LOBANJA IN ZOBJE - Spletna stran oddelka za …arheologija.ff.uni-lj.si/sites/arheologija.ff.uni-lj.si/files/... · 2 OKOSTJE LOBANJE - LOBANJA (CRANIUM) Različne kosti glave oblikujejo

1

LOBANJA IN ZOBJE

ŠTUDIJSKO GRADIVO

IRENA DEBELJAK

LJUBLJANA, 2008

2

OKOSTJE LOBANJE - LOBANJA (CRANIUM)

Različne kosti glave oblikujejo zgornjo lobanjo, ki jo čeljustna sklepa povezujeta s

spodnjo čeljustnico.

Večinoma so lobanjske kosti parne in se med seboj stikajo v šivih oz. suturah. (Sprva,

dokler lobanja raste, je vmes vezivno ali hrustančno tkivo, ki kasneje okosteni. Le na

nekaterih mestih ostanejo med kostmi glave vse življenje vrzeli oz. mečave.)

Kosti glave so na splošno ploščate; zgrajene so iz dveh kompaktnih plošč in gobaste

kostnine, ki je med njima. (Nekatere kosti glave imajo med kompaktnima ploščama

votline, napolnjene z zrakom in prevlečene s sluznico - to so obnosne votline oz.

sinusi.)

Lobanja je pri domačih sesalcih (razen pri mački in kratkoglavih psih) podobna

piramidi - njen vrh oblikuje nosna konica, osnovna ploskev pa je tilna stena.

OBRAZNA LOBANJA (SPLANCHNOCRANIUM)

Kosti obrazne lobanje obdajajo nosno in ustno votlino.

Svod obrazne lobanje oz. nosni gredelj oblikujeta nosnici (2x os nasale), ki se

stikata v mediani ravnini.

Stransko steno obrazne lobanje oblikujejo: medčeljustnica (os incisivum), zgornja

čeljustnica (os maxillare), ličnica (os zygomaticum) in solznica (os lacrimale).

Dno nosne votline in hkrati svod ustne votline (= koščeno nebo) oblikujeta po dve

medčeljustnici, zgornji čeljustnici in nebnici (2x os palatinum).

Na svodu in stranskih stenah žrelne votline so nebnica (ki je na prehodu iz nosne oz.

ustne votline v žrelo), krilnatica (os pterygoides) in lemežnica oz. vomer (neparna

kost, ki ima obliko žlebičaste sonde, pritrjene na dno nosne votline).

Na meji med nosno in lobanjsko votlino je sitka (os ethmoides). Sprednji del sitke

so zviti koščeni listki (školjčnice), ki segajo bolj ali manj daleč v nosno votlino.

3

Spodnji del obrazne lobanje oz. dno ustne votline oblikujeta polovici spodnje

čeljustnice oz. mandibule. V oporo jeziku in grlu je podjezičnica (os hyoides), ki

je sestavljena iz posameznih, med seboj povezanih koščic paličaste oblike.

MEDČELJUSTNICA (OS INCISIVUM) oz. PREMAKSILA

Pri človeku je ni!

2x - leva in desna medčeljustnica sta spredaj zraščeni (sutura incisiva).

Obe medčeljustnici skupaj tvorita konico obrazne lobanje. Skupaj z nosnicama

oblikujeta vhod v nosno votlino.

Sprednji del medčeljustnice je zobiščni odrastek (processus alveolaris) z zobnicami oz.

alveolami za tri sekalce oz. incizive. Med sekalci in podočnikom (ki navadno leži na zg.

čeljustnici, ob stiku z medčeljustnico) je bolj ali manj dolga diastema brez zob.

Pri prežvekovalcih ni zgornjih sekalcev in zobiščnega odrastka; medčeljustnici spredaj

oblikujeta ravno ploščo z vmesno špranjo.

Nosni podaljšek (processus nasalis) sega daleč navzad v kot med nosnico in zgornjo

čeljustnico.

Nebna odrastka (edn. processus palatinus) medčeljustnice skupaj z nebnima

odrastkoma zgornje čeljustnice oblikujeta večino koščenega nebnega svoda (= trdo

nebo). Na nebu sta dve nebni špranji (fissura palatina).

ZGORNJA ČELJUSTNICA oz. MAKSILA (OS MAXILLARE)

2x

Je osrednja, najobsežnejša kost obrazne lobanje - oblikuje največji del stranske stene in

nebnega svoda.

Telo (corpus maxillae) ima na zunanji obrazni ploskvi obrazni greben (crista facialis). Pri zvereh je obrazni greben neznaten, pri prašiču je ostroroba letvica, pri prežvekovalcih je bolj

izrazit - zlasti sprednji konec, ki se imenuje lična grča (tuber malare). Pri konju obrazni greben

prehaja daleč navzad na ličnico.

4

Na zunanji ploskvi maksile je odprtina pod očnico (foramen infraorbitale). Ta vodi v

kanal pod očnico.

Zobiščni odrastek (processus alveolaris) ima na zobiščnem robu (margo alveolaris)

zobnice (alveoli dentales) za korenine kočnikov, v bližini medčeljustnice oz. na meji z

njo pa zobnico za podočnik (razen pri prežvekovalcih). Med podočnikom in kočniki je

presledek (oz. diastema), ki je pri zvereh in prašiču zelo kratek, pri konju pa dolg. Med

posameznimi zobnicami za kočnike so koščeni pretini.

Nebni odrastek (processus palatinus) je vodoravna plošča, ki izhaja iz zobiščnega

odrastka in se spaja z ustreznim odrastkom druge strani v nebnem šivu (sutura

palatina).

Po nebnem delu zg. čeljustnice poteka nebni žleb (sulcus palatinus), ki skoz nebno

odprtino (foramen palatinum) prehaja v nebni kanal. (Pri govedu je namesto ene velike

nebne odprtine več manjših odprtin, ki ležijo na nebnici).

LIČNICA (OS ZYGOMATICUM)

2x - (leva in desna ličnica se ne stikata)

Skupaj s solznico in nekaterimi kostmi možganske lobanje gradi očnico oz. orbito.

Senčni odrastek ličnice (processus temporalis) oblikuje z ličnim podaljškom senčnice

lični lok (arcus zygomaticus).

SPODNJA ČELJUSTNICA oz. MANDIBULA

Spodnja čeljustnica je iz dveh spodnječeljustničnih kosti (ossa mandibularia), ki se s

svojima sprednjima deloma stikata v mediani spodnječeljustnični zrasti (symphysis

mandibulae). Vmes je spojno tkivo, ki lahko kasneje okosteni, tako da se obe polovici

mandibule zrasteta (prašič, konj), ali pa ne in ostaneta mandibularni polovici v simfizi

med seboj gibljivo spojeni vse življenje (zveri, prežvekovalci).

Telo mandibule ima na sprednjem (oralnem koncu) 3 zobnice za sekalce. Pri zvereh in

prežvekovalcih se zobnici za 3. sekalec neposredno priključi zobnica za podočnik,

medtem ko je pri konju in prašiču vmes presledek.

5

Med podočnikom in kočniki je brezzobi rob (diastema), ki je kratek pri zvereh in

prašiču, pri prežvekovalcih in konju pa dolg.

Na telesu mandibule ločimo lateralno oz. lično ploskev (facies buccalis) in medialno

oz. jezično ploskev (facies lingualis).

Spodnječeljustnična veja (ramus mandibulae) je navpična plošča s plitvo jamo na obeh

straneh za pripenjanje žvekalnih mišic. (Ta je še posebej izrazita pri zvereh - fossa

masseterica.)

Na notranji strani mandibule je spodnječeljustnična odprtina (foramen mandibulae). Ta

vodi v spodnječeljustnični kanal (canalis mandibulae), ki poteka pod zobnicami

kočnikov do bradne odprtine (foramen mentale) na lateralni ploskvi sprednjega dela

telesa. (Bradnih odprtin je lahko tudi več - predvsem pri zvereh in prašiču).

Spodnječeljustnični kot (ki ga oklepata ventralni rob telesa in veja) ima pri zvereh kotni

odrastek (proc. angularis).

Na zgornjem koncu spodnječeljustnične veje sta dva odrastka; sprednji oz. mišični

odrastek (proc. muscularis) je navpična plošča za nasaditev senčne mišice. Za njim je

prečen sklepni odrastek (processus articularis) za čeljustni sklep.

* Za rastlinojede živali je značilno, da je čeljustni sklep visoko nad zobmi, pri

mesojedih živalih pa je artikulacija v istem nivoju kot zobje.

MOŽGANSKA LOBANJA (NEUROCRANIUM)

Kosti možganske lobanje oblikujejo steno lobanjske votline oz. možgansko kapsulo

okrog možganov.

Svod lobanjske votline oblikujejo naslednje kosti: čelnica (os frontale), temenica (os

parietale) in medtemenica (os interparietale).

Stransko steno oblikuje v glavnem senčnica (os temporale).

Dno lobanjske votline oblikujeta zagozdnica (os sphenoides) in bazalni del zatilnice

(basioccipitale).

Zadnjo oz. tilno steno oblikuje zatilnica (os occipitale).

6

* Pri govedu je razporeditev naštetih kosti nekoliko drugačna: V prvih treh mesecih po

rojstvu čelnica zelo hitro raste in pri tem odrine temenico in medtemenico v zatilje.

ČELNICA (OS FRONTALE)

2x

Leva in desna čelnica skupaj oblikujeta sprednji del svoda lobanjske votline.

Skoraj na sredi nosno-čelnega dela čelnice je pri prašiču in prežvekovalcih odprtina nad

očnico (foramen supraorbitale), od katere se po površini čelnice nadaljuje plitev žleb.

(Zveri nimajo odprtine nad očnico, pri konju pa je na bazi ličnega odrastka.)

Iz nosno-čelnega dela čelnice izhaja lični odrastek (processus zygomaticus), ki z

dorzalne strani oblikuje očnico oz. očesno votlino. Na tem mestu je svod lobanje

najširši. *Pri zvereh in prašiču je lični odrastek čelnice kratek in ne doseže ličnega loka (ki ga gradita ličnica

in senčnica), zato je v očničnem loku vrzel.

Rogati prežvekovalci imajo na zadnjem delu čelnice votel koščen odrastek - rožnico

(processus cornualis).

Zunanja in notranja plošča čelnice obdajata eno ali več čelnih votlin oz. sinusov.

TEMENICA (OS PARIETALE)

2x

Temenica leži na svodu in zgornjem delu stranske stene lobanjske votline - med čelnico

in zatilnico. (Pri govedu je po rojstvu temenica prav tako na svodu lobanje, potem pa

jo hitro rastoča čelnica izrine v tilno in stransko steno lobanjske votline.)

Zunanja ploskev temenice je razdeljena na temensko in senčno ploskev.

Pri dolgoglavih psih in konju poteka po zunanji ploskvi temenice razločen sagitalni

greben (crista sagittalis), ki se spredaj razcepi na dva čelna grebena.

Notranja ploskev temenice je odtis površinskega reliefa velikih možganov; polna je

plitvih vdolbinic in žlebov za krvne žile.

7

Med temenico in zatilnico je vrinjena MEDTEMENICA.

Pri konju in zvereh je medtemenica na zadnjem delu svoda lobanje. Pri govedu je v tilni

steni, pri prašiču pa je največkrat sploh ni.

SENČNICA (OS TEMPORALE)

2x

Senčnica oblikuje spodnji del stranske stene lobanjske votline. Ta del senčnice je

senčnična luska (squamosum).

Senčnična luska oddaja v stran lični odrastek (processus zygomaticus), ki skupaj s

senčnim odrastkom ličnice oblikuje lični lok.

Na korenu ličnega loka, na njegovi spodnji strani je navzdol obrnjena sklepna ploskev

(facies articularis) za čeljustni sklep s spodnjo čeljustnico.

Posebni del senčnice, to je skalnična piramida, oblikuje koščeno kapsulo okrog organa

za sluh in ravnotežje. Sestavljena je skoraj iz same scelne kostnine oz. kompakte.

Del skalnične piramide je koščeni bobnični mehur (bulla tympanica). Iz zgornjega dela

mehurja izhaja koščeni zunanji sluhovod (meatus acusticus) z zunanjo slušno odprtino

(porus acusticus).

Medialni, to je skalnični del piramide (petrosum) skriva v sebi notranje uho.

ZATILNICA (OS OCCIPITALE)

Ob koncu lobanjskega svoda oz. temena je zatilnična izboklina (protuberantia

occipitalis).

Zatilnica leži v tilni steni lobanjske votline in obdaja veliko zatilnično lino (foramen

occipitale magnum), ki povezuje lobanjsko votlino s hrbteničnim kanalom.

Ob veliki zatilnični odprtini je na obeh straneh po en zatilnični čvršč (condylus

occipitalis) za nasaditev glave oz. za vezavo s prvim vratnim vretencem (atlasom).

Ob zatilničnem kondilu je ventralno usmerjeni jugularni podaljšek (processus jugularis).

Telo zatilnice oblikuje tudi zadnji del lobanjskega dna. (Sprednji del pa zagozdnica.)

8

Ob strani možganske lobanje so torej: očnica oz. orbita (ki je na prehodu obraznega

v možganski del lobanje in jo oblikujejo kosti obeh delov), lični lok (ki ga tvorita

ličnica in senčnica), za njim je senčna jama, organ za sluh pa je vložen v skalnično

piramido senčnice.

9

ROGOVI (bovidi), ROGOVJE (cervidi)

Bovidi:

- govedo, drobnica (ovca, koza), kozorog, gams ...

Za bovide oz. goveda je značilno, da samci in samice nosijo rogove, ki nikoli ne

odpadejo. Rastejo vse življenje. Njihov zunanji del je iz roževine.

Osnovo roga tvori votel koščen nastavek oz. rožnica (processus cornualis), ki raste iz

čelnice. Za časa življenja ga prekriva t.i. "bradavičasta plast" (del epidermisa), ki izloča

roževinasto snov. Rog torej raste od znotraj navzven.

*Roževina se ohrani le izjemoma, zato v arheoloških najdiščih običajno najdemo le

koščene nastavke roga. Ti so zelo pomembni za determinacijo vrste (včasih celo

pasme) in tudi spola.

Cervidi:

- jelen, severni jelen, srna, damjak, los ...

Za cervide oz. jelenjad je značilno, da rogovje nosijo le samci; pri tem so izjema samo

samice severnega jelena. Rogovje pri cervidih vsako leto odpade in v določeni letni

sezoni ponovno zraste.

Rogovje je koščeno, brez roževinaste prevleke. Raste iz čelnice. Spodnji del rogovja,

ki gleda nad kožo, se imenuje roža.

Mesto odpadlih rogov najprej preraste koža, že po nekaj tednih pa se tam pojavijo

koščeni, gumbasti zametki novih rogov, ki hitro rastejo in so sprva pokriti z žametasto

kožo. Ta se kasneje osmuka in v času parjenja je rogovje dokončno razvito.

Oblika in velikost rogovja sta odvisni predvsem od starosti samca, od zadostnosti

prehrane, položaja v tropu in telesne kondicije.

Rogovje jelena nosi 12-14 (včasih tudi več) parožkov in tehta do 15 kilogramov.

Rogovje srnjaka ima običajno le 6 parožkov (po 3 na vsaki rogovili).

Pri nekaterih vrstah (npr. damjak, los) je rogovje lopatasto oblikovano (palmatizirano).

10

ZOBJE

Zobje so najtrši, mehansko najbolj odporen del skeleta. Med živalskimi ostanki v

arheoloških najdiščih so zato prav zobje običajno najbolje ohranjeni in številčno

najmočneje zastopani elementi skeleta.

S pomočjo zob lahko najhitreje, najbolj enostavno in tudi najbolj zanesljivo

determiniramo različne živalske vrste ali celo podvrste.

Nasploh so zobje najbolj informativni živalski ostanki: po njih ponavadi določamo

najmanjše število osebkov neke živali, včasih tudi spol, individualno starost živali,

sezono pogina, bolezenske spremembe, značilnosti prehrane (izotopske analize),

evolucijski nivo ...

OSNOVNA ZGRADBA ZOBA

Slikovna priloga 8:

Zob sestavljata krona, to je del nad dlesnijo, prevlečen s sklenino, in korenina, ki tiči

v zobni jamici (zobnici) ali alveoli.

(*Izjema: pri živalih, ki se prehranjujejo z zelo trdo rastlinsko hrano, je krona zelo

visoka in sega tudi globoko v alveolo!)

Alveola okoli zoba je prevlečena s pozobnico. Na pozobnico in površino zobne

korenine se pritrjajo vlakna t.i. periodontnega ligamenta, in tako zob elastično

povezujejo z alveolarno kostjo. Ta vez preprečuje, da bi zob izpadel iz čeljusti, in

hkrati prestreza mehanske obremenitve, ki delujejo na zob pri grizenju in žvečenju

hrane.

V sredini zoba je pulpna votlina oz. kanal, v njej pa splet krvnih žil in živcev.

Trdna snov, ki obdaja pulpo in zapolnjuje korenino in krono je dentin ali zobovina.

11

Krona je prekrita s sklenino ali emajlom. To je najtrša snov v telesu, ki jo sestavlja kar

97% mineralnih snovi (prizme apatita).

Na področju korenine je dentin obdan z zobnim cementom, ki je najmehkejši, kosti

podoben material.

Cement se vse življenje nalaga okoli korenin v obliki tankih plasti, ki v prerečnem

prerezu izgledajo kot drevesne prirastnice oz. letnice (slik. priloga 8, spodaj).

Štetje prirastnic na zobnem cementu velja za najbolj zanesljivo in objektivno metodo

ocenjevanja individualne starosti živali. Glede na naravo zunanje prirastnice lahko

včasih ugotovimo celo to, v kateri sezoni je žival poginila.

Pri tipičnih rastlinojedcih so plasti dentina, sklenine in cementa bolj ali manj intenzivno

nagubane. Ker so zobna tkiva različno trda (najtrša je sklenina, najmehkejši cement), se

na obrabljeni žvekalni (okluzalni) površini pojavi značilen vzorec: najbolj štrlijo trdi

nabori sklenine, ki so postavljeni pravokotno na smer premikanja pri žvečenju in tako

delujejo kot strgalnik.

Slik. priloga 8, zgoraj:

Pri prežvekovalcih so na primer gube sklenine položene v smeri dolge osi čeljusti, žival

pa žveči levo-desno, pravokotno nanje

Pri glodalcih imajo sprednji zobje (glodači) značilno zgradbo: s sklenino je prevlečena

le zunanja površina. Dentin in cement se obrabljata hitreje kot skleninska prevleka na

sprednji strani, zato se na tem mestu vseskozi ohranja oster, dletast rob ...

RAST ZOB, ontogenetski razvoj:

Najprej se oblikuje krona zoba, ki je sprva zaprta v čeljustnici, zelo krhka in temno

rjave barve, sicer pa enake velikosti in oblike, kot jo bo imel izraščen zob (slik. priloga

9, zgoraj). S postopno rastjo korenine zob prodira skozi čeljust; pri tem se sklenina

svetleje obarva in dobi značilen sijaj.

Zob je prvotno votel, potem pa se postopoma zapolnjuje z dentinom, dokler v sredini

ne preostane samo še pulpna votlina in ozek pulpni kanal v vsakem kraku korenine

(slik. priloga 9, spodaj).

12

* Votli stalni zobje mladičev so mehansko precej manj odporni kot dokončno formirani

zobje odraslih živali, zato se prej uničijo in so v arheoloških najdiščih običajno

številčno podzastopani (njihov delež napram odraslim živalim je bil prvotno precej

večji!).

Zamenjava mlečnih zob s stalnimi:

Mladičem najprej zrastejo mlečni zobje. Sčasoma se v čeljusti pod njimi oblikujejo

krone stalnih zob. Z rastjo korenine začne stalni zob izpodrivati mlečnega. Ob pritisku

stalnega zoba se korenina mlečnega zoba resorbira. Najprej se raztopi le njena konica,

potem pa ta proces napreduje, dokler mlečni zob ne ostane brez korenine in po naravni

poti izpade iz čeljusti. (Slik. priloga 9, zgoraj.)

Molarji (zadnji zobje) nimajo mlečnih predhodnikov. Izrastejo takrat, ko je v zobni

vrsti zanje dovolj prostora (z rastjo čeljustnice).

Posamezni zobje izraščajo pri določeni starosti in v določenem zaporedju, ki je

karakteristično za posamezno vrsto živali (priloga 10). Tovrstni podatki so zelo

pomembni pri določanju starosti mladih živali!

Obraba zob

Med žvečenjem se sklenina zoba sčasoma obrabi; najprej nastanejo posamezne majhne

obrabne fasete, z leti pa obraba krone vse bolj napreduje. Po obrabnem vzorcu lahko

pri nekaterih živalih določamo individualno starost.

Ob trdi rastlinski hrani (z močnimi celičnimi ovojnicami) se zobje najhitreje obrabljajo

(sl. priloga 10).

Pri zelo starih živalih so krone lahko izrabljene do korenin. Če obraba napreduje do

pulpnega kanala, vanj lahko vdrejo klice in povzročijo okužbo okoli zobnih korenin

(granulom).

13

SKUPINE IN OZNAKE ZOB

Zobovje pri višjih sesalcih je razčlenjeno na 4 skupine zob z različno vlogo:

a) sekalci ali incizivi (3x) - stalni: I, mlečni: i = di

b) podočnik ali kanin (1x) - stalni: C, mlečni: c = dc

c) ličniki ali premolarji (4x) - stalni: P, mlečni: p = dp = d = m

d) meljaki ali molarji (3x) - stalni: M (Mlečnih molarjev ni.)

Simboli za stalne zobe so velike črke, za mlečne pa male črke.

(Npr. drugi spodnji molar: M2, četrti zgornji premolar: P4, spodnji kanin: Cinf, zgornji

kanin: Csup, drugi spodnji mlečni inciziv: di2.)

Simbolu za zob je lahko dodana oznaka strani: sin (sinister = levi), dex (dexter =

desni).

ZOBNA FORMULA:

ICPM 3143 ICPM 3143

Popolno stalno zobovje višjih sesalcev sestavlja (4x11) 44 zob.

Različne živali imajo različno zobno formulo, ker so nekateri zobje reducirani – tekom

evolucije so zaradi nerabe izginili.

Človek ima 32 stalnih zob: 2123 2123

oz. 28, če osmice (modrostni zobje) niso izraščene. Mlečnih zob pa je pri človeku 20.

14

OSNOVNE OBLIKE ZOB

Glede na višino krone ločimo dve osnovni obliki:

A. Brahiodontni zobje imajo razmeroma nizko krono.

Takšni zobje so značilni za mesojede in vsejede živali, ter za tiste rastlinojedce, ki se

hranijo z mehkim, sočnim rastlinjem (npr. cervidi, polhi ...).

B. Hipsodontni zobje z zelo visoko krono.

Takšni zobje so značilni za tiste rastlinojedce, ki so se razvili v stepah in tundrah (npr.

bovidi, konji, mamut, voluharice ...), kjer je rastliska hrana (trava) suha, trda in prašna.

Visoka krona se postopoma obrablja in hkrati izrašča iz čeljusti, tako da se vse

življenje ohranja primerna žvekalna površina.

Glede na obliko krone oz. žvekalne površine ločimo 4 osnovne oblike kočnikov:

1. Sekodontni:

Značilne so številne zelo ostre koničaste izbokline.

Takšne zobe imajo netopirji, žužkojedi in tipične zveri.

2. Bunodontni:

Na kroni so bolj ali manj številne zaobljene grbinice.

Takšni zobje so značilni za vsejede (človek, prašič, medved).

3. Selenodontni:

Značilni so vzdolžni polmesečasti skleninasti grebeni.

Selenodontni zobje so značilni za prežvekovalce, pri čemer imajo bovidi (govedo,

ovca, koza, gams, kozorog ...) visoke krone, ker se pretežno hranijo s trdo travo,

cervidi (jelen, srna, damjak ...) pa nizke krone, ker se hranijo z bolj sočno, mehkejšo

rastlinsko hrano (listje ...).

15

4. Lofodontni:

Značilni so bolj ali manj kompleksni skleninasti nabori oz. gube.

Lofodontne zobje imajo npr. mamut, večina glodalcev, konj.

Pri slonih in glodalcih so gube sklenine postavljene prečno na smer grizenja naprej-

nazaj.

* Med temi osnovnimi skupinami so tudi vmesni prehodi. (Npr. miši imajo buno-

lofodontne zobe.)

ZNAČILNOSTI ZOBOVJA NEKATERIH ŽIVALI

Zobovje različnih živali je zelo različno oblikovano in prilagojeno njihovi prehrani.

Že po zobovju zlahka ločimo rastlinojede (herbivore), mesojede (karnivore) in vsejede

(omnivore) živali.

Sloni:

1003 0003 Značilni so okli - povečani zgornji sekalci brez korenin, ki neprestano rastejo. Pri

mamutu so bili močno zaviti, dolgi do 5 metrov). Sklenina je samo na konici okla, vse

ostalo je dentin, ki je zelo primeren za oblikovanje ...

* Izdelke iz tega materiala (slonovina oz. mamutovina) prepoznamo po značilnih

prirastnicah in t.i. Schregerjevih linijah, ki tvorijo značilen navzkrižen oz. rombast

vzorec!

Posebnost slonov je, da je v rabi vedno le en kočnik. Njegova krona je zelo visoka

(hipsodontna), velika in sestavljena iz številnih (pri mamutu 27) prečnih lamel

lofodontnega tipa, ki pri žvečenju oz. premikanju čeljusti naprej-nazaj delujejo kot

strgalo. Ko se takšen zob izrabi, ga zamenja naslednji kočnik, ki raste za njim.

Konji:

3133 3133 Zobje so izrazito hipsodontni z lofodontnimi skleninastimi gubami.

16

Premolarji so podobni molarjem (molarizacija). Zaradi dolgega gobca je med kaninom

in premolarji velika vrzel (diastema).

Incizivi so odlični za trganje trde trave. Skleninasta prevleka je vgubana kot prst pri

rokavici. (Jamica je pri tem zapolnjena z zobnim cementom.)

Čeljustni sklep je visoko nad nivojem zob; takšne čeljusti delujejo kot drobilec hrane

(za razliko od zveri, pri katerih čeljusti delujejo kot škarje) ...

Zaradi učinkovitega mletja konjem ni treba prežvekovati.

Svinje:

3143 3143 Zobovje je popolno (nereducirano).

Incizivi so zelo visoki. Značilni so polkrožno zaviti podočniki (čekani), ki pri samcih v

korenu neprestano rastejo. Posebno izraziti so pri divjih merjascih.

Krone kočnikov so podobne kot pri medvedu in človeku (brahiodontne in

bunodontne), le da imajo od slednjega precej večjo žvekalno površino.

Prežvekovalci:

0033 3133 Imajo selenodontne kočnike – polmesečasti robovi oz. gube sklenine so položeni v

vzdolžni smeri, ker se čeljusti pri žvečenju premikajo levo-desno.

V zgornji čeljusti nimajo sekalcev. Kanin je v spodnji čeljusti podoben sekalcem (z

ravnim, ostrim robom) in ga nekateri označujejo kot 4. inciziv.

(Jelen ima tudi v zgornji čeljusti podočnik, ki je podoben gumbu in so ga velikokrat

uporabljali za okras.)

Cervidi:

Imajo nizke (brahiodontne) krone, ker žvečijo mehko rastlinje.

Velika čeljust: jelen, los ...

Majhna čeljust: srna

Bovidi:

Imajo visoke (hipsodontne) krone, primerne za mletje suhe, vlaknate trave.

Veliki: domače govedo, bizon ...

Majhni: drobnica (ovca, koza), gams, kozorog ...

17

Zveri:

Psi: 3142 Mačke: 3131 Jamski medved: 3112 3143 3121 3113 Za zveri so značilni visoki, konični (stožčasti) kanini, ki so namenjeni za prijemanje

plena.

Premolarji imajo visoke grebene. Med njimi so značilne vrzeli, zato jih imenujemo tudi

vrzeljaki.

Najvišja in najbolj ostra kočnika sta zadnji zgornji premolar (P4) in prvi spodnji molar

(M1), ki ju imenujemo lomilca ali derača. Skupaj delujeta kot škarje; na tem mestu je

stisk čeljusti najmočnejši. Tu zveri trgajo meso in drobijo kosti.

Pri tipičnih zvereh (npr. mačke, hijene) so molarji reducirani na račun večjih deračev.

Temeljito žvečenje pri njih ni potrebno, ker goltajo cele kose mesa in kosti.

Medved je edina zver, ki se je naknadno prilagodila na pretežno rastlinsko hrano, zato

so njegovi molarji podobni človeškim in prašičjim, to je bunodontni. Predvsem jamski

medved, ki je bil izrazito rastlinojed, je imel velike molarje s povečano žvekalno

površino, posuto z zaobljenimi grbinicami. Premolarji (zverski element) so pri jamskem

medvedu z izjemo P4 reducirani.

Žužkojedi (jež, rovka, krt), netopirji:

Imajo popolno zobovje (44 zob).

Sekodontni kočniki nosijo koničaste, zelo ostre izbokline, da zlahka predrejo hitinast

oklep žuželk.

Glodalci (Rodentia):

10.. 10.. V zgornji in spodnji čeljusti imajo dva glodača (po enega na vsaki strani). Glodač nima

korenine, zato lahko raste celo življenje. Samo zunanja stran je prevlečena s sklenino

(ki je pri bobru in svizcu oranžne barve), preostali del pa sestavlja dentin. Ker je

sklenina trša, se pri grizenju in brušenju oblikuje kot dleto oster zgornji rob. Kanina ni.

Kočniki so različno oblikovani; večinoma so lofodontni s prečnimi gubami sklenine, ki

so bolj ali manj številne, preproste ali pa kompleksne (glej slike na prilogi 17). Spodnja

18

čeljust se pri žvečenju premika naprej-nazaj in nasproti ležeči zobje delujejo kot

strgalo.

Pri polhih, vevericah (tudi svizcu), miših, podganah in hrčkih so krone kočnikov nizke

(brahiodontne). Bober in voluharice pa imajo visoke (hipsodontne) krone.

Voluharice (Arvicolidae) imajo zgoraj in spodaj, na vsaki strani po tri molarje z zelo

visoko krono. Nabori sklenine so sestavljeni kot harmonika; zgornja površina ima

prizmatski videz (slik. priloga 18). Zobje voluharic (razen pri gozdni voluharici) nimajo

korenine, ker njihove krone rastejo v višino vse življenje.

Zajci:

20.. 10.. Čeprav ne spadajo med glodalce, imajo zaradi podobnega načina prehrane podobne

sekalce.

Kočniki imajo visoke krone in rastejo vse življenje. Značilno je, da so sestavljeni iz

dveh elementov (oz. gub), ki ju pri vsakem zobu ločuje globoka zajeda.

19

Viri:

DAVIS, S. J. M., 1987: The Archaeology of Animals. – B. T. Bratsford Ltd., London.

HILLSON, S., 1986: Teeth. – Cambridge manuals in Archaeology; University Press,

Cambridge.

HILLSON, S., 1992: Mammal Bones and Teeth. An Introductory Guide to Methods

of Identification. – Institute of Archaeology, University College London.

RIGLER, L., 1990: Anatomija domačih živali. Osteologia in syndesmologia. – Skripta

fakultete za veterino, Univerza v Ljubljani.

SCHMID, E., 1972: Atlas of Animal Bones. – Elsevier, Amsterdam.

HESSE, B. & WAPNISH, P., 1985: Animal bone archaeology. – Taraxacum,

Washington.

20

1

21

2

22

3

23

4 1

24

5

25

6

26

7

27

M1 jamskega medveda; vzdolžni (a) in prečni presek (b). Pulpna votlina in zobni kanal (črno), dentin (belo), cement (sivo). c – 50x povečan detajl prečnega preseka. Puščica nakazuje smer nalaganja cementa. Označena so prve 4 letnice.

8

28

Zamenjava mlečnih zob (male črke) s stalnimi (velike črke). Mandibula koze, stare 18 mesecev. Iz: Payne, 1982.

Postopno zapolnjevanje zoba z dentinom. M1 jamskega medveda; vzdolžni presek. a: 3-4 meseci b: ~ 1 leto c: ~ 2 leti d: ~ 5 let

9

9

29

10

30

11

31

12

32

13

33

14

34

15

35

16

36

17

37

18