UMETNOST za 1. in 3. letnik (gastronomske in hotelske storitve) samo za interno uporabo pripravila Valerija Vuk Husejnagić, prof. 1 I. del U M E T N O S T Je splošno ime za človekovo oblikovanje in izraţanje na različnih področjih (glasba, likovna umetnost, knjiţevnost, gledališče, …), v omejenem pomenu pa ime za likovno umetnost (arhitekturo, slikarstvo, kiparstvo, grafiko, umetno obrt, oblikovanje). Umetnost ţe od nekdaj nastaja iz človeške nuje po vsestranskem izraţanju in posredovanju misli in čustev . V starih razvitih kulturah je bila umetnost dolgo najtesneje povezana z verovanjem in obredi (svetišča, upodobitve bogov). Tudi v srednjem veku je bila umetnost v veliki meri v sluţbi religije, ki je bila vse do baroka za mnoga umetniška področja odločilna. Danes pod besedo umetnost razumemo vse tiste dejavnosti, katerih namen je ustvarjanje del z estetsko vrednostjo. U M E T N O S T N A Z G O D O V I N A To je humanistična veda, ki se ukvarja z deli likovne umetnosti in umetniki. Obravnava jih kot izraz idej in estetske občutljivosti v določenem času in prostoru. Umetnostna zgodovina skuša odgovoriti na vprašanja: kaj izraţa določena stvaritev, kaj je pomenila v svojem času, komu je bila namenjena, kakšen je bil njen poznejši vpliv, itd. Umetnostna zgodovina ohranja spomin na umetnine, jih pojasnjuje in skuša pokazati in razkriti okoliščine, ki prispevajo k njihovemu celotnemu razumevanju, hkrati pa sodeluje s strokami, ki si prizadevajo, da bi jih zavarovale pred propadanjem in uničenjem. Vsebinska analiza likovnega dela Ko se srečamo z upodobitvijo, nas zanima, kaj hoče povedati, kakšna je vsebina in kakšen je njen pomen. Pri tem sta v veliko pomoč dve pomoţni vedi: i k o n o g r a f i j a se ukvarja z opisom in poimenovanjem ter z določanjem upodobljene snovi, i k o n o l o g i j a pa razlaga, interpretira upodobitev in poskuša ugotoviti njeno celovitost. Pri tem uporablja pisne vire (knjiţevna dela, zgodovinske vire, naboţna dela), upošteva druţbene okoliščine, naročnikove nazore in pričakovanja (pisma, pogodbe), razkriva prikrite pomene v upodobitvi, itd.). Likovna snov ali tema je izraz, ki nam pove, od kod je upodobitev vzeta (označuje večjo celoto, ki ji delo pripada). Govorimo o mitološki, zgodovinski, literarni in naboţni snovi. (Slika 1) Vsebina likovnega dela označuje opredelitev upodobljenega. Ločimo stvarno vsebino (kar vidimo), čustveno vsebino (kar izpričuje) in sporočilno vsebino (kar nam upodobitev z vsemi okoliščinami sporoča). (Slika 2) Likovni motiv pomeni vsebinsko jedro slike, je tisto, kar slika neposredno predstavlja in je pogosto enak naslovu.
17
Embed
I. del - Srednja šola za gostinstvo in turizem v Ljubljani. in 3. UMETNOST odrasli (V... · Ţ a n r je slika vsakdanjega ţivljenja in tako pomembno pričevanje o človekovem ţivljenju
This document is posted to help you gain knowledge. Please leave a comment to let me know what you think about it! Share it to your friends and learn new things together.
Transcript
UMETNOST za 1 . in 3 . le tn ik (gastronomske in hote lske s tor i tve) s a m o z a i n t e r n o u p o r a b o
pr ipravi la Va ler i ja Vuk Husejnag ić, prof .
1
I. del
U M E T N O S T
Je splošno ime za človekovo oblikovanje in izraţanje na različnih področjih
(glasba, likovna umetnost, knjiţevnost, gledališče, …), v omejenem pomenu pa
ime za likovno umetnost (arhitekturo, slikarstvo, kiparstvo, grafiko, umetno obrt,
oblikovanje). Umetnost ţe od nekdaj nastaja iz človeške nuje po vsestranskem
izraţanju in posredovanju misli in čustev. V starih razvitih kulturah je bila
umetnost dolgo najtesneje povezana z verovanjem in obredi (svetišča,
upodobitve bogov). Tudi v srednjem veku je bila umetnost v veliki meri v sluţbi
religije, ki je bila vse do baroka za mnoga umetniška področja odločilna. Danes
pod besedo umetnost razumemo vse tiste dejavnosti, katerih namen je
ustvarjanje del z estetsko vrednostjo.
U M E T N O S T N A Z G O D O V I N A
To je humanistična veda, ki se ukvarja z deli likovne umetnosti in umetniki.
Obravnava jih kot izraz idej in estetske občutljivosti v določenem času in
prostoru. Umetnostna zgodovina skuša odgovoriti na vprašanja: kaj izraţa
določena stvaritev, kaj je pomenila v svojem času, komu je bila namenjena,
kakšen je bil njen poznejši vpliv, itd. Umetnostna zgodovina ohranja spomin na
umetnine, jih pojasnjuje in skuša pokazati in razkriti okoliščine, ki prispevajo k
njihovemu celotnemu razumevanju, hkrati pa sodeluje s strokami, ki si
prizadevajo, da bi jih zavarovale pred propadanjem in uničenjem.
Vs eb i nsk a an a l i z a l i ko vn eg a d e l a
Ko se srečamo z upodobitvijo, nas zanima, kaj hoče povedati, kakšna je vsebina
in kakšen je njen pomen. Pri tem sta v veliko pomoč dve pomoţni vedi:
i k o n o g r a f i j a se ukvarja z opisom in poimenovanjem ter z določanjem
upodobljene snovi, i k o n o l o g i j a pa razlaga, interpretira upodobitev in
poskuša ugotoviti njeno celovitost. Pri tem uporablja pisne vire (knjiţevna dela,
UMETNOST za 1 . in 3 . le tn ik (gastronomske in hote lske s tor i tve) s a m o z a i n t e r n o u p o r a b o
pr ipravi la Va ler i ja Vuk Husejnag ić, prof .
10
V i t r a ţ so začeli izdelovati takrat, ko je umetnikom uspelo s kemičnimi
spojinami obarvati steklo (npr. manganov oksid daje modro barvo, ţelezov pa
rdečo). Posamezne kose stekla povezujejo svinčeni trakovi, vse skupaj pa se
vstavi v okenski okvir. Ko skozi steklo posije svetloba, postanejo barve izredno
bleščeče. Ta tehnika ne dovoljuje majhnih detajlov, zato jih je potrebno
naknadno naslikati.
T a p i s e r i j a je dragocena slikarska tehnika, ki nastane z ročnim tkanjem na
statvah. Najpogostejša materiala sta volna in svila, včasih pa so lahko dodane
tudi zlate in srebrne niti.
Navadno je velikih dimenzij, njena prvotna naloga pa je bila prekrivanje notranjih
zidov zaradi toplote. Kasneje je postala izrazito dekorativna. Karton se postavi
pod napeljane niti osnove, kar omogoča pravilno menjavanje barv.
K i pa r s tvo i n o snovne z na č i l n o s t i k i p a r s k i h mat e r i a l ov
Medtem ko je slikarstvo dvodimenzionalna, je kiparstvo tridimenzionalna
umetnost. Kiparstvo se deli na r e l i e f n o in o b l o. Pri prvem je obdelana
samo ena stran ploskve, ki bolj ali manj izstopa iz podlage (visoki, nizki ali
globoki relief), druga stran pa je ponavadi prislonjena ob steno, medtem ko je
oblo kiparstvo obdelano z vseh strani.
Posebnost kiparskih tehnik je v strukturi materiala: nekateri materiali so mehki
(glina, plastelin in vosek), drugi pa trdi (marmor, bazalt, les, slonova kost).
Strukturi materiala je potrebno prilagoditi tudi orodja za obdelavo in način
obdelave (dodajanje in odvzemanje gradiva).
T e r a k o t a (glina in ilovica) je najmehkejši gnetljivi material. Njena obdelava
je enostavna, saj se jo lahko dodaja ali odvzema. Pogosto se jo ţge in barva.
P o r c e l a n je podoben terakoti, le da se surovina zanj imenuje kaolin, je
svetle barve in bolj fine strukture, ţgati pa ga je potrebno pri mnogo višji
temperaturi - to mu daje večjo trdnost in sijaj. Uporablja se ga tako za malo
plastiko kot predmete za vsakdanjo uporabo.
B r o n - kip iz tega materiala nastane tako, da ga kipar najprej izdela iz gline,
potem naredi mavčni model in nazadnje odlije. Ta tehnika je posebna zaradi
svoje proţnosti (izdelati je mogoče skrajno dinamične motive), pa tudi zaradi
barve, saj sčasoma potemni in dobi teţak mračen ton. Zato dajejo bronasti kipi
vtis trdnosti in tudi motivi so pogosto temu prilagojeni (vojskovodje na konju,
divje ţivali).
L e s ima togo strukturo, vendar pa le-ta pomaga kiparju izoblikovati motive, za
katere je značilna zbrana in vzvišena drţa, hkrati pa je dovolj mehak, da kipar iz
njega lahko izrezuje najbolj svobodne oblike.
S l o n o v a k o s t je kiparsko gradivo, pridobljeno iz slonovih oklov. Je lep
material, ki zdruţuje lastnosti lesa (mehkobo) in marmorja (beli blesk). Ker ga ni
na voljo v velikih kosih, so izdelki majhnih dimenzij (miniature). Danes je
trgovina s slonovo kostjo prepovedana zaradi nevarnosti izumrtja ţivali.
UMETNOST za 1 . in 3 . le tn ik (gastronomske in hote lske s tor i tve) s a m o z a i n t e r n o u p o r a b o
pr ipravi la Va ler i ja Vuk Husejnag ić, prof .
11
K a m e n je med kiparskimi tehnikami nekaj takega, kar je olje med slikarskimi.
S svojimi različnimi strukturami lahko daje pribliţen vtis slonove kosti, lesa ali
kakšnega drugega kiparskega gradiva, vendar pa je tudi čisto samosvoj material.
Kamen ima različno trdoto in barvo. Obstaja veliko različnih vrst, od krhkih
peščencev do trdega eruptivnega kamna.
M a r m o r je masivna metamorfna kamnina, ki je nastala iz apnenca
(večinoma) ali dolomita. Poznamo bleščeče bele marmorje, ki so nastali iz čistih
apnencev in marmorje z barvnimi progami in lisami, ki so nastali iz apnencev z
glinenimi primesmi, ki so se reklistalizirali (zelenkasti, modrikasti,rdečkasti,
rumenkasti, sivi in črni). Sestavljen je iz brezbarvnih drobnih ali večjih zrnc z
ravnimi ploskvicami in se lesketa. Zaradi svoje lepote kiparji iz njega izdelujejo
skulpture, ki pa so precej podvrţene vremenskim vplivom (kisel deţ).
O b l iko va n je
I n d u s t r i j s k o o b l i k o v a n j e je novejše področje likovne umetnosti.
Vprašanja, ki se tu postavljajo in rešujejo, so v tesni povezavi z ţivljenjem
vsakega posameznika, saj gre za predmete, ki jih potrebujemo v našem
vsakdanjem ţivljenju. Danes nihče ne more reči, da ga ta vprašanja ne zanimajo.
Načela modernega industrijskega oblikovanja zahtevajo, da mora biti oblika
usklajena z materialom, iz katerega je predmet narejen. Vsak material, naj bo
naraven ali umeten (les, kovina, steklo, tkanina, plastika), ima posebne lastnosti
(trdoto, gladkost, barvo), ki predstavljajo njegov "karakter" in posebno lepoto.
Naloga oblikovalca je, da poskuša najti takšno obliko predmeta, s katero bo
najbolje izkoristil tehnične značilnosti materiala in moţnosti obdelave le-tega,
hkrati pa izpostavil njegovo lepoto.
V i z u a l ne k omu n i kac i je
Sočasnost dogajanja in prenosa informacij s pomočjo interneta in televizije
spreminja celo Zemljo v "veliko vas". Vemo, da objektivna vizualna informacija
ne obstaja (vedno je odvisna od gledišča). Novice na televiziji bodo pokazale le
neznaten delček celotnega dogajanja v svetu, saj je informacij preveč.
Poleg tega pa način prikazovanja slik (izbor in zaporedje), kot tudi dodan ustni
komentar, omogočajo, da se lahko vsak dogodek prikaţe na nešteto različnih,
celo nasprotujočih si načinov. Čeprav je po vplivu na prvem mestu (vsaj do nedavnega je bilo tako), pa t e l e v i z i j a ni edino sredstvo vizualnih komunikacij.
Sem spadajo tudi i n t e r n e t, f o t o g r a f i j a in f i l m, poleg pa so brez
dvoma tudi vizualna sporočila, ki nas spremljajo na vsakem koraku.
Najizrazitejša sporočila, vsaj v mestih, nam sporočajo i z l o ţ b e in
p l a k a t i, ki lahko tako pozitivno kot negativno vplivajo na razvoj vizualne
kulture meščanov. Plakati so tisto področje likovnega izraţanja, kjer so
sodelovali mnogi priznani umetniki modernega časa (Toulouse-Lautrec, Picasso,
Braque). Pogosto se imenujejo dela "ulične galerije", vendar pa v ničemer ne
zaostajajo za deli, ki so na ogled v galerijah.
UMETNOST za 1 . in 3 . le tn ik (gastronomske in hote lske s tor i tve) s a m o z a i n t e r n o u p o r a b o
pr ipravi la Va ler i ja Vuk Husejnag ić, prof .
12
Ar h i tek tu ra in u rb an iz e m
Arhitektura je umetnost oblikovanja prostora. Na področje arhitekture spadajo
s t a v b a r s t v o (oblikovanje in konstruiranje hiš), oblikovanje z u n a n j i h
p r o s t o r o v (parkov, ulic, trgov), oblikovanje n o t r a n j e o p r e m e,
u r b a n i z e m (načrtovanje in urejanje naselij) in u r e j a n j e k r a j i n e.
V arhitekturi se na različne načine vedno prepletata notranji in zunanji prostor -
prostor, v katerega vstopamo, in prostor, iz katerega izstopamo. Na zunanje
prostore (ulice, trge) vpliva zunanja masa zgradb s svojimi fasadami, poleg tega
pa še ograje, stopnice, mostovi, vodnjaki, spomeniki, drevoredi in druge umetne
ali naravne zamejitve.
Stavbarska umetnost je glede na višino lahko razdeljena na dva dela:
n i z k e z g r a d b e: mostovi, hidrogradnje (vodne zapornice, jezovi,
nasipi), komunalne zgradbe (ceste, nadvozi, podvozi) in
v i s o k e z g r a d b e, ki vključujejo naslednje glavne skupine zgradb
glede na namen: stanovanjske zgradbe, namenjene bivanju in druţbene zgradbe,