Mag TAMARA slo [1179693]scenarija, med katerima zaradi jezika pride do konflikta. V tem pa se obi čajno skriva poanta ocvirka. Poleg tega smo vsakemu primeru dolo čili temo in kontekst,

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

MAGISTRSKO DELO

TAMARA KOVAČIČ

Maribor, januar 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

MAGISTRSKO DELO

HUMOR NA ZADNJI STRANI: JEZIKOVNOSTILNA ANALIZA KRATKIH HUMORNIH BESEDIL,

IMENOVANIH OCVIRKI

Tamara Kovačič

Mentorica: izr. prof. dr. Mira Krajnc Ivič

Maribor, januar 2016

Lektorica: Petra Grdadolnik, uni. dipl. slov. in ang.

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Miri

Krajnc Ivič za strokovne nasvete, pomoč in

vodenje pri nastajanju magistrske naloge. Prav

tako se zahvaljujem svoji družini za njihovo

podporo in spodbude tekom celotnega študija.

Hvala.

Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisana Tamara Kovačič, rojena 10. 11. 1990, študentka Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, študijskega programa 2. stopnje Poučevanje angleščine in Slovenski jezik in

književnost, izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Humor na zadnji strani:

jezikovnostilna analiza kratkih humornih besedil, imenovanih ocvirki pri mentorici izr. prof. dr.

Miri Krajnc Ivič avtorsko delo.

V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

______________________________

(podpis študenta-ke)

Kraj, Maribor

Datum, 19. 1. 2016

POVZETEK

Magistrska naloga z naslovom Humor na zadnji strani: jezikovnostilna analiza kratkih

humornih besedil, imenovanih ocvirki je razdeljena na dva dela. V teoretičnem delu smo

predstavili temeljne opredelitve besedila in dosedanja spoznanja o humorju. V povezavi s

humorjem smo podali temeljna teoretična izhodišča o vrstah humorja, merilih za določanje

humornega, hkrati smo podrobno predstavili dve temeljni teoriji humorja – teorijo o humorju

na osnovi semantičnega scenarija (SSTH) in splošno teorijo verbalnega humorja (GTVH).

Podana je tudi klasifikacija šal Mojce Stritar, ki temelji na knjigi Delie Chiaro. Nenazadnje smo

opisali razna leksikalna in skladenjska sredstva, s pomočjo katerih lahko dosežemo humorno.

V empiričnem delu naloge smo z besedilnega vidika analizirali 30 primerov humornih besedil,

t. i. ocvirkov. V analizi smo skušali določiti tista semantična scenarija, na katerih temelji humor.

V nekaj primerih smo zgradbo ocvirkov ponazorili s pojmovnim, relacijskim omrežjem. Na

konkretnih primerih smo pojasnili, kako neupoštevanje sodelovalnega načela in kako jezikovna

sredstva vplivajo na interpretacijo humornega. Ugotovili smo, da humor v večini primerov

nastane iz nepričakovanega ali konflikta med dvema scenarijema, kar je pogosto razlog za

nejasnost ali dvoumnost v jeziku.

Ključne besede: jezikoslovje, besedilo, humor, jezikovni humor, šala, semantični scenarij.

ABSTRACT

The thesis on Humour on the Last Page: Linguistic and Stylistic Analysis of Short Humorous

Texts Called “ocvirki” is separated into two parts. Theoretical part presents basic definitions of

text and findings on humour made so far. The latter includes basic theoretical claims on types

of humour and criterions for determining which texts are humorous. Semantic script theory of

humour (SSTH) and general theory of verbal humour (GTVH) are also described in terms of

humour. In addition, we included the classification of jokes by Mojca Stritar which is based on

joke classification presented by Delia Chiaro. Finally, we described the possibilities for

ambiguity in the words or structure of language which can have humorous effect. The empirical

part presents the analysis of 30 examples of short humours texts. On the basis of semantic

scripts we tried to explain why these texts are humorous. The structure of some examples was

shown with semantic network. In the analysis we explained how violation of the maxims of

cooperative principle and various ambiguities in language structure contribute to funniness of

a text. We ascertain that humour results from unexpected or from a conflict among two opposite

semantic scripts which base upon ambiguity and vagueness in structure of language.

Keywords: linguistics, text, humour, verbal humour, joke, semantic script.

KAZALO VSEBINE

UVOD ........................................................................................................................................ 1

1 BESEDILO ............................................................................................................................ 3

1.1 BESEDILNA ZVRSTNOST ............................................................................................ 6 1.2 NEUMETNOSTNO BESEDILO ................................................................................... 10

2 HUMOR ............................................................................................................................... 11

2.1 OPREDELITEV HUMORJA ......................................................................................... 11 2.2.1 Merilo nadrejenost ...................................................................................................................... 13

2.2.2 Merilo neskladja in razbremenitve ........................................................................................ 14

2.2 TEORIJE HUMORJA .................................................................................................... 16 2.2.1 Teorija o humorju na osnovi semantičnega scenarija ..................................................... 16

2.2.2 Splošna teorija verbalnega humorja ..................................................................................... 18

2.2.2.1 Pripovedna strategija ........................................................................................ 18 2.2.2.2 Tarča ................................................................................................................. 18 2.2.2.3 Položaj .............................................................................................................. 19 2.2.2.4 Logični mehanizem .......................................................................................... 19

2.3 VRSTE HUMORJA ....................................................................................................... 20 2.4 ŠALE .............................................................................................................................. 21

2.4.1 Klasifikacija šal, povzeta po Stritarjevi (1999/2000: 148–153) .................................... 22

2.5 JEZIK KOT VIR ZNANJA ZA INTERPRETACIJO HUMORNEGA .......................... 25 2.5.1 Sredstva osnovana na neupoštevanju komunikacijskih načel ........................................ 27

2.5.1.1 Ironija ............................................................................................................... 27 2.5.1.2 Sarkazem .......................................................................................................... 29 2.5.1.3 Črni humor ....................................................................................................... 29 2.5.1.4 Metafora ........................................................................................................... 30 2.5.1.5 Hiperbola in litota ............................................................................................. 31

2.5.2 Leksikalna sredstva .................................................................................................................... 31

2.5.2.1 Stereotipi .......................................................................................................... 31 2.5.2.2 Tabuji ............................................................................................................... 33 2.5.2.3 Evfemizmi ........................................................................................................ 35 2.5.2.4 Disfemizmi ....................................................................................................... 35

2.5.3 Skladenjska sredstva .................................................................................................................. 36

2.5.3.1 Paralelizem ....................................................................................................... 36 2.5.3.2 Elipsa ................................................................................................................ 36

3 BESEDILNA ANALIZA IZBRANIH HUMORNIH BESEDIL .................................... 37

3.1 GRADIVO ...................................................................................................................... 37 3.2 OCVIRKI ....................................................................................................................... 38

3.2.1 Ocvirki, ki so vezani na prispevek, objavljen v časopisu ................................................. 39

3.2.2 Ocvirki, ki niso vezani na prispevek, objavljen v časopisu ............................................. 55

3.3 POVZETEK ANALIZE OCVIRKOV ........................................................................... 71

4 ZAKLJUČEK ...................................................................................................................... 73

5 VIRI IN LITERATURA ..................................................................................................... 75

5.1 INTERNETNI VIRI ....................................................................................................... 77

6 GRADIVO ............................................................................................................................ 79

KAZALO SHEM

Shema 1: Temeljni lastnosti besedila ......................................................................................... 6

Shema 2: Medsebojnovplivanjsko in odvisnostno razmerje med besedilotvornimi dejavniki .. 7

Shema 3: Scenarij zdravniški nasvet in scenarij varnosti nasvet ............................................. 41

Shema 4: Scenarij kupiti, kar potrebujemo in scenarij kupiti, kar je cenovno ugodno ............ 46

Shema 5: Scenarij koncert in scenarij silvestrovanje ............................................................... 48

Shema 6: Scenarij brezposelna oseba in scenarij nezaposlena oseba ...................................... 50

Shema 7: Scenarij tatvina mačke in scenarij tatvina črnca ...................................................... 51

Shema 8: Večpomenskost besede normalen ............................................................................ 52

Shema 9: Elipsa namernega odvisnika ..................................................................................... 52

Shema 10: Scenarij kazenske točke in scenarij zbiranje točk v trgovini ................................. 54

Shema 11: Scenarij poročanje o športnem dogodku in scenarij poročanje o vremenu ............ 56

Shema 12: Scenarij svetovni dan zdravja in scenarij vsak dan ................................................ 58

Shema: 13: Scenarij knjiga in scenarij dežnik ......................................................................... 68

Shema 14: Nastanek nove besede ............................................................................................ 68

1

UVOD

Nikoli ne jemljite življenje resno.

Saj itak noben ne preživi.

Neznan avtor1

Smeh in posmeh. Obema je skupen humor. Smeh je običajno slišen izraz veselja, medtem ko

posmeh izraža negativni odnos do nečesa, povezujemo ga z norčevanjem. Kljub različnima

pomenskima izhodiščema, imata besedi skupno točko, tj. humor. Ta je sprožilec smeha; ko se

nam neka stvar zazdi smešna, se nasmejimo. Po drugi strani pa je humor krinka za

posmehovanje, saj nam omogoča, da negativno sodbo oziroma vrednotenje prikrijemo. Humor

lahko na eni strani služi kot sredstvo vzpostavljanja stika, sproščanje napetosti ali ohranjanje

dobrega pozitivnega vzdušja. Po drugi strani pa lahko s humorjem izražamo zelo negativne

sodbe o drugih, a vendarle na način, ki kljub napadalnosti ali pikrosti sproža smeh in smo kljub

izrekanju kritike prijazni. Lahko rečemo, da je vpliv humorja velik. Ljudje se običajno radi

smejimo, zato ne preseneča priljubljenost raznih komičnih televizijskih serij, filmskih komedij,

gledaliških komedij, stand-up nastopov ter branja šal v časopisih.

Skozi več desetletno obdobje so se razvijale razne teorije, ki so skušale pojasniti, zakaj se ljudje

smejimo in kdaj lahko neko besedilo označimo kot humorno. To nas zanima tudi v tej

magistrski nalogi. Razdeljena je na dva dela: teoretični in empirični. V prvem, teoretičnem delu

so predstavljene temeljne opredelitve besedila in besedilne zvrstnosti. Temu sledi poglavje o

humorju. Najprej smo opredeli pojem humor, kdaj se ljudje smejimo, kakšna je razlika med

humornim, smešnim in komičnim ter kakšna so merila humornega – na podlagi katerih

kriterijev lahko neko besedilo označimo kot humorno. Sledita podrobna opisa dveh temeljnih

teorij humorja: teorije o humorju na osnovi semantičnega scenarija in splošne teorije verbalnega

humorja. V poglavju Vrste humorja smo opredeli verbalni in neverbalni humor. Temu sledi

poglavje Šale, kjer je podana klasifikacija šal po Stritarjevi, ki se je pri svoji razvrstitvi

zgledovala po Delii Chiaro. V poglavju Jezik kot vir znanja za interpretacijo humornega smo

najprej opisali, kako neupoštevanje maksim sodelovalnega načela vpliva na oblikovanje

humornega. Neupoštevanje maksim je povezano z rabo različnih sredstev, ki smo jih razdelili

v tri skupine, in sicer sredstva osnovana na neupoštevanju maksim komunikacijskih načel,

leksikalna sredstva in skladenjska sredstva. V okviru prve skupine smo opisali ironijo,

1 Vir: http://www.pregovor.com/kategorije/humor.html (pridobljeno, 4. 12. 2015).

2

sarkazem, črni humor, metaforo, hiperbolo in litoto. Omenjeni imajo pri oblikovanju humorja

pomembno vlogo, npr. kritiko lahko izrečemo na prijazen način, preko ironije, ki pa je lahko

velikokrat smešna. Na zgledih pa smo pokazali pogostost rabe stereotipov in tabujev v šalah, ki

smo jih poleg parafraze uvrstili med leksikalna sredstva. V zadnjo skupino, tj. skladenjska

sredstva pa smo opisali paralelizem in elipso. Na danih primerih smo nato prikazali, kako se v

dvoumnosti in nejasnosti jezika skriva poanta humornih besedil.

V drugem, empiričnem delu je podana besedilna analiza izbranih primerov besedilne vrste

ocvirk. Ocvirke smo razdelili v dve skupini: v prvo sodijo tisti, ki se navezujejo na članek ali

prispevek objavljen v isti številki časopisa; medtem ko v drugo skupino sodijo ocvirki, ki se ne

navezujejo na noben prispevek ali članek v časopisu, temveč na neko aktualno dogajanje. V

prvo skupino smo vključili 12 ocvirkov, v drugo pa 18, skupno smo tako analizirali 30

primerov. Ta razlika se je pojavila zato, ker je bilo med vsemi zbranimi ocvirki (teh je bilo okoli

70) precej več takih, ki se niso navezovali na prispevek v časopisu, temveč na neko aktualno

dogajanje. Pred samo analizo smo v poglavju Ocvirki opredelili le-te kot posebno besedilno

vrsto in določili značilnosti teh besedil. Pri analizi smo izhajali iz temeljnih teorij humorja

(SSTH in GTVH) ter meril za določanje humornega. Primerom smo skušali določiti nasprotna

scenarija, med katerima zaradi jezika pride do konflikta. V tem pa se običajno skriva poanta

ocvirka. Poleg tega smo vsakemu primeru določili temo in kontekst, na katerega se ocvirk

nanaša. Magistrska naloga se zaključi s povzetkom ugotovitev analize, ki povzema temeljne

značilnosti humorja v ocvirkih.

3

1 BESEDILO

Satirik je kirurg –

humorist fizioterapevt.

Žarko Petan2

Raziskovanje besedila sega v čas starih Grkov in Rimljanov3, kasneje pa na področje stilistike.

Postopoma se je razvila veda o besedilih, imenovana besediloslovje. K njenemu razvoju so

prispevale različne znanstvene discipline, ne le jezikoslovne, npr. kulturna antropologija,

tagmenika, sociologija in historično jezikoslovje. Posledično so se oblikovale različne

definicije pojma besedilo, saj ga vsaka disciplina opredeljuje s svojega vidika. O različnih

opredelitvah v domači in tuji literaturi piše tudi Renata Zadravec-Pešec (1994: 52): ponekod

besedilo definirajo kot jezikovno enoto, ki je večja od povedi, za druge pa predstavlja rezultat

sporazumevanja. Večini definicij pa je skupno povezovanje besedila in njegovega sporočila4

ter njegova zgradba (upoštevanje kohezije in koherence) (Krajnc 2005: 37–39). Besedilo je:

»… s pragmatičnega vidika urejeno zaporedje izrekov« (Van Dijk 1980: 245, povz. po: Krajnc 2005: 39).

»… osnovna tvorba /…/, v kateri se realizira človekova komunikacija, sporočanje informacij.« (MČ 1987: 622, povz. po: Krajnc 2005: 39).

»… z jezikovnimi sredstvi izraženo sporočilo. Je osnovna enota sporazumevanja.« Pri čemer se

kot najmanjše besedilo opredeljuje izrek, medtem ko največjega ne moremo določiti5.

(Zadravec-Pešec 1994: 52).

»… enota sporazumevanja« (Dresler 1994: 6, povz. po: Krajnc 2005: 39).

»… omejeno zaporedje jezikovnih znakov, ki mora biti koherentno in mora kot celota

signalizirati spoznavno komunikacijsko funkcijo.« (Hudej 1995: 10).

»… rezultat t. i. govorne dejavnosti, tj. smiselne uporabe jezikovnih prvin za prenos določene

količine obvestila.« (Toporišič 2000: 715).

2 Vir: http://www.pregovor.com/kategorije/humor.html (pridobljeno, 4. 12. 2015). 3 V času starih Grkov in Rimljanov je imela posebno vlogo retorika (kako nekoga prepričati oz. pregovoriti), kar je omogočilo začetke raziskovanj besedila in njegove tvorbe oz. oblikovanja. Retorika govori o sredstvih, s katerimi bi lahko dvomečega poslušalca prepričali v pravilnost naših trditev; o stilu (jezikovno zaporedje znakov) in nauku o statusu (norme vedenja, norme jezikovnega vedenja in upoštevanje možnih odstopanj od stališč); z upoštevanjem le-tega naj bi si tvorec besedila pri naslovniku zagotovil neko stopnjo verodostojnosti (Breuer 1974: 135–209, povz. po: Krajnc 2005: 37). 4 Besedilo je rezultat sporočanja in ima vedno nek točno določen namen (Krajnc 2005: 39). 5 Toporišič (2000: 715) kot najmanjše besedilo določa enostavčno poved (lahko je tudi polstavčna, pastavčna ali besednozvezna), vendar pa besedilo glede na obseg navzgor ni omejeno.

4

»… kompozija jezikovnih znakov, vsak jezikovni znak pa ima /…/ svojo obliko /…/ (in) svojo

funkcijo.« (Kuster 2013: 7,8).

Različni avtorji pojem besedilo različno definirajo. Lahko ga razumemo kot sredstvo

sporazumevanja, rezultat sporazumevanja ali obliko prenosa informacij, čemur je skupno ravno

sporazumevanje oziroma komuniciranje: torej izmenjava mnenj, idej, informacij ali pa zgolj za

vzpostavljanje, ohranjanje ali navezovanje stika. Pri tem poudarjajo vlogo oz. funkcijo besedila,

torej s kakšnim namenom tvorimo besedilo6. Besedilo lahko ima več funkcij, vendar je ena

prevladujoča, ta tudi določa funkcijo besedila. Včasih je lahko dejanski učinek besedila na

naslovnika drugačen od tvorčevega namena – zato moramo ločevati med funkcijo (vlogo ali

nalogo) besedila in perlokucijo oz. perlokucijskim učinkom besedila, tj. dejanskim učinkom, ki

ga ima besedilo na naslovnika in se lahko razlikuje od tvorčevega prvotnega namena (Hudej

1995: 86–88). Poleg omenjenega je pomembno tudi upoštevanje zgradbe besedila. Zgradba

besedila je odvisna od funkcije in funkcija se razbira na osnovi zgradbe7.

Tako Toporišič (2000: 718) kot tudi Krajnc (2005: 40) navajata tridelnost zgradbe. Za besedilo

je pomembno, da je »smiselno zaokroženo, prilagojeno okoliščinam sporočanja in organizirano

v izraziti tridelnosti /…/« (Krajnc 2005: 40). Tipična in tudi najbolj pogosta oblika sestoji iz

treh posameznih enot: uvoda, jedra in zaključka. Poleg tega pa lahko besedilo sestoji še iz

drugih delov, npr. naslovje (časopisni in ostali članki, knjige itd.), sinopsis (npr. znanstvene

razprave), kazala itd. (Toporišič 2000: 718). Kot smo že omenili je besedilo rezultat

sporazumevanja med posamezniki ali skupinami, pri čemer gre za zavedno in načrtno tvorčevo

hotenje (Korošec-Dular 1991: 27, povz. po: Krajnc 2005: 40), saj tvorec tvori besedilo z nekim

točno določenim namenom. Pri tem ločujemo tri stopnje tvorjenja besedila: orientacijo, načrt

in obliko8 (Krajnc 2005: 40).

Poleg omenjene obstaja razlikovanje med mikrostrukturno in makrostrukturno zgradbo besedila

(Krajnc 2005: 41). Marja Bešter površinsko ali mikrostrukturno zgradbo deli na slovnično,

slovarsko in izrazno; globinsko ali makrostrukturno pa na namensko, okoliščinsko in tematsko.

Za razliko od Bešterjeve pa Van Dijk ločuje analize na lokalni (mikro/shematična zgradba) in

6 Namen besedila namreč določa funkcijo ali vlogo besedila, ki jo le-to opravlja (Hudej 1995: 11). 7 Zato se na tem mestu ne moremo strinjati s Sonjo Hudej (1995: 11), ki pojasnjuje, da je treba pri vsakem besedilu ločeno obravnavati zgradbo in funkcijo besedila, namreč analize, ki bi združevala vzporedno obravnavo prepletenosti zgradbe in funkcije, še ne poznamo. Zgradba in funkcija sta prepleteni, kar je vidno tudi na primeru analiziranega besedila (gl. str. 25). Po konzultaciji z izr. prof. dr. Miro Krajnc Ivič. (23. 12. 2015) 8 »Orientacija zajema tri postopke: usmeritev k cilju, okoliščinam in k rešitvi. Na stopnji načrta določimo izbore snovi, načina in /…/ kompozicijo besedila. Na stopnji oblikovanja besedila se glede na /…/ načrt, /…/ socialno in funkcijsko zvrst odločimo o dokončnem oblikovanju besedila.« (Krajnc 2005: 40).

5

globalni ravni (makro/semantična zgradba). Lokalno se nanaša na posamezne izreke in odnose

med njimi, globalno pa se nanaša na zgradbo kot celoto (Krajnc 2005: 41).

Toporišič (2000: 715) besedilo opredeljuje kot besedno odslikavo resnične ali neresnične

stvarnosti, ki ima tako slušno kot tudi vidno podobo (prenos besedila poteka po slušnem –

govorjeno/brano besedilo – in vidnem kanalu – brano besedilo). Lahko bi rekli, da se besedna

zveza besedna odslikava nanaša na rabo jezikovnih znakov oziroma jezikovnih sredstev, ki pa

morajo biti povezani v neko smiselno in logično celoto z razpoznavnim namenom. To z eno

besedo imenujemo besedilnost9, ki jo določa sedem kriterijev (Kuster 2013: 7). Osnovna

kriterija sta kohezija (imenovana tudi slovnična koherenca /Hudej 1995: 11/) in koherenca10.

Prvi označuje slovnično in skladenjsko povezanost, drugi pa vsebinsko ali tematsko

povezanost. Ostali kriteriji so še: sprejemljivost (nanaša se na naslovnika, kako bo besedilo

razumel, sprejel), namernost (nanaša se na tvorca besedila in njegove namene – torej kaj želi z

besedilom doseči: vzpostaviti stik, ohraniti stik, nekoga prepričati v njegov prav ipd.),

medbesedilnost11 (tipološko razvrščanje besedil – besedilne vrste12), informativnost

(pričakovanja in predvidevanja naslovnika /Krajnc 2005: 41/) in situacijskost (ali je besedilo

primerno)13 (Kuster 2013: 8, 9). Poleg omenjenih pa Kuster (2013: 9) navaja še osmi kriterij

besedilnosti, tj. kulturnost. Različna besedila nastajajo v različnih kulturnih okoljih14, obstajajo

besedila, ki presegajo kulturne okvire in tista, ki so vezana na določeno kulturno okolje. Pri

besedilih, kot so npr. osmrtnice, recenzije in pisma bralcev, se kaže vpliv kulturnega okolja.

(Kuster 2013: 9)

Iz zapisanega lahko povzamemo dve temeljni lastnosti besedila, ki sta koherenca in funkcija ali

vloga (gl. shemo 1, povz. po: Hudej 1995: 15):

9 Ali lahko neko zaporedje stavkov/povedi opredelimo kot besedilo ali ne (Hudej 1995: 11). 10 Hudejeva (1995: 11) jo imenuje tematska koherenca. 11 Ta kriterij oz. merilo označuje, kako je tvorjenje in sprejemanje besedila odvisno od tvorčeve seznanjenosti z drugimi besedili (Krajnc 2005: 41). 12 Toporišič (2000: 716) razvršča besedila glede na funkcijsko zvrstnost na: praktičnosporazumevalna, publicistična, strokovna in umetnostna. Besedila pa lahko razvrščamo po drugih merilih: vezanost/nevezanost besed (vezana in nevezana besedila), kolikogovornost (enogovorna, dvogovorna, večgovorna), večpogovornost, pripovedna oseba (npr. prvo – in tretjeosebno pripovedovanje) (Toporišič 2000: 716, 717). 13 Nekatera izmed naštetih kriterijev oz. meril sovpadajo z načeli praktične stilistike, in sicer »kohezija (načelo slovnične pravilnosti in besedne čistosti), koherenca (načelo jasnosti), namernost (načelo živosti in uglajenosti), informativnost in sprejemljivost (načelo natančnosti in jedrnatosti) ter situacijskost (načelo primernosti).« (Zadravec-Pešec 2000: 27, povz. po: Hudej 2013: 9). 14 »Pod vplivom kulture pa so vsekakor vsa besedila.« (prim. Fix et al., 2001: 18, povz. po Kuster 2013: 9).

6

BESEDILO

KOHERENCA

FUNKCIJA

SLOVNIČNA VSEBINSKA

Shema 1: Temeljni lastnosti besedila (Hudej 1995: 15)

1.1 BESEDILNA ZVRSTNOST

V nadaljevanju se bomo osredotočili na pojmovanje stila v okviru jezikoslovja, prav tako pa

bomo opredelili pojem jezikovna stilistika, kakšna je razlika med njo in funkcijsko ter

pragmatično stilistiko. Prikazali pa bomo tudi povezave med stilistiko in besediloslovjem v

povezavi z besedilno zvrstnostjo.

Helena Kuster (2013: 53) je slog opredelila kot odraz besedila, čigar učinek je odvisen od

uporabljenih jezikovnih sredstev. Slog besedila podaja določene informacije, t. i. stilistične

informacije (Hudej 2013: 53):

− o komunikacijski situaciji;

− o tvorcu besedila (slog pisanja lahko kaže na tvorčevo samopodobo, samozavedanje,

razumevanje svoje vloge);

− o tvorčevem odnosu do naslovnika (npr. nadredno, enakovredno, uradno, zasebno,

prijazno);

− o tvorčevem odnosu do jezika (ali upošteva ali krši normo, ali je njegovo izražanje

enolično ali razgibano itn.) (Kuster 2013: 53).

V Enciklopediji slovenskega jezika je stilistika: »Veda, ki proučuje funkcijske zvrsti (t. i.

funkcijska stilistika).«15 (Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika 1992: 311, povz. po:

Križaj-Ortar 1994: 299).

15 Križaj-Ortarjeva (1994) tako razlikuje med stilistiko jezika in stilistiko besedila. Tako v jeziku kot tudi v besedilu se pojavljajo stilno nezaznamovane in stilno zaznamovane prvine. Stilna nezaznamovanost v jeziku pomeni splošnost/nevezanost prvine na neko določeno zvrst besedil; medtem ko stilna zaznamovanost označuje nesplošne oblike, besede ali skladenjske vzorce. Pri besedilu se stilna nezaznamovanost nanaša na tipičnost določene besedilne vrste; medtem ko stilna zaznamovanost v besedilu pomeni ravno nasprotno, torej netipičnost za določene besedilne vrste. (Križaj-Ortar 1994: 299)

7

Toporišič (2008) stilistiko opredeli kot vedo, ki »proučuje vrednost izraznih možnosti«

(Toporišič 2008: 21). Raziskuje področje jezika in sporočanja. Ukvarja se s proučevanjem

primernosti in značilnosti rabe posameznih jezikovnih sredstev (Toporišič 2008: 153). Ravno

značilnosti rabe določenih jezikovnih sredstev nas bodo zanimale v analizi, kjer bomo na

podlagi teh ugotavljali, kako vplivajo na oblikovanje humorja.

Jezikovna stilistika znotraj jezikoslovja mora upoštevati povezanost različnih jezikovnih

ravnin, npr. fonološke, morfološke, skladenjske, semantične, besediloslovne idr. Stilistika zunaj

jezikoslovja, ki se nanaša na druge stroke in vede, išče povezave med določenimi slogovnimi

značilnostmi in značilnostmi drugih umetniških ali življenjskih področij. Ko npr. govorimo o

umetnostnih besedilih, je treba upoštevati tudi splošne značilnosti danega obdobja, v katerem

je ustvarjal določen avtor, in ob tem poleg jezikovnih upoštevati tudi druge slogovne navade,

ki jih lahko odkrivamo ravno s pomočjo drugih disciplin, kot npr. zgodovine, umetnostne

zgodovine, likovne umetnosti, arhitekture idr. Pri jezikovnostilistični analizi je treba upoštevati

prepletenost tvorčeve izbire in naslovnikove recepcije oz. analize besedila, ki šele skupaj dajeta

rezultat razumevanja posameznega besedila (gl. shemo 2). Kadar govorimo o literarnem

besedilu, sta ustvarjalca tako tvorec kot prejemnik besedila16. (Sestavljeno in povzeto po:

Smolej 2011)

OKOLIŠČINE IN SOCIALNI DEJAVNKI17 POGUJUJEJO

TEMA BESEDILA POGUJUJE

BESEDILNA VRSTA18 POGUJUJE

SKLADENJSKE IN LEKSIKALNE URESNIČITVE JEZIKOVNIH SREDSTEV

Shema 2: Medsebojnovplivanjsko in odvisnostno razmerje med besedilotvornimi dejavniki

(Smolej 2011: 415)

16 »/…/ ni samo pisec umetnik, temveč v nič manjši meri tudi bralec.« (Pogorelec 1968, povz. po: Smolej 2011: 415). 17 Psihofizični, splošnokulturni, elokucijski, idiomatični in ekspresivni dejavniki (Smolej 2011: 413, 415). 18 Besedilna vrsta določa besedilno zgradbo (Smolej 2011: 415).

8

Kusterjeva (Kuster 2013: 53) uporablja izraz funkcijska stilistika, ki izhaja iz součinkovanja

zunajjezikovnih dejavnikov in jezikovne rabe, v svojo obravnavo pa vključuje tudi družbeno

funkcijo sloga19. Ko govorimo o družbeni funkciji sloga, ne moremo mimo pragmatike in

pragmatičnega vidika stilistike, ki slog obravnava kot družbeni pojav – »izraz tvorčevega

namena«20. Posledično se je uveljavil tudi izraz pragmatična stilistika, ki preučuje namen

besedila in njegove učinke21. Slog tako posredno, preko rabe določenih jezikovnih sredstev,

prinaša informacije o tvorcu in njegovemu razmerju do družbenih norm (Kuster 2013: 53).

Besediloslovje na podlagi kriterijev besedilnosti določa, kateri izreki so tudi besedila. Stilistika

pa se ukvarja s pravili oblikovanja besedila glede na splošne značilnosti besedilnih vrst, ki pa

jih opredeljuje in določa besediloslovje. Funkcijska stilistika ločuje med različnimi vrstami

funkcijskih slogov (npr. vsakdanji – praktičnosporazumevalni, uradovalni, znanstveni,

publicistični in umetnostni ter njihove podvrste, znanstveni slog in poljudnoznanstveni slog –

tj. pri funkcijskem slogu znanstvenih področij); na drugi strani pa se pragmatična stilistika

(pragmatični vidik stilistike) osredotoča na namernost in situacijskost. (Kuster 2013: 53, 54)

Obstajajo trije načini besedilne analize (Kuster 2013: 54):

− primerjava besedila s pričakovanimi besedilnimi in stilnimi normami, tj. primerjava, ki

presega besedilni okvir;

− medbesedilna primerjava, kjer med seboj primerjamo obravnavano besedilo z že

tvorjenimi in sprejetimi besedili;

− znotrajbesedilna primerjava, pri kateri ugotavljamo slogovne principe znotraj

obravnavanega besedila.

Pri jezikovnostilni analizi je pomembno, da analiziramo posamezne besedilne ravni. Pri tem

ločimo dva postopka, makrostilistični in mikrostilistični postopek. Makrostilistični postopek

določa sporazumevalno ali komunikacijsko situacijo in temo besedila (Kuster 2013: 54).

Mikrostilistični postopek pa določa stilna sredstva, ta pa se delijo v šest skupin:

− tematska sredstva;

19 Gre za podoben princip, kot ga navaja Smolejeva, vendar je uporabljeno različno izrazoslovje; Smolejeva tako v povezavi s stilistiko govori o interdisciplinarnosti (zunajjezikovna in znotrajjezikovna raven ter njun preplet), medtem ko Kusterjeva slog opredeljuje kot družbeni pojav, pri čemer ne moremo mimo pragmatičnega vidika stilistike – poudarjena je funkcija besedila, ki se med drugim uresničuje tudi skozi slog besedila, posledično pa je slog tisti, ki nosi določene informacije. 20 Kuster 2013: 53. 21 »/…/ kdo – sporoča kaj – s katero vrsto besedila – komu – s kakšnim namenom – s kakšnimi učinki – kako?« (Kuster 2013: 53).

9

− ekspresivna leksikalna sredstva (stilna, strokovna, regionalna, socialna ali časovna

oznaka, čustvene sestavine, tropi);

− besedotvorne posebnosti (npr. nove tvorjenke);

− skladenjska sredstva (dolžina stavkov, besedni red, stilne figure);

− morfološki elementi (glagolske oblike, besedne vrste);

− glasoslovna in grafična sredstva (ritem, rima, velike/male črke). (Povz. po: Kuster 2013:

54)

Jezikovna sredstva lahko služijo kot stilna sredstva, kar pa je odvisno od funkcije. Rezultat tega

so skupine slogovnih principov – raba določenih stilnih sredstev, ki je odvisna od funkcije,

pogojuje in ustvarja slog določenega besedila. Tako ločimo:

− slog javnega področja (brezosebno, jedrnato, lahko razumljivo itn.);

− slog znanstvenega področja (stvarno, logično, razumljivo, enoumno, jasno,

ekonomično);

− slog publicističnega področja (odvisen od besedilne vrste, splošna značilnost je lahka

razumljivost);

− slog področja zasebne komunikacije (sproščenost, čustvenost, subjektivnost,

dinamičnost, ekonomičnost, preobilnost – nasičenost – nagnjenost k humorju ali satiri).

(Povz. po: Kuster 2013: 55)

V pričujoči magistrski nalogi bomo obravnavali jezikovnostilistične značilnosti

neumetnostnega besedila. Stilistika neumetnostnega besedila velja za presečišče jezikovnega

sistema22 in pragmatike. Tvorec besedila mora obvladati jezikovni sistem, obenem pa tudi

okoliščine, saj lahko na podlagi tega znanja presodi o ustreznosti jezikovnega sredstva. Za

tvorjenje besedila sta tako potrebni jezikovna in pragmatična zmožnost. Jezikovna stilistika

jezikovnim sredstvom določa t. i. stilno vrednost, tj. okoliščine, za katere je značilno določeno

jezikovno sredstvo. (Križaj-Ortar 1994: 300, 305)

Če povzamemo, stilistika neumetnostnega besedila izhaja iz stilistike jezika in iz upoštevanja

okoliščin sporočanja (Križaj-Ortar 1994: 207).

22 To je sistem znamenj in pravil za tvorjenje besedila (Križaj-Ortar 1994: 299).

10

1.2 NEUMETNOSTNO BESEDILO

Besedila delimo na umetnostna in neumetnostna23. Pri opredeljevanju in podajanju značilnosti

npr. umetnostih besedil pogosto primerjamo z neumetnostnimi in s tem hkrati pojasnjujemo,

zakaj prihaja do ločevanja24. To je neločljivo povezano s »pojavom funkcijske členjenosti«25,

tj. funkcijske zvrstnosti. Umetnostni jezik Toporišič (Toporišič 2000: 28) opredeljuje kot jezik

umetnostne proze, pesmi in drame. Umetnostna besedila ne služijo praktičnemu, strokovnemu

ali publicističnemu sporočanju, temveč je temeljno ustvarjanje miselnega sveta, ki ga vsak

doživlja po svoje, tj. na podlagi lastnih izkušenj. Nasproti tem so neumetnostna besedila, ki jih

je jezikoslovec uredil v tri različne funkcijske zvrsti: praktičnosporazumevalna, strokovna in

publicistična. (Toporišič 2000) Njihova temeljna razlikovalna lastnost je nanašanje na

preverljiva realna dejstva, medtem ko umetnostna besedila omogočajo individualne

interpretacije in predstave na podlagi posameznikovih lastnih izkušenj in doživetij (Dukič 2010:

322).

23 Termin umetnostno besedilo v strokovni literaturi postopoma nadomešča termin imaginativno besedilo. O imaginativnem diskurzu govori tudi Andrej E. Skubic v Obrazih jezika, ki nadomešča poimenovanje umetnostni govor (po Toporišičevi funkcijsko-zvrsti delitvi so to umetnostna besedila). Pri teh ne gre le za epska, lirska in dramska besedila, temveč tudi za besedila, ki »nagovarjajo nezavedno, iracionalno«. (Dukič 2010: 329). 24 Toporišič je v svoji slovnici zapisal, da je umetnostni jezik (jezik umetnostnih besedil) najlažje določiti »nasproti preostalim trem funkcijskim zvrstem« (Toporišič 2000: 31). 25 Dukič 2010: 311.

11

2 HUMOR

The only way to get through life is to laugh your way through it.

You either have to laugh or cry. I prefer to laugh.

Crying gives me a headache.

Marjorie Pay Hinckley26

Zakaj se ljudje pravzaprav smejimo, kaj sproža smeh, kaj je tisto, kar neko situacijo naredi

humorno?

V povezavi s smehom ne moremo mimo humorja, ki ga v večini primerov povezujemo ravno s

smehom. Humor je prisoten v različnih družbah, zato ni presenetljivo, da lahko sproža različne

odzive; tudi takšne, kjer je smeh izključen in je učinek ravno nasproten. Humor nas lahko bodisi

spravi v zagato ali pa nas iz nje reši. Prisoten je v vsakdanjih pogovorih, vendar se pojavlja v

različnih situacijah in ima zatorej različne oblike. Ljudje imamo različno razvit smisel za

humor; nekdo lahko šale stresa iz rokava, nekdo drug pa je povsem brez smisla za humor.

2.1 OPREDELITEV HUMORJA

Ena izmed opredelitev humor opisuje kot nekaj, ob čemer se smejimo. Vendar pa pri veliko

stvareh v življenju obstajajo izjeme: kar je smešno nekomu, še ne pomeni, da bo vsem. Smeh

je pogosto lahko tudi reakcija, povzročena iz zadrege ali strahu; torej deluje kot nek obrambni

mehanizem. Na podlagi tega lahko izpeljemo, da je pri opredeljevanju, kaj je smešno, komično

ali humorno, treba upoštevati odziv slušatelja ali bralca. Humor ima moč vplivanja, kajti z njim

lahko sklepamo prijateljstva ali izključujemo posameznike ali skupino. (Povz. po: Ross 1998:

1)

Ljudje se najpogosteje smejimo, kadar smo v družbi, le redko, kadar smo sami. Zato je pri

opredeljevanju humorja pomemben družbeni vidik posameznikovega odziva na humor. Pri

oblikovanju in sprejemu oz. interpretaciji humorja ima pomembno vlogo tudi družbeni

kontekst; namreč humor lahko postane zastarel, pogosto pa je pogojen s kulturo in družbenimi

26 Prevod: »Samo s smehom lahko prebrodiš življenje. Moraš se ali smejati ali jokati. Sama se raje smejim. Jok mi povzroča glavobole.« Marjorie Pay Hinckley, dostopno na: http://www.goodreads.com/quotes/tag/humour (pridobljeno 26. 10. 2015).

12

normami27 (Ross 1998: 1, 2). Anindya Sen je humor opredelil kot »univerzalni fenomen, ki ga

pozna večina kultur« (Sen 2012). Podobno piše Walter Nash, ki pa humor opredeljuje kot

posebno karakteristiko človeštva (Nash 1994: 1). Za mnoge je humor t. i. »dekoracija

življenja28«; je pomemben člen posameznikovega življenja zaradi svoje raznolikosti in

večfunkcijskosti (npr. kot reakcija na strah ali kot metoda postavljanja vprašanj in prikritega ali

odkritega kritiziranja argumentov) (Nash 1994: 1).

V literarni teoriji humor opisujejo kot »poseben način doživljanja sveta« (Kos idr. 2009: 132,

povz. po: Krajnc Ivič 2011: 266), ki se loči od komičnosti, satire in ironije. Po mnenju

Katthoffove »humor ne temelji le na besedni semantiki, neodvisni od celotne komunikacijske

situacije, temveč bolj na igri med različnimi oblikami tipizacij, institucionalizacij in normiranj«

(Krajnc Ivič 2011: 267). Iz tega lahko razberemo, da sta za humor pomembna dva vidika:

jezikovni in družbeno-kulturni. Pri prvem gre za rabo jezikovnih sredstev, pri drugem pa za

določene družbene norme in vedenjske karakteristike posamezne kulture. Humor je vselej

odvisen od družbe in kulture, kajti kar velja za smešno oz. komično v eni državi ali kulturi,

morda ne velja v neki drugi. Humor pa poleg tega, da je omejen s socialnega vidika, je omejen

tudi z jezikom in jezikovnim sistemom, ki omogoča jezikovno uresničitev humorja. Pri tem je

potrebno v nadaljevanju postaviti ločnico med humorjem in komičnostjo ter smešnim. To

prinaša presenetljiv vsebinski preobrat, saj tvorec s prikrivanjem pomena ustvari smešen

preobrat in s tem poskrbi za zabavno sprostitev in nenazadnje tudi popestritev. Med najbolj

tipično obliko smešnosti, vendar ne edino, sodijo šale29. Pomembno je tudi razlikovanje med

komičnostjo in humorjem. Komično je v primerjavi s humorjem lahko tudi nenamerno, torej

nenačrtovano in se nanaša na vidik razumevanja, interpretiranja dejanj ter misli nekoga

drugega. Medtem ko humorno označuje »neko držo in čustveno stanje, v katerih lahko cenimo

smešno in komično ter ustvarjamo vedro vzdušje« (Krajnc Ivič 2011: 267). Humor pa se od

komičnosti razlikuje še po eni lastnosti, in sicer lahko je resen. Potrebno je poudariti, da lahko

v določeni situaciji pride do povezovanja ali prekrivanja vseh treh pojmov, torej humorja,

komičnosti in smešnega; namreč humor lahko vključuje tako komiko kot tudi smešnost. (Krajnc

Ivič 2011: 266, 267)

27 Malo ljudi se smeji že navsezgodaj zjutraj oz. takoj ko vstane. V določenih okoliščinah se glede na družbene norme zdi smejanje zaradi humorja nesprejemljivo (Ross 2005: 2). 28 »/…/ decoration on life /…/« (Nash 1994: 1). 29 »/…/ kot tipično šaljiv žanr.« (Krajnc Ivič 2011: 267).

13

S proučevanjem humorja in humornega se ukvarjajo znanosti z različnih področij, npr.

filozofija, sociologija, psihologija in jezikoslovje. Posledično so se oblikovale različne teorije

humorja.

Merila za določanje humorja30:

− neskladnost, nedoslednost ali nasprotja; temeljno je nepričakovano, ki je v tem primeru

sprožilec smeha.

− Nadrejenosti, izločitev ali kritika, kjer se posameznik usmeri v določeno osebo ali

skupino ter na bolj agresiven način izpostavi določene karakteristike (najpogosteje

etnične, politične ali spolne) posameznika ali skupine.

− Sprostitev, olajšanje ali osvoboditev temeljijo na psihoanalizi. Njihov utemeljitelj je bil

Sigmund Freud. Gledano s psihološkega vidika je v ospredju naslovnikov odziv. (Arvo

Krikman31)

Arthur Koestler je utemeljitelj t. i. dejanja ustvarjalnosti, kamor vključuje tudi humor. Po

njegovem mnenju ustvarjalnost temelji na treh komponentah: humorju, odkritju in umetnosti.

Meni, da humor vključuje paradoks, saj naj bi bil smeh psihološka reakcija na različne

emocionalne in intelektualne sprožilce (stimuli). Koestler je prepričan, da so motivatorji

humorja agresivni in samoobrambni impulzi, medtem ko je smeh prikrit ali odkrit odziv na te

impulze.32

2.2.1 Merilo nadrejenost

Ross piše o teoriji nadrejenosti33 (v pričujočem magistrskem delu, nasprotno kot Ross, to

obravnavamo kot merilo): ljudje se pogosto radi smejimo padcem ali nerodnostim drugih, saj s

tem dobimo občutek večvrednosti. Oseba z norčevanjem iz nekoga drugega pridobi ali ohrani

moč in status zaradi tistih, ki se pridružijo smejanju. (Ross 1998, povz. po: Hozjan 2015: 29)

Pripadniki nižjih družbenih razredov so pogosto tarče posmeha in norčevanja (Ross 1998: 54).

Družbene skupine, ki se pojavljajo v humorju kot tarča posmeha/norčevanja, so tako v

30 Po konzultaciji z izr. prof. dr. Miro Krajnc Ivič smo kot temeljni teoriji humorja opredelili SSTH in GTVH. Pri čemer bomo teorije neskladja, nadrejenosti in razbremenitve obravnavali kot merila oziroma kriterije za določanje humornega. (25. 11. 2015) 31 Vir: Arvo Krikman: Contemporary Linguistic Theories of Humour. Dostopno prek: http://www.folklore.ee/folklore/vol33/kriku.pdf (13. 5. 2015) 32 Vir: Arvo Krikman: Contemporary Linguistic Theories of Humour (28–29). Dostopno prek: http://www.folklore.ee/folklore/vol33/kriku.pdf (13. 5. 2015) 33 V magistrskem delu, nasprotno kot Ross, to obravnavamo kot merilo. (Konzultacije 25. 11. 2015)

14

podrejenem položaju (Ross 1998, povz. po: Hozjan 2015: 29). Povedano drugače, teorija

nadrejenosti izhaja iz spoznanja, da je tisti, ki se smeje, boljši od človeka, ki se mu smeje

(Capuder 2008: 145, povz. po: Krajnc Ivič 2011: 267).

2.2.2 Merilo neskladja in razbremenitve

Neskladje sproži smeh, ker nekaj ni bilo pričakovano, ker ni običajno (Capuder 2008: 145,

povz. po: Krajnc Ivič 2011: 267). Humor nastane iz nepričakovanega, v povezavi s tem pa

govorimo o dvojnem pomenu. Tisti, ki mu je šala bila namenjena, ne sprevidi prvotnega

pomena. S tem humor krši eno izmed glavnih načel sporazumevanja, tj. načelo jasnosti.

Dvoumnost se lahko pojavi v besedah (pri večpomenskih) in strukturi jezika34 (Hozjan 2015:

29). Za tovrstni humor so značilne šale (ang. ′one-off joke′, ′gag′, ′pun′35), ki vsebujejo

naslednje elemente:

− konflikt med pričakovanim in dejanskim,

− razlog konflikta je nejasnost/dvoumnost v strukturi jezika,

− ključni stavek ali poved šale, ki naj bi bil ključen za izvabljanje smeha, je lahko zaradi

nejasnosti napačno interpretiran in posledično posameznik šale ne razume, kar vodi k

temu, da šala zanj ni smešna (Ross 1998: 8).

Dvoumnosti v strukturi jezika se lahko pojavijo na različnih nivojih jezika: fonologija,

grafologija, morfologija, leksika in skladnja.

Humor/humorno lahko temelji na interpretaciji oziroma razumevanju skupine glasov ali

posameznih glasov. To se zgodi v primeru rabe homofonov (to so besede, ki jih izgovarjamo

enako, vendar se različno pišejo) in homonimov (to so besede, ki jih izgovarjamo in pišemo

enako, vendar se razlikujejo v pomenu). Obe vrsti besed imata učinek le v govorjenem jeziku,

saj je pri zapisu besede razvidno, za kateri pomen besede gre. Angleščina je jezik z velikim

številom homofonov, kajti njihov sistem črkovanja ne temelji na principu ena črka en glas.

Grafologija se nanaša na grafični prikaz, torej kako je nekaj zapisano.

Kadar je v ospredju način formacije besed, govorimo o morfologiji. Z dodajanjem ali

odvzemanjem morfemov (predpone, medpone, pripone) povsem spremenimo pomen besede.

34 O tem piše tudi Alison Ross (1998): »/…/ ambiguity in the words or structure of language.« (Ross 1998: 8). 35 Vsem je skupno, da gre za tiste vrste šal, kjer je možen dvojni pomen.

15

Do dvoumnosti, ki je temeljna za humorno, lahko pride na področju leksike oziroma besedišča.

Sem spada raba homonimov, ki smo jih omenili že pri fonologiji, polisemija (kjer gre za eno

besedo, ki pa ima več pomenov, torej večpomenske besede). Poleg tega še predlogi, ki so

odvisni od konteksta, včasih pa so humorni zaradi dobesednega pomena znotraj besedne zveze,

kjer je predlog rabljen (le redko predloge ločeno obravnavamo kot samostojne enote,

najpogosteje jih pomensko povezujemo z besedami znotraj besedne zveze). Frazemi so

velikokrat sprožilci humornega, še posebej kadar jih preoblikujemo, npr. del frazema

spremenimo, tj. eno ali več besed zamenjamo z drugimi in tako frazem spremenimo, kar lahko

učinkuje kot element presenečenja in tako sproži smeh. Interpretacija in razumevanje šale je

lahko odvisna tudi od konotacij, ki jih ima posameznik za določene besede.

Besedni red lahko vpliva na nejasnost šale ali pa vpliva na to, da nek izrek postane smešen.

Sintaksa oziroma skladnja se nanaša na način, kako oblikujemo pomen na podlagi ureditve

besed v stavku ali povedi [1, 2, 3, 4]. (Sestavljeno in povz. po: Ross 1998: 7–23)

Zgled 1

Prodam psa. Žre vse. Posebno rad ima otroke.

Zgled 2

Prodam posteljo za ženo, ki je zložljiva.

Zgled 3

Visoko kvalificiran čevljar izdeluje gojzarje, čevlje in sandale po naročilu in po meri. Tudi iz kože cenjenih strank.

Zgled 4

Na vratih mesnice je mesar pustil listek: "Jutri bom klal. Postavite se pravočasno v vrsto." 36

Na podlagi danih zgledov [1, 2, 3, 4] je razvidno, da je vzrok za nejasnost skladnja, saj vsi

primeri omogočajo dvojen smisel izreka. To pa je seveda razlog, da so zgornji izreki humorni,

saj so logično nesmiselni oziroma neverjetni za implikacijo v realnem svetu.

Humor se kaže tudi na različnih področjih jezika, npr. semantike in pragmatike. Semantika

proučuje pomene besed, razmerja med besedami in kolokacije. Pogosto so smešni oksimoroni.

Kadar pride do protislovja – paradoksnih situacij – so protislovne izjave vselej napačne, iz tega

pa izvira humor. (Hozjan 2011: 12) Pragmatika na drugi strani pa proučuje razmerja med

jezikom in kontekstom (Zadravec-Pešec 1994: 10). Humorno lahko dosežemo z

neupoštevanjem maksim sodelovalnega načela; tako npr. šale kršijo maksimo načina, maksimo

kakovosti in količine, saj so namerno večpomenske (Stritar 2000, povz. po: Hozjan 2011: 13).

36 Vir [1, 2, 3, 4]: http://ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=119099 (pridobljeno 28. 10. 2015)

16

O razbremenitvi govorimo, kadar posameznik zaradi svoje neokretnosti (»mehanična togost« /

Capuder 2008: 145, povz. po: Krajnc Ivič 2011: 267/), ki je posledica raztresenosti osebe ali

predmeta, sproži (po)smeh in s tem razbremenitev družbene napetosti (Krajnc Ivič 2011: 267).

2.2 TEORIJE HUMORJA

Podrobneje bomo predstavili dve temeljni teoriji humorja, in sicer teorijo o humorju na osnovi

semantičnega scenarija (SSTH) in splošno teorijo verbalnega humorja (GTVH).

2.2.1 Teorija o humorju na osnovi semantičnega scenarija

Splošna teorija humorja bi morala zagotavljati informacije bodisi o ustvarjanju humornih

besedil bodisi o prepoznavanju le-teh (Attardo 2001: 2). Oblikovali sta se dve teoriji, ki

temeljita na jeziku in pojasnjujeta, kako humorna besedila funkcionirajo. To sta teorija o

humorju na osnovi semantičnega scenarija (v nadaljevanju SSTH37) in splošna teorija

verbalnega humorja (v nadaljevanju GTVH38).

Preden podamo temeljna izhodišča obeh omenjenih teorij, je treba razložiti in opisati pojem

scenarija, na katerem temeljita tako SSTH kot tudi GTVH. Pojem scenarij prvotno izhaja iz

psihologije (Bartlett 1932, Bateson 1955: 186–189, Goffman 1974), vpeljan pa je bil s strani

umetne inteligence in jezikoslovcev (Attardo 2001: 2). Scenarij je organiziran skupek

informacij, ki zaobjemajo besedilo ali ga skušajo priklicati (Hozjan 2015: 30). Gre za

ponotranjeno kognitivno strukturo, ki jo tvorec posreduje naslovniku z informacijami o

različnih entitetah – znanje o svetu (Attardo 2001: 3). Vendar pa je ta opredelitev pojma po

mnenju Attarda nejasna. Scenarij opredeli sledeče: scenarij vsebuje informacije, ki so

prototipične za opisujočo entiteto in je odprto-zaprt, saj ga nova informacija predrugači (Krajnc

Ivič 2013: 228, povz. po: Attardo 2001: 3, 6). Po Raskinu so scenariji povezani z leksikalnim

znanjem – torej besediščem (Attardo 2001: 3). Obstajata dva pristopa k definiranju scenarija,

statični in dinamični. Statični princip na scenarij gleda kot na objekt/predmet, shranjen v

spominu, medtem ko ga dinamični pristop opredeljuje kot segment celotne semantične mreže.

Raskin je scenarije razdelil na lingvistične in nelingvistične, znotraj slednjih razlikuje med

37 Ang. Semantic Script Theory of Humour. 38 Ang. General Theory of Verbal Humour.

17

scenariji s splošnih znanjem (prim.: Zemlja je okrogla.), scenarijem s predhodnim znanjem

(prim.: Sedež Angleške nogometne zveze je v Soho Square v Londonu.) ter individualne

scenarije (prim.: Vem kje sem pustil potni list.).39 Beaugrande in Dressler pa scenarij opišeta

kot ustaljen načrt za priklic določevanja vlog in pričakovanega ravnanja udeležencev

komunikacijskega stika (Hozjan 2015: 31, povz. po Beaugrande, Dressler 1992: 69).

Avtor teorije o humorju na osnovi semantičnega scenarija (v nadaljevanju SSTH) je Raskin.

Glavna hipoteza teorije predpostavlja, kdaj neko besedilo označimo kot šalo, saj mora le-to

izpolnjevati dva pogoja:

− besedilo je združljivo z dvema različnima scenarijema40,

− scenarija morata biti nasprotna oziroma protipomenska (Attardo 2001: 1).

Po Raskinovem mnenju mora semantična teorija vsebovati naslednje elemente:

− zbirko vseh scenarijev, dostopnih govorcem/prejemnikom in

− pravila kombiniranja (Attardo 2001: 9).

Funkcija pravil je, da omogočijo prikaz vseh možnih pomenov scenarija in izločijo tiste, ki niso

koherentni.

SSTH opredeli smešnost na podlagi prekrivnosti med različnimi scenariji (prim.: opis nekoga,

ki se vstane, ko pripravi zajtrk, odide iz hiše ipd. bi lahko vključili v scenarij oditi na delo ali

oditi na ribiški izlet) (Attardo 2001: 17). Raskin v svojo teorijo vpelje tudi t. i. sprožilec menjave

scenarija41, gre za element besedila, ki omogoča prehod iz prvega scenarija na drugega,

aktualiziranega v besedilu (Attardo 2001: 18). Prekrivnost scenarijev pa sama po sebi še ne

zagotavlja, da bo to sprožilo smeh. Nejasna, dvoumna, metaforična, figurativna, alegorična,

mitična in skrita besedila prav tako predstavljajo prekrivnost scenarijev, vendar niso vedno

smešna. Raskin je vpeljal koncept lokalne protipomenskosti, ki jo definira kot dve jezikovni

entiteti, katerih pomena sta nasprotujoča, vendar le znotraj določenega diskurza in le za namen

tega diskurza. Raskin je analiziral 32 šal. Nasprotja v scenarijih je razdelil v tri razrede:

dejanski/ne-dejanski, normalen/nenormalen, možen/nemožen; vsa našteta nasprotja sodijo v

kategorijo nasprotij realnih in nerealnih situacij v besedilu. (Raskin 1985: 107–110, povz. po:

Attardo 2001: 20) Izpostavljena nasprotja se nato nadalje razdelijo v bolj konkretna nasprotja;

39 Vir: http://www.pragmaticshumour.net/makingsenseofhumour/5.1modelsofcompetence.htm (pridobljeno 29. 10. 2015). 40 Scenarij (ang. ′script′). 41 Ang. ′script-switch trigger′ (Attardo 2001: 18).

18

pri tej analizi je Raskin izpostavil pet najpogostejših: dober/slab, življenje/smrt, opolzek/ne-

opolzek, denar/ne-denar, visoka/nizka postava (Raskin 1985: 113–114; 127, povz. po: Attardo

2001: 20). Po Attardu (2001) je na podlagi SSTH le tisto besedilo, ki je v celoti ali delno

združljivo z dvema nasprotnima scenarijema, lahko opredeljeno kot humorno (Attardo 2001:

20).

2.2.2 Splošna teorija verbalnega humorja

Medtem ko je SSTH »semantična« teorija humorja, pa velja GTVH za lingvistično teorijo, ki

je v bistvu dopolnjena in popravljena Raskinova teorija humorja (Attardo 2001: 22). Poleg

nasprotja scenarija GTVH vključuje še pet drugih virov znanja, to so logični mehanizem, jezik,

tarča, pripovedna strategija in položaj (Attardo 2001: 22).

V tem poglavju bomo natančneje predstavili pripovedno strategijo, opisali tarčo, položaj in

logični mehanizem kot vir znanja, medtem ko bomo jezik kot vir znanja podrobneje opisali v

poglavju 2.3.

2.2.2.1 Pripovedna strategija

Šale morajo biti posredovane v obliki pripovedi ali formirane na podlagi ene izmed oblik

pripovedi: preprosta pripoved, dialog (v obliki vprašanj in odgovorov), psevdo uganka, kot

zastranitev pogovarjanja ipd. Problem, ki ga Attardo pri tem izpostavlja je, ali so vse pripovedi

tudi šale. Obstaja dramatični humor in vizualni humor, ki nista tipično pripovedna. (Attardo

2001: 23)

2.2.2.2 Tarča

Tarča določa, kdo je predmet posmeha. Informacija v viru znanja vsebuje ime skupine ali

posameznika s (smešnimi) stereotipi, ki to skupino ali posameznika določajo oziroma

opredeljujejo. Šale, ki niso agresivne, nimajo nikakršne vrednosti za ta parameter. Na drugi

strani imamo šale, ki so agresivne. Te so usmerjene predvsem v ljudi42, saj je agresija družbeno

dejanje. (Attardo 2001: 23, 24)

42 Bilo bi nesmiselno za tarčo vzeti ne-človeške tarče, npr. drevo in biti agresiven do njega (mehanično uničevanje drevesa ne sodi v tovrstno obravnavo, temveč je to potrebno obravnavati ločeno) (Attardo 2001: 24).

19

2.2.2.3 Položaj

Vsaka šala govori o »nečem« (menjava žarnice, prečkanje ceste, igranje golfa). Položaj lahko

opredelimo kot rekvizit šale (predmeti, udeleženci, orodja, dejavnosti itd.). Aktiviranje

ustreznega/relevantnega scenarija zagotavlja ustrezne rekvizite za šalo, kar pa ni temeljno samo

za humorna besedila, temveč tudi za ne-humorna. (Attardo 2001: 24)

2.2.2.4 Logični mehanizem

Izmed vseh opisanih parametrov velja logični mehanizem za najbolj problematičnega.

Vključuje t. i. lokalno logiko, tudi igrivo logiko, za katero pa ni nujno, da drži tudi v svetu zunaj

šale. (Attardo 2001: 25)

GTVH vključuje vsa humorna besedila ne glede na njihov obseg, torej krajša in daljša. Ne

omejuje se le na analizo pripovednih besedil, pač pa zajema tudi dramatična in konverzacijska

besedila, ki nimajo pripovedovalca. Attardo humorna besedila deli v dva razreda: 1) besedila,

strukturirana podobno kot šale, ki se končajo s poanto in 2) besedila, ki niso podobna šalam.

Besedila podobna šalah lahko obravnavamo brez zadržkov, medtem ko pri drugi skupini

besedil, ki so številčnejša, je učinkovitejša analiza, sestavljena iz dveh elementov: ne-humorne

pripovedi in humorne komponente. Humorni zaključek tradicionalno imenujemo poanta (ang.

punch line), medtem ko nekončne poante Attardo imenuje zbadljivke. (Attardo 2001: 28, 29)

Attardo meni, da je smiselno izhajati iz Ecovega izhodišča, kjer besedilo samo postane predmet

lastne interpretacije. Humorna besedila ljudje različno interpretiramo, kar je smešno eni osebe,

ni nujno da bo tudi neki drugi. Lahko se celo zgodi, da posameznik določenih elementov niti

ne zazna. (Hozjan 2015: 34) Humorna besedila opredeli kot besedila, pri katerih je perlokucijski

cilj, da udeleženci besedilo sprejmejo oziroma dojamejo kot humorno.

Teorija humorja je pokazala, da lahko udeleženci spregledajo intuitivno presojo o smešnosti/ne-

smešnosti danega stimulansa, tako kot lahko govorci presodijo, ali je bil stavek slovnično ali

semantično dobro oblikovan, razlog le-teh je v dojemanju slovničnosti in humornega kot

lastnost človeške narave. Pri čemer pa je poetičnost obravnavana kot kulturni konstrukt, je torej

kulturno pogojena. Posameznik v okviru tega ne more imeti prirojene intuicije v slovničnem

smislu. Lahko pa ima sekundarne intuicije (norme), ki se jih je naučil skozi socializacijo.

(Attardo 2001: 33, 34)

20

Če povzamemo, je splošna teorija verbalnega humorja nadgradnja Raskinove teorije humorja

na osnovi semantičnega scenarija. SSTH in GTVH opredeljujeta besedilo kot šalo, če sta

izpolnjena dva pogoja: 1) besedilo je delno ali v celoti združljivo z dvema različnima

scenarijema in 2) scenarija, s katerima je besedilo kompatibilno, sta nasprotna oziroma

protipomenska. (Attardo 2001:1 po Raskin 1985, povz. po: Krajn Ivič 2013: 230) Obe teoriji

prav tako izhajata iz analize t. i. scenarijev, pri čemer je razlika med njima v tem, da je Raskin

izhajal iz semantike, medtem ko Attardo vključuje tudi druga jezikoslovna področja, npr.

naratologijo in pragmatiko. Semantična teorija tako predstavlja pogoje, ki opredeljujejo, kdaj

besedilo postane šala. Obstaja razlika med šalo in daljšim humornim besedilom, ki se navezuje

na število scenarijev; šala lahko ima eno nasprotje scenarija, daljše humorno besedilo pa jih

lahko ima več (Hozjan 2015: 35).

2.3 VRSTE HUMORJA

V prejšnjih poglavjih smo navedli različne teorije humorja in njihova temeljna teoretična

izhodišča, ki skušajo razložiti, kaj v jeziku je tisto, kar ljudi nasmeji, kateri jezikovni elementi

naredijo neko besedilo humorno (Ross 1998, povz. po Hozjan 2015: 29). Vse naštete in opisane

teorije se nanašajo na verbalni humor. Sem torej sodijo humorna besedila oziroma šale, ki ljudi

nasmejejo zaradi jezika. Ta je vir znanja, hkrati pa različna jezikovna sredstva prinašajo številne

jezikovno-pomenske prepreke, ki povzročajo dvoumnost v besedilih, kar pa je ena izmed

temeljnih značilnosti humornih besedil. Dvoumnosti in nejasnosti43 dosežemo z različnimi

jezikovnimi sredstvi, sprožilci smeha. Krog ljudi se v sklopu verbalnega humorja zoži, saj je za

razumevanje humornega besedila velikokrat treba razumeti jezik, obenem pa tudi kulturni in

socialni kontekst (Chiaro 1992).

Nasproti verbalnega humorja je neverbalni humor, kamor spadajo t. i. »praktične šale«. Te so

smešne predvsem otrokom (prim.: umikanje stola nekomu, ki se želi usesti, spotikanje na

bananinem olupku ipd.). (Chiaro 1992).

Smejimo se temu, kar je človeško, smejimo se človeški neokretnosti, zato nerodni klovni

pogosto sprožajo salve smeha. Izjemno priljubljene so tudi televizijske oddaje s skritimi

kamerami, kjer se ljudje smejimo posameznikom, ki se znajdejo v težavah. Smešni pa so tudi

43 Smešnost lahko dosežemo s prekrivnostjo pomena, torej kadar govorimo o dvoumnosti, saj le-to ustvari zabavno sprostitev (Kotthoff 1998: 46, povz. po: Krajnc Ivič 2013: 229).

21

nemi filmi (prim.: Chaplin), ki so povsem neverbalni, saj temeljijo na situacijski komiki.

(Hozjan 2015: 27)

2.4 ŠALE

Šale splošno obravnavajo kot prototipične oblike verbalnega humorja, ki nastanejo med

pogovori ali so izdane v obliki zbirk (Dynel 2009). Med razširjeno definicijo sodi ta, pri kateri

je šala sestavljena iz t. i. začetnih besed in zaključka oziroma poante (ang. build-up in punch)

(Hockett 1972/1977, povz. po: Dynel 2009). Sherzer je šalo definiral kot »diskurzno enoto,

sestavljeno iz dveh delov, začetka (ang. set up) in končnega stavka (ang. punch line)«. Začetek

temelji na pripovedi ali dialogu, medtem ko je zaključni stavek v bistvu tudi zadnji stavek šale,

ki povzroči presenečenje, kar pa se ne sklada z začetkom šale. (Dynel 2009)

Attardo (2001) navaja Koleka, ki je šale definiral kot osnovne pripovedne enote komičnih

besedil (Kolek 1989, povz. po: Attardo 2001: 39). Attardo se z njegovo opredelitvijo ni povsem

strinjal, saj po njegovem mnenju ni bila povsem dodelana, obenem teoretična izhodišča niso

dovolj podkrepljena s konkretnimi dejstvi in primeri. (Attardo 2001: 40)

Humorna besedila, kamor umeščamo tudi šale, lahko temeljijo na dveh vrstah šal: konzervirane

ali pripovedne šale ter konverzacijske šale. Za konzervirane šale je značilno, da jih pripoveduje

pripovedovalec. Začne z napovedjo, da bi naj bilo tisto, kar bo povedal, smešno, torej

razumljeno kot šala. Pripovedovalec obdrži repliko vse do konca, ko priložnost dobi naslovnik,

da se na šalo odzove. Konzervirane šale so vadene, saj gre za ponovitev nečesa, kar je že bilo

slišano. (Krajnc Ivič 2013: 230, povz. po: Attardo 2001: 61, 62). Pri konzerviranih šalah se

določene oblike ponavljajo, zato obstaja veliko variacij. V nalogi bomo podali klasifikacijo

Stritarjeve, ki jo bomo dopolnili z zgledi izbranih besedil.

V nasprotju s konzerviranimi šalami konverzacijske šale nastanejo med pogovorom. Govorec

jih tvori med pogovarjanjem, brez posebnega predgovora, tvori jih bežno oziroma mimogrede

in so neodvisne od konteksta. Udeleženca komunikacijskega stika skupaj tvorita podlago za

šalo. (Krajnc Ivič 2013: 231, povz. po: Attardo 2001: 67)

22

Obstajajo različne podkategorije konzerviranih ali pripovednih šal: zgodbe kodrastega psa (ang.

shaggy-dog stories44), uganke (ang. riddles), to so vprašanja, ki jim sledijo nepredvidljivi in

neumni odgovori ter enovrstične kratke šale (ang. one-liners)45 (Dynel 2009).

Mojca Stritar je v članku Šale: Analiza besedilne zgradbe in pojasnitev poante, objavljenem v

reviji Jezik in slovstvo, šale razdelila po drugačnem principu. Obstaja veliko šal najrazličnejših

vrst, Stritarjeva (1999/2000) se je osredotočila samo na šale krajših oblik, in sicer na t. i.

dialoške šale (pri teh šalah gre za dialog) in šale, pri katerih mora sodelovati tudi naslovnik,

vendar odgovorov ne pozna (pripovedovalec najprej zastavi vprašanje, vendar naslovnik

odgovora ne more poznati, zato nanj odgovori pripovedovalec šale). Pri razdelitvi je upoštevala

preprost kriterij, tj. začetne besede. Na podlagi tega je oblikovala formule oziroma stavčne

vzorce, ki se ponavljajo. V ospredju je bila struktura šal, kljub temu je upoštevala tudi vsebino,

čeprav je le-ta pri tej klasifikaciji drugotnega pomena. Vendar je potrebno poudariti, da se

kategorije med sabo pogosto prepletajo, zato lahko rečemo, da nobene delitve ne moremo

označiti za absolutno. (Stritar 1999/2000: 148) V nadaljevanju bomo predstavili klasifikacijo

šal po Stritarjevi (1999/2000: 148–153). Vendar bomo v tej nalogi izpostavili le tiste primere,

kjer je zgradba podobna zgradbi izbranih besedil, analiziranih v empiričnem delu naloge, tj.

ocvirkov.

2.4.1 Klasifikacija šal, povzeta po Stritarjevi (1999/2000: 148–153)

Šale so razdeljene v več skupin glede na začetne besede:

a) »Kaj je to X?«

Odgovor: X = definicija = poanta

Kaj je to: definicija

Odgovor: X = poanta

Ti dve obliki šale sta zelo pogosti. V prvi se pojavi pojem X, ki je natančno definiran v

odgovoru, kjer pa se hkrati skriva poanta šale. V teh šalah je razviden tipičen dvogovorni

44 Gre za smešne zgodbe, ki jih običajno pripoveduje pes. Njegova pripoved vsebuje veliko tipičnih nepomembnih dogodkov, ki jih pripovedovalec niza enega za drugim. Po dolgi pripovedi sledi antiklimaks oziroma povsem nelogična ter nesmiselna zaključna poved. http://dictionary.reference.com/browse/shaggy-dog-story (pridobljeno 30. 10. 2015) Primer: Deček je imel psa, čigar dlaka je bila izjemno skodrana. Veliko ljudi se je obregnilo ob to pasjo kodravost. Tako na lokalnem kot regionalnem tekmovanju je dečkov pes dobil nagrado za kodravost. Deček se je s svojim psom začel udeleževati še večjih tekmovanj. Na koncu sta se uvrstila na svetovno tekmovanje v kodravosti psov. Ko so sodniki ocenili vse ostale pse, so ne nazadnje podali tudi oceno za dečkovega psa: »Pa saj sploh ni tako kodrast.« Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Shaggy_dog_story (30. 10. 2015) 45 Primer: Banka je mesto, kjer si lahko izposodiš denar, če dokažeš, da ga ne potrebuješ. Vir: http://www.onelinerz.net/top-100-funny-one-liners/2/ (30. 10. 2015)

23

vzorec, ki se nanaša na didaktično rabo. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da se tovrstno

oblikovane šale norčujejo iz šolske rabe takšnega sporazumevanja. Druga oblika šale je

podobna prvi, razlika je v spremenjenem vrstnem redu. Včasih lahko pride do prehajanja iz ene

v drugo obliko. Značilnost te oblike šale je, da je poanta vsebovana že v vprašanju, vendar jo

naslovnik dojame šele, ko sliši odgovor. Tovrstne šale so lahko kritične, obstajajo pa različne

igre s samo formulo šale. Zato Stritarjeva sem uvršča tudi šale tipa: Kako imenujemo …

(definicija)? in absurdna vprašanja: Kaj … (dela neko stvar in ima določene lastnosti). To

je posebni podtip te vrste šal, pri katerih je na vprašanje nemogoče pravilno odgovoriti, ker so

že vprašanja sama po sebi absurdna, navedene lastnosti pa se zdijo povsem nezdružljive ali

nelogične. (Stritar 1999/2000)

V to skupino bi lahko uvrstili tudi primere humornih besedil, analiziranih v tej nalogi [5, 6]. V

obeh primerih je najprej zastavljeno vprašanje, in sicer Kaj je … Temu sledi odgovor, ki je v

bistvu pojasnilo (definicija) besedne zveze v prvem delu. Obe šali sta kritični do človeka in

njegovega vedenja oziroma ravnanja. Poanta je lahko nakazana že v prvem delu, torej

vprašanju, vendar jo naslovnik doume šele, ko prebere celotno besedilo. Poanto pa lahko

dosežemo tudi z elipso – izpuščanjem besed, saj je v nekaterih primerih šala efektivnejša, kot

če bi besede ponovili (Stritar 1999/2000). Elipsa se pojavi v obeh zgledih, saj je v odgovoru

izpuščena besedna zveza, po pomenu katere tvorec sprašuje v prvem delu. Efektivnost ocvirkov

pa je tako večja.

Zgled 5

Kaj je vrhunec martinovanja?

Da objemaš tuš in mu govoriš, naj neha jokati. (SN23)

Zgled 6

Kaj je nesreča v sreči?

Ko po letu dni pisanja prošenj dobiš službo, pa ti novi sodelavci povedo, da so že pol leta brez plače. (SN28)

b) Ostala vprašanja

Stritarjeva navaja, da se veliko šal pojavlja v obliki vprašanj, ki pa jih ne moremo uvrstiti v

nobeno izmed opisanih kategorij. Poleg predstavljenih dveh je navedla še: Kako … (nekdo

nekaj naredi)?; Kaj je razlika med X in Y?; Kaj imata skupnega X in Y? (Stritar

1999/2000). Tudi med izbranimi ocvirki so bili primeri, ki jih ne moremo uvrstiti v nobeno

izmed predstavljenih skupin, čeprav vsebujejo vprašanje [7, 8].

24

Zgled 7

Se je Alenka Bratušek že dogovorila z Alenko Bratušek, da bi Alenka Bratušek v Bruselj poslala Alenko Bratušek?

(SN3)

Zgled 8

Zaradi krize v Mariboru odpade kup koncertov. Če pa bo občina odpovedala še silvestrovanje, bodo Mariborčani

kar ostali v 2014?! (SN7)

V obeh zgornjih primerih ne gre za obliko, kjer bi vprašanju sledil odgovor, temveč vsebuje le

vprašanje. V [9] gre za vprašalno poved, v kateri se tvorec sprašuje, ali bo že konec cirkusov

okoli Bratuškove. Medtem pa je v drugem primeru [10] skozi nek dvom (ki je izražen v obliki

vprašanja) izražen posmeh.

c) Dialog

Gre za tip šale, kjer med dvema osebama poteka pogovor; prvi nagovarja drugega z vprašanjem,

saj želi od njega dobiti neko informacijo [9, 10]. V prvem primeru gre za telefonski pogovor, v

drugem pa za pogovor med obiskovalcem knjižnice in zaposlenim v knjižnici.

Zgled 9

'Halo, parlament? Rad bi bil poslanec, kaj moram storiti?'

'Halo, ste vi normalni?!'

'Ne. A je še kak drug pogoj?' (SN11)

Zgled 10

V knjižnici.

'Kje lahko najdem kaj primernega za dopust?'

'Pri vratih desno je stojalo za dežnike.' (SN26)

č) Trditev

To obliko zgradbe smo dodali sami, saj je Stritarjeva ni navedla. Gre za obliko šale, pri kateri

je v prvem delu zapisana trditev, temu pa sledi drugi del, kjer se skriva tudi poanta šale [11, 12,

13]. Na začetku si naslovnik ustvari neka pričakovanja, vendar drugi del nosi presenečenje, ker

naslovnik tega ne pričakuje.

Zgled 11

Minuli vikend je bilo 30 stopinj: v soboto 15, v nedeljo prav tako 15. (SN14)

Zgled 12

Moški ima v življenju tri krizna obdobja: ko odide žena, ko izgubi delo in ko mu neznanec naredi prasko na

avtomobilu. (SN21)

25

Zgled 13

Pozdrav letošnjega poletja: deživijo! (SN27)

d) Eno- ali dvostavčne povedi

V to skupino bi lahko uvrstili tiste primere ocvirkov, ki vsebujejo en ali največ dva stavka [14,

15], kar poveča njihovo efektivnost.

Zgled 14

Ženske najdejo problem za vsako rešitev! (SN24)

Zgled 15

V nasprotju z glavo trebuh javlja, kdaj je prazen. (SN29)

Pri šali je pomembna poanta, ki se navadno skriva v zaključnem stavku. Namreč to je tisto, kar

sproži smeh, kar šalo naredi smešno. Včasih so šale brez prave poante, v takem primeru jih

označimo za cinične ali kot »pametne domislice«. V večini primerov dojamemo poanto z

inferiranjem; med vprašanjem in odgovorom je vrzel, ki jo mora naslovnik zapolniti z lastnim

védenjem. Velikokrat šale temeljijo na večpomenskosti, v takem primeru mora naslovnik sam

ugotoviti, za kateri pomen besede gre. Za šale je pri doseganju smešnega značilna raba

dobesednega pomena v primerih, kjer gre prvotno za prenesen pomen. To pomeni, da do poante

pride zaradi dobesednega razumevanja besede ali besedne zveze, ki pa bi jo v danem primeru

morali razumeti v prenesenem pomenu. (Stritar 1999/2000)

Za razumevanje oziroma dojemanje poante šal so potrebne tri kompetence (Chiaro 1992):

− Jezikovna zmožnost; razumevanje pomenov besed, zavedanje morebitne

večpomenskosti posamezne besede.

− Družbenokulturna zmožnost; v šalah so pogoste aluzije, za razumevanje teh pa je

potrebno znanje o družbi in kulturi.

− Poetična zmožnost; razumevanje retoričnih figur, igre z besedami itn.

2.5 JEZIK KOT VIR ZNANJA ZA INTERPRETACIJO HUMORNEGA

Jezik je osrednji vir znanja za interpretacijo humornega, še posebej to velja za šale in ostala

krajša humorna besedila. Jezik nosi informacije o poanti, kjer se skriva komičnost besedila. Pri

sporočanju je temeljno Griceovo sodelovalno načelo, ki vsebuje štiri maksime. To so smernice,

ki naj bi udeležencema komunikacijskega stika omogočale, da je sporočanje uspešno. V zvezi

26

s šalami in ostalimi oblikami humornih besedil obravnavamo kršenje ali izkoriščanje maksim

sodelovalnega načela. Vendar bomo najprej podali okvirna teoretična izhodišča sodelovalnega,

nato pa na konkretnih primerih prikazali kršenje ali izkoriščanje maksim za doseganje

humornega.

Grice je pogovor opredelil kot racionalno sodelovalno dejavnost, pri čemer morajo udeleženci

komunikacijskega stika upoštevati sodelovalno načelo. Grice je tako oblikoval smernice in

strategije, ki naj bi jih udeleženci komunikacijskega stika upoštevali. Mednje sodijo maksima

količine (informativnost), maksima kakovosti (resničnost), maksima relevantnosti

(relevantnost) ter maksima načina. (Grice 1989: 370; povz. po: Wilson, Sperber 2012: 3)

Maksimi količine in kakovosti

Po maksimi količine naj bo tvorčev prispevek toliko informativen, kolikor je to v dani situaciji

potrebno. Po maksimi kakovosti pa naj tvorec vključi le tiste podatke, za katere je prepričan, da

so resnični in preverljivi. Maksimi se medsebojno povezujeta, namreč če navajamo več

informacij, je tudi večja verjetnost, da bodo le-te neresnične. (Krajnc Ivič 2009: 33)

Maksima relevantnosti

Ta maksima pravi, naj tvorec navaja relevantne podatke. To pomeni, naj govori le o tistih

stvareh, ki so povezane s trenutno temo (Krajnc Ivič 2009: 34). V zvezi z interpretacijo

humornega bi lahko o maksimi relevantnosti govorili pri tistih oblikah humornih besedil, kjer

se poanta skriva v absurdnosti odgovora. Če gre npr. za šalo tipa vprašanje-odgovor, pri kateri

je vprašanje običajno, vendar pa je odgovor povsem nesmiseln, nelogičen, celo absurden. Na

tem mestu bi lahko rekli, da tvorec ni upošteval maksime relevantnosti, saj je odgovor povsem

ne-relevanten glede na temo vprašanja.

Maksima načina

Nanaša se na postopke urejanja in predstavitve besedil. Tvorec besedila naj bi se izogibal

večpomenskosti, dvoumnosti, nejasnosti uporabljenih jezikovnih sredstev. Njegov prispevek

naj bi bil jedrnat in tematsko urejen. Maksima načina določa, kako je neko besedilo urejeno.

(Krajnc Ivič 2009: 36) Pri humornih besedilih tvorec v večini primerov ne upošteva te maksime

sodelovalnega načela, saj je za ta besedila značilna večpomenskost besed in dvoumnost, ki

ustvarita humorni učinek.

27

Izkoriščanje in kršenje maksim

Udeleženci komunikacijskega stika pogosto ne upoštevajo maksim sodelovalnega načela, kar

se lahko uresničuje na dva načina: tako da jih izkorišča ali da jih krši. O izkoriščanju maksim

govorimo, kadar govorec ne upošteva maksim, vendar je za soudeležence prepričan, da bodo

razbrali, da z izrečenim ne upošteva maksim sodelovalnega načela. Tvorec namiguje na smisel,

ki se razlikuje od dobesednega. Sklepa, da soudeleženec ve, da njegovih besed ne sme razumeti

dobesedno. O kršenju maksim pa govorimo, kadar tvorec ve, da naslovnik ne bo prepoznal

resnice in bo razumel le dobesedni pomen. Tvorec bodisi navede premalo podatkov ali

neresnične, ne-relevantne oziroma dvoumne informacije. Maksime lahko izkoriščamo ali

kršimo s pomočjo ironije, sarkazma, metafore, norčevanja, hiperbole in litote. (Krajnc Ivič

2009: 36, 37) Večina šal krši maksimo načina, saj je zanje značilna namerna večpomenskost

(polivalentnost), kajti to omogoča poanto šale. Le-te so do naslovnika ne-sodelovalne, vendar

se naslovnik zaveda, da gre za poseben tip besedila. Maksimo količine kršijo predvsem daljše

šale, ki navajajo podatke, ki niso pomembni (npr. t. i. šale kodrastega psa). (Stritar 1999/2000:

157)

2.5.1 Sredstva osnovana na neupoštevanju komunikacijskih načel

2.5.1.1 Ironija

Attardo (2001: 111) ironijo v celoti opredeli kot pragmatični fenomen, izhajajoč iz tega je

ironija vezana na kontekst46 in odvisna od tvorčeve namere. Leech je ironijo opredelil kot

načelo, ki ignorira vljudnost v imenu sodelovalnega načela47 (Leech 1991: 82, povz. po Krajnc

Ivič 2009: 39). Drugače meni Kmecl (1976: 176, 177; povz. po: Krajnc Ivič 2009: 39), ki jo

definira kot napadalno komiko, ki je pogosto prikrita v dvopomenskosti; navzven se kaže kot

resna in dostojna, dejansko pa je kritično smešna. Ironija tvorcu omogoča, da je nevljuden,

čeprav se zdi, da je vljuden. Z drugimi besedami bi lahko ironijo opisali kot neiskreno vljudnost.

Temeljni sestavini ironije sta kritičnost in napadalnost. Razumljiva pa je samo, če poznamo

tvorca, njegove navade, namere, usmeritve ter način govorjenja48. Za ironijo je značilno, da je

zbadljiva, vendar ne žaljiva, kar je značilno za sarkazem. Korošec je zapisal: »Ironija je ena

46 »Poglej, kako je lepo vreme.« � kontekst: deževen dan (Attardo 2001: 112). 47 Leecheva definicija načela ironije: »Če že moraš biti napadalen, bodi vsaj na način, ki očitno ne nasprotuje vljudnostnemu načelu, a omogoča naslovniku, da tvoje pripombe neposredno, preko implikatur, izpelje opazko.« (Leech 1991: 82, povz. po: Krajnc Ivič 2009: 39). 48 Primer: kadar prijatelju rečemo hvala, čeprav je naredil nekaj, kar nam je v škodo. S tem smo dejansko mislili, da dejanje našega prijatelja ni hvale vredno.

28

najžlahtnejših oblik človekovega intelekta. Je kazalnik ustvarjalnega duha.« (Korošec 2002: 25,

povz. po: Krajnc Ivič 2009: 40).

Obstaja več pokazateljev ironije (Attardo 2001: 119):

− Intonacija je pogost indikator ironije, npr. naraščajoča pri vprašanjih, določen del lahko

s spremembo v intonaciji poudarimo, lahko pa je intonacija ves čas enakomerna.

− Drugi fonološki vidiki, npr. upočasnjeno govorjenje, pavze, smeh, podaljševanje

zlogov.

− Morfološki vidik; sem sodijo pripombe kot so »tako rečeno«, »nekdo bi tako rekel« ali

»kot vsi vedo«.

− Tipografski vidik; v zapisanih besedilih ironično pogosto pišemo v navednicah.

− Kinestetični pokazatelji, npr. pomežiki, mimika obraza, dregljaji.

− Sobesedilo; nezdružljivost elementov znotraj povedi, odstavka ali večje besedilne enote.

− Kontekst; nezdružljivost elementov v okviru konteksta.

Razlogi, zakaj govorec uporabi ironijo, so različni. Na podlagi ironije lahko vzpostavljamo stik

znotraj neke skupine, lahko pa delamo ravno nasprotno – izražamo negativne sodbe o nekom

in ga s tem izločimo iz skupine. Ironijo pogosto povezujemo s sofisticiranostjo, z rabo ironije

se govorec hvali o svoji jezikoslovni zmožnosti. Uporabljamo jo za vrednotenje koga ali česa,

kadar so sodbe negativne, jih s pomočjo ironije olepšamo in na nek način še vedno zvenimo

prijazno. Poleg zapisanega je lahko razlog rabe ironije povsem retoričen, namreč ironija je

močno retorično orodje, ker predpostavlja, da je resničnost postavljene teze samoumevna.

Omogoča konec komunikacijskega stika na zelo učinkovit način, saj vključuje posmeh,

zbadanje in smešnost (Kreuz 1991: 161, povz. po: Attardo 2001: 122). Z ironijo pa se lahko

govorec izogne sankcijam49, ki bi ga sicer doletele, če bi svoje mnenje izrazil neposredno. Kajti

ta retorična figura govorcu dovoljuje, da pove nasprotje tistega, kar dejansko misli. (Attardo

2001: 119–122)

Ironija je lahko smešna, lahko pa tudi ni, zato lahko rečemo, da sta ironija in humor v določenih

primerih prekrivna. Ironična izjava lahko vključuje element presenečenja, ki pa je eden izmed

temeljnih značilnosti humornega (še posebej šal). V mnogih primerih so tovrstne izjave

označene kot smešne. V primerjavi z ne-ironičnimi izjavami so ironične tiste, ki so označene

49 Berrendonner 1981: 238, povz. po: Attardo 2001: 122.

29

kot smešne. Ironija pogosto doprinese k razumevanju humorja v določenem besedilu. (Attardo

2001: 122)

2.5.1.2 Sarkazem

Sarkazem najpogosteje pojasnjujemo v povezavi z ironijo. Slovar slovenskega knjižnega jezika

opisuje sarkazem kot nekaj, kar predstavlja »zelo negativen, poniževalen odnos od česa«.

Sarkazem se od ironije razlikuje po stopnji odkritosti izrečenega izreka. Namreč pri ironiji gre

za vrsto olepševanja, neko morda ne pozitivno lastnost posameznika olepšamo, zato ironične

izjave pogosto niso iskrene, saj prikazujejo popolno nasprotje dejanskega stanja. Sarkastična

izjava pa je v tem smislu bolj neposredna in zato tudi bolj »iskrena«, vendar pa je zanjo značilna

negativnost, saj lahko takšna izjava posameznika užali ali celo poniža. Najlažje je razmerje med

sarkazmom in ironijo prikazati na primerih spodnjih stavkov:

a) Tomi je len.

b) Tomi je znan po svoji pridnosti.

c) Tomi se niti pretegne ne. (Povz. po: Nash 1985: 152)

Izjavo a) bi lahko označili za nevtralno, saj samo objektivno navede neko Tomijevo lastnost, tj.

lenoba. Izjava b) je ironična, saj Tomija opiše s protipomenko besede lenoba, torej kar je v

nasprotju z dejanskim stanjem, z resničnostjo. Ker se govorec zaveda neiskrenosti izjave,

pridnost poudari, da njegov namen prepoznajo tudi ostali udeleženci komunikacijskega stika.

Zadnja izjava pa je sarkastična, saj ničesar ne olepšuje, temveč zelo neposredno, na ne-apatičen,

morda celo napadalen način izrazi svoje mnenje.

Sarkazem ali zajedljivost50 je torej oblika ironije, ki pa ni prijazna, temveč po navadi užali ali

poniža, kljub temu je izrečeno do jedkosti smešno. Nujna sestavina sarkazma je napadalnost.

(Krajnc Ivič 2009: 41)

2.5.1.3 Črni humor

Črni humor je definiran kot vrsta humorja, ki učinkuje grozljivo, morbidno ali cinično. Teme,

ki se najpogosteje pojavljajo, so večinoma povezane s smrtjo, mrliči, boleznimi, kanibalizmom,

raznimi umskimi in telesnimi degeneracijami. Šale črnega humorja veljajo za ene najbolj krutih

šal nasploh. Pogosto se pojavljajo v situacijah, ki vključujejo prisotnost otroka [16], namreč

ravno otroška neposrednost in naivnost so razlog, da v črnem humorju dosežemo želen učinek

50 Cutting 2002: 82; Kmecl 1976:177, povz. po: Krajnc Ivič 2009: 41.

30

humornega, čeprav gre včasih za povsem absurdno situacijo. (Stritar 1999/2000: 148) Podlaga

črnega humorja so tudi tabuji, saj je npr. v črnem humorju veliko šal o smrti [17], ki pa velja za

tabu temo.

Zgled 16

»Mami, mami, našel sem očeta!«

»Janezek, stokrat sem ti že rekla, da ne koplji po vrtu!« (Stritar 1999/2000: 148–151)

Zgled 17

»Uporabnikom razpadajočega slovenskega zdravstva preostaja samo še stari rek: Čas celi vse rane.« (SN31)

2.5.1.4 Metafora

Slovar slovenskega knjižnega jezika metaforo opisuje kot »besedno figuro, za katero je značilno

poimenovanje določenega pojava z izrazom, ki označuje v navadni rabi kak drug podobni

pojav«.

Po Aristotelovem mnenju metafora sodi v retoriko in poetiko; na obeh področjih ima enako

strukturo, vendar se razlikuje po funkcijah – poetski in retorični funkciji (Kante 1996: 140).

Pojem je opredelil sledeče: »Metafora je prenos tujega imena, in sicer: ali od rodu na neko vrsto,

ali od neke vrste na rod, ali od ene vrste na drugo, ali po analogiji.« (Kante 1996: 140). Gre

torej za prenos pomena, zapisanega ali izrečenega ne razumemo dobesedno, temveč preneseno,

po navadi zaradi podobnosti med enim in drugim pojmom [18]. Spodnjega stavka torej ne

razumemo dobesedno, temveč s tem mislimo, da je Anja dobrovoljna, nasmejana, pozitivna.

To so namreč lastnosti, s katerimi povezujemo sonce. Zato, ko govorimo o metafori, govorimo

tudi o postopku podobnosti. Lahko gre za implicitno ali eliptično primerjavo, v domišljiji

primerjamo dobesedni referent žarišča (sonce) z dobesednim referentom primarnega subjekta

(Anja). (Krajnc Ivič 2012: 59)

Zgled 18

Anja je sonce.

Metafora je eden izmed načinov izkoriščanja maksime kakovosti (Krajnc Ivič 2009: 38). Če

vzamemo zgornji primer, naslovnik ve, da Anja ni sonce, temveč da je pozitivna, nasmejana

oseba. Med metafore lahko umestimo tudi pogovorne evfemizme (npr. stegnil se je, šla je rakom

žvižgat v pomenu ‘umrl je’). Običajno je naznačen pomen besed dobro uveljavljen in tako

udeleženci komunikacijskega stika prepoznajo ta pomen. (Krajnc Ivič 2009: 38)

31

2.5.1.5 Hiperbola in litota

Z rabo tako hiperbole kot litote ne upoštevamo sodelovalnega načela: gre za izkoriščanje

maksime kakovosti, lahko tudi količine. Hiperbola in litota51 sta besedni figuri, pri čemer prva

izraža pretiravanje ali veliko poudarjanje, medtem ko druga naredi trditev manj določno (SSKJ)

(Krajnc Ivič 2009: 37). Kmecl (1976: 108, 109) ju je opredelil kot posebni obliki primere, ki

bodisi izraža pretiravanje ali zmanjševanje (povz. po: Krajnc Ivič 2009: 37). Hiperbola pomeni

pretiravanje, ki lahko v določenem kontekstu deluje humorno [19]. Namreč hiperbola je trditev,

ki je zelo poudarjena, izraža pretiravanje do te mere, da izrečeno ni mogoče [20] ali pa je izrazito

pretirano – v resnici ni tako.

Zgled 19

Danes je svetovni dan umivanja rok. Politiki to počno vseh 365 dni. (SN15)

Zgled 20

Ker je Cerar pripravljen vsem v tej državi zagotoviti duhovno in psihofizično zdravje, so ga poslanci nemudoma

izvolili za premierja. (SN4)

2.5.2 Leksikalna sredstva

Leksikalna sredstva so besede. V tem poglavju smo mednje uvrstili stereotipe, tabuje,

evfemizme, disfemizme in perifraze. Stereotipe lahko opredelimo kot slike ali podobe, ki

prikazujejo lastnost posameznika ali skupine. Kar pa izražamo skozi besede in besedne zveze.

Skozi njihove pomene prepoznamo, da gre za stereotipno podobo. Na primer, ko ena oseba

drugi reče, da je blond, s tem posredno (na podlagi stereotipa) to osebo označi za neumno.

2.5.2.1 Stereotipi

Stereotipe raziskujejo različne znanstvene vede na podlagi različnih pristopov (Gombač 2007:

117). Walter Lippman je prvi poimenoval predsodke in omenil stereotip; označil ga je za »"sliko

v glavi", ki si jo posameznik riše o sebi in drugih« (Furlan 2006: 88). O predsodkih in stereotipih

je Lippman pisal leta 1922 v svojem delu Javno mnenje, kjer je o njih še zapisal, »da so urejena

in več ali manj konsistentna slika sveta, ki smo se mu prilagodili. Niso celotna slika sveta,

predstavljajo pa enega od možnih svetov, na katerega smo navajeni.« (Lippman 1922, povz.

po: Gombač 2007). Potrditev tega so številne šale, kjer se ves čas pojavljajo ene in iste

51 V analiziranih besedilih nismo zasledili primerov litote, kljub temu smo jo omenili, vendar le ker se v teoriji pojavlja skupaj s hiperbolo.

32

stereotipne podobe. Zelo pogoste so šale o blondinkah, kjer prevladuje stereotip, da biti

svetlolas (oziroma pogovorno »biti blond«) pomeni biti neumen [21]. Stereotipno kot neumni

so v šalah označeni tudi policisti.

Zgled 2152

»Blondinka na počitnicah na deželi. Ko je šla mimo kmetije je vprašala domačina:

"Gospod, zakaj pa ta vaša krava nima rogov?"

"Zato ker to ni krava ampak konj!"«

Šale, vizualne predstave (npr. karikature), osebe v literarnih delih ali filmskih vlogah izrabljajo

stereotipne podobe, ki prikazujejo eno lastnost bodisi posameznika bodisi skupine.

Izpostavljena je neka skupna in najbolj izrazita značilnost, npr. barva las, kože, verska, rasna

ali narodnostna pripadnost ali izstopajoča lastnost posameznikove osebnosti. Ljudem ali

skupini se torej pripisujejo izstopajoče fizične, psihične, družbene ali vedenjske lastnosti.

Verjetneje je, da stereotipi izhajajo iz družbe – okolja, v katerem človek živi. (Povz. po: Šabec

2006: 22) Za stereotipe med drugim velja, da so »posplošitve, pri katerih prevlada čustvena

komponenta. Sestavljeni so iz preprostih, lahko zapomljivih in splošno prepoznavnih lastnosti

določenih ljudi ali skupine ljudi. Te lastnosti so pogosto izmišljene, neresnične ali pa

popolnoma zgrešene.« (Kuhar: 2003, povz. po: Gombač 2007).

Stereotip nekateri opredeljujejo kot iracionalni oziroma nerazumski odziv, ki nastane zaradi

nevednosti. Izrečeni ali na kakršen koli način upodobljeni stereotipi pogosto sprožijo

primerjanje skupine, ki ji posameznik pripada, z drugo skupino. To je izrazito ravno pri

nacionalnih stereotipih zaradi primerjav enega naroda z drugim. Prav tako je izrabljeno v šalah,

kjer nastopajo posamezniki različnih nacionalnih pripadnosti (pogosto prebivalci sosednjih

držav, npr. Slovenije, Hrvaške in Italije [22]). Pri tem imajo pogosto velik vpliv zgodovinski

dogodki. (Šabec 2007: 102−107) Nacionalni stereotipi so pogosti v šalah in ostalih humornih

besedilih, namreč velikokrat na podlagi stereotipa nastanejo šale [23], prav tako pa jih v svoje

nastope vključujejo stand-up komiki.

Zgled 2253

Se stavita Slovenec in Hrvat, kdo bo povedal bolj neverjetno zgodbo in Hrvat začne: "Nekoč je živel pošten

Hrvat..." Slovenec ga takoj prekine: "Zmagal si, zmagal."

52 Vir: http://smeh.kozolec.net/index.php?start_from=10&ucat=&archive=&subaction=&id=&stran=blondinke (pridobljeno: 10. 10. 2015). 53 Vir: http://www.everzi.com/vici-o-hrvatih/ (pridobljeno 11. 10. 2015)

33

Zgled 2354

Kako se v Črni Gori fitnesirajo?

Ležijo cel dan, da jih na koncu že vse boli.

Poleg omenjenih nacionalnih stereotipov, ločimo še pokrajinske stereotipe, spolne stereotipe,

starostne stereotipe in jezikovne stereotipe. Pokrajinski stereotipi se pojavljajo znotraj države,

kjer se med seboj preko stereotipnih podob primerjajo prebivalci posameznih pokrajin, iz

slednjih je izpeljanih mnogo šal [24].

Zgled 2455

"Uf, kako sem besen!" potoži Gorenjec svojemu sosedu. "Ja kaj pa je bilo?" ga začuden vpraša sosed. "Na glavniku

se mi je odlomil en zob," mu odgovori. "Zaradi enega zoba boš kupoval nov glavnik," se mu smeje sosed. "Moram,

bil je zadnji."

Spolni stereotipi so predstave, ki jim imamo o drugih, vendar je zanje značilno izrazito

ločevanje na moškost in ženskost56. Tako je že Platon govoril o hrabrosti moških. Na drugi

strani pa so se ženskam pripisovale lastnosti, kot so: nežnost, čustvenost, zgovornost,

dovzetnost ipd. Posameznik je obdan z družbeno realnostjo, iz katere izhajajo spolni stereotipi.

(Furlan 2006: 90−91) Stereotipi so pogosto izhodišče šal ali ostalih vrst humornih besedil [25].

Slednja namreč velikokrat temeljijo ravno na stereotipih. Najpogostejši so stereotipi o neumnih

blondinkah in policajih, zlobnih taščah, skopih Gorenjcih, lenih Črnogorcih, ubogih možeh,

ukazovalnih ženah. Posamezniki ali skupine so prikazani samo skozi eno lastnost. V šalah se iz

posameznikov ali skupine norčujejo in posmehujejo ravno na podlagi stereotipnih označb.

Zgled 25

Ženske najdejo problem za vsako rešitev! (SN24)

2.5.2.2 Tabuji

Angleška beseda ′taboo′, od koder smo jo prevzeli tudi v slovenski jezik, izvira iz besede tabu,

ki je prevzeta iz jezika Tonge, tj. manjšega otočja v Tihem oceanu. V polinezijskih jezikih je

beseda preprosto pomenila prepovedati ali prepoved. (Allan, Burridge 2006: 2−4) Tabu danes

ni več prepoved, ki bi jo določal nek (verski) ritual. Nastajajo kot odgovor ali odziv na družbeni

pritisk. (Allan, Burridge 2006: 27)

54 Vir: http://www.everzi.com/vici-o-crnogorcih/ (pridobljeno 11. 10. 2015) 55 Vir: http://andrej.mernik.eu/zabava/sale/index.php?ID=3 (pridobljeno 10. 10. 2015). 56 Tudi v humorju je prisotno izrazito ločevanje na »žensko« in »moško«. Obstaja veliko vicev/šal na temo odnosa ženska-moški. Pogosto je za izhodišče uporabljen odnos žena-mož, torej zakonska zveza.

34

Z rabo določenih besed se lahko izognemo izrekanju tabo besed. Z vzpostavitvijo družbenih

norm in vrednot so določene stvari dovoljene in določene prepovedane. V nekaterih primerih

je izognitev tabujem možna, kadar pa se jim vendarle ne moremo izogniti, to povemo posredno.

Jezikovne tabuje kršimo, da pritegnemo pozornost nase, izrazimo svoje zadovoljstvo, smo

agresivni ali provokativni, izražamo posmeh avtoriteti ali, po Freudu, za verbalno

zapeljevanje57. (Wardhaugh 2002: 237−238)

V humorju so tabuji pogosto prisotni, namreč izrekanje tabujev je lahko izraz upora družbenim

normam in pravilom. Tabuji sicer veljajo za besede, ki jih je prepovedano izrekati ali

uporabljati, saj gre za družbeno nesprejemljive pojme, so torej prepovedani. V humornih

besedilih pa preko humorja moč tabujev na nek način omilimo. Posledično ne sprožajo tako

izrazitega zgražanja kot npr. izrekanje v vsakdanjem pogovoru. Izrekamo jih lahko povsem

neposredno, po drugi strani pa vendarle prikrito – kot evfemizme. Spolnost, spolna, verska in

politična opredelitev, družbene norme ter tematika smrti veljajo za tabu teme, prav tako tudi

besedišče, ki se navezuje na določeno temo. Teh besed se ljudje izogibajo, jih nadomeščajo z

rabo evfemizmov. V humorju ti zadržki odpadejo, saj lahko preko humorja prikažemo trenutno

družbeno situacijo ali določeno problematiko kot humorno, a istočasno do problema izražamo

kritiko. Humor nam omogoča, da prepovedano ali družbeno nesprejemljivo (proti pravilom in

normam, torej tabuje), izgovorimo na glas. Med tabuje uvrščamo tudi psovke, ki sicer izvirajo

iz stereotipov58. Žaljivke in zmerljivke lahko izražajo izrazito negativna čustva (sovraštvo in

bes), zato lahko z njimi posameznika užalimo. Kletvice so pogosto prisotne v nastopih stand-

up komikov, prav tako se pojavljajo v šalah [26].

Zgled 2659

Elektrika je kot kurba, ne pusti se šlatati.

57 »Linguistic taboos are also violated on occasion to draw attention to oneself, or to show contempt, or to be aggressive or provocative, or to mock authority – or, according to Freud, on occasion as a form of verbal seduction, e.g., ‘talking dirty’.« (Wardhaugh 2002: 238). 58 Psovke so govorna dejanja, kamor uvrščamo zmerljivke in žaljivke, z njimi govorec izraža različna negativna čustva, in sicer sovraštvo, jezo ali bes. Z izrečenimi psovkami, zmerljivkami ali žaljivkami lahko naslovniku povzročimo psihično bolečino, ga ponižamo in znižamo njegovo vrednost. Ti izrazi so pogosto vulgarni, zanimivo pa je dejstvo, da največkrat nastanejo na podlagi negativnega stereotipa. Slednji je povezan z določeno kategorijo, gre lahko npr. za poklic, spol, narodnost, politično usmeritev, duševno nerazvite osebe, videz, žival, osebe z drugačno spolno usmeritvijo. (Kopczyk 2004: 127) 59 Vir: http://www.partyradio.si/tomazs/Fore-vici-crni_humor.htm (pridobljeno 11. 10. 2015).

35

2.5.2.3 Evfemizmi

Z rabo evfemizmov se izognemo žaljivemu, neposrednemu izražanju ter pogovoru ali

govorjenju o stvareh, o katerih se ne govori – so tabu.

V družbi obstaja mnogo tabujev, ki zajemajo pojmovanje smrti, spolnosti, telesnih funkcij,

spolnih organov, politike, verovanj in z njimi povezane navade (Wardhaugh 2002: 237). Tabu

je že v preteklosti označeval tisto, kar je bilo prepovedano. Sodobna družba tabuje razume na

podoben način, saj označujejo stvari, o katerih se ne govori, ker je sramotno, večkrat tudi žaljivo

in lahko povzroči zadrego. Iz navedenih razlogov se ljudje izogibajo tabujem s pomočjo

evfemizmov. Evfemistična raba govorcu omogoča, da se izogne neposrednemu imenovanju

nečesa, kar je tabu, je torej nesprejemljivo v danem družbenem kontekstu. Nežmah evfemizme

opisuje kot »način kako izreči žaljivko, psovko, vulgarno besedo na družbeno sprejemljiv

način« (Nežmah 2011: 76). O povezavi med evfemizmi in videzom pišeta tudi Allan in

Burridge60.

Tabuje velikokrat izražamo z evfemizmi, predmetnost torej olepšujemo. Milejši in na videz

lepši izrazi – evfemizmi – kažejo na posmeh, ironijo, lahko tudi sarkazem.

2.5.2.4 Disfemizmi

Označujejo besede ali besedne zveze, ki so pogosto žaljive do pojmovane predmetnosti in/ali

do naslovnika. Disfemistično izražanje vključuje naslavljanje, preklinjanje in vsakršne

poniževalne opazke z namenom žalitve naslovnika. Lahko jih razumemo kot ventil za

sproščanje napetosti, npr. kadar s kletvico ublažimo notranjo frustracijo ali jezo. (Allan,

Burridge: 2006: 31) Psovke in kletvice, ki so včasih prisotne tudi v šalah in ostalih humornih

besedilih, so odraz disfemističnega izražanja, ki pogosto nastanejo iz stereotipov.

Obstajajo t. i. evfemistični disfemizmi – izrazi, pri katerih se lokucija nekega izreka ne ujema

z ilokucijskim namenom izrečenega, tj. svoj namen izražajo posredno. Primer tega so kletvice

in njihove variante, ki se jim lahko izognemo z uporabo njihove olepšane različice61. Pri

disfemističnih evfemizmih je lokucija disfemistična, ilokucija pa evfemistična, kar bi na

primeru pomenilo, da dobrega prijatelja pokličemo npr. »Stari!« (Allan, Burridge: 2006: 39).

60 »A euphemism is used as an alternative to a dispreferred expression, in order to avoid possible loss of face.« (Allan & Burridge 1991: 11; povz. po: Nežmah, 2011). 61 Izrekanju kletvice npr. pizda se lahko izognemo z rabo evfemističnega disfemizma npr. pismo ali pišuka. (Nežmah 2011: 72).

36

2.5.3 Skladenjska sredstva

V tem poglavju bomo predstavili paralelizem in elipso. Pri paralelizmu gre za ponavljanje

besede ali besedne zveze; pri elipsi pa gre za izpust besede ali več besed.

2.5.3.1 Paralelizem

Paralelizem povedano ali zapisano poudari ali stopnjuje. Gre za dobesedno ponovitev

predhodno izrečenega ali zapisanega skladenjskega vzorca ali pomena. (Krajnc 2005: 69) Pri

humornih besedilih s ponovitvijo poudarimo nasprotje med dvema stvarema, kar prispeva k

večji efektivnosti in poanti. (Stritar 1999/2000: 160)

2.5.3.2 Elipsa

Elipsa ali besedilni izpust je sredstvo zgoščanja besedila in ima povezovalno funkcijo. Pojavlja

se, »kadar je v besedilu nekaj neizrečenega in lahko to neizrečeno nedvoumno nadomestimo ali

iz sobesedila ali sporočanjskega položaja /…/« (Krajnc 2005: 69).

Elipsa predvsem v šalah velikokrat pripomore k poanti, posledično torej k humornosti izreka.

Namreč oblika šale, kjer del besed izpustimo, s tem pa povečamo dvoumnost, je efektivnejša

[27].

Zgled 27

V knjižnici. 'Kje lahko najdem kaj primernega za dopust?'

'Pri vratih desno je stojalo za dežnike.' (SN26)

37

3 BESEDILNA ANALIZA IZBRANIH HUMORNIH BESEDIL

Humour is the weapon of unarmed people:

it helps people who are oppressed to smile at the situation that pains them.

Simon Wiesenthal62

Začetek raziskave magistrskega dela je temeljil na zbiranju slovenske in tuje literature, ki je

vsebovala razprave o besedilu, humorju in teorijah humorja. Na podlagi metod deskripcije,

komparacije, klasifikacije in sinteze smo podali temeljna teoretična izhodišča, iz katerih smo

nato izhajali v empiričnem delu. Sestavlja ga analiza tridesetih izbranih primerov kratkih

humornih besedil, imenovanih ocvirki. Izhajali smo iz splošne teorije o humorju na osnovi

semantičnega scenarija, hkrati smo upoštevali še kriterije za določanje humornega (npr. teorijo

neskladja) podane v teoretičnem delu. Ocvirkom smo najprej določili temo, nato pa z metodo

deskripcije opisali kontekst, na podlagi katerega je besedilo nastalo. Ne nazadnje pa smo na

podlagi določanja semantičnih scenarijev, jezikovnih neskladij, tarč in poant ocvirkov

ugotavljali specifične značilnosti, po katerih smo lahko dan primer opredelili kot humorno

besedilo.

Pri analizi so bili uporabljeni primarni viri (monografije in strokovni članki, objavljeni v

različnih publikacijah) ter sekundarne viri (diplomska dela in internetni viri).

3.1 GRADIVO

Gradivo za analizo smo zbirali v obdobju od julija 2014 do januarja 2015. V tem času smo

zbrali čez sedemdeset primerov besedil, vendar smo jih za analizo izbrali le trideset. Besedila

so bila objavljena na zadnji strani slovenskega dnevnega časopisa Slovenske novice. Po

končanem zbiranju smo ocvirke razdelili v dve skupini: 1) ocvirki, ki so vezani na prispevek,

objavljen v časopisu in 2) ocvirki, ki niso vezani na prispevek, objavljen v časopisu. Ugotovili

smo, da je bilo številčno več ocvirkov, ki se niso navezovali na konkreten članek v isti številki

časopisa, temveč na neko aktualno družbeno dogajanje. Tako smo v analizo vključili dvanajst

62 Prevod: »Humor je orožje razoroženih ljudi: tistim, ki so zatirani, pomaga, da se smejijo sicer bolečim situacijam.«, dostopno na: http://www.brainyquote.com/quotes/quotes/s/simonwiese390130.html?src=t_humour (pridobljeno: 4. 12. 2015).

38

besedil, ki so se navezovala na članek v časopisu, in osemnajst besedil, ki se niso navezovala

na članek.

Analizni poudarek bo na določanju humornega na podlagi semantičnega scenarija in jezikovnih

ali pomenskih neskladnosti. Izhajali bomo iz Attardove teorije o humorju na osnovi

semantičnega scenarija in teorije neskladja.

3.2 OCVIRKI

Beseda ocvirek v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni košček svinjskega mesa, ki

nastane pri topljenju slanine. Poleg te se pojavlja še ekspresivna raba besede v pomenu

pozornost vzbujajoč podatek ali dejstvo (SSKJ). Z besedo ocvirk63, tj. s pogovorno neknjižno

obliko besede ocvirek, so poimenovana besedila, ki vrednotijo aktualne družbene dogodke,

torej vsebujejo dejstva oziroma podatke, ki vzbujajo pozornost javnosti. Gre za metaforično

poimenovanje zaradi podobnosti med ocvirki in besedili, imenovanimi ocvirki. Prvi

predstavljajo majhne koščke maščobe, s katero zabelimo hrano; drugi pa predstavljajo kratka

besedila, ki s svojo vsebino – kritiko/sodbo o nekem aktualnem izstopajočem dogodku

‘začinijo’ časopis, hkrati pa gre tudi za podatek ali novico, ki vzbuja pozornost na duhovit in

humoren način. Ocvirki so vedno podani na zadnji strani časopisa, tj. na koncu, podobno

ocvirke dodajamo hrani – na koncu.

Ocvirki so kratka, humorna neumetnostna besedila, objavljena v dnevnem časopisu, in sicer

Slovenske novice. Glede na mesto njihove objave so namenjena širši javnosti, vendar njihovi

tvorci niso novinarji. Avtor posameznega ocvirka ni naveden niti z inicialkami. Zaradi tega jih

ne moremo uvrstiti med publicistična besedila. Gre za pripovedovalna besedila – šale, namera

katerih je vrednotenje aktualnih dogodkov. Z besedilom skuša tvorec vplivati na naslovnika, in

sicer na njegovo vrednotenje nečesa ali nekoga. Ocvirke lahko uvrščamo med interpretativne

in vrednotenjske zvrsti64, saj gre za refleksijo aktualnih dogajanj. Namera teh besedil je izraziti

ostro kritiko aktualnih družbenih dogajanj ali se posmehovati iz njih. Humor v ocvirkih temelji

63 Skozi celotno analizo bomo uporabljali pogovorni izraz za besedo ocvirek, tj. ocvirk, saj so besedila, ki jih analiziramo tako poimenovana. 64 Korošec (Korošec, 1998) loči dve vrsti besedil : 1) besedila, katerih temeljna funkcija je informiranje ljudi in 2) besedila, s katerimi za vzpostavitev stika z naslovniki tvorci »gradijo na vplivanjskih, apelnih in vrednotilnih sporočanjskih nalogah« (Korošec 1998: 12).

39

na vrednotenjih različnih aktualnih družbenih dogodkov ter medijsko izpostavljenih politikov

ali drugih posameznikov.

3.2.1 Ocvirki, ki so vezani na prispevek, objavljen v časopisu

»Agencija za okolje opozarja, da je danes in jutri nevarnost poledice. Smo mislili, da smo

že zdavnaj nadrsali.« (SN1)

TEMA: politično-socialno dogajanje.

KONTEKST: ocvirk se navezuje na vremensko napoved, ki je objavljena na zadnji strani

časopisa. Napoved je bila objavljena 26. 12. 2014, torej v zimskem času. Za tisti dan je bilo

predvideno oblačno vreme, z možnostjo občasnega rosenja ali dežja. Podobno vreme je bilo

napovedano tudi za prihajajoče dni. Poleg tega so meteorologi izdali opozorilo o možnostih

poledice, predvsem na območju Dolenjske ter na Kočevskem in Notranjskem. To je

izpostavljeno tudi v izbranem ocvirku, vendar ne v povezavi z vremenskim dogajanjem, temveč

se navezuje na trenutne politično-socialne razmere v državi. Glede na medijsko večkrat

izpostavljene dogodke predvidevamo, da se to nanaša na veliko brezposelnost, nezaupanje

politikom, slabo delujoč pravni sistem, slaba socialna varnost, nenehna varčevanja,

zmanjševanje prispevkov na eni strani in zviševanje davkov na drugi itn.

ANALIZA: naslovnik si ob prebrani prvi povedi ustvari predstavo o vremenski napovedi;

namreč Agencija za okolje je ustanova, kjer med drugim delajo tudi meteorologi, hkrati pa bi

bilo povsem možno to poved slišati tudi v dejanski televizijski ali radijski vremenski napovedi.

Poleg tega pa je pomemben faktor pri oblikovanju pričakovanj pri naslovniku tudi čas objave

ocvirka, tj. pozimi, ko je tovrsten vremenski pojav povsem običajen oziroma celo pričakovan.

Vendar se z naslednjo povedjo izkaže, da nikakor ne gre za vremensko napoved. Besedo

poledica povezujemo z zimo, snegom, mrzlim vremenom, poledenelostjo, ledom, drsečo

oziroma spolzko podlago, nevarnostjo. Skladenjska podstava tvorjenke nadrsati je drsati na –

kdo/kaj močno pritiskati (komu/čemu) na/ob koga/kaj (Žele, 2011). Glagol se torej nanaša na

odnos politikov do ljudi. Razmere v državi so slabe: nestabilna socialna varnost, visoka stopnja

brezposelnosti, pasivnost politike itn. in državljani smo v položaju, ki je neugoden in neprijeten.

Namreč politiki na ljudi močno pritiskajo z raznimi ukrepi, novimi zakoni, povišanimi davki.

Tvorjenka nadrsati ima enako grafično podobo kot glagol nadrsati v pomenu zadovoljitev

potrebe oz. želje po drsanju (SSKJ). Beseda poledica kot tudi nadrsati sodita v isti tematski

sklop; asociiramo ju s snegom, ledom, zimo, poledenelostjo, spolzko podlago. Vendar pa je v

40

danem primeru namenoma rabljen drug glagol. Ima enako grafično podobo, vendar povsem

drugačen pomen. Zdavnaj – izraz, ki kaže, da se nadrsati ne nanaša na trenutne razmere. Labilne

razmere v državi oziroma pritiski s strani politike so prisotne že dlje časa, še pred pričetkom

zime, zato je zapisano, smo mislili, da smo že zdavnaj nadrsali. Poanta ocvirka izvira iz

nasprotja med naslovnikovimi pričakovanji in dejanskim dogajanjem, s čimer je kršena

maksima količine – prva poved je visoko informativna, saj naslovnik pričakuje nekaj povsem

drugega. Tako mora naslovnik znižati vrednost svojega védenja. V prekrivnosti glagolov se

hkrati skriva tudi poanta ocvirka. Dan primer je hkrati dober zgled in potrditev teorije neskladja,

po kateri humorno nastane zaradi nasprotja med pričakovanim in dejanskim. V izbranem

ocvirku najprej pričakujemo nekaj v povezavi z zimo, zimskimi vremenskimi razmerami,

vendar pa se poanta ocvirka navezuje na povsem drugo področje. Iz tega lahko izpeljemo, kdo

so tarče ocvirka. To smo Slovenci, pri čemer tvorec ocvirka vključi tudi sebe (smo mislili), saj

vsi živimo v državi, kjer politiki s svojimi dejanji pritiskajo na ljudi.

»Zdravniški nasvet: po Ljubljani se v teh dneh sprehajajte v jopiču. Ne toplem, raje

neprebojnem.« (SN2)

TEMA: strelski napad.

KONTEKST: v Ljubljani, v bližini pediatrične klinike, se je sredi noči zgodil strelski obračun.

Očividcev dogodka skorajda ni bilo, saj je večina prebivalcev spala. Zanimiv je uvod članka,

saj avtor dan dogodka sprva opisuje kot povsem običajnega. Vendar mimoidoče kot tudi bližnje

stanovalce tisti dan preseneti prisotnost policistov in kriminalističnih tehnikov. Rumeni

policijski trak je nakazoval, da noč ni bila mirna in tisti dan ni bil le še en običajen dan. Podoben

dogodek se je v Ljubljani zgodil dan prej le na drugi lokaciji. V kratkem času (nekoliko več kot

dan razlike) sta se v Ljubljani tako zgodila dva strelska obračuna, kar je neobičajno. Na to pa

se nanaša tudi izbran ′ocvirk′, objavljen v isti številki časopisa kot članek.

ANALIZA: v izbranem ocvirku imamo primer dveh podobnih scenarijev: scenarij zdravniški

nasvet in scenarij varnostni nasvet, katerima je skupno varovanje zdravja. Scenarija imata

skupne točke, vendar se razlikujeta v tem, kdo daje nasvete; zdravniške nasvete dajejo

zdravniki, medtem ko varnostne predvsem policisti (gl. Shemo 3).

41

Zdravniški nasvet Varnostni nasvet

• Kar svetuje, kako naj posameznik v

neprijetnem ali neugodnem položaju ravna

(SSKJ)

• Z nasvetom izražamo mnenje, kako naj kdo v

določeni situaciji ravna

• Tvorec=strokovnjak (zdravnik)

• Publ. iskati nasvet pri zdravniku iti k

zdravniku

• Zdravniki dajejo ljudem nasvete, kadar je

ogroženo njihovo zdravje in jim na ta način

skušajo pomagati, da s svojim ravnanjem še

dodatno ne poslabšajo svojega zdravja ali

celo ogrozijo svoje življenje

• Namera: z nasvetom koga usmeriti, kako naj

ravna, ne da bi ogrozil svoje zdravje ali

življenje

• Kar svetuje, kako naj posameznik v

neprijetnem ali neugodnem položaju ravna

(SSKJ)

• Z nasvetom izražamo mnenje, kako naj kdo v

določeni situaciji ravna

• Tvorec=državni uslužbenec za javno in

državno varnost (policist)

• Predstavniki državnih organov za javno in

državno varnost, to so običajno policisti, dajo

v primerih, ko so ljudje v nevarnosti, nasvete

o tem, kako v takšnih situacijah ravnati, tj.

nasvete za varovanje svojega življenja (da

smo varni pred čem nevarnim)

• Namera: z nasvetom koga usmeriti, kako naj

ravna, ne da bi ogrozil svojo varnost ali

življenje v nevarni situaciji (tj. ki ogroža

varnost in s tem tudi zdravje koga)

Shema 3: Scenarij zdravniški nasvet in scenarij varnosti nasvet

K zdravniku se posameznik obrne po nasvet, kadar zboli ali ima druge zdravstvene težave.

Zdravniki svetujejo, kako v takih primerih ravnati, kakšna zdravila jemati ipd. Zdravniške

nasvete tako povezujemo z nasveti za varovanje zdravja, da preprečimo ali pozdravimo bolezni.

Na primer, v jesenskem in zimskem času svetujejo predvsem, kako ravnati, da preprečimo ali

pozdravimo npr. prehlad ali gripo; kakšna zdravila jemati; kakšno hrano uživati in ne nazadnje

kakšna oblačila nositi (v hladnejših mesecih toplejša oblačila). Zato je zdravniški nasvet v

ocvirku neobičajen in nepričakovan. Posameznik bi od zdravnika pričakoval, da bo le-ta

svetoval, da v zimskem času nosimo toplejša oblačila (topel jopič), kar bi lahko naslovnik glede

na datum objave časopisa (19. 12. 2014) tudi pričakoval. Tako je neobičajno, ko zdravnik

svetuje uporabo neprebojnega jopiča. Pri upoštevanju zdravniškega nasveta varujemo svoje

zdravje, temu pa je namenjen tudi varnostni nasvet, kjer že samo poimenovanje nasveta

neposredno nakazuje na to (varnostni � tak, ki se nanaša na varnost /SSKJ/). Z varovanjem

svojega življenja, posledično varujemo tudi svoje zdravje in glede na takratno dogajanje si

bomo to zagotovili z uporabo neprebojnega jopiča. Ta posameznika varuje pred streli v tiste

dele telesa, ki so najpomembnejši (vsi notranji organi in srce), tako se obvarujemo in

42

zmanjšamo možnost, da bi bili ti deli poškodovani; z neprebojnim jopičem varujemo svoje

življenje in posledično svoje zdravje. Prekrivnost scenarijev je ravno v varovanju zdravja.

Namreč s tem, ko kdo skrbi za svojo varnost, varuje tudi svoje zdravje. Tisto, kar naredi ′ocvirk′

smešen, pa je nasprotje med pričakovanim in dejanskim – na danem primeru lahko pokažemo,

da neskladje sproži smeh. Humor nastane iz nepričakovanega: naslovnik si ustvari določena

pričakovanja, namreč tvorec poda določene podatke (zdravniški nasvet, sprehajanje v jopiču),

ki so premalo informativni, kar je storjeno namerno. S tem je kršena maksima količine, hkrati

pa tudi kakovosti (zdravniški nasvet = sprehajati se v jopiču � vprašanje je, v kakšnem jopiču).

Poanta ocvirka tako izvira iz prekrivnosti obeh opisanih scenarijev.

»Se je Alenka Bratušek že dogovorila z Alenko Bratušek, da bi Alenka Bratušek v Bruselj

poslala Alenko Bratušek?« (SN3)

TEMA: izbira kandidata za evropskega komisarja.

KONTEKST: v Slovenskih novicah imajo na začetku, na drugi strani časopisa, t. i. rubriko Dan

v novicah, kjer so v obliki kratkih odstavkov predstavljene predvsem novice s področja politike,

a se navezujejo tudi na druga področja. Večinoma gre za kratke povzetke novic Slovenske

tiskovne agencije. Novica, na katero se nanaša zgornji ′ocvirk′, govori o kandidatih za novega

evropskega komisarja. Takratni evropski komisar Janez Potočnik ni soglašal z vnovičnim

imenovanjem, hkrati pa je podprl prizadevanja predsednika Evropske komisije Jean-Clauda

Junckerja za povečanje števila usposobljenih ženskih kandidatk. V zvezi s tem je pri nas

izbruhnila afera, katere glavna akterka je bila nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek.

ANALIZA: izbran ocvirk temelji na nejezikovnem komičnem, smešnem zapletu, saj oseba o

sebi govori v tretji osebi, kar je bila nekoč značilnost vladajočih kraljev in kraljic. V danem

primeru Alenka Bratušek o sebi govori v tretji osebi. V medijih je bilo večkrat izpostavljeno,

da je bila Bratuškova tista, ki je sama sebe določila za mesto evropske komisarke, na kar

nakazuje tudi izbran ocvirk, ki postavlja vprašanje, ali se je Alenka Bratušek že dogovorila z

Alenko Bratušek, da Alenka Bratušek za mesto evropske komisarke predlaga Alenko Bratušek.

Če kdo o sebi govori v tretji osebi, torej kot o nekom tretjem, lahko to interpretiramo in

razumemo kot, da ta človek ne prevzema odgovornosti za svoja dejanja, ki jih je morda storil

on, saj to ne pomeni jaz. Naslovnik mora poznati minljiva družbeno-politična dogajanja:

takratna predsednica vlade, Alenka Bratušek, o sebi govori v tretji osebi, kar nakazuje na laž.

Z natančnim poimenovanjem oseb nakazuje, da bi naj naslovnik to razumel kot zavajanje –

torej laganje. V tem ocvirku so izrazite ponovne pojavitve natančnih poimenovanj oseb, ki naj

bi bile vpletene v izbiranje kandidatke za mesto evropske komisarke. Tvorec navaja konkretna

43

imena in priimke oseb, pri čemer pa gre v bistvu za navajanje imena zgolj ene osebe. V

ponavljanju je vidno pretiravanje in preveliko poudarjanje – uporabljena je hiperbola, besedna

figura, ki izraža pretiravanje, s čimer krši sodelovalno načelo, in sicer maksimo kakovosti ter

maksimo količine. Na podlagi tega ima ocvirk večji učinek na naslovnika, hkrati pa se v

ponavljanju skriva tudi poanta ocvirka, kar se rezultira v smešnosti ocvirka. Tvorec se

posmehuje iz Bratuškove ter njenih prizadevanj in dejanj, s katerimi bi naj prišla do mesta

evropske komisarke, na kar nakazujejo ponovne pojavitve in hkrati neposredno razkrivajo tarčo

ocvirka. Ta določa, kdo je predmet oziroma oseba posmeha, v danem primeru je to Alenka

Bratušek. Poleg nje lahko kot tarčo izpostavimo tudi vse medijske objave, ki so se navezovale

nanjo in njena dejanja, kar je razvidno iz tega, da je ocvirk oblikovan v vprašalno poved, s čimer

tvorec naslovniku zastavlja vprašanje, ali bo že kmalu konec cirkusov okoli Bratuškove.

»Ker je Cerar pripravljen vsem v tej državi zagotoviti duhovno in psihofizično zdravje,

so ga poslanci nemudoma izvolili za premierja.« (SN4)

TEMA: politične obljube.

KONTEKST: tudi ta ocvirk se nanaša na kratek prispevek na drugi strani SN v rubriki,

imenovani Dan v novicah. V predstavitvenem nagovoru Mira Cerarja mlajšega, še pred njegovo

izvolitvijo za mandatarja za sestavo nove vlade, je poudaril, da želi s pomočjo nove vlade

predvsem vzbuditi ponovno zaupanje v pravno državo in državne ustanove ter da si bo

prizadeval za razvojno usmerjeno politiko, poleg tega pa še za zdravje na duhovni in

psihofizični ravni. Na to se neposredno nanaša tudi izbran ocvirk. Pri njegovem nagovoru je

izpostavljena ravno skrb za zdravje državljanov, tako fizično kot psihično. Običajno se politične

obljube navezujejo na spremembe in izboljšave zakonov, uvedbo reform ipd. Cerar pa gre še

korak dlje, saj si bo prizadeval za zdravje ljudi; v prvi vrsti mora za to poskrbeti vsak

posameznik ali zdravnik. Medtem ko so politiki v očeh ljudi skupina posameznikov, ki si

prizadeva predvsem za lastne koristi.

ANALIZA: kadar imamo zdravstvene težave, se obrnemo na zdravnike, ki so strokovnjaki za

to področje. Za pomoč pri psihičnih in duševnih težavah so usposobljeni psihiatri in psihologi.

V nobenem primeru po zdravniški nasvet ne gremo k politikom, saj za takšno delo niso poklicno

kvalificirani, niti nihče tega od njih ne pričakuje. Poanta zgornjega ocvirka je v absurdnosti

samega izreka, namreč povsem nemogoče in neresnično je, da bi lahko en posameznik

popolnoma vsem (tj. približno dvema milijonoma prebivalcev Slovenije) zagotovil zdravje,

tako duhovno kot psihofizično. Trditev, da bo Cerar naredil, da bomo vsi imeli zdravje, je

absurd. Glagol zagotoviti SSKJ pojasnjuje kot: izjaviti, da je ali da bo povedano zagotovo res,

44

uresničeno. Naslovnik se zaveda absurdnosti izreka, saj izrečeno zagotovo ne drži oziroma ne

more biti uresničeno. Dati zagotovilo, kakršno je zapisano v ocvirku, je povsem nesmiselno in

nerealno, saj ga nikakor ni mogoče izpolniti, gre torej tudi za pretiravanje – uporabljena je

hiperbola. Za izpolnitev česa takšnega bi potrebovali nadčloveške sposobnosti. Torej lahko

izrek označimo kot nesmisel in očitno laž. Kot takšnega pa izrek prepozna tudi naslovnik.

Ocvirk je humoren, saj vsebuje nesmisel. Poslanci, ki so Cerarja nemudoma izvolili za

predsednika vlade, pa so predstavljeni v situaciji, v kateri delujejo neumno, saj jih je Cerar hitro

prepričal z nečim, kar je nerealno in neuresničljivo. Tvorec se tako posmehuje temu, kako hitro

in na kakšen način lahko kdo poslance (torej tudi ljudi) prepriča, da je primeren za pomemben

in odgovoren položaj zgolj s tem, da jim zagotovi nekaj, kar v resnici ni izvedljivo – poslanci

(poleg njih pa tudi ljudje, saj verjamejo besedam politikov) so torej neumni. Temu se tvorec

ocvirka posmehuje. Tarča ocvirka je premier Miro Cerar, hkrati pa tudi poslanci oziroma

njihova naivnost in slepo verjetje očitni laži.

»Slovenci bomo imeli še naprej neobdavčeno sladko življenje. Vsaj v flašah, če že v resnici

ne.« (SN5)

TEMA: obdavčenje sladkih pijač.

KONTEKST: ocvirk se navezuje na članek objavljen v časopisu. V njem avtor opisuje razplet

javne obravnave zakonskega osnutka uvedbe posebnih trošarin na vse brezalkoholne pijače, ki

jim proizvajalci dodajo več kot 10 gramov sladkorja na liter ali izboljšujejo pijačo s sladili. Šele

po treh dnevih od javnega zbiranja pripomb na omenjeni predlagani osnutek zakona o

obdavčitvi sladkih pijač se je vlada odločila, da davka ne bo uvedla. Predstavniki nekaterih

slovenskih podjetij sadnih pijač so javno nasprotovali tovrstnemu obdavčenju. Odmeven odziv

je podan predlog novega zakona doživel tudi v medijih, pri čemer je prevladovalo

neodobravanje, saj je davčni sistem pri nas zapleten, hkrati pa so davki visoki. In ob vseh

obdavčitvah, ki jih moramo državljani plačevati (bodisi kot posamezniki bodisi kot pravne

osebe), je država želela uvesti, kot to imenuje avtor članka, »kreativno obdavčevanje sladkih

pijač«.

ANALIZA: življenje Slovar slovenskega knjižnega jezika med drugim opredeljuje kot bivanje,

obstajanje človeka glede na vrednost, ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer/

brezskrbno, lahko življenje, ekspr. pasje življenje brezdomcev; življenje iz dneva v dan,

brezciljno, brezskrbno. V povezavi s sladkim pa kot: bivanje, obstajanje človeka glede na

njegovo ravnanje/ garaško; ekspr. grešno življenje; ekspr. sladko življenje, prijetno zlasti

spolno. V šali se pojavi scenarij imeti/posedovati/živeti sladko življenje, ki označuje prijetno,

45

zlasti spolno življenje. To pa je v nasprotju z resničnim, saj tvorec ocvirka pravi, da bomo imeli

sladko življenje v flaški. Resnično življenje je bolj stresno, naporno in manj prijetno (npr.

obdavčenje), medtem ko je nepravo, navidezno življenje (takšno, ki si ga želimo, torej življenje

v flaški) prijetno in tudi neobdavčeno. Vendar takšno življenje ni resnično, je le navidezno. Gre

torej za nasprotje med življenjem v resnici in življenje v steklenici (flaši). Drug scenarij pa

predstavlja resnično življenje. Ljudje iščemo hitre, instant rešitve, ki nam bodo omogočile, da

bomo hitro prišli do prijetnega, srečnega življenja. Takšno razmišljanje pa temelji zgolj na

površinskosti in nerealnih predstavah, kar kaže tudi na duh časa (življenja po katerem hlepimo).

Kot tarčo ocvirka bi lahko opredelili tudi vlado, ki je predlagala to obdavčitev pod pretvezo

ozaveščanja ljudi o bolj zdravem načinu življenja, čeprav je najverjetneje šlo za poskus hitrega

pridobivanja denarja v davčno blagajno in zapolnjevanje proračunskega primanjkljaja. V tem

oziru lahko rečemo, da je ocvirk kritična sodba dela vlade. Poleg tega pa so tarča ocvirka tudi

ljudje, ki jim ni pomembna prava, resnična vsebina, temveč kar bo na hitro prineslo

zadovoljstvo.

»Začele so se razprodaje. Zdaj pa hitro po tisto, česar ne potrebujete. Ker je ceneje.«

(SN6)

TEMA: razprodaje.

KONTEKST: v rubriki Dan v novicah je, povzeto na podlagi Slovenske tiskovne agencije,

objavljena novica o začetku sezonskih razprodaj v trgovinah. Zapisano je, da bodo razprodaje

trajale 60 dni, potrošniki pa bodo lahko tekstilno blago in obutev kupovali po do 60 odstotkov

nižjih cenah. Razprodaje so še vedno množično obiskane, v medijih je bilo večkrat

izpostavljeno, da se število potrošnikov vendarle nekoliko zmanjšuje, a še vedno mnogi precej

denarja zapravijo ravno v času razprodaj. Takrat običajno trgovci ponudijo tiste tekstilne

izdelke in obutev, ki se sicer niso dobro prodajali. Mnogokrat ljudje sami povedo, da se

razprodaj udeležijo, vendar brez pravega namena, kaj bodo kupili. Tako se pogosto zgodi, da

potrošnik denar zapravi za stvari, ki jih sicer nujno ne potrebuje.

ANALIZA: položaj tvorijo razprodaje, potrošniki in znižani izdelki. V danem ocvirku je izražen

posmeh do potrošnikov. Načinovni prislov hitro poudarja pretirano potrebo po zapravljanju.

Med nujno potrebne stvari uvrščamo tisto, kar potrebujemo vsak dan za preživetje, normalen

obstoj, kot je npr. hrana. Vendar je v danem primeru ravno nasprotno, saj tvorec naslovnika

nagovarja k nakupu stvari, ki jih v bistvu ne potrebuje. Ocvirku smo določili dva scenarija:

scenarij kupiti, kar potrebujemo in scenarij kupiti, kar je cenovno ugodno. Njuna prekrivnost in

razlikovanja so predstavljena v shemi 4.

46

Kupiti, kar potrebujemo Kupiti cenovno ugodno

• Kje: trgovine in trgovski centri

• Kdaj: v trgovino gremo takrat, ko neko stvar

potrebujemo (npr. ko nam zmanjka kruha,

mleka, šampona ipd.)

• Kar potrebujemo=tisto, kar moramo imeti

bodisi za opravljanje določenih dejavnosti

bodisi za normalno obstajanje (SSKJ)

• Cene izdelkov so lahko zelo različne, namreč

tisto, kar potrebujemo ni nujno cenovno

ugodno

• Glavni motiv za nakup nekega izdelka je, da

brez njega ne moremo opraviti nekega dela

ali normalno obstajati (npr. hrana)

• Kje: trgovine in trgovski centri

• Kdaj: v trgovino gremo, kadar so določeni

popusti ali znižanja, kadar so razprodaje

• Kar je ugodno=tisto, kar je v skladu s željami,

koristmi koga /čakati na ugodnejšo ponudbo;

cena je ugodna/ (SSKJ)

• Določenim izdelkom s popusti znižajo

prvotno ceno – ti postanejo cenovno

dostopnejši (npr. če je popust dovolj velik,

lahko kupiš dva izdelka za ceno enega)

• Glavni motiv nakupa izdelka temelji na

lastnih željah in koristih (npr. želimo novo

obleko, ker smo se stare že naveličali in so

razprodaje priložnost, da to željo izpolnimo,

pri tem pa menimo, da smo sebi z nakupom

na razprodaji koristili, saj smo zaradi

popustov oz. znižanja prihranili nekaj

denarja)

Shema 4: Scenarij kupiti, kar potrebujemo in scenarij kupiti, kar je cenovno ugodno

Prepričanje potrošnikov o kupovanju novih stvari, še posebej kadar so znižane, torej cenovno

ugodnejše kot običajno, pa četudi jih ne potrebujejo, je negativno označeno. Temeljno nasprotje

ocvirka je negativno proti pozitivnemu. Za negativno smo že označili nakupovanje stvari, ki jih

v resnici ne potrebujemo, zgolj zato ker so cenovno ugodnejše kot običajno. Kot pozitivno pa

lahko označimo preudarno kupovanje tistih izdelkov, ki jih potrebujemo in se pri tem ne

oziroma na to, kdaj je tak izdelek znižan. Zaključni stavek nosi največjo težo poante izbranega

ocvirka – pomembno je le to, da nekaj kupimo, ker je poceni oziroma ceneje. Številne nove

izdelke zato potrošniki kupujejo zgolj zaradi naveličanosti starih. S tem je izpostavljeno

razmišljanje potrošniške družbe, ki je usmerjena h kupovanju novih stvari, saj zmotno menijo,

da jih bodo le-te osrečile. A takšno zadovoljstvo traja le kratek čas, ljudje se hitro naveličajo

novih stvari in ponovno je treba v trgovino po nekaj novega. Poanta ocvirka se skriva v

izpostavljenih karakteristikah potrošnikov, ki so v tem primeru zasmehovane. Prav tako pa k

efektivnosti in komičnosti doda skladnja; namreč stavki so kratki, neposredni in stopnjujejo

posmeh do potrošnikov.

47

»Zaradi krize v Mariboru odpade kup koncertov. Če pa bo občina odpovedala še

silvestrovanje, bodo Mariborčani kar ostali v 2014?!« (SN7)

TEMA: krčenje sredstev.

KONTEKST: v Mariboru so predstavniki mariborskih javnih zavodov in nevladnih organizacij

s področja kulture, sociale in mladine na vodstvo občine naslovili izjavo, s katero nasprotujejo

napovedanemu krčenju proračunskih sredstev. Poudarjajo, da bi s tem zmanjšali kakovost

bivanja v mestu, ogrožena pa bi bila tudi delovna mesta. Izjavo so prebrali na Trgu generala

Maistra, kjer so izpostavili, da so napovedani finančni rezi radikalni. Z njimi posegajo v

delovanje organizacij, obenem pa pravice občanov do različnih oblik pomoči na eni strani in

pestrosti ponudbe kulturnih dogodkov na drugi. Ob vseh teh finančnih rezih in varčevanju se v

ocvirku pojavlja vprašanje (glede na objavo časopisa), ali bodo odpovedali tudi silvestrovanje,

ki je kulturno dogajanje.

ANALIZA: krizo, koncerte, silvestrovanje ter prebivalce Maribora lahko označimo kot položaj

danega ocvirka. V njem imamo primer dveh scenarijev, in sicer scenarij koncert in scenarij

silvestrovanje (gl. shemo 5). Tako koncert kot tudi silvestrovanje predstavljata nek dogodek, ki

se zgodi na določen dan. Koncerti potekajo ob različnih priložnostih, medtem ko se silvestrovo

vedno zgodi na zadnji dan v letu. Takrat poteka silvestrovanje, ko praznujemo zadnji dan

oziroma noč iztekajočega se leta. Silvestrovanje lahko poteka na različne načine, npr. doma ali

na prostem, kjer so običajno organizirani koncerti.

Koncert Silvestrovanje

• Dogodek ob posebnem dnevu

• Poteka v zaprtih prostorih ali na prostem –

koncertne dvorane, stadioni, zunanja

prizorišča

• Koncert=prireditev s predvajanjem glasbenih

del po določenem programu /iti na koncert;

prirediti koncert/ (SSKJ)

• Koncert lahko odpade, npr. zaradi slabega

vremena (v primeru, da bi potekal na

prostem)

• Kdaj: koncerti lahko potekajo ob različnih

priložnostih, torej skozi vse leto

• Dogodek ob posebnem dnevu

• Poteka v zaprtih prostorih ali na prostem

/silvestrovati v hotelu, doma; silvestrovati s

prijatelji/ (SSKJ); /silvestrovati na prostem/

• Silvestrovanje=praznovanje zadnjega dneva

v letu, zlasti zvečer, ponoči; silvestrujemo

lahko doma ali se udeležimo javnega

silvestrovanja, kjer se zvrstijo razni koncerti

� ob silvestrovanju potekajo številni

koncerti

48

• Če koncerta ni, lahko to vpliva na potek

dogodkov (npr. se dogodek hitreje zaključi

ali pa se sploh ne zgodi)

• Silvestrovanje (koncerti, ki bi se morali

zgoditi) lahko odpade zaradi posebnih

okoliščin65

• Kdaj: silvestrovanje poteka na točno določen

dan v letu, tj. zadnji dan oz. zadnji večer leta

• Prehod iz enega leta v drugo se zgodi, četudi

tega ne bi praznovali

Shema 5: Scenarij koncert in scenarij silvestrovanje

Tako koncert kot tudi silvestrovanje lahko označimo kot dogodek. Če je odpovedan koncert, je

posledično odpovedan tudi dogodek, saj se koncert ne zgodi, torej ni nobenega dogajanja.

Razen v primeru, ko je koncert spremljevalni in ne osrednji del dogodka, to pomeni, da se poleg

koncerta dogajajo tudi druge stvari. Ocvirk se nanaša na javno silvestrovanje, tj. silvestrovanje,

ki poteka na prostem. Ta dogodek je zaznamovan s koncerti, če le-te odpovejo, to pomeni, da

odpovejo tudi silvestrovanje na prostem, ker ne bo koncertov, ne bo dogajanja, torej ne bo

dogodka. Ampak to še ne pomeni, da bodo Mariborčani ostali v starem letu. Silvestrovo je

vsako leto ne glede na to, ali ta dan zaznamujemo kot dogodek ali ne. Raba ločil je v tem ocvirku

pomembna, saj na eni strani klicaj zaznamuje začudenje, medtem ko vprašaj nakazuje na dvom,

skepso in vprašljivost zapisane ugotovitve. Toda naslovniku je povsem jasno, da kljub

morebitni odpovedi silvestrovanja Mariborčani ne bodo ostali v letu 2014. Tudi brez

silvestrovanja, torej brez dogodka, se s prvim januarjem začne novo leto.

»Greš na zavod za zaposlovanje, pa piše: vstop nezaposlenim prepovedan.« (SN8)

TEMA: brezposelnost.

KONTEKST: v rubriki Dan v novicah sta bila dva prispevka na temo vladnih ukrepov v javnem

sektorju in o osnutku proračunskega načrta. Predvsem prvi se navezuje na zgornji ocvirk, saj je

bilo govora o zaposlovanju v javnem sektorju. Pogajanja o plačah, možnostih napredovanja itn.

niso pripeljala do konkretnih rešitev. Z njimi bo vlada še nadaljevala, saj mora temeljito preučiti

predloge. V medijih je bilo veliko govora o stopnji brezposelnosti v Sloveniji, precej pereč

problem pa je bilo tudi zaposlovanje znotraj javnega sektorja in dogovarjanje glede plač javnih

uslužbencev.

65 »Zaradi neugodnih vremenskih razmer, dežja in vetra ter visokega plimovanja so prireditelji odpovedali silvestrovanje na Tartinijevem trgu v Piranu. Silvestrovanje bo v prireditvenem šotoru v Luciji.« GIGAFIDA dostopno na http://www.gigafida.net/Concordance/Search?q=odpovedati+silvestrovanje (pridobljeno: 2. 1. 2016)

49

ANALIZA: zavod je delovna organizacija za opravljanje dejavnosti, katere namen ni

pridobivanje dobička (SSKJ). Zavod za zaposlovanje je zavod, kjer brezposelnim pomagajo

poiskati službo oziroma jim svetujejo pri iskanju zaposlitve. Zato na zavod hodijo brezposelne

osebe, kajti namen zavoda je pomoč pri iskanju zaposlitve. Imamo dva scenarija, in sicer

scenarij brezposelna oseba in scenarij nezaposlena oseba (gl. shemo 6). Besedi brezposeln in

nezaposlen sta lahko rabljeni kot sopomenki. Označujeta osebo, ki je brez stalnega dela ali

zaposlitve (SSKJ). Obe torej označujeta osebo, ki je brez dela oz. službe. Poanta ocvirka se

skriva v večpomenskosti besede nezaposlen in hkrati v pomenski prekrivnosti obeh besed. Za

razliko od besede brezposeln lahko besedo nezaposlen razumemo še v enem pomenu, tj.

nezaposlen v neki določeni instituciji oziroma podjetju, kar pa ne pomeni biti brez službe, le

zaposlen v drugem podjetju/ustanovi. Na vratih stavb lahko pogosto vidimo, da osebam, ki v

tistem podjetju niso zaposlene, vstop v določene prostore ni dovoljen. Če bi ocvirk apeliral na

ta pomen, potem ne bi bilo poante in besedilo ne bi bilo humorno. Nezaposlen je tako v

konkretnem primeru sopomenka besede brezposeln. Na danem primeru lahko potrdimo teorijo

neskladja kot merilo za določanje humornega. Gre za neskladje med zavodom za zaposlovanje,

ki je namenjen brezposelnim osebam in prepovedanem vstopu nezaposlenim (torej

brezposelnim). Takšna izjava pa je povsem nelogična, celo absurdna, saj je zavod namenjen

brezposelnim/nezaposlenim osebam. Torej kako bi iskalci zaposlitve sploh vstopili v stavbo

zavoda, če pa je vstop nezaposlenim prepovedan?

Brezposelna oseba Nezaposlena oseba

• Kdor je brez stalnega dela, zaposlitve

/brezposeln rudar; množica brezposelnih

delavcev/ (SSKJ)

• Oseba, ki je brezposelna je doma in nima

službe, je brez dela

• Kdor je brez stalnega dela, zaposlitve

/nezaposleni delavci/ (SSKJ)

• Kdor ni zaposlen /zaradi bolezni je že celo

leto nezaposlen/ (SSKJ)

• Nezaposlena oseba je: 1) lahko kratkotrajno

brez dela, npr. zaradi bolezni ali 2) lahko

dolgotrajno brez službe, npr. že več let kdo

ne dela

• Biti nezaposlen pa lahko pomeni tudi, da kdo

ni zaposlen v nekem točno določenem

podjetju, vendar pa ima službo v nekem

drugem podjetju

50

• Kot opozorilo ljudem, ki ne delajo v tem

podjetju, delavnici, delovišču: /nezaposlenim

vstop prepovedan/

Shema 6: Scenarij brezposelna oseba in scenarij nezaposlena oseba

»Hvala Bratuškovi, ker mladim brezposelnim z lastnim zgledom kaže, da se v tujini z

zagnanostjo lahko dobi dobra služba.« (SN9)

TEMA: brezposelnost mladih – iskanje dela.

KONTEKST: tudi ta ocvirk se nanaša na prispevek objavljen v rubriki Dan v novicah.

Naslovljen je z naslovom Bratuškova vse bližje cilju, kar se navezuje na njena prizadevanja za

zasedbo mesta evropske komisarke. V času, ko je bila Bratuškova še v stranki Pozitivna

Slovenija, se je zavzemala za članstvo omenjene stranke v Aldeju (evropska stranka

Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo). Ravno takrat je Jean-Claud Juncker zbiral

možne kandidate za mesta evropskih komisarjev. Med njimi, kot navaja Alde, je bila Alenka

Bratušek. Kot je še zapisano, se mandatarka (v času pisanja naloge že nekdanja) poleg

omenjenega zavzemanja za članstvo nekdanje stranke udeležuje tudi pomembnih srečanj te

stranke, vse z namenom, da bi dobila priložnost dela kot evropska komisarka.

ANALIZA: na začetku danega primera imamo besedo hvala, kar nakazuje na tvorčevo

zahvaljevanje Alenki Bratušek za njen zgled mladim. Vendar v ocvirku hitro prepoznamo

zbadljivost, kar je značilno za ironijo. Gre za posmeh Alenki Bratušek in njenemu prizadevanja,

da bi dobila mesto evropske komisarke. Tvorec s pomočjo ironije izraža negativno sodbo o

Alenki Bratušek in njenih dejanjih. Čeprav beseda hvala morda nakazuje na zahvalo, dejanja

Bratuškove niso vredna hvale, kar tvorec izpostavi na prikrit način s pomočjo ironije. Tvorčeve

sodbe o Bratuškovi so negativne, vendar s pomočjo ironije zvenijo ravno nasprotno. Kot zgled

ne moremo imeti osebe, ki dela mimo pravil in le v lastno korist, hkrati pa mladim kaže, da so

službe v tujini boljše in naj v želji po dobri zaposlitvi čim prej zapustijo domovino in odidejo

drugam. Alenko Bratušek lahko tako opredelimo kot tarčo posmeha tega ocvirka.

»Policija je sporočila, da so v Mačkovcih obravnavali tatvino mačke. Še dobro, da niso

dobili klica iz nekaj km oddaljenih Črncev.« (SN10)

TEMA: tatvina.

KONTEKST: v Slovenskih novicah je stalna rubrika Črna kronika, kjer objavljajo kratke

novice o dogodkih po Sloveniji. Novica, o kateri je govora tudi v izbranem ocvirku, je izjemno

kratka; če smo povsem natančni obsega le eno poved, v kateri je zapisano, da so policisti pred

51

dvema dnevoma od objave te številke časopisa v kraju, imenovanem Mačkovci, obravnavali

krajo mačke. To je vse, kar iz kratkega opisa dogodka naslovnik izve. Ni natančnejših podatkov

o dogodku in njegovem razpletu.

ANALIZA: ocvirk je posmehljiv zaradi asociativnosti besed. Mačkovci je kraj v Prekmurju in

beseda vsekakor spominja na mačke. Efektivnost tega ocvirka je v prvem delu ravno zvočna

podobnost besed, hkrati pa njuna velika pomenska podobnost oz. asociativnost. Vendar se

poanta skriva v drugem delu besedila, ki je toliko bolj efektiven, ker naslovniku pusti, da sam

izpelje možen razplet, po analogiji prve povedi (da se je zgodila kraja črnca). Na takšen

zaključek neposredno nakazuje ocvirk sam, hkrati pa je to povsem pričakovana izpeljava gleda

na primer v prvem stavku, ker že sam tvorec ocvirka preko podobne zvočnosti, asociativnosti

in pomenske bližine besed namigne na to. V ocvirku se tako pojavita dva scenarija, in sicer

scenarij tatvina mačke in scenarij tatvina črnca (gl. shemo 7). Zanimiva je raba besede tatvina.

V Mačkovcih se zgodi tatvina in to ravno mačke. V drugem scenariju pa te tatvine ni, se pa

tvorec sprašuje, kako bi izgledala tatvina temnopoltega človeka. Na to ne odgovori, temveč

pusti naslovniku, da sam zapolni to vrzel. Glede na zgled prve povedi je povsem logična

izpeljava, da bi bil to črnec. Tvorec se v ocvirku posmehuje človeškemu, namreč kot tarči lahko

opredelimo poimenovanji krajev, česar pa se domisli človek, je torej posledica človekove

domišljije.

Tatvina mačke Tatvina črnca

• Tatvina=odvzem česa s prisvojitvenim

namenom na skrivaj in brez dovoljenja in

vednosti lastnika (SSKJ)

• Tatvina=kraja

• Tatvino ali krajo izvede tat

• Mačka=domača žival

• Tatvina=odvzem česa s prisvojitvenim

namenom na skrivaj in brez dovoljenja in

vednosti lastnika (SSKJ)

• Tatvina=kraja

• Tatvino ali krajo izvede tat

• Črnec=temnopolt človek oz. človek črne rase

Shema 7: Scenarij tatvina mačke in scenarij tatvina črnca

»'Halo, parlament? Rad bi bil poslanec, kaj moram storiti?' 'Halo, ste vi normalni?!' 'Ne.

A je še kak drug pogoj?'« (SN11)

TEMA: politika.

KONTEKST: primer se nanaša na članek objavljen v isti številki časopisa (naslov: Ali se SMC

lahko odreče Kolarjevi?). Stranka SMC je bila na volitvah izglasovana v večini, zato je naloga

novega mandatarja, Mira Cerarja, da sestavi novo vlado. Avtor članka je izpostavil Marijo

52

Milojko Kolar Celarc kot možno novo kandidatko za ministrico za zdravje, ki je obenem

sodelovala pri programskih smernicah omenjene stranke. Pri tem je bila izpostavljena

vpletenost Kolarjeve v sporno menjavo zemljišč na območju Izole v bližini izolske bolnišnice.

Predsednik stranke se je na to odzval z odgovorom, da bodo v primeru nepravilnega ravnanja

kogarkoli izmed njih ukrepali tako, da bodo vse sume natančno raziskali in nato ustrezno

ukrepali.

ANALIZA: v danem ocvirku imamo primer telefonskega pogovora med dvema udeležencema,

ki se ne poznata. Med udeležencema pogovora je prišlo do nerazumevanja (gl. shemo 8), kajti

udeleženca besedo normalen različno interpretirata. Besedo lahko razumemo na dva načina, in

sicer v dobesednem ali prenesenem pomenu. Ko naslovnik prvič prebere ocvirk, se mora zaradi

večpomenskosti besede normalen ponovno vrniti k njej, da prebrano še enkrat razmisli in

prepozna poanto šale. Biti normalen v dobesednem pomenu označuje osebo, ki je duševno

zdrava, uravnovešena; medtem ko v prenesenem pomenu osebo označuje kot neumno.

Biti normalen Biti normalen

• Dobesedni pomen

• Duševno zdrav, uravnovešen človek

/normalen človek je odgovoren za svoja

dejanja/

• Ekspr. saj ni normalen, ko tako kriči/duševno

normalen

• Prenesen pomen

• Neumen

Shema 8: Večpomenskost besede normalen

V telefonskem pogovoru sodelujeta dva udeleženca, med katerima pride do konflikta, saj

različno interpretirata besedo normalen. V odgovoru se pojavi elipsa oz. izpust namernega

odvisnika (gl. shemo 9).

Halo, ste vi normalni? Elipsa oz. izpust

• Ali ste vi duševno zdravi …

• Ali ste vi neumni …

• … da to sprašujete tako po telefonu / da

mislite, da postati poslanec tako poteka

Shema 9: Elipsa namernega odvisnika

Z vprašanjem Halo, ste vi normalni? je udeleženec pogovora nakazal, da razume klicateljevo

vprašanje kot norčevanje in ga ne jemlje resno. Medtem ko klicatelj besedo normalni razume

dobesedno. Poleg tega je zanimivo vprašanje kaj moram storiti, saj je v ozadju tega objavljena

53

zgodba v časopisu. To je kritika poslancev oziroma politikov nasploh. V medijih je večkrat

izpostavljeno ravnanje politikov, ki je v nasprotju z zakoni in v svojo korist, skratka ne

upoštevajo pravil. Zato menimo, da se vprašanje kaj moram storiti nanaša na dejanja politikov

in njihovo neupoštevanje pravil. Izhajajoč iz elipse smo ocvirku določili leksikalni, semantični

scenarij (postati, biti) poslanec. Poslanec je član ustavodajne in zakonodajne skupščine; z

ostalimi poslanci sooblikuje in spreminja zakonodajo in ustavo. Prvi udeleženec je oseba

moškega spola, vendar ne izvemo, kateri poklic opravlja. V parlament pokliče, ker ga zanima,

kako lahko postane poslanec. Soudeleženčevo vprašanje si razlaga kot pogoj za to pozicijo. Iz

tega lahko sklepamo, da klicatelj predvideva, da poslanci niso duševno zdravi, ta pogoj

izpolnjuje tudi klicatelj. Poslanci so tarča tega ocvirka. Skozi posmeh je izražena kritika ravnanj

poslancev.

»Gašpar Gašpar je končno brez vozniške, saj ima preveč pik. A se je spet pritožil. V

Mercatorju mu jih namreč nočejo unovčiti.« (SN12)

TEMA: izguba vozniškega dovoljenja.

KONTEKST: izbran ocvirk se navezuje na članek objavljen v časopisu z naslovom Gašpar

brez izpita. Prispevek je kratek, v njem pa so podane informacije o razlogih za odvzem

vozniškega dovoljenja Gašparju. Na obtožbe sodišča se je Gašpar sicer pritožil, vendar so

sprejeli pravnomočni sklep, ki določa odvzem vozniškega dovoljenja in prepoved opravljanja

izpita za eno leto.

ANALIZA: v tem primeru je zanimiva raba leksema 'zbirati pike'. Šala je vezana na družbeni

kontekst, saj 'zbirati pike' v našem zemljepisnem območju pomeni: a) pridobiti točke zaradi

prometnega prekrška ali b) zbirati pike zvestobe, ki ob zadostnem številu zbranih pik prinesejo

določene ugodnosti ali popuste. Gre za rabo istega leksema, vendar v dveh različnih situacijah

(gl. shemo 9), na podlagi česa smo določili dva scenarija:

54

Kazenske točke Točke zvestobe v trgovini

• Kazenske točke dobimo, ko naredimo

prometni prekršek

• Število kazenskih točk je odvisno od resnosti

prekrška

• Manjši prekršek prinese manj kazenskih

točk, večji prekršek pa več točk

• Kazenske točke dodeli policist

• Kazenske točke se zapisujejo

• Ob dosegi določenega števila kazenskih točk

sledijo temu ustrezne predpisane sankcije

• Najstrožja kazen je odvzem vozniškega

dovoljenja

• Zbiranje točk prinese kazen

• Zbiranje pik (točk) na kartici v trgovini

• Število točk zvestobe je odvisno od vrednosti

nakupa, včasih pa lahko dodatne točke

pridobimo z nakupom točno določenih

izdelkov

• Manjša vrednost nakupa prinese manjše

število točk, večja vrednost večje število točk

• Točke da kupcu blagajničar oz. blagajničarka

• Točke se shranjujejo na kartici ali kot nalepke

v zbirnem kartončku

• Določeno število pik � dovolj pik omogoči

vnovčenje, popust, ugodnost

• Večje število zbranih točk prinese večje

popuste oz. ugodnosti

• Zbiranje točk prinese nagrado

Razlog, da Gašparju pik ne želijo unovčiti je ta, da gre za kazenske točke. Teh pa seveda ne more unovčiti v trgovini, saj ne gre za enako vrsto 'pik'.

Shema 10: Scenarij kazenske točke in scenarij zbiranje točk v trgovini

Gašpar tako želi povezati nekaj, kar ni povezljivo in s tem povzroči za naslovnika komično

situacijo. Ker vztraja pri nečem, česar ni mogoče združiti, je prikazan kot zelo neumen ali kot

zgolj zelo vztrajen pri svojem stališču ali kot zelo spreten pri iskanju koristi zase. To pa

nakazuje na posredno posmehovanje, kar je pogosta sestavina šal. Obenem je oseba posmeha

hkrati tudi tarča ocvirka. Zgoraj opisana scenarija se prekrivata ravno v zbiranju točk, vendar

pa točke niso enakovredne ali zamenljive, kakor je to razumel Gašpar. V tem pa se skriva tudi

poanta ocvirka, tj. neumnost Gašparja, ki je kazenske točke želel unovčiti v trgovini.

55

3.2.2 Ocvirki, ki niso vezani na prispevek, objavljen v časopisu

»Nov uspeh letošnjega poletja: že drugi dan ne dežuje.« (SN13)

TEMA: vreme.

KONTEKST: poletje 2014 bi marsikdo označil s povsem drugim imenom; namreč

zaznamovalo ga je veliko dežja in glede na letni čas nizke temperature. Na podlagi statistike je

bilo nadpovprečno veliko deževnih dni s podpovprečnimi temperaturami. Zaradi neobičajnega

vremena je bilo o tem veliko govora tudi v medijih. Sončni in toplejši dnevi so bili že prava

redkost.

ANALIZA: po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je uspeh pozitiven rezultat kakega dela,

truda ali prizadevanja. Tako pojem največkrat povezujemo z npr. športnimi, izobraževalnimi

ali poklicnimi uspehi, za dosego katerih je potrebno veliko truda in dela. V danem ocvirku

uspeh ni mišljen v tem pomenu: uspeh je, da ne dežuje in to že drugi dan zapored, za kar pa si

ni nihče prizadeval ali trudil, ampak se je zgodilo neodvisno od človeka in njegovega dela. Lepi

poletni dnevi so bili takrat prava redkost. Zato tvorec dva zaporedna dneva brez dežja označi

za uspeh; na sončne dni smo čakali celo poletje. V ocvirku lahko zaznamo posmehljiv ton,

hkrati pa z označitvijo vremena brez dežja kot uspeh tvorec pretirava. To pa sproži smeh pri

naslovniku in je hkrati tudi poanta ocvirka. Če bi bil ta ocvirk objavljen poleti 2015, ne bi bil

tako efektiven, saj se ne bi skladal s kontekstom in ne bi bil smešen (poletje 2015 so

zaznamovale visoke poletne temperature, veliko sončnih dni in le nekaj deževnih). Za

razumevanje tega ocvirka je nujno potrebno poznavanje konteksta, sicer naslovnik ne prepozna

poante, iz tega razloga je bil ocvirk aktualen le v času poletja 2014. Seznanjanje in podajanje

novic na način, po katerem se zgleduje tudi tvorec izbranega ocvirka, npr. nov uspeh Petra

Prevca, nov uspeh slovenskih športnikov, nov uspeh študentov FERI-ja, nov uspeh

najuspešnejšega slovenskega podjetja, je značilen za poročanje o športnih ali drugih dogodkih.

Vendar pa v danem primeru tvorec ne poroča o npr. športnih dosežkih, temveč o vremenu. Gre

za primer aktualizacije načina poročanja o športnih in drugih dogodkih pri poročanju o

vremenu. Izhajajoč iz tega smo ocvirku določili dva scenarija, in sicer scenarij poročanje o

športnem dogodku in scenarij poročanje o vremenu (gl. shemo 10). Njuna prekrivnost je ravno

v načinu poročanja. Vendar pa se naslovnik zaveda, da tvorec uspeha poletja ne enači s športnim

uspehom, saj uspeh v tem primeru ne pomeni uspeh, ampak gre za ironijo.

56

Poročanje o športnem dogodku Poročanje o vremenu

• Poročanje= seznanjati koga, navadno uradno,

z določenim dogajanjem, stanjem (SSKJ)

• Kdo: novinarji, športni novinarji,

televizijski/radijski napovedovalci

• Kje: različni mediji (časopisi, radio,

televizija, internet)

• Kako: senzacionalistično (raba superlativov),

športni žargon

• Poročanje= seznanjati koga, navadno uradno,

z določenim dogajanjem, stanjem (SSKJ)

• Kdo: novinarji, televizijski/radijski

napovedovalci, vremenoslovci

• Kje: različni mediji (časopisi, radio,

televizija, internet)

• Kako: podajanje informacij o vremenu

(vključevanje pregovorov povezanih z

vremenom, podajanje podatkov, dejstev o

vremenu v določenem vrsten redu)

Shema 11: Scenarij poročanje o športnem dogodku in scenarij poročanje o vremenu

»Minuli vikend je bilo 30 stopinj: v soboto 15, v nedeljo prav tako 15.« (SN14)

TEMA: vreme.

KONTEKST: podobno kot že opisano v prejšnjem primeru, poletje 2014 je bilo izrazito hladno

glede na letni čas, temperature pa so bile vse prej kot poletne.

ANALIZA: na začetku ocvirka je podana trditev, ki pri naslovniku sproži neka pričakovanja o

tem, kar bi lahko sledilo: poročilo o preteklem vremenu. V danem primeru je izrazito nasprotje

med pričakovanim in nepričakovanim. Poleti so temperature okoli 30 stopinj Celzija povsem

običajne, zato naslovnik ne pričakuje, da je ta temperatura v bistvu seštevek temperatur dveh

dni. To pa situacijo povsem spremeni, kajti temperature okoli 15 stopinj Celzija niso običajne

niti pričakovane v poletnem času. Scenarij v drugem delu nosi presenečenje, ki ga naslovnik ne

pričakuje, kar sproži smeh in nosi poanto ocvirka. Z danim primerom se potrjuje teorija

neskladnosti, ki pravi, da humor nastane iz nepričakovanega, kar za izbrani ocvirk drži. Šala

temelji na koheziji, in sicer v ocvirku se pojavi paralelizem (prim.: v soboto /…/, v nedeljo

/…/), ker je poudarjeno nasprotje, gre za dva različna dneva, se poveča efektivnost ocvirka. V

danem primeru pa je izrazita pojavnost elipse; gre namreč za dvojni izpust (izpust glagolov v

soboto je bilo ter izpust stopinj 15 stopinj Celzija).

»Danes je svetovni dan umivanja rok. Politiki to počno vseh 365 dni.« (SN15)

TEMA: delo politikov.

KONTEKST: V medijih vsake toliko časa odmevajo različne politične afere. V letu 2014 je

bila v političnem smislu odmevna menjava vlade, iskanje novega kandidata za evropskega

57

komisarja, kjer je bila v ospredju Alenka Bratušek z lastnim imenovanjem za ta položaj ter

različna nekorektna ali celo sporna ravnanja politikov. V takšnih primerih se običajno ne zgodi

nič, nihče ne odgovarja za nobeno stvar, temveč se o njej le razpravlja, išče odgovorne, a le-

tem običajno ni nikoli mogoče dokazati nekorektnega, celo nezakonitega delovanja. V

slovenski politiki so zato korupcije, neupoštevanje zakonov in delovanje mimo teh, razna

zaupna dogovarjanja namenjena za lastno korist.

ANALIZA: tarča tega ocvirka so politiki oz. njihovo nezakonito delovanje, ki običajno ni

primerno kaznovano. Leksem umivanje rok lahko razumemo v dobesednem ali prenesenem

pomenu. V prvem preprosto pomeni čiščenje (umazanih) rok, za kar običajno potrebujemo vodo

in milo. Slovar slovenskega knjižnega jezika pa opisuje še drug, prenesen pomen besedne

zveze, in sicer ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma

prostovoljno. Enačimo ga lahko s pomenom leksema pranje krivde. V danem ocvirku je leksem

rabljen kot frazem in se poanta ocvirka skriva v njegovem prenesenem pomenu. K večji

efektivnosti pripomore še pretiravanje – hiperbola – pri časovni opredelitvi: politiki počnejo

nezakonite stvari vseh 365 dni, torej čisto vsaki dan oziroma vso leto. S pretiravanjem tvorec

izrazi svojo negativno sodbo o politikih. Izrek neposredno izraža vrednotenje, ki dejanskosti ne

olepšuje; označimo ga lahko kot sarkastičnega, saj izrek izraža zelo negativen odnos do

ravnanja politikov na neposreden, celo napadalen način. Poleg tega ocvirk v prvem delu krši

maksime kakovosti in količine, najprej so podane informacije, o katerih si naslovnik ustvari

določeno predstavo in s tem neka pričakovanja. Vendar naslovnik v drugem delu naleti na

presenečenje – na tem mestu govorimo o merilu neskladja. Poanta ocvirka se skriva v

prenesenem pomenu frazema, ki je tudi mesto prekrivnosti dveh scenarijev (gl. shemo 11). To

je mesto, na katerega se bralec pri branju šale vrne, ker ugotovi, da njegove dosedanje

interpretacije prebranega niso skladne z nadaljevanjem. Za humorna besedila je to pogosto in

značilno, saj lahko leksem razumemo na povsem površinskem nivoju, s tem tvorec pri

naslovniku ustvari neka pričakovanja, a dejanska poanta besedila se skriva v prenesenem

pomenu, ki je nekaj nepričakovanega – funkcionira kot merilo humornega. Pri določanju

scenarijev smo pri tej šali izhajali iz neskladja. Tako smo določili scenarij svetovni dan zdravja

in scenarij vsak dan. Gre torej za nasprotje med neobičajnim in običajnim. Svetovni dan

umivanja rok je poseben dan, tako kot svetovni dan zdravja. Zgodi se enkrat na leto. Politiki pa

si roke umivajo vseh 365 dni, to pomeni celo leto – vsak dan. Zanje tak dan zato ni poseben, ni

neobičajen. Prav tako pa zanje ni nič posebnega izmikanje resnici, priznanju krivde, saj se temu

izogibajo vsak dan. Kar pomeni, da je to zanje nekaj povsem običajnega, ponavljajočega, morda

celo neke vrste rutina, kot je npr. umivanje zob vsako jutro.

58

Svetovni dan zdravja Vsak dan

• Ni običajen dan � neobičajno, posebno,

drugačno

• Se zgodi enkrat na leto, na točno določen dan

(7. april � leta 1948 je bila ustanovljena

Svetovna zdravstvena organizacija)

• Poteka pod okriljem Svetovne zdravstvene

organizacije

• Na ta dan potekajo različne dejavnosti, preko

katerih ljudi opozarjajo na aktualne probleme

povezane z zdravjem

• Vsako leto je dan zaznamovan s posebnim

sloganom � vsako leto potekajo aktivnosti

na drugo temo

• Običajen dan � običajno, ponavljajoče,

podobno, enako

• Vsak dan počnemo/delamo isto stvar (npr. si

zjutraj umijemo zobe, gremo spat ob desetih

zvečer, se zjutraj vstanemo ob sedmih, vsak

dan pred spanjem beremo knjige ipd.)

• Vsak dan je rutina, kar pomeni, da stvari

potekajo po znanem, ustaljenem načinu �

dnevi so si zelo podobni ali celo enaki, zato

niso posebni, ampak povsem običajni

• Predstavlja vsak posamezen dan v letu � se

nanaša na tiste dni, ki so si podobni, se

ponavljajo

Shema 12: Scenarij svetovni dan zdravja in scenarij vsak dan

»Juncker vpraša Bratuškovo za telefonsko številko. Ona veselo: Sex, sex, sex, free sex

tonigt!!! On šokiran, ko mu prevajalka reče: Mislila je 666 36 28.« (SN16)

TEMA: politika.

KONTEKST: ocvirk se navezuje na Alenko Bratušek in njeno znanje angleškega jezika,

predvsem popačeno izgovorjavo.

ANALIZA: tarča tega ocvirka je Alenka Bratušek. Gre za tipično pripovedno šalo. Prva poved

je opis situacije: uvod v fabulo, kjer moški vpraša žensko, če bi mu dala svojo telefonsko

številko. Naslovnik pristane na zgodbo, čeprav ve, da je izmišljena (kot pri umetnostnem

besedilu, kjer resničnostna vrednost ni najpomembnejša). Temu sledi odziv ženske, ki mu

veselo odgovori, vendar je v tem primeru glagol izpuščen (gre za elipso). Ostane le bistvo:

Bratuškova se vprašanja po telefonski številki razveseli, ker predvideva, da gre za vprašanje po

namigu na morebitne intimne odnose. Pojavita se dva scenarija: scenarij vprašanje za telefonsko

številko in scenarij intimnost. Vprašanje za telefonsko številko lahko interpretiramo na različne

načine; lahko gre za povsem uradno zadevo, lahko pa nekdo to razume kot vprašanje za

ohranjanje stika, ki bi lahko vodilo v intimnost. Junckerjevo vprašanje Bratuškova ne razume

kot uradno zadevo, tako ga razume tudi naslovnik, vendar kar sledi, je nepričakovano, saj

Bratuškova ni prepoznala protokola in je vprašanje za telefonsko številko interpretirala kot

vprašanje po intimnosti - spolnosti. Pojavi se neskladje med fonetično obliko besed in njihovim

59

pomenom. Kot je videti na prvi pogled, Bratuškova predsedniku Evropske komisije ponuja

brezplačne spolne usluge, zaradi česar bi lahko rekli, da je Bratuškova predstavljena kot

radoživka, kot ženska, ki rada uživa. Kar da ocvirku dodatno težo, je način, kako naj bi

Bratuškova govorila (veselo). Juncker je tako kot tudi naslovnik presenečen. Ni mu jasno, da

Bratuškova ne razume protokola, kar so ji v medijih pogosto očitali. Poleg tega pa se v njenem

odzivu skriva kritika njenih sporazumevalnih zmožnosti v angleščini. Ker naslovnik pozna

kontekst, razume, da je Alenka Bratušek pravzaprav govorila o svoji telefonski številki. Vendar

ker je njena angleška izgovorjava tako slaba, je prišlo do napačne interpretacije. To je posledica

prekrivnosti oziroma podobnosti izgovorjave besed z različnimi pomeni in grafično

uresničitvijo; namreč tako številke kot ponujanje spolnih uslug v angleščini zvenijo zelo

podobno. Zaradi tega je prišlo do fonetičnega neskladja in napačnega razumevanja, kar pa je

razlog za nastanek humornega. Alenka Bratušek je kar dvakrat tarča tega ocvirka, prvič, ker ni

prepoznala protokola in drugič, ker ne pozna niti jezika.

»Stranka ZaAB se je baje preimenovala. Novo ime je PoZaAB.« (SN17)

TEMA: preimenovanje stranke.

KONTEKST: Alenka Bratušek je bila predsednica stranke Pozitivna Slovenija, v času ko je

bila hkrati tudi predsednica vlade. Nato je spomladi 2014 izgubila predsedstvo stranke, ki je

prešlo v roke Zorana Jankovića. Kmalu po tem je Bratuškova sporočila, da odstopa z mesta

predsednice vlade. Konec maja 2014 je oblikovala novo stranko Zavezništvo Alenke Bratušek.

Na vnovičnih volitvah, ki so sledile julija 2014, je s svojo novo stranko dobila štiri poslanska

mesta v parlamentu. Alenka Bratušek je tako s položaja predsednice vlade in predsednice

vladajoče stranke postala predsednica stranke, ki pa nima tolikšne podpore niti ni politično v

ospredju.

ANALIZA: v izbranem ocvirku je uporabljen besedotvorni princip – vir smešnega je torej jezik

in ne prekrivna ali nasprotujoča si scenarija. Kratica ZaAB pomeni Zavezništvo Alenke

Bratušek, vendar se naj bi po navajanju tvorca ocvirka stranka ponovno preimenovala, in sicer

v PoZaAB. Gre za poseben zapis kratice. ZaAB bi lahko interpretirali tudi kot za Alenko

Bratušek. Po tem ko smo bili za Alenko Bratušek nastopi »PoZaAB«, kar se prebere kot

‘pozab’, ki pomeni pozabiti, iz kratice je tako nastala nova beseda. Na političnem področju

lahko neprestano spremljamo menjave vodilnih ter spremembe priljubljenosti političnih strank

in politikov tako med ljudmi kot med preostalimi politiki. Posameznik lahko v svoji politični

karieri doživi tako politični uspeh kot tudi padec. Preimenovala naj bi se politična stranka,

vendar se preimenovanje dejansko navezuje na politični neuspeh, padec politične moči

60

poslanke Alenke Bratušek in njene novoustanovljene stranke ZaAB. Slednja ni več vodilna

stranka, zaradi česar tvorec ocvirka predvideva, da Bratuškova ne bo več tako aktivno in vidno

delovala na političnem področju. Poanto ocvirka in s tem povezano smešnost je tvorec dosegel

s tvorjenjem nove besede, ki je površinsko lahko razumljena kot kratica za poimenovanje

politične stranke. Vendar naslovnik na podlagi podobnosti izgovora med kratico in glagolom

pozabiti v njej prepozna novo besedo, ki izraža tvorčevo negativno vrednotenje do Alenke

Bratušek. Kritika ocvirka pa se ne nanaša zgolj nanjo, temveč tudi na neinovativnost pri

poimenovanju političnih strank in na razcepljenost političnega prostora. Vsak politik ima svojo

stranko, ki je poimenovana po njem. To pa lahko opredelimo kot tarčo posmeha.

»Čas prehladov je tu, zato je dobro vedeti, kje je vitamin C: prasenCe, pivCe, vinCe,

klobasiCe, sarmiCe, šunkiCe …« (SN18)

TEMA: prehlad – zdravje.

KONTEKST: začetek novembra je običajno tudi začetek vremenskih sprememb in pogosta

posledica tega so prehladi. V medijih tako vsako leto ob tem času veliko govorijo o začetku

sezone prehladov in ostalih podobnih obolenj. Zato ne manjka prispevkov o načinih zdravljenja

oziroma lajšanja simptomov prehlada. Pri tem najpogosteje svetujejo uživanje vitaminov, ki jih

lahko najdemo v raznovrstnem sadju in zelenjavi, npr. limone, pomaranče ali z uživanjem

šumečih tablet. Vsem pa je skupna visoka vsebnost vitamina C.

ANALIZA: v ospredju tega ocvirka so fonetična neskladja, ki hkrati nosijo poanto izbranega

humornega besedila. Zapisano je, kje oziroma v kateri besedi je vitamin C (ta se izgovori kot

/ce/, ne rečemo vitamin /c/) namesto, v kateri hrani se nahaja, kar naredi ocvirk smešen. Vsi

vemo, v kateri hrani se nahaja ta vitamin (predvsem v citrusih, pa tudi v določeni vrsti

zelenjave). Gre za t. i. zdravo hrano, medtem ko naštete hrano ne uvrščamo med zdrava živila.

V bistvu priporočajo uživanje le-teh v manjših, zmernih količinah (npr. svinjsko meso, pivo,

vino, klobase itd.). Vse te besede so zapisane v manjšalni obliki (npr. klobasice, šunkice), gre

za pomanjševalnice. Te so tvorjene s pripono -ica. Pride do prekrivnosti izgovorjave in zapisa.

Zaradi tega tvorec sklepa, da lahko pojavnost ‘ce-ja’ (kar naj bi označevalo vitamin C) v

določenih besedah enači z dejanskih izvorom vitamina v hrani. To je primer fonetičnega

neskladja, kar naslovnik prepozna. Zaveda se, da pojavnost morfema ‘ce’ v besedi ne pomeni,

da gre za vitamin C oz. da je le-ta vsebovan v tej hrani. Temelji na logičnem mehanizmu

(napačna analogija), saj je pri zapisu besede moč najti odgovor. Odgovor pa je posledica, da se

vitamin C nahaja v besedi in ne hrani. Dan primer je prikaz humorja, ki izvira iz fonetičnega

neskladja.

61

»Praznični stres je mimo. Večina je že prelomila novoletne zaobljube.« (SN19)

TEMA: novoletne zaobljube.

KONTEKST: december zaznamujejo božično-novoletni prazniki. Za to tudi čas obdarovanj.

Poleg tega pa se s poslavljanjem od starega leta, mnogi poslavljajo od starih navad, npr. nekdo

bo po novem letu prenehal kaditi, biti bolj športno aktiven ipd. Toda velikokrat že kmalu po

novem letu prekršimo svoje zaobljube in tako običajno preidemo na stare navade. Ob

naslednjem silvestrovanju si zadamo nove zaobljube, vendar se znani vzorec kršenja le-teh hitro

ponovi.

ANALIZA: za razumevanje besedne zveze praznični stres je potrebno slediti korakom pri

pogovornem sklepanju, kot jih navaja Grice. Besedna zveza se nanaša na nakupovanje daril,

pripravljanje prazničnih pojedin ali na dajanje novoletnih zaobljub. Ob teh praznikih je

obremenjenost z novoletnimi zaobljubami še toliko večja, kar pa predstavlja svojevrsten stres.

Osrednji scenarij ocvirka je stres oziroma praznični stres, ki ni mišljen kot običajno, tj. stres

zaradi nakupovalne ihte, ampak stres zaradi danih obljub, ki se jih ni moč držati. Gre torej za

stres po praznikih, torej tistega, ki ga prazniki povzročijo. Prazniki so dnevi, ko ima večina ljudi

proste dneve, ki jih lahko preživi z družino. Velikokrat pa jih zaznamujejo različne tradicije,

npr. dajanje novoletnih zaobljub, te so še posebej aktualne v božično-novoletnem času. Pred

iztekom novega leta si mnogi dajo zaobljube, s katerimi bomo v novem letu spremenili svoje

slabe navade. Kot drugi scenarij ocvirka smo določili praznike. Scenarija se prekrivata v stresu,

namreč prazniki in priprava nanje predstavlja poseben stres, kot tudi dajanje in kasneje

izpolnjevanje prazničnih zaobljub. Ko pa je praznikov konec in če prelomimo svoje zaobljube,

nismo več pod stresom in nimamo več skrbi. To je tudi poanta ocvirka, ki je bil v času objave,

to je bilo dober teden po novem letu, še posebej aktualen. Če bi bil objavljen npr. spomladi, bi

bila efektivnost ocvirka precej manjša, hkrati pa ne bi spodbudil smeha pri naslovnikih. Ta

primer prikazuje, kako pomemben je kontekst ne le za razumevanje humornega, temveč tudi za

nastanek humorja. Tvorec ocvirka se posmehuje iz praznikov, ki so stresni zaradi zaobljub, ki

pa se jih ljudje običajno ne držijo, ampak jih kmalu po novem letu prelomijo. Tudi ocvirk je bil

objavljen le devet dni po novem letu, kar apelira ravno na nesmiselnost novoletnih zaobljub,

zaradi katerih so posamezniki pod nepotrebnim stresom, saj svoje zaobljube v mnogih primerih

hitro tudi prekršijo. Prazniki tako ne predstavljajo sprostitve niti nekaj dobrega. Kar naj bi

prinesle tudi zaobljube, torej boljše in srečnejše življenje. Namesto tega pa so prazniki

zaznamovani s stresom, kar ni prijetno.

62

»Bodimo zaenkrat prizanesljivi in dajmo novemu letu 100 dni časa, da se izkaže.« (SN20)

TEMA: delovanje vlade.

KONTEKST: ocvirk je bil objavljen v časopisu izdanem povsem na začetku novega leta.

Obenem je konec leta 2014 minilo 100 dni od nastopa nove vlade pod vodstvom Mira Cerarja.

Običajno je, da se delo vsake nove vlade analizira 100 dni po nastopu novega mandata. Po tem

vzoru bi naj dali čas tudi novemu letu. Vendar se to dejansko nanaša na delovanje nove vlade,

saj izraža ostro kritiko njenega delovanje v tem času. 100 dni ni malo, glede na to da ima leto

365 dni.

ANALIZA: izkazati se po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni pokazati veliko

sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost. Če se nekdo izkaže, pomeni, da je dosegel ali

naredil nekaj pomembnega, da se je potrudil, bil delaven. Čeprav se na prvi pogled zdi, da

ocvirk apelira na novo leto, temu ni tako. Kajti izraža ostro kritiko vlade, ki se v prvih stotih

dneh ni pretirano izkazala. V ocvirku je zaznati posmehljivost, predvsem na začetku: bodimo

zaenkrat prizanesljivi; torej novemu letu dajmo nekaj časa, ga ne sodimo že takoj na začetku,

bodimo najprej prizanesljivi. A dejstvo je, da 100 dni ni malo časa, zaradi česar tudi ni malo

dela. Iz tega razloga bi se vlada že morala izkazati in pokazati, kaj je v tem času naredila. Po

stotih dneh bi lahko rekli, da leto ni več novo, saj do konca preostaneta le še dve tretjini. Leto

kot novo označujemo le kratek čas, na začetku, teden ali dva.

»Moški ima v življenju tri krizna obdobja: ko odide žena, ko izgubi delo in ko mu

neznanec naredi prasko na avtomobilu.« (SN21)

TEMA: moška krizna obdobja.

KONTEKST: izbran ocvirk izhaja iz stereotipne označbe; natančneje temelji na spolnih

stereotipih o moških. Zadnja trditev je v primerjavi s predhodnimi resnično pomembnimi ali

odločilnimi življenjskimi dogodki izstopajoča. Nekaj povsem drugega je tudi npr. večja

poškodba avtomobila (ob prometni nesreči ali trčenju, kjer je poškodba lahko tako velika, da

avtomobil za nekaj časa ni primeren za vožnjo in potrebuje večje popravilo). Kar je v primerjavi

s prasko, ki velikokrat ni očitno vidna (šele ob bližnjem pogledu), nepomembno. A stereotipno

so moški zelo navezani na svoje avtomobile in zanje skrbijo s posebno skrbjo. Seveda je to

povsem stereotipna označba, ki pa nikakor ne drži za celotno moško populacijo.

ANALIZA: izbrani ocvirk izhaja iz stereotipne oznake moških, na čemer temelji njegova

humornost. Začetek ocvirka ni neobičajen, podana je neka trditev, kar pri naslovniku ustvari

določena pričakovanja. Temu sledi pojasnitev zapisane trditve, ki pa vsebuje nepričakovano,

kar je tudi sprožilec humorja. Kot krizno obdobje razumemo neko neugodno in običajno težko

63

rešljivo stanje (SSKJ), ekspresivno pa se besedna zveza lahko nanaša tudi na obdobje

duševnega stanja, v katerem človek ni sposoben premagati določenih ovir (SSKJ). Pri

naštevanju in imenovanju kriznih obdobij pri moških avtor ocvirka začne z dogodkom, ki

vsekakor močno spremeni posameznikovo življenje, tj. konec zakona. Izguba službe je prav

tako velika prelomnica in pogosto lahko izjemno stresna izkušnja, ljudje pa take situacije

različno sprejemamo. Kot zadnje pa je navedena praska na avtomobilu. Na podlagi tega lahko

določimo dva nasprotna scenarija, in sicer scenarij krizno obdobje in scenarij praska na

avtomobilu. Tvorec ocvirka našteje tri krizna obdobja, ki jih ima moški v življenju. Krizno

obdobje označuje težko rešljivo stanje, ki je časovno določeno. Krizno obdobje se nanaša na

krizo, ki nastane zaradi konfliktne situacije, ki negativno vplivajo na posameznika in na nek

način zaznamujejo njegovo življenje. Prva dva dogodka lahko povzročita krizo pri

posamezniku, medtem ko je prasko na avtomobilu mogoče hitro popraviti. Torej ne gre za težko

situacijo, ki bi vodila k spremenjenemu duševnemu stanju posameznika v negativno smer. Ta

antiklimaks ustvari poanto ocvirka, hkrati pa s svojo stereotipnostjo, ki se izraža v antiklimaksu,

naredi ocvirk smešen.

»Obvestilo na hladilniku: Dragi, zaradi sitosti danes ne kuham. Sita sem kuhanja!«

(SN22)

TEMA: kuhanje.

KONTEKST: stereotipno je prikazan odnos med žensko in moškim oziroma med ženo in

možem. V ocvirku se kaže tradicionalna razdelitev spolnih vlog; na eni strani moški, ki pride

domov, kjer ga na mizi čaka kosilo; na drugi strani pa ženska, katere naloga je skrb za moža,

med drugim tudi vsakodnevno kuhanje. Takšna je stereotipna slika poročenega para, ki je hkrati

tudi družbeno pričakovana in sprejemljiva, a postopno ženske bolj prihajajo v ospredje, so bolj

samostojne in neodvisne, preobrati pa se dogajajo tudi med moškimi, ki so postali bolj vpeti v

gospodinjsko delo.

ANALIZA: ocvirk spodbudi določena pričakovanja pri naslovniku, saj bi lahko prvi del

besedila interpretiral, da žena ni kuhala, ker se je že najedla. Vendar pa se v zadnjem stavku

pokaže, da temu ni tako, hkrati pa se v njem razkrije poanta ocvirka. Žena ni kuhala, ker je bila

sita kuhanja in ne hrane. Biti sit nečesa se namreč rabi večpomensko; biti sit lahko pomeni, da

se je nekdo najedel, da ni več lačen; po drugi strani pa biti sit nečesa/nekoga pomeni, da je

nekdo nečesa/nekoga naveličan, da je nekaj nezaželeno, da je nekomu nekaj odveč (SSKJ).

Imamo dva scenarija, ki jima je skupno imeti česa dovolj. V izbranem ocvirku je ženi odveč

kuhanje, posredno povezano pa morda tudi skrb za moža. Tega opravila je naveličana, ga ima

64

dovolj. V ocvirku se kaže tudi stereotipni prikaz spolnih vlog: ženska naj kuha kosilo in skrbi

za moža. Poanta ocvirka se skriva v večpomenskosti besedne zveze biti sit. Ponovno imamo

primer, ki je dober prikaz teorije neskladja. Dvoumnost v jeziku, tj. večpomenskost leksema

biti sit, je razlog za konflikt. Na podlagi tega nastane nasprotje med pričakovanim in dejanskim,

ki je obenem sprožilec humorja. Prav tako sta si nasprotna scenarija. Na eno strani je to scenarij

biti sit, na drugi strani je to scenarij biti naveličan. Ljudje za svoj obstoj potrebujemo hrano,

včasih se zgodi, da je le-te preveč. Takrat rečemo, da smo siti. V primeru drugega scenarija pa

govorimo o naveličanosti opravljanja nekega dela ali prenašanja neke osebe. Prekrivnost obeh

scenarijev je v sitosti oz. v imeti dovolj česa ali koga. Posameznik je sit od hrane, pojedel je

toliko, da le-te ne potrebuje več. Siti pa smo lahko tudi nekega opravila ali osebe, to pomeni,

da smo nečesa naveličani. Sitost in kuhanje povezujemo s hrano, vendar pa se v danem ocvirku

sitost ne navezuje na hrano. Žena ni sita zaradi hrane, temveč je naveličana kuhanja, saj ji je to

opravilo postalo odvečno.

»Kaj je vrhunec martinovanja? Da objemaš tuš in mu govoriš, naj neha jokati.« (SN23)

TEMA: martinovanje.

KONTEKST: 11. november je za slovensko območje, še posebej za vinorodne kraje,

pomemben oziroma predstavlja svojevrsten praznik. Dokaz temu so tudi številna praznovanja,

ki potekajo po celotni Sloveniji. Za martinovanje je značilno proslavljanje preobrazbe mošta v

vino. Za ta dan je značilna tradicionalna pojedina, velikokrat pa ga zaznamuje tudi prekomerno

pitje alkohola. Na to posmehljivo nakazuje tudi ocvirk, ki pijanost in pretirano pitje alkohola

opredeljuje kot vrhunec martinovanja.

ANALIZA: izbran ocvirk je napisan v obliki vprašanja in odgovora. Med šalami je takšna

oblika ena izmed pogostejših. Vprašanje pri naslovniku vzbudi določena pričakovanja, in sicer

o tem kaj naj bi bil vrhunec martinovanja (praznovanja). Na podlagi tega primera lahko

potrdimo teorijo neskladja, pri kateri humor nastane zaradi nepričakovanega. Predvidevamo,

da si naslovnik oblikuje drugačna pričakovanj in je ob odgovoru presenečen. Namreč vrhunec

martinovanja naj bi bil napiti se ga tako, da se svojih dejanj ne zavedam. To implicira, da

počnem nekaj, česar sicer ne bi; nanaša se na spolnost. Udeleženca v pripovedi sta moški in

ženska, oba pijana tako, da ne vesta, kaj delata; med njima pa pride do spolnega odnosa. Kot

položaj ocvirka bi lahko opredelili martinovanje (praznovanje), pijanost, tuš, tuširanje in

jokanje. Tuš je v bistvu metafora oziroma prispodoba za žensko; gre za izkoriščanje maksime

kakovosti in načina. Ženska joče, če naredi nekaj nespodobnega; oba sta tako pijana, da se ne

zavedata svojih dejanj. Po tem, ko z »delom« končata, ona joče, on pa jo tolaži, vsaj misli, da

65

jo, ker gre vendarle za tuš. To neprizadeti opazovalec, tj. naslovnik, ve, medtem pa udeleženec

v pripovedi ne. Ocvirk temelji na dveh scenarijih: scenarij ženska in scenarij tuš. Prekrivnost

scenarijev je v podobnosti ‘točenja’ solz iz oči in točenja vode iz prhe oziroma tuša (pog. izraz).

Trezen človek tega ne bi zamenjal, vendar zaradi težke pijanosti posameznik ne loči med

realnim in dejanskim. V danem ocvirku je posameznik zaradi pijanosti prho zamenjal za osebo,

ki joče. V tem je tudi poanta ocvirka in tarča posmeha, tj. martinovanje kot razlog za nemoralna,

družbeno nesprejemljiva dejanja. Kaže na skrajno pijanost, ki naj bi bila vrhunec martinovanja.

To je pogosto izgovor, da se ljudje napijejo, čeprav je osnovna ideja tega praznovanja v

proslavljanju transformacije mošta v vino.

»Ženske najdejo problem za vsako rešitev!« (SN24)

TEMA: reševanje problemov (spolni stereotip).

KONTEKST: ocvirk se ni navezoval na noben objavljen članek v časopisu. Kaže na stereotipno

označitev žensk, na podlagi katere velja, da namesto iskanja rešitev, ženske najdejo le še več

problemov.

ANALIZA: za ženske pogosto velja stereotipno prepričanje, da znamo komplicirati, kadar to ni

potrebno. Kar naredi ocvirk smešen, je sama stereotipna označba in pomenski konflikt. Rešitev

po SSKJ pomeni »kar reši kak problem«, medtem ko beseda problem označuje, kar je nejasno

in neznano, kar je za razjasnitev potrebno rešiti. Gre torej za dve protipomenki, ki sta rabljeni

paradoksalno, kar primer naredi smešen. Namreč, če imamo rešitev, to pomeni, da smo nek

problem že rešili, torej problema več ni. Imamo torej dva nasprotna scenarija, in sicer scenarij

problem in scenarij rešitev. Na prvi pogled sta scenarija povsem nekompatibilna. Prvi scenarij

se torej navezuje na probleme, torej tisto, kar je nejasno. Medtem ko se drugi scenarij navezuje

na rešitev, torej tisto, kar razjasnjuje problem. Včasih naletimo na neugodno situacijo ali na

neko oviro pri doseganju določenega cilja. Takrat rečemo, da smo naleteli na problem, ki pa ga

je potrebno rešiti. Kadar nam to uspe, govorimo o rešitvi. To je torej tisto, kar reši problem.

Prekrivnost obeh scenarijev je v reševanju problemov. Pri tem je cilj, da problem odpravimo,

vendar pa ženske za vsako rešitev najdejo problem, kar pomeni, da z danimi rešitvami niso

zadovoljne. Tarča posmeha je ženska, in sicer je prikaza stereotipno: ženska ni nikoli (z

nobenim predlogom, rešitvijo) zadovoljna. Humornost danega ocvirka in njegova poanta se

navezuje na rabo paradoksa in pretiravanja – uporabljena je hiperbola. Naslovniku je povsem

jasno, da se rešitev ne najde z iskanjem novih problemov. Zagotovo ocvirk ne bi učinkoval

humorno, če bi bili na mestu žensk moški, saj zanje takšna stereotipna označba ne velja. Ob

tem pa se potrjuje teoretična predpostavka, da je humor pogosto povezan s stereotipi oziroma

66

iz njih izhaja. Tudi v konkretnem primeru je ocvirk smešen zaradi posplošene stereotipne

označbe vseh žensk.

»Za poslanski mandat imajo naše lektorice nov predlog zapisa. Da je odslej poslanski

manj dat.« (SN25)

TEMA: politika.

KONTEKST: delovanje poslancev v parlamentu. Ocvirk se navezuje na delovanje poslancev,

ki pogosto zvišujejo davke ali uvajajo nove. Poslanci razpravljajo samo o zmanjševanju

sredstev iz javnega proračuna.

ANALIZA: mandat je pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu (SSKJ). V

politiki lahko mandat označuje eno mesto oziroma en sedež v parlamentu. Ta je določen glede

na število glasov, ki jih posamezna stranka dobi na volitvah. Več glasov kot jih politična stranka

dobi, več mest (več poslancev) bo zasedla v parlamentu. Mandat traja določeno obdobje, zatem

sledijo nove volitve, kjer se število mest v parlamentu (število mandatov) razdeli glede na

število glasov. Poslanci v času mandata opravljajo ustavodajne in zakonodajne naloge; kar

pomeni, da spreminjajo zakone ter ustavo. Mednje pa sodi tudi določanje višine davkov, gre za

dajatve za kritje skupnih izdatkov javne uprave (SSKJ). V medijih je bilo zelo odmevno

zviševanje davkov ali uvajanje novih, medtem ko so predvsem v javnem sektorju plače

zniževali. V izbrani šali imamo dva različna zapisa, ki se razlikujeta tudi pomensko. Mandat

označuje opravljanje neke funkcije v nekem organu; medtem ko gre pri manj dat za besedno

zvezo pridevnika in glagola. Besedno zvezo izgovorimo zelo podobno kot besedo mandat, torej

/mandat/, saj je glas /j/ skoraj povsem neslišen – ga ne izgovorimo. Zato lahko na tem mestu

govorimo o fonetičnem neskladju. Izgovarjava je zelo podobna, skoraj povsem enaka, vendar

se razlikujeta v pomenu. V ocvirku se prepletata fonetični (prekrivnost izgovorjave) in tematski

vidik. Poslanci v času mandata sprejemajo in spreminjajo zakone, prav tako pa določajo in

spreminjajo višino in vrste davkov. Aktualni poslanci so v času svojega mandata večkrat

razpravljali o krčenju državnega proračuna, in sicer kje bi lahko prihranili denar, kar pa bi

dosegli predvsem na način, da bi nekje drugje nekaj odvzeli, npr. pri plačah. Zaradi fonetičnega

neskladja se naslovnik nasmeji.

67

»V knjižnici. 'Kje lahko najdem kaj primernega za dopust?' 'Pri vratih desno je stojalo

za dežnike.' (SN26)

TEMA: primerno čtivo za dopust.

KONTEKST: poletje 2014 je bilo zaznamovano z veliko dežja in temperaturami, ki niso tipične

za poletne mesece. Zaradi tega je bilo o vremenu ogromno govora v vseh medijih, pogosto kot

osrednja tema. Namreč za poletje je pričakovano, da bodo dnevi sončni in vroči, kar je bilo v

popolnem nasprotju z lanskim poletjem.

ANALIZA: knjižnica je prostor, kjer si lahko izposodimo raznovrstne knjige. V njej so

zaposleni bibliotekarji, ki lahko posamezniku pomagajo pri iskanju določenega gradiva,

vprašanje v ocvirku je pogosto vprašanje v knjižnici v času dopusta: pomeni, ali mi lahko

priporočite katero zanimivo knjigo za branje v času dopusta? Tu elipsa omogoča humorno,

namreč ker del vsebine ni jezikovno izražen, je omogočeno dvoumje, na katerem temelji šala.

Kot prvi scenarij smo tako določili primerno branje za dopust – knjiga. Kot drugi scenarij pa

dopust, ki si ga v poletnem času večina ljudi predstavlja nekje ob morju s toplim in sončnim

vremenom. Nekateri svoj dopust tako preživijo na morju, nekateri se odločijo za gore in

pohodništvo. V obeh primerih pa lahko dopust najbolj izkoristimo ob lepem vremenu. Poletje

2014 je bilo vse prej kot običajno vroče in sončno poletje, bilo je veliko dežja z neobičajno

nizkimi temperaturami glede na letni čas. Obema scenarija je tako skupen dopust, namreč

obiskovalec pride v knjižnico iskat primerno knjigo za dopust – lahkotno branje za na plažo,

t.i. »žepnice«. Medtem pa zaposleni v knjižnici primerno za dopust poveže z vremenom.

Lansko poletje smo imeli večino časa slabo vreme, tudi ob morju. Zato zaposleni meni, da

obiskovalec potrebuje dežnik, da se bo tudi na dopustu zaščitil pred dežjem. Obiskovalec je

torej prišel po knjigo, knjižničar pa ga napoti k stojalu za dežnike. Iz tega je razvidno, da med

udeležencema pride do konflikta zaradi različnega pojmovanja, kaj je primerno za dopust. To

neskladje nosi poanto ocvirka, je torej tisto zaradi česar se naslovnik nasmeje. Ta sluti, da je

obiskovalec prišel po knjigo in to pričakuje, vendar pa je odziv knjižničarja povsem

nepričakovan. V tem nepričakovanem je poanta ocvirka, kar sproži smeh pri naslovniku.

Knjiga Dežnik

• Večje število trdno sešitih tiskanih listov

(SSKJ)

• Leposlovna, strokovna, znanstvena knjiga;

poučna, zabavna knjiga (SSKJ)

• Priprava z ročajem in z zložljivo streho za

zaščito pred dežjem (SSKJ)

• Odpreti, razpreti dežnik; ker je nehalo

deževati, je zaprla dežnik; stojalo za dežnike

(SSKJ)

68

• Knjige potrebujemo pri učenju, študiju, da v

njih poiščemo podatke, ki jih potrebujemo

• Leposlovne knjige običajno beremo v

prostem času

• Obiskovalec: primerno branje za dopust, tj.

leposlovna knjiga z lahkotno vsebino

• Dežnik potrebujemo, kadar dežuje, da se z

njim zavarujemo pred dežjem – si ne

zmočimo oblačil

• Knjižničar: primeren za dopust (poletje

2014) je dežnik (zaradi dežja)

Shema: 13: Scenarij knjiga in scenarij dežnik

»Pozdrav letošnjega poletja: deživijo!« (SN27)

TEMA: negodovanjem nad vremenom.

KONTEKST: poletje 2014 je bilo nadpovprečno in neobičajno hladno in deževno.

ANALIZA: pogosti neformalni pozdravi v zasebnih pogovorih so npr. zdravo, serbus, hej, oj,

živijo idr. V primeru rabe katerega izmed omenjenih pozdravov sam izrek ne bi bil poseben.

Vendar pa dan primer deluje humorno, saj ocvirk vpeljuje novo besedo, ki pa je tematsko

utemeljena. S tem mislimo na tematsko ujemanje ocvirka s kontekstom. V tem primeru lahko

govorimo o besedotvornem principu, saj je tvorjena nova beseda iz dveh že obstoječih, ki ju je

tvorec združil v eno (gl. shemo 14):

DEŽ ŽIVIJO

DE(Ž) + (Ž)IVIJO � DEŽIVIJO

Shema 14: Nastanek nove besede

Pozdrav poletja tako vsebuje besedo dež, s čimer je posmehljivo označeno vreme lanskega

poletja. Zanj je bilo značilno veliko padavin, torej velike količine dežja. V pozdravu je združena

tema pogovora, s katerim tvorec izraža: »zdravo, joj spet ta dež«. Iz tega lahko razberemo

negodovanje tvorca nad vremenom, kar je pogosta uvodna tema pogovorov, še posebej, kadar

nam vreme ni pogodu oziroma je kako drugače neobičajno za določeno obdobje. V danem

ocvirku tvorec tvori novo besedo, v kateri je hkrati poanta. Na podlagi besedotvornega principa

je ocvirk smešen, na tem torej temelji humor izbranega besedila. Poleg tega je zanj in njegovo

efektivnost velikega pomena kontekst in datum objave. Ta ocvirk se navezuje izključno na

poletje 2014, ki je bilo netipično v povezavi z vremenskimi pojavi. V letošnjem poletju (2015)

pa ta ocvirk ne bi bil več aktualen.

69

»Kaj je nesreča v sreči? Ko po letu dni pisanja prošenj dobiš službo, pa ti novi sodelavci

povedo, da so že pol leta brez plače.« (SN28)

TEMA: izplačevanje plač.

KONTEKST: ocvirk ni neposredno vezan na članek v časopisu, temveč na takratno aktualno

dogajanje. V medijih so ogromno pisali in tudi govorili o številnih propadlih podjetjih, še

posebej izpostavljena pa so bila podjetja, ki svojim delavcem niso zagotavljala rednih izplačil

plač. Tako so bili delavci pogosto po več mesecev brez plač.

ANALIZA: v danem primeru gre za aktualizacijo stalne besedne zveze sreča v nesreči, in sicer

v nesreča v sreči. Tvorec zamenja vrstni red besed in tako dobi zvezo besed s povsem drugim

pomenom. V današnjih časih je vsak srečen, če dobi službo, veliko podjetij se namreč zapira,

posledično je prostih delovnih mest manj, iskalcev zaposlitve pa več. Prav tako je večja tudi

konkurenca med iskalci zaposlitve. Kdor dobi službo v tem času, rečemo, da ima srečo. Vendar

če dobiš službo v podjetju, kjer ne izplačujejo plač, zaradi plačila pa iščemo delo, to nikakor ni

sreča, temveč nesreča. Takšna služba človeku ne omogoča, da bi plačeval položnice, imel

sredstva za hrano in ostale nujne stvari. Ocvirk lahko opredelimo kot šalo tipa kaj je vprašanje

in odgovor, ki sodi med najpogostejše vrste šal. Poanta ocvirka je v odgovoru, ob katerem se

naslovnik zgrozi. To šalo bi lahko označili kot sarkastično, saj je izrek zelo negativen in

neposredno prikazuje takratno družbeno situacijo. Šala je zajedljiva, kar pomeni, da bi lahko

koga tudi užalila, predvsem posameznike, ki so se morda dejansko znašli v podobni situaciji.

Tvorec tako svoje mnenje izraža neposredno in na ne-apatičen način. Kljub temu da je lahko

šala razumljena kot žalitev, je zapisano do jedkosti smešno.

»V nasprotju z glavo trebuh javlja, kdaj je prazen.« (SN29)

TEMA: neumnost.

KONTEKST: dan primer se ne nanaša na katerikoli objavljen članek v časopisu, temveč

izpostavlja neumnost ljudi, ki se je kljub vsemu tehnološkemu napredku povečala.

ANALIZA: pogovorno pogosto uporabljamo besedno zvezo kruliti v želodcu, kar je slogovno

zaznamovan izraz. Na to se nanaša tudi zgornji primer, kjer je zapisano, da trebuh javlja. Poleg

tega je zanimiva tudi raba besede prazen, ki jo SSKJ definira kot »v katerem, na katerem ni

ničesar«. Besedo povezujemo tudi z besedama trebuh in glava. Kadar rečemo imeti prazno

glavo, to pomeni, da je nekdo brez idej oziroma slabšalno označuje osebo, ki je neumna. V

ocvirku se pojavljata dva scenarija, to sta scenarij trebuh in scenarij glava. Trebuh in glava sta

pomembna organa v našem telesu; v trebuhu poteka presnova zaužite hrane, medtem ko se v

glavi nahajajo možgani, v katerih potekajo kognitivni procesi pomembni za človekovo

70

delovanje. Scenarija se v ocvirku prekrivata v ‘biti prazen’. Tako za trebuh kot za glavo rečemo,

da sta prazna. V prvem primeru se to navezuje na lakoto, kar nam telo samo sporoči s

kruljenjem. Ukrepamo tako, da zaužijemo hrano in trebuh ponovno ‘napolnimo’. Imeti prazno

glavo pa pomeni, da je nekdo neumen. Razlika med obema je v tem, da nam trebuh javi, kdaj

je prazen, glava pa ne. Zato so tisti s prazno glavo neumni, ker pa jim glava tega ne javi, se tega

v resnici ne zavedajo in ostajajo neumni. To je tudi poanta ocvirka, njegova tarča so ljudje, ki

ne razmišljajo s svojo glavo, ki so deležni procesa poneumljanja in posledično ne naredijo

ničesar, da bi razmišljali sami, bili bolj kritični do družbenega dogajanja.

»Še ena predvolilna: Nihče vam ne more dati več, kot vam jaz lahko obljubim.« (SN30)

TEMA: politika.

KONTEKST: čas pred volitvami, ko skušajo kandidati na različne načine prepričati volivce, da

izberejo ravno njih. Za kampanje so značilni slogani, nagovori in govori kandidatov, ki želijo s

svojimi besedami prepričati čim več volivcev, da bi glas dali njim. Pri tem apelirajo na čustva

ljudi in tako v želji po zmagi dajejo obljube o izboljšanju in napredku, vendar na koncu le redko

katero izmed teh obljub tudi izpolnijo. Ljudje tako ne verjamejo več besedam politikov, saj

njihove obljube jemljejo kot neresnice, ker jih ne bodo uresničili.

ANALIZA: na začetku se pojavi elipsa (predvolilna obljuba/domislica/prigoda). To bi lahko

označili kot izkoriščanje maksim sodelovalnega načela, saj tvorec ocvirka od naslovnikov

pričakuje, da bodo razbrali, kar je želel povedati. Če kdo kaj obljubi, s tem izrazi namero, da

bo obljubljeno tudi naredil, vendar pa obljubiti še ne pomeni tudi narediti. V tem je tudi

ironičnost primera; nihče nam ne more dati več, kot lahko govoreči obljubi. Obljubimo lahko

kar koli. Dejansko realizirano, storjeno pa je neodvisno od dane obljube. To pa neposredno kaže

na način dela političnih kandidatov, ki tudi dajejo velike obljube, a na koncu v večini primerov

ostane pri tem – pri obljubah. Politiki tako večkrat ne izpolnijo svojih obljub, lahko bi rekli, da

ljudem lažejo. Namreč govorijo nekaj, delajo pa v nasprotju s tem oziroma tega o čemer

govorijo, sploh ne naredijo. Ljudje so premalo kritični do takega ravnanja, v večini primerov

so ravnodušni, saj velja prepričanje, da tako ne morejo ničesar spremeniti. Gre za ostro kritiko

družbe, ki ne da nič na besede. Ta kritika je izražena skozi ironijo, prikrito in posredno, saj se

izrek na prvi pogled ne zdi oster ali napadalen. Naslovnik najprej pomisli na politike in politične

kampanje, šele kasneje sledi zavedanje, da se ocvirk nenazadnje nanaša tudi na volivce, ki

besedam politikov verjamejo.

71

3.3 POVZETEK ANALIZE OCVIRKOV

Analiza izbranih besedil je pokazala, na čem temelji humorno in kaj je treba poznati za

razumevanje nekega humornega besedila. Ocvirke smo opredelili kot kratka humorna

neumetnostna besedila, ki so namenjena širši javnosti, saj so objavljena v dnevnem časopisu.

Gre za pripovedovalna besedila, in sicer šale, namen katerih je vrednotenje aktualnih dogodkov

ter medijsko izpostavljenih posameznikov. Uvrščamo jih med interpretativne in vrednotenjske

zvrsti, saj reflektirajo aktualno dogajanje. V ocvirkih humorno temelji na nasprotju med

pričakovanim in nepričakovanim. Hkrati je za razumevanje ocvirkov pomembno poznavanje

konteksta. Nekateri primeri so bili aktualni predvsem v času objave, saj so se neposredno

navezovali na nek dogodek oziroma je humorno temeljijo na tem dogodku. Nekateri ocvirki pa

bi bili enako efektivni ne glede na čas (to velja predvsem za tiste, ki izhajajo iz npr. stereotipov,

tabujev ali temeljijo na določenih vsakoletnih pojavih, kot so prazniki).

Na podlagi analiziranih primerov smo ugotovili, katere teme se pojavljajo najpogosteje:

vremenske razmere, družbeno-politično dogajanje, aktualni in odmevni dogodki. Ocvirki so

neke vrste odziv na aktualne, v medijih pogosto izpostavljene dogodke. Tvorec ocvirka

običajno preko humorja izraža svoje sodbe ali vrednotenja določenih oseb ali dogodkov. Ravno

humor namreč omogoča, da smo kritični, a na nekoliko prikrit način. Ironija je najboljši prikaz

tega; zvenimo prijazno, čeprav z izrečenim mislimo povsem nasprotno.

Z rabo ironije, s pretiravanjem in posmehovanjem so v ocvirkih neupoštevane maksime

sodelovalnega načela. Kar je razlog, da so posamezni ocvirki humorni.

Na humornost besedil vpliva tudi raba različnih jezikovnih sredstev, ki pogosto nosijo poanto

ocvirka. Npr. iz dveh različnih besed nastane nova beseda, ki ima svoj pomen, v tem pa se

skriva tudi poanta ocvirka. Tak primer je v ocvirku »Pozdrav letošnjega poletja: deživijo!«.

Pozdrav deživijo v bistvu izraža naveličanost nad vremenom: »zdravo, joj spet dež«. Vendar

učinkuje smešno, saj se v pozdravu skriva beseda dež. Tvorec pa se na tak način posmehuje

človekovemu tarnanju nad neugodnim vremenom za tisti letni čas, tj. poletjem. Namreč

deževno vreme je bilo v medijih izpostavljeno, pa tudi sicer je vreme med ljudmi pogosta tema.

Pri oblikovanju humornega imajo veliko vlogo semantični scenariji, ki so kompatibilni oziroma

prekrivni, a tudi nasprotni, kar je podlaga, da besedilo postane šala. Do razlage, zakaj je določen

ocvirk humoren ali smešen, se dokopljemo s presenetljivim in večnivojskim razmišljanjem o

določeni situaciji. Na podlagi analize smo ugotovili, da se smešnost posreči s prekrivnostjo

72

različnih scenarijev. Na primer, pri analizi ocvirka »Gašpar Gašpar je končno brez vozniške,

saj ima preveč pik. A se je spet pritožil. V Mercatorju mu jih namreč nočejo unovčiti.« smo

določili dva scenarija, in sicer scenarij zbiranje kazenskih točk (pog. zbirati pike) in scenarij

zbiranje točk zvestobe v trgovini (pog. prav tako zbiranje pik). V obeh primerih gre torej za

zbiranje točk, pri čemer nam kazenske točke dodeli policist ob storjenem prometnem prekršku,

točke zvestobe pa dobimo v trgovini ob nakupu določene vrednosti. Ob zbranem številu

kazenskih točk sledi kazen, v trgovini pa smo nagrajeni, običajno s popusti ali drugimi

ugodnostmi. Prekrivnost scenarijev (zbiranje pik - točk) naredi ocvirk humoren.

Poleg tega so na oblikovanje humornega v ocvirkih vplivala tudi različna neskladja v strukturi

jezika; pogosto je bilo to zaradi večpomenskosti besed, zaradi neskladja pisne in zvočne podobe

besed, zaradi neskladja zvočne podobe besede in njenega pomena ipd.

Če povzamemo: pri razumevanju humornega je pomembno poznavanje konteksta. Skozi

analizo smo ocvirkom skušali določiti scenarije, na podlagi katerih smo nato pojasnili

humornost posameznega ocvirka. Smešnost in humornost posameznega ocvirka sta lahko

odvisni od prekrivnosti scenarijev in naših predstav o določenih pojmih. V ocvirkih je humorno

doseženo tudi z neupoštevanjem maksim sodelovalnega načela (v analiziranih primerih sta se

pojavljali predvsem ironija in pretiravanje - hiperbola), neskladnostjo jezikovnih struktur (npr.

nasprotje med pomenom in fonetično uresničitvijo besed), rabo določenih skladenjskih sredstev

(npr. elipsa, paralelizem), stereotipnimi označbami (npr. ženske niso z ničemer zadovoljne) ali

tabuji (smrt).

73

4 ZAKLJUČEK

Težave so potrkale na vrata...

vendar so zaslišale smeh in pobegnile!

Benjamin Franklin66

Dnevno se srečujemo z različnimi vrstami besedil, ki so opredeljena kot sredstva

sporazumevanja ali oblika prenosa informacij. Oboje je del komuniciranja, kjer bodisi gre za

izmenjavo mnenj, vzpostavljanje ter ohranjanje stika, izrekanje sodb ali vrednotenje. Besedila

so različna po zgradbi in vsebini, zaradi česar se njihove funkcije, tj. s kakšnim namenom jih

tvorimo, razlikujejo.

Humorna besedila tvorimo, kadar želimo vzpostaviti ali ohraniti stik z nekom, kadar želimo

sprostiti vzdušnje v neki situaciji ali preprosto kadar želimo na posreden in družbeno

sprejemljiv način izrekati sodbe in vrednotenja o kom ali čem. Temeljna lastnost humornih

besedil je humor, ki ga opredeljujejo na različne načine. Je nekaj čemur se smejimo, vendar kar

je smešno za nekoga, ni nujno za nekoga drugega. To je posledica odvisnosti humorja od družbe

in kulture, v kateri nastaja. Tako lahko rečemo, da je humor omejen s socialnega vidika in z

jezikom in jezikovnim sistemom, ki omogočata jezikovno uresničitev humornega. Najbolj

tipična oblika humornega je šala. Druge oblike humornega so še ironija, sarkazem, črni humor,

norčevanje itn.

Humorno najpogosteje nastane zaradi neskladja dveh ali več različnih scenarijev. Besedilo je

humorno zaradi neskladja, ki sproži večnivojsko razmišljanje o situaciji. Humorno je tako

odvisno od scenarijev in naših predstav o pojmih. Humorno pa lahko dosežemo na različne

načine preko jezikovne uresničitve; z rabo raznih leksikalnih in skladenjih sredstev ali z

neupoštevanjem maksim sodelovalnega načela.

Namen naloge je bil opredeliti ocvirke in ugotoviti, kaj jih naredi humorne. Besedila,

imenovana ocvirki smo opredelili kot kratka humorna neumetnostna besedila. Gre za

pripovedna besedila – šale. Tvorec jih tvori z namenom, da preko humorja ovrednoti aktualne

dogodke ali medijsko izpostavljene posameznike. Ocvirki se vedno navezujejo na neko altualno

temo, so torej odvisni od konteksta. Zato je za razumevanje humornega pomembno poznavanje

konteksta, na katerega se nanaša določen ocvirk. Humorno smo določili in utemeljili na podlagi

66 Vir: http://www.pregovor.com/kategorije/smeh.html (pridobljeno, 4. 12. 2015).

74

ugotavljanja prekrivnosti dveh semantičnih scenarijev. V nekaterih primerih je humor temeljil

na nasprotju med pričakovanim in nepričakovanim. Poleg konteksta smo besedilom določili

tudi temo. Pokazalo se je, da so se med izbranimi analiziranimi besedili najpogosteje pojavljale

teme povezane z vremenskimi razmerami ali družbeno-političnim dogajanjem. Prav tako smo

ugotovili, da tvorec preko humorja vrednoti, tj. izraža kritiko ali sodbo, določen dogodek ali

osebo. Pri čemer je negativna sodba oziroma kritika pogosto izražena prikrito oziroma

pozitivno, tj. z ironijo.

75

5 VIRI IN LITERATURA

Keith ALLAN in Kate BURRIDGE, 2006: Forbidden Words. Cambridge: Cambridge

University Press.

Salvatore ATTARDO, 2001: Humorous Texts: A Semantic and Pragmatic Analysis. Berlin:

Mouton de Gruyter.

Agnieszka BȨDKOWSKA - KOPCZYK, 2004: Jezikovna podoba negativnih čustev v

slovenskem jeziku. Ljubljana: Študentska založba.

Delia CHIARO, 1992: The Language of Jokes: Analysing Verbal Play. London: Routledge.

Teun A. Van DIJK, 1992: Text and Context. London; New York: Longman.

Davorin DUKIČ, 2010: Razvoj koncepta funkcijske zvrstnosti v slovenskem jezikoslovju. V:

Slavistična revija 58/3.

Andrej E. SKUBIC, 2005: Obrazi jezika. Ljubljana: Študentska založba

Nadja FURLAN, 2006: Manjkajoče rebro: ženska, religija in spolni stereotipi. Koper:

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales: Zgodovinsko

društvo za južno Primorsko.

Jure GOMBAČ, 2007: Migracije in stereotipi. V: Irena Novak Popov (ur.): Stereotipi v

slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj / 43. Seminar slovenskega jezika,

literature in kulture. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za

slovenistiko Filozofske fakultete.

Karmen HOZJAN, 2011: Šaljenje na svoj račun na družbeni mreži. Diplomsko delo: Univerza

v Mariboru.

Karmen HOZJAN, 2015: Humorno v pogovorih jezikovnih udeležencev, starih med 20 in 30

let. Magistrsko delo: Univerza v Mariboru.

Sonja HUDEJ, 1995: Šolske ure besediloslovja. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za

šolstvo (Zbirka Matura).

Božidar KANTE, 1996: Metafora in kontekst. Ljubljana: Jutro.

76

Tomo KOROŠEC, 1998: Stilistika slovenskega poročevalstva. Ljubljana: Kmečki glas.

Mira KRAJNC, 2005: Besedilne značilnosti javne govorjene besede. Maribor: Slavistično

društvo.

Mira KRAJNC IVIČ, 2009: Razgovor kot vrsta komunikacijskega stika. Maribor: Filozofska

fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnost.

Mira KRAJNC IVIČ, 2010: Osnutek gradiva za predavanja pri predmetih Pragmatično

jezikoslovje in Pragmatika. Filozofska fakulteta: Univerza v Mariboru.

Mira KRAJNC IVIČ, 2011: Uvod v analiziranje šaljivega v pogovarjanjih. Ur. Simona Krajnc.

Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete (Obdobja, 30). 265–270.

Mira KRAJNC IVIČ, 2012: Izreči (kruto) resnico ali (nedolžno) laž. Škrabčevi dnevi 7 –

zbornik prispevkov s simpozija 2011. Ur. Franc MARUŠIČ in Rok ŽAUCER. Nova Gorica:

Univerza v Novi Gorici. 54–63.

Mira KRAJNC IVIČ, 2013: Humorno v besedilih različnih neumetnostnih funkcijskih zvrsti.

Družbena funkcijskost jezika (vidiki, merila, opredelitve). Ur. Andreja Žele. Ljubljana:

Znanstvena založba Filozofske fakultete (Obdobja, 32). 227–232.

Martina KRIŽAJ-ORTAR, 1994: Stilistika neumetnostnega besedila – stičišče jezikovnega

sistema in pragmatike. Ur. Martina Orožen. Ljubljana: Seminar slovenskega jezika, literature

in kulture pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 299–307.

Helena KUSTER, 2013: Izbrane teme iz besediloslovja, stilistike in pragmatike slovenskega

jezika. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Walter NASH, 1985: The Language of Humour. UK: Longman Group.

Bernard NEŽMAH, 2011: Kletvice in psovke. Ljubljana: Družba Piano.

Alison ROSS, 1998: The Language of Humour. London: Routledge.

Slovar slovenskega knjižnega jezika. Elektronska izdaja. Ljubljana: DZS, Inštitut za slovenski

jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Amebis, 1997.

77

Mojca SMOLEJ, 2011: Jezikovna stilistika ali zakaj brati obliko besedila. Ur. Simona Kranjc.

Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete (Obdobja, 30). 413–417.

Mojca STRITAR, 1999/2000: Šale: Analiza besedilne zgradbe in pojasnitev poante. JiS 45/4.

148–161.

Ksenija ŠABEC, 2006: Homo europeus Nacionalni stereotipi in kulturna identiteta Evrope.

Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Ksenija ŠABEC, 2007: Kdo je čefur za kranjskega Janeza: stereotipi in kulturne razlike v

sodobnem evropskem kontekstu. V: Irena Novak Popov (ur.): Stereotipi v slovenskem jeziku,

literaturi in kulturi: zbornik predavanj / 43. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture.

Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske

fakultete.

Jože TOPORIŠIČ, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.

Jože TOPORIŠIČ, 2008: Stilnost in zvrstnost. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Ronald WARDHAUGH, 2002: An Introduction to Sociolinguistics. Cornwall: Blackwell

Publishing.

Deirdre WILSON in Dan SPERBER, 2012: Meaning and Relevance. Cambridge; New York:

Cambridge University Press.

Renata ZADRAVEC-PEŠEC, 1994: Pragmatično jezikoslovje: temeljni pojmi. Ljubljana:

pedagoški inštitut, Center za diskurzivne študije.

Andreja ŽELE, 2011: Vezljivostni slovar slovenskih glagolov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC

SAZU.

5.1 INTERNETNI VIRI

Marta DYNEL, 2009: Beyond a Joke: Types of Conversational Humour. Dostopno prek: http://www.researchgate.net/profile/Marta_Dynel/publication/220531770_Beyond_a_Joke_Types_of_Conversational_Humour/links/5487178d0cf268d28f070aee.pdf (13. 5. 2015). Arvo KRIKMAN: Contemporary Linguistic Theories of Humour. Dostopno prek: http://www.folklore.ee/folklore/vol33/kriku.pdf (13. 5. 2015).

78

Slovar slovenskega knjižnega jezika. Dostopno prek: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html (10. 10.

2015).

Teorija o humorju na osnovi semantičnega scenarija. Dostopno prek:

http://www.pragmaticshumour.net/makingsenseofhumour/5.1modelsofcompetence.htm (29.

10. 2015).

Dictionary.com (Slovar angleškega jezika). Dostopno prek:

http://dictionary.reference.com/browse/shaggy-dog-story (30. 10. 2015).

Citat neznanega avtorja v Uvodu. Dostopno prek:

http://www.pregovor.com/kategorije/humor.html (4. 12. 2015).

Citat Žarka Petana na začetku poglavja Besedilo. Dostopno prek:

http://www.pregovor.com/kategorije/humor.html (pridobljeno, 4. 12. 2015).

Citat Marjorie Pay Hinckley na začetku poglavja Humor. Dostopno prek:

http://www.goodreads.com/quotes/tag/humour (26. 10. 2015).

Citat Simona Wiesenthala na začetku poglavja Besedilna analiza. Dostopno na:

http://www.brainyquote.com/quotes/quotes/s/simonwiese390130.html?src=t_humour (4. 12.

2015).

Citat Benjamina Franklina na začetku poglavja Zaključek. Dostopno prek:

http://www.pregovor.com/kategorije/smeh.html (4. 12. 2015).

79

6 GRADIVO

Šale. Dostopno prek:

http://andrej.mernik.eu/zabava/sale/index.php?ID=3 (10. 10. 2015)

http://smeh.kozolec.net/index.php?start_from=10&ucat=&archive=&subaction=&id=&stran=

blondinke (10. 10. 2015)

http://www.everzi.com/vici-o-hrvatih/ (11. 10. 2015)

http://www.everzi.com/vici-o-crnogorcih/ (11. 10. 2015)

http://www.partyradio.si/tomazs/Fore-vici-crni_humor.htm (11. 10. 2015)

http://ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=119099 (pridobljeno 28. 10. 2015)

Primer zgodbe kodrastega psa: https://en.wikipedia.org/wiki/Shaggy_dog_story (30. 10. 2015)

Primer enovrstične šale: http://www.onelinerz.net/top-100-funny-one-liners/2/ (30. 10. 2015)

Ocvirki

SN1: Slovenske novice, 26. 12. 2014, letn. 24, št. 321, str. 28.

SN2: Slovenske novice, 19. 12. 2014, letn. 24, št. 344, str. 32.

SN3: Slovenske novice, 1. 8. 2014, letn. 24, št. 207, str. 24.

SN4: Slovenske novice, 26. 8. 2014, letn. 24, št. 231, str. 24.

SN5: Slovenske novice, 11. 12. 2014, letn. 24, št. 336, str. 32.

SN6: Slovenske novice, 6. 1. 2015, letn. 25, št. 5, str. 28.

SN7: Slovenske novice, 12. 12. 2014, letn. 24, št. 337, str. 32.

SN8: Slovenske novice, 29. 11. 2014, letn. 24, št. 324, str. 38.

SN9: Slovenske novice, 5. 12. 2014, letn. 24, št. 241, str. 32.

SN10: Slovenske novice, 1. 10. 2014, letn. 24, št. 267, str. 28.

80

SN11: Slovenske novice, 27. 8. 2014, letn. 24, št. 232, str. 24.

SN12: Slovenske novice, 25. 10. 2014, letn. 24, št. 291, str. 40.

SN13: Slovenske novice, 18. 8. 2014, letn. 24, št. 223, str. 24.

SN14: Slovenske novice, 28. 7. 2014, letn. 24, št. 203, strn. 24.

SN15: Slovenske novice, 15. 10. 2014, letn. 24, št. 281, str. 28.

SN16: Slovenske novice, 11. 9. 2014, letn. 24, št. 247, str. 32.

SN17: Slovenske novice, 22. 12. 2014, letn. 24, št. 228, str. 24.

SN18: Slovenske novice, 10. 11. 2014, letn. 24, št. 305, str. 28.

SN19: Slovenske novice, 9. 1. 2014, letn. 25, št. 8, str. 32.

SN20: Slovenske novice, 3. 1. 2014, letn. 25, št. 2, str. 40.

SN21: Slovenske novice, 8. 9. 2014, letn. 24, št. 244, str. 28.

SN22: Slovenske novice, 25. 11. 2014, letn. 24, št. 320, str. 28.

SN23: Slovenske novice, 8. 11. 2014, letn. 24, št. 303, str. 40.

SN24: Slovenske novice, 8. 8. 2014, letn. 24, št. 214, str. 24.

SN25: Slovenske novice, 11. 8. 2014, letn. 24, št. 217, str. 24.

SN26: Slovenske novice, 19. 8. 2014, letn. 24, št. 224, str. 24.

SN27: Slovenske novice, 25. 8. 2014, letn. 24, št. 230, str. 24.

SN28: Slovenske novice, 22. 9. 2014, letn. 24, št. 258, str. 28.

SN29: Slovenske novice, 3. 10. 2014, letn. 24, št. 269, str. 32.

SN30: Slovenske novice, 16. 10. 2014, letn. 24, št. 282, str. 32.

SN31: Slovenske novice, 3. 11. 2014, letn. 24, št. 298, str. 24.