GLASBA (naša vloga v glasbi, delitev, ustanove in poklici) · 2020. 4. 6. · Janezu »Ut queant laxis«. Prvi zlog vsake vrstice himne je pomenil naslednji ton, in sicer: UT (DO),

GLASBA (naša vloga v glasbi, delitev, ustanove in poklici)

1. NAŠA VLOGA V GLASBI Glasba je umetnost časa – je nesnovna umetnost, zato sta tudi njeno ustvarjanje in posredovanje drugačna od drugih umetnosti. Doživljanje glasbe in obenem definicija naše vloge v glasbi, nas vodi k delitvi:

SKLADATELJ � IZVAJALEC � POSLUŠALEC Skladatelj mora s prirojeno ustvarjalnostjo obdelovati in povezovati zvočno gradivo v umetniško celoto. Izvajalec se mora čimbolj verodostojno približati skladateljevi zamisli in jo s svojo interpretacijo posredovati poslušalcu. JE VMESNI ČLEN MED USTVARJALCEM IN POSLUŠALCEM. Poslušalec s svojo bolj ali manj prirojeno glasbeno odzivnostjo in izobrazbo povezuje zvočno pripoved glasbenega dela v celoto ter dopolnjuje skladateljevo in izvajalčevo domišljijo. Tipi poslušalcev:

- neizkušen/naiven – sprejema le tisto glasbo, na katero se pozitivno čustveno odziva. - razločujoč/selektiven – sprejema samo eno zvrst glasbe (npr. rave…) in obsoja druge zvrsti. Zakaj ne zna pojasniti,

njegovo znanje je ozko in njegova sodba nima vrednosti. - povezujoč/sintetičen – glasbi se odzove čustveno in je sposoben slediti njenim notranjim povezavam. Slišano primerja

z že poznanim in podobnim, jo objektivno oceni, svoja doživetja zna opisati in utemeljiti. Takšnemu poslušalca se glasba razkrije v vsej veličini!

2. DELITEV GLASBE Za delitev glasbe je moč določiti več kriterijev – navedenih je le nekaj, kriterijev, možni so tudi drugačni: Glede na čas, v katerem je nastala:

- glasba različnih obdobij (srednjeveška, renesančna, baročna…) in tokov v posameznih obdobjih (npr. v baroku – rokoko, v 20. stoletju: impresionizem, ekspresionizem, dodekafonija, popularna glasba in njene zvrsti, alternativna glasba…)

Glede na funkcijo - namembnost, ki jo ima: - poročna koračnica, marš, meditativna glasba…

Glede na izvor oz. avtorja: - ljudska glasba (glasbeno izročilo posamezne kulture) - umetna glasba (glasba, ki so jo ustvarili skladatelji, ki jih poznamo in jih lahko uvrstimo v čas in prostor)

Glede na vsebino: - duhovna - posvetna

Glede na program oz. sporočilnost: - programska glasba (sporočilo z nekim programom, npr.: M. MUSORGSKI: Slike iz razstave) - absolutna glasba (glasba, ki nima določenega programa/sporočila, npr.: L. VAN BEETHOVEN: Simfonija št. 5)

Glede na to izvajalce: - vokalna glasba (npr. zbor) - inštrumentalna glasba (npr. orkester) - vokalno-inštrumentalna glasba (npr. glas in klavir, orkester in zbor, opera)

Glede na število izvajalcev: - solist - komorna glasba (duo, trio, kvartet – do 20 izvajalcev) - velike zasedbe (nad 20 izvajalcev – zbor, orkester…)

Glede na postavitev izvedbe: - koncertna (oder in izvajalci – statično prizorišče) - scenska (dogajanje na odru, npr. opera, balet)

3. GLASBENE USTANOVE IN POKLICI Dandanes je glasba prisotna tako rekoč povsod… Na radiu, televiziji, v javnih prostorih. Srečamo jo tudi v najrazličnejših strokah, ki so bodisi posredno ali neposredno povezane z njo. Glasbo npr. kot terapevtsko sredstvo uporabljamo v medicini, njene osnove najdemo v matematiki, fiziki in biologiji, vzporednice pa v ostalih umetnostih. Poklic glasbenika je torej po eni strani ozko specializiran, po drugi pa zelo širok… GLASBENE USTANOVE:

POKLICI V GLASBI:

Slika standardne razporeditve orkestra na odru …

je vse kar slišimo… Je energija, tako kot toplota, gibanje, svetloba… Zrak, ki nas obdaja je sestavljen iz množice delcev. Zvočni udar (npr. udarec po zvenečem predmetu, struni…) prisili zračne delce v gibanje – najbližji se premaknejo, udarijo ob sosednje, se zgostijo, zopet umaknejo ipd. Nastane t.i. zvočno valovanje, ki na svoji poti zadeva ob različne ovire in sprejemnike (sprejemnik je npr. naše uho, kjer se zvok pretvori v slušne

dražljaje; zveneča telesa, ki sprožijo novo valovanje; na ovire, ki zvok bodisi vsrkajo ali vpijejo; na membrane mikrofonov, kjer se spremeni v elektromagnetne valove).

ZVOČNI UDAR ���� ZVOČNO VALOVANJE ���� OVIRA / SPREJEMNIK

AKUSTIKA – nauk o zvoku. Proučuje nastanek in širjenje zvočnega valovanja. Glasbena akustika je povezana predvsem z glasbeno umetnostjo. Obstajajo pa tudi druge znanstvene panoge akustike (fiziološka akustika, psihoakustika, prostorska akustika; gradbena akustika; akustika hrupa; elektroakustika…). Glasba se na tem področju zelo tesno povezuje z naravoslovjem – fiziko, matematiko in biologijo. Parametri zvoka (stalne lastnosti zvoka):

- višina - moč, glasnost - trajanje - barvo

Višina zvoka Zvočno valovanje je mogoče ponazoriti z nihalom – število nihajev v sekundi je frekvenca valovanja. Enota: Hz - hertz (po Heinrichu Hertzu, odkritelju elektromagnetnega valovanja) pomeni št. nihajev v sekundi. Npr.: frekvenca 440 (ali 443) Hz oziroma t.i. komorni ton a' – dogovorjena frekvenca (leta 1885 na mednarodni konferenci na Dunaju, ki ji je predsedoval Jožef Štefan), na katero glasbeniki uglašujejo svoje inštrumente. Povsem praktičen namen!

hitrejše nihanje ���� višja frekvenca ���� višji zvok; počasnejše nihanje ���� nižja frekvenca ���� nižji zvok krajše/manjše zvočilo (kratka struna)���� višji zvok; daljše/večje zvočilo (dolga struna) ���� nižji zvok

Območje slišnosti človeškega ušesa: 16 Hz – 20.000 Hz

Moč, glasnost zvoka je odvisna od velikosti zračnih valovanj – amplitude! Od tod je določen slušni prag – področje, ki sega od tam, kjer zvok začnemo dojemati, do pragom bolečine. Enota: dB – decibel (po Grahamu Bellu, izumitelju telefona). Pogosto je zvok nihajočih teles tih in kratkotrajen – da bi postali takšni zvoki za glasbo uporabni, jih moramo ojačati s pomočjo resonance – v bistvu gre za ojačevalce, npr. lesena skrinja pri violini okrepi zvok strune… Moč in glasnost dojemamo zelo osebno – to lastnost zvokov v glasbi zapisujemo z dinamičnimi oznakami.

Trajanje zvoka je odvisno od našega doživljanja časa in ga dojemamo prav tako zelo osebno (odvisno od razpoloženja, starosti, okoliščin, biološkega ritma, gibanja…). Zvoke razlikujemo kot:

Zvočni pojavi – teh je nešteto, od takih, ki jih povzroča človek (dihanje, vriskanje…), do živalskih zvokov (renčanje), zvokov v naravi (grmenje, šumenje), strojno produciranih zvokov (ropot), pa do zvokov glasbil, namenjenih predvsem ustvarjanju glasbe. A VENDAR VSI ZVOKI LAHKO POSTANEJO GLASBENO GRADIVO (sploh sodobna glasba se poslužuje uporabe različnih »efektov« v kombinaciji z glasbili ali na glasbilih, poleg tega se za spremebo lastnosti zvokov ali dovajanje različnih efektov uporabljajo tudi računalniki). Npr. francoski skladatelj Erich Satie je v svojem baletu Promenada« uvedel pisalni stroj, John Cage pa je skladbo Living Room ustvaril samo z zvoki predmetov, ki so v stanovanju! Klasifikacijo zvoka oz. zvočnih pojavov razdelimo v tri kategorije, in sicer: ŠUMI, ZVENI, TONI (glede na akustične lastnosti, ki jih v dani kategoriji zvok ima).

Barvo zvoka lahko določamo LE ZVENOM IN TONOM. Gre za pojav, da ko zvočilo npr. struna zaniha, se k z zvokom na osnovni frekvenci, oglasi v ozadju še število drugih delnih, tako imenovanih alikvotnih tonov. To so nihajna razmerja, ki jih je raziskoval in določil (izračunal) že Pitagora. Več kot slišimo v tonu ali zvenu delnih tonov, bolj »bogat« in polnejši se nam zdi. Odtod razlika med drobno leseno piščalko in trobento oz. med zvokom iz majhnega tranzistorja in dobrega hi-fi sprejemnika. ZVOČNI ČAS / ZVOČNI PROSTOR Zvokom, ki jih slišimo, podzavestno iščemo smisel in pomen tako, da jih med seboj povezujemo. Takšno povezovanje doživljamo v dveh razsežnostih oz. zvok doživljamo v:

1. ČASU � zvoki po različnih dolžinah 2. PROSTORU � zvoki po različnih višinah

ZVOČNI PROSTOR – elementi:

ZVOK (ton, zven, šum – posamezni zvočni dogodek) Tonski sestav / sistem: različni sistemi pravil oblikovanja zvoka, ki se pojavijo v različnih kulturah (indijski tonski sestav deli oktavo na 22 enakih delov, Kitajska se poslužuje t. i. pentatonike oz. sosledja petih zaporednih tonov, evropski zvočni prostor je razdeljen na 8 enakih delov – oktava …)

ZVOČNI ČAS – elementi: V času se znajdemo šele, če je razdeljen na manjše enote. V naši duševnosti obstaja psihološko-ritmični sestav, ki za nas odtekajoči čas deli v manjše enote. Govorimo o osnovnem – bitju srca in širšem – bioritmu. Vse to se navezuje na dimenzijo časa v kateri obstajamo, o utripanjih in ponavljanjih, ki so že od nekdaj: menjava letnih časov, dan/noč, plima/oseka… Pojmi, ki v glasbi označujejo čas in trajanje v njem so:

- METRUM (osnovni utrip/mera, ki obvladuje skladbo) - RITEM (izmenjevanje različno dolgo trajajočih zvočnih dogodkov - vsa ponavljanja ali spreminjanja v gibanju,

pogonska sila glasbe) – različna trajanja ponazarjajo različne oblike not:

- TAKT (kadar se več osnovnih utripov zbere v večjo enoto. Takt določa izmenjevanje poudarjenih in nepoudarjenih dob. Taktovski način – ulomek na začetku skladbe: števec pomeni število dob v taktu, imenovalec pa njih ritmično vrednost).

- TEMPO (hitrost s katero si sledijo merske enote)

MERJENJE – najprikladnejša enota za merjenje časa je sekunda. GLASBENA URA = Metronom (z njim določimo število glasbenih udarcev v minuti in tako definiramo tempo skladbe).

ZAPISOVANJE ZVOKA / GLASBE Je v bistvu pretvorba slišanega v vidne simbole. Razlikujemo dve metodi zapisovanja:

1. PRESKRIPTIVNA METODA (PREDPISNA METODA) – zapis glasbe na podlagi predpisov oz. dogovorjenih znamenj, kot je npr. tradicionalna notacija.

2. DESKRIPTIVNA METODA (OPISNA METODA) – zapis glasbe, v smislu orisa zvočnih dogodkov (npr. risba – oris zvočne poti, neume, sodobna notacija)

Možnosti zapisov: DESKRIPTIVNA METODA

- obris zvočnega utrinka, ki pomaga spominu

Na tak način so zapisovali glasbo v srednjem veku – zapisali so v bistvu besedno intonacijo, in sicer z znaki, imenovanimi neume, ki so pomagali, da se je pevec spomnil pravega napeva.

Tovrstno notacijo ok. Leta 1000 nadomesti tradicionalna - preskriptivna (glej naslednjo stran), a v 20. stoletju se spet pojavijo deskriptivni zapisi glasbe. Ob tem, najdemo tudi različne praktične zapise za igralne prijeme, kot npr. kitara ali lutnja, ki se poslužujejo delno deskripitivne, torej opisne metode, delno pa preskriptivne oz. predpisne metode.

PRESKREPTIVNA NOTACIJA: Da bi tone po višini bolj natančno zapisali, kot je to mogoče z znaki nad besedilom, je v 11. stoletju glasbenik iz Arezza (Italija) – Guido Areški uvedel notno črtovje (5 črt po petih prstih roke, s katerimi je razvil metodo solmizacije – učenja petja). Kako se toni po črtovju dvigajo je ponazoril s himno sv. Janezu »Ut queant laxis«. Prvi zlog vsake vrstice himne je pomenil naslednji ton, in sicer: UT (DO), RE, MI, FA, SOL, LA, SI (TI), DO. Dopolnjene še dandanes uporabljamo kot solmizacijske zloge. Iz črk, ki jih je Gudio Areški postavil pred notno črto, so se razvili notni ključi (basovski, violinski in t.i. c-ključi).

Po številnih spremembah, dopolnitvah in izboljšavah te iznajdbe, se s tiskom v 16. stoletju ustali notna pisava, kot smo jo vajeni še danes:

- 5 črt v črtovju, - sedem imen za tone z ustreznimi zvišanji in znižanji (t.i. prestavni znaki # - višaj, ki ton zviša in b-nižaj, ki ton zniža –

če stojijo na začetku skladbe, veljajo za celotno skladbo), - dogovorjene znake za note, notne vrednosti in pavze, - znake za taktovski način (ulomek), taktnice (ločila med takti) - znaki za moč tona (dinamika in poudarki) - znaki za hitrost izvajanja (tempo) - znaki za način izvajanja (artikulacijo)

Primer tradicionalne notacije: Oznaka za tempo in način izvajanja Note Pavze Poudarek (znak za moč tona) Taktovski način Notno črtovje Nižaj

Violinski ključ Basovski ključ Taktnica Dinamika (znak za moč tona) C-ključ Najpogostejši načini, s katerimi danes zapisujemo glasbo: