-
UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
KONCEPT IN PRAKSA NA PODROČJU VARNE FLEKSIBILNOSTI TRGA DELA
NA
DANSKEM Kandidatka: Marinka Videc Študentka rednega študija
Številka indeksa: 81577172 Program: univerzitetni Študijska smer:
splošna ekonomija Mentor: dr. Rasto Ovin Somentor: dr. Alenka
Kajzer
Laško, junij 2006
-
2
PREDGOVOR Zaradi vse večjih izzivov globalizacije, tehnoloških
in demografskih sprememb se v EU vse bolj poudarja potreba po
reformah politike zaposlovanja v smeri varne fleksibilnosti. Večina
evropskih držav se trenutno sooča z velikimi problemi na trgu dela
(z visoko stopnjo brezposelnosti), zato mnoge izmed njih vidijo
danski model varne fleksibilnosti, kot model, po katerem se je
potrebno zgledovati. Tako je danski model varne fleksibilnosti v
zadnjih letih privlačil mnogo mednarodne pozornosti, in to predvsem
zaradi dosežka pomembnih izidov v obliki visoke stopnje
zaposlenosti in nizke ravni brezposelnosti. Pomembno pri tem je, da
so bili ti izidi doseženi brez pričakovane inflacije. Toda ti izidi
niso bili doseženi le z uspešno kombinacijo naklonjenih mednarodnih
gospodarskih trendov v devetdesetih, ugodnega makroekonomskega
razvoja in reform politike zaposlovanja v zadnjem desetletju. Pri
tem je potrebno upoštevati tudi razvoj v povojnem obdobju in ne le
v zadnjem desetletju. Zaradi tega dejstva danski model ni enostavno
prenosljiv v druge evropske države. Danski model varne
fleksibilnosti (t.i. zlati trikotnik) je sestavljen iz prožnega
trga dela, sistema visoke socialne varnosti v primeru
brezposelnosti ter zelo aktivne in aktivacijske politika
zaposlovanja. Fleksibilna pravila odpuščanja tako omogočajo
podjetjem, da prilagodijo število delovne sile spremembam v
proizvodnji brez večjih stroškov. Izid radodarnega sistema socialne
varnosti je, da sta tveganje in zmanjšanje v dohodku v primeru
brezposelnosti zmanjšana. Cilj aktivne politike zaposlovanja je na
eni strani priskrbeti brezposelnim potrebne kvalifikacije, z
namenom njihove ponovne zaposlitve, in na drugi strani zagotoviti,
da brezposelne osebe aktivno iščejo zaposlitev. V diplomskem delu
navajamo nekaj definicij varne fleksibilnosti, korake na poti k
varni fleksibilnosti in njene različne oblike. V tretjem poglavju
opisujemo glavne značilnosti danskega trga dela (struktura trga
dela), primerjamo stanje na danskem trgu dela s stanjem na trgu
dela v državah članicah Evropske Unije in na koncu poglavja sledi
opis nekaterih dejavnikov, ki se skrivajo za t.i. »danskim
zaposlitvenim čudežem«. V četrtem poglavju sledi prikaz glavnih
značilnosti danskega modela varne fleksibilnosti, primerjava tega
modela, z drugimi državami, ki predstavljajo skandinavski model
(Švedska in Finska), liberalni model (Velika Britanija),
kontinentalni model (Francija, Nemčija) in južnoevropski model
(Italija). Primerjava je osredotočena na štiri spremenljivke
(povprečno trajanje delovnega razmerja, indeks varovanja
zaposlitve, nadomestitveno razmerje in raven aktivne politike
zaposlovanja). Nato sledi kratka opredelitev pojma fleksibilnosti
in obravnava numerične fleksibilnosti ter zaposlitvene varnosti
zaposlenih (odpovedni roki, odpravnina, razporeditev delovnih ur
glede na spol na Danskem, indeks varovanja zaposlitve, pozitivne in
negativne posledice nizke zaposlitvene varnosti ter visoke
numerične fleksibilnosti). Na koncu sledi še kratek opis
značilnosti pasivne in aktivne politike zaposlovanja na Danskem ter
njun vpliv na dogajanje na danskem trgu dela. Pri tem najprej
opredeljujemo značilnosti sistema zavarovanj za primer
brezposelnosti pred in po letu 1994, sistema socialne pomoči in
drugih pasivnih ukrepov. Nato sledi opis značilnosti aktivne
politike zaposlovanja in nekaterih njenih ukrepov. V petem poglavju
opisujemo najpomembnejše značilnosti reform politike zaposlovanja
iz
-
3
devetdesetih let in njihove prve izide. V zadnjem poglavju sledi
opis izzivov s katerimi se soočajo fleksibilni trg dela, sistem
nadomesti za brezposelnost in aktivna politika zaposlovanja
(globalizacija, zunanje izvajanje del, potreba po nenehnem
izboljšanju kvalifikacij, demografski trendi in tehnološki
napredek). Brezposelni na Danskem lahko pričakujejo zelo radodarna
nadomestila v primeru brezposelnosti, kar je vidno tudi v visokih
javnih izdatkih politike zaposlovanja s katerimi se sooča Danska.
Toda reforme politike zaposlovanja v devetdesetih niso šle v smeri
znižanja nadomestil za brezposelnost. Sindikati so namreč sprejeli
drug ukrep, to je aktivacijo. Vendar se postavlja vprašanje, če bo
vlada še pripravljena nadaljevati s tako radodarnim sistemom
nadomestil za brezposelne tudi v prihodnosti.
Pomembno je poudariti, da so imele reforme politike zaposlovanja
v devetdesetih pomemben vpliv na zmanjšanje brezposelnosti. Pri tem
je bil vse večji poudarek na aktivaciji brezposelnih. Toda z
reformo iz leta 2003 je bila meja med pasivnim in aktivnim obdobjem
izbrisana. S to reformo se je prekinilo zasledovanje aktivne
politike zaposlovanja iz devetdesetih let.
Tako kot večina drugih evropskih držav se tudi Danska sooča z
izzivi globalizacije in demografskimi spremembami. Vse več je
neaktivnih posameznikov, kot so otroci in starejši. Zato se vse
bolj poudarja potreba po fleksibilnem trgu dela z visoko stopnjo
udeležbe in visoko kvalificirano delovno silo. Toda Danska je v
preteklosti že dokazala, da se je sposobna soočiti s temi izzivi.
Kako se bo ta model spopadal z izzivi v prihodnosti, pa bo pokazal
čas.
-
4
KAZALO
1 UVOD
..............................................................................................................................
5 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA, KI JE PREDMET
RAZISKAVE............................................... 5 1.2
NAMEN, CILJI IN OSNOVNE
TRDITVE........................................................................................................
5 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE
...............................................................................................
6 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA
....................................................................................................
6
2 OPREDELITEV POJMA VARNE FLEKSIBILNOSTI NA TRGU DELA
.............. 8
3 RAZMERE NA DANSKEM TRGU
DELA................................................................
11 3.1 ZNAČILNOSTI TRGA DELA NA
DANSKEM................................................................................................
11 3.2 PRIMERJAVA S STANJEM NA TRGU DELA V EVROPSKI UNIJI
...................................................................
12 3.3 DANSKI ZAPOSLITVENI ČUDEŽ
...............................................................................................................
17
4 DANSKI MODEL VARNE FLEKSIBILNOSTI
........................................................ 20 4.1
DANSKI ZAPOSLITVENI SISTEM V PRIMERJALNEM VIDIKU
......................................................................
22 4.2 FLEKSIBILNI DANSKI TRG DELA
.............................................................................................................
23
4.2.1 Numerična fleksibilnost in zaposlitvena varnost
zaposlenih.........................................................
24 4.3 POLITIKE ZAPOSLOVANJA
......................................................................................................................
30
4.3.1 Pasivna politika zaposlovanja na
Danskem..................................................................................
33 4.3.1.1 Danski sistem zavarovanja za primer brezposelnosti
.............................................................................
33
Sistem nadomestil za zavarovane brezposelne pred letom 1994
...................................................................
34 Sistem nadomestil za zavarovane brezposelne po letu 1994
.........................................................................
35
4.3.1.2 Socialna pomoč
......................................................................................................................................
38 4.3.1.3 Drugi pasivni
programi...........................................................................................................................
40
4.3.2 Aktivna politika zaposlovanja na Danskem
..................................................................................
41 4. 4 PRENOSLJIVOST DANSKIH
IZKUŠENJ......................................................................................................
49
5. REFORME DANSKE POLITIKE ZAPOSLOVANJA IN NJIHOV VPLIV NA
ZAPOSLENOST IN BREZPOSELNOST
......................................................................
50
5.1 REFORMA POLITIKE ZAPOSLOVANJA IZ LETA 1994
................................................................................
50 5.2 REFORMA POLITIKE ZAPOSLOVANJA IZ LETA 1996
................................................................................
52 5.3 REFORMA POLITIKE ZAPOSLOVANJA IZ LETA 1999
................................................................................
53 5.4 REFORMA POLITIKE ZAPOSLOVANJA IZ LETA 2003:
...............................................................................
54
6. IZZIVI DANSKEMU MODELU VARNE FLEKSIBILNOSTI TRGA DELA......
58
7 SKLEP
.............................................................................................................................
60
POVZETEK.......................................................................................................................
62
ABSTRACT
.......................................................................................................................
63
SEZNAM VIROV IN
LITERATURE.............................................................................
64
SEZNAM UPORABLJENIH SIMBOLOV IN
KRATIC.............................................. 71
SEZNAM SLIK
.................................................................................................................
72
PRILOGE.............................................................................................................................
1
-
5
1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet
raziskave V primerjavi z največjima trgovskima partnerjema Evropske
unije, ZDA in Japonsko se le-ta še vedno sooča z velikimi problemi
brezposelnosti. Po podatkih OECD naj bi brezposelnost v Evropskih
državah znašala okoli 22 milijonov. Vendar pa je trg dela članic EU
še vedno neenoten. Zlasti večje države (Nemčija, Francija, Italija,
toda ne Velika Britanija) se soočajo z nenehnimi problemi na trgu
dela. Zaradi velikega pomena teh držav znotraj EU le-te prispevajo
k neugodnemu položaju Evropskega trga dela kot celote. Kljub temu
pa obstaja znotraj EU tudi nekaj izjem. Članice EU, kot so Danska,
Nizozemska, Velika Britanija in Irska, so namreč uspele povečati
zaposlenost in silovito zmanjšati brezposelnost. Predvsem zaradi
vse večjih izzivov globalizacije, tehnološkega napredka in
demografskih sprememb se EU in nacionalne vlade trenutno soočajo z
dvema dilemama. Na eni strani obstaja močna zahteva po
fleksibilnosti trgov dela, zaposlitev in delovne organizacije,
medtem ko istočasno obstaja enako močna zahteva po varnosti
zaposlenih, še posebej za najbolj ranljive skupine. Tako so reforme
politike zaposlovanja v smeri t.i. varne fleksibilnosti postale
osrednja politična tema za mnoge evropske države. Vzorčni primer
varne fleksibilnosti je danska politika v devetdesetih letih.
Danska naj bi bila na podlagi izidov, ki jih je dosegla na področju
njenega trga dela v zadnjih letih primerna kot model, ki bi ga
morale druge države resno preučiti in se učiti od njega. Od začetka
leta 1994 je bil namreč razvoj danskega trga dela zelo ugoden. V
tem obdobju je prišlo do velikega izboljšanja v zaposlenosti in
tudi brezposelnost se je več kot prepolovila. Medtem ko se
brezposelnost na Danskem giblje okoli 5%, se v Nemčiji, Španiji,
Italiji in Belgiji približuje 10%. Zato se lahko te in tudi druge
države veliko naučijo od danskega fleksibilnega trga dela, kjer
sorazmerno visoke podpore za brezposelne olajšajo odpuščanje in
najemanje za delodajalce. Tudi reforme v smeri varne fleksibilnosti
na Nizozemskem odgovorijo na mnoga vprašanja s področja trga dela,
s katerimi se trenutno soočajo mnoge evropske države. 1.2 Namen,
cilji in osnovne trditve Namen diplomske naloge je podrobnejša
analiza danskega modela varne fleksibilnosti in reform trga dela v
smeri varne fleksibilnosti na Danskem. Zadnja leta se namreč
reforme v smeri varne fleksibilnosti trga dela pojavljajo kot
osrednja politična tema za mnoge evropske države, ki se soočajo z
vedno večjimi problemi na trgu dela. Cilji diplomske naloge so:
• opredeliti pojem varne fleksibilnosti trga dela, • analizirati
danski model varne fleksibilnosti in izzive s katerimi se sooča, •
analizirati vse tri elemente danskega modela varne fleksibilnosti
(fleksibilni trg
dela, sistem socialne varnosti in aktivno politiko
zaposlovanja),
-
6
• analizirati vzroke in posledice reform politike zaposlovanja v
smeri varne fleksibilnosti na stopnjo zaposlenosti in
brezposelnosti na Danskem.
Osnovne trditve so: • v sedanjih razmerah se vse bolj poudarja
fleksibilnost združena z varnostjo na trgu
dela, • evropske države poudarjajo reforme politike zaposlovanja
v smeri varne
fleksibilnost na trgu dela in premik od pasivnih k aktivnim
ukrepom, • trend v smeri varne fleksibilnosti se zdi, da je
odločilnega pomena za sedanji razvoj
evropskih trgov dela, • pomembna značilnost danske poti k varni
fleksibilnosti je poudarjena vloga
socialnih partnerjev ter pripravljenost na popuščanje
delodajalcev in delojemalcev, • za danski model varne
fleksibilnosti je značilna visoka numerična fleksibilnost,
nizka stopnja varnosti zaposlitve, radodaren sistem zavarovanja
za primer brezposelnosti in velik poudarek na aktivnih programih
politike zaposlovanja,
• reforme v smeri varne fleksibilnosti so pozitivno vplivale na
stanje na trgu dela Danske (nizka brezposelnost v primerjavi z
drugimi članicami EU, pomemben padec v brezposelnosti v
devetdesetih in država z največjo stopnjo zaposlenosti),
• pozitivna mednarodna pozornost na Dansko v zadnjih letih je v
resnici opravičljiva, • mnogi vidijo Dansko kot model po katerem se
je potrebno zgledovati, čeprav ga ne
moremo neposredno »izvoziti« v druge države.
1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Pri diplomskem delu se
osredotočamo le na koncept varne fleksibilnosti trga dela, ki se je
uveljavil šele v devetdesetih letih, ne pa na širšo opredelitev
pojma fleksibilnosti. Ker so bile prve reforme v smeri varne
fleksibilnosti že izvedene, lahko z gotovostjo sklepamo o vzrokih
in posledicah teh reform na danski trg dela oziroma o njihovih
vplivih na stopnjo zaposlenosti in brezposelnosti. Edini državi
članici EU, ki ta model varne fleksibilnosti zasledujeta sta Danska
in Nizozemska. Vendar se bomo osredotočili le na Dansko, ki velja
za vzorčni model varne fleksibilnosti. 1.4 Predvidene metode
raziskovanja Diplomsko delo je makroekonomska in mikroekonomska
raziskava, ker preučujemo danske politike v smeri varne
fleksibilnosti in njihov vpliv na stanje na trgu dela te države (na
stopnjo brezposelnosti in stopnjo zaposlenosti). Raziskava je
statična, saj ugotavljamo trenutne razmere na danskem trgu dela in
na ravni celotne EU. Poleg tega je raziskava tudi komparativna in
dinamična, ker preučujemo dogajanje na danskem trgu dela pred in po
sprejemu politik. V delu smo uporabili deskriptivni in analitični
pristop k raziskovanju. V okviru deskriptivnega pristopa smo
uporabili metodo deskripcije, ker opisujemo dejstva, procese in
pojave ter njihova empirična potrjevanja odnosov in vezi. Uporabili
smo tudi
-
7
zgodovinsko metodo, saj na podlagi različnega dokaznega gradiva
spoznamo, kaj se je v preteklosti zgodilo na danskem trgu dela in
vzroke, zaradi katerih je do tega prišlo. S pomočjo metode
kompilacije smo na osnovi številnih povzetih spoznanj, stališč,
sklepov in izidov drugih avtorjev prišli do novih, samostojnih in
posplošenih sklepov. V okviru analitičnega pristopa smo uporabili
oba načina sklepanja, deduktivni in induktivni. Podatke smo zbrali
predvsem s pomočjo tuje strokovne literature in elektronskih virov.
Analize mnenj različnih avtorjev in izpeljane ugotovitve so
pripomogle pri predstavitvi celotne podobe analiziranega
področja.
-
8
2 OPREDELITEV POJMA VARNE FLEKSIBILNOSTI NA TRGU DELA
Razpravljanje o fleksibilnem trgu dela in njegovem vplivu na
raven brezposelnosti ter zaposlovanje se je prvič pojavilo sredi
sedemdesetih, in sicer kot posledica naftnega šoka. Zaradi vse
slabših gospodarskih izidov in vztrajno visoke brezposelnosti v
Evropi v primerjavi z ZDA se je razpravljanje o fleksibilnem trgu
dela nadaljevalo. V ospredje je prišla potreba po reformah politike
zaposlovanja v smeri njegove večje fleksibilnosti, ki so eden izmed
nujnih pogojev za povečanje zaposlenosti. Vse večji pomen je
pridobivala fleksibilnost združena z varnostjo na trgu dela. S
skupno evropsko politiko zaposlovanja so se razprave o fleksibilnem
trgu dela spremenile v razpravo o t.i. varni fleksibilnosti. Tako
je Evropa začela iskati varno fleksibilnost na trgu dela (Kajzer
2005a, 11 in Kajzer 2005).
Wilthagen in Rogowski (2002, 250) opredeljujeta varno
fleksibilnost kot politiko in strategijo, ki hkrati na eni strani
spodbuja fleksibilnost na trgu dela, v organizaciji dela in
industrijskih odnosih ter varnost zaposlitve in socialno varnost na
drugi strani (povzeto po Wilthagen 2002, 4). Wilthagen in Tros
(2003b, 5) navajata tudi naslednji opredelitvi varne
fleksibilnosti: »(i) stopnja zaposlitvene, dohodkovne in
kombinirane varnosti, ki omogoča poklicno pot delavcem z relativno
skromnim položajem na trgu dela, dolgotrajno vključenost na trg
dela ter socialno vključenost, (ii) stopnja numerične, funkcionalne
in plačne fleksibilnosti, ki omogoča trgu dela in posameznemu
podjetju hitro in ustrezno prilagoditev spremenjenim pogojem z
namenom ohranitve konkurenčnosti in produktivnosti.« Takšna
opredelitev varne fleksibilnosti je neprimerna za merjenje, zato jo
je Tangian zožil na zaposlovanje in socialno varnost atipično
zaposlenih, ki niso trajno zaposleni za polni delovni čas (Kajzer
2005b, 4). Varno fleksibilnost je tako opredelil kot premik od
varnosti zaposlitve k varnosti zaposljivosti. Predlagal je
nadomestiti padajočo varnost zaposlitve zaradi maloštevilnih
stalnih zaposlitev in enostavnejših odpustov z izboljšanjem
zaposlitvenih možnosti in socialne varnosti (Tangian 2004, 11). Te
značilnosti so bile v veliki meri že vgrajene na Danskem z njeno
tradicionalno šibko zaščito zaposlitve, visoko razvito socialno
varnostjo in enostavnostjo najdbe službe. Pomembno je poudariti, da
koncept varne fleksibilnosti igra pomembno vlogo v znanstvenem in
političnem razpravljanju o prihodnjih trendih evropskih držav
blaginj in zaposlitvenih politikah. Na poti k varni fleksibilnosti
lahko ločimo naslednje korake (Klammer 2001, 7-12): 1) Socialna
zaščita ljudi z malimi zaposlitvami (minor jobs). Fleksibilizacija
trga dela je pripeljala do služb s skrajšanim delovnim časom,
velikega povečanja delnih zaposlitev in malih (občasnih)
zaposlitev. Zaradi tega je potrebno na poti k varni fleksibilnosti
zagotoviti socialno zaščito za ljudi s takšnimi zaposlitvami.
Nekatere države (Avstrija) so uvedle obvezno zavarovanje za ljudi z
malimi zaposlitvami. Na Nizozemskem na primer subvencionirajo
kratkotrajne delne zaposlitve. Mnogi ukrepi so ponavadi usmerjeni
tudi k zmanjšanju prispevkov zaposlenih. Toda to ne daje odgovora
na vprašanje, ali posebne oblike zaposlitve omogočajo zadosten
dohodek oziroma zadostne socialne zahteve. 2) Minimalna zaščita. Na
področju zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja je pomembna za
fleksibilno delo in pestrejšo poklicno pot. Obstoj univerzalnega
zdravstvenega zavarovanja olajša zamenjave zaposlitve in odločitve
za fleksibilno delo,
-
9
ker so namreč univerzalni minimalni sistemi zaščite na področju
zdravja in pokojnin pomemben instrument za soočanje z novimi
socialnimi riziki, ki so povezani s fleksibilnim delom in večjo
mobilnostjo. 3) Individualizacija zahtev na področju socialne
zaščite. Stopnja individualizacije zahtev na področju socialne
zaščite je pomembna predvsem za večjo varnost ob različnih in
prekinjenih poklicnih poteh, ko bi lahko na primer družinski
položaj negativno vplival na upravičenost posameznika do socialne
zaščite. 4) Aktivacijska politika in prehodnost na trgu dela.
Odgovornost za zagotavljanje varnosti ob naraščajočih nestalnih
zaposlitvah ali prekinjeni poklicni poti v glavnem pomeni
zavarovanje za primer brezposelnosti in aktivno politiko
zaposlovanja. Pomembna vloga politike zaposlovanja v prihodnje bo
omogočanje lažjih prehodov med različnimi oblikami zaposlenosti,
brezposelnosti in neplačanim delom. Ločimo predvsem naslednje
značilne prehode na trgu dela (vsakokrat v obeh smereh):
a) Prehod med delom s krajšim delovnim časom in polno
zaposlitvijo. Značilen primer za to je krajši delovni čas v
povezavi z nadomestnim plačilom v času pomanjkanja dela v podjetju.
Ta prehod je dobro poznan predvsem v Nemčiji, Franciji, Španiji in
drugih evropskih državah. b) Prehod med delom v gospodinjstvu in
zaposlitvijo. V glavnem je varovan s sistemom socialne varnosti. V
mnogih primerih je ta prehod še vedno povezan z ženskami. Mnoge
države so razširile programe starševskega dopusta oziroma število
let, upoštevanih pri sistemu pokojnin. V prihodnosti se naj bi za
matere oziroma starše (do otrokovega desetega leta) poudarjalo delo
s krajšim delovnim časom, ki se naj bi upošteval kot polna
zaposlitev znotraj pokojninskega zavarovanja. Pospeševanje dela s
krajšim delovnim časom naj bi istočasno matere odvrnilo od tega, da
bi zapustile trg dela. c) Prehod med zaposlitvijo in upokojitvijo.
V zadnjih letih so bili v mnogih državah obsežni programi zgodnje
upokojitve zmanjšani oziroma ukinjeni. Istočasno obstaja težnja po
več fleksibilnosti v prehodu med zaposlitvijo in upokojitvijo. d)
Prehod med izobraževanjem in zaposlenostjo. Danska je bila v
zadnjih letih med najbolj inovativnimi državami. Na Danskem je bil
v preteklih letih delež udeležbe delovne sile v nadaljnjem šolanju
in usposabljanju največji v Evropi. Danski sistem dopušča osebam
brez poklicne izobrazbe, da dosežejo izobrazbo v nekaj korakih,
celo pozneje v njihovem življenju. Poleg tega so bil uvedeni
dopusti za poklicno usposabljanje, za nego otrok in za osebne
namene. To je del splošnega programa ponovne razporeditve
zaposlitve. Medtem ko so zaposleni na dopustu, prejemajo
nadomestilo in so nadomeščeni z brezposelnimi. e) Prehod med
brezposelnostjo in zaposlenostjo. V evropskih državah že obstajajo
številni ukrepi in podpore. Pomembno vlogo pri tem ima preusmeritev
politike zaposlovanj od pasivne k aktivni in uveljavitev
vseživljenjskega učenja.
Obstaja mnogo možnih oblik fleksibilnosti in varnosti, ki
utegnejo predstavljati različico varne fleksibilnosti. Tako
Wilthagen in Tros ločita štiri oblike fleksibilnosti (zunanja
numerična, notranja numerična, funkcionalna fleksibilnost in
fleksibilno plačilo). Glede varnosti navajata naslednje oblike:
varnost zaposlitve, varnost zaposlenosti/zaposljivosti, dohodkovna
varnost in kombinirana varnost (Wilthagen and Tros 2003b, 6).
Varnost zaposlitve pomeni varnost ohranitve določene službe, ki je
lahko izražena s pomočjo varnosti zaposlenosti in trajanja
delovnega razmerja pri istem delodajalcu. Medtem ko varnost
zaposlenosti pomeni varnost, da posameznik ostane zaposlen, vendar
ne nujno pri
-
10
istem delodajalcu. V tem primeru igrajo pomembno vlogo splošno
zaposlitveno stanje, aktivna politika zaposlovanja in sistem
usposabljanja ter izobraževanja. Dohodkovna varnost se nanaša na
obstoj zagotovljenega dohodka v primeru brezposelnosti, bolezni ali
nezgod. Izražena je s pomočjo sistemov javnih transfernih dohodkov
(npr. sistem nadomestil za brezposelnost in sistem denarnih
nadomestil). Zadnja oblika varnosti se nanaša na možnosti
združevanja delovnega in zasebnega življenje (npr. s pomočjo
starševskega dopusta, programov upokojevanja in podobno)
(Wilthagen, Tros and Lieshout 2003a, 4 in Bredgaard, Larsen and
Madsen 2005, 27). To vodi k šestnajstim različnim kombinacijam
oziroma podvrstam varne fleksibilnosti, čeprav vse niso logično
možne. Pri tem se uporablja matrika, s pomočjo katere lahko
določimo različne oblike varne fleksibilnosti ter zveze
fleksibilnosti in varnosti v določenih sistemih, oziroma ugotovimo
razmerja med fleksibilnostjo in varnostjo v različnih režimih trga
dela (Bredgaard, Larsen and Madsen 2005, 27). Prikazuje torej
različne možne razlike (trade-offs), ujemanja in kombinacije oblik
fleksibilnosti in varnosti. V zvezi s tem je pomembno opozoriti, da
je bil Tangian prvi, ki je poskusil oblikovati »indeks varne
fleksibilnosti« evropskih držav, in tako poskušal oceniti »položaj«
varne fleksibilnosti v teh državah. Zanimivo je, da se po tem
indeksu danska ureditev kljub temu, da velja za vzorčni primer, ne
znajde na prvem mestu med ocenjevanimi petnajstimi državami EU.
Vsaka država ima svojo lastno obliko ter kombinacijo fleksibilnosti
in varnosti. V Nemčiji in Belgiji je na primer velik poudarek na
bolj tradicionalnih oblikah fleksibilnosti (na fleksibilnosti
delovnega časa in funkcionalni fleksibilnosti na notranjih trgih
dela), medtem ko je na Danskem in Nizozemskem večja osredotočenost
na numerični fleksibilnosti na zunanjem trgu dela. Podobno je na
področju varnosti, kjer sta Nemčija in Belgija še vedno
osredotočeni na dohodkovno varnost in varnost zaposlitve. Obstajajo
tudi določene težnje, opažene med državami, kot so povečano
osredotočenje na plačno fleksibilnost, funkcionalno fleksibilnost
in elementi kombinirane varnosti. Nekatere države je skoraj
nemogoče uvrstiti znotraj te matrike, ker ni sočasne pozornosti,
namenjene fleksibilnosti in varnosti. To velja na primer za ZDA,
kjer sta numerična fleksibilnost in plačna fleksibilnost uvrščeni
pred elemente varnosti, oziroma za Španijo, kjer je trg dela
razdvojen na negotov in fleksibilni trg dela za »neznačilne«
delavce ter varen in nefleksibilni za stalno zaposlene s polnim
delovnim časom (Bredgaard, Larsen and Madsen 2005, 28). Danski
sistem socialne varnosti se je dobro »ujel« z zamislijo varne
fleksibilnosti in skupaj z Nizozemsko velja za dober praktičen
primer. Zaradi tega sta Nizozemska in Danska spodbudili mednarodno
razpravljanje o varni fleksibilnosti. Kljub temu, da nekateri
avtorji upoštevajo varno fleksibilnost še vedno kot danski oziroma
nizozemski fenomen, se je ideja že razširila po Evropi v nekaj
letih. V primeru Danske bi težko našli primer varne fleksibilnosti
kot izid premišljenih strategij. Vendar se lahko pojem varne
fleksibilnosti uporabi za opis posebnega stanja na danskem trgu
dela, ki je bil dosežen postopno s pomočjo socialnih dogovorov med
udeleženci na trgu dela in vzajemnim delovanjem s političnim
sistemom. V danskem primeru je zato najbolj smiselno govoriti o
varni fleksibilnosti, kot »prilagojenem« opisu nekaterih bistvenih
značilnosti danskega modela, in sicer o kombinaciji zunanje
numerične fleksibilnosti (nizka varnost zaposlitve), visoke
socialne varnosti (radodaren sistem socialnega skrbstva) in visoke
varnosti zaposlenosti (aktivna politika zaposlovanja).
-
11
3 RAZMERE NA DANSKEM TRGU DELA 3.1 Značilnosti trga dela na
Danskem Za danski trg dela je značilna nizka brezposelnost v
primerjavi z drugimi članicami EU in pomemben padec v
brezposelnosti v devetdesetih. Prav tako sodi med države z največjo
udeležbo na trgu dela, največjo stopnjo zaposlenosti (moških in
žensk) in razvitim javnim sistemom izobraževanja ter usposabljanja.
Toda istočasno je država z največjim številom ljudi z državno
podporo. Velik delež javne potrošnje porabi za transferne prihodke.
Tako kot večina evropskih držav se sooča z demografskim izzivom.
Vse več je visoko starostnih skupin in vse manj jih sodi med
delovno silo. Za danski trg dela je značilna tudi visoka stopnja
sindikalizma (več kot 80% zaposlenih je članov sindikatov) in
pripravljenost na popuščanje s strani delodajalcev in delojemalcev.
Danski model je torej izid dolge preteklosti posvetovanj in zaupanj
med socialnimi partnerji. Na uspešnost aktivne politike
zaposlovanja je tako poleg močne decentralizacije zaposlovalne
politike vplivala tudi močna vključenost socialnih partnerjev v
njeno oblikovanje. Danski trg dela je v svoji sestavi različen od
skoraj vseh drugih trgov dela. Pravila, ki se nanašajo na najemanje
in odpuščanje, so zelo popustljiva. Odvisna so od delovne dobe
zaposlenega. Poleg tega je Danska uvrščena med Evropske države z
najnižjim odpovednim rokom. Precej razširjene so tudi t. i.
nestandardne zaposlitve (delo s krajšim delovnim časom, delo na
domu, na daljavo, javna dela itd.), ki jih ponujajo zlasti majhna
in srednje velika podjetja. Velika mobilnost pri zaposlitvi pomeni,
da je odpuščanje razmeroma lahko in za delodajalce poceni. Prehodi
iz zaposlenosti v brezposelnost in obratno so hitri. Visoka stopnja
socialne varnosti, ki je bila vključena v danski sistem nadomestil
za brezposelnost, tako omogoča, da so Danci bolj pripravljeni na
menjavo služb kot mnogi njihovi evropski kolegi, ki ostanejo v isti
službi več let. To omogoča danskemu trgu dela, da se laže spopada z
izzivi prihodnosti. Naslednja značilnost danskega sistema je skrb
za nenehno dodatno usposabljanje zaposlenih v javnem šolskem
sistemu ter izobraževanje, ki ga organizirajo in financirajo
podjetja sama. Tako se ne more zgoditi, da bi zaposleni obvladali
samo tisto, kar so se naučili, ko so prvič prišli v službo. Nenehno
pridobivanje dodatnega znanja koristi posameznikom in podjetjem,
brezposelne pa praviloma dodatno izobražujejo za delo pri znanem
delodajalcu. Ena izmed zelo pomembnih značilnosti danskega sistema
je tudi, da država ni brezbrižna do ljudi, ki so pri karieri manj
uspešni. S svojim radodarnim sistemom socialne varnosti preprečuje
nevarnost, da bi se tisti, ki sprejmejo nestandardno zaposlitev,
osebno počutili ogrožene zaradi morebitne izgube takšnega dela.
Država jim daje dovolj denarja za čas, ko si bodo morali iskati
novo zaposlitev. Tako lahko na radodarno podporo države računajo že
vnaprej.
-
12
V devetdesetih letih je bilo glavno politično osredotočenje na
sistem zavarovanja za primer brezposelnosti, ki je prestal velike
spremembe leta 1994 kot odziv na nizko povezavo s trgom dela med
naraščajočim delom delovne sile. Pred letom 1994 je imel
posameznik, zavarovan za primer brezposelnosti, pravico do
prejemanja nadomestil dve leti in pol. Po tem se je moral udeležiti
neke vrste usposabljanja za pol leta, kar mu je dalo pravico do
nadomestila za naslednji dve leti in pol. Po letu 1994 je bilo
obdobje nadomestil omejeno do končnega obdobja (sedem let in
pozneje skrajšano na štiri leta). Osredotočenost sistema zavarovanj
za primer brezposelnosti je bilo premaknjeno k aktivnem izboljšanju
posameznikovih zaposlitvenih obetov. Velike vsote zneskov so bile
uporabljene z namenom, da bi ponudili posameznikom določeno
usposabljanje na delovnem mestu oziroma izobraževanje (kar lahko
izboljša njihov človeški kapital in olajša njihov vstop v
zaposlitev). Ta nova poteza iz leta 1994 je bila uvedena z
delitvijo obdobja nadomestil na dve pod obdobji. V prvem (pasivnem)
obdobju so lahko posamezniki prejemali nadomestila brez udeležbe v
programih zaposlovanja. Ko se je to obdobje izteklo so vstopili v
drugo (aktivacijsko) obdobje. V tem obdobju so se morali udeležiti
programov zaposlovanja, če so želeli prejemati nadomestila. Ta nova
politika zaposlovanja je vplivala na velik del delovne sile (Pico
Geerdsen 2003, 4). Na izide na trgu dela, kot je na primer stopnja
brezposelnosti, vsaj kratkoročno vplivajo demografski trendi. Kar
nekaj časa je potrebnega za prilagoditev trga dela morebitnemu
povečanju ali upadanju odraslega prebivalstva (to je prebivalstvo,
staro 15 let in več). Gibanje števila prebivalstva Danske v obdobju
1992-2004 je prikazano v prilogi 1. Prebivalstvo je na Danskem
ustaljeno rahlo naraščalo in je leta 2004 obsegalo 5.379.000 ljudi,
kar pomeni, da se je od leta 1992 povečalo skoraj za 300.000. V
nadaljevanju sledi podrobnejši prikaz razmer na danskem trgu dela,
ki jih bomo primerjali z razmerami na trgu dela v ostalih državah
članicah EU in v EU kot celoti. 3.2 Primerjava s stanjem na trgu
dela v Evropski Uniji Na ravni celotne EU je leta 2004 znašala
stopnja brezposelnosti 9,0% (8,1% za moške in 10,2% za ženske) in
je tako ostala nespremenjena v primerjavi s prejšnjim letom. V
primerjavi z letom 2003 je skoraj v polovici držav narasla.
Največja rast stopnje brezposelnosti se je pojavila v Grčiji, na
Nizozemskem in Švedskem (rast za okoli 0,7 odstotnih točk), medtem
ko je pomembno padla v Estoniji in Litvi (za okoli 1 in 2 odstotni
točki). Znotraj EU je leta 2004 znašala razlika v povprečni stopnji
brezposelnosti med spoloma okoli 2,1 odstotne točke, medtem ko je
leta 2003 znašala 2,2 odstotne točke (Employment in Europe 2005,
24). Iz slike1 je razvidno, da je leta 2004 znašala celotna stopnja
brezposelnost na Danskem okoli 5,4% delovne sile (za moške 5,1% in
za ženske 5,6%), kar jo je uvrstilo med države z nižjo stopnjo
brezposelnosti. Nižjo celotno stopnjo brezposelnosti so imeli na
Cipru (5,0%), Veliki Britaniji (4,7%), Nizozemski (4,6%), Irski
(4,5%), Avstriji (4,5%) in Luxemburgu (4,2%). Stopnje
brezposelnosti so bile skoraj v vseh članicah EU večje za ženske
kot za moške. Izjeme so bile za leto 2004 le Estonija, Irska,
Švedska in Velika Britanija. Največja razlika v stopnji
brezposelnosti med spoloma je bila v Grčiji in Španiji, kjer je
znašala razlika okoli 10 in 7 odstotnih točk.
-
13 SLIKA 1: STOPNJA BREZPOSELNOSTI (15+) V EU GLEDE NA SPOL,
2004
05
10152025
EU-25
EU-15
BE CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV LT LU HU MT NL AT PL PT SI
SK FI SE UK
% d
elov
ne s
ile 1
5+moški ženske skupaj
Simboli: BE=Belgija, CZ=Češka, DK=Danska, DE=Nemčija,
EE=Estonija, EL=Grčija, ES=Španija, FR=Francija, IE=Irska,
IT=Italija, CY=Ciper, LV=Latva, LT=Litvija, LU=Luxemburg,
HU=Madžarska, MT=Malta, NL=Nizozemska, AT=Avstrija, PL=Poljska,
PT=Portugalska, SI=Slovenija, SK=Slovaška, FI=Finska, SE=Švedska,
UK=Velika Britanija. Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 24).
Stopnja brezposelnosti mladih je bila v državah EU leta 2004 skoraj
dvakrat večja od celotne stopnje brezposelnosti, kar je vidno tudi
na sliki 2. Na ravni celotne EU je znašala kar 18,7% (18,1% za
moške in 19,3% za ženske) delovne sile, stare od 15 do 24 let.
Izmed vseh držav EU je Danska z 8,2% brezposelnih in Nizozemska z
8,0% brezposelnih (leta 2004) sodila v sam vrh. Za Dansko je
veljala celo nižja stopnja brezposelnosti za mlade ženske (7,5%) v
primerjavi z mladimi moškimi (8,8%). Največja razlika med spoloma
je bila v Grčiji, kjer je znašala stopnja brezposelnosti mladih
moških 19,1%, brezposelnost mladih žensk pa kar 36,3%. SLIKA 2:
STOPNJA BREZPOSELNOSTI MLADIH (15-24) V EU GLEDE NA SPOL, 2004
01020304050
EU-25
EU-15
BE CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV LT LU HU MT NL AT PL PT SI
SK FI SE UK
% d
elov
ne s
ile 1
5-24
moški ženske skupaj
Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 25). Danska je bila s
celotno stopnjo dolgotrajne brezposelnosti 1,2% (1,1% za moške in
1,2% za ženske) delovne sile uvrščena med države EU z najnižjo
stopnjo dolgotrajne brezposelnosti (slika 3). Nižjo stopnjo sta
imela le Luxemburg (1,0%) in Velika Britanija (1,0%). Na ravni
celotne EU je znašala celotna stopnja 3,8% (3,2% za moške in 4,6%
za ženske). SLIKA 3: STOPNJA DOLGOTRAJNE BREZPOSELNOSTI V EU GLEDE
NA SPOL, 2004
02468
101214
EU-25
EU-15
BE CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV LT LU HU MT NL AT PL PT SI
SK FI SE UK
% d
elov
ne s
ile
moški ženske skupaj
Opomba: Podatki za Ciper se nanašajo na leto 2003 Vir podatkov:
Employment in Europe (2005, 26).
-
14
Celotna stopnja aktivnosti (kot delež prebivalstva starega od 15
do 64 let) v EU je znašala 69,7% (77,5% za moške in 62,0% za
ženske). Danska je izmed vseh članic EU imela najvišjo celotno
stopnjo aktivnosti (80,1%). Najnižjo stopnjo aktivnosti med
državami EU je imela Malta (58,3% prebivalstva, starega od 15 do 64
let), ki je imela tudi največjo razliko v stopnji aktivnosti med
spoloma. SLIKA 4: STOPNJA AKTIVNOSTI PREBIVALCEV (15-64) V EU GLEDE
NA SPOL, 2004
020406080
100
EU-25
EU-15
BE CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV LT LU HU MT NL AT PL PT SI
SK FI SE UK
% p
rebi
valc
ev 1
5-64
moški ženske skupaj
Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 27). Iz slike 5 je
razvidna velika razlika med spoloma. V vseh državah je bila stopnja
aktivnosti mladih moških večja od stopnje aktivnosti mladih žensk.
Največje odstopanje je razvidno v primeru Malte, kjer je znašala
stopnja aktivnosti mladih moških 61,5%, stopnja aktivnosti mladih
žensk pa le 52%. Največjo stopnjo celotne aktivnosti mladih je
imela Nizozemska (71,6%), sledila pa ji je Danska s 67,9% stopnjo
aktivnosti mladih. SLIKA 5: STOPNJA AKTIVNOSTI MLADIH (15-24 LET) V
EU, 2004
0
20
40
60
80
EU-25
EU-15
BE CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV LT LU HU MT NL AT PL PT SI
SK FI SE UK
% p
rebiva
lcev
15-
24
moški ženske skupaj
Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 30). Od petindvajsetih
članic EU jih je imelo le deset stopnjo aktivnosti starejših nad
50% (slika 6). V vseh članicah so bile stopnje aktivnosti starejših
žensk pod tistimi, ki so veljale za starejše moške. Stopnja
aktivnosti starejših žensk je bila najnižja na Slovaškem in Malti.
Znašala je manj kot 15%. Danska je bila glede na stopnjo aktivnosti
starejših (63,9%) razvrščena takoj za Švedsko, ki je imela največjo
stopnjo aktivnosti starejših (72,7%) med državami članicami EU.
SLIKA 6: STOPNJA AKTIVNOSTI STAREJŠIH (55-64) GLEDE NA SPOL,
2004
01020304050607080
EU-25
EU-15
BE CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV LT LU HU MT NL AT PL PT SI
SK FI SE UK
% p
rebiva
lcev
55-
64
moški ženske skupaj
Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 31).
-
15
Iz priloge 3 je razvidno, da je glede povprečne starostne meje
za upokojitev (leta 2003) sodila Danska v sam vrh držav EU. Višjo
povprečno starostno mejo za upokojitev so imele le Irska, Litva,
Grčija, Švedska, Velika Britanija in Ciper. Leta 2004 so znotraj
razširjene EU znašale stopnje zaposlenosti od okoli 52% na Poljskem
do okoli 76% na Danskem. Kljub celotnemu izboljšanju v stopnjah
zaposlenosti na ravni EU se je le-ta zmanjšala v primerjavi z letom
2003 v nekaterih članicah. Najbolj opazno je bilo zmanjšanje v
Avstriji, Češki, Luxemburgu, Nizozemski, Slovaški in Švedski.
Nasprotno se je stopnja zaposlenosti povečala za okoli 1,5
odstotnih točk v Italiji in Španiji ter skoraj za 3 odstotne točke
v Sloveniji (Employment in Europe 2005, 32). Kljub splošnemu
znižanju razlik v stopnjah zaposlenosti med spoloma na ravni EU so
še vedno obstajale velike razlike (okoli 25 odstotnih točk in več)
v Grčiji, Italiji in Španiji, medtem ko je bila razlika na Malti še
vedno okoli 42 odstotnih točk (slika 7). Povprečna stopnja
zaposlenosti v EU je bila za oba spola 70,9% in 55,7%. Zanimivo je,
da je znašala stopnja zaposlenosti moških 70% in več v šestnajstih
članicah EU, medtem ko je bila stopnja zaposlenosti žensk 70% ali
več le v dveh državah (na Danskem in Švedskem). SLIKA 7: STOPNJA
ZAPOSLENOSTI GLEDE NA SPOL, 2004
02040
6080
100
EU-25
EU-15
BE CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV LT LU HU MT NL AT PL PT SI
SK FI SE UK
% p
rebi
valc
ev 1
5-64
moški ženske skupaj
Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 32). Fabric and Ómar
S. Hardarson (2005, 4) Znotraj EU so bile za leto 2004 vidne
razlike med stopnjami zaposlenosti različnih starostnih skupin
delovne populacije (priloga 2). Stopnja zaposlenosti je bila mnogo
nižja za mlajše (15-24) in starejše (55-64) prebivalce kot za
populacijo staro od 25 do 54 let. Za mlade je bila povprečna
stopnja zaposlenosti v EU 36,8%. Pod 25% je znašala na Madžarskem v
Litvi, Luxemburgu in Poljski ter nad 60% na Danskem (62,3%) in
Nizozemskem (65,9%). S 60,3% stopnjo zaposlenosti starejših je bila
Danska uvrščena v sam vrh držav EU. Tudi glede stopnje zaposlenosti
odraslih (25-54 let) je bila s 83,7% uvrščena takoj za Slovenijo
(83,8%). Zaposlitev s krajšim delovnim časom omogoča posamezniku,
ki ni pripravljen oziroma sposoben delati polni delovni čas, laže
usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Na drugi strani
pa povečuje fleksibilnost trga dela zaradi povečanja možnosti
prilagajanja proizvodnje in stroškov dela. V EU so opazni trendi v
smeri fleksibilnih in atipičnih oblik zaposlitev za določen čas,
zaposlitev za krajši delovni čas in samozaposlovanja. Stremi se k
zmanjšanju razlikovanja med zaposlenimi za polni in krajši delovni
čas glede pravic socialne varnosti, kot so porodniški dopust in
bolniške (Felstead and Jewson 1999, 101).
-
16
Leta 2004 je delež zaposlenih s krajšim delovnim časom na ravni
EU znašal okoli 18%. Od leta 2000 do leta 2004 se je v večini držav
ta delež povečal (največ v Luxemburgu-za 7 odstotnih točk).
Zmanjšal se je le v Estoniji, Češki, Latviji in Litvi (Employment
in Europe 2005, 38-39). Iz slike 8 je razvidno, da je znotraj EU
močno izstopala Nizozemska z največjim deležem zaposlitev s krajšim
delovnim časom (okoli 45% celotne zaposlenosti), od tega je bilo
kar tri četrtine žensk (okoli 75% za ženske in 22% za moške)
zaposlenih s krajšim delovnim časom. Zaposlitev s krajšim delovnim
časom je prevladujoča oblika zaposlitev žensk. V EU je skoraj ena
tretjina žensk (okoli 31%) opravljala delo s krajšim delovnim časom
(toda le 7% moških). SLIKA 8: DELEŽ ZAPOSLENIH S KRAJŠIM DELOVNIM
ČASOM GLEDE NA SPOLV EU, 2004
0
20
40
60
80
EU-25
EU-15
BE CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV LT LU HU MT NL AT PL PT SI
SK FI SE UK
% c
elot
ne z
apos
leno
sti moški ženske skupaj
Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 38). Romans, Fabric
and Ómar S. Hardarson (2005, 2 in 5). Delodajalci se pogosteje
odločajo za zaposlitve za določen čas, ki ponavadi prinašajo nižje
stroške odpuščanja. Zato najdemo v državah z bolj togo zakonodajo o
varnosti zaposlitve večji delež zaposlenih za določen čas.
Pogostost rabe začasnih zaposlitev je poleg tega delno odvisna tudi
od gospodarske strukture. Od leta 2000 do 2004 se je delež
zaposlenih za določen čas najbolj povečal na Portugalskem (od 6% na
23%), medtem ko se je na ravni celotne EU povečal le malo. Ta delež
se je v glavnem povečal v večini novih članic, medtem ko se je v
starih zmanjšal (izjeme so bile le Avstrija, Nizozemska in Italija)
(Employment in Europe 2005, 39-40). Iz slike 9 je razvidno, da je
bil leta 2004 delež vseh zaposlenih znotraj EU s pogodbami za
določen čas okoli 14%, in sicer od 32% v Španiji do manj kot 5% v
Estoniji, Irski, Luxemburgu in Malti. Pri zaposlitvi za določen čas
niso bile opazne tako velike razlike med spoloma kot pri zaposlitvi
s krajšim delovnim časom. Največja razlika med spoloma je bila na
Finskem in Cipru (7 in 9 odstotnih točk). Nasprotno je bil v mnogih
novih članicah, tudi v Nemčiji in Avstriji, delež zaposlenih za
določen čas večji za moške. SLIKA 9: DELEŽ ZAPOSLENIH ZA DOLOČEN
ČAS GLEDE NA SPOL V EU, 2004
0
10
20
30
40
EU-25
EU-15
BE CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV LT LU HU MT NL AT PL PT SI
SK FI SE UK
% c
elot
ne z
apos
leno
sti moški ženske skupaj
Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 24). Fabric and Ómar
S. Hardarson (2005, 5).
-
17
Ob upoštevanju ravni izobrazbe smo prišli do naslednjih
ugotovitev (priloga 4): (i) Glede stopnje zaposlenosti in stopnje
aktivnosti tistih z nizko ravnijo izobrazbe je leta 2003 sodila
Danska v sam vrh držav EU. Višjo stopnjo zaposlenosti in aktivnosti
sta imeli le Nizozemska in Portugalska. (ii) Med vsemi državami
članicami EU je Danska sodila med države z visoko stopnjo
aktivnosti in zaposlenosti posameznikov s srednjo ravnijo
izobrazbe. Višjo stopnjo zaposlenosti sta imeli Nizozemska in
Švedska, medtem ko je višjo stopnjo aktivnosti od Danske imela le
Švedska. (iii) Glede stopnje brezposelnosti in zaposlenosti
posameznikov z visoko ravnijo izobrazbe Danska ni dosegla pomembnih
izidov. Toda glede stopnje aktivnosti visoko izobraženih
posameznikov je bila uvrščena neposredno za Ciprom, Litvo,
Portugalsko, Slovaško in Veliko Britanijo. Pri tem je potrebno
opozoriti, da si varna fleksibilnost ne prizadeva le zmanjšati
brezposelnost, ampak tudi povečati velikost aktivne delovne sile
(OECD 2004b). Zaradi tega bi morale nekatere države članice EU
dobro preučiti danski model varne fleksibilnosti in tudi same
uvesti reforme v smeri varne fleksibilnosti. 3.3 Danski
zaposlitveni čudež Leta 1993 je Danska doživela eno izmed najvišjih
ravni brezposelnosti. Ko se je recesija leta 1993-1994 končala, se
je brezposelnost strmo zmanjšala. Danska ni bila edina država s
padajočo brezposelnostjo po letu 1993. Toda stopnja zmanjšanja je
bila večja kot za večino drugih držav. Obstaja mnogo razlogov za
strm padec v brezposelnosti. Eden izmed njih utegne biti reforma
politike zaposlovanja, ki je bila izvedena na Danskem januarja 1994
in nato razširjena v naslednjih letih (več o tem v poglavju 5).
Poleg reform so pomembni še mnogi drugi dejavniki. Opis nekaterih
izmed njih sledi v nadaljevanju tega poglavja.
V zadnjih letih se Danski vse bolj pripisuje, da je država, v
kateri se je zgodil zaposlitveni čudež. Če pogledamo sliko stopenj
brezposelnosti, lahko to tudi opravičeno trdimo (priloga 1).
Pomemben padec v stopnji brezposelnosti je viden po letu 1993 (po
prvi pomembnejši reformi na danskem trgu dela). Pred reformo (leta
1993) je namreč znašala stopnja brezposelnosti 9,6%, medtem ko je
leta 1994 padla na 7,7% in se je vse do vključno leta 2001 tudi
zmanjševala. Po reformi leta 2003 se je ponovno znižala od 5,6%
(2003) na 5,4% (2004). Tudi stopnja brezposelnosti mladih se je po
reformi leta 1994 znižala za 2,6 odstotnih točk v primerjavi s
predhodnim letom in se je vse do leta 1998 (izjema je leto 1997)
zmanjševala. Leta 2000 (po reformi leta 1999) se je ponovno znižala
za 1,8 odstotne točke v primerjavi s predhodnim letom. Leta 2002 je
dosegla najvišjo stopnjo od leta 1994 in je znašala kar 9,9%,
vendar se je po reformi znižala na 8,2% (2004). Glede dolgotrajne
stopnje brezposelnosti je vse od leta 1993 (2,6%) do vključno leta
2002 viden trend upadanja. Pomembno pri tem je poudariti, da se je
zmanjšanje brezposelnosti odvijalo brez pričakovane rasti v
inflaciji.
Kot smo že omenili je bila leta 2004 Danska glede stopnje
zaposlenosti uvrščena v sam vrh držav EU. Če pogledamo razvoj v
stopnjah zaposlenosti po reformah na danskem trgu dela, lahko
opazimo, da se je le ta od leta 1993 do vključno leta 2000
povečevala, nato pa vse do vključno leta 2003 upadala. Po reformi
se je ponovno povečala (priloga 1).
-
18
Pomembno je poudariti, da je imela Danska že desetletja eno
izmed najvišjih stopenj zaposlenosti odraslih v primerjavi z
drugimi evropskimi državami. Glavni razlog za rast v danski
zaposlenosti v primerjavi z večino drugih držav je bila visoka in
naraščajoča stopnja udeležbe žensk na trgu dela, kar je povezano z
dansko, socialno državo, ki je ustvarila institucije za varstvo
otrok in starejših ter s tem omogočila ženskam, da so se lahko
zaposlile. Istočasno je ta država pomemben delodajalec za ženske in
jim lahko preko izobraževalnega sistema priskrbi potrebno
usposobljenost.
Kombinacija močne rasti v zaposlenosti, razpolovljene
brezposelnosti in stabilne inflacije prikazujejo, da je Danska v
nasprotju z večino velikih evropskih gospodarstev premagala
nekatere razlike (trade-offs) in konflikte, ki so običajno povezani
z dolgotrajnim gospodarskim vzponom.
Obstajajo številni možni dejavniki, ki se skrivajo za izrazitim
padcem brezposelnosti in rastjo v zaposlenosti (Madsen 1999, 9-79):
1) Makroekonomsko okolje Eden izmed pomembnih dejavnikov, ki so
vplivali na izrazit padec v brezposelnosti je bil zagotovo
naklonjen makroekonomski razvoj. Počasna rast v domačem
povpraševanju in pozitiven razvoj v izvozu sta ustvarila presežek v
zunanji bilanci v zgodnjih devetdesetih letih. Ekspanzivna fiskalna
politika v letih 1993-94, združena s padajočimi stopnjami obrestnih
mer in enostavnim dostopom do posojil, je povzročila rast v javni
in pozneje v zasebni potrošnji ter investicijah. Pomembno je tudi
poudariti, da strm padec v brezposelnosti od leta 1994 ni imel
učinka na plačno inflacijo, kar je bilo pričakovano na podlagi
izkušenj iz sredine osemdesetih let. 2) Podjetja oziroma
podjetniški sektor Vzpon v devetdesetih je vključeval privatni in
javni sektor. Pomembna značilnost danskega zaposlitvenega sistema
sta prevlada majhnih in srednje velikih podjetij ter visoka raven
mobilnosti med službami. Zaradi tega je trajanje delovnega razmerja
na Danskem med najnižjimi v Evropi ter je podobno kot v ZDA in
Veliki Britaniji. Kljub majhnosti danskih podjetij, ki lahko sama
povečujejo službeno mobilnost (poklicno mobilnost) med podjetji, so
pomemben dejavnik maloštevilne omejitve v praksi najemanja in
odpuščanja v privatnem kot tudi javnem sektorju. 3) Davčni sitem in
sistem prispevkov V primerjavi z drugimi članicami EU ima Danska
zelo visok celoten davčni pritisk in različne razporeditve
posameznih oblik davka. Za ta sistem je značilno: (i) zelo velika
vloga neposrednih davkov od dohodka in posrednih davkov, medtem ko
so neposredni prispevki za socialno varnost in pokojnine majhni,
(ii) precej visoki povprečni davki od dohodka in še posebej visoko
marginalno obdavčenje. Davčna reforma iz leta 1995 in nadaljnje
reforme so obsegale nižje marginalne stopnje dohodkovnega
obdavčenja in uvedbo t.i. »gross income tax«, ki ima nekaj
podobnosti s socialnim prispevkom plačanim na osnovi zasluženega
dohodka. 4) Sistem odnosov med delodajalci in delojemalci
Najpomembnejše značilnosti tega sistema na Danskem so: (i) visoka
raven organizacije, še posebej na strani delojemalcev, (ii)
prevladujoča vloga kolektivnih sporazumov (pogodb) pri odločanju o
plačah in delovnih pogojih, (iii) pozitivna podpora s strani države
pri vzpostavitvi posredovalnih institucij, da se zagotovi nemoteno
delovanje sistema odnosov med delodajalci in delojemalci. Glavni
prispevki tega sistema k uspehu v danski zaposlitveni politiki so
verjetno naslednji: (i) plačna omejitev, sprejeta s strani
vodij
-
19
sindikatov, (ii) sprejetje nizke ravni varnosti zaposlitve v
zameno za radodarna nadomestila za brezposelnost, (iii) bolj
decentralizirano pogajanje o plačah in delovnih pogojih. 5) Sistem
izobraževanja in usposabljanja Na Danskem obstaja dolga tradicija
sistema javnega izobraževanja in usposabljanja na trgu dela.
Pomembne značilnosti tega sistema so predvsem: (i) Javni sistem za
osnovno in poklicno izobraževanje ter usposabljanje odraslih je pod
močnim vplivom socialnih partnerjev. (ii) Danski sistem
izobraževanja in usposabljanja je ciljno usmerjen k delovni sili
(osnovan na vseživljenjskem učenju) in ne le k brezposelnim. Ta
sistem je deloval mnogo let. Reforme na trgu dela od leta 1993-94
so omogočile bolj fleksibilno rabo odraslega izobraževanja in
usposabljanja. Ta sistem je bil reformiran leta 1997. Uvedeno je
bilo več gospodarskih spodbud za ponudnike izobraževanja in
usposabljanja za odrasle. 6) Politika zaposlovanja Od leta 1993-94
je danska politika zaposlovanja doživela pomembne spremembe. Prve
reforme (steering reform, activation reform) so bile v mnogih
pogledih uspešne. Regionalna politika za zaposlovanje je postala
bolj prilagodljiva lokalnim potrebam in večina aktivacijskih
instrumentov ter programov dopusta je imelo pozitiven učinek na
mikro ravni. Na splošno se je izboljšalo delovanje trga dela. 7)
Sistem socialne varnosti Ta sistem nudi zaščito tistim
posameznikom, ki so izgubili dohodek in niso vključeni v sistem
zavarovanja za primer brezposelnosti. Zneski, plačani brezposelnim
kot socialna pomoč, so v skladu z zneski, plačanimi zavarovanim
brezposelnim vključno s pomembnimi razlikami, značilnimi za to
obliko pomoči. Prejemniki socialne pomoči v obdobju aktivacije
uporabljajo podobne instrumente kot zavarovani brezposelni, razen v
primeru, ko se soočajo z drugimi problemi, kot pomanjkanje dela. 8)
Ureditev delovnega časa Najbolj pomembne značilnosti ureditve
delovnega časa na Danskem so naslednje: (i) Pomanjkanje državnega
reguliranja razen v primeru predpisov v zvezi z dopustom, pri t.i.
»eleven-hour-rule« (obstajati mora 11 ur med koncem enega delovnega
časa do začetka naslednjega delovnega časa) in pri reguliranjih
porodniškega in drugih dopustov. Toda urejanje običajnega
tedenskega delovnega časa, sprememb, nadurnega dela in dela med
vikendi je še vedno del kolektivnih pogodb. (ii) Zaposleni s
krajšim delovnim časom običajno upoštevajo oziroma zasledujejo
enake kolektivne pogodbe, kot veljajo za tiste s polnim delovnim
časom. (iii) Povečana podobnost med vzorcem delovnega časa za moške
in ženske. Tako je ureditev danskega delovnega časa zelo
fleksibilna in prilagodljiva individualnim potrebam in posebnim
razmeram v določenem podjetju oziroma sektorju. Poleg tega lahko
padec brezposelnosti v drugi polovici devetdesetih pripisujemo tudi
prehodu velikega števila posameznikov v prostovoljne sisteme, kot
so na primer predčasna upokojitev in plačani dopust (Jespersen,
Munch and Skipper, 2004, 3). Potrebno je poudariti, da je težko
določiti en sam dejavnik, ki se skriva za uspešnim razvojem na
danskem trgu dela dolgoročno (prikazano z visoko stopnjo
zaposlenosti) in v zadnjih letih. Potrebno je namreč upoštevati
številne dejavnike. Nekateri izmed njih so omenjeni zgoraj, medtem
ko druge navajamo na koncu naslednjega poglavja.
-
20
4 DANSKI MODEL VARNE FLEKSIBILNOSTI Po mnenju Allana Larssona
obstajata dve alternativni strategiji za uspešno uravnavanje trga
dela, in sicer ameriški in danski način. Tako Larsson kot tudi EU
sta naklonjena danskemu načinu (Jørgensen 1999, 2). Danska ima
trenutno najbolj uspešno politiko zaposlovanja in način ustvarjanja
zaposlitev v Evropi. Na prelomu stoletja je bila brezposelnost
znižana na 5%, kar je najnižja raven na Danskem v štiriindvajsetih
letih. Danski napredek in inovativna usmeritev v devetdesetih je
pritegnila naraščajočo mednarodno pozornost. Mnogi vidijo Dansko
kot nekakšen model po katerem se je potrebno zgledovati.
Predstavlja nekakšen unikaten model varne fleksibilnosti. Toda ti
izidi niso bili doseženi le z uspešno kombinacijo naklonjenih
mednarodnih gospodarskih trendov v devetdesetih, uravnoteženega
makroekonomskega razvoja upravljanja in reform politike
zaposlovanja v zadnjem desetletju. Pri tem je potrebno upoštevati
tudi razvoj v povojnem obdobju in ne le v zadnjem desetletju.
Med OECD državami lahko tako delodajalci laže kot na Danskem
odpuščajo le še na Irskem in v Švici. Vendar pa lahko Danci po
odpustitvi pričakujejo zelo radodaren sistem socialne pomoči, ki je
še bolj radodaren za tiste z nižjimi dohodki, medtem ko se morajo
tisti z višjimi dohodki vključiti v zaseben sistem zavarovanj za
primer brezposelnosti. Za danski model je torej značilna učinkovita
kombinacija visoke stopnje mobilnosti zaposlenih med podjetji
(zunanja numerična fleksibilnost), visoke socialne varnosti ob
brezposelnosti (radodaren sistem zavarovanja za primer
brezposelnosti) ter aktivne in aktivacijske politike
zaposlovanja.
Uspešen razvoj danskega gospodarstva in trga dela v zadnjih
letih je spodbudil ideje o obstoju posebnega danskega modela
zaposlitvenega sistema, za katerega je značilno:
• Fleksibilni trg dela z visoko ravnijo zunanje numerične
fleksibilnosti, kar je prikazano z visokimi ravnmi tokov delavcev
iz brezposelnosti v zaposlenost oziroma obratno. Visoka raven
numerične fleksibilnosti je mogoča ob nizki ravni varnosti
zaposlitve, kar omogoča delodajalcem, da prosto prilagodijo delovno
silo spreminjajočim se gospodarskim okoliščinam.
• Radodaren sistem podpor za brezposelne. • Aktivna politika
zaposlovanja, usmerjena k izboljšanju znanj brezposelnih, ki se
niso zmožni neposredno vrniti v novo službo.
Danski model varne fleksibilnosti je tako usmerjen k tretji poti
med fleksibilnostjo, pogosto pripisano nereguliranim
anglo-saksonskim državam, in zaostreno varnostjo zaposlitve, ki
pogosto opredeljuje južno evropske države (Madsen 2004b, 2).
Analiza danskega modela je povezana z naraščajočo mednarodno
razpravo o varni fleksibilnosti, kjer Danska velja kot različica
tega obsežnega koncepta. V tem pogledu je različica varne
fleksibilnosti, osnovane na Danskem, sestavljena iz visoke
numerične fleksibilnosti in ustrezno visoke ravni dohodkovne
varnosti za brezposelne v obliki radodarnih in dolgotrajnih
nadomestil. Poleg tega danski model vključuje dodaten močan element
varnosti zaposlenosti, ki izvira iz aktivne politike zaposlovanja.
Za danski model
-
21
je značilno, da varna fleksibilnost obsega vse delojemalce v
nasprotju z modeli, kjer je varna fleksibilnost omejena na
podskupine na trgu dela (Madsen 2005b, 4-5). Danski model trga dela
je pogosto prikazan v obliki »zlatega trikotnika« varne
fleksibilnosti (slika 10). Puščice v modelu prikazujejo tokove
ljudi med različnimi položaji znotraj fleksibilnega trga dela,
socialnega skrbstva in programov aktivne politike zaposlovanja.
Puščici, ki povezujeta fleksibilni trg dela in radodaren sistem
blaginje, prikazujeta, da je okoli četrtina danske delovne sile
prizadete z brezposelnostjo vsako leto. Ti brezposelni prejemajo
nadomestila za brezposelnost ali denarne podpore. Toda večina
brezposelnih se vrne med zaposlene le po kratkem obdobju
brezposelnosti. Ostali končajo v ciljni skupini za aktivno politiko
zaposlovanja. Programi aktivne politike zaposlovanja torej
podpirajo tiste, ki se ne vrnejo hitro med zaposlene (Bredgaard
2005, 7 in OECD Employment outlook 2004, 97-98). Elipsa s
prekinjenimi črtami prikazuje osnovno zvezo med fleksibilnostjo in
varnostjo, ki združuje visoko raven zunanje numerične
fleksibilnosti (povezana z nizko ravnijo varnosti zaposlitve) in
radodaren sistem podpor (dohodkovna varnost) za brezposelne. Glavna
naloga aktivne politike zaposlovanja je podpreti tokove od
brezposelnosti nazaj k zaposlitvi z izboljšanjem znanj
brezposelnih. V zadnjih letih je opazen povečan poudarek na
motivacijskem učinku oziroma učinku grožnje obvezne aktivacije. Ta
učinek povzroča odpor brezposelnih proti udeležbi v aktivnih
programih, kar povzroči povečanje njihovih aktivnost pri iskanju
službe in/ali znižanje njihove rezervacijske plače z namenom, da
najdejo službo pred začetkom aktivacije, medtem ko kvalifikacijski
učinek izvira iz izboljšanja kvalifikacij med aktivacijo, kar
poveča možnost najdbe zaposlitve (Madsen 2005a, 19 in Madsen 2004a,
3). SLIKA 10: DANSKI MODEL VARNE FLEKSIBILNOSTI TRGA DELA
Prirejeno po: Madsen (2004a, 3). Danske izkušnje prikazujejo
gospodarsko izvedljivost »mešanega zaposlitvenega sistema«, ki
združuje na eni strani tradicionalno delovanje liberalnega trga
dela z nekaj omejitvami v
aktivna politika
zaposlovanja
fleksibilni trg
dela
radodaren sistem zavarovanja za brezposelnost
motivacijski učinek aktivne politike zaposlovanja
kvalifikacijski učinek aktivne politike
zaposlovanja
osnovna povezava med fleksibilnostjo in varnostjo
-
22
zaposlitvenem sporazumu, na drugi strani pa s sprejemljivo
ravnijo zaščite posameznih zaposlenih. Danski model torej podaja
podobo možne razlike (trade-off) med zelo fleksibilnimi
zaposlitvenimi razmerji in sistemom socialne varnosti, združene s
programi aktivne politike zaposlovanja, kar ščiti posameznike pred
potencialnimi stroški nizke ravni varnosti zaposlitve (Madsen
2005b, 6). 4.1 Danski zaposlitveni sistem v primerjalnem vidiku
Razlaga danskega modela kot kombinacije značilnosti liberalnega
sistema trga dela z močnimi elementi skandinavske socialne države,
opravičuje primerjavo z drugimi državami, ki so tradicionalno
pojmovane kot predstavnice bodisi skandinavskih modelov ali
liberalnih socialnih držav. Švedska in Finska sta izbrani kot
primer skandinavske socialne države, medtem ko Velika Britanija
predstavlja liberalni model. Francija in Nemčija sta primera
kontinentalnega modela, medtem ko Italija ustreza južno evropski
model (Madsen 2005b, 7). Primerjava je osredotočena na štiri
spremenljivke, ki so značilne za zvezo zunanje numerične
fleksibilnosti ter dohodkovne varnosti (kombinirane z varnostjo
zaposlenosti) in so najdene v danskem primeru: trajanje delovnega
razmerja, indeks varovanja zaposlitve, nadomestila brezposelnim in
raven izdatkov za aktivno politiko zaposlovanja. Iz tabele 1 je
razvidna mešana značilnost danskega modela. Pri povprečnem trajanju
delovnega razmerja (v letih) je bila leta 2004 Danska izenačena z
Veliko Britanijo. Varnost zaposlitve je bila leta 2003 najnižja v
Veliki Britaniji, medtem ko je bila Danska uvrščena neposredno za
njo. Če upoštevamo višino nadomestitvenega razmerja nadomestil za
brezposelnost in izdatke za aktivno politiko zaposlovanja, je bila
Danska mnogo bolj podobna Švedski. Finska je prikazana nekoliko
drugače, v smislu, da je povprečno trajanje delovnega razmerja in
indeks varovanja zaposlitve prikazoval višjo raven fleksibilnosti
kot na Švedskem, toda nižjo kot na Danskem. Neto nadomestitveno
razmerje je bilo podobno kot v drugih dveh skandinavskih državah,
medtem ko so bili izdatki aktivne politike zaposlovanja manjši
(Madsen 2005b, 8). TABELA 1: OSNOVNI PODATKI ZA »TRIKOTNIK VARNE
FLEKSIBILNOSTI«
Povprečno trajanje delovnega razmerja
Indeks varovanja zaposlitve redno
zaposlenih (EPLI)
Neto nadomestitveno razmerje (NNR)
Izdatki za aktivno politiko zaposlovanja
v % od BDP-ja) leto 2004 2003 2002 2005 enota leto indeks (0-6)
% % Danska 7,7 1,5 78 1,74 Finska 9,4 2,2 77 0,91 Francija 10,5 2,5
72 1,09 Nemčija 10,0 2,7 77 1,14 Italija 11,1 1,8 5 0,6 Švedska
11,0 2,9 77 1,29 Velika Britanija 7,7 1,1 65 0,53
Vir podatkov: Madsen (2005b, 8). Christensen (2006, 7). Kot je
razvidno iz priloge 5, je bila Danska leta 2000 uvrščena v skupino
držav s precej visoko stopnjo numerične fleksibilnosti (primerljiva
z Veliko Britanijo). V nasprotju z
-
23
Dansko je bilo povprečno trajanje delovnega razmerja na Švedskem
skoraj 50% višje kot na Danskem. Razlogi za te razlike seveda
utegnejo biti izid mnogih razlag (npr. industrijska struktura
države). Toda zdi se, da je zelo verjetna razlaga odstopanj v
numerični fleksibilnosti enostavnost najemanja in odpuščanja
zaposlenih s strani delodajalcev (torej zaščita posameznega
zaposlenega proti odpustitvi). Medtem ko je povprečno trajanje
delovnega razmerja za Dansko in Veliko Britanijo znašalo le malo
nad 8 let, so imele vse ostale države raven povprečnega trajanja
delovnega razmerja večje kot 10 let. Med slednjimi sta imela
največje trajanje delovnega razmerja Italija in Švedska. Po
nekaterih kazalcih je bila numerična fleksibilnost celo večja na
Danskem kot v Veliki Britaniji. Tako je bil delež zaposlenih s
povprečnim trajanjem delovnega razmerja manj kot eno leto večje na
Danskem. Prav tako je bil delež zaposlenih z dolgotrajnim trajanjem
delovnega razmerja nižji na Danskem kot v Veliki Britaniji. Če
upoštevamo povprečno trajanje delovnega razmerja glede na spol,
lahko opazimo, da je v vseh (izjema je Švedska) primerih veljalo
nižje trajanje delovnega razmerja za ženske. Glede na starostne
skupine so imele vse države višje trajanje delovnega razmerja za
starejše delavce, toda zopet s pomembno nižjo ravnijo na Danskem in
Veliki Britaniji. Če upoštevamo trajanje delovnega razmerja glede
na sektor lahko opazimo, da je le to bilo največje v kmetijstvu za
vse države. Danska je imela ponovno (poleg Velike Britanije)
najnižjo raven povprečnega trajanja delovnega razmerja v večini
sektorjev. Trajanje delovnega razmerja v javnem sektorju je bilo v
večini držav blizu povprečne ravni vseh sektorjev in je bilo nižje
kot raven trajanja delovnega razmerja v proizvodnji (izjema sta
Italija in Švedska). Tako na podlagi navedenih podatkov za javni
sektor ni veljala nizka numerična fleksibilnost. Za različne ravni
izobrazbe so veljali precej različni vzorci v danih državah. Na
Danskem, Finskem in v Nemčiji je trajanje delovnega razmerja
naraščalo z ravnijo izobrazbe, kar pomeni, da so skupine z nižjo
izobrazbo bolj občutljive na poslovne cikluse. Toda za Finsko,
Francijo, Italijo in Švedsko je veljalo ravno obratno (trajanje
delovnega razmerja je nižje za višje izobražene). Danska in Švedska
ponovno nista sledili istemu vzorcu. 4.2 Fleksibilni danski trg
dela Fleksibilnost se nanaša na idejo, da obstajajo mehanizmi
reguliranja na trgu dela, ki lahko vodijo k spremembi, če je trg
dela prizadet z zunanjimi šoki. Fleksibilnost in javno reguliranje
sta v mnogih razpravah opredeljena kot nekakšno nasprotje. Kot
popolno fleksibilni trg dela se upošteva trg dela brez kakršnih
koli omejitev. Toda odsotnost javnega reguliranja trga dela ni
nujno, da vodi k povečani fleksibilnosti. V nekaterih primerih
lahko javna intervencija poveča fleksibilnost zaradi odpravljanja
napak v delovanju trga. V literaturi najdemo številne opredelitve
pojma fleksibilnosti trga dela. Najbolj pomembne oblike
fleksibilnosti, ki so omenjene v večini literature, so (Bredgaard,
Larsen and Madsen 2005, 11):
• numerična fleksibilnost, ki se nanaša na prilagoditev števila
zaposlenih na posameznem delovnem mestu s pomočjo najemanja in
odpuščanja,
• fleksibilnost delovnega časa, ki je dosežena s pomočjo
prilagoditve števila delovnih ur (honorarno delo, nadurno delo
itd.),
-
24
• funkcionalna fleksibilnost, ki daje delodajalcu možnost
razporejanja zaposlenih na različna delovna mesta,
• fleksibilnost plač, ki se nanaša na stopnjo, ob kateri se
nominalne in realne plače odzivajo na spremembe v ponudbi in
povpraševanju po delu (povezanost plač z izidi dela oziroma
nagrajevanje dela).
Za danski trg dela velja precejšnja mobilnost delavcev med
delodajalci. Ta visoka stopnja poklicne mobilnosti je bila precej
konstantna od zgodnjih osemdesetih. Povprečno med 25% in 35% danske
delovne sile zamenja delodajalce vsako leto. To vpliva tudi na
brezposelnost v tem smislu, da je okoli četrtina delovne sile
prizadete z brezposelnostjo na leto (ibd., 12). 4.2.1 Numerična
fleksibilnost in zaposlitvena varnost zaposlenih Numerična
fleksibilnost trga dela pomeni možnost prilagajanja števila
zaposlenih ali števila delovnih ur spremembam v gospodarstvu
(Kajzer 2005, 16). Zaradi enostavnega pristopa k odpuščanju
posameznih zaposlenih je numerična fleksibilnost bolj privlačna
strategija za delodajalce kot na primer funkcionalna fleksibilnost
oziroma spreminjanje delovnega časa (interna numerična
fleksibilnost) (Madsen 2005b, 10). Med dejavnike numerične
fleksibilnosti uvršča Emerson (1988) predpise o najemanju in
odpuščanju zaposlenih, ki zajemajo (povzeto po Kajzer 2005,
16):
• predpise o odpuščanju posameznikov in skupin (višina
odpravnine, trajanje odpovednih rokov, proceduralna pravila
odpuščanja skupin ipd.),
• predpise o fleksibilnosti delovnega časa in o krajših ter
začasnih prekinitvah dela (predpisi o nadurah),
• predpise o sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas in o
drugih fleksibilnih oblikah zaposlovanja (začasno delo, delo s
skrajšanim delovnim časom).
Navedeni dejavniki se v literaturi najpogosteje uporabljajo kot
indeks varovanja zaposlitve (EPLI), ki ga je razvil OECD. Države,
za katere je značilna visoka numerična fleksibilnost, imajo v
praksi višjo stopnjo zaposlenosti (celotno in stopnjo zaposlenosti
mladih, žensk ter starejših) in nižjo stopnjo brezposelnosti kot
države z nižjo numerično fleksibilnostjo (Auer 2005a, 4). Tudi v
primeru Danske velja, da je v mednarodnih primerjavah danski trg
dela označen z visoko numerično fleksibilnostjo. Standarden kazalec
tega je povprečno trajanje delovnega razmerja pri istem
delodajalcu. Visoka raven povprečnega trajanja delovnega razmerja
je namreč kazalec nizke ravni numerične fleksibilnosti. Na podlagi
poročila OECD o varnosti zaposlitve je bila tako Danska leta 2004
uvrščena med države z najmanj restriktivnimi pravili odpuščanj. Pri
tem je potrebno omeniti, da je na Danskem raven ustvarjanja in
zapiranja delovnih mest zelo visoka (okoli 10%). Poleg tega je
pomembna značilnost Danske visoka raven kratkoročne brezposelnosti.
Pri tem
-
25
Mortensen (2005) poudarja, da so države z manj rigidnimi pravili
odpuščanja imele višjo gospodarsko rast v devetdesetih in so tako
bile sposobne zmanjšati svojo stopnjo brezposelnosti. Na drugi
strani pa lahko sklepamo, da nizka raven varnosti zaposlitve
zmanjšuje spodbudo posameznikov za izboljšanje njihovih
kvalifikacij. Kot posledica se pojavita nižja produktivnost in rast
kot v primeru večje varnosti zaposlitve (povzeto po Andersen and
Svarer 2006, 3). Glede varnosti zaposlitve je pomembno, da
globalizacija in tehnične spremembe spreminjajo zaposlitvena
razmerja in imajo za posledico več nestalnosti in manj varnosti. To
je predvsem zaradi tega, ker delodajalci ne morejo ohraniti enako
stopnjo varnosti zaposlitve kot v manj izpostavljenem gospodarstvu
(Auer 2005a, 4). Pri tem je potrebno omeniti, da od začetka
devetdesetih, ko je bila stopnja brezposelnosti na Danskem okoli
12% delovne sile, ni bilo pomembnih sprememb na področju pravil
odpuščanja. Kar pa ne pomeni, da ta popustljiva pravila niso imela
vpliva na padec v brezposelnosti (Andersen and Svarer 2006, 4).
Pomemben del zaposlitvene varnosti zaposlenih so pravila o
odpovednem roku in odpravnine. Pravila o odpovednem roku
predpisujejo čas, ki preteče med napovedjo odpustitve in odpustom
zaposlenega. V večini držav je odpovedni rok odvisen od delovne
dobe oziroma od trajanja delovnega razmerja. Odpravnina pa je
znesek, ki ga je delodajalec dolžan plačati delavcu v primeru
odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Medtem ko odpravnina služi kot
nadomestni dohodek delavca ob izgubi zaposlitve, ima odpovedni rok
bolj značilnost zavarovanja, saj dejansko podaljšuje trajanje
zaposlitve. V primeru, če upoštevamo odpovedni rok in odpravnino
kot del stroškov odpuščanja, lahko opazimo, da se tam, kjer imajo
bolj visoke odpravnine, daje manj v smislu odpovednega roka (OECD
Employment Outlook 1999, 58). Iz priloge 6 je razvidno, da ima
najbolj strogo zakonodajo na področju odpovednih rokov Belgija
(sledita ji Grčija in Švedska), na področju odpravnin pa Turčija in
Portugalska. Najmanj restriktivne predpise na obeh področjih pa
imajo ZDA. Danska spada med države z relativno visokim odpovednim
rokom (za devet mesečno delovno dobo znaša odpovedni rok 1,8
meseca, za štiriletno dobo znaša tri mesece in za dvajset letno
delovno dobo 4,25 meseca), medtem ko glede odpravnine spada med
države z nižjo odpravnino (za delovno dobo 20 let znaša 1,5
povprečne mesečne plače). Značilen delovni čas za oba spola je bil
leta 2004 še vedno 37 ur na teden (slika 11). Toda v primerjavi z
moškimi je veliko več žensk delalo honorarno (15-36 ur na teden),
medtem ko je mnogo več moških delalo dlje oziroma mnogo dlje, kot
traja običajen delovni teden. SLIKA 11: RAZPOREDITEV DELOVNIH UR
GLEDE NA SPOL NA DANSKEM, 1995 IN 2004
0100200300400500600700800900
1995 2004 1995 2004
moški ženske
v tis
oč
pod 15 ur 15-36 ur 37 ur 38-48 ur 49 ur in več
Vir podatkov: Bredgaard, Larsen, and Madsen (2005, 17).
-
26
Istočasno je zaznano izrazito povečanje (za oba spola) v deležu
zaposlenih, ki delajo več kot znašajo dogovorjene delovne ure. Tako
se je za moške v starostni skupini 30-54 let delež povečal od 15%
na 43% v obdobju 1995-2003. Za ženske se je ta delež v istem
obdobju povečal od 15% na 18%. Na podlagi teh izidov lahko opazimo
hitro širjenje v vzorcu delovnega časa, kjer »običajen« delovni
teden postaja vse manj realističen. Veliko število zaposlenih dela
mnogo dlje, kot je zahtevano v okviru običajnega delovnega tedna.
Do podobnih ugotovitev, osnovanih na podatkih za obdobje 1984-2000,
je prišel tudi Lind (2004). Tudi on je opozoril na naraščajoče
število posameznikov, ki delajo dlje, kot znaša običajni delovni
čas (podvojitev od 1984 do 2000). Razvoj v deležu ljudi, ki
opravljajo poldnevno oziroma honorarno delo (nepolna zaposlitev),
je precej stabilen, če upoštevamo dejansko število delovnih ur.
Toda število ljudi, formalno registriranih kot nepolno zaposlenih,
je padlo (od 20% leta 1984 na 14%, 2000) z rahlim povečanjem za
moške, vendar s prepolovljenim deležem honorarnega dela za ženske
(od 34% na 17%). Lind razlaga to s poostritvijo pravil za
izpolnjevanje pogojev za dodatno nadomestilo za brezposelnost za
honorarno zaposlene (povzeto po Bredgaard, Larsen, and Madsen 2005,
17). Posledice fleksibilnosti delovnega časa, kot jih doživljajo
zaposleni, so bile raziskovane v obsežni analizi načina, kako Danci
porabijo svoj razpoložljivi čas. Izidi so pokazali, da 7% vseh
zaposlenih občuti preobremenjenost na delu skoraj ves čas 48% pa le
včasih. Izidi analize tudi prikazujejo, da ženske bolj verjetno
doživljajo stres kot moški. Toda na drugi strani obstaja široko
razširjeno splošno zadovoljstvo z delovnim časom na danskem trgu
dela. Dve tretjini zaposlenih tako meni, da delajo takšno število
ur, kot želijo delati. Ostala tretjina bolj želi krajši kot daljši
delovni čas. Pri tem je potrebno poudariti, da še vedno obstajajo
velike razlike med spoloma. Moški porabijo več časa za plačano
zaposlitev kot ženske. Te razlike so bolj izrazite v družinah z
otroki. Čas, ki ga ženske porabijo za plačno zaposlitev, se je
razpolovil, medtem ko se je delovni čas moških malo povečal. Ženske
si namreč najdejo čas za otroke in gospodinjska opravila z
zmanjšanjem plačane zaposlitve, medtem ko moški zmanjšajo
aktivnosti v prostem času (ibd., 17-18). Za mednarodne primerjave
ureditve trga dela oziroma za presojo fleksibilnosti trga dela
posameznih držav so strokovnjaki OECD razvili indeks varovanja
zaposlitve. Ta indeks izraža zakonsko ureditev trga dela določene
države, ki naj bi bila tudi glavni razlog za njegovo morebitno
neprožnost. Indeks vsebuje opis dvaindvajsetih osnovnih delov
ureditve trga dela, ki jih lahko združimo v tri področja:
• zaščitenost redno zaposlenega zoper individualno odpoved, •
določene posebne zahteve ob kolektivnem odpuščanju, • urejenost
začasnih oblik zaposlenosti.
Iz vseh teh informacij se oblikujejo indeksi z vrednostjo od 0
do 6, s ponderiranjem pa dobimo celoten indeks togosti delovne
zakonodaje (OECD Employment Outlook 1999, 54), pri čemer višja
vrednost indeksa pomeni bolj togo ureditev. Strokovnjaki OECD so
ugotovili, da obstaja med indeksom togosti delovne zakonodaje za
redno zaposlitev in razširjenostjo dela za določen čas šibka,
vendar pozitivna koleracija. Bolj kot je delovna zakonodaja toga,
pogosteje delodajalci uporabljajo zaposlovanje za določen čas.
-
27
Za ocenitev varnosti zaposlenega posameznika zoper odpustov je
potrebno upoštevati naslednja bistvena področja varnosti zaposlitve
za redno zaposlene: (i) redne oziroma običajne zakonite procedurne
težave, s katerimi se utegne soočiti delodajalec v postopkih
odpuščanja (postopki za odpust z ozirom na objavo, na primer ustna
izjava, pisna izjava in vključitev tretjih stranka), (ii) odpoved
in odpravnina za nekrivdne posamezne odpuste (pogoji, pod katerimi
so lahko odpusti opravičeni oziroma neupravičeni), (iii) težavnost
odpusta (razmerje med odpovednim rokom oziroma odpravnino in
trajanjem delovnega razmerja zaposlenega) (Madsen 2005b, 11 in OECD
Employment Outlook 2004, 64-65) Iz spodnje slike je razvidno, da je
bila znotraj prve in tretje kategorije podobnost med Dansko in
Veliko Britanijo ter razlika s Švedsko najbolj presenetljiva.
Švedska je imela namreč izrazito večjo stopnjo zaposlitvene zaščite
kot Danska (Andersen and Mailand 2005, 8). Na Danskem in v Veliki
Britaniji lahko delodajalec odpusti zaposlenega posameznika s
kratkim odpovednim rokom z uporabo pisne izjave in brez udeležbe
tretje stranke. Poskusna obdobja so dolga in nadomestilo za
neupravičeno odpoved je okoli četrtine Švedske ravni. Le ko je šlo
za odpovedni rok in odpravnino, je bila slika bolj mešana, s
Švedsko, ki je imela manj restriktivno regulacijo kot Danska v dveh
od šestih izbranih kazalcih. Pomembno je, da se je Italija nahajala
takoj za Dansko in Veliko Britanijo. Presenetljivo je, da je bila
celotna varnost zaposlitve za posameznega zaposlenega na nižji
ravni na Danskem in v Veliki Britaniji kot na Švedskem. V prejšnjih
državah so zaposlitvene pogodbe pomemben gospodarski sporazum med
delodajalci in delojemalci, ki so lahko določene po volji obeh
strani brez udeležbe tretjih oseb. Zaradi tega ima koncept
nepravičnega odpusta omejeno vlogo v teh državah, čeprav lahko
obstajajo omejitve zaradi različnih oblik diskriminacije. Toda
zaposlitveni sporazumi upoštevajo tudi nekaj socialnih okoliščin
zaposlenih. Medtem ko je to v skladu s tradicionalnim dojemanjem
liberalnega trga dela, je presenetljivo najti takšen režim znotraj
danske družbe, ki je običajno uvrščena med skandinavske socialne
države. Pomemben ključ do razumevanje te očitne posebnosti je
razumevanje dohodkovne varnosti v teh državah (Madsen 2005b, 12).
SLIKA 12: KAZALCI VARNOSTI REDNE ZAPOSLITVE ZOPER INDIVIDUALNO
ODPUSTITEV, 2003
00,5
11,5
22,5
33,5
44,5
Velika Britanija Danska Italija Finska Francija Nemčija
Švedska
indika
tor
redne običajne zakonite procedurne težave odpovedni rok in
odpravnina težavnost odpusta
Opomba: Države so razvrščene glede na celoten indeks EPL
(zaposlitveno varnostne zakonodaje) za redno zaposlitev Vir
podatkov: OECD Employment Outlook (2004, 112). Pri oblikovanju
drugega dela indeksa za področje kolektivnega odpuščanja se
upošteva obveščanje sindikatov in drugih pristojnih javnih
institucij, opredelitev skupinskega odpuščanja, zahtevana oblika
pogajanj, merila za odpuščanje zaposlenih in višina odpravnin. Ker
utegnejo kolektivna odpuščanja povzročiti socialne stroške, so bili
v skoraj vseh OECD državah uvedeni dodatni ukrepi za zmanjšanje teh
stroškov. Medtem, ko se pri oblikovanju tretjega dela indeksa za
področje urejenosti začasnih oblik zaposlitve ocenjuje zakonska
urejenost zaposlitev za določen čas in delo agencij za posredovanje
delovne sile.
-
28
Ta sestavina EPLI upošteva predvsem število ponovitev pogodb o
začasnem delu in omejitve glede trajanja začasnega dela (OECD
Employment Outlook 2004, 65). Zadnja serija kazalcev varovanja
zaposlitve je bila objavljena leta 2004. Glavni izidi so prikazani
na spodnji sliki. Skupen kazalec je torej sestavljen iz treh
elementov, ki odražajo stopnjo reguliranja trajne zaposlitve,
kolektivne odpuste in začasne oblike zaposlitve. Iz slike 13 je
razvidno, da je bila glede ravni celotnega kazalca Danska uvrščena
v skupino držav z najmanj strogo zaščito zaposlenih. Prav tako je
na Danskem zaposlitvena zaščita izjemno nizka za trajno zaposlitev.
Nižja je le v Švici, Kanadi, Veliki Britaniji in ZDA. Za slednjo
velja ekstremno nizka raven zaposlitvene zaščite. Na drugi strani
so razvidne visoke ravni zaščite v številnih državah, ki so prav
tako razvrščene visoko glede povprečnega trajanja delovnega
razmerja. Sem sodi tudi Švedska, ki izstopa z visoko ravnijo
zaščite za trajno zaposlitev. Tako ni presenetljivo, da obstaja
vzajemnost med stopnjo varovanj zaposlitve in obsegom numerične
fleksibilnostjo. Če torej merimo fleksibilnost trga dela z indeksom
varovanja zaposlitve, vidimo (slika 13), da ima najmanj strogo
delovno zakonodajo (najbolj fleksibilni trg dela) ZDA (vrednost
indeksa (0,7), v EU pa Irska (1,3) in Velika Britanija (1,1).
Najbolj rigidno zakonodajo in najvišjo vrednost EPLI v Evropi imajo
Portugalska (3,5), Španija (3,1) in Grčija (2,9). SLIKA 13: INDEKS
VAROVANJA ZAPOSLITVE V ŠTEVILNIH OECD DRŽAVAH ZA LETO 2003
0
0,5
1
1,5
2
2,5
3
3,5
4
ZDA
Velik
a Brita
nija
Kana
da
Nova
Zelan
dija
Irska
Avstr
alija
Švica
Madž
arska
Japo
nska
Dans
kaČe
ška
Korej
a
Slova
ška
Finsk
a
Poljs
ka
Avstr
ija
Nizo
zems
kaIta
lija
Nemč
ija
Belgi
ja
Norve
ška
Šved
ska
Franc
ijaGrčij
a
Špan
ija
Mexic
o
Turči
ja
Portu
galsk
a
lest
vica
(0-6
)
zaščita redno zaposlenega zoper individualno odpoved posebne
zahteve ob kolektivnem odpuščanju reguliranje začasnih oblik
zaposlitve
Vir podatkov: OECD Employment Outlook (2004, 72 in 110). Pri tem
je potrebno poudariti, da so nekateri posamezniki precej kritični
do tega indeksa. Razlog za to naj bi bil predvsem v tem, da ta
indeks ne pove, kakšna je prožnost dela v resnici. Kaže namreč le
neko formalno varnost, kot naj bi bila zagotovljena po predpisih.
Poleg tega pa naj bi bila problematična tudi opredelitev tega
indeksa, kar lahko privede do zlorabljanja in nelogičnosti pri
razvrščanju držav po tem indeksu. OECD uporablja številne
statistične analize vzajemnosti med stopnjo varnosti zaposlitve in
različnimi kazalci dinamičnosti ter funkcionalne sposobnosti trga
dela. Na raven tokov iz zaposlitev v dolgotrajno brezposelnost in
obratno, do neke mere vpliva raven varnosti zaposlitve. Tako se naj
bi dolgotrajna brezposelnost povečala z rastočo zaščito. Omejevanje
svobode pri odpuščanju zaposlenih vodi k bolj izraziti selekciji
izbiranja med prosilci za službe, ki nekako zaznamujejo predhodno
brezposelnost. Ena izmed
-
29
pomembnih ugotovitev je, da visoka stopnja varnosti zaposlitve
vodi k povečanju v povprečni brezposelnosti in zmanjšuje
sposobnosti prilagoditve od visoke k nizki brezposelnosti
(Bredgaard, Larsen and Madsen 2005, 15). V nadaljevanju se bomo
osredotočili na negativne in pozitivne ekonomske posledice nizke
varnosti zaposlitve in visoke numerične fleksibilnosti. Pozitivna
stran tega je, da utegne pospešiti nenehno spreminjajoče se
procese, ki se zahtevajo zaradi uvedbe nove tehnologije in
spreminjajoče nacionalne in mednarodne konkurence. Posamezna
podjetja in celotne industrijske dejavnosti naj bi bile zmožne
zmanjšati delovno silo v skladu s padajočim povpraševanjem po
njihovih proizvodih oziroma storitvah. Obratno pa lahko nove službe
enostavneje oblikovane, ko delodajalcem ni potrebno biti v skrbeh
zaradi visokih fiksnih stroškov dela. V realnosti se mnogo razprav
o prednostih povečane fleksibilnosti na trgu dela osredotoča na to
pospeševanje strukturnih sprememb (ibd., 15). Toda visoka numerična
fleksibilnost lahko ima tudi številne neugodne gospodarske
posledice, katerih opis sledi v nadaljevanju. Pomembna težava v tej
zvezi je način, po katerem vpliva na spodbude podjetnikov za
povečanje formalne in neformalne usposobljenosti njihovih
zaposlenih. Utegne se namreč pojaviti tveganje izgube virov,
porabljenih za povečanje splošne usposobljenosti zaposlenih v
primeru, da obstaja visoka verjetnost njihovega odhoda iz podjetja.
Tako utegne visoka mobilnost na danskem trgu dela voditi k
nezadostnemu investiranju v izobraževanje in usposabljanje, še
posebej v višjo splošno usposobljenost. Obstoječi podatki o obsegu
poklicnega izobraževanja odraslih na danskem trgu dela kažejo, da
je ta trditev lahko potrjena in hkrati nepotrjena. Na eni strani
obstaja nižja raven poklicnega izobraževanja odraslih med
nekvalificiranimi delavci, ki so ponavadi visoko numerično
fleksibilni. Na drugi strani je obseg poklicnega izobraževanja
odraslih na splošno na danskem trgu dela na najvišji točki v
primerjavi z drugimi državami EU. Možna razlaga za ta paradoks
utegne biti v obstoju obsežnega sistema javnega usposabljanja in
izobraževanja, ki popravlja nepravilnosti trga, katere izhajajo iz
visoke mobilnosti. Druga razlaga utegne biti, da podjetja sama v
nekaterih primerih uporabljajo poklicno izobraževanje odraslih kot
sredstvo za zadržanje zaposlenih, ki bi sicer imeli visoko stopnjo
mobilnosti. Drugo potencialno tveganje, ki sledi iz visoke
mobilnosti, je, da utegne zmanjšati podjetnikov občutek
odgovornosti za poklicne zdravstvene nevarnosti in za zaposlene z
zdravstvenimi težavami, ker so namreč vezi med delodajalcem in
delojemalcem ponavadi šibkejše v razmerah visoke mobilnosti.
Problem, povezan s to nevarnostjo, je lahko, da visoka stopnja
prehoda na trgu dela prav tako poveča nevarnost, da so ljudje
zaradi neprostovoljne brezposelnosti izključeni v ranljivem
položaju. To se utegne zgoditi zaradi tega, ker dolgotrajna
brezposelnost kot taka negativno zaznamuje iskalce zaposlitve
(ibd., 15-16). V Evropi se je v zadnjih dveh desetletjih
zaposlitvena negotovost pomembno povečala. Poleg tega se je od
1980-ih nesorazmerno povečalo število atipično zaposlenih (na
primer delo s krajšim delovnim časom, delo za določen čas in
samozaposlitev). Atipična zaposlitev ni le manj varna, ampak daje
tudi manj možnosti za usposabljanje in poklicne obete. Rast teh
oblik zaposlitev je lahko pojasnjena z globalizacijo, hitrimi
tehnološkimi
-
30
spremembami, dolgotrajno brezposelnostjo, imigracijo in visokim
socialnim skrbstvom (Tangian 2004, 9-10). Medtem ko se vsebina dela
postopno spreminja, mnogi strokovnjaki pričakujejo, da se bodo
oblike zaposlitve prav tako spremenile v smeri bolj neznačilnih in
kratkoročnih pogodb. Toda kot lahko vidimo iz danskega primera, ni
neposrednega razloga za sklepanje, da je obseg zaposlovanja za
krajši čas v porasti. V primeru Danske je bilo tako v drugi
četrtini leta 2004 (kot tudi leta 1999) okoli 91% zaposlenih na
osnovi stalnih zaposlitvenih pogodb. Primerjave s prejšnjimi leti
ne prikazujejo jasnih trendov k hitrim spremembam v smeri manjše
stabilnosti v zaposlitvenih pogojih. To je tudi v skladu z
mednarodno analizo, ki prikazuje visoko stopnjo stabilnosti v
zaposlitvenih razmerjih. V mednarodni primerjavi je Danska
predstavljena