DRUŽINSKA PRILOGA: Solidarnost, ki odpira obzorja

DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Až e n e • o t r o c i n o V 0 8

Solidarnost, ki odpira obzorja

M i l a n K r a j g e r

XIV ŠTIRINAJST DNI�

Pot v svobodoOkrog tisoč tibetanskih otrok se vsa-ko leto odpravi čez strme grebene Hi-malaje. Njihov cilj: šole dalajlame v severni Indiji. Njihovi starši upa-jo, da jih tam čaka boljša prihodnost v svobodi. Samo pod tem pogojem se odločijo za bolečo ločitev. Za večino malih beguncev je to slovo za vedno. Maria Blumencron, rojena 1965 na Dunaju, je pisateljica in filmska ust-varjalka. Spremljala je šest otrok na njihovem begu. Obuti v slabe čevlje, v nahrbtnikih ravno toliko hrane, kot je morejo nositi, se mučijo po hribih v svobodo. O njihovem spremljev-alcu Nimi pravijo ljudje, da je dober ko zlato. On jih spremlja, nosi, opogu­mlja in tolaži na težavni poti. Deset dni so otroci na poti. Preplezati mora-jo šest tioč metrov visok prehod v Hi-malaji. Otroci so izčrpani, omaguje-jo v snegu, so lačni in izmučeni in jokajo od domotožja. Vedno znova obtičijo otroci v ledu, nekateri celo umrejo. Skupini otrok, ki jo je Maria Blumencron spremljala, se to hvala-bogu ni zgodilo. Vsi so srečno prispeli v Dharamsalo. Maria Blumencron je skupino spremljala na njihovi poti s kamero in sestavila film; zanj je preje-la številne nagrade. V knjigi »Flucht über den Himalaja« pretresljivo opisuje kruto življenje ljudi v Tibetu. Obenem pa na zelo ose­ben način opisuje mučno pot otrok čez gorovje – v tako zaželeno svobo-do.

Maria Blumencron: Flucht über den Hi­malaja – Tibets Kinder auf dem Weg ins Exil. Izšlo v seriji Piper.

p r e d s t a v l j a m o

Micka Opetniku r e d n i c a

[email protected]

O solidarnosti

Vsak dan nas mediji popeljejo po celem svetu in nas informirajo o političnih in gospodarskih dosežkih in izgubah. Ob teh sporočilih pa pozornemu gledalcu in poslušalcu ne uide pogled na ljudi, ki so ob številnih sve­tovnih konfliktih tisti, ki utrpijo največjo osebno, gospo­darsko, fizično in psihično škodo.

Kot civilna družba, posebej pa še kot kristjani, smo v takih trenutkih pozvani, da usmerimo pogled proč od nas samih k soljudem. V naši bližnji okolici, prav tako pa po širnem svetu najdemo ljudi, ki so potrebni naše solidar­nosti.

Pri solidarnosti z ljudmi pa vidim kot prvi in odločilni korak zanimanje za življenje ljudi. V kakšnih življenjskih razmerah živijo, kakšna zatiranja doživljajo, zapo­stavljanje zaradi drugačne veroizpovedi ali etnične pri­padnosti. Solidarnost se začne že tam, ko pozorno poslušamo in se pozanimamo za te ljudi. Številne so or­ganizacije in posamezniki, ki povzdignejo svoj glas za za­tirane ljudi po vsem svetu. Od teh lahko pričakujemo in tudi prejmemo zanesljive in podrobne informacije. Po njih si sami širimo obzorje in spoznavamo ljudstva in narode. Odkrivamo njihovo pisanost in raznolikost. S takšno zavestjo in razgledanostjo je lažje storiti naslednji korak v solidarnosti – pomagati fizično in/ali denarno.

To številko družinske priloge smo namenili temi so­lidarnost med ljudmi. Ob konkretnih primerih smo ho­teli pokazati solidarnost, ki je živa med ljudmi. Kaže se v skritih in majhnih korakih, ki pa prizadetim lju­dem pomenijo bogastvo. Mnogi bralci se boste spomni­li časopisnih poročil izpred 17 let, ko je pogumni župnik Zunder sprejel na Rebrci skupino pribeglih Tamilcev. Vsem zakonom navkljub je pokazal svojo ljubezen do sočloveka in jim dal varno in skrbno zavetje. Od celotne skupine Tamilcev je ostal na Koroškem le Ciril. Uspelo mu je, spet s pomočjo mnogih, da je njegova družina lah­ko zaživela srečno in varno življenje pri nas. Prav ob tem primeru vidimo, kakšna naj bo ljubezen do sočloveka.

Korošce pogosto imenujejo kot tiste ljudi, ki radi da­rujejo in pomagajo ljudem. Ob finančni podpori pa je pomembno tudi spoznavanje ljudi, katerim je ta pomoč namenjena. Veliko veselja pri branju!

u v o d n i k

XIV �ŠTIRINAJST DNI

20-letni Hannes Boschitz iz Me-tlove je po maturi na Dvojezični trgovski akademiji opravljal civil-no službo v Mladinskem centru Point v Celovcu. Od jeseni študira mednarodni razvoj na dunajski univerzi. V letošnjem poletju se je s skupino odpravil v Angolo, da prostovoljno pomaga v misijon-skem središču don Boskovih ses-ter.

Zlezemo v letalo. Pričakovanja, upi, skrbi in negotovost napolnijo naša srca. Toda veselimo se dela, ki nas čaka. Razmišljamo o času v Ango-li. Ne vemo še, kako zelo nas bo spre-menil ta mesec. Ne vemo, kaj vse bomo prejeli, in da bo to veliko več, kot smo zmožni dati. Letalo se dvi-gne. Pristanemo. Mi, to je 14­članska skupina iz Slovenije in Avstri-je, zdravnica iz Koroške in Hanzej Rosenzopf, ustanovitelj društva Ini-ciativAngola, ki se že vrsto let zavze-ma za projekte v tej deželi.

Kaj lahko pričakujemo od dežele, kjer je 27 let divjala državljanska vojna? Dežela, kjer je največja korupcija, revščina in je doma socialna krivica. Dežela, v kateri je gospodarska rast v zadnjem letu znašala 20 %, prebival-ci pa morajo preživeti z dvema dolar-jema na dan. Dežela, v kateri prodajo v enem samem letu nafte v višini 22 milijard evrov, pa ni zmožna zagoto-viti ljudem izobrazbe, hrane in stre-he nad glavo.

Ljudje, ki živijo na kupih odpad-kov, nimajo čiste pitne vode, ne zna-jo brati, ne pisati in nimajo redne-ga dela. Prav ti ljudje potrebujejo našo pomoč. Z našim delom v šolah in v prostem času upamo, da smo – četudi le začasno – olajšali njiho-vo življenje. Na vprašanje, če smo mogli pomagati, sami ne znamo od-govoriti. Vemo pa, da smo se trudi-li, vsak po svojih močeh. Vsak od nas si je nabral mnogo izkušenj, spomi-nov in vtisov.

Vsak dan, vsak trenutek, vsak pogovor je bil dar. Skušal sem vse to shraniti v mislih, da bi se vedno la-hko spomnil nanje. Vsak dan je bil poln čudovitih, presenetljivih in ne­verjetnih doživetij. Ostane nam za-vest, da smo ta čas doživeli in živeli. Nepopisno je, koliko dobrote, pri-jaznosti in upanja nosi v sebi angol-sko ljudstvo. V tem mescu sem smel biti del njihovega sveta. Smel sem se potopiti v svet teh čudovitih ljudi. Z njimi sem se smejal, in prisluhnil sem njihovim zgodbam. Šele ob vrnitvi iz Angole sem dojel, kako dragocena so bila zame ta doživetja. Kako preprosto je živeti v tako imenovanem prvem svetu in kako težko je živeti tukaj tako, kot bi sam hotel. Iz skromnosti, miru in spokojnosti sem se vrnil v svet poln hektike in naglice. Upam, da mi bo uspelo – zavestno ali podzavestno – vsak doživeti dan v Angoli tukaj živeti naprej.

Hannes Boschitzp r i č e v a n j e

študent na dunajski univerzi

Prijaznost in dobrota angolskega ljudstva

XIV ŠTIRINAJST DNI�

V Ž A R I Š Č U

Solidarnost je nežnost med narodi – ta izrek je ustvaril Che Guevara pred več desetletji in zame je to najbolj točna in tudi najbolj poetična defini-cija solidarnosti.

Solidarnost – je še zaželena v naših modernih časih, v katerih je skopost super in so šibki vedno bolj porinje-ni na rob družbe in izključeni? In so predvsem sami krivi svoje stiske in svoje revščine. Najrazličnejše organi-zacije in institucije si prizadevajo za naše razumevanje in za solidarnost z ljudmi in njihovimi stiskami po vsem svetu.

Navajeni smo, da vedno znova do-bivamo pozive in prošnje za podpo-ro za ljudi po vsem svetu: vojna v Če-čeniji in položaj čečenskih beguncev, kršitve človekovih pravic v Darfurju, indigene Emberá­družine, ki v revnih četrtih Panama City­ja brez upanja na pomoč s strani lastne države po-skušajo svoje življenje napraviti ne-koliko bolj človeka vredno in sanjajo o tem, da bodo njihovi otroci nekoč imeli varno pot v šolo.

Toda ali smo res odgovorni za te pro-bleme, za revščino in bedo po vsem svetu? Saj je tudi pri nas toliko rev­ščine. Prepad med socialnimi sloji v Avstriji je vedno večji. Vedno več lju-di mora tudi pri nas prositi za podpo-ro s strani socialnih organizacij – npr. minimalni upokojenci in upokojenke, ki si ne morejo več privoščiti vsakda-njega kosila, ali samohranilci in sa-mohranilke, ki z največjimi težavami obvladujejo svoj vsakdanjik. Ali nam niso ti bližji?

Pri mojem zadnjem bivanju v Panami sem obiskala malo revno četrt Em-bera Puru. Ljudje v tej četrti živijo v zelo kritičnih razmerah: primanjku-je jim vsega – šol, zdravstvene oskr-be, delovnih mest in varnosti. Sicer živijo v mestu, vendar niso zapaženi in podpore s strani panamske institu-cije skoraj ni.

Za večino Panamcev so pripadniki Emberá ljudje drugega razreda, toda za Katoliško žensko gibanje in za žu-pnijo Pliberk so bili in so ti ljudje del njihove skupnosti. Skozi več let je žu-

Ž i v i m o v s v e t u i n č a s u , k i n a m o m o g o č a m e d -

č l o v e š k o i n g o s p o d a r -s k o p o v e z o v a n j e p o

v s e m s v e t u . g l o b a l i z a -c i j a p a n a m n a l a g a t u d i

d o l Ž n o s t , d a s e k o n k r e -t n e j e p o z a n i m a m o z a Ž i -

v l j e n j e l j u d i p o s v e t u . s s v o j i m r a v n a n j e m , v e -

d e n j e m i n m i š l j e n j e m l a h k o p o d p r e m o t e l j u -

d i , d a z a Ž i v i j o č l o v e -k a v r e d n o Ž i v l j e n j e . o

s o l i d a r n o s t i m e d n a r o -d i r a z m i š l j a e t n o l o g i -n j a dr. Maria Magdale-

na Ramnek.

Sobia - imeti dobro srce

Dr. Maria Magdalena RamnekPo rodu Pliberčanka, živi danes na

Dunaju. Ta čas dela kot socialna de­

lavka v centru za žene, ki je v upra­

vi dunajske Caritas. V predsedstvu

Družbe za ogrožene narode se za­

vzema za pravice žena v Panami. Z

raznimi izobraževalnimi ponudbami

hoče napraviti ljudi tankočutne za

potrebe teh žena.

XIV �ŠTIRINAJST DNI

pnija skupaj z Družbo za ogrožene narode podpirala projekte v tej četr-ti. Seveda je bilo vedno znova sliša-ti glasove, ki so te projekte postavljali pod vprašaj in kritizirali, a kljub temu so predvsem žene prevzele odgovor-nost za te ljudi, ki živijo tako daleč od nas. Bile so pripravljene poslušati pripovedi in poročila iz Paname. Na ta način so iz neznanih Indijancev/Indijank postali ljudje s konkretni-mi obrazi in konkretnimi biografija-mi. Podpora iz Pliberka je pripadni-kom Emberá vrnila njihovo človeško dostojanstvo – postali so zaznavni ali kakor so mi vedno znova rekli: »Ni-smo več pozabljeni. So ljudje, ki mi-slijo na nas.« Medtem je v tej me-stni četrti uspešna ženska skupina, ki skupno poskuša najti gospodarske, pa tudi socialne rešitve za svoje proble-me. Solidarnost male pliberške žu-pnije pa je omogočila ne le to, dose-gla je tudi, da so pripadniki Emberá končno zapaženi tudi znotraj Pana-me in tudi panamske institucije se za-čenjajo ukvarjati z njimi in jih inte-grirati v svoje programe.

Eden osrednjih pojmov pri pripadni-kih Emberá je sobia – to pomeni, ime-ti dobro srce. Pravijo, da imajo ljudje iz Pliberka sobia in jim stojijo ob stra-ni. Pripadniki Emberá živijo v skladu s tradicijo načelo solidarnosti. Poj-mujejo se kot ena družina in se med seboj podpirajo. Vedo, da so drug za drugega odgovorni, in poskušajo tudi to načelo aplicirati v revnih četrtih. Družinski člani se podpirajo z ma-lenkostjo, ki jo imajo. Žene poskušajo skupno najti izhod iz slabega gospo-darskega položaja in imajo vedno od-prto uho za stiske in skrbi drugih lju-di, tudi če ti pripadajo drugi rasi ali drugi kulturi. Ali ni mislil Che Gue-vara tega s svojo definicijo o solidar-nosti kot nežnosti med narodi – ali to ne pomei imeti uho za probleme dru-gih in biti tudi pripravljen prevzeti odgovornost za druge in jih spoštljivo priznati kot enakopravne partnerje.

Ali to ni tudi naša dolžnost? Mi v Av-striji imamo srečo, da živimo (še) v izobilju. Mi si lahko privoščimo, da smo solidarni – saj je naše izobilje produkt pomanjkanja, socialne razli-

ke med bogatim Severom in revnim Jugom. Mi se veselimo posebnih po-nudb v samopostrežnicah, špecial-nih ponudb na oblačilnem sektorju in nizkih cen v elektrobranži. Sicer se pritožujemo nad tem, da vedno več podjetij svojo proizvodnjo premešča v dežele z nizkimi mezdami, kljub temu pa radi kupujemo posebno ugo-dne ponudbe. O položaju delavcev/delavk v deželah z nizkimi mezdami ne razmišljamo.

Več kot miloščina Solidarnost pome-ni več kot le miloščino, ki jo damo revnim ljudem v tako imenovanem tretjem svetu. Solidarnost pomeni priznati, da imajo ti ljudje pravico do pravičnosti, človekovih pravic, spo-štovanja, dostojanstva in do člove-ka vrednega življenja, in pomeni dol-žnost, da se dejavno zavzemamo za te pravice – v Avstiji, pa tudi v drugih deželah sveta.

Sobia - imeti dobro srce

XIV ŠTIRINAJST DNI�

V Ž A R I Š Č U Pripravila M i c k a O p e t n i k

Glas za zatirane in zapostavljene

O zamisli pravičnega trgova-nja … V tako imenovanih de-želah tretjega sveta je velika revščina. Ljudje dobivajo za izdelane produkte nepravič-no plačo. Zamisel »pravičnega trgovanja« je v tem, da človek, ki izdeluje stvari in pridelu-je živila, dobi pravično plačo in ni odvisen od podpor. Mno-gi mali kmetje in obrtniki, ki proizvajajo za trgovine »Welt Laden«, sicer ne morejo pre-živeti s tem izkupičkom, je pa to zanje siguren dobiček. Naše trgovine se obvežejo s pogo­dbami, koliko bodo odkupile v tekočem letu, in izplačajo vso-te vnaprej.

O pomenu pravičnega trgova-nja za kupca … V prvi vrsti ho-čemo s pravičnim trgovanjem pokazati kupcem, da za vsa-kim proizvodom stoji človek. Našo nalogo vidim v tem, da kupcem predstavimo tudi člo-veka, ki je stvar izdelal ali pri-delal in v kakšnih okoliščinah je to delal. Na ta način dobijo kupci drugačen odnos do stva-ri in živil. Ni važno, da je po-ceni, važno je, odkod priha-ja, kdo je proizvajalec in pod

Še vedno so pripadniki etničnih in verskih skupin po vsem sve-tu preganjani zatirani, zapo-

stavljani, mučeni in umorjeni. V za-dnjih 25­tih letih je 10 milijonov ljudi postalo žrtev prepirov, vojn in po-gromov. V številnih državah iz poli-tičnih, gospodarskih in rasističnih ra-zlogov zatirajo indigene narode ali manjšine. Nekatere države podpira-jo preganjanja npr. s prodajo orožja. Druge podpirajo zatiranje in krši-tev človekovih pravic tako, da kratko malo ignorirajo početje v drugih dr-žavah in zagovarjajo to držo s tem, da se ne želijo vmešavati v notranje za-deve drugih držav.

Politično neodvisna mednarodna or-ganizacija za človekove pravice je Družba za ogrožene narode (Gesell-schaft für bedrohte Völker). Druž-ba hoče povzdigniti glas za zatirane in preganjane in se bori za izboljšanje njihovega položaj. Družba za ogrože-ne narode podpira ozaveščanje indi-genih narodov in etničnih ter verskih manjšin. Družba hoče senzibilizira-ti javnost za krivice in zatiranja, ki jih ti ljudje doživljajo. Samostojne sekci-je, med njimi tudi avstrijska, so člani-ce krovne organizacije. Ta ima sveto-valni status pri UNO in v Evropskem svetu.

Življenjska znamenja Srčne zadeve so tema letošnjega barvnega koledar-ja Družbe za ogrožene narode. Vse-binsko se koledar posveča ljubezni in zakonski zvezi pri praprebivalcih in pri manjšinah. Koledar s svojimi en-

kratnimi slikami popelje mesec za mesecem na fantastično popotovanje okoli sveta in odpira gledalcu okno v pisani svet kulture na vseh kontinen-tih. Izčrpna in strokovna besedila na hrbtnih straneh posameznih listov odstirajo pogled na življenje razli­čnih narodov.

Vsaka družba in vsaka kultura razvija svoje predstave, zapovedi, prepove-di, smernice in praktike v zvezi z za-konom in partnerstvom. Predpisi so v raznih kulturah zelo različni. Pogo-sto menimo, da se zakoni v indigenih družbah sklepajo zgolj iz gospodar-skih, socialnih in političnih interesov, medtem ko ljubezenska občutja od-rekamo indigenim. Širina tem v kole-darju sega od zakona na poskušnjo v Andih preko poligamije pri Masajih do samozavestnih žen naroda Mosou na Kitajskem, ki se sploh ne poroči-jo. Poiščejo si partnerja za določen čas. Ne živijo pa z njim pod isto stre-ho. Samo ponoči dovolijo izbranim ljubimcem, da jih obiščejo, zjutraj pa morajo spet zapustiti kamrico. Širina in oblikovanje zakonskih zvez posta-ne razumljiva, če si predočimo, da so predpisi in praktike nastale v določe-nih kulturah.

Z nakupom stenskega koledarja – Lebens­zeichen 2009 –Beziehungsweise. Von der Ehe und Liebe anderswo – boste podprli delovanje Družbe za ogrožene narode. Koledar lahko kupite v trgovini »Welt La­den« v Celovcu ali naročite pri: Gesellschaft für bedrohte VölkerUntere Viaduktg. 53/7A, 1030 Wien

Od kod prihaja riž

XIV �ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI �XIV

Pred 28­timi leti so v Celovcu odprli »Trgovino tretjega sve­

ta«, ki se danes imenuje »Welt Laden«. V teh trgovinah, kjer

trgujejo po načelih pravičnega trgovanja (fairer Handel), ima­

jo kupci možnost kupiti biološko pridelana živila in stvari po

ceni, ki proizvajalcem zagotavlja pravično plačo. V celovški tr­

govini »Welt Laden«, ki je organizirana kot društvo, že 20 let

sodeluje gospa Rosi Pichler­Taumberger

in skrbi za to, da se ideja o pravičnem trgovanju uveljavlja

med ljudmi.

“Imam že novo šolsko torbo”

kakšnimi pogoji je to izde-lal. Vsi proizvodi v naši trgo-vini so pridelani biološko in po merilih pravičnega trgo-vanja. V središču tega nači-na trgovanja stoji človek in narava.

Pomen pravičnega trgovanja za proizvajalce … Letos sem s skupino sodelavcev krov-ne organizacije vseh trgo-vin »Welt Laden« obiskala kmete in obrtnike v Vietna-mu in na Tajskem. Na kra-ju samem smo videli, kdo so proizvajalci in pod kakšnimi pogoji nastajajo ti produkti. Poleg revščine doživljajo ti ljudje klimatske spremembe, ki so jim letos prinesle tako hudo zimo, da je zmrznil ce-loten rižev pridelek vigre-dne žetve. Ob obisku smo se

prepričali o biološki pridela-vi živil. Krovna organizacija »Welt Laden«, ki je odgovor-na za 90 trgovin v Avstriji, pa deluje tudi kot svetoval-ni organ za vse proizvajalce. Tako npr. svetujejo kmetom pri biološkem kmetova-nju ali pa ženam pri izdelavi oblačil. Obenem pa združu-jejo skupine ljudi v majhna podjetja, v katerih nastajajo skupni proizvodi.

O pomenu izobraževanja V zgodovini pravičnega trgo-vanja je bilo ozaveščanje in izobraževanje kupcev važna naloga. Tudi danes nam je važno, da ob prodaji produk-ta informiramo kupca o na-stanku in o ljudeh, ki so ga izdelali oz. pridelali. Na ta način vzgajamo ljudi, da tudi

v drugih trgovinah gledajo in se pozanimajo, od kod stva-ri prihajajo, kdo jih je izdelal in pod kakšnimi pogoji. Razveseljivo je, da se vedno pogosteje pojavljajo tudi v drugih trgovinah proizvo-di, ki so izdelani po načelih pravičnega trgovanja. Vede-ti pa moramo, da te trgovine ne dajejo nobenih informacij kupcem. V naših trgovinah to delamo, in v tem se raz-likujemo od drugih trgovin. Razlika pa je tudi v tem, da so v naših trgovinah vsi pro-dukti pridelani biološko in v človeka vrednih pogojih.

O prostovoljnih sodelavcih… Trgovina je organizirana kot društvo in jo v veliki meri upravljajo in vodijo prosto-voljni sodelavci. Sicer pa

idejo o pravičnem trgovanju prinašajo med ljudi verouči-telji, ki v šolah predstavlja-jo to idejo, in številni sode-lavci po farah, ki pripravljajo razne aktivnosti in bazar-je. Ljudje so veseli te ponud-be, veseli pa tudi informacij v zvezi z nastankom produk-ta. S pomočjo teh prostovolj-nih sodelavcev prinašamo med ljudi zamisel o pravič-nem svetu.

Trgovina »Welt Laden« v Celovcu je odprta vsak dan od 9. do 13. ure in od 14.30 do 18.00.Konec novembra se bo izselila iz svojih dosedanjih prostorov na Kardinalsplatzu.Novi naslov bo 8. Mai Str. 4 (v bližini Benediktinskega trga).

Od kod prihaja riž

Mic

hael

Com

mon

s, G

reen

net

XIV ŠTIRINAJST DNI�

Na Šri Lanki divja državljanska voj-na. V državi, kjer živijo muslimani, katoličani in hindujci, doživljajo naj-večje preganjanje pripadniki etnične manjšine Tamilcev. Člana te manjši-ne sta tudi Ciril in Mary Sinniah. To-plo podnebje in bujna rast omogočajo ljudem zadovoljivo življenje. Če ne bi bilo vojne in zatiranja. Pobijanje, ro-panje premoženja, granate in mine de-lajo življenje neznosno. Ko vojaki za-plenijo Cirilu veliko kmetijo z riževimi polji in hišo, se odloči za beg. S skupi-no Tamilcev pride po morju do teda-nje Jugoslavije. Veliko vsoto denarja plača Ciril ljudem, ki s sumljivimi na-meni tihotapijo ljudi čez meje. Prive-dejo jih na visoka pobočja Karavank. Ko se skupina premraženih Tamilcev spušča v dolino, je prepričana, da je v varni Švici. Izmučeni pa prispejo v cerkvico sv. Marjete v fari Železna Ka-pla. Za nekaj dni najdejo zavetje v ka-pelški šoli, potem jih sprejmejo medse dobri ljudje na Rebrci. Topla hrana in obleka, predvsem pa prijaznost in člo-vekoljubnost dajo beguncem občutek sprejetosti. Toda takoj začnejo delova-ti strogi uradi, ki zahtevajo takojšen iz-gon Tamilcev v Jugoslavijo. Neomaj-na ljubezen do sočloveka in večdnevna

pogajanja župnika Poldeja Zundra so zagotovila beguncem začasno bivanje na Koroškem. S pomočjo dobrotnikov so na Komendi oskrbovali prestrašene begunce, ki pa so z župnikovim blago-slovom počasi odhajali k znancem in sorodnikom po vsej Evropi. Ostal je le Ciril. Kot katoličan je našel v župniku Poldeju Zundru velikega prijatelja in duhovnika, ki mu je v vsaki še tako te-žavni situaciji pomagal, da bi Ciril in njegova družina lahko zaživeli srečno življenja na Koroškem.

Tischlerjeva nagrada za polet v svobo-do Z nastavitvijo Cirila v rebrški Ko-mendi je župnik Zunder omogočil, da je na Koroško prišla še žena Mary s tre-mi otroki. V tej situaciji se je izkazal za velikega dobrotnika Valentin Oman, ki je prejeto Tischlerjevo nagrado name-nil za polet mlade družine v svobodo. Od takrat je dajala rebrška Komenda mladi tamilski družini varno zavetje. Počasi so spoznavali življenje v tuji de-želi, se navajali na koroško podnebje in bili vedno znova presenečeni nad veli-ko dobrotljivostjo ljudi na Koroškem. Dobra duša Komende Anica Fugger jim je postala druga mama, oziroma »mami«, kot jo kličejo Tamilci v svo-

Koroškaje naša druga

domovina

Kako je tamilska družina na Rebrci začela novo

življenje

V hiši diši po ingverjevem čaju. Slike na stenah pripoveduje-jo o zapleteni družinski zgod-bi šestčlanske družine Sinniah na Suhi, v občini Železna Ka-pla. Ob mojem obisku je zbrana vsa družina. Pogrnjena družin-ska miza in nalezljiva prisrč-nost družine vabita k postanku in pogovoru. Ob čaju in peci-vu pripovedujejo štirje sinovi o delu, poklicu, šoli in konjičkih. »Apa« Ciril in »ama« Mary sta ponosna na sinove, vesela, da imajo službe, skrbijo sami zase in so s skupnimi močmi kupi-li hišo, ki jo imenujejo danes svoj dom. Toda pot do življenja v varnosti in miru je bila za dru-žino Sinniah, doma na Šri Lanki, vse drugo kot rožnata. Pa zavr-timo čas za 19 let nazaj.

P O D O M A Č E

Desno zgoraj: Družina Sinniah prvič skupno na Rebrci (1992) ­ Desno spodaj: Mladi Tamilci s svojimi birmskimi botri­duhovniki

XIV �ŠTIRINAJST DNI

M i c k a O p e t n i k

jem jeziku in pomeni teta. Ta teta je ve-dno znova povabila številne znance in prijatelje, da so pomagali mladi druži-ni, sama pa pomagala pri neštetih ma-lenkostih, da je družina lahko zaživela normalno življenje. Brez velikih besed so se vrstili dobrotniki, prijatelji in fa-rani ter pomagali. Mlada družina pa se jim je zahvalila s svojo preprostostjo in prijaznostjo.

Po začetnih skrbeh in težavah – dovo-ljenje za bivanje, učenje nemščine – je Ciril z družino korajžno zakorakal v vsakdanje življenje. V prvih letih je bil zaposlen na Rebrci, potem pa si je po-iskal delo v raznih podjetjih v okolici. Ob tem pa doživel tudi kruto koroško vsakdanjost: »Tujcev ne sprejemamo!« in bil odklonjen v zaželeni službi. Ve-likokrat je družina doživela prezir in zavrnitev. V takih trenutkih pa imela ob sebi skrbnega župnika Zundra. Šte-vilni telefonati, pogovori z uradniki in znanci, napisane prošnje, navezovanje stikov, pogajanja. Brezštevilni so kora-ki in dejanja, ki jih je napravil »father« Zunder za svoje Tamilce. Štirje otroci – Anod 21, Mike 19, Ste-fan 17 in David 15 – so od samega za-četka doživljali brezskrbno družinsko

življenje. Okno v svet pa so jim odpirali jeziki. Materin-ščina – tamilski jezik – jim je pomaga-la ohraniti identiteto. Dvojezični šolski pouk jim je predstavljal koroško večje-zičnost, angleščina pa odpirala okno v svet. Kot nasmejani mladinci so se vključevali tako v farno življenje ka-kor v nogometna društva. Pri »mami« Anici pa so vsi opravili poletni prak-tikum v rebrški kuhinji in se izkazali kot sladokusci.

Danes živi družina Sinniah v svoji la-stni hiši na Suhi. Oče Ciril je zaposlen v tovarni Mahle in upa, da gospodar-ska kriza ne bo tako huda, da bi izgubil delovno mesto. K družinskemu prora-čunu pa prispevajo svoj delež tudi že sinovi. 21­letni Anold je končal stro-kovno šolo za računalništvo. Računal-nik mu oblikuje življenje – v službi in doma, pa tudi takrat, če farovški raču-nalnik stavka. Drugi sin Mike (19), izu-čen prodajalec elektrotehnike (Einze-lhandelskaufman im Elektrohandel), opravlja civilno službo v domu Caritas v Železni Kapli. Na lastni koži je do-živel težavno iskanje vajenskega me-sta. In tudi takrat je priskočil na po-moč »father« Zunder in posredoval.

Stefan (17) pa je mehaniški vajenec. Vsem, ki ga prosijo, popravlja avtomo-bile. Najmlajši David (15), edini, ki se je rodil na Koroškem, pa je navdušen nogometaš pri SAK­ju. V zadnjem šol-skem letu pa že razmišlja, kateri poklic bi bil primeren zanj.

Tako se je tamilska družina v teku let vživela v deželi Koroški, ki jo imenu-jejo svojo drugo domovino. Spomini pa predvsem staršem vedno hitijo na Šri Lanko, kjer živita materi očeta Ci-rila in žene Mary. »Če bi tam zavladal mir, bi se morda vrnil,« razmišlja Ciril z domotožjem v srcu. Odkar imajo vsi člani družine Sinniah avstrijsko drža-vljanstvo, so se skupno odpravili v prvo domovino, na Šri Lanko. Medtem kot sta apa in ama bila presrečna, so fantje ugotovili, da premalo znajo tamilščino in da imajo prijatelje na Koroškem. V hiši na Suhi so si ustvarili svoj dom. Skrbna gospodinja Mary skrbi, da se počutijo vsi dobro, njene kuharske do-brote s Šri Lanke pa družino povezu-jejo z domovino. Največ lepih spomi-nov pa nosi družina v sebi na Rebrco in svoja dobrotnika »mami« in »father«.

Desno zgoraj: Družina Sinniah prvič skupno na Rebrci (1992) ­ Desno spodaj: Mladi Tamilci s svojimi birmskimi botri­duhovniki

XIV ŠTIRINAJST DNI10

ž e n e s p e c i a l Pripravila M i c k a O p e t n i k

Sodelovali ste v uredniškem odboru, ki je pripravil knjigo Pozabljena polovica - portreti žensk 19. in 20. stoletja. Ka-tera dejstva so narekovala zamisel o tem zborniku?Alenka Puhar: Naša skupina se je obli-kovala na pobudo gospe Alenke Še-lih in je začela delati iz spoznanja, da smo slovenske ženske marsikaj dose-gle, vendar za to nismo dobile prave-ga priznanja. V besedo »priznanje« sodi marsikaj, od javnega omenjanja do spomenikov. Ker smo samo skupi-na intelektualk, seveda nismo mogle poseči v pokrajino javnega spomina z nagradami, odlikovanji, preimenova-nji ulic in ustanov. Lahko pa smo razi­skovale, pisale in navsezadnje rezultat objavile. Dolgo je trajalo, ker smo to počele poleg svojih običajnih služb in dolžnosti, a končno se je le izšlo v mo-gočno knjigo, ki prinaša 129 portretov odličnih žensk, pomembnih za naš ra-zvoj in identiteto. Zdajle bo leto dni, odkar je izšla in osupila beročo sloven-sko javnost.

So te žene res pozabljena polovica?Alenka Puhar: No, mnoge so res či-sto pozabljene, o marsikateri se doslej sploh ni kaj prida vedelo, nekaterim pa ta naslov ne ustreza. A z naslovi je tako: biti morajo kratki in jasni, na prvi pogled razumljivi. Samo v akademskih vodah dopuščajo dolge, vse podrobno-sti zajemajoče naslove. Ženske so po-lovica človeštva in to tista, ki nanjo prva, močnejša polovica rada poza-blja – preprosto in jasno.

60 avtorjev in avtoric je sestavilo bi-ografske portrete 129 žensk. Kakšna so bila merila, po katerih ste izbira-li žene?

Alenka Puhar: Za vzpostavljanje meril smo si vzele veliko časa, takoj na začet-ku smo se odločile upoštevati tudi svo-je moči. Zato ni zajeta bolj oddaljena preteklost, recimo, ki bi zahtevala do-sti več raziskovalnega napora. Tako je najstarejša rojena leta 1818. Nismo pa hotele seči med žive in zato smo kon-čale z letnikom 1920. Po mnogih tehta-njih smo zajele konvencionalna podro-čja udejstvovanja ter jim dodale nekaj takih, ki so za življenja žensk, družin, otrok tudi pomembna, a jih moški vi-sokostno prezrejo – denimo babištvo. Vključile smo več zanimivih redovnic, kar v naši družbi tudi radi prezrejo. Se-veda nismo pozabile, da v svetu zatira-nja marsikatera ženska poišče nado-mestno možnost, denimo obvod – pa smo tako zajele tudi mecenke, dobro-tnice, organizatorke narodnega ži-vljenja. Na posameznih področjih pa smo pač upoštevale pionirke in ose-be s presežniki. To ni bilo tako lah-ko, kot je zdaj videti na papirju, veliko dela in pregovarjanja je v ozadju. Po-zoren bralec to zasluti tudi iz dejstva, da je portretov 129. Startale smo seve-da z ambicijo 100, moja privatna ozna-ka za ta projekt je bila ves čas Ženska stotnija.

Kaj povedo zgodbe posameznih žensk o položaju ženske v takratnem druž-benem obdobju?Alenka Puhar: Pripovedujejo bridke in spodbudne stvari. Ženskam je bilo do-sti težje kot fantom, ko so šle za svojimi sanjami. Mogoče prav zato bolj zaslu-žijo, da se jih spominjamo. Marsika-tera ovira se zdi z današnjega stališča kar čudaška, a koristno je, če si ohra-njamo v spominu, kaj vse se je še vče-raj zdelo nemogoče, nezaslišano in ob

čem vse so nekateri napovedovali ve-soljni potop.

Kaj nam povedo ti portreti žensk o času, v katerem so živele?Alenka Puhar: V sto letih so se časi zelo spreminjali in spremenili. Življe-nje Josipine Turnograjske je bilo tudi zaradi dobe močno drugačno od življe-nja Angele Vode. Če si to predstavlja-mo kot jasno in preprosto premico, ki vodi v svetlo prihodnost, pa nas čaka grdo presenečenje. Hkrati raste repre-sija nad ženskami, kar je očitno tako iz števila tistih, ki so umrle nasilne smrti, kot onih, ki so bile zaprte. Angela se je soočila s stvarmi, o katerih se Josipi-ni še sanjalo ni.

p r e d l e t o m d n i j e i z š e l v s l o v e n i j i z b o r n i k Pozabljena po-lovica. z b r a n e Ž e n s k e b i o g r a f i j e o d s t i r a j o p o g l e d n a Ž i -v l j e n j e i n d e l o p o s a m e z n i c , k i s o m n o g o p r i s p e v a l e k Ž i -v l j e n j u , r a z v o j u i n n a p r e d k u v s l o v e n i j i . m e d p o r t r e t i

n a j d e m o t u d i k o r o š i c i m i l k o h a r t m a n n i n d r . a n g e l o p i -s k e r n i k .

V raznolikosti je čar življenjskih zgodb

XIV 11ŠTIRINAJST DNI

,, pogovor

Ženske sestavljajo vsaj polovico člove-štva. Kakšna je bila takratna pot žen-sk do njihovih pravic?Alenka Puhar: Obdobje, ki je zajeto v knjigi, lahko razdelimo na dve polo-vici, na sredi je letnica 1901. Pred tem med Slovenkami ni bilo organizirane-ga prizadevanja za ženske pravice, po tem je bilo. Tedaj so namreč ustano-vile Splošno žensko društvo. Na srečo je zdaj to že precej raziskano, tako da marsikaj zanesljivega vemo o njihovih aktivnostih.

Kakšno zapuščino so zapustile te žene nam ženam 21. stoletja?Alenka Puhar: : Zapuščina je bogata in trdo prigarana. Meni je toplo pri srcu, ko pomislim nanjo. Dobro se mi zdi, da

sem jo lahko raziskovala, o njej pisala in jo ponudila v branje. In vesela sem, da danes – bolj kot nekoč – živi tiha ženska solidarnost, ki narekuje: Me, ki smo zdaj tu, med računalniki in knjiga-mi, bomo poskrbele za zgodbe vas, ki ste si pomagale s petrolejkami in pe-resniki, pa pogosto omagale.

Kaj je posebnost te knjige?Alenka Puhar: Knjiga je zelo debela, zelo težka in prva svoje vrste! Predsta-vlja 129 imenitnih žensk, s fotografijo in povprečno petimi stranmi besedila. V njej je mogoče zvedeti, katera je prva znala pilotirati in kakšne so bile tiste, ki so z ladjami in vlaki odšle v Nepal in na Tajsko. Seznaniti se je mogoče s po-žrtvovalnimi pionirkami vzgoje slepih in s sestro Felicitas, ki nam je zapusti-la slavno kuharico ... In končno: Vsi po vrsti pravijo, da je večina portretov na-pisana zanimivo, slikovito, tako da jih je užitek brati. Knjigo Pozabljena po-lovica so zelo hitro razprodali, tako da

založba Tuma pripravlja ponatis.

V knjigi so predstavljene tudi koroške Slovenke. Zakaj ta

odločitev?Alenka Puhar: Predsta-vljene so tudi koroške Slovenke, pa tudi trža-ške Slovenke in ameri-ške Slovenke. Nekaj je tudi takih, ki so posvoje-

ne Slovenke. Zakaj? Ker nam je šlo za to, da zaja-

memo njihovo delo in do-sežke, njihov vpliv, odmev –

rodovnik se nam ni zdel toliko važen.

V raznolikosti je čar življenjskih zgodb

Alenka Puhar, živi v Ljubljani, je publicistka, pisa­teljica, prevajalka, avtorica treh samostojnih knjig in več sto člankov, esejev, študij. Njena prva in najbolj znana knjiga je Prvotno besedilo življenja, ki se s psihozgodovinsko meto­do ukvarja z otroštvom Slovencev v 19. stoletju. Zadnje leto se največ posveča filmu. Z režiserko Majo Weiss pripra­vlja igrani celovečerni film Skriti spomin Angele Vode. Film bo osvetlil neusmiljeni čas sredi 20. stoletja, ko so množič­no zapirali tudi ženske, Angela Vode pa je izkusila tako na­cistične kot komunistične zapore.

I z k n j I g e : P o z a b l j e n a P o l o v I c a

Angela Piskernik (1886-1967)P r v a s l o v e n s k a b o t a n i č a r k a i n n a r a v o v a r s t v e n I c a

Priznanje zaslužnim za varstvo na­rave v Sloveniji nosi ime botaničar­ke dr. Angele Piskernik. A te koroške samorastnice v priročnik o stotih najpomembnejših ženskah evrop­skega Vzhoda niso uvrstili zgolj za­radi tega, ker je kot prva Sloven­ka doktorirala iz bioloških ved, bila prva naša moderna znanstvenica ter prva in evropsko priznana varu­hinja narave, ampak tudi zato, ker predstavlja simbolno osebnost. Bila je prodorna, samostojna in neopore­čna ženska, voditeljica zatirane na­rodne manjšine ter demokratična protifašistka in medvojna taboriščni­ca, ki pa se po letu 1945 ni povsem priklonila normam revolucionarne­ga režima. Že kar klišejsko simbolne pa so tudi tragične plati njenega ži­vljenja: zaradi premoženjskih sporov po očetovi smrti sta z mamo dejan­sko izgubili domačo hišo in dožive­li razdor v rodbini, ki je ob plebiscitu deloma prešla na nemško stran. An­gela je tedaj morala bežati iz rodnih krajev, v novi domovini je kot žen­ska doživljala zapostavljanje v po­klicnem vzponu, posebej v vojnem in povojnem času pa preizkušenj ni prestala vrsta njenih prejšnjih prija­teljskih vezi.

Alen

ka Pu

har,

XIV ŠTIRINAJST DNI1�

z a v e s t n o ž i v e t iv sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Dragocen je vsak trenutek v življenju družine in posameznega člana temelj-ne skupnosti, kjer se poraja in utrjuje za-dovoljno in srečno življenje tako za cer-kveno skupnost kakor za družbo. Otrok, mladostnik in odrasel človek čuti globo-ko v sebi hrepenenje po življenju v pol-nosti, ki se mu odpira na vsakem koraku in v vsakem trenutku njegovega bivanja na tem svetu. Vprašanje je, če hrepene-nje posameznika narekuje ustrezna de-janja kot odgovor na smisel življenja, kot odgovor na zaupanje v Boga in človeka, da bi tako krenil na pot življenja v spra-vi in miru.

Dragocen je vsak trenutek v življenju družine, kadar ji uspe, da se kot kraj od-puščanja in praznovanja v molitvi zbe-re pred Bogom, Stvarnikom nebes in ze-mlje, ki ga povezana s svojim bratom Jezusom sme klicati Oče ali Ata ali Ati ali Očka ali … . Vsakemu trenutku pa je treba odmeriti prostor, da se lahko na-seli, in čas, da lahko zaživi. Te dni bomo praznovali praznik Kristusa Kralja, dru-gi prihod Jezusa Kristusa ob koncu ča-sov, takoj zatem pa z adventom spet sto-

pili v novo cerkveno leto, v čas priprave in pričakovanja na prvi prihod Božjega Sina, nebogljenega in povsem v roke in ljubeznivo oskrbo človeka izročenega deteta. Sedaj, ko zavoljo zimskega časa razpolagamo z večerno uro več, se v krogu družine lahko odločimo za kraj in čas, da bi še močneje doživeli skupnost in medsebojno povezanost. Privošči-mo si nekaj časa za skupno igro, za kre-ativno ustvarjanje, za skupno urejeva-nje svojih želja in predstav, za skupno oblikovanje družinskega vsakdanjika, skupno pripravo in obhajanje osebnih praznovanj in praznikov. A pripravimo tudi kraj in čas za skupno prenašanje in razčiščevanje bolezni, razočaranj, ne-moči, nezmožnosti, nelagodnosti, neob-zirnosti, jeze in žalosti.

Dragocen je vsak trenutek v življenju družine, kadar ji uspe, da se z vsem, kar je, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem preda Bogu, ki jo ljubi, ki jo varuje in spremlja. Z molitvijo se mu predaja, se mu zaupa, kadar se mu pre-prosto zahvali za svoje življenje, za svo-

jo skupnost, za prijatelje, za sorodnike, za sosede, za ves čudoviti svet okoli nje. Z molitvijo se mu predaja, se mu zaupa, kadar Njega in sočloveka prosi za odpu-ščanje, za vse nedorečenosti, za vse ža-litve, za svojo krivdo in svojo nemoč. Z molitvijo se mu predaja, se mu zaupa, kadar ga prosi za pomoč in spremstvo pri oblikovanju in reševanju številnih iz-zivov vsakdanjosti.

Dragocen je vsak trenutek v življenju človeka, ki ima prostor in čas za Boga, za svojo dragocenost v skupnosti in svojo telesno poživitev.

Srečanje družin v Mladinskem cen­tru na Rebrci v petek, 21. novembra 2008, s pričetkom ob 18.00 in v soboto, 22. novem­bra 2008, od 9.00 do 16.00 je tak primeren kraj in čas za otroke in starše, ki se želijo ne­koliko oddahniti, drug z drugim prepevati, se pogovarjati, kreativno ustvarjati ter hvaliti in moliti Boga. Udeležba samo pri sobotnem sporedu je seveda možna. Prijava in več infor­macij pri Referatu za družino, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec, 0676 8772 3400.

n e k a j d n i p o p r a z n i k u v s e h s v e t i h i n d n e v u v e r n i h d u š v e r -j e t n o š e z m e r a j o d m e v a o b i s k n a g r o b o v i h n a -š i h d r a g i h r a j -n i h , i m a m o š e v s p o m i n u s l i k e i z n e k d a n j e g a s k u -p n e g a Ž i v l j e n j a , o b č u t i m o s l e d o -v e l j u b e z n i v i h o d n o s o v, k i p o i m e n i h d r a g i h b l i Ž n j i h p o s t a -j a j o o t i p l j i v i i n j i m n a š a m o l i t e v v l i v a o k u s p o v e č n e m Ž i v l j e -n j u . š e g o r i -j o s v e č e , g r e j e -j o i n r a z d a j a j o s v e t l o b o t e r n a s v a b i j o , d a s k r i s t u s o v o p o -m o č j o d r u g d r u -g e m u p o s t a j a m o b l a g o s l o v.

Dragocen je vsak trenutek

Piše Pavel Zablatnik

XIV 1�ŠTIRINAJST DNI

z a o t r o k e

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Ko ljudje skrbno in sa-moodgovorno ravnamo s svojim zdravjem, si lah-ko dostikrat prihranimo marsikatere nezaželene in nepotrebne terapev-tske intervencije.Tudi v območju grla, nosu in ušes dosežemo z majhnimi spremembami življenjskega načina zna-tne pozitivne učinke za naše zdravje.Trajne težave zaradi su-hega, mučnega kašlja, neprijeten vonj iz ust, sluzavost nosu in grla, ponavljajoče se bolečine v grlu ali pa redne krva-vitve nosu so simptomi, zaradi katerih prizadete osebe po navadi tiho in deloma osamljeno trpijo.Prav tako pa ljudem tudi omotica, naglušnost in tinitus manjšata kvalite-to življenja.Glavni vzroki za ome-njene težave so poleg

anatomskih deforma-cij – alergična obolenja in hormonsko neravno­vesje, ki je značilno npr. za menopavzo.Dostikrat pa privedejo nezavestne in neugodne navade glede prehrane, spanja in življenjskega načina do zdravstvenih omejitev.Potreben je individualen pregled pacienta, preko poglobljenega pogovo-ra in nasveta pa pozame-znik z majhnimi in eno-stavnimi ukrepi lahko uživa svoje življenje do-sti bolj kvalitetno.

Nasenraum = nosna votlina

Mundhöhle = ustna votlina

Rachen = žrelo

Kehlkopf = grlo

Luftröhre = sapnik

Speiseröhre = požiralnik

z d r a v n i š k i n a s v e t i z a v s a k o g a rDr. Martina Ogris** j e s t r o k o v n a z d r a v n i c a z a u š e s a , n o s i n g r l o v C e l o v c u

Profilaksa v območju grla, nosu in ušes

p r o f i l a k s a j e d a n d a n e s s i c e r p o m e m b n a , a š e v e d n o z a n e m a r -j e n a t e m a v m e -d i c i n i .

Prosim, pomagaj!Kdo spi kje in kdo nikdar ne spi?Sonce bo kmalu zašlo. Mlada strahova pa ne najdeta več

poti nazaj. Prosim, pomagaj jima priti še pred sončnim zahodom v grad.

XIV ŠTIRINAJST DNI1�

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Besede »globalizacija« nekateri ne morejo več slišati, ker povezujejo z njo samo negativne izkušnje in razočaranja. Mnogi jedikujejo, da se je vse podražilo, da se delovna mesta selijo iz naših krajev v azijske in druge de-žele, kjer nenasitne gospodarske mreže in njihovi deležniki kopičijo svoje bogastvo celo s suženjskim delom otrok ter z izkoriščanjem ljudi s sramot-no nizkimi plačami.

Bogati se še bolj bogatijo na račun ubogih in ubobožanih. Škarje med ved-no manj bogatimi in vedno več ubogimi se v svetu in tudi med nami vedno bolj odpirajo.

Tisti, ki so danes pri koritu, ne bodo zapustili svojih mest prostovoljno.

Lačni sitim ne verjamejo in siti lačnim ne zaupajo!

Se bližamo neizhodni novi socialni revoluciji? Ali se človeštvo ni spameto-valo iz izkušenj bohotnega turbo­kapitalizma in iz usužnjevalnega komu-nizma, ki sta se oba izpridila v uničujočo ideologijo družbenega egoizma, v katerem je bil posamezni človek poteptan in ponižan ter oropan svojega človekovega dostojanstva.

Konec temnoglednih razlogov in vizij za našo prihodnost?Kaj moremo storiti mi? Jedikovati, tarnati, kriviti druge ali vendar se pre-makniti in izboljšati položaj?

Svet se ne spremeni po visokih načrtih in lepih besedah, temveč po de-janjih, ki se rojevajo iz naše solidarnosti in iz iskrenega hotenja pomagati drugim. Naposled smo vsi ena človeška družina in svet postaja vedno bolj ena sama vas, v kateri pač živimo ljudje različne polti, različnih jezikov in kultur, ljudje – bogatini in ljudje, ki žive v hudem pomanjkanju, gladujoči in bolni, pozabljeni in odrinjeni od bogatinove mize.

Kje smo mi? Ali ne bi mogli biti posredniki med enimi in drugimi? Ali ne bi mogli tudi mi lajšati bedo v svetu? Kako? Z globalizacijo ljubezni!

Kdorkoli pomaga vsaj enemu človeku, je pomagal vsemu človeštvu!Kdorkoli pomaga drugim, bogati sebe in svet z upanjem, da končno ne bo zmagala globalizacija egoizma, temveč globalizacija ljubezni!

Imamo dosti priložnosti, da odpremo svoja srca in svoje dlani!Misijonska pisarna v Celovcu sprejema darove:· za misijonske bogoslovce in sestre· za Koroško vas na Madagaskarju· za projekte v Angoli, Zambiji in Etiopiji· za akcijo MIVA – ki pomaga, da se ljudem pomaga po hitrejši in učinkovitejši poti.

Tako ustvarimo vedno močnejšo in gostejšo mrežo globalizacije ljubezni!

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Globalizacija ljubezni! Bojevnikupanja

i z z a l o ž b e

N A Š I AV T O R J I t o k r a t : P e d r o O p e k a

Jože Kopeinig,predsednik Mohorjeve družbe

Pedro Opeka se je leta 1948 rodil slovenskim staršem v Argentini, že 30 let deluje kot misi-jonar na afriškem otoku Madagaskarju. Skupaj z najrevnejšimi prebival-ci živi v malgaški prestol-nici, kamor je prvič stopil leta 1989. Ob pogledu na otroke in njihove družine v nečloveških pogojih za življenje se je v njem ne-

kaj premaknilo. Obljubil si je, da bo ta prostor postal srečen kraj. Z de-janji, trdno voljo in vero je doka-zal, da je mogoče doseči nemogoče ter premaga-ti revščino in bedo. Skupaj z domačini, s ka­terimi je pred osemnajstimi

leti ustanovil organizaci-jo Akamasoa (Dobri pri-jatelji), je neposredno pomagal 250.000 ljudem, okrog 2900 družinam je pomagal pri gradnji stanovanj, postavil je zdravstvene domove ter ustanovil šole.

Bojevnik upanja (življenjepis upornika)Pustolovski misijonar­ski duh, v katerem se pustolovščina začne in konča s srcem, je tega »bo-jevnika upanja« pripeljal na Madagaskar. Tam skrbi za najrevnejše prebivalce odlagališča odpadkov. V najbolj prikrajšanih je s

XIV 1�ŠTIRINAJST DNI

mohorjeve družbe celovecp r i l o g aN A Š I AV T O R J I t o k r a t : P e d r o O p e k a

N O V O p r i M o h o r j e v i

Frankfurt na reki Main je zagotovo eno iz­med najbolj ameriških mest v Evropi. Me­sto je že v 13. stoletju slovelo kot po­membno komercialno središče. V zadnjih letih so dali mestu tudi ime »Mainhetten«, »Bankfurt« ali »Eurocity«. V mestu ima sedež približno 640 bank, kjer je bilo pred krizo zaposlenih več ko 60.000 ljudi. Od leta 1998 naprej ima tu sedež tudi Evrop­ska centralna banka. Frankurt ima četrto največje letališče v Evropi in je tudi največ­je evropsko sejemsko središče, kjer letno priredijo okoli 50 sejmov, med katerimi je 15 največjih na svetu kot so IAA, Ambien­te, Frankfurtski knjižni sejem, itd.

Letos je bil 60. Knjižni sejem v Frankfur-tu. Knjižni sejem je največji mednarodni dogodek na tem področju. Od srede do petka so založniki prodajali in pridobiva­li licence, več ko 1000 avtorjev je sodelo­valo na raznih branjih in prireditvah. Tudi Mohorjeva založba je bila aktivna pri pri­dobivanju in prodali licenc. Zelo so se obi­skovalci knjižnega sejma zanimali za slo­vensko knjigo Titova skrivnostna leta v Moskvi. Sami smo tudi iskali na nemškem, angleškem in na italijanskem trgu licence

za prevode v slovenščino.

Samo v soboto in v nedeljo je sejem od­prt za vse obiskovalce. Sejem je zelo ve­lik in ima 12 velik dvoran. V tem prostoru od prve do dvanajste dvorane vozi mest­ni avtobus. Vsega je bilo razstavljenih nad 400.000 produktov, od tega več ko 120.000 novih izdaj in nad 7.000 razstavl­jalcev z vsega sveta.

Mohorjeva na skupni avstrijski stojni-ci V knjižnem središču je bila letos Turči­ja. Mohorjeva založba je bila zastopana na skupni avstrijski stojnici v dvorani 4.1 in tudi na skupni slovenski stojnici v dvora­ni 5. Na avstrijski stojnici je Mohorjeva po­zdravila ministrico Claudio Schmied, ki je prišla na dan odprtja sejma. Koroška av­torica Johanna König, ki je napisala knji­go Grün ist die Farbe der Hoffnung, je bra­la za literarni radio. Mohorjeva pa je bila skupaj s slovensko stojnico še sopriredi­teljica pogovora s pisateljem Borisom Pa­horjem, ki je v nemškem prostoru manj znan. Mohorjeva založba pripravlja v pri­hodnje kar nekaj nemških prevodov nje­govih uspešnic.

pogumom in dejavno vero, ki izhaja iz odprte duhovnos-ti, uspel vzbuditi novo upanje – vstajenje. Ker jih je s svo-jim občutkom dovzetnos-ti za sočloveka prepričal, da so sami sposobni zgradi-ti boljšo prihodnost za svo-je otroke, so rezultati delova­nja osupljivi. »Življenjepis upornika« je predvsem spod-buda za bralce, da bi v njem odkrili moč za lastna deja­nja, temelječa na preseganju egoizma in posledično preda-janju drugim. ISBN: 3­7086­0251­x, cena 18 evrov

Pedro Opeka:

Dnevnik spopadaV knjigi, ki je izšla v sozaložbi vseh treh Mohor-jevih, so objav-ljeni enomesečni dnevniški zapis-ki Pedra Opeke. Ob vsakodnev-nem življenju, konkretnih človeških stiskah, s katerimi se srečuje in spo-prijema, besedilo odstira tudi njegovo bogato duhovnost, iz katere črpa moč, in razkriva njegova razmišljanja o tem, kam gre današnji svet in kako na to vpliva vsak izmed nas. Pedro Opeka je leta 1970 je prvič odšel na Madagas-kar, kjer je kot zidar deloval v župnijah, ki so jih vodi-li lazaristi, in se odločil, da bo postal misijonar. Leta 1975 je bil v Buenos Airesu posvečen za duhovnika in imenovan za župnika v vasici Vangaindra-no na jugovzhodu Madagas-karja. Od leta 1989 deluje v Antananarivu, kjer si prizade-va, da bi nekdanji brezdom-ci zaživeli človeka vredno življenje. V vaseh združenja Akamasoa – »Dobri prijatelji« – danes živi in dela od 15.000 do 20.000 ljudi. ISBN 978­961­218­759­0, cena 18 evrov

Za Mohorjevo uspešni knjižni sejem v Frankfurtu 2008

Ni draga, je pa dragocena.b r a l c i p r i d o b i v a j o b r a l c e !

Za študente in študentke

samo 16,- EUR letnoredna naročnina

samo 32,- EUR letno

+ D A R I L O > za vsakega, ki pridobi novega naročnika> in tudi za novega naročnika

Na izbiro so tale darila:

Prva slovenska in-

teraktivna slikanica

Maček Muri.

Obsega nekaj več kot 40.000

gesel ­ 22.000 nemških in ne-

kaj več kot 18.000 slovenskih.

Naša najbolj priljubljena rubrika v

knjižni obliki. Samo pri Nedelji: 1. in 2.

del Vrbinčeve knjige 365x slovensko.

Dvojezična pesmarica

in molitvenik za vsako

družino.

Ime in priimek

Ulica/kraj

Poštna štev. Pošta

Hišna številka

Telefon E-mail Datum rojstva

Podpis

NOVI NAROČNIK

Vsak teden nova NedeljaVsak mesec družinska priloga Vsak mesec kulturna priloga Vsak drugi mesec Misijonska obzorja

50x NEDELJA in

priloge

Naročam Nedeljo za letno naročnino 32,­ EUR študentski abo za 16,­ EUR

DARILOSlovar Interaktivna slikanica Gloria 365x slovensko

DARILOSlovar Interaktivna slikanica Gloria 365x slovensko

NAROČNIKA JE PRIDOBIL / PRIPOROČAL

Novega naročnika je priporočal oz. pridobil

Ime in priimek

Poštna štev. Kraj

Telefon E-mail