MIKROBIOLOGIJA-skripta

MIKROBIOLOGIJA Skripta

VIRUSI

VIRUSI • Najmanjši brezcelični MO, nimajo citoplazme ali celičnih organelov • Nimajo lastnega metabolizma, za razmnoževanje uporabljajo metabolni sistem celic gostitelja • Velika večina virusov ima ali samo DNK ali samo RNK. • Virusni delci se morajo združiti v popolne viruse (virione), da lahko prehajajo iz ene gostiteljske celice v drugo. • Laboratorijsko gojenje virusov � V živalih � V oplojenih kokošjih jajcih � V celičnih kulturah

OBLIKA VIRUSOV

• Vijačno somerni (spiralni)= sestavljeni NK, ki jo obkroža votel proteinski cilinder ali kapsida, ima vijačno (spiralno) strukturo.

• Kubično somerni (poliedrični)= sestavljeni iz NK, ki jo obkroža poliedrična (večstranska) lupina-kapsida, običajno v obliki ikozaedra.

• Virusi z ovojnico so sestavljeni iz NK, ki jo obkroža vijačno somerno / kubično somerno jedro in jo prekriva ovojnica.

• Kompleksni (binalni)=niso ne vijačno somerne ne kubično somerne oblike--so pleomorfni (nepravile oblike) ZGRADBA VIRUSOV Imajo DNK ali RNK, ni jedrne membrane,trdne celične stene. Razmnož. se le znotraj celice gostitelja, veliki so 20-300 nano meter. Zgradba preprostejša kot bakterije.

� Zrel virusni delec (virion) sestavlja: � Genom (dedni materijal)

• enotna / segmentirana, • krogla, linearna molekula NK, • Lahko je enoverižna, dvoverižna DNA ali RNA (nikoli obojna), • Podvojuje se pri sintezi virusnih delcev z virusnimi encimi.

� Kapsida (Plašč) • proteinska lupina iz Beljakovinskih podenot – kapsomere, • Ščiti, vnaša genom v gostitelja. • Nekateri virusi imajo samo genom, ki ga obdaja plašč. Imenujemo jih virusi brez ovojnice-goli.

Pritrditvene BE izstopijo iz kapside in pritrjujejo virus na občutljive celice gostit. � Ovojnica

• obdaja kubično somerno, vijačno somerno nukleokapsido, zato imenujemo virusi z ovojnico, • Vsebuje fosfolipide ,glikoproteine. Pri večini virusov nastaja iz membran gostit. celic-brstenje, • Nastane iz jedrske membrane gostit. celice, vakuolnih membran (ki jih ovija Golgijev aparat) • Vsebuje lastne BE ki se običajno razmnožijo v ovojnici kot glikoproteinski izrastki - pritrjujejo virus na

receptorje občutljivih celic. RAZMNOŽAVANJE VIRUSOV – VSTOP VIRUSOV V TELO 1. Faza: vezava virusa na receptorje na celični membrani 2. Faza: vstopanje virusnega delca v celico 3. Faza: slačenje virusa-ločitev BE plašča od nukleinske. K 4. in 5. Faza: izgradnja virusnih sestavin (DNA v jedru, RNA v citoplazmi, virusni proteini na ribosomih v citoplazmi) 6. Faza: dozorevanje (povezovanje nukl. kislin in proteinov v virion) 7. Faza: sproščanje virusnih delcev iz celice (virusi brez ovojnice). PATOGENEZA VIRUSNIH OKUŽB

• subklinična (smo infecirani, vendar nismo zboleli in smo zato klicenosci), • klinično izraženo (vidna bolezen), • lokalna (vnetje na mestu vdora MO), • sistemska oz generalizirana (razširitev bolezni po telesu); • litična (uničujoča), • prikrita (latentna, kjer gre za mirovanje virusa; virus herpesa), • trajna (perzistentna, kjer se trajno producira manjše število virusov), • okužba preobrazi v rakav tvorbo (papiloma virus).

UČINKOVANJE VIRUSOV NA CELICE

• Virusni tropizem = lastnost virusov, da se razmnožujejo le v določenih celicah = genetsko določena občutljivost celic in zmožnost virusov, da povzročijo bolezen

• Virokini = proteini virusa, ki ovirajo delovanje gostiteljevega imunskega sistema VRSTE VIRUSNIH OKUŽB

• Uničujoče (litična okužba) - okužena celična koltura->citopatski učinek->okužba celice s herpesvirusom, • Trajne (perzistentna okužba) - virusi se v celicah neprestano razmnožujejo, celice ostanejo nepoškodovane, ko

zapuščajo celico-brstijo iz njene površine-kronična okužba jeter (hepatitis C ), • Prikrite (latentna okužba) - občasni sprožilni mehanizmi aktivirajo virusni genom, nastanejo popolni virusi, sledi

razkroj celice, • Rakave - rakava preobrazba celic, nekontrolirana rast celic,

VIRUSI IN NASTANEK RAKA • Na celično obnašanje vplivajo na naslednje načine: • z virusnimi geni kateri vplivajo na regulacijo celice, • integracija virusnega genoma povzroči mutacije celice. • Spremenjeni geni, ki so jih virusi dobili pri prejšnjem gostitelju lahko povzročijo deregulacijo celice. • DNA virusi (Papiloma, Hepatitis B), • RNA virusi (levkemije).

VSTOP VIRUSOV SKOZI TELO

� Skozi kožo • mehanične poškodbe, • vbodi komarjev, klopov,

• ugrizi okuženih živali, • okužene igle.

• Papovavirusi,Herpes-virusi,rabdovirusi (steklina) Retrovirusi (HIV), � Skozi sluznico dihijeal

• kapljična infekc= okužbe dihal (virusi nahoda – rinovirusi, virusi influence -ortomiksovirusi. • Sistemske okužbe (virus mumpsa in virus ošpic – paramiksovirusi.

� Sluznice prebavil – fekalno oralna infekcija • gastroenteritisi–

rotavirusi, • hepatitis A – virus

hepatitisa A • otroške ohromelost –

enterovirusi, � Sluznice spolovil • genitani herpes –

herpesvirusi, • Aids – HIV, • vnetje jeter – hepatitis

B,C. � Očesne veznice

• vnetje oči – adenovirusi. � Posteljice

• Okvare možgan, srca, odmrtje-splav ploda, virus citomegalije, virus rdečk LOKALNA OKUŽBA

• papiloma virusi - bradavice • rinovirusi, ortomiksovirusi, koronavirusi - razmnožujejo se v epitelejskih celicah sluznice dihal, • rotavirusi in kalicivirusi - se zazmnožujejo v epitelijskih celicah sluznice prebavil.

SISTEMSKA OKUŽBA

• Pri sistemski (generalizirani) okužbi se virusi razširijo iz vstopnega mesta v različna tkiva in organe po mezgi, krvi ali živcih.

• Številni virusi vbežijo makrofagom in se širijo naprej po mezgi prsnem mezgovodu v kri, drugi pa so tako odporni, da ostanejo v makrofagih nepoškodovani in se v njih razmnožujejo (npr. herpesvirusi, adenovirusi, ošpice, HIV,

• takšni virusi potujejo po telesu v makrofagih, ko pa se razmnožijo na vstopnem mestu ali v lokalnih bezgavkah raznese kri viruse po vsem telesu –VIREMIJA (prisotnost virusov v krvi) (virusi otroške ohromelosti, virus hepatitisa B, virus rumene mrzlice)

PRIONI

• So najmanjši delci, ki so udeleženi pri boleznih, drobne BE-ni zagotovo dokazano da bi vsebovali NK. • Povzročajo prenosljive in/ali dedne nevrodegenerativne bolezni. • So spremenjene oblike normalnih proteinov, ki jih kodira gostiteljski gen v možganih. Pri praskavcu ima

normalni prionski protein pri zdravi živali alfa-spiralo v sekundarni konformaciji proteina, medtem ko ima prionski protein scrapie pri oboleli živali za sekundarno strukturo beta-trak.

• Ko prion scrapie stopi v stik z normalnim proteinom, pride do strukturne spremembe – molek. dobi obliko beta traku. Celični prionski protein ob vstopu v možgane katalizira spremembo molek normalnega prionskega proteina v patogeno.

• Podedovane oblike so lahko posledica točkastih mutacij, zaradi katerih je prionski protein bolj dovzeten za spremembe v svoji strukturi.alfa-struktura beta-struktura.

BAKTERIJE VELIKOST IN OBLIKA BAKTERIJ

� Dolžina: 0,3 – 20µm, premer cca 1µm � Oblika:

• koki (kroglasta), • bacili (paličasta), • kokobacili (vmesna oblika), • spirili (ukrivljena – spirohete), • korinebakterije (urejene v skupine), • streptokoki, (povezane v verižice),

• stafilokoki (tvorba grozdastih skupin), • mikobakterije (razvejane paličaste

bakterije), • streptomicete (micelijem podobne

strukture).

� Mikroskopiramo pri 1000x povečavi. BARVANJE PO GRAMU

� Postopek: na vzorec se nanese metilvijolično barvilo po spiranju sledi fiksacija z jodovo raztopino ter ponovno spiranje z zmesjo acetona in etanola, pri čemer se g- bakterije razbarvajo in se nato s fuksinom,safraninom obarvajo rdeče. G+ bakterije ostanejo obarvane z metilvijoličnim. • Barvanje po Gramu je empirična metoda za diferenciacijo bakt v 2 veliki skupini. g+ in g-. (g+ se obarvajo

vijolično, g- pa rdeče). • Različno barvanje je posledica razlik v zgradbi bakterijiske celične stene. Metoda po odkritelju, H.C. Gramu,

jo je razvil 1884, ko je na ta način ločil Streptokokus pnevmoniae od bakterije Klepsiella pnevmoniae. • Barvanje po Gramu je ena najosnovnejših,najuporabnejših metod barvanje v bakteriologiji. • Običajno ta metoda predstavlja prvi korak pri istovetenju bakt. vzorcev. • Za ugotavljanje povzročitelja bakt. okužbe se barvanje po Gramu opravi na bioptičnem vzorcu-telesnih

tekočin. Rezultati so hitrejši kot pri metodi mikrobi. kulture. • Identifikacija povzročitelja je bistvena za izbiro učinkovitega antibiotika za zdravljenje.

GRAM POZITIVNE BAKTERIJE

� Zadržijo osnovno barvo kristal vijolično in izgledajo vijolično pod mikroskopom. � Medicinsko pomembne Gram pozitivne bakterije so :

• Streptococcus pyogenes, Streptococcus pneumoniae, • Staphylococcus aureus, Enterococcus faecalis, • Clostridium species.

GRAM NEGATIVNE BAKTERIJE

� Razbarvajo se med postopkom barvanja in se obarvajo s safraninom, ki je rožnate barve pod mikroskopom. � Medicinsko pomembne Gram-negativne bakterije so: • Salmonella species, • Shigella species, • Neisseria gonorrhoeae,

• Neisseria meningitidis, • Haemophilus influenzae, • Escherichia coli,

• Klebsiella pneumoniae, • Proteus species, • Pseudomonas aeruginosa.

ZGRADBA BAKTERIJISKE CELICE

• Tipične bakterije imajo citoplazmo, v kateri je jedru podobna dedna snov-krožni kromosom v obliki klobčiča(jedrovina / nukleotid), ribosome, plazmide ,transpozone ,endospore, citoplazemsko mrenico(membrano)=selektivno prepustna, debelo celično steno.

• Nekatere. bakt imajo na površini-kapsulo, gibljive.bakt pa bičke-flagele, lasaste izrastke-fimbrije-piluse. • Celična stena daje stalno obliko, je trdna, sestavljajo jo molekule-ki jih drugje v naravi ne najdemo.

CITOPLAZEMSKA MEMBRANA

• Obdaja bakterijsko citoplazmo, leži pod celično steno. • Opravlja delo namesto nekaterih organelov, organev katerih bakterijska celica nima. • Nanjo so pritrjeni encimi za dihanje, za presnovo. • Poltekoči dvosloj fosfolipidov z umeščenimi proteini, selektivno prepustna (vodo, raztopljene

pline(CO2,O2),lipofilne molekule lahko prehajajo s prosto difuzijo, preko majhnih por (0,8 nm) • Vse ostale molek. pa potrebujejo transportne sisteme. Ima vdrtine-mezosome,ki sodelujejo pri delitvi celice.

� Selektivno prepustnost in aktivni prenos snovi • (membranski proteini – permeaze) – specifično vežejo določene snovi, omogočajo njihov prenos skozi

membrano, • lahko je pasiven (olajšana difuzija – v smeri manjše koncentracije) • aktiven (v smeri večje koncentracije

� Elektronski prenos in oksidativno fosforilacijo aerobnih bakterij � Prenos bakterijskih hidrolitičnih encimov v okolico

• Po Gramu pozitivne – izločajo encime neposredno v okolico; • Po Gramu negativne – izločajo encime v periplazemski prostor; • Sinteza poteka na ribosomih, najprej signalno zaporedje, ki se pritrdi na specifične membranske proteine,

novonastajajoči protein se pomika navzven, po končani sintezi membranske proteaze odrežejo signalno zaporedje, protein se sprosti v okolico.

� Prostorska organizacija multiencimskih skupkov za gradnjo DNK, citoplazemske membrane in bakterijske stene • Encimi za sintezo fosfolipidov • Encimi za podvajanje DNK

� Receptorska funkcija za signale iz okolice

BAKTERIJSKA CELIČNA STENA • Trdno ogrodje iz polimera peptidoglikana, ki obdrži obliko-po nanjodelovani močni fizikalni,kemični vplivi. Njena

glavna naloga je mehanična,da daje oporo citoplazemski mrenici. • Preprečuje lizo celic zaradi osmotskega tlaka. • Izmenično povezane molekule N-acetilglukozamina in N-acetilmuraminske kisline. • Posamezne polisaharidne molek. so s kratkimi peptidi povezane v trdno mrežo, ki ovija bakterijsko celico (Gram

poz. – več plasti-do 40, Gram neg. – enojna ali dvojna plast). CELIČNA STENA GRAM POZITIVNIH BAKTERIJ

• Poleg peptidoglikana je v steni še teihoična kislina(do 50% mase bakt. stene). • Lipoteihoična kislina, ki je kovalentno povezana z glikolipidi citoplazemske membrane. • Teihoična kislina, ki ovija peptidoglikan(zunanja plast stene), je pomembna za pritrjevanje na gostiteljeve

celice, proti njej nastajajo protitelesa. CELIČNA STENA GRAM NEGATIVNIH BAKTERIJ

• Vsebuje 2 dodatni plasti, ki navzven obdajata peptidoglikan: • Zunanja membrana =lipidni dvosloj s proteini, vsebuje porine, ki omogočajo prehranjevanje in lipopolisaharide

(LPS ali endotoksin), ki imajo toksične učinke in so pomembni antigeni (antigeni O). • Periplazemski prostor =vmesni prostor med peptidoglikanom in zunanjo membrano– vezani proteini za različna

hranila • (AK, sladkorje, vit), hidrolitični encimi, encimi za inaktivacijo antibiotikov – npr. beta-laktamaze.

BAKTERIJSKA KAPSULA

• Zunajcelični polisaharidni sloj, ki tesno, kompaktno obdaja bakterijo, tvori biofilm – tvorbo imenujemo glikokaliks

• Ščiti bakterijo pred protitelesi in fagocitozo, tako poveča invazivnost in patogenost BAKTERIJSKI BIČKI

• Služijo jim za gibanje, • orientacija je odvisna od dražljajev – usmerjeno gibanje, • Razvrščeni so različno (monotrihno, lofotrihno, amfitrihno, peritrihno), • Tvori jih protein flagelin, • Vsajen je v bazalno telesce, ki deluje kot motor, ki omogoča bičku rotacijo in s tem gibanje bakt. (biček E. coli

se vrti z 270 obrati na sek), • Usmerjeno gibanje bakterije glede na koncentracijo snovi imenujemo kemotaksa.

BAKTERIJSKI PILUSI

� Nekatere po g-(minus) bakt. imajo na površini številna vlakna, ki so krajša in tanjša od bičkov. � Vlakna se imenujejo pilusi ali fimbrije in se v nasprotju z bički ne vrtijo. � Razlikujemo dve vrsti bakt. pilusov:

• Kratki – običajno rabijo predvsem za pritrjevanje bakt. (napr. omogočajo gonokokom da se pritrdijo na ploščati epit. v vratu maternice).

• Daljši – so spolni pilusi, ki omogočajo izmenjavo genov med posameznim bakt. (konjugacija). BAKTERIJSKE SPORE

• Spora je metabolno neaktivna celica, • Nekatere bakt. se v neugodnih življenjskih razmerah preoblijujejo v SPORE – proces imenujemo sporulacija. • ima v citoplazmi ohranjen celoten genom, • navzven pa je obdana z debelo ,trdno steno, • Zaradi svoje sestave je zelo odporna proti izsušitvi, vročini,številnim kemikalijam, • ko pa pride spet v ugodnejše okolje (leta, 10, 100let), se iz njih ponovno razvije metabolno aktivna bakt=

germinacija (značilo za rod Bacillus, Clostridium) CITOPLAZMA

� Sestava • 80% citoplazme predstavlja voda, • ostale sestavine so N.kisline (DNA in RNA), BE, A.kisline, OH, lipidi, anorganski ioni , nizko molekularne

snovi. • Tekoči del citoplazme se imenuje citosol.

� Funkcije • Bakterije izločajo eksoencime, ki hidrolizirajo makromolekule zunaj celice, ki lahko potem vsopajo v celico.

V citoplazmi poteka večina bakt.metabolizma(katabolizma, anabolizma-te reakcije kontrolirajo endoencimi). ¸

• Citoplazma vsebuje tudi spiralne aktinu podobne proteine, ki skupaj s celično steno sodelujejo pri vzdrževanju celične oblike.

NUKLEOID

• Nukleoid je dolga molekula dvovijačne DNA, ki je pri mnogih bakt. v obliki enega krožnega kromosoma, • Se ne deli z mitozo. Ko bakt. zraste do polne velikosti, se novo nastali kromosomi ločijo, • Ker so bakterije haploidi, se razmnožujejo samo aseksualno in torej ni mejoze, • Kromosom je običajno dolg 1000 ěm in vsebuje pr. 3500 genov,

PLAZMIDI • Poleg nukleoida imajo bakterije pogosto tudi plazmide, • vsebujejo običajno med 5-100 genov, • Niso nujno potrebni za normalno bakterijsko rast, lahko pa nudijo bakt. prednost v določenih rastnih okoljih. • Zgradba – krožna dvoverižna DNA molekula, ekstrakromosomalna, • Funkcija - nosijo zapis za proteine, ki jih ne kodira nukleiod. • R-plazmid nekaterih Gram negativnih bakt vsebuje gene za produkcijo konjugacijskega pilusa in antibiotično

rezistenco.¸ • Geni za nekatere eksotoksine in enterotoksine so tudi na plazmidih.

TRANSPOZONI

• Transpozoni so majhni deli DNA (1-12 genov), ki se lahko prenašajo iz ene lokacije DNA na drugo. • Lahko so del nukleoida (konjugacijski transpozoni) ali pa so del plazmida. • Nosijo zapis za rezistenco na antibiotike in na obeh koncih zapis za encim transpoazo. • Transpoaza katalizira izrezovanje in zlepljanje DNA med transpozicijo. • Transpozoni so sposobni samoizrezovanja iz bakt. nukleoida ali plazmida, vstavljanja v drugi nukleoid ali

plazmid in s tem prispevajo k prenašanju rezistence na antibiotike med bakt. Populacijo RIBOSOMI

� Zgradba • Ribosomi so sestavljeni iz ribosomalne RNA (rRNA) in proteinov. • Sestavljeni so iz dveh podenot z gostoto 50S in 30S (Svedbergova enota). Obe podenoti se združita

med sintezo proteinov in tvorita 70S ribosom, ki meri prbl. 25 nm. V bakt. se nahaja do 15000 ribosomov.

� Funkcija • Na ribosomih poteka sinteza proteinov. • Ribosom sprejme in prevede gensko “navodilo” v specifičen protein. • Med sintezo proteinov se mRNA pritrdi na 30S podenoto, tRNA, ki nosi aminokislino pa se pritrdi na 50S

podenoto. RAST IN RAZMNOŽEVANJE BAKTERIJ

� Čas, ki je potreben, da v optimalnih okoliščinah nastaneta 2 hčerinski celici (15-25min). � Razmnoževanje poteka v štirih fazah:

• Faza prilagajanja – 1-4 ure (bakt. se prilagajajo, sintetizirajo encime, se povečajo). • Faza logaritemske rasti (število bakterij narašča eksponencialno s časom do ~109), v tem času so občutljive

za delovanje antibakterijskih snovi. • Stacionarna faza (upočasnjena rast, prirastek je enak odmiranju celic, celice se spremenijo morfološko in

fiziološko). • Faza odmiranja (propadanje bakterijske celic, razkroj, nekatere v tej fazi sporulirajo in preživijo).

METODE ZA IDENTIFIKACIJU BAKTERIJ

• barvanje po Gramu (zgradba bakterijske stene), • mikroskopiranje (morfološke lastnosti), • encimski testi za ugotavljanje metabolne značilnosti bakterij (oksidazni- ugotavljamo encime dihalne

verige,katalazni, ureazni, fermentacija sladkorjev), • ugotavljanje bakt. proteinov (antigenov) s protitelesi, • analiza genoma – sorodne bakterije imajo manjše razlike med nukleotidnimi zaporedji določenih genov.

MIKROBIOLOGIJA - II DEL NORMALNA MIKROBNA FLORA Mikrobna mikroflora je varovalna in preprečuje vstop drugim MO, ki so lahko povsem neškodljivi ali pa za človeka patogeni(če jim je omogočen neoviran predor v tkiva,krvni obtok). Normalna mikrob. populacija biva na koži, sluznicah dihal,prebavil,sečil in rodil, na očesni veznici, zunanjem sluhovodu. Izločajo zaviralne BE in ob tekmovanju za(mikrookolje) pridobitev hranil preprečujejo raznost-vrstnost patogenov, v črevesju proizvajajo vitamin K-pomaga pri absorbciji hranil. MO živijo s človekom povezano, odnos je dinamično ravnovesje na katerega vplivajo tudi zunanj. Dejavniki (vlažnost, temp, pH kože, spremenjena prehrana .ipd). Je s človekom v komenzalnem sožitju(ne škodi in niti ne koristi). PREDSTAVNIKI MIKROBNE FLORE U TELESU

• V žrelu: alfahemolitični streptokoki, nejserije, korinebakterije. • Na koži: stalna in prehodna flora(normalna flora je odvisna od žleznih izločkov, načina oblačenja, bližine sluznic). • Sečilih = samo v sečnici(enterokoki,mikoplazme,glive). • Spolovilih=nožnična flora se spreminja s starostjo ženske-odvisno od pH(laktobacil) • prebavilih: v ustih, požiralniku, želodcu, tankem in debelem črevesu,najmanj v želodcu,dvanajstniku, največ v

debelem črevesu, v sigmoidnem kolonu in danki (10-30% vse fekalne mase). PATOGENEZA IN ŠIRJENJE BAKTERIJSKIH OKUŽB

� Okužba - naselitev MO v gostiteljev organizem z namenom izrabljanja gostiteljevih bioloških procesov za lastno razmnoževanje, na izid okužbe vplivata bakterijska patogenost in gostiteljeva odzivnost.

� Patogenost - sposobnost MO, da povzroča bolezen pri gostitelju, � Virulenca - stopnja patogenosti, ki jo izražamo s številom bakt, ki povzročijo bolezen pri polovici poskusnih

živali (ID50=infektivna doza 50), ko živali poginejo LD50=letalna doza. � Virulentni dejavniki:

• Omogočajo bakterijsko naseljevanje (kolonizacijo) telesnih površin invdiranje (invazijo) v tkiva, organe. Okvarjajo gostiteljeve celice, tkiva, organe.

• To so eksotoksini ki povzročajo bolezenske zastrupitve, endotoksini(okvare ožilja, imunskih celic, povišana TT), adhezini(pritrditev na celice, zlasti sluznic), agresini(razkrajanje tkiv), invazini(prodiranje v tkiva, kri).

� Okužba brez bolezenskih znakov - asimptomatična ali inaparentna (nespoznavna) ⇒ asimptomatični klicenosci � Oportunistične infekcije - okužba povzročena od MO le pri ljudeh z zmanjšano odpornostjo imunskega sistema,

zaradi nezrelosti , starosti ali bolezni. � Nastanek bakterijske okužbe:

• Vstop v telo – adherenca in kolonizacija telesnih površin, • Invazija v gostiteljeve celice in tkiva; največkrat s krvjo; prisotnost bakterij v krvi = bakteriemija

� Način vnosa: • neposreden (s človeka na človeka), • posreden(z okuženimi predmeti, hrano, oblačili)

� Načini prenosa: • horizontalno (med osebki iste vrste), • vertikalno (s staršev na potomce, npr. preko placente, mleka)

� Adherenca: • Vezava, pritrjevanje bakterij na telesno površino • Omogočajo površinske strukture bakterij (adhezini)

� Invazija: • Znotrajcelične bakterije: vežejo se na celične receptorje in izzovejo endocitozo (npr. Shigella spp.), v celici

se razmnožujejo, skozi citoplazemsko membrano prehajajo v druge celice; z makrofagi se širijo po telesu • Zunajcelične bakterije: so zelo izpostavljene obrambnim mehanizmom – fagocitozi, protitelesom – razvile

so agresivne mehanizme za širjenje po tkivih in zaviranju imunskega odziva; pomembnejši � Biofilm

• Bakterijska kolonizacija trdih površin; nastane večplastna obloga iz bakterij, ki so izločile na površje zaščitni polisaharidni matriks (glikokaliks) – zaščitene pred delovanjem antibiotikov in fagocitov

• Poleg zaščitne vloge ima pomembno vlogo pri zadrževanju hranilnih snovi, potrebnih za vzdrževanje in širjenje biofilmov.

• Gladke stene krvnih žil preprečujejo kolonizacijo, poškodba endotelija (npr. Ateroskleroza) pa ustvari pogoje za pritrditev bakterij

EKSOTOKSINI

� Zapisi na plazmidih, bakteriofagih � S konjugacijo ali transdukcijo se lahko prenesejo na netoksigene bakterije � 4 vrste glede na mehanizem delovanja:

• Preprečijo sintezo beljakovin v celici (toksini A-B) • Poškodujejo citoplazemsko membrano (citolizini) • Ovirajo prenos živčnega signala v sinapsah in motoričnih ploščicah (nevrotoksini) • Delujejo kot superantigeni (pirogeni toksini)

ENDOTOKSINI

� Endotoksično delovanje imajo sestavine membrane: • Gram neg. (lipopolisaharidi (LPS), teihoična kislina) in

IMUNSKI ODZIV IN MIKROBI � Imunski sistem sestavljajo:

• Celice • Limfne žile

� Organi ob limfnih žilah � Celice:

• Fagociti (nevtrofilci, makrofagi) – bakterije požirajo in znotraj celice razgradijo • Limfociti:

� Limfociti B - prepoznajo tujke s specifičnimi receptorji, se odzovejo z izločanjem protiteles, ki se specifično vežejo s

� tujkom in ga uničijo. � Limfociti T - prepoznajo tuje molekule na celicah lastnega organizma.

CELICE KI OMOGOČAJO NARAVNO ODPORNOSTI

� Fagociti: • obrambne celice, ki tujke požrejo (fagocitirajo, podobno kot enostavni enoceličarji), znotrajcelično jih

ubijejo,razgradijo). Prepoznajo tujke: • glede na lastnosti bakt. površin ločijo med njimi in lastnimi celicami(električni naboj, hidrofilnost), • z receptorji, ki prepoznajo sladkorje (lipopolisaharide, peptidoglikane) na površinah mikrobov.

Najpomembnejši so (nevtrofilci, mononuklearni fagociti). � Bazofilci in mastociti:

• Iz kostnega mozga pridejo v kri kjer bazofilci po nekaj tednih odmrejo, mastociti se naselijo v tkivih, okrog žil, živcev.

• Na celični membrani imajo receptorje Fc za IgE, � nanje se vežejo protitelesa IgE z vezanim antigenom. � Aktivirane celice izločajo biološko aktivne molek. (histamin, heparin)posledica je reakcija takojšnje

preobčutljivosti ali alergijska reakcija � Eozinofilci:

• Njihova konc. se poveča v krvi pri parazitskih okužbah, • Na membranah imajo receptorje za Fc na IgG in IgE.

KOSTNI MOZEG, TIMUS, BEZGAVKE

� Kostni mozeg • Sestavlja ga mreža žil (sinusov) in hemopoetični prostor, kjer iz matičnih celic dozorevajo krvne

celice (trombociti,nevtrofilci, eozinofilci, bazofilci, moniciti, limfociti). � Timus

• Razdeljen na režnje (lobuluse), vsak reženj je iz skorje (korteks), sredice (medula). Nezreli limfociti T vstopajo iz krvi v skorjo, kjer se diferencirajo v celice T pomagalke ali citotoksične limfocite T. Zreli limfo.T vstopijo v sredico in v krvni obtok.

� Bezgavke • Imajo obliko ,velikost fižola--ležijo ob stiku večjih mezgovnic. Tujke iz tkiv nese limfa v bezgavke. V

parakorteksu jih ujamejo makrofagi in ponudijo v prepoznavo citotoksičnim limfocitom T, ki z izločanjem mediatorjev sprožijo imunski odziv. Imunski kompleksi (antigen + protitelo) se v foliklih vežejo na dendritične celice in aktivirajo limfocite B.

KOMPLEMENTNI SISTEM

� Naravna imunost • uničuje povzročitelje bolezni pred nastankom specifičnega imunskega odziva in po njem. • Beljakovine komplementa se sintetizirajo v jetrih, deloma v epitelijskih celicah in monocitih.

� Ugodni učinki so: • ubijanje povzročiteljev, • odstranjevanje imunskih kompleksov, pomoč in pospeševanje protitelesnega imunskega odziva.

� Neugodni učinki: • aktivacija komplementa pri septikemiji s po Gramu negativnih bakterij, po obsežnih nekrozah, po AMI,

opeklinah, avtoimunosti. � Klinični pomen

• Pri pomanjkanju posameznih beljakovin komplementa se pojavijo klinična znamenja avtoimunskih bolezni (sistemski eritematozni lupus ali drugi).

VNETNI ODGOVOR

• Vdor mikroorganizmov skozi kožo,sluznico povzroči v okuženem tkivu reakcijo. • Imenujemo jo VNETJE, ki je vnaprej pripravljen odziv tkiva na kakršnokoli okvaro. • Ne glede na vzrok tkivne okvare sledi sosledje tkivnih reakcij, ki namesto okvare močno okrepijo obrambno

zmožnost tkiva. (poveča se prekrvavljenost tkiva, povečana prepustnost kapilar omogoča prehod zaščitenih makromolekul – protiteles iz žil v tkivo.)

• Znaki so: rdečina, oteklina, povišana TT, bolečina, funkcioleza. Pri vnetju pride do širjenja žilic, njihove povečane prepustnosti, iztekanja plazme, izstopanja fagocitov v medceličnino.

• Nevtrofilni levko. potujejo proti dražljaju, fagocitirajo mikroorganizme in umirijo vnetje. • Dejavniki strjevanja krvi v palzmi naredijo fibrinsko mrežo - zamašijo mezgovnice, povzročijo omejeno širjenje

vnetja. Vnetni mediatorji povzročijo kopičenje obrambnih celic in njihovo aktivac (obrambne celice izdelujejo laktat, zniža tkivni pH ,s tem zavira bakterijski rast), (npr. histamin – tkivni mediator – povzroča vazodilatacijo

PRIDOBLJENA (SPECIFIČNA) IMUNOST � Ali specifična imunost pomeni vse tiste lastnosti gostitelja, ki mu dajejo specifično-pridobljeno odpornost proti

mikroorganizmu ali antigenu. � Pri specifičndem imunskem odzivu sodelujejo (antigeni, protitelesa, komplement, imunske celice). � Delimo na AKTIVNO (človek pridobi ob preboleli bolezni, ceplenju), PASIVNA (umetno ubrizgavanje specifičičnih

protiteles). � Imunski sistem specifično prepozna različne antigene.

• Prvi imunski odziv - primarni imunski odziv-po nekaj dneh, tednih. • Sekundarni imunski odziv - Ponoven stik z enakim antigenom (hitrejši,močnejši od primarnega).

� Celice ki omogočajo spec.imunsk.odziv so : • Limfociti - Imajo na površini receptorje za antigene (receptorji limfocitov B – imunoglobulini

(IgG,IgA,IgM,IgD,IgE), receptorji limfocitov T= T-celični receptorji (TCR), • celice NK - podobne limfocitom, nimajo antigenske receptorje - ubijalke. • Receptorji so medseboj enaki in specif. samo za eno vrsto antigena, hkrati je v organizmu več miljonov

limfoc., ki se razlikujejo na antigen. specifičnost. • Po vezavi antigena se začne limfocit hitro proliferira-nastane dosti specifični limfo kloni in povzročijo

IMUNSKI SPOMIN. PREOBČUTLJIVOSTNE REAKCIJE

• Gre za vnetni proces, ki ga sproži imunska reakcija, ki pa ni smiselna – organizmu bolj škoduje kot koristi. • Reakcije tipa 1 – alergije (astma, anafilaktični šok) • Reakcije tipa 2 – citotoksičnost (fetalna eritroblastoza, avtoimune hemolitične anemije) • Reakcije tipa 3 – povzročajo imunski kompleksi (sistemski eritematozni lupus, glomerulonefritisi, nodozni

eritem) • Reakcije tipa 4 – povzročajo limfociti T (kontaktni dermatitis, zavrnitev presadka, tuberkulinska reakcija)

ANTIBIOTIKI IN KEMOTERAPEVTIKI

� Antibiotiki so snovi, ki ovirajo razmnoževanje mikroorganizmov in so proizvod živih celic (gliv, bakterij) � Za uničevanje virusov in parazitov niso primerni � Zaželene lastnosti antibiotikov:

• Selektivnost • Širok spekter delovanja (na več vrst mikroorganizmov) • Dolga razpolovna doba v plazmi (jemanje v daljših presledkih, manjše obremenjevanje bolnika) • Šibka vezava z beljakovinami v plazmi in v medceličnini • Možnost peroralnega jemanja • Odsotnost stranskih učinkov (alergije, delovanje na druga zdravila)

� Kemoterapevtiki so antimikrobna zdravila, ki so izdelana s sintezo ali kemijsko modifikacijo naravnega antibiotika – izboljšanje antimikrobne in farmakološke aktivnosti.

REZISTENCA NA ANTIBIOTIKE

� Rezistenca se je razvila zaradi množične,nekritične uporabe antibiotikov � Prirojena rezistenca:

• bakterije nimajo tarčnih mest za antibiotike, • z značilno sestavo celične stene preprečujejo antibiotikom prodor do tarčnega mesta delovanja

� Pridobljena rezistenca: (kodirajo jo geni v nukleoidu ali plazmidu) 1. encimska razgradnja antibiotika, 2. sprememba tarčnega mesta (receptorja) za antibiotik, 3. nepropustnost oz. zmanjšana prepustnost membrane za antibiotik, 4. sprememba presnovne poti na katero deluje antibiotik, 5. aktivno izčrpavanje antibiotika iz bakt. celice z aktivnim prenosom.

GLIVE

� Večinoma povzročajo obolenja pri imunsko oslabljenih osebah � So preprosti evkarionti � Živijo v zemlji, vodi, na razpadajočem rastlinju � Heterotrofni organizmi – prehranjujejo se z absorpcijo organskih snovi iz okolice � So saprofiti, paraziti ali komenzali � Delitev:

• KVASOVKE • PLESNI • DIMORFNE GLIVE ZGRADBA CELICE

• Jedro z membrano • Endoplazemski retikulum • Mitohondriji • Celični vključki

• Celična membrana • Celična stena • (Kapsula)

PATOGENEZA GLIVIČNIH BOLEZNI Povzročajo:

� PREOBČUTLJIVOSTNE REAKCIJE • Glive ali spore imajo na površini močne alergene (rinitis, bronhialna astma)

� ZASTRUPITVE • Z mikotoksini, ki jih izločajo glive (aflatoksine izločajo plesni Aspergillus, Penicillium,N)

� OKUŽBE (MIKOZE) • Glive vstopajo skozi kožo, dihala, spolovila, sečila, prebavila; iatrogena okužba – izvor okužbe so

okuženi predmeti KVASOVKE

� So enocelične glive � Običajno se pojavljajo v obliki ovalnih celic širine 1-5 Qm in dolžine 5-30 Qm � Imajo tipično evkariontsko strukturo � Imajo trdo polisaharidno celično steno � So fakultativni anaerobi � Kvasovka Candida je dimorfna, lahko raste kot

• ovalna, brsteča kvasovka • v ugodnih okoljih pa lahko celice tvorijo podolgovate oblike – hife, podobne plesnim

PLESNI

� Večcelične, nitaste glive, sestavljene iz hif � Hifa je razvejane cevaste oblike s premerom okrog 2-10 Qm � Niti tvorijo micelij, ki vsebuje pregrade

• prečne stene (septe) • Vegetativni micelij je sestavljen iz vegetativnih hif in pritrjuje plesen ter vsrkava hranilne snovi • Zračni micelij pa sestavljajo zračne hife, ki gradijo razmnoževalne strukture

� So tipično evkariontske strukture � Celična stena vsebuje hitin, včasih celulozo ali pa oboje � So obligatni aerobi � Rastejo s podaljševanjem hif, s katerimi prodirajo skozi površino, ki jo naseljujejo

PROTOZOA – PRAŽIVALI

� Enocelični evkariotski mikroorganizmi brez celične stene (kraljestvo Protista) � Poznamo skoraj 20.000 vrst praživali, le malo jih povzroča bolezni � Večinoma živijo v prsti in vodi � Nespolno se razmnožujejo na sledeče načine:

• Delitev: ena celica se deli v dve. • Shizogonija: multipla delitev. Najprej se večkrat deli jedro, potem celica. Vsaka celica se nato deli v številne

hčerinske celice. • Brstenje: tvorijo se brsti, ki brstijo iz starševske celice.

� Nekatere praživali se razmnožujejo tudi spolno z združevanjem gamet (plazmodij) � Vegetativna, razmnoževalna, prehranjevalna oblika praživali se imenuje trofozoit. Pod določenimi pogoji

nekatere praživali proizvajajo zaščitne oblike, ciste, ki omogočijo, da preživijo v neugodnih razmerah. MEDICINSKO POMEMBNE PRAŽIVALI

� Korenonožci: (poddeblo Sarcodina) se gibljejo z raztezanjem panožic oz. psevdopodijev. • Entamoeba histolytica povzroča amebno grižo ciste - fekalno-oralna pot). • Acanthamoeba lahko okuži oči, kri, hrbtenjačo. možgane. Okužimo se s plavanjem v okuženi vodi, ko ciste

prodirajo v telo preko sluzničnih membran. � Bičkarji: (poddeblo Mastigophora) se premikajo z bički. Nekateri imajo še valujočo mrežico.

Trichomonas vaginali - okuži vagino , moška sečila. ne tvori cist, običajno se prenaša s spolnim odnosom. � Migetalkarji: se premikajo z migetalkami,dini patogeni migetalkar (človekov zajedavec) je Balantidium coli, ki

povzroča diareji podobno okužbo.

MIKROBIOLOGIJA - III DEL

STAPHYLOCOCCUS – STAFILOKOKI

� V klinični mikrobiologiji je pomembna patogena vrsta S. aureus • Lokalno – gnojne okužbe kože, kirurških ran, opeklin, vnetje očesne veznice, srednjega ušesa • Se lahko širi po krvi (pljučnica, endokarditis, osteomielitis, septični artritis, meningitis, sepsa) • Zastrupitve s hrano – sevi, ki izločajo toksine • Oportunistične okužbe pri novorojenčkih, dojenčkih, ostarelih, imunsko oslabljenih

� Gram pozitivni koki � Fakultativni anaerobi

� Bolje rastejo v aerobnem okolju � Negibljivi

� Koagulaza pozitivni (S. aureus – izdeluje še druge encime – hemolizin, fosfolipaza, hialuronidaza) � Koagulaza negativni (S. epidermidis, S. Saprophyticus, S. hominis, S. capitis, S. haemolyticus) � Ne sporulirajo

EPIDEMIOLOGIJA STAFILOKOKNIH OKUŽB

� Pojavljajo se sporadično in epidemično � Prenos je neposreden z dotikom ali posreden s predmeti, rokami � Oportunistične okužbe so pogoste:

• pri novorojenčkih, dojenčkih, ostarelih, bolnikih z zmanjšano imunsko odpornostjo, • pri invazivnih posegih, • pri različnih žilnih in urinskih katetrih

STAPHYLOCOCCUS AUREUS

� Značilnosti: • Na krvnem agarju zrastejo gladke zlatorumene kolonije velikosti do 2 mm, obdane z ozkim pasom popolne

hemolize • Izločajo koagulazo, ki pretvarja fibrinogen v fibrin • Izdeluje termostabilne nukleaze, ki razgrajujejo DNA

� Epidemiologija: • Odrasle osebe (20 – 30%) so nosilci te bakterije (v nosu) • Zdravi klicenosci – nevarni zlasti v bolnišnicah, porodnišnicah, intenzivnih oddelkih • Nekateri so kronični nosilci • Za prenos okužbe so najbolj nevarni bolniki z obsežnimi gnojnimi stafilokoknimi spremembami • Možna je zastrupitev s hrano, ki je kontaminirana s S. aureus, ki izdelujejo enterotoksine • Širi se preko okuženih predmetov in rok ter ljudi, ki pripravljajo hrano

� Patogeneza: • Povzroča

� Lokalizirane gnojne okužbe � Okužbe, ki so posledica hematogenega širjenja bakterije v različne organe oz. organske sisteme

• Razdelimo jih v skupine: � Lokalizirane okužbe kože in mehkih tkiv � Bakteriemija � Okužbe CŽS � Okužbe zgornjih dihal � Okužbe spodnjih dihal

� Okužbe lokomotornega aparata � Okužbe sečil � Stafilokokne okužbe, ki so posledica

delovanja toksinov

� Klinična manifestacija bolezni • Koža:

� Folikulitis - bakterijska okužba lasnega mešička v koži � Furunkel, karbunkel (tur) - je neke vrste kožni ognojek (absces) � Impetigo - površinska okužba kože � Okužba ran � Absces dojke

� Druge okužbe: • Sepsa • Endokarditis • Meningitis • Možganski, epiduralni absces • Vnetje obnosnih votlin, srednjega ušesa

• Primarna in inhalacijska pljučnica • Sekundarna ali metastatična pljučnica • Osteomielitis • Ledvični absces, vnetje sečnega mehurja

ZDRAVLJENJE IN PREPREČEVANJE

� Lokalna kirurška oskrba – lokalizirane gnojne stafilokokne okužbe � Antibiotiki – sistemsko zdravljenje, preprečimo širjenje bakterij � Antibiotiki

• Penicilinski, ki so odporni proti delovanju betalaktamaz (meticilin, oksacilin, kloksacilin) • Cefalosporini in klavulanska kislina (zavira delovanje betalaktamaz) • Makrolidi, gentamicin, rifampicin, glikopeptidi

� Odkrivanje prenašalcev � Preprečevanje stika občutljivih oseb s prenašalci � HIGIENA � UPORABA ASEPTIČNE TEHNIKE

MRSA • Posledica mutacij genov, ki nosijo zapis za beljakovine, ki razgrajujejo penicilin – betalaktamski antibiotik • S. aureus odporen na meticilin, oksacilin, kloksacilin in druge betalaktamske antibiotike • Nekateri odporni tudi na eritromicin, gentamicin, rifampicin) • Trenutno učinkovita le vankomicin in teikoplanin • Glavni problem v bolnišnicah – potrebno je izvajati ustrezne ukrepe proti širjenju, poiskati vir okužbe, klicenosce • Pojavljanje sevov, ki so rezistentni tudi na vankomicin

STREPTOCOCCUS – STREPTOKOKI

� Zelo razširjeni � Gram-pozitivni koki, urejeni v verižice, negibljivi, ne sporulirajo � Običajno so fakultativni anaerobi � Izdelujejo polisaharidne kapsule in kapsule � V celični steni sta 2 vrsti antigenov:

• beljakovine (antigeni M, T in R) • ogljikovi hidrati, ki določajo SKUPINSKO ZNAČILNE POLISAHARIDNE ANTIGENE

� Razvrščamo jih po tipu hemolize na krvnem agarju • Betahemolitični (popolnoma razgradijo eritrocite v krvnem agarju) • Alfahemolitični (delno razgradijo eritrocite v krvnem agarju) • Gamahemolitični (ne razgradijo eritrocitov v krvnem agarju)

EPIDEMIOLOGIJA

� Streptococcus pyogenes: • Najpogostejše bakterijske okužbe otrok (škrlatinka, angina) v Sloveniji

� Vir okužbe so bolniki, redko klicenosci � Neposredno širjenje s kapljicami sline ali nosnim izcedkom � Po prebolelem streptokoknem vnetju žrela se razvije učinkovit imunski odziv

• Impetigo (gnojna okužba kože) je bolezen vročega in vlažnega podnebja � Prenos je neposreden z bolnika, ki ima streptokokne gnojne kožne lezije

• Invazivne streptokokne okužbe (šen, celulitis, miozitis, streptokokni sindrom toksičnega šoka) � Zbolijo odrasli, vstopno mesto je koža in mehka tkiva, lahko smrtno nevarne

� Streptococcus agalactiae: • Najpogostejše okužbe po porodu in pri novorojenčkih (neonatalna sepsa in meningitis)

� Zeleneči viridans streptokoki: • sodelujejo pri razvoju zobne gnilobe, sepsi, endokarditisu

� Enterokoki (alfa ali gamahemolitični) • So del normalne bakterijske flore črevesja in nožnice, povzročajo okužbe, če vdrejo v primarno sterilna

področja • Infekcije endogenega izvora • E. faecalis, E. faecium, E. durans • Uroinfekti, endokarditis, sepsa, abdominalni abscesi • So najbolj pogosti povzročitelji BO, podaljšana hospitalizacija, antibiotično zdravljenje → rezistenca • Vancomycin resistant Enterococcus (VRE) – resen problem v bolnišnicah

PATOGENEZA

� Betahemolitični • Vstop skozi dihala ali kožo • Beljakovina M (antigen, vezan na lipoteihoično kislino) je glavni VIRULENTNI FAKTOR,

� Služi za vezavo na epitelijske celice � Ovira fagocitozo in razgradnjo bakterije v levkocitih

• Encimi in toksini (antigeni, ki jih izločajo streptokoki): � Streptolizin O (hemoliza, citoliza) � Streptokinaza (lizira krvne strdke, razgrajuje fibrin) � Hialuronidaza (hidrolizira hialuronsko kislino) � Deoksiribonukleaza, ATPaza, fosfataza,C.

� Zeleneči viridans streptokoki: • S. mutans in S. sanguis izdelujeta iz saharoze dekstran, ki tvori zobne obloge → karies • Prilepljajo se na endokard in povzročajo subakutni endokarditis (vnetje srčnih zaklopk)


• Vnetja žrela zdravimo z ustreznimi antibiotiki dovolj dolgo, da ne pride do poznih zapletov • Betahemolitični streptokoki so še občutljivi na penicilin – prva izbira za zdravljenje teh okužb • Učinkovito je tudi zdravljenje z makrolidi in cefalosporini • Za preprečevanje impetiga je pomembna ustrezna higiena kože

STREPTOCOCCUS PNEUMONIAE

• Imenujemo ga tudi pnevmokok, včasih Diplococcus pneumoniae • Gram-pozitiven, kapsuliran diplokok • Imajo polisaharidno kapsulo s protitelesi ločimo več kot 80 kapsularnih tipov • Na krvnem agarju delajo pas hemolize alfa

EPIDEMIOLOGIJA � Pomembni povzročitelji: • Pljučnice (60% vseh), bronhitisa, vnetja obnosnih votlin, srednjega ušesa, meningitisa, peritonitisa,

bakteriemije in sepse • Zbolijo imunsko oslabele osebe • Virusne okužbe slabijo lokalno odpornost proti pnevmokokom • Prenos je kapljičen • Pomembni prenašalci so tudi zdrave osebe

PATOGENEZA

• Kapsula varuje pnevmokoke pred fagocitozo • Ne izločajo eksotoksinov, tvorijo znotrajcelični hemolizin (pnevmolizin), ki ovira kemotakso, fagocitozo in

tvorbo protiteles • Tvorijo še hialuronidazo in nevraminidazo • Pljučnica nastane zaradi prisotnosti pnevmokokov v alveolih – brez antibiotičnega zdravljenja je smrt 30% • Razvije se pri klicenoscih, ki jim oslabi odpornost


• Prva izbira je še vedno penicilin • Ob dokazu sevov odpornih na penicilin izberemo antibiotik glede na rezultate antibiograma • Pri ljudeh z zmanjšano odpornostjo je priporočljivo cepljenje s pnevmokokno vakcino

NAJSERIJE

NEISSERIA MENINGITIDIS

ZNAČILNOSTI

• Povzroča akutni gnojni meningitis (vnetje možganskih ovojnic) in akutno meningokokno sepso z značilnim petehialnim izpuščajem

• Glede na kapsularne polisaharidne antigene delimo meningokoke v 13 seroloških skupin – najpomembnejše so skupine A, B, C, Y in W135

• V Sloveniji in Evropi prevladuje B • Največje svetovne epidemije pa so povzročili sevi skupin A in C

PATOGENEZA

� Virulentni dejavnik je kapsula, ki ščiti pred fagocitozo, endotoksin v celični steni, pilusi in beljakovine zunanje celične membrane (adhezini)

� Protitelesa, ki nastanejo po preboleli bolezni ali cepljenju so baktericidna in zaščitna, delujejo proti m. kapsuli � 4 Faze bakterijiskega meningitisa:

1. Meningokok se naseli v zgornja dihala 2. Sledi prodor bakterij v krvni obtok 3. Invazija bakterij v možganske ovojnice

4. Razmnoževanje v možganski tekočini 5. Vnetje možganske ovojnice in tkiva


• Uporabljamo penicilin G • Pri rezistentnih sevih cefalosporine tretje generacije ali kloramfenikol • Širjenje preprečujemo pri osebah, ki so prišle v stik z bolnikom s kemoprofilakso, z dvodnevnim dajanjem

rifampicina • Za aktivno imunizacijo uporabljamo monovalentna in polivalentna cepiva

NEISSERIA GONORRHOEAE

ZNAČILNOSTI

• Povzroča spolno prenosljivo bolezen gonorejo (kapavico) • Prvič je bila izolirana iz uretrinega gnojnega izcedka l. 1879 (dermatolog Albert Neisser) • Gram-neg. diplokok • Je antigensko zelo heterogena bakterija in jo ne moremo razvrščati v serološke skupine

EPIDEMIOLOGIJA

• Naravno okolje je sluznica sečil, spolovil in očesna veznica • Akutna okužba pri moških – uretritis (bolečine med mokrenjem, gnojni izcedek iz sečnice); če se ne zdravi, se

vnetje razširi na prostato in obmodnik • Akutna okužba pri ženskah – vnetje sluznice materničnega vratu in sečnice z gnojnim izcedkom in bolečinami

v spodnjem delu trebuha, vnetje se lahko razširi tudi na jajcevode in jajčnike PATOGENEZA

� Zaradi antigenske heterogenosti je imunski sistem nemočen – ni trajne imunske zaščite � Najpomembnejši antigeni

• Pilin (okrog 100 tipov): osnovna beljakovina pilusov, ki služijo za pritrditev na epitelijske celice sluznice ter pomagajo pri vstopu

• Beljakovina II ali Opa (okrog 100 tipov): sodeluje pri pritrjevanju na epitelijsko celico • Beljakovina III ali Rpm (6 tipov) in • Lipooligosaharid: deluje kot endotoksin, odgovoren za toksičnost • Površinski encim proteaza IgA1 razgrajuje sluznična zaščitna protitelesa razreda IgA1


� Širjenje sevov odpornih na penicilin � Učinkoviti cefalosporini tretje generacije � Za preprečevanje širjenja je pomembno

• zgodnje odkrivanje in zdravljenje, • nadzor bolnikovih spolnih partnerjev, • uporaba kondomov

HAEMOPHILUS

ZNAČILNOSTI

• Gram-negativne pleomorfne paličaste bakterije • Predstavljajo normalno floro respiratorne in genitalne sluznice pri ljudeh in drugih vretenčarjih • Večinoma so komenzali, le redko povzročajo bolezen (H.ducreyi povzroča spolno prenosljivo bolezen, razširjen

v tropskih krajih) • H. influenzae je del respiratorne flore, ne izloča eksotoksinov; klinična bolezen nastane zaradi širjenja

mikrobov iz nosnožrelnega prostora v obnosne votline, srednje uho, mehka tkiva, tkivo epiglotisa ali pljuča • Nekateri sevi imajo kapsulo, ki ščitijo pred fagocitozo

EPIDEMIOLOGIJA

• Pomembni so sevi H. influenzae, ki imajo kapsulo (zlasti kapsularni tip b) • Povzroča meningitis pri otrocih od 6. meseca do 4. leta starosti, zaščita s cepljenjem


• Zdravljenje začnemo z ampicilinom • Če so sevi odporni na penicilinske antibiotike, uporabimo cefalosporine tretje generacije • Družinski člani naj prejemajo 4 dni rifampicin • Otroke stare od 2 mesecev do 5 let cepimo proti meningitisu s polisaharidnimi cepivi

BORDATELLA PERTUSSIS

ZNAČILNOSTI

� Gram-negativen aeroben kokobacil � Človek je edini gostitelj � Rod Bordetella ima 3 predstavnike: B. pertussis, B. parapertussis, B. bronchiseptica � B. pertussis izloča številne toksine

• Trahealni citotoksin in hemolizin – uničujeta celice dihalnega epitelija • Toksin oslovskega kašlja je encim, ki ribozilira proteine G v gostiteljevih celicah • Lipopolisaharidi spodbujajo makrofagne celice k izločanju interleukina 1 in nastanek vročine

PATOGENEZA � Bakterija se veže na glikoproteine, ki sestavljajo migetalke epitelijskih celic velikih dihalnih poti � PRVA FAZA:

• Na epitelijskih celicah se bakterije razmnožujejo, izločajo toksine, ki prodirajo v sluznico in v submukozi povzročijo nabiranje vnetnih celic

• Poveča se bronhialna sekrecija, kašljanje, blaga vročina � DRUGA (PAROKSIZMALNA) FAZA (4-6 tednov):

• V nadaljevanju bolezni pride do propada migetalčnih epitelijskih celic • Kopiči se sluz, ki draži na kašelj • Sledijo tipični siloviti napadi podaljšanega kašlja • Ker pogosto med kašljanjem bolnik ne vdihuje zraka, postanecianotičen, se znoji, solzi, bruha • Pri majhnih otrocih lahko pride do resnih motenj dihanja

� SLEDI FAZA OKREVANJA (nekaj mesecev) ZDRAVLJENJE

• Proti B. pertussis so uspešni makrolidni antibiotiki • Po stiku s to bakterijo, človek razvije učinkovito in dolgotrajno imunost • Cepimo otroke s kombiniranim cepivom proti davici in tetanusu (Di-Te-Per) • Učinkovita zaščita se razvije po treh cepljenjih

ENTEROBACTERIACCEAE

ZNAČILNOSTI

� Velika skupina bakterij s skupnimi lastnostmi: • Gram-negativni bacili • Ne izdelujejo spor

• Fermentirajo glukozo • Reducirajo nitrate v nitrite

EPIDEMIOLOGIJA � Enterobakterije povzročajo pri človeku črevesne in zunajčrevesne okužbe � Patogene vrste:

• Salmonella, Shigella, Yersinia � Oportunistični patogeni (v posebnih okoliščinah povzročijo bolezen)

• Escherichia, Klebsiella, Enterobacter, Proteus � So pogosti povzročitelji BO

PATOGENEZA

� Virulentni dejavniki patogenih sevov so: • Fimbrije (pilusi) – omogočajo kolonizacijo • Endotoksini (lipopolisaharidi delujejo toksično sistemsko, se sprostijo ob propadu bakterij) • Kapsula (varuje pred fagocitozo) • Eksotoksini – termostabilni, termolabilni, enterotoksini delujejo na tanko črevo → driske • Sposobnost preživetja in razmnoževanja znotraj celic – varuje bakterije pred imunskim odzivom in

antibiotiki • Odvzemanje rasnih faktorjev (npr. železa) • Odpornost proti baktericidnosti seruma • Odpornost proti antimikrobnim kemoterapevtikom


• Pogosto se pojavljajo sevi odporni proti antibiotikom, zlasti v bolnišnicah • Problem so zlasti sevi, ki imajo laktamaze beta z razširjenim delovanjem (ESBL) • Pri klinično pomembnih izolatih je nujno določiti občutljivost na antimikrobne kemoterapevtike

ESCHERICHIA COLI

ZNAČILNOSTI

• Tipični predstavnik enterobakterij • Gram-neg. fakultativno anaeroben bacil • Nevirulentni sevi so del normalne črevesne flore • Virulentni sevi povzročajo okužbe v prebavilih in zunajčrevesne okužbe • Razlikujemo jih na podlagi serotipizacije – določanje somatskih antigenov O

OKUŽBE PREBAVIL

� Enteropatogena (EPEC) E. coli • S fimbrijami se pritrdijo na enterocite in jih uničijo • Povzroča sporadične primere drisk pri otrocih do 3. leta starosti, pogosto v državah v razvoju • Vir EPEC so ljudje in domače živali, fekalno-oralen prenos v vrtcih in bolnišnicah

� Enterotoksigena (ETEC) E. coli • Izloča toplotno labilni enterotoksin (TL), ki je podoben kolerinemu toksinu • Povzročajo obilne vodene driske, pogosteje pri otrocih do 2. leta starosti, zlasti v deželah v razvoju,

kjer je slaba prehranjenost � Enterohemoragična (EHEC) E. coli

• Izdeluje Šigove toksine • Najbolj znan je serotip O157: H7 – novejši tip, ki je povezan s kontaminirano hrano (hamburgerji) • Epidemije v Ameriki (umrljivost 3-35%) • Povzroča blago vodeno drisko in hemoragični kolitis • Zapleti povzročijo hemolitični uremični sindrom (HUS) z ledvično odpovedjo

� Enteroinvazivna (EIEC) E. coli • Povzročajo driske v državah v razvoju in na potovanjih • Značilna je vročina in krvava driska

DRUGE OKUŽBE

� Okužbe sečil • E. coli povzroča večino akutnih in velik del kroničnih okužb sečil, vir je lastna črevesna flora • Uropatogeni sevi imajo specifične virulentne dejavnike (pilusi, fimbrije)

� Meningitis • Ki ga povzroča E. coli je smrtno nevaren, zlasti ogroža novorojenčke

� Druge okužbe • Sepsa pri bolnišničnih bolnikih, vir okužbe so sečila • Povzroča vnetje slepiča, žolčnika, trebušne mrene, okužbe kirurških ran, rodil, pljučnico

SALMONELLA SPP.

ZNAČILNOSTI

� Razdelimo jih v 3 skupine: • Na človeka prilagojene salmonele: S. Typhi, S. Paratyphi A, B, C • Na nekatere živalske vrste prilagojene: S. Gallinarum na kokoši, S. Dublin na govedo,C. • Salmonele, ki imajo številne gostitelje: S. Typhimurium, ki povzroča okužbe tudi pri ljudeh

� Za ljudi so najbolj pomembne:

� Salmonele so gibljive s peritrihnimi flageli � Rastejo na enostavnih gojiščih � Ne fermentirajo laktoze in saharoze, fermentirajo pa glukozo � Delujejo zaviralno na druge črevesne bakterije � Imajo somatske antigene O in H – so toplotno obstojni polisaharidi

PATOGENEZA

� Okužbe z okuženo hrano, vodo � Virulentni dejavniki (invazivne bakterije):

• Pilusi – za pritrjevanje na črevesne epitelijske celice in vstopanje • Izločajo proteine genov env in spa, ki povzročajo nagubanje membrane epitelijskih celic • Endotoksini: LPS in kapsularni antigen pri S. Typhi

� Penetrirajo skozi mukozo v enterocite in nato v subepitelijsko tkivo � Preživijo in se razmnožujejo v makrofagih � Septični sindrom z lokaliziranimi vnetnimi žarišči � Značilnosti:

• ↑ telesna T, znaki sepse, brez enterokolitisa • Povzročajo serotipi, ki imajo gen spv (invazivnost) • Peroralna okužba, ki ji sledi invazija salmonel v krvni obtok, nastanek vnetnih žarišč, vročina je

intermitentna in traja nekaj tednov – dolgotrajno vročinsko stanje, pljučnica, septični artritis, osteomielitis, meningitis, endokarditis – 20% smrtnost

• Dokažemo prisotnost salmonel v krvi z osamitvijo bakterij • Izločanje salmonel tudi po okrevanju, pogosti so klicenosci

PREPREČEVANJE IN ZDRAVLJENJE

� Zdravimo z antibiotiki glede na antibiogram � Preprečevanje:

• Zdrava pitna voda • Higiena pri pripravi hrane • Primerno odstranjevanje odplak • Toplotna obdelava hrane in hranjenje pri nizkih T, pasterizacija • Klicenosci ne smejo delati s hrano

SHIGELLA SPP.

ZNAČILNOSTI

� Gram-neg., negibljivi bacili iz skupine enterobakterij � V rod Shigella spadajo:

• Shigella dysenteriae (skupina A) • Shigella flexeneri (skupina B) – pogosto v nerazvitih državah • Shigella boydii (skupina C) • Shigella sonnei (skupina D) – pogosto v razvitih državah

� Ne fermentira laktoze EPIDEMIOLOGIJA

• Vse vrste so patogene za ljudi • Razširjene po vsem svetu, v vseh letnih časih • Letno okrog 200 milj. okužb prijavljenih na SZO • Redko smrtna, le pri starejših in nedohranjenih otrocih • Do leta 1996 tudi v Sloveniji med 4 najbolj pogostimi bakterijskimi povzročitelji drisk • Večina primerov je posamičnih, prenos oralno fekalen, slabe higienske razmere, slaba higiena

ZDRAVLJENJE • Zdravimo z antibiotiki pri hujšem poteku • Zdravimo s fluorokinoloni (skrajšajo potek bolezni in izločanje šigel) • Drugače le nadomeščamo tekočino in elektrolite • Uspešno preprečevanje vključuje osamitev bolnikov in odkrivanje klicenoscev • Higiena • Ogrožene skupine cepimo peroralno s cepivom, ki povzroči nastanek specifičnih protiteles IgA na sluznicah

MIKROBIOLOGIJA - IV DEL

JERSINIJE Yersinia enterocolitica

POVZROČA • Gastroenterokolitis • Mezentericni limfadenitis in terminalni ileitis • Bakteriemija in sepsa

• Reiterjev sindrom • Spremembe na koži

Yersinia pestis

POVZROČA • Kugo – crno smrt • Ena najnevarnejših zoonoz • V preteklosti vec pandemij (>200 milj. umrlih) • Je po Gramu-negativen mikrob • Negibljiva, ne izdeluje spor

• Aerobna, fakultativno anaerobna, za rast potrebuje Fe in Ca

• Virulentni dejavniki so: LPS, kapsula • Odporna je proti delovanju komplementa • Preživi vec tednov v izlockih, glodalcih, v

zemlji EPIDEMIOLOGIJA

� Primarno prizadane glodalce � Žarišca so v Aziji, Afriki, J Ameriki, ZDA � Prenašajo jo bolhe, ki jo zaužijejo, ko pijejo kri glodalcev � Ločmo:

• Silvaticno kugo • Urbano kugo

BOLEZEN

� 3 klinicne oblike bolezni: • Bubonska kuga: bakterije prodrejo v podkožne bezgavke, nato v kri in organe; bolezenski znaki nastopijo

1-7 dni po bolšjem piku (vrocina, glavobol, slabost, bruhanje, driska); znacilne so povecane in bolece bezgavke

• Pljucna kuga: znacilen je kašelj in dispneja, sepsa pa poteka kot naglo razvijajoci se endotoksicni šok; širi se s kašljem; nezdravljeni bolniki umrejo v nekaj dneh

� Septicna kuga • Preprecujemo z deratizacijo, dezinsekcijo, bolnike osamimo; obstaja živo in mrtvo cepivo • Zdravimo z antibiotiki

VIBRIJI

ZNAČILNOSTI

• Kratki, ravni ali nekoliko ukrivljeni, Gramnegativni bacili z enim bickom • Dobro uspevajo v bazicnem okolju, na enostavnih gojišcih • V neugodnih pogojih preidejo v obliko, ki je ne moremo kultivirati, a je bakterija sposobna preživeti

V.CHOLERAE

EPIDEMIOLOGIJA • Pandemicna bolezen, širi se z vodo in okuženo hrano (morske živali, školjke, z odplakami onesnažena

zelenjava) • Najnevarnejše je uživanje surovih školjk • Najvec primerov je v vrocih mesecih, v higiensko manj razvitih državah • Bolj obcutljivi za okužbo so ljudje s krvno skupino 0 in tisti, ki imajo pomanjkanje žel. kisline

PATOGENEZA

• Pritrdi se na specificne receptorje na epitelijskih celicah tankega crevesa • Izloca termolabilni enterotoksin (TL) – toksin kolere (prizadane prenos ionov, poveca se izlocanje kloridov,

bikarbonatov, vode) • Posledica je driska in izguba velike kolicine izotonicne tekocine (tudi od 12 – 20 litrov v 24 urah)

BOLEZEN

• Akutna bolezen z vodeno drisko, tudi bruhanje • Pojavi se 6 ur do 5 dni po okužbi • Pri nezdravljenih nastopi huda dehidracija, elektrolitsko neravnovesje, šok in kolaps

ZDRAVLJENJE

• Nadomešcanje tekocine in elektrolitov • Antibiotiki skrajšajo trajanje bolezni (tetraciklini, fluorokinoloni) • Bolnike je potrebno osamiti • Vsak primer je potrebno javiti epidemiološki službi in SZO • Danes se uporablja tudi živo oralno cepivo

KAMILOBAKTERIJI

ZNAČILNOSTI � Ukrivljeni, v obliki vejice, � Gram-negativni bacili s polarnimi flagelami � Dobro uspevajo v atmosferi z manj kisika in vec CO2 (mikroaerofil) � Bolje rastejo med 37°C in 42°C (termofil) � Predstavniki:

• C. jejuni, C. coli, C. lari – povzrocajo driske • C. fetus – povzroca sistemske okužbe, bakteriemijo

EPIDEMIOLOGIJA

• Živijo kot komenzali in povzrocitelji bolezni v prebavilih, secilih, rodilih številnih domacih in divjih živali (govedo, ovce, prašici, perutnina, koze, psi, macke, glodalci, ptice)

• Kampilobakterioze so zoonoze • Prenos z okuženo hrano, tudi z neposrednim

PATOGENEZA

� Gibljivi sevi se pritrdijo na crevesno sluznico � So invazivne bakterije, izlocajo toksine:

• Termolabilni (TL) – podoben toksinu kolere • Citotoksin • Lipopolisaharidi imajo endotoksicno delovanje

� Znacilno je unicenje površine sluznice v jejunumu, kolonu, ileumu; sluznica je vneta in infiltrirana z nevtrofilci BOLEZEN

• C. jejuni povzroca vodeno drisko, znacilne so bolecine v trebuhu, vrocina • C. fetus je redka, povzroca lahko sepso pri imunsko oslabljenih bolnikih • Možni zapleti so meningitis, endokarditis, okužbe ploda

ZDRAVLJENJE

• Nadomešcanje tekocine in elektrolitov • Antibiotiki (eritromicin, kinoloni) so potrebni pri hujših oblikah (povišana T, krvave driske) • Pomembna je higiena pri pripravi mesa, pasterizacija mleka, kloriranje vode

HELICOBACTER PYLORI

EPIDEMIOLOGIJA

• Prenaša se s cloveka na cloveka, v družinskem okolju, s pitno vodo, okuženimi endoskopi • Bakterija lahko ostane na želodcni sluznici dolgo casa in ne povzroca težav, pri drugih ljudeh pa povzroca

gastritis, duodenalno ulkusno bolezen • Znacilne klinicne spremembe: kronicni aktivni gastritis, pepticni ulkus na dvanajsterniku ali želodcu, limfom • želodcne sluznice, adenokarcinom v želodcu

PATOGENEZA

� Izloca encime, ki so odgovorni za virulenco: • Ureaza katalizira hidrolizo ureje, nastane amonijak, ta se veže z vodo v amonijev hidroksid • Vakuolizirajoci toksin (VacA) povzroca nastanek vakuol v epitelijskih celicah • Citotoksicni protein (CagA)

� Lokalna imunska dogajanja: • Epitelijske celice izlocajo interleukin 8, ki sproži migracijo nevtrofilcev in monocitov, ki privabijo

limfocite � Sistemska imunska dogajanja

• Pri aktivnem kronicnem gastritisu se pojavijo specificna protitelesa IgG, IgM in IgA

BACILLUS ANTHRACIS ZNAČILNOST

• Povzroca antraks ali vranicni prisad • Clovek se okuži posredno, v stiku z rastlinojedimi živalmi • Tvori spore (v zemlji) • Obdaja ga polipeptidna kapsula (v kužnini) • Nanizani so v verižico, obdani s kapsulo spominjajo na bambusovo palico • Je negibljiv, tvori katalazo, reducira nitrate, je obcutljiv na penicilin

PATOGENEZA

� Živali se okužijo na paši, spore vstopijo skozi majhne ranice na nogah ali v sluznici prebavil in se spremenijo v � vegetativne oblike – germinacija � Okužijo se pogosto veterinarji, mesarji, predelovalci kož ali ce zaužijejo meso bolnih živali � Okužena žival pogine zaradi sepse, ima zelo povecano vranico – ob raztelesbi bacili v stiku z zrakom

� Virulentni dejavniki: • Polipeptidna kapsula (protifagocitne lastnosti, povzroca nastanek protiteles, ki pa zbolelega NE zašcitijo

pred okužbo) • Izloca toksin (na plazmidu) vrste A-B (A – edemski faktor povzroca edem v tkivu; B – letalni faktor,

unicuje celice) BOLEZEN

� Bacili vstopijo v krvni obtok in se razmnožijo � Znacilni znaki so:

• Sepsa in nabrekla vranica (ime “vranicni prisad”) � Najbolj pogosta je kožna oblika, ki se kaže kot “pustula maligna”, ki se pojavi na rokah, kjer bacil najbolj

pogosto vstopa v telo (mozolju podobna pustula – rdeca s crnikasto sredino, ki se hitro širi � Pljucna oblika nastane pri vdihavanju spor � Crevesna oblika nastane po zaužitju mesa � bolne živali, bolezen se stopnjuje v šok in smrt

ZDRAVLJENJE IN ZAŠĆITA

• Penicilin G in V, tetraciklini, amoksicilin • Za zašcito živali je na voljo cepivo

BACILLUS CEREUS

ZBAČILNOSTI

• Zelo podoben bacilu antraksa (po obliki kolonij in mikroskopsko) • Je Gram-poz., sporogen, gibljiv, dela hemolizo beta za agarju (b. antraksa ne) • V naravi je prisoten v zemlji, mleku, strocnicah • Povzroca gastroenteritis z drisko in bljuvanjem, lahko tudi zunajcrevesne okužbe • Povzroca tudi sepso, endokarditis, meningitis • Zastrupitev s hrano povzroca enterotoksin • Vir okužbe so toplotno neobdelana ali slabo predelana okužena živila, zato se spore ne unicijo

ZDRAVLJENJE

• Simptomatsko • Antibiotiki vankomicin, klindamici, ciprofloksacin, gentamicin

KLOSTRIDIJI

ZNAČILNOSTI

• Najdemo jih v zemlji, prahu, vodah, na rastlinah, živilih • Vecinoma so saprofiti • Nekaj je patogenih, ki izdelujejo encime in toksine - invazivne histotoksicne okužbe (plinska gangrena) • Gram-poz., delajo spore, ki se ne obarvajo, dokažemo jih s posebnim postopkom barvanja, so gibljivi • Rastejo v anaerobnem okolju, ki je znacilno tudi za odmrla ali slabo prekrvavljena tkiva • Fermentirajo sladkorje, razgrajujejo beljakovine, raztapljajo želatino, koagulirajo serum

CLOSTRIDIUM TETANI Patogeneza

• Tetanusni toksin nastane pri germinaciji spor v anaerobnem okolju v rani • Potuje iz rane po aksonu v osrednje živcevje in se veže na gangliozne receptorje • Blokira sprošcanje inhibicijskih mediatorjev v spinalnih sinapsah in povzroči hiperrefleksija, spasticna paraliza

Bolezen • Inkubacija 7 – 8 dni • Glavni znak tetanusa je krcevita otrdelost mišic (najprej spodnja celjust, nato obraznih in vratnih mišic

znacilen bolezenski nasmeh • Razvija se otrdelost mišic hrbta in okoncin, lahko se razvije v lok, clovek ima povišano TT, krvni P, pospešeno

bitje srca • Lahko nastane pri novorojenckih, ce bacil vstopi skozi popkovino (velik problem v nerazvitem svetu, smrtnost

nad 80%) Zaščita

• PASIVNA ZAŠCITA (ANTITETANUSNI SERUM, TETANUSNI ANTITOKSIN) • AKTIVNA ZAŠCITA (TETANUSNI TOKSOID) • Aktivna dolgotrajna zašcita

CLOSTRIDIUM BOTULINUM Epidemiologija

• Najbolj pogosto se pojavlja v Evropi tip A in B • Tip E je pogosto vzrok za pogin rib ob obalah • Najbolj nevarna so surova in premalo kuhana živila, ki so zacinjena, prekajena, vakumsko pakirana in

konzervirana v mediju z nevtralnim pH v taki hrani zacnejo spore kaliti Patogeneza

• Smrtni odmerek za cloveka je 0,1 – 1,0 mg (med najhujšimi strupi)

Bolezen • Botulizem (botulus - lat. klobasa) se razvije, ce zaužijemo toksin s hrano • Pojavijo se znacilne težave z vidom (dvojni, nejasen vid) • Popušca mišicni tonus, kar vodi do prekinitve dihanja in srcnega zastoja • Ce spore vstopijo skozi rane, vzklijejo in bacili izdelujejo toksin, ki se resorbira v kri in povzroca ohlapne

paralize Zdravljenje in preprečevanje

• Specificen konjski hiperimuni serum • Pravilno sterilizirane konzerve, pravilno pakiranje prekajenih živil

CLOSTRIDIUM DIFFICILE Značilnosti

• Gram-poz. anaeroben sporogeni bacil, normalno prisoten v crevesju • Spore so povsod, tudi v bolnišnicnem okolju (roke bolnišnicnega osebja so pomembne pri prenosu) • Problem, kadar se normalno ravnovesje v crevesni flori poruši akutni diarealni sindrom ali celo krvava driska z

lušcenjem crevesne sluznice • C. difficile izdeluje 2 toksina, ki delujeta enterotoksicno (A) in citotoksicno (B) – okvarjata steno debelega

crevesa, nastajajo razjede in rumenobele obloge ali psevdomembrane Zdravljenje in preprečevanje

• Pri razvoju driske ali psevdomembranskega kolitisa je potrebno prenehati z jemanjem antibiotikov • Ce to ne zadošca, dajemo peroralno metronidazol ali vankomicin • Bolnika osamimo, preprecimo prenos bakterije zlasti v bolnišnicah in v domovih za starostnike

CLOSTRIDIUM PERFRINGENS Značilnosti

� Gram-poz. sporogeni bacili, v kužnini ga obdaja kapsula, niso gibljivi � Tvori 2 mm velike prozorne kolonije, ki jih obdajata 2 kolobarja hemolize beta � Locimo 5 serotipov (A-E), ki izlocajo 12 vrst toksinov

• Najbolj pomembna sta toksin alfa in encim fosfolipaza C ali lecitinaza � Povzroca okužbe v ranah, bakteriemijo in sepso, redko nekroticni enteritis

PATOGENEZA � Lecitinaza razgradi lecitin in sfingomielin – raztaplja celicno membrano, “raztaplja” mišicno tkivo in deluje

smrtno � Locimo 3 oblike pri okužbi rane:

• Okužba rane brez zapletov • Klostridijski celulitis – klostridijska okužba se razširi do mišicne ovojnice • Plinska gangrena – vnetje se razširi v mišicne plasti, nastopi nekroza mišic

ZDRAVLJENJE IN ZAŠČITA • Rana zahteva kirurško cišcenje • Klostridiji so obcutljivi na razlicne antibiotike (peniciline, kloramfenikol, metronidazol) • Hiperbaricna komora omogoca vdihavanje kisika pri 3 barih, kar unicuje klostridije, krožece po krvi

MIKROBIOLOGIJA - V DEL CORYNEBACTERIUM DIPHTHERIAE ZNAČILNOSTI

� Davica ali difterija: • Hudo vnetje dihalnih poti z zaporo in splošna toksemija • Pogosto smrtna za otroke do odkritja cepiva • Obstajajo 3 biotipi: gravis (huda oblika), intermedius (srednje huda oblika), mitis (blaga oblika) • Izdeluje eksotoksin (gravis, intermedius)

EPIDEMIOLOGIJA

• Širi se kapljicno s cloveka na cloveka • Bacil preživi vec tednov v prahu, na suhih površinah, sluznicah klicenoscev (vec klinicnih primerov davice je

pridobljenih od klicenoscev – bacili v nosu) • Po bolezni se vzpostavi ucinkovit imunski odgovor, protitelesa nevtralizirajo toksin • Zbolevajo otroci po 3. mesecu, ko preneha pasivna imuost • Cepivo proti davici vsebuje toksin inaktiviran s formaldehidom

PATOGENEZA

� Vstopi v nosnožrelni prostor in se pritrdi na mukozne celice sluznice � Glede na anatomsko mesto zacetne okužb e delimo davico:

• Kožno, konjunktivalno, genitalno � Po 2 dneh bakterija zacne izlocati toksin, ki deluje lokalno in sistemsko – vstopi v celice in ustavi sintezo

proteinov (zelo mocan toksin, sestavljen iz podenote A in B), nastopi nekroza celice � Na tonzilah, mehkem nebu, jezicku se pojavijo sivobele obloge – psevdomembrane (odmrle epitelijske celice,

fibrin, vnetne celice, eritrociti), ce se razširijo v sapnik, lahko povzrocijo zadušitev � Sistemsko deluje toksin, ki se razširi s krvjo – okvara živcevja, srca, nadledvicne žleze, ledvice,

BOLEZEN

• Lahko poteka brez simptomov ali pa je smrtna • Inkubacija 2 – 6 dni • Bolnik ima vrocino in bolecine v žrelu • Ce se razširi v sapnik, pride do krupa – bolnik je hripav, brez glasu, lajajoce kašlja, lahko pride do

zadušitve • 2 tedna po zacetku se kot zaplet pojavi miokarditis, nevritis • Smrtnost je bila vcasih 20%, danes 5%, odvisno od zacetka zdravljenja


• Takoj moramo nevtralizirati toksin in odstraniti bacile (dajanje antitoksina intravensko, antimikrobno zdravljenje z eritromicinom, penicilinom)

• Pri bolnikih s krupom je pogosto potrebna intubacija, traheotomija in umetna ventilacija • Bolnike osamimo dokler nista 2 zaporedna brisa žrela bakteriološko negativna • Klicenoscem dajemo antibiotik in jih imuniziramo s toksoidom • Otroke cepimo v sklopu Di-Te-Per

LISTERIA MONOCYTOGENES ZNAČILNOSTI

• Listerioza je zoonoza • Gram poz. bacili, v obliki crke V ali v verižicah, imajo peritrihe flagele • Rod Listeria ima 7 vrst, ki se razlikujejo po biokemicnih lastnostih, okužbe pri ljudeh povzroca samo L.

monocytogenes • Virulentni dejavniki so toksini in encimi, ki omogocajo bakteriji vstop v celice in preživetje znotraj celice • Parazitira znotrajcelicno v makrofagih in monocitih jeter in vranice

EPIDEMIOLOGIJA

• So primarno živalski patogeni • Lahko so okužena živila (sir, mleko, ne dovolj termicno obdelano • Okužbe so sporadicne, okužbe so obicajno skozi usta, redko preko stika z okuženo živaljo meso, surova

zelenjava) PATOGENEZA

� Na potek bolezni vpliva število bacilov, njihova virulenca ingostiteljeva obrambna sposobnost � Bakterija tvori 4 toksine:

• Listeriozin O (hemolizin) – omogoca preživetje v makrofagih • Faktor, ki omogoca bakterijam vstop v celice • Fosfolipaza C • Citolizin

• Listerija se pojavlja v 2 oblikah: prva pri nosecnicah in njihovih novorojenckih, druga pri odraslih, zlasti

• Kadar se plod okuži v maternici skozi placento, pride do abortusa, mrtvorojenosti ali zgodnje neonatalne listerioze; ce pride do okužbe ob porodu, je to pozna neonatalna listerioza – se kaže kot meningitis, ki je na 3. mestu med meningitisi pri novorojenckih

• Bolezen pri odraslih lahko poteka kot razširjena (meningitis, sepsa, endokarditis) ali omejena (absceni, loklne gnojne lezije)

MIKROBIOLOGIJA-skripta

Documents