POPIS NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE V...Robič. Izrazitejša rečna terasa leži pod vasjo Podbela in se kratko nadaljuje ob Nadiži proti vzhodu. 1 Čušin, 2006, str 11 2 Čušin,

POPIS NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE V

ZGORNJEM TOKU POVODJA REKE NADIŽE

Popis naravne in kulturne dediščine v zgornjem toku povodja reke Nadiže (od njenega izvira do izliva v Italijo)

Nosilec projekta: RAZVOJNO DRUŠTVO BREGINJSKI KOT

Naročnik: POSOŠKI RAZVOJNI CENTER

Breginj, 2014

Popis naravne in kulturne dediščine Breginjskega kota Razvojno društvo Breginjski kot, 2014

2

Kazalo 1. UVOD ................................................................................................................................................... 5

2. GEOMORFOLOGIJA .............................................................................................................................. 6

3. HRIBI IN VODOVJE ............................................................................................................................... 8

3.1. NADIŽA S PRITOKI ......................................................................................................................... 9

3.2. BREGINJSKI STOL ........................................................................................................................ 10

3.3. MIJA ............................................................................................................................................ 11

4. VEGETACIJA ....................................................................................................................................... 12

5. VASI IN LJUDJE ................................................................................................................................... 16

6. KULTURNA DEDIŠČINA ...................................................................................................................... 19

6.1. Breginj – Ambient vaškega središča, št. EŠD 44 ......................................................................... 19

6.2. Breginj – Cerkev Marije Snežne, št. EŠD 3578 ............................................................................ 20

6.3. Breginj – Mejni kamen, št. EŠD 45 .............................................................................................. 21

6.4. Logje – Vas, št. EŠD 15347 .......................................................................................................... 22

6.5. Robidišče – Vas, št EŠD 4414 (ne obstaja) .................................................................................. 23

7.6. Robidišče – Domačija Robidišče 14 (črna kuhinja), št EŠD 9179 ................................................ 23

7.7. Borjana – Cerkev Marije snežne, št. EŠD 3565 ........................................................................... 24

7.8. Kred – Kapelica južno pred vasjo, št. EŠD 15336 ........................................................................ 25

7.9. Robič – Arheološko najdišče Sv. Volar, št. EŠD 9266 .................................................................. 25

7.10. Robič – arheološko najdišče Turjeva jama, št. EŠD 5031 ......................................................... 26

7.11. Staro selo – Cerkev sv. Lenarta, št. EŠD 3800 ........................................................................... 27

7.12. Sužid – cerkev sv. treh kraljev, št. EŠD 3760 ............................................................................ 28

7.13. Sužid – Sužiška planina, št. EŠD 27531 ..................................................................................... 29

7.14. Svino – cerkev sv. Andreja, št. EŠD 3757 .................................................................................. 29

7.15. Kobarid – Trško jedro, št. EŠD 225 ........................................................................................... 31

7.16. Kobarid – Arheološko najdišče Tonacov grad, št. EŠD 5022 .................................................... 32

7.17. Podbela – Cerkev sv. Helene, št EŠD 3986 ............................................................................... 33

8. ZDRAVILNI VIRI IN VODOTOKI ........................................................................................................... 34

8.1. KORITO V VASI SVINO ................................................................................................................. 34

8.2. ZANIPC ........................................................................................................................................ 34

8.3. VODNJAK .................................................................................................................................... 34

8.4. IZVIR PRI CERKVI SV. VOLARJA.................................................................................................... 35

8.5. V KORITAH .................................................................................................................................. 35

8.6. BULČU STUDENC......................................................................................................................... 35


3

8.7. POTOKI ........................................................................................................................................ 35

8.8. RAMOVA VODA .......................................................................................................................... 35

8.9. NADIŽA ....................................................................................................................................... 36

8.10. GLOBOTNIK ............................................................................................................................... 36

8.11. KLATNICA .................................................................................................................................. 36

8.12. ZA KORANINOM ....................................................................................................................... 36

8.13. POD ŽLEBOM ............................................................................................................................ 36

9. ARHEOLOŠKA NAJDIŠČA BREGINJSKEGA KOTA ................................................................................. 37

9.1. Staro selo .................................................................................................................................... 37

Na morebitne rimskodobne stavbne ostaline so domačini naleteli tudi v vasi. ................................... 38

9.2. Robič (EŠD 5030) ........................................................................................................................ 38

9.3. Sv. Volar (EŠD 9266) ................................................................................................................... 38

9.4. Turjeva / Pelerinčeva / Kovačeva / Obernejcova jama (EŠD 5031) ............................................ 39

9.5. Kred ............................................................................................................................................ 39

9.6. Pecova bula pod Potoki .............................................................................................................. 39

9.7. Podbela – Sv. Helena (EŠD 3986)................................................................................................ 40

9.8. Homec ........................................................................................................................................ 40

9.9. Sedlo – pokopališka cerkev sv. Križa .......................................................................................... 41

9.10. Gradec pri Sedlu (EŠD 5032) ..................................................................................................... 41

9.11. Breginj....................................................................................................................................... 41

9.12. Pobočje Stola ............................................................................................................................ 41

9.13. Gradec pri Logjeh (EŠD 5026) ................................................................................................... 42

9.14. Breginjski kot od prazgodovine do srednjega veka .................................................................. 42

9.14.1. Najstarejše sledi poselitve ................................................................................................. 42

9.14.2. Bronasta doba ................................................................................................................... 42

9.14.3. Starejša železna doba ........................................................................................................ 43

9.14.4. Mlajša železna doba .......................................................................................................... 45

9.14.5. Rimska doba in poznoantični čas ...................................................................................... 47

9.14.6. Zgodnji srednji vek ............................................................................................................. 50

Katalog .................................................................................................................................................. 52

Neolitik / eneolitik ................................................................................................................................. 52

Bronasta doba ....................................................................................................................................... 52

Pozna bronasta doba / starejša železna doba....................................................................................... 53

Mlajša železna doba .............................................................................................................................. 55


4

Rimska doba .......................................................................................................................................... 56

Zgodnji srednji vek ................................................................................................................................. 59

10. ZAKLJUČEK ....................................................................................................................................... 61

11. VIRI IN LITERATURA ......................................................................................................................... 62


5

1. UVOD Razvojno društvo Breginjski kot si že vse od svoje ustanovitve leta 1998 trudi za skladen in

konkurenčen razvoj območja doline Nadiže.

Skozi leta delovanja smo v društvu prisostvovali različnim popisom tako naravne kot kulturne

dediščine in s tem aktivno pripomogli k ohranjanju pa tudi obujanju že pozabljene dediščine.

Popis naravne in kulturne dediščine ima vlogo pomembnega pripomočka, ki nam bo v prihodnje, kot

orientacijsko gradivo služil pri začrtanju strateško pomembnih izhodišč za nadaljnji razvoj turizma in

gospodarstva na splošno.

V priročniku, ki je pred vami smo se osredotočali na že izvedene popise s strani strokovnih institucij; znanje le teh, pa smo nadgradili s strokovnimi srečanji in predavanji strokovnjakov in raziskovalcev iz posameznega področja, ki smo jih pripravili v društvu. Na srečanjih smo gostili strokovne delavce Zavoda za Gozdove - enota Tolmin, Zavoda za varstvo naravne dediščine iz Nove Gorice, ZVKD iz Nove Gorice, Tolminskega muzeja, ter starejše krajane iz vasi Breginjskega kota.


6

2. GEOMORFOLOGIJA Breginjski kot zamejuje najzahodnejši del Slovenije vse od Starega Sela pa vse do državne meje z

Italijo. Območje omejuje s severne strani Stolovo pogorje, z južne pa Mija in Ljubija.

MELIK (1935, str. 233) v Kotu ločuje štiri geomorfološke enote: greben Stola uvršča v srednjegorje na

pretežno apneniškem ozemlju, Mijo v nizko hribovje na pretežno apneniškem ozemlju, nižje predele

Kota v hribovje na flišnem ozemlju, dolinsko dno pa je uvrstil kar v ravnine. Višinska razlika v Kotu je

več kot 1400m z najnižjo točko Robič (216m n.m.), najvišja pa je na grebenu Stola (1673m n.m.). 1

Na območju so vidni vsi tipi reliefa glede na geomorfološki razvoj (razen abrazijskega, ki je značilen za

ozek pas morske obale). Po večini prevladuje ledeniški (glacialni) relief. Gorski pas Stolovega pogorja

in vrh Mije spadata pod kraški relief, nižje ležeči kraji pa rečno – denudacijski relief. V ozkem pasu

prepadnega ostenja pod Starijskim vrhom in Komarjem (Mija) gre za litološko pogojeno stopnjasto

pobočje. Pod njegovim zgornjim najbolj strmim delom, ki je iz kompaktnega apnenca, je pobočje

enakomernega naklona zgrajeno iz grušča. Pod gruščem je navadno vododržni fliš, ki ponekod moli

na površje (npr na Stolovem pogorju pod Sv. Marjeto, ter nad Starim Selom in Potoki). Grušč je

večinoma poraščen s termofilno vegetacijo, ponekod pa oblikuje živa melišča. Melišča so pogosta na

južnih pobočjih Stolovega pogorja in vzhodnem pobočju Mije nad Robičem. Največje melišče so na

1000m n.m. Lokarje nad Borjano, ki merijo okoli 1km2 .2

Več kot 50% ozemlja v Kotu ima južno ekspozicijo, gre za predele, ki so najbolj osončeni in prejemajo

veliko sončne energije. Južna pobočja Stolovega pogorja sprejemajo največjo letno količino

kvaziglobalnega obsevanja v Sloveniji3.

Precejšnji je delež površja s severno ekspozicijo, sem prištevamo osojna pobočja Mije in Ljubije. Med

območja z zahodno lego prištevamo strma pobočja nad Nadižo v njenem zgornjem toku in pobočje

Mije nad Pradolom, vzhodno pa le pobočja pod slemenom Breginj – Logje.

V gorskih predelih Kota opazimo tudi kraške pojave. Na hrbtu Breginjskega Stola so se izoblikovale

predvsem mikrooblike, značilne za visokogorski kras: žlebiči, škavnice in škraplje, pod Malim Stolom

tudi nekaj kotličev. Na Miji in Ljubiji so se izoblikovale številne vrtače in nekaj brezen, ki jih štejemo

že med večje kraške oblike. MIHEVC (1998, str 91) deli območje med alpski tip krasa (Stolovo

pobočje) in predalpski tip krasa (Mija in Ljubija)4.

Ledeniška dolina reke Nadiže ima izrazito obliko črke U, kar nakazuje, da je nekoč po dolini drsel

ledenik in se je tako izoblikoval ledeniški relief. Ledenik, naj bi imel svoj začetek oz ledeniško krnico v

zatrepu, kjer leži vas Breginj, v prid sledeči predpostavki pričajo ostanki ledeniškega reliefa. V ozkih

strugah pritokov Nadiže in Bele prevladuje rečni tip reliefa, destrukcijski relief pa najdemo na vseh

pobočjih, na katerih delujejo različni geomorfološki procesi. Akumulacijski relief je značilen predvsem

za nanose reke Nadiže ob njeni strugi. Ta ledeniška preoblikovanost se začenja nekje pri vasi Podbela

in se izkazuje do Kobarida, drugi krak ledeniške doline pa je še od vasi Robič proti Mejnemu prehodu

Robič. Izrazitejša rečna terasa leži pod vasjo Podbela in se kratko nadaljuje ob Nadiži proti vzhodu.

1 Čušin, 2006, str 11 2 Čušin, 2006, str 12 3 Čušin, 2006, str 13 4 Čušin, 2006, str 13


7

Območje identificira veliko rečnih dolin z ozkim dnom in grap, ob vseh pritokih Nadiže in Bele. Dolina

reke Bele se v spodnjem delu razširi v dolino s širokim dnom, medtem ko je v zgornjem delu značilno

ozko dno. Melišča opazimo na pobočjih Stola (Kurnjak, nad Sv. Marjeto, na območju Pod skalco), nad

vasjo Robič na pobočju Bandere ter na drugi strani doline na vzhodnih pobočjih Mije nad Nadižo. Na

območju Sv. Volarja, na okljuku Nadiže, se nahaja manjša kraška vrtača5.

V eno zanimivejših geomorfoloških zagonetk na slovenskem ozemlju raziskovalci uvrščajo več kot

kilometer široko dno podolja, ki se skoraj neopazno dviguje od 235 m pri Kobaridu do 250 m na

razvodju pri Robiču in je več kot 1000 m nižje od okoliških gora. Nenavadno izoblikovana je tudi rečna

mreža: večji vzhodni del podolja odmaka majhen potok Idrija, ki je nekoč zaradi neznatnega strmca

vijugal sem in tja po mokrotnem dnu podolja, danes pa teče po umetni strugi in se pri Idrskem izliva v

Sočo, in je v izrazitem nesorazmerju z dimenzijami podolja. V zahodni del podolja priteka od zahoda

reka Nadiža, ki namesto da bi tekla naprej proti vzhodu, pri Robiču pod ostrim kotom zavije proti jugu

in odteka med Matajurjem in Mijo po ozki in globoki dolini proti jugu. Posebnost tega območja je še

'suha dolina' Pradol med Mijo in Ljubijo, ki je na najvišjem mestu v nadmorski višini 496 m (preval

Nad Pradolom), dobrih 200 m nad sedanjo strugo Nadiže, od tam pa se zlagoma spušča proti jugu,

točno v smeri zgornjega toka Nadiže, ter konča okoli 100 m nad Nadižo nad vasjo Stupica/Stupizza6.

Neobičajna hidrografska mreža je pritegnila že pozornost starejših raziskovalcev; mdr. je K. Czoernig

na osnovi pisanja Plinija starejšega iz 1. st. ter podora Molida trdil, da je Soča še v rimski dobi tekla po

Staroselskem podolju proti zahodu, v sedanji tok proti jugu pa naj bi se preusmerila šele v 6. st. po

veliki ujmi, med katero naj bi se sprožil tudi podor Molida (Komac, Zorn, 2007, str. 64–65). Nasprotno

pa sta H. Winkler in A. Melik dokazovala, da je Staroselsko podolje sicer tektonsko pogojeno, vendar

pa naj bi "... v nekem času ledene dobe, ali morebiti za krajše obdobje tudi tik pred tem ..." po

podolju tekla Nadiža in se pri Kobaridu izlivala v Sočo (Melik, 1954, str. 280). Po mnenju I. Gamsa

(1976) naj bi k sedanji hidrografski mreži v podolju pomembno prispevalo neotektonsko grezanje

podolja. Obsežni morenski nasipi v okolici Breginja potrjujejo tezo, da je v Staroselsko podolje segal

odrastek soškega ledenika (Šifrer, Kunaver, 1978).

Podor Molida je značilen primer postglacialnega podora s pobočja ledeniško preoblikovane doline,

kakršnih imamo zlasti v Zgornjem Posočju kar obilo (Komac, Zorn, 2007). Tovrstni geomorfni procesi

so rezultat ponovnega vzpostavljanja ravnovesnega stanja na strmih dolinskih pobočjih po umiku

ledenikov, ki jih je destabilizirala ledeniška erozija v dnu in na spodnjih delih pobočij. Nastal je na

strmem, najspodnejšem delu severnega pobočja Matajurja v dachsteinskem apnencu in je s sabo

odnesel okoli 400 m široko in do 20 m debelo plast kamnine. Zgornji rob je 170–190 m nad dolinskim

dnom in lepo viden sredi gladkega, zelo strmega pobočja z naklonom preko 35°, podorni material pa

je zasul skoraj polovico širokega dolinskega dna. Na površini so številne velike podorne skale,

najboljši vpogled v podorno gradivo pa je v kopu na vzhodni strani podora. Ostali del podora je

močno zaraščen in težko prehoden. Starost podora še ni natančneje določena7.

Med prvo svetovno vojno je na tem mestu prek doline potekala italijanska obrambna linija, prek

podora je bila speljana tudi ozkotirna železnica za oskrbo vojakov na soški fronti. Točka 9. Pobočja

Breginjskega Stola med Kredom in Borjano, ledeniško gradivo in poledenitev Breginjskega kota.

5 Biološko raziskovalni tabor Breginj, 2005, str 9 6 Biološko raziskovalni tabor Breginj, 2005, str 9 7 Biološko raziskovalni tabor Breginj, 2005, str 10


8

Območje celotnega Breginjskega kota je, podobno kot soško dolino do Mosta na Soči, zajela

poledenitev soškega ledenika najmanj enkrat. Po dosedanjih predvidevanjih se je ledenik pri

Kobaridu razcepil v dva dela in je segel vse do današnjega Breginja. Dokazi za prisotnost ledenika v tej

pokrajini so izrazite čelne morene, ki s treh strani obdajajo breginjski dolinski zatrep in ima zato

obliko pravega amfiteatra. Dosedanji raziskovalci primerjajo pojav soškega ledenika v Breginjskem

kotu s podobnimi primeri iz sveta, ko se led pod pritiskom lahko premika tudi v smeri, nasprotni

strmcu terena8.

3. HRIBI IN VODOVJE V gradivu že večkrat izpostavljena najbolj markantna gora Breginjski Stol, se dviga na severni strani

Kota. Stolovo pogorje se začne ob soteski Soče pri Kobaridu. Od tod se precej hitro vzpne in doseže v

Starijskem vrhu 1147 m, v Vršanji glavi 1368 m in na najvišjem vrhu Stol 1673 m. Proti zahodu se

vrstijo vrhovi z višinami nekaj nad 1600 m (Mali Muzec 1612 m, Veliki Muzec 1630 m, Breški Jalovec

1615 m). Na tem odseku je Stolov greben precej ozek in po nekod ne presega 1m širine. Pogorje se

nadaljuje v Italijo, kjer se zaključi z goro Čampon (M. Chiampon) nad Huminom (Gemona). posebnost

Stola je, da se razteza 30km daleč z skoraj enakomerno višino. Druga posebnost je, da se greben

vleče proti zahodu v presenetljivo premi smeri. Kot mogočna stena se Stolovo pogorje dviga nad

Beneškoslovensko hribovje, lepo vidna zlasti z juga, iz Furlanske nižine (Rutar 1882, MELIK 1954).

Južna pobočja Stolovega pogorja so precej nerazgibana, prepredena le s številnimi hudourniškimi

grapami. Na teh področjih prevladujejo travišča, ki preprečujejo intenzivnejše izpiranje prsti, gozda

pa je bolj malo. Vzhodni del Stolovega grebena je razširjen v položen hrbet in zato bolj primeren za

pašnike. Tu so uredili številne planine. Največja med njimi in še delujoča je planina Božca9.

Južni del Kota omejuje hrib Mija, ki ima obliko tristrane piramide. Večji del severnih pobočij, ki se

spuščajo v osrednji del Kota, porašča gorski bukov gozd. Vzhodna pobočja Mije so zelo strma. V

zgornjem delu so prepadne stene, ki nižje prehajajo v melišča. Slednja so večinoma poraščena s

termofilnimi grmišči. Še bolj strma so jugozahodna pobočja Mije, ki v spodnjem delu oblikujejo

vzhodno stran suhe soteske Pradol. Zahodno od Mije je Ljubija, večji del hriba in najvišji vrh Vogel

(1124m) se razprostirajo prek državne meje v Italijo. V Sloveniji so le njena severna pobočja. Porašča

jih gorski bukov gozd. Nekaj zaravnic vzhodno od vasi Robidišče je bilo izkrčenih v pašnike, ki so se

zarasli v leskova grmišča10.

Osrednji vodotok je reka Nadiža. Povirno območje Nadiže so južna pobočja Stolovega pogorja nad

Malim Muzcem in Breškim Jalovcem. Od tod se stekajo številni potoki in hudourniki, ki se postopoma

združijo v Beli in Črni potok. Šele, ko se združita Beli in Črni potok, dobi vodotok ime Nadiža. To se

zgodi 1km gorvodno od Mosta na Nadiži (RUTAR 1882). Od tam, do sotočja z Legrado je Nadiža mejna

reka z Italijo. pri Mostu na Nadiži so edina večja prodišča v njenem zgornjem toku. Tukaj se vanjo

izliva potok Namlen, ki priteče iz Plastišč. Nadiža kmalu izgine v soteski, katere prepadna območja so

iz fliša. Pod Logmi (Gnilo skalo) naredi oster ovinek proti vzhodu. Od tu naprej pa se menjujejo

tolmuni in brzice, ki jih je reka izdolbla v apnenčevi breči in laporjih. Ozka dolina se konča v koritih

8 Biološko raziskovalni tabor Breginj, 2005, str 12 9 Čušin, 2006, str 34 10 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 20


9

pod kamnitim Napoleonovim mostom. Od tu dalje se dolina Nadiže začne širiti, s svojim tokom reka

ustvarja obsežna prodišča in otočke proda, na katerih se razvija raznolika vegetacija. Ozka dolina se

od Kreda nadaljuje proti Robiču do Podbonesca (Pulfero), na kar se njena struga poglobi v aluvialne

naplavine furlanske nižine. Pri Manzanu se izliva v Ter, ki se malo pred Tržičem (Monfalcone) pridruži

Soči. Nadiža ima snežno-dežni režim (nivo - pluvialni), ki ga označujeta dva minimuma in dva

maksimuma (zimski in poletni). Značilno oblika toka reke Nadiže (v obliki črke S) pojasnjujejo številni

avtorji, tako ČUŠIN v svoji knjigi Rastlinstvo Breginjskega kota, povezuje obliko vodotoka z dejstvom,

da je v pleistocenu ledenik, zaviral dotok reke na vzhod. Kasneje si je verjetno Nadiža s svojimi

lastnimi naplavinami dokončno preprečila odtok čez Krejsko blato in se že pred Robičem usmerila

proti jugu11.

Bela, znana po svojem hudourniškem značaju, izvira v Zviralah nad Breginjem, v Nadižo pa se izliva v

Podbeli. Prav hudourniški značaj vodotoka je najverjetneje razlog, da so v tridesetih letih prejšnjega

stoletja na njej zgradili številne zaplavne pregrade in podporne zidove (MLEKUŽ 1991)12.

V spodnjem gorskem pasu, zasledimo številne pritoke Nadiže, ki dajejo značilni videz pokrajini. Zlasti

slikoviti so levi pritoki: Jamjak, Stanovišnik in Gostenk, ki so v spodnjem toku ustvarili prepadne

grape, soteske in številne slapove13.

3.1. NADIŽA S PRITOKI Nadiža izvira kot Črni potok v Breginjskem kotu in se po 60 km združi z Terom. Od sotočja Belega in

Črnega potoka do izliva Legrade teče proti jugu in je mejna reka med Italijo in Slovenijo. Pri Logju se

obrne proti severovzhodu, blizu Kreda pa ponovno spremeni smer in se zareže v sotesko med Mijo in

Matajurjem ter pri mejnem prehodu Robič prestopi v Beneško Slovenijo. V vrhnjem toku ima Nadiža

značilnosti Alpske reke, od Logja naprej pa predalpske. Celotno porečje obsega 309 km2.14

Do sedaj še vedno ni raziskano, ali je Nadiža nekdaj tekla proti vzhodu v Sočo ali pa je celo Soča tekla

in oblikovala podolje ter se izlivala v Nadižo. Po Winklerju je rečica Brela iz Breginjskega kota v

pliocenu tekla po podolju do Robiča in tam po prebojni dolini med Matajurjem in Mijo v Beneško

Slovenijo. Bela naj bi kasneje pretočila zgornjo Nadižo, ki je tekla po Pradolini. Za njo je ostala suha

dolina, Nadiža pa na svoji poti sedaj naredi velik ovinek okoli Mije (Kunaver, 1975)15.

V Nadiži živi več endemičnih vrst in podvrst sladkovodnih rib jadranskega porečja, med drugimi

glavač/krapelj (Cottus gobio), primorski blistavec (Leuciscus souffia muticellus), grba (Barbus

plebejus), štrkavec (Leuciscus cephalus cabeda), in primorska belica Alburnus a. alborella).

Kvalifikacijski ribji vrsti za območje Natura 2000 Nadiža sta poleg prvih treh naštetih še mrenič

(Barbus meridionalis) ter mazenica (Rutilus rubilio). Izpostavili bi še vrsto raka, ki naseljuje porečje

11 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 17 12 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 18 13 Čušin, 2006, str 36 14 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 19 15 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 19


10

Nadiže; to je primorski koščak ali koščenec (Austropotamobius pallipes) Favno reke bogatijo tudi

druge nevretenčarske vrste, ki so značilne za čiste, hitro tekoče vode. Na prodiščih srednjega in

spodnjega toka Nadiže najdemo zanimivo vrsto polža ozki vretenec ( Vertigo angustior), ki je tudi

kvalifikacijska vrsta za opredelitev Nadiže kot Natura 2000 območje. Pozabiti ne smemo številne vrste

ptic, ki ob prodnatih in z vrbami poraslimi bregovi reke Nadiže za enkrat še lahko najdejo svoj prostor

za gnezdenje16.

V počasnih tekočih delih Nadiže, v njenih pritokih in poplavnih delih najdemo tudi dvoživke, ki so na

vodo vezane bodisi le v času razmnoževanja (rjave žabe, navadni močerad) ali celo obdobje aktivnosti

od pomladi do jeseni (zelene žabe, hribski urh).

3.2. BREGINJSKI STOL Greben Stola se vleče v smeri vzhod zahod v dolžini 10km na slovenski strani in se nadaljuje v

Beneško Slovenijo. Najvišji vrh grebena Breginjskega Stola je Stol (1673m). Breginjski Stol na severu

omejujejo Drnohla, Učja in Soča, na jugu pa se spusti v Breginjski kot. Pobočja so izredno strma, sam

greben je ozek. Gozdna meja je zaradi stoletja dolgega krčenja gozda zaradi potreb po lesu in

pridobivanju pašnikov pomaknjena na 1000 do 1100m nadmorske višine, ponekod tudi nižje. V

osrednjem delu Breginjskega Stola, nad krajem Stanovišče, se travniki začnejo že na 700 m.

Kljub velikemu številu planin nekoč je pašništvo v današnjem času že desetletja skoraj v celoti

opuščeno. Pobočja grebena so upoštevajoč dolgoletno kmetijsko neaktivnost razmeroma travnata.

Počasno ogozdovanje pa je v večji meri rezultat velikega števila snežnih plazov v zimskem času in

požarov v poletnem času17.

Naravne razmere v Breginjskem kotu so neprimerne za poljedelstvo, zato se je tod razvila predvsem

živinoreja. Na južnih pobočjih Stola tako najdemo številne košenice. Ljudje so s košnjo ustvarili

posebne pogoje za rast travniških rastlin. Območje Breginjskega Stola, je drugo najpomembnejše

območje za svetovno ogroženo vrsto kosca ter za kotorno. Druge vrste iz direktive o pticah so še:

beloglavi jastreb, planinski orel, sršenar, pivka, hribski škrjanec, rjavi srakoper in slegur.

Kvalifikacijska vrsta za območje Natura 2000 - Breginjski Stol, je črtasti medvedek. Na obsežnih

travnikih Stola živijo evropsko ogrožene vrste npr metulj Lorkovićev rjavček, kosec, kotorna,

repaljščica in slegur. Gostota koscev na Breginjskem Stolu je največja v Sloveniji. Večina osebkov se

zadržuje na položnejšem delu Stola, kjer poteka makadamska cesta iz Stanovišča do vrha18.

Na južnem pobočju Stola so raziskovalci našli tudi zelo redko vrsto kače laškega gada (Vipera aspis), ki

mu ustrezajo suha in topla območja planote. Bukovi gozdovi so primeren habitat za dve vrsti hrošča,

ki jima bukovi gozdovi ustrezajo: alpski in bukov kozliček. Najprimernejše območje za prehajanje zveri

16 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 19 17 Čušin, 2006, str 50 18 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 19


11

iz Slovenije v Italijo je zahodno od Kobarida, kamor spada tudi območje Stola. tod Medved in ris se tu

iz osrednjega območja razširjenosti v Sloveniji selita v Italijo.19

3.3. MIJA Planota Mija se nahaja na južnem delu Breginjskega kota, najvišja točka plečatega pobočja je 1237 m.

Skupaj s sosednjim Matajurjem sodi med najbolj severne odrastke Dinarskega sistema. Nadmorska

višina se znižuje v smeri slemenitve JV – SZ. SZ pobočja na območju planine Spodnja Mija dosegajo

višino 700 m. Reka Nadiža s povirjem v Breginjskem kotu, planoto Mija omejuje s SZ, S in V smeri.

Jugozahodna meja je suha dolina Pradol ali Predol, ki se nahaja na 496 m n.m., približno 150 m višje

od današnje struge Nadiže. Ozka deber v dolini 3 km geomorfološki razlagi predstavlja današnjo suho

dolino, ki jo je v času ledene dobe izdolbla reka Nadiža, ko ji je odcep ledenika, ki je segal do Breginja,

zaprl pot. Tako je Nadiža poiskala novo pot med Mijo in Ljubijo, najbolj južno vzpetino Breginjskega

kota, ki meji na sosednjo Italijo. Planota Mija je v geološkem smislu v vrhnjem delu sestavljena iz

kompaktnega apnenca, zahodni del pretežno sestavlja apnenčeva breča, v vzhodnem delu se

nahajajo vložki dolomita. Zaradi dvignjenega reliefa območje nima posebnega gospodarskega

pomena. Z izjemo nekaterih pašnih površin, kot na primer Zgornja in Spodnja Mija je območje

poraščeno z gozdom. Območje Natura 2000 obsega kamnita melišča nad Nadižo. Večinoma jih

preraščajo gozdovi bukve in toploljubnega črnega gabra, saj zaradi usmeritve doline Nadiže tod še

seže vpliv Jadranskega morja. Med sklenjenim gozdnim sestojem so še posamezna kamnita melišča.

Na vzhodnem pobočju Mije nad Nadižo na nizki nadmorski višini (250 do 500 m) najdemo kamnita

melišča, ki jih večinoma preraščajo gozdovi bukve in toploljubnega črnega gabra. Med sklenjenim

gozdnim sestojem se še posamezna kamnita melišča brez rastja. Natura 2000 melišča Pod Mijo so

opredeljena s kvalifikacijskimi habitatnimi tipi. Živalske in rastlinske vrste niso posebej navedene.

Evropsko pomembna melišča so potencialni življenjski prostor modrasa, nekaterih kuščaric in

nevretenčarjev ter drugih, predvsem gozdnih živalskih vrst (npr gozdne rovke, podlasice, kune in

različne vrste ptic), ki se na meliščih prehranjujejo, razmnožujejo, počivajo ali jim služijo kot

predhodni prostor, sicer pa se zadržujejo pretežno v gozdu, ki melišče obdaja20.

19 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 19 20 Načrt upravljanja na naravovarstveno pomembnih območjih v južnih Julijskih Alpah, 2008, str 20


12

4. VEGETACIJA Vegetacijo Breginjskega kota v celoti povzemamo po knjigi Rastlinstvo Breginjskega kota avtorja

Čušina (ČUŠIN 2006). V celoti sledimo tudi avtorjevi razmejitvi vegetacije po sklopih v prilogi na koncu

priročnika pa sledijo posamezne zaznane vrste rastlin po abecednem vrstnem redu. Na tem mestu

obravnavamo tipične vegetacijske sklope, ki se pojavljajo na območju Breginjskega kota.

Gozd Bukve in trilistne vetrnice (Aanemono trifoliae – Fagetum Tregubov 1962) porašča višinski pas

med 600 in 1000 m na južnih pobočjih Stolovega pogorja nad Breginjem. Najbolj ohranjeni sestoji

alpskega bukovega gozda so pod Sv. Marjeto in Klatnico. Na karbonatni matični podlagi so tla plitva,

največkrat rendzine. V drevesni plasti prevladuje bukev, med zelišči pa ob trilistni vetrnici navadna

ciklama, deveterolistna konopnica, navadna rumenka, jetrnik in beli šaš. V Breginjskem kotu so

razširjene v glavnem toploljubne oblike alpskega bukovja21.

Predalpski gorski bukov gozd (Lamio orvalae – Fagetum (Ht. 1938) Borhidi 1963) je v Breginjskem

kotu razširjen predvsem na severnih (osojnih) pobočjih Mije in Ljubije. Tu ponekod uspeva že v

podgorskem pasu na precej strmih in kamnitih pobočjih. Bukev je dominantna vrsta drevesne plasti.

Posamično so primešani veliki jesen, gorski javor, redkeje tudi češnja in ostrolistni javor, v

podgorskem pasu tudi beli gaber. Za zeliščno plast so značilne bolj mezofitske vrste npr.

deveterolistna konopnica, navadna glistovnica, trpežni glošec, velecvetna mrtva kopriva, gomoljsti

gabez, kljukastosemenska zvezdica, jelenov jezik, črnoga in druge22.

Predalpski zgornjegorski bukov gozd (Ranunculo platanifolii – Fagetum Marinček e tal. 1993) uspeva

v Breginjskem kotu le na manjših površinah. Sem sodijo greben Stolovega pogorja od Starijskega vrha

do Krejske planine, pobočja velikega Muzca nad Ohojami in ovršni del Mije, ki pa je večinoma onstran

državne meje. Zgornjegorski bukov gozd je v Kotu razširjen v višinskem pasu 1000 do 1400 m. Ohranil

se je v strminah z večjo površinsko kamnitostjo. Drevesno in grmovno plast sestavlja v glavnem

bukev, za zeliščno plast, pa so značilni vretenčasti salamonov pečat, goli lepen, platanolista zlatica,

okroglolistni kamnokreč, bela čmerika in nekatere druge vrste23.

Predalpski gozd bukve in belkaste bekice – Submontanski zmerno kisloljubni bukov gozd porašča

flišna pobočja zahodno od Breginja, okoli Sedla in submontanski pas Mije pod Pradolom. povsod

uspeva na globokih rjavih leh, ki so včasih nekoliko zakisana. Bukvi je tu posamično primešan graden,

bolj redka sta kostanj in lipovec24.

Alpsko ruševje() uspeva ponekod na grebenu Breginjskega Stola. Zanj so poleg rušja, dlakavega sleča

in slečnika značilne tudi druge subalpinske vrste npr sibirski brin, pritlikava jerebika planinski srobot,

velikolistna vrba in Waldsteinova vrba25.

Gost belega gabra in prehlajenke (Asperulo – Carpinetum M. Wraber 1969) je drugotna združba na

rastiščih podgorskega in deloma toploljubnega bukovja. Uspeva v hladnih in vlažnih jarkih ob Nadiži

in njenih pritokih ter ponekod tudi na prisojnih pobočjih Stolovega grebena. V drevesni plasti

21 Čušin, 2006, str 40 22 Čušin, 2006, str 41 23 Čušin, 2006, str 41 24 Čušin, 2006, str 41 25 Čušin, 2006, str 42


13

prevladuje beli gaber, ki so mu včasih obilno primešani drugi listavci – leska, lipovec, črni gaber, veliki

jesen, gorski javor. Od grmovnic srečamo navadno trdolesko, kalino, navadni srobot, enovrati glog,

navadno krhliko. V zeliščni plasti prevladujejo vrste bukovih gozdov26.

Termofilni gozd bukve in črnega gabra () uspeva na južnih pobočjih Stolovega pogorja ter na

vzhodnih pobočjih Mije nad Nadižo. Sestoji te združbe rastejo v višinskem pasu od 300 do 1000 m.

Njihova floristična sestava je zelo pisana. V njej so poleg vrst reda gorski javor, navadni volčin,

mandeljevolistni mleček, kopitnik, rdeča naglavka, koprivasta zvončica pogoste tudi vrste

toploljubnih hrastovih gozdov, gozdnih robov in suhih travišč: bradavičasta trdoleska, navadna

mladenika, vrbolistni primožek, lepki osat, , navadni vrednik, navadni kokoševec, gorski sij27.

Nizki gozd črnega gabra in malega jesena () je izrazito toploljubna združba, ki porašča zelo strma in

skalnata pobočja Stolovega pogorja med Babo in Kobaridom in Vršanjo glavo, v višinskem pasu od

800 do 1000 m ter grebene in pečevje na prisojnih pobočjih Mije. V drevesni plasti prevladujejo črni

gaber, mali jesen in mokovec. Med grmovnicami so pogoste šmarna hrušica, čistilna kozja češnja,

razkrečena kozja češnja, češmin in druge. V zeliščni plasti najdemo spomladansko reso, pisana sušica,

žanjevec, modrika in nizki šaš28.

Gozdovi plemenitih listavcev so kot primarna združba v Breginjskem kotu razviti le na manjših

površinah. Sestoji z dominantnima lipo in črnim gabrom, poraščajo vlažne skalne žlebove in podorno

kamenje na vzhodnih pobočjih Mije, prepadna ostenja Pradola in žlebove na južnih pobočjih

Stolovega pogorja pod Starijskim vrhom29.

Pionirski gozd velikega jesena in črne jelše je drugotna gozdna združba, ki se razvija na opuščenih

senožetih na flišu, deloma na rastiščih zmerno acidofilnega bukovja, deloma na rastiščih podgorskega

bukovja. V Kotu uspevajo na relaciji Sedlo – Breginj – Logje ter na severnih pobočjih Mije nad

Podbelo. poraščajo pobočna slemena in zmerno strma pobočja. Razen velikega jesena in črne jelše v

drevesni plasti rastejo še gorski javor, divja češnja in jerebika, med grmovnicami pa so pogoste leska,

navadna krhlika in robida30.

Vrbovje (Salicetum s.lat.) porašča nizke terase prodišča ob Nadiži in njenih pritokih. Ta vegetacijska

enota obsega različne razvojne stopnje, od pionirskih stadijev na prodiščih, kjer prevladuje siva vrba,

do razvojnih stadijev na bolj ustaljenih s humusom bogatejših tleh, kjer se uveljavljata še črni topol in

siva jelša31.

Gojeni travniki so izrazito antropogeno pogojene fitocitoze, saj obstanejo le, če se kosijo večkrat

letno in redno oskrbujejo. Značilnice teh travišč so: visoka pahovka, vzhodna kozja brada, njivsko

grabljišče, navadni dežen in navadni rebrinec32.

26 Čušin, 2006, str 42 27 Čušin, 2006, str 42 28 Čušin, 2006, str 43 29 Čušin, 2006, str 43 30 Čušin, 2006, str 43 31 Čušin, 2006, str 44 32 Čušin, 2006, str 44


14

Zmerno suha travišča so vezana na toplejša in suha rastišča na plitvih do srednje globokih rendzinah

na karbonatni podlagi. Prevladuje združba navadne glote in pokončne stoklase. Poleg naštetih so

pogoste še skalna glota, puhasta ovsika in navadna smiljica. Značilen videz združbi dajejo poleti rdeča

socvetja navadnega in Fritschevega glavinca ter panonskega osata. V zeliščni plasti so pogoste vrste

tudi gorska detelja, resasti škrobotec, rumenkasti luk in krvavordeča krvomočnica. Na strmih

pobočjih je moč opaziti brin, navadno trdolesko, mokovc, črni gaber in mali jesen. Takšna travišča se

nahajajo na submontanskem in spodnjemontanskem pasu 400 – 800 m n.m. med Potoki in

Stanovišči33.

Gorska travišča julijskega ušivca in pokončne stoklase oz julijskega glavinca in gorskega jelenovca so

najbolj markantna negozdna združba na Breginjskem Stolu, saj strnjeno porašča okoli 6km dolg pas

med Borjano in Breginjem na nadmorski višini od 1000 do 1300 m n.m. Najpogostejše trave na tem

območju so pokončna stoklasa, skalna glota, smiljnica in alpska ovsika. Značilen videz dajejo združbi

košutnik, črna čmerika, gorski jelenovec, širokolisti jelenovec, bleščeča velestika in kranjska selivka. Z

veliko stalnostjo se pojavljajo še temna ivanjščica, julijski glavinec, togi grintavec, kranjska lilija in

veleglava mačina34.

Travišče izrodne zlatice in vednozelenega šaša v subalpinskem pasu Stolovega grebena porašča

strma, prisojna in kamnita pobočja. Za združbo so značilne rastline iz reda Seslerietalia. K

prepoznavnemu videzu združbe prispevajo tudi vrste iz razreda Festuco-Brometea ter vrsti Trollius

europeaus in Gymnadenia conopsea iz razreda Molinio-Arrhenatheretea. V zahodnem delu Stolovega

pogorja (Nad Ohojami) po nekod uspeva oblika z žarkasto košeničico35.

Travišče Parlatorjeve ovsike in gole bilnice prav tako uspeva v glavnem v subalpinskem pasu

Stolovega grebena, na plitvih, kamnitih tleh. To rastlinsko združbo spoznamo po gostih in čopastih

šopih gole bilnice. Tu pogosto uspevajo še Scheuchzerjeva zvončica, toga smiljka, abraščevolistni

grint, planinski rman, planinska spominčica, kosmata škržolica, julijski lan idr36.

Predalpsko prstnikovje porašča skalne robove, pragove in stene v gorskem in subalpinskem pasu.

poleg splošno razširjenih naskalnih rastlin, pozidne rutice, ostnatega šaša, srčastolistne mračice, nizke

kozje češnje, Hayekove lepnice, dolgocvetne perle, avriklja idr. se na omenjenih rastiščih pojavljajo

tudi endemiti, kot npr. modro milje, Burserjev in Hostov kamnokreč, polegla medvejka in redko

šopasti repušnik37.

Združba maholike popkorese in praproti apnenke je razvita na meliščih na južni, prisojni strani

Stolovega pogorja. Gre za toploljubno združbo suhih rastišč, kjer poleg maholike popkorese in

apnenke opazimo meliščno pokalico, ščitasto kislico, sršico, bavarsko laniko, gozdni šebenik, jursko

črnobino, rušnato zvončico, plezečo sedrenko, prisotne pa so tudi grmovnice iz združbe črnega

gabrovja38.

33 Čušin, 2006, str 46 34 Čušin, 2006, str 46 35 Čušin, 2006, str 46 36 Čušin, 2006, str 47 37 Čušin, 2006, str 47 38 Čušin, 2006, str 48


15

Grmišča in pionirski gozdovi na morenah zajemajo veliko površino submontanskega pasu, kjer so

nekoč bile senožeti. Zdaj prevladujejo grmišča in redki pionirski gozdovi v katerih je še precej

elementov traviščnih združb, drevesna sestava pa je zelo pisana. To je območje, kjer skupaj rastejo

črni gaber in črna jelša, veliki jesen in mali jesen, graden in dob, lipovec, češnja in posamezne

bukve39.

39 Čušin, 2006, str 49


16

5. VASI IN LJUDJE Breginjski kot se razprostira na skrajnem zahodu predelu Slovenije. Pokrajinsko sodi v vzhodni del

Beneške Slovenije. Beneške značilnosti se kažejo tudi v podrobnostih tukajšnjega govora s terskim

narečjem. Do sredine prejšnjega stoletja je v teh krajih prevladovala poglavitna gospodarska panoga

kmetijstvo, predvsem živinoreja, poljedelstvo pa je zaradi slabih naravnih danosti imelo manjši

pomen. Ker so bile družine številčne, je prišlo do agrarne prenaseljenosti območja, kar je povzročilo

izseljevanje prebivalstva v večja mesta v državi pa tudi v tujino.

Večje število ljudi pa je iz političnih razlogov po drugi svetovni vojni emigriralo na tuje. Med letoma

1880 in 1980 se je število prebivalcev prepolovilo. Zadnjih trideset let se je trend izseljevanja nekoliko

ustavil.

Najbližji večji v neposredni bližini Breginjskega

kota je Kobarid, ki je od Breginja oddaljen 15 km.

Povezuje ju cesta, ki spaja vasi Krejskega podolja.

Vas Breginj (nadmorska višina 557m), ki leži ob

vznožju pogorja Stola, je največja izmed vasi

zahodno od Kobarida in je nekakšno središče

tega Kota.

Naselje Breginj je že zelo staro. Ustno izročilo pravi, da so se tukaj naselili nomadi, ki so pasli ovce. Imeli so preprosta bivališča, ki so jim pravili kazoni. Ta bivališča so bila prekrita z bukovim listjem. Kasneje so hiše zidali in jih pokrili s slamo. V zgodovinskih knjigah se Breginj prvič omenja leta 1084. V 15. stoletju je že pod oblastjo Benečanov, 1521 pod oblastjo Avstrije, 1805 spet pod Italijo, 1813 znova pod Avstrijo, 1915 pa že tretjič pod Italijo, vse do konca 2. svetovne vojne, ko je prešla pod Jugoslavijo. Pod nobenim gospodarjem ni bilo blagostanja, ostajala je le revščina. Leta 1666 je prišlo do velikega požara, v katerem je pogorelo 24 hiš in cerkev. Do požara je prišlo zaradi konoplje, katero so Breginjci gojili in se je vnela. Po tem požaru so Breginjci vse hiše zidali

iz kamna in jih pokrivali s korci. Vas je začela dobivati prepoznavno beneško podobo. Stari Breginj je bil zelo zanimiv. Zgrajen je bil kot strnjeno naselje, na bregu Bele. Dajal je mestni videz, hiše v polkrogu pa so povezovale sosede. Breginj so pred potresom razglasili za spomenik prve kategorije. Potres leta 1976 je stari Breginj skoraj popolnoma izbrisal. Ostale so samo tri hiše, kot spomin na biser slovensko-beneške arhitekture. Nova vas je zgrajena na levem bregu Bele. Hiše so montažne, postavljene na ravnini in pobočjih pod Stolom. V Breginju ob glavni cesti je pošta in trgovina. Ob Beli, pod cesto, je gasilski dom in velik skupni hlev. Sredi Breginja stoji nova šola, zgrajena po potresu. Stara šola je imela bogato zgodovino, zgrajena je bila leta 1911 in je stala na istem mestu kot sedaj nova.


17

Vas Breginj ni bila pomembna samo kot arhitekturno-kulturna vrednota, ki je z rušenjem ob potresu izginila, temveč tudi v drugih zgodovinskih pogledih. Zanimiva in neraziskana je zgodovina gospodarskih dejavnosti, predvsem kmetijstva, pa tudi obrti. V Breginju so že zgodaj v srednjem veku zastavili obrtne dejavnosti, ki so poleg poljedelstva in živinoreje postale gospodarski stebri te gorske vasice. Kmalu so tam postavili žago venecijanko, saj so bile zaloge lesa v breginjskih gozdovih velike. Imeli so apnenice in opekarske peči, ki so izhajale iz skupnega gospodarjenja in skupne lastnine v kmetijski skupnosti. Prav tako so bili izraz gospodarske moči breginjski mlini. Do novejšega časa sta se ohranila dva, ki pa sta seveda izginila ob naravni katastrofi leta 1976. Glede teh mlinov ostaja še veliko stvari nepojasnjenih; gotovo ležijo dokumenti o tem v beneških in avstrijskih arhivih. Breginj je bil v srednjem veku enako ali pomembnejše središče, kot so danes Kobarid, Bovec ali Tolmin, in je imel vse zasnove urbanega naselja, tako da ga pogosto omenjajo v poročilih, predvsem vojaških in nemalokrat se pojavlja na srednjeveških zemljevidih.

Slika 1 Stari Breginj

Letos mineva že 39 let od katastrofalnega potresa v Posočju. Prizadejal je ogromno in nepopravljivo škodo. Vas Breginj je bila skoraj v celoti porušena. Njena slavna zgodovinska arhitektura je bila izgubljena. Ljudje so se znašli brez strehe nad glavo in si našli začasna prebivališča v šotorih in prikolicah. Postavljene so bile nadomestne montažne hiše, ki pa se nekako niso prijele. Zgradili so tudi velik skupni hlev, ki je do včeraj, ko so na strehi le-tega postavili sončno elektrarno, kljub požrtvovalnosti redkih posameznikova, propadal, tako kot propadajo podobni hlevi po celotnem Kotu. Popravili so cerkev in župnišče. V preteklih letih so obnovili veliko cerkvic in kapelic, vendar pa freske še vedno niso renovirane in vrnjene nazaj na prvotno mesto.

Slika 2 Breginj danes

http://sdbreginjskikot.files.wordpress.com/2008/10/breginj9.jpghttp://sdbreginjskikot.files.wordpress.com/2008/10/breginj6.jpg


18

Od Kobarida do Breginja je nad strugo Nadiže, na sončnem terasastem vznožju Stola nanizano 13

vasi. Nekoliko odmaknjeni, v najzahodnejšem okljuku zahodne državne meje z Italijo, pa ležita še

vaška bisera Logje in Robidišče, kamniti priči nemirnih beneških tal. V majhnih vasicah, razmetanih po

prisojnih pobočjih beneškega hribovja, se je v kamnitih hišah izklesalo sožitje med naravo in

človekom. Mistična lepota beneške pokrajine skriva v sebi burno zgodovino, še vedno živo v legendah

in beneških ljudeh.


19

6. KULTURNA DEDIŠČINA Kulturna dediščina predstavlja nenadomestljivo vrednoto, prav zaradi tega jo je nujno vključiti v aktivno vsakodnevno življenje, na način, da se je zavedamo in da osvestimo pomen teh kulturnih dobrin. Skrb za kulturno dediščino je skrb politike in ljudi, ki prebivajo med njeno entiteto. Zavedati se je potrebno, da je vsaka enota kulturne dediščine, ki je poškodovana ali uničena, žal za vedno izgubljena. Med kategorije kulturne dediščine štejemo

Kot izpostavlja ZVKD so splošna merila za izbor enot kulturne dediščine avtentičnost (neponarejenost in izvirnost), ogroženost (ne toliko v pomenu fizične ogroženosti, temveč kot izginjanje), ohranjenost kot kompliment avtentičnosti, redkost kot poseben vidik izjemnosti in starost kot eno najstarejših spomeniškovarstvenih meril.

Območja in objekti kulturne dediščine so vpisani v Register nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi INDOK Center na Ministrstvu za kulturo. Vsaka vpisana enota ima svojo evidenčno številko – EŠD.

Kulturni spomeniki lokalnega pomena so območja ali objekti, ki imajo izjemno kulturno vrednost, predstavljajo vrhunske dosežke ustvarjalnosti oziroma ključne ali redko ohranjene dokumente nekega razvojnega obdobja na lokalnem nivoju. Vpisani so v Register nepremične kulturne dediščine in razglašeni z akti o razglasitvi, ki jih sprejme pristojni organ lokalne skupnosti in so objavljeni v Uradnem listu RS ali glasilu lokalne skupnosti40.

Kulturni spomeniki državnega pomena so najpomembnejši spomeniki v Sloveniji in imajo nacionalni pomen, z aktom o razglasitvi pa dobijo status spomenikov državnega pomena. Vpisani so v Register nepremične kulturne dediščine in razglašeni z akti o razglasitvi, ki jih sprejme Vlada Republike Slovenije in so objavljeni v Uradnem listu RS41.

Pod poglavjem kulturna dediščina, obravnavamo po mnenju ZVKD iz Nove Gorice najpomembnejše

enote kulturne dediščine, ki jih je mogoče zaslediti na območju povodja reke Nadiže od njenega izvira

do izliva v reko Ter.

6.1. Breginj – Ambient vaškega središča, št. EŠD 44 Ambient sestavlja ostanek nekdanjega vaškega središča s stavbnim nizom hiš breginjskega tipa iz 18. in 19. stoletja. Breginjski muzej, kompleks dvonadstropnih, z ganki prepletenih kamnitih hiš, je arhitekturni in etnološki spomenik. Je tudi edina priča o izgledu nekdanje vasi, porušene v potresu leta 1976. Danes nam edini ohranjeni delček starega vaškega jedra kaže bivalno kulturo nekdanjih prebivalcev, domiselnost uporabnih rešitev in harmonično ujemanje z naravnim okoljem. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 44 Ime enote: Breginj - Ambient vaškega središča OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: naselja in njihovi deli Tip enote: naselbinska dediščina Obseg enote: skupina objektov Tipološka gesla enote: ambient, vaško jedro

40 ZVKD http://www.zvkds.si/sl/zvkds/nasveti-za-lastnike/kulturna-dediscina/ 41 ZVKD http://www.zvkds.si/sl/zvkds/nasveti-za-lastnike/kulturna-dediscina/


20

Tekstualni opis enote: Ambient sestavlja ostanek nekdanjega vaškega središča s stavbnim nizom hiš breginjskega tipa iz 18. in 19. stoletja. Datacija enote: 18. stol., 19. stol. Varstvene usmeritve: naselja in njihovi deli, stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: BREGINJ Občina: KOBARID Lokacija: Ambient leži zahodno od novo pozidanega dela vasi. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2o and ((RT_R1.I) Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

Slika 3 Breginj - Ambient vaškega središča

6.2. Breginj – Cerkev Marije Snežne, št. EŠD 3578

Podružnična cerkev svete Marjete stoji nad vasjo Breginj sredi pokopališča. Pravilno orientirana gotska stavba ima ravno stropno ladjo ter zvezdasto obokan prezbiterij s konzolami in fiuralnimi sklepniki. Obok je bil poslikan v 17. stoletju. Na severni steni prezbiterija je pod debelo plastjo ometa le delno ohranjena freska (najverjetneje uničena pri prezidavi notranjščine) iz prizora »Skušnjave sv. Antona«, ki je sicer redek ikonografski motiv. Čas nastanka je 17. stol., v prid temu dejstvu govorijo nasičene barve, razgobana kompozicija, risba in način slikanja. Poslikan strop je iz leta 187442.

42 ZAVOD ZA SPOMENIŠKO VARSTVO LRS - SPOMENIŠKA KARTOTEKA


21

Slika 4 Cerkev Marije Snežne

IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 3578 Ime enote: Breginj - Cerkev Marije Snežne Fototeka OE Nova Gorica: 2009, Branko Zbačnik OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: Stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: Objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, pokopališka cerkev, Marija Snežna Tekstualni opis enote: Gotsko podružnična cerkev sredi obzidanega pokopališča sestavljata tristrano zaključen rebrasto obokan prezbiterij in v baroku podaljšana ladja pravokotnega tlorisa z zvončnico. V notranjščini freske iz 1721. Po potresu 1976 restavrirana. Datacija enote: pozni srednji vek, prva četrtina 18. stol., 1721, zadnja četrtina 20. stol. Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: BREGINJ Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji severozahodno nad vasjo Breginj. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2o and ((RT_R1.I Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

6.3. Breginj – Mejni kamen, št. EŠD 45 IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 45 Ime enote: Breginj - Mejni kamen OPIS ENOTE DEDIŠČINE


22

Zvrst dediščine: spomeniški objekti in kraji Tip enote: profana stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: javni spomenik, mejnik, mejni kamen Tekstualni opis enote: Spomenik - mejnik, postavljen l. 1914 ob sto letnici priključitve Breginja k Avstro-Ogrski, priča, da so bila naselja Logje, Robidišče in Breginj priključena k Tolminskemu šele 1814. Datacija enote: prva četrtina 19. stol., 1814, prva četrtina 20. stol., 1914 Varstvene usmeritve: stavbe; spominski objekti in kraji

Slika 5 Mejni kamen

LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: BREGINJ Občina: KOBARID Lokacija: V naselju Breginj, pri mostu.

6.4. Logje – Vas, št. EŠD 15347 Logje (danes 63 prebivalcev, še leta 1966 - 183) so obmejno gručasto naselje na polkrožni polici

visoko nad Nadižo. Ležijo pod vzpetino Sleme (598 m). Nekatere značilne hiše breginjskega tipa so

opuščene, druge so bile po potresu 1976 obnovljene v tradicionalnem slogu. V naselju stoji cerkev sv.

Primoža in Felicijana. V bližini je kamniti Napoleonov most čez Nadižo, ki je v tem delu izdolbla

globoka korita in omogoča dostop do Predoline pod Mijo (1237 m) in do Štupce na italijanski strani.

Logje se leta 1170 omenjajo kot Logre. Vas je bila skupaj z gradom Ahtnom (Attimis) v Furlaniji

podeljena oglejski cerkvi.

IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 15347 Ime enote: Logje - Vas OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: naselja in njihovi deli Tip enote: naselbinska dediščina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: gručasta vas


23

Tekstualni opis enote: Gručasta vas z domačijami beneško - slovenskega stavbnega tipa, lociranimi po nepravilno razporejenih terasah. V severovzhodnem delu vasi urejen manjši trg, na robu vasi več vodnjakov - štirn. Datacija enote: 19. stol., 20. stol. Varstvene usmeritve: naselja in njihovi deli

Slika 6 vas Logje

LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: LOGJE Občina:KOBARID Lokacija: Vas leži na polkrožni ježi nad široko teraso, severno nad reko Nadižo.

6.5. Robidišče – Vas, št EŠD 4414 (ne obstaja)

7.6. Robidišče – Domačija Robidišče 14 (črna kuhinja), št EŠD 9179 Domačija št. 14 v vasi Robidišče je več kot 300 let stara Vančeva hiša, kjer se je ohranila skoraj nespremenjena notranjščina z značilno razporeditvijo prostorov in kuhinjo z nizkim ognjiščem. Ta tip črne kuhinje - nizko, prosto stoječe ognjišče sredozemskega tipa - je skupaj z ohranjenim delom notranje opreme prava redkost v slovenskem prostoru.

Slika 7 Ognjišče v Vančajevi domačiji

IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 9179 Ime enote: Robidišče - Domačija Robidišče 14


24

OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: profana stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: domačija Tekstualni opis enote: Odprti tip beneške domačije z ganki in zunanjimi stopnišči ter ohranjeno črno kuhinjo iz 19. stol.. Datacija enote: 19. stol. Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: ROBIDIŠČE Občina: KOBARID Lokacija: Robidišče 14. Domačija stoji sredi vasi. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Sklep o določitvi objektov in območij, ki postanejo etnološki spomenik oziroma kulturna dediščina, Ur.l. RS, št. 44/99-2161 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 9.6.1999 -

7.7. Borjana – Cerkev Marije snežne, št. EŠD 3565 IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 3565 Ime enote: Borjana - Cerkev Marije Snežne

Slika 8 CerkevMarije Snežne v Borjani

OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: pokopališka cerkev, Marija Snežna


25

Tekstualni opis enote: Gotsko podružnico sestavljajo trostrano zaključen prezbiterij, pravokotna ladja, ki se zaključuje z zvončnico nad zahodno fasado ter manjša lopa. Strop prezbiterija je poslikal G. P. Tanner. Datacija enote: zadnja četrtina 15. stol. Avtor(ji): Gian Paolo Thanner (slikar; ok. 1520) Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: BORJANA Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji na griču severno nad cesto Borjana - Breginj. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

7.8. Kred – Kapelica južno pred vasjo, št. EŠD 15336 IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 15336 Ime enote: Kred - Kapelica južno pred vasjo OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: spomeniki, objekti in kraji Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: kapelica Tekstualni opis enote: Zidana kapelica iz 19. stol. z dvokapno streho. Na glavni fasadi ima lopo, ki sloni na dveh okroglih stebrih. Kapelica ima tri polkrožne niše, dve sta poslikani, v tretji lesena Pieta. Datacija enote: 19. stol. Varstvene usmeritve: stavbe; spominski objekti in kraji LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: ROBIČ Občina: KOBARID Lokacija: Kapelica stoji jugovzhodno od naselja, ob poti proti Robiču.

7.9. Robič – Arheološko najdišče Sv. Volar, št. EŠD 9266 Sledovi naselitve griča segajo v bronasto dobo (ok. 1300 pr. Kr.), ohranjeno je gradišče z dvojnim obzidjem. Italijanski arheolog dr. Carlo Marchesetti je leta 1892 ob cerkvi odkril bronastodobno keramiko. Gradišče na hribu Sv. Volarja je s sosednjim gradiščem na Deru (na levem bregu Nadiže) predstavlja dobro utrjeno vojaško zaporo, ki je varovala prometnico po dolini Nadiže. Ljudem z gradišča je dodatno zatočišče zagotavljala Pelerinčeva jama ob vznožju hriba. Arheologi domnevajo, da je bila vzpetina stalno naseljena od bronaste dobe do srednjega veka IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 9266 Ime enote: Robič - Arheološko najdišče Sv. Volar


26

OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: arheološka najdišča Tip enote: arheološka dediščina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: gradišče, plano grobišče, depo Tekstualni opis enote: Prazgodovinsko gradišče z delno ohranjenim obrambnim okopom in pripadajoče grobišče, ki leži ob njegovem severnem vznožju na desnem bregu Nadiže. Tudi najdišče poznorimskodobne depojske najdbe. Datacija enote: bronasta doba, železna doba, pozna rimska doba Varstvene usmeritve: arheološka najdišča

Slika 9 Pogled na Sveti Volar

LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: ROBIČ Občina: KOBARID PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

7.10. Robič – arheološko najdišče Turjeva jama, št. EŠD 5031

Podzemna jama z neolitskimi najdbami, domačini jo imenujejo "Pelerinčeva ali Turjeva jama". Tu so že v 18. st. kopali in našli predmete iz bronaste dobe, kasneje so spravili na plano še zakladno najdbo, sestoječo iz treh skupin predmetov: bronastih srpov, bronastih klad – surovcev za nadaljnjo predelavo in sekiro s plavutastim rezilom. Ta najdba je primerljiva z onimi iz Mačkove jame pri Postojni. V starejši literaturi se omenja kot Grotta di S. Ilario di Robic. Jama je v notranjosti sajasta, kar pomeni, da so v njej kurili, v jami so našli tudi oglodane kosti takratne divjadi med njimi jamskega medveda. Pri manjših sondiranjih l. 1890 je itaalijanski arheolog dr. Carlo Marchesetti naletel na keramične najdbe iz bronaste dobe (14. – 13. st. pr. Kr.), ki so ležale v kulturni plasti pod površjem.


27

Hkrati so našli tudi bronasto iglo z ušescem. Te prazgodovinske najdbe hrani muzej v Vidmu. Dve leti kasneje (1892) je Marchesetti odkril bronastodobno keramiko tudi pri cerkvi sv. Volarja (Hilarija) na griču nad jamo. V bronasti dobi ljudje jame niso več uporabljali kot prebivališče, ampak je verjetno služila prebivalcem gradišča na griču sv. Volarja (317 m) kot zatočišče v stiski. Kot pribežališče pa je verjetno služila še kasneje. V ustnem izročilu še danes velja, da je jama daljša in povezana z Landarsko jamo v Beneški Sloveniji. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 5031 Ime enote: Robič - Arheološko najdišče Turjeva jama OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: arheološka najdišča Tip enote: arheološka dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: jamska postojanka Tekstualni opis enote: Jamska postojanka, kjer je bila konec 19. stol. odkrita bronastodobna lončenina in bronasta igla z ušescem. Najdbe hrani muzej v Udinah. Datacija enote: bronasta doba Varstvene usmeritve: arheološka najdišča LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: ROBIČ Občina: KOBARID

Slika 10 Turjeva jama

PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

7.11. Staro selo – Cerkev sv. Lenarta, št. EŠD 3800 Za vaško cerkev sv. Lenarta je značilno zgražanje čedajskih arhidiakonov- vizitatorjev, ki so se v 17. stoletju pritoževali čez železno verigo, s katero je bila obdana cerkev v Starem selu. Za verigo so


28

vizitatorji trdili, da je poganskega ali praznoverskega izvora, zato so jo skušali večkrat odstraniti, tudi z grožnjo interdikta, vendar jim to ni uspelo. Verige so bile značilne tudi za druge cerkve sv. Lenarta. Verige naj bi bile skovane iz verig, ki so jih rešeni jetniki prinašali v dar svetniku. Evidenčna številka enote: 3800 Ime enote: Staro selo - Cerkev sv. Lenarta OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, sv. Lenart Tekstualni opis enote: Cerkev je omenjena že v 17. stol., vendar je današnjo podobo dobila po predelavah v 18. stol. Pravokotno zaključenem prezbiteriju sledi širša pravokotna ladja. Zvonik je prizidan ob S steno prezbiterija. Datacija enote: 17. stol., 18. stol. Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: STARO SELO Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji sredi vasi.

7.12. Sužid – cerkev sv. treh kraljev, št. EŠD 3760 Cerkev sv. treh kraljev iz konca 15. stoletja ima Marijin kip iz 16. stoletja in fresko sv. Krištofa iz 17. stoletja na zadnji steni; bogato okrašen prezbiterij poslikan v 17. stoletju. Na Ohojakovem mlinu iz l. 1763 je mlinar l. 1789 vsekal napis v kamen: Blikokrat je mlinar nedužno zmagan (obrekovan). Ga ni blu, in ga na bo mlinarja, deb' mogu celmu kamnu prou služit. Kamen danes hrani Tolminski muzej. V muzeju hranijo tudi iz brezovega lubja izdelana dežna ogrinjala, ki so jih nosili še do druge svetovne vojne. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 3760 Ime enote: Sužid - Cerkev sv. Treh kraljev Fototeka OE Nova Gorica: 2009, Branko Zbačnik

Slika 11 Cerkev Svetih treh kraljev v Sužidu

OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, sv. Trije kralji

http://giskd2s.situla.org/rkd/OpisSlika.asp?Esd=3760


29

Tekstualni opis enote: Cerkev, zgrajeno po 1495, sestavljajo tristrano zaključen prezbiterij, širša ladja z zvončnico nad zahodno fasado in na tri strani odprta lopa. V zvezdasto obokanem prezbiteriju so renesančno baročne freske, v ladji poznogotske. Oltar iz 1764. Datacija enote: zadnja četrtina 15. stol., 17. stol., 18. stol. Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: SUŽID Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji na vzhodnem delu vasi Sužid. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2' and ((RT_R1.I Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

7.13. Sužid – Sužiška planina, št. EŠD 27531 IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 27531 Ime enote: Sužid - Sužiška planina OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: kulturna krajina Tip enote: kulturna krajina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: planina, sirarna, hlev, kal Tekstualni opis enote: Planina obsega okrog 30 deloma porušenih enoceličnih hlevov, ki stojijo v gruči in sirarno iz 1883. Objekti so grajeni iz kamna in kriti z dvokapnimi pločevinastimi strehami. V sirarni je ohranjeno ognjišče z opremo. V bližini naselbine je kal. Datacija enote: zadnja četrtina 19. stol., 1883 Varstvene usmeritve: kulturna krajina, naselja in njihovi deli; stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: SUŽID Občina: KOBARID Lokacija: Sužiška planina leži na severnem pobočju Matajurja, jugozahodno nad vasjo Sužid.

7.14. Svino – cerkev sv. Andreja, št. EŠD 3757

Vaščani Svina so 30. 8. 1477 od Čedajskega kapitlja prejeli dovoljenje za zidavo kapele na zemljišču, ki

ga je daroval Filip Jan. Cerkev so na svoje stroške zgradili, okrasili, razsvetlili, jo opremili z mašnimi

oblekami in drugimi potrebnimi stvarmi ter vzdrževali. Prvotna cerkev oziroma kapela, ki je bila

zgrajena v letih 1479-80, je bila manjša s poznogotskim prezbiterijem z rebrastim obokom in kratko

ladjo. Kasneje je bila cerkev dvakrat podaljšana, zadnjič l. 1712, ko je bil dozidan pravokotni zvonik.

Prezbiterij zvezdastega tipa je delo Andreja iz Loke in okrašen s freskami Gian Paola Thannerja. Na

nekaterih freskah so vpraskani kasnejši zapisi, med drugim zapis, da je bil v Kobaridu na kosilu cesar

Leopold z ženo. Oboki prezbiterija slonijo na geometričnih konzolah, eden izmed glavnih oklepnikov

ima na temenu svoda relief sv. Andreja, drugi pa relief Jezusove glave. Štirje stranski oboki imajo



30

obliko ščitkov, trije obliko rozet, eden obliko osmerokrake zvezde in eden kamnoseško znamenje. Na

stenah prezbiterija je bilo naslikanih dvanajst apostolov, zaradi vzidave južnega okna treh apostolov

ni več videti. Za oltarjem so naslikane svetnice sv. Lucija, sv. Uršula, sv. Rozalija in angela z

Veronikinim prtom, na levi strani je naslikano Jezusovo rojstvo in poklon svetih treh kraljev, na desni

strani Jezus in ribič Simon Peter in križanje sv. Andreja. Na svodu je Kristus Vladar, obkrožen z angeli,

na zaključnih poljih sveti očetje: Gregor, Ambrož, Hieronim in Avguštin. Angeli igrajo na glasbila, ki

niso več v rabi: liro da brachio, bomhart, šalmaj, dude, lutnjo in tamburin.

Med prvo svetovno vojno je bila v cerkvi vojaška bolnišnica. Cerkev je bila močno poškodovana v

potresu l. 1976 in obnovljena po velikih prizadevanjih kobariškega dekana Franca Rupnika in s

prispevki domačinov.

Leta 1983 je bil restavriran »zlati oltar«, ki je bil po vsej verjetnosti izdelan v kobariški delavnici Urha-

Jerneja-Antona Vrtava. V oltarju sta vrezani letnici 1669 in 1678. V niše oltarja so postavljeni apostoli

Jernej, Peter, Andrej, Jakob in Janez. Leta 1974 so pri obnovi cerkve odkrili še freske, ki so bile skrite

pod ometom (sv. Rok in sv. Boštjan ter devica Marija, ki kleči na klečalniku). Oltar in lesene kipe je

restavriral mojster Alojz Lešnik iz Celja. Zvonik je bil obnovljen l. 1981 in l. 1993 ponovno ometan ter

l. 2013 v celoti saniran. L. 1990 je bil položen nov opečnat tlak v ladji, l.1993 pa je bila zamenjana vsa

kritina.

IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE

Slika 13 Cerkev Sv. Andreja v Svinem

Evidenčna številka enote: 3757 Ime enote: Svino - Cerkev sv. Andreja Fototeka OE Nova Gorica: 2009, Branko Zbačnik OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, zlati oltar, sv. Andrej Tekstualni opis enote: Gotsko cerkev sestavljata tristrano zaključen prezbiterij z zvezdastim obokom in ladja pravokotnega tlorisa. Zvonik pred vhodom je bil prizidan 1712. Obdaja jo obzidje z dvema vhodoma. Prezbiterij je poslikal G. P. Tanner. Lesen zlati oltar iz 1669. Datacija enote: zadnja četrtina 15. stol., prva četrtina 16. stol., prva četrtina 18. stol., 1712 Avtor(ji): Gian Paolo Thanner (slikar; ok. 1520) Varstvene usmeritve: stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: SVINO

Slika 12 Podpis italijanskega vojaka v cerkvi sv. Andreja v Svinu



31

Občina: KOBARID Lokacija: Cerkev stoji sredi vasi Svino. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika:spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

7.15. Kobarid – Trško jedro, št. EŠD 225 IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 225 Ime enote: Kobarid - Trško jedro

Slika 14 Pogled na trško jedro iz zraka

OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: naselja in njihovi deli Tip enote: naselbinska dediščina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: trško jedro Tekstualni opis enote: Gručasto naselje nad Sočo z več strnjenimi nizi stavb ob ulicah in trgom s cerkvijo v jedru. Grič s cerkvico sv. Antona nad naseljem je predelan v kostnico. Datacija enote: zadnja četrtina 12. stol., 1184, 18. stol. Varstvene usmeritve: naselja in njihovi deli, stavbe LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje: KOBARID Občina: KOBARID Lokacija: Na terasi na desnem bregu Soče, ob križišču poti proti Robiču, Tolminu, Bovcu stoji Kobarid. PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2



32

Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

7.16. Kobarid – Arheološko najdišče Tonacov grad, št. EŠD 5022

Tonovcov grad (tudi Tonecov grad ali Tuncov, Stari grad - Atlas Slovenije 1986), je arheološko

najdišče na težko dostopnem hribu (412 m) 2 km severno od Kobarida, ki je zadnji odrastek masiva

772 m visoke Babe v pogorju Stola. Hrib se strmo dviga nad Sočo in je porasel z gozdom bukve in

gabra. Prva sondiranja so bila izvedena leta 1993 Arheološko najdišče meri v dolžino okoli 300 m.

Prva naselitev je bila že v kameni dobi ter v železni dobi. Močnejša poselitev je sledila 2. do 6.

stoletja. V naselbini so se zadrževali predvsem staroselci, ki so tu našli zatočišče v času velikih

preseljevanj ljudstev po razpadu rimskega imperija.

Najpomembnejše obdobje naselitve je zadnje desetletje 5. stoletja, ko so v Italiji na območju

današnje Slovenije vladali Vzhodni Goti oziroma kralj Teodorik Veliki. Iz ruševin so vidne stanovanjske

zgradbe, cerkev in obrambni zid. Ob koncu 6. stoletja je bila postojanka opuščena in za kratek čas

znova obljudena v 9. stoletju.

S strminami in obzidjem obdani prostor naselbine meri 150 x 90 m. Obrambni zid debeline 80 cm je

viden na vzhodni strani, kjer ločuje naselbino od nižjega dela. Drugje je zid slabše ohranjen. Ohranjeni

so temelji štirih zgodnje krščanskih cerkva, tri so raziskane. V vseh treh cerkvah so bile odkrite klopi

za duhovščino in oltarji, v osrednji tudi krstilnica, v severni pa ambon. Poleg cerkva so odkrili

naselbinske in obrambne zgradbe ter vodne zbiralnike. Iz drobnih predmetov, ki so bili

najdeniarheologi sklepajo, da so bili prebivalci romanizirani staroselci, ki so se jim občasno pridružile

posadke Vzhodnih Gotov in pozneje tudi Langobardov.

Na hribu so tudi ostanki iz obeh svetovnih vojn: stopnice in bunker na vzhodnem pobočju hriba, na

vrhu so še jarki, kaverna in večji vkop iz druge svetovne vojne. Ti objekti so deloma poškodovali

poznoantično plast. Nemški bunker je bil v celoti vgrajen v poznoantični vodni zbiralnik.

IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 5022 Ime enote: Kobarid - Arheološko najdišče Tonovcov grad OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: arheološka najdišča Tip enote: arheološka dediščina Obseg enote: območje Tipološka gesla enote: kastel, naselbina, cisterna, cerkev, grob, skeletni pokop, arheološki park Tekstualni opis enote: Prazgodovinske najdbe, poznorimska vojaška postojanka in stavbni ostanki naselbine z obzidjem s konca 5. stol.: stanovanjske stavbe, zgodnjekrščanske cerkve (3), vodni zbiralniki. V cerkvah je odkritih 13 grobov, večinoma otroških. Datacija enote: neolitik, bronasta doba, železna doba, pozna rimska doba, zgodnji srednji vek Varstvene usmeritve: arheološka najdišča LOKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Naselje:TRNOVO OB SOČI Občina: KOBARID PRISTOJNOSTI Območna enota: ZVKD Nova Gorica RAZGLASITEV

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Arheolo%C5%A1ko_najdi%C5%A1%C4%8De&action=edit&redlink=1http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Arheolo%C5%A1ko_najdi%C5%A1%C4%8De&action=edit&redlink=1http://sl.wikipedia.org/wiki/Kobaridhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Kobari%C5%A1ki_Stolhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Kamena_dobahttp://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%BDelezna_dobahttp://sl.wikipedia.org/wiki/2._stoletjehttp://sl.wikipedia.org/wiki/6._stoletjehttp://sl.wikipedia.org/wiki/6._stoletjehttp://sl.wikipedia.org/wiki/Rimski_imperijhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Gotihttp://sl.wikipedia.org/wiki/Teodorik_Velikihttp://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_(zgradba)http://sl.wikipedia.org/wiki/Oltarhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Krstilnicahttp://sl.wikipedia.org/wiki/Ambonhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Arheologhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Langobardihttp://giskd2s.situla.org/rkd/OpisSlika.asp?Esd=5022


33

Vrsta spomenika: spomenik lokalnega pomena Akt razglasitve: Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin, Uradno glasilo (Gorica), št. 5/90-146, 2/93-32 (ne velja), 6/93-70, 10/93-169, Uradne objave (Primorske novice), št. 35/2000-141, 15/2001-65, 7/2 Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica Veljavnost razglasitve: 14.6.1990 -

7.17. Podbela – Cerkev sv. Helene, št EŠD 3986 Na dnu Nadiške doline, znotraj sotočja Bele in Nadiže se dviga kopast osamelec z izravnanim terenom. To je Lup. Na njem je bila cerkvica svete Helene. Pri cerkvi sv. Helene so bili že nekdaj sejmi,

kamor so hodili ljudje, celo od morja gor, po kupčijah. Naravno dobro zavarovana lokacija je bila zanesljivo poseljena že v antičnem času. Zgodovinarji pa tudi ne izključujejo možnosti prazgodovinskih najdb. Kontinuiteto poselitve v kasnejših obdobjih nakazuje cerkev sv. Helene z gotsko arhitekturo in bogato gotsko stensko poslikavo. Cerkev sv. Helene ne Lupu je bila po sedanjih ugotovitvah zgrajena v drugi polovici 15. stoletja. Velja za romarsko cerkev. Na stenah in na oboku prezbiterija so bile dvojne, če ne celo trojne freske, ena vrh druge. Zadnje, najbolj vidne so bile delo slikarja Jerneja iz Loke. V linah zvonika sta bila

dva lepa zvonova iz prve in druge polovice 18. Stoletja, delo livarja Franchija iz Vidma. 6. maja 1976 so tla Benečije in Breginjskega kota valovila. Podbela se je spremenila v vas šotorov in prikolic, v katerih so vaščani dobili začasno streho nad glavo. Cerkev sv. Helene je bila hudo razmajana. Zavod za spomeniško varstvo iz Ljubljane je snel freske, za nujno potrebno sanacijo pa ni bilo ne časa, ne denarja. 15. Septembra 1976 so tla spet hudo valovila. Podbela se je porušila, tokrat do konca. Tudi cerkev sv. Helene je dokončno klonila v ruševinah. Cerkvene zvonove so domačini odstranili iz ruševin. Leta 1990 so domačini zvonove postavili na zasilni zvonik. V letu 1996 pa se je s pomočjo Ministrstva za kulturo, občine Kobarid, ZVNKD Nova Gorica in drugih pričela sanacija cerkve sv. Helene. 9. Avgusta 1998 je koperski škof msgr. Metod Pirih blagoslovil obnovljeno cerkev sv. Helene na Lupu. IDENTIFIKACIJA ENOTE DEDIŠČINE Evidenčna številka enote: 3986 Ime enote: Podbela - Cerkev sv. Helene Fototeka INDOK: 1976, Gorjup OPIS ENOTE DEDIŠČINE Zvrst dediščine: stavbe Tip enote: sakralna stavbna dediščina Obseg enote: objekt Tipološka gesla enote: podružnična cerkev, sv. Helena Tekstualni opis enote: Poznogotska podružnica je bila porušena v potresu leta 1976 na Tolminskem. Leta 1997 je bila ponovno pozidana. Ohranjeni fragmenti poslikave Jerneja iz Loke so bili pred tem sneti in jih danes hrani Muzej v Tolminu. Datacija enote: prva polovica 16. stol., zadnja četrtina 20. stol., 1976, 1997 Varstvene usmeritve: stavbe

Slika 15 Cerkev sv. Helene na Lupu

http://breginjskikot.files.wordpress.com/2010/08/imgp1610.jpg


34

8. ZDRAVILNI VIRI IN VODOTOKI Pri popisu zdravilnih vodnih virov smo se osredotočili na že zbrane raziskave vodnih virov v

Breginjskem kotu, ki jih je z radiestezijskim nihalom izmeril in popisal Jože Munih. Popise smo črpali iz

njegove knjige Zdravilni izviri. Avtor v svoji knjigi izpostavlja, da gorata pokrajina Slovenije, še posebej

Tolminska, ima sorazmerno malo onesnaževalcev, pa še ti so samo v dolini, tako da je kemično

onesnaženih voda res zelo malo. Prav slednja ugotovitev nam je dala potrditev, da so zdravilni viri

vsekakor snov, ki jo je potrebno uvrstiti kot samostojno poglavje v pričevanem priročniku.

Avtor je pri raziskavah izvirov naletel na določene zakonitosti. Vode iz teh izvirov imajo stalno

temperaturo skozi vse leto - srednjo letno temperaturo kraja, to je od 6°C do 9°C. Ne glede na

vremenske razmere imajo vse vode stalen pretok. Kamenine in rastline na izviru so si zelo podobne.

Izviri so

POPIS NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE V...Robič. Izrazitejša rečna terasa leži pod vasjo Podbela in se kratko nadaljuje ob Nadiži proti vzhodu. 1 Čušin, 2006, str 11 2 Čušin,

Documents