ČISTE ROKE KOT KLJU ČNI DEJAVNIK PREPRE ČEVANJA … · • opisati kako se izvaja prepre čevanje in nadzor nad bolnišni čnimi okužbami, • podrobno predstaviti higieno rok

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

ČISTE ROKE KOT KLJUČNI DEJAVNIK

PREPREČEVANJA BOLNIŠNIČNIH OKUŽB

(Diplomsko delo)

Maribor, 2012 Diana Damjan

UNIVERZA V MARIBORU


ČISTE ROKE KOT KLJUČNI DEJAVNIK

PREPREČEVANJA BOLNIŠNIČNIH OKUŽB

(Diplomsko delo)

Maribor, 2012 Diana Damjan

UNIVERZA V MARIBORU


Mentor: Viš. predav. mag. Vida Gönc

I

POVZETEK

Bolnišnične okužbe predstavljajo najpogostejši zaplet zdravljenja, podaljšujejo zdravljenje

v ustanovi in s tem zvišujejo strošek zdravljenja. Bolnišnične okužbe se pojavljajo povsod,

kjer poteka zdravstvena dejavnost, najpogosteje pa so v bolnišnicah. Preprečevanje,

spremljanje in nadzor okužb je pomembna naloga vseh zdravstvenih delavcev.

Preprečevanje bolnišničnih okužb mora biti smiselno in usmerjeno k vzrokom za nastanek

okužb. Higiena rok je temeljni ukrep za preprečevanje prenosa mikroorganizmov v

zdravstveni dejavnosti, ki vključuje umivanje, razkuževanje, uporabo rokavic, tehniko

nedotikanja in vzdrževanje zdrave kože. Za učinkovito izvajanje higiene rok je potrebno

pravilno in dosledno prepoznavanje priložnosti, pravilna izbira in izvedba postopka ter

uporaba ustreznih pripomočkov kot je razkužilo. Namen diplomskega dela je bil predstaviti

bolnišnične okužbe, kako jih preprečujemo in izvajamo nadzor nad njimi ter

najpomembneje kako higiena rok vpliva na razvoj bolnišničnih okužb. Namen raziskave pa

je bil ugotoviti koliko zdravstveni delavci poznajo ukrepe za preprečevanje bolnišničnih

okužb, koliko jih upoštevajo in kdaj ter ali naredijo vse, da bi preprečili morebitne

bolnišnične okužbe. Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji dela z uporabo

strukturiranega anketnega vprašalnika. Analiza rezultatov je pokazala, da zdravstveni

delavci poznajo ustrezne ukrepe za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb in

jih tudi upoštevajo. Pri umivanju in razkuževanju rok so dosledni, vendar bi lahko higieno

rok še izboljšali, prav tako je njihovo znanje glede uporabe rokavic pomanjkljivo.

Ključne besede: bolnišnične okužbe, povzročitelji bolnišničnih okužb, mikrobna

populacija, higiena rok, osebna urejenost, preprečevanje bolnišničnih okužb, zakonodaja.

II

SUMMARY

Nosocomial infections represent the most frequent complication of treatment, they extend

treatment in the health institution and with this raise the cost of it. Nosocomial infections

are occurring everywhere take place health care activities, more often in the hospital.

Prevention, monitoring and control of infection are important tasks for all healthcare

professionals. Prevention of nosocomial infections must be appropriate and directed

towards the causes of infections. Hand hygiene is the basic precaution to prevent

transmission of microorganisms in health care activity, which includes washing,

disinfection, the use of gloves, technique without touching the surroundings and

maintenance of healthy skin. For effective implementation of hand hygiene, the

opportunities must be correctly and strictly recognized, the correct choice and

implementation of the procedure and the use of appropriate accessories such as

disinfectant. The purpose of the diploma was to present the hospital infections, how to

prevent and control them, and most importantly how the hand hygiene influence on the

development of nosocomial infections. The aim of the study was to determine how much

health professionals recognize the procedures for prevention of nosocomial infections, how

they follow it and at what times, and whether they do everything possible to prevent

nosocomial infections. The research was based on a quantitative methodology by using a

structured questionnaire. The analysis of results has revealed that health professionals are

familiar with the appropriate measures for prevention and control of nosocomial infections,

and they also follow them. When washing and disinfecting hands they are consistent, but

they could even improve hand hygiene, as well as their lack of knowledge regarding the

use of gloves.

Keywords: nosocomial infections, pathogens of nosocomial infections, microbe

population, hand hygiene, personal appearance, prevention of hospital infections,

legislation.

III

KAZALO

POVZETEK .......................................................................................................................... I

SUMMARY ......................................................................................................................... II

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ................................................................ 3

2.1 NAMEN ....................................................................................................................... 3

2.2 CILJI ............................................................................................................................ 3

3 BOLNIŠNIČNE OKUŽBE .............................................................................................. 4

3.1 OPREDELITEV BOLNIŠNIČNIH OKUŽB ............................................................... 4

3.2 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA NASTANEK BOLNIŠNIČNIH OKUŽB ................... 4

3.3 POVZROČITELJI BOLNIŠNIČNIH OKUŽB ............................................................ 5

3.3.1 Bakterije ................................................................................................................ 5

3.3.2 Virusi ..................................................................................................................... 6

3.3.3 Glive ...................................................................................................................... 6

3.3.4 Paraziti ali zajedalci ............................................................................................. 6

3.4 POTI PRENOSA IN NAČINI ŠIRJENJA BOLNIŠNIČNIH OKUŽB ........................ 7

3.5 NASTANEK OKUŽBE IN POTEK NALEZLJIVE BOLEZNI .................................. 8

3.6 POGOSTOST IN NAJPOGOSTEJŠE BOLNIŠNIČNE OKUŽBE ............................. 9

4 PREPREČEVANJE IN NADZOR NAD BOLNIŠNIČNIMI OKUŽBAMI ............. 10

4.1 UKREPI IN AKTIVNOSTI ZA PREPREČEVANJE BOLNIŠNIČNIH OKUŽB .... 10

4.2 IZOBRAŽEVANJE ZDRAVSTVENEGA OSEBJA ZA OBVLADOVANJE

BOLNIŠNIČNIH OKUŽB .............................................................................................. 12

4.3 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OBVLADOVANJU BOLNIŠNIČNIH

OKUŽB ............................................................................................................................ 13

4.4 ORGANIZACIJA NADZORA BOLNIŠNIČNIH OKUŽB ...................................... 14

4.5 ZAKONODAJA IN PREDPISI S PODROČJA OBVLADOVANJA

BOLNIŠNIČNIH OKUŽB .............................................................................................. 16

5 MIKROBNA POPULACIJA NA ROKAH .................................................................. 18

5.1 NORMALNA ALI STALNA POPULACIJA ............................................................ 18

IV

5.2 PREHODNA ALI ZAČASNA POPULACIJA .......................................................... 18

5.3 PREHODNA POPULACIJA PREVLADUJOČE ENE VRSTE ............................... 19

5.4 POVZROČITELJI BOLEZNI .................................................................................... 19

6 HIGIENA ROK IN OSEBNA UREJENOST NA DELOVNEM MESTU ................ 20

6.1 HIGIENA ROK .......................................................................................................... 20

6.1.1 Umivanje rok ....................................................................................................... 21

6.1.2 Razkuževanje rok ................................................................................................. 25

6.1.3 Uporaba zaščitnih rokavic .................................................................................. 28

6.1.4 Uporaba tehnike nedotikanja .............................................................................. 28

6.1.5 Nega kože rok ...................................................................................................... 28

6.2 OSEBNA UREJENOST NA DELOVNEM MESTU ................................................ 29

7 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ....................................................................... 30

7.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ............................................................................ 30

7.2 METODOLOGIJA ..................................................................................................... 30

7.2.1 Raziskovalne metode ........................................................................................... 30

7.2.2 Raziskovalni vzorec ............................................................................................. 30

7.2.3 Postopki zbiranja podatkov ................................................................................. 30

8 REZULTATI ................................................................................................................... 31

9 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA .......................................................................... 44

10 SKLEP ........................................................................................................................... 49

11 LITERATURA ............................................................................................................. 50

PRILOGE ............................................................................................................................. 1

ANKETNI VPRAŠALNIK ................................................................................................ 2

V

KAZALO GRAFOV

GRAF 1: SPOL ANKETIRANCEV .............................................................................................. 31

GRAF 2: STAROST ANKETIRANCEV ....................................................................................... 31

GRAF 3: DELOVNA DOBA ANKETIRANCEV ............................................................................ 32

GRAF 4: STOPNJA IZOBRAZBE ANKETIRANCEV ..................................................................... 32

GRAF 5: NAJPOGOSTEJŠI PRENOS BOLNIŠNIČNIH OKUŽB ....................................................... 33

GRAF 6: UKREPI ZA PREPREČEVANJE BOLNIŠNIČNIH OKUŽB ................................................. 34

GRAF 7: POZNAVANJE NAVODIL ZA OBVLADOVANJE BOLNIŠNIČNIH OKUŽB ......................... 35

GRAF 8: UREJENOST NOHTOV ............................................................................................... 35

GRAF 9: NOŠNJA NAKITA NA DELOVNEM MESTU .................................................................. 36

GRAF 10: HIGIENSKO UMIVANJE ROK ................................................................................... 36

GRAF 11: UPORABA PRAVILNE TEHNIKE UMIVANJA ROK ...................................................... 37

GRAF 12: ČAS NAMENJEN UMIVANJU ROK ............................................................................ 37

GRAF 13: RAZKUŽEVANJE ROK ............................................................................................. 38

GRAF 14: UPORABA PRAVILNE TEHNIKE RAZKUŽEVANJA ROK ............................................. 38

GRAF 15: ČAS RAZKUŽEVANJA ROK ..................................................................................... 39

GRAF 16: MNENJE ANKETIRANCEV O KVALITETI RAZKUŽIL ................................................. 39

GRAF 17: UPORABA SREDSTEV ZA NEGO KOŽE ..................................................................... 40

GRAF 18: S KAKŠNIM NAMENOM ANKETIRANCI UPORABLJAJO ROKAVICE ............................ 40

GRAF 19: MNENJE ANKETIRANCEV, KAJ JE POTREBNO STORITI PRED UPORABO ROKAVIC ..... 41

GRAF 20: MNENJE ANKETIRANCEV, KAJ JE POTREBNO STORITI PO UPORABI ROKAVIC .......... 41

GRAF 21: MNENJE ANKETIRANCEV ALI UPORABLJAJO EN PAR ROKAVIC ZA VEČ OPRAVIL PRI

ISTEM PACIENTU ............................................................................................................ 42

GRAF 22: MNENJE ANKETIRANCEV ALI UPORABLJAJO EN PAR ROKAVIC ZA VEČ PACIENTOV

HKRATI .......................................................................................................................... 42

GRAF 23: MNENJE ANKETIRANCEV O HIGIENI ROK NA ODDELKU .......................................... 43

GRAF 24: MNENJE ANKETIRACEV ALI STORIJO VSE, DA PREPREČIJO BOLNIŠNIČNE OKUŽBE .. 43

VI

KAZALO TABEL

TABELA 1: IZVEDBA HIGIENSKEGA UMIVANJA ROK .............................................................. 23

KAZALO SLIK

SLIKA 1: SLIKOVNO PRIKAZAN PRAVILNI VRSTNI RED UMIVANJA IN RAZKUŽEVANJA ROK. .. 21

SLIKA 2: PODROČJA, KI SO POGOSTO SPREGLEDANA PRI UMIVANJU IN RAZKUŽEVANJU ROK

TER MORAMO BITI NANJE BOLJ POZORNI MED HIGIENO ROK ........................................... 24

SLIKA 3: PET MOMENTOV ZA RAZKUŽEVANJE ROK PO METODOLOGIJI SVETOVNE

ZDRAVSTVENE ORGANIZACIJE ....................................................................................... 26

Diana Damjan: Čiste roke kot ključni dejavnik preprečevanja bolnišničnih okužb.

1

1 UVOD

Bolnišnične okužbe predstavljajo v svetu velik globalni problem, saj vsako leto pridobi

bolnišnično okužbo na milijone ljudi, ki se zdravijo ali prebivajo v raznih institucijah

zaradi različnih obolenj. Zaradi bolnišničnih okužb se poveča tudi obolevnost in umrljivost

ljudi. Za uspešno preprečevanje le teh je potrebno aktivno delovanje zdravstvenih delavcev

in zdravstvenih organizacij, ki nudijo zdravstveno oskrbo (Al Nawas, 2011).

Preprečevanje, spremljanje in nadzor okužb je pomembna naloga vseh zdravstvenih

delavcev. Preprečevanje bolnišničnih okužb mora biti smiselno in usmerjeno k vzrokom za

nastanek okužb. Izvajani ukrepi morajo učinkovito zmanjševati ne le število

mikroorganizmov na predmetih, pacientu in njegovi okolici, pač pa tudi število dejanskih

okužb v zdravstveni ustanovi. Pacienti v bolnišnicah so veliko bolj izpostavljeni

mikroorganizmom kot v drugih institucijah. Posebej pomembno je, da ne pride do prenosa

mikroorganizmov od enega pacienta na drugega. Najpomembnejši, najenostavnejši in

najcenejši ukrep za preprečevanje bolnišničnih okužb – za zmanjšanje prenosa

mikroorganizmov in preprečevanje kontaktnega širjenja nalezljivih bolezni je HIGIENA

ROK (Škerl, 2002a; Zore, Strojan, & Djekić, 2008).

Higiena rok je temeljni ukrep za preprečevanje prenosa mikroorganizmov v zdravstvenih

ustanovah in zajema umivanje, razkuževanje, uporabo rokavico, tehniko nedotikanja in

vzdrževanje zdrave kože rok. Za učinkovito izvajanje higiene rok je pomembno pravilno in

dosledno prepoznavanje priložnosti za higieno rok, pravilna izbira in izvedba postopka ter

uporaba ustreznih pripomočkov (Ahec, Kramar, & Ribič, 2011).

Namen umivanja in razkuževanja rok je odstraniti z rok umazanijo, začasno floro

mikroorganizmov na koži rok in zmanjšati količino patogenih mikroorganizmov na rokah,

ki bi lahko povzročili okužbo. V današnjem času se vse bolj uveljavlja razkuževanje rok

kot osnovni ukrep za preprečevanje bolnišničnih okužb namesto klasičnega higienskega

umivanja rok (Kaučič, 2010). Razkuževanje rok je po navajanju večine avtorjev

učinkovitejše, hitrejše in manj škodljivo za kožo rok kot higiensko umivanje rok, zato je

nadomestilo umivanje rok v večini sodobnih higienskih navodil kot standardni način

higiene v zdravstvenih in negovalnih ustanovah, kadar roke niso vidno onesnažene ali

umazane. V nekaterih strokovnih virih in včasih tudi v praksi še vedno priporočajo


2

umivanje rok ali umivanje in razkuževanje rok kot standardne ukrepe higiene rok (Zore,

Strojan, & Djekić, 2008).

Bolnišnične okužbe se prenašajo s posrednim in neposrednim stikom, aerogeno in pred

kontaminiranih predmetov in pripomočkov. Povzročitelji so lahko različne baterije, virusi,

glive in paraziti, vendar so danes najpogostejši povzročitelji bolnišničnih okužb prav

bakterije (Kaučič, 2010).

Bolnišničnih okužb ne moremo povsem preprečiti, želimo pa jih omejiti na najmanjšo

možno mero, zato je izrednega pomena natančno izvajanje preventivnih ukrepov, redno

izobraževanje vseh zaposlenih in reden notranji nadzor, s čimer zagotavljamo čim boljše

pogoje v zdravstvenih ustanovah (Mrak & Požarnik, 2010).

Pomen spremljanja bolnišničnih okužb na nacionalnem nivoju se izboljšuje, kot se tudi

zakonodaja s področja bolnišničnih okužb zaostruje. Slovenija se je v povezavi z Evropo

začela zavedati pomembnosti vseh aspektov spremljanja bolnišničnih okužb (Prosen,

2010). Tako je obvladovanje bolnišničnih okužb ena od prioritet, ki jih od zdravstvenih

ustanov zahteva Evropska komisija. Število le teh je kazalec kakovosti dela in parameter,

pomemben za akreditacijo zdravstvenih ustanov (Al Nawas, 2011).

Ukrepi za preprečevanje bolnišničnih okužb so sorazmerno enostavni, zato zdravstveni

delavci pogosto mislijo, da poznajo vse pravilne načine za preprečevanje okužb. V praksi

pogosto zasledimo, da ukrepe uporabljajo napačno ali pa nekaterih zelo pomembnih sploh

ne uporabljajo. Zato je izredno pomembno, da vsi delavci v zdravstvu, od snažilke in

kuharic do zdravnikov in medicinskih sester, poznajo osnove bolnišnične higiene (Zupanc,

2010).


3

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 NAMEN

Namen diplomskega dela je predstaviti bolnišnične okužbe, kako jih preprečujemo in

izvajamo nadzor nad njimi ter najpomembneje kako higiena rok vpliva na razvoj

bolnišničnih okužb. Namen raziskave pa je ugotoviti koliko zdravstveni delavci poznajo

ukrepe za preprečevanje bolnišničnih okužb, koliko jih upoštevajo in kdaj ter ali naredijo

vse, da bi preprečili morebitne bolnišnične okužbe.

2.2 CILJI

Cilji diplomske naloge so:

• predstaviti bolnišnične okužbe,

• opisati kako se izvaja preprečevanje in nadzor nad bolnišničnimi okužbami,

• podrobno predstaviti higieno rok in osebno urejenost na delovnem mestu,

• predstaviti rezultate raziskave.


4

3 BOLNIŠNIČNE OKUŽBE

3.1 OPREDELITEV BOLNIŠNIČNIH OKUŽB

Bolnišnične okužbe se pojavljajo povsod, kjer poteka zdravstvena dejavnost, najpogosteje

pa so v bolnišnicah. Izraz bolnišnične okužbe se je pri nas uporabljal leta, v zadnjem času

pa se vse bolj uporablja in uveljavlja izraz okužbe, povezane z zdravstvom, ali pa okužbe,

povezane z zdravstvenim sistemom (Kotnik Kevorkijan & Klasinc, 2009).

Bolnišnične okužbe predstavljajo najpogostejši zaplet zdravljenja, podaljšujejo zdravljenje

v ustanovi in s tem zvišujejo strošek zdravljenja. Obsegajo bolezni, ki jih pacient pridobi

kot posledico diagnostičnih, terapevtskih, negovalnih in drugih postopkov med

zdravljenjem osnovne bolezni (Vidmar Globovnik, 2011).

Definiramo jih lahko kot lokalno ali sistemsko stanje, ki je posledica reakcije na prisotnega

povzročitelja oziroma na njegove toksine, in ni bilo izraženo ali v stanju inkubacije ob

sprejemu pacienta v zdravstveno ustanovo. O bolnišnični okužbo govorimo tudi, če se

bolezenski znaki pojavijo več kot 48 ur po sprejemu in manj kot 48 ur po odpustu iz

zdravstvene ustanove in bolezen med hospitalizacijo še ni bila izražena. Lahko se pojavijo

tudi do 1 mesec po operativnem posegu ali do 12 mesecev po vsaditvi tujega materiala -

vsadka. To pomeni, da lahko nastanejo pri pacientih med bivanjem v zdravstveni ustanovi

ali pa po odpustu iz nje. Bolnišnične okužbe se lahko pojavijo tudi pri zdravstvenih

delavcih v zvezi z njihovim delom. V primeru kolonizacije pa ne moremo govoriti o

bolnišnični okužbi (Vidmar Globovnik, 2011; Zupanc, 2010).

3.2 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA NASTANEK BOLNIŠNIČNIH

OKUŽB

Najpogosteje nastanejo bolnišnične okužbe pri pacientih, ki so bolj dovzetni zaradi njihove

osnovne bolezni in zaradi zmanjšane imunske odpornosti ter pri pacientih z različnimi

kroničnimi obolenji in dejavniki tveganja ter pri starostnikih (Al Nawas, 2010).

Bolnišnične okužbe nastanejo zaradi različnih dejavnikov. Poznavanje teh dejavnikov

tveganja pa ima velik pomen pri preprečevanju nastanka bolnišničnih okužb.

Najpomembneje je prepoznati tiste dejavnike, na katere lahko vplivamo (Trotovšek, 2010).

Dejavnike tveganja delimo na:


5

• bolnikove dejavnike (starost – nedonošenčki in starostniki, prehrambeni status -

debelost in podhranjenost, stopnja osnovnega obolenja in pridružene bolezni –

sladkorna bolezen, rakava obolenja, ostale kronične bolezni, kliconoštvo odpornih

bakterij, dolžina hospitalizacije, bivanje v intenzivni enoti, zdravljenje z antibiotiki

in imunosupresivi),

• dejavnike diagnostičnih, terapevtskih in negovalnih postopkov in posegov (kirurški

in drugi invazivni posegi, opeklinske rane, urinski katetri, žilni katetri, drenaže,

umetno predihavanje in intubacija, ionizirajoče sevanje in citostatiki, stome,

parenteralna prehrana, dolžina hospitalizacije),

• dejavnike mikroorganizmov (število in virulenca mikroorganizma, odpornost na

antibiotike) (Mrak & Požarnik, 2010; Škerl, 2002b; Trotovšek, 2010).

Ljudje v skrajnih življenjskih obdobjih (dojenčki in starostniki) so bolj dojemljivi za

okužbe kot ljudje med obema skrajnima življenjskima obdobjema. Zaradi zmanjšane

odpornosti pri starejših se lahko pojavijo okužbe, ki so značilne za ljudi z zmanjšano

odpornostjo in za otroke. Ker se prebivalstvo stara, lahko v prihodnosti pričakujemo vse

več ostarelih pacientov z okužbami. V času hospitalizacije starostniki pogosteje kot ostali

pacienti dobijo bolnišnične okužbe (Kotnik Kevorkijan, 2010).

Bolnišnične okužbe lahko nastanejo tudi zaradi spremenjene lastne mikrobne flore, še

posebej pri pacientih, ki se zdravijo z različnimi antibiotiki. Pri tem se lahko pojavijo tudi

odporni mikroorganizmi, ki se pa lahko prenašajo tudi preko okolja pacienta (Al Nawas,

2010).

3.3 POVZROČITELJI BOLNIŠNIČNIH OKUŽB

Povzročitelji bolnišničnih okužb so lahko različne bakterije, virusi, glive in paraziti, vendar

so danes med najpogotejšimi povzročitelji okužb bakterije in virusi (Kaučič, 2010). Včasih

lahko gre tudi samo za kolonizacijo, ki pozneje po daljši hospitalizaciji preide v okužbo z

istimi povzročitelji, ali pa tudi z drugimi (Kovačec, 2010).

3.3.1 BAKTERIJE

Bakterije so raznovrstni enocelični organizmi, ki se zaradi svoje prilagodljivosti na različne

okoljske razmere lahko razmnožujejo skoraj povsod. Večina vrst bakterij je za človeka

neškodljivih, nekatere so zanj celo koristne, nekatere (patogene) pa lahko povzročijo


6

infekcijske bolezni (Godič Torkar, 2010). Najpogostejše bakterije, ki povzročajo

bolnišnične okužbe so Escherichia coli, stafilokoki, enterobakterije, enterokoki in

psevdomonasi (Šumak, 2009).

3.3.2 VIRUSI

Virusi so necelične enote, ki razvijejo značilnosti živega šele kot znotrajcelični paraziti v

živih celicah, kjer se tudi razmnožujejo. V naravi preživijo le krajši čas, odvisno od

okoljskih dejavnikov, saj se ne morejo razmnoževati (Godič Torkar, 2010). Ocenjujejo, da

je med vsemi bolnišničnimi okužbami vsaj 5% takšnih, ki jih povzročajo virusi, vendar

zaradi neodkritosti vseh okužb je pogostost zagotovo še večja. Najpogostejši virusi, ki

povzročajo bolnišnične okužbe so rotavirusi, respiratorni virusi, virusi hepatitsov in

enterovirusi (Šumak, 2009).

3.3.3 GLIVE

Glive so organizmi, ki jih zaradi posebnosti obravnavamo kot dve ločeni skupini. Prva

skupina so kvasovke, ki so pretežno enocelične glive, druga skupina pa so plesni, ki so

nitaste glive (Godič Torkar, 2010). Delež glivičnih okužb je približno 10% vseh

bolnišničnih okužb. Najpogostejši glivi, ki povzročata bolnišnične okužbe sta Candida in

Aspergillus. Glivične okužbe lahko delimo na globoke in povrhnje. Povrhnje najdemo na

koži in sluznicah, globoke pa najdemo v sterilnih tekočinah ali v delcih tkiv – najpogosteje

jih osamimo iz krvi in seča (Beovič, 2002; Šumak, 2009).

3.3.4 PARAZITI ALI ZAJEDALCI

Med parazite uvrščamo praživali (lamblija, trihomonas, amebe, plazmodiji), helminte

(trakulje, gliste) in artropode (garje, uši, ščurki, stenice), ki živijo na račun drugega

organizma – gostitelja. Glede na trajanje zajedanja delimo parazite v začasne (muhe,

komarji, klopi, stenice) in stalne (gliste, uši). Praživali so enocelične mikroskopske živali

in so nezaželeni kot povzročitelji parazitskih zoonos, kar pomeni, da se prenašajo iz živali

in okolja na človeka ter povzročajo obolenja (Logar, 2002; Godič Torkar, 2010; Gould &

Brooker, 2008).


7

3.4 POTI PRENOSA IN NAČINI ŠIRJENJA BOLNIŠNIČNIH OKUŽB

Bolnišnične okužbe lahko povzročajo mikroorganizmi, ki so del pacientove normalne flore

ali pa mikroorganizmi iz njegovega okolja. Pri slednjih glede na način prenosa razlikujemo

kontaktni, kapljični in aerogeni prenos, ki pa so hkrati tudi najpogostejši in

najpomembnejši načini prenosa okužb v zdravstveni ustanovi (Rebernik Milić & Stiplošek,

2010; Zupanc, 2010).

• Kontaktni prenos se deli na prenos z neposrednim in posrednim stikom. Neposredni

stik pomeni fizičen stik dveh oseb, stik rok zdravstvenih delavcev, pri katerem

pride do prenosa mikroorganizmov. Pri posrednem stiku pa okužbo vnesemo z

okuženimi ali nečistimi predmeti - s pripomočki za nego, diagnostiko ali

rehabilitacijo, maske, rokavice, nesterilni predmeti ter tudi preko hrane, vode ali

zdravil. Kontaktni prenos je tako najpogostejši način prenosa okužbe (Mrak &

Požarnik, 2010; Zupanc, 2010). Prenos okužbe iz enega na drugega pacienta z

rokami zdravstvenega osebja predstavlja najpomembnejšo pot prenosa okužb v več

kot 90%. Tako je umivanje in razkuževanje rok najpomembnejši način za

preprečevanje prenosa širjenja okužb (Kotnik Kevorkijan, 2006; Kovše, 2011).

• Kapljični prenos preko kapljic pri kašljanju, kihanju in govorjenju. Kadar se

kapljice usedejo na sluznice, očesno, nosno in ustno sluznico, lahko povzročijo

okužbo (Mrak & Požarnik, 2010).

• Aerogeni prenos po zraku preko vdihavanja kapljic, aerosolov, prahu, v katerih so

mikrobi iz dihal in ust, ki se lahko prenašajo na večje razdalje in v zraku lebdijo

tudi do več ur (Šumak, 2009).

Da mikroorganizem pride od vira okužbe do občutljive osebe, potrebuje pot, ki ga bo

pripeljala do te osebe in področje, kjer lahko vstopi v telo. Neposredni prenos

mikroorganizmov skozi kožo je pri vrezninah, skozi ranjeno, opečeno kožo ali s

prenašalcem, ki lahko s pikom vnese mikrobe. Najpogostejše poti prenosa okužbe so tako

skozi vse naravne telesne odprtine – skozi zgornja dihala, skozi prebavila, s stikom in

dotikom ter tudi preko krvi in drugih telesnih izločkov (Dragaš, 2010; Šumak, 2009).


8

3.5 NASTANEK OKUŽBE IN POTEK NALEZLJIVE BOLEZNI

Za nastanek okužbe je potreben rezervoar ali zbiralnik mikroorganizmov, v katerem se

mikroorganizmi zadržujejo in od koder se širijo. Tak zbiralnik je za nekatere

mikroorganizme človek, za druge žival, nekateri mikroorganizmi pa živijo v okolju, v

naravi. Če se človek okuži, je ta okužba lahko endogena, kar pomeni, da jo povzročajo

mikroorganizmi, ki so že prisotni v normalni mikrobni populaciji, pa so vstopili v organe

ali tkiva, kjer jih normalno ni bilo, ter povzročili bolezen. Lahko pa je tudi eksogena

okužba, kar pomeni, da je iz okolja ali od drugega človeka. Vir okužbe ni nujno vedno

rezervoar okužbe. Okužbo lahko povzročijo tudi hrana, voda in predmeti, ki so se

kontaminirali in predstavljajo sredstvo oziroma pot za prenos mikroorganizmov (Dragaš,

2010).

Kontaminacija je prehodno onesnaženje predmetov, tekočin, naprav in pa tudi rok z

mikroorganizmi. Kolonizacija pa je prisotnost in razmnoževanje mikroorganizmov na koži

in sluznicah pacientov ali osebja v zdravstveni ustanovi, ni pa vidnih sprememb ali znakov

bolezni. Bolezen nastane, ko se mikroorganizmi ne le namnožijo, ampak tudi povzročajo

vidne spremembe pri pacientu ali osebju (Dragaš, 2010).

Pojem infekcija označuje vdor bolezenskih povzročiteljev v človeški organizem in njihovo

razmnoževanje v njem. Okužba se tako pojavi, ko lokalni ali sistemski dejavniki pacienta,

dejavniki okolja in mikroorganizmi, premagajo obrambo gostitelja in sprožijo se imunski

mehanizmi. Infekcija lahko poteka asimptomatično ali z bolj ali manj značilno bolezensko

sliko. Bistvo infekcijskih bolezni temelji na medsebojnem razmerju med človekom kot

gostiteljem in posameznimi bolezenskimi povzročitelji kot gosti. To razmerje opredeljujejo

predvsem gostiteljeva sprejemljivost in dovzetnost ter povzročiteljeva patogenost in

virulenca. Zgodnja prepoznava vpliva na potek zdravljenja, hitrost okrevanja in na

zmanjšanje stroškov zdravljenja. S poznavanjem občutljivosti mikroorganizmov lahko

izberemo primerne antibiotike, ki imajo največjo učinkovitost z najmanj stranskimi učinki

za pacienta in okolje (Pikelj, 2002; Trotovšek, 2010).


9

3.6 POGOSTOST IN NAJPOGOSTEJŠE BOLNIŠNIČNE OKUŽBE

Večina raziskav v svetu kaže, da se bolnišnične okužbe pojavljajo med pacienti v 5-20%, v

enotah intenzivne terapije pa celo do 87%. Ogroženi so predvsem pacienti, ki so

hospitalizirani dlje časa (Kovačec, 2010).

Najpogostejše bolnišnične okužbe predstavljajo okužbe sečil (40%) in so v 80% povezane

z urinskimi katetri. Na drugem mestu so okužbe kirurških ran (20-25%), zaradi katerih se

čas hospitalizacije podvoji. Do okužbe največkrat pride med operativnim posegom. Na

tretjem mestu pa so okužbe spodnjih dihal in bolnišnične pljučnice (15-23%). Sepse

predstavljajo 2-3% vseh bolnišničnih okužb, 10% pa bolnišnične bakteriemije in sepse, ki

pa so zelo pomembne zaradi visoke smrtnosti (20-50%). Ležalna doba se tako podaljša za

dva tedna, kar predstavlja tudi velik finančni strošek (Kovačec, 2010; Zupanc, 2010).

V nerazvitem svetu predstavlja problem predvsem tuberkuloza in driske, zaradi slabih

higienskih razmer, v razvitem svetu pa se driska pojavlja zaradi velike in nenadzorovane

porabe antibiotikov. Vse bolj aktualne so bolnišnične okužbe, ki se prenašajo s krvjo,

posebej virusni hepatitisi B in C ter HIV okužbe (Kotnik Kevorkijan, 2006).

Rezultati raziskave, ki je potekala avgusta 2010 v Univerzitetnem kliničnem centru

Ljubljana, kažejo, da je prevalenca bolnišničnih okužb višja kot leta 2001. Najpogostejše

so bile pljučnice, ki so predstavljale 38% vseh bolnišničnih okužb, sledile so okužbe

kirurških ran, ki so predstavljale 15% vseh bolnišničnih okužb, nato okužbe sečil, ki so

predstavljale 13% vseh bolnišničnih okužb in okužbe katetrov, ki so predstavljale 7% vseh

bolnišničnih okužb (Al Nawas, 2011).

Zaradi prekomerne in nenamenske uporabe antibiotikov v preteklosti so se pojavile

odporne bakterije na večino antibiotikov. Tako lahko postanejo bolnišnične okužbe z

odpornimi bakterijami velik terapevtski problem, zaradi česar je smiselna in racionalna

uporaba antibiotikov še toliko bolj pomembna (Al Nawas, 2010; Mrak & Požarnik, 2010).

V bolnicah se najpogosteje pojavlja odpornost proti meticilinu in z njo povezana večkratna

odpornost pri Staphylococcus aureus – MRSA, odpornost proti vankominicu in drugim

glikopeptidom pri Enterococcus spp. – VRE in odpornost Gram-negativnih bakterij proti

cefalosporinom zaradi izločanja beta laktamaz razširjenega spektra – ESBL (MZRS, 2009).


10

4 PREPREČEVANJE IN NADZOR NAD BOLNIŠNIČNIMI

OKUŽBAMI

4.1 UKREPI IN AKTIVNOSTI ZA PREPREČEVANJE

BOLNIŠNIČNIH OKUŽB

Standardni ukrepi predstavljajo ukrepe za preprečevanje širjenja bolnišničnih okužb, ki jih

morajo upoštevati vsi zdravstveni delavci pri nudenju zdravstvene oskrbe, pri stikih z

vsemi pacienti. Namen ukrepov je prepoznavanje dejavnikov tveganja za okužbo,

prekinitev poti širjenja mikroorganizmov ter ciljano zmanjševanje in preprečevanje

prenosa okužb med pacienti, pacienti in osebjem ter obiskovalci (Mrak & Požarnik, 2010).

Ukrepi za preprečevanje okužb vključujejo stalno izvajanje preventivnih ukrepov za

njihovo preprečevanje, pregled vzrokov morebitnega prenosa, izobraževanje zdravstvenega

in negovalnega tima, uvajanje informacijske podpore za preventivo (vnos podatkov o

okužbah v računalniški program), mesečno poročanje o številu okužb (evidenco vodi

medicinska sestra – higienik), izvajanje rednih strokovnih nadzorov in zdravstveno

vzgojno delo (Koren, 2011).

Najpomembnejši ukrepi pri preprečevanju in obvladovanju bolnišničnih okužb so:

• higiena rok s poudarkom na razkuževanju,

• smiselno, ciljano razkuževanje, dezinfekcija in sterilizacija,

• pravilna uporaba varovalnih sredstev,

• klinične poti,

• dodatno in redno izobraževanje in motivacija zaposlenih,

• pravilno izvajanje postopkov zdravstvene nege, medicinsko-tehničnih posegov in

stalno izboljševanje negovalnih tehnik,

• ciljane mikrobiološke preiskave,

• racionalnejša uporaba antibiotične terapije,

• ustrezna namestitev pacientov v izolacijsko enoto,

• opredelitev vseh ukrepov za posamezno vrsto izolacije,


11

• reden strokovni nadzor osebja,

• cepljenje osebja,

• evidenca bolnišničnih okužb,

• ustrezna zasedenost delovnih mest – zadostno število zaposlenih glede na število

pacientov in obremenitve,

• čim prej odpustiti pacienta iz bolnice, ko njegovo zdravstveno stanje to dopušča,

• upoštevanje ostalih standardov in protokolov, ki so v neposredni povezavi s

prenosom bolnišničnih okužb (čiščenje in vzdrževanje prostorov, ravnanje z

bolnišničnim perilom, ravnanje z bolnišničnimi odpadki) (Al Nawas, 2010; Gould

& Brooker, 2008; Koren, 2011).

Aktivnosti zdravstvene nege za preprečevanje širjenja okužbe morajo potekati v večih

smereh:

1. standardni higienski ukrepi:

• umivanje rok,

• uporaba tehnike nedotikanja za izogibanje stika s kužnim materialom,

• uporaba rokavic,

• razkuževanje rok,

• uporaba osebnih zaščitnih sredstev,

• razkuževanje pripomočkov in instrumentov,

• čiščenje in razkuževanje površin ter opreme,

• ustrezno odlaganje ostrih predmetov,

• preprečevanje poškodb z ostrimi predmeti,

• ravnanje z odpadki,

2. izolacijski ukrepi:

• aerogena, kapljična in kontaktna izolacija (Kovše, 2011).


12

4.2 IZOBRAŽEVANJE ZDRAVSTVENEGA OSEBJA ZA

OBVLADOVANJE BOLNIŠNIČNIH OKUŽB

Izobraževanje zaposlenih je eden izmed glavnih elementov za zagotavljanje kakovosti v

zdravstvu. Izobraževanje na področju bolnišnične higiene je nujno potrebno za doseganje

zastavljenih ciljev in prav tako je eden od pomembnih ukrepov za preprečevanje

bolnišničnih okužb (Koren, 2011; Zupanc, 2010). V Sloveniji deluje delovna skupina, ki jo

je imenovalo Ministrstvo za zdravje, ki je v Smernicah za pripravo programa za

obvladovanje bolnišničnih okužb opredelila minimalni obseg in vsebine izobraževalnih

programov za področje obvladovanja bolnišničnih okužb (Kovačec, 2010).

Zdravstvene ustanove običajno pričnejo z izobraževanjem svojih zaposlenih že takoj ob

sprejemu v službo. Izobraževanje se ponavadi odvija v obliki učnih delavnic, kjer si

zaposleni pridobijo teoretično in praktično znanje za kakovostno delo. Izobraževanje

zaposlenih je kontinuiran proces, ki jim omogoča razvoj ter prinaša izboljšanje

fleksibilnosti in možnosti razvoja individualnih karier. Institucija tako pridobi fleksibilno

delovno silo, ki sledi razvoju in aktivno prispeva k novim spoznanjem stroke, kar posredno

vodi k večji kakovosti dela (Koren, 2011).

Vsebina programov izobraževanja mora biti prilagojena stopnji izobrazbe in vrsti dela.

Zdravstveni delavci se naj izobražujejo tudi zunaj ustanove na seminarjih, simpozijih in

delavnicah, ki obravnavajo obvladovanje okužb, v državi in drugod po svetu (MZRS,

2009).

Cilj izobraževanj s področja preprečevanja in obvladovanja okužb je, da vsi zaposleni

poznajo navodila in izvajajo zadolžitve svojega delokroga v skladu s pogoji dela, oceno

tveganja s strani pacienta in posegov, izvajajo aktivnosti s skladu z zahtevami strokovnih

smernic o preprečevanju bolnišničnih okužb in poznajo naj organizacijo ter kontaktne

osebe s področja obvladovanja okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo v organizaciji

(MZRS, 2009).

Raziskovalno delo in praktične težave so pokazali, da je za uspešno delovanje nujno

potreben tim izobraženih zdravnikov in medicinskih sester oziroma sanitarnih inženirjev,

ki bi vsaj z delnim delovnim časom sodelovali pri obvladovanju bolnišničnih okužb. Tako

so na nacionalni ravni pripravili in organizirali podiplomski izobraževalni program iz


13

mikrobiologije, bolnišnične higiene in klinične epidemiologije za medicinske sestre,

zdravnike in sanitarne inženirje (Dragaš, 2004).

Bolnišnične okužbe je dolžan preprečevati vsak zdravstveni delavec, zato mora poznati

načine nastanka in preprečevanja okužb. Standardni ukrepi preprečevanja okužb so enotni

za vse postopke pri diagnostiki, zdravljenju, zdravstveni negi in rehabilitaciji pacienta.

Njihov namen je zmanjšati možnost prenosa mikroorganizmov iz enega na drugega

pacienta preko rok osebja ter zaščita osebja pred mikroorganizmi pacienta (Kovše, 2011).

4.3 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OBVLADOVANJU


V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v Angliji imenovali prvo medicinsko

sestro za kontrolo okužb in konec sedemdesetih so tudi prve medicinske sestre in sanitarni

tehniki začeli oblikovati vlogo higienika v posameznih zdravstvenih ustanovah v Sloveniji.

Tako so se postopoma oblikovali delokrogi higienikov, ki so kompetence za urejanje

varnega in čistega okolja prevzemali od glavnih medicinskih sester in jih dopolnjevali

preko sodelovanja v komisijah za obvladovanje bolnišničnih okužb in v sodelovanju z

posameznimi zdravniki, kjer so bolnišnične okužbe pogostejša problematika (Dolinšek,

2006).

Higieniki, ki delujejo v različnih zdravstvenih ustanovah so izkušeni strokovnjaki na

področju zdravstvene nege z dodatno motiviranostjo za to področje dela in izobrazbo na

področju bolnišnične higiene in preprečevanja bolnišničnih okužb. Tako spremljajo,

usklajujejo izvajanje strokovnih, organizacijskih in izobraževalnih smernic na področju

bolnišnične higiene in posredujejo predloge za izboljšave. Higieniki se tako uveljavljajo

kot vzgojitelji in učitelji v zdravstveni ustanovi z učenjem, opazovanjem in

dopolnjevanjem navodil glede tveganja za okužbo pacienta ali izvajalca postopkov

(Dolinšek, 2006).


14

4.4 ORGANIZACIJA NADZORA BOLNIŠNIČNIH OKUŽB

Enote za obvladovanje bolnišničnih okužb so bile ustanovljene z namenom preprečevanja

in obvladovanja bolnišničnih okužb v zdravstvenih zavodih. Najpomembnejše dejavnosti

enote so epidemiološko spremljanje bolnišničnih okužb ter večkratno odpornih bakterij,

predvsem MRSA in ESBL ter sodelovanje pri reševanju epidemij bolnišničnih okužb.

Enota skrbi za pripravo programa preprečevanja bolnišničnih okužb in izdajo delovnih

navodil. (Kotnik Kevorkijan & Klasinc, 2009). Program preprečevanja bolnišničnih okužb

mora obsegati naslednja poglavja:

• epidemiološko spremljanje bolnišničnih okužb,

• doktrina izvajanja vseh diagnostičnih, terapevtskih in negovalnih postopkov,

• doktrina sterilizacije, čiščenja in ravnanja z odpadki,

• doktrina ravnanja z bolniki, zdravstvenimi delavci in sodelavci z okužbami,

• program zaščite zdravstvenih delavcev in sodelavcev na delovnih mestih,

• program usposabljanja zdravstvenih delavcev (MZRS, 2011).

Epidemiološko spremljanje okužb, ki so povezane z zdravstveno obravnavo oziroma

oskrbo pacienta, nam omogoča oceniti njihovo pogostost in smiselno načrtovanje

aktivnosti preprečevanja in obvladovanja. Gre za sistematično zbiranje podatkov o

pojavljanju in porazdelitvi okužb in dogodkov ter dejavnikov, ki zvišujejo ali znižujejo

tveganje, redno analizo teh podatkov in poročanje tistim, ki jih potrebujejo za ukrepanje.

Epidemiološko spremljanje je tako nujno sestavni del dobro organiziranega programa

preprečevanja in obvladovanja tovrstnih okužb, s katerim lahko omejimo njihovo

pojavljanje (MZRS, 2009).

Služba za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb se je uradno ustanovila šele

leta 2003 in zaposluje zdravnice specialistke klinične mikrobiologije, diplomirane

medicinske sestre s podiplomskim izobraževanjem iz hospitalne higiene in strokovno

sodelavko (Al Nawas, 2010).

Služba za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb – SPOBO izvaja predvsem

naslednje naloge:

• epidemiološko spremljanje bolnišničnih okužb v kliničnih centrih,


15

• izobraževanje osebja glede preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb,

• priprava in posodabljanje strokovnih navodil za preprečevanje in obvladovanje

bolnišničnih okužb,

• vodenje in pomoč pri obravnavi epidemij,

• svetovanje, pomoč in podpora pri nabavi opreme in materiala, ki se uporablja pri

diagnostičnih, terapevtskih, negovalnih in ostalih postopkih,

• posredovanje pomembnih informacij v zvezi s preprečevanjem in obvladovanjem

bolnišničnih okužb,

• izvaja nadzore v zvezi z upoštevanjem standardov,

• svetuje pri načrtovanju in izvajanju gradbenih del v kliničnem centru (Kovše,

2011).

V razvitem svetu priporočajo enega zdravnika za preprečevanje bolnišničnih okužb na 500

postelj – ZOBO in eno medicinsko sestro za preprečevanje bolnišničnih okužb na 250

postelj – SOBO (Kotnik Kevorkijan, 2006).

Kljub napredku nadzora so bolnišnične okužbe še vedno pogost in pomemben vzrok

obolevnosti in smrtnosti med hospitaliziranimi pacienti. Čeprav je nemogoče v celoti

izkoreniniti njihov pojav, lahko s preprečevanjem okužb pomembno izboljšamo kakovost

zdravljenja in zmanjšamo porabo sredstev (Trotovšek, 2010).


16

4.5 ZAKONODAJA IN PREDPISI S PODROČJA OBVLADOVANJA


Bolnišnične okužbe predstavljajo enega največjih javno – zdravstvenih problemov. Z

dobro organiziranimi programi preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb v

zdravstvenih ustanovah, lahko pomembno omejimo njihovo pojavljanje. Epidemiološko

spremljanje bolnišničnih okužb v Evropski uniji predpisuje Odločba številka 2119/98/ES

Evropskega parlamenta in Sveta. Sredi leta 2008 je usklajevanje epidemiološkega

spremljanja bolnišničnih okužb v Evropski uniji prevzel Evropski center za preprečevanje

in obvladovanje bolezni (Prosen, 2010).

Epidemiološko spremljanje bolnišničnih okužb v Sloveniji kot obvezni del programa

preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb predpisuje tudi slovenski Zakon o

nalezljivih boleznih. Ta določa in opredeljuje v III. poglavju ukrepe in naloge, povezane s

spremljanjem, preprečevanjem širjenja in obvladovanja okužb – te naloge so za Slovenijo

posebnega pomena. Tako more vsaka oseba, ki opravlja zdravstveno dejavnost izvajati

program preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb. Zakon predpisuje tudi seznam

bolezni, zaradi katerih se morajo izvajati splošni in posebni ukrepi za preprečevanje in

obvladovanje nalezljivih bolezni ter način preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih

okužb. Splošni ukrepi so tisti, ki jih mora zagotoviti država za zdravje prebivalstva in se

izvajajo stalno, ne glede na to če se bolezen pojavi ali ne. Posebni ukrepi pa so usmerjena

zdravstvena vzgoja in svetovanje, zgodnje odkrivanje virov okužbe, prijavljanje nalezljivih

bolezni, epidemiološka preiskava, izolacija pacientov, cepljenje in zaščita z zdravili,

dezinfekcija in še drugi (MZRS, 2011; Šumak, 2009).

Leta 1999 je izšel Pravilnik o pogojih za pripravo in izvajanje programa preprečevanja in

obvladovanja bolnišničnih okužb, v katerem je zapisano, da mora vsaka zdravstvena

ustanova imeti pravila, ki določajo izvajanje higiene rok. Sočasno s tem je stroka začela z

intenzivno spodbudo in vpeljevanjem razkuževanja rok v vse vidike obravnave pacienta.

Sprva pripravljene smernice z navodili za pravilno umivanje rok so bile kmalu nadgrajene

z navodili o higienskem razkuževanju rok (Novak, 2009). Ta pravilnik določa tudi

minimalne strokovne, organizacijske in tehnične pogoje za pripravo in izvajanje programa

preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb v Sloveniji. Določa, da morajo imeti

bolnišnice zdravnika za obvladovanje bolnišničnih okužb (ZOBO), sestro za obvladovanje


17

bolnišničnih okužb (SOBO) ter komisijo za obvladovanje bolnišničnih okužb (KOBO) ter

njihove naloge. Na podlagi tega člena so bila leta 2009 izdane Strokovne podlage in

smernice za obvladovanje in preprečevanje okužb, ki so povezane z zdravstvom oziroma

zdravstveno oskrbo, ki jih je pripravila delovna skupina pri Ministrstvu za zdravje. Od leta

2006 predstavljajo bolnišnične okužbe enega od obveznih kazalnikov kakovosti za

slovenske bolnišnice (Kotnik Kevorkijan & Klasinc, 2009; MZRS, 2011).

V letu 2006 je bil izdan Pravilnik o strokovnem nadzoru izvajanja programa preprečevanja

in obvladovanja bolnišničnih okužb, ki določa postopek za izvajanje strokovnega nadzora

izvajanja programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb (strokovni nadzor).

Strokovni nadzor izvaja nadzorna komisija, ki jo s sklepom imenuje minister, pristojen za

zdravje. Sestavljena je iz petih članov, ki so strokovnjaki s področja preprečevanja in

obvladovanja bolnišničnih okužb (MZRS, 2011).

Za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb so pomembni tudi Pravilnik o pitni

vodi, Pravilnik o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjanjem

nalezljivih bolezni, Pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni in posebnih ukrepih za njihovo

preprečevanje in obvladovanje in Pravilnik o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri

opravljanju zdravstvene dejavnosti in z njo povezanih raziskavah (MZRS, 2011).


18

5 MIKROBNA POPULACIJA NA ROKAH

Celotna človeška koža je naseljena z mikroorganizmi. Tako se mikroorganizmi nahajajo

tudi na rokah, čeprav obstajajo predeli, ki so gosteje naseljeni z njimi, kot roke. Koža rok

je poseljena s številnimi mikrobi, ki sestavljajo tako imenovano mikrobno populacijo ali

floro. Glede na lastnosti ločimo štiri tipe mikrobne populacije: stalna mikrobna populacija,

prehodna ali začasna mikrobna populacija, prehodna populacija prevladujoče ene vrste in

povzročitelji bolezni (Ahec, Kramar, & Ribič, 2011).

5.1 NORMALNA ALI STALNA POPULACIJA

Na rokah imamo stalno normalno mikrobno populacijo, ki prebiva in se razmnožuje v

povrhnjici. Odporna je na nizko količino vode na koži, na zaviralno delovanje prostih

maščobnih kislin kožnih lipidov in na nižji pH (5,2-5,8). Je pretežno gram pozitivna in

varuje kožo pred naselitvijo drugih, zlasti patogenih in oportunističnih mikroorganizmov

(Ahec, Kramar, & Ribič, 2011; Rebernik Milić & Stiplošek, 2010). Zajema

mikroorganizme iz rodov Staphylococcus, Bacillus, Corynebacteria, kvasovke, itd., po

gramu negativne bakterije pa se redkeje pojavljajo (Godič Torkar, 2010).

5.2 PREHODNA ALI ZAČASNA POPULACIJA

Tukaj na rokah najdemo poleg stalnih mikroorganizmov tudi mikroorganizme, ki se na

roke prilepijo ob stiku s pacienti, drugimi osebami, okoljem ali drugimi predeli lastnega

telesa, zlasti s prenosom iz dihal ali prebavil. Vlažne, nenegovane roke olajšajo naselitev,

preživetje in razmnoževanje gram negativnih bakterij, suha in razpokana koža pa predvsem

zlatega stafilokoka (Ahec, Kramar, & Ribič, 2011). Predstavniki prehodne flore nimajo

posebnega vpliva na organizem, dokler je stalna normalna flora neokrnjena. Večina

mikroorganizmov je na koži prav tako le prehodno in se na njej ne morejo razmnoževati

(Godič Torkar, 2010). Z rokami se prenašajo različni mikroorganizmi, največkrat bakterije

Staphylococcus aureus, enterobakterije, Pseudomonas aeruginosa, različni virusi, glive,

praživali in jajčeca črevesnih parazitov (Šumak, 2009).


19

5.3 PREHODNA POPULACIJA PREVLADUJOČE ENE VRSTE

Ta populacija se pojavi, če je koža izpostavljena stalno isti mikrobni populaciji okolja z

istočasnimi spremembami pogojev na koži, kot so vlažnost, temperatura, pH, uničenje

normalne flore ali okvare kože (Ahec, Kramar, & Ribič, 2011).

5.4 POVZROČITELJI BOLEZNI

Prisotnost okvar na koži zaradi kemikalij in razkužil, vnetja na koži rok, kot so dermatitis,

dermatomikoza, paronihija ali furunkuloza povzročajo, da se na rokah naselijo različni

mikroorganizmi, še posebej zlati stafilokok, piogeni streptokok, kandida ali povrhnji

dermatofit. Kadar je normalna mikrobna populacija na rokah porušena oziroma se

spremeni v patogene oblike, lahko postane vir možnih okužb pri pacientu. Zdravstveno

osebje z nalezljivimi vnetji na rokah ne sme negovati pacientov, delati na rizičnih oddelkih

ali pri aseptičnih postopkih, tudi če uporablja rokavice. Takšne roke so ne le prenašalke,

temveč tudi vir patogenih mikroorganizmov (Ahec, Kramar, & Ribič, 2011; Rebernik

Milić & Stiplošek, 2010).


20

6 HIGIENA ROK IN OSEBNA UREJENOST NA

DELOVNEM MESTU

6.1 HIGIENA ROK

Higiena rok je najpomembnejši, najenostavnejši in najcenejši ukrep za preprečevanje

prenosa in nastanka bolnišničnih okužb. Vključuje umivanje rok, razkuževanje rok,

tehniko nedotikanja, nego kože rok in uporabo rokavic (Ahec, Kramar, & Ribič, 2011).

Temeljna elementa pa sta umivanje in razkuževanje rok. Pomembno je tudi, da vemo kdaj

izvajamo prvega in kdaj drugega ter kdaj sta potrebna oba. Le z doslednostjo pri izvajanju

higiene rok je moč zagotoviti varno delo in za pacienta ter obiskovalce varno okolje

(Rebernik Milić & Stiplošek, 2010).

Neprestano obnavljanje znanja in razumevanja je osnova za pravilno izvajanje zaščitnih

ukrepov pred okužbo pri izvajanju zdravstvene obravnave – pri diagnostiki, zdravstveni

negi in zdravljenju različnih bolezni (Ahec, Kramar, & Ribič, 2011).

Svetovna zdravstvena organizacija – SZO je 5. maj razglasila za mednarodni dan higiene

rok in pozvala zdravstvene organizacije vsega sveta k sodelovanju pri promociji higiene

rok, kar še dodatno priča o pomembnosti higiene rok za preprečevanje bolnišničnih okužb

(Ahec, Kramar, & Ribič, 2011).

K pacientu moramo vedno pristopiti s čistimi rokami, to je pacientova pravica in naša

dolžnost. Na rokah imamo stalno mikrobno populacijo in za nekatere paciente so te

bakterije lahko škodljive, na primer pri izvajanju invazivnih postopkov ali pri imunsko

oslabelih pacientih.


21

Slika 1: Slikovno prikazan pravilni vrstni red umivanja in razkuževanja rok.

Vir: KCLJ (2001).

6.1.1 UMIVANJE ROK

Z umivanjem odstranimo z rok prehodno umazanijo in mikroorganizme prehodne

populacije, ki so se prilepili na kožo ob stiku z osebami ali okoljem ter za določen čas

zmanjšamo celotno količino mikroorganizmov na koži (Ahec, Kramar, & Ribič, 2011).

Mikroorganizmi se nahajajo na rokah zaposlenih v zdravstvu, od tam jih prenesemo na

same sebe, druge paciente, dokumentacijo, aparature, telefone, računalnike, kljuke, pisala

in podobno (Vidmar Globovnik, 2011).


22

Ivanuša & Železnik (2008) navajata, da idealni čas za umivanje rok ni znan, vendar si

mora osebje, ki dela v tveganem okolju, umivati roke 1 do 2 minuti. Dragaš (2010) navaja,

da je natančnost umivanja rok enako pomembna kot čas umivanja rok ter, da umivanje rok

traja od 30 sekund do 1 minute. Šumak (2009) navaja, da za zdravstvene delavce

predpisano umivanje rok traja približno 30 sekund. Kaučič (2010) pa navaja, da za

učinkovito umivanje rok potrebujemo 1,5 do 2 minuti. Iz tega lahko sklepamo, da sam čas

umivanja rok ni toliko pomemben kot pravilna tehnika umivanja rok, s čimer dosežemo

temeljito umite vse predele rok.

Priložnosti ob katerih si umijemo roke so:

• ob prihodu in odhodu z delovnega mesta,

• pred delitvijo zdravil,

• po uporabi rokavic s pudrom ali talkom,

• pred jedjo in po jedi,

• po uporabo robca, pri kihanju in kašljanju,

• po uporabi stranišča,

• pred aseptičnimi posegi,

• kadar so vidno onesnažene in mokre,

• ob kontaminaciji rok s kužnim materialom (Boyce & Pittet, 2009; Kovše, 2011;

Šmitek & Krist, 2008).

Za higiensko umivanje rok potrebujemo dovolj velik umivalnik, pipo s hladno in toplo

vodo, tekoče milo v stenskem dozatorju, papirnate brisače za enkratno uporabo v zaprtem

sistemu in koš za papir (Kaučič, 2010).

Tehnike umivanja rok se med seboj razlikujejo tako v literaturi kot v praksi. Podrobno

bomo predstavili najpogostejšo tehniko, ki poteka po sistematičnem zaporedju. Za dober

učinek je potrebno vsak gib ponoviti pet do deset krat (Rebernik Milić & Stiplošek, 2010).


23

Tabela 1: Izvedba higienskega umivanja rok

IZVEDBA

1. Pregledamo kožo rok, če je nepoškodovana, saj s poškodovano kožo rok in obnohtja ne smemo delati ob pacientu. Odprte poškodbe zadržujejo mikroorganizme in tako lahko okužimo sebe ali pacienta.

2. Z rok odstranimo zapestnice, prstne, uro, saj ti zadržujejo umazanijo in mikroorganizme. Nohti morajo biti kratki in nelakirani, saj se pod nohti lahko nabira umazanija, dolgi nohti pa lahko tudi poškodujejo pacientovo kožo.

3. Stopimo pred umivalnik v taki razdalji, da se z rokami in z delovno obleko ne dotikamo umivalnika. Če se s čistimi rokami dotaknemo umivalnika ali pipe, moramo umivanje rok ponoviti.

4. Odpremo pipo in nastavimo primerno temperaturo vode - najboljša je enoročna pipa, ki jo odpremo s komolcem ali zapestjem. Pazimo, da curek vode ni premočan.

5. Roke omočimo z mlačno vodo. Z enim do dvakratnim pritiskom (0,5 do 1 ml) s komolcem na stenski dozator nanesemo na roke odmerek tekočega mila.

6. Roke pet do deset krat podrgnemo po naslednjem vrstnem redu:

• roke milimo dlan proti dlani,

• desna dlan proti hrbtu leve roke,

• leva dlan proti hrbtu desne roke,

• s sklenjenimi rokami z dlanjo proti dlani med prstne prostore,

• hrbtne strani prstov ene roke proti nasprotni dlani druge roke in obratno,

• krožno drgnemo najprej palec ene roke proti nasprotni dlani druge roke in obratno,

• krožno drgnemo konice prstov z nohti v dlan najprej ene roke, nato druge roke,

• z eno robo objamemo zapestje druge roke in krožno drgnemo najprej eno, nato druge roko.

7. Speremo milnico od konic prstov navzdol proti komolcem.

8. Roki po umivanju dobro osušimo s papirno brisačo, brišemo od prstov proti komolcem. Na suhih rokah se bakterije počasneje razmnožujejo.

9. S papirnato brisačo ali s komolcem zapremo vodo ter tako preprečimo ponovno kontaminacijo rok.

10. Po potrebi na roke nanesemo alkoholno razkužilo, kar zagotovimo znižanje koncentracije mikroorganizmov.

11. Po delu ali pred daljšim odmorom na osušene dele kože nanesemo in vtremo kremo ali losjon za nego kože rok. S tem zaščitimo kožo, da se preveč ne izsuši.

Vir: Boyce & Pittet (2009); Dragaš (2004); Dragaš (2010); Gould & Brooker (2008);

Šmitek & Krist (2008).


24

Za učinkovito in pravilno umivanje rok moramo postopek ozavestiti in ga pravilno izvesti,

tako da s higienskih umivanjem resnično zajamemo vse predele rok, saj le tako bo naše

umivanje rok učinkovito. Pogosto se dogaja, da pri higienskem umivanju in razkuževanju

rok spregledamo oziroma izpustimo določene predele rok. Najpogostejši spregledani

predeli so:

• konice prstov,

• palec,

• predeli med prsti (Kaučič, 2010).

Slika 2: Področja, ki so pogosto spregledana pri umivanju in razkuževanju rok ter

moramo biti nanje bolj pozorni med higieno rok

Vir: Ivanuša & Železnik (2008, str. 499).


25

6.1.2 RAZKUŽEVANJE ROK

Razkuževanje rok je v mikrobiološkem smislu učinkovitejše od vseh oblik umivanja, saj v

kožo vtiramo alkoholne pripravke in s kože odstranimo sto do tisočkrat več bakterij kot z

umivanjem. Uničimo mikrobe prehodne kožne populacije in del mikrobov stalne

populacije kože (Ahec, Kramar, & Ribič, 2011). Je tudi manj škodljivo za kožo, saj

maščob ne odstranjuje temveč jih le razporedi po koži. Sodobna razkužila pa vsebujejo 1

do 4 % glicerola, ki še dodatno masti kožo (Gould & Brooker, 2008; Kaučič, 2010;

Rebernik Milić & Stiplošek, 2010).

Prav zato se vse bolj uveljavlja razkuževanje rok kot pa samo umivanje, saj je

najučinkovitejše, najhitrejše in najmanj škodljivo za kožo rok. V večini sodobnih

higienskih navodil je tako razkuževanje rok nadomestilo umivanje rok kot standardni način

higiene v zdravstvenih in negovalnih ustanovah, kadar roke niso vidno onesnažene ali

mokre (Strojan, Djekić, & Zore, 2009). Tako roke, ki dajejo videz, da so čiste,

razkužujemo le z alkoholnim razkužilom, saj s tem uničimo mikroorganizme neposredno

na koži, preprečimo prenos okužbe, večinoma tudi zmanjšamo možnost alergijskih reakcij

in okvar na koži rok (Dragaš, 2004).

Pripravki za razkuževanje rok – alkoholi, klorheksidin, jodofor, so običajno v tekoči

raztopini in so namenjeni temu, da uničijo bakterije, glive in viruse na koži rok.

Bakterijskih spor ne uničijo, zato je te potrebno predhodno mehanično odstraniti z milom

in umivanjem rok (Vidmar Globovnik, 2011). Prav tako samo razkuževanje rok ne

odstranjuje umazanije, zato je treba roke po potrebi prej umiti z milom in vodo (Rebernik

Milić & Stiplošek, 2010).


26

Priložnosti za razkuževanje po metodologiji Svetovne zdravstvene organizacije rok delimo

v pet skupin (glej sliko 3):

1. pred stikom s pacientom,

2. pred aseptičnimi in invazivnimi posegi,

3. po stiku s telesnimi tekočinami,

4. po stiku s pacientom (tudi po odstranitvi rokavic),

5. po stiku s pacientovo neposredno okolico (WHO, 2009).

Slika 3: Pet momentov za razkuževanje rok po metodologiji Svetovne zdravstvene

organizacije

Vir: KCLJ (2009).


27

Pri razkuževanju rok je prav tako pomembna tehnika razkuževanja, znanje, čas in količina

razkužila. Pred razkuževanjem morajo biti naše roke čiste in suhe, saj si pri razkuževanju

mokrih rok poškodujemo kožo. Potrebno je zajeti vse predele rok po sistematični tehniki

kot pri umivanju rok, gibe prav tako ponovimo pet do deset krat, in nanje nanesemo

razkužilo (Zupanc, 2010):

• roke drgnemo dlan proti dlani,

• desna dlan proti hrbtu leve roke,

• leva dlan proti hrbtu desne roke,

• s sklenjenimi rokami z dlanjo proti dlani med prstne prostore,

• hrbtne strani prstov ene roke proti nasprotni dlani druge roke in obratno,

• krožno drgnemo najprej palec ene roke proti nasprotni dlani druge roke in obratno,

• krožno drgnemo konice prstov z nohti v dlan najprej ene roke, nato druge roke

(Dragaš, 2004; Dragaš, 2010; Šmitek & Krist, 2008).

Razkužilo nanašamo na roke s stiskom komolca na ročico stenskega dozatorja in sicer dva

pritiska na ročico, da dobimo 3 – 5 ml razkužila. Ob vtiranju in izhlapevanju alkohola, da

se koža osuši, dosežemo razkuževalni učinek. Vidmar Globovnik (2011) navaja, da za

učinkovito razkuževanje rok zadošča od 15 do 30 sekund. Šumak (2009) pa navaja, da traja

od 30 do 60 sekund. Učinek razkuževanja zmanjšamo, če si odvečno razkužilo obrišemo –

v tem primeru, je to strokovna napaka (Kaučič, 2010; Vidmar Globovnik, 2011).

Pri razkuževanju rok uporabljamo alkoholna razkužila, ki morajo ustrezati kriterijem

evropskih standardov EN 1500 (MZRS, 2009). Pri izbiri razkužil upoštevamo tudi

aktivnost razkužil tudi v podaljšanem času, vsebnost snovi, ki so alergene, test toksičnosti,

vsebnost snovi, ki kožo negujejo in preprečujejo dermatitis, dostopnost podatkov o možnih

tveganjih (vnetljivost, shranjevanje, transport) ter ekološko razgradljivost (Rebernik Milić

& Stiplošek, 2010). Znano je, da se višja ustreznost izvajanja higiene rok začne z izbiro

razkužila, ki zaradi svojih lastnosti ustreza večini zaposlenih, ob tem pa je optimalno

varno. Najbolj zaželena razkužila so tekoča, z nevtralnim vonjem in barvo, brez občutka

lepljenja ter z dobro toleranco na koži (Novak, 2009).


28

6.1.3 UPORABA ZAŠČITNIH ROKAVIC

Zaščitne rokavice uporabljamo namensko, kadar pričakujemo kontaminacijo s krvjo ali

drugimi telesnimi izločki, če se dotikamo sluznic ali pri pacientih v izolaciji. Potrebno jih

je uporabiti tudi kadar imamo poškodovano lastno kožo rok. Z uporabo rokavic ščitimo

pacienta pred mikrobno populacijo na naših rokah, hkrati pa tudi sebe pred stikom s krvjo

in telesnimi tekočinami (Kovše, 2011).

Poznamo različne vrste zaščitnih rokavic in to so: kirurške rokavice, sterilne preiskovalne

rokavice, nesterilne preiskovalne rokavice in zaščitne gospodinjske rokavice (MZRS,

2009).

Rokavice si vedno nadenemo na suhe in razkužene roke. Rokavice uporabimo namensko

za določen poseg in določen čas. Niso nam nadomestilo za razkuževanje in umivanje rok,

rokavic prav tako ne umivamo ali razkužujemo med pacienti in postopki (MZRS, 2009).

So samo za enkratno uporabo, po uporabi jih zavržemo obrnjene navznoter in roke

razkužimo, pri tem pa smo posebej pozorni, da rok ne kontaminiramo ponovno (Kovše,

2011; Zupanc, 2010). Strokovna napaka je uporaba istih rokavic pri več pacientih, prav

tako hoja z orokavičenimi rokami, prijemanje kljuk, telefonov in predmetov. Nesmotrna

uporaba rokavic daje le občutek lažne varnosti, ne prepreči pa širjenja okužb (Šumak,

2009).

6.1.4 UPORABA TEHNIKE NEDOTIKANJA

Pri delu s pacienti se izogibamo dotikanja ran ali bolezenskih sprememb, izločkov in krvi,

ne glede na to, ali imamo roke zaščitene z rokavicami ali ne. S tehniko nedotikanja

preprečujemo kontaminacijo rok in rokavic po predhodnem postopku higiene rok. Pred

okužbo moramo ščititi ne samo roke, pač pa tudi rokavice. Če se tega ne zavedamo, lahko

z orokavičenimi rokami povzročimo več okužb, kot če ne bi uporabljali rokavic, ker smo

manj pozorni na možnost prenosa mikroorganizmov z rokavicami. Kjer le moremo,

uporabljamo instrumente, n aprimer peana pri čiščenju rane. (Dragaš, 2004; Zupanc, 2010).

6.1.5 NEGA KOŽE ROK

Roke negujemo z losjonom, ki je v dozirniku ob umivalniku, lahko pa tudi s kremo v tubi

za osebno uporabo. Z negovalnimi sredstvi kožo rok vlažimo in jo zaščitimo pred

agresivnim delovanjem mil in razkužil. Negovalna sredstva uporabljamo pred odhodom na


29

daljši odmor ali domov, nikakor pa jih ne uporabljamo po razkuževanju ali pred uporabo

rokavic (Boyce & Pittet, 2009; Zupanc, 2010). Negovalna sredstva do dandanes največkrat

dodana sredstvom za umivanje in razkuževanje rok in usklajena tako, da ne poslabšajo

osnovnega učinka mila oziroma razkužila (Dragaš, 2004).

6.2 OSEBNA UREJENOST NA DELOVNEM MESTU

Zdravstveni delavci moramo na delovnem mestu upoštevati načela splošne osebne higiene.

Na delovnem mestu nosimo delovno obleko, srajco, hlače ali krilo, ki jih menjavamo

dnevno, po potrebi in ob onesnaženju. Obleka mora biti čista in zlikana. Potrebno je nositi

priponke z imeni in priimki. Lasje morajo biti čisti in urejeni, kar pomeni, da morajo biti

dovolj trdno speti, da ne padajo naprej, zlasti pri delu s pacienti. Ličila, dišave in losjon po

britju je dovoljeno uporabljati v omejenih količinah in v nevtralnih vonjih. Popolnoma

prepovedano je nositi kavbojke, majice, puloverje, obuti sandale z odprtimi prsti, imeti

bose noge, nositi mini krila ali zaudarjati po znoju (Šumak, 2009).

Za pravilno in kakovostno higiensko vzdrževanje rok je pomembna tudi urejenost rok in

nohtov:

• pred prihodom na delovno mesto si odstranimo z rok ves nakit (prstane, zapestnice,

ure), saj se pod njimi zadržujejo bakterije in drugi mikroorganizmi, ki jih ne

moremo odstraniti, prav tako lahko z njimi poškodujemo pacienta ali rokavice,

• nohti morajo biti kratko pristriženi in urejeni, v primeru, da imamo nalakirane,

mora biti lak prozorne barve, redno vzdrževan ter ne sme biti razpokan,

• umetni nohti pri delu v zdravstvenih ustanovah niso dovoljeni, saj povečujejo

možnost glivičnih obolenj in zadrževanja mikroorganizmov pod njimi (Koren,

2011).

Pri delu s pacienti v izolaciji je potreben dodaten neprepustni predpasnik ali zaščitna halja,

če je nevarnost, da bi si delovno obleko okužili, onesnažili ali zmočili. Zaščitna halja mora

biti zadaj zapeta. Pod delovnimi oblačili ali nad njimi ne nosimo zasebnih oblek, jopic,

puloverjev ali plaščev (Dragaš, 2004).


30

7 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA

7.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Raziskovalno vprašanje št. 1: Ali zdravstveni delavci poznajo in upoštevajo ukrepe za

preprečevanje bolnišničnih okužb?

Raziskovalno vprašanje št. 2: Ali si zdravstveni delavci dosledno umivajo in razkužujejo

roke?

Raziskovalno vprašanje št. 3: Ali zdravstveni delavci poznajo pravilno uporabo rokavic?

7.2 METODOLOGIJA

7.2.1 RAZISKOVALNE METODE

Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji dela z uporabo strukturiranega

anketnega vprašalnika. Anketni vprašalnik je vseboval 24 vprašanj zaprtega tipa. Zbrane

podatke smo analizirali, obdelali in jih grafično prikazali s pomočjo računalniškega

programa Microsoft Word in Microsoft Excel.

7.2.2 RAZISKOVALNI VZOREC

Anketne vprašalnike smo posredovali 50 zdravstvenim delavcem, zaposlenih na različnih

delovnih mestih v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca v Mariboru. Vrnjenih je bilo

vseh 50 vprašalnikov, ki so bili veljavni in primerni za analizo.

7.2.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV

Za odobritev in izvedbo raziskave smo zaprosili vodstvo Zdravstvenega doma dr. Adolfa

Drolca ter si tako pridobili dovoljenje za izvedbo raziskave, ki smo jo izvedli meseca

marca 2012. Pri zbiranju in obdelavi podatkov pridobljenih iz anket smo upoštevali načela

Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

Anketirancem smo razložili namen anketnega vprašalnika in raziskave ter da je

sodelovanje v raziskavi anonimno. Predstavili smo jim tudi možnost odklonitve

sodelovanja v raziskavi ter da se bodo zbrani podatki uporabili izključno v namen izdelave

diplomskega dela.

Diana Damjan: Čiste roke kot ključni dejavnik prepre

8 REZULTATI

Graf 1: Spol anketirancev

V raziskavi je sodelovalo 50 anketirancev, ki so bile vse

Graf 2: Starost anketirancev

Največ anketirancev 16 (32%) je bilo starih med 41 do 50 let, od 21 do 30 let jih je bilo 10

(20%), od 31 do 40 let jih je bilo 12 (24%) in

32%

24%

ni dejavnik preprečevanja bolnišničnih okužb.

anketirancev

V raziskavi je sodelovalo 50 anketirancev, ki so bile vse ženske (100%).

anketirancev

anketirancev 16 (32%) je bilo starih med 41 do 50 let, od 21 do 30 let jih je bilo 10

(20%), od 31 do 40 let jih je bilo 12 (24%) in starejših od 50 let jih je bilo

0%

100%

20%

24%

od 21 do 30 let

od 31 do 40 let

od 41 do 50 let

več kot 50 let

31

ženske (100%).

anketirancev 16 (32%) je bilo starih med 41 do 50 let, od 21 do 30 let jih je bilo 10

starejših od 50 let jih je bilo 12 (24%).

Moški spol

Ženski spol

od 21 do 30 let

od 31 do 40 let

od 41 do 50 let

več kot 50 let


Graf 3: Delovna doba anketirancev

Največ anketirancev 27 (54%) ima ve

10 (20%) anketirancev, od 6 do 10 let ima 5 (10%) anketirancev in od 11 do 20 let ima 8

(16%) anketirancev.

Graf 4: Stopnja izobrazbe

Največ anketirancev 31 (62%) je diplomiranih medicinskih sester, bolni

negovalcev ni bilo (0%), tehnikov zdravstvene nege je 15 (30%), specializacijo ali

magisterij pa imata samo 2 (

kot drugo pa sta se 2 (4%) anketiranca opredelila za diplomiranega sanitarnega inženirja in

laboratorijskega tehnika.

54%

62%

0%4% 4%


anketirancev

anketirancev 27 (54%) ima več kot 21 let delovne dobe, do 5 let delovne dobe ima


: Stopnja izobrazbe anketirancev

anketirancev 31 (62%) je diplomiranih medicinskih sester, bolni


magisterij pa imata samo 2 (4%) anketiranca. Delovnih terapevtov prav tako ni bilo (0%),


20%

10%

16%

do 5 let

od 6 do 10 let

od 11 do 20 let

več kot 21 let

0%

30%

4%Bolničar - negovalec

Zdravstveni tehnik zdravstvene nege

Diplomirana medicinska sestra diplomirani zdravstvenik

Delovni terapevt

Specializacija, magisterij

Drugo: diplomirani sanitarni inženir, laboratorijski tehnik

32

kot 21 let delovne dobe, do 5 let delovne dobe ima


anketirancev 31 (62%) je diplomiranih medicinskih sester, bolničarjev ali


prav tako ni bilo (0%),


do 5 let

od 6 do 10 let

od 11 do 20 let

več kot 21 let

negovalec

Zdravstveni tehnik - tehnik zdravstvene nege

Diplomirana medicinska sestra -diplomirani zdravstvenik

Delovni terapevt

Specializacija, magisterij

Drugo: diplomirani sanitarni inženir, laboratorijski tehnik


Graf 5: Najpogostejši prenos bolnišni

Največ anketirancev 45 (90%) je menilo, da se bolnišni

kontaktno, 5 (10%) anketirancev pa je menilo, da aerogeno. Nih

indirekten prenos bolnišničnih okužb.

10%


renos bolnišničnih okužb

anketirancev 45 (90%) je menilo, da se bolnišnične okužbe najpogosteje prenašajo

kontaktno, 5 (10%) anketirancev pa je menilo, da aerogeno. Nihče se ni odlo

indirekten prenos bolnišničnih okužb.

90%

0%

Kontaktno - preko rok, pripomočkov za nego in diagnostično-terapevtske posege

Aerogeno - po zraku, preko kapljic

Indirektno - preko hrane, zdravil vode

33

ne okužbe najpogosteje prenašajo

kontaktno, 5 (10%) anketirancev pa je menilo, da aerogeno. Nihče se ni odločil za

preko rok, pripomočkov za nego in

terapevtske posege

po zraku, preko

preko hrane, zdravil


Graf 6: Ukrepi za prepreč

Anketiranci najbolje poznajo ukrep za prepre

katero se je odločilo 50 (19%) anketirancev. Za pravilno higiensko vzdrževano pacientovo

okolje in upoštevanje standardov pri delu se je opredelilo 43 (16%) anketirancev

izobraževanje in motivacijo pri delu pa 30 (11%) anketirancev. Za ustrezno zasedenost

delovnih mest se je opredelilo 13 (5%)

8 (3%) anketirancev. Smiselno in ciljano razkuževanje pozna 44 (17%)

evidenco in spremljanje bolnišni

11%

5%

3%

17%

13%


preprečevanje bolnišničnih okužb

Anketiranci najbolje poznajo ukrep za preprečevanje bolnišničnih okužb higieno rok, za

ilo 50 (19%) anketirancev. Za pravilno higiensko vzdrževano pacientovo

okolje in upoštevanje standardov pri delu se je opredelilo 43 (16%) anketirancev


delovnih mest se je opredelilo 13 (5%) anketirancev, za racionalno uporabo antibiotikov pa

Smiselno in ciljano razkuževanje pozna 44 (17%)

evidenco in spremljanje bolnišničnih okužb pa 33 (13%) anketirancev.

19%

16%

16%

higiena rok - umivanje, razkuževanje, uporaba rokavic, tehnika nedotikanjapravilno higiensko vzdrževano pacientovo okolje

upoštevanje standardov pri delu

redno izobraževanje in motivacija pri delu

ustrezna zasedenost delovnih mest

racionalna uporaba antibiotikov

smiselno in ciljano razkuževanje

evidenca in spremljanje bolnišničnih okužb

34

nih okužb higieno rok, za

ilo 50 (19%) anketirancev. Za pravilno higiensko vzdrževano pacientovo

okolje in upoštevanje standardov pri delu se je opredelilo 43 (16%) anketirancev, za redno


, za racionalno uporabo antibiotikov pa

Smiselno in ciljano razkuževanje pozna 44 (17%) anketirancev,

umivanje, razkuževanje, uporaba rokavic, tehnika nedotikanjapravilno higiensko vzdrževano pacientovo okolje

upoštevanje standardov pri delu

redno izobraževanje in motivacija

ustrezna zasedenost delovnih

racionalna uporaba antibiotikov

smiselno in ciljano razkuževanje

evidenca in spremljanje bolnišničnih okužb


Graf 7: Poznavanje navodil za obvladovanje bolnišni

Vsi anketiranci 50 (100%) poznajo navodila ustanove za obvladovanje bolnišni

Graf 8: Urejenost nohtov

Največ anketirancev 45 (60%) ima kratko pristrižene nohte in 29 (39%) anketirancev ima

tudi čiste, brez vidne umazanije pod nohti. Dolgih nohtov nima nih

nalakirane z lakom.

39%

0%


avodil za obvladovanje bolnišničnih okužb

Vsi anketiranci 50 (100%) poznajo navodila ustanove za obvladovanje bolnišni

anketirancev 45 (60%) ima kratko pristrižene nohte in 29 (39%) anketirancev ima

iste, brez vidne umazanije pod nohti. Dolgih nohtov nima nihč

100%

0%

60%

0% 1%

Kratko pristriženi

Čisti, brez vidne umazanije pod nohtom

Dolgi

Nalakirani z lakom

35

Vsi anketiranci 50 (100%) poznajo navodila ustanove za obvladovanje bolnišničnih okužb.

anketirancev 45 (60%) ima kratko pristrižene nohte in 29 (39%) anketirancev ima

iste, brez vidne umazanije pod nohti. Dolgih nohtov nima nihče, ima pa 1 (1%)

Da

Ne

Kratko pristriženi

Čisti, brez vidne umazanije pod

Nalakirani z lakom


Graf 9: Nošnja nakita na delovnem mestu

Večina 28 (56%) anketirancev nosi na delovnem mestu nakit, medtem ko jih 22 (44%) ne

nosi nakita na delovnem mestu.

Graf 10: Higiensko umivanje rok

Vseh 50 (19%) anketirancev si higiensko umije roke po uporabi straniš

službo si roke umije 42 (16%) anketirancev ter po odhodu domov pa si jih umije 41 (16%).

Pred aseptičnimi in invazivnimi posegi si roke umije 45 (17%) anketirancev, kadar so

mokre in vidno umazane pa 37 (14%) anketirancev.

umije 23 (9%) anketirancev, pred in po rokovanju s pacienti pa si roke umije 24 (9%)

anketirancev.

19%

9%

9%

16%


na delovnem mestu

ina 28 (56%) anketirancev nosi na delovnem mestu nakit, medtem ko jih 22 (44%) ne

nosi nakita na delovnem mestu.

: Higiensko umivanje rok

anketirancev si higiensko umije roke po uporabi straniš


nimi in invazivnimi posegi si roke umije 45 (17%) anketirancev, kadar so

idno umazane pa 37 (14%) anketirancev. Pred in po uporabi rokavic si roke


56%

44%

16%

17%

14%

Ob prihodu v službo

Pred aseptičnimi in invazivnimi posegi

Kadar so mokre in vidno umazane

Po uporabi stranišča

Pred in po uporabi rokavic

Pred in po rokovanju s pacienti

Po odhodu domov

36

ina 28 (56%) anketirancev nosi na delovnem mestu nakit, medtem ko jih 22 (44%) ne

anketirancev si higiensko umije roke po uporabi stranišča, ob prihodu v


nimi in invazivnimi posegi si roke umije 45 (17%) anketirancev, kadar so

Pred in po uporabi rokavic si roke


Da

Ne


Pred aseptičnimi in invazivnimi

Kadar so mokre in vidno

Po uporabi stranišča

Pred in po uporabi rokavic

Pred in po rokovanju s pacienti

Po odhodu domov


Graf 11: Uporaba pravilne tehnike

Večina 27 (54%) anketirancev

medtem ko 23 (46%) anketirancev ne uporablja vedno pravilne tehnike.

Graf 12: Čas namenjen umivanj

Največ 32 (64%) anketirancev si roke h

jih umiva od 10 do 30 sekund. Ve

minuti si umivajo 4 (8%) anketiranci.

46%

64%

6%


Uporaba pravilne tehnike umivanja rok

ina 27 (54%) anketirancev vedno uporablja pravilno tehniko higienskega umivanja rok,

medtem ko 23 (46%) anketirancev ne uporablja vedno pravilne tehnike.

umivanju rok

32 (64%) anketirancev si roke higiensko umiva od 30 do 60 sekund, 11 (22%) pa si

jih umiva od 10 do 30 sekund. Več kot 1 minuto si umivajo 3 (6%) anketiranci in ve

minuti si umivajo 4 (8%) anketiranci.

54%

22%

64%

8%

10 do 30 sekund

30 do 60 sekund

več kot 1 minuto

več kot 2 minuti

37

lja pravilno tehniko higienskega umivanja rok,

igiensko umiva od 30 do 60 sekund, 11 (22%) pa si

kot 1 minuto si umivajo 3 (6%) anketiranci in več kot 2

Da

Ne

10 do 30 sekund

30 do 60 sekund

več kot 1 minuto

več kot 2 minuti


Graf 13: Razkuževanje rok

Največ 45 (28%) anketiranc

42 (27%) si jih razkužuje po stiku z pacientovimi izlo

roke razkužuje 16 (10%) anketirancev, pred uporabo rokavic in po njej pa 20 (13%)

anketirancev. Po rokovanju s pacientom si roke razkuži 29 (18%) anketirancev, pred in po

pisanju dokumentacije pa 6 (4%) anketirancev.

Graf 14: Uporaba pravilne tehnike

Večina 29 (58%) anketirancev vedno uporablja pravilno tehniko r

ko je 21 (42%) anketirancev ne uporablja vedno.

27%

13%

18%

4%

42%


: Razkuževanje rok

45 (28%) anketirancev si razkužuje roke pred aseptičnimi in invazivnimi posegi ter

42 (27%) si jih razkužuje po stiku z pacientovimi izločki in krvjo. Ob prihodu v službo si


kovanju s pacientom si roke razkuži 29 (18%) anketirancev, pred in po

pisanju dokumentacije pa 6 (4%) anketirancev.

Uporaba pravilne tehnike razkuževanja rok

ina 29 (58%) anketirancev vedno uporablja pravilno tehniko razkuževanja rok, medtem

21 (42%) anketirancev ne uporablja vedno.

10%

28%

27%

4%


Pred aseptičnimi in invazivnimi posegi

Po stiku s pacientovimi izločki, krvjo

Pred uporabo rokavic in po njej

Po rokovanju s pacientom

Pred in po pisanju dokumentacije

58%

42%

38

nimi in invazivnimi posegi ter

ki in krvjo. Ob prihodu v službo si


kovanju s pacientom si roke razkuži 29 (18%) anketirancev, pred in po

azkuževanja rok, medtem


Pred aseptičnimi in invazivnimi

Po stiku s pacientovimi izločki,

Pred uporabo rokavic in po njej

Po rokovanju s pacientom

Pred in po pisanju dokumentacije

Da

Ne


Graf 15: Čas razkuževanja rok

Večina 28 (56%) anketirancev si roke razkužuje od 10 do 20 sekund, 11 (22%)

anketirancev si pa jih razkužuje od 20 do 40 sekund.

razkužuje od 40 do 60 sekund, ve

Graf 16: Mnenje anketirancev o k

21 (42%) anketirancev meni, da je kvaliteta razkužila zadovoljiva in dobra,

anketirancev pa meni, da je kvaliteta zelo dobra. Nih

ali slaba.

22%

20%

42%

16%


as razkuževanja rok

ina 28 (56%) anketirancev si roke razkužuje od 10 do 20 sekund, 11 (22%)

anketirancev si pa jih razkužuje od 20 do 40 sekund. 10 (20%) anketirancev si jih

razkužuje od 40 do 60 sekund, več kot 1 minuto pa samo 1 (2%) anketiranec.

Mnenje anketirancev o kvaliteti razkužil

21 (42%) anketirancev meni, da je kvaliteta razkužila zadovoljiva in dobra,

anketirancev pa meni, da je kvaliteta zelo dobra. Nihče ne meni, da je kvaliteta zelo slaba

56%

2%

0%0%

42%

16%

39

ina 28 (56%) anketirancev si roke razkužuje od 10 do 20 sekund, 11 (22%)

10 (20%) anketirancev si jih

kot 1 minuto pa samo 1 (2%) anketiranec.

21 (42%) anketirancev meni, da je kvaliteta razkužila zadovoljiva in dobra, 8 (16%)

e ne meni, da je kvaliteta zelo slaba

10 do 20 sekund

20 do 40 sekund

40 do 60 sekund

več kot 1 minuto

Zelo slaba

Slaba

Zadovoljiva

Dobra

Zelo dobra


Graf 17: Uporaba sredstev za n

Največ 31 (37%) anketirancev uporablja sredstva za nego kože po odhodu domov, me

odmorom pa 23 (27%) anketirancev. Sredstev za nego kože ne uporabljajo 3 (4%)

anketiranci, 16 (19%) jih uporablja po vsakem umivanju rok, 11 (13%) pa jih uporablja po

vsakem razkuževanju rok.

Graf 18: S kakšnim namenom anketiranci

Večina 47 (62%) anketirancev rokavice uporablja zaradi lastne zaš

medtem ko jih 1 (1%) anketiranec ne uporablja. 7 (9%) anketirancev rokavice uporablja

zaradi upoštevanja nadrejenih, 21 (28%) pa zaradi predpisov u

19%

13%

9%

28%


Uporaba sredstev za nego kože

31 (37%) anketirancev uporablja sredstva za nego kože po odhodu domov, me



S kakšnim namenom anketiranci uporabljajo rokavice

ina 47 (62%) anketirancev rokavice uporablja zaradi lastne zaščite pred okužbami,


zaradi upoštevanja nadrejenih, 21 (28%) pa zaradi predpisov ustanove.

4%

27%

37%

Jih ne uporabljam

Med odmorom

Po odhodu domov

Po vsakem umivanju rok

Po vsakem razkuževanju rok

1%

62%

Jih ne uporabljam

Zaradi lastne zaščite pred okužbami

Zaradi upoštevanja nadrejenih

Zaradi predpisov ustanove

40

31 (37%) anketirancev uporablja sredstva za nego kože po odhodu domov, med



ina 47 (62%) anketirancev rokavice uporablja zaradi lastne zaščite pred okužbami,


Jih ne uporabljam

Med odmorom

Po odhodu domov

Po vsakem umivanju rok

Po vsakem razkuževanju rok

Jih ne uporabljam

Zaradi lastne zaščite pred

Zaradi upoštevanja nadrejenih

Zaradi predpisov ustanove


Graf 19: Mnenje anketirancev, kaj je potrebno storiti p

Večina 21 (42%) anketirancev si roke higiensko umije, preden si natakne rokavice, 15

(30%) anketirancev si roke razkuži, kar 14 (28%) pa si roke

preden si natakne rokavice.

Graf 20: Mnenje anketirancev, kaj je potrebno storiti p

Večina 26 (52%) anketirancev si roke higiensko umije in razkuži, ko si odstrani rokavice,

11 (22%) anketirancev si roke razkuži ter 13 (26%) anketirancev si roke higiensko umije.

30%

28%

52%


Mnenje anketirancev, kaj je potrebno storiti pred uporabo rokavic

ina 21 (42%) anketirancev si roke higiensko umije, preden si natakne rokavice, 15

(30%) anketirancev si roke razkuži, kar 14 (28%) pa si roke higiensko umije in razkuži

preden si natakne rokavice.

Mnenje anketirancev, kaj je potrebno storiti po uporabi rokavic

ina 26 (52%) anketirancev si roke higiensko umije in razkuži, ko si odstrani rokavice,

etirancev si roke razkuži ter 13 (26%) anketirancev si roke higiensko umije.

42%

Roke si higiensko umijem

Roke si razkužim

Roke si higiensko umijem in razkužim

26%

22%


Roke si razkužim

Roke si higiensko umijem in razkužim

41

red uporabo rokavic

ina 21 (42%) anketirancev si roke higiensko umije, preden si natakne rokavice, 15

higiensko umije in razkuži

o uporabi rokavic

ina 26 (52%) anketirancev si roke higiensko umije in razkuži, ko si odstrani rokavice,

etirancev si roke razkuži ter 13 (26%) anketirancev si roke higiensko umije.


Roke si razkužim

Roke si higiensko umijem in


Roke si razkužim

Roke si higiensko umijem in


Graf 21: Mnenje anketirancev ali uporabljajo en par

pacientu

Večina 35 (70%) anketirancev ne uporablja en par rokavic z

pacientu, kar 15 (30%) pa jih uporablja.

Graf 22: Mnenje anketirancev ali uporabljajo en par rokavic za ve

Vseh 50 (100%) anketirancev ne uporablja en par rokavic za ve

70%


Mnenje anketirancev ali uporabljajo en par rokavic za več

ina 35 (70%) anketirancev ne uporablja en par rokavic za več opravil pri istem

pacientu, kar 15 (30%) pa jih uporablja.

Mnenje anketirancev ali uporabljajo en par rokavic za več

Vseh 50 (100%) anketirancev ne uporablja en par rokavic za več pacientov hkrati.

30%

0%

100%

42

za več opravil pri istem

a več opravil pri istem

Mnenje anketirancev ali uporabljajo en par rokavic za več pacientov hkrati

pacientov hkrati.

Da

Ne

Da

Ne


Graf 23: Mnenje anketirancev o higieni rok na oddelku

Večina 25 (50%) anketirancev meni, da je higiena rok na oddelku dobra, 20 (40%)

anketirancev meni, da je zadovoljiva, 5 (10%) pa jih meni, da je zelo dobra. Nih

mnenja, da je higiena rok na oddelku zelo slaba sli slaba.

Graf 24: Mnenje anketira

Večina 41 (82%) anketirancev meni, da stori vse potrebno, da prepre

kar 9 (18%) pa jih je mnenja, da ne naredijo dovolj.

50%


Mnenje anketirancev o higieni rok na oddelku

ina 25 (50%) anketirancev meni, da je higiena rok na oddelku dobra, 20 (40%)

anketirancev meni, da je zadovoljiva, 5 (10%) pa jih meni, da je zelo dobra. Nih

je higiena rok na oddelku zelo slaba sli slaba.

Mnenje anketirancev ali storijo vse, da preprečijo bolnišnič

ina 41 (82%) anketirancev meni, da stori vse potrebno, da prepreči bolnišni

pa jih je mnenja, da ne naredijo dovolj.

0%0%

40%

10%

82%

18%

43

ina 25 (50%) anketirancev meni, da je higiena rok na oddelku dobra, 20 (40%)

anketirancev meni, da je zadovoljiva, 5 (10%) pa jih meni, da je zelo dobra. Nihče ni

ijo bolnišnične okužbe

či bolnišnične okužbe,

Zelo slaba

Slaba

Zadovoljiva

Dobra

Zelo dobra

Da

Ne


44

9 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA

Z izvedeno raziskavo smo dosegli in izpolnili naš namen, ki je bil ugotoviti koliko

zdravstveni delavci poznajo ukrepe za preprečevanje bolnišničnih okužb, koliko jih

upoštevajo in kdaj ter ali naredijo vse, da bi preprečili morebitne bolnišnične okužbe. Na

tak način smo si tudi zastavili raziskovalna vprašanja, na katera lahko odgovorimo s

pomočjo analize anketnih vprašanj.

V današnjih časih se vse bolj poudarja izobrazba in široka paleta raznolikega znanja, ki je

potrebno za uspešno delovanje v zdravstvenih ustanovah. Izobraževanje zaposlenih je eden

izmed glavnih elementov za zagotavljanje kakovosti v zdravstvu. Izobraževanju na

področju preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb je nujno potrebno za

doseganje zastavljenih ciljev ustanove (Koren, 2011). Tako je zanimiv podatek, da je kar

62% anketirancev diplomiranih medicinskih sester in 30% je zdravstvenih tehnikov.

Potrebno je izpostaviti tudi starost in delovno dobo anketirancev. 20% je starih od 21 do 30

let in kar 24% jih je starih med 31 in 40 let. Odstotek mlajših zaposlenih v zdravstvenih

institucijah se povečuje, na kar kaže podatek, da ima 20% anketirancev do 5 let delovne

dobe. S tem pa prinašajo v zdravstvene ustanove tudi veliko sodobnega znanja, motivacije

in zagnanosti za delo. Bolje so seznanjeni z novostmi, upoštevajo sodobna navodila in

sledijo novejšim standardom dela kot na primer, pogosteje si roke razkužujejo kot umivajo.

Kaučič (2010) navaja, da se roke umivajo le kadar so vidno onesnažene in mokre, drugače

pa jih razkužujemo z alkoholnimi pripravki za vtiranje. Vendar je tukaj potrebno omeniti

tudi delovno dobo, saj kar 54% anketirancev ima več kot 21 let delovne dobe, ki prav tako

prinese veliko znanja in še bolj dragocenih izkušenj, ki pridejo še kako prav pri

preprečevanju in obvladovanju bolnišničnih okužb.

Standardni ukrepi predstavljajo ukrepe za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih

okužb, ki jih morajo upoštevati vsi zdravstveni delavci pri nudenju in izvajanju

zdravstvene oskrbe, pri stikih z vsemi pacienti. Namen standardnih ukrepv je

prepoznavanje dejavnikov za tveganje za okužbo, prekinitev poti širjenja mikroorganizmov

ter ciljno zmanjševanje in preprečevanje prenosa okužb med pacienti, pacienti in osebjem

ter obiskovalci (Mrak & Požarnik, 2010). Kot najpogostejše ukrepe za preprečevanje

bolnišničnih okužb so anketiranci prepoznali higieno rok, pravilno vzdrževano pacientovo


45

okolje, upoštevanje standardov pri delu, redno izobraževanje in motivacija pri delu ter

evidenca in spremljanje bolnišničnih okužb.

Pomemben je podatek, da vsi anketiranci poznajo navodila ustanove za preprečevanje in

obvladovanje bolnišničnih okužb, saj morajo vsi, ki so v neposrednem stiku z pacienti,

poznati pravila preprečevanja okužb. Vsaka bolnišnica ima higiensko-epidemiološko

enoto, ki oddelkom nudi pomoč pri vsakem sumu na morebitno širitev okužbe. Nadzoruje

tudi gibanje okužb v bolnišnici in pravilne postopke v centralnih servisnih službah ter skrbi

za stalno izobraževanje osebja (Dragaš, 2010).

Najpomembnejšo vlogo pri širjenju bolnišničnih okužb imajo okužene roke, medicinske

rokavice, ki jih ne menjamo pri vsakem posegu, kontaminirani instrumenti, pripomočki in

naprave, ki jih redno ne čistimo, razkužujemo in steriliziramo, okužena zdravila ter

razkužila (Dragaš, 2010). Na vprašanje kako se najpogosteje prenašajo bolnišnične okužbe,

je kar 90% anketirancev odgovorilo na kontakten način, kar je tudi pravilen odgovor.

Pred umivanjem in razkuževanjem rok je potrebno odstraniti ves nakit (prstane, zapestnice,

ure), saj se pod njimi zadržujejo bakterije, ki jih ne moremo odstraniti ter z njimi lahko

poškodujemo rokavice ali pacienta. Nohti morajo biti kratko pristriženi, čisti in urejeni

(Koren, 2011). Tako je tukaj zanimiv podatek, da ima 60% anketirancev kratko pristrižene

nohte in 39% čiste, brez vidne umazanije po nohtom. Kar 56% anketirancev pa nosi pri

delu tudi nakit, kot so prstani in ure, ki lahko predstavljajo izvor patogenih

mikroorganizmov.

Z negovalnimi sredstvi kožo rok vlažimo in jo zaščitimo pred agresivnim delovanjem mil

in razkužil. Negovalna sredstva uporabljamo pred odhodom na odmor ali domov, nikakor

pa jih ne uporabljamo po razkuževanju ali pred uporabo rokavic (Zupanc, 2010).

Negovalno kremo za kožo rok uporabljajo skoraj vsi anketiranci, 27% jo uporablja med

odmorom in 37% jo uporablja po odhodu iz službe. Kar 13% pa jo uporablja po vsakem

razkuževanju rok in 19% po vsakem umivanju rok, kar omogoča mikroorganizmom rast in

razvoj.

Bolnišnične okužbe je dolžan preprečevati in obvladovati vsak zdravstveni delavec, zato

mora poznati načine nastanka in preprečevanja. Standardni ukrepi preprečevanja okužb so

enotni za vse postopke in posege pri diagnostiki, zdravljenju, zdravstveni negi in

rehabilitaciji pacienta (Kovše, 2011). Pomembno je, da k pacientu vedno pristopimo s


46

čistimi rokami, to je njegova pravica in naša dolžnost (Zupanc, 2010). Zadovoljujoč je

podatek, da 82% anketirancev naredi vse potrebno, da prepreči bolnišnične okužbe.

Na raziskovalno vprašanje številka 1 »Ali zdravstveni delavci poznajo in upoštevajo

ukrepe za preprečevanje bolnišničnih okužb?« lahko tako odgovorimo, da poznajo ustrezne

ukrepe za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb in jih tudi upoštevajo.

Higiena rok zdravstvenega osebja je najpomembnejši, najenostavnejši in najcenejši ukrep

za preprečevanje bolnišničnih okužb. Temeljna elementa higiene rok sta umivanje in

razkuževanje rok. Pomembno je, da vemo kdaj izvajamo prvega in kdaj drugega ter kdaj

sta potrebna oba (Rebernik Milić & Stiplošek, 2010). Razkuževanje rok je

najučinkovitejše, najhitreje in najmanj škodljivo za kožo rok, zato številni strokovnjaki

priporočajo umivanje rok v zdravstvenih ustanovah samo takrat, ko so roke vidno umazane

ali mokre (Vidmar Globovnik, 2011). Anketiranci so najpogosteje navedli priložnost za

umivanje rok ob prihodu v službo, pred aseptičnimi in invazivnimi posegi, kadar so le te

mokre in vidno umazane, po uporabi stranišča ter po odhodu domov. Priložnosti za

razkuževanje rok pa so pred aseptičnimi in invazivnimi posegi, po stiku s pacientovimi

izločki in po rokovanju s pacienti.

Pomanjkljiva higiena rok lahko neposredno ogrozi paciente, obiskovalce in osebje.

Pogostnost in pravilna tehnika umivanja ter razkuževanja rok sta izredno pomembna

elementa higiene rok, ki je eden najpomembnejših ukrepov preprečevanja prenosa

bolnišničnih okužb (Ahec, Kramar, & Ribič, 2011). Zaskrbljujoč je podatek, da samo 54%

anketirancev vedno uporablja pravilno tehniko umivanja rok ter 58% anketirancev vedno

uporablja pravilno tehniko razkuževanja rok. Pri razkuževanju rok je pomembna tehnika

razkuževanja in znanje, čas in količina razkužila. Zajeti je potrebno vse predele rok in

nanje nanesti razkužilo (Vidmar Globovnik, 2011).

Ivanuša in Železnik (2008) navajata, da idealni čas za umivanje rok ni znan, drugi sodobni

avtroji pa navajajo čas umivanja rok od 30 sekund do 2 minuti. Vendar pa moramo kljub

temu za učinkovito in pravilno umivanje rok samo tehniko ozavestiti in jo pravilo izvesti,

tako, da z umivanjem resnično zajamemo vse predele rok. Le tako bo naše umivanje in

razkuževanje rok učinkovito (Kaučič, 2010). 64% anketirancev si umiva roke od 30 do 60

sekund, 22% pa si jih umiva samo od 10 do 30 sekund. 56% anketirancev si roke razkužuje

od 10 do 20 sekund in 22% anketirancev od 20 do 40 sekund. Menim, da je časovni okvir


47

umivanja in razkuževanja rok primeren, vendar le pri uporabi pravilne tehnike, saj če

pozabimo umiti ali razkužiti del rok, je skoraj tako, kot če jih sploh nebi.

Ključnega pomena za preprečevanje bolnišničnih okužb je tudi kvaliteta razkužila, saj če

zaposlenim razkužilo ustreza, ga bodo uporabljali, če pa z njim niso zadovoljni, pa ga

preprosto ne bodo. Najbolj zaželena razkužila so tekoča, z nevtralnim vonjem in barvo,

brez občutka lepljenja ter z dobro toleranco na koži (Novak, 2009). Tako 42%

anketirancev meni, da je kvaliteta dobra in 42% meni, da je zadovoljiva. Nihče ne meni, da

je kvaliteta slaba ali celo zelo slaba, zato ne bi smelo biti razloga, da ga ne bi uporabljali.

Anketiranci so tudi odgovarjali na vprašanje, kaj menijo, kakšna je higiena rok na

njihovem oddelku oziroma v timu in kar 50% jih meni, da je dobra, 40% pa, da je

zadovoljiva. Odgovori kažejo na to, da so anketiranci zadovoljni s higieno v njihovem

timu.

Tako lahko na raziskovalno vprašanje številka 2 »Ali si zdravstveni delavci dosledno

umivajo in razkužujejo roke?« odgovorimo, da so pri umivanju in razkuževanju rok

dosledni, vendar bi lahko higieno rok še izboljšali. Zelo pomembno je vedeti, da je

umivanje in razkuževanje rok najcenejši ukrep pri preprečevanju in obvladovanju

bolnišničnih okužb ter da se polovico okužb prepreči že samo z ustrezno higieno rok.

Zanimalo nas je tudi zakaj anketiranci najpogosteje uporabljajo rokavice. 62% jih

uporablja zaradi lastne zaščite pred okužbami in 28% zaradi predpisov ustanove. Zaščitne

rokavice uporabljamo namensko, če pričakujemo kontaminacijo s krvjo ali drugimi

telesnimi izločki in tekočinami, če se dotikamo sluznic in pri pacientih v izolaciji. Z

uporabo rokavic ščitimo pacienta, hkrati pa tudi sebe pred stikom s telesnimi tekočinami.

Rokavice uporabimo namensko za določen poseg in določen čas (Kovše, 2011).

Pred uporabo in po uporabi rokavic si je roke potrebno razkužiti, če pa so te mokre ali

vidno umazane pa tudi umiti (Šumak, 2009). Preden si nataknejo rokavice si 42%

anketirancev roke higiensko umije, 30% si jih razkuži ter 28% naredi oboje. Po končanem

postopku rokavice takoj odvržemo v koš za odpadke iz zdravstva (Šumak, 2009). Po

uporabi rokavic pa si 26% anketirancev roke umije, 22% si jih razkuži in kar 52% naredi

oboje.

Izrednega pomena je, da vsi anketiranci uporabljajo 1 par rokavic samo za enega pacienta,

vendar jih 30% uporablja za več opravil pri istem pacientu, medtem ko si 70%


48

anketirancev za vsako opravilo nadene nove čiste rokavice. Strokovna napaka je uporaba

istih rokavic pri več pacientih. Prav tako je strokovna napaka hoja z orokavičenimi rokami,

prijemanje kljuk in drugih predmetov. Nesmotrna uporaba rokavic daje občutek varnosti,

ne prepreči pa širjenja okužb (Šumak, 2009).

Tako lahko na raziskovalno vprašanje številka 3 »Ali zdravstveni delavci poznajo pravilno

uporabo rokavic?« odgovorimo, da je njihovo znanje glede natikanja in odstranjevanja

rokavic pomanjkljivo. Tako menim, da bi bilo tukaj potrebno ponovno poudariti kaj

naredimo preden si rokavice nataknemo in kaj naredimo po tem ko si jih odstranimo. So pa

pravilno seznanjeni kdaj in v zakaj jih uporabljamo.


49

10 SKLEP

Uspešnost obvladovanja bolnišničnih okužb je pomemben kazalnik kakovosti dela v

zdravstvenih ustanovah in pomembno vpliva na zmanjšanje stroškov zdravljenja. S

pravilnimi ukrepi lahko preprečimo skoraj tretjino bolnišničnih okužb. Eden izmed

temeljnih ukrepov pri preprečevanju bolnišničnih okužb je pravilna higiena rok

zdravstvenih delavcev. Z doslednim izvajanjem higiene rok zagotavljamo varno okolje za

paciente, obiskovalce in zaposlene. Pri tem je ključnega pomena prepoznavanje priložnosti

za izvedbo higiene rok. Umivanje in razkuževanje rok pa ima veljavo le, le se izvaja

pravilno in natančno. Zlasti v večjih zdravstvenih ustanovah kontrolirajo umivanje in

razkuževanje rok, za to posebej usposobljene osebe, ki tesno sodelujejo s komisijami za

preprečevanje bolnišničnih okužb.

Bolnišničnih okužb ne moremo povsem preprečiti, želimo pa jih omejiti na najmanjšo

možno mero, zato je zelo pomembno natančno izvajanje preventivnih ukrepov,

kontinuirano izobraževanje vseh zaposlenih in reden nadzor, s čimer zagotavljamo čim

boljše pogoje v zdravstvenih ustanovah. Lahko sklepamo, da je zelo pomembno še bolj

intenzivno delovati na področju preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb.

Metode preprečevanja širjenja okužb so med pacienti uspešne le, če jih poznajo, obvladajo

in izvajajo vsi zaposleni v zdravstvenih ustanovah.

Strokovnjaki si na področju higiene rok niso enotni. Različna mnenja imajo predvsem

glede pravilne tehnike umivanja in razkuževanja rok. To je razvidno iz različnih navodil za

higieno rok, saj se le te razlikujejo tako po vrstnem redu posameznih gibov kot tudi po

različnih gibih in nenazadnje tudi po tem, koliko časa naj umivanje traja oziroma koliko

posameznih gibov naj naredimo. Zaradi različnih navodil v strokovnih virih in navodilih za

delo ter standardih v praksi bi bilo izvajalce zdravstvene nege in druge zdravstvene delavce

ter dijake in študente potrebno opozoriti na to dilemo. Pomembno je nadaljno raziskovanje

na tem področju, kajti le z argumenti in izsledki raziskav podprte trditve bodo lahko

resnično zaživele tudi v praksi. Zaželeno bi bilo, da se v našem prostoru v prihodnosti ta

navodila poenotijo in uveljavi eno samo navodilo za higieno rok.


50

11 LITERATURA

Ahec, L., Kramar, Z., & Ribič, H. (2011). Higiena rok - rezultati raziskave Svetovne

zdravstvene organizacije in Splošne bolnišnice Jesenice. V T. Štemberger Kolnik, S.

Majcen Dvoršak, & D. Klemenc, Medicinske sestre in babice zagotavljamo dostopnost in

enakost zdravstvene oskrbe pacientov (str. 311-315). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in

babiške nege Slovenije.

Al Nawas, M. (2010). Predstavitev službe za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih

okužb v UKC Ljubljana. Prevzeto 15. 11 2011 iz Obvladovanje bolnišničnih okužb v

operacijski sobi: http://www.soms.si/publications/Zbornik_XXVI.pdf

Al Nawas, M. (2011). Rezultati pilotske prevalenčne študije o bolnišničnih okužbah s

poudarkom na okužbi kirurške rane. V S. Popovič, L. Kočevar, T. Gjergek, & M. Prosen,

Zbornik predavanj XXI. strokovnega seminarja z mednarodno udeležbo (str. 33-35).

Ljubljana: Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov

Slovenije.

Beovič, B. (2002). Bolnišnične glivične okužbe. V M. Gubina, M. Dolinšek, & M. Škerl,

Bolnišnična higiena (str. 13-16). Ljubljana: Medicinska fakulteta.

Boyce, J. M., & Pittet, D. (2009). Guideline for Hand Hygiene in Healthcare Settings. In

Infection control for nursing homes: a guide to government standards (pp. 123-129).

Marblehead, MA: HCPro.

Dolinšek, M. (2006). Vloga medicinske sestre za preprečevanje in obvladovanje

bolnišničnih okužb v zdravstvenih ustanovah. V V. Čuk, Obvladovanje in preprečevanje

bolnišničnih okužb v psihiatričnih bolnišnicah (str. 21-22). Ljubljana: Zbornica

zdravstvene in babiške nege Slovenije.

Dragaš, A. Z. (2004). Higiena in obvladovanje okužb. Ljubljana: ZRC SAZU.

Dragaš, A. Z. (2010). Mikrobiologija z epidemiologijo. Ljubljana: DZS.

Godič Torkar, K. (2010). Mikrobiologija z parazitologijo. Ljubljana: Zdravstvena

fakulteta.

Gould, D., & Brooker, C. (2008). Infection prevetion and control: applied microbiology

for healthcare. Basingstoke, New York: Palgrave Macmillian.


51

Ivanuša, A., & Železnik, D. (2008). Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor:

Fakulteta za zdravstvene vede.

Kaučič, M. B. (2010). Higiensko umivanje in razkuževanje rok v zdravstvu. V B. Skela

Savič, Teoretične in praktične osnove zdravstvene nege (str. 109-115). Jesenice: Visoka

šola za zdravstveno nego.

KCLJ. (2009). 5 trenutkov za higieno rok. Prevzeto 1. 4 2012 iz

http://www.kclj.si/spobo/5trenutkov_plakat.pdf

KCLJ. (2001). Razkuževanje in umivanje rok. Prevzeto 6. 3 2012 iz Klinični center

Ljubljana: http://www.kclj.si/spobo/slika%20navodila%20za%20razkuzevanje.jpg

Koren, M. (2011). Kakovost zdravstvene nege pri otroku z okužbo - prikaz primera:

escherichia coli. V A. Ljubič, Infekcijske bolezni v pediatriji (str. 49-55). Ljubljana: Zveza

strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

Kotnik Kevorkijan, B. (2006). Bolnišnične okužbe. Medicinski mesečnik , 2 (2), 41-45.

Kotnik Kevorkijan, B. (2010). Preprečevanje okužb pri starostnikih doma, v bolnišnici in v

domovih za ostarele. V I. simpozij, Okužbe pri starostnikih: novosti (str. 153-159).

Ljubljana: Univerzitetni klinični center.

Kotnik Kevorkijan, B., & Klasinc, M. (2009). Enota za obvladovanje bolnišničnih okužb.

V J. Reberšek Gorišek, & R. Saletinger, Bedjaničev simpozij - Infektologija nekoč, danes,

juri (str. 99-111). Maribor: Univerzitetni klinični center.

Kovačec, B. (2010). Izpostavljenost bolnika s kronično rano bolnišničnim okužbam. V D.

Popovič, 1. pomurski simpozij o kronični rani (str. 74-77). Murska Sobota: Splošna

bolnišnica.

Kovše, M. (2011). Zdravstvena nega otroka z okužbo RSV v enoti intenzivne terapije -

higiena in obvladovanje okužbe. V A. Ljubič, Infekcijske bolezni v pediatriji (str. 43-48).

Ljubljana: Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov

Slovenije.

Logar, J. (2002). Bolnišnične parazitske okužbe. V M. Gubina, M. Dolinšek, & M. Škerl,

Bolnišnična higiena (str. 8-12). Ljubljana: Medicinska fakulteta.


52

Mrak, J., & Požarnik, T. (2010). Ukrepi pri preprečevanju najpogostejših bolnišničnih

okužb v operacijski dvorani. Prevzeto 15. 11 2011 iz Obvladovanje bolnišničnih okužb v

operacijski sobi: http://www.soms.si/publications/Zbornik_XXVI.pdf

MZRS, M. z. (2009). Strokovne podlage in smernice za obvladovanje in preprečevanje

okužb, ki so povezane z zdravstvom oziroma zdravstveno oskrbo. Prevzeto 2. 11 2011 iz

http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/mz_dokumenti/delovna_podrocja/

zdravstveno_varstvo/zdravstveno_varstvo_v_posebnih/NAKOBO_junij_2010/MZ_Smerni

ce_2009_ORIG_SKUPNO_010610.pdf

MZRS, M. z. (2011). Zakonodaja s področja obvladovanja bolnišničnih okužb. Prevzeto 2.

11 2011 iz Ministrstvo za zdravje RS:

http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja/zdravstveno_varstvo/razvoj_sistema_zdravstve

nega_varstva/nacionalna_komisija_za_obvladovanje_bolnisnicnih_okuzb/strokovnjaki/zak

onodaja_s_podrocja_obvladovanja_bolnisnicnih_okuzb/

Novak, M. (2009). Higiena rok 1999-2009 - kje smo? Prevzeto 2. 11 2011 iz 7. kongres

zdravstvene in babiške nege Slovenije: http://www.zbornica-

zveza.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/132E.pdf

Pikelj, F. (2002). Nastanek inekcij in dejavniki tveganja. V M. Gubina, M. Dolinšek, & M.

Škerl, Bolnišnična higiena (str. 36-37). Ljubljana: Medicinska fakulteta.

Prosen, M. (2010). Projekt nadzora okužb kirurške rane. Prevzeto 15. 11 2011 iz

Obvladovanje bolnišničnih okužb v operacijski sobi:

http://www.soms.si/publications/Zbornik_XXVI.pdf

Rebernik Milić, M., & Stiplošek, S. (2010). Kirurško umivanje in - ali razkuževanje rok.

Prevzeto 15. 11 2011 iz Obvladovanje bolnišničnih okužb v operacijski sobi:


Strojan, N., Djekić, B., & Zore, A. (2009). Pomen umivanja in razkuževanja rok pred

diagnostično-terapevtskimi posegi. V B. Skela Savič, M. B. Kaučič, & B. Filej,

Partnerstvo, znanje in razvoj v študiju zdravstvenih ved (str. 97-105). Jesenice: Visoka šola

za zdravstveno nego.


53

Škerl, M. (2002a). Delo komisije za preprečevanje bolnišničnih okužb in izdelava

programa. V M. Gubina, M. Dolnišek, & M. Škerl, Bolnišnična higiena (str. 237-238).

Ljubljana: Medicinska fakulteta.

Škerl, M. (2002b). Načini nastanka bolnišničnih okužb. V M. Gubina, M. Dolinšek, & M.

Škerl, Bolnišnična higiena (str. 44-46). Ljubljana: Medicinska fakulteta.

Šmitek, J., & Krist, A. (2008). Venski pristopi, odvzemi krvi in dajanje zdravil. Ljubljana:

Univerzitetni klinični center.

Šumak, I. (2009). Zdravstvena nega infekcijskega bolnika: učbenik za srednje zdravstvene

šole za program tehnik zdravstvene nege. Maribor: Založba Pivec.

Trotovšek, B. (2010). Dejavniki tveganja in ukrepi za preprečavnje okužb kirurške rane.

Prevzeto 15. 11 2011 iz Obvladovanje bolnišničnih okužb v operacijski sobi:


Vidmar Globovnik, A. (2011). Higienizacija rok. V A. Ljubič, Infekcijske bolezni v

pediatriji (str. 75-81). Ljubljana: Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov Slovenije.

WHO, W. h. (2009). Hand hygiene - technical reference manual. Prevzeto 2. 11 2011 iz

http://whqlibdoc.who.int/publications/2009/9789241598606_eng.pdf

Zore, A., Strojan, N., & Djekić, B. (2008). Primerjava učinka umivanja in razkuževanja

rok. Obzornik zdravstvene nege , 42 (4), 251-259.

Zupanc, U. (2010). Preprečevanje prenosa okužb pri bolnikih na rehabilitaciji. V R.

Petkovšek Gregorin, Varnost in rehabilitacijska zdravstvena nega (str. 83-88). Ljubljana:

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije.


1

PRILOGE

• anketni vprašalnik


2

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani,

moje ime je Diana Damjan in sem študentka Fakultete za zdravstvene vede v Mariboru.

Vljudno Vas prosim, da izpolnite anketni vprašalnik, ki ga potrebujem za izdelavo

diplomskega dela, z naslovom: »Čiste roke kot ključni dejavnik preprečevanja bolnišničnih

okužb«.

Anonimnost in zaupnost podatkov je zagotovljena, saj jih bom uporabila izključno v

diplomski nalogi. Prav tako bom upoštevala vsa etična načela Kodeksa etike medicinskih

sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

Za sodelovanje se Vam iskreno zahvaljujem.

1. Spol:

a.) moški

b.) ženski

2. Starost:

a.) od 21 do 30 let

b.) od 31 do 40 let

c.) od 41 do 50 let

d.) več kot 50 let

3. Koliko let delovne dobe imate?

a.) do 5 let

b.) od 6 do 10 let

c.) od 11 do 20 let


3

d.) več kot 21 let

4. Kakšno stopnjo izobrazbe ste dosegli?

a.) bolničar – negovalec

b.) zdravstveni tehnik – tehnik zdravstvene nege

c.) diplomirana medicinska sestra – diplomirani zdravstvenik

d.) delovni terapevt

e.) specializacija, magisterij

f.) drugo: ______________

5. Kako se najpogosteje prenašajo bolnišnične okužbe?

a.) kontaktno – preko rok, pripomočkov za nego in diagnostično-terapevtske

postopke

b.) aerogeno – po zraku, preko kapljic

c.) indirektno – preko hrane, zdravil, vode

6. Katere ukrepe za preprečevanje bolnišničnih okužb poznate? (možnih je več odgovorov)

a.) higiena rok – umivanje, razkuževanje, uporaba rokavic, tehnika nedotikanja

b.) pravilno higiensko vzdrževano pacientovo okolje

c.) upoštevanje standardov pri delu

d.) redno izobraževanje in motivacija osebja

e.) ustrezna zasedenost delovnih mest

f.) racionalna uporaba antibiotikov

g.) smiselno in ciljano razkuževanje

h.) evidenca in spremljanje bolnišničnih okužb


4

7. Ali poznate navodila vaše ustanove za obvladovanje bolnišničnih okužb?

a.) da

b.) ne

8. Kako izgledajo vaši nohti? (možnih je več odgovorov)

a.) kratko pristriženi

b.) čisti, brez vidne umazanije pod nohtom

c.) dolgi

d.) nalakirani z lakom

9. Ali na delovnem mestu nosite uro, prstane ali zapestnice?

a.) da

b.) ne

10. Kdaj vse si higiensko umijete roke? (možnih je več odgovorov)

a.) ob prihodu v službo

b.) pred aseptičnimi in invazivnimi posegi

c.) kadar so mokre in vidno umazane

d.) po uporabi stranišča

e.) pred in po uporabi rokavic

f.) pred in po rokovanju s pacienti

g.) po odhodu domov

11. Ali vedno uporabljate pravilno tehniko higienskega umivanja rok?


5

a.) da

b.) ne

12. Koliko časa si higiensko umivate roke?

a.) 10 do 30 sekund

b.) 30 do 60 sekund

c.) več kot 1 minuto

d.) več kot 2 minuti

13. Kdaj vse si razkužujete roke? (možnih je več odgovorov)

a.) ob prihodu v službo

b.) pred aseptičnimi in invazivnimi posegi

c.) po stiku z pacientovimi izločki, krvjo

d.) pred uporabo rokavic in po njej

e.) po rokovanju z pacientom

f.) pred in po pisanju dokumentacije

14. Ali vedno uporabljate pravilno tehniko razkuževanja rok?

a.) da

b.) ne

15. Koliko časa si razkužujete roke?

a.) 10 do 20 sekund

b.) 20 do 40 sekund

c.) 40 do 60 sekund


6

d.) več kot 1 minuto

16. Kako ocenjujete razkužila, ki jih uporabljate pri delu?

a.) zelo slaba

b.) slaba

c.) zadovoljiva

d.) dobra

e.) zelo dobra

17. Kdaj vse uporabljate sredstva za nego kože? (možnih je več odgovorov)

a.) jih ne uporabljam

b.) med odmorom

c.) po odhodu domov

d.) po vsakem umivanju rok

e.) po vsakem razkuževanju rok

18. Zakaj uporabljate rokavice? (možnih je več odgovorov)

a.) jih ne uporabljam

b.) zaradi lastne zaščite pred okužbami

c.) zaradi upoštevanja nadrejenih

d.) zaradi predpisov ustanove

19. Kaj storite preden si nataknete rokavice?

a.) roke si higiensko umijem

b.) roke si razkužim


7

c.) roke si higiensko umijem in razkužim

20. Kaj storite ko si odstranite rokavice?

a.) roke si higiensko umijem

b.) roke si razkužim

c.) roke si higiensko umijem in razkužim

21. Ali uporabljate en par rokavic za več opravil pri istem pacientu?

a.) da

b.) ne

22. Ali uporabljate en par rokavic za več pacientov hkrati?

a.) da

b.) ne

23. Kakšna menite, da je higiena rok na vašem oddelku?

a.) zelo slaba

b.) slaba

c.) zadovoljiva

d.) dobra

e.) zelo dobra

24. Ali menite, da storite na oddelku vse potrebno, da preprečite bolnišnične okužbe?

a.) da

b.) ne

ČISTE ROKE KOT KLJU ČNI DEJAVNIK PREPRE ČEVANJA … · • opisati kako se izvaja prepre čevanje in nadzor nad bolnišni čnimi okužbami, • podrobno predstaviti higieno rok

Documents