Družinska priloga - locitev

DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Až e n e • o t r o c i f e b 0 9

Ločitev – in potem?

F r a n c O p e t n i k

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Micka Opetniku r e d n i c a

Od mrtvih duš do cirkusaOd 21. januarja do 29. marca 2009 je v Mestnem muzeju v Ljubljani na ogled razstava izbora gra-fičnih listov Marca Chagalla. Na razsta-vi v Ljubljani je pr-vič na ogled preko sto originalnih gra-fičnih listov, ki so nastali med leto-ma 1923 in 1980.

V avtobiografski knjigi Moje življenje umetnik Marc Chagall poudarja, da so ga najgloblje zaznamovale mladostne izkušnje v hasidski skupnosti na domačem podeželju, kjer se je srečal z bogato pripovedno tradicijo bajk in mitov, ljudskih običajev in mističnih zgodb, povezanih s temeljnimi besedili judovske vere.

Med klasiki 20. stoletja je Marc Chagall eden tistih redkih umetnikov, ki ga ni mogoče uvrstiti v nobeno izmed modernističnih ali avantgardnih skupin oziroma gibanj. Pomemben del Chagallovega bogatega opusa so grafični cikli in posamezni listi, nastali v njegovih različnih ustvarjalnih obdobjih. Tako zgodnje Chagallove jedkanice kot kasnejše litografije imajo svoje unikatno dopolnilo v risbah in slikah z vse bolj mojstrskim obvladanjem tehničnih postopkov in tiskarskih veščin. Pogosto je risal neposredno na kamen oziroma grafično ploščo. V njegovih delih so na prvem mestu spontanost sporočanja, ki stremi k vzpostavitvi dialoga med avtorjem in gledalcem, med podobo in njeno čutno zaznavo.

Marc Chagall se je rodil 7. julija 1887 v Vitebsku (Belorusija). Slikarstvo je študiral v Vitebsku in Sankt Petersburgu. Leta 1910 je prvič potoval v Pariz. Prvič je samostojno razstavljal leta 1914 v Berlinu. Leta 1923 se je za stalno naselil v Parizu. Zavrnil je vabilo, naj se priključi surrealistom, na katere je njegovo slikarstvo sicer precej vplivalo. Leta 1964 je poslikal strop pariške Opere, dve leti kasneje so sledile poslikave v Metropolitanski operi v New Yorku. Ob 80letnici so mu priredili retrospektive v Zürichu in Kölnu. Umrl je 28. marca 1985 na svojem domu v SaintPauldeVenc.

Razstava v Mestnem muzeju Ljubljana, na Gosposvet-ski 15, je odprta vsak dan od 10. do 18. ure. Ob ponedelj-kih zaprto.

p r e d s t a v L j a m o

[email protected]

u v o d n i k

Povzdignimo glas

Že v prvih razmišljanjih in pripravah za pričujočo številko sem se zavedala, da je ločitev (razveza zako-na) tema, ki ne le buri duhove med prizadetimi, prijatelji in sorodniki, temveč je predvsem boleča in povzroča ne-popisno trpljenje. Kako globoke so rane in kako je za nekatere to trpljenje trajno, sem doživljala ob pogovorih z možmi in ženami, ki so ločeni. Prosila sem jih, da bi za družinsko prilogo opisali svoja doživetja in bolečino ob razpadu zakona. Kot urednici verskega lista so mi nad-vse odkritosrčno, a z neizmerno žalostjo pripovedova-li o svoji nesprejetosti v Cerkvi. Človek, ki si ničesar ne želi bolj kot biti sprejet v skupnosti verujočih, boleče doživlja zavračanja s strani Cerkve. Globoko verujoči ločeni so is-kali pomoč pri raznih duhovnikih – njihove želje, da bi dobili odvezo, pa se nikjer niso izpolnile. »Vsak dobi odvezo, samo jaz za mojo ločitev ne,« je žalostna ugoto-vitev žene, ki se je razjokala ob nerazumevanju Cerkve za njeno iskreno željo. Podobno ločeni moški, ki je v zrelih letih na novo odkril osebno vero in »še nikdar v življenju ni tako hrepenel po prejemu svetega obhajila kot danes«. Toda njegova odločitev za ponovno srečno življenje v dvo-je ga ločuje od zakramenta skupnosti. Zaradi ponižanj in zavračanj, tudi s strani Cerkve, nekateri niso bili priprav-ljeni zapisati svojih misli za Nedeljo. Zato se mi zdi prav, da vsaj sama o njih pišem in jim dam glas v javnosti. Obe-nem pa se zavedam, da smo pozvani vsi laiki, da ne gleda-mo stran, temveč povzdignemo glas v Cerkvi za boljše ra-zumevanje in spoštovanje ločenih.

V tej številki pa vam predstavljam še dve razveseljivi po-budi. Prva je babičin center „Er(d)leben“ v Celovcu, kjer sode-luje slovenska babica Zala Pušnik in pomaga mamicam in otrokom, da se dobro “prizemljijo” na tej Zemlji (strani 8 in 9). Spodbuden pa je tudi projekt “Ena šola – 4 jeziki”, ki ga iz-vajajo na ljudski šoli Lipa nad Vrbo (strani 12 in 13).

Ulla Nettek

p o r t r e t

voditeljica kor. društva »rainbows«

ne vprašanj, koga imam bolj rad

3ŠTIRINAJST DNI XIV

K e r j e z a o t r o -K e l o č i t e v p r a v t a K o b o l e č a K a -

K o r z a o d r a s l e , s o v a m e r i K i u s t a n o -v i l i d r u š t v o » r a -

i n b o w s « . p o m a g a t i o t o K o m i n m l a d o -

s t n i K o m v v i h a r n i h č a s i h – o b l o č i t v i

s t a r š e v a l i o b s m r -t i d r a g e g a č l o v e -K a – , j i m p o n u d i -

t i K r a j i n p r o s t o r , K j e r b r e z s t r a -

h u l a h K o g o v o r i j o o s v o j i h o b č u t K i h ,

d o ž i v e t j i h i n ž a l o -s t i , j e n a m e n d r u -

š t v a , K i s e j e h i t r o r a z š i r i l o p o s v e t u .

Od leta 1994 deluje društvo »Rainbows« na Koroškem, nositelj društva pa je Katoliško družinsko gibanje. V vseh okrajnih mestih Koroške ponuja društvo pogovorne skupine otrokom in mladostnikom. Otroci, razdeljeni po starosti, se srečujejo v majhnih skupinah po štiri. Ponudba obsega 14 srečanj otrok in 3 pogovorne večere za starše. Vsako srečanje je posvečeno kaki temi. Odgovorni pri društvu »Rainbows« pozorno spremljajo voditelje skupin in jim dajejo strokovno izobrazbo. Na Koroškem je v lanskem letu 120 otrok obiskovalo skupino Rain bows.

Varno zavetje skupine Rainbows omogoča otrokom prostor in čas, kjer lahko brez pomislekov in strahu govorijo o strahovih in jezi, ki jih navdaja ob ločitvi. »Največji strah otrok je, da ob ločitvi izgubijo enega od staršev. To pa zaradi tega, ker otroci drugače razmišljajo,” pravi mag. Ulla Nettek, voditeljica koroškega društva Rainbows. Otroci potrebujejo po ločitvi čas, da se umirijo, sprejmejo družinske spremembe – prav v tem jih podpirajo voditelji skupin. V pogovorih, z igro, risanjem in ročnimi deli jih naučijo, da novo situacijo lahko dobro sprejmejo in z njo dobro živijo. »Trije večeri, namenjeni staršem, naj pomagajo staršem, da usme

rijo svoj pogled na otroka in kljub lastni bolečini in težavam, ki jih je povzročila ločitev, postavijo v središče otroka in odkrijejo, kaj je v tej težavni situaciji dobro in važ no za otroka,« pravi Ulla Nettek. Pogosto pa so žalitve in bolečine nad doživetim v času zakona ob ločitvi in po njej tako v ospredju, da starši veliko stvari rešujejo preko otrok. Pomagati staršem in otrokom v teh težavnih časih je cilj skupin Rainbows.

Gospa Ulla Nettek pa v dolgoletni službi odkriva tudi spremembe. Tako se v zadnjih letih vedno pogosteje tudi očetje potrudijo za otroke, jim pomagajo pri preživetju težavnega časa. Opaža pa tudi, da se vedno več staršev zaveda odgovornosti, ki jo imajo do otrok. Če staršem po ločitvi uspe ločiti partnersko raven od starševske, potem ponavadi dobro potekajo odnosi in vsi – starši in otroci – lahko zaživijo dobro življenje. Potruditi pa se morata oba partnerja, ne zadostuje, da se za dobro počutje otroka trudi le eden.

Informacije:

Rainbows-KärntenKatholisches FamilienwerkTarviserstraße 30, 9020 Celovectel.: 0463-5877-2441


v Ž a r i Š Č u

Statistike o ločitvahLeto za letom izhajajo statistike o civilnih razvezah zakona. Z vso pravico smo vedno bolj prizadeti, da toliko zakonov ne vzdrži do konca in se zakonci ločijo. Za to je veliko vzrokov. Skoraj vsaka razveza, tudi če v konkretni situaciji ločitev doživljajo kot osvobajajočo, zapusti rane, razočaran ja. Ločitev pomeni prelomnico v biografiji.

Več kot polovica zakonov se v naši deželi loči. Toda to število je tudi zavajajoče. Je povprečno število in ne razlikuje med prvimi zakoni in pari v drugem zakonu ali po tretji, četrti poroki. Dejansko so zakoni, v katerih je en partner ali sta oba drugič poročena, veliko bolj nagnjeni k ločitvi kakor prvi zakoni; še pogosteje grejo narazen tretji in četrti zakoni. Nasproti temu so prvi zakoni večinoma stabilni.

O dokajšnjem številu zakonskih parov, ki svoj partnerski odnos živijo, ki drug drugega podpirajo in v življenju zanesljivo stojijo ob strani, se komaj govori. Nasprotno pa se številke o ločitvah obilno komentirajo. To je resnica v medijih, v družbi in tudi v Cerkvi. Pari, ki držijo svoj Da, se

stavljajo večino! Tudi ni bilo v nobeni prejšnji generaciji zakonov, ki so trajali toliko časa (»dokler jih smrt ne loči«) kakor danes, že samo zaradi daljših življenjskih dob žensk in moških.

Spoštovanje zakona Za kristjana pomeni zakon posebno poklicanost. Življenjska in ljubezenska skupnost žene in moža je poseben kazalec (= zakrament) za zvestobo in ljubezen Boga do svojega ljudstva. S svojim Da, ki si ga partnerja pri cerkveni poroki izrečeta drug drugemu »pred Božjem obličjem, in kako ta svoj Da v vsakdanjem življenju »črkujeta«, sta krščanska zakonca priči za odločni Da, s katerim Bog nas ljudi sprejema.

To je velika zahteva, ki je brez zaupanja v Boga »kot zvestega tretjega v zakonu« ni mogoče živeti. Zakon kot zakrament ni preprosta »pogodba med dvema človekoma«, ki bi jo lahko ta dva človeka, če nočeta več živeti skupaj, tudi spet razvezala. Zato cerkvena tradicija uči, da zakramentalni zakon obstaja naprej, tudi če partnerja svojega odnosa ne živita več (ne moreta več živeti) in je prišlo do civilne ločitve.

Jezusova beseda in zgledJezus se sklicuje pri zakonu na red v stvarstvu, kakor ga je hotel Bog: »Na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mr 10,69; Mt 19,46).

Toda ljudje so tudi neuspešni. So žaljivi in nezanesljivi. Jezus obravnava ljudi, ki so doživeli neuspeh in svoj prestopek uvidijo in obžalujejo, z veliko dobrote in z usmiljenjem. Celo v najbolj bolečem ponižanju in doživet ju krivice na križu govori ljudem o odpuščanju.

Pastorala v usmiljenosti Skoraj vsako ločitev ljudje doživljajo kot zelo bolečo. Odnos se je začel v ljubezni in poln upanja, toda vsakdan jost, poklicne zahteve, nesporazumi, nenehne žalitve, morda celo nasilje v zakonu, alkohol … in sanje o srečnem odnosu so se razblinile. Navadno sledijo boleče, ponižujoče slovo, pogosto tudi izguba samospoštovanja in lastne vrednosti. Če so prizadeti otroci od odtujitve in

Pater Reinhold Ettel SJ - o l o č e n i h i n p o n o v n o p o r o č e n i h v c e r K v i

Za odgovorno pastoralo okrog ločitve in ponovne poroke

»Bog vas je namreč poklical k miru » ( 1 Kor 7,15)

Katoliška Cerkev ponuja možnost pogovorov pred, med in po ločitvi. Duhovniki, pastoralni asistenti, teologi in svetovalke za zakon, družino in življenjska vprašanja skušajo prizadetim v pogovorih pomagati najti pravo pot in odgovorno odločitev.

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

ločitve staršev, je trpljenje še pomnoženo. Ni ločitve, ki bi odtekla kakor mrzla voda. Za vsako ločitvijo se vedno skrivata trpljenje in občutek izgube.

Zelo razširjeno je mnenje, kdor je ločen ali se celo po ločitvi spet poroči, je iz Cerkve izobčen. Žal obstajajo te zavračajoče reakcije v župnijah in prijateljskih krogih, pri dušnih pastirjih in sokristjanih. Te reakcije žalijo in vznemirjajo dodatno k žalitvam, ki sta si jih partnerja povzročila pred ločitvijo in med njo. Prizadeti se čutijo v Cerkvi difamirani.

Naloga Cerkve, za sokristjanke in sokristjane, je nasprotno, da prizadetim pomagajo. Toda kako hitro sodimo – in obsojamo (ali v napačni toleranci gledamo stran)? Tu je potreben pozorni, sprejemajoči pogovor.

»Pastirji in vsa skupnost vernikov … naj ločenim s skrbno ljubeznijo stojijo ob strani, da se ne bodo imeli za ločene od Cerkve, ker se lahko kot krščeni udeležujejo njenega življenja, da, so temu zavezani.« (papež Janez Pavel II., okrožnica Familiaris consortio št. 84)

V napetosti – med idealom in neuspehomCerkev ceni zakon in ga hoče »varovati«. Kristjane spodbuja, naj drug drugemu stojijo ob strani in v krizah drug drugega podpirajo. Zato si Cerkev prizadeva pred cerkveno poroko za opogumljajočo poročno pastoralo. Ponuja tečaje za ženine in neveste in oseben poročni pogovor z župnikom. Mreža posvetovalnic in ponudb pomoči želi v krizah in pri težavah spremljati.

Kljub temu bosta partnerja, potem ko sta se dolgo borila za svoj odnos, prišla do sklepa: Boljše je in prav, če greva narazen; kajti najino skupno življenje je postalo neznosno. Ločitev je skrajni korak; »Bog nas je namreč poklical k miru« (prim. 1 Kor 7,15).

Če se je zakon razbil, to navadno pretrese samozavest, postavi lastno zmož nost ljubezni in odnosa pod vprašaj. Tudi če mnogi zakoni med znanci, v družbi razpadejo, ostaneta veljavna vrednost živetega odnosa in želja po uspešnosti zakonskih odnosov. Zato Cerkev napenja vse sile, da bi cenili in doživeli krščanski zakon kot zakrament.

Izključeni od prejema sv. obhajila?Na to se večinoma osredotočajo diskusije in očitki proti Cerkvi. Ločitev kot taka nikakor ni ovira za prejem zakramentov. Tu more biti prej dejstvo, da je v prizadetih še veliko neporavnanega in sovraštva. Kako je lahko on/ona notranje pripravljen/pripravljena na prejem sv. obhajila?

Če je partner/partnerica ločen/ločena in sklene nov zakon (se spet poroči na matičnem uradu), je drugačna situacija. Kajti prvi zakramentalno sklenjeni zakon tudi po ločitvi partnerjev in po civilni ločitvi ni ukinjen (razveljavljen). Tu se pojavlja dilema in napetost. Po eni strani respektiramo zakramentalni zakon (»Kar je Bog združil, tega človek ne sme ločiti«) in ponovna poroka je v protislovju s tem zakonom. Po drugi strani je tukaj veliko spoštovanje evharistije.

Tako papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici o družini (1981) poudarja: … ločeni, ki so se ponovno poročili, »ne morejo biti pripuščeni k evharistični gostiji, kajti njihov življenjski stan in njihove življenjske razmere so v objektivnem protislovju s tisto

Za odgovorno pastoralo okrog ločitve in ponovne poroke

Trennung? Scheidung? Wiederverheiratet? …und in der katholischen Kirche

nicht zurückziehen, sondern das Gespräch wählen

Gesprächsangebote der katholischen Kirche

Möglichkeit zu Gesprächen vor, während und nach einer Scheidung

Scheidung ist (fast) immer eine schmerzliche Erfah-rung, verbunden mit Kränkungen und Verwundungen. Die Beziehung, die mit vielen Hoffnungen begonnen wurde, ist zerbrochen. Fast immer wird es als ein Schei - tern empfunden, auch wenn die konkrete Trennung für manche eine Erleichterung bringt. Schuldgefühle regen sich. Zusätzlich belastend ist es, wenn Kinder betroffen sind, weil sich ihre Eltern getrennt haben.Gläubige Christen/Christinnen haben Ihr Ja-Wort ein-

ander „vor Gottes Angesicht“ gegeben und Treue ver-sprochen, „bis der Tod uns scheidet“. Und jetzt? Die Scheidung belastet das Gewissen. Schuldgefühle? Und wenn sich eine neue Beziehung anbahnt und eine zweite Ehe eingegangen wird?

Was bedeutet das für Betroffene und für ihren Platz in der Kirche?

Wir möchten den Betroffenen anbieten, darüber mit einem Seelsorger/einer Seelsorgerin oder einer Bera-terin/einem Berater zu sprechen. In einem persön - lich en Gespräch können der rechte Weg und die persön liche, verantwortliche Entscheidung geklärt werden.

Impressum: Bischöfliches Seelsorgeamt der Diözese Gurk-Klagenfurt,

Referat: Ehe- und Familienpastoral (Reinhold Ettel SJ), 9020 Klagen-

furt, Tarviser Straße 30, Titelbild: © istockphoto.com

Was kann in so einem Gespräch zur Sprache kommen?

Was hat zur tiefen, dauerhaften Krise in der Ehe und schließlich zur Scheidung geführt? Gibt es tiefe Kränkungen und Verletzungen, die

noch in Vorwürfen und Rachegefühlen gegen die/den „andere/n“ nachwirken? Wie können die Verantwortungen und Ver-

pflichtungen für die getrennte Partnerin/den getrennten Partner, für die Kinder wahrgenom-men werden?

Was kann aus der Erfahrung mit der zerbro-chenen Ehe gelernt werden (um Fehler nicht zu wiederholen…)?

Wie sieht der katholische Glaube das Sakrament der Ehe?

Erleben Sie sich durch die Scheidung wie „ausge-stoßen“ oder zurückgewiesen in der Kirche? Wenn Sie als Geschiedene/r oder wenn Sie mit

einem/einer geschiedenen Partner/in eine neue Partnerbeziehung und Ehe eingehen, ist dann ein Segen durch einen Priester/Diakon möglich? Sind Sie unter allen Umständen, wenn Sie wiederverheiratet sind, von den Sakramenten

ausgeschlossen? Was ist hier zu beachten? Wie können Sie in einer zweiten Ehe als Chris-ten Ihr religiöses Leben und Leben in der Kirche weiterführen?


v Ž a r i Š Č u Pripravila M i c k a O p e t n i k

med ultimativnim transom in hudo človeško stiskozvezo ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, ki jo evharistija predočuje in ponavzoča« (FC št. 84).

Papež govori o objektivnem protislovju. S tem je navedena velika napetost, v kateri se znajde vsak veren katoličan, namreč zaradi velikega spoštovanja zakramentalnega zakona (o katerem smo prepričani, da obstaja kljub ločitvi) in velikega spoštovanja evharistije in sv. obhajila. Oboje je treba priznati. S ponovno poroko nastane protislovje.

Ob to ugotovitev se obregajo številni ljudje, ne le prizadeti. Doživljajo jo kot trdoto Cerkve. Tudi mnogi verniki se zgražajo nad to držo Cerkve in dušni pastirji bodo morali pokazati, kako je mogoče živeti tako z Božjim navodilom kakor tudi za Božjim usmiljenjem.

Iskati pogovor – ostati v pogovoru Tudi če je v Cerkvi to objektivno dejansko stanje boleče, se sme v dušnopastirskem pogovoru upoštevati čisto osebna situacija prizadetih parov. Posamezne situacije je treba dobro razlikovati (glej FC št. 84).

Ne bo splošnih rešitev in idealnih odgovorov. Vsekakor pa naj bi v takem pogovoru vsak/vsaka doživel/doživela, da je tukaj nekdo, ki pozorno in s spoštovanjem pred osebno situacijo posluša. Kar je kdo ob ločitvi boleče doživel,

je treba v spremljavalnih pogovorih na novo razrešiti. Se odgovornosti do ločenega partnerja/ločene partnerice in do otrok jemljejo resno? Vprašati smemo po verski motivaciji za željo po prejemu zakramentov.

Pogosto se bo pri dušnopastirskem pogovoru pojavilo vprašanje, kako spravljeni (pomirjeni) so ločeni partnerji v svojem srcu – s seboj, z ločenim partnerjem in z Bogom. Za to je lahko potreben daljši notranji proces, da po mnogih žalitvah in tudi razočaranjih nad samim seboj in lastno nemočjo izpolnimo apostolovo besedo: Bog nas je poklical k življenju v miru.

Dokler obstaja prvi zakramentalni zakon enega ali obeh partnerjev, ni možna nova cerkvena poroka. In če ločen mož, ločena žena skleneta nov odnos in zakon, kako lahko potem z njima molimo in kako je lahko mogoč blagoslov po duhovniku/diakonu za njuno skupno življenje?

V naši škofiji so se v zadnjih mesecih duhovniki, sodelavci/sodelavke v dušnem pastirstvu in zakonski svetovalci/svetovalke prav posebej ukvarjali s temi zadevami. Želijo ponuditi in pomagati, da v osebnem, dušnopastirskem pogovoru razjasnimo pravo pot in osebno, odgovorno odločitev.

ReINhOLD eTTeL SJ, DUšNI PaSTIR Za ZaKONCe IN DRUŽINe

Da je ločitev ali razveza za-kona skoraj v vsakem pri-meru boleče izkustvo

vseh prizadetih oseb, je nespor-no in zato tudi potrebno, da to ugotovitev postavimo na sam začetek kritične presoje »dvoj-ne normalnosti«, ki jo predsta-vlja statistični podatek, po ka-terem se prav toliko parov loči (razveže), kolikor jih ostaja v veljavni zakonski zvezi. Pome-ni, kakor je normalno življenje v trajni zakonski zvezi, je danes, kakor kaže, prav tako normalno življenje v razveza-nem zakonu. To dejstvo nas mora pripeljati do protislov-nega vprašanja, kaj je sploh še normalno? Stojimo pred uso-do posameznika, močnim izzi-vom, dramatičnim dogodkom, izredno zarezo v biografiji moža in žene po eni strani, ter vsakdanjo rutino utečenega družbenega pojava, ki pospe-šuje profesionalizacijo reševa-nja konfliktov ob strokovnem spremstvu na pravnem in psi-hološkozdravstvenem področju, na drugi strani.

XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

Z a v e s t n o Ž i v e t iv s o d e l o v a n j u z R e f e r a t o m z a d r u ž i n e p r i K a t o l i š k i a k c i j i

med ultimativnim transom in hudo človeško stiskoIzzivi zakonskega življenjaOdpira se kritično vprašanje, ki izvira iz krščanskega zaupanja v milostni zakramentalni odnos med Bogom in človekom. Zakrament sv. zakona, ki si ga v zaupanju v Boga, ki ju spremlja, ki je ljubezen, zmagovalec nad smrtjo, a še mnogo več, in ostaja skrivnost do izpolnitve časov v večnem življenju, podelita mož in žena, ko si, kakor On njima, drug drugemu obljubita ljubezen in zvestobo v dobrih in hudih časih, vse do smrti. Pomeni, da se mora v krščanskem zakonu že po peklensko zaostriti, da bi se znašli v verigah smrtne sence, ki jo po človeški nezadostnosti edino ločitev (razveza) more pregnati. Iz tega sledi, da zakramentalna obljuba ne izgubi izpred oči konkretnega zakona, posameznega človeka, ki mu želi biti blizu, v pomoč, oporo in spremstvo skozi višine in nižine razsežnega življenja. Prav tako pa terja od njega tudi zvrhano mero odgovornosti pri reševanju vse drugo kot lahkih in nezahtevnih izzivov zakonskega življenja.

Postmoderno junaštvoDejstvo »dvojne normalnosti«, ki je izraz aktualnega družbenega položaja, pa izsiljuje tudi tvegano trditev, po kateri množica prizadetih mogoče le naseda nekemu »ultimativnemu transu«, posledici navideznega zagotovila, ki se uveljavlja v socialnem okolju in razlaga življenje v razvezi kot ne

kaj »normalnega« ali celo kot neke vrste obvezno pustolovščino, ultimativni trans, ki si ga v dokaz postmodernega junaštva skorajda že moraš »dati«. Vtis o prenagljenem svetovanju močno razvejenega in včasih le napol strokovnega osebja za ločitev kot rešitev za akutni konflikt in očitna nezmožnost za učenje iz napak oz. neuspeha prej opravičujeta tvegano trditev, kakor da bi jo ovrgli. Nezadostno preventivno usposabljanje ter pomanjkljiva idejna in gmotna podpora s strani pristojnih oblasti in družbenih struktur za poglabljanje in utrjevanje duhovnih vrednot, ki gradijo na temelju zakona, še dodatno podpirata domnevo, da za vzajemno krepitev poglobljenega in zavezujočega zakonskega sožitja v zaupanju na trajno in varno osnovo manjka potrebne odločnosti.

Milost sočutnega spremstvaVsekakor želim, v nasprotju z izpostavljenostjo številnim mnenjem, presojam in trendom, skleniti povsem na strani posameznika, pri partnerjih, pri možu in ženi, ki sta skupaj zaživela novo nezamenljivo zakonsko življenje in se po različnih okoliščinah pač znašla v bolečem izkustvu. Želim jima milost sočutnega spremstva, osebo oz. osebe v konkretnem življenjskem okolju, še posebej seveda v okviru žive krščanske skupnosti.

Duhovne vaje v vsakdanjem življenju

Tudi apostol Pavel, priča in ljubitelj vstalega Gospoda, s tem pa oznanjevalec nove-ga, osvobojenega življenja, nas želi spremljati. Duhovne vaje v vsakdanjem življenju pod geslom »S Pavlom moliti« so primerna duhov-na spodbuda za postni čas in dobra priprava na jedro kr-ščanskega upanja, ki nam ga približuje praznik velike noči. Na osnovi praktičnega pripo-močka, ki ga lahko naročite tudi pri Referatu za družino v Celovcu, ste povabljeni, da si vsak dan rezervirate nekaj minut za osvežilno duhovno spodbudo.

Pavel ZablatnikReferat za družino Viktringer Ring 26, 9020 Ce-lovecTel.: 0676 8772 3400www.katoliska-akcija.at/druzine


Kaj je najbolj važno pri pripravah na porod?Zala Pušnik: Najbolj važno nam je, da ženam predstavimo različne mož nosti, kje lahko porodijo, in jih sprem ljamo in podpiramo v njihovi odločitvi. Žene v pogovorih najdejo svojo pot. V pripravah podpiramo žene tudi v tem, da porod ni tekmovanje in ne zahteva od njih, kaj vse morajo znati. Važno je, da dobi žena dober občutek za nosečnost in porod. Opažamo, da ima veliko mamic strah pred porodom. Naša naloga je, da jim odvzamemo strah in jih spremljamo. Jih podpiramo v njihovi moči, ki jo nosijo v sebi in katera jim omogoča, da lahko z dobrim občutkom rodijo otroka.

Kako se v te priprave vključujejo oče-tje?Zala Pušnik: Ni malo mamic, ki v času nosečnosti ostanejo brez partnerja. Če pa imajo partnerja, se ti dobro vključujejo v priprave na porod. Nam babicam je važno, da partnerji razumejo, kaj se zgodi v času poroda. Naša naloga je, da jim razložimo, kakšne situacije lahko nastanejo ob porodu, kako nanje reagirati in kako podpirati mamico pri porodu.

Kako kot babica lahko omogočite že-nam, da v spoštovanju in dostojanstvu in samoodločeno rodijo?Zala Pušnik: To je naša največja prioriteta, da mamica iz svoje moči, v dostojanstvu in samoodločeno rodi, kar naj bi bila ena od osnovnih človekovih pravic. Ta pravica se moč

Da se otrok dobro prizemlji

Ž e n e s p e c i a L Pripravila M i c k a O p e t n i k

Zala Pušnik ”Zame je poklic babice naj-lepši poklic. Življenje pa je le do neke mere v na-ših rokah.” To so spoštljive besede babice Zale Pušnik, doma v Timenici, mame štirih fantov: Jaše (11), Janoša (9), Joshue (5) in Juria (pol leta).

Kot 15letna je prišla iz Slovenj Gradca v Celovec. Po šoli za oblikovanje in študiju ruščine je zaključila akademijo za babice. Oktobra 2006 je skupaj s tremi babicami ustanovila Cen

ter za babice er(d)leben v Celovcu. Pogovori, refleksija dela in prostori, kjer se nosečnice in mlade mamice lahko srečajo – to so nameni Centra. Vsako sredo potekajo v Centru govorilne ure, kjer dobijo mamice odgovore na vsa vprašanja v zvezi z nosečnostjo, porodom, dojenjem in pa sploh v zvezi z bivanjem z novorojenčkom. Center je od vsega začetka dobro obiskan, čeprav se babice še vedno borijo za finančno podporo s strani javnosti. Babični Center er(d)leben deluje v ordinaciji ginekologa, s katerim dobro sodelujejo. Proste babice pa so tudi v tesnem sodelovanju z bolnišnicami in ginekologi. V Centru ponujajo babice poleg govorilnih ur še tečaje priprave na porod, in to v skupini ali posamično, masažo za dojenčke in različne masaže za mamice. Največji, a tudi najlepši del delovanja babic pa je spremljanje mamic pred porodom, med njim in po njem. Babice podpirajo mamice pri tistem načinu poroda, katerega so si same izbrale. Doma, v bolnišnici ali v hiši Isis Noreia. Vsaka mamica ima ne glede na to, kje rodi svojega otroka, možnost pomoči babice. Če se odloči za porod v kliniki in jo zapusti najkasneje četrti dan po porodu, jo lahko pride babica obiskat na dom še 7krat. Če se odloči za “ambulantni” porod (to pomeni, da zapusti kliniko najkasneje 24 ur po porodu), ima pravico do dveh vizit v nosečnosti in pa do ene na dan do petega dne po porodu in nato še do naslednjih sedem.Če se mamica odloči za porod doma, ima na voljo najmanj štiri vizite v nosečnosti (če gre preko roka, še dve več); babica v tem primeru spremlja mamico pri porodu doma in jo obišče po porodu še do 12krat.Če si mamica izbere babico, ki ima pogodbo z zavarovanjem, ji teh storitev ni treba plačati, če pa pride k njej babica brez pogodbe, plača zavarovanje 80 % stroškov. Proste babice zaenkrat lahko spremljajo mamice k porodu samo v bolnišnico v št Vidu ob Glini. Imeti med porodom ob sebi babico, do katere ima mamica dober odnos in zaupanje, je odločilno za dober potek. Babičin center ponuja nosečnicam tudi možnost poroda v hiši Isis Noreia pri Gospe Sveti. Roditi na kraju, kjer je vse osredotočeno na prihod otroka, in da ta prihod dobro poteka, to je glavni namen babic. To ponudbo rade izkoristijo tudi mlade mamice iz Slovenije.

Center za babice Er(d)leben, Alter Platz 39, 9020 Celovec, tel. 0650 74 03 210


no odvzema mamicam v velikih klinikah. Tam vlada drug sistem, ki nekatere stvari omogoča, nekaterih pa ne dovoljuje. Klinični sistem je zelo rigiden in premalo fleksibilen.

Babice podpiramo mamice, da se zavedajo svoje moči, iz katere lahko rodijo. Kot babica dobro poznam potek poroda, kakšne sile se v tem času sproščajo, kdaj je porod fiziološki, kdaj nastanejo komplikacije in kdaj moram reagirati. V glavnem je moja naloga opazovati porod in čim manj posegati v ta naravni proces. Obenem pa spremljati mamico po njeni potrebi – ene želijo podporo, druge so raje same.

Vsako rojstvo je nepozabno dožive-tje za mater. Je pa tudi močno dušev-no doživetje …Zala Pušnik: Moje mnenje je, da se mamica med porodom ponovno rodi. Porod je zame največje darilo, ki ga daje narava materi. Porod sproži v telesu procese, ki jih moramo respektirati in vanje ne smemo premočno posegati. Psihična podpora in homeopatične stvari so tiste neinvazivne stvari, s katerimi skušamo pomagati. Inovazivno posegajo v porod v bolnišnicah. Kar se tiče poroda in ginekologije, so bila 70. leta katastorfalna. Začela se je instrumentalizacija, šlo je stran od dojenja k umetni hrani, novorojenčke so odnesli mamicam, ki so jih gledale skozi steklena okna. To je bila kruta doba. Danes gre razvoj v smer carskega reza na željo, kar pa se bo tudi spremenilo.

Z rojstvom otroka se spremeni življenje matere, očeta, vse družine. Kako se naj pripravijo starši na novo obdobje svojega življenja?Zala Pušnik: Poporodna doba je najmanj tako važna kot porod. To je nadvse senzibilna faza za mamico in otroka, to je važna doba za dober začetek otrokovega življenja. Da gre vse svojo dobro pot, je važno: da se mamica po porodu dobro spočije, da ima mir, da se lahko popolnoma posveti novorojenčku, da dobro funkcionira dojenje. Vemo, da v mnogih kulturah zelo dobro gledajo na mamice po porodu, jih razvajajo, mamice imajo čas, da se dobro zaljubijo v svojega otroka. To skušamo pri našem delu pridobiti nazaj. Trudimo se, da to najprej sprejmejo mamice same. Tudi njihove mame, ki so rodile otroke v času, ko so po treh dneh spet vse delale in vse prenašale. Svetujemo mladim staršem, da prva dva tedna sprejemajo le kar se da malo obiskov. Podpiramo očete, da si vzamejo čas, in ne hitijo po dveh dneh spet v službo. Očetje naj si vzamejo čas za otročnice in za otroka, kajti samo na tak način lahko spoznajo svojega novorojenčka in pridejo v boljši stik z njim. Prva dva tedna po porodu je zlati čas. Otrok je v tem času tako drugačen. Zdi se, kot da je med dvema svetovoma. Zato je tako važno, da se dobro prizemlji, da pride na ta naš svet. Zato je tembolj važno, da si vzamejo mamice in očetje ta lepi čas, ki se nikoli več ne vrne. Ker očetje v času nosečnosti nimajo možnosti priti v stik z otrokom, je

tembolj važen čas poroda in poporodni čas, da lahko vzpostavijo stik z otrokom. Poporodni čas je za družino tisti čas, ko se na novo formira.

Rojstvo pomeni srečen trenutek za vsako mater. Zgodi se pa, da se rodi otrok bolan, prizadet ali celo umrje. V takem primeru ste babice v posebni meri izzvane, da pomagate?Zala Pušnik: Dejstvo je, da lahko nastanejo komplikacije v nosečnosti, da izvidi niso tako pozitivni in se otrok ne razvija prav. V naši družbi je na žalost tako, da se takim mamicam daje le malo podpore, ponuja pa se pomoč, ki je usmerjena proti otroku. Nemalokdaj se obrnejo po pomoč na nas. Babice jim pokažemo poti in jim pomagamo, če se odločijo za takega otroka.

Zgodi se pa, da nastanejo pri porodu komplikacije. Za take primere smo babice dobro izobražene, imamo izkušnje. Največ komplikacij je takih, ki niso akutne. Če pa je tako, moram kot babica dobro reagirati in delati tako, da se mamica počuti varno v moji odločitvi.

V našem poklicu spoznamo kar hitro, da sta si življenje in smrt zelo blizu. Največkrat smo seveda navzoče ob rojstvu novega življenja, včasih pa se zgodi, da dojenček umre že v maminem telesu. Ta tema je v naši družbi tabuizirana in ljudje se raje izogibajo takih mamic. Važno je, da jim pomagamo, saj se morajo te mamice prehitro posloviti od svojega otroka.

Da se otrok dobro prizemljipogovor

,,


v Ž a r i Š Č u ( 2 . d e l ) Pripravila M i c k a O p e t n i k

Ločitev in kako naprej?

1. Ločitev je zelo boleča izkušnja. Trpljenje se začne s spoznanjem, da je bila poroka napaka, in se vleče do ločitve in se tudi potem

še ne konča. To spoznanje dolgo zatiraš v sebi. Ko to ne gre več, poveš to partnerju in tedaj se začne prava kalvarija. Tvoje lastno breme je skorajda neznosno, poleg tega pa vidiš, kako trpi partner in otroci. Rušijo se vezi s celotno družino, tudi s starimi starši in sorodniki. Dve leti pred ločitvijo sem se z otroki odselila iz skupnega stanovanja. V tem času mi je šlo veliko boljše. Na dan ločitve sem se peljala zelo zbrana in mirna na sodišče, misleč, da moram le še podpisati tisti zadnji papir, ki naju z možem še povezuje. Sodnik je kar nekaj minut bral “smrtno obsodbo“ najinega zakona. Vsakič posebej, ko je omenil “otroke, ki izhajajo iz te zveze”, se mi je zdelo, kot bi mi nekdo zabodel nož v srce. Moj pogled je potoval od sodnika na križ, ki je stal na mizi. Naenkrat sem videla pred seboj majhno krsto in v njej so ležala vsa moja upanja o srečni in močni družini. Kar pa je še mnogo bolj bolelo, je bilo to, da je bila s to krsto pokopana tudi pravica mojih otrok do odraščanja v srečni družini sredi očeta in matere.

2. Strokovno pomoč sem prejela pri “Bella Dona” v Celovcu. V podporo so mi bile prijateljice, ter molitev in moja vera. Ko

sem sprejela križ in ga nisem več zavračala, sem prejela tudi potrebno moč, da sem lahko nadaljevala svojo pot. Dolgo sem molila za moč in potrebno ljubezen, da bi lahko živela v tej zvezi. Žal ni prišlo do tega. Ko sem spoznala, da to ni božja volja,da moram rasti v izkušnji ločene in sprejeti to usodo, se mi je vrnil srčni mir vsaj delno.

3. Žal sem doživela v tem primeru zelo bolečo izkušnjo. Ko sem bila še poročena, sem iskala pomoč pri nekem spovedniku. Ko

sem mu povedala, da ne morem več živeti zakonskega življenja in se nameravam ločiti, me je gospod, ki je bil že precej v letih, poslal domov, kjer se naj “pobotam” z možem. Odveze nisem prejela. Od Cerkve ne pričakujem lahkomiselnega odobravanja ločitve, želim pa si več razumevanja za ljudi, ki morajo iti to peklensko pot. Zdi se mi, da je ločitev v spravi veliko boljša rešitev, za starše in otroke, kot pa skupno življenje v sovraštvu.

1. Tudi po več ko 25 letih so mi doživetja iz tega dogodka živo v spominu. Najbolj boleče je bilo zame, da sem se moral mesece in mesece „pretepati“ pred sodnijo

za vsako minuto časa, v katerem sem se smel srečati (včasih tudi pod nadzorstvom policije) s hčerko. Čeprav sem s pomočjo odlične odvetnice dosegel za tedanje čase menda najširokogrudnejšo rešitev odmerjenega časa. Očetje s podobno usodo smo tedaj v Celovcu organizirali društvo „Trialog. Gleiches Recht des Kindes auf beide eltern“, ki se je borilo na najvišji ravni proti tedanji zakonodaji, po kateri je smel le eden od staršev prevzeti vzgojiteljsko funkcijo, drugi pa je smel otroka tu in tam videti. Medtem smo – upam si trditi – dosegli, da ostaneta v novi avstrijski zakonodaji oba starša enakopravna vzgojitelja tudi po ločitvi zakona. Omenjena zelo izkušena odvetnica mi je svetovala, da naj skušam ostati s hčerko tudi ilegalno v zelo rednih stikih; da se otrok slej ko prej lahko zanese tudi na očeta. To sem storil s tem, da sem jo čakal in spremljal na poti v šolo praktično vsak dan.

2. Bogu sem hvaležen, da sem se v tistih težkih časih lahko zatekel domov in da sem kar kmalu spoznal svojo sedanjo življenjsko družico M., ki mi je kakor

steber stala ob strani vsa leta do danes. In si življenja brez nje niti predstavljati ne morem. Kar kmalu smo se seznanili: M., njena hčerka K. in moja hčerka in postali nekaka patchworkdružina, kakor danes pravijo takim mešanim družinam.

3. Cerkev že iz svoje družinske zgodovine (stari stric Janez in stric hanzej sta bila duhovnika!) zelo spoštujem predvsem kot skupnost naših zares občudo

vanja in priznanja vrednih duhovnikov in redovnikov in redovnic, in vidim v njej svetovno silo s sedežem v Rimu. Tako me tudi “kolobocije” zadnjih let od kard. Groerja do sedanjih odločitev niso tako prizadele, kakor morda bolijo in motijo tiste, ki vidijo v Cerkvi predvsem Vatikan in njegovo strukturo. Ti dogodki niso mogli skaliti mojega mnenja; mislim, da imam dobre stike z našo duhovščino, ki je zelo prizanesljiva in milostljiva do svojih ovčic in se tudi zaveda, da pride v življenju tudi do po idealističnih mislih nerešljivih težav. Skoraj moraš zavidati zakoncem, ki jim zakon uspe tako, kakor bi ga radi uresničili vsi, ko se odločijo za skup no življenje in družino. Izključitev ločenih od zakramenta sv. obhajila vidim bolj kot pomanjkanje odmeva na mojo naklonjenost Cerkvi in ne kot kazen za tako rekoč “grešno” življenje. Saj pa nisem tudi tu in tam dobrodošel kot človek, ki nisem zatajil jezika in kulture svoje matere. Imam torej že nekaj tovrstne prakse ...

Na tri vprašanja v z v e z i z l o č i t v i j o s o o d g o v o r i l i

t r i j e p r i z a d e t i .

1. Ločitev je (skorajda) vedno boleče doživetje. Kaj je bilo zate najbolj boleče?

2. Si v tej težki situaciji iskal(a) pomoč - in jo tudi prejel(a)

3. Kako doživljaš odnos Cerkve do ločenih?

Rezka Rottmann, Bistrica v Rožu Franc Kattnig, Rožek


Kako najbolje mojstriti težavni čas ločitve?Ursula Luschnig: Ločitev je za vse prizadete težaven čas. Obenem pa tudi priložnost. Za odrasle za več zadovoljstva v življenju, za otroke pa za boljše psihične razvojne možnosti. Otroci se počutijo tako dobro, kot se počutijo starši. To pomeni, da potrebujejo najprej pomoč starši, da so spet zmožni biti v pomoč svojim otrokom. Ponavadi je čas pred ločitvijo najtežji čas za vse prizadete. V vsakem obdobju ločitve pa je lahko v pomoč strokovna podpora.

Kaj povzroča ločenim največje trpljenje?Ursula Luschnig: To je odvisno od mnogih faktorjev: Sem bila zapuščena ali sem bila jaz tista, ki je hotela ločitev? Kakšna je finančna in gospodarska situacija po ločitvi? Bom z ločitvijo izgubila večji del socialnega okolja (prijatelje, sosede, taščo in tasta ...). Kakšne starosti so otroci? Kdo je moral zapustiti skupno hišo ali stanovanje? Obstaja še pogovorna baza med starši v zvezi z otroki ali se rešuje vse preko sodišča? Od vsega tega je odvisno, kako dobro ali slabo se ločeni znajdejo v novi življenjski situaciji.

Pogosto mučijo ločene občutki krivde. Kako rav-nati z njimi?Ursula Luschnig: Če uspe staršem priti do spoznanja, ki se lahko glasi takole: “Vem, da je bila moja/naša odločitev daljnoročno tudi za tebe najboljša (zveze, ki so obremenjene s prepiri, imajo daljnoročno gledano večje posledice za otroke kot dobra ločitev; nesrečni starši so redko dobri starši.). To krivdo prenašam, ker vem, da svojo odločitev v pogledu na tvojo življenjsko srečo lahko zagovarjam.”, potem se starši ne bojijo reakcij otrok in se jim laže posvetijo. Zato je v prid otrok važno, da starša sodelujeta, kljub prizadejanim bolečinam in ranam. Čimbolj neobremenjen odnos otroka do obeh staršev je daljnoročno prvi pogoj, da otrok ločitvena doživetja dobro obdela.

Kaj se ljudje iz izkušenj zrušenega zakona lah-ko naučijo?Ursula Luschnig: Važno je, da skuša vsak zase razčistiti, zakaj je prišlo do ločitve, kakšni so

bili moji osebni prispevki k temu, s kakšnimi pričakovanji sem šla v to zvezo in kaj je bilo realistično. Le tako se učimo iz napak. Preden se odločimo za novo zvezo, je potrebno, da se s prejšnjo spravimo.

Če se ukvarjajo ljudje z mislijo na ločitev, ka-kšno pomoč jim lahko ponudite?Ursula Luschnig: Inštitut za družinsko svetovan je ponuja svetovanje posameznikom in parom, in to pred ločitvijo, med njo in po njej. Včasih parom še ni jasno, ali naj se ločijo ali pa še enkrat poskusijo znova. Svetovanje parom je lahko v pomoč, da starši odkrijejo, kako lahko živijo odgovorno starševstvo, tudi če ni več možno živeti skupaj. Psihološko in pravno svetovanje jim je na voljo na okrajnih sodiščih v Celovcu, št. Vidu, Beljaku, špitalu ob Dravi in v Trgu. “Partnerska šola” je ponudba parom, ki si še niso na jasnem, ali ima njihova zveza še prihodnost. Poleg tega ponujamo seminarje za starše na temo “Ločitev – velik izziv. Kaj potrebujete vi in kaj otroci”. Prihodnji seminar se bo začel 28. 2. 2009 in bo potekal od 9. do 17. ure v Celovcu.

Informacije: Insti-tut für Familien-beratung und Psychotherapie, Kolpinggasse 6, 9020 Klagen-furt (tel.: 0463-500667).

,, pogovor

1. Ločitev sama ni boleča, bole

ča so doživetja in partnerske razmere, katere so vzrok za ločitev. hudo je bilo zapustiti skup no hišo in otroke. Imam pa zelo dobre stike in zelo tesno povezavo z mojimi otroki.

2. V času ločitve sem veliko

krat iskal pogovore in sem jih tudi našel pri mojih sorodnikih in prijateljih. Pogovori so mi zelo pomagali, nisem pa iskal profesionalne pomoči pri psihologih ali partnerskih institutih.

3. Sam nimam slabih doživ

ljajev, slišal sem pa tudi negativne primere. Mislim pa, da bi Cerkev morala sprejeti vse ločene kristjane kot polnopravne člane in jim ponuditi iste pravice kot neločenim.

p r i i n š t i t u t u z a d r u ž i n s K o s v e t o v a n j e , K i d e l u j e v o K v i r u K o r o š K e c a r i t a s , v p o g o -v o r i h i n t e č a j i h s K u š a j o p o m a g a t i l j u d e m v t e ž K i h ž i v l j e n j s K i h s i t u a c i j a h . d r u ž i n -s K a s v e t o v a l K a u r s u l a l u s c h n i g s e p r i s v o j e m d e l u p o s v e č a p r e d v s e m p o s a m e z n i K o m

i n p a r o m , K i r a z m i š l j a j o o l o č i t v i a l i s o ž e l o č e n i .

Za več zadovoljstva v življenju3. Kako doživljaš odnos Cerkve do ločenih?

Alois Opetnik, Kriva Vrba


p o d o m a Č e Pripravila M i c k a O p e t n i k

Ideja za projekt se je rodila iz razmišljanj, kako otrokom, staršem in

okolici posredovati in vzbuditi zanimanje za slovenščino. Ideji je botroval koncept odnosnega učitelja, ki zunaj pouka v šolskem vsakdanjiku govori s šolarji en jezik. Vse štiri jezike skušajo učitelji uporabljati tudi v razredih. Cilj projekta pa je, kot pravi ravnatelj Christian Zeichen, da otroci obvladajo slovenščino do take mere, da na najosnovnejše stvari in na vprašanja lahko odgovarjajo in tudi zunaj šole spregovorijo slovensko.

Christian Zeichen kot odnosna oseba za slovenščino opaža, kako dobro reagirajo otroci na njegov pogovorni jezik in mu skušajo odgovarjati v slovenščini. Pri tem načinu dela so seveda najbolj izzvani učitelji, da izpopolnjujejo vsakodnevne pogovore in pomagajo otrokom, če jim manjka “prava beseda”, in jih s ponavljanjem

opogumljajo, da samozavestno spregovorijo.

Ne samo v pouku Učitelji na ta način približajo otrokom slovenski jezik in kulturo in jim pokažejo, da je živa v vsakdanjosti. Otroci doživijo, da se jezik ne uporablja le v uri pouka, temveč tudi zunaj njega. Preko otrok so se za ta način komunikacije navdušili tudi starši. Po njih pa slovenščina dobiva enakopravnost tudi na vasi. Prav na to sodelovanje staršev je ravnatelj Christian Zeichen najbolj ponosen. Prepričan je, da po šoli in otrocih tudi okolica pozitivno sprejema slovenski jezik, ki postaja samoumeven in spoštovan jezik v kraju. “Premalo je učiti otroke slovenščino v šoli. Spremljati in motivirati moramo tudi okolico in zaledje, kjer otroci živijo. Ljudem moramo ob vsaki priložnosti pokazati, kakšna vrednota je govoriti dva jezika,” pravi Christian Zeichen. Prepričan je, da po posredovanju slovenske kulture ljudje začno

odkrivati tudi svojo kulturo.

Šolski projekt “ena šola, 4 jeziki” vabi šolarje preko barv k sodelovanju pri 4 težiščih, kjer otroci poleg jezika spoznavajo tudi kulturo naroda, ki govori ta jezik. V prvem težišču so se posvetili nemščini – ki jo zaznamuje črna barva – in podrobno spoznavali kulturo avstrijcev. V kulturi angležev so otroci odkrivali navado pisanja voščilnic. Tako so ob božiču napisali številne kartice v Slovenijo, Italijo, anglijo in po celi avstriji. Danes krasijo stene razredov kartice, ki so jih prejeli kot odgovor.

Beneške maske Tretje težišče projekta pa je posvečeno italijanščini. In ker so v pustnem času za Italijo razpoznavne beneške maske, so otroci sami izdelali maske. Barve, pisani kam ni, perje in drugi okraski sedaj krasijo maske, ki čakajo, da se bodo otroci ob pustu okrasili z njimi. Starši pa so otrokom v barvah jezikov sešili

En

a šola, 4 jeziki

m o d r a , z e l e n a , r d e č a i n č r n a – š t i -r i b a r v e o b l i K u j e j o š o l s K o s t a v b o i n š o l s K i v s a K d a n j i K š o l a r K i n š o l a r j e v v l i p i n a d vr b o . vs a K a b a r v a j e r a z p o -

z n a v n i z n a K z a e n e g a o d j e z i K o v, K i s e p o u č u j e j o n a š o l i s 74 o t r o K i . b a r v e s o v i d n i z u n a n j i z n a K p r o j e K t a “ e n a š o l a , 4 j e z i K i ” , K i p o t e K a o d j e s e n i n a š o l i .


IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Z d r a v n i Š k i n a s v e t i Z a v s a k o g a r

Dr. Martina Ogris** j e s t r o k o v n a z d r a v n i c a z a u š e s a , n o s i n g r l o v C e l o v c u

Osebe, ki se alergično odzivajo na cvetni prah, trpijo zdaj zaradiglavobola, tekočega nosa, kihanja, solzenja in srbeža oči.Prav tako se pogosteje pojavljajo napadi astme in spremembe na koži.

Imunski sistem zdravega telesa se odziva na snovi, ki vanj vdirajo, da se brani nevarnih bolezni. Pri alergiji pa naš imunski sistem pretirava in se upre snovem, ki za naš organizem pravzaprav niso nevarne. Takšne snovi so npr. razna živila, cvetni prah, zdravila, sestavine tkanin ali dlake domačih živali.Med alergično reakcijo pride do močnega izliva tkivnega hormona histamina, ki povzroči otekline, srbež, izpuščaje, v najslabšem primeru privede preko kolapsa krvnega obtoka celo do anafilaktičnega šoka.

Možna je pomoč z raznimi antialergičnimi zdravili, glavni steber zdravljenja pa je tako imenovana desenzibilizacija, ki privede do imunske

tolerance našega organizma – se pravi, telo spozna alergen kot nenevarno snov, in se je ne skuša več braniti.

Prizadete osebe naj se, kolikor je mogoče, izogibajo izzivajočih snovi. To žal pomeni, da naj se ne bi zadrževale ob toplem soncu in vetrovnem vremenu (ko je v zraku največja količina cvetnega prahu) na prostem.

Tudi hrana igra pomembno vlogo. Ker histamin pospešuje alergične reakcije, se v času odzivanja izogibajte živil, ki vsebujejo veliko histamina. K tem prištevamo med drugim razne vrste zrelega sira, rdeče vino, paradiž nike, orehe, citrusove sadeže, korenje, jabolka, ribe in živila v konzervah.

V času alergičnega odzivanja skušajte živeti čim bolj umirjeno, brez stresa, pazite na zadostno spanje, saj je imunski sistem že z nenehnim kontaktom peloda povsem obremenjen.

Začenja se alergijska sezona na cvetni prah

b l i ž a s e ž e t e ž K o p r i č a K o v a n a v i g r e d , z a m a r s i K o g a p a s e o b p r v i h s o n č n i h ž a r K i h i n t o p l e j š i h d n e h z a č n e j o t e d n i s l a b e g a p o č u t j a .

En

a šola, 4 jeziki

obleke. Učenci so naštudirali ples in na pustni torek se bodo pisane maškare ljudske šole Lipa nad Vrbo sprehajale po Vrbi. Spremljali jih bodo učitelji in starši v krasnih oblekah iz fundusa ljubljanske Opere. Poleg plesa, čudovitih mask in kostumov bodo šolarji predstavili svoj šolski projekt in navzoče pogostili s pravimi italijanskimi “fancuti”.

Spoznavajmo slovenščino Četrto težišče projekta bo slovenščina, Slovenija in koroški Slovenci, katero bodo na šoli predstavili meseca maja in pripravili pester kulturni večer. S šolskim letom pa se projekt ne bo zaključil, temveč ga bodo učitelji z ravnateljem gradili naprej in ustvarjali polje, na katerem ima slovenščina isto vrednost kakor drugi jeziki.




dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Stanko Wakounig

Koroška jesenO hamatle, o hamatle, o srečna domovina, saj ti si kakor zdravje ... za tistega, ki zdrav je.Korošec prav spet zaživi pri uživanju jeseni,navadno to posreči se pri porciji pošteni.Pošteno vsak zameta naj, saj mej tu ni nobenih,polento, golaž, ziljski špeh – na zraku posušeni,pa s cmoki se nabula naj prav vsak kruleč želodec,ko s polkami zabava ga na mehah ljudski godec;da, košta za princese vse, pa za starejše damepodjunske so klobasice pa pavrške salame;naj njivah pri eventih s posedanjem na slami pač znova oživijo vsi izžeti že organi;vsi mladi pa še stari vsi z veseljem se krepijo,pri praznikih po občinah z domačo nostalgijo.Če ne bi se jeseni prav pošteno vsi nažrli, verjetno oslabeli bi pred vigredjo umrli.Na te velike praznike pa sme le tisti priti, ki ima usnjene hlače že – v omari al` na riti,a ženske `majo dirndle, možje a kerntner – kilt,kdor pravi je Korošec že, ni treba ga prisilit.Predpisane so noše vse, ko se že barva listje,to le privabi goste še, turiste, penzioniste;ti plešejo ob glasbi oberkreinerske skupine,pri takih melodijah dolgčas hitreje mine.Polentafest pa hadnfest, Fisolen in še Knödelfest,almhatscha pa še Tschurtschlfest, in Gackernfest pa Gulaschfest,pa Speckfest in Sasákafest, kako sem se nažokal fejst,in Schwammerlfest, pa Rühreifest ob weich ob festund alles fest in einer hand, im Dirndl und im Kärntnergwand.O Kärntnerherbst, o hamatle, o domovina, hops, na zdravje!av, vamp že rogovili mi, da gre mi na kozlanje.Visoka ta kultura mi čreva grozno buri,joj, bruhat skočim kar za grm, duška dat naturi!

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Bralska vigred lahko priden a m e s t o u v o d n i k a

N O V E K N J I G E P R I M O H O R J E V I Z A L O Ž B I



dD R U Z I N Aid

i n D O M

Stanko Wakounig: Kotiček tople domačije (Ellerjeva edicija 34) ISBN 978-37086-0360-5, 14,90 evra

Namesto besedila je za to sli-ko najprimernejša pesem na-šega avtorja Stanka Wakou-niga Koroška jesen.

Tokrat vam predstavljamo naše nove knjige, ki smo jih založili pred kratkim. Najbolj sveža je sli-kovna monografija o Sloveniji znanega koro-škega avtorja in urednika časopisa »Kärntner Tageszeit ung« Bertrama Karla Steinerja. Pred nedavnim umrli duhovnik in raziskovalec hišnih imen na južnem Koroškem p. Bertrand Kotnik

A n t o n L e v s t e kPodobe iz pesmi(Ellerjeva edicija 35: Pesniška edicija Mohorjeve, imenovana po slovenskem pesniku Franu El-lerju (Marija na Zilji 1873 – Ljubljana 1956)Pesniško zbirko Antona Levsteka uvaja in določa šti-rivrstičnica brez naslova, ki je v pesniškem jeziku kot diktatu domišljije izraža zavedanje o lastni majhnosti in minljivosti ter napoveduje poetični izraz skromno-sti človeka pred neskončnostjo vsega tistega, kar ostaja neznano in skrivnostno za slehernika.

75 strani, ISBN 978-3-7086-0441-1, 12 evrov

J o ž e D e ž m a n , J o ž e H u d a l e s , B o ž i d a r J e z e r n i kSlovensko meščanstvood vzpona nacije do nacionalizacije (1848-1948) Zbornik so pripravili avtorji razstvae Slovensko meščanstvo od vzpona nacije do nacionalizaci-je 1848-1948 v Muzeju novejše zgodovine Slovenije (februar – maj 2000)Slovenski nacionalni vzpon po letu 1848 je dominan-tno zaznamoval tudi vzpon slovenskega meščanstva. Meščani so bili voditelji nacionalnega gibanja, ki je zaznamovalo rojstvo slovenske nacije in mu izobli-kovali vodilne identitetne simbole. Meščani so bili nosilci demokracije, gospodarskega, znanstvenega, kulturnega napredka. Njihovo etično-moralno jedro je bilo konservativno krščansko. Zbornik s številnimi barvnimi sli-kami predstavlja pregled raziskav in muzejskih projektov o meščanstvu, meščanski pogled na svet, vrednote, vero, po-litično in gospodarsko vlogo meščanstva, meščansko bivali-šče in navade, izbrane osebnosti in družine.

240 strani, ISBN: 978-3-7086-0435-0, 36 evrov

B e r t r a n d K o t n i kZgodovina hiš južne Koroške. Župnija Pliberk in okolica – 13. knjiga Pater Bertrand Kotnik je umrl na svečnico, 2. fe-bruarja. V zadnjih letih je bil s pliberško faro tesno povezan. Zato se je lotil tudi zgodovinske in znan-stvene obravnave hiš župnije Pliberk in okolice. V tej knjigi najdete znanstvena in zgodovinska ozad-ja hiš, imen, vasi, naselbin in kmetij velike pliberške fare, ki je do sredine 18. stoletja obsegala tudi Šen-tanel, Strojno, Holmec, Dolgo Brdo, Lom, Jamnico in veliki del Mežice. Nekatere teh vasi so pripadale pliberški župni-ji vse do plebiscita leta 1920. Ta knjiga bo ohranila zgodovi-no tudi prihodnjim rodovom in je pomembna dokumentacija kraja, fare, posameznih vasi, naselij, kmetij in posestev sko-zi štiri stoletja. Knjiga je izšla lani pred božičem, ko je p. Ber-trand Kotnik praznoval svojo 95-letnico.

383 strani, ISBN: 978-3-7086-0441-1, 24,90 evra




dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Bralska vigred lahko prideN O V E K N J I G E P R I M O H O R J E V I Z A L O Ž B I

B e r t r a m K a r l S t e i n e r / M i c h a e l L e i s c h n e rNova slikovna monografija o Sloveniji: Slowenien,Tochter aus ElysiumAvtor Bertram Steiner z navdušenjem opisuje deželo med vzhodnimi Alpami, zahodno Panonsko nižino in se-

vernim Jadranom. Slovenija ima vse, kar ima Evropa, pravi Steiner: mogočne gore, ki se dotikajo neba, Jadransko morje in skrivnostno Panonsko nižino. Mislimo, da Slovenijo dobro poznamo, vendar se motimo, kajti v pričujoči knjigi Bertram Karl Steiner dokazuje, da je marsikaj povsem neznano, o če-mer pač piše avtor. Knjiga z besedili Bertrama Karla Steiner-ja in s slikami Michaela Leischnerja vas bo gotovo očaral.

165 strani, ISBN: 978-3-7086-0370-4, 39,80 evra

K l e m e n J e l i n č i č B o e t aKratka zgodovina Judov

Knjiga je prvi poskus sistematične predstavitve judovske zgodovine v slovenskem jeziku nasploh in v svojem opi-su več kot 3000 let stare zgodovine začne pri Svetem pi-smu in nadaljuje preko judovske države in diaspore v času helenizma in rimskega cesarstva v srednji vek in življe-nje v široko razprostrti diaspori v Evropi, Afriki in Azi-ji vse do modernih časov, kjer zaključi z državo Izrael in

stanjem v današnji judovski diaspori. Knjiga je razdeljena na sedem delov z več poglavji in podpoglavji in poskuša bralcu predstaviti splošno sprejete ugotovitve zgodovinske stroke na kratek, jasen in tekoč, vendar izčrpen način s stalnim po-nujanjem vzporednic iz splošne svetovne in zaradi predsta-vitve judovskega življenja v različnih deželah tudi iz lokalne zgodovine, med njimi slovenske. Glede na to, da je knjiga namenjena slovenskim bralcem, poskuša na osnovi do sedaj dostopnih podatkov na kratko predstaviti tudi judovsko življenje na slovenskem ozemlju v antiki, pojav tako imenovanih »judovskih vasi« na Koroškem in Štajerskem, srednjeveško judovsko življenje na Sloven-skem in kasnejše judovske življenje v Trstu in Gorici ter Pre-kmurje vse do druge svetovne vojne.

385 strani, ISBN: 978-3-7086-0397-1, 33,80 evra

R a f k o D o l h a r

Po Kugyjevih potehOd Trente do Zajzere, Julius Kugy, slovenske gore in ljudje Ob 150. obletnici Kugyjevega rojstva, ki naj bi jo v Tr-stu obeležili kot Kugyjevo leto z mnogimi prireditva-mi, se nam je zdelo primerno, da ponatisnemo knjigo, ki je že davno ni več mogoče dobiti. Tudi druge Kugyjeve knjige v sloven-skem prevodu so že davno izginile s knjižnih polic, tako je ponatis te knjige, v kateri je mnogo citatov iz Kugyjevih knjižnih del, še toli-ko bolj upravičen. Naj dodamo še, da je v zadnjih letih in doživetjih, ki jih je avtor sam testamentarno zapečatil za objavo nekaj desetletij po svoji smrti. Sedaj so ti teksti dostopni in primerno dopolnjujejo pripo-ved o Kugyjevem doživljanju prve svetovne vojne in deloma tudi dru-ge. KLjub vsemu pa popolne Kugyjeve biografije še nimamo, čeprav o njegovem življenju vemo marsikaj iz njegovih knjig. Zadnja njego-va knjiga, ki je bila objavljena pod naslovom Vojen podobe iz Julijskih Alp šele po njegovi smrti leta 1995, predstavlja 9. poglavje njego-ve prve knjige Iz življenja gornika. V knjigi je skušal avtor predstaviti Kugyja v času in prostoru, v Trstu v obdobju avstro-ogrske monarhije. Leta 1994 je Rafko Dolhar prejel literarno nagrado Vstajenje, pode-litev nagrade so utemeljili takole: »Knjiga je sad resnega raziskoval-nega dela in avtorjevega lastnega ustvarjalnega pristopa ter je hkra-ti prikaz naše polpretekle zgodovine v literarnem ključu. Dela Rafka Dolharja so ukoreninjena v naš prostor in čas. Prikazujejo zahodno mejo slovenskega narodnostnega prostora in tukajšnjega človeka, odslikavajo lepoto Julijcev in Krasa, obenem pa izkazujejo pisateljev močan narodnostni in humanistični čut. Zadnja knjiga – kot večina prejšnjih – se odlikuje tudi po izbranem fotografskem gradivu. Vse fo-tografije, ki so marsikdaj prave umetnine, je avtor sam posnel«. Dolharjeva knjiga ni le poklon temu velikemu gorniku in temu, kar je naredil za slovenske Julijce, ampak želi biti tudi izziv bralcem, da bi se zamislil o namenih in ciljih, ki so Kugyja vodili v gore, o njegovem odnosu do vrhov in narave. V besedilu prihaja na dan tudi Dolharjev smisel za opisovanje, občuteno in umetniško podoživljanje narave in razumevajoče vrednotenje človeških napa kot tudi občudovanje po-guma, samozavesti in vztrajnosti.

143 strani, ISBN: 978-3-7086-0403-9, 16,90 evra

nam je zapustil 13 knjig. Njegova zadnja knjiga je izšla pred božičem in obravnava pliberško faro z okolico. Ob 150. obletnici Kugyjevega roj-stva smo ponatisnili knjigo Rafka Dolharja Po Kugyjevih poteh. Potopisec in tenkočutni av-tor Dolhar je opisal Kugyja, slike v knjigi je av-tor posnel sam.

V Ellerjevi ediciji je izšla 35. knjiga: Podobe iz pesmi avtorja Antona Levstka. Knjiga Sloven-sko meščanstvo – od vzpona nacije do nacio-nalizacije (18481948) je zbirka razstave v MU-zeju novejše zgodovine Slovenije (februar-maj 2008).

Ni draga, je pa dragocena.b r a l c i p r i d o b i v a j o b r a l c e ! !

Za študente in študentke

samo 16, EUR letnoredna naročnina

samo 32, EUR letno

+ D A R I L O > za vsakega, ki pridobi novega naročnika> in tudi za novega naročnika

Na izbiro so tale darila:

Prva slovenska in

teraktivna slikanica

Maček Muri.

Obsega nekaj več kot 40.000

gesel 22.000 nemških in ne

kaj več kot 18.000 slovenskih.

Naša najbolj priljubljena rubrika v

knjižni obliki. Samo pri Nedelji: 1. in 2.

del Vrbinčeve knjige 365x slovensko.

Dvojezična pesmarica

in molitvenik za vsako

družino.

Ime in priimek

Ulica/kraj

Poštna štev. Pošta

Hišna številka

Telefon E-mail Datum rojstva

Podpis

NOVI NAROČNIK

Vsak teden nova NedeljaVsak mesec družinska priloga Vsak mesec kulturna priloga Vsak drugi mesec Misijonska obzorja

50x NEDELJA in

priloge

Naročam Nedeljo za letno naročnino 32,- EUR študentski abo za 16,- EUR

DARILOSlovar Interaktivna slikanica Gloria 365x slovensko

DARILOSlovar Interaktivna slikanica Gloria 365x slovensko

NAROČNIKA JE PRIDOBIL / PRIPOROČAL

Novega naročnika je priporočal oz. pridobil

Ime in priimek

Poštna štev. Kraj

Telefon E-mail

Družinska priloga - locitev

Documents