UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA DIPLOMSKA NALOGA ORNELA GORZA KOPER 2018
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKA NALOGA
ORNELA GORZA
KOPER 2018
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Visokošolski strokovni študijski program
prve stopnje Predšolska vzgoja
Diplomska naloga
VLOGA VZGOJITELJA PRI KREPITVI OTROKA,
KI JECLJA
Ornela Gorza
Koper 2018
Mentorica:
doc. dr. Vanja Riccarda Kiswarday
ZAHVALA
Najprej se iskreno zahvaljujem mentorici doc. dr. Vanji Riccardi Kiswarday za vso
strokovno pomoč in svetovanje pri nastajanju diplomske naloge.
Zahvaljujem se tudi vsem vzgojiteljicam/vzgojiteljem, ki so sodelovali pri anketnem
vprašalniku. Hvala tudi vzgojiteljici in mentorici Mihaeli Majcen za vse koristne nasvete
v času praktičnega usposabljanja.
Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je stala ob strani, me spodbujala v času
celotnega študija, sestri Brini pa hvala tudi za pomoč pri prevajanju iz angleškega
jezika.
Hvala vsem, ki ste na kakršenkoli način pomagali pri gradnji in urejanju moje
diplomske naloge.
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Ornela Gorza, študentka visokošolskega strokovnega študijskega programa
prve stopnje Predšolska vzgoja,
izjavljam,
da je diplomska naloga z naslovom Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja
- rezultat lastnega dela,
- so rezultati korektno navedeni,
- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.
Podpis:___________________
V Kopru, dne ________________
IZVLEČEK
Jecljanje predstavlja velik izziv tako za otroke kot tudi za starše, vzgojitelje in vse,
ki pridejo v stik z otrokom, ki jeclja. Takrat pa se vprašamo, kako pravilno ravnati, da ne
bi stanja še poslabšali.
Glede na raziskave, ki kažejo, da se v predšolskem obdobju vedno pogosteje
pojavljajo različne oblike govorno-jezikovne motnje, smo želeli z anketnim
vprašalnikom preveriti, kako pogosto je po mnenju in opažanjih vzgojiteljev v vrtcu
prisotno jecljanje in kako se vzgojitelji soočajo s tem izzivom.
Diplomska naloga je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela. V
teoretičnem delu smo predstavili razvoj govora v predšolskem obdobju in govorno-
jezikovne motnje, ki se lahko v tem obdobju pojavijo. Osredotočili smo se predvsem na
jecljanje, kakšne so značilnosti, vrste in vzroki jecljanja. Opisano je tudi, kako je treba
otroku, ki jeclja, pomagati kot vzgojitelj in starš, da bi lahko razvil pozitiven odnos do
samega sebe.
Drugi del diplomske naloge predstavlja empirični del, kjer je predstavljena
raziskava, ki je potekala s pomočjo anketnega vprašalnika, v katerem je sodelovalo
100 vzgojiteljic/vzgojiteljev iz slovenskih vrtcev. Vprašanja so zajemala tri sklope, in
sicer koliko so vzgojitelji seznanjeni z motnjo jecljanja, kako vidijo starše otroka, ki
jeclja, in kako otroka samega.
Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da se jecljanje v veliki meri pojavlja že v
predšolskem obdobju, pri tem pa nastajajo težave tako pri otrokovi samopodobi kot tudi
pri pravilnem ravnanju vzgojiteljev in staršev. Glede na spoznanja, ki smo jih pridobili z
analizo rezultatov, predlagamo, da vzgojitelji še naprej gradijo na otrokovi samopodobi,
saj s starostjo postaja jecljanje vedno večji problem, otroka vključujejo v pogovore, pri
tem pa so pozorni na otrokovo vsebino in ne na to, kako govori, povedo staršem, da se
morajo s svojim otrokom veliko pogovarjati in jih poslušati, kljub otrokovi drugačnosti pa
ne smejo biti preveč zaščitniški do njega, otroku pa poiščejo pomoč pri logopedu.
Otroke vključujejo v različne dejavnosti, tudi govorne, vseeno pa prevladujejo
dejavnosti, v katerih je otrok dober, saj s tem pripomorejo k bolj pozitivni samopodobi,
ko otrok vidi, da mu gre nekaj dobro. Z ostalimi vrstniki se je treba o jecljanju
pogovoriti, da ne bi prišlo do morebitnega zmerjanja.
Ključne besede: predšolsko obdobje, vzgojitelj predšolskih otrok, govorno-
jezikovne motnje, jecljanje, samopodoba.
ABSTRACT
The role of kindergarten teacher for strengthening child that stutters
Stuttering is a big challenge for both child and the parent. It is also challenging for
the educator and for every person that comes in touch in the child who stutters. That is
when we ask ourselves how to act properly so the stutter doesn't get worse.
According to studies, which show us that every year there is more children with
various forms of speech-language disorder, including stuttering, we wanted to see ,
how aware are the pre-school educators and if they act properly around a child with a
language disorder.
The role of kindergarten teacher for strengthening child that stutters consists of
theoretical and empirical work. In the theoretical part we presented the development of
speech in the pre-school age and speech-language disturbances that can occur in this
period. We focused primarily on stuttering, what are the characteristics, types and
causes of stuttering. It is also described how educators and parents can help a
disordered child develop positive attitude and self confidence.
The second part is empirical part, we did a research where we asked 100
educators from Slovenian kindergartens questions about stuttering. The survey
included three sets of questions. Educators were questioned about their awareness of
stuttering they were also questioned about how parents act around a child with a
speech disorder and how the child acts.
The study showed that the number of pre-schoolers with language disorder is
bigger everyday. Educators also told that kids, with this problem, have issues with self-
esteem and that some parents have problems because they don’t know how to react
when they find out that their child stutters. On the end of the research we came to the
conclusion that parents and educators should encourage these kids to have as much
conversations as possible, when they are having a conversation they shouldn’t be
looking for the mistakes but should be listening what kid is saying, if the educator sees
that parent is always talking instead of the kid and that the parent is always correcting
his child he should talk to the parent and tell him that stutter can only get better if the
kid is comfortable when he speaks. If the kid struggles the parent should take him to a
professional speech therapist. Parents should involve kids in different activities
including activities that include speaking, but the kid should still spent most of his time
on activities that he is good at because those are the activities that will built his self-
esteem. The educator should have a talk with child’s peers about stuttering so the kids
won’t be making fun out of a stuttering child.
Keywords: pre-school period, kindergarten teacher, speech-language disorders,
stuttering, self-esteem.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ......................................................................................................................... 1
2 TEORETIČNI DEL ...................................................................................................... 2
2.1 Razvoj govora in jezika v predšolskem obdobju .................................................. 2
2.2 Spodbujanje razvoja govora in jezika v kurikulumu za vrtce ................................ 5
2.3 Govorno-jezikovne motnje ................................................................................... 5
2.4 Govorno-jezikovne motnje s poudarkom na nerazvitem govoru ........................... 7
2.5 Logopedija ........................................................................................................... 9
2.6 Jecljanje ............................................................................................................... 9
2.6.1 Značilnosti jecljanja ......................................................................................... 10
2.6.2 Vzrok za nastanek jecljanja ......................................................................... 10
2.6.3 Vrste jecljanja .............................................................................................. 11
2.7 Pravilno ravnanje staršev otrok, ki jecljajo, in vzgojitelja .................................... 11
2.8 Samopodoba otrok ............................................................................................ 12
2.9 Društvo za pomoč osebam z govorno-jezikovnimi motnjami .............................. 13
3 EMPIRIČNI DEL ....................................................................................................... 14
3.1 Problem, namen in cilji ....................................................................................... 14
3.2 Raziskovalna vprašanja ..................................................................................... 15
3.3 Metodologija ...................................................................................................... 15
3.3.1 Raziskovalna metoda .................................................................................. 15
3.3.2 Raziskovalni vzorec ..................................................................................... 15
3.3.3 Pripomočki .................................................................................................. 17
3.3.4 Postopek zbiranja podatkov ........................................................................ 17
3.3.5 Postopek obdelave podatkov....................................................................... 17
3.4 Rezultati in razprava .......................................................................................... 18
4 SKLEPNE UGOTOVITVE ........................................................................................ 24
5 LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 26
6 PRILOGE ................................................................................................................. 27
KAZALO PRILOG
Priloga 1: Anketni vprašalnik: Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja ..................27
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Število in spol anketirancev (N = 100) ..................................................15
Preglednica 2: Starost anketirancev (N = 100) ............................................................16
Preglednica 3: Delovne izkušnje anketirancev (N = 100) .............................................16
Preglednica 4: Starostno obdobje anketirancev (N = 99) .............................................17
Preglednica 5: Seznanitev vzgojitelja z otrokom, ki jeclja, v skupini .............................18
Preglednica 6: Prisotnost otroka, ki jeclja, v tekočem letu............................................18
KAZALO SLIK
Slika 1: Samopodoba otrok, ki jecljajo, skozi oči vzgojiteljev (povprečje) .....................19
Slika 2: Vloga vzgojiteljev v skupini ob prisotnosti otroka, ki jeclja (povprečje) ............21
Slika 3: Pomembnost vpliva staršev na otroka z vidika vzgojiteljev (povprečje) ...........23
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
1
1 UVOD
Jecljanje je govorno-jezikovna motnja, ki se kaže na psihološkem, fiziološkem in
socialnem področju osebe, zato je ob prisotnosti le te treba primerno reagirati, da se ne
bi oseba, ki jeclja, počutila nelagodno.
Vzgojitelji so osebe, ki so odgovorne za vzgojo in izobraževanje otrok, prav tako
pa morajo otroku nuditi občutek ugodja, da bo rad zahajal v vrtec in si zgradil zaupanje
do svojega vzgojitelja. Prav zaradi tega morajo biti vzgojitelji dobro seznanjeni s
pravilnim ravnanjem v primeru, da v skupino dobijo otroka, ki jeclja. Najpomembnejši v
otrokovem razvoju pa so starši, ki se morajo prav tako dobro zavedati svoje naloge, pri
tem pa je priporočeno upoštevati tudi mnenje vzgojitelja, ki prav tako opazuje otroka pri
samostojni igri in v družbi vrstnikov.
Da bodo vzgojitelji in starši pravilno ravnali ob prisotnosti otroka, ki jeclja, jih je
treba seznaniti z določenimi dejavniki, ki pozitivno vplivajo na otrokovo samopodobo.
V raziskavi bomo z anketnim vprašalnikom vzgojitelje seznaniti z dejavniki, ki so
pomembni za razvoj otrokove samopodobe, kako z otrokom, ki jeclja, ravnati kot
vzgojitelj in kako kot starš.
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
2
2 TEORETIČNI DEL
2.1 Razvoj govora in jezika v predšolskem obdobju
Govor je sposobnost, ki je je zmožen samo človek. Zahteva usklajeno sodelovanje
vseh naših psihofizioloških sposobnosti (Vizjak Kure, 2010).
Komunikacija je pomembna že od samega začetka. Začne se že pred rojstvom, ko
se mame v pričakovanju pogovarjajo s svojim otrokom, mu prepevajo, spodbujajo
družinske člane, da tudi sami božajo njen trebušček, in tako otrok še preden prijoče na
svet, pridobi pozitivne signale (Levc, 2014).
Takoj ob rojstvu otrok pridobiva informacije od staršev, zato pa je potrebno, da se
pri prvih poskusih pogovarjanja odzovemo z nasmehom, njegov odziv nagradimo z
glasom ali dotikom. S tem odzivom bomo spletli tesno čustveno vez, otroka pa bomo
opogumljali za nadaljnjo komunikacijo. Sčasoma bo otrok spoznal, da glasovi in gibi
telesa izzovejo odgovor osebe, s katero komunicira, torej bo postavljen temelj
komunikacije (Levc, 2014).
Pomembno se je zavedati, da obstajajo velike razlike med posameznimi otroki v
govornem razvoju. Faze govornega razvoja si sledijo v določenem zaporedju, vendar je
tempo razvoja govora različen od posameznika do posameznika. Kdaj se bo govor
razvil, je odvisno od različnih dejavnikov: dobro razvita senzorika, dobro delovanje
centralnega živčnega sistema, dobra razvitost in gibljivost govornih organov ter ljubeče
in spodbudno okolje. Razvoj govora poteka vzporedno z motoričnim in intelektualnim
razvojem (Levc, 2014).
Otrok sprva svoje počutje, želje, čustva izraža z jokom, okrog 4. meseca starosti
začne vokalizirati, kmalu zatem pa začne bebljati (zaporedno ponavljanje enakih
zlogov), pozneje se pojavi naključno posnemanje besed brez razumevanja pomena, o
prvi besedi pa govorimo šele takrat, ko otrok besedo uporabi večkrat za eno in isto
stvar, tako besedi pripiše pomen, to pa se pojavi v starosti okrog enega leta
(Marjanovič Umek, Zupančič, 2009).
Stopnje govorno-jezikovnega razvoja
V nadaljevanju izpostavljamo mejnike v komunikacijskem in govornem razvoju od
rojstva do sedmega leta, kot jih navaja Levec (2014).
Od rojstva do tretjega meseca otrok svoje razpoloženje izraža z gibanjem telesa,
neugodje izrazi z jokom, zadovoljstvo pa s smejanjem ali gruljenjem. Otrok se odzove
na glasne zvoke, prepozna glas matere, vzpostavlja stik z očmi.
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
3
Od četrtega do šestega meseca otrok ustvarja različne glasove, čeblja, v izražanju
se že pojavljata ritem in intonacija. Pri tej starosti se že zanima za zvočne igrače in
glasbo. Otrok je zadovoljen, ko nas opazuje, se smeje.
Od sedmega meseca do prvega leta otrok obrača glavo v smeri zvoka, nas
posluša, že prepoznava enostavne besede, naredi že nekaj stvari po naših navodilih in
že razume, kaj pomeni, če mu rečemo: »Ne!« Od desetega meseca dalje se pojavi tudi
prva beseda.
Od prvega do drugega leta otrok razume in opravi enostavna navodila, vedno več
besed razume, reagira na svoje ime, že prepozna in pokaže imenovane predmete,
razume mimiko obraza in reagira na spremembe tona glasu. Prepozna dele telesa ter
jih tudi pokaže na sebi. V drugi polovici tega obdobja starosti posnema zvoke živali ter
jih poimenuje, že uporablja okoli 50 besed, sprva začne uporabljati glagole in
pridevnike, nato še zaimke (jaz, moje, tvoje). Povezuje dve besedi v stavek. Razume
vprašalnice ter ustrezno odgovarja z »da« ali »ne«.
Od drugega do tretjega leta otrok že razume sestavljena navodila, posluša krajše
zgodbe, pozoren je na pogovor odraslih, razume razlike in določena razmerja (velik–
majhen), pozna odnose: v, na spodaj, zgoraj. Sedaj že povezuje 3 besede v stavek,
njegov govor je razumljiv odrasli osebi, gleda in lista slikanice, poimenuje predmete na
slikah, zastavlja preprosta vprašanja, pri tej starosti pa že začne uporabljati pretekli in
prihodnji čas, izraža čustva.
Od tretjega do četrtega leta otrok posluša zgodbe do 10 minut, upošteva
sestavljena navodila, uporablja igro vlog, sledi pogovoru odraslih, uporablja stavke s
tremi do štirimi besedami.
Od četrtega do petega leta otrok brez težav sodeluje v dialogu z vrstniki ali
odraslimi osebami, pripoveduje dolge zgodbe, posluša daljše zgodbe in pripovedi, med
seboj loči različne zvoke, sledi zelo kompleksnim navodilom.
Od petega do šestega leta otrok obvlada časovno komponento (včeraj, danes,
jutri, dopoldan, popoldan ...), uvidi odnose, vzrok in posledico, začne se zanimati za
črke in zna napisati svoje ime, pravilno izgovarja vse glasove.
Od šestega do sedmega leta otrok prične pisati in dobi interes za branje, prepozna
prvi in zadnji glas v besedi (Levc, 2014).
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
4
Vloga staršev in vzgojiteljev predšolskih otrok
Ključno vlogo pri spodbujanju razvoja otrokove komunikacije in govora ima okolje –
predvsem starši in vrtec. Otroku je treba brati zgodbe, pesmice, izštevanke, treba ga je
spraševati ter potrpežljivo in z zanimanjem čakati njegov odgovor, jasno in razumljivo
mu je treba odgovarjati na njegova vprašanja, če se otrok pri izgovoru besede zmoti,
ga ne popravljamo tako, da bi moral otrok še enkrat pravilno izgovoriti besedo, temveč
le mi za njim pravilno ponovimo. Otroku je treba omogočiti stik z vrstniki, saj mu bo
komunikacija z njimi koristila pri razvoju govornih sposobnosti, v pogovoru z otrokom
pa v različnih besednih zvezah uvajamo nove besede. Pomembno je, da pri otroku
širimo besedni zaklad (Levc, 2014).
V času, ko je otrok v vrtcu, je vzgojiteljeva naloga ta, da mu nudi telesno in
čustveno varnost. Vloga vzgojitelja je ključna pri razvoju predšolskega otroka,
oblikovanju in poteku igre, vzgojitelj mu dopušča dovolj časa za raziskovanje, ga
spodbuja k razvoju višjih in zahtevnejših ravni igralnih dejavnosti. Vzgojitelj mora biti
empatičen, prilagodljiv, pomembna je njegova toplina, odzivnost in občutljivost, ki se
kaže v tem, da vzgojitelj ustvarja možnosti, da se otrok ob njem počuti varnega. Med
osebnostne lastnosti, ki so dobre, da jih vzgojitelj predšolskih otrok ima, so humanost,
pozornost, živahnost, ustvarjalnost, optimizem, samokritičnost, čustvena stabilnost,
vztrajnost, duševno zdravje, prijaznost, smisel za humor, odgovornost, objektivnost itd.
Vzgojitelj ima pomemben položaj v sistemu vzgoje in izobraževanja ter veliko vlogo pri
sooblikovanju in izvajanju predšolske vzgoje (Skudnik, 2012).
Kompetence vzgojiteljev
Kompetence so sposobnosti uspešnega doseganja kompleksne zadeve v
določenem kontekstu s pomočjo mobilizacije kognitivnih in nekognitivnih vidikov
delovanja. Kognitivna sposobnost (reševanje problemov, kritično in analitično mišljenje,
odločanje, divergentno odločanje, spretnosti odločanja) in znanje sta še posebej
pomembna za uspešnost kompetentnega vzgojitelja. Razlika med kompetencami in
sposobnostjo je ta, da se kompetenc lahko učimo, jih poučujemo in so uporabne v
različnih kontekstih (Pregarac, 2015).
Kompetence zajemajo tri večja področja, in sicer znanje, stališča oziroma
prepričanja in veščine. Da lahko dobro in učinkovito udejanjamo določena stališča ali
prepričanja, moramo za to imeti ustrezna znanja oziroma ustrezno raven razumevanja
in nato konkretne spretnosti in veščine, da to znanje uporabimo v praktični situaciji
(Watkins, 2012, str. 11, v Kiswarday in Štemberger, 2017, str. 5). Kompetence
vzgojitelja predstavljajo pomembno vlogo pri uspešnosti inkluzije v vzgoji in
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
5
izobraževanju. Kompleksni izzivi lahko v vzgojitelju, ki vstopa v inkluzivno pedagoško
interakcijo s skupino otrok ali posameznikom, zaradi pomanjkanja inkluzivnih stališč
sprožijo dvome o njegovih lastnih inkluzivnih kompetencah, kar pa lahko privede do
stresa in napora (Kiswarday in Štemberger, 2017).
2.2 Spodbujanje razvoja govora in jezika v kurikulumu za vrtce
Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, ki ga uporabljajo vzgojitelji, ravnatelji,
svetovalni delavci za načrtovanje in kakovostno predšolsko vzgojo v vrtcu. Vsebuje
cilje in načela, ki jih morajo strokovni delavci vrtcev upoštevati (Kurikulum, 1999).
Otroci se v predšolskem obdobju učijo izražati misli, čustva, pri tem pa tudi
razumeti sporočila drugih. Jezika se učijo že samo s tem, ko poslušajo vsakdanje
pogovore, poslušajo branje odraslih, pojejo in poslušajo pesmi, med igranjem z vrstniki,
dramatizacijo itd. Vzgojitelji spodbujajo razvoj govora pri otroku s tem, ko mu
pripovedujejo in berejo pravljice, zgodbe, uganke, pesmice. Pomembna naloga
vzgojitelja je, da opazuje otroka in prepozna otrokov neverbalni stil, vzpostavi
interakcijo z njim, prepozna možne nesporazume v neverbalni komunikaciji in spozna
otrokov razvoj, temu primerno pa prilagodi svoja pričakovanja glede jezikovne
zmožnosti. Otroka je treba pozorno poslušati in teme, ki jih je uvedel sam, razširiti
(Kurikulum, 1999).
2.3 Govorno-jezikovne motnje
Oseba, ki je nezmožna pravilnega oziroma tekočega proizvajanja glasov ali pa ima
težave z glasom, ima govorno motnjo. Oseba, ki pa ima težave z razumevanjem drugih
ali z izmenjavo mnenj, izražanjem, ima jezikovno motnjo. Tako otroci kot tudi odrasli
imajo lahko govorne kot jezikovne motnje. Te motnje se pojavijo kot posledica
zdravstvenih težav, nekatere pa nimajo znanega vzroka (Bilban, 2013).
Nepravilno izražanje posameznih glasov (dislalija) je ena izmed najpogostejših
govornih motenj, zaradi katere starši otroka peljejo do logopeda. Z rednim
obiskovanjem logopedskih terapij se otrokova nepravilna izgovorjava posameznih
glasov večinoma odpravi. Pri otrocih z jezikovnimi motnjami pa je opazen večji
zaostanek na govorno-jezikovnem področju. Otrok je v tem primeru težje razumljiv,
uporablja kratke stavke, ima skromen besedni zaklad ... V tem primeru morajo starši
obiskati logopeda, ki bo ugotovil, ali gre za individualno značilnost otroka ali pa za
pravo motnjo (Levc, 2014).
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
6
Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami so otroci, ki imajo specifične razvojne
motnje pri jezikovnem izražanju in govorjenju. Pri vsakodnevnih dejavnostih pa se
pojavljajo tudi odstopanja na področju grobe in fine motorike, motnje zaznavanja,
slabša pozornost in koncentracija. Zaradi specifičnih motenj na področju razumevanja,
strukturiranja, izražanja in procesiranja otrok ne more ustrezno komunicirati z okolico,
posledično pa se pojavijo čustvene težave ter težave na področju socializacije.
Pri jezikovnem izražanju govorimo o ekspresivni jezikovni motnji ter receptivni
jezikovni motnji. Pri ekspresivni jezikovni motnji gre za specifično razvojno motnjo, pri
kateri je otrokova sposobnost pomenskega uporabljanja govornega jezikovnega
izražanja vidno pod ustreznim nivojem za njegovo mentalno starost, razumevanje
jezika pa je znotraj normalnih mej. Pri receptivni jezikovni motnji pa gre tudi za
specifično razvojno motnjo, vendar je tu otrokovo razumevanje jezikovnega izražanja
pod ustrezno ravnjo glede na njegovo mentalno starost (Vizjak Kure, 2010).
Težave na področju razvoja govora in komunikacije pogosto napovedujejo tudi
težave na področju učenja. Otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja pri
nas ne opredeljujemo v času pred šolo, a vendar je v tem času možno ugotoviti
nekatere kazalnike, ki kažejo na to, da bodo imeli otroci pozneje težave oziroma
primanjkljaje na posameznih področjih učenja. Ti kazalniki pa so težave v govornem
razvoju, težave pri usvajanju jezika, motorične težave, zaznavne težave, težave na
področju pozornosti, koncentracije in spomina, dednost kot vzrok problema (Vizjak
Kure, 2003; nav. po Vizjak Kure, 2010 str. 15).
Z ustreznim zgodnjim ukrepanjem; torej z vključitvijo otroka v ustrezen program, ki
mu bo omogočal razvoj sposobnosti ter odpravljanje težav; lahko preprečimo poznejše
težave pri vstopu v šolo in nadaljnjem šolanju (Vizjak Kure, 2010).
Vzroki za nastanek govorno-jezikovnih motenj
Do problemov pri govorno-jezikovnih motnjah pride zaradi prizadetosti oziroma
okvar določenih sposobnosti. Pri teh otrocih govorni razvoj ne poteka po naravni poti,
ampak potrebujejo strokovno pomoč, ki z izbranimi stimulacijami omogoča optimalen
razvoj. Spontane, naravne stimulacije pa ne zadostujejo, ker jih zaradi motnje ne
morejo ustrezno selekcionirati ter uporabiti za razvoj svojih sposobnosti (Vizjak Kure,
2010).
Med vzroke za nastanek govorno-jezikovnih motenj spadajo organski vzroki, to so
izguba suha, okvare govornega aparata, prizadete kognitivne funkcije; lahko so vzroki
dejavniki okolja, kot je sociokulturna prikrajšanost. Zapozneli pojav ali zastoj v
govornem razvoju je prvi pokazatelj jezikovnih težav (Bilban, 2013).
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
7
2.4 Govorno-jezikovne motnje s poudarkom na nerazvitem govoru
Motnje izgovorjave
To so najpogostejše govorne motnje pri otrocih, še pogosteje pa se to pojavlja pri
otrocih s posebnimi potrebami. Vedeti moramo, da govorno-jezikovne motnje skoraj
vedno spremlja tudi motnja izgovorjave. Motnje izgovorjave se lahko pojavijo pri
predšolskih in šolskih otrocih, prav tako tudi pri odraslih osebah. Te oblike motenj
izgovorjave pa so lahko sistematične, kjer otrok med govorjenjem dela napake vedno
na enak način, in nesistematične, kjer pa otrok dela napake v izgovarjanju glasov,
vendar ne vedno na enak način. Pri nesistematičnih napakah izgovorjave je mejnik 4.
leto starosti, do takrat govorimo še o normalnem govornem razvoju, če pa se te napake
pojavljajo po 4. letu starosti, pa govorimo o leksični dislaliji (izpušča zloge, npr.: papir –
pir, izpušča glasove, npr.: riba – iba, glasove ali zloge dodaja; lokomotiva –
lokomokotiva, lahko zamenjuje položaj glasov ali zlogov; lokomotiva – kolomotiva ali pa
zamenjuje glasove, npr.: roka – loka) (Grilc, 2013).
Do te motnje lahko pride zaradi organskih primanjkljajev (ti sodelujejo pri
izgovorjavi glasov – ustnice, jezik, nebo, čeljust, zobovje), možen vzrok pa je tudi blaga
okvara sluha. Pri otrocih s tovrstnimi motnjami se pozneje pogosto pojavljajo težave pri
branju in pisanju. Motnje otrok odpravlja s pomočjo logopeda (Grilc, 2013).
Jezikovne težave
Otrok z jezikovnimi težavami začne govoriti pozneje, manj govori in njegove
jezikovne spretnosti so slovnično skromne ali nepravilne. Te težave ločimo na tri
skupine:
Upočasnjeni govorno-jezikovni razvoj (o njem govorimo do 4. leta starosti) ali
nezadostno razviti govor (o tem govorimo, če se težave nadaljujejo tudi po 4. letu):
otrok s temi težavami pozneje spregovori, govori manj kot vrstniki, uporablja preproste,
krajše povedi, besede so v neobičajnem vrstnem redu, v besedah izpušča ali
zamenjuje zloge, njegov govor je težje razumljiv okolici, pojavljajo se težave pri
razumevanju vprašanj in navodil.
Nerazviti govor: je najtežja oblika motenj, kjer gre za odsotnost govora ali zelo
skromno besedno in slovnično izražanje, to motnjo lahko opazimo že pred 2. letom
starosti, je znak splošnega zastanka otrokovega razvoja.
Posebne jezikovne težave: vzroka za te težave še ne poznamo, jezikovne
spretnosti so pomanjkljive glede na starost otroka. Prepoznamo ga po tem, da
spregovori pozneje, ima skromno besedišče, nepravilno sklanja, povedi so v večini
sestavljene iz samostalnikov in glagolov, na pojavitev teh težav ne vplivajo okvare
sluha, okvare govoril ali čustvene motnje. Veliko strokovnjakov meni, da lahko iz teh
težav izvira disleksija (Grilc, 2013).
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
8
Motnje ritma in tempa
Sem sodijo jecljanje, prehiter govor, upočasnjeni tempo govora in skandirani
govor.
Prehitri govor: zaznamo ga kot pospešen tempo govora, ob govoru so prisotne
napake pri izgovorjavi, besedišče je skromno, povedi so nezapletene in kratke, ob
uporabi daljših pa se pojavljajo slovnične napake, pojavi se lahko tudi jecljanje,
govorjeno spremlja tudi neverbalno izražanje. Tudi te motnje se otrok ne zaveda.
Takega otroka opisujemo tudi kot nemirnega, komunikativnega in otroka s kratko
pozornostjo. (Grilc, 2013)
Jecljanje in prehiter govor se le redko pojavljata ločeno, zato motnji običajno
zamenjujemo.
Pretirani počasni govor: pojavlja se kot posledica organskih obolenj centralnega
živčnega sistema, otroci z mentalno motnjo in psihično bolni otrok. Pri omenjenem
govoru otroci podaljšujejo glasove, posebno soglasnike, imajo upočasnjen ritem in
tempo. Poleg tega so upočasnjeni tudi pri drugih aktivnostih, kar daje občutek lenosti in
nezainteresiranosti (Grilc, 2013).
Skandirani govor: pri otrocih z motoričnimi težavami opazimo motnje ritma in
tempa. Zato pri otrocih s cerebralno paralizo govorimo o dizartrijah. Tempo govora je
upočasnjen, ritem je okvarjen, znotraj besede in/ali povedi. Razlog omenjenega govora
je opaziti v neusklajevanju finih gibov organov z artikulacijo (Grilc, 2013).
Jecljanje: kaže se v ponavljanju glasov, zlogov, besed ali fraz, glasovi so lahko
podaljšani, na začetku ali znotraj besed se pojavljajo brezglasni zastoji, govor lahko
spremljajo 'krči' ali pa otrok skuša odpraviti težavo z dodajanjem pomožnih glasov 'a,
h'. Jecljanje se najpogosteje pojavi med 2. in 5. letom, lahko pa tudi pozneje. Nekateri
otroci med 2. in 5. letom jecljajo, a pozneje jecljanje izzveni, takšno jecljanje
imenujemo fiziološko jecljanje.
K oblikam jecljanja spadajo ponavljanje zlogov (ka-ka-kapa), ponavljanje celih
besed (daj-daj-daj mi kapo), in razne opore (hm, a ...).
Pogosto se otrok teh nepravilnosti ne zaveda in se zato govoru ne izogiba. Če se
otrok zaveda nepravilnosti, njegov govor ostane nesproščen, ob oblikovanju stavkov
razmišlja in posledično lahko pride do še večjih, močnejših in pogostejših težav. Tako
rekoč govorimo o učinku začaranega kroga. Tudi za nastanek jecljanja ne poznamo
vzroka (Grilc, 2013).
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
9
Motnje glasu
Motnje glasu so vse pomanjkljivosti, ki zmanjša kakovost komunikacije in govornik
zapravi veliko energije za pravilno izgovorjavo (Bolfan-Stošić, 1994 v Grilc, 2013).
Najpogostejša motnja glasu pri otrocih je hripavost oziroma disfonija. Ta motnja je zelo
pogosta, zato moramo posvetiti veliko časa za zdrav razvoj glasu. Otroku s tako motnjo
pomagajo foniater, logoped, psiholog, nevrolog … Velikokrat se hripavost pojavi zaradi
prenapenjanja glasu, ta povzroči spremembo na glasilkah. To težavo lahko preprečimo
tako, da otroka odvračamo od vpitja oziroma kakršnega koli preglasnega izražanja, z
nežnim požiranjem preprečujemo pretirano kašljanje, grlo redno vlažijo s tekočino, še
posebej v prostorih, kjer je suh zrak (Grilc, 2013).
2.5 Logopedija
Društvo DlogS (2016) navaja, da je logopedija veda, ki se ukvarja s proučevanjem
govorno-jezikovne komunikacije, ugotavlja prisotnost govorno-jezikovnih motenj,
vzrokov in posledic nastajanja le teh in načine, kako jih preprečimo
Logoped je strokovnjak z univerzitetno izobrazbo, ukvarja se s preventivo,
odkrivanjem in diagnosticiranjem in terapijo govorno-jezikovnih motenj. Logoped se
vključi tudi pri pomoči staršem in starše aktivno vključuje v proces pomoči otroku z
govornimi ali jezikovnimi motnjami. Starši otroka pripeljejo sami na pregled do
logopeda, če opazijo primanjkljaje v otrokovem govorno-jezikovnem razvoju, logoped
pa s temeljitim pregledom ugotovi za kakšno vrsto in obsežnost motnje gre in s
pomočjo diagnostike določi način in vrsto terapije. Glavni del opravijo starši, ki morajo
otroka spodbuditi k izvajanjem vaj, saj je uspeh logopedske terapije odvisen od
intenzivnosti dela staršev z otrokom (Levc, 2014).
2.6 Jecljanje
Jecljanje je motnja ritma govora, v katerem oseba natančno ve, kaj želi povedati,
vendar časovno tega ni sposobna izvesti, ker nehote ponavlja, podaljšuje ali prekinja
posamezne sestavine govora (Podbrežnik, 2012 str. 15).
Jecljanje je motnja, ki je ne moremo opisati le z eno dimenzijo, vključuje pa tudi
veliko različnih interakcij, ki se kažejo kot nefluentnost. Smith in Kelly (1997) sta
mnenja, da je jecljanje multifaktorska motnja, ki vključuje kognitivne, jezikovne,
emocionalne in motorične dejavnike, od katerih je odvisno, ali bo govor fluenten ali ne.
Poleg teh dejavnikov pa spadajo zraven še socialni, zaznavni, psihološki, vedenjski,
dihalni in vidik centralnega živčnega sistema (Smith in Kelly, 1997, v Novšak Brce,
2015).
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
10
2.6.1 Značilnosti jecljanja
Pri jecljanju govorimo o nepravilnosti tempa in ritma govora, medtem ko je izrek
glasov sam po sebi navadno pravilen. Pri tej motnji se pojavi nenaden zastoj govora v
začetku ali sredi besede, katerega skuša oseba, ki jeclja, s trudom premagati. Te
zastoje povzročijo krči na enem ali več mestih govornega aparata, ki so bistvena
zunanja karakteristika jecljanja, po katerem ga spoznamo. Ti krči mišic predstavljajo
napake v koordinaciji vseh mišic, ki sodelujejo v tisti fazi izreke. V času, ko oseba, ki
jeclja, premaguje v sebi te napake in usklajuje delovanje govornih mišic, nastane
značilen zastoj govorne funkcije (Omerza, 1972 str. 221).
Osebe, ki jecljajo, ponavljajo glasove in zloge, določen glas ponavljajo toliko časa,
dokler ne izgovorijo pravilno, glasovi, kjer se najpogosteje pojavijo težave, so zaporniki
(p, t, k, b, d, g). Osebe, ki jecljajo, podaljšujejo zveneče in nezveneče glasove, lahko pa
se pojavljajo tudi zastoji, in sicer tako, da oseba ob neprimernem trenutku ustavi tok
glasu ali zraka. Pri osebah s to motnjo se lahko pojavi tudi oklevanje v govoru,
izogibanje določenim problematičnim besedam in uporaba mašil (Novšak Brce, 2015).
Jecljanje ni le problem v govorno-jezikovnem komuniciranju, temveč tudi na
fiziološkem, telesnem, emocionalnem, psihološkem in socialnem področju našega
življenja. Jecljanje se pojavi v času med drugim in petim letom starosti, lahko tudi z
vstopom v šolo ali pa v puberteti, možno je tudi, da se jecljanje pojavi pozneje. O
jecljanju govorimo takrat, ko se oseba, ki jeclja, zaveda svojih težav in je takrat pri
govoru osredotočena bolj na pravilnost izgovorjave kot pa na vsebino (Podbrežnik,
2012).
2.6.2 Vzrok za nastanek jecljanja
Vzrokov za nastanek jecljanja je več, vendar pa niso vsi dovolj pojasnjeni z
znanstvenega vidika. Najpogostejši vzrok je prirojen, povzročajo ga pogoste infekcijske
bolezni staršev, neugodne okoliščine v času nosečnosti, težave pri porodu. Jecljanje se
lahko pojavi tudi po otroških boleznih, kot so škrlatinka, oslovski kašelj, meningitis ...
Vzrok za nastanek jecljanja pa je lahko tudi ob hitri in lahki razburljivosti vegetativnega
živčnega sistema, saj se prevelika razburjenost prenaša na možgansko skorjo in na
njena govorna področja, s tem se kvari pravilno usklajevanje gibov govoril. Med vzroke
štejemo tudi nepravilno govorno vzgojo in prehiter govor staršev ali bližnjih sorodnikov
(Omerza, 1972).
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
11
2.6.3 Vrste jecljanja
Fiziološko jecljanje se lahko pojavi pri otroku v starosti med drugim in tretjim letom.
Takrat večina otrok ne govori tekoče, otroku se pri govoru zatika, podaljšuje glasove,
lahko pa tudi okleva v govoru. Otrok v tem času potrebuje nekaj več časa za
razmišljanje, da pravilno uporabi besedne zveze, a vendar s tem ni nič narobe, 75–80
% otrok bo prenehalo jecljati brez pomoči logopeda. Primarno jecljanje še ni pravo
jecljanje, saj se otrok ne zaveda, da napačno uporablja besedne zveze, govoru se ne
izmika. Otroka v tej fazi ne smemo popravljati, ker bi lahko s tem povzročili ravno
nasprotno, otrok bi razvil pravo jecljanje. Primarno jecljanje se od fiziološkega loči po
tem, da pri fiziološkem pogosteje prihaja do ponavljanja besed in fraz, pri primarnem
pa otrok ponavlja glasove in zloge. Sekundarno jecljanje je pravo jecljanje, saj se otrok
te motnje zaveda, traja že daljše časovno obdobje. Med simptome sekundarnega
jecljanja spadajo splošna mišična napetost celega telesa, še posebej govornih
organov, strah pred govorom, zavedanje govorne motnje, pojav tikov in obrambnih
premikov, neskladnost dihanja, fonacije, artikulacije in govorno-miselnih procesov.
Akutno jecljanje je jecljanje, ki se hitro pojavi, in sicer v vseh starostnih obdobjih, traja
pa od 7 do 14 dni. Do te motnje pride zaradi povečane emocionalne reakcije osebe na
fizično ali psihično travmo. Psihogeno ali nevrogeno jecljanje pa je jecljanje, ki se
pojavlja v odrasli dobi, do psihogenega jecljanja pride zaradi stresnega dogodka,
konflikta ali pa daljšega psihičnega pritiska na osebo. Nevrogeno jecljanje pa je
posledica možganskih poškodb in bolezni (Podbrežnik, 2012).
2.7 Pravilno ravnanje staršev otrok, ki jecljajo, in vzgojitelja
Ko starši opazijo, da ima njihov otrok motnje ritma in tempa (jecljanje), morajo z
otrokom govoriti sproščeno, počasi in razločno, vzeti si morajo čas za pogovor, otroka
pa ne smejo opozarjati na napake pri izgovorjavi. Uporabljati morajo kratke in
enostavne stavke, med pogovorom pa je izrednega pomena očesni stik. Otrok mora
videti, da ga starši pozorno poslušajo. Otrok mora izražati svoje ideje, pri tem ga starši
spodbujajo. Treba je poiskati pomoč pri logopedu (Podbrežnik, 2012).
Zelo pomembna stvar je, da starši vedo, da niso vzrok otrokovega jecljanja. Še
vedno pa so nekatere stvari, ki jih lahko starši naredijo, da njihov otrok kljub jecljanju
govori bolj razločno, in sicer dobro je, da starši preprečijo, da si otrok postavi za vzor
osebo, ki nima govornih težav, saj bi lahko to povzročilo negotovost pri govoru, ker bi
bil mnenja, da mora tudi on govoriti hitro in tekoče brez napak. Starši ne smejo otroku
ukazati, kdaj mora govoriti, predvsem pa ga ne bi smeli pozivati k temu, da govori
razločno (Yaruss in Coleman, 2004).
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
12
Vzgojitelj mora biti pozoren na vsebino otrokovega govora, tako kot starši tudi
vzgojitelj otroka ne sme opozarjati na napake pri izgovorjavi, vzgojitelj mora otroka
spodbujati na vseh področjih, ko pa je otrok v obdobju, ko se mu preveč zatika, pa ga
mora usmeriti v dejavnosti, kjer ni treba govoriti. Ko je otrok prisoten, se ne smejo
pogovarjati o tem, da jeclja. Ostale vrstnike je treba spodbujati k temu, da so strpni pri
poslušanju otroka, ki jeclja (Levc, 2014).
2.8 Samopodoba otrok
Samopodoba otroka je odvisna od njegove družine, vrstnikov in
vzornikov/pomembnih avtoritet. Ko pa postanejo starejši, se vpliv vrstnikov poveča,
prav tako pa se poveča tudi njihova potreba po družbenem sprejetju. Otroci, ki jecljajo,
so velikokrat zasmehovani, potisnjeni v ozadje, lahko pa so tudi izobčeni. Posledica
tega pa je nizka samozavest, pomanjkanje zaupanja in depresija. Nekateri otroci, ki
jecljajo, se zaprejo vase in postanejo zelo tihi. Šolsko delo trpi, razmerja zapadejo in
svet postane prostor bolečine in osamljenosti. Otroci, ki jecljajo, sami sebi delajo
škodo, če se pretvarjajo in skrivajo svoje jecljanje, saj ima vsak človek željo po
samoizražanju. Sposobnost komunikacije pa nam daje občutek pripadnosti in
samopodobo, zato je treba otroke z govornimi težavami spodbujati h govoru. Če se
otrok nauči sprejeti svoje jecljanje in se svobodno sporazumeva, se nauči obvladovati
te motnje. V nasprotnem primeru pa s svojim sramovanjem dejansko ustvarijo napetost
in s tem stvari samo poslabšajo (Zundel, 2003).
Jecljanje se na socialnem področju kaže v izogibanju ljudem in nekaterim
življenjskim situacijam. Pri tem govorimo o socialni anksioznosti, torej strahu pred
druženjem in družbo nasploh. Lahko pa pride tudi do popolne izolacije. Na psihološkem
področju se pojavi nizka samopodoba, usmerjenost v svoj lastni svet, motnja volje in
interesov, motnja sposobnosti učenja in pomnjenja, motnja pozornosti, osebe, ki
jecljajo, potrebujejo več časa in energije pri učenju in ostalih šolskih obveznosti. Pri
ljudeh, ki jecljajo, se pojavijo jeza, tesnoba, žalost, depresija, sramežljivost, strah pred
govorom, pomilovanje. Dolgotrajno jecljanje lahko spremeni karakterne poteze, saj ti
ljudje lahko postanejo nedosledni pri izvrševanju obveznosti, primanjkuje pa jim
vztrajnosti in borbenosti. Na drugi strani pa imamo tudi ljudi, ki se ne sramujejo svojih
motenj, ti ljudje so se morali sprijazniti z jecljanjem, posledično pa se je na motnjo
navadila tudi družba, obstaja pa tudi veliko takih, ki so se potrudili in to motnjo omilili ali
pa jo celo odstranili. Pomembno je, da osebe, ki jecljajo, zaupajo vase, vzpostavljajo
očesni stik s sogovornikom in upoštevajo naučene tehnike govora in vedenja
(Podbrežnik, 2012).
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
13
Raziskave (Vanryckeghem in Brutten, 1997) kažejo, da se otroci pri treh letih že
zavedajo fluentnosti v govoru, pri šestih letih pa se pojavljajo negativna stališča do
svojega govora v primerjavi z njihovimi vrstniki, torej rezultati raziskave kažejo, da
negativno stališče do govora z leti narašča (Novšak Brce, 2015).
2.9 Društvo za pomoč osebam z govorno-jezikovnimi motnjami
Društvo Vilko Mazi je prvo in tudi edino društvo v Sloveniji, ki nudi strokovno
pomoč tistim osebam, ki imajo govorno-jezikovne motnje. Društvo ima status
humanitarne organizacije in deluje v javnem interesu. Osvešča širšo javnost in
zagovarja strpnost do oseb z govorno-jezikovnimi motnjami. Društvo je ustanovila
skupina zanesenjakov pod vodstvom Vlaste Podbrežnik leta 1987, deluje na področju
celotne Slovenije, ime pa je dobilo po Vilku Maziju, pionirju slovenske logopedije.
Osebe, ki so imele ali pa še vedno imajo katero izmed govornih motenj, lahko
pomagajo kot prostovoljci osebam, ki se včlanijo v društvo (Podbrežnik, 2012).
Društvo nudi pomoč z raznimi dejavnostmi in svetovanjem osebam z govorno-
jezikovnimi motnjami, vključeno je tudi izvajanje tečaja retorike in angleškega jezika,
društvo organizira govorne vaje in socialne veščine v naravnem okolju, organizira
predavanja, delavnice. Cilji društva so nuditi stalno strokovno pomoč osebam z
govorno-jezikovnimi motnjami, odpravljati strah pred javnim nastopanjem, ohranjati
psihofizično zdravje, celovito vključevati osebe z govorno-jezikovnimi motnjami v
socialno okolje, razvijati pozitivno samopodobo, pomagati premagovati govorne in
socialne težave, napetosti, stiske in vzpostaviti boljše medsebojne odnose
(Podbrežnik, 2012).
Društvo za pomoč osebam z govornimi motnjami Vilko Mazi je tudi prvo slovensko
društvo, ki je včlanjeno v zvezo ELSA (Evropsko zvezo oseb, ki jecljajo/European
Leauge of Stuttering Associations) (Podbrežnik, 2012).
ELSA (1990) je bila ustanovljena z namenom, da bi spodbudila boljše poznavanje
in razumevanje težav, ki se pojavljajo ob govornih motnjah. Med glavne cilje
organizacije spadajo izmenjevanje informacij in izkušenj oseb, ki jecljajo, organizirani
so tudi evropski seminarji, ki združujejo člane odbora nacionalnih organizacij in
strokovnjake, ki se ukvarjajo s tem področjem. Evropski seminarji so priložnost, da se
ljudje srečajo in si izmenjujejo svoje izkušnje. Med cilje spada tudi zastopanje interesov
ljudi, ki jecljajo, ter spodbujanje ideje samopomoči v evropskih državah.
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
14
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 Problem, namen in cilji
Jecljanje je motnja ritma in tempa govora, pri tem oseba točno ve, kaj želi
povedati, vendar časovno tega ni zmožna izvesti, saj se pojavijo težave, kot so
ponavljanje glasov, zlogov ali besed, podaljševanje glasov, vrivanje glasov. Jecljanje
se najpogosteje pojavi v predšolskem obdobju, od drugega do petega leta, zato je
pomembno, da se vzgojitelji, otroci in starši otrok zavedajo pomena ustreznega
razumevanja te govorno-jezikovne motnje (Levc, 2014).
Otroci pridobivajo na samozavesti skozi osebe, ki so jim blizu – družina, vrstniki in
vzorniki, z leti pa se poveča vpliv vrstnikov, saj si želijo biti sprejeti v družbi. Otroci, ki
jecljajo, so velikokrat zasmehovani, potisnjeni v ozadje ali pa celo izločeni, kar se kaže
v nizki samozavesti, pomanjkanju zaupanja in depresiji. Statistični podatki kažejo, da
35 % šolskih otrok poroča, da so že bili ustrahovani, pri otrocih, ki jecljajo, pa statistika
naraste na 82 % (Zundel, 2003).
Od družine je odvisno, kako močna bo otrokova samozavest. Pri otroku morajo
poudariti in spodbuditi otrokove sanje, želje in talente, morajo se osredotočiti na
otrokovo prihodnost in ne na otrokovo jecljanje, otroku morajo povedati, da ni
manjvreden, ker jeclja. Če se otrok nauči sprejeti jecljanje in se svobodno
sporazumeva, se nauči obvladovati jecljanje (Zundel, 2003).
Vzgojitelj ima pomembno vlogo pri razvijanju otrokovega govora, zato je
pomembno, da se z otroki veliko pogovarja, jih posluša, jim nudi možnost poslušanja
različnih oblik sporočanja med odraslimi, jim omogoči, da se igrajo s knjigami, jih
spodbuja k pripovedovanju in razpravljanju, uporabljajo tisk in črke v vsakdanjem
kontekstu ... (Kurikulum za vrtce, 1999). Ob prisotnosti jecljanja pri otroku mora iti
vzgojitelj pozoren na vsebino otrokovega govora, ne sme ga opozarjati na napake pri
izgovorjavi, ostale vrstnike mora spodbujati k temu, da so strpni pri poslušanju otroka,
ki jeclja, z njimi pa se ne sme pogovarjati o jecljanju otroka ob njegovi prisotnosti (Levc,
2014).
Namen diplomske naloge je raziskati, kaj motnja jecljanja, ki se lahko pojavi že v
predšolskem obdobju, predstavlja vzgojiteljem, kako so vzgojitelji, ki smo jih zajeli v
raziskavo, seznanjeni z motnjo jecljanja, kako reagirajo ob prisotnosti otroka, ki jeclja,
kaj opazijo, kakšni so odzivi vrstnikov do otroka, ki jeclja, ali vzgojitelji približajo motnjo
ostalim vrstnikom ali jo morebiti zaradi nelagodja otroka, ki jeclja, ne omenjajo. Kako
vidijo vzgojitelji starše otroka, ki jeclja, kako se starši spopadajo s to motnjo. Kakšne
izkušnje imajo vzgojitelji s samopodobo otroka, ki jeclja.
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
15
Cilji raziskave so:
● Ugotoviti, kakšne so izkušnje vzgojiteljev glede otrokove samopodobe ob
prisotnosti jecljanja.
● Ugotoviti, na kakšen način vzgojitelji pristopijo do otroka, ki jeclja.
● Ugotoviti, kako ravnajo starši otrok, ki jecljajo, z vidika vzgojiteljev.
3.2 Raziskovalna vprašanja
Glede na problem in cilje smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:
● Raziskovalno vprašanje 1: Kateri dejavniki po mnenju vzgojiteljev najbolj
vplivajo na oblikovanje samopodobe otrok, ki jecljajo?
● Raziskovalno vprašanje 2: V katerih elementih vzgojitelji prepoznavajo
pomembnost svoje vloge v skupini, v katero je vključen otrok, ki jeclja?
● Raziskovalno vprašanje 3: Kako vzgojitelji ocenjujejo pomen staršev za
vključevanje in razvoj otroka, ki jeclja, v danih trditvah?
3.3 Metodologija
3.3.1 Raziskovalna metoda
V empiričnem delu diplomske naloge smo preko anketnega vprašalnika za
vzgojitelje uporabili deskriptivno metodo, ki je kavzalno-neeksperimentalna.
3.3.2 Raziskovalni vzorec
V raziskavo je bilo vključenih 100 vzgojiteljev iz slovenskih vrtcev, in sicer iz vrtca
Hrastnik, vrtca Zagorje, vrtca Trbovlje in vrtca Laško. Raziskava je bila izvedena v
šolskem letu 2017/2018.
Preglednica 1: Število in spol anketirancev (N = 100)
Iz Preglednice 1 je razvidno, da smo oddali 100 anketnih vprašalnikov, vrnjenih je
bilo 100, kar pomeni, da je bila odzivnost 100-%, od tega je sodelovalo 96 % oseb
ženskega spola in samo 4 % oseb moškega spola, kar je razumljivo, saj so v vrtcih
zaposlene pretežno osebe ženskega spola.
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
16
Preglednica 2: Starost anketirancev (N = 100)
Iz Preglednice 2 lahko razberemo, da je bilo med anketiranci največ oseb, starih
med 31 in 40 let, in sicer 31 %. Takoj za njimi sledijo osebe, stare med 41 in 50 let, in
sicer 26 %. 24-% delež zajemajo osebe, stare 51 let in več, na zadnjem mestu pa so
osebe, stare med 18 in 30 let, in izražajo 19-% delež vseh anketirancev.
Preglednica 3: Delovne izkušnje anketirancev (N = 100)
Iz Preglednice 3 lahko razberemo, da je med anketiranci največ oseb, katerih
delovne izkušnje v vrtcu štejejo več kot 21 let, in sicer 28-% delež vseh. Takoj za njimi
sledijo osebe z 0- do 5-letnimi izkušnjami, in sicer predstavljajo 25-% delež vseh, 22-%
delež predstavljajo osebe, katerih delovne izkušnje štejejo od 6 do 10 let, sledijo jim
osebe z delovnimi izkušnjami od 11 do 15 let, in sicer 16-% delež, najmanjši delež, to
je 9-%, pa predstavlja osebe, katerih delovne izkušnje štejejo od 16 do 20 let.
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
17
Preglednica 4: Starostno obdobje anketirancev (N = 99)
Iz Preglednice 4 lahko razberemo, da je na to vprašanje odgovorilo 99 oseb, med
njimi je največ oseb, ki so v tekočem letu v drugem starostnem obdobju v homogenem
oddelku, predstavljajo kar 55,6-% delež. Sledijo osebe, ki so v tekočem letu v prvem
starostnem obdobju v homogenem oddelku, predstavljajo pa 23,2-% delež, najmanj pa
jih je v heterogenem oddelku, in sicer 23,2-%, kar šteje le 2 osebi manj kot homogeni
oddelek prvega starostnega obdobja.
3.3.3 Pripomočki
Med pripomočke spada anketni vprašalnik, sestavljen iz treh sklopov. Prvi sklop
zajema trditve, ki se nanašajo na samopodobo otrok, ki jecljajo, skozi oči vzgojiteljev.
Drugi sklop zajema trditve, ki se nanašajo na vlogo vzgojiteljev ob prisotnosti otroka, ki
jeclja, tretji sklop pa zajema trditve, ki se nanašajo na pomembnost vpliva staršev na
otroka, ki jeclja, z vidika vzgojiteljev. Vsako trditev anketiranec oceni s svojim
strinjanjem, pri čemer 1 pomeni, da se s trditvijo sploh ne strinja, 5 pa pomeni, da se s
trditvijo popolnoma strinja. Če njihovo strinjanje ni tako izrazito, uporabi vmesne ocene,
2 pomeni, da se s trditvijo ne strinja, 3 pa pomeni, da se s trditvijo strinja oziroma ne
strinja, 4 pa pomeni, da se s trditvijo strinja.
Anketni vprašalnik: Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja, je v Prilogi 1.
3.3.4 Postopek zbiranja podatkov
Anketni vprašalnik smo naredili v programu Microsoft Word 2010, nato smo se z
vsakim vrtcem predčasno dogovorili za sodelovanje in razdelili vprašalnike. Dogovorili
smo se za rok oddaje anketnih vprašalnikov, in sicer 7 do 14 dni.
3.3.5 Postopek obdelave podatkov
Podatki so bili obdelani na ravni deskriptivne statistike. Rezultate smo predstavili v
tabelah in grafih ter jih interpretirali z vidika raziskovalnih vprašanj.
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
18
3.4 Rezultati in razprava
Najprej, še preden smo prišli do glavnega dela vprašanj, nas je zanimalo, v
kolikšni meri so vzgojitelji slovenskih vrtcev seznanjeni z otrokom, ki jeclja.
Preglednica 5: Seznanitev vzgojitelja z otrokom, ki jeclja, v skupini
V zgornji Preglednici 5 je razvidno, da je približno polovica anketiranih vzgojiteljev
že imela otroka, ki jeclja, v svoji skupini, in sicer 55 %, ostalih 45 % vzgojiteljev pa se z
otrokom, ki jeclja, še ni srečalo.
Zanimalo nas je tudi, koliko vzgojiteljev ima trenutno v skupini otroka, ki jeclja. Teh
pa je bilo malo.
Preglednica 6: Prisotnost otroka, ki jeclja, v tekočem letu
Kot lahko razberemo iz zgornje Preglednice 6, ima trenutno v skupini otroka, ki
jeclja, le 16 % vzgojiteljev, ostalih 84 % pa v svoji skupini nima prisotnega otroka, ki
jeclja.
V spodnjem grafu prikazujemo prvi sklop anketnega vprašalnika, ki je zajemal 13
trditev, ki so opisovale mnenja o samopodobi otroka ob prisotnosti jecljanja.
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
19
Slika 1: Samopodoba otrok, ki jecljajo, skozi oči vzgojiteljev (povprečje)
49 % anketirancev se je strinjalo s trditvijo, da samopodoba predstavlja
vrednotenje samega sebe, najnižje ovrednoten odgovor je bil niti–niti, torej ni nihče
obkrožil, da se s trditvijo ne bi strinjal, povprečje obkroženih mnenj anketirancev je
4,31. Druga trditev, ki 'pravi', da je obdobje otroštva najpomembnejše za razvoj
posameznikove samopodobe, je prav tako bila v večini pozitivna, 79 % anketirancev se
s trditvijo strinja, le eden se s trditvijo ni strinjal, povprečje obkroženih mnenj
anketirancev je 4,12. Pri tretji trditvi naloga vzgojitelja je izboljšati samopodobo pri
otrocih se spet večina anketirancev strinja, to je 96 %, 4 % anketirancev pa se ni
opredelilo. Najnižje ovrednoten odgovor je 3, povprečje pa je 4,41. Pri četrti trditvi, ki
'pravi', da je telesna predstava v predšolskem obdobju najpomembnejši temelj
spoštovanja, pa se mnenja anketirancev precej razlikujejo, povprečje odgovorov je
komaj 2,86, najvišje ovrednoten odgovor je, se popolnoma strinjam, najnižje
ovrednoten možni odgovor pa je, sploh se ne strinjam, 35 % anketirancev se s trditvijo
ni strinjalo, 27 % anketirancev se je s trditvijo strinjalo, ostalih 38 % pa se ni opredelilo
na nobeno stran. Trditev, ki se ukvarja s tem, da se pri otrocih, ki jecljajo, pojavi nizka
samopodoba, motnja volje in interesov, motnja sposobnosti učenja in pomnjenja, je bila
v večini neopredeljena, in sicer kar 48 % anketirancev je obkrožilo niti–niti, povprečje
odgovorov je 3,23. Trditev o tem, da se otroci, ki jecljajo, izogibajo ostalim, strah jih je
druženja z vrstniki in družbo nasploh, je bila spet neopredeljena, 39 % anketirancev je
odgovorilo z niti–niti, povprečje odgovorov je 2,97. S sedmo trditvijo, o tem, da se
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
20
otroci, ki jecljajo, izogibajo pogovoru z drugimi, so se anketiranci bolj ne strinjali kot
strinjali, in sicer 34 % anketirancev se s trditvijo ni strinjalo, 28 % se pa je, povprečje
odgovorov je 2,93. Z osmo trditvijo, ki se nanaša na to, da so otroci z nizko
samopodobo pretirano zaskrbljeni glede mnenja vrstnikov, se je 46 % anketirancev
strinjalo, 25 % se s trditvijo ni strinjalo, ostalih 29 % pa je bilo neopredeljenih.
Povprečje odgovorov je 3,25. Pri naslednji, deveti trditvi, da humor pripomore pri
sproščanju, kar pozitivno vpliva na samopodobo otrok, ki jecljajo, ko se lahko
nasmejejo na svoj račun, se je 49 % anketirancev strinjalo, 19 % anketirancev pa ne,
32 % je bilo neopredeljenih. Povprečje je 3,37, najnižje ovrednoten odgovor je 1,
najvišje ovrednoten pa 5, kar pomeni, da gre za največji razpon med odgovori.
Povprečje desete trditve, in sicer da mora otrok čutiti, da je pomemben, ta občutek pa
razvija z doživljanjem spoštljivega obnašanja do njega, je 4,55. Najmanjši obkrožen
odgovor je 3, največji pa 5. 97 % anketirancev se je strinjalo z deseto trditvijo, ostali 3
% pa so bili neopredeljeni. Pri naslednji trditvi, da jecljanje s starostjo postaja vedno
večji problem, je povprečje odgovorov 3,99. Najnižje ovrednoten odgovor je 1, najvišje
pa 5. Nestrinjanje je izrazilo 9 % anketirancev, strinjanje pa 72 %, ostalih 19 % je
ostalo neopredeljenih. S trditvijo, ki 'pravi', da se vrstniki iz otroka, ki jeclja, norčujejo in
pri tem uživajo, se 32 % anketirancev ni strinjalo, 19 % se je strinjalo, največ pa je bilo
neopredeljenih, in sicer kar 49 %. Povprečje odgovorov je torej 2,77, najnižje
ovrednoten odgovor je 1, najvišje pa 5. Pri zadnji trditvi v tem sklopu, ki 'pravi', da se
otroci sprijaznijo z dejstvom, da jecljajo, in se svoje motnje ne sramujejo, pa se 26 %
anketirancev ne strinja, 27 % anketirancev se s trditvijo strinja, ostalih 46 % pa je
neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,00, najnižje ovrednoten odgovor je 1,
najvišje pa 5.
Iz rezultatov lahko odgovorimo na prvo raziskovalno vprašanje, v okviru katerega
nas je zanimalo, kateri dejavniki po mnenju vzgojiteljev najbolj vplivajo na oblikovanje
samopodobe otrok, ki jecljajo. Vidimo, da vzgojitelji kot najbolj pomembne vidijo, da
mora otrok čutiti, da je pomemben, da je naloga vzgojitelja izboljšati samopodobo pri
otrocih, da samopodoba predstavlja vrednotenje samega sebe, da je obdobje otroštva
najpomembnejše za razvoj samopodobe, da humor pripomore k sproščanju, da
jecljanje s starostjo postaja vedno večji problem, da so otroci z nizko samopodobo
pretirano zaskrbljeni, da se pri otrocih, ki jecljajo, pojavi nizka samopodoba, medtem ko
se jim dejavniki, kot so, da se vrstniki iz otroka, ki jeclja, norčujejo in pri tem uživajo, je
telesna predstava v predšolskem obdobju najpomembnejši temelj spoštovanja, se
otroci, ki jecljajo, izogibajo pogovoru z drugimi, in da se otroci, ki jecljajo, izogibajo
ostalim, ne zdijo toliko pomembni.
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
21
Drugi sklop anketnega vprašalnika je zajemal 11 trditev, ki so opisovale mnenja o
vlogi vzgojiteljev ob prisotnosti jecljanja v skupini. Rezultati odgovorov so razvidni iz
spodnjega grafa.
Slika 2: Vloga vzgojiteljev v skupini ob prisotnosti otroka, ki jeclja (povprečje)
Prva trditev, ki 'pravi', da je vzgojitelj zgled za prijetno in prijazno komunikacijo v
skupini, se vsi, torej 100 % anketirancev, strinja s to trditvijo. Povprečje odgovorov je
4,87, najnižje ovrednoten odgovor je 4, najvišje pa 5. Z drugo trditvijo, ki 'pravi', da
vzgojitelj pomembno vpliva na področje čustvene varnosti otrok, se prav tako vsi, torej
100 % anketirancev, strinjajo. Povprečje odgovorov je 4,78, najnižje ovrednoten
odgovor je 4, najvišje pa 5. Pri tretji trditvi, ki 'pravi vzgojitelj mora začutiti, kaj otrok
potrebuje in kako mu lahko pomaga, se 99 % anketirancev strinja s trditvijo, le 1
anketiranec je obkrožil niti–niti. Povprečje odgovorov je 4,77, najnižji ovrednoten
odgovor je 3, najvišje pa 5. S četrto trditvijo, ki 'pravi', da vzgojitelj otrokovo pozornost
usmerja stran od tega, da bi razmišljal o tem, kako govori, se 86 % anketirancev
strinjaj, 4 % anketirancev se ne strinjajo, ostalih 10 % pa je neopredeljenih. Povprečje
odgovorov je 4,34, najnižje ovrednoten odgovor je 3, najvišje pa 5. Pri peti trditvi, ki
'pravi' vzgojitelj ne sme opozarjati otroka, ki jeclja, naj govori počasneje, se 68 %
anketirancev z njo strinja, 13 % se ne strinja, 19 % anketirancev pa je neopredeljenih.
Povprečje odgovorov je 3,97, najnižje ovrednoten odgovor je 1, najvišje pa 5. Z
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
22
naslednjo, šesto trditvijo, ki 'pravi', da vzgojitelj z refleksijo lastnega dela otroku
pomaga pri njegovem razvoju govora, se 86 % anketirancev strinja, 1 % se ne strinja,
ostalih 4 % anketirancev pa niso opredeljeni. Povprečje odgovorov je 4,48, najnižje
ovrednoten odgovor je 2, najvišje pa 5. S sedmo trditvijo, ki pravi, da vzgojitelj lahko
zmanjša otroku število neprijetnih situacij, nastalih zaradi jecljanja, se 92 %
anketirancev strinja s trditvijo, 7 % anketirancev se ne strinja, 1 %, torej en anketiranec,
pa je neopredeljen. Povprečje odgovorov je 4,34, najnižje opredeljen odgovor je 2,
najvišje pa 5. Z osmo trditvijo, ki 'pravi', da ko vzgojitelj opazi negativno samopodobo
pri otroku, ne sme skopariti z besedami, se 76 % anketirancev strinja, 5 % se ne
strinja, 19 % anketirancev pa je neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,97, najnižje
ovrednoten odgovor je 2, najvišje pa 5. Z naslednjo, deveto trditvijo, ki 'pravi', da otrok
v vrtcu jeclja pogosteje kot doma, se 17 % anketirancev strinja, 32 % anketirancev se s
trditvijo ne strinja, 51 % anketirancev pa je neopredeljenih. Povprečje odgovorov je
2,84, najnižje ovrednoten odgovor je 1, najvišje pa 5. Pri deseti trditvi, ki 'pravi', da se
mora vzgojitelj pogovoriti z ostalimi otroki o jecljanju, se 74 % anketirancev strinja, 14
% se ne strinja, 12 % anketirancev pa je neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,94,
najnižje ovrednoten odgovor je 1, najvišje pa 5. Z zadnjo trditvijo, ki 'pravi', da naj
vzgojitelj redno vključuje otroka, ki jeclja, v govorne dejavnosti, se 83 % anketirancev
strinja, 2 % se ne strinjata, 15 % pa je neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 4,18,
najnižje ovrednoten odgovor je 2, najvišje pa 5.
Na podlagi rezultatov lahko odgovorimo na drugo raziskovalno vprašanje, v okviru
katerega nas je zanimalo, v katerih elementih vzgojitelji prepoznajo pomembnost svoje
vloge v skupini. Vidimo, da je pri vzgojiteljih najbolj pomembno, da so zgled za prijetno
in prijazno komunikacijo v skupini, pomembno vplivajo na področje čustvene varnosti
otrok, morajo začutiti, kaj otrok potrebuje in kako mu lahko pomaga. Vzgojitelj z
refleksijo lastnega dela otroku pomaga pri njegovem razvoju govora, lahko zmanjša
otroku število neprijetnih situacij nastalih zaradi jecljanja, vzgojitelj redno vključuje
otroka, ki jeclja v govorne dejavnosti, otrokovo pozornost usmerja stran od tega, da bi
razmišljal o tem, kako govori. Ne sme opozarjati otroka, ki jeclja, naj govori počasneje,
ko opazi negativno samopodobo pri otroku, ne sme skopariti s pohvalami. Z ostalimi
otroki se mora pogovoriti o jecljanju.
Vzgojitelji so bolj mnenja, da ne vplivajo na količino jecljanja, saj po njihovem mnenju
otrok v vrtcu ne jeclja pogosteje kot doma.
Tretji sklop anketnega vprašalnika je zajemal 9 trditev, ki so opisovale mnenja o
vplivu staršev na otroka, ki jeclja, z vidika vzgojiteljev. Rezultati odgovorov so prikazani
v spodnjem grafu.
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
23
Slika 3: Pomembnost vpliva staršev na otroka z vidika vzgojiteljev (povprečje)
S prvo trditvijo, ki 'pravi', da se starši težko soočajo z drugačnostjo njihovega
otroka, se 73 % anketirancev strinja, 3 % anketirancev se ne strinjajo, ostalih 24 % pa
je neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,83, najnižje ovrednoten odgovor je 2,
najvišje pa 5. Z drugo trditvijo, ki 'pravi', da so starši zaradi otrokove drugačnosti preveč
zaščitniški do otroka, se 67 % anketirancev strinja, 4 % se ne strinjajo, ostalih 29 % pa
je neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,76, najnižje ovrednoten odgovor je 2,
najvišje pa 5. S tretjo trditvijo, ki 'pravi', da starši svoje življenje popolnoma podredijo
potrebam svojega otroka in pozabljajo nase, se 31 % anketirancev strinja, 15 % se jih
ne strinja, ostalih 54 % pa je ostalo neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,22,
najnižje ovrednoten odgovor je 2, najvišje pa 5. S četrto trditvijo, ki 'pravi', da starši, ki
so dobro informirani, lažje opravljajo svojo vlogo starševstva, strokovno delo pa
zaupajo strokovnjakom, se 95 % anketirancev strinja, ostalih 5 % pa je ostalo
neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 4,34, najnižje ovrednoten odgovor je 3,
najvišje pa 5. S peto trditvijo, ki 'pravi', da si starši vzamejo dovolj časa za pogovor z
otrokom, se 44 % anketirancev strinja, 12 % se jih ne strinja, ostalih 44 % pa je
neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,42, najnižje ovrednoten odgovor je 1,
najvišje pa 5. S šesto trditvijo, ki 'pravi', da starši otrok, ki jecljajo, poiščejo pomoč pri
logopedu, se 77 % anketirancev strinja, 1 % se ne strinja, ostalih 22 % pa je
neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 4,03, najnižje ovrednoten odgovor je 2,
najvišje pa 5. S sedmo trditvijo, ki 'pravi', da večina staršev otroke opozarjajo na
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
24
napake pri izgovorjavi, se 61 % anketirancev strinja, 6 % se ne strinja, ostalih 33 % pa
je neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,66, najnižje ovrednoten odgovor je 2,
najvišje pa 5. Z osmo trditvijo, ki 'pravi', da starši otroku veliko berejo, saj s tem pri
otroku zmanjšajo napake pri izgovorjavi, se 70 % anketirancev strinja, 7 % se ne
strinja, ostalih 23 % pa je ostalo neopredeljenih. Povprečje odgovorov je 3,80,
najmanjši obkrožen odgovor je 2, največji pa 5. Z zadnjo, deveto trditvijo, ki 'pravi', da
morajo biti starši pri vzgoji usklajeni in otroku postavljati realne utemeljene zahteve, se
96 % anketirancev strinja, ostali 4 % pa so ostali neopredeljeni. Povprečje odgovorov
je 4,62, najnižje možen odgovor je 3, najvišje pa 5.
Na podlagi rezultatov lahko odgovorimo na tretje raziskovalno vprašanje, v okviru
katerega nas je zanimalo, kako vzgojitelji ocenjujejo pomen staršev za vključevanje in
razvoj otroka, ki jeclja. Vidimo, da so se vzgojitelji z vsemi danimi trditvami bolj strinjali
kot pa ne, Najbolj izrazito strinjanje pa je bilo pri trditvi, ki 'pravi', da morajo biti starši
otrok pri vzgoji usklajeni in otroku postavljati realne utemeljene razloge, in da starši, ki
so dobro informirani, lažje opravljajo svojo vlogo starševstva, strokovno delo pa
zaupajo strokovnjakom. Najmanj strinjanja pa je bilo pri trditvi, ki 'pravi', da starši svoje
življenje popolnoma podredijo potrebam svojega otroka in pozabljajo nase.
4 SKLEPNE UGOTOVITVE
Jecljanje je v vrtcu kar pogosta govorno-jezikovna motnja, kot je bilo v raziskavi
dokazano, se je več kot polovica (55 %) anketiranih vzgojiteljev v času svojega dela v
vrtcu že srečala z otrokom, ki jeclja. Manjši del anketiranih vzgojiteljev (16 %) pa ima
ravno v tekočem šolskem letu možnost spoznavati, kako se otrok, ki jeclja, v
predšolskem obdobju sooča sam s seboj in kakšen je v družbi drugih.
Namen diplomske naloge je bil raziskati, v kolikšni meri so vzgojitelji seznanjeni z
jecljanjem, kako ravnajo z otrokom, ki jeclja, zanimalo pa nas je tudi, kako vidijo starše
otrok, ki jecljajo. Ugotovili smo, da so vzgojitelji mnenja, da ima predšolsko obdobje
pomembno vlogo pri ustvarjanju pozitivne samopodobe otroka, vzgojitelji pa so tisti, ki
pripomorejo k pozitivni naravnanosti samopodobe otroka. Več kot polovica anketiranih
vzgojiteljev se ni strinjala, da bi otrok, ki jeclja, v predšolskem obdobju videl v tem velik
problem, da bi se zaradi svoje drugačnosti na kakršenkoli način izogibal vsakodnevnimi
aktivnostmi in vrstnikom, a vendar se je veliko anketirancev strinjalo (72 %), da
jecljanje s starostjo postaja vedno večji problem, ravno zaradi tega pa se je treba že v
predšolskem obdobju ukvarjati z otrokom in graditi pozitivno samopodobo. Glede vloge
vzgojitelja smo v raziskavi ugotovili, da se vzgojitelji zavedajo svoje pomembnosti pri
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
25
otrokovem razvoju, vsi (100 %) anketirani vzgojitelji so mnenja, da imajo pomemben
vpliv na področje čustvene varnosti otrok in da morajo sami začutiti, kje je treba otroku
nuditi pomoč. Kot navaja Podbrežnik (2012) v svoji literaturi, kako otroka, ki jeclja, ne
smemo opozarjati na napake oziroma ga ne smemo opozarjati, naj govori počasneje,
saj bi se otrok lahko v tem primeru počutil nelagodno, pa je bilo v anketnem
vprašalniku kar 13 % vprašanih mnenja, da bi otroka morali opozarjati, naj govori
počasneje, 19 % anketirancev pa je ostalo neopredeljenih. Ugotovljeno pa je bilo tudi,
da so vzgojitelji mnenja, da se starši težko soočajo z drugačnostjo svojega otroka in so
preveč zaščitniški do njega. Vzgojitelji (96 %) so mnenja, da morajo biti starši otrok pri
vzgoji usklajeni med seboj, otroku pa morajo postavljati realne utemeljene zahteve. 70
% vzgojiteljev je potrdilo, da starši otroku veliko berejo, saj s tem zmanjšajo napake pri
izgovorjavi, 77 % jih je bilo mnenja, da starši otrok poiščejo pomoč pri logopedu. Kar 95
% vzgojiteljev pa je mnenja, da starši, ki so dobro informirani, lažje opravljajo svojo
vlogo starševstva.
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
26
5 LITERATURA IN VIRI
Bilban, M. (2013). Govorno-jezikovne motnje predšolskih otrok in vpliv staršev nanje.
Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Društvo logopedov Slovenije. (2016). Kaj je logopedija? Pridobljeno 2. 2. 2018,
http://www.dlogs.si/logopedija-main/.
Elsa. (1990). A short history of ELSA. Pridobljeno 2. 2. 2018,
http://www.stuttering.ws/index.php/elsa/history.
Grilc, N. (2013). Govorno-jezikovne motnje: priročnik z vajami. Ljubljana: Zavod RS za
šolstvo.
Kiswarday, V. in Štemberger, T. (2017). Pomen inkluzivnih kompetenc z vidika bodočih
vzgojiteljev predšolskih otrok. Pedagoška obzorja: znanstvena revija za didaktiko.
Levc, S. (2014). Liba laca lak: Kako pomagamo otroku do boljšega govora. Ljubljana:
Narodna in univerzitetna knjižnica.
Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M., (2009). Razvojna psihologija. Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Novšak Brce, J. (2014). Včasih samo jecljam: Knjiga za otroke od 7. do. 12. leta
starosti. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Novšak Brce, J. (2015). Osebnostne značilnosti predšolskih otrok z govorno motnjo
jecljanja in njihov odnos do lastnega dela. Doktorska disertacija. Univerza v
Ljubljani: Pedagoška fakulteta.
Omerza, Z. (1972). Govorne napake. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Podbrežnik, V. (2012). Jecljam! Si mi kos? – Sem si kos?. Vprašanja, odgovori in
pričevanja o jecljanju. Ljubljana: Društvo Vilko Mazi.
Podbrežnik, V. (2012). O društvu Vilko Mazi. Pridobljeno 18. 1. 2018,
http://www.drustvo-vilko-mazi.si/o-drustvu-vilko-mazi.
Skudnik, N. (2012). Kompetence vzgojiteljev in vzgojiteljic predšolskih otrok. Diplomsko
delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.
Vizjak Kure, T. (2010). Spodbujanje razvoja senzorike, motorike, kognicije, govora in
jezika: Priročnik z vajami in lestvice za spremljanje razvoja. Ljubljana: Zavod RS
za šolstvo.
Yaruss, J. S. in Coleman C. (2004). Information for Parents of Young Children Who
Stutter. Pridobljeno 2. 2. 2018,
https://www.mnsu.edu/comdis/isad8/papers/coleman8/parentinfo.pdf.
Zundel, I. H. (2003). Kids Who Stutter: The Emotional Effects of Stuttering on Children.
Pridobljeno 2. 2. 2018,
https://www.mnsu.edu/comdis/kuster/Infostuttering/zundel.htm.
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
27
6 PRILOGE
Priloga 1: Anketni vprašalnik: Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja
Vprašanja:
1. Spol:
a) Ženska
b) Moški
2. Starost:
a) 18–30 let
b) 31–40 let
c) 41–50 let
d) 51 let in več
3. Delovne izkušnje v vrtcu:
a) 0–5 let
b) 6–10 let
c) 11–15 let
d) 16–20 let
e) več kot 21 let
4. Starostno obdobje otrok v tekočem letu:
a) homogeni oddelek (prvo starostno obdobje)
b) homogeni oddelek (drugo starostno obdobje)
c) heterogeni oddelek
d) drugo:
5. Ali ste imeli kdaj v skupini otroka, ki jeclja?
a) Da
b) Ne
6. Ali imate trenutno v skupini otroka, ki jeclja?
a) Da
b) Ne
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
28
Naslednje trditve so razporejene v tri sklope. Pri vsaki trditvi morate obkrožite svoje
strinjanje na lestvici od 1 (sploh se ne strinjam) do 5 (popolnoma se strinjam). Ni
pravilnih in napačnih trditev.
1. sklop: Samopodoba otrok, ki jecljajo, skozi oči vzgojiteljev.
Spodnje trditve opisujejo mnenja o samopodobi otrok ob prisotnosti jecljanja. Prosim
vas, da pri vsaki trditvi ocenite, v kolikšni meri se strinjate s trditvijo, pri čemer ocena 1
pomeni, da se s trditvijo sploh ne strinjate, ocena 5 pa, da se s trditvijo popolnoma
strinjate. Če vaše strinjanje ni tako izrazito uporabite vmesne ocene, 2 pomeni, da se s
trditvijo ne strinjate, 3 pomeni, da se s trditvijo strinjate oziroma ne strinjate, 4 pa da se
s trditvijo strinjate.
Menim, da ... 1 Sploh se
ne strinjam
2 Se ne
strinjam
3 Niti–niti
4 Se
strinjam
5 Popolnoma se strinjam
1. ...samopodoba predstavlja vrednotenje samega sebe.
1 2 3 4 5
2. ...je obdobje otroštva najpomembnejše za razvoj posameznikove samopodobe.
1 2 3 4 5
3. ...je naloga vzgojitelja izboljšati samopodobo pri otrocih.
1 2 3 4 5
4. ...je telesna predstava v predšolskem obdobju najpomembnejši temelj spoštovanja.
1 2 3 4 5
5.
...se pri otrocih, ki jecljajo pojavi nizka samopodoba, motnja volje in interesov, motnja sposobnosti učenja in pomnjenja.
1 2 3 4 5
6. ...se otroci, ki jecljajo izogibajo ostalim, strah jih je druženja z vrstiniki in družbo nasploh.
1 2 3 4 5
7. ...se otroci, ki jecljajo izogibajo pogovoru z drugimi.
1 2 3 4 5
8. ...so otroci z nizko samopodobo pretirano zaskrbljeni glede mnenja vrstnikov.
1 2 3 4 5
9.
...humor pripomore pri sproščanju, kar pozitivno vpliva na samopodobo otrok, ki jecljajo, ko se lahko nasmejijo na svoj račun.
1 2 3 4 5
10. ...mora otrok čutiti, da je pomemben, ta občutek pa razvija z doživljanjem spoštljivega obnašanja do njega.
1 2 3 4 5
11. ...jecljanje s starostjo postaja vedno večji problem. 1 2 3 4 5
12. ...se vrstniki, iz otroka, ki jeclja, norčujejo in pri tem uživajo. 1 2 3 4 5
13. ...se otroci sprijaznijo z dejstvom, da jecljajo, svoje motnje se ne sramujejo.
1 2 3 4 5
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
29
2. sklop: Vloga vzgojiteljev v skupini ob prisotnosti otroka, ki jeclja
Spodnje trditve opisujejo mnenja o vlogi vzgojiteljiev ob prisotnosti jecljanja v skupini.
Prosim vas, da pri vsaki trditvi ocenite, v kolikšni meri se strinjate s trditvijo, pri čemer
ocena 1 pomeni, da se s trditvijo sploh ne strinjate, ocena 5 pa, da se s trditvijo
popolnoma strinjate. Če vaše strinjanje ni tako izrazito uporabite vmesne ocene, 2
pomeni, da se s trditvijo ne strinjate, 3 pomeni, da se s trditvijo strinjate oziroma ne
strinjate, 4 pa, da se s trditvijo strinjate.
Menim, da ... 1 Sploh se
ne strinjam
2 Se ne
strinjam
3 Niti–niti
4 Se
strinjam
5 Popolnom
a se strinjam
1. ...je vzgojitelj zgled, za prijetno in prijazno komunikacijo v skupini.
1 2 3 4 5
2. ...vzgojitelj pomembno vpliva na področje čustvene varnosti otrok. 1 2 3 4 5
3. ...vzgojitelj mora začutiti, kaj otrok potrebuje in kako mu lahko pomaga.
1 2 3 4 5
4. ...vzgojitelj otrokovo pozornost usmerja stran od tega, da bi razmišljal o tem, kako govori.
1 2 3 4 5
5. ...vzgojitelj ne sme opozarjati otroka, ki jeclja, naj govori počasneje. 1 2 3 4 5
6. ...vzgojitelj z refleksijo lastnega dela otroku pomaga pri njegovem razvoju govora.
1 2 3 4 5
7. ...vzgojitelj lahko zmanjša otroku število neprijetnih situacij nastalih zaradi jecljanja.
1 2 3 4 5
8. ...ko vzgojitelj opazi negativno samopodobo pri otroku, ne sme skopariti s pohvalami.
1 2 3 4 5
9. ...otrok v vrtcu jeclja pogosteje kot doma.
1 2 3 4 5
10. ...se mora vzgojitelj pogovoriti z ostalimi otroki o jecljanju.
1 2 3 4 5
11. ...vzgojitelj redno vključuje otroka, ki jeclja v govorne dejavnosti.
1 2 3 4 5
3. sklop: Pomembnost vpliva staršev na otroka z vidika vzgojiteljev.
Spodnje trditve opisujejo mnenja o vplivu staršev na otroka, ki jeclja z vidika
vzgojiteljic/vzgojiteljev. Prosim vas, da pri vsaki trditvi ocenite, v kolikšni meri se
strinjate s trditvijo, pri čemer ocena 1 pomeni, da se s trditvijo sploh ne strinjate, ocena
5 pa, da se s trditvijo popolnoma strinjate. Če vaše strinjanje ni tako izrazito uporabite
vmesne ocene, 2 pomeni, da se s trditvijo ne strinjate, 3 pomeni, da se s trditvijo
strinjate oziroma ne strinjate, 4 pa, da se s trditvijo strinjate.
Gorza, Ornela (2018): Vloga vzgojitelja pri krepitvi otroka, ki jeclja. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
30
Menim, da ... 1 Sploh se
ne strinjam
2 Se ne
strinjam
3 Niti–niti
4 Se strinjam
5 Popolnoma se strinjam
1. ...se starši težko soočajo z drugačnostjo njihovega otroka. 1 2 3 4 5
2. ...so starši, zaradi otrokove drugačnosti preveč zaščitniški do otroka.
1 2 3 4 5
3. ...starši svoje življenje popolnoma podredijo potrebam svojega otroka in pozabljajo nase.
1 2 3 4 5
4.
...starši, ki so dobro informirani lažje opravljajo svojo vlogo starševstva, strokovno delo pa zaupajo strokovnjakom.
1 2 3 4 5
5. ...si starši vzamejo dovolj časa za pogovor z otrokom.
1 2 3 4 5
6. ...starši otrok, ki jecljajo poiščejo pomoč pri logopedu. 1 2 3 4 5
7. ...večina staršev otroke opozarjajo na napake pri izgovorjavi.
1 2 3 4 5
8. ...starši otroku veliko berejo, saj s tem pri otroku zmanjšajo napake pri izgovorjavi.
1 2 3 4 5
9. ...morajo biti starši pri vzgoji usklajeni in otroku postavljati realne utemeljene zahteve.
1 2 3 4 5
Hvala za sodelovanje.