Klic gora - Planinski Vestnikplaninskivestnik.com/arhiv/pdf/pv_2004_11.pdf · slovom Klic gora, v kateri je veliki alpinist in planinski pisec orisal svojo alpinistično pot, svoje

9 770350 434008

RREEVVIIJJAA ZZAA LLJJUUBBIITTEELLJJEE GGOORRAA ŽŽEE OODD LLEETTAA 11889955

GGllaassiilloo PPllaanniinnsskkee zzvveezzee

SSlloovveenniijjee

109. LETO / NOVEMBER 2004 / 700 SIT

11

Nadaljevanje skupščine PZS

Tine Mihelič:Klic gora

V hribe v Turčijo

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

81

11–2004

Trekingna najvišji vrh

Grenlandije – 2005Najvišji vrh največjega oto-

ka na svetu je Gunnbjorn fjeld,3693 m. Leži v bližini vzhodneobale, 300 km južno od naseljaScoresby Sund. Odhod bo 15.maja 2005 prek Reykjavika doAkureyra na Islandiji, od tampa z najetim letalom naravnostv bazni tabor pod Gunnbyornfjeldom. Sledilo bo 10 dni hoje,smučanja in plezanja (po želji)po okoliških vrhovih in ledeni-kih. Vsi pristopi in vzponi bo-

do prve slovenske ponovitve. Zletalom se bomo vrnili do inu-itskih vasi na Scoresby Landu,v katerih bomo v štirih dnehspoznali lovce, ribiče in pasjevprege. Nato se bomo vrnili zredno letalsko linijo prek Islan-dije. Vreme je v tem času ponavadi stabilno, s povprečnimitemperaturami okoli 0°C. Tre-king je primeren tudi za manjizkušene planince. Cena 3-te-denskega trekinga za 10 udele-žencev je pribl. 6000 EUR naosebo.

Informacije in prijave: gorski vodnik Stane Klemenc 041 66 70 70 e-pošta: [email protected]

Kako poznamo naše gore?

Rešitev iz septem-brske številke:

Pri prejšnji uganke sem na-redil napako, zaradi kateresem bralcem dolžan opraviči-lo. Na napako so opozorili Sa-mo Jemec, Anton Knavs inIgor Strle - Citronček. Spraše-val sem po dveh gorah, v resni-ci pa je na sliki le ena, Kotovašpica, slikana s poti na Jalovecnad Kotovim sedlom. Na slikista res videti dve gori druga zadrugo. Brez da bi kaj preverjal,se mi je zato zdelo, da sta toKotova špica in pa V Koncušpica, ki je pač prva gora sever-no za njo. Vendar pa pogled nazemljevid 1 : 10.000 potrjuje,da ima Kotova špica (2376 m)izrazit južni predvrh (2359 m),V Koncu špica pa je nižja odobeh (2350 m). Zato imajobralci popolnoma prav, na slikije Kotova špica, V Koncu špicaje skrita za njo. Kot pravilenodgovor pa smo upoštevali tu-di, če ste navedli obe gori.

Kotovo špico so prepoznališe Franci Benedik, Valentina inFranc Bijol, Niko Burnik, JureGolob, Branko Jaklič, FranceKozjek, Leopold Kržišnik,Branko Lombar, Franc Mar-kun, Ljubo Meden, Stane Po-ljak, Franci Potočnik, Alenkain Jože Rožič, Janez Šeme, BorŠumrada, Matevž Šuštar, Pol-de in Luka Taler in Janez Tobi-as. Boris Bertoncelj pa nam ješe omenil, da je pod Kotovošpico pred leti našel zanimivmejni kamen, ki ga v 60 letih ninihče prevrnil ali kakor kolipoškodoval. Na eni strani je bi-la vklesana črka I, na drugi D,spodaj pa letnica 1942. Zanimi-vo, kako hitro, še med vojno vi-hro, so takratni oblastniki ho-teli »zabetonirati« mejo mednovima imperijema.

Po zaključku redakcijeprejšnje številke sta nam pra-vilno rešitev uganke v septem-brski številki poslala še Leo-pold Kržišnik in Pavla Vižin.

Andrej Stritar

Katera gora je na sliki?Rešitve pošljite na Uredništvo PV, p. p. 214, 1001

Ljubljana ali na [email protected].

� Andrej Mašera

1

11–2004

UV

OD

NIK

Izdajatelj in založnik:

Planinska zveza Slovenije

ISSN 0350–4344Izhaja enkrat mesečno, julija kot dvojna številka.Planinski vestnik objavlja izvirneprispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje.

Naslov uredništva:PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJEUredništvo Planinskega vestnikaDvoržakova ulica 9, p.p. 214SI–1001 Ljubljanatelefon: 01 434 56 86, faks: 01 434 56 91e–pošta: [email protected]://www.planinskivestnik.com

Vladimir Habjan (odgovorni urednik)

Uredniški odbor:Marjan Bradeško, Marjeta Keršič – Svetel, Andrej Mašera, Mateja Pate, Emil Pevec (tehnični urednik), Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Tone Škarja, Adi VidmajerLektoriranje: Mojca Volkar

Oblikovanje: Jurij KocbekGrafična priprava: Studio CTP, d. o. o.Tisk: DELO tiskarna, d. d.Naklada: 5115 izvodov

Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajtenatisnjene in po elektronskem mediju na naslovuredništva ali na eletronski naslov. Poslanihprispevkov ne vračamo. Številka transakci-jskega računa PZS je 05100–8010489572, odprtpri Abanki, D.D., Ljubljana. Naročnina 6.950 SIT,50 EUR za tujino, posamezna številka 700 SIT.Članarina PZS za člane A vključuje naročnino.Reklamacije upoštevamo dva meseca po iziduštevilke. Ob spremembi naslova nave-dite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisneodpovedi do 1. decembra za prihodnje leto.Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje ure-dništva. Kopiranje revije ali posameznih delovbrez soglasja izdajatelja ni dovoljeno. Ure–dništvo si pridržuje pravico do objave ali neob-jave, krajšanja povzemanja ali delnega objavl-janja nenaročenih prispevkov v skladu s svojouredniško politiko in prostorskimi možnostmi.

UČITELJICA ŽIVLJENJAZgodovine nekoč nisem preveč marala. Od množice letnic in golih dejstev,ki smo jih morali recitirati, mi ni ostalo prav veliko, čeprav je – takrat še– tovarišica posebno pomembne zgodovinske prelomnice vedno pospremila z udarcem pete ob tla, z visoko v zrak dvignjenim kazalcem ins krikom »Pozor!« Toda poleg njenih svaril in občasnih zgodbic o dvornihdamah, ki jih je imenovala kokete, mi je ostal trdno v spominu le še napis na prvi strani zvezka: Zgodovina je učiteljica življenja. Bil je lep,vsaka črka drugačne barve, a z njegovim pomenom se takrat nisem kajdosti ukvarjala.Nekje sredi najstniških let me je zaneslo v svet vertikale. Potegnilo me jetako močno, da sem si modrosti s predavanj alpinistične šole zapisovala vposeben zvezek, zavit v plakat, ki je vabil k vpisu v šolo. Po bližnjem hribu sem se podila s 15 kilogrami knjig v nahrbtniku, odkrila Šance inRimski zid, si izpisala iz Miheličevega vodnika vse smeri, ki sem jih nameravala nekoč preplezati, in nenadoma razmišljala le še o tem, kamme bo odneslo med koncem tedna. Nič nenavadnega torej – to tudi dandanes počne večina tistih, ki jih plezanje popolnoma prevzame. Pa vendar obstaja drobna, a pomembna razlika med nekoč in danes.Knjige. V obdobju, ko sem odkrila stene, sem znova odkrila zgodovino,toda v veliko prijetnejši luči. Sočne zgodbe starih mačkov, odlično nasprotje suhoparnih podatkov iz učbenikov. Menda knjižnica ni premogla knjige o alpinizmu, ki je ne bi prebrala. Bonatti, Terray, Buhl,Messner, Mazeaud, Harrer, Bridwell, Grošelj, Manfreda, Škarja, Mahkota, Škamperle, Lenarčič, Mihelič (in mnogi drugi) – zajeten kupknjig izpod peresa legend našega in svetovnega alpinizma se je znašel vmojih rokah. Plezalsko biblijo, Zaplotnikovo Pot, sem tako ali tako znalaskoraj na pamet. Kaj ta imena pomenijo današnjemu rodu plezalskih začetnikov? Kot kažejo opažanja zadnjih let, večina o njih ne ve prav dosti. Zgodovina alpinizma na alpinistični šoli že a priori ni preveč čislana tema. Tako tudi rezultati preverjanja znanja iz zgodovine ob koncu šole navadno niso ravno hvalevredni. Ob zahtevnejšem preizkusu bi vprašalna polabržkone ostala bolj ali manj prazna. Takšne so moje izkušnje, čeprav se vzadnjih nekaj letih izogibamo dolgočasnemu podajanju letnic in si prizadevamo spodbuditi tečajnike, da bi segli po knjigah in se tako naprijeten način seznanili z zgodovino.Je kriva doba, v kateri so zakon elektronski mediji? Miselnost, da šteje lečim hitrejše doseganje osebnih rekordov, torej so edina uporab(lje)na literatura le plezalni vodniki? Je krivec neusmiljeni tempo življenja, kidrastično krči spokojne trenutke, nekoč namenjene prebiranju dobre knjige? Nosijo krivdo za to, da se nam zgodovina že v nežnih letih za vekomaj priskuti, snovalci učnega načrta? Ali s(m)o krivi tisti, ki lahkovplivamo na prihajajoče plezalske rodove, pa jim ne znamo približati delplezalskih predhodnikov? Krivda (če o njej sploh lahko govorimo) in resnica sta kot po navadi nekje vmes. Gotovo pa je, da tradicionalnozgražanje nad »današnjo mladino«, ki o zgodovini ne ve nič – še več, zgodovina ji je deveta briga, saj je v ospredju zanimanja le bliskovit športni uspeh – pač ne bo pomagalo. Po večini so bob ob steno tudi pridige o zavedanju svojih korenin. Zato premislimo, kaj in na kakšennačin lahko vsi, ki imamo priložnost, naredimo za to, da bodo s prahomprekrite in v sivino pozabe potopljene zgodbe osvajalcev nekoristnega sveta spet postale aktualne. In da bo magistra vitae upravičila svoj naziv.

Mateja Pate

P. S. Ob koncu pisanja tega uvodnika me je nekoliko potolažila (če sploh lahko tako rečem) v neki reviji prebrana izjava Borisa Cavazzeo podmladku na AGRFT: »Sploh ne poznajo igralcev niti za deset let nazaj.« Torej ni ignorantska le alpinistična mladina, ampak so očitnoprotizgodovinsko razpoložene slovenske mlade duše vseh profilov ...

Fotografija na naslovnici:Južni greben Škrlatice�Tone Škarja

2

11–2004

KA

ZA

LO

Na turno smuko v Turčijo..................................48Rok Stritar

V hribe v Turčijo ........................................................50Mateja Pate, Andrej Stritar

ALPINIZEM 51-61

Prijetno s prijetnim ................................................51Mateja Pate

Majhno maščevanje..............................................54Miha Valič

Na drugem koncu vrvi..........................................58Tanja Grmovšek

NAŠA SMER 62-64

JZ-raz Kuželjske stene ........................................62Suzana in Viktor Relja

NOVICE IZ VERTIKALE 65-66

ŽIVLJENJE GORA 67-70

Potepanje po kolovozih in grebenihVolovje rebri ..................................................................67Darja Jenko

Alpe za prihodnje generacije........................69Marjeta Keršič – Svetel

PISMA BRALCEV 71-72

LITERATURA 72-74

NOVICE IN OBVESTILA 74-79

Kako poznamo naše gore ................................81

AKTUALNA TEMA 4-12

Klic gora ..............................................................................6Tine Mihelič

Plezalski opus Tineta Miheliča ..................10Rudi Zaman

Bibliografija Tineta Miheliča ........................11Andrej Stritar

IZLET 13-20

Manj obiskane potina znano goro ............................................................13Andreja Erdlen

Poti na Nanos..............................................................16Milena Ožbolt

Ponce in Vevnica ......................................................17Jana Remic

Greben Rateških Ponc in Vevnica............19Andrej Stritar

PLANINSTVO 21-50

Anglež na Kranjskem v devetnajstemstoletju ..............................................................................21Marjan Bradeško

Jubilej »spremljevalca«........................................25Žarko Rovšček

Nadaljevanje skupščine PZS ........................28Vladimir Habjan

23. srečanje alpinistov veteranov............30France Zupan

Iskanje Aljaževega stolpiča ..........................32Samo Jemec

Okoli Škrlatice............................................................35Vladimir Habjan

Lastron dei Scarperi..............................................40Iztok Snoj

Za novo leto po Likijski poti ..........................44Andrej Stritar

3

11–2004

KA

ZA

LO

4Tine Mihelič: Klic goraGore imam rad. Iz tega preprostega dejstva jerazbrati ves smisel mojega gorništva, alpinizma,andinizma ... in seveda v prvi vrsti ljubezni donarave, predvsem gorske. V gore sem se zaljubilpri šestnajstih in vzpostavil najtrajnejšeljubezensko razmerje svojega življenja.

V hribe v TurčijoPretežni del države je gorat, vendar pa planinstvo še zdaleč ni tako razvito kot recimo v Alpah. Markiranihpoti je malo, prav tako ni planinskih koč. Turki imajo svojo planinsko zvezo, vendar je število organiziranihplanincev razmeroma majhno. Obiski gora so zato manjše odprave ali trekingi, na katerih moraš opremoin prehrano za več dni nositi s seboj.

104 ali 109?Letos je nekaj naših bralcev opazilo majhno

spremembo, ki smo jo vpeljali na naši naslovni-ci, in nas opozorilo nanjo. Gre za zapis o teko-čem letniku vestnika. Je to 104. ali 109. letnik?Naj pojasnimo svoje videnje. Na naslovnici zdajpiše, da Planinski vestnik izhaja od leta 1895, t. j. 109. leto. Do januarja letos pa smo pisali, dasmo v 104. letniku.

Pravzaprav sta obe trditvi pravilni. Prva šte-vilka PV je res izšla leta 1895, torej pred 109 le-ti. Vendar pa v tem obdobju PV skupaj šest letni izhajal (1915–1920) in bi zato na policah lah-ko našteli le 103 vezane letnike (letošnji je torej104.). V uredništvu pa smo se na začetku leta2004 odločili, da na naslovnici sledimo višji šte-vilki, torej vsem letom od »rojstva« naprej. Takonaši reviji dodamo nekaj častitljivosti in bomo,ne nazadnje, lahko že prihodnje leto praznova-li okrogli 110. rojstni dan (oziroma 105. letnik).

Uredništvo

Na vrhu Tahtalija � Urša Stritar

Tine Mihelič leta 1974 v Dolomitih

49

V literarni zapuščini Tineta Miheliča (20. 5. 1941 – 2. 10. 2004) se je našla dokončana knjiga z na-slovom Klic gora, v kateri je veliki alpinist in planinski pisec orisal svojo alpinistično pot, svoje doživ-ljanje gorskega sveta in svoj duhovni odnos do njega. Knjiga ima izjemno literarno in dokumentacij-sko vrednost, zato upamo, da bo kmalu našla založnika. Iz nje smo za bralce PV izbrali uvodno poglav-je, v katerem pisec razgrne svoj življenjski in alpinistični credo, ki mu je ostal zvest do konca svojih dni.

Tine Mihelič:Klic gora

Kanjavec in Vršac � Jože Mihelič

6

11–2004

� Tine Mihelič � Arhiv Tina Horvat

Gore imam rad. Iz tega preprostega dejstvaje razbrati ves smisel mojega gorništva, alpini-zma, andinizma ... in seveda v prvi vrsti ljube-zni do narave, predvsem gorske. V gore sem sezaljubil pri šestnajstih in vzpostavil najtrajnejšeljubezensko razmerje svojega življenja. Zakaj some te mrtve tvorbe, ti veliki kupi kamenja alisnega tako pritegnili? Na to in podobna vpraša-nja nisem nikoli s preveliko vnemo iskal odgo-vorov. Povsem se strinjam z Mihom Potočni-kom, ki je na vprašanje, zakaj hodi v gore, odgo-voril takole: »Nič ne razmišljam, zakaj, raje kargrem.« V pričujočem pisanju ne boste zasledilinobene filozofije, njegov edini namen je poklonvečno lepim goram. Privlačijo me s skrivnostnosilo, ki se ji preprosto ne morem upreti. To siloimenujem klic gora.

Lepota je abstrakten pojem, ki ne vsebujenič absolutnega, fizičnega, materialnega.Zmožnost dojemanja lepega je lastna izključnovrsti homo sapiens. V to me je nekoč prepričalprijazen dogodek na južnem grebenu Dolkovešpice. Spodaj, na zelenem hrbtu, obraslem zrušo in cvetjem, sem doživel prisrčno srečanjez gospo kozorogovo, ki je mladiču predstavilanenevarnega gorskega sopotnika. Stali smonekaj metrov vsaksebi in se radovedno opazo-vali. Celo pogovarjali smo se: jaz sem spuščalraznežene ljubkovalne fraze, onadva pa sta ne-kaj zamolklo brundala. Potem smo plezalinavzgor kot pravi gorniški tovariši. Družilismo se najmanj sto višinskih metrov, jaz na le-vi strani grebena, onadva po desni - nikoli od-daljeni več kot nekaj korakov - in se včasih pri-jazno pozdravili čez kako škrbino. Trave za-ključuje globoka zareza, nad njo pa je svet golin mrtev. Tu sta se štirinožna prijatelja poslo-vila; nista mogla razumeti posebneža, ki se jezapodil v skale, kjer ni najti nič užitnega. Me-ne pa je tja gor vlekla neznana sila, ki se ji ni-sem mogel upreti. Naj me vrag, če nisem v po-gledu rogatih soplezalcev povsem jasno za-znal, kaj si mislita o meni: ta je čisto nor. Osva-janje nekoristnega je torej pojem, ki gornika,

oziroma alpinista ločuje od gamsov in kozoro-gov (pa tudi od »normalnih« ljudi).

Pojem osvajanje nekoristnega si je izmislilslavni alpinist Lionel Terray in o bistvu alpini-zma z dvema besedama povedal več kot dolgerazprave učenih ideologov. Vsak alpinist si tosimbolno reklo razlaga po svoje; kmalu pa se za-ve, da je smisel »nekoristnosti« gorskega svetaravno nasproten besednemu pomenu - sevedale za človeka, ki razume »dušo« gore. Da, goraima dušo! Seveda ne dobesedno - gori vdihnedušo človek, pa ne vsak; le tisti, ki jo spoštuje injo ima rad. Jaz sem v odnosu do gore vedno ču-til nekaj pridiha erotike. Njen klic zaslišim naj-bolj jasno v ranem jutru, kadar višave žarijo vnežni rožnati barvi. Takrat občutim skoraj bole-čo željo, da bi bil čimprej tam gori. Nikoli nisemimel težav z rano uro in v jutranji hoji čez rosnavznožja komaj krotim nestrpnost. Počutim sekot vasovalec, ki ga nepremagljiva sla žene v ob-jem izvoljenke. Povsem naravno se mi zdi, da jebeseda gora ženskega spola (kot v večini jezikovčustvenih Slovanov in Romanov - Germani mi-slijo drugače: samo hladni Anglež si je lahkoizmislil tako brezčutno in človekov odnos do go-re izključujočo definicijo alpinizma, ki pravi, daplezaš na goro zato, ker gora pač je).

Moram se pohvaliti, da spadam med srečne-že, saj mi gore ljubezen vračajo. Kako pa najdrugače razumem njihovo naklonjenost, ki semje deležen v tolikšni meri. Če pustim ob straniužitke in radosti, se moram goram še posebejzahvaliti za milost, ki so mi jo izkazale, kadarsem opotekaje nihal »ob tisti tenki črti« med bi-vanjem in onostranstvom. To se je žal dogodilokar prepogosto, čeprav drame in trpljenje nisotisto, kar iščem v gorah. O, še kako me osrečujeslast, ki jo občutiš na vrhu gore, kadar si moraldati vse od sebe ali pa še več. Vendar pa imamnajlepše spomine na ture, na katerih se ni »ničzgodilo«, ko je bilo vse skupaj eno samo veselje,radoživost in užitek. Smuk po šumečem firnu sKanjavca v opojnem blesku bohinjske zimskepravljice, vrtoglavi plezalski ples v čudoviti ska-li Travnika ali Cime Canali, sanjsko ledno pleza-nje na Kondorja ali Alpamayo, pa kasneje no-stalgično stikanje po gamsjih stečinah poti PPob vznožjih velikih sten mladosti, to so ture pomojem okusu. Na takih poteh sem začutil, da

Klic gora

AK

TU

AL

NA

TE

MA

7

11–2004

sem se povsem zbližal z goro in našel to, karsem iskal: svet večne lepote.

»Herojski alpinizem« me torej ni pritegnil,pa tudi dovolj nadarjen in sposoben nisem zanj.Nikoli nisem niti pomislil na to, da bi se šel pre-izkusit v kak Eiger, celo v steno Rzenika nisemvstopil. Iz podobnega razloga tudi nisem videlHimalaje. Namernega tveganja nisem nikolienačil z junaštvom, zame je tveganje etično ute-meljeno edino v nepredvideni situaciji, ko seznajdeš v kaši in je treba reševati golo kožo. No,s tako miselnostjo pač ne moreš postati pose-bno vrhunski alpinist. »Najbolj znani in najboljcenjeni so bili vedno tisti alpinisti, ki so si naj-več upali, pa pri tem še odnesli celo glavo.« (J.Krakauer)

Vendar pa je treba priznati, da pri alpinizmunenehno obstaja neka stopnja tveganja. Brez te-ga naša priljubljena dejavnost ne bi imela tiste-ga svojstvenega čara, ki tako vznemirljivo dražizavest slehernega plezalca. Nekoč sem peljalplezat neko lažjo klasiko dobro prijateljico -vzorno mamico dveh hčerkic, ki poprej še niko-li ni bila v hribih, včasih je le malo potelovadilav vrtcu. Brez težav in z užitkom sva opravila ssteno. Pohvalila me je, da se je na vrvi suvere-nega vodnika počutila povsem varno. Potem pasem ji povedal, da pri plezanju stoodstotne var-nosti sploh ni - kaj pa nenadni kamen ali pavsak trenutek možna človeška napaka ... Zgrozi-la se je in me skoraj ozmerjala, zakaj ji nisem te-ga povedal že prej; sicer zagotovo ne bi šla ple-zat - saj ima vendar otroke! Tudi jaz imam otro-ke, pa se pogosto sprašujem, do kod smem itipri plezanju, da ne prestopim meje odgovorne-ga početja. Vendar smo alpinisti nepoboljšljivioptimisti in nikogar ne poznam, ki ne bi bil pre-pričan, da se bo z gore vrnil cel. Ljudje, ki pripi-sujejo plezalcem samomorilska nagnjenja, o al-pinizmu nimajo pojma. Osebno mislim, da zna-mo alpinisti celo močneje ceniti življenje kot»normalni« ljudje, saj se včasih znajdemo v po-ložaju, ko je življenje ogroženo in si ga moramodobesedno reševati ali celo priboriti. Kakšnaslast te obide, potem ko si pri plezanju zašel vstisko, pa si se srečno in zahvaljujoč svojim spo-sobnostim izmazal! Bližina onostranstva je takovznemirljiva, da se v mejnih trenutkih (pravza-prav kasneje, ko/če so se srečno razpletli) čutiš

izbranca, svetlobna leta oddaljenega od svetapoprečnežev. Rogam se današnji razprodaji in-stant (»kokr«) adrenalina, kakršnega za (pre)ve-like novce ponujajo lahkovernim, ki ne ločijomed navideznim in resničnim. Pravi adrenalinse sprošča edino v situaciji, ko si resnično ogro-žen in se moraš izvleči iz stiske s svojimi močmiin sposobnostjo. Če se hočeš naužiti adrenalina,vstopi v severno steno Široke peči ali Civette!

Ta knjiga je namenjena ljudem, ki slišijo klicgora. Drugi z njo ne bi imeli kaj početi, saj jeitak ne bi razumeli. Tega skrivnostnega glasu nimogoče zaznati s sluhom, temveč le s srcem.Zato moraš biti z gorami na isti valovni dolžini,sicer te bo njihov klic pustil neprizadetega. Čepa si ga zaslišal, se klicu gora nima smisla upi-rati, saj pusti v človekovi duši trajno sled, ne-kakšno infekcijo, zoper katero še niso našlizdravila. Iz lastne izkušnje lahko zatrdim, kak-šne težave povzroči upiranje. Če te na(d)logeživljenja prisilijo k daljši odsotnosti z gora, se boprej ali slej pojavila huda abstinenčna kriza.Lahko pride celo do patološke reakcije, značilne A

KT

UA

LN

A T

EM

A

Greben Oltar – Rokav – Škrlatica

8

za podobne bolezni, ki jih povzroča pomanjka-nje vitaminov. Jaz to stanje dobro poznam, ime-nuje se nostalgia alpina acuta. Iz hude stiskepomaga edino čim hitrejše zaužitje močne dozečistega gorskega zraka, po možnosti zajeteganad 2000 metri. Človek, okužen s to klico, je za-znamovan za vse življenje in se mora čim pogo-steje podvreči omenjeni terapiji. Bolezen je po-gojno nalezljiva, zato je treba biti ob stiku z oku-ženim previden. Preventive ali cepiva ne po-znamo.

Gorski svet me najbolj privlači v svoji prvo-bitni podobi, zato se planinstva kot množične,organizirane dejavnosti ne udeležujem. Če se leda, zavijem s steze na brezpotni svet, kjer si mo-raš prehode poiskati sam. Spoznal sem mnogezvrsti dejavnosti v gorah, nobene pa si nisem iz-bral kot ozko specializacijo. Gora me je vednozanimala kot celota: od vznožja, tam kjer prebi-vajo ljudje, prek sredogorja, kjer valovi življenjenarave, pa vse do mrtvih visokogorskih pustinjin snegov. Tja gor prinaša življenje človek v vlo-gi, ki jo edino priznavam - kot ljubitelj in obču-dovalec. Ne vem zakaj, ampak vedno, kadar ga-zim po nedotaknjenem snegu, začutim vsaketoliko željo, da se ozrem na svoje stopinje. Zdi se

mi, kot bi tam pustil svoj podpis, ne da bi nara-vo s tem omadeževal. V hribih se počutim kotna obisku pri takih ljudeh, ki imajo vse neznan-sko snažno, pa se bojim, da jim ne bi kaj zama-zal in si v veži sezujem čevlje.

Gore so mi neizmerno obogatile življenje.Nisem premožen v materialnem smislu, pavendar se imam za bogatina. V več kot polstole-tni gorniški karieri sem si nabral toliko dožive-tij, da jih ne bi hotel zamenjati za ves denar te-ga sveta. Kadar mi uspe velika tura, sem po njejbolj srečen kot tisti, ki je na loteriji zadel merce-desa. Moram torej zapisati, da v duhovnemsmislu živim od rente, ki sem si jo prislužil vdolgoletnem čaščenju gora. Današnji kult mate-rializma me pušča hladnega in vedno bolj ce-nim vrednote, ki so bile življenjsko vodilo mojihstaršev, vzgojenih v duhu nekega pozabljenegaidealizma. Nekatere od teh vrednot so čvrstovgrajene v idejno shemo gorništva in alpini-zma, kakršno si predstavljam jaz. Bralec teh spi-sov bo kmalu ugotovil mojo nazorsko sorodnostz velikim Juliusom Kugyjem. Ob vsem spošto-vanju njegovega veličastnega opusa alpinista inpisatelja ter ljubezni do gora, mi je posebno ob-čudovanje izzval način, kako je mojster znal ži-veti. Svoje velikansko podedovano premoženjeje lepo »zagonil« s tem, da je življenje posvetilgoram. Mislim, da je bil zelo srečen človek, sajje verjel v teorijo vzajemne ljubezni. Njegovaljubezen do gora je bila tako močna, da se je tateorija morala udejanjiti in gore so mu ljubezenvračale. Kugy bi umrl kot siromak, če ne bi na-pisal vseh teh prelepih knjig o gorah in na kon-cu je živel - od gora.

Star sem prek šestdeset, v gore hodim, odkarpomnim, sem alpinist, plezalec, andinist, turnismučar, pisec planinskih vodnikov in predvsemstrastni zaljubljenec v gore. Vse opisane dejav-nosti gojim v mejah možnosti še danes in jih na-meravam še dolgo, če ... Nikoli nisem postal pra-vi ekstremni plezalec, gorniški in plezalski prija-telji me poznajo bolj kot romantika ali kot temurečejo bolj učeno - esteta. Taka opredelitev v ne-katerih krogih, če na primer bereš stare plezal-ske ideologe Lammerja, Tumo ali Juga, ali pa tu-di katerega izmed sodobnejših vrstnikov, veljaskoraj za psovko. Jaz pa nikoli ne bom mogel izsvoje kože (zakaj pa bi?) in se pred tako obtožboA

KT

UA

LN

A T

EM

A

V previsu

9

11–2004

skrijem pod plašč svojih velikih vzornikov Kug-yja in Buhla. V njunih spisih sem našel sorodniduši. Gore imam rad; to mi pomeni bistvo.

Gorniško pisanje je moj priljubljeni konji-ček, pisana beseda pa moj najljubši način izra-žanja (privatno sem dolgočasna, nekomunika-tivna puščoba, pa še jecljam povrhu). Ta trenu-tek, ko to pišem, mi je prav vseeno, ali bo ta spiskdaj izšel ali ne. Pisanje o gorah mi pomeni in-timni pogovor z mojimi ljubicami, ob njem sevračam v čas veličastnih doživetij v opoju mla-

deniške neugnanosti. No, neugnanosti mi pra-vzaprav ne manjka niti danes. Ne mine leto, dane bi všpičil v gorah kake neumnosti in moji bli-žnji si nemara mislijo, da gre dedku že na otro-čje. Morda imajo prav, v gorah se res počutimvečnega otroka, ki se vsako jutro znova začudi,da je vzšlo sonce. To večno čudenje lepoti nara-ve sem podedoval od matere; midva se nikoli nemoreva do sitega nagledati jutranje, ali pa ve-černe zarje na Triglavu, ki jo občudujeva z na-šega okna v Bohinju.

AK

TU

AL

NA

TE

MA

Z dolomitskim poglavjem zaključujem svojo pripoved o gorah. O, ne mislite, da je ogenj uga-snil - to bi bilo pri meni nemogoče. Res pa je, da je marsikaj drugače: gore so čedalje višje inbolj strme. Kolena so iztrošena po več kot pol stoletni neprizanesljivi, pogosto nasilni rabi. Vsklepih nekaj čudno poka in škriplje, da sem moral svoje dolgoletno divjanje po gorah precejupočasniti, pa se zato prav nič ne grenim. Ker po naravi nisem asket, moram nositi v gore ne-kaj kilogramov več kot bi bilo treba. Toda, kadar se zjutraj odpravim v gore, me navdaja enakonavdušenje kot v mladih letih. Seveda ne plezam več na Agner ali Badile, cilje je pač treba pri-lagoditi okoliščinam. Pa vendar mi včasih še vedno uspe kaka »orng« tura in po njej čutim ena-ko zadoščenje kot nekdaj. Klic gora mi še vedno odzvanja v srcu in skoraj prepričan sem, da semu bom odzval zadnjega jutra svojega življenja. S katerimi besedami sem že začel to knjigo?Aha, se že spomnim. Tudi končal jo bom enako, saj je v tem stavku zajeto vse: gore imam rad.

Pričujoče pisanje je seveda pripoved o nekem času, ki je nepreklicno minil. Moja navzočnostv gorah je v njihovem »življenju« pomenila le bežen, nepomemben trenutek. Meni pa je izpolni-la življenje. Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobnem blesku; še danes čutim globoko vsrcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti.

Tine Mihelič, Den in Majda Cedilnik pod vstopom prvenstvene Škrbaste smeri v Stenarju � Jože Mihelič

10

11–2004

Tine Mihelič je bil kot alpinist izredno akti-ven, tako da je zaradi omejenega obsega Planin-skega vestnika nemogoče navesti vse njegoveplezalske dosežke.

Prvič ga je na vrv navezal Tone Zupan z Jese-nic leta 1958 in skupaj z očetom sta preplezalavzhodni raz v Srednjem Rokavu. Vzponi so se vr-stili, težavnost stopnjevala. Največ jih je bilo v Ju-lijskih Alpah. Tako je Čopov steber v Triglavupreplezal šestkrat, Severno triglavsko steno v ra-zličnih smereh pa precej več kot stokrat. Trikratje preplezal Ašenbrenerjevo v Travniku. Sevedana seznamu ne manjkata Zajeda in Diretisima vŠpiku, v Koritniškem Malem Mangartu je polegštevilnih drugih smeri preplezal Kozollinovo za-jedo, v Rakovi špici Rdečo zajedo, vrsto odmev-nih smeri v Kamniških Alpah, v Osapski steni paprvi slovenski vzpon leta 1979 (Stara smer). Ne-verjetno obsežen je tudi njegov dolomitski opus,saj je bil tam skoraj doma; kar nekaj plezalnih vo-dničkov za Dolomite je izdal za »potrebe prijate-ljev«. Naj omenimo samo nekaj največjih:• Mala Cina: Rumeni raz• Velika Cina: Comici–Dimai• Civetta: Solleder–Lettenbauer• Torre di Valgrande: Carlesso • Cima della Busazza: Z raz• Torre Venezia: Tissi (J stena)• Torre Trieste: Cassin• Cima Canali: Buhlova poč• Monte Agner: S raz, S stena

• Piz Ciavazes: Micheluzzi• Brenta Alta: Detassis (V stena)• Crozzon di Brenta: Via delle Guide, Franco-

ski steber• Piz Badile: Cassin

Prav tako je veliko plezal v Paklenici. Najomenimo znane smeri Albatros, Velebitaška,Klin in Slovensko smer v Glavici. Izredno obse-žen je tudi seznam vrhov in smeri v Andih, naj-več v Cordilleri Blanci in tudi Cordilleri Real.Cordillera Real ‘64:• Illusion (5330 m, prvenstvena po SZ-grebe-

nu), Lojze Golob 4. 8. 1964• Grebensko prečenje El Dienta (5200 m, prvi

pristop) in Piramide Blanca (5230, prvi pri-stop), Lojze Golob 10. 8. 1964

• V-greben Wyominga (Huallomen, 5463 m,prvi pristop), Lojze Golob 11. 8. 1964

• S-stena Innominada (5320 m, prvi pristop),Sandi Blažina, Lojze Golob, Franci Savenc 12. 8. 1964

• S-greben Pica Reya (5495 m, prvi pristop) –grebensko prečenje na Pico Jugoslavija (5505m, prvi pristop), Lojze Golob 15. 8. 1964

• prvi slovenski pristop na Huayna Potosi (6088 m),Condoriri (Cabeza, 5648 m), Illampu (6368 m, 3. pristop), Pico del Norte (6030 m)

Cordillera Blanca ‘75:• Chopicalqui (6354 m)• Pisco (5752 m)Cordillera Blanca ‘86:• Nevado Paron (5600 m)• Nevado Caraz (6025 m)• Alpamayo (5947 m)Cordillera Blanca ‘90:• Nevado Ishinca (5530 m)• Yanapaqcha (5460 m)Cordillera Blanca ‘95:• Huascaran Norte (6655 m)Cordillera Real ‘99:• JV stena Huaylla Khuruja (Cordillera Real/Bo-

livija): ledna tura, PD, do 50 stop., 400 m, 3 h,prvenstvena, Vladimir Kovačič 19. 8. 1999

• Condoriri (drugič)• Illimani (6439)• Huaylla Khuru (5288 m)

Plezalski opus Tineta Miheliča

Pred Bivakom II

11–2004

Poglavje zase pa so njegovi prvenstvenivzponi. Vseh skupaj je 54. Prav je, da omenimonajodmevnejše, saj se po večini z veseljem in ra-dostjo pleza še danes. Tako je v severni steniRaskovca leta 1958 nastala prvenstvena smer inpotem leta 1965 vsem znana Potočnikova vSpodnjem Rokavu. Po datumih si sledijo takole: • Smer bratov Mihelič v SZ steni Cmira• Bohinjska v Triglavski steni• Z steber Tosca• Z steber Malega Špičja• Centralna v Vršacu• Direktna na Bohinjsko v Steni• Leva smer v V steni Prisanka• Moja smer v V steni Malega Prisanka• Livada v J steni Jerebice• Sajasta v V steni Dimnikov

• Skriti steber v SZ steni Cmira• Bohinjska v V steni Luknje peči• Mihelič-Žumer v S steni Vevnice• Gollijeva v S steni Vevnice• Špikova diretisima• Barbara v S steni Vevnice• Kamniška v V steni Jezerskega Stoga• Parižanka v Zobu Debele peči• Desni slap v Drtu (Bohinj)

Seveda so tu še različni vzponi v vzhodnihJulijskih Alpah. Nekaj sva jih opravila skupaj vsevernih ostenjih Kamniško-Savinjskih Alp inne nazadnje tudi marsikatero v njegovih naj-ljubših bohinjskih gorah.

Več na naslovu www.planid.org/lju/m/mi-helict.htm

Pripravil: Rudi Zaman

Bibliografija Tineta Miheliča((VViirrii:: CCOOBBIISSSS iinn kkaazzaallaa PPVV))

Alpinistični vodniki in priročniki1. T. M., Tone Škarja: Hoja in plezanje v gorah, PZS 1972, 1974, 1984, 19852. T. M.: Cordillera blanca 1975: Ob 25. obletnici Akademskega planinskega društva,

PZS, Akademsko planinsko društvo, 19763. T. M.: Južna stena Kogla, AAO (ciklostirano), okoli leta 19734. T. M.: Dolina Bele vode, AAO (ciklostirano), okoli leta 19735. T. M.: Zahodne Julijske Alpe: Viševa skupina: ture na območju koče Pellarini,

samozaložba, 19796. T. M.: Mangrtska dolina, PZS 1984, 19967. T. M.: Skupina Sella: Dolomiti: 36 izbranih tur na področju prelaza Sella, PZS

19848. T. M., Rudi Zaman: Slovenske stene: sto najlepših plezalnih vzponov,

Cankarjeva založba 1987, 20039. T. M.: Tri Cine : plezalski vodniček, PZS 1987

Planinski vodniki1. Ciril Praček (uredil T. M.): Turni smuki: Julijske Alpe, PZS 19722. T. M., Darinka Petkovšek, Tone Strojin: Julijske Alpe, PZS, 1974, 1978, 19853. T. M.: Julijske Alpe, PZS, 1992, 1993, 1998, 20034. T. M., Peter Soklič, Pavle Šegula, Miran, Trontelj, Tone Wraber: Triglav: ein kurzer

Führer, PZS, 19915. T. M.: Julijske Alpe, Bohinjske gore, Sidarta 1995, 1998, 2001, 20046. T. M.: Julijske Alpe : Severni pristopi, Sidarta 1998, 2004 A

KT

UA

LN

A T

EM

A

11

12

11–2004

AK

TU

AL

NA

TE

MA

7. T. M., Marjan Krišelj: Kako na Triglav, PZS 19998. T. M., Escursionismo in Slovenia : Alpi Giulie, Alpi di Kamnik e della Savinja,

Karavanke, Sidarta 20039. T. M.: Berge um Kranjska Gora: WanderfŁhrer, PZS 2004

10. T. M.: Kranjska Gora, PZS 200411. T. M.: The mountains of Kranjska Gora a tourist guide, PZS 200412. Andrej Mašera, (avtor dodatnega besedila T. M.): Petdeset zavarovanih plezalnih

poti, Sidarta 1996, 200013. Andrej Mašera (avtor dodatnega besedila T. M.): Zahodne Julijske Alpe,

Sidarta 1998

KnjigaT. M.: Andi, beli vrhovi zelene celine, Didakta 1997

Razni članki1. T. M.: Občudovanja vredna premočrtnost: alpinistov, Delo2. Matej Šurc (intervjuvanec T. M.): Alpinistični uživač, zasvojen z Andi,

Alpinistični razgledi3. T. M.: Kofce – tržiški razglednik : izlet nad Gorenjsko ravnino,

Salomonov vandrovec4. T. M.: S fotoaparatom na Mont Blanc, PV 1963/9-4405. T. M.: Illampu (6362 m), PV 1965/4-1516. T. M.: Cordillera Real, PV1965/4-1797. T. M.: Sonce in neurje v Druju, PV1966/4-1538. T. M.: Na obisku pri stari znanki, PV1968/4-1749. T. M.: V stenah Civette, PV1968/11-497

10. T. M.: Vršac, PV1969/7-30211. T. M.: Police nad Trento, PV1971/1-112. T. M.: Spomin na Dolomite, PV1971/1-1213. T. M.: Leto 1970 v stenah, PV1971/12-58314. T. M.: Spomini na Dolomite, PV1972/4-15615. T. M.: Leto 1971 v stenah, PV1972/6-30216. T. M.: Leto 1972 v stenah, PV1973/7-34217. T. M.: Leto 1974 v stenah, PV1975/5-25418. T. M.: Neuresničene sanje, PV1976/2-5119. T. M.: Cordillera Blanca, PV1976/2-6720. T. M.: Leto 1975 v stenah, PV1976/7-32221. T. M.: Na planincah luštno biti, PV1977/1-1722. T. M., Rudi Zaman: Slovenske stene - sto najlepših vzponov, PV1987/1-1823. Marjeta Keršič - Svetel: Portret T. M. v oddaji Gore in ljudje, TV Slovenija, 199424. T. M.: Julijske Alpe - Bohinjske gore, PV1995/7-8-32225. T. M.: Andi - beli vrhovi zelene celine, PV1997/6-25826. T. M.: Civetta - dolomitska spogledljivka, PV2002/10-4127. T. M.: Južna stena Rušice, PV2003/3-4828. T. M.: Okus po Dolomitih - Bela voda, PV2003/05-4429. T. M.: Alpamayo (5947 m), PV2004/4-4030. T. M.: Piksna, PV2004/7-8-83

Pripravil A.S.

13

11–2004

� Andreja Erdlen � Boštjan Kralj

Nanos je planota, ki se razteza od Vipave doPredjamskega gradu. Prek pobočja Nanosa, ka-terega vrh je Pleša, 1262 m, so speljane tudi Slo-venska planinska pot, Notranjska pot in Pot ku-rirjev in vezistov.

Po navadi se planinci odločajo za pot na Na-nos iz Razdrtega. Lahko izberejo strmo, z nekajklini in jeklenicami zavarovano pot ali pa dru-go, nekoliko položnejšo, ki jo navadno upora-bljamo za sestop. Strma pot »naravnost navz-gor« daje veliko užitka planincem, ki jih ni strahpogleda v dolino.

Goro oziroma planoto Nanos sem spozna-vala na različne načine, pač odvisno od vreme-na in pristopa, ki smo ga izbrali. Rada bi opisa-la, kako sem z možem in s prijatelji odkrivalaNanos z dvema različnima, morda nekolikoutrudljivima, a izjemno zanimivima pristopo-ma.

Po Slovenski planinski poti – stara različica

Oba hodiva po Slovenski planinski poti žekar nekaj let. Možu je do septembra leta 2001manjkal le še žig Predjamskega gradu. Zadevobi bilo mogoče urediti zelo preprosto – odpelja-ti se tja z avtomobilom in morda združiti izletše s čim drugim (to veliko ljudi tudi stori), mi-dva pa sva se odločila za napornejšo, a prav go-tovo tudi veliko lepšo možnost.

Z rednim avtobusom sva se odpeljala do Ho-tedršice. Pot naju je vodila po Notranjski pla-ninski poti (v tem delu teče po isti trasi kot Slo-venska planinska pot) do Javornika. Šla svamed travniki, mimo nekaj samotnih hiš, po goz-dovih in po »astronomski« poti po pobočju Ja-vornika; tja sva prispela po štirih urah hoje.

Na Javorniku sva bila predtem pozimi, nazimskem pohodu v decembru. Takrat smo potzačeli v Črnem vrhu nad Idrijo. Pristop z druge

strani, v drugem letnem času, je bil tak, kakorda ne bi šla na isto goro.

Najin naslednji cilj je bila vasica Podkraj. Potmi je ostala v izjemno lepem spominu – zelorazgledna je in očitno zelo malo obiskana. VasPodkraj ima zelo zanimivo lego, je pa nekolikoodmaknjena od civilizacije. Privoščila sva sikrajši počitek v gostilni in tam so nama poveda-li, da bova do Abrama hodila morda še dve uri.

Tako je tudi bilo. Pot vodi po večini po cesti,po kateri nas, planincev, ne prehiteva veliko av-tomobilov. Vesela sva bila, ko sva dosegla svojcilj, vesela sva bila okusne večerje in lepo ureje-ne, čiste sobe, v kateri sva prenočila.

Zjutraj sva se po obilnem zajtrku odpravilaproti Pleši. Do Vojkove koče sta naju spet čaka-li dve uri hoda. Pot od Abrama do Vojkove koče

IZL

ET

I

Manj obiskane poti na znano goroPPooddkkrraajj,, PPrreeddjjaammsskkii ggrraadd,, VViippaavvaa –– iizzhhooddiiššččaa zzaa nnaa NNaannooss

Gradiška Tura (Furlanova pot)

14

11–2004

je izredno lepo speljana čez gorske travnikebrez posebno strmih vzponov, zato jo posebnopriporočam v maju, ko boste lahko občudovalitudi navadno potoniko. Na tej poti bomo videlitudi gorskega kosmatinca, ki je zelo podobenveliki velikonočnici z Boča.

Posebno sem vesela, da sva se od Vojkovekoče peš spustila do Predjamskega gradu. Lah-ko bi se povzpela še na Suhi vrh, 1313 m, ven-dar se nisva. Nekaj morava prihraniti tudi zanaslednjič. Skozi vasi Strane in Šmihel pod Na-nosom sva prispela v Predjamo po morda trehurah hoje. Razveselila sem se, ko sem prvič oddaleč zagledala mogočni grad, ki temu delu po-ti res daje še večji čar. Bližala sva se mu počasi,dobesedno korak za korakom.

Seveda je občutek zadovoljstva še večji, četam odtisneš zadnji žig Slovenske planinske po-ti, z mirno vestjo, saj si res prišel peš. Lepo je bi-lo tudi, da nama ni bilo treba pešačiti do Postoj-ne. Dva planinca sta naju prijazno vzela s seboj

– ne samo do Postojne, celo do Ljubljane. Če ka-teri izmed njiju to bere – hvala!

Gradiška Tura – Furlanova pot –povsem drugačen pristop

Pot na Nanos pa je lahko tudi precej druga-čna. Tisti, ki ne marajo višine, bi rekli neprije-tna. Pa ni res. Nasprotno, izjemno zanimiva jein prijetno doživetje za gornika, ki ga ni strahpogledov v dolino in plezanja po klinih.

Gradiška Tura velja za eno izmed naših naj-zahtevnejših nadelanih poti, »ferat«. »Ferate«,kot jim pravijo Italijani, so nadelane, zavarova-ne poti, ki nam ves čas omogočajo samovarova-nje, saj smo lahko vedno vpeti ob jeklenici.Vsem, ki se boste vzpenjali po Gradiški Turi, ze-lo priporočam uporabo kompleta za samovaro-vanje. Gradiška Tura je sicer na nekaterih me-stih res zahtevna in absolutno neprimerna zavrtoglave, pot v steni pa je kratka, razgledna,prijetna in zanimiv preizkus za tiste, ki bi semorda kdaj radi lotili kakšnih zahtevnejših tur– bodisi zelo izpostavljenih v naših Alpah ali pav tujini.

Zanimiv izlet je vzpon prek Gradiške Turedo Abrama, od tam pa po že prej opisani potido Vojkove koče in nato spust v Razdrto. Na potsmo šli v maju, ko smo lahko občudovali tudipotonike. V Vipavi smo izstopili na glavni avto-busni postaji in se med hišami odpravili na de-sno, najprej do vasi Gradišče. Obetal se nam jeIZ

LE

TI

Ne takoZelo zahtevna zavarovana pot na GradiškoTuro, čelada pa na nahrbtniku! Mar jo je ne-sel le malo na zrak? Ali pa mu jo je sram datina glavo, ker tovariš pred njim nima ne če-lade, ne samovarovanja?

Na Furlanovo pot le s popolno opremo

15

11–2004

lep sončen, a ne prevroč majski dan in veselismo bili, da smo pustili avtomobile v Razdr-tem.

Po petnajstih minutah hoje skozi gozd smoprispeli pod steno in si nadeli popolno opremoza samovarovanje. Najbolj izpostavljeni in naj-težji del stene je že na samem začetku. Nevaje-nim bi se zdelo nenavadno, morda celo zastra-šujoče, za nas pa je bilo pravi užitek: pogled z vi-šine na Vipavsko dolino. Na morda polovici po-ti se za počitek ponuja lesena ploščad, lahko biji rekli balkon. Kdo je ne bi izkoristil? Na balko-nu je prostora za največ osem ljudi. Mi smo bilištirje. Seveda smo se ustavili, da smo nekaj po-pili, se naužili razgleda in spustili naprej pla-nince, ki so bili hitrejši od nas.

Pot do vrha Gradiške Ture smo nadaljevalipo drugem, lažjem delu, po gozdu. Od Gradišča(parkirišče) do vrha smo skupaj s pripravo predsteno in počitkom na balkonu potrebovali pri-bližno dve uri. Privoščili smo si malico in se vpi-sali v knjigo. Zaslužili smo si jo, pa tudi pot doAbramovega zavetišča, ki je bila še pred nami,ni tako zelo kratka. Potrebovali smo skoraj šedve uri.

Kmetija pri Abramu je bila pred leti skro-mno planinsko zavetišče. Spomnim se, da svapred morda dvajsetimi leti s prijateljico prispe-li tja v dežju, mokri. Nekoliko sva se posušili vkmečki kuhinji. Danes je to kmetija, na kateri seukvarjajo s kmečkim turizmom; nanjo zahajaveliko gostov, zato ni odveč, če prenočišče re-zerviramo. O medvedu, ki je tam v kletki naogled turistom in planincem, ne bi izgubljalabesed. Ni mi bilo všeč ali bolje rečeno, zelo meje bilo strah, ko sem videla medveda »živo« naVelikem Javorniku, ni pa mi tudi všeč pogled navečno zaprtega medveda v razmeroma majhnikletki.

Sicer pa se je pri Abramu vredno ustaviti,saj imajo dobro kuhinjo in reči moram, da smobili vedno zelo prijazno postreženi. Na hitrosmo nekaj spili in že odšli naprej proti Vojkovikoči. Še enkrat naj povem, da je pot med Abra-mom in Vojkovo kočo zelo primerna za vsako-gar, ki je sposoben hoditi štiri ure (če greste tjain nazaj peš), da ni strma, da pa daje obilo užit-kov. Še enkrat vam priporočam, da greste na

Nanos v maju, takrat boste lahko videli res lepocvetje.

Sestopili smo kar po strmi poti, čeprav je si-cer za sestop bolj priporočljiva pot mimo cer-kvice sv. Hieronima. Nam pa se je malo mudilo.Ampak spet ne toliko, da si v Razdrtem ne biprivoščili kave v bifeju ob cesti.

Nanos je veličastna gora, vidna že od daleč,posebno lepo pa nas pozdravlja, če se peljemopo avtocesti proti morju. Vzemimo si čas zanjo,saj jo prav gotovo velja obiskati večkrat, po ra-zličnih poteh.

Pot po grebenski rezi je dobro zavarovana

16

11–2004

IZL

ET

I

Najbolj obiskana je pot iz Razdrtega(kakih 13 km od Postojne). Dostop do Razdrtega: • po avtocesti iz Ljubljane (60 km)• z rednim avtobusom za Koper

(izstopite na križišču pred Razdr-tim)

• z rednim avtobusom za Novo Go-rico (pelje skozi vas)

• z vlakom do Postojne, naprej zavtobusomČe potujemo z osebnim avtompo avtocesti, peljemo do izvoza vRazdrtem, nato v vasi zavijemona levo; če smo prišli po stari ce-sti iz ljubljanske ali koprske sme-ri, zavijemo na desno, vozimonekaj sto metrov proti Velikemu Ubeljske-mu in takoj po prečkanju avtoceste parki-ramo.

Iz Razdrtega gremo lahko na vrh Nanosa podveh poteh: krajši, strmejši, in daljši, polo-žnejši; lahko ju tudi združimo v krožno pot.Iz Velikega Ubeljskega pelje markirana indokaj zložna pot, po večini skozi gozd. Strmej-ši sta le zadnji del gozdne poti in Pleša, hojepa je skupaj za uro in pol.Iz Predjame prek vasi Strane pelje zložna potpo vzhodnem pobočju Nanosa. Hoje je za do-bre štiri ure.Iz Podnanosa sta na voljo dve možnosti:1. Prek Abrama po gozdu do vrha in potempo planoti do kmetije Abram – približno dveuri in pol hoje, nato pa še približno dve uri poplanoti do Vojkove koče.2. Delno po stezi in delno po cesti do lovskekoče – to traja približno dve uri – nato pa šepribližno uro in pol do Vojkove koče mimo cer-kvice svetega Hieronima.Iz Vipave:1. Do vasice Gradišče in nato po zavarovaniplezalni poti (zelo zahtevna pot) do vrha, na-to do Abrama in naprej do Vojkove koče. Ple-

zanja je za dobre pol ure, do Abrama pa je šepribližno dve uri hoje.2. Iz Gradišča naokoli po stezi skozi gozd dovrha in nato k Abramu, skupaj približno dveuri in pol do tri ure hoje.Po cesti, ki se odcepi na desno pred Podna-nosom, je do vrha približno 14 km, nekaj večkot pol poti je asfaltirane (do lovske koče),preostali del je makadam, ponekod nekolikoslabši. Pot je primerna tudi za kolesarjenje. Opisi: Vodnik po planinskih postojankah vSloveniji (Jože Dobnik)Slovenska planinska pot (Jože Dobnik)50 zavarovanih plezalnih poti (Andrej Mašera)Zemljevidi: Notranjski kras, 1 : 50.000Vojkova koča na Nanosu je odprta:- od 1. 5. do 30. 9. vsak dan, razen ob pone-deljkih;- v drugih mesecih od petka popoldne do ne-delje zvečer;- za skupine jo odprejo tudi ob drugih dneh poodgovoru z oskrbnikom ali PD.Telefon v koči: 05/726-45-29, PD Postojna041-688-696. V koči je 62 skupnih ležišč v 4 sobah in enasoba s 4 ležišči.

Poti na Nanos � (zbrala Nežka Smrekar, PD Postojna, priredila Milena Ožbolt)

Ponatis iz PV 2002/12

11–2004

� Jana Remic � Andrej Stritar

Na obe strani se je pod menoj spuščal svetgloboko, globoko proti dolini. Kako mogočna jenarava, strma skalnata pregrada vzdrži ogro-mno – dež, sneg, vročino sonca, vetrove in vi-harje. Opazovala sem svet ene in druge dolinein občudovala tiho življenje narave ... sevedagore živijo. Naj jih obiščem kadar koli, vednome pričakajo v novi preobleki, nekoliko druga-čne; vode in plazovi razbrazdajo velikanska me-lišča, s pobočij včasih zdrsne v globino del ska-lovja, doline valovijo v zlatih jesenskih barvah,spet drugič se igrivo skrivajo med meglicami;tokrat me pozdravljajo živobarvni cvetovi gor-skega cvetja ...

Meglice so se posušileZdi se mi, da je svet ob Belopeških jezerih

drugačen, tako preprosto lepa se mi zdi dolini-ca med Mangartom in Poncami. Rateške Pon-ce. Zelo znano je ime te naše gore, pa vendarvrh nima veliko obiskovalcev. Želela sem pre-hoditi pot, ki pripelje na vrh s severne strani.Pa še nekaj me je vabilo. Mogoče bi si lahko pri-voščila nekaj grebenskega prečenja, če bi dopu-ščal čas.

Od jezera sem se odpravila proti koči LuigiZacchi. Opazila sem, da me dohitevajo trije karzgovorni nemški planinci, še bolj sem pohitela

in tako je pot skozi hladni jutranji gozd prav hi-tro minila. Ob koči sem se ustavila in si ogleda-la smerokaze. Med gostimi jutranjimi meglica-mi sem zaslutila svetlobo toplega poletnegasonca. Stezica, ki sem ji sledila, je postajala vsestrmejša. Megle so bile vedno redkejše in za hipso odkrile mogočno steno Mangarta. Dvigalasem se nad gozd in ruševje, sem ter tja za trenu-tek obstala in med belimi valujočimi zavesamiskušala razbrati obrise skalovja. Stopala semnaprej po gruščnati stezi in misli so odplavale,kar prehitro je mineval čas; tako nisem takojopazila, da je nebo že čisto modro, le še sem tertja je puhtela iz doline lahna meglica. Takratsem se ustavila in občudovala mogočno skalov-je, okrašeno z zelenimi zaplatami in čudovitimcvetjem, prekrasne sivo bele pragove, čez kate-re so me vodile blede, skoraj zabrisane markaci-je. Kmalu sem se znašla pred čudovito, mogo-čno steno. Razveselila sem se, ko sem opazila,da prek te stene vodi zavarovana pot. Jeklenicaje bila nekje natrgana in previdno sem obšlazahtevno mesto. Ta najlepši del poti je bil pre-hitro za mano, prav kmalu sem stala na vrhuVisoke Ponce. Sedela sem in malicala, opazova-la sem vrenje bledih meglic ob robu grebena,opazovala sem čudovite vrhove Julijcev, ki so sesem ter tja prikazovali, in prelepi, mogočni bli-žnji vrh Mangarta. Škoda bi se bilo že vrniti,dan se je komaj začenjal. Odločila sem se, daodidem naprej po grebenu.

Ponce in VevnicaKKrroogg ppoo ggrreebbeenniihh nnaadd BBeellooppeešškkiimmii jjeezzeerrii

Greben Rateških PoncMangart

Vevnica

Strmi StrugZadnja Ponca Srednja

Ponca

VisokaPonca

18

IZL

ET

I

Po ošiljenem grebenu med zelenima dolinama

Grebenska prečenja se mi zdijo najlepše po-ti v gorah. Prvi del poti, do Srednje Ponce, je bilzavarovan. Sledila sem stezici do Zadnje Ponce.Vrh je v prelepem grebenu zares komaj opa-zen. Pozneje se je stezica večkrat izgubila, ven-dar pa je vodila v glavnem po grebenu, ki je po-nekod kot ošiljen ... Stene na eni strani strmopadajo globoko v dolino Tamarja, na drugi paproti Belopeškim jezerom. Enkratno lepi, zele-ni, tihi dolini sta to. Medtem ko je bil na sever-ni strani zrak prijetno svež in slika doline že či-sta, pa se je iz doline Tamarja še vedno dvigo-vala bela megla, čutiti je bilo soparen, vlažen intopel zrak, kot bi se res kaj počasi mešalo in ku-halo v velikanskem kotlu. Pa je bilo vendar le-po, toplo poletno sonce je sušilo vlago v zrakuin odkrivalo vedno več lepot doline. Tako semse bližala naslednjemu vrhu – Strugu. Včasihso bila tod varovala, zdaj pa je v glavnem vsepotrgano. Čas pač ne prizanaša ničemur. Potr-gana varovala in zarjaveli ostanki jeklenic somi bili le v orientacijo, kajti rdeče pike je že za-brisal čas. Vedno bolj previdna sem morala bi-ti, pot je postajala bolj in bolj zahtevna. Pre-dvsem sem morala paziti, ker se nisem smelaniti najmanj zanesti na ostanke jeklenic. Sicerpa imam rada zahtevne poti in ta po samotnem

grebenu je bila prav prijetna. Edino, kar me jeskrbelo, je bila napovedana možnost popoldan-skih neviht. Zato se nisem ustavljala. Na os-trem, dolgem grebenu, ki z vseh strani kipi str-mo proti nebu, se pač ne bi mogla nikamorumakniti. Na Strugu sem se ustavila le za mi-nutko, da sem pila. In občudovala visoke, pre-čudovite vrhove. Stezica pa me je kmalu pope-ljala naprej, proti zahodu. Greben ni zelo razgi-ban, ne spušča in ne dviguje se kaj dosti; preče-nje je bilo bolj zahtevno kot pa naporno. Pravprijetno je bilo hoditi visoko nad zelenimi doli-nami.

Olajšanje ob novih jeklenicahPotem sem se spustila nekoliko pod greben

in z zanimanjem opazovala velikansko steno,pred katero sem se znašla. »Če bodo varovalatudi tu potrgana, res ne vem, če bom zmoglačez,« sem razmišljala. Da pa bi se vrnila, ta mi-sel mi prav zares ni bila všeč. Tista verjetnostneviht pač še ni minila. Ne bi zmogla brez jekle-nic, res ne. Pa so bile na novo napeljane v strmi-ni sivih skal. Prav srečo sem imela. No, če bipred turo prebrala vodnik (Tine Mihelič – Julij-ske Alpe), le kako bi se odločila? V njem namrečpiše, da so prav v tej steni varovala najslabša. Pi-še pa tudi, da se steni lahko izognemo in nare-dimo »obvoz« po južni strani grebena. Ampakvodnik sem brala po opravljeni turi; takrat sibolj živo predstavljam, kateri delček poti opisu-je avtor ... Torej, nove, varne jeklenice so mespremljale do grebena tik pod vrhom Vevnice.Čez nekaj minut sem obsedela na vrhu čudovi-te gore. Vevnica je bila nekoč zelo nedostopna,prištevajo jo med najteže dostopne vrhove v Ju-lijcih. Vsi dostopi so namreč dolgi in zahtevni.Celo velikemu osvajalcu, pa tudi prvopristopni-ku Kugyju je vzpon na to goro uspel šele po ne-kaj poskusih. Danes so nam mnogi vrhovi lažedostopni, poti so vzdrževane in zavarovane, pavendar je prav, da gore, te čudovite, mogočnevelikane, spoštujemo. Kako malo je treba, da seotresejo nas ljudi. Nevihta, plaz, veter, kamen ...Kako majhen si, človek. Pa vse lepote, ki jih hra-nijo v svojih kotičkih. Prav gore mi dajejo največupanja, veselja, nekako razumejo mojo žalost ...pomagajo mi živeti in mi lepšajo dneve.

Na Zadnji Ponci, v ozadju Jalovec

19

11–2004

IZL

ET

I

� Andrej Stritar

Greben med dolino Planice v Sloveniji in doli-no Belopeških jezer v Italiji zlahka razglasimoza najveličastnejši visokogorski greben Julij-cev. V njem so vabljivi, težko dostopni vrhovi,ki so sicer po grebenu povezani s slabo ozna-čeno potjo, vendar obisk nikakor ni lahek inje primeren le za izkušene gornike.

Visoka Ponca, 2274 mNajvišja izmed treh Ponc in najbolj poma-knjena na sever. Sprva gremo od koče Luigi-ja Zacchija po strmi poti v vedno bolj razbitograpo. Više stopimo v zavarovano steno nalevi in plezamo po njej do vrha. Zelo zahtev-no, 3 ure od koče, 4 ure iz doline.S sosednjo Srednjo Ponco je povezana z izpo-stavljeno markirano potjo po grebenu, 45 min.

Srednja Ponca, 2230 mNajlaže dostopna Ponca. Nanjo vodi edina mar-kirana pot na greben iz Tamarja. Od doma protiJalovcu, kmalu pa na prvem razcepu na desnoin strmo navzgor do vrha. Zahtevno, 3–4 ure.

Od koče Luigija Zacchija gremo po isti poti kotna Visoko Ponco, v zgornjem delu pa na desnopo strmih travah in skalovju na vrh. Zahtevno,slabo markirano, 3 ure od koče, 4 ure iz doline.

Vevnica, 2340 mNanjo sicer vodijo markacije, vendar je vzponsilno zahteven ali pa zapleten.Malo je znano, da je najlaže dostopna iz doli-ne Koritnice. Iz Loga pod Mangartom sledi-mo markirani poti proti Mangartu visoko vstrmine pod vrhom Koritniškega MalegaMangarta. Tam na razcepu zavijemo na de-sno in nadaljujemo pot do bivaka Tarvisio naRobu nad Zagačami. Le nekaj zavarovanihmest, 5–6 ur. Od bivaka je še slaba ura do vr-ha (pot je v prvem delu zavarovana).Najzahtevnejši je vzpon po poti Via della Vitaiz doline Belopeških jezer. To je ena najtežjihzavarovanih plezalnih poti v Julijcih, zato se jeseveda lotimo le z ustreznim znanjem in opre-mo. Od koče Luigija Zacchija do vstopa potre-bujemo dve uri, sledita še dve uri plezanja ob

Greben Rateških Ponc in Vevnica

Tisto nedeljo sem bila edina obiskovalka navrhu Vevnice. Med oblački, ki jih je bilo vednoveč, se je še vedno lesketalo modro nebo; nekjemed plastmi svežega zraka, med valovi rahle-ga vetriča se je na široko razpetih krilih pripe-ljala k meni črna, rumenokljuna kavka. Ustavi-la se je na skali kak meter od mene, zagotovoje bila moja stara znanka. Pozdravili sva se,spregovorili besedico, dve, potem je odjadralanaprej. Sledila sem ji z očmi, ko jo je nevidnasila ponesla nad greben proti Mangartu. Lah-kotno je premagovala daljave in skoraj sem jizavidala, ko se je v modrini neba igrivo spreha-jala med čudovitimi skalnimi vrhovi. Zaželelasem si, da bi me ponesla s seboj. Tako čudovi-to veliko imava, obe. Svobodo neskončnih po-ti, tišino modrega neba, skrivnosti sivega ska-lovja, rahel, ravno pravšnji veter, toploto son-čnih žarkov, lepoto poletnega cvetja in zelenihtrav ...

Neverjetna globina, nato umiritevGreben se zahodno od Vevnice kmalu raz-

cepi na severozahod, proti Mangartu, in na ju-gozahod – proti Jalovcu. Jaz pa sem se spustilaproti severu, proti mogočni severni steni, prekkatere je speljana zavarovana pot Via della Vi-ta. Resnično lepo je v sivem skalovju; prepusti-la sem se zahtevnosti poti, se spuščala ob jekle-nicah po strmih in navpičnih stenah. Slika glo-bine pod menoj je bila neverjetna, ustavila semse in občudovala velikansko, prelepo arhitektu-ro sten, skalovja in grušča okoli sebe.

Spustila sem se po melišču proti Stari plani-ni in naprej proti jezeroma. Čudovita tura se jepočasi končala. Končal se je še en dan, ko sembila lahko v svetu, ki ga imam tako zelo rada.Sezula sem si čevlje, se bosa sprehodila k jeze-ru in še enkrat pozdravila mogočne stene, vr-hove in zelene doline. Do naslednjič.

20

11–2004

IZL

ET

I

jeklenicah (zelo izpostavljeno) do razcepa bli-zu bivaka Tarvisio. Od tam na levo po lahkemsvetu in v slabi uri na vrh. Zelo zahtevna zava-rovana pot, 5–6 ur od koče, uro več iz doline.Obstaja še napol plezalna Kugyjeva pot na-ravnost na Strug in naprej na Vevnico. Od ko-če Luigija Zacchija gremo po neprijetno za-gruščenem svetu visoko pod strmi del oste-nja pod Strugom. Tam naletimo na debelo je-klenico, ki pa nam pomaga le prvih sto me-trov. Naprej jeklenic ni, možno pa je varova-nje ob pomoči fiksnih klinov. Plezarija ne pre-sega I. stopnje. Pod grebenom na razcepu nadesno in ob jeklenicah strmo na vrh. Zelozahtevno, 4 ure.

Grebensko prečenjePot po grebenu je bila ne-koč v celoti markirana inzavarovana, vendar somarkacije močno zblede-le (to na grebenu niti nivelik problem), jeklenicepa potrgane. Večjih težavsicer ni, vendar je grebenprimeren le za izurjene.Dobro zavarovan je le delpoti od škrbine med Stru-gom in Vevnico do vrhaVevnice (zelo zahtevnaplezalna pot). Prečenje od severa protijugu je opisano v člankuJane Remic. Ta različicaje izredno dolga in napor-na: 4 ure do Visoke Pon-ce, vsaj 4 ure do Vevnice,pa še 3 ure sestopa, sku-paj vsaj 11 ur.Udobnejša je nasprotnavarianta s spanjem v biva-ku Tarvisio. Prvi dan donjega po Vii della Vita,4–5 ur, drugi dan pa čezVevnico na Strug, ZadnjoPonco in do Srednje Pon-ce, 4–5 ur. Po želji še naVisoko Ponco.

Koče:Luigij Zacchi, 1380 m, dostopna v eni uri odparkirišča ob zgornjem Mangartskem jezeru.Odprta v poletni sezoni.Dom v Tamarju, 1108 m, na koncu ceste v Ta-mar. Odprt vse leto. Poleti se da peljati v do-lino do osme ure zjutraj in po šesti popoldne.

Vodnik:Tine Mihelič: Julijske Alpe, PZS, 7. izd., 2003

Zemljevida:Jalovec in Mangart, 1 : 25.000, PZSAlpi Giulie Occidentali Tarvisiano, 1 : 25.000,Tabacco 019

21

11–2004

PL

AN

INS

TV

O

� Marjan Bradeško

Nedavno nam je Boštjan Šaver s posredova-njem Boruta Peršolja v uredništvo dostavil ko-pijo članka »The Terglou and Mangert in Carni-ola« (Triglav in Mangart na Kranjskem) iz revi-je The Alpine Journal iz leta 1870 (zvezek IV).Pisanje Angleža Eliota Howarda nas je tako nav-dušilo, da smo zaradi opisa tedanjega časa, lju-di in zaradi izjemno dobrega pregleda razmerna Kranjskem v devetnajstem stoletju sklenili,da članek povzamemo v Planinskem vestniku.Tako je zdaj ta dragoceni zapis na voljo tudibralcem naše revije. Imena navajamo v dana-šnji slovenski obliki, v oklepaju pa navajamo pr-votni zapis, kjer je zanimiv. Nekatere značilneavtorjeve poudarke navajamo v navednicah vdobesednem prevodu.

Kaj je tam vzhodno, še naprej od Tirolske?

Tako se je vprašal avtor članka, Eliot Ho-ward, ko se je konec maja leta 1869 napotil izSalzburga proti jugu. Z njim sta bila Francis FoxTuckett1 (1834-1913), znameniti angleški alpi-nist klasične dobe, znan po številnih prvenstve-nih vzponih na alpske vrhove, posebno v Dolo-mitih, in vodnik, znani Christian Lauener iz švi-

carskega Lauterbrunnena. Avtor obsežnegačlanka pravi, da mnogi Alpe poznajo le po leduin snegu in da zanje drugačne gore sploh nisoAlpe. Vendar bodo redki, ki bodo obiskali vzho-dni odrastek Alp, na Kranjskem, lahko razoča-rani. Po obisku avstrijske Štajerske se je skupinaznašla v Celovcu in se preko Bistrice v Rožu sko-zi Medvedji dol povzpela na sedlo Seča ali Me-dvedjak med Struško (Kotschna) in Stolom(Stou). Od tam so zagledali Triglav, ki je »takoobdan s svojimi oporniki, da si ga je komaj odkje sploh mogoče dobro ogledati«. Hkrati pa jeoster, da je na njem prostora le za en sam lede-nik. S sedla so se skozi goste gozdove ob mo-čnem bistrem potoku spustili navzdol do Javor-nika (Jauenburg), kjer so brž opazili znake fuži-narstva, plavže takratnega lastnika, »velikegaželezarskega mojstra« barona Zoisa. Celo nanjegovem vrtu so se znašli, ko jih je nek doma-čin usmeril tja. Po okrepčilu so krenili navzgorpo vijugasti poti, se spustili do rečice Radovne(Radoina) in prišli na Bled (Veldes), ki so ga žetakrat imenovali »Kranjski biser«. Ob poti navz-gor proti Bohinjski Bistrici (Feistritz) avtor ra-zmišlja o številnih krajih in potokih s tem ime-nom, tudi po slovensko »Bistrica« ga zapiše. Pra-vi, da ima to ime nedvomno nek prikladen po-men, vendar ga ne iz pogovorov z domačini neiz slovarja ni znal izluščiti, saj je vedno končalpri nemškem prevodu »Feistritz«. Zanimiva paje njegova ugotovitev, da je tudi ime Pustertal(Pustriška dolina) med Lienzom in Brixnomverjetno povezano z »Bistrico« in s časi, ko soSlovenci živeli na mnogo širšem področju, tudiv južni Avstriji. Na poti v Bohinj je zatem dru-ščina doživela nesrečo, ko se je ob srečanju s ko-čijo, s katero so potovali, prevrnil voz, naloženz železnimi drogovi. Vidno pijani voznik jeobležal negiben pod cesto, konj na hrbtu, in An-

Anglež na Kranjskem v devetnajstem stoletjuPPoo sslleeddii vvzzppoonnaa nnaa TTrriiggllaavv iinn MMaannggaarrtt

1 Povzpel se je na 105 vrhov in prečil 378 prelazov, polegAlp tudi na Korziki, v Grčiji, na Norveškem, v Pirenejihin v Alžiriji. Kot prvi se je povzpel na štiritisočak Alet-schorn v Berner Oberlandu, v Dolomitih je opravil pr-vi turistični vzpon na Civetto, kot prvi je splezal naMarmolado po zahodnem grebenu, kjer danes potekaznamenita ferata (to turo je opravil skupaj s Christia-nom Lauenerjem, s katerim je bil tudi v Sloveniji, in vo-dnikom Santom Siorpaesom). Prvi se je z Lesliem Ste-phenom povzpel na Mont Blanc čez Goûter, kjer gredanes običajni pristop na prvaka Alp.

22

11–2004

PL

AN

INS

TV

O

glež je zahteval, da ustavijo. Odmotali so konjain voznika spravili k sebi, zatem pa se odpeljalinaprej. »Konj je rešen,« je izjavil njihov prevo-znik. Ob Savici (»Savitza«), današnji Savi Bo-hinjki, so prispeli v Bistrico, ki je bila takrat po-membna točka na poti proti Bohinjskemu jeze-ru (Wocheiner Lake) in slapu Savica, obenempa središče fužinarstva v tistem koncu.

V BohinjuNaslednje jutro so se zbudili, ko je odbila

ura v zvoniku. Presenetilo jih je dvojno bitje obpolni uri, najprej so celo mislili, da prihaja izdveh zvonikov. Ta navada naj bi prišla iz itali-janskih dolin – za vse, ki morda niso uspeli šte-ti udarcev prvič. Podobne izjave so značilne zasamo pisanje, v katerem angleška hudomu-šnost pogosto začini samo zgodbo. Ob pisanjupisem so gostje tistega jutra opazovali mimoi-doče kmete, v visokih škornjih, v telovnikih ssrebrnimi gumbi, s klobuki na glavah in dro-bnimi peresi, zataknjenimi za krajce. Avtorugotavlja, da so škornji verjetno izdelani doma,da so iz mehkega, a močnega usnja. Ženske, vbelih rokavih, z ruto na glavi in z drugo prekoramen – očitno je Anglež videl domačine v na-rodni noši. Ob tem razmišlja o slovenskemozemlju – pravi, da Triglav leži v severozaho-dnem kotičku, kjer se meša slovensko in nem-ško prebivalstvo, vse tja do Šmohorja v Ziljskidolini. Na ozemlju južno od Triglava, proti Ja-dranskem morju, pa več ali manj prijateljsko ži-ve Slovenci z Italijani. Ostalo ozemlje južno invzhodno od Tiglava je pripadalo skoraj izklju-čno Slovencem, medtem ko naj bi severovzho-dno od Reke, na suhi planoti (Kočevje, Kočev-sko), samo zase živelo nemško prebivalstvo.Slovence je videl kot sramežljive, zadržane lju-di, ki se umikajo zunanjemu svetu in ohranjajosvoje stare navade. Spominjali so ga na Valiža-ne, ki prav tako trdno ohranjajo narodove zna-čilnosti v okolju mnogo številčnejših sosedov.Prav tako poudarja slovensko vernost in spoš-tovanje verskih navad. Svoje opazovanje zaklju-či z opisom dogodkov, ki so se zgodili že po obi-sku – upiranje Slovencev proti ponemčevanju všolah, pa spori Slovencev in Italijanov ob ja-dranski obali – oboje pripisuje vplivu ruskega

panslavizma. Slovence, ki žive med gorami, vi-di v najlepši luči – kot vse prebivalce gora. Za-radi okolja samega naj bi imeli več samospošto-vanja, prav tako naj bi do bližnjih imeli druga-čen odnos kot ljudje z ravnin.

Preko TriglavaV krčmi, kjer so prenočili, se je tistega jutra

pojavil njihov vodnik, znani Šest iz Srednje va-si. Po zajtrku, ki ga je Šest sramežljivo pojedelpri sosednji mizi, so se odpravili proti Srednjivasi, kjer so pobrali njegovega sina. Anglež natem mestu čudovito opiše Šestovo domačijo,popiše vso notranjost, bralcem pa pove, da so tukamnite hiše, belo ometane in krite z lesenimiskodlami. V vročem popoldnevu so krenili pro-ti Uskovnici (Luskouza), prav počasi – Šest jepoklepetal z vsakim kmetom ob poti, vmes sojih prehitela dekleta, ki so na glavi v jerbasihnosila perilo za ves teden na planini. Menda ni-so bila lepa, bila pa so ljubka v belih oblačilih.Anglež potem pove, kako so se naučili pozdrava»Dobra dan« (ni si čisto dobro zapisal) in kako jebila beseda »dobra« primerna skoraj za vsakopriliko v pogovoru z vodnikom: če so mu ponu-dili požirek vina, je rekel »dobra«, če so ga vpra-šali, kako kaže z vremenom, je rekel »dobra«, koso uredili prtljago, je zadovoljno rekel »dobra«.To je bila tudi edina beseda, s katero so se spo-razumevali, saj Šest tudi nemško ni znal kaj do-sti. Je pa nekaj več razumel njegov sin. Vreme seje menda odločilo, da ne bo »dobra«, saj je z Ma-lega Draškega vrha (Mali Drasky Vrh, izgovorbesede »vrh« naj bi bil po Angleževo neopisljiv)grozila nevihta. Na planini so se v enem od sta-nov okrepčali z mlekom, kruhom, maslom in si-rom. Presenetila jih je prijaznost pastirja, ki zato ni zahteval nič, menda je rekel, da ima pačzase vsega dovolj. Proti Velemu polju (Belpole,napačno prevedeno v »Whitefield«, Belo polje)so se odpravili proti Konjšici (Kouschiza), kjerso se pasli konji. Stari Šest je pri vzponu zaostal,pa jih zanj ni skrbelo, menda le za vino, ki ga jenosil. Ko so prispeli pod Tosc (imenuje ga Dras-sberg), so bohinjsko dolino že obkrožali oblaki,ki nikakor niso pomenili »dobra«. Šest je na vsaknačin hotel prenočiti pod Toscem (v stanu naplanini Zgornji Tosc), pa so ga le prepričali, da

11–2004

so šli do Velega polja – Tuckett, ki je bil v drušči-ni, je pred tem že bil tam in je vedel, da ni da-leč. Spustili so se do koče na planino Velo polje- »večje divjine si ni mogoče predstavljati, skraj-no osamljeno, pusto, zaprto med Triglavove pe-čine«. Na zanimiv način opiše samo kočo, nizkoin zadimljeno, predvsem pa kuhanje in lončenoposodo, ovito z žico – s seboj so že imeli jušniizvleček »Liebig«. Naslednje jutro so se povzpelina Krmsko sedlo (Kerma Pass), današnje Konj-sko sedlo, kjer so za skalo skrili večino prtljage,in se napotili proti vznožju Malega Triglava.Christian Lauener (švicarski vodnik) je privzponu podcenjeval samo goro, tega »triglavegakralja Kranjskih Alp«, na Malem Triglavu pa jele priznal, da ni prav nič lažji od Monte Rose.Sama ostrina Triglavovega grebena je Angležaspominjala na mladostno hojo po vrtnih ogra-jah. Pod vrhom so imeli nekaj težav s snegom,saj je bilo še zelo zgodaj (junij). Vendar so žemalo po pol osmi uri stali na vrhu – v popolnimegli. Na vrhu so ostali tričetrt ure, zatem pazačeli s sestopom. Kot pravi avtor, je bil mladiŠest ves čas pozoren in je pomagal, za razliko odmnogih drugih vodnikov v Vzhodnih Alpah. NaMalem Triglavu so se izvili iz megle in že malopred deseto dospeli nazaj na Konjsko sedlo. Todso izplačali oba Šesta (pet goldinarjev vsakemu)in se poslovili, saj sta se vrnila po isti poti v Bo-hinj. Anglež s prijateljem in vodnikom pa je kre-nil navzdol proti Krmi (Kerma Thal), mimo koč

na planini Zgornja Krma (tam so takrat preno-čevali tisti, ki so Triglav naskakovali z gornje-savske strani), hudo žejni, po vsej dolini – »takoizžeti, kot je verjetno bralec te dolge pripovedi«.Končno so našli korito, kjer so se odžejali, in na-daljevali proti Savski dolini do Mojstrane, prekoreke in na Dovje (Lengenfeld). V krčmi nisoimeli nobene hrane, »razen običajnega kruha insurove klobase«. K sreči so se spomnili na vroče,kadeče se mleko, ki so ga s kruhom pojedli izsklede. Ob tem so spoznali Gregorja Legata,»nekakšnega krajevnega uradnika«, ki jih jeoskrbel s številnimi informacijami. Povedal je,da se je večkrat povzpel na Triglav z avstrijskimiinženirji in slikarjem Pernhartom, ki bo »verje-tno objavil panoramsko sliko razgleda s Trigla-va«.

Skozi Rateče na MangartLegat jim je priskrbel vprego, ki jih je po ču-

doviti dolini skozi Podkoren (Wurzen) potegni-la v Rateče (Ratschach). Ustavili so pred maj-hno hišo s starinsko sliko »apostolov v Emavsu«,nad katero je pisalo (v prevodu): »Bog, pomagajnam, bliža se večer.« Taki napisi naj bi bili v tehkrajih pogosti. V hiši Petra Krichmejerja je »gos-pa Peter« zanje poskrbela tako, da so pojedliskoraj preveč, kar se jim je zgodilo le redko nanjihovih pohajanjih. Naslednji dan so počivali,povzpeli so se le na Peč (Petsch Vrh) in občudo-

Triglav � Joco Balant

24

PL

AN

INS

TV

O

vali »Prisinig« (Prisojnik), »Mangart« in »Jof diMontasio« ali »Wischberg« (zanimivo, zanj staMontaž in Viš ena in ista gora). Svojo odvečnoopremo so poslali preko Predela (Predil) v Bo-vec (Flitsch). Ob opisu poti proti Belopeškim je-zerom (Weissenfels lakes) Anglež razlaga zgod-bo Petra Kirchemejerja, ki so ga vzeli za vodni-ka na Mangart, ob tem pa razpreda o turizmu,ki se v Avstriji vse bolj širi, še posebej z gradnjoželeznice – vsepovsod je namreč opazil drogo-ve, ki so označevali potek bodočih železniškihprog. Očitno so bili medvedi v tistih časih priso-tni povsod po gorah, saj je Peter Angležu poka-zal, kje ga je neke zime napadla ta žival. Preno-čili so na Jezerski planini (See-Alm). Po večerji,skuhali so čokolado, so zaspali, vendar so bilipokonci že ob treh zjutraj. Med pripravo za na-daljevanje poti sta v kočo vstopila oboroženačloveka, mislili so, da sta lovca. Bila pa sta žan-darja in položaj je bil resen, še toliko bolj, ker šenikoli nista videla angleškega potnega lista. Ksreči so se domislili vina, ki so ga imeli s seboj,in angleškega tobaka. V pogovoru so zatemizvedeli, da jih je prijavil sam rateški župan,preprosto zato, ker so izbrali za vodnika Petrain ne njega samega. Nazadnje sta bila jezna pre-

dvsem žandarja, ki sta po nepotrebnem sredinoči tri ure pešačila do planine.

Med vzponom je druščina slišala peti divje-ga petelina, videli so gamsa in lovski nagoni soPetra in Christiana večkrat zadržali. Na sedlo sose povzpeli čez Travnikove (Traunik) strmali,kjer so se zaradi izjemnega razgleda zadržaliskoraj uro. Pravo delo se je na sedlu šele začelo.Predvsem se jim je zdelo zanimivo, da s potisploh ni videti veličastnih prepadov (severnestene Mangarta z območja današnje Italijanskepoti), ki so jih občudovali iz doline. Na nekate-rih mestih je bilo skalovje odstreljeno, da je bi-la pot lažja, višje jih je precej oviralo snežišče.Posebej vodnik Peter je bil zelo okoren v dere-zah. Anglež pravi, da je za vse gornike v Vzho-dnih Alpah značilno, da so neprimerno bolj do-ma v skalah kot v ledu. Prav zaradi snega je sku-pina zavila v vršno pobočje malo prezgodaj in sitako še nekoliko otežila vzpon, pa vendar žepred osmo stala na vrhu. V lepem vremenu sopredvsem občudovali sosednji Viš in cerkvicona Višarjah (Luschariberg). Avtor pravi, da je toznana romarska točka in da se tod družijo Nem-ci, Italijani in Slovenci, odkoder se v dolino spu-ščajo celo s sanmi. Razlike med narodi tegaobmočja se kažejo tudi v čaščenju lesenega kip-ca Marije: Slovenci se vesele v melodičnih sla-vospevih, Italijani glasno pojejo litanije, Nemcipa so bolj tihi in zadržani od obojih.

Skupina je sestopila nazaj na Mangartskosedlo, kjer so se poslovili od vodnika Petra, inmu izplačali tri goldinarje. Omenil je, da so muneki gospodje dali štiri – Anglež pripomni, da jePeter ves čas jedel njihovo hrano in da je cenaprava. Zavoji predelske ceste so bili še globokospodaj, ko jih je zagrnila megla. Le Christiano-vemu izrednemu čutu in možaku, ki je nekjespodaj klical ovce, se imajo zahvaliti, da so našlipot. Končno se se znašli na prelazu Predel, že vdežju, in po bližnjici dospeli v gostilno na Strm-cu (Mitter Preth). Ko je naliv ponehal, so se zvozom spustili v neobljudeno Koritnico (Cori-tenza), in imeli številne težave, saj je voda vse-povsod nanesla obilo blata, peska in drugih na-plavin.

V Bovcu jih je prtljaga, ki so jo poslali iz Ra-teč, pričakala na pošti, našli pa so tudi udobnonamestitev.

Mangart � Bor Šumrada

25

11–2004

PL

AN

INS

TV

O

� Žarko Rovšček � Arhiv PD Tolmin

Z besedo »spremljevalec« je soavtor knjigeStoletje v gorah jedrnato označil bistvo ilegalne-ga planinskega kluba Krpelj. Gre za spremljeval-ca tedanjega Slovenskega planinskega društva –tedaj so bili to Dren, Skala, »Gojzerca« in mordaše kateri. Krpelj v ozračju medvojnega zatiranjaslovenstva na Primorskem ni bil zelo znan; ven-dar je bil za ohranitev planinske tradicije v Poso-čju preveč pomemben, da bi njegov jubilej lah-ko minil neopazno, brez izrečene ali zapisanebesede. Več kot stoletno poslanstvo našega glasi-la, vztrajnega zapisovalca dogajanja v gorniškisrenji, terja, da se temu spremljevalcu SPD v pri-ložnostnem zapisu simbolično in spoštljivo pri-klonimo.

Namenila ga je usodaKrpelj je nastal v hudih razme-

rah po italijanski zasedbi Primor-ske, ko je stari Soški podružnici je-malo sapo, fašistični režim pa ji jeob preganjanju vseh slovenskihdruštev pripravljal še zadnji uda-rec. Do dokončne razpustitve Soškepodružnice po aretaciji njenega za-dnjega predsednika Franca Štruklja(l. 1928) in zaplembi arhiva je Kr-plju zares pripadala vloga spremlje-valca SPD, po tem usodnem dogod-ku pa je pri svojem poslanstvu ostalsam. Še preden se je dobro postavilna noge, je bil njegov idejni vodjaZorko Jelinčič po hudi nesreči v Za-hodnih Julijcih aretiran. Po tistemkrpljevci niso več tako organiziranoin enotno delovali. Kali planinstvav Posočju so se pritajeno razvijaleznotraj manjših skupin Krplja, medštevilnimi rodoljubi, preživele dru-go svetovno vojno in na njenem po-

gorišču pognale v današnje planinsko društvo vTolminu. Krpelj je bil torej darilo usode. Preknjega se je planinstvo v Posočju lahko ohraniloin zatirano slovenstvo si je dalo duška. Tudidrugim »spremljevalcem« in podružnicam SPDv usodnih časih ni manjkalo nacionalnega na-boja, vendar je bil ilegalni Krpelj med njimi po-sebnež.

»Nebogljeno dete«»Bil je nebogljeno dete, porojeno po fašisti-

čni obsodbi primorskih Slovencev in Hrvatovna kulturno smrt,« pravi o Krplju njegov duhov-ni vodja Zorko Jelinčič. Na dan ustanovitve klu-ba, 16. marca 1924, je trojica mladeničev – Jože

Jubilej »spremljevalca« OObb 8800--lleettnniiccii iilleeggaallnneeggaa PPllaanniinnsskkeeggaa kklluubbaa KKrrppeelljj

Krpljevci v bojni opravi pred raziskavo Pološke jame

26

11–2004

PL

AN

INS

TV

O

Bevk, Evgen Božič in Zorko Jelinčič – v zimskihrazmerah opravila vzpon na vrh Porezna. Obkrasnem vremenu so jim krplji v visokem, sve-žem snegu po razvlečenem hrbtu od Hudaju-žne pa do vrha izvrstno služili. Med malico pristari planinski koči na vrhu Porezna je dozorelaideja o ustanovitvi ilegalnega planinskega klubaz imenom Krpelj. Pobudo so najprej prevzelinapredni slušatelji ljubljanske univerze iz razli-čnih krajev v Posočju in od drugod, ki so že prejpridno zahajali v gore. Nekateri med njimi so sev obdobju študija v Ljubljani družili z dr. Kle-mentom Jugom in drugimi skalaši. Pozneje sose jim pridružili tudi pripadniki drugih stanov.

Planinstvo in jamarstvo – osnov-ni dejavnosti

»Nismo si delali posebnih iluzij o prihodno-sti kluba v časih, ki so nas navdajali z mračnimpesimizmom,« pripoveduje Jelinčič. Zavedali sose, »da bo klub najbolje uspeval, če bo nelega-len«. Zato tudi niso vodili nobene pismene do-kumentacije in zapisnikov o svojem delu. Pra-vilnika niso imeli, vendar pa so se že prvo pom-lad dogovorili o programu dela. V njem so pla-ninsko in jamarsko dejavnost prepletli z bojemza narodnostne pravice.

Jedro dejavnosti je pomenila organizacijaplaninskih izletov po soških in drugih gorah,

najmanj enega zimskega in enega letnega, vse znamenom, da bi se planinstvo čim bolj širilomed ljudmi. Vmes so opravili številne gorsketure v manjših skupinah, predvsem na bližnjevrhove (Senica, Bučenica, Kobilja glava, Škrbi-na, Kuk, Vogel), pa tudi na bolj oddaljene gorev Posočju. Dostop na večino Julijcev je branilarapalska meja, povezan pa je bil tudi z daljšimiprevozi članov, ki so bili skoraj vsi pod stalnimpolicijskim nadzorom. Težko dostopni gorskisvet je posebno mladim pričaral varljivo inbrezskrbno ozračje svobode. Tej so se morali nadrugih področjih življenja v dolini vse boljodrekati, saj je režim z vedno novimi, omejeval-nimi in usodnimi zakoni presenečal tako rekočskoraj vsak teden. Zorko Jelinčič se spominja:»Na planine smo zdaj prenesli dijaške kongresein tečaje za vso Primorsko. Tam prek so krpljev-ci tovorili knjige za naša prosvetna društva in ješlo propagandno gradivo med naše ljudi, da jimje vlivalo zaupanje v prihodnost. Čez planinesmo bežali in reševali pred aretacijami in konfi-nacijami protifašistične delavce, Slovence inItalijane. Tako so nas gore pogosto reševale innam dajale moči.«

Ko so spomladi leta 1924 izvedeli, da name-ravajo tolminski fašisti raziskovati naše jame,seveda s političnimi nameni, so se družno po-gnali v raziskave tolminskega kraškega podzem-lja. Vztrajno so risali načrte kraških jam na Tol-minskem in jih dopolnili z opisi Smoganice, Če-la, jame v Žlebih in v Senici, Pološke in Zadla-ške jame. Po čudežnem naključju so se njihoveskice ohranile do danes. Ilegalnemu klubu jeuspelo opraviti raziskave pred tujci, prvenstvopa mu je priznala celo takratna italijanska stro-kovna literatura (Bertarelli, Boegan: Duemilagrotte, TCI, Milano, 1926), v kateri je za več jamna Tolminskem kot prvopristopnik naveden Kr-pelj, C. T. (Club turistico). Predstavniki oblastiočitno niso prebirali strokovne literature, saj bise sicer gotovo pozanimali, kdo se pravzapravskriva za imenom neutrudnega raziskovalca, kiuradno ni obstajal.

Prve objaveKrpljevci so se zavedali pomena svojega de-

la, a se z objavami izsledkov svojih raziskav kot

Žig Planinskega kluba Krpelj z vpisanim ustanovnim datumom

27

11–2004

PL

AN

INS

TV

O

ilegalci niso upali preveč izpostavljati. Na ob-čnem zboru kluba v Podmelcu oktobra leta1924 so končno sklenili, da bodo svoje raziskavetudi objavili. Avtor speleoloških načrtov FrancŠtrukelj je v Koledarju goriške Mohorjeve druž-be leta 1924 in 1925, eni redkih še slovenskihpublikacij na Primorskem, objavil prve zapise oKrpljevih raziskavah tolminskega kraškega pod-zemlja.

O delu kluba na planinskem območju je vPlaninskem vestniku pisal Zorko Jelinčič. Spsevdonimom (npr.: P. K. Krpelj ali Zorko J.) jeobjavil prispevke Iz pozabljenih planin, Na Krnpozimi in Za Božič na Kanin (2593 m). Vsa pre-ostala poročila so bila objavljena (Jelinčič) alisamo zapisana in neobjavljena (Štrukelj) šelena podlagi spomina po vojni. Za predstavitevKrpljevega dela je bila pomembna tudi razsta-va, ki so jo leta 1924 organizirale oblasti v Tol-minu z namenom prikazati krajevne turističnezanimivosti. Štruklju je organizator izročil po-

sebno diplomo kot priznanje za speleološke na-črte. Res je, da je ob spodnjem robu načrtov pri-stavil droben napis CT Krpelj, a to je bilo v ob-dobju, ko je Soška podružnica formalno še ob-stajala in so za njenim uradnim imenom (Soci-eta Alpina di Tolmino) lahko prav spretno skri-vali svojo ilegalno dejavnost.

»Spremljevalec« ostaja naš sopotnik

Z Jelinčičem in tovariši smo v kritičnih časihimeli v svojih vrstah prave ljudi. Tako se več kotstoletna planinska naveza v Posočju ni pretrga-la. Krpelj simbolično ostaja naš sopotnik tudidanes. PD Tolmin, ki nadaljuje tradicijo Soškepodružnice in Krplja, je po njem poimenovalosvoje glasilo. Bogato izročilo krpljevcev se torejnadaljuje. Kadar nam danes, v veliko bolj prija-znih časih, kje zaškripa, se spomnimo nanj. La-že nam bo pri srcu.

Naπ novi naslov

KRAKOVSKI NASIP 4Tel.: (01) 426 34 28

Akcijske cene Gore-tex jaken in velurjev Dumo

PrviË pri nas v prodaji πvicarske turne vezi Naxo

Turni Ëevlji Scarpa po lanskoletnih cenah

Ponovno v prodaji odliËne palice Kohla

10 % gotovinski popust za imetnike potrjene planinske izkaznice.

V A B L J E N I !

28

11–2004

PL

AN

INS

TV

O

� in � Vladimir Habjan

V soboto, 23. 10., je na Brdu pri Kranju po-tekalo nadaljevanje redne letne skupščine PZS,ki se je letošnjega maja predčasno končala zara-di nesklepčnosti. Dan prej je bila v istem pro-storu seja upravnega odbora PZS. Na dnevnemredu je bila vrsta pomembnih točk: obravnavaprograma dela in finančnega načrta, predlogčlanarine za leto 2005 in predlog sprememb priizkaznici in vrstah članarine, program aktivno-sti ob 110-letnici Planinskega vestnika in potrdi-tev predloga Pravilnika Komisije za varstvo gor-ske narave. Dve točki dnevnega reda sta bilienaki tistima, ki ju je dan zatem obravnavala tu-di skupščina: informacija o vzrokih za spre-membo organiziranosti GRS ter nezdružljivostfunkcij v politični stranki in planinski organiza-ciji. Predstavniki MDO so predsedniku PZSFranciju Ekarju dali podporo, tako da je UOPZS sprejel sklep, da pri kandidaturi za poslan-ca niso bila kršena določila Vodil o delu PZS inda je zato sklepanje o razrešitvi predsednikaPZS na seji skupščine brezpredmetno. Na seji jeprvič sodelovala nova računovodkinja PZS Ve-ronika Šmid.

Čeprav je bila naslednji dan navzoča manjkot polovica vseh delegatov, je lahko skupščinavseeno potekala, saj jih je bilo več kot tretjina.Prva vsebinska točka je bila obravnava poslov-nih prostorov PZS. Po razpravi so sprejeli žepred sejo predlagani sklep, da se da prednost

nakupu oz. graditvi lastniških poslovnih prosto-rov. Poročili častnega sodišča PZS in finančnoporočilo za leto 2003 sta bili sprejeti, ne pa tudiporočilo nadzornega odbora; to mora biti po-novno pripravljeno do naslednje skupščine inmora vključevati odgovore na vprašanja predla-gateljice Manje Rajh (Na katerih področjih jebil dosežen viden napredek, ki ga omenja poro-čilo? Preveri naj se, ali predsedstvo UO res delav skladu s poslovnikom. Katere strokovne služ-be, ki bi morale biti gonilna sila za aktivnosti vPZS, nezadovoljivo opravljajo aktivnosti za po-trebe uporabnikov? Kdo so prejemniki izplačilpodjemnih pogodb, nadomestil stroškov idr., kiso v finančnem poročilu navedeni kot »drugiprihodki, drugi odhodki«? Zakaj NO ni predla-gal odprave delovne skupine za organizacijo de-la v PZS?).

Naslednja vsebinska točka je bila razprava otem, kakšno planinsko organizacijo želimo inkatere so ključne naloge slovenskega planinstvav naslednjem obdobju. Uvodničar Jože Stano-nik je opozoril, da so organi PZS preobremenje-ni z velikim obsegom administracije, ki večkratsploh ni nadzorovana, in da to planinsko orga-nizacijo oddaljuje od učinkovitosti. Zato bi bilotreba zmanjšati število organov na vseh ravnehin združiti njihove pristojnosti ter poskrbeti, dabodo bolj operativni. Ker je med ljudmi čedaljemanj pripravljenosti za opravljanje društvene-ga dela in ker je vedno teže dobiti denar za ure-sničevanje načrtov, bi morali preudarneje

Nadaljevanje skupščine PZS

Manja Rajh Toni Smolej Borut Peršolja Andrej Brvar

29

11–2004

različna stališča glede tega vprašanja. Na koncusta bila sprejeta dva sklepa: da skupščina spre-jema informacijo in da delovna skupina pred-stavnikov PZS in GRSS nadaljuje svoje delo.

Zadnja vsebinska točka je bila nezdružlji-vost funkcij v politični stranki in planinski orga-nizaciji, ki je nastala na pobudo PD Domžale,ker je predsednik PZS Franci Ekar na zadnjihvolitvah za državni zbor kandidiral na lististranke LDS. Predlagatelj Borut Peršolja je pre-cej podrobno razložil to stališče. Razprava je bi-la dolga, bila je na kulturni ravni, delegati pa sose razdelili na dva tabora: tiste, ki so podprlipredsednika, in tiste, ki ga niso. Ne glede na toje bil z veliko večino glasov sprejet sklep, da je vskladu s Statutom PZS in Vodili PZS in planin-skih društev opravljanje funkcionarskih nalog vpolitični stranki nezdružljivo z opravljanjemvodstvenih funkcij v organih planinske organi-zacije (kar je nasprotno sklepu UO PZS!). Prvo-tni predlog PD Domžale, naj skupščina glasujeo razrešnici predsednika, je bil spremenjen intudi sprejet. Odločeno je bilo, da se glasovanjeo zaupnici Franciju Ekarju prestavi na nasle-dnjo skupščino maja 2005. Za konec naj nave-demo še mnenje Tomaža Willeparta, ki je pove-dal, da bi namesto »nepotrebnih« tovrstnih raz-prav več časa in energije raje posvetili vsebin-skim vprašanjem, ki bi lahko planinsko organi-zacijo izvlekli iz sedanje krize. P

LA

NIN

ST

VO

usklajevati kadrovske potenciale in materialnasredstva, predvsem pa si ne naložiti preveč na-log, saj potem ostanejo neizpolnjene, to pa dajevtis, da je organizacija neučinkovita, in poveču-je nezadovoljstvo med člani. Razprava je bilapestra (žal ni prinesla kakšnih otipljivih rezul-tatov) kar je razumljivo, saj o priloženem mate-rialu ni bilo običajne razprave v planinskihdruštvih. Prevladalo je mnenje enega od raz-pravljalcev, da ob veljavnih Vodilih takih mate-rialov v planinski organizaciji niti ne potrebuje-mo. Še nekaj odprtih vprašanj oziroma predlo-gov: Kdo predstavlja društvo in kdo PZS? Neznamo se dogovarjati, zato je toliko težav. Vvodstvih PD in PZS je premalo mladih. Predla-gano je bilo, da pri glasovanju ne bi bilo več vz-držanih.

Po odmoru se je spet preverjala sklepčnost,nato pa se je nadaljevala izredna skupščina, kije obsegala dve vsebinski točki dnevnega reda –obe smo že navedli. V uvodu k prvi je Toni Smo-lej, načelnik slovenske GRS, podrobno razložilrazloge za reorganizacijo GRS. Največji pro-blem je status GRS, ki je potreben za pridobitevsredstev FIHO. Žal sta stališči ministrstev gledetega različni. V GRS je v zvezi z reorganizacijo vpreteklosti že potekala dolga razprava (z reor-ganizacijo se strinja 16 postaj, le ena ne), le v or-ganih PZS tega še ni bilo. V nadaljevanju je po-tekala razprava, na kateri so imeli razpravljavci

Delegati skupščine

30

11–2004

PL

AN

INS

TV

O

� France Zupan � Vladimir Habjan

Letošnje srečanje veteranov, 23. po vrsti, jebilo 8. in 9. oktobra 2004 v Koči na Gozdu. Ta seje v vsakem pogledu izkazala za prijetno izbiro.Veterani in veteranke so se začeli zbirati v pe-tek, 8. oktobra, ob 17. uri in do večerje jih je bi-lo 55 od 80 prijavljenih. Zbrane je v imenu od-bora pozdravil Tone Sazonov in se ob tej prilo-žnosti spomnil Egona in Tineta Miheliča, ki stanas zapustila v tem letu.

Zdravnik in reševalec France Malešič je natov svojem predavanju Zdravje in aktivnost starej-ših gornikov predstavil več dragocenih zdravni-ških nasvetov za starejše, ki še hodijo po gorah.

Življenjska doba se je precej podaljšala.Ključna je kakovost življenja, ki nam omogočadobro počutje, polno udejstvovanje v družbi indelovno aktivnost. Zato je naša naloga, da prisebi ohranjamo in dopolnjujemo vse, kar je do-brega, in se ustvarjalno lotimo reševanja nere-šenih problemov. Poskrbimo za ustrezna očala,slušni aparat in druge pripomočke, ki namomogočajo, da življenje doživljamo še bolj pol-no. Potreben je uravnotežen ritem vsakdanje

aktivnosti, sprostitve in počitka. Vmes si obča-sno privoščimo daljši počitek in se takrat ukvar-jamo z dejavnostmi, ki niso naša vsakdanja na-loga. Za ustrezno aktivnost ni nikdar prepozno.Delajmo tisto, kar nas veseli. Veselega starejše-ga planinca imajo vsi radi in ga zato tudi vsispodbujajo. Najprimernejša sta hoja in utrjeva-nje mišic. O vsem se posvetujmo s svojim prija-teljem zdravnikom. Poskrbimo za ustrezno pre-hrano in pijačo. Tehničnih in drugih novosti seučimo od otrok, ki so najboljši učitelji. S prepro-sto razlago nas naučijo, kako deluje kak naš novaparat, predvsem pa nas za takšno stvar tudiiskreno navdušijo.

Poslušali smo z zanimanjem, saj k statusuveterana sodijo tudi različne zdravstvene teža-ve. Kljub temu je bilo razpoloženje kot vednona teh srečanjih in snidenjih starih tovarišev insoplezalcev veselo, tudi ob podelitvi knjige Sta-neta Klemenca Ledene sanje veteranom, ki soletos dopolnili 70 let (eden), 75 let (deset), 80let (eden), 85 let (eden) in 91 let (eden).

Sledilo je drugo predavanje Franceta Maleši-ča Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom,ki ga je spremljal prikaz starih fotografij iz zelo

23. srečanje alpinistov veteranov

Še vedno čili in pokončni – skupinska slika veteranov

31

11–2004

ne bi bilo brez finančne pomoči Planinske zve-ze Slovenije, ki je pokrila polovico stroškov,140.000 pa je zbral član odbora veteranov JanezGril pri raznih donatorjih; za to mu gre posebnazahvala. V organizacijskem odboru so polegpredsednika Toneta Sazonova še Vlasto Kopač,častni predsednik PZS, Saša Slavec, Zvonko Če-mažar, Janez Gril, Janko Mirnik, Vojko Bučer inFrance Zupan. Tudi letos so poskrbeli za vabilain nakup knjig za darila.

Če bo vse po sreči, bo odbor pripravil tudinaslednje srečanje v letu 2005. Razmisliti botreba o povečanju lastnega deleža udeležencev,ki je zdaj simboličen (1.000 sit), ažurirati bo tre-ba sezname veteranov in dopolniti kriterije zasrečanja. Gre seveda za popolnoma neformalnasrečanja tistih, ki to želijo in pripadajo genera-ciji alpinistov, ki polagoma odhaja. Vendar bi bi-lo pametno pripraviti predlog oziroma osnutekposlovnika odbora veteranov; v letu 2005 bi gauskladili s PZS, v okviru katere odbor veteranovtudi deluje.

PL

AN

INS

TV

O

uspešne knjige z istim naslovom. Tudi Kamni-ško-Savinjske Alpe so ljudje obiskovali že od nek-daj, zato so najstarejša pričevanja o tem dragoce-na. Dogajale pa so se tudi nesreče. Najstarejšigorski reševalci in njihovi nasledniki so se mar-sikdaj izkazali z dejanji, ki so bila vsem za zgledin so odločilno vplivala na razvoj našega planin-stva in gorskega reševanja. V naslednjih obdo-bjih so bili dogodki, ljudje in dejanja za naše pla-ninstvo prav tako pomembni, zato je prav, da jihpoznamo in smo nanje ponosni. Tudi to predava-nje smo poslušali z zanimanjem, nato pa smo na-daljevali živahen pogovor pozno v noč.

Drugo jutro so se nekateri odpravili na razli-čne ture, drugi pa nadaljevali obujanje spomi-nov kar v koči in čas kosila in slovesa je prehitroprišel. Kot vsako leto je za fotografiranje skrbelSaša Slavec, za administracijo in namestitev vkoči pa Zvonko Čemažar, tako da je vse poteka-lo brez zapletov. Večina je bila zelo zadovoljnain je izrazila željo, da bi se srečanja nadaljevala,po možnosti v Koči na Gozdu. Srečanja seveda

Vlasto Kopač prejema knjigo iz rok TonetaSazonova - Tonača

Z leve: Marta Reissner, Vida Košmelj, Špela Kristan,Danica Blažina in Staza Černič - Simić

32

11–2004

PL

AN

INS

TV

O

* V poletni številki Planinskega vestnika smo kot slikov-no uganko objavili fotografijo stolpiča na vrhu Rdečegaroba. V uredništvu smo zelo veseli, da tudi na ta načinspodbujamo naše bralce k domiselnemu doživljanju le-pot naših gora, kakršno je opisano v tem članku.

Uredništvo

PPoo sslleeddii sslliikkoovvnnee uuggaannkkee nnaa RRddeeččii rroobb**

� in � Samo Jemec

Rdeči rob je gora v Krnskem pogorju, na ka-teri stoji skrinjica v obliki Aljaževega stolp(k)a zvpisno knjigo in žigom (že precej zdelanim; tu-di blazinica je suha in knjigo bi bilo treba zame-njati – podatek z dne 23. 8. 2004). Ker na temvrhu še nisem bil, sem sprva le po objavljeni fo-tografiji (uganka v PV 7-8/2004, op. ur.) skle-pal, da je nekje na tem koncu; to je nakazovalznačilni pogled na Gomiščkovo zavetišče na po-bočju Krna v ozadju posnetka. V igri je bilo karnekaj vrhov, ki »gledajo« na Krn iz te smeri. Iz-ziv je bil dovolj velik in hribovski izlet na še ennepoznan konec na dlani. Vprašanje je bilo sa-mo, s katere strani se ga lotiti, da bom ob temvidel še kakšno drugo zanimivost. Morda s pla-nine Kuhinja ali s planine Polog? Kaj pa, če karz obeh?

Prijeten prvi poskus – a brez rešitve

Tako je tudi bilo; seveda ne naenkrat, pač pav dveh lepih celodnevnih turah. Na prvi pra-vzaprav s prijateljico Jano nisva obiskala Rdeče-ga roba, sva pa obredla ne preveč zahtevne vr-

šace v njegovi bližini – Maselnik, Srednji vrh,Batognico in Krn. Zadnji svoje mogočnosti splanine Kuhinja ne kaže tako izrazito kot drugijugovzhodni vrhovi, ki se ponašajo s prepadnimostenjem. Resda »pridobi višino« s strmo dviga-jočim se pobočjem, a mu od tam nikakor ne biprisodil, da kraljuje nad vsemi svojimi bližnjimiin malo manj oddaljenimi vršaci. Razgledna,prostrana planota z mnogimi planinami, ki šeživijo, nam pričara še nekaj pristnega iz življe-nja preteklosti. Če se odpravimo na desno, jenaslednja planina Kašna (Kašina), zatem Le-skovca (Leskovica), ki pa je očitno že prepušče-na počasnemu propadanju. Potem planotastisvet preide v strmino, ki se je ne znebimo do ko-tanje, ki jo oklepajo Maselnik, Škofič, Rdeči robin Veliki Stador. Med prvima dvema čez sedel-ce poteka pot do jezera v Lužnici, malega skri-tega bisera, nad katerim bi se kak obiskovalecKrnskega jezera morda celo namrdnil, a je nje-gova navzočnost prav čudovito popestrila vsonajino pot, ki je bila tedaj nekako na polovici. ZMaselnika gremo torej lahko do jezerca, nada-ljujemo pot na levo po grebenu Srednjega vrhain opazujemo našo planoto (Kamni in Police) šeiz ptičje perspektive. Markirana pot sicer pote-ka na desni po dolinici, ki jo na drugi stranioklepajo še Mali Peski in Vrh nad Peski (mimo-grede, tudi na njem je Aljažev stolp). Ves višin-ski del nas spremljajo ostanki iz prve svetovnevojne; najbolj vidni so seveda na Batognici. Ov-ce, ki so jo tedaj zavzele, pa so bile tako glasne ssvojim beeeee, da sva se spraševala, kaj neki jih

11–2004

je obsedlo. Kot Gorenjca sva ugotovila, da so vnaših hribih precej bolj kultivirane in da bo zakoncert gorskega blejanja verjetno kriv primor-ski temperament. Malce megle ni pokvarilo na-jinega napredovanja. 2244 m – Krn. Razgledi,ne idealni, a ravno tolikšni, da je bilo videtiKrnsko jezero, Spodnje Bohinjske gore in nekajmalega triglavskih skal; sledila je ugotovitev, daje Aljažev stolp skoraj zagotovo tudi na Rdečemrobu. Skok v zavetišče na čaj, pogled propadajo-čemu rimskemu orlu s porušenega italijanskegazavetišča in spomenika, nato pa spust v ključihnazaj k izhodišču. Poznopopoldansko sonce jeprijetno grelo in ustvarjalo primerno svetloboza fotografiranje. Do izhodišča sva se vrnila mi-mo planine Zaslap in Slapnik. Prijazna oskrbni-ca na planini Kuhinja je poskrbela za privez na-jinih duš. Jana si je omislila joto, jaz pa orehoveštruklje (mmmm). V temi sva zadovoljna odšlaod koče na parkirišče. Vožnja domov nama je bi-la sicer malo odveč, toda izlet je bil prepoln vse-ga lepega, da bi to v spominski zakladnici kajštelo.

Stolp? Ja, prepričati se je bilo treba – je resgori al’ ne. Planinska karta je razkrila, da na»drugi« strani obstaja še en pristop, ki bi bil lah-ko zanimiv. Poti so zarisane, vendar neoznače-ne, nekaj malega naj bi bilo tudi brezpotja.Skratka, ni bilo ovir, da ne bi raziskal še tega ko-tička slovenske grude, kajti – ne cilj, pomembneso poti, kot pravijo. Dolina Tolminke s koriti inozka, vijugasta cesta, ki pelje nad njimi do prveplanine, ponekod delujeta prav srhljivo; tam zavtom ni mogoče delati hitrostnih prekrškov.Odcep za Javorco – na tej sem pustil avto. Gledena planinsko karto sem namreč nameraval tam

končati svojo krožno turo. Bila naj bi precej dalj-ša kot prva, saj se je »kuhinjska« začela na pribli-žno tisoč metrih, ta pa na štiristotih. Prvo, nakar sem naletel, je bil spomenik padlim avstro-ogrskim vojakom v 1. svetovni vojni na planiniPolog. Program popotresne obnove je planiniomogočil graditev novega stanu, v katerem lah-ko dobite odličen sir. Potresi so na njej pustilimočne sledove. Pogled na bližnje strmali s pla-zovi in podori kamenja da vedeti, s kakšno mo-čjo se stresa tamkajšnja zemlja. Najkrajša pot doplanine Lašca je ravno zato neprehodna, kot mije povedal možak, lovec pri koči na Vrtičih. Potnaokoli je sicer daljša, zaradi izvira Tolminke oz.množice izvirov na travniku pod Lipnikom s pla-nino Pod Osojnico pa je seveda vredno nareditiovinek. Zatrep doline za lovsko kočo se končujes še eno opuščeno planino, saj je celotno obmo-čje zaraščeno z grmičevjem. Planino na Zgor-njih prodih. Sledi ovinek prek melišča na levo(možici), nazaj proti dolini, pod ostenji Kuntar-ja z nekaj podori; pot se zdi kar nekam temačna.Nato slikovita planina Lašca in nekaj pastirskihkočic; ob njih je brezskrbno ležalo šest, sedemkrav, ki sem se jim za kratek čas pridružil. Pogle-doval sem proti grebenu Spodnjih Bohinjskihgora, na katere je od tam prav imeniten razgled.Ugibal sem, kje se pot nadaljuje, saj ni bilo člo-veške duše, ki bi jo lahko pobaral o tem. Šesti čut(in karta) me ni izdal, zasledil sem slabo mula-tjero, ki vodi na levo od planine. Počasi so se za-čeli odkrivati vrhovi, ki sem jih nekako prepo-znal kot tiste, na katere naj bi prišel. Aha, Škofič– njegova škrbina z rogljem je bila razpoznavnatudi s te strani. Vendar nisem šel proti njej, pačpa sem ubral brezpotno varianto po melišču na

Rdeči rob � Emil Pevec

34

11–2004

levo od vrha z nekaj malega lažjega plezanjaproti grebenu. Desni pristop je bil namreč vide-ti preveč razbit, verjetno ne bi šlo brez vrvi. Nagrebenu so se mi odkrili že znani vrhovi s prejopisane ture. Jezero v Lužnici sem občudovalprav z vrha Škofiča. Sledil je dokaj lahkoten,travnato-skalnat greben do Rdečega roba. Zakajse vrh tako imenuje, ni težko uganiti; kameninase prav nenavadno spremeni samo za to goro, kipomeni črno (oprostite – rdečo) ovco med vse-mi sosednjimi. In ... In ... Hevreka! Čemu je bilnamenjen ta vzklik, ste verjetno uganili.

Vdal sem se lenobnemu užitkarjenju. Težkoga je bilo pretrgati, a čakala me je še druga, ne-znana polovica poti. Ubral sem jo do sedla medRdečim robom in sosednjim Velikim Stador-jem, ob robu rdečega ostenja Rdečega roba vkotanjo, potem pa na levo, po označeni poti, kije tako zaraščena s travinjem, da ji je skoraj ne-mogoče slediti in še sam ne veš, kdaj in kam po-nikne, zato je kljub nekaj prometnim znakom zmarkacijami (kovinski drogovi z okroglo plošči-co) res treba imeti oči na pecljih. Planina Sleme– živina se pase na bližnjem Visoč vrhu; vetrni-

ca in »vetrokaz« – nekakšna lesena vremenskapostaja; bližnji spomenik padlim v NOB. Sledi-jo še tri planine: prva je Medrja, na kateri semravno naletel na pastirsko izmeno. Malo sempovprašal po sirarni, a vam mlečnih dobrot tune bodo prodali, so mi rekli. Planina Laška Seč:ni bilo krav, ni bilo ljudi, samo pastirski stanoviin tišina. Po razpotegnjeni planini Črča pa je ži-vina razkropljeno prežvekovala obilje zelenegarastja. Šum vode je izdal, da je v bližini Pščak(Peščak), potok, ki premore do dvanajst metrovvisok slap. Poti do njega ni, z malo raziskovalne-ga lazenja pa ga kljub temu odkrijete. In še za-dnja tolminska znamenitost na poti: cerkev sv.Duha na Javorci, izjemno lepa secesijska cerkvi-ca, ki so jo zgradili avstro-ogrski vojaki leta 1916v spomin na padle soborce. Še 15 minut hoje doavta in krog je bil sklenjen. Zanimiva tura, vre-dna celodnevnega truda; zaznamuje te z vsemiplaninami in kleno, pristno t’minsko dušo. Dva»jurja« višine z novimi razgledi, jezercem, sla-pom, Tolminko, spomeniki, zgodovino ...

PL

AN

INS

TV

O

35

11–2004

PL

AN

INS

TV

OP

LA

NIN

ST

VO

� in � Vladimir Habjan

»Letos pa sploh še nisva bila v Martuljku1!«proti koncu poletnega dopusta ugotovi Irena.No ja, najbolj sva se mu približala na Rušici inRigljici, zato pa naju »osrednji del« skupine ševedno čaka. Odkar sem odkril ta divji svet, se tjavsako leto vračam. Seveda je letos še čas zanj!Dan po vrnitvi z dvodnevnega potepanja po go-rah nad dolino Belega potoka v Zahodnih Julij-cih se že spet odločava, kam na pot. Ciljev je resveliko, z novimi spoznanji se vsak dan porajajonovi, vsak zamujen lep dan pusti praznino inobčutek krivde, ker še nisem vsega prehodil,ker je gora veliko preveč in časa premalo ... Ve-čkrat se sprašujem, koliko življenj bi potreboval,da bi »prelazil« vse, kar bi rad, a ko začnem šte-ti, obupam ... Martuljek na seznamu želja zma-ga, načrt je takle: spanje Pod Srcem, gor skoziKotle in Kačji jezik, ki ju Irena še ne pozna, pav Veliko Dnino in čez Škrlatiške grede na južnostran; sestop čez Kriško steno v Krnico. Predvi-doma dva dni, sva na začetku optimistična.

Skozi Kotle in Kačji jezik v Veliko Dnino

Pozno popoldne prideva v Gozd Martuljek.Iščeva gospo Omanovo, oskrbnico Bivaka podŠpikom, vendar je ni doma. Ob pomoči prija-znega soseda prosiva sina za ključ. Saj bi lahkospala tudi na podstrehi, vendar je spodaj lepšein seveda udobneje. Kar pogrešam tiste čase, kosmo dobili ključe še pri »starem Omanu«. Po na-vadi je sedel na klopci pred hišo ob cesti, takoda si se samo ustavil, malo poklepetal z njim inzadeva je bila opravljena. Omanovo hčer, ki jezdaj skrbnica bivaka, in njenega prijaznega psasva letos že srečala in tudi spoznala, da lepo skr-bi za bivak. Nahrbtnika nista ravno lahka, opre-ma »standardna«: pol »cvilinga«, nekaj tehničnerobe, cepin. Vreme je, napoved tudi ni slaba.Kakšno vreme bo pozneje, bova pa že videla ...

Počasi se vzpenjava, tu in tam se skozi gostekrošnje odkrivajo koničasti vrhovi. Pot namapopestri veverica, ki skaklja po vejah. Pri izvirunatočiva vodo, saj ne veva, kje jo bova spet na-šla. Največji problem večdnevnih tur je ravnovoda. Težave omilijo koče, če jih imaš na poti,precej drugače pa je v takem svetu, kjer jih ni.Tam se moraš pač znajti, kakor veš in znaš. Pavendar ne bi zamenjal tega sveta in tudi ne ma-ram več za onega romarskega ... Večer je idili-čen. Čeprav sem v zavetju koče, se v miru in ti-šini, ki jo včasih zmoti le pok vejice ali piš vetra,vseeno počutim zlitega s čudovitim okoljem, kinaju obdaja. Visoko nad nama so Špik in Ponce.V mraku se okoli bivaka in na podstrehi podijopolhi. Tiho jih opazujeva skozi okno in le šepe-tava. Tako so hitri, da jih komaj slišiš, kaj šele vi-diš. Eden se naju le usmili in se na škarpi ve-čkrat ustavi ter pogleduje k nama. Kako »maj-cen« je! Prvi dan se konča z večerjo ob svečah.

Jutranja rosa nama hitro navlaži čevlje. Ven-dar je to dobro znamenje, dežja torej ne bo.Spustiva se v krnico, iz nje pa okoli roba stopi-va v Kotle. Prvi skok je še vlažen in spolzek, nadnjim naju pričaka sonce in naju objame na veli-kem balvanu, na katerem se ustaviva. Nič nebova hitela, treba je uživati! Tako pravi tudi Ja-

PL

AN

INS

TV

O

Okoli ŠkrlaticeKKrroožžnnaa ttuurraa zz nnaappaakkoo

1 Martuljkova skupina.

36

PL

AN

INS

TV

O

nez2, ki ga srečava čez par dni. Pot naprej pomehki travi je nadvse prijetna, v rahlem vzpo-nu skozi Srednji v Zgornji Kotel pa travo zame-nja grušč oz. »gruh«. Tam se končno odpre po-gled na vršace, nad nama kraljujeta Velika inMala Ponca; desno, v soncu, je Špik, levo, bolj vsencah, pa Oltar in Široka peč. V majhni kotanjiodkrijeva studenček z ledeno mrzlo vodo. Nato-čiva »do polnega«. Z grebenčka pod Malo Poncokreneva na levo, rahlo navzdol, in začneva tež-ko prečenje. Široka »pošodrana« grapa je sitna,strma in trda. Ko končno stopiva na snežišče, sikar oddahneva. Sva med Veliko Ponco in Oltar-jem. V roke gre cepin, vzpon po snegu je precejhitrejši in prijetnejši; nekajkrat greva prečno nalevo in na desno in že sva pred vstopom v Kačjijezik. Svet, ki naju tesno obdaja, je značilno»martuljški«, podrt, oster in »grapast« – pa ven-dar domač. Pogledava nazaj. Dolge struge ZaAkom, niže zelena dolina, tu in tam meglice.Daleč je običajni svet! Pospraviva cepin, nasadi-va čelado na glavo in – gremo dalje! Prestop čezpoč v steno je siten, krušljiva skala zahteva pre-

vidnost. V žlebiču nehote zgrabim za doberklin. Priplezava do škrbine in opaziva dva, ki se-stopata z Oltarja. Sta edina, ki ju vidiva ta dan.

Oltar je na dosegu roke, greben do tja palep, kompakten. Vabi naju, vendar gre najinapot na desno, dol v Veliko Dnino. Pod škrbinoodkrijem svež »abzajl«3. Pozneje Janez pove, daje njegov, pa še drugi je niže. Dva spusta in žesva na snežišču. Do bivaka I se samo podričava.Vmes opazujeva steno, kjer so Škrlatiške grede.Sprašujeva se, kje so prehodi; od daleč je vide-ti strmo, počakajmo ... Ura je ena, odločava se:danes ali jutri? V steno naju kar vleče, vendarjo vseeno prestaviva na naslednji dan. Saj se ni-kamor ne mudi! Opremo pustiva pred biva-kom in se vrneva pod steno Škrlatice na sneži-šče, na katerem se sliši žuborenje; potrebujevavodo. Pot do tja po napornem melišču namavzame cele pol ure. Pa je videti tako blizu! Počje velikanska in vsa izpodjedena. Na 5-metrski

2 Janez Kunstelj, načelnik postaje GRS Kranjska Gora. 3 Klin in pomožna vrvica za spust po vrvi.

Nad Kotli se odkrivajo vršaci (levo Velika, desno Mala Ponca)

37

PL

AN

INS

TV

O

vrvici varujem Ireno, da se splazi do stene innatoči vodo.

Škrlatiške grede in miška na »štantu«

Popoldne lenariva pri bivaku in prebiravavpisno knjigo. Cel kup poznanih imen, najdemtudi svoje stare vpise. Svež je še spomin, kakonas je pet spalo (bolje: se gnetlo) v tem malembivaku. Šele zdaj preberem, da je bil takrat zra-ven – po mnogih obiskih in vpisih – znani štajer-ski »Fux«. Po neprespani noči in neprostovolj-nem stiskanju je bil Zvone prav mačkast ...

Za družbo imava severno steno Škrlatice,tik pred nama so Grede. Vrhove pokrije temnaplast oblakov, med Prisojnikom in Razorjem sezariše rdeča trikotna luknja. Sprašujeva se, kak-šno vreme prihaja ... Pri večdnevnem pohajko-vanju te gore dobesedno vsrkajo, le da nimaštakega nosa za vreme kot živali ... Večer namapopestri igriv gams, ki »pripleše« skozi Dnino.Tako skaklja in poskakuje, da ga je veselje gle-dati. Po »predstavi« in kratki paši se spravi v za-vetje pred nočjo, v votlinico prav pod vstopomv Grede.

Naslednjega jutra stojiva pred vstopom vsteno. Gamsa žal ni več videti. Šele zdaj odkri-jem lažji prehod v »zgornje nadstropje«. Priple-zava na malo ploščad. Naveževa se, saj je terenbolj strm. Po žlebovih zlezem nad skok. Tam pame preseneti svedrovec! Ko varujem, se v šoputrave nekaj premakne. Miška! Tako igriva kotvčeraj gams. Kaj le počne v steni? Nič se ne pu-sti motiti, kar leze in leze po travah in pada vz-nak. To je mladiček, drugače se ne bi tako sme-šno vedel. Ko pride Irena, opaziva še enegaizmed »staršev«. Zanimivo, cela družinica. Mi-ški se skrijeta, midva pa: kam naprej? Nad namagladki skoki, na desni prehodi, vendar so vmesgloboke grape. Tu in tam pa pravi »štanti«. Po-zneje izvem, da je to »križev pot« – pot, kjer jepadel križ s Škrlatice. Baje so urejeni spusti povrvi vse z vrha Škrlatice do »podna«. Pa kakšni»štanti«! Na dveh svedrih enega samega sidriščanaštejeva kar enajst »rink« in obročkov. Hm, ra-je bi uredili ubogo mokro vpisno knjigo nekajviše pod Skalaškim stebrom, ki ima že zgodo-vinsko vrednost ... Kakršno koli »onesnaževa-

nje« v gorah se mi zdi nepotrebno, pa naj toizvaja kdor koli! To sodi v doline, gore pa najbodo čim bolj prvinske. Šele tu si vzameva čas,da se ozreva naokoli, vrhove je že porumenilosonce. Občutki v »steni« so prijetni.

Iskaje prehode počasi prečiva na desno, vmesse tudi malo zaplezava. Čez veliko kotanjo s sne-gom prideva do police, ki naju privede v strmej-ši svet. Tam naj bi naju po opisu čakalo najtežjemesto smeri. Za prvim grebenom se res pokažeizpostavljena in majava luska. Prvi napad odbije.Potem se je lotim brez nahrbtnika. Luska ima triplasti, obe pri steni sta majavi, neverjetno – zu-nanja še najbolj drži! Končno se prekobacam čez,varovanje si uredim z metanjem vrvice – kot kav-boji. Na izpostavljeni polici ni oprimkov, tipamna slepo, pa se mi na stegno vsuje cel kup skal. Z

S škrbine med Oltarjem in Veliko Ponco se spustiva po vrvi

38

11–2004

PL

AN

INS

TV

O

nosom skoraj trčim ob dober klin. Ravno prav!Zavarujem se. Nahrbtnika prepeljeva z »žičnico«,tako je prečenje manj tvegano. Kdo ve, koliko ča-sa bo luska še zdržala, letos po potresu je namrečvse majavo ...

Tik za lusko je Skalaški steber. Tam se Gre-de prevesijo na zahodno stran. Stopiva v velikokotanjo, na desni je severna stena Rakove špice.Pa izstop? Takoj na desni je globoka gladka gra-pa, ob njej gladki previsi, nad njimi pa bi šlo. Sa-mo kako do tja? Opis ni vzpodbuden, Tine4 ta-kole opisuje smer od zgoraj navzdol: »Ljubi ple-zalec, tu (vstop v smer, op. V. H.) se boš pač mo-ral nekoliko zanesti na svoj nos ...« Prav zabav-no. Stari opis iz leta 19705 pa je bolj splošen. Popolicah prečiva na desno in si pod grapo natoči-va vode. Vsaj nekaj dobrega. Prečiva vse do na-slednjega raza, precej daleč, pa se spet vrnevain poskusiva v grapi. Ne gre, preveč je gladko inmokro, voda teče v curkih. Spet se vrneva nadesno za rob. Zaplezam, vendar mi črv dvomane da miru in vseeno pokličem Janeza. Ravno jena reševalni akciji in ni dosegljiv. Pokličem šenekaj poznavalcev, vendar žal ne vedo ali se nespomnijo (Klemen6 se oglasi celo iz Trogirja!).Zagrne naju megla. Še to! Končno pokliče Ja-nez. Pravi, da sva v pravi smeri, vendar naj po-

hitiva, ker bo dež. Tedaj potegne naprej Irena,jaz sem že sit »šodra« – taka je namreč vsa smer– in prečk, ki jih ne maram najbolj. V kratkih»cugih« plezava in se sproti razgledujeva, kadarnama megla to sploh dopusti. Težave so do III.stopnje. Nad nama je še vedno strma stena. Namali škrbini se megla za hip umakne, pogledamna levo in – pokaže se polica, ki odkrije izstop nagreben. V dveh raztežajih zletiva čez. Končnozunaj! Ne bo bivaka ... Že na grebenu se usujedež. Sestopiva na markirano pot s Škrlatice inpo njej mokra prideva k Bivaku IV.

Kamniti plaz v Rokavskem ozebniku

Tam pa je že 15 ljudi! Stopim noter in gle-dam, le eden me pozdravi po slovensko, drugipa se nekako posmehljivo zasmeje. Zdi se mi, dami pravi: »Hahaha, kje pa misliš, da boš spal?«Pa se le stisnemo, čeprav pozneje prideta še dvaČeha, torej nas je vseh 17! Pa saj imajo mnogivse potrebno s sabo (armaflekse, spalne vreče...), tako da ni težav. Na spanje tu imam sicer ne-prijeten spomin. Pred leti smo se namreč štirjezaplezali in zato pozno ponoči vsi utrujeni pri-šli v poln bivak. Potem sva z Ireno vso noč pre-zebala na klopi, medtem ko so ostali spali mir-no in na toplem. Ponoči pošljem Klemnu »sms«,saj ga skrbi, kako sva izplezala. To je skrb prave-ga reševalca, čeprav je daleč stran na morju!Naslednji dan, že četrti, je lep, zato spremenivanačrt – odločiva se, da se bova čez krnico V Ko-tlu, Rokavsko škrbino in Grlo vrnila v Martu-ljek. Vendar se zgodba zaplete ...

Naslednji dan vstaneva med prvimi in jo po-briševa do škrbinice na južnem grebenu Škrla-tice. Lepo je, čeprav je veliko obiskovalcev, pa šemegle se spet pripodijo iz doline. Vode ni nikjer,najine zaloge pa so pri koncu. Sestopiva v Kotel.Premami naju Spodnji Rokav – že dolgo nisembil na vrhu. Vzpneva se po običajnem pristopu,le v vršnem delu se zamudiva z iskanjem preho-da, ker sem že pozabil, kje se gre gor. Z vrha sespustiva po vrvi. Pozneje nama Janez pove, daje več variant vršnega vzpona. Na snežišču vKotlu topiva sneg, vode nimava več. Po snegu sevzpneva pod Rokavsko škrbino ter po gredinahin policah priplezava na vrh. Takrat prav blizu

4 Tine Mihelič: Slovenske stene. 5 Plezalni vzponi. Vzhodne Julijske Alpe.6 Klemen Volontar, načelnik postaje GRS Jesenice.

Popoldan na bivaku I

39

11–2004

zagrmi. Kriza! Hotela sva kaj pojesti, vendaročitno ni časa, niti tam nisva dobrodošla.

Oblečeva vetrovki, si natakneva rokavice inhitiva skozi ozebnik navzdol. Poč med sneži-ščem in steno je nerodno velika. Začneva »ab-zajlati« po levi strani ozebnika. Usujeta se sodrain dež, strele sekajo vse naokoli. Skoraj v hipusva mokra. Najdeva sicer majhen previs, podkaterim ne pada, vendar se od mraza tako tre-seva, da ne zdrživa in greva naprej. Na snežiščunaju bombardirajo kamni, kmalu pa začnejopadati še z obeh sten nad ozebnikom. Noro! Dodna se šestkrat spustiva po vrvi, vmes moravaen spust izdelati sama. Ko se spuščava, namavoda v curkih lije z vrvi na hlače, saj jo »osmica«ožema. Najtežje je vlečenje vrvi – večkrat semoram vrniti, da jo rešim. Pod zadnjim spu-stom je kotel, v katerem voda v slapovih lije na-me – tako je kot v Matkovem škafu! Vode, koli-kor hočeš, midva pa žejna kot cucka! Enkrat od-prem usta in poskušam kaj ujeti, pa pada vsedrugam kot pa tja, kamor bi moralo. Končnosva čez, skozi zadnjo snežno poč se prebijeva namelišča in stečeva iz objema stene ...

Še vedno grmi, vendar je to na prostem vsekaj drugega. Sestop prek Grla na ono stran sa-mo omeniva, ga ošvrkneva s pogledom in že svana Bivaku II. Steklenici vode, ki ju je pustil tamkdo ve kateri dobrotnik, v hipu izprazniva. Gr-

lo peče, tako je mrzla! Pokličem Janeza in vpra-šam, ali bi naju morda lahko prišel iskat v Vra-ta. Bomo videli. Preoblečeva se v tisto, kar pačimava, in jo mahneva v dolino. Megle se vleče-jo po gorah in dolinah, stene so temne od mo-krote, midva pa srečna, da sva prišla ven iz tega»hudiča«. Janez res pride na Poldov rovt in najupobere. Hvala! Med vožnjo nama razlaga o za-dnjih nesrečah in turah, ki jih je opravil to pole-tje. On res zna uživati v gorah in je na tekočemo vsem dogajanju. Ne poznam nikogar, ki bi bo-lje poznal poti in plezalne smeri po okoliškihgorah. Vesel sem, da se poznamo. Na parkiriščupred Martuljkovo sotesko naju odloži. Tam gorikôpa, zraven je nekaj znancev. Nekaj spijemo,ker pa sva lačna, se kmalu posloviva.

Krožna tura z napako. Po Janezovem pripo-vedovanju »stari« alpinisti s tega območja obča-sno izvedejo takšno krožno turo in tako poveže-jo vse bivake tega terena. Torej: Bivak Pod Sr-cem, Bivak I v Veliki Dnini, Bivak IV na Rušju,Bivak II na Jezerih in Bivak III Za Akom. Zadnje-ga nama je sicer vzela nevihta. Pa drugič ...7

7 Še informacija za ponavljalce smeri: pot čez Kotle je ze-lo zahtevno brezpotje (ZZB), vzpon čez Kačji jezik (ple-zanje I, 100 m), sestop v Veliko Dnino (II, 60 m), Škrla-tiške grede (II–III, 300 m), sestop z Rakove špice (ZB),sestop z J grebena Škrlatice v Kotle (ZB), vzpon na Spo-dnji Rokav (II, 200 m), vzpon na Rokavsko škrbino (II,100 m), sestop skozi Rokavski ozebnik (II, 150 m, sneg!).

Na vrhu Spodnjega Rokava, zadaj Srednji in Visoki Rokav

11–2004

� in � Iztok Snoj

So Tri Cine le tako fotogenične ali so v resni-ci še lepše, sem se spraševal že nekaj let. Potempa sem našel opis nemarkirane poti na Lastrondei Scarperi, bližnji visoki in imenitni razgle-dnik. Običajna cilja na turah okoli skalnatega»dinozavra« Treh Cin sta še Monte Paterno inTorre di Toblin.

Veličastna pokrajinaKo sva z Ano pozno popoldne v visokogor-

skem svetu stopila iz avta, sem imel občutek, dase najin dan šele začenja. Med ugibanjem imenokoliških masivov sem se spomnil prispodobe o

v nebo kipečih gorah. A tam bi lahko kipel legrušč, ki je sestavni del tega enkratnega okolja.Med sprehodom po lahki poti sva uživala medožarjenimi vrhovi, vtis pokrajine nama je odri-nil v pozabo vsakdanje stvari.

Koča Locatelli stoji nedaleč od manjšega je-zerca na imenitnem in razglednem kraju. Anaje v koči opravila formalnosti v odlični italijan-ščini. Osebje iz Val Pusterie je med seboj dosle-dno govorilo nemško in ugotovil sem, da Ani je-ziki na splošno tečejo bolje kot noge.

Lastron dei Scarperi, otoček vpreobljudenem svetu

Nikamor se nama ni mudilo, vstala sva za-dnja. S soncem obsijana okolica velike koče jebila že prijetno prazna in mirna, le mladi nata-karici sta se tiho pomenkovali med opazova-njem plezalcev v severnih stenah Cin. Turo svazačela z zanesljivim korakom in fotokopijo opi-sa poti v žepu; odcepa na neoznačeno pot se nidalo zgrešiti.

Na travnatem pomolu mi je Ana priznala,da se že od jutra ne počuti dobro. Sončen raz-gled na Cine z okolico ji je žal moral zadostova-ti, mene pa so rdeče packe z njegovega robausmerile na kratek spust v zagruščeno dolinico.Na skalnatem skoku sem premišljeval, kje se bota udobna pot končala in se bo začelo brezpotje.Srečavanja so bila med vsesplošnim hitenjembežna. Tudi vodnik, oče ali stric, kdo ve, se je obnerodnem prehodu v strmo grapo skrbno po-svetil mladima damama; na kočljivem mestu nibilo prostora za kramljanje. Zaznal sem svojvonj po potu. Sem se zjutraj slabo umil, sem sipozabil osvežiti pazduhe, ali pa sem imel na se-bi tisto poceni sintetično srajco, ki zadehti že obprvi potni rosi? Premišljeval sem, ali Slovenci v

Lastron dei Scarperi*

NNaajjbboolljjššii rraazzgglleeddnniikk vv ookkoolliiccii TTrreehh CCiinn

* Avtor je v članku uporabljal izključno italijanske topo-nime; zaradi preglednosti smo tudi pri redakciji storilienako, čeprav je celotno opisano področje etničnonemško (Op. ur).

Okolica koče Locatelli z Monte Paterna

11–2004

gorah dobro skrbimo za svojo čistočo, potem paje pri lazenju iz grape v skalo nekaj zahtevnej-ših metrov prevzelo vso mojo pozornost. Moži-ci so me povedli na manj strm in bolj gruščnatbrezpoten svet. Vrh brez križa je bil poln lepih,iz kamnov zloženih piramid, visokih tudi dodva metra. Enkraten je bil tudi razgled v krogu365 stopinj. No, malce sem pomešal število dniv letu in stopinj v krogu ...

Pri sestopu se je ob srečanju s trojico sreča zmojega obraza preselila na njihove. Pri gostobe-sednih Italijanih so na tej višini poleg zraka tu-di besede redkejše, meni pa je šla italijanščinanajbolje z rokami. V samotnem srečanju blizuvrha je bilo nekaj prisrčnega.

Kratka ferata dolgih lestevOb vrnitvi h koči sem razmišljal, ali ni bil to

le poceni osvojen vrh in kje bi se Ana še lahko

posončila, če bi naskočil še stolp Torre di To-blin, s katerega bi imel traso ture kot na dlani.Na strmi travi sem ugibal, ali je zmagalo sonceali moje navdušenje, potem pa sem za skalna-tim robom stopil na strmo melišče; na njemsem našel vstop v ferato. V zgodnjem popoldne-vu sem prehitel nekaj avstrijskih družinic, ki soob jeklenicah previdno lezle navzgor. S poličkpometeni drobižek mi je poškrebljal po čeladi.Lestvam, ki so zahtevale gotovost in nekaj močiv rokah, je sledil še zadnji, zelo izpostavljenidel. Vrh je dajal občutek trdnjave – videlo se jevse razen ljudi, se jih je pa zato slišalo.

Koča se je medtem spremenila v veliko go-stilno. Na jedilniku so imeli tudi »pljeskavico« in»strudl«. Naročil sem dva velikanska in odličnakrižanca med pito in jabolčnim zavitkom. Mor-da mi je bilo malo žal za pleskavico, ko sem zakočo ob velikem, pravem žaru ugledal mustačepod kuharjevim nosom.

Z leve: Monte Paterno, Tri Cine in Torre di Toblin

42

PL

AN

INS

TV

O

Skozi dolg rov na Monte PaternoVsebina nahrbtnika zmanjšuje hitrost in po-

večuje varnost. Ali nasprotno. Tokrat sem pustilnahrbtnik pri Ani. Luč sem imel že imel pritrje-no na čeladi, ko sem hitel proti galeriji. Na vho-du v predor sem jo prižgal, a se soja luči na ste-nah rova skoraj ni opazilo. Je bila baterija že iz-praznjena? Ustavil sem se, privijal in odvijalluč, na koncu pa ugotovil, da sem si le pozabilsneti sončna očala. Predor ni dovoljeval počitkavse do izhoda k jeklenicam. Ravno sta sestopa-la motorista v črnem usnju in med čakanjemsem spoznal vrednost pasu: na eni strani semvanj vpel čelado, na drugi pa zataknil čelno sve-tilko.

Nad škrbino sem bil po zadnjih metrih jekle-nic malo zbegan. Označb ni bilo, opis v vodnikupa ni omenjal brezpotja. Poskušal sem sleditipoti prek polic pod vrh. Misel, da sem zgrešilpravo pot, me ni zapustila niti na zadnjih, odrok zlizanih metrih kompaktne skale. Ko sopred menoj stali velikanski skladi Treh Cin, mije v spominu oživela slika iz vodnika.

Pot čez škrbinePri sestopu sem srečal angleško govoreč par.

Fant je rinil na bližnjico, čez drobljiv prag. Sku-šal sem ga usmeriti na lažji obvoz po polici na-okoli. Ni se zmenil zame, ali pa ni razumel mo-je angleščine. Dekletov pogled je pobožal tistopolico, njegove noge pa so šle vdano za njim.Zakaj hočem pomagati ljudem, če ne želijo po-moči? Nekateri je ne marajo, tako kot prijatelj,ki si je nekoč celo hotel na majico natisniti na-pis »Prosim, ne mi pomagati!«

Zavil sem na levo, na samotno zavarovanopot Sentiero delle Forcelle. Na razgibanem pr-vem delu sem ji moral posvetiti večino pozor-nosti, pozneje pa sem le užival v novih razgle-dih. Ob prečkanju južnih pobočij se mi je pottudi nekoliko vlekla, a to je bila le neučakanost;prehitro sem pričakoval konec poti.

Croda dei Toni je z vsako minuto postajalavse mogočnejša, najina koča, ko sem jo ugledal,pa majhna. Na prostranem sedlu sem se lahkotudi obrnil proti njej. Čakal me je sestop, na vi-dez manjši skokec, a pokrajinske razsežnosti sotam velike.

K avtu sva se vračala po severni strani Cin inspotoma opazovala lahkotnost in spretnost šte-vilnih navez, ki so kot pajki razpredale svoje vr-vi. Pot, na kateri se je promet sproti gostil, je bi-la speljana po drugačni pokrajini in z novimirazgledi. Trojna gora je bila v resnici svetovnočudo. V lepem nedeljskem dnevu je bilo na ob-hodni poti veliko njenih občudovalcev, zato svase na velikem, prepolnem parkirišču veselila,da se že vračava. Bil je najlepši izlet, za dušo, innekaj malega je k temu prispevalo tudi lepovreme.

Ferata na Torre di Toblin

43

11–2004

PL

AN

INS

TV

O

Pristop z avtom: do Tolmezzaprek Trbiža ali iz Primorske mimoVidma, nato na levo skozi Ampez-zo in Forni di Sopra, čez Passo diMauria, skozi Auronzo di Cadoredo Misurine in po gorski cesti dokoče Auronzo. Do glavnega izho-dišča pri koči Locatelli je od tamuro in četrt.

Lastron dei Scarperi, 2936m. Avstrijci so imeli na gori voja-ško opazovalnico. Najdemo neoznačeno potod koče Locatelli na desni, travnati (vzhodni)strani Torre di Toblina, do sedla Forcella SanCandido. (Do tam lahko pridemo tudi po mar-kirani poti št. 105 po zahodni strani Toblina.)Potem zavijemo na neoznačeno staro voja-ško pot, ki vodi poševno na desno navzgor dotravnatega sedelca Selletta Bassa, 2465 m.Od tam gremo mimo ostankov barak, hitrosestopimo v širok in zagruščen dol, nato pase po ostankih poti dvignemo čez nekaj pra-gov. Više nas pot vodi čez strmejše meliščedo večje skale tik pod sedlom Forcella Sasso-vecchio, 2750 m. Do tam je pot vseskozioznačena z rdečimi packami. Pod majhnoprevisno steno zavijemo na levo in se nato poozkem, skalnatem žlebu dvignemo tik podnažagan greben. Iz njega po nekaj metrih zle-zemo na levo, na polico (I. stopnja), više pazvečine po brezpotju do sedelca na 2850 m,na katerem se odpre pogled še na sever, pro-ti vrhu Lavina Bianca. Potem po sledovih po-ti obidemo goro in dosežemo vrh z jugozaho-da. (Koča Locatelli–Lastron dei Scarperi: 3ure in pol, sestop 2.30).

Torre di Toblin, 2617 m, Ferrata delleScalette (vzpon), Sentiero Hosp (sestop). Navrhu Torre di Toblina so Avstrijci imeli opazo-valnico, iz katere so lahko nadzorovali premi-ke alpincev na Paternu. Dostop do položajevso jim omogočale lesene lestve, ki so jih pri-trdili na izpostavljenem SZ-delu gore; njihoviostanki so vidni še danes. V letih 1979/81 jezdruženje Amici delle Dolomiti vzdolž prvotnepoti postavilo sistem jeklenic in 17 železnihlestev. Ferata je dokaj zahtevna in zelo zra-čna. V istih letih so obnovili tudi staro vojaškopot na vzhodnem, lažjem delu stolpa. Kratka

in ne tako težka pot (ki se upora-blja predvsem za sestop), po ve-čini zavarovana z jeklenicami, seimenuje po avstrijskem voja-škem kaplanu Hospu. (Koča Lo-catelli–Torre di Toblin: 1. 30, se-stop 1 ura).

Monte Paterno, 2744 m, Fe-rata De Luca–Innerkofler. Pot jebila obnovljena in delno oprem-ljena v letih 1974/75 na pobudo

fondacije Berti in CAI iz Padove, in sicer v spo-min na avstrijskega vodnika Seppa Innerko-flerja, ki je 4. 7. 1915 skupaj s petimi tovarišipreplezal steno in poskusil zavzeti vrh Pater-na, ter po alpincu Remu De Luca, ki je vrhbranil. Sepp je med streljanjem zadet oma-hnil v graben, Remo pa ga je šel iskat. Seppaso pokopali na vrhu gore, po vojni pa prenesliv Sexten.

Po poti od koče Locatelli smo pod nizkimgrebenom in mimo »klobasice«, La Salsiccia,kmalu pod vznožjem gore in stopimo v dolg instrm predor. V njem je 131 stopnic in na obehstraneh ima kar nekaj oken (baterijska svetil-ka je zelo priporočljiva). Za njim se pot nada-ljuje po zajedi (vseskozi jeklenice) do sedlaForcella del Camoscio, 2650 m. Tam se nadesno odcepi kratka, dokaj izpostavljena fe-rata na vrh Paterna, navzdol pa lahko ome-njeno pot nadaljujemo mimo Crode Passa-porto, 2714 m, do sedla Lavaredo, ali pa povrnitvi z vrha na Forcello del Camoscio zavije-mo proti vzhodu na zavarovano pot Sentierodelle Forcelle. Sprva zavarovana pot se po-zneje umakne na lažja južna pobočja grebe-na in se konča na sedlu Forcella Pian di Cen-gia. H koči Locatelli se vrnemo po poti št.101. (Koča Locatelli–Monte Paterno: 1.30–2uri, Monte Paterno–Pian di Cengia 2 uri, vrni-tev do koče Locatelli – 1 ura).

Literatura: Paolo Bonetti, Paolo Lazzarin:55 sentieri del pace. Zanichelli, Bologna.

Paolo Bonetti, Paolo Lazzarin: Il grande li-bro delle ferrate. Zanichelli, Bologna.

Luca Visentini: Dolomiti di Sesto. Athesia,Bolzano.

Zemljevid: Dolomiti di Sesto, Tabacco010, 1 : 25.000

� Iztok SnojLastron dei Scarperi

44

11–2004

PL

AN

INS

TV

O

� in � Andrej Stritar

Pred dobrim letom sem dobil v dar velikopisano knjigo o najlepših trekingih sveta. Obnjej sem potem sanjaril in si izbiral bodoče cilje.Sestavljena je tako, da je na vsakem kontinentuizbranih in predstavljenih po nekaj najprivla-čnejših potepanj. Hitro mi je padlo v oči, da jekot prvi azijski treking opisana Likijska pot vTurčiji (Lycian way), o kateri nisem prej še ni-koli slišal. Piše, da je dolga okoli 500 km, da po-teka ob Sredozemskem morju in seveda, da jezelo lepa. Hitro sem našel tudi njeno domačostran www.lycianway.com, prek nje naročil vo-dnik in samo še čakal na primeren čas. Decem-bra 2003 sem pregovoril Uršo, da sva se odpo-vedala prednovoletnemu potepanju po zasne-ženih domačih gorah in se podala v toplejšekraje.

Kje je Likija in odkod Likijska potLikija se imenuje prostrani polotok jugoza-

hodno od Antalye ob turški mediteranski obali.Tu je na tleh skorajda več kamnitih ostankov ra-znih nekdanjih kultur, kot pa navadnih ka-mnov. Likija je bila pomembna že pred starimiGrki in pred Rimljani, med njihovo vladavinopa je tudi ohranila nekakšno samostojnost. Me-

diteranska obala je precej podobna jadranski.Marsikje se apnenčaste, torej kraške gore strmospuščajo k morju, vegetacija pa je tudi podobnakot na hrvaški obali. Klima je ustrezno prijetna.Menda je navdušujoča neverjetna obilica cveto-čega rastlinja v pomladnem in poletnem času,kar sva midva žal decembra zamudila.

V Likiji danes živijo Turki. Že v knjigi je pi-salo, da so zelo prijazni, da ti skušajo v vsemustreči in da se skorajda ni treba bati kakršnihkoli nadlegovanj. Po dveh tednih potepanjamed njimi pa lahko temu samo pritrdim. Sreča-nja z ljudmi so bila gotovo eno od najzanimivej-ših doživetij na poti.

Likijske poti pa se niso izmislili Turki, pač paKate Clow, Angležinja, ki živi v Antalyi. Kaže, daje gospa bolj potepuške narave in je veliko hodi-la po svoji novi domovini, se nad njo navdušilain v mislih začrtala sanjsko pot skoznjo. Našla jesponzorje, nabrala prostovoljce in skupaj sopred nekaj leti markirali 509 km vezne poti čezhribe in doline Likije, od mesta Fethiye na zaho-du polotoka pa vse do Antalye na vzhodu. Po-tem pa je o tej svoji stvaritvi naredila še zelo do-bro reklamo. Taki kot jaz so po celem svetu za-strigli z ušesi in začeli hoditi v Turčijo. Menda jena višku sezone, tj. od marca do maja in od sep-tembra do novembra, na poti vsako leto več po-potnikov. Domačini so nas že navajeni, do nas soprijazni, ne gledajo nas več kot neko čudo iz dru-gega sveta, pač pa kot nekakšno znano dejstvo.Tisti bolj spretni so že začeli s kmečkim turi-

Za novo leto po Likijski potiNNaa ttrreekkiinngg vv TTuurrččiijjoo

Začetek Likijske poti

Kmečki turizem po Turško

45

11–2004

zmom, nekje ob poti sva naletela celo na nekak-šno novo kočo, Dervish Lodge, o kateri Kate vsvojem vodniku še nič ne piše. Očitno je Katenaredila domačinom v odročnih vaseh tudi veli-ko gospodarsko korist, saj jim popotniki prinaša-mo dodatni zaslužek, ki jim še kako prav pride.

Utrinki s poti – Prvi danZačela sva nad slikovito plažo mesta Ölude-

niz. Otovorjena sva bila s spalnima vrečama, šo-torčkom, oblačili za temperature okoli nič sto-pinj in nekaj malega hrane. Zastavila sva skozimediteranski gozd zložno navzgor pod slikovitogoro Babadag. Šest ur hoje prvega dne je biloravno prav, da sva se navadila na to, kar naju ješe čakalo. Pot je speljana večinoma po starih pa-stirskih stezah, skrbno je markirana z belo rdeči-mi markacijami, na pomembnejših križiščih paso dobro vidni veliki smerokazi, ki ti povedo, ko-liko kilometrov te še čaka do cilja. Opis v vodni-čku je odličen, dobro pa so uporabni tudi pre-prosti priloženi zemljevidi. Kjer se le da, se potizogne pomembnejšim prometnicam. Tako svaprvi dan hodila skozi samotne vasi vzporednonad cesto in končala v kraju, do katerega smo sena oglede pripeljali že prejšnji dan z Rokom.

Kmečki turizemKer je pozimi ob petih že tema, je treba dan

zaključiti že zgodaj popoldne. Tistega dne najuni skrbelo; vedela sva, da naju na cilju čaka Ge-orge House. Georga sicer ni nikjer, glavni pri hi-ši je Hasan, ki zna tudi angleško. Ker sva bilaedina gosta, sva si lahko izbirala ležišče v sku-pni spalnici za goste. Z večerjo pa so naju po-stregli kot kakega pašo. Tako kot domači svamorala tudi midva sedeti na tleh, pred naju paso položili velik pladenj z osmimi krožniki razli-čnih turških dobrot. Na žalost nisva zmogla vse-ga pojesti. Podobno se je ponovilo še zjutraj inkar žal nama je bilo, da se naslednji večer spetne oglasiva pri njih.

Skozi TuranijoŽe med branjem vodnika nama je domišljijo

budilo ime Kabak. To je plaža, kjer naju je pot

pripeljala prav do morja. Njena slikovitost v ce-loti upraviči vse domislice, porojene ob njenemimenu. Tja pa se poleti na počitnice potrudijo letisti avanturisti, ki si želijo stran od ponorelegasveta. Tu je domačin Turan zgradil nekakšen ro-binzonski kamp, ki ga je proglasil za republikoTuranijo. Ker je bila zima, nisva mogla ostati prinjem vsaj za nekaj dni. S plaže sva morala zasta-viti 800 metrov višje nazaj v gore. Ta del je go-tovo eden od najbolj gorniško zanimivih na ce-lotni poti, saj je speljan skozi samotno dolino,nad katero se dvigajo rdečkaste stene. Ponekodsi sploh ne znaš predstavljati, kako te bo stezapripeljala mimo strmin nad tabo, potem pa sinavdušen nad elegantno rešitvijo.

Noči pri domačinihPo napornem dnevu naju je skrbelo, kako bo

v vasici, kamor sva bila namenjena. Ni se nama

Strmo po kozjih stezah

46

PL

AN

INS

TV

O

dalo spati v šotorčku v razmeroma hladnemvremenu in ob obetajočem dežju. Prvega, ki svaga srečala v vasi, sva »napadla« z mednarodnopantomimo in tako skušala najti prenočišče. Inglej ga zlomka, sploh ni bilo problema. Prvi mo-žakar naju je odpeljal do drugega, ta pa narav-nost v svojo hišo. Dobila sva ležišči na tleh v en-em od skupnih prostorov hiše, večer (bil je bo-žični) pa sva preživela s turško družino. V nji-hovi dnevni sobi smo gledali televizijo. Nekajbesed angleščine je znal le dvanajstletni sinko,ki se je tujega jezika začel učiti minulo jesen. Si-cer pa smo si bolj kimali. Mama nama je najprejskuhala čaj, potem sva dobila večerjo, vmes pasmo si drug drugega ogledovali in si skušaliizmenjati vsaj kako informacijo. Vasica ima lenekaj hiš in leži skoraj osemsto metrov visoko.Imajo pa elektriko, telefon in cesto, tako da živ-ljenje ni videti neznosno težko. Otroka se vsakdan peljeta s kombijem v šolo v mesto.

Spet drugič sva se znašla v vasici, razpote-gnjeni na vetrovnem prevalu visoko nad mor-jem. Nebogljeno sva se usedla sredi vasice in ča-

kala, da se kdo pojavi in naju povabi v hišo. Niminilo pet minut, ko nama je pomahala ženicaiz bližnje hiše. Elektrike ta večer ni bilo, kar pasploh ni motilo vzdušja. Ženica je živela sama ssvojim desetletnim sinom, ki se je pod večerpripeljal iz šole iz mesta. Z Uršo sta olupilikrompir, spet smo jedli na pladnju na tleh, po-tem smo sinku pomagali napisati domačo nalo-go (kar na tleh), končno pa smo jima kar z risa-njem razložila od kod sva in kakšna je naša dru-žina.

Ob obaliVzpetine nad obalo vzhodno od mesta Kaļ

so visoke le kakih 300 metrov, vendar ceste obvodi ni. Likijska pot je speljana med makijo nadobalo po stezicah, ki jih nikjer ne manjka. Ho-dila sva le nekaj kilometrov stran od grškegaotoka Maes, ki leži prav nenavadno blizu tur-ške obale. Ko sva tako že nekaj ur napredovalav navidezno divjino, sva počasi dobila občutek,da sva čisto sama daleč od sveta. Toda to nikjer

Gorniška pot ob morju

11–2004

ni res. Kjerkoli hodiš, vedno nekje v bližini sli-šiš glasove pastirjev, ki skrbijo za številne koze.O obljudenosti pokrajine pričajo tudi vodnjakiin rezervoarji za vodo, ki jih imajo razporejenena ključnih mestih. Prav neverjetna je domisel-nost, s katero ujamejo in zadržijo vodo za vro-če sušne dni. S pastirji pa je povezana tudi edi-na resnejša nadloga, na katero opozarja vodnik– ovčarski psi. Tisti »ta hudi« so menda prav ne-varni. Skrbno sva prebrala vse nasvete v knjiži-ci in se v mislih pripravila na obrambo s kame-njem in pohodnimi palicami, a na srečo takegasrečanja ni bilo. Vsi kužki, ki sva jih srečala, sobili prijazni. Šotorček sva postavila na «obanplaji (kar seveda pomeni Pastirska plaža). Plju-skanje morja naju je prijetno zazibalo v sen natem samotnem kraju. Le noč od petih popol-dne do osmih zjutraj je nesramno dolga. Ko seponoči zbudiš že ves naspan in polomljen odtrde podlage, si želiš, da bi jo bilo vendarle žekonec.

OlymposDo lanskega leta sem živel v prepričanju, da

je Olimp le v Grčiji, pa imajo v Turčiji tudi svo-jega. V gorovju južno od Antalye je to ime po-

rušenega antičnega mesta, nekako pa se je pri-jelo tudi celotnega območja. Svet je tu tako sli-kovit, da sva ga že med našim prvim obiskommaja 2003 proglasila za kraj sanjskih počitnic.Najvišji vrh Tahtali (2337 m) kraljuje razgibanigorski skupinici, ki se strmo spušča z divjimislemeni in globokimi dolinami do morja. Vmesso čudovite plaže, potočki, celo nenavadni ve-čni ogenj, ki vedno bruha iz skal v kraju Chima-era. Oblast je še pravočasno zaznala pomem-bnost te prvinske lepote in je prepovedala gra-dnje velikih hotelskih kompleksov, dovoljeni sole nizki penzioni.

Tahtali smo že poznali od pomladi, ko je na-ša mladina z njega turno smučala, popoldne pasmo se kopali v morju. Žal se je leto 2003 v Tur-čiji poslavljalo s solzami – zadnji dan je bil deže-ven. Vseeno pa smo pogumno zastavili po Likij-ski poti od plaže do plaže, čez vmesne grebene,mimo opuščenih rudnikov in ribiških vasi. Tjado štirih popoldne smo še uživali na prostem vletu 2003, potem pa je le bilo treba poiskatipenzionček za silvestrovanje. Kar ni bilo težko,saj smo bili menda edini turisti v tistem sanj-skem kraju.

Kate pa je medtem že markirala še eno po-dobno pot. Še bo treba v Turčijo!

Na poti te čakajo različni preizkusi � Urška Stritar

48

11–2004

PL

AN

INS

TV

O

� in � Rok Stritar

Turčija po navadi vzbudi misli na morje, to-ple poletne počitnice in številne kulturno-zgo-dovinske znamenitosti. Le redko kdo pomisli nagore, kaj šele na smučanje. In res je tam infra-strukture za smučanje zelo malo. Po velikanskidržavi je raztresenih nekaj osamljenih žičniškihnaprav, smučanje pa velja za šport bogatašev.Vendar to ne pomeni, da ni primernih terenovzanj. Ravno nasprotno. Gora je v Turčiji neo-bvladljivo veliko in če se po njej vozite maja, vaspovsod vabijo dolga, lepo zalita zasnežena po-bočja, ki dosegajo višinske razlike spustov, kakr-šnih je v Evropi le malo. Turške zime so namrečmrzle, z obilo padavinami, tako da je 3 m debe-la snežna odeja nekaj običajnega. In prav v tesnežne jezike smo se zagledali, ko smo se majaleta 2001 vozili po Turčiji in se pustili očaratiHasan Dagiju.

Hasan DagiKo smo ga prvič videli, je bil ta 3268 m viso-

ki vulkan obsijan s soncem in obložen s snežni-mi jeziki, ki so segali daleč proti anatolski ravni-ci. Hasan je eden izmed treh vulkanov, ki daje-jo Kapadokiji videz mesečeve pokrajine, saj je ssvojimi izbruhi krepko prispeval k nastanku de-belih plasti, v katerih so si krščanski prebivalcinaredili zavetišča in cerkve. S svojima vrhovo-ma kraljuje nad obširno ravnino brez drugihvzpetin; to ga naredi še bolj mogočnega in mor-da nekako nedostopnega.

Leto pozneje, prav tako maja, smo se v okre-pljeni zasedbi in tokrat seveda z vso potrebnoopremo vrnili pod njegovo vznožje. O vzponusmo imeli le malo več informacij kot prejšnje le-to, vendar se nam je sreča nasmehnila in smohitro našli cesto, ki nas je pripeljala visoko navelikanovo pobočje in naredila dostop precejbolj izvedljiv. Zjutraj sta se vrhova skrila v sra-

Na turno smuko v TurčijoDDooppoollddnnee nnaa ssmmuuččeehh,, ppooppoollddnnee vv mmoorrjjuu

Konec aprila na Hasan Dagiju ni bilo več prav veliko snega.

49

11–2004

PL

AN

INS

TV

OP

LA

NIN

ST

VO

PL

AN

INS

TV

OP

LA

NIN

ST

VO

PL

AN

INS

TV

O

mežljivo meglico in pri avtomobilu je z neba ža-lostno kapljalo, pa smo vseeno poskusili srečo.Dobro uro je bilo treba hoditi prek melišč strje-ne lave, potem pa so se začeli debeli trakovispomladanskega snega. Ko je skozi oblake posi-jalo še sonce, so se dvomi razblinili. Smuka bo.Po vulkanski pokrajini, podobni lunini, smo sepočasi vzpeli pod vršni krater, tam pa nas jespet pričakalo slabo vreme. Dež se je spremenilv sneg in ozračje je postalo zelo zimsko. Ker jebila megla pregosta in je veter sproti zakrivalnaše sledi, smo se manj kot 100 m pod vrhomodločili za vrnitev. Mogočni Hasan se je odločil,da se bomo na njegov vrh morali še vrniti. Tudiprav. Po dolgih snežiščih smo se prismučali pre-cej niže, kot smo se nadejali na začetku, sneg paje bil prava spomladanska poezija, z dodatkomsvežine za posladek. To je bilo samo eno iz mno-žice Hasanovih za smuko primernih pobočij.Rastja na njegovih pobočjih skoraj ni in pravil-na vulkanska oblika omogoča dobre spuste z vr-ha v katero koli smer.

Tahtali DagiPredstavljajte si, da se maja, ko sta sonce in

morje že topla, odpravite nekam na sredozem-sko obalo. Najprej si privoščite kak dan poleža-vanja na plaži in plavanja v morju, potem pa sizaželite kaj drugačnega. Popolnoma drugačne-ga. Na primer odlične turne smuke. Tudi to jemogoče. Čisto blizu slovitega poletnega letovi-šča Antalya na južni turški obali se le kak kilo-meter stran od morja dviga Tahtali Dagi. S 2366m je najvišja točka, ki jo lahko dosežemo na Li-kijski poti. Zaradi velike višine in neposrednebližine morja je pozimi deležen veliko padavin,ki se lahko naberejo v nekaj metrov debelo sne-žno odejo. Ta lahko traja dolgo v pomlad in šemaja omogoča 700 višinskih metrov spusta. Po-treben je nekoliko daljši dostop skozi idiličnecedrove gozdove, polne pomladanskega cvetja.Ozračje pri našem pristopu je bilo skoraj pole-tno in rahlo nas je že skrbelo, da se zaman mu-čimo v turnosmučarskih čevljih in s težkimismučmi na ramah. Vendar se je na sedlu, do-brih 700 m pod vrhom, vse spremenilo. Gozd jeostal enak, le rožice je zamenjala debela snežnaodeja. Stati na vrhu Tahtali Dagija je poseben

občutek. Malokrat lahko s smučmi na nogahstojiš na vrhu gore in gledaš morje, v katerem sise prejšnji dan kopal in v katerem si boš že čeznekaj ur namočil utrujene noge. Človek bi bil zata občutek zadovoljen tudi s precej slabšimismučarskimi razmerami. Toda smuka je bilabožanska, pravo pomladansko veselje. Za po-polno doživetje pri sestopu pa sta poskrbelanemška turista v majicah brez rokavov in pole-tnih čevljih; buljila sta v tri čudne tujce, ki so vsmučarskih čevljih, s cepini na nahrbtnikih in vzimskih oblačilih sestopali skozi skoraj poletnigozd. Verjetno bi nas poslala na kakšno dušev-no opazovanje, če ne bi bile na naših smučeh ševedno krpice snega.

Hasan Dagi in Tahtali Dagi sta samo dvaizmed neskončne množice turnosmučarskihciljev v turških gorah. Ko se vozite skozi tur-ška prostranstva, vas nenehno pozdravljajonove bele gore in vulkani. Samo v okolici An-talye jih je še cela vrsta, tudi takih, ki so pre-cej višji od Tahtali Dagija; da ne omenjamdrugih mogočnih vulkanskih skupin, ki se raz-tezajo daleč proti vzhodu, vse do bibličnegaArgi Dagija (Ararata), ki s svojimi 5156 metriomogoča do 4000 m višinskih metrov smučar-skega spusta.

Turno smučanje v Turčiji pa ni preprostastvar. Potrebnih je precej več priprav kot za tur-ne smuke v Evropi. Razdalje so velike, tja je tre-ba z letalom in to pri veliki količini opreme po-tovanje še bolj zaplete. Prav tako je včasih tež-ko dobiti informacije o dostopu do gora in kakdan gre samo za to, da raziščemo, kje se lahkovrhu najbolj približamo. Vendar je vredno.Pred kratkim sva se s kolegom pogovarjala otem, kateri turni smuk v minuli obilni turno-smučarski sezoni je bil najboljši. In čeprav je odtega že dve leti, so mi misli nehote vedno zno-va uhajale na mogočna pobočja Hasana in Tah-tali Dagija.

50

11–2004

PL

AN

INS

TV

O

Če čas ni vaš gospodar, potemdovolite, da vas Turčija osrečujeveč tednov. Tja se odpravite z av-tom in jo spoznajte v vsej veličini.Ob slikoviti naravi, zgodovinskihznamenitostih, odlični hrani in izje-mno prijaznih ljudeh zagotovo neboste ostali ravnodušni. Za tiste zmalo časa je letalo pač najboljšarešitev. Najugodnješa možnost zapoceni let so paketi »zadnja minu-ta«, ki jih za zmerne denarje ponujajo številnepotovalne agencije in običajno vključujejo le-talsko karto ter različne hotelske aranžmaje,mogoče pa je dobiti tudi samo ugoden letal-ski prevoz (vendar ponavadi iz drugih, bolj alimanj oddaljenih mest v sosednjih državah).Za transport po Turčiji je najbolje najeti avto,ob opozorilu, da Turki vozijo nekoliko boljanarhistično kot mi. Z nekaj pogajalskih spre-tnosti bo enodnevni najem avtomobila stalpribližno 20 EUR. V turističnih središčih in ve-čjih mestih se je mogoče sporazumevati pre-dvsem v nemščini in ruščini, v angleščini ne-koliko težje, na podeželju pa prideta v poštevturščina in govorica rok. Cene so odvisne odnadarjenosti za barantanje, na splošno pa sov letoviščih precej evropske.

Pretežni del države je gorat, vendar pa pla-ninstvo še zdaleč ni tako razvito kot recimo vAlpah. Markiranih poti je malo, prav tako niplaninskih koč. Turki imajo svojo planinskozvezo, vendar je število organiziranih planin-cev razmeroma majhno. Obiski gora so zatomanjše odprave ali trekingi, na katerih morašopremo in prehrano za več dni nositi s seboj.Posebnih dovoljenj za večino gora ni treba. Nainternetu pa se da najti različne potovalneagencije, ki ponujajo organizirane ture in teodrešijo zapletenih logističnih priprav. Turkiso do tujcev zelo prijazni, zato tudi v odročnihkrajih praviloma ni težko najti potrebne pomo-či ali nasveta. Cene za hrano, prenočišče inprevoz so tudi za polovico nižje kot pri nas.

Poglavitna gorstva so:Ararat (5137 m): najvišja gora in ugasli

vulkan. Za vzpon je potrebno dovoljenje, pre-dvsem zaradi vojaških objektov v bližini vzho-dne meje. Pravila se spreminjajo, zato se je

treba pozanimati tik pred nameravanimvzponom.

Kačkar: Slikovito pogorje na severovzho-du države, katerega vrhovi segajo nekaj čez3000 m. Je del zelo dolge skupine Pontske Al-pe, ki se vleče skoraj vzdolž celotne obale Čr-nega morja. Lokalne agencije ponujajo zani-mive trekinge, dolge do 14 dni. Klima pa jeprecej vlažna, precej je dežja. O teh gorah in oAraratu je v PV 2002/12 pisal Stane Tomšič.

Taurus je srednji del dolge gorske verigeAladaglar v osrednjem delu države. Med gor-niki je najbolj znan del okoli gore Demirkazik,ki je precej podoben Dolomitom s strmimi ste-nami in drzno oblikovanimi gorami. Tam je ve-liko manj zelenja kot v Alpah.

Erciyes (3906 m) in Hasan dagi (3268 m)sta ugasla vulkana nad znano pokrajino Ka-padokijo v osrednji Turčiji. Vzpon nanju tehni-čno ni zahteven.

Likijske gore, h katerim sodi tudi v člankuopisani Tahtali dagi, in preostale gore nadSredozemskim morjem se po večini izrednostrmo dvigajo nad obalo – tudi nad 2000 m.Tam je speljana opisana markirana Likijskapot, sicer pa je bolj malo označenih poti. Goreso podobne kraškim goram nad Jadranskimmorjem na Hrvaškem. V okolici turistično zelorazvite Antalye zadnja leta nastajajo urejenaplezališča.

Literatura: Na internetu se najde kar pre-cej opisov vzponov in ponudb vodnikov. Pre-cej jih je v angleščini in nemščini.

Zemljevidi: Planinskih zemljevidov, kakr-šnih smo navajeni pri nas, praviloma ni, saj jemenda objava v Turčiji prepovedana. Zato si jespet najbolje pomagati z različno ponudbo skic,risb in zemljevidov, ki jih najdete na internetu.

� Mateja Pate in Andrej StritarV hribe v Turčijo

51

� Mateja Pate, � Boštjan Likar

»Turkey can easily keep you happy for weeksand even months«*, piše v »popotniškem priro-čniku za preživetje« Lonely Planet. V to, da se vTurčiji - glede na njene razsežnosti - lahko mi-mogrede zamudiš več tednov ali mesecev, ni-sem dvomila. Nekoliko me je skrbela le tistaizjava o sreči; zapriseženi ljubitelji kamenja smopač približno srečni le, če se še na počitnicahvsaj za krajši čas seznanjamo tudi z lokalnimskalovjem. Ampak neumen kmet ima očitno resdebel krompir. Izbira cilja za krajši oddih nekjev tujini se je spomladi namreč zgodila še predenje bila preverjena možnost »skalolazenja«. Todadeskanje po medmrežju je obrodilo sadove inna pot sem se odpravila oborožena s podatki oplezanju v okolici Antalye.

Antalya je najpomembnejše mesto na osre-dnjem delu turške obale Sredozemskega morjain že nekaj desetletij priljubljen cilj številnih tu-ristov. Še vedno skokovito razvijajoče se mestoje odlično izhodišče za obisk okoliških zgodo-vinskih znamenitosti, ki jih ob obali, pa tudi vnotranjosti kar mrgoli. Pogorje Taurus s svojiminad 2000 m visokimi, spomladi še vedno zasne-ženimi vrhovi, in skrivnostnimi soteskami, ki sestrmo spuščajo k obali, oblikuje prav slikovitozaledje mesta. »Glej, kakšne stene, tam se zago-tovo pleza!« me je že ob pristanku letala dražilBoštjan. Srce mi je res nekoliko hitreje utripni-lo, ampak pogled od blizu je razblinil vse upe -kakšnih monolitnih visokih sten tod res ne bo,ampak da ob obilici skalovja ne bi izvohala kak-šnega kvalitetnega plezališča ...?

Na spletnem naslovu http://www.climbtur-key.com je predstavljenih osem plezalnih po-dročij z nekaj izjemami raztresenih predvsemob obalah morij, ki obdajajo Turčijo. Sodeč poneobdelanosti plezalsko privlačnih terenov, na

množico katerih sva naletela v okolici Antalye,je 12 na internetu predstavljenih plezališč le ka-plja v morje potencialno plezljivega skalovja.Dežela ima na zalogi nedvomno še precej neiz-koriščenega kamnitega bogastva in bi plezalcezares lahko osrečevala tedne in mesece. Enegaizmed dobro obdelanih biserov sva ob kopicimanjših neobdelanih odkrila kakih 20 km izvenAntalye. Ob pogledu na plezališče Geyik Bayiriti res lahko zaigra srce: ob cesti, ki vodi ob manj-ši soteski, se nad mediteranskim rastjem, medkaterim se zvončkljajoč pasejo koze, razteza ki-lometer in pol dolga ter do 40 m visoka skalnabariera toplih barv. Več kot sto smeri najrazli-čnejših težavnosti se skriva v njenih nedrih, po-tekajo pa v apnencu, ki spominja na osapskega:majhne, ostre luknjice v sivih ploščah, pa oran-žno-rdeči previsi in kapniki ... Smeri, ki so delodomačih plezalcev in slavnega Švicarja MichelaPiole, so dostojno opremljene. Pod steno jekamp, pa vodnjak in kafič, v katerem je mogočeza solidno ceno kupiti plezalni vodnik, ki je ne-koliko bolj ažuren od spiska smeri, ki je objav-ljen na spletu. Pri orientiranju v steni so nam vpomoč predvsem fotografije stene z vrisanimi A

LP

INIZ

EM

Prijetno s prijetnimPPlleezzaannjjee ppoodd ttuurršškkiimm ssoonncceemm

* Turčija vas zlahka osrečuje več tednov ali celo mesecev.

V strmih ploščah z majhnimi luknjicami smokot doma

52

smermi, saj turški plezalci napisom na vstopihsmeri niso naklonjeni, morda pa pod steno na-letimo tudi na kakega lokalnega poznavalca ste-ne, ki nam bo po lepi turški navadi prijazno in zveseljem pomagal. Stena je obrnjena na jug, za-to lahko plezanje tudi spomladi hitro postaneprevroče, a k sreči obstaja nekaj predelov, kjerje možno plezati v relativnem hladu ves dan. Včasu najinega obiska je bila v plezališču le pešči-ca plezalcev; glede na razsežnosti stene pa sezdi taka gneča, kot jo je v zadnjem času mogočeopaziti v nekaterih naših plezališčih, skorajdaneverjetna. Do plezališča je z javnim prevozomnekoliko težje priti, saj zveze z Antalyo niso rav-no pogoste (enkrat na dan v eno smer), vendarnas to, če se v plezališče odpravljamo za daljšičas, niti ne bo motilo. Še namig za gurmane: vbližini plezališča se splača obiskati očarljivo ri-bjo restavracijo, ki je zrasla, kako priročno, obribogojnici v idiličnem okolju. Za smešno malocekinov okusna in zagotovo sveža požrtija.Kljub sila skromnemu tujejezičnemu besednja-ku natakarjev, smo bili na koncu vsi zadovoljni:midva z mastnimi prsti in natakar z nekaj mili-joni turških lir več v žepu.

V okolici Antalye sva obiskala še dve plezali-šči, ki pa naju nista najbolj navdušili. Obe sicerod daleč izgledata obetavno, od blizu pa za ra-zvajene frikote ne preveč prepričljivo. PlezališčeAkyarlar je nastalo na simpatični plaži globoko

pod sredozemsko magistralo med Antalyo in Ke-merjem in po videzu nekoliko spominja na tistesektorje v Rovinju, ki so tik ob morju. Skala, ki joob vsakem poslabšanju vremena oblizujejo valo-vi, je nemarno gladka z zloglasnimi »sloperji«; vseje oblo in zdrsljivo in zmuzljivo, tako da plezanjekljub lepi sceneriji ni nič kaj prijetno, še posebejne, če gre za prvo spomladansko pretegovanje.Morala namreč lahko zaradi okornega prestopa-nja na slanih detajlih nekaterih smeri (s sumljivonizko oceno) kaj kmalu pade prav do dna. Tudita stena je obrnjena na jug, skala je poleti mendaše bolj spolzka, področje pa lahko zaradi svojemajhnosti (nekaj več kot 10 smeri, od IV+ do VI-II) kaj kmalu postane pretesno za vse sloperjevželjne plezalce. Tudi Karatas, magični kupček te-mnorjavih skal sredi neskončnih nasadov poma-rančevcev v vasi Kuzdere pri turističnem naseljuKemer, je od daleč obetal, od bliže izgledal kotgrška Meteora z nekoliko manjšimi oprimki, odčisto blizu pa je bil le še precej krušljiva in ne-privlačna varianta slavnih konglomeratnih stol-pov. Dostop do plezališča je le kratek sprehod navrh z žametnimi bori poraščenega temena. Kljubtemu, da je okolica zares slikovita, in da so trebu-šasti stolpiči z vseh strani nadelani s številnimismermi predvsem nižjih težavnostnih stopenj(do VII), se tod nisva kaj dosti zadrževala. Upo-raba čelade je namreč nadvse priporočljiva, mi-dva pa jih tokrat nisva vlekla s seboj ... A

LP

INIZ

EM

Karatas – turška Meteora

Akyarlar – poplezavanje nad turkiznim morjem

54

11–2004

AL

PIN

IZE

M

� Miha Valič � Klemen Mali

Letos je pakistanska vlada z namenom pro-mocije turizma znižala takse za vrhove. In kerse Slovenci radi držimo principa: »Če je ceneje,se gotovo splača«, se je letos poleti kar okroglihpetindvajset plezajočih Kranjcev odpravilo v topresenetljivo mirno deželo. Žal (ali k sreči) nevsi naenkrat in ne na isti kraj, tako da se nas obstotnijah trekerjev, ki so romali po ledeniku Bal-toro v počastitev petdesete obletnice prvegavzpona na K2, skoraj ni opazilo.

Presenečenja že na začetkuO Pakistanu pred odhodom nisem prav veli-

ko vedel. Slišal sem, da so menda tam »najbolj-še« gore na svetu, da trenutno nimajo težav zIndijo glede Kašmirja, da sem in tja aretirajokakšnega (morda tudi namišljenega) pripadni-ka Al Kaide in da je to islamska dežela. To de-jansko pomeni, da dobiš pivo le na črnem trgu,žensk in svinjine pa še tam ne. Toda to so bile,poleg težav s plezanjem in vremenom, edineneprijetnosti, ki so se nam pripetile med našimskoraj dvomesečnim bivanjem v Pakistanu.

Ker smo odšli na pot kot zadnja slovenskaodprava, smo od prijateljev prek čudeža sodo-bne satelitske telefonije izvedeli marsikaj. Naj-večjo pozornost je vzbudila novica, da sta Ame-ričana Josh Wharton in Kelly Cordes teden prednašim odhodom preplezala našo načrtovanosmer po dvatisočmetrskem skalnem razu naGreat Trango Tower. Če se poskušaš lotevati ak-tualnih plezalnih problemov, se ti lahko kaj hi-tro zgodi, da komu uspe tik pred tabo. Sledila jetelekonferenca vseh članov odprave in po zače-tni zmedenosti smo se odločili, da bomo verje-tno v meki visokih granitnih sten že našli kakšennadomesten cilj. Pa tudi letalskih kart in dogo-vora z agencijo se ne da kar tako preklicati.

Dostop do baze je vedno odveč. Formalnostiv Islamabadu smo opravili brez težav; pri tem

se je agencija, čez katero tudi pozneje nismoimeli niti najmanjše pripombe, zelo izkazala.Slabo vreme na območju Nanga Parbata nam jepreprečilo enourni polet do Skarduja, zato smodva dni uživali v vseh radostih karakorumskeavtoceste z vratolomnimi hitrostmi, rekordnimiposkoki, prepadnimi razgledi in nasproti voze-čimi okrašenimi kitajskimi tovornjaki.

Črevesni ča-ča-ča do bazeSkardu je prašno mestece v kotlini na višini

2500 m. Tam smo se srečali z našim kuharjemJavedom, ki je bil v vojaških hlačah, s košatobrado in ruto na glavi videti kot kakšen terorist.V njegovih rokah bi si laže predstavljali bombokot pa lonec. Da smo se krepko zmotili, nas jeprepričal že v naslednjih dneh, še bolj pa pokoncu odprave, saj smo se lepo rejeni vrnili do-mov. Vodič Majinoon, ki je bil z nami že od Isla-mabada, je bil njegovo pravo nasprotje – urejenučitelj, ki si med šolskimi počitnicami služi de-nar na odpravah. Toda izkazala sta se za izvr-stno kombinacijo in po mesecu dni v istem šo-toru sta se tudi dobro spoprijateljila.

Pot smo nadaljevali že naslednje jutro, in si-cer s terenskimi vozili. Že sredi noči sem prviobčutil učinek kombinacije hotelske hrane, ne-prespanih noči in vrhunske higiene, zato sembil dolgih sedem poskakujočih ur na zadnjemsedežu džipa precej nezgovoren, vsake tolikočasa sem izustil samo: »STOP!!!« in nekoliko za-tem: »OK, we can go now.«1 Značilna zastrupi-tev, pri kateri se počutiš, kot da si na robu smr-ti, je za okolico precej zabavna. K sreči je traja-la samo slaba dva dni, vendar mi je kmalu sle-dil Tomaž; samo Klemen se je upiral vse do za-dnjega.

Vse dežele z granitno kamnino in ledeniki sosi podobne. Velikanske doline, rjave reke, velikoprahu in zelo malo zelenja. Ko se temu pridru-

Majhno maščevanjeNNaaddoommeessttnnii cciilljjii vv sskkuuppiinnii TTrraannggoo

1 Dobro, zdaj lahko gremo.

55

AL

PIN

IZE

M

žijo še višina, močno sonce in težave s prebavo,se bledolični turisti (tudi tisti dobro natrenirani)s smešno majhnimi nahrbtniki komaj vlečejo zanosači s petindvajsetkilogramskimi tovori.

Po dveh dneh hoje smo prišli do začetka le-denika Baltoro in kmalu zatem zavili v stranskodolino ledenika Trango. Tako smo tretji dan do-segli lepo bazo ob ledeniškem jezeru, ki je celona 4000 m premogla nekaj redkega zelenja. Tamsmo se srečali z Američanoma, ki sta nam spe-ljala smer, in s slovensko odpravo, ki je bila v ba-zi že štirinajst dni. Matjaž Jeran, Matevž Kunšičin Urša Rebec so imeli načrt priplezati na Tran-go Nameless Tower po Slovenski smeri oziromapo smeri Eternal Flame. Fiksirali so vrvi do ra-me, ki leži na tretjini stene. Uspeh sta jim tikpod vrhom verjetno preprečila pomanjkanje iz-kušenj in pretežka prtljaga, poznejše poizkusepa slabo vreme.

Plaz in mehka kolenaZa prvo aklimatizacijo smo si izbrali gru-

ščnat žleb, ki se začne tik nad bazo in pripelje nasedlo med Trangom in Little Trangom. To na-porno tri- ali večurno opotekanje po drsečih in

kotalečih se kamnih nam je tako priraslo k srcu,da smo ga med odpravo opravili kar šestkrat,včasih zaradi boljše zabave tudi ponoči. Ker jebilo vreme ugodno, je Klemen združil moči spripadnikom iz »sovražnega« ameriškega taborain poizkusila sta se v vzhodnem razu TrangoMonka, vendar je ostal neosvojen skoraj do kon-ca odprave. Midva s Tomažem sva se odločila zasnežno smer na naš nesojeni Great Trango.

Prespala sva malo pod sedlom na 5200 m inzjutraj, prezgodaj za nas, večne študente, kreni-la proti vrhu. Tomaževe aluminijaste dereze(»very light, very fast«2) so se izkazale za »veryshitty«3, tako da sva se kmalu navezala, vendarsva po večini plezala brez varovanja. Na nekemmestu je moj soplezalec začel stokati o kloži inglobini mehkega snega pod njo. Ker sem mu kotizkušen gorski reševalec zatrdil, da tukaj nika-kor ni nevarnosti za plaz, sva pomirjena kmalustopila na 6287 m visoki vrh. Pričakali so najusonce, popolno brezvetrje in neverjeten razgledna nekatere najvišje gore sveta (K2, Mašer-brum, Gašerbrume itn). Bilo je prelepo, da bi

2 Zelo lahke, zelo hitre.3 Pravo sranje.

Skupina Trango (z leve proti desni): Trango Monk, Trango Nameless Tower, Little Trango in Great Trango Tower

56

AL

PIN

IZE

M

lahko tako šlo do konca. Medtem se je na pobo-čje, po katerem sva morala tudi sestopiti, počasipriplazilo sonce. Kakšnih dvesto metrov pod vr-hom, ko sva bila točno na kraju, ki sem ga ozna-čil za popolnoma nenevarnega, se je utrgal plazkložastega snega. K sreči sva bila zaradi Tomaže-vih majavih derez še vedno navezana in prav na-ma je prišel tudi poletni tečaj za gorske vodnike,na katerem smo trenirali skok v ledeniško raz-poko. Te okoliščine in pregovor o neumnemkmetu in debelem krompirju so preprečili re-kordno hiter sestop do baze. Čakalo pa naju je šeprecej dolgih, prestrašenih ur plezanja do var-nega zavetja in Klemenovega nasmeha. Celotnovragolijo si je ogledal s sosednjega hriba.

Nebo brez oblačka nas je že čez dva dni spetzvabilo v višave, vendar sva oba »srečkota« kma-lu ugotovila, da če glava ni na pravem mestu, tu-di telo ne zmore. Iz same trme smo se tako pri-plazili na sedlo med Trangom in Trango Mon-kom in malo više ugotovili, da naš načrtovani pri-stop na Trango Monk po zahodnem razu nimapopolnoma nobene razčlembe. Ko sta Tomažurazpadli obe vrhunski derezi, je bila mera polna.

Poparjeni smo se vrnili v bazo in začelo se je dol-go obdobje slabega vremena.

Dež ...V naslednjih treh tednih so si sledili dež, mo-

čnejši dež, dež z vetrom, sneg, sneg z vetrom,vmes pa skoraj vsak dan tudi nekaj ur popolno-ma jasnega neba, ki je bilo vzrok za vznemirje-nje in ugibanje o prihajajoči »šajbi«. Svojevrstnorekreacijo smo si privoščili neke noči, ko je žedva dni zapored močno deževalo. V večerni to-aleti nas je iz spalnih vreč vrglo bobnenje pada-jočega kamenja, ki ga je valila voda čez steno tiknad bazo. Po šprintu v nogavicah čez morenosmo kar nekaj časa stali sredi naliva v varni od-daljenosti in opazovali kresanje isker med ka-mni. Zjutraj je bilo vse skupaj videti manj groze-če, vendar smo vseeno prestavili nekatere šoto-re, saj so se manjše »skalice« prikotalile v nepo-sredno bližino kuhinje.

Da nismo popolnoma zblazneli, smo izkori-stili vsak malo lepši dan in še enkrat poizkusili vMonku, preplezali pa smo tudi tri smeri nad ba-zo, dolge tristo metrov ali več, od tega dve pr-venstveni. Postregle so s kar resno plezarijo vnekoliko mivkastem, neočiščenem granitu. Pozadnjih dveh zaporednih dneh plezanja nad ba-zo je vremenska napoved obljubljala prihajajočeizboljšanje, jaz pa sem imel do odhoda samo šeosem dni. Zato smo se po samo dnevu počitka inv še precej slabem vremenu znova lotili pribli-žno 5850 m visokega, neosvojenega TrangoMonka po vzhodnem razu. Klemen že četrtič.

... in za njim sonceV prejšnjih enodnevnih poizkusih (tudi dru-

gih navez) je za uspešen vzpon vedno zmanjkaločasa. Zato smo se tokrat stene lotili z opremo zabivakiranje. Prvi dan je še precej snežilo, velikoje bilo nepredelanega snega, zato je plezanje po-tekalo nekoliko počasneje. Vendar smo uspešnopriplezali do primernega prostora za spanje in siše napeli dve dolžini vrvi za naslednji dan. Pono-či so se oblaki razkadili in začelo se je dvanajst-dnevno obdobje modrega neba in slepečega gra-nita. Od najvišje dosežene točke predhodnih po-izkusov smo potrebovali še nekaj ur težavnega,

Tomaž Jakofčič v zadnjih raztežajih

smeri Eternal Flame

57

zaradi mraza zvečine tehničnega plezanja. Sredidrugega dne smo prvi stopili na špičastega sose-da Trango Towerja. Smer, v kateri so večkrat ne-uspešno poizkušali Američani, smo poimenovaliChota Badla, to pomeni Majhno maščevanje. Ta-ko smo se vsaj malo oddolžili za »ukradeni« raz.Ko smo se še isti večer vrnili v bazo, so bili poza-bljeni vsi dolgi dnevi brezplodnega čakanja. A

LP

INIZ

EM

Člani odprave: Tomaž Jakofčič (AkademskiAO, Promontana, Slovenska policija), KlemenMali (AO Kamnik), Miha Valič (AO Rašica)

Opravljeni vzponi:* 14. 8. Great Trango Tower (6287 m): Woo-

lums-Selter, 1200 m, skala III,80°/40°–60°; Jakofčič, Valič

* 29. 8. Sadu Spire (4600 m): Sadu, 350 m,VII+,A1/VII,VI–; Jakofčič, Valič; 1. ponovitevz varianto

* 3. 9. Garda Peak (4700 m): Karakorumkhush (Užitek v Karakorumu), 300 m,VII–,A0/VI+,V; Jakofčič, Mali, Valič; prven-stvena smer na neosvojeni vrh

* 4. 9. Sadu spire (4600 m): Piyar Piyar (Ljube-zen, ljubezen), 350 m, VII+,A0/VII–,V; Jakof-čič, Mali, Valič; prvenstvena smer

* 6.–7.9. Trango Monk (5850 m ali več): Cho-ta Badla (Majhno maščevanje), 450 m,VII,A2/VI,A1,70°; Jakofčič, Mali, Valič; pr-venstvena smer na neosvojeni vrh

* 10., 11., 12. 9. Nameless Tower (6251 m):Eternal Flame, VIII–,A2,WI4, 1000 m; Jakof-čič, Mali, Valič; prvi vzpon v alpskem slogu

4 Ali čutiš enako?5 Večni plamen.

Vreme se ni hotelo poslabšati in tako smose, spet po samo dnevu počitka, še zadnjičpovzpeli na sedlo pod Trango Tower (6251 m).Naš cilj je bila smer Eternal Flame, ki jo je prvapreplezala močna nemška ekipa (Albert,Güllich, Stiegler) davnega leta 1989. Pozneje jedoživela še tri ponovitve, vse s predhodnim na-penjanjem vrvi. Vzpon v alpskem slogu se jevedno izmuznil, čeprav so poizkušali mnogi iz-kušeni plezalci. Odkar se je spodnji del izvirnesmeri podrl, se do rame na tretjini stene plezapo Slovenski smeri (Knez, Cankar, Šrot). Ta del,ki smo ga preplezali prvi dan, je presenetljivolep, kljub nekaj odsekom z zaledenelimi počmi.Z rame, na kateri je prostor za bivak, se odprepogled na monolitni zgornji del stene, ki popol-noma nič ne zaostaja za El Capitanom. Drugidan sta nas čakala izvrstno plezanje po počehin zanimivi raztežaj »Do you feel the same«4

(raztežaji v smeri so poimenovani po verzih pe-smi »Eternal Flame«5). Zadnjo noč so nam po-pestrili višina, ležanje na snegu v pretankihspalnih vrečah in hrana, pozabljena na sedlu,in tako smo se tretjega dne le z muko pomikalinavzgor. Pet raztežajev pod vrhom se skalnoplezanje konča in začne se nekoliko položnejšisnežno-ledno-skalni zgornji del. Krona odpra-ve, ki je še pred desetimi dnevi kazala na popol-no polomijo, sta bila osvojen vrh in nepozabenrazgled.

»Planet granit«

58

11–2004

AL

PIN

IZE

M

OObb pprroossttii ppoonnoovviittvvii CCoouuzzyyjjeevvee ssppoommiinnsskkee ssmmeerriivv ZZaahhooddnnii CCiinnii

� Tanja Grmovšek � Andrej Grmovšek

Ker proste ponovitve težkih alpskih smeripo navadi predstavijo glavni junaki, sem seodločila, da tokrat opišem zgodbo iz drugegazornega kota – zgodbo o tem, kako doživljaš do-gajanje na drugem koncu vrvi, kako je, ko sipredvsem varovalec, opazovalec, spremljevalecin glavni ter edini navijač. Zgodba o snubljenjuCouzyjeve smeri v Zahodni Cini se je začela či-sto nedolžno, konec julija letošnjega leta.

Prvič: 23. 7. 2004Ob petih zjutraj smo se prebudili skupaj z

nevihto in se kar nismo mogli odločiti, ali najgremo plezat. Vseeno smo se znašli na parkiri-šču tik pod Cinami in tako sem tistega dne ple-zala in uživala v Piccolissimi. Ves dan je pihalmočan veter in obkrožali so nas črni oblaki; vdaljavi so skoznje tu in tam švigale strele. Cineso bile čudežni otok sonca sredi teme, ki je vla-dala na okoliških vršacih. Marko in Andrej stase zaradi nestanovitnega vremena odločila, dasi bosta ogledala znamenito Couzyjevo smer vZahodni Cini. Mogoče bi se pa to veliko in zlo-glasno smer le dalo preplezati. Zvečer sta bilaoba navdušena tako nad svojim plezanjem kotnad smerjo. Uspelo jima je prosto preplezati innaštudirati prvih pet raztežajev, tudi enega zoceno X-. Smer je bila zelo težavna in previsna,spust pa sta lahko opravila le ob pomoči pritrje-nih vrvi. Ravno pravi izziv za oba. Ogenjček vočeh in želja po čem več sta se prižgala.

Drugič: 7. 8. 2004Ob petih zjutraj sva se z Alenko peš odpra-

vili okoli Cin in v dolino Val Rienza, preplezat

mojo dolgo želeno smer Spitagora. Marko inAndrej pa sta spet odrinila proti Couzyjevi sme-ri. Želela sta izvedeti, kaj se skriva še malo više.Vreme je bilo spet bolj čudno, a dež je bil napo-vedan šele za večerne ure. Z Alenko sva našlizelo lepo smer. K sreči se je šele za nama nabra-la prava četica navez. Okoli 14 ure sva bili že čezpolovico. Zapihal je vetrič, oblaki so obviselinad nama in že je deževalo. Pa kaj niso rekli, dabo deževalo šele zvečer?! Sprva kar nisem vede-la kam in kako. Ali neskončni spusti ob vrvi podsteno ali pot proti vrhu? Deževalo je kot na so-dni dan. Že čisto premočena Nemca sta imelavelike težave pri spustu, saj sta komaj potegnilavrv za sabo. Z nama sta ostala Italijana, ki staimela le enojno 50-metrsko vrv in bi se namazato rada priključila. V taki zasedbi bi potrebo-vali celo večnost, da bi nam uspela varna vrni-tev. Padale so mastne, debele kaplje in ni kaza-lo, da bo prenehalo. Moja hitra odločitev je bi-la: samo gor in ven. Prevzela sem vodstvo, Itali-jana sva navezali nase in plezali smo navzgor.Še nikoli nisem plezala v takšnem nalivu, in todebele tri ure. Naša karavana se je le počasi po-mikala in ko sem zagledala vršne raztežaje, semi je odvalil kamen od srca. Varno sva zlezli navrh, ni mi odneslo nog, nisem padla, prav pono-sna sem bila nase. V megli, dežju, vetru in bla-tu sva hiteli proti avtu in mislili, da naju fantaže vsa zaskrbljena čakata. A ne, onadva sta šenekaj ur veselo visela pod previsi v Zahodni Ci-ni in plezala. Ta dan jima je uspelo prosto pre-plezati vseh 11 spodnjih raztežajev! Zataknilose jima je v najtežjem, v katerem se smer nadstreho položi. Čez ključni del smeri je tekel slap.Škoda. Morda bi jima sicer ta dan uspelo pre-

Na drugem koncu vrvi

Tanja preko zadnje strehe, 11. raztežaj

59

11–2004

AL

PIN

IZE

M

plezati celo smer prosto. Kdo ve?! Ključ smeri jezanju tako ostal ovit v meglo in dež.

Po tem obisku smeri sta se Marko in Andrejodločila, da bosta smer zaradi večjega športnegain verjetno tudi osebnega zadoščenja ter zato, dabo dosežek večji, poskušala preplezati vsak pose-bej – torej vsak vse raztežaje smeri v vodstvu.Marko je prvi poskusil srečo. Z Alenko na dru-gem koncu vrvi mu je uspelo prosto preplezativse razen zadnjega težkega raztežaja. Tam se muje dvakrat odlomil oprimek, ob padcu je potegnils seboj zadrgo klinov in stvar se je s tem končala.Spustila sta se pod steno. Smer ima ob vsakemposkusu kakšen oprimek in kakšen klin manj.

Tretjič: 14. 8. 2004Z Andrejem sva se dogovorila, da ga grem

varovat pri njegovem poskusu proste ponovitveCouzyja. Delo se je začelo tudi zame. V sobotozjutraj naju je prebudil orkanski veter in kar ni-sva hotela iz avta. Plezat sva se odpravila šeleokoli 11h, termometer je kazal 6°C. Andrej se jedomislil, da bi se morda dalo z leve strani Zaho-dne Cine priti v najtežji raztežaj, vanj nabiti no-ve kline in ga malo preučiti. Sploh ne vem, kajsva iskala tam gori v tistem nemogočem sever-nem vetru. Groza! Plezanje pri temperaturi oko-li ničle, sicer v lepi in priporočljivi klasični De-muthovi smeri, je iz mene iztisnilo še zadnjeatome toplote in moči. Andrej je izpeljal načrt zneverjetno eleganco. Po veliki polici sredi stenesva odkorakala v severno steno in spustila semga v najtežji raztežaj. S premrlimi prsti je posku-šal povezati in naštudirati gibe čez streho. Odkod je jemal energijo?! Ker ni mogel zabiti novihklinov, je vse skupaj povezal s pomožnimi vrvi-cami in upal, da bo v redu. Potem sva splezalado vrha Zahodne Cine. Lep dan, ko le ne bi takopeklensko pihalo. Posledice vetra so bile vidnetakoj zvečer in še naslednje tri tedne. Tresenje,kašljanje, glavoboli, nabuhle ustnice, izguba gla-su in nenehno smrkanje me niso zapustili.

V nedeljo ob petih zjutraj se mi je zdelo, daje še bolj mrzlo. Po tihem sem upala, da mi nebo treba vstati. Poslušala sva, če piha. Pihalo je.Pravzaprav je veter kar zavijal. Tiho sva se gle-dala. Iskrice v Andrejevih očeh. Saj sem vedela,da je treba vsaj poskusiti. V prvem raztežaju

sploh nisem čutila prstov, držala sem oprimek,pa nisem vedela, ali ga res držim. Drugi razte-žaj mi je odprl nova obzorja. To je vendar samkrš; kakšno varovanje pa je to – in kako previsnoje! Cmok se je za ves dan ugnezdil v moje grlo.Morala bi že prej poklicati Alenko in jo vpraša-ti, kako se je ona počutila v teh previsih. Nava-jena sem marsičesa, pa me je bilo vseeno karmalo strah. Naslednje raztežaje sem »tehničari-la« za Andrejem in se samo čudila. To je bilanajbolj nora smer, kar sem jih kdaj preplezala!Andrej pa se je trudil iz raztežaja v raztežaj. Vi-delo se mu je, da ga je včerajšnji veter prevečpobral. V petem raztežaju (X-) je padel meterpod varovališčem. Zlomka. Sprevidel je, da nebo imel moči za še en poskus, in tako sva vede-la, da bo treba priti še enkrat. Vseeno pa svaplezala naprej in Andrej je malo bolj preučil ne-katere podrobnosti. Pod najtežjim raztežajemsva se vrnila pod steno. To je bila šele zabava za-me. Kakšna izpostavljenost!!!

Smer ves čas išče najboljše prehode. Ima za-res lepo linijo čez vse tiste previse in strehe,prav neverjetno. V njej je vse polno prečk na le-vo in desno, pa malo navzgor čez kakšno strehi-co ... in spet prečke. Prosto plezanje je zelo zah-tevno, bolj »na roke« in s slabimi možnostmi zanoge. Ves čas malo visi in kar naprej se kaj dro-bi in lomi. Mislim, da je enkratno doživetje žeto, da smer ponoviš tehnično, kaj šele prosto!!!Varovanju se kar nisem mogla načuditi. Klinovje bilo toliko, da vseh niti nisem mogla uporabi-ti. A kaj, ko so bili stari, zarjaveli, počeni, ukriv-ljeni in zlomljeni; klini, skupaj z lesenimi zagoz-dami zabiti v razpoke ter luknje, zagozde pa sobile zaradi gliv že kar bele. Res noro!

Marko je obiskal Couzyjevo smer sredi te-dna, ko se je malo otoplilo. Takrat je bil na dru-gem koncu vrvi Jure Niedorfer. Ob 10 uri zve-čer je zazvonil Andrejev telefon. Marko je klicalizpod vrha stene. Uspelo mu je prosto prepleza-ti vso smer!!! Le pot do avta je moral še najti vtemi in megli. Za njim je bila še ena velika smer.Naslednje jutro pa je že sedel v pisarni in delal.

Četrtič: 28. 8. 2004Spet petek popoldne. Ista rutina, a že bolj

utrujeno telo. Napoved je naznanjala, da bo so-

60

AL

PIN

IZE

M

bota dan za akcijo. Vstala sva pol ure prej, ob4.30, termometer je kazal 6°C. Spet sem se na-vezala na drugi konec vrvi. Neverjetno spokoj-no jutro. Dan za uspeh, sem si rekla. Andrej jeplezal z neverjetno lahkoto in eleganco, a na va-rovališčih je kar dremal. V drugem raztežaju seje začelo. Z velikanskim oprimkom je priletelnavzdol in obvisel v zraku. Presneta skala, takrš! Nič, še enkrat bo treba. V drugo je uspelo.Ko sem šla za njim, sem sredi raztežaja izpulilavelik klin in kar odneslo me je od stene. Uf. Če-prav je imel klin skoraj pol kilograma, sem gavlekla čez vso smer, za svojo zbirko. Zdaj semimela že bolje izdelano tehniko prepenjanja izklina v klin. Kjer ni bilo klinov, sem plezala obAndrejevi pomoči. Ni bilo lahko. Andrej je vpe-njal veliko manj klinov kot zadnjič; rekel je, datako prihrani nekaj moči in energije. Ker sva seodločila, da gre tokrat zares, sem odvezovalapritrjene vrvi in jih metala pod steno. Fijuuu,kako so letele. Andrej je spet prifrčal navzdol zoprimkom v roki. To ni res. Še enkrat ... Tokratmu je uspelo, odlomilo se je samo nekaj stopov,vendar ni bilo kritično. Okoli 18 uri sva bila pod

zadnjim, najtežjim raztežajem. Andrej je stavilna prvi poskus. Do detajla čez streho ga je čaka-lo 15 metrov nič kaj lahke prečke. Na polici podnjim je zataknil nogo in počival, celo »brez rok«.Potem pa je šlo zares. Začel je, šel, šel, dvignilnogo, izvedel neko svojo kombinacijo in fijuuu,obvisel v zraku. Neeee! Ura je bila že sedemzvečer in bližala se je tema. Naštudiral je Mar-kovo kombinacijo, počival in znova poskušal.Tudi če bi mu uspelo preplezati to mesto z rde-čim krogom, bi bil menda zadovoljen. Mraz na-ma je počasi začel siliti pod kožo. Tokrat je An-drej stavil na naslednji poskus. Plezal je, plezalin padel. Ni šlo. Škoda, pa samo teh nekaj me-trov od petstotih ... Ja, takšna so pravila igre,prosto je treba preplezati čisto vse ... Ni kaj! Vmraku in ob rahlem dežju sem splezala do nje-ga in hitela sva naprej. Čakalo naju je še 200metrov lažjega plezanja do velike krožne police.Nanjo sva priplezala ob 23.30 v soju lune in br-lečih svetilk. Nato sva ob dveh zjutraj pod stenoneutrudno in sprva neuspešno iskala iz steneodvržene vrvi. Na koncu se nama je le nasme-hnila sreča. Otovorjena sva se odzibala proti av-tu in se pred četrto zjutraj zgrudila v spalni vre-či. Kakšen dan ...

Andrej je sklenil, da ima dovolj Cin in smeriin krša in ... Smer bo že počakala do naslednje-ga poletja. A vedela sem, da ga grize, ali bodotudi vsi ključni oprimki počakali na svojih me-stih. Samo poslušala sem ga. Nekako sva siobljubila, da bova šla naslednji konec tedna ma-lo na morje. Zazvonil je telefon; Marko je zago-tovil Andreju, da si bo čez dva dni premislil inbo spet hotel v Cine.

Petič: 5. 9. 2004Sredi tedna so vremenoslovci obljubljali, da

bo nedelja dan za dejanja. Pa naj bo: dan zazmago. Andreju je bilo že kar nerodno, da bi mespet prosil za spremstvo. Ni mi bilo težko inspet se je vse ponovilo, le s to razliko, da sva vsosoboto počivala ob Vrbskem jezeru in si polnilabaterije. Tokrat sva vstala še malo prej, ob 4h.Termometer je kazal 7°C. Joj, kaj bi dala za spa-nec ... Kot robot sem šla pod steno. Dnevi so bi-li že krajši, lune je bilo vse manj in sonce ni večposijalo v steno. Ob šestih sva že plezala. Skala

Marko med študijem smeri, 5. raztežaj

61

stega plezanja označil za eno najtežjih alpskihsmeri. Prosto preplezane raztežaje te 500 metrovvisoke smeri je ocenil s VII+, IX+/X-, IX, IX+, X,VIII, VIII-, V+, IX+/X-, IX, IX-, X in III-V do vr-ha. Letošnje poletje sta smer prosto preplezalaMarko Lukić in Andrej Grmovšek.

AL

PIN

IZE

M

je bila prav ledena in prsti so potrebovali celovečnost, da so se malo segreli. Spokojen in mi-ren dan se je rojeval za gorami. Vse je šlo kot na-mazano. Andrej je tokrat plezal dinamično,sunkovito in čisto nepredvidljivo. Včasih se jekar nekam vrgel, včasih je našel daleč najboljšokombinacijo gibov dotlej. Ves čas je tožil, da ple-za preveč na moč, da je preveč porablja, a v istisapi zagotavljal, da ima neverjetno veliko ener-gije. Najpomembneje pa je bilo, da ves čas ple-zanja ni priletel navzdol z nobenim zlomljenimoprimkom, čeprav je bil temu nekajkrat pravblizu. Tokrat je vpenjal še manj klinov. Moja te-hnika je bila že tako izpopolnjena, da sva kar br-zela. Vesela sem bila vsakega preplezanega raz-težaja, saj sem vedela, da se nama lahko prostaponovitev tudi tokrat izmuzne. Ob 15 uri sva bi-la pod zadnjim težkim raztežajem. Prvi poskusnaj bi povedal vse. Spet dolga prečka, nato pre-mor. Andrej je izvedel Markovo kombinacijo;roke so se mi potile, podajala sem vrv; lezel je,lezel, nekaj motovilil, naredil dolg dinamičengib, spet motovilil ... videla sem, kako ga odna-ša, potem pa se je odrinil in nekam skočil. Žesem mislila, da pada – odneslo mu je nogo, ven-dar je obmiroval. Noro!!! Še en gib, še malo; sti-skala sem presneto vrv in mrmrala svojo man-tro, ki si jo v takšnih trenutkih vedno ponav-ljam: »Zlezel bo, zlezel bo!« Še nekaj trenutkovin nato krik sreče. Solze so mi kar vrele iz oči inoba sva tulila kot zmešana. Iz doline nama jenekdo vpil nazaj, pastir je trobil v trobento invse skupaj je bilo prav posrečeno. Pa je le uspe-lo! Saj ne vem, kateri izmed naju je bil srečnej-ši. Teh zadnjih nekaj metrov je res iztisnil iz se-be vse; še dobro, da je tak borec, drugače bi severjetno še kdaj znašla na drugem koncu vrvi, visti smeri. Še šest lažjih raztežajev je bilo do po-lice; s koncem dneva sva jo dosegla. Potem pa vdolino na »šnops«! Okoli dveh zjutraj sem pripe-ljala v Maribor; Andreja je že čez nekaj ur čakalnov naporen delovni teden ... Kar nisem moglaverjeti, da je konec.

Francosko smer sta v spomin na alpinista Je-ana Couzyja leta 1959 preplezala Rene Desmai-son in Pierre Mazeaud in je veljala za eno najte-žjih alpskih smeri svojega časa. Prvo prosto po-novitev je leta 1999 po nekaj letih obiskov opra-vil Mauro Bole - Bubu in jo, tokrat v smislu pro-

Zahodna Cina s Couzyjevo smerjo

Ob južni mejiJJZZ rraazz KKuužžeelljjsskkee sstteennee

� in � Suzana in Viktor Relja

Mraz, veter, težki oblaki – konec tedna, kobo spet treba vpreči bencinske konje in jihusmeriti proti Primorski, potešiti plezalskegaduha, ki je od celotedenskega pričakovanja sil-no nestrpen. A kaj storiti, če ti ni do vrveža, kiob takšnem vremenu vlada v primorskih ste-nah? Kam? Gore so v oblakih, mogoče že zasne-žene, kdo bi vedel. Za Paklenico in bolj oddalje-ne kraje, v katere si želi srce, ni časa. Torej? Vknjižnici nama je zbudila pozornost zanimivaknjiga Zlatka Smerketa Stijene Hrvatske, v kate-ri sta opisani Kuželjska stena in smer JZ raz, IV,180 m. Stena leži le dobrih 800 m nad morjem,ob Kolpi. Zanimivo, tam mimo se vozimo protiPaklenici, kadar se želimo izogniti gneči! Čas je,da si ogledamo nove kraje. Veliko bolje kot ča-kati v vrsti pod kakim vročim problemom nekjena Primorskem. Tako se je zgodil najin prviobisk Kuželjske stene. Bilo je pred 15 leti. Žedavno sva prenehala šteti dneve, ki sva jih pre-živela v steni in njeni okolici. Vedno je bilo pri-jetno, velikokrat zanimivo, včasih zabeljeno in –to nama je bilo najbolj všeč – vedno samotno.

Za dolino Kolpe si je priporočljivo vzeti ne-kaj več časa, saj se da plezanje kombinirati z ra-zličnimi drugimi dejavnostmi, kot so čolnarje-nje po Kolpi, gorsko kolesarjenje, planinarjenje,ribarjenje. Navsezadnje je po plezanju prav pri-jetno končati dan z namakanjem nog v Kolpi alis piknikom. Če se odločimo za večdnevno pote-panje, je na voljo dovolj prenočišč in kampov.Poleg različnih oblik rekreacije so nam v dolinina voljo tudi naravne in kulturne zanimivosti.Na primer grad Kostel, ki je bil prvič omenjenže leta 1313 in v katerem so nekaj časa domova-li tudi celjski grofje, ali pa slap Nežica, ki ležiblizu vasi Fara, pod njim pa stoji edini delujočimlin na Kočevskem – Grbac. Veliko naravnih inkulturnih lepot bomo spoznali, če se sprehodi-mo po Kostelski planinski poti, ki je odličnooznačena, urejena in primerna za vsakogar. Po-

V smeriLizard

63

NA

ŠA

SM

ER

lje opazovati iz osvežujočih tolmunov Kolpe.No, plezati bi se dalo tudi poleti, a je potrebnonekaj previdnosti. Prav lahko se zgodi, da naspreseneti kakšna kača, saj se v steni kaj radegrejejo. Bližnje srečanje s kačo sva doživela tudisama in pozneje sva novo smer poimenovalaModras. Na srečo sva v steno stopila dovolj zgo-daj, ko je sonce še ni ogrelo, in se je vse srečnokončalo.

Kot kaže, so steno odkrili hrvaški plezalci,vsaj v literaturi so jo prvi opisali. Prvi znani ple-zalni obisk je doživela leta 1962, ko je bila pre-plezana najbolj logična linija, JZ raz, ki je danesklasična smer stene in hkrati najprimernejši ciljza prvi obisk. Preplezali so ga hrvaški alpinistiStanislav Gilić, Pjero Katalinić in Bruno Paulić.Tudi pozneje so bili najpogostejši obiskovalci

teka po večini po gozdnih poteh ter postreže sčudovitimi pogledi na kostelsko krajino. Pot sezačne in konča v vasi Potok, se vzpne mimo va-si Planina na Stružnico, ki je znana po graščininekdanjega kostelskega graščaka, in se dvignena vrh Kuželjske stene, ki je hkrati tudi najvišjatočka poti. Sledi spust mimo znamenitega na-ravnega okna v Kuželjski steni v vasico Rake innaprej v Kuželj. Pot se nato povzpne v vas Laze,se nadaljuje do Štajerja in se nato spusti nazaj kizhodišču. Za celotno turo potrebujemo 4–5 ur.

Kuželjska stena (874 m) je obrnjena proti ju-gu, njen vrh pa se dviga tik nad vasjo Kuželj, pokateri je stena – očitno – poimenovana. Ime va-si izhaja iz nekoč zelo razvite domače obrti,strojenja kož. Ugodna lega stene omogoča ple-zanje vse leto, le v najbolj vročih dneh jo je bo-

JZ raz in desni del stene, kjer poteka večina smeri

Ski

ca: B

arba

ra Ž

ižič

64

11–2004

NA

ŠA

SM

ER

vo od izstopa, do vpisne knjige na vrhu pa je 5do 10 minut hoje.

Razlogov za obisk doline Kolpe je torej do-volj. Ko se naš alpski svet že ohladi, se v Kuželj-ski steni, ki je domačinom nekoč rabila za uro(po legi senc v steni so namreč znali določitičas), še vedno da pretegovati prste. Pa to ni edi-na stena, ki je v tistem koncu zanimiva za ple-zanje: že pogled na mogočno Loško steno, ki le-ži le malo naprej, ponudi veliko idej. A to je žedruga zgodba ...

Dostop: Najprimernejše izhodišče je vasOgraja. Do nje vodi cesta, ki tik pred zaselkomKuželj zavije na desno. Prevozno sredstvo pusti-mo pri zadnji hiši, Laze 10, pri kateri se cesta tu-di konča. Domačina sta do parkiranja strpna, avseeno povprašajte za dovoljenje. Gospodar jenavdušen lovec in rad pokaže svoje trofeje, ve-lja pa se izogniti njegovi hudi kačji slini, ki pravhitro omehča kolena. Takoj na levi, za hišo, sezačne pot do stene. Najprej po strmem kolovo-zu, nato na levo po stezi do zaobljenega hrbta inpo njem, sledeč dobri lovski stezi, ki se vzpenjaproti razu, do stene. Hoje je za kako uro.

Sestop: Najbolje ga je opraviti ob vrvi. De-sno od JZ raza, gledano navzgor, je dovolj dre-ves, po katerih se lahko spustimo do vznožjastene. Zadostuje enojna vrv.

Vodniška literatura: * Smerke Z. Stijene Hrvatske: alpinistički

vodič. Varaždin: Planinarsko društvo ravna go-ra, 1975.

* Spletna stran Suzane in Viktorja Relja:http://www.users.volja.net/relja.

stene Hrvati, o sloven-skih plezalcih pa žal nizanesljivih podatkov. Popripovedi prebivalcev vvznožju stene je ta doži-vela povprečno obisk alidva na leto; to velja tudiza današnje dni. Skala jepo večini solidna, najde-jo pa se tudi krušljivamesta. Seveda je zaradilege in skromne na-dmorske višine v njej tu-di dovolj »kosmatih« od-sekov, ki pa resnici naljubo niso hudo moteči.V večini smeri je varovalmalo, največkrat pa nič,torej je treba količinoopreme temu prilagodi-ti. Danes je v steni pri-bližno dvajset znanihsmeri, verjetno še več.Večina jih poteka v de-snem delu stene, po ka-terem je speljana tudiedina opremljena smer,Lizard (VI+, 120 m). V

levem delu stene so znane tri smeri, med njimije verjetno najtežja Ta leva (VII+, 170 m). Nje-na avtorja sta Tanja in Andrej Grmovšek, ki stapri plezanju uporabljala izključno zatiče in me-tulje. V steni pa je še veliko možnosti za noveprojekte.

Najizrazitejša in najpogosteje preplezanasmer v steni je JZ raz, medtem ko so druge do-živele le ponovitev ali dve, nekatere pa na prvoponovitev še čakajo. Plezanje v razu poteka pokar dobri skali in v vzorni strmini, ki jo preki-njajo travnate police. Orientacijsko je smerpreprosta, preplezati pa se jo da v več varian-tah. Najtežje plezanje nas čaka, če se raza do-sledno držimo, lažji obvozi pa potekajo po veči-ni po njegovi desni strani. Na najtežjih mestihse najde kak klin, za zadovoljivo varovanje papotrebujemo nekaj metuljev in zatičev. Vsa sto-jišča so na drevesih in so udobna. Smer ne pri-pelje na najvišjo točko Kuželjske stene – ta je le-

Bubu znova na SardinijiMauro Bole - Bubu je pogost gost plezališč

na Sardiniji. Tokrat mu je uspelo prosto preple-zati težko tehnično smer iz leta 1998, sprva oce-njeno s 6b+, A4. Smer je speljana v steni, v ka-teri poteka tudi znana smer Hotel Supramonte.Bubu je pri prostem plezanju ohranil svoja eti-čna načela, ki mu dovoljujejo vrtanje na stoji-ščih, vmesno varovanje pa ostaja tako, kot so gauredili prvi plezalci, z morebitnimi dodatki na-ravnih varoval. Najtežji je sedmi raztežaj z oce-no 8b, dva pa imata še oceni 7c+ in 7c. T. J.

Ski

ca: B

arba

ra Ž

ižič

65

11–2004

NO

VIC

E I

Z V

ER

TIK

AL

E

Kopica smeri v dolini Yosemite

Dolina Yosemite velja za ameriško meko pleza-nja v granitu. Meja tehničnega plezanja se je skozidesetletja dvigala, zdaj pa je vse bolj v ospredju ple-zanje po dolgih prostih smereh. Delček tega so ho-teli začutiti tudi trije mladi slovenski plezalci, ki sotam plezali v septembru in oktobru. Nejc in AlešČesen ter Jure Niedorfer so po ogrevanju začeli ssmerjo Regular NW Face Route (VI, 5.9, A2, 600 m)v Half Domu. Smeri so se lotili na klasičen način inzanjo porabili 2 dni.

Sledil je El Capitan s prosto ponovitvijo FreeBlasta (5.11b), kakor se imenuje prvih enajst razte-žajev Salathe Wall, in lažja, a lepa smer East Butress(5.10b, 400 m). Nejc in Aleš sta nato nadaljevala zznano smerjo Astroman v Washington Columnu(5.11b, 400 m); do proste ponovitve jima je zmanj-kalo le nekaj centimetrov na začetku zloglasnegaHardingovega kamina.

Glavni cilj odpravice je bil seveda čim hitreje inčim bolj prosto preplezati katero izmed dolgih sme-ri v osrednji steni El Capitana. Tako so vsi trije vtreh dneh preplezali prvo smer v steni, The Nose(VI, 5.9, A2, 1100 m). V smeri so jih bolj kot težaveovirale počasnejše naveze. Po krajšem počitku sta seNejc in Aleš lotila še smeri Salathe, ki zaradi zahtev-nejšega »obveznega« prostega plezanja velja za ne-koliko težjo. Preplezati jima jo je uspelo v dolgihdveh dneh. Med daljšimi smermi so vsi trije pridnoplezali tudi po krajših. Prav na koncu je bratoma us-pelo preplezati tudi znano poč Separate Reality(5.12a). T. J.

Nova smer v KitchatniGore v področju Kitchatna so med najbolj zna-

nimi plezalskimi območji Aljaske. Plezanje v odli-čnem granitu pa pogosto kazijo močne nevihte. Stu-art McAleese in Mike Twid Turner sta se odpravilaproti slovitemu Middle Triple Peaku, a sta zaradislabih razmer tik pred zdajci spremenila cilj. Odšlasta na ledenik Tatina in tam v gori Nevermore pre-plezala novo, 1000 m visoko smer The PerfectStorm (E4, A1). T. J.

Huberja dirkata po El CapuBrata Thomas in Alex Huber sta se v zadnjem

času precej ukvarjala s smerjo Zodiac (5.7, A2, 15raztežajev) v desnem delu El Capitana. Jeseni leta

2003 sta postavila hitrostni rekord v tej smeri z ne-verjetnim časom 2 uri in 41 minut, kmalu zatem pasta Zodiac preplezala tudi prosto (8a+). Slutila sta,da bi se dalo to smer preplezati še veliko hitreje,morda celo v manj kot dveh urah. Letos sta prišla vYosemite prav s tem namenom. V petem poizkusujunija sta z Zodiacom res opravila v neprekosljivemčasu – 1 uri, 51 minutah in 50 sekundah. T. J.

7. memorial Janeza Jegliča -Johana

Oktobra je v primorskih stenah potekal že se-dmi memorial Janeza Jegliča - Johana. Johan je so-dil v najožji vrh svetovnih alpinistov. Ukvarjal se jez vsemi oblikami alpinizma na najvišji ravni. Opra-vil je niz odličnih vzponov v Patagoniji, Himalaji inAlpah, zmagoval na lednih tekmovanjih in v pleza-liščih obvladoval X. stopnjo. Ponesrečil se je ob pr-venstvenem vzponu na Nuptse (7789 m) v Himala-ji jeseni leta 1997.

V spomin na velikega alpinista so se tudi letos vhitrostno-težavnostnem tekmovanju pomerili medseboj najboljši slovenski športni plezalci ter plezal-ke, med katerimi pa ni bilo nobene slovenske repre-zentantke. Vodja tekmovanja, dolgoletni Johanovsoplezalec Silvo Karo, je tekmo preselil iz Mišje pe-či in Črnega Kala v steno nad vasjo Osp. To je pre-cej popestrilo dogajanje. Tekmovalci so morali v do-ločenem času preplezati pet smeri s težavami do 7cpri moških ter 7a pri dekletih. Med dvanajstimi ple-zalci je peto (zadnjo) smer Polnočni kavboj preple-zal le Franci Jensterle (AO Kranj), malo niže pa stakončala plezanje drugo in tretjeuvrščeni, Tomaž Va-ljavec (ŠPO Tržič) in mladi Miha Škof (AO Matica).Med dekleti so jedro tekmovalk sestavljale nerepre-zentantke. Dve, Betka Galičič (PK Škofja Loka) inMojca Žerjav (AO Matica) sta vse smeri preplezalido vrha, zato je v prid Galičičevi odločil čas pleza-nja. Tretjeuvrščena je bila Katja Bajec (AkademskiAO). T. J.

Martina Čufar in Marko Lukičuspela v Hotelu Supramonte

Martina Čufar (AO Mojstrana, Slovenska voj-ska), naša najuspešnejša športna plezalka vseh ča-sov, ob že tako odličnih rezultatih preseneča še s hi-trim dvigovanjem svojih meja. Njeni vzponi že dol-go zbujajo pozornost moških plezalcev, prav zadnjidosežki pa so že v domeni najboljših na svetu. Nje-na pripravljenost se ob železni disciplini športnega

66

11–2004

NO

VIC

E I

Z V

ER

TIK

AL

E

življenja vseskozi izboljšuje in Martina skoraj ne po-zna padca forme. Krona njene letošnje sezone jeverjetno pred kratkim preplezana smer Hotel Su-pramonte. Smer, ki je bila preplezana leta 1998, je ssvojimi enajstimi raztežaji s težavami do 8b ena naj-težjih dolgih športnih smeri na svetu. Martina se jeodpravila tjakaj z najboljšim možnim soplezalcemza tovrstne smeri, Markom Lukičem. Že takoj poprihodu sta se odpravila na ogled smeri in prepleza-la prve tri raztežaje (7b+, 7c+ in 8b), naslednji danpa sta jih ponovila in spoznala še naslednje tri (8a+,8b in 7c). Po dnevu počitka je šlo zares. Martina jevodila prve tri, Marko pa druge tri raztežaje. Najte-žja raztežaja sta v vodstvu preplezala oba. Zadnjihpet sta se zaradi bližajoče se noči menjavala v vod-stvu (7c, 7a+, 7b+, 7b in 7b). Martina je vse razteža-je preplezala brez padca, Marko pa je moral petegaponavljati. »Smer, ki je bila moja dolgoletna želja,sva proti pričakovanjem preplezala zelo hitro. Takonama je ostalo še nekaj časa za plezanje v številnihplezališčih otoka, ki je pravi raj za plezalce,« je poprihodu domov navdušeno komentirala MartinaČufar. Za nameček je pred nekaj dnevi v Mišji pečipreplezala še eno svojih najtežjih smeri, Milenium(8b+). T. J.

Šola v Managu 2004Prvi oktobrski dan sta se iz nepalske Himalaje

vrnila domov dva slovenska inštruktorja alpinizmaBoris Strmšek in Miha Larisi, ki sta skupaj z Roma-nom Robasom, vodjem slovenske ekipe inštruktor-jev, pomagala pri izvedbi osnovnega tečaja letošnjegorniške šole v Nepalu. Prvi del šole, v kateri je so-delovalo 33 tečajnikov, 6 nepalskih inštruktorjev intrije slovenski, je bil izveden v Katmanduju, drugidel pa v Manangu pod Anapurnami. Tečaj je sprem-ljalo spremenljivo vreme, ki je nekoliko oviraloizvedbo praktičnega dela tečaja. Gorski del tečaja jebil izveden pri jezeru Tilicho (okoli 5000 m) in nabližnjem ledeniku. Precej težav na letošnjem tečajuje bilo tudi zaradi vodstva tečaja, ki so ga letos pre-vzeli Nepalci. To se je izkazalo za precej neposreče-no, kar so spoznali tudi na Nepalski gorniški organi-zaciji (NMA). Na tečaju bi moral sodelovati tudi slo-venski zdravnik, vendar se nihče ni odzval na raz-pis, kar je kasneje pomenilo (ob okrnjenem progra-mu predavanj iz prve pomoči) tudi nekaj zdravstve-nih težav med tečajniki ter inštruktorji. Sicer pa seje ob 25. obletnici Gorniške šole v Manangu (Ma-nang Mountaineering School) pojavilo kar precejvprašanj o organizaciji tovrstnih tečajev, o priho-

dnosti šole, slovenskem sodelovanju, zagotavljanjupotrebnih sredstev in drugih pomembnih zadevah,odgovori pa so pogosto precej nejasni. Več o leto-šnjem tečaju v prihodnjih številkah Planinskega ve-stnika. Besedilo in foto Boris Strmšek.

Tečajniki med vajami na ledeniku

Roman Robas med predavanjem

Bela nočLegla bomv suho strugo potoka.

Pripelji bele sestre, snežinka!

Tesno me objemite,naj me nihče ne najde ...

Maja Lokar

67

11–2004

� Darja Jenko

Sončen predpraznični dan, kot naročen zapotepanje po krajih okoli Ilirske Bistrice, ki jihsicer bolj malo poznam. Vendar pa sem zadnječase veliko slišala o Volovji rebri, kjer naj bi sta-le vetrne elektrarne, s pogorja navzdol pa naj bivodili daljnovodi. Najbolje, da se odpravim ta-koj, kajti želim videti še neokrnjeno Volovjo re-ber, brez hrupnih vetrnic, pa še gibanje utegnebiti omejeno, ko bodo le-te že postavljene. Vse-kakor pa je doživljanje narave povsem druga-čno, ko se tam pojavijo energetski ali kakšnidrugačni objekti, s katerimi si postavljamo »spo-menike« sodobne civilizacije.

V času po 2. svetovni vojni, ko je potekala in-tenzivna industrializacija in so ljudje zapuščalikmetije in se odpravljali za zaslužkom v večjekraje, so se travniki in pašniki začeli zaraščati,kajti prevladalo je mnenje, da je to manj oziro-ma celo nič vredna kraška zemlja. Vendar pasuhi travniki in opuščeni pašniki, ki so ponekodže v fazi zaraščanja, predstavljajo pomembnonaravno okolje za številne rastlinske in živalskevrste.

Na tem območju uspeva kar osem rastlin-skih vrst, ki so zavarovane z Odlokom o zavaro-vanju redkih ali ogroženih vrst: bratinski košu-tnik, brstična lilija, Clusijev svišč, planika,kranjska lilija, žafranska lilija, gorski narcis ingorska logarica. Gorski narcis in gorska logaricapa sta tudi na seznamu strogo zavarovanih ra-stlinskih vrst po Bernski konvenciji (Konvencijao ohranjanju evropskih prosto živečih rastlin inživali ter njihovih habitatov).

Na širšem območju Volovje rebri se pojavljakar 31 rastlinskih vrat, ki so kot ranljive ali red-ke vrste navedene v Rdečem seznamu ogrože-nih vrst. Med ranljivimi vrstami je dobra tretji-na orhidej, predvsem takih, ki uspevajo na pu-

stih traviščih: piramidasti pilovec, bezgova pr-stasta kukavica, čebeljeliko mačje uho, muholi-ko mačje uho, stasita kukavica, navadna kuka-vica, bleda kukavica, škrlatnordeča kukavica,trizoba kukavica, pikastocvetna kukavica, čela-dasta kukavica, in navadna oblasta kukavica.Svoj življenjski prostor imajo tu tudi orhidejesvetlih gozdov in gozdnih robov: dolgolista na-glavka, pegasta prstasta kukavica, navadnasplavka. Poleg močno zastopanih orhidej uspe-vajo tu tudi druge ranljive vrste iz Rdečega se-znama: navadni zlati koren, ilirski meček, brsti-čna lilija, navadna potonika, črna čmerika ingorski kosmatinec. Omeniti pa je potrebno tudiredke vrste iz rdečega seznama, ki rastejo naobravnavanem območju. Med nje sodijo nava-dni ožepek, hrvaška grebenuša, žajbelj, deljeno-listna črnobina, Tommasinijeva konjska kumi-na, in balkanska materina dušica. Nikakor pane smemo zanemariti endemičnih vrst, kot sokonjiška perunika, ki je kot nezadostno pozna-na vrsta tudi uvrščena na Rdeči seznam, ter Ju-stinovo in Marchesettijevo zvončico.

Prava neposeljena divjina, le nekaj kolovo-zov in ne pretirano uhojenih poti. Pri svojempotepanju sem v celem dnevu srečala mlad par,ko pa sem se v poznem popoldnevu vračalanavzdol, me je prehitel še en gorski kolesar. Iz-gleda, da ta dan območje ni bilo pretirano obi-skano, pa tudi drugače se verjetno na temobmočju ne tare velikih skupin, kajti če bi se, nebi bil to raj za številne ptičje vrste. Na suhih tra-viščih opazim več ptičjih gnezdišč.

Pri pregledovanju podatkov Društva za opa-zovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS)sem zasledila, da je bilo samo na ožjem obmo-čju Volovje rebri ugotovljenih 68 vrst ptic, odtega 56 gnezdilk oziroma 41% tistih, ki sodijo veno od kategorij rdečega seznama ogroženihgnezdilk Slovenije, ter da je Volovja reber kot Ž

IVL

JE

NJE

GO

RA

Potepanje po kolovozih in grebenih Volovje rebri ...

...... iinn rraazzmmiiššlljjaannjjee oo pprriihhooddnnoossttii

68

11–2004

del predlaganega posebnega območja varstvaza ptice na področju Snežnik–Pivka, ki je opre-deljeno kot lokaliteta, bistvena za ohranjanjeugodnega statusa ptičjih vrst. Vsekakor gre zanajbolj ohranjeno tovrstno območje na Primor-skem, saj je vrstna pestrost ptic na ožjem obmo-čju Volovje rebri gotovo med najvišjimi v Slove-niji. Na nacionalnem nivoju je izjemno pomem-bno odkritje svetlooke penice, kjer gre za edinopotrjeno gnezdenje te mediteranske vrste v Slo-veniji. Opaženih je bilo veliko gnezdišč poljskihškrjancev, drevesnih cip, slegurja, repnika inrjavega srakoperja. Od sedmih vrst ujed štirignezdijo v neposredni okolici območja in se todpogosto pojavljajo, saj jim predstavljajo suhakraška travišča ugodna lovišča. Med nje sodijoorel kačar, sokol selec, kanja in skobec. Prete-žno skalnate travnike naseljuje kotorna, ki vSloveniji sodi med redke ptičje vrste in običajnognezdi na nekoliko višji nadmorski višini, pozi-mi pa se pomakne nižje. V zimskem času je bilapogosto videna v širši okolici Bistriške bajte. Tu-di podhujka je precej pogosta ptica teh območij,saj ji obsežne travniške površine in nižje ležečitoploljubni gozdovi nudijo ugodne življenjskepogoje. Večji del populacije globalno ogroženevrste kosca živi sicer v dolini Pivke in Reke, po-samezni teritorialni samci pa so bili opaženi tu-di na predlagani trasi daljnovoda pri Kamenšči-ni. Tukaj gnezdijo tudi pisana penica, hribskiškrjanec in zelo ogrožena rjava cipa. Ob grebe-nih Volovje rebri je lovno območje planinskegaorla in pomembna selitvena pot za beloglave ja-strebe, ki gnezdijo v Kvarnerju.

Poleg številnih ptičjih vrst in več vrst malihsesalcev predstavlja Volovja reber z okolico tu-di neposredni in posredni življenjski prostor ve-likih zveri kot so volk, ris in v manjši meri celorjavi medved.

Vsekakor pa je vredno omeniti tudi zanimi-vo zgodovinsko in kulturno dediščino območjaVolovje rebri, ki jo predstavlja večje številoutrdb, postavljenih po podpisu Rapalske pogod-be, kajti to področje je predstavljalo mejno črtopo prvi svetovni vojni med Kraljevino Srbov Hr-vatov in Slovencev ter Italijo. Podzemni prosto-ri in hodniki, ki so služili za namestitev in oskr-bo vojakov ter skladišča, so še vedno dokaj do-bro ohranjeni. Utrdbe so za površne obiskovale

dobro skrite, prav tako pa tudi vhodi vanje, ve-liko bolje pa je opazno naravno okno, do katere-ga po okoliškem kamenju vodi ozka stezica.

V južni Nemčiji sem videla veliko vetrnihelektrarn, vendar so bile vse postavljene v niži-ni, na intenzivno obdelanih poljih, kjer gojijopretežno monokulturne poljščine, torej naobmočjih, kjer je naravno okolje že v veliki me-ri uničeno in ni potrebno graditi dodatnih cestin ostale infrastrukture. In tudi v južni Nemčijije več močnejšega vetra na gorskih grebenih kotpa v nižini. Ali vetrne elektrarne v Sloveniji respotrebujemo oziroma kam jih bomo postavili,je vprašanje s katerim se zadnje čase velikoukvarja predvsem nevladna iniciativa, odloči-tve o tem pa se sprejemajo na drugih nivojih.Zavedati pa se moramo tudi, da je smiselno ve-deti tako prednosti kot tudi slabosti vetrnic, kaj-ti ko bodo enkrat postavljene in bo krajina de-gradirana, je ne bo mogoče več vrniti v sedanjestanje.

Vsakič znova se sprašujem ali smo Slovencires iz dneva v dan večji potrošniki energije, dapotrebujemo nove vire. Ali sorazmerno s pove-čevanjem porabe energije narašča tudi naša de-lovna storilnost ali pa porabljamo vse več ener-gije, ker smo pogosto malomarni, oziroma, kerje ta še vedno poceni? Kaj ne bi imeli prižganeluči le v prostorih, kjer jih potrebujemo, priž-gan le radio, ki ga poslušamo oz. televizijo, ki jogledamo, ...?

Veliko govorimo o okolju prijaznem turi-zmu, ekološkem načinu življenja, recikliranjuodpadkov, koliko tega pa udejanjamo pa je pov-sem druga zgodba.

ŽIV

LJE

NJE

GO

RA

Investitor Elektro Primorska mora zapridobitev gradbenega dovoljenja za Vetrneelektrarne na Volovji rebri pridobiti še Oko-ljevarstveno soglasje, ki ga izda AgencijaRS za okolje. Investitor je za Okoljevarstve-no soglasje zaprosil konec avgusta, posto-pek pa je do 10.11. v fazi javne razgrnitve.Če bo investitor dobil gradbeno dovoljenje,bo na Volovji rebri stala vetrna elektrarna zveč deset vetrnimi turbinami in povezoval-nim daljnovodom. (Op. ur.)

11–2004

� in � Marjeta Keršič – Svetel

V zadnjih desetih letih je bil Alpski forumorganiziran že v petih različnih alpskih deželahkot samostojna konferenca Mednarodnegazdruženja za raziskovanje Alp (ISCAR). Zdru-ženje sestavljajo ugledne znanstvene ustanovedežel Alpskega loka, med njimi tudi Slovenskaakademija znanosti in umetnosti. Sestanek vKranjski Gori z naslovom Alpe bodoče genera-cije, ki je potekal od 22. do 25. septembra letos,pa pomeni prelomno točko v tej tradiciji. Že naForumu leta 2002 v Alpbachu (Avstrija) je vzni-knila ideja, naj bi naslednji sestanek presegeldotedanje okvire srečanj, ki so bila čisto aka-demske narave, in posvetil večjo pozornost re-ševanju aktualnih problemov. Zato so se tri or-ganizacije, ki posegajo v delovanje in odločanjev okviru Alp – CIPRA International, Zveza alps-kih mest in Mreža zaščitenih območij v Alpah –odločile, da bodo skupaj z ISCAR organiziralemednarodno konferenco. Tako so se v KranjskiGori prvič na skupnem posvetovanju srečali ta-ko znanstveniki, specialisti za preučevanje Alp,

kakor tudi predstavniki alpskih občin in nara-vovarstvenih ustanov.

»Letošnje srečanje v Kranjski Gori ima zelovelik pomen,« je o posvetovanju povedal dr. An-ton Brancelj, strokovnjak za biologijo alpskih je-zer, ki je prevzel organizacijsko vodstvo posve-tovanja (posvet so soorganizirali slovenski go-stitelji - SAZU in pa vodstvo ISCAR v Švici...). »Vgeografskem pogledu je Kranjska Gora le nekajkilometrov oddaljena od točke, v kateri se stika-jo tri velike kulture in jezikovna območja v Ev-ropi – germansko, romansko in slovansko. Sto-letno sobivanje omenjenih kultur v alpskemprostoru je dragocena izkušnja tudi za priho-dnost v letu 2004 razširjene Evropske skupno-sti.«

Kakšne bodo Alpe, ki jih bomo zapustili pri-hodnjim rodovom? To je bilo temeljno vpraša-nje večdnevnega posveta, ki se ga je udeležiloveč kot 120 uglednih strokovnjakov in predstav-nikov prebivalcev Alp.

Seveda se je treba najprej vprašati, kaj namAlpe pomenijo danes. Posvetovanje v KranjskiGori je zelo jasno pokazalo, da se že dandanes

Alpe za prihodnje generacijeAAllppsskkii tteeddeenn vv KKrraannjjsskkii GGoorrii kkoonneecc sseepptteemmbbrraa 22000044

Je miniranje v TNP dovoljeno?

11–2004

kažejo v zelo različnih podobah: od velikih alps-kih mest do samotnih gorskih kmetij; od obmo-čij neokrnjene gorske divjine do obsežnih špor-tnih poligonov; od turističnih središč s hoteli inzabavišči do stoletja stare kulturne krajine z dra-gocenimi spomeniki ljudskega stavbarstva; odindustrijskih območij do prostranih gozdov, odvečpasovnih prometnic do mogočnih gorskihostenj ... Razgibano gorovje s strmimi gorami,številnimi dolinami, mnogoterimi vrstami ra-stlin in živali, neštetimi krajevnimi kulturnimiposebnostmi in narodnostnimi manjšinami jeprava prispodoba naravne in kulturne pestrosti,ki nima le lokalnega, ampak tudi evropski in ce-lo svetovni pomen. Nobenega dvoma ni, da bo-do Alpe prihodnjih generacij drugačne od dana-šnjih – pa saj tudi mi dandanes doživljamo Alpe,ki so precej drugačne od tistih pred stoletji. Greza dinamično okolje, ki se spreminja – spremi-njajo pa se tudi vrednote, potrebe in način živ-ljenja, tako prebivalcev kot obiskovalcev Alp.

Nobenega dvoma ni več, da lahko pričakuje-mo velike spremembe podnebja in vremenskihrazmer, ki bodo močno vplivale na življenje vAlpah. Že danes postaja jasno, da bo čista pitnavoda v prihodnosti redka in dragocena dobrina

– kakršni koli razvojni načrti v Alpah bodo mo-rali torej upoštevati predvsem to, da so Alpe virpitne vode za milijone prebivalcev Evrope.Strašanski problem Alp je že dandanes promet– zaradi njega je ozračje ponekod že nevarnoonesnaženo, nekatere doline pa so se spremeni-le v avtocestno betonsko džunglo. Naravna de-diščina Alp z vso svojo biotsko pestrostjo inostanki divjine je tako pomembna, da o njeniusodi nikakor ne morejo odločati le lokalne sku-pnosti. Nemogoče je tudi pričakovati, da bo vsebreme ohranjanja naravne in kulturne dedišči-ne padlo le na domačine.

V obdobju svetovnega gospodarstva in neiz-prosne konkurence na trgu so alpski kraji zaraditežavne dostopnosti, pomanjkanja infrastruktu-re in tudi neugodne strukture prebivalstva v ze-lo velikih težavah. Kako najti gospodarske dejav-nosti, ki so lahko kljub vsem težavam alpskegaprostora konkurenčne? In kako izkoristiti alpskeposebnosti kot izrazito tržno prednost? Odgovo-rov na ta vprašanja je zelo veliko – težko pa jepoiskati najboljšo razvojno pot za posameznekraje v Alpah. Poti razvoja so namreč lahko zeloraznovrstne: od tega, da posamezne predeleprepustimo temu, da se povrnejo v stanje nove»divjine«, do graditve velikih turističnih in rekre-acijskih središč; od razvijanja kmetijskih dejav-nosti na tradicionalnih temeljih z visokokakovo-stnimi pridelki do najsodobnejše industrije.

Posebno pozornost so na posvetovanju na-menili različnim oblikam in načinom ohranja-nja naravne, kulturne in duhovne dediščineAlp; vse to lahko pomeni izrazito razvojno pre-dnost za domače prebivalstvo. Pri tem imajolahko izjemno pomembno vlogo zavarovanaobmočja. Ta namreč ne pomenijo ovire za ra-zvoj, pomenijo pa odločitev za povsem svojevr-stne oblike razvoja, ki morajo temeljiti pre-dvsem na ohranjanju krajevnih posebnosti.

Srečanje v Kranjski Gori je jasno pokazalo,da je za pravilno odločanje o razvoju v Alpahpotrebno zelo veliko znanja najrazličnejšihstrok. Številne znanstvene ustanove izvajajomnožico raziskovalnih programov o Alpah, ta-ko da tega znanja nikakor ni malo – treba pa bobolje poskrbeti, da bodo znanstvena spoznanjazares uporabljali tisti, ki odločajo o razvojnihodločitvah.

Do kam še? Avto na Planini pri Jezeru� Tomaž Rusimovič

71

11–2004

PIS

MA

BR

AL

CE

V

Pismo Nade Kostanjevic

V 10. številki PV sem prebralačlanek Iztoka Tomazina o višinskibolezni in da se pojavlja pri višini2500 m. Leta 1954 sem se udeleži-la zvezne planinske šole na Durmi-torju. Izbrani smo bili po »republi-ški kvoti«; Slovenci se tega taboraniso hoteli udeležiti. Imeli smo lealpinističnega inštruktorja iz Slo-venije, ki pa je bil silno domišljavin nesposoben (z nami je bil le dvadni) in je od nas deklet (bilo nas jele šest) zahteval, da mu pripravi-mo ležišče iz smrekovih vejic inmu strežemo. A ne nameravam pi-sati o tem. Sama sem skupaj s tre-mi fanti zastopala Hrvaško. Vojvo-dino pa je zastopal fant, čigar ime-na se ne spominjam in ki smo murekli »Cile« (civilist), saj ni imel no-bene planinske oprave in verjetnoni bil še nikoli v hribih. Pri hoji jebil vzdržljiv in discipliniran. Prvihnekaj dni smo se gibali v višini do1800 m. Ko pa smo prišli nekolikoviše, mu je postalo slabo. Ker sembila na vrhu, ki smo ga »osvajali« –bil je dvatisočak – že pred dvemaletoma z reškimi planinci, so dolo-čili mene in nekega starega profe-sorja, ki se je tudi udeležil šole, daga spremiva v dolino. Cileta sicerni bilo treba podpirati, vendar jestopal kar precej negotovo. Hodilismo po navadnih planinskih po-teh, na katerih se ni bilo treba ni-kjer prijeti z roko. Kakor hitro smoprišli do gozdne meje – domne-vam, da smo bili na višini približno1600 m (tam je gozdna meja precejvišja) – je Cileta vsa slabost minila.Naslednje dni ni bil nič več bolan,tudi dvodnevnega izleta se je ude-ležil, a više ni šel nikoli več.

Nada Kostanjevic

Varno na grebenuSpoštovani g. Andrej Stritar,

bojim se, da so vaši dvomi o varno-sti gostov na sliki iz PV 9, str. 28nekoliko prenagljeni in precej pos-plošeni. Poskušal vam bom nakratko pojasniti delovanje vodni-ške naveze na grebenu.

Zeleniške špice so šolski pri-mer vodenja po izpostavljenemgrebenu s težavnostjo do II. sto-pnje. Težavnost ni velika, se pastrinjam z vami, da se na takem te-renu skrivajo nevarni odstavki;eden takih je po vašem mnenju tu-di na naši fotografiji. Moram vaspotolažiti, da je bil posnetek nare-jen na kraju, ki je sicer res nekoli-ko izpostavljen, a je ocenjen z I (toje težavnost, pri kateri začnemouporabljati roke). Po mojem mne-nju je na sliki prikazana povsemnormalna, varna naveza, ki se gibapo grebenu. Na sliki je vidna le po-lovica naveze (zadnji na sliki ne so-di zraven), druga polovica se skri-va za skalnim robom, ki bi prepre-čil morebiten zdrs (ta ni viden nasliki). Na izpostavljenih grebenihpri napredovanju za varovanje ponavadi uporabljamo naravne da-nosti, roglje, stolpiče, razčlembeitn. Čeprav je ocena I nizka ocenatežavnosti, položaja nisem podce-njeval in sem varoval na povsemprimeren način.

Mislim, da ste v svojem prispev-ku o varnosti na grebenu, ko ome-njate učne ure alpinistike pod Tur-ncem, nehote pomešali gibanjeenakovredne naveze dveh alpini-stov z gibanjem vodniške naveze.Gibanje obeh sicer poteka po istemterenu in tudi cilj je isti, je pa velikarazlika v izbiri vrvne tehnike. Pri gi-banju navzgor držimo vodniki ve-dno napeto kratko vrv do vodenegapod nami. Tako ob morebitnemzdrsu vodenega sunek sile ne bi biltolikšen, da ga vodnik ne bi mogelzadržati. Pri gibanju enakovrednealpinistične naveze seveda ni tako.Če pade prvi v navezi, pridobi medprostim padcem, preden se vrv na-pne, toliko hitrosti, da se sunka silene da vzdržati brez ustreznega va-rovanja. Gibanje vodniške navezena izpostavljenem grebenu pa po-teka po zelo kratkih raztežajih, odroglja na rogelj, tako da je videti,kot da tekoče napreduje. In ker sotakšni grebeni zelo razgibani, se tu-di tehnika varovanja nenehno spre-minja.

In še nekaj je nehote imelosvojo vlogo. Sama slika. Vsak foto-

graf si želi, da bi bila njegova slikačim bolj zanimiva, drugačna, bolj-ša. Zato si izbiramo neobičajne po-ložaje, da bi bili zorni koti čim boljnenavadni, izpostavljeni. Morampriznati, da sem pri tej fotografijiuporabil manjši trik – nekolikosem nagnil fotoaparat in izpostav-ljenost povečal. Očitno mi je uspe-lo.

Predlagam vam, da se odpravi-te na turo, ki ji sami niste kos, zgorskim vodnikom in se sami pre-pričate o naši profesionalnosti.Prepričan sem, da boste presene-čeni. Želim vam obilo gorskih užit-kov še naprej.

Gorski vodnik Zvonko Požgaj

Pismo bralcaPrav lepo pozdravljam celotno

uredništvo Planinskega vestnika.Revijo prebiram že četrto leto. Mo-ram vas pohvaliti, nova oblika Ve-stnika mi je zelo všeč. Zelo upora-bni se mi zdijo opisi poti tujih gora.Tako sem letos s pomočjo tega opi-sa obiskal 3068 m visoki Säuleck vAvstriji in nisem imel večjih težav.Upam, da bo še več takšnih opisovvzponov na tritisočake v Avstriji, patudi v Dolomitih. Še naprej vam že-lim veliko uspeha pri urejanju tepriljubljene revije. Pošiljam vam sli-

ko, ki sem jo posnel pri vrhu Meni-ne planine, ko sem naletel na »ko-palnico«, v kateri se je treba za na-daljevanje poti primerno urediti.

Stanko Polič

72

11–2004

LIT

ER

AT

UR

A

Dober dan, sonceKo se zjutraj prikaže žarek son-

čne topline, kako nam (planincem,popotnikom in vsem) dobro de. Je-sen je prišla med nas. Človek naj bise iz spoštovanja odkril soncu vpozdrav: Dober dan, sonce. Sončnižarek naznanja, da se dela lep dan.Kadar pa gre sonce za goro spat,pohitimo, da pridemo na cilj, pre-den se znoči. Teh naukov marsikdo»ne potrebuje«; pa vseeno ponav-ljam, da se dan v jesenskem časuhitreje spremeni v noč.

Sopotnica, gospodična Luna,pa je drugačna žoga. Sveti nam napot pod nogami, hkrati pa je »zvito-repka«, lisičje obarvana. Posebnootroške oči so ob njeni svetlobi nastezi videvale razne oblike strašil,ki so prihajale bliže in bliže. Bila paje le senca kakega predmeta v na-ravi. Otroci ne hodijo k sosedom pomleko, kot smo nekoč mi po naro-čilu staršev. Hodili smo ob zadnjivečerni molži, tako da se je včasihže znočilo. Strici pa so medtem pri-povedovali strašilne bajke. Otroškisvet naših doživljajev ne razume,sodobnost pa tega ne komentira.Tudi v vojnih razmerah so vedelipovedati o luni kaj usodnega ali re-šilnega. V gorništvu pa se marsikajdogaja tudi v deževnih in meglenihurah. Megla človeka zapelje na tujapota, da tava okoli svoje osi, cilja pani in ni. Bodimo previdni. Tudidrugače. Nezavarovani jaški ob po-teh, ki so jih prerasle trave, so mo-gočne pasti. Okrogli kamni, podo-bni srednje velikim krompirjem,spodvijajo gležnje, pa tudi padcičez korenine so lahko usodni. Če sele da, jih odstranimo, da prepreči-mo zlo! Želja nas vseh je, da se vr-nemo nepoškodovani domov, insrečno, kamor koli greste! V ure-dništvo pa lep planinski pozdrav.

Janko Mlakar

ZahvalaIskreno se zahvaljujem nezna-

nemu najditelju mojega dnevnikaPoti kurirjev in vezistov NOV, ki semjo izgubil letos poleti. Lepa hvala!

Planinski pozdrav!Aljoša Remškar

Pol stoletja v Bohinjski Bistrici

50 let planinskega društvaBohinjska Bistrica, zbornik,Lojze Budkovič in PD Bohinj-ska Bistrica, PD Bohinjska Bi-strica, 2004.

Bohinj je tako zelo obdan z go-rami, da sta v dolini kar dve pla-ninski društvi. PD Bohinjska Bi-strica letos praznuje petdesetletni-co ustanovitve, ki so jo dostojnoobeležili – z novo Orožnovo kočona planini Za Liscem in z zborni-kom, v katerem je prikazana pre-hojena pot društva. Kot večina pla-ninskih društev je tudi to imelosvoje boljše in slabše čase, enakopa velja tudi za zgodovinsko gradi-vo – o nekaterih obdobjih obstajaveliko zapisov, o drugih skoraj nič.V zborniku, ki ima slabih sto stra-ni, je zbrana kronika društva, pod-krepljena s številnimi črnobelimifotografijami, predstavljeni so ne-kateri »stebri društva« (predsedni-ki, zaslužni člani) ter mladinski inalpinistični odsek in njune dejav-nosti; mladi se predstavljajo celo zbarvnimi fotografijami. Sledi ne-kaj zabeležk z izletov v tuje gore,predstavitev Bohinjske planinskepoti in preko četrt stoletja zgodovi-ne turnega smuka Rodica – Suha.Posebej zanimivo in lepo so opisa-ne planinske koče v okolici Bohi-nja – zapis je prispeval pokojni Ti-ne Mihelič; v njemu svojstvenem

slogu. Zbornik zaključujeta dvaprispevka o Orožnovi koči ob 110-letnici odprtja te prve koče SPD,skupaj s fotografskim gradivom;tako iz zgodovine kot o gradnji no-ve koče. Četudi je PD Bohinjska Bi-strica »mlado« v primerjavi s časti-ljivimi »stoletniki«, pa je njegovazgodovina dovolj bogata, da je lah-ko nastal spodoben zbornik, ki po-kaže za današnje čase prav never-jetno požrtvovalnost, navdušenjein prostovoljno delo, kar je bilo vpreteklosti značilnost večine druš-tev. Sodobnost spreminja vse, ven-dar kaže, da je mogoče tudi zdaj.Lep primer je prav nova Orožnovakoča, ki jo je relativno majhnodruštvo postavilo pokonci prav zveliko zagnanostjo. Škoda le, da zzbornikom niso počakali toliko, dabi vanj dali tudi fotografije novekoče.

Marjan Bradeško

Plezanje kot igra

Plezanje kot igra, Lorin Mo-ooscha, Založba Modrijan, Lju-bljana, 2004.

»Priročnik, napisan z ljubezni-jo – do otrok in plezanja. To je pr-vo kar sem začutila, ko sem ga za-čela prebirati. Iz njega veje ustvar-jalnost in poznavanje značilnostiotrok, ki si vedno želijo kaj novega.

73

11–2004

LIT

ER

AT

UR

A

V tem priročniku je veliko iger, kibodo otrokom popestrile plezanje,jih naučile izboljšati zbranost, sesprostiti in jim tako omogočile ve-čji užitek v lahkotnem gibanju pro-ti vrhu plezalne smeri. Plezalneigre in igre misli pa ne koristijo lezačetnikom, temveč tudi nam, vr-hunskim tekmovalcem,« je v spre-mni besedi knjige Plezanje kot igrazapisala Martina Čufar, do danesnajuspešnejša slovenska športnaplezalka. Njene besede v marsi-čem povedo veliko o knjigi, o kate-ri teče beseda, kot tudi o stanjušportnega plezanja dandanes.

V svetu in pri nas vsak mesecnarašča število umetnih plezalnihsten in vsako leto lahko izbiramomed vedno več odlično opremlje-nimi, očiščenimi in zavarovaniminaravnimi plezališči na vseh konti-nentih sveta – z izjemo Antarktike.Vsak dan pa se tudi povečuje števi-lo otrok, mladine in odraslih, kijim športno plezanje postaja po-membna oblika preživljanja pro-stega časa, vsakodnevna rekreacijaali celo šport, ki se mu bodo popol-noma posvetili – športno plezanjemarsikomu postaja način življenja.

Za tako raznovrsten šport, kotje plezanje, v slovenščini pravza-prav primanjkuje literature. V pre-vodu lahko beremo odlično deloUčinkovito skalno plezanje avtor-jev Goddard-Newman. Fakultetaza šport Univerze v Ljubljani je iz-dala knjigo Osnove športnega ple-zanja, različnih avtorjev. Prebere-mo pa lahko še kakšen ducat di-plomskih nalog, ki se neposrednonanašajo ali samo obrobno obrav-navajo športno plezanje. Tudi zatoje Plezanje kot igra knjižno delo, kije razveselilo športne plezalce, inš-truktorje športnega plezanja, špor-tne pedagoge in trenerje športne-ga plezanja ter tekmovalce. Vsinašteti bodo lahko pri svojem deluali vsakodnevni vadbi črpali idejein jih uporabili v praksi.

Dobrih 145 strani debela knji-ga ni obsežna, je pa vsebinsko zelobogata. Jedro priročnika je več kot50 primerov iger in nalog, ki soplod ustvarjalnosti avtorja in pre-pričanja drugih vaditeljev, da je

mogoče plezanje poučevati skoziigro. Osnove športnega plezanjabogatijo telesne in miselne vaje, gi-balne naloge in igre, s katerimilahko s sistematičnim delom invztrajnostjo pri otrocih pomagamooblikovati gibalne vzorce. Igre soprimerne tako za začetnike kot tu-di za tiste, ki se s plezanjem ukvar-jajo že dalj časa in jih je njihov na-čin vadbe pripeljal do nemotivira-nosti in utrujenosti. Vsekakor do-brodošla novost v obliki uporabne-ga priročnika in knjige, ki ne bo za-prašena obležala na knjižnih poli-cah.

Silvij Morojna

Rupnikova linija

Rupnikova linija in Alpskizid, Utrjevanje rapalske mejemed letoma 1932 in 1941, Jan-kovič Potočnik Aleksander, Ga-lerija 2, Vrhnika, 2004. 224 str.

Svet, kjer prebivajo Slovenci,leži tako na geografskem »prepihu«kakor tudi na »prepihu« interesovrazličnih narodov, ki so tu vodilimnogo različnih spopadov in vojn.Radi se spominjamo Napoleono-vih zmag in porazov, predvsem paprve svetovne vojne, ki se je odvi-jala v našem visokogorju. Zato tudivso tovrstno literaturo uvrščamona planinsko področje. Obstajajolepi spomeniki iz tega časa, mednjimi tudi mnogi ohranjeni, kot soRuska kapelica na Vršiču ali pacerkev sv. Duha na planini Javorca

nad Tolminom. Tudi za spomine izdruge svetovne vojne, predvsempartizanskega bojevanja, je dokajdobro poskrbljeno, nikdar pa ni-smo posebej poudarjali, da so se tiboji odvijali, če že ne v naših go-rah, pa vsaj v hribih.

Povsem pozabljena pa je bilado nedavnega arhitekturna dedi-ščina vojaških utrdb Rupnikove li-nije. Po prvi svetovni vojni so vele-sile z Rapalsko pogodbo določilerazmejitveno črto med Italijo in Ju-goslavijo, s čimer je mnogo Sloven-cev na Primorskem ostalo pod Ita-lijo. Nasprotja med narodi pa soostala, saj sta predvsem fašističnaItalija in nacistična Nemčija po-novno grozili sosednim narodom.Italija se je želela zaščititi z obse-

Navodila avtorjem obvestil in novicVečkrat se dogaja, da društva ali posamezniki za rubriko Novice

in obvestila pošiljate predolge prispevke. Ko jih v uredništvu zaradiprostorske stiske v glasilu krajšamo, pride včasih do hude krvi, tudizamer ... Temu se seveda želimo izogniti. Zato vam še enkrat posre-dujemo poglavitne zahteve pri objavljanju člankov:

Poročila naj obsegajo vse podatke, ki so potrebni za objavo: kdaj,kje in kaj se je dogajalo. Poročila o društvenih izletih naj vsebujejopodatke o tem, kdaj je bil izlet, kam se je šlo ter koliko je bilo udele-ženih. Obvestila naj bodo kratka in jedrnata (do tisoč petsto znakovbrez presledkov). Če vaše društvo izdaja svoje društveno glasilo, vasprosimo, da nam ga prav tako pošljete na naš naslov. Zanimive član-ke bomo z vašim privoljenjem objavili tudi v Planinskem vestniku.

Uredništvo Planinskega vestnika

74

11–2004

LIT

ER

AT

UR

A

žnimi utrdbami, imenovanimiAlpski zid (Vallo Alpino), ki je zvzhodnim delom segal tudi na Pri-morsko. V odgovor na to pa je Jugo-slavija že leta 1935 pričela graditivzporedni obrambni sistem, ime-novan Rupnikova linija, sestavljeniz lahkih in težkih bunkerjev terdrugih utrdb različnih tipov. Veči-noma je meja potekala po našem

hribovitem svetu, zato ga večkratneopravičeno zamenjujemo zostanki utrdb iz prve svetovne voj-ne. Rupnikova linija je bila razde-ljena na šest sektorjev. Tako naj biprvi sektor branil glavni vstopnikoridor vzdolž ceste in železniceTrst – Ljubljana. Drugi sektor naj biItalijanom preprečil vdor v Dalma-cijo. Tretji sektor je potekal od Ško-

fje Loke mimo Logatca do Vrhnikein po grebenih Porezna, Blegoša inŽirovskega vrha. Četrti sektor je za-piral Selško dolino ter greben odSoriške planine do Ratitovca, utrd-be pa najdemo tudi v Lescah, Ra-dovljici in drugod na Gorenjskem.

Ker so ti objekti vredni arhitek-turni spomeniki naše zgodovine,vidni ob mnogih planinskih poteh,je prav, da planince opozorimo narazlična obdobja in različne name-ne, za katere so bili zgrajeni. Če binajvečje in najbolj ohranjeneobnovili in namenili za muzejskezbirke ali turistične točke, bi slo-vensko podeželje lahko še kaj pri-dobilo na zanimivosti.

Ciril Velkovrh

Tečaj za markacistena Šmohorju

Leta 1974 je bil organiziran pr-vi tečaj za markaciste v KamniškiBistrici pod vodstvom Stanka Ko-sa. Sodelovalo je 42 tečajnikov iz26 PD (PV 74:556–557, 1974). Le-tos bo tako Komisija za planinskepoti že trideseto leto delovala napodročju usposabljanja markaci-stov. V tem času je bilo 44 tečajev(podatek KPP). V septembru inoktobru je bil izveden tečaj za us-posabljanje markacistov, ki ga jeorganiziral Odbor za planinske po-ti Zasavja. Prijavilo se je 25 kandi-datov iz 7 PD. Na prvi del jih je pri-šlo 17 (68 %), na drugega pa 16 (64%). Vsi so ga uspešno končali. Us-peh pisnega dela je bil 96 %. Takoje planinska organizacija pridobila16 novih markacistov pripravni-kov, ki bodo po dveletnem uspešnoopravljenem pripravništvu – zna-nje bodo pokazali na petem dnevuusposabljanja – postali markacistiPZS ali po programu usposabljanjaza opravljanje strokovnega dela všportu na področju planinstvastrokovno-organizacijski delavci 1:vodje, organizatorji in izvajalcišportnih prireditev, markacistiPlaninske zveze Slovenije. Ta pro-gram je potrdil KVIZ in nato šeStrokovni svet za šport RS.

Božo Jordan

Iz knjigarne Konzorcij, Mladinska knjigaDavid Aeschimann, Konrad Lauber, Daniel

Martin Moser, Jean-Paul Theurillat: Flora Alpi-na

Prvi popolni atlas alpskih rastlin predstavlja re-ferenčno delo, ki so ga poklicni in amaterski botani-ki že dolgo težko pričakovali. Alpe zaobjemajo regi-jo, ki jo odlikuje izjemna biološka raznovrstnost, kije izjemno pomembna za ohranjanje naših genet-

skih virov: v Alpah je doma okoli 4.500 vrst cevnic ter več kot tretjinavseh evropskih cvetnic in praprotnic. Vsaka od izvornih vrst (ter izborpriseljenih vrst) je predstavljena s podrobno in večjezično nomenkla-turo, opremljena z opozorili na dodatno strokovno literaturo, biološki-mi in ekološkimi informacijami kot tudi s karto razširjenosti ter bar-vnimi fotografijami.

Michael Palin, Basil Pao: Inside Himalaya(Weidenfeld Nicolson Illustrated)

Več kot 300 čudovitih fotografij, ki so nastalemed avanturo po človeku najneprijaznejšem terenuod puščav Afganistana do Mount Everesta, pričararesnično vzdušje popotovanja po sedmih deželah.Na fotografijah so mojstrsko zabeleženi magični ča-ri tega dela sveta, neskončna slikovitost pokrajine,kulture in ljudi, ki tu živijo.

Iz Planinske založbePravkar izšlo: Pit Schubert, Nevarnosti

v gorah (varnost in tveganje v skali inledu).

Učbenik na 272 straneh (format PV) pred-stavlja izsledke raziskav varnosti Nemškegaplanionskega društva. Knjiga je že v prodaji naPZS.

V mesecu novembrubo Planinska založba priPlaninski zvezi Slovenijeizdala vodnik Kamniško-

Savinjske Alpe. Vodnik obsega 304 strani, 58 bar-vnih fotografij.

Vodnik bo možno naročiti na sedežu PZS,Dvoržakova 9, 1000 Ljubljana, tel. 01/43-45-684ali po e-mailu: [email protected].

75

11–2004

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

Srečanje mladihplanincev pod Grmado

Pokrajinski odbor Mladinskihodsekov Savinjskega MDO vsako le-to zadnjo soboto v septembru orga-nizira srečanje osnovnošolskih pla-nincev. Tako so se letos mladi, sku-paj z vodniki in mentorji jih je biloskoraj 150, zbrali pri planinski kočina Grmadi (620 m). Druženje sopopestrile zabavne igre, v katerihso udeleženci iz MO PD Dramlje,Gornji Grad, Celje Matica, Polzela,Slivnica, Vransko, Zabukovica inŽalec tako tekli med planinskiminahrbtniki kot tudi preizkušali svo-je spretnosti v žvižganju, vse to natravniku ob 120 let starem kozolcu– toplarju Čebelica, ki je vzbudil karprecej pozornosti tudi med naj-mlajšimi. Najvztrajnejši planinci sose odpravili še na vrh Grmade, seob križu razgledovali po okoliškihhribih in pogledovali proti ta danprecej narasli Savinji. Udeleženciso bili ob koncu srečanja deležnisladkih nagrad, gospa Agica in gos-pod Franc Šinko pa sta skupaj s svo-jimi »sodelavci« iz PD Grmada Celjepripravila čaj za vse in kosilo za naj-bolj lačne. Za to jima tem mestuizrekamo posebno zahvalo.

Petra Gregorc

Uspešen vzpon metliških planincevna Mont Blanc

Sedem članov PD Metlika je 3.avgusta letos skupaj s štirimi vodni-ki PD Novo mesto opravilo vzponna najvišji vrh Centralnih Alp –4807 m visoki Mont Blanc. Na vrhse je povzpelo pet članov PD Metli-ka in dva člana PD Novo mesto. Pr-vega avgusta smo se s kombijem inosebnim avtomobilom odpeljaliskozi Italijo. V zgodnjih jutranjihurah naslednjega dne smo prispeliv Chamonix in se še istega dnepovzpeli do koče Goûter (3817 m).Najprej smo se peljali z gondolo,nato pa presedli na zobato železni-co, ki nas je pripeljala do višine2372 m. Od tam smo oprtani s tež-kimi nahrbtniki in drugo opremopeš nadaljevali vzpon proti koči.Najprej smo se povzpeli do kočeTěte Rousse, se okrepčali, zatem panadaljevali pot do področja GrandCoulair. Čeprav do koče Aig duGoûter, ki smo jo imeli venomerpred očmi, ni bilo daleč, je ta delpoti zaradi padajočega kamenja ze-lo nevaren, posebno v popoldan-skih urah. V koči smo se udobnonamestili in opravili še zadnje pri-prave za jutranji vzpon na vrh Evro-pe. Opremljeni z vso potrebno

opremo smo ga začeli ob 3. uri. Do-bro uhojena gaz nas je varno vodilado bivaka Vallot. Tu smo iz treh na-vez naredili eno, ker nekateri članizaradi zdravstvenih težav niso mo-gli nadaljevati poti in so se vrnili vdolino. Ob 5. uri smo uzrli prvesončne žarke, ki so obsijali bele vr-hove in pot pred nami. Do vrhasmo imeli manjše težave z diha-njem, vendar so bile te ob 8. uri, kosmo stali na vrhu Evrope, pozablje-ne. Na vrhu nas je s svojimi žarkinagradilo tudi sonce, zato je bil uži-tek toliko lepši. V lepem, jasnemvremenu in ob čudovitem razgledusmo se na vrhu zadržali približnopol ure, nato pa sestopili po isti po-ti. V dolini smo nazdravili svojemuuspehu, saj je bil to prvi vzpon čla-nov PD Metlika na najvišji vrh Ev-rope. Zvečer smo si ogledali še me-sto Chamonix, nato pa prenočili vavtokampu. Zjutraj smo se poslovi-li od novomeških vodnikov; ti so na-daljevali pot v italijanske Dolomite,mi pa smo se odpravili nazaj v Slo-venijo. V Metliko smo se vrnili vsredo, 4. avgusta, v poznih večernihurah. Kljub pozni uri nas je ob pri-hodu pričakala velika množica pla-nincev, prijateljev in domačih ternam čestitala za uspešen vzpon insrečno vrnitev. Z metliško črnino inob belokranjski pogači, s katero sonam postregli ob prihodu, smo naz-dravili in se vsi skupaj do jutranjihur veselili doseženega uspeha.

Jože Kozjan (PD Metlika)

Srečanje na MrzliciV nedeljo, 19. septembra, je na

Mrzlici (1122 m), vrhu med Zasav-jem in Savinjsko dolino, potekalo

Mladi pri koči na Grmadi

76

11–2004

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

tradicionalno srečanje Zasavcev inSavinjčanov. Udeležilo se ga je ka-kih tisoč udeležencev z obeh stranitega priljubljenega vrha. Vsakole-tno srečanje vsako tretjo nedeljo vseptembru izmenjaje organizirajozasavske občine Hrastnik, Trbovljein Zagorje ter savinjski občini Žalecin Prebold. Letošnjo organizacijosrečanja je imela na skrbi občinaZagorje ob Savi. Navzoče je najprejpozdravil predsednik PD TrbovljeVili Treven, osrednji govor pa jeimel namesto zagorskega županaMatjaža Švagana direktor upraveobčine Zagorje Brane Omahne. Taje na kratko orisal pomen tradicio-nalnega srečevanja občanov z obehstrani Mrzlice in izrazil optimizemglede nadaljnjega ohranjanja inkrepitve vezi med občinami in ob-čani na tem območju. Navzoče je vimenu župana občine Žalec poz-dravila njegova pooblaščenka. Vprogramu srečanja je sodelovalapihalna godba Svea iz Zagorja,predstavil se je tudi majhen har-monikar, za dobro voljo pa ja po-skrbel trio iz Zagorja Najlepši cvet.Za oskrbo sta se potrudila oskrbnikplaninskega doma in PD Trbovlje.Za promocijo Trbovelj je poskrbeloTuristično društvo Trbovlje z ra-znim promocijskim gradivom inokrepčili. Predstavniki omenjenihobčin so se že pred leti dogovorili,naj se na teh srečanjih ne bi govori-lo o politiki. Nastopajoči ta dogovorpo večini spoštujejo. Številni udele-ženci srečanja, ki so dan izkoristiliza izmenjavo misli in pogledov vsproščenih pogovorih, so se ob zelolepem, sončnem vremenu do po-znih ur zadrževali na območju Mr-zlice.

Tine Lenarčič

Srečanje planincevna Medvednici

V soboto in nedeljo, 25. in 26.septembra letos, so se na Medve-dnici zbrali planinci iz Kopra, Ple-ternice in Zagreba. Planinci vete-rani iz Zagreba so koprske planin-ce pričakali že na mejnem preho-du Bregana. Srečanje je bilo na

Hunjki v hotelu Janica. Hotel imaposebno planinsko sobo s skupni-mi ležišči. Ne glede na slabe vre-menske razmere so planinci obi-skali več planinskih postojank:Puntjarka, Runolist in Grafičar, patudi vrh Medvednice (Sljeme) terše nekatere zanimive točke. Bili sotudi pri sv. maši ter gostje župnika,ki je bil zelo vesel druženja hrva-ških in slovenskih planincev. Naskupni večerji je bilo kar 63 pla-nincev. Na koncu srečanja smo do-bili povabilo, da se spet snidemopri Tumovi koči na Slavniku. Z ve-seljem smo ga sprejeli.

Josip Sakoman

Pohod na Smrekovecv znamenju varstvanarave

Športna zveza Šoštanj že nekajlet uspešno pripravlja Dneve re-kreacije, v program katerih soditudi planinski izlet na Smrekovec(1577 m), najvišji vrh občine Šoš-tanj. Pohoda se udeleži vsako letoveč ljudi, letos se nas je pri gosti-šču Grebenšek v Belih Vodah zbra-lo že 127, končno število pohodni-kov pa je bilo 193. Pri izvedbi po-hoda sodelujemo člani PD Šoštanj,Občina Šoštanj, Športna zveza Šoš-tanj in Lovska družina Smrekovec.Letošnji 4. pohod je bil priložnostza predstavitev projekta Ohrani-mo Smrekovec. Gre za projekt oza-veščanja obiskovalcev o naravnihvrednotah Smrekovškega pogorja,ki obsega Savinjsko-Šaleško in Ko-roško regijo. Pogorje je biser slo-venske pokrajine, njegova ekolo-ška vrednost pa sodi že na medna-rodno raven. Zavzemanje za ohra-nitev naravne dediščine Smrekov-škega pogorja je privedlo do vzpo-stavitve delovanja Projektne sku-pine civilne družbe za ohranitevSmrekovca. V njej delujejo pred-stavniki PD Šoštanj, LD Smreko-vec, KS Bele Vode, gozdarji ter po-samezni lastniki zemljišč. Na danpohoda so bile ob cesti na Smreko-vec postavljene obveščevalne ta-ble. Z njimi želimo opozoriti obi-skovalce na posebnosti tega obmo-

čja in jih pozvati k upoštevanju po-treb njegovih gozdnih prebivalcev.Na dan pohoda je izšla tudi zložen-ka Ohranimo Smrekovec. Podajainformacije o posebnostih Smre-kovškega pogorja, ki je enkratnotako v slovenskem kot v mednaro-dnem merilu, ter hkrati opozarjana njegovo ogroženost. Pogorjenamreč vse bolj pestijo preobre-menitev z neurejenim motorizira-nim prometom, kršenje prepovedivožnje z motornimi sanmi, motor-ji za kros in motornimi štirikole-sniki ter pretirano nabiranje bo-rovnic in brusnic. Zloženka je izšlav slovenščini, nemščini in anglešči-ni. Sporočilo naravovarstvenih pri-zadevanj in projekta OhranimoSmrekovec je jasno: Bodimo prija-zni do narave! S kulturnim odno-som do nje bodimo zgled vsemdrugim. Po aktiviranju spletnihstrani (20. oktobra) bomo začelideliti zloženke na sosednjih druš-tvih in krajevnih skupnostih podSmrekovškim pogorjem ter turisti-čnoinformacijskih središčih, želi-mo pa jo predstaviti tudi v osnov-nih šolah ter na občinah Šoštanj,Ljubno ob Savinji in Črna na Koro-škem.

Martina Pečnik

Planinski izletNekega toplega pomladnega

dne smo se učenci izbirnega pre-dmeta Šport za sprostitev odpravi-li na izlet. Naš cilj sta bila Čaven inKucelj. Do našega izhodišča podČavnom nas je po sivi cesti podhribi, griči in drugimi vzpetinamivarno pripeljal avtobus, naprej pasmo se, po ogledu informativne ta-ble, odpravili peš. Po s suhim li-stjem pokritih tleh, ki so spominja-la na jesen, in pod s sveže zelenimilisti poraslimi vejami, ki so ozna-njale prebujajočo se pomlad, smokmalu prispeli na vrh Čavna. Tamsmo si odpeli nahrbtnike in se la-čni zagrizli v sendviče; ti so se nampod toplim soncem in med pihlja-njem vetra zdeli sanjsko dobri. Spijačo smo si potešili žejo, kmalupa smo spet zaslišali ukaz, naj gre-mo naprej. Po potki, preraščeni s

77

11–2004

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

travo, smo se odpravili na Kucelj.Pot nas je vodila skozi gozd, polnstoržev. Le-ti so nam prišli prav zanagajanje sošolcem. Zagledali smostrmino, po kateri je vodila stezicana vrh vzpetine, ki je resnično spo-minjala na narobe obrnjeno črkoV. Na vrhu smo iz nahrbtnikovspet vzeli pijačo, si tešili žejo in oblahnem vetrcu ter ob čudovitemrazgledu na Vipavsko dolino pomi-slili na bližajoče se poletne poči-tnice. Nanje nas je spomnilo mor-je, ki ga je zakrivala megla; videtije bilo, kot bi ga hotela prikriti inmalce zavarovati pred prihajajočoturistično sezono, češ, naj še malopočiva, saj bo poleti deležno veli-kega obiska. Iz premišljevanja o ti-soč in zagotovo še kakšni stvari, kise nam je pletla po glavi, nas jezbudil učitelj Bogdan in nas naučilnekaj orientacije z zemljevidom.Razdelili smo se na skupine, vsakaje dobila kompas in poiskali smosmeri, v katerih ležijo razni hribi,griči, kraji – med njimi seveda našdomači kraj, Žiri. Po poti, ki nas jevodila nazaj pred planinsko kočona Čavnu, nam je učiteljica Barba-ra – tokrat planinska vodnica – po-vedala nekaj uporabnih nasvetovza izlete v gore. Med spustom jenekaj naših planincev za stavoopravljalo preizkus molčečnosti,preostali pa smo se jim smejali,klepetali in jim povzročali skomi-ne. Ko smo prišli do kombija, smoprijetno utrujeni posedli in pomi-slili, da je bil ta dan, za katerega semoramo zahvaliti učiteljicama Po-loni Maček in Barbari Peternel teručitelju Bogdanu Erznožniku, zelolep.

Nina Istenič, OŠ Žiri

Na planin’cah sončece sije ...

V Varstveno-delovnem centruAjdovščina že nekaj let zagnanoplaninarimo. Naši varovanci – ose-be z motnjami v razvoju – komajčakajo, da se odpravimo na pohod.Že od vsega začetka aktivno sode-lujemo s PD Ajdovščina, v tem le-tu pa se je naše sodelovanje še bolj

poglobilo. Vodnika PZS – g. FrancRupnik in g. Drago Ergaver – nampomagata, da varno izvedemo na-črtovane pohode za dve skupinivarovancev. Pohodniški skupinismo oblikovali glede na telesnopripravljenost, zdravstvene težavein podobne interese varovancev. Zvsako enkrat na mesec izvedemopohod – že Vipavska dolina samanam daje odlična izhodišča zamanj zahtevne planinske pohode,včasih pa se odpravimo tudi kamdrugam (na Snežnik, Krim, Slav-nik, Tamar, Triglavska jezera ...).Ob pomoči društva Sožitje namuspe izpeljati tudi zahtevnejšeprojekte. Tako vsako poletje kotvrhunec svojih pohodov izpeljemodvo- ali tridnevno turo in tudi pre-nočimo v kočah. Za eno skupinosmo letos organizirali pohod hKrnskim jezerom, toda potres vPosočju dan pred načrtovanim po-hodom je sesul naše načrte. Za na-domestek smo se odpravili na eno-dnevni pohod na Slivnico in na-mesto Krnskega jezera občudovaliCerkniško. Nato smo se zapeljališe h gradu Snežnik in si v Polhar-skem muzeju ogledali lovsko zbir-ko živali, ki živijo v snežniških goz-dovih. Z drugo skupino smo se zvlakom zapeljali do Bohinjske Bi-strice. V Stari Fužini smo si oprta-li nahrbtnike in se odpravili nadvodnevni »potep«. Čez planiniBlato in Krstenica ter čez Jezerskipreval (1950 m!) smo prispeli doVodnikovega doma in v njem pre-nočili. Drugi dan smo prečkaliStudorski preval in planino Konj-ščico ter se prek Uskovnice vrnili vStaro Fužino. Pot je bila kar dolgain zahtevna, tudi vročina nam niprizanašala. Še dobro, da je biloBohinjsko jezero tako prijetno hla-dno ... Naši pohodi so nam vednoznova šola za strpnost, medseboj-no pomoč in spoštovanje. Kljubnaporom nam ne poidejo moči zapogovor in smeh. Za nas vedno ve-lja: dobra volja je najbolja, to si pi-ši za uho ...

Vtise in doživetja varovancev,ki se že več let udeležujejo planin-skih pohodov v VDC, smo strnili vkratkem intervjuju:

– Je v redu v hribih. Rad grem ho-dit. Spomnim se krav po planinah inpašnikih. Tudi planinski vodič je v re-du. So bile fajn punce. Všeč mi je bi-lo pri slapu Savica. Tudi prijatelji sov redu. (Uroš J.)

– Rad grem v hribe, da si izbolj-šam kondicijo, da kaj vidim. Radgrem v naravo na svež zrak. In kose šalimo, mi je všeč. Sem vesel, dasta šla z nami na dvodnevni pohodtudi tata in mama. Všeč mi je bilotudi pri Bohinjskem jezeru. Všečmi je, da gre tudi Katja zraven. Inda imamo take fajn mentorice.(Matej Ž.)

– Fajn se mi zdi, da se prema-gam, da grem ven, da hodim. Za-dovoljen sem, ko pridem na vrh hri-ba, čeprav sem utrujen. Ponosensem, da sem prišel skozi kaverne naSveti gori. Do Vodnikove koče je bi-la strma pot, bilo mi je težko hodi-ti. Bil sem ves poten in sem komajzmogel. A potem sem bil zelo vesel.Smo imeli srečo, da nismo imeli de-žja med potjo. Ko se je ulil, smo bi-li že tik pod Vodnikovo kočo. En-krat bi si želel priti še na Triglav.(Marko)

– Rada hodim. Plezam. Nekate-ri ne morejo hoditi tako hitro kotjaz. Tam je lep razgled. Vpišemo sev knjigo in žigosamo. Pozvonimo nazvonček. Prijatelji. Sneg, kepanje.Smeti ne mečemo na tla. (Katja P.,gluha)

– Meni je fajn zaradi Uroša, kije tako zabaven. Da grem proč izgneče v VDC. Spoznaš nove poti intudi nove kraje. Najbolj sem si za-pomnil prenočevanje v koči na Pla-nini pri jezeru. Fajn mi je bilo, kosmo se peljali z vlakom. Ali pa lani,ko smo se škropili z vodo v Tamar-ju. (Sašo)

– V hribe sem hodil že prej s se-stro. Grem rad v hribe, je lepo, sesprostiš. Z vsemi se dobro razu-mem, me imajo radi. Tridnevni po-hod je bil fajn. Smo spali v koči. Sespomnim krav, ki so bile na plani-ni. Tudi vožnja z vlakom je bila do-bra. Mi ni težko hoditi. (Matej F.)

Mentorice planinskih skupin VDC Ajdovščina

Terezija, Mateja, Katarina

78

11–2004

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

Zasedanje Sveta UIAA in Generalneskupščine UIAA

Letošnje jesensko zasedanjeSveta UIAA in Generalno skupšči-no UIAA je gostila Indijska gorskafondacija, Indian MountaineeringFoundation (IMF) v New Delhiju.Svet UIAA je pozdravil odhajajočipredsednik UIAA Ian McNaughtDavis. Svet je sprejel dopolnitvepravil o nadzorovanju dopinga(UIAA ima zdaj eno samo telo zanadzorovanje dopinga za vse špor-tne panoge. V sezoni letošnjegasvetovnega pokala so bili triješportni plezalci pozitivni, edenizmed njih mladoleten.) Potrdil jesestavo vseh komisij UIAA za na-slednje mandatno obdobje. Odpredstavnikov PZS sta bila imeno-vana Klemen Medja (Gorniška ko-misija) in Zdenka Mihelič (Mla-dinska komisija). Športni direktorUIAA Roger Payne je poročal osvojem delu v zadnjem letu. Predslabima dvema letoma ga je pred-sedstvo UIAA zaposlilo z name-nom, da bi spodbudil povezovanjeUIAA z Mednarodnim olimpij-skim komitejem, IUCN, OZN, FAOter zbiranje sredstev za UIAA odsponzorjev. Pri zbiranju sredstevse ni ravno izkazal. Payne je pose-bno poudaril težave pri komunici-ranju z ICC UIAA (Svetom za špor-tno plezanje). Payne pa je velikopripomogel k temu, da se je zašči-tna znamka UIAA (Oznaka skla-dnosti s standardi UIAA) precejuveljavila, in tako je bil dohodek iztega vira lani večji. Svet UIAA jepredlagal generalni skupščini UI-AA, naj zaradi neplačevanja izklju-či organizacije iz Izraela, Arabskihemiratov, Filipinov in Ria de Jane-ira. Na novo so bili v članstvo UI-AA predlagani Plezalna zveza Ru-sije, Portugalska zveza planincevin plezalcev ter Plezalna zveza In-donezije. Množica plezalnih zveziz Južne Amerike se pripravlja načlanstvo v UIAA. Izšla je nova šte-vilka glasila UIAA, novi urednik jePeter Farkas iz Madžarske, tudiprelom in tisk se opravita na Ma-

džarskem, tako da so stroški zdajtrikrat nižji. Sledilo je finančno po-ročilo za prvih devet letošnjih me-secev. Zaradi prihodkov od na no-vo včlanjenih zvez se je finančnasituacija nekoliko utrdila (svoje soprispevali tudi prihodki od spon-zorjev in zaradi zaščitne znamke),tako da je do konca leta pričakova-ti uravnoteženje sredstev. Svet jeobravnaval kandidatne liste zapredsedstvo in sveta. Pojavil se jenov kandidat za generalnega se-kretarja (Jan Bonding iz Danske,konkurent Lindi McMilan iz ZDA).Naslednje zasedanje Sveta UIAAbo spomladi 2005 na Nizozem-skem. Zasedanje Sveta UIAA se jekončalo s sprejemom, ki ga je pri-redil in obiskal indijski minister zašport in izobraževanje.

Generalne skupščine UIAA vNew Delhiju se je udeležilo 55 čla-nic, 40 s pravico do glasovanja (UI-AA ima 79 članic, od tega 67 s pra-vico do glasovanja). Po uvodnihpozdravih je sledilo poročilo špor-tnega direktorja, tekmovalnih sve-tov in komisij. V nasprotju z bur-nim dogajanjem na Svetu UIAA jena skupščini UIAA vse potekalozelo gladko. Predsedniki komisij sopo večini predstavljali svoje načrteza prihodnja štiri leta. Vsi si priza-devajo, da bi imeli v svojih komisi-jah čim več članov, povsod so do-brodošli tudi dopisni člani. Komi-sija za varnost je pripravila slikov-no gradivo, ki prikazuje preizkuša-nje plezalne opreme, tako da biplaninci bolje vedeli, kaj pomenioznaka UIAA. Po usklajevanju naSvetu UIAA je bil sprejet finančninačrt, tako da je zagotovljeno fi-nanciranje stroškov predsednikovkomisij. Poročilo delovne skupineza reorganizacijo UIAA je skupšči-na sprejela s pripombo, da je trebaposkrbeti za intergracijo vseh trehvej UIAA (planinstvo, tekmovalnoturno smučanje in plezanje) z en-im proračunom in enotnim nači-nom pridobivanja sponzorjev. Po-leg tega naj bi razmislili o velikostiin oblikovanju Sveta UIAA v pri-hodnje. Predstavniki FASI in CAIso ponudili, da se sedež UIAA pre-seli iz Berna v Torino, saj bi bilo

mogoče v okviru olimpijskega ko-miteja dobiti nekajletno brezpla-čno delovno silo in prostore. Topobudo je izrecno podprla italijan-ska predstavnica v MOK Manuelladi Centa (večkratna zmagovalka vsmučarskih tekih), ki je lani celoosvojila vrh Mt. Everesta. Sledileso volitve predsedstva in Sveta UI-AA. Za predsednika je bil izvoljenAlan BLACKSHAW (British Mo-untaineering Council). Kot pred-stavnik kontinentov je bil v SvetUIAA izvoljen Tomaž Vrhovec,predstavnik PZS – Alpine Associa-tion of Slovenia.

Tomaž Vrhovec

Brezplačni planinski izlet

Planinski vodniki PD Pošte inTelekoma Ljubljana so skupaj ssindikatoma v obeh podjetjih žetretjič organizirali brezplačni pla-ninski izlet za družine zaposlenih.Letos nas je pot vodila po prelepihpredelih Logarske doline. Na izle-tu je bilo 150 udeležencev, mednjimi 25 otrok.

Zjutraj smo se s tremi posebni-mi avtobusi Ljubljanskega potni-škega prometa odpeljali iz Ljublja-ne v Logarsko dolino. Razdelilismo se po skupinah in se odpravilina več različnih izletov. Posame-zniki so lahko izbirali smer izletaglede na zahtevnost poti. Družine zmanjšimi otroki so se v spremstvulokalnih vodnikov sprehodile prekvse doline pod slap Rinka, drugismo se odpravili na malo daljšo potdo Koče na Klemenči jami, tretji sokrenili proti Okrešlju in četrti na šemalo zahtevnejši vzpon na Olševo.Vsi pa smo vedeli, da nas bo pokoncu izleta na trati pred planšar-sko brunarico čakal »oglarski go-laž«. Proti Klemenči jami pod Oj-strico je odšlo 44 pohodnikov. Potiz Logarske doline se je vila strmonavkreber. Kamni na gorski poti sobili sveže oprani od dežja minulegadne in ponekod je po skalah še cur-ljala voda. Naši koraki so bili stru-mni in odločni, planinski zrak namje polnil utrujena pljuča, nebo nad

79

11–2004

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

nami pa je bilo nebeško modro. Mi-sli so se razpredale in popolnost bise skoraj ujela. Med vzponom smokoračili skozi krajši skalni predor;prijeli smo se za roke in otroci sovreščali. A kaj, ko je bila po nekajkorakih svetloba onkraj predora žepred nami. Preden smo doseglisvoj prvi cilj pri koči, so bila našačela že potna, usta žejna, prilegla bise tudi kakšna udobna klop. Ven-dar sta naša zanesljiva planinskavodnika, Marina na čelu in Mile nakoncu skupine, določila varen indaljši počitek prav pri Koči na Kle-menči jami; tam je bil za nas pri-pravljen topel čaj in drugo – po že-lji ... Dobro smo se okrepčali in od-počili, otroci pa so odkrili gugalni-co in ogrado za kočo, v kateri so sepasle domače živali. Ogledali smosi tudi razkošni zaščiteni macesenna Klemenči jami, ki je star 200 letin več. Po svoje so macesnovo de-blo premerile sklenjene otroške ro-ke Maje, Andraža, Mihe, Nejca,Klemna in Eme. Prepričajte se.

Marija Cvetka Murovec

16. festival gorniške-ga in avanturistične-ga filma v Gradcu

»Naj bo letos drugače!« sem sidejal pred mesecem dni, ko sem setako mimogrede spomnil na no-vember. Že več kot desetletje in polnas ljubitelje gora, narave, divjih ži-vali, drugačnih kultur in planince,plezalce ter alpiniste naši avstrijskisosedje sredi novembra prijetno ra-zveselijo. V času, ko je sezona obi-skov gora v glavnem mimo in v viso-kogorju pritisne jesenski mraz, selahko obiskovalci nekoristnega sve-ta odpravimo v širna prostranstvanekoliko drugače. Iz udobnega se-deža Graškega kongresnega centralahko v treh dneh, kolikor traja festi-val, stopimo v svet, ki ga mogoče ni-koli ne bomo videli na svoje lastneoči, ampak samo na filmskem pla-tnu. Številne projekcije včasih pote-kajo kar v treh dvoranah hkrati bli-zu graškega Casina. Festivalske no-vosti, množica odličnih filmov inštevilni znani gostje pa žal ne prite-

gnejo gledalcev iz Slovenije. Vsakoleto me preseneča, da Slovenci en-kratne priložnosti, ki se nam ponujatako rekoč pred nosom, ne izkoristi-mo tako, kot bi jo lahko. Obiskoval-ce iz dežele na sončni strani Alp lah-ko vedno preštejem na prste, pa še tiso tam skoraj po službeni dolžnosti.V treh dneh festivala imajo številnigledalci na filmskem platnu kaj vi-deti. Od 11. do 13. novembra si bo-mo lahko v Graškem kongresnemcentru ogledali več kot 45 filmov, kise bodo potegovali za nagrade. Zla-te kamere bodo v soboto zvečer, nazadnji dan festivala, podelili v petihkategorijah: gorniškem dokumen-tarnem filmu, filmu o plezanju vskali in ledu, pustolovskem oz.avanturističnem filmu, filmu o na-ravi in okolju ter kategoriji Alpske intuje kulture. Torej bo za vsakogarnekaj. Tako kot zadnjih nekaj let bo-do sedeži za vse predstave zagotovože nekaj dni pred uradnim odpr-tjem festivala razprodani. Zato si jenajbolje rezervirati vstopnice karprek Interneta. Zdaj ko oziroma čeberete te vrstice, je pravzapravskrajni čas, da si nabavite kakšnovstopnico; najlaže jo naročite nawww.mountainfilm.com. Rezerva-cije so namreč obvezne, prostih se-dežev pa zelo hitro zmanjka. Se vi-dimo letos v Gradcu?

Silvij Morojna

Andreji Rački v spomin

Nikoli večNikoli več ne boš prestopila

praga gorskega sveta,ki si ga imela tako rada, ne boš videla tropa gamsov

sredi zelenih gorskih travnikov

in ne slišala bučanja skritega slapu.

Nikoli več tvoj smeh ne boodmeval od gora,

tvoja dobra volja se ne bo prenašala na druge,

tvoje mlado, vitko telone bo več metalo sence na

skalne previse.

Nikoli več ne boš bivakiralav gorah,

opazovala zvezd in polne lune,

se zjutraj umila v rosi travein

pričakala sončnega vzhodavisoko na vrhu gore.

Nikoli več ti ne bomo podaliroke, ti čestitali za vzpon

in se veselili s teboj po uspe-šno opravljeni turi.

In nikoli, res nikoli, te ne bo-mo pozabili,

S seboj te bomo v srcih pogorah nosili.

Jože Drab in tvojigorniški prijatelji

Prodam Planinske vestnike Prodam Planinske vestnikeletnik 1939, 1940, 1946, 1947,1948 in od 1953 do 1958 (ni-so kompleti). Informacije natelefon: 041/540 000.

Blaž

OpravičiloOb predstavitvi letošnjega dne-

va planincev je prišlo do neljube te-hnične napake, za kar se bralcemPV in obema intervjuvancemaiskreno opravičujemo. Ob tekstual-nem delu sta bili zamenjani fotogra-fiji predsednika PD Maribor Maticedr. Andreja Korena in člana PDMaks Meško Ormož, Cirila Meška.