinavke in bolnik nima lastnega insulina. Za zdravljenje je potreben insulin (Koselj,

2006a, str. 44).

Sladkorno bolezen tipa 1 opredeljujeta dva tipa:

imunsko povzročena sladkorna bolezen tipa 1: vzrok za nastanek je kombinacija

avtoimunskega procesa in dejavnikov okolja. Glede na močno izraţeno klinično

sliko ob pojavu bolezni, ki daje vtis nenadnega nastanka bolezni, pa raziskave

kaţejo, da proces v celicah β Langerhansovih otočkov tli ţe nekaj mesecev, morda

celo let. Škodljivi dejavniki iz okolja (sumljivi so rubella, citomegalovirus in

influenca) imajo pomembno vlogo pri nastanku bolezni. Propadanje celic β poteka

po poti avtoimunskega, za organ specifičnega uničevanja lastnega tkiva. Ob

postopnem propadanju celic se postopno zmanjšuje izločanje insulina, toleranca za

glukozo pa se poslabšuje. Trajna hiperglikemija se pojavi pri propadu pribliţno

75% celic β. V stresni situaciji se lahko pojavi tudi ketoacidoza. Ni še znano, zakaj


5

nekateri posamezniki z večjim tveganjem za nastanek bolezni ne zbolijo. Še vedno

niso odkrili odločilnega dejavnika, ki vodi v sladkorno bolezen ali pa morda ščiti

pred njo.

Idiopatična sladkorna bolezen tipa 1: je mnogo redkejša in ni imunsko

povzročena. Gre za obliko bolezni s stalno hipoinsulinemijo in nagnjenostjo h

ketoacidozi (Ravnik–Oblak, 2006a, str. 39–40).

2.4.2. Sladkorna bolezen tipa 2

Je najpogostejša oblika sladkorne bolezni. Pojavljati se začne po 40. letu starosti. Nastane

zaradi odpornosti proti insulinu. V začetku jo spremlja blaga hiperglikemija ob

hiperinsulinemiji, končno se zmanjša izločanje insulina in raven hiperglikemije postane

visoka. Zdravljenje je uspešno s pravilno prehrano, telesno dejavnostjo in peroralnimi

antidiabetiki (Koselj, 2006a, str.44).

Tabela 1. Značilnosti sladkorne bolezni (SB) tipa 1 in tipa 2

Značilnosti SB tipa 1 SB tipa 2

Starost pod 30 let nad 30 let

Telesna teţa normalna povečana

Ţenske: moški 1:1 1,3: 1

Začetek akuten počasen

Nagnjenost h ketacidozi velika majhna

Odvisnost od insulina ţivljenjska moţna

Rodbinska nagnjenost 5 do 10 % 50 %

Skladnost dvojčkov 70 % do 80 %

Avtoimunska značilnost da ne

Pomanjkanje insulina da moţno

Odpornost proti insulinu ne da

Zapleti mikroangiopatija mikroangiopatija,


6

mikroangiopatija

Vir: Koselj, (2006a, str. 44).

2.4.3. Drugi tipi sladkorne bolezni

Motnje v presnovi sladkorjev lahko redkeje povzročijo tudi druge bolezni ali jemanja

nekaterih zdravil (npr. tiazidnih diuretikov, sistemskih kortikosteroidov). Do sladkorne

bolezni lahko na primer pride pri hujšanju ali ponavljajočem se vnetju trebušne slinavke

(pankreatitisu) in pri boleznih, za katere je značilno čezmerno izločanje hormonov, ki

nasprotujejo delovanju insulina (ščitnični hormon, rastni hormon, hormoni nadledvične

ţleze itd.) (Skvarča, 2008, str.18).

2.4.4. Nosečnostna sladkorna bolezen (gestacijski diabetes mellitus)

Je sladkorna bolezen, ki jo odkrijemo med nosečnostjo. Nosečnica prej ni imela sladkorne

bolezni. Za ugotavljanje nosečnostne sladkorne bolezni uporabljamo 100-gramski oralni

glukoza tolerančni test (OGTT), če vrednosti glukoze v krvi na tešče ne dosegajo kriterijev

za diagnozo sladkorne bolezni. Po končani nosečnosti je treba preveriti diagnozo. O pravi

gestacijski sladkorni bolezni govorimo, če je po končani nosečnosti toleranca za glukozo

normalna (Koselj, 2006a, str. 45).

2.5 Zapleti sladkorne bolezni

Sodobno zdravljenje sladkorne in drugih bolezni je bistveno podaljšalo ţivljenjsko dobo

sladkornih bolnikov. Zaradi akutnih zapletov sladkorne bolezni bolniki nič več ne umirajo,

pač pa so kronični zapleti glavni vzrok obolevnosti, invalidnosti in umrljivosti sladkornih

bolnikov.

2.5.1 Akutni zapleti

Akutni zaplet sladkorne bolezni pomeni vsako nenadno in nepredvideno poslabšanje

presnove, ki ga pri vseh oblikah označuje nenaden hud porast ravni glukoze v krvi

(hiperglikemije), katerega spremljajo še drugi laboratorijski in seveda klinični znaki.

Do akutnega poslabšanja lahko pride pri vseh oblikah sladkorne bolezni in to ne glede na

zdravljenje.


7

Diabetična ketoacidoza (DKA) običajno nastane pri mladem, normalno hranjenem

bolniku s sladkorno boleznijo tipa 1. Nastane hitro, v 24 do 48 urah. Bolniki so običajno

ţejni in poliurični, lahko imajo hude bolečine v trebuhu, ki jih spremljata slabost in

bruhanje, bodisi zaradi acidoze ali zaradi slabše mezenterialne perfuzije. Značilna sta tudi

pospešeno, globoko (Kaussmaulovo) dihanje in acetonski zadah. Dehidracija je prisotna,

vendar ni huda (Urbančič in Vrtovec, 2005, str. 95.).

Pogost sproţilni dejavnik, zlasti za diabetično ketoacidozo, je opustitev ali neustrezno

odmerjanje insulina (napačna ocena stanja: bolnik, ki bruha, ima drisko ali ne more jesti, iz

strahu pred hipoglikemijo opusti insulin; pokvarjen injektor, ipd.) (Urbančič in Vrtovec,

2005, str. 95).

Diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom pogosteje vidimo pri starejših, čezmerno

hranjenih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2. Nastaja počasi, od nekaj dni do enega ali

celo več tednov. Zelo pogosto se razvije pri starejših, slabo pomičnih ali dementnih

bolnikih, ki bodisi ne čutijo ţeje ali pa ne morejo priti do vode. Tudi za diabetični

aketotični hiperosmolarni sindrom sta značilni ţeja in poliurija (Urbančič in Vrtovec, 2005,

str. 95).

Hipoglikemija nastane zaradi relativnega preseţka insulina, ki povzroči čezmerno

zniţanje koncentracije glukoze v krvi. Predstavlja ţivljenjsko nevaren zaplet pri bolniku, ki

se zdravi z insulinom ali s peroralnimi antidiabetičnimi zdravili, ki spodbujajo izločanje

insulina (sulfonilsečnine, meglitinidi). Hipoglikemija je pogostejša pri sladkornih bolnikih

tipa 1 kot pri sladkornih bolnikih tipa 2 (Urbančič in Vrtovec, 2005, str. 100-101).

Zdravljenje hipoglikemije moramo začeti takoj. Če je bolnik pri zavesti, naj zauţije

ogljikove hidrate, najbolje v obliki sadnega soka, sladke pijače, mleka ali pa tablet

glukoze. Priporočljiva začetna količina je 10 do 20 g ogljikovih hidratov. Ker je učinek

zauţite glukoze le kratkotrajen, je priporočljivo, da bolnik po korekciji glikemije zauţije še

dodaten manjši obrok (npr. kruh ali jabolko). Nezavestnega bolnika zdravimo s

koncentrirano glukozo intravensko. Običajno damo 50-100ml 40- 50-% raztopine. Ko se

bolnik zave naj zauţije dodatne ogljikove hidrate ali pa nadaljujemo z infuzijo 500 ml 10

ali 20 % glukoze. Hipoglikemijo na terenu lahko zdravimo tudi z glukagonom

intramuskularno (0,5 do 1 mg im., po potrebi to ponovimo čez 15 do 20 minut), ki ga mora

vbrizgati nekdo od bolnikov svojcev, ki je tega vešč (Urbančič in Vrtovec, 2005, str. 102).


8

Vzroki hipoglikemije:

prevelik odmerek insulina ali antidiabetičnih zdravil,

premajhen oz. izpuščen obrok hrane,

nenačrtovana fizična dejavnost (delo, rekreacija …),

odmerek insulina, apliciran v času, ko prejšnji odmerek insulina še deluje,

zauţitje večjih količin alkohola,

sprememba utečenega načina ţivljenja (spremenjen prehramben red, manj stresno

ţivljenje, pojavnost nove rekreacije ali neutečene fizične dejavnosti) (Klavs, 2006,

str. 302).

Hiperglikemija je diabetična koma ter vrsta presnovnega neravnovesja. To vodi do

dehidracije in poliurije, kar povzroča suho koţo in močno ţejo. Pomanjkljivost insulina

diabetesa se kaţe kot pridobljena energija v celicah iz katere kuri maščobo, ko ni več

glukoze vstopi v celico. Pri sladkorni bolezni tipa 2, ni razčlenjene maščobe za

proizvodnjo energije, saj celice še naprej absorbirajo glukozo s posredovanjem insulina

(Muller–Korbsch, 2003, str.29).

2.5.2 Kronični zapleti

Sodobno zdravljenje sladkorne bolezni je izboljšalo kakovost ţivljenja in podaljšalo

ţivljenjsko dobo sladkornih bolnikov. Poslej umirajo predvsem zaradi kroničnih zapletov.

Mednje sodijo spremembe na velikih ţilah (makroangiopatija) in malih ţilah

(mikroangiopatija, kjer so prizadete arteriole, kapilare in venule). Mikroangiopatija je

značilna samo za sladkorne bolnike. Makroangiopatija (predvsem ateroskleroza) je pri

sladkornih bolnikih pogostejša, ni pa specifična. Hiperglikemija je osnovni patogenetični

dejavnik za razvoj kroničnih zapletov sladkorne bolezni. Predvsem prizadene tkiva, v

katerih presnova ni odvisna od insulina, in sicer: oči (mreţnico, lečo), ledvice, ţivce in

arterije. To so organi in tkiva, kjer se razvijejo mikroangiopatija, makroangiopatija in

nevropatija (Koselj, 2006a, str. 152).

Diabetična retinopatija je mikroangiopatija na mreţnici sladkornega bolnika. Imajo jo

bolniki s tipom 1 in 2 ter drugimi tipi sladkorne bolezni. Diabetična retinopatija je

najpogostejši vzrok za novonastalo slabovidnost ali slepoto med odraslimi. Dejavniki

tveganja za diabetično retinopatijo so trajne sladkorne bolezni, hiperglikemija in arterijska


9

hipertenzija. Diabetična retinopatija je napredujoča bolezen. Povzroča zelo malo ali nič

simptomov in znakov, vse dokler se ne pojavijo motnje vida ali celo slepota. Po

oftalmoskopskem videzu jo delimo v več stopenj, ki določajo tudi način zdravljenja.

Napredovanje retinopatije katere koli stopnje lahko pospešijo nosečnost, puberteta,

hiperglikemija, arterijska hipertenzija in operacija katarakte. Zdravljenje z zdravili ni

uspešno. Huda in zelo huda neproliferativna in proliferativna diabetična retinopatija ter

makularni edem potrebujejo zgodnje zdravljenje z lasersko fotokoagulacijo, ki lahko za

petdeset odstotkov zmanjša tveganje za resno ogroţenost vida.

Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1, ki so mlajši od 30 let, potrebujejo prvi pregled

očesnega ozadja 3 do 5 let po odkritju sladkorne bolezni. Starejši bolniki s sladkorno

boleznijo tipa 1 in bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 potrebujejo pregled očesnega ozadja

ţe ob odkritju sladkorne bolezni. Dokler izvid izključuje diabetično retinopatijo, zadoščajo

pregledi enkrat letno. Ob odkritju diabetične retinopatije dalje pa bolnike vodi okulist

(Koselj, 2006b, str. 153-154).

Diabetična nefropatija je kronična specifična okvara ledvic zaradi sladkorne bolezni, ki

se razvije pri sladkorni bolezni tipa 1 in 2. Število bolnikov z diabetično nefropatijo kot

vzrokom za končno ledvično odpoved strmo narašča. Začetek diabetične nefropatije je

neopazen. Začetne spremembe na ledvici lahko zanesljivo ugotovimo le z ledvično

biopsijo. Zgodnji, prvi in zanesljivi znak nastajajoče diabetične nefropatije je zvečano in

nenormalno izločanje albuminov s sečem, kar v kliniki imenujemo mikroalbuminurija

(Koselj, 2006, str. 155).

Ukrepi, ki lahko zavrejo oziroma upočasnijo napredovanje, ne morejo pa preprečiti

nastanka diabetične nefropatije, so:

urejenost sladkorne bolezni,

zdravljenje arterijske hipertenzije,

dieta,

hujšanje oz. vzdrţevanje normalne telesne teţe,

prenehanje kajenja,

prenehanje pitja alkohola,

telesna dejavnost (Koselj, 2006b, str. 158 –159).


10

Diabetična nevropatija je zelo heterogena motnja. Zajame lahko proksimalno ali distalno

ţivčevje, fokalno ali difuzno, senzorični, motorični ali avtonomni ţivčni sistem. Na razvoj

diabetične nevropatije vpliva več dejavnikov. Hiperglikemija povzroči prebitek sorbitola v

ţivčnih celicah, kar je vzrok za zmanjšano prevajanje akcijskega potenciala nevronov, in

kasneje demielinizacijo in propad nevronskih vlaken. Diabetična mikroangiopatija je

najbrţ glavni vzrok za nastanek diabetične nevropatije. Prizadene ţilje ţivčevja (vasa

nervorum). Začetek bolezni je počasen in neopazen. Bolniki imajo različne simptome:

mravljinčenje, mrazenje, zmanjšan občutek za dotik in toploto, pekoče bolečine nog, med

mirovanjem krče, nemirne noge itd. Navadno so vodilni simptomi različne bolečine, ki so

lahko spontane, stalne in spreminjajoče se jakosti. Zdravila za zdravljenje diabetične

nevropatije nimamo. Dobro urejena sladkorna bolezen je osnovni etiološki ukrep pri

zdravljenju klinično potrjene diabetične nevropatije (Koselj, 2006b, str. 160–164).

2.5.3 Diabetična stopalo

Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije je diabetična stopalo skupina sindromov,

pri katerih nevropatija, ishemija in vnetje pripeljejo do uničenja tkiva, kar ima končno

posledico zbolevnost in lahko tudi amputacijo.

Diabetično stopalo je skupek bolezenskih okvar na stopalu, ki vodi do razjede v koţi, ki se

ne zaceli brez ustrezne strokovne oskrbe. Osnovne škodljive okoliščine, ki vodijo do

razjede, so: okvara ţivcev, slaba prekrvavitev, okuţba in pomembna pa je tudi

razoblikovanost ( deformacija) stopala ( Medvešček in Pavčič, 1999, str. 9).

Ob periferni senzorični nevropatiji je zmanjšan ali odsoten občutek za bolečino,

temperaturo in vibracijo. Zaradi tega bolnik ni pozoren na poškodbe ali ob poškodbah ne

ukrepa ustrezno. Kljub rani na podplatu hodi in nosi pretesne čevlje. Zaradi okvarjene

globoke senzibilnosti se spremeni mehanika hoje. Periferna motorična nevropatija privede

do atrofije mišic, ki jih oţivčujejo prizadeti ţivci. Posledica je hiperekstenzija v

metatarzofalangealnih sklepih in čezmerna fleksija v interfalangealnih sklepih –

kladivastih in krempljasti prsti. Obremenitve pri stanju in hoji se zato prenesejo na druge

točke na stopalu, spremeni se razporeditev pritiskov. Na novo obremenjenih mestih pride

do obilne tvorbe kalusa, pod njim pa sčasoma nastane razjeda – ulkus. Posledica

avtonomne nevropatije, ki prizadene sudomotorično nitje, je zmanjšano ali odsotno


11

znojenje. Koţa je zato suha in nastajajo razpoke, ki postanejo vstopna vrata za infekcijo

(Urbančič–Rovan, 2006, str. 178).

Dejavniki tveganja za ţilne okvare: (Urbančič–Rovan, 2006, str. 179)

starost,

trajanje sladkorne bolezni,

kajenje,

arterijska hipertenzija,

hiperlipidemija in

hiperglikemija.

Do poškodbe stopala lahko pride na več načinov. Zaradi senzorične nevropatije bolnik

ne čuti, da so čevlji pretesni, zato ga oţulijo, prav tako ne čuti, če ima v čevlju tujek, npr.

kamenček. Z neustreznimi pripomočki za nego nog se bolnik lahko ureţe ali zbode.

Bolnik, ki hodi bos, lahko pohodi črepinjo ali drug oster predmet; nevarno je zlasti poleti,

ko se lahko opeče na vročem kamnu ali asfaltu, a tega zaradi nevropatije niti ne občuti.

Prevroča voda za umivanje lahko povzroči oparino, zato je priporočljivo, da bolnik s

senzorično nevropatijo preveri njeno temperaturo s termometrom. Sredstva za mehčanje

trde koţe in odstranjevanje kurjih očes lahko povzročijo globoke in trdovratne kemične

razjede, saj bolnik z nevropatijo ne občuti, kdaj je sredstvo prodrlo ţe preveč v globino

(Urbančič – Rovan, 2006b, str.178).

Okužba diabetičnega stopala nastane zaradi vdora klic skozi poškodovano koţo. Dobra

prekrvavitev in razbremenitev prizadetega stopala je pogoj za normalno zdravljenje.

Pogosto je potrebno dolgotrajno zdravljenje z antibiotiki, ker ni mogoče izboljšati

prekrvavitve oziroma človek z razjedo, čeprav bi moral upoštevati navodila za

razbremenitev stopala, tega ne izvaja tako, kot bi moral ( npr. hodi z razjedo na podplatu,

katera ga ne boli). Druge okoliščine, ki pripomorejo k nastanku razjede, so neustrezna

obutev, slaba higiena nog, umazane nogavice in nestrokovna »domača pedikura«,

obrezovanje nohtov, trde koţe, kurjih oči itd. ( Medvešček in Pavčič, 1999, str. 10-11).

Najpomembnejši ukrep za preprečevanje diabetične gangrene in amputacij je zgodnje

aktivno odkrivanje ogroţenih bolnikov. Številni bolniki namreč kljub očitnim

spremembam na nogah zanikajo teţave oz. ne iščejo pomoči, vzrokov za takšen odnos do

bolezni pa je več. Eden od njih je strah pred izgubo okončine. Ker so bolniki pomanjkljivo


12

poučeni o kroničnih zapletih sladkorne bolezni, tudi ne razumejo, da odsotnost bolečine še

ne pomeni hkrati tudi odsotnost bolezenskega procesa. Zato odlašajo s pregledom in tako

pogosto zamudijo ugoden čas, ko bi bilo okončino še mogoče rešiti (Urbančič, 2005,

str.133-134).

2.5.4 Sladkorna bolezen in arterijska hipertenzija

Arterijska hipertenzija (zvišan krvni tlak) je ena najpomembnejših bolezni, katere

posledica sta zvečana zbolevanost srca in oţilja ter posledična umrljivost. Sladkorna

bolezen pa je drugi pomembni dejavnik z enakimi zapleti. Zvišan krvni tlak pri bolniku s

sladkorno boleznijo najdemo pribliţno dvainpolkrat pogosteje kot pri ljudeh brez nje

(Koselj, 2006b, str.166).

Arterijsko hipretenzijo ugotovimo pri pribliţno 50 % sladkornih bolnikov. Pri bolnikih s

sladkorno boleznijo tipa 1 brez znakov diabetične nefropatije (normalna

mikroalbuminurija) najdemo arterijsko hipertenzijo praviloma v enakem obsegu kot pri

ljudeh brez sladkorne bolezni. Vsak drugi bolnik s sladkorno boleznijo tipa 2 ima arterijsko

hipertenzijo ţe ob odkritju sladkorne bolezni. Ko se razvije diabetična nefropatija, je

incidenca arterijske hipertenzije večja (Koselj, 2006b, str.167).

Pri sladkorni bolezni tipa 2 je pri razvoju arterijske hipertenzije pomembnih več vzrokov:

druţinska anamneza o arterijski hipertenziji, hiperinsulinemija in odpornost proti insulinu,

debelost, starost, homeostaza natrija in stanje ledvičnega delovanja. Diabetično nefropatijo

vedno spremlja arterijska hipertenzija. Cilj zdravljenja hipertenzije je zmanjšanje

zbolevnosti in umrljivosti zaradi srčno-ţilnih in ledvičnih bolezni. Ciljni krvni tlak je pod

130/80 mm Hg. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 mikroalbuminurijo ali

proteinurijo naj bi bil krvni tlak pod 120/80 mm Hg (Koselj, 2006b, str. 168).


13

3 ZDRAVLJENJE SLADKORNE BOLEZNI

Bolnika s sladkorno boleznijo zdravimo zato, da bi dosegli naslednje cilje:

odsotnost simptomov in znakov bolezni,

preprečevanje akutnih zapletov bolezni,

preprečevanje in zaviranje kroničnih zapletov bolezni,

izboljšanje kakovosti ţivljenja,

bolnikova socialna usposobljenost,

zmanjšanje smrtnosti.

Pri vsakem bolniku ne bomo mogli doseči vseh navedenih ciljev.

Odpravo simptomov moramo doseči pri vsakem bolniku. Cilj je doseţen, ko glukoza v

krvi ne presega 10 mmol/l, kar pomeni tudi odsotnost glikozurije, s tem pa tudi posledične

poliurije in ţeje. Na tej stopnji je počutje bolnikov normalno kar zadeva sladkorno bolezen,

ne hujšajo, niso utrujeni itd. Pri mnogih bolnikih se zadovoljimo s tem ciljem, saj jim ţe to

izboljša kakovost ţivljenja.

Akutne zaplete preprečujemo z urejeno presnovo. Čim bolj je urejena, tem manjša je

verjetnost, da bo bolnik »zdrsnil« v akutni zaplet. Pomembno je, da bolnik obvlada katero

od metod samonadzora oz. samovodenja in da zna pravočasno in pravilno ukrepati.

Kronične organske okvare določajo kakovost in dolţino ţivljenja bolnikov s sladkorno

boleznijo. Danes vemo, da jih z uravnavanjem hiperglikemije, dislipidemije, arterijske

hipertenzije, debelosti in z drugimi ukrepi lahko preprečujemo ali vsaj odlagamo njihov

pojav ali zaviramo njihovo napredovanje.

Kakovost življenja je bistveni cilj zdravljenja, ki ga doseţemo ţe z izpolnitvijo katere koli

v uvodu navedene točke. Kakovost ţivljenja je subjektivna kategorija in je odvisna od

bolnikovih pričakovanj, načina ţivljenja, bolnikovih moţnosti itd. Kakovost svojega

ţivljenja opredeljuje predvsem bolnik sam, ne zdravnik in medicina. To moramo tudi

upoštevati pri svojih in bolnikovih odločitvah. Ni namreč dovolj, da je zdravnikov predlog

dober – predvsem mora biti za bolnika sprejemljiv. Seveda je tudi domena zdravnikove

spretnosti in prepričljivosti, da bolniku celo nesimpatičen predlog primerno predstavi, da

ga bo lahko sprejel (Mrevlje, 2006a, str. 93).


14

3.1 Nefarmakološke metode zdravljenja

Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 navadno začnemo z nefarmakološkimi metodami, ko

pa postanejo neučinkovite, uvedemo še farmakološke metode (Mrevlje, 2006b, str.108).

Osnova nefarmakološkega zdravljenja je:

sprememba ţivljenjskega sloga;

zmanjšanje telesne mase;

zvečanje telesne dejavnosti in

sprememba ali opustitev nekaterih razvad (Koselj, 2006b, str.169).

3.1.1. Zdrava uravnoteţena prehrana

Prehranjevati se zdravo in uravnoteţeno še zdaleč ne pomeni jesti več sadja in zelenjave.

Zdrava prehrana je celovitejša sprememba. Pokorn (2004) je o zdravi prehrani napisal

naslednje:

»Zdrava prehrana mora zagotoviti vse potrebne hranilne snovi: vitamine, prvine

(elemente), esencialne maščobne kisline, potrebno količino energijskih hranil (ogljikove

hidrate, maščobe) in balastne snovi. Prilagojena mora biti fiziološkemu ritmu prehrane.

Zdrava prehrana mora človeku ohranjati in krepiti zdravje, oziroma preprečevati, da bi se

bolezensko stanje še poslabšalo ali mora celo zdraviti (Semolič – Valič in Bohnec, 2006,

str. 368).

Prehranska priporočila za bolnike s sladkorno boleznijo so danes enaka tistim za zdravo

prehrano. Pomembnost teh priporočil pa je za prve mnogo večja kot za zdravo populacijo,

saj so bolniki s sladkorno boleznijo mnogo bolj podvrţeni tveganju za ţilne bolezni

(Semolič – Valič in Bohnec, 2006, str. 372).

Dolgoročen namen spremembe prehranskih navad pri bolnikih s sladkorno boleznijo je

razbremenitev presnovno oslabelega organizma in preprečevanje kroničnih zapletov.

Debelost je pri teh bolnikih pomemben patogeni dejavnik, zato je normalizacija telesne

mase z ustrezno prehrano in povečano telesno dejavnostjo prednostni cilj zdravljenja

sladkorne bolezni tipa 2 (Semolič in Valič in Bohnec, 2006, str. 372).


15

Pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 nam lahko pomagajo nekatera osnovna načela

prehrane bolnika:

1. Količina energije v prehrani mora zadostiti energijskim potrebam, istočasno pa

mora omogočiti uravnavanje telesne mase tako, da je le-ta čim bliţe ţeleni.

2. Količina ogljikohidratnih ţivil mora pokrivati največji deleţ energijskih potreb,

lastnosti teh ţivil pa morajo biti take, da povzročijo čim manjše zvečanje vrednosti

sladkorja v krvi.

3. Količina in kakovost maščob morata biti uravnavani tako, da se čim bolj zniţa

aterogeni učinek, vendar pa oskrbi organizem z zadostno količino esencialnih

maščobnih kislin.

4. Beljakovinskih ţivil mora biti toliko, da se preseţe beljakovinski minimum

organizma.

5. V hrani mora biti dovolj prehranskih vlaknin (najmanj 20 gramov na dan) zaradi

njihovega ugodnega presnovnega učinka.

6. Vsebnost vitaminov in mineralov v hrani mora omogočati optimalno presnovo

hrane.

7. Hrana mora biti razdeljena na več obrokov, enakomerno razporejenih čez dan,

obseg obrokov pa mora ustrezati razporeditvi telesne obremenitve.

8. Za učinkovito terapevtsko prehrano je nujen individualni pristop (Semolič – Valič

in Bohnec, 2006, str. 372).

Tomaţin in Šporar (1998, str. 46 ) navajata naslednja načela zdrave prehrane:

bolnik naj ima 5 obrokov na dan,

(vsak obrok naj vsebuje sveţo in kuhano zelenjavo ter jedi iz neoluščenih ţit

oziroma dietna vlakna),

hrana naj bo pripravljena s čim manj maščobami,

do 6 g soli na dan,

izogibanje sladkorju,

izogibanje alkoholu,

izogibanje diabetičnim izdelkom.

Sadje, zelenjava in nekatera škrobna ţivila vsebujejo dietna vlakna. To so vlakna ogljiko–

hidratne narave, ki se v prebavilih ne razgradijo. Spodbujajo normalno gibanje črevesa in


16

pripomorejo k redni prebavi. Po zauţitju nabreknejo in dajejo občutek sitosti, zato varujejo

pred debelostjo in so dobrodošla pri hujšanju. Upočasnijo prebavo ogljikovih hidratov in s

tem zmanjšajo dvig glukoze v krvi po obroku.

V dnevni prehrani naj bi bilo 50 do 60 % ogljikovih hidratov, manj kot 30 % maščob, 10

do 20 % beljakovin, malo soli, vlaknin, vode, mineralov in vitaminov (Tomaţin–Šporar,

1998, str. 46).

Skrb in odgovornost za zdravje sta odvisni od sladkornega bolnika samega. Samo on ve,

kako se počuti, sam nadzoruje svoje ravnanje ve, kaj in kako je in kako se na hrano odziva

njegov organizem. Zdrava uravnoteţena prehrana omogoča kakovost ţivljenja zdravim

ljudem in skupinam, ki so ogroţene zaradi povečane telesne mase, kajenja, alkohola ter

bolnikom z resnim obolenjem (Tomaţin–Šporar, 1998, str. 63).

3.1.1.1 Prekomerna telesna teţa

Debelost je vodilni vzrok za nastanek sladkorne bolezni tipa 2 ali drugače povedano,

pribliţno 70 do 80 odstotkov njene pojavnosti pripisujejo prav debelosti in čezmerni telesni

teţi. Hkrati pa je debelost najpomembnejši potencialno odpravljivi vzrok za sladkorno

bolezen tipa 2 (Zaletel–Vrtovec, 2006, str. 530).

Metode zdravljenja prekomerne telesne teţe sladkornega bolnika:

bolnikova motivacija za hujšanje je nujna in je prvi pogoj za uspešno zdravljenje,

bistvena osnova je svetovanje pravilne prehrane z zmerno zmanjšanim energijskim

vnosom,

svetujemo tudi intenzivnejše gibanje,

vedenjska terapija pomaga, da bo bolnik laţe premagoval notranje, osebnostne

ovire in v svoje ţivljenje polno vključil svetovana načela o prehrani in gibanju. To

je najboljša popotnica za učinkovito zmanjševanje in predvsem vzdrţevanje telesne

teţe,

za zdravljenje z zdravili se odločimo, če z omenjenimi postopki po najmanj šestih

mesecih ne doseţemo cilja (Zaletel – Vrtovec, 2006, str.532 - 533).

Pri hujšanju bolnikov s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z insulinom ali s sekretagogi

insulina, lahko pa uspešnem hujšanju pričakujemo manjšo potrebo po insulinu ali drugih

zdravilih. Bolnik mora biti zato dobro obveščen o znakih hipoglikemije in ravnanju ob


17

hipoglikemiji, vešče mora obvladati tudi samokontrolo krvnega sladkorja in prilagajanje

odmerka zdravil (Zaletel–Vrtovec, 2006, str. 534).

3.1.2 Telesna dejavnost

Glavna motnja sladkorne bolezni tipa 2 je povečana odpornost proti insulinu, na katero pa

telesna dejavnost vpliva zelo ugodno. Redna telesna vadba lahko koristi na različne načine:

pomaga zniţevati glikemijo, je učinkovita preventiva kardiovaskularnih bolezni, ugodno

vpliva na krvne lipide, arterijsko hipertenzijo in fibrinolizo, je v veliko pomoč pri hujšanju

in ima pomembno vlogo tudi v preventivi nastanka sladkorne bolezni tipa 2 (Vrtovec,

2005, str. 36-37).

Telesna dejavnost vpliva na presnovo predvsem z naslednjimi učinki:

poveča občutljivost tarčnih tkiv za insulin,

zmanjša tvorjenje glukoze v jetrih,

poveča očistek glukoze v jetrih (Vrtovec, 2005, str. 36).

Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, ki se zdravijo le z zdravo prehrano in so brez

pomembnejših sprememb na ţilah in ţivčevju, so lahko telesno dejavni kot zdrave osebe.

Nekoliko bolj previdno se morajo vadbe lotevati bolniki, ki se zdravijo s peroralnimi

hipoglikemiki ali insulinom, saj se pri njih po vadbi lahko pokaţe teţnja k nastanku

hipoglikemije. Posebno pozornost je treba posvetiti telesni dejavnosti pri bolnikih s

čezmerno telesno maso, ki se odločijo za hujšanje. Bolniku svetujemo aerobno telesno

dejavnost, ki zaposli vse večje mišične skupine (tek, hoja, kolesarjenje, plavanje), je

enakomerna in traja primerno dolgo. Če se bolnik zdravi z insulinom, ga moramo

seznaniti, da je tveganje za hipoglikemijo najmanjše med telesno vadbo pred jutranjim

vbrizgavanjem insulina. Takrat je insulinemija najniţja. Vadba pozno popoldne ali celo

zvečer je zelo tvegana, ker lahko povzroči nočne hipoglikemije.

Po predpisu zdravilne telesne vadbe bolnikom svetujemo pogostejše merjenje glukoze v

krvi. Bolniki naj bi merili glukozo v krvi pred načrtovano aktivnostjo, med njo in po njej,

glede na vrednost glukoze pa naj bi se pravočasno odločali za ukrepe, ki bi zmanjševali

moţnost nastanka hipoglikemije ali pa zvišanja glukoze v krvi. Pri vrednosti glukoze v krvi

pod 4,4 mmol/l morajo bolniki pred načrtovano telesno dejavnostjo zauţiti dodatni obrok,

ki naj vsebuje predvsem ogljikove hidrate, npr. kos kruha in jabolko. Ob glikemiji, večji od


18

14 mmol/l in prisotnih ketonih v seču, si mora bolnik vbrizgati še nekaj enot insulina in

odloţiti načrtovano telesno dejavnost (Vrtovec, 2005, str. 40).

Bolnik naj vadi toliko, da bo dosegel ugodne učinke vadbe in bo po končani telesni

dejavnosti prijetno utrujen. Predolga in pretirana vadba nima najboljših presnovnih

učinkov in lahko povzroči poškodbe.

Najprimernejša je zmerna aerobna aktivnost s 50 do 70 % največjega volumna porabe

kisika, ki je dovolj učinkovita, hkrati pa še dovolj varna in udobna. Vadba, ki zahteva 70

do 85 % najvišjega srčnega utripa, sega v aerobno območje z veliko aktivnostjo srca in

pljuč, vendar ima manjše presnovne učinke. Intenzivna vadba, ki zahteva nad 85 %

najvišjega srčnega utripa, pomeni veliko nevarnost za nastanek znakov morebitnih

bolezenskih okvar srca. Da bi bolnik vedel, kdaj uporablja 50 do 70 % največjega volumna

kisika, si lahko pomaga z merjenjem srčnega utripa, ki je pri večini ljudi dovolj dober

kazalec teţavnosti vadbe. Pri vadbi moramo upoštevati tudi nevarnost hipoglikemije, še

zlasti, če se bolnik zdravi z insulinom ali hipoglikemičnimi tabletami. Zapoznele

hipoglikemije se lahko pojavljajo tudi do 24 ur po vadbi. Celo dejavnosti, kot so hišno

delo, vrtnarjenje, nakupovanje, potovanja, ogledovanja turističnih objektov, ples in igra z

otroki, lahko povečajo izgorevanje sladkorja (Vrtovec, 2005, str. 42 – 43).

3.1.3 Samokontrola

Dobro presnovno urejenost, ki je eden od ciljev zdravljenja sladkorne bolezni, je moţno

doseči s stalno samokontrolo.

Samokontrola pri sladkorni bolezni pomeni bolnikovo samostojno določanje glukoze v

krvi in seču ter prilagajanje odmerka insulina rezultatom meritev in drugih dejavnikov

(prehrane, telesne aktivnosti), ki vplivajo na glukozo. S samokontrolo lahko bolnik

pravočasno spozna pretečo hudo presnovno iztirjenost (hipoglikemijo, hiperglikemijo) in

prepreči nastanek teh zapletov. Pri samokontroli sladkorne bolezni ne gre samo za dobro

kakovost njene urejenosti, ki daje dobre obete za preprečevanje kroničnih okvar, ampak

tudi za kakovost ţivljenja. Bolnik ima s samokontrolo večjo svobodo, bolj prilagodljiv

reţim ţivljenja, skratka večjo kakovost ţivljenja (Krţišnik, 1998, str. 85).

Samokontrola ravni glukoze v krvi je osnovni pogoj za uspešno zdravljenje sladkorne

bolezni. Sposobnost, da glede na zaznano vrednost glukoze v krvi bolnik primerno ukrepa

s prehrano in zdravili, pa je sposobnost samovodenja. Samovodenje je del samooskrbe


19

bolnika s sladkorno boleznijo. Samooskrba označuje njegovo sposobnost, da ohranja dobro

urejeno glikemijo, uspešno zdravi dejavnike tveganja srčno–ţilnih bolezni in izvaja ukrepe

za ohranitev zdravja (Tomaţič, 2006, str. 132).

Glikemija je idealno urejena, ko je bolnik brez hipoglikemij in je vrednost glukoze v krvi

na tešče in pred glavnimi obroki med 5 in 6 mmol/l, po obrokih 8 mmol/, pred spanjem pa

priporočljivo nekoliko večja (6 do 7 mmol/l), saj obstaja ob manjših vrednostih večja

moţnost nočne hipoglikemije. Zadovoljivo je glikemija urejena, kadar so vrednosti

glukoze v krvi pred obroki manjše od 8 mmol/l in po njih ne presegajo 10 mmol/l. Taka

urejenost je primerna za bolnike, ki ne čutijo znakov hipoglikemije in pri katerih je

verjetnost hipoglikemične kome velika. Starejši bolniki potrebujejo kontrolo na tešče in ob

vseh spremembah počutja. Dopustne vrednosti na tešče so od 10 mmol/l in pred obroki 15

mmol/l (Tomaţič, 2006, str. 135).

3.2 Farmakološke metode zdravljenja

Bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2 zdravimo z zdravili takrat, ko samo z

nefarmakološkimi metodami ne dosegamo več ciljev zdravljenja. Zdravila za zdravljenje

sladkorne bolezni delimo na: peroralne antidiabetike in insuline (Mrevlje, 2006b, str. 95).

3.2.1 Peroralna antidiabetična terapija

Večino bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 v določeni fazi njihove bolezni zdravimo s

peroralnimi antidiabetiki, nekatere ţe po nekaj mesecih, druge po več letih

nefarmakološkega zdravljenja.

Glavni učinek vseh teh zdravil je zmanjševanje glukoze v krvi. Nekateri med njimi

učinkujejo še na druge presnovne procese v organizmu, npr. na presnovo maščob,

dejavnike strjevanja krvi, telesno maso itd.

Peroralne antidiabetike delimo na:

spodbujevalce izločanja insulina: delimo jih na sulfonilsečnine (dolgodelujoči

spodbujevalci) in meglitinide (hitro in kratkodelujoči spodbujevalci),

spodbujevalce občutljivosti za insulin: odpornost tkiv proti insulinu je reden

pojav in eden od patogeničnih mehanizmov sladkorne bolezni tipa 2. Sam sicer ne

povzroča sladkorne bolezni, vendar sodeluje pri njenem nastanku in v drugih


20

patofizioloških procesih. Odpornost proti insulinu je zlasti izraţena pri visceralno

debelih osebah, ki so pri sladkorni bolezni tipa 2 v večini. Zato so zdravila, ki

zmanjšujejo insulinsko odpornost oz. spodbujajo občutljivost za insulin, zelo

pomembna v zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2,

zaviralce glukozida alfa v črevesu: pri nas je uveljavljena le akarboza (Mrevlje,

2006, str. 57).

3.2.2 Zdravljenje z insulinom

Vsi insulini so beljakovine, zato jih je mogoče dajati le v podkoţje, mišico ali veno (vanjo

samo kratkodelujoče insuline). Po sestavi molekule ločimo humane insuline in njihove

analoge. Humani insulin se imenuje zato, ker je njegova molekula identična z molekulo

človeškega insulina (Mrevlje, 2006a, str. 102–103).

Inzulinsko zdravljenje obravnava sladkorno bolezen tipa 2, kadar: simptomi trajajo, raven

glukoze v krvi je zelo visoka - HbA1c> 7,5%, je potreba po steroid terapiji. Sklep je preiti

na zdravljenje inzulina: če obstajajo simptomi ţeje, utrujenosti, srbeča genitalija; povečana

telesna teţa. Uspeh dejavnikov za zdravljenje bolezni: če je oseba, ki se zavzema za dober

nadzor; odvisna od druţinske anamneze: staršev ali bratov in sester za bolezen - lahko

spodbudi nekoga, ki bi se zapustil. HbA1c je najboljši pokazatelj urejenosti. Zdravljenje z

inzulinom se mora začeti z majhnim odmerkom insulina - ponavadi 10 enot dnevno z

dolgotrajnim delovanjem ali z vnaprej pripravljenim insulinom. Pri prekomerni telesni teţi

bolnikov je potreben večji odmerek ( Fox, MacKinnon, 1999, str. 29).


21

4 OPREDELITEV ZDRAVSTVENE VZGOJE SLADKORNE BOLEZNI

Zdravstvena vzgoja sladkornih bolnikov je osnova za zdravljenje njihove bolezni. Njen cilj

je usposobiti sladkornega bolnika za dejavno sodelovanje v zdravljenju lastne bolezni. Za

dosego tega pa je potrebna posameznikova motivacija. Ta je lahko notranja, ko se

posameznik zaveda svojih potreb, teţenj in si sam ţeli spremembe, ter zunanja motivacija,

ki traja toliko časa, dokler je posameznik pod kontrolo (npr. niţja vrednost glukoze v krvi,

samo da bo zdravnik zadovoljen) (Bohnec, 1998, str. 22)

Zdravstveno vzgojno delo ima vedno preventivni cilj. Preventivna dejavnost vključuje

preprečevanje prvega pojava določene bolezni ali stanja, ki se jim lahko izognemo z

zgodnjim prepoznavanjem in preprečevanjem zapletov pri bolezni, ki ni več ozdravljiva

(Bohnec, 1998, str. 22).

Zdravstvena vzgoja je torej skupek vzgojnih dejavnosti in informacij, ki ljudi osveščajo o

potrebnosti ohranjanja zdravja, da vedo, kako ga doseči, kaj storiti, da (p)ostanejo zdravi in

kako poiskati pomoč, kadar jo potrebujejo (Bohnec, 1998, str. 22).

Vzgoja in izobraţevanje sta osnovna pogoja kakovostnega zdravljenja. Bolnik sam izvaja

zdravljenje svoje bolezni, zdravstveno osebje mu pri tem le svetuje in ga uči. Dobro

organizirana zdravstvena vzgoja zahteva posebne prostore, kadre, opremo in čas. V tem

smislu se povečuje vloga medicinskih sester, na katerih temeljita zdravstvena vzgoja in

izobraţevanje. V sodobno urejenih zdravstvenih sistemih ţe delujejo edukacijske

ambulante, ki so se v drţavah, kjer jih imajo, izkazale kot zelo primerna in uspešna oblika

zdravstveno vzgojnega dela.

4.1 Zdravstvena vzgoja sladkornih bolnikov

Zdravstvena vzgoja je bistveni del zdravljenja bolnika s sladkorno boleznijo in ne

vključuje le posredovanja informacij, ampak je tudi motivacija za spremembo

ţivljenjskega sloga. Je temelj, na katerem je mogoče bolnika usposobiti za uspešno

samovodenje bolezni, ki je zanj ključni prognostični dejavnik. Zdravstveno vzgojo izvajata

zdravnik in medicinska sestra. Edukacija mora bolnika usposobiti za samooskrbo, ki

obsega samovodenje glikemije, uspešno zdravljenje dejavnikov tveganja za srčno-ţilne

bolezni in splošno skrb za zdravje (Tomaţič, 2005, str. 181).


22

Zdravstvena vzgoja sladkornih bolnikov mora obsegati:

osnovne informacije o sladkorni bolezni in načinih njenega zdravljenja,

seznanitev bolnika z njegovo vlogo v zdravljenju bolezni,

navodila o prehrani in telesni dejavnosti,

navodila o zdravljenju z zdravili,

samokontrolo glukoze v seču ali kapilarni krvi ali obeh,

ciljne vrednosti glukoze v krvi in ukrepe za njihovo doseganje,

ukrepe v primeru bolezni in drugih posebnih okoliščin,

ukrepe ob hipoglikemiji in hiperglikemije,

zdravljenje in nadzor nad pridruţenimi dejavniki tveganja, npr. samokontrola

krvnega tlaka, redne kontrole holesterola,

pomen rednih pregledov pri zdravniku,

pomen sistematičnega odkrivanja kroničnih zapletov

zdravljenje dejavnikov tveganja:

- dislipidemije: dietna navodila, pomen pravilnega zdravljenja z zdravili, meritve

lipidov v krvi in ciljne vrednosti,

- hipertenzije: dietna navodila, pomen pravilnega zdravljenja z zdravili,

samokontrola krvnega tlaka in ciljne vrednosti,

- vpliv kajenja na srčnoţilne bolezni,

- edukacija o oskrbi nog,

- skrb za splošno zdravje (Tomaţič, 2005, str. 131).

S sladkorno boleznijo se je treba naučiti ţiveti in se upirati poslabšanju z vsemi

preventivnimi ukrepi. Kako obremenjujoča bo sladkorna bolezen, je odvisno od njene

stopnje in tipa. Pa tudi od posameznikovih projekcij, definicije lastne vrednosti, njegovih

sposobnosti vplivanja na to, kako si drugi razlagajo njegovo bolezen. Precej časa moramo

posvetiti bolnikovim čustvom, pri čemer bo treba bolnika spodbujamo glede na potek

bolezni in ga seznanjamo z dejavnostmi, s katerimi jo bo obvladoval (Tomaţič, 2005, str.

131).

Motivacije za njegovo sodelovanje torej ne moremo kratko in malo od zunaj posredovati

bolniku s sladkorno boleznijo. Proces prilagajanja sestavin vzgoje in izobraţevanja glede

na posameznikove razvojne potrebe imenujemo individualizacija. Zelo pomemben je


23

pogovor, na podlagi katerega bo posameznik zlahka in brez zadrţkov izraţal vse svoje

potrebe (Tomaţič, 2005, str. 131).

4.1.1 Cilji individualiziranega programa svetovanja

Bolj ko ljudje odgovorno in uspešno izbirajo pot za zadovoljevanje potreb, bolj narašča

njihova pozitivna identiteta, samospoštovanje in vedenje o tem, da so sposobni

premagovati tudi prihodnje teţave. Lahko jim pomagamo, če jih podpiramo, jih

sprejemamo in spodbujamo, da najdejo boljšo izbiro. Pomemben deleţ pri zdravljenju

sladkorne bolezni ima bolnikovo sodelovanje. Zaupamo mu odgovornost za popolno

samostojnost pri zdravljenju, seveda pa mora biti prej deleţen ustrezne vzgoje, svetovanja.

Sladkornega bolnika nikakor ne smemo obravnavati kot osebo, ki zaradi bolezni ne more

sodelovati v oţjem in širšem socialnem okolju. Nasprotno sladkorni bolnik, ki je deleţen

ustreznega svetovalnega programa, zlasti o ţivljenju s sladkorno boleznijo, se lahko polno

vključi v vsa področja človekovega udejstvovanja (Bohnec, 1998, str. 23).

4.1.2 Zdravstvena vzgoja v ambulanti za sladkorne bolnike

V ambulanti za sladkorne bolnike naj po moţnosti potekata obe: individualna in skupinska

zdravstvena vzgoja sladkornih bolnikov.

V ta namen je potreben posebej opremljen prostor. Vzgojo lahko izvaja le ustrezno

izobraţena osebo, ki pa se mora nenehno nadalje izobraţevati.

Za uspešno svetovanje mora svetovalec pridobiti bolnika za sodelovanje, zato mora vedeti

več o sladkorni bolezni, znati vešče komunicirati, imeti pedagoške sposobnosti in biti

splošno razgledan; poznati pa mora tudi druţbene razmere, v katerih ţivimo.

Načrt individualnega vzgojnega dela jasno opredeljuje načrtno vzgojno delo posameznika.

Lahko ga sestavi in izvaja več ljudi, pri čemer sodeluje tudi posameznik. Načrt je torej

vnaprej predvideno, zamišljeno delo, pri katerem upoštevamo določene izkustvene in

teoretične zakonitosti (Bohnec, 1998, str. 24).

V delovno skupino naj bi bili ves čas vključeni:

bolnik,

svojci,

druţinski zdravnik,

diabetolog,


24

medicinska sestra svetovalka,

dietetik,

socialni delavec in

drugi specialisti (okulist, kirurg).

Ambulanta za svetovanje

V ambulanti za sladkorne bolnike morajo biti na voljo posebni prostori, v katerih poteka

individualna in skupinska vzgoja bolnikov s sladkorno boleznijo. Prostori naj bodo prijetni

in ustrezno opremljeni (tudi s stenskimi plakati z ustreznimi vzgojnimi vsebinami). Tam so

pladnji s pripomočki in materiali za učenje po posameznih učnih urah (prehrambeni

modelčki za ponazoritev jedilnika, merilniki ravni glukoze v krvi, pripomočki za

vbrizgavanje insulina), Na voljo naj bo tudi zdravstvenovzgojno gradivo v obliki trgank in

knjiţic, ki jih dajemo bolnikom ob posameznih učnih urah (Bohnec in Peternelj, 2006, str.

635).

Svetovalne ure v ambulanti za sladkorne bolnike

Uvodna ura, pri kateri slušatelji dobijo splošne informacije o sladkorni bolezni.

Namenjena je vsem novo odkritim sladkornim bolnikom, ki so prišli prvič v ambulanto.

Poteka v skupini, v kateri je od štiri do šest slušateljev. Poudariti je treba, da gre za

sladkorne bolnike tipa 2, ki jih je tudi največ. Bolnik, ki je prvič v ambulanti, je predvsem

prestrašen, zaskrbljen in nemočen. Osebje ga ne vidi kot edinega, ampak kot enega izmed

mnogih. Vendar se je potrebno zavedati, da je človek, ko izve, da ima sladkorno bolezen,

zelo ranljiv; ne dojema, kaj se sploh z njim dogaja. Prva naloga svetovalca je, da bolnika

spozna; izve naj, koliko bolnik ve o sladkorni bolezni in kako jo doţivlja. Zelo pomembno

je, da ţe na prvem srečanju posvetimo pozornost poteku bolnikove bolezni, okolju in

druţini, kjer ţivi ter njegovemu odnosu do sebe in bolezni. Pogovor naj bo prijeten in

sproščen, na vsak način mu poskušajmo prisluhniti, kaj nam ţeli povedati.

Namen uvodne ure je:

Bolnikom posredujemo znanje o osnovnih značilnostih sladkorne bolezni (kaj je,

zakaj nastane, kako uravnavati glukozo v krvi, kako zdraviti sladkorno bolezen ter

cilje zdravljenja).

Bolnike učimo, kako naj sami uravnavajo glukozo v krvi (s telesno dejavnostjo, s

skrbjo za normalno telesno maso, z zdravo prehrano).


25

Pogovarjamo se o telesni dejavnosti (kako se je lotiti, kako jo vzdrţevati).

Pogovarjamo se o skrbi za telesno teţo (redno tehtanje, ustrezna prehrana, telesna

dejavnost).

Pogovarjamo se o zdravi prehrani in o njenem pomenu v zdravljenju sladkorne

bolezni. Bolniku svetujemo pet obrokov na dan, uţivanje hrane, ki ima veliko

vlaknin (sadje, zelenjava), čim manj maščob (predvsem ne ţivalskega izvora),

izogibajo naj se čistim sladkorjem.

Bolnikom svetujemo čim bolj zdravo ţivljenje, izogibajo naj se stresom.

Pogovorimo se še o dejavnikih tveganja in zapletih sladkorne bolezni.

Vsak bolnik prejme zloţenke: Sladkorna bolezen tipa 2, Diabetik sem, Kako in kaj

naj jem, da bo moj krvni sladkor niţji, Kronični zapleti sladkorne bolezni, Vaš

vodnik do boljšega vodenja sladkorne bolezni, Prehrana pri sladkorni bolezni tipa 2

(Bohnec, 1998, str. 24 – 25).

Cilji zdravstvene vzgoje bolnika s sladkorno boleznijo:

ustvariti medsebojno zaupanje,

naučiti bolnike skrbeti za svoje zdravje,

naučiti bolnike, kako naj se pravilno in zdravo prehranjujejo.

naučiti bolnike, da poznajo svojo bolezen.

Vzgojni cilji:

bolnik je sprejel ter spoznal sladkorno bolezen,

se zna zdravo prehranjevati,

bolnik nam zaupa (Bohnec, 1998, str. 26).

Uvodna ura za bolnike, ki bodo prejemali insulin

Učna ura poteka po uvodni uri na dan, ki bolniku ustreza. Namenjena je bolnikom, ki bodo

prejemali insulin. Običajno je individualna in se je lahko udeleţijo tudi svojci, še posebno

če je bolnik starejši in teţko sprejema tako novo znanje kot tudi nove veščine. Pouk traja

od 30 do 45 minut. Osveţimo znanje o insulinu in njegovem delovanju. Ponovimo tudi, kaj

sta hipoglikemija in kako ukrepamo v primeru zapletov. Bolniku podamo informacije o

injektorju, ki ga bo uporabljal. Sledi praktičen prikaz injektorja, ki ga razstavimo, opišemo

njegove sestavne dele in ponovno sestavimo. Opišemo tudi lastnosti injektorja. Svetovalec

pokaţe igle za vbrizgavanje insulina: opiše dolţino, material, iz katerih so narejene, in


26

prikaţe način pritrditve igle na injektor. Opozori na to, da je na pokrovčku nove igle

označen datum uporabe, ki ga je treba upoštevati. Najbolje je iglo zamenjati po vsakem

vbrizgu insulina, vendar lahko igle s primernim rokovanjem pri posamezniku uporabimo

za večkratno vbrizgavanje insulina. Prikaţemo še tehniko vbrizgavanja insulina: zbadamo

v povoj in ponovimo, katera mesta so primerna za vbrizgavanje posameznih vrst insulina.

Svetovalec poudari pomen osebne higiene, higiene rok in priprave vbodnega mesta. V

domačem okolju bolniku ni treba uporabljati razkuţila za pripravo vbodnega mesta.

Povemo kam naj odlaga ostre predmete (igle) in kam po uporabi odvrţe injektor (Bohnec

in Peternelj, 2006, str. 645-646).

Kadar ugotovimo pomanjkljivo bolnikovo poznavanje sladkorne bolezni, ga naročimo na

učno uro:

Na bolnika delujemo pomirjajoče. Prosimo ga, naj se sam zbode z iglo (prvi vbod

ima velik pomen, ker bolnik ugotovi, da ni tako boleč, zato postane bolj motiviran

in pripravljen na nadaljnje sodelovanje).

Z bolniki se pogovarjamo o hipoglikemiji, kako jo spoznati in kako si pomagati.

Poudarimo še pomen urejenosti glukoze v krvi pri sladkornih bolnikih voznikih, ker

se samo tako lahko izognejo hipoglikemiji med voţnjo. Na koncu se pogovorimo še

o pomenu in delovanju glukagona.

Z bolnikom se pogovarjamo tudi o hiperglikemiji, kako jo spoznati in ukrepati

(Bohnec, 1998, str. 27).

Pouk samokontrole

Prvi del je namenjen vsem sladkornim bolnikom bodisi, če se zdravijo z insulinom,

tabletami ali samo z zdravo prehrano. Pouk je vedno individualen. Pri tej učni uri se

pogovorimo z bolnikom o pomenu kontrole glukoze v krvi, ki jo lahko izvaja s testnimi

lističi za določitev glukoze v krvi ali z merilci.

Učna ura z bolnikom poteka tako da:

Z bolnikom se pogovorimo o ţelenih vrednostih glukoze v krvi pred obroki hrane

in po njih ter o pomenu urejenosti sladkorne bolezni.

Svetovalec prikaţe določanje glukoze v krvi z testnimi lističi ali merilcem, tako da

določi vrednost bolnikove glukoze v krvi.


27

Bolniku razloţimo, kam naj se zbode, da bo dobil kapljico kapilarne krvi, in kako

pogosto je treba izvajati meritve.

Poučimo ga o pomenu higiene rok pred vbodom v prst. Uporaba razkuţil v

domačem okolju ni potrebna.

Naučimo ga zapisovanja vrednosti glukoze v krvi v dnevnik samokontrole ter

poudarimo, naj dnevnik vedno prinese s seboj na kontrolni pregled.

Poučimo ga o ţelenih vrednostih glukoze v krvi pred obroki hrane in po njih.

Poučimo ga, kako naj ukrepa, na kaj mora biti pozoren med boleznijo, med telesno

dejavnostjo na dopustu itd.

Bolnika prosimo, naj postopek določanja glukoze v krvi še enkrat ponovi pod

našim nadzorom (Bohnec, 1998, str. 28).

Na koncu učne ure poudarimo, naj si doma določa vrednosti glukoze v krvi. Prosimo ga,

naj se oglasi pri nas čez pribliţno teden ali dva, da bomo skupaj pregledali dnevnik in se

pogovorili o urejenosti sladkorne bolezni. Bolniku izročimo knjiţice Dnevnik

samokontrole in Samokontrola sladkorne bolezni (Bohnec, 1998, str. 28).

Vzgojni smoter:

naučiti bolnike o pomenu samokontrole,

tehnike določitve glukoze v krvi s testnimi lističi ali merilci.

Vzgojni cilj:

sposobnost samovodenja,

urejena sladkorna bolezen,

manj kroničnih zapletov,

manj bolnišničnih zdravljenj.

Zdravstvena vzgoja sladkornih bolnikov je zahteven in dolgotrajen proces. Vsi, ki se

ukvarjamo z zdravstveno vzgojo ljudi, vemo, da je splošni cilj zdravstvene vzgoje doseči,

da bosta druţba in posameznik štela zdravje za najvišjo vrednoto in druţbeno potrebo.

Zdravje po definiciji svetovne zdravstvene organizacije ne pomeni samo odsotnost bolezni

in invalidnosti, temveč stanje čim boljše telesne in duševne kondicije ter socialno dobro

dosegljivo v danem okolju in času (Bohnec, 1998, str. 30).


28

4.2 Nefarmakološke metode zdravljenja

Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 navadno začnemo z nefarmakološkimi metodami, ko

pa postanejo neučinkovite, uvedemo še farmakološke metode (Mrevlje, 2006b, str.108).

Osnova nefarmakološkega zdravljenja je:

sprememba ţivljenjskega sloga;

zmanjšanje telesne mase;

zvečanje telesne dejavnosti in

sprememba ali opustitev nekaterih razvad (Koselj, 2006b, str.169).

4.3 Metoda dela pri zdravstveni vzgoji bolnikov s sladkorno boleznijo

4.3.1. Vzgoja

Z vzgojo pomagamo ljudem, da razvijejo sposobnost sprejemati razumne odločitve glede

lastnega zdravja, in jih z informiranjem in izobraţevanjem spodbujati, da:

ţivijo zdravo,

se učijo, kako naj kot posameznik ali skupnost ohranijo zdravje in

kako naj računajo na pomoč, kadar jo bodo potrebovali.

Vzgoja je najširši pedagoški proces, ki obsega celotno organizacijo vseh odnosov, vplivov,

dejavnosti, metod, sredstev, vsebin in organizacijskih oblik, s katerimi se uresničuje

vzgojni smoter (Bohnec, 1998, str. 32).

Kot pri izobraţevanju moramo tudi pri vzgajanju poudariti, da ta proces deluje dvosmerno;

vzgojitelj namreč aktivno vzgojo vpliva na slušatelje, ti pa morajo aktivno sodelovati, da

bodo vzgojne vrednote sprejeli (Bohnec in Peternelj, 2006, str. 614-615).

4.3.2. Učne metode

Pri zdravstveni vzgoji sladkornih bolnikov je pomembno, da uporabljamo različne učne

metode.

Metode razlage

Pri tej metodi gre v bistvu za prenašanje znanja z govorjeno besedo. Med razlago pa ni

mogoče dognati, ali so jo bolniki razumeli.


29

Razlaga lahko poteka v naslednjih oblikah:

Pripovedovanje. Pripovedujemo, ko v tekočem izrazitem govoru podajamo

določeno vsebino.

Opisovanje. Opisujemo, kadar z besedami izrazimo lastnosti predmetov in pojavov.

Opis mora slediti potem, ko smo doţiveli zaznave in ţe imamo določeno predstavo.

Opisovanje je lahko stvarno. Tak opis mora biti natančen, resničen in vsestranski.

Opisovanje je lahko tudi umetniško, kjer uporabljamo ne le čutne vtise, ampak tudi

osebna stališča. S takimi opisi nazorno in ţivo prikaţemo tisto, kar opisujemo, in

vzbujamo pri slušateljih zanimanje za opazovanje.

Poročanje. Poročanje je oblika razlage, s katero hoče medicinska sestra pribliţati

slušateljem posamezne besede, pravila, predmete.

Pripovedovanje. Zelo pomembno je sistematično usposabljati bolnike, da znajo

samostojno pripovedovati, poročati in pojasnjevati.

Govor prek radia in televizije. Zaradi gospodarnosti poučevanja vse več

uporabljajo različne sodobne pripomočke, kot so avdio- in videokasete ter televizijo

in radio (Bohnec,1998, str. 36–37).

Metode pogovora

Ta metoda je primerna, kadar imajo bolniki o vsebini ţe nekako znanje oziroma izkušnje. S

pogovorom pridejo do bistva, do kristalizacije neke snovi. Pogovor lahko uporabljamo pri

razlagi, ponavljanju, preverjanju znanja. Kombiniramo ga lahko z drugimi metodami.

Včasih je dobro, da svetovalec prekine razlago z vprašanji, da bi ugotovil, ali jo slušatelji

razumejo.

Metoda pogovora lahko poteka v različnih oblikah:

Vodeni pogovor. Medicinska sestra sestavlja vprašanja, bolniki odgovarjajo.

Uspeh je odvisen od spretnosti v postavljanju vprašanj. Medicinska sestra v tem

pogovoru sodeluje, popravlja napačne predstave in nevsiljivo skrbi, da se vsebina

ne odmakne od teme in ciljev.

Pogovor v obliki svetovalčevih in slušateljevih odgovorov. Medicinska sestra

spodbuja, lahko tudi v obliki zahtev: »Opišite…!«, »Sestavite in razstavite

peresnik!« Medicinska sestra mora bolnike na poročanje navajati, jih ocenjevati,


30

popravljati, dopolnjevati, a ne ţaljivo ali celo surovo, npr. na način: »Tega

peresnika se ne boste nikoli naučili uporabljati«.

Vprašanja bolnikov. V učnem procesu ne sprašuje samo medicinska sestra, ampak

lahko vpraša tudi bolnik. Medicinska sestra mora s primernim odnosom ustvariti

tako razpoloţenje, da bodo slušatelji upali zastaviti vprašati.

Diskusijski pogovor. Diskusija zahteva močno sodelovanje medicinske sestre in

drugih udeleţencev. Vsebina diskusije mora biti znana vsem slušateljem. Namen je,

da izrečejo o problemu različne poglede in sodbe. V razpravi pridobijo bolniki nove

informacije, podatke, spoznanja, dopolnjujejo ţe znano, utrjujejo, ponavljajo ter

izmenjujejo delovne in ţivljenjske izkušnje (Bohnec in Peternelj, 2006, str. 621).

Metode pisnih izdelkov

To metodo uporabljamo predvsem pri posrednem poučevanju, kjer bolniki delajo po

dobljenih navodilih. S to metodo naj bi si pridobili določene navade. Svetovalec mora

določene stvari napisati na tablo, saj jih tako laţje razumejo in si jih bolje zapomnijo

(Bohnec, 1998, str. 32–33).

Metoda dela z besedili

Knjiga je kljub vsem sodobnim občilom še vedno pomemben vir znanja. Ima namreč to

prednost, da jo bralec vzame v roke, kadar hoče, se poglobi vanjo, kolikor dolgo hoče in

zmore. Za uporabo besedil pa morajo obvladati branje in morajo imeti še dober vid. Zelo

pomembno je, da lahko slušateljem na koncu določene učne ure damo v roke knjiţice z

vsebino, ki jo lahko potem v domačem okolju mirno preberejo (Bohnec, 1998, str. 37).

Metoda laboratorijskih del

Bistvo te metode je, da bolniki bolj ali manj samostojno dobivajo informacije, ko predmete

ali pojave opazujejo. Metoda je pomembna, ker je taka učna ura nazorna, saj slušatelj

zaposluje pri poučevanju kar največ čutil. Zahteva pa samostojnost in dejavnost. Njen

uspeh je odvisen od priprave in nadzora nad delom. Metodo laboratorijskih del izberemo,

ko imamo cilj, da bi udeleţenec moral obvladati določeno dejavnost, pridobiti določene

spretnosti, npr. dajanje insulina sebi ali svojcu, določanje glukoze v krvi, seču.


31

4.3.3. Učne oblike

Oblike vzgojno-izobraţevalnega dela spreminjamo in jih prilagajamo značilnostim bolnika

ali skupine glede na to, ali imamo posameznika, manjšo ali večjo skupino. Po številu

udeleţencev delimo oblike dela na skupinske, individualne ali frontalne oziroma mnoţične.

frontalna učna oblika o tej učni obliki govorimo, kadar medicinska sestra hkrati

podaja znanje celotni skupini bolnikov ter jih tako izobraţuje in vzgaja. Medicinska

sestra je frontalno pred bolniki in je glavni izvajalec izobraţevanja;

skupinska učna oblika – delo v skupini, pouk poteka v manjših skupinah, ki

nastanejo, če posameznike zdruţimo, da bi lahko dejavno sodelovali pri reševanju

nalog. Uspešnost poteka dela v skupini je odvisna od sposobnosti in razgledanosti

bolnikov, od razvitosti delovnih navad in od čuta odgovornosti do dela in skupine.

Skupina ne sme biti številna. Spodnja meja so trije člani, največ pa jih sme biti pet

do šest. Številčnejše skupine niso zaţelene, ker se razbijejo v podskupine.

individualna učna oblika – delo s posamezniki, tako bolnik dela v svojem stilu in

lastnem ritmu glede na svoje zmoţnosti. Zato lahko rečemo, da je tak način

individualiziran, t.j. prirejen zanimanju in sposobnostim posameznikov. Glavne

prednosti te oblike, ki omogoča individualno obravnavo, prilagajanje in

napredovanje, so: sporazumevanje poteka intenzivno v obe smeri, moţni so sprotni

popravki napak, največji moţni razvoj posameznika, neposredno, ustrezno in

uravnoteţeno načrtovanje za posameznika, izboljšanje sporazumevanja med vsemi,

ki sodelujejo v obravnavi (medicinska sestra, bolnik, svojci) (Bohnec, 1998, str.

38).

Zdravstveni vzgojitelj je bil pri svojem delu uspešen, če si je pridobil bolnikovo zaupanje

in mu pomagal usvojiti nov ţivljenjski slog ter izboljšati kakovost ţivljenja kljub sladkorni

bolezni (Bohnec, 1998, str. 40).


32

5 EMPIRIČNI DEL

5.1 Namen raziskave

Namen diplomskega dela je predstaviti sladkorno bolezen, zdravstveno vzgojo sladkornega

bolnika ter pomembnost zdravstvene vzgoje pri sladkorni bolezni.

5.2 Cilji raziskave

Predstaviti teoretično izhodišče o sladkorni bolezni.

Predstaviti zaplete o sladkorni bolezni.

Predstaviti pomen zdravstvene vzgoje sladkorne bolezni.

Ugotoviti, ali so sladkorni bolniki prepričani da zdrava hrana pripomore k

izboljšanju sladkorne bolezni.

Ugotoviti, kateri tip sladkorne bolezni je pri bolnikih najpogostejši.

Ugotoviti, kje dobijo bolniki največ informacij o sladkorni bolezni.

Ugotoviti, ali diplomirane medicinske sestre dajejo dovolj informacij o sladkorni

bolezni.

5.3 Raziskovalna vprašanja diplomskega dela

Raziskovalno vprašanje št. 1: Kako pomagati pri zdravstveni vzgoji sladkornega bolnika?

Raziskovalno vprašanje št. 2: Ali sladkorna bolezen vpliva na bolnikovo ţivljenje?

5.4 Omejitve in predpostavke raziskave

Anketne vprašalnike sem razdelila v ambulanti za sladkorne bolezni v Splošni bolnišnici

dr. Joţeta Potrča Ptuj. Anketirali smo 40 bolnikov. Vsi sodelujoči, ki jim je bilo ponujeno

sodelovanje, so v to tudi privolili.

5.5 Predvidene metode raziskovanja

Za izdelavo teoretičnega dela diplomskega dela nam je bila v pomoč zbrana slovenska in

tuja literatura ter internetni viri, ki smo jih preučili, uredili, analizirali in sistematizirali.


33

Pri raziskovalnem delu diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela. Podatke

za raziskovalni del diplomskega dela smo pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je

vseboval 19 vprašanj zaprtega tipa.

Za obdelavo podatkov smo uporabili statistično metodo frekvenčne porazdelitve

posameznih odgovorov na celoten vzorec. Rezultate smo predstavili v odstotkih in jih

ponazorili z grafi. Pri tem nam je bil v pomoč osebni računalnik s programoma Excel za

izdelavo grafov in Microsoft Word za urejanje besedila.

5.6 Raziskovalno okolje

Raziskavo smo izvedli v Splošni bolnišnici dr. Joţeta Potrča Ptuj v ambulanti za sladkorne

bolnike. Za dovoljenje opravljanja raziskave smo zaprosili vodstvo Splošne bolnišnice dr.

Joţeta Potrča Ptuj.

5.7 Raziskovalni vzorec

Anketirali smo 40 bolnikov, ki se zdravijo s sladkorno boleznijo. Raziskavo smo izvedli v

ambulanti za sladkorne bolezni v Splošni bolnišnici dr. Joţeta Potrča Ptuj.

5.8 Etični vidik

Vodstvo Splošne bolnišnice dr. Joţeta Potrča Ptuj smo seznanili z namenom in cilji

raziskave. Vsem sodelujočim v anketi smo zagotovili anonimnost in moţnost odklonitve

sodelovanja. Pri izvajanju ankete smo upoštevali etična načela ter Kodeks etike

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov.


34

6 REZULTATI RAZISKAVE

Graf 1: Spol anketirancev

V raziskavo je bilo vključenih 40 oseb, od tega 21 (52,5 %) moških anketirancev in 19

( 47 %) ţensk.

Graf 2: Starost anketirancev

Anketiranci so bili stari od 31 let do več kot 66 let. Razdelili smo jih v starostne razrede.

Sedem anketirancev je bilo starih med 31 do 50 let, kar predstavlja 17,5 % anketirancev,

sedemnajst (42,5 %) od 51 do 65 let ter 16 (40 %) anketirancev je bilo starih več kot 66

let.


35

Graf 3: Izobrazba anketirancev

Devetnajst (47,5 %) anketirancev ima osnovnošolsko izobrazbo, dvajset (50 %) jih ima

srednješolsko izobrazbo ter en (2,5 %) anketiranec ima končano višjo oz. visoko šolo.

Graf 4: Zaposlitev anketirancev

Devetnajst (47,5 %) anketirancev je zaposlenih, nezaposleni so trije (7,5 %). Največ,

triindvajset (57,5 %) anketiranih je upokojenih. En (2,5 %) anketiranec je označil drugo.


36

Graf 5: Čas odkritja sladkorne bolezni pri anketirancev

Enemu (2,5 %) anketirancu je bila sladkorna bolezen odkrita med 1-15 letom starosti,

osmim (20 %) anketirancem med 31-45 letom. Največ, anketirancem, enaindvajsetim (52,5

%), je bila sladkorna bolezen odkrita med 46-60 letom starosti in desetim (25 %)

anketirancem je bila sladkorna bolezen odkrita nad 61 letom starosti.

Graf 6: Ugotovitev sladkorne bolezni anketirancev

Štirinajst (35 %) anketirancev je ugotovilo, da ima sladkorno bolezen, ker so se pojavile

teţave (hujšanje, ţeja, pogosto uriniranje). Največ, petindvajset (62,5 %) ankentirancem,

je bila sladkorna bolezen ugotovljena slučajno na rednem zdravstvenem pregledu. En (2,5

%) anketiranec je označil drugo.


37

Graf 7: Tip sladkorne bolezni anketirancev

Dva (5 %) anketiranca imata sladkorno bolezen tipa 1 ter osemintrideset (95 %)

anketirancev ima sladkorno bolezen tipa 2.

Graf 8: Terapija anketirancev

Enajst (27,5%) anketirancev se zdravi z dieto. Sedemnajst (40 %) anketirancev se zdravi s

tabletami ter trinajst (32,5 %) anketirancev se zdravi z injekcijami insulina.


38

Graf 9: Sprejetje bolezni

Največ anketirancev, in sicer triindvajset (57,5 %), je potrebovalo nekaj dni, da se je

sprijaznilo s sladkorno boleznijo, osem (20 %) anketirancev je sprejelo svojo bolezen po

2-8 tednih. En (2,5 %) anketiranec se je z boleznijo sprijaznil po 2-6 mesecih, štirje (10 %)

anketiranci so potrebovali eno leto za sprejetje bolezni ter štirje (10 %) anketiranci se še

vedno niso sprijaznili z boleznijo.

Graf 10: Informacije anketirancev

Največ anketirancev, in sicer sedemindvajset (67,5 %), dobi največ informacij o sladkorni

bolezni pri medicinski sestri, dvanajst (30 %) anketirancev dobi največ informacij o


39

sladkorni bolezni pri svojem zdravniku diabetologu ter en (2,5 %) anketiranec dobi največ

informacij o sladkorni bolezni preko televizije.

Graf 11: Zdravljenje sladkorne bolezni z zdravo prehrano

Dvaintrideset (80 %) anketirancev je prepričanih, da lahko sladkorno bolezen zdravijo z

zdravo prehrano. Trije (7,5 %) anketiranci niso prepričani, da lahko sladkorno bolezen

zdravijo z zdravo prehrano. Pet (12,5 %) anketirancev meni, da mogoče lahko sladkorno

bolezen zdravijo z zdravo prehrano.

Graf 12: Kronični zapleti anketirancev


40

Devetintrideset (97,5 %) anketirancev meni, da lahko več let slabo urejena sladkorna

bolezen povzroča kronične zaplete medtem ko en (2,5 %) anketiranec ne ve, če lahko slabo

urejena sladkorna bolezen povzroči kronične zaplete.

Graf 13: Zdravljenje z injekcijami insulina anketirancev

Trinajst (32,5 %) anketirancev se zdravi s insulinom. Dvajset (50 %) anketirancev bi

sprejelo zdravljenje sladkorne bolezni z injekcijami insulina, če bi jim to svetoval zdravnik

diabetolog. Štirje (10 %) anketiranci ne bi sprejeli zdravljenja sladkorne bolezni z

injekcijami insulina, če bi jim to svetoval zdravnik diabetolog. Dva (5 %) anketiranca ne

vesta ali bi sprejela zdravljenje sladkorne bolezni z injekcijami insulina, če bi jima to

svetoval zdravnik diabetolog.

Graf 14: Ovira sladkorne bolezni pri vsakdanjem življenju sladkorne bolezni


41

Enajst (27,5 %) anketirancev sladkorna bolezen ovira pri vsakdanjem ţivljenju, večino

torej devetindvajset (72,5 %) anketirancev pa sladkorna bolezen ne ovira pri vsakdanjem

ţivljenju.

Graf 15: Zadovoljstvo z življenjem-sreča

Dva (14 %) anketiranca sta srečo v svojem ţivljenju ocenila z dve, kar pomeni, da sta v

ţivljenju nesrečna. Osemnajst (36 %) anketirancev je srečo ocenilo s trojko, devetnajst (29

%) anketirancev je srečo obkroţilo s štiri in le en (21 %) anketiranec je v svojem ţivljenju

zelo srečen, saj je ocenil s pet.

Graf 16: Zadovoljstvo z življenjem – ekonomsko stanje


42

Noben anketiranec ni ekonomsko stanje ocenil z oceno ena, pet (12,5 %) anketirancev je

ekonomsko stanje ocenilo z dvojko, dvaindvajset (55 %) jih je ocenilo s trojko, enajst (27,5

%) z oceno štiri in dva (5 %) anketiranca sta svoje ekonomsko stanje ocenila kot odlično.

Graf 17: Zadovoljstvo z življenjem – kakovost življenja

Noben anketiranec ni kakovost ţivljenja ocenil z ena. Pet (12,5 %) anketirancev je

kakovost ţivljenja ocenilo z dvojko. Največ, torej dvaindvajset (55 %) s trojko, enajst

(27,5 %) anketirancev je pri kakovosti ţivljenja obkroţilo oceno štiri. Dva (5 %)

anketiranca pa sta zelo zadovoljna s kakovostjo svojega ţivljenja.

Graf 18: Včlanjenost v društvo diabetikov


43

Šest (15 %) anketirancev je včlanjenih v društvo diabetikov ter štiriintrideset (85 %)

anketirancev v društvo diabetikov ni včlanjenih.

Graf 19: Podpora s strani zdravstvenega osebja v diabetološki ambulanti

Osemintrideset (95 %) anketirancev je zadovoljnih z nudenjem podpore s strani

zdravstvenega osebja v diabetološki ambulanti, dva (5 %) anketiranca pa v diabetološki

ambulanti ne dobita dovolj podpore.

Graf 20: Svetovanje o sladkorni bolezni anketirancev

Sedem (17,5 %) anketirancev ni nikoli več po prvem obisku pri zdravniku diabetologu

poslušalo pri medicinski sestri o zdravi prehrani, negi nog, o telesni dejavnosti, insulinu,


44

samokontroli, aparatu za določanje sladkorja v krvi ali kroničnih zapletih sladkorne

bolezni. Štiriindvajset (60 %) anketirancev se je po prvem obisku pri zdravniku

diabetologu pri medicinski sestri udeleţilo nadaljnjega svetovanja. Šest (15 %)

anketirancev se je 2 do 5 krat po prvem obisku pri zdravniku diabetologu pri medicinski

sestri udeleţilo nadaljnjega svetovanja.

Graf 21: Spremembe življenja v družini zaradi sladkorne bolezni

Dvanajst (40 %) anketirancev navaja, da se jim je zaradi odkritja sladkorne bolezni

ţivljenje v druţini spremenilo, osemindvajset (60 %) anketirancev spremembe ţivljenja v

druţini zaradi odkritja bolezni ne navaja.


45

7 RAZPRAVA

Ugotovili smo, da je bilo med naključno izbranimi anketiranci večje število moških in med

anketiranci je bila povprečna starost od 51 let do 65 let. Največ anketirancev je imelo

končano srednješolsko izobrazbo in status upokojencev. Veliki večini in sicer

enaindvajsetim anketirancem je bila sladkorna bolezen odkrita med šestinštiridesetim do

šestdesetim letom starosti. Največ anketirancev ima sladkorno bolezen tipa 2, le-ta je bila

odkrita slučajno na rednem zdravstvenem pregledu. V raziskavi smo ugotovila, da je

zraven sladkorne diete najpogosteje uporabljena terapija peroralni antidiabetik, ki ga

prejema od 30–60 % pacientov s sladkorno boleznijo tipa 2. Insulin prejema 20–30 %

pacientov s sladkorno boleznijo tipa 2 . Za sprijaznjenje z boleznijo je največ anketirancev

potrebovalo le nekaj dni časa. Največ informacij o sladkorni bolezni so bolniki dobili pri

medicinski sestri. Prav tako Klampfer (2001) ugotavlja, da največ informacij bolniki s

sladkorno boleznijo dobijo ravno pri medicinski sestri. Največ anketirancev, kar 96 %

meni, da jim zdravstveno osebje nudi dovolj podpore pri zdravljenju sladkorne bolezni,

torej to vprašanje izraţa, da je zdravstveno osebje vedno na voljo za vprašanja pacienta o

sladkorni bolezni.Večina anketirancev je zadovoljnih z informacijami zdravstvenega

osebja v diabetološki ambulanti pri zdravljenju sladkorne bolezni. Iz rezultatov lahko

sklepamo, da bolniki pri zdravstvenem osebju dobijo dovolj informacij, ki jih o sladkorni

bolezni potrebujejo. Največ anketirancev je prepričanih, da lahko sladkorno bolezen

zdravijo z zdravo prehrano. Prav tako Klampfer (2001), navaja, da se bolniki s sladkorno

boleznijo zavedajo dejstva, da bolezen lahko zdravijo tudi z zdravo prehrano. Avtorica je v

raziskavi, ki jo je izvedla leta 2000 v ambulanti za sladkorne bolnike v Splošni bolnišnici

Ptuj, podala rezultate, v kateri je kar dvainosemdeset odstotkov ţensk in šestindevetdeset

moških na omenjeno vprašanje odgovorilo pritrdilno. Velika večina anketirancev, kar 90 %

se zavedajo, da lahko več let slabo urejena sladkorna bolezen povzroča kronične zaplete.

Ugotovili smo, da bi več kot polovica anketirancev sprejelo zdravljenje z insulinskimi

injekcijami, če bi jim to svetoval zdravnik diabetolog, saj se zavedajo, da gre za njihovo

zdravje. Večina anketirancev navaja, da jih sladkorna bolezen ne ovira pri vsakdanjem

ţivljenju. Pri anketiranju so navajali, da se človek mora sprijazniti z boleznijo, saj ţivljenje

gre naprej.


46

V raziskavi smo ugotovili, da so bolniki zadovoljni s svojim ţivljenjem, saj so srečo

najpogosteje ocenili s štiri, ekonomsko stanje in kakovost ţivljenja pa s tri. Le šest

anketirancev je vključenih v društvo diabetikov. Bolniki s sladkorno boleznijo se v društvo

lahko včlanijo z izpolnitvijo pristopne izjave, ki je dosegljiva na internetni strani Zveze

društev diabetikov Slovenije. Društvo diabetikov Slovenije ponuja članom razna športno–

rekreacijska srečanja, predavanja, učne delavnice in seminarje. Organizirajo tudi razne

prireditve in pohode. Imajo tudi glasilo Sladkorna bolezen, v katerem objavljajo strokovne

članke, nasvete o zdravem načinu ţivljenja za sladkorne bolnike in informacije iz različnih

društev.


47

8 SKLEP

Sladkorna bolezen je hudo razširjena nenalezljiva kronična bolezen. Število bolnikov s

sladkorno boleznijo hitro narašča. Dobro poučen in zdravstveno vzgojen bolnik s

sladkorno boleznijo, bo dobro urejal krvni sladkor, kakovostno ţivel in preprečeval akutne

in kronične zaplete te bolezni..

Z diplomskim delom smo ugotovili, da sladkorna bolezen zahteva velike spremembe

ţivljenjskega sloga in osebnih navad, zato je nestvarno pričakovati, da bo bolnik korenito

spremenil svoje ţivljenje, ne da bi v celoti razumel, zakaj je to potrebno. Zdravstveno

osebje ima pri zdravstveni vzgoji o sladkorni bolezni pomembno nalogo, saj vsaka

informacija, ki jo zdravstveno osebje da bolniku pomaga pri vodenju njegove bolezni.

Ugotovili smo, da bolniki dobijo največ informacij pri medicinski sestri. Starejši bolniki so

premalo motivirani za samovodenje svoje bolezni, saj menijo, da pri njihovih letih takšna

skrb več ni potrebna. So pa tudi mnenja, da lahko slabo urjena sladkorna bolezen povzroča

kronične zaplete zato skrbijo za svojo bolezen s tem da se drţijo diete, so telesno aktivni

ter redno uţivajo predpisano terapijo. Bolniki so se s sladkorno boleznijo sprijaznili kar

hitro kljub tem, da sladkorna bolezen vpliva na njihovo ţivljenje in jih ovira pri

vsakodnevnih aktivnostih.

Zavedati se moramo, da je sladkorna bolezen, bolezen modernega človeka, ki se počasi in

hitro razvija, dokler ne razvije jasnih znakov.


48

9 LITERATURA

Bohnec, M, Zdravstvena vzgoja sladkornih bolnikov. V: Bohnec, M, Črepnjak, A.,

Mrevlje, F.(ur.). Sladkorna bolezen: priročnik za medicinske sestre in zdravstvene tehnike.

Ljubljana: 1998: 22-38.

Bohnec, M, Peternelj, K. Zdravstvena vzgoja bolnikov s sladkorno boleznijo, Potek učnih

ur pri obravnavi bolnikov s sladkorno boleznijo. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin- Šporar,

M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik. Ljubljana: samozaloţba,

2006: 628–661.

Bohnec, M. Metode dela pri zdravstveni vzgoji bolnikov s sladkorno boleznijo. V: Bohnec,

M, Klavs, J, Tomaţin- Šporar, M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen:

priročnik. Ljubljana: samozaloţba, 2006: 608–627.

Fox C, MacKinnon, M. Vital Diabetes. Class Health. London 1999: 29 – 68.

Hočevar, M. Predstavitev in pomen zdravstveno vzgojnega dela na diabetološkem oddelku.

V: Tomaţin–Šporar, M, Bohnec, M, Ţargaj, B. (ur.). Znanje je varnost v sedanjost in vizija

prihodnosti, zbornik predavanj 19., 20 in 21. oktober: 1. slovenski endokrinološki kongres

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije z mednarodno udeleţbo, Zveza

društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije – Endokrinološka sekcija

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije 2000: 126–130.

Klampfer, S. Delo medicinske sestre v ambulanti za sladkorne bolnike na Ptuju. V: Čuček–

Trifkovič, K., Bohnec, (ur.). Strokovni seminar, zbornik predavanj, Ptuj, 20. in 21 april:

Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije – Endokrinološka

sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije 2001: 1-7.

Klavs, J. Hipoglikemija – preventiva, vzroki, ukrepi – praktični vidiki. V: Bohnec, M,

Klavs, J, Tomaţin - Šporar, M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik.

Ljubljana: samozaloţba, 2006: 299-307.

Koselj, M. Definicija,diagnoza, klasifikacija in epidemiologija sladkorne bolezni. V:

Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin- Šporar, M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna

bolezen: priročnik. Ljubljana: samozaloţba, 2006a: 42-47.


49

Koselj, M. Kronični zapleti sladkorne bolezni. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin- Šporar,


2006b: 152-165.

Koselj, M. Sladkorna bolezen in arterijska hipertenzija. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin-

Šporar, M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik. Ljubljana:

samozaloţba, 2006c:166–175.

Koselj, M. Sladkorna bolezen in arterijska hipertenzija. V: Medvešček, M, Mrevlje, F,

Koselj, M, (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik za zdravnike 2.izdaja. Ljubljana:

samozaloţba, 2005a: 145–156.

Koselj, M. Kronični zapleti sladkorne bolezni. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin- Šporar,


2006a,b,c: 152-164).

Krţišnik, D. Samokontrola sladkorne bolezni. V: Bohnec, M, Črepnjak, A., Mrevlje,

F.(ur.). Sladkorna bolezen: priročnik za medicinske sestre in zdravstvene tehnike.

Ljubljana: 1998: 85–90.

Medvešček, M. Diabetično stopalo. V: Pavčič, M. Sladkorna bolezen. Dejstva od A do Ţ.

Kako ţiveti z njo 100 receptov za zdravo prehrano. Ljubljana: 1999: 9-11.

Mrevlje, F. Akutni zapleti sladkorne bolezni. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin - Šporar,


2006a: 243–249.

Mrevlje, F. Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 s peroralnimi antidiabetiki in inzulinom.

V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin - Šporar, M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna

bolezen: priročnik. Ljubljana: samozaloţba, 2006b: 93-110.

Muller–Korbsch, M. Diabetes Manual. 2., Uberarbeitete Aufloge. Stuttgart 2003: 29.

Ravnik-Oblak, M. Etiopatogeneza in etiologija sladkorne bolezni. V: Bohnec, M, Klavs, J,

Tomaţin- Šporar, M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik.

Ljubljana: samozaloţba, 2006: 38- 40.


50

Ravnik-Oblak, M. Opredelitev, razvrstitev, klinična slika, diagnostika in epidemiologija

sladkorne bolezni. V: Medvešček, M, Mrevlje, F, Koselj, M, (ur.). Sladkorna bolezen:

priročnik za zdravnike 2.izdaja. Ljubljana: samozaloţba, 2005: 1-40.

Semolič–Valič, A, Bohnec, M. Zdrava in uravnoteţena prehrana. V: Bohnec, M, Klavs, J,

Tomaţin - Šporar, M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik.

Ljubljana: samozaloţba, 2006: 367–448.

Skvarča, A. Prvi sladki koraki: knjiţica. Ljubljana, 2008: 18.

Tomaţin-Šporar, M. Prehrana sladkornega bolnika. V: Bohnec, M, Črepnjak, A., Mrevlje,

F.(ur.). Sladkorna bolezen: priročnik za medicinske sestre in zdravstvene tehnike.

Ljubljana: 1998: 46–63.

Tomaţič, M. Samokontrola. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin- Šporar, M, Krašovec, A,

Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik. Ljubljana: samozaloţba, 2006: 132-42.

Tomaţič, M. Zdravstvena oskrba bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2 v ambulanti splošne

medicine. V: Medvešček, M, Mrevlje, F, Koselj, M, (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik za

zdravnike 2.izdaja. Ljubljana: samozaloţba, 2005: 179–191.

Urbančič–Rovan, V. Diabetična noga. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomaţin - Šporar, M,

Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik. Ljubljana: samozaloţba, 2006:

176-194.

Vrtovec, M. Telesna vadba v zdravljenju sladkorne bolezni. V: Medvešček, M, Mrevlje, F,

Koselj, M, (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik za zdravnike 2.izdaja. Ljubljana:

samozaloţba, 2005: 35–46.

Zaletel-Vrtovec, J. Debelost in bolniki sladkorno boleznijo. V: Bohnec, M, Klavs, J,

Tomaţin - Šporar, M, Krašovec, A, Ţargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik.

Ljubljana: samozaloţba, 2006: 530-534.

PREDVIDENI VIRI

Naravna.si. http://www.naravna.si/sladkorna-bolezen-240.php ( 6.1.2010).

Urbančič, V, Jurečič, V. Sladkorna bolezen. Dosegljivo na:

http://www.lekarnaljubljana.si/si/lekarna-ljubljana/strokovno/dobro-je-vedeti/sladkorna-

bolezen ( 6.1.2010).

http://www.naravna.si/sladkorna-bolezen-240.php

http://www.lekarnaljubljana.si/si/lekarna-ljubljana/strokovno/dobro-je-vedeti/sladkorna-bolezen

http://www.lekarnaljubljana.si/si/lekarna-ljubljana/strokovno/dobro-je-vedeti/sladkorna-bolezen


51

Priloge – Anketa

Lepo pozdravljeni!

Sem Mojca Ţitnik, absolventka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru. Pišem

diplomsko nalogo z naslovom Zdravstvena vzgoja sladkornega bolnika. Zato Vas prosim,

da odgovorite na teh nekaj kratkih vprašanj, ki mi bodo v veliko pomoč pri pisanju

diplomske naloge. Vprašalnik je anonimen, podatki pa se bodo uporabili samo v

diplomski nalogi. Anketo izpolnite tako, da obkroţite črko pred ustreznim odgovorom. Če

ni podanega ustreznega odgovora, napišite vaš odgovor pod drugo. Ţe vnaprej se Vam

prisrčno zahvaljujem!

1. Spol (obkrožite) 2. Starost!

A moški A manj kot 30 let,

B ţenski B Od 31 do 50 let,

C Od 51 do 65 let,

D Več kot 66 let

3. Vaša izobrazba? 4. Zaposlitveni status:

A osnovnošolska A zaposlen-a.

B srednješolska B nezaposle-a.

C končana višja/visoka šola C študent-ka.

D fakultetna D upokojenec-ka.

E. opravljen magisterij/doktorat E. Drugo: _____

5. Pri kateri starosti so Vam odkrili sladkorno bolezen?

A med 1–15 letom

B med 16–30 letom

C med 31–45 letom

D med 46–60 letom


52

E nad 61 letom

6. Kako ste ugotovili, da imate sladkorno bolezen?

A pojavile so se teţave (ţeja, hujšanje, pogosto uriniranje)

B slučajno na rednem zdravstvenem pregledu

C med nosečnostjo

D drugo

7. Kateri tip sladkorne bolezni imate?

A sladkorno bolezen tipa 1

B sladkorno bolezen tipa 2

C gestacijsko sladkorno bolezen

D drugo

8. Kakšno terapijo imate? (možnih je več odgovorov)

A dieto

B tablete

C insulinske injekcije

D isulinsko črpalko

9. Koliko časa ste potrebovali, da ste se sprijaznili s sladkorno boleznijo?

A nekaj dni

B 2–8 tednov

C 2–6 mesecev

D 1 leto

E nisem se še sprijaznil-a

10. Kje dobite največ informacij o sladkorni bolezni?

A pri medicinski sestri

B pri zdravniku diabetologu


53

C preberem iz knjig

D preko televizije

11. Ali ste prepričani, da lahko sladkorno bolezen zdravite tudi z zdravo prehrano?

A da

B ne

C mogoče

12. Ali lahko več let slabo urejena sladkorna bolezen povzroča kronične zaplete?

A da

B ne

C ne vem

D mogoče

13. Ali bi sprejeli zdravljenje sladkorne bolezni z injekcijami insulina, če bi Vam to

svetoval zdravnik diabetolog?

A se zdravim z inzulinom

B da

C ne

D o tem nočem razmišljati

E ne vem

14. Ali Vas sladkorna bolezen ovira pri vsakdanjem življenju?

A da

B ne

C ni odgovora

15. Kako ste zadovoljni z svojim življenjem (obkrožite številko):

Sreča (zelo nesrečen)

1

2

3

4

(zelo srečen)

5


54

Ekonomsko

stanje

(zelo slabo)

1

2

3

4

(zelo dobro)

5

Kakovost

življenja

(zelo slaba)

1

2

3

4

(zelo dobra)

5

16. Ste včlanjeni v društvo diabetikov?

A da

B ne

17. Ali Vam zdravstveno osebje v diabetološki ambulanti nudi dovolj podpore pri

zdravljenju sladkorne bolezni?

A da

B ne

18. Kolikokrat po prvem obisku pri zdravniku diabetologu ste še pri medicinski sestri

poslušali o zdravi prehrani, negi nog, telesni dejavnosti, insulinu, samokontroli,

aparatu za določanje sladkorja v krvi ali kroničnih zapletih sladkorne bolezni?

A nikoli več

B 1-krat

C 2 – 5-krat

D več kot 6-krat

19. Se je življenje v Vaši družini spremenilo ob odkritju vaše bolezni?

A da

B ne

Hvala za sodelovanje!

Mojca Ţitnik


55

ZAHVALA

Najprej gre zahvala mentorici Prim. doc. Marjana Glaser-Kraševac dr. med in somentorici,

pred. mag. Mateji Lorber, univ. dipl. org., ki sta mi pomagali z navodili, nasveti in

strokovno pomočjo pri izdelavi diplomske dela.

Iskrena zahvala mojim staršem ter sestri, ki so mi pri diplomskem delu pomagali, svetovali

ter podpirali.

Zahvalila bi se tudi dipl. med sestrama Metki Rašl, Suzani Klampfer iz Splošne Bolnišnice

dr. Joţeta Potrča Ptuj ter vsem anketirancem, ki so sodelovali pri anketiranju.

Zahvala pa gre tudi lektorici mojega diplomskega dela Veri Zagoričnik-Novak.

Posebna zahvala gre mojemu najboljšemu prijatelju, ki me je pri diplomskem delu

podpiral, pomagal ter svetoval pri urejanju diplomskega dela.

samozavesti. dela. V raziskovalnem delu smo ugotovili, da ... · 3.2.1 Peroralna antidiabetična terapija ... 3.2.2 Zdravljenje z insulinom..... 20 4 OPREDELITEV ZDRAVSTVENE VZGOJE

Documents