-
KAZALO
Predgovor (dr. Ciril Ribičič)
.............................................................................
9
Uvod
......................................................................................................................
25
I. delMeje svobode tiska v sodni praksi Ustavnega sodišča RS
1. Opredelitev svobode izražanja v Ustavi RS in primerjava z
ureditvijov mednarodnih aktih s področja varstva človekovih pravic
............. 31
2. Primerjava opredelitve svobode izražanja v Ustavi RS in v
ustavahčlanic Evropske unije in Sveta
Evrope...................................................... 36
3. Načelo sorazmernosti v sodni praksi US R S
........................................ 403.1. (Ne)sorazmernost
Zakona o omejevanju uporabe tobačnih
izdelkov (odločba US RS, št. U-I-141/97 z dne 22. 11. 2001)
45
4. Svoboda tiska v sodni praksi US R S
......................................................... 494.1.
Poseg v osebno dostojanstvo komandirja policijske postaje
(odločba US RS, št. Up-2940/07 z dne 5. 2.
2009)..................... 504.2. Poseg v zasebnost znanega
podjetnika (odločba US RS,
št. Up-570/09 z dne 2. 2. 2 0 1 2 )
................................................... 554.3. Iskanje
dopustnih meja uveljavljanja svobode izražanja
z vidika vseh okoliščin primera (odločba US RS,št. Up-345/01 z
dne 5. 2. 2 0 0 4 )
................................................... 57
4.4. Poseg v pravico do pisemske tajnosti (odločba US RS,št.
Up-444/09 z dne 12. 4. 2 0 1 2 )
................................................ 61
4.5. Kreditni fair-play v volčjem kožuhu (odločba US RS,št.
Up-139/02 z dne 11. 5.
2004)................................................... 64
4.6. Dolžnost upoštevanja poklicnih novinarskih
standardov(odločba US RS, št. Up-91/02 z dne 12. 3. 2 0 0 4 )
.................... 67
4.7. Ko se tam gori olistajo breze (odločba US RS, št.
Up-406/05z dne 12. 4. 2 0 0 7
).............................................................................
69
-
Kazalo
4.8. Kritika napada na istospolno usmerjene osebe(odločba US RS,
št. Up-1391 /07 z dne 10. 9. 2 0 0 9 )................ 79
4.9. V znamenju lože (odločba US RS, št. Up-50/99z dne 14. 12. 2
0 0 0 )
..........................................................................
89
4.10. Pozitivne obveznosti države glede zagotavljanja
svobodetiska pri delovanju javnega m e d ija
............................................. 98
4.10.1. Financiranje javnega medija (odločba US RS, št. U
-I-106/01z dne 5. 2.
2004)................................................................................
99
4.10.2. Imenovanje direktorja javnega medija (odločba US RS,št.
U -I-172/94 z dne 6. 10. 1 9 9 4 )
................................................ 103
4.10.3. Raba radijskega spektra in svoboda izražanja (odločba US
RS,št. U -I-183/99 z dne 4. 7.
2002)................................................... 108
4.10.4. Analiza obravnavanih od ločb
...................................................... 1094.11.
Neločljiva povezanost svobode tiska ter pravice do
svobodnih in demokratičnih volitev (odločba US RS,št. U-I-67/09
in Up-316/09 z dne 24. 3. 2011).......................... 111
II. delMeje svobode tiska v sodni praksi Evropskega sodišča
za
človekove pravice
1. Uvod
...............................................................................................................
119
2. Pogoji za poseg v svobodo izražanja v smislu drugega
odstavka10. člena
EKČP................................................................................................
1222.1. Sunday Times proti Združenemu
kraljestvu.............................. 1252.2. Shabanov in Tren
proti R u
siji....................................................... 1302.3.
Karademirci in drugi proti T u r č i ji
.............................................. 1342.4. Lombardo in
drugi proti M a lt i
.................................................... 1352.5.
Editions Plon proti F ran c
iji...........................................................
139
3. Polje proste p re so je
.....................................................................................
1443.1. Handyside proti Združenemu
kraljestvu.................................... 147
4. Obseg varstva svobode izražanja in pozitivne dolžnosti
državpodpisnic EKČP v zvezi z zagotavljanjem svobode
izražanja............. 1504.1. Ozgiir Giindem proti
Turčiji...........................................................
151
5. Pravica do sprejemanja informacij in
idej................................................ 1535.1. Guerra
in drugi proti I ta l i ji
........................................................... 154
6. Zloraba svobode izražanja in sovražni
govor......................................... 156
-
Kazalo
6.1. Opredelitev sovražnega govora v EKČP in v sodnipraksi ESČ P
......................................................................................
156
6.1.1. Garaudy proti
Franciji.....................................................................
1586.1.2. Lehideux in Isorni proti F ran
ciji.................................................. 1636.1.3.
Siirek proti T u r č i ji
...........................................................................
1666.1.4. Ginievvski proti F ran
ciji.................................................................
1696.2. Zloraba svobode izražanja v razmerju do svobode vere . . .
1726.2.1. Pomen svobode vere v evropskem pravnem prostoru . . . .
1726.2.1.1. Le Pen proti
Franciji........................................................................
1746.2.1.2. Wingrove proti Združenemu kraljestvu in
Otto-Preminger-Institut proti A
vstriji...................................... 1756.2.2. Sklepno o
opredeljevanju meja svobode izražanja pri
poseganju v svobodo vere v sodni praksi E S Č P
................... 178
7. Vloga tiska pri uresničevanju pravic iz 10. člena EKČP in
njegovedolžnosti ter
odgovornosti..........................................................................
1807.1. U vod
....................................................................................................
1807.1.1. Lingens proti
Avstriji.......................................................................
1827.1.2. Oberschlick proti A v
striji..............................................................
1847.1.3. Thorgeir Thorgeirson proti
Islandiji........................................... 1877.1.4.
Karhuvaara in Iltalehti proti
Finski.............................................. 1917.1.5.
Thoma proti
Luksemburgu..........................................................
1957.1.6. Bladet Tromso in Stensaas proti
Norveški................................. 1977.1.7. Tammer proti E
sto n
iji....................................................................
1997.1.8. Oberschlick proti Avstriji ( 2 )
....................................................... 2027.1.9.
Bodrožič proti S r b i ji
.......................................................................
2067.2. Zaščita novinarskih v ir o v
..............................................................
2087.2.1. Goodwin proti Združenemu k raljestvu
.................................... 2097.2.2. Nordisk Film &
TV A/S proti D a n sk i.......................................
2117.2.3. Sanoma Uitgevers B. V. proti
Nizozemski................................. 2137.3. Dolžnost
predhodne
notifikacije.................................................
2157.3.1. Mosley proti Združenemu
kraljestvu........................................... 2157.4. Ali
bi uvedba kaznovalnih odškodnin po merilih iz sodne
prakse ESČP pomenila nesorazmeren poseg v
svobodotiska?...................................................................................................
220
8. Opredelitev meja svobode tiska glede na
subjekte................................ 2228.1. U
vod....................................................................................................
2228.1.1. Von Hannover proti N e m
čiji.......................................................
2238.1.2. Von Hannover proti Nemčiji ( 2 )
................................................. 2268.2. Varovanje
avtoritete in nepristranskosti so d stv a ....................
231
-
Kazalo
8.2.1. De Haes in Gijsels proti B e lg iji
.................................................... 2328.2.2.
Prager in Oberschlick proti Avstriji
........................................... 2358.2.3. Kobenter in
Standard Verlags GMBH proti A v striji.............. 242
9. Dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in
kinematografskihp o d je ti
j.............................................................................................................
2449.1. Tele 1 Privatfernsehgesellschaft MBH proti A v s tr
iji.............. 245
III. delSklep - primerjava med opredelitvijo meja svobode
tiska
v sodni praksi ESČP in Ustavnega sodišča RS
1. Uvod
...............................................................................................................
247
2. Primerjava meril in standardov pri opredeljevanju meja
svobodetiska v sodni praksi ESČP in Ustavnega sodišča R S
............................. 2502.1. Neskladje med razumevanjem
kriterijev za iskanje meja
svobode tiska s strani Ustavnega sodišča RS na eni inrednih
sodišč na drugi s tra n
i...................................................... 254
3. Primerjava odločitev ESČP in Ustavnega sodišča RS glede
kršitvepravice do svobode izražanja na podlagi statističnih
podatkov. . . . 258
4. Novodobne grožnje svobodi tiska in opredeljevanje meja
svobodetiska v sodni praksi ESČP in Ustavnega sodišča R S
............................. 262
PrilogaPregled odločitev Ustavnega sodišča RS o vloženih
ustavnihpritožbah zaradi domnevne kršitve 39. člena Ustave RS v
obdobjuod 1. 1. 2000 do 1. 1. 2010
................................................................................
269
SummaryThe Freedom of Press and Its Limits - Analysis of the
Case Law of theConstitutional Court of the Republic of Slovenia and
the EuropeanCourt of Human R
ights......................................................................................
271
Literatura in drugi viri
Literatura................................................................................................................
273
Drugi v i r i
................................................................................................................
278
Stvarno in imensko kazalo
................................................................................
285
8
-
PREDGOVORdr. Ciril Ribičič
Nikoli ne bom pozabil prvega predavanja, ki sem ga poslušal pri
legendarnem profesorju obligacijskega prava dr. Stojanu Cigoju. Že
ko se je pojavil na vratih, je začel slikovito opisovati dejanski
stan nekega sodnega spora, s pomočjo katerega nam je razložil pomen
in možne načine ohranjanja realne vrednosti posojila v pogojili
visoke inflacije, ki je bila v šestdesetih letih prejšnjega
stoletja še kako aktualna. Besede in misli, ki jih je takrat
izrekel, so mi ostale v spominu predvsem zato, ker ni predaval na
klasičen, takrat običajen način. Kljub tej izkušnji se kot mlad
asistent pri konstruiranju primerov za prvi praktikum ustavnega
prava, ki naj bi pomagal usposabljati študente za praktično uporabo
teoretičnih znanj, nisem zavedal, da nobena, še tako bujna
domišljija ne more uspešno tekmovati s praktičnimi primeri, ki jih
vsakodnevno riše življenje in jih rešujejo (ustavna) sodišča. V
ustavnem pravu je od takrat analiziranje sodnih odločitev močno
pridobilo na pomenu. Od ustavnih pravnikov upravičeno pričakujejo,
da poznajo prakso (angl. case-law) domačih, tujih in mednarodnih
sodišč, med katerimi so gotovo najpomembnejša ravno ustavna sodišča
in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). In da znajo iz
sodne prakse povzeti njen prispevek k razvojni razlagi ustave in
Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) kot živih,
razvijajočih se dokumentov ter pravilno napovedati njihove
odločitve v prihodnjih podobnih zadevah.
In še en svež utrinek. Ko sem prebiral dnevni red nedavne seje
Beneške komisije, me je najbolj razveselila točka, ki je
napovedala, da bo profesor dr. Andreas Vosskuhle, predsednik
Zveznega ustavnega sodišča Nemčije, spregovoril o sodelovanju
nacionalnih in mednarodnih sodišč v Evropi.1 Ob
1 (14. 3. 2013).
9
http://www.venice.coe.int/webforms/documents/?pdf=CDL-OJ(2013)002ann-e
-
Predgovor
pogledu na domačo stran tega najuglednejšega evropskega
ustavnega sodišča je vsakomur na prvi pogled jasno, da za Zvezno
ustavno sodišče Nemčije njegova sodna praksa ni samo tisto, kar je
najpomembnejše, temveč je ta praksa pravzaprav sodišče samo.2 V
očeh posameznih članov Beneške komisije je bilo videti razočaranje,
ker se jim je zdelo, da se je sodnik dr. Vosskuhle nekajkrat
izognil odgovoru na vprašanje o prihodnjem reševanju zapletenih
razmerij med njegovim sodiščem in najpomembnejšima evropskima
sodiščema.3 Nekajkrat je namreč poudaril, da se njegovo sodišče do
nekaterih vprašanj še ni opredelilo in da bo za odgovore na takšna
vprašanja treba počakati na sodno prakso ustavnih in evropskih
sodišč nekoč v prihodnosti. Iz njegovega nastopa je jasno izhajalo,
da ustavno sodišče in njegovi sodniki ne razglašajo svojih stališč
na tiskovnih konferencah, domačih in mednarodnih srečanjih, v
intervjujih ali v priložnostnih nagovorih na sejah Beneške
komisije, temveč v odločbah in ločenih mnenjih o konkretnih
zadevah.4 Tudi pri odločanju pa se ne opredeljujejo do teoretičnih
ustavnopravnih vprašanj, ki niso pomembna za rešitev konkretnega
primera, ki se neodvisno od njihove volje znajde na njihovi
mizi.
V svetu, zlasti anglosaškem, mnogi učbeniki ustavnega prava in
prava človekovih pravic že tradicionalno temeljijo skoraj izključno
samo na obravnavi sodb najvišjih sodnih instanc.5 Ustavno pravo
pogosto obravnavajo kot sinonim za obravnavo sodne prakse.
Prepričljiva razlaga odločitev, njihovih posebnosti in odstopanj od
dotedanje prakse, ocena njihovega pomena za konkreten primer in
razvoj teorije, ugotavljanje doktrin in standardov, ki izhajajo iz
odločitev, vrednotenje opozoril iz ločenih mnenj sodnikov in
sposobnost napovedovanja odločitev v podobnih prihodnjih primerih
spadajo med najzahtevnejše vidi
1 (14. 3. 2013).
3 Širše o tem dr. C iril R ibičič, Evropski trikotnik, v:
Človekove pravice in ustavna dem okracija, Drugaizdaja, Študentska
založba, Ljubljana, 2010 , str. 1 0 9 -1 2 5 .
4 V dveh knjigah evropskega sodnika dr. Boštjana M . Zupančiča
so razgrnjena njegova teoretična izhodišča za odločan je v ESČP, na
katera im a posebej velik vpliv sodna praksa Vrhovnega sodišča ZD A
(T h e Owl o f M inerva, Essays on Human Rights, Eleven, 20 0 8 ),
in njegov osebni prispevek k sprejem anju sodb ESČ P in k n jihovi
kritiki, kot je podan v njegovih ločenih m nenjih (T h e Owlets o f
M inerva, Human Rights in th c Practice o f the European C ou rt o
f Human Rights, Eleven, 2012).
5 P rim erja j W illiam D. Araiza, M . Izabel M edina,
Constitutional Law Cases, History, and Practice, Č etrta izdaja,
LexisNexis, 2012.
10
http://www.bundesverfassungsgericht.de/en/judges/senat2.html
-
Predgovor
ke argumentacije v pravu6 in še posebej v okviru ustavnega prava
in prava človekovih pravic. Pri tem je posebnega pomena prav
preučevanje odločitev ustavnih sodišč in ESČP, ki se jih v svoji
monografiji loteva dr. Rok Čeferin.
Gre namreč za tista najvišja nacionalna in mednarodna sodišča,
od katerih upravičeno pričakujemo poglobljeno, ustvarjalno in
razvojno' razlago predpisov, na podlagi katerih sodijo. Ta sodišča
vdihnejo življenje aktom, kot sta ustava in EKČP, ker sicer
izgubljajo svojo vlogo v hitro spreminjajočem se svetu. Gotovo je
nekaj pretiravanja v trditvi, da Ustava Republike Slovenije ni
tisto, kar so zapisali njeni očetje pred dvema desetletjema, temveč
tisto, kar danes v njej preberejo ustavni sodniki.8 Izraža pa
prepričljivo ugotovitev, da je sodnik po naravi stvari nad
besedilom pravnega akta, ki ga razlaga in mu določa njegovo
vsebino.9
Ko govorimo o ustavnih sodiščih, je ključnega pomena
uveljavljanje ustavno- sodnega pravotvorja, zasnovanega na načelu
legitimnosti, vrhovnosti ustave in prepričljivosti ustavnosodnih
odločb,10 ki na razvojni in ustvarjalni način razlagajo ustavo v
korist človekovih pravic. Ustavno sodišče mora imeti zadnjo
besedo,11 ko gre za razlago ustave in varstvo pravic, aktivno mora
sankcionirati kršitve ustave s strani zakonodajalca, izvršilne
oblasti in rednega sodstva, ne sme se izogibati pogumnim, celo
aktivističnim odločitvam, ko so ogrožene temeljne ustavne vrednote
in/ali ko prihaja do kršitev ustavnih vrednot na ta način, da se ne
spoštujejo odločitve in stališča ustavnega sodišča.
6 Dr. M arijan Pavčnik poudarja, da sodna praksa zagotavlja, da
zakoni živijo in sc razvijajo (A rgum entacija v pravu, Pravna
fakulteta v Ljubljani, L jubljana, 2004 , str. 170 in nasl.).
7 M ednarodne akte, ki ureja jo varstvo človekovih pravic, velja
razlagati dinam ično, ob upoštevanju sprem enjenih socialnih
okoliščin. Širše o tem Clare Ovey, R obin W hite, T h e European
Convention on Human Rights, Tretja izdaja, Oxford University Press,
2002 , str. 41.
8 Širše o tem dr. C iril R ibičič, Človekove pravice in ustavna
dem okracija, str. 29 in nasl.
9 P rim erja j dr. M arijan Pavčnik, Pokončnost ustavnega
sodišča, Pravna praksa, št. 22/2007, str. 19. Po avtorjevem m nenju
so ustavni sodniki na straži tem eljn ih ustavnih vrednot, pri čem
er je n jihov sprem ljevalec m oralni zakon, ki je v n jih sam
ih.
10 Širše dr. Andraž Teršek, Legitim nost kot prvina političnih
in pravnih konceptov sodobne ustavne dem okracije, D oktorska d
isertacija, Pravna fakulteta v Ljubljani, L jubljana, 2007 , str.
548 in nasl.
11 Dr. Dragica VVedam Lukič je v svojem govoru ob D nevu
ustavnosti na Ustavnem sodišču 21. decem bra 2006 poudarila: »Če se
je m ogoče v načelu strin jati s stališčem , da naj ustavno sodišče
n im a prve besede, pa m ora brez dvoma im eti zadnjo besedo. Pri
tem ni pom em bno, ali je bila odločitev sprejeta soglasno ali
zgolj z m inim alno večino in kakšne nasprotne argum ente so v
svojih odklonilnih ločenih m nenjih navedli sodniki, ki so ostali v
m anjšini.« (< www.us-rs.si>, 14. 3. 2013).
11
http://www.us-rs.si
-
Predgovor
Pri tem seveda ni mišljen sodni aktivizem, ki ima v pravni
teoriji in še zlasti v okviru rednega sodstva upravičeno negativen
vrednostni predznak. Kot negativni aktivizem lahko poimenujemo na
primer odklanjanje odločanja o pomembnih ustavnopravnih vprašanjih
in miselnost, ki bistvo ustavnosodne- ga odločanja vidi v
omejevanju dostopa na ustavno sodišče in v razvijanju doktrin, ki
naj ta dostop onemogočijo ali vsaj močno omejijo oziroma odložijo.
S pozitivnim aktivizmom pa označujemo delovanje ustavnega sodišča,
pri katerem gre za pogumno, ustvarjalno, razvojno in odprto razlago
ustavnih določb v korist varstva in razvoja človekovih
pravic.12
V sodobni Evropi ni več prepričljivo govoriti o tem, da je nad
ustavnim sodiščem samo še modro nebo (čeprav ne gre zanikati pomena
takšne argumentacije, kadar neodvisnost in vpliv ustavnega sodišča
ogrožajo drugi državni organi). To ne velja samo za članice
Evropske unije, ki izvrševanje dela svojih suverenih pravic
prenašajo nanjo,13 temveč za vse evropske države (47 članic Sveta
Evrope), razen Belorusije.14 V teh državah je omejevanje državne
oblasti, ki izhaja iz nacionalne ustave, nadgrajeno z obveznostmi
iz EKČP ter iz njene ustvarjalne razlage v več kot petnajst tisoč
meritornih odločitvah ESČP. To je najbolj nazorno prikazal dr.
Boštjan M. Zupančič, evropski in nekdanji ustavni sodnik: »Še bolj
nenavadno - je pa povsem podobno odnosu med Ustavo in Ustavnim
sodiščem - je to, da je besedilo EKČP le čisto majhen vršiček
ledene gore. Preostanek obvezujoče vsebine so debeli metri sodb, ki
razlagajo, kaj posamezne ‘dane besede’ v Ustavi ali Konvenciji v
resnici in konkretno pomenijo. [...] Tudi EKČP bi bila, kot je
Deklaracija Združenih
12 V svojih ločenih m nenjih sem ugotavljal, da je pozitivni
aktivizem , ki ga v odločbah nemškega /veznega ustavnega sodišča
lahko opazim o pri zapolnjevanju pravnih praznin tistih delov Tem
eljnega zakona, ki ureja človekove pravice, pri nas b olj ali m anj
prisoten celotn o obdobje delovanja Ustavnega sodišča po letu 1991
(ločen o m nenje v zadevi št. U p-651/02). G re za aktivizem
Ustavnega sodišča v korist širšega varstva človekovih in m
anjšinskih pravic. Pozneje sem v zvezi s sprem injanjem stališč
Ustavnega sodišča glede zastaranja navedel, da se lahko sproži
plaz, ki bo zanikal takšen pristop Ustavnega sodišča (ločen o m
nenje v zadevah št. U p-511/05 in Up-512/05).
13 Dr. L jubo Bavcon v zvezi s tem opozarja na nevarnost
podrejanja nacionalne ustave in v njej zapisanih standardov varstva
človekovih pravic pravu Kvropske unije in na odločbe /veznega
ustavnega sodišča N em čije, iz katerih izhaja p rirejenost prava
Kvropske unije in nacionalnega ustavnega prava (Status kazenskega
prava v pravnem redu Evropske unije, v: Izzivi in odzivi, Uradni
list Republike Slovenije, Ljubljana, 2006 , str. 303 in nasl.).
14 Prim erja j dr. Peter Jam brek, Slovensko ustavno sodišče pod
okriljem evropskih standardov in m ehanizm ov za varovanje
človekovih pravic, Poročilo o raziskavi v okviru raziskovalnega
projekta »Tem eljne pravice«, Pravna fakulteta v Ljubljani, jan u
ar 1996.
12
-
Predgovor
narodov, le pobožna želja in neobvezno priporočilo, če ESČP v
Strasbourgu ne bi imelo moči denarno kaznovati in moralno
stigmatizirati držav, ki te pravice v svojih pravnih sistemih
kršijo.«15 Ko tisti, ki uporabljajo EKČP, predvsem pa evropski
sodniki presojajo, ali neko ravnanje krši EKČP, ga najprej in
predvsem soočijo z razlago EKČP v do tedaj sprejetih sodbah ESČP,
medtem ko je klasična primerjava z golim besedilom EKČP, kot je
bilo sprejeto pred več kot 60 leti, izrazito podrejenega
pomena.
Mirjana Lazarova Trajkovska, sodnica ESČP, je v svoji
disertaciji, ki jo je zagovarjala na Pravni fakulteti Univerze v
Ljubljani, poudarila, da je ESČP v šestdesetih letih svojega
obstoja razvilo najbolj učinkovit sistem varstva človekovih pravic.
Središče tega sistema je pojmovanje EKČP kot živega instrumenta,16
na podlagi katerega so določeni minimalni standardi varstva
človekovih pravic na mednarodni ravni, kažipot za vzpostavitev in
delovanje podobnih sodišč na drugih celinah in nekoč v prihodnosti
tudi podlaga za oblikovanje svetovnega sodišča za varstvo
človekovih pravic.17
Velikega pomena je tudi doktrina o pozitivnih dolžnostih držav
članic Sveta Evrope pri uresničevanju EKČP.18 Po mnenju A. R.
Mowbraya so pozitivne dolžnosti sestavina vsake od temeljnih
konvencijskih svoboščin.19 Po ustaljeni presoji ESČP varstvo
človekovih pravic ne sme biti samo teoretično, mrtva črka na
papirju ali navidezno, pač pa mora biti dejansko in učinkovito.20
ESČP utemeljuje potrebo po razvojni razlagi EKČP s tem, da morajo
biti konvencijske pravice in svoboščine učinkovite tudi v
spremenjenih okoliščinah.21 Oboje, pa tudi zavezo, da države ne
smejo izročiti posameznika državi, ki
15 Dr. Boštjan M . Zupančič, Evropska konvencija o varstvu
človekovih pravic in tem eljnih svoboščin: ob n jeni 50. obletn
ici, ID C Sveta Hvrope, Ljubljana, 2000 , str. 1.
16 EKČP je živ instrum ent, ki ga je treba interpretirati v
skladu s potrebam i sodobnega časa (prim erja j G illes D utertre,
Key case-law extracts, European C ou rt o f Human Rights, C ou ncil
o f Europe Publishing, Strasbourg, 2003 , str. 19).
17 Dr. M irjana Lazarova Trajkovska, Postopek sprejem anja
pilotnih sodb na ESČP, D oktorska disertacija, napisana v
angleščini, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana, 2012 , str. 8
6 -9 0 .
18 Philip Leach, Taking a Case to the European C ourt o f Human
Rights, D ruga izdaja, Oxford University Press, 2005, str. X III in
nasl.
19 A lastair Mowbray, T he D evelopm ent o f Positive O
bligations under the European C onvention on H uman Rights by the
European C ou rt o f Human Rights, Hart Publishing, O xford, 2004,
str. 221.
20 Števen Greer, The European Convention on Human Rights,
Cambridge University Press, 2006, str. 197.
21 Fran^oise Tulkens, D ialogue betvveen judges 2 011 , v: “W
hat are the lim its to the evolutive interpre- tation o f the C
onvention?” European C ourt o f Human Rights, Strasbourg, 2011 ,
str. 7 in nasl.
13
-
Predgovor
bi lahko kršila EKČP, čeprav ta država ni članica Sveta Evrope,
je vsebovala že tako stara sodba ESČP, kot je sodba v zadevi
Soering proti Združenemu kraljestvu iz leta 1989.
Ustvarjalno vlogo ESČP, ki mnogokrat meji že na (pozitivni)
sodni aktivizem, je mogoče najbolje ponazoriti z uvedbo tako
imenovane pilotne sodbe, ki se je zgodila v zadevi Broniowski proti
Poljski leta 2004. Poskus njene uvedbe s spremembo EKČP je zaradi
nasprotovanja nekaterih držav članic Sveta Evrope propadel, Odbor
ministrov pa je uvedbo te nove metode dela ESČP kljub temu
priporočil neposredno pred sprejemom sodbe v zadevi Broniow$ki.
Pilotne sodbe so se pokazale za najbolj učinkovito sredstvo za
spopadanje s sistemskimi in množičnimi kršitvami EKČP ter kažejo na
ambicijo ESČP, da postane evropsko ustavno sodišče.22 Za pripravo
pilotnih sodb je značilno, da je njihov sestavni del intenziven
dialog s predstavniki tožene države in še posebej z njihovimi
(ustavnimi) sodišči.
Seveda pa ne gre idealizirati sodne prakse ESČP, ki se včasih,
še zlasti odkar je močno preobremenjeno, izogne odločanju o kakšnem
pomembnem vprašanju. Pri tem se običajno sklicuje na široko polje
proste presoje držav (angl. margin o j appreciation) pri
uresničevanju pravic iz EKČP. Tako na primer sodnik Malinverni v
svojem odklonilnem ločenem mnenju v zadevi Lautsi in drugi proti
Italiji pronicljivo ugotavlja, da takrat, ko ESČP državi prizna
široko polje proste presoje, lahko pričakujemo oprostilno sodbo,
obsodilno pa, kadar sodišče oceni, da gre za primer, v katerem je
polje svobodne presoje zoženo.
Obotavljivo sodno prakso lahko pričakujemo tudi glede vprašanj,
pri katerih so razlike v pristopu k varstvu nekaterih posebej
občutljivih človekovih in manjšinskih pravic med državami zelo
velike in te posege vanj s strani ESČP odklanjajo. V takšnih
primerih, mednje spadata tudi že omenjeno vprašanje prisotnosti
verskih simbolov v državnih šolah in omejevanje volilne pravice
zapornikom {H ir st proti Združenemu kraljestvu in Scoppola proti
Italiji), je ESČP pokazalo veliko občutka za ravnanje, ki je
načelno glede pomena konvencijskih pravic in kompromisno glede
dopuščanja državi, da posamezne omejitve, povezane s posebnimi
zgodovinskimi izročili, do določene mere ohranja tudi v prihodnje.
Takšno ravnanje velikega senata ESČP je manj izrazito v primerih,
ko sekcija (sedemčlanski senat) o zadevi vsebinsko ne odloči,
22 Dr. M irjana Lazarova Trajkovska, Postopek sprejem anja
pilotnih sodb na ESČP, str. 356 in nasl.
14
-
Predgovor
temveč jo prepusti v odločanje velikemu senatu zaradi njenega
precedenčnega pomena. Po mojem mnenju se takšno prepuščanje
najpomembnejših zadev velikemu senatu v zadnjem obdobju v praksi
uporablja prepogosto, ker večkrat šele reakcije na odločitev
sedemčlanskega senata opozorijo na pomembne vidike glede posledic
odločitev za toženo in druge države. V dveh slovenskih primerih
(Šilih in KuriČ) veliki senat ni upošteval ugovorov tožene države,
temveč je še zaostril njeno odgovornost za kršitev konvencijskih
pravic v primerjavi z odločitvijo sedemčlanskega senata.
Svoboda govora je samo eno od številnih področij, na katerih
ESČP določa minimalne evropske standarde varstva pravic in
svoboščin. Pa vendarle gre za svoboščino, ki je najširše
priznana,23 in za področje, na katerem so bile številne stare in
nove države članice Sveta Evrope prisiljene spremeniti svoje
ustave, zakonodajo in sodno prakso, da bi preprečile (ponovne)
obsodbe zaradi kršitve 10. člena EKČP (svoboda izražanja). Ko sem
pred leti v delegaciji Ustavnega sodišča Republike Slovenije
obiskal Vrhovno sodišče Norveške,24 so mi pojasnili, da so se
zaradi bolečih obsodb zaradi kršitev svobode izražanja, na katere
se nanaša trinajst sodb ESČP, odločili za nov način reševanja
zadev, v katerih se pritožniki sklicujejo na EKČP. V takšnih
zadevah sodniki in njihovi senati odločajo tako, da simulirajo
način in vsebino delovanja ESČP. Takšno ravnanje je smiselno in
racionalno v vseh zadevah, v katerih so standardi ESČP višji od
standardov, določenih na nacionalni ravni, ker možnost obsodb
prizadete države zmanjšuje na minimum. Seveda pa tudi odločitev o
tem, da bodo nacionalni sodniki poskušali odločiti, kot bi odločili
evropski, ni povsem učinkovita, če jim ne uspe predvideti razvoja
evropskih standardov, zaradi katerih se spreminja razlaga
obveznosti, ki za države izhajajo iz 10. člena EKČP. Tudi zato sta
razlaga sodb ESČP in še zlasti napovedovanje izida novih zadev pred
ESČP izredno zahtevni nalogi. Iz vseh teh razlogov je poglobljena
obravnava sodne prakse ustavnih sodišč in ESČP posebej zanimiva in
zahtevna. Ne gre je podcenjujoče obravnavati kot podlago, ki šele
omogoča teoretično poglobljeno raziskovanje na področju ustavnega
prava in prava človekovih pravic. Prav nasprotno, obravnavanje
23 Svoboda izražanja je najbolj univerzalno priznana človekova
pravica (M ark Janis, Richard Kay,A nthony Bradley, European Human
Rights Law, D ruga izdaja, Oxford University Press, 2000 , str.
138).
2"' Norveška je ustanovna članica Sveta Evrope, kar pom eni, da
je v njem že od leta 1949; Slovenija je članica od leta 1993, pa je
bilo na podlagi pritožb zoper N orveško pred ESČ P doslej sprejetih
75 m eritornih sodb, zoper Slovenijo pa kar sedem krat več.
15
-
Predgovor
sodne prakse brez predhodnega poglobljenega poznavanja teorije,
razvoja in primerjalne ureditve varstva človekovih pravic je lahko
samo površinsko in zato invalidno. In obratno, ustavnopravna
znanost in pravo človekovih pravic sta lahko v današnjem času
uspešna samo ob dialektičnem prepletanju teoretičnih, razvojnih in
primerjalnih vidikov z vsebinskimi poudarki, ki izhajajo iz sodne
prakse.
Dr. Rok Čeferin v svoji monografiji obravnava zahtevno in
aktualno temo o mejah svobode tiska, ki jo poglobljeno proučuje
zlasti na podlagi kritične analize prakse Ustavnega sodišča RS in
ESČR Tema o svobodi tiska je aktualna že tisočletja. Toda takšna
monografija pred sto ali petdeset leti kljub temu sploh ne bi mogla
nastati. Ustavna sodišča in ESČP so namreč najpomembnejša
institucionalna pridobitev demokratične Evrope iz prejšnjega
stoletja. Če ne bi bilo ustavnih sodišč, bi bila pravna varnost
Evropejcev in Slovencev na bistveni nižji stopnji, saj bi o presoji
ustavnosti svojih zakonov odločali parlamenti, ki jih sprejemajo,
da niti ne govorim o tem, kaj za varstvo pravic in svoboščin
pomenita ustavna pritožba in pritožba zoper lastno državo pred
ESČP.
Če je uvedba ustavnih sodišč odločilnega pomena za uveljavljanje
načela delitve oblasti v državah članicah Sveta Evrope, pa je
uvedba ESCP inovacija svetovnega pomena. To potrjuje tudi pogled iz
Slovenije: če ne bi bilo ESČP, bi bilo sojenje v Sloveniji še
daljše (Lukenda), več bi bilo policijskega nasilja (Rehbock,
Matko), domnevne zdravniške napake bi bile manj preiskane (Šilih),
prenatrpanost zaporov bi bila še bolj neznosna (Štrucl; Mandič in
Jovič), oblast bi manj dosledno izpolnjevala obveznosti iz odločb
Ustavnega sodišča RS (Kurič) itd.
V uvodu avtor na kratko opiše zgodovinski razvoj pravice do
svobode izražanja in svobode tiska. Opozori na napako, ki se
pojavlja v nekaterih virih, češ da je bil prvi akt, ki je
opredeljeval svobodo tiska, Listina o človekovih pravicah ali
Virginijska deklaracija. Navedena človekova pravica je bila namreč
prvič normativno opredeljena že v švedskem ustavnem zakonu o
svobodi tiska leta 1766, torej deset let pred sprejemom Virginijske
deklaracije. V nadaljevanju avtor opiše razvoj vloge tiska iz
golega posrednika med prostorsko razprše
16
-
Predgovor
nimi razpravami v »četrto vejo oblasti« oziroma »varuha javnega
interesa« (angl. public watchdog) v 19. stoletju. To vlogo je tisk
ohranil do danes. Najpomembnejši mednarodni pravni akti s področja
varstva človekovih pravic in moderne ustave svobodo tiska
opredeljujejo kot temeljni pogoj za svobodno in demokratično
družbo.
Avtor opozori, da je v demokratični družbi tudi tisku treba
postavljati meje, ki jih ta mora spoštovati. V monografiji
obravnava vprašanje, katera merila in standarde pri opredeljevanju
meja svobode tiska sta v svoji praksi vzpostavili Ustavno sodišče
RS kot najvišja sodna instanca s področja varstva človekovih pravic
v slovenskem pravnem prostoru in ESČP kot danes najvplivnejša sodna
instanca s področja varstva človekovih pravic v svetovnem merilu.
Dr. Čeferin poskuša odgovoriti na vprašanje, ali imata Ustavno
sodišče RS in ESČP enak pogled na vprašanje, do kod sme segati
svoboda tiska pri poseganju v druge osebnostne pravice. Postavi
hipotezo, po kateri so merila in standardi za opredeljevanje meja
svobode tiska v praksi Ustavnega sodišča RS primerljivi s tistimi
iz sodne prakse ESČP. Do tega zaključka avtor pride na podlagi
dejstva, da Slovenija pred ESČP še nikoli ni bila obsojena zaradi
kršitve pravice do svobode izražanja.25
V prvem delu monografije avtor najprej navede opredelitve
pravice do svobode izražanja iz Ustave RS in iz pomembnih
mednarodnih aktov s področja varstva človekovih pravic, to je iz
Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, EKČP in
Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Na podlagi analize
navedenih določb ugotovi, da Ustava RS najmanj enako kakovostno
varuje pravico do svobode izražanja kot navedeni mednarodni
akti.
V nadaljevanju avtor primerja opredelitve svobode izražanja iz
Ustave RS z opredelitvami iz ustav članic Evropske unije in Sveta
Evrope. Ugotovi, da so med temi opredelitvami velike vsebinske
razlike, hkrati pa zavzame stališče, da za kakovostno varovanje
pravice do svobode izražanja ni najpomembnejše, kako je ta pravica
opredeljena v ustavnih določbah, bolj pomembno je, kako si jo
tolmačijo nacionalna sodišča, še posebej ustavna sodišča posameznih
držav. Pravi pokazatelj kakovosti varstva svobode izražanja je
podatek o tem,
25 Zdi sc, da do takšne obsodbe ni več daleč, saj v kar nekaj
prim erih ustavni pritožniki pred Ustavnim sodiščem niso bili
uspešni, čeprav so se prepričljivo sklicevali na sodbe ESČ P in v n
jih opredeljene m inim alne standarde evropskega varstva svobode
izražanja. Š irše o lem dr. C iril R ibičič, Človekove pravice in
ustavna dem okracija, str. 574 in nasl., str. 682 in nasl. ter str.
714 in nasl.
17
-
Predgovor
kolikokrat je bila posamezna država pred ESČP obsojena zaradi
kršitve 10. člena EKČP. To tezo avtor predstavi na primerih
Avstrije, Francije in Turčije, ki imajo v svojih ustavnih določbah
kakovostno normativno urejeno varstvo pravice do svobode izražanja,
pa so bile vse tri, največkrat pa Turčija, v velikem številu zadev
že obsojene zaradi kršitve 10. člena EKČP.
Avtor v nadaljevanju opiše načelo sorazmernosti kot merilo, na
podlagi katerega Ustavno sodišče RS ocenjuje dopustnost poseganja v
človekove pravice in temeljne svoboščine s strani državnih organov.
Nato preide na analizo sodne prakse Ustavnega sodišča, in sicer
analizira pomembne judikate s področja varstva svobode izražanja in
svobode tiska ter iz njih izlušči merila, ki jih je v posameznih
primerih za opredeljevanje meja pravice do svobode izražanja in
svobode tiska vzpostavilo Ustavno sodišče RS.
V drugem delu monografije avtor poglobljeno analizira meje
svobode tiska, kot se izražajo v sodni praksi ESČP. Preden se loti
tega proučevanja, podrobno analizira določbo 10. člena EKČP, ki
opredeljuje pravico do svobode izražanja, vključno z drugim
odstavkom navedenega člena, ki navaja pogoje za poseg v navedeno
človekovo pravico. Ti pogoji so (1) določenost z zakonom, (2)
prizadevanje za dosego legitimnega cilja in (3) nujnost posega v
demokratični družbi. Avtor nato podrobneje opiše teste in podteste,
ki jih je ESČP v svoji sodni praksi razvilo glede navedenih pogojev
za poseganje v pravico do svobode izražanja.
V nadaljevanju je podrobneje analiziranih enaintrideset sodb
ESČP, ki se nanašajo na svobodo izražanja in svobodo tiska. Pri
vsakem primeru posebej avtor navede, ali je bila odločitev sprejeta
v sedemčlanskem ali velikem senatu, kako je glasoval nacionalni
sodnik, koliko sodnikov je glasovalo za sprejem odločitve in koliko
jih je bilo proti. V posameznih zadevah obravnava tudi pomembnejša
ločena mnenja.
Pri vseh odločbah, ki jih avtor analizira, navede svoje kritično
stališče, opozori pa tudi na odstopanja od uveljavljene sodne
prakse ESČP v posameznih primerih.
V sklepnem delu monografije avtor primerja merila in standarde
za opredeljevanje meja svobode tiska iz sodne prakse Ustavnega
sodišča RS in ESČP. Uvodoma ugotovi, da navedeno človekovo pravico
obe sodišči vrednotita na podoben način, torej kot zelo pomembno
pravico, ki jo je dopustno omejevati
18
-
Predgovor
le zelo izjemoma. Po stališču obeh sodišč svoboda tiska
predstavlja temeljni in nenadomestljiv pogoj vsake svobodne in
demokratične družbe.
Avtor nato primerja na eni strani načelo sorazmernosti, ki ga
Ustavno sodišče RS uporablja pri preverjanju dopustnosti poseganja
v človekove pravice, vključno s svobodo tiska, in na drugi strani
teste za preverjanje dopustnosti poseganja v pravico do svobode
izražanja, ki jih je ESČP v svoji sodni praksi izpeljalo iz določbe
drugega odstavka 10. člena EKČP. Na podlagi te primerjave avtor
ugotovi, da so si merila za opredeljevanje dopustnosti poseganja v
pravico do svobode izražanja in svobode tiska oziroma merila za
opredeljevanje meja dopustnega uveljavljanja te človekove pravice,
ki jih uporabljata navedeni sodišči, po svoji vsebini zelo podobna
oziroma so praktično identična.
V nadaljevanju avtor analizira statistične podatke o vsebini
odločitev obeh sodišč v zvezi s poseganjem v navedeno človekovo
pravico in ugotovi, da tudi ti podatki kažejo na to, da je odnos
obeh sodišč do pravice do svobode izražanja in svobode tiska zelo
podoben.
Hkrati pa avtor poudari, da obstaja pomembna razlika med
razumevanjem pravice do svobode izražanja in svobode tiska med
ustavnim sodiščem na eni strani in rednimi sodišči na drugi
strani.
V zadnjem poglavju sklepnega dela monografije avtor opozori še
na nekatere novodobne grožnje svobodi tiska v globalni družbi.
Pravna in novinarska stroka ugotavljata, da je klasično novinarstvo
kot »četrta veja oblasti«, katere naloga je stvarno in
nepristransko obveščanje javnosti o pomembnih dogodkih, vedno bolj
v manjšini. Vedno večji del medijskega prostora zapolnjujejo
mediji, katerih glavna dejavnost je kovanje dobička z zabavanjem
množic, in ne več njihovo obveščanje o morebitnem deviantnem
ravnanju nosilcev oblasti. Avtor opozarja na problem izumiranja
preiskovalnega novinarstva, ki je za lastnike medijev predrago. Ti
pojavi s seboj prinašajo tudi padec profesionalnih standardov pri
opravljanju novinarskega poklica. Skrb vzbujajoča je vedno večja
odvisnost medijev od interesov korporacij, ki neposredno kot
lastniki ali posredno, kot viri informacij, oglaševalci in
sponzorji, vladajo medijem.V času ekonomske krize, ki je tiskane
medije hudo prizadela, so novinarji pri tovrstnih pritiskih še
posebej ranljivi. V moderni globalni družbi se je torej klasični
nevarnosti za svobodo tiska, cenzuri s strani države, pridružila
bistveno bolj prefinjena, a prav tako ogrožujoča samocenzura.
-
Predgovor
Avtor navede predloge pravne in novinarske teorije za rešitev
problema omejevanja svobode tiska s strani ekonomskih centrov moči
in opozori, da navedene spremembe prinašajo nove izzive tudi za
ESČP ter za nacionalna redna in ustavna sodišča.
III.
Dr. Rok Čeferin proučuje zanimivo in aktualno temo, ki so jo
parcialno obravnavali mnogi teoretiki ustavnega prava in prava
človekovih pravic, ni pa doslej doživela celovite in poglobljene
obravnave z vseh relevantnih vidikov, še zlasti ne z vidika analize
prakse Ustavnega sodišča RS in ESČP. Avtor prihaja do zaključkov na
podlagi poglobljene in kritične analize sodne prakse obeh sodišč in
primerjave med njima. Za svoje sprejme samo tiste ocene delovanja
obeh sodišč, za katere najde potrditev v njuni sodni praksi. Pri
tem argumentirano zagovarja stališče, da med pristopoma obeh sodišč
razlika ni tako velika, večja je razlika med njunim pristopom in
sodno prakso rednega sodstva v evropskih državah in tudi v
Sloveniji.
Monografija je pisana strokovno zanesljivo in prepričljivo
argumentirana. Njena največja vrednost je v tem, da so splošni
zaključki avtorja v vsakem posameznem primeru utemeljeni na
kritični analizi odločb Ustavnega sodišča RS in sodb ESČP, še
posebej tistih, ki po avtorjevi oceni neupravičeno odstopajo od
njune siceršnje sodne prakse.
Širši vidiki aktualne obravnave meja svobode tiska pridejo
posebej do izraza v zadnjem poglavju sklepnega dela knjige, v
katerem avtor obravnava sodobne izzive, pred katerimi se varstvo
svobode tiska nahaja zaradi pritiskov in prodiranja rumenega tiska,
katerega cilj je kovanje dobičkov z zabavanjem množic, medtem ko so
standardi varstva svobode izražanja in svobode tiska zasnovani na
predpostavki, da gre za varstvo ustvarjalne dejavnosti, ki je nujna
za razvoj in delovanje vsake demokratične družbe in preiskovalnega
novinarstva ter njegovih nosilcev.
Izbor odločb Ustavnega sodišča RS in ESČP je obsežen ter celovit
in sega od odločitev, ki so med vodilnimi odločitvami pridobile že
pridih klasičnih, starih več desetletij, do najnovejših, sprejetih
v mesecu, ko je bila monografija pripravljena za tisk; obravnava pa
tudi nekaj še odprtih sodnih sporov, od katerih izida bo odvisno,
ali bodo in do kakšne mere bodo potrjene kritič
20
-
Predgovor
ne ocene, ki jih na sodno prakso rednega sodstva, Ustavnega
sodišča RS in ESČP naslavlja avtor.
Pri izdelavi monografije je avtor pokazal poseben smisel za to,
da iz vsakega primera izlušči tisto bistveno, kar je pomembno ne le
za konkreten primer, temveč ima precedenčno vrednost. Tovrstna
kritična analiza sodne prakse najvišjih sodnih instanc za varstvo
človekovih pravic je izredno zahtevna, saj zahteva teoretično,
razvojno, primerjalnopravno znanje s področja ustavnega prava in
prava človekovih pravic ter splošno razgledanost. Ob vsem tem se v
monografiji zrcalijo bogate avtorjeve odvetniške izkušnje in smisel
za vrednotenje pomena doktrin, stališč in standardov, ki izhajajo
iz sodne prakse.
Avtor zavzame kritično stališče do sleherne skrajnosti v sodni
praksi Ustavnega sodišča RS in ESČP, pa naj gre za to, da redno
sodstvo ne upošteva celovitega konteksta posameznega primera, v
katerem je prišlo do omejevanja svobode tiska, ali za to, da
najvišje sodne instance novinarje in medije, ki naklonjenost sodišč
do svobode tiska zlorabljajo za žalitve in zmerjanja, ki niso
sprejemljiva v civiliziranih demokratičnih družbah, obravnavajo
preveč prizanesljivo.
Monografija dr. Roka Čeferina je izviren, samostojen in
ustvarjalen prispevek k razvoju ustavnega prava in prava človekovih
pravic ter na splošno na področju pravnih znanosti, mimo katere ne
bo mogel nihče, ki se bo hotel poglobljeno ukvarjati z varstvom
človekovih pravic in svoboščin pred Ustavnim sodiščem RS in ESČP
ter še posebej varstvom svobode tiska.
21