MAGISTRSKO DELO Geopolitika in obveščevalna dejavnost

MAGISTRSKO DELO

Geopolitika in obveščevalna dejavnost

Oktober, 2012 Darijo Ponjavić

MAGISTRSKO DELO

Geopolitika in obveščevalna dejavnost

Oktober, 2012 Darijo Ponjavić

Mentor: redni prof. dr. Iztok Podbregar

3

Kazalo

1 Uvod ............................................................................................. 7

2 Metodološko–hipotetični pristop ............................................................. 9

2.1 Predmet in cilj magistrske naloge ...................................................... 9

2.2 Domneve ................................................................................... 9

2.3 Uporabljene metode ..................................................................... 9

3 Opredelitev temeljnih pojmov .............................................................. 11

3.1 Politična geografija in geopolitika .................................................... 11

3.2 Obveščevalna dejavnost ................................................................ 17

3.3 Strategija posrednega nastopanja ..................................................... 21

4 Geopolitika ..................................................................................... 25

4.1 Zgodovina ................................................................................. 25

4.2 Geopolitika velikih sil ................................................................... 27

4.2.1 Združene države Amerike ......................................................... 28

4.2.2 Rusija ................................................................................. 29

4.2.3 Kitajska ............................................................................... 31

4.2.4 Evropska unija ....................................................................... 33

4.3 Geostrateške lokacije ................................................................... 34

4.3.1 Kurilski otoki ........................................................................ 36

4.3.2 Vzhodno- in Južnokitajsko morje ................................................. 39

4.3.3 Hormuška ožina in Adenski zaliv .................................................. 40

4.3.4 Črno morje ........................................................................... 42

4.3.5 Arktika ................................................................................ 43

4.4 Slovenija kot geostrateško pomembna država ....................................... 44

4.5 Možen razvoj situacije v prihodnosti .................................................. 46

5 Obveščevalna dejavnost in geopolitika .................................................... 49

5.1 Obveščevalna dejavnost na področju geopolitike ................................... 49

5.2 Sun Tzu in uporaba obveščevalnih elementov v geopolitiki ....................... 53

5.3 Strategija posrednega nastopanja kot pomemben element pri uresničevanju geopolitičnih interesov ...................................................................... 54

5.3.1 Psihološko-propagandne akcije ................................................... 55

5.3.2 Ustvarjanje agenta za vpliv ....................................................... 56

5.3.3 Gospodarski pritiski ................................................................. 57

5.3.4 Atentat ............................................................................... 58

5.3.5 Državni udar ......................................................................... 58

5.3.6 Terorizem kot metoda strategije posrednega nastopanja .................... 59

5.4 Primer delovanja obveščevalnih služb na področju geopolitike .................. 61

5.4.1 Delovanje nemških obveščevalnih služb v II. svetovni vojni na področju Kraljevine Jugoslavije ..................................................................... 61

5.4.2 CIA v Ekvadorju ..................................................................... 65

4

5.4.3 KGB v Azerbajdžanu ................................................................ 66

6 Razgovori z nekdanjimi pripadniki obveščevalnega in varnostnega sistema ......... 68

6.1 Povzetek intervjuja z nekdanjim pripadnikom varnostnih sil v Bosni in Hercegovini .................................................................................... 68

6.2 Povzetek razgovora s pripadnikom slovenske obveščevalne službe .............. 69

6.3 Razprava .................................................................................. 70

7 Povzetek temeljnih ugotovitev ............................................................. 73

8 Uporabljeni viri ................................................................................ 74

Kazalo slik Slika 1: Prikaz pomembnejših pomorskih prelazov ......................................... 35

Slika 2: Heartland in Rimland po Spykkmanovi prenovi Mackinderjeve geopolitične interpretacije .................................................................................... 36

Slika 3: Položaj Kurilskih otokov med Rusijo in Japonsko ................................. 37

Slika 4: Položaj otokov Sennaku med Kitajsko, Tajvanom in Japonsko ................. 39

Slika 5: Položaj otočja Spartly in pomembnejše pomorske poti v Jugovzhodni Aziji .. 40

Slika 6: Adenski zaliv in Hormuška ožina .................................................... 41

Slika 7: Naftovod Južni tok in Nabucco na območju Črnega morja ...................... 42

Slika 8: Pomorske poti na območju Arktičnega oceana poleti ............................ 43

Slika 9: Prometni koridorji v Sloveniji........................................................ 45

Slika 10: Razpored civilizacij po Huntingtonu ............................................... 46

5

Povzetek

Magistrsko delo se ukvarja s pojmom geopolitika in obveščevalno dejavnostjo na tem

področju.

Geopolitika je pojem, ki ga danes zelo pogosto slišimo, predvsem v povezavi z

velikimi silami. V zgodovini je verjetno najbolj znan geostrateški cilj nacistične

Nemčije, imenovan »Drang nach Osten« (pohod na vzhod), s katerim bi si arijska rasa

zagotovila življenjski prostor na območju vzhodne Evrope. Pri geopolitiki gre torej za

uresničevanje interesov, ki jih imajo velike sile v določenem trenutku v drugih delih

kontinenta oziroma sveta (predvsem zaradi surovin ali prometnih povezav), da bi si

tako zagotovile boljše izhodišče od drugih velesil. Velikokrat se ti interesi skrivajo

pod drugimi imeni. Tako je danes moderno govoriti o širjenju demokracije,

humanitarnih operacijah itd., čeprav so v ozadju drugi interesi, in sicer interesi, s

katerimi velesile uresničujejo svojo zunanjo politiko.

Geopolitični interesi se uresničujejo predvsem z ekonomskimi pritiski, ki predvsem v

primeru, da so le-ti neuspešni, pogostokrat preidejo v vojaško posredovanje.

Najpomembnejšo vlogo pri uresničevanju interesov pa imajo obveščevalne službe. Te

poskušajo s svojimi taktikami in metodami dela prodreti v posamezno državo in

poskrbeti za vzpostavitev »gnezd«, ki delujejo v skladu z začrtano politiko matične

države proti državi gostiteljici in tako pridobivajo kvalitetne informacije, ki so

potrebne vodstvu države, da se le-to odloči za ustrezno strategijo delovanja.

V tem magistrskem delu bomo torej poskušali predstaviti trenutno geopolitično

situacijo v svetu, pomembnejše geostrateške lokacije, ugotoviti in predstaviti,

kakšna je vloga obveščevalnih služb pri vsem tem, ter na primerih predstaviti

delovanje obveščevalnih služb na področju geopolitike.

Ključne besede:

geopolitika, geostrategija, obveščevalno–varnostna dejavnost, strategija posrednega

nastopanja

6

Summary

Geopolitics and intelligence activities

The master’s thesis deals with the concept of intelligence service in the field of

geopolitics.

Geopolitics is a term which is frequently used in connection with big countries.

Historically, the most known case of geostrategic goal is Nazi Germany which was

called »Drang nach Osten« (German for »yearning for the East«) and the idea was to

acquire territory for Aryan race at the expense of eastern European nations

(Lebensraum). Geopolitics basically means realizing of interests by big countries in a

certain moment in other parts of the continent or world (mostly because of raw

materials or traffic connections) in order to ensure better starting-points for

themselves than for other big countries. Often these interests hide under another

name. Nowadays people like to talk about spreading democracy, humanitarian

operations, etc., although there are other interests in the background, interests that

serve to exercise foreign policies of big countries.

Geopolitical interests are especially realized through economic pressure which (if

they are unsuccessful) often increase in military operations. When exercising these

interests, the intelligence services have the most important role. They try to enter a

country with their tactics and methods, they provide »nests« that work in accordance

with the policy of the home country against the host country and thus they acquire

quality information that is necessary to political elites of a country in order for them

to decide for an appropriate operating strategy.

In the master’s thesis we will try to present current global geopolitical situation,

more important geostrategic locations, determine and present the role of

intelligence services in all that, and present with examples how the intelligence

services work in the field of geopolitics.

Key words:

Geopolitics, geostrategy, intelligence – security activity, strategy of indirect

approach.

7

1 Uvod

Geopolitika je termin, ki se je uveljavil šele malo pred drugo svetovno vojno in

zaradi katere je tudi postal najbolj znan, saj so osvajalne ambicije takratne

nacistične Nemčije opravičevali ravno s tem terminom.

Prav v današnjem času veliko poslušamo o geopolitiki, geostrateških lokacijah in

prihajajočih nemirnih časih, in sicer zaradi spopada za nadzor nad temi lokacijami. Iz

tega razloga smo se tudi odločili napisati magistrsko delo, ki se bo posvečalo

teoretični in praktični predstavitvi geopolitike in geostrategije kot njenega

nadaljevanja.

Čeprav danes gledamo večinoma ameriško hegemonijo, lahko vseeno počasi opazimo

tudi zametke drugih vzhajajočih sil, ki pa še niso dovolj močne, da bi same parirale

Ameriki oziroma, kot je to poimenoval Huntington v svojem znamenitem delu Spopad

civilizacij, zahodnemu svetu, ki blago rečeno vsiljuje svoje etične in moralne

kodekse preostalemu svetu.

A vseeno se nam počasi orisuje slika prihajajočih velikih sil, med katerimi predvsem

ekonomsko prednjači Kitajska, prebuja se tudi Indija, ki pa sama še vedno ni dovolj

močna, ampak sklepa zavezništva z ostalimi velikimi silami, še posebej pa se naslanja

na Združene države Amerike (v nadaljevanju ZDA). Tukaj imamo tudi spečega

ruskega medveda, ki se, kot kaže, počasi prebuja iz zimskega spanca in poskuša

nadoknaditi vse tisto, kar je zamudil v preteklih dvajsetih letih, ko se je boril za

svoje preživetje. Imamo regionalne velesile na Bližnjem vzhodu, kot so Izrael,

Turčija, Iran in Savdska Arabija, ki se vse trudijo postati največja velesila na

določenem območju.

Posvetili se bomo predvsem prostoru Evrazije, saj se tukaj trenutno odvija najbolj

zanimiv boj za prevlado v tem svetu med dvema velesilama, tj. Rusijo in Kitajsko,

tretja „super velesila“, ZDA, pa uspešno uresničuje svoje interese.

A geopolitika je zanimiva iz še enega vidika, tj. obveščevalne dejavnosti. Vse države,

ki uspešno uresničujejo svoje cilje, potrebujejo tudi dobro organiziran in uspešen

obveščevalni sistem. Kot je bilo že velikokrat poudarjeno, sta za uspešno

implementacijo državne politike ključni pravočasna in kvalitetna informacija, ki sta

pojma, ki se medsebojno še kako dobro povezujeta, saj lahko politika brez enega od

teh dveh zamudi ključni trenutek za uresničitev svojih ciljev.

8

Seveda pa obveščevalna dejavnost kot taka ne predstavlja samo zbiranja podatkov,

ampak pridejo, še posebej pri geopolitiki, na plan tudi njeni drugi vidiki. Že Sun Tzu

je v svoji mojstrovini Umetnost vojskovanja poudarjal pomen agenture za uspešno

vodenje bitk. To lahko parafraziramo in uporabimo tudi na področju geopolitike, ki je

konec koncev ena velika bitka interesov velesil, ki so tako vojaško kot tudi

ekonomsko dovolj močne, da vsiljujejo svojo voljo drugim državam.

Tako bo v tem magistrskem delu poudarek na dveh temeljnih pojmih − geopolitiki in

obveščevalni dejavnosti in njunem prepletanju med seboj ter poudarjanju pomena,

da geopolitika brez obveščevalne dejavnosti enostavno ne more biti uspešna.

9

2 Metodološko–hipotetični pristop

Namen tega poglavja je razložiti osnovni predmet in cilj magistrske naloge,

domneve, ki jih bomo poskušali potrditi in metode, ki smo jih uporabili pri izdelavi

tega dela.

2.1 Predmet in cilj magistrske naloge

Predmet naloge je geopolitika in njena implementacija preko obveščevalne

dejavnosti. Cilj naloge je tako predstaviti osnovne pojme, kot so geografija, politična

geografija, geopolitika, geostrategija in obveščevalna dejavnost ter njena uporaba v

sodobni geopolitiki.

Med glavnimi cilji je tudi predstavitev trenutne geopolitične situacije v svetu,

geostrateške lokacije, ki so trenutno vir sporov ali pa bi to lahko še postale in

obveščevalno dejavnost na področju geopolitike, ki poleg klasičnih obveščevalnih

metod uporablja tudi druge, kot so na primer prikrite operacije.

2.2 Domneve

Pri tem delu smo zastavili tri domneve, ki jih bomo poskušali potrditi oziroma ovreči,

in sicer:

- Obveščevalne službe s svojimi taktikami in metodami dela omogočajo

učinkovitost geopolitike svoje države.

- Obveščevalna dejavnost je ključni element geopolitike.

- Glede na razvoj situacije lahko v prihodnosti pričakujemo več geopolitičnih

centrov, ki bodo delovali drug proti drugemu.

2.3 Uporabljene metode

Pri izdelavi magistrske naloge bomo uporabili štiri metode, in sicer:

- opisno metodo, s katero bomo opisovali osnovne pojme;

10

- metodo analize pisnih virov, s katero bomo razložili sodobne pojave na

področju geopolitike;

- metodo analize internetnih virov, s katero bomo analizirali besedila, ki so bila

objavljena na internetu;

- intervju, s katerim bomo potrjevali eno izmed domnev.

Literaturo za magistrsko nalogo smo priskrbeli s pomočjo Narodne univerzitetne

knjižnice v Ljubljani, knjižnice Fakultete za varnostne vede v Ljubljani, Občinske

knjižnice Jesenice in knjižnice Ministrstva za obrambo RS.

11

3 Opredelitev temeljnih pojmov

V tem poglavju bomo poskušali razložiti osnovne pojme, ki so pomembni za nadaljnje

razumevanje tega magistrskega dela. Te osnovne pojme je možno razvrstiti v tri

skupine:

- politična geografija in geopolitika,

- obveščevalna dejavnost,

- strategija posrednega nastopanja.

Pri razlagi politične geografije bo posebna pozornost namenjena avtorjema Paviću in

Bufonu, ki se na področju nekdanje Jugoslavije najpogosteje omenjata v zvezi z

omenjenima pojmoma (vsaj kar se tiče razlage osnovnih pojmov).

Pri obveščevalni dejavnosti je pozornost namenjena delom, ki so jih spisali

Podbregar, Šaponja in Purg.

Na področju strategije posrednega nastopanja pa vsekakor, vsaj v Sloveniji, velja za

temelj delo z istoimenskim naslovom, ki ga je spisal avtor Zoran Krunić.

3.1 Politična geografija in geopolitika

Pri obravnavi zgoraj omenjenih pojmov se bomo najprej osredotočili na razlago

osnovnega pojma, pri katerem imata prej omenjena svoje korenine: geografija.

Geografija se je kot znanost pojavila šele v drugi polovici devetnajstega stoletja, s

tem da se je njen največji razvoj zabeležil šele po drugi svetovni vojni. Geografijo

Pavić opredeljuje kot skupek znanosti, ki vzročno proučujejo vsebino prostora

površine zemlje. Ta vsebina se prvotno manifestira kot vsebina in izgled okolice, ki je

definirana z določenim socialnim in naravni inventarjem, ki pa odreja tudi njegove

funkcije in pomen. Pod pojmom okolica imamo tukaj v mislih materialni in prostorni

izrez interakcije naravne osnove in ljudskega dela. Prav tako geografijo lahko

definiramo kot znanost, ki proučuje funkcije posameznih delov zemeljske površine,

hkrati pa geografija proučuje prostorno razporeditev pojavov na površini zemlje in

prostorne odnose (Pavič, 1971).

12

Pomembne značilnosti definicije geografije so (Pavič, 1971):

- kompleksnost utemeljena na razumevanju povezanosti in interakcije naravnih

in družbenih elementov;

- pomen funkcij, ki jih določena področja izvršujejo v življenju družbene

skupnosti;

- razumevanje prostorskih elementov in njihovih posledic in pomenov, pri

čemer je geografija pomemben element oblikovanja prostorne kulture.

Geografija je predvsem družbena znanosti, ki pa je v mnogočem zasnovana na

naravoslovnem kompleksu, zaradi česar predstavlja povezavo naravnih in družbenih

znanosti. Delimo jo na splošno, regionalno in aplikativno. Splošna geografija je

analitičnega značaja, ukvarja se predvsem s splošnimi principi, medtem ko jih

regionalna uporablja v določenih delih zemeljske površine, aplikativna pa uporablja

ustrezne vsebine iz splošne in regionalne geografije za reševanje posebnih problemov

in razumevanje pojavov (Pavić, 1971).

Splošno geografijo lahko nadalje razdelimo na (Pavić, 1971):

- fizično, ki proučuje elemente in faktorje naravne okolice in

- socialno, katere osnovo predstavlja prebivalstvo in njegovo delovanje v

prostoru. K socialni geografiji štejemo tudi politično geografijo, geopolitiko in

geostrategijo.

Politična geografija, če jo predstavimo z njeno najbolj preprosto definicijo, ki je

hkrati najbolj sprejeta, a ne dovolj natančna, predstavlja geografsko orientiran

študij politike in geografsko interpretacijo politike. Pri tem je pomembno poudariti,

da politična geografija poudarja povezanost, vpliv in soodvisnost političnih

fenomenov in fizičnih ter socialno-geografskih elementov oziroma če jo opredelimo

na bolj celovit način, je politična geografija ena od geografskih disciplin, ki proučuje

povezanost, interakcijo in odvisnost političnih fenomenov in fizično–ekonomskih

geografskih značilnosti in elementov na zemeljski površini, kar je možno dojeti samo

v smislu dialektične povezanosti, brez naravoslovnega determinizma (Pavić, 1971).

Politična geografija preverja vpliv prostornih in na splošno geografskih faktorjev, ki

ga imajo le-ti na življenje posamezne države. Če poenostavimo s pojmom geografija

13

moči, lahko politično geografijo razumemo kot geografsko obdelavo tistih vsebin, ki

pomembno vplivajo na moč posamezne države (Pavić, 1971).

Poseben pomen razvoju definicije politične geografije na območju nekdanje

Socialistične federativne republike Jugoslavije je dal Cvijić, ki je proučeval predvsem

(Cvijić, 1970 po Pavić, 1971):

- velikost državnega teritorija;

- analizo geografskega in političnega položaja (kot najpomembnejši elementi

političnega položaja se omenjajo kontinentalna oziroma maritimna lokacija,

pri kateri naj bi bil primorski položaj države najbolj ugoden − kot primer

Ruska država);

- izrazit geopolitični pristop, ki se omenja takrat, ko se govori o potrebi

zavarovanja obrambnega zaledja neke države, pri čemer naj bi imela posebne

prednosti Rusija, glede na to, da naj bi bilo njeno zaledje zavarovanje s

praktično nepristopnim polarnim prostorom in arktičnimi obalami;

- širjenje in obliko državnega teritorija, pri čemer naj bi države kazale jasno

težnjo, da bi imele krožno obliko teritorija, pri čemer bi še posebej rade

imele naravne meje;

- regijsko jedro in kapital, pri čemer razumemo zgodovinsko jedro, osnovno

oblast države, od koder se je začela zavest o narodni državi;

- politične meje, kjer razlikujemo pasove, tj. Frontier, linijske meje, naravne

in politične meje;

- notranjo politično teritorialno razdelitev.

Politična geografija obravnava predvsem odnos med človekom in njegovim

življenjskim okoljem. V tem smislu se je s tem vprašanjem ukvarjal že Aristotel, ki v

svojem znamenitem delu Politika obravnava model idealne države in trdi, da

obstajata dva temeljna elementa vsake države (Bufon, 2001):

- število njenih prebivalcev,

- njene teritorialne razmere,

kar skupaj določa moč posamezne države.

14

Koncepti, ki jih je uvedel Aristotel (Bufon, 2001):

- optimalni obseg prebivalstva in državnega teritorija za učinkovito državno

ureditev ter spreminjanje njunega obsega glede na spremenjene razvojne

razmere v družbi in tehniki;

- razporeditvene značilnosti prebivalstva;

- lokacijski, strateški, ekonomski in morfološki problemi državnih prestolnic;

- položaj in funkcija meja in mejnih območij v državnem kontekstu;

- problemi notranje integracije držav ter meddržavnega sodelovanja.

Drugi grški mislec, ki je posegal v politično geografsko problematiko, je Strabo. Od

Aristotela se je razlikoval v tem, da se je zanimal predvsem za večje države, države

velikega formata, kakršen je bil takrat Rimski imperij. Poudarjal je predvsem pomen

močne centralne vlade ter poznavanje in obvladovanje državnega ozemlja. Poudarja

se tudi, da je bil Rimski imperij interregionalna politična enota, ki se je oblikovala v

dlje časa stabilno državo iz štirih vzrokov (Bufon, 2001):

- meje so bile skozi daljše obdobje pretežno naravne in v večji meri utrjene;

- mesta in administrativne regije so bile izrazito dobro povezane z vzdrževanim

cestnim omrežjem in spremljajočo infrastrukturo;

- država je svoj obstoj temeljila na urbani družbeno prostorski ureditvi, kjer so

bila mesta in province specifična ekonomska središča;

- koncept federalizma oziroma v krajšem obdobju konfederalizma je temeljil

na enotnem pravnem in administrativnem redu ter enoznačni finančni ureditvi

in enotnem jeziku sporazumevanja.

Kot poudarja večina avtorjev, ima geopolitika svoje korenine v politični geografiji in

tudi v drugih znanostih, kot so zgodovina, ekonomija, vojaške znanosti itn. Čeprav

ima geopolitika, tako kot tudi politična geografija, zelo dolgo tradicijo, so jo šele

kolonialna osvajanja konec dvajsetega stoletja, razvoj razumevanja o globalnem

svetu, prva in še posebno druga svetovna vojna afirmirale kot eno od osnovnih

pristopov za razumevanje političnih in strateških položajev v sodobnih mednarodnih

odnosih (Pavić, 1973).

Geopolitika, njene vsebine in metode so nujne v političnem življenju. Če bolje

razmislimo, je geopolitika skupek dveh znanosti − geografije in politike. Treba se je

15

zavedati, da geopolitika nikoli ne more obstajati sama zase − polnost njenega

pomena se razvije šele ob sodelovanju z drugimi znanostmi. Tako geopolitika

predstavlja skupek znanosti o politiki, geopolitiki, regionalni geografiji, politični

zgodovini, mednarodnih ekonomskih in političnih odnosih, diplomatski zgodovini in

mednarodnem javnem pravu (Pavić, 1973).

Začetke geopolitike najdemo poleg v geografskih tudi v različnih drugih starejših

delih. V razvoju geografskih disciplin pa predstavljata tako geopolitika kot tudi

politična geografija njene najnovejše izume − pojavita se šele po Lomonsovem delu v

18. stoletju, v 19. stoletju pa sta kot utemeljitelja znana Humbolt in Ratzel.

Najpomembnejši deli s tega področja se pojavita konec 19. stoletja in v začetku 20.

stoletja, in sicer Ratzelova Politična geografija iz leta 1897 in Kjellenova Država kot

oblika življenja (1916) s svojim znanim drugim poglavjem, ki je posvečeno geopolitiki

(Pavić, 1973).

Kot eno najpomembnejših osebnosti v razvoju geopolitike lahko dojamemo Nemca

Karla Haushoferja, ki je med obema vojnama dal osnovni pečat nemški geopolitični

šoli (Pavić, 1973).

Šved Kjellen velja za utemeljitelja geopolitike kot teorije, ki državo pojmuje kot

geografski organizem ali prostorski fenomen. Zagovarjal je idejo, da je treba

razlikovati med različnimi stopnjami v analiziranju držav, ki jih je imenoval:

geopolitika ali proučevanje geografskih aspektov držav, demo politika ali

proučevanje demografskih aspektov držav, oekopolitika ali proučevanje državnih

ekonomskih resursov, sociopolitika ali proučevanje socialne strukture držav ter

kratopolitika ali proučevanje oblik državne organiziranosti in oblasti (Bufon, 2001).

Geopolitika se je najbolj razvila v Nemčiji, in sicer po prvi svetovni vojni. Takrat je v

Münchnu general in geograf Karl Haushofer ustanovil posebno revijo Zeitschrift für

Geopolitik. V tej reviji je poskušal povezati nekatera akademska spoznanja in

poglede s čisto aplikativnimi cilji nemškega imperializma. Poleg tega se najde precej

geopolitičnih postavk tudi v Hitlerjevi knjigi Moj boj in v njegovih priložnostnih

govorih (Bufon, 2001).

Po drugi svetovni vojni pa se je predvsem zaradi diskreditacije pojem geopolitika

začel počasi umikati, saj so jo povezovali z nacističnim poskusom osvojitve sveta. A

geopolitika je kmalu začela ponovno oživljati in tako se je začel vzpon geopolitike,

saj ta termin uporabljajo tako vojaški kot tudi politični strokovnjaki, književniki,

publicisti in drugi. To je razumljivo, saj geopolitika najbolj preprosto definira

16

določene vsebine − predvsem takrat, ko se morajo politična realnost, geografske in

geostrateške osnove definirati na podlagi subjektivnih, nacionalističnih, državnih ali

blokovskih interesov v preteklosti. Hkrati se definira ob pomoči moči in sile,

predvsem takrat, ko ti interesi očitno odstopajo od splošnih skupnih svetovnih teženj

in takrat se prav tako večinoma uporablja termin geopolitika (Pavić, 1973).

Geopolitika je v nacistični Nemčiji postala službena politika, pri čemer se je

centralno in prednostno mesto vedno dajalo učenju o prostoru. Njene ideje so

postale pomemben del strateških koncepcij druge svetovne vojne in novega odnosa

sil v setu. Tako po razumevanju geopolitikov ozemlje in karakteristike prostora neke

države predstavljajo človeka, človeško društvo ali državo. Po geopolitični teoriji

država predstavlja organizem, ki so mu najpomembnejši elementi širjenje in rast, kar

je v skladu z organsko teorijo države (Pavić, 1973).

Politična geografija in geopolitika

Geopolitika in politična geografija imata skupne lastnosti, kot so geografske

značilnosti položaja, vsebina prostora in prostornih odnosov. Vendar pa med njima

obstajajo tudi razlike, ki se kažejo v naslednjih točkah (Pavić, 1973):

- prva razlika, ki jo izpostavljamo, je v odnosu do naravno geografskega

determinizma;

- druga razlika je v različnem obravnavanju geografskih pojavov, še posebej, ko

gre za posebne nacionalne težnje in interese. Pri politični geografiji namreč

opazovanja vztrajajo na dialektični povezanosti naravne osnove in človeškega

dela z namenom razlaganja elementov, pomembnih za politične fenomene, ali

celo samih političnih pojavov. Geopolitika po drugi strani dela ravno

nasprotno, namesto realne ocenitve večjega ali manjšega vpliva, ki ga naravni

faktorji lahko oziroma ga imajo na družbeno življenje, najdemo ekstreme, ki

so zelo težko sprejemljivi;

- politična geografija je objektivna, medtem ko je geopolitika subjektivne

narave in je zelo pogosto nacionalistično obarvana;

- namen geopolitike je zadovoljitev nacionalističnih, predvsem teritorialnih

teženj, kar pripomore k spremembi odnosov velikih sil v svetu in da lastne

osvajalne ambicije z afirmacijo politične, ekonomske in vojaške moči tudi

znanstveno upraviči;

17

- glavna razlika med politično geografijo in geopolitiko je v odrejeni tendenci −

prva poskuša pokazati zveze in medsebojni vpliv političnih fenomenov in

geografskih faktorjev, medtem ko poskuša geopolitika politične pojave v

precej večji meri razložiti samo z geografskimi faktorji.

Kot tretji pojem, ki je povezan tako s politično geografijo kot tudi z geopolitiko, se

omenja geostrategija.

Geostrategija je ozko povezana z geopolitiko in politično geografijo. Do tega pojma

pridemo v primeru, ko vztrajamo pri tistih prostorskih in geografskih faktorjih, ki so

lahko pomembni tudi v vojaških vprašanjih. Pri tem je pomembno poudariti, da ena

od najpomembnejših in centralnih vsebin tako politične geografije kot geopolitike −

tista, ki se nanaša na globalno strategijo, hkrati predstavlja enega od elementov

geostrategije, pri čemer je le-ta praktično vključena v okvir politične geografije in

geopolitike. Nadalje lahko kot geostrateške definiramo vse tiste vsebine iz domene

politične ali ekonomske geografije in geopolitike, ki vplivajo tudi na praktična

vojaška vprašanja (Pavić, 1973).

Bolj poenostavljeno geostrategijo opredeljuje Brzezinski, ki pravi, da geostrategija

pomeni »strateško upravljanje z geopolitičnimi interesi« (Brzezinski, 1997).

Politična geografija in geopolitika z geostrategijo poudarjajo povezanost, vpliv in

soodvisnost političnih, strateških in geografskih dejavnikov. S poudarjanjem

povezanosti in pomena geokomponent je takšen pristop dialektiziran sam v sebi in

predstavlja pomemben doprinos k materialnemu razumevanju družbene realnosti.

Trije pojmi, ki so med sabo še kako povezani, dobijo svoj pravi pomen šele v

povezavi z drugimi disciplinami, predvsem s področja mednarodnih ekonomskih in

političnih odnosov. Aplikativnost geopolitike in geostrategije kot znanstvene

discipline in metode pride jasno do izraza v sodobnih situacijah. Njihov cilj je

globalno poznavanje sveta (Pavić, 1971).

3.2 Obveščevalna dejavnost

Drugi pojem, ki ga je treba podrobno razložiti, je obveščevalna dejavnost.

Obveščevalna dejavnost je proces, ki zajema zbiranje in analitično obdelavo surovih

18

podatkov in izdela celotni obveščevalni izdelek, ki ga uporabnik potrebuje pri

oblikovanju in sprejemanju odločitev na državniškem, političnem, gospodarskem in

varnostnem področju (Šaponja, 1999).

Obveščevalno dejavnost pojmujemo kot najširši pojem, ki bi ga lahko opredelili kot

rezultat zbiranja, analiz, združevanja in interpretacije vseh razpoložljivih podatkov,

ki zadevajo enega ali več vidikov tuje države oziroma operativnega področja, ki je

neposredno ali potencialno pomembno za načrtovanje (Richelson, 1989 v Purg, 2002).

Zbiranje pomeni namensko zbiranje podatkov, ki jih lahko koristijo analitik,

operativni delavec ali naročnik. Zbiranje lahko poteka v več oblikah, ki se med seboj

prekrivajo (javno in tajno pridobivanje podatkov), opravljajo pa ga ljudje ali

tehnična sredstva. Tajno zbiranje zajema pridobivanje podatkov, ki v javnosti niso na

voljo. Podobno kot pri javnem zbiranju lahko tudi pri tem načinu uporabljamo

človeške in tehnične vire (Purg, 2002).

Analiza zajema integracijo zbranih podatkov ali neobdelanih informacij iz vseh virov

za izdelavo končne obveščevalne informacije.

V ožjem smislu zajema obveščevalna dejavnost le tajno zbiranje in analizo podatkov

ter njihovo transformacijo v obveščevalne informacije, v širšem smislu pa k

obveščevalni dejavnosti spadajo tudi protiobveščevalne in tajne akcije. Tajna akcija

oziroma posebna naloga označuje vsako operacijo ali dejavnost, katere namen je

vplivati na tujo vlado, osebe ali dogajanja zaradi podpore ciljem zunanje politike

vlade, ki je naročnik takšne operacije, pri čemer ostane naročnik tajen. Pri zbiranju

tajnih podatkov je poudarek na tajnosti dejavnosti kot takšne, pri tajnih akcijah pa

je poudarek na tajnosti naročnika (Purg, 2002).

V širšem smislu jo lahko opredelimo kot organizirano pridobivanje novega znanja in

informacij o dogodkih, pojavih in procesih v bivalnem ali poslovnem okolju, v naravi,

družbi, skratka o vsem, kar se dogaja okrog nas. Informacije potrebujemo pri

vsakdanjem sprejemanju odločitev, pomembnih in manj pomembnih. Poleg tega

pomeni tudi kopičenje novega znanja in izkušenj, ki jih lahko uporabljamo v

prihodnjih življenjskih situacijah in izzivih, pa tudi pri zaznavanju in predvidevanju

novih varnostnih tveganj in groženj (Purg, 2002).

Šaponja (1999) obveščevalno dejavnost v širšem smislu opredeljuje kot primere, ko

obveščevalne organizacije za potrebe odločanja pridobivajo in analizirajo ter

posredujejo končne izdelke, delujejo pa pod pogoji in načini, ki so dovoljeni vsem

državljanom (open source intelligence).

19

Obveščevalna dejavnost je za državne organe najpomembnejša na področju

zagotavljanja in varovanja nacionalne varnosti pred vsemi notranjimi in zunanjimi

varnostnimi grožnjami. Odločilno vlogo igra tudi pri sprejemanju pravočasnih in

pravilnih odločitev ter pri oblikovanju različnih državnih politik. Izvajajo jo

specializirane državne institucije, kot so obveščevalno-varnostne in varnostne službe.

Kadar obveščevalno dejavnost izvajajo državne institucije, ki zbirajo tudi tajne

podatke na posebne načine, in imajo za to delo zakonska pooblastila, govorimo o

obveščevalni dejavnosti v ožjem smislu (Šaponja, 1999).

S tem delom se preprečuje delovanje tujih obveščevalnih služb, terorističnih

organizacij, pogosto pa opravljajo obveščevalno dejavnost tudi varnostne službe v

boju proti vsem oblikam organiziranega kriminala, nedovoljene trgovine in

proizvodnje mamil, orožja ali strupov oziroma drugih vrst orožja in sredstev za

množično uničevanje (Šaponja, 1999).

Vse te službe prilagajajo načine zbiranja podatkov, metode, sredstva in taktiko

obveščevalne dejavnosti svojim potrebam in nasprotniku.

Obveščevalni proces (Šaponja, 1999):

- načrtovanje,

- zbiranje podatkov,

- analitična obdelava podatkov in izdelava obveščevalnih izdelkov,

- posredovanje končnih izdelkov obveščevalne dejavnosti uporabnikom.

Javnost pogosto meni, da sta obveščevalna dejavnost in vohunstvo ena in ista stvar,

kar pa je napačno razmišljanje. Vohunstvo pomeni prepovedano zbiranje tajnih in

tudi z zakoni zaščitenih podatkov oziroma opravljanje aktivnosti, ki so povezane z

obveščevalno dejavnostjo, hkrati pa so te aktivnosti z zakoni prepovedane. Gre za

protipravne aktivnosti, za katere pravni red določa kazensko pravne sankcije. Ker se

z obveščevalno dejavnostjo zbira tudi take podatke in opravlja v tem smislu

protipravne aktivnosti, je vohunstvo le del obveščevalne dejavnosti (Šaponja, 1999).

Zvrsti obveščevalne dejavnosti (Šaponja, 1999):

- obveščevalna,

- protiobveščevalna dejavnost,

- varnostna zvrst,

20

- vojaška zvrst.

Cilji in metode dela obveščevalne službe so praviloma determinirane s političnimi

cilji in načini vodenja vladne politike. Naloge obveščevalne službe so tako zbiranje

podatkov, varovanje lastnih interesov in zaupnih podatkov od nasprotnika itd. Hkrati

opravljajo tudi druge naloge, ki so pomembne za dosego političnih ciljev, pri čemer

se uporabljajo specifične metode dela in specifična sredstva. Ponekod obveščevalna

služba opravlja tudi umazane posle, katerih cilj je, da s pritiskom − vojaškim,

ekonomskim, političnim − vplivajo na politiko določene države (Purg, 2002).

Obveščevalne službe se razlikujejo glede na (Purg, 2002):

- področje dela in položaj v sistemu,

- stopnjo ofenzivnosti,

- velikost,

- usmerjenost,

- notranjo organiziranost.

Obveščevalna služba ni nujno le državni organ. Razvijajo jo tudi razna gibanja,

stranke, večji gospodarski subjekti, nedržavna združenja, večje organizacije,

kriminalci ipd.

Obveščevalne službe bi lahko razdelili tudi glede na vrsto delovanja, in sicer na

ofenzivne in defenzivne. Pomembna značilnost ofenzivnega delovanja je v tem, da so

globalnemu cilju neke države proti drugi državi podrejene vse obveščevalne

dejavnosti, ki lahko že mejijo na totalitarnost samega obveščevalnega sistema.

Nemalokrat je končni cilj ofenzivnega delovanja zadostiti agresivnim težnjam (Purg,

2002).

Zanimiva je tudi delitev področij dela obveščevalnih služb, ki se deli na obveščevalne

in neobveščevalne dejavnosti. Obveščevalne službe so zaradi svojega razvoja in

predvsem pomena za nacionalno varnost presegle samo obveščevalno dejavnost in

tako se njihova sfera delovanja vse bolj širi na neobveščevalno dejavnost, ki obsega

prikrite operacije, propagando, subverzivno delovanje (Podbregar, 2008).

21

3.3 Strategija posrednega nastopanja

Različni avtorji jo različno pojmujejo. Tako se uporabljajo izrazi, kot so specialna

vojna, podtalna vojna, podtalno delovanje, podtalna dejavnost, subverzija,

nekonvencionalno vojskovanje, posredna agresija, agresija v miru, prikrita agresija,

posredna strategija, konflikti nizke intenzivnosti itd. (Krunić, 1997).

V nekdanjih socialistčnih državah se je predvsem pod vplivom vojaško političnih

teoretikov tedanje sovjetske zveze uveljavil pojem specialna vojna. Vendar številni

avtorji omenjajo, da je zelo težko opredeliti to kot vojno. Kot primer so Mrkić,

Prelević in Begović vojno definirali kot disjunktivni družbeni proces, kjer poskušajo

razredi, narodi in države s silo ubraniti ali nasilno uresničiti svoje gospodarske,

politične, razredne in druge interese, pri čemer ima dominantno vlogo oboroženi boj

(Krunić, 1997).

Tako je Dimitrijević namesto pojma specialna vojna predlagal uporabo enega izmed

naslednjih dveh pojmov − prikrita agresija in posredna agresija. Zahodni avtorji,

francoski in belgijski, subverzijo enačijo predvsem s psihološko propagandnim

delovanjem, vendar je to preozko gledanje, saj je psihološko propagandno delovanje

le ena od metod strategij posrednega nastopanja, nikakor pa ne edina (Krunić, 1997).

Na drugi strani atlantskega oceana, v ZDA, so najprej uporabljali pojem special

warfare, ki so ga kasneje zamenjali z LIC − Low Intensity Conflict. Tedaj so možnost

angažiranja oboroženih sil predvideli na treh različnih ravneh − nizki LIC, srednji MIC

in visoki HIC, kjer je bila predvidena tudi uporaba jedrskega orožja. V zadnjem času

se opušča tudi ta koncept in se poskuša uvesti nov, tako imenovani OOTW –

Operations Other Than War (Krunić, 1997).

Drugi pojmi, ki se v ZDA uporabljajo skupaj s pojmi OOTW in LIC (Krunić, 1997):

- tajne operacije,

- prikrite operacije,

- operacije nizke vidnosti,

- nekonvencionalno vojskovanje,

- specialne operacije.

Francoski general in vojaški teoretik Andre Beaufre je uporabljal pojem posredna

strategija. Na tej strategiji naj bi temeljile vse vrste konfliktov, kjer se rešitev ne

22

išče neposredno s spopadi oboroženih sil, temveč s postopki, ki so čim bolj posredni,

tako na področju politike ali gospodarstva kot tudi na vojaškem področju. Strategija

posrednega nastopanja govori, da gre za posebno strategijo, ki zaradi uresničitve

cilja nastopa na posreden način. Vilić pravi, da je strategija posrednega nastopanja

veščina vodenja specialne vojne, na kateri temeljijo vse oblike konfliktov, kjer do

rešitve ne pridemo neposredno s spopadom oboroženih sil, ampak z raznovrstnimi

posrednimi postopki na področju politike, gospodarstva itd. V določenih primerih se

lahko uporabijo oborožene sile, in sicer kot demonstracija vojaške sile ali v obliki

vojaških intervencij (Krunić, 1997).

Model, ki nam najbolje prikaže strategijo posrednega nastopanja: država A ima

interes v državi B, ki ga ne more uresničiti. Zato preko države C stopi v vojno z

državo B in na podlagi tega uresniči svoje interese (Krunić, 1997).

Najboljša definicija strategije posrednega nastopanja naj bi bila:

Strategija posrednega nastopanja je organizirana dejavnost, s katero države in drugi

subjekti na mednarodnem in notranjepolitičnem področju skušajo uresničiti svoje

politične, gospodarske, vojaške in druge interese na škodo drugih subjektov, pri tem

pa rešitev ne iščejo neposredno s spopadom oboroženih sil, temveč posredno, z

raznovrstnimi prikritimi postopki na političnem, kulturnem, gospodarskem, vojaškem

in drugih področjih življenja in dela neke skupnosti, z izvajanjem psihološko

propagandnih akcij, ustvarjanjem in kanaliziranjem družbenih kriz, ustvarjanjem in

vodenjem politične agenture, izzivanjem državnih udarov itd., v določenih primerih

tudi z vodenjem t. i. posredniških vojn (Krunić, 1997).

Elementi strategije posrednega nastopanja so (Krunić,1997):

- subjekt,

- posrednik,

- objekt,

- prisila.

Subjekt z uporabo strategije posrednega nastopanja doseže neko stanje oz. ga

ohrani. Lahko ga obravnamo v širšem in ožjem pomenu. V prvem gre za subjekt, ki

želi uresničiti strateški cilj, v drugem pa gre za organe, ki izvajajo konkretne

izvedbene naloge. Dejavnost subjekta poteka na treh ravneh (Krunić, 1997):

23

- sprejem politične odločitve o uporabi strategije posrednega nastopanja,

sprejemajo ga najvišje instance oblasti, pogosto parlament za njih sploh ne

ve;

- zbiranje znanstvenih spoznanj o možnih metodah strategije posrednega

nastopanja, analiza objekta strategije posrednega nastopanja in določitev

metod, ki bodo uporabljene v konkretnem primeru. S tem se ukvarjajo razni

znanstvenoraziskovalni centri in laboratoriji, proučevanje pa izvajajo tudi

obveščevalne službe, diplomatsko konzularna predstavništva in podobni organi

s tajnimi in legalnimi metodami;

- izvedba prisile − te ukrepe izvajajo subjekti, ki razpolagajo s potrebnimi

strokovnimi, kadrovskimi in materialnimi pogoji. Obstajale naj bi štiri vrste

prisile, in sicer politična, ekonomska, propagandna in fizična prisilna

dejavnost, pri tem pa imajo pomembno vlogo predvsem obveščevalne službe.

Posrednik

Je najpomembnejši element strategije posrednega nastopanja. Osnovna vloga je

predvsem maskiranje subjekta in njegovih ciljev. Možnih je več različic odnosa med

subjektom in posrednikom. Najbolje je, če se subjekt že nahaja znotraj strukture

objekta strategije posrednega nastopanja, kar nas nekako navede na razmišljanje o

agentih za vpliv (Krunić, 1997).

Objekt SPN

Objekt je tisti element, nad katerim želi subjekt vzpostaviti dominacijo oz. jo

ohraniti. Najpogosteje nastopa država. Pogosto je dejavnost usmerjena proti državni

eliti. Vzpostavitev dominacije nad neko državo omogoča vpliv na najvažnejše

družbene odnose v njej in njeno uporabo kot posrednika v odnosu do drugih držav,

nad katerimi želi subjekt strategije posrednega nastopanja vzpostaviti oz. ohraniti

dominacijo (Krunić, 1997).

Prisila

Element je povezan z vsakim prej obravnavanim elementom. Obstajata dve osnovni

pravili pri uporabi prisile (Krunić, 1997):

24

- prisila naj se uporablja na posreden način in

- uporaba prisile mora biti prikrita.

Načina sta medsebojno odvisna, saj je posredna uporaba prisile možna le, kadar je ta

prisila prikrita.

Prisila v okviru SPN je lahko (Krunić, 1997):

- politična,

- gospodarska,

- psihološko propagandna,

- organiziranje državnih udarov,

- ustvarjanje in uporaba agenture, posebno agentov za vpliv,

- izzivanje kriz oz. izrabljanj, poglabljanje in analiziranje že obstoječih kriz,

- terorizem,

- atentati.

25

4 Geopolitika

V naslednjem poglavju bomo predstavili nekaj zgodovinskih dejstev o geopolitiki, ki

se vsekakor ni začela s Časopisom za geopolitiko, ampak mnogo prej (elemente

geopolitike lahko najdemo že v Svetem pismu, v katerem se omenja Palestina kot

»obljubljena dežela« Judom).

V nadaljevanju se bomo posvetili geopolitiki velikih sil, kot so ZDA, Rusija, Kitajska in

Evropska unija, njihovi geopolitični usmeritvi danes in v prihodnosti.

Zadnji del tega poglavja pa bo namenjen pregledu geostrateških lokacij, o katerih se

v zadnjem času še posebej veliko govori. V tem delu bo pozornost namenjena

evrazijskim lokacijam v skladu z Mackinderjevo teorijo o Heartlandu in Rimlandu, ki

potekata na območju tega kontinenta in tudi s trditvijo Brzezinskega, ki pravi, da je

Evrazija velika šahovska plošča, na kateri se odvija bitka − bitka, ki bo prinesla

svetovni primat velesili, ki jo bo uspešno dobila (Brzezinski, 1997).

4.1 Zgodovina

O zgodovini geopolitike smo nekaj že napisali pri opredeljevanju temeljnih pojmov.

Če bolje pogledamo, so bili geopolitični cilji prisotni že od pojava prvih civilizacij

naprej, saj je že Herod omenjal, da je pri nekaterih narodih obstajala nezaustavljiva

želja po obvladovanju ozemelj (Pavić, 1971).

Če se ozremo v preteklost, v znano obdobje križarskih vojn, ugotovimo, da je imel

papež Urban II z začetkom križarske vojne v letu 1096 bistveno drugačne namene,

kot se predstavljajo danes1, saj papež muslimanov v Palestini naj ne bi dojemal kot

sovražnike, ampak je bil njegov prvi cilj s pomočjo križarske vojne premostiti velike

razlike med Carigradom (pravoslavjem) in Rimom, seveda v korist Rima (Fajfrić,

2006).

Največji pomen pa se geopolitiki v zgodovini daje v času nacistične Nemčije, ko je

tudi postala službena politika, pri čemer se je centralno in prednostno mesto vedno

dajalo učenju o prostoru. Njene ideje so postale pomemben del strateških koncepcij

1 Kot glavni namen križarskih vojn se vedno izpostavlja predvsem osvoboditev Jeruzalema in zavarovanje romarskih poti (Fajfrić, 2006).

26

druge svetovne vojne in novega odnosa sil v svetu. Tako po razumevanju geopolitikov

ozemlje in karakteristike prostora neke države predstavljajo človeka, človeško

društvo ali državo. Po geopolitični teoriji država predstavlja organizem, ki so mu

najpomembnejši elementi širjenje in rast, kar je v skladu z organsko teorijo države

(Pavić, 1973).

Po nemški interpretaciji je geopolitično učenje moralo opravičiti nov razpored in

odnose sil v svetu, tako da bi se svet razdelil na štiri pomembne pan oblasti2 (Pavić,

1973):

- Pan Amerika,

- Evroafrika,

- Pan Rusija,

- Vzhodna Azija.

Nemška geopolitika je temeljila na idejah pan germanizma skupaj z rasizmom in tako

imenovane geoekonomije. Ideje globalne strategije so bile izposojene iz vsebine

političnih doktrin, ekonomska geografija pa prevzeta od britanskega politika in

geografa Mackinderja, ki je neke svoje osnovne ideje o prostorskih odnosih velikih sil

oblikoval že v začetku 20. stoletja. Za nemške geopolitike je bilo najpomembnejše

učenje o prostoru, ki je pri njih imelo deterministični pomen. Ta prostor je bil

proučevan na pet različnih načinov (Pavić, 1973):

- geopolitičnim prostorom »raumgeopolitik«,

- samozadostnost,

- oblikovanjem pan oblasti,

- odnosih kontinentalne in maritimne moči,

- karakteristike državnih mej.

Geopolitika se je v tistem času močneje razvila samo še na Japonskem in v Italiji.

Glavni časopis na področju geopolitike je bil znani Časopis za geopolitiko, prav tako

pa velja omeniti, da je v Münchnu med obema vojnama deloval znani Inštitut za

geopolitiko. Seveda geopolitike kot pojma niso povsod sprejemali. Najmočnejšo

kontra reakcijo je doživela v Franciji, kot osvajalna doktrina pa je doživela skoraj

2 Kasneje so pan oblasti zmanjšali na tri, glede na to, da bi bila pan Rusija razdeljena med Nemčijo in Japonsko (Pavić, 1973).

27

povsod zelo ostro kritiko. Vendar je tukaj treba poudariti, da to ni bila edina

osvajalna doktrina tekom zgodovine − z njo se lahko primerjajo vse starejše

kolonialne težnje (Pavić, 1973).

Tako kot politična geografija je tudi geopolitika postala privlačna zopet po drugi

svetovni vojni, vendar tokrat s popravkom, saj velike sile danes govorijo samo o

obrambi. Tudi ta razumevanja prostorskih odnosov − čeprav opredeljena kot

defenzivna − vključujejo v sebi manjšo željo po splošnem skupnem svetovnem

napredku, bolj pa nacionalne interese, zaradi česar lahko ta razumevanja še vedno

imenujemo geopolitika (Pavić, 1973).

4.2 Geopolitika velikih sil

V tem poglavju bomo poskušali predstaviti geopolitiko velikih sil, med katere štejemo

predvsem ZDA, Evropsko unijo, Rusijo in Kitajsko.

Seveda se določene države trudijo postati veliki dejavnik v sodobnem svetu, vendar

menimo, da so ti štirje predstavniki trenutno najmočnejši na geopolitični sceni.

Tukaj je treba opozoriti na lastnost, ki jo naj bi jo imela geopolitika po drugi

svetovni vojni. V prejšnjem poglavju je bilo omenjeno, da se je v obdobju hladne

vojne in po njej poskušalo prikazati geopolitiko kot obrambno naravnano, vendar če

se le v mali meri ozremo na geopolitično situacijo v današnjem svetu, je to v bistvu

izjava, ki je zavajajoča. Trenutno lahko govorimo, da ima predvsem ZDA, skupaj s

svojo partnerico Evropsko unijo, zelo ofenziven pristop pri uresničevanju

geopolitičnih ciljev. Čeprav prihaja glede določenih perečih vprašanj in kriznih žarišč

znotraj EU do razhajanj, je opazno njeno skupinsko nastopanje, predvsem ko gre za

njeno »dvorišče«.

Znotraj EU lahko govorimo o razdelitvi interesnih sfer, ki jih imajo posamezne

velesile, in sicer predvsem Velika Britanija, Nemčija, Francija in Italija, ki so si v

določeni meri razdelile vplivno sfero v Sredozemlju in okolici.

Ko pogledamo določene zemljevide, je še vedno opazno, da velja koncept iz hladne

vojne (Heartland − Rimland), po katerem se skuša Rusiji odvzeti dostop do Indijskega

oceana.

28

4.2.1 Združene države Amerike

Da so ZDA trenutno svetovna velesila številka ena, nam ni potrebno posebej

poudarjati. To govorijo dogodki sami, še posebej, če spremljamo dnevne novice o

kriznih žariščih in tako ugotovimo, da skoraj ne obstaja krizno žarišče, kjer se ne bi

omenjale ZDA, ki so si upravičeno tudi pridobile tudi naziv »svetovni policaj« (Gaiser,

2010).

Odkar so ZDA povabili na Dunajski kongres, se je hkrati pripravljal teren za drugačno

oblikovanje mednarodnih donosov. ZDA imajo še vedno aktivno Monroejevo doktrino,

po kateri se evropske države ne smejo vmešavati v notranje zadeve ZDA, medtem ko

si same lastijo to pravico v obratni povezavi. Zanimivo je, da ZDA še vedno vodijo

koncept, po katerem so oni »izbrani narod« in na podlagi tega tudi delujejo. Hkrati

ZDA zelo rade poudarjajo »pax americano« − ameriški mir in širjenje le-tega v ves

ostali svet (Gaiser, 2010).

Ekspanzija ZDA se je začela takoj po kolonizaciji zahodnega dela države. Kasneje so

svojo prisotnost začele širiti tudi na svojo bližnjo soseščino in so delovale na Kubi,

Mehiki, Panami. Za vsa ta dejanja in tudi za opravičilo širjenja vpliva uporabljajo

predvsem izgovor »širjenje demokracije«. Tako imajo primat skoraj po celem svetu,

razen na določenih regionalnih lokacijah se zaustavi, saj se tu pojavita dva druga,

relativno močna igralca: Rusija in Kitajska (Gaiser, 2010).

Ugotovimo tudi lahko, da čeprav so ZDA prva velesila, počasi postajajo premajhne za

obvladovanje celotnega sveta. Tako so spremenili taktiko zasedanja ozemelj in raje

sklepajo kratkoročna in dolgoročna zavezništva na regionalni ravni. S tem so si zopet

zagotovili prisotnost skoraj povsod po svetu, še posebej tam, kjer so izrazite njihove

geopolitične oziroma geostrateške težnje.

Poudariti je tudi potrebno, da se je spremenilo temeljno vprašanje, ki se je včasih

glasilo »s kom in kje se bodo borili«. Zdaj je bolj pomembno, kako zajeziti in

premagati nove grožnje. Lok nestabilnosti, ki zajema države od Turčije do osrednje

in južne Azije, je danes tako žarišče največjih težav, zato se ZDA na tem področju

trudijo podpisati dogovore z državami, na podlagi katerih bi zopet imele pravico hitro

reagirati v določenih delih in izkoriščati posebej za to namenjenih vojaških baz

(Gaiser, 2010).

Amerika je imela geopolitiko že relativno zgodaj opredeljeno, vsaj glede sodobnega

sveta. Tako je bila že leta 1941 v mesecu februarju, ko Amerika še ni bila uradno v

29

vojni, zapisana izjava Henryja Luceja v časopisu Life: »Mi smo v vojni ... mi nismo v

vojni, da bi branili ameriški teritorij. Mi smo v vojni, da bi branili in celo promovirali

in vzpodbujali demokratična načela po celem svetu.« (Korkisch, 2010)

Geopolitična smer vidi Severno Ameriko kot kontinent, ki je zaščiten z dvema

oceanoma − Atlantskim in Tihim. Prav tako je Amerika obkrožena s šibkimi in

predvsem prijateljskimi državami, s čimer si je zavarovala svoj »hrbet« pred

potencialnimi sovražniki na svoji meji in ima proste roke za vojaške in druge

operacije po svetu. Zanimivo je to, da so ZDA, tehnično gledano, lahko izvzete iz

vseh konfliktov, a imajo hkrati pomorsko floto, s katero aktivno sodelujejo na vseh

kriznih žariščih sveta in se v skladu s tem ZDA pojavljajo samo takrat, ko hočejo

igrati vlogo »svetovnega policaja« (Korkisch, 2010).

Amerika je svoje geopolitične cilje vedno usmerjala proti Evropi ali Aziji, v smeri

proti Pacifiku oziroma Atlantiku, hkrati pa je temu prilagajala svoje geostrateške

interese. V preteklosti je imela več orientacij, ki se je tako menjala od pacifiške v

letu 1865, do Woodrow Wilsonove evropske, po letu 1920 je bila ponovno azijsko

orientirana, z NATO-m se je vrnila na evropsko prizorišče, v času vietnamske vojne je

bila ponovno prisotna v Aziji, sedaj pa bi lahko govorili o »bližnjevzhodni«

orientiranosti, ki pa počasi prehaja tudi v afriški svet in predvsem na Pacifik, kjer

postopoma svoje geopolitične cilje uveljavlja Kitajska (Korkisch, 2010).

ZDA prilagajajo svojo politiko in so unilateralne ali multilateralne, odvisno od

trenutnih interesov. Preko geopolitike, ki je v skladu z zunanjo politiko, se trudijo

zavarovati interese, ki jih imajo v svetu, predvsem zaradi zavarovanja ekonomskih

interesov (Korkisch, 2010).

4.2.2 Rusija

V javnosti pogosto velja zmotna misel, da je bila Rusija vedno velesila. Hkrati je

veljalo prepričanje, da je bil v preteklosti Ruski imperij država, ki je posedoval

veliko moč, združeno s skorajda nenormalno agresivnimi cilji. Realnost je ravno

nasprotna, kar je pokazala tudi rusko–japonska vojna leta 1904, ki so jo Rusi plačali z

veliko žrtvami in izgubo pomembnih otokov v Ohotskem morju. Pravzaprav je

resnica, da je Rusija veljala za državo, ki ima potencial, da se razvije v velesilo in

tudi v dominantno silo zahoda (Parker, 1988).

30

V skladu z zgoraj navedenim je bila Rusija po razpadu Sovjetske zveze kar nekaj časa

v velikem zatišju, vsaj glede geopolitičnih ciljev, saj je bila predvsem obrambno

naravnana in se je trudila zadržati vpliv v nekdanjih sovjetskih republikah. Pravo tako

se je Rusija dolgo ukvarjala le sama s seboj in s svojimi notranjepolitičnimi problemi.

Država je bila po razpadu Sovjetske zveze v kaosu, tako ekonomsko kot vojaško, a se

je hkrati pojavil človek, ki se je odločil, da bo Rusijo stabiliziral in ji vrnil njeno staro

slavo, vsaj na geopolitični sceni, in sicer Vladimir Putin, nekdanji KGB obveščevalec,

danes eden bolj znanih politikov na svetu (Gaiser, 2010).

Putin se je odločil, da bo vojaški sektor popolnoma prenovil. Tako se je posvetil

reorganizaciji vojske, hkrati pa je dal veliki poudarek razvoju domače vojaške

industrije. To je razvidno tudi v zadnjem času, in sicer predvsem iz razvoja novih

balističnih izstrelkov in tudi novih protiletalskih sistemov. Poleg tega postaja ta

država velik dejavnik na geopolitičnem prostoru predvsem po zaslugi naravnih

surovin, ki jih poseduje in tudi izvaža v druge države. Odjemalci njenih naravnih

rezerv so predvsem države Evropske unije in Kitajska. Hkrati veže na sebe velike

ekonomije Evropske unije z uvozom njihovih izdelkov (Gaiser, 2010).

Problem Rusije so v veliki meri njene sosednje države, ki za razliko od Amerike niso

ravno prijateljsko nastrojene. Tako je Rusiji trn v peti Gruzija, v kateri so preko

revolucije vrtnic (ki naj bi jo organizirale predvsem ameriške nevladne organizacije)

prišla na oblast vlada, ki je izrazito proameriško in proti rusko razpoložena. Prišlo je

tudi do spopada z dvema pokrajinama na območju Gruzije, tj. Južno Osetijo in

Abhazijo, ki sta predvsem zahvaljujoč posredovanju ruskih sil razglasili samostojnost.

Ravno ta spopad z Gruzijo je bil jasen znak, da se na veliko prizorišče vrača Rusija

kot močan element geopolitike. Hkrati pa je Rusija s svojo podporo separatističnim

državam poskrbela, da se je zaradi prenosa nafte s področja Kaspijskega jezera proti

Turčiji vnesel nemir (Gaiser, 2010).

Sicer pa je Rusija imela − zgodovinsko gledano − kar nekaj smeri razvoja geopolitike,

a se bomo za potrebe tega magistrskega dela osredotočili le na sodobne smeri, ki jo

predstavljajo (Isaev, 2008 po Šeligo, 2010):

- radikalno desna nacionalistična smer,

- radikalno leva patriotska smer,

- znanstveno centralistična smer.

31

Desna politična smer nekako zagovarja koncept, ki ga je uvedel že Huntington, in

sicer spopad civilizacij. Ta smer meni, da je svet razdeljen na več civilizacij, ki so

versko oziroma kulturno pogojene in da zahod pritiska ter do neke mere agresivno

vnaša svojo kulturo drugim narodom, čeprav tega sami ne želijo in zato bi moral biti

osnovni cilj Rusije borba proti zahodu in njihovim moralnim vrednotam, ki jim jih

vsiljujejo. Predstavniki te smeri zagovarjajo, da bi moral biti svet razdeljen na več

regij z velesilami, ki bi imele vpliv v svojih regijah, a se ne bi smele vmešavati v

področje drugih velesil. Tukaj pridemo zopet do znane opredelitve geopolitike, po

kateri si Rusija na vse pretege trudi zagotoviti dostop do Indijskega oceana, saj bi

pod ruski vpliv potem spadala Južna Azija in s tem bi pridobili izhod na prej omenjeni

ocean (Isaev,2008 po Šeligo, 2010).

Radikalna leva smer zagovarja predvsem mnogopolarni sistem, ki bi moral biti

osnovna ruska geopolitična tendenca. Hkrati meni, da bi Rusija morala poskrbeti

najprej za sebe in se notranje moralno in duhovno reorganizirati, saj zagovarja

principe, kot so obnova odnosa do dela, enakopravnost žensk, razvoj mnogovrstne

industrije (Isaev, 2008 po Šeligo, 2010).

Znanstveno centralistična smer pa je Rusijo razdelila na štiri geopolitične pasove

oziroma sektorje. S tem bi prišli do natančnega spoznanja, kaj Rusija predstavlja v

določenem delu sveta in kakšna je njena vloga. Je veliko bolj umirjen pristop, ki

temelji predvsem na znanstvenem raziskovanju in ne toliko na samem širjenju brez

znanstvenih osnov (Isaev, 2008 po Šeligo, 2010).

O obrambni naravnanosti govori tudi razvoj modernega orožja, ki je naravnan

obrambno oziroma predvsem k akciji v primeru, da bi bili napadeni. Tako Rusija

testira nov sistem S 500 in tudi nove medcelinske rakete, s katerimi bi lahko zadala

nevaren udarec, hkrati pa bi bile te rakete možne prebiti protiraketni ščit, ki ga

namerava postaviti NATO na »dvorišču« Rusije.

4.2.3 Kitajska

Kitajska je trenutno mogoče eden najbolj nevarnih geopolitičnih igralcev za zahodno

hegemonijo.

Dežela velike kulturne vrednosti in velikih mislecev, ki je po drugi svetovni vojni

postala komunistična velesila, se je še pravočasno zavedala nevarnosti, ki jo je

32

doživela takrat Sovjetska zveza in zaradi katere je le-ta tudi propadla − finančno

izčrpavanje zaradi financiranja drugih vlad, ki so se spogledovale s komunističnim

sistemom in tudi držav, ki so kontrirale politiki ZDA oziroma zahoda. Tako je Kitajska

že leta 1978 izrazila željo po mednarodnem sodelovanju, hkrati pa je poskušala

pridobiti pravico, da si tuje trge odpre za svojo proizvodnjo, ki je v primerjavi z

zahodno zelo poceni. Kitajska je sila, ki se trudi postati edina velesila na svetu, ki bo

tudi odločala o vseh dogodkih in hkrati nadzorovala Tihi ocean. A pri tem že lahko

zasledimo, da gre v bistvu za regionalni koncept velesile in ne za celotno

obvladovanje, saj za to trenutno še nima pogojev, čeprav je ena najhitreje

razvijajočih se ekonomij, hkrati pa tudi država z največjo populacijo (Gaiser, 2010).

Zanimivo je tudi to, da je Kitajska, glede na njeno ekonomsko rast, država, ki

potrebuje vse več surovin in jih tudi pridobiva, hkrati pa ni sprožila niti ene same

vojne, temveč je tudi defenzivno naravnana v obrambo obstoječih režimov, s

katerimi trenutno dobro sodeluje, kot je na primer siriski ali iranski (Gaiser, 2010).

Čeprav naj bi si Kitajska, po trditvah nekaterih avtorjev, že od nekdaj želela postati

velesila in vladati celotnemu svetu, se zopet pojavljajo ZDA, ki s strategijo

obkoljevanja posameznih držav − predvsem z vzpostavljanjem vojaških baz, ki so

uradno baze za boj proti terorizmu − tako tudi počasi obkoljujejo Kitajsko. Tako ZDA

izvrstno sodelujejo z Japonsko, Južno Korejo, Novo Zelandijo, Avstralijo in

Tajvanom, hkrati pa nasprotujejo kitajskemu prodoru v centralno Azijo. Treba je

nameniti pozornost potem, po katerih tečejo svetovne energetske oskrbe in ki

nasprotujejo kitajskim teritorialnim zahtevam v Vzhodnem kitajskem morju (otočje

Senkaku) in Južnem kitajskem morju (otoki Paracel in Spratly) (Gaiser, 2010).

Pomembno je poudariti, da se je Kitajska zunanja politika zelo spremenila. Tako se

trudi, da bi postala pomemben element v mednarodnih mirovnih operacijah in v

zadnjem času pošilja na mirovne operacije, kot so Sudan, Kongo, Liberija, Libanon in

Haiti več modrih čelad kot Rusija, ZDA in Velika Britanija skupaj. Še vedno pa

zagovarjajo princip nevmešavanja v politike drugih držav, kot je bil primer z Libijo in

trenutno s Sirijo. Tako lahko trdimo, da se Kitajska v diplomaciji trudi držati načel

svojih modrostnikov, po logiki katerih bi morali svoje politične težnje uresničevati na

osnovi pametne diplomacije in ne surove grožnje z vojnami (Lorenz, 2011).

Kot osnovni geopolitični in geostrateški cilj Kitajske bi lahko razumeli zavarovanje

njihovih interesov predvsem v Jugovzhodni Aziji, saj po tistih morjih plovejo ladje, ki

so pomembne tako za Kitajsko kot tudi za Japonsko in Južno Korejo. Hkrati pa ta del

33

oskrbuje celotni svet s palmovim oljem in kavčukom. A je za Kitajsko prav tako

pomembna Srednja Azija, kjer se nahajajo velike količine zemeljskega plina in nafte,

energentov, ki jih Kitajska še kako potrebuje za svoj nadaljnji razvoj. Seveda se zato

na tem območju že pojavljajo določeni spori, predvsem na račun ekspanzije Kitajske

(Lorenz, 2011).

Kitajska torej pridobiva vedno več koristi z bilateralnim sodelovanjem in

multilateralnimi iniciativami. Tako se njena vloga vidi predvsem na ekonomskem in

energetskem področju, prav tako pa počasi raste njena politična moč. Svoj vpliv

vedno bolj širi v Srednjo Azijo preko različnih vlaganj in tudi izvoza svojih izdelkov

državam, kot sta Kirgizistan in Tadžikistan. S tem jo počasi Rusija razume kot realno

geopolitično nevarnost, saj prihaja v njeno sfero geopolitičnih interesov, glede na to,

da so to države, ki so bile nekdanje članice Sovjetske zveze, zdaj pa tudi Skupnosti

neodvisnih držav (Indeo, 2012).

Razloge za tako velik vpliv Kitajske v Srednji Aziji vidimo predvsem v tem, da je

postala največja investitorica v tem delu sveta. Glavni namen je po predvidevanju

nekaterih avtorjev konsolidacija statusa quo. Kitajska širi svojo moč predvsem na

račun ekonomije in tudi poceni delovne sile, hkrati pa s svojimi cenenimi izdelki, ki

so cenovno dostopni predvsem revnejšemu sloju, uničuje ekonomije drugih držav

(Indeo, 2012).

4.2.4 Evropska unija

Pri Evropski uniji kot »mlajšemu projektu« bi lahko rekli, da gre za vzpostavitev miru

na notranjih mejah Evrope. Skupne geopolitike Evropska unija (v nadaljevanju EU)

zunaj meja Evrope nima. Skupna ji je predvsem pri širjenju EU, ki pa se je počasi na

vzhodu že zaustavila, tako da je edini del, ki še ni vključen, dejansko zahodni

Balkan. Tudi njemu pa se v kratkem obeta priključitev, saj bo le tako lahko EU

stabilna (Gaiser, 2010).

EU ima kar precej težav zaradi mešanice različnih interesov, ki jih imajo posamezni

narodi znotraj nje. Tako so znane težave, ki jih je imela zaradi Poljske v odnosih z

Rusijo. Odnosi so se stabilizirali, pri čemer pa je treba poudariti, da sta dosegli neke

vrste konsenz. Obe se namreč držita pat položaja, in sicer zaradi vpliva na

prebivalstvo, ki ga lahko spodbudi EU v Rusiji, če bi začela bolj aktivno podpirati

proevropsko usmerjen del populacije, prav tako pa tudi Rusija lahko začne tako na

34

Balkanu kot tudi v Srednji Evropi podpirati panslaviste in s tem nakopati dodatne

težave EU, ki je že tako notranje nestabilna (Gaiser, 2010).

Kot smo že prej povedali, EU nima enotne geopolitike. Zato lahko govorimo o

geopolitiki posameznih velesil, med katere lahko štejemo Francijo, Nemčijo in Veliko

Britanijo. Opazimo lahko, da so si te velesile tudi nekako razdelile njihova vplivna

območja. Nemčija se trudi pod kontrolo poleg Srednje Evrope držati tudi Balkan, kar

nekako še vedno spada pod koncept »Lebensrauma«.

Francija je veliko bolj aktivna na Bližnjem vzhodu, hkrati pa ima še cel kup kolonij v

Afriki.

Pri francoski geopolitiki se opazi nastop tako nacionalizma kot internacionalizma.

Zagovornik prvega je bil de Gaule, ki je trdil, da mora biti Francija velika sila ali pa

je ni, in je s tem zavračal prevlado pomorskih držav, med katere štejemo ZDA in

Veliko Britanijo. Opazno je tudi, da se je Francija trudila postati svetovna velesila

med obema blokoma, kar vidimo tudi danes, čeprav ni več take delitve, ko večino

evropskih težav rešujeta Francija in Nemčija skupaj z Italijo, medtem ko se je Velika

Britanija posvetila dobrim odnosom z ZDA (Parker, 1997 po Čelik, 2007).

Čeprav Gaiser (2010) trdi, da ZDA in Evropa izvirata iz enake kulture, zgodovine in

filozofije ter da se razumeta in skupaj lahko še dlje vladata svetu in da bi geopolitika

Evrope morala biti modra in samo kontriranje pravzaprav škoduje našemu ugledu,

sami nismo tega mnenja, saj tako EU postaja le periferija velike sile, kot je Amerika.

Dejstvo je, da mora veliko več storiti, da bo sama postala bolj prepoznavna na

mednarodnem polju, da bo predvsem enotna in ne bo kazala svoje nesposobnosti, kot

jo je pri operaciji v Libiji, ko pol držav ni hotelo sodelovati v operacijah, tisti dve, ki

pa sta jo vodili, pa je sami nista bili zmožni izpeljati do konca.

4.3 Geostrateške lokacije

Že od nekdaj so se civilizacije spopadale za nadzor nad pomembnimi geostrateškimi

lokacijami. V zgodovini med pomembne geostrateške lokacije štejemo predvsem

pomembne poti, kot npr. Svileno pot oziroma morske prelaze, kot sta bila Dardanele

in Bosfor. Situacija se do danes ni kaj preveč spremenila. Za prikaz pomembnih

geostrateških lokacij lahko uporabimo zemljevid najpomembnejših pomorskih

prelazov, ki je bil objavljen v Österreichs Bundesheer (2010).

35

Slika 1: Prikaz pomembnejših pomorskih prelazov (Vir: Korkisch, 2012)

Če pozorno pogledamo zemljevid, ugotovimo, da večino teh morskih prelazov

kontrolirajo ZDA, če ne neposredno, pa preko svojih zaveznikov. Tukaj je treba

opozoriti na napetosti, do katerih prihaja v Južnem in Severnem kitajskem morju,

kjer gre ravno tako za spopad zaradi nadzora nad pomembnimi pomorskimi potmi.

Omenili bomo tudi edino lokacijo, ki jo po tem zemljevidu nadzirajo Rusi − Kurilske

otoke, ki so predmet spora, saj si jih lastijo tudi Japonci, so pa izjemnega

strateškega pomena za varnost ruske države. Poleg tega pa je vedno bolj pomembna

tudi Arktika, ki je bila že v obdobju hladne vojne velikega pomena za obe velesili.

Pri geostrateških lokacijah je mogoče najbolje začeti s Spykmanovo nadgraditvijo

Mackinderjeve teze, in sicer o Heartlandu in Rimlandu.

Po tem konceptu bi se Rusijo kot lastnico Heartlanda moralo odcepiti od dostopa do

Rimlanda oziroma Indijskega in Tihega oceana. S tem bi bila nekako prepuščena

životarjenju na kontinentu, medtem ko bi ostale velesile, ki nadzirajo morje, imele

vse možnosti za nadaljni razvoj. Če pogledamo današnjo politično sliko, ugotovimo,

da jim je to v veliki meri uspelo, saj je Rusija preko južne strani3 odrezana od

Indijskega oceana, s svojo ozemeljsko celovitostjo pa si je Rusija preko Kamčatke

zagotovila dostop do Tihega oceana.

3 Pakistan, Indija, Afganistan, Irak − so države, ki so ali prijateljsko nastrojene do ZDA ali pa so jih le-te zasedle. Ne smemo pozabiti tudi Indokine, kjer so režimi vse bolj naklonjeni ZDA in se trenutno odaljujejo predvsem od Kitajske.

36

Slika 2: Heartland in Rimland po Spykkmanovi prenovi Mackinderjeve geopolitične interpretacije (Vir: Bufon, 2001)

Geopolitična situacija se spreminja. Vidimo, da prihaja do pomembnih premikov

vojaških sil na področju Tihega oceana, Kitajska gradi svojo pomorsko floto, načrtuje

se tudi postavitev novih radarjev na območju Japonske in Filipinov.

Sledi kratka predstavitev geostrateških lokacij, zaradi katerih trenutno prihaja do

sporov med velikimi silami oziroma njihovimi zaveznicami.

4.3.1 Kurilski otoki

Če začnemo z zgodovino Kurilskih otokov, ugotovimo, da so bili le-ti do leta 1945 last

Japonske, ko si jih je prisvojila takratna Sovjetska zveza. Otoki so vir nenehnih

napetosti med Japonsko in Rusijo tudi danes. Čeprav so formalno pod rusko upravo,

Japonci nenehno izražajo proteste ob obisku visokih ruskih predstavnikov na teh

otokih.

A poskušajmo pogledati realni geostrateški pomen teh otokov, ki se nam v bistvu

razkriva že iz samega pogleda na zemljevid.

37

Slika 3: Položaj Kurilskih otokov med Rusijo in Japonsko (Vir: Russian Far East Region Maps, 2012)

Položaj Kurilov je bil še posebej pomemben v obdobju hladne vojne, ko sta si obe sili

prizadevali dobiti prevlado, hkrati pa sta tudi razvijali jedrske podmornice, preko

katerih bi lahko napadli ena drugo iz neposredne bližine. Kurili v bistvu predstavljajo

naravno prepreko in so strateškega pomena za obrambo Rusije, saj se preko njih

vstopa v Ohotsko morje.

Po podatkih se v Ohotskem morju vedno nahajata vsaj dve strateški podmornici

razreda tajfun4, ki sta na dežurstvu in v polni bojni pripravljenosti. Na podmornicah

so tudi rakete, ki lahko zadenejo tudi zelo oddaljene točke. Hkrati Ohotsko morje

predstavlja najboljšo bazo za ruske jedrske podmornice, ker je zaščiteno s prej

omenjenimi Kurilskimi otoki (Lazanski, 2009).

4 Podmornice razreda »Tajfun« so začeli proizvajati leta 1981. Ena njihovih glavnih značilnosti je močan oklep, ki je sposoben prebiti led, prav tako pa ima dodatno absorpcijo zvoka. Maksimalna globina, ki jo lahko doseže, znaša 400 metrov, doseže hitrost 25 vozlov pod morjem in 12 vozlov na površju. Podmornice nosijo do 20 interkontinentalnih balističnih raket, hkrati pa ima v arzenalu orožja tudi 22 protipodmorniških in drugih torpedov. Podmornico poganjata dva nuklearna reaktorja, od katerih vsak proizvede 190 MW. Podmornica lahko preživi 120 dni na morju (SSBN Typhoon Class ..., 2012).

38

Zakaj je pomembna vloga Ohotskega morja? To bomo poskušali razložiti z naslednjim

pojasnilom. V primeru, da ruska jedrska podmornica ugasne svoj jedrski pogon in se

ustavi na dnu, lahko delujoča s pomožnim pogonom pod vodo ostane tudi do dva

meseca. Problem za eventualnega napadalca je v tem, da jo vohunski sateliti iz

vesolja zelo težko odkrijejo, ker okoli podmornice ni velike toplote, hkrati pa

podmornica miruje, sprememba magnetnega polja pa se lahko odkrije samo s

pomočjo tehnologije MAD5, ki jo uporabljajo površinske vojaške ladje. Druga možnost

za odkritje podmornice je vstop drugih podmornic v Ohotsko morje, kar je že precej

zakomplicirana naloga, med drugim tudi zaradi vloge Kurilskih otokov. Na vseh otokih

ima ruska vojska izvidniške postaje, specialne podvodne sonarje in senzorje, hkrati

pa imajo postavljen najmodernejši radarski sistem z namenom preprečevanja vstopa

tujih ladij in podmornic iz Tihega oceana v Ohotsko morje. Po drugi strani se sicer

omenja možnosti vhoda v to morje preko prelaza Peruz, ki je južno od Sahalina in

skozi Tatarski prelaz, ampak bi v obeh primerih uporabljali mednarodne vode in bili s

tem blizu ruskih obal, tako da bi Rusi vhod preko teh prelazov z lahkoto spremljali

(Lazanski, 2009).

Torej se preko Kurilov blokira dostop do Ohotskega morja, glede na to, da ruske

teritorialne vode zapirajo prelaze med otoki. Tukaj se nahaja največ strateških

nuklearnih sil, Kurili, ki so naslonjeni na Kamčatko, pa so »neprebojna vrata« tega

morja. Še posebej v zadnjem času, ko se povečujejo napetosti na tem delu sveta,

raste pomen ruske pacifiške flote6 (Lazanski, 2009).

Kurili so znani tudi po svojih naravnih bogastvih, kar jim seveda še dodatno povečuje

ceno kot geopolitično zanimive lokacije. V okolici vulkana Kudrjavij na otoku Iturup

se nahaja edino znano nahajališče renija. Rezerve zlata so ocenjene na 9.284 ton,

titana na 39.700.000 ton in železa na 237.000.000 ton. Poleg tega se v območju

južnih Kurilov nahajajo morske poti, ki pozimi nikoli ne zamrznejo in omogočajo

izhod iz Ohotskega morja v Tihi ocean, vse seveda v mejah ruskih teritorialnih voda,

kar je še posebej pomembno za luki Vladivostok in Nahodka (Lazanski, 2009).

5 Magnetic anomaly detection system – sistem za odkrivanje magnetskih nepravilnosti. Sistem je namenjen predvsem odkrivanju podmornic, in sicer tako, da zazna spremembe v zemeljskem magnetnem polju zaradi metalnih objektov v bližini. Najpogosteje so ti sistemi nameščeni na dnu letalskega trupa, da bi se tako zmanjšalo magnetsko prepletanje (Magnetic Anomaly Detection System, 2010). 6 Ruska pacifiška flota ima v svoji sestavi 23 podmornic, 15 križark, rušilcev in fregat ter še 45 drugih vojaških plovil, 80 bojnih letal in 60 bojnih helikopterjev (Lazanski, 2009). Za primerjavo − ameriška pacifiška flota je sestavljena iz preko 180 ladij in skoraj 2000 letal (Facts United States ..., 2012).

39

4.3.2 Vzhodno- in Južnokitajsko morje

Kitajska trenutno uveljavlja svoje geopolitične težnje na dveh lokacijah:

- Otoki Dijaoku oziroma Sennaku, kot jim pravijo Japonci, v Vzhodnokitajskem

morju in

- na otokih Spartly, ki se nahajajo v Južnokitajskem morju.

Otoki Dijaoku − kitajsko oziroma Sennaku − japonsko predstavljajo novo pomembno

geostrateško lokacijo, hkrati pa tudi novo krizno žarišče. Otoke si lastijo tri države −

Kitajska, Japonska in Tajvan. Otoki so pomembni predvsem zaradi nadzora nad

plovnimi potmi, hkrati pa se predvideva, da se na njih nahajajo velike naravne zaloge

surovin. Tako narašča napetost zaradi nadzora nad tem otočjem, ki je pomembno

tudi iz vojaškega vidika, saj bi si Kitajska z njihovim nadzorom priborila pomembno

strateško lokacijo, predvsem zaradi nadzora nad Tajvanom.

Slika 4: Položaj otokov Sennaku med Kitajsko, Tajvanom in Japonsko (Vir: Družinski atlas Slovenije, 1992)

Drugo sporno otočje se nahaja v Južnokitajskem morju in se imenuje Spartly. Tudi

tukaj si otoke lasti več držav, in sicer Kitajska, Filipini, Vietnam, Bruneji in Malezija.

40

Slika 5: Položaj otočja Spartly in pomembnejše pomorske poti v Jugovzhodni Aziji (Vir: Guambat, 2012)

Prav tako je otočje Spartly pomembno predvsem zaradi nadzora nad plovnimi potmi,

saj tukaj skozi plove veliko trgovskih ladij, ki prevažajo vse od surovin do energetskih

dobrin azijsko–pacifiškim državam. Na tem območju naj bi se nahajale ogromne

količine zemeljskega plina in nafte, tj. surovin, ki si jih želijo lastiti vse prej

navedene države. Z nadzorom nad tem otočjem bi si država lastnica pridobila tudi

pravico do eksploatacije nafte in hkrati postala veliko bolj energetsko neodvisna, kar

pa je še posebej pomembno za Kitajsko, ki večino energije uvaža iz Irana oziroma

Rusije, vedno več pa tudi iz srednjeazijskih držav. Država, ki bi nadzirala to otočje,

bi pridobila velik nadzor nad Južnokitajskim morjem, saj to otočje predstavlja

vstopno točko v prej omenjeno morje, hkrati pa ga povezuje z Indijskim oceanom (M.

Ngo, 2011).

4.3.3 Hormuška ožina in Adenski zaliv

Strateško pomembna Hormuška ožina povezuje Perzijski zaliv z Arabskim morjem in

Omanskim zalivom. Pomembna je zato, ker je geografska nadzorna točka, hkrati pa

tudi glavna arterija za transport nafte iz Bližnjega vzhoda. Iran in Oman si delita

teritorialne pravice na tem delu ožine. Po nekaterih podatkih je leta 2011 skozi ožino

41

na ladjah preplulo skoraj 17 milijonov sodčkov nafte dnevno oziroma skoraj 20

odstotkov svetovne prodaje nafte, tj. letno skoraj šest bilijonov sodčkov nafte.

Povprečno skozi ožino prepluje 14 tankerjev na dan, ki vozijo nafto na Japonsko,

Kitajsko, v Indijo in Južno Korejo. Glede na to, da je Hormuška ožina široka največ

95 km in da so vode zelo plitve, se ladje lahko srečujejo le na prostoru, ki je širok tri

kilometre (Briney, 2012).

Čeprav se v zadnjem času s strani Irana veliko govori o zaprtju te ožine, pa do tega

po vsej verjetnosti ne bo prišlo, saj je ta ožina prav tako pomembna tudi za Iran. Pri

Hormuški ožini je pomembno poudariti, da ladje lahko izkoriščajo samo dva kanala,

enega za vhod v ožino in drugega za izhod in je tako bolj verjetno, da bi se Iran

uporabljal taktiko napada z majhnimi ladjami in drugimi oblikami »nadlegovanja«, s

katerimi bi se povišale tudi višina zavarovalnine za ladje, nekako podobno, kot se je

to zgodilo zaradi piratskih napadov v Adenskem zalivu (Alpert, 2012).

Podobno vlogo, kot jo ima Hormuška ožina, ima tudi Adenski zaliv, v katerem so v

zadnjih letih pirati pogosto napadali ladje. Adenski zaliv povezuje Rdeče morje z

Arabskim morjem in Indijskim oceanom, leži med Arabskim polotokom in Afriškim

rogom (med Jemnom in Somalijo) in tvori s Sueškim prekopom in Hormuško ožino

celoto strateško najpomembnejših poti za prevoz nafte iz arabskega sveta (Cummins,

2008).

Slika 6: Adenski zaliv in Hormuška ožina (Vir: Družinski atlas Slovenije, 1992)

42

4.3.4 Črno morje

Črno morje pripada sredozemskemu morskemu sistemu in predstavlja njegov najbolj

vzhodni del, s skupno površino 453.000 km2. Na obale Črnega morja ima neposredni

izhod šest držav: Bolgarija, Turčija, Gruzija, Romunija, Ukrajina in Rusija. Hkrati

obstajajo države, ki imajo preko rečnih tokov in morja posreden dostop do Črnega

morja, kot so Madžarska, Srbija in Grčija (Jevtić, 2007).

Pomembnost Črnega morja se je povečala po koncu druge svetovne vojne, ko je bilo

to področje razdeljeno kot območje vpliva Varšavskega in NATO pakta. Poleg tega,

da je bilo to morje vedno evrazijski most kulturnih, trgovskih in prometnih poti,

dobiva v zadnjem času poseben pomen zaradi obstoječih tranzitnih poti za plinovode

in naftovode, prav tako pa imajo v načrtu graditi nove plinovode in naftovode, ki

potekajo iz Rusije in Bližnjega vzhoda proti Evropi, hkrati pa je to najbližja trasa za

tranzit velikih zalog naravnih bogastev iz Kaspijskega jezera (Jevtić, 2007).

Slika 7: Naftovod Južni tok in Nabucco na območju Črnega morja (Vir: Hopkins, 2009)

Če povzamemo, so elementi, ki odrejajo pomen območja Črnega morja, naslednji

(Jevtić, 2007):

- geografski položaj med Evropo in Azijo;

- povezuje »tradicionalni« Balkan z »evrazijskim Balkanom«;

- geografska struktura območja, ki je znano po tem, da se vanj izlivajo velike

reke, kot je Donava, hkrati je to tudi del Sredozemskega morja in ima ugodno

43

klimo, povezano pa je tudi s pomembnimi zalogami naravnih bogastev,

predvsem pa z nahajališči nafte in zemeljskega plina;

- ugoden geostrateški položaj, v bližini katerega se nahajajo tudi velesile, kot

so Rusija, Kitajska in Indija;

- predstavlja tudi mejno cono med Rusijo, ZDA, EU in Kitajsko;

- Črno morje predstavlja tudi religijske in ideološke meje.

4.3.5 Arktika

Za Arktiko so dolgo menili, da je negostoljubna ledena puščava. Njen pomen so

odkrili takoj po začetku hladne vojne7. Arktika je pomembna zaradi dveh lastnosti, in

sicer (Ferfila, 2010):

- je strateško pomembno plovno območje,

- med hladno vojno je Arktika postala eden najpomembnejših poligonov za

razvoj strateških oboroževalnih sistemov.

Slika 8: Pomorske poti na območju Arktičnega oceana poleti (Vir: Smith, 2010)

7 Pod ledenim površjem oceana so se skrivale tako ruske kot tudi ameriške podmornice, ki so iskale najboljše lokacije za napad na mesta z jedrskim orožjem (Ferfila, 2010).

44

V preteklosti je bila Arktika zanimiva predvsem zaradi vojaških sistemov, saj preko

nje poteka najkrajša zračna razdalja med Rusijo in Ameriko. Na tem območju so se

ameriške in ruske podmornice igrale »mačke in miši« − znani so namreč primeri,

predvsem v letu 1993, ko je prihajalo do trkov med podmornicami, saj so Američani

testirali moč razpadajoče ruske armade. Do trkov je prihajalo večinoma pri ruskih

obalah. Več kot polovico arktičnih obal ima v lasti Rusija, ki ima tudi dolgo zgodovino

razvoja industrijskih, znanstvenih in vojaških aktivnosti. Za Rusijo sta prav tako

pomembna danski prehod in Norveško morje, ki se nahaja med Norveško in

Grenlandijo, saj za rusko severno floto predstavlja glavni izhod na Atlantski ocean

(Ferfila, 2010).

4.4 Slovenija kot geostrateško pomembna država

Slovenija je srednjeevropska država, ki s svojo površino 20.273 km2 spada med

manjše evropske države. Meji na štiri države, od katerih ima s hrvaško najdaljšo

mejo. Slovenija je stičišče štirih velikih evropskih reliefnih enot: Alp, Dinarskega

gorstva, sredozemskega sveta ter Panonske nižine (Vlada, 2011).

Od vseh prednosti, ki jih ima Slovenija, velja izpostaviti njene vode. Skupna dolžina

vodnih tokov, rek, stalnih in hudourniških pritokov je 26.600 km in jo po skupni

količini rečne vode na prebivalca uvršča med najbogatejše evropske države, saj

skoraj štirikrat presega evropsko povprečje. Hkrati njeno površino pokrivajo

večinoma gozdovi, tako da imata v Evropi več gozdov samo še Finska in Švedska

(Vlada, 2011).

Slovenija je umeščena na stičišče treh velikih kultur: romanske, germanske in

slovanske. Prav tako se tukaj prepletata vpliv Srednje in Južne Evrope, ki imata

vsaka svojo znamenito mentaliteto. Še posebej je svoj položaj Slovenija plačala v

drugi svetovni vojni, ko so si jo med seboj razdelile tri države: Italija, Madžarska in

Nemčija (Vlada, 2011).

Slovenija je pomembna zaradi izjemne lege, še posebej glede prometnih povezav.

Preko Slovenije poteka najkrajša pot iz Severne Evrope do Južne Evrope in preko

45

Balkana naprej do Bližnjega vzhoda. Prav tako tukaj potekata dva pomembna

evropska prometna koridorja, in sicer peti8 in deseti9.

Slika 9: Prometni koridorji v Sloveniji (Vir: Slovenske železnice, 2009)

Slovenski geopolitični položaj je diametralno nasproten. Po eni strani je Slovenija

izvoznik stabilnosti v balkansko področje, po drugi strani pa je žrtev nemirne

soseščine. Nemška geopolitična šola je Slovenijo vedno videla kot sestavni del

nemške Mitteleurope, ki sega od Baltika do Jadrana. Poudariti je treba, da ZDA v

Evropi vse več svojih geostrateških zadolžitev prelagajo na združeno Nemčijo in

Italijo, ki sta si, lahko bi rekli, razdelili svoje območje nekako v skladu s politiko iz

druge svetovne vojne. Tako Nemčija skupaj z Avstrijo vzpostavlja germanski blok, ki

iz severa pritiska na Slovenijo. Seveda se takoj spomnimo nemške želje po povezavi z

Jadranskim morjem, preko katere bi obvladovala Srednjo Evropo (Balažic, 2001).

8 Povezuje Benetke–Trst/Koper–Ljubljano–Maribor–državno mejo Slovenija/Madžarska–

Budimpešto–državno mejo Madžarska/Ukrajina–Uzgorod–Lvov–Kijev. 9 Povezuje Salzburg–Beljak–Jesenice–Ljubljano–Zidani most–Dobovo–Zagreb–Beograd–Niš–Skopje–Solun z odsekom Gradec–Maribor–Zidani most.

4.5 Možen razvoj situacije v prihodnosti

Zelo težko je napovedati, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti.

se bo uresničil Huntingtonov spopad civilizacij, po

civilizacij, in sicer na (Huntingt

- sinovsko oziroma konfucijsk

kulture, kot so korejska in vietnamska;

- japonska;

- hinduistična;

- islamska;

- pravoslavna;

- zahodna;

- latinskoameriška.

Slika 10: Razpored civilizacij po Hun

Veliko je debat tudi o tem, kaj se bo zgodilo z afriško civilizacijo. Nekateri avtorji jo

namreč priznavajo kot samostojno, drugi zopet trdijo, da je afriška civilizacija del

zgoraj omenjenih civilizacij, predvsem zahodne

podsaharski del skupaj z Južno Afriko združil v posebno civilizacijo (Huntington,

2005).

Če preidemo malo iz civilizacijskih okvirov, lahko domnevamo

vpliv poskušali razširiti dve pomembni državi, ki i

in Indija. Zavedati se moramo, da se Indija ni nikoli zares odpovedala Tibetu, hkrati

46

razvoj situacije v prihodnosti

, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti. Obstaja možnost, da

se bo uresničil Huntingtonov spopad civilizacij, po katerem bo svet razdeljen na 7

(Huntington, 2005):

oziroma konfucijsko, v katero spadajo kitajska in druge sorodne

kulture, kot so korejska in vietnamska;

Razpored civilizacij po Huntingtonu (Vir: Europe Lost and Found, 2008

Veliko je debat tudi o tem, kaj se bo zgodilo z afriško civilizacijo. Nekateri avtorji jo

namreč priznavajo kot samostojno, drugi zopet trdijo, da je afriška civilizacija del

zgoraj omenjenih civilizacij, predvsem zahodne in islamske, a vseeno bi se lahko

podsaharski del skupaj z Južno Afriko združil v posebno civilizacijo (Huntington,

preidemo malo iz civilizacijskih okvirov, lahko domnevamo, da bosta r

vpliv poskušali razširiti dve pomembni državi, ki imata tudi jedrsko orožje: Pakistan

in Indija. Zavedati se moramo, da se Indija ni nikoli zares odpovedala Tibetu, hkrati

Obstaja možnost, da

katerem bo svet razdeljen na 7

itajska in druge sorodne

Europe Lost and Found, 2008)

Veliko je debat tudi o tem, kaj se bo zgodilo z afriško civilizacijo. Nekateri avtorji jo

namreč priznavajo kot samostojno, drugi zopet trdijo, da je afriška civilizacija del

vseeno bi se lahko

podsaharski del skupaj z Južno Afriko združil v posebno civilizacijo (Huntington,

da bosta regionalni

ko orožje: Pakistan

in Indija. Zavedati se moramo, da se Indija ni nikoli zares odpovedala Tibetu, hkrati

47

pa tudi gosti duhovnega vodjo tibetanskega ljudstva, Dalajlamo. Znani so tudi

primeri, ko je prihajalo do spora zaradi meje tako med Indijo in Kitajsko, kot tudi

med Indijo in Pakistanom, predvsem na področju province Kašmir (Ferfila, 2010).

Pričakujemo lahko, da bo Kitajska poskušala utrditi svoj položaj svetovne velesile,

seveda pa mora najprej prevzeti primat regionalne velesile, kjer pa ji povzročajo

velike težave skoraj vse sosede, saj veliko raje vzpostavljajo dobre odnose z ZDA kot

s Kitajsko, ki jo doživljajo vse prej kot prijateljsko nastrojeno.

Veliko vprašanje je, kaj se bo zgodilo z ZDA. Tako kot je vsem imperijem prišel

konec, lahko predvidevamo, da bo tudi moč ZDA počasi pošla, že zaradi ekonomije,

ki je zadnja leta v hudi recesiji. Pomembno je tudi, da ima Kitajska kar precej rezerv

v ZDA in tako lahko govorimo, da ZDA počasi postaja odvisna od drugih velesil.

Seveda je ZDA še vedno superiorna velesila, ki se bo na vse pretege trudila to ostati.

A vprašanje je, če s tem ne ogroža svetovnega miru z večjim spopadom, ki bi lahko

izbruhnil, ko bi naletela na trenutno edino velesilo, ki se omenja kot nasprotna ZDA,

tj. Rusijo, ki ima velike zaloge jedrskega orožja.

Pozornost pa je treba nameniti še posameznim geostrateškim območjem, zaradi

katerih lahko v prihodnosti pride do velikih sporov.

Najprej je treba omeniti arktično območje. Na območju severnega pola so odkrili

velike zaloge različnih naravnih surovin, predvsem nafte in zemeljskega plina.

Raziskovanja še vedno potekajo in odkriva se, kateri naravni viri se nahajajo v globini

arktičnega morja. Prav tako pa je prišlo tudi do prvih sporov zaradi le-tega, in sicer

med Rusijo in Norveško. Obe zemlji si lastita omenjeni del, a Rusi so prvi začeli z

odkrivanjem le-tega. Ne smemo pozabiti, da imajo do Arktike, poleg prej omenjenih

držav, dostop še naslednje: Kanada, ZDA, Islandija. Vse države so si nekako zadale

cilj, da bi imele svoj delež na tem delu sveta, ki je poln naravnih bogastev.

Drugo področje, okoli katerega že prihaja do sporov, je Afrika. Pri Afriki je problem

ta, da se zelo čuti vpliv nekdanjih kolonialnih velesil, ki tako še vedno določajo

politiko formalno neodvisnih držav. V zadnjem času je vse bolj aktivna Kitajska s

svojimi projekti, s katerimi poskuša razširiti tudi svoj vpliv. Prvi primer, kjer je prišlo

do velikega spora med zahodom in Kitajsko, je vsekakor Sudan, ki je zaradi posledice

posameznih geopolitičnih teženj drugih držav razpadel na dva dela. Druga velika

žrtev je bila Libija, ki ima po nekaterih virih najbolj kvalitetno nafto oziroma eno

izmed najbolj kvalitetnih naft na svetu. Prav tako pa je bila Libija znana kot država,

ki je s svojimi vodnimi zalogami poskušala razviti svoje področje in puščavski del

48

spremeniti v neke vrste cvetočo ekonomijo. Še bolj zanimiva so dogajanja v Srednji

Afriki, kje se šele začenjajo boji za prevlado.

Tretja pomembna geostrateška lokacija pa je Balkan. Na Balkanu se prepletajo

interesi več velikih sil: Rusije, Francije, Nemčije, ZDA, Velike Britanije, Turčije, v

zadnjem času pa svoj vpliv predvsem preko Bosne in Hercegovine pridobiva tudi

Savdska Arabija. Balkan je pomemben zaradi prometnih poti, saj predstavlja

najkrajšo pot od Srednje in Zahodne Evrope do Bližnjega vzhoda, prav tako pa ima

preko Grčije neposreden izhod na Sredozemsko morje.

Četrta pomembna lokacija je Bližnji vzhod, ki je znan po tem, da je stičišče treh

velikih verstev: judaizma, krščanstva in islama, prav tako pa se za njega borijo vse

velike sile oziroma predvsem za prevlado nad njim. Nafta ni edini vzrok za vse težave

na Bližnjem vzhodu. Pomembna je tudi voda, ki je v teh puščavskih predelih pravo

zlato. Poseben pomen na Bližnjem vzhodu v zadnjem času pridobiva Iran. Iran je

naslednik velikega perzijskega imperija, ki je imel velik kulturni vpliv na sosednje

države. Prav tako je največja šiitska država in tako resen tekmec Savdski Arabiji, ki

je večinoma sunitska. Prej omenjena država naj bi imela tretje največje rezerve

nafte na Zemlji, ki pa jih zaradi mednarodne izolacije ne more črpati s polno

kapaciteto. Prav tako Iran preko Sirije podpira močno šiitsko gibanje v Libanonu,

Hezbolah, ki je že in bi v prihodnosti lahko postal še večja nevarnost za Izrael. A

predvsem je pomemben položaj Irana kot države, ki leži tako ob Kaspijskem jezeru in

Indijskem oceanu. Zato je zelo pomembno, kdo bo nadziral Iran, saj bi se s tem

omogočilo črpanje velikih količin nafte in prenos le-te preko Irana do svetovnih

morij, s čimer bi se izognili nestabilnemu Kavkazu (Desiderio in Maronta, 2009).

49

5 Obveščevalna dejavnost in geopolitika

V prejšnjih poglavjih smo razložili dejanski pomen geopolitike, njeno implementacijo

v sodobnem svetu, kaj vse povzroča njena implementacija in katere so geostrateško

pomembne točke v okviru Evrazije, na katerih še lahko pričakujemo težave, saj se

bodo velesile vedno prepirale, kdo ima pravico nadzorovati določen del.

V tokratnem poglavju pa bo predstavljena obveščevalna dejavnost na področju

geopolitike. Že uvodoma se je treba zavedati, da je zelo težko dokazati, da za

določenimi dejavnostmi, ki so izven okvirov obveščevalne dejavnosti, stoji ravno

obveščevalna služba − v tem je tudi smisel tega dela. Obstaja pa tudi literatura, ki

neposredno prikazuje delo obveščevalnih služb pri uresničevanju geopolitičnih

interesov svoje matične države. To njihovo delo bom poskušal predstaviti tudi v

primerih delovanja na področju geopolitike.

Prav tako bomo predstavili tudi neobveščevalno dejavnost kot metodo delovanja

predvsem velikih in aktivnih obveščevalnih služb. Če so se nekoč geopolitični interesi

uresničevali predvsem s pomočjo vojaških intervencij, v zadnjem času ni toliko

pomembna vojaška moč, ampak vse bolj ekonomska moč posameznih držav, zato se

geopolitika vedno bolj preusmerja na ekonomsko področje, prav tako pa tudi

obveščevalna dejavnost.

Tako lahko že na začetku opredelimo uvodno konstatacijo, ki jo daje Purg, in sicer,

da se obveščevalne službe delijo na tiste, ki so aktivne in tiste, ki to niso, in je

njihova glavna naloga pridobivanje podatkov (Purg, 2002).

Pozornost bo namenjena delovanju aktivnih obveščevalnih služb in ravno tukaj se

lahko dodatno navežemo še na strategijo posrednega nastopanja, ki je vsekakor

glavna strategija pri uresničevanju političnih ciljev.

5.1 Obveščevalna dejavnost na področju geopolitike

Lahko jo razdelimo na:

- obrambno strateško in

- civilno.

50

Pri obrambno strateški obveščevalni dejavnosti gre za pridobivanje podatkov o

vojaških silah drugih držav, njihovem terenu itd. Namen je predvsem priprava na

možno posredovanje, ki je zadnja faza implementacije geopolitičnih ciljev. V

obrambnem smislu je njen namen preprečiti presenečenje nasprotnika, da ne bi

prišlo do nenadnega napada »prijateljske države«, tako kot se je to zgodilo Sovjetski

zvezi, ko jo je napadla Nemčija, v določeni meri pa se je ista zgodba ponovila v Iraku

1991, po iraški okupaciji Kuvajta, ko je reagirala Amerika, do tedaj deklarirana kot

zaveznik Iraka, še posebej v vojni proti Iranu (Šaponja, 1999).

Pomembno je torej, da so obveščevalne službe nenehno aktivne in oprezajo tako za

svojimi sovražniki, kot tudi pridobivajo podatke o svojih prijateljskih državah.

Morebitne napake bi lahko njihovo državo drago stale. Elementi, na katerih se izvaja

vojaška obveščevalna dejavnost, so tako naslednji (Šaponja, 1999):

- oborožene sile,

- biografija obrambno pomembnih oseb,

- gospodarstvo,

- geografija,

- znanstveno tehnološka področja,

- področja, ki so predmet raziskav socioloških znanosti,

- transport in telekomunikacije,

- področje zdravstva.

Države, ki so si za cilj zadale biti globalne sile, imajo obrambno strateško

obveščevalno dejavnost razširjeno po vseh celinah.

Pri civilni obveščevalni dejavnosti pa gre predvsem za to, da se že v osnovi ustvari

takšen teren, da je možno uresničiti svoje geopolitične cilje brez odkritega vojaškega

posredovanja. Namen je torej pridobiti informacije in podatke iz okolij v tujih

državah in ciljnih sredinah. Tako se ta dejavnost povezuje z mednarodnimi odnosi,

obrambo, nacionalno varnostjo (Podbregar, 2008).

Za pomen dejavnosti obveščevalnih služb na geopolitičnem področju je zanimiva tudi

naslednja definicija, ki pravi, da je »/.../ obveščevalna služba organizirana

dejavnost, ki na zahtevo vodilnih političnih sil zbira, vrednoti in posreduje vodilnim

političnim strukturam razreda ali države določene podatke o nasprotniku, ščiti svoje

interese pred nasprotnikom in izvaja druge aktivnosti, s katerimi prispeva k

doseganju določenih političnih ciljev.« (Djordjevic, 1980 v Podbregar, 2008)

51

Tukaj je poseben poudarek treba nameniti prav zadnjemu delu definicije, ki omenja

druge aktivnosti, s katerimi se prispeva k doseganju določenih političnih ciljev. V

povezavi s strategijo posrednega nastopanja pridemo do tega, da se ravno preko

obveščevalnih služb in njihovega dela pride do tega, da obveščevalne službe aktivno

sodelujejo pri uresničevanju geopolitičnih ciljev. To se ne dogaja zgolj preko

strategije posrednega nastopanja. Glavni namen obveščevalne dejavnosti je

obveščanje odgovornih struktur o nasprotniku in na podlagi teh informacij lahko

vodstvene strukture sprejmejo pomembne in tudi prave odločitve. Za obveščevalne

službe bi lahko rekli, da so alfa in omega uspešno izvedene implementacije

geopolitike določene države na določenem področju.

O pomenu obveščevalnih služb pri geopolitiki govori tudi Gaiser, ki pravi, da

ukvarjanje z mednarodnimi donosi pomeni ukvarjanje z obveščevalnimi službami.

Sicer Gaiser predvsem poudarja osnovno vlogo obveščevalnih služb in tako pravi, da

informacije pomenijo dodatno vrednost pri vladanju in sprejemanju odločitev in da

večje število informacij pomeni boljše predstavljanje scenarijev in učinkovitejše

ukrepanje. Seveda je treba poudariti, da večje število kvalitetnih informacij izboljša

učinkovitost pri političnem odločanju posameznih držav (Gaiser, 2010).

Obveščevalne službe so pomemben element vsake politike. Problem je v tem, da jih

znajo politiki pogosto tudi izkoristiti za svoje namene, predvsem v primeru

škandalov, ko z namenom zakritja sledi samo podtaknejo obveščevalnim ali

protiobveščevalnim službam, kot da gre za njihovo zaroto proti njim osebno, hkrati

pa se seveda z lahkoto zanesejo na nevednost ljudi oziroma na konspiracije željne

ljudi, ki take zgodbe z veseljem pograbijo.

V tem elementu lahko prikažemo tudi Sun Tzujevo veliko modrost. Poudarjal je, da

je širjenje govoric, še posebej proti trenutni oblasti, eden izmed temeljnih načinov

obvladovanja drugih vlad, seveda preko prebivalstva (Cu, 2008).

Pomembno je poudariti, da je obveščevalna dejavnost sestavljena iz štirih elementov

(Shulsky in Schmitt, 1991), in sicer iz:

- zbiranja podatkov,

- analize podatkov,

- prikritih operacij in

- protiobveščevalne dejavnosti.

52

Prvi, drugi in četrti pojem so relativno jasni. Zbiranje podatkov pomeni pridobivanje

surovih podatkov preko različnih obveščevalnih tehnik in metod, ki se kasneje

analizirajo, in na podlagi katerih dobimo končni obveščevalni izdelek.

Protiobveščevalna dejavnost pa je dejavnost, ki varuje družbo in še posebej

pomembne podatke pred drugimi obveščevalnimi službami (Shulsky in Schmitt 1991).

Prikrite operacije se že v osnovi razlikujejo od drugih elementov obveščevalne

dejavnosti. Če je namen drugih iskanje in varovanje informacij, imajo prikrite

operacije namen vplivati na politične dogodke direktno. Razpon dejavnosti prikritih

operacij se razširja od propagande do paravojaških akcij in so opisane kot »sredinska

aktivnost med diplomacijo in vojno« (Shulsky in Schmitt 1991).

Tehnik za uresničevanje vpliva preko prikritih operacij je veliko. Skupni element

vsem je anonimnost, pomembno je, da javnost za njih ne ve. Zato je še posebej

težavno dokazovati, da je neki dogodek resnično posledica obveščevalnih dejavnosti,

saj se skoraj ob vsakem odmevnem dogodku pojavi veliko različnih zgodb. Vsaka

zgodba je drugačna in nas na koncu poskuša s tem zmesti. Prav tajnost operacij in

sposobnost obveščevalnih služb, da delujejo skrivno, pogosto pomeni, da so le-te

angažirane za izvedbo prikritih operacij (Shulsky in Schmitt, 1991).

V preteklosti so se že pojavile težnje, da bi prikrite operacije in zbiranje ter

analiziranje podatkov opravljali dve različni službi. A sta tako Velika Britanija kot

Združene države Amerike skozi praktične izkušnje odkrili, da to prinaša klasične

probleme pri obveščevalnih sistemih, ki imajo več obveščevalnih služb, in sicer

(Shulsky in Schmitt, 1991):

- podvajanje dela,

- navzkrižje interesov in

- energijo jemajoče rivalstvo.

Zato za zdaj kompletno obveščevalno delo, vsaj v ZDA in VB, vodijo centralne

obveščevalne službe, kot je npr. CIA.

53

5.2 Sun Tzu in uporaba obveščevalnih elementov v geopolitiki

Sun Tzu, najbolj znan po knjigi Umetnost vojskovanja, je velika enigma v zgodovini.

O njem kot o izvrstnem strategu se zelo veliko govori,, a je bolj malo znanega, kaj je

v resnici počel. Po eni izmed biografij je bil tako Sun Tzu oficir v vojski male kitajske

državice Vu, ki pa je pogosto bojevala bitke s sosednjo večjo državo Ču. Kralj države

Vu je nekega dne slučajno odkril Sun Tzu-ja, ki mu je na praktičnem primeru

pokazal, da je za uspeh vojske odgovoren vodja vojske. Kralj je bil navdušen nad

njim in ga je tako postavil za vodjo svoje vojske, seveda pa se mu je Tzu oddolžil z

izjemnim vodenjem in z velikimi vojaškimi uspehi (Cu, 2007).

A pomembno je predvsem delo, ki ga je Sun Tzu pustil za sabo. Če se poglobimo v

njegovo knjigo, ugotovimo, kakšen pomen je dajal Tzu obveščevalni dejavnosti pri

uresničevanju ciljev svoje države. Tako je v svojem trinajstem poglavju pozornost

namenil agentom, ki naj bi priskrbeli znanje, ki ga ima sovražnik in si s tem pridobili

odločilno prednost v bitki, ki sledi. Hkrati je klasificiral agente, in sicer v pet skupin

(Cu, 2007):

- lokalni − ljudje iz lokalnega okrožja;

- notranji − ljudje, ki se nahajajo na visokih položajih znotraj nasprotne

države;

- spreobrnjeni ali dvojni − uporaba sovražnikovih agentov;

- mrtev ali potrošni − njihov namen je širiti dezinformacije. Tako jim sporočimo

lažne informacije, ki jih prenesejo sovražniku;

- živi − tisti, ki se vračajo z informacijami s sovražnega terena.

Zanimivo se nam zdi tudi 12. poglavje v luči geopolitičnih teženj, in sicer kako doseči

zmago pri uresničevanju teh ciljev.

Poglavje se imenuje požigalniški napadi in Sun Tzu navaja, da naj bi jih bilo pet vrst

(Cu, 2007):

- požiganje ljudstva,

- požiganje surovin,

- požiganje komore,

- požiganje orožarn,

- požiganje formacij.

54

Tudi ta del je treba jemati karikirano, še posebej, ko se nanaša na taktike napadov,

ki so naslednje (Cu, 2007):

- če se ogenj razširi v sovražnikovem taboru, je potrebno takoj odgovoriti z

zunanjim napadom;

- če ogenj gori, sovražnikova vojska pa miruje, je potrebno počakati z

napadom;

- ko se ogenj razširi in ga lahko še sam dodatno razširiš − naredi to, če ne,

odnehaj;

- če misliš napasti z zunanjega dela, brez pomoči notranjega dela, počakaj na

pravi trenutek;

- ne napadaj, ko se ogenj širi z vetrom.

Če poskušamo to prenesti na geopolitične težnje posameznih držav, bi to pomenilo,

da ko poskušajo uresničiti svoje geopolitične cilje in je v tej smeri že narejena neka

predpriprava v smislu podžiganja prebivalstva ali vojske proti trenutni oblasti, je

treba počakati pravi trenutek, ko bo sovražnik imel več dela s samim sabo, kot pa z

zunanjim svetom in bo s tem zagotovljena zmaga z minimalnimi žrtvami na strani

države, ki uresničuje svoje cilje.

5.3 Strategija posrednega nastopanja kot pomemben element

pri uresničevanju geopolitičnih interesov

Kratko opredelitev strategije posrednega nastopanja smo že podali v uvodnem

poglavju. Vprašamo se lahko, zakaj se uporablja strategija posrednega nastopanja?

Prvi razlog bi lahko bil, ker se s tem izognemo dodatnim zapletom v mednarodnih

odnosih, saj tako pride do raznih nasprotovanj s strani drugih držav, do možnih

eskalacij spopadov v širši regiji, kot je po vsej verjetnosti v zadnjem času tako

pogosto omenjeni napad na Iran. Drugi razlog je lahko tudi ohranjanje pozitivne slike

med prebivalstvom, da bi se tako izognili mogočim nemirom znotraj države. Vsekakor

pa je za države, ki izvajajo strategijo, veliko bolj elegantno reševati probleme na tak

način in se, kot pravi Sun Tzu, izogniti lastnemu izčrpavanju in poskrbeti za

izčrpavanje drugih držav.

55

Poznamo več metod izvajanja strategije posrednega nastopanja, ki so (v

nadaljevanju jih bom tudi bolj podrobno predstavil) (Krunić, 1997):

- psihološko-propagandne akcije,

- ustvarjanje in uporaba agentov za vpliv,

- gospodarski pritiski,

- atentat,

- državni udari,

- terorizem.

Dejstvo je, da se s takimi akcijami povezuje predvsem obveščevalne službe in njihovo

neobveščevalno delo, od katerega še posebej izstopa pojem prikrite operacije. Če

vzamemo za primer: CIA je od vlade ZDA dobila direktivo, na podlagi katere se je

pričakovalo, da bo izvajala propagando, politične akcije, subverzijo in podporo

podtalnim gibanjem, gverili in odporniškim gibanjem, da bi se uresničili

zunanjepolitični cilji ZDA. Tukaj se že postavljajo vprašanja o morali takega

delovanja, a kot kaže je bolj pomembno delovati v skladu z rekom »cilj upravičuje

sredstva« (Jeffreys – Jones, 1989).

5.3.1 Psihološko-propagandne akcije

So sestavni del vsake strategije posrednega nastopanja in pogosto se sploh ne

zavedamo, da smo njihova žrtev. V javnosti je to delovanje splošno usmerjeno v tri

skupine ljudi (Krunić, 1997):

- domačo javnost, da se ustvarita odobravanje in podpora pri določenih akcijah

države;

- mednarodno javnost, da se s tem izognejo kakšni hujši mednarodni obsodbi ali

celo reakciji;

- javnost ciljne države, ki jo poskušamo omehčati, pridobiti na svojo stran, ali

pa tako prestrašiti, da ostane paralizirana.

Vojaške psihološke operacije so bile do poznih šestdesetih let omejene predvsem na

vojaško propagando in psihološko bojišče. A kasnejše izkušnje so pokazale, da je

poleg vojaških elementov potrebno vključiti tudi civilne. Psihološke akcije, kot so

56

prikazovanje svoje moči, so bile v preteklosti namenjene predvsem vplivanju na

sovražne skupine in voditelje, medtem ko so moderne psihološke operacije

namenjene razširjanju propagande preko masovnih komunikacijskih zmogljivosti

(Goldstein, 1996).

Pomembno je, da imamo pri operacijah na svoji strani tudi javno mnenje, in sicer

zato, ker je s tem poenostavljeno naše delovanje, kaže se enotnost navzven. Če

povemo preprosto, javno mnenje je pomembno, saj lahko pride v primeru

nestrinjanja z našo politiko do protestov, bojkotov oziroma v končni fazi lahko

politiki naslednje volitve tudi izgubijo. Predvsem je pomemben izobražen in vpliven

sloj ljudi, ki mu ostala masa zaupa. Če pridobimo na svojo stran te ljudi, je pol

uspeha že zagotovljenega, saj bodo le-ti z lahkoto potegnili za sabo še preostanek

mase (Goldstein, 1996).

Poudarjen je pomen obveščevalne dejavnosti na področju informacijskih operacij, ki

tako opisuje efekte, ki jih je treba upoštevati pri informacijski pripravi za spopad

(Barnett in Cimbala, 2004):

- dostopnost medijev,

- uporaba informacijskih sistemov, kot so vojska, vlada,

- dostopnost do interneta, ki jo ima populacija,

- kritična infrastruktura,

- javno mnenje,

- drugi akterji, vključno z nevladnimi organizacijami.

Avtorji poudarjajo, da informacijska superiornost temelji na superiornosti

obveščevalnih služb, ki z dobrim in vztrajnim delom zagotovijo dovolj informacij, na

podlagi katerih tako lahko predvidevajo poteze nasprotnika pa tudi sami kreirajo

svoje uspešne poteze (Barnett in Cimbala, 2004).

5.3.2 Ustvarjanje agenta za vpliv

Pomen agentov za vpliv v sodobnih geopolitičnih igricah je še kako pomemben.

Agente je opredelil že Sun Tzu, ki skozi večji del svoje knjige poudarja, da je

pomembno vzpostaviti tako agenturo, ki bo lahko toliko vplivala na oblast sovražne

države, da bo konec koncev uresničevala naše interese (Cu, 2007).

57

Tudi Šaponja (1999) poudarja, da so agenti, ki so sposobni vplivati na druge vlade,

vrhunski produkt obveščevalnih služb (ki so po svoji naravi aktivne). Carl v Podbregar

(2008) navaja, da je agent za vpliv oseba, ki je pod vodstvom obveščevalne službe in

ima možnost vplivanja na javno mnenje ali pa na politične odločitve vlade, ki je

objekt delovanja obveščevalnih služb.

Pomen agentov za vpliv je torej povsem jasen. Skoraj nič ni bolj idealnega kot

ustvariti takega agenta, preko katerega bomo uresničevali svoje cilje in to brez tega,

da bi se »napadena« država tega zavedala, hkrati pa se s tem izognemo možnim

neprijetnostim negativne reakcije prebivalstva ciljne države, saj le-to živi v skladu s

prepričanjem, da je njihova država samostojna in suverena.

5.3.3 Gospodarski pritiski

Gospodarski pritiski se lahko izvajajo v miru ali v vojni, imajo pa štiri osnovne cilje,

in sicer (Krunić, 1997):

- doseganje političnih, vojaških in drugih ciljev;

- zaradi ustvarjanja pogojev za uporabo drugih metod strategije posrednega

nastopanja;

- zaradi oslabitve sovražnika v prihajajoči vojni;

- v vojni pa kot del naporov za vsesplošni poraz nasprotnika.

Neposredni ukrepi, ki se lahko izvajajo za uresničitev ciljev strategije posrednega

nastopanja, so (Krunić, 1997):

- embargo,

- blokada,

- bojkot,

- kontrabant,

- carine,

- drugi ukrepi, kot so dumping, pogojevanje gospodarske, vojaške, tehnične ali

druge pomoči, gospodarsko izčrpavanje, sabotaža in diverzija.

58

5.3.4 Atentat

Pri atentatu gre za to, da »odstranimo« osebo, ki ima politični pomen. Tako tarče

ponavadi predstavljajo voditelji političnih strank, verskih skupnosti oziroma

pomembnejše osebe vojaškega sistema. Pri tem je pomembno, da atentat izzove

določene politične oziroma drugačne spremembe (Krunić, 1997).

Obstajata dve vrsti atentatov − objektivni in subjektivni. O objektivnem govorimo, ko

gre za politični atentat, o subjektivnem pa, ko gre za atentat, ki ga izvede patološka

oseba. Poznamo tri skupine (Cassidy, 1977 v Krunić, 1997):

- teroristi, ki služijo svojim političnim ciljem;

- institucionalni atentatorji, ki služijo državi in

- plačanci, ki jih vodi osebna korist.

Pri institucionalnih atentatorjih govorimo vedno v povezavi z obveščevalnimi

službami. Znano je namreč, da imajo skoraj vse obveščevalne službe posebne

oddelke, katerih odgovornost je uspešna izvedba atentata. CIA je tako imela

oddelek, ki se je imenoval Health Alternating Committee, KGB pa je imel v sklopu

prve glavne uprave posebni oddelek V. Včasih, za prikrivanje vseh sledi, pridejo prav

atentatorji, ki spadajo v skupino plačancev, saj je pri teh zelo težko dokazati, da so

bili z nekom povezani in najdi razlog, zaradi katerega so storili določen atentat, še

posebej v primeru, ko imamo opravka z zelo dobro izurjenimi plačanci (Krunić,

1997).

5.3.5 Državni udar

Državni udar je opredeljen kot prevzem majhnega, kritičnega dela državnega

aparata, preko katerega se nato odpravi vladni nadzor nad ostalimi deli aparata

(Luttwak, 1969 v Krunić, 1997).

Tako prej omenjeni avtor navaja tri pogoje, na podlagi katerih je možen državni udar

(Luttwak, 1969 v Krunić, 1997):

59

- v državi morajo biti ugodni družbeno-ekonomski pogoji. Manj kot je ljudi, ki

sodelujejo v političnem življenju, bolj je cenjena moč, ki jo ti posedujejo,

večja je verjetnost za državni udar;

- država mora biti politično neodvisna − s tem se prepreči vmešavanje drugih

držav;

- država, v kateri se načrtuje udar, mora imeti politični center.

Za preprečitev državnega udara je pomembno, da se vojaške sile dobro integrirajo v

civilno družbo. Po domnevah je možnost državnega udara v korelaciji z razvitostjo

posamezne države.

5.3.6 Terorizem kot metoda strategije posrednega nastopanja

Čeprav smo še vedno v dobi boja proti mednarodnemu terorizmu, še danes nimamo

ustrezne opredelitve terorizma, ki bi ga sprejele vse države. Problem je namreč v

tem, da kar je za nekoga terorizem, je za drugega boj za svobodo. Tako imamo danes

kar nekaj primerov, kjer eni mediji trdijo, da gre za spopad z osvobodilnimi gibanji,

drugi pa, da gre za spopad s terorističnimi hordami, odvisno od strani, ki jo

podpirajo.

Težave, ki se pojavljajo pri definiciji terorizma, so naslednje (Elagab, 1995 v Purg,

1997):

- terorizem obsega različne pojavne oblike, pogosto se enači s politično

subverzijo, občasno ga uporabljajo vlade, poleg tega pa je instrument

sindikalnega boja;

- kriterij za definiranje pojma terorizem je na splošno subjektiven in pogosto

temelji na političnih usmeritvah;

- obsega širok razpon motivov, ki so odvisni od politične ideologije.

Avtor tako meni, da terorizem vsebuje zločinska dejanja, ki temeljijo na nasilju ali

grožnjah z njim, naperjena pa so proti določenemu ozemlju oziroma njenim

prebivalcem in računa s povzročanjem terorja s strani države.

60

Karanovič v Purg (1997) na drugi strani meni, da je terorizem psihološko orožje,

katerega cilj je zavzetje duha, Vodinelič v Purg (1997) pa poudarja, da bi ga lahko

razumeli kot obliko uveljavljanja moči, ki temelji na sistematičnem izzivanju strahu

in groze.

Značilnosti, ki jih ima terorizem in teroristične organizacije (Purg, 1997):

- politični cilji

- nasilno dejanje,

- nelegitimno nasilje,

- ponavljajoče se dejanje,

- zavestno dejanje,

- sekundarni učinek,

- komunikativnost terorističnega dejanja,

- brezobzirnost,

- organiziranost.

A terorizem se včasih pojavlja tudi v drugačnih oblikah, lahko tudi pri začetnih fazah

uresničevanja geopolitičnih ciljev subjekta, in sicer kot (Krunić, 1997):

- začetna faza splošne vstaje,

- strategija napetosti,

- metoda v okviru strategije posrednega nastopanja.

Terorizem je prav tako kot državni udar pomemben, saj gre zopet za udar znotraj

države in je zelo težko dokazati povezavo med posrednikom in subjektom. Pri tem je

pomembno poznati cilje subjekta, ki so lahko naslednji (Krunić, 1997):

- destabilizacija države,

- ustvariti pogoje za izvršitev drugih ukrepov,

- izraba teroristov za izvrševanje taktičnih ciljev,

- razbijanje zavezništev.

Tukaj lahko omenimo tudi trenutni primer Sirije, kjer se v neki meri odvijajo

dogodki, ki so navedeni v zgornjih alinejah. Najprej smo imeli proteste, ki so se

sprevrgli v spopade med uradno vojsko in protestniki. Tako je bila Sirija

destabilizirana, hkrati pa so se ustvarili pogoji za izvršitev drugih ukrepov, kot so

sankcije in prepoved dobave orožja Siriji. Države, ki podpirajo protestnike v Siriji, so

61

začele tako finančno kot tudi vojaško podpirati upornike z dobavo orožja in urjenjem

ljudi, ki jim zahod pravi uporniki, Sirija, Iran in še kakšna država bi se našla, pa jih

imenujejo teroristi. Ravno tako je hitro prišlo do razbitja zavezništva med Turčijo in

Sirijo, čeprav sta bili obe državi le malo pred tem v dobrih odnosih.

5.4 Primer delovanja obveščevalnih služb na področju

geopolitike

V nadaljevanju sledi prikaz treh primerov delovanja obveščevalno–varnostnih služb na

področju geopolitike. Začeli bomo s primerom, ki smo ga čutili tudi na naših tleh v II.

svetovni vojni in je opisan v Selinovi knjigi Nič več strogo zaupno. Sledi primer iz

obdobja hladne vojne, ko je šlo za tekmovanje med »zahodom« in »vzhodom«. Zadnji

primer pa je že post blokovski. Pri tem primeru bomo predstavili, kako se je svet

spreminjal po koncu hladne vojne in kako si je ena izmed velesil prizadevala za

ohranitev vpliva v svojih nekdanjih republikah.

5.4.1 Delovanje nemških obveščevalnih služb v II. svetovni vojni na področju Kraljevine Jugoslavije

Delovanje nemških obveščevalnih služb je še najbolje opisano v knjigi Nič več strogo

zaupno, v kateri Karel Forte oz. Marko Selin izredno dobro predstavlja pomen in

vlogo nemških obveščevalnih sil na področju uresničevanja nemške geopolitike. Tako

v nadaljevanju povzemam primer, ki je opisan v Selinovi knjigi (1978).

Nemški obveščevalni sistem je imel v tistem času tri glavne službe − GESTAPO10 kot

politično policijo, RSHA11 kot civilni obveščevalni sistem sestavljen iz SD12 in SIPO13

ter Abwehr14, ki je bil vojaška obveščevalna služba.

RSHA je bila razdeljena na 7 uprav, od katerih so bile najpomembnejše (na področju

varnostno-obveščevalnega dela) naslednje:

- III. uprava − SD Inland, varnostna služba znotraj meja rajha;

10 Geheime Staatspolizei − tajna državna policija 11 Reichssicherheitshauptamt − vrhovni varnostni urad rajha 12 Sicherheitsdienst − varnostna služba 13 Sicherheitspolizei − varnostna policija 14 Dobeseden prevod te besede bi se glasil obramba.

62

- IV. uprava − GESTAPO − tajna državna policija, tudi politična policija;

- V. uprava − KRIPO15 − kriminalistična policija;

- VI. uprava − SD Ausland − obveščevalna služba v zamejstvu;

- VII. uprava − analitična uprava, saj je imela nalogo analizirati delo ostalih,

predvsem operativnih uprav. Hkrati je dajala politične in ideološke smernice

za delo ostalih uprav.

VI. uprava, katere naloga je bila obveščevalno delo, je bila sestavljena iz šestih

skupin, in sicer:

- Skupina A − splošne naloge obveščevalne službe;

- Skupna B − nemško-italijansko vplivno področje v Evropi, Aziji in na Bližnjem

vzhodu;

- Skupna C − rusko-japonsko vplivno področje, vzhod;

- Skupina D − zahod in angleško-ameriško vplivno področje;

- Skupina E − odkrivanje in opazovanje ideoloških nasprotnikov s šestimi

referati;

- Skupina F − tehnično pomožna sredstva za obveščevalno službo v tujini.

Pri tem je treba poudariti poseben pomen Abwehra. Glede na to, da se je nacistični

obveščevalni sistem malo pred vojno preoblikoval v skladu s potrebami posameznih

veljakov, si je Abwehr poskušal zagotoviti primat med obveščevalnimi službami vsaj

na področju delovanja v tujini. Zato so že leta 1937 izsilili, da je vodstvo NSDAP

prepovedalo vmešavanje vsem, ki niso bili pristojni za obveščevalno delo v tujini,

predvsem za vohundstvo, diverzije in sabotaže.

Iz same organizacije Abwehra ugotovimo, da je le-ta imel kot osnovno nalogo

zavedeno uresničevanje (geopolitičnih) ciljev nacistične Nemčije. Sestavljen je bil iz

treh oddelkov, od katerega je imel:

- I. oddelek nalogo ofenzivne obveščevalne službe;

- II. oddelek naloge organiziranja sabotaž in diverzij v sovražnikovem zaledju,

hkrati pa je deloval propagandistično tako med nemško kot tudi med drugimi

manjšinami in separatističnimi gibanji, da bi si zagotovil njihovo podporo ob

začetku morebitnih sovražnostih;

15 Kriminalpolizei − kriminalistična policija

63

- III. oddelek protiobveščevalne naloge.

Pomen delovanja obveščevalnih služb vidimo že na primeru, kot je zavzetje Sudetov,

ko se je aktivno vključil Abwehr. Še najbolj pa je delovanje prišlo do izraza pri

napadu na Poljsko. Tako so Abwehrovi komandosi še pred začetkom napada prestopili

poljsko mejo z nalogo, da zavarujejo pomembne objekte na prometnih zvezah in

industrijske obrate, da bi preprečili njihovo poškodovanje s strani poljskih

saboterjev.

Tik pred zasedbo Kraljevine Jugoslavije je rajh že izvajal diplomatski pritisk, hkrati

pa je organiziral nemško manjšino v Jugoslaviji in preko različnih inštitutov prodiral

tudi na kulturno področje. Vse to je podpirala takrat že dobro organizirana

obveščevalna služba, ki je delovala iz dveh central − Abwehra in RSHA. Obe sta v

Jugoslaviji delovali preko centrov v zamejstvu, predvsem v Avstriji, kot tudi iz

obveščevalnih centrov, ki so bili vgrajeni v različne ustanove v Jugoslaviji.

Abwehr je organiziral svoje delo iz dveh smeri − v letih 34/35, ko je spletal

obveščevalno mrežo v Jugoslaviji, jo je vezal na svoje centre v rajhu in hkrati tesno

sodeloval z avstrijsko vojaško obveščevalno službo. Določeni del mreže so povezali s

postavitvijo vojaškega atašeja pri poslaništvu v Beogradu. Gestapo je svojo

obveščevalno mrežo razširil leta 37 s prihodom policijskega atašeja v Beograd, in

sicer z gospodom Helmom, ki naj bi sodeloval z jugoslovansko policijo v boju proti

komunizmu in kominterni, hkrati pa je deloval proti Jugoslaviji.

Seveda sta tako Abwehr kot tudi RSHA izkoristila pripadnike številčne nemške

manjšine za obveščevalno delo. Leta 1939 pa se je že začel spopad med nemškimi

obveščevalnimi službami na eni strani in angleškimi ter francoskimi na drugi. Hkrati

je delo Abwehra postajalo vse bolj površno, saj se je povečalo število agentov na

področju Jugoslavije, tako da je jugoslovanska policija že lahko spremljala njihovo

delo.

Abwehr je leta 1939 v Zagrebu osnoval podjetje Super film, ki je formalno uvažalo in

posojalo filme, njegovi glavni uslužbenci pa so opravljali vohunske naloge zanj.

Namen obveščevalnih služb, ki so se spopadle za vpliv nad Jugoslavijo, je bil

predvsem v tem, da bi jo v političnem pogledu nadzorovali in če je ne bi mogli

drugače pridobiti zase, bi jo kompromitirali, da bi ta opustila svojo nevtralnost.

64

Vsekakor pa je treba poudariti, da so nemške obveščevalne službe počasi začele

pridobivati zaupnike tudi med visokimi predstavniki varnostnih sil, kot je bil na

primer Hacin, ki je v času okupacije tesno sodeloval z Italijani in Nemci. Vse bolj so

širili mrežo svojih zaupnikov in tako niso pridobivali več samo »folksdojčerjev«,

ampak v večini tudi že Slovence in Srbe. Denar so uporabljali za sodelavce, ki niso

bili Nemci, kajti Nemci so delali zastonj (poudarek na elementu, zakaj se določeni

ljudje odločijo za sodelovanje z obveščevalnimi službami − domoljubje).

Abwehr je medtem že pridobil podatke in obveščevalna poročila o gibanju in

položajih enot jugoslovanske kraljeve vojske.

Abwehr je tako deloval v dveh smereh. Po eni je zbiral informacije o razvoju

Jugoslavije, po drugi strani pa je gledal na Jugoslavijo kot na možnega vojnega

nasprotnika. Abwehr je svoje lovke počasi širil tudi na Hrvaško. Tako so na svojo

stran pridobili letalske častnike, ki so dajali natančne podatke o vojaških letališčih in

vojaškem letalstvu. Leta 1941 je Kren, hrvaški letalski častnik, ob začetku napada na

Jugoslavijo s skupino letal prebegnil v Gradec. Po letu 1939 so se tako Abwehr kot

Gestapo in SD posluževali dvojnih agentov Spielmateriala, tako da so podtikali

gradivo, ki je bilo za nasprotnika prepričljivo, kar so uporabljali tudi na območju

Gorenjske in Štajerske.

Tudi RSHA je širila svojo mrežo. Vedno bolj je pridobivala ljudi, ki so nasprotovali

uradnemu režimu, seveda so se izognili komunistom. Tako so bili med glavnimi

sodelavci po nacionalni pripadnosti Slovenci in Hrvati.

Vendar tudi jugoslovanski obveščevalni organi niso bili brez uspeha, saj jim je

pogosto uspevalo razbiti mreže nacističnih vohunov. Tako je znan primer, da sta na

Jesenicah kot nemška sodelavca delovala jugoslovanska policijska komisarja Vohinc

in Bizjak, ki pa sta svoje usluge ponudila po navodilih jugoslovanskih organov.

Tik pred napadom so nemški obveščevalni organi že imeli natančne podatke o

jugoslovanski vojski, ki so jih priskrbeli Abwehr, RSHA in nemška manjšina, ki je v

celoti sodelovala v pripravah razbitja Jugoslavije. V to mrežo so bili vključeni tudi

nekateri generali jugoslovanske vojske in s tem je bila ustvarjena popolna peta

kolona.

Pred napadom so že bile pripravljene smernice za propagando v času akcije

Wermachta, in sicer naslednje:

- nasprotnik Nemčije je izključno srbska vlada, ki služi Angliji;

65

- narode, ki naj bi bili podjarmljeni Srbom, še posebej Hrvati in Makedonci, je

potrebno prepričati, da nemška vojska ne prihaja kot sovražnik, ampak kot

varovalka, da jih srbski šovinisti ne bodo gnali na bojišča.

Abwehr je bil tako popolnoma pripravljen na vojno in je ustanovil tako organizacijo

za protiobveščevalno delo na jugoslovanskih tleh, ki bi morala preprečevati delo

angleških in francoskih obveščevalnih služb, kot tudi organizacijo, katere temeljna

naloga je bila zaščititi nemško manjšino, imenovano Jupiter.

Vojaški odposlanec Toussaint je že vzpostavljal mrežo pomočnikov, ki so čakali na

prihod nemških sil. Odposlanec je imel veliko znancev med »folksdojčerji« pa tudi v

krogih blizu jugoslovanske vlade. Tako je preko Pantića, ki je bil na položaju

generalnega konzula v Nemčiji, dobival zapisnike sej vlad in tudi osebnega mnenja

Cvetkovića.

Ta nemški vojni odposlanec je ob napadu na Jugoslavijo zasedel zgradbo

češkoslovaškega poslaništva v Beogradu in preko nje vzdrževal zveze s peto kolono. Z

uvedbo marionetnih režimov je bila država dejansko razkosana, kar je bil velik uspeh

nemških obveščevalnih služb v uresničevanju geopolitičnih teženj na tem območju.

5.4.2 CIA v Ekvadorju

Naslednji primer je opisan v knjigi Vohunska dejavnost in gospodarstvo (Podbragar,

2008). Tokrat se zgodba preseli v Ekvador, v bližnjo soseščino ZDA. V Ekvadorju je

leta 1950 prišel na oblast Hose Maria Velasso Ibarra, ki je bil zelo nastrojen proti ZDA

in se je bolj nagibal h komunistični Kubi. Zaradi tega so njegovi ministri izvajali

čistko med uradniki, ki so bili naklonjeni ZDA. ZDA so se odločile problem reševati z

obveščevalnimi službami in so angažirale CIA, ki je pred tem imela dobro mrežo

agentov v Ekvadorju, a jih je počasi začela izgubljati, ker so bili žrtve prej

omenjenih čistk. Zato so ZDA sprejele štiri temeljne cilje v odnosu do Ekvadorja, in

sicer:

- preprečiti širitev komunizma v to državo;

- ocenjevanje stabilnosti vlade in moč disidentskih skupin;

- preprečevanje propagande zoper ZDA;

- spodbuditi propagando zoper komunizem.

66

Temeljni nalogi, ki jih je imela CIA, sta bili naslednji:

- intenzivno propagandno delovanje v vseh vplivnih medijih v Ekvadorju in

- podpirati demokratske vodje političnih, sindikalnih in mladinskih organizacij.

CIA je poleg obveščevalnih metod uporabila tudi neobveščevalne, kot so agenti za

vpliv in propaganda. Vzpostavili so sodelovanje z Davilo, ki je bil antikomunist, dober

govorec in predvsem z dobrimi zvezami v hierarhiji cerkve. Bil je tudi pripadnik

konservativne stranke. CIA ga je začela finančno podpirati, tako da mu je kmalu

uspelo priti v parlament, kjer se je pod okriljem CIA začel njegov vzpon. Ustanovil je

svojo politično organizacijo, katere pripadniki so bili predvsem študentje katoliške

univerze, prav tako pa je CIA preko njega upravljala z glavnim ekvadorskim

antikomunističnim časopisom VOZ Universitaria. Davila je imel velik vpliv na

študente, ki so pod njegovim vodstvom delili antikubanske letake, hkrati je izkoristil

svoje zveze s cerkvijo in tako je kardinal ekvadorske cerkve, ki je imel velik ugled

med prebivalstvom, napisal pastirsko pismo, v katerem je opozoril ljudstvo, da vero

in domovino ogroža komunizem.

Sočasno so bile organizirane množične demonstracije za podporo politiki Velasse

glede reševanja mejnega vprašanja in protokola iz Ria. Davila je dosegel, da so

študenti poleg izražanja podpore Velassu demonstrirali tudi proti komunizmu.

Omenjena dogodka sta bila za Arauja precejšen udarec in je na podlagi tega takoj

ponudil odstop, ki ga je Velasso sprejel. Prvi del naloge je bil opravljen. Drugi del

naloge pa se je končal, ko je kardinal po prepričevanju Davile napisal še drugo

pastirsko pismo, v katerem je pozival v boj proti komunistom, ki so delali nered v

državi in na podlagi tega se je Ekvador začel politično oddaljevati od Kube.

5.4.3 KGB16 v Azerbajdžanu

V poznih osemdesetih in na začetku devetdesetih je bilo obdobje, ki je bilo za

Sovjetsko državo prelomno. Država je razpadala, Sovjetska zveza oziroma Rusija je

vse bolj izgubljala nadzor nad svojimi nekdanjimi državami in tudi sama padala v

kaos. Situacijo so še poslabšali konflikti, do katerih je prihajalo predvsem na

območju Kavkaza, kjer se je na eni strani, v Gruziji, odvijala državljanska vojna in pa

16 Komitet Gosudarstvenoj Bezopasnosti – Komite državne varnosti

67

spopadi z Južnimi Osetijci in Abhazijci, na drugi strani pa sta se spopadali dve

nekdanji republiki Sovjetske zveze, in sicer Armenija ter Azerbajdžan, ki sta se

spopadali za nadzor nad pokrajino Gorski Karabah, ki formalno leži na področju

Azerbajdžana, a z večinskim armenskim prebivalstvom.

KGB je takrat že v veliki večini izgubil vpliv v nekdanjih sovjetskih republikah in tudi

njegove republiške izpostave so vse bolj dobivale elemente nacionalnih

obveščevalnih služb. Problem pri omenjenem spopadu je bil tudi v tem, da sta se

spopadali krščanska in islamska država, zaradi česar je grozilo, da se bo Azerbajdžan

bolj približal islamskim državam, kot sta Iran in predvsem Turčija, s čigar narodom se

imajo za bratske narode.

Moskva se je zato trudila, da bi pod posredno oblastjo zadržala Baku, kar se je še

posebej izkazalo med dogodki, ki so se odvijali v letu 1993. Glavna figura v teh

dogodkih je bil Geydar Aliyev, nekdanji vodja azerbajdžanskega KGB.

Aliyev je bil član Politbiroja, kjer je deloval do leta 1987, ko ga je upokojil

Gorbačov. Po treh letih življenja v Moskvi se je Aliyev vrnil v Azerbajdžan, kjer je

hitro prišel na vodilni položaj v svoji matični provinci Nakhichevanska avtonomna

regija. Aliyev se je pokazal kot zelo fleksibilen mož, ki je dosegel mirno tranzicijo od

komunistične partije do azerbajdžanskih nacionalističnih prepričanj, hkrati pa je

zadržal dobre kontakte tako z Rusijo kot tudi s Turčijo in Iranom.

Položaj se je začel zaostrovati leta 1993, ko je poveljnik vojaške enote Suret

Guseionov začel groziti z zavzetjem Bakuja, saj mu vladne silne niso mogle nuditi

resnejšega upora. Predsednik Elchibey je zbežal iz Bakuja v Nakichevan. Pred tem je

povabil Aliyeva v Baku, da bi posredoval v sporu, ki ga je predsednik imel s

poveljnikom Guseinovim. A medtem ko je predsednik zapustil Baku, je Aliyev

razglasil sebe za predsednika, saj naj bi bil prejšnji predsednik »neupravičeno«

odsoten. Tako je parlament 24. 6. 1993 izglasoval nezaupnico predsedniku in Aliyev

je postal pravi predsednik države, hkrati pa je takoj imenoval poveljnika Guseinova

za premierja te z nafto bogate države, si ga tako podredil in se izognil morebitnim

bojem za oblast z omenjenim poveljnikom.

Vpliv KGB na Aliyeva se je izkazal kmalu, saj je le-ta državo še bolj povezal z Moskvo,

hkrati pa se je Azerbajdžan pridružil novonastali Skupnosti neodvisnih držav, ki je

poskušala združiti stari Sovjetski imperij s prevladujočim ruskim vplivom v le-tej

(Ebon, 1994).

68

6 Razgovori z nekdanjimi pripadniki obveščevalnega in

varnostnega sistema

Za namen tega dela smo opravili tudi intervju z dvema nekdanjima pripadnikoma

obveščevalnih in varnostnih služb.

6.1 Povzetek intervjuja z nekdanjim pripadnikom varnostnih

sil v Bosni in Hercegovini

Prvi intervju smo opravili z nekdanjim pripadnikom varnostnih sil, ki je deloval

aktivno tudi na obveščevalnem področju med vojno v nekdanji Jugoslaviji.

Spraševali smo ga predvsem o njegovem mnenju o delu obveščevalnih služb in

uresničevanju geopolitičnih teženj na področju nekdanje Jugoslavije.

Sam meni, da je bil načrt za razbitje Jugoslavije že zdavnaj pripravljen in da so le

čakali primeren trenutek za uresničitev teh načrtov. Pravi tudi, da so veliko dela

opravili agentje za vpliv, ki so jih nastavile tuje obveščevalne službe, prav tako pa

trdi, da to niti ni bil velik problem, saj je bila že prej znana problematika nacionalne

nestrpnosti, ki so jo kasneje samo še dodatno pogreli z obuditvijo zgodovinskih

kompleksov (predvsem »nerazrešenih« računov iz druge svetovne vojne), seveda z

uporabo taktik psihološkega bojevanja, v katerih so opazno vlogo še posebej odigrali

mediji, in to je bil skoraj šolski primer, kako uspešno zanetiti vojno. Sam meni, da je

tukaj očitno šlo za uresničitev načela »divide et impera« (deli in vladaj), saj BiH ni,

in vprašanje je, ali bo sploh kdaj obstajala kot samostojna država.

Glede vloge obveščevalnih služb pravi, da so med vojno imele najvidnejšo vlogo

srbske in hrvaške obveščevalne službe, ki so podpirale svoje sonarodnjake z orožjem

in znanjem ter nudenjem pomembnih informacij glede stanja v nasprotnih vojskah.

Posebno pozornost pa je namenil tujim obveščevalnim službam, in sicer ameriški,

nemški, francoski in britanski. Omenjal je, da so tuje obveščevalne službe tako

ustanavljale oddelke plačancev, ki naj bi tudi bili odgovorni za določene vojne

zločine, predvsem zaradi izzivanja medijske reakcije in s tem podpore tudi večine

svetovne javnosti za določene akcije mednarodne skupnosti.

69

Poudarja, da so se preko dovoljenja obveščevalnih služb drugih velesil vključile v

aktivno sodelovanje tudi obveščevalne službe arabskih držav, ki pa so se do neke

mere tudi spopadale med sabo, katera bo imela glavni vpliv na islamski del države.

Omenja, da naj bi v tem boju sodelovali Pakistan, Iran, Turčija in Savdska Arabija, ki

naj bi predvsem preko finančne pomoči tudi pridobila največ vpliva, hkrati pa je

preko teh kanalov na to območje prišlo veliko tujih prostovoljcev. Kar se tiče tuje

pomoči v obliki prostovoljcev, pravi, da so vse tri strani imele na voljo veliko

prostovoljcev, ki so jih priskrbele države, ki so podpirale spopadajoče se strani.

Njegovo mnenje je, da se na primeru vojne v BiH zelo dobro vidi, kako odločno lahko

vplivajo obveščevalne službe na izvajanje določenih geopolitičnih ciljev držav. Kot

primer je navedel Rusijo, ki je izgubila še največ vpliva, saj naj njene službe ne bi

dovolj aktivno sodelovale v času konfliktov, hkrati pa so imele takrat še preveč svojih

težav, da bi bile sposobne resno sodelovati v tem boju za prevlado. Čeprav

zahvaljujoč pozitivni sliki, ki jo ima o njej srbski narod v BiH, se sedaj njen vpliv

ponovno vrača, predvsem preko poslovnega sodelovanja z Vlado Republike Srbske.

6.2 Povzetek razgovora s pripadnikom slovenske obveščevalne

službe

Opravili smo tudi razgovor s pripadnikom slovenske obveščevalne službe, ki pa je kot

ključno izpostavil predvsem to, da je pomembno, kakšen odnos ima politika do

obveščevalnega dela. Geopolitični cilji so vsekakor povezani z nacionalnimi interesi

in tukaj je pomembno, da obveščevalne službe lahko nudijo kvalitetne informacije

političnim elitam, ki pa se morajo zavedati, da je interes države na prvem mestu,

šele potem lahko začnejo uresničevati svoje osebne interese.

Pomembno je tudi, da imajo obveščevalne službe močno podporo politike, da se le-ta

zaveda, da brez dobrega obveščevalnega dela, ki zagotavlja kvalitetne in pravočasne

informacije, ni mogoče uresničevati nacionalnih interesov. Seveda je pomembno

točno zastaviti le-te in se jih strogo držati, ne glede na to, katera vlada je na oblasti.

Tako bi se morali vprašati o realnem pomenu Slovenije v geopolitičnem prostoru in

ali obstaja razlog, zaradi katerega bi lahko bila Slovenija zanimiva za tuje

obveščevalne službe? Ali lahko resnično izpostavljamo samo dobro geografsko

uvrščenost v prostor?

70

V razgovoru je tako poudarjeno tudi, da tuje obveščevalne službe pri nas delujejo le

v smislu logistike in tudi nimajo nekih resničnih operativnih ciljev v Sloveniji.

6.3 Razprava

Na podlagi ugotovitev iz intervjujev torej lahko potrdimo, da brez obveščevalnih

služb in njihovih metod dela države ne morejo izvajati učinkovite geopolitike.

Če se ozremo na primer BiH, je tu še najbolj opazno, kako lahko geostrateška lega

privede do vmešavanja drugih držav, ki si preko dela obveščevalnih služb poskušajo

utrditi svoj položaj na določenem območju.

Opazno je tudi, da velesile, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo

aktivno sodelovati pri uresničevanju svojih geopolitičnih ciljev, izpadejo iz igre, a se

lahko stvari hitro spremenijo, kot so se na primer pri Rusiji, ki na podlagi ekonomskih

investicij, predvsem na področju energetskih virov, ponovno pridobiva pomembno

vlogo v prostoru BiH.

A če se kje, se potem tukaj vidi Huntingtonov spopad civilizacij. Tako so se na tem

območju spopadle tri civilizacije, in sicer zahodna oziroma katoliška, pravoslavna in

islamska. Vsi trije predstavniki so imeli tudi zunanjo pomoč predvsem v obliki

materialne pomoči oziroma pomoči prostovoljcev, za dobavo katerih pa naj bi bile

tudi zaslužne obveščevalne službe, hkrati pa so ti prostovoljci prihajali iz sorodnih

civilizacij.

Na tem primeru se vidi tudi, kako lahko pride do kontradiktornih situacij, ko

določene države podpirajo isto stran in hkrati tekmujejo med seboj za nadzor nad le-

to. Primer je vsekakor spopad Irana in Savdske Arabije za prevlado v islamskem delu

BiH, s tem da gre tukaj za spopad dveh doktrin islama − šiitske in sunitske, kar v

določeni meri kaže tudi na to, da poteka spopad za prevlado nad celotnim islamom.

Pri vsem tem je še posebej pomembno poudariti, da če želimo uspešno uresničevati

in braniti svoje nacionalne interese, potrebujejo obveščevalne službe močno

politično podporo, saj se je treba zavedati, da ko sta ta dva elementa tesno

povezana in skupaj stremita k istim ciljem, potem ni problematično uveljavljati

svojih interesov.

71

Problem tako nastane, ko se politika začne vmešavati v delo obveščevalnih služb.

Namen politike je sicer, da nadzoruje delovanje teh služb, a je pomembno tudi, da

obstaja zaupanje med tema dvema subjektoma. Glavna zadolžitev politike bi morala

biti, da daje jasne cilje obveščevalnim službam, ki bodo upravičile izkazano zaupanje

s pridobitvijo kvalitetnih in pravočasnih informacij, s čimer bi se tudi zagotovila

učinkovitost pri uresničevanju geopolitičnih ciljev.

Glede geopolitičnega položaja Slovenije lahko trdimo, da ima Slovenija zelo dobro

geografsko lego, vendar njen potencial ni polno izkoriščen, predvsem na račun

notranjih političnih bojev. Poleg tega pa zaradi vse slabše ekonomske situacije

Slovenija postaja nezanimiva za delovanje tujih obveščevalnih služb, seveda v

povezavi z določenimi aferami, ki so močno zmanjšale kredibilnost obveščevalnega

dela na naših tleh.

Že samo dejstvo, da pomeni obveščevalna dejavnost zbiranje, analiziranje in

posredovanje podatkov ter informacij, nam govori, da se na podlagi tega sprejemajo

marsikatere ključne politične odločitve. Brez obveščevalne dejavnosti ni geopolitike,

saj bi bila le-ta mlahava. Subjektivno lahko interpretiramo geopolitiko in tako

nenehno poudarjamo svoje ozemeljske težnje, a če nimamo pravih informacij in

napotkov kako, kje in kdaj jo implementirati, se ne bodo zgodili resni koraki k

uresničevanju geopolitičnih interesov. Če želi država uspešno izvrševati geopolitiko,

potrebuje predvsem dobro razvito obveščevalno dejavnost v navezi z neobveščevalno

dejavnostjo, ki v današnjem svetu prihaja vse bolj v ospredje predvsem kot strategija

posrednega nastopanja.

Glede razvoja situacije v prihodnosti so vse možnosti odprte. Trenuten primat ZDA

skupaj z njenimi zaveznicami bo verjetno trajal še kar nekaj časa, saj so ZDA

izpopolnile geopolitiko v precejšni meri. Učinkovito ustvarjanje zavezništev, skupaj z

grožnjo, da so sposobni posredovati skoraj povsod ob vsakem času, ne daje velikega

upanja, da bi se kdorkoli uprl tej hegemoniji, ki smo ji trenutno priča. A počasi

vseeno prihaja do ustvarjanja nekaterih centrov, ki bi bili protiutež, kot je le-to

poimenoval Huntington, zahodni civilizaciji. Tukaj imamo v mislih države skupine

BRIK17, ki pa ni enotna in gre bolj za ekonomsko sodelovanje, kot pa za resno vojaško

silo. Zanimivo bo gledati, do česa bo prihajalo v arabskem svetu, saj trenutno grozi

odprtje šiitsko−sunitske fronte na celotnem Bližnjem vzhodu. Dejstvo je, da se tako

Savdska Arabija kot Iran trudita, da bi bili regionalni velesili. Lahko pa rečemo, da

gre v neki meri tudi za interni religijski spopad med šiiti in suniti. Na primeru BiH 17 Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska.

72

smo tudi videli, kako so kar štiri islamske države tekmovale med seboj za nadzor nad

islamskim prebivalstvom BiH.

73

7 Povzetek temeljnih ugotovitev

Geopolitika torej dandanes pomembno kroji razmere v današnjem svetu. Čeprav je

zaradi negativne konotacije po drugi svetovni vojni kot izraz skoraj zamrla, se

ponovno vrača v domeno znanstvenega proučevanja. Obudili sta jo najprej blokovski

velesili ZDA in SZ, ki pa sta poudarjali predvsem »obrambni« pomen le-te, čeprav je

v bistvu šlo za napadalno implementacijo geopolitičnih teženj.

Geopolitika se je torej vrnila, njene posledice pa še kako čutimo v današnjem svetu.

Poleg geopolitike je pomembna še geostrategija, ki poudarja pomen posameznih

lokacij kot vojaško pomembnih točk oz. bi lahko rekli tudi gospodarsko pomembnih

točk, saj vsi lahko samo predvidevamo, kaj bi se zgodilo v primeru, da pride do

blokade kakšnega od morskih prelazov in kašne posledice bi to imelo na ekonomijo

celotnega sveta. Svet je torej tako povezan, da se vsak dogodek, pa naj je še tako na

oddaljenem mestu, sproži posledice tudi pri nas.

A uspešne geopolitike ne bi bilo brez učinkovite obveščevalne dejavnosti, katere

osnovni namen je zagotavljati podatke in informacije tako političnim kot tudi

gospodarskim elitam. Brez kakovostnih informacij si enostavno ne moremo

predstavljati, da bi danes država lahko uresničila svoje geopolitične cilje, saj bi si po

vsej verjetnosti že na prvi oviri »polomila zobe«.

Tako je pomembno, da obveščevalne službe s svojim delom priskrbijo vse koristne

podatke za nadaljnje uresničevanje ciljev. Upošteva se vse, od poznavanje javnega

mnenja do gospodarskih in geografskih značilnosti posamezne države.

Vse te informacije pa lahko država, ki vodi politiko proti drugi državi, izkoristi za

uresničevanje geopolitičnih teženj. Tako zna postaviti primerno politiko za

propagandno delovanje na določenem območju, se odloči za primerno obliko

strategije posrednega nastopanja in na koncu uresniči svoje cilje. To izvaja zopet

preko obveščevalnih služb, ki mnogokrat postanejo tudi žrtev takih dejanj, še

posebej, ko je treba prati umazano perilo v javnosti.

Zaključimo lahko, da brez obveščevalne dejavnosti in obveščevalnih služb ni

učinkovite geopolitike, kar lahko vidimo na primeru velikih sil, ki imajo dobro razvit

obveščevalni sistem.

74

8 Uporabljeni viri

Alpert, E. (2012). What is the Strait of Hormuz? Can Iran shut off access to oil?

Pridobljeno 11. 9. 2012, na

http://latimesblogs.latimes.com/world_now/2012/01/what-is-the-strait-of-

hormuz-and-why-are-people-worried-about-it.html

Balažic, M. (2001). Velika Slovenija: klasični in novi geopolitični koncepti.

Pridobljeno 11. 9. 2012, na http://dk.fdv.uni-lj.si/tip/tip20012Balazic.PDF

Barnett, R. W. in Cimbala, S. J. (2004). Information operations: warfare and the

hard reality of soft power. Virginia: Brassey's, Inc.

Briney, A. (2012). Strait of Hormuz. Pridobljeno 11. 9. 2012, na

http://geography.about.com/od/politicalgeography/a/Strait-Of-Hormuz.htm

Brzezinski, Z. (1997). Velika šahovska ploča. Pridobljeno 11. 9. 2012, na

http://hr.scribd.com/doc/22358457/Velika-%C5%A1ahovska-plo%C4%8Da-

Zbigniew-Brzezinski

Bufon, M. (2001). Osnove politične geografije I. Ljubljana: Filozofska fakulteta,

Univerza v Ljubljani.

Cummins, C. (2008). Piracy Grips Gulf of Aden. Pridobljeno 13. 9. 2012, na

http://online.wsj.com/article/SB122083029536208391.html

Cu, S. (2007). Sveobuhvatno umeće ratovanja. Beograd: Alnari.

Čelik, Š. (2007). Geopolitika Frankofonije (Diplomska naloga). Ljubljana: Fakulteta

za družbene vede.

Desiderio, A. In Maronta, F. (2009). The importance of Iran. Pridobljeno 11. 9. 2012,

na http://temi.repubblica.it/limes-heartland/the-importance-of-iran/1428

Ebon, M. (1994). KGB: death and rebirth. West port: Praeger Publishers.

Europe Lost and Found (2008). Samuel Huntington's Clash of Civilization. New York.

Pridobljeno 23. 9. 2012, na http://europelostandfound.net/node/1075

75

Facts United States Pacific Fleet (2012). CPF NAVY mil. Pridobljeno 17. 9. 2012, na http://www.cpf.navy.mil/about/facts

Fajfrić, Ž. (2006). Istorija krstaških ratova. Sremska Mitrovica: Tabernalk.

Ferfila, B. (2010). Primerjalne politike v sodobnem svetu. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.

Goldstein, F. L. (1996). Psychological Operations: Principles and Case Studies.

Alabama: Air University Press.

Guambat, S. (2012). Red line, Blue water: China has a PLAN. Sydney. Pridobljeno 23.

9. 2012, na http://guambatstew.blogspot.com/2012/04/red-line-blue-water-

china-has-plan.html

Huntington, S. P. (2005). Spopad civilizacij in preoblikovanje svetovnega reda.

Ljubljana: Mladinska knjiga.

Hopkins, S. (2009). Nabucco Gas Pipeline. Baltimore. Pridobljeno 23. 9. 2012, na

http://www.energyandcapital.com/articles/nabucco-gas-pipeline/827

Gaiser, L. (2010). Geopolitika: Dinamika mednarodne politike v XXI. stoletju.

Radovljica: Didakta.

Indeo, F. (2012). The Rise of China in Central Asia. Pridobljeno 11. 9. 2012, na

http://temi.repubblica.it/limes-heartland/the-rise-of-china-in-central-

asia/1928

Jeffreys – Jones, R. (1989). The CIA and American democracy. New York: Vail – Ballou

Press.

Jeftić, N. (2007). Geopolitika crnomorskog regiona. Pridobljeno 11. 9. 2012, na

http://www.doiserbia.nb.rs/img/doi/0025-8555/2007/0025-

85550703308J.pdf

Korkisch, F. W. (2010). Globale Strategie: Die Geopolitik der USA. Pridobljeno 11. 9.

2012, na http://www.bmlv.gv.at/pdf_pool/omz/oemz2010_02.pdf

Krunić, Z. (1997). Strategija posrednega nastopanja. Ljubljana: Unigraf.

76

Laura, C. (2009). How America Wants to Check China’s Expansion. Pridobljeno 11. 9.

2012, na http://temi.repubblica.it/limes-heartland/how-america-wants-to-

check-chinas-expansion/897

Lazanski, M. (2009). Strateški značaj Kurila. Rusija danas. 1(4), 17.

Lorenz, A. (2011). Die asiatische Revolution: wie der »Neue Osten« die Welt

verändert. Bonn: Bundeszentrale für politische Bildung.

M. Ngo, D. (2011). The Spartly Island Dispute: Why is this important? Pridobljeno 13.

9. 2012, na http://energyinasiablog.com/2011/10/13/the-spratly-islands-

dispute-defining-sea-lane-security/

Magnetic Anomaly Detection System (2010). CAE com. Pridobljeno 17. 9. 2012, na http://www.cae.com/en/military/_pdf/datasheet.magnetic.anomaly.detection.system.pdf

Veliki družinski atlas sveta (1992). Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Parker, G. (1988). The geopolitics of domination. New York: Routhledge.

Pavić, R. (1971). Uvod u opću političku geografiju i geopolitiku (sa osnovama

geostrategije). Zagreb: Kućna tiskara Sveučilišta u Zagrebu.

Pavić, R. (1973). Osnove opće i regionalne političke geografije, geopolitike i

geostrategije. Zagreb: Kućna tiskara Sveučilišta u Zagrebu.

Podbregar, I. (2008). Vohunska dejavnost in gospodarstvo. Ljubljana: Fakulteta za

varnostne vede.

Prometni koridorji. (2009). Slozeleznice si. Pridobljeno 11. 9. 2012, na

http://www.slozeleznice.si/sl/podjetje/vodenje_prometa/prometni_koridorj

i

Purg, A. (1997). Boj proti mednarodnemu terorizmu. Ljubljana: Visoka policijsko–

varnostna šola.

Purg, A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. Ljubljana: Visoka policijsko–

varnostna šola.

77

Russian Far East Regions Map (2012). MAPSOF net. Pridobljeno 23. 9. 2012, na http://mapsof.net/map/russian-far-east-regions-map

Selin, M. (1978). Nič več strogo zaupno II. Nacistične obveščevalne službe in njihova

dejavnost pri nas. Ljubljana: Partizanska knjiga.

Shulsky, A. N. in Schmitt, G. J. (1991). Silent warfare: understanding the world of

intelligence. Virginia: Potomac Books.

SSBN Typhoon Class (Type 941), Russian Federation (2012). NAVAL-TECHNOLOGY

com. Pridobljeno 17. 9. 2012, na http://www.naval-

technology.com/projects/ssbn-typhoon-class

Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalno – varnostnih služb. Ljubljana:

Ministrstvo za notranje zadeve.

Šeligo, P. (2010). Razvoj geopolitične misli in geopolitike v Ruski federaciji

(Magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Smith, L. C. (2004). Arctic summer shipping lanes. New York. Pridobljeno 23. 9.

2012, na http://newsroom.ucla.edu/portal/ucla/srp-view.aspx?id=111609

Vlada Republike Slovenije, (2011). Osnovni geografski podatki. Vlada.si. Pridobljeno

11. 9. 2012, na http://www.vlada.si/si/o_sloveniji/

osnovni_geografski_podatki/

78

Obr. ZD-4

IZJAVA O AVTORSTVU ZAKLJUČNEGA DELA

Darijo Ponjavić

Podpisani(a) , z vpisno številko 0 7 0 9 6 1 1 6 Študijski program (ustrezno obkroži):

� 1.stopnja (UN) � 1. stopnja (VS) � 2. stopnja � 3. stopnja � univerzitetni program (sprejet pred 11.6.2004) � visokošolski program (sprejet pred 11.6.2004) � sprecializacija

sem avtor(ica) zaključnega dela z naslovom Geopolitika in obveščevalna dejavnost S svojim podpisom zagotavljam, da:

• je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

• sem poskrbel(a), da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v

predloženem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

• sem poskrbel(a), da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloženega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili;

• sem pridobil(a) vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v

predloženo delo in dem to tudi jasno zapisal(a) v predloženem delu;

• se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje drugih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili;

• se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo

in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.

10.10.2012

V Ljubljani, dne _______________________ ________________________ Podpis avtorja(ice)

TRR: SI56 0110 0600 0006 231 ID št. Za DDV: SI71674705 Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Kotnikova 8, SI-1000 Ljubljana, telefon 01 3008 300, faks 01 2302 687, www.fvv.uni-mb.si, [email protected]