Popótovanje Nikolaja Nikiãa - Cloverleaf-mallPOPÓTOVANJE NIKOLAJA NIKIâA BESeDA 7 pozneje. Pri‰la je mimo, Bog védi odkod; jaz sem slonel ob kostanju in kostanj in bela cesta

BESeDAPOPÓTOVANJE NIKOLAJA NIKIâA

1

Ivan Cankar

PopótovanjeNikolaja Nikiãa

BESeDA

E L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S


2

BESeDA

Ivan CankarPOPÓTOVANJENIKOLAJA NIKIâA

To izdajo pripravilFranko [email protected]

ISBN 91-7301-139-8

[email protected]

www.omnibus.se/beseda


3

l

Nehalo je deÏevati, in zapihal je mrzel veter. Na za-hodu je obrobila oblake rdeãa svetloba in na zvo-

nikih se je zalesketalo mokro zlató. Ali ta svetloba je tre-petala kakor umirajoãa sveãa; Ïarki so bledeli ter se dvi-gali in Ïe so segale ‰iroke sence preko ceste in poslopijter zagrinjale mesto v vlaÏno sivo haljo.

Nikolaj si je zavihal ovratnik, da bi se ne prehladil;stopal je varno in oprezno, zakaj po tlaku so se razpro-stirale rumene luÏe. Njegov spremljevavec Dioniz se nibrigal mnogo za te stvari; hodil je malomarno in njegovprozorni havelok je frfotal veselo po zraku.

»Stopiva tu notri; krãma nedostojna, toda vino po‰te-no!«

»Kakor se vam zdi,« je odgovoril Dioniz ter zavil ssvojim znancem v dolgo temno veÏo. Na pragu je stalkrãmar, debel ãlovek s ãemernim obrazom in s pisanoãepico na glavi. Krãma je bila res nedostojna. Od stro-pa je visela umazana svetilka ter razsvetljevala ãetverosivih sten. Stolov ni bilo; ob stenah dolge, rdeãe pobar-vane klopi; mize surovo rezane in ‰e vlaÏne in umaza-ne od razlite pijaãe.


4

»·e vse kakor nekdaj! . . .« Nikolaj se je ozrl po sobiin poseben smehljaj mu je zatrepetal na ustnicah.

»Cele dolge veãere sem presedel v tej beznici; takratko sem bil ‰e velik in ponosen ãlovek . . . ko je bila ‰eprihodnost pred menoj. Zató zahajam najraj‰i tu sem.«

»Ali ste bili tudi vi kdaj velik in ponosen ãlovek?»Niã veã o tej stvari . . . pijva!«Zaspani krãmar je prinesel vina, obstal za trenutek

poleg mize, ‰tudiral svoja gosta ter se vrnil k durim.Nikolaj je pokusil vino, nató se je naslonil ob zid ter

se zagledal v strop. lz njegovih oãí je sijalo nekaj sanja-vega, pol veselega, pol otoÏnega. Zapalil si je smotko.

»Dà, Dioniz . . . to vam je Ïivljenje, kakr‰no je moje!Popótovanje . . . ãlovek nima dóma, in vi ne veste, kajje dom. Posebno ob nekaterih ãasih, na Sveti veãer reci-mo, bi se ãlovek najraj‰i razjokal. âuti se takó osamlje-nega in . . . starega! Dà, starega! Zdi se mi kot da bi imelvse Ïivljenje za seboj . . . kot da bi se preganjal po sve-tu samo ‰e zategadelj, ker se je paã treba poganjati . . .Dà, dà, kadar pijem to ãudovito vino s Tr‰ke gore, se meprime zmerom melanholija.«

Dioniz je naslanjal glavo v dlani. Njegov kozarec je bilprazen.

»Glejte, meni ni treba ni vina s Tr‰ke gore; predragoje zame. Tudi brez vina me obide melanholija, ãe le sto-pim na cesto in vidim par neumnih obrazov. ln celó tega


5

ni treba. Kadar sedim v svoji sobi, moram delati z vsoglavo in z vsem srcem, ali pa misliti na kakr‰nokoli bu-dalost; ãe bi mislil náse, bi vzel vrv ter se obesil; na stro-pu moje sobe je namreã moãna Ïelezna kljuka, vrag vediãemú. Mene zeló Ïenira ta kljuka, pohuj‰uje me.«

Dionizu je stopila kri v lica in njegov kozarec je bilvdrugiã prazen.

Nikolaj je stresel z glavo; pogladil se je po ãelu ter seglasno zasmejal. Odmevalo je samotno in dolgoãasnokakor po mrtva‰nici.

»No, no . . . prosim vas! Takó daleã ni treba tirati tehstvarí. Îivi se, kakor je. Vse je odvisno od ãloveka same-ga. âe vas doletí kaj neumnega, se zavijte v suknjo ter simislite, da se vam niã ni pripetilo. âlovek je nesreãensamó, ãe se ukvarja s svojo nesreão. Predstavljajte si, dase vam godi imenitno, in godilo se vam bo imenitno!«

Dioniz se je nasmehljal.»ln takó dalje! . . . Ali ste Ïe kdaj umirali?«»Nikoli,« je odgovoril Nikolaj zaãuden in prestra‰en.»Glejte, jaz umiram skoro vsak veãer. Zdi se mi, da

prihaja moja zadnja ura. Moje srce zastane, in v prsih mije prazno. Ne morete si misliti, kako je ãloveku, kadarumira. Spomni se, da ni v svojem Ïivljenju napravil niãe-sar dobrega, niãesar velikega, in od Ïalosti in kesanjaumira tudi njegova du‰a. Samó zató bi izpraznil rad


6

najmanj‰i predal svojega srca, da bi mi ne bilo takoteÏko, kadar pride zadnja ura . . .«

»Kaj vam prihaja na pamet!«»Na stran torej; to so grenke stvari . . . in vino je slad-

ko . . .«ln Nikolaj je naroãil drugo steklenico. Molãala sta ne-

kaj ãasa obá. Nikolaj se je igral s kozarcem; napósled jenekoliko vzklonil glavo ter pogledal Dionizu naravnostv oãi z veselim, skoro otro‰kim smehljajem.

»Ali se kdaj spominjate na Heleno?«Dionizu se je ãelo nagubalo, in v senca mu je stopila

rdeãica.»Dà, spominjam se . . .« je odgovoril poãasi in neka-

ko zlovoljno; ozrl se je v Nikolajev obraz, in ko je zapa-zil njegov nedolÏni smehljaj, je stisnil ustnice; nató si jenatoãil vina ter izpraznil kozarec na du‰ek.

»Spominjam se, da . . . Nekoã sem popótoval — iz-gubljen ãlovek — po na‰i prostrani domovini in takosem pri‰el v najlep‰i kraj na svetu. Zelena dolina, sredidoline potok, ob potoku z belim peskom posuta cesta inob cesti, skrite v drevju, lepo pobeljene hi‰e. Nad doli-no nizek holm, pora‰ãen z visokimi kostanji. Takó semromal navzgor po beli poti, pred visokimi kostanji. Mojesrce je bilo mirno in lehko, ãetudi so bili ãevlji strgani inso bile moje hlaãe skresane . . . ln takrat sem videl Ïen-sko, kakr‰ne nisem videl v svojem Ïivljenju ne prej ne


7

pozneje. Pri‰la je mimo, Bog védi odkod; jaz sem slonelob kostanju in kostanj in bela cesta pred mano in veszeleni gozd in vsa zelena dolina tam doli, vse se je zazi-balo pred mano. Na ovinku je izginila za kostanji belaobleka in je izginilo dvoje velikih, mokrih, nedolÏnih oãi. . . Kaj mislite, kaj se mi je hotelo, da bi storil v tistemtrenutku?«

Nikolaj ga je pra‰al z oãmi.»Pogledal sem na debelo vejo nad sabo, in Ïal mi je

bilo, da nisem imel vrvi pri sebi . . .«»Ne budalite . . . to so ekstravagance, niã drugega!«»Niso ekstravagance. Pomislite! . . . âlovek ugleda

pred sabo nekaj ãudovitega in spozna, da je to edini ciljnjegov. âe spozna obenem, da tega cilja ne more doseãi,kaj mu potem ostane, pra‰am vas? âe je pameten, seobesi, in stvar je pri kraju! No, jaz se nisem obesil in setudi ne mislim. Meni je usojeno, da nosim to breme dokonca . . .«

Nikolaj je molãal ter se igral s prstom po razlitemvinu na mizi. Smehljaj je izginil z njegovega obraza.

»Zakaj je niste poiskali?«Dioniz ga je pogledal zaãuden.»Ona sama bi bila rada govorila z vami,« je dostavil

Nikolaj ti‰e in mukoma, ne da bi se ozrl Dionizu v oãi.Nató je zamahnil z rokó ter nadaljeval hitro in razbur-jeno.


8

»Vi ste, oprostite, ãuden ãlovek! Tiste ekstravagance. . . vrag jih vzemi! âemu ne Ïivite, kakor Ïive drugiljudje? Res, va‰a usoda ni lepa in va‰a pot je bila trnje-va. Toda izbrali bi si bili lehko samí ‰iroko belo cesto, inne bilo bi vam sile. Tudi svoje visokoleteãe cilje bi leh-ko dosegli; tako pa jih ne doseÏete nikoli. Sami ste sipostlali!«

»Zakaj ste se razburili?« je odgovoril Dioniz mirno innalahko. »Gotovo, odprtih mi je bilo sto stezá, ali jazhodim raj‰i po trnju nego po blatu. Tiste ‰iroke ceste sonamreã zeló blatne. No, nazadnje: kaj mi je danes hude-ga? Diurnist! — Kdo bi se pritoÏeval? Res bi bil lehko kajdrugega, in ãudno se mi zdi, da je toliko ljudi na svetu,ki so popolnoma nevedni in nemoralni in kljub temu. . . niso diurnisti. Ali naposled je treba tudi premisliti:kaj bi bilo s temi ubogimi ljudmi, ãe bi jaz zasedel njihmesta? Kakor pravi Heine: ,Biserje temu in onemu ra-kev.’ Tako je vse v redu.«

»Pijva! Napravili ste me nervoznega.«Ali Dionizu je seglo vino v glavo in ovladala ga je po-

sebna veselost.»Kako dober ãlovek ste vi, Nikolaj Nikiã! Ali so vsi

banãni agentje takó dobri ljudjé? . . . Prej, ko ste mi po-vedali, da bi bila Helena rada govorila z mano, vam jebilo teÏko pri srcu. Vi ste namreã zaljubljeni vanjo . . .«

»Jaz?«


9

»No, glejte! Take stvari se poznajo na oãéh. Pogleda-li ste v stran in v tistem trenutku sem se prepriãal, da stezaljubljeni vanjo. To ni niã hudega in niã pohuj‰ljivega.Tudi jaz sem zaljubljen vanjo in reãem vam: dal bi svo-jo desno roko, da bi mogel poljubiti ãipke njenega kri-la . . . Pijva torej! — In kljub temu ste mi povedali, da bibila rada govorila z mano; kaj takega je teÏko povedati,ãe je ãlovek zaljubljen . . . Ne jezite se, prosim! . . .«

Nikolaju je bilo sitno; zdelo se mu je, da je odprla tujaroka vrata njegovega srca ter brskala brez spo‰tovanjapo skrivnostih, ki jih je skrival celo sam sebi. Dionizu seje poznalo, da je mnogo pil. V suha lica mu je stopila kri,svetle oãi jetiãnega ãloveka so se lesketale v posebni luãi.Govoril je hitro in s slastjo, kakor govori ãlovek, ki nimapogostokrat prilike, da bi izpraznil svoje srce.

»Vi ste plemenit ãlovek, zato se pred vami lehko po-niÏam. âasih, glejte, se mi zdi, da mislim previsoko osebi, da se vse tisto, kar sanjam o svoji prihodnosti, nebo nikoli uresniãilo. V tistih Ïalostnih urah ãutim, kakonizko stojim, — tako nizko, da bi bilo treba nadãlove‰kemoãi, ãe bi se hotel povzpeti tja gor, kamor gledam vsvojem hrepenenju . . . Ali Ïe to je slabo znamenje, dasanjam. Kolikor lep‰e in predrznej‰e so sanje, temboljumazana je resnica; tako je zmerom. ln iz lepote in pre-drznosti svojih sanj sklepam, da je moj poloÏaj zelo Ïa-losten . . . Ali vas dolgoãasim?«


10

»Ne, toda jaz mislim, da se po nepotrebnem vdajatepesimizmu.«

»Motite se; pesimist nisem. Ko bi bil pesimist, bi pu-stil pri miru svoje prepriãanje in svoje visoke naãrte terbi se brigal samo, da bi se dokopal po kakr‰nikoli potido bolj‰ega kruha. Ali na Ïalost nisem pesimist in zatose nikoli nisem brigal, da bi se dokopal do tistega zaÏe-ljenega kruha. Kosil sem ob svojem prepriãanju in ve-ãerjal ob svojih naãrtih.«

Pil je hitro, da se mu je razlilo vino po prsih.»Ne mislite, da bledem. Bojim se, da ne bi dovr‰il Ïiv-

ljenja svojega brez koristi. Sanjal sem dovolj; zdaj somoje sanje konkretne pred mano in razvrstim jih z ve-‰ão roko. V mojih predalih je popisanih papirjev vsepolno, in v moji glavi je misli ‰e veã. Pre‰tudiral sem na-tanko, koliko ãasa bo treba, da sezidam to poslopje,polutretje leto, to je trideset mesecev. Niã veã in niãmanj. Zdaj se bo nehala vsa brezsmotrna razbrzdanostfantazije, in priãelo se bo hladno, filistrsko delo.«

»Kak‰no bo to delo?«»Poslopje: kamen na kamen; ãe vam pokaÏem enega

samega, ne boste razumeli vrednosti in pomena . . . Polzgodovina, pol filozofija; ne spada v nobeno rubriko.Podobno bo kveãjemu tragediji; kdor pi‰e zgodovinona‰ega naroda — ne tisto oficialno zgodovino, ki se peãaz zunanjostmi — pi‰e prva dejanja tragedije; glavni


11

junak je pasivna natura, — pravijo, da take nature nesodijo v tragedijo, toda estetiki so abotni ljudje. Ekspo-zicija je tako jasna, in konflikt tako naraven, da je kata-strofa neizogibna, ãe se Bog ne usmili tega klavrnegajunaka. To je okvir, je glavna poteza, ali glavna stvar ni.Mene zanima najbolj ta del tragedije, ki se vr‰i ravnokar.Ta del je namreã humoristiãen intermezzo . . .«

Nikolaj je molãal. Poslu‰al je Dioniza in otoÏnost muje legala na srce.

»Vi sami, Dioniz, ste ta junak. Kaj ste napravili iz svo-je mladosti? Razdrobili ste svojo silo v malenkostih, za-pravili ste se v sanjah . . .«

âutil je, da govori brezobzirno, toda besede so mustopale siloma na jezik.

»Veliãastno delo pred sabo, ali ãe stopite korak na-prej, se umakne tudi delo; nikoli ga ne doseÏete, nikoline dovr‰ite . . . Kakor ãlovek, ki hodi po ravni cestiopolnoãi in se izku‰a z luno: hiti in tudi luna hiti medoblaki, obstane in tudi luna obstane; ne prehiti je nikoli. . . Take naãrte nikdar zaãetih in nikdar dovr‰enih delpo‰lje Bog v tolaÏbo nesreãnim ljudem, tistim pasivnimjunakom, ki jih Ïivljenje ubija, ker ga ne razumejo.«

Dioniz je prebledel, a Nikolaju je bilo, da bi se razjo-kal.

»Oprostite mi, Dioniz, nisem vas mislil Ïaliti. Verje-mite mi tudi, da gledam na vas in na va‰o prihodnost z


12

veselim priãakovanjem in da ste mi vredni veã, kakortolpa onih ljudi, ki delajo, a bi bolje storili in bi veã ko-ristili, da bi drÏali kriÏem roke. Ne hudujte se nad mano,Dioniz!«

Obraz Dionizov je ostal teman in resen.»Ali ni skoro ãas? Da ne zamudite!«Nikolaj je pogledal na uro, nato je poklical krãmarja

ter plaãal. Odpravila sta se molãe, a med vratmi je pri-jel Dioniz Nikolaja za roko ter opomnil z malovaÏnimglasom in kakor mimogrede:

»Mislite si, da nisem govoril niãesar. âasih mi priha-jajo na jezik besede, ki imajo z mojimi mislimi le maloopravka. âe se vam zdi, da sem naiven ãlovek, se moti-te . . . ln ‰e to: kadar vidite Heleno, ne zinite o meni be-sede. Meni ni prijetno, ãe govore o meni ljudje, ki jih. . . spo‰tujem . . .«

Poslovila sta se sredi ceste. Ko se je Dioniz Ïe okrenilter stopil korak v stran, ga je drÏal Nikolaj ‰e zmerom zaroko. Bilo mu je teÏko in rad bi izpregovoril ljubeznivobesedo, toda Ïeniral se je, kakor da bi stal pred ãlove-kom veãjim in plemenitej‰im od sebe. Gledal je za njim,ko se je zibala samo ‰e nejasna, ãrna postava po slaborazsvetljenih ulicah.

»Bog vas Ïivi, Dioniz!«Dioniz se ni veã okrenil; izginil je za oglom, in njegovi

koraki so utihnili.


13

Nikolaj je stopal urno, zakaj bilo je pozno in pot dokolodvora je bila ‰e dolga. Tlak se je bil Ïe posu‰il, alibilo je hladno kakor v novembru. Svetilke so gorelemedlo in dolgoãasno in ljudi skoro ni bilo na cesti.

Hudo mu je bilo, da se je bil razgrel brez vzroka incelo neopraviãeno in da je govoril tako kriviãno in suro-vo, kakor dotlej nikoli v svojem Ïivljenju. Nikolaj Nikiãje bil miren, resen in po‰ten ãlovek, kakor so vsi tistiljudje, ki imajo zdrava, polna lica, jasne oãi in goste lase.Îalil ni nikoli nikogar; bil je sreãna natura, ki ne pridenikoli z Ïivljenjem navzkriÏ, ki zna povedati resnico znerazÏaljivimi besedami in ravna po‰teno, ne da bi imel‰kode od tega.

Na kolodvoru je bilo Ïivahno. Peron je bil poln, insamo ‰e zaostali popotniki so stali pred blagajnico. Ni-kolaj je pohitel po karto, se preril skozi gneão ter stopilv kupe drugega razreda.

V kupeju ni bilo nikogar, kar je bilo Nikolaju zelo po-godi. Ali najbrÏ ga je bil ‰ele ravnokar kdo ostavil, zakajdi‰alo je moãno po parfumu in po dobrem tobaku . . .Vlak je zaÏviÏgal, in plinove svetilke pred kolodvoromso izginile v daljavo.

Nikolaj je odgrnil zagrinjalo pred oknom. Noã je bilaprelepa, vse nebo posejano z zvezdami. lzmed vzhodnihhribov se je vzdignil mesec, velik in rdeã, ali ‰e hladenin brez svetlobe. Kolikor vi‰e je vstajal, tembolj se je ‰iril


14

srebrni kolobar krog njega; rdeãa barva je bledela, a ob-enem je dobivala Ïarkov in gorkote. Proga se je vila poneizmerni ravni; ‰ele tam daleã, v temni noãi, se je ‰iri-la temna stena gozdov. Ob progi je tekla ‰iroka reka;ãasih se je zazdelo Nikolaju, da sli‰i njeno zamolklo ‰u-menje. Zdaj pa zdaj se je zasvetil val v trepetajoãem Ïar-ku meseãine, kakor da bi bila padla srebrna ‰koljka namirno gladino.

Nikolaj je gledal, ali polagoma mu je legal spanec natrepalnice. Od zauÏitega vina mu je bilo toplo, le ãasihmu je ‰inil po hrbtu in po nogah prijeten mraz. Ovil jesuknjo tesneje krog kolen ter naslonil glavo ob okno.

Mislil je samo nejasno; misli in slike so se menjavalev njegovem spominu brez posebne zveze. Ali ãutil je nasrcu zmerom ‰e nekaj teÏkega. Za trenutek se ni mogeldomisliti, kaj je napravil slabega, kako se je pregre‰il. Alihipoma mu je stopil pred oãi obraz Dionizov, in zazebloga je po vsem telesu.

»Moje srce je trdo . . . oprosti mi, Dioniz, kakor Bogoprosti!«

Trepalnice so se mu nekoliko vzdignile in v poluspa-nju se je ozrl po ‰iroki ravni. Sredi poljane je stalo golo,posu‰eno drevo; dolge veje so se iztezale ter segale v‰iroko kakor pohlepne ko‰ãene roke. Ali Nikolaj je spo-znal, da to ni bilo golo drevo in da to niso bile prepere-le veje.


15

Tam po poljani je hodila smrt s silnimi koraki; kadarje vzdignila koso, je segla z njo do neba. Hodila je popoljani ter zamahovala s silno koso in padale so glavelepo cvetoãih roÏ. Nikolaj je zapazil med njimi glavoDionizovo: vdrta lica, jetiãne oãi. Kosa je zaÏviÏgala pozraku in — —

Nikolaj je zdihnil globoko in trepalnice so mu zlezlena oãi.


16

II

Vlak je zaÏviÏgal, vozovi so se stresli ter obstali. Ni-kolaj se je zdramil; skoãil je prestra‰en kvi‰ku, po-

gledal skozi okno ter ãital napis na nizkem kolodvor-skem poslopju.

»Ore‰nik!«Samotna postaja, oddaljena od vasi dobre pol ure. Ni-

kolaj je pograbil urno svoj mali kovãég ter stopil iz ku-peja. Na peronu ni bilo skoro nikogar. Zaspan uradnikje stal ob progi; na klopi poleg vrat je sedela skljuãenaÏenska, zavita v dolgo sivo ruto, tako da se je videl izzanje samo ko‰ãeni nos. Svetilke so gorele klavrno; raz-svetljevale so le za silo peron in veÏo.

Nikolaj se je ozrl; nobenega voza in sploh Ïive du‰enikjer. Za kolodvorom se je razprostirala temna in tiharavan; cesta, posuta z belim kamenjem, se je svetila vmeseãini.

Stisnil je glavo globoko v ovratnik ter se odpravil napot.

âudno je ãloveku, kadar je sam sredi samotne, neiz-merne noãi. Sli‰i glas svojih korakov in obstane; zdi semu, da hodi nekdo za njim. Ozre se in naokoli stoji


17

rnolãeãe tiho drevje; niti list se ne gane. Obide ga poseb-no ãustvo, — ne bojazen, toda nekaj sladkega, nemirne-ga. Njegove misli dobe peroti, povzpno se svobodno kzvezdnatemu nebu, frfotajo s perotmi ob srebrnem ko-lobarju lune . . . Prihajajo spomini, jasni in bujni kakornikoli. Kar je ãlovek doÏivel, vidi v posebni luãi; biserekoplje iz svoje preteklosti . . .

Nikolaj se je spominjal, kako je hodil prvikrat po tejpoti. Zdela se mu je takrat dolgoãasna in vsakdanja.Vrhu tega ni dobil v Ore‰niku po‰tenega prenoãi‰ãa;spal je na trdi postelji, in sanjale so se mu same neum-nosti. Prihodnji dan se je napotil na grad po opravilih.Gospodar ga je sprejel prijazno; ko sta sedela po oprav-ljenem delu pri steklenici vina, je pri‰la v sobo gospo-darjeva hãi. Nikolaj je vstal ter se priklonil; zaãutil je vlicih gorkoto in od tistega trenutka se je vedel nerodnoin otroãje.

Helena Ratejeva je bila takrat sedemnajstletno, komajrazvito dekle. Njeno telo je bilo vitko in gibko, njenekretnje so bile mehke, valovite, kakor jih dobe navadnosamo omoÏene Ïenske. Polt njenega obraza je bila ãudo-vito fina, prozorna in bela, nadahnjena z rdeãico takonalahko, kakor da bi odsevala na licih samo roÏnataboja tapet ali rdeãih roÏ na vrtu ali trepetajoãa, umira-joãa svetloba za‰lega sonca. Oãi so gledale jasno, neko-liko zaãudeno, kakor gledajo oãi dveletnih otrok.


18

Nikolaj je govoril z njo komaj par besed, par vljudnihfraz. Prihodnji dan se je poslovil in ko se je vraãal pocesti proti kolodvoru, je spoznal, da se je izpremenilovse v njem in okoli njega. Videl je vso ãudovito lepoto tesamotne pokrajine, zakaj tudi sam se je ãutil osamljene-ga in otoÏnega.

Sreãal se je pozneje z Ratejem pogostokrat v mestu, injeseni, v oktobru, je popotoval vdrugiã na orehovskigrad. Popotoval je po opravkih, ki nikakor niso bili nujniin bi se dali opraviti pismeno. Toda Ratej ga je vabil, inNikolaj se je naposled odloãil, ãetudi je bil nezadovoljensam s seboj. Ko je kupil karto, je stal nekaj ãasa ‰e naperonu in ob‰lo ga je, da bi se vrnil. Ali stopil je v kupemehaniãno, kakor bi ga vodila nevidna roka. Bilo ga jesram, a njegovo srce je bilo veselo vznemirjeno.

Tisti oktobrski dnevi so bili nenavadno lepi. Zrak jebil ãist in sveÏ, sonce je sijalo ‰e zmerom s poletnim Ïa-rom, in le na polju in drevju se je poznala pozna jesen.Pot, ki je vodila med kostanji po holmu navzgor, je bilavsa pokrita s ‰irokim, zlatorumenim listjem; padalo jena tla polagoma, obe‰alo se na spodnje veje, trepetalo infrfotalo po zraku, kot da bi se branilo svoji usodi z zad-njo nezavedno moãjo.

Nikolaj je ostal na gradu tri dni in ko se je vraãal vmesto, so dobile njegove oãi teman in moten izraz, so seprikazale gube ob njegovih ustnicah.


19

Takrat je bil na gradu vsakdanji gost Albin Rekar. Ni-kolaj ga je poznal Ïe prej in ni mu bil simpatiãen. Rekarje bil mlad, komaj tridesetleten moÏ, zelo elegantnoobleãen in izredno izobraÏen. Njegov obraz ni bil po-sebno lep; oãi globoke in pogled blaziran, ob ustnicahdvoje ostrih, dolgih gub, ki so dajale obrazu nekaj samo-zavestnega in prezirljivega. Ali kadar se je smejal, je za-sijala v njegovih oãeh in na vsem obrazu vesela, zaup-na razposajenost, in v takih trenutkih se je Nikolajuzdelo, da bi ga prosil opro‰ãenja, da bi se kakorkoli po-niÏal pred njim. Rekar je bil slikar; delal je malo in po-potoval mnogo. Mudil se je v Ore‰niku, svoji rojstnivasi, samo sluãajno in za par tednov.

Stari Ratej se je brigal samo za svoje ob‰irno posest-vo; malokdaj je pri‰el v druÏbo in tudi obedoval je naj-raj‰i sam; ãasih ga do veãera ni bilo domov, a kadar seje vrnil, je bil utrujen in legel je kmalu spat. Bil je mol-ãeã, osoren ãlovek. Goste obrvi so mu segale skoro dooãi, njegova postava je bila ‰iroka in pleãata; hodil je,kakor da bi nosil na ramah teÏko breme. Soproga mu jebila preprosta Ïenska, ki je imela najraj‰a opravila shlapci in deklami.

Rekar se je bil napravil na gradu povsem domaãega.Postavil si je na dvori‰ãu enostaven atelje in ãe je stopiliz njega na prag, je imel najlep‰i razgled po dolini. Trdilje, da tam doli ne more delati, ker se ãuti tesnega in po-


20

niÏanega, ãe ne stoji njegov atelje vsaj tako visoko, ka-kor srednje velik zvonik. Navadno je sedel na klopi, ka-dil cigarete ter gledal v dolino s poluzaprtimi oãmi. Za-klenil se je v atelje samo, kadar je bil slabe volje.

Tisti dan, ko je pri‰el Nikolaj na posete, je bila na gra-du veãja druÏba: uãitelj iz Ore‰nika, nekoliko uradnikovin mlada gospodiãna, hãi nekega posestnika iz okolice.Vrnila se je bila pred kratkim iz mesta, in na njenem ra-dovednem, skoro lokavem obrazu so se ‰e poznali sle-dovi in‰titutskega Ïivljenja.

Sedeli so vsi pod ko‰atim kostanjem pred gradom.Ratej je stal na pragu, ogrnjen v lahko jesensko suknjo;odpravljal se je z doma. Ko je ugledal Nikolaja, se jezjasnil njegov obraz; pozdravil ga je prijazno, skoroiskreno, a nato je zakriãal v veÏo:

»Ali je pripravljena soba?«Znotraj je odgovoril tenák glas, in nekdo je hitel z

urnimi koraki po stopnicah navzgor.»Danes imate druÏbo, gospod Nikiã . . . posluÏite se

je! Je itak nedelja in vrhu tega moram po opravkih. Na-rediva jutri svoje stvari . . . Pojdite torej in predstavitese! Z Bogom!«

Stisnil mu je roko in ko je ‰el mimo druÏbe, je pri-vzdignil nekoliko klobuk, ne da bi se ozrl.

Najprvi je vstal Rekar ter pozdravil Nikolaja z veselimin razposajenim obrazom.


21

»Solidnost prihaja v na‰o druÏbo, gospôda . . . Bogvas Ïivi, Nikolaj Nikiã! Kaj je novega v mestu?«

»Niã ni novega. Klanjam se, gospodiãna Helena!«Izpreletelo ga je toplo, ko je stisnil njeno ozko, belo

roko, in sklonil je glavo v poluzavedni Ïelji, da bi polju-bil te otro‰ke prstke. Ozrl se je razmi‰ljen po druÏbi:dolgoãasni papirnati obrazi. Rekar mu je pogledal v oãi,spaãil ustnice v komaj vidnem nasmehu ter se obrnil vstran.

»Ali pojdete z nami v Le‰evje, gospod . . . Nikiã?« jepra‰al uãitelj, suh ãlovek z redko, rdeão brado in zgrb-ljenim, od dela ali od skrbi upalim obrazom.

»V Le‰evje?«»Tam je namreã veselica nocoj,« je pojasnjeval Rekar.

»Seveda pojdete z nami, drugega dela itak nimate . . .«Nikolaj je sedel ãetrt ure z njimi, ali bilo mu je neka-

ko neprijetno. âutil se je samega, kakor se ãuti ãlovek, kivé, da ni druÏbi neobhodno potreben. Vstal je kmalu terse odpravil v svojo sobo, da bi se umil ter si osnaÏil oble-ko.

Iz sobe se je videlo samo po gozdu in v ozko dolinico,ki je leÏala med hribovjem kakor zelena latvica. Grad jestal na robu nizkega griãevja, ki se je vzdigalo skoroneposrednje in strmo iz ravnine.

Lahák veter je pripogibal vr‰iãke kostanjev; ‰umelo jeneprestano in skoro se je videlo, kako se je polagoma


22

odvijala od vejevja rumenolistnata halja. âasih se jevzdignil posamezen list nad vrh drevesa, se stresel ka-kor v strahu ter izginil med vejevje. Sonce je stalo Ïenizko na zahodu, ãetudi je bilo ‰e zgodaj popoldne. Îar-ki njegovi so bili svetli in gorki.

Nikolaju je bilo pri srcu otoÏno, sam ni vedel zakaj.Zdelo se mu je, da je slab in majhen in nepotreben, dabi ga nihãe ne pogre‰il, ãe bi to uro zatisnil oãi za zme-rom . . . Napósled je stresel z glavo ter stopil po sobi strdimi koraki. Njegove misli so se mu zazdele sme‰ne inotroãje.

Popoldne, blizu pred mrakom, se je odpeljal z druÏ-bo v Le‰evje. Zasedli so dva voza. V prvem so sedeliRekar, Helena, Nikolaj in ona gospodiãna iz mesta, vdrugem je bilo troje uradnikov, in med njimi je sedeladolgoãasna Ïenska s ‰irokim belim klobukom; Nikolaj jeprej nikoli ni videl.

Med potjo je govoril skoro sam Rekar, ki je bil nena-vadno veselo razpoloÏen. PriÏgal si je ne‰teto cigaret, alivsako je vrgel po prvem dimu v dolgem kolobarju pre-ko ceste. Nikolaja je Ïeniral njegov globoki, svetli po-gled, pogled ljudi, ki Ïivé svoje resniãno Ïivljenje samozase, kadar jih nihãe ne vidi.

Spominjal se je Nikolaj, da so govorili med potjo oDionizu. Rekar se je naslonil na blazino, pogledal v nebo


23

ter izpregovoril s posebnim, napol ‰aljivim, napol trp-kim naglasom.

»Da . . . Dioniz . . . Vi ga poznate, Helena?«»Ne, ali rekli ste Ïe, da je hodil tod okrog; rada bi ga

poznala.«»lnteresanten ãlovek. lz na‰e druÏine je. Jaz mislim

namreã, da bi Ïivel na njegovem mestu prav tako, kakorÏivi on, — in narobe. âe bi on imel denarja, bi zapravljaldenar in samega sebe in svojo moã in svoje telo in svo-jo du‰o . . . kakor delam jaz . . .«

Helena se je ozrla nanj s prestra‰enimi oãmi, ali on jeni videl.

»Tako je pri nas. lmenujte mi ãloveka, ki je bil ustvar-jen za to, da bi napravil kaj velikega, — in ki je resniãnokaj storil! Delajo samo tisti, ki niso bili ustvarjeni za to;hvala jim — zakaj tem veãja je njih zasluga! . . . ln ven-dar bi bilo krasno, da bi tak ãlovek napravil tisto, kar leÏiv njem od rojstva . . . Ali tako nosi s seboj svojo velikonalogo in se ubija v zavesti, da je ne izvr‰i nikoli, da Ïivibrez cilja in brez koristi. Zakaj to je pravilo, ki se ne dárazveljaviti in ki ne pozna izjem: nekateri se uniãijo predãasom sami in nekatere uniãijo drugi. Dioniz se uniãu-je sam in drugi ga podpirajo pri tem, kolikor je v njihmoãi, — a jaz — —«

»ln vi?«


24

Rekar je opazil njen pla‰ni obraz; zamahnil je z rokoter se glasno zasmejal.

»O meni ni govora . . .«Nagnil se je bliÏe k njej ter ji pogladil roko. Nikolaj je

pogledal na polje; ko se je Rekar zasmejal, ga je izprele-tel mraz po kosteh . . .

Pot je bila dolga. Vila se je med travniki in polji, mimosamotnih hi‰ in posameznih gruã golega drevja.

Na odprti poljani je bil veter moãnej‰i in raznesel jezadnje ostanke listja naokoli po travnikih. Ko so se bli-Ïali Le‰evju, je sonce za‰lo, in sence so se razgrnile ãezvso ravan . . .

Veselica se je vr‰ila Ïe popoldne; blagoslavljali so ãi-talni‰ko zastavo. Zveãer je bila zabava v ãitalni‰ki dvo-rani. Rekar ni gledal mnogo na oder, kjer so igrali igrav-ci-diletanti staro burko; oziral se je po poslu‰avcih inzabaval se je izvrstno. Tudi Heleni se ni videlo, da bi joposebno zanimale stvari na odru; toda njen obraz je bilsreãen: lica sveÏa in vroãa, oãi vesele. Nikolaj se ni bri-gal niti za oder, niti za avditorij; bil je slabe volje in raz-mi‰ljen. Po igri so zapeli kmeãki pevci nekaj pesmi, intisti stari, enostavni, melanholiãni napevi so vplivali naNikolaja s ãudovito silo; stopile so mu solze v oãi. Ozrlse je nehoté na Rekarja; videl je teman obraz in obupupodobno Ïalost v oãeh . . .


25

Po veselici so se pomudili v krãmi komaj pol ure, natoso se odpravili domov. Noã je bila lepa, ãetudi je bilapolovica neba prepreÏenega s prozornimi oblaki. âasihse je pot zasvetila v meseãini, a takoj so zopet priplavale‰iroke sence preko poljane.

Nikolaj je molãal in gospodiãna poleg njega se je dol-goãasila. Ni ga niti vznemirilo, ko je glasno zazehala terse naslonila ob njegovo ramo. V drugem vozu so sesmejali, da se je razlegalo po ti‰ini naokoli.

Rekar in Helena sta sedela tesno drug ob drugem tergovorila malo in poluglasno. Nikolaj je opazil, da sta sedrÏala za roko, in videl je tudi, kako so se lesketale Hele-nine oãi v mokrem ognju.

Rekar je ukazal vozniku, naj postane.»Kaj mislite, ali bi ne bilo bolje, da bi se malo izpre-

hodili?«Nikolaj je razumel posebni naglas v Rekarjevih bese-

dah.»Ne . . . vozili bomo poãasi . . . Pridite za nami . . .«Hotel je reãi ‰e nekaj, ali obmolknil je in v licih je za-

ãutil mraz.Helena in Rekar sta ostala zadaj. Nikolaj se je ozrl;

videl je ob cesti dvoje temnih postav, spojenih v eno.»Vozite kakor prej . . . pot tako ni veã dolga!«Pozneje je zatisnil oãi ter zastokal, kadar se je spom-

nil tistega veãera. Nebo se je razprostiralo pusto in neiz-


26

merno nad samotno pokrajino; sence so beÏale prekoplanjave, segale s silnimi rokami od vseh strani ter leg-le mrzle in temne na njegovo du‰o.

Gospodiãna se je naslanjala teÏko ob njegovo ramo;ko se je sklonil niÏe ter ji pogledal v obraz, je zapazil, daje zadremala . . .

Helena in Rekar sta pri‰la na grad pol ure pozneje.Nikolaj ni ãakal nanja; ‰el je takoj v svojo sobo ter seslekel. Ko je legel na posteljo, mu je pri‰lo na misel, daje umazan in sebiãen ãlovek, in da je njegova Ïalost ne-ãista in neopraviãena. Zdihnil je ter zatisnil oãi, da bizaspal, a zaspati ni mogel do jutra.

Dopoldne drugega dne je opravil z Ratejem svojeposle; nato se je ‰el izprehajat.

S Heleno in Rekarjem se je sreãal ‰ele pri veãerji. Ra-tej je toãil moãna vina, in Rekar in Nikolaj sta pila mno-go. Nikolaj je pogledal Heleni samo enkrat v obraz, apozneje ni imel veã moãi, da bi se ozrl nanjo. Njene oãiso bile izpremenjene; gledale so zami‰ljeno, a obenemje bilo v njih nekaj samozavestnega, odsev neizmerne,zmagoslavne radosti; njena lica so bila bela kakor prej,toda to je bila belota razbeljenega Ïeleza; ustnice so bilenapete in Ïivo rdeãe.

»Kako napreduje va‰e delo, gospod Rekar?« je pra‰alRatej s komaj vidnim ironiãnim nasmehom v oãeh.

Rekar je skomizgnil z ramami, ne da bi odgovoril.


27

»Zakaj nam ne poveste niãesar o svojem velikemdelu? Zaklepate se, kakor da bi se bali na‰ih oãi. Todavarujte se! . . . Jaz pridem kdaj ter se vtihotapim poti-homa, polagoma . . . niti ãutili ne boste, ko vam bomstala za ramo . . . in potem zopet po prstih, potihoma,polagoma — —«

Rekar jo je pogledal s temnim, sovraÏnim pogledom,in beseda ji je zastala. Videlo se je, da je siloma zadrÏe-vala solze, in jecala je pla‰no: »Nisem mislila resno . . .nisem vas hotela Ïaliti . . .«

Rekar je odgovoril kratko in hladno: »Tudi jaz nisemmislil resno!«

Nato je nadaljeval lehko in skoro veselo: »To je deloizmed tistih del, gospod Nikolaj Nikiã, o katerih semgovoril med potjo. lzmed tistih del, ki niso nikoli do-vr‰ena. Delo samo na sebi je veliãastno, kakor je veli-ãastno vse, v ãemer poãiva vsa ãlove‰ka du‰a. Ali to je:— to delo ni nikoli zaãeto in nikoli dovr‰eno. Pozna gasamo tisti, v ãigar du‰i spi, in se raduje nad njim v svo-jih najlep‰ih urah. Îalostna je ta stvar, ãe se premisli . . .Le ãasih pade Ïarek od tega spoãetega, a nikdar poroje-nega dela ter se utelesi. ln Ïe to je nekaj: ljudje obãudu-jejo ta posamezni Ïarek, ta odpadek od neskonãnegabogastva; kako bi se ‰ele ãudili, da bi videli bogastvosamo! Ali glejte, to se ne zgodi nikoli. Zakaj kakor sem


28

rekel: — tisti ljudje, ki so ustvarjeni za tista veliãastnadela — ali se spominjate? No, glejte!«

Helena se je zgenila na stolu; vstala je hitro ter od‰laiz sobe. Rekar je to komaj opazil; govoril je dalje in pil.Nikolaju je bilo srce teÏko.

âez nekaj minut se je Helena vrnila v sobo, in njenobraz je bil resen in Ïalosten.

Rekar je naslonil glavo ob dlan, a nenadno je udaril skozarcem nalahko po mizi ter izpregovoril s trdim,skoro osornim glasom, ne da bi pogledal komu v oãi:»lzmed vseh teh ljudi sem jaz najslabotnej‰i in najniã-vrednej‰i . . . Jaz vem, da bo to moje zadnje popotova-nje in da se to pot definitivno zakopljem, — ali vkljubtemu pojdem. Listje odpada in kadar odpada listje, meprime usoda pod pazduho . . . Gospod Ratej, ali botrajalo moje premoÏenje ‰e dve leti?«

Ratej je pomajal z ramami.»Kakor vas je volja . . . Vi ste me postavili za oskrb-

nika, denar je va‰. Toda kakor veste, je hi‰a Ïe v tujih ro-kah; ostane ‰e nekaj sveta.«

Rekar je gledal s temnim pogledom predse. Napósledse je pogladil po ãelu, in obraz se mu je razjasnil.

»Zdaj pojdete odtod . . . gospod Rekar?« je vpra‰alaHelena s tihim glasom; njena lica so bila bleda, in obustnicah se je prikazalo dvoje gub, ki jih prej ni bilo.

Rekar je pogledal v tla.


29

»Moram! . . .«Nadaljeval je jecaje in neodloãno:»Napósled . . . Bog vedi, kaj se zgodi . . . ln tudi ne-

varnosti ni zraven nobene. Kar sem govoril, so bile samo. . . abstraktne fraze. V svet moram . . . zaradi svojegadela . . . Tukaj mi je tesno . . . ãe le zganem s komolci,zadenem ob plot . . .«

Helena je gledala vanj nepremiãno, z velikimi, mokri-mi oãmi.

Nikolaj je vstal; ãutil je globoko zaniãevanje do tegaãloveka in pljunil bi mu bil najraj‰i v obraz. Ali obenemmu je bilo pri srcu, da bi pokleknil predenj ter ga prosil,naj ostane . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Tako so prihajali v njegovo du‰o prej‰nji ãasi in tedanjibolestni nemir se je spajal s sedanjo tiho vdanostjo vposebno, sladko-otoÏno razpoloÏenje . . .

Nekje v bliÏini je zalajal pes; Nikolaj je vzdignil glavoter opazil ãudoma, da je prehodil vso dolgo pot do vasi.Ob cesti, za sadnim drevjem, so stale nizke hi‰e. Bilo jeÏe blizu jutra in tupatam se je zasvetilo okno.

Potrkal je s pestjo na vrata gostilnice; po dolgem ãasuso se oglasili koraki, in pri‰la je odpirat stara, suha Ïen-ska, zavita v sivo ruto.


30

»Ej, Bog vas sprejmi, gospod Nikolaj Nikiã . . . Z ju-tranjim vlakom?«

»Ali je soba prazna?«»Prazna, samo postelja ni pogrnjena. Potrpite, takoj

bo vse pripravljeno.«Hitela je pred njim z brleão luãjo v roki po lesenih, ve-

gastih stopnicah v edino nadstropje.V sobi je bilo mraz; stene so bile gole in ‰e nedavno

pobeljene; le nad posteljo je visela sveta podoba.Îenska, ki je bila pri‰la odpirat, je prinesla pernic in

odeje. Nikolaj si je sezuval ãevlje.»Ali je kaj novega na gradu?«»Eh . . . na gradu! . . .«Odgovorila je z zategnjenim glasom, ki je leÏalo v

njem nekaj pomilujoãega in ‰kodoÏeljnega obenem.Nikolaj je prestal s sezuvanjem ter se ozrl nanjo.»No?«»Rakovo pot gre vse skupaj . . . saj boste itak videli

. . . Stari pije in zapija in dekle . . .«»Kaj je z njo?«»Kaj je z njo? Jaz ne vem, kaj je z njo . . . No, Bog se

je usmili . . . Lahko noã in dobro spite!«Nikolaj je bil vznemirjen. lmel je paã svoje nazore o

Ïenskem blebetanju, ali vkljub temu se mu je srce stis-kalo v nerazumljivi bojazni.


31

III

Kosil je v Ore‰niku, a po kosilu se je napravil nagrad. Bilo mu je teÏko in neprijetno, ko je stopal po

znani poti po holmu navzgor. Takrat je bila pozna jesen,a danes so kostanji zeleneli in pihal je vlaÏen aprilov ve-ter.

Okrog grada je bilo vse tiho; hlapci so bili na polju. VveÏi mu je pri‰la naproti gospodinja, in Nikolaju se jezdelo, da se je jako postarala. Poteze njenega nekdajlepega obraza so bile rezke in globoke, oãi so leÏale vrdeãe obrobljenih jamah. Obleãena je bila kakor dekla;na glavi je imela podvezano ruto, iz katere je gledalo parkodrov si vih las.

»O . . . pozdravljeni, gospod Nikiã!«Obrisala si je roko v predpasnik; Nikolaja je razveselil

izraz iskrene radosti, ki se je prikazal v njenih oãeh.»Moj moÏ je v veliki sobi; prosim, pojdite tjà!«·la je pred njim ter je odprla vrata.»Gospod Nikiã.«Ratej je sedel za mizo, vso pokrito s papirji. Ob njego-

vi desni strani je stala na majhni mizici tasa s stekleni-co in kozarcem. lztegnil je roko preko mize, pozdravil


32

Nikolaja ter ukazal prinesti ‰e en kozarec in novo stekle-nico.

Nikolaju se je zdelo, kakor da se je Ratej tekom letazdebelil in da je njegov obraz bolj rdeã in zabuhel, negoje bil prej.

Govorila sta hladno in malo, kakor da bi se bila v temãasu drug drugemu odtujila. Nikolaj je zapazil v Rateje-vih oãeh nekaj lokavega, nelepega. Tudi se mu je zdeloãudno, da je Ratej v svojem vedenju in v svojih besedahnekako poudarjal, da stoji kot posestnik vi‰e nad navad-nim banãnim agentom. Nikolaj je bil v nekaterih ozirihzelo bister in tako je spoznal Ïe iz tega vedenja, da jeRatej zavozil; — kako daleã da je zavozil, tega si takrat‰e ni mislil. Uganil je po priliki ‰ele pozneje iz razliãnihopomenj, iz zlovoljnih, napol razumljivih besed in iznervoznosti, s katero se je Ratej ogibal razgovorom ogospodarstvu. Prej sploh ni govoril o drugih stvareh. Kerje imel Nikolaj to pot veã opravila po vaseh naokolinego na gradu, je zvedel, od drugih ljudi, da se je Ratejnenadno in popolnoma izpremenil; pil je in igral, napolje in na Ïage ga ni bilo nikoli veã . . .

Nikolaju je bilo tesno poleg tega ãloveka in odgovar-jal mu je napósled prisiljeno in kratko. Ratej je gledalvanj s svojimi majhnimi, topimi, zalitimi oãmi; njegoveustnice so bile debele in mokre; govoril je glasno in ne-koliko hripavo, a smejal se je hrupno, da se mu je stre-


33

salo debelo telo. Kolikor veã je pil, tembolj je bil zgovo-ren; primeknil je svoj stol bliÏe k Nikolaju, polagal muroko na ramo ter se sklanjal z glavo k njemu; Nikolajuse je studila teÏka vinska sapa, ki je prihajala hropeãe izRatejevih ust.

»Ali ste sli‰ali o nesreãi Rekarjevi? . . . Sam je dejal,da letos propade, in glejte, — propal je. lzpolnila se jeusoda . . .«

»Koliko je resnice na tej stvari?«»Vse je resnica, gospod Nikolaj Nikiã! Usoda njego-

va se je izpolnila. Îivljenje ga je ubilo, kakor je sam ho-tel.«

Ratej je govoril poãasi ter gledal Nikolaju lokavo vobraz.

»Kakor je sam hotel, zapomnite si to, gospod NikolajNikiã! . . . Ljudje laÏejo strahovito . . . Ljudje laÏejo, la-Ïejo!«

Kri mu je zalila lica in prijel je Nikolaja trdo za roko.»Ali sem mu jaz ukazal, da naj hodi po svetu, da naj

se uniãi? Jaz mu nisem ukazal niãesar; stal sem ob stra-ni: ,Delaj, kakor te je volja!’ — Ali sem njegov varuh?PremoÏenje je bilo njegovo; zahteva‰ li denarja, tu gaima‰, tvoj je! . . . Ljudje laÏejo, laÏejo!«

»Vi niste krivi, prav imate!«


34

Ratej je za trenutek molãal ter gledal Nikolaju pazlji-vo v oãi, kakor da bi dvomil nad odkritosrãnostjo njego-vih besed.

»âe bi hotel pograbiti vse premoÏenje njegovo, menibi se niti poznalo ne bilo; dovolj sem imel . . . Ali je bilgreh, da sem jaz pokupil njegova posestva? âe bi jih jazne bil, bi jih bil kdo drugi. Plaãal sem, kakor je sam ho-tel, — moje roke so ãiste . . . Vi ste pameten ãlovek, Ni-kolaj Nikiã, z vami je lehko govoriti . . . Pomislite, pro-sim: ali je kaj greha na tem, da sem kupil Rekarjeva po-sestva? Ali sem ga uniãil jaz, ãe sem mu izplaãeval kup-no ceno? Ali je kaj greha na tem?«

Nikolaj je spoznal, da na stvari ni bilo greha, todavkljub temu se mu je zazdel Ratej hipoma oduren insurov.

»Ljudje laÏejo. Pravijo, da sem ga s svojo usluÏnostjouniãeval, — da sem pustil otroka na cesto . . . Pravijo,da sem se polakomnil njegove hi‰e, njegovega polja innjegovih gozdov . . . da sem kupoval od otroka, kakorse mi je hotelo . . . Pravijo, da sem napravil greh, ki nizapisan ne v boÏjih zapovedih, ne v ãlove‰kih postavahin ki je vendar velik greh . . . Odgovorite mi, NikolajNikiã! . . .«

Nikolaj je pomolãal; napósled se je ozrl v stran ter iz-pregovoril z neodloãnim glasom: »Nisem va‰ sodnik,gospod Ratej!«


35

»Le govorite, kar povejte jasno svoje misli, NikolajNikiã!« je nadaljeval Ratej hlastno in z nekoliko trepe-tajoãim glasom. »Jaz vem, kako je v va‰em srcu tole uro.lmate popolnoma prav; vi ste bister in pameten ãlovek.Poglejte me, jaz sam ãutim tisti greh, ki ni nikjer zapi-san! Jaz vem, da tisto posestvo ni moje, da leÏi boÏjaroka na njem. Tisto polje ne bode nikoli rodilo, in hojese bodo posu‰ile v tistih gozdih, vse po vrsti. Zatorejstran! Jaz ne bom nikoli oral na tistem polju in nikoli nebom sekal po tistih gozdih . . .«

Vzdignil je kozarec.»V tem kozarcu, glejte, je raztopljena veliãastna hoja;

Bog vedi, morda je cela njiva v njem. Pijte!«Nikolaja je bilo strah; izpraznil je bil en sam kozarec,

ali vino mu je stopilo v glavo in motno mu je bilo predoãmi. Ratej je postavil kozarec na mizo; ko je vstal, se jeskoro opotekel. Na njegovem obrazu se je prikazalauporna samozavest, in Ïile so se mu napele na ãelu.Tudi Nikolaj je vstal.

»Kak‰en greh pa je to, hudiãa? Kak‰na neumnost paje to? . . . Vi vsi, ki ste bolj‰i od mene, pridite tu sem termi poglejte naravnost v oãi! Ni ga, ki bi osramoãen neupognil glave. Jaz sem pameten ãlovek, in Rekar je bilnorec; to je ves razloãek. Kdo me more kriÏati zaraditega? Ali sem jaz Bog in usoda in natura? . . . Ne bojtese, Nikolaj Nikiã! Sedite in pijte!«


36

Dekla je prinesla svetilko. Nikolaj se je poslovil terod‰el v sobo, ki je bila navadno pripravljena zanj. Podstopnicami mu je pri‰lo na pamet, da bi od‰el brez slo-vesa ter prenoãil v Ore‰niku. Toda premislil se je ter sto-pal poãasi navzgor.

Stal je nekaj ãasa pri oknu ter gledal po gozdu raz-mi‰ljen in brez jasnih misli. Polagoma in brez doloãne-ga vzroka mu je segalo v srce nekaj neizmerno grenke-ga, in oãi so se mu osolzile. Morda je prihajal ta ãut ve-like, tihe Ïalosti tam od gozda, ki se je razprostiral, dok-ler je seglo oko. Vrhovi dreves so se ‰e svetili v soncu,toda polagoma je svetloba uga‰ala in sence so vstajaleod tal, plazile so se od vzhoda kakor tihega morja valo-vi ter se razgrinjale preko doline. Nikolaj je stal ob oknudo poznega veãera, ko so se zasvetile na nebu prve zvez-de. Ugledal je nad gozdom veliko, temno rdeão plo‰ãoin v tistem hipu se je spomnil veãera, ko se je vozil z Re-karjem in Heleno proti Le‰evju.

Ostavil je sobo. Stopnice so bile temne in tipal je zrokami, da bi na‰el pot. Zunaj je bilo ‰e nekoliko svet-lo; iz oken velike sobe je sijala rdeãa luã.

Po stezi, ki je vodila iz gozda na grad, mu je pri‰la na-proti Helena, s tihimi, trudnimi koraki, glavo nekolikosklonjeno. V polutemi se je zdel Nikolaju njen obraz ne-navadno upal; oãi so bile prevelike in preresne za njenaozka in ‰e zmerom otro‰ka lica.


37

»Gospod Nikiã . . . kako ste me razveselili!«Nikolaj ni vedel besede. DrÏal je njeno drobno roko v

svoji; polagoma se je sklonil ter se doteknil z ustnicaminjenih mrzlih prstov.

»Kaj ste delali, da vas toliko ãasa ni bilo? Poldrugoleto je Ïe, kar ni bilo v na‰i hi‰i dobrega ãloveka.«

Opazil je, da je bil njen glas globokej‰i in mehkej‰ikakor nekdaj; leÏala je v njem grenkoba prestanegatrpljenja. Tudi njen smehljaj je bil grenak in napol pri-siljen; njene oãi se niso smejale veã.

·la sta poãasi proti velikemu kostanju pred gradomter sedla za mizo, kjer je sedela nekdaj druÏba, ki se jeodpravljala v Le‰evje. Ko je Ïe sedel, je Nikolaj zapazil,da je zasedel Rekarjevo mesto. Pod kostanjem je biloskoro ãisto tema; samo Ïarek iz okna je padal na Hele-nin obraz, in Nikolaj je zapazil dvoje globokih, od sol-za izkopanih brazd pod njenimi oãmi.

»Pri nas se je mnogo izpremenilo v tem ãasu, gospodNikolaj!«

»Mnogo se je izpremenilo . . . in tudi vi ste se izpre-menili, gospodiãna Helena!«

»Kakor se vse izpremeni v senci.«Nikolaja je du‰ilo v grlu. Vstal je ter stopil bliÏe k njej.»Verjemite . . . dal bi bil svojo srãno kri, da bi se to ne

bilo zgodilo . . . ãetudi . . . Razpolagajte z mano, go-spodiãna Helena!«


38

Hotel je povedati vse kaj drugega; jecal je in besede somu izginile. Helena se je nasmehljala.

»Jaz vam zaupam, gospod Nikolaj, vam edinemu. Viste tudi edini, ki bi vas hotela ãesa prositi; drugega ninikogar, ãisto sami smo zdaj . . . Ali ostanete pri nas ãeznoã?«

Nikolaj je sédel na svoj prostor; kri, ki mu je bila priki-pela v glavo, se mu je vrnila v srce, in bilo mu je hladno.

»Ostanem, ali mislil sem Ïe oditi.«»Ne da bi me pozdravili?«»Ne da bi vas pozdravil! Îelel sem vas videti in zato

sem pri‰el; ali mislil sem v zadnjem trenutku, da bi bilobolje —No, to je bila neumna misel. Verjemite mi, da seãutim sreãnega v svoji Ïalosti, kadar . . .«

Helena mu je pogledala v obraz, in Nikolaj je umolk-nil, osramoãen in nezadovoljen sam s seboj. Vstala stater se vrnila v grad. Ko sta se poslovila, se je ozrla vanjz velikim, iskrenim pogledom, in Nikolaju je zatrepetalosrce.

Od okna je videl doli pod kostanj in predstavljal si je‰e enkrat tisto minuto, ko je sedel poleg nje. Hipoma somu privrele vse tiste odkritosrãne, ljubeznive, soãutnebesede, ki bi jih bil moral govoriti. Stiskal je njeno mrzlodrobno roko, in na njene prste so padale solze iz njego-vih oãi. PoloÏil je prednjo vso svojo globoko, vdano lju-bezen, ne da bi oskrunil njenih spominov na onega ãlo-


39

veka, ki je gledal nanjo iz teme s svojimi svetlimi, vdrti-mi oãmi ter ãuval svojo posest . . .

Legel je na posteljo v muãnih mislih, ki so prehajalepolagoma v teÏke, neprijetne sanje.


40

IV

Zgodaj zjutraj je od‰el v okolico po opravilih. Ratejmu je dal voz ter ga povabil na kosilo.

Ponoãi se je vreme izpremenilo. Pihal je od juga topelveter in preko neba so begali oblaki; zjasnilo se je za hip,a takoj se je zopet sonce skrilo, in ravan se je zavila vsence . . .

Nikolaj se je vrnil na grad precej utrujen, a vendarzdrav in sveÏ. Govoril je z razliãnimi ljudmi o vsakdan-jih stvareh, in to mu je prepodilo Ïalostne misli, ki so gabile ob‰le ob zori, ko je odprl oãi in se spomnil prej‰-njega dne. Lica njegova so bila rdeãa, in gledal je vese-lo in jasno.

Ratej je bil pri kosilu malobeseden. Ko sta ostala samapri vinu, je izpra‰eval Nikolaja o njegovih potih, o mest-nih novicah, doteknil se je celo politike, a razgovoraprej‰njega veãera ni omenil z nobeno besedo. Vendar semu je poznalo, da ni molãal nala‰ã in da se ni Ïeniral;njegovo vedenje je bilo naravno in mirno; govoril je, ka-kor se govori navadno z dobrim znancem. Vstal je kma-lu ter si je dal napreãi voz; Nikolaj ga ni pra‰al, kam seodpravlja; ali ko mu je dal Ratej roko, je opazil v njego-


41

vih oãeh nekaj temnega in nemirnega, — tisti izraz, ka-kor ga ima ãlovek, ki misli storiti nekaj nelepega: »Kaj tebriga? To je moja ãisto zasebna stvar!«

Nikolaj je stal pred gradom ter gledal za vozom, ki jehitel navzdol po pe‰ãeni poti ter izginil v par minutah zakostanji; prikazal se je ãez nekaj ãasa v dolini, a potemje zavil na ‰iroko cesto proti Le‰evju . . . Ko se je Nikolajozrl, je ugledal ob oknu Heleno; pozdravil je ter stopil vhi‰o.

Helena mu je pri‰la v veÏi naproti.»Ali se dolgoãasite, gospod Nikiã?«»Ne, meni ni nikoli dolgãas, kveãjemu v mestu v ne-

prijetni druÏbi . . .«Stopila sta v sobo blizu obednice. Preproge so bile

temne, stene tapecirane v zamolklordeãih barvah, tudipohi‰tvo je bilo temno in nekako teÏko masivno. Zunajje bil jasen dan, a le malo svetlobe je prodrlo izza gardin.

Helena je sedla h klavirju.Komaj so zazveneli prvi mehki, tihi glasovi, se je zgr-

nila po sobi sladka, skrivnostna otoÏnost in Nikolaju jebilo blago in teÏko obenem. Videl je pred sabo Heleninprofil in takrat ‰ele je zaslutil, koliko je pretrpela ta ãis-ta du‰a neizku‰enega, veselega in zaupnega otroka. Prejso stale njene obrvi v dveh finih volutah visoko nadoãmi; zdaj so se zniÏale in delale so strogo, ravno ãrto;njene ustnice so bile prej polne in nedoloãno zarisane;


42

zdaj so bile krepko zaãrtane, skoro pretanke. Tako jelegla na njen obraz, na njene mehke, zrele kretnje res-na melanholija, in Nikolaju se je zdela nepristopnej‰a insvetej‰a kakor kdaj prej. Ali to ga ni Ïalostilo, niti se niãutil tujega poleg nje . . .

Vsa soba je bila polna otoÏnih pesmi; izpod njenihtrepetajoãih, hiteãih prstov so vstajali zamolkli glasovi,se spajali ter umirali. Nikolaju se je zazibala du‰a v sa-njah in preÏivel je ãudovito uro. Spoznal je takrat natan-ko, koliko je lepega in sladkega v njegovem srcu; spo-znal je in — kar ni mogel prej nikoli: vse lepe sanje svojein vse svoje sladke Ïelje je ovil v najkrasnej‰e besede slo-varja ter jih poloÏil pred njene drobne noge z vdanimtrubadurskim priklonom. In z milostnim smehljajem nakraljevskih ustnicah je sprejela ona njegov poniÏni darter mu ponudila v zahvalo svoje drobne mrzle prstke, dajih je poljubil . . . Dvomi in Ïalost in resignacija, — vseje izginilo brez sledu iz njegovega srca. âemu dvomi inÏalost in resignacija? — Îivljenje leÏi pred veselimi oãmikakor zelena pokrajina, polna srebrne rose in sonãnihÏarkov. Nikjer sence, nikjer nerodovitnega osata, — vsesamo svetlo sonce in samo soãno zelenje. Senc v resni-ci niti ni in ni osata. Samo kadar je ãlovek bolan, vidistvari, ki jih ni, vidi strahove. Treba je samo veselo po-gledati, in sence izginejo in osat se izpremeni v cvetoãeroÏe. Vse je odvisno od ãloveka samega. Svet je lep in


43

dovr‰en, ne pozna nesoglasja, ne pozna nesreãe. Aliljudje, ki imajo nezdravo kri, opazijo pege celo na son-cu, opazijo trnje na roÏi. Treba se je samo otresti bolez-ni, melanholijo je treba pregnati — in sonce sije ãisto,kakor je sijalo . . .

Helena je zaprla klavir.»HvaleÏen sem vam neizmerno, gospodiãna Helena!

Zakaj ne nadaljujete?«Helena se je nasmehljala, ko je videla blaÏeni, sanjavi

izraz na Nikolajevem obrazu. Vstal je teÏko in bal se jeskoro, da bi ne izginilo tisto sladko in ugodno ãustvo, kije leglo v njegovo srce.

»Ali se vam hoãe na izprehod, gospod Nikiã? Spremi-te me!«

·la sta poãasi po gozdni poti navzdol. Nikolaj je opa-zil, da pot ni bila veã tako skrbno posuta, kakor nekdajin da je priãela na nekaterih mestih poganjati trava. Nadrevju se je prikazovalo zelenje; popki so se odpirali inmoãan, skoro preteÏak pomladanski duh se je ‰iril na-okoli.

Nikolaj se je ãutil veselega in zadovoljnega. Njegovaljubezen je izgubila vso grenkost in otoÏnost. Prej se muje zdela kakor bolestno-sladko breme, ki ga je ãasih teÏi-lo z neizmerno silo, da je stokal od boleãine. Zdaj je ho-dil lehko kakor brezskrben otrok.


44

Helena se je ustavila pred polupolomljeno klopjo,ãrno in izjedeno od vlage. Stisnila je ustnice, in Nikolajje samo pogledal v njene oãi in ãetudi ni rekla besede, jerazumel natanko.

Tod sta hodila, morda Ïe v pozni jeseni, ko je leÏalozgrbljeno listje vsenaokoli, in sedla sta na to klop. On,Rekar, je bil v tistem trenutku vesel in svoboden; govo-ril je o svojem velikem delu, o svojem Ïivljenju, ki jeleÏalo takrat pred njim v vsej svoji neizmerni lepoti.Stisnil jo je k sebi kakor otroka, — kakor majhen draguljna bogatem pla‰ãu svoje slave. Oklenila se ga je okrogvrata in ãutila je, kako je bogatela v njegovem bogastvu,kako jo je vzdigal visoko na svojih silnih rokah. Takratje pritrepetal sluãajno svetel Ïarek izza rumenega listjain je zaigral na njenih licih in prav na njenih oãeh, takoda je stresla s trepalnicami; ona se je zasmejala, in tudion se je zasmejal in se sklonil ter jo poljubil prav na tistomesto, kjer je bil zaigral veseli sonãni Ïarek . . .

·la sta dalje. Helena je molãala, a Nikolaju je bilo toprijetno, zakaj ãutil je toliko, da ni vedel, o ãem bi govo-ril.

Pri‰la sta mimo gruãe kostanjev, ki so stali v kolobarjuob poti. Ob kostanjih so bile v polukrogu postavljeneklopi, a gladko odsekan ‰tor na sredi je bil namestomize. Helena se je ozrla in je zgenila nalahko z obrvmi.


45

»Tukaj je sedel Rekar najraj‰i . . . ker se vidi izza ve-jevja po dolini . . .«

Njen glas je bil tih in zamolkel.Tukaj je sedel morda z njo v tistem poznem ãasu, ko

je bilo drevje Ïe golo in mokro, zakaj izza listja se odtodne vidi v dolino . . . Sedela sta tukaj, in njegov obraz jebil mraãen in upal kakor v najtemnej‰ih urah. âutil je,kako trepeãe poleg njega v strahu njena du‰a, kako seozirajo njene oãi pla‰no in proseãe nanj. Ali takrat jebilo njegovo srce trdo in prazno. Objel jo je mirno z le-vico, ali njegova roka je bila tako mrzla, da se je streslonjeno telo v mrazu in strahu. Govoril je o divjem, kras-nem Ïivljenju tam zunaj, in ona je videla v njegovihoãeh, kako ljubi to divje, krasno Ïivljenje, kako hrepenipo njem njegova nemirna du‰a. âutila je obenem, da jenjena ljubezen preresniãna, preotro‰ka in preslaba, dabi ga mogla navezati nase z moãnimi vezmi; ãutila je,kako se izvija polagoma iz njenih rok in stopa v blato. . . ne da bi se ozrl nanjo, zakaj v njegovem srcu je to-liko studa, Ïalosti in kesanja, da noãe oblatiti njene ned-olÏnosti s pogledom svojih blaznih oãi . . .

Hodila sta po gozdu skoro do veãera, a govorila stamalo. Helena se je ãutila mirno in varno; poleg Nikola-ja ji je bilo lehko pri srcu, kakor da bi poznal vse njeneskrivnosti in vso njeno Ïalost. Strah jo je bilo, da bi se neposlovil prehitro ter je ne ostavil same v teh velikih


46

praznih sobah poleg tujih obrazov. Vedela je, da jo lju-bi, ali to je ni vznemirjalo; samo nekaj otoÏnega jo jeoblilo, in srce se ji je stisnilo, kadar je ãutila na svojemobrazu njegov gorki pogled.

Vraãala sta se proti gradu.·la sta navzgor po veliki poti. V strani je stal visok,

star kostanj z dolgimi, preperelimi vejami; samo parpopkov je poganjalo na koncu spodnjih vej, a na vrhu jebilo vse posu‰eno. Helena se je zdrznila in prijela jeNikolaja za roko.

»Ta kostanj je lani ‰e rodil . . . Tukaj se je poslavljalRekar . . .«

Pogledala ga je z velikimi suhimi oãmi; njene ustniceso ostale poluodprte, kakor pri otroku, kadar ihteã za-spi. Nikolaja je ob‰el mraz do nog.

Tukaj se je poslavljal Rekar . . . Morda ji ni niti narav-nost pogledal v obraz. Dal ji je roko samo mimogrede,osramoãen in obsojen, a vendar preslab, da bi se ubranilgrehu. Ona se je ozirala naokoli in je iskala pomoãi; za-kaj videla je, kako se poslavlja Ïivljenje iz njenega srca.âakal je, da izpusti njegovo roko; a ona je stala in trepe-tala; upala je, da se okrene v zadnjem hipu, da stopi zvoza in jo vzame v naroãje in se vrne z njo v grad. Ali onje stopil v voz, zapel si je suknjo, pomeknil klobuk naãelo . . . in voznik je za‰vignil z biãem. Voz se je pre-meknil, kolesa so zahre‰ãala po pesku . . . Bog s tabo!


47

Stala je, in njeno srce je kriãalo za njim, kakor kriãibolan otrok za materjo . . . Zakaj to je samo ‰ala, hotelse je samo poigrati z njenim srcem. ·e ta trenutek sto-pi z voza in pohiti navzgor in jo objame . . . Voz je iz-ginil za ovinkom, in Rekar se ni ozrl . . .

·la sta okoli grada in Nikolaj se je zaãudil, ko je ugle-dal Rekarjev atelje. Vse je bilo ‰e tako kakor nekdaj,samo deske so bile od deÏja izprane in razjedene.

Vstopila sta. Ilovnata tla so bila razgrapana in pra‰na.V kotu je stal primitiven stol, drugega pohi‰tva ni bilo.Deske so bile na nekaterih mestih razpokane; pol stro-pa je bilo pokritega s ‰ipami, ali steklo je bilo zamazanoin deloma razbito. V ozadju je slonelo ob steni stojalo;‰iroka deska je bila pregrnjena s platnom.

»Tukaj je Rekar delal . . . Ali bi radi videli njegovo ve-liko delo?«

Stopila je k stojalu ter odgrnila pregrinjalo . . . Na de-ski je bilo razpeto platno, vsevprek pomazano s kriãeãi-mi barvami. Samo na enem oglu se je videl ostanekobraza: eno samo veliko, ‰iroko odprto oko je gledalosrepo in prestra‰eno iz platna.

»To je njegovo delo . . . Tisti zadnji veãer, preden jeod‰el, sem stala tam zunaj in gledala skozi razpoko; vra-ta je bil zaklenil. Stal je tukaj na sredi, roko iztegnjeno,ter uniãeval . . . Njegov obraz je bil tako bled . . . kakormrli‰ki . . .«


48

Ustnice so se ji tresle in poãasi se je iztisnilo iz njenihoãi dvoje velikih, svetlih solz ter zdrknilo po licih navz-dol. Nikolaj je stopil k njej. Hotel je reãi nekaj tolaÏilne-ga, vsakdanjega, toda pred njo mu je vztrepetalo vsetelo; skoro se ni zavedal, ko je pokleknil na koleno, sklo-nil glavo ter pritisnil njeno roko na svoje ãelo.

»Oprostite mi . . . za Boga . . . oprostite mi mojo lju-bezen . . .«

Vstal je kakor v sanjah; ãutil je, da je bil za trenutekslab in otroãji. Helena ni odgovorila; pogledala ga je za-ãudeno in plaho.

Poslovila sta se pred gradom molãe in resno; Nikolajuse je zdelo, da je zaigral ‰e tisto, kar mu je bilo ostalo.


49

V

Vstal je pozno, ker je bil zaspal ‰ele v jutro. Od Ra-teja se je poslovil v veÏi, hladno in nakratko. Videl

je, da je bil Ratejev obraz zabuhel in da so bile njegoveoãi bolj nego navadno rdeãe in zalite. Tedaj se je spom-nil, da se je bil ponoãi nenadno prebudil: zunaj je nek-do kriãal s hripavim glasom, a drugi so ga mirili; Ïenskiglas je zajokal, nato je nekdo odurno zaklel; vrata so sehrupoma zaprla, spodaj so odmevali ‰e nekaj ãasa kora-ki, a potem je vse utihnilo. To mu je ‰inilo hipoma mimooãi, a obenem se je domislil, s kak‰nim lokavim obra-zom se je odpravil Ratej prej‰nji dan od doma . . .

Od Helene se je poslavljal strahoma in kakor osramo-ãen. Dal ji je roko in pogledal jo je bojeãe in v zadregi.

»Oprostite mi —«»HvaleÏna sem vam od srca, gospod Nikolaj! Poseti-

te nas zopet!«V njenih oãeh ni bilo niã uÏaljenega in niã zlovoljne-

ga. Ko se je ozrl z voza ‰e enkrat proti gradu, je videl, daje stala pred vratmi in gledala za njim . . .

Nebo je bilo mraãno; sivi, mirni oblaki so se razteza-li od izhoda do zahoda, le ãasih se je mokro zagrinjalo


50

pretrgalo in pokazal se je ko‰ãek svetlega neba. Veter jepihal nalahko in drevje se je stresalo v nezavednem pri-ãakovanju.

Preden ‰e je dospel voz do Le‰evja, je zapihal od jugamoãán, topel veter, oblaki so se vznemirili, razkropili seza trenutek, a takoj se zopet zdruÏili in zgostili, in pri-ãele so kapati debele kaplje. Nikolaj se je zavil v suknjo,privihal ovratnik in pomeknil klobuk na ãelo. Voznik je‰vignil po konjih, in gosti oblaki prahu so se vzdigali zavozom. Priãelo je deÏevati moãneje, in prah se je izpre-minjal v blato. Na kolena in celo na rame so mu brizgaleumazane kaplje. Ko se je ustavil voz pred prvo gostilni-co v Le‰evju, je lilo v gostih curkih, in Nikolaj je bil do-cela premoãen.

Izroãil je suknjo in klobuk krãmarici ter stopil v gos-posko sobo. En sam gost je sedel v kotu pri oknu ter ãi-tal stare ãasopise.

Nikolaj je sedel k drugi mizi, a ko se je vzdignila izzaãasopisa debela ple‰asta glava samotnega gosta, je vstalter ga pozdravil. Gost je iztegnil roko preko mize in od-zdravil z lenim, zaspanim glasom.

»Ali ste bili na gradu?«»Na gradu, gospod davkar! . . . Dovolite?«Prisedel je in si dal prinesti vina.Davkar je bil debel, neokreten ãlovek, rdeãega mo-

zoljãastega obraza in zalitih oãi. Prihajal je iz urada vsa-


51

ko uro za nekaj minut v krãmo; delo je prepu‰ãal kon-trolorju, kontrolor adjunktu in adjunkt praktikantu.

»Na gradu ni veã prijetno . . .«Ozrl se je v Nikolaja, kakor da bi priãakoval zanimi-

vih novic.»lzpremenilo se je nekoliko,« je odgovoril Nikolaj

hladno.»Stari je bil snoãi tukaj; kartal je vso noã in napósled

se je hotel pretepati. Siloma so ga spravili na voz.«Nikolaju je bilo neprijetno; ãutil se je sam nekako

osramoãenega in poniÏanega pred tem ‰kodoÏeljnim,dostojnim ãlovekom, ki bi nikoli ne pal tako globoko, dabi zakartal svoje premoÏenje in da bi ga morali silomaspravljati na voz.

»Tako je, ãe se ãlovek zapije. Meni se niã ne smili Ra-tej, ne. Tak ãlovek, ki ima umazane roke in se je oboga-til po Bog vedi kak‰nih potih, naj se uniãuje, kakor muje drago. Tudi z Rekarjem je ravnal . . . ali vam je zna-no, kako je ravnal z njim? Vi ste bili ob tistih ãasih veã-krat gori.«

Nikolaju je ‰inila kri v obraz.»Meni ni znano niã slabega. Po‰teno je ravnal z

njim . . .«»Hm . . . dà dà . . . Opeharil ga je, ãe bi radi vedeli.

Dajal mu je denarja, da se je fant izgubil in zapravil . . .


52

in on je pri tem napolnil svojo malho . . . ãe bi radi ve-deli! Jaz napósled nimam niã zraven . . .«

Davkar je vstal nekako zlovoljen, oblekel suknjo terod‰el.

Nikolaj je ostal v krãmi do poldne. Sedel je nekaj ãasazami‰ljen, a potem je hodil po sobi s trdimi koraki, rokesklenjene na hrbtu. Ko se je spomnil na davkarja, jespaãil ustnice ter pljunil v stran, kakor da bi bil ugledalpred sabo blatno golazen . . .

Prej je morda pil ob njegovi mizi, Bog vedi, kolikrat;stal je pred njim z upognjenim hrbtom in sladkim obra-zom . . . ne da bi kaj priãakoval od njega, — poniÏavalse je samo, kakor se iz notranjega nagiba in brez sebiã-nosti poniÏuje pasja natura. ln danes, ko »so ga moralisiloma spravljati na voz«, — danes je dobila ta naturazopet svoje dostojanstvo in pljuje na ãevelj, ki ga je ‰epred dobrim letom oblizavala . . . Fej! . . .

Kosil je brez apetita in po kosilu dal takoj napreãi.Ratejev voznik se je vrnil na grad ‰e pred poldnevom;krãmar je dal Nikolaju vegast, staromoden voz z okrog-lo zeleno streho; bolj‰ega je bil vzel neki gosposki po-potnik, ki se je mudil dva dni v Le‰evju in se je odpeljalnavsezgodaj v Ore‰nik na kolodvor.

DeÏ je polagoma ponehaval; pr‰ilo je samo ‰e v drob-nih kapljah kakor iz megle. Toda pot je bila strahovita;


53

blato ãez in ãez, da so se na nekaterih mestih vdiralakolesa skoro do osí.

Ali Nikolaj ni pazil mnogo na pot; glava mu je bilapolna teÏkih misli.

Spomnil se je tistega veãera, ko je sedel v mestni krã-mi, in spomnil se je besed, ki jih je govoril pijani Dionizo svojem veliãastnem delu. Obraz Dionizov mu je sto-pil jasno pred oãi, in v tistem trenutku je zapazil nena-vadno podobnost med Dionizom in Rekarjem. lsti glo-boki, nemirni pogled, — pogled jastrebov, ki leÏi ob cestiz zlomljenimi perotmi in nima veã toliko moãi, da bi seubranil vranom . . . Spomnil se je na tisto veãerjo priRateju, ko je Rekar povedal, da odpotuje, in je Helenavstala s prebledelim obrazom. âutila je nezavedno vsvojem srcu, da se Rekar ne vrne veã, in tudi na njego-vem motnem in upornem pogledu se je poznalo, da jevedel, kam se odpravlja . . . Nikolaj se je spomnil ne-nadno tiste samotne hoje, ki jo je videl nekoã na polja-ni: — smrt je hodila po poljani s silnimi koraki in podnjeno koso so krvavele roÏe . . . padale so ponosne gla-ve zaznamenovanih ljudi . . .

Zdramili so ga iz misli zategnjeni glasovi romarskepesmi. Sklonil se je izpod strehe in pogledal na cesto.

Visok, nekoliko skljuãen starec v obno‰eni obleki jenosil spredaj kriÏ iz temnega lesa. Stopal je trdno inteÏko po blatu, da mu je brizgalo ãez kolena; o‰kropljen


54

je bil do vrata, in na nekaterih mestih se je bila Ïe strdilana njegovi obleki blatna plast. Pel je z visokim prijetnimglasom, a poznalo se mu je, da je utrujen; oddehnil se jeglasno za vsako tretjo noto.

Za njim se je vila dolga vrsta romarjev in romaric:sami stari, skljuãeni ljudje z upalimi obrazi in vdrtimi,trudnimi oãmi. Vsi blatni in o‰kropljeni, z roÏnimi venciv rokah in culami na ramah. Njih tresoãi, zategnjeni gla-sovi so se razlegali po ravni samotno in otoÏno, kakorda bi prihajali iz neskonãne daljave.

Marija, k tebi uboge reve,mi zapu‰ãeni vpijemo,objokani otroci Evev dolini solz zdihujemo.

Pesem je bila zmerom ti‰ja in zmerom bolj oddaljena;samo ãasih je zazvenela glasneje, kadar je zapihal veter;napósled je utihnila in voz je zavil mimo hriba.

Nikolaja je pretreslo ãudno ãustvo. Nikoli ‰e mu nibilo pri srcu tako teÏko in Ïalostno. Nenadno, brez zu-nanjega povoda mu je pri‰la misel, ki se je je prestra‰ilsam.

Bilo mu je, kakor da je videl ves ubogi, zaniãevani, odteÏe stoletij utrujeni narod, — kakor da je videl zadnjeostanke tega na smrt obsojenega naroda . . .


55

Drevo je suho in preperelo; gospodar je ukazal, naj seposeka. Na koncu vej, na vr‰iãku in ob deblu pa poga-njajo ‰e zmerom zelene mladike; z nenaravno silo semuãi trudno drevo, da bi se re‰ilo svoji usodi. Ali mla-dike poganjajo in se su‰e; le redkokdaj se prikaÏe osam-ljen cvet in odpade, ãe zapiha najlaÏji veter . . .

Vse mladike se su‰e in vse cvetje odpada, zakaj dre-vo je obsojeno na smrt . . .

Vse veãne misli ostanejo neizgovorjene, vsa veãnadela neporojena, — vse tiste misli in vsa tista dela, iz ka-terih bi morda vzcvetelo novo Ïivljenje . . .

Dioniz in Rekar sta poznala svojo usodo, usodo mla-dike, pognale iz suhe veje . . .

To so bili zadnji ostanki: skljuãena, onemogla telesa,vdani obrazi. Z molkom v roki romajo za kriÏem poblatni cesti; ali njih noge ne ãutijo blata in ne kamnov inne trnja; njih obrazi upadajo, roke omahujejo in noge setresejo; telo se upogiba in pada, a du‰a hodi po svojikrasni poti . . . Drevo naj se poseka, kakor je ukazalgospodar . . .

Nikolaj je vstal ter stisnil ãelo v dlani, da bi se otreselteÏkih misli. Ali njegovo srce je ostalo potrto in Ïalost-no . . .

Prenoãil je v dolgoãasni zakotni vasi, kjer je imel ne-kaj opravila, a zjutraj se je odpeljal na tri ure oddaljeni


56

kolodvor. lzstopil je par postaj pred mestom, da bi po-setil Rekarja.

Pot ni bila dolga, zato jo je nastopil pe‰. âez dobre polure se je zasvetilo izza drevja visoko belo poslopje. Staloje sredi vrta, in drevje je segalo do drugega nadstropja.Okoli vrta je bila visoka Ïelezna ograja; vrata so bila za-klenjena.

Pozvonil je in ãez par trenutkov je pri‰el vratar, ki muje povedal, da zdaj ni posetna ura. Nikolaj je dal pokli-cati zdravnika, svojega znanca. Zdravnik je pri‰el ‰eleãez dolgo ãasa in ni bil posebno veselo iznenaden. Pozd-ravil je Nikolaja precej hladno, a odprl mu je vrata, in ‰lasta po ãistem belem pesku proti poslopju.

Nikolaj se ni brigal veliko za nezadovoljnost zdravni-kovo; ni je skoro opazil. Bil je vznemirjen, in srce mu jebílo, kakor da bi se bliÏal neãemu stra‰nemu.

Stopala sta z zdravnikom poãasi v prvo nadstropje.Na nekatera malovaÏna vpra‰anja je odgovarjal Nikolajrazmi‰ljeno in povr‰no. Na ljudi, ki so prihajali mimo, seni oziral s posebno radovednostjo in opazil ni na njihniã nenavadnega. Njih obrazi so se mu zdeli povsem na-vadni, dostojni in celo filistrski.

Zdravnik je odprl duri, in Nikolaj je ostal na pragu.»Gospod Rekar . . . Helena vas pozdravlja . . .«Rekar je sedel na tleh in se ni zganil: lene, tope oãi so

se ozrle mirno na Nikolaja.


57

Zdravnik se je okrenil zlovoljno.»Zdaj ste torej videli.«Nikolaju so se tresla kolena, ko je stopal po stopnicah

navzdol. Poslovil se je od zdravnika hitro in molãe, a po-tem je skoro beÏal proti mestu. Hodil je naglo veã kakorpoldrugo uro, a ãutil ni najmanj‰e utrujenosti. Ponavljalje poluglasno in brez misli:

»Ta silna natura . . . in zdaj topa Ïival . . . Ïival . . .«·el je naravnost na svoje stanovanje, a do pozne noãi

ni mogel ne spati, ne ãitati. Hodil je po sobi; v sencih muje bilo vroãe, in glava ga je bolela. Napósled se je razpra-vil, a premetaval se je dolgo ãasa po postelji, ãetudi somu bile trepalnice debele in teÏke. Napósled ga je ob‰ellehák spanec, toda zdramil se je vsak hip, oprl se na ko-molce ter gledal prestra‰en v temo.


58

VI

Dioniza ob tistem ãasu ni bilo v mestu. Nikolaj jepozvedaval po njem, ali zvedel ni niã natanãnega.

Sreãavali so ga tod in ondod, na ãisto razliãnih krajih;vedeli so vsi samo toliko, da je bil slabo obleãen, pust inbolan. SluÏbe ni imel veã nobene; nekega jutra ga ni bilov urad, in nihãe ni vedel, kam da se je bil odpravil . . .

Nikolaj je Ïivel mirno in solidno kakor prej. âasih gaje ob‰lo, da bi pisal pismo, ali ko je vzel v roko pero, muje bilo nerodno in teÏko. Besede so se mu zdele otroãje;povedale so nekaj ãisto drugega, nego je bilo tisto, karje hotel povedati. Spoznal je nenadoma, da ni pes-nik . . .

Sredi maja, ob lepem, jasnem veãeru se je izprehajalpo trgu. âutil se je osamljenega in zelo nesreãnega. Dru-gi ljudje so hodili mimo njega veseli in zadovoljni, naobrazih pomlad, ljubezen v oãeh. Zami‰ljen in Ïalostense je napotil proti staremu stanovanju Dionizovemu; nise domislil, da Dioniza Ïe davno ni bilo veã v mestu.

Hi‰a je stala ob vodi; okna ãetrtega nadstropja so sesvetila v veãernem soncu; po trgu in po tihih valovihtam doli so se bile Ïe razprostrle temne sence.


59

·el je poãasi preko veÏe, po ‰irokem dvori‰ãu ter za-vil na levo. V veÏi in na stopnicah ni bilo nikogar, samov tretjem nadstropju je ugledal staro Ïensko, ki je obe-‰ala perilo na vrv, razpeto preko koridorja. Ne da bi po-trkal, je odprl duri ter stopil v nizko veliko sobo, v katerini bilo skoro nobenega pohi‰tva.

Stene so bile gole in v kotih zatemnele od vlage. Samonad posteljo je viselo ãrno razpelo. Postelja je bila pre-grnjena z rdeão odejo.

Nikolaj je obstal med odprtimi durmi. Domislil se je,da je pri‰el po neumnem in v razmi‰ljenosti v ãisto tujosobo, v kateri nima nikakega opravka . . . Nekdo se muje zadel ob komolec, in pri‰la je v sobo majhna, suhaÏenska; na glavi je imela ãrno ruto, in njene oãi so bileobjokane.

»Gospod Nikiã . . . Bog se usmili!«Obstala je pred njim; v roki je drÏala sveão in trudila

se je, da bi priÏgala Ïveplenko ob rokavu.Nikolaj jo je gledal zaãuden; ozrl se je od njenega

obraza sluãajno in malomarno ‰e enkrat na posteljo, inkri mu je oledenela v Ïilah.

Globoko pod zglavjem, prav ob zidu je leÏala glava zzmr‰enimi lasmi, ki so padali neredno po ãelu in sencih.Oãi so bile samo napol zaprte in izza trepalnic so gle-dale bele punãice topo in kakor prestra‰eno. Lica so bilasivkasta, pora‰ãena s poganjajoão redko brado. Pod vra-


60

tom je bila srajca odpeta; roke so bile sklenjene, in prstiso se oklepali krãevito majhnega, bakrenega razpela . . .Na obrazu je leÏal trdi, ponosni izraz zmagoslavno pre-stanega trpljenja . . .

Nikolaj se je sklonil preko postelje.»Dioniz! . . .«Zaskelele so ga solze v oãeh in padale so na sklenje-

ne roke Dionizove . . .Ostal je pri njem do noãi. Gospodinja je prinesla

sveão ter je postavila na mizo. Na stenah so trepetalibledi, zaspani Ïarki; Dionizov obraz se je svetil iz temev nenaravni beloti.

Ko se je odpravljal, je vpra‰al Nikolaj po ostalini Dio-nizovi. Gospodinja mu je povedala, da ji je bil v svojihzadnjih trenutkih ukazal, naj seÏge vse papirje, ki soleÏali v kovãégu. V peãi je ostal samo ‰e kup pepela . . .

Pogreb se je vr‰il ob deÏevnem vremenu. Zvonili so zmalim zvonom v cerkvi podruÏnici; za krsto sta ‰la gos-podinja in Nikolaj. Malokdo se je ozrl za pogrebom;ljudje so hiteli mimo po svojih opravkih; le blizu poko-pali‰ãa se jima je pridruÏila grbava Ïenska, zavita v dol-go ãrno ruto. Nikolaj je bil zami‰ljen in ni pazil na bla-to; o‰kropil se je do vrha suknje . . .

Po pogrebu je postal pred cerkvijo, stisnil Dionizovigospodinji nekaj denarja v roko ter se vrnil v mesto. ·el


61

je naravnost v gostilno in pil je mnogo in z nekim vese-ljem kakor nikoli prej . . .

Po tretji steklenici ga je ob‰la mehka melanholija.ZaÏelel si je prijatelja, da bi govoril z njim iskreno in odsrca. Vse, kar je doÏivel lepega in Ïalostnega, mu je pri-hajalo na spomin, in oãi so se mu orosile. Besede so muvrele na jezik; kar je prej komaj ãutil, ãesar se je zavedalsamo kakor v sanjah, je stopalo predenj jasno in razloã-no . . .

Za trenutek ga je zmotil znanec, ki je prisedel k nje-mu, ostal svoje vino dolÏan ter se poslovil ãez par minut.

»Dioniz je umrl . . . no, dà . . . ‰koda ãloveka! Lehkobi bilo kaj iz njega . . . bil je vagabund po svoji krivdi.Tako je: kadar ãlovek ãuti, da zná veã od drugih, misli,da mu ni treba veã sluÏiti. ln tako pogine v svoji samo-stojnosti. âlovek je ustvarjen za hlapca . . . ne pomaganiã . . .«

Nikolaj je bil vesel, ko je ostal sam, in njegove misli sose mu vrnile na svetla pota . . .

Dal si je prinesti papirja in pisal je lehko in neprisi-ljeno. Stal je pred gradom, pod zeleneãim kostanjem, sesklanjal preko njene rame ter ‰epetal besede, kakr‰nihni poznal prej nikoli. Ljubezen dolgih let se je izlila v enosamo strugo; vsa Ïalost in vsa sreãa se je spojila v enosamo ãustvo ter se utelesila v gorkih besedah . . . Licaso mu gorela in ãrke so se gibale pred motnimi oãmi . . .


62

Omenil je smrti Dionizove, ali celo Ïalost nad usodoprijateljevo ni segla v njegov sladki mir. âutil je, kakoodpada od njega teÏa zadnjih dni in kako trepeãe utru-jeno srce v velikem priãakovanju . . .

Ko se je vraãal domov, je vrgel pismo v nabiralnik.

*

Drugo jutro ga je bilo sram. Zdelo se mu je, da je bil na-pravil prej‰nji veãer nekaj neizmerno neumnega. Spom-nil se je pogreba, in teÏko mu je bilo: kakor da je bil one-ãastil spomin Dionizov. Bolela ga je glava in pred oãmise mu je meglilo. V uradu ni govoril z nikomer; bilo muje, kakor da bi se bil osramotil pred svetom in najboljpred sabo in kakor da bi bil izgubil, kar je imel najlep-‰ega v svojem srcu . . . V tej uri bo ãitala pismo —Stre-sel je z glavo ter se silil, da bi mislil na vsakdanje stvari.Samo da bi ne bil opomnil Rekarja . . . v takem pismu. . . v takem zmagoslavnem tonu! OmadeÏeval je nje-gov spomin v njenem srcu . . . poniÏal ga je pred njo ssvojim zgodnjim, predrznim upanjem . . . kak‰no upa-nje! Zazdel se je sam sebi neizmerno otroãji . . . ln da nebi opomnil Dioniza in njegove stra‰ne usode . . . v na-vadnem ljubezenskem pismu, tako mimogrede meddrugimi frazami . . . fej! . . . Kdo se more zgraÏati nadnavadnimi sleparji? Kadar je ãlovek odkritosrãen, jezmerom sebiãen in brezobziren; niã resniãno plemeni-


63

tega ni v njegovem srcu; vse samo pretvarjanje, sama laÏ. . . A da bi ne bil sme‰en, samo sme‰en ne! Vse upanjetoliko dolgih, lepih veãerov je uniãeno v enem samemtrenutku. Uniãeno je vse Ïivljenje, — kaj bi bilo Ïivljenjebrez tega upanja? . . .

Zavedal se je, da je oskrunil svojo ãisto ljubezen.Samo ãasih, za kratek hip, ga je ob‰lo nekaj kakor prita-jena, srameÏljiva radost, da je povedal, kar bi bil moralpovedati Ïe davno . . .

Dnevi so se zjasnili, in sonce je sijalo skoro s poletnomoãjo. Zgodaj v jutru in ob veãerih se je izprehajal Ni-kolaj po okolici ter se veselil ãistega zraka in sveÏegazelenja. Njegovo Ïivljenje je teklo mirno kakor reka poravni. Ni bilo veselo, in Nikolaj sam bi si Ïelel drugaã-nega, toda vdal se je vanj brez upora. Njegova natura jebila zdrava, in sentimentalnost je sovraÏil. Kadar so muprihajali spomini ob samotnih urah, se jih je silomaotresel ter se napotil v krãmo ali na izprehod. Bal se jepreteklosti, toda polagoma je izginila tudi ta bojazen invdajal se je spominom brez posebne Ïalosti . . . Njenobraz je dobil v njegovi du‰i ‰e ãistej‰i, nedolÏnej‰i izraz,njene oãi so sijale mirno, kakor z oltarja. Razlila se je ãezvse njeno bitje njegova vdana ljubezen . . .

Nekega popoldne je dobil v urad pismo; Helena ga jevabila v kratkih besedah, da naj pride kar najhitreje.


64

Vsa resignacija, vsa napol prisiljena mirnost je izginilav enem samem trenutku. lzprosil si je par dni dopustater se odpeljal ‰e tisti veãer. Ni se veã spominjal svoje-ga neumnega pisma, niti mu ni pri‰lo na misel, da je bilnapravil kdaj kako nedostojnost. âutil se je sreãnega, insrameÏljivo zatajevano, siloma udu‰eno upanje ga jeosvojilo vsega. Vedel je paã, da je v tem upanju mnogosebiãnega in celo nekaj nelepega, toda v svoji razposa-jeni sreãi se je tolaÏil, da je sebiãnost itak v ãlove‰ki na-ravi in da bi bilo nespametno odrekati se brez vzroka inna svojo ‰kodo . . . Prenoãil je v Ore‰niku in spal je dol-go in trdno. âudil se je sam, da je tako malo vznemirjen,a tisti ãut zmagoslavne ljubezni, ki je trepetal nepresta-no na dnu njegovega srca, se mu je zdel skoro pregre-‰en. Ali oãital si kljub temu ni niãesar in dokazoval si jena tihem, da je pregre‰nost nekaj relativnega in da jecelo najbolj po‰teno ãustvo v posebnih zvezah in okol-nostih lehko pregre‰no. Doloãenih mej ni nikjer in zatoje teÏko razloãevati med pregre‰nostjo in po‰tenostjo. . . Igral se je z lahkimi mislimi, zakaj bal se je skorosvoje velike sreãe, in strah ga je bilo, da bi se ji vdal z vsoglavo in z vsem srcem . . .

Helena ga je priãakovala pred gradom; njene oãi sobile objokane. Nikolaj se je prestra‰il, ko je ugledal njenobraz.


65

»Îeljno sem vas priãakovala, gospod Nikolaj! Opros-tite, da sem vas vznemirjala. Oãe vas je hotel videti . . .ne mara nikogar drugega . . . nobenega prijatelja ni-mamo . . .«

Ustnice so se ji tresle; videlo se ji je, da se je silomabranila solzam; govorila je plaho in kakor proseãe.

Nikolaj je ‰el z njo v Ratejevo spalnico.Okna so bila pregrnjena, in soba je bila v somraku;

par tankih Ïarkov je prihajalo izza pregrinjala ter se les-ketalo na tleh in na steni. Ratej je sedel v naslanjaãu,pod glavo blazinico in odejo preko kolen. Njegov obrazje bil zabuhel; oãi so gledale mrtvo izpod ko‰atih obrvi.Ozrl se je v Nikolaja z velikim, bojeãim pogledom. Ni-kolaj se je nagnil prav blizu k njemu, da bi sli‰al njegov‰epetajoãi glas, ki se mu je izvijal iz prsi z velikim napo-rom.

»Oprostite mi . . . Zdaj je vse pri kraju . . . Skrbitezanjo, siroto . . .«

Nikolaja je du‰ilo v grlu od soãutja, ali obenem mu jebilo grozno pred tem zabuhlim, polumrtvim obrazom.Sli‰al je komaj posamezne besede in ni jih razumel na-tanko.

»Ne brigajte se za niã . . . Pojdite z njo stran odtod. . . Naj vzamejo vse . . . Vse je njihovo . . . Samo ‰ehi‰a tam doli v Le‰evju . . .«


66

Nikolaj se je ozrl. Pri‰la je v sobo Ratejeva Ïena. Prinesla je steklenico s temno tekoãino.

Ratej je nalahko stresel z glavo ter ukazal, da naj nesestran. Stala je nekaj ãasa sredi sobe, nato se je okrenila,a med vratmi je skrila obraz v predpasnik.

»Zdaj pojdite stran . . . Jaz sem najraj‰i sam, in tudivam je neprijetno . . . Z Bogom! — «

Nikolaj ni vedel, kaj bi storil. Prijel je Ratejevo roko,ki je leÏala mrtva na kolenih. Ratej ga je pogledal s to-pim, toda globokim in pretresljivim pogledom umira-joãega ãloveka.

»Pojdite! . . .«V veliki sobi je sedela za mizo Ratejevka, vsa objoka-

na in upala. Pripovedovala je Nikolaju, da zadnje ãase nibilo Rateja nikoli veã doma, da je bil nekoã teden dni naDunaju, kjer je v kratkem ãasu zaigral vse svoje gozdo-ve, da je bil bolan in oduren, kadar se je bil vrnil, in daje pil neprestano. Samo nekoã na veãer je pri‰el k njejter se je razjokal kakor otrok . . . Nekoã po kosilu ga jezadela kap in kdo ve, koliko ãasa ‰e . . .

Dela je roko pred oãi, in izza prstov so ji kapale solze.Ne mara ne zdravnika, ne zdravil . . . Tudi prej pred

nekaterimi leti je igral in pil skoro tri mesece . . . a hi-poma se je streznil in pridobil je v enem letu, kar je bilzapravil . . . Prvikrat je bil zagazil na to stra‰no pot preddvajsetimi leti, komaj ‰tirinajst dni po poroki . . . Ali


67

takrat je trajalo samó en teden. Ona se je bala, kadar jeod‰el iz hi‰e s temnim obrazom in zlovoljnimi oãmi. âa-kala je nanj toliko dolgih noãi in prejokala toliko sam-otnih ur — — No zdaj je vedela, da se bliÏa stra‰ni ko-nec; ãutila je to v svojem srcu tisto prvo noã, ko je pri‰elob eni domov ter hodil razburjen po veliki sobi do ju-tra . . .

Nikolaj je poslu‰al in slutil je neizmerno trpljenje tetihe, pozabljene, ‰e zmerom otro‰ke du‰e. Trpljenje jernoralo biti stra‰no v tej uri, da je bruhala na dan v pre-trganih, komaj razumljivih besedah vse tisto, kar je leÏa-lo toliko ãasa globoko v srcu ter grizlo in glodalo . . .

Pred povratom sta ‰la Nikolaj in Helena iz hi‰e; onaje ogrnila ãrno ãipkasto ruto, izza katere se je svetil njenbeli obraz kakor od alabastra.

·la sta po poti okoli grada; pesek je leÏal samo ‰e tupatam; iz tal je poganjala visoka trava.

Nikolaj se je ozrl zaãuden. Rekarjeve delavnice ni biloveã. Helena je razumela njegov pogled.

»Ob viharnem veãeru se je zru‰ila in deske so odnesli;to je bilo tisto noã, ko se je bil vrnil oãe . . .«

Stala sta v senci, ki je padala od grada, in Heleni jebilo skoro hladno.

Pod njima se je ‰irila zelena dolina; tam doli je sijalosonce ‰e v vsej svoji krasoti, in ãutila sta oba, kako je


68

vstajalo iz te ãiste svetlobe nekaj sladkega in tolaÏilne-ga ter legalo na njiju srca.

Nikolaj je prijel Helenino roko, in ona mu ni branila. . . lz velike bolesti se mu je porodilo upanje; njegovasreãa je bila kakor smehljaj na objokanem obrazu. Vnjegovi radosti ni bilo niã glasnega in niã razposajene-ga, in njena ljubezen je bila mirna in resna . . . Spomi-njal se je glav, ki so padle pod koso; v enem samem hipuje videl pred sabo obraz Dionizov in Rekarjev, ki sta sespojila v enega. Nehoté je sklonil glavo in ãutil se jemajhnega in neznatnega z vso svojo neizmerno sreão.âutil se je majhnega in neznatnega, ker je mogel biti sreãenin ker je mogel Ïiveti . . .

Vrnila sta se v grad molãé, roko v roki.


69

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-139-8

Popótovanje Nikolaja Nikiãa - Cloverleaf-mallPOPÓTOVANJE NIKOLAJA NIKIâA BESeDA 7 pozneje. Pri‰la je mimo, Bog védi odkod; jaz sem slonel ob kostanju in kostanj in bela cesta

Documents