DELOVNI RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMURASTKO MONIK
Zakaj je propadla Mura? Deurni ideologi so videli glavni vzrok v
tem, da je zanemarila svojo znamko in ni ohranila trgov; urnalisti
so dodajali, da so jo lastniki izemali. A le beno so omenjali
neposredni povod za zaprtje tovarne: Mura je v glavnem delala za
nemko transnacionalko Boss; ta je zaradi upada povpraevanja morala
zmanjati proizvodnjo in je zato prenehala kupovati Murine izdelke.
Neposredni povod je bil za javno ideologijo nekako samoumeven in
neproblematien. Lokalne javne pameti ni zanimal, saj so njeni
tvorci brkone menili, da neposredno vpleteni lokalni dejavniki
(delavke, tovarna, vlada) pa ne morejo vplivati na transnacionalno
podjetje in njegovo strategijo. O neposrednem povodu za propad Mure
niso kaj dosti razpravljali. Poskusili bomo pokazati, da so te tri
okoliine (odvisnost od transnacionalne drube; opustitev lastnih
trgov; parazitsko ravnanje lastnikov) med seboj povezane in da je
za propad Mure strukturno najpomembneja prav odvisnost od
transnacionalke Boss, se pravi od mednarodnega kvazi-monopolista.1
Nekdaj je bila Mura podjetje s popolno proizvodno linijo od
oblikovanja do trenja, imela je domae trge v jugoslovanski
federaciji in mednarodne trge, imela je svojo trno nio imenitnejo
konfekcijo. Konala je kot sweat-shop, periferna enota v
produkcijskem sistemu transnacionalke, kot delavnica za proizvodnjo
presenega profita, kraj garanja in kraj, kamor kapital odlaga
tveganja svobodnega trga. Kako je lahko prilo do tolikne spremembe?
Odloilna je bila prav odvisnost Mure od transnacionalnega
kvazi-monopolista. A ta odvisnost je posledica vsaj dveh neodvisnih
procesov: strategije lokalnih lastnikov in strategije
transnacionalnih firm. Lokalna podjetja, kakrno je bilo Mura,
postanejo odvisna od transnacionalnih firm zaradi posebne
strategije lokalnih lastnikov. Lokalni lastniki ne ustvarjajo novih
trgov ne novih proizvodov, ne prizadevajo si za1
Za koncept kvazi-monopolnih produkcijskih procesov, glej
Wallerstein 2009.149
MI_postfordizem_149-202_final.in1 1
9.4.2010 9:40:45
POSTFORDIZEM
tehnoloke inovacije in tudi ne za pospeevanje produktivnosti
dela: v kratkem, ne delajo tistega, kar vladajoa ideologija
pripisuje kapitalistom. Lokalni lastniki se ne ukvarjajo s
permanentno revolucijo kapitalistine proizvodnje. Pa pa jim je
zadosti, da izemajo podjetje, se pravi, da pobirajo del profita,
medtem ko prepuajo transnacionalnemu kvazi-monopolistu, da
organizira proizvodnjo, ustvarja trge in tako naprej. Lokalna
podjetja so odvisna od tujih firm zaradi posebne razredne
strategije domaih kapitalistov. S stalia velike transnacionalne
firme te vrste podjemni posli sodijo k postindustrijskim
strategijam, s katerimi poveujejo profitno mero in zmanjujejo
tveganja matine firme. Znebijo se produkcije in ohranijo samo
oblikovanje in trenje: se pravi, ohranijo ideoloke dejavnosti.
Ustvarjajo potrebe po svojih proizvodih in poskrbijo, da hitro in
uinkovito ustreejo tako ustvarjenim potrebam. Samo proizvodnjo
fizinega produkta pa prepustijo kooperantom. Prednosti, ki jih ta
ureditev prinaa velikim firmam, je ve. Ni ve karta; ne potrebujejo
ve skladi, saj od kooperantov zahtevajo, da jim blago dostavljajo
ob pravem asu. Lahko se hitro prilagajajo razmeram na trgu, saj
morajo za spremembe v ritmu proizvodnje poskrbeti podjemniki sami.
Zlasti pa se velikim firmam ni ve treba ukvarjati z neposredno
organizacijo izkorianja delovne sile. Slovenija se prehoda iz
industrijskega v postindustrijski kapitalizem udeleuje pod
vladavino domaih lastnikov kapitala, njihovih politinih zastopnikov
in njihovih ideologov. Sploni rezultat je doslej bil, da se je
tukajnje gospodarstvo pospeeno preoblikovalo v odvisno
gospodarstvo, celotna druba pa postaja vse bolj znailna periferna
druba.
Strategija domaih kapitalistov in njihovih pomagaevV perifernih
drubah vladajoi razredi v glavnem organizirajo izkorianje delovne
sile in skrbijo, da je lokalna druba im bolj prijazna do kapitala.
Za nagrado za svojo posredniko vlogo si od proizvedene presene
vrednosti odtrgajo manji dele, veina vrednosti pa odteka k
transnacionalnim firmam v srediu svetovnega sistema. Tudi v
Sloveniji prevladuje strategija vladajoih razredov, da poskuajo
znievati mezde.2
2
Stanojevi 2008a.150
MI_postfordizem_149-202_final.in2 2
9.4.2010 9:40:46
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
Vendar pa je v Sloveniji delavsko gibanje mono in sindikati so
vsaj doslej uspeno branili minimalno mezdo.3 Na dvig zajamene
minimalne mezde se je tukajnji lastniki razred soglasno odzval z
geslom: Slovenija bo zgubila konkurenno sposobnost! Tukajnji
kapitalisti in njihovi managerji niso pomislili, da bi poveanje
minimalnih mezd nadomestili z vpeljavo novih in uinkovitejih
tehnologij; ali novih in privlanejih proizvodov; ali da bi osvojili
nove trge. Skratka: kapitalisti in managerji niso pomislili, da bi
opravljali tradicionalno vlogo kapitalistinega podjetnika in
njegovega managerja in da bi pridobili denar za povianje mezd z
domiselnostjo, podjetnostjo in inovativnostjo. Pa pa so jih k temu
pozvali sindikati, ko so zahtevali, naj mezde naraajo sorazmerno z
naraanjem profitov in s poveevanjem produktivnosti dela.4
Kapitalisti ne ravnajo tako, kakor so si njihovo delovanje
predstavljali klasini pisci in njihovi pozneji epigoni. Po
nekdanjih klasinih in poznejih apologetskih predstavah naj bi bili
nekdanji kapitalisti ustvarjali profit s tem, da so nenehno
revolucionirali produkcijo in drubene odnose. Ta predstava je bila
brkone e v tistih asih preve laskava;5 v naih asih je napana.
Zlasti pa ne dri za tukajnje kapitaliste: ti so se oitno
3
Sindikati so resda ubranili zajameno minimalno realno mezdo, ko
so na zaetku leta 2010 prisilili vlado, da jo je dvignila. Vendar
pa slovenskemu delavskemu gibanju ne uspeva, da bi branilo tudi
eksistenni minimum. Vlade kljub monemu odporu sindikatov in
prebivalstva druga za drugo privatizirajo olstvo, zdravstvo in
pokojninske sisteme ter s tem vztrajno niajo socialno mezdo, se
pravi, dejansko udelebo delovnih ljudi pri novo ustvarjeni
vrednosti. O tem sem pisal v prispevku Sindikati disciplinirajo
kapitalistini razred (Monik 2007): Sindikati zahtevajo, naj se
mezde ravnajo po inflaciji, po gibanju profitov in po
produktivnosti dela. Tisti del kapitala, ki se porabi za nakup
delovne sile, predlagajo sindikati, naj se giblje enako kakor
preostali kapital. Tisti, ki ivijo od dela, naj delijo usodo s
tistimi, ki ivijo od kapitala. Sindikati torej predlagajo razredni
kompromis. Za kapitalistino akumulacijo nikoli niso bile zadosti
zgolj tehnine iznajdbe in organizacijske izboljave. Akumulacija je
vselej potrebovala najrazlineje dravne podpore od politinih in
vojakih do denarnih. Zgodovinske raziskave kaejo, da se kapitalizem
nikoli ni zmogel ohranjati in obnavljati, ne da bi si kapitalisti
prisvajali javni (davni) denar: veliki kapitalisti so v preteklosti
bodisi neposredno usmerjali dravni denar v svoje posle ali pa so
dravi posojali denar, ki so si ga dali povrniti z visokimi
obrestmi; drave so s politino in vojako mojo osvajale nove trge,
ustvarjale in ohranjale monopole; gospodarske drube, ki so
izvrevale kolonialno osvajanje in izkorianje, so bile organizirane
v obliki dravno-privatnega partnerstva ali pa so bile privatne
drube z dravno koncesijo. O zaetni kapitalistini akumulaciji z
dravno pomojo (in z nelegalnim pretakanjem javnega denarja v
privatne posle) v asu renesanse, glej Breznik 2004 in 2009.151
4
5
MI_postfordizem_149-202_final.in3 3
9.4.2010 9:40:46
POSTFORDIZEM
odloili, da bodo zgolj branili profit, ki jim ga prinaa
lastnitvo kapitala.6 Tukajnji kapitalisti in njihovi managerji tudi
niso pomislili, da bi z delavsko pomojo zmanjali produkcijske
stroke, kakor je nekdaj storil Henry Ford. Ni jim prilo na pamet,
da bi bilo po zgledu drave blaginje z zvianjem mezd mogoe dosei
razredni kompromis in pridobiti delavstvo, da bi pomagalo poveati
produktivnost dela. Tukajnji kapitalisti, njihovi managerji in
ideologi se vselej enako bojujejo proti delavskim zahtevam: straijo
javnost s katastrofinimi napovedmi. A e bi se te katastrofe
naposled res zgodile, do njih ne bi prilo zaradi delavskih zahtev
in njihovega uresnienja temve zaradi naina, kako se kapitalisti in
managerji odzivajo na uresniitev delavskih zahtev. Vso katastrofino
futurologijo kapitala in njegovih zastopnikov je mogoe zgostiti v
eno samo gronjo: e moramo poveati mezde, bomo hkrati dvignili tudi
cene, s tem pa bomo povzroili padec kupne moi denarja. Tako zares
povzroajo uinek, ki mu kapitalisti, njihovi managerji in ideologi
pravijo inflacija: a uinek te operacije je, da ohranijo profite,
tako da obdrijo stopnjo izkorianja nespremenjeno ali jo celo6
Pisci, ki se na zadevo spoznajo, menijo, da so se najbolj
reprezentativni managerji v asu tranzicije bolj ukvarjali s
pridobivanjem premoenja in moi kakor pa z razvijanjem proizvodnje:
Obraal in konvertiral je delnice ekonomskega, politinega,
socialnega, simbolnega in kulturnega kapitala. Zveze, ugled,
znanje, drznost, karizma, denar. Bavar svojega osebnega imperija ni
zgradil ez no. (erdin 2008.) Nekateri celo menijo, da je to splona
znailnost vseh tranzicij, vkljuno s slovensko: Razkritja neednih
insiderskih menederskih prevzemov prek 'kaselc podjetij' v
Istrabenzu in Pivovarni Lako so za marsikoga okantna in celo osebno
bolea, toda ne glede na 'preseneenje' dejansko postavljajo zgolj
logino piko na i slovenske tranzicije. [] kljub svojstvenemu
slovenskemu, dobrih 15 let trajajoemu eksperimentu kontroliranega
podravljanja nekdanje drubene lastnine z delno notranjo
privatizacijo, da bi bila preobrazba tako bolj postopna in bolj
'pravina', se je zgodba konala precej podobno kot v vseh drugih
dravah, s koncentracijo lastnitva v rokah nekaj posameznikov ali
druin. Ne glede na to, ali so do tega bogastva prili bodisi prek
politinih zvez bodisi zaradi lastne iznajdljivosti, je obojim
skupna predvsem popolna 'ruska' brezskrupuloznost pri izogibanju in
krenju zakonskih doloil, zlorabi notranjih informacij ter absolutna
odsotnost vseh moralnih zadrkov in etinih norm. Boko rot in Igor
Bavar nista edina, sta pa najveja primera tovrstnih neednih
menederskih prevzemov. (Damijan 2008.) Predsednik uprave Iskre Duan
eok in lan uprave [] Joe Godec sta e skoraj polovina lastnika
podjetja Maos, prek katerega je pred dvema letoma 50 menederjev
izpeljalo menederski prevzem Iskre. [] Spomnimo, da je petdeset
menederjev Iskre veji dele 39 milijonov evrov 'tekega' prevzema
financiralo s posojili. (Morozov 2008.) Naposled marsikateri
strokovnjak meni, da je pridobitnika gonja znailnost sodobnega
kapitalizma na splono: Tako so Zdruene drave, najveje lastnice na
svetu, vsilile svoj nazor, ki temelji na prvenstvu absolutne
svobode do podjetnitva v slubi neomejenega bogatenja posestnikov
kapitala. Tako evropskemu modelu, ki si prizadeva ekonomsko
dinamiko uravnoteiti z drubenim napredkom, grozi, da bo izginil.
(Peyrelevade 2005, 8.)152
MI_postfordizem_149-202_final.in4 4
9.4.2010 9:40:46
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
poveajo. Dele na novo proizvedene vrednosti, ki pripade delovnim
ljudem, ostaja isti ali pa se nemara celo zmanjuje. Izkorianje
ostaja enako ali pa se celo poveuje.7 Nasprotniki delavskih zahtev
trdijo, da se zaradi prevelikih delavskih pravic, zlasti varstva
pred odpuanjem, in zaradi previsokih mezd zmanjuje konkurenna
sposobnost slovenskega gospodarstva. Kapitalisti in njihovi
managerji trdijo, da tukajnje gospodarstvo ni konkurenno, zato ker
da so stroki dela previsoki. K strokom dela pritevajo tudi davke in
prispevke se pravi, stroke vzdrevanja javnega standarda. S tem samo
priznavajo, da so sposobni dosegati profit in akumulacijo kapitala
le z izkorianjem delovne sile8 in s siromaenjem vse drube, ne pa,
denimo, s tehnolokimi in organizacijskimi inovacijami, s kakovostjo
izdelkov, z iskanjem trnih ni, s irjenjem na nove trge in s
podobnim delovanjem, kakrno je bilo znailno za klasini kapitalizem.
Sedanji tukajnji kapitalist zato ne deluje kakor nekdanji
industrijski kapitalist. Bolj je podoben plemiu rentniku, ki mu je
pravni naslov, posest zemljia, prinaala dohodek: e je menil, da ne
dobiva zadosti, je posegel po surovem nasilju, da si je prisvojil
ve. Sedanji tukajnji kapita7
V celotnem kapitalistinem svetu se od osemdesetih let naprej
zmanjuje dele mezd v bruto domaem proizvodu (BDP), poveuje pa se
dele profitov. Francoski ekonomist Michel Husson pie o tej tenji:
Glavna znailnost mondializiranega kapitalizma od zaetka osemdesetih
let naprej je upadanje mezdnega delea, z drugimi besedami,
zmanjevanje tistega dela bruto domaega proizvoda, ki pripade
mezdnim delavcem. V marksistinem besediu to pomeni poveevanje
stopnje izkorianja. [] to velja za veino deel tako na svetovnem
severu kakor na jugu. [] Kronologija je povsod podobna: mezdni dele
je bil priblino stabilen vse do krize sredi sedemdesetih let, ko se
je nenadoma poveal. V prvi polovici osemdesetih let pa je prilo do
preobrata: mezdni dele je zael upadati in se je naposled ustalil na
zgodovinsko zelo nizki ravni. (Husson 2008.) Naini merjenja se
razlikujejo, a tendenco je mogoe razbrati. Po izraunih francoskih
vladnih ustanov je bil dele mezd v novo ustvarjeni vrednosti
francoskih podjetij leta 1982 74,2 %, leta 2006 pa 65,8 %: dele je
padel za 8,4 %. Po izraunih evropske komisije je dele mezd v
Franciji v tem obdobju padel celo za 9,3 %. V Evropski uniji padec
delea mezd v novo ustvarjeni vrednosti znaa 8,6 %. (Prav tam.) V EU
je bruto domai proizvod na zaposlenega od leta 1995 (indeks 100) do
2007 zrasel za indeks 122, bruto prihodek na zaposlenega pa za
indeks 114. (kerl Kramberger in Boi 2008.) Tudi v Sloveniji je v
obdobju med 1995 in 2006 dele pla in prejemkov v bruto domaem
proizvodu padal (z izjemo kratkega dviga v 20002001, ki pa ni
dosegel ravni 1995): leta 1995 je znaal malo nad 47 % BDP, leta
2006 44 %, leta 2007 pa je padel e pod 44 % (Dernovek 2008b: Dobiki
podjetij so se od leta 2002 do 2006 skoraj potrojili, njihov dele v
BDP pa se je ve kot podvojil.). V Sloveniji je bil dele dobikov v
BDP leta 2003 pod 11,5 %, leta 2007 pa okoli 14,5 %. Na to sta e
pred asom opozorila Marta Gregori in Matja Hanek (Gregori in Hanek
2000). Med letoma 1992 in 1998 so bile v Sloveniji neto investicije
v obratnem sorazmerju s plaami kot odstotkom bruto domaega
proizvoda. Glej tudi Monik 2003, 75.153
8
MI_postfordizem_149-202_final.in5 5
9.4.2010 9:40:46
POSTFORDIZEM
listi ravnajo, kakor da bi bili rentniki kapitala: prepriani so,
da jim e zgolj pravni naslov, lastnitvo kapitala, mora prinaati
dobit e pa se jim dobit ne zdi zadosti velika, preprosto poveajo
izkorianje.
Kapitalsko rentnitvo je svetovni pojavA to, kar se dogaja v
tukajnjem industrijskem kapitalizmu, se dogaja po vsem svetu v vseh
vrstah kapitalizma. Sodobni kapitalisti svoje vloge ne vidijo ve v
tem, da bi kapital vlagali v produktivno uporabo in poskrbeli za
dobiek s produkcijo, ki bi jo omogoali s svojim kapitalom. enejo se
le za dobikom, do katerega naj bi bili upravieni e zgolj zato, ker
so lastniki kapitala. Dobiti si ne pridobivajo z ekonomsko
dejavnostjo, temve menijo, da jo mora prinaati e goli pravni odnos
lastnitva kapitala. Vedejo se kot rentniki, ki dobivajo dohodek od
lastnitva kapitala, ne od njegove produktivnosti.9 Vzroka za to sta
dva razlina procesa: eden poteka v notranjih odnosih v podjetjih,
drugega pa sproa prehod k postindustrijskim oblikam kapitalistinega
produkcijskega naina. Najprej bomo spregovorili o prvem procesu, v
katerem kapitalistini razred postaja odve; drugi proces, zaradi
katerega postaja zastarel celotni kapitalistini sistem, pa bomo
opisali nekoliko pozneje, ko bomo orisali znailnosti sodobnega
kapitalizma.
Prenos odloanja od stakeholders na shareholdersPrvi proces so
zgodovinske preobrazbe v nasprotjih med delavci, managerji in
lastniki.10 O teh napetostih so zaeli razmiljati e v tridesetih
letih v ZDA: lastnina kapitala je bila takrat v ZDA e zelo
razprena, glavnino delniarjev so sestavljali mali delniarji. Mali
delniarji niso bili kos managerjem, ki so bili strokovnjaki in so
imeli tudi vse podatke. Interes delniarjev je pridobivanje profita,
medtem ko je interes delavcev, da delajo, se pravi, da podjetje
deluje. Dokler managerji niso bili lastniki, je bil tudi njihov
interes v tem, da podjetje deluje. e bi lo podjetju slabo, bi
delniarji lahko prodali delnice in svoj kapital vloili kam dru9
Adam Smith je takole razmiljal o renti in rentnikih: Izmed treh
stanov [tistih, ki ivijo od rente; tistih, ki ivijo od mezde;
tistih, ki ivijo od profita] so [rentniki] edini, ki jih dohodek ne
stane niti dela niti skrbi, pa pa prihaja k njim tako reko po svoji
volji in ne glede na njihove morebitne narte ali prizadevanja.
(Smith 1999, 357.) Cohen 2006.154
10
MI_postfordizem_149-202_final.in6 6
9.4.2010 9:40:46
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
gam; managerji in delavci pa so dobivali dohodek prav od tega,
da podjetje deluje naprej. Delavci in managerji niso mogli
zapustiti podjetja tako na lahko, kakor so lahko delniarji prodali
svoje delnice. Obojim, delavcem in managerjem, je lo za to, da
podjetje obstane, njihov skupni interes je bil, da delajo naprej.
Oboji, managerji in delavci, so bili stakeholders, ti, ki so imeli
interes in ki jim je lo za podjetje v nasprotju s shareholders,
lastniki delnic podjetja. Delniarji so imeli obutek, da za svoj
kapital ne dobivajo celotnega dobika in so skuali pridobiti
managerje na svojo stran. Najbolji nain, kako pritegniti managerje
na stran delniarjev, pa je, da tudi managerji postanejo delniarji.
Ko se je to res zgodilo, so managerji prestopili na stran
shareholders in delavci so ostali sami proti managementu in
lastnikom. S tem se ni podrlo le minimalno zaveznitvo med
managementom in delavstvom temve so se hudo okrepili tudi pritiski
na rentabilnost podjetja, nekdanja podjetnika tveganja pa so se
prenesla na delavce. Lastniki in managerski lastniki zdaj lahko
odtegnejo podjetju svoj kapital, kadar koli se tako odloijo edinole
delavci so poslej zainteresirani, da podjetje deluje. Kapital je
dobil dodatni vzvod za izkorianje: zdaj lahko izsiljuje delavstvo,
da bo zaprl podjetje, e ne bo prinaalo zelo velikih dobikov. Za
dobiek pa poslej teje edinole tisto, kar sega ez splono profitno
mero.11 Lastnik kapitala poslej ni ve privezan na podjetje: svoj
kapital vloi tja, kjer mu prinaa najveji dobiek. Razvoj finannih
trgov, financiarizacija kapitala sta omogoila, da zdaj lahko kroi,
cirkulira tudi tisti kapital, ki so mu klasiki rekli fiksni kapital
(nepremini kapital, vloen v stroje, stavbe in podobno). Lastnik
kapitala zato ne skrbi ve za produkcijo, ta nekdanja podjetnika
skrb je zdaj prela na delavstvo zdaj lastnik kapitala samo pazi, da
mu lastnitvo prinaa im veji dobiek. Profit zato ni ve podjetniki
dobiek, ni nadomestilo za tveganje, za iznajdljivost, za
organizacijo produkcije temve je dohodek, ki ga prinaa lastnina
redke in zaelene dobrine, kapitala. Dobiek je postal kapitalska
renta. Odloilni preboj pri prenosu moi k delniarjem in pri
spremembi podjetnikih strategij k brezobzirnemu zagotavljanju
delniarskih profitov so izvrili ameriki pokojninski skladi, ki
vsiljujejo svoja pravila corporate governance podjetjem, v katera
investirajo. Francoski ekonomist Jean Peyrelevade takole opisuje
poloaj, ki so ga ustvarili ameriki in pozneje tudi evropski
pokojninski skladi:11
Aglietta in Rebrioux 2004.155
MI_postfordizem_149-202_final.in7 7
9.4.2010 9:40:46
POSTFORDIZEM
Moderni kapitalizem je velikanska delnika druba []. Njegov
temelj je tristo milijonov lastnikov. Ti so navadni dravljani
bogatih deel, [] ki se pripravljajo na pokoj, tako da
kapitalizirajo svoje prihranke. Dobro polovico teh prihrankov so
zaupali nekaj deset tisoem upravljavcem s kapitalom, strokovnjakom,
katerih poklic je, da oplajajo prihranke, ki so jim zaupani. Ti
strokovnjaki s strelivom, ki ga imajo v rokah (15.000 milijard
dolarjev), zlahka kaznujejo nepokorne in vsiljujejo svoje poglede
vodjem nekaj tiso podjetij, ki kotirajo na borzah, ti managerji so
zdaj le predani sluabniki neustavljivega stroja. Naela corporate
governance bodo kmalu vsepovsod prevzela oblast. [] e zdaj direktor
podjetja, ki se odloi, da bo prevzel konkurenta, da se bo zdruil z
drugim podjetjem, da bo kupil ali prodal cela podroja dejavnosti,
da bo zaprl tovarne, delokaliziral centre za raziskave in razvoj,
da bo odpustil tisoe ljudi e zdaj tega ne dela na podlagi svobodne
ocene o dolgoronem interesu podjetja, temve ker se mora podrejati
vrhovnemu merilu, da mora ustvarjati vrednost za delniarje.12
V teh razmerah so lastniki kapitala postali rentniki, ki jim
dohodek prinaa posest kapitala, ne njegova produktivna uporaba:Naa
sedanja usoda je v rokah pokojninskih skladov, ki jih v teoriji
zanima le naa prihodnost. Produktivni sferi in aktivnemu
prebivalstvu [] vladajo predstavniki, pooblaenci neaktivnega
prebivalstva dananjega in jutrinjega dne. Ali z ekonomskim svetom e
upravljajo upokojenci v svojem interesu, ali produkcijo e
organizirajo tisti, ki so jo zapustili ali pa bodo vsak as
izstopili iz nje? Sistematino prizadevanje, da bi ustvarili visoko
vrednost za delniarja, bi bilo tedaj zgolj ideoloka preobleka za
uveljavljanje interesa rentnikov, preobleeni izraz uveljavljanja
prihodnosti na kodo sedanjosti, prevod oblasti anglo-saksonskih
upokojencev [] nad celotno svetovno drubo, starih (ali potencialno
starih) iz razvitih deel nad mladimi vseh deel, skratka, oblasti
tistih, ki so vse bogateji, nad temi, ki so vselej revni. Visoke
realne obrestne mere zadnjih dveh desetletij bi bile tedaj le
prevod tega novega gospostva, te governance, ki ne trpi ugovora, te
pohlepne, pretirano pohlepne grabeljivosti kapitala.13
Ni ve razlogov za obstoj kapitalistinega razredaRenta je tisti
del presene vrednosti, ki si jo rentnik prisvaja na osnovi
zunaj-ekonomske upravienosti.14 Zato je renta v protislovju s
podjetni12 13 14
Peyrelevade 2005, 53. Ibid., 54. Rentnik je, denimo, posestnik
zemljia, ki odda zemljo v najem poljedelskemu podjetniku. Podjetnik
nakupi stroje, priskrbi seme, gnojila in najame delavce ter na tej
zemlji organizira kapitalistino proizvodnjo. Ko podjetnik po setvi
proda proizvode, z izkupikom poravna stroke, ki jih je imel s
proizvodnjo v tistem letu (povrne morebitna posojila in plaa
obresti, izplaa delavce, nadomesti stroke, ki jih je imel s semeni,
gnojili, z obrabo strojev in tako naprej) in potem mu ostane e neki
prebitek, tista vrednost, ki jo je v tem letu prinesla produktivna
uporaba njegovega kapitala. A od tega prebitka mora plaati e
najemnino za zemljie: ta del na novo proizvedene vrednosti, ki jo
dobi posestnik zemljia, ne da bi kar koli prispeval k proizvodnji,
ki jo dobi zgolj zato, ker je posestnik, ta del presene vrednosti
je renta.156
MI_postfordizem_149-202_final.in8 8
9.4.2010 9:40:46
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
kim profitom, ki izhaja iz produktivne nalobe kapitala. Profit
je proizvod kapitala medtem ko je renta uinek pravnega odnosa, se
pravi, zunaj-ekonomske prisile. Renta je arhaien, predkapitalistini
nain prisvajanja presene vrednosti.15 e se kapitalistini razred
zdaj vede rentniko in ne ve podjetniko, se pravi, e si preseno
vrednost prisvaja na podlagi lastnitva kapitala, ne pa s
produktivno uporabo kapitala to pomeni, da proizvodnja zdaj lahko
poteka tudi brez kapitalistinega razreda. S proizvodnjo se
ukvarjajo delavke in delavci, inenirji in inenirke, organizatorji
proizvodnje in tako naprej, proizvodnjo nartujejo delavke in
delavci v razvojnih oddelkih, projektanti, oblikovalci, s prodajo
se ukvarjajo komercialisti, strokovnjaki za trenje in podobno:
lastnik kapitala pride ele, ko je proizvod e izdelan in prodan in
pobere svojo kapitalsko rento. e lastnik kapitala, kapitalist, ne
sodeluje ve ne v proizvodnji ne v cirkulaciji, e je dobiek vse bolj
renta, ki izhaja iz lastnitva kapitala, tedaj ni ve ekonomskih
razlogov, da bi kapitalistini razred sploh e obstajal.16
Kapitalistini razred obstaja zgolj e zato, ker ima v privatni15
David Ricardo, zadnji klasini politini ekonomist, je velik del
svojega teoretskega raziskovanja posvetil dokazovanju, da je renta
kodljiva in da bo spodnesla kapitalistini proizvodni nain, e ji z
odpravo carin na poljedelske proizvode ne bodo odvzeli njene
monopolistine narave. Mitja Gaspari je v intervjuju za Dnevnik
malone dobesedno izrekel to stalie: Prevzemne operacije do nekaj
let nazaj niso bile aktualni problem v slovenskem gospodarstvu.
Razen BTC se pred letom 2003 ne spomnim nobene. Vseeno to ni
problem, ki bi slovensko gospodarstvo ali potisnil v hude teave ali
pa ga potegnil iz teav, ampak le spremljajoi uinek. Precejnji del
slovenskega gospodarstva ni odvisen od tovrstnih poslov ali pa
njihovih uinkov, ampak od delovanja mednarodnih trgov. Seveda pa
imajo te zadeve v kriznih asih svoj ekonomski in tudi kaken drug,
socioloki ali politini naboj, ki ga je treba imeti v mislih, ko se
o tem odloa. (Cirman in Vukovi 2009.) Po Gasparijevem mnenju so
privatna lastnina produkcijskih sredstev in z njo povezani procesi
spremljajoi uinek in ne vplivajo na procese v gospodarstvu razen v
krizi. Gaspari je bil visok funkcionar tako v samoupravnem
socializmu (namestnik guvernerja Narodne banke Slovenije, namestnik
guvernerja Narodne banke Jugoslavije) kakor v neoliberalnem
kapitalizmu (uslubenec Svetovne banke, finanni minister v vladi RS,
guverner Banke Slovenije), zato ta njegova izjava zaslui teoretsko
interpretacijo: po njegovem, se zdi, pravne oblike prisvajanja
presene vrednosti ne doloajo procesov v ekonomiji. Na eni strani bi
torej lahko sklepali, da je bil zanj tudi samoupravni socializem z
drubeno lastnino produkcijskih sredstev ena izmed zgodovinskih
oblik kapitalizma. Na drugi strani so po njegovem v sodobnem
kapitalizmu lastniki kapitala in njihovo poetje zgolj spremljajoi
uinek. Po implicitni Gasparijevi teoriji je potemtakem moen
kapitalizem brez kapitalistov, v katerem produkcijo presene
vrednosti in njeno prisvajanje organizira neka druga skupina:
dravna in partijska birokracija v zaveznitvu z managerji v
samoupravnem socializmu, dravna in strankarska birokracija v
zaveznitvu z managerji v neoliberalnem kapitalizmu. V tej lui bi ta
as tukajnji politini razred ivel v tejle dilemi: ali razprodaja
nacionalnega gospodarstva trans-nacionalnemu kapitalu in
neokolonialna odvisnost; ali pa managerski odkup157
16
MI_postfordizem_149-202_final.in9 9
9.4.2010 9:40:47
POSTFORDIZEM
lasti produkcijska sredstva se pravi zato, ker mu pravna
ureditev z dravnim nasiljem, ki uveljavlja to ureditev, zagotavlja
monopol nad sredstvi za proizvodnjo. Monopol kapitalistinega
razreda, se pravi, privatna lastnina produkcijskih sredstev, louje
delavstvo od produkcijskih sredstev. S tem proizvajalcem onemogoa,
da bi sami sproili proizvodni proces. Proizvajalke in proizvajalci
so prisiljeni, da gredo najprej na trg delovne sile, kjer sklenejo
mezdno pogodbo kjer se torej prostovoljno izroijo kapitalistinemu
razredu v izkorianje. Z institutom privatne lastnine proizvodnih
sredstev drava prisilno louje proizvajalke in proizvajalce od
produkcijskih sredstev in jih potiska na trg delovne sile torej jih
sili, da se podrejajo kapitalu in njegovemu izkorianju.17 Seveda pa
se delavke in delavci upirajo podreditvi pod kapital in
kapitalskemu izkorianju. Boj med delom in kapitalom je rdea nit
zgodovine kapitalizma. Za na tukajnji namen je pomembna zlasti
zgodovina bojev v 20. stoletju, saj procesi, ki pravkar potekajo,
pripadajo logiki bojev v 20. stoletju in hkrati to logiko v
temeljih spreminjajo. Ogledali si bomo logiko bojev med delom in
kapitalom v 20. stoletju, zato da bomo razumeli, kaj se dogaja
danes in kakne novosti prinaajo sedanji zgodovinski procesi.
Logika industrijskega kapitalizmaZa prvi tretjini 20. stoletja
je bila znailna velika industrijska proizvodnja: ta je prevladovala
nad drugimi oblikami proizvodnje, doloala je njihove ritme,
organizacijo in tudi tehnologijo.18 Delovni proces je potekal v
velikih tovarnah, v katerih so se zbirale velike mnoice delavk in
delavcev, notranja organizacija v tovarnah je bila hierarhina,
vojaka. V okvir istega podjetja so poskuali zajeti im daljo in im
popolnejonacionalnega gospodarstva in previsoki stroki vzdrevanja
parazitskega rentnikega razreda.17
Edini razlog za obstoj kapitalistinega razreda je zdaj
potemtakem drava kapitalistinega razreda se pravi, organizirano in
legitimno razredno nasilje, ki produktivne razrede louje od
produkcijskih sredstev in od procesa proizvodnje in pa seveda
delovanje ideolokih aparatov kapitalistine drave, ki njeno nasilje
legitimirajo, upraviujejo in normalizirajo. V vseh drubenih oblikah
je neka produkcija, ki doloa poloaj in vpliv vsem drugim in katere
odnosi zatorej tudi doloajo poloaj in vpliv vsem drugim odnosom.
Splona svetloba je, v katero so potopljene vse druge barve, in prav
ona jih preobraa v njihove posebnosti. Posebni eter je, ki doloa
specifino teo vsega bivanja, ki se kae v njem. [] V buroazni drubi
[] poljedelstvo postaja vse bolj samo industrijska panoga in jo
kapital popolnoma obvladuje. (Marx 1968b, 4041.)158
18
MI_postfordizem_149-202_final.in10 10
9.4.2010 9:40:47
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
proizvodno verigo: podjetje Mercator je, denimo, e v
devetdesetih letih paslo kravje rede po panikih in ponujalo jogurt
v svojih samopostrenih trgovinah. Znailna oblika proizvodnega
procesa v veliki industriji je tekoi trak. Delovni proces v obliki
zapovrstnega sestavljanja proizvoda so uporabljali e v preteklosti.
A pravi tekoi trak, na katerem se proizvod premika mimo delavcev,
ki ga sestavljajo, je med letoma 1908 in 1915 prvo vpeljalo ameriko
podjetje Ford Motor Company.19 Tovarnar Ford z uvedbo tekoega traku
ni samo mono poveal produktivnosti dela, temve je tudi brezobzirno
discipliniral delavce, ki so delali v njegovih tovarnah. Mogoe je
celo rei, da je tekoi trak poveal produktivnost dela, s tem da je
discipliniral delavce.20 Pri delu za tekoim trakom je delavec v
celoti podrejen stroju: stroj doloa njegove gibe, hitrost dela, mo,
ki jo mora delavec uporabiti, delavec se ne sme oddaljiti z
delovnega mesta in tako naprej. Stroj predstavlja celoto delovnega
procesa, ki delavcu za tekoim trakom ni dostopna. Za tekoim trakom
opravlja samo posamezne gibe, katerih pomena ne more doumeti: v
nasprotju z obrtnikom, ki obvladuje celoto delovnega procesa in v
delu lahko celo uiva, svojemu proizvodu pa vdihne umetnostne
znailnosti, je delavec za tekoim trakom podrejen stroju, nima pojma
o celoti procesa, v katerem dela, delo je zanj muka, ponavljanje
istih gibov mu prej ali slej pohabi telo, duh pa mu otopeva med
dolgimi urami nesmiselnega in ponavljajoega se trpljenja Delavcem
za tekoim trakom ni treba komunicirati, saj ne sodelujejo drug z
drugim, temve s strojem: koordinacijo med razlinimi delovnimi
postopki zagotavljajo stroji, ne sodelovanje med delavci kot
ljudmi. V tevilnih Fordovih tovarnah je bilo delavcem celo
prepovedano, da bi se med delom pogovarjali. Sicer pa se zaradi
hrupa veinoma tako in tako ni bilo mogoe sporazumevati. Delavevo in
delavkino ivo delo je v kapitalistinem delovnem procesu podrejeno
diktatu strojev: stroji, proizvodna sredstva pa so izdelek minulega
dela, so materializirano prejnje delo, ki si ga je prisvojil njihov
lastnik kapitalist. V kapitalistinem proizvodnem procesu so
proizvodna sredstva kapital: preteklo delo, mrtvo delo si kot
kapital podreja ivo delo, tisto delo, ki ustvarja nove izdelke in z
njimi novo vrednost.19 20
V Evropi je tekoi trak prvi vpeljal avtomobilski proizvajalec
Citron po prvi svetovni vojni. Leta 1904 so iz Fordovih tovarn
izgnali sindikate; ponovno so jih dopustili ele leta 1941 pod
pritiskom drave.159
MI_postfordizem_149-202_final.in11 11
9.4.2010 9:40:47
POSTFORDIZEM
Podreditev delavstva kapitalu se v delovnem procesu uveljavlja
kot podrejanje ivega dela materializiranemu delu, ki ga poseduje
kapitalist kot kapital. V tehnoloki sestavi delovnega procesa se
potemtakem v vsakem obdobju zgodovinsko materializira, konkretizira
zgodovinski nain, kako si kapital podreja delovno silo. V
tehnologiji se materializira, upredmeti podreditev delovne sile
kapitalu. V kapitalistinem delovnem procesu ustvarja novo vrednost
samo delovna sila, se pravi, ivo delo. Vrednost stroja, mrtvega
dela, se z izrabo samo prenaa na novi proizvod. Zato je po Marxovi
teoriji treba loiti tisti del kapitala, ki je vloen v produkcijska
sredstva (stroje, surovine, prostore in tako naprej), od kapitala,
ki je vloen v delovno silo: s proizvodnjo nove vrednosti se poveuje
samo ta del kapitala, ki je vloen v delovno silo. Zato Marx ta del
kapitala, ki ga kapitalist vlaga v delovno silo, imenuje variabilni
kapital, saj variira, se spreminja, se poveuje. Tisti del kapitala,
ki je vloen v produkcijska sredstva in katerega vrednost se v
delovnem procesu samo prenaa na nove izdelke, imenuje Marx
konstantni kapital, saj v produkcijskem procesu ostaja enak,
konstanten. Vrednostno razmerje med konstantnim in variabilnim
kapitalom, kakor ga doloa tehnina sestava kapitala, Marx imenuje
organska sestava kapitala.21 Kakor smo videli, se v tehnini sestavi
kapitala (v razmerju med opredmetenim delom in ivim delom)
materializira konkretno zgodovinsko razmerje med kapitalom in
delovno silo. Marx s pomojo teh konceptov izpeljuje trditev, da bo
razvoj kapitalizma naposled nujno pripeljal do odprave
kapitalizma.22 Mi pa si oglejmo, kaj je mogoe s pomojo teh pojmov
dognati o razrednem boju med delavstvom in kapitalom.
21
Sestavo kapitala je treba razumeti v dvojnem pomenu. e gre za
vrednost, jo doloa razmerje, v katerem se deli kapital na
konstantni kapital ali vrednost produkcijskih sredstev in na
variabilni kapital ali vrednost delovne sile []. e pa govorimo o
snovi, o tem, kako ta fungira v produkcijskem procesu, se deli vsak
kapital na produkcijska sredstva in ivo delovno silo; to sestavo
doloa razmerje med mnoino uporabljanih produkcijskih sredstev na
eni strani in koliino dela, ki je potrebna za njihovo uporabo, na
drugi strani. Prvo sestavo imenujem vrednostno sestavo, drugo pa
tehnino sestavo kapitala. Med eno in drugo je tesna vzajemna zveza.
Da bi to zvezo izrazil, imenujem vrednostno sestavo kapitala,
kolikor jo doloa njena tehnina sestava in kolikor odseva spremembe
v tehnini sestavi, organsko sestavo kapitala. (Marx 1961, 691.) V
gonji za dobikom je kapital prisiljen k nenehnim tehnolokim
izboljavam; s tehnolokimi izboljavami se poveuje dele produkcijskih
sredstev (dele konstantnega kapitala) v delovnem procesu in se
zmanjuje dele ivega dela (variabilnega kapitala), ki edino
proizvaja novo vrednost. Samodejna logika kapitalistinega
proizvodnega naina potemtakem pelje v zmanjevanje akumulacije
kapitala in s tem h koncu kapitalizma. K tej problematiki se bomo
vrnili v nadaljevanju.160
22
MI_postfordizem_149-202_final.in12 12
9.4.2010 9:40:47
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
Tehnoloko nasilje kapitala in politini boj delavstvaZ vpeljavo
tekoega traku, mnoine proizvodnje v velikih tovarnah in z drugimi
znailnostmi fordistinega kapitalizma23 se je povealo nasilje
kapitala nad posamezno delavko in delavcem. Fordizem je okrepil
znailnosti kapitalistine proizvodnje, ki jih je bilo sicer mogoe
opaziti e v manufakturni proizvodnji in v zgodnji industriji.
Nasilje, ki zagotavlja izkorianje, se v kapitalistini proizvodnji
kae zlasti v tem, da se celota proizvodnega procesa vse bolj
odtujuje od posamezne delavke in delavca. Ta loitev celote
produkcijskega procesa od delovne sile, ki ta proces vendarle
poganja, je dvojna: 1. Loitev materialnih moi delovnega procesa od
posamezne delavke in delavca. Ta loitev se uveljavlja zlasti kot
nasilje delovnih sredstev nad delovno silo; delavka in delavec
delata po nareku stroja, postaneta podrejeni del mainerije. Nasilje
kapitala nad delovno silo s tem privzame obliko nasilja
produkcijskih sredstev nad delavcem in delavko nasilja mrtvega dela
(dela, materializiranega, uteleenega v delovnih sredstvih) nad ivim
delom. 2. Loitev intelektualnih moi delovnega procesa od posamezne
delavke in delavca. Delavka in delavec nimata ve predstave o tem,
kako v celoti poteka delovni proces, in ga tudi nista sposobna
organizirati (kakor ga lahko, denimo, organizirata delavec in
delavka v obrti). Delavec in delavka za tekoim trakom sta lahko
slabo kvalificirana, saj se postopkom, ki jih morata opraviti na
delovnem mestu, priuita v nekaj dneh. Prav zaradi te svoje
neizobraenosti sta tudi fleksibilna, sposobna, da hitro in brez
posebnih teav prehajata z enega delovnega mesta na drugo: tudi
postopkom na novem delovnem mestu se bosta priuila v nekaj dnevih.
Ker nekvalificirana fordistina delavka in delavec zlahka prehajata
z enega delovnega mesta na drugo, lahko brez teav tudi prehajata iz
ene industrijske panoge v drugo. V fordistinem kapitalizmu delavka
in delavec vse bolj izgubljata posebnosti, povezane s panogo, v
kateri delata saj je panoga njunega dela vse bolj stvar nakljuja,
prilonosti za zaposlitev in podobno. Fordistina delavka in delavec
vse bolj postajata delavca na splono, delavstvo pa se preobraa v
proletarsko mnoico. Loitev delovne sile od intelektualnih moi
produkcijskega procesa je temeljna poteza fordizma; nanjo je mogoe
zreducirati tudi loitev delov23
Ve o fordistini fazi v razvoju kapitalizma, glej v Monik
2006.161
MI_postfordizem_149-202_final.in13 13
9.4.2010 9:40:47
POSTFORDIZEM
ne sile od materialnih produkcijskih sredstev, ki je temeljna
strukturna lonica v zaetnih fazah kapitalistinega produkcijskega
naina.24 Materialna produkcijska sredstva so namre zgolj snovna,
materialna stran intelektualnih dosekov celotne zgodovine lovetva.
Loitev proizvajalcev od produkcijskih sredstev je loitev od
materialne in duhovne razsenosti produkcijskih sredstev, je torej
hkrati materialna in kulturna razlastitev, ekspropriacija delovnih
razredov. Organizacija delovnega procesa v fordistini industriji je
bistveno bolj podvrgla delovno silo kapitalu, kakor pa jo je
kapital lahko obvladoval v zaetkih industrije in e prej v
manufakturi. A s tem, da je posploila tovarniki model, da je iz
delavk in delavcev raznih panog naredila delavce na splono, je
ustvarila mnoien proletariat, drubeno podlago za politino
organiziranje delavskega razreda.
Politino organiziranje fordistinega proletariataZnailnosti
mnoinega industrijskega proletariata izhajajo iz produkcijskega
naina, ki ta razred proizvaja, se pravi, iz specifino fordistine
organizacije eksploatacije v delovnem procesu. Ta proletariat je
delovna sila, ki je na eni strani odtrgana od intelektualnih moi
delovnega procesa na drugi strani pa je mnoina delovna sila, ki v
ekonomskem procesu deluje hkrati kot mnoina produkcijska mo in kot
mnoini porabnik proizvodov serijske mnoine produkcije. Te
znailnosti, ki izhajajo iz organizacije produkcije in
cirkulacije/porabe v fordistinem kapitalizmu, doloajo okoliine in
pogoje, v katerih se delovna sila v tej fazi kapitalizma politino
organizira. Delovna sila se politino organizira, samo e se ji
posrei, da iz delovne sile, posebne oblike obstoja kapitala,
postane delavski razred. Vzpostavitev delovne sile v delavski
razred je prvo politino dejanje delovne sile in je hkrati dejanje
razrednega boja, s katerim se delovna sila upre razrednemu boju
kapitalistinega razreda, ki jo prav dela za delovno silo, to je, za
posebno obliko obstoja kapitala (za variabilni kapital za tisti del
kapitala, ki proizvaja novo vrednost). Vzpostavitev delavskega
razreda je potemtakem doseek razrednega boja in je hkrati politino
dejanje, ki ele omogoi specifini politini boj delavskega razreda,
se pravi, po24
Prav to, da so delavke in delavci brez delovnih sredstev, da so
jim bila produkcijska sredstva v razrednem boju odvzeta, jih sili,
da morajo na trg, kjer prodajajo svojo delovno silo in se z
ekvivalentno menjavo na trgu, v cirkulaciji, izroajo izkorianju v
produkciji.162
MI_postfordizem_149-202_final.in14 14
9.4.2010 9:40:47
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
sebno delavsko razredno politiko. Torej je tudi monost delavske
razredne politike sama ele doseek razrednega boja in je le druga
stran samo-vzpostavitve delavskega razreda skoz razredni boj. V
poloaju, ki ga je doloal fordistini kapitalizem, si je morala
delovna sila najprej prisvojiti intelektualne kapacitete, ki jih ji
je bil odvzel kapitalistini razred s svojim razrednim bojem.
Delovna sila se je lahko konstituirala v razred in se vzpostavila
kot politina sila, e se je organizirala v intelektualno silo v
kolektivnega intelektualca, se pravi, v politino stranko. Politina
stranka delovne sile je bila organizacijska oblika razrednega boja,
s katero si je delavstvo najprej prisvojilo intelektualne
potenciale, ki so mu omogoili refleksijo njegovega zgodovinskega
poloaja. Kolektivni intelektualec delovne sile je bil zato nujno
teoretski kolektivni intelektualec, saj je lahko delavstvo samo s
teorijo, s teoretsko analizo kapitalistinega naina doumelo, torej
politino konstituiralo svoj drubeni in zgodovinski poloaj: to je
bila e prva politina poteza v razrednem boju delavskega razreda v
fordistinem kapitalizmu. Politine stranke delavskega razreda so se
razlikovale od drugih politinih strank, saj so se lahko vzpostavile
le tako, da so postavile pod vpraaj lastni obstoj. Za delavske
stranke je bil njihov obstoj problematien iz vrste razlogov. a.
Stranka delavskega razreda je nastala zaradi nezadostnosti v
delovni sili zato ker je fordistina delovna sila razlaena
intelektualnih razsenosti produkcijskega procesa in ker je, ire,
oropana kulturne in duhovne dediine lovetva; naloga stranke je, da
poskrbi za prisvojitev teh intelektualnih potencialov, da torej
samo sebe odpravi. b. Stranka delavskega razreda je ena izmed
strank v buroaznem politinem polju in je hkrati tudi posebna
stranka, katere cilj je odprava kapitalizma in z njim tudi
buroaznega politinega polja. Minimalno merilo, po katerem je mogoe
soditi, ali je neka stranka delavska, je potemtakem v tem, da taka
stranka ne misli, da naj bi bil njen obstoj nekaj samoumevnega, in
da zanjo tudi kapitalizem ni ne samoumeven ne nujen. Zgodovinsko se
je delavski razred organiziral v socialdemokratskih in komunistinih
strankah. Ne ene ne druge niso prile tako dale, da bi uresniile
program, ki jim je strukturno pripadal kot strankam delavskega
razreda. Socialna demokracija je od reformistine poti v socializem
e zelo kmalu prela k reformistinemu ohranjanju kapitalizma.25
Komunistine stranke pa so z dravno-partijskim modelom zadrevale
ra25
Ve o tem v Lenik 1994.163
MI_postfordizem_149-202_final.in15 15
9.4.2010 9:40:47
POSTFORDIZEM
zredni boj delavskega razreda vasih z represijo, veinoma pa
tako, da so v njegovem imenu doloale, kaj je za delovne ljudi dobro
in kaj v resnici hoejo in so tem zahtevam hkrati e tudi stregle.26
V obeh razliicah je razredni boj vladajoih zastopnikov kapitala
pridobil obliko porabnitva, potronitva: prebivalstvo je bilo na eni
strani porabnik socialne drave na drugi strani pa je zagotavljalo
porabo, ki je omogoala kapitalsko akumulacijo. V obeh razsenostih,
v politini in v ekonomski, je postal odloilen ideoloki dejavnik:
preprianje mnoic, da res potrebujejo to, kar jim nudita drava in
trg in da res potrebujejo dravo in trg, da jim kaj ponujata. Kljub
raznim proti-potronikim gibanjem, letu 1968 navkljub, ideoloki ar
porabnitva ni nikoli minil. e slabe: unienje socialne drave so
porabniki socialdemokratske drave sprejeli brez odpora, ker so jih
prepriali, da je edino pravo in zanesljivo potronitvo trno
porabnitvo. V komunistini razliici pa so se uprli, ko je zmanjkalo
ponudbe obeh strani. Veliki doseek, ki so ga v dvajsetem stoletju
izbojevale delovne mnoice socialna drava (v socialdemokratski
razliici v srediu svetovnega kapitalistinega sistema in v
real-socialistini razliici na njegovih obrobjih), je prav zaradi
politine prevlade socialdemokratskih in komunistinih strank
paradoksno postal svojevrstna zgodovinska past. Socialna drava
dvajsetega stoletja je zdaj za nazaj videti kot uresniena utopija,
a v marsiem je pomembno zavrla emancipacijske boje lovetva.
Etatistina blokada politinih procesov, ki je bila znailna za
socialno dravo v obeh razliicah, je naposled pripomogla tudi k
njenemu zgodovinskemu porazu. Socialna drava se ni zmogla ubraniti
pred neoliberalno kontrarevolucijo ne v socialdemokratski ne v
komunistini razliici. Za sedanje protikapitalistine boje je
bistveno, da doenemo, v em je bila ibkost socialne drave, da se ni
mogla upreti liberalni kontrarevoluciji.
26
Jugoslovanski samoupravni socializem je bil pomembna izjema, saj
je skual zavestno prebiti zgodovinsko jalovo alternativo med
socialdemokratskim popravljanjem kapitalizma in dravno-partijsko
reprodukcijo prehodnega obdobja. Tudi na svetovno krizo v
osemdesetih letih dvajsetega stoletja se je jugoslovanski
samoupravni socializem odzval izvirno in ustvarjalno: politini boji
v osemdesetih so v samoupravni sistem zaeli vgrajevati nove oblike
demokracije in mehanizme uveljavljanja lovekovih pravic. iroki
sloji prebivalstva teh politinih prizadevanj niso podprli, temve so
li za dravnopartijskimi (politinimi in zlasti kulturnimi)
birokracijami, ki so se tudi deklarativno odpovedale socialistinemu
projektu, odkrito prestopile na stran svetovnega neoliberalnega
imperializma in se tako ohranile na oblasti, etudi so poslej zgolj
lokalni izvrevalci svetovnega liberalnega gospostva. Neoliberalna
tranzicija je rezultat politine zmage dravno-partijskih
(real-socialistinih) nomenklatur nad zgodovinskimi doseki
samoupravnega socializma.164
MI_postfordizem_149-202_final.in16 16
9.4.2010 9:40:47
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
Socialna drava in njene mejeEtatistina struktura socialne drave
se je v obeh razliicah uveljavljala tako, da je pravno urejanje
prevladovalo nad politinimi procesi. Politine birokracije
(organizirane v srediu v vestrankarski politini establiment, v
realnem socializmu pa veinoma dejansko povsod v enostrankarski
establiment) so delovale s pomojo dravnih upravnih aparatov pod
politinimi pritiski, ki so prihajali iz zunanjosti
dravno-strankarskega aparata. Gledano za nazaj: edina razlika med
vestrankarskimi in enostrankarskimi sistemi je bila v tem, da so
bili frakcijski boji politine birokracije v meanskih demokracijah
institucionalizirani, v enostrankarskih ljudskih demokracijah pa
niso bili, kar je zmagovalnim frakcijam omogoalo, da so obasno
izloile premagane frakcije iz dravno-partijskega establimenta. V
obeh primerih je sistem dravnih institucij teil k depolitizaciji
drubenih procesov, s tem pa se je e vnaprej onesposobil, da bi se
pozneje mogel upreti neoliberalni kontrarevoluciji: neoliberalizem
je z dravnimi ukrepi brez posebnih teav nadomestil etatizirane
oblike drubene solidarnosti s trnimi mehanizmi.27 Pravni fetiizem
je znailna meanska, buroazna metoda drubenega gospostva. V
kapitalizmu sta odloilni dve razsenosti, v katerih deluje pravo:
ekonomska razsenost in politina razsenost. V ekonomski sferi pravo
zagotavlja temeljne pogoje za specifino kapitalistini nain
izkorianja. Pravo ureja produkcijska razmerja kapitalistinega
izkorianja, tako da od njih abstrahira.28 Pravo ureja procese
menjave in torej deluje na27
Jugoslovanski sistem samoupravnega socializma je poskusil
odgovoriti na zagate etatistine socialne drave. S samoupravnimi
interesnimi skupnostmi je institucionaliziral zunaj-institucionalne
pritiske na dravo-partijo, a jih je hkrati tudi depolitiziral.
Monopol politinih razprav je formalno sicer obdrala zveza
komunistov, a dejansko ga je prepustila svojemu podrejenemu
partnerju v dravnem establimentu, kulturni birokraciji. Medtem ko
se je Zveza komunistov vse bolj ukvarjala s tehninimi vpraanji
drubenega in gospodarskega managementa, je kulturna birokracija
prevzela hegemonijo z dominantno identitetno ideologijo: s tem je
priskrbela politini birokraciji legitimnost za veliki manever
odprave socializma in vpeljave liberalnega kapitalizma. Politina
birokracija je najprej ustanovila identitetne drave, potem je
podravila nekdanjo drubeno lastnino (nujen vmesni korak) in
naposled privatizirala dravno lastnino. O vlogi prava v
kapitalistinem produkcijskem nainu pravi Louis Althusser takole: []
konkretni predmet prava so kapitalistina produkcijska razmerja,
prav kolikor pravo od njih izrecno abstrahira. [] abstrakcija pa
je, prav kakor negacija, vselej doloena abstrakcija. Meansko pravo
ne abstrahira od esar koli, temve od doloenega konkretnega
predmeta, katerega delovanje 'mora' urejati, kateremu ureja
funkcioniranje namre kapitalistina produkcijska razmerja.
(Althusser 1995, 200.)165
28
MI_postfordizem_149-202_final.in17 17
9.4.2010 9:40:47
POSTFORDIZEM
podroju cirkulacije: na podroju menjave-cirkulacije meansko
pravo zagotavlja ekvivalentno menjavo, se pravi, da menjava blaga
in storitev poteka po pravini ceni, da vsakdo izmed menjalcev dobi
tisto, kar mu po pravici pritie. Buroazno pravo ureja kapitalistina
izkorievalska razmerja v produkciji prav s tem, da se omejuje na
urejanje odnosov v menjavi-cirkulaciji in prek urejanja odnosov v
cirkulaciji zagotavlja izkorianje v produkciji. Za kapitalistini
nain izkorianja je znailno, da ga omogoa ekvivalentna (pravina)
menjava med enakimi in svobodnimi osebami na svobodnem trgu. Pogoj
za specifino kapitalistino eksploatacijo je v tem, da sta sfera
menjave-cirkulacije in produkcije loeni. Meansko pravo prav s tem,
da abstrahira od sfere produkcije, zagotavlja to loitev. Buroazno
pravo s svojo abstraktnostjo louje sfero cirkulacije, ki jo ureja,
od sfere produkcije, od katere abstrahira. V politini sferi je
buroazno pravo prav tako odloilen dejavnik, saj jo konstituira.
Vzpostavitev posebne drubene sfere politine sfere, v kateri so vsi
svobodni in enaki, je zgodovinski doseek buroaznih revolucij.
Meansko pravo na podroje drave prenese model pogodbene pravne osebe
in iz nje naredi abstraktnega osebka politine sfere, svobodno in
enakopravno dravljanko in dravljana. S tem vzpostavi homogeno
polje, v katerem je mogoe drubena protislovja in antagonizme
predstaviti kot razlikujoa se politina stalia v okviru homogene
politine debate. To je bil sicer velik napredek v pacifikaciji
drubenega ivljenja vendar pa tudi velik napredek v tehniki
gospostva. Vejih drubenih sprememb poslej namre ni mogoe
uveljaviti, ne da bi spremenili pravni red: prelom v pravnem redu
pa njegovi nasprotniki zlahka prikaejo kot kritev pravnega reda.29
V moderni dravi, kakrna je nastala z meansko revolucijo, so se
politini doseki bojev delovnih mnoic nujno izrazili v pravnih
predpisih. To je bil edini nain, kako jih je bilo mogoe zavarovati
in utrditi: kot pravice iz dela in kot socialne pravice. V socialni
dravi so obojne pravice delovale kot nekakna pogodba vseh pogodb:
kot pogoji, s katerimi je bilo mogoe skleniti katero koli delovno
pogodbo, kot pogoji dravljanskega soitja. Pravice iz dela in
socialne pravice so v socialni dravi delo29
Tako, denimo, v poljudni zavesti javnih obil ta as velja, da naj
bi bile socialistine nacionalizacije premoenja kapitalistov in
veleposestnikov krivine. Velja pa tudi, da naj bi bile
denacionalizacije (in na splono privatizacija nacionalnega
bogastva) nekaj pravinega. A oboje, nacionalizacija in
denacionalizacija, sta pravna ukrepa, ki ju izvri drava v razrednem
interesu: socialistina drava nacionalizira v interesu delovnega
ljudstva, kapitalistina drava denacionalizira v interesu
kapitalistinega razreda.166
MI_postfordizem_149-202_final.in18 18
9.4.2010 9:40:48
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
vale kot minimalna raven, na kateri je bilo e mogoe in e
dopustno privoliti v izkorianje. Delovale so torej kot socialna
mezda. Uspehi v politinih bojih v socialni dravi so tako paradoksno
peljali v depolitizacijo drubenega ivljenja. Tisto, kar je bilo
politino izbojevano, je postalo pravna institucija, ki so jo
zagotavljali dravni aparati in za katero so skrbele, jo nadalje
razvijale in krepile strankarske birokracije. Kakor je
kapitalistina ekonomija integrirala delovne mnoice s tem, da jih je
naredila za svoje mnoine porabnike tako sta socialdemokratska in
realsocialistina drava depolitizirali mnoice s tem, da sta jih
naredili za porabnike svojih socialnih storitev. Enega izmed
razlogov za zgodovinsko blokado delavskega gibanja v fordistinem
obdobju kapitalizma je potemtakem iskati v porabniki naravi
fordistine delovne sile. Mnoice, ki so v sferi produkcije delovna
sila, so v sferi cirkulacije porabnik, mnoini potronik fordistino
proizvedenih mnoinih dobrin. Porabnitvo delovnih mnoic je bistvena
prvina v fordistinem kapitalizmu: zagotavlja tako trno realizacijo
proizvedenih dobrin in s tem nadaljnjo kapitalistino akumulacijo
kakor tudi socialni mir in s tem nadaljnjo reprodukcijo
kapitalistinih odnosov. Na politinem prizoriu porabnika logika
potiska delovne razrede, da se vzpostavijo v porabnike ali
potronike socialne drave. Ta logika hkrati stree interesom
strankarskih birokracij, saj se lahko uveljavijo kot posrednik, ki
prek drave zagotavlja polno zaposlenost, mnoino porabniko
sposobnost in razne socialne pravice in pravice iz dela. V tem
zgodovinskem poloaju je bilo na videz vse odvisno od ideolokega
dejavnika: od tega, ali je mogoe ohranjati pravne regulacije
socialne drave (socialne pravice, pravice iz dela in podobno) v
statusu socialne mezde. To se pravi: vse je postajalo odvisno od
tega, ali je bilo mogoe ohranjati vsaj minimalno politizacijo
drubenih odnosov, vsaj minimalno stopnjo razrednega boja, vsaj
minimalni odpor izkorianju. Br ko je popustila vsaj minimalna
politizacija delovnih mnoic, je lahko kapital vsilil svoj pogled:
socialne pravice in pravice iz dela poslej niso ve delovale kot
socialna mezda, temve kot dohodek, ki izhaja iz pravne ureditve,
torej iz zunaj-ekonomske prisile. Kapital je tedaj napadel razsipno
dravo, ki naj bi zmanjevala konkurenno sposobnost gospodarstva,
ohranjala toge delovne odnose in s tem hromila produktivno
dejavnost in podobno. S stalia kapitala so institucije socialne
drave neracionalne na dva naina. 1. Na eni strani usmerjajo del
novo ustvarjene vrednosti v socialne storitve in jih s tem
odtegujejo kapitalski akumulaciji; del vrednosti troijo167
MI_postfordizem_149-202_final.in19 19
9.4.2010 9:40:48
POSTFORDIZEM
za drage in slabo organizirane birokratske aparate drubenih
storitev (javnega olstva, zdravstva, pokojninskega sistema,
socialnega varstva), namesto da bi jo koristno investirali v
dejavnosti, ki prinaajo dobiek. 2. Pomembna podroja storitev, na
katerih bi bilo mogoe organizirati donosne dejavnosti, odteguje
kapitalski podjetnosti. Depolitizacija, ki je znailna za sedanji
liberalni kapitalizem, je potemtakem zgolj enostranska: ofenziva
kapitala je depolitizirala, to je, politino razoroila delovne
mnoice, ni pa depolitizirala kapitalistinih razredov. Z drugimi
besedami to pomeni: enostranska depolitizacija je razdrla drubeno
vzpostavitev delovne sile v delavski razred; politino dejaven je
ostal samo kapitalistini razred. e nekoliko pretiramo: edini
razredni boj, ki zdaj poteka, je razredni boj kapitalistinega
razreda. A do tega ni prilo zgolj zaradi poasne depolitizacije
delavstva, ki so jo v fordistini socialni dravi povzroali ekonomski
procesi, prakse strankarskih birokracij in strukturni uinki pravne
regulacije. Do sedanjega poloaja je prilo zaradi zgodovinske
koincidence, ki je bila brkone nakljuna: politina razoroitev
delovnih mnoic in ponovni zagon razrednega boja kapitalistinega
razreda sta sovpadla s temeljno preobrazbo v samem produkcijskem
nainu kapitalizma. Preobrazbo v produkcijskem nainu pa je povzroil
hkratni uinek dveh procesov, ki sicer nista bila povezana: uinki
razrednega boja fordistinega delavstva in doseki socialne drave ter
tehnoloka revolucija, ki so jo sproile nove informacijske in
komunikacijske tehnologije.
Tehnina sestava delovne sile in politina sestava delavskega
razredaV sodobnem kapitalizmu je prilo do temeljne preobrazbe, zato
ker se je spremenil kraj, kjer poteka tista loitev, ki je
strukturni pogoj za monost kapitalistinega produkcijskega naina.
Vse doslej je kapitalizem omogoala loitev delovne sile od
produkcijskih sredstev. Nosilci delovne sile, delavke in delavci,
so se lahko vkljuili v produkcijski proces samo prek trga, kjer so
prodali svojo delovno silo po ceni (mezdi), ki so jo doloala
zgodovinska razmerja razrednega boja, kupec delovne sile
(kapitalist) pa je potem v produkcijskem procesu uporabil uporabno
vrednost delovne sile, ki je v tem, da je sposobna proizvesti ve
vrednosti, kakor pa je sama vredna.3030
Vrednost delovne sile je sicer zgodovinska kategorija: odvisna
je od tega, kaj v nekem doloenem zgodovinskem trenutku v neki drubi
velja za eksistenni minimum, se pravi, za najmanjo koliino dobrin,
s katero je e mogoe preiveti. Vrednost delovne sile168
MI_postfordizem_149-202_final.in20 20
9.4.2010 9:40:48
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
Uporabo delovne sile, to je, izkorianje delavke in delavca, je
kapitalist organiziral z organizacijo delovnega procesa. V glavnem
si je prizadeval, da bi poveal produktivnost dela: ob veji
produktivnosti dela delavec in delavka v krajem asu proizvedeta
vrednost, s katero nadomestita svojo mezdo in lahko zaneta prej
proizvajati preseno vrednost, ki si jo prisvoji kapitalist. Tehnina
organizacija proizvodnje je potemtakem konkretni dispozitiv za
proizvajanje presene vrednosti (za izkorianje) in nespremenljiv
pogoj, ki se mu mora delovna sila prilagoditi, e hoe proizvajati.
Produkcijska sredstva so v kapitalistinem proizvodnem nainu hkrati
sredstva za izemanje presene vrednosti iz delavke in delavca in
sredstva, ki delavko in delavca prisilijo v izkorianje in ju
disciplinirajo med izkorianjem. Produkcijska sredstva s samo svojo
tehnologijo doloajo, kako delovna sila deluje med delovnim procesom
in kakna mora biti, da se bo v delovni proces sploh lahko vkljuila:
kvalificirana ali nekvalificirana, dobro izuena ali hitro
priuljiva, mona ali spretna, bliskovita ali vztrajna, rutinska ali
iznajdljiva, molea ali druabna Ko kapital vkljui delovno silo v
produkcijski proces, ko si jo torej podreja, jo hkrati tudi
oblikuje in preoblikuje: to obliko, ki jo kapital vtisne delovni
sili, da bi si jo podredil in ko si jo podreja, so teoretiki
italijanskega operaizma imenovali tehnina sestava delovne sile.31
Tehnina sestava delovne sile je potemtakem rezultat neposrednega in
konkretnega nasilja, ki ga kapital izvruje nad delavko in delavcem
je torej neposredni in najbolj konkretni rezultat razrednega boja
kapitalistinega razreda. Kapital potemtakem v prvem momentu doloa
delavko in delavca ne samo kot delovno silo, temve ju doloa kot
zgodovinsko konkretno izoblikovano delovno silo, saj doloa, kakna
je tehnina sestava delovne sile, ko deluje pod poveljstvom
kapitala. V fordistini fazi kapitalizma se ta doloitev delavke in
delavca raztegne ez njuno celotno ivljenje: kapital ju doloa kot
delovno silo in s tem odloa o njuni izobrazbi, o njunih ivljenjskih
ritmih (kdaj vstajata, kdaj spita, kdaj se zabavata), o njunem
ivljenjskem ciklu (koliko asa hodita v olo, kdaj se zaposlita,
poroita, imata otroke, odideta v pokoj), celo o njuni mentaliteti
in kulturi A vje odvisna tudi od drugih okoliin: ali so zaposleni
enakomerno vsi prebivalci deele ali pa delajo za mezdo preteno
moki, ki vzdrujejo druine; kolikna je rezervna industrijska armada
brezposelnih, ki pritiska na trg delovne sile; kdaj se otroci
ekonomsko osamosvojijo; in seveda od tega, kako dobro sta
organizirani nasprotujoi si strani v kapitalskem odnosu, delavstvo
in kapital.31
Izraz se zgleduje pri Marxovem konceptu tehnine sestave kapitala
(glej opombo 21).169
MI_postfordizem_149-202_final.in21 21
9.4.2010 9:40:48
POSTFORDIZEM
fordizmu sta delavka in delavec tudi potronika produktov
kapitalistine proizvodnje: kapital doloa, kaj bosta kupila in kdaj,
kakni bosta njuna kuhinja in spalnica, kaken hladilnik in pralni
stroj, kako se bosta oblaila, kaj bosta jedla, kaken televizor
bosta imela in kaj bosta na njem videla To so pogoji, v katerih
delavke in delavci organizirajo svoj odpor proti kapitalu. Uprejo
se lahko, le e se organizirajo v razred se pravi, uprejo se lahko
samo politino. Organizacijska oblika, ki si jo izdelajo delavke in
delavci v odporu proti kapitalu, je politina sestava delavskega
razreda. Delavstvo si politino sestavo razreda vselej organizira v
konkretni zgodovinski situaciji, ki jo v temelju doloa njegova
podrejenost kapitalu, ki jo torej nad-doloa tehnina sestava delovne
sile. Politini sestavi delavskega razreda, kakor jo nad-doloa
tehnina sestava delovne sile, pa pravimo razredna sestava
delavskega razreda. Doslej smo zgodovinski proces delavskega odpora
opisovali s stalia delavstva: podreditev delovne sile kapitalu
doloi tehnino sestavo delovne sile, ta pa nad-doloa zgodovinski
poloaj, v katerem se delavstvo politino organizira v razred. e pa
pogledamo s stalia kapitala, lahko reemo, da je tehnina sestava
delovne sile vsakokraten zgodovinski odgovor kapitala na prejnjo
razredno sestavo delavskega razreda. Strukturno je potemtakem
delavstvo vselej v prednosti e mu le zgodovinsko uspe organizirati
politino sestavo delavskega razreda.32
Elementarna struktura razrednega bojaTo elementarno strukturo
razrednega boja v kapitalizmu lahko shematino prikaemo z matrico.
Nesimetrinost med bojem kapitalistinega razreda in bojem delavskega
razreda je v matrici prikazana z razmikom med tehnoloko enotnostjo
produkcijskih sredstev in delovne sile v trenutku t (ta tehnoloka
enotnost je odgovor kapitalistinega razreda na politino sestavo
delavskega razreda v predhodnem trenutku t1) in novo politino
sestavo delavskega razreda v trenutku t, ki destabilizira32
Po teoriji, ki so jo italijanski teoretiki-aktivisti razvili v
estdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja (Romano Alquati,
Raniero Panzieri, Mario Tronti, Sergio Bologna in drugi; gl.
Turchetto 2001), vsaki stopnji v razvoju kapitalizma ustreza
posebna zgodovinska razredna sestava, katere nosilec je neka
doloena skupina delavstva. 18481871: hegemona skupina so
urbanizirani mnoini delavci na zaetkih velike industrije; 18711917:
nosilci razredne sestave so profesionalni delavci preciznih
industrij; 19171969: mnoini delavci fordistine industrije; od 1969
naprej pa naj bi postala hegemona figura proletariata drubeni
delavec.170
MI_postfordizem_149-202_final.in22 22
9.4.2010 9:40:48
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
strukturo dominacije in eksploatacije. Elementarna struktura
potemtakem ni nikakrna struktura, saj jo prelamlja notranje
protislovje, razredni boj, zato je tudi asovno premaknjena glede na
samo sebe. Zgodovinski as razrednega boja delavskega razreda je
drugaen od asa razrednega boja kapitalistinega razreda.produkcijska
sredstvat
tehnina sestava delovne silet destrukcija politina sestava
delavskega razredat-1
}
tehnoloka enotnostt
politina sestavat
Osnovno dinamiko razrednega boja lahko z matrico prikaemo, tako
da vanjo vnesemo glavna antagonistina razmerja:produkcijska
sredstvat
tehnina sestava delovne silet destrukcija odpor
}
tehnoloka enotnostt teoretska analiza kritika odpor teoriji
politina sestava delavskega razredat-1 odpor kritiki
politina sestavat
Boj delavskega razreda je dvojen: 1. V okviru obstojeih razmerij
dominacije in eksploatacije poteka sindikalistini odpor, ki
zmanjuje stopnjo izkorianja, blai surovost razrednega gospostva,
vendar ne spodnaa gospostva samega. Ta boj pripada preteklosti
razrednega boja delavskega razreda. Uspeen bo le, e se bo zavedal,
da je pravzaprav anahronistien33 in da mora potemta33
Anahronistien je glede na novo politino sestavo delavskega
razreda, ne absolutno. Glavna ideja nae konceptualizacije je prav v
tem, da ni nobenega enotnega asa strukture, da tudi ni linearnega
asa. Razredni boj delovnih mnoic proizvaja svoj zgodovinski as:
odpor v okviru razmerij gospostva in izkorianja je anahronistien,
samo e delovnim mnoicam uspe, da vzpostavijo razredno politino
sestavo, ki ta okvir revolucionarno spodbija. A v tem primeru imajo
zastarele oblike razrednega boja e tudi svoje posebno mesto in
vlogo v okviru razredne strategije delovnih razredov. Tiste
politike, ki verjamejo v absolutno zastarelost teh ali onih oblik
razrednega boja (denimo, sindikalnega odpora), so sektake in zlasti
nevarne v zgodovinskih obdobjih, ko delavstvu v dominantnih oblikah
proizvodnje presene vrednosti e ni uspelo, da se politino vzpostavi
kot razred. To je prav sedanji poloaj: delavstvo v
dominantni171
MI_postfordizem_149-202_final.in23 23
9.4.2010 9:40:48
POSTFORDIZEM
kem svojo zastarelost vdelati v samo svojo taktiko. Konkretne
taktine poteze sindikalistinega razrednega boja bodo uspene, e bodo
omogoale primarno in nadrejeno obliko razrednega boja delovnih
razredov to pa je politini boj za odpravo kapitalizma.34 2.
Politini razredni boj spodnaa samo strukturo dominacije in
eksploatacije in v tem revolucionarnem delovanju vzpostavlja
politino sestavo delavskega razreda. V vsakem zgodovinskem trenutku
se delavski razred vzpostavi ele skoz to razsenost razrednega boja.
Ta boj ima dve raznorodni sestavini. a. Na eni strani teoretsko
analizira in praktino kritizira-odpravlja konkretno zgodovinsko
tehnoloko enotnost, ki jo v tem trenutku uveljavlja razredni boj
kapitalistinega razreda. b. Hkrati pa opravlja samokritiko, s
katero se emancipira od poprejnjih oblik razrednega boja delovnih
mnoic, ki so v tem trenutku e anahronistine. Najuspeneja
samokritika je v tem, da pretekle oblike razredne politine sestave
vdela, integrira v strategije sedanje politine sestave. Fordizem je
tako iz tovarne izgnal strokovnega delavca in ga nadomestil s slabe
izobraenim delavcem. Fordistini delavec je bistveno bolj odvisen od
kapitala, saj se na vsakem novem delovnem mestu vsakokrat priui
zgolj operacijam, ki veljajo na tem mestu. Fordistini delavec je
tudi bolj podrejen notranji tovarniki hierarhiji kakor strokovni
delavec precizne industrije. Na zaetku je fordizem iz tovarne
izgnal sindikate. S asom si je fordistini kapital podredil celotno
ivljenje delovnih mnoic tako pri delu in v produkciji kakor v
prostem asu in konsumpciji. Vendar se je delavstvo prav v tem novem
poloaju, ki ga je ustvaril kapital, ko je razbijal politino sestavo
predfordistinega strokovno usposobljenega proletariata,
organiziralo v novo razredno sestavo, s katero je ustvarilo
socialno dravo. Socialna drava je organizirala ponovno prisvajanje
drubenih moi, ki jih je bil kapital odvzel celotni drubi. Na svoj
etatistini nain je vraala intelektualne moi produkcijskih procesov
vsem pripadnikom drube skoz javno olstvo; solidarnost med
geneprodukciji, v kognitivni produkciji, se e ni razredno politino
organiziralo. Edina politina oblika razrednega boja delovnih
razredov je ta as e zmerom sindikalni boj, ki ga bojuje
industrijski proletariat.34
Sindikati delujejo dobro kot sredia odpora proti nasilju
kapitala. Uspeh izostane deloma, br ko svoje moi ne uporabljajo
stvari primerno. Uspeh izostane povsem, br ko se omejujejo na
majhne praske z uinki obstojeega sistema, namesto da bi ga hkrati
poskuali spremeniti, namesto da bi uporabljali svoje organizirane
sile kot vzvod za dokonno osvoboditev delavskega razreda, to je, za
dokonno odpravo mezdnega sistema. (Marx 1968a, 220.)172
MI_postfordizem_149-202_final.in24 24
9.4.2010 9:40:48
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
racijami je znova vzpostavljala zunaj kapitalskega odnosa in
zunaj trnih odnosov (a tudi zunaj tradicionalnih sorodstvenih
odnosov) s pokojninskimi sistemi; povrnila je drubeno solidarnost z
javnim zdravstvom in socialnim skrbstvom. Neoliberalni kapitalizem
je napadel prav te pridobitve fordistine razredne sestave
delavskega razreda. Vendar pa tokrat ni bilo zadosti, da bi kapital
zgolj z novo tehnino sestavo delovne sile razkrojil poprejnjo
politino sestavo delavskega razreda. Nekdanji zgodovinski proces,
ko je kapital s tehninimi reorganizacijami delovnih procesov
nenehno lovil delavski razred, razbijal njegovo politino sestavo,
zato pa od proletariata dobival nove in nove ter vse moneje
politine odgovore, je namre izhajal iz temeljne strukturne
znailnosti tradicionalnega kapitalizma: iz tega, da je
kapitalistini produkcijski nain strukturno omogoala loitev delovne
sile od produkcijskih sredstev.
Romantika buroaznih revolucij in teoretska narava proletarskih
revolucijZdaj lahko teoretsko zgrabimo nesimetrinost med razrednim
bojem kapitalistinega razreda in razrednim bojem delavskega razreda
tisto nesimetrinost, ki jo je Marx opisal literarno uinkovito, a
vseeno le predteoretsko, zgolj v njenem revolucionarnem trenutku, a
zato v simptomnem momentu:Buroazne revolucije, kakrne so bile
revolucije 18. stoletja, drve hitreje od uspeha do uspeha, njihovi
dramatini efekti prekaajo drug drugega, ljudje in stvari se zde
vkovani v aree briljante, ekstaza je duh, ki preveva sleherni dan;
toda kratkotrajne so, kmalu doseejo vrhunec in dolgotrajen maek
prevzame drubo, preden se naui trezno prisvajati rezultate svojega
obdobja notranjega viharja in zagona. Nasprotno pa proletarske
revolucije, kakrne so revolucije 19. stoletja, nepretrgano
kritizirajo same sebe, se neprenehoma ustavljajo v svojem lastnem
toku, povraajo se k na videz doseenemu, da bi zaele spet znova,
rogajo se neusmiljeno-temeljito poloviarstvu, ibkosti in klavrnosti
svojih prvih poskusov, zdi se, da meejo svojega nasprotnika le zato
ob tla, da bi se napil iz zemlje novih moi in da bi nato e
ogromneji znova vstal proti njim, vedno znova se zgroze pred
nedolono ogromnostjo svojih lastnih ciljev, dokler ne pride do
poloaja, ki popolnoma onemogoa vrnitev in ko razmere same kliejo:
Hic Rhodus, hic salta! Tu je roa, tu plei!35
Buroazne revolucije prehitevajo same sebe proletarske revolucije
pa se nenehno ustavljajo, ker same sebe kritizirajo in ker je
samokritika35
Marx 1967, 456457 (glej tudi opombo Boidarja Debenjaka k temu
odlomku v tej izdaji).173
MI_postfordizem_149-202_final.in25 25
9.4.2010 9:40:48
POSTFORDIZEM
njihov konstitutivni moment. Zdaj vemo, da meanske revolucije
same sebe prehitevajo, ker jih potiska naprej revolucionarni boj
delovnih razredov, ta boj, ki ga morajo ravno zaustaviti da bi si v
dolgotrajnem porevolucionarnem maku lahko prisvojile doseke
revolucije kot doseke kapitalistinega razreda. Zanos meanskih
revolucij in kontrarevolucij (moramo dodati danes, po tranziciji
devetdesetih let) je laen patos, prav zato ker se je e vnaprej
odpovedal tistemu, kar ga poganja, odrekel se je svoji realni bazi,
razrednemu boju delovnih razredov. Meanski patos je umetnostna
oblika, samoprevara,36 ki prikriva buroazno omejeno vsebino
buroaznega boja; to je veliki trenutek ideolokih specialistov,
proizvajalcev prevar, nacionalnih literatov, recitatorjev velikih
parol in praktikov majhnih sleparij. Ideoloki patos je tu zato, da
zatre zgodovinsko mo revolucije, da prikrije svojo lastno resnico.
Resnica romantinega patosa meanskih revolucij in kontrarevolucij so
njihovi pisarniki vojskovodje37 in tolste betice raznih Ludvikov
XVIII. in Jelcinov. Buroazna revolucija samo sebe prehiteva, zato
ker se hoe im prej ustaviti, ker hoe im prej vzpostaviti
post-revolucionarno trezno fazo v kateri organizira novo tehnino
sestavo delovne sile in predela celotno drubo v slubi te nove
organizacije kapitalistinega izkorianja. Nasprotno proletarska
revolucija samo sebe nenehno kritizira ker se mora kar naprej
reevati spon poprejnje politine organizacije, neustreznih oblik, ki
jih je delavstvo iznalo v preteklih zgodovinskih situacijah in ki
so glede na soasno fazo razvoja kapitalizma e zastarele. Potem ko
je kapital izvril praktino kritiko poprejnje politine sestave
delavskega razreda, s tem da jo je razkrojil z novo tehnino sestavo
delovne sile, mora delavstvo opraviti teoretsko analizo nove faze
kapitalizma, ki je hkrati politina samokritika poprejnje politine
sestave razreda in zasnutek nove politine sestave, s katero se
delovna sila ponovno vzpostavi v razred. Proletarska revolucija in
delavsko gibanje na splono samo sebe nenehno kritizira, ker le tako
lahko prehiteva razredni boj kapitalistinega razreda. Marx opisuje
temeljno razliko med politino sestavo buroaznega razreda in
politino sestavo proletarskega razreda. Buroazija se lahko
emancipira kot razred, samo e zrevolucionira celotno drubo: dosei
mora, da jo mnoice priznajo za splonega reprezentanta vse
drube,3836 37 38
Marxov izraz (ibid., 454). Ibid. [] se doloen razred, iz svojega
posebnega poloaja, loti splone drubene emancipacije. Ta razred
osvobodi vso drubo, toda samo s predpostavko, da je vsa druba v
poloaju tega razreda, da ima npr. denar in izobrazbo oziroma ju
lahko poljubno174
MI_postfordizem_149-202_final.in26 26
9.4.2010 9:40:49
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
pognati jih mora v drubeno revolucijo da bi dosegla svoje delne,
omejene, sebine razredne cilje. To je mogoe le, e v drubi zaneti
trenutek splonega bratenja, e prebudi revolucionarni afekt v
mnoicah, e jih zaslepi z iluzijami, z umetnostnimi oblikami in
samoprevarami. Buroazna kultura z Biblijo, z grko-rimsko klasiko, z
literarnim kanonom je prava izposojevalnica mask in preoblek, ki
pomagajo zakuhati revolucionarni afekt prav zato ker se buroazna
kultura, se pravi, kultura na splono, kultura sans phrase,
prikazuje kot univerzalni zgled, kot vsesploni humanistini model,
ki, osvobojen svojih drubenih in zgodovinskih pogojev, e od vsega
zaetka visi v zgodovinskem vakuumu, na venem nebu vesoljnega
lovetva. A pride as, ko je treba rei Stoj!, ko mora trezni raun
pregnati razgreti afekt, ko je revolucije konec in se zane
postrevolucionarna razredna vladavina.39 Politina sestava
buroaznega razreda se torej skandira v dihotomiji afekt/revolucija
raun/post-revolucija. Slepilni oznaevalci, ki so nekdaj netili
revolucionarni afekt, preivijo v sploni kulturi, se pravi, v
vladajoi ideologiji, afekt pa se udomai v splone oblike pristajanja
na podrejenost (domoljubje, politina kultura in podobno). V
nasprotju s tem proletarska revolucija [] ne more rpati svoje
poezije iz preteklosti, temve le iz prihodnosti:40 ne iz splone
kulture in domainske omike, temve iz teorije. Saj se ne more
sproiti, dokler se ne otrese vse prazne vere v preteklost.41
Buroazno trojko jezik, strasti in iluzije mora zamenjati
proletarska trojka govorice, strasti, teorije. Strast se iz
umetnostne kulture prestavi v teorijo. Buroazna revolucija si je
jezik, strasti in iluzije sposojala v preteklosti, iz Biblije in
pri rimski republiki proletarska revolucija mora sama iznajti svoje
govorice, izdelati svoje teorije, v katerih se vigajo njene
strasti.42 Buroazna strast je kultivirana, se pravi, sposojena;
proletarska strast je teoretska.
dosee. Noben razred [] ne more igrati te vloge, ne da bi izzval
v sebi in mnoicah trenutek entuziazma, trenutek, v katerem se brati
z drubo vobe in se zliva z njo, ko ga z njo zamenjujejo ter ga
obutijo in priznavajo za njenega splonega reprezentanta []. Samo v
imenu splonih pravic drube lahko poseben razred zahteva zase splono
oblast. (Marx 1979, 204.)39 40 41 42
Kar tukaj, povzemajo Marxa, piem o buroaznih revolucijah 18.
stoletja, velja tudi za buroazne kontra-revolucije ob koncu 20.
stoletja. Ibid., 455. Ibid. Marx parafrazira Heglov obrazec: Ni
velikega se ne izvri brez strasti. A e je v meanskih revolucijah
strast potrebna zato, da njihovi akterji sami sebi prikrijejo
buroazno omejeno vsebino svojih bojev in ohranijo svoj zanos na
viini pa je prole175
MI_postfordizem_149-202_final.in27 27
9.4.2010 9:40:49
POSTFORDIZEM
Buroazija mora torej zaustaviti revolucijo in revolucionarni
afekt pogasiti z racionalno kalkulacijo: a s tem likvidira tudi
teoretski moment v revolucionarnem afektu. Zatoli mora drznost
misli, predrznost, nesramnost teoretskega postopka udomaiti
intelektualne dejavnosti v tehtnem, treznem, akademskem raunu
trgovskega pridobitnika, industrijskega zajedavca, borznega
kramarja. Z znanjem zatira teorijo.
Znanje in teorijae ima torej pri intelektualnih dejavnostih v
razrednem boju buroazije glavno vlogo znanje, s katerim se
organizira nova tehnina sestava delovne sile in okoli nje druba na
splono je v razrednem boju delovnih razredov odloilna teorija, ki
sploh ele omogoa politini odgovor na razredni boj kapitala in s tem
politino vzpostavitev delovne sile v delavski razred. Teoretska
praksa je v zgodovinskih okoliinah razrednega boja nujno in
neloljivo kritina in politina teoretska praksa. Teorija je teorija
po tem, da teoretizira svojo lastno prakso.43 V okviru nae tukajnje
problematike to pomeni, da zgodovinsko-drubena teorija analizira
neko zgodovinsko proizvedeno tehnino sestavo delovne sile, se
pravi, znanstveno-tehnino organizacijo delovnega postopka in
drubeno strukturacijo, ki se kristalizira okoli tega postopka. To
organizacijo in to strukturacijo lahko analizira asovno, se pravi,
kot zgodovinsko nastali; lahko pa ju analizira tudi soasno, se
pravi, v protislovnosti in heterogenosti procesov, ki potekajo
hkrati. 1. e hoe teorija organizacijo delovnega postopka in drubeno
strukturacijo prouevati zgodovinsko, ju mora analizirati kot metodi
za produkcijo presene vrednosti se pravi, da ju mora obravnavati
kot uinek razrednega boja kapitalistinega razreda. Ko teorija v
analizo vpelje razredni boj, pa mora konceptualizirati heterogenost
in protislovnost drubenih procesov (ne-celost drube), procese
odpora in procese dominacije-totalizacije drubenih razmerij, ki jih
sproa razredni boj vladajoega razreda. Interpretacija procesov,
praks in njihovih uinkov je del teh procesov in praks samih:
izkorianje ne bi bilo mogoe, e se izkoriani ne bi vdali vanj. Br ko
pa mora teorija analizirati procese skupaj z njihovimi ideolokimi
razsenostmi, ki te procese interpretirajo od znotraj, s poloajev,
ki jih ustvarjajo ti procesi in te prakse same se moratarska strast
potrebna, ker je zgodovinska naloga preteka in je zavest o njeni
veliini e preve jasna.43
Sociolog Pierre Bourdieu pravi temu refleksivnost teoretskega
postopka (Bourdieu in Wacquant 2006).176
MI_postfordizem_149-202_final.in28 28
9.4.2010 9:40:49
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
tudi sama teorija umestiti glede na ideoloke
interpretacije-mehanizme in glede na procese, ki jim ideoloke
razsenosti pripadajo. To pa pomeni, da mora biti teorija umeena v
te procese same v predmet svoje analize. Teorija mora torej
konceptualizirati svoje lastno mesto v drubenih procesih, ki jih
prouuje. Ker ti procesi ne potekajo v okviru kakne totalnosti,
temve totalnost zgolj proizvajajo kot been uinek razrednega boja,
mora torej teorija konceptualizirati svoje mesto v razrednem boju.
Glede na to, da teorija analizira tehnino sestavo delovne sile in
ideoloke mehanizme, ki to sestavo omogoajo, reproducirajo in
razvijajo, se mora nujno umestiti na kraj, od koder je mogoa
interpretativna-spoznavna razgradnja, analiza tehnine sestave
delovne sile. Ta kraj, od koder lahko teorija analizira izkorianje,
torej kritizira njegovo ideologijo, je neizbeno kraj v razrednem
boju: natanneje, ta kraj pripada tisti razredni sestavi delavskega
razreda, ki bo odgovor na tehnino sestavo delovne sile, ki jo
teorija pravkar analizira. To pa pomeni, da mesto teorije v
razrednem boju pripada razredni sestavi, ki je v dejanskosti
drubenih bojev e ni. Prav ta teoretska obdelava, ki pripada
razredni poziciji, ki je v dejanskosti e ni, pa bo pripomogla k
vzpostavitvi te razredne pozicije. 2. Teorija se lahko loti tehnine
sestave delovne sile tudi so-asno, v sinhroniji. e naj jo analizira
teoretsko, jo mora analizirati kot metodo za produkcijo presene
vrednosti. Torej kot obliko razrednega boja kapitalistinega
razreda. In logika teoretskega postopka stee naprej kakor zgoraj.
Teorija se proizvaja s pozicije, ki v dejanskosti e ne obstaja in
ki je lahko ele produkt teoretske prakse v njeni refleksivnosti.
Teoretska praksa je v istem ontolokem poloaju kakor politina praksa
delavskega razreda: tudi politina praksa delavskega razreda se
izvruje s pozicije, ki jo mora delavski razred s svojim razrednim
bojem ele vzpostaviti.4444
V Nemki ideologiji pisca razvijata to problematiko e v
idealistinem obzorju kot problematiko razvoja proletarske zavesti.
A logika je ista: proletariat si zavest pridobi skoz revolucionarni
proces, a e hoe revolucionarni proces sproiti, e mora imeti vsaj
minimalno zavest. A tudi teorija, ki jo pisca Nemke ideologije
izdelujeta, se e proizvaja s proletarskega stalia, ki ga v
dejanskosti e ni: vendar pa je njuno delo prvi korak pri izdelavi
proletarske pozicije torej je teorija s svojo udelebo v
revolucionarnem procesu reitev paradoksa proletarske zavesti. Ista
je logika Freudovega odkritja: Freud je odloilni epistemoloki
preboj naredil s tem, da je opustil katartino metodo, pri kateri
sta z Breuerjem hipnotizirala pacientke. Za ta preboj je moral
Freud konceptualizirati razmerje med terapevtom in pacientko, ki je
omogoalo hipnozo in njene terapevtske uinke: koncept tega razmerja
koncept transferja pa je mo177
MI_postfordizem_149-202_final.in29 29
9.4.2010 9:40:49
POSTFORDIZEM
Zgodovinsko-drubena teorija torej analizira neko zgodovinsko
nastalo tehnino sestavo delovne sile. A tehnina sestava delovne
sile je e ideoloko posredovan preplet heterogenih procesov in
antagonistinih praks odpora in obvladovanja, katerih vsakokratni in
nikoli vnaprej zagotovljen uinek je produkcija presene vrednosti na
neki zgodovinsko doloen nain, v naem primeru na kapitalistini nain.
Posebnost kapitalistinega naina produkcije presene vrednosti je v
tem, da produkcije presene vrednosti ne predstavlja kot izkorianje:
institucionalizira jo kot ekvivalentno menjavo v sferi cirkulacije,
v sferi produkcije pa kot podreditev tehninim zahtevam delovnega
postopka in ne kot odvzemanje dela na novo ustvarjene vrednosti
neposrednemu proizvajalcu na osnovi razmerij osebne odvisnosti.45
Analiza produkcije presene vrednosti se mora e od vsega zaetka
sooiti z ideoloko interpretacijo tega procesa, ki zavzema mesto
teoretske analize in ki taji proces izkorianja. Za teoretsko
analizo ni zadosti, da pokae, da ideoloka predstava mistificira,
prikriva proces izkorianja analizirati mora tudi, kako prav
prikrivanje procesa izkorianja omogoa ta proces. Zato ni dovolj,goe
izdelati ele z analitine pozicije. A analitina pozicija je mogoa
ele na podlagi teorije transferja.45
Delavec je odvisen od kapitala, ne od kapitalista. Zato je mogoa
kapitalistina akumulacija tudi brez kapitalistinega razreda to so
dokazali realni socializmi. Zadosti so managerji: managerji na
posebej tehnokratske skupine v podjetjih; managerji na splono
politina in ideoloka (kulturnika) birokracija. Ironino so prav
managerji, ki so v realnem socializmu dokazali, da kapitalistini
razred ni nujen, odigrali odloilno vlogo pri obnovi kapitalistinega
razreda: oni sami so postali kapitalisti. Njihov razredni interes
pri tem je oiten: z neoliberalnim kapitalizmom so se znebili
odgovornosti za socialno varnost in drubeno kohezijo na splono.
Zdaj jih legitimira zgolj profit se pravi, legitimirajo jih zgolj
rezultati izkorianja. Teoretski problem je tale: e je bila ideoloka
podlaga legitimnosti realnih socializmov v tem, da so vladajoe
skupine zagotavljale socialno varnost in drubeno solidarnost je
ideoloka podlaga sodobnega kapitalizma izkorianje samo. V
socializmu so delovni razredi za podrejanje zahtevali povrailo v
sodobnem kapitalizmu dajejo izkorievalcem legitimacijo za
izkorianje skupaj s plodovi svojega dela. Izkorianje je zdaj
postalo ideoloka podlaga za izkorianje. Tu moramo ponovno opozoriti
na posebnost jugoslovanskega samoupravnega socializma: z delavskim
samoupravljanjem je poskusilo odloanje o kapitalski akumulaciji
prenesti na tiste, ki akumulacijo ustvarjajo. Kle pa je bila v
temle: v fordistinem produkcijskem nainu delavci niti kolektivno ne
morejo nadomestiti managerjev, saj so jim intelektualne moi
produkcijskega procesa odvzete kot razredu; dravno-partijski model
pa je mogo prav le v poloaju, ko so delovnim razredom odvzete
intelektualne potence produkcije (in drubenih procesov na splono).
To pa pomeni, da so samoupravni socializem odpravili prav v
zgodovinskem trenutku, ko bi lahko zares zael delovati: v asu, ko
je prevladal postfordistini produkcijski nain. Managerji so morali
postati kapitalisti saj bi jih drugae delavski sveti odloili na
smetie zgodovine. Partijska drava je morala postati drava kapitala
saj bi sicer svobodna asociacija proizvajalcev pognala na smetie
zgodovine tako partijsko kakor kulturniko birokracijo.178
MI_postfordizem_149-202_final.in30 30
9.4.2010 9:40:49
D E L OV N I
RAZREDI V SODOBNEM KAPITALIZMU
da teorija odpravi ideoloko mistifikacijo narobe, pokazati mora,
da je ta mistifikacija nujna, da lahko proces, ki ga
zanika-prikriva, sploh stee. Pri analizi kapitalistinega
produkcijskega naina zato ni zadosti, da teorija pokae, kako so
mezda, cena in profit zgolj obrnjene, ideoloke oblike, v katerih se
akterjem kapitalistine produkcije neposredno prikazujejo vrednost
delovne sile, vrednost in presena vrednost temve mora zlasti
pokazati, kako te preobrnjene oblike omogoajo kapitalistini
produkcijski nain. Ker pa te ideoloke neposredne oblike delujejo na
mestu vrednosti, presene vrednosti, vrednosti delovne sile in jih
prikrivajo, mora teorija najprej teoretsko proizvesti,
skonstruirati tista dejanska razmerja, katerih prikrivajoe
sprevrene oblike so te intuitivne in samoumevne oblike ideolokega
prikazovanja. Vlogo obrnjenih ideolokih oblik pri vzpostavljanju,
ohranjanju in razvijanju kapitalistinega naina bo torej teoretska
analiza lahko dognala, e bo analizirala razmerje med svojimi
konceptualnimi konstrukti (vrednostjo, preseno vrednostjo in
vrednostjo delovne sile) in neposrednimi intuitivno samoumevnimi
drubenimi pojavi, ki jih edine vidijo neposredno vpleteni akterji
(ceno, profitom, mezdo). Temeljna naloga teorije je potemtakem, da
obdeluje razmerje med seboj samo in ideologijo. Vendar ne na
razsvetljenski nain, ki bi demistificiral ideologijo, jo razkrinkal
kot la in podobno temve tako, da pokae, kako ideologija kot dejavno
nasprotje teorije, kot tisto, kar teorijo hkrati nadomea in
onemogoa, producira in reproducira razmerja zatiranja in
izkorianja. A ideologija neposrednih intuitivno vsiljujoih se oblik
kapitalistinih odnosov se sistematizira v vednostno disciplino, ki
ureja, ohranja in obnavlja razmerja, v katerih se producira presena
vrednost v politino ekonomijo. Zgodovinska in drubena teorija je
zato nujno kritika politine ekonomije. Teoretska kritika politine
ekonomije naredi ekonomsko znanost za notranji moment teorije:
pokae, kako ekonomska znanost utemeljuje in univerzalizira znanje,
ki je nujna prvina v razrednih praksah kapitalistinega izkorianja.
Buroazna druba in kapitalistino izkorianje temeljita na znanju
emancipacija od njiju pa ni mogoa brez teorije. V fordistini fazi
to antagonistinima razredoma postavlja posebne probleme. Kapital
resda dekvalificira delavca za tekoim trakom, ki je odtujen od
intelektualnih potencialov produkcije; a hkrati si mora ustvariti
specialistine delavce na podroju znanja, se pravi, na podroju
proizvodnje uporabne vednosti v slubi kapitala. To skupino mora
kapital ohranjati na svoji strani in v antagonizmu proti delavcem v
izvrilni proizvodnji. Ideoloki pro179
MI_postfordizem_149-202_final.in31 31
9.4.2010 9:40:49
POSTFORDIZEM
blem kapitala je potemtakem, da mora uveljavljati znanje proti
teoriji. Te naloge v naelu seveda ni mogoe reiti a v praksi jo
nenehno reujejo ideoloki aparati kapitalistine drave od osnovne ole
do univerze, od raziskovalnih intitutov do akademij. S stalia
delavskega gibanja je to problematiko zajel leninistini obrazec o
vnaanju zavesti v proletariat. Ob vseh politinih problemih, ki jih
je ta kompleks porajal v celotnem dvajsetem stoletju, v naelu tu
vendarle ni problema: kapitalistini razred hkrati odtujuje
intelektualne potenciale produkcijskega procesa industrijskemu
proletariatu in zatira teoretske prakse pri intelektualnih
producentih. To je bil zadosten temelj za uspeno praktino
zaveznitvo med (napredno, to je teoretsko) inteligenco in
industrijskim proletariatom v 20. stoletju. Prav to zaveznitvo je v
raznih vrstah socializma 20. stoletja izbojevalo, da si je druba
mnoino prisvojila intelektualne produkcijske moi. A v zadnji
tretjini 20. stoletja je notranja logika kapitalistinega naina
odstavila z vodilnega poloaja industrijsko proizvodnjo in postavila
kognitivne, intelektualne, vednostne dejavnosti na hegemoni poloaj
v produkciji. V teh dejavnostih so najpomembneje produkcijsko
sredstvo intelektualne moi a od tega produkcijskega sredstva
delavke in delavci niso ve loeni. Zdi se, da ni ve strukturne
podlage, ki bi omogoala nadaljevanje kapitalistinega produkcijskega
naina. Zdi se, kakor da so delovni razred