DŠMM€¦ · Web viewDobro urejene kronične bolezni, npr. arterijska hipertenzija, pa ne pomenijo absolutne kontraindikacije za darovanje. O tem vedno odloča odgovorni zdravnik,

Interno gradivo

Pripravili:

Suzana Bračič, Katarina Horvat, Renata Jankovič,

Valentina Jerič, Pia Klobučar, Ines Muršič

Maribor, februar 2012

2

KAZALO

1. MATIČNE CELICE IN NJIHOV POMEN 3

2. ODVZEM KRVI/KRVODAJALSTVO 10

3. DAROVANJE IN SHRANJEVANJE POPKOVNIČNE KRVI 15

3

1. MATIČNE CELICE IN NJIHOV POMEN

Kaj so KMC?

Matična celica (MC) je nediferencirana celica, ki ima tri ključne lastnosti: lastnost samoobnavljanja,

lastnosti pluripotentnosti in lastnost plastičnosti. Najosnovnejša MC je embrionalna matična celica

(EMC), iz katere v razvoju nastanejo tkivne/somatske matične celice, kot so npr. živčna,

mezenhimska ali krvotvorna matična celica (KMC), ki so multipotentne (zmorejo le diferenciacijo v

sorodne celice istega kličnega lista). Krvotvorna matična celica ali hemopoetska matična celica

(KMC) je multipotentna matična celica, iz katere nastajajo vse krvne celice, tako mieloične (monociti,

makrofagi, granulociti, rdeče krvničke, megakariociti, trombociti) kot limfocitne (limfociti T in B,

naravne celice ubijalke). Glede na to delimo KMC na multipotentne matične celice mieloične vrste

(MMC-M) ter multipotentne matične celice limfatične vrste (MMC-L). Sposobne so samoobnove,

vendar so mitotično manj dejavne kot pluripotentne matične celice. Krvotvorne matične celice se pri

odraslih nahajajo v kostnem mozgu (v stegnenici, kolkih, rebrih, prsnici in drugih kosteh) med

ostalimi, že diferenciranimi celicami. Odvzamemo jih lahko neposredno z vbodom igle npr. v kolčnico

ali z ujetjem iz krvi (bolnik pred tem dobiva citokine, na primer granulocitne kolonije spodbujajoči

faktor, ki spodbudijo, da se matične celice sprostijo iz kostnega mozga v krvni obtok). Identificiramo

in izoliramo jih s pomočjo celičnih označevalcev, ki se pojavijo na celični površini. Najbolj značilen

celični označevalec za te celice je površinski glikoprotein CD34. Pri rojstvu lahko otrokove

krvotvorne matične celice pridobijo tudi iz popkovne krvi ali iz posteljice.

Trenutna uporaba matičnih celic v medicini se v večini primerov nanaša na transplantacije krvi in

kostnega mozga. (4)

Ustanavljanje in pomen registrov

Visoka stopnja človekoljubnosti, vse večje znanje na področju ugotavljanja tkivne skladnosti ter

spoznanja in izkušnje o zdravljenju rakavih bolezni krvotvornega sistema s transplantacijo so v

obdobju med sedemdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja botrovali nastanku in razvoju

številnih nacionalnih registrov prostovoljnih, nesorodnih darovalcev kostnega mozga (KM) oziroma

krvotvornih matičnih celic (KMC). Prvi med njimi je nastal leta 1974 v Londonu, ustanovila pa ga je

mati hudo bolnega otroka Anthonyja Nolana, po katerem še danes nosi ime.

Kaj kmalu se je porodila tudi zamisel o njihovem medsebojnem povezovanju. Zato so v letih 1988-

1989 v Leidnu na Nizozemskem ustanovili svetovni, nadnacionalni register BMDW (Bone Marrow

Donors Worldwide). Njegov idejni oče in ustanovitelj je bil prof. dr. Jon J. Van Rood. Vanj so danes

vključeni registri iz 43 ter banke popkovnične krvi iz 21 držav z vsega sveta. Leta 2005 je BMDW

dosegel in presegel magično mejo 10.000.000 darovalcev in enot popkovnične krvi. K temu dosežku

4

je v okviru registra Slovenija - Donor svoj delež prispevala tudi naša država. Slovenski register

Slovenija - Donor smo na pobudo prof. dr. Mateje Bohinjec ustanovili konec leta 1991, v okviru

Centra za tipizacijo tkiv, ki je del Zavoda RS za transfuzijsko medicino. Že v prvi polovici leta 1992 je

postal polnopravni član svetovnega registra BMDW. V njem niso zbrana imena in priimki, pač pa

povsem anonimni podatki o tkivnih oziroma transplantacijskih antigenih HLA (Human Leukocyte

Antigens) prostovoljnih nesorodnih darovalcev vseh sodelujočih nacionalnih registrov ter enot

popkovničnih krvi, shranjenih v posebnih celičnih bankah. Zaradi izjemne raznolikosti oz. številnih

posameznih različic omenjenih tkivnih antigenov HLA ter njihovih kombinacij, ki jih vsak od nas

podeduje od svojih staršev (pol od očeta in pol od matere) in ki so odločilne za ugotavljanje tkivne

skladnosti, je verjetnost za to, da bomo med nesorodnimi osebami našli prav takšno, ki bo primerna

kot darovalec ali darovalka KMC za določenega bolnika, razmeroma majhna. Ta raznolikost pa je

dejansko še večja, saj se posamezni narodi in narodnostne skupine oz. populacije med seboj v

pojavnosti omenjenih dednih znamenj še dodatno izrazito razlikujejo. Prav zaradi tega je seveda

pomembno, da skušamo zagotoviti čim večje število prostovoljnih nesorodnih darovalcev KMC, ob

tem pa tudi ustrezno zastopanost različnih svetovnih populacij znotraj posameznih nacionalnih

registrov. (3)

Zakaj darujemo KMC?

Presaditev kostnega mozga oziroma krvotvornih matičnih celic (KMC) prihaja v poštev predvsem pri

zdravljenju malignih ter nekaterih nemalignih bolezni kostnega mozga in drugih krvotvornih organov

(levkemija, mielodisplastični sindromi, diseminirani plazmocitom, maligni limfomi, huda oblika

aplastične anemije). S presaditvijo KMC lahko zdravimo tudi določene solidne novotvorbe ter

nekatere podedovane in avtoimunske bolezni. Takšen način zdravljenja naštetih bolezni pa je tudi

edini, s katerim lahko večino le-teh v celoti ozdravimo oziroma bolnikom omogočimo začetek

dobesedno novega življenja.

Od vrste bolezni je tudi odvisno, ali bomo pri bolniku opravili presaditev krvotvornih matičnih celic

druge osebe (alogenska presaditev) ali pa njegovih lastnih (avtologna presaditev). Pri alogenski

presaditvi je darovalec lahko ožji sorodnik; v tem primeru govorimo o sorodni alogenski presaditvi.

Kadar pa takšnega darovalca med družinskimi člani ne najdemo, prihaja v poštev presaditev KMC, ki

jih daruje nesorodnik (nesorodna alogenska presaditev). Kot že omenjeno, pa je zaradi izjemne

raznolikosti oziroma številnih različic podedovanih antigenov HLA ter njihovih kombinacij verjetnost

za to, da bomo med nesorodnimi osebami našli takšno, ki bo primerna kot darovalec KMC za

določenega bolnika, razmeroma majhna. Darovalec se mora namreč v antigenih HLA ujemati z

bolnikom, kar pomeni, da morajo biti izsledki tipizacij preiskovanih genskih zapisov za antigene HLA

pri obeh enaki, kot da bi primerjali med seboj izvide dveh enojajčnih dvojčkov.

5

Do nedavnega smo bolnikom v Sloveniji presajali izključno krvotvorne matične celice najožjih tkivno

skladnih sorodnih oseb, v glavnem njihovih bratov in sester. S tem načinom zdravljenja rakavih krvnih

bolezni in hudih prirojenih imunskih pomanjkljivosti smo pri nas začeli že leta 1989. Ker pa lahko

tovrstne optimalne darovalce v okviru ožje ali izjemoma širše družine najdemo le za približno 25-30

% bolnikov, ostaja za preostale, ki potrebujejo takšno zdravljenje, edina možnost iskanje nesorodnih

tkivno skladnih oseb v različnih nacionalnih registrih. S koncem leta 2001 so bili v naši državi

izpolnjeni vsi pogoji za celovito izvajanje programa iskanja in presajanja KMC nesorodnih

darovalcev. Tako smo končno 3. septembra 2002 dočakali prvo tovrstno presaditev tudi pri nas.

Izbrani darovalec za našega bolnika je bil član nemškega registra. Od tedaj so številni slovenski

bolniki prejeli rešilne KMC anonimnih darovalcev iz tujih registrov, poleg tega pa so tudi nekateri

člani našega registra postali darovalci, do sedaj le za paciente iz tujine. (3)

Vpis v register

Darovalec je lahko vsakdo, ki se prostovoljno odloči za darovanje svojih KMC za potrebe kateregakoli

bolnika, kjerkoli v svetu in to tudi pisno potrdi. Obvezno mora izpolnjevati naslednje pogoje: biti mora

star od 18 do 55 let, popolnoma zdrav, torej brez kroničnih in/ali psihičnih bolezni ter mora v celoti

izpolnjevati tudi vse ostale predpisane zahtevke, ki veljajo za krvodajalce v RS in so opredeljene v

Zakonu o preskrbi s krvjo. Darovalec mora biti zdrav, podobno kot to velja za darovanje krvi. Dobro

urejene kronične bolezni, npr. arterijska hipertenzija, pa ne pomenijo absolutne kontraindikacije za

darovanje. O tem vedno odloča odgovorni zdravnik, ki se na vsaki stopnji postopka izbire pogovori z

morebitnim darovalcem. Darovalci vsakič darujejo svoje KMC le za enega bolnika in morajo biti

tekom celotnega postopka ustrezno zdravstveno zavarovani. (3)

Darovalca moramo na njemu razumljiv način obvezno seznaniti z indikacijami za presaditev KMC,

uspehi, morebitnimi posledicami tovrstnega zdravljenja, možnimi zapleti, s sistemom antigenov HLA

ter imunogenetskimi merili, s postopkom in stroški tipizacije HLA ter iskanja v svetovnem in

nacionalnih registrih. Ko je seznanjen z omenjenimi informacijami, mora izpolniti anketo o svojem

zdravstvenem stanju in življenjskih navadah in se pogovoriti z zdravnikom. Darovalec mora vedno

pisno potrditi, da je prebral ves razpoložljivi material o nalezljivih boleznih, ki se lahko prenašajo s

presaditvijo KMC ter prav tako pisno privoliti v odvzem krvnih vzorcev za tipizacijo HLA antigenov

in testiranje virusnih in drugih markerjev, ki je obvezno pred vključitvijo v register. Darovalec pisno

potrdi, da se strinja z vpisom v register, in sicer do dopolnjene starosti 55 let, ko mu članstvo

avtomatično poteče ter poda izjavo, da se je za ta korak odločil prostovoljno, zavedajoč se dejstva, da

je darovanje brezplačno in anonimno. V register Slovenija Donor vpišemo fenotipe tkivnih antigenov

HLA darovalca, izključno pod ustrezno šifro ter nato podatke posredujemo tudi v BMDW. Osebni

podatki o darovalcih so dostopni le najožjemu krogu pooblaščenih in za priseženih oseb iz registra SD.

6

Vsi elektronski podatki morajo biti ustrezno varovani, pisni dokumenti pa varno shranjeni. Podatke

nikoli ne smemo uporabiti v namene, za katere darovalec predhodno ni dal pisne privolitve.

Poizvedbe za bolnike iz drugih držav, se v nacionalnem registru SD obravnava le, če zahteve zanje

pošljejo registri, ki so člani BMDW. Register Slovenija Donor je odgovoren za to, da ugotovi, da

darovalec ob vsakem nadaljnjem testiranju izpolnjuje vse predpisane pogoje. V večini primerov,

register potem, ko dobi iz tujega registra zahtevo za vzorec polne krvi izbranega, tkivno skladnega

nesorodnega darovalca, zaradi potreb potrditvene tipizacije, sočasno naroči še preiskave virusnih

markerjev in krvne skupine AB0 in RhD. Krvni vzorec ter rezultate omenjenih preiskav, SD pošlje v

ustrezni register. Če je kateri od markerjev pozitiven, SD darovalca izloči iz nadaljnjega postopka,

pooblaščeni zdravnik pa ga o rezultatu pisno obvesti ter ga seznani s potrebnimi ukrepi. Če tuji

register ne sporoči svoje odločitve o dokončni izbiri darovalca v roku 90 dni po začetku dokončne

izbire, SD ponovno sprosti njegovo predhodno rezervacijo. SD mora obvezno obvestiti darovalca

glede njegove (ne)izbire. (1)

Povprečni čas od začetka iskanja darovalca za posameznega bolnika do presaditve KMC je v največjih

registrih nekje med 4 in 6 meseci, v našem pa 4 mesece. Trajanje iskanja je odvisno od številnih

dejavnikov: najbolj seveda od pogostosti kombinacije bolnikovih alelov HLA v posamezni populaciji,

pomembna pa je tudi operativnost posameznih registrov ter ne nazadnje dostopnost in odzivnost

izbranih darovalcev. (3)

Priprave na odvzem KMC

Kadar sodelavci registra ugotovimo, da nek darovalec na osnovnem nivoju tkivno ustreza določenemu

bolniku, ga ponovno pokličemo in seznanimo z možnostjo, da bi morda lahko bil primeren darovalec

KMC. Darovalca moramo pred začetkom postopka dokončne izbire natančno seznaniti z vsemi

nadaljnjimi potrebnimi preiskavami, načini odvzema KMC ter s tem povezanimi tveganje, kakor tudi s

predvidenim časom, ki ga bo moral za to porabiti ter z dejstvom, da ga morda lahko prosijo za

darovanje levkocitnega koncentrata (DLI) ali ponovno darovanje KMC za istega bolnika. Darovalec

mora pisno potrditi, da je seznanjen s celotnim potekom postopka, še posebej pa, da se zaveda, da

lahko bolnik v fazi priprave na presaditev umre, če si darovalec v tem času premisli in odstopi od

darovanja KMC. Sledi obširnejša in podrobnejša tipizacija tkivnih antigenov HLA (A, B, C, DR in

DQ), s pomočjo katere zelo natančno na nivoju visoke ločljivosti določimo njihove zapise v DNK

(alelski zapisi ali aleli). Ker pa posamezni antigeni HLA obstajajo v številnih alelskih različicah, se

pogosto zgodi, da že na tej stopnji ugotovimo, da darovalec ni primeren. V primeru pa, ko sta z

bolnikom ustrezno tkivno skladna, moramo narediti še potrditveno tipizacijo HLA pri obeh, za kar

potrebujemo nove vzorce krvi. Darovalca obvestimo o tem, da je dokončno izbran in ga prosimo za

pisni pristanek na darovanje KMC. Nato poskrbimo za pregled pri zdravniku, ki ponovno oceni, če je

7

darovalec zdrav in sposoben za darovanje ter se dogovorimo o datumu odvzema KMC. Isti darovalec

lahko daruje KMC večkrat, pri čemer pa mora med posameznimi darovanji miniti dovolj časa. (1,3)

Odvzem KMC

Pred klasičnim odvzemom KMC (punkcija ploščatih kosti v predelu medenice), se darovalca

predhodno napoti na odvzem lastne krvi za avtotransfuzijo. Pri tem moramo poskrbeti da v nobeni fazi

postopka ne pride do stika med izbranim darovalcem in bolnikom, saj lahko le na ta način zagotovimo

njuno popolno anonimnost, ki jo zahtevajo predpisi. Odvzem KMC se opravi lahko le v primeru

upravičenega zdravljenja s presaditvijo KMC. Center za odvzem KMC mora poskrbeti za zagotovitev

in potrditev kvalitetnih in kvantitativnih zahtev za odvzete oz. zbrane KMC (celokupno število celic z

jedrom, volmen pripravka, mikrobiološka neoporočenost, itd.) (1)

Slika 1: Mesto odvzema kostnega mozga (medenična kost)

KMC se pri odraslem nahajajo v kostnem mozgu in krvi. Danes obstajata dva načina odvzema.

Pri prvem, klasičnem kirurškem odvzemu, v splošni ali lokalni anesteziji s posebno sterilno iglo iz

medenične kosti se na več mestih vsrka 2-3% rdečega kostnega mozga. Postopek traja 1 do 2 uri.

Kostni mozeg je po izgledu podoben krvi, le da je bolj gost. Darovalca praviloma sprejmejo v

bolnišnico dan pred zbiranjem, nato pa dan za tem odide domov. Pred odvzemom kostnega mozga se

opravijo vse predpisane medicinske preiskave, tudi tiste, ki so potrebne za anestezijo. Teden ali dva

pred zbiranjem mu na Zavodu za transfuzijsko medicino odvzamejo njegovo lastno kri, ki mu jo v

obliki avtotransfuzije po končanem posegu vrnejo, s čimer se nadomesti odvzeti volumen tekočega

tkiva. Sam odvzem ne boli, saj je darovalec omamljen (v anesteziji). Vendar pa se še nekaj dni po tem

8

posegu čuti zmerna bolečino na mestu odvzema, ki pa mine v nekaj dneh do nekaj tednih. Nekaj dni

so lahko prisotne tudi modrice. (2,3)

Slika 2: Igle za kirurški odvzem kostnega mozga

Pri drugem načinu pa s postopkom afereze iz krvi, ki se spelje skozi iglo in sistem cevk v posebej

stroj, se loči KMC od preostanka krvi in se zbere v posebno vrečko. Ostale sestavine krvi se vrnejo

žilo. Samo zbiranje s pomočjo aparata traja od 4 do 6 ur, postopek pa je podoben zbiranju krvnih

ploščic (trombocitov). Pred odvzemom pod kontrolo zdravnika v ambulanti 4 do 5 dni darovalec

dvakrat dnevno prejema injekcije zdravila, ki poveča število KMC v krvi. Stranski učinki, ki se zaradi

tega lahko pojavijo so: glavobol, bolečine v mišicah in kosteh ter slabost. Izginejo pa v 1 do 2 dneh po

zadnjem odmerku zdravila. Običajno darovalec v tem času občuti zmerne bolečine v kosteh in

mišicah, slabost ali glavobol, kar pomeni počutje, kot da bi imel gripo. (2,3)

Slika 3: Postopek afereze

9

Tveganje pri darovanju kostnega mozga je za darovalca minimalno. Možni so sicer izredno redki

zapleti zaradi anestezije, le izjemoma pa lahko pride do krvavitev, poškodb podkožnih struktur ali

okužbe na mestih odvzema. Zagotovo pa lahko darovalci krajši čas, vendar ne več kot teden ali dva,

na mestih odvzema občutijo blage bolečine. Samo darovanje kostnega mozga oziroma KMC pa sicer

ne predstavlja nobene večje nagnjenosti za okvaro kostnega mozga, imunskega sistema ali morebitne

druge bolezni. (3)

Kostni mozeg se daruje lahko tudi večkrat. Ponovni odvzem je najpogosteje potreben zaradi

neuspešne reakcije pacientovega organizma na transplantirane KMC. Takrat istega darovalca prosimo

za ponovni odvzem, ki ga lahko tudi odkloni. Večina darovalcev želi ostati dlje časa v registru in

pomagati tudi drugim, če bi bili še kdaj izbrani. Članstvo se lahko ponovno aktivira šele po preteku

enega leta po zadnjem darovanju. (2)

Priprava odvzetih KMC za transport

Krvotvorne matične celice moramo odvzeti in shraniti v dve neprodušno zaprti sterilni plastični

vrečki, od katerih ima vsaka omogočen aseptičen dostop. Vrečki morata biti obvezno označeni z

nalepkama na katerih so sledeči podatki:

naziv pripravka (izvor oz. način odvzema KMC);

koda darovalca (nikoli darovalčevi osebni podatki);

ime in priimek zdravnika, odgovornega za odvzem, z njegovim čitljivim podpisom;

vrsta in količina uporabljenega antikoagulantnega sredstva;

volumen suspenzije odvzetih KMC;

datum in ura odvzema;

ime in priimek ter koda bolnika;

datum in vrsta morebitne predelave oz. obdelave pripravka;

temperatura hranjenja in

darovalčeva krvne skupina AB0 in RhD. (1)

10

2. ODVZEM KRVI/KRVODAJALSTVO

Potek odvzema krvi

Nasveti pred odvzemom krvi

Preden se odpravimo na odvzem krvi, je pomembno, da se počutimo zdravi. Pojemo lahko lahek

nemasten obrok, kot je kruh z marmelado, čaj, sok ali kavo.

Postopek pred odvzemom

Krvodajalec se najprej oglasi v sprejemni pisarni, kjer pove svoje osebne podatke in prejme list

krvodajalca, prav tako obišče laboratorij. Iz kapljice krvi, ki jo vzamejo iz prsta, določijo orientacijsko

krvno skupino in količino hemoglobina. Za tem sledi izpolnjevanje vprašalnika, kjer se pridobijo

podatki o zdravstvenem stanju in načinu življenja. Na podlagi laboratorijskih izvidov, vsebine

odgovorov v vprašalniku in zdravniškega pregleda, se svetuje ali odsvetuje odvzem krvi. (5) Odvzem

krvi se odsvetuje, če bi z odvzemom krvi lahko škodili krvodajalcu ali bi lahko nastopili neželeni

škodljivi učinki pri prejemniku krvi. Poleg običajnih odvzemov polne krvi se opravi še odvzeme

plazme (plazmafereza) in odvzeme posameznih celičnih komponent krvi (citafereza).(6)

Plazmafereza

Plazmafereza je postopek zbiranja plazme, pri katerem se krvodajalcu odvzame polno kri, izloči se

plazma, krvne celice pa se vrne nazaj v krvni obtok. Krvodajalcu se odvzame 500 ml plazme.

Postopek odvzema plazme traja približno pol ure. Plazmafereza se opravlja na posebnih računalniško

vodenih aparatih. Krvodajalec lahko pride ponovno na odvzem plazme že po dveh tednih, v enem letu

pa lahko da do 15 litrov plazme. (7)

Citafereza

Citafereza je postopek ločevanja in zbiranja krvnih celic, pri katerem se odvzame polno kri, izloči

želene krvne celice, ostale sestavine krvi pa se postopno vrne nazaj v krvni obtok. Citafereza je daljši

postopek in traja približno 90 minut. Postopek opravlja računalniško voden aparat, ki s številnimi

varnostnimi mehanizmi zagotavlja varno izvedbo postopka.(8)

Avtotransfuzija

Avtotransfuzija je postopek, pri katerem sta dajalec in prejemnik ena in ista oseba, kar pomeni, da je

bolnik sam sebi krvodajalec. Predoperativna avtotransfuzija se uporablja v primeru načrtovane

operacije, pri kateri se predvideva, da se bo potrebova kri (npr. v ortopediji - vstavljanje protez kolka

in kolena). Bolniku se nekaj dni pred operacijo odvzame kri, ki jo nato pri operaciji prejme. Kri se v

11

obdobju pred posegom odvzame, shrani in ob posegu vrne. Lastna kri je še vedno najvarnejša kri. Zato

je vsem, ki bodo operirani in se pri tem predvideva večja izguba krvi oziroma njeno nadomeščanje,

potrebno priporočiti, da se z zdravnikom operaterjem posvetujejo o možnosti avtotransfuzije pred

operativnim posegom. Čas in količino odvzete krvi določita lečeči zdravnik in transfuziolog.(9)

Kako poteka odvzem krvi?

V prostoru za odvzem krvi se uležete v udoben stol. Medicinska sestra vam skrbno očisti predel na

koži, kjer vas zbode z iglo. Kri se zbira v zaprt sistem plastičnih vrečk, ki pozneje omogočajo

predelavo. Ves material, ki se uporablja pri odvzemu, je sterilen in za enkratno uporabo, zato se

darovalec krvi pri odvzemu ne more okužiti. Krvodajalcu se navadno odvzame 450 ml krvi, kar je

največ 13% celotnega volumna krvi. Ta količina je v skladu s svetovnimi standardi in ne ogroža

krvodajalčevega zdravja oz. njegovega počutja; omogoča pa nadaljnjo predelavo krvi na komponente

tako, da lahko en krvodajalec pomaga več bolnikom hkrati. Sam odvzem traja približno 5 do 10 minut

ob stalni navzočnosti in nadzoru medicinske sestre. Ženske lahko pridejo na odvzem polne krvi vsake

4 in moški vsake 3 mesece.(10,11)

Slika 4: Odvzem venske krvi

Nasveti po odvzemu krvi

Mesto vboda se tesno povije, da se prepreči podkožno krvavitev. Povoj na roki je dobro obdržati vsaj

dve uri. Po odvzemu se v jedilnici postreže s prigrizkom in z osvežilnimi pijačami. Priporočljivo je,

da krvodajalec čez dan zaužije čim več tekočine. Odvzeta kri je le del zaloge krvi, ki jo imajo zdravi

ljudje, in večina ljudi se dobro in hitro prilagodi na trenutno zmanjšanje volumna krvi. Izjemoma se

lahko kdo od krvodajalcev ob odvzemu krvi ali po njem počuti slabo. Vse slabosti so samo

kratkotrajne in ne vplivajo na krvodajalčevo zdravstveno stanje. Pomemben je le individualni čas

prilagoditve na odvzem krvi.(12)

12

Pogoji za darovanje krvi

Prvi pogoj za varno transfuzijo je varen krvodajalec. Z namenom, da bi zavarovali krvodajalca in

njegovo zdravje in tudi prejemnika pred boleznimi, ki se prenašajo s krvjo, moramo pred odvzemom

krvi upoštevati določene omejitve.

Krvodajalec je lahko vsak, ki je star med 18 in 65 let in tehta najmanj 50 kilogramov. Ženske lahko

dajejo kri vsake 4 mesece,moški vsake 3 mesece. Odstopanje od navedenega lahko izjemoma odobri

zdravnik.(13)

Izpolnjevanje vprašalnika je treba jemati z vso resnostjo. Z odkritimi odgovori se pripomore k varni

transfuziji krvi in izpolni se osnovni namen dajanja krvi - pomagati sočloveku. Zloženke o aidsu in

zlatenice je treba prebrati pred izpolnjevanjem vprašalnika.

Na podlagi rezultatov laboratorijskih preiskav, vprašalnika in zdravniškega pregleda se svetuje ali

odsvetuje odvzem krvi.(14)

Zavrnitev krvodajalca je lahko začasna ali trajna. Če se krvodajalca zavrne začasno pomeni, da po

prenehanju razlogov za zavrnitev lahko spet daruje kri. Če je zavrnitev trajna, so razlogi zavrnitve

trajni in krvi več ne more dajati.(15)

Odvzem se odsvetuje:

če se na dan odvzema krvodajalec na počuti dobro ali če ima povišano telesno temperature

če od zadnjega odvzema krvi še ni preteklo 4 mesece za ženske ali 3 mesece za moške ali

48 ur od odvzema na posebni napravi

če je bila ob kontroli hemoglobina ugotovljena slabokrvnost pred odvzemom krvi

če ob pregledu vrednosti krvnega tlaka niso v okviru zahtevanih meja

če je krvodajalec v določenem času pred odvzemom jemal zdravila (antibiotike, aspirin,

inzulin, antikoagulantna zdravila).

Zdravnik na pregledu pred odvzemom lahko krvodajalcu odsvetuje odvzem krvi, če od njega izve za:

maligne ali krvne bolezni

kronične bolezni srca, pljuč, sladkorno bolezen, bolezni prebavil, ščitnice,

tuberkolozo,druge kronične bolezni

sistemske bolezni in alergije

nenormalne krvavitve

bolezni živčnega sistema, vročinske krče, epileptične napade ali omedlevice

nepojasnjeno izgubo teže

porod,od katerega še ni preteklo 1 leto, splavu od katerega še ni preteklo 6 mesecev

13

bivanju v Veliki Britaniji več kot 12 mesecev v obdobju od leta 1986 do 1990

v drugih primerih glede na presojo zdravnika.

Krvodajalcu se začasno odsvetuje odvzem krvi v naslednjih primerih:

če je v zadnjih 5 letih zbolel za virusno zlatenico ali je bil v zadnjih 6 mesecih v stiku z

osebo s to boleznijo

če je bil operiran in/ali je prejel transfuzijo krvi v zadnjih 6 mesecih, v primeru manjšega

operativnega posega brez transfuzije pa se krvodajalcu odsvetuje odvzem za 3 mesece

če je bil v zadnjih 6 mesecih na zdravljenju z akupunkturo, tetoviranju kože ali prebadanju

kože (piercing)

če je v preteklem letu letoval v tropskih krajih oziroma je jemal zdravila za preprečevanje

okužb z povzročitelji tropskih bolezni

če je bil v zadnjih dneh ali tednih cepljen, čas začasnega odsvetovanja odvzema je odvisen

od vrste cepiva oziroma bolezni, zaradi katere je bil krvodajalec cepljen

če je krvodajalec vidno zasvojen z alkoholom ali mamili oziroma je z njimi celo

zastrupljen

če ima na mestu odvzema poškodovano ali vneto kožo

če so mu v zadnjih 72 urah izdrli zob.(16)

NIKOLI ne smejo dati krvi:

osebe, okužene z virusom HIV in njihovo spolni partnerji

osebe, ki so si kadarkoli vbrizgavale droge

moški, ki so imeli spolne odnose z drugimi moškimi

(Pojanilo: stališče transfuzijske stroke je, da nikoli ne smejo dati krvi moški, ki so imeli spolne odnose

z drugimi moškimi. Namen tega ukrepa je zaščita zdravja prejemnika transfuzije. Stališče temelji na v

Evropski skupnosti sprejetem merilu, ki določa, da se za dajanje krvi trajno odklonijo osebe, ki so

zaradi svojega spolnega vedenja izpostavljene večjemu tveganju obolevanja za hudimi nalezljivimi

boleznimi, ki se prenašajo s krvjo. Pri takem spolnem vedenju je dokazano povečano tveganje za

okužbo z virusom HIV in drugimi povzročitelji spolno prenosljivih bolezni, ki se prenašajo s krvjo.

Torej je specifično spolno vedenje in ne sama homoseksualnost razlog, ki uvršča moške, ki so imeli

spolne odnose z drugim moškim, v skupino s povečanim tveganjem. Zaščiteni in varni spolni odnosi

bodo najverjetneje preprečili nastanek okužbe, vendar so raziskave pokazale, da bi uvrščanje moških,

ki so imeli spolne odnose z drugim moškim, med krvodajalce povečalo tveganje za možnost prenosa

okužb z virusom HIV s transfundirano krvjo)

14

- osebe, ki za spolne odnose prejemajo plačilo ali drogo

- osebe, okužene z virusom zlatenice (hepatitis B ali C).(17)

Prednostna naloga pri preskrbi s krvjo je zagotavljanje varnosti tako krvodajalca kot krvnih

pripravkov, kar se izvaja s številnimi ukrepi. Med njimi je tudi pridobivanje podatkov z

izpolnjevanjem vprašalnika o splošnem počutju in sedanjem ter preteklem zdravstvenem stanju ter o

tveganju za prenos okužb s transfuzijo. S tem poskušamo ugotoviti, ali je krvodajalec primeren za

dajanje krvi. Krvodajalcem odsvetujemo dajanje krvi, kadar bi to ogrozilo njihovo zdravje.

S pridobivanjem podatkov poskušamo tudi ugotoviti, ali je pri krvodajalcu prisotno tveganje za

okužbo s povzročitelji nalezljivih bolezni, ki se prenašajo s krvjo (virus HIV, hepatitis B, C sifilis,

druge bolezni). V primerih tveganega načina spolnega življenja, potovanja v tujino, uživanja mamil ter

uporabe ali zlorabe mamil je tveganje za okužbo z omenjenimi povzročitelji veliko. Ker v zgodnjem

obdobju okuženosti laboratorijskih znakov okužbe v krvi ne zaznamo vedno, odsvetujemo dajanje krvi

takšnim osebam in s tem poskušamo preprečiti prenos okužbe na bolnika oziroma zmanjšati

izpostavljenost bolnika povečanemu tveganju za prenos okužb.(18)

Samoizključitev pomeni, da lahko kadarkoli v postopku in brez pojasnila krvodajalec odstopi od

dajanje krvi. (19)

Slika 5: Primer načina shranjevanja krvi po odvzemu

15

3. Darovanje in shranjevanje popkovnične krvi

Uvod

Popkovnična kri je kri novorojenčka, ki se nahaja v posteljici (placenti) in popkovnici. Posteljica oz.

placenta je visoko specializiran organ, ki je ključen za preživetje, rast in razvoj ploda, saj omogoča

izmenjavo snovi med materjo in plodom. Skoraj vsaka snov, ki je v materinem krvnem obroku, lahko

skozi placento preide v krvni obtok ploda (vendar različno hitro in v različnem obsegu), saj placenta

deluje kot polprepustna membrana med njunima krvnima obtokoma. Naloge placente so: ohranjuje

nosečnost, oskrbuje plod, nadzoruje materin metabolizem, skrbi za izmenjavo plinov, hranilnih snovi

in odpadnih produktov med materjo in plodom. Je endokrini organ, saj izloča različne hormone, hkrati

pa ščiti plod pred mikroorganizmi, škodljivimi snovmi in pred materinim imunskim sistemom, ki bi

lahko zavrnil plod.

Popkovnica povezuje plod s posteljico, zato igra pomembno vlogo. Oblikuje se v petem tednu

nosečnosti, z namenom, da ščiti žile, ki se razvijejo med plodom in placento. Svoje funkcije opravlja

vse do rojstva. Če je pretok krvi skozi popokovnico pred rojstvom oviran, to resno ogrozi plod (22).

Ker popkovnične krvi po rojstvu novorojenček ne potrebuje več, jo praviloma skupaj s posteljico in

popkovnico zavržejo. Po porodu popkovnica še nekaj minut utripa, nato jo porodničar prereže,

preveže in ostanek popkovnice s posteljico vred zavrže. V tem zavrženem materialu lahko ostane tudi

do 150 mL popkovnične krvi, ki vsebuje večjo koncentracijo KMC kot kri otroka ali odraslega. Zato

lahko KMC iz popkovnice osamimo, zamrznemo in shranimo pri nizkih temperaturah v tekočem

dušiku ali parah tekočega dušika za obdobje več let. MC iz popkovnične krvi imajo za razliko od MC

odrasle osebe precej boljši delitveni potencial, manjše število mutacij in daljše telomere, kar je njihova

kakovostna prednost. Seveda pa je omejitev njihovo relativno majhno skupno število. Te celice lahko

kasneje uporabimo za avtologno ali alogensko zdravljenje s presaditvijo.(20)

Uporaba popkovnične krvi

Poleg zrelih krvnih celic vsebuje popkovnična kri tudi majhno število matičnih celic, ki sodelujejo pri

obnavljanju telesa, tako da se delijo in dozorevajo v različne vrste zrelih celic, ki zamenjujejo stare,

poškodovane celice tkiv in organov.

Po porodu lahko popkovnično kri odvzamejo in shranijo ter jo uporabijo kot vir krvotvornih in drugih

matičnih celic za zdravljenje bolezni s presajanjem celic. Trenutno lahko s tem načinom pozdravijo

nekatere rakave bolezni krvi in dedne motnje presnove ter imunskega sistema. Zdravljenje drugih

bolezni (Alzheimerjevo in Parkinsonovo bolezen, bolezni srca in jeter, diabetes, mišično distrofijo,

multiplo sklerozo, poškodbo hrbtenjače) še raziskujejo.

16

Pri zdravljenju bolezni s presajanjem krvotvornih matičnih celic ima popkovnična kri zaradi posebnih

bioloških in drugih značilnosti v primerjavi s kostnim mozgom ali krvotvornimi matičnimi celicami iz

periferne krvi več prednosti, kot so npr.: lažja in večja dostopnost, manjše tveganje za prenos virusnih

okužb in manjše tveganje za nastanek bolezni presadka proti gostitelju po presaditvi. Glavni

pomanjkljivosti popkovnične krvi sta majhno število krvotvornih matičnih celic, ki trenutno

zadostujejo za presajanje pri otrocih in osebah lažjih od 25 kg, ter daljši čas potreben za začetek

delovanja presadka .(22)

Odvzem

Odvzem popkovnične krvi je varen in povsem neboleč tako za mater kot za otroka, saj ga opravijo po

porodu, ko je popkovnica že prerezana in otrok rojen. Iglo zabodejo v veno popkovnice, ko je

posteljica še v maternici. Kri steče po cevki v sterilno vrečko za zbiranje popkovnične krvi. V

laboratoriju potem popkovnično kri pregledajo, obdelajo, zamrznejo in shranijo pri nizkih

temperaturah v tekočem dušiku za dobo več let (20).

Slika 6: Odvzem popkovnične krvi

Darovanje popkovnične krvi

Popkovnično kri lahko darujemo za potrebe javnega zdravstva v t.i. „javno“ banko popkovnične krvi,

kjer jo shranijo in vpišejo v seznam (register) shranjenih krvotvornih matičnih celic. Shranjena

popkovnična kri je potem na voljo za zdravljenje drugih bolnikov s presaditvijo krvotvornih matičnih

celic tako pri nas kot v svetu. To imenujemo nesorodna ali sorodna alogenska presaditev.

Popkovnično kri lahko shranimo tudi v t.i. »zasebno« banko, za morebitno zdravljenje lastnega otroka

z matičnimi celicami iz njegove popkovnične krvi (avtologna presaditev) oziroma za zdravljenje

njegovih sorodnikov (sorodna alogenska presaditev).

17

Shranjevanje popkovnične krvi v javni banki je prostovoljno in brezplačno, shranjevanje v zasebni pa

je potrebno plačati .(20)

Darovanje in shranjevanje popkovnične krvi v javne namene

Z darovanjem popkovnične krvi v javne namene lahko rešite življenje bolnemu otroku ali odraslemu,

ki potrebuje zdravljenje s presajanjem krvotvornih matičnih celic.

Pred zdravljenjem s presaditvijo alogenskih krvotvornih matičnih celic moramo preveriti, če se

popkovnična kri in prejemnik ujemata v tkivnih transplantacijskih antigenih (antigeni HLA).

Verjetnost, da se dve osebi ujemata v antigenih HLA, je zelo majhna. Z darovanjem popkovnične krvi

v javno banko se možnost, da za bolnike najdemo ustrezne tkivno skladne krvotvorne matične celice

povečuje. Trenutno je v svetu zbranih več kot 300.000 enot popkovnične krvi za javne namene.

Za darovanje popkovnične krvi v javne namene se pred porodom lahko odloči vsaka zdrava nosečnica,

ki ima negativne izsledke testov na prisotnost nalezljivih bolezni (HIV in hepatitis), ter v svoji družini

nima genetskih bolezni (hemofilija, avtoimunske bolezni). Prav tako ne sme imeti v svoji družini

genetskih bolezni biološki oče otroka. Najbolje je, da se prijavi okoli 32. tedna nosečnosti.

Ker se lahko s presaditvijo krvotvornih matičnih celic iz popkovnične krvi prejemniku prenesejo

določene bolezni, nosečnica pred darovanjem popkovnične krvi izpolni vprašalnik, iz katerega lahko

razberemo tveganje za prenos okužbe z nevarnimi mikroorganizmi in določenih genetskih bolezni.

Hkrati pa kri nosečnice testiramo na prisotnost povzročiteljev bolezni, ki se prenašajo s presaditvijo

popkovnične krvi (virus hepatitisa B in C, HIV, HTLV, CMV in sifilis). Zaupnost in tajnost vseh

pridobljenih podatkov sta zajamčena (20).

Shranjevanje popkovnične krvi v bankah popkovnične krvi za alogensko uporabo,

standardizacija in svetovni registri

Popkovnično kri po odvzemu v porodnišnici shranjujejo v bankah popkovnične krvi. Banka PK je

ustanova za celice in tkiva, ki zbira, obdeluje, shranjuje, dodeljuje in razdeljuje PK, namenjeno

zdravljenju bolezni s presajanjem. Obstajata dva glavna načina shranjevanja PK: tj. shranjevanje za

alogensko in shranjevanje za avtologno uporabo. Shranjeno PK lahko uporabimo kot vir KMC za

sorodniško (usmerjeno) ali nesorodniško alogensko presaditev, manj pogosto pa tudi za avtologno

presaditev. Popkovnično kri za alogenske namene shranjujejo v javnih bankah, za avtologne namene

pa v zasebnih bankah PK. Prva zasebno banko PK Cryo-Cell International so ustanovili v ZDA že l.

1992. Število enot shranjene krvi v bankah PK hitro narašča. Omrežje registrov shranjenih enot PK je

sedaj razprostranjeno na vseh celinah in omogoča hiter dostop do primernega presadka. Shranjevanje

PK poteka vzporedno z vzdrževanjem nacionalnih registrov odraslih tipiziranih darovalcev KMC.

18

Nacionalni registri sicer ne shranjujejo biološkega materiala, temveč samo vodijo zbirke podatkov o

prostovoljnih HLA-tipiziranih darovalcih, ki jih pokličejo, če se pokaže potreba po njihovih celicah.

Pri nas je tak nacionalni register Slovenija Donor, ki ima sedež na Zavodu RS za transfuzijsko

medicino in je do sedaj vpisal že več kot 15.000 prostovoljnih darovalcev KMC. Vsako obdelavo,

testiranje in zamrzovanje enote PK spremlja običajna izguba vsaj 10–20 % volumna in s tem tudi

ustreznega števila celic. Ta izguba se lahko še poveča, če banke uporabljajo različne standarde.

Zmanjšanje števila lahko slabo vpliva na prijetje presadkov, še posebno, če je bilo število celic že ob

odvzemu blizu spodnje priporočljive meje. Vse banke popkovnične krvi bi morale enote PK obvezno

testirati na nalezljive bolezni in razpolagati s popolnim sistemom zagotavljanja kakovosti. Nekatere

banke tega ne zagotavljajo, poleg tega pa zahtevajo plačilo visokih stroškov. Zato strokovne

organizacije terjajo ustrezno izboljšanje delovanja vseh javnih bank PK. Združenja Netcord, JACIE

(Joint Accreditation Committee ISCT&EBMT) in FACT (Foundation for the Accreditation of Cellular

Therapy) so zato oblikovala mednarodne standarde kakovosti za delovanje bank PK, ki bistveno

vplivajo na večjo kakovost celic za presaditev in s tem na uspešnost zdravljenja.

Javne banke shranjujejo PK novorojencev za javno uporabo, kar je podobno altruističnemu sistemu

transfuzije. Temelji na etičnih načelih krvodajalstva, kot soprostovoljnost, neplačanost, anonimnost in

solidarnost. Starši se v imenu otroka odrečejo popkovnični krvi in jo podarijo v skupni register. Enote

PK nato HLA-tipizirajo in zamrznejo ter so na voljo vsem bolnikom v državah članicah registra

BMDW (Bone marrow Donor Worldwide). Javne banke ponavadi vodijo vladne zdravstvene

ustanove, plačujejo pa jih sistemi javnega zdravstva ali dobrodelne fundacije. Popkovnične krvi, ki jo

darujejo v ta register, starši načeloma ne morejo več dobiti nazaj za zdravljenje svojega otroka.

Shranjevanje v javnih bankah PK zahteva tudi veliko javnih sredstev, saj je strošek odvzema in 20-

letnega hranjenja na 1 enoto PK več kot 2.000 evrov. Cena je visoka predvsem zaradi visokih stroškov

testiranja, delno pa tudi zaradi visokih meril kakovosti, saj so za presaditev alogenskih celic potrebna

strožja merila sprejemljivosti v primerjavi s presaditvijo avtolognih celic. Več kot 50 % zbranih enot

PK je torej neprimernih za alogensko uporabo. Stroški shranjevanja avtologne PK so zato približno 25

% nižji (21).

Shranjevanje popkovnične krvi za avtologno uporabo –

»zasebne banke popkovnične krvi«

Vzporedno z javnimi bankami PK so nastale tudi številne banke PK, v katerih shranjujejo

novorojenčkovo PK za potencialno avtologno uporabo v njegovem življenju ali za njegove ožje

sorodnike, zato jih imenujejo tudi »družinske banke« PK. Novi sorojenec ima namreč 25 % možnosti,

da bo imel enako sestavo antigenov HLA kot starejši bratec ali sestrica. Tak način imenujejo

»usmerjeno« ali »družinsko« shranjevanje PK in ga nekatere ustanove podpirajo.

19

Posebna privlačnost shranjevanja PK za avtologno uporabo v primerjavi z alogensko uporabo je v tem,

da pri avtologni uporabi ne more priti do zavrnitve celic. Dejanske koristnosti takšnega shranjevanja

še niso dokazali, saj je verjetnost, da bo otrok, katerega PK se shranjuje, v otroštvu zbolel za maligno

boleznijo in potreboval presaditev lastnih KMC, izjemno majhna, če upoštevamo le bolezni, ki jih

zdravimo danes.

Avtorji navajajo, da so avtologne celice trenutno za zdravljenje določenih rakavih obolenj neuporabne,

ker lahko PK že sama vsebuje začetne mutacije DNA, ki so značilne za rakave celice. Vendar v

zadnjem času dosegajo dobre rezultate zdravljenja nekaterih krvnih bolezni tudi z avtolognimi

presadki. Prav tako avtolognih celic trenutno ne moremo uporabiti za zdravljenje prirojenih genskih

bolezni, ker vsebujejo okvarjene gene. To pomanjkljivost bi lahko premostilo šele gensko zdravljenje

v prihodnosti.

Vendar kljub raznovrstnim strokovnim mnenjem velikost zbirk v zasebnih bankah presega tisto v

javnih in še narašča. Čeprav ni dostopnih točnih podatkov, predvidevajo, da zasebne banke shranjujejo

že vsaj 2-do 3-krat več enot PK kot javne banke. Kljub temu, da so torej zasebne banke v zadnjih 20

letih zbrale več kot 1 milijon enot PK, še vedno ni objavljenih zanesljivih znanstvenih poročil o

uporabi teh enot in izidih presaditev.

Zaradi majhnega števila kliničnih primerov ni statističnih rezultatov glede dosedanje uporabe PK za

avtologne namene, med drugim tudi zato, ker je od začetkov shranjevanja PK preteklo premalo časa.

Pričakovati je, da bo v bližnji prihodnosti na voljo več rezultatov registriranih kliničnih raziskav, ki

trenutno že potekajo. Med njimi so študije zdravljenja cerebralne paralize, hipoksično ishemične

encefalopatije, gluhosti, sladkorne bolezni tipa 1, limfoma, hude kombinirane imunske pomankljivosti

(SCID) in nekaterih drugih bolezni. (21)

Hibridne in mešane banke popkovnične krvi

Tretja vrsta bank PK so t. i. hibridne banke PK. Obstaja več modelov takih bank, ki so večinoma

kombinirane javno-zasebne ustanove. V nekaterih hibridnih bankah shranjujejo PK za dajalca, vendar

jo hkrati tudi HLA-tipizirajo, vpišejo v svetovni register in po potrebi namenijo tistemu bolniku, ki jo

potrebuje. Določeni avtorji zelo spodbujajo take banke PK, čeprav se soočajo s številnimi etičnimi in

finančnimi problemi. Pričakujejo še drugo vrsto hibridnih bank, v katerih bodo lahko starši shranili del

vsake enote PK za avtologne namene, drugi del pa darovali v javno banko PK, kjer jo bodo HLA-

tipizirali in vpisali v obstoječi svetovni register BMDW, da bo na voljo vsem bolnikom. Takšne banke

so ustanovili že l. 2006 v Španiji, a za enkrat še vedno niso zaživele. Enako se dogaja v Veliki

Britaniji s podobnim modelom zasebne banke Virgin Health Bank, ki ji uspeva zbrati 10-krat manj

enot, kot je predvidevala. Zaradi razpolovljenega števila matičnih celic bo takšen model verjetno

20

zaživel šele takrat, ko bodo izpopolnili metode ekspanzije matičnih celic iz PK z gojenjem in vitro.

(21)

Etični zadržki pri shranjevanju popkovnične krvi za avtologne namene

Kot smo že omenili, plačujejo zasebno shranjevanje PK starši in zato ne temelji na solidarnosti.

Zasebnemu shranjevanju za avtologne namene oporekajo tudi strokovno utemeljenost, zato so različna

strokovna združenja zadržana. Zasebnim bankam očitajo nekritično komercializacijo negotovih

načinov zdravljenja v prihodnosti.

Vendar avtolognega shranjevanja evropska zakonodaja ne prepoveduje, saj bi bilo to v nasprotju z

načelom svobodne izbire posameznika. Izjeme so Francija, Luksemburg in Italija, ki zasebnih bank

PK sploh ne dovoljujejo. Skupina za etiko v znanosti Evropske zveze (The European Union Group on

Ethics, EGE) je l. 2005 izdala o etičnih vidikih shranjevanja PK mnenje, da za shranjevanje in uporabo

avtologne PK trenutno ni dovolj indikacij; po drugi strani pa bodo v prihodnosti za različne presaditve

lahko uporabljali tudi alogensko PK ali matične celice odraslih dajalcev. To mnenje seveda še ni

moglo upoštevati razvoja regenerativne medicine v zadnjih letih. Skupina sicer meni, da je

shranjevanje z namenom presaditve avtolognih celic potrebno omejiti, a ohraniti možnost svobodnega

trga in izbire posameznika. Skupina za etiko v znanosti Evropske zveze poziva, naj komercialne banke

svoje stranke ustrezno informirajo in ne navajajo znanstveno nepreverjenih ali celo lažnih indikacij.

Pozivajo tudi oblasti, naj nadzirajo oglaševanje na internetu in podpirajo delovanje javnih bank in

registrov. Komercialne banke namreč zavajajo starše z navajanjem uporabnosti avtologne PK za

indikacije, ki se v resnici nanašajo na alogensko zdravljenje s PK ali pa celo z drugimi tipi matičnih

celic. Tudi stališče slovenske Komisije RS za medicinsko etiko iz leta 2008 je podobno. (21)

Ustreznost popkovnične krvi za shranjevanje

Čeprav je bila noseča ženska izbrana za primerno darovalko, na žalost ne moremo zagotoviti, da bo

popkovnična kri primerna za shranjevanje in kasnejšo presaditev. Shranimo približno 26 % darovane

krvi. V določenih primerih popkovnična kri ni primerna za shranjevane, predvsem če se med

postopkom zbiranja kontaminira ali se jo premalo zbere ter zato vsebuje premalo celic, ali pa ni

dostavljena v našo banko prej kot v 46 urah. Tako kri bomo z vašim dovoljenjem uporabili v

raziskovalne namene, ki jih je potrdila Komisija za medicinsko etiko RS, ali pa na neoporečen način

uničili.

Kadarkoli med postopkom se lahko brez posledic za vas in otroka premislite in brez pojasnila

odstopite od postopkov darovanja in shranjevanja popkovnične krvi. (20)

21

4. Literatura

1. Zdravljenje s presaditvijo kostnega mozga; Zbornik ob vpisu prostovoljnih darovalcev kostnega

mozga v register Slovenija-Donor, ŠOU v Ljubljani

2. Slovenija-Donor (Brošura)

3. http://www.ztm.si/sl/register_darovalcev_kmc/ustanavljanje_in_pomen_registrov/ (2.1.2013)

4. http://stemcells.nih.gov/info/basics.asp (2.1.2013)

5.Zloženka Krvodajalstvo, Zavod RS za transfuzijo krvi, Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 2003

6. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kako/ (27.12.2012)

7. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kako/plazmafereza/ (27.12.2012)

8. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kako/citafereza/ (27.12.2012)

9. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kako/avtotransfuzija/ (27.12.2012)

10. http://www.daruj-kri.si/odvzem-krvi.php (27.12.2012)

11. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kako/postopek_odvzema_polne_krvi/ (27.12.2012)

12. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kako/nasveti_po_odvzemu_krvi/ (27.12.2012)

13. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kdo_lahko_daje_kri/ (27.12.2012)

14. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/postanite_krvodajalec_v_petih_korakih/ (27.12.2012)

15.http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kdo_lahko_daje_kri/kaj_morate_vedeti_pred_dajanjem_krvi/

(27.12.2012)

16.http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kdo_lahko_daje_kri/komu_odsvetujemo_odvzem_krvi/

(28.12.2012)

17. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kdo_lahko_daje_kri/kdo_nikoli_ne_sme_dati_krvi/

(28.12.2012)

18. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/pogosta_vprasanja/#148 (27.12.2012)

19.http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kdo_lahko_daje_kri/kaj_morate_vedeti_pred_dajanjem_krvi/

(27.12.2012)

20. http://www.ztm.si/sl/register_darovalcev_kmc/darovanje_popkovnicne_krvi/ (27.12.2012)

21. Shranjevanje matičnih celic iz popkovnične krvi - danes in jutri, 2012

22. 3. Zbornik povzetkov DCTIS zbornikov, maj 2011; »Matične celice, popokovnična kri in

posteljica v regenerativni medicini«