UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO MIHA PERKO Ljubljana, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
DIPLOMSKO DELO
MIHA PERKO
Ljubljana, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Prilagojena športna vzgoja
Specialna športna vzgoja
VADBA PO POŠKODBAH VRATNE HRBTENICE
DIPLOMSKO DELO
MENTOR
doc. dr. Vedran Hadžić
SOMENTOR Avtor dela
doc. dr. Igor Štirn MIHA PERKO
RECENZENT
izr. prof. dr. Edvin Dervišević
Ljubljana, 2016
PIGRITIA CORPUS CAEDIT (lenoba ubija telo)
(neznan avtor)
ZAHVALA
Zahvaljujem se svoji družini in prijateljem, za vse lepe trenutke in vsem, ki so s svojim vplivom
poskrbeli za to, da sem postal takšen kot sem.
Posebna zahvala gre moji zaročenki Tjaši. Za vzpodbudo pri finaliziranju mojega študija,
pomoč pri diplomskem delu in, ker si verjela vame. S teboj je življenje lepše in polnejše.
Ključne besede: vrat, vratni del hrbtenice, bolečine v vratu, vadba po poškodbah, poškodbe
vratu
VADBA PO POŠKODBAH VRATNE HRBTENICE
MIHA PERKO
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016
Prilagojena športna vzgoja, specialna športna vzgoja
Število strani: 78 Število preglednic: 3 Število slik: 50 Število virov: 33
IZVLEČEK
Bolečine v vratu so pogost pojav sodobnega časa, ki se mu ne posveča dovolj pozornosti.
Bolečine v tem delu telesa izkusi veliko število ljudi ne glede na starost in socialno pripadnost.
Velikokrat ostane vzrok težav nepojasnjen, kar oteži uspešno okrevanje. Ker je vratni del eden
najbolj kompleksnih predelov telesa, specifičen in občutljiv je tudi v literaturi malo podatkov
in navodil za okrevanje in povrnitev normalnega delovanja s pomočjo vadbe. Z vidika vadbe
po poškodbah je v primerjavi z ostalimi deli telesa vratni del najmanj poznan in sistematiziran,
zato sem se odločil v diplomskem delu podrobneje raziskati vadbo namenjeno vratni
problematiki. V diplomskem delu je podrobneje opisana anatomija vratnega dela hrbtenice,
predstavljene so nekatere bolj pogoste poškodbe vratu, v zadnjem poglavju je podrobneje
prikazana specifična drža pri težavah v vratu in vadba namenjana izboljšanju vratne
simptomatike. Na koncu lahko zaključimo, da so poškodbe vratu in s tem tudi bolečine v tem
delu hrbtenice lahko tako vzrok, kot tudi posledica slabe drže. V obeh primerih je vadba, ki je
podrobneje opisana v zadnjem poglavju nujna za izboljšanje drže vratu. Zmanjšuje ali odpravi
bolečine, zaustavi slabšanje simptomov v vratu, zmanjša možnosti za razvoj težav v drugih
delih telesa in s tem zagotovi višjo kvaliteto življenja.
Key words: neck, cervical spine, neck pain, training after injury, neck injuries
EXERCISE FOLLOWING CERVICAL SPINE INJURIES
MIHA PERKO
University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2016
Adapted physical education, special physical education
Number of pages: 78 Tables: 3 Pictures: 50 Number of sources: 33
ABSTRACT
Pain in the neck is a common phenomenon of modern times, but it does not pay enough
attention. Pain in this part of the body experiences a large number of people, regardless of age
and social origin. Often cause of the problems remains unexplained which complicates
successful recovery. Since the neck is one of the most complex parts of the body, a specific and
sensitive, there is only limited information and instructions in the literature for the recovery and
return to normal functioning through exercise. From aspect of exercise after injury or
therapeutic exercise neck region is at least known and systemized versus other segments of the
body so I decided to further investigate workout designed for neck issues. In dissertation is
detailed description of anatomy of the cervical spine, some of the most common neck injuries
are presented and in last chapter there is detailed view on specific posture typical for cervical
issues and exercises available for improving neck symptomatology. At the end we can conclude
that injuries of the neck and thus the pain in this segment of the spine can be a cause as well as
the result of bad posture. In both cases, the workout which is described more detailed in the last
chapter is essential to improve the posture of the neck. It reduces or even eliminates the pain,
stops worsening of symptoms in the neck, reducing the chances of developing problems in other
parts of the body and with the listed providing a higher quality of life.
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ................................................................................................................................9
2. METODE DELA .............................................................................................................. 11
3. HRBTENICA ................................................................................................................... 12
3.1 Anatomija vratne hrbtenice ......................................................................................... 13
3.1.1 Telo vretenca ....................................................................................................... 14
3.1.2 Lok vretenca ........................................................................................................ 16
3.1.3 Obstranski odrastki .............................................................................................. 16
3.1.4 Sklepni odrastki ................................................................................................... 17
3.1.5 Trnasti odrastki .................................................................................................... 17
3.1.6 Sedmo vratno vretence ......................................................................................... 18
3.1.7 Prvo vratno vretence, atlas ................................................................................... 19
3.1.8 Drugo vratno vretence, axis .................................................................................. 20
3.2 Sklepi v vratu, njihova sestava in obseg gibov............................................................. 21
3.2.1 Atlanto-okcipitalni sklep ...................................................................................... 22
3.2.2 Atlanto-aksialni sklep ........................................................................................... 23
3.2.3 Spodnja vratna hrbtenica ...................................................................................... 24
3.3 Biomehanika vratu ...................................................................................................... 25
3.3.1 Kinematika vratu .................................................................................................. 25
3.3.2 Kinetika vratu ...................................................................................................... 26
3.4 Mehkotkivna struktura vratu ....................................................................................... 27
3.4.1 Sprednja in lateralna skupina vratnih mišic ........................................................... 28
3.4.2 Mišice na zadnji strani vratu ................................................................................. 32
3.5 Nevro anatomija vratu ................................................................................................. 39
3.6 Glava in ravnovesje hrbtenice ..................................................................................... 42
4. POŠKODBE VRATU ...................................................................................................... 44
4.1 Pregled mišične moči in gibljivosti vratnega segmenta ................................................ 54
5. VADBA ZA VRATNO HRBTENICO ............................................................................. 56
5.1 Vadba po poškodbah, stabilizacija in korektivna vadba vratnega dela hrbtenice .......... 58
5.2 Korektivna vadba za motnje v vratnem delu hrbtenice................................................. 65
6. SKLEP ............................................................................................................................. 74
7. VIRI ................................................................................................................................. 76
KAZALO TABEL
Tabela 1. Mišicam pripadajoči gibi v vratu (Palastanga idr., 2006) ....................................... 28
Tabela 2. Dermatomi in miotomi vratnega dela hrbtenjače (Bland, 1987). ............................ 41
Tabela 3. Prilagoditve vratnih mišic zaradi motenj (Clark & Lucett, 2011). .......................... 64
KAZALO SLIK
Slika 1. Prikaz človeške hrbtenice (Baker, 2010). ................................................................. 12
Slika 2. Različne oblike vretenc glede na segment hrbtenice (Palastanga idr., 2006). ............ 13
Slika 3. Tipično vratno vretence s strani, zgoraj in spredaj (Baker, 2010). ............................ 14
Slika 4. Povezava vretenc z hrbteničnimi vezmi (Baker, 2010). ........................................... 15
Slika 5. Potek vratne arterije skozi odprtine v stranskih odrastkih (Baker, 2010). .................. 16
Slika 6. Skelet v vratu (Baker, 2010). ................................................................................... 18
Slika 7. Prominens s strani, spredaj in zgoraj (Baker, 2010). ................................................. 19
Slika 8. Atlas s strani, spredaj in zgoraj (Baker, 2010). ......................................................... 20
Slika 9. Axis s strani, spredaj in zgoraj (Baker, 2010). .......................................................... 21
Slika 10. Sklep med lobanjo in prvim vretencem (Baker, 2010). ........................................... 22
Slika 11. Sklep med prvim in drugim vretencem (Baker, 2010). ........................................... 23
Slika 12. Vezi atlanto-aksialnega sklepa (Baker, 2010). ........................................................ 24
Slika 13. Velika obračalka glave (Palastanga idr., 2006). ...................................................... 29
Slika 14. Mišice sprednjega in stranskega dela vratu (Baker, 2010). ..................................... 31
Slika 15. Mišice zadajšnjega dela vratu (nuhalnega dela), (Baker, 2010). .............................. 33
Slika 16. Globlje plasti vratne muskulature (Baker, 2010)..................................................... 34
Slika 17. Prikaz celotne trapezaste mišice (Palastanga idr., 2006). ........................................ 35
Slika 18. Prikaz poteka mišice levator scapulae (Palastanga idr., 2006). ............................... 36
Slika 19. Subokcipitalna muskulatura (Baker, 2010). ............................................................ 37
Slika 20. Prikaz mutifidus in semispinalis mišice (Baker, 2010)............................................ 38
Slika 21. Vratno vretence od zgoraj (hrbtenjača in izhoda živčnih korenin skozi odprtine med
odrastki vretenc), (Baker, 2010). ........................................................................................... 39
Slika 22. Prikaz dermatomov cervikalnega pleksusa (Palastanga idr., 2006). ....................... 39
Slika 23. Področja dermatomov po telesu (Baker, 2010). ...................................................... 40
Slika 24. Normalna drža glave (levo) in naprej štrleča glava (desno) (Clark & Lucett, 2011).
............................................................................................................................................. 59
Slika 25. Prikaz stranske fleksije, translacije in rotacije glave (Clark & Lucett, 2011). .......... 59
Slika 26. Naprej štrleča glava pri počepu z vzročenjem rok (Clark & Lucett, 2011). ............. 60
Slika 27. Asimetričen nagib glave pri počepu z vzročenjem rok (stranski nagib, translacija v
stran in rotacija), (Clark & Lucett, 2011). ............................................................................. 60
Slika 28. Privzdig ramen pri počepu z vzročenjem rok (Clark & Lucett, 2011). .................... 61
Slika 29. Kompenziranje z glavo pri motnjah v vratu pri vajah s potiski, potegi in potiski nad
glavo (Clark & Lucett, 2011). ............................................................................................... 61
Slika 30. Sit up test (Clark & Lucett, 2011). ......................................................................... 62
Slika 31. Kartezični koordinatni sistem (Clark & Lucett, 2011). ........................................... 62
Slika 32. Aktivna gibljivost vratu; upogib, izteg, desni stranski upogib (Clark & Lucett,
2011). ................................................................................................................................... 63
Slika 33. Aktivna gibljivost vratu; levi stranski upogib, desna in leva rotacija (Clark & Lucett,
2011). ................................................................................................................................... 63
Slika 34. Aktivna translacija vratu; anteriorno, posteriorno, desno, levo (Clark & Lucett,
2011). ................................................................................................................................... 63
Slika 35. Ključne mišice za razvoj gibljivosti s statično metodo raztegovanja. Z leve; levator
scapulae, zg. trapez, sternocleidomastoid (osebni arhiv). ..................................................... 66
Slika 36. Razteg upogibalk vratu ob hkratni retrakciji (osebni arhiv). ................................... 66
Slika 37. Krepitev globokih upogibalk vratu s fit žogo (osebni arhiv). .................................. 67
Slika 38. Krepitev sp. trapeza z vzročenjem v leži na trebuhu (osebni arhiv). ........................ 67
Slika 39. Krepitev iztegovalk zg. dela hrbtenice s posteriorno translacijo (osebni arhiv). ...... 67
Slika 40. Krepitev za sp. trapez in romboid: enoročno zaročenje/kobra na fit žogi (osebni
arhiv). ................................................................................................................................... 68
Slika 41. Krepitev zgornjega dela trapeza z enoročnim vzročenjem (osebni arhiv). ............... 68
Slika 42. Krepitev scalenes mišic z izometrično vadbo stranskega nagiba proti uporu (osebni
arhiv). ................................................................................................................................... 69
Slika 43. Rtrakcijska vaja v sede (osebni arhiv). ................................................................... 69
Slika 44. Retrakcijska vaja v leže (osebni arhiv). .................................................................. 70
Slika 45. Izometrične vaje upogibalk vratu z uporabo elastike (osebni arhiv). ....................... 71
Slika 46. Izometrične vaje iztegovalk vratu z uporabo elastike (osebni arhiv). ...................... 71
Slika 47. Levo začetni položaj, desno vzročenje rok z retrakcijo vratnega dela. (osebni arhiv).
............................................................................................................................................. 72
Slika 48. Levo retrakcija vratu s priročenjem rok (kobra), desno retrakcija z odročenjem rok
(osebni arhiv). ...................................................................................................................... 72
Slika 49. Stabilizacija vratu s terapevtsko žogo v opori na roki v kleku (osebni arhiv). ......... 73
Slika 50. Stabilizacija vratu v stoji z odročenjem (osebni arhiv). ........................................... 73
9
1. UVOD
Rehabilitacija je sestavljen proces ponovnega usposabljanja poškodovanega človeka za
aktivnost v vsakodnevnem in poklicnem življenju. Začne se neposredno po nastanku poškodbe
in traja toliko časa, kot to zahtevajo izgubljene sposobnosti, da jih ob pomoči različnih
terapevtskih sredstev, predvsem s terapevtskimi vajami, vrnemo na vsaj takšen nivo, kot so ga
dosegale pred poškodbo.
Vadba po poškodbah - kineziterapija je nespecifična funkcionalna terapija, ki uporablja gib kot
osnovno sredstvo k cilju ozdravljenja ali izboljšanja porušenega zdravstvenega stanja .
Sama beseda kineziterapija izhaja iz grške besede kinesis - gibanje, terapeo - terapija,
zdravljenje. Je medicinska disciplina v sklopu medicinske rehabilitacije in jo po slovenski
zakonodaji izvajajo fizioterapevti. Začetki kineziterapije segajo v davno preteklost. Že Grki,
Perzijci in Kitajci so poznali koristnost različnih vaj in njihov blagodejen vpliv na zdravje.
Aristotel (384-322. pr. n. št.), ki velja za očeta kineziologije, je skozi geometrijsko analizo
proučeval odziv mišic. Prav tako je kasneje Rimljan Galen (131-201 n. št.) v delu »De motu
musculorum« povzel razliko med motoričnimi in senzoričnimi živci, proučeval pojem
mišičnega tonusa ter razdelil mišice na agoniste in antagoniste. Zdravnik in filozof Avicena
(980-1037) je v enem izmed svojih del posebno pozornost posvetil terapevtski gimnastiki.
Temeljili so na tem, da lahko gib zamenja vsa terapevtska sredstva, medtem ko zdravilna
sredstva ne morejo zamenjati giba.
Predpogoj za razumevanje, preučevanje ter kasneje zdravljenje različnih obolenj je veda o
normalnem funkcioniranju človeškega telesa in tudi vratna hrbtenica pri tem ni nobena izjema.
Vrat nam poleg zaščitne in nosilne vloge omogoča tudi izvajanje kompleksnejših gibov, ki so
nujni za postavitev glave v želen položaj. Mišičje vratu in glave je izredno močno, saj premika
in uravnava relativno težko lobanjo, ki jo podpira v primerjavi z njeno velikostjo zelo majhna
površina. Za zadovoljevanje potreb premikanja glave so potrebne številne močne kite in mišice,
ki so na vseh straneh in potekajo od reber, prsnice, lopatic in ključnic do glave. Dodatno oporo
jim nudijo še stranske vezi med vratnimi vretenci in rebri. Hrbtenične krivine usmerjene v
nasprotno stran z dolgimi vzdolžnimi mišicami in vezmi, tvorijo varno in pokončno oporo za
glavo. Napaka v vratni hrbtenici nastane, če glava ni v središču. Da se ohrani stabilnost osrednje
oporne osi, je nujna vzpostavitev nadomestne napetosti po celi hrbtenični dolžini, saj je
uravnovešen upor krivinam hrbtenice (vratni, prsni in ledveni del) porušen. Položaj glave izven
središča lahko prepoznamo po skrajšanih in razpotegnjenih mišicah v različnih predelih hrbta.
Namen diplomske naloge je prikazati specifičnost vratnega predela hrbtenice, njene poškodbe
ter vadbo po poškodbah in pomen ohranjanja zdravega vratu. Tematika je zanimiva zaradi
10
strahu pred obravnavanjem, nepoznavanja specifike in občutljivosti tega dela telesa tudi s strani
strokovnjakov.
Diplomska naloga je razdeljena na tri glavna poglavja. V prvem poglavju je podrobno
predstavljena anatomija vratnega dela hrbtenice in povezava glave z ravnovesjem hrbtenice. V
drugem poglavju so opisane nekatere poškodbe vratu, katerih simptomatiko je mogoče
izboljšati z vadbo. V tretjem poglavju pa so podrobno opisane vaje, specifične za obravnavanje
po poškodbah vratnega dela, njihov namen in metode vadbe.
11
2. METODE DELA
Pri diplomskem delu sem uporabil monografsko oziroma opisno metodo. Pri preučevanju
vratne problematike sem uporabil študij domače in tuje literature ter spletne vire. Za namen
naloge je bilo največ gradiva in podatkov na voljo v strokovni in znanstveni literaturi. Navedel
sem tudi svoje mnenje in dosedanje izkušnje skoraj desetih let delovanja na področju vadbe po
poškodbah.
12
3. HRBTENICA
Na Sliki 1 je prikazana glavna opora človeškega skeleta - hrbtenica. Sega od lobanjskega dna
do medenice, ščiti hrbtenjačo ter podpira glavo in trup (Neuman, 2000, v Bašić, 2011).
Hrbtenica je osrednji in poglavitni del skeleta, ki daje oporo trupu pri hoji, stanju in sedenju. S
svojimi lastnostmi zagotavlja trdnost in prožnost obenem. V notranjosti je hrbtenjača, ki je
dobro zavarovana pred udarci in pretresi (Pocajt in Širca, 1997, v Bašić, 2011). 33-34 vretenc
sestavlja hrbtenični steber (columna vertebralis). Je v obliki dvojne črke S, kar deluje kot
amortizer. Ta oblika se razvije šele po rojstvu (hrbtenične krivine). Vratna, ko otrok dviguje
glavo, prsna, ko začne s sedenjem ter ko shodi ledvena in križničnotrtična krivina. V vratnem
in ledvenem segmentu sta krivini konveksni naprej (lordosis), v prsnem in križničnem
konveksni nazaj (cyphosis). Ločimo pet segmentov hrbtenice, ki jih sestavlja sedem vratnih
vrtenec (cervikalna), dvanajst prsnih vretenc (torakalna), pet ledvenih vretenc (lumbalna), pet
križničnih vretenc (sakralna) in štiri do pet trtičnih vretenc (kokcigealna). Vretenca križnice in
trtice (vertebrae spuriae) so zrasla skupaj v dve kosti kar pomeni, da je gibljivih samo zgornjih
24 vretenc (vertebrae verae) (Popovič, 2003).
Slika 1. Prikaz človeške hrbtenice (Baker, 2010).
13
Vretenca so z izjemo prvega in drugega vratnega vretenca, ki bosta podrobneje opisana v
naslednjem poglavju, podobno zgrajena. Različne oblike vretenc prikazuje Slika 2. Vretenca so
sestavljena iz dveh delov: corpusa ali telesa in dveh lokov ali arcusov. Med telesi so kolobarji,
ki hrbtenico amortizirajo (discus intervertebralis) (Popovič, 2003). Diskusi so v vratnem delu
najtanjši, v ledvenem najdebelejši. V vratnem merijo približno 5 milimetrov, kar predstavlja
dve petini velikosti vretenca, v torakalnem približno 7 milimetrov (četrtina velikosti vretenca)
in v lumbalnem približno 10 milimetrov (ena tretjina velikosti ledvenega vretenca) (Palastanga,
Field & Soames, 2006). Med telesi in loki vretenc so medvretenčne odprtine (foramin
intervertebralia), ki z vretenci naloženimi drug na drugega tvorijo hrbtenični kanal (canalis
vertebralis). Skozenj teče hrbtenjača (medulla spinalis) skozi katero med posameznimi loki
vretenc izhajajo hrbtenjačni živci in žile. Iz vsakega vretenčnega loka gredo naslednji odrastki;
trnasti odrastek (processus spinosus) štrli ven zadaj, stranska odrastka (processus transversus)
štrlita vsak posebej v levo in desno stran ter dva para sklepnih odrastkov (processus articulares)
katerega en par sega navzgor iz loka, drugi pa navzdol in skrbita za gibanje hrbtenice v
določenem področju. Na stiku loka, prečnega in sklepnega odrastka je korenina loka (Popovič,
2003).
Slika 2. Različne oblike vretenc glede na segment hrbtenice (Palastanga idr., 2006).
3.1 Anatomija vratne hrbtenice
Vratna ali cervikalna hrbtenica je sestavljena iz sedmih vretenc. Zaradi posebne funkcije in
oblike prvega C1 (atlas ali nosač) in drugega C2 (axis ali okretač) vretenca in vrat obravnavamo
kot dva predela. Subokcipitalni del, ki ga sestavljata omenjeni dve vretenci in ostala vratna
hrbtenica, ki jo tvorijo vretenca od C3 do C7 imajo enake značilnosti (Calais-Germain, 2007).
Vretenca C3, C4, C5 in C6 so si med seboj najbolj podobna in jih kot tipična vidimo na Sliki
3. Ker ne nosijo velike teže so vratna vretenca majhna (Palastanga, Field & Soames, 1998).
14
Slika 3. Tipično vratno vretence s strani, zgoraj in spredaj (Baker, 2010).
3.1.1 Telo vretenca
Majhna telesa vratnih vretenc in debele medvretenčne ploščice (velike so za tretjino višine
telesa vretenca) omogočajo veliko gibljivost vratu. Pravokotna oblika vretenčnih teles malo
omejuje lateralno inklinacijo. Telesa vretenc so na zgornji površini na straneh dvignjena
(unciformni odrastki), na spodnji pa ustrezno izrezana. To pomeni, da so vretenca na straneh
zagozdena druga v drugo, kar zagotavlja veliko stabilnost ob veliki gibljivosti (Calais-Germain,
2007). Med temi dvignjenimi odrastki med telesi vretenc so sinovialni sklepi - uncovertebral
joints (Palastanga idr., 1998). Zgornje površine teles so rahlo konveksne nagnjene naprej,
spodnje rahlo konkavne nagnjene nazaj (Calais-Germain, 2007).
Medvretenčna ploščica ali discus intervertebralis v nepravih sklepih povezuje telesa vretenc in
leži na mestu kjer iz hrbteničnega kanala izstopajo hrbtenjačni živci v višini medvretenčne line.
Debelina kolobarjev celotne hrbtenice je okoli ena petina njene dolžine. Debelina posamezne
je odvisna od teže, ki jo mora prenašati. Tako so najtanjše prav v vratnem segmentu hrbtenice
in najdebelejše v ledvenem, kjer je njihova debelina nekje med 15 in 20 milimetri. Osrednji del
ploščice - jedro (nucleus pulposus) je želatinasta, hidrofilna substanca z do 90 % deležem vode.
Ta delež z leti upada. Jedro je sestavljeno iz keratin sulfata, hialuronske kisline in
mukopolisaharidnega matriksa. Histološko gledano je brez krvnih žil in živcev, sestavljeno iz
kolagenskih vlaken, hondrocitov in fibrocitov. Jedro je obdano z lamelarno zgrajenim obodom
(anulus fibrosus), ki predstavlja čvrsto povezavo med telesi vretenc in katerega zgornji in
15
spodnji del sta rahlo izbočena, zrasla s tankim slojem hialinega hrustanca. Zgornji in spodnji
del telesa vretenca sta pokrita s tankim hrustančnim slojem (Hlebš, 2014). Intervertebralnega
diskusa med prvim in drugim vratnim vretencem ni (Baebler, 1999).
Slika 4. Povezava vretenc z hrbteničnimi vezmi (Baker, 2010).
Sprednje in zadnje strani teles vretenc so povezane med seboj z vzdolž celotno hrbtenico
potekajočo dolgo sprednjo in zadajšnjo vezjo, ki so skupne hrbtenične vezi. Kako to izgleda v
prečnem prerezu vidimo na Sliki 4. Sprednja dolga vez (longitudinale anterius) je v vratnem
delu tanjša, v ledvenem in spodnjem prsnem delu kjer iz nje izvira še trebušna prepona pa
najdebelejša. Ta trakasta vez sprednje strani teles vretenc in medvretenčnih ploščic preprečuje
prekomerno ekstenzijo hrbtenice in sega od grče na zunanjem bazilarnem delu zatilnice
(tuberculum pharygeum ossis occipitalis) in sprednje grče sprednjega loka nosača (tuberculum
anterius atlantis) do drugega vretenca križnice, kjer se spoji s pokostnico sprednjega dela
križnice. Zadajšnja dolga vez (longitudinale posterius) je na zadnji strani teles vretenc in
medvretenčnih ploščic v kanalu hrbtenice in poteka od sprednjega roba velike zatilnične
odprtine (foramen occipitale magnum) ter zadnje strani telesa axisa do baze trtice in ima
funkcijo preprečevanja prevelike fleksije hrbtenice (Hlebš, 2014).
16
3.1.2 Lok vretenca
Arcus vertebrae ali lok vretenca je z lokom sosednjega vretenca povezan z elastičnim in debelim
vezivom - vez flava, ki je kot kvadratna plošča razpeta od zadnje strani zgornjega roba loka
spodnjega vretenca do sprednje strani spodnjega roba loka in spodnjega sklepnega odrastka
zgornjega vretenca. Od zadaj rumene vezi - flave prekrivajo hrbtenični kanal in izpolnjujejo
prostore med loki vretenc med katerimi skozi odprtine (foramina intervertebralia) izhajajo
hrbtenjačni živci (Hlebš, 2014).
3.1.3 Obstranski odrastki
Prečni odrastki vretenc (processus transversus) so veliki in se pri lateralni inklinaciji dotikajo,
kar ne dopušča večjih nagibov vstran (Calais-Germain, 2007). Stranski odrastki imajo vsak
posebej anteriorni in posteriorni tuberkel ter odprtino za vertebralno arterijo, kar je razvidno na
Sliki 5. Zaradi kratkih pediklov je vertebralni kanal trikotne oblike in večji kot v drugih predelih
hrbta in ga z zadnje strani na obeh straneh omejuje laminae pas, ki se posteromedialno skuplja
v trnasti odrastek ali spinous process. Foramen transversarium v vseh stranskih odrastkih
(transverse process) je karakteristična lastnost vseh vratnih vretenc (Palastanga idr., 1998).
Slika 5. Potek vratne arterije skozi odprtine v stranskih odrastkih (Baker, 2010).
Obstranski odrastki (processus transversus) so z obstranskimi odrastki sosednjih vretenc
povezani z ostanki mišičnih snopov imenovanimi intertransverzalne vezi. Ti vezivni snopi so
razpeti med obstranskimi odrastki vretenc (Hlebš, 2014).
17
3.1.4 Sklepni odrastki
Zgornje sklepne ploskve sklepnih odrastkov so obrnjene navzgor in nazaj ter spodnje navzdol
in naprej, ker pa so te ploskve nagnjene pod kotom (45°) je lateralna inklinacija neločljivo
povezana z rahlo rotacijo (na strani nagiba gre navzdol in nazaj). Izhajajo iz dveh delov (telesa
vretenc in pediklov) (Calais-Germain, 2007). Sklepne fasete postajajo od zgornjega predela
vratu proti spodnjemu vse bolj vertikalne. Oba dela sklepnih odrastkov oklepata odprtino za
hrbtenični živec v zadnjem delu, v sprednjem pa omejujeta transverzalno odprtino (foramen
transversum) skozi katero poteka arterija vertebralis ali hrbtenična arterija, ki prehranjuje
možgane, kar dodatno kaže pomen, da so vratna vretenca poravnana drug nad drugim (Calais-
Germain, 2007). Poleg arterije skozi foramen transversarium poteka tudi vertebralna vena
(Palastanga idr., 1998).
Sklepni odrastki (processus articularis) vretenc so med seboj povezani s pravimi sklepi, ki so
po biomehaniki drsni (Popovič, 2003). Smer gibanja in obseg gibljivosti določata oblika in
položaj sklepnih površin. Sklepne površine na teh odrastkih sosednjih vretenc so prekrite s
sklepnim hrustancem, vsako vretence jih ima po dva para, en par sega navzgor (superiores),
drugi par pa navzdol (inferiores) (Hlebš, 2014).
Sklepni odrastki imajo sklepne površine čvrsto povezane s sklepnimi ovojnicami, vezivna plast
je vezana z robom sklepnih površin, notranjost vezivne pa ovija sinovialna. Sprednjo in
medialno stran sklepnih odrastkov krepijo rumene vezi (Hlebš, 2014).
3.1.5 Trnasti odrastki
Trnasti odrastki cervikalnih vretenc so različnih dolžin, v spodnjem delu so trni dolgi in zavirajo
ekstenzijo (C6, C7), v srednjem so trni kratki, kar ekstenzijo olajša (posebno C4). To je lepo
vidno na Sliki 6 (Calais-Germain, 2007).
18
Slika 6. Skelet v vratu (Baker, 2010).
Trnasti odrastki (processus spinosus) so s sosednjimi trnastimi odrastki povezani z
interspinalnimi in supraspinalimi vezmi. Interspinalne imajo malo elastičnih vlaken in so tanki
vezivni snopi, ki potekajo med spodnjimi robi trnov sosednjih vretenc. Interspinalne vezi imajo
sprednji del v sredini zrasel z rumeno vezjo, zadnji pa s supraspinalno in so najmočnejše v
ledvenem delu hrbta. V smeri navzgor se postopno tanjšajo in s tem tudi slabijo. Supraspinalna
vez povezuje vrhove trnastih odrastkov vzdolž sedmega vratnega vretenca do križnice. So dolgi
vezivni snopi z malo elastičnih vlaken. Ta vez, ki je razpeta vzdolž celotne hrbtenice se v
vratnem delu od vrha trna C7 do zunanjega zatilničnega grebena (crista occipitalis externa)
nadaljuje kot široka trikotna vezivna plošča z veliko elastičnimi vlakni, ki kot močna vez
sodeluje pri zadrževanju pokončnega položaja glave in se imenuje vez ali ligament nuchae
(Hlebš, 2014).
3.1.6 Sedmo vratno vretence
Sedmo vratno vretence C7 (vertebra prominens), ki je prikazano na Sliki 7, se od ostalih vretenc
vratnega predela (razen atlasa in axisa) najbolj razlikuje po dolžini njegovega trna (spinous
process), kar nam pove že njegovo ime. Od ostalih cervikalnih je večje in je podobno vretencem
torakalnega dela hrbtenice. Ima večje telo, pedikle usmerjene bolj nazaj, spodnje sklepne fasete
bolj naprej in manjši vertebral foramen. Obstranska odrastka (transverse process) imata manjšo
odprtino (foramen transversarium) skozi katero poteka le hrbtenična vena, ne pa tudi arterija
kot v preostalih vretencih. Sprednji del obstranskega odrastka je v nekaterih primerih mnogo
19
daljši od zadnjega, za kar se v angleščini uporablja termin rudimentary rib ali »cervical rib« in
se izteguje naprej proti prvemu rebru, kar lahko povzroča pritisk na žično korenino osmega
vratnega živca, ko poteka preko prvega rebra proti brahialnemu pleksusu (Palastanga idr.,
1998).
Slika 7. Prominens s strani, spredaj in zgoraj (Baker, 2010).
3.1.7 Prvo vratno vretence, atlas
Atlas ali prvo vratno vretence, ki ga vidimo na Sliki 8, ima malo podobnosti z ostalimi vratnimi
ter drugimi vretenci hrbtenice in izgleda bolj kot obroček iz kosti, brez značilnega telesa ali
trna. Anteriorni in posteriorni lok se združita lateralno na vsaki strani in nosita sklepne fasete
superiorno in inferiorno ter obstranska odrastka (transverse process) lateralno. Zgornja sklepna
površina fasete je konkavna in se povezuje s kondilnim odrastkom okcipitalne kosti ali zatilnice,
spodnja prav tako konkavna faseta pa ima sklep z drugim vretencem vratu. Na spodnjih
sklepnih površinah poteka rotacija med nosačem in axisom. Na straneh notranjega roba obroča
atlasa sta majhna tuberkla na katera se pripenja transverzni ligament atlasa, ki drži zob drugega
vretenca. Na sprednjem notranjem robu kratek izravnan lok predstavlja faseto za dens axis ali
zob okretača, na sprednjem zunanjem robu pa je anteriorni tuberkel. Posteriorna loka (laminae)
sta dolga in se na zadnji strani združita v posteriorni tuberkel, ki predstavlja spinous process
oziroma trn. Na zgornji površini lokov od transversarium foramen proti posteriornemu tuberklu
poteka žleb za vertebralno arterijo predno vstopi v foramen magnum. Obstranska odrastka,
20
transverse precess sta velika in močna ter štrlita navzven. Predstavljata posteriorni tuberkel
tipičnega vratnega vretenca. V bližini medialno leži še transversarium foramen skozi katerega
potekajo vratne žile in simpatično živčevje (Palastanga idr., 2006).
Slika 8. Atlas s strani, spredaj in zgoraj (Baker, 2010).
3.1.8 Drugo vratno vretence, axis
Na Sliki 9 je drugo vratno vretence - axis ali C2. Je najmočnejše med vretenci vratu in ima
mnogo več značilnosti tipičnih vratnih vretenc kot pa atlas. Telo ima vpeto v vretence C1 s
svojo zgornjo površino, ki je v obliki zoba - odontoid process (dens), ki je tudi največja
značilnost drugega vratnega vretenca (Palastanga idr., 2006). Dolžina zobnega nastavka ali dens
axisa je 1,5 centimetra (Popovič, 2003). Vrh zoba je z ligamentom pripet na sprednji rob
foramen magnuma, na straneh pa na notranji rob okcipitalnih kondilov (Palastanga idr., 2006).
»Zob ima spredaj sklepno ploskev za stik s sprednjim lokom nosača, zadaj pa sklepno gladčino
za prečno vez nosača« (Cvetko in Smerdu, 2010). Sklepni faseti na zgornji površini ležita na
stičišču med telesom vretenca in pediklov in sta veliki ter prenašata težo glave na telo axisa, ob
tem pa puščata zob okretača prost za kroženje v sodelovanju z atlasom. Faseti sta usmerjeni gor
in lateralno ter rahlo konveksni. Dovoljujeta, da medtem, ko atlas kroži na axisu, se ena stran
giblje naprej in druga nazaj. Inferiorni faseti sta rahlo konkavni in obrnjeni navzdol in naprej
ter ležita na stičišču pediklov in laminae tik za stranskima odrastkoma na obeh straneh.
Obstranska odrastka sta zaobljena in majhna ter lateralno usmerjena od telesa vretenca.
Anteriornega tuberkla ni, tako da je foramen transversarium na sprednji strani zaprt. Pas zadnjih
21
lokov (laminae) je močan in debel in se posteriorno združi v čvrst trn, ki je običajno na koncu
rahlo razdeljen. Trn C2 je usmerjen za skoraj 1 centimeter bolj posteriorno kot pa posteriorni
tuberkel C1 in se skoraj pokriva s trnom vretenca pod njim. Spodnja površino ima drugo
vretence zelo podobno normalnim vretencem tega telesnega segmenta (Palastanga idr., 2006).
Slika 9. Axis s strani, spredaj in zgoraj (Baker, 2010).
3.2 Sklepi v vratu, njihova sestava in obseg gibov
Sklepa med atlasom - prvim vratnim vretencem in axisom - drugim vratnim vretencem v
zgornjem delu vratne hrbtenice opisujemo zaradi posebne funkcije in zgradbe (Hlebš, 2014).
»Gib fleksije-ekstenzije v glavnem poteka v atlantookcipitalnem sklepu, ostali pa enakomerno
po celi vratni hrbtenici. Glavnina giba rotacije poteka v atlantoaksialnem sklepu, v ostalih
segmentih pa le malo, vendar enakomerno po celi vratni hrbtenici. Pri lateralnih nagibih
enakomerno sodelujejo vsi segmenti vratne hrbtenice.« (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006,
str. 248).
22
3.2.1 Atlanto-okcipitalni sklep
Atlanto-okcipitalni sklep med zatilnico in nosačem je jajčast in ima dve osi gibanja, okoli
frontalne osi v višini grčice, fleksijo in ekstenzijo ter sagitalno za nagibanje glave vstran
(Cvetko in Smerdu, 2010). Z zadnje strani je prikazan na Sliki 10. Sklep je paren med kondili
zatilnice, ki imajo konveksne sklepne površine in se skladajo s konkavnimi na nosaču (Hlebš,
2014).
Atlas in zatilnica sta povezana med seboj s sprednjo in zadnjo vezivno opno (anteriorna in
posteriorna membrana atlanto-occipitalis), ki potekata od roba velike zatilnične odprtine do
zgornjega roba sprednjega in zadnjega loka nosača. Na zadnji opni skozi odprtino v lobanjo
vstopa vertebralna arterija in izstopa subokcipitalni živec (n. suboccipitalis) (Hlebš, 2014).
Slika 10. Sklep med lobanjo in prvim vretencem (Baker, 2010).
Sklep med zatilnico in nosačem ima dve osi gibanja in je jajčaste oblike. V višini grčice je
frontalna os na kateri izvajamo upogib in izteg. Fleksijo omejuje napetost zadnje atlanto-
okcipitalne opne in drugih vezi in je 15°. Med upogibom se na lateralnih masah atlasa zatilnični
kondili pomaknejo nazaj, zatilnica pa odmakne od posteriornega loka nosača. V spodnjem delu
vratu je mogoče nadaljnje večanje fleksije. Izteg v tem sklepu je omejen z napetostjo sprednje
opne in ga je prav tako kot upogiba 15°. Zadnji rob sklepne vdolbine nosača zadeva v rob
brazde, ki obkroža kondile zatilnice, kar prav tako omejuje ekstenzijo. Na lateralnih masah
nosača med iztegom zatilnični kondili drsijo naprej, zatilnica pa se približa posteriornemu loku
nosača. Lateralna fleksija je izvedljiva okoli sagitalne osi in znaša 8° v levo in desno stran.
Obseg giba je omejen z ligamentom alaria in napetostjo sklepne ovojnice nasprotnega sklepa.
Na lateralnih masah atlasa zatilnični kondili drsijo v levo pri lateralni fleksiji v desno stran in
obratno pri lateralni fleksiji v levo (Hlebš, 2014).
23
3.2.2 Atlanto-aksialni sklep
Atlanto-aksialni sklep je sklep med prvim in drugim vretencem vratu ter ima dva sklepa,
medialni in lateralni. Medialni povezuje dens axis s sprednjim lokom C1 in prečno vezjo
(ligamentum transversum atlantis). Sklep je konveksen na sprednjem robu zoba C2 in konkaven
na atlasovem sprednjem loku (Hlebš, 2014). Sklep je po funkciji čepast (Cvetko in Smerdu,
2010). Lateralni sklep je paren med zgornjimi površinami okretača in lateralnimi nosača
(Hlebš, 2014) in je po funkciji drsni (Cvetko in Smerdu, 2010). Predstavo o sklepu nam izboljša
Slika 11 in Slika 12.
Slika 11. Sklep med prvim in drugim vretencem (Baker, 2010).
Atlanto-aksialni sklep je sestavljen in v njem poteka rotacija atlasa na okretaču z osjo gibanja,
ki poteka navpično skozi dens axisa in okoli katere se vrti glava na atlasu (Cvetko in Smerdu,
2010). Od sredinske črte telesa je obseg rotacije 30° v levo in desno stran, glava in atlas se med
njo gibljeta kot celota. Lateralne mase nosača drsijo po sklepnih površinah okretača, sprednji
lok in transverzalna vez atlasa se vrtita okrog dens axisa, ki je fiksen. Napetost alarnih in ostalih
ligamentov preprečuje večjo rotacijo, skupno delovanje celotnega segmenta vratne hrbtenice
pa omogoča zasuk glave do 90° v levo in desno stran. V sklepu med nosačem in okretačem
poteka približno polovica celotnega obsega rotacije vratnega segmenta. Lateralne fleksije je v
sklepu 5° v levo in desno stran in je omejena z obliko sklepnih površin (Hlebš, 2014).
24
Slika 12. Vezi atlanto-aksialnega sklepa (Baker, 2010).
Vezi, ki so razpete med zatilnico in okretačem krepijo sklep med prvim in drugim vretencem
in sklep med prvim vretencem in zatilnico. Okretačev zob vežeta dve močni vezi (alarna
ligamenta) z medialnima robovoma zatilničnih kondilov, konico zoba in sredino sprednjega
roba velike zatilnične odprtine pa spredaj povezuje ligament apicis dentis (Hlebš, 2014). »Lig.
transversum atlantis je čvrst vezivni snop med lateralnimi masami nosača. Medialno zgoraj ga
crus superius pripenja na klivus zatilnice, medialno spodaj pa crus inferius na zadajšnjo ploskev
okretačevega telesa. Lig. transversum atlantis, crus superius in crus inferius imenujemo s
skupnim imenom lig. cruciforme atlantis. Membrana tectoria je širok vezivast trak, ki spaja
klivus zatilnice s telesom okretača; nahaja se med zadajšnjo vzdolžno vezjo, lig. longitudinale
posterius in kruciformno vezjo, lig. cruciforme. Ligg. alaria, lig. cruciforme atlantis in
membrana tectoria preprečujejo prekomerne gibe glave in ščitijo podaljšano hrbtenjačo. Ligg.
alaria, membrana tectoria - srednji snopi in lig. cruciforme atlantis - navpični snopi preprečujejo
prekomerne nagibe glave vstran. Prekomerno rotacijo preprečuje membrana tectoria - lateralni
snopi. Vse tri vezi, posebno ligg. alaria, preprečujejo zdrs zoba okretača in tako ščitijo važna
vitalna središča v podaljšani hrbtenjači« (Hlebš, 2014, str. 4,5).
3.2.3 Spodnja vratna hrbtenica
Sklepi sklepnih odrastkov so v višini trnastih odrastkov istega vretenca. Večina trnastih
odrastkov je v vratnem delu razcepljenih. Sklepne površine sklepnih odrastkov so v vratnem
delu hrbtenice postavljene poševno in oblikovane okroglo. Sklepne površine na zgornjih
sklepnih odrastkih so usmerjene nazaj (dorzalno) in navzgor (kranialno) ter na spodnjih
sklepnih odrastkih naprej (ventralno) in navzdol (kavdalno) zaradi česar je vratna hrbtenica
gibljiva v vse smeri (Hlebš, 2014). »V sklepih od drugega do tretjega in naprej do šestega in
sedmega vratnega vretenca se lega sklepnih površin spreminja od skoraj vodoravnega položaja
do kota 45° med horizontalno in frontalno ravnino. Lega sklepnih ploskev (faset) dovoljuje
gibanje v vseh smereh« (Hlebš, 2014, str. 8).
25
»Telo zgornjega vretenca se na spodnjem med upogibom nagne naprej, spodnja sklepna
površina zgornjega vretenca se pomakne navzgor in naprej, pri čemer se intervertebralni prostor
zadaj razširi in spredaj zoži. Upogib je omejen z napetostjo mišic na zadnji strani vratu, sklepne
ovojnice, posteriorne longitudinalne vezi, rumene vezi in lig. nuchae. Telo zgornjega vretenca
se med iztegom nagne nazaj, pri čemer se sklepni prostor spredaj razširi in zoži zadaj zaradi
drsenja zgornje sklepne površine nazaj in navzdol. Ekstenzija je omejena z napetostjo sprednjih
mišic vratu in anteriorne longitudinalne vezi« (Hlebš, 2014, str. 8). »Celoten obseg gibljivosti
znaša 115°, od tega pripada fleksiji 25°« (Radosavljevič, Schara in Vengust, 1999, str. 11). Pri
lateralni fleksiji v desno stran drsi zgornja leva sklepna površina navzgor in naprej, medtem ko
desna zgornja sklepna površina drsi navzdol in nazaj, kar rotira telo vretenca v desno in trnasti
odrastek v levo. Lateralna fleksija je zato vezana z nekoliko rotacije v isto smer (Hlebš, 2014,
str. 8). Lateralna fleksija vratne hrbtenice je 40° na levo in desno stran (Radosavljevič idr.,
1999). Večina lateralnih fleksij poteka med zatilnico in prvim vratnim vretencem (C1) in med
C1 in C2. Lateralna fleksija enakomerno upada od C2 do C7 (Hlebš, 2014, str.8). »Rotacija je
od 50° v vse smeri in je mogoča le skupaj z delnim odklonom spodnje vratne hrbtenice«
(Radosavljevič idr., 1999, str. 12). Močno upada od C2 do C7. Zaradi lege sklepnih površin je
rotacija hkrati vezana z lateralno fleksijo v isto smer (Hlebš, 2014, str. 8).
Kroženje vratu ali cirkumdukcija je usklajeno delovanje upogiba, iztega, stranskega upogiba in
rotacije ter zajema vse sklepe vratu. Omejena je s strukturami, ki omejujejo posamezne gibe
(Radosavljevič idr., 1999).
3.3 Biomehanika vratu
Vrat ima zaščitno in nosilno vloge, omogoča pa nam tudi izvajanje kompleksnejših gibov, ki
so nujni za postavitev glave v želen položaj. Domena biomehanika vratne hrbtenice je njeno
raziskovanje gibljivosti, poleg ostalih ved vključuje tudi kinematiko in kinetiko. Kinematika
preučuje gibanje, kinetika pa predvsem sile, ki gibanje povzročajo (Vengust, Antolič in
Radosavljevič, 1999).
3.3.1 Kinematika vratu
Za kinematiko sta osnovna pojma normalen obseg gibov in značilni vzorci gibanja. Vratno
hrbtenico zaradi različne anatomije in funkcije delimo na dva dela. Subokcipitalni oziroma
zgornji segment sestavlja del zatilja, ki artikulira z vratno hrbtenico (C0), nosača (C1 - atlas) in
okretača (C2 - axis). Spodnji segment vratu sestoji iz vretenc C3 do C7. Od C3 do C6 so si
vretenca anatomsko zelo podobna. Vretence C7 (vertebra prominens) se razlikuje od ostalih po
daljšem zadnjem odrastku trna in tem, da nima odprtine v stranskem odrastku, ampak samo
žleb skozi katerega praviloma ne poteka arterija vertebralis (Vengust idr., 1999).
26
Pravilno kinematično se opisuje obseg gibov z rotacijo in translacijo v treh ravninah. Translacija
vratne hrbtenice je zaradi zaščitenosti živčnih struktur minimizirana. Omejujejo oziroma
preprečujejo jo predvsem oblika teles vretenc, medvretenčne ploščice, položaj malih sklepov
ter številne sklepne ovojnice in ligamenti. Nestabilnost, ki se kaže v povečani translaciji
določenega segmenta je posledica poškodb ali bolezenske spremembe (Vengust idr., 1999).
Nekaj klinično pomembnih patoloških vrednosti med vratnimi segmenti:
- C0-C2 translacija v sagitalni ravnini: 4 do 5 mm,
- C1-C2 translacija v sagitalni ravnini: >4 mm,
- C2-C7 translacija v sagitalni ravnini: >3,5 mm ali > 20 % anteroposteriornega premera
telesa vretenca.
Kot merilo stabilnosti se poleg translacije sosednjih vretenc uporablja tudi angulacija, ki je
odstop od normalne poravnave glede na vzdolžno os in se meri v stopinjah. Normalna vrednost
na segmentu C2-C7 je manj kot 11 % (Clark idr., 1998, v Vengust idr., 1999).
V vratnem predelu od C3 do C7 je nemogoča izvedba izoliranih stranskih rotacij in fleksij
zaradi položaja malih sklepov. Možna je le kombinacija obeh hkrati s pridruženo ekstenzijo v
zgornjem delu omenjenega segmenta kot obligacija. Navkljub temu vseeno popolnoma lahko
izvedemo izolacijo stranskega upogiba ali rotacijo. To omogočajo kompenzacijski mehanizmi
spodnjega vratnega predela, ki obligatorno ekstenzijo kompenzira z avtomatsko fleksijo
(Vengust idr., 1999). »Poglavitno kompenzatorno funkcijo pa ima subokcipitalni segment.
Tako naprimer ob želeni izolirani lateralni fleksiji v desno v spodnjem vratnem segmentu pride
do hkratne lateralne fleksije in rotacije desno, ki se na nivoju C1-C2 avtomatično kompenzira
z nasprotno enako rotacijo v levo stran. Za kompenzacijo na nivoju C0-C1-C2 skrbijo predvsem
majhne subokcipitalne mišice, ki so hkrati tudi bistvenega pomena za natančne, fine gibe v
vratu« (Vengust idr., 1999, str.17).
3.3.2 Kinetika vratu
»Pri pogledu horizontalno predse, obravnavamo sile v vratni hrbtenici v koordinatnem sistemu,
katerega izhodišče postavimo v nivo okcipitalnih kondilov, ki predstavljajo vrtišče sistema. Sila
teže glave ima prijemališče v težišču glave, ki leži v bližini turškega sedla, nekaj centimetrov
pred vrtiščem. Teža glave tako ustvarja navor, ki je enak vektorskemu produktu sile teže glave
in ročice sile teže glave« (Vengust idr., 1999, str.18). V primeru, da glava miruje mišice, ki so
na zadnji strani vratu ustvarjajo silo, ki s produktom ročive sile mišic da navor, ki je nasprotno
enak navoru, ki ga ustvarja sila teže glave (Vengust idr., 1999).
Težišče glave, ki je pomaknjeno malo anteriorno razloži dejstvo, da je skupina vratnih mišic,
ki so zadaj veliko močnejša od sprednje skupine mišic. Posteriorne mišice morajo biti v
neprestani spontani napetosti za ohranjanje ravnotežja glave (Vengust idr., 1999).
27
Cervikalni del hrbtenice ima lordotičen fiziološki položaj, kar pa ni naključno, saj ima ta
ukrivljenost velik prispevek pri višji odpornosti osnih obremenitev in posledično k večji zaščiti
hrbtenjače. Osnim obremenitvam, kompresiji in nategu, je hrbtenjača izpostavljena pri
vsakodnevnih opravilih. Pri upogibu vratne hrbtenice pride do natega, pri iztegnitvi vratu pa do
kompresije hrbtenjače. To se dogaja zaradi rotacijske osi, ki na vseh segmentih tega dela
hrbtenice leži pred hrbtenjačo (Dvorak idr., 1991, v Vengust idr., 1999). Navedenim
dogajanjem se lahko hrbtenjača prilagaja zaradi elastičnih lastnosti. Lahko se raztegne do
desetine svoje dolžine pod silo lastne teže. V primeru patoloških sprememb cervikalne
hrbtenice je pri patologijah (anteriorni-fleksija in posteriorni-ekstenzija) hrbtenjača
izpostavljena nefiziološkim obremenitvam (Vengust idr., 1999).
3.4 Mehkotkivna struktura vratu
V telesu je vratni predel eden od najbolj kompleksnih z veliko majhnih mišic, ki se jih ne da
otipati kljub temu, da imajo pomembno vlogo pri pravilni drži in postavitvi glave in vratu.
Specifično vlogo pri balansiranje glave na hrbtenici ima veliko od teh malih mišic (Palastanga
idr., 2006).
Zaradi namena diplomske naloge, ki je obravnavanje poškodb vratne hrbtenice z vadbo, so v
poglavju opisane le pomembnejše oziroma večje mišice tega predela, katerih razumevanje
delovanja so nujna za uspešno in varno izvajanje procesa povrnitve želenega stanja. Gibi v vratu
in njim pripadajoče mišice nazorno prikazuje Tabela 1.
Mišice vratu delimo v sprednjo, lateralno in skupino mišic na zadnji strani. Skupina na zadnji
strani vratu spada k skupini hrbtnih mišic (Hlebš, 2014).
28
Tabela 1. Mišicam pripadajoči gibi v vratu (Palastanga idr., 2006)
PREGLED MIŠIČNIH FUNKCIJ GLAVE IN VRATU
GIB: PRIPADAJOČA MIŠICA:
UPOGIB Longus colli
Sternocleidomastoid
Scalenus anterior
Longus capitis
Rectus capitis anterior
STRANSKI UPOGIB Scalenus (vsi deli)
Levator scapulae
Sternocleidomastoid
Splenius capitis
Trapezius
Erector spinae
Rectus capitis lateralis
IZTEG Levator scapulae
Splenius cervicis
Trapezius
Splenius capitis
Erector spinae
Rectus capitis posterior
Superior oblique
ROTACIJA Semispinalis cervicis
Multifidus
Scalenus anterior
Splenius cervicis, capitis
Sternocleidomastoid
Inferior oblique
Rectus capitis posterior
3.4.1 Sprednja in stranska skupina vratnih mišic
Sternocleidomastoid
NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE
Dvoglava mišica na Sliki 13, ki poteka naokrog stranskega dela vratu je z eno glavo naraščena
na vrh prsnice, z drugo pa na prvo tretjino medialnega dela ključnice. Pripenjališče ima ena
glava na lateralnem površini mastoidnega odrastka temporalne kosti, druga glava se pripenja
na lateralno tretjino zgornje nuhalne linije okcipitalne kosti.
29
INERVACIJA
Motorično oživčuje mišico kranialni živec XI, senzorično pa veje vratnega pleteža C2 in C3.
FUNKCIJA
Sternocleidomastoid ob kontrakciji povzroča fleksijo glave (sprednja vlakna), ekstenzijo glave
v sklepu med zatilnico in atlasom (zadnja vlakna), lateralno fleksijo in sočasno rotacijo v
nasprotno stran, integrirano pa mišici delujeta pri upogibu vratu. Pri fiksirani glavi in vratu sta
lahko mišici v pomoč dihalnim mišicam (Palastanga idr., 2006).
Slika 13. Velika obračalka glave (Palastanga idr., 2006).
Scalenus
NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE
Scalenus anterior mišica leži pod sternocleidomastoidom in pred scalenus mediusom ter se
narašča na stranske odrastke vretenc C3 do C6 ter pripenja na njej pripadajoči tuberkel na
notranjem robu prvega rebra.
Scalenus medius je največja v scalenes trojici in se narašča na stranske odrastke vseh vratnih
vretenc in pripenja na zgornjo površino prvega rebra.
Scalenus posterior je najmanjša v tej trojici mišic in se narašča na stranske odrastke vretenc C4,
C5 in C6 ter pripenja na zunanjo površino drugega rebra za narastiščom serratus anterior mišice.
30
INERVACIJA
Scalenus anterior je oživčena iz zadnjih vej spinalnih živcev C4, C5 in C6, medius od vretenc
C3 do C8 in posterior od C6 do C8.
FUNKCIJA
Scalenus anterior vsaka posebej izvaja lateralno fleksijo na svojo stran in ob tem rotira vrat
proti nasprotni strani. Kontrakcija obeh pomeni fleksijo vratu, ob fiksiranem vratu pa mišici
sodelujeta pri dihanju.
Scalenus medius vsaka posebej izvajata močno lateralno fleksijo vratu, ob fiksiranem vratu pa
mišici sodelujeta pri dihanju.
Scalenus posterior vsaka posebej izvajata lateralno fleksijo vratu, ob fiksiranem vratu pa mišici
sodelujeta pri dihanju (Palastanga idr., 2006).
Longus colli
NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE
Mišica je sestavljena iz treh delov, ki ležijo na sprednjem in stranskem delu vratnih in zgornjih
prsnih vretenc. Spodnji del poteka od sprednjih površin prsnih vretenc Th1, Th2 in Th3 do
stranskih odrastkov C5 in C6. Srednji del se narašča od sprednjih površin prsnega vretenca Th3
vertikalno do C5 in se pripenja na sprednje površine vratnih vretenc C2, C3 in C4. Zgornji del
poteka od stranskih odrastkov C3, C4, C5 in se pripne na sprednji tuberkel vretenca atlas.
INERVACIJA
Mišico oživčuje vratni pletež vretenc C3, C4, C5 in C6.
FUNKCIJA
Glavna funkcija mišice (samostojna ali v paru) je fleksija vratu, centralno mesto narastišča in
pripenjališča pa dela individualno delo mišic longus colli (lateralno fleksijo in rotacijo)
vprašljivo (Palastanga idr., 2006).
Kompleksnost vratu z vidika mehkega tkiva se vidi na Sliki 14. Na sliki se z narastišči in
pripenjališči vidijo mišice Scalenus, Longus colli in Longus capitis.
31
Slika 14. Mišice sprednjega in stranskega dela vratu (Baker, 2010).
Longus capitis
NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE
Longus capitis poteka od stranskih odrastkov vretenc C3 do C6 in se pripenja na inferiorni del
okcipitalne kosti.
INERVACIJA
Mišico oživčujejo zadnje veje spinalnih živcev C1, C2, C3 in občasno C4.
FUNKCIJA
Mišica je zadolžena za fleksijo glave na vratu in upogib zgornjih vratnih vretenc (Palastanga
idr., 2006).
V povrhnjem sloju sprednje skupine mišic sta glede na povezavo s podjezično kostjo in lego še
dve skupini mišic, suprahioidne in infrahioidne. Vratna fascija s tremi poli ovija sprednjo in
lateralno skupino vratnih mišic (Hlebš, 2014).
32
3.4.2 Mišice na zadnji strani vratu
Splenius cervicis
NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE
Mišica izvira iz trnastih odrastkov prsnih vretenc Th3-Th6 in se pripenja na stranske odrastke
zgornjih štirih vratnih vretenc C1-C4.
INERVACIJA
Splenius cervicis je oživčena z zadnjimi vejami spinalnih živcev C5, C6, C7.
FUNKCIJA
Posamično mišica splenius cervicis izvaja lateralni nagib in majhno rotacijo vratu na svojo
stran, skupaj pa mišici delujeta kot iztegovalki vratu (Palastanga idr., 2006).
Splenius capitis
NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE
Splenius capitis leži pod trapeziusom, romboidom in veliko obračalko glave. Mišica poteka od
spodnje polovice ligamenta nuchae in trnastih odrastkov vretenc C7 do Th4 in se pripenja na
mastoidni odrastek temporalne kosti.
INERVACIJA
Splenius capitis je oživčena z zadnjim delom vratnega pleteža C3, C4, C5.
FUNKCIJA
Ko mišica deluje posamično je njena funkcija izteg glave in vratu skupa z lateralno fleksijo
vratu in rotacijo glave v isto stran. Samo ob skupnem delovanju obeh mišic je dosežena
izključno ekstenzija glave in vratu (Palastanga idr., 2006).
Zahtevno zgradbo vratu z vidika mišic vidimo na Sliki 15. Skozi prerez prikazuje skupino mišic
zadnje strani, ki so naložene v večih plasteh in se med seboj prepletajo..
33
Slika 15. Mišice zadajšnjega dela vratu (nuhalnega dela), (Baker, 2010).
Erector spinae (iliocostalis, longissimus, spinalis)
NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE
Ta mišični sistem, ki je zelo močan in dolg vzdolž celotne hrbtenice se deli v mišice iliocostalis,
longissimus in spinalis. Iliocostalis, ki je najbolj lateralen kompleks od teh treh skupin mišic
teče od vretenc vratu do črevničnega grebena in se deli v tri dele, cervikalni, torakalni in
lumbalni del. Vratni del teče od zgornjih reber do stranskih odrastkov vretenc C4-C7.
Longissimus, vmesen mišični del izmed treh, poteka od mastoidnega odrastka do križnice in je
najdaljša hrbtna mišica, ki se deli v tri dele, capitis, cervicis, thoracis. Cervikalni del se narašča
na stranske odrastke vretenc Th1-Th6 in pripenja na stranske odrastke C2-C6. Longissimus
capitis teče od stranskih odrastkov Th1-Th5 do mastoidnega odrastka. Spinalis poteka najbolj
medialno in je razdeljena na capitis, cervicis, thoracis, ki se naraščajo na trnaste odrastke
vretenc. Razen prsnega dela mišica ni dobro razvita.
INERVACIJA
Zadajšnje veje spinalnih živcev oživčujejo njim pripadajoče segmente mišice erector spinae.
FUNKCIJA
Ko vsi segmenti erector spinae delujejo skupaj to izteguje glavo, vrat in celotno hrbtenico. Ko
mišične skupine delujejo enostransko to povzroča lateralno fleksijo in rotacijo trupa in vratu na
svojo stran. Erector spinae preprečuje padec medenice pri stoji na eni nogi, drži hrbtenico na
34
medenici med hojo, vzdržuje zgornjo ledveno krivino med stanjen in sedenjem ter je pomembna
pri vseh gibih glave in trupa (Palastanga idr., 2006).
Slika 16 kaže povezavo vratnega segmenta s preostalo hrbtenico.
Slika 16. Globlje plasti vratne muskulature (Baker, 2010).
Trapezius
NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE
Mišica, ki je po obliki podobna trapezu poteka na notranji strani od okcipitalnega dela lobanje,
ligamenta nuchae, trnastega odrastka C7 do Th12. Na zunanji strani se pripenja na greben
lopatice, akromion in zunanji del ključnice. Obliko in velikost mišice nazorno kaže Slika 17.
INERVACIJA
Trapezius je motorično oživčen prek akcesornega živca XI, senzorično pa iz vratnega pleteža
vretenc C3 in C4.
35
FUNKCIJA
Mišica Trapezius ima pomembno vlogo pri stabilizaciji lopatice in sodeluje pri praktično vseh
gibih zgornje ekstremitete. Mišica prav tako izteguje vrat, ko sodelujeta obe strani mišice in
stranski nagib (lateralno fleksijo), ko deluje samo ena stran zgornjega dela mišice (Palastanga
idr., 2006).
Slika 17. Prikaz celotne trapezaste mišice (Palastanga idr., 2006).
Levator scapulae
NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE
Levator scapulae se nahaja na zadnji strani vratu in se narašča na vratna vretenca C1-C4 ter
pripenja na zgornji notranji rob lopatice kar se lepo vidi na Sliki 18. Zgornji del mišice leži pod
sternocleidomastoid mišico, spodnji pa pod trapeziusom.
INERVACIJA
Mišica je oživčena iz vej spinalnih živcev vretenc C3, C4 in C5.
36
FUNKCIJA
Enostranska kontrakcija mišice povzroča lateralno fleksijo vratu, kontrakcija obeh strani pa
skupaj s trapezius mišico izteg vratu. Levator scapulae prav tako stabilizira lopatico, pomaga
pri elevaciji in retrakciji ramenskega obroča in njegovi stabilnosti pri nošenju bremena v roki
(Palastanga idr., 2006).
Slika 18. Prikaz poteka mišice levator scapulae (Palastanga idr., 2006).
Rectus capitis posterior (major, minor), rectus capitis lateralis, oblique superior in
inferior
NARASTIŠČE IN PRIPENJALIŠČE
Vseh pet globokih mišic zgornjega vratnega predela poteka med zgornjima dvema vretencema
do zadnjega spodnjega dela lobanje. Rectus capitis posterior (major, minor), rectus capitis
lateralis in oblique superior se iz atlasa naraščajo na okcipitalno kost, oblique inferior pa se iz
axisa pripenja na atlas. Za boljšo predstavo so mišice z zadnje in lateralne strani prikazane na
Sliki 19.
INERVACIJA
Mišice so oživčene s sprednjimi in zadnjimi vejami spinalnega živca vretenc C1 in C2.
37
FUNKCIJA
Glavna vloga mišic rectus capitis je stabilizacija atlanto-okcipitalnega sklepa pri gibanju.
Lateralna mišica izvaja še stranski nagib, posterior major in minor pa iztegujeta glavo. Oblique
superior prav tako izteguje glavo na vratu in pomembno prispeva k stabilnosti pri gibanju,
inferiorna mišica pa obrača glavo v svojo stran in stabilizira sklep med prvim in drugim vratnim
vretencem (Palastanga idr., 2006).
Slika 19. Subokcipitalna muskulatura (Baker, 2010).
Multifidus
NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE
Mišica multifidus leži v prostoru med trnastimi in stranskimi odrastki vretenc celotne hrbtenice,
pod mišico erector spinae. Multifidus se narašča na zadnji del križnice in fascio mišice erector
spinae v ledvenem segmentu hrbtenice, na stranske odrastke na prsnem segmentu in sklepne
odrastke spodnjih petih vratnih vretenc. Mišica je sestavljena iz treh plasti, ki se v smeri navzgor
naraščajo na trne vretenc od petega lumbalnega do drugega vratnega vretenca. Spodnja plast se
pripenja na trn vretenca nad njim, srednja plast na trn drugega ali tretjega vretenca nad njim,
površinska plast miltifidusa pa na trn tretjega ali četrtega vretenca nad njim. Anatomski položaj
mišice se vidi na Sliki 20.
38
INERVACIJA
Mišica je oživčena z njej pripadajočimi segmenti zadnjih vej spinalnega živca.
FUNKCIJA
Multifidus izteguje, rotira in izvaja stranski nagib hrbtenice ter ima pomembno vlogo pri njeni
stabilizaciji (Palastanga idr., 2006).
Slika 20. Prikaz mutifidus in semispinalis mišice (Baker, 2010).
Ključne mišice vratnega dela hrbtenice:
Levator scapulae,
Romboidne mišice
Trapezius
Sternocleidomastoid
Scalene mišice
Cervikalni del erector spine
Subokcipitalne mišice
Globoke upogibalke vratu (Clark & Lucett, 2011).
39
3.5 Nevro anatomija vratu
V vratni regiji je sedem vretenc iz katerih izhaja osem živčnih korenin. Hrbtenjačni živec zaseda
polovico prostora spinalnega kanala. Ventralni deli živčnih korenin so motorični in oživčujejo
mišice vratu in zgornjih ekstremitet, dorzalni pa senzorični. Iz spinalnega kanala izhajajo živčne
korenine skozi živčne foramne. Skozi prerez je to vidno na Sliki 21. Živčni vod C1 izhaja med
okcipitalnim delom in prvim vratnim vretencem; nad drugim vretencem izhaja živčni vod C2
itn. Vse veje spinalnega živca izhajajo nad njej pripadajočim vretencem, razen živčna korenina
C8, ki teče med vretencem C7 in Th1 (D`Ambrosia, 1986).
Slika 21. Vratno vretence od zgoraj (hrbtenjača in izhoda živčnih korenin skozi odprtine med odrastki vretenc), (Baker, 2010).
Dermatom je področje kože oživčeno z eno vejo spinalnega živca, miotom pa skupina mišic
oživčena prav tako z eno hrbtenjačno vejo. Sliki 22 in 23 prikazujeta področja na telesu, ki jih
zasedajo dermatomi in mesta iz katerih ti izhajajo. Ena mišica je oživčena iz več segmentov
hkrati, deleži iz posameznih segmentov pa so lahko različni (Meznarič, 2010).
Slika 22. Prikaz dermatomov cervikalnega pleksusa (Palastanga idr., 2006).
40
Slika 23. Področja dermatomov po telesu (Baker, 2010).
V Tabeli 2 je seznam področij telesa in mišic oživčenih z živčnimi vejami, ki izhajajo iz
vratnega dela hrbtenice.
41
Tabela 2. Dermatomi in miotomi vratnega dela hrbtenjače (Bland, 1987).
Živčni vod Dermatom Miotom
C1 Zadnji del lobanje/lasišča
Sternocleidomastoid, longus capitis, rectus
capitis (anterior, lateralis, posterior),
obliquus capitis (inferior, superior), splenius
capitis, splenius cervicis
C2 Zadnji in stranski del
lobanje/lasišča
Območje čeljusti
Področje uhlja
Sternocleidomastoid, trapezius, longus
capitis, longus colli, rectus capitis anterior
splenius capitis, splenius cervicis,
semisoinalis capitis
C3 Vrat (zadaj, spredaj in s strani)
Zadnji stranski del lobanje/lasišča
Področje ključnice
Sternocleidomastoid, trapezius, longus
capitis, longus colli, splenius capitis,
splenius cervicis, semispinalis capitis,
semispinalis cervicis
C4 Področje vrha rame
Področje ključnice (pas enak na
sprednji in zadnji strani trupa)
Trapezius, scalenus anterior, posterior,
longus capitis, longus colli, splenius capitis,
splenius cervicis, semispinalis capitis,
semispinalis cervicis
C5 Stransko področje ramena, po roki
do zapestja
Majhno področje na zadnji strani
vratu
Latissimus dorsi, scalenes (anterior, medial,
Posterior), pectoralis (major, minor) serratus
anterior, levator scapulae, rhomboidi,
supraspinatus, infraspinatus, teres minor,
biceps brachii, brachialis, deltoideus
C6 Sprednji in zadnji del zgornjega
uda
Palec in kazalec
Tanek pas na hrbtni strani v višini
zg. roba lopatice
Latissimus dorsi, coracobrachialis, pronator
teres, flexor carpi radialis, flexor pollicis
longus, brevis, abductor pollicis brevis,
opponens pollicis, extensor digitorum
communis
C7 Področje sredinec in tanek pas v
njegovi širini po sprednji in zadnji
strani dlani do podlahti
Majhno področje okoli C7
Latissimus dorsi, coracobrachialis, palmaris
longus, flexor digitorum (sublimis,
profundus), lumbricals, flexor carpi ulnaris
C8 Ulnarni del roke
Področje prstanca in mezinca
Latissimus dorsi, lumbricals, flexor digitorum
profundus, adductor pollicis, abductor digiti
quinti, opponens digiti quinti, flexor digiti
quinti brevis, interossei, extensor carpi
ulnaris, extensor digiti quinti proprius,
extensor indicis proprius
T1
Sprednji del prsnega koša pod
ključnico
Notranji del podlahti do zapestja in
tanek pas na zadnji strani tega
predela
Flexor digitorum profundus, adductor
pollicis, abductor digiti quinti, opponens
digiti quinti, flexor digiti quinti brevis,
interossei
42
3.6 Glava in ravnovesje hrbtenice
Muskulatura vratu in glave je izredno močna, saj premika in uravnoveša relativno težko
lobanjo, ki jo podpira v primerjavi z njeno velikostjo zelo majhna površina. Za zadovoljevanje
potreb premikanja glave so potrebne številne močne kite in mišice, ki so na vseh straneh in
potekajo od reber, prsnice, lopatic in ključnic do glave. Dodatno oporo jim nudijo še stranske
vezi med vratnimi vretenci in rebri. Hrbtenične krivine usmerjene v nasprotno stran z dolgimi
vzdolžnimi mišicami in vezmi, tvorijo varno in pokončno oporo za glavo (Todd, 1937).
»Če zatilnični čvrš enakomerno pritiska na površino nosača, se bo vzpostavilo tudi ravnotežje
med nosačem in ostalimi vratnimi vretenci, mišice bodo proste, vezi na pritrditvenih mestih pa
bodo primerno napete. To posledično sproži tudi prilagajanje preostanka hrbtenice na
obremenitev, saj je v pokončnem položaju glava tista, ki sproži vzpostavljanje ravnovesja
celega telesa« (Todd, 1937, str. 111).
Napaka v vratni hrbtenici nastane, če glava ni v središču. Da se ohrani stabilnost osrednje
oporne osi je nujna vzpostavitev nadomestne napetosti po celi hrbtenični dolžini, saj je
uravnovešen upor krivinam hrbtenice (vratni, prsni in ledveni del) porušen. Položaj glave izven
središča lahko prepoznamo po skrajšanih in razpotegnjenih mišicah v različnih predelih hrbta
(Todd, 1937).
Na dnu vratnega predela se hrbtenica nadaljuje v prsni koš, ki stransko obremenjuje hrbtenico.
Konkavno ukrivljen prsni del hrbtenice mu nudi ključno podporo (prsnemu košu), s tem pa
vzpostavlja ravnotežje nasprotnim krivinam vratnega in ledvenega dela (Todd, 1937).
»Na sprednji strani telesa ni stalnih opor za prenašanje enot telesne teže, kot jih najdemo na
hrbtu, glava ni povezana z zgornjim koncem prsnice in spodnji konec prsnice ni povezan z
medenico s pomočjo kosti. Ker teh prostorov ne prečijo kosti, se teža celotne sprednje strani
preko mehkih tkiv in nateznih členov povezuje z glavo, rebri in vratnimi vretenci. Teža torej
visi na hrbteničnih vretencih, tlačnih členih strukture, skoznje se prenaša do križnice,
izhodiščne točke medeničnega loka« (Todd, 1937, str.163).
Enakomernejšo razporeditev prsne obremenitve, ki jo dosežemo z uravnovešanjem prvih treh
parov reber med prsnico in hrbtenico, ima vpliv na celoten mehanizem za obešanje, ki ga
povezuje s hrbtenico in glavo. Mišice vratu in glave pomagajo nositi težo prsnega koša, zato se
ta teža delno pretvori tudi v vrhnjo obremenitev. Zaradi že opredeljenih razlogov je najlažje
prenašati to vrhnjo obremenitev. Nasprotno velja za visoko ležečo stransko obremenitev (Todd,
1937). »Vrhnja obremenitev se na koncu v obliki tlačnih sil prenaša skozi telesa vretenc vzdolž
hrbtenice do medenice. Sprednjo stran telesne stene večinoma sestavljajo natezni členi, mišice,
fascije in druga mehka tkiva, s svojim navzgor usmerjenim vlekom po celotni telesni pa morajo
uravnovesiti vpliv tlačnih členov v hrbtenici, če naj bi bilo breme v osnovi primerno podprto.
To udejanjajo z zaporedjem konzol, ki so razmeščene od lobanje do medenice. Prsni koš in
ramenski obroč visita z glave in vratu s pomočjo nateznega aparata, ki ga sestavljajo prsnica,
43
podjezičnica in spodnja čeljustnica, njuno težo pa nosijo tlačni členi hrbteničnega stebra.
Hrbtenica je delno obešena na prsni koš preko trebušnih mišic sprednje telesne stene. Natezni
členi v teh regijah nudijo oporo za proste konce konzol; preprečujejo, da bi se konzole povesile,
hkrati pa jih ne dvigajo iz vodoravne lege. Rebra so torej primerno uravnovešena, niso niti
povešena, niti privzdignjena in tudi medenični obroč se ne nagiba navzgor in niti navzdol«
(Todd, 1937, str.163,164).
Vrhnja obremenitev hrbtenice je glava. Če so pod glavo glavne enote teže v ravnovesju, se bo
zaradi lepe lege na široki osnovi nosača nežno zibala na opori. Zob okretača dodatno stabilizira
nosača katerega sprednji lok se vrti okoli malega zobnika in ga drži na mestu (Todd, 1937).
Mehansko učinkovita drža v kateremkoli položaju je vedno tista z daljšo hrbtenično osjo in
središčnim nadzorom nad težo. Posledica daljše hrbtenične osi je manjša poudarjenost
hrbteničnih krivin, kar pomeni krajšo razdaljo skozi katero se mora prenašati teža. Os hrbtenice
nadzorujejo in vzpostavljajo mišice, vezi in kosti štirih krivin, ki zagotavljajo hrbtenici tolikšno
podporno moč (Todd, 1937).
Z ustvarjanjem enakomernejše krivine z vzravnavo ledvene krivine od spodaj navzgor, se glava
dvigne. Večji nadzor nam omogoča močna medenična in ledvena muskulatura (Todd, 1937).
»Predstavljajte si ventralno ali trebušno ravnino, ki leži med osmi obeh nog, drugo, ki prav tako
leži ventralno in teče skozi hrbtenično os. Ti dve ravnini sta vzporedni, hkrati pa sta vzporedni
še s tretjo ravnino, ki teče skozi gravitacijsko os in telo navpično razdeli, seka tri glavne enote
telesne teže. Te tri namišljene pokončne ravnine se oblikujejo zaradi delovanja dejanskih sil.
Če jih ohranimo vzporedne in blizu, bodo vsi sklepi povezanih delov v najboljšem mehanskem
razmerju za ravnovesje v strukturi. Pri strukturi, ki je na tak način uravnovešena v pokončnem
položaju, bodo tlačne sile na hrbtu in natezne sile na trebušni strani enako velike in nasprotno
usmerjene, težišče gravitacije pa bo ležalo nekje na središčni ravnini telesa. V dinamičnem
ravnovesju, ko je telo stabilno, se bo ob vsakem premiku posameznih delov zvišala lega težišča,
vzvodi pa se bodo lahko premaknili organizirano. Ravno razmak med temi ravninami omogoča
primerno delovanje vzvodov. To še posebej drži za prostor med spodnjim delom hrbtenice in
kolčnimi sklepi, lahko bi rekli, da je neke vrste odskočna deska« (Todd, 1937, str.182). »V
skladu z mehansko definicijo je telo v dinamičnem ravnovesju, ko sprememba položaja
povzroči dvig težišča. V nestabilnem ravnovesju pa je, ko premik zniža lego težišča, torej ko
telo brez nenadne pomoči neke zunanje sile ne more preprečiti, da bi se prevrnilo« (Todd, 1937,
str.182).
44
4. POŠKODBE VRATU
Bolečine v hrbtenici so v našem času eden največjih medicinskih in socialnih problemov.
Bolečine in bolezni vratne hrbtenice so bile že pred 4600 leti opisane v Papyrusu. Hipokrat je
že pred 460 leti p.n.št. kot posledico vratnih poškodb opisal paralizo (Baebler, 1999).
Disfunkcije in bolečine v vratu so pogoste (v vsakem trenutku namreč 10-20 % ljudi pestijo
tovrstne težave, 54 % pa jih je imelo bolečino v zadnje pol leta) in ocenjuje se, da bo odstotek
ljudi s težavami v vratni hrbtenici v prihodnosti še naraščal. Prav tako naj bi 22-70 % populacije
izkusilo bolečino v vratnem segmentu tokom njihovega življenja, z leti pa prevalenca narašča.
Najbolj so podvržene ženske v starosti okrog 50 let (Childs idr., 2008).
Bolečine v vratu imajo velik odstotek ponavljanja in so nagnjene k razvoju kroničnih težav.
Ena od raziskav poroča, da bo izmed ljudi, ki so izkusili bolečino v vratu 30 % takšnih, ki se
jim bo bolečina razvila v kronično, trajajočo dlje od pol leta. Neka nedavna raziskava poroča,
da ima določen odstotek ljudi (od tistih, ki so izkusili bolečino v vratu), teh je 37 %, neprestane
bolečine vsaj eno leto. 5 % odraslih z bolečinami v vratu bo imelo onemogočeno normalno
življenje. Pransky idr. v poročilu o delavcih s poškodbami vratu in zgornje ekstremitete navaja,
da jih je 42 % od njih zaradi tega manjkalo na delo več kot teden dni, pri 26 % pa se je težava
ponovila znotraj enega leta. Število odsotnih dni od službe zaradi bolečin v vratu je pri
sezonskih delavcih v Ameriki na drugem mestu, takoj za številom dni, ki jih delavci izostanejo
zaradi bolečin v spodnjem delu hrbta. Težave z vratom in ramenom predstavljajo 18 % vseh
denarnih izplačil povezanih s poškodbami na Švedskem. Jette idr. navaja, da je delež ljudi, ki
obiskujejo fizioterapevtske ambulante zaradi bolečin v vratu 25 %. Ljudje z bolečinami v vratu
so najbolj pogosto obravnavani v fizioterapevtskih ambulantah, ne pa z operativnimi posegi
(Childs idr., 2008).
Številni razlogi za bolečine v vratu so bili opisane kot osteoartritis, poškodbe diskogene motnje,
travma, tumorji, infekcije, miofascialni bolečinski sindrom, tortikolis in whiplash (nihajne
poškodbe). Na žalost za mnoge od teh ni točno definiranega diagnostičnega kriterija. Podobno
kot za bolečine v križu pri večini pacientov, ki navajajo bolečine v vratu ali z vratom povezane
simptome v zgornjem delu telesa ni točno definiranega patoanatomskega vzroka. Zato, ko je
enkrat resna medicinska patologija izključena so diagnoze oseb z bolečinami v vratu pogosto
klasificirane kot pritisk na živčno korenino ali mehanske nepravilnosti vratu (Childs idr., 2008).
V nekaterih primerih, posebno pri degeneraciji ali pri težavah z gibljivostjo hrbtenice simptomi
niso vedno povezani z ugotovitvami. Degenerativne spremembe so lahko možen vzrok
mehanskih bolečin v vratu, kljub temu, da so te spremembe prisotne pri asimptomatskih
posameznikih in so prevladujoče pri starejši populaciji. Motnje kot so cervikalna radikulopatija
in cervikalna mielopatija so povzročene z lezijami diskov (herniacijami). Nastanejo lahko kot
posledica degenerativnih procesov in lahko povzročijo bolečino v vratu ali zgornjem delu
45
telesa. Herniacije diskov in spondiloze v vratnem delu so najbolj pogosto povezane z cervikalno
radikulopatijo in mielopatijo. Kostne in ligamentne strukture pri teh stanjih same po sebi
povzročajo bolečino in lahko dajejo podobne simptome kot jih imajo prej opisani pacienti. Ker
je pri večini pacientov z bolečinami v vratu težko najti anatomski vzrok njihovih težav je večina
od njih razvrščenih kot pacienti z mehanskimi motnjami vratu (Childs idr., 2008).
Kljub temu, da so vzrok za bolečine v vratu lahko degenerativni procesi ali diagnosticirana
patologija je tkivo, ki povzroča bolečine v vratnem predelu večinoma neznano. Strokovnjaki bi
zato morali dati pozornost motnjam v delovanju mišic, tetiv in živcev povezanih z
diagnosticirano patologijo, ko pacient navaja bolečine v vratu (Childs idr., 2008).
Faktorji, ki vplivajo na razvoj kroničnih bolečin v vratu so posamezniki starejši od 40 let z
bolečinami v križu, dolgotrajnimi bolečinami v vratu, ki imajo za redno aktivnost kolesarjenje,
izgubo moči v rokah, slabšo kvaliteto življenja in zmanjšano vitalnostjo (Childs idr., 2008).
Bolečina v vratu je tretja najbolj pogosta vrsta bolečine pri Američanih. Okoli dve tretjini pa
jih bo občutilo tovrstno bolečino vsaj enkrat v življenju. Stranski učinki so lahko zmerni ali
močni in lahko motijo normalno funkcioniranje. Bolečina v vratu je lahko akutna (do 3 mesece)
ali kronična (več kot 3 mesece). Ženske so trikrat bolj dovzetne za tovrstne težave bolečin v
vratu, ljudje, ki živijo pod stresom pa imajo 1,5 krat večjo možnost za razvoj tovrstnih
simptomov (Clark & Lucett, 2011).
Poškodbe vratne hrbtenice so največkrat rezultat fleksije in strižne sile v sagitalni ravnini
(Vengust idr., 1999). »Tako poškodbe zadnje kolumne povzročijo premik osi rotacije naprej. V
tem primeru je najprimerneje hrbtenico fiksirati posteriorno, saj osteosintetski material
nasprotuje deformirajočim dejavnikom z večjo ročico in navorom, kot če bi stabilizirali od
spredaj. Nasprotno velja za poškodbe sprednje kolumne, kjer se os rotacij s področja sredine
teles vretenc pomakne nazaj, tako da preko daljše ročice deluje sprednja instrumentacija. V
takšnem primeru je potrebno stabilizacijo napraviti od spredaj« (Vengust idr., 1999, str. 19, 20).
Za zunanjo stabilizacijo vratnega dela hrbtenice se uporabljajo različne ortoze, ki se med seboj
razlikujejo po učinkovitosti in uporabi pri različnih poškodbah. Mehka opornica za vrat, ki se
pri nas pogosto uporablja je primerna za zdravljenje lahkih poškodb, saj ne predstavlja zadostne
opore. Trda opornica za vrat, ki se uporablja pri zvinih vratu omejuje normalen obseg gibov v
stranski ravnini za 70 %, v frontalni pa za 34 %. Vseeno ima tudi ta vrsta ortoze pomanjkljivost
nezadostne stabilizacije v zgornjem delu vratu v sagitalni ravnini ter srednjem in spodnjem delu
v frontalni ravnini. Pri konzervativnem zdravljenju zlomov in nestabilnosti se uporabljajo bolj
restriktivne opornice, ki nudijo najboljšo zaščito (npr. štiritočkovna vratna opornica) (Vengust
idr., 1999).
Bolezni hrbtenjače, vratnih živčnih korenin, brahialnega pleteža in perifernih živcev so lahko
vzroki za bolečine v vratu in/ali zgornjem udu. Najpogostejši vzrok za hkratno bolečino v vratu
in zgornjem udu so herniacije intervertebralnih diskov, ki so pogostejše pri moških (Zidar,
1999). »Herniacije povzročijo poškodbo korenin neposredno ali pa preko tvorbe osteofitov.
46
Slednji nastajajo tudi zaradi degeneracije med sklepnimi vretenčnimi odrastki, ki lahko zožijo
medvretenčna okenca in tam poškodujejo živčne korenine.« (Zidar, 1999, str. 189).
Degenerativne spremembe na medvretenčnih ploščicah (spondiloza) se na vratni hrbtenici
razvijejo zaradi velike gibljivosti in velikih obremenitev. Degenerativne spremembe so
večinoma asimptomatske, pride lahko tudi do utesnitvenih motenj živčnih struktur kot so
radikulopatija in mielopatija (Herman idr., 2006).
»Vratna hrbtenica kot celota je najcelovitejši del gibalnega sistema. Vrat sestavljajo različne
kostne, mišične, sklepne, vezivne, živčne in žilne strukture, ki so na relativno majhnem prostoru
in so med seboj v neposrednem stiku. Prav zaradi anatomskih značilnosti vratu je lahko izvor
bolečine lokalen ali oddaljen. Bolečina je prenesena iz drugih oddaljenih anatomskih struktur,
iz katerih bolečinska vlakna vstopajo v hrbtenjačo na istih mestih kot iz vratu in so sorodnega
embrionalnega izvora. Natančna anamneza, celovit pregled in pravilna razlaga bolnikovih
simptomov in znakov nam lahko omogočita odločanje o nadaljnih laboratorijskih in rentgenskih
preiskavah, ki nas privedejo do prave diagnoze. Z rentgensko obdelavo vratne hrbtenice, CT
preiskavo, MR preiskavo vratu ter ustreznimi elektrofiziološkimi preiskavami pa potrdimo
klinične domneve« (Zupanc, 1999).
Miofascialni sindrom
Miofascialni vratni sindrom brez nevroloških izpadov je najpogostejši vzrok za bolečine v
vratnem delu hrbtenice, obstaja pa tudi izžarevanje v druge dele telesa (trup, glava, vrat). Boleče
točke so značilne v mišicah; rhomboidi, levator scapulae, supra in infraspinatus, scaleni,
trapezius ter semispinalis multifidi. Za nastanek teh težav je tipičen razlog nepravilna drža pri
sedenju, ko je glava namesto, da bi bila v podaljšku hrbtenice pomaknjena naprej. S tem so
vratne mišice nepotrebno obremenjene. Potrebna je vzpostavitev pravilne ergonomije v
vsakdanjem življenju in pri vseh aktivnostih. Priporoča se konzervativno zdravljenje z vajami
proti uporu, masažo in nekaterimi drugimi oblikami terapij (Herman, Antolič in Pavlovčič,
2006).
Cervikalni sindrom
Mehansko pogojena bolečina v vratu ali cervikalni sindrom je bolečina, ki izvira iz hrbtenice.
Vzrok lahko leži v medvretenčni ploščici, malih sklepih, duri, ovojnici ali ligamentih. Gibljivost
je omejena brez nevroloških izpadov (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006). »Bolečina se lahko
širi proti rami ali komolcu, večja je pri napornejšem delu, zlasti z istočasno ekstenzijo vratu
(npr. delo nad glavo ali na stropu). Problematična ja lahko tudi vožnja z avtomobilom, tudi zato,
ker istočasno delujejo tudi vibracije« (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006, str. 250). Osebam
s tem sindromom se svetuje v življenje vpeljati pravilno ergonomijo z izogibanjem prisilne
drže, imobilizacije pa avtorji ne priporočajo. Za izboljšanje stanja je nujno potrebna krepitev
vratnih mišic s poudarkom na izometričnih vajah, ki najbolj pomagajo. Vaje polnega obsega,
zlasti rotacije, lahko stanje poslabšajo zato se svetuje tudi izogib tovrstnim vajam. Številne
47
bolezni vratu je potrebno izključiti za vzpostavitev te diagnoze. (Herman, Antolič in Pavlovčič,
2006).
Zgornji cervikalni sindrom
Bolečina je v zatilju z ali brez izžarevanja v druge dele obraza in glave. Pri pridobljenih
spremembah je opazna očitna motnja v statiki in dinamiki vratu ter bolečina. Prirojene
spremembe so na primer: os odontoideum ali bazilarna impresija. Pri funkcionalnih motnjah se
ne najde patomorfoloških sprememb, povzroča jih nepravilna drža in nepravilno gibanje
(pretirana ali zavrta gibljivost vratne hrbtenice) (Šimnic, 1999). »Nepravilna drža pomeni
dolgotrajen, nepravilen oziroma spremenjen položaj sklepnih površin, ki odstopa od
normalnega srednjega položaja in prične sčasoma dražiti receptorje v sklepni ovojnici.
Nepravilno gibanje lahko pomeni dolgotrajno zavrtost gibov v določenem sklepu; gibljivost je
zavrta ali pa so gibi omejeni, nasprotno tudi dolgotrajna prekoračitev navadnega obsega gibov
posameznega sklepa lahko povzroči hipermobilnost oziroma celo nestabilnost posameznega
sklepa. Vse to privede do draženja receptorjev v sklepni ovojnici. Nepravilna drža ali gibanje
sta enakovredna dražljaja za bolečinske receptorje v sklepni ovojnici« (Šimnic, 1999, str. 112).
Prav tako je z vratno hrbtenico mogoče povezati razne vrste glavobolov, povezane z zavrto ali
preveliko gibljivostjo. Vratna muskulatura, ki mora dlje časa uravnotežati nepravilen položaj
glave tudi sčasoma povzroči bolečino (Šimnic, 1999).
Spodnji cervikalni sindrom
Pri spodnjem vratnem sindromu so bolečine v največ primerih posledica motenj v spodnjem
vratnem predelu, v nekaterih pa posledica nepravilnosti v zgornji prsni hrbtenici. Bolečina iz
vratu izžareva v rame ter zgornja uda, lahko tudi v prsni koš (sprednji in zadnji del).
Funkcionalne motnje skupaj z patomorfološkimi spremembami sodijo pod resna obolenja
spodnjega vratnega dela, pri katerih gre za posledice degenerativnih, destruktivnih, vnetnih ali
posttravmatskih sprememb.
1. Spondiloza je razvoj osteofitov na telesih vretenc (robne kostne naplastitve). Osteofiti
na sprednjem delu imajo zaradi redkih receptorjev za bolečino manjši klinični pomen in
motijo samo gibljivost, večjega imajo posteriorni in posterolateralni osteofiti, ki lahko
utesnjujejo medvretenčne foramne in spinalni kanal.
2. Pri osteohondrozi se medvretenčna ploščica zoži, posledično tudi intervertebralni
prostor, degenerirajo se sklepne špranje, pojavi se osteoartroza fasetnih sklepov s tvorbo
osteofitov, ki zožujejo intervertebralni prostor iz posteriornega dela in s tem prizadanejo
živčne korenine.
3. Herniacija diskusa lahko zaradi anatomske zgradbe spodnjega vratnega predela tudi, če
ja majhna povzroči resno okvaro korenine. Pri herniaciji je zaradi bolečine in mišičnega
spazma omejena gibljivost glave oziroma vratu s sevanjem bolečine v smeri roke na
strani herniacije. Navadno je gibljivost omejena na eni strani, v resnejših primerih pa v
48
vseh smereh. Prisotna je lahko izguba senzibilitete, refleksov in grobe mišične moči.
Največkrat sta prizadeta segmenta med petim in šestim ter šestim in sedmim vretencem.
Prisotna je bolečina v vratu, rami, notranjem robu lopatice. Bolečina izžareva po zunanji
strani rame in podlahti z mravljinčenjem palca in kazalca, oslabele so lahko tudi mišice
na nadlahti (Šimnic, 1999).
Številne so tudi funkcionalne motnje spodnjega vratnega predela brez patomorfoloških
sprememb. Akutni tortikolis lahko nastane zaradi nepravilnega gibanja, bolečine lahko
povzročajo tudi nepravilnosti v zgornji prsni hrbtenici v predelu povezave z rebri in so
lokalizirane večinoma med lopaticama z možnostjo sevanja v zgornji ud (Šimnic, 1999).
Pogosto je vzrok kroničnih bolečin v spodnji ali zgornji vratni hrbtenici lahko psihičnega
izvora. Tesnoba, napetost in strah povzročajo napetost muskulature tega predela, kar povzroča
bolečine v mišicah in hrbtenici, vse skupaj pa je odraženo v prisilni drži vratu in glave (Šimnic,
1999).
Spondiloza vratne hrbtenice
Degenerativne spremembe oziroma spondiloza se začnejo pojavljati že po drugi dekadi
življenja. Zanjo pa so značilni; nastajanje robnih osteofitov, zožanje intervertebralnega
prostora, artroza unkovertebralnih sklepov, lahko tudi malih sklepov vratu. Segmenti med C5
in C7 so najpogosteje prizadeti. Degeneratvnih sprememb se zaradi slabe povezave med
klinično sliko in rentgenskimi spremembami ne sme avtomatično povezovati s težavami,
potrebno je namreč tudi izključiti možnost miofascialnega sindroma in ostalih redkejših
razlogov za bolečine. Za spondilozo vratu je klinični test, ki se uporablja test kašlja (vrat je v
hiperekstendiranem položaju, bolečina se pojavi v vratu). Uporablja se tudi Spurlingov test,
kjer se bolečina v vratu pojavi brez izžarevanja po dermatomu (Herman, Antolič in Pavlovčič,
2006).
Cervikobrahialgija
»Cervikobrahialgija je analog lumboishialgiji in pomeni akutno ali kronično koreninsko okvaro
(radikulopatijo) oziroma diskoduralni ali diskoradikularni konflikt. Pojem cervikobrahialgije je
včasih neupravičeno in nepravilno uporabljen v klinični praksi. Nekateri s cervikobrahialgijo
opisujejo bolečino, ki se iz vratu razširja v ramo in nadlaht, tudi če ni objektivnih nevroloških
motenj. V teh primerih gre običajno za nedermatomsko oziroma psevdoradikularno
simptomatiko, ki lahko nastane zaradi spondiloze ali miofascialnega sindroma (Herman,
Antolič in Pavlovčič, 2006, str. 251).
Klinična diagnoza za bolečino v vratu, ki se širi v roko je cervikobrahialgija, vendar se v novejši
literaturi ta termin ne uporablja več. Sedaj sta iz tega pojma nastala dva termina; cervikalgija
ali bolečina v vratu in brahialgija ali bolečina v zgornjem udu (Godec & Požlep, 1999).
49
Kronični bolečinski sindrom v predelu vratu
Kronični bolečinski sindrom pri osebah, ki imajo veliko subjektivno motnjo in so brez
objektivne okvare, je v veliko primerih tesno povezan s predisponirano osebnostno strukturo.
Pri zdravljenju teh težav je glavni namen vzpostavitev čim boljšega delovanja in ne
odpravljanje bolečin saj je od fizičnih sposobnosti, ergonomskih zahtev in celostnega
zdravstvenega stanja odvisna sposobnost za delo. Priporoča se psihofarmakološko terapijo,
kognitivno vedenjsko in integrativno terapijo ter sprostitvene dejavnosti, kamor spadajo
relaksacijski trening, aerobne fizične aktivnosti, telovadba. Antirevmatiki običajno ne
pomagajo, izogiba se tudi vratni ortozi. Za izboljšanje stanja se priporoča masaža in gretje
vratnega predela (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006).
Radikulopatija v predelu vratne hrbtenice
Degenerativne spremembe hrbtenice lahko povzročijo pritisk na živčevje. Diskus hernija je v
ledvenem delu pogostejša kot v vratnem. Trd vrat se lahko pojavi z bolečino, ki izžareva po
dermatomu z nevrološkimi izpadi ali brez njih, kar bi v tem primeru pomenilo akutno
cervikobrahialgijo. Zaradi utesnitve senzorične in/ali motorične korenine lahko nastane
sindrom radikulopatije (periferna stenoza), podobno kot v ledvenem segmentu hrbtenice. V
vratnem predelu lahko pri centralni utesnitvi nastane mielopatija. Izžarevanje bolečine po
dermatomu je značilnost radikulopatije. Pri kliničnem testu se bolečina zaradi utesnitve
živčevja pri akutni radikulopatiji razširja vzdolž dermatoma, kar pomeni, da sta korenini draženi
pri izstopu iz intervertebralnega foramna. To je Spurlingov test interforaminalne kompresije s
pritiskom na glavo v sedečem položaju ter v položaju ekstenzije in nagiba. Spurlingov test je
lahko negativen pri kronični koreninski okvari, vendar se potem pojavijo nevrološki izpadi
povezani z okvaro. Seveda praviloma diagnozo postavi nevrolog ali nevrofiziolog. Koreninske
okvare povzročajo mišične pareze, ki so v ledvenem delu večje kot v vratnem. Najpogosteje je
prizadeta šesta vratna korenina zaradi lateralne stenoze, sledi ji radikulopatija. Obe nastaneta
kot posledica izbočenja medvretenčne ploščice med petim in šestim vretencem. V začetni fazi,
to je 2-3 mesece, je zdravljenje konzervativno. Kasneje in pri težjih primerih pa lahko tudi
operativno (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006).
Radikulopatije:
- nivo C4: inervacija diafragme,
- nivo C5: zmanjšana občutljivost zunanje strani nadlahti, odsotnost bicepsovega refleksa in
oslabelost deltoida,
- nivo C6: motena senzibilnost radialne strani podlahti vključno s prstoma, oslabelost zapestnih
ekstenzorjev, odsotnost brahioradialisovega refleksa,
- nivo C7: motena senzibilnost v predelu sredinca, ugasel refleks tricepsa, oslabelost fleksorjev
zapestja,
- nivo C8: motena je občutljivost na ulnarni strani roke in podlahti, oslabelost upogibalk prstov,
- nivo T1: zmanjšana občutljivost na pazdušni strani nadlahti, oslabelost interoseusov (Herman,
Antolič in Pavlovčič, 2006).
50
Cervikalna mielopatija
Pri cervikalni mielopatiji nastane okvara zgornjega motoričnega nevrona zaradi stisnjene
hrbtenjače. Pojavijo se težave pri ravnotežju in hoji. Lahko se pojavi tudi oslabelost v
ekstremitetah (predvsem pri hoji po stopnicah). V kasnejši fazi se razvije spastičnost v nogah,
lahko pa tudi motnje mikcije in defekacije. Senzibilitetni izpadi niso po vzorcu radikulopatije.
Utesnitev se ugotavlja z magnetno resonanco, zdravi se jo praviloma operativno (Herman,
Antolič in Pavlovčič, 2006).
Parsonage-Turnerjev sindrom
Parsonage-Turnerjev sindrom ali brahialni nevritis se pojavi hitro, brez travme kot močna
bolečina ramena. Mišice rame, navadno okoli rotatorne manšete in tudi triceps in biceps,
oslabijo s pojavi senzibilnostnih izpadov. Tipični za pojav te bolezni so moški srednjih let, ki
se jih zdravi simptomatsko (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006).
Sindrom torakalnega izhoda
Sindrom torakalnega izhoda nastane zaradi utesnitve živcev in žil med mišicami scalenes nad
prvim rebrom. Najbolj je na udaru področje C8. Največkrat so težave (parestezije in bolečina)
v ulnarnem delu roke in podlahti. Dvig roke nad glavo je še posebej težaven. V nekaterih
primerih je zdravljenje operativno, na splošno se svetuje sprememba telesne aktivnosti
(Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006). Klinične znake sindroma torakalnega izhoda lahko
povzroči dodatno (akcesorno) rebro, ki raste iz stranskega izrastka C7. Poteka med mišicama
scalenes anterior in medius in se združi s hrustancem prvega rebra, ni pa nujno, da obstaja v
celoti (Brecelj, 1999).
Brahialni pletež in arterija subklavija potekata skozi prostor, ki ga omejujeta prednji in srednji
del mišic scalenes ter prvo rebro. Pritisk na brahialni pletež se lahko pojavi zaradi anatomskih
nepravilnosti (vratno rebro s fibroznim trakom ali zadebelitev scalenes mišic) ali funkcionalnih
(nošnja težkih bremen). Bolečine v supraklavikularnem delu rame, ki se prenašajo v roko in
tilnik so značilne za skalenusov sindrom. Poznamo še kostoklavikularni in hiperabdukcijski
sindrom, ki sta prav tako sindroma torakalnega izhoda (Kralj, 1999).
Cervikana kifoza
Cervikalna kifoza se lahko razvije v povezavi z določenimi boleznimi ali sindromi. V normalnih
pogojih je vratni segment namreč v lordozi. Zaradi možnih nevroloških posledic se morajo
hujše oblike te motnje ovrednotiti, potrebno je razmisliti tudi o operativnem posegu (Herman,
Antolič in Pavlovčič, 2006).
51
Tortikolis
Tortikolis pomeni kombinacijo nagiba in rotacije glave. Postranoglavost delimo v tri skupine;
mišični, kostni in nevrogeni. Poznamo tudi akutni tortikolis, ki ga poznamo kot »heksenšus«.
Zaradi potreb te diplomske naloge bom opisal zgolj mišični tortikolis. Najpogostejša vrsta je
kongenitalni mišični tortikolis. Prizadeta mišica je sternokleidomastoideus, ki nagne glavo proti
svoji strani, pogled pa proti rami na nasprotni rami. Za nastanek se najbolj omenja kompartment
sindrom, zaradi pritiska na veliko obračalko glave pri težjem porodu v medenični vstavi.
Ponavadi oteklina nastane med tretjim in četrtim tednom starosti, sledi fibroza in skrajšanje
mišice. Oteklina na vratu se na začetku masira, kasneje se priporoča vaje za razvoj gibljivosti
mišice sternokleidomastoideus. V hujših primerih je zdravljenje operativno (izvede se med
prvim in četrtim letom) saj se lahko razvije asimetrija obraza izboljšanja (Herman, Antolič in
Pavlovčič, 2006). Če v otroštvu ne pride do izboljšanja sčasoma postanejo tudi ostali deli na
prizadeti strani vratu skrajšani. Vratna vretenca in zgornja torakalna pa trajno skoliotično
ukrivljena (Brecelj, 1999).
Akutni spastični tortikolis se navadno spontano pojavi pri zelo aktivnih mladostnikih. Spazem
vratnih mišic nastane ponavadi na eni strani, kar pogosto postavi glavo postrani, prisotna je
močna bolečina, brez nevroloških izpadov ali sevanja bolečine v zgornji ud. Že po nekaj dnevih
počitka znaki izzvenijo (Kralj, 1999).
Nestabilnost vratne hrbtenice
Nestabilnost vratne hrbtenice lahko nastane kot posledica poškodb zaradi prevelikih
obremenitev tega predela, prirojenih nepravilnosti (v zgornjem cervikalnem delu odontoidni
procesus) ali pa v predelu transverzalnega ligamenta prvega vretenca zaradi vnetnih sprememb
(revmatoidni artritis, vnetja) (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006). »Rentgenska kriterija za
nestabilnost vratne hrbtenice od tretjega do sedmega vretenca sta translacija med dvema
vretencema za več kot 3,5 milimetra in angulacija za več kot 11°« (Herman, Antolič in
Pavlovčič, 2006, str. 256). Nestabilnost zgornjega vratnega segmenta hrbtenice je značilna za
vnetni revmatizem, ki se praviloma zdravi operativno (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006).
Vzroki za poškodbe so delovanje sile na glavo v sagitalni in vertikalni ravnini in rotacijske
poškodbe. Tipični vzroki so prometne nesreče, športne poškodbe (padci), delavne poškodbe
(udarec s težkim predmetom) ter vsakdanje poškodbe pri starejših ljudeh. Pogostejši so zlomi
zoba axisa in atlas vretenca, kot pa zlomi okcipitalnih kondilov. Pri poškodbah so pogosto
prizadete vezivne strukture med vretenci; ligament med zobom okretača in atlasom, ligament
alarija in atlantookcipitalna ter atlantoaksialna membrana (Vrevc, 1999).
Pri vnetnih in degenerativnih okvarah je na prvem mestu revmatoidni artritis, kjer zaradi vnetja
pride do okvare vezi in sklepnih ovojnic s propadom sklepnega hrustanca. To vodi do
nestabilnosti s simptomi kot so; vrtoglavica, glavobol, parestezije po zgornjih in spodnjih
ekstremitetah (Vrevc, 1999).
52
Najbolj pogoste prirojene okvare so: bazilarna impresija, Klipell-Feilov sindrom, os
odontoideum. Os odontoideum pomeni, da je zob okretača samostojen oziroma ločen in se ne
drži skupaj s telesom vretenca, kar ima za posledico veliko nestabilnost pri upogibu in iztegu,
glavobole in vrtoglavice (Vrevc, 1999).
Nihajne poškodbe vratne hrbtenice (whiplash)
»Whiplash« je nemedicinski izraz, ki opisuje vrsto poškodb povezanih z nenadnim zanihanjem
vratu povezanem z ekstenzijo. Točen mehanizem poškodbe ni znan, opisuje se ga kot
pospeševalni-zaviralni mehanizem. Navadno se izraz uporablja v povezavi s prometnimi
nesrečami saj se na leto zgodi približno milijon nihajnih poškodb vratu, ki so jih povzročile
prometne nesreče. Na leto imajo 3,8 od tisočih ljudi simptome nihajnih poškodb (Whiplash,
2016).
Nihajna poškodba pomeni močno zanihanje glave in vratu, brez neposrednega udarca v glavo.
Za diagnozo se uporablja termin zvin vratu po nihajni poškodbi (bolečina je posledica natega
vratnega mišičja). Preiskave lahko pokažejo tudi organsko spremembo, kot so zlom vretenca,
raztrgane vezi, luksacija ali subluksacija malih sklepov. Najpogostejši vzrok za poškodbo je
trčenje vozila od zadaj (teh naj bi bilo 30 %, 15 % pa pri trčenju spredaj). Nihajne poškodbe
lahko nastanejo tudi pri drugih oblikah trčenja. Mehanizem poškodbe je zanihanje vratu, ki je
sunkovito, pospeševalno-zaviralni mehanizem, pri katerem pride do poškodbe skeleta ali
mehkih struktur. Poškodbe so manjše oziroma večje sorazmerno s hitrostjo trčenja. Raziskave
so pokazale, da je opornik za glavo pri sedežu vozila za čim manjše posledice poškodbe
postavljen idealno takrat, ko vrh opornika sega 70 milimetrov nad višino oči. Ne glede na
ugodje mora biti horizontalna razdalja med njim in glavo čim manjša. Varnostni pas naj ne bi
ugodno vplival na stopnjo te poškodbe, vendar so ti problemi majhni v primerjavi s poškodbami
telesa v primeru, če varnostnega pasu ne bi uporabljali (Pavlovčič, 1999).
Značilnost nihajnih poškodb je, da se bolečina pojavi zakasnelo (nekaj ur ali celo dni po
poškodbi). Klinična slika je slabša celostna gibljivost vratu, bolečina na dotik mehkih tkiv in
spazem vratnih mišic. Bolečina je glede na stopnjo poškodbe lahko le v vratu, pri hujših pa se
lahko širi tudi v glavo ali v zgornja uda. Hujše poškodbe lahko spremljajo nevrološki izpadi. V
Sloveniji uporabljamo stopenjsko razdelitev poškodb po študiji iz Quebeca (Pavlovčič, 1999):
- »0. stopnja: ni bolečin v vratu, ni nobenega fizičnega znaka na vratni hrbtenici;
- 1. stopnja: nespecifične težave brez objektivih znakov, slabša gibljivost vratne
hrbtenice, bolečina na palpacijo; k zdravniku se javi po 24 urah po poškodbi;
- 2. stopnja: nespecifične težave, znaki za poškodbo mišic, slabša gibljivost vratne
hrbtenice, občutljivost na palpacijo, spazem mišic, širitev bolečine v glavo, obraz ter
ramena in nadlahti; k zdravniku se oglasi ponesrečenec do 24 ur po poškodbi;
- 3. stopnja: vse navedeno v točki 1 in 2 in nevrološki izpadi (spremembe refleksov,
oslabljena moč, motnje senzibilitete); k zdravniku se oglasi takoj po poškodbi;
- 4. stopnja: frakture, subluksacije, luksacije, dislokacije s hudo bolečino, mišičnimi in
nevrološkimi znaki. To skupino že tako klasificiramo zaradi izrazitih znakov za
53
frakturo, luksacijo katerega od vratnih vretenc, ne pa kot samo nihajno poškodbo«
(Pavlovčič, 1999, str. 85-86).
Simptomi so pri vseh stopnjah sledeči: zvonjenje v ušesih, slab spomin, vrtoglavica, motnje pri
požiranju, glavobol, bolečine v čeljustnem sklepu. Natančen klinični pregled je zelo pomemben
za pravilno diagnozo (Pavlovčič, 1999).
Pri 0. stopnji zdravljenje ni potrebno, stopnje od 1-3 se tretirajo v specialističnih ambulantah
(protibolečinska terapija, vadba po poškodbah/ terapevtska vadba) (Herman, Antolič in
Pavlovčič, 2006). »Pri stopnjah od I do III se 22 % bolnikov pozdravi v enem tednu, 50 % v
enem mesecu, 64 % v dveh mesecih, 87 % v 6 mesecih; 3 % jih je po enem letu še vedno
odsotnih z dela« (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006, str. 257).
Vratne ortoze zaradi večjega brazgotinjenja in zmanjšane gibljivosti vratu uporabljamo čim
manj časa, saj poveča neaktivnost, kar upočasni potek do popolne ozdravitve. Poškodovanca je
potrebno čimprej navajati na normalno gibljivost in aktivnost že v zgodnji fazi po poškodbi,
glede na potek zdravljenja in zmožnosti (Pavlovčič, 1999).
Držna travma vratne hrbtenice
Klinična pomembnost držne travme je pri terapevtih in bolnikih na splošno podcenjena, čeprav
pogosta. »Če zavzamemo določen sproščen položaj glave in vratne hrbtenice, mišična sila in
napetost postopoma, nezavedno, v nekaj minutah popusti in pri tem vezi in sklepne ovojnice
prevzamejo celotno breme glave, vratu in ramenskega obroča. Elastične lastnosti vezi in
sklepnih ovojnic lahko vzdržujejo določeno lego glave in vratu le nekaj časa, nato pa se sčasoma
raztegnejo ali celo poškodujejo. Govorimo torej o mehanskem vzroku deformacije. Bolečina se
pojavi, ko mehansko prerastezanje opornih tkiv preseže prag vzdražljivosti bolečinskih živčnih
končičev. Polagoma pri bolnikih s stalno slabo držo, k čemur jih prisilijo poklicne ali druge
okoliščine, raztegovanje opornih tkiv privede do drobnih natrganin in brazgotinskih celjenj, ki
prizadenejo elastičnost veziva in privedejo do zmanjšanega obsega gibov. Dolgotrajna
nesimetrična obremenitev, ki jo vzdržuje kronično neprimerna drža, tako zelo ekscentrično
potiska »nukleus pulpozus« na fibrozni rob, da se razvije »diskogena« vratna bolečina. Če
pritisk nukelusa na rob obroča traja dalj časa, dalj časa traja možen spontan povratek v fiziološki
center pri razbremenitvi. Zboljšanje drže torej ne odpravi takoj bolečinske simptomatike,
čeprav se bolnik izogiba položaju glave, ki mu vzbuja bolečo napetost opornih tkiv« (Kurnik,
str. 168-169, 1999).
Sociogena bolečina
Bolečine v vratu se pogosteje kot bi pričakovali pojavijo zaradi socialnih dejavnikov. Ti bolniki
imajo pogosto težave v službi, so v sporih z delodajalcem, itn. Bolečine in neugodje v vratnem
delu hrbtenice so lokalizirane predvsem v predelu prsne hrbtenice in v rokah. Bolečine so lahko
povezane s preteklimi poškodbami ali z zahtevami delovnega mesta (Kralj, 1999).
54
Psihogena bolečina
»Bolečina v vratu je pogosto povezana z depresivnimi stanji pri psihično labilnih bolnikih.
Pojavlja se vratna mišična slabost in občutek neugodja, posebej po obdobjih psihično
intenzivnejšega stanja. Mišična slabost je najpogosteje osredotočena v predelu trapeciusa in
paravertebralni vratni muskulaturi. Slabost spremljajo glavoboli v zatilju in kot osredotočena
bolečnost v takoimenovanih trigger točkah. To osredotočeno bolečnost imenujejo tudi
miofascitis ali fibromioalgija, obravnavati pa jo moramo kot del psihogenega sindroma vratu
in/ali zgornjega uda« (Kralj, 1999, str. 95, 96).
4.1 Pregled mišične moči in gibljivosti vratnega segmenta
Gibljivost vratne hrbtenice človeku zagotavlja obračanje glave in mu s tem zagotavlja boljše
zaznavanje vonjev in glasov, velik vidni kot ter sodeluje pri ravnotežju. Retrofleksije je 50°,
anterofleksije 80°, laterofleksija je 0-45° v levo in desno in rotacije 0 -80° na vsako stran. Okoli
50 % antefleksije in retrofleksije poteka na segmentu med lobanjo, C1 in C2, 50 % pa med C3
in C7, največ med petim in šestim vretencem. Polovico rotacije izvedemo v sklepu med prvim
in drugim vratnim vretencem, polovico pa enakomerno po celotni vratni hrbtenici. Pri
laterofleksiji vratu sodelujejo enakomerno vsa vratna vretenca. Upogib vratu izvajajo
sternohioidne, sternotiroidne in tirohioidne mišice, lateralni upogib je v domeni skaleni in
intrinzičnih mišic vratu, izteg delajo paravertebralne in trapezasta mišica, rotacijo pa
sternocleidomastoideus in intrinzične vratne mišice (Zupanc, 1999).
Zmanjšana gibljivost vratu nastane zaradi bolečin, mišičnega spazma, degenerativnih in
mehaničnih sprememb kosti in sklepov, draženja vratnih korenin, fibroznih kontraktur in kostne
ankiloze (Zupanc, 1999).
Pri aktivnem gibanju se preverja obsege gibov, njihovo okorelost in želeno kontrolo giba z
namenom preverjanja kontraktilnih struktur vratu (mišic, kit, sklepov). Pri aktivni gibljivosti,
ki je brez bolečin in neprijetnih občutkov se uporabi zadrževanje položajev v skrajnih legah 10-
30 sekund, če še vedno ni težav se zadrži gib z uporom ali poveča frekvenca in hitrost gibov s
čimer se povzroči nastanek simptomov. Ker pri iztegu vratu spodnja sklepna faseta zdrsne nazaj
za zgornjo in lahko pritisne na korenino ali utesni intervertebralni foramen, je najbolje začeti z
njim. Pri pasivnem gibanju se z izključitvijo mišične moči in volje poškodovanca testira
nekontraktilne strukture (živčne korenine, kapsule, burse, ligamente). V primeru zloma,
akutnega sinovitisa ali subluksacije lahko pride pri poskusu pasivne gibljivosti do nenadnega
mišičnega spazma. Pri velikem razkoraku med aktivno in pasivno gibljivostjo je možnost
psihičnega ozadja težav velika (Zupanc, 1999).
55
Primeri specialnih testov:
Spurlingov test. Pri Spurlingovem testu se pri sedečem pacientu z dlanjo pritisne na glavo in
pritisk stopnjuje (Zupanc, 1999). Pritisk se izvaja s silo približno 7 kilogramov (Childs idr.,
2008). Test se lahko izvede pri izravnanem ali katerem koli drugem položaju vratu. Pri testu
pride do zožanja intervertebralnega foramna. Kompresijske in strižne sile delujejo na
medvretenčne ploščice, fasetne sklepe, druge mišično-vezivne strukture vratu. Bolečina je
lahko izzvana in je ponovljiva v vseh omenjenih strukturah. Če se med testom draži živčno
korenino se lahko pojavijo radikularni znaki v času draženja po dermatomu. Običajno je vzrok
v skeletnomišičnem sistemu, če se pojavi bolečina samo v določenem delu vratu. Posebej je
izražen znak pri subluksaciji ali zlomu vratne hrbtenice (Zupanc, 1999).
Distrakcijski test se prav tako izvede v sedečem položaju pacienta in je obraten od
Spurlingovega testa. Pacienta se prime z eno dlanjo pod brado, z drugo pod zatilje. Izvaja se
trakcija vratu v vertikalni smeri (30-60 sekund) (Zupanc). Distrakcijska sila je do 14 kilogramov
(Childs idr., 2008). Test zmanjša bolečino lahko pa tudi parastezije in posledice Spurlingovega
testa (Zupanc, 1999).
Valsalvin test. Pri tem manevru pacient sedi in naredi globok vdih in ga zadrži, ob tem pa hoče
izdihniti, približno 2-3 sekunde (Childs idr., 2008). To povzroči zvišanje intratektalnega tlaka
in s tem bolečino, ki se lahko prenaša po dermatomu dražene korenine v primeru herniacije
diskusa ali intraspinalnega tumorja. Pri istem pacientu lahko podobne simptome povzroči že
močnejše kašljanje ali kihanje (Zupanc, 1999).
Test depresije rame se izvede tako, da se pri sedečem bolniku eno roko položi na ramo in
drugo na glavo, ki je nagnjena na stran. Z eno roko se pritiska ramo navzdol, z drugo pa glavo
v nasprotno smer, s čimer se izteguje vratne korenine. Test povzroči radikularno bolečino in
parastezije pri herniacijah diska, adhezijah itn. (Zupanc, 1999).
Test disfagije je zelo enostaven. Če pacientu zaužitje čvrste hrane povzroči bolečino ali pa ima
s požiranjem težave je to lahko posledica hematoma, otekline, subluksacije vratnega vretenca,
tumorja, štrlenja spondilofita v požiralnik ali žrelo (Zupanc, 1999).
Mišična slabost/atrofija. Ker so vse mišice roke in ramenskega obroča oživčene vsaj z dvema
živčnima koreninama je atrofijo težko ugotoviti. Zaradi velikosti draženja korenine, ki se
spreminja, se lahko slabost mišičja spreminja iz dneva v dan (Zupanc, 1999). »Denervacija pri
radikularni leziji nastane v treh do štirih tednih ali pa je posledica zmanjšane uporabe roke
zaradi bolečine. Pri boleznih vratne hrbtenice je vedno najbolj izrazita atrofija interosalnih
mišic dlani (Zupanc, 1999, str. 53).
56
5. VADBA ZA VRATNO HRBTENICO
Vadbi za moč in propriocepcijo imata v rehabilitaciji že dolgoletno veljavo. Vadba moči se kot
sestavni del okrevanja pri različnih težavah gibalnega aparata najpogosteje uporablja za
ponovno rast mišic po njihovi atrofiji zaradi mirovanja ali omejenega gibanja, ki ga je
povzročila poškodba. Poleg hipertrofije vadba za moč izboljša tudi aktivacijo mišic, ki se zaradi
poškodbe zmanjša, zmanjša bolečino pri vnetjih sklepov, manj pogosto pa se jo uporablja za
izboljšanje lokalne vzdržljivosti. Vadba propriocepcije izboljšuje predvsem medmišično
koordinacijo in posledično boljšo sklepno stabilnost ter večji prirastek sile pri hotenih
eksplozivnih mišičnih naprezanjih (Strojnik, 2004).
Vratni del hrbtenice ima velik vpliv na telesne strukture nad in pod njim. Na tem delu deluje
več kot 30 mišic. Muskulatura vratu je tesno povezana s stabilnostjo celotnega telesa, z
refleksnim in proprioceptivnim sistemom, s stabilizacijo oči in glave in orientacijo drže telesa.
Iz tega sledi, da lahko nepravilnosti v vratnem delu hrbtenice vodijo do različnih poškodb na
različnih delih telesa (Clark & Lucett, 2011).
Pogosti simptomi povezani z disfunkcijami vratnega dela hrbtenice, ki se kažejo nad tem
segmentom sta glavobol in vrtoglavica. Bolečine, ki izvirajo iz vratu, vidne pod tem segmentom
so bolečina v rami, akromio-klavikularni utesnitveni sindrom, motenost v delovanju trapezius-
levator scapulae, motnje/bolečine v predelu lopatic in torakalni sindrom. V torakolumbalnem
predelu, spodnjem delu hrbta in sakroiliakalnem sklepu se lahko vidijo posledice motenj
vratnega dela kot kompenzacije v drži; nagib medenice naprej, ravna prsna hrbtenica. Te težave
so v večini simptomi, ki izvirajo iz gibalne nepravilnosti človeka in slabe drže (Clark & Lucett,
2011).
Za izboljšanje stanja pri motnjah in poškodbah v vratni hrbtenici, glavobolih in bolečinah v
vratu je kombinacija manipulacije in mobilizacije z vajami za vrat bolj učinkovita, kot pa samo
manipulacija in mobilizacija brez vadbe (Childs idr., 2008).
V klinični študiji so Jull idr. testirance z glavoboli povezanimi s težavami vratu razdelili v štiri
skupine (skupina kjer so uporabili mobilizacijo in manipulacijo, skupina kjer so uporabili vaje
za izbiljšanje simptomatike, skupina kjer so združili oba pristopa in kontrolna skupina). Skupine
kjer so uporabili vadbo kot sredstvo za izboljšanje omenjenih težav so imele znatno zmanjšano
frekvenco in jakost glavobolov v primerjavi z drugimi skupinami. Do podobnih ugotovitev, da
je vadba za vratni del hrbtenice pri tovrstni problematiki pomemben člen izboljšanja stanja je
prišlo tudi mnogo drugih avtorjev, zato bi morali strokovnjaki, ki obravnavajo osebe z
bolečinami v vratu in glavoboli za izboljšanje stanja upoštevati uporabo vadbe za razvoj
koordinacije, moči in vzdržljivosti tega predela telesa (Childs idr., 2008).
57
Pri osebah z vratno simptomatiko lahko uporabimo vaje za razvoj gibljivosti. Tarčne vaje za
fleksibilnost so za sledeče mišice: anterior/ medial/ posterior scalenes, upper trapezius, levator
scapulae, pectoralis minor in pectoralis major. Prav tako je priporočjiva uporaba vaj za
koordinacijo, krepitev in vzdržljivost za zmanjšanje bolečin v vratu in glavobolov (Childs idr.,
2008).
Vaje za krepitev, gibljivost in propriocepcijo lahko zmanjšajo možnost razvoja bolečin v vratu
in izboljšajo njegove simptome (Clark & Lucett, 2011).
Pelvo-okularni refleks
Pelvo-okularni refleks je nevro motorični odziv spodnjih udov in medeničnega obroča. Njegova
naloga je orientacija dela telesa glede na pozicijo glave v povezavi z vidom. V teoriji to pomeni,
da lega glave vpliva na lego medenice. Če se glava pomakne naprej (translacija) to medenico
refleksno rotira naprej zaradi prilagajanja gravitacijskega centra (pelvo-okularni refleks), kar
lahko povzroči bolečine v spodnjem segmentu hrbtenice (Clark & Lucett, 2011).
Kinezioterapija
Vadba po poškodbah (izraz, ki ga uporablja športna stroka) oziroma kinezioterapija (termin
zdravstvene stroke) je nespecifična funkcionalna terapija, ki uporablja gib kot osnovno sredstvo
k cilju ozdravljenja ali izboljšanja porušenega zdravstvenega stanja in je pomembna dejavnost
v športni medicini pri zdravljenju in rehabilitaciji. Ime kinezioterapija izhaja iz dveh grških
besed: kinesis pomeni gibanje, therapeio pa zdravljenje.. V športu gibanje služi tudi kot
kinezioprofilaksa pri preprečevanju določene patologije, tako kinezioterapija kot
kinezioprofilaksa pa temeljita na znanjih anatomije, fiziologije in kineziologije. Športni
pedagog in zdravnik morata poznati osnove kineziologije in možnosti izrabe giba za
preprečevanje negativnih posledic športa ali drugih dejavnosti in njeno uporabo pri
rehabilitaciji v primeru patologije. Gib oziroma gibanje se uporablja pri preventivi, zdravljenju
in rehabilitaciji, v pravem pomenu besede pa se kinezioterapija v največji meri uporablja v
rehabilitaciji, sploh pri športnikih (Vidmar, 1992).
Kinezioterapija je medicinska disciplina v sklopu medicinske rehabilitacije in jo po slovenski
zakonodaji izvajajo fizioterapevti, predstavlja pa tudi mejno področje med medicinsko in
športno stroko, zlasti kjer se pri rehabilitaciji z gibanjem vključujejo elementi športa (Vidmar,
1992).
58
Razvoj kinezioterapije
Začetki kinezioterapije segajo v davno preteklost. Blagodejen vpliv vaj na telo so poznali že
stari Grki, Perzijci, Egipčani in Kitajci. Leta 2700 p.n.št. je na kitajskem nastala knjiga Kong-
fu (izkustvo človeka) v kateri je predstavljen vpliv terapevtske vadbe na organizem. Stari Indijci
so verovali, da vadba v kombinaciji z dihalnimi vajami pripomore k razvoju duha. Nepogrešljiv
člen zdravljenja je bila terapevtska gimnastika tudi pri Helenih (Karaiković, 1984).
Razvoj kinezioterapije je neposredno vezan na razvoj kineziologije. Z razvojem kineziologije,
ki je svoja znanja črpala iz anatomije in fiziologije na teoretičnem področju, je napredovala
kinezioterapija na praktičnem. Aristotel (384-322 p.n.št.) poznan kot oče kineziologije je skozi
geometrijsko analizo proučeval mišično delovanje. Kasneje je Rimljan Galen (131–201 n. št.)
povzel razliko med motoričnimi in senzoričnimi živci, proučeval mišični tonus ter razdelil
mišice na agoniste in antagoniste v delu De motu musculorum. Avicen, zdravnik in filozof,
namenja posebno pozornost terapevtski gimnastiki. Leonardo da Vinci (1452-1519) preučuje
gibalni mehanizem telesa pri različnih stanjih in odkriva povezave telesnega balansiranja z
njegovim težiščem. Skozi čas so dognanja napredovala, leta 1866 pa Benjamin Duchene s
knjigo Fiziologija giba postavi temelje moderne kinezioterapije. Tako se v 19. stoletju razne
oblike terapevtskih vaj uporabljajo kot sredstvo rehabilitacije pri različnih bolezenskih stanjih.
Danes ima večina zdravstvenih institucij oddelke, kjer se izvaja terapevtsko vadbo, pojavljajo
se tudi novi poklici specializirani prav za terapijo z gibom (Karaiković, 1984).
5.1 Vadba po poškodbah, stabilizacija in korektivna vadba vratnega dela
hrbtenice
Mišična nesorazmerja so pogosto vzroki in posledice obolele vratne hrbtenice. Ko se
bolečine pomirijo se sprva začne s pasivnimi vajami, ki preidejo k aktivnim. Cilj je razteg mišic,
izboljšanje gibljivosti in moči ter koordinacije. Z raztezanjem toniziranih vlaken se mišično
neravnovesje sprosti, okrepijo se atrofirana vlakna, s tem pa se vzpostavi ravnotežno stanje
(Koritnik, 1999).
Za izboljšanje stanja pri težavah v zgornji vratni hrbtenici z vadbo je potrebno prvo določiti
motnjo, ki le to povzroča z: oceno statične drže, gibljivosti in pozicije glave pri gibalnih nalogah
(Clark & Lucett, 2011).
59
Statična drža
Ključna motnja pri statični telesni drži za določitev motenj v vratnem delu hrbtenice je zgornji
sindrom drže (upper crossed postural distortion syndrome). Ta sindrom označujejo naprej
povešena ramena in pomaknjenost glave naprej, kar je vidno na Sliki 24. Vsak inch (2,54
centimetra) naprej pomaknjene glave, pomeni za mišice desetkrat večji napor za
vzdrževanje/podpiranje drže, kar pomeni veliko obremenjenost za mehka tkiva (mišice in vezi)
in s tem veliko možnost za razvoj poškodb. Za vzdrževanje primerne drže mora biti pri gibanju
prav tako ravnovesje med levo in desno stranjo muskulature. Če leva in desna stran nista v
pravilnem razmerju se to s časom lahko odraža kot lateralna fleksija, translacija ali rotacija
glave. Te motnje v drži glave prikazuje Slika 25. Lahko so posledica preveč ali premalo aktivnih
mišic (scalenes, levator scapulae, zgornji del trapezaste mišice in levi ter desni
sternocleidomastoid) (Clark & Lucett, 2011).
Slika 24. Normalna drža glave (levo) in naprej štrleča glava (desno) (Clark & Lucett, 2011).
Slika 25. Prikaz stranske fleksije, translacije in rotacije glave (Clark & Lucett, 2011).
60
Ocena drže pri spremembi položaja
Test počepa z vzročenjem rok, ki je na Sliki 26, se lahko uporabi za oceno številnih kompenzacij
vratne hrbtenice. Spodnji del vratu se lahko upogne, kar povzroči hiperekstenzijo tega dela
hrbtenice, da se lahko zadrži oči v isti ravnini. To se zgodi, ali pa lahko vodi v preaktiven
sternocleidomastoideus, ki za posledico izteguje zgornji ter upogiba srednji (glava pomaknjena
naprej) del vratu. Zaradi te drže vratu lahko prav tako postanejo prekratke in preobremenjene
subokcipitalne mišice. Pri spustu v počep z vzročenjem rok se lahko tako kot pri statični oceni
drže vidijo asimetrični nagibi glave, vidni na Sliki 27, ki so lahko povezani z preveč ali premalo
aktivnimi mišicami (Clark & Lucett, 2011).
Slika 26. Naprej štrleča glava pri počepu z vzročenjem rok (Clark & Lucett, 2011).
.
Slika 27. Asimetričen nagib glave pri počepu z vzročenjem rok (stranski nagib, translacija v stran in rotacija), (Clark & Lucett, 2011).
61
Gibanje in stabilnost zgornjih udov je pomembno povezano z bolečinami v vratu. Pri počepu z
vzročenjem rok se to pokaže pri elevaciji ramen, zaradi prevelike aktivnosti zgornjega dela
trapezaste mišice in mišice levator scapulae ter premajhne aktivnosti srednjega in spodnjega
dela trapezaste mišice, romboidov in rotatorne manšete. Dvig ramen pri tem testu se vidi na
Sliki 28. Prav tako lahko za oceno motenj v tem delu hrbtenice, glavo pomaknjeno naprej in
dvig ramen, opazujemo izvedbo vaj potiskov, potegov in potiskov nad glavo. Ti so prikazani
na Sliki 29. (Clark & Lucett, 2011).
Slika 28. Privzdig ramen pri počepu z vzročenjem rok (Clark & Lucett, 2011).
Slika 29. Kompenziranje z glavo pri motnjah v vratu pri vajah s potiski, potegi in potiski nad glavo (Clark & Lucett, 2011).
Prav tako se za oceno delovanja/stanja vratu lahko uporabi sit-up manever. Pri tem testu bi se
prva mogla od podlage privzdignit brada in zatem glava s krožnim gibom ob istočasnem
upogibu vratu. Če se na začetku gibanja glava pomakne naprej in začne akcijo, kot je to
demonstrirano na Sliki 30, bo ostala v tem položaju celotno vajo kar pomeni preveč aktivne
subokcipitalne mišice in sternocleidomastoideus ter premalo aktivne globoke upogibalke vratu
(Clark & Lucett, 2011).
62
Slika 30. Sit up test (Clark & Lucett, 2011).
Ocena gibljivosti
Za oceno gibljivosti hrbtenice se uporablja kartezični koordinatni sistem (tridimenzionalni).
Meri se kot giba sklepa ali sklepov kot celote. Vratni segmentu hrbtenice je gibljiv v vseh treh
ravninah; horizontalni (x in y), sagitalni (x in z) ter frontalni (y in z). Primer kartezičnega
koordinatnega sistema je na Sliki 31.
Slika 31. Kartezični koordinatni sistem (Clark & Lucett, 2011).
Sliki 32 in 33 kažeta gibe aktivne gibljivosti v treh ravninah:
1. Upogib in izteg (Y ravnina)
2. Lateralna fleksija levo in desno (X ravnina)
3. Rotacija levo in desno (Z ravnina)
.
63
Slika 32. Aktivna gibljivost vratu; upogib, izteg, desni stranski upogib (Clark & Lucett, 2011).
.
Slika 33. Aktivna gibljivost vratu; levi stranski upogib, desna in leva rotacija (Clark & Lucett, 2011).
Aktivna translacijska gibanja specifična za vratni del hrbtenice so na Sliki 34:
1. Anteriorna in posteriorna translacija (Z ravnina)
2. Leva in desna translacija (X ravnina)
3. Superiorna in inferiorna translacija (Y ravnina): ta se oceni pasivno s strani specialista
Slika 34. Aktivna translacija vratu; anteriorno, posteriorno, desno, levo (Clark & Lucett, 2011).
Vsi navedeni gibi so ocenjeni v pasivnem in aktivnem gibanju, s pažnjo, da se gibanje v vratnem
delu izolirana od preostalega trupa. Če bi se gibanje istočasno kot translacija vratu pojavilo tudi
na drugih segmentih hrbtenice, bi to lahko pomenilo da je obseg gibljivosti vratu omejen (Clark
& Lucett, 2011).
64
Ocena moči
Manualno testiranje moči mišic, da lahko dobro oceno prikaza stanja vratne muskulature,
vendar naj bo to testiranje izvedeno s strani specialista (Clark & Lucett, 2011). V Tabeli 3 je
seznam preveč in premalo aktivnih mišic ter motenj pri različnih kompenzacijah vratu.
Tabela 3. Prilagoditve vratnih mišic zaradi motenj (Clark & Lucett, 2011).
KOMPENZACIJE VRATNEGA DELA HRBTENICE
Prilagodite
v
Preaktivne mišice Premalo aktivne mišice Poškodbe/motnje
Glava
pomaknjena
naprej
Sternocleidomastoideus
Levator scapulae
Scalenes
Trapez (zg. del)
Subokcipitalne mišice
Globoke upogibalke
vratu
Erector spinae (vratni
del)
Trapez (sp. del)
romboidi
Glavobol
Vrtoglavica
Bolečina v rami
Motnje v delovanju
trapezaste mišice in
levator scapulae
Asimetričen
nagib glave
Sternocleidomastoideus
(nagib vstran pri lateralni
fleksiji in translaciji, pri
rotaciji na nasprotno
stran)
Levator scapulae (nagib
vstran)
Scalenes (nagib vstran)
Trapez zg. del (nagib
vstran)
Subokcipitalne mišice
(nagib vstran)
Sternocleidomastoideus
(nagib vstran na drugi
strani pri lateralni
fleksiji in rotaciji, pri
rotaciji na svojo stran)
Levator scapulae (nagib
vstran na nasprotni
strani)
Scalenes (nagib vstran
na nasprotni strani)
Trapez zg. del (nagib
vstran na nasprotni
strani)
Subokcipitalne mišice
(nagib vstran na
nasprotni strani)
Globoki stabilizatorji
vratu (nagib vstran na
nasprotni strani)
Utesnitveni sindrom
akromio-
klavikularnega sklepa
Skapulotorakalne
poškodbe
Torakalni sindrom
Bolečine v spodnjem
delu hrbtenice
Motnje v delovanju
sakroiliakalnega
sklepa
Privzdignje
na ramena
Levator scapulae
Trapez (zg. del)
Trapez sp. del
Romboidi
Serratus anterior
Rotatorna manšeta
65
Ocena drže vratu pri gibanju
Pri oceni drže skozi gibanje kot je na primer hoja, se opazuje, če so ramena povešena in glava
pomaknjena naprej (Clark & Lucett, 2011).
5.2 Korektivna vadba za motnje v vratnem delu hrbtenice
Pri težavah v vratnem delu hrbtenice se za izboljšanje stanja ali celo odpravo bolečin in
nesorazmerij priporoča sistematično vodena vadba, ki vključuje vaje za razvoj gibljivosti
oziroma razteg mišic ter vaje za razvoj moči, koordinacije in vzdržljivosti. Razvoj gibljivosti
in vadba za moč, koordinacijo in vzdržljivost se priporoča pri bolečini v vratu z omejeno
gibljivostjo (cervikalgija, bolečina v torakalnem delu hrbta), bolečinami v vratu z glavoboli
(glavobol, cerviko kranialni sindrom) ter bolečino v vratu z motnjami gibljivosti in koordinacije
(zvin vratu/nihajne poškodbe) (Childs idr., 2008).
V nadaljevanju so predstavljene vaje za izboljšanje ali odpravo simptomatike v vratnem delu
hrbtenice pri asimetričnem nagibu ali glavi pomaknjeni naprej, ki sta lahko vzrok ali posledica
poškodb in bolečin v tem telesnem segmentu.
1. RAZTEG/VAJE ZA RAZVOJ GIBLJIVOSTI
Izvaja se vaje za razvoj gibljivosti s statično metodo vseh mišic vratnega dela, glede na motnjo
oziroma disfunkcijo pa se lahko izlušči ključne mišice za korekcijo motnje. Tako so za glavo
pomaknjeno naprej in držo glave izven središčne lege ključne mišice za razteg oziroma razvoj
gibljivosti sternocleidomastoid, levator scapulae in zgornji del trapezius mišice. Primeri za
razteg omenjenih mišic so na Sliki 35. Pri drži glave izven središčne lege se izvaja razvoj
gibljivosti mišic glede na značilnosti drže (sternocleidomastoid: stranski nateg vratu za
lateralno fleksijo in translacijo, pri rotaciji pa razteg na nasprotno stran (če je rotacija glave v
desno se izvaja vaje za razvoj gibljivosti levega sternocleidomastoida); levator scapulae:
stranski razteg; zg. trapez: stranski razteg). Vsak položaj se zadrži približno 30 sekund (Clark
& Lucett, 2011). Pri raztegu upogibalk vratu in zg. dela trapeza (lateralni nagib) mora biti vrat
ves čas v retrakcijskem položaju (Kurnik, 1999). Primer raztega upogibalk vratu ob hkratni
retrakciji je na Sliki 36.
66
Slika 35. Ključne mišice za razvoj gibljivosti s statično metodo raztegovanja. Z leve; levator scapulae, zg. trapez, sternocleidomastoid (osebni arhiv).
Slika 36. Razteg upogibalk vratu ob hkratni retrakciji (osebni arhiv).
2. AKTIVACIJA
Vaje so namenjene povečanju aktivacije v inhibiranih ali premalo aktivnih mišicah. Sprva se
izvaja izolacijske krepitvene vaje z izometričnim krčenjem za izboljšanje simptomatike. V
nadaljevanju so prikazane vaje pri bolečinah v vratu zaradi naprej pomaknjene glave. Vaje se
izvaja po 10-15 ponovitev, gib se izometrično zadrži za 2 sekundi in nato počasi popusti (4
sekunde), (Clark & Lucett, 2011). Prva vaja na Sliki 37 je namenjena globokim upogibalkam
vratu in se izvajajo z rekvizitom. V prikazanem položaju se izvaja retrakcijo vratu. Pri krepitvi
spodnjega dela trapeziusa z vzročenjem rok v leži na trebuhu, Slika 38, poskušamo imeti
67
iztegovalke kolka neaktivne. Primer krepitve iztegovalk vratu s posteriorno translacijo je na
Sliki 39.
Slika 37. Krepitev globokih upogibalk vratu s fit žogo (osebni arhiv).
Slika 38. Krepitev sp. trapeza z vzročenjem v leži na trebuhu (osebni arhiv).
Slika 39. Krepitev iztegovalk zg. dela hrbtenice s posteriorno translacijo (osebni arhiv).
68
Pri glavi pomaknjeni izven središčne lege oziroma pri asimetričnem nagibu so za aktivacijo
ključne naslednje mišice; sp. trapez in romboid (Slika 40), zg. trapez (Slika 41) in scalenus
(Slika 42). Izvajanje vaje na terapevtski žogi prisili vadečega, da zaradi zmanjšane stabilnost
uporabi mišice trupa in spodnjih udov, jih poveže in si s tem prepreči padec oziroma se
stabilizira. Pri vseh vajah se uporablja izometrična kontrakcija na nasprotni strani od asimetrije.
Vaje se izvaja po 10-15 ponovitev, gib se izometrično zadrži za 2 sekundi in nato počasi popusti
(Clark & Lucett, 2011).
Slika 40. Krepitev za sp. trapez in romboid: enoročno zaročenje/kobra na fit žogi (osebni arhiv).
Slika 41. Krepitev zgornjega dela trapeza z enoročnim vzročenjem (osebni arhiv).
69
Slika 42. Krepitev scalenes mišic z izometrično vadbo stranskega nagiba proti uporu (osebni arhiv).
Pri držni travmi se za kineziterapijo uporabljajo retrakcijske vaje. S to vajo se drža popravi,
bolečina pa se zmanjšuje premo sorazmerno z izboljševanjem drže (Kurnik, 1999).
Slika 43. Rtrakcijska vaja v sede (osebni arhiv).
Slika 43 prikazuje retrakcijsko vajo v sedečem položaju. Med sproščenim sedenjem in
pogledom usmerjenim predse se glavo počasi in enakomerno potiska navzad, dokler
70
posameznik zmore. Brado se medtem potiska navzdol, da lahko pogled ostane na istem nivoju.
Ko se doseže skrajna točka retrakcije se jo zadrži nekaj sekund in nato počasi vrne v izhodiščni
položaj. Pri vsaki ponovitvi je pomembno, da se doseže polna retrakcija. Vaja se izvaja 15-20
krat, trikrat dnevno (Kurnik, 1999).
Slika 44. Retrakcijska vaja v leže (osebni arhiv).
Vaja retrakcije v leže je na Sliki 44 in se izvaja na ravni površini, brez blazine pod glavo.
Medtem ko so ramena in glava sproščena se glavo potisne v podlago, sočasno pa brado navzdol,
pri čemer se glava oziroma vrat kot je le možno pomakne nazaj. Gib se v skrajni legi zadrži
nekaj sekund in nato sproščeno vrne v izhodiščni položaj. Pomembno je, da se gib vedno izvede
do polnega retrakcijskega položaja (Kurnik, 1999).
Pri rehabiltaciji vratu se izvaja vaje za krepitev vratnih mišic in mišic zgornjega dela prsne
hrbtenice in ramen. Za aktivacijo so zelo učinkovite tudi izometrične retrakcijske vaje s
pomočjo upora elastike, ki so na Sliki 45 in 46 (Page, Frank & Lardner, 2010).
Pri bolečem vratu, ki je posledica travme ali kroničnih bolečin v vratu in kjer ni očitnih znakov
asimetrije vratne muskulature se izvajajo kot aktivacija dinamične izometrične vaje za agoniste
in antagoniste (Page idr., 2010).
71
Slika 45. Izometrične vaje upogibalk vratu z uporabo elastike (osebni arhiv).
Slika 46. Izometrične vaje iztegovalk vratu z uporabo elastike (osebni arhiv).
3. INTEGRACIJA Z DINAMIČNIMI VAJAMI
Pri integracijskih vajah za izboljšanje simptomatike pri glavi štrleči naprej in pri asimetričnem
nagibu glave se vzdržuje retrakcija vratu pri različnih položajih/vajah. Vaja prikazana v
72
nadaljevanju, na Sliki 47 in 48, lahko služi tudi kot aktivacijska vaja mišic ramenskega obroča
ali pa za povezavo delovanja med vratnim in ramenskim delom. Ob retrakciji lahko gibe rok
povežemo med seboj ali pa izvajamo vsakega posebej. Izvajanje vaje na terapevtski žogi prisili
vadečega, da zaradi zmanjšane stabilnost uporabi mišice trupa in spodnjih udov, jih poveže in
si s tem prepreči padec oziroma se stabilizira. To gibanje se lahko oteži na različne načine
oziroma se retrakcijo vratnega dela hrbtenice uporabi pri drugih dinamičnih vajah (počep ali
vzpenjanje na klop z vzročenjem rok). Izvaja se 10-15 ponovitev s kontrolo gibanja (Clark &
Lucett, 2011).
Slika 47. Levo začetni položaj, desno vzročenje rok z retrakcijo vratnega dela. (osebni arhiv).
Slika 48. Levo retrakcija vratu s priročenjem rok (kobra), desno retrakcija z odročenjem rok (osebni arhiv).
4. STABILIZACIJA
Zaradi številnih mehanoreceptorjev je vratni del hrbtenice pomemben del propriocepcije.
Ljudje z motnjami v vratnem delu imajo primanjkljaje v propriocepciji, zato bi morala biti
tovrstna vadba del njihove rehabilitacije. Za kontrolo drže v tesni povezavi skrbijo vestibularni,
vizualni in proprioceptivni sistem. Zato vaje, kjer glava in oči delujejo skupaj za izvajanje
gibanja, izboljšujejo propriocepcijo vratu skozi izboljšavo povezav okulomotornih in
vestibulookularnih refleksov (Page idr., 2010). Sliki 49 in 50 kažeta primera stabilizacijskih vaj
73
namenjenih vratnemu predelu. Vaji lahko olajšamo ali otežimo s postavitvijo telesa in glave
glede na rekvizit.
Slika 49. Stabilizacija vratu s terapevtsko žogo v opori na roki v kleku (osebni arhiv).
Slika 50. Stabilizacija vratu v stoji z odročenjem (osebni arhiv).
74
6. SKLEP
Z diplomskim delom sem želel poglobiti znanje o vratni hrbtenici, njene značilnosti in
posebnosti, pogostejše poškodbe oziroma vzroke za bolečine v tem delu telesa in bolečine, ki
iz samega vratu izvirajo. Razširiti sem želel znanje o specifični vadbi namenjeni lajšanju
simptomov vratne hrbtenice, izboljšanju drže glave in vratu in s tem celega telesa. Za izbrani
naslov diplomskega dela sem se odločil zaradi splošnega nepoznavanja funkcioniranja vratu in
njegove pomembne vloge pri drži celotnega telesa in težav v drugih telesnih segmentih. Ti
velikokrat izvirajo iz vratu, saj ima položaj glave in s tem vrat, ki glavo nosi ključno vlogo za
pravilno razporeditev sil na hrbtenične krivine in s tem zdravo hrbtenico. Pričujoče delo je
razdeljeno na tri dele. Prvo poglavje je namenjeno anatomiji vratnega dela hrbtenice, drugo
poglavje poškodbam oziroma vzrokom bolečin in nepravilnosti v vratu, zadnje poglavje pa
predstavlja vadbo namenjeno različnim držnim nepravilnostim in vadbo po poškodbah tega dela
telesa.
Anatomsko gledano je vratna hrbtenica nekaj posebnega. Prvo in drugo vretence se zaradi
funkcije po obliki popolnoma razlikujeta od preostalih vretenc hrbtenice. Atlas ima obliko
obroča, ki mu zagotavlja površino na kateri leži glava, okretačeva posebnost pa je zob, ki
vertikalno štrli iz vretenca. Prvo in drugo vretence sta med seboj povezana ravno z zobom, ki
je »zataknjen« znotraj prvega vretenca in na katerem poteka rotacije glave na atlasu. Največji
del zasuka poteka ravno v sklepu med prvim in drugim cervikalnim vretencem, kjer glava in
prvo vretence delujeta kot eno. Največji delež upogiba in iztega poteka med lobanjo in atlasom.
Posebno je tudi sedmo vretence vratu, ki je največje in ki ga splošno prepoznamo po najdaljšem
trnu, ki je prosto viden. Funkcija tega velikega trna je preprečevanje prekomernega iztega.
Vratna vretenca so zaradi majhne teže, ki jo nosijo najtanjša, najtanjše pa so tudi medvretenčne
ploščice. Oblika vretenc in izredno močna muskulatura v katero je ovit vratni skelet omogočata
vratu veliko gibljivost, zaradi česar je vrat tudi eden najbolj kompleksnih predelov telesa. Delež
ljudi, ki jih pestijo bolečine v vratu se povečuje, težave pa s starostjo naraščajo. Od ljudi, ki so
izkusili bolečino v tem delu telesa jih je razmeroma veliko takšnih, ki se jim bolečina razvije v
kronično. Po številu obiskov v fizioterapevtskih ambulantah in po denarnih nadomestilih pa so
poškodbe vratne hrbtenice pri samem vrhu. Zaskrbljujoče je dejstvo, da je tkivo, ki povzroča
bolečine v vratu velikokrat neznano, ko pa je resna patologija enkrat izključena, navajajo
razloge za bolečine večinoma kot mehanske nepravilnosti v vratu ali pritisk na živčno korenino.
Velikokrat je bolečina, ki izvira iz vratu lahko prenesena na druge dele telesa po dermatomih
ali miotomih. Bolečine so prav tako lahko psihološkega ali sociološkega izvora. Ljudje, ki živijo
v stresnih situacijah imajo namreč večjo možnost za razvoj vratne simptomatike. Vratni del
hrbtenice je zelo kompleksen in ima velik vpliv na strukture nad in pod njim zato lahko
nepravilnosti tega dela telesa vodijo do poškodb ali motenj v drugih predelih. Drža glave in s
tem vratu ima namreč pomemben vpliv na držo celotne hrbtenice in s tem celega telesa. Eden
od mehanizmov uravnavanja, ki je povezan s tem je pelvo-okularni refleks. Pri držnih
nepravilnostih glave in vratu ter pri poškodbah ali boleznih vratne hrbtenice je vadba ključnega
pomena in jo imajo strokovnjaki kot nepogrešljiv in sestavni del zdravljenja, saj rehabilitacija
75
brez tega ni tako uspešna. Prav tako vadba za moč, gibljivost in propriocepcijo zmanjša možnost
razvoja bolečin v vratu. Mišična nesorazmerja so zelo pogost vzrok ali posledica težav z vratom,
za ta mišična nesorazmerja je pravilno indicirana vadba najboljše zdravilo.
Menim, da je poznavanje vloge vratu za zdravje celotne hrbtenice in s tem lokomotornega
aparata premalo izpostavljeno in obravnavano. Tudi ljudje, ki so v stroki ne poznajo dobro
problematike ali pa ji enostavno ne posvečajo dovolj pozornosti. Menim, da bi bilo potrebno
napraviti več raziskav na tem področju, saj je napram ostalim vadba namenjena vratni hrbtenici
nepoznana in nesistematizirana. V sodobnem času smo priča telesni inaktivnosti in načinu
življenja, ko se velik del časa zre v ekrane na različnih napravah. Pri tovrstnem obnašanju se
glava pomakne naprej. Če temu prištejemo še številne druge s travmo povezane poškodbe, ki
prav tako na primer zaradi števila prometnih nesreč naraščajo, lahko logično pričakujemo
čedalje več težav z vratno hrbtenico. Poškodbe, ki so posledica travme je velikokrat težko
preprečiti, prepreči pa se lahko poškodbe, ki so posledica slabe drže. V obeh primerih
potrebujemo pravilno in sistematizirano vadbo, ki je prilagojena držnim posebnostim
posameznika in s tem zmanjšanje ali celo odpravo bolečin, kot preventivo pred morebitnimi
težavami za lepo in ponosno držo.
76
7. VIRI
Baebler, B. (1999). Patofiziologija intervertebralnega diskusa vratne hrbtebtenice. (1999). V
V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str. 23-31). Ljubljana: Ortopedska klinika,
Klinični center.
Baker, E.W. (2010). Head and neck anatomy for dental medicine. New York: Thieme.
Bašić, D. (2011). Vloga medicinske sestre pri obravnavi pacienta s poškodbo ledvene hrbtenice
(Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede). Pridobljeno iz
https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=20989
Bland, J. H. (1987). Disorders of the cervical spine- diagnosis and medical management.
W.B. Saunders Company: Philadelphia, London, Toronto, Sydney, Tokyo, Hong
Kong.
Brecelj, J. (1999). Razvojne nepravilnosti vratne hrbtenice in pridobljena postranoglavost.
(1999). V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str. 71-81). Ljubljana:
Ortopedska klinika, Klinični center.
Calais-Germain, B. (2007). Anatomija gibanja. Ljubljana: Zavod EMANAT.
Childs, J.D., Cleland, J.A., Elliott, J.M., Teyhen, D.S., Wainner, R.S., Whitman, J.M., Sopky,
B.J., Godges, J.J. & Flynn. (2008). Neck Pain: Clinical Practice Guidelines
Linked to the International Classification of Functioning, Disability, and Health From
the Orthopaedic Section of the American Physical Therapy Association. Journal of
Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 2008; 38(9), A1-A34. Pridobljeno iz
http://www.jospt.org
Clark M. A. & Lucett S. C. (2011). NASM essentials of corrective exercise training.
Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins.
Cvetko, E. in Smerdu, V. (2010). Specialna anatomija glava in vrat. Ljubljana: Zdravstvena
fakulteta.
D`Ambrosia, Robert D. (1986). Musculoskeletal disorders: regional examination and
differential diagnosis (second edition). Lippincott company: Philadelphia, London,
Mexico City, New York, St. Louis, Sao Paulo, Sydney.
Godec, M. & Požlep, G. (1999). Zdravljenje cervikobrahialnega sindroma v ambulanti za
terapijo bolečine. V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str. 141-146).
Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.
77
Herman, S., Antolič, V. in Pavlovčič, V. (2006). Ortopedija. Ljubljana: samozaložba.
Hlebš, S. (2014). Funkcionalna anatomija trupa. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta.
Karaiković, E. (1984). Kineziterapija. Sarajevo: Svjetlost, OOUR Zavod za udžbenike i
nastavna sredstva.
Koritnik, B. (1999). Konzervativno zdravljenje cervikalnega sindroma. V V. Pavlovčič (ur.),
Bolezni vratne hrbtenice (str. 119-125). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.
Kralj, M. (1999). Diferencialna diagnoza bolečin v vratu. V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne
hrbtenice (str. 91-96). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.
Kurnik, J. (1999). Zdravljenje funkcionalne bolečine - držne anomalije. V V. Pavlovčič (ur.),
Bolezni vratne hrbtenice (str. 165-178). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.
Meznarič, M. (2010). Nevronska sestava spinalnih živcev. Pridobljeno iz http://www.mf.uni-
lj.si/dokumenti/3a71cd6212e4aec88b8df3e4eacab0a7.pdf
Pavlovčič, V. (1999). Nihajne poškodbe. V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str.
83-89). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.
Page, P., Frank, C.C. & Lardner, R. (2010). Assessment and treatment of muscle imbalance:
the Janda approach. United States of America: Human Kinetics
Palastanga, N., Field, D. & Soames, R., (1998). Anatomy and human movement: structure and
function (third edition). Oxford: Butterworth-Heinemann.
Palastanga, N., Field, D. & Soames, R., (2006). Anatomy and human movement: structure and
function (fifth edition). Edinburgh, London, New York, Oxford, Philadelphia, St. Louis,
Sydney, Toronto: Butterworth-Heinemann Elsevier.
Popovič, M. (2003). Osnove funkcionalne anatomije lokomotornega sistema. Ljubljana: DZS.
Radosavljevič, D., Schara, K. & Vengust, R. (1999). Funkcionalna anatomija vratne hrbtenice.
V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str. 7-14). Ljubljana: Ortopedska klinika,
Klinični center.
Strojnik, V. (november, 2004). Vadba za moč in propriocepcijo v rehabilitacji. V J.Vidmar, E.
Dervišević, M. Čoh, V. Pavlovčič, M. Bilban in V. Hadžić (ur.), Sodobne metode
rehabilitacije športnikov (str. 37-40). Ljubljana: Fakulteta za šport.
Šimnic, L. (1999). Cervikalni sindrom. V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str. 111-
117). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.
78
Todd, M. E. (2014). Misleče telo. Ljubljana: Emanat.
Vengust, R., Antolič, V. & Radosavljevič, D. (1999). Biomehanika vratne hrbtenice. V V.
Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str. 15-21). Ljubljana: Ortopedska klinika,
Klinični center.
Vidmar, J. (1992). Kinezioterapija. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Vrevc, F. (1999). Nestabilnost vratne hrbtenice. V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice
(str. 83-89). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.
Whiplash. (2016). Wikipedia. The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz
https://en.wikipedia.org/wiki/Whiplash_(medicine).
Zidar, J. (1999). Nevrološki vzroki bolečin v zgornjem udu in vratu. (1999). V V. Pavlovčič
(ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str. 187-195). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični
center.
Zupanc, O. (1999). Klinični pregled bolnika z bolečino v vratu. (1999). V V. Pavlovčič (ur.),
Bolezni vratne hrbtenice (str. 33-57). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.