Ljubezni vere, in miru, in sprave - France Prešeren med leti 1831 in 1836

1

France Prešeren v obdobju 1831–1836

Ljubézni vére,in mirú in správe:

2 3

Izdal: Gorenjski muzej, zanj mag. Marjana Žibert, direktorica

Avtorici publikacije: mag. Barbara Kalan, Helena RantStrokovna sodelavka: Beba Jenčič Jezikovni pregled: Judita Babnik

Gradivo: zbirke Gorenjskega muzeja, Mestna knjižnica Kranj, Narodni muzej SlovenijeFotografije: Dolenjski muzej Novo mesto, Fototeka Gorenjskega muzeja, Jelena Justin, Tomaž Lauko (za Narodni muzej Slovenije), Mestna knjižnica Grosuplje, Helena Rant, Slovenski gledališki inštitutSkeniranje gradiva: Mateja LikozarOblikovanje: Barbara Bogataj KokaljTisk: Medium, ŽirovnicaNaklada: 400 izvodov

Gorenjski muzejTomšičeva 42, 4000 Kranjwww.gorenjski-muzej.si

Publikacijo sta omogočila Mestna občina Kranj in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Ljubézni vére, in mirú in správe:France Prešeren v obdobju 1831–1836

Prešernova klasična romantika je v tem obdobju dosegla svoj vrh, saj so v njem nastala dela, ki predstavljajo vrh njegove poezije. Mejo v novo obdobje Prešernovega ustvarjanja predstavlja elegija Slovo od mladosti.

Pesmi, ki so nastale v tem času, je Prešeren objavljal v pesniškem almanahu Krajnska čbelica, ki je prvič izšel leta 1830. Njen ustanovitelj, izdajatelj in urednik je bil Miha Kastelic, med sodelavci in avtorji so bili še France Prešeren, Matija Čop in Andrej Smole. Že ob izidu prvega zvezka je vlogo branilca Krajnske čbelice prevzel Matija Čop, ki jo je moral braniti pred janzenisti, sčasoma pa tudi pred cenzorjem Jernejem Kopitarjem. Krajnska čbelica je sicer uživala naklonjenost deželne vlade, vendar ji je že na začetku nasprotoval ljubljanski knjižni revizor Jurij Pavšek. Prve napade je Čopu, ki je ob tretjem zvezku postal njen cenzor, še uspelo preprečiti, toda ob četrtem zvezku leta 1833, ko je Pavšek napadel Prešernova besedila in Čopa kot cenzorja, je bil nemočen. Četrti zvezek je tako z nekaj uredniškimi spremembami izšel leta 1834 (z letnico 1833).

Med letoma 1831 in 1833 je potekala tudi t. i. slovenska abecedna vojna, črkarska pravda med pristaši nove pisave metelčice in stare bohoričice. V to črkopisno, jezikoslovno in kulturno-literarno polemiko sta se dejavno vključila France Prešeren in Matija Čop, ki sta nasprotovala uvajanju nove pisave.

4 5

Prvo srečanje Franceta Prešerna in Primicove Julije v trnovski cerkvi 6. aprila 1833, razglednica (hrani Gorenjski

muzej)

France Prešeren, Slovo od mladosti, faksimilirana izdaja tiskarskega rokopisa iz leta 1846, J. Blasnika nasledniki, Ljubljana 1908 (Fototeka Gorenjskega

muzeja)

France Prešeren, Očetov naših imenitne dela, 2. zvezek Krajnske čbelice, 1831 (hrani Mestna

knjižnica Kranj)

France Prešeren, Memento mori (Smrt), 3. zvezek Krajnske čbelice, 1832 (hrani Mestna

knjižnica Kranj)

1830 Prvi zvezek Krajnske čbelice: v njem izidejo pesmi Slovo od mladosti, Povodni mož in Lenora.

1831 Drugi zvezek Krajnske čbelice: v njem so objavljeni soneti Očetov naših imenitne dela, Vrh sonca sije soncov cela čéda, Tak kakor hrepení oko čolnarja, Kupído! tí in tvoja lepa starka, Hčere svet, Nova pisarija.

Julija Primic je močno zaznamovala Prešernovo življenje in njegovo nadaljnjo pesniško ustvarjalnost. Njej je posvetil številne pesmi, med njimi sta najbolj znani Gazele in Sonetni venec. Največ pretresov pa je v pesnikovo življenje prineslo leto

1835. Najprej je umrl stric Jožef, ki je nečaka vseskozi finančno podpiral in pri katerem je Prešeren tudi stanoval. Za Prešerna najtežji udarec pa je bila brez dvoma smrt njegovega prijatelja in literarnega mentorja Matija Čopa. Prešeren je tega leta tudi dokončno spoznal, da njegova ljubezen do Julije Primic ne bo uslišana. Prav Čopova nenadna smrt je v Prešernu zbudila potrebo po večjem pesniškem dejanju. Že jeseni in pozimi leta 1835 je začela nastajati pesnitev Krst pri Savici, ki jo je izdal v samozaložbi leta 1836.

Za to obdobje Prešernovega življenja in ustvarjanja je značilno, da se je kljub vsem notranjim pretresom in zunanjim pritiskom uspel posvetiti pesniškemu ustvarjanju. Po tem obdobju tolikšne moči in zbranosti ni več zmogel.

1832 Tretji zvezek Krajnske čbelice: v njem so objavljene pesmi Romanca od Turjaške Rozamunde, Soldaška, Že miru srčnemu nevarne leta (Prva ljubezen), Astrologam, Sršeni, Črkarska pravda, Ptujobesedarjem, Strah (Dve sestri videle so zmoti vdane), Memento mori (Smrt) in Od Lepe Vide.

1833 V časopisu Illyrisches Blatt so objavljeni satirični epigrami Sängers Klage (Pevčeva tožba). Zaradi cenzurnega spora četrti zvezek Krajnske čebelice izide z zamudo leta 1834, v njem pa so objavljene pesmi Glosa, Sonetje nesreče, Gazele in Strunam. Napiše tudi sonet Je od vesel‘ga časa teklo leto.

1834 22. februarja izide Sonetni venec kot posebna priloga časopisa Illyrisches Blatt.

1835 25. julija v časopisu Illyrisches Blatt izide elegija Dem Andenken des Matthias Čop, posvečena Matiju Čopu.

1836 14. aprila v samozaložbi izide pesnitev Krst pri Savici, 30. aprila pa v časopisu Illyrisches Blatt pesem Kam?

6 7

Elko Justin, Sonétje, 1938, ročni odtis (hrani Gorenjski muzej)

Elko Justin, Sonetni venec in Gazele, 1943, ročni odtis (hrani Gorenjski muzej)

Prešernov stari stric Jožef Prešeren (1752–1835)

Spominska plošča Prešernovemu očetu Šimnu in stricu Francu Ksaverju na ljubljanskih Žalah (foto Helena Rant)

Kopanj na Dolenjskem in župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja. Ob njej je župnišče, kjer je predšolska leta preživel mladi France. (Hrani Mestna knjižnica Grosuplje.)

Prešeren je imel v sorodstvu kar šest duhovnikov – tri strice po materini strani ter dva strica in enega starega strica po očetovi strani. Jožef Prešeren je bil stric Prešernovega očeta, Ribičevega Šimna. Franceta je oče že v rosnih letih odpeljal na Dolenjsko k svojemu stricu Jožefu, duhovniku, ki je služboval v župniji Kopanj blizu Grosupljega. Tam ga je stric Jožef naučil pisati in brati, nato pa ga je poslal v šolo v Ribnico.

Stric Jožef je tudi v Francetovem bratu Jožetu prepoznal nadarjenega mladeniča in ga na lastno pobudo poslal v šolo ter obljubil še denarno podporo, če se bo šolal v Ljubljani. Tam so se tako šolali vsi trije Ribičevi sinovi France, Jurij in Jože, Ribičev grunt v Vrbi pa je ostal brez moškega naslednika. Pri šolanju treh sinov so pomagali vsi trije očetovi strici duhovniki, saj so skupaj z materjo Mino računali, da se bodo fantje na koncu gimnazijskega šolanja odločili za duhovniški stan.

Spomladi leta 1818 je Franceta pretresla smrt komaj petnajstletnega brata Jožeta, »najlepšega študenta ljubljanske gimnazije«, s katerim sta

8 9

V hiši na današnjem Mestnem trgu 17 je danes Slovenski gledališki inštitut. (Hrani Slovenski

gledališki inštitut.)

Hiša v današnji Rožni ulici: v Prešernovem času se je hiša imenovala Janochova hiša po lastniku, urarju Gašperju Janochu. (Fotografija Tomaž Lauko

za Narodni muzej Slovenije.)

tudi skupaj stanovala v stanovanju na današnjem Mestnem trgu 17 v Ljubljani. Komaj osemnajstletni France je bral na prošnjo matere bratu molitve za umirajoče.

Strici so Franceta podpirali tudi na Dunaju, ker so računali, da se bo končno le premislil in vrnil v ljubljansko bogoslovje. Tudi sam je bil v dvomih še po dveh letih pravnega študija. Spomladi leta 1824 je staršem pisal pismo, da se je dokončno odločil, da ne bo šel za duhovnika. Brat Jurij pa se je odločil za duhovniški poklic in s tem potolažil užaloščeno mater Mino in duhovniške strice. Novo mašo je pel leta 1832 in na domačiji se jim je šele proti večeru pridružil brat France s prijateljem Matijo Čopom. Mati Mina ju je zato ograjala in izrazila obžalovanje, da se tudi France ni odločil za duhovniški poklic. Šaljivo ji je odvrnil, da ne

bi mogel »peti nove maše«, ker preprosto nima posluha.

Stric Jožef, ki je vseskozi finančno podpiral nečaka Franceta, se je leta 1829 upokojil in se s Prešernovo sestro Katro, ki mu je gospodinjila, preselil v Ljubljano, v današnjo Rožno ulico. K njima se je preselil tudi France, s čimer si je zmanjšal življenjske stroške. Tu je bival do leta 1835, do smrti strica Jožefa. Zapuščino po stricu pa je dobil drug. Prešeren in sestra Katra sta zdaj ostala brez stanovanja in pohištva. Tako sta si morala poiskati drugo stanovanje. Znova sta se preselila v hišo na Mestnem trgu 17, kjer je živel tudi Miha Kastelic. Z najetjem stanovanja je Prešeren ugodil sestri, ki je ostala brez vsega, zato je želela še naprej biti njegova gospodinja, da bi ostala preskrbljena. Tu sta nato živela do leta 1836.

Julija Primic (1816–1864)

Matevž Langus, Julija Primic, 1834, olje na platnu, kopija (Fototeka

Gorenjskega muzeja)

Trnovska cerkev z gorečim Krakovim – požar 1770, 1770, olje na platnu (hrani Narodni muzej Slovenije, fotografija Tomaž

Lauko za Narodni muzej Slovenije)

6. aprila 1833 je v trnovski cerkvi Prešeren prvič srečal Julijo Primic, hčerko bogate ljubljanske trgovke Julijane Primic. Nežno dekle je v pesnikovem srcu prebudilo novo življenjsko upanje in nastale so globoke ljubezenske pesnitve.

Svojo iskreno ljubezen do Julije je Prešeren prvič javno razodel v mojstrovini Sonetni venec, objavljeni leta 1834 kot priloga časopisa Illyrisches Blatt (Ilirski list). Da bi osrečil ljubljeno dekle za god, ima pesnitev posebno posvetilo – akrostih PRIMICOVI JULJI. Žal pa ne Julija ne njena okolica nista bili sposobni dojeti

10 11

Družina Jožefa Anzelma, pl. Scheuchenstuela, in Julije, rojene Primic (Fototeka

Gorenjskega muzeja)

Nagrobnik Julijine hčerke Marije Julijane na ljubljanskih Žalah (foto

Helena Rant)

Julija je umrla leta 1864, stara 48 let. Pokopana je na Šmihelskem pokopališču v Novem mestu. (Hrani

Dolenjski muzej Novo mesto, foto Peter Cigler.)

prave umetniške vrednosti pesnitve. Z akrostihom je Prešeren razburil Primičevo družino, ljubljanska meščanska družba pa se je ob Sonetnem vencu zgražala in Prešerna zasmehovala.

Prešeren je Juliji posvetil več pesmi. Najbolj znane so Gazele (1833), Je od vesel‘ga časa teklo leto (1833), Dohtar (1833), Mars‘ktéri romar gre v Rim, v Kompostelje (1834), Ni znal molitve žlahtnič trde glave (1834) …

France Prešeren, Sonetni venec, akrostih PRIMICOVI JULJI (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Julija Primic se je leta 1835 zaročila z Jožefom Anzelmom, pl. Scheuchenstuelom (1808–1873). Leta 1839 sta se poročila, v zakonu pa se jima je rodilo pet otrok: Marija Julijana, 1840–1897; Marija Ana, 1841–1923; Antonija Marija, 1844–1929; Terezija Jožefa, 1846–? in Jožef Viljem, 1850–1905. Julija se je

z možem, otroki in mamo preselila v Novo mesto leta 1850, ko je Jožef pl. Scheuchenstuel postal predsednik novomeškega sodišča. Družina se je naselila v najetem podeželskem gradiču Neuhof na desnem bregu reke Krke.

Najstarejša hčerka Marija Julijana se je leta 1859 poročila s sinom nekdanjega okrožnega glavarja novomeške Kresije. Samo dva meseca po Julijini smrti sta se

drugi dve njeni hčerki poročili z oficirjema 7. lovskega bataljona avstrijske vojske, ki je bil nameščen v Novem mestu.

Sin Jožef Viljem je bil odličnjak v novomeški frančiškanski gimnaziji. Kmalu po Julijini smrti se je njen ovdoveli mož s sinom in četrto hčerko preselil v avstrijski Gradec, kjer je umrl in je tudi pokopan.

V dvorcu pred malim mostkom na desni strani razglednice je v Novem mestu živela Julija Primic z družino. Razglednica je s konca 19. stoletja. (Hrani

Dolenjski muzej Novo mesto.)

12 13

Matija Čop(1797–1835)

Čas, v katerem je živel in deloval Matija Čop, je bil zgodovinsko zelo razgiban. To je bil čas po francoski revoluciji, ko je francoski cesar postal Napoleon Bonaparte. Po zmagi nad Avstrijo leta 1809 so Francozi zasedli tudi Kranjsko in nastale so Ilirske province z glavnim mestom Ljubljano. Na področju kulture se je prav v tem času pojavilo novo gibanje, romantika. Glavna in značilna predstavnika romantike na Slovenskem pa sta bila prav Matija Čop in France Prešeren.

Rod Matija Čopa izhaja s Koroške Bele. Njegov oče Matija se je leta 1795 priselil v Žirovnico in se poročil z Elizabeto Ovsenek. Njun prvorojenec Matija se je rodil 26. januarja 1797.

Matevž Langus, Matija Čop, okrog leta 1829, olje na platnu, kopija (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Čopova rojstna hiša v Žirovnici (Fototeka

Gorenjskega muzeja)

Matija Čop se je v župnišču na Rodinah prvič srečal s poukom in šolo. Šolanje je nadaljeval v Ljubljani in kasneje na Dunaju, kjer se je seznanil z Jernejem Kopitarjem. Po vrnitvi z Dunaja konec poletja 1817 se je najprej odločil za študij bogoslovja, vendar je kmalu spoznal, da duhovniški poklic ni zanj. Leta 1818 je opravil potrebne izpite za profesorja na gimnaziji in dve leti kasneje dobil mesto profesorja na gimnaziji na Reki, kjer je ostal do leta 1822. V času Ilirskih provinc se je kot študent poleg šolske nemščine, latinščine in grščine srečal tudi s francoščino in posredno še z italijanščino, španščino in angleščino – v zrelih letih je obvladal kar devetnajst jezikov!

Po odhodu z Reke je dobil novo službo na gimnaziji v Lvovu, v avstrijski Galiciji. Leta 1827 se je vrnil v Ljubljano, kjer je zaprosil za mesto gimnazijskega profesorja in bil uspešen. Po smrti vodja licejske knjižnice Matija Kalistra je leta 1830 postal vodja tedaj osrednje knjižnice na Slovenskem. S pomočjo Miha Kastelca, s katerim je pozneje sodeloval pri almanahu Krajnska čbelica, je licejsko knjižnico izredno posodobil in upravičeno velja za utemeljitelja slovenskega knjižničarstva.

Teofil de Czyszkowski, Lvov, 19. stoletje, jeklorez (hrani Gorenjski muzej)

Žirovnica, začetek 20. stoletja, razglednica (hrani Gorenjski muzej)

14 15

Čopovo sodelovanje s Prešernom in njuno tesno prijateljstvo je trajalo slabih sedem let. Čop je v Prešernu našel talent, ki je v celoti ustrezal njegovim literarnim nazorom in njegovim zamislim o razvoju slovenske književnosti, predvsem poezije. Matija Čop si je prizadeval, da bi slovenščina postala tudi jezik višjega družbenega stanu, in je menil, da bi Slovenci le s tako visoko razvito poezijo in književnostjo lahko postali enakopravni drugim evropskim narodom. Zato je tudi dal pobudo za almanah Krajnska čbelica, ki je izšel v petih zvezkih. Almanah je med izobraženci zbudil veliko zanimanje, in čeprav je bil deležen stroge cenzure, je kljub temu dosegel svoj namen in ohranil visoko raven.

Sredi snovanja novih načrtov za slovensko književnost in urejen slovenski knjižni jezik je Matija Čop 6. julija 1835 utonil v Savi pri Tomačevem. Pomen Matija Čopa za razvoj slovenskega slovstva zagotovo ne bi bil tolikšen, če njegovo delovanje ne bi bilo povezano s Francetom Prešernom. In morda tudi Prešeren ne bi dosegel svoje veličine, če ne bi bilo Čopove spodbude in njegovega obsežnega znanja.

Nagrobnik Matija Čopa z napisom v bohoričici in s Prešernovimi verzi so leta 1840 postavili na pokopališču pri sv. Krištofu, kasneje pa so ga prestavili na ljubljansko Navje. (Fototeka Gorenjskega

muzeja)

Uradna notica o Čopovi smrti v časopisu Laibacher Zeitung, 16. julij 1835, str. 419 (hrani Narodna in univerzitetna knjižnica)

Slovenska abecedna vojna

Zamisel črkopisne reforme je že leta 1809 uveljavil Jernej Kopitar v slovnici Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem). Na Slovenskem je dobil kar precej zaveznikov, med njimi tudi slovničarja Petra Dajnka in Frana Metelka. Metelkova reforma je latinici dodala dvanajst cirilskih znakov, zaradi česar je imel pomisleke tudi Kopitar, toda reformo je kljub temu podprl.

Ko je leta 1831 prišlo do t. i. slovenske abecedne vojne ali Slowenischer ABC-Krieg med pristaši nove metelčice in stare bohoričice, uveljavljene od 16. stoletja dalje, je bil med prvimi javnimi nasprotniki nove pisave France Prešeren. Leta 1831 je v drugem zvezku Krajnske čbelice objavil satirično pesnitev Nova pisarija, v kateri je metelčico označil kot »gorjačasto, al‘ krevljasto berilo«, in leta 1832 v tretjem zvezku satirični sonet Črkarska pravda. Ko je istega leta Prešernov sonet o kaši v češkem

Jernej Kopitar, Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark, Ljubljana 1809 (hrani

Mestna knjižnica Kranj)

France Prešeren, Črkarska pravda, 3. zvezek Krajnske čbelice, 1832 (hrani Mestna knjižnica Kranj)

16 17

prevodu objavil František Ladislav Čelakovský v reviji Časopis Českého Muzeum, je slovensko abecedno vojno predstavil tudi širši javnosti.

Čop in Kopitar sta si postala nasprotnika najprej v nesoglasjih okrog pesniškega almanaha Krajnska čbelica, ki je prvič izšla 30. aprila 1830. Kopitar je kot glavni cenzor sicer odobril tisk prvega zvezka Krajnske čbelice, hkrati pa je v pismu Čopu pokritiziral nekaj prispevkov zanjo, še zlasti Prešernove pesmi. Čop je Prešernovo poezijo visoko cenil, kar dokazuje tudi ocena Krajnske čbelice, ki jo je Čelakovský napisal za revijo Časopis Českého Muzeum. Njegovo oceno je Matija Čop pod naslovom Krainische Literatur (Kranjska literatura), ki ji je dodal svoje opombe, 9. in 23. februarja 1833 objavil v časopisu Illyrisches Blatt.

Čop se je Metelkove črkopisne reforme lotil v seriji razprav Slowenischer ABC-Krieg (Slovenska abecedna vojna), ki so od marca do julija leta 1833 izšle v treh nadaljevanjih v časopisu Illyrisches Blatt. Že po prvih Čopovih objavah se je prav tako v časopisu Illyrisches Blatt oglasil

Pismo Franceta Prešerna Matiju Čopu 13. februarja 1832 iz Celovca, v katerem zapiše, naj mu Čop piše prav kmalu, razen če morda ne potrebuje predhodnega Kopitarjevega dovoljenja. (hrani Narodni muzej Slovenije)

Vzporedno z abecedno vojno pa se je leta 1833 sprožil še cenzurni spor, ki je bil za Prešernovo poezijo še nevarnejši. Ta spor je njegov satirični opus dopolnil s tremi nemškimi soneti pod skupnim naslovom Sängers Klage (Pevčeva tožba), ki so spremljali Čopove polemike proti t. i. novočrkarjem in Kopitarju. Nasprotniki Prešernove poezije so leta 1833 nasprotovali izdaji četrtega zvezka Krajnske čbelice, ki je nameravala objaviti nekaj osrednjih Prešernovih pesnitev, med njimi Gloso, Sonete nesreče in Gazele. Po zapletih s cenzuro je urednik Krajnske čbelice Miha

Matija Čop, Slowenischer ABC-Krieg, Illyrisches Blatt, 30. 3. 1833, posebna izdaja (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Kastelic junija 1833 končno prejel vrnjeni rokopis in četrti zvezek je z zamudo izšel leta 1834.

S Prešernovimi Literarnimi šalami je bil publicistični boj okrog črkarske pravde končan. Čop pa je v sklepnem dejanju tega spora v posebni publikaciji Nuovo discacciamento di lettere inutili, das ist: Slowenischer ABC-Krieg (Novi izgon nekoristnih črk, to je: Slovenska abecedna vojska) objavil polemične prispevke obeh sprtih strani. Dokončno je poraz metelčice sledil 6. novembra 1833, ko je bila z odlokom prepovedana uporaba nove pisave v šolah. Nekaj časa so ponovno uporabljali bohoričico, dokler je ni

nadomestila gajica, v kateri pišemo še danes.

tudi Kopitar. V sestavku Ein Wort über den Laibacher ABC-Streit (Beseda o ljubljanskem abecednem prepiru) ni izbiral besed in iz strokovne razprave je nastal pamflet z žaljivim koncem. Čop je nato odgovoril s tretjim delom polemike, ki sta ga spremljala serija Prešernovih satiričnih prispevkov s skupnim naslovom Literärische Scherze in August Wilhelm v. Schlegel‘s Manier (Literarne šale v maniri Augusta Wilhelma Schlegla) in sonet Apel in čevljar.

18 19

France Prešeren prijatelju Matiju Čopu posveti pesnitev V spomin Matija Čopa

Elko Justin, Prešeren pri Čopu, 1937, perorisba. Ilka Vašte, Roman o Prešernu, Samozaložba, Ljubljana 1937 (Fototeka

Gorenjskega muzeja)

5. februarja 1832 je France Prešeren iz Celovca pisal Čopu pismu, v katerem ga je hudomušno naslovil s »čudni dihur!«. (Hrani Narodni muzej Slovenije.)

France Prešeren in Matija Čop sta se spoznala že v mladih letih. Oba sta študirala v Ljubljani. Prvič naj bi se srečala že leta 1813 v župnišču na Rodinah, pozneje pa sta se srečevala doma ali v Ljubljani, vendar do leta 1828 ohranjenih pričevanj o njunih srečanjih ni.

France Prešeren je po vrnitvi s študija na Dunaju upal, da bo v Ljubljani hitro dobil službo, vendar se to ni zgodilo. Kmalu po prihodu v Ljubljano se je začel srečevati z Matijo Čopom in njuna srečanja so kmalu prerasla v tesno prijateljstvo. Čop je Prešernu lahko svetoval, saj je odlično poznal sodobno evropsko literaturo. Njuno sodelovanje je prve sadove pokazalo že leta 1830, ko je izšel prvi zvezek almanaha Krajnska čbelica: njen urednik je bil Miha Kastelic, cenzor Matija Čop, najimenitnejši pesnik pa prav France Prešeren.

Ko je Prešeren odšel v Celovec, da bi opravil odvetniški izpit, je prijateljstvo s Čopom ohranjal s pismi. Ohranjenih je pet Prešernovih pisem Čopu in dve Čopovi pismi Prešernu, ki so vsa napisana v nemščini. V njih je med drugim tudi mnogo misli o Prešernovih pesmih in drugih literarnih vprašanjih tedanjega časa.

Čopova nenadna smrt 6. julija 1835 v valovih Save je ostro zarezala v Prešernovo občutje in zavest. Svoj odziv nanjo je izpovedal v elegiji Dem Andenken des Matthias Čop, ki je izšla v časopisu Illyrisches Blatt. Glavna tema pesnitve je Čopova smrt in ima vrsto lastnosti, ki jo uvrščajo med Prešernove osrednje izpovedi. Tisto, kar daje razsežnost Prešernovemu pojmovanju smrti, je panteizem – nazor, ki istoveti boga s svetom, naravo. Elegija Matiju Čopu pomeni najvišji dosežek v Prešernovem nemškem pesnjenju.

Prešeren je ob desetletnici Čopove smrti napisal elegijo v slovenskem jeziku V spomin Matija Čopa, ki je izšla v dveh metrično različnih variantah. V Kmetijskih in rokodelskih novicah 25. februarja 1846 v bolj arhaični obliki, medtem ko jo je Illyrisches Blatt

France Prešeren, Dem Andenken des Matthias Čop, Illyrisches Blatt, 28. 7. 1835 (hrani Mestna knjižnica Kranj)

20 21

Krst pri Savici

Prešernova pesnitev Krst pri Savici je prvič izšla v knjižni izdaji 14. aprila 1836, nastajati pa je začela še v letu Čopove smrti, 1835. Pesnik sam jo je v podnaslovu imenoval »Povest v verzih«. Med okoliščinami, ki so vplivale na nastanek, zamisel in obliko je na prvem mestu prav gotovo smrt Prešernovega prijatelja Matija Čopa. Druga velika izguba za pesnika pa je bilo spoznanje, da je zanj Julija Primic, njegovo ljubezensko upanje, dokončno izgubljena.

Krst pri Savici obsega 503 stihe in uvodni posvetilni sonet Matiju Čopu, izdal pa jo je ljubljanski založnik Blaznik na avtorjeve stroške v 600 izvodih. Prešeren je izbral dve različni verzni obliki. Za Uvod je izbral tercino, trivrstičnico, za Krst pa italijanski tip stance, osemvrstičnico. Stanco je izbral zato, ker je ustrezala počasnejšemu toku dogajanja, močnejšim miselnim in razpoloženjskim postankom ter večjim možnostim za izpovednost.

Tematsko pesnitev zajema vse štiri glavne teme Prešernovega pesništva: ljubezensko,

narodnozgodovinsko, bivanjsko in zlasti v uvodnem sonetu še pesniško, kot nova pa se pojavi verska tematika. Pesnitev je sestavljena iz dveh delov, iz Uvoda in Krsta. Povezuje ju predvsem glavna oseba pesnitve Črtomir in njegova dramatična zgodba, ki je tudi glavna zgodba obeh delov. Za zgodovinsko ozadje Krsta pri Savici je Prešeren izbral obdobje pokristjanjevanja Slovencev v 8. stoletju. Iz del Janeza Vajkarda Valvazorja Slava Vojvodine Kranjske in

28. februarja 1846 predstavil v moderni meri. S tem, da je napisal in objavil dve metrični varianti pesnitve, je pokazal posebno pozornost do Čopove razprave o heksametru v slovenščini.

France Prešeren, V spominj Matija Čopa, Illyrisches Blatt, 28. 2. 1846 (hrani Narodni

muzej Slovenije)

France Prešeren, V spomin Matija Čopa, Kmetijske in rokodelske novice, 25. 2. 1846 (hrani Mestna knjižnica Kranj)

Prešeren je s slovensko pesnitvijo natančneje predstavil tudi veliki učinek Čopovega dela in njegove prisotnosti znotraj slovenske literarne kulture. Pesnitev, ki se izteče v prepričanje, da Čopovo delo ni bilo zaman, izstopa iz običajnih slogovnih okvirov Prešernovega pesniškega ustvarjanja štiridesetih letih 19. stoletja in se vrača v prejšnje, romantično obdobje.

France Prešeren, Kerst per Savizi, faksimile po izvirniku. Poezije doktorja Franceta Prešerna, Nova revija, Ljubljana 1998 (Fototeka Gorenjskega muzeja)

22 23

Antona Tomaža Linharta Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije je izbral leto 772, ko je bil s pomočjo bavarskega vojvode Tassila II. zatrt tretji in zadnji upor Slovencev proti novi veri in tuji nadoblasti, nato pa je Karantaniji zavladal krščanski vojvoda Valjhun.

Uvod sodi v junaško epiko in pripoveduje o Črtomiru kot hrabremu poveljniku male poganske vojske, ki pade do zadnjega moža v poslednjem junaškem boju z nadmočno krščansko vojsko Bavarcev in domačih kristjanov.

V drugem delu pesnitve z naslovom Krst, ki pomeni konec junaške in začetek lirske

epike, se zgodovinsko dogajanje pomakne v ozadje. V ospredje stopi Črtomirova ljubezenska zgodba z Bogomilo. Po nočnem poboju njegove vojske Črtomir zjutraj ob Bohinjskem jezeru razmišlja o samomoru, nato pa se spomni na svojo ljubezen do Bogomile, hčere poganskega svečenika boginje Žive na blejskem otoku. Bogomila mu ob njunem srečanju pri slapu Savica pove, da se je pokristjanila, se zaobljubila Bogu in se odpovedala svoji zemeljski sreči, z upanjem na večno zvezo z njim v onostranstvu. Črtomira skuša nagovoriti, naj sprejme krst in se odloči za pot med misijonarje. Črtomir Bogomilino spreobrnitev in odpoved najprej sprejme kot poraz, toda njene besede silovite ljubezni, ki je zmogla vse, ga naposled pripravijo do tega, da se njeni prošnji ukloni in se poda na novo pot. Tako se ob mogočnem slapu Savice zgodi sklepno dejanje: Črtomirov krst, ki ga nad njim opravi krščanski misijonar.

Boris Paternu je zapisal, da Prešernov Krst pri Savici sodi med ključna dela slovenske književnosti, predstavlja pa bolj poslavljanje in ločitev od preteklega sveta kot pristajanje na novi, že odkriti svet brez utvar.

Ivan Seljak Čopič, Uvod h Krstu pri Savici, ilustracija. France Prešeren, Krst pri Savici, Prešernova družba, Ljubljana1986 (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Slap Savica, ob katerem je Črtomir sprejel Bogomilino vero ljubezni in se pustil krstiti. (Foto Jelena Justin)

Milan Batista, Bogomila in Črtomir, ilustracija. France Prešeren, Kerst per Savizi, faksimile izdaje iz leta 1836, Mohorjeva družba, Celje 2001 (Fototeka

Gorenjskega muzeja)

Krst pri Savici obsega 503 stihe in uvodni posvetilni sonet Matiju Čopu. France Prešeren, Krst pri Savici, 1836, rokopis (hrani Narodni muzej Slovenije)