BORIS SNOJ VLADIMIR GABRIJAN ZBRANO GRADIVO ZA PREDMET OSNOVE MARKETINGA (Visokošolski strokovni in univerzitetni program EPF Maribor) 2. DEL - besedilo ni strokovno recenzirano, - uporaba je možna le z dovoljenjem avtorjev, - brez dovoljenja avtorjev ni dovoljeno kakršnokoli razmnoževanje gradiva, - podrobnejši podatki o uporabljenih virih literature so na razpolago pri avtorjih. Maribor, maj 2004
179
Embed
OM pogl. 8-12- delovna-280504 - old.epf.uni-mb.siold.epf.uni-mb.si/marketing/uni/OM/gradivo/UN_OM_Zbrano_gradivo_ 2.del... · Organizacija, ki upravlja marketing po eni izmed zaprtih
This document is posted to help you gain knowledge. Please leave a comment to let me know what you think about it! Share it to your friends and learn new things together.
Transcript
BORIS SNOJ
VLADIMIR GABRIJAN
ZBRANO GRADIVO ZA PREDMET
OSNOVE MARKETINGA (Visokošolski strokovni in univerzitetni program EPF Maribor)
2. DEL
- besedilo ni strokovno recenzirano, - uporaba je možna le z dovoljenjem avtorjev, - brez dovoljenja avtorjev ni dovoljeno kakršnokoli razmnoževanje gradiva, - podrobnejši podatki o uporabljenih virih literature so na razpolago pri avtorjih.
Maribor, maj 2004
1 KAZALO VSEBINE
III MANAGEMENT MARKETINGA 5
8 KULTURA IN MISELNE NARAVNANOSTI ORGANIZACIJE V MANAGEMENTU MARKETINGA 5
8.1 KULTURA ORGANIZACIJE 5 8.2 ALTERNATIVNE NARAVNANOSTI MANAGEMENTA MARKETINGA 7
Razmišljanja številnih avtorjev na področju proučevanja človeškega obnašanja
kažejo, da s miselni vzorci človeka temelj za njegovo obnašanje (Musek 1982;
Solomon 1992; De Mielo 1991; Glasser 1994; Krišnamurti 1994). Z drugimi
besedami, človek lahko čustvuje in ravna v odvisnosti od svojih misli oziroma od
svoje miselne naravnanosti (koncepcije, zasnove, načini razmišljanja, miselnosti,
filozofije, miselne usmerjenosti). Enako kot za posameznika velja to tudi za njegovo
vedenje v skupinah.
Glede na to, iz čigavih potreb organizacija v svojem poslovanju pretežno izhaja, je
možno naravnanosti organizacije in marketinga organizacije razmejiti v dve temeljni skupini naravnanosti (Aaker 1984; Gabrijan in Snoj 1983; Snoj 1984; Gabrijan in
Snoj 1984; Snoj in Gabrijan 1984; Gabrijan in Snoj 1986):
8 zaprte naravnanosti (vase naravnane, vase zaverovane, iz sebe izhajajoče,
introvertirane), pri katerih izvajalec marketinga izhaja v pretežni meri iz lastnih
potreb, in
odprte naravnanosti (naravnane v okolje, tržno naravnane, iz okolja izhajajoče, v
okolje usmerjene, ekstrovertirane), pri katerih izvajalec marketinga zaradi tega, da
bi bolje zadovoljil lastne potrebe, upošteva potrebe svojega okolja.
Uporabljamo marketinški zorni kot obravnave poslovnih naravnanosti organizacije,
kar pomeni, da izhajamo zlasti iz menjalnih procesov organizacije z njenimi ciljnimi
skupinami.
Organizacija, ki upravlja marketing po eni izmed zaprtih naravnanosti, izhaja v
svojih menjalnih odnosih z okoljem pretežno iz svojih potreb. Zadovoljevanje lastnih
potreb je torej osnovno vodilo njenega delovanja.
Zaprte naravnanosti marketinga so (Gabrijan, Snoj 1986, 19-40):
naravnanost na tehniko temeljnega procesa organizacije:1
o Osnovna teza: organizacija je mnenja, da bodo ciljne skupine ugodneje
sprejemale tiste izdelke (protivrednosti)2, ki so jim dosegljivi, ki si jih lahko
privoščijo in ki zadostno zadovoljujejo njihove potrebe).
1 Tehnika je način izvajanja kakega dela (Bunc 1963: 431). Temeljni proces vsebuje (Kajzer 1982, 228): - vhod materije (snovi in energije) iz okolja, - vhod managementskih ukrepov iz managementskega procesa, - preoblikovanje materije, - hranjenje materije, - transport materije, - izhod materije (izdelkov, odpadkov ipd.) v okolje, - izhod podatkov v informacijski proces.
2 Izraz protivrednost je v nadaljnjem besedilu enakovreden izrazu izdelek in lahko zajema: denar (kot izdelek posebne vrste), druge otipljive in neotipljive izdelke (surovine, energija, kupoprodajni pogoji, svetovalne storitve ipd.). Vrsta protivrednosti je odvisna od značilnosti partnerjev v menjalnem procesu in njihovega okolja.
9
naravnanost na izdelke organizacije: o Osnovna teza: organizacija je mnenja, da bodo ciljne skupine v menjavi
dajale prednost tistim protivrednostnim (izdelkom), ki jim zagotavljajo
največjo objektivno kakovost.3
naravnanost na nabavno oziroma prodajno dejavnost organizacije (komercialna naravnanost marketinga, nabavno-prodajna naravnanost
marketinga): o Osnovna teza: organizacija domneva, da ciljne skupine ne bodo reagirale
primerno, če ne bo agresivno izvajala marketinga.
Organizacija, ki upravlja marketing po eni izmed odprtih naravnanosti, v svojih
menjalnih odnosih ustrezno upošteva potrebe okolja, zato da bo bolje zadovoljevala
svoje potrebe.
Odprte naravnanosti marketinga so (Gabrijan, Snoj 1986, 19-40):
naravnanost na potrebe ciljnih skupin brez upoštevanja potreb družbe kot celote (klasična odprta naravnanost marketinga):
o Osnovna teza: organizacija bo tem bolj uspešna, čim bolje bo
zadovoljevala potrebe svojih ciljnih skupin, saj ji bo to omogočalo tudi
primerno zadovoljevanje njenih potreb.
naravnanost na potrebe ciljnih skupin z upoštevanjem potreb družbe kot celote (podružbljena naravnanost marketinga4):
3 0bjektivna kakovost je takšna kakovost, ki jo je možno laboratorijsko ali kako drugače natančno ugotavljati. 4 Koncept podružbljene naravnanosti marketinga ni(!!) sopomenka koncepta družbeni marketing. Z aktivnostmi družbenega marketinga namerava določena organizacija (npr. Ministrstvo za zdravje) spremeniti način razmišljanja in vedenja ciljne skupine v zvezi z neko družbeno koristno idejo (npr. zmanjševanje uporabe hrane z visoko vsebnostjo nasičenih maščob). Pri (družbenem) marketingu te sicer koristne ideje, ki pa jo morda organizacija-izvajalec marketinga (npr. Mininistrstvo za zdravje) izvaja na osnovi zaprte naravnanosti, pa lahko utrpijo škodo določene organizacije (npr. proizvajalci svinjskega mesa).
10
o Osnovna teza: organizacija bo tem bolj uspešna, čim bolje bo
zadovoljevala potrebe svojih ciljnih skupin in pri tem ohranjala ter
povečevala njihovo blaginjo in blaginjo družbe kot celote5.
Po letu 1990 so začeli avtorji v marketinški literaturi za vsebino, ki jo pokriva izraz
odprte naravnanosti, vse pogosteje uporabljati izraz tržna naravnanost organizacij.
Tudi tržno naravnanost uporabljajo v literaturi iz dveh temeljnih vidikov (Day 1994;
Deshpande, Farley in Webster 1993; Kohli in Jaworski 1990; Slater in Narver 1995;
Tuominen in Moeller 1996):
tržna naravnanost kot poslovna filozofija ter
tržna naravnanost kot obnašanje.
Tržna naravnanost je sestavljena iz treh sestavin (Kohli in Jaworski 1990; Narver in
Slater 1990; Slater in Narver 1994):
naravnanost na odjemalce,
naravnanost na konkurente,
medfunkcijska koordinacija.
Vsaka od omenjenih sestavin vsebuje:
ustvarjanje,
razširjanje in
uporabo
ustreznih informacij.
Tržna naravnanost kot resurs organizacije je lahko primerjalna prednost le tedaj, ko
je redko prisotna med konkurenti. Če vsi konkurenti osvojijo tržno naravnanost in jo
tudi enako dobro uporabljajo, potem ne predstavlja primerjalne prednosti organizacije.
5 Mišljen je tako materialni kot tudi duhovni vidik blaginje.
11 V takšnem primeru postane tržna naravnanost nujen predpogoj za uspešno
nastopanje na trgu (Hunt in Morgan 1995, 11). Ko je tržna naravnanost redek
organizacijski resurs, lahko postane tudi konkurenčna prednost (Hunt in Morgan
1995, 12). Konkurenčno prednost organizacije predstavlja tista primerjalna prednost
organizacije, ki je pomembna za ciljno skupino.
Sorazmerno skromen, vendar naraščajoč, obseg empiričnih raziskav podpira
hipotezo, da je tržna naravnanost pozitivno povezana z uspešnim delovanjem
organizacij (Deshpande, Farley in Webster 1993; Jaworski in Kohli 1993; Massarsky
1995; Narver in Slater 1990; Ruekert 1992). Glede na povedano, tržna naravnanost
vsekakor ne more biti nič slabega za organizacijo (Slater in Narver 1994, 54).
Organizacije sčasoma spreminjajo naravnanosti, po katerih izvajajo marketing.
Rečemo lahko, da najverjetneje nobena organizacija ne upravlja svojega marketinga
v določenem obdobju izključno po eni izmed omenjenih naravnanosti. Upoštevati je
namreč potrebno, da najrazličnejši dejavniki vplivajo na načine razmišljanja
posameznih organizacij. Takšni dejavniki so:
dejavniki okolja organizacije (spremembe v zakonodaji, spreminjanje vrednot in
zabave ...); Interni izdelki za zadovoljevanje potreb zaposlenih po spoštovanju in
samospoštovanju ter potreb po samopotrjevanju (dodatki k osnovni plači,
nagrade, pohvale, statusni simboli, načrtovana kariera v organizaciji,
izobraževanje, usposabljanje, možnosti za osebnostni razvoj...).
Številni izmed internih izdelkov, ki jih ponuja organizacija (lastniki, managerji, vodje
delovnih skupin...) svojim zaposlenim, zadovoljujejo tudi druge vrste potreb.
Zaradi zahteve po harmoniziranju so interni izdelki v organizaciji običajno rezultati
kompromisov med udeleženci. Na ravni razmerja med organizacijo (vrhovni
management) in zaposlenimi gre za kompromis med tem, kaj naj zaposleni na
različnih hierarhičnih ravneh v organizaciji naredijo in med ugodnostmi, ki jim jih
organizacija v zvezi s tem ponuja.
19
Ključni izrazi poglavja 9:
interni trg organizacije,
interni marketing,
udeleženci v internem marketingu,
interni izdelki,
potrebe internih odjemalcev.
20 10 USTVARJANJE INFORMACIJ18 ZA POTREBE MARKETINGA
Cilji poglavja 10:
opredeliti proces ustvarjanja informacij za potrebe marketinga,
spoznati vrste informacij,
opredeliti metode zbiranja in obdelave informacij za potrebe managementa
marketinga.
Ustvarjanje ("proizvajanje") informacij za potrebe odločanja pri marketingu
obravnavamo posebej in ne v okviru marketinškega spleta (poglavje 12.2) zato, ker je
bistvo tega področja aktivnosti predvsem v ustvarjanju informacijske osnove za
odločanje pri ostalih marketinških aktivnostih.19
Izraz ustvarjanje informacij za potrebe marketinga je v veliki meri podoben izrazom:
raziskovanje za potrebe marketinga, raziskava marketinga in marketinško
raziskovanje. Navedene izraze v tem delu tudi uporabljamo kot sopomenke.
Pogosto prihaja do mešanja z izrazoma marketinški informacijski sistem in raziskava
trga, ki nista sopomenki z izrazom ustvarjanje informacij za potrebe marketinga.
Proces ustvarjanja informacij za potrebe marketinga je sestavljen iz zaporedja
stopenj, ki pa se med seboj tudi prepletajo in se tudi delno ponavljajo (Slika 10-1).
18 Nekateri avtorji ločijo med vsebino izrazov podatki in informacije. Menijo, da so podatki opisi stanj in gibanj, ki še niso na ravni, primerni za odločanje. Podatke na tej ravni omenjeni avtorji imenujejo informacije. Zaradi poenostavitve ne ločujemo pojmov podatki in informacije ter uporabljamo slednjega.
19 Nekaj o tem v poglavju 12 Taktični in operativni vidiki marketinga.
21 Slika 10-1: Proces ustvarjanja informacij za potrebe marketinga
Ustvarjanje informacij za potrebe marketinga vsebuje smotrno:
zbiranje,
prenašanje,
hranjenje,
predelovanje,
vrednotenje ter
razpečevanje informacij,
ki so potrebne za management marketinga.
Informacije za potrebe managementa (marketinga, op.p.) lahko razdelimo v naslednje
globalne kategorije (Kajzer 1974, 122):
tekoče informacije o stanju in dinamiki poslovnega sistema, njegovih vhodov in
izhodov ter o stanju in dinamiki njegovega okolja;
1. opredelitev problema ciljev
2. določitev metod virov izvajalcev stroškov
3. zbiranje in
obdelava
informacij
5. izdelava
sklepov predlogov
6. predstavitev
raziskovalnega
projekta
4. izdelava
analiz diagnoz
22 programske informacije, ki obsegajo namen in cilje sistema, model poslovnega
sistema ter programske informacije iz okolja in model okolja;
kontrolne informacije, ki prikazujejo odstopanja stvarnega stanja od želenega.
Kontrolne informacije so rezultat primerjave tekočih in programskih informacij;
intervencijske informacije, ki omogočajo ciljno vplivanje na vhode v poslovni
sistem, na procese, strukturo in komponente tega sistema, a delno tudi na okolje
poslovnega sistema.
Katere informacije je treba ustvariti in uporabiti v informacijskem procesu, je odvisno
od potreb odločevalcev po njih.
Managerji na vseh ravneh marketinga (strateška, taktična, operativna) morajo
prejemati informacije, ki ustrezajo glede na: vrsto, resničnost, podrobnost, vsebino,
obliko, obsežnost, pogostnost, aktualnost, razpoložljivost in podobno.
Zbiranje informacij kot prva stopnja ustvarjanja informacij za potrebe marketinga
zajema zbiranje naslednjih vrst informacij glede na njihovo stalnost oziroma
ponavljanje:
standardne interne informacije,
standardne informacije iz okolja izvajalca marketinga,
nestandardne informacije na osnovi marketinških raziskav
nestandardne informacije na osnovi marketinškega obveščanja.
Standardne interne informacije
Pomena teh informacij se v pravi meri zavemo, če se spomnimo na dejstvo, da vse
spremembe v določenem podsistemu organizacije učinkujejo tudi na njene ostale
podsisteme, saj so med seboj povezani v celoto. Zato mora obstajati nenehen tok
informacij med marketinško, proizvodno, raziskovalno-razvojno, finančno ter
23 kadrovsko funkcijo. Vemo, da morajo biti npr. za določitev ciljev marketinga na
področju nabave v okviru letnega načrta na voljo informacije tako s področja
marketinga v nabavi kot tudi o zahtevah proizvodnje, finančnem stanju, prodajnih
možnostih, kadrovskih sposobnostih ipd. Tovrstne informacije so v organizacijah
običajno v obliki redno vodenih datotek, kartotek, evidenc, pregledov, poročil, bilanc
ipd.
Standardne informacije iz okolja
V okolju izvajalca marketinga obstaja izredno veliko informacij, ki so že predelane do
določene stopnje in jih lahko izvajalec marketinga koristno uporabi. Dotekanje teh
informacij mora biti stalno, saj pogosto predstavljajo pomemben del informacijske
osnove managementa marketinga kot procesa. Običajno so to takšne informacije, ki
jih izvajalec marketinga ali ni zmožen sam zbirati iz primernih virov (npr. zaradi
pomanjkljivega strokovnega znanja) ali pa je takšen način zbiranja zanj predrag.
Zaradi teh in drugih razlogov je za izvajalca marketinga običajno primerneje, da
uporabi sekundarne vire informacij (npr. strokovno časopisje, revije, obvestila
državnih institucij), čeprav obstaja včasih pri informacijah iz tovrstnih virov manjša
stopnja zanesljivosti. Preden pričnemo z zbiranjem standardnih informacij iz okolja, je
torej potrebno preveriti stopnjo njihove zanesljivosti. Ta stopnja je odvisna od
metodologije, s katero so bile te informacije zbrane in predelane ter seveda od tega,
kdo, za koga in v kakšne namene jih je zbiral in predeloval.
Nestandardne informacije na osnovi marketinških raziskav
Te informacije ne dotekajo kontinuirano iz internih virov oziroma iz virov v okolju, jih
pa izvajalec marketinga nujno potrebuje za večino pomembnih odločitev. Mednje
lahko uvrščamo informacije v zvezi z: obstoječimi imagei izdelkov, absorpcijsko
2.2 Analiza makro okolja sociokulturno demografsko naravno znanstveno gospodarsko politično-zakono- dajno vzgojno-izobra- ževalno
strateška okna
strateško
načrtovanje marketinga
36
11.2.2.1 Določanje ciljnih trgov12
Rezultati strateške diagnoze so ugotovljene priložnosti in nevarnosti v okolju ter
prednosti in pomanjkljivosti organizacije v primerjavi s konkurenti. Sintezo omenjenih
rezultatov lahko ilustrativno imenujemo opazovanje okolja skozi strateška okna
(Abell 1978, 21-26).
Pojem strateško okno se nanaša na stopnjo usklajenosti med značilnimi
kompetencami13 organizacije in ključnimi zahtevami mikro in makro okolja.
Razlikujemo dva skrajna tipa strateških oken:
Na stežaj odprto strateško okno pomeni, da na obstoječih in možnih trgih
organizacije obstaja tesna usklajenost med pogoji v okolju (v tem primeru so to
priložnosti) in njenimi značilnimi kompetencami. V takšnih razdobjih mora
organizacija izkoristiti to optimalno usklajenost, kajti pozneje to več ne bo možno
oziroma bodo potrebna večja vlaganja in bodo prisotni dodatni riziki. Vlaganja v
novo dejavnost ali investicije za vstop na novo geografsko področje morajo biti
časovno usklajeni z razdobji, ko je strateško okno odprto na stežaj.
Zaradi sprememb v okoljih in v sami organizaciji se strateška okna tudi zapirajo, kar
pomeni, da se pogoji za delovanje slabšajo. Sčasoma lahko pride do situacije za
organizacijo popolnoma zaprtega strateškega okna.
Popolnoma zaprto strateško okno je prisotno tedaj, ko na obstoječih ali možnih
trgih sploh ne obstaja usklajenost med pogoji v okolju in njenimi značilnimi
kompetencami.
12 Besedilo tega podpoglavja je prirejeno po: Gabrijan 1997.
13 Glej podpoglavje 5.3 Konkurenti.
37 Eden izmed pomembnih konceptov odprtih strateških oken so tržne vrzeli (=niše).
Razlikujemo dva osnovna tipa tržnih vrzeli (Spiegel 1961; povz. po Gabrijan 1981,
200, 201):
Latentne (prikrite) tržne vrzeli obstajajo, ko obstoječi ponudniki sicer zadovoljujejo
določene potrebe določenega segmenta odjemalcev, vendar ne dovolj dobro. Do
podobnega stanja pride tudi v primeru, ko je določen segment odjemalcev sicer
zadovoljen z obstoječimi izdelki, vendar se pojavi nov in boljši izdelek, ki povzroči
nezadovoljstvo z dosedanjo ponudbo. Latentnih vrzeli je dovolj tudi v razvitih
družbah, le odkriti jih je potrebno in znati ustvarjalno zapolniti oz. ponuditi ustrezne
izdelke.
Manifestne (očitne) tržne vrzeli so na trgu prisotne tedaj, ko nobeden izmed
obstoječih ponudnikov ne zadovoljuje nekaterih potreb določenega segmenta
potencialnih odjemalcev. Tovrstnih tržnih niš je v razvitih družbah sorazmerno malo,
njihova prisotnost narašča z upadanjem razvitosti družb.
Obe vrsti tržnih vrzeli organizaciji ponujata priložnosti za uvajanje novih izdelkov oz.
izbiranje novih ciljnih trgov. Razumljivo je, da je dinamika inovacij tudi na tem področju
pozitivno povezana s stopnjo samostojnosti tržnih udeležencev.
Pravilno izbrani (določeni, opredeljeni) ciljni trgi14 so podrobneje opredeljena področja
poslovanja organizacije ali njenih delov (Gabrijan in Snoj, 1996, 60).
Z določitvijo ciljnega trga si organizacija bolj ali manj natančno očrta areno, v kateri se
bo s svojimi aktivnostmi in učinki pojavljala ter se ji bo s svojimi sposobnostmi tudi
prilagajala.
14 O ciljnih trgih iz vidika treh dimenzij (ciljne skupine, potrebe ciljnih skupin in izdelki) pišemo v poglavju 7 Koncept trga iz marketinškega vidika.
38 Ciljni trg lahko imenujemo tudi »bojišče«, ki dejansko že, konceptualno pa tudi naj,
vsebuje vse relevantne (lahko tudi zelo različne!!) izdelke (načine zadovoljevanja
potreb), ki konkurirajo za zadovoljitev istih potreb določenih ciljnih skupin.
Organizacija, ki je tržno naravnana, bo pri definiranju ciljnega trga, poleg svojih
sposobnosti, upoštevala tudi zorni kot ciljnih skupin. To pomeni, da mora pri
obravnavanju dimenzij potreb in izdelkov, ki te potrebe zadovoljujejo upoštevati tudi
stališča, zaznave in image ciljne skupine.
Ključni koraki (stopnje) pri določanju ciljnih trgov so naslednji (Cravens 1982, 167):
a) podrobnejši opis področja poslovanja,
b) odločanje o načinu (kriterijih) oblikovanja segmentov znotraj področja poslovanja,
V tej stopnji je potrebno dobiti natančne odgovore na vprašanji: »Kaj je bistvo našega
poslovanja?« in »S čim se ukvarjamo?«
Do odgovora na ti vprašanji pridemo na osnovi informacij o že opredeljenih
dimenzijah področja poslovanja: ciljnih skupinah, potrebah ciljnih skupin in načinih
zadovoljevanja potreb ciljnih skupin, saj ciljni trg izbiramo znotraj teh dimenzij že
definiranega področja poslovanja.
V tem okviru je potrebno dognati:
kdo so potencialni odjemalci (demografske in ostale objektivizirane značilnosti),
kako se vedejo v nakupnih procesih (vedenjske značilnosti),
39 zakaj se tako vedejo (psihografske značilnosti in značilnosti dejavnikov okolja).
11.2.2.1 b) Odločanje o načinu (kriterijih) oblikovanja segmentov znotraj področja poslovanja
Vsako izmed dimenzij področja poslovanja organizacije (ciljne skupine, potrebe,
izdelki) je v procesu določanja ciljnih trgov nujno segmentirati.
Večina avtorjev ne poudari izrecno, v katerem pomenu uporablja izraz segmentiranje.
Izraz segmentiranje je lahko uporabljen v dvojnem pomenu: kot analitični proces razdruževanja celotne populacije, kot strategija tržnega nastopa, s katero organizacija-izvajalec marketinga cilja na
različne segmente. Segmentiranje kot analitični proces je razdruževanje celotne populacije odjemalcev in oblikovanje skupin odjemalcev z določenimi skupnimi značilnostmi (homogeni segmenti). Segmentiranje kot strategija tržnega nastopa15 je oblikovanje marketinških aktivnosti in učinkov (marketinških spletov) prilagojenih posameznim segmentom odjemalcev (strategija diferenciranega marketinga). V tem podpoglavju uporabljamo izraz segmentiranje v pomenu analitičnega postopka
in ne v pomenu strategije.
Obstajajo različni kriteriji, ki so osnova za segmentiranje. V literaturi iz področja
marketinga najdemo največ napisanega o kriterijih za segmentiranje odjemalcev,
precej manj o kriterijih segmentiranja potreb, skoraj nič pa o kriterijih segmentiranja
15 Več o tem v podpoglavju 11.2.2.3 b) Klasifikacija strategij marketinga.
40 načinov zadovoljevanja potreb. Kljub temu menimo, da je primerno segmentirati tudi
dimenziji potreb in načinov zadovoljevanja potreb.
Odločanje o kriterijih segmentiranja področja poslovanja vsebuje dve stopnji:
definiranje možnih kriterijev za oblikovanje segmentov,
izbira ustreznih kriterijev in oblikovanje segmentov.
Kriterije za segmentiranje ciljnih skupin lahko združimo v naslednje skupine kriterijev (Gabrijan in Snoj 1986, 58)16:
demografske in ostale objektivizirane značilnosti odjemalcev (spol, starost,
socialni položaj, prebivališče, lokacija, finančna, kadrovska, tržna in tehnološka
sposobnost ...);
psihografske značilnosti odjemalcev (stališča, imagei, zaznave ...);
vedenjske značilnosti odjemalcev (količina in pogostnost nakupovanja, lojalnost
do dobaviteljev, načrtnost/spontanost nakupovanja, način plačila, način reagiranja
na ponudnikove aktivnosti...).
Potrebe je možno deliti na osnovi naslednjih kriterijev:
pomembnost potrebe (fiziološke potrebe, potrebe po varnosti, socialne potrebe,
ego potrebe, potreba po samoudejanjanju);
stopnja ne/zadovoljenosti potrebe (normalne in luksuzne potrebe);
življenjski ciklus ciljne skupine (potrebe po kontaktu, po posedovanju, po
agresivnosti, erotično-seksualne potrebe);
očitnost/prikritost potrebe (neposredne in takoj izražene ter zavrte in
potlačene);
izvornost potrebe (naravne, ki se nanašajo na golo preživetje ter družbeno
proizvedene).
16 Več o tem tudi v podpoglavju 5.1.2 Značilnosti odjemalcev kot osnova za segmentacijsko analizo.
41 Možno je oblikovati naslednje skupine kriterijev za segmentiranje izdelkov
(načinov zadovoljevanja potreb)17:
namembnost (funkcije) izdelkov, kakovostne ravni izdelkov, vrsta izdelkov, ostalo.
Kot smo že nekajkrat omenili je potrebno pri izbiranju kriterijev za segmentiranje
izdelkov (načinov zadovoljevanja potreb) upoštevati zlasti vidik odjemalcev. Na ta
način lahko uporabimo za segmentiranje izdelkov (načinov zadovoljevanja potreb,
tehnologij izvajanja funkcij) naslednje kriterije:
osnovne koristi, ki jih izdelek daje odjemalcu in/ali enakost potrebe, ki jo
zadovoljuje;
dodatne koristi, ki jih izdelek odjemalcu daje zlasti v obliki dodatnih funkcij, s
katerimi zadovoljuje potrebe odjemalca.
Na osnovi izbranih kriterijev segmentiranja, oblikujemo segmente znotraj
potencialnega trga, ki so v našem pristopu celota treh dimenzij (ciljne skupine,
potrebe, načini zadovoljevanja potreb).
Organizacijam se tako ponuja ogromno možnosti oblikovanja tržnih segmentov
znotraj področij poslovanja.
11.2.2.1 c) Opis značilnosti vsakega segmenta
Segmente, ki jih oblikujemo z uporabo izbranih kriterijev segmentiranja, je potrebno
čim bolje spoznati, saj bo na tej osnovi možno lažje, zlasti pa pravilnejše,
17 Več o tem v podpoglavju 12.2.1 Izdelek.
42 ovrednotenje in izbira ciljnega trga. Ugotavljanje značilnosti segmentov naj zajame
naslednja področja:
značilnosti elementov, ki tvorijo segment (potencialne ciljne skupine, njihove
Smotrno je, da si vsaka organizacija izdela svoj lasten sistem ocenjevanja
alternativnih ciljnih trgov. Brez dvoma pa je možno postaviti nek splošno veljaven
model, ki naj služi kot izhodišče in ga je potrebno v konkretnih primerih operativno
razdelati v celovit in podroben model ovrednotenja alternativnih ciljnih trgov.
Sam proces ovrednotenja alternativnih trgov je pravzaprav tesno povezan s
procesom strateške diagnoze, ki jo tvorita ugotavljanje priložnosti in nevarnosti v
okolju ter ugotavljanje prednosti in pomanjkljivosti organizacije v primerjavi s
konkurenti.
Organizacija mora iskati privlačne segmente (ciljne trge) znotraj opredeljenega
področja poslovanja, na katerih so njene konkurenčne prednosti največje.
Alternativne ciljne trge umestimo po izbranih kriterijih v portfolio matriko v kateri sta
temeljni dimenziji:
privlačnost trga, konkurenčni položaj (tržna moč).
Vsaka izmed zgornjih dimenzij je agregat številnih kazalcev, med katerimi jih je
nekaj standardiziranih, nekaj pa specifičnih za konkretno organizacijo.
43
Standardni kazalci privlačnosti trga (Gabrijan in Kokotec-Novak 1991):
• velikost trga (vrednostno, količinsko),
• stopnja rasti trga,
• povprečna profitna stopnja,
• struktura in intenzivnost konkuriranja,
• občutljivost na inflacijo (gospodarske spremembe),
• tehnološke zahteve,
• energetske zahteve,
• vpliv dejavnikov makro okolja,
• notranja raznolikost trga,
• pogajalska (tržna) moč odjemalcev,
• pogajalska (tržna) moč dobaviteljev,
• stopnja stabilnosti oz. nihanja povpraševanja,
• ovire vstopa na trg,
• ovire izstopa iz trga,
• …
Standardni kazalci privlačnosti trga:
• splošni in relativni tržni delež,
• uspešnost distribucije,
• stopnje rasti prodaje,
• cenovna konkurenčnost,
• relativna kakovost izdelka,
• uspešnost oglaševanja in ostalih promocijskih aktivnosti,
• kapacitete in produktivnost proizvodnje,
• prednosti R & R (raziskav in razvoja),
• kakovost osebja,
• ugoden image celotne organizacije/enot/izdelka/znamk,
• (direktni) stroški na izdelek,
44
• ….
Vsakemu kazalcu, ki tvori posamezno dimenzijo je potrebno prisoditi 'težo', glede na
relativni pomen (moč vplivanja) za uspeh organizacije.
Po opredelitvi ponderjev kazalcev posamezne dimenzije portfolia možnih ciljnih trgov,
je potrebno vsak alternativni ciljni trg ovrednotiti (točkovati) po posameznih kazalcih
obeh dimenzij.
Seveda gre za ocene bodočih dogodkov in stanj na teh potencialnih ciljnih trgih. Tako
lahko organizacija oblikuje portfolio matriko alternativnih ciljnih trgov.
11.2.2.1 d) Izbira ciljnega trga
Številne organizacije se s svojimi aktivnostmi pojavljajo na trgih, ki so zanje preveliki
in preveč heterogeni. Na tako široko definiranih trgih nimajo nikakršnih konkurenčnih
prednosti, saj se jim ne morejo prilagoditi ter ne morejo osvojiti pomembnih tržnih
deležev.
Primer: Vinarstvo Korošec iz Srednjega Dupleka ponuja široko opredeljeni ciljni
skupini (gostinski lokali, detajlisti, grosisti, gospodinjstva...) zelo širok in plitek
asortiment vin (različne sorte rdečih in belih vin).
Organizacija bi torej naj izbrala za svoje ciljne trge tiste segmente, ki bodo ocenjeni z
visoko stopnjo privlačnosti in na katerih bo predvidoma imela močan konkurenčni
položaj. Izbere lahko enega ali več ciljnih trgov, na katerih se bo pojavljala s svojimi
marketinškimi aktivnostmi in se jim prilagajala s svojimi sposobnostmi.
45 Stopnjo določevanja ciljnih trgov je v njenih sklepnih korakih težko ločiti od stopnje
določanja temeljnih strategij marketinga. V procesu določevanja ciljnih trgov je
namreč treba sprejeti odločitve o tem, ali bo organizacija opredelila svoj ciljni trg
(prirejeno po: Abell, 1980, 17):
široko ali ozko,
diferencirano ali nediferencirano.
Sprejeti mora torej odločitve o obsegu ciljnega trga oziroma širini tržne niše in se
odločiti ali bo specialist ali generalist po posamezni tržni dimenziji (ibid).
V prej opisanem primeru lahko temeljno strategijo marketinga Vinarstva Korošec,
glede na širino tržnega obsega, opredelimo kot strategijo generalista. V kolikor bi se
Vinarstvo Korošec specializiralo za določen tip ciljne skupine (npr. luksuzne
restavracije na ljubljanskem področju), za določen tip vina (npr. sauvignon) ter za
določeno potrebo (npr. vino k izbranim jedem), bi takšno temeljno strategijo
marketinga, glede na širino tržnega obsega, lahko opredili kot strategijo specialista.
Očitno je, da pojem »specializacija« za organizacijo, ki ustvarjalno pristopa
definiranju svojega ciljnega trga, ni omejen le na izdelke, kar običajno zasledimo v
literaturi in zakonodaji.
Seveda pa je potrebno, kot smo že nekajkrat omenili, poleg odločitve o široki ali ozki
opredelitvi ciljnega trga (merilo obsega), sprejeti odločitve, ki se nanašajo na interno
in eksterno diferenciacijo.
Interna diferenciacija je merilo, ki pokaže ali so ciljni trgi neke organizacije med
seboj toliko različni, da zahtevajo (ibid):
različne marketinške mikse (interna diferenciacija), ali
pa je možno uporabiti isti miks marketinga za dva ali več ciljnih trgov (interna agregacija).
46 Primer: Podjetje Sirius iz Kopra proizvaja različne vrste biciklov, s katerimi zadovoljuje
različne potrebe različnih ciljnih skupin (odjemalcev). Podjetje je opredelilo naslednje
ciljne trge:
• bicikli za potrebe profesionalnih ekip v Sloveniji in na Hrvaškem za cestne
dirke,
• bicikli za potrebe profesionalnih ekip v Sloveniji in na Madžarskem za gorske
dirke,
• bicikli za potrebe rekreativcev v Sloveniji za cestne vožnje,
• bicikli za potrebe rekreativcev v Sloveniji za gorske vožnje,
• bicikli za potrebe posameznikov v Sloveniji za mestne nakupovalne vožnje,
• ...
Podjetje Sirius, zaradi različnosti svojih ciljnih trgov, oblikuje njim prilagojene
specifične marketinške mikse. Tem različnim ciljnim skupinam prilagaja, poleg
izdelka, tudi ostale aktivnosti in učinke na področju marketinga: prodajne cene,
kupoprodajne pogoje, načine prodajanja, oglaševanje... Na teh različnih ciljnih trgih
se pojavlja z različnimi znamkami biciklov. V tem primeru se je podjetje odločilo za
interno diferenciacijo.
Interno agregacijo pa bi podjetje uporabilo, če bi iste kombinacije marketinških
aktivnosti in učinkov (miksi), usmerjalo na: profesionalne ekipe za cestne in gorske
dirke, na rekreativce in posameznike-nakupovalce.
Eksterna diferenciacija nam pove ali se izbran ciljni trg organizacije (ibid):
razlikuje od izbranega ciljnega trga njenih konkurentov (diferenciacija glede na konkurente) ali
pa je ciljni trg podoben tistemu, ki ga imajo tudi konkurenčne organizacije
(imitacija konkurentov).
47 Gre torej za merilo v okviru katerega ugotavljamo stopnjo neposrednosti konkuriranja
ter stopnjo neposrednosti konkuriranja.
Primer: Podjetje Sirius iz Kopra je pri opredelitvi svojega ciljnega trga "biciklov za potrebe
posameznikov v Sloveniji za mestne nakupovalne vožnje" uporabilo eksterno diferenciacijo glede na konkurente. Na tem ciljnem trgu v času, ko se je podjetje
Sirius odločilo zanj, konkurenti še niso bili prisotni in je predstavljal manifestno tržno
nišo.
Pri opredeljevanju ostalih ciljnih trgov (bicikli za potrebe profesionalnih ekip v Sloveniji
in na Hrvaškem za cestne dirke, bicikli za potrebe profesionalnih ekip v Sloveniji in na
Madžarskem za gorske dirke, bicikli za potrebe rekreativcev v Sloveniji za cestne
vožnje, bicikli za potrebe rekreativcev v Sloveniji za gorske vožnje) pa je Sirius
uporabil imitacijo konkurentov, saj so na njih konkurenti že delovali.
11.2.2.2 Oblikovanje strateških ciljev marketinga
V tej stopnji določamo strateške cilje marketinga za organizacijo kot celoto ali
posamezne dele (npr. strateške poslovne enote, ciljne trge). Ključni kriterij za to, ali je
kak cilj za organizacijo strateškega pomena, je njegova usodnost za preživetje in
razvoj organizacije.
Iz ene izmed Kotlerjevih opredelitev18, da »…je marketing zavestno (!) ustvarjanje
želene reakcije ciljne skupine…), je jasno razvidno, da je marketing (kot proces) ciljno
naravnan. Brez takšne ciljne naravnanosti grozi organizaciji, da strategija celotne
organizacije in temeljna strategija marketinga degenerirata na »mečkanje« (angl.
muddling through) (Raffée 1984, 67). 18 Več o tem v poglavju 3 Opredeljevanje marketinga.
48
Strateške cilje marketinga je možno izraziti kot:
bodoče aktivnosti (prodaja določenega izdelka določeni ciljni skupini, nabava pri
določeni ciljni skupini, prodaja na določenem geografskem območju ipd.),
želena stanja (vrednostni in količinski obseg prodaje, splošni in relativni tržni
deleži stopnja poznavanja /zavedanje in image/ znamke izdelka, stopnja
Mnogi avtorji so trdno prepričani, da morajo biti cilji merljivi in dosegljivi (»zaprti«),
sicer niso koristni in uporabljivi.
Z raziskavami je bilo ugotovljeno, da je malo dokazov za to, da formalno postavljeni cilji opravljajo osrednjo vlogo v procesih strateškega odločanja. Najmočnejši vpliv na
strateško odločanje v organizaciji (tudi na področju marketinga) imajo dejanski cilji, vrednote in pričakovanja prevladujočih koalicij oziroma interesnih skupin (Johnson in
Scholes, 1984, 38).
Tudi pri strateških ciljih marketinga je potrebno upoštevati: Ciljni objekt (Na kaj se cilj nanaša?)
Primeri: izdelčna skupina X, odjemalci v starosti 20 do 30 let v Podravju, veriga
supermarketov v Sloveniji...
Merilo cilja (Kako meriti realizacijo cilja?)
Primeri: vrednostna in količinska prodaja izdelčne skupine X, stopnja zadovoljstva
odjemalcev v starosti 20 do 30 let v Podravju, image verige supermarketov v
Sloveniji...
Vrednost cilja (Kako visoko je cilj zastavljen? Katera raven zahtevnosti je
izbrana?)
49
Primeri: prodaja 10.000 kosov izdelčne skupine X v vrednosti 20 mio SIT, stopnja
zadovoljstva odjemalcev v starosti 20 do 30 let v Podravju s poprečno ocena nad
4 na Likertovi lestvici ocenjevanja od 1-7 (1=min, 7=max), image verige
supermarketov v Sloveniji mora biti boljši od imageov treh najpomembnejših
konkurentov pri 3 ključnih skupinah atributov /značilnosti prodajnega osebja,
asortiment, urejenost prodajalne in okolja...
Časovno dimenzijo (Kdaj naj bi cilj dosegli?)
Primeri: vse omenjene značilnosti ciljev se nanašajo na poslovno leto X.
Izraz »strategija« spada med zelo uporabljene izraze na področjih vojaških,
poslovnih, organizacijskih, ekonomskih, bioloških in drugih ved. Na področju
poslovnih ved je izraz pridobil na pomenu v zadnjih desetletjih z razvojem strateškega
managementa. Prav zaradi raznolikosti področij, na katerih se izraz strategija
uporablja, prihaja do tega, da ni uporabljen enoznačno, torej le z enim pomenom. Ta
večpomenskost se pojavlja tudi znotraj posameznih ved, kar povzroča še dodatne
nejasnosti oziroma povečuje možnosti nesporazumov.
Strategijo je možno opredeljevati iz različnih zornih kotov (Mintzberg 1987):
• Strategija kot načrt je zavestno nameravana smer aktivnosti, z namenom
soočanja z danim položajem.
• Strategija kot zamisel vsebuje manever za 'prelisičenje' nasprotnika.
• Strategija kot vzorec aktivnosti, ki se sčasoma in nenameravano pojavljajo.
• Strategija kot pozicija vsebuje način povezovanja organizacije z njenim
konkurenčnim okoljem.
19 Besedilo tega podpoglavja je povzeto po: Gabrijan (1997, 43-53).
50
• Strategija kot perspektiva vsebuje način, na katerega vidijo managerji
organizacije sebe in svet okrog sebe.
Menimo, da je za dobro oblikovanje in udejanjanje katerekoli strategije koristno
poznavanje generičnih alternativ strategij in njihovih izvedenk.
11.2.2.3 a) Opredelitev generičnih in temeljnih strategij marketinga
V besedilu uporabljamo izraz »temeljna strategija marketinga«, ki vsebuje temeljne
(usodne) odločitve in vzorce vedenja na področju marketinga (menjalnih procesov), s
katerimi si organizacija ustvarja svojo bodočnost ter z njimi skuša udejaniti svoje tržne
oziroma marketinške cilje.
Strategija marketinga mora omogočati doseganje maksimalnega pozitivnega
razlikovanja organizacije, njenih izdelkov, poslovnih enot itd. glede na konkurente pri
zadovoljevanju potreb ciljnih skupin (Jain 1990, 26).
Imamo torej nenehen in soodvisen odnos med ciljnimi skupinami, organizacijo in
konkurenti. Bistvo uspešne strategije marketinga je: »bodi boljši od konkurentov v
odnosu do ciljnih skupin«.
Pri obravnavanju temeljnih strategij marketinga je koristno upoštevati Hendersonove
misli, ko pravi, da je osnovno načelo dobre strategije enostavno: »Koncentriraj svoje
prednosti tam, kjer ima konkurent relativno največ pomanjkljivosti« (Henderson 1979:
9).
Temeljne strategije marketinga bi naj izpolnjevale naslednje zahteve (Fronhoff, 1986,
92-96):
51 Vsebujejo naj načine doseganja konkurenčnih prednosti (npr. z obdelavo tržne
vrzeli ali z izzivanjem konkurenta).
Naj bodo v teku časa konsistentne in zastavljene tako, da omogočajo
predvidevanja (vsebujejo naj tudi časovna zaporedja doseganja subciljev).
Njihov objekt niso posamezni deli asortimenta, temveč posamezne strateške
poslovne enote, ciljni trgi, izdelčno-tržne kombinacije ali celoten asortiment.
Na posamezne izdelke oziroma izdelčne skupine se nanašajo instrumentalne strategije marketinga (npr. strategije cen), ki sooblikujejo celoto, ki jo običajno
imenujemo marketing miks (Walther 1988, 58).
Uspešnost organizacije ni le funkcija tega, kako dobro je formulirana strategija,
temveč je v veliki meri odvisna od tega ali organizacija izbrano strategijo tudi udejanja
in kako dobro jo udejanja (Herbert in Deresky 1987, 135).
Na osnovi empiričnih raziskav različni tipov organizacij sta Mintzberg in Waters
(1985) prišla do sklepa, da je zelo koristno razlikovati med načrtovanimi,
premišljenimi, nerealiziranimi, realiziranimi in nenačrtovanimi strategijami. Takšno
razlikovanje med strategijami je uporabno tudi na področju marketinga, saj bi
marsikatera organizacija ugotovila, da je sicer načrtovala elegantne strategije
marketinga, ki jih ni udejanila, ter na drugi strani, da je uresničila nekatere parcialne
odločitve, ki so se kasneje pokazale kot nenačrtovana strategija marketinga, ki pa je
morda celo zelo uspešna.
Pomemben vidik temeljnih strategij marketinga je, da ni možno postaviti splošno
veljavne »pravilne« recepte, ki bi vsebovali navodila o tem, katera temeljna strategija
marketinga je najprimernejša v določeni situaciji. Menimo, da je možno podati le
osnovna napotila o uporabljivih strategijah v določenih tržnih situacijah, kar pa je bolj
izhodišče za razmišljanja o oblikovanju temeljnih strategij marketinga v konkretnih
organizacijah.
52 Enako kot na vseh področjih življenja, velja tudi za organizacije, da imajo za svoje
preživetje običajno na razpolago več možnih poti oziroma načinov preživetja -
strategij. V teoriji, ki je nastajala po deskriptivni metodi in torej temelji na empirično
ugotovljenih dejstvih in ne zgolj na miselnih konstruktih avtorjev, najdemo različne
tipe (temeljnih) strategij marketinga in njihovih razvrščanj, ki se med seboj razlikujejo
glede na kriterije klasificiranja.
11.2.2.3 b) Klasifikacija strategij marketinga
Ne obstaja splošno sprejeta klasifikacija strategij marketinga. Nekateri uvrščajo med
temeljne strategije marketinga tudi strategije, ki jih drugi avtorji uvrščajo med
generične strategije poslovnih področij (angl. business strategy) ali med strategije
rasti (razvoja).
Izhodišče za izbiranje in tudi klasificiranju temeljnih strategij marketinga so strategije razvoja celotne organizacije, pri katerih je pomembno razlikovati dva vidika
(Johnson in Scholes 1984, 169):
alternativne smeri, v katere se lahko razvija organizacija (slika 11-4),
alternativni načini (metode), s katerimi lahko organizacija doseže izbrano smer
razvoja:
o lasten razvoj,
o akvizicija,
o sovlaganja.
53 Slika 11-4: Model smeri strategij razvoja organizacije (prirejeno po: Johnson in Scholes, 1984, 169)
izdelki ciljne skupine
sedanji
Novi
sedanje
(1) opustitev konsolidacija prodiranje na
obstoječem trgu
(2) razvijanje novih
izdelkov
nove
(3) pridobivanje novih
ciljnih skupin
(4) diverzifikacija
- povezana - nepovezana
Organizacija, ki je izbrala strategijo razvoja za strateško poslovno enoto, mora
sprejeti odločitve o temeljnih strategijah marketinga, ki jih bo uporabljala za uspešno
delovanje svojih poslovnih enot. Ker v ustrezni literaturi ni celovite in splošno sprejete
klasifikacije niti temeljnih, kaj šele generičnih, strategij marketinga, smo izdelali
poskusno klasifikacijsko shemo (tipologijo) temeljnih strategij marketinga. Kot osnovo
smo uporabili dela avtorjev na področju vede marketinga, ki navajajo različne
klasifikacije temeljnih strategij marketinga (Becker 1983; Duroe in Sandstroem 1986;
odhajanje odjemalcev h konkurentom; tudi ta strategija ima različne
pojavne oblike;
strategije tržnega stimuliranja
- preferenčna strategija (strategija znamk) - organizacija uporablja
necenovna konkurenčna orožja (zanesljivost kontaktnega osebja,
garancije, globina asortimenta...), in skuša dosegati ugoden image svojih
znamk;
- strategija cene-količina (diskontna strategija) - organizacija uporablja
predvsem obliko cenovnega konkuriranja (majhen profit po enoti izdelka -
velike količine);
Poleg navedenih in zgolj definicijsko pojasnjenih temeljnih strategij marketinga ima
vsaka organizacija na voljo še široko in globoko paleto instrumentalnih strategij marketinga, ki se nanašajo na uporabo sestavin marketing miksa. Gre za strategije
na področju izdelkov, marketinškega komuniciranja in distribucije.
56
11.2.2.3 c) Kombiniranje strategij marketinga
Obstaja več nevarnosti, če se organizacija odloči le za eno izmed razpoložljivih
strategij marketinga v njeni »čisti« obliki in zanemari oziroma ne sprejme odločitev
glede ostalih alternativ. V takem primeru namreč organizacija daje preveč poudarka
eni sestavini marketinga (npr. ceneni in podpovprečni izdelki za en segment
odjemalcev). Rezultati empiričnih raziskav namreč kažejo, da celo najuspešnejša
strategija, ki jo uporablja organizacija v njeni »čisti« pojavni obliki, postane sčasoma
»cokla« in sicer zaradi zmanjšanja fleksibilnosti organizacije in povečanja občutljivosti
(ranljivosti) na imitiranje s strani konkurentov (Miller 1992).
Prva nevarnost je v tem, da izključno zasledovanje ene izmed strategij marketing
izrazito zoži manevrski prostor organizacije oziroma njeno vizijo ter ogrozi njeno
fleksibilnost. Organizacija postane občutljiva na eno ključno napako ali zamudo
priložnosti, saj se ne more pravočasno prilagoditi spremembam v okolju ali znotraj
nje.
Druga nevarnost prevelike strateške specializiranosti je, da lahko konkurenti
organizacijo relativno enostavno posnemajo (imitirajo). S tem pa prej uspešna
strategija izgubi na »ostrini«.
Zagovarjamo stališče, da si naj organizacija izdela celovit pregled razpoložljivih
strategij, spoznava njihovo primernost, konsistentnost in uresničljivost ter izbere
ustrezno kombinacijo strategij marketinga. Šele ta kombinacija je strategija marketinga organizacije.
57
11.2.2.4 Strateško pozicioniranje20
Strateško pozicioniranje organizacije je proces, v katerem strategi določajo položaj
(image) organizacije, ki naj bi ga imela v mislih javnosti v primerjavi z drugimi
organizacijami. Strateško pozicioniranje ne zajema določanje vseh podrobnosti
ciljnega (načrtovanega) imagea, ki si bi ga naj javnost ustvarila o neki organizaciji.
V procesu strateškega pozicioniranja organizacije strategi opredelijo zlasti osnovne
značilnosti ciljnega imagea organizacije, torej tiste značilnosti (dimenzije), ki so
pomembne iz vidika posameznih segmentov javnosti. Oblikujejo torej koncept ciljnega imagea organizacije.
Image je celotna podoba, ki si v jo v sebi neka oseba (dajalec imagea) ustvari o
nekem objektu (nosilec imagea), s katerim se sooči na kakršenkoli način.
Dajalci imagea so lahko: odjemalci, dobavitelji, lastni zaposleni, predstavniki drugih
segmentov okolja...
Nosilci imagea so lahko: osebe, podjetja, zavodi, klubi..., izdelki, prodajalne, kraji,
države...
Image vsebuje prepričanja, vrednote, stališča, stereotipe in vtise, ki jih ima nekdo o
nekem objektu. Koncept (pojem, vsebino) imagea moramo razlikovati od stališč,
stereotipov, mnenj, good/badwilla, saj je image mnogo bolj kompleksen, niansiran,
nezaveden in čustveno obarvan.
Organizacija se mora zavedati, da komunicira z mnogimi segmenti javnosti, ki si o
njej oblikujejo svojstvene imagee. Vsak od segmentov javnosti gleda na neko
20 Besedilo tega podpoglavja je povzeto po: Gabrijan (1997).
58 organizacijo iz svojega zornega kota in si s tem oblikuje o tej organizaciji svoj
specifičen image, ki vpliva na njegov odnos do te organizacije.
Image ni statična postavka, temveč ima svoj razvoj in prehaja razvojne stopnje (npr.
od dinamične faze nastajanja do relativno »stereotipne« stabilnosti). Image ima sicer
značilnosti trajnosti in stabilnosti, vendar je možno nanj vplivati.
Vsekakor je mnogo bolje, da ima organizacija že pri vstopu v novo okolje (npr. trg)
izdelan koncept svojega ciljnega (načrtovanega) imagea. V tem primeru bodo vse
aktivnosti in učinki, s katerimi organizacija sooblikuje svoj image pri zanjo pomembnih
segmentih, ciljno naravnane in bodo prispevale k nastajanju:
ugodnega,
jasnega in
primernega
imagea organizacije.
Sčasoma pa postaja image organizacije vse bolj toga postavka v glavah javnosti, dobi
torej značaj stereotipa, ki ga je silno težko (drago) spremeniti na bolje (Gabrijan 1996
171).
Na razvitih trgih se ljudje srečujejo z organizacijami, ki so si podobne po imenih,
dejavnostih, izdelkih, vizualnih konstantah... Pomen imagea pri orientaciji odjemalcev
na trgu narašča z večanjem števila neposrednih konkurentov in še zlasti z večanjem
števila istovrstnih izdelkov ter z zmanjševanjem objektivnih razlik med njimi. Z imagei,
ki si jih ljudje ustvarjajo v svojih mislih, postajajo organizacije in njihovi izdelki boljše
ali slabše ter različno pozicionirani.
Nikakor ni zadosti, če organizacija (nosilec imagea) posveti pozornost le svoji vizualni
podobi, temveč mora usklajevati vse aktivnosti in sredstva (oblikovalci imagea), s
katerimi se predstavlja okolju (dajalcem imagea).
59 Image organizacije je projekcija identitete organizacije v misli ciljnih skupin. Identiteto organizacije sestavljajo (Birkigt in Stadler 1986):
osebnost organizacije (zgodovina in sedanjost glede njenih človeških in drugih
Za doseganje navedenih učinkov organizacija uporablja resurse24: • otipljivo in neotipljivo premoženje ter
• sposobnosti.
Na osnovi teorije o prednostih resursov (angl. resource-advantage), ki jo razvija Hunt,
je primarni cilj organizacije je njeno superiorno finančno delovanje (Hunt in Arnett
2003, 8). Superiorno finančno delovanje omogoča organizaciji zasledovanje ostalih
ciljev, kot so: prispevanje k splošnim družbenim ciljem, izboljšanje imagea pri ciljnih
skupinah, dvigovanje stopenj zadovoljstva in lojalnosti ciljnih skupin...
Zaradi tega razmerja med učinki in uporabljenimi resursi pretežno izražamo v
finančnih kazalcih.
24 Več o resursih v poglavju 1 Razvoj osnovnih načinov zadovoljevanja potreb.
73 Taktični in operativni cilji marketinga morajo biti oblikovani tako, da organizaciji:
• omogočajo optimalno izkoriščanje njenih prednosti in priložnosti v njenem
okolju,
• odpravljajo, zmanjšujejo ali nevtralizirajo njene slabosti in nevarnosti v njenem
okolju.
12.1.3.3 Konkretiziranje marketinških spletov
Za udejanjanje taktično-operativnih ciljev marketinga je treba oblikovati konkretne
marketinške splete za posamezne ciljne trge.
Spomnimo naj, da je marketinški splet kombinacija aktivnosti marketinga in njihovih
učinkov, s katerimi deluje organizacija na izbrane ciljne trge (Gabrijan in Snoj 1986,
149). Med sestavine marketinškega spleta prištevamo aktivnosti in učinke marketinškega značaja na področjih:
izdelka (asortimenta),
komuniciranja in
priskrbe ter razpečave (distribucije).
Seveda vsebuje vsaka izmed navedenih sestavin podsestavine, te pa je prav tako
možno kombinirati. V takem primeru lahko govorimo o:
• spletu izdelka,
• spletu marketinškega komuniciranja,
• spletu priskrbe ter razpečave.
Sestavine spleta izdelka so:
design izdelka,
embalaža,
znamka izdelka,
74
vrednost izdelka,
kakovost izdelka,
image izdelka in
asortiment.
Sestavine spleta marketinškega komuniciranja so:
oglaševanje na nabavnem oziroma prodajnem področju,
osebno (neposredno, direktno) nabavljanje oziroma prodajanje,
pospeševanje nabave oziroma prodaje in
odnosi z javnostjo.
Sestavine spleta marketinških poti so:
priskrba izdelkov in razpečava (distribucija) izdelkov.
Vsaka izmed sestavin, navedenih v posemeznem spletu, ponuja različne alternative.
Spleti na nižjih ravneh sestavljenosti še povečujejo število možnih kombinacij
sestavin.
Sestavine marketinškega spleta imajo značaj nadzorljivih spremenljivk, saj v
organizaciji odločajo o njihovi:
vrsti,
vsebini,
intenzivnosti,
pogostnosti,
časovni in
prostorski uporabi.
Glede na različna možna gibanja v okolju in v organizaciji je koristno pripraviti več
alternativnih marketinških spletov. S tem je omogočeno pravočasno učinkovito
75 delovanje in reagiranje na spremembe z izbiro najustreznejšega marketinškega
spleta za posamezen ciljni trg.
Pri izbiri najustreznejšega marketinškega spleta je dobro upoštevati razmerja med
potrebnimi resursi (vložki) in pričakovanimi učinki.
Za udejanjanje marketinškega spleta je treba opredeliti naslednje sestavine (sliki
12-2 in 12-3):
resurse, ki so potrebni za izvajanje,
postopke izvajanja aktivnosti, opredeljene s časovnimi roki,
odgovornosti, pristojnosti in naloge izvajalcev,
načine komuniciranja med sodelujočimi,
nadzor izvajanja in načine intervencije pri odstopanjih od načrtovanega,
...
Slika 12-2: Struktura taktično-operativnega načrta marketinga
Taktično-operativni načrt marketinga
Taktični in operativni cilji za
ciljni trg A
Taktični in operativni cilji za
ciljni trg B
Taktični in operativni cilji za
ciljni trg C
Alternativni marketinški
splet 1
Alternativni marketinški
splet 2
Izbrani
marketinški splet
76 Slika 12-3: Sestavine izbranega marketinškega spleta
splet izdelka
splet marketinškega komuniciranja
splet marketinških
poti
Sestavine udejanjanja marketinškega spleta: resursi, ki so potrebni za izvajanje,
postopki izvajanja aktivnosti, opredeljeni s časovnimi roki,
odgovornosti, pristojnosti in naloge izvajalcev,
načini komuniciranja med sodelujočimi,
nadzor izvajanja in načini intervencije pri odstopanjih od načrtovanega
...
77 12.2 Sestavine marketinškega spleta
Med sestavine marketinškega spleta sodijo aktivnosti oziroma učinki marketinškega značaja na področjih25:
izdelka,
komuniciranja in
priskrbe ter razpečave.
12.2.1 Izdelek
Koncept izdelka je v marketingu možno obravnavati v širšem in ožjem pomenu
besede. Ločnice med izdelkom v širšem in ožjem pomenu besede ni možno jasno,
enostavno in dokončno potegniti. Lahko pa navedemo naslednje osnovne vidike obeh
pomenov izdelka:
Izdelek v širšem pomenu sestavlja vse, kar odjemalec zaznava kot uporabno
vrednost v zvezi z določenim objektom menjave, ki ga želi pridobiti in uporabljati.
Ljudje namreč delujemo v stvarnem in simbolnem26 svetu, pri čemer se
posamezniki razlikujejo v:
o sposobnostih zaznavanja stvarnih in simbolnih značilnosti objektov menjave in
o pripisovanju pomena stvarnim in simboličnim značilnosti objektov menjave.
Takšen, širši pogled, upošteva izdelek v povezavi z vsebinskim okvirom, v
katerem je ta izdelek ponujen. Celota je pri človeškem zaznavanju torej več le kot
vsota njenih posameznih delov, kar je v skladu s psihologijo celote (gestalt 25 O marketinškem spletu pišemo tudi v podpoglavjih 11.2.2.5 Določanje osnov marketinškega spleta in 12.1.3.3 Razvijanje akcijskih programov.
26 Stvaren se nanaša na stvari, na stvarnost samo brez osebnih, čustvenih primesi (Slovar slovenskega knjižnega jezika 1995, 1329). Simbolen je nanašajoč se na simbol. Simbol je predmet, lik, ki izraža, predstavlja določen abstrakten pojem; znak, znamenje (Slovar slovenskega knjižnega jezika 1995, 1219)
78
psihologijo). Razumljivo je, da tržno naravnane organizacije-ponudniki izdelkov
tak pogled upoštevajo.
Večina avtorjev v marketinški literaturi obravnava (verjetno zaradi poenostavljanja
in večje razumljivosti) izdelek v ožjem pomenu. Tak izdelek je skupek, ki
običajno zajema naslednje sestavine:
o design,
o embalažo in
o znamko izdelka.
V našem besedilu obravnavamo kot izdelek v ožjem smislu besede design izdelka27.
Primer izdelka v širšem pomenu besede:
Organizacija-ponudnik osebnega avtomobila znamke X, ki je tržno naravnana, ponuja
odjemalcem kot skladno celoto koristi poleg stvarnih značilnosti avtomobila
(nominalna cena, kW, navor, pospeški, ABS, servo volan, pogonu na štiri kolesa...)
tudi simboliko designa avtomobila, oglasov v zvezi s tem avtomobilom, znamke
avtomobila in proizvajalca, prodajnega salona, v katerem si odjemalci ogledujejo ta
avtomobil, urejene, prijazne in zanesljive prodajalce... Ta ponudnik se namreč
zaveda, da vsi navedeni in po psihologiji celote tudi drugi dejavniki vplivajo na
nakupno odločanje odjemalcev.
Primer izdelka v ožjem pomenu besede:
Organizacija-ponudnik osebnega avtomobila znamke Y, ki ni tržno naravnana, ponuja
odjemalcem tega osebnega avtomobila predvsem stvarne značilnosti avtomobila:
moč v kW, navor, pospeške, ABS, servo volan, pogon na štiri kolesa... Ta
organizacija se ne zaveda pomena delovanja simboličnih vidikov designa avtomobila,
oglasov, znamke avtomobila in proizvajalca, prodajnega salona, pojavnosti in nastopa
27 O designu pišemo v podpoglavju 12.2.1.4a) Design izdelka.
79 prodajalca... Obstaja pa tudi možnost, da svoje marketinške aktivnosti ciljno usmerja
na segment odjemalcev, ki zaznavajo izdelke izrazito objektivizirano-racionalno.
V našem besedilu se lotevamo izdelkov z uporabo obeh vidikov.
12.2.1.1 Opredelitev izdelkov
Pojav je nekaj, kar se kaže in je čutno zaznavno. Izraža obstajanje nečesa (Slovar
slovenskega knjižnega jezika. 1995, 888). Menimo, da ima v vesolju vsak pojav svoj
namen oziroma svoje poslanstvo.
Med pojave sodijo bitja, stvari in procesi. Te izraze v našem besedilu uporabljamo v
naslednjih pomenih:
bitje (človek, žival, rastlina) je nekaj, kar že obstaja in živi,
stvar (predmet, snov, material) je nekaj, kar že obstaja in ne živi,
proces (dejanje, aktivnost, funkcija) je nekaj, kar se dogaja in s tem nastaja.
Pri proučevanju teh pojavov moramo upoštevati, da:
so bitja in stvari rezultati procesov; bitja in stvari opravljajo (izvajajo) procese, da dosegajo svoj namen; procesi ne morejo potekati brez sodelovanja bitij ali stvari.
V skladu s povedanim so tudi izdelki pojavi. Z vidika interakcije s človekom so izdelki
nenehno se spreminjajoče in soodvisne celote sestavin in jih je treba obravnavati
dinamično in celovito.
Izraz izdelek uporabljamo v tem besedilu kot splošni izraz, ki zajema katerekoli izide
človeškega dela v pojavnih oblikah bitij, stvari, procesov ali njihovih kombinacij. Tako
pojmovane izdelke lahko razlikujemo glede na naslednje temeljne kriterije:
80
človeško zmožnost zaznave s čuti (z vidom, z vonjem, z otipom, z okusom, s
sluhom);
njihovo vsebnost (različni materiali in procesi, različne stvarne in simbolične
vrednosti);
njihovo sestavljenost (različne ravni strukture od enostavne do komplicirane).
12.2.1.1 a) Marketinški vidik28 obravnavanja izdelka
Kot smo že večkrat poudarili, uporabljamo v tem besedilu marketinški vidik obravnavanja izdelka. Zato obravnavamo le tiste izdelke, ki:
so kot rezultati človeškega dela namenjeni menjavi in
opravljajo pri tem neko poslanstvo.
Z izdelki udeleženci v menjavi (dobavitelji in odjemalci) zadovoljujejo potrebe ter
hotenja, torej rešujejo svoje probleme oziroma dosegajo svoje cilje. Očitno je smisel (namen, poslanstvo) izdelkov zadovoljevanje potreb udeležencev v menjavi.
Takšen pogled na izdelek se ujema z mnenjem, ki ga zastopa Middleton (1983; povz.
Po Buttle, 1986, 8), ki pravi, da izdelki (angl. products) zajemajo vse(!), kar je
ponujeno v menjavo. Hill in O'Sullivan (1996, 143) pa v podobnem smislu pravita, da
"izdelek (na prodajnem trgu, op.p.) obsega vse(!), kar lahko ponudniki ponujajo
kupcem v menjalnem procesu"29.
Glede na temeljne kriterije razlikovanja med izdelki (človeško zmožnost zaznave s
čutili, njihovo vsebnost, sestavljenost ipd.) je treba poudariti, da Glede na temeljne
28 Marketinški vidik obravnavanja pojavov upošteva menjalne procese, udeležence v menjavi, zadovoljevanje potreb, objekte menjave, koristi (uporabne vrednosti) in ceno (stroške) v menjavi.
29 Glej začetek poglavja 12.2.1 Izdelek.
81 kriterije razlikovanja med izdelki (človeško zmožnost zaznave s čutili, njihovo
vsebnost, sestavljenost ipd.) je treba poudariti, da so izdelki v menjalnih procesih
ljudi (organizacij) kakršnekoli kombinacije (celote, spleti): bitij in stvari, njihovega delovanja (aktivnosti, procesov) in rezultatov tega delovanja.
To opredelitev lahko imenujemo marketinška delovna opredelitev izdelka.
Očitni primeri izdelkov kot celot bitij in stvari, njihovega delovanja ter rezultatov tega
delovanja, so:
stanovanjska hiša, ki je celota sestavin: gradbenih in drugih materialov, lokacije
hiše, projektantov, zidarjev, mizarjev, ključavničarjev, vodij gradbišča ipd. ter
njihovega delovanja in izidov tega delovanja;
računalniški sistem vodenja zalog, ki je celota sestavin: strojne in programske
opreme, prostorov, v katerih se oprema nahaja, računalniških strokovnjakov in
podobnega ter njihovega delovanja in izidov tega delovanja;
izdelava in vgradnja zobne proteze, ki je celota sestavin: materiala, potrebnega za
izdelavo zobne proteze, injekcije proti bolečinam, aparature, zobozdravnika,
zobotehnikov, asistentke, administratorke in drugega ter njihovega delovanja in
izidov tega delovanja.
Manj očitni primeri izdelkov kot celot bitij in stvari, njihovega delovanja ter rezultatov
tega delovanja, so:
zaboj piva, kupljen v diskontni prodajalni;
strokovna knjiga, kupljena preko interneta;
avtomatsko (vnaprej posnete) posredovane informacije o snežnih razmerah na
Pohorju, ki jih je telefonski naročnik pridobil preko Telekoma, ki mu jo le-ta
zaračuna v mesečni fakturi;
priključek na komunalni vodovod, ki ga odjemalec plača v treh obrokih;
nasvet psihiatra, ki ga njegova stranka (odjemalec) plača;
82 pasji mladič, ki ga novi lastnik kupi od prijatelja brez kakršnekoli dodane stvari
(brez rodovnika, brez pasu, brez ovratnice in podobnega);
kupljena sadika paradižnika (rastlina pojmovana kot bitje! op.p.) brez kakršnihkoli
dodanih stvari;
izdaja gotovine na bankomatu, kar banka svojemu komitentu (odjemalcu)
zaračuna v okviru svoje provizije,
most, cesta, ki ju državljani uporabljajo in so s svojimi plačili davkov, prispevkov
ipd. omogočili njuno gradnjo in vzdrževanje.
Pri navedenih primerih izdelkov se na prvi pogled dozdeva, da so ti izdelki v čisti
pojavni obliki bitij ali stvari. Vendar temu ni tako, če zadevo pogledamo celovito glede
na že omenjene kriterije razlikovanja med izdelki (zmožnost zaznave, vsebnost,
sestavljenost).
Odjemalec namreč ne zaznava in interpretira izdelka oziroma njegovih sestavin
ločeno po delih in ločeno od okolja oziroma okoliščin, v katerih se z izdelkom v
menjalnem procesu sooča30. V primeru nasveta psihiatra se odjemalec sooča tudi s:
prostorom, v katerem psihiater deluje, lokacijo zgradbe, telefoni, preprogo, kavčem,
mizo, stoli, naravnim okoljem, psihiatrovo administratorko, z drugimi ljudmi v
čakalnici…, ki kot sestavine izdelka-nasveta psihiatra nedvomno in pogosto celo
odločilno delujejo nanj.
Očitno je z marketinškega vidika nesmiselno vleči ostre ločnice med "izdelkom v
ožjem pomenu besede" in vsakokratnim okoljem, v katerem se v menjalnih procesih
(tudi pri uporabi!) s tem izdelkom sooča odjemalec. Za izvajalca marketinga je torej
smiselno "razširjati" izdelek z načrtnim managementom vtisov (angl. impression
management31) oz. managementom imageov32. 30 S tem v zvezi je znan koncept "servicescape", ki ga je uveljavila avtorica Bitner 1992.
31 Več o tem: Swartz in Iacobucci (eds.) 2000, 51-67.
32 Več o tem podpoglavju 11.2.2.4 Strateško pozicioniranje in v Gabrijan 1981.
83
Dobavitelji izdelkov imajo neomejene možnosti kombiniranja sestavin izdelkov, ki
so jih odjemalci sposobni različno zaznavati s čutili ter imajo različno vsebnost in
različne stopnje sestavljenosti.
V teh primerih nismo izrecno izpostavili izdelkov, ki jih želijo pridobiti tisti udeleženci v
menjalnih procesih, ki so dobavitelji obravnavanih izdelkov.33 Odjemalce pa smo
zaradi poenostavljanja obravnavali zlasti v vlogi kupcev.
Ob tem naj ponovno spomnimo na upoštevanje JIN-JANG principa menjave, po
katerem se vsak udeleženec v menjavi sočasno nahaja v obeh vlogah: v vlogi
dobavitelja (=ponudnika, prodajalca, proizvajalca) in v vlogi odjemalca
(=povpraševalca, kupca, uporabnika).34
Na primer maserka ponuja (dobavlja, prodaja) masažo in hkrati povprašuje (nabavlja,
kupuje) po denarju ali drugih oblikah protivrednosti, s katerimi razpolaga njen
odjemalec, ki potrebuje masažo in jo je tudi pripravljen z eno izmed oblik
protivrednosti (denar ali drug izdelek) tudi plačati.
12.2.1.1 b) Povečevanje sestavljenosti (kompleksnosti) izdelkov
Izdelki kot celote in njihove posamezne sestavine imajo lastnosti (značilnosti) in izvajajo procese (funkcije), ki služijo določenemu namenu - dajejo koristi (uporabne vrednosti) za udeležence v menjavi (dobavitelje in odjemalce).
33 Več o tem v podpoglavju 5.2.3.2 a) Identificiranje potreb dobaviteljev.
34 Več o tem v podpoglavju 4.1 Enostavni sistem menjave izdelkov.
84 Zaradi težnje po tržni uspešnosti svojih izdelkov jim ponudniki dodajajo vse več novih
sestavin in s tem povečujejo kompleksnost izdelkov.
Primeri: Izdelek kinopredstava je iz vidika obiskovalca (odjemalca) prešel razvojno pot od
izdelka, ki je vseboval: nakup karte pri linici v določenem času, biljeterko,
kinodvorano, lesene sedeže v njej, platno, projekcijo nemega filma, pianista, ki je
skrbel za glasbeno podlago, luči in druge obiskovalce, do izdelka multikino z mnogimi
raznovrstnimi sestavinami: internetno in drugimi oblikami nakupa kart za nenehno
odvijajoče se predstave, klimatiziranimi prostori kavabarov, restavracijami, varstvom
otrok, majhnimi prodajalnami, kinodvoranami z udobnimi nastavljivimi sedeži, s
strežbo hrane in pijače in podobnim.
Kuhinjska sol je izdelek, ki so ga (in mnogi še!) avtorji, obravnavali kot tipičen primer
t.i. homogenega izdelka, ki ga glede na konkurenčne izdelke ni možno in niti ni
smiselno diferencirati. V skladu s takšno miselnostjo so kuhinjsko sol prodajali v eni
različici zrnatosti, okusa, vlažnosti… tako, da jo je prodajalec v klasični prodajalni z
mešanim blagom z leseno lopatko vsipal v enostavno papirno vrečko brez
kakršnihkoli oznak. Danes pa ta izdelek prodajajo v zelo različnih oblikah prodajaln
pod različnimi znamkami v mnogih različicah zrnatosti, okusa, vlažnosti, dodatkov
začimb, mineralov, v različnih embalažanih oblikah, ki omogočajo uporabo soli v
različnih okoliščinah, vsebujejo različne obvezne in neobvezne informacije, sol
ponujajo na različnih degustacijah in podobno.
Strojna oprema pri računalniškem omrežju brez programske opreme, instaliranja,
svetovanja in izobraževanja v razvitih družbah nikakor ne zadostuje za tržno
uspešnost.
85 Z povečevanjem kompleksnosti izdelkov ("razširjanje" izdelkov) organizacije-izvajalci
marketinga izvajajo eksterno diferenciacijo35 svojih izdelkov, kar jim omogoča tržno
uspešnost kljub naraščanju intenzivnosti konkuriranja36.
Enostavnim izdelkom, pri katerih je bila nekoč poudarjena vloga stvarnih sestavin,
organizacije-izvajalci marketinga dodajajo funkcije informiranja, dostavljanja,
možnosti vračila ali zamenjave v primerih kakršnekoli neustreznosti izdelka, popravila
izdelkov, garancije, opravljanja ostalih funkcij za potrebe ciljnih skupin (tehnični
pregled izdelka, kontrola pravilnosti delovanja izdelka, uvajanje v uporabo, montaža
ipd.).
Gre za različne oblike pomoči, ki jih organizacije-izvajalci marketinga v zvezi s svojimi
izdelki ponujajo ciljnim skupinam. Številne od omenjenih aktivnosti morajo ciljne
skupine plačati posebej, a kljub vsemu jih morajo izvajalci marketinga, ki izvajajo
marketing po katerikoli izmed odprtih koncepcij, obravnavati in ponujati kot sestavine
izdelka v širšem pomenu.
Enostavnim izdelkom, pri katerih je bila poudarjena vloga enega ali nekaj bitij (ljudi,
živali in rastlin) kot sestavin izdelkov, pa organizacije-izvajalci marketinga dodajajo
stvarne sestavine. Tako je, na primer, cikel predavanj na šoli bolj uspešen, če šola
poskrbi za opremljenost učilnic z grafoskopi, TV sprejemniki, videorekorderji,
projektorji, računalniki, platni, za skripta, učbenike, CD ROM s primeri izpitnih nalog,
ustrezne sedeže, klopi, razpored v prostoru in podobno.
Številne dodane funkcije izdelka imajo pogosto poudarjen simbolični pomen ter so
ena od osnov strategije diferenciranja imagea izdelka.
35 Več o tem v podpoglavju 11.2.2.1 d) Izbira ciljnega trga.
36 Več o tem Levitt 1980, 1981.
86
12.2.1.1 c) Koristi (uporabne vrednosti) izdelkov
Koristi (uporabne vrednosti) izdelka so njegove sposobnosti zadovoljiti potrebe
udeležencev v menjavi.
Pri marketinškem obravnavanju izdelka so torej bistvene koristi, ki jih udeležencem pri
zadovoljevanju potreb dajejo značilnosti in lastnosti izdelka.
Koristi lahko udeleženec dobi od posameznih sestavin, še pogosteje pa od njihovih
spletov.
Obravnavanje koristi, ki jih dajejo izdelki, lahko temelji na katerikoli klasifikaciji
potreb.37 Koristi, ki jih dajejo izdelki, imajo namreč svoj izvor v potrebah in motivih, kar
je razvidno iz naslednjih primerov:
Oseba x ima potrebo po potešitvi žeje. Ko ta potreba doseže takšno raven
intenzivnosti, da oseba x aktivno išče njeno potešitev, postane motiv (odžejati se). Za
zadovoljitev te potrebe (uresničitev motiva) ima oseba x na voljo različne vrste
izdelkov (sokovi, voda, pivo, sadje…). Ti izdelki imajo za osebo x različne
sposobnosti potešitve žeje - koristi (uporabne vrednosti).
Podjetje y ima potrebo po poudarjanju svoje finančne uspešnosti. Ta potreba
postane za podjetje y motiv, ko prične aktivno iskati možnosti njene zadovoljitve
(uresničitev imagea finančno uspešnega podjetja). Alternativni načini za zadovoljitev
omenjene potrebe (uresničitev motiva) so lahko različni izdelki (sredstva za
ustvarjanje imagea finančno uspešnega podjetja): ugledna in draga zgradba na
gospodarsko pomembni lokaciji, dragi službeni avtomobili, donatorstvo in
sponzoriranje športnih društev, statusne prireditve, sporočila za medije o njegovi
37 Primerjaj podpoglavji 5.1.2.2 a) Potrebe in motivi ter 5.2.3.2 a) Identificiranje potreb dobaviteljev.
87 finančni uspešnosti, aktivno delovanje na borzi…). Ti izdelki imajo za podjetje y
različne sposobnosti doseganja imagea finančno uspešnega podjetja. Te sposobnosti
so koristi (uporabne vrednosti), ki jih podjetje y išče v teh izdelkih.
Koristi, ki jih izdelki dajejo tako dobaviteljem kot tudi odjemalcem, lahko
obravnavamo tudi iz naslednjih vidikov:
čustveno-subjektiviziranega vidika,
razumsko-objektiviziranega vidika.
Čustveno-subjektivizirani vidik obravnavanja izdelkov kot spletov koristi se nanaša
na duševne procese oz. stanja (osnovna čustva, potrebe, motivi, zaznave, vrednote,
stališča, imagei, učenje, osebnost…) udeležencev v menjalnih procesih v zvezi s
spleti koristi (izdelki).
Razumsko-objektivizirani vidik obravnavanja izdelkov kot spletov koristi zadeva
sposobnosti udeležencev v menjalnih procesih, da vključujejo, sprejemajo v zavest in
ugotavljajo vzročne, logične povezave, ki so pogosto natančno merljive (v centimetrih,
v Watih, v kilogramih, v denarnih enotah…).
Za trge, kjer je prisotna intenzivna konkurenčna borba, je značilno, da ponudniki
izdelkov upoštevajo različne možne kombinacije omenjenih vidikov obravnave
izdelkov in omenjenih odnosov.
V takšnih razmerah zagotovo ni smiselno, da ponudnik pri svojem izdelku poudarja
izključno razumsko-objektivizirane značilnosti izdelka. Za ponudnika zobne paste,
ki jo ponuja tako gospodinjstvom kot tudi trgovskim podjetjem, torej ni smiselno, da
poudarja zgolj kemijske sestavine zobne paste, rok trajanja, dimenzije embalaže,
maloprodajno ceno, kupoprodajne pogoje...
Zaradi težnje po preživetju in razvoju v konkurenčnih razmerah, je prisiljen, tako v
odnosu do gospodinjstev kot tudi v odnosu do trgovskega podjetja, poudarjati tudi
88 čustveno-subjektivizirane značilnosti izdelka: znamko izdelka, image znamke,
image sebe kot podjetja, image prodajnega mesta, blišč in belino zob, svežino
zadaha, privlačnost uporabnika te zobne paste… Gre za izrazito simbolične vidike
izdelka.
Razen pri zadovoljevanju potreb, vezanih na golo preživetje (eksistenčne potrebe), je
pri zadovoljevanju vseh drugih potreb prisoten tudi simbolični vidik obravnave
izdelka in ga je torej nesmiselno dosledno ločevati razumsko-objektivizirane in
čustveno-subjektivizirane značilnosti izdelkov38.
V konkurenčnih razmerah mora ponudnik zobne paste tako pri čustvenem kot tudi pri
razumskem vidiku upoštevati tudi odnos kupca-uporabnika do samega sebe
(samopodoba, do internih odnosov v organizaciji, do razvoja in uvajanja novih
izdelkov, odnos do lastnega zdravja, do svoje uspešnosti, odnos do telesa…).
Poleg tega mora ponudnik upoštevati tudi odnos kupca-uporabnika do okolja (do
družinskih članov, prijateljev, znancev…, do narave, do zakonodaje, do tehnološkega
razvoja, do gospodarskih gibanj, do vrednot v okolju...).
V primeru ponudnika zobne paste lahko (ali bolje: mora!) le-ta zbrati informacije o
demografskih in ostalih objektiviziranih značilnostih, psihografskih in vedenjskih
značilnostih odjemalcev ter značilnostih ostalih sestavin mikro in makro okolja ter
ustrezno pozicionirati svojo znamko zobne paste.
Na osnovi proučitve omenjenih značilnosti lahko ponudnik svojo zobno pasto
pozicionira39 z naslednjimi atributi: športnost, dinamičnost, sproščenost, mladostnost,
negovanost, svetovljanstvo, skrb za zdravje, uspešnost v odnosu do drugega spola,
38 Ta pogled je podoben razmišljanju, ki ga imata Houston in Gassenheimer 1992, 34.
39 Glej podpoglavje 11.2.2.4 Strateško pozicioniranje.
89 okoljska primernost embalaže, usklajenost z najzahtevnejšimi pravnimi predpisi,
tehnološka domišljenost proizvodnje…
Pri obravnavanju koristi, ki jih udeleženci pripisujejo izdelkom, je treba upoštevati
naslednja izhodišča:
Med stopnjami koristi istovrstnega ali raznovrstnega izdelka ne obstajajo ostre in
stalne meje, temveč so le-te zadeva individualne presoje in/ali dogovora
(neformalno ali formalno veljavne vrednote, norme, merila, standardi...).
Različni udeleženci lahko uporabljajo ista ali različna merila za zaznavanje in
interpretiranje koristi istega izdelka v isti ali različni situaciji (času, prostoru…).
Isti udeleženec lahko uporablja pri zaznavanju in interpretiranju koristi istega
izdelka ista ali različna merila v različnih situacijah (času, prostoru…).
Podobna izhodišča veljajo tudi za zaznavanje in interpretiranje koristi ne samo
istovrstnih temveč tudi raznovrstnih izdelkov.
Poglejmo zgornja izhodišča s pomočjo primerov:
Primer za odjemalca-gospodinjstvo oziroma člana gospodinjstva:
Izdelek: tableta proti bolečinam
Pri tovrstnih izdelkih so sestavine in njihove značilnosti natančno določene z
recepturami, ki jih proizvajalec registrira sočasno z znamko izdelka. Tovrstne
informacije so osnova odjemalcem za razumsko-objektivizirano zaznavanje in
interpretiranje koristi tovrstnih izdelkov.
Odjemalci pa razumsko-objektivizirana merila kombinirajo s čustveno-
subjektiviziranimi merili za zaznavanje in interpretiranje koristi izdelkov, kar je
razvidno iz nadaljevanja tega primera.
90 Različni odjemalci uporabljajo ista ali različna merila za zaznavanje in
interpretiranje koristi tablet proti bolečinam znamke Lekadol v isti ali različni
situaciji (času, prostoru…).
Pri teh tabletah obstajajo segmenti, ki so njihovi zvesti odjemalci, saj menijo, da
jim druge razpoložljive znamke z istim spektrom delovanja nikakor ne dajejo
enakih koristi ("niti približno niso tako učinkovite"). Sočasno pa obstajo segmenti,
ki Lekadol uporabljajo le občasno, če ni "pri roki drugih znamk" ter segmenti, ki
Lekadola sploh ne uporabljajo, saj jim iz različnih razlogov nikakor ne ustreza.
Očitno so sodila za ocenjevanje koristi Lekadola lastna posameznikom. Na
njihovo oblikovanje in uporabo vplivajo najrazličnejši dejavniki (osebnost,
zdravstveno stanje, priporočila zdravnikov, prijateljev, lastne izkušnje…).
Isti udeleženec lahko uporablja pri zaznavanju in interpretiranju koristi tablet
Lekadol ista ali različna merila v različnih situacijah (času, prostoru…).
Zvesti odjemalec x Lekadola prisega na enako (zanesljivo, visoko) učinkovitost
delovanja Lekadola, ne glede na to ali gre za uporabo na dopustu ali v službi, ali
po prepiru ali ker je polna luna…
Občasni odjemalec y pa v primeru glavobola na delovnem mestu pred
pomembnim sestankom trdi, da mu Lekadol ne pomaga in vzame drugo znamko
tablet, pri katerih se običajno pritožuje, da so "premočne", čeravno imata obe
znamki enako recepturo.
Isti odjemalec y pa v primeru glavobola v nedeljo popoldne doma vzame Lekadol
kot ustrezno protibolečinsko sredstvo, ki sicer res ni tako "močno" kot druga
znamka, vendar pomaga.
Primer za odjemalca-podjetje:
91 Izdelek: Odnosi z mediji v okviru odnosov z javnostmi
Pri tovrstnih izdelkih niso sestavine in njihove značilnosti natančno določene s
standardi. Odjemalci-podjetja, ki ugotovijo, da sami nimajo potencialov, da bi
uspešno vzdrževala odnose z mediji, se odločijo, da bodo te odnose (izdelek)
prepustili specializiranim agencijam za odnose z javnostmi.
Za razumsko-objektivizirano zaznavanje in interpretiranje koristi tovrstnih izdelkov
lahko uporabljajo naslednja merila: cene, reference, kadrovsko, tehnološko in
Servis je pregled, popravilo strojev, tehničnih naprav (Slovar slovenskega knjižnega
jezika 1995, 1210). Torej se beseda 'servis' v tem pomenu nanaša le na na aktivnosti
pregledov in popravil strojev in tehničnih naprav, medtem, ko pa ima angleška
beseda 'service' pomen, ki zajema kakršnekoli storitve.
Usluga je nekaj, kar se naredi za nekoga iz prijaznosti, naklonjenosti, ustrežljivosti
(Slovar slovenskega knjižnega jezika 1995, 1470). Torej so usluge nezaračunane in
neplačane ter se po tem razlikujejo od storitev, za katere je potrebno dati ustrezne
protivrednosti.
Sodobna gibanja in še zlasti korekten marketinški način razmišljanja kažejo, da
fizičnih izdelkov kot objektov menjave dejansko ni možno in še manj smotrno ločevati
od aktivnosti ljudi (in drugih bitij).
Nekatere pojavne oblike izdelkov ali njihovih sestavin so lahko osnovni predmet menjave zgolj v simbolnem smislu. Tako na primer turisti oziroma
uporabniki turističnih izdelkov (t.i. turističnih storitev) ne morejo postati tudi dejanski
lastniki krajev, ki jih obiskujejo, volilci pa ne lastniki političnih osebnosti, ki jih volijo…
Ne glede na uporabljene kriterije klasificiranja in pojavne oblike izdelkov pa so le-ti
vedno spleti ali celote stvari in/ali bitij, njihovega delovanja (procesov) in rezultatov
tega delovanja.
96
Izvajalec marketinga menjava svoje izdelke tako na nabavnem kot na prodajnem
področju. Marketinška znanja je smiselno uporabljati pri katerikoli pojavni obliki
izdelkov.
Ker obravnavamo nabavno in prodajno področje kot enakovredni področji marketinga,
se moramo nekoliko ustaviti pri posebnostih izdelka izvajalca marketinga - odjemalca
na njegovem nabavnem področju.
Izvajalec marketinga - odjemalec, ki izvaja nabavni marketing po eni izmed "odprtih"
miselnih naravnanosti, mora gledati na svojo ponudbo dobavitelju kot na svojevrstni
izdelek.
S tem si namreč ustvarja tudi miselno podlago za aktivno oblikovanje svoje ponudbe
(izdelka), s katero skuša zadovoljiti dobaviteljeve potrebe bolje kakor pa njegovi
konkurenti na nabavnem področju.
Razumljivo pa je, da je pomen tovrstnega pojmovanja izdelka na nabavnem področju
precej odvisen od stanja ponudbe in povpraševanja na tem področju. Ostrejša kot je
konkurenca med odjemalci oziroma bolj ko povpraševanje presega ponudbo, večji je
pomen pravilno formiranega izdelka izvajalca marketinga - odjemalca, saj mu bo prav
to omogočalo doseganje konkurenčnih prednosti. Izvajalec marketinga - odjemalec, ki
deluje na osnovi "odprte" miselnosti, mora težiti k temu, da na svojem nabavnem
področju zadovoljuje svoje potrebe po izdelkih, ki jih želi (npr. surovine), ter istočasno
zadovoljuje potrebe svojih dobaviteljev (ciljnih skupin v nabavni sferi!). Vidimo torej,
da je surovina, ki jo želi izvajalec marketinga - odjemalec kupiti, le objekt nabave, ni
pa odjemalčev izdelek na nabavnem področju.
97
12.2.1.1 d) Koncept ravni izdelka
Če razmišljamo o izdelku z marketinškega zornega kota, torej iz zornega kota ciljnih
skupin, je koristno uporabiti koncept ravni izdelka ("čebulni" koncept). Levitt (1980, 83-
91) razmišlja o izdelku kot o sestavljenem skupku vrednosti, ki odjemalcu omogočajo
zadovoljstvo.
Levittov koncept je osnova za naslednji prikaz in opis značilnosti posameznih ravni
izdelka (slika 12-5). Ravni izdelka se nanašajo na sestavine izdelka, na njihovo
delovanje (funkcije) in rezultate tega delovanja. Avtor koncepta je opisoval izdelek na
prodajnem področju izvajalca marketinga. Vendar pa je njegova razmišljanja možno
uporabiti tudi pri obravnavi izdelka izvajalca marketinga na nabavnem področju.
Meje med ravnmi izdelka niso ostre in stalne, saj so odvisne zlasti od značilnosti:
organizacije-izvajalca marketinga,
ciljnih skupin (demografske in ostale objektivizirane, psihografske in vedenjske),
dejavnikov okolja (npr. splošna razvitost družbe, stopnja življenjskega cikla vrste
izdelka in konkretnega izdelka, vrednote družbe…).
Zato je smiselno pri marketinškem managementu izdelkov uporabiti segmentiranje kot
analitični proces in strategijo diferenciranega marketinga41.
41 Več o tem v podpogl. 11.2.2.1 b) Odločanje o načinu (kriterijih) oblikovanja segmentov znotraj področja poslovanja in 11.2.2.3 b) Klasifikacija strategij marketinga.
98
Slika 12-5: Ravni izdelka
Generičen izdelek vsebuje sestavine, njihovo delovanje in rezultate, ki so potrebni,
da izdelek lahko obstane na trgu.
Na primer jeklo mora posedovati osnovne fizične, mehanske - torej generične
sestavine, ki opravljajo določene funkcije in dajejo rezultate, ki jeklo ločijo od drugih
sorodnih izdelkov in so lastne njemu.
Te sestavine se lahko med posameznimi izdelki iste vrste sicer razlikujejo, vendar ne
bistveno, pri drugih pa odstopanja niso dovoljena. Sestavine izdelka, njihove funkcije
in rezultati delovanja so pri nekaterih vrstah izdelkov zakonsko določene, pri drugih
so zadeva dobrih poslovnih običajev.
GENERIČEN (IZVOREN) IZDELEK
PRIČAKOVAN IZDELEK
RAZŠIRJEN IZDELEK
MOŽEN (POTENCIALEN) IZDELEK
99 Pričakovan izdelek vsebuje razen generičnih sestavin, njihovega delovanja in
rezultatov še dodatne sestavine, delovanje in rezultate delovanja, s katerimi
zadovoljuje odjemalčeva pričakovanja.
Tako v našem primeru določen odjemalec jekla poleg že omenjenih generičnih
značilnosti pričakuje, da bo dobavitelj jeklo dostavil v zahtevani količini, času, ceni,
plačilnih pogojih in s pripadajočo dokumentacijo.
Pričakovanja odjemalca se torej povečujejo glede ravni kakovosti in števila sestavin,
funkcij (delovanja) in rezultatov delovanja izdelka.
Poudarjamo, da imajo sestavine, funkcije in rezultati delovanja izdelka, ki sodijo v
generično in pričakovano raven, značilnosti higienikov. To pomeni, da v primeru, ko so
vse generične in pričakovane sestavine, funkcije in rezultati delovanja izdelka prisotni ter
delujejo v skladu z pričakovanji, ne povzročajo izrazitega občutka zadovoljstva
(navdušenja). V primeru, da karkoli izmed teh sestavin, funkcij in rezultatov delovanja
izdelka, ni prisotno oziroma ne deluje v skladu s pričakovanji odjemalca, bo le-ta
nezadovoljen. Ta občutek nezadovoljstva odjemalec pogosto posploši na celoten
izdelek, na ponudnika, na tistega, ki mu je izdelek priporačal, na državo porekla izdelka
itd.
Razširjen izdelek vsebuje razen generičnega in pričakovanega izdelka še vse tiste
njegove sestavine, funkcije in rezultate delovanja, ki so nad pričakovanji odjemalca.
V primeru odjemalca jekla razširjen izdelek vključuje poleg že omenjenih generičnih
in pričakovanih značilnosti še "prijetna presenečenja": brezplačno svetovanje v zvezi
z dodatnimi možnostmi izboljšanja funkcij jekla (npr. prožnosti), prevzemanje
odpadnih materialov, sodelovanje pri razvijanju novih izdelkov na osnovi jekla,
posredovanje pri novih poslovnih povezavah…
100
Tudi na tej ravni izdelka velja, da se poleg pričakovanj odjemalca glede števila
sestavin, funkcij in rezultatov delovanja izdelka, še dodatno povečujejo tudi
odjemalčeva pričakovanja glede ravni kakovosti.
Za različne odjemalce so seveda različne sestavine, funkcije in rezultati delovanja
izdelka različno pomembni, zato ima organizacija-izvajalec marketinga obilo
možnosti za diferenciranje izdelka (na primer z dodajanjem stvari in bitij, ki z
izvajanjem procesov omogočajo lažjo uporabo izdelka, imajo okolju prijazne
lastnosti…). Toda bolj ko izvajalci marketinga "širijo" izdelke (povečujejo njihovo
kompleksnost), bolj zahtevni postajajo odjemalci. Tako postane "širjenje" izdelkov
značilno za zrele trge, za katere je značilna visoka stopnja intenzivnosti konkuriranja
in relativno izkušeni ter zahtevni odjemalci.
Možni izdelek vsebuje razen prej omenjenih ravni še vse, kar bi lahko izvajalec
marketinga storil, da pritegne ter obdrži odjemalce in kar presega njihova
pričakovanja. Tega pa pogosto ne more narediti, ker ga omejujejo ali finančna
sredstva ali zakonodaja ali znanje ali kaj drugega.
Omenjene ravni izdelkov, kot smo že dejali, niso fiksne, temveč se spreminjajo v
odvisnosti od najrazličnejših vplivov. Gospodarska gibanja, različne strategije izvajalcev
marketinga, pričakovanja odjemalcev, konkurenčne razmere in drugi vplivi lahko
povzročajo, da je to kar je za enega odjemalca razširjen izdelek, za drugega pričakovan
ali pa celo zgolj generičen izdelek.
12.2.1.2 Cilji marketinškega managementa izdelkov
Ciljne aktivnosti izvajalca marketinga na področju izdelkov lahko zajamemo v tri
skupine aktivnosti:
razvijanje novih izdelkov (inovacija) (podpoglavje 12.2.1.6a),
izboljšanje konkurenčnega položaja (npr. tržni delež),
racionaliziranje temeljnega procesa.
102
Seveda pa je to le ena izmed možnih delitev ciljev marketinškega managementa
izdelkov, saj so možni še drugi cilji, kar je odvisno od vsakokratne organizacije ter
razmer, v katerih deluje.
12.2.1.3 Klasificiranje izdelkov42
Klasificiranje kakršnihkoli pojavov, ki jih raziskujemo, ima pomembno vlogo v razvoju
teorije o teh objektih. Zlasti je pomembno za razvoj deskriptivne teorije, saj vzpostavi
temeljne opredelitve za določeno področje obravnave.
Izdelke je smiselno klasificirati, ko za navidezno različne izdelke kot objekte
obravnavanja ugotovimo enake značilnosti in ko lahko metode reševanja problemov
za določen objekt posplošimo tudi na druge objekte v okviru iste kategorije (Swan,
Pruden 1977, 38) Omogoča torej boljše razumevanje sličnosti in razlik med objekti
opazovanja.
Klasificiranje izdelkov lahko razumemo kot segmentiranje vseh izdelkov v skupine,
ki posedujejo značilnosti, pomembne z vidika opazovanja. Klasificiranje izdelkov
lahko tudi služi za proučevanje vpliva značilnosti klasificiranih izdelkov na
management izdelkov.
V teoriji na področju marketinga obstaja že dolgoletna tradicija klasificiranja izdelkov.
Kljub temu pa je osnovni problem pri klasificiranju izdelkov ta, da so številne
klasifikacijske sheme preveč hipotetične, da bi jih lahko v dejanskem odločanju v
marketingu učinkovito uporabljali (Divine 1990, 37).
42 Prirejeno po Snoj 1998, 53 – 61.
103 Če izdelke klasificiramo tako, da pri tem uporabimo različna, za njihov marketinški
management, pomembna izhodišča oziroma kriterije, potem so med temi kriteriji najbolj običajni:
po trajanju v uporabi: - kratkotrajni izdelki (ena ali nekaj uporab) in
- dolgotrajni izdelki (mnogo uporab);
po stopnji otipljivosti oz. procesnosti:
- blago (otipljivi izdelki) in
- storitve (neotipljivi izdelki);
po vrsti odjemalca (po usmerjenosti): - izdelki, namenjeni organizacijam in
- izdelki, namenjeni gospodinjstvom;
po stopnji napora/rizika in negotovosti: - vsakdanji, običajni, konvencionalni,
- preferenčni,
- nakupovalni in
- posebni;
po stopnji finalizacije, po funkciji: - surovine,
- polizdelki,
- drobni inventar,
- oprema in
- energija;
glede na potrebe oziroma pomen potreb: - izdelki, ki so povezani s preživetjem,
- želeni oziroma "normalno potrebni" izdelki in
104
- luksuzni izdelki.
glede na zmožnost odjemalca, da ovrednoti kakovost izdelka pred in/ali med oziroma po uporabi izdelka: - kognitivna kakovost, ki je rezultat tistih lastnosti izdelka, ki jih je možno
ovrednotiti že pred uporabo,
- afektivna kakovost, ki je rezultat tistih lastnosti izdelka, ki jih je možno
ovrednotiti šele med oziroma po uporabi.
V nadaljevanju bomo pobliže spoznali klasificiranje izdelkov glede na stopnjo napora in glede na rizike ter negotovosti.
Nekateri avtorji zlasti v zadnjem času zatrjujejo, da je iz marketinškega zornega kota
najbolj uporabna klasifikacija izdelkov tista, ki upošteva obnašanje odjemalcev pri
pridobivanju oziroma uporabi izdelkov. Če jo opredelimo bolj natančno, je to klasifikacija
izdelkov glede na stopnjo napora, ki so ga odjemalci pripravljeni vložiti za pridobivanje
oziroma uporabo izdelka in glede na rizike ter negotovosti, ki jih pri tem zaznavajo.
Pri tej klasifikaciji avtorji s področja marketinga izhajajo iz enega najbolj znanih modelov
klasifikacij izdelkov, namenjenih gospodinjstvom. Ta model, ki ga je izdelal Copeland
(1923) in je do sedaj doživel številne teoretične dodelave, vendar so osnovna načela
klasifikacije ostala enaka (Murphy, Enis 1986, 26-28).
Murphy in Enis (1986, 24), ki sta morda najbolj celovito obdelala Copelandov model
klasificiranja izdelkov, dokazujeta, da je uporabljiv za vse kategorije izdelkov. Izdelki kot
"svežnji koristi" bi naj odjemalcem omogočali doseganje zadovoljstva. Naj spomnimo:
odjemalci ocenjujejo zadovoljstvo v smislu razlike med koristmi, ki jim jih omogočajo
105 izdelki in vložki, ki so potrebni za njihovo pridobitev oziroma uporabo43. Vložke razumeta
v smislu napora in rizikov ter negotovosti.
Napor opredeljujeta kot objektivno količino denarja, časa in energije, ki so jih odjemalci
pripravljeni vložiti za nakup, pridobitev oziroma uporabo izdelkov.
Riziko je subjektivna ocena odjemalcev v zvezi z različnimi posledicami morebitnih
Lastnost rizikov je, da predstavljajo za odjemalce grožnjo. Menimo, da je poleg rizikov
nujno upoštevati tudi negotovosti, ki jih opredeljujemo kot različne stopnje verjetnosti
izidov, ki jih zaznavajo odjemalci v zvezi z nakupovanjem in uporabo izdelkov.
Kot smo že zapisali v podpoglavju 4.1 Enostavni sistem menjave izdelkov, je cena
funkcija naporov, rizikov in negotovosti, kar je možno izraziti v naslednji enačbi:
C = f (na, r, ne)
Legenda:
C = cena = stroški nabave in uporabe = vložki virov (resursov)
na = napor
r = riziki
ne = negotovosti
Tudi pri empiričnem proučevanju cene določenega izdelka se pojavlja problem
različnosti enot izražanja naporov, rizikov in negotovosti. Ta problem je možno rešiti
tako, da te različne enote pretvorimo na skupni imenovalec. To omogoča uporaba
raznih lestvic merjenja. S tem lahko izrazimo ceno kot seštevek naporov, rizikov in
nevarnosti:
43 Podpoglavje 4.1 Enostavni sistem menjave izdelkov.
106
C = na + r + ne
Ker se vsak udeleženec v menjalnem procesu nahaja sočasno v vlogi odjemalca in
dobavitelja, velja enačba tako za odjemalca kot za dobavitelja.
Glede na to, koliko napora in rizikov ter negotovosti so odjemalci pripravljeni vložiti v
nakup in uporabo izdelkov v zvezi z ravnijo koristi, ki jim jih omogočajo izdelki, ločimo
štiri kategorije izdelkov:
vsakdanji, dostopni, običajni (angl. convenience),
preferenčni (angl. preference),
nakupovalni (angl. shopping) in
posebni (angl. specialty).
Za vsakdanje izdelke je značilno, da za odjemalce nimajo bistvenega pomena, saj so
poceni in na voljo v zadostnih količinah. Delovanje teh izdelkov odjemalci dobro
poznajo. Ti izdelki naj bi torej delovali v skladu s pričakovanji odjemalcev Pri teh
izdelkih odjemalci nimajo vnaprej pripravljene preferenčne lestvice. Za njihov nakup so
pripravljeni vložiti le malo denarja, časa in energije. Odjemalci pri nakupu in uporabi teh
izdelkov ne zaznavajo izrazitih rizikov in negotovosti. Izdelke v okviru te kategorije
zaznavajo kot relativno homogene, torej takšne, ki se bistveno ne razlikujejo eden od
drugega. Tovrstne izdelke kupujejo pogosto in običajno na osnovi razlik v njihovih cenah
ter na osnovi njihove dostopnosti. Zato so raje pripravljeni pridobiti kateregakoli izmed
alternativnih izdelkov, ki so na voljo, samo, da jim ni potrebno vložiti dodatnega napora
za nakup določene znamke izdelka.
Primeri vsakdanjih izdelkov so običajno: vžigalice, jabolka, pisemske kuverte,
prodajanje časopisov... v kioskih, dostava običajne...
Preferenčni izdelki, tako kot vsakdanji izdelki za odjemalce niso posebno pomembni.
Zato so odjemalci pripravljeni vložiti v njihov nakup le malo napora. Odjemalci zaznavajo
tovrstne izdelke kot med seboj različne in imajo v zvezi z njimi oblikovane preferenčne
107 lestvice. Višjo stopnjo rizika in negotovosti zaznavajo odjemalci pri tej kategoriji izdelkov
zato, ker so jih nekateri izvajalci marketinga s pomočjo institucionalnega oglaševanja
uspeli prepričati, da njihovi izdelki ob enaki denarni ceni, v primerjavi z izdelki
konkurentov, bolje zadovoljujejo potrebe. Znamke teh izdelkov kupujejo pogosto in
pravzaprav uporabljajo preferenčne lestvice kot substitut za višjo stopnjo
nakupovalnega napora (Hoyer 1984; povz. po Divine 1990, 37). Pri teh izdelkih torej
odjemalci preferirajo določene znamke (jim dajejo prednost), vendar pa so tudi v
določenih primerih pripravljeni, da jih zamenjajo za konkurenčne znamke.
Primeri preferenčnih izdelkov so običajno: cigarete, pivo, paštete, lokali s hitro
prehrano...
Nakupovalni so tisti izdelki, pri katerih so odjemalci pripravljeni vložiti v iskanje in
ovrednotenje več napora, saj so zanje pomembni. Odjemalci pri tej vrsti izdelkov, v
primerjavi s preferenčnimi in vsakdanjimi izdelki, zaznavajo višjo stopnjo rizika in
negotovosti. Toda v zvezi s temi izdelki odjemalci, zaradi tega ker jih kupujejo občasno
oziroma redkeje, nimajo oblikovanih preferenčnih lestvic konkurenčnih znamk. Vendar
so za odjemalce ti izdelki tako pomembni, da, preden se odločijo za nakup, opravijo
obsežno zbiranje informacij in podrobno proučijo obstoječe možnosti ter si oblikujejo
preferenčne lestvice alternativnih znamk (izdelkov). Ob morebitni napačni izbiri so pri
tovrstnih izdelkih zaznani riziki in negotovosti višji v primerjavi s stroški zbiranja
informacij in proučitve alternativnih znamk (izdelkov) (Urbany 1986; povz. po Divine
1990, 37). Nakupovalne izdelke odjemalci zaznavajo tudi kot relativno heterogene, zato
prihajajo v ponudbi teh izdelkov do izraza zlasti dodane sestavine ("razširjanje" izdelka).
Primeri nakupovalnih izdelkov so običajno: dopustniški "paketi" turističnih agencij,
ponudba agencij za nakup in prodajo nepremičnin, pohištvo za dnevno sobo...
Za posebne izdelke je značilno, da so običajno izdelki s ugodno profilirano znamko.
Odjemalci so za te izdelke pripravljeni vložiti za njihovo pridobitev največ napora, prav
tako pa pri tej kategoriji izdelkov zaznavajo najvišjo stopnjo rizikov in negotovosti.
108 Osnovna razlika med nakupovalnimi in posebnimi izdelki je, da so pri posebnih izdelkih
odjemalci pripravljeni vložiti bistveno več napora in jih niso pripravljeni, zaradi zvestobe
določeni znamki, zamenjati z drugimi, sorodnimi izdelki. Pri posebnih izdelkih imajo
odjemalci že pred pojavom potrebe oblikovano njihovo preferenčno lestvico. Visoka
stopnja pomembnosti, ki jo odjemalci pripisujejo nakupom teh izdelkov, skupaj z dobrim
poznavanjem znamk, povzročata visoko stopnjo zvestobe. To pomeni, da odjemalci
skorajda ne zaznavajo alternativ za "svojo" znamko ter jo zamenjajo samo v nuji. Image
organizacije-izvajalca marketinga in prejšnje izkušnje odjemalcev z izdelki sta med
dejavniki, ki so ključni za uvrščanje izdelkov v kategorijo posebnih izdelkov. Uvrstitev
njihovih izdelkov v to kategorijo je željeno stanje za tiste organizacije, ki težijo k
odličnosti. Ohranjanje takšnega statusa izdelkov zahteva konsistentne, ustvarjalne,
strokovne, celovite, sistematične in ciljne napore.
Primeri posebnih izdelkov so običajno: določena znamka avtomobila, določena znamka
hi-fi naprav, določena advokatska pisarna, določen frizerski salon, določen zdravnik-
ginekolog...
109
Slika 12-6: Klasifikacija izdelkov glede na napor ter rizike in negotovosti (Murphy in Enis 1986, 25) Legenda: Osenčenost prikazuje manjše stopnje naporov ter rizikov in negotovosti odjemalca v zvezi s kategorijami običajnih ter preferenčnih izdelkov V primerjavi z izvajalci marketinga za vsakdanje in preferenčne izdelke imajo izvajalci marketinga posebnih, a tudi nakupovalnih izdelkov, na voljo širši spekter marketinških ukrepov za ustvarjanje in ohranjanje konkurenčnih prednosti. Izvajalec marketinga dejansko "razširja" svoj izdelek z namenom pozitivne eksterne diferenciacije44.
44 Več o "razširjanju" izdelka v podpoglavju 12.2.1 Opredelitev izdelkov (Koncept ravni izdelka).
običajni
preferenčni
nakupovalni
posebni
napor
majhen velik
majhno
veliko
riziki in negotovosti
110 Tudi pri klasificiranju izdelkov je nujno upoštevati zorni kot povpraševalcev, ki zaznavajo
izdelke v vsakem primeru kot celote koristi, ne glede na to ali so v svojem bistvu otipljivi
ali neotipljivi izdelki ali so namenjeni gospodinjstvom ali organizacijam ali so surovine ali
polizdelki. Nedvomno drži, da je zorni kot povpraševalcev najpomembnejši kriterij za
konceptualizacijo katerihkoli znanj s področja marketinga.
12.2.1.4 Sestavine izdelka v ožjem in širšem pomenu
Kot je zapisano v podpoglavju 12.2.1.1 Opredelitev izdelkov so osnovne pojavne oblike sestavin izdelkov:
bitja in stvari,
procesi, ki jih izvajajo bitja in stvari ter
rezultati teh procesov.
V istem podpoglavju smo tudi omenili, da je izdelke možno obravnavati v ožjem in
širšem pomenu.
Izdelek v ožjem pomenu predstavlja pravzaprav le design, ki je prisoten pri
katerikoli(!) pojavni obliki izdelka (blago, storitve, ideje, prostori…), namenjenega
menjavi.
Poleg designa prisojajo v marketinški literaturi med sestavine izdelka običajno še:
embalažo in
znamko izdelka.
Embalaža in znamka nista(!!) prisotni pri vseh izdelkih, ki jih organizacije-izvajalci
marketinga namenjajo menjavi.
111 Izdelek v širšem pomenu pa, poleg navedenih sestavin izdelka v ožjem pomenu
besede, vsebuje vse, kar odjemalec zaznava kot uporabno vrednost v zvezi z
določenim objektom menjave, ki ga želi pridobiti in uporabljati.
V našem besedilu obravnavamo naslednje sestavine izdelka v širšem pomenu
besede:
design izdelka,
embalažo,
znamko izdelka,
vrednost izdelka (koristnost oziroma uporabna vrednost ter cena oziroma stroški
nabave in uporabe izdelka),
kakovost izdelka,
image izdelka in
asortiment.
12.2.1.4 a) Design izdelka
Izraz design izdelka zajema45:
proces oblikovanja izdelka in tudi
rezultat tega procesa.
Design kot proces oblikovanja izdelka vključuje opredeljevanje in razvijanje:
materialne vsebine izdelka (fizične in kemične sestave stvari),
funkcij (procesnih sestavin) izdelka (bitij in stvari) in
46 Blueprint je shematičen prikaz odvijanja procesov, ki jih običajno izvajajo ljudje (Snoj 1998, 63)
112 Proces oblikovanja je prisoten prav pri vseh pojavnih oblikah izdelkov, saj je na
primer tudi idejo kot izdelek treba oblikovati, preden jo ponudimo v menjavo.
V nadaljevanju se posvečamo designu izdelka kot rezultatu omenjenega procesa
oblikovanja.
Materialna vsebina (fizična in kemična sestava) izdelka je sestava stvari -
plastičnih tvoriv, kovin, lesa, papirja, stekla ... in bitij ter njihovih kombinacij, ki tvorijo
izdelek. Seveda materialna vsebina ni nujno prisotna pri vseh pojavnih oblikah
izdelkov (na primer pri idejah). Materialna vsebina (fizična in kemična sestava)
izdelka je neločljivo povezana z njenimi funkcijami (procesnimi sestavinami, ki jih izvajajo stvari), zato jih pogosto ni možno in niti smiselno ločeno obravnavati.
Samoumevna funkcija materialne vsebine izdelka je delovanje stvari, ki sestavljajo
izdelek. Med pomembnejše funkcije materialne vsebine izdelka sodijo še: varnost,
Funkcioniranje materialne vsebine ni odvisno zgolj od lastnosti stvari ampak tudi od
tehnoloških in tehničnih značilnosti (npr. vrste surovin, polizdelkov, sestavnih delov,
konstrukcija, način obdelave). Vse to pa je razvidno iz tehničnih in tehnoloških opisov,
ki so podani kot risbe, specifikacije sestavin, specifikacije značilnosti izdelka,
specifikacije osnovnih in pomožnih materialov in specifikacije tehnoloških procesov.
V okvir procesnih sestavin izdelka pa nedvomno sodijo tudi storitvene sestavine
izdelka. Storitvene sestavine izdelka, so procesi, aktivnosti ali dejanja, ki jih izvajajo
bitja (običajno ljudje!) in se v povezavi z materialno vsebino izdelka in njenimi
funkcijami udejanjajo v menjavi.
Značilne lastnosti teh sestavin izdelka so (Snoj 1998, 35 – 45):
procesnost,
neotipljivost,
neobstojnost,
nezmožnost transporta,
113 neločljivost od izvajalca,
sočasnost izvajanja in uporabe,
neposrednost odnosa med izvajalci in uporabniki,
prepletanje izvajanja in marketinga,
sodelovanje uporabnikov v izvajanju,
variabilnost in
druge.
Oblikovnost izdelka zajema: obliko, barve, grafične znake, blueprint... izdelka.
Oblikovalec s pomočjo oblikovnosti izdelkov omogoča lažje, enostavnejše,
ergonomičnejše, sodobnejše, dalj časa trajajoče... funkcioniranje izdelka. Poleg tega
pa z oblikovnostjo izdelka posreduje tudi informacije o: namenu, funkcijah, kakovosti,
ceni, statusu, imageu uporabnika, proizvajalcu, načinu proizvodnje ...
Blueprint je shematičen prikaz odvijanja procesov, ki jih običajno izvajajo ljudje,
druga bitja in stvari ter sodi v oblikovnost izdelkov, v okviru katerih se ti procesi
odvijajo. Omogoča namreč odpravljanje "ozkih grl" (zastoji, čakalne vrste, ponavljanj
dogodkov ...) v zvezi z izvajanjem procesov.
12.2.1.4 b) Embalaža47
Embalaža je pravzaprav oblačilo, obuvalo, nosilec, omot, ovoj oziroma vse tisto, v kar
bitja in stvari oblačimo, obuvamo..., zavijamo, polnimo, vstavimo, pripravljamo.
Izraz embalaža je treba ločiti od izraza embaliranje oziroma pakiranje, ki predstavlja
tehnološki postopek pripravljanja stvari s pomočjo najrazličnejših nosilcev za pot do
odjemalca.
47 Prirejeno po Snoj 1981, 9-24, 100-144, 251-255.
114 Embalaža tako omogoča uporabo številnih izdelkov, ki jih brez njene pomoči ne bi
bilo mogoče uporabljati (izdelki v plinastem, tekočem in razsutem stanju) ali sploh ne
bi ugledali belega dne (aerosoli).
Embalaža lahko opravlja funkcije: nošenja oziroma vsebovanja izdelka,
ohranjevanja vrednosti oziroma zaščite izdelka,
uporabnosti po iztrošenju izdelka in zaščite človeškega okolja, .
olajšanja uporabnosti izdelka,
ekonomičnosti,
identificiranja in informiranja,
diferenciranja od konkurenčnih izdelkov,
motiviranja k nakupu,
oblikovanja ugodnega imagea,
...
12.2.1.4 c) Znamka izdelka
Izdelki z znamko so nedvomno eno izmed najprimernejših sredstev za udejanjanje
pozitivnega razlikovanja organizacij in njihovih izdelkov glede na njihove konkurente.
V slovenski literaturi in v pogovornem jeziku na področju marketinga srečujemo izraze
'blagovna znamka', 'storitvena znamka', 'znamka', 'zaščitni znak', pa tudi 'izdelek z
blagovno znamko', 'izdelek z znamko', ki bolj ali manj dobro opisujejo isto ali zelo
sorodno vsebino.48
48Ne razpravljamo o posameznem izrazu in ne iščemo podobnosti in razlik med njimi, temveč uporabljamo v nadaljnjem besedilu splošna izraza 'znamka' in 'izdelek z znamko'. Po potrebi pa uporabljamo specifične izraze, ki se nanašajo na posamezne tipe znamk (npr. 'znamka trgovca', 'družinska znamka', 'blagovna znamka', 'storitvena znamka' in podobno).
115
Po naši zakonodaji se "z blagovno oziroma storitveno znamko (v nadaljnjem besedilu:
znamka) zavaruje znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga
oziroma storitev iste ali podobne vrste" (Zakon o... 1992, 17. člen, 817).49
Elementi znamke so lahko (Keller 1994):
ime,
logo,
simbol,
oblika embalaže,
oblika izdelka,
barva,
druge značilnosti,
ki identificirajo in diferencirajo izdelek od drugih izdelkov.
Pomen znamk narašča z naraščanjem razvitosti trgov, ki prehajajo iz trgov relativno
homogenih izdelkov v trge vse bolj heterogenih izdelkov, ki so med seboj čedalje bolj
diferencirani in prilagojeni potrebam posameznih segmentov uporabnikov (Mellerowicz
1974, 351).
Iz navedenih značilnosti je razvidno, da je kontinuiteta managementa znamke
izjemnega pomena za uspešen marketing znamke in izdelkov, ki nosijo neko znamko.
Marsikatera odločitev v zvezi z znamkami/izdelki z znamko je strateškega (=usodnega)
pomena za organizacijo in prav zato lahko precejšen del managementa znamke
uvrščamo med aktivnosti strateškega marketinga.
Čeprav lahko pripišemo blagovni znamki celo vrsto funkcij, ki bi jih naj izvajala za
udeležence v menjalnih procesih, je osnovna funkcija znamke izdelka razlikovalna - razlikovanje od konkurenčnih izdelkov (eksterna diferenciacija).
49 Zakon o industrijski lastnini. Ur. list Republike Slovenije 1992, št. 13, 20. 3. 1992, 816-826.
116
Tri osnovne skupine funkcij znamk, glede na to, komu pretežno koristijo, so50:
funkcije, ki jih znamka opravlja zlasti za ponudnika,
funkcije, ki jih znamka opravlja zlasti za povpraševalca,
funkcije, ki jih znamka opravlja tako za ponudnika kot za povpraševalca.
Osnovne funkcije, ki jih znamka opravlja zlasti za ponudnika: - omogoča doseganje prevlade na trgu in povečevanje tržnih deležev;
- olajšuje eksterno diferenciacijo (profiliranje glede na konkurente);
- pomaga ustvarjati visoke ovire vstopa novih konkurentov na ciljne trge
ponudnika;
- olajšuje interno diferenciacijo (profiliranje glede na druge izdelke istega
ponudnika);
- olajšuje ustvarjanje preferenc pri odjemalcih;
- omogoča ustvarjanje monopolnega položaja v psihi odjemalcev;
- pomaga pri spodbujanju k ponovnim prodajam in k razvijanju zvestobe znamki;
- prispeva k ustvarjanju jasnega, primernega in ugodnega imagea ponudnika in
njegovih izdelkov;
- ustvarja možnosti za aktivno politiko cen;
- prenaša konkuriranje od cenovnega k necenovnim oblikam;
- olajšuje širjenje in poglabljanje asortimenta;
- omogoča pravno zaščito unikatnih značilnosti izdelka in določenih dosežkov v
proizvodnji;
- pomaga pri uvajanju novih izdelkov, če ponudnik poleg patentne zaščite uporabi
tudi zaščite znamke;
- otežuje različne oblike posnemanja;
- olajšuje izvrševanje naročil;
- olajšuje segmentiranje trgov;
- omogoča sistematično raziskovanje trga določenih skupin izdelkov;
50 Podpoglavje je povzeto po Gabrijan 1991.
117
- spodbuja procese povezovanja proizvajalcev na osnovi integracij in drugih oblik
poslovnega sodelovanja;
- omogoča ponudniku stik z odjemalci;
- olajšuje komuniciranje s ciljnimi skupinami;
- ustvarja manevrski prostor za marketinške aktivnosti.
Osnovne funkcije, ki jih znamka opravlja zlasti za povpraševalca: - omogoča identifikacijo;
- zagotavlja konstantno kakovost;
- zagotavlja primerljivo kakovost, ne glede na to, kje je izdelek nabavljen;
- daje psihološka zadovoljstva;
- zagotavlja težnjo po izboljševanju kakovosti;
- omogoča učinkovitejše nakupovanje;
- omogoča odjemalcu, da ponovno najde izdelke, s katerimi je bil zadovoljen, in se
ogne tistim, ki so ga razočarali;
- sili ponudnike h konkuriranju.
Osnovne funkcije, ki jih znamka opravlja v podobni meri za ponudnika in povpraševalca:
- omogoča dolgoročne odnose z odjemalci;
- omogoča prepoznavanje izdelka po poreklu, kakovosti in drugih kriterijih;
- zagotavlja konstantno kakovost;
- predstavlja simbol konstantne kakovosti;
- jamči za izvirnost izdelka;
- simbolizira vrednost, ki pospešuje prodajo;
- pomaga pri vzpostavljanju neposrednejše povezanosti med proizvajalci in
porabniki.
Znamko lahko uvrstimo med najpomebnejše in najtrajnejše oblike premoženja
organizacije, seveda ob ustreznem managementu znamk (O'Brien 1986; Lewinsky,
1988).
118
12.2.1.4 č) Vrednost izdelka
Kot smo do sedaj v besedilu že večkrat zapisali51, je vrednost izdelka za udeleženca
v menjavi funkcija uporabne vrednosti tega izdelka in vseh stroškov, ki so povezani z
njegovo pridobitvijo in uporabo.
V = f (Vu, S)
V = vrednost
Vu = uporabna vrednost = korist
S = stroški nabave in uporabe = cena = vložki virov (resursov)
Organizacija-izvajalec marketinga mora opredeliti sestavine v izdelku, ki opredeljujejo
uporabno vrednost tega izdelka za (potencialne) dobavitelje/odjemalce in določiti
denarno ceno ter predvideti stroške stroške nabave in uporabe izdelka, ki jih bo imel
posamezen dobavitelj/odjemalec.
Zaradi raznovrstnosti izdelkov, ki se pojavljajo na trgih so njihove uporabne vrednosti običajno izražene v obliki denarne cene, ki odjemalcem signalizirajo
običajno pomemben del stroškov, ki jih bodo imeli v zvezi z nabavo in uporabo
izdelkov. Vloga denarja v menjalnih procesih je namreč v tem, da je splošni
ekvivalent oziroma enota merjenja uporabnih vrednosti katerihkoli izdelkov.
V nekaterih primerih menjav protivrednosti niso dane v obliki denarja temveč v
naslednjih oblikah:
blago za blago,
51 Glej: podpoglavje 4.1 Enostavni sistem menjave izdelkov in podpoglavje 12.2.1.1 Opredelitev izdelka.
119 blago za storitev,
ideja za storitev,
in drugo.
Z določivijo cene organizacija-izvajalec marketinga opredeli uporabno vrednost
svojega izdelka. V denarju izražena cena udeležencem v menjavi olajšuje primerjavo
uporabnih vrednosti med istovrstnimi in raznovrstnimi izdelki.
Višino cen izdelkov določata pripravljenost za nakup oz. prodajo ter razpoložljivost
resursov (potencialnih) udeležencev v menjavi (odjemalcev in dobaviteljev).
Udeleženci pri nakupovanju in prodajanju izdelkov poleg (denarne) cene opredelijo
tudi kupoprodajne pogoje. Mednje prištevamo:
1. čas, kraj, predmet (izdelek), način izročitve,
2. plačilne pogoje,
3. pogoje dostave,
4. garancije,
5. poprodajne storitve.
12.2.1.4 d) Kakovost izdelka52
Koncept celovite kakovosti pomeni, da so izdelki ustrezne kakovosti tedaj, ko s svojim
delovanjem zadovoljijo zahteve odjemalcev ob istočasno zadovoljni organizaciji -
izvajalcu marketinga in prispevajo k uspešnosti te organizacije.
Klaus (1985, 17) v odlični primerjavi ugotavlja, da na šarm impresionistične slike vplivajo
izbira barve, slikarske tehnike, izbira motiva, okvir, osvetlitev in drugi vsebinski dejavniki.
52 Poglavje je povzeto po Snoj 1992, 195 – 323.
120 Kljub temu pa šarma te slike ne moremo vnaprej zadovoljivo določiti z recepti, ki
količinsko določajo izbiro barv, slikarskih tehnik itd. Šarm je pravzaprav posledica
občutljivega kombiniranja sestavin. Enako je tudi s kakovostjo izdelka. Kakovost izdelka
je po Klausu dinamična, kompleksna sestava fizičnih, psiholoških in drugih dejavnikov,
ki jih doživljajo posamezniki v zvezi stem izdelkom. Ti dejavniki se manifestirajo v
njihovem obnašanju.
Glede na pričakovanja in dejansko zaznavanje izdekov lahko ločimo:
pričakovano in
dejansko doseženo kakovost oziroma zaznano kakovost izdelkov.
Pričakovana kakovost vedno služi kot primerjalni standard za oceno dejanske
kakovosti izdelkov (Lyth in Johnston 1988, 228). Dejanska kakovost izdelkov je torej
vedno rezultat primerjave dejanskih izkušenj s pričakovanji v zvezi s izdelki (Normann
1984, 8).
Posebno problemsko področje je merjenje kakovosti izdelkov (Snoj 1994, 160). Iz
vidika marketinga je kakovost izdelkov smiselno ugotavljati glede na to, kako vpliva na
odjemalce.
V okviru celovitega managementa kakovosti izdelkov ima merjenje kakovosti izdelkov
usodno vlogo, saj daje povratne informacije o značilnostih zaznavanja kakovosti
izdelkov s strani odjemalcev. Te informacije morajo usmerjati vse ostale procese v
okviru celovitega managementa kakovosti izdelkov.
Zaradi pomanjkanja objektivnih meril je torej za organizacijo morda najprimernejši
pristop za ovrednotenje kakovosti izdelkov merjenje tega, kako odjemalci zaznavajo
kakovost izdelkov.
121 Vsak odjemalec je posameznik, ki ima svojstvena pričakovanja v zvezi s kakovostjo
določenega izdelka v primerjavi z drugimi izdelki. Teh pričakovanj običajno posebej ne
izrazi in obstajajo pogosto le na podzavestni ravni. Ravni pričakovanj v zvezi z
določenim izdelkom se od posameznika do posameznika razlikujejo, prav tako pa so
tudi časovno dinamične.
Običajno skušajo izvajalci marketinga meriti kakovost izdelkov tako, da oblikujejo
standarde njihovega delovanja in nato primerjajo dejansko delovanje s standardi. Pri
tem so soočeni s težavo, da standardi ne odsevajo dejanskih pričakovanj, še manj pa
želja odjemalcev.
Pogoste težave pri oblikovanju standardov merjenja kakovosti izdelkov so (Jones
1988; Lyth in Johnston 1988; Jessome 1988; povz. po Snoj 1992, 206):
Ker jih postavljajo strokovnjaki iz organizacije in ne odjemalci, lahko pride do
razkoraka med potrebami odjemalcev in ravnijo delovanja izdelkov.
Pri postavljanju in merjenju standardov strokovnjaki iz organizacije pogosto
pozabljajo na specifično težo, ki jo imajo različne značilnosti izdelkov v oblikovanju
preferenc odjemalcev.
Informacije, ki služijo za oblikovanje standardov, običajno ne zajemajo vseh
pomembnih vzrokov napak v delovanju izdelkov.
Zaradi težnje po doseganju čim višje stopnje operativne učinkovitosti pri postavljanju
standardov pogosto pozabljajo na to, da so potrebni kompromisi med stroški
izdelkov in ceno, ki jo je odjemalec pripravljen plačati pri določeni kakovosti izdelka.
Ko so standardi potrjeni, je to pot k statičnosti tako, da so izboljšave v delovanju
izdelka zanemarjene. Poudarek je torej na doseganju ciljev v okviru standardov.
122
12.2.1.4 e) Image izdelka
Pri razmišljanju o imageu izdelkov lahko smiselno uporabite besedilo v podpoglavju
11.2.2.4 Strateško pozicioniranje.
12.2.1.4 f) Asortiment izdelkov
Z izrazom asortiment pojmujemo vse izdelke, ki jih izvajalec marketinga ponuja
svojim ciljnim skupinam.
Čeprav uporabljajo nekateri avtorji pojem asortiment za ponudbo trgovinskih
organizacij in pojem proizvodni program za ponudbo proizvodnih organizacij, se zdi,
da ta ločitev ni najustreznejša. Izraz proizvodni program namreč pogosto ne zajema
celotne ponudbe izdelkov proizvodne organizacije, saj je za razvita gospodarstva
značilno, da proizvajalci pogoato dokupijo določene izdelke z namenom celovitejše
ponudbe. S tega vidika bi torej izraz proizvodni program obsegal izdelke lastne
proizvodnje določenega proizvajalca, asortiment pa njegovo celotno ponudbo, s
katero se pojavi na trgu.
Z izrazom asortiment zajamemo tako ponudbo(!) izdelkov izvajalca marketinga na
njegovem prodajnem kot tudi njegovo ponudbo(!) specifičnih izdelkov na njegovem
nabavnem področju.
V literaturi srečamo izraz "nakupni asortiment", ki pa zajema celoto izdelkov, ki jih
izvajalec marketinga nabavlja, in torej izraz ne predstavlja vsebine, ki jo prikazujemo
v tem poglavju.
123
Pri obravnavanju asortimenta, s katerim izvajalec marketinga nastopa na nabavnem
oziroma prodajnem področju, je nujno potrebno upoštevati dinamičnost asortimenta.
Izvajalec marketinga nikakor ne sme smatrati svoj obstoječi asortiment kot statično
celoto, ki je ni potrebno in možno spreminjati.
Ko se lotevamo asortimenta, je pomembno razlikovati: dimenzije asortimenta:
- širina,
- globina,
vrsta izdelkov v asortimentu: - prehrambeni izdelki,
- kovinska galanterija ,
- ipd.,
konsistentnost asortimenta: - notranje povezan,
- notranje nepovezan,
cenovna in kakovostna raven asortimenta: - visoka ali nizka raven cen,
- visoka ali nizka raven kakovosti.
Širina asortimenta nam pokaže, koliko različnih akupin izdelkov ponuja izvajalec
marketinga. Širina asortimenta je odvisna od razmejitve skupin izdelkov oziroma na
kakšni ravni sestavljenosti obravnavamo izdelčne skupine.
Globina asortimenta zajema povprečno število izdelkov, ki jih izvajalec marketinga
ponuja znotraj vsake skupine izdelkov. Pri globini asortimenta upoštevamo tudi
enačice (variacije) posameznih izdelkov.
124
Konsistentnost asortimenta izraža, kako tesno so med seboj povezane skupine
izdelkov v asortimentu z vidika uporabe, zahtev proizvodnje oziroma priprave
Raven asortimenta nam pokaže, v katerem kakovostnem in cenovnem razredu je
pretežni del ponudbe izvajalca marketinga.
Slika 12-7: Širina in globina asortimenta prodajalne "Klementina", ki je specializirana po izdelkih
Za prodajalne, ki so specializirane po izdelkih, je značilno, da imajo ozek in globok
asortiment izdelkov, ki jih prodajajo. Na 12-7 je grafično prikazan asortiment izdelkov,
ki jih na svojem prodajnem področju ponuja prodajalna "Klementina" iz Celja.
Prodajalna je specializirana za prodajo ženskih oblačil iz svile (izdelčna skupina A) in
iz jeansa (izdelčna skupina B). V izdelčni skupini A ima 4 osnovne postavke izdelkov
(obleke, krila, bluze in šali), v skupini B pa ima 7 osnovnih izdelčnih postavk. Pri
125 določenih izdelkih (osnovnih izdelčnih postavkah) ima variacije (enačice) izdelkov
glede na barve, velikosti, vzorce, modele itd., ki so v sliki nakazane s črtkanimi
linijami.
Asortiment prodajalne "Klementina" lahko označimo kot zelo konsistenten, saj sta
izdelčni skupini med seboj tesno povezani z vidika uporabe, ciljnih skupin in
distribucije.
Asortiment omenjene prodajalne ima visoko cenovno in kakovostno raven, kar je tudi
ena izmed značilnosti prodajaln, ki so specializirane po izdelkih.
12.2.1.5 Življenjski ciklus izdelkov
Izdelek, ki ga izvajalec marketinga namenja menjavi s svojimi ciljnimi skupinami,
prehaja, podobno kot živi organizmi, v svojem "življenju" na trgu skozi različne faze:
rojstvo, mladost, zrelost, odmiranje in smrt. Evolucijo izdelkov skozi omenjene faze
imenujemo življenjski ciklus izdelka. Nekateri avtorji ločijo pet faz omenjenega
ciklusa, nekateri štiri, nekateri le dve. Pri tem jih avtorji tudi nekoliko različno
imenujejo, vendar ni naš namen, da bi v tem delu razpravljali o teh vprašanjih.
Za naše potrebe smo razdelili življenjski ciklus izdelka na štiri faze: 1. uvajanje, 2.
rast, 3. zrelost, 4. odmiranje. Življenjski ciklus in njegove faze je možno tudi grafično
prikazati (slika 12-8). Osnovni dimenziji za prikazovanje življenjskega ciklusa izdelka
sta čas in količina realizacije izdelka (običajno v naturalnih enotah).
Koncept življenjskega ciklusa izdelkov je najpogosteje uporabljen na dva načina
(Wind 1982, 45):
kot instrument napovedovanja, in
kot vodilo za oblikovanje osnovnih marketinških strategij.
126
Življenjski ciklus izdelkov je možno uporabiti na različnih ravneh sestavljenosti izdelkov53: pri izdelčnih skupinah, pri posameznih vrstah izdelkov, pri enačicah
izdelkov ipd. Levitt (1965, 81-94) je zapisal, da koncept življenjskega ciklusa izdelka
številni poznajo, le redki pa ga učinkovito uporabljajo. Čeprav je omenjeni avtor to
misel zapisal leta 1965, velja najverjetneje pri nas še danes.
Običajno zasledimo v literaturi tradicionalno obravnavanje življenjskega ciklusa
izdelka, pri katerem predpostavljamo, da je trg homogen in sestavljen iz enega
segmenta (ciljne skupine) s podsegmenti, ki se med seboj ločijo le po njihovi
pripravljenosti sprejemanja novosti.
Možno in pogosto primerneje je proučevati življenjski ciklus izdelka po ciljnih
skupinah, ki se med seboj znatno razlikujejo (npr. gospodinjstva, industrija), po
različnih načinih zadovoljevanja potreb (beri: izdelki!).
Upoštevati je treba, da življenjski cikli izdelkov zaradi različnih razlogov (razvoj
tehnologije, profitnega motiva, globaliziranja in liberaliziranja konkurence, novih
potreb in hotenj odjemalcev…) postajajo vse krajši.
V takšnih primerih uporabljajo organizacije poleg t.i. kreativne destrukcije54 tudi
koncept ločenih življenjskih ciklusov glede na segmente ciljnih skupin: Koncern
Volkswagen je osebni avtomobil, popularno imenovan "hrošč", po nekajkratnih
izboljšavah v začetku 80. let 20. stoletja izločil iz evropskega trga in ga lansiral v
Latinski Ameriki.
53 Upoštevati je treba, da ima izdelek različne pojavne oblike: blago, storitve, ideje, organizacije, osebnosti, prostori...
54 Kreativna destrukcije je pojav, ko nov izdelek povzroči propad obstoječega izdelka, saj odjemalci pričnejo kupovati in uporabljati nov izdelek.
127 Prav tako je za posameznega izvajalca marketinga primerneje obravnavati življenjske
cikluse po posameznih znamkah avtomobilov (segmenti na dimenziji izdelek), kot pa
za avto kot vrsto izdelka.
Podobno je za izvajalca marketinga dobra osnova za pravilne marketinške ukrepe, če
segmentira tudi potrebe ciljne skupine in jih ne obravnava na previsoki ravni
sestavljenosti. Potrebo po vožnji s kolesom bo segmentiral in "odkril" potrebo po
terenski vožnji, potrebo po hitrostni vožnji, potrebo po udobni vožnji, potrebo po vožnji
v dvoje in morda še kakšno. Te potrebe oziroma izdelki, ki jih zadovoljujejo, doživljajo
svoje življenjske poti.
Seveda obstaja tudi v zvezi z življenjskim ciklusom izdelkov še precej nerešenih
vprašanj, težav in ugovorov (potreba po kompleksnih in objektivnih informacijah,
nejasnosti pri določanju meja med posameznimi fazami cikla, posploševanje
značilnosti in ukrepov v posameznih fazah, neupoštevanje vseh vplivnih
dejavnikov…).
Kljub temu pa je pomembno, da ga izvajalci marketinga poznajo in po možnosti tudi
uporabljajo. Zato na tem mestu opisujemo nekatere osnovne značilnosti posameznih
faz življenjskega ciklusa izdelkov na prodajnem področju, kar je možno z določenimi
prilagoditvami prenesti tudi na izdelke izvajalca marketinga na njegovem nabavnem
področju.
Slika 12-8 prikazuje posplošeno življenjsko krivuljo izdelka oziroma gibanje prodaje izdelka (v naturalnih in/ali vrednostnih enotah). Slika vsebuje še dva kriterija, ki
olajšujeta opredelitev faz, v katerih izdelek obstaja. Prvi kazalec je stopnja spremembe prodaje, ki je lahko pozitivna ali negativna. Drugi pa je poslovni izid
izdelka, ki je prav tako lahko pozitiven ali negativen.
128
Slika 12-8: Življenski ciklus izdelka (Prirejeno po: Scheuing 1971, 203).
poslovni izid izdelka
+ 0 _
+ 0 _
+ 0 _
stopnja spremembe
prodaje izdelka
prodaja izdelka
čas
čas
čas
uvajanje rast zrelost odmiranje
129
Pri kratkem opisu posameznih faz življenjskega ciklusa izdelkov ne opisujemo
marketinških aktivnosti, ki naj bi jih izvajalec marketinga izvajal. To pa zato, ker je
možnih ukrepov preveč in so odvisni od izbrane osnovne strategije marketinga, gibanj
ponudbe in povpraševanja, vrste izdelka in še drugih dejavnikov. Posploševanje
možnih ukrepov se nam ne zdi primerno, čeprav takšen pristop v literaturi pogosto
zasledimo.
- Faza uvajanja
Izvajalec marketinga lansira (uvede) novi izdelek na trg, kar pomeni, da realizira prve
menjalne akte s svojo ciljno skupino (odjemalci). V tej fazi prodaja izdelka v začetnem
delu te faza običajno počasi narašča, celo takrat, ko so odstranjeni tehnološki
problemi, saj obstaja še mnogo drugih ovir (marketinške slabosti, vedenje odjemalcev
ipd.). Eden najpogostejših problemov je distribucija izdelka, kar velja zlasti za izdelke
množične proizvodnje, ki so namenjeni gospodinjstvom.
V tej fazi ciljne skupine relativno počasi sprejemajo novi izdelek. Večja je stopnja
novosti izdelka, več truda je potrebno vložiti v marketinške aktivnosti, s katerimi
izvajalec marketinga ustvarja povpraševanje po novem izdelku.
V literaturi pogosto zasledimo domnevo, da se izvajalec marketinga v fazi uvajanja
novega izdelka ne srečuje s (neposrednimi) konkurenti, in nekateri avtorji celo
govorijo o monopolnem marketinškem položaju novega izdelka. Reči pa je potrebno,
da so takšne situacije silno redke, saj bi izdelek moral biti res revolucionarna novost
brez substitutov. Večina novih izdelkov se sreča že v fazi uvajanja z intenzivnim
konkuriranjem izdelkov, ki so že na trgu (Wind 1982, 47).
Izmed vseh faz življenjskega ciklusa izdelka, je faza uvajanja povezana z največjo
stopnjo negotovosti. V tej fazi ima izvajalec marketinga pri novem izdelku negativni
130 finančni rezultat, ki je posledica investicij v razvijanje in lansiranje novega izdelka ter
seveda sorazmerno počasnega naraščanja obsega realizacije.
- Faza rasti
Obseg prodaje izdelka silovito narašča, saj se razširi krog dejanskih odjemalcev, prav
tako pa se povečuje intenzivnost nakupovanja. Faza rasti se prične, ko novi izdelek
doseže prag rentabilnosti, kar pomeni, da prinaša izdelek pozitivni finančni rezultat.
Stopnja spremembe prodaje izdelka narašča, vendar doseže v sredini te faze svoj
maksimum ter zatem pada kljub še nadaljnji absolutni rasti obsega prodaje.
V tej fazi izvajalec marketinga z izdelkom realizira največji pozitivni finančni rezultat,
kar pa je seveda odvisno od prisotnosti in ostrine konkurence. Poleg morda že
prisotnih konkurentov vstopajo na trg novi konkurenti, zlasti, če opazijo, da prinaša
izdelek izvajalcu marketinga ugodne finančne in tržne rezultate.
- Faza zrelosti
V tej fazi je izdelek dosegel svoj vrhunec glede distribucije, tehnične izvedbe,
komuniciranja ipd. Za fazo zrelosti je značilno, da v njenem prvem delu obseg prodaje
absolutno še umirjeno narašča, nakar se prevesi in je stopnja spremembe prodaje v
tem trenutku ničelna. Ta trenutek imenujemo točka zasičenja.
Višina finančnega rezultata, ki jo izvajalec marketinga z izdelkom dosega, se
zmanjšuje saj so potrebna ponovna vlaganja za obdržanje tržnega deleža. V tej fazi
kupujejo izdelek celo odjemalci, ki so bili skeptiki v fazi uvajanja izdelka. Mnogi
odjemalci, ki so izdelek kupovali v fazi uvajanja, ga še lep čas ne kupujejo, kajti zanje
ni več zanimiv.
- Faza odmiranja
Spremembe v aktivnostih konkurentov, preferencah odjemalcev, tehnologiji in pri
mnogih drugih dejavnikih okolja privedejo izdelek v fazo odmiranja. Eden
najpomembnejših vzrokov odmiranja izdelkov je vstop novih izdelkov, ki bolje
131 zadovoljujejo enake potrebe istih ciljnih skupin. Izvajalec marketinga, čigar izdelek je
prišel v fazo odmiranja, lahko v tej fazi zniža izdelku ceno, intenzivira marketinško
komuniciranje itd. Vse to pa še dodatno obremenjuje finančni rezultat in pripomore k
temu, da izvajalec marketinga temeljito razmisli o eliminaciji izdelka iz svojega
asortimenta.
Faze življenjskega ciklusa, ki smo jih v grobem opisali in grafično ponazorili, so zelo
posplošene. Pri opisu značilnosti faz nismo zahajali v podrobnosti, temveč smo ostali
na ravni osnovnih kazalcev. Prav tako nismo omenjali marketinških strategij v
posameznih fazah, saj bi vse to presegalo namene našega dela.
12.2.1.6 Aktivnosti v zvezi z izdelki
V okviru marketinškega managementa izdelkov se odvijajo številne pomembne
Osnova za takšno delitev aktivnosti v zvezi z izdelki je celovit življenjski ciklus izdelka55, ki vsebuje vse "življenje" izdelka, od najzgodnejših aktivnosti zbiranja idej o
izdelku do njegove "smrti", to je do trenutka, ko ga izvajalec marketinga izloči iz
svojega asortimenta.
55 Z izrazom celovit življenjski ciklus izdelka zajemamo poleg življenja izdelka na trgu (življenjski ciklus izdelka, ki je opisan v podpoglavju 12.2.1.5) tudi faze razvijanja novega izdelka (podpoglavje 12.2.1.6 a).
132 Analogija z živimi bitji ni slučajna, saj tudi izdelek preide, podobno kot bitja, dve temeljni razdobji svojega življenja:
razdobje pred rojstvom (razdobje razvijanja novega izdelka (glej podpoglavje
12.2.1.6 a) Razvijanje novih izdelkov),
razdobje po rojstvu (razdobje menjave izdelka za protivrednosti (glej
podpoglavje 12.2.1.5 Življenjski ciklus).
Vsako izmed obeh razdobij lahko razdelimo na več stopenj, ki imajo svoje posebnosti.
Med razvijanjem novih izdelkov in spreminjanjem obstoječih izdelkov včasih ni možno
potegniti ostre razmejitve, saj lahko večje spremembe obstoječi izdelek spremene do
te mere, da se zdi nov.
Večina avtorjev razlikuje tri temeljne kategorije novih izdelkov:
nov izdelek za organizacijo-izvajalca marketinga,
nov izdelek za ciljne skupine,
nov izdelek tako za izvajalca marketinga kot tudi za ciljne skupine.
Pri obravnavanju novih izdelkov je pomembno, da izvajalec marketinga opredeli
stopnjo novosti posameznega izdelka.
Stopnja novosti lahko prehaja od t.i. evolucijskih novosti do revolucijskih novosti
(slika 12-9).
133 Slika 12-9: Lestvica novosti izdelkov (White 1976, 33)
Razumljivo je, da so evolucijski izdelki mnogo običajnejši pojav, kot pa so revolucijski,
ki pomenijo popolno novost za trg in so novi z vidika izvajalca marketinga kot tudi z
vidika ciljnih skupin ter jih do njihove uvedbe na trgu ni ponujal nihče.
Višja kot je stopnja novosti izdelka, manj informacij imajo možni odjemalci o
koristih (uporabnih vrednostih) tega izdelka. V teh primerih torej ponudba ustvarja
povpraševanje po novem izdelku (Shanklin, Ryans, Jr. 1984, 5). To idejo je v 19.
stoletju uveljavil francoski ekonomist Say in je znana kot "Sayev zakon"56 (angl.
supply-side concept). V literaturi na področju managementa je za ta koncept pogosto
uporabljen izraz "technology push" (slov. tehnološki poriv).
Idej za izdelke z visoko stopnjo novosti organizacija-izvajalec marketinga ne
"proizvaja" na osnovi enostavnega spraševanja odjemalcev, saj le-ti najpogosteje
razmišljajo v utečenih okvirih reševanja svojih problemov. Ironično je, da pretirano
"poslušanje" obstoječih odjemalcev celo zavira inovativnost organizacije-izvajalca
56 Glej podpoglavje 4.1 Enostavni sistem menjave izdelkov.
kombinacije Spremenjena oblika Različice obstoječega
izdelka ipd.
Pomembni dosežki pri tehnologiji zadovoljevanja potreb (npr. dvd, optična vlakna, izdelki genetskega inženiringa, mrežni marketing, novo pozicioniranje izdelka)
134 marketinga, ki deluje na tehnološko intenzivnih področjih poslovanja, kar kažejo
empirične raziskave (Christensen in Bower 1995; Daily 1996; povz. po Trott 1998,
150).
Bistveno drugačno je izhodišče pri izdelkih z nizko stopnjo novosti, kjer pogosto
"glas odjemalcev" igra odločilno vlogo in predstavlja ključen dejavnik njihovega
razvijanja in uvajanja. Takšen koncept pristopa k razvijanju novega izdelka imenujejo
"demand pull" (slov. povpraševalski poteg).
Aktivnosti izvajalca marketinga v zvezi z izdelki se nanašajo na njegove že obstoječe
izdelke in na nove izdelke:
Modifikacija (spreminjanje) in eliminacija (opuščanje) sta glavni skupini
aktivnosti v zvezi z obstoječimi izdelki.
Inovacija izdelkov imenujemo aktivnosti v zvezi z novimi izdelki in se pojavlja kot:
- diferenciacija (razlikovanje) ali
- diverzifikacija izdelkov.
Te oblike diferenciacije izdelkov lahko imenujemo interna diferenciacija
(diferenciacija znotraj asortimenta) in jo moramo razlikovati od eksterne diferenciacije (diferenciacije izdelkov glede na konkurenčne izdelke)57.
Namen interne diferenciacije je zlasti preprečevanje morebitne kanibalizacije izdelka, torej preprečevanje medsebojnega konkuriranja izdelkov istega ponudnika-
izvajalca marketinga.
Pri eksterni diferenciaciji pa je namen uvedbe novega izdelka pozitivno razlikovanje
le-tega glede na konkurenčne izdelke.
57 Več o konceptu interne in eksterne diferenciacije pišemo v podpoglavju 11.2.2.1 d) Izbira ciljnega trga.
135
Za diferenciacijo izdelkov kot obliko inovacije izdelkov je značilno, da izvajalec
marketinga uporabi pri novem izdelku kot "skupno nit": obstoječe potrebe ali
obstoječe ciljne skupine ali pa kar oboje. To mu seveda olajšuje marketing novega
izdelka in zmanjšuje riziko inovacije.
Največja stopnja rizika in negotovosti obstaja pri diverzifikaciji izdelkov, o kateri
govorimo tedaj, ko izvajalec marketinga uvede nov izdelek in z njim zadovoljuje nove
potrebe novih ciljnih skupin. Tudi pri diverzifikaciji izdelkov lahko razlikujemo več vrst,
vendar jih ne obravnavamo, saj bi to prekoračilo namene tega dela.
12.2.1.6 a) Razvijanje novih izdelkov58
Večina izvajalcev marketinga deluje v razmerah hitrih sprememb v okolju, saj se
srečujejo z izredno dinamičnim razvojem znanosti ter s skrajšanjem časa od iznajdbe
do množične uporabe, s silovitimi spremembami potreb in vrednot ciljnih skupin in
seveda z vse bolj rafinirano konkurenco, ki se trudi, da sledi pomembnim trendom pri
vseh sestavinah mikro in makro okolja.
Ustrezni novi izdelki so za izvajalca marketinga ena najprimernejših možnosti
dolgoročne uspešnosti in učinkovitosti. Nedvomno pa predstavlja management novih
izdelkov za vsako organizacijo usodno in izjemno zahtevno nalogo. Že od zgodnjih
60. let namreč velja, da je velik odstotek novih izdelkov obsojen na neuspeh (Turner
1991, 55).
58 Nove izdelke razvijamo tudi v okviru marketinga na nabavnih trgih, vendar v nadaljevanju tega besedila pišemo o razvijanju novih izdelkov le v okviru marketinga na prodajnih trgih. Zapisano je uporabljivo z ustreznimi prilagoditvami tudi pri razvijanju novih izdelkov v marketingu na nabavnih trgih.
136 Pomen načrtnega dela pri razvoju novih izdelkov je razviden iz rezultatov raziskav
znane raziskovalne institucije Booz-Allen and Hamilton, ki je že leta 1968 ugotovila,
da je od 58 idej le ena uspela na trgu kot nov izdelek. Ponovljena raziskava v ZDA in
Evropi pa je v letu 1981 odkrila, da je tržno uspešna ena od devetih idej novega
izdelka. Podatki kažejo na izredno izboljšanje in racionaliziranje procesa razvijanja
novih izdelkov (Rodocanachi 1983, 8,9; Baker in Hart 1999, 199).
Navedena raziskava je odkrila, da je eden izmed poglavitnih razlogov za zmanjšanje
"umrljivosti" idej za nove izdelke v tem, da organizacije pri razvijanju novih izdelkov
posvečajo v zadnjih letih večjo pozornost zgodnejšim stopnjam omenjenega procesa
ter da se razvijanje novih izdelkov odvija v okviru strateškega managementa in
strateškega marketinga organizacije.
Bradley navaja šest ključnih dejavnikov uspešnosti razvijanja novega izdelka in
jih glede na njihov pomen razvršča takole (Bradley 1995, 482):
1. izrazite koristi (uporabne vrednosti) za odjemalce,
2. usklajenost z obstoječimi marketinškimi sposobnostmi organizacije,
3. usklajenost z obstoječimi tehnološkimi sposobnostmi organizacije,
4. visoka kakovost novega izdelka,
5. primerno izbiranje ciljnih trgov in njim ustrezne cenovne strategije novega izdelka,
6. podpora udeležencev na nabavnih in prodajnih poteh.
Na istem mestu Bradley (1995, 482) omenja tudi sedem najpogostejših vzrokov neuspešnosti razvijanja novega izdelka:
1. neprimerne raziskave za potrebe marketinga,
2. visoki stroški razvijanja novega izdelka,
3. kratka življenska doba novega izdelka,
4. pomanjkljive marketinške sposobnosti organizacije,
5. visoki stroški proizvodnje,
6. odsotnost konkurenčnih prednosti in
7. neustrezna kultura organizacije.
137
Doslej povedano kaže, da mora organizacija-izvajalec marketinga načrtno uvajati
nove izdelke v svoj asortiment, kajti ponujanje obstoječega, danes sicer primernega,
asortimenta pomeni na dolgi rok zaostajanje in celo izpad iz konkurenčne borbe.
Izvajalec marketinga lahko pride do novih izdelkov na dva osnovna načina:
z lastnim razvijanjem novih izdelkov in
z vključevanjem drugih organizacij:
- z nakupom pravic uporabe znanja drugih (patenti, licence, franšize,
raziskovalni projekti…),
- z različnimi oblikami sovlaganj (joint-ventures): celotnih organizacij,
posameznih skupin izdelkov (delov asortimenta) več organizacij, projektov
razvijanja novih projektov.
- z akvizicijo (pripojitvijo, spojitvijo).
V nadaljevanju se bomo posvetili lastnemu razvijanju novih izdelkov.
Sistemi lastnega razvijanja novih izdelkov se od organizacije do organizacije zelo
razlikujejo. Nekatere organizacije imajo zelo formalizirane in razdelane sisteme,
druge pa sledijo skiciranim, neformalnim, slučajnim potem.
Literatura ponuja številne modele razvijanja novih izdelkov. Prikazujemo enega izmed
možnih modelov tako, da opredeljujemo zgolj temeljne stopnje procesa razvijanja
novih izdelkov. Le-te so le splošni okvir odločanja na tem področju.
Razvijanje novih izdelkov nikakor ni izoliran proces, temveč mora organizacija pri tem
upoštevati dvoje:
svoje cilje in strategije na različnih ravneh,
informacije o lastnih sposobnostih ter o dejavnikih mikro in makro okolja (glej sliko
12-10).
138
Stopnje procesa razvijanja novih izdelkov (Rodocanachi 1983, 5):
Marketinško komuniciranje je sestavni del splošnega procesa komuniciranja. Njegova
posebnost je v tem, da je marketinško komuniciranje ciljna aktivnost, ki izvajalcu
marketinga skupaj z drugimi osnovnimi marketinškimi aktivnostmi omogoča
zadovoljevanje potreb ciljnih skupin, tako da ustvarja, stimulira, olajšuje, vrednoti in
usklajuje (menjalne) odnose izvajalca marketinga z okoljem.
Pomemben razlog za marketinško komuniciranje med različnimi udeleženci sta
potrebi - biti informiran (obveščen) oziroma informirati. Z njima so seveda tesno
povezane tudi druge potrebe in iz njih izvedeni cilji udeležencev v menjavi.
60 Izraz marketinško komuniciranje je v tem besedilu uporabljen kot sopomenka izraza tržno komuniciranje.
145
Izvajalec marketinga mora torej to splošno potrebo po medsebojnem obveščanju
strukturirati v splošne in specifične cilje komuniciranja. Ti cilji so določena stanja
oziroma dogajanja, ki jih želi izvajalec marketinga doseči pri medsebojnem
obveščanju s posameznimi sestavinami svojega okolja. Tako so na primer cilji pa tudi
načini in vsebina komuniciranja izvajalca marketinga različni za različne udeležence
oziroma skupine (odjemalci, dobavitelji, mediji, splošna javnost, vladne institucije...).
Pri obravnavanju marketinškega komuniciranja je treba poudariti, da mora pošiljatelj
sporočila dobro poznati tisto okolje, kateremu pošilja sporočilo. Zato nikakor ni
pravilno razmišljati o homogenem trgu določenega izdelka, temveč je potrebno
upoštevati morebitne posebnosti, ki so osnova za razmišljanje o posameznih
segmentih.
Marketinško komuniciranje je področje aktivnosti v marketinškem spletu, katerega
prvenstvena naloga je sporočanje o izdelku in organizaciji. Seveda tudi druga
področja aktivnosti marketinškega spleta implicitno in pomembno komunicirajo (npr.
različne ravni cen lahko simbolizirajo različne ravni kakovosti).
Seveda pa ni pomembno samo komuniciranje z okoljem organizacije. Zelo
pomembno je tudi interno komuniciranje in v njegovem okviru zlasti komuniciranje
vrhnega managementa organizacije z zaposlenimi.
Marketinško komuniciranje je celota, sestavljena iz različnih podcelot oziroma
posebnih aktivnosti, s katerimi izvajalec marketinga v odnosih z okoljem dosega
različne cilje in s tem zadovoljuje različne potrebe. Te aktivnosti v literaturi imenujejo
tudi sredstva, načini, metode oziroma instrumenti marketinškega komuniciranja.
Govorimo o t. i. spletu marketinškega komuniciranja, ki ga sestavljajo štiri
aktivnosti:
oglaševanje na nabavnem oziroma prodajnem področju,
osebno (neposredno, direktno) nabavljanje oziroma prodajanje,
146
pospeševanje nabave oziroma prodaje in
odnosi z javnostjo.
Seveda pa se razvijajo kot odgovor na spremembe v okolju tudi nove oblike
marketiškega komuniciranja. Prodaja usmerjena neposredno na odjemalce preko različnih medijev ("neposredna prodaja" oziroma angl. direct marketing61) postaja
vse pomembnejši način razvijanja osebnih odnosov z odjemalci. Prav tako se
pojavljajo nove oblike komuniciranja s pomočjo sponzoriranja, oglaševanja na tleh,
video ekranih itd.
Slika 12-11: Splet marketinškega komuniciranja (Fill 1999, 5)
61 Čeprav v literaturi in v praksi pogosto uporabljajo izraz "direktni marketing" menimo, da vsebina, ki s tem izrazom običajno zajemajo obsega zlasti aktivnosti prodajanja, ki niso niti direktne niti ne zajemajo celote aktivnosti marketinga.
Marketinški cilji in strategije
Marketinški načrti
Odnosi z javnostjo na ravni organizacije
Pospeševanje Prodaja, usmerjena prodaje preko medijev
neposredno na odjemalce
Oglaševanje
Odnosi z javnostjo Osebna prodaja na ravni marketinga
147
Aktivnosti komunikacijskega spleta je treba obravnavati kot skupek komplementarnih
sestavin, ki so medsebojno tudi delno zamenljive. V različnih okoliščinah uporabljamo
različne kombinacije teh aktivnosti za dosego različnih ciljev. Tako na primer mrežne
marketinške organizacije kot na primer Amway Inc. uporabljajo osebno prodajo kot
temeljno aktivnost marketinškega komuniciranja v vseh stopnjah nakupnega
odločanja. Visoke stroške tega pristopa nevtralizira visoka uspešnost komuniciranja.
Aktivnosti komunikacijskega spleta lahko uspešno jačajo ali pa nevtralizirajo
komuniciranje od ust do ust oziroma priporočanje od ust do ust.
Njihove temeljne značilnosti prikazujemo v sliki 12-12.
148
Slika 12-12: Zbir značilnosti aktivnosti marketinškega komuniciranja
AKTIVNOSTI ZNAČILNOSTI
Oglaše-
vanje
Pospeševanje
prodaje
Odnosi z javnostjo
Osebna prodaja
"Neposredna
" prodaja
Komuniciranje
Možnost
osebnega
sporočanja
nizka nizka nizka Visoka visoka
Sposobnost
doseganja
obsežnih ciljnih
skupin
visoka srednja srednja Nizka srednja
Raven interakcije nizka nizka nizka Visoka visoka
Stopnja zaupanja
pri cijnih skupinah
nizka srednja visoka Srednja srednja
Stroški
Celotni stroški visoki srednji nizki Visoki srednji
Stroški glede na
posamezen stik
nizki srednji nizki Visoki visoki
Neopredeljeni
stroški glede na
nosilca, cilje…
visoki srednji visoki Nizki nizki
Vrednost
investicije
visoka srednja nizka Visoka srednja
Nadzor
Zmožnost ciljanja
na specifične
ciljne skupine
srednja visoka nizka Srednja visoka
Sposobnost
managementa da
prilagodi uporabo
aktivnosti
komuniciranja
glede na
spremenjene
okoliščine
srednja visoka nizka Srednja Visoka
149
Management marketinškega komuniciranja vključuje opredeljevanje ciljev
komuniciranja, izdelavo proračuna, določevanje strategij, kreiranje sporočil in načinov
komuniciranja (sredstev in medijev)33 organiziranje, vodenje in izvajanje, nadzor in
intervencijo (Snoj 1981, 167).
12.2.3.3 Cilji marketinškega komuniciranja
Kot je bilo že nakazano, obstaja tudi za marketinško komuniciranje hierarhija ciljev.
Tako morajo cilji posameznih ravni aktivnosti marketinškega komuniciranja izhajati iz
ciljev marketinškega komuniciranja kot celote. Le-ti so seveda podcilji oziroma
izhajajo iz ciljev marketinga kot celote, ti pa iz osnovnih ciljev delovanja izvajalca
marketinga.
Ločimo dve miselni šoli postavljanja ciljev marketinškega komuniciranja:
Prodajno miselno šolo postavljanja ciljev marketinškega komuniciranja, v okviru
katere managerji v organizaciji oblikujejo cilje marketinškega komuniciranja, ki so
predvsem prodajno in finančno usmerjeni: povečanje vrednosti prodaje, tržnega
deleža, vračilo naložb (ROI). Prednost takšnih ciljev je enostavnost, slabost
takšnega oblikovanja ciljev pa je zanemarjanje vpliva ostalih instrumentov
marketinškega spleta in dejavnikov okolja (konkurentov, odjemalcev,
zakonodaje,...). Ta način oblikovanja ciljev zanemarja tudi dolgotrajnejše vidike
vpliva marketinškega komuniciranja (gradnja imagea, zaupanje,...).
Komunikacijsko miselno šolo postavljanja ciljev marketinškega komuniciranja,
po kateri managerji v organizaciji oblikujejo cilje marketinškega komuniciranja
tako, da ustvarjajo pri odjemalcih poznavanje (zavedanje in ugoden image)
organizacije in njenih izdelkov.
33 Sredstva marketinškega komuniciranja so objekti, katerih osnovna in prevladujoča funkcija je marketinško komuniciranje (npr. časopisni oglas, plakat, prospekt, film), Mediji (nosilci, občila) marketinškega komuniciranja so objekti, pri katerih so druge funkcije po pomenu enakovredne funkcijam komuniciranja ali pa celo prevladujejo (npr. časopis, radio, televizija, avtobus).
150
Poznamo več splošnih ciljev oziroma razlogov marketinškega komuniciranja (Bovée
in Thill 1992, 518-520):
informiranje,
vzpodbujanje povpraševanja,
razlikovanje izdelkov,
spominjanje na obstoj in značilnosti izdelka, organizacije...,
reagiranje na aktivnosti konkurentov,
reagiranje na negativne informacije,
izravnavanje nihajočega povpraševanja,
prepričevanje odločevalcev v nakupnem procesu in
vplivanje na vedenje javnosti.
Dejansko pa je končni cilj marketinškega komuniciranja vplivanje na obnašanje
odjemalcev.
Seveda so splošni cilji marketinškega komuniciranja prav zaradi splošnosti z vidika
managementa te aktivnosti smiselni le, če jih izvajalec marketinga uporabi kot
izhodišče za konkretne, specifične cilje. Ti pa so takšni, da jih izražamo z merljivimi
sestavinami in lahko zato njihovo doseganje tudi nadzorujemo.
Primer:
Pri ciljni skupini približno 200.000 deklet starostnega razreda od 15-19 let želi
proizvajalec novega kozmetičnega izdelka za preprečevanje aknaste kože na
določenem tržnem območju komunicirati tako, da bodo v prvem letu uvajanja
doseženi naslednji rezultati marketinškega komuniciranja:
50 % deklet iz ciljne skupine naj bi se zavedalo, da novi izdelek obstaja, in
poznalo njegovo ime;
30 % deklet iz ciljne skupine naj bi se zanj zanimalo in poznalo njegove funkcije,
ceno ipd.;
10 % deklet iz ciljne skupine naj bi bilo izdelek pripravljeno kupiti.
151
Izvajalec marketinga običajno postavlja cilje komuniciranja po posameznih izdelkih ali
izdelčnih skupinah, s tem da predstavljajo cilji odnosov z javnostjo izjemo, ker izhajajo
iz ravni izvajalca marketinga kot celote (glej sliko 12-13).
Slika 12-13: Struktura ciljev marketinškega komuniciranja organizacije
Za doseganje ciljev marketinškega komuniciranja so na voljo najrazličnejše aktivnosti,
katerih kombinacije imenujemo komunikacijski spleti. Ti so seveda na voljo za
doseganje posameznih ciljev glede na različne ravni v več različicah, izvajalec
marketinga pa naj bi v obstoječih razmerah izbiral optimalne kombinacije in pri tem
upošteval načelo njihovega usklajevanja na različnih ravneh.
152
12.2.3.4 Aktivnosti marketinškega komuniciranja
12.2.3.4 a) Oglaševanje62
Opredelitev oglaševanja Oglaševanje je oblika množičnega plačanega komuniciranja, v okviru katerega se
prenašajo sporočila, običajno o določenih izdelkih, oblikovana v jezikovnih ali drugih
simbolih, k velikemu številu sprejemnikov (Wärneryd in Nowak 1967, 16). Njen
namen je informiranje, spominjanje, prepričevanje in razvijanje stališč ciljnih skupin o
obstoju izdelka ali organizacije (Fill 1999, 264).
Osnovne značilnosti oglaševanja so:
Pri oglaševanju gre za množično komuniciranje ki uporablja množična občila
Izdelek sam je na primer simbol, ki predstavlja zbir pomenov, ki si jih posameznik
predstavlja oziroma povezuje z njim.
62 Izraza, ki sta pogosto uporabljena in zajemata podobno vsebino kot izraz oglaševanje, sta še: ekonomska propaganda in reklamiranje. Menimo, da raba izraza oglaševanje primernejša.
153
Sprejemniki so organizacije, ki so jim sporočila namenjena. Sprejemniki sporočil
so lahko dobavitelji, kupci, uporabniki, zveze za zaščito potrošnikov, politične
stranke, konkurenti in drugi.
Cilji oglaševanja
Opredeljevanje ciljev je odvisno od vidikov, s katerih obravnavamo oglaševanje. Ker
je oglaševanje le ena izmed osnovnih aktivnosti marketinškega komuniciranja, morajo
biti cilji oglaševanja usklajeni s cilji marketinškega komuniciranja in seveda tudi s cilji
drugih višjih ravni procesa managementa izvajalca marketinga.
Kotler in Armstrong (1999, 451-452) sta mnenja, da lahko različne cilje oglaševanja
združimo v tri skupine: cilje informiranja, cilje prepričevanja in cilje spominjanja (na
nekaj).
K ciljem informiranja sodijo: obveščanje o novem izdelku, o novih načinih uporabe
obstoječih izdelkov, o spremembah v ceni, razlaga delovanja izdelka, spreminjanje
napačnih vtisov, zmanjševanje dvomov o kakovosti izdelka, gradnja imagea, razlaga
kupoprodajnih pogojev itd. Ta vrsta ciljev je značilna za primarno oglaševanje, katere
osnovna naloga je zbujanje primarnega povpraševanja, to je povpraševanja po vrsti
izdelka oziroma osnovni zvrsti ponudbe.
V kategorijo ciljev prepričevanja sodi: gradnja preferiranja določenih znamk
odjemalca) namesto izdelkov konkurentov, spreminjanje zaznavanja ciljne skupine o
pomenu različnih značilnosti izdelka itd. Ta vrsta ciljev je značilna za konkurenčno
oglaševanje, katere osnovna naloga je gradnja selektivnega povpraševanja po
določeni znamki izdelka.
K ciljem spominjanja sodi: obveščanje ciljnih skupin, da bodo izdelek mogoče v
bodočnosti potrebovale, spominjanje na to, kje je izdelke možno nabaviti itd. V to
154
skupino spada spodbujevalno oglaševanje, ki ji je osnovna naloga prepričati sedanje
uporabnike izdelkov, da so pametno izbrali in jih spodbuditi k nadaljnjim nakupom.
12.2.3.4 b) Osebna nabava/prodaja
Opredelitev osebne nabave/prodaje
Osebna nabava oziroma prodaja predstavlja tiste menjalne aktivnosti organizacije z
okoljem, ki se nanašajo na osebno izmenjavo informacij o izdelkih in njihovih
protivrednostih med povpraševalci in kupci. Namen takšnega komuniciranja je kupiti
oziroma prodati.
Osebno nabavljanje je torej proces osebnega povpraševanja po ponudbah (izdelkih)
možnih dobaviteljev, ki posameznega izvajalca marketinga zanimajo, obenem pa tudi
proces osebnega predstavljanja lastne protivrednosti za to ponudbo. Namen
takšnega procesa osebnega komuniciranja na nabavnem področju je kupiti (nabaviti)
ustrezne izdelke, ki jih potrebujemo.
Osebno prodajanje je osebno predstavljanje lastne ponudbe potencialnim
odjemalcem, obenem pa povpraševanje po osnovnih značilnostih protivrednosti, ki jih
ponujajo v zameno potencialni odjemalci. Namen takšnega procesa osebnega
komuniciranja na prodajnem področju je prodati izdelke.
Osnovne značilnosti tega področja aktivnosti marketinškega komuniciranja so:
Gre za osebno komuniciranje, v katerem sporočevalec in sprejemnik sporočil
vplivata drug na drugega osebno bodisi iz oči v oči, bodisi po telefonu, prek
računalniških terminalov...
Omogoča takojšnjo reakcijo (povratno zvezo, angl. feedback) pošiljatelja in
sprejemnika sporočil. To pomeni, da lahko udeleženca sprejemata takojšnje
odločitve, prilagojene novim stanjem.
155
Osnovni predmet osebnega nabavljanja/prodajanja so običajno izdelki oziroma
skupine izdelkov organizacij.
Pomen osebne nabave/prodaje je odvisen od področja poslovanja, ciljnih trgov, ciljev
in strategij na ravni organizacije in podobno.
Cilji osebne nabave/prodaje
Ti področji aktivnosti marketinškega komuniciranja imata zaradi svojih posebnosti
pomembno vlogo v vseh fazah kupoprodajnega odločanja, zlasti pa v gradnji
preferenc ciljnih skupin v zvezi z določenim izdelkom (ponudbo), v gradnji prepričanja
ciljnih skupin o prednostih izdelka in pri vplivanju na dejansko prodajo oziroma nakup
izdelka.
Nabavno oziroma prodajno osebje posameznega izvajalca marketinga naj bi skušalo
izpolnjevati naslednje. naloge (cilje):39
ohranjanje starih in iskanje novih dobaviteljev/odjemalcev;
dajanje oz. iskanje informacij dejanskim in možnim dobaviteljem/odjemalcem o
vseh značilnostih izdelka;
uspešno nabavljanje in prodajanje (pristop, prezentiranje, reagiranje na pripombe,
zaključevanje poslov); ponudba drugih storitvenih sestavin izdelka
dobaviteljem/odjemalcem (konzultiranje o problemih, tehnična pomoč, finančni
aranžmaji, pospeševanje dobav);
zbiranje in obdelava informacij s trgov;
spoznavanje potreb dobaviteljev/odjemalcev in prizadevanje za povečanje
vrednosti, ki jih ponuja organizacija - izvajalec marketinga v manjavo. Tako dobiva
nabavno/prodajno osebje vse bolj vlogo managerjev (partnerskih) odnosov med
organizacijo - izvajalcem marketinga in njenimi dobavitelji/odjemalci;
odprta naravnanost v ravnanju. 39 Primerjaj z Kotler in Armstrong 1999, 482.
156
Osebno nabavljanje/prodajanje dopolnjuje oglaševanje tako, da (Lorbek 1979, 226):
informira o vseh sestavinah marketinškega spleta v zvezi z določenim izdelkom,
pogosto primerjalno s konkurenčnimi izdelki,
informira o tistih sestavinah izdelka, ki iz kakršnih koli razlogov ostanejo neznane,
nejasne, dvomljive, so pa pri ciljni skupini pomembne za odločitev o menjavi.
12.2.3.4 c) Pospeševanje nabave/prodaje63
Opredelitev pospeševanja nabave/prodaje Pospeševanje nabave/prodaje zajema aktivnosti oziroma sredstva kratkoročnega
vzpodbujanja nabave oziroma prodaje izdelkov.64
Pomen aktivnosti pospeševanja prodaje se povečuje pri izdelkih, ki se približujejo
stopnji odmiranja.
Povečevanje števila podobnih izdelkov na trgih povečuje zahtevnost izbire za
odjemalce. Pri tem lahko primerna uporaba pospeševanja prodaje vzpodbudi nakup.
Aktivnosti pospeševanja nabave/prodaje izdelkov najlažje opredelimo z
naslednjimi aktivnostmi:
aktivnosti, ki jih organizacije usmerjajo na posrednike pri nabavi oziroma prodaji:
sodelovanje pri urejanju prodajnih prostorov posrednikov (displayi, urejanje polic),
oskrbovanje posrednikov s sredstvi oglaševanja (plakati, prospekti, oglasnimi
kartoni...), organiziranje in sodelovanje pri predstavjanju izdelkov v prodajnih
63 V marketinški literaturi se avtorji ne lotevajo pospeševanja nabave, pač se posvečajo pospeševanju prodaje (angl. sales promotion, nem. Verkaufsförderung)
64 Prirejeno po Kotler in Armstrong 1999, 423.
157
prostorih posrednikov, dajanje popustov, organiziranje tekmovanj med posredniki,
organiziranje in sodelovanje pri usposabljanju osebja posrednikov;
aktivnosti, usmerjene na dobavitelje/odjemalce: ponujanje vzorcev, kuponov,
popustov, premij, tekmovanja;
aktivnosti, usmerjene k lastnemu osebju, zadolženemu za nabavo/prodajo:
tekmovanja, organiziranje sestankov, preskrba s sredstvi oglaševanja, literaturo,
Če gre za uvajanje novega izdelka na trg ali za osvajanje novega trga je pri izdelkih,
ki zahtevajo od odjemalca relativno majhen vložek v nakup, naloga pospeševanja
prodaje stimuliranje čimprejšnjih prvih nakupov. Pri izdelkih, ki zahtevajo relativno
velik vložek odjemalca, pa je večji poudarek na oglaševanju in odnosih z javnostjo.
Pri izdelkih, ki so v življenskem ciklu v fazi zrelosti, je ključni cilj pri uporabi
pospeševanja prodaje povečevanje števila nakupov obstoječih odjemalcev in
pridobivanje odjemalcev, ki kupujejo konkurenčne izdelke.
Cilji pospeševanja nabave/prodaje so med vsemi instrumenti komuniciranja najbolj ali
v nekaterih primerih celo izključno usmerjeni v uresničitev menjave.
12.2.3.4 č) Odnosi z javnostjo65
Opredelitev odnosov z javnostjo Odnosi z javnostjo (angl. public relations) so upravljalska aktivnost s katero skuša
organizacija oblikovati stališča vseh zainteresiranih skupin. Med zaintresirane skupine
(angl. stakeholders) prištevamo skupine tako iz internega, kot tudi ožjega in širšega
okolja organizacije (sodelavci v posameznih službah, mediji, banke, zavarovalnice,
občinski organi, vladne institucije, gibanja za zaščito uporabnikov…). S pomočjo
dialoga med organizacijo in javnostjo oziroma interesnimi skupinami, lahko
organizacija prilagodi svojo pozicijo in/ali strategijo. Gre za poizkus identificiranja in
prilagajanja delovanja organizacije interesom javnosti in sicer s pomočjo aktivnosti
razvijanja obojestranskega goodwilla in razumevanja (Fill 1999, 393).
65 V slovenski literaturi avtorji govorijo tudi o odnosih z javnostmi (množinski samostalnik!). Segmentiranje je ena izmed pomembnih značilnosti tržne naravnanosti organizacij, zato menimo, da je samoumevno, da obstajajo sementi javnosti.
159
Publiciteta je za izvajalca marketinga neplačana oblika odnosov z javnostjo. Za
razliko od odnosov z javnostjo so objekt njenega informiranja okolja pogosto tudi
izdelki oziroma skupine izdelkov izvajalca marketinga.
Odnosi z javnostjo so pravzaprav sestavljeni razen iz publicitete tudi iz aktivnosti
institucionalnega oglaševanja in neposrednih stikov z javnostjo (Lorbek 1979, 324-
326).
Institucionalno oglaševanje je oblika odnosov z javnostjo, katerega delovanje se
odvija prek množičnih občil in sicer obsega informiranje okolja o izvajalcu marketinga,
da bi okolje vedelo za njegov obstoj in zavzelo ugodna stališča do njega.
Neposredni stiki z javnostjo so tisti del odnosov z javnostjo, ki zadevajo
neposredno razvijanje in vzdrževanje zdravih in obojestransko koristnih odnosov s
posebnimi deli okolja (javnosti).
Osnovne značilnosti odnosov z javnostjo so:
Pri odnosih z javnostjo gre za množično komuniciranje.
V okviru odnosov z javnostjo je v pretežni meri objekt komuniciranja izvajalec
marketinga, oziroma njegovi institucionalni deli oziroma značilnosti procesa
managementa na teh ravneh. Zaradi tega številni avtorji obravnavajo to področje
aktivnosti kot področje posebnega pomena za dejavnost organizacije, ki je ločeno
od marketinških aktivnosti.
Ciljne skupine, na katere so naravnana sporočila odnosov z javnostjo določenega
izvajalca marketinga, sestavljajo najrazličnejše sestavine okolja, ki lahko vplivajo
na potek menjalnih odnosov tega izvajalca marketinga. Zato so v primerjavi s
ciljnimi sestavinami drugih področij marketinškega komuniciranja bolj raznovrstne
in zapletene.
Izvajalci odnosov z javnostjo za določeno (sestavljeno) organizacijo so v prvi vrsti
vsi zaposleni v tej organizaciji, zlasti pa tisti, ki pretežno menjavajo s sestavinami
njenega okolja (npr. nabavno in prodajno osebje, člani uprave, vodje, telefonisti,
kurirji, vratarji ipd.).
160
Cilji odnosov z javnostjo
Zaradi mnogo bolj raznovrstnih ciljnih skupin ter zaradi posebnosti njim namenjene
vsebine informacij so tudi cilji odnsov z javnostjo značilno drugačni od drugih
osnovnih aktivnosti marketinškega komuniciranja. Temeljni cilj odnosov z javnostjo
je, da oblikujejo ugoden image o organizaciji kot celoti oziroma o njenih sestavinah.
Doseganje tega cilja bistveno vpliva tudi na doseganje drugih ciljev marketinškega
komuniciranja določene organizacije.
Institucionalno oglaševanje omogoča, da dosežemo ta cilj z uresničevanjem
posebnih ciljev seznanjanja okolja izvajalca marketinga z njegovo dejavnostjo, ki
zadevajo naslednje razloge za akcijo: spremembo imena izvajalca marketinga,
združitev, neučinkovitost nabavnega osebja, probleme v zvezi s pridobivanjem
kadrov, nov proizvodni program, potrebo po dodatnih virih financiranja ipd. (Lorbek
1979, 324).
Posebni cilji institucionalnega oglaševanja, ki izhajajo iz ciljev informiranja okolja
o dejavnosti izvajalca marketinga zaradi ohranjanja ali oblikovanja ugodnega imagea
o njem, so odvisni tudi od značilnosti ciljnih skupin in od značilnosti posameznega
izmed prej omenjenih razlogov za akcijo institucionalnega oglaševanja.
Neposredni stiki z javnostjo, ki vodijo k doseganju že omenjenih osnovnih ciljev
odnosov z javnostjo, se nanašajo predvsem na naslednje aktivnosti: izdajanje
internega časopisa, aktivno udeležbo pri reševanju perečih problemov občine,
angažiranje organizacije pri uresničevanju pomembnih gospodarskih in drugih
družbenih projektov, podpiranje najrazličnejših aktivnosti članov organizacije v
njenem okolju, podpiranje športnih in kulturnih ustanov ter manifestacij, organiziranje
in sprejemanje ekskurzij, organiziranje rednih srečanj z novinarji in po potrebi
tiskovnih konferenc, organiziranje letnih srečanj s predstavniki ciljnih skupin in
podobno (Lorbek 1979, 325).
161
Če so takšni in podobni dogodki, ki lahko obravnavajo tudi izdelke izvajalca
marketinga, objavljeni kot novice v redakcijskem čelu množičnih medijev brezplačno,
gre za publiciteto (Lorbek 1979, 325). Značilna prednost publicitete je, da so njeni
ustvarjalci iz zornega kota ciljnih skupin relativno objektivni sporočevalci.
Pomanjkljivost publicitete pa je, da izvajalec marketinga, o katerem je beseda, ne
more vplivati, kakšna bo vsebina sporočil o njem, s tem pa tudi ne more postavljati
ciljev za ta del dejavnosti odnosov z javnostjo.
Osnovna pomanjkljivost ciljev odnosov z javnostjo je, da so splošni in zaradi tega
relativno težko izmerljivi, zlasti v krajšem obdobju. Šele na dolgi rok se pokaže,
predvsem kakovostno, uspešnost celotne aktivnosti odnosov z javnostjo pri
doseganju njenih temeljnih ciljev.
12.2.4 Marketinške poti
12.2.4.1 Opredelitev
Eden izmed osnovnih pogojev za uresničitev menjave določenega izdelka je, da je
vsak udeleženec v menjavi sposoben izdelek ponuditi.66 To pomeni, da morajo
ponudniki partnerjem (povpraševalcem) omogočiti, da dobijo izdelke v uporabo.
Izdelek mora biti ciljni skupini na voljo:
v ustrezni kakovosti,
v ustrezni količini,
pravočasno ter
na pravem mestu.
66 Glej podpoglavje 4.1 Enostavni sistem menjave izdelkov.
162
Z marketinškim managementom poti usklajujemo (odpravljamo, zmanjšujemo in
preprečujemo) neusklajenosti med proizvodnjo in uporabo izdelkov.
Marketinški management poti izdelkov zajema odločitve v zvezi s prenosom
izdelkov od ponudnika do povpraševalca oziroma od dobavitelja do odjemalca.
Izvajalec marketinga je pri tem lahko dobavitelj in razpečuje (distribuira) izdelke, prav
tako pa je lahko odjemalec, ki si priskrbi (nabavlja) izdelke.
Pot izdelka sestavljajo:
udeleženci pri prenosu izdelka67 in
odnosi (aktivnosti) med njimi v zvezi s prenosom izdelka.
Pot izdelkov imenujemo pogosto tudi kanal. Glede na to, ali obravnavamo nabavno
ali prodajno področje posameznega izvajalca marketinga, govorimo o njegovih
nabavnih ali prodajnih poteh (kanalih). Za poti uporabljajo tudi izraze marketinški
kanal, distribucijski kanal ipd.
Za izvajalca marketinga je priskrba izdelkov skupek aktivnosti v zvezi s potjo izdelka
od dobaviteljev k njemu.
Razpečava (distribucija) izdelkov posameznega izvajalca marketinga zajema skupek
aktivnosti v zvezi s potjo teh izdelkov do odjemalcev.
Kot je na več mestih omenjeno, je vsak udeleženec v menjalnem procesu hkrati v
dvojni vlogi.43 V svoji nabavni sferi si skuša priskrbeti izdelke, ki jih potrebuje za
opravljanje svoje dejavnosti, hkrati pa v tej sferi "razpečuje" udeležencem v
nabavnem kanalu protivrednosti (svojevrstne izdelke). Sprejemati mora torej
67 Več o udeležencih pri prenosu izdelka v podpoglavju 4.2 Kompleksni sistem menjave izdelkov. 43 Glej podpoglavje 4.1 Enostavni sistem menjave izdelkov.
163
odločitve, ki se nanašajo na število in značilnosti udeležencev ter na odnose med
njimi pri prenosu izdelkov v nabavni sferi.
Primer: Proizvajalec vodovodnih in drugih armatur Mariborska livarna iz Maribora potrebuje
za svoj reprodukcijski proces med drugimi izdelki tudi baker. Pri izbiri dobaviteljev
bakra se lahko odloča med več možnostmi: izbere lahko le enega ali pa več
dobaviteljev, ki so zanj primarni udeleženci pri priskrbi bakra. V tem primeru so lahko
primarni udeleženci proizvajalne in grosistične organizacije, ki se ukvarjajo s prodajo
tega izdelka. Razen primarnih udeležencev Mariborska livarna običajno v zvezi s
priskrbo bakra vključi tudi sekundarne udeležence, specializirane za posamezne
menjalne tokove. To so lahko: špediterji, zavarovalnice, banke ipd., katerih aktivnosti
so vezane neposredno na prenos bakra od prodajalca do Mariborske livarne. Nova
Kreditna banka Maribor je torej udeleženec na poti bakra, ki ga potrebuje Mariborska
livarna, tedaj ko sodeluje pri financiranju transporta ali skladiščenja na nabavni poti
tega izdelka.
Pripomniti pa velja, da NKBM Mariborske livarne ne obravnava kot udeleženca na
nabavni poti bakra takrat, ko ta banka financira Mariborski livarni razvoj novega
izdelka ali izgradnjo proizvodnega obrata in podobno.
Mariborska livarna pa udeležencem na nabavni poti bakra daje ("razpečuje") različne
protivrednosti. - posebne izdelke v nabavni sferi. To so lahko: plačilo v gotovini,
ugodni avansi, prevzemanje rizikov, prevzemanje stroškov transporta in
manipuliranja, svetovalne storitve itd. Tudi pri tej "razpečavi" lahko vključuje različne
udeležence: zavarovalnice, prevoznike, banke.
Na svojem prodajnem področju izvajalec marketinga distribuira izdelke svojim ciljnim
skupinam, hkrati pa si skuša zagotoviti (priskrbeti) ustrezne protivrednosti zanje.
Izvajalec marketinga običajno pri distribuiranju izdelkov do svojih ciljnih skupin
164
(odjemalcev) vključuje različne udeležence, ki so specializirani za posamezne
menjalne tokove (sekundarni udeleženci) ali pa sodelujejo s svojimi aktivnostmi v
vseh menjalnih tokovih omenjenega izdelka (primarni udeleženci)68. Kot ciljne
skupine lahko izvajalec marketinga obravnava različne organizacije: trgovce,
proizvajalce, gospodinjstva itd. Izbira udeležencev na prodajnih poteh je zelo odvisna
od izbranih ciljnih skupin.
Tudi za marketinški management poti izdelkov je značilno, da ga ni možno ostro in v
vsakem primeru ločiti od drugih sestavin v marketinškem spletu. Tako sodi na primer
osebno nabavljanje oziroma prodajanje tako v marketinško komuniciranje kot tudi v
marketinški management poti izdelkov. Razgovor prodajnega referenta s kupcem, ko
priporoča nakup novega izdelka, sodi v marketinško komuniciranje. Dogovarjanje
prodajnega referenta s kupcem o času in načinu dostave izdelka, zavarovanju,
skladiščenju, manipulacijah v zvezi z izdelkom pa sodi tako v področje marketinškega
komuniciranja kot tudi marketinšega managementa poti.
12.2.4.2 Cilji marketinškega managementa poti izdelkov
Podobno kot pri drugih sestavinah marketinškega spleta (izdelek, komuniciranje) je
tudi pri opredeljevanju ciljev v okviru managementa poti izdelkov potrebno upoštevati
že opredeljene ciljne trge in temeljne cilje na ravni organizacije kot celote in njenega
marketinga, saj so s tem podani okviri za marketinški management poti izdelkov.
Treba je opozoriti, da je osnovni cilj managementa poti izdelkov zaradi svoje
splošnosti pravzaprav neodvisen od prej omenjenih stopenj strateškega
managementa. Pri oblikovanju poti izdelkov pa je seveda odvisnost večja.
Osnovni cilj marketinškega managementa poti izdelkov je omogočanje časovnih in
prostorskih koristnosti izdelkov za izvajalca marketinga oziroma njegove ciljne 68 O udeležencih v kanalih pišemo tudi v podpoglavju 4.2 Kompleksni sistem menjave izdelkov.
165
skupine ter ohranjanje ali povečevanje kakovostnih, količinskih in morda še kakšnih
koristnosti izdelkov. Kot smo že zapisali, z marketinškim managementom poti
usklajujemo (odpravljamo, zmanjšujemo in preprečujemo) neusklajenosti med
proizvodnjo in uporabo izdelkov.
Ena izmed sestavin osnovnega cilja marketinškega managementa poti izdelkov je
zagotoviti prostorske koristnosti izdelkov za ciljne skupine. Zadovoljstvo ciljnih
skupin je običajno večje, če jim je izdelek lociran bližje. Običajno namreč velja, da
ciljne skupine ne potujejo rade daleč oziroma nerade vložijo velik napor za to, da bi
pridobile izdelke. Zato skušajo mnogi izvajalci marketinga, zlasti tisti, ki izvajajo
marketing po "odprtih" koncepcijah, omogočiti, da so izdelki na pravem mestu.
Dober primer je prodaja z avtomati, ki so postavljeni v šolah, uradih, letališčih,
železniških postajah itd. Tudi prodaja izdelkov od vrat do vrat (časopisi, knjige), obiski
zdravnikov na domu, dostava pohištva na dom, popravljanje gospodinjskih aparatov
na domu, sodijo med nazorne primere premoščanja prostorskega neskladja med
ponudbo in povpraševanjem. Posameznim ciljnim skupinam takšen način
približevanja izdelkov iz različnih razlogov (zdravje, pomanjkanje časa, pomanjkanje
prevoznih sredstev, udobje itd.) zelo ustreza. Nekatere ciljne skupine skušajo
povečati zadovoljstvo tako, da vložijo več napora pri pridobivanju določenih izdelkov
in celo potujejo v oddaljene kraje, kjer kupujejo izvozne izdelke (Schewe in Smith
1983, 400).
Očitno je, da zahteva premagovanje prostora tudi čas. Zato je omogočanje
prostorskih koristnosti mnogokrat tesno povezano tudi s časovnimi koristnostmi, ki
so prav tako sestavina osnovnega managementa poti izdelkov. Seveda ne izvirajo
časovne koristnosti zgolj iz premoščanja prostorskih razlik, temveč morajo biti izdelki
na voljo tudi pravočasno, saj se mnoge potrebe pojavijo ob določenih trenutkih in jih
ciljna skupina želi zadovoljiti prav tedaj. Odpravljanju časovnih neusklajenosti so
namenjene aktivnosti skladiščenja, hitrega prevoza, 24 urnega odpiralnega časa,
ustrezna mreža prodajnih mest in podobno.
166
Primer: Poslovnež, ki je pozimi službeno obiskal obmorski kraj, ima možnost kopanja v
pokritem bazenu. Zato želi kupiti kopalke, vendar jih prodajalne v tem kraju in tem
času ne prodajajo. Prijazna prodajalka mu sicer zagotovi, da bodo kopalke imeli v
svojem asortimentu naslednji mesec, vendar to ne bo rešilo njegovega problema.
Čeprav se bo mogoče omenjeni potencialni kupec čez čas vrnil v ta kraj, najverjetneje
te potrebe po kopalkah tedaj ne bo imel.
Prenos izdelkov med izvajalcem marketinga in ciljnimi skupinami je povezan tudi s
kakovostnimi koristnostmi. Med potjo izdelkov je potrebno ohranjati, pri nekaterih
izdelkih pa celo povečevati njihovo kakovost. S skladiščenjem lahko ohranjamo
kakovost pokvarljivih in tudi manj pokvarljivih izdelkov, z zorenjem v skladiščih lahko
povezujemo kakovost žit, sadja, zelenjave, vin itd. Tudi kakovostna koristnost je v
tesni zvezi s časovno in prostorsko koristnostjo, saj na primer prepozna informacija
uslužbenca potovalne agencije o poletu letala ogrozi kakovost izdelka (storitve) te
agencije.
Management poti izdelkov zajema tudi usklajevanje količinskih koristnosti za
udeležence v menjavi. Sem sodijo odločitve v zvezi s količinami izdelkov, ki jih je
potrebno dostaviti na prodajna mesta, odločitve o ustreznem količinskem oblikovanju
pošiljk glede na prevozna sredstva, odločitve glede nabavnih količin, odločitve v zvezi
z zbiranjem izdelkov v večje količine ali razdruževanju večjih količin izdelkov v manjše
enote.
Izvajalec marketinga naj bi poti svojih izdelkov obravnaval kot celovit sistem različnih
primarnih in sekundarnih udeležencev ter aktivnosti, ki prispevajo k uresničevanju
zastavljenih ciljev izvajalca marketinga. Izvajalec marketinga mora upoštevati, da
imajo vsi udeleženci v nabavnih in prodajnih kanalih svoje specifične cilje (cilji v zvezi
167
z prihodkom, cilji v zvezi s tržnimi deleži, cilji v zvezi z imageom, cilji v zvezi s količino
prodaje). V teh ciljih se izraža stopnja njihove neodvisnosti.
Zaradi različnosti ciljev, miselnih naravnanosti, specializacije, tržne moči in podobno
se med udeleženci v kanalih pojavljajo tudi konflikti. Zato je ena izmed pomembnih
nalog izvajalca marketinga v okviru managementa poti izdelkov, da zmanjšuje
nasprotja med udeleženci. Prizadevati si mora za povečevanje stopnje usklajenosti in
povezanosti njihovih ciljev in aktivnosti, saj prispeva to k povečanju učinkovitosti in
uspešnosti celotnega sistema prenosa izdelkov.
Primeri nasprotujočih si ciljev pri različnih udeležencih: Proizvajalec običajno teži k ustvarjanju ugodnega imagea svojih izdelkov z blagovno
znamko, detajlist pa k imageu svojega celotnega asortimenta, prevoznik običajno teži
k ustvarjanju ugodnega imagea o sebi in se ga image izdelkov, ki jih prevaža,
pravzaprav ne tiče. Proizvajalec običajno hoče na svojo prodajno ceno čim manj
pribitkov in je pogosto usmerjen k rabatnemu sistemu, medtem ko si trgovec
prizadeva za uveljavitev maržnega sistema oblikovanja prodajnih cen, zavarovalnica
teži k zavarovanju čim dražjih izdelkov. Proizvajalec si skuša zagotoviti velika in
kontinuirana naročila, trgovec pa teži k takim količinam, ki mu čim manj bremenijo
zaloge, javno skladišče k čim manjšemu številu, vednar količinsko velikih pošiljk, kar
zmanjšuje število potrebnih manipulacij. Proizvajalec hoče za svoje izdelke izbrana
mesta na policah v prodajalnah, detajlist pa razvršča izdelke na police z vidika
celotnega asortimenta, gospodinjstva pa si želijo takšno razporeditev izdelkov, ki jim
predvsem olajša izbiro.
12.2.4.3 Aktivnosti v zvezi s potmi izdelkov
Posledice odločitev glede poti izdelkov imajo na izvajalca marketinga praviloma
dolgoročen značaj, saj je izbrane poti izdelkov težko spreminjati. Pri realizaciji
168
načrtovanih poti izdelkov so izjemno pomembni partnerji izvajalca marketinga s
svojimi funkcijami. Izvajalec marketinga pogosto nima možnosti izbire udeležencev
tako na nabavnih kot na prodajnih poteh in mora vključevati tiste, ki so mu na voljo,
upoštevaje vse njihove značilnosti, med njimi tudi stopnjo njihove neodvisnosti. Zato
vsebujejo prav poti izdelkov izmed vseh sestavin marketinškega spleta največjo
stopnjo nenadzorljivosti.
Izvajalec marketinga mora pri odločitvah v zvezi s potmi izdelkov upoštevati:
lastne resurse,
dejavnike ožjega okolja in
dejavnike širšega okolja.
Aktivnosti v zvezi s potmi izdelkov lahko razdelimo na štiri splete (Kotler 1980b: 4):
določitev ovir in ciljev kanalov,
ugotovitev glavnih alternativ kanalov,
ovrednotenje glavnih alternativ kanalov,
oblikovanje kanalov.
12.2.4.3 a) Določitev ciljev in ovir kanalov
Izhodišče za učinkovito in uspešno načrtovanje nabavnih oziroma prodajnih kanalov
izvajalca marketinga je določitev ciljnih trgov. Pogosto sta določitev ciljnih trgov in
oblikovanje kanalov v tesni soodvisnosti. Izvajalec marketinga se utegne srečati s
stanjem, ko je ciljni trg po drugih kriterijih obetaven, ni pa tudi obetaven z vidika
razpoložljivih poti, kar je razvidno iz naslednjega primera:
V Delamarisu iz Izole že leta ugotavljajo, da obstaja izredno obetaven trg za prodajo
svežih morskih rib v Porabju na Madžarskem (potencialni ciljni trg). Učinkovito in
uspešno prodajanje tega izdelka je odvisno zlasti od usposobljenosti prevoznikov
tega hitro pokvarljivega prehrambenega izdelka. Sveže morske ribe so izdelek, ki
169
zahteva hiter in ustrezno opremljen prevoz do uporabnikov. Tega pa mu razpoložljivi
udeleženci pri prenosu izdelka (distribuciji) niso sposobni zagotoviti in tudi Delamaris
sam nima primernega transportnega parka.
Določevanje ciljev tudi na področju priskrbe in razpečave obsega nenehne
ponavljajoče se in prepletajoče se aktivnosti selekcijske narave, ki prehajajo od
določevanja splošnih h konkretnejšim ciljem.
Osnovni cilji marketinškega managementa poti izdelkov so obravnavani v poglavju
12.2.4.2. Vsekakor je treba osnovne cilje konkretizirati v specifične, merljive cilje, na
primer: v naslednjem letu odpreti 10 lastnih marketov na Gorenjskem; pri dobavitelju
Y doseči skrajšanje dobavnih rokov za izdelek Z na 1 mesec.
Vsaka organizacija določa cilje nabavnih in prodajnih kanalov za svoje izdelke tako,
da mora upoštevati ovire, ki izhajajo iz značilnosti zunanjih in notranjih dejavnikov.
Biti mora pozorna na značilnosti dobaviteljev, odjemalcev in konkurentov (ožje okolje). Proučevati mora njihovo število, vrste, lokacijo, področja delovanja, potrebe,
nakupno oziroma prodajno vedenje, tržno moč, finančne, kadrovske, tehnološke,
marketinške in druge značilnosti.
Prav tako ji tudi sestavine širšega okolja, kot na primer zakonski predpisi,
vključevanje tehnološkega napredka v transportno, skladiščno, prodajno in druge