POLITIKE EVROPSKE UNIJE Kako deluje Evropska unijaEvropska unija na kratko V središču EU so države članice – 28 držav članic Unije in njihovi državljani. Čeprav so vse te

Kako deluje Evropska unija

P O L I T I K E E V R O P S K E U N I J E

Vodnik po institucijah Evropske unije

Evropska unija

Politike Evropske unije Kako deluje Evropska unija

Evropska komisijaGeneralni direktorat za komuniciranjeInformacije za državljane 1049 BruseljBELGIJA

Rokopis je bil posodobljen novembra 2014.

Slika na naslovnici in strani 2: © Luis Pedrosa

40 str. – 21 × 29,7 cmISBN 978-92-79-39925-1doi:10.2775/13118

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2014

© Evropska unija, 2014Reprodukcija je dovoljena. Za uporabo ali reprodukcijo posameznih fotografij je treba pridobiti dovoljenje neposredno od imetnikov avtorskih pravic.

Publikacija je del zbirke, v kateri predstavljamo delovanje EU na različnih področjih politik,

razloge za ukrepanje in rezultate teh ukrepov.

Publikacije lahko prenesete s spletne strani: http://europa.eu/pol/index_sl.htm

http://europa.eu/!fW37hp

Kako deluje Evropska unija Evropa v 12 poglavjih

Evropa 2020: Strategija EU za gospodarsko rastUstanovni očetje Evropske unije

Bančništvo in financeBoj proti goljufijam

CarinaDigitalna agenda

Ekonomska in monetarna unija ter evroEnergija

Humanitarna pomoč in civilna zaščitaIzobraževanje, usposabljanje, mladi in šport

Javno zdravjeKmetijstvo

KonkurencaKultura in avdiovizualno področje

Mednarodno sodelovanje in razvojMeje in varnostMigracije in azil

Notranji trgObdavčenje

OkoljePodjetništvo

Podnebni ukrepiPomorske zadeve in ribištvo

PotrošnikiPravosodje, temeljne pravice in enakost

Promet Proračun

Raziskave in inovacijeRegionalna politika

ŠiritevTrgovina

Varnost hraneZaposlovanje in socialne zadeve

Zunanje zadeve in varnostna politika

POLITIKE EVROPSKE UNIJE

Kako deluje Evropska unija

P O L I T I K E E V R O P S K E U N I J E

Vodnik po institucijah Evropske unije

2K A K O D E L U J E E V R O P S K A U N I J A

Vsebina

Predstavitev Evropske unije: kako deluje in kdo je odgovoren za posamezne dejavnosti ........................................... 3

Evropski parlament: glas državljanov ..................................................................................... 9

Evropski svet: določanje strategije.........................................................................................12

Svet Evropske unije: glas držav članic ..................................................................................14

Evropska komisija: uveljavljanje skupnih interesov ........................................................19

Nacionalni parlamenti: uveljavljanje subsidiarnosti .......................................................23

Sodišče Evropske unije: spoštovanje zakonodaje EU ......................................................24

Evropska centralna banka: zagotavljanje stabilnosti cen ............................................26

Evropsko računsko sodišče: izboljševanje finančnega poslovodenja EU ..................29

Evropski ekonomsko-socialni odbor: glas civilne družbe ..............................................31

Odbor regij Evropske unije: glas lokalnih oblasti .............................................................33

Evropski varuh človekovih pravic: preučevanje pritožb .................................................34

Evropski nadzornik za varstvo podatkov: varovanje zasebnosti ...............................35

Evropska investicijska banka: vlaganje v prihodnost .....................................................36

Agencije EU .......................................................................................................................................38

3V O D N I K P O I N S T I T U C I J A H E V R O P S K E U N I J E

Predstavitev Evropske unije

Kako deluje in kdo je odgovoren za posamezne dejavnosti

Namen te publikacije

Ta publikacija je vodnik po delovanju Evropske unije (EU). „Kako deluje EU“ pomeni: kako se sprejemajo odločitve na ravni EU in kdo jih sprejema. V središču tega procesa odločanja so institucije EU – Evropski parlament, Svet in Evropska komisija – za katere ste verjetno že slišali, obstajajo pa tudi druge institucije. Za ponazoritev delovanja EU je v tej publikaciji najprej pojasnjen postopek priprave zakonodaje EU. Sledi podrobnejši opis posamezne institucije EU ter agencij in organov ki jim pomagajo pri delu.

Evropska unija na kratko

V središču EU so države članice – 28 držav članic Unije in njihovi državljani. Čeprav so vse te države suverene in neodvisne, pa je edinstvena lastnost EU, da so se odpovedale delu svoje „suverenosti“ ter tako pridobile moč in prednosti povečanega obsega. To združevanje suverenosti v praksi pomeni, da države članice del svoje pristojnosti pri odločanju prenesejo na skupne institucije, ki so jih ustanovile, tako da se o posebnih zadevah skupnega interesa lahko demokratično odloča na evropski ravni. EU je tako ureditev, ki je med popolnoma federativno ureditvijo ZDA in bolj odprto ureditvijo medvladnega sodelovanja Združenih narodov.

EU je od svoje ustanovitve leta 1950 dosegla veliko. Vzpostavila je enotni trg za blago in storitve, ki zajema 28 držav članic z več kot 500 milijoni državljanov, ki se lahko prosto gibljejo in živijo, kjer želijo. Ustvarila je enotno valuto – evro, ki je zdaj ena najmočnejših svetovnih valut, zaradi katere je enotni trg učinkovitejši. Poleg tega so njeni programi za razvoj in humanitarno pomoč med največjimi na svetu. To je samo nekaj dosedanjih dosežkov. V prihodnosti si EU prizadeva za rešitev Evrope iz gospodarske krize. Ima vodilno vlogo na področju boja proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam. Pomaga sosednjim državam in nadaljuje s trenutnimi širitvenimi pogajanji, nazadnje pa tudi oblikuje skupno zunanjo politiko, ki bo pomembno prispevala k širitvi evropskih vrednot po svetu. Uspeh pri doseganju teh ciljev je odvisen od njene sposobnosti, da sprejme učinkovite in pravočasne odločitve ter jih uspešno izvede.

Pogodbe Evropske unije

Evropska unija temelji na načelu pravne države. To pomeni, da vsak ukrep EU sloni na pogodbah, ki so jih po demokratičnem postopku prostovoljno potrdile vse države članice EU. O pogodbah se s pogajanji dogovorijo vse države članice EU, nato pa jih ratificirajo nacionalni parlamenti ali pa so ratificirani z referendumom.

Pogodbe določajo cilje Evropske unije, pravila za institucije EU, način sprejemanja odločitev ter odnos med EU in državami članicami. Ob vsakem pristopu novih držav članic se spremenijo. Občasno so spremembe pogodb namenjene tudi prenovi evropskih institucij in dodeljevanju novih pristojnosti Evropski uniji.

Francoski zunanji minister Robert Schuman je 9. maja 1950 prvič javno predstavil zamisli, ki so privedle do ustanovitve Evropske unije. 9. maj se zato praznuje kot dan Evrope.

© Im

ageG

lobe


Zadnja pogodba o spremembah, Lizbonska pogodba, je bila podpisana v Lizboni 13. decembra 2007, veljati pa je začela 1. decembra 2009. Prejšnje pogodbe so zdaj vključene v sedanjo prečiščeno različico, ki zajema Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o delovanju Evropske unije.

Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji (PSUU) je medvladna pogodba, ki so jo marca 2012 podpisale vse države članice EU, razen Češke in Združenega kraljestva, veljati pa je začela 1. januarja 2013. Ne gre za pogodbo EU, temveč medvladno pogodbo, ki naj bi se prenesla v zakonodajo EU. Države zavezuje, da imajo stroge predpise in tako zagotovijo uravnotežene javne proračune ter okrepijo gospodarsko upravljanje v območju evra.

Zgodovina pogodb EU

Francoski zunanji minister Robert Schuman je leta 1950 predlagal združitev industrij premoga in jekla zahodne Evrope, leto zatem pa so bile njegove zamisli zbrane v Pariški pogodbi in nastala je predhodnica EU – Evropska skupnost za premog in jeklo. EU je od takrat redno posodabljala in dopolnjevala pogodbe, da bi zagotovila učinkovito oblikovanje politik in sprejemanje odločitev.

XX Pariška pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo je bila podpisana v Parizu 18. aprila 1951, veljati pa je začela leta 1952. Leta 2002 je prenehala veljati.

XX Rimski pogodbi o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom) sta bili podpisani v Rimu 25. marca 1957, veljati pa sta začeli leta 1958.

XX Enotni evropski akt (EEA) je bil podpisan februarja 1986, veljati pa je začel leta 1987. Spremenil je Pogodbo EGS in utrl pot za dokončno ureditev enotnega trga.

XX Pogodba o Evropski uniji (EU) – Maastrichtska pogodba – je bila podpisana v Maastrichtu 7. februarja 1992, veljati pa je začela leta 1993. Vzpostavila je Evropsko unijo, dodelila več pravic pri odločanju Evropskemu parlamentu in dodala nova politična področja sodelovanja.

XX Amsterdamska pogodba je bila podpisana 2. oktobra 1997, veljati pa je začela leta 1999. Z njo so bile spremenjene prejšnje pogodbe.

XX Pogodba iz Nice je bila podpisana 26. februarja 2001, veljati pa je začela leta 2003. Poenostavila je institucionalni sistem EU, da bi lahko učinkovito deloval tudi po pridružitvenem valu novih držav članic leta 2004.

XX Lizbonska pogodba je bila podpisana 13. decembra 2007, veljati pa je začela leta 2009. Poenostavila je način dela in pravila glasovanja, vzpostavila funkcijo predsednika Evropskega sveta in uvedla nove strukture za močnejšo vlogo EU na svetovnem prizorišču.

Delo EU temelji na pogodbah, o katerih so se dogovorile vsedržave članice. Najnovejša pomembna dopolnitev je bilapodpisana v Lizboni leta 2007..

© Im

ageG

lobe


Kdo sprejema odločitve?

Odločanje na ravni EU vključuje različne evropske institucije:

XX Evropski parlament, ki zastopa državljane EU; njegovi člani so izvoljeni na neposrednih in splošnih volitvah;

XX Evropski svet, ki ga sestavljajo voditelji držav ali vlad držav članic EU;

XX Svet Evropske unije, ki predstavlja vlade držav članic EU;

XX Evropsko komisijo, ki zastopa interese celotne EU.

Evropski svet določa splošne politične usmeritve in prednostne naloge EU, ne opravlja pa zakonodajne funkcije. Na splošno novo zakonodajo predlaga Evropska komisija, Evropski parlament in Svet jo sprejmeta, države članice in Komisija pa jo nato izvajajo.

Katere vrste zakonodajnih aktov obstajajo?

Obstaja več vrst pravnih aktov, ki se uporabljajo na različne načine:

XX uredba je pravni akt, ki se v vseh državah članicah uporablja neposredno in jih neposredno zavezuje. Državam članicam je ni treba prenesti v nacionalno zakonodajo, vendar pa je včasih potrebna sprememba tistih nacionalnih zakonov, ki niso usklajeni z uredbo;

XX direktiva je pravni akt, ki vse države članice ali skupino držav članic zavezuje k doseganju določenega cilja. Običajno je treba direktive prenesti v nacionalno zakonodajo, da začnejo veljati. Direktiva predvsem določa cilj, ki ga je treba doseči, države članice pa se same odločijo, kako bodo to storile;

XX sklep je lahko naslovljen na države članice, skupine ljudi ali celo posameznike. Je v celoti zavezujoč. Sklepi se na primer uporabljajo za predlagane združitve podjetij;

XX priporočila in mnenja nimajo zavezujočega učinka.

Kako se sprejema zakonodaja?

Vsak evropski pravni akt temelji na določenem členu pogodbe, ki pomeni „pravno podlago“ zakonodaje. Ta določa, kateri zakonodajni postopek je treba uporabiti. Pogodba določa postopek odločanja, vključno s predlogi Komisije, nadaljnjimi obravnavami Sveta in Parlamenta ter mnenji svetovalnih organov. Določa tudi, kdaj se zahteva soglasje in kdaj zadostuje kvalificirana večina, da Svet sprejme zakonodajo.

Velika večina zakonodaje EU se sprejme z „rednim zakonodajnim postopkom“. V tem postopku si Parlament in Svet delita zakonodajno oblast.

Postopek začne Komisija. Komisija pred pripravo predloga za ukrepanje pogosto pozove vlade, podjetja, organizacije civilne družbe in posameznike, da izrazijo svoje mnenje o zadevnem vprašanju. Zbrana mnenja Komisija vključi v svoj predlog, ki ga predstavi Svetu in Parlamentu. Pobudo za pripravo predloga lahko dajo

Eden od največjih dosežkov Evropske unije je, da lahko vsi državljani potujejo, živijo in delajo v vseh 28 državah članicah EU.

© H

eide

Ben

ser/C

orbi

s


1. Predlog Komisije

2. Mnenja nacionalnih parlamentov

5. Komisija lahko svoj predlog spremeni.

6. Prva obravnava v Svetu (*)

10. Mnenje Komisije o spremembah, ki jih je predlagal Parlament

11. Druga obravnava v Svetu (*)

14. Sklic spravnega odbora

15. Spravni odbor doseže soglasje o skupnem predlogu.

7. Svet sprejme stališče Parlamenta.Akt je sprejet.

12. Svet sprejme vse spremembe Parlamenta v zvezi s stališčem Sveta v prvi obravnavi.

Akt je sprejet.

16. Parlament in Svet se strinjata s predlogom spravnega odbora.Akt je sprejet.

8. Svet in Parlament se ne strinjata o spremembah.Svet sprejme stališče v prvi obravnavi.

13. Svet in Parlament se ne strinjata glede sprememb v zvezi s stališčem Sveta v prvi obravnavi.

17. Parlament in/ali Svet se ne strinjata s predlogom spravnega odbora.Akt ni sprejet.

4. Prva obravnava v Evropskem parlamentu: Parlament sprejme stališče (spremembe).

9. Druga obravnava v Parlamentu: Parlament odobri stališče Sveta iz prve obravnave – akt je sprejet v „zgodnji drugi obravnavi“ – ali predlaga spremembe.

3. Mnenji Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in/ali Odbora regij (kadar je to potrebno)

REDNI ZAKONODAJNI POSTOPEK

PRVA OBRAVNAVA

DRUGA OBRAVNAVA

SPRAVA

(*) Svet sprejme stališče s kvalificirano večino (pogodbe predvidevajo soglasje na nekaterih posebnih področjih). Če pa se namerava Svet oddaljiti od predloga/mnenja Komisije, sprejme svoje stališče soglasno.


Svet, Evropski svet, Parlament ali evropski državljani, lahko pa ga na lastno pobudo pripravi Komisija.

Svet in Parlament ločeno obravnavata predlog in o njem razpravljata. Če v drugi obravnavi dogovor ni dosežen, se predlog predloži „spravnemu odboru”, ki vključuje enako število predstavnikov Sveta in Parlamenta. Sej odbora se udeležijo tudi predstavniki Komisije, ki prispevajo k razpravi. Ko odbor doseže dogovor, se odobreno besedilo pošlje Parlamentu in Svetu v tretjo obravnavo, da se lahko sprejme kot pravni akt. Parlament o predlogih v večini primerov glasuje z navadno večino, Svet pa s kvalificirano večino, pri čemer mora vsaj polovica vseh držav članic EU, ki predstavljajo približno dve tretjini prebivalstva, glasovati za predlog. V nekaterih primerih je v Svetu potrebna soglasna odločitev.

Posebni postopki

Posebni zakonodajni postopki se uporabljajo v odvisnosti od vsebine predloga. V postopku posvetovanja se Svet posvetuje s Parlamentom o predlogu Komisije, vendar mnenja Parlamenta ni dolžan upoštevati. Ta postopek se uporablja le na nekaj področjih, kot so izjeme pri pravilih notranjega trga in konkurenčno pravo. Pri postopku odobritve lahko Parlament sprejme ali zavrne predlog, vendar ne more predlagati sprememb. Ta postopek se lahko uporablja, če se predlog nanaša na odobritev mednarodne pogodbe, ki je bila sklenjena na podlagi pogajanj. Poleg tega obstaja omejeno število primerov, v katerih lahko zakonodajni akt sprejmeta Svet in Komisija ali Komisija sama.

S kom se je treba posvetovati in kdo lahko ugovarja?

Poleg trikotnika, ki ga sestavljajo Komisija, Svet in Parlament, so tu še številni svetovalni organi, s katerimi se je treba posvetovati, ko predlagana zakonodaja vključuje njihovo interesno področje. Tudi če se njihovo mnenje ne upošteva, to prispeva k demokratičnemu nadzoru nad zakonodajo EU, saj je tako predmet čim širše preučitve.

Taka organa sta zlasti:

XX Evropski ekonomsko-socialni odbor, ki zastopa skupine civilne družbe, kot so delodajalci, sindikati in družbene interesne skupine;

XX Odbor regij, ki zagotavlja, da se sliši glas lokalnih in regionalnih oblasti.

Poleg tega so k posvetovanju lahko povabljene druge institucije in organi, če spada predlog na njihovo interesno ali strokovno področje. O predlogih glede ekonomskih in finančnih zadev bi bilo na primer smotrno opraviti posvetovanje z Evropsko centralno banko.

Nadzor na nacionalni ravni

Nacionalni parlamenti prejmejo osnutke zakonodajnih aktov istočasno kot Evropski parlament in Svet. Tudi oni lahko izrazijo svoje mnenje in tako zagotovijo, da se odločitve sprejmejo na najprimernejši ravni. Ukrepi EU so zavezani načelu subsidiarnosti. To pomeni, da Unija, razen na področjih, na katerih ima izključna pooblastila, ukrepa samo takrat, kadar je ukrepanje na ravni EU učinkovitejše od ukrepanja na nacionalni ravni.

Udeležba državljanovZ „evropsko državljansko pobudo“ lahko milijon državljanov EU iz najmanj četrtine držav članic pozove Komisijo, naj o določenem vprašanju predloži zakonodajni predlog. Komisija skrbno preuči vse pobude, ki spadajo v okvir njenih pristojnosti in jih je podprl milijon državljanov. O pobudah se razpravlja v Parlamentu. Te pobude lahko torej vplivajo na delovanje institucij EU in na javne razprave.

Nacionalni parlamenti zato spremljajo pravilno uporabo tega načela pri sprejemanju odločitev v EU.

Z evropsko državljansko pobudo lahko zdaj tudi državljani predlagajo novo zakonodajo.

© B

ernd

Vog

el/C

orbi

s


Katere odločitve se sprejemajo

Pogodbe naštevajo področja politik, na katerih lahko EU sprejema odločitve. Na nekaterih področjih politik ima EU izključno pristojnost, kar pomeni, da odločitve sprejemajo države članice na ravni EU v okviru Sveta ali Evropskega parlamenta. Ta področja zajemajo trgovino, carino, pravila o konkurenci, monetarno politiko v območju evra in ohranjanje ribjega staleža.

Na drugih področjih politik si države članice pristojnosti odločanja delijo z Unijo. To pomeni, da ima prednost zakonodaja, sprejeta na ravni EU. Če pa zakonodaja na ravni EU ni sprejeta, lahko države članice sprejmejo predpise na nacionalni ravni. Načelo deljene pristojnosti se uporablja na številnih področjih, kot so notranji trg, kmetijstvo, okolje, varstvo potrošnikov in promet.

Na vseh drugih področjih politik pa je odločanje v pristojnosti držav članic. Če torej področje politike ni navedeno v pogodbi, Komisija na tem področju ne more predlagati zakonodaje. Lahko pa podpira prizadevanja držav članic na nekaterih področjih, kot so vesoljske raziskave, izobraževanje, kultura in turizem. Na drugih področjih, kot so pomoč tretjim državam in znanstvene raziskave, pa lahko EU izvaja vzporedne dejavnosti, kot so programi humanitarne pomoči.

Ekonomsko usklajevanje

Vse države članice EU so tudi članice ekonomske in monetarne unije (EMU), kar pomeni, da usklajujejo oblikovanje svojih ekonomskih politik in obravnavajo ekonomske odločitve kot zadevo skupnega pomena. V ekonomski in monetarni uniji ni institucije, ki bi bila izključno pristojna za splošno ekonomsko politiko. Te pristojnosti si države članice delijo z institucijami EU.

V državah članicah območja evra, kjer je evro nacionalna valuta, monetarno politiko, torej skrb za stabilnost cen in obrestne mere, neodvisno izvaja Evropska centralna banka (ECB). Ko se bo januarja 2015 območju evra pridružila še Litva, bo to štelo 19 držav članic.

Fiskalna politika, ki zadeva odločitve o obdavčitvi, porabi in izposojanju, je v pristojnosti 28 vlad držav članic. Enako velja za politike na področju dela in socialnih zadev. Ker pa lahko fiskalne odločitve posamezne države članice vplivajo na celotno območja evra, morajo biti te v skladu s pravili, določenimi na ravni EU. Zato je usklajevanje zdravih javnih financ in strukturnih politik nujno za učinkovito delovanje ekonomske in monetarne unije ter za zagotovitev stabilnosti in rasti. Z gospodarsko krizo, ki se je začela leta 2008, je postalo še zlasti jasno, da je treba okrepiti ekonomsko

upravljanje v EU in evroobmočju, med drugim s tesnejšim usklajevanjem politik ter njihovim spremljanjem in nadzorom.

Svet nadzira javne finance in ekonomske politike držav članic ter lahko na podlagi predlogov Komisije pripravi priporočila za posamezne države EU. Priporoči lahko prilagoditvene ukrepe in sankcionira države evroobmočja, ki ne sprejmejo popravnih ukrepov za zmanjšanje čezmernega primanjkljaja in javnega dolga.

Upravljanje območja evra in obsežne reforme ekonomskih politik se obravnavajo tudi na zasedanjih vrha držav evroobmočja, na katerih se sestajajo voditelji držav ali vlad članic območja evra.

EU in zunanji odnosi

Odnosi z državami zunaj EU so v pristojnosti visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki je obenem podpredsednik Evropske komisije, imenuje pa ga Evropski svet. Na ravni voditeljev držav ali vlad držav članic Unijo zastopa predsednik Evropskega sveta.

Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) ima vlogo zunanjega ministrstva in diplomatske službe Unije pod vodstvom visokega predstavnika. Sestavljena je iz strokovnjakov Sveta, držav članic in Evropske komisije.

Svet razvija in sprejema odločitve na področju zunanje in varnostne politike EU na podlagi smernic, ki jih določi Evropski svet. Na drugi strani pa je Komisija pristojna za trgovino in zagotavljanje sredstev državam, ki niso članice EU (na primer v obliki humanitarne ali razvojne pomoči). Z izjemo zunanje in varnostne politike Komisija predstavlja Unijo tudi na vseh drugih področjih, ki so v pristojnosti EU.


Evropski parlament

Glas državljanov

Vloga: zakonodajna veja EU, izvoljena na neposrednih in splošnih volitvah

Člani: 751 članov Evropskega parlamenta

Sedež: Strasbourg, Bruselj in Luxembourg

X http://www.europarl.eu

Državljani EU neposredno izvolijo poslance Evropskega parlamenta („evroposlance“), da zastopajo njihove interese. Volitve se razpišejo vsakih pet let, pravico do glasovanja pa ima približno 380 milijonov državljanov EU, starih 18 let in več (16 let v Avstriji). Parlament sestavlja 766 poslancev iz vseh 28 držav članic.

Evropski parlament ima uradni sedež v Strasbourgu (Francija), deluje pa v treh mestih: Strasbourgu, Bruslju (Belgija) in Luxembourgu. Glavna zasedanja celotnega Parlamenta, imenovana tudi „plenarna zasedanja“, se odvijajo v Strasbourgu 12-krat letno. Dodatna plenarna zasedanja potekajo v Bruslju, kjer zasedajo tudi odbori.

Sestava Evropskega parlamenta

Sedeži v Evropskem parlamentu so državam članicam dodeljeni na podlagi njihovega deleža prebivalstva EU.

Večina evroposlancev pripada eni od političnih strank v matični državi. V Evropskem parlamentu se nacionalne stranke združujejo v evropske politične skupine in večina poslancev pripada eni od njih.

ŠTEVILO EVROPOSLANCEV NA DRŽAVO ČLANICO V LETU 2014

Država članica Število evroposlancev

Avstrija 18

Belgija 21

Bolgarija 17

Hrvaška 11

Ciper 6

Češka 21

Danska 13Estonija 6

Finska 13

Francija 74

Grčija 21

Irska 11 Italija 73 Latvija 8 Litva 11

Luksemburg 6

Madžarska 21

Malta 6

Nemčija 96

Nizozemska 26

Poljska 51

Portugalska 21

Romunija 32 Slovaška 13 Slovenija 8

Španija 54

Švedska 20

Združeno kraljestvo 73

SKUPAJ 751

www.eif.org


Kaj dela Evropski parlament

Parlament ima tri glavne naloge:

1. skupaj s Svetom je pristojen za sprejemanje zakonodaje. Dejstvo, da je neposredno izvoljen organ, prispeva k demokratični legitimnosti evropske zakonodaje;

2. izvaja demokratični nadzor nad vsemi institucijami EU, zlasti Komisijo. Pristojen je za odobritev ali zavrnitev imenovanja predsednika Komisije in komisarjev ter lahko izreče nezaupnico Komisiji kot celoti;

3. skupaj s Svetom je pristojen za proračun in lahko zato vpliva na porabo sredstev EU. Na koncu proračunskega postopka sprejme ali zavrne proračun v celoti.

Te tri naloge so podrobneje opisane v nadaljevanju.

1. ZAKONODAJNA PRISTOJNOSTNajbolj običajen postopek sprejemanja zakonodaje EU je „redni zakonodajni postopek“, poznan tudi kot „postopek soodločanja“. Pri tem postopku sta Evropski parlament in Svet enakopravna, zakonodaja, sprejeta v tem postopku, pa so skupni akti Parlamenta in Sveta. Ta postopek se uporablja za večino zakonodaje EU, ki zajema široko paleto področij, kot so pravice potrošnikov, varstvo okolja in promet. Pri rednem zakonodajnem postopku Komisija pripravi predlog, ki ga morata sprejeti Parlament in Svet. Odobritev Parlamenta je potrebna pri vseh mednarodnih sporazumih na področjih, ki jih zajema redni zakonodajni postopek.

O številnih drugih predlogih se je treba s Parlamentom posvetovati, njegova odobritev pa se zahteva za pomembne politične in institucionalne odločitve, kot so akti na področju socialne varnosti in zaščite, davčne določbe na področju energije ter usklajevanje prometnih davkov in posrednega obdavčenja. Parlament daje tudi pobude za novo zakonodajo. Pri pregledu letnega delovnega programa Komisije opredeli, katere nove predpise bi bilo treba predvideti, in Komisijo zadolži, da predloži predloge.

2. PRISTOJNOST NADZORAParlament izvaja demokratični nadzor nad drugimi evropskimi institucijami. To dela na več načinov. Pred imenovanjem Komisije Parlament zasliši vse morebitne nove člane in predsednika Komisije (ki jih predlagajo države članice). Brez odobritve Parlamenta ne morejo biti imenovani.

Poleg tega je Komisija politično odgovorna Parlamentu, ki lahko sprejme „nezaupnico“, s čimer zahteva odstop celotne Komisije. V splošnem Parlament izvaja nadzor tako, da redno preučuje poročila, ki mu jih pošilja Komisija, ter ji zastavlja pisna in ustna vprašanja.

Komisarji se udeležujejo plenarnih zasedanj Parlamenta in sej parlamentarnih odborov. Parlament prav tako vzdržuje reden dialog o monetarni politiki s predsednikom Evropske centralne banke.

Parlament nadzira tudi delo Sveta. Evroposlanci Svetu redno zastavljajo pisna in ustna vprašanja, predsedstvo Sveta pa se udeležuje plenarnih zasedanj in sodeluje pri pomembnih razpravah. Na nekaterih področjih politik, na primer na področju skupne zunanje in varnostne politike, je Svet samostojen pri sprejemanju odločitev.

ŠTEVILO POSLANCEV PO POSAMEZNIH POLITIČNIH SKUPINAH, OKTOBER 2014

Konfederalna skupina Evropske združene levice – Zelene nordijske levice – EUL/NGL52

Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu – S & D191

Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze – Greens/EFA50

Skupina Evropskih konzervativcev in reformistov – ECR70

Skupina Evropa svobode in neposredne demokracije – EFDD 48

Poslanska skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) – EPP220

Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo – ALDE68

Samostojni poslanci Evropskega parlamenta – NI52

SKUPAJ751


Vendar Parlament na teh področjih kljub temu tesno sodeluje s Svetom.

Parlament lahko izvaja demokratični nadzor tudi s proučevanjem peticij državljanov in ustanavljanjem posebnih preiskovalnih odborov.

Parlament sodeluje tudi na vsakem vrhu EU (zasedanju Evropskega sveta). Predsednik Parlamenta je ob otvoritvi vsakega vrha povabljen, da predstavi poglede in pomisleke Parlamenta glede aktualnih vprašanj in točk, ki so na dnevnem redu Evropskega sveta.

3. PRORAČUNSKA PRISTOJNOSTO letnem proračunu EU skupaj odločata Parlament in Svet Evropske unije. Parlament razpravlja o proračunu na dveh zaporednih obravnavah in proračun ni sprejet, dokler ga ne podpiše predsednik Parlamenta.

Parlamentarni odbor za proračunski nadzor spremlja porabo proračunskih sredstev in Parlament se vsako leto odloča o tem, ali bo odobril ali ne upravljanje proračuna s strani Komisije v prejšnjem finančnem letu. Ta postopek odobritve se imenuje „podelitev razrešnice“.

Kako deluje Parlament

Evropski parlament izvoli svojega predsednika za mandat dveh let in pol. Predsednik zastopa Parlament pred drugimi institucijami EU in zunanjim svetom, pri čemur mu pomaga 14 podpredsednikov. Predsednik Evropskega parlamenta skupaj s predsednikom Sveta ob sprejetju podpiše vse zakonodajne akte.

Delo Parlamenta v splošnem poteka v dveh delih:

XX priprava na plenarno zasedanje: evroposlanci opravljajo to nalogo v 20 parlamentarnih odborih, ki so specializirani za posebna področja dejavnosti EU, na primer v okviru Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ECON ali Odbora za mednarodno trgovino INTA. O vprašanjih razpravljajo tudi politične skupine;

XX plenarno zasedanje: plenarna zasedanja, ki se jih udeležujejo vsi evroposlanci, so ponavadi v Strasbourgu (en teden na mesec), včasih pa so v Bruslju organizirana dodatna zasedanja. Na plenarnih zasedanjih Parlament prouči predlagano zakonodajo in glasuje o spremembah, preden sprejme odločitev glede celotnega besedila. Druge točke na dnevnem redu lahko zajemajo „sporočila“ Sveta oziroma Komisije ali vprašanja o aktualnih dogodkih v EU in po svetu.

Parlament lahko praviloma odloča, le ko je pri glasovanju navzoča vsaj tretjina poslancev. Običajno pa odloča z večino oddanih glasov. V posebnih primerih, na primer pri glasovanju za predsednika Komisije ali v drugi obravnavi rednega zakonodajnega postopka, mora odločitev podpreti večina vseh poslancev.

Martin Schulz je bil leta 2014 ponovno izvoljen za predsednika Evropskega parlamenta.

© E

U


Določanje strategije

Vloga: določa politično usmeritev in prednostne naloge

Člani: voditelji držav ali vlad iz vsake države članice, predsednik Evropskega sveta in predsednik Evropske komisije

Sedež: Bruselj

X http://www.european-council.europa.eu

V okviru Evropskega sveta se sestajajo politični voditelji EU, tj. predsedniki vlad ali predsedniki držav ter predsednika Evropskega sveta in Komisije. Sestanejo se najmanj štirikrat letno, da za EU kot celoto določijo splošne politične usmeritve in prednostne naloge. Pri delu Evropskega sveta sodeluje tudi visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.

Kaj dela Evropski svet

Evropski svet kot zasedanje voditeljev držav ali vlad vseh držav EU pomeni najvišjo raven političnega sodelovanja med državami članicami. Voditelji na zasedanjih soglasno odločajo o splošni usmeritvi in prednostnih nalogah Unije ter zagotavljajo potrebno spodbudo za njen razvoj.

Evropski svet ne sprejema zakonodaje. Ob koncu vsakega srečanja pripravi „sklepe“, ki odražajo glavne ugotovitve razprav in odločitev, tudi v zvezi s spremljanjem njihovega izvajanja. V sklepih se opredelijo glavna vprašanja, ki jih mora obravnavati Svet, torej ministri na svojih zasedanjih. Poleg tega lahko pozove Evropsko komisijo, naj pripravi predloge, ki obravnavajo posebne izzive ali priložnosti Unije.

Zasedanja Evropskega sveta so v šestih mesecih praviloma organizirana najmanj dvakrat. Dodatna (izredna ali neformalna) zasedanja se lahko skličejo za reševanje nujnih vprašanj, ki zahtevajo odločitve na najvišji ravni, na primer na področju ekonomskih zadev ali zunanje politike.

Predsednik Evropskega sveta

Delo Evropskega sveta usklajuje predsednik, ki je odgovoren za sklicevanje zasedanj, predsedovanje tem zasedanjem in usmerjanje dela Evropskega sveta.

Predsednik Evropskega sveta tudi zastopa Unijo v svetu. Skupaj z visokim predstavnikom Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko zastopa interese Unije na področju zunanjih in varnostnih zadev.

Predsednika izvoli Evropski svet za mandat dveh let in pol, z možnostjo enkratnega podaljšanja. Funkcija predsednika Evropskega sveta se opravlja profesionalno; predsednik ne more imeti sočasno še nacionalnega mandata.

Kako Evropski svet sprejema odločitve

Evropski Svet večino odločitev sprejme s soglasjem. V številnih primerih pa lahko odloča s kvalificirano večino, kot na primer pri izvolitvi predsednika ter imenovanju Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.

Kadar Evropski svet odloča z glasovanjem, lahko glasujejo samo predsedniki držav ali vlad.

Sekretariat

Evropskemu svetu pomaga generalni sekretariat Sveta.

Vrh držav evroobmočja

Predsedniki ali ministrski predsedniki držav, ki so sprejele evro za nacionalno valuto, se poleg tega zberejo še najmanj dvakrat letno zunaj okvira Evropskega sveta na zasedanjih, ki se jih udeležuje tudi predsednik Evropske komisije. Na ta zasedanja vrha držav evroobmočja je povabljen tudi predsednik Evropske centralne banke, povabljen pa je lahko tudi predsednik Evropskega parlamenta.


Zasedanja so priložnost za razpravo o upravljanju območja evra in velikih reformah ekonomske politike. Vrh držav območja evra je bil formalno vzpostavljen s Pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji (PSUU). Predsednika vrha držav območja evra imenujejo voditelji držav ali vlad članic območja evra. Imenovanje se opravi istočasno kot za imenovanje predsednika Evropskega sveta in velja za enako obdobje. Obe funkciji lahko opravlja ista oseba.

V nekaterih primerih lahko voditelji držav, ki so ratificirale PSUU, vendar evra ne uporabljajo kot svojo valuto, prav tako sodelujejo v razpravah na zasedanjih vrha držav evroobmočja. Kadar te države nimajo pravice sodelovati, predsednik vrha držav evroobmočja te države in druge države članice EU podrobno obvešča o pripravah na zasedanja vrha in njihovih rezultatih.

Zmeda glede Svetov: kateri je kateri?

Številnost evropskih organov nas zlahka zmede – zlasti, kadar imajo zelo različni organi podobna imena, kot je to pri naslednjih treh „svetih“.

XX Evropski svetEvropski svet je svet voditeljev držav ali vlad (tj. predsednikov in/ali ministrskih predsednikov) vseh držav EU, skupaj s predsednikoma Evropskega sveta in Evropske komisije. To je najvišji organ, ki oblikuje politiko Evropske unije, zato se njegova zasedanja imenujejo tudi „vrh“.

XX Svet Evropske unije (Svet)Svet je poznan tudi kot Svet ministrov, sestavljajo pa ga vladni ministri iz vseh držav EU. Na svojih rednih zasedanjih ta svet sprejema podrobne odločitve in evropsko zakonodajo.

Svet Evrope

Ta svet ni institucija EU. Je medvladna organizacija, ki se zavzema za varstvo človekovih pravic, demokracije in načela pravne države. Ustanovljen je bil leta 1949, eden od njegovih najzgodnejših dosežkov pa je bila Evropska konvencija o človekovih pravicah. Da bi državljanom omogočil uveljavljanje pravic v skladu s Konvencijo, je Svet Evrope ustanovil Evropsko sodišče za človekove pravice. Svet Evrope zdaj sestavlja 47 držav članic, vključno z vsemi državami članicami EU, njegov sedež pa je v Strasbourgu (Francija).

Donald Tusk od 1. decembra 2014 kot predsednik Evropskega sveta predseduje vrhu EU.

© E

U


Svet Evropske unije (Svet)

Glas držav članic

Vloga: odločanje o politikah in sprejemanje zakonodaje

Člani: po en minister iz vsake države članice

Sedež: Bruselj in Luxembourg

X http://www.consilium.europa.eu

V okviru Sveta se sestajajo ministri držav članic EU. Na zasedanjih razpravljajo o zadevah EU ter sprejemajo odločitve in zakonodajo. Ministri, ki se udeležujejo teh zasedanj, imajo pooblastila, da svojo vlado zavežejo k ukrepom, za katere so se dogovorili na zasedanjih Sveta.

Kaj dela Svet

Svet ima ključno vlogo pri sprejemanju odločitev na ravni EU. Svoje delo opravlja na zasedanjih Sveta, ki se jih udeležuje po en vladni minister iz vsake države članice EU. Namen teh srečanj je razprava o zakonodaji, doseganje soglasja o njej, njeno spreminjanje in sprejemanje, med drugim pa tudi usklajevanje politik držav članic ali opredeljevanje zunanje politike EU.

Kateri minister se bo udeležil zasedanja Sveta, je odvisno od teme na dnevnem redu – to se imenuje „sestava“ Sveta. Če namerava Svet na primer razpravljati o okoljskih vprašanjih, se bodo zasedanja udeležili ministri za okolje iz vseh držav EU, svet pa se imenuje „Svet za okolje“. Enako velja za „Svet za ekonomske in finančne zadeve“, „Svet za konkurenčnost“ in tako dalje.

Svet se sestaja v desetih različnih sestavah.Eni od njih predseduje visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko:

XX zunanje zadeve.

Drugim predseduje država članica, ki predseduje Svetu:

XX splošne zadeve,

XX ekonomske in finančne zadeve,

XX pravosodje in notranje zadeve,

XX zaposlovanje, socialna politika, zdravje in varstvo potrošnikov,

XX konkurenčnost (notranji trg, industrija, raziskave in vesolje),

XX promet, telekomunikacije in energija,

XX kmetijstvo in ribištvo,

XX okolje,

XX izobraževanje, mladina, kultura in šport.

Države EU so se s strategijo Evropa 2020 dogovorile o izhodu iz gospodarske krize s pametno, trajnostno in vključujočo rastjo. Za izvajanje te strategije sprejema Svet ministrov številne odločitve.

© im

ago/

Xinh

ua/R

epor

ters


PREDSEDSTVA SVETA

Leto od januarja do junija

od julija do decembra

2014 Grčija Italija

2015 Latvija Luksemburg

2016 Nizozemska Slovaška

2017 Malta Združeno kraljestvo

2018 Estonija Bolgarija

2019 Avstrija Romunija

2020 Finska

Drugače kot pri Evropskem svetu predsedovanje Sveta vsakih šest mesecev prevzame druga država članica. Država, ki predseduje Svetu, organizira različna zasedanja Sveta in jim predseduje. Le Svetu za zunanje zadeve predseduje visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki v imenu Sveta vodi zunanjo politiko.

Za zagotavljane kontinuitete dela Sveta države, ki mu v šestmesečnih obdobjih zaporedoma predsedujejo, tesno sodelujejo v skupinah po tri. Te predsedniške „trojke“ pripravljajo skupni program dela Sveta za 18-mesečno obdobje.

Vsak minister v Svetu ima pooblastila, da zaveže svojo vlado. Poleg tega vsak minister v Svetu odgovarja izvoljenim nacionalnim organom. To zagotavlja demokratično legitimnost odločitev Sveta.

Svet ima pet ključnih nalog:

1. sprejemanje evropske zakonodaje; na večini področij si zakonodajno funkcijo deli z Evropskim parlamentom;

2. usklajevanje politik držav članic, na primer na ekonomskem področju;

3. oblikovanje skupne zunanje in varnostne politike EU na podlagi smernic Evropskega sveta;

4. sklepanje mednarodnih sporazumov med EU in eno ali več državami ali mednarodnimi organizacijami;

5. sprejemanje proračuna EU skupaj z Evropskim parlamentom.

Delo Sveta je podrobneje opisano v nadaljevanju.

1. ZAKONODAJAVelik del zakonodaje EU skupaj sprejmeta Svet in Parlament. Praviloma Svet ukrepa le na predlog Komisije in Komisija je običajno odgovorna, da se zakonodaja EU po sprejetju pravilno uporablja.

2. USKLAJEVANJE POLITIK DRŽAV ČLANIC (PRIMER: EKONOMSKA POLITIKA)Vse države članice EU pripadajo ekonomski in monetarni uniji (EMU), tudi če ne spadajo v območje evra. Ekonomska politika v okviru EMU temelji na tesnem usklajevanju nacionalnih ekonomskih politik. To usklajevanje izvajajo ministri za gospodarstvo in finance, ki sestavljajo Svet za ekonomske in finančne zadeve (Ecofin).

3. SKUPNA ZUNANJA IN VARNOSTNA POLITIKA (SZVP)Opredelitev in izvajanje zunanje in varnostne politike EU je v izključni pristojnosti Evropskega sveta in Sveta, ki delujeta soglasno. Njeno izvajanje pa je v rokah visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter držav članic v okviru Sveta za zunanje zadeve.

4. SKLEPANJE MEDNARODNIH SPORAZUMOVSvet vsako leto sklene (tj. uradno podpiše) številne sporazume med Evropsko unijo in tretjimi državami ter z mednarodnimi organizacijami. Ti sporazumi lahko zajemajo obsežna področja, kot so trgovina, sodelovanje in razvoj, lahko pa obravnavajo specifična področja, kot so tekstil, ribištvo, znanost in tehnologija, promet itd. Za sklenitev takih sporazumov je potrebna privolitev Evropskega parlamenta, če gre za področje, na katerem ima ta pristojnost soodločanja.

5. POTRJEVANJE PRORAČUNA EUO letnem proračunu EU skupaj odločata Svet in Evropski parlament. Če se instituciji ne sporazumeta, sledijo spravni postopki, dokler proračun ni sprejet.

Kako deluje Svet

Vse razprave in glasovanja Sveta o zakonodajnih aktih so javni in jih lahko spremljate v živo na spletni strani Sveta.

Za splošno usklajenost dela različnih sestav Sveta skrbi Svet za splošne zadeve, ki spremlja učinkovito izvajanje dogovorov z zasedanj Evropskega sveta. Podpira ga Odbor stalnih predstavnikov („Coreper“ iz francoskega poimenovanja Comité des Représentants Permanents).


Odbor Coreper sestavljajo stalni predstavniki vlad držav članic pri Evropski uniji. V Bruslju ima vsaka država članica EU „stalno predstavništvo“, ki jo zastopa in brani njene nacionalne interese na ravni EU. Vodja vsakega predstavništva je dejansko veleposlanik svoje države pri EU. Ti veleposlaniki se tedensko sestajajo v okviru Odbora stalnih predstavnikov (Coreper). Pomagajo jim številne delovne skupine, ki jih sestavljajo uradniki iz državnih uprav.

Kako glasuje Svet?

Odločitve v Svetu se sprejemajo z glasovanjem. V večini primerov odloča s kvalificirano večino. V nekaterih primerih pa pogodbe zahtevajo drugačen postopek, npr. soglasno glasovanje na področju obdavčitve. Predlog je podprt s kvalificirano večino, če pridobi dvojno večino držav članic in prebivalstva. Tako mora zanj glasovati najmanj:

XX 55 % držav članic, torej 16 od 28 držav članic;

XX države članice, ki predstavljajo 65 % prebivalstva EU, kar pomeni približno 329 milijonov od 506 milijonov celotnega prebivalstva.

Za zavrnitev odločitve pa morajo proti glasovati najmanj štiri države članice, ki predstavljajo več kot 35 % prebivalstva.

Ta pravila zagotavljajo, da imajo vse odločitve Sveta široko podporo po vsej Evropi, hkrati pa majhnim manjšinam onemogoča, da bi preprečile sprejemanje odločitev. Pred novembrom 2014 je bil v uporabi drug sistem, s katerim je vsaka država članica imela določeno število glasov.

ŠTEVILO PREBIVALSTVA, KI SE UPOŠTEVA ZA GLASOVANJE V SVETU (2014)

Država članica Prebivalstvo (× 1 000)

Odstotek celotnega

prebivalstva Unije

Nemčija 80 523,7 15,93

Francija 65 633,2 12,98

Združeno kraljestvo 63 730,1 12,61

Italija 59 685,2 11,81

Španija 46 704,3 9,24

Poljska 38 533,3 7,62

Romunija 20 057,5 3,7

Nizozemska 16 779,6 3,32

Belgija 11 161,6 2,21

Grčija 11 062,5 2,9

Češka 10 516,1 2,08

Portugalska 10 487,3 2,07

Madžarska 9 908,8 1,96

Švedska 9 555,9 1,89

Avstrija 8 451,9 1,67

Bolgarija 7 284,6 1,44

Danska 5 602,6 1,11

Finska 5 426,7 1,07

Slovaška 5 410,8 1,07

Irska 4 591,1 0,91

Hrvaška 4 262,1 0,84

Litva 2 971,9 0,59

Slovenija 2 058,8 0,41

Latvija 2 023,8 0,40

Estonija 1 324,8 0,26

Ciper 865,9 0,17

Luksemburg 537,0 0,11

Malta 421,4 0,08

Skupaj 505 572,5 100

Prag za kvalificirano večino

328 622,1 65 %


Generalni sekretariat Sveta

Generalni sekretariat Sveta pomaga Evropskemu svetu in njegovemu predsedniku ter Svetu in njegovim izmeničnim predsedstvom. Vodi ga generalni sekretar, ki ga imenuje Svet.

Evroskupina

Vse države članice sodelujejo v ekonomski in monetarni uniji (EMU), kar pomeni, da usklajeno oblikujejo ekonomske politike in obravnavajo ekonomske odločitve kot zadevo skupnega pomena. Vendar se vse države članice niso pridružile evroobmočju in sprejele enotne valute – evra. Nekatere so se odločile, da se zaenkrat ne bodo pridružile, druge pa še pripravljajo svoja gospodarstva, da bodo izpolnjevala merila za članstvo v območju evra. Države članice območja evra morajo tesno sodelovati in izvajati enotno monetarno politiko, ki jo vodi Evropska centralna banka.

Zato potrebujejo države članice evroobmočja forum za razpravo in odločanje o politikah za območje evra. Te naloge ne more prevzeti Svet za ekonomske in finančne zadeve (Ecofin), saj v njem sodelujejo vse države članice.

To nalogo opravlja Evroskupina, ki jo sestavljajo ministri za gospodarstvo in finance članic evroobmočja.

Evroskupina spodbuja gospodarsko rast in finančno stabilnost z usklajevanjem ekonomskih politik v območju evra. Ker lahko uradne odločitve sprejema le Svet Ecofin, se Evroskupina neformalno sestane približno enkrat na mesec dan pred zasedanji Sveta Ecofin. Naslednji dan, na zasedanju Sveta ECOFIN, člani Evroskupine uradno odločajo o dogovorih z neformalnih zasedanj Evroskupine. O vprašanjih, ki zadevajo

Evroskupino, glasujejo samo ministri Sveta Ecofin, ki zastopajo članice evroobmočja.

Kaj je „okrepljeno sodelovanje“?Če želijo nekatere države članice tesneje sodelovati na področjih, ki niso v izključni pristojnosti EU, vendar ne morejo pridobiti soglasja vseh drugih držav članic, lahko sodelujejo s pomočjo mehanizma „okrepljenega sodelovanja“. Ta skupini najmanj devetih držav članic omogoča, da uporabijo institucije EU za tesnejše sodelovanje. Vendar morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji: to sodelovanje mora pospeševati uresničevanje ciljev Unije in biti odprto za vse druge države članice, če se želijo pridružiti.

Postopek se uporablja v številnih državah za zakonodajo, ki ureja razvezo zakonske zveze, kar jim omogoča najti skupno rešitev za pare iz različnih držav EU, ki želijo razvezo v EU. Enako velja za enoten sistem patentiranja, ki vključuje večino držav članic EU – vendar ne vseh.

Srečanj Evroskupine se udeležita tudi komisar za ekonomske in monetarne zadeve ter za evro in predsednik Evropske centralne banke.

Člani Evroskupine izvolijo predsednika z mandatom dveh let in pol. Generalni sekretariat Sveta zagotavlja administrativno podporo za srečanja Evroskupine.

Skupna zunanja in varnostna politika

Evropska unija postopoma razvija skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP), za katero v primerjavi z drugimi področji politik veljajo drugačni postopki. Skupno zunanjo in varnostno politiko skupaj določata in izvajata Evropski svet in Svet. Širši mednarodni cilji Unije so napredek demokracije, pravne države, človekovih pravic, svobode, spoštovanja človekovega dostojanstva ter načel enakosti in solidarnosti. EU za izpolnjevanje teh ciljev razvija odnose in partnerstva z drugimi državami in organizacijami po svetu.

Naloge skupne zunanje in varnostne politike so:

XX Evropski svet, ki mu predseduje predsednik, določa skupno zunanjo in varnostno politiko, pri čemer upošteva strateške interese Unije, vključno z vprašanji, ki zadevajo obrambo;

Nova pravila EU o gospodarskem in finančnem upravljanjuprispevajo k urejanju in krepitvi bančnega sektorja.

© A

ssoc

iate

d Pr

ess/

Repo

rter

s


XX Svet, zlasti Svet za zunanje zadeve, nato ob upoštevanju smernic Evropskega sveta sprejme odločitve, potrebne za opredelitev in izvajanje skupne zunanje in varnostne politike. Zasedanju Sveta za zunanje zadeve predseduje visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko;

XX nato visoki predstavnik skupaj z državami članicami poskrbi za dosledno in učinkovito izvajanje skupne zunanje in varnostne politike. V ta namen lahko uporabi nacionalna sredstva in sredstva Unije.

Evropska služba za zunanje delovanje ima vlogo zunanjega ministrstva in diplomatske službe Unije.

Visoki predstavnik je vodja te službe, ki je sestavljena iz strokovnjakov Sveta, držav članic in Evropske komisije. Delegacije, ki jih ima EU v večini držav po svetu, so del Evropske službe za zunanje delovanje. Pri vprašanjih skupne zunanje in varnostne politike tesno sodelujejo z nacionalnimi veleposlaništvi držav članic EU.

Vsaka država članica ali visoki predstavnik sam ali skupaj s Komisijo lahko Svetu v obravnavo predloži zadeve, ki so pomembne za skupno zunanjo in varnostno politiko. Ker je razreševanje teh vprašanj pogosto neodložljivo, so bili vzpostavljeni mehanizmi za zagotovitev hitrega odločanja. Na splošno se odločitve na tem področju sprejemajo soglasno.

Poleg vodenja skupne zunanje in varnostne politike visoki predstavnik zastopa tudi zunanjo in varnostno

politiko Unije na svetovni ravni, vodi politični dialog s tretjimi državami in partnerji ter izraža stališča Unije v organizacijah in na srečanjih na mednarodni ravni. Na ravni predsednikov ali ministrskih predsednikov zastopa Unijo predsednik Evropskega sveta.

Eden od vidikov skupne zunanje in varnostne politike je področje varnosti in obrambe, na katerem EU razvija skupno varnostno in obrambno politiko (SVOP). Ta politika je zasnovana tako, da državam EU omogoča izvajanje operacij kriznega upravljanja, in sicer humanitarne misije ter misije vzpostavljanja miru ali njegovega ohranjanja, ki so lahko vojaške ali civilne narave. Države članice prostovoljno dajejo EU na voljo del svojih sil. Pri tem se vedno usklajujejo z Natom, čigar strukture poveljevanja se včasih uporabljajo za praktične naloge v misijah EU. Te dejavnosti usklajuje več stalnih organov EU:

XX Politični in varnostni odbor (PVO) spremlja mednarodne razmere in preučuje možnosti EU za odziv v kriznih situacijah v tujini;

XX Vojaški odbor Evropske unije (VOEU), ki ga sestavljajo načelniki generalštabov vseh držav EU, usmerja vojaške dejavnosti EU in svetuje glede vojaških zadev;

XX Vojaški štab Evropske unije (VŠEU); sestavljajo ga vojaški strokovnjaki, ki so zaposleni na stalnem vojaškem štabu v Bruslju in zagotavljajo podporo Vojaškemu odboru Evropske unije.

Organi pregona v državah članicah EU morajo sodelovati v boju proti mednarodnemu kriminalu.

© M

atte

is/ L

ooka

tSci

ence

s/Re

port

ers


Evropska komisija

Uveljavljanje skupnih interesov

Vloga: izvršilna veja EU, ki predlaga zakonodajo, nadzira izvajanje dogovorov in širi prepoznavnost Unije

Člani: kolegij komisarjev, po eden iz vsake države članice

Sedež: Bruselj

X http://ec.europa.eu

Komisija je politično neodvisna institucija, ki zastopa in se zavzema za interese EU kot celote. Na številnih področjih je gonilna sila institucionalnega sistema EU: predlaga zakonodajo, politike in programe ukrepanja ter je zadolžena za izvajanje odločitev Evropskega parlamenta in Sveta. Prav tako zastopa Unijo v svetu, razen na področju skupne zunanje in varnostne politike.

Kaj je Komisija?

Izraz „Komisija“ pomeni dvoje. Najprej pomeni „člane Komisije“ – tj. skupino moških in žensk, ki jih države članice in Evropski parlament imenujejo za vodenje institucije in odločanje. Izraz „Komisija“ pa se nanaša tudi na institucijo samo in njeno osebje.

Neuradno se člani Komisije imenujejo „komisarji“. Vsi so že imeli politične funkcije in mnogi so bili ministri, vendar so kot člani Komisije zavezani delovati v interesu Unije kot celote in od nacionalnih vlad ne smejo prejemati navodil.

Komisija ima več podpredsednikov, med katerimi je tudi visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, s čimer je vzpostavljena neposredna povezava s Svetom.

Komisija ostaja politično odgovorna Parlamentu, ki jo lahko razpusti z izglasovanjem nezaupnice. Komisija se udeležuje vseh sej Parlamenta, na katerih mora pojasniti in utemeljiti svoje politike. Prav tako redno odgovarja na pisna in ustna vprašanja evroposlancev.

Vsakodnevno delo Komisije opravljajo uradniki, strokovnjaki, prevajalci, tolmači in podporno osebje. Zaposlovanje uradnikov pri Komisiji poteka enako kot zaposlovanje osebja drugih organov EU, in sicer prek Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) (http://europa.eu/epso). Uslužbenci so državljani vseh držav članic EU, izbrani na odprtih javnih natečajih. Komisija zaposluje približno 33 000 ljudi. Morda to zveni veliko, vendar je število osebja pravzaprav manjše od števila zaposlenih v večini srednje velikih mestnih uprav v Evropi.

Jean-Claude Juncker kot predsednik Evropske komisije vodiizvršilni organ EU.

© E

U


Imenovanje KomisijeNova Komisija se imenuje vsakih pet let, in sicer v šestih mesecih po volitvah v Evropski parlament. Postopek imenovanja je naslednji:

XX vlade držav članic predlagajo novega predsednika Komisije, ki ga mora izvoliti Evropski parlament;

XX predlagani kandidat za predsednika Komisije v dogovoru z vladami držav članic izbere preostale člane Komisije.

Novi Parlament potem opravi zaslišanja z vsemi predlaganimi člani in poda svoje mnenje o celotnem „kolegiju“. Če je Komisija potrjena, lahko uradno začne s svojim delom.

Kaj dela Komisija

Evropska komisija ima štiri glavne naloge:

1. predlaga zakonodajo Parlamentu in Svetu;

2. upravlja in izvaja politike in proračun EU;

3. izvršuje evropsko zakonodajo (skupaj s Sodiščem Evropske unije);

4. zastopa Unijo v svetu.

1. PRIPRAVA ZAKONODAJEV skladu s Pogodbo EU ima Komisija „pravico do pobude“. To pomeni, da ima Komisija izključno pristojnost za pripravo predlogov novih pravnih aktov EU, ki jih predloži Parlamentu in Svetu. Cilj teh predlogov mora biti varovanje interesov Unije in njenih državljanov, ne pa interesov posamičnih držav ali gospodarskih sektorjev.

Preden Komisija začne pripravljati predlog, mora biti seznanjena z novimi razmerami in težavami po Evropi ter mora razmisliti, ali je zakonodaja EU najboljši način za odgovor nanje. Zato je Komisija stalno v stiku s številnimi interesnimi skupinami in dvema svetovalnima organoma – Evropskim ekonomsko-socialnim odborom (ki ga sestavljajo predstavniki delodajalcev in sindikatov) in Odborom regij (ki ga sestavljajo predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti). Prav tako se posvetuje z nacionalnimi parlamenti in vladami ter širšo javnostjo.

Komisija predlaga ukrepe na ravni EU, le če meni, da težave ni mogoče učinkoviteje rešiti z ukrepanjem na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Ta pristop, po katerem se zadeve obravnavajo na najnižji mogoči ravni, se imenuje „načelo subsidiarnosti“.

Če Komisija ugotovi, da je potreben pravni akt EU, pripravi predlog, za katerega meni, da bo učinkovito rešil problem in zadovoljil kar najširši spekter interesov. Za zagotovitev točnosti tehničnih podrobnosti se Komisija posvetuje s strokovnjaki, ki sestavljajo njene različne odbore in strokovne skupine.

Inovacije in raziskave so eden od načinov za ustvarjanje novih delovnih mest in gospodarsko rast v Evropi.

© L

angr

ock/

Zeni

t/Lai

f/Re

port

ers


Oblikovanje evropskega raziskovalnega prostoraKomisija prek svojega Generalnega direktorata za raziskave in inovacije razvija politike EU na področju raziskav in tehnološkega razvoja ter prispeva k mednarodni konkurenčnosti evropske industrije. S programom EU za raziskave Obzorje 2020 se multidisciplinarnemu znanstvenoraziskovalnemu sodelovanju po vsej EU namenja več deset milijard evrov.

2. IZVAJANJE POLITIK IN IZVRŠEVANJE PRORAČUNA EUKot izvršilni organ Evropske unije je Komisija odgovorna za upravljanje in izvrševanje proračuna EU ter politik in programov, ki jih sprejmeta Parlament in Svet. Dejansko večino dela opravijo nacionalni in lokalni organi, ki so tudi največji porabniki sredstev, Komisija pa je odgovorna za njegov nadzor.

Komisija izvršuje proračun pod budnim očesom Računskega sodišča. Cilj obeh institucij je zagotoviti dobro finančno poslovodenje. Evropski parlament podeli Komisiji razrešnico za izvrševanje proračuna, le če je zadovoljen z letnim poročilom Računskega sodišča.

3. IZVRŠEVANJE EVROPSKE ZAKONODAJEKomisija ima vlogo „varuha pogodb“. To pomeni, da je skupaj s Sodiščem Evropske unije odgovorna za zagotavljanje pravilne uporabe zakonodaje EU v vseh državah članicah. Če ugotovi, da posamezna država EU ne spoštuje zakonodaje Unije in torej ne izpolnjuje svojih pravnih obveznosti, sprejme Komisija ustrezne ukrepe.

Najprej sproži pravni postopek, ki se imenuje „postopek za ugotavljanje kršitev“. Vladi zadevne države pošlje uradni dopis, v katerem pojasni, zakaj po njenem mnenju določena država krši zakonodajo EU, v njem pa tudi določi datum, do katerega je treba Komisiji poslati podroben odgovor. Če se zadeva s tem postopkom ne uredi, jo Komisija preda Sodišču, ki je pristojno za izrekanje kazni. Sodbe Sodišča so zavezujoče za države članice in institucije EU.

4. ZASTOPANJE EU NA MEDNARODNEM PRIZORIŠČUVisoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko je podpredsednik Komisije ter je pristojen za zunanje zadeve. Pri vprašanjih, ki zadevajo zunanje zadeve in varnost, visoki predstavnik sodeluje s Svetom. Na drugih področjih zunanje dejavnosti pa ima Komisija vodilno vlogo, zlasti na področjih trgovinske politike in humanitarne pomoči. Na teh področjih je Evropska komisija pomemben zastopnik Evropske unije na mednarodnem prizorišču, saj vsem 28 državam članicam omogoča, da na mednarodnih forumih, kot je Svetovna trgovinska organizacija, govorijo „z enim glasom“.

Pomoč ljudem v stiskiGeneralni direktorat Evropske komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito (ECHO) je bil ustanovljen leta 1992. Humanitarne dejavnosti imajo zdaj osrednjo vlogo v zunanjih dejavnostih Evropske unije, ki je na tem področju vodilna v svetovnem merilu.

S financiranjem humanitarne pomoči EU vsako leto zagotovi pomoč približno 125 milijonom ljudi. Ta pomoč se zagotavlja prek 200 partnerjev, kot so dobrodelne organizacije in agencije ZN, temelji pa na humanitarnih načelih nediskriminacije in nepristranskosti.

Federica Mogherini kot vodja zunanje politike EU usklajuje dejavnosti EU

© E

U


Kako deluje Komisija

Predsednik Komisije odloči, kateri komisar bo odgovoren za posamezno področje, in (po potrebi) v času mandata Komisije te odgovornosti prerazporedi. Predsednik ima tudi pravico zahtevati odstop komisarja. Skupina 28 komisarjev (poznana tudi kot „kolegij“) se sestane enkrat na teden, ponavadi ob sredah v Bruslju. Vsako točko na dnevnem redu predstavi komisar, ki je odgovoren za zadevno področje, kolegij pa nato sprejme skupno odločitev o tej točki.

Osebje Komisije je razdeljeno na enote, ki se imenujejo „generalni direktorati“ (GD) in „službe“ (na primer pravna služba). Vsak generalni direktorat je odgovoren za določeno področje, kot na primer GD za trgovino in GD za konkurenco, vodi pa ga generalni direktor, ki je odgovoren enemu od komisarjev.

Eurostat: zbiranje podatkov o EvropiEurostat, Statistični urad Evropske unije, je del Komisije. Njegova naloga je, da EU zagotovi statistične podatke na evropski ravni, ki omogočajo primerjavo med državami in regijami. Ta naloga je ključnega pomena, saj so zbirke zanesljivih in nepristranskih statističnih podatkov temelj uspešne demokratične družbe.

Statistični podatki Eurostata lahko odgovorijo na številna vprašanja: Ali brezposelnost narašča ali upada? Ali je danes več emisij CO2 kot pred 10 leti? Koliko žensk je zaposlenih? Kako uspešno je gospodarstvo vaše države v primerjavi z gospodarstvi drugih držav članic EU?

http://epp.eurostat.ec.europa.eu

Generalni direktorati so tisti, ki pripravljajo osnutke zakonodajnih predlogov Komisije, vendar postanejo ti predlogi uradni šele, ko jih Komisija „sprejme“ na svoji tedenski seji. Postopek je približno takšen:

Vzemimo na primer, da Komisija opazi potrebo po zakonodaji EU, ki bi preprečevala onesnaževanje rek v Evropi. Generalni direktorat za okolje pripravi predlog, ki temelji na obsežnem posvetovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi, kot so evropska industrija in kmetje, ministrstva za okolje v državah članicah ter okoljske organizacije. Številne predloge spremlja javno posvetovanje, s čimer je posameznikom omogočeno, da izrazijo osebna stališča ali stališča organizacije.

Vse zadevne službe Komisije nato obravnavajo predlagano zakonodajo, ki se po potrebi spremeni, na koncu pa jo pregleda pravna služba.

Ko je predlog pripravljen, ga generalni sekretar uvrsti na dnevni red naslednje seje Komisije. Na tej seji komisar za okolje kolegiju pojasni, zakaj je bil ta pravni akt predlagan, nato pa sledi razprava. Če kolegij doseže soglasje o predlogu, ga sprejme, dokument pa pošlje v obravnavo Svetu in Evropskemu parlamentu.

Če komisarji ne dosežejo soglasja, lahko predsednik zahteva, da o njem glasujejo. Če večina predlog podpre, se ta sprejme in ima nato podporo vseh članov Komisije.


Nacionalni parlamenti

Uveljavljanje subsidiarnosti

Vloga: sodelovanje z evropskimi institucijami pri delovanju Unije

Člani: člani nacionalnih parlamentov

Sedež: v vseh državah članicah EU

Institucije EU spodbujajo nacionalne parlamente, naj

dejavneje sodelujejo pri dejavnostih Evropske unije. Komisija od leta 2006 vse nove zakonodajne predloge posreduje nacionalnim parlamentom in odgovarja na njihova mnenja. V Lizbonski pogodbi iz leta 2009 so pravice in dolžnosti nacionalnih parlamentov v EU jasno določene. Nacionalni parlamenti lahko izražajo mnenja o osnutkih zakonodajnih aktov, pa tudi o drugih vprašanjih, ki so zanje morda posebnega pomena.

Za ukrepe EU velja načelo subsidiarnosti. To pomeni, da Unija ukrepa le takrat, kadar je ukrepanje na ravni EU učinkoviteje od ukrepanja na nacionalni ravni. EU ima izključna pooblastila, kadar je tako določeno v pogodbah, drugače pa se o tem presoja za vsak nov zakonodajni akt. Pravilno uporabo tega načela pri odločanju v EU nadzirajo nacionalni parlamenti.

Za zagotavljanje tega nadzora subsidiarnosti pošlje Komisija osnutke zakonodajnih aktov hkrati nacionalnim parlamentom in zakonodajalcu Unije (tj. Evropskemu parlamentu in Svetu).

Vsak nacionalni parlament lahko nato poda obrazloženo mnenje, če meni, da zadevni predlog ni skladen z načelom subsidiarnosti. V odvisnosti od števila obrazloženih mnenj nacionalnih parlamentov mora Komisija po potrebi ponovno preučiti svoj predlog in se odločiti, ali naj ga ohrani, prilagodi ali umakne. To se imenuje postopek rumenega ali oranžnega kartona. Če v rednem zakonodajnem postopku večina nacionalnih parlamentov poda obrazloženo mnenje, Komisija pa se odloči ohraniti svoj predlog, mora to obrazložiti, Evropski parlament in Svet pa odločita, ali naj se zakonodajni postopek nadaljuje ali ne.

Nacionalni parlamenti so prav tako neposredno vključeni v izvajanje zakonodaje EU. Direktive EU so naslovljene na države članice. Te jih morajo vključiti nacionalno zakonodajo, o čemer odločajo predvsem nacionalni parlamenti. Direktive določajo nekatere končne rezultate, ki jih je treba doseči do določenega datuma v vsaki državi članici. Nacionalni organi morajo za doseganje teh ciljev prilagoditi domačo zakonodajo, vendar se o načinu lahko odločijo sami. Direktive se uporabljajo za usklajevanje različnih nacionalnih zakonodajnih aktov in se uporabljajo zlasti v zadevah, ki vplivajo na delovanje enotnega trga (npr. standardi za varnost proizvodov).


Sodišče Evropske unije (Sodišče)

Spoštovanje zakonodaje EU

Vloga: razsoja o pravnih zadevah, ki se mu predložijo

Sodišče: po en sodnik iz vsake države EU; devet generalnih pravobranilcev

Splošno sodišče: po en sodnik iz vsake države EU

Sodišče za uslužbence Evropske unije: sedem sodnikov

Sedež: Luxembourg

X http://curia.europa.eu

Sodišče Evropske unije (Sodišče) zagotavlja, da se zakonodaja EU v vseh državah članicah razlaga in uporablja na enak način, da je torej vedno v vseh okoliščinah enaka za vse. V ta namen Sodišče preverja zakonitost dejavnosti institucij EU, zagotavlja, da države članice izpolnjujejo svoje obveznosti, in na zahtevo nacionalnih sodišč razlaga zakonodajo EU.

Sodišče je pristojno za poravnavo pravnih sporov med državami članicami, institucijami EU, podjetji in posamezniki. Za lažjo obravnavo več tisoč primerov, ki jih prejme, je razdeljeno na dva glavna organa: Sodišče, ki obravnava prošnje nacionalnih sodišč za predhodno odločanje, nekatere ničnostne tožbe in pritožbe, ter Splošno sodišče, ki odloča o vseh ničnostnih tožbah posameznikov in podjetij ter nekaterih takih tožbah držav članic.

Specializirano Sodišče za uslužbence Evropske unije razsoja v sporih med EU in zaposlenimi v njenih institucijah.

Kaj dela Sodišče

Sodišče odloča o zadevah, ki se mu predložijo. Štiri najbolj pogoste vrste zadev so:

1. PREDHODNO ODLOČANJESodišča v vsaki državi EU so odgovorna za pravilno uporabo zakonodaje EU v tej državi. Če je nacionalno sodišče v dvomu glede razlage ali veljavnosti zakonodaje EU, lahko, in včasih mora, zaprositi Sodišče Evropske unije za nasvet. Ta nasvet je podan v obliki „predhodne odločbe“. S tem postopkom lahko državljani prek nacionalnih sodišč ugotovijo, kako jih zadeva zakonodaja EU.

2. POSTOPKI ZA UGOTAVLJANJE KRŠITEVKomisija ali (v nekaterih redkih primerih) država članica lahko sproži te postopke, če utemeljeno domneva, da ena od držav članic ne izpolnjuje svojih obveznosti v skladu z zakonodajo EU. Sodišče trditve prouči in izda sodbo. Če se ugotovi, da obtožena država članica ni izpolnjevala svojih obveznosti, mora ta nemudoma

Sodišče Evropske unije je že večkrat razsodilo v prid pravicam letalskih stevardes do enakega plačila in enake obravnave.

© Im

ageG

lobe


odpraviti te pomanjkljivosti, da se izogne morebitni denarni kazni Sodišča.

3. NIČNOSTNE TOŽBEČe katera koli država članica, Svet, Komisija ali (v nekaterih okoliščinah) Parlament meni, da je določen pravni akt EU nezakonit, lahko od Sodišča zahteva, da ga razglasi za ničnega. Te „ničnostne tožbe“ lahko vložijo tudi fizične osebe, ki želijo, da Sodišče razglasi za ničnega določen pravni akt, ker jim ta neposredno škoduje kot posameznikom.

4. TOŽBE ZARADI NEDELOVANJAPogodba zahteva, da Evropski parlament, Svet in Komisija v določenih okoliščinah sprejmejo določene odločitve. Če tega ne storijo, lahko države članice, druge institucije EU in (pod določenimi pogoji) posamezniki ali podjetja vložijo pritožbo na Sodišču, da se ta kršitev uradno zabeleži.

Kako deluje Sodišče

Sodišče sestavlja po en sodnik iz vsake države članice, tako da je zastopanih vseh 28 nacionalnih pravnih sistemov EU. Sodišču pomaga devet „generalnih pravobranilcev“, ki o zadevah, predloženih Sodišču, podajo pravno mnenje oziroma „sklepne predloge“. Njihovo delo mora biti javno in nepristransko. Sodniki in generalni pravobranilci so ali nekdanji člani najvišjih nacionalnih sodišč ali visoko usposobljeni pravniki, ki so zajamčeno nepristranski. Imenovani so na podlagi skupnega dogovora med vladami držav članic. Vsak od njih je imenovan za obdobje šestih let. Sodniki Sodišča izvolijo predsednika za mandat treh let. Sodišče lahko odloča na občni seji, v velikem senatu trinajstih sodnikov ali v senatih treh ali petih sodnikov, odvisno od zapletenosti in pomembnosti zadeve. Skoraj 60 % zadev obravnavajo senati petih sodnikov in približno 25 % senati treh sodnikov.

Splošno sodišče prav tako sestavlja 28 sodnikov, ki jih za šestletno obdobje imenujejo države članice. Tudi sodniki Splošnega sodišča iz svojih vrst izvolijo predsednika za obdobje treh let. To sodišče zaseda v senatih treh ali petih sodnikov (v nekaterih primerih odloča sodnik posameznik). O približno 80 % zadev Splošnega sodišča se odloča v senatih treh sodnikov.

V velikem senatu trinajstih sodnikov ali v popolni sestavi senata z 28 sodniki se odloča, če to upravičujeta zapletenost in pomembnost zadeve.

Vse zadeve se predložijo sodnemu tajništvu Sodišča, nato pa se jim določita sodnik in generalni pravobranilec. Po predložitvi sledita dva koraka: pisni in ustni del. V prvem delu vse udeležene stranke predložijo pisne izjave, sodnik, ki mu je bila zadeva dodeljena, pa sestavi poročilo, ki povzema vse izjave in pravno ozadje zadeve. To poročilo se obravnava na upravni seji Sodišča, na kateri se odloča o sestavi sodišča, ki bo odločalo o zadevi, ter o potrebnosti ustne obravnave. Sledi drugi del – javna obravnava – na kateri odvetniki predstavijo zadevo sodnikom in generalnemu pravobranilcu, ki odvetnikom lahko zastavijo vprašanja. Generalni pravobranilec, ki mu je bila zadeva dodeljena, po ustni obravnavi pripravi sklepne predloge. Ob upoštevanju teh sklepnih predlogov sodnik pripravi osnutek sodbe, ki jo predloži v pregled drugim sodnikom. Sodniki se nato posvetujejo in razglasijo sodbo. Sodbe Sodišča se sprejemajo z večino glasov in razglasijo na javnih obravnavah. V večini primerov je besedilo še isti dan na voljo v vseh uradnih jezikih EU. Ločena mnenja se ne izražajo.

Vse zadeve se ne obravnavajo po tem standardnem postopku. Včasih je treba zaradi nujnosti uporabiti poenostavljeni ali hitri postopek, ki Sodišču omogoča, da razsodi v približno treh mesecih.


Evropska centralna banka

Zagotavljanje stabilnosti cen

Vloga: upravljanje evra in monetarne politike evroobmočja

Člani: nacionalne centralne banke evroobmočja

Sedež: Frankfurt na Majni, Nemčija

X http://www.ecb.int

Cilj Evropske centralne banke (ECB) je ohranjanje monetarne stabilnosti v evroobmočju z zagotavljanjem nizke in stabilne inflacije cen življenjskih potrebščin. Stabilne cene in nizka inflacija so nepogrešljive za trajno gospodarsko rast, saj spodbujajo podjetja k naložbam in ustvarjanju novih delovnih mest ter tako izboljšujejo življenjski standard evropskih državljanov. ECB je neodvisna institucija, ki pri odločanju ne sme spraševati za navodila vlade posameznih držav članic ali druge institucije EU oziroma sprejemati njihovih navodil.

Kaj dela ECB

ECB je bila ustanovljena z uvedbo evra leta 1998 za vodenje monetarne politike v evroobmočju. Glavni cilj ECB je ohranjanje stabilnosti cen. Ta je opredeljena kot stopnja inflacije cen življenjskih potrebščin, ki je nižja od 2 % na leto, vendar blizu te vrednosti. ECB prav tako spodbuja zaposlovanje in trajnostno gospodarsko rast v Uniji.

Kako ECB zagotavlja stabilnost cen?ECB določa obrestne mere, po katerih denar posoja poslovnim bankam, kar vpliva na cene in količino denarja v obtoku ter s tem na stopnjo inflacije. Ko je v obtoku veliko denarja, se stopnja inflacije cen življenjskih potrebščin lahko poveča, s čimer se podražijo cene blaga in storitev. ECB se lahko odzove s povečanjem stroškov sposojanja denarja, tako da poveča obrestne mere posojil za poslovne banke, s čimer zmanjša ponudbo denarja in povzroči nižanje cen. Ko je treba gospodarsko dejavnost spodbuditi, pa lahko ECB zniža svoje obrestne mere ter tako pospeši posojila in naložbe.

Mario Draghi je predsednik Evropske centralne banke

od leta 2011.

© Im

ageG

lobe


Za izvajanje posojilnega poslovanja ECB hrani in upravlja uradne devizne rezerve članic območja evra. Druge naloge vključujejo opravljanje deviznih poslov, promocijo učinkovitih plačilnih sistemov v podporo enotnemu trgu, odobritev izdaje evrskih bankovcev članicam evroobmočja ter pridobivanje in primerjanje upoštevnih statističnih podatkov nacionalnih centralnih bank. Na pomembnih evropskih in mednarodnih srečanjih na visoki ravni zastopa ECB njen predsednik.

Kako deluje ECB

Evropska centralna banka je institucija ekonomske in monetarne unije (EMU), ki ji pripadajo vse države članice EU. Zadnja stopnja uresničevanja EMU je vstop v evroobmočje in uvedba enotne valute – evra. Vse države članice EU ne pripadajo območju evra: nekatere še vedno pripravljajo svoja gospodarstva na vstop, druge pa imajo možnost izbire. ECB je jedro Evropskega sistema centralnih bank, ki združuje ECB in nacionalne centralne banke vseh držav članic EU. Ta položaj se odraža v organizaciji ECB, ki vključuje tri glavne organe:

XX razširjeni svet Evropskega sistema centralnih bank sestavljajo guvernerji 28 nacionalnih centralnih bank držav članic ter predsednik in podpredsednik ECB;

XX izvršilni odbor ECB sestavljajo predsednik, podpredsednik in štirje drugi člani, ki jih za osem let s kvalificirano večino imenuje Evropski svet. Izvršilni odbor je odgovoren za izvajanje monetarne politike, tekoče poslovanje banke, pripravo sej sveta ECB in izvajanje nekaterih nalog, za katere ga pooblasti svet ECB;

XX svet ECB sestavlja šest članov izvršilnega odbora ECB in guvernerji 19 nacionalnih centralnih bank članic evroobmočja, ki skupaj tvorijo Evrosistem. Svet ECB je glavni organ odločanja ECB in se sestaja dvakrat na mesec. Praviloma na svojem prvem mesečnem srečanju oceni ekonomska in monetarna gibanja ter sprejme mesečne sklepe o denarni politiki. Na svojem drugem sestanku Svet obravnava predvsem vprašanja, ki se nanašajo na druge naloge in pristojnosti ECB.


Ekonomsko upravljanje: kaj kdo dela

Ekonomska in monetarna unija (EMU) je ključni element evropskega povezovanja in vključuje vse države članice EU. Fiskalna politika (davčna politika in javna poraba) ostaja v rokah nacionalnih vlad, enako velja za politike na področju dela in socialnih zadev. Usklajevanje zdravih javnih financ in strukturnih politik pa je ključnega pomena za učinkovito delovanje EMU. Države članice in institucije EU si naloge delijo, kot sledi:

XX Evropski svet določa glavne usmeritve politik;

XX Svet usklajuje oblikovanje ekonomskih politik EU in sprejema odločitve, ki so lahko zavezujoče za posamezne države EU;

XX države članice EU pripravljajo nacionalne proračune v okviru dogovorjenih omejitev glede primanjkljaja in dolga ter določajo lastne strukturne politike, ki vključujejo področja dela, pokojnin, socialne zaščite in trgov;

XX države evroobmočja na ravni voditeljev držav ali vlad na vrhu držav evroobmočja in na ravni finančnih ministrov v Evroskupini usklajujejo politike, ki so skupnega interesa za evroobmočje;

XX Evropska centralna banka določa monetarno politiko v območju evra, pri čemer je glavni cilj stabilnost cen;

XX Evropska komisija nadzira ukrepe držav članic EU in objavlja priporočila glede politik;

XX Evropski parlament skupaj s Svetom pripravlja zakonodajo in izvaja demokratični nadzor nad postopkom ekonomskega upravljanja.

XX Evropski mehanizem za stabilnost je finančni organ držav območja evra, katerega namen je zagotavljati finančno pomoč za svoje članice, ki imajo resne finančne težave ali jim te grozijo. Tako imenovani „požarni zid“ je v obdobju 2011–2013 petim državam območja evra pomagal prebroditi svetovno gospodarsko krizo.

Nadzor nad bankami

Kot odziv na gospodarsko krizo ECB zdaj prav tako nadzoruje, da banke poslujejo varno in zanesljivo. Šibkost nekaterih večjih bank ter razlike v predpisih in nadzoru med državami so bili pomembni dejavniki, ki so vodili h krizi. Nova bančna pravila EU določajo strožje pogoje za banke, zlasti glede višin rezerv, ki jih morajo hraniti. V okviru enotnega mehanizma nadzora ECB neposredno nadzira največje kreditne institucije, manjše pa v okviru skupnega sistema spremljajo nacionalni nadzorni organi. Mehanizem zajema vse države območja evra, druge države članice EU pa se lahko prostovoljno pridružijo.


Evropsko računsko sodišče

Izboljševanje finančnega poslovodenja EU

Vloga: preverjanje, ali sta zbiranje in poraba sredstev EU pravilna, ter izboljševanje finančnega poslovodenja EU

Člani: po en član iz vsake države članice EU

Sedež: Luxembourg

X http://eca.europa.eu

Evropsko računsko sodišče je neodvisna zunanja revizijska institucija Evropske unije. Njena naloga je, da preverja pravilnost vseh prihodkov ter pravilnost in zakonitost vseh odhodkov ter ali je bilo finančno poslovodenje dobro. Svoje naloge opravlja neodvisno od drugih institucij EU in vlad, s čimer prispeva k izboljšanju upravljanja sredstev Evropske unije v interesu evropskih državljanov.

Kaj dela Evropsko računsko sodišče

Glavna naloga Računskega sodišča je preverjati, ali se proračun EU pravilno izvršuje, tj. ali so prihodki in odhodki EU zakoniti in pravilni, ter ali je finančno poslovodenje dobro. S tem pomaga zagotavljati učinkovito in uspešno upravljanje EU. V ta namen opravlja podrobne revizije prihodkov ali odhodkov EU na vseh ravneh upravljanja sredstev EU. Preglede izvaja na kraju samem v organizacijah, ki upravljajo s sredstvi, ali pri upravičencih, ki jih prejmejo, v državah članicah in drugih državah. Svoje ugotovitve objavi v letnih in posebnih poročilih, v katerih Komisijo in države

članice opozori na odkrite napake in pomanjkljivosti ter predlaga priporočila za izboljšanje.

Druga ključna naloga Računskega sodišča je pomagati proračunskemu organu (Evropskemu parlamentu in Svetu), tako da mu predloži letno poročilo o izvrševanju proračuna EU za prejšnje proračunsko leto. Ugotovitve in sklepi Računskega sodišča v tem poročilu imajo pomembno vlogo pri odločitvi Parlamenta o podelitvi razrešnice Komisiji glede izvrševanja proračuna.

Evropsko računsko sodišče na zahtevo drugih institucij EU tudi izda mnenje o novih ali spremenjenih predpisih EU, ki imajo finančni vpliv, na lastno pobudo pa lahko izda mnenja tudi o drugih vprašanjih.

Tudi ušesne znamke revizorjem EU pomagajo pri preverjanju, kako je bil porabljen denar EU.

© Im

ageG

lobe


Kako deluje Evropsko računsko sodišče

Evropsko računsko sodišče deluje kot kolegij 28 članov, ki prihajajo iz vseh držav članic EU. Člane imenuje Svet po posvetovanju z Evropskim parlamentom, njihov mandat pa traja šest let in je obnovljiv. Izbrani so na podlagi svoje usposobljenosti in neodvisnosti, pri Računskem sodišču pa so zaposleni s polnim delovnim časom. Člani iz svojih vrst izvolijo predsednika s triletnim mandatom.

Za učinkovito delovanje mora Računsko sodišče – tako kot vse vrhovne revizijske institucije – ostati neodvisno od institucij in organov, ki jih revidira. Računsko sodišče je samostojno pri izbiri predmeta revizije, njenega obsega in pristopa, sprejemanju odločitev, kako in kdaj bo predstavilo rezultate izbranih revizij ter stopnji zaupnosti poročil in mnenj. To so pomembni elementi neodvisnosti.

Evropsko računsko sodišče je razdeljeno na senate. Ti pripravljajo poročila in mnenja, ki jih izdaja Računsko sodišče. Senate podpira visokokvalificirano osebje iz vseh držav članic. Revizorji pogosto izvajajo revizije v drugih institucijah EU, državah članicah in drugih državah upravičenkah. Računsko sodišče tesno sodeluje z vrhovnimi revizijskimi institucijami v državah članicah. Čeprav delo Evropskega sodišča v veliki meri zadeva proračun EU – za katerega je v celoti odgovorna Komisija, v praksi več kot 80 % teh odhodkov Komisija upravlja skupaj z nacionalnimi organi.

Evropsko računsko sodišče nima sodne pristojnosti, vendar s svojim delom organe EU, ki so pristojni za ukrepanje, vključno z Evropskim uradom za boj proti goljufijam (OLAF), opozarja na nepravilnosti, pomanjkljivosti in sume goljufije. Računsko sodišče od ustanovitve leta 1977 s svojimi poročili in mnenji pomembno vpliva na finančno upravljanje proračuna EU. S tem izpolnjuje svojo vlogo neodvisnega varuha finančnih interesov državljanov Unije.


Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO)

Glas civilne družbe

Vloga: zastopa organizirano civilno družbo

Člani: 353 članov iz vseh držav članic EU

Sedež: Bruselj

X http://www.eesc.europa.eu

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je posvetovalni organ Evropske unije. Gre za edinstven forum za posvetovanje, dialog in soglasje med predstavniki iz vseh sektorjev „organizirane civilne družbe“, vključno z delodajalci, sindikati in skupinami, kot so strokovna združenja in združenja skupnosti, mladinske organizacije, ženska združenja, potrošniki, okoljevarstveniki in mnogi drugi. Člani odbora se niso dolžni ravnati po kakršnih koli navodilih in delujejo v splošnem interesu Unije. Odbor tako deluje kot vezni člen med institucijami EU in državljani EU ter spodbuja večjo udeleženost in vključenost ter tako krepi demokratično družbo v Evropski uniji.

Kaj počne EESO

EESO ima tri glavne naloge:

XX svetovati Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropski komisiji;

XX zagotavljati, da so v Bruslju zastopana mnenja organizacij civilne družbe, in povečati ozaveščenost organizacij civilne družbe o vplivu zakonodaje EU na evropske državljane;

XX podpirati in krepiti organizirano civilno družbo znotraj in zunaj EU.

Evropski parlament, Svet ali Komisija se z odborom posvetujejo na številnih področjih, predvidenih v pogodbah. Poleg različnih obveznih posvetovanj lahko odbor izda mnenja tudi na lastno pobudo, če meni, da je to pomembno za varovanje interesov civilne družbe. Pripravlja tudi raziskovalna mnenja na zaprosilo zakonodajalcev Evropske unije, kadar želijo globlje spoznati mnenja civilne družbe, in objavlja informativna poročila o aktualnih vprašanjih. Odbor vsako leto izda približno 170 mnenj, od tega okoli 15 % na lastno pobudo.

Kako deluje EESO

EESO sestavlja 353 članov iz 28 držav članic EU. Člani prihajajo iz vseh družbenih in poklicnih skupin ter imajo široko paleto znanj in izkušenj. Imenuje jih Svet na predlog držav članic za obdobje petih let, za EESO pa delajo neodvisno v interesu vseh državljanov EU. Člani ne delajo ves čas v Bruslju. Večina jih še naprej opravlja svoje delo v matičnih državah članicah, kar pomeni, da ostanejo v stiku z „rojaki“.

Znotraj odbora se člani združujejo v tri skupine: delodajalce, delavce in druge interesne skupine. Cilj je, da se med temi skupinami doseže soglasje, tako da mnenja EESO resnično odražajo ekonomske in socialne interese državljanov EU. Odbor izvoli predsednika in dva podpredsednika za obdobje dveh let in pol. Člani odbora se sestanejo devetkrat letno na plenarnih zasedanjih v Bruslju, na katerih z navadno večino glasujejo o mnenjih. Za pripravo plenarnih zasedanj je odgovornih šest tematskih strokovnih skupin, ki jih vodijo člani odbora, podpira pa jih generalni sekretariat odbora s sedežem v Bruslju. Tematske strokovne skupine in odbori so:

XX strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo (ECO);

XX strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo (INT);

XX strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo (TEN);

XX strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo (SOC);

XX strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje (NAT);

XX strokovna skupina za zunanje odnose (REX);


XX posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI).

EESO spremlja napredek dolgoročnih strategij EU s tako imenovanimi opazovalnimi skupinami in usmerjevalnimi odbori, ki spremljajo izvajanje strategij in njihove učinke na lokalni ravni. Ukvarjajo se s področji trajnostnega razvoja, trga dela, enotnega trga in strategije za rast Evropa 2020.

Odnosi z ekonomsko-socialnimi sveti

EESO je v rednem stiku z regionalnimi in nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti po vsej Evropski uniji. Pri tem gre v glavnem za izmenjavo informacij in vsakoletne skupne razprave o posebnih vprašanjih.

Načrtovanje oskrbe z energijo je pomembno vprašanje za vse evropske državljane, pa tudi za organizacije civilne družbe v Evropskem ekonomsko-socialnem odboru.

© A

ssoc

iate

d Pr

ess

/ Rep

orte

rs


Odbor regij Evropske unije (Odbor regij)

Glas lokalnih oblasti

Vloga: zastopa evropska mesta in regije

Člani: 353 članov iz vseh držav članic EU

Sedež: Bruselj

X http://www.cor.europa.eu

Odbor regij (OR) je posvetovalni organ, ki ga sestavljajo predstavniki evropskih regionalnih in lokalnih organov. Evropskim regijam omogoča, da sodelujejo pri oblikovanju politik EU, in preverja, ali se upoštevajo regionalne in lokalne značilnosti, pristojnosti in potrebe. Svet in Komisija se morata z Odborom regij posvetovati o zadevah, ki zadevajo lokalne in regionalne oblasti, kot so regionalna politika, okolje, izobraževanje in promet.

Kaj dela Odbor regij

Okoli tri četrtine zakonodaje EU se izvajajo na lokalni ali regionalni ravni, zato je smiselno, da imajo predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti možnost vplivati na pripravo nove zakonodaje EU. Z vključevanjem izvoljenih lokalnih predstavnikov, ki so morda najbližje državljanom Evrope in vedo največ o tem, kaj jih zanima, je Odbor regij gibalo za bolj demokratično in preglednejšo EU.

Komisija in Evropski parlament se morata z odborom posvetovati o zakonodajnih predlogih s področij politik, ki neposredno zadevajo lokalne in regionalne oblasti, kot so civilna zaščita, podnebne spremembe in energija. Ko odbor prejme zakonodajni predlog, ga člani obravnavajo na plenarnem zasedanju in o njem odločajo z večino glasov, nato pa izdajo mnenje. Komisiji in Parlamentu sicer ni treba upoštevati mnenja odbora, vendar sta se z njim obvezana posvetovati. Če v zakonodajni postopek ni bilo vključeno obvezno posvetovanje, lahko odbor vloži tožbo pri Sodišču Evropske unije. Odbor lahko izdaja mnenja o aktualnih vprašanjih tudi na lastno pobudo.

Kako deluje Odbor regij

Člani odbora so izvoljeni občinski ali regionalni politiki, ki predstavljajo celoten razpon dejavnosti lokalnih in regionalnih oblasti v EU. Lahko so predsedniki regij, člani regionalnih parlamentov, mestni svetniki ali župani velikih mest. Vsi morajo v matični državi opravljati politično funkcijo. Predlagajo jih vlade držav članic EU, vendar so pri svojem delu politično popolnoma neodvisni. Svet jih imenuje za pet let, mogoče pa jih je vnovič imenovati. Člani odbora iz svojih vrst izvolijo predsednika za obdobje dveh let in pol.

Člani odbora živijo in delajo v domačih regijah. Petkrat letno se sestanejo na plenarnih zasedanjih v Bruslju, na katerih opredelijo politiko in sprejmejo mnenja. Plenarna zasedanja pripravi šest strokovnih komisij, ki jih sestavljajo člani Odbora regij in pokrivajo različna področja politik:

XX komisija za politiko teritorialne kohezije (COTER);

XX komisija za ekonomsko in socialno politiko (ECOS);

XX komisija za izobraževanje, mladino in raziskave (EDUC);

XX komisija za okolje, podnebne spremembe in energijo (ENVE);

XX komisija za državljanstvo, upravljanje ter institucionalne in zunanje zadeve (CIVEX);

XX komisija za naravne vire (NAT).

Člani Odbora regij so razvrščeni tudi v 28 nacionalnih delegacij. Obstajajo tudi medregionalne skupine za spodbujanje čezmejnega sodelovanja in štiri politične skupine.


Evropski varuh človekovih pravic

Preučevanje pritožb

Vloga: preiskovanje primerov slabega upravljanja

Sedež: Strasbourg

X http://www.ombudsman.europa.eu

Evropski varuh človekovih pravic preučuje pritožbe o slabem ali nepravilnem upravljanju (nepravilnostih) institucij EU. Varuh človekovih pravic prejema in preiskuje utemeljenost pritožb državljanov, rezidentov, podjetij in institucij EU.

Kaj dela varuh človekovih pravic

Evropski parlament izvoli varuha človekovih pravic za dobo petih let z možnostjo ponovne izvolitve. S sprejemanjem, preučevanjem in preiskovanjem pritožb pomaga varuh človekovih pravic odkrivati nepravilnosti v evropskih institucijah in drugih organih EU – z drugimi besedami, primere, ko institucija EU ne opravlja svojih nalog, jih ne opravlja pravilno ali pa ne spoštuje zakonodaje. Nekateri primeri nepravilnosti so:

XX nepravičnost,

XX diskriminacija,

XX zloraba pooblastil,

XX pomanjkanje ali zavrnitev posredovanja informacij,

XX neupravičeno zavlačevanje,

XX nepravilni postopki.

Varuhu človekovih pravic se lahko pritoži vsak državljan ali rezident ter vsako združenje ali podjetje s sedežem v državi članici EU. Obravnava samo pritožbe, ki so povezane z institucijami in organi EU, saj za obravnavanje pritožb zoper nacionalne, regionalne ali lokalne organe ali institucije ni pristojen. Pri svojem delu je popolnoma neodvisen in nepristranski ter ne zahteva ali sprejema navodil od katere koli vlade ali organizacije.

Varuh človekovih pravic pogosto razreši problem tako, da preprosto obvesti zadevno institucijo o pritožbi. Če zadeva ni zadovoljivo rešena med preiskavo, skuša varuh človekovih pravic poiskati sporazumno rešitev, s katero se odpravi nepravilnost in ugodi pritožniku. Če pri tem ne uspe, lahko varuh človekovih pravic poda priporočila za rešitev zadeve. Če zadevna institucija ne sprejme njegovih priporočil, lahko varuh predloži posebno poročilo Evropskemu parlamentu.

Na spletni strani varuha človekovih pravic je praktični vodnik o tem, kako vložiti pritožbo.

V vlogi varuhinje človekovih pravic Emily O'Reilly preiskuje pritožbe o slabem ali nepravilnem upravljanju v sistemu EU.

© Im

ageG

lobe


Evropski nadzornik za varstvo podatkov

Varovanje zasebnosti

Vloga: varstvo osebnih podatkov državljanov, ki jih obdelujejo institucije in organi EU

Sedež: Bruselj

X http://www.edps.europa.eu

Evropske institucije pri svojem delu včasih hranijo in obdelujejo osebne podatke o državljanih in rezidentih EU v elektronski, pisni ali vizualni obliki. Evropski nadzornik za varstvo podatkov (ENVP) je zadolžen za varstvo teh osebnih podatkov in zasebnosti posameznikov z uveljavljanjem dobrih praks na tem področju med institucijami in organi EU.

Kaj dela Evropski nadzornik za varstvo podatkov

Strogi evropski predpisi določajo, kako lahko institucije EU uporabljajo osebne podatke državljanov, kot so imena, naslovi, zdravstveni podatki ali podatki o prejšnjih zaposlitvah, varstvo teh podatkov pa je temeljna pravica. Vsaka institucija EU ima uradno osebo za varstvo podatkov, ki zagotavlja, da so izpolnjene nekatere obveznosti, na primer, da se podatki lahko obdelujejo samo za natanko določene in zakonite namene. Poleg tega ima oseba, katere podatki se obdelujejo, nekatere izvršljive pravice, kot je pravica do popravka podatkov. Naloga Evropskega nadzornika za varstvo podatkov je nadzor dejavnosti in sistemov varstva podatkov v institucijah EU in zagotavljanje, da so v skladu z najboljšo prakso. Nadzornik za varstvo podatkov prav tako obravnava pritožbe in vodi preiskave. Druge naloge vključujejo:

XX spremljanje obdelave osebnih podatkov, ki jih izvaja uprava EU;

XX svetovanje glede politik in zakonodaje, ki vplivajo na zasebnost;

XX sodelovanje s podobnimi organi v državah članicah, da se zagotovi dosledno varstvo podatkov.

Kako deluje Evropski nadzornik za varstvo podatkov

Vsakodnevne dejavnosti Evropskega nadzornika za varstvo podatkov zajemajo dve področji. V okviru nadzora in izvrševanja ocenjuje, ali institucije in organi EU spoštujejo načelo varstva podatkov. V okviru politik in svetovanja usmerja zakonodajalca EU pri vprašanjih varstva podatkov na številnih področjih politik in pri predlogih novih pravnih aktov. Evropski nadzornik za varstvo podatkov prav tako spremlja nove tehnologije, ki lahko vplivajo na varstvo podatkov.

Vsakdo, ki meni, da je institucija ali organ EU pri obdelavi osebnih podatkov kršila njegove pravice, se lahko pritoži pri Evropskem nadzorniku za varstvo podatkov. Pritožbo je treba vložiti z obrazcem za vložitev pritožbe, ki je na voljo na spletni strani Evropskega nadzornika za varstvo podatkov.


Evropska investicijska banka

Vlaganje v prihodnost

Vloga: zagotavlja dolgoročno financiranje naložb v projekte, povezane z EU

Delničarji: države članice EU

Svet direktorjev: po eden iz vsake države članice in eden, ki ga imenuje Evropska komisija

Sedež: Luxembourg

X http://www.eib.org

Evropska investicijska banka (EIB) je banka Evropske unije, ki je v lasti držav članic. Njena naloga je posojati denar za naložbe, ki podpirajo cilje Unije – na primer na področju energetskih in prometnih omrežij, okoljske trajnosti in inovacij. EIB se osredotoča na povečevanje evropskega potenciala za rast in delovna mesta, podpira pobude na področju podnebnih ukrepov in politike EU zunaj njenih meja.

Kaj počne EIB

EIB je največji večstranski posojilojemalec in posojilodajalec, ki zagotavlja financiranje in strokovno znanje za dobre in trajnostne investicijske projekte, ki se večinoma izvajajo v EU. Francoski viadukt Millau in železniške proge za vlake visokih hitrosti TGV, zaščita pred poplavami v Benetkah, vetrne elektrarne v Združenem kraljestvu, Øresundski most v Skandinaviji, podzemna železnica v Atenah in čiščenje Baltskega morja so le nekateri izmed več tisoč projektov, ki jih je financirala EIB.

EIB ne prejema sredstev iz proračuna EU, temveč se financira z izdajo obveznic na svetovnih finančnih trgih. Leta 2013 je zagotovila 79 milijard evrov za 400 velikih projektov v več kot 60 državah, od tega 69 milijard evrov v državah članicah EU in 10 milijard evrov v tretjih državah, s poudarkom na predpristopnih državah, južnih in vzhodnih sosedah EU, afriških, karibskih in pacifiških državah ter Latinski Ameriki in Aziji.

EIB ima bonitetno oceno AAA. S svojimi posojili običajno krije do 50 % stroškov projekta ter deluje kot katalizator, ki spodbuja sofinanciranje iz drugih virov. Posojila nad 25 milijonov evrov izplača neposredno javnim in zasebnim organom, kot so vlade in podjetja, za manjša posojila pa zagotavlja kreditne linije za poslovne banke in druge finančne institucije, ki s sredstvi EIB kreditirajo mala in srednje velika podjetja ali manjše projekte, ki jih izvajajo posojilojemalci iz javnega sektorja.

Znotraj EU ima EIB na področju posojil naslednje prednostne naloge:

XX inovacije in spretnosti,

XX dostop do financiranja za manjša podjetja,

XX podnebna politika,

XX vseevropska prometna in energetska omrežja ter omrežja IT.


Kako deluje EIB

EIB je samostojna institucija, ki sama odloča o najemanju in dajanju posojil na podlagi prednosti posameznega projekta in možnosti na finančnih trgih. Pri tem sodeluje z drugimi institucijami EU, zlasti z Evropsko komisijo, Evropskim parlamentom in Svetom ministrov.

Odločitve EIB sprejemajo naslednji organi:

XX svet guvernerjev, ki ga sestavljajo ministri (ponavadi finančni ministri) vseh držav članic; ta določa splošno posojilno politiko banke;

XX svet direktorjev, ki mu predseduje predsednik banke in ima 29 članov, od katerih jih 28 imenujejo države članice, enega pa Evropska komisija. Ta organ odloča o najemanju in dajanju posojil;

XX upravni odbor je profesionalni izvršilni organ banke, ki vodi vsakodnevno poslovanje EIB.

Evropski investicijski skladEIB je večinski delničar v Evropskem investicijskem skladu. Ta financira naložbe v mala in srednje velika podjetja (MSP), ki pomenijo 99 % podjetij v EU in zaposlujejo več kot 100 milijonov Evropejcev. MSP imajo pogosto težave pri pridobivanju finančnih sredstev za naložbe in rast. To še zlasti velja za novoustanovljena podjetja in mala podjetja z inovativnimi proizvodi ali storitvami, torej ravno tista MSP, ki jim želi EU pomagati. Evropski investicijski sklad zadovoljuje te potrebe s tveganim kapitalom in instrumenti rizičnega financiranja, ki letno znašajo več milijard evrov in jih deloma zagotavlja v partnerstvu z Evropsko komisijo, poslovnimi bankami in drugimi posojilodajalci.

http://www.eif.org

Gradnja novih železniških prog sodi med tiste vrste projektov, ki so upravičeni do posojila Evropske investicijske banke.

© Im

ageG

lobe


Agencije EU

Obstajajo številne specializirane agencije Evropske unije, ki institucijam EU, državam članicam in državljanom zagotavljajo informacije ali nasvete. Vsaka od teh agencij ima posebno strokovno, znanstveno ali upravljavsko nalogo. Agencije EU je mogoče razvrstiti v več kategorij:

XX Decentralizirane agencijeAgencije so subjekti evropskega javnega prava, ki so ločene od institucij EU (Svet, Parlament, Komisija itd.) in so pravne osebe. Prostore imajo v različnih mestih po vsej Evropi, zaradi česar se pogosto imenujejo „decentralizirane agencije“. Opravljajo lahko naloge pravne in znanstvene narave. Primera takih agencij sta Urad Skupnosti za rastlinske sorte v Angersu v Franciji, ki odloča o prijavah za podelitev pravic za nove rastlinske sorte, in Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami v Lizboni na Portugalskem, ki analizira in razširja informacije o drogah in zasvojenosti z drogami.

Trije nadzorni organi pomagajo pri uveljavljanju pravil za finančne institucije in s tem ohranjajo stabilnost finančnega sistema Evrope. To so Evropski bančni organ, Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine ter Evropski organ za vrednostne papirje in trge.

Druge agencije pomagajo državam članicam EU pri skupnem boju proti organiziranemu mednarodnemu kriminalu. Primer takega sodelovanja je Europol,

s sedežem v Haagu na Nizozemskem, ki organom kazenskega pregona iz držav članic EU zagotavlja platformo za sodelovanje. Tako si lahko medsebojno pomagajo pri odkrivanju in pregonu najnevarnejših kriminalnih in terorističnih mrež v Evropi.

Tri agencije opravljajo zelo specifične naloge na področju skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije. Ena od njih je Satelitski center Evropske unije v mestu Torrejón de Ardoz v Španiji, ki z informacijami iz satelitov za opazovanje Zemlje pomaga EU pri odločanju na področju zunanjih in varnostnih zadev.

XX Agencije in organi EuratomTi organi delujejo v okviru Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom), da v državah EU usklajujejo raziskave o miroljubni uporabi jedrske energije in zagotavljajo, da je oskrba z atomsko energijo zadostna in varna.

XX Izvajalske agencije Izvajalske agencije zagotavljajo praktično upravljanje programov EU, na primer obravnavanje vlog za nepovratna sredstva iz proračuna EU. Ustanovijo se za določeno obdobje v istem kraju kot službe Evropske komisije, torej v Bruslju ali Luxembourgu. Primer take agencije je Evropski raziskovalni svet, ki zagotavlja sredstva za osnovne raziskave skupin evropskih znanstvenikov.

Varnost hrane je treba nadzorovati po vsej Evropi; usklajevanje tega nadzora je naloga ene od agencij EU.

© Im

ageG

lobe


Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA)

Agencija za evropski GNSS (GSA)

Agencija za oskrbo Euratom (ESA)

Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER)

Enotni odbor za reševanje

Evropska agencija za kemikalije (ECHA)

Evropska agencija za nadzor ribištva (EFCA)

Evropska agencija za okolje (EEA)

Evropska agencija za operativno upravljanje obsežnih

informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti

in pravice (eu-LISA)

Evropska agencija za pomorsko varnost (EMSA)

Evropska agencija za upravljanje operativnega

sodelovanja na zunanjih mejah držav članic

Evropske unije (Frontex)

Evropska agencija za varnost hrane (EFSA)

Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu

(EU-OSHA)

Evropska agencija za varnost omrežij in informacij (ENISA)

Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA)

Evropska agencija za zdravila (EMA)

Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih

in delovnih razmer (Eurofound)

Evropska fundacija za usposabljanje (ETF)

Evropska obrambna agencija (EDA)

Evropska policijska akademija (CEPOL)

Evropska železniška agencija (ERA)

Evropski azilni podporni urad (EASO)

Evropski bančni organ (EBA)

Evropski center za preprečevanje in obvladovanje

bolezni (ECDC)

Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja

(Cedefop)

Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti

z drogami (EMCDDA)

Evropski inštitut za enakost med spoloma (EIGE)

Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo (EIT)

Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA)

Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine

(EIOPA)

Evropski policijski urad (Europol)

Inštitut Evropske unije za varnostne študije (EUISS)

Izvajalska agencija Evropskega raziskovalnega sveta

(ERCEA)

Izvajalska agencija za inovacije in omrežja (INEA)

Izvajalska agencija za izobraževanje, avdiovizualno

področje in kulturo (EACEA)

Izvajalska agencija za mala in srednja podjetja (EASME)

Izvajalska agencija za potrošnike, zdravje in hrano (Chafea)

Izvajalska agencija za raziskave (REA)

Organ evropskih regulatorjev za elektronske

komunikacije (BEREC)

Prevajalski center za organe Evropske unije (CdT)

Satelitski center Evropske unije (EUSC)

Skupno podjetje „Fusion for Energy“

Urad Skupnosti za rastlinske sorte (CPVO)

Urad za evropsko pravosodno sodelovanje (Eurojust)

Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke

in modeli) (UUNT)

Vse agencije EU je mogoče najti na spletni strani: X http://europa.eu/agencies/index_sl.htm.

NA SPLETU Informacije v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na portalu Europa: europa.eu

OSEBNO Povsod po Evropi je na stotine lokalnih informacijskih središč EU. Naslov najbližjega središča

lahko najdete na spletišču europedirect.europa.eu

PO TELEFONU ALI POŠTI Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o EU. Pokličete lahko na brezplačno

telefonsko številko 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri operaterji mobilne telefonije ne dovoljujejo vzpostavitve zveze s številkami 00 800 ali pa te klice zaračunavajo), na plačljivo številko +32 22999696, če kličete iz države zunaj EU, ali pošljete vprašanje po elektronski pošti na spletišču europedirect.europa.eu

V PUBLIKACIJAH

Publikacije o EU z enim klikom na spletni strani EU Bookshop: bookshop.europa.eu

Kako do informacij o Evropski uniji

Informacije in publikacije o Evropski uniji v slovenščini ponujajo:

Predstavništvo Evropske komisije v SlovenijiBreg 14SI-1000 LjubljanaSLOVENIJATel. +386 12528800Internet: http://www.ec.europa.eu/slovenijaE-naslov: [email protected]

Evropski parlament Informacijska pisarna v SlovenijiBreg 14SI-1000 LjubljanaSLOVENIJATel. +386 12528830Internet: http://www.europarl.siE-naslov: [email protected]

Slovenija – Doma v EvropiUrad Vlade RS za komuniciranjeEvronabiralnikGregorčičeva 25SI-1000 LjubljanaSLOVENIJAEnotni kontaktni center: 0802002Internet: http://www.evropa.gov.siE-naslov: [email protected]

Informacijske točke Europe Direct v Sloveniji(več informacij na http://www.europedirect.si)– ED Savinjska:

http://www.mc-celje.si/sl/EU_Direct_Savinjska/– ED Maribor: http://www.evropejec.si/– ED Murska Sobota: http://www.zivim.eu/– ED Koper– Capodistria: http://europedirect.pina.si/ – ED Novo mesto:

http://www.rc-nm.si/Projekti/EUROPEDIRECT.aspx– ED Koroška:

http://www.alppeca.si/europe_direct.aspx– ED Gorenjska:

http://www.bsc-kranj.si/i-europe-direct

Enterprise Europe NetworkInstitut Jožef StefanJamova 39SI-1000 LjubljanaSLOVENIJATel. +386 14773224Internet: http://www.een.siE-naslov: [email protected]

Evropski dokumentacijski center Ljubljana Ekonomska fakulteta Univerza v LjubljaniKardeljeva ploščad 17SI-1000 LjubljanaSLOVENIJATel. +386 15892595Internet: http://www.ef.uni-lj.si/edcE-naslov: [email protected]

Evropski dokumentacijski center MariborUniverzitetna knjižnica Maribor Gospejna 10SI-2000 MariborSLOVENIJATel. +386 22507432Internet: http://www.ukm.uni-mb.si/podrocje.

aspx?id=62E-naslov: [email protected]

Center RS za poklicno izobraževanjeNacionalni center EuropassOb železnici 16SI-1000 LjubljanaSLOVENIJATel. +386 15864227Internet: http://www.europass.siE-naslov: [email protected]

Zavod MOVIT NA MladinaNacionalna agencija programaMladi v akcijiDunajska cesta 22SI-1000 LjubljanaSLOVENIJATel. +386 14304747Internet: http://www.mva.siE-naslov: [email protected]

CMEPIUS Nacionalna agencija za program Vseživljenjsko učenjeOb železnici 30aSI-1000 LjubljanaSLOVENIJATel. +386 16209450Internet: http://www.cmepius.siE-naslov: [email protected]

Predstavništva Evropske komisije in informacijske pisarne Evropskega parlamenta so v vseh državah članicah EU. Evropska unija ima tudi številne delegacije po vsem svetu.

Solvit v SlovenijiMinistrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijoDirektorat za notranji trgKotnikova 5SI-1000 LjubljanaSLOVENIJATel. +386 14003657Internet: http://mgrt.gov.si/si/solvitE-naslov: [email protected]

Evropski potrošniški center SlovenijaFrankopanska 5SI-1000 LjubljanaSLOVENIJATel. +386 14323035Internet: http://www.epc.si/E-naslov: [email protected]

NCIPS Nacionalni center za informiranje in poklicno svetovanjeEuroguidance v SlovenijiSmoletova 12SI-1000 LjubljanaSLOVENIJATel. +386 4790915Internet: http://www.ess.gov.si/ncipsE-naslov: [email protected]

Zavod RS za zaposlovanjeCentralna služba EURES Rožna dolina c. IX/6SI-1000 LjubljanaSLOVENIJATel. +386 12424214Internet: http://www.ess.gov.si/euresE-naslov: [email protected]

Kulturna stična točka – program Kultura Zavod SCCA LjubljanaMetelkova 6SI-1000 LjubljanaSLOVENIJATel. +386 14318385Internet: http://www.ccp.si/E-naslov: [email protected]

Evropska unija

Lefkosa

Države članice Evropske unije (2014)

Države kandidatke in potencialne države kandidatke

NA

-04-14-810-SL-C

ISBN 978-92-79-39925-1 doi:10.2775/13118

Evropska unija (EU) je edinstvena. Ni federacija kot so Združene države Amerike, saj so njene države članice samostojne in suverene. Prav tako ni le medvladna organizacija kot Združeni narodi, saj države članice nekaj svoje suverenosti združijo in tako skupaj pridobijo veliko večjo moč in vpliv, kot če bi delovale vsaka zase.

Svojo suverenost združijo tako, da sprejemajo skupne odločitve prek skupnih institucij, kot so Evropski parlament, v katerega volijo državljani EU, ter Evropski svet in Svet, ki predstavljata nacionalne vlade. Odločitve sprejemajo na podlagi predlogov Evropske komisije, ki zastopa interese EU kot celote. Toda kaj vsaka od teh institucij počne? Kako sodelujejo? Kdo je za kaj odgovoren?

Ta knjižica ponuja odgovore, vsebuje pa tudi kratek pregled agencij in drugih organov Evropske unije ter je tako uporaben vodnik po odločanju v EU.

POLITIKE EVROPSKE UNIJE Kako deluje Evropska unijaEvropska unija na kratko V središču EU so države članice – 28 držav članic Unije in njihovi državljani. Čeprav so vse te

Documents