DIPLOMSKO DELO - COREZAHVALA Ob zaključku svojega študija bi se rada zahvalila vsem, ki so mi tako ali drugače pomagali doseči ta cilj. Posebej se zahvaljujem mentorju izr. prof.

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

DIPLOMSKO DELO

Mateja Meško

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

Diplomsko delo

MUZEJI NA SLOVENSKEM

Mentor: Kandidatka:

izr. prof. dr. Bernard Rajh Mateja Meško

Lektorica:

Mojca Pernat, prof. slov. in soc.

Prevajalka:

Nina Mom, prof. ang. in nem.

ZAHVALA

Ob zaključku svojega študija bi se rada zahvalila vsem, ki so mi tako ali drugače

pomagali doseči ta cilj. Posebej se zahvaljujem mentorju izr. prof. dr. Bernardu

Rajhu, ki me je s svojim znanjem in izkušnjami usmerjal pri izdelavi diplomskega

dela, za vso njegovo pomoč in potrpežljivost. Zahvaljujem se tudi vsem svojim

domačim, še posebej mami in očetu, ki nista obupala, sta me spodbujala in mi

stala ob strani, ter tudi mojemu Denisu, ki me je v zadnjih dneh ustvarjanja

diplomskega dela najbolj motiviral.

IZJAVA

Podpisani-a Mateja Meško, rojen-a 04. 06. 1984, študent-ka Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

Muzeji na Slovenskem pri mentorju-ici izr. prof. dr. Bernardu Rajhu, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

__________________________________ (podpis študenta-ke) Kraj, Maribor Datum, december 2011

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

POVZETEK

V diplomskem delu se predstavlja muzeje na Slovenskem ter njihove muzejske

zbirke kot del slovenske kulturne zgodovine. Na začetku so opredeljeni pojmi, kot

so muzej, muzejski predmet in muzeologija. Temu sledi prikaz razvoja muzejev

skozi posamezna kulturnozgodovinska obdobja, ki nam da vedeti, da je muzejska

misel pri nas začela zoreti ţe zelo zgodaj in da so njeni doseţki v veliko primerih

primerljivi evropskim. Predstavila sem razvoj muzejske mreţe na Slovenskem.

Diplomsko delo pa vsebuje tudi konkretne primere muzejskih ustanov, ki danes

delujejo na območju Slovenije. Podala sem nekaj statističnih podatkov slovenskih

muzejev, ki jim sledi subjektiven izbor muzejev. V sklopu predstavitve

posameznega muzeja pa je mogoče zaslediti podatke o nastanku muzeja in o

njegovih zbirkah ter oddelkih. Muzejski predmeti posameznih muzejskih zbirk so

predstavljeni kot del slovenske preteklosti.

Ključne besede: muzeji, muzejski predmeti, muzejska mreţa, muzeji skozi

kulturnozgodovinska obdobja.


ABSTRACT

In diploma paper Slovenian museums and their museum collections as a part of

Slovenian cultural history are represented. At the beginning I have represented

expressions as museum, museum object, museology. After this there is a

presentation of museums development through single cultural history periods,

which helps us understand that thinking about museums started to ripen very

early, and that our museums are in most cases comparable with European ones. I

introduced the development of Slovenian museum network, which consists of

origin of museum society, which has already in those times had problems with

acquiring public financial assets. In diploma paper there are also concrete

examples of museums that are working in Slovenia today. I have represented

some statistic data, and after that I made a subjective selection of museums. In the

part, where an individual museum is represented, we can find data about

museum's beginnings, collections and sections. Museum objects in individual

museum collections are represented as a part of the past, and are showing us how

our ancestors lived.

Key words: museums, museum objects, museum network, museums through

cultural history periods.


KAZALO

1 UVOD ............................................................................................ 1

2 NAMEN IN METODOLOGIJA DELA .................................... 2

3 MUZEJ, MUZEJSKI PREDMET, MUZEOLOGIJA ............. 3

3.1 KAJ JE MUZEJ? ....................................................................................... 3

3.2 MUZEJSKI PREDMET ............................................................................ 3

3.3 MUZEOLOGIJA ....................................................................................... 4

4 OD ZBIRKE DO MUZEJA ........................................................ 5

4.1 SREDNJI VEK .......................................................................................... 5

4.2 HUMANIZEM IN RENESANSA ............................................................ 6

4.3 BAROK ..................................................................................................... 8

4.3.1 GRAD TURJAK ................................................................................ 9

4.3.2 BOGENŠPERK PRI LITIJI ............................................................. 10

4.3.3 ETNOLOGIJA V BAROČNIH ZBIRKAH .................................... 13

4.4 RAZSVETLJENSTVO ........................................................................... 13

4.5 PRVI POSKUS USTANOVITVE MUZEJA .......................................... 19

4.6 MUZEJ V DEVETNAJSTEM STOLETJU ............................................ 21

4.7 MUZEJ V DVAJSETEM STOLETJU .................................................... 23

5 RAZVOJ SLOVENSKE MUZEJSKE MREŢE ..................... 24

5.1 SLOVENSKO MUZEJSKO DRUŠTVO ............................................... 24

6 MUZEJI NA SLOVENSKEM .................................................. 31

6.1 NACIONALNI MUZEJI ......................................................................... 34

6.1.1 NARODNI MUZEJ SLOVENIJE ................................................... 34

6.1.2 SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ ......................................... 43

6.1.3 TEHNIŠKI MUZEJ SLOVENIJE ................................................... 52

6.1.4 PRIRODOSLOVNI MUZEJ SLOVENIJE ..................................... 62

6.1.5 ARHITEKTURNI MUZEJ LJUBLJANA ....................................... 68

6.2 POKRAJINSKI MUZEJI ........................................................................ 71

6.2.1 DOLENJSKI MUZEJ NOVO MESTO ........................................... 72

6.2.2 GORENJSKI MUZEJ KRANJ ........................................................ 87

6.2.3 KOBARIŠKI MUZEJ .................................................................... 101

6.2.4 NOTRANJSKI MUZEJ POSTOJNA .......................................... 105

6.2.5 POKRAJINSKI MUZEJ PTUJ - ORMOŢ .................................... 110

6.2.6 POSAVSKI MUZEJ BREŢICE ..................................................... 123

7 ZAKLJUČEK ........................................................................... 131

8 LITERATURA ......................................................................... 135

9 ELEKTRONSKI VIRI ............................................................ 136


KAZALO SLIK

Slika 1: Janez Vajkard Valvasor ......................................................................................... 12

Slika 2: Baron Ţiga Zois ........................................................................................................ 16

Slika 3: Narodni muzej Slovenije ....................................................................................... 34

Slika 4: Situla z Vač ................................................................................................................ 42

Slika 5: Grad Bistra ................................................................................................................. 54

Slika 6: Kobariški muzej ..................................................................................................... 104


1

1 UVOD

Kulturna zgodovina je v svoji časovno-razvojni perspektivi ena osrednjih

humanističnih disciplin, saj proučuje ţivljenje ljudi ter obravnava posamezne

kulture in njihova obdobja.

V diplomskem delu sem raziskovala in predstavila muzeje na Slovenskem.

Predstavila sem njihov razvoj od njihovih zametkov in vse do danes. Glede na to,

da me ta del zgodovine še posebej zanima in ker se mi zdi, da smo mladi premalo

informirani o tem področju zgodovine, sem se odločila, da predstavim to temo

nekoliko podrobneje.

Muzejski predmeti nam omogočajo vpogled v preteklost skozi oči sodobnosti.

Bistvenega pomena je namreč, da so muzejski predmeti predstavljeni tako, da si

jih obiskovalci muzejev čim laţje interpretiramo. So predmeti, ki so v svetu pustili

svoj pečat in ga še zmeraj puščajo, saj nas s svojo prisotnostjo opominjajo na

način ţivljenja nekoč, na razvoj znanosti in tehnike, na posledice vojn in na

stanovske razlike. Muzejske ustanove so odraz kulturnega ţivljenja. Včasih so

bile stvar premoţnih, danes so namenjene vsem slojem prebivalstva. Na vseh

področjih človeškega delovanja so muzeji prispevali zelo veliko.

V diplomskem delu sem predstavila posamezne muzeje pri nas, njihov nastanek

ter muzejske predmete, ki zaznamujejo vsakega izmed izbranih muzejev.


2

2 NAMEN IN METODOLOGIJA DELA

Namen diplomskega dela je predstaviti muzeje na Slovenskem kot pomemben del

slovenske kulturne zgodovine, posamezna področja, na katerih so delovali, ter

njihov vpliv na slovensko narodnostno in kulturno zgodovino. Muzeji so izredno

pomemben kazalec razvoja posameznih druţbenih področij.

V diplomskem delu sem uporabila deskriptivno raziskovalno metodo. Pri

opisovanju, navajanju in pojasnjevanju zgodovinskih dejstev sem uporabila

zgodovinsko metodo, saj moje diplomsko delo temelji na proučevanju

zgodovinskih dejstev. Na koncu diplomskega dela je uporabljena metoda analize

in sinteze, saj sem posamezne podatke in pojme na koncu zdruţila v zaključno

misel.


3

3 MUZEJ, MUZEJSKI PREDMET, MUZEOLOGIJA

3.1 KAJ JE MUZEJ?

Muzej je neprofitna ustanova, ki zbira, proučuje, ohranja in predstavlja objekte –

predmete kulturne in naravne dediščine – z namenom, da bi povečala količino in

kakovost znanja. Muzeji bi morali razvedriti svoje obiskovalce in jim pomagati,

da bi z uporabo znanstvenih argumentov in govorice sodobnosti razumeli izkušnje

preteklosti. V medsebojnih odnosih med muzeji in njihovimi uporabniki bi morali

ti v preteklih izkušnjah najti modrost, ki je potrebna za današnji trenutek in

prihodnost (Boylan 1998: 5).

Najbolj znana in najbolj razširjena definicija o muzejih, ki jo je sprejel

Mednarodni muzejski svet (ICOM) leta 1974 in jo dopolnil leta 1989, pravi

sledeče. Muzej je za javnost odprta, nepridobitna, stalna ustanova v sluţbi druţbe

in njenega razvoja, ki zaradi preučevanja, vzgoje in razvedrila pridobiva (zbira)

materialne dokaze o ljudeh in njihovem okolju, jih hrani, raziskuje, o njih

posreduje informacije in jih razstavlja (Hudales 2008: 12).

3.2 MUZEJSKI PREDMET

Kaj muzejski predmet sploh je, so poskušali definirati ţe leta 1955 v Sovjetski

zvezi. Pozneje, leta 1969, se je prvič za muzejski predmet uporabil izraz

muzealija, ki ga je prvi uporabil Zbynek Z. Stransky.

Muzejski predmet je tisti predmet, ki so ga ločili od njegovega prvotnega okolja in

prenesli v novo muzejsko stvarnost z namenom, da bi dokumentirali tisto

stvarnost, iz katere je bil izločen. Muzejski predmet v muzeju ni predmet kar tako.

Je izbran, klasificiran, konzerviran in dokumentiran predmet, ki kot tak postane

raziskovalni vir ali eksponat na razstavi (Stransky 1970: 34).


4

Muzejski predmet vsebuje dvojno muzeološko naravo, in sicer predmet kot vir in

predmet kot medij. Identiteta predmeta se po mnenju Petra van Menscha

spreminja, saj se o predmetu skozi ţivljenje količina informacij povečuje, prav

tako pa lahko pride tudi do erozije informacij. Rezultat informacij na vseh ravneh

je dejanska identiteta predmeta, ki ga vidimo danes. Po drugi strani pa se

ţivljenjska doba predmeta začne ţe z njegovo idejo.

3.3 MUZEOLOGIJA

Je znanost, katere cilj je študij nalog in delovanja muzejev. V njen okvir

prištevamo tudi muzeografijo, ki proučuje tehnike zbiranja in muzejskega dela,

danes pa predstavlja neke vrste uporabno muzeologijo.

Obstaja več avtorjev, ki so podali različne definicije muzeologije, in tako

je muzeologija:

študij vsebin in organiziranosti muzejev

študij muzejskih predmetov, ki je tesno povezan z zgodovino muzealstva

in muzejev

študij implementacije in integracije številnih temeljnih dejavnosti,

povezanih z zaščito in uporabo kulturne dediščine

študij posebnih razmerij med človeštvom in realnostjo


5

4 OD ZBIRKE DO MUZEJA

4.1 SREDNJI VEK

Muzejske zbirke v zakladnicah različnih cerkvenih ustanov so bile

razmeroma bogate. Te muzejske zbirke do danes še nihče ni opredelil kot

zametke naših muzejev, kljub temu pa so dobro opisane v Popotnih

dnevnikih avtorja Paola Santonina. Paolo Santonini je bil kancler oglejskega

patriarha, ki je na treh vizitacijskih potovanjih med letoma 1485 in 1487

obiskal tudi naše kraje. V farni cerkvi sv. Kancijana v Kranju je videl

»cerkveno zbirko«, ki je vsebovala 16 srebrnih kelihov; srebrn in pozlačen

tabernakelj, ki je bil nenavadno velik, silno teţak in vreden 700 dukatov.

Zbirka je bila sestavljena še iz srebrnih kriţev, več relikvij svetnikov v

srebrnih relikviarjih, raznih knjig in mnogih dragocenih parametrov. Vse to

bi bili primeren okras katerikoli stolni cerkvi.

Podobne bogate zbirke tistega časa pa so zaznamovale še druge, predvsem

večje, cerkve in pa samostanske zakladnice. Stiška zakladnica je s tega

vidika spadala med najpomembnejše v deţeli. Na Kranjskem je bila v

srednjem veku poboţnost zelo izrazita. Ni bilo ugledne druţine, ki

samostanu ne bi pomagala z dragocenostmi, prav tako je samostan le-te

prejemal tudi od oglejskih patriarhov, goriških, avstrijskih, istrskih in

koroških grofov. Verski muzej v Stični še danes hrani nekaj dragocenega

liturgičnega posodja, kelihov, kriţev, monštranc in relikviarjev, ki so

spadali v zbirko cistercijanskega samostana v Stični.

V srednji vek bi lahko uvrstili tudi cerkveno zbirko frančiškanske cerkve v

Kamniku, v kateri so hranili ostanke sv. Primoţa in sv. Felicijana. Ti naj bi

po Valvazorjevih podatkih prišli iz Italije ţe v desetem stoletju. Italija je bila

domovina obeh svetnikov.


6

Cerkvene zbirke so pri nas v srednjem veku torej imeli, prav tako pa so Slovenci

zaradi romanja poznali tudi največje evropske zbirke. Med zasebne zbirke tistega

časa lahko po opisih Valvazorja uvrščamo zbirko mogočnih Auerspergov. Večina

naših srednjeveških zbirk je kmalu izginila, saj so jih slovenske deţele morale

ţrtvovati za časa turških vpadov. Pozneje je dal nadvojvoda Ferdinand vse

dragocenosti popisati in vse dragocenosti iz plemenitih kovin prekoval v denar, ki

ga je uporabil za deţelno obrambo. Od takrat naprej ni sledu o naših srednjeveških

cerkvenih zbirkah.

4.2 HUMANIZEM IN RENESANSA

Sledi resnejših humanističnih poskusov ustvarjanja »posvetnega« muzeja pri nas

najdemo v Santoninovem potopisu. Santonino je bil izjemno humanistično

izobraţen. Na poteh po naših krajih je bil izjemno pozoren na starine, ki jih je v

svojih zapiskih omenjal. Tako je zapisal, da je v opustelih vaseh okoli Ptuja na

vsakem koraku naletel na kipe in zelo velike marmorne kamne, kar naj bi kazalo

na to, da so bili včasih tu naseljeni pogani. Med drugim je v potopisu omenjen

tudi 15 čevljev dolg marmornat steber, ki naj bi stal pri pokopališču cerkve sv.

Lovrenca. Ni pa razvidno, na katero cerkev sv. Lovrenca se zapis nanaša, ampak

najverjetneje gre za cerkev sv. Lovrenca pri Ptuju.

Še podrobneje je opisal rimske ostaline v Celju, kjer je na starih kamnih razbral,

da se je mesto prej imenovalo Celeia. Za Celje je še zapisal, da je tam našel

različne kamne, ki so bili popisani s črkami, mnogo reliefov ter fino izklesanih

kamnov. Zanimiv je bil podatek, da so se tedanji celjski meščani zelo dobro

zavedali starosti svojega mesta in da so bili ponosni, da je bil včasih tukaj rimski

municipij. Ravno zaradi tega je bilo v mestu moč najti pravo zbirko rimskih

napisov in reliefov, ki jo je Santonino tudi opisal. Celjska zbirka epigrafskih

spomenikov je vsekakor temelj starinoslovja na Slovenskem in začetek

arheološkega dela pri nas. V Celju so postavili tudi naš prvi lapidarij, ki je še

danes pogost in pomemben element večine večjih arheoloških muzejev.


7

Pomemben humanist tistega časa je bil zagotovo tudi Avguštin Prygl, ki se je po

rojstnem kraju imenoval tudi Tyfernus. Pomemben je predvsem kot sistematičen

zbiralec rimskih napisov, s čimer se uvršča med najzgodnejše arheologe in

epigrafike v Srednji Evropi. Opisal je namreč okrog 100 antičnih napisnih

kamnov na slovenskem Štajerskem, Koroškem in Kranjskem.

Za ta čas so značilni tudi zapuščinski inventarji, v katerih se omenja t. i. ajdovski

denar, vendar za temi skromnimi omembami (Karl Purgstall – pet srebrnih

ajdovskih pfenigov, Margareta Rasp – deset srebrnih malih ajdovskih pfenigov,

Jakob Wiesenbach – zlata veriţica z zlatim ajdovskim pfenigom) ne moremo

slutiti pomembnega zbiralnega interesa.

Skoraj muzejski značaj so imele posamezne zbirke starin, ki so nastale pri

posameznih plemiških druţinah ali mestnih oblasteh. Te naj bi nastajale ţe v

srednjem veku, vendar so poročila o njih iz poznejšega časa. O njih je pisal

Valvasor, in sicer lahko preberemo o zbirki različnih svoboščin in privilegijev, ki

jih kranjski meščani hranijo, a jih niso pripravljeni nikomur pokazati. Valvasorju

je uspelo preko drugih ljudi ugotoviti, da zbirka vsebuje listine o mestnih

svoboščinah, prastare novce, kranjske kupice in zlato ter srebrno posodo.

Kranjska zbirka je vse do 17. stoletja ostala predvsem zakladnica. Valvasor je prvi

pri nas podal zahtevo po javnosti takih zbirk. Prav tako pa je Valvasor teţil k

temu, da so te zbirke morebitnim obiskovalcem v zabavo.

Skozi naše kraje je leta 1664 potoval Edward Brown, ki v svojem potopisu poleg

Cerkniškega jezera in Idrije omenja tudi kar nekaj mineralov iz naših krajev, ki so

predstavljali zbirko ljubljanskega lekarnarja škotskega rodu Tothom. Prav tako pa

bi naj Brown za Tothomovo zbirko izvedel ţe prej, in sicer zaradi povezave z

Royal Society, ki je bila leta 1662 ustanovljena kot naslednica tajnih društev

podpornikov znanosti. Zbrala je številne muzejske zbirke, ki so bile tajne zaradi

cerkvenega odpora do razvoja znanosti.


8

Tukaj so le skromne sledi renesančnih muzejskih zbirk pri nas, ki pa v primerjavi

z evropskimi le niso tako maloštevilne. Marsikateri drobec bomo v prihodnosti

zagotovo še odkrili. Upoštevati pa je zagotovo treba dejstvo, da so med turškimi

vpadi mnoge zbirke »propadle«. Lahko so bile plen roparjev ali pa so bile

pretopljene in zamenjane za oroţje tistega časa kot potreba obrambe. Nekatere

naše zbirke pa so v tistem času prepeljali na tuje, tako je npr. leta 1590

nadvojvoda Ferdinand Tirolski za svojo znamenito Wunderkammer, ki je bila

med največjimi v Evropi, pridobil zbirko novcev, odkritih na Hrušici pri Colu.

4.3 BAROK

Razvoj plemiške kulture se je pri nas začel v 16. stoletju, kajti pretila nam je

neposredna turška nevarnost; to je trajalo pribliţno 100 let. V tem času je bilo vse

podrejeno pospešenemu utrjevanju mest in gradov, obramba je dobila prioriteto.

Plemiška kultura je postala mnogo bolj bleščeča in vsestranska v 17. stoletju, saj

se je zmanjšala pogostost turških vpadov, prav tako pa je k temu pripomogla

zmaga protireformacije. Protireformacija je plemstvu odvzela politično moč, zato

je le-to preusmerilo svoje delovanje na druga področja. Iz tistega časa so

ohranjeni zapisi o ljubljanskem plesišču, strelišču, jahalnici, uveljavijo se igre z

ţogo, telesno urjenje, učitelji borilnih veščin in drugo.

Muzejske zbirke smo v tem obdobju imeli predvsem na gradovih. Za baročni čas

je veljalo, da so na gradovih poleg knjiţnic obstajale galerije prednikov, izbrano

starinsko oroţje in druge dragocenosti. Vendar bomo dokončno podobo starejših

zbirk na Slovenskem lahko predstavili šele takrat, ko bodo pregledani ter

ovrednoteni arhivski viri in drugi zapisi. Primer take zbirke pa je zagotovo

znamenita knjiţnica na gradu Turjak, ki je danes shranjena v washingtonski

kongresni knjiţnici.


9

4.3.1 GRAD TURJAK

Iz tistega časa so danes delna izjema le popisi velikih turjaških zbirk predmetov

na gradu Turjak ter v Ţuţemberku in Ljubljani. Njihovo vsebino poznamo ţe tako

dobro, da bi ji lahko brez zadrţkov pripisali značaj muzejske zbirke.

Leta 1642 je kranjski deţelni glavar Engelbert Wolf Turjaški, eden najbogatejših

Kranjcev tistega časa, dal zgraditi znameniti kneţji dvorec t. i. ljubljansko

Auerspergovo palačo, ki je pred potresom stala na mestu današnjega NUK-a. V

njej je Valvasor nekaj desetletij pozneje občudoval njegovo zbirko. Inventar iz

tistega časa odseva veliko razkošje: najbolj reprezentančen prostor na njegovem

gradu v Ţuţemberku je bila dolga kamra pri njegovi izbi, v kateri je bilo 20 skrinj.

V teh skrinjah je bilo polno dragocenih turških ter drugih preprog in odej. V tej

izbi so bile prav tako omare s predali, ki so hranile v škatlah shranjen nakit,

rokavice in druge osebne stvari Wolfa Engelberta ter njegove prve ţene. Prvič pa

so bili v naših inventarjih tukaj omenjeni veliko, modro pobarvano ogledalo z

zlatimi cvetlicami, rdeč usnjen stol z blazino, skrinja s srebrnino, tapiserija s

figurami, ura, ki je bila četrtine in polno uro, klavirju podobno glasbilo iz 16. in

17. stoletja, imenovano viriginal. Prav tako je treba omeniti še vojaške trofeje, in

sicer en velik in dva srednja turška šotora, rdečo turško zastavo iz tafta, ki je imela

na eni strani naslikan zlat plameneč venec z zlatimi črkami, tri turbane in par

čiţem za v posteljo. Druga ţena Wolfa Engelberta pa je hranila svoje dragocenosti

v svoji kabinetni omarici, v kateri so bili nakit, mali srebrni predmeti, nekaj

tiskanih knjig z narisanimi modeli, šlo bi naj za kakšne modne ţurnale, in tudi

vilice. To pa je tudi prva omemba tega predmeta, vilic, pri nas. Iz inventarja lahko

razberemo, da v tem razkošno opremljenem gradu ni bilo prav nobenih slik in

knjig. Z vsem tem bi lahko ţuţemberški zbirki prisodili status zakladne zbirke,

kakršne so bile v tistem času pogosto del velikih evropskih plemiških muzejskih

zbirk. Status zakladne zbirke (Schatzkammer) potrjuje tudi dejstvo, da so bili

predmeti shranjeni v skrinjah in niso bili postavljeni na ogled, kot je bilo to

značilno za zbirko čudes, Raritätenkammer. Opisi vseh treh turjaških zbirk

nakazujejo, da so bile le-te razdeljene na zakladne zbirke v Ţuţemberku, na


10

Kunst- in Raritätenkammer v kneţjem dvorcu v Ljubljani ter na Rustkammer na

Turjaku.

Valvasor si je lahko na gradu Turjak nemoteno ogledal tudi njihovo oroţarnico z

zbirko oroţja in drugimi vojaškimi spomeniki, saj je bil pri mogočnih Auerspergih

dobrodošel gost. Turjaška oroţarnica je vsebovala sodobne dvocevke, muškete in

drugo hladno oroţje. Imela pa je tudi turško oroţje z različnimi ščiti, kopji,

sabljami, viseči prapor, uplenjeno turško zastavo in šotor. O muzejskem značaju

turjaške oroţarne še posebej govori njena posebnost, lesena skrinjica, v kateri je

skrita mumificirana koţa z lasmi in brado z glav dveh junakov, Herberta

Turjaškega in Friderika Višnjegorskega, ki so ju Turki ubili v bitki pri Budačkem.

4.3.2 BOGENŠPERK PRI LITIJI

Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) je na gradu Bogenšperk pri Litiji zbral

gradivo, ki ga večina šteje za prvi muzej na Slovenskem, prav tako pa Valvasorja

samega uvrščajo kot začetnika muzejstva pri nas. Ta naziva pa nista naključje,

kajti Valvasor je predstavljal najbolj učenega predstavnika te dobe in največjega

poznavalca zgodovine svoje deţele ter gradov. Valvasorjev muzej predstavlja

našo najpomembnejšo baročno muzejsko zbirko, ki je bila primerljiva

evropskemu muzejskemu kabinetu, in to ravno v času, za katerega podatki kaţejo

na skromnost muzejev pri nas. Valvasor je tudi sam svojo zbirko poimenoval kot

muzej. Vanjo je prišteval veliko knjiţnico, bakroreznico, tiskarno, izdajo grafičnih

del itd. Danes največ vemo o značaju ter obsegu njegove velike knjiţne zbirke in

o dragoceni grafični zbirki, ki sta se vsaj deloma ohranili do danes.

Valvasorjeva knjiţnica je skozi leta štela okoli 10.000 zvezkov, ki so obsegali

predvsem zgodovinska, potopisna, geografska, kartografska in matematična dela.

Knjige so bile razporejene na devet tematskih področij, in sicer na področje

teologije, prava, politike, etike, zgodovine, filozofije, matematike, humanistike in

filologije. Vsaka knjiga je bila opremljena z Valvazorjevim ekslibrisom.


11

V okvir knjiţnice je spadala tudi grafična zbirka. Ta je vsebovala poleg drugih

dragocenih umetniških grafičnih listov, ki so bili povezani v manjše zbirke,

najpomembnejši korpus, ki je obsegal nekje 8000 listov. Valvasor je le-te

tematsko uredil in jih dal leta 1685 zvezati v 18 zvezkov velikega formata, ki so v

povprečju obsegali od 400 do 500 listov, na katerih so bile nalepljene grafike. Te

predstavljajo kulturnozgodovinsko dragocenost, saj so prava zakladnica

lesorezov, bakrorezov in risb več kot 400 mojstrov iz različnih deţel. Grafična

zbirka obsega motive iz starega in novega testamenta, prizore iz Marijinega

ţivljenja in Kristusovega trpljenja, čudeţe, podobe svetnikov in puščavnikov,

noše, grbe, zemljevide, arhitekturo, topografijo, prikaze iz ljudskega ţivljenja,

bitke, lov in ribolov ter naravo in portrete znamenitih oseb. Prav tako ti zvezki

vsebujejo izvirnike in kopije del znanih evropskih umetnikov (Jacques Callot,

Albrecht Dürer). Del zbirke je Valvasor dobil od domačega slikarja Jurija Bobiča;

splošno gledano pa je v grafični zbirki prevladovala severna umetnost nemških in

holandskih avtorjev. Vsebinsko pa zbirka predstavlja smeri in okuse, ki so

prevladovali na Kranjskem v drugi polovici 17. stoletja. Med pomembne grafične

zbirke pa prištevamo tudi Knjigo grbov, to je vezana zbirka 2023 grbov, med

katerimi so grbi večine kranjskih plemiških druţin na 388 listih, ki jih je leta 1688

naslikal Bartl Ramschüssl. Leta 1689 po izidu knjige Slava vojvodine Kranjske je

bil Valvasor finančno izčrpan in je bil primoran knjiţnico z vsemi grafičnimi

zbirkami prodati. Za odkup se je leta 1690 odločil zagrebški nadškof Ignac

Mikulić in ta izjemna zbirka je še danes del metropolitanske biblioteke v Zagrebu.

Med zelo pomembno in dragoceno zbirko pa uvrščamo tudi Valvasorjevo zbirko

matematičnih in kartografskih instrumentov. Kot sestavni del te zbirke štejemo

šest popisanih zvezkov, izmed katerih vsak z gradivom, razdeljenim v deset knjig,

nosi naslov Lumen natura. V njih so navedeni Valvasorjevi lastni eksperimenti s

področja izdelave in obdelave stekla, izdelave emajla, livarstva, izdelave barvil in

barvanja, mehčanja, utrjevanja, s področja izdelave ličil, namazkov in tekočin za

otiranje ter pripravkov s področja zdravilstva. K tej zbirki prištevamo tudi

Valvasorjevo delo Flos physico-mathematicus, v katerem so v treh velikih

zvezkih navedeni njegovi lastni eksperimenti in mnoge njegove iznajdbe. Veliko


12

zapisov pa v tej zbirki najdemo tudi o vseh vejah tedanjega matematičnega znanja,

saj govori o astronomiji, astrologiji, geometriji, aritmetiki, stereometriji, muziki,

optiki, perspektivi, katoptriki, gnomoniki, tavmatopoetiki, statiki, piroboliki,

pnevmatiki, hidravliki, skriptoriji, vojaški arhitekturi, mehaniki, kemiji, naravni

magiji, gibanju, matematičnih instrumentih in marsičem podobnem. Kar se tiče

instrumentov, s katerimi so bili vsi ti poskusi opravljeni, ţal noben rokopis o njih

ni ohranjen. Vsebina vseh instrumentov je zelo natančno znana iz Valvasorjevega

zapuščinskega inventarja. Inventar vsebuje več kot 300 kosov matematičnih in

drugih merskih instrumentov. Poleg teh pa vsebuje še glasbene instrumente,

barve, slikarski pribor, pribor za izdelavo in tisk bakrorezov. Za kolikšen del

Valvazorjeve zbirke je šlo in kakšna je bila poznejša usoda zbirke, doslej ni bilo

mogoče ugotoviti. Cena zbirke pa je zagotovo bila za tisto dobo izjemno visoka,

saj je bila zbirka instrumentov vredna veliko več kot recimo vse štiri knjige Slave

vojvodine Kranjske. Zagotovo gre za znanstveno zbirko.

Slika 1: Janez Vajkard Valvasor

Viri: http://www.google.si/img...sp=21&ved=1t:429,r:0;s:0:

http://www.google.si/img...sp=21&ved=1t:429,r:0;s:0


13

4.3.3 ETNOLOGIJA V BAROČNIH ZBIRKAH

V skromnih razmerah naših muzejskih zbirk je etnografsko zanimanje teţko

prepoznati, vendar ga zaznavamo v dejstvu, da so bili različni potopisi, opisi tujih

krajev in njihovih znamenitosti pogosto berilo kranjskih plemičev. Etnologijo pa

zagotovo najdemo v velikih in bogatih zbirkah Janeza Vajkarda Valvasorja, ki se

v svojih dolgoletnih popotovanjih ni odrekel zbiranju eksotičnih zanimivosti. Cilj

takih popotovanj je bil spoznavanje slovečih redkosti, znamenitosti narave, lepote

krajev in mest ter obiskovanje prav vsega, kar je v neki deţeli vredno ogleda.

Namen je bil tudi spoznati jezike, vokalno in instrumentalno glasbo, osnove

terenskega merjenja, osnove risanja, prav tako pa se posvetiti notranjim razmeram

tujih deţel. Tudi ko se je Valvasor ustalil na svojem gradu Bogenšperk, se je

odpravil na številna potovanja po Kranjski. Za Valvasorja sta zanimiva predvsem

narava s svojimi posebnostmi in preprosti ljudje s svojim načinom ţivljenja.

Zagotovo pa etnografski značaj njegovih zbirk predstavljajo številni bakrorezi in

knjige. V znameniti zbirki lesorezov, bakrorezov in risb, ki je ohranjena v

Zagrebu, so med 18 folianti, izmed katerih vsak obsega med 400 in 500 listov,

etnološko zagotovo najzanimivejši prizori šeg in navad različnih ljudstev. Med

knjigami njegov etnografski interes izpričujejo številni zvezki z geografskim in

zgodovinskim opisom mnogih evropskih deţel ter tudi opis Azije, Afrike in

Amerike.

4.4 RAZSVETLJENSTVO

V obdobju razsvetljenstva je nastalo nekaj obseţnih zasebnih zbirk zlasti na

prelomu iz 18. v 19. stoletje. Razlog za to najdemo v prizadevanjih francoske

uprave Ilirskih provinc, ki je imela ustanavljanje revolucionarnih muzejev za

pomemben korak pri utrjevanju francoske uprave na zasedenih območjih.

Najpomembnejši vpliv za tak razcvet muzejev pa so imeli tuji in domači

razsvetljenci s svojim programom ter delovanjem na naših tleh, pri čemer je treba

upoštevati tudi splošni odnos tistega časa do starinoslovja.


14

Prve zakonske uredbe o varovanju dediščine se pojavijo v drugi polovici 18.

stoletja, torej za čas Marije Terezije in Joţefa II. Odlok z dne 12. avgusta 1749 je

ţelel zavarovati predvsem rokopise, korespondence, načrte in podobno gradivo, ki

je bilo pomembno za drţavo, saj je bil to čas, v katerem je največ veljalo merilo

koristi oz. praktične vrednosti. Poznejše uredbe iz let 1776 in 1782 pa so

zavarovale predvsem najdbe novcev za dvorni novčni kabinet. Šele pozneje so se

tem interesom pridruţili še vzgojni, umetniški, znanstveni, pokrajinski in

tujskoprometni interesi. Dekret iz leta 1812 prvič podrobneje razčleni pojem

kulturnega spomenika v duhu humanizma ter uveljavi smotrno skrb za muzejske

zbirke habsburškega dvora.

V do danes znanih podatkih o muzejih in muzejskih prizadevanjih tistega časa so

kot rezultat raziskav in zbiranja različnega gradiva omenjene predvsem zbirke, ki

so nastajale v okviru Zoisovega kroga.

ZOISOV KROG

Med zbirke Zoisovega kroga spadajo naslednje:

Knjiţnica Valentina Vodnika z bogato numizmatično zbirko in starinami, ki je ţal

bila razprodana na predvečer ustanovitve deţelnega muzeja.

Zbirka leksikalnega gradiva Franca Antona Breckerfelda. Breckerfeld je bil

omenjen kot neke vrste klasifikator tistega časa. Bil je topograf, ki je zbiral

topografije Kranjske, Dolenjske in Istre. Njegovo delo zajema obseţno jezikovno

in terminološko gradivo, gospodarske spise, gospodarske in populacijske

statistike, osnutke krajevnih monografij, rodovnike in genealoške podatke, prav

tako pa tudi leksikalno gradivo s področja mitologije in astrologije, imena

mesecev, pregovore, terminologijo s področja gospodarstva, poljedelstva (zlasti

vinogradništva), obrti, imena orodij, delov hiše, obleke, ptičev, rib, rastlin itd.


15

Kot lastnik muzejske zbirke se sem uvršča tudi Karel Zois, botanik, ki je zbiral

rastline ter v svojem herbariju ohranil okoli 2100 primerkov rastlin ter zasadil prvi

botanični vrt na Slovenskem, ob gradu Brdo.

Njegov brat Ţiga Zois, najbogatejši graščak na Kranjskem, pa se je ukvarjal z

mineralogijo. Zoisova zbirka mineralov je štela okoli 5000 primerkov in je imela

sloves evropskega kova. Veljala je za eno najlepših in najpomembnejših zbirk

mineralov.

Baron Ţiga Zois

Knjiţnica barona Ţige Zoisa je imela med vsemi knjiţnicami razsvetljenskega

časa do leta 1780 najpomembnejšo vlogo. Ţiga Zois je na svojih potovanjih po

Švici, Nemčiji, Nizozemski, Franciji in Italiji pozimi 1779–1780 sistematično

nakupil lepo zbirko knjig in prispevkov za svoj ljubljanski naravoslovni kabinet.

Knjiţnica ni bila samo zbirka knjig, namenjenih njenemu lastniku, temveč je na

neki način postajala institucija, saj je Zois ob svojih zbiralnih in znanstvenih

strasteh zbiral znanstvene sogovornike, ki jih je povezal v kroţek ter jih

navduševal za slovenščino in slovenistiko. Ko je umrl Zoisov najboljši, najbliţji

prijatelj Anton Tomaţ Linhart, je Zois v kroţku veljal za najbolj razgledanega

med člani. Na to kaţeta sam porast števila knjig ter dejstvo, da so se slavistični

literaturi pridruţile še knjige z naravoslovno tematiko. Za ukvarjanje z

naravoslovjem pa je nujno potreboval tudi zbirke. V naravoslovju je bil Zois

najmočneje podkovan v mineralogiji, ukvarjal pa se je tudi z botaniko in

zoologijo. Opazoval je človeško ribico; od leta 1795 je imel v svoji sobi vedno po

dva ţiva primerka za opazovanje. Prišel je do pomembnih rezultatov o prebavi te

ţivalce, ki je od takrat naprej veljala za enega najpomembnejših slovenskih ţivih

muzejskih primerkov. Večina njegovih beleţk je ţal izgubljenih.

Najpomembnejša je bila Zoisova zbirka mineralov, ki je štela 5000 kosov. Kljub

njenemu slovesu pa Zois v pismu Kopitarju piše, da z njo ni povsem zadovoljen in

jo primerja z dunajsko mineraloško zbirko. Pri Zoisu je bil v ospredju znanstveni


16

interes pri zbiranju in ustvarjanju muzejskih zbirk. Njegova zbirka je bila na ogled

t. i. strokovni javnosti, med drugim so si jo ogledali knez Metternich ter kemik

Humphry Davy in drugi.

Ob Zoisovi najbogatejši knjiţnici in bogati muzejski zbirki se je na Kranjskem

zbirala vrsta navdušenih naravoslovcev, literatov in humanistov tistega časa, ki je

uresničevala številne znanstvene programe na pobudo Ţige Zoisa in sodelovala pri

ustvarjanju zbirke. Med Zoisove naravoslovne prijatelje lahko uvrstimo Joţefa

Pinhaka in Franca Hohenwarta. Oba sta se zelo zanimala za naravoslovje, hkrati

pa sta simpatizirala s slovenskim preporodom. Zoisovo zanimanje za

nenaravoslovne zbirke in za muzeje nasploh pa izpričuje tudi njegov stik z

Joţefom Kalasancem Erbergom.

Ob koncu Zoisovega ţivljenja ga je vse bolj mučila bolezen, prav tako pa je tudi

bogastvo kopnelo. Pojavila se je skrb, komu bi izročil izjemno knjiţnico in zbirke.

Kopitar mu je poskušal nakazati, da je pravo mesto za te dragocenosti dunajska

dvorna biblioteka, proti temu je pa nastopil Dobrovsky in Kopitarjeva ideja ni

padla na plodna tla. Knjiţnico je za 8000 goldinarjev odkupila licejska knjiţnica,

mineraloško zbirko pa je prodal nečaku Karlu Zoisu.

Slika 2: Baron Žiga Zois

Viri: http://www.google.si/img...sp=21&ved=1t:429,r:0;s:0:

http://www.google.si/img...sp=21&ved=1t:429,r:0;s:0


17

Valentin Vodnik

Je bil po Linhartovi smrti med najpomembnejšimi člani Zoisovega kroţka. Pod

Zoisovim vplivom je kmalu začel ustvarjati lastno knjiţnico, ob kateri je nastala

še muzejska zbirka.

Na začetku Vodnikovih muzejskih prizadevanj seveda stoji Ţiga Zois. Na njegovo

pobudo je Vodnik obiskal številne kraje na Kranjskem ter obogatil Zoisovo zbirko

z marsikatero redko rudo in okamnino. Udeleţil se je tudi nekaterih pravih

znanstvenih ekspedicij, ki so bile močno odmevne po vsej Evropi. Za nastajanje

Vodnikove muzejske zbirke pa je bolj pomembno to, da se je temeljito ukvarjal z

numizmatiko in starinoslovjem. Njegov rokopisni Itinerarium – popotni dnevnik

iz let 1808 in 1819 – dokazuje, da je peš prepotoval Kranjsko in Spodnjo

Štajersko ter na tej poti zabeleţil vsak rimski napisni kamen, na katerega je

naletel. Latinsko pisani dnevnik je poln vmesnih latinskih in nemških dodatkov, ki

se nanašajo na zemljepis, čas in na razne dogodke potovanja. Vodnik je slovel

tudi kot prvovrsten poznavalec starinoslovja. Najpomembnejši rezultat njegovih

starinoslovsko-muzejskih prizadevanj pa je bilo njegovo zadnje delo, in sicer

članek z naslovom Römische Denkmäler in Illyrien, ki je izšel v 14 nadaljevanjih

v Laibacher Wochenblattu leta 1818.

Na omenjenih študijskih in raziskovalnih potovanjih pa je nastajala tudi

Vodnikova numizmatična zbirka, ki je štela 362 različnih penesov, ki so bili

najdeni izključno na območju Kranjske. Vodnikova numizmatična zbirka ni bila

tako obseţna, kot je bila Valvasorjeva, vendar je pomembnejši podatek ta, da pa je

bila Vodnikova zbirka natančno popisana, to pomeni, da je bila katalogizirana.

Popisal jo je Vodnik sam, in sicer iz zgodovinskega vidika, prav tako pa je

vsakemu določil njegovo najdišče. S tem pa bi si danes zagotovo pridobila večjo

vrednost, če bi se do danes seveda ohranila. Ţal je bila prodana neznanemu kupcu

za 83 goldinarjev.


18

Zelo pomemben podatek pa je Vodnikovo vedenje o muzejih in njihovem pomenu

v sodobnem času, ki ga predstavlja v prvem doslej znanem muzeološkem zapisu v

slovenščini pri nas. Leta 1977 so na Dunaju odprli naravoslovno razstavo in

Vodnik je o njej še isto leto poročal v 98. številki Ljubljanskih novic. Poudaril je

pomen razstave za moške, ţenske so bile tukaj v manjvrednem poloţaju, saj bi se

lahko skozi razstave marsikaj naučili in si prikrajšali marsikatero teţavo ter bi jim

bilo skozi ţivljenje laţje. Menil je, da je izobraţevanje ena temeljnih nalog

muzeja; muzejske zbirke pa da so najpomembnejše sredstvo za zoperstavljanje

neumnosti, vraţam.

Zunaj Zoisovega kroga se med muzejskimi poskusi v obdobju razsvetljenstva

omenjata le anatomski muzej in prirodoslovna zbirka, ki jo je v Ljubljani

ustanovil Balthasar Hacquet.

Balthasar Hacquet je bil zdravnik, sicer pa je poznan kot pisec številnih del s

področij naravoslovja, geografije, zgodovine, etnologije in antropologije. Njegova

mineraloška zbirka je začela nastajati leta 1766 v Idriji in je vsebovala vse rodove,

vrste in zvrsti kamnin ter rud v idrijski jami. Po sedemletnem bivanju v Idriji se je

leta 1773 kot učitelj anatomije, fiziologije, kirurgije in porodništva na

ljubljanskem liceju preselil v Ljubljano. Tako je del petrografsko-mineraloške

zbirke ostal v Idriji, del pa je je namenil ljubljanski licejski stolici za

prirodoslovje. V Ljubljani pa je takoj pripravil obširne zbirke za licej in znova

poţivil ţe ustanovljeno anatomsko gledališče, ki je Ljubljano pribliţalo velikim

evropskim anatomskim muzejem. Bil je tudi član muzejske zdruţbe Academia

naturae curiosorum v Mainzu in si je dopisoval s številnimi evropskimi

znanstveniki, med katerimi je bil najbolj znan muzejski kustos tistega časa Karl

Linne. Ţal je bila njuna korespondenca uničena v poţaru leta 1774. V poţaru pa je

bil uničen tudi del zbirk, druge zbirke je nato 1805 odpeljal v Krakov, kjer je s

svojimi in drugimi zbirkami zasnoval Naturalienkabinet. Pozneje, leta 1810, je

odšel na Dunaj; zbirke in knjiţnico je prepustil krakovski univerzi.


19

4.5 PRVI POSKUS USTANOVITVE MUZEJA

Številna muzejska prizadevanja v obdobju razsvetljenstva kaţejo, da je bila

ustanovitev muzeja tik pred uresničitvijo. Mnogo piscev o zgodovini muzejev je

namreč prepričanih, da je pobudo za ustanovitev našega prvega muzeja dal baron

Ţiga Zois, človek, ki si je veliko prizadeval za napredek in kulturno rast našega

naroda. V poznejših zgodovinskih pregledih začetkov muzejev pri nas pa je

omenjena zgolj kot razsvetljenska pobuda za ustanovitev muzeja.

Med razsvetljenci, ki so spadali v Zoisov krog, pa so nastale tri različne pobude za

ustanovitev kranjskega deţelnega muzeja. Prva pobuda je bila zasnovana na

Valvasorjevem topografsko-zgodovinskem delu. Druga pobuda se je zavzemala

za ustanovitev »narodnega muzeja« na podlagi Vodnikovega zgodovinskega

izvajanja. Tretja pobuda pa je bila pobuda za »ilirski muzej« iz leta 1809,

temeljila pa je na zgodovinopisnem delu Antona Tomaţa Linharta. Pobuda je bila

pripravljena, ko je okrajni logar v Stični H. Stratil pripravil osnutek, ki so ga

deţelni stanovi sprejeli, cesar pa odobril.

Muzej je bil tako leta 1809 uradno ustanovljen. Predstavljal je enega najstarejših

nacionalnih muzejev tistega časa. Ker pa brez stavbe, upravnega osebja in

muzejskih zbirk ni muzeja, ni nikoli prišlo od zasnove (ustanovitve) do dejanske

uresničitve. Do ustanovitve muzeja je prišlo leta 1821, v času, ko so se poslabšale

Zoisove razmere, ki so predstavljale odločilno dejstvo za njegov nastanek.

Ljubljanski muzej je na podlagi cesarske odločbe iz leta 1926 dobil ime Kranjski

deţelni muzej. Bil je prvi javni muzej na naših tleh, vseboval pa je začetke

slovenskega etnološkega muzejstva. Etnografsko podkovanost lahko pripišemo

Vodniku in Zoisu. Valentinu Vodniku pripada častno mesto med zbiralci

slovenske ljudske pesmi. Ţiga Zois je zbiral ljudske alpske poskočnice, vendar se

je njegova zbirka ţal izgubila.


20

Muzej Joţefa Kalasanca Erberga

Edini pravi muzej razsvetljenske dobe na Slovenskem ozemlju bi lahko iskali na

gradu Dol pri Ljubljani. Tukaj je plemiška druţina Erberg zbrala bogate zbirke

umetniških slik, kipov, dokumentov, novcev in knjig. Zasluge za to zbirko gredo v

veliki meri Joţefu Kalasancu Erbergu, ki je bil eden najuglednejših moţ na

Kranjskem, zbiralec starin in umetniških del, kulturni zgodovinar, vzgojitelj

prestolonaslednika Ferdinanda in mecen. Na svojem gradu Dol pri Ljubljani si je

uredil bogato zasebno zbirko. Erbergova knjiţnica je štela nekje okoli 6000 enot,

znamenita sta bila njegov arhiv in numizmatična zbirka. V gradu je pa prav tako

bila Kunstzimmer, kjer je imel redko pohištvo in dragocene umetniške zbirke. V

enem izmed salonov je hranil znamenito zbirko različnih vrst lesa v obliki ţepnih

knjig in dve komodi, med katerima je bila v eni predstavljena antična mitologija,

v drugi pa portreti papeţev od sv. Petra naprej in vse do leta 1740. Erbergu pa je

kmalu grad postal premajhen, zato je dal leta 1823 zgraditi dva paviljona v

dolskem parku. Paviljona sta imela obliko antičnih templjev. En paviljon je

predstavljal biblioteko, drugi pa umetnostni kabinet. V kabinetu so bile shranjene

dragocenosti, kot so slike tujih slikarjev, portreti znamenitih Kranjcev, kipi,

kranjske rudnine, herbarij, orodje, oroţje, nagačene ţivali, grbi, pečati, javni in

nagrobni napisi itd., v biblioteki pa je poleg knjig hranil izvirne primerke

glagolskih rokopisov.

V tedanjem času ni bilo bogatejše in bolj urejene zasebne zbirke pri nas. Erberg

pa je svojo zbirko delil tudi z drugimi ljubitelji umetnosti in zgodovine.

Zanimanje za zbirko pa je bilo izjemno, saj bi naj muzej dnevno obiskovalo tudi

do 80 obiskovalcev.


21

4.6 MUZEJ V DEVETNAJSTEM STOLETJU

Slovensko muzejstvo so v 19. stoletju predstavljale različne zbirke, ki so postajale

last prvih muzejskih ustanov.

Dobili smo prvi javni muzej, Kranjski deţelni muzej. Ustanovljen je bil leta 1821,

pod svoje okrilje pa je prejel številne zbirke. Zbirko mineralov Ţige Zoisa, zbirko

školjk Franca Hochenwarta, zbirko starin Janeza Nepomuka Hradeckega,

numizmatično zbirko Joţeta Repeţiča, zbirko domačega slovstva, bakrorezov,

portretov in boţjepotnih podobic Jakoba Zupana, etnografsko zbirko Friderika

Barage in herbarij Franca Hladnika. Javnosti se je muzej prvič predstavil 4.

oktobra 1831 z zbirko mineralov, okamnin, kapnikov, zbirko 56 sesalcev, ki ţive

na Kranjskem, zbirko ptičev, metuljev, školjk, hroščev, 108 domačih vrst lesa, 45

vrst grozdja, zbirko rastlin, zbirko 8000 kovancev in še z mnogimi drugimi.

Muzej je bil odprt dvakrat tedensko za dve do tri ure. Najpomembnejši mejnik za

muzej v tem stoletju je bila leta 1885 dokončana izgradnja samostojne zgradbe,

katere pobudnik je bil tedanji kustos muzeja Karel Deţman. Slovesna otvoritev je

bila v decembru 1888. Muzej je imel umetnostnoobrtni, naravoslovni in

tehnološki oddelek.

Umetnostnoobrtni oddelek je bil razstavljen v štirih razstavnih dvoranah, v katerih

je bilo 127 kosov antičnega oroţja, več kot 200 zlatih, srebrnih in bakrenih

novcev, predmeti ročnih spretnosti in 357 kosov starin iz porcelana, brona, bakra

in ţeleza, 127 vrst različnih ţebljev, 17 oljnih slik kranjskih slikarjev, 144

litoţeleznih izdelkov iz različnih kranjskih livarn, 1200 primerkov novcev.

Naravoslovni oddelek muzeja je obsegal botanično in zoološko zbirko, v njem pa

so bili tudi podrobneje navedeni vsi tisti primerki, ki bi jih muzej moral še

pridobiti. Tehnološki oddelek je imel v tem času redkejše pridobitve.

V Kranjskem muzeju so v tem času ţeleli predvsem razvrščati, urejati in

klasificirati gradivo. Gradivo je bilo natančno razvrščeno, seveda po kriterijih

tedanjega časa. Leta 1843 je bilo ustanovljeno Historično društvo za Kranjsko.


22

Člani društva so raziskovali, zbirali in skrbno shranjevali razno gradivo, kot so

noše, obleke vseh stanov. Prav tako so zapisovali pravljice, pripovedke, posvetne

in religiozne pesmi, orise značaja prebivalstva, opise deţelnih in krajevnih

praznikov, igre, šege in navade, zbirke pregovorov, prerokovanja. Zbirali bi naj

podatke o trgovini, prometu, tovarnah, zdravstvenem stanju ljudi in ţivali, cenah

plač, luksuznih predmetih in še mnoge druge. Etnologija je torej muzeju

predstavljala pomemben del raziskav.

V tem času pa so bila na naših tleh prisotna tudi še druga muzejska prizadevanja,

ki pa ţal niso bila uspešna, saj ni prišlo do ustanovitve samostojnih muzejev. Gre

pa za muzejske poskuse na Ptuju in v Mariboru. V sklopu tega je treba omeniti

enega naših prvih muzealcev, duhovnika Simona Povodna. Simon Povoden je

deloval na območju mesta Ptuj z okolico ter zapustil več kot 8000 strani

rokopisnih študij, ki še danes predstavljajo pomemben vir za krajevno arheologijo

in etnografijo. Zasluţen je tudi bil za ohranitev rimskih spomenikov.

Najpomembnejši je bil Orfejev spomenik, ki so ga javno uporabljali kot sramotilni

steber ţe vse od srednjega veka. Spomenike je Povoden dal postaviti ob mestnem

zvoniku na Ptuju in Ptuj je bil označen kot »prvi mestni muzej pod milim

nebom«.

V tem času je bilo tudi veliko zasebnih zbirateljskih pobud. V zbirateljstvu je

prišlo do teţnje zbrat čim več različnih predmetov, ki so bili običajno manjše

vrednosti. Pri nas ne beleţimo zbirateljstva pri niţjih slojih, širile pa so se zbirke

na gradovih in med bogatejšimi meščanskimi sloji. Lep primer tega je grad

Betnava v neposredni bliţini mesta Maribor, ki se je lahko pohvalil s 130 slikami,

z rimskimi in srednjeveškimi spomeniki, s parkom redkih dreves in grmovnic, v

katerem so našli za 30 funtov rimskih srebrnikov.


23

4.7 MUZEJ V DVAJSETEM STOLETJU

V tem času je imel pomembno vlogo pri muzejskem delu Matija Murko, saj je

prvi opisal številne muzeološke koncepte ter pomembne sestavine muzejskega

dela. Zelo pomembno je njegovo zanimanje za proučevanje vseh slojev

prebivalstva. Prav tako pa tudi njegovo zanimanje za proučevanje in zbiranje

gradiva, ki ni temeljilo na preteklosti, temveč na sedanjosti, in ki ni temeljilo na

nenavadnem, temveč na vsakdanjem. Pri čemer pa še vedno ohranja pozitiven

odnos do zgodovine. Ţal ta ideologija ni obrodila sadov.

Glavni nalogi muzejev v tistem času sta bili predvsem zbiranje in upravljanje

zbranega gradiva. V odnosu do javnosti so muzeji takrat imeli predvsem

predstavitveno vlogo, šele pozneje so postali izobraţevalne institucije. V tistem

času so imeli muzeji v prvi vrsti prosvetne cilje, tem so sledili znanstveni.

Pribliţno do leta 1941 smo imeli pri nas 12 muzejev. V Ljubljani so bili

Etnografski, Mestni in Narodni muzej, Narodna galerija in Šolski muzej, v

Mariboru Pokrajinski muzej, Mestni muzej v Celju, Mestni muzej na Ptuju,

Okrajni muzej v Škofji Loki, Okrajni muzej v Krškem ter zasebni zbirki v

Kamniku in Slovenj Gradcu.

V tistem času pa je bilo prisotnih tudi kar veliko število pobud za nastanek

muzejev.


24

5 RAZVOJ SLOVENSKE MUZEJSKE MREŢE

5.1 SLOVENSKO MUZEJSKO DRUŠTVO

Začetek razvoja muzejske mreţe na Slovenskem sodi v leto 1821, ko je na seji

Kranjskega stanovskega odbora škof Avguštin Gruber predlagal ustanovitev

muzeja v Ljubljani. Muzej se je do leta 1926 imenoval Narodni muzej, pozneje pa

Deţelni muzej za Kranjsko. Avstrijska cesarska vlada je na Moravskem,

Tirolskem, Štajerskem in Češkem ustanovila veliko podobnih ustanov, vendar ni

dovolila, da bi se denar za vzdrţevanje teh zgodovinskih ustanov črpal iz javnih

sredstev drţave. Finančno breme je tako padlo na obliko posebnega društva

zasebne narave. Leta 1837 je bilo na pobudo guvernerja Schmidburga izdano

vabilo, ki je bilo naslovljeno domoljubnim pisateljem znanosti za ustanovitev

splošnega društva Kranjskega muzeja. Ţe naslednje leto so deţelni stanovi

predloţili Dvorni pisarni na Dunaju pravila Muzejskega društva, da jih le-ta

potrdi. 17. septembra 1839 so na deţelnem zboru za predsednika muzejskega

društva izvolili grofa Riharda Blagajna. Na podlagi pravil Društva kranjskega

deţelnega muzeja je razvidno, da se je društvo kot zasebno zdruţenje ustanovilo v

prvi vrsti za Kranjsko z namenom, da vzdrţuje in pospešuje Kranjski deţelni

muzej v tesni povezavi s stanovi. V pečatu je društvo lahko uporabilo stanovski

grb z napisom »Deţelni muzej za Kranjsko«. Član društva je lahko bil vsak, ki je

plačal društveni letni prispevek ali pa vsak, ki je ţelel znanstveno ali kako drugače

poslovno sodelovati. Predstojnika društva, ki je zadolţen za vse društvene posle,

so stanovi volili, in sicer na vsaka tri leta. Prav tako pa so bili tukaj še društveni

mandatarji, ki so vsak v svojem okraju pridobivali nove člane, zastopali koristi

muzeja in zanj zbirali prispevke, predmetne in denarne.

Leta 1840 so v društvu nastala notranja trenja med društvom in kuratorijem

muzeja. Nesoglasja so privedla tako daleč, da je leta 1846 stanovski odbor

predlagal, da pri cesarju zaprosijo za razpust Muzejskega društva, pod pogojem,

da se pred razpustom društva zagotovi nadaljnji obstoj muzeja, ki je bil doslej

odvisen od velikih prispevkov članov društva. Po nekaj letih je znanstveno delo


25

Muzejskega društva obudil Karel Deţman, ko je leta 1852 prevzel mesto vodje

Deţelnega muzeja. Deţman se je zavzemal predvsem za to, da bi se Muzejsko

društvo zraven zbiranja predmetov in denarja začelo ukvarjati s samostojnim

domoznanskim raziskovanjem na področju prirodoslovnih ved. Obširnejše

razprave pa bi izšle v časopisu, ki bi ga društvo izdalo v periodičnih izhajajočih

zvezkih. Leta 1856 je tako izšla prva številka z naslovom Jahresheft des Vereines

des krainischen Landes-Museum, katerega urednik je bil Deţman. Druga številka

je izšla dve leti pozneje, leta 1858, pri tretji številki pa se je zavleklo vse do leta

1862. Razlog za ta poznejši izid sta bila dva narodno-politično nasprotujoča si

tabora, ki sta bila prisotna med člani Muzejskega društva, saj sta povzročila

popolno neaktivnost članov.

Po 13 letih, leta 1864, je prišlo do ţe teţko pričakovanega občnega zbora, ki je

sprejel nova društvena pravila. Kranjski deţelni zbor je prišel do zaključka, da bo

društvo še naprej podpiralo teţnje muzeja, nekdanjo materialno podporo pa

zamenjalo z duhovno pobudo in znanstvenim domoznanskim delom. Pravila, ki so

bila sprejeta leta 1865, določajo, da se društvo spremeni v zasebno društvo z

nazivom Muzejsko društvo za Kranjsko, ki pa ima v svojem pečatu poleg napisa

tudi grb kranjske vojvodine. Novo ime pa ni dobilo samo društvo, temveč tudi

letni društveni snopič, in tako je leta 1866 pod Deţmanovim vodstvom izšel prvi

letnik Mittheilungen des Museal-Verains für Krain. Iz prve številke je bilo

razvidno, da se je društvo začelo intenzivneje ukvarjati s prirodoslovnimi

problematikami, zgodovinske študije pa bi naj objavljalo v publikacijah.

Historičnega društva za Kranjsko. Med letoma 1867 in 1872 sta imeli obe društvi

skupne sestanke. Pozneje pa je zanimanje za skupno delo začelo upadati, dokler ni

leta 1885 Historično društvo na občnem zboru sklenilo, da prekine to sodelovanje

ter prepusti svojo dragoceno knjiţnico in bogato zbirko listin in rokopisov

Deţelnemu muzeju.

Karel Deţman je leta 1888 najprej preselil muzejske zbirke iz starega liceja v

novo poslopje Deţelnega muzeja. Temu je sledila obnovitev in poţivitev

Muzejskega društva. Prvi sestanek je bil tako sklican januarja 1888, in sicer v


26

novi muzejski čitalnici. Deţman se je kot muzealec, poslanec in deţelni odbornik

najbolj zavzemal, da bi društvo dobilo trdna tla. Organiziral je mesečna

predavanja, oglašali so se novi člani. Julija 1888 je bil na občnem zboru izvoljen

kot predsednik društva. Ţal pa Deţman ni več dočakal izida publikacij

obnovljenega Muzejskega društva, ko so po 50 letih formalnega obstoja društva

leta 1889 izšle Mittheilungen des Musealveraines für Krain. Po Deţmanu je bil za

novega predsednika izvoljen Anton Globočnik. Odbornik Anton Koblar se je

zavzemal za to, da bi društveni časopis sprejemal tudi slovenske članke. Po letu

1890 je novi tajnik Anton Koblar pisal vse zapisnike občnih zborov in sej odbora

v slovenskem jeziku. Leto pozneje je bil za novega predsednika izvoljen Andrej

Senekovič, ki je bil ravnatelj na gimnaziji. Prav tako pa so začela izhajati

društvena slovenska Izvestja, ki bi naj po Koblarjevem mnenju prinašala

prispevke s področja domoznanstva vseh slovenskih deţel, le pristavek za

Kranjsko bi naj bil izvzet. Koblar je Izvestja urejal 18 let. Skozi leta se je

uredništvo društvenih Mittheilungen večkrat spremenilo. Leta 1908 je na tem

mestu nastopil dr. Valter Šmid in po njegovem predlogu so Mittheilungen dobila

krajši naslov Carniola, izhajala pa so štirikrat letno. Pozneje, zaradi gmotnih

teţav, so se Izvestja in Carniola zdruţila v eno publikacijo, imenovano Carniola.

Po Senekovičevem odstopu je društvu načeloval F. Levec, ki ga je vodil od leta

1903 naprej. Njegovo vodstvo je trajalo celo predvojno obdobje. S pomočjo

kranjskega deţelnega odbora je Levcu uspelo društvo izvleči iz velikih teţav. Leta

1915 je Levčevo mesto prevzel muzejski ravnatelj dr. Mantuani. Leta 1919 je

društveni odbor sklenil, da se društvo od sedaj naprej imenuje Muzejsko društvo

za Slovenijo, društveni časopis pa se je preimenoval v Glasnik Muzejskega

društva za Slovenijo. Društveni časopis bi naj izhajal v narodnem jeziku, vseboval

pa bi naj prav tako izvlečke v angleškem in francoskem jeziku. Z letom 1912 pa je

vseboval časopis tudi poseben prirodoslovni odsek.

Leta 1926 je novi odbor z izvoljenim predsednikom dr. Rudolfom Andrejko znova

oţivil delovanje društva. Urednik glasnika je postal dr. Josip Mal. Na občnem

zboru leta 1930 je kraljevska uprava potrdila nova društvena pravila, in sicer


27

ustanovljeni sta bili zgodovinska in prirodoslovna sekcija. Glavni odbor,

sestavljen iz 12 članov, je upravljal društvo, sekcijski odbor s šestimi člani pa je

skrbel za izdajanje publikacij, predavanja, ekskurzije. Iz prirodoslovne sekcije se

je leta 1934 razvilo Prirodoslovno društvo, ki je nadaljevalo z izdajo

poljudnoznanstvenega mesečnika Proteus. Zgodovinska sekcija je svoje delovanje

prenesla v Muzejsko društvo za Slovenijo, ki je v bistvu staro društvo s

spremenjenimi pravili.

Po letu 1945 so se začele organizirane akcije ter sodelovanje z muzeji in

muzejskimi delavci. Prva oblika društvene organizacije, ki je povezovala interese

muzejskih usluţbencev v celoti in muzejskih strokovnjakov v oţjem pomenu

besede, je bil sindikat. V njegovih okvirih se je začela izkazovati kolektivna

aktivnost muzejskih delavcev na področju administrativnih in strokovnih

(praktičnih, teoretičnih) vprašanj. Med sindikalnimi skupinami je bila številčno

najmočnejša podruţnica Muzeji v Ljubljani, ki je delovala v okviru Zveze

prosvetnih delavcev in nameščencev. Ustanovljena je bila 29. oktobra 1945 in iz

nje se je leta 1952 organiziralo Društvo muzealcev Slovenije. Njeno delovno

področje je obsegalo Narodni, Etnografski in Prirodoslovni muzej, Zavod za

zaščito kulturnih spomenikov Slovenije, Osrednji drţavni arhiv Slovenije in

Ornitološki observatorij. Na prvem občnem zboru je podruţnica štela 25 članov,

imela pa je tudi organizacijski odbor, različne sektorje, nadzorni odbor in

ljudskega toţilca. Leta 1951 je ţe štela 112 članov. Sindikalna podruţnica je

reševala socialno-ekonomske probleme, spodbujala strokovno delo muzejev, kljub

temu pa je proces razvoja muzejev privedel do organizacije strokovnega društva.

Zgodovinsko društvo za Slovenijo se je ustanovilo kmalu po osvoboditvi. Njegov

cilj je bil napredovanje muzejske sluţbe, koordinacija dela muzejskih ustanov,

pomoč pri strokovni in ideološki izobrazbi muzejskih strokovnjakov, društvo je

imelo tudi svoj časopis z imenom Zgodovinski časopis. Zraven tega društva pa so

obstajala tudi druga manjša, ki so v posameznih krajih ustanavljala kompleksne

ali specializirane muzeje, Celjsko muzejsko društvo je npr. ustanovilo muzej v

Celju.


28

9. decembra 1952 je bilo ustanovljeno novo Društvo muzealcev in konservatorjev

Slovenije, ki se je od leta 1959 preimenovalo v Društvo muzealcev Slovenije. Prvi

predsednik je bil Janez Kramar. Društvo se je ukvarjalo z vse bolj razširjeno

mreţo muzejev po Sloveniji, utrdilo je stik z Muzejskim društvom v Jugoslaviji,

preoblikovalo ţe obstoječe muzeje, oblikovalo nove oddelke, reševalo

medsebojne konflikte med institucijami in reševalo vprašanje statusa muzejskih

ustanov. Veliko skrb je namenjalo muzejskim usluţbencem, njihovemu

napredovanju. Velikega pomena je bila sindikalizacija društva, ki je prinesla nova

pravila. Sklenjeno je bilo, da bo društvo imelo pet osnovnih sindikalnih podruţnic

(ljubljansko, štajersko-prekmursko, dolenjsko-belokranjsko, notranjsko-primorsko

in gorenjsko), ki naj bi čim bolj samostojno reševale vsa tekoča vprašanja.

Večina muzejev pri nas je raziskovala različna muzeološka področja, pri čemer je

bila bistvenega pomena sistematičnost. Zaradi sistematičnega dela in večje

preglednosti posameznih muzejev se je v vseh republiških društvih porodila ideja

in potreba po oblikovanju strokovnih sekcij, v katerih bi strokovnjaki iz istega

področja skupaj reševali vprašanja specifične problematike. Izoblikovale so se

prirodoslovna, geografska, etnografska, kulturnozgodovinska in sekcija tehniških

muzejev.

Društvo muzealcev Slovenije se je po letu 1970, ko je bila ustanovljena Skupnost

muzejev Slovenije, ki je poleg strokovnih nalog prevzela tudi skrb za reševanje

organizacijskih vprašanj slovenskih muzejev, vse bolj posvečalo uresničevanju

stanovskih nalog. Leta 1978 je sprejelo novi statut ter se vpisalo v register društev

pri Republiškem sekretariatu za notranje zadeve SR Slovenije v Ljubljani.

Njegove temeljne naloge so bile izobraţevanje muzejskih delavcev, strokovno

sodelovanje in povezovanje z muzejskimi ustanovami na Slovenskem, v drugih

jugoslovanskih republikah ter v tujini, udeleţba na strokovnih posvetih in

kongresih doma in v tujini, publicistična dejavnost, reševanje strokovnih vprašanj

s področja muzeologije, prirejanje strokovnih ekskurzij in ogled odmevnejših

razstav doma in v tujini. Društvo se je ukvarjalo z vprašanji temeljnih nalog

slovenskih muzealcev, to je varovanje in dokumentiranje muzejskih zbirk, njihovi


29

javni predstavitvi in popularizaciji muzejske dejavnosti v obliki razstav in objav v

strokovnih ter poljudnih publikacijah. Spodbujalo je pripravo muzejskih

izobraţevalnih programov, ki so prispevali k vzgoji in ozaveščanju najširšega

prebivalstva o pomembnosti skupne skrbi za ohranitev slovenske kulturne

dediščine. Društvo se je vključilo v razprave, ki so potekale v okviru priprav za

nov zakon o varstvu naravne in kulturne dediščine, sprejet v letu 1981, ki je urejal

vprašanja nepremične in premične kulturne dediščine ter prvič vključeval tudi

skrb za naravno kulturno dediščino.

Predstavniki društva so delovali kot člani v organih in strokovnih odborih

Kulturne skupnosti Slovenije, predhodnice Ministrstva za kulturo, kjer so

soodločali o vprašanjih in financiranju programov na področju varstva kulturne

dediščine. Prizadevali so si za ureditev pravnega statusa raziskovalnega dela v

slovenskih muzejskih ustanovah, ki je v začetku potekalo pod okriljem

Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani, pozneje pa so se sredstva

za ta namen pridobivala pri Republiški raziskovalni skupnosti.

V okviru komisij za različna strokovna področja se je društvo ukvarjalo z aktualno

muzejsko problematiko in dejavno posegalo v njeno reševanje.

Društvo pa je bilo dejavno tudi na publicističnem področju. Leta 1979 je izšel nov

ter razširjen vodnik Muzeji in galerije v Sloveniji. Izšel je v slovenskem,

nemškem, italijanskem in angleškem jeziku. Finančno pa je bil podprt s strani

Gospodarske zbornice Slovenije in Kulturne skupnosti Slovenije.

Leta 1991 z ustanovitvijo slovenske drţave so muzeji doţiveli pravi razcvet. Vse

bolj so bili odprti za novosti iz sveta, prav tako pa so se tudi muzejski delavci

izobraţevali v tujini. Številni muzeji so začeli prenavljati svoje prostore in

pripravljati razstave v novem muzeološkem duhu.

V letu 1991 se je zgodil pomemben dogodek, ustanovljen je bil Nacionalni komite

Icom RS, ki je bil sprejet v mednarodni Icom, kar je slovenskim muzealcem

omogočilo neposreden stik s kolegi z vsega sveta.


30

Pomemben mejnik v zgodovini muzejstva na naših tleh je tudi prvi slovenski

muzejski sejem, ki se je zgodil maja 1992 v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Udeleţilo se ga je 44 muzejev, sodelovali pa so tudi obrtniki, podjetja in

izdelovalci opreme za muzejske razstave. Ob tej priloţnosti je izšel novi vodnik

po slovenskih muzejih, ki je predstavil 60 muzejev.

Sedeţ društva se je po letu 1995 iz Narodnega muzeja Slovenije preselil na

Kongresni trg 1, v prostore novoustanovljene Uprave za kulturno dediščino RS.

Ob koncu leta 1996 je društvo štelo 1120 članov, med katerimi je bilo 505

muzejskih delavcev in 615 ljubiteljev. V tem obdobju je društvo prevzelo naloge,

kot so neformalno izobraţevanje slovenskih muzejskih delavcev, podeljevanje

muzejskih stanovskih nagrad, Valvasorjeve nagrade za ţivljenjsko delo in

priznanja za najvidnejše doseţke na muzejskem področju v preteklem letu. Zraven

teh nalog pa je društvo skrbelo tudi za organizacijo in izvedbo muzejskih

zborovanj.

Zaradi novega zakona o društvih iz leta 1995 se je društvo preimenovalo v

Slovensko muzejsko društvo SMD.

Decembra 2006 je društvo pripravilo novo spletno stran www.smd-drustvo.si. Na

tej spletni strani se redno objavljajo aktualne informacije o delovanju. Spletna

stran omogoča neposredno komunikacijo s članstvom in strokovnimi društvi,

delujočimi na področju varstva kulturne dediščine.

Kar je še potrebno omeniti, je to, da so naši muzeji danes zelo uspešni tudi v

mednarodnem prostoru. Nominiranci za evropsko nagrado EMYA in dobitniki

posebnih priznanj so bili Kobariški muzej, Muzej premogovništva Slovenije v

Velenju, Mestni muzej Ljubljana, Mestni muzej Idrija, Pokrajinski muzej Murska

Sobota in drugi. To pa dokazuje, da Slovenija s sodobnimi muzejskimi

postavitvami sodi med tiste drţave, v katerih muzeji nova muzeološka znanja

uspešno udejanjajo v svojih programih.

http://www.smd-drustvo.si/


31

6 MUZEJI NA SLOVENSKEM

Muzeji igrajo pomembno vlogo v druţbenem razvoju in zlasti pri učenju, ki traja

celo ţivljenje. Muzeji predstavljajo kulturne doseţke ter ohranjajo in slavijo

zgodovino ter dediščino, prav tako pa predstavljajo tudi del širše industrije

turizma.

V Sloveniji je v razvid muzejev vpisanih 47 muzejev. Razvid muzejev je javna

listina, v katero se vpisujejo muzeji, ki izpolnjujejo osnovne prostorske, finančne

in kadrovske zahteve za hranjenje dediščine ter njeno varstvo. Izmed teh 47

muzejev je 12 nacionalnih muzejev in 35 regionalnih muzejev, vsi pa so do 80 %

javno financirani.

NACIONALNI MUZEJI:

NARODNI MUZEJ SLOVENIJE

PRIRODOSLOVNI MUZEJ SLOVENIJE

SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ

MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE SLOVENIJE

MUZEJ ŠPORTA

NARODNA GALERIJA

MUZEJ KRŠČANSTVA NA SLOVENSKEM

SLOVENSKI ŠOLSKI MUZEJ

SLOVENSKA KINOTEKA

TEHNIŠKI MUZEJ SLOVENIJE

MODERNA GALERIJA

SLOVENSKI GLEDALIŠKI MUZEJ


32

REGIONALNI MUZEJI:

POSAVSKI MUZEJ BREŢICE

POKRAJINSKI MUZEJ CELJE

MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE CELJE

MESTNI MUZEJ IDRIJA

GORNJESAVSKI MUZEJ JESENICE

MEDOBČINSKI MUZEJ KAMNIK

POKRAJINSKI MUZEJ KOČEVJE

POKRAJINSKI MUZEJ KOPER

GORENJSKI MUZEJ KRANJ

MUZEJ IN GALERIJE MESTA LJUBLJANE

MUZEJ NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR

POKRAJINSKI MUZEJ MARIBOR

BELOKRANJSKI MUZEJ METLIKA

POKRAJINSKI MUZEJ MURSKA SOBOTA

GORIŠKI MUZEJ KROMBERK - NOVA GORICA

DOLENJSKI MUZEJ NOVO MESTO

POMORSKI MUZEJ SERGEJ MAŠERA PIRAN

NOTRANJSKI MUZEJ POSTOJNA

POKRAJINSKI MUZEJ PTUJ - ORMOŢ

MUZEJI RADOVLJIŠKE OBČINE RADOVLJICA

KNJIŢNICA MIKLOVA HIŠA RIBNICA

KOROŠKI POKRAJINSKI MUZEJ SLOVENJ GRADEC

LOŠKI MUZEJ ŠKOFJA LOKA

TOLMINSKI MUZEJ

ZASAVSKI MUZEJ TRBOVLJE

TRŢIŠKI MUZEJ

JAVNI ZAVOD MUZEJ VELENJE

PILONOVA GALERIJA AJDOVŠČINA

GALERIJA BOŢIDAR JAKAC KOSTANJEVICA NA KRKI

ARHITEKTURNI MUZEJ LJUBLJANA


33

MEDNARODNI GRAFIČNI LIKOVNI CENTER LJUBLJANA

UMETNOSTNA GALERIJA MARIBOR

GALERIJA MURSKA SOBOTA

OBALNE GALERIJE PIRAN

KOROŠKA GALERIJA LIKOVNIH UMETNOSTI

Teh 47 slovenskih muzejev pa lahko klasificiramo tudi glede na velikost ali jih

uvrščamo k majhnim, srednjim ali velikim muzejem. Pri tem je treba zapisati

kriterije, katerim morajo zadoščati. Med majhne muzeje uvrstimo muzej takrat, ko

ima manj kot deset zaposlenih ljudi ter je njegov letni proračun do 400.000 evrov;

med srednje velike muzeje spadajo vsi tisti muzeji, ki imajo med deset in 20

zaposlenih ljudi, njihov proračun pa se giblje do 800.000 evrov; k velikim

muzejem pa prištevamo vse tiste muzeje, v katerih je zaposlenih več kot 20 ljudi,

njihov letni proračun pa višji od 800.000 evrov.

KATEGORIJA

MUZEJA

SKUPAJ % NACIONALNI REGIONALNI

VELIKI MUZEJI 17 36,2 8 9

SREDNJI MUZEJI 17 36,2 2 15

MAJHNI MUZEJI 13 27,6 2 11

Muzeje pa lahko razvrstimo tudi glede na usmeritev njihovih zbirk, in sicer

ločimo splošne muzeje, specialne muzeje in umetnostne galerije.

VRSTA MUZEJA SKUPAJ % NACIONALNI REGIONALNI

SPLOŠNI MUZEJI 28 59,6 1 27

SPECIALNI MUZEJI 9 19,1 9 /

UMETNOSTNE

GALERIJE

10 21,3 2 8


34

Drugi pomembni muzeji na Slovenskem v tej klasifikaciji niso upoštevani, in sicer

Muzej za notranje zadeva, Čebelarski muzej, Muzej premogovništva Slovenije in

še mnogi drugi. Prav tako pa so izvzete tudi zasebne zbirke.

V diplomskem delu smo se na podlagi subjektivnega izbora odločili, da

predstavimo tako nacionalne muzeje kot tudi pokrajinske muzeje.

6.1 NACIONALNI MUZEJI

6.1.1 NARODNI MUZEJ SLOVENIJE

SPLOŠNO

Je najstarejši muzej na slovenskem ozemlju, ustanovljen je bil leta 1821. Muzej je

doslej zbirke predstavljal javnosti na različnih razstavah, v svojih publikacijah pa

je skrbel za javno objavo pomembnega gradiva. Muzej je znan po svoji izjemni

sistematičnosti, saj se lahko pohvali s številnimi zbirkami, ki prikazujejo različna

zgodovinska obdobja.

Slika 3: Narodni muzej Slovenije

Viri: Mateja Meško


35

15. oktobra 1821 so kranjski deţelni stanovi v Ljubljani na pobudo škofa

Avguština Gruberja sprejeli sklep o ustanovitvi domovinskega muzeja, ki bi

nadaljeval znanstveno delo Academie operosorum, ki je bila ustanovljena leta

1693, prav tako pa naj bi nadaljeval delo Druţbe za poljedelstvo in koristne

umetnosti na Kranjskem, ki je bila ustanovljena leta 1767. Na novo ustanovljen

muzej je bil deleţen velike podpore, ki se je kazala predvsem z zbirkami, ki so jih

zasebniki podarili muzeju. Muzej je postal bogatejši za mineralno zbirko Ţige

Zoisa, škofa Wolfa in mnoge druge. Podporniki muzeja so muzeju namenili tudi

številna denarna sredstva, prav tako pa so tudi ustanovili Društvo Kranjskega

deţelnega muzeja. To društvo je bilo ustanovljeno leta 1839 in še obstaja danes, le

da se danes imenuje Slovensko muzejsko društvo. Leta 1881 Kranjski deţelni

zbor sprejme odločitev o gradnji nove muzejske stavbe, s finančno podporo

Kranjske hranilnice. Nova muzejska stavba na Prešernovi ulici se je preimenovala

v Kranjski deţelni muzej – Rudolfinum in je bila odprta za javnost leta 1888, kot

prvo izključno za kulturo namenjeno poslopje pri nas. Pozneje, po prvi svetovni

vojni, je muzej dobil vseslovenski značaj ter se leta 1921 preimenoval v Narodni

muzej. V naslednjih letih je muzej uvedel veliko novosti, kar se tiče muzejskih

zbirk. Tako je leta 1923 prišlo do osamosvojitve Slovenskega etnografskega

muzeja, leta 1944 pa do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja. Slikarske in

kiparske zbirke prevzame Narodna galerija, fond arhiva pa prevzame Osrednji

drţavni arhiv Slovenije. Leta 1957 pride pod okrilje muzeja Blejski grad, kjer

muzej ustanovi kulturnozgodovinsko zbirko. Leta 1997 pa se muzej preimenuje v

Narodni muzej Slovenije.

Danes muzej obsega arheološki oddelek, oddelek za zgodovino in uporabno

umetnost, oddelek za konserviranje in restavriranje, grafični kabinet,

numizmatični kabinet in knjiţnico. Narodni muzej Slovenije pa ima pod okriljem

tudi grad Sneţnik, muzejsko zbirko na Blejskem gradu, muzejsko zbirko v okviru

arheološkega parka na Hrušici ter stavbo na Metelkovi.


36

MUZEJSKE ZBIRKE

Blejski grad – muzejska razstava o zgodovini Bleda in okolice

Bled z okolico je izjemen primer tega, kako so ljudje skozi tisočletja uporabljali

svoje okolje glede na naravne danosti in pogoje bivanja ter kako se je razvijala

njihova kultura. O tem pripoveduje muzejska razstava, ki jo je v 14 sobah

nekdanjih bivalnih prostorov na gradu postavil Narodni muzej Slovenije v

sodelovanju z več drugimi slovenskimi muzeji in zasebniki. Na razstavi

predstavljene originalne predmete (skupaj okoli 400) in replike dopolnjujejo

rekonstruirane podobe nekdanjih prebivalcev, makete blejskega gradu in reliefni

model blejske pokrajine. Virtualna filmska prikaza govorita o delovanju

bohinjskega ledenika in o stavbno-zgodovinskem razvoju blejskega gradu. Kratki

dokumentarni filmi pa z bogatim slikovnim gradivom in originalnimi posnetki

pokaţejo arheološko dediščino starodavnega Bleda, začetke zdraviliškega turizma,

bohinjsko ţeleznico ter različne kulturne in športne prireditve na Bledu.

Nastanek današnje pokrajine, kakor jo je oblikoval ledenik, je vključen v

predstavitev geološkega in naravnega okolja ter postopnega razvoja kulturne

krajine, ki zdruţuje dediščino iz različnih dob. Arheološke najdbe skupaj z

dokumentiranimi preostanki naselbin, grobišč, svetišč, utrdb in poti govorijo

zgodbo o načinu bivanja posameznika in skupnosti, o odnosu človeka do narave

in o njegovi razpetosti med zemljo in nebom.

Svoje sledi so tod pustili ledenodobni lovci ter prvi poljedelci in ţivinorejci iz

kamene dobe, naseljenci iz bakrene, bronaste in ţelezne dobe, ki so ţe uporabljali

kovine, staroselski prebivalci iz rimskega obdobja in pozne antike. Blejski kot pa

je tudi eno izmed arheološko najbolje raziskanih območij v Sloveniji za

zgodnjesrednjeveško oziroma zgodnjeslovansko obdobje, ko so nastale vasi, poti

in kraji, kakor jih v kulturni krajini lahko prepoznamo še danes. Podatki in

upodobitve iz zgodovinskih virov, ki jih je briksenska škofija iz Tirolske

posedovala osem stoletij (1004–1803) ter so danes shranjeni v arhivih v Sloveniji


37

in tujini, na razstavi skupaj s predmeti predstavljajo blejsko fevdalno gospostvo.

Razvoj Bleda v zdraviliški in turistični kraj v 19. in 20. stoletju je prikazan z

eksponati, filmi ter upodobitvami pomembnih ljudi in dogodkov.

Tisočletni Blejski grad pa ni le razstavni prostor, s katerega se najlepše vidi

znameniti otok z romarsko cerkvico sredi jezera, ampak je hkrati tudi sestavni del

razstave. Kot spomenik ter razgledišče v prostoru in času, kakor se prepletata in

sta ohranjena v Blejskem kotu, skupaj z razstavo predstavlja dediščino, vrednoto,

spodbudo in izziv tako domačinom kot tudi vsem obiskovalcem Bleda.

Muzej- Grad Sneţnik

Po obnovi leta 2008 je grad Sneţnik na Notranjskem, edini v Sloveniji z

ohranjenimi avtentičnimi interjerji, spet odprt za javnost. Na bliţnji strateški točki

ob robu Loške doline je stala ţe rimska postojanka. Prvič se gospodje Sneţniški

omenjajo v 13. stoletju. Grad je bil v poznejših stoletjih v lasti uglednih kranjskih

plemiških druţin Lamberg, Scheyer, Raumschissl, Eggenberg, Auersperg

(Turjaških) in Lichtenberg; v 17. stoletju je bil pomembno upravno središče tega

dela Notranjske. Prvotna utrjena postojanka je s pozidavami dobila renesančne in

baročne stavbne prvine, ohranjeni so še lepi tramovni stropi. Sedanja grajska

podoba s predzidjem in stolpi je iz 2. polovice 19. stoletja, potem ko ga je skupaj

z obseţnimi gozdovi leta 1853 kupila ter kot poletno in lovsko rezidenco temeljito

obnovila nemška druţina saških knezov Schönburg-Waldenburg. Leta 1867 je

postal knez pokrovitelj prve kranjske slovenske gozdarske šole, parna ţaga je

spodbudila začetek lesne industrije v dolini, odstrel redkih ţivali v gozdovih je bil

prepovedan. Do konca 2. svetovne vojne je vzorno vodeno posestvo (zadnji

oskrbnik Leon Schauta) dajalo priloţnost za zasluţek številnim domačinom.

Sprehod skozi štiri grajske etaţe nam pričara vzdušje izpred 100 in več let, saj so

grajske sobe še vedno opremljene s pristnim pohištvom in drugo opremo iz druge

polovice 19. stoletja. Saloni in spalnice knezov Hermana in Ulrika ter kneginje

Ane in sobe za goste so urejene prijetno ter udobno, s številnimi historističnimi


38

sedeţnimi garniturami s prvotnim oblazinjenjem in ornamentiranimi pečmi. Stene

krasijo druţinski portreti, stare fotografije in grafike. Posebnost je soba v

egipčanskem slogu iz začetka 20. stoletja. K domačemu vzdušju nekdanjega

počitniškega bivališča prispevajo klavir, biljard in drobna oprema. Sčasoma se je

v gradu nabralo precej lovskih trofej, na primer več kot 100 let star nagačeni

medved. V spodnji veţi so vzidani rimski nagrobniki, na steni je velik bakrorezni

zemljevid deţele Kranjske iz leta 1744; dragocen je ornamentalni usnjeni

antependij iz 17. stoletja iz sosednje cerkve v Šmarati. Prostori v predzidju so

namenjeni občasnim razstavam, v pritlični sobi se opravljajo poroke. Zunaj pod

gankom visi drevak, s kakršnim so se domačini vozili po poplavljenih travnikih.

Beli grad, ki se tiho zrcali v izvirski vodi ribnika z racami mlakaricami, kleni in

potočnimi postrvmi, je obdan z velikim parkom z drevoredi in jasami, v katerih na

sprehodu v prijetnem poletnem hladu naletimo na kip boginje lova Diane. Okolica

je očarljiva v vseh letnih časih, tudi pozimi, ko se nad zaledenele travnike spustijo

skrivnostne meglice. Mimo gradu sta speljani evropska pešpot E6 in pohodniška

Krpanova pot. Pokrajina vabi h kolesarjenju in jeţi, nedaleč je Kriţna jama.

Dandanes je grad na obronkih obseţnih jelovo-bukovih gozdov oddaljen od

hrupnih prometnic in idealno izhodišče za izlete po prelepem kraškem svetu. Od

tod se širijo gozdovi na jug vse do slikovite soimenjakinje gore Sneţnik ob

hrvaški meji in na vzhod, kjer se s kočevskimi gozdovi zlivajo v enega zadnjih

velikih evropskih gozdnih kompleksov. Enkratno naravno okolje je dom

raznovrstnim rastlinam in ţivalim, medvedom, divjim prašičem, volkovom in

risom, pticam, mali divjadi, srnjadi in jelenjadi.

Hrušica, muzejska zbirka in arheološki park

Na Hrušici, prelazu ob cesti Logatec–Ajdovščina, je znotraj arheološkega parka

ob gostišču Stara pošta majhna razstava, na kateri se obiskovalec lahko

podrobneje seznani z najdiščem Ad Pirum (današnja Hrušica) ter obseţnim

obrambnim sistemom trdnjav in zapornih zidov, ki so v burnem poznoantičnem

obdobju ščitili Italijo in mesto Rim pred osvajalskimi vdori z vzhoda.

http://www.nms.si/slovensko/10_razstave/druge_lokacije/stalna_hrusica.html


39

Pred vojaško trdnjavo, katere ostanki se danes vijejo po pobočju Listnika (918 m.

n. m.), so Rimljani na tem mestu zgradili poštno in prepreţno postajo. Zgrajena je

bila hkrati z rimsko drţavno cesto v času cesarja Avgusta (27 pr. Kr.–14 po Kr.).

Nova cesta skozi Ajdovščino in čez Hrušico, ki je povezovala Akvilejo (današnji

Oglej v Italiji) in Emono (današnja Ljubljana), je nadomestila prejšnjo daljšo čez

Razdrto in skrajšala potovanje med mestoma za en potovalni dan. Od 2. stoletja je

bila na tem mestu tudi beneficiarska postojanka.

V poznem 3. stoletju so Rimljani okoli poštne postaje zgradili mogočno vojaško

trdnjavo in v njej nastanili vojaško posadko. Takrat so namreč dolgo obdobje miru

in blaginje, ki ju je zagotavljal reţim rimskega imperija, zamajali vdori različnih

germanskih in barbarskih ljudstev, ki so osvajala in ropala ozemlje imperija. Za

obrambo Italije je bil zgrajen več kot 80 km dolg obrambni sistem, znan pod

imenom Claustra Alpium Iuliarum, v katerega je bila vključena tudi trdnjava na

Hrušici. Julijskoalpski obrambni sistem je neposredno varoval italski prostor –

srce rimskega imperija. Rimljani so pri tem izkoristili naravne danosti kraško-

alpskega sveta, na laţje dostopnih območjih pa so zgradili obrambne zidove.

Sistem je bil dodatno okrepljen s stolpi, pomembni prehodi pa z manjšimi

(Lanišče) oziroma večjimi trdnjavami (Hrušica). Graditi so ga začeli v drugi

polovici 3. stoletja, v celoti pa je zaţivel v konstantinskem obdobju (prva polovica

4. stoletja). Obstajal je do 5. stoletja, nato pa je izgubil svoj pomen. Ostanki

poznorimskega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum so največji

rimskodobni spomenik v Sloveniji.

Tloris trdnjave na Hrušici je prilagojen zemljišču in je nepravilne ovalne oblike.

Trdnjava je dolga 250 metrov in široka do 75 metrov. Obdaja jo 2,7 metra široko

obzidje, ki je bilo prvotno visoko okrog osem metrov in utrjeno s stolpi. S stolpi je

bil utrjen tudi prečni zid z ozkim prehodom, ki je trdnjavo delil na spodnji in

zgodnji del. Zgornji del je sluţil za taktični umik v stiski in za pašo ţivine. V

spodnjem delu trdnjave je stalo štabno poslopje z vojaškimi barakami in šotori,

majhne delavnice, poštna postaja in cisterna. V trdnjavi je lahko hkrati

prenočevalo okoli 500 vojakov (kohorta). Trdnjavo je čez sedlo presekala cesta


40

Akvileja–Emona, vhoda pa so na dveh straneh ščitila vrata, obdana visokima

stolpoma, ki sta bila verjetno visoka 10 metrov. V 5. stoletju je bila trdnjava

opuščena, vendar se je promet po cesti nadaljeval najmanj do konca 6. stoletja.

Zgodnjesrednjeveško obdobje na Hrušici je slabo poznano. Med 12. in 14.

stoletjem je bila v opuščeni trdnjavi zgrajena cerkev, posvečena sv. Jedrti,

zavetnici popotnikov. Najpozneje v tem času je stara rimska magistrala znova

oţivela, saj je po njej vse do srede 19. stoletja potekala redna poštna zveza med

Gorico in Ljubljano.

Narodni muzej Slovenije – Metelkova cesta

Leta 1995 je Narodni muzej Slovenije pridobil stavbo št. 25 v kompleksu

nekdanje vojašnice ob Metelkovi cesti, v sosedstvu Slovenskega etnografskega

muzeja, Moderne galerije, Slovenske kinoteke in Zavoda za varovanje kulturne

dediščine Slovenije. Preoblikovanje kompleksa Metelkova – juţni del je delo

arhitektov Sama in Gorazda Groleger ter Miroslava Kvasa. Priprava idejnih

načrtov za bodoče razstavne in depojske prostore nove stavbe Narodnega muzeja

Slovenije je stekla v letu 2000, julija 2004 so se začela tudi gradbena dela.

Novembra 2005 je bil dokončan depojski del. Stavba je za javnost zaţivela 6.

marca 2008 z odprtjem razstave Primoţ Trubar 1508–1586. S kletjo in prizidkom

ter samo stavbo je muzej pridobil skoraj 4000 m2 prostorov: klet je namenjena

depojskim prostorom Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost, zastekljeni

prizidek restavratorskim delavnicam in predavalnici, pritličje občasnim razstavam,

obe nadstropji pa stalni razstavi zgodovinskih in umetnoobrtnih predmetov na

Slovenskem. Na podstrehi je poseben prostor za manjše občasne razstave.

Dragocenosti Narodnega muzeja Slovenije ( z razstave Narodnega muzeja

Slovenije )

Ta zbirka je na ogled od junija 2004. V zbirki so predstavljeni številni predmeti,

ki navdušujejo s svojo lepoto, prav tako pa tudi s svojo bogato sporočilnostjo, ki

zajema obseţno obdobje vse od prazgodovine do današnjih dni.


41

Piščal iz Divjih bab

Gre za koščeno piščal, ki je bila odkrita leta 1995 v podzemni jami Divje babe na

Idrijskem. Za časa zadnje poledenitve je jama sluţila kot brlog, med drugim pa so

se tam najprej zadrţevali neandertalci in pozneje kromanjonci. Piščal, ki je bila

izdelana iz stegnenice mladega jamskega medveda, so našli ob enem izmed

ognjišč. Starost piščali so na podlagi preiskave medvedjih zob, ki so jih našli v isti

plasti zemlje, ocenili na 55 tisoč let. To je bil čas paleolitika in piščal predstavlja

najstarejšo do sedaj najdeno paleolitsko piščal na svetu. Piščal je izdelal

neandertalec, kar kaţe na njegove razvite umske sposobnosti.

Apulske posode iz Stične

V dolenjsko okolje so prišle iz juţne Italije, natančneje iz severne Ampulije. So

sestavni del grškega tradicionalnega lončarstva. Izvor tega posodja se da razbrati

tudi na podlagi zapletenih geometrijskih likov, ki predstavljajo okras tega posodja.

Apulske posode so bile izdelane na hitrem vretenu. Domnevno bi naj Dolenjci to

vrsto posodja pridobivali v zameno za lastne ţelezne izdelke. Na Dolenjskem je

apulsko posodje predstavljalo pridatek v grobovih premoţnejših ţensk in moških.

Bili so pa tudi sestavni del za hranjenje, pripravo in uţivanje vina ter so bili zelo

priljubljeni.

Situla z Vač

Predstavlja situlsko umetnost v starejši ţelezni dobi. Znamenito situlo je našel

Janez Grilc leta 1882 na ledini Nad Lazom. Posoda je okrašena, tako da ima tri

pasove, ki so izpopolnjeni s človeškimi in ţivalskimi figurami. Poglavitnega

pomena je sredinski pas, ki predstavlja moţe iz različnih druţbenih poloţajev. To

je razvidno iz razlik v njihovih oblačilih, pokrivalih in raznih drugih dodatkih. Po

poloţaju je na najvišjem mestu moţ s frigijsko čepico na glavi, njegovo oblačilo

ni okrašeno, sedi na prestolu ter v roki drţi dvoglavo ţezlo, ki simbolično kaţe na


42

vladarsko oblast. Prizori na situli se razlagajo kot pripoved o pomembnih

vladarjevih dejanjih iz časa njegovega ţivljenja.

Situla z Vač slovi po izjemno kakovostni zasnovi in predstavlja enega izmed

najbolje izdelanih izdelkov izven delavnic v Bologniji in Estu. Za nas izjemno

pomembno dejstvo je, da je bila situla izdelana v tukajšnjem okolju.

Slika 4: Situla z Vač

Viri: Mateja Meško

Rimske steklene posode

Gre za primerke rimskega stekla. Izdelki so iz večbarvnega stekla raznih vzorcev

ali mozaičnega stekla. To so bili prestiţni izdelki, ki so bili izdelani v kalupih.

Med steklenimi posodami izstopajo steklenička z ozkim vratom iz večbarvnega

stekla in zlate folije, skodelica na nogi in čaša z ročajem, pri čemer sta čaša in

skodelica izdelani v tehniki prostega pihanja. Tisti predmeti, ki so celi ter dobro

ohranjeni, izhajajo iz grobov, kamor so bili odloţeni.


43

Glava moškega

Gre za kamniti portret, ki predstavlja moškega v zrelih letih. Moški ima kratko

postriţene lase, ki pokrivajo ves zgornji del glave. Oči nakazujejo na dvignjen

pogled ter na duhovno odsotnega in zamišljenega človeka. Portret je izdelan iz

grobozrnatega marmorja. Portret, ki naj bi nastal v okolici Ljubljane, je bil konec

19. stoletja najden ob stičišču današnje Rimske in Prešernove ceste v Ljubljani.

Zgodnjesrednjeveški lonec

Arheologi so na ledini Ţale pri Zasipu odkrili 55 skeletnih grobov. V grobovih so

našli veliko nakita in uporabnih predmetov ter tudi glinen lonec in bogato okrašen

glavnik. Lonec ima značilnosti lončenine, ki je pripadala zgodnjesrednjeveškim

Slovanom. V Sloveniji je bil primerek takšne lončenine najden tudi v Ljubljanici,

v Ljubljanski kotlini, v Prekmurju in na Štajerskem.

6.1.2 SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ

SPLOŠNO

Slovenski etnografski muzej (SEM) v Ljubljani je osrednji slovenski etnološki

muzej. Nastal je leta 1923 z ločitvijo od Narodnega muzeja. Začetki muzeja se

navezujejo na nastajanje zbirk v okviru Deţelnega muzeja za Kranjsko, ki je bil

ustanovljen leta 1821. Etnografska zbirka je imela sprva le skromen slovenski del.

Obseţnejši pa je bil del, ki je presegel evropski okvir, namreč za ta del zbirke so

prispevali predmete misijonarji Friderik Baraga, Ignacij Knoblehar, Franc Pirc,

Janez Čebulj in nekateri pomorščaki. Gradivo narodopisnega oddelka je bilo

javnosti predstavljeno leta 1888, ko je bila zgrajena stavba Kranjskega deţelnega

muzeja – Rudolfinuma. Kustos Walter Šmid je med letoma 1905 in 1909

narodopisno zbirko preuredil ter dopolnil. Zametek samostojnega etnografskega

muzeja je bila ustanovitev etnografskega inštituta v stavbi Narodnega muzeja leta

1921.


44

Leta 1941 se je zbirka preimenovala v Etnografski muzej. Po letu 1945 se je

muzej usmeril v znanstveno raziskovanje. Terenske ekipe so v 50. in 60. letih 20.

stoletja sistematično preučevale, zbirale in dokumentirale gradivo o ljudski kulturi

in ţivljenju Slovencev na podeţelju pred 2. svetovno vojno in po njej. Zbrale so

temeljne zbirke predmetov skupaj s pisano, risano in fotografsko dokumentacijo.

Leta 1964 se je muzej preimenoval v Slovenski etnografski muzej. Zaradi

pomanjkanja prostorov za stalno razstavo je bila temeljna usmeritev muzeja

pripravljanje občasnih tematskih razstav. Posamezne zbirke so bile razstavljene v

gradovih v okolici Ljubljane. Grad Goričane je ponudil zavetje neevropskim

zbirkam in postal pomembno razstavišče za gostujoče razstave z neevropsko

tematiko. V 80. letih si je muzej pospešeno začel prizadevati za pridobitev lastne

stavbe. Tako se je leta 1997 preselil v nekdanjo vojašnico na Metelkovi ulici, ki so

jo za potrebe habsburške vojske zgradili med letoma 1886 in 1889. Dve hiši na

jugu stavbnega sestava je Ministrstvo za kulturo po sklepu Vlade RS leta 1995

dodelilo v upravljanje Slovenskemu etnografskemu muzeju.

5. junija 1997 je muzej odprl svojo upravno hišo. Ţe v naslednjem letu je sosednji

objekt dobil novo streho in v pritličju še surove, razdejane hiše tri začasno urejene

razstavne dvorane. Še posebej je v njih do leta 2002, ko je celotna juţna stran

Metelkove postala gradbišče, ţivel muzejski uveljavljeni vsakoletni programski

ciklus razstav, predavanj, koncertov, delavnic in drugih dogodkov – slovenskih

(tudi zamejskih in izseljenskih), drugih evropskih in zunajevropskih. S tako

raznovrstnimi predstavitvami kultur in načinov ţivljenja je SEM ves ta čas

poskušal udejanjati svojo vizijo muzeja kulturnih istovetnosti, ki je stičišče in

srečevališče; ki je vez med naravo in civilizacijo, med preteklim in sedanjim, med

svojo in tujimi kulturami.

3. decembra 2009 je SEM zaključil svojo 15-letno kompleksno vsebinsko prenovo

z odprtjem druge stalne razstave Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta, ki je

posvečena človeku in njegovemu umeščanju v svet.


45

Slovenski etnografski muzej je muzej "o ljudeh, za ljudi", muzej kulturnih

istovetnosti, prostor dialoga med preteklim in sedanjim, med slovensko in

drugimi kulturami, med naravo in civilizacijo.

MUZEJSKE ZBIRKE

Kustodiati v Slovenskem etnografskem muzeju so prav tako tudi nosilci zbirk.

Kustodiat za zbirke iz Afrike in Amerike

Zbirke kustodiata so naslednje: Stari Egipt, Sudan, vzhodna Afrika, zahodna

Afrika, Togo, juţna Afrika, severna Amerika, Mehika, juţna Amerika in

Bolivija.

Kustodiat za zbirke iz Azije, Ocanije in Avstralije

Kustodiat dokumentira, zbira, raziskuje, komunicira, razstavlja in interpretira

otipljivo in neotipljivo kulturno dediščino z območij Azije, Oceanije in Avstralije.

V obdobju več kot 170 let je muzej zbral kitajske, indijske, tibetanske, nepalske,

burmanske, korejske, japonske in indonezijske predmete ter predmete z različnih

otočij Oceanije in Avstralije.

Začetek zbirk sega v leto 1836, ko je Kranjski deţelni muzej Rudolfinum pridobil

prvi kitajski predmet – album slik kitajskih borilnih veščin. Predmete z različnih

koncev sveta so pošiljali ali prinašali misijonarji, popotniki, diplomati. Bogati ter

obseţni kitajska in indonezijska zbirka pa sta bili povod za ustanovitev Muzeja

neevropskih kultur – dislocirane enote Slovenskega etnografskega muzeja leta

1964, v baročnem dvorcu Goričane pri Medvodah, ki je v 38 letih delovanja vse

do ukinitve in preselitve predmetov na novo lokacijo SEM na Metelkovi ter

ustanovitve dveh kustodiatov pomenil »okno v svet« številnim Slovenkam in

Slovencem. Zbirke kustodiata so: Kitajska, Tibet, Indija, Japonska, Indonezija,

Nepal in Oceanija.


46

Kustodiat za druţbeno kulturo

Kustodiat za socialno kulturo je bil osnovan v 70. letih 20. stoletja. Njegov

nastanek je bil pogojen z nekaterimi predhodnimi tematskimi raziskavami in z

nekaterimi ţe obstoječimi zbirkami oziroma zbranimi predmeti. Kustodiat pokriva

tematiko druţbenih skupin, vzgoje in izobraţevanja, šeg in praznikov letnega in

ţivljenjskega kroga, ljudskega prava in mer ter zdravilstva.

Zbirke so: otroške igrače in oprema, društva, pirhi, velikonočne butare, pecivo za

posebne priloţnosti, gostilniški inventar ter rovaši in mere.

Kustodiat za obrt in trgovino

Kustodiat zbira predmete, pisne in slikovne dokumente, avdio- in

videodokumentacijo, ki prikazujejo in ilustrirajo materialno kulturo ter način

ţivljenja povezano z obrtnimi in trgovinskimi dejavnostmi zlasti kmečkega,

vendar tudi mestnega prebivalstva na celotnem slovenskem etničnem ozemlju.

Gradivo se nanaša večinoma na čas 19. in 20. stoletja. Zbirke kustudiata so:

lončarska obrt, kovaška obrt, pletarska obrt, lesna obrt, tekstilna in obutvena obrt.

Barvarska obrt, vrvarska obrt, pleskarsko slikarska obrt, lectarsko svečarska obrt

in urarska obrt.

Kustodiat za ljudsko likovno umetnost in slikovne vire

V kustodiatu za ljudsko likovno umetnost in slikovne vire raziskujejo,

dopolnjujejo in predstavljajo zbirke, ki so bile zasnovane v drugi polovici 19.

stoletja v Kranjskem deţelnem muzeju in katerih današnja struktura je odraz

zbiralne politike kustodiata od 60. let 20. stoletja. Slednja temelji na pojmovanju

ljudske likovne umetnosti kot posebnega, z druţbenimi razmerami določenega in

razloţljivega likovnega oblikovanja izdelkov, pri katerem je z zavestnim

estetskim ustvarjanjem preseţena in tudi ţe ločena njihova zgolj uporabna

funkcija. Ljudska likovna umetnost je nastajala v kulturi depriviligiranih

druţbenih plasti od druge polovice 18. stoletja do začetka 20. stoletja. Glavnina


47

takšnega likovnega oblikovanja, ki se je razvilo v celoto z bolj ali manj dosledno

uveljavljenimi oblikovnimi načeli, je nastajala na kmetijah in za kmetije v 19.

stoletju. Ljudska umetnost, ki ni kaka posebna slogovna, nezgodovinska in

nespremenljiva umetnostna zvrst, je pomemben del celotne slovenske umetnostne

ustvarjalnosti in ena od zgodovinskih podob duhovne kulture slovenskega,

predvsem kmečkega, prebivalstva.

Z vidika sodobnejših etnoloških pogledov je naloga kustodiata predstavitev

likovnega obzorja kot odnosa do likovne umetnosti in likovnega oblikovanja pri

druţbenih skupinah ali pri posameznikih ter interpretacija poznavanja,

sprejemanja, odklanjanja ali neopredeljenosti do likovnih zvrsti, slogov in

posamičnih del likovne umetnosti ter likovnega oblikovanja tako rekoč od

prazgodovine do danes. V ta kontekst sodijo evidentiranje, zbiranje, študij in

predstavljanje elementov kmečke kulture kot ideološko uporabljanih/izrabljenih

likovnih simbolov tako v konkretnih druţbenih okoljih kot tudi v različnih

muzejskih praksah.

V kustodiatu se hranijo številni slikovni viri (zlasti slike in risbe), ki so podpora

interpretaciji raznovrstnih etnoloških tem.

Kustodiat za kulturo gospodarskih načinov, prometa in transporta

Zbirke kustodiata za gospodarstvo in promet določajo temeljne dejavnosti

kmečkega gospodarstva oziroma hišne ali druţinske ekonomije in v njih zaporedje

delovnih procesov. Vanje so umeščeni predmeti, ki po svoji primarni funkciji

sodijo v gospodarske dejavnosti, izvajane v naravnih ekosistemih, in v tiste,

izvajane v gojenih ekosistemih. Med prvimi gre za pripomočke, ki jih je človek

uporabljal pri nabiralništvu, lovu in ribolovu in med drugimi za orodja in naprave

v rabi pri poljedelstvu v najširšem pomenu – torej pri poljedelstvu v oţjem

pomenu, pri vrtnarstvu, sadjarstvu, vinogradništvu, oljkarstvu in hmeljarstvu; pri

ţivinoreji – reji ţivine in malih ţivali; pri čebelarstvu in gozdarstvu. V zbirke

kustodiata so umeščena tudi raznovrstna prometna in transportna sredstva.


48

Temeljne zbirke in pod zbirke so naslednje:

Nabiralništvo:

pripomočki za nabiranje gozdnih sadeţev in drugih samorodnih naravnih

pridelkov (grabljice za borovnice, raznovrstni koši in košare)

Lov:

pasti in drugi pripomočki za lov na divjad, za polšji lov, ptičji lov ter lov

na hišne in poljske škodljivce

Ribolov:

pripomočki za sladkovodni in morski ribolov (saki, vrše, osti, harpune,

mreţe, ribiške palice)

Poljedelstvo:

orodja za pridobivanje oziroma za krčenje in pripravo obdelovalne zemlje

(kavlji za vlečenje goreče mase)

orodja za kopaško obdelovanje zemlje (motike, rovnice, lopate)

orna orodja (rala, plugi)

orodja za površinsko obdelovanje zemlje (brane, valji, bati za tolčenje

grud)

pripomočki za izboljševanje zemlje (gnojni koši, vile in kopače)

pripomočki za setev in saditev (košare sejalnice, sadilni klini)

orodja za oskrbovanje rastlin (plevnice, srpice; sadjarski cepilni noţki,

ţage, škarje, vinogradniške cepilne klešče in škarje, ţveplalniki,

škropilnice)

pripomočki za pobiranje, obiranje in spravilo pridelkov (košare za

pobiranje poljščin in vrtnin, orodja za ţetev in košnjo – srpi, kose,

klepalna orodja, oselniki, grablje, vile obiralniki in košare za sadje; škarje

in noţi za trgatev, brente in druge posode za grozdje)

orodja in naprave za čiščenje in predelavo pridelkov (cepci, reta, rešeta,

vevnice, vetrniki, pripomočki za luščenje koruze, stope, ţrmlje; trlice in


49

tolkači za lan in konopljo, grebeni; ostrvi; pripomočki za drobljenje in

mastenje sadja ali grozdja, pripomočki za kipenje grozdja, stiskalnice,

kotli za ţganjekuho, lese za sušenje sadja)

Ţivinoreja:

pripomočki za pašo (kambe in zvonci za drobnico in govejo ţivino)

orodja in naprave za krmljenje in napajanje (slamoreznice, pitalniki in

krmilniki)

orodja za oskrbo ţivalskih bivališč (orodja za kidanje in odvaţanje gnoja,

pripomočki za nastiljanje)

orodja za nego ţivali (strgulje, krtače, glavniki; pripomočki za domače

zdravljenje ţivine)

ţivinska vprega in oprema (konjski in goveji komati, dvojni in enojni

jarmi, telege in igoji; konjska prsna oprema; biči; nagobčniki)

pripomočki za uporabo ţivalskih produktov in predelavo (stolčki za molţo,

golide, vedra za mleko; posode za kisanje mleka, latvice, pinje;

pripomočki za sirjenje; pripomočki za pridobivanje in predelavo mesa;

škarje za striţo; krtače za predivo, kolovrati, motovila)

Čebelarstvo:

bivališča za čebele (debla, košnice, kranjiči)

pripomočki za oskrbo čebel (napajalniki, pitalniki, škatle za matice)

čebelarska orodja in oprema (ravšlji za ogrebanje roja, strgule za strganje

satovja; zaščitna oblačila)

Gozdarstvo:

orodja za sečnjo (sekire, klini)

orodja za pripravo drv (ţage, bati za cepljenje klad)

orodja za spravilo lesa in obdelavo debel (gozdarske klešče, cepini, skobe,

lupilniki)


50

Transportna in prometna sredstva:

pripomočki za hojo po snegu in smuko (krplje, dereze; smuči)

sredstva za voţnjo, vleko in jeţo (vozovi, sani; sedla)

pripomočki za nošnjo (bisage, mehi, koši, oprte, krošnje; barigle, putrihi,

čutare)

Kustodiat za slovenske izseljence, zamejce, pripadnike mednarodnih manjšin

in drugih etnij v Sloveniji

Kustodiat je bil ustanovljen leta 1999. V njem zbirajo in hranijo opredmeteno

materialno kulturno dediščino, ki so jo pridobili od slovenskih izseljencev, ki

ţivijo v tujini, kot tudi tisto od izseljencev povratnikov, ki so se iz tujine vrnili na

slovensko etnično ozemlje. Zbirajo in proučujejo tudi materialno kulturno

dediščino Slovencev v zamejstvu in način ţivljenja pripadnikov narodnih manjšin

ter drugih etnij v Sloveniji.

Kustodiat za bivalno kulturo

Delovno področje kustodiata je bivalna kultura Slovencev na celotnem

slovenskem etničnem ozemlju. V ta namen raziskuje, zbira, dokumentira in

razstavlja predmete, pisne in slikovne dokumente, ki se nanašajo na stavbarstvo in

notranjo opremo. Zbirka obsega več tisoč predmetov iz različnih obdobij,

druţbenih in socialnih okolij.

Zbirke kustodiata so:

pohištvo (omare, skrinje, postelje, zibelke …)

svetila in drobni pripomočki za razsvetljevanje

pripomočki za kurjenje in ogrevanje

pripomočki za kuhanje

predmeti za zauţivanje hrane (jedilni pribor, kroţniki, servisi)

predmeti za shranjevanje hrane, pridelkov, osebnih stvari

predmeti za osebno higieno

pripomočki za čiščenje in vzdrţevanje doma


51

stensko in drugo okrasje

stavbni deli

Kustodiat za oblačilno kulturo

Zbirka tekstilij SEM je tako po obsegu kot po pomenu ena ključnih tovrstnih zbirk

v Sloveniji. Njena sestava in dokumentarnost gradiva omogočata mnoge vidike

obravnav. Zbirka je raznolika glede na krajevni, druţbeni in časovni izvor

predmetov, prav tako tudi z vidika njihove uporabe.

Zbirke so:

vrhnja oblačila

obleka

perilo

oblačilni, krasilni in funkcionalni dodatki

tekstil drugih namembnosti

vzorčniki in vajenice

čipke

vezenine

Kustodiat za etnografski film

Leta 2000 so v SEM ustanovili poseben muzejski oddelek z novim strokovnim

profilom. Kustodinja za etnografski film zbira, preučuje in javnosti predstavlja

avdiovizualne vsebine, seveda pa jih tudi proizvaja: načrtuje, snema, montira. To

so premišljeno izbrane gibljive podobe, ki pričajo o načinu ţivljenja Slovencev in

ljudstev sveta.


52

6.1.3 TEHNIŠKI MUZEJ SLOVENIJE

SPLOŠNO

Potrebo po nujnosti zbiranja in proučevanja tehniške materialne kulture so

kulturni delavci zaznali ţe v preteklih stoletjih. Izraţalo se je skozi Valvasorjevo

zbirko rudnin, matematičnih instrumentov, novcev in knjig ter Zoisovo zbirko

kamnov in rastlin ter instrumentov, ki so omogočali njihovo raziskovanje. Te

zbirke so bile namenjene predvsem znanstvenemu raziskovanju ter tehnični

izobrazbi kot taki. Kranjska se je s stalno razstavo industrijskih predmetov in

iznajdb srečala v 19. stoletju, vendar je uresničitev tehnične razstave onemogočilo

pomanjkanje prostorov. To vprašanje se je spet pojavilo ob gradnji nove muzejske

stavbe, ko je pobudo za obrtni oddelek dala Kranjska hranilnica, ki je bila

pripravljena financirati polovico gradbenih stroškov. Obrtni oddelek naj bi

prikazoval različne obrtne dejavnosti, modele strojev, obrtno in poljedelsko

orodje, ki je bilo značilno za domačo proizvodnjo, ter aparate in instrumente.

Osnutek se tudi tokrat ni uresničil. Leta 1910 je Trgovski vestnik znova opozarjal

o nujnosti ustanovitve tehniškega muzeja, vendar se je vprašanje o tehničnem

muzeju na Slovenskem premaknilo v pozitivno smer šele po grozotah obeh

svetovnih vojn.

Ob osamosvojitvi Tehniške fakultete leta 1949 se je pri ministru za prosveto LR

Slovenije za muzej zavzel profesor Ciril Rekar. Stopil je na čelo pripravljalnega

odbora za njegovo ustanovitev, s tem ko je januarja 1950 z odločbo člane

imenoval minister za znanost in kulturo. Društvo inţenirjev in tehnikov LR

Slovenije je istega leta na redni letni skupščini podprlo ustanovitev muzeja in se

zavzelo za zavarovanje zgodovinsko pomembnih tehničnih zgradb, naprav in

strojev. Njihova zavzetost in vztrajnost je prinesla uspeh. Uradni list LR Slovenije

je 1951 objavil uredbo o ustanovitvi Tehniškega muzeja Slovenije. Ustroj in

delovanje je novi instituciji narekoval pravilnik, ki je bil objavljen v Uradnem

listu 16. oktobra 1951. Uprava se je konstituirala istega leta in kot predsednik jo je

vodil Ciril Rekar. Geslo načrtovalcev te komaj nastale ustanove se je glasilo;

tehniški spomeniki naj ostanejo in ţivijo v okolju, kjer so nastali. Največjo


53

problematiko institucije pa je vseeno predstavljalo pomanjkanje razstavnih in

depojskih prostorov. Na podlagi gradiva na terenu so nastajali specialni tehniški

muzeji, in sicer kovaški muzej v Kropi, stalna ţelezarska razstava na Jesenicah,

delavski muzej na Ravnah, mestni muzej v Idriji, tekstilni muzej v Kranju,

steklarska zbirka v Hrastniku, čevljarska in usnjarska zbirka v Trţiču in zbirka

premogovništva v Velenju. Gozdarska, lesna in lovska zbirka v Bistri, ki je od leta

1947 sluţila za raziskovalne namene Gozdarskemu inštitutu v Ljubljani, je s

priključitvijo k Tehniškemu muzeju Slovenije presegla svoj kabinetni okvir ter

postala muzej. Zaradi decentralizacije so se pozneje specialni muzeji in zbirke

osamosvojili, le grad Bistra je ostal pod okriljem Tehniškega muzeja Slovenije.

Bistra je postajala vedno bolj osrednji tehniški kompleksni muzej. To ime ji danes

ţe povsem pripada, skupaj z dopolnilnimi zbirkami v Kostanjevici na Krki, na

Bogenšperku in Bohinjski Bistrici ter planetarijem v Ljubljani.

Grad z muzejskimi zbirkami leţi nekje 19 kilometrov zračne linije jugozahodno

od Ljubljane. Za gradom na vzhodni strani je velik park, na njegovem koncu pa

ribnik z otočkom. Muzejski park je delno omejen z nekdanjim samostanskim

zidom. Na zunanji strani zidu sta dva muzejska objekta, stavba kovačnice s

pogonskim kolesjem nad vodo in suknarske stope ter monge. Na notranji strani

zidu stoji vrtni paviljon z razstavno dvorano, pomoţnimi prostori ter apartmajem

za muzejske goste.

Juţni rob parka vsebuje majhen arboretum z okrasnim drevjem in grmičevjem.

Tukaj najdemo več tisovih grmov, orjaški klek, virginsko brinje, Lavsonovo

pacipreso, negnoj, negundovec, platane in še mnoge druge. Na severni strani stoji

dvorana prometnega oddelka Tehniškega muzeja Slovenije. Pobočje nad gradom

pa pokriva muzejski gozd, v katerem so vsa gozdna drevja in grmovja, ki rastejo v

prirodi slovenskih visokokraških gozdov. Skozi gozd vodi pribliţno štiri kilometre

dolga učna pot.


54

Bistra je privlačna tudi iz razloga, ker predstavlja umetnostni spomenik.

Slika 5: grad Bistra

Viri: http://www.google.si/img...:429,r:6,s:0&tx=92&ty=78

MUZEJSKE ZBIRKE

Gozdarski oddelek

Je bil najstarejši oddelek Tehniškega muzeja. Obsegal je prostore v osrednjem

krilu gradu. Nastal je iz študijskih zbirk Gozdarskega inštituta, ki so prerasle v

gozdarsko-lesno-lovsko muzejsko zbirko in so bile leta 1953 predstavljene

obiskovalcem ţe kot samostojni oddelek Tehniškega muzeja Slovenije. Leta 1958

je bil gozdarski oddelek dopolnjen in obnovljen. Leta 1961 pa je dobil od

Gozdnega gospodarstva gozdno zemljišče, na katerem je bila leta 1974 odprta

gozdna učna pot, ki je predstavljala dopolnilo muzeja. Šele leta 1981 se je začel

prenavljati oz. širiti v nove prostore, ki so prikazovali razvojno pot gozdarstva na

Slovenskem, od prvih začetkov v antiki in vse do današnjega dne, v povezavi z

razvojem druţbe, proizvajalnimi sredstvi in vsemi naravoslovnimi, druţbenimi in

tehniškimi vedami. V prenovljenem oddelku je bil gozd prikazan z ekološkega

vidika kot naravna ţivljenjska skupnost rastlin in ţivali ter tudi s stališča svojega

pomena, ki ga je imel za človeka in druţbo v različnih obdobjih druţbenega

http://www.google.si/img...:429,r:6,s:0&tx=92&ty=78


55

razvoja, ter s koristmi, katere je druţba v različnih obdobjih od njega dobivala in

tudi pričakovala. V prazgodovini je človek kot lovec in nabiralec v gozdu iskal

neposredno korist, in sicer les za kurjavo, gozdne plodove in divjačino za hrano.

Skozi stoletja človekovega bivanja so se človekova pričakovanja večala. Človek

je povečeval količino porabljenega lesa, prav tako pa je gozd začel sluţiti za

varovanje tal, varovanje vode, blaţenje klime, rekreacijo in še kaj bi se našlo.

Gozdarstvo je v prenovljenem oddelku prikazano kot skupek medsebojno

povezanih gospodarskih dejavnosti, kot so varstvo gozdov, gojenje in nega

gozdov, pridobivanje lesa in raznih drugih koristi, urejanje gozdov, načrtovanje

gozdnega prostora. Najobširneje pa je v prenovljenem oddelku prikazano sodobno

gozdarstvo. Gre za dejavnost, ko gozd skrbi za potrebe druţbe, sočasno pa ohranja

gozdove zdrave in odporne proti škodljivim ţivim in neţivim dejavnikom. Danes

ima gozd večjo vrednost, saj varuje plodna tla pred erozijo, čuva čiste vodne vire,

blaţi klimo v bliţini mest, daje različne moţnosti za aktivno sprostitev in je

pomemben element v obrambnem konceptu Republike Slovenije. Vse te

dejavnosti naše gospodarstvo dosega z dolgoročno zastavljenimi cilji, pri čemer

uporablja znanstvena in raziskovalna dognanja drugih ved.

Lesarski oddelek

Les je bil v prazgodovinski dobi le sredstvo za izboljšanje ţivljenjskih razmer, v

antični dobi pa se je obdelovanje lesa razvilo v pravo umetniško dejavnost. V času

fevdalizma je bila predelava na obrtniški ravni, v kapitalizmu pa so se z

industrializacijo odprle nove moţnosti za uporabo lesa v kemični in mehanični

predelavi.

Muzejsko gradivo prikazuje razvoj slovenskega lesnega gospodarstva,

najpomembnejše zvrsti slovenske lesne obrti in lesne industrije. Zbirke lesarskega

oddelka so razporejene v prvem nadstropju juţnega in zahodnega krila gradu, s

skupno površino 400 kvadratnih metrov. Vhod vanj je iz gozdarskega oddelka. V


56

prehodni sobi so prikazane vrste lesa z razlago, ki pa na neki način sodijo tudi v

gozdarski oddelek.

V naslednjem prostoru je prikazana obrtniška kolarska delavnica iz preteklega

stoletja. Tukaj so tudi razstavljeni obdelovalni stroji na ročni pogon, kolarske

stolice, drobno kolarsko orodje ter tudi vzorci posameznih izdelkov. Še posebej

zanimiva sta preprosta ročna struţnica, imenovana draksel, iz leta 1771 in zgornji

del primeţa na stolici, ki je izdelan v obliki moške glave ter predstavlja pravo

ljudsko umetnino. V tem prostoru pa je razstavljeno tudi pletarstvo z orodjem,

enostavnimi ročnimi stroji in vzorci izdelkov. Fotografije na steni prikazujejo

posamezna pletarska dela, v vitrini na steni pa so razstavljeni kosi glinastega oz.

ilovnatega ometa.

V drugem prostoru lesarskega oddelka je razstava suhe robe, ki predstavlja tipično

slovensko obrt. Sem sodi podnarsto, ţličarstvo, kuhalničarstvo, strugarstvo. Med

stroji so zanimivi struţnica na ročni pogon, ročne stative za tkanje dna in

obodarski ročni stroj za krivljenj. Prav tako pa so na ogled tudi orodja za ročno

obdelavo lesa in končni izdelki, fotografije na zidu pa prikazujejo posamezna

opravila. Suhorobarska domača obrt je bila najbolj razvita na Dolenjskem.

Sledi prostor, kjer je shematični prikaz izdelovanja lesovinskih plošč, lesne moke

in pridobivanja eteričnih olj. Del prostora je namenjen prikazovanju predelave

lesa v športno orodje (smuči, sanke, teniški lopar) ter razlagi postopka upogibanja

lesa v kovinskih modelih.

Ţagarstvo

Ţagarstvu so namenjeni kar trije prostori. Najprej so prikazani različni tipi ročnih

ţag (kamnite, bronaste, ţelezne, razne obrtniške, dvo- in večročne ţage v

ogrodju), temu sledijo primeri konstrukcij manjših ţagarskih naprav na ročni in

noţni pogon, ki pa v večini nikoli niso bile realizirane.


57

V naslednji sobi je maketa rekonstrukcije prve v Evropi zabeleţene ţage na vodni

pogon iz leta 1245. Ostanke podobne ţage so naši predniki videli še leta 1933 v

Rohačkem grabnu pod Raduho. Najstarejša vodna ţaga v Sloveniji je bila

zgrajena v Ţeleznikih.

Sledi prostor, v katerem sta prikazana dva osnovna tipa vodnih ţag. Predstavljena

sta s pomočjo risb, fotografij in maket. Prvi, preprostejši tip vodne ţage ima

pogon na vreteno in direktni pogon s kljuke iz vretena vodnega kolesa na ojnico

jarma. Drugi, novejši tip pa ima pogon in zobata prenosna kolesa, ki povečujejo

hitrost ţaganja. Vodne ţage v različnih predelih Slovenije so imele različen

razvoj.

Predstavitvi vodnih ţag sledi predstavitev parnih ţag, ki so predstavljale začetek

slovenske lesne industrije. Posebnost je predstavitev nekdanje parne ţage v

Kočevskem rogu, ki je v začetku 20. stoletja na območju Evrope predstavljala

enega največjih ţagarskih obratov. Ta ţaga je imela 14 polnojarmenikov z vsemi

dodatnimi stroji. Obsegala je 31 objektov. Les je dobivala iz okoliških gozdov. V

ta namen pa je bilo zgrajenih več kilometrov cest ter okrog 30 kilometrov

ţelezniške proge. Ţaga je obratovala med letoma 1895 in 1932, ko je prišlo do

gospodarske krize.

Zbirka se zaključuje s prikazom novejših industrijskih objektov v Sloveniji, in

sicer z ţagarskim obratom v Trţiču, z ţagarskim obratom LIP Bled in s tovarno

Alples iz Ţeleznikov.

Slovenski lovski muzej

Leta 1958 smo dobili v okviru Tehniškega muzeja samostojni lovski oddelek.

Pozneje, 10. maja 1975, pa je bil odprt Slovenski lovski muzej.

Slovenski lovski muzej obsega 23 prostorov. Vhod v muzej krasi slika Tita in

njegove misli o lovu. Tito je muzeju podaril vrsto trofej ter primerke damjakov in


58

muflonov, ki niso naša avtohtona divjad, šele pred časom so jih slovenski lovci

namreč naselili na naših tleh. Tukaj pa so tudi zapisana mednarodna pravila za lov

in ohranitev divjadi.

V prvi sobi muzeja je prikazan lov v prazgodovinski dobi. V vitrini je razstavljeno

oroţje iz kamene, bronaste in ţelezne dobe. Veliko je tudi slikovnega gradiva, ki

je opremljeno z besedili, ki govorijo o začetku lova, lovskega oroţja ter o

tedanjem odnosu, ki so ga ljudje gojili do ţivali.

Sledita prostora, ki nam podrobno predstavita lov na področju Evrope. Tukaj si

lahko ogledamo tako imenovano leseno zaklopno past, ki se je uporabljala za lov.

Najdena pa je bila na Ljubljanskem barju. Tukaj so še predstavljeni smodniki iz

16. in vse do 19. stoletja, najrazličnejši vţigalni sistemi za puške, zbirka lovskih

nabojev in strelno oroţje s poudarkom na skrbno izbranih lovskih puškah.

Sledi prostor, ki prikazuje tematiko nastanka, razvoja, dela in organizacije

slovenske lovske kinologije. Predstavljene so najpogostejše pasme lovskih psov

pri nas, pri čemer je poudarek na jugoslovanskih avtohtonih lovskih pasmah psov.

V vitrini pa si lahko ogledamo tudi medalje in najrazličnejša odlikovanja

kinoloških organizacij.

V muzeju je nato predstavljena divjad. Obiskovalcu so tako predstavljene

fotografije, grafikoni, način ţivljenja ter lov in zaščitenost posamezne divjadi.

Ţivali, predstavljene v svojem naravnem okolju, so obiskovalcu na ogled v

zastekljenem prostoru (tako imenovani diorami). Vidimo lahko poljskega zajca,

poljsko perjad (fazane, jerebice, prepelice), lisico, jazbeca, divjo mačko, kuno,

dihurja, podlasico, veverico, polhe, svizce, planinskega zajca, štorkljo, ujede, gosi,

race, gamsa, kozoroga, divjega prašiča, jelena, volka, medveda, risa.

Med najzanimivejše primerke muzeja pa zagotovo spada predstavitev jelena,

gamsa, kozoroga, polha in medveda.


59

Jelen je razstavljen kot zelo velik eksponat uplenjenega jelena iz leta 1840 v

okolici Travnika v Loškem Potoku. Gre za izredno močno trofejo jelena, bila je

več let slovenski prvak, saj ţe samo njegovo rogovje tehta 12 kilogramov.

Predstavitvi ţivali sledi prikaz delovanja slovenske lovske organizacije nekoč in

danes. Posebej poudarjena je vloga lovcev v času NOB. Vidimo pa tudi obseţno

zbirko lovskih medalj, plaket in priznanj. Prva lovska medalja je iz leta 1910.

Lovska organizacija s svojo zakonodajo in delom sodi med najnaprednejše v

svetu. K temu sta veliko pripomogla tovariša Tito in Kardelj, ki sta bila velika

ljubitelja narave, prav tako pa oba tudi lovca. Njima je v Slovenskem lovskem

muzeju posvečena spominska soba, ţe vse od jeseni 1981.

Ribiški oddelek

Prva ribiška zbirka je bila pod okriljem Tehniškega muzeja Slovenije odprta leta

1958. Uredila jo je Ribiška druţina Ljubljana. Zavzemala je samo en prostor, v

katerem je bila predstavljena ribiška oprema in nekaj ribiških trofej. Ribiška

zbirka pa je bila kmalu opuščena.

Nov ribiški oddelek je bil odprt maja 1982. K temu je pripomogla Ribiška zveza

Slovenije. Oddelek obsega dva prostora. Osrednji prostor predstavlja prikaz

najpomembnejših rib, ki jih ribiči lovijo v naših vodah. Izvemo tudi, kje katera

riba ţivi, kakšna je, kako se razmnoţuje in tudi kdaj in kako jo ribiči lovijo. V

hodniku je prikazana velika karta Slovenije, na kateri je označena razširjenost rib.

Prav tako sta razstavljeni tudi ribiška oprema za posamezne načine ribolova ter

zbirka muh za muharjenje.

Elektro – strojni oddelek

Za ta oddelek je poglavitnega pomena, da je pred uničenjem rešil številne izredno

kakovostne eksponate, ki so tukaj začasno nameščeni. Oddelek prikazuje, kako in

s katerimi stroji lahko proizvajamo električno energijo.


60

V prvem prostoru so predstavljeni trije različni stroji za pogone električnega

generatorja. To so Francisova vodna turbina iz leta 1922, plinski agregat in

Dieslov stroj iz leta 1909. V drugem prostoru pa sta predstavljena dva generatorja

in razdelilna plošča, parna turbina, dvostopenjski leţeči parni stroj in pokončni

parni stroj.

Tekstilni oddelek

Prvi pridobitvi tekstilnega oddelka sta bili suknarski napravi, ki sta muzejski

eksponat vse od leta 1965, ko sta bili postavljeni v Bistri.

Novembra leta 1975 je bila odprta stalna razstava tekstilnega oddelka, ki je

predstavljala predilstvo in tkalstvo. Obiskovalec se najprej seznani z ročnim

predenjem, saj je na ogled najstarejša predilna naprava, ki je v zaostalih krajih

Slovenije ohranjena vse do danes.

Posebnost tekstilnega oddelka predstavljajo široke mehanične volnarske statve,

zraven katerih stojijo ozke mehanične bombaţarske statve. Različne tipe ročnih

statev pa si lahko ogledamo na ilustracijah na panojih.

Prometni oddelek

Je oddelek, ki zagotovo pritegne obiskovalce Tehniškega muzeja Slovenije.

Prometni oddelek ima predstavljena motorna kolesa, kolesa, avtomobile, vpreţna

vozila, gasilska vozila, vojaška vozila, prav tako pa vsebuje tudi zbirko letal.

Kmetijski oddelek

Ţe Kranjski kmetijski druţbi naj bi bilo predlagano zidati kmetijski muzej, v

katerem bi bili shranjeni orodje in kmetijski stroji. Vendar do uresničitve tega

predloga nikoli ni prišlo.


61

Tematsko je razdelitev muzejskega kmetijskega oddelka razdeljena na

vinogradništvo in na druge kmetijske panoge.

Zaradi obširne tematike je predstavitev vinogradništva ločena od drugih

kmetijskih panog in je predstavljeno v gradu Kostanjevica na Krki, vendar zbirka

še ni stalna. V gradu je na ogled tudi vinoteka.

Druge kmetijske panoge oziroma smeri pa so nameščene v gospodarskem

poslopju gradu Bistra. Sem je uvrščen prikaz ekoloških razmer v Sloveniji,

melioracije tal in naselij, sadjarstvo, drevesničarstvo, vrtnarstvo, ţivinoreja,

kmetijska mehanizacija in poljedelstvo. V gospodarskem poslopju je za razstavni

prostor predvidenih nekje 1200 kvadratnih metrov površine.

Kovačija

K Tehničnemu muzeju Slovenije spada tudi rekonstruirana stavba kovačnice. Kot

vzor ji je sluţila kovačija Rosenhof z Mute. Rekonstruirana kovačija prikazuje

celoten tehnološki postopek izdelovanja kovaških izdelkov, kot so kos ţeleza,

lopata, motika in podobno.

Planetarij

Planetarij Tehniškega muzeja Slovenije ponazarja sliko zvezdnega neba, ki je

projicirano v notranjost polkrogle s premerom osem metrov. Prav tako planetarij

vsebuje votlo kroglo s premerom 22 centimetrov, ki ima 31 projektorjev. V

vsakem izmed projektorjev je nameščena kovinska plošča z odprtinami, ki

predstavljajo posamezne zvezde. Prisotni so tudi posebni projektorji za Sonce,

Luno, Rimsko cesto, za pet planetov, ki so vidni s prostim očesom, za horizont, za

nebesni ekvator, za meridijan, za ekliptiko in za časovni in vertikalni krog.

Poloţaj planetov, ki se glede na zvezde neprestano spreminjajo, lahko naravnamo

v planetariju ročno, seveda po podatkih astronomskega koledarja.


62

Zvezdno nebo v planetariju je posejano z okrog 3500 zvezdami, ki so vidne s

prostim očesom v naravi le v jasni noči z visoke gore.

Planetarij pa je zelo zanimiv za zahtevnejše obiskovalce, saj jim omogoča nazorno

predstavitev našega planetnega sistema, orientacijo na nebu, orientacijo na terenu

po zvezdah, Ptolomejev in Kopernikov svetovni sistem, določanje geografskih

koordinat, slike ozvezdij, gibanje planetov in še mnoge druge stvari

6.1.4 PRIRODOSLOVNI MUZEJ SLOVENIJE

SPLOŠNO

Je nacionalni muzej z naravoslovno, znanstveno in pedagoško vsebino.

Predstavlja najstarejšo slovensko kulturno in znanstveno institucijo, ki izvira iz

Deţelnega muzeja, ustanovljenega leta 1821. Gre za muzej z nacionalno,

evropsko in svetovno pomembnimi naravoslovnimi študijskimi zbirkami, v

katerih so vidne spremembe biotske raznovrstnosti, razvoj naravoslovne

miselnosti in tehnika zbiranja ter obdelave muzejskega gradiva. Muzej je

raziskovalna institucija, ki raziskuje naravo in kulturno dediščino naravnega

izvora.

Do leta 1997 so bili v skupni muzejski stavbi na Muzejski ulici v Ljubljani trije

osrednji muzeji, Prirodoslovni muzej Slovenije, Slovenski etnografski muzej in

Narodni muzej Slovenije. Med prve naravoslovne zbirke takratnega Deţelnega

muzeja štejemo zbirko mineralov Ţige Zoisa, zbirko konhilij, tj. lupin mehkuţcev

Franca Hohenwarta in zbirko ţuţelk Ferdinanda J. Schmidta.


63

MUZEJSKE ZBIRKE

Zbirke muzeja, ki so razstavljene v štirih dvoranah in razstavnem hodniku v

prvem nadstropju muzejske stavbe, so naslednje:

Geološko-paleontološka dvorana

Zoisova zbirka mineralov

Hohenwartova zbirka lupin mehkuţcev

Nastanek zbirke ţuţelk

Alpska diorama,

Gozdna diorama

Zbirka ptic

Zbirka plazilcev

Zbirka sladkovodnih rib

Zbirka morskih rib

Hohenwartova zbirka lupin mehkuţcev in Zoisova mineralna zbirka sta bili temelj

prvega muzeja na Slovenskem.

Geološko-paleontološka dvorana

Dvorana je vsebinsko razdeljena na dva dela, splošni geološki in paleontološki.

Splošni del obsega devet panojev, ki prikazujejo zgodovino Zemlje, zgradbo njene

notranjosti, geološko karto Slovenije in shemo določanja absolutne starosti

kamnin.

Paleontološki del pa je razdeljen na posamezna obdobja zgodovine Zemlje

(paleozoik, mezozoik, kenozoik). Vsako obdobje je predstavljeno s fosili s

slovenskih nahajališč in s pojasnili, ponekod tudi z risbami, o posameznih

ţivalskih skupinah.


64

Zoisova zbirka mineralov

Je ena najstarejših, najlepših, kulturnozgodovinsko najpomembnejših

mineraloških zbirk. Obsega okrog 5000 primerkov mineralov, vendar jih je le 300

razstavljenih, preostali primerki so shranjenih v muzejskih depojih. Minerali iz

zbirke so primerki iz srednje in zahodne Evrope, Skandinavije, Italije in od

drugod. Razstavljeni minerali so razvrščeni po današnji klasifikaciji, saj ni več

znano, kako jih je klasificiral Zois. Njihova današnja razporeditev temelji na

notranji zgradbi; najprej so razvrščeni elementi, temu sledijo sulfidi, oksidi,

hidroksidi, različne soli, silikati in organske spojine.

Hohenwartova zbirka lupin mehkuţcev

Lupine mehkuţcev z vsega sveta je zbiral prvi kurator Deţelnega muzeja v

Ljubljani. S pomočjo njegovega zbiranja je nastala prva zbirka lupin mehkuţcev

ali konhilij. Leta 1831 je obsegala 5000 primerkov lupin mehkuţcev. Lupine

mehkuţcev so bile predvsem iz indopacifiškega območja. Zanimiv primerek iz te

zbirke je glavonoţec brodnik, ki predstavlja edinega danes ţivečega glavonoţca z

lupino. Prav tako pa si v zbirki lahko ogledamo številne školjke in polţe. Med

školjkami si lahko ogledamo japonsko školjko, sedlasto ostrigo, zvenečo školjko,

bisernico in druge. Polţe pa predstavljajo morska ušesa, perutarji, porcelanke,

latvice kotače, troblje in drugi.

Nastanek zbirke ţuţelk

V muzeju je prikazan nastanek zbirke ţuţelk. Da je ta zbirka nastala, je bilo

potrebnega veliko terenskega dela, v okviru le-tega so prikazani različni načini

nabiranja ţuţelk v naravi. Predstavitev laboratorijskega dela, ki je prav tako

pomemben del pri nastajanju zbirke, pa obsega tehnično in strokovno obdelavo

pridobljenega gradiva. V zbirki sta prikazana dva osnovna načina hranjenja

ţuţelk, in sicer »suha« in »mokra« zbirka. Za mokro zbirko je značilno, da so

ţuţelke shranjene v alkoholu. Pri suhi zbirki pa so ţuţelke pritrjene na


65

entomološke igle (entomologija je veda o ţuţelkah). Eden izmed primerov suhe

zbirke je zbirka metuljev.

Prirodoslovni muzej Slovenije hrani zelo stare zbirke ţuţelk, in sicer iz leta 1821,

to je iz časa ustanovitve Deţelnega muzeja. Med prve zbirke, ali bolje rečeno

ustanovne zbirke, spada tudi zbirka ţuţelk Ferdinanda J. Schmidta. V njej so

predvsem metulji in hrošči, med katerimi pa predstavlja največjo zanimivost hrošč

drobnovratnik, katerega je Schmidt predstavil kot prvo jamsko ţuţelko, pri čemer

je treba omeniti, da se do takrat še ni vedelo, da ţuţelke ţivijo v jamah. Prvi

drobnovratnik je bil najden leta 1831 v Postojnski jami.

Alpska diorama

Diorama je prostor, ki je zastekljen, v njem pa je prikazan rastlinski in ţivalski

svet v določenem okolju. Alpska diorama prikazuje gamsa, alpskega svizca,

drevesnega polha, ruševca, sneţnega jereba, komaterja in nekatere ptice. Prav tako

pa znotraj alpske diorame najdemo številne rastline, kot so planika, Zoisova

vijolica, slečnik, rumeni svišč in druge.

Barjanska diorama

V barjanski diorami si lahko ogledamo ptiče, in sicer predstavnike pobreţnikov,

potaplavcev, plojkokljunov, veslonoţcev, slapnikov, pevcev, ţerjavovcev.

Gozdna diorama

Prikazuje ţivalski svet gozda, in sicer so od sesalcev predstavljeni sodoprsti

kopitarji, zveri, zajci, glodavci in ţuţkojedi. Najdemo pa tudi kukavico,

pobreţnika, kure, sove in ujede.


66

Zbirka ptic

Prirodoslovni muzej Slovenije hrani študijsko in razstavno zbirko ptic ter oološko

zbirko.

Oološka zbirka je zapuščina dr. Janka Ponebška in datira v prvo polovico 20.

stoletja. Zbirka obsega okrog 1500 jajc in je dragocen komparativni material, saj

govori o favnističnih razmerah v času njenega nastajanja. Material izvira zlasti z

ozemlja Slovenije, le manjši del iz drugih regij palearktike. Predvsem zaradi

pomanjkanja razstavnega prostora zbirka ni razstavljena, ampak je shranjena v

depojskih prostorih.

Študijska zbirka obsega prek 5000 prepariranih ptičjih mehov, primerki pripadajo

več kot 200 različnim ptičjim vrstam. Zbirka datira ţe izpred 1. svetovne vojne,

saj najstarejši primerek izvira iz leta 1905. Večina materiala je z ozemlja

Slovenije, nekaj tudi z ozemlja nekdanje Jugoslavije, nekaj pa celo iz drugih

predelov palearktike. Material je bil sistematično zbran predvsem med različnimi

favnističnimi raziskavami, medtem ko je danes glavni dotok material, ki ga muzej

prevzame na osnovi Uredbe o zavarovanju redkih in ogroţenih ţivalskih vrst ter

veljavne evropske zakonodaje. Zbirka je shranjena v muzejskih depojskih

prostorih.

Dermoplastični preparati ptic so razstavljeni v glavnem razstavnem prostoru.

Zbirka vsebuje okrog 350 primerkov, ki pripadajo 235 različnim ptičjim vrstam.

Zbirka, ki izvira iz sredine 19. stoletja, se priloţnostno obnavlja ter dopolnjuje z

novejšim materialom. Razstavna zbirka je predstavljena deloma po ţivljenjskih

prostorih (gozd, gore, močvirje, polje in travnik), deloma tudi po sistematiki in se

uporablja ob najrazličnejših strokovnih vodstvih, tako na splošno za obiskovalce

kot tudi za učence, občasno pa na posebne ţelje skupin potekajo strokovna

vodstva na izbrano temo, spremljana celo z videoprojekcijo.


67

Zbirka plazilcev

Herpetologija je veda o plazilcih (Reptilia) in dvoţivkah (Amphibia). Prvi

primerki obseţne herpetološke zbirke, ki jo hranijo v Prirodoslovnem muzeju

Slovenije, izvirajo iz časa ustanovitve Kranjskega deţelnega muzeja v začetku 19.

stoletja. Glavnino zbirke je po 2. svetovni vojni zbral in uredil nestor slovenske

herpetologije, tedanji kustos gospod Savo Brelih. Danes zbirka obsega več kot

5800 inventarnih enot plazilcev, dvoţivke pa so zastopane v manjšem številu

(243). V zbirki je največ kuščaric Jadranskih otokov (druţina Lacertidae), v

zglednem številu pa hranijo tudi vse druge vrste plazilcev nekdanje Jugoslavije.

Posebno vrednost imajo domače vrste. Prek 600 primerkov plazilcev, ujetih na

ozemlju Slovenije, je nenadomestljiv vir informacij za preučevanje zoogeografije,

evolucije in sistematike te zanimive ţivalske skupine. Zbirka zajema tudi

primerke iz drugih evropskih drţav, Azije in drugih delov sveta.

Zbirka sladkovodnih rib

Človeška ribica ali močeril je poznana veliki večini naravoslovcev in tudi med

nestrokovnjaki po vsem svetu. Ţe nekaj deset let pa v muzeju ni primerno

predstavljena kot slovenska naravna znamenitost. V postavitvi so pripravili kratek

film o belem in črnem močerilu, ki pa so ga postavili v simbolično jamo s

prikazom nekaterih drugih zanimivosti podzemeljskega ţivalstva.

Zbirka morskih rib

Ribe so razvojno najstarejša in vrstno daleč najbogatejša skupina vretenčarjev.

Danes je skupno znanih več kot 24.000 ribjih vrst. Njihova telesa so povečini

hidrodinamične oblike, z luskasto koţo, imajo plavuti in škrge, njihova telesna

temperatura je v glavnem odvisna od okolja. Prilagojene so ţivljenju v

najrazličnejših vodnih okoljih: od morskih globin do obalnih plitvin, rek, jezer,

močvirij, celo toplih vrelcev, jamskih voda, visokogorskih jezer in potokov,

puščavskih izvirov itd. Ogroţene so predvsem zaradi uničevanja habitatov,

prekomernega ribolova, onesnaţevanja voda in naseljevanja tujerodnih vrst. Ribe

http://www2.pms-lj.si/oddelki/vretencarji/plazilci_.html

http://www2.pms-lj.si/oddelki/vretencarji/dvozivke_.html

http://www2.pms-lj.si/najpred/proteus.html


68

v oţjem pomenu besede delimo na hrustančnice in kostnice. K hrustančnicam

prištevamo razred morskih psov in skatov (Elasmobranchii) ter razred morskih

podgan (Holocephali), h kostnicam pa razred ţarkoplavutaric (Actinopterygii) in

mesnatoplavutaric (Sarcopterygii). Ţarkoplavutarice so najštevilčnejša in vrstno

najbogatejša skupina rib ter vseh vretenčarjev hkrati. Trenutno je znanih več kot

23.000 vrst, tako morskih kot sladkovodnih. Večina ima koščeno ogrodje, plavalni

mehur, telo pokrito s ploščatimi in prekrivajočimi se luskami (cikloidne so gladke,

ktenoidne pa hrapave s trnastimi izrastki), škrţne reţe pokriva škrţni poklopec.

Ribe hrustančnice imajo hrustančasto ogrodje in telo pokrito z zobčastimi

plakoidnimi luskami, nimajo plavalnega mehurja in škrţnega poklopca. Znanih je

pribliţno 840 vrst, skoraj vse so morske.

K ribam v širšem pomenu besede prištevamo še razred piškurjev

(Cephalospidomorphi) in razred glenavic (Myxini). Sistematsko so ponekod

razvrščene tudi v red piškurjev (Petromyzontiformes) in red glenavic

(Myxiniformes), ki sta zdruţena v razred brezčeljustnic (Agnatha). Predstavniki

teh najprimitivnejših vretenčarjev so kačastega videza, nimajo čeljusti, sluzasta

koţa je brez lusk, razvite imajo le neparne plavuti.

6.1.5 ARHITEKTURNI MUZEJ LJUBLJANA

SPLOŠNO

Arhitekturni muzej je nastal leta 1972. Na pobudo Slovenskega društva

arhitekturnih kritikov in na pobudo predsednika tega društva Staneta Bernika je

muzej ustanovila Skupščina mesta Ljubljana.

Svoje prve prostore je muzej dobil v Plečnikovi hiši. Spomladi 1974, po vseh

obnovitvenih delih in po urejanju Plečnikovih osebnih predmetov, skic, načrtov,

korespondence, je bil muzej odprt za javnost.

Danes sestavljajo muzej naslednje delovne enote: grad Fuţine, Plečnikova zbirka,

BIO – Bienale industrijskega oblikovanja in Jakopičeva galerija.


69

MUZEJSKE ZBIRKE

Grad Fuţine

Fuţinski grad sodi med tipične predstavnike renesančne arhitekture na

Slovenskem, ki ga je leta 1990 vzel pod svoje okrilje Arhitekturni muzej ter ga

leta 1991 začel prenavljati. Ţe leta 1992 je bil grad s stalno razstavo Arhitekt Joţe

Plečnik odprt za javnost.

Razstava Arhitekt Joţe Plečnik je preoblikovana razstava z istim naslovom, ki je

bila marca 1986 odprta v Parizu in je predstavljala prelomnico v odkrivanju

ustvarjalnega opusa Joţeta Plečnika. Razstava je takoj poţela izjemen uspeh. Prav

tako pa se je razstava, sicer v nekoliko okrnjeni izvedbi, predstavila po številnih

evropskih prestolnicah in tudi v Ameriki.

Pobudo za razstavo je dal arhitekt Boris Podrecca, ki je ob strokovni podpori

Arhitekturnega muzeja Ljubljana razstavo tudi izpeljal. Finančno so razstavo

podprli Mesto Ljubljana, Republika Slovenija in Nacionalni center za umetnost in

kulturo v Parizu.

Razstava je v Fuţinskem gradu razdeljena na tri sklope, in sicer na Dunajska dela

1898–1915, Dela v Pragi 1920–1933 in na Dela v domovini 1921–1957.

Razstava se začenja s Plečnikovimi prvimi samostojnimi deli na področju

arhitekture in na področju pohištvene opreme. Viden je hiter razvoj, ki prehaja k

vedno bolj samostojnim in izvirnim zasnovam. Njihova kakovost uvršča Plečnika

med začetnike sodobne evropske arhitekture in oblikovanja.

Po koncu 1. svetovne vojne je Tomaš G. Masaryk, predsednik Češkoslovaške,

pritegnil Plečnika k urejanju vrtov in dvorišč ter tudi notranjosti gradu na

Hradčanih. Masaryk je od arhitekta zahteval, da naj stari grajski kompleks

preuredi tako, da bo izraţal duha svobode, demokracije. Tega se je arhitekt lotil s


70

številnimi moderniziranimi in geometrijskimi prehodi, stebri, vazami in z vsemi

detajli tako v notranjosti kot tudi zunaj gradu. Plečnik je v Pragi izvedel še

monumentalno cerkev Srca Jezusovega, ki jo uvrščamo med najpomembnejše

Plečnikovo delo sakralne arhitekture. V tem obdobju je Plečnik postal tudi

profesor v Ljubljani, tako da je delo v Pragi in Ljubljani potekalo vzporedno.

V domovini je imel Plečnik sprva skromne naloge, urejal je trge in parke. Temu je

sledila ureditev nabreţij Ljubljanice in Gradaščice skupaj z ureditvijo mostov,

drevoredov, trţnic, zapornic. Na razstavi pa še posebej izstopajo ljubljanski

Stadion, preureditev hiše in vrta druţine Prevolšek, zasebni hiši na Gorenjskem,

Plečnikova lopa v Begunjah, Teater v Kranju, prenova cerkve v Stranjah,

preureditev ljubljanskih Kriţank, spomeniki narodnoosvobodilne borbe s

postavitvijo paviljona na Brionih in zasnova Slovenskega parlamenta. Ta

Plečnikova dela oziroma njegova dela nasploh se odlikujejo po svoji izvirnosti,

njegove kompozicije pa predstavljajo sklenjeno celoto.

Osrednji razstavni prostor pa prikazuje Plečnikov sakralni opus. Ta opus obsega

teme cerkvenega kroga, in sicer v cerkvi sv. Frančiška v Šiški in cerkvi v

Bogojini, prav tako pa beograjske in zagrebške zasnove cerkev sv. Antona in

Lurške Matere boţje ter tudi cerkve sv. Mihaela na Barju. Tukaj je podrobno

prikazan tudi Plečnikov kompleks objektov na ljubljanskih Ţalah skupaj z

njegovo izbrano vrsto nagrobnikov. Vzporedno s sakralnim opusom pa je tukaj

predstavljena tudi Plečnikova notranja arhitektura. Sem sodi notranja ureditev

Trgovske zbornice v Ljubljani, celjska Ljudska posojilnica, Narodna univerzitetna

knjiţnica, Uršulinska gimnazija, Vzajemna zavarovalnica in drugo. Za njegov

sakralni opus in njegovo notranjo arhitekturo, ali drugače povedano, profani opus

sta značilni predvsem izvirnost in sodobnost. Plečnik je namreč uporabljal

zgodovinske izposojenke, ki jih je vselej drugače podoţivljal, torej vsakič v neki

novi kompoziciji.


71

Plečnikova zbirka

Plečnikova zbirka, ki je v Plečnikovi hiši, predstavlja zbirko, ki je povezana z

njegovim delom in z ogledom omogoča preučevanje časa, v katerem je arhitekt

ustvarjal. Danes si lahko ogledamo hišo in vrt, v notranjosti pa veţo, hodnik,

kuhinjo, spalnico s kopalnico, malo sprejemnico, okroglo stopnišče, mojstrov

atelje v prvem nadstropju in zimski vrt.

BIO – Bienale industrijskega oblikovanja

Bienale industrijskega oblikovanja (BIO) je primerjalna mednarodna oblikovalska

razstava z več kot 40-letno tradicijo, na kateri svoje najnovejše doseţke

predstavijo oblikovalci, naročniki, proizvajalci in študenti z vsega sveta.

Mednarodna izbirna komisija je za BIO 22 izbrala izdelke, zasnove ter dela s

področja produktne grafike in informacijskega oblikovanja, ki ustvarjalno in

inovativno rešujejo aktualne probleme današnjega ţivljenja, so usmerjeni v

trajnostni razvoj in druţbeno odgovornost ter zadovoljujejo posebne potrebe

različnih skupin uporabnikov.

6.2 POKRAJINSKI MUZEJI

Izbrali smo nekaj pomembnih pokrajinskih muzejev, ki so zanimivi s svojimi

zbirkami zaradi svoje geografske določenosti in so si med seboj različni. Muzeji

so razporejeni po abecednem vrstnem redu.


72

6.2.1 DOLENJSKI MUZEJ NOVO MESTO

SPLOŠNO

Ustanovljen je bil zaradi potrebe in zaradi bogatega kulturnega izročila ljudi, ki so

oblikovali dolenjsko pokrajino in prostor. Oblikoval se je v času bujnega

kulturnega razcveta, med letoma 1874 in 1950. To je čas, ko so v Novem mestu

delovale izjemne osebnosti slovenske kulture, in sicer Janez Trdina, Dragotin

Kette, Marjan Kozina, Vojeslav Mole, Ivan Vavpotič, Anton Podbevšek, Boţidar

Jakac in drugi. V tako močnem kulturnem okolju je bil pred 60 leti ustanovljen

muzej, ki je tesno povezan z ljudmi in prostorom, v katerem deluje; s tem

načinom delovanja pa je presegel regionalne okvire. Dolenjski muzej se je

uveljavil kot osrednja kulturna ustanova na Dolenjskem, k temu pa je odločilno

prispeval ravnatelj muzeja, profesor Janko Jarc, ki je bil zgodovinsko in literarno

izobraţen človek, prav tako pa osebnost z izjemnim občutkom za muzealstvo ter

narodno kulturno dediščino.

Januarja 1941 je bilo ustanovljeno Muzejsko društvo za Dolenjsko, ki pa zaradi

vojne ni prineslo rezultatov. Iz ohranjenih dokumentov o delu Muzejskega

društva, ki jih je hranil Severin Šali in jih leta 1987 predal Dolenjskemu muzeju,

je razvidno, da je bilo društvo leta 1946 znova obnovljeno. Društveni program in

pravila je pripravil Bogo Komelj, takratni tajnik društva. Predsednik društva pa je

bil Joţa Zamljen - Drejče. Iz obdobja 1946–1950 je ohranjenih nekaj dopisov, ki

pričajo, kako pomembna bi bila ustanovitev muzeja kot institucije, ki bi rešila

preostale ostanke dediščine. Namreč, bogata arheološka in kulturno zgodovinska

materialna pričevanja so v dobi Avstro-Ogrske in v času stare Jugoslavije

odhajala drugam. Prav tako se je veliko gradiva odpeljalo v Ljubljano, s čimer je

bilo za Dolenjsko za vedno izgubljeno.

Intenzivnejše priprave za ustanovitev muzeja so se začele junija 1949. Prvega

junija 1950 pa je Ljudski odbor ljubljanske oblasti izdal odločbo, da preide

Dolenjski muzej v Novem mestu v pristojnost Okrajnega ljudskega odbora Novo


73

mesto. Prvi ravnatelj muzeja je bil Srečko Zabrič, ki je po nekaj mesecih

sluţbovanje na lastno ţeljo prekinil, saj so krajevne oblasti ţelele poudarek na

zbiranju gradiva o NOB, njega samega pa je zanimala predvsem starejša

zgodovina in arheologija. Za njim je vodenje prevzel glasbenik Slavko Strajnar.

Kontinuirano pa je muzej začel delovati leta 1951 pod vodstvom Janka Jarca.

Ena izmed prvih Jarčevih nalog je bila razmejitev območja delovanja, kajti v

tistem času sta ţe obstajala Belokranjski muzej v Metliki in Posavski muzej v

Breţicah. Druga Jarčeva naloga je bila pridobitev ustreznih prostorov za muzej. V

Novem mestu sta bili na izbiro dve večji zgradbi, ki sta bili med drugo svetovno

vojno poškodovani, nekdanja Kriţatija in nekdanja Kresija. Muzeju je bila

dodeljena Kriţatija. Ta rešitev ni bila primerna, saj je bilo poslopje zgrajeno za

povsem drugačne potrebe. Sledila so obnovitvena dela po načrtih arhitekta

Marjana Mušiča in septembra 1952 je bila Kriţatija ţe toliko obnovljena, da so v

prvem nadstropju odprli razstavo partizanskega slikarstva. Obnovitvena dela so se

nadaljevala in kljub materialnemu pomanjkanju je bil 29. oktobra 1953, na

občinski praznik, slavnostno odprt muzej s svojimi tremi stalnimi muzejskimi

zbirkami, ki jim je bilo v prvem nadstropju namenjenih pet sob. V največji sobi je

bila predstavljena zgodovina mesta, v dveh drugih sobah je bila predstavljena

arheološka zbirka, v preostalih dveh pa so bili razstavljeni dokumenti in predmeti

iz obdobja NOB. Tretja naloga Jarca pa je bila pridobitev ustreznega kadra; ta

naloga se je izkazala za najteţjo. V tistem času je bil Dolenjski muzej pooblaščen

za spomeniškovarstveno in arhivsko sluţbo takratnih okrajev Novo mesto in

Trebnje. Pozneje pa so potrebe narekovale ustanovitev samostojnega zavoda za

območje Dolenjske. Problematika arhivske sluţbe je bila urejena leta 1973 z

ustanovitvijo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote za Dolenjsko in Belo krajino

in takšen status še velja danes.

Prvi kustos Dolenjskega muzeja je bil arheolog Tone Knez, ki je v muzeju

sluţboval od leta 1958 in vse do svoje smrti leta 1993. Te zaposlitve so bile za

Dolenjski muzej velikega pomena, kajti muzej je sedaj sam opravljal arheološka

izkopavanja. Predmeti so ostajali doma in tako jih je bilo dovolj za razstavo, niso


74

potrebovali več izposojenih predmetov iz Narodnega muzeja iz Ljubljane. Med

vsemi izkopaninami so najbolj izstopale tiste iz halštatskega časa, ki so bile

odkrite v ilirskih gomilah v Novem mestu. Te izkopanine so bile vzrok skrbno

načrtovanega ropa leta 1975, ko so gradivo odpeljali v Italijo. Danes smo lahko

hvaleţni, da je muzej večino ukradenega gradiva dobil nazaj.

Kriţatija je kmalu postala pretesna, poleg tega pa muzej ni imel dovolj prostora za

občasne razstave. Za prostorsko razširitev Dolenjskega muzeja si je v veliki meri

prizadeval prav Jarc. Leta 1964 je tako bilo ob Kriţatiji dograjeno poslopje

Dolenjske galerije z veliko in malo razstavno dvorano. Leta 1965 pa je muzej še

pridobil sosednjo meščansko hišo na ulici Mej vrti 2 in v njej uredil stalno

razstavo NOB. S to izgradnjo so se razstavne moţnosti bistveno povečale, prav

tako pa se je povečalo število obiskovalcev. Leta 1975 so se začele priprave za

izgradnjo nove stavbe za potrebe oddelka NOB. Glavno besedo je tukaj imel Peter

Ivanetič, ki je bil po upokojitvi Janka Jarca imenovan za ravnatelja Dolenjskega

muzeja. Stavbo so dogradili leta 1978 in obsega malo razstavno dvorano,

predavalnico in druge spremljajoče prostore. Vanjo se je najprej preselila uprava.

Šele leta 1981 je bila postavljena stalna razstava. Leta 1979 je prevzel

ravnateljsko mesto Ludvik Tončič, in sicer do leta 1984. V tem času je bila

postavljena stalna razstava NOB, krajevna zbirka NOB v kartuziji Pleterje, nova

stalna arheološka razstava ter šolska zbirka v Osnovni šoli Šentjernej. Leta 1984

dobi muzej v upravljanje še eno stavbo, Jakčev dom, v kateri je uredil zbirko 828

del akademskega slikarja Boţidarja Jakca, ki jo je umetnik podaril Novemu

mestu. V času ravnateljevanja Franca Šalija dobi muzej stalno etnološko razstavo,

adaptirani so bili prostori v Kriţatiji in v stavbi Mej vrti 2, postavljene so bile

teme kot sestavni del stalne razstave NOB (šolstvo, zdravstvo, kultura in

delavnice), izšla je Jakčeva in Lamutova monografija. Ravnateljstvo leta 1987

prevzame Bojan Boţič. Ta je usmeril svoja prizadevanja v izboljšanje delovnih

pogojev za osebje, tri stavbe so dobile novo streho, izpeljal je več gradbenih del,

ki so omogočala kakovostnejše hranjenje muzejskega gradiva. Leta 1986 je bila v

stavbi Mej vrti 2 postavljena etnološka razstava, ki je bila dolgo zaprta za javnost.

Z njo je Dolenjski muzej pridobil takšno podobo, kot jo ima še danes. Stalne


75

razstave so bile pozneje še dopolnjene. Še vedno pa manjka stalna predstavitev

likovnega ustvarjanja na Dolenjskem.

Pod okrilje Dolenjskega muzeja sta spadali tudi dve krajevni zbirki NOB, in sicer

v Dolenjskih Toplicah in v kartuziji Pleterje. Prav tako pa je muzej postavil stalno

šolsko zbirko v Osnovni šoli Šentjernej s poudarkom na krajevni zgodovini iz

obdobja NOB. Vse tri zbirke so bile postopoma ukinjene, gradivo pa je bilo

pripeljano v muzej.

Restavratorska dela so za potrebe muzeja dolgo opravljali zunanji sodelavci.

Lastno restavratorsko delavnico je onemogočalo predvsem pomanjkanje dovolj

velikega prostora, ki pa je vendarle začela nastajati s pomočjo Zavoda za varstvo

naravne in kulturne dediščine.

Leta 1994 prevzame muzej v upravljanje Bazo 20, bolnišnici Zgornji Hrastnik in

Jelendol ter Lukov dom v Kočevskem rogu. Od leta 1994 in vse do danes je

direktor muzeja Zdenko Picelj, ki je poskrbel za več pridobitev Dolenjskega

muzeja. Od leta 1996 je bil 1. marec uveden kot dan odprtih vrat muzeja in tudi

razstava Iz depojev muzeja, ki jo od takrat naprej Dolenjski muzej ponavlja vsako

leto. Uvedeno je bilo vsakoletno srečanje z imetniki muzejskih izkaznic. Urejen je

bil prostor za prirejanje pedagoških delavnic. Poskrbljeno je bilo za dokončanje

projekta varovanja in protipoţarne zaščite. Pri prirejanju občasnih razstav pa so

dobile prednost tematske razstave. To so bile lastne razstave muzeja, ki so

vsebovale vsa področja muzejskega dela. Med najpomembnejšo občasno razstavo

uvrščamo arheološko razstavo Kapiteljska njiva Novo mesto. Z njo je postal

muzej prepoznaven po vsej Sloveniji, prav tako pa tudi izven naših meja. Veliko

truda pa je bilo v tem času vloţenega v publicistično dejavnost; ustanovljena je

bila namreč Dolenjska zaloţba. Dolenjski muzej spada po številčnosti in

raznovrstnosti izdanih publikacij v sam vrh med slovenskimi muzeji. Omembe

vredno je tudi to, da je Dolenjski muzej marsikdaj pripomogel k razstavam drugih

muzejev, prav tako pa pomagal študentom, dijakom pri njihovem raziskovanju.


76

Danes Dolenjski muzej domuje v petih stavbah. Štiri stavbe so zdruţene v enem

kompleksu tj. na naslovu Muzejska ulica 7, 8000 Novo mesto, dislociran je le

Jakčev dom. Skupna površina znaša nekje 3800 kvadratnih metrov. Redno

zaposlenih je 20 oseb.

MUZEJSKE ZBIRKE

Med stalne razstave muzeja uvrščamo arheološko, etnološko, likovnopedagoško

in NOB razstavo ter razstavi Jakčev dom in Kočevski rog.

Dolenjski muzej je torej sestavljen iz:

kustodiata za arheologijo

kustodiata za etnologijo

kustodiata za kulturno zgodovino

kustodiata za novejšo zgodovino

kustodiata za umetnostno zgodovino

Jakčevega doma in

Kočevskega roga

Kustudiat za arheologijo

Temeljno vlogo pri delovanju kustodiata za arheologijo je imel arheolog Tone

Knez, saj so z njim na čelu začeli načrtno zbirati in raziskovati arheološka gradiva

na Dolenjskem. Arheološka izkopavanja so bila na območju Suhe krajine,

Šentjernejskega polja, Mirnske doline, Trebnjega, doline Krke in Novega mesta.

Naloga delavcev arheološkega oddelka je predvsem zbiranje, dokumentiranje,

proučevanje in hranjenje arheoloških predmetov. Veliko število arheoloških

predmetov so restavrirali v restavratorskih delavnicah po Sloveniji in tudi v

svetovno znanih restavratorskih delavnicah Rimsko-germanskega muzeja v

Mainzu. Sodelovanje z muzejem v Mainzu poteka ţe dobra tri desetletja. Začelo

se je, ko je kustos Knez v Mainz na restavriranje prinesel znamenite bronaste


77

situle, čelade, oroţje in nakit, ki so jih bili našli v Novem mestu. Muzej v Mainzu

je znan po tem, da so tam hranjene kopije najpomembnejših arheoloških

predmetov, tudi tiste iz Novega mesta.

Na letni ravni Dolenjski muzej z izkopavanji pridobi med 600 in 1000 arheoloških

predmetov, in tako se danes lahko muzej pohvali z bogato arheološko zbirko.

Muzej namreč hrani več kot 6500 barvnih diapozitivov, 10.000 črno-belih

negativov in fotografij, 12.000 celih arheoloških predmetov ter zbirko arheoloških

razglednic in okrog 530 arheoloških plakatov.

Leta 1983 je Tone Knez pripravil prvo stalno arheološko razstavo, ki je

predstavljala arheološko gradivo, ki je bilo zbrano z intenzivnimi izkopavanji po

celotni Dolenjski, zlasti v Novem mestu. Stalna razstava je bila zasnovana

kronološko, in sicer so si predmeti sledili od kamene, bronaste, starejše in mlajše

ţelezne dobe in vse do rimskega obdobja. Stalna arheološka zbirka Dolenjskega

muzeja je danes v Kriţatiji. Med najpomembnejše arheološke najdbe uvrščamo

nakit iz jantarja, stekla in brona iz 1. tisočletja pred našim štetjem, bronaste

figuralno okrašene situle, ki so jih našli v Kandiji v Novem mestu, in bronasto

obrambno oroţje ter opremo halštatskih pomembneţev. Med druge pomembne

predmete pa še spadajo dvoročajni keltski kantaros, ki je okrašen s človeškimi

maskami ter ţivalskimi glavami, lončeno in stekleno posodje, bronasti in ţelezni

predmeti, ki pričajo o načinu takratnega ţivljenja na Dolenjskem.

Arheološki kustodiat je s svojo bogato zbirko najbolj znan, hkrati pa tudi temeljni

del Dolenjskega muzeja, ki se ponaša s svojo bogato stalno zbirko ter si prizadeva

za njeno razširitev. V depojih muzeja je shranjenega še veliko pomembnega

gradiva. Sem štejemo predmete iz grobov s Kapiteljske njive, veliko količino

oroţja, bogato gradivo iz antičnega najdišča Verdun pri Stopičah, gradivo iz

poznoantičnih beţališč, predmete iz jantarja in še mnoga druga. Ravno zaradi

velikega števila arheoloških predmetov ter potrebe po njihovi predstavitvi je

muzej začel izdajati monografije Carniole Archaeologice, ki predstavlja

zaključene arheološke celote.


78

Kustodiat za etnologijo

Raziskave na področju etnologije na območju Dolenjske so sprva potekale v

okviru Slovenskega etnografskega muzeja iz Ljubljane, ki pa je o svojem delu na

tem področju redno obveščal Dolenjski muzej ter predstavnike muzeja redno vabil

v svoje vrste.

Etnologinja Danica Zupančič je leta 1959 za Dolenjski muzej izvedla prve načrtne

raziskave na terenu. Raziskave so potekale na področju čebelarstva, medičarstva,

ljudskega lova, košnje, paše prašičev na Gorjancih ter spravila sena. S teh

področij je bilo pridobljenih tudi veliko število predmetov. Sem lahko uvrstimo

okoli 90 lesenih rezljanih modelov za lect, poslikan panj, polšje pasti in drugo.

Prav tako je oddelek za etnologijo takrat začel uvedbo inventarne knjige, fototeke,

zapisov in risb.

Pozneje so bile v okviru etnološkega oddelka opravljene raziskave na temo

mlinarske in ţagarske obrti, ki so obsegale topografske popise mlinov in ţag ter

tudi drugih vodnih objektov na reki Krki. Temu je leta 1982 sledila razstava z

naslovom Mlinarji in ţagarji v dolini zgornje Krke.

Etnološki oddelek je pod drobnogled vzel tudi gostilničarsko obrt v Novem mestu,

ki je bila predstavljena na razstavi z naslovom Novomeške gostilne in gostilničarji

leta 1981. Muzej pa je v tem času zbral tudi bogato fotografsko gradivo o

prebivalcih Novega mesta ter pridobil Murnovo svečarsko in medičarsko

delavnico, v kateri sta predstavljena dva osnovna načina izdelave sveč ter drobno

medičarsko in svečarsko orodje ter nekaj izvirnega pohištva iz novomeške

Murnove lectarske delavnice. Posebna dragocenost te delavnice so številni leseni

rezljani modeli za lect iz 19. stoletja.


79

V zadnjih 20 letih je bila za muzej pomembna pridobitev tkalske, lončarske,

mlinarske, sodarske, kovaške, čevljarske in gostilniške obrtne delavnice ter

pridobitev nakita, noš in orodja.

Stalna etnološka razstava je danes predstavljena v prvem nadstropju stavbe Mej

vrti 2. Na podstrešju te stavbe je etnološki depo. Etnološka razstava s pomočjo

predmetov in fotografskega gradiva nazorno predstavlja ţivljenje dolenjskega

kmečkega in obrtniškega prebivalstva v 19. in 20. stoletju. Razstava prikazuje

mlinarstvo, medičarstvo, svečarstvo in lončarstvo ter poljedelstvo, konjerejo,

vinogradništvo, šege, trg in sejme.

Mlinarstvo je zelo razširjena in pomembna obrt na Dolenjskem. Na tem področju

so delovali številni mlini na obeh dolenjskih rekah, Krki in Mirni, in njunih

pritokih. Mlinski kamni so mleli različne vrste ţit v moko, zdrob in otrobe.

Mlinske stope pa so luščile zrna prosa, ječmena in ajde v proseno ter ajdovo kašo

in v ješprenj. Stope in kamne je poganjala moč vode. Na stalni razstavi je

razstavljena mlinarska oprema z enim parom kamnov z vso pripadajočo drobno

opremo in orodjem.

Vinogradništvo je ena najznačilnejših gospodarskih panog na Dolenjskem. Vino

so pridelovali za prodajo, domačo rabo in delavce ob večjih delih. Na Dolenjskem

so uspevale številne sorte trt, kot so tičenska črnina, zelenika, kraljevina in druge.

Čeprav je vinogradništvo zelo prizadela trsna uš, se danes pridelava dolenjskega

cvička zvišuje. Na razstavi je vinogradništvo predstavljeno z leseno poslikano

stiskalnico iz 19. stoletja, vinskimi in pivskimi posodami, orodjem za obdelavo

vinograda in kletarjenja, leseno pripravo za škropljenje vinograda in mehom za

ţvepljanje.

Kmečko gospodarstvo na Dolenjskem je bilo vezano na ročno obdelavo zemlje in

vprego ţivine vse do prve polovice 20. stoletja. Kmečka opravila so prikazana z

orodji, ki so jih potrebovali pri določenem kmečkem opravilu, obsegajo pa vse od

priprave drv, okopavanje, gnojenje, oranje, košnjo, ţetev do spravila pridelkov.


80

Prav tako je bilo ţivljenje kmečkega človeka vezano na ljudske šege in navade.

Največja praznika sta predstavljala velika noč in boţič. Vse to je na razstavi

prikazano s predmeti in fotografijami jaslic, koledovanja, boţičnega kruha, pustne

kamele, cvetnonedeljskih butar. Kot nekaj posebnega lahko omenimo leseno

pratiko iz 18. stoletja, ki vsebuje slikovno predstavitev dni, nedelj, praznikov ter

lunine mene (iz novomeškega frančiškanskega samostana).

Ţivinoreja na Dolenjskem je vse od druge polovice 19. stoletja vezana v veliki

meri na konjerejo, ki je tukaj prisotna še danes. Konjereja je prikazana s konjsko

opremo za vpreganje in jahanje konj. Predstavljeni so tudi predmeti za nego konj

in omejevanje na paši.

Medičarstvo in svečarstvo sta obrti, ki sta predelovali čebelji vosek in med v

izdelke, kot so medica, slaščice in sveče. Obrt je na stalni razstavi predstavljena z

delavnico nekdanjega novomeškega medičarja in svečarja Franca Murna. V njej

pa so predstavljeni tudi predmeti iz starejše Kutnerjeve lectarske delavnice, med

katerimi so še posebej pomembni številni leseni rezljani modeli za lect in voščene

votive ter nekaj primerov sveč iz 19. stoletja.

Lončarska obrt je prebivalstvo oskrbovala z lončenim posodjem in tudi pečnicami

za krušne peči. Na razstavi je rekonstruirana lončarska delavnica lončarja iz

Šentjerneja, kjer je tudi bilo nahajališče ustrezne gline. Lončarska delavnica ima

kolovrat na noţni pogon in drobno orodje ter lončarske izdelke.

Kustodiat za kulturno zgodovino

Zbiranje predmetov se je začelo ţe leta 1941, vendar je 2. svetovna vojna to

prekinila, predvsem vplivala na številčnost predmetov, saj je bilo veliko

predmetov takrat uničenih, nekateri pa so bili po vojni odpeljani v Ljubljano, ker

še ni bilo novomeškega muzeja.


81

Kulturnozgodovinska razstava je bila postavljena in odprta leta 1953. Stalna

razstava je bila sestavljena iz dveh tematskih delov, iz zgodovine Novega mesta in

izdelkov uporabne umetnosti. V prvem tematskem delu so bili razstavljeni

arhivski dokumenti iz preteklosti Novega mesta, ki so prikazovali gospodarsko,

politično in društveno ţivljenje. Drugi tematski del razstave pa so obsegali

izdelki, ki so se v dolenjski pokrajini uporabljali v preteklih stoletjih ali pa so bili

tukaj celo izdelani. To so predmeti iz stekla, oroţje, predmeti iz porcelana, izdelki

iz keramike, pohištvo iz različnih stilnih obdobij in tako dalje.

Vsebinsko ima kustodiat poudarek na pridobivanju predmetov uporabne

umetnosti in slikovnega gradiva, nastalega v obdobju od srednjega veka in vse do

20. stoletja na oţjem dolenjskem območju. Temu sledi njihovo vzdrţevanje,

hranjenje, raziskovanje ter predstavitev javnosti preko razstav, publikacij in

predavanj.

Glede na sam pomen in glede na število predmetov izstopata dve delovni področji

kustodiata za kulturno zgodovino, in sicer delovanje ţelezarne na Dvoru in

zgodovina Novega mesta.

Ţelezarna na Dvoru je obratovala med letoma 1796 in 1891. Predstavljala je

glavni industrijski obrat na Dolenjskem. Muzej hrani največjo zbirko izdelkov

ţelezarne, ki jih je zbral v kar treh načrtovanih akcijah. V tej muzejski zbirki

najdemo tako uporabne kot tudi okrasne predmete, ki so bili izdelani serijsko ali

pa po naročilu. Primer teh izdelkov so likalniki, obešalniki, svečniki, mize, stoli,

medalje, peči. Pomemben podatek je tudi ta, da za restavratorska dela ţe kar

precej časa skrbi gospod Adolf Urbanc in oddelek se lahko pohvali, da so vsi

predmeti v celoti restavrirani. Prav tako je tukaj shranjena tudi sama

dokumentacija ţelezarskega objekta.

Delovno področje zgodovine Novega mesta sicer obsega manj materialnih

ostankov iz srednjega veka, ko je mesto nastalo, obsega pa veliko raznolikih

podatkov iz novejše zgodovine samega mesta. Tako lahko v muzeju najdemo


82

veliko slikovnega gradiva o ţivljenju meščanov ter o sami podobi mesta. Iz

starejšega obdobja pa velja omeniti bogato zbirko listin, ki se nanašajo na mestno

zgodovino.

Skupaj z obema delovnima področjema pa kustodiat hrani še zbirko pohištva in

oroţja, nastalega med 16. in 20. stoletjem, porcelanasto in keramično okrasno

posodje, drobne predmete iz različnih materialov in drugo.

Danes kustodiat hrani 2100 predmetov, 2500 originalnih fotografij in razglednic

do leta 1930, 6500 negativov, 900 diapozitivov in 6500 kartotečnih fotografij.

Kustodiat za novejšo zgodovino

Oddelek je zbiral gradivo vse od leta 1953, ko je muzej odprl svoja vrata. Zbiranje

gradiva je bilo omejeno predvsem na obdobje NOB, zato se je sam oddelek

velikokrat poimenoval kot oddelek NOB in ljudske revolucije.

Leta 1965 je bila izpopolnjena stalna razstava NOB, ki je zavzemala kar šest

prostorov v hiši Mej vrti 2. Pozneje, leta 1978, pa je kustodiat dobil prostore v na

novo izgrajeni stavbi in šele leta 1981 je Dolenjski muzej dobil novo stalno

razstavo NOB. Zbirka je zaradi pomanjkanja prostora predstavljala le politično-

vojaški del, vendar jo po številu razstavljenih predmetov, fotografij in

dokumentov kljub vsemu na Slovenskem uvrščamo med največjo razstavo s to

tematiko. Oblikoval jo je Lojze Gostiša. Predstavljala je kmečke upore, ki

opozarjajo na ţeljo po boljšem in lepšem ţivljenju dolenjskega človeka, ter

delavsko gibanje s poudarkom na Komunistični partiji ter Društvu kmečkih fantov

in deklet. Najpomembnejši del razstave pa predstavlja prikaz vojaško-političnega

dogajanja, ki se začne prve dni okupacije ter konča z vkorakanjem partizanske

vojske v Novo mesto 8. maja 1945. Vsebuje 207 razstavljenih predmetov.

Kustodiat ima svojo lastno knjiţnico s strokovnimi publikacijami, ki obravnavajo

obdobje po letu 1900. Ohranjeni so časniki Slovenski poročevalec, Ljudska


83

pravica, Naša vojska. Omeniti je treba, da je Dolenjski muzej edini v Sloveniji, ki

hrani vse številke Slovenskega domobranstva. Prav tako pa kustodiat zaznamuje

fonoteka z okoli 18.000 fotografijami in 13.000 negativi. Veliko je tudi plakatov,

letakov, brošur. Obseţna je dokumentacija okroţnega narodnoosvobodilnega

odbora Novo mesto in Bela krajina. Število shranjenih predmetov pa se giblje

nekje okoli števila 1200.

Ker je kustodiat zadolţen za celotno 20. stoletje, pa je trenutno pred njim naloga

zbiranja čim večjega števila predmetov pred 2. svetovno vojno, kar bo seveda

zahtevalo prenovo stalne razstave.

Kustodiat za umetnostno zgodovino

Oddelek je bil ustanovljen leta 1975. Naloga oddelka je pridobivanje umetniških

predmetov, seveda z ustrezno vrednostjo in dostopnostjo z območja, ki ga

Dolenjski muzej pokriva ter posreduje in predstavlja širši javnosti. Umetnostni

oddelek nima svoje stalne postavitve, zato so muzejski predmeti v depojih.

Letnica 1994 je bistveno vplivala na sam muzejski oddelek. Tega leta se je

razstavna dejavnost omejila na razstave s poudarkom na lastnem depojskem

gradivu in na razstave dolenjskih likovnih ustvarjalcev. Umetnostnozgodovinsko

zbirko predstavljajo likovna dela umetnikov, ki so se tukaj rodili in ustvarjali ali

pa so se sem priselili ter pustili tukaj svoj pečat. Med umetnike tako uvrščamo

Ivano Kobilco, Ivana Vavpotiča, Maksima Gasparija, Josipa Germa, Boţidarja

Jakca, Marjana Mušiča in mnoge druge.

Starejša dela, ki so izvirala iz bogate notranje opreme na gradovih Hmeljnik,

Soteska, Pogance in Stari grad, so upodobitve plemičev od 16. in vse do 19.

stoletja. Ta dela so bila ţal prenesena v Narodni muzej v Ljubljani, saj Dolenjska

takrat zaradi vojne ni imela uradne muzejske ustanove. Tako je bil Dolenjski

muzej prikrajšan za pribliţno 150 dragocenih likovnih del historičnega slikarstva.

Kljub temu pa kustodiat še vseeno hrani kar 1400 različnih umetniških del, med

katere uvrščamo slike, grafike, umetniške fotografije, risbe. Upodobljeni so


84

tihoţitje, portreti, religiozna tematika. Skromnejša, vendar vseeno prisotna, je

kiparska zbirka, katere izjemna dela predstavljata kiparja Stane Jarm in Jakob

Savinšek.

Kot najbolj znameniti del zbirke oddelka za umetnostno zgodovino pa se ponaša

miniaturni trokrilni prenosni oltar iz leta 1652. Narejen naj bi bil v eni izmed

mojstrskih delavnic v severni Evropi. Figure so izrezljane v tehniki globokega

reliefa. Tematsko pa triptih predstavlja Marijino oznanjenje in kriţev pot.

Jakčev dom

Jakčev dom predstavlja zbirko slikarja in grafika Boţidarja Jakca, ki jo je sam

podaril v znak hvaleţnosti svojemu rodnemu Novemu mestu. Slovesno je bila

zbirka odprta 27. oktobra 1984. Zbirka obsega 828 izvirnih likovnih del,

predvsem pastele in risbe ter tudi akvarele, oljne slike in grafike, ter je na ogled

kot stalna postavitev v nekdanji hiši slikarjevih staršev.

Zbirka likovnih del obsega slikarjeva zgodnja dela iz obdobja mladostništva, kot

so portreti njegovih sorodnikov in prijateljev ter tudi dolenjskih kulturnih

delavcev in umetniških ustvarjalcev. Med njimi je nekaj izjemnih umetnin, med

katerimi je tudi podoba Cankarjevega Kurenta kot simbol umetnika. Ker je slikar

veliko potoval, lahko v njegovih delih občudujemo utrip Prage in Berlina ter

seveda dolenjske motive. Ob krajinskih motivih pa v zbirki najdemo tudi motiviko

vsakdanjih prizorov.

Dolenjski muzej je praznoval 100-letnico rojstva Boţidarja Jakca in ob tej

priloţnosti so avtorjevo stalno postavitev nadomestili s tematsko razstavo Boţidar

Jakac in Novo mesto. Ta razstava predstavlja prvo tako predstavo v nizu, ki še

sledi. To pa naj bi bil način, s katerim bi predstavili bogato ustvarjalno dediščino

našega vodilnega likovnega umetnika.


85

Kočevski rog

Kočevski rog je ime za več kot 500 kvadratnih kilometrov razgibanega kraškega

sveta med Kočevsko-Ribiškim poljem, Suho krajino, Novomeško kotlino in Belo

krajino. Zaradi teţke prehodnosti, gozdnatosti in ostre klime je bil gosteje

poseljen šele v 14. stoletju, ko so ga naselili nemški koloni. Ob napadu na

Jugoslavijo leta 1941 je to območje pripadlo Italiji, zato so ga kočevski Nemci v

zimi 1941/42 preselili v spodnje Posavje, od koder je bilo poprej izgnanih več kot

36.000 Slovencev. Po izselitvi Kočevarjev je na Rogu ostalo nad 40 izpraznjenih

vasi in zaselkov. Prve skupine partizanov so se na Rogu pojavile ţe avgusta 1941,

ko pa je maja 1942 na Dolenjskem, Notranjskem in v Beli krajini nastalo veliko

osvobojeno ozemlje, je Rog postal središče odpora. Pri Kraljevem kamnu je do

konca avgusta 1942 delovalo tudi njegovo vodstvo. Po veliki italijanski ofenzivi

poleti 1942, imenovani tudi roška, se je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja

umaknilo v Polhograjske dolomite, vendar je ţe takrat odločilo, naj bo Rog

namenjen za partizanske bolnišnice, delavnice, šole, tiskarne in skladišča. 17.

aprila 1943 se je vodstvo vrnilo v Rog. Novo bivališče so poimenovali Baza 20. V

njej so ţiveli in delovali člani Izvršilnega odbora Osvobodilne fronte, Vrhovnega

plenuma Osvobodilne fronte, Centralnega komiteja Komunistične partije

Slovenije, komisija za agitacijo in propagando, uredniki časopisov, člani

Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije. Za njihovo varnost in

oskrbo so skrbeli borci zaščitnega bataljona in drugo tehnično osebje. Zgradili so

26 barak, v katerih so prebivali vse do decembra 1944, ko so se preselili v

Črnomelj. Vloga in pomen Baze 20 sta danes predstavljena s stalno razstavo v

baraki številka 16 v Bazi 20. Po vrnitvi vodstva iz Dolomitov so bile v Rogu

zgrajene še nekatere druge partizanske baze. Tik pod Kraguljim vrhom je bila

Baza 21, v kateri je do kapitulacije deloval Glavni štab Narodnoosvobodilne

vojske in partizanskih odredov Slovenije. V bliţini Cinka sta bili zgrajeni Baza

15 in Baza 15a z višjo patijsko in višjo skojevsko šolo. Pri vasi Rampoha je

delovala Baza 80, v Srednji vasi pa Baza 80a. Namenjeni sta bili za delovanje

institucij, ki so jih ustanovili na zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega

sveta v Črnomlju februarja 1944. Takrat so z delovanjem začeli znanstveni

inštitut, denarni zavod, verska komisija, komisija za ugotavljanje zločinov


86

okupatorja in njegovih sodelavcev, komisija za upravo razlaščene imovine,

komisija za zaščito gozdov ter odseki za izgradnjo ljudske oblasti, notranje

zadeve, prosveto, gospodarstvo, finance, obnovo, zdravstvo, socialno skrbstvo,

prehrano, gozdarstvo, promet in sodstvo.

Na širšem območju Kočevskega roga je bilo zgrajenih 24 bolnišnic, ki seveda niso

delovale vse hkrati, nekatere pa le kratek čas. Imele so skupno upravo, ki je bila

najprej v Jelendolu, od novembra 1943 pa v Komarni vasi. Začetki Slovenske

centralne vojne partizanske bolnišnice pa segajo v junij 1942, ko je v gozdarski

koči na Daleč hribu začela delo prva bolnišnica. V roški ofenzivi je bila poţgana,

zato so v septembru 1942 začeli graditi popolnoma nov tip bolnišnice. Na varni in

skriti lokaciji, navadno v globoki vrtači, so gradili konspirativne bolnišnice. Prve

barake za ranjence so bile nizke, s skupnimi leţišči, poznejše pa so bile svetle, z

velikimi okni, lončenimi pečmi in vso potrebno opremo. Pozneje so dogradili še

barako za osebje, operacijsko barako, kuhinjo s skladiščem za hrano in skrit

bunker za primer nevarnosti. Ţe v začetku maja 1942 so v Rogu, pozneje pa tudi v

okolici, začele delovati prve partizanske delavnice. Pomenile so velik premik v

kakovosti oskrbe partizanskih enot, saj so prej le-te morale poskrbeti povsem

same za oroţje, obleko, obutev in drugo opremo. Prve delavnic so začele delati v

Podstenicah. Najprej puškarska, nato pa krojaška, mizarska in čevljarska. Med

roško ofenzivo so bile poţgane, stroji pa uničeni. Po kapitulaciji Italije so

partizani za delavnice izkoristili mline in ţage v Starih Ţagah ter zidanice v Novi

Gori. Delovati so začele avtomehanična, usnjarska, čevljarska, zlasti pa radijska in

puškarska, ki sta zasloveli z izdelavo radijske postaje. Drugi večji center so bile

delavnice v Beli krajini, in sicer šiviljske, pletilske, vrvarska, sušilnica sadja,

milarna in celo livarna. V njih so izdelovali in pospravljali prav vse, kar je

potrebovala vojska, marsikaj pa je bilo tudi namenjeno oskrbi civilnega

prebivalstva. Vsa pestrost partizanske dejavnosti v Kočevskem rogu je prikazana

na stalni razstavi v baraki številka 22 v Bazi 20.


87

Izmed vseh objektov in naselij v Rogu so danes ohranjeni le še Baza 20 ter

bolnišnici Jelendol in Zgornji Hrastnik, ki so proglašene za kulturni spomenik.

6.2.2 GORENJSKI MUZEJ KRANJ

SPLOŠNO

Ideja o ustanovitvi muzeja se je znova pojavila po 2. svetovni vojni, ko je v okviru

tekstilne šole nastajala zbirka tekstilij, saj so se ob tej zbirki začeli zbirati tudi

drugi kulturnozgodovinski predmeti. Ideja o ustanovitvi pa je bila vse bliţje

realizaciji, ko je bilo govora o postavitvi Prešernovega spomenika in o ureditvi

kranjskega pokopališča ter o preureditvi Prešernove hiše v spominsko ustanovo.

Mestni muzej je bil ustanovljen leta 1953 pod vodstvom Ceneta Avguština. Istega

leta je bilo tudi ustanovljeno Muzejsko in zgodovinsko društvo v Kranju, ki je

predstavljalo ljudskovzgojno ustanovo, katere naloga je bila pomoč muzeju. Prav

tako pa naj bi društvo skupaj z muzejem skrbelo za ohranjanje kulturne dediščine.

Leta 1958 se je muzej razširil, saj so takrat ukinili delovanje Pokrajinskega

muzeja v Radovljici in njegovo gradivo prenesli v Kranj. To gradivo je

predstavljalo temelj za ustanovitev Gorenjskega muzeja Kranj.

Muzej je imel poseben poudarek na ţivljenjepisih in fotografijah padlih

partizanov, talcev in taboriščnikov. Prav tako ga je zanimala topografska obdelava

terena. Izdelana je bila namreč topografija za Poljansko in Selško dolino, Jelovico,

Meţaklo in del Karavank. Najpomembnejša aktivnost Muzeja revolucije pa je

zagotovo bila ureditev Spominskega muzeja talcev, internirancev in pregnancev v

Begunjah, ki je pozneje postal eden najbolj obiskanih muzejev na Gorenjskem.

Leta 1963 je Mestni muzej za svoja prizadevanja prejel najvišje kulturno

priznanje, tj. Prešernovo nagrado Gorenjske. Naloge muzeja so bile preučevanje

preteklosti Gorenjske, zbiranje njene materialne in duhovne kulture v okviru

arheologije, etnologije, kulturne in umetnostne zgodovine ter zgodovine od


88

najstarejših obdobij in vse do sodobnosti. Muzej je skrbel, da je s pomočjo razstav

predstavljal svoje doseţke javnosti ter tudi izdajal publikacije. Gradivo je hranil,

ga dokumentiral, restavriral in skrbel za njegovo varnost. Zaradi pomanjkanja

prostora pa je muzej prenehal z zbiranjem tehničnih predmetov in le-te prepustil

tehničnemu muzeju.

Gorenjski muzej Kranj se je razvil v kompleksni muzej, saj je zastopal večino

muzejskih strok, prav tako pa je imel svojo obseţno strokovno knjiţnico in

fototeko.

MUZEJSKE ZBIRKE

Posledica dolgoletnega načrtnega zbiranja je bila obseţna zbirka predmetov iz

celotne Gorenjske. Muzej je tako imel nalogo razporediti predmete v posamezne

zbirke, in sicer etnološko, arheološko in umetnostnozgodovinsko zbirko.

Etnološka zbirka

Zbirka obsega 7800 inventariziranih enot predmetov z različnih področij

udejstvovanja gorenjskih ljudi. Veliko iz kmetijstva, še posebej planšarstva, obrti,

trgovine in gostilničarstva, ljudskega prometa, stavbarstva. Muzej hrani lepe kose

notranje opreme gorenjskih kmetij in številne tekstilne izdelke ter oblačila

podeţelanov in meščanov. Vsak muzejski predmet je priča nekdanjega načina

ţivljenja, dela in praznika, vrednot, veselja in stisk naših prednikov – gospodarjev

gruntov, kajţarjev, gostačev, hlapcev, dekel, pastirjev, oglarjev, koscev, ţanjic,

mlinarjev, tesarjev, lončarjev, kovačev, lectarjev, trgovcev in gostilničarjev,

nevest, ţena in otrok.

Mnogo predmetov je ročno izredno lepo izdelanih iz domačih materialov – lesa,

gline, ţeleza, kamna, tekstila, testa, voska. Predmeti pripovedujejo o spretnih

rokah njihovih izdelovalcev in o okusu kmečkih ljudi na Gorenjskem v 18. in 19.


89

stoletju. Govore o popotovanju Gorenjcev skozi čas in prostor med zemljo in

nebesi, med revščino in bogastvom, med radostjo in ţalostjo njihovega ţivljenja.

Etnološki kustodiat hrani arhiv arhitektonske dokumentacije gorenjskega

stavbarstva s preko 100 enot.

Etnološki kustodiat je uredil tudi Jezersko kroniko Andreja Karničarja, ki je izšla

v zbirki Gorenjski kraji in ljudje leta 1998, in zbornik ob 1000. obletnici prve

omembe Straţišča pri Kranju z naslovom Straţiše pa Strašan, izšlo v isti zbirki

leta 2002.

Del predmetov iz zbirke je na ogled na razstavi Ljudska umetnost na Gorenjskem

v Mestni hiši v Kranju, v Planšarskem muzeju v Stari Fuţini, na razstavi

Poslikano pohištvo iz Gornjesavske doline v Liznjekovi hiši v Kranjski Gori, v

Jenkovi kasarni na Zg. Jezerskem, glavnina pa je v depojih.

Etnološka zbirka je najobseţnejša zbirka Gorenjskega muzeja, v katero se

uvrščajo predvsem predmeti, kot so slike na steklo, panjske končnice, lesene

naboţne plastike in podobno.

Arheološka zbirka

Gorenjska ima številna arheološka najdišča. Kamenodobna in bronastodobna

najdišča kaţejo na občasno poselitev, ţeleznodobne najdbe pa dokazujejo ţe

strnjeno in zaznavno stalno poselitev tega območja. Pri odkrivanju teh najdišč je v

zadnjih 50 letih sodeloval tudi Gorenjski muzej. S številnimi izkopavanji so uspeli

pridobiti dragoceno in edinstveno gradivo, ki je deloma shranjeno tudi v

Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Arheološka zbirka hrani gradivo iz

mlajše kamene in zgodnje bakrene (Drulovka pri Kranju), starejše ţelezne (Kranj,

Bohinjski kot, Tupaliče pri Preddvoru), rimske dobe (Bobovek pri Kranju, Rodine

pri Radovljici, Ajdna nad Potoki, Khislstein v Kranju), časa preseljevanja ljudstev


90

(Sv. Lovrenc in Gradišče nad Bašljem) ter naselitve Slovanov (Farna cerkev in

Kriţišče Iskra v Kranju, Blejski grad).

Strnjen prikaz arheoloških obdobij na Gorenjskem ter številne dragocene najdbe,

ki jih hrani muzej, so obiskovalcem na ogled na stalni arheološki razstavi Ţelezna

nit v Mestni hiši v Kranju, kjer so na sodoben način predstavljena najstarejša

zgodovina Gorenjske. Prikazan je tehnološki razvoj skozi čas, ki ga nazorno

ilustrira bogato gradivo. V Mestni hiši so avtentično predstavljeni tudi

staroslovanski grobovi iz 9. in 10. stol. ter Arheološki spomenik ob farni cerkvi v

Kranju.

Umetnostnozgodovinska zbirka

Obsega številna kiparska in slikarska dela mojstrov od 15. do 18. stoletja, dela

Leopolda Layerja in realistov 19. stoletja. Obseţna je zbirka, ki obsega del

moderne slovenske umetnosti, kjer najdemo tudi dela gorenjskih likovnih

ustvarjalcev in likovnih ustvarjalcev. Gorenjski muzej načrtno zbira dela

gorenjskih likovnih ustvarjalcev različnih obdobij. Zbirka je v veliki meri

shranjena v depoju. Dokaj popoln je prikaz sodobnih likovnih prizadevanj na

Gorenjskem. V celoti je na ogled zbirka del akademskega kiparja Lojzeta

Dolinarja.

V okviru muzeja deluje tudi Kabinet slovenske fotografije, kjer so predstavljeni

skoraj vsi pomembni slovenski fotografi 20. stoletja.

Razstave v okviru Gorenjskega muzeja Kranj so naslednje:

LJUDSKA UMETNOST

MALI VOJNI MUZEJ

OPLENOVA HIŠA

PLANŠARSTVO

ŢELEZNA NIT


91

PREŠERNOVA ZAPUŠČINA

LOJZE DOLINAR

JANEZ PUHAR

TOMAŢ GODEC

FRAN SALEŠKI FINŢGAR

Nekatere razstave so izven mesta Kranj, in sicer razstava Tomaţa Godca je v

Bohinjski Bistrici, razstava Frana Saleškega Finţgarja v Doslovčah, razstava

Planšarstva v Stari Fuţini in Oplenova hiša je pod Studom.

Ljudska umetnost

Gorenjska ljudska umetnost je prikazana z likovno izjemno lepo oblikovanimi

predmeti preteţno vsakdanje rabe, ki so glede na uporabno vrednost v

vsakodnevnem ţivljenju razporejeni v štiri poglavja: gorenjsko ljudsko

stavbarstvo, notranja oprema stanovanj, praznično in delovno okolje gorenjskega

človeka ter njegova duhovna kultura. Gorenjska ljudska umetnost je rasla in se

razvijala iz korenin domačega izročila ter tudi iz pobud, ki so prihajale v vaško

okolje iz umetnosti naprednejših druţbenih slojev ter sosednjih vzhodnoalpskih

deţel. Uvodni del razstave opozarja na vlogo naselij in stavbarstva v oblikovanju

gorenjske kulturne krajine. Tu imajo svoje mesto kozolci, kašče, pastirske koče,

značilne oblike kmečkih domov in vaških znamenj. Originalne stavbne sestavine,

ki so vgrajene v razstavni prostor, odslikavajo arhitekturo gorenjske kmečke hiše,

v kateri so še dolgo odmevali vplivi gotskega in pozneje baročnega stila: baročna

lesena stropa in klesana portala, poslikana vrata in polkna, rezljane deske

gorenjskega ganka, stenska freska ter kovana okenska mreţa. Ob kmečki hiši je v

tem prostoru prikazan tudi razvoj v oblikovanju gorenjske kmečke skrinje, od

najstarejše z letnico 1624 do mlajših iz prve polovice 19. stoletja, v sosednjih

prostorih pa so prikazane skrinje posameznih pokrajinskih delavnic v

Gornjesavski dolini in tudi druge sestavine notranje opreme. Izstopajoča sestavina

v notranji opremi kmečkih domov je ravno poslikano pohištvo. Kultura

slikarskega okraševanja pohištva sega nazaj v zgodnje 17. stoletje, najvišji razcvet

je doţivela ob druţbenih in gospodarskih spremembah ob koncu 18. in v prvih

http://www.gorenjski-muzej.videofon.si/upload/exhibitions/ljudska2.jpg






92

dveh tretjinah 19. stoletja. Največ predmetov je iz Gornjesavske doline, kjer je

bila kultura ljudskega slikarstva posebno intenzivna in se je ohranjala vse do 30.

let 20. stoletja. Skrinja je bila nepogrešljiva sestavina pri prevaţanju nevestine

bale še do sredine 20. stoletja, zato je bila povsod na Gorenjskem predmet

slikarskega okraševanja in je zaradi shranjevanja obleke in raznovrstnega blaga

svoj pomen ponekod obdrţala vse do danes. Na ogled je omara baročne oblike s

poslikavo z Zgornjega Jezerskega. Odsev vplivov meščanskega intarziranega

pohištva je kmečka miza z letnico 1774 iz Bohinja. Oblikovalska volja

gorenjskega človeka se je udejanjala na različne načine, tudi v oblikovanju

manjših uporabnih predmetov iz lesa, ţeleza in gline. Po obliki in preprostem

barvnem slikarskem okrasu izstopajo lončeni izdelki iz dveh starih podeţelskih

lončarskih središč v Ljubnem in Komendi. Umetelno so rezljane in barvno

okrašene preslice, to so nastavki za predivo pri kolovratu, ki so jih fantje podarjali

dekletom v znamenje naklonjenosti. Podobno kot rezljani ţličniki, lesene ţlice,

modeli za maslo in skledniki izraţajo mnoţičen okus kmečkega človeka v 19. in

še prvih desetletjih 20. stoletja. Predstavljeni so okrasni predmeti iz prazničnega

ţivljenja Gorenjcev: dekorativno oblikovani elementi tradicionalne ţenske in

moške kmečke noše, potem praznične vezenine, krstna zibelka ter praznični

podobnjaki iz medenega testa in rezljani modeli za oblikovanje le-teh. Kopija

freske Sv. Nedelja iz 15. stoletja iz cerkve v Crngrobu, ki prikazuje opravila,

prepovedana ob nedeljah, uvaja v tisti del razstave, kjer so prikazani predmeti iz

delovnega okolja gorenjskega človeka. Tu imajo svoje mesto raznovrstno leseno

posodje, orodje in druge delovne priprave, rezljani oselniki in tudi otroške igrače.

Poslikane panjske končnice so slovenska posebnost, zdruţena z velikim

gospodarskim pomenom našega čebelarstva v preteklosti.

Poseben prostor je namenjen predstavitvi ljudske umetnosti iz podeţelskih

cerkvic, vaških znamenj in tudi izrazito naboţnih izdelkov za domačije: baročne

freske s pročelij bogatejših kmečkih hiš ter lesena naboţna plastika. Sem

uvrščamo tudi skrinje z izredno bogato figuralno naboţno motiviko, nastale v

slikarskih delavnicah Leopolda Layerja in njegovega nasledstva, ki so jih delali







93

za cerkvene in kmečke naročnike. Odmevi te delavnice so v širši okolici Kranja

očitni še v drugi polovici 19. stoletja.

Mali vojni muzej

Mali vojni muzej prikazuje čas 1. svetovne vojne na severnem delu znamenite

soške fronte od roba Banjiške planote do Mrzlega vrha in jugovzhodnem delu

koroške fronte od Krna do Rombona. S številnimi eksponati in dokumenti je na

pretresljiv način prikazano tako ţivljenje na sami fronti kot v frontnem zaledju na

področju Bohinja. Razstava govori o strateškem poteku bojev, ţivljenjskih stiskah

vojakov, vojni propagandi, pomanjkanju surovin, nastalih socialnih problemih ter

o vojaško organiziranem frontnem zaledju na področju Bohinja in o njenem

ţivljenju civilnega prebivalstva.

Oplenova hiša

Oplenova domačija je hiša stegnjenega tipa, ki pod skupno streho zdruţuje

stanovanjske in gospodarske prostore. Je ena redkih hiš, v katerih je še mogoče

zakuriti na ognjišču črne kuhinje. Stavba je zidana in kombinirana z lesom. Dovoz

do mostu na nadhlevski skedenj je speljan mimo stanovanjskega dela, kar je

značilna bohinjska posebnost.

Stanovanjski del sestavljajo veţa s kuhinjo, hiša in kamra, podstrešje in klet. Črno

kuhinjo, brez dimnika, loči od veţe le obok – šipovnik. V njej so tri kurišča:

odprto ognjišče, kurišče za peč in zidan kotel za kuhanje prašičje hrane. Tudi

danes se dim vali pod strop na podstrešje.

Hiša je osrednji bivalni prostor z mizo pod bogkovim kotom, klopmi ter lončeno

pečjo z leţiščem nad njo, tako imenovanim pungratom. V prejšnjem stoletju so v

zimskem času v hiši tkali, o čemer danes pričajo razstavljene hišne statve. Kamra

je bila predvsem spalnica in, kot dokazuje stara listina, tudi prostor za

preuţitkarje. Ţito, pridelke, obleko, obutev, orodje in podobno so hranili na

podstrehi, tako imenovani izbi, v pregradah in skrinjah. S hišo je bilo v prejšnjem

http://www.gorenjski-muzej.videofon.si/upload/exhibitions/oplenova2.jpg




94

stoletju zdruţeno tudi precej obdelovalne zemlje, o čemer pričajo za tedanje

razmere velik hlev, skedenj in posebna shramba za steljo. Zadnji lastniki so

posedovali le malo zemlje in več gozda, od ţivine pa so gojili le po nekaj koz, za

katere so na skednju hranili seno in vejnike. Na skednju je tako kot nekdaj

shranjeno kmečko orodje in pripomočki – voz lojtrnik, sani krtiči, gnojni koš,

orodje za cepljenje skodel in popravljanje lesenih predmetov, brusni kamen itd.

Sedanja stavba je bila verjetno zgrajena na začetku 19. stoletja, postavili pa so jo

namesto starejše lesene hiše; pri zidavi kletnega stropa so namreč uporabili tram s

tremi malimi okenci. Pri arheološkem sondiranju v veţi in kuhinji je bilo najdenih

več kovancev iz 19. stoletja.

Planšarstvo

Bohinj je bil stoletja najmočnejše planšarsko središče. Razvito je bilo planšarstvo

z mlekarstvom v najbolj intenzivni obliki. Od maja do sredine junija so se

planšarji s čredami krav iz doline najprej podali na spodnje planine in od tam

naprej na visoke planine, v skladu z razpoloţljivo pašo. Jeseni so se nato

postopoma znova vračali v dolino.

Leta 1873 so uvedli organizirano zadruţno sirarstvo in začeli izdelovati sir na

švicarski način, za kar je imel velike zasluge Janez Mesar, tedanji ţupnik v

Bohinjski Bistrici. Kmalu je zacvetela trgovina z bohinjskim sirom, ki je

domačinom prinašala pomemben vir zasluţka.

V prvem prostoru muzeja je prikazan lesen planšarski stan z notranjo opremo s

planine Zajamniki. Na vhodni fasadi stana je slabo vidna letnica 1849. V zadnjih

dveh desetletjih so stan uporabljali le še v času košnje in ob drvarskem delu.

V drugem prostoru je ohranjena originalna sirarska delavnica z velikima

vzidanima sirarskima kotloma in prešo za oblikovanje hlebov sira. Razstavljeni so

originalni predmeti notranje opreme sirarn (sirarsko orodje in pribor, posode za

mleko, pinje za izdelovanje masla), veliki kotel na lesenem vratilu iz sirarn v

http://www.gorenjski-muzej.videofon.si/upload/exhibitions/plansarstvo3.jpg

http://www.gorenjski-muzej.videofon.si/upload/exhibitions/plansarstvo2.jpg


95

planini Blato. V vitrini je velika "majerska" krošnja, opremljena s potrebščinami,

ki so jih planšarji vsako leto ob selitvah nosili s seboj v planine. S fotografijami so

prikazane sirarne in sirarsko delo v planinah, transport sira v dolino ... Ob vhodu v

muzej je kartografski prikaz najstarejših omemb planin (prva sega v leto 973),

grafični list s hišnimi znaki, s kakršnimi so zaznamovali gospodarji svoje orodje

in posodje. Na nasprotni strani je na panoju portret bohinjskega ţupnika Janeza

Mesarja, gospodarskega in kulturnega preroditelja Bohinjcev. S fotografijami so v

tretjem prostoru prikazana značilna bohinjska planšarska naselja in značilne

planšarske zgradbe. Na visokih planinah, kjer samo pasejo, so značilni enocelični

leseni stanovi na stebrih, ki zdruţujejo spodaj prostor za ţivino, zgoraj pa

planšarsko bivališče. Raziskovalci odkrivajo v teh oblikah planšarskih zgradb

usedline kulture staroselcev.

Ob vhodu v četrti prostor je na desni strani najstarejša upodobitev Triglava,

planine Velo polje in bohinjskega planšarja – Baragov bakrorez iz leta 1776, na

levi pa upodobitev Bohinjca slikarja Ladislava Benescha iz leta 1888.

Na ogled so portreti številnih planšarjev, planšarske selitve, planšarjev delovni

dan, njegova hrana, njegov prosti čas, nazadnje tudi Bohinjski kravji bal –

tradicionalna bohinjska turistična prireditev.

Ţelezna nit

V ţelji, da bi obdrţali ţivo vez med pokrajino, iz katere se je v tisočletjih izvil

človek, so poleg izjemnih fosilnih najdb rib in mamuta iz Bobovka ter bizona z

Leš pripravili tudi vpogled v geološke plasti, ki so nastajale skozi milijone let.

V času ledene dobe so prazgodovinski lovci pobijali mamute, jelene in drugo

divjad s preprostim orodjem. Z modelom so prikazali način izdelovanja kamnitega

orodja v času starega, srednjega in mlajšega paleolitika. Na območju Slovenije je

bilo odkritih veliko paleolitskih najdišč, iz Gorenjske sta najbolj poznani

Mokriška jama in Poljšiška cerkev. Obe sodita v pozni čas paleolitika, ko je v

http://www.gorenjski-muzej.videofon.si/upload/exhibitions/zelezna6.jpg



96

Evropi moderni človek izpodrinil neandertalca in se je doba poledenitev ţe

iztekala.

V rekonstruirani koči iz Drulovke je upodobljen trenutek iz ţivljenja v času

mlajše kamene dobe, ko si je človek poiskal stalna bivališča, udomačil rastline in

ţivali ter začel obdelovati zemljo. Iz Drulovke izvirajo bogate arheološke najdbe,

ki izpričujejo različna znanja tedanjih prebivalcev. Najštevilnejša je keramika, ki

je največja tehnološka novost tega časa. Druge najdbe pa govorijo o prehrani in

izdelovanju oblačil ter kamnitega in peščenega orodja ter tudi nakita. Kovinske

dobe so čas, ko človek odkrije uporabo bakra, brona in nazadnje ţeleza. Rude so

postale iskano blago, s polizdelki in izdelki so trgovali ter bogateli. Z novim,

izpopolnjenim oroţjem so si podredili premagana ljudstva. Ena najpomembnejših

pridobitev Gorenjskega muzeja je zakladna najdba bronastih predmetov z

Jelenovega klanca, najverjetneje namenjena nadaljnji predelavi. Znameniti

trinoţnik, namenjen kultnim daritvam, sodi v ţelezno dobo, tako kot tudi najdbe

iz gomil pri Tupaličah.

S prihodom Rimljanov se v naših krajih zaključi prazgodovina in začne obdobje

antike. Ob najlepših najdbah s staroselskega grobišča v Bobovku so razstavljeni

tudi rimski nagrobniki iz Gorenjske. Prvič so na ogled zgodnjerimski predmeti,

odkriti v starem Kranju. O načinu uporabe tesarskega orodja iz zakladne najdbe z

Grdavovega hriba govori kratek film. Ajdna, ki je med prebivalci Gorenjske

morda najbolj znano arheološko najdišče, je predstavljena z najpomembnejšimi

najdbami. Med najnovejša odkritja sodijo steklarske delavnice na dvorišču gradu

Khiselstein, ki pričajo o izredno pomembni vlogi Kranja v pozni antiki.

V zadnji sobi je predstavljen čas preseljevanj, ko Karnij postane Kranj. Iz

germanskih grobov z grobišča v Lajhu je na ogled izbor bogatih najdb, ki so

večinoma shranjene na Dunaju in v Ljubljani.

Jedro razstave je nakit iz staroslovanskih grobov iz Kranja in z Bleda. Med

največja odkritja sodita razkošna oprema in oroţje iz Bašlja, ki dokazujeta

prisotnost plemske aristokracije kneţevine Karniole. Razstava se zaključuje z






97

mojstrsko maketo Ivana Selana, ki prikazuje mesto Kranj z najbliţjo okolico tik

pred 2. svetovno vojno. Na njej so svetlobno označena arheološka najdišča.

Prešernova zapuščina

V vitrinah so razstavljeni izvirni dokumenti, časopisi in pesmi. Posebna pozornost

je namenjena rokopisu pesmi Tri ţelje Anastazija Zelenca (1838/39), Sonetnemu

vencu, izvirnemu tisku Krsta pri Savici, prvi objavi pesmi Dekelcam v Illyrisches

Blatt, Krajnski čbelici, Čopovi razpravi o abecedni vojni. Besedila na panojih in

muzealije v vitrinah so dopolnili še s kopijami Prešernovih prijateljev Matije

Čopa (1829) in Andreja Smoleta (ok. 1830) ter Julije Primic (1834). Vsi trije

portreti so delo slikarja Matevţa Langusa (1792–1855).

V nekdanji pesnikovi stanovanjski sobi je postelja, predalnik s tremi predali,

mizica s predalom in dva stola (vse last Narodnega muzeja Slovenije), kopija

pozlačenega svečnika s škarjami za utrinjanje stenja, omara, stoječa ura in

razpelo. V tem predalniku je shranjeno pregrinjalo (last Narodnega muzeja

Slovenije) za posteljo – mrtvaški prt z besedilom.

Prikaz ţivljenja in dela Franceta Prešerna se nadaljuje v sobi, kjer je v

pesnikovem času prebival njegov pisar Andrej Rudolf (1827–1883), nezakonski

sin prijatelja Andreja Smoleta. Na panojih so poudarjeni trije sklopi: Zdravljica,

Poezije Dóktorja Francéta Prešérna in Preselitev v Kranj. Zdravljica je nastala

okoli martinovega leta 1844. Prvič je bila objavljena šele 26. aprila 1848 v

Kmetijskih in rokodelskih novicah. Zaradi stroge cenzure, ki je črtala dve kitici, je

pesnik v Poezijah ni hotel objaviti. Ob ustanovitvi samostojne Slovenije leta 1991

je njena sedma kitica Ţive naj vsi narodi postala drţavna himna. Več let je v

Prešernu tlela ţelja po samostojni pesniški zbirki. Pogum je zbral spomladi leta

1846; na ljubljanski gubernij je vloţil prošnjo za tisk in predloţil dva izvoda

rokopisa svojih pesmi. Tiskal jih je Joţef Blaznik v Ljubljani. Poezije so bile

natisnjene 15. decembra 1846, vendar z letnico 1847.


98

22. julija 1846 je bil na Dunaju podpisan dvorni dekret o imenovanju dr. Franceta

Prešerna za samostojnega odvetnika v Kranju. Na novo sluţbeno mesto je prišel

jeseni, skupaj s sestro Katro in pisarjem Andrejem Rudolfom. V Kranj je prišel

oktobra 1846 in najel stanovanje v prvem nadstropju hiše, ki je bila takrat last

kranjskega trgovca in pivovarja Franca Mayrja. Hiša je imela katastrsko številko

Mesto 181, vhod v stanovanje pa je bil z današnje Tavčarjeve ulice 8. Jeseni 1848

se je Prešernova bolezen poslabšala, proti koncu leta je ţe obleţal. Zdravil ga je

kranjski zdravnik Tomaţ Pirc (1813–1880). Prešeren je umrl 8. februarja 1849.

Pokopali so ga dva dni pozneje ob 10. uri na starem kranjskem pokopališču, v

današnjem Prešernovem gaju. Prvotno je bil pesnikov grob desno od vhoda ob

zidu, leta 1852 pa so ga prekopali in mu postavili nagrobnik, ki je eden najlepših

prostostoječih nagrobnih spomenikov srede 19. stoletja na Slovenskem. V sredini

gaja stoji bronasto poprsje našega poeta, ki ga je leta 1969 napravil akad. kipar

Lojze Dolinar.

Skozi arkadni hodnik nas pot vodi v nekdanjo Prešernovo odvetniško pisarno.

Soba je opremljena z izvirnim pohištvom: pisalno mizo z dvema stoloma in omaro

za spise, ki jih je muzej odkupil od dr. Antona Schreinerja, odvetnika iz Maribora.

Stenska ura z nihalom je nekoč visela v Vrbi, na mizi sta še črnilnik in svečnik.

Zadnji muzejski prostor na panojih in v vitrinah prikazuje naslednje sklope:

Prešeren po Prešernu, Pomembnejši prešernoslovci, Pesnik in drţavotvornost ter

Kranj ob 150-letnici pesnikove smrti 1999. Tu izpostavljamo dve temi: Prešeren

po Prešernu, kjer so prikazani nekateri dogodki, npr. Ţupančičev govor leta 1926,

postavitev Prešernovega spomenika v Ljubljani, ustanovitev Prešernove brigade,

postavitev Prešernovega spomenika v Kranju, društva s Prešernovim imenom …

Ţe leta 1947 so začeli podeljevati Prešernove nagrade kot najvišje drţavno

priznanje na področju kulture.

Ob 50-letnici je izšel tudi zbornik z naslovom Prešernovi nagrajenci 1947–1997,

ki sta ga izdala Prešernov sklad in Gorenjski muzej Kranj. Ob 150-letnici

pesnikove smrti je bilo v Kranju mnogo prireditev. Najpomembnejši je bil


99

vsekakor mednarodni simpozij z naslovom Prešernovi dnevi v Kranju, ki je

potekal od 2. do 5. februarja 1999.

Lojze Dolinar

Lojze Dolinar sodi med osrednje predstavnike slovenskega kiparstva 20. stoletja.

Rojen je bil leta 1893 v Ljubljani. Prva kiparska dela so bila izdelana v slogu

akademskega realizma, simbolizma, secesije in zasnovane s slikovito,

impresionistično ali novobaročno modelacijo, pribliţal pa se je tudi

ekspresionističnim snovanjem. Po krajšem bivanju v ZDA leta 1920 se je začel

posvečati arhitekturni plastiki, pri kateri je posegel po antičnih in sodobnih

zgledih. Naročila za arhitekturno plastiko so botrovala njegovi selitvi v Beograd

leta 1931. V obdobju med obema vojnama je bil med najbolj zaposlenimi

spomeniškimi kiparji (nagrobni spomenik dr. Janezu Evangelistu Kreku, dva

konjeniška spomenika v Ljubljani, spomenik padlim dijakom-vojakom v Skopju

...). Leta 1946 je bil imenovan za izrednega, leta 1949 pa za rednega profesorja

kiparstva na beograjski likovni akademiji. Ker je obvladal oblikovanje

monumentalne, rahlo modernizirane polnoplastične človeške figure, upodobljene

med izvajanjem heroičnih gest, so po 2. svetovni vojni sledila nova naročila.

Zadnje veliko spomeniško delo je bil Spomenik revolucije v Kranju, kamor se je

preselil po upokojitvi. Leta 1966 je bila v spodnji in zgornji veţi Mestne hiše v

Kranju urejena galerija grafik in plastik, ki jih je Dolinar podaril kranjski občini.

Skrb za Dolinarjevo galerijo in Dolinarjevo umetniško zapuščino je prevzel

Gorenjski muzej.

Janez Puhar

Na razstavi je predstavljeno Puharjevo ţivljenje in delo. Opisan in z ilustracijami

prikazan je Puharjev fotografski postopek. Predstavljeni so tudi začetki in

zgodovina fotografije. Poleg tega so predstavljene Puharjeve ohranjene

fotografije. Razstavo so popestrili s camero obscuro – ’prvi fotoaparat’ –

podobnega je uporabljal tudi Puhar, ki ga je izdelal sam. Puharjevih osebnih stvari

se ni ohranilo veliko. Večinoma gre za pisne vire: dekrete, s katerimi je bil


100

prestavljen iz enega kraja v drugega (sluţboval je kot duhovnik), Puharjeve pesmi

(poleg fotografije ga je zelo zanimala tudi umetnost – sam je izdeloval

instrumente in na njih tudi igral) in risbe. Ohranjenih je nekaj risb, ki so prav tako

prisotne ne razstavi.

Puhar je o svojem fotografskem postopku veliko pisal in objavljal, predvsem zato,

da bi si zagotovil prvenstvo pred Francozom Abelom Niepcom de St-Victorjem,

ki je fotografijo na steklo izumil kar pet let za Puharjem. Kljub številnim objavam

do danes ni nikomur uspelo ponoviti njegovega fotografskega postopka, zato

domnevajo, da je določene podrobnosti ohranil kot izumiteljsko skrivnost.

Fran Saleški Finţgar

Finţgarjeva rojstna hiša ni le hiša, v kateri se je rodil znameniti mladinski pisatelj,

temveč je tudi hiša, ki po svoji zunanjosti in notranjosti sodi med primere

kmečkega stavbarstva na Gorenjskem.

Vhodni prostor predstavlja veţa s črno kuhinjo. Vhod zapirajo močna hrastova

vrata s staro kroparsko ključavnico in lesenim zapahom. Na desni steni visi

sklednik, v njem stojijo lončene lubenske sklede; zraven stoji predalčna omarica,

kjer so shranjene manjše posode. Na drugi strani je črna kuhinja. Na ognjišču

stojijo številne posode, ki jih je potrebovala gospodinja: trinoţnik, lonci, kozice,

burklje, lopar ... Na podstrešje vodijo strme lesene stopnice. Ob stopnicah je vhod

v špajzo, kjer so shranjevali vse potrebno za preţivljanje.

Iz veţe stopimo v hišo, bivalni prostor. Tu se je druţina zbirala pri jedi. Hišo

pokriva lesen strop, na katerem izstopa močan leseni tram. Na levi strani je krušna

peč. Prostor pa ni bil le bivalen, ampak tudi deloven, saj sta tukaj bili dve obrti, ki

sta domače ime Dolenčevih ponesli daleč naokoli. Ded Joţa je na statvah tkal

platno, oče France pa je šival ovčje koţuhe in irhaste hlače. Na drugi strani sobe

je javorjeva, z intarzijo okrašena miza. Ob mizi je klop in en stol za gospodarja, ki

ima srčasto oblikovano naslonjalo. Nad mizo je hišni oltarček ali »bohkov« kot.

Sobo krasita tudi dve skrinji. Prva – nasproti vrat – nosi letnico 1821, drugo, ki

stoji za vrati, pa je Finţgarjev oče pripeljal s seboj, ko se je priţenil na kajţo. Iz

http://www.gorenjski-muzej.videofon.si/upload/exhibitions/finzgar1.jpg








101

hiše vodijo na desno vrata v kamro, kjer je bila spalnica očeta in mame ter kjer so

zibali dojenčke. Ohranila se je zakonska postelja, zibelka pa je takšna, kakšno so

uporabljali v pesnikovem otroštvu. O pisateljevem ţivljenju in njegovem delu pa

govori razstava v spodnjih, kletnih prostorih, saj so nekdanji prostori, kot so hlev

(prostor za ţivino), čevdrc (hišna klet) in cimrc (soba, kjer sta prenočevala ded

Joţa in teta Neţa), preurejeni v razstavni prostor. Zbirko sta uredila Finţgarjeva

prijatelja akademika dr. France Koblar in dr. France Stele.

6.2.3 KOBARIŠKI MUZEJ

V spomin na največjo gorsko bitko v vsej vojaški zgodovini, to je 12. soško bitko,

na prvo bliskovito vojno v zgodovini vojn in najuspešnejši preboj v 1. svetovni

vojni, je bil 20. oktobra 1990 v Kobaridu odprt Muzej 1. svetovne vojne.

Muzejska zbirka je postavljena v prostorih Mašerovega kmečkega dvorca iz 18.

stoletja, ki je bil kulturno in politično zbirališče Kobaridcev od srede 19. stoletja

dalje. Leta 1938, torej v času fašizma, so Italijani na Gradiču okoli cerkve svetega

Antona zgradili kostnico v 1. svetovni vojni padlih italijanskih vojakov. Med

vojno in po njej je bilo zgrajenih v spomin na padle vojake različnih narodov, ver

in stanov veliko spomenikov in spominskih objektov.

Vhodna veţa s simbolno postavitvijo obiskovalca uvede v tematiko stalne

postavitve z zemljevidi, ki prikazujejo evropska bojišča v 1. svetovni vojni in

preoblikovanje političnih meja po koncu vojne, z zastavami, s portreti vojakov

mnogih narodnosti in nagrobnimi kamni z vojaških pokopališč v Zgornjem

Posočju.

Podobno nalogo imajo tudi Kobariške sobe v prvem nadstropju muzeja (št. 1, 2,

3), ki predstavljajo tisočletja burne zgodovine Kobarida. Kraj na stičišču Soške in

Nadiške doline, ki povezujeta Furlanijo in Koroško, je bil prav zaradi svoje lege

prizorišče številnih spopadov in vojn. V preteklem stoletju je bila zastava na

kobariškem trgu zamenjana kar desetkrat. Obiskovalci najdejo v teh sobah obilo



102

informacij, ki so dobrodošle pred obiskom Kobariške zgodovinske poti in

arheološkega najdišča poznoantične naselbine Tonocov grad.

Predstavitvi začetka spopadov ob Soči po vstopu Italije v vojno 24. maja 1915 je

namenjena Krnska soba. Italijanski Alpini so dosegli prvi velik uspeh na soški

fronti prav z zavzetjem Krna, ko so ţe 16. junija iztrgali vrh te 2245 metrov

visoke gore iz rok madţarskih branilcev.

Osrednji eksponat v tem prostoru je maketa Krna, Batognice in sosednjih vrhov v

merilu 1:1000. Mnogi obiskovalci si jo podrobno ogledajo pred izbiro pristopa na

ta najvišje leţeči del nekdanjega bojišča ali pa po vrnitvi iz tega nepozabnega

"muzeja na prostem".

Bela soba govori o trpljenju vojakov v gorah v 29 mesecih bojevanja. Nihče med

njimi si pred odhodom na bojišče ni predstavljal, kaj jih tam čaka. Avstro-ogrski

vojaki so pred tem doţiveli deset mesecev bojev na ravnicah ruske fronte, večina

Italijanov pa sploh še nikoli ni bila na bojišču. Krutemu okolju gorskega krasa so

se pridruţile vse teţave in ţrtve, ki so jih terjale zime s pet, šest in več metri

snega, transporti čez Julijske Alpe … Vojna nikakor ni bila končana še pred prvo

zimo, kot so na začetku zagotavljali politiki in generali.

Soba zaledja pripoveduje tudi o tem, da je zaledje soške fronte postalo pravo

"mravljišče" stotisočev vojakov in delavcev, posejano od Rombona do obale

Trţaškega zaliva. Vojaški stroj obeh armad je zahteval vse več utrjenih poloţajev,

cest, vodovodov, ţičnic, bolnišnic, pokopališč, delavnic, javnih hiš ...

Pripoved o 29 mesecih pozicijskega bojevanja ob Soči zaključuje soba opozorila –

Črna soba. Portreti Alpinov med molitvijo, preden so bili poslani v boj, vrata

italijanskega vojaškega zapora, razpelo in skulptura Alpina, ki ţaluje na grobu

svojega padlega tovariša, topovska lafeta sredi razbitega kamenja in ţelezja, nad

njo pa fotografije strahot vojne govorijo o nesmislu, ki se je v gorah po zavzetju

Krna dogajal celih 28 mesecev. Vsi nadaljnji napadi italijanskih vojakov proti


103

dobro utrjenim avstro-ogrskim poloţajem so bili neuspešni. Umik na izhodiščne

poloţaje je dovoljevalo šele poročilo o hudih izgubah na bojišču.

V drugem nadstropju je predstavljeno gradivo o sklepnem dejanju soške fronte, o

12. soški bitki, protiofenzivi elitnih nemških in avstro-ogrskih enot, poimenovani

Kobariška bitka. Italijansko poveljstvo so nemške in avstro-ogrske enote 24.

oktobra 1917 presenetile prav na goratem območju Zgornjega Posočja in z novo

taktiko vojskovanja dosegle zmago, ki je zadnje leto vojno preselila globoko na

italijansko ozemlje. Napadalci so morali v pripravo ofenzive vloţiti izreden napor

in v dobrem mesecu do vznoţja gora prepeljati kar za 2400 vlakov potrebnega

materiala, nato pa ga prenesti in prepeljati preko gora v Soško dolino.

Obiskovalcem muzeja obseţnost te naloge ponazarja 27 m2 velik relief Zgornjega

Posočja v merilu 1:5000 ter veliki zemljevidi premikov in razporeditve enot.

Priprave na bitko in njen potek dokumentirajo številne fotografije, posnete

predvsem v drugi polovici oktobra 1917 in prvih dneh bojev, najbolj obširno pa je

predstavljeno dogajanje v Bovški kotlini, vključno z nemškim napadom s

plinskimi minami na enote brigade Friuli, prodor 12. šlezijske divizije od Tolmina

proti Kobaridu ter enote nadporočnika Erwina Rommla preko pobočij Kolovrata

do vrha Matajurja.

Podrobnejši opis dogodkov posreduje 22-minutna multivizijska projekcija, ki je

tako kot celotna postavitev na voljo v štirih jezikih. Enako velja za zvočni zapis

vojakovega pisma očetu v "italijanski kaverni", izkopani nekje v Krnskem

pogorju. Njegova pripoved in zvočno ozadje, ki ga ustvarja ponarodela furlanska

pesem Stellutis alpinis (Planike), se dotakneta čustev obiskovalcev in jih

spodbujata k razmišljanju o človeških stiskah in trpljenju, ki so ga morali izkusiti

vojaki na obeh straneh fronte. (http://www.kobariski-muzej.si/slo/razstave.htm)

http://www.kobariski-muzej.si/slo/razstave.htm


104

Slika 6: Kobariški muzej

Viri: Mateja Meško

Kobariški muzej je v teh dveh desetletjih opravil izjemno zgodovinopisno,

kulturno in etično poslanstvo. Obiskujejo ga mnoţice obiskovalcev in danes spada

med 10 najbolj obiskanih znamenitosti Slovenije. Ţe ta podatek veliko pove o

moči sporočila, ki ga muzej goji. Poleg rednih muzejskih dejavnosti je Kobariški

muzej razvil še program gostujočih razstav – v Kobaridu in v Evropi, ki so to

sporočilo ponesla v svet. Kot široko poznana in cenjena institucija opravlja

dragoceno raziskovalno in povezovalno delo, kar mu daje samostojno vlogo med

muzeji v Evropi. Samostojno pokriva stroške svojega rednega delovanja.

Zaradi svojega nastanka in pripovedne moči zbirke je muzej leta 1992 prejel

najvišje slovensko muzejsko priznanje Valvazorjevo nagrado, leto zatem pa še

nagrado Sveta Evrope za najboljši evropski muzej v letu 1993.


105

"Kobariški muzej ni muzej vojne, pač pa človeka in njegove stiske. Ni muzej

zmage in slave, osvojenih in poteptanih zastav, zavajanja in maščevalnosti,

revanšizma in nacionalnega ponosa. V ospredju je človek, tisti, ki glasno ali pri

sebi, zase ali pa za sotrpine, v različnih jezikih sveta nenehno govori: "Prekleta

vojna!" V kratki kletvi je zajeta temeljna izpoved Kobariškega muzeja, njegova

uspešnost ter pravica in potreba, da živi in se razvija."

Dr. Branko Marušič – "Kobariški muzej – Vodnik po muzeju"

(http://www.kobariski-muzej.si/slo/razstave.html)

6.2.4 NOTRANJSKI MUZEJ POSTOJNA

SPLOŠNO

Notranjski muzej Postojna je bil ustanovljen leta 1947. Začetek njegovega

delovanja je bil zaznamovan s prostorsko stisko, ki je vplivala na onemogočanje

predstavitve zbirk in dejavnosti muzeja širši javnosti. Šele leta 2005 so se

razstavni muzejski prostori bistveno razširili, s čimer so dosegli temeljno vodilo

muzeja, in sicer da vse svoje muzejsko gradivo razstavljajo in predstavljajo

javnosti.

Notranjski muzej Postojna je splošni muzej, ki zbira in skrbi za muzejsko gradivo

notranjsko-kraške regije; sem uvrščamo občine Cerknica, Bloke, Logatec, Loška

dolina, Postojna in Pivka. Muzej prav tako uvrščamo med specialne muzeje, saj

zbira in ohranja gradivo s kraškega sveta, to pa ga uvršča med krasoslovni muzej.

Muzej je edina regionalna ustanova na slovenskih tleh, ki proučuje in prikazuje

krasosolovne dejavnosti. Notranjski muzej Postojna pa ne predstavlja zgolj zbirk,

ki jih je pridobil sam, ampak tudi Postojnsko jamo pred 1. svetovno vojno in pa

predmete, ki sta jih zbrala Inštitut za raziskovanje krasa in Kraška muzejska

zbirka.

http://www.kobariski-muzej.si/slo/razstave.html


106

Muzej ima štiri oddelke, to so arheološki, biološki, etnološki in zgodovinski

oddelek. Muzej ima tudi lastno konservatorsko-restavratorsko delavnico. Prav

tako pa k muzeju sodi tudi dislocirana muzejska enota v Cerknici.

MUZEJSKE ZBIRKE

Arheološki oddelek

Leta 1947 muzej v Postojni še ni imel svojega samostojnega arheološkega

oddelka, tega je pridobil šele 1955, ko je muzej zaposlil arheologinjo Mehtildo

Urleb. Temu je sledilo obdobje načrtnih arheoloških raziskovanj. Lotili so se

topografskih pregledov Pivške kotline, območja Ilirske Bistrice ter Cerkniškega,

Loškega, Logaškega in Babnega Polja. V na novo odkritih najdiščih so se lotili

izkopavanj, in tako je muzej vsako leto pridobil veliko arheoloških predmetov.

Le-ti so bili predstavljeni na razstavah v Postojni, Predjami in Cerknici.

Arheologinja pa je prav tako poskrbela, da so delo arheološkega oddelka javnosti

predstavili tudi preko dnevnih časnikov.

Leta 1957 je pod vodstvom Urlebove prišlo do velikega odkritja, in sicer v

pobočju Kriţne Gore so odkrili 153 grobov. Izkazalo se je, da pripadajo

ţeleznodobni kulturi, tipični za Notranjsko. Plodno raziskovanje arheološkega

oddelka je bilo leta 1965 v celoti predstavljeno na razstavi, ki so jo poimenovali

10 let arheoloških raziskovanj.

V Notranjskem muzeju Postojna je arheološki oddelek najstarejši in največji.

Evidentiranih ima več tisoč predmetov iz vseh arheoloških obdobij, predvsem s

področja Notranjske in trţaškega Krasa. Predmete, pridobljene s pomočjo

izkopavanj, muzejsko osebje sistematično ureja, dokumentira in proučuje.

Posebno pozornost pa namenjajo predmetom iz kraških jam.


107

Etnografski oddelek

Etnografski oddelek je bil odprt za javnost leta 1952. Največje zasluge za zbiranje

etnografske dediščine lahko pripišemo prvemu ravnatelju muzeja Leu Vliharju.

Vilhar je zbral etnografsko gradivo vseh notranjskih vasi, ki je bilo predvsem iz

kmečkega okolja. To gradivo je bilo pozneje predstavljeno na stalni etnografski

zbirki Notranjskega muzeja (1947–1974). Ta stalna razstava je predstavila črno

kuhinjo s 113 eksponati, med katerimi je prevladovalo kmečko rokodelsko orodje

in naprave. Razstava je vsebovala tudi muzejske predmete, ki pričajo o takratnem

druţbenem in duhovnem ţivljenju prebivalcev Notranjske (okrasni spominki,

predmeti, ki pričajo o šegah ljudi itd.). Leta 1956 je bila zbirka dopolnjena z

novimi muzejskimi predmeti.

Leta 1975 je bila ustanovljena nova muzejska zbirka z naslovom Kraška muzejska

zbirka, s katero se je začelo sistematično muzejsko delo na področju Postojne.

Etnološka zbirka Notranjskega muzeja obsega tudi etnografsko fototeko, ki je bila

izdelana leta 1961. Zbirka vsebuje fotografije ljudskega stavbarstva, praznovanj in

vsakdanje ţivljenje prebivalcev Postojne.

Pozneje se je etnološki oddelek izoblikoval skozi posamične etnološke zbirke, ki

so jih dopolnjevali z na novo pridobljenimi predmeti. Zbirke etnološkega oddelka

so naslednje:

Zbirka kmečkega orodja in naprav

To zbirko sestavljajo predmeti, ki so povezani oziroma se uporabljajo pri

poljedelstvu, ţivinoreji, rokodelstvu, gozdarstvu, nabiralništvu.

Zbirka prazničnih kruhov

Kot zbirka se je oblikovala leta 1993 in predstavlja prehrambno kulturo. Predmete

za zbirko so darovale članice Aktiva kmečkih ţena Postojna in Pivka.


108

Zbirka transportnih predmetov

To zbirko predstavljajo predmeti, ki so povezani s prometom in komunikacijami.

Med vrednejše predmete te zbirke uvrščamo bloške smučke, ki so eden izmed

najpomembnejših spomenikov slovenske materialne kulturne dediščine in priča o

športni tradiciji in identiteti Slovencev. Prvi doslej znani zapis o samoniklem

bloškem smučanju – gibanju na smučeh po visokem snegu – je leta 1689 v Slavi

vojvodine Kranjske opisal polihistor Janez Vajkard Valvazor. Bločani so bili v

tistem času edini v srednji Evropi, ki so uporabljali smuči pri hoji in vijuganju po

snegu.

O tem edinstvenem pojavu v davnini so pisali še številni domači in tuji

raziskovalci (Boris Orel, Svetozar in Aleš Guček, Metod in Rudolf Badjura, dr.

Borut Batagelj in mnogi drugi).

Zbirka predmetov druţbene in duhovne kulture

Predstavlja del druţbene in duhovne kulture. Obsegajo jo predmeti, ki so povezani

z ljudsko ustvarjalnostjo.

Zbirke jamskih podpisov

Je zbirka fotografij, ki vsebujejo podpise obiskovalcev na jamske stene.

Lovska zbirka

To so predmeti, ki so v okviru stalne razstave predstavljeni v Predjamskem gradu.

Polharska zbirka v gradu Sneţnik

Polharska zbirka je predstavljena na stalni razstavi v pristavi gradu Sneţnik in

obsega 260 polšjih pasti in predmetov, povezanih s polharstvom na Notranjskem.

Polharsko zbirko je osnovalo Polharsko društvo Javornik, od leta 1991 je pod

etnološkim nadzorom Notranjskega muzeja, ki je zbirko leta 1995 prenovil.


109

Fuţina v Grahovem

Fuţina v Grahovem je 250 let stara stavba, ki je zaščitena kot naravna in kulturna

dediščina. Notranjost stavbe je ţe od leta 1996 namenjena predstavitvi zbirke

kovaških predmetov in predstavitvi zbirke domačijske predmetne dediščine

druţine Drobnič.

Ribiška zbirka v Cerknici

Cerkniško jezero je edinstven pojav tako pri nas kot v svetu, gre za presihajoče

jezero.

Zbirka je predstavljena v okviru stalne razstave Ţiveti z jezerom. Nastajati je

začela leta 1993 in obsega predmete, ki so povezani z raziskavo ribiške kulture

Cerkniškega jezera. Zbirka vsebuje predvsem kopije predmetov po originalnih

predlogah in po bogati fototeki.

Zgodovinski oddelek

Zametki zgodovinskega oddelka so povezani z delom Lea Vilharja, ki je začel

zbirati gradiva. Druga svetovna vojna je zbiranje prekinila. Po drugi svetovni

vojni je zgodovinski oddelek pridobil nekje 3500 unikatnih primerkov z motiviko

krasa, Postojne, Postojnske jame. Med te prištevamo zbirko steklenih plošč,

diapozitivov in stereodiapozitivov. Leta 1947 je Vilhar začel zbirati najrazličnejše

predmete, ki jih je predstavljal na razstavah. Prva razstava je bila ţe konec leta

1947, kjer je predstavil tihoţitja. Ţe leta 1948 pa je sledila razstava

narodnoosvobodilnega boja.

Začetek zgodovinskega oddelka sega v leto 1989, ko so v Kraški muzejski zbirki,

ki je bila takrat enota Inštituta za raziskovanje Krasa v Postojni, namestili

zgodovinarko. Velik problem tistega časa je bila prostorska stiska, oddelek je

ostal tudi brez nujno potrebnih razstavnih prostorov. Prav tako je bila velika

potreba po ureditvi gradiva.


110

Danes je na zgodovinskem oddelku shranjenih nekaj tisoč predmetov. K tem

prištevamo predmete, ki so razstavljeni v Podjamskem gradu in v Kraigerjevi

spominski sobi v kulturnem domu v Postojni. Zbirke vsebujejo pomembno

gradivo z nacionalno tematiko. Najpomembnejši predmeti oddelka pa so zagotovo

tisti, ki so povezani z zgodovino mesta Postojna in same Postojnske jame. Zraven

prej omenjenih 3500 unikatnih primerkov najdemo tukaj še dediščino znanega

postojnskega fotografa Maksa Šeberja in priznanega jamskega fotografa Francija

Bara. Najobseţnejša je zbirka letakov, plakatov in drugega drobnega tiska. Prav

tako je predstavljenih 3000 razglednic, ki nam predstavijo lepote Postojne,

Cerkniškega jezera in okolice. Tukaj je tudi zbirka diplom, med katerimi najdemo

diplomo cesarja Franca Joţefa, s katero je leta 1909 Postojna pridobila status

mesta. Raziskovanja novejšega časa obsegajo predmete, fotografije in dokumente

iz obdobja NOB. V jamski zbirki najdemo predmete, ki so neposredno povezani s

Postojnsko jamo. To so napisne table, jamska svetila, lokomotiva, čelade, luči,

lestve. Predmeti, ki so zbrani v kulturnozgodovinski zbirki, pa so vezani na

ţivljenje v naših krajih. Tako lahko tukaj najdemo predmete, ki se uporabljajo pri

vsakodnevnih opravilih, in tudi pohištvo, likovna dela.

6.2.5 POKRAJINSKI MUZEJ PTUJ - ORMOŢ

SPLOŠNO

Pokrajinski muzej Ptuj - Ormoţ s sedeţem na Ptuju je splošni muzej. Muzej

predstavljajo zbirke in oddelki za zgodovino, kulturno zgodovino, etnologijo in

arheologijo. Muzej pa ima tudi konzervatorsko-restavratorko dejavnost in svojo

knjiţnico.

Njegov nastanek sega v leto 1893. Tega leta je bilo namreč na Ptuju ustanovljeno

Muzejsko društvo, tistega leta pa so v niţji gimnaziji razstavili tudi arheološke

najdbe, ki so jim pozneje, leta 1895, dodali še druge muzejske predmete različnih

vrst. Muzej se je imenoval Mestni Ferkov muzej, po njegovem donatorju

profesorju Franzu Ferku. Leta 1928 se je muzej zaradi pretesnega razstavišča


111

preselil v nekdanji dominikanski samostan, v upravljanje pa je muzej prejel še

grajski kompleks, in sicer leta 1945. Zaradi širitve svojega delovanja je muzej leta

1963 dobil naziv Pokrajinski muzej Ptuj. Danes obseg delovanja muzeja

predstavlja širše območje Ptuja in Ormoţa. Muzej ima danes kar osem lokacij

svojega delovanja: grad Ptuj, grad Velika Nedelja, grad Ormoţ, Rimska peč,

Salon umetnosti, Miheličeva galerija, Stari zapori in arheološke zbirke v

nekdanjem dominikanskem samostanu. V samem mestu Ptuj pa so na ogled tudi

kamniti nagrobniki, ki so vzidani v mestnem stolpu, ter Orfejev spomenik in

opekarska peč.

MUZEJSKE ZBIRKE

Zbirke na Ptujskem gradu

V prvem nadstropju ptujskega gradu je na ogled zbirka fevdalne stanovanjske

kulture iz časa od 16. do 20. stoletja. Prostori so urejeni ambientalno in večidel

opremljeni s pohištvom in umetninami iz zapuščine grofov Herbersteinov, ki so

jih v začetku 20. stoletja prepeljali z bliţnjih gradov Vurberk in Hrastovec. Nekaj

predmetov je bilo pripeljanih po letu 1945 iz okoliških gradov, predvsem iz

baročnega dvorca Dornava.

Zadnji lastniki gradu so zbrali tudi pomembno zbirko rodbinskih portretov, med

njimi z Ţigo Herbersteinom, diplomatom in vojskovodjem iz 16. stoletja,

upodobljenem v turškem plašču, ki mu ga je poklonil sultan Sulejman Veličastni.

Med drugimi umetninami so dragocene bruseljske tapiserije iz 17. stoletja, ki

prikazujejo zgodbo grškega junaka Odiseja in pastoralne prizore; tapiserije so iz

zapuščine grofov Lesliejev.

Grofje Leslieji so v drugi polovici 17. stoletja v severovzhodnem krilu grajske

stavbe uredili slavnostno dvorano in kapelo. V dvorani je razstavljena zbirka

turkerij, slik s turškimi motivi, ki so nastale v 17. stoletju in so jih na Ptuj prinesli

iz gradu Vurberk. Na njih so upodobljeni znameniti turški in evropski vojskovodje


112

ter dostojanstveniki, dame iz Osmanskega imperija in prebivalci daljnih deţel.

Zbirka dokumentira zgodnje zanimanje izobraţenih Evropejcev za tuje kulture in

je največja v Evropi.

Zbirka glasbil na ptujskem gradu je nacionalnega pomena. Je najbogatejša v

Sloveniji, saj šteje okoli 300 glasbil za igranje umetne in ljudske glasbe. Posebej

zasluţi omembo rimska dvojna piščal iz 2. ali 3. stoletja, ki je redkost svetovnega

pomena.

Zbirka je razdeljena na tematske sklope, ki zajemajo godbo ptujske meščanske

garde, mlajšo mestno godbo ter pihala, godala, brenkala in glasbila s tipkami.

Glasbila so bila značilna za plemiške, meščanske in cerkvene kroge od druge

polovice 17. stoletja naprej in so izdelki znanih dunajskih, graških in praških

glasbilarjev ter domačih mojstrov.

V stari slavnostni dvorani romanskega palacija iz 12. stoletja je na ogled zbirka

oroţja. Je nacionalnega pomena, saj obsega več kot 500 kosov različnih vrst

hladnega, strelnega, lovskega in športnega oroţja ter zaščitne opreme od 15. do

20. stoletja. Postavljena je tako, da ponazarja podobo prave grajske oroţarne, ki je

bila tukaj ţe v drugi polovici 17. stoletja.

Čeprav je imel ptujski grad v preteklosti pomembno vojaško vlogo, se njegovo

oroţje ni ohranilo. Večina razstavljenega oroţja je iz bliţnjega vurberškega gradu,

nekaj kosov pa so zbrali člani ptujskega Muzejskega društva. Vurberški grad je bil

bogato zaloţen z oroţjem, saj je predstavljal pomembno signalno in obrambno

točko proti Turkom. Od tam izvirajo tudi oklepi deţelnih najemnikov iz 16.

stoletja in pet topov, ki jih uvrščamo med najstarejše ohranjeno topovsko oroţje

na Slovenskem.


113

Slikanje na steklo je ena izmed najlepših stvaritev ljudske umetnosti. Na steklo

slikani naboţni motivi so krasili kmečka stanovanja od 18. do prve polovice 20.

stoletja.

Razstava obiskovalca popelje skozi zgodovino slikanja na steklo, osvetli čas in

prostor, kjer je nastala večina razstavljenih slik, oriše potek dela v slikarski

delavnici in prodajo slik. Razen nekaj izjem so vse slike, ki so na ogled, nastale v

obrtnih delavnicah, ki so se razvile okoli steklarn konec 18. in v 19. stoletju v

Pohořiju (nem. Buchers) na današnjem Češkem in v Sandlu na Gornjem

Avstrijskem.

Na ogled je rekonstrukcija obrtne slikarske delavnice ter med kmečkimi ljudmi

najbolj priljubljeni motivi ter "bohkov kot" s slikami na steklo kot ţivopisanim

okrasom in magičnim predmetom.

V grajski galeriji so razstavljene gotske in baročne umetnine. Gotske umetnine

izvirajo iz sakralnih prostorov na Ptuju in okolici, predvsem iz romarske cerkve

na Ptujski Gori. Med njimi zbujata največ pozornosti kipa sv. Barbare in sv.

Katarine iz časa okoli leta 1405, saj sta vrhunska izdelka ptujskogorske delavnice

na evropski ravni.

V baročni galeriji so razstavljena slikarska dela iz 17. in 18. stoletja, ki

prikazujejo ptujski grad in mesto, krajine, svetopisemsko in mitološko tematiko.

V okenskih nišah stojijo kipi pritlikavcev, ki so nekdaj krasili park dornavskega

dvorca.

Etnološke predmete, ki jih hranijo v muzeju, časovno večinoma uvrščamo v drugo

polovico 19. in v prvo polovico 20. stoletja. Prostorsko izhajajo z območja

Slovenskih goric, Haloz ter Dravskega in Ptujskega polja, ki je bilo v tem obdobju

poseljeno skoraj izključno s kmečkim prebivalstvom.


114

Zbirka je razdeljena na več manjših sklopov, kjer poskušajo vsaj delno prikazati

in ustvariti sliko o materialni, socialni in duhovni podobi kmečkega prebivalstva v

omenjenem obdobju in prostoru.

Ptujsko in Dravsko polje, Haloze in Slovenske gorice lahko označimo za tisto

območje v severovzhodni Sloveniji, ki vzbuja pozornost zaradi števila in

raznovrstnosti tradicionalnih pustnih mask. V zbirki so na ogled orači, rusa,

medved, baba nosi deda, haloški Jürek, ploharji, kopanja, picek, kura, vile,

dornavski cigani, kopjaš, koranti in hudič.

Najbolj priljubljen in mnoţičen tradicionalen lik je korant ali kurent. Njegov izvor

še ni pojasnjen, obstaja pa nekaj domnev, povezanih z ilirsko-keltskim izročilom,

z mitskimi spremljevalci boginje Kibele v pozni antiki, s predniki Slovencev, z

naseljevanjem Uskokov v 16. stoletju itd.

Zbirke v nekdanjem Dominikanskem samostanu

V obednici nekdanjega dominikanskega samostana z bogato baročno štukaturo in

poslikavo so razstavljeni keltski in rimski novci, odkriti na območju Petovione.

Novci so izdelani iz srebra, brona, medenine in zlata. Najstarejši so keltski

srebrniki in zlatniki ter rimski republikanski novci iz 1. stoletja pr. n. št.

Sledijo po dinastijah razporejeni cesarski novci, katere so kovali od leta 43 pr. n.

št. do leta 450 n. št. Med njimi so kar tri zakladne najdbe. V zbirki so razstavljeni

tudi medaljon cesarja Marka Avrelija in dva glinasta hranilnika iz 2. stoletja. Na

fotografijah sta med drugim upodobljena kovnica denarja in bankir pri delu.

V zahodnem in juţnem traktu kriţnega hodnika nekdanjega dominikanskega

samostana so razstavljeni kamniti spomeniki iz srednjega in novega veka.

V zahodnem kraku kriţnega hodnika so razstavljeni stavbni členi iz gotskega

obdobja, nagrobniki in v renesančnem slogu okrašene konzole, grbi ter drugi


115

kamniti reliefi. V juţnem traktu sestavljajo posebno skupino baročne skulpture s

pročelja Loretske kapele in vhoda v minoritski samostan. Angela grbonosca sta

nekdaj stala na portalu ob severni dovozni poti k ptujskemu gradu.

Antični spomeniki iz marmorja in peščenca so razvrščeni v pritličju nekdanje

dominikanske cerkve ter v severnem in vzhodnem traktu kriţnega hodnika. Med

njimi so nagrobniki vojakov in civilistov, deli nagrobnih plastik, sarkofagi,

pepelnice, zaobljubni oltarji in portretna plastika. Med reliefi so pomembne

upodobitve Vzvišenih dojil, Nutrices avgustae. Razstavljeni so tudi posamezni

gradbeni elementi, stebri, baze in kapiteli ter napisne plošče.

Na eni izmed njih je navedeno uradno ime mesta (Colonia Ulpia Traiana

Poetovio), na drugi je ohranjen del gradbenega napisa z mostu, ki je v antiki

prečkal Dravo. Zraven kamnitega gradiva je v lapidariju razstavljenih še nekaj

primerkov mozaičnih tal ter keltska lončarska in rimska steklarska peč. K

antičnemu lapidariju sodi tudi nekaj kamnitih spomenikov, razvrščenih v

notranjem samostanskem ter v parku pred muzejem. Petoviona sodi med največja

središča mitraizma v Evropi. Na Ptuju, kjer je bil sedeţ vojaštva in centralnih

carinskih ter davčnih provincialnih uradov, je bilo doslej odkritih kar pet svetišč.

V sklopu lapidarija so razstavljeni spomeniki iz treh mitrejev.

V zgornji etaţi nekdanje dominikanske cerkve je razstavljeno drobno arheološko

gradivo iz bogatih najdišč ptujskega in ormoškega območja. Predstavljen je izbor

predmetov, razporejenih po arheoloških obdobjih, ki ponazarjajo ţivljenje v času

od 3. tisočletja pred n. št. do 11. stoletja n. št. Prazgodovinsko gradivo je

zastopano z glajenim kamnitim orodjem, glinenimi, bronastimi, ţeleznimi in

steklenimi izdelki.

Antično obdobje, ki je na Ptuju najbogatejše, je prikazano po tematskih sklopih.

Razstavljeni so deli noše, kozmetični in kirurški pripomočki, oroţje, orodje, nakit,

drobna bronasta in glinena plastika, oljenke ter kalupi za izdelavo le-teh. Na ogled


116

je izbor steklenih, bronastih in glinenih posod, med njimi izstopa reliefno

okrašena namizna posoda, terra sigillata.

Iz zgodnjega srednjega veka so v skeletnih grobovih najdeni nakit in glinene

posode iz 8. do 11. st. n. št.

V istem prostoru je še mineraloška zbirka, ki jo je muzeju poklonil France Dragar

iz Maribora.

Mitreji na Spodnji Hajdini in Zgornjem Bregu

Na Spodnji Hajdini je bilo v letih 1898/99 odkrito najstarejše Mitrovo svetišče v

obdonavskih rimskih provincah. Sredi 2. stoletja so ga zgradili usluţbenci ilirske

carine s sedeţem v Petovioni. Tempelj je ohranjen na mestu najdbe. V njem so

razporejeni posvetilni kamni z napisi in reliefnimi upodobitvami, ki prikazujejo

mite in atribute, povezane z Mitro in stopnjami napredovanja vernikov. V

osrednjem poglobljenem delu je na enem izmed ţrtvenikov v polni plastiki

prikazano Mitrovo rojstvo iz skale.

Posebno pozornost zasluţi tudi stebrast oltar s kipom bikonosca, eden od dveh še

ohranjenih na svetu.

Na Zgornjem Bregu je bilo v gosto pozidani stanovanjski četrti takratnega mesta

postavljeno največje Mitrovo svetišče. Odkrito je bilo leta 1913. Ohranjeno je pod

zaščitno stavbo, ki jo je postavilo takratno Muzejsko društvo. V svetišču iz 3.

stoletja prevladujejo ţrtveniki s posvetili vojakov legij XIII. Gemine in V.

Makedonske. Ob izvirni opremi svetišča so razstavljeni še reliefna posvetilna

plošča Vzvišenim dojiljam, doprsje boginje rodovitnosti Velike matere, oltarne

plošče iz mitreja v Modriču na Pohorju in plošča z reliefom Saksana, zavetnika

kamnosekov, s Šmartnega na Pohorju.


117

Povodnov muzej in Orfejev spomenik

Na Slovenskem trgu na Ptuju je najstarejši lapidarij na prostem v Sloveniji.

Imenuje se po kuratu Simonu Povodnu, ki je dal leta 1830 vzidati antične

spomenike s Ptuja in okolice v ostenje mestnega stolpa.

Med njimi so deli civilnih in vojaških nagrobnikov, pepelnic, ţrtvenikov, reliefnih

posvetilnih plošč in kvadrov. K muzeju sodijo tudi ţrtveniki, postavljeni v nišah

na severni strani cerkve sv. Jurija.

Pred mestnim stolpom stoji skoraj pet metrov visok spomenik, največji, kar jih je

bilo odkritih v rimski provinci Zgornji Panoniji. Po vsej verjetnosti stoji na mestu

odkritja. Z zelo zabrisanega napisa se da razbrati, da je bil nagrobnik iz

pohorskega marmorja v 2. stoletju postavljen ţupanu Marku Valeriju Veru. Na

osrednjem reliefu je upodobljen Orfej, ki v ţalosti za izgubljeno Evridiko igra na

liro. Zato se je zanj uveljavilo ime Orfejev spomenik. V srednjem veku je sluţil

kot sramotilni kamen – pranger. Na spodnji del so pritrdili ţelezni sponi za

vklepanje zločincev, s katerima pa so poškodovali napis.

Rimska peč

V vzhodnem delu antične Petovione se je ob drţavni cesti Aquileia–Savaria

raztezala obrtniška četrt z velikimi stanovanjskimi stavbami, trgovinami,

delavnicami, sušilnicami in dvorišči. Bivališča so bila opremljena s freskami,

štukaturo in mozaiki ter ogrevana s hipokavsti. V četrti so bile klesarske, kovaške,

steklarske, lončarske in opekarske delavnice, odkrite so bile še peči za ţganje

apna. Zaradi bliţine nahajališč izvrstne gline je bilo največ lončarskih in

opekarskih obratov s pečmi, lopami za sušenje izdelkov, prostori za pripravo gline

in vodnjaki.

Od številnih odkritih opekarskih peči je v stanovanjski soseski Rabelčja vas na

mestu najdbe predstavljena peč iz 3. stoletja, v kateri so ţgali tlakovce, opeke,

posode in oljenke.


118

Grad Ormoţ

Ormoški grad stoji na jugovzhodnem delu bronastodobne naselbine, ki je bila

zavarovana z zemeljskim nasipom in obrambnim jarkom. Jarek spremlja grajski

kompleks ob vsej njegovi vzhodni stranici ter na koncu predgradja zavije proti

nekdanjim mestnim ogrskim vratom.

Ptujski gospodje so v zadnji tretjini 13. stoletja začeli graditi grajski stavbni

kompleks. Grad je ostal v posesti Ptujskih gospodov do leta 1438, ko je rodbina

izumrla.

V prvi fazi razvoja gradu je najverjetneje nastal današnji izpostavljeni juţni trakt,

v katerem je bilo urejeno prebivališče ptujskih kastelanov, gospodov iz Ormoţa,

šele nato pa naj bi veliko obzidano dvorišče na severovzhodnem vogalu

zavarovali z močnim stolpom. Nadaljnji razvoj gradu so pospešili dogodki ob

koncu 15. stoletja. Po njegovem poţigu leta 1487 so ga leta 1490 dobili v roke

Szekelyji, ki so se tu naselili in ga v ta namen tudi obnovili. Postavili so severni in

zahodni trakt ter morda tudi zametek vzhodnega. Leta 1532 so grad poškodovali

Turki, leta 1540 pa so ga ob utrditvi mesta obnovili. Po napadu Krucev, 12.

februarja 1704, je bil grad dalj časa opustošen. Med letoma 1710 in 1740 ga je

baročno obnovila druţina Pethe. V začetku 19. stoletja je grad kupil industrialec

Joţef Pauer, ki ga je dal klasicistično obnoviti in obzidati jugozahodni grajski vrt.

Zadnji lastniki gradu so bili grofje Wurmbrandt, katerih grb je nad glavnim

grajskim vhodom.

Stalne zbirke na gradu Ormoţ:

Pred gradom je spominska aleja pomembnih moţ Ormoţa in okolice. Spomeniki,

ki jih je po letu 1975 postopoma ustvarjal kipar Viktor Gojkovič, so posvečeni

pisatelju in publicistu Boţidarju Borku, pisatelju in publicistu Rudu Jurčecu,

pesniku Stanku Vrazu, teologu in mladinskemu pisatelju Francu Ksaverju Mešku,

škofu Ivanu Joţefu Tomaţiču, teologu in pisatelju Stanku Cajnkarju, psihologu,

filozofu in antropologu dr. Antonu Trstenjaku, arhitektu Dušanu Moškonu in


119

Boţidarju Raiču. V bliţini je tudi Spomenik sprave kiparja Mirsada Begića iz leta

1997, ki je posvečen vsem ţrtvam 2. svetovne vojne.

Na joţefinskem vojaškem zemljevidu iz obdobja 1763–1787 lahko v okolici gradu

zasledimo posamezna drevesa. Zasnova parka pa je vidna na ledinski karti iz leta

1801.

Grajski park spada med najlepše pejsaţne nasade pri nas. V njem uspeva okoli

140 drevesnih vrst, med njimi mogočni hrasti in jeseni ter nekaj eksot. Ob poti

mimo tulipanovca, ki nas vodi proti grobnici zadnjih lastnikov gradu, lahko

opazujemo velike hraste in ostanek lipovega drevoreda.

Na dveh likovnih kolonijah v Ormoţu, katerih pobudnik je bil Bojan Oberčkal, je

nastal zgleden fond 20 slikarskih del, ki so bila do pomladi leta 2007 na ogled v

Galeriji grad Ormoţ. Nekaj izbranih del je danes razstavljenih na stopnišču, ki nas

pospremi v drugo nadstropje gradu.

Slikarji, ki so ustvarjali v 1. likovni koloniji leta 1998, so bili: Bojan Bensa in

Andrej Pavlič iz Ljubljane, Bogdan Čobal, Rado Jerič, Lučka Falk in Ervin Kralj

iz Maribora, Joţe Denko iz Murske Sobote in Bojan Lubaj s Ptuja.

Tudi leta 1999 so v sklopu različnih prireditev Ormoškega poletja organizirali 2.

grajsko likovno kolonijo, ki so se je udeleţili: Joţe Foltin s Ptuja, Branko Gajšt iz

Sestrţ, Miro Hajnc iz Radelj ob Dravi, Rado Jerič iz Maribora, Ljerka Kovač in

Janez Matelič iz Kopra, Bojan Oberčkal iz Obreţa, Zoran Ogrinc iz Slovenj

Gradca, Andrej Skrbinek iz Slovenske Bistrice in Domen Slana iz Škofje Loke.

Poslikave v prvem nadstropju gradu spadajo med najpomembnejše klasicistične

poslikave v Sloveniji. Avstrijski umetnik Alojz Gleichenperger je po naročilu

takratnega lastnika Joţefa Pauerja leta 1810 poslikal štiri sobane v zahodnem

traktu gradu.

V nekdanji jedilnici je naslikana iluzionistična pokrajina z antičnim motivom.

Strop navidezno podpirajo štirje stebri z jonskimi kapiteli, ob katerih stojijo štiri

antične boginje. Nad vzhodnimi vrati je tihoţitje z opico, ki pridrţuje list papirja z


120

napisom: PHILOSOPHIA ET PSYHELOGIA ALOI GLEICHENPERGE PINXIT

MDCCCX.

V sosednjem salonu je poslikan le strop. Na sredi vsake od stranic je slikar

upodobil po eno personifikacijo štirih kontinentov. Prehodni hodnik je nekdanja

kadilnica, ki je le dekorativno poslikana, v zaključnih lunetah pa sta dva manjša

prizora s putti, ki predstavljata poletje in jesen. V nekdanji knjiţnici je poslikan

prav tako samo strop, kjer se v školjkastem krogu izmenjujejo dekorativni motivi

in upodobitve morskih ţivali – ribe, raki, školjke, ţelve. Zahodno in vzhodno sta

naslikana še dva mitološka prizora. Na zahodni steni pa je predstavljen del fresk z

rastlinskim motivom iz časa obnove gradu po vpadu Krucev leta 1704.

Razstava je postavljena v treh prostorih v drugem nadstropju ormoškega gradu,

med katerimi daje ambient nekdanje grajske kapele v obrambnem stolpu celoti

posebno mikavnost.

V prvem prostoru se obiskovalec sprehodi med romansko kamnito plastiko,

spozna gradove na ormoškem območju, tukajšnjo srednjeveško sakralno

arhitekturo, gotsko plastiko ter gotsko stensko slikarstvo. Posebno zanimivost v

prvem prostoru predstavljata še kopija dokolenske plastike bradatega moţa iz

juţne stene zvonika ţupnijske cerkve sv. Trojice v Veliki Nedelji, ki naj bi po

mnenju nekaterih pripadala času še pred letom 1200, in romanskega krstilnika,

prav tako iz ţupnijske cerkve v Veliki Nedelji.

Okoli leta 1630 je bila z izjemno velikopotezno in ekspresivno učinkovito

kompozicijo Zadnje sodbe poslikana slavoločna stena v ţupnijski cerkvi sv.

Jakoba v Ormoţu. Tehtanje moči in z nemirom zaznamovani čas nam Zadnja

sodba pričara tudi v razstavnem prostoru. Z zmagoslavjem obnovljenega

katolištva pa se od poznega 17. stoletja, predvsem pa skozi 18. stoletje, začne tudi

zmagoviti pohod baročne umetnosti, ki seţe domala v vsako izmed cerkva.

Pregled baročne umetnosti nam ponujajo razstavni paneli – na njih spoznamo

baročne cerkve, oltarje, priţnice, leseno plastiko ter stensko slikarstvo.


121

Tretji prostor obiskovalcu predstavi oris umetnosti 19. stoletja na ormoškem

območju.

Zgodovinsko razstavo Ormoţ v času KaraĎorĎevićeve in Titove Jugoslavije

sestavljata dva tematska sklopa, ki vsak zase in povezana skupaj tvorita smiselno

zaključeno celoto, katere temeljni cilj je prikaz modernizacije in spreminjanje

podobe mesta ob Dravi.

V prvem sklopu je predstavljeno ţivljenje Ormoţanov kot odraz dogajanja v

nekdanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma poznejši Kraljevini

Jugoslaviji, v času katere je drţavi načelovala dinastija KaraĎorĎevič. Pri tem smo

posebno pozornost namenili turistično-dokumentarnemu filmu iz leta 1935 – na

posnetkih lahko vidimo tudi Majeričevo kopališče, ki je bilo eno najmodernejših v

takratni Jugoslaviji.

V drugem delu nas razstava popelje skozi povojni zgodovinski razvoj mesta, ki ga

je v širšem jugoslovanskem pojmovanju zaznamovala karizmatična osebnost

Josipa Broza Tita.

Grad Velika Nedelja

Grad, ki stoji nedaleč od ţupnijske cerkve, je stara kriţniška komenda, ki se prvič

omenja leta 1273. V zasnovi pa je verjetno nastala ţe kmalu po letu 1200, ko je

Friderik Ptujski, salzburški ministerial, s pomočjo nemškega viteškega reda zavzel

velikonedeljsko ozemlje. Njegovo srednjeveško jedro je še ohranjeno v

jugozahodnem delu sedanje grajske stavbe, vendar pa danes prevladuje njena

renesančna gradbena koncepcija. Poznejše predelave, zlasti tiste med letoma 1723

in 1730, niso bistveno spremenile zunanje podobe gradu.

Na dvorišču gradu je ohranjen baročni vodnjak s kovano krono in pogonskim

mehanizmom.

V grajski kapeli so bile tudi znamenite gotske plastike sv. Katarine, sv. Barbare in

Sočutne iz prve četrtine 15. stoletja. Neposredno jih je mogoče povezati z

delovanjem kiparske delavnice, ki se je ok. leta 1400 izoblikovala na gradbišču


122

romarske cerkve na Ptujski Gori. Danes omenjene plastike bogatijo zbirko gradu

na Ptuju. Zelo kakovosten kiparski izdelek, ki je znova vzidan v steno gradu na

notranjem dvorišču, predstavlja grbovni relief komturja Marquarda von Eckha iz

leta 1612, čigar avtorstvo pa je pripisano italijanskemu renesančnemu kiparju

Philibertu Pacobelli.

Grad Velika Nedelja ima dve stalni zbirki, in sicer:

Bogastvo etnološkega izročila na ormoškem območju spoznavamo s pomočjo

razstavljenih predmetov v etnološki zbirki, doţivljamo pa jo v še ţivih šegah in

ohranjeni ljudski umetnosti. Prikazane so posebnosti in značilnosti kmečkega

doma, bivalna kultura in vsakdanje ţivljenje ljudi na ormoškem območju v

preteklih dveh stoletjih, od 2. polovice 19. stoletja do današnjih dni. Predstavljene

so nekatere še ohranjene tradicionalne obrti, npr. svečarstvo, pletarstvo in

lončarstvo. Vinogradništvo kot vodilna gospodarska panoga ormoškega območja

je predstavljeno s fotografijami klečaj, ki so bile predvsem v preteklosti pravi

biser tamkajšnje kmečke arhitekture. V zbirki so tudi tradicionalna ţenska in

moška bela noša ter vezenine, ki so nastale izpod rok tukajšnjih ţensk. Pustno

izročilo je prikazano z značilnimi maskami in liki, kot so rusa, picek in kokot.

Zgodovina Velike Nedelje je neločljivo povezana s prihodom vitezov nemškega

reda. Nemški viteški red – Deutscher Ritterorden – je bil tretji in najmlajši v vrsti

viteških redov, ki so nastali kot posledica kriţarskih vojn za osvoboditev

Jeruzalema in drugih svetih krajev v Palestini. V svojih pravilih je omenjeni red

zdruţeval viteštvo in redovništvo. Poleg navadnih meniških obljub so se nemški

vitezi zavezali, da se bodo z mečem bojevali zoper nekristjane.

Bogato društveno ţivljenje v Veliki Nedelji in njeni okolici je prikazano v drugem

prostoru omenjene razstave. Med obema vojnama so delovala različna društva:

Katoliško slovensko bralno društvo Mir, Orliški kroţek, Dekliški kroţek in

Marijina druţba.


123

Miheličeva galerija

Miheličeva galerija na Ptuju nosi ime velikega slovenskega umetnika Franceta

Miheliča, ki je Ptuju podaril svojo obseţno grafično zbirko ter celotno likovno

zapuščino na papirju.

Galerija je v starem stolpu ob Dravi, zgrajenem leta 1551, ki je bil nekoč del

renesančnega obrambnega sistema Ptuja.

Galerija gosti razstave in dogodke domače ter tuje sodobne likovne umetnosti.

6.2.6 POSAVSKI MUZEJ BREŢICE

SPLOŠNO

Temelji Posavskega muzeja so bili postavljeni ţe v letih pred 2. svetovno vojn. Ţe

takrat je namreč nastala prva muzejska zbirka, gradivo zanjo pa so prispevali

zasebni zbiratelji. Vojna je pozneje prekinila muzejska prizadevanja. Šele leta

1948 je slikarju Franju Stiplovšku uspelo pridobiti prostore v gradu Breţice za

postavitev muzejske zbirke. Ob odprtju leta 1949 je bila muzejska razstava

sestavljena iz arheološkega, etnološkega in umetnostnozgodovinskega gradiva.

Prva zbirka iz leta 1958 je bila posvečena hrvaško-slovenskemu kmečkemu uporu

leta 1573. Prav tako pa je muzej leta 1958 pridobil slavnostno dvorano. Leta 1966

so bili oddelki prenovljeni in razširjeni, kajti muzej si je pridobil nove prostore v

drugem nadstropju gradu Breţice. Pozneje, leta 1974, je sodobno postavitev

doţivela zbirka NOB; leta 1979 pa še razstava slovenske baročne umetnosti ter

spominska razstava slikarja Franja Stiplovška. Leta 1976 so bili urejeni posebni

galerijski prostori za občasne likovne in muzejske razstave ter kulturne prireditve.

Stalna razstavna postavitev Posavskega muzeja je na nekje 2000 kvadratnih

metrov veliki površini v 30 prostorih.

Posavski muzej predstavlja kulturno in duhovno področje na območju Spodnjega

Zasavja ter Krško-Breţiške kotline s središčnimi kraji Sevnica, Krško in Breţice.

Na tem območju opravlja muzej arheološke, etnološke, zgodovinske in


124

umetnostnozgodovinske raziskave. Prav tako pa opravlja tudi

spomeniškovarstvene naloge, izdeluje etnološko dokumentacijo Posavja,

dokumentacijo mestnega jedra Breţice in drugo.

MUZEJSKE ZBIRKE

Arheološka zbirka Posavskega muzeja

Arheološki oddelek predstavlja kulturno dediščino Posavja od konca kamene dobe

do naselitve naših prednikov ter fevdalno druţbo v zgodnjem srednjem veku.

Davno preteklost so odkrivali s pomočjo zemeljskih del, kopanjem gramoza,

temeljev poslopij ali gradnje cest in tudi z načrtnimi arheološkimi izkopavanji

starih naselbin ter grobišč.

Starejšo kameno dobo ali paleolitik v Posavju zastopajo kamnita artefakta iz

Kostanjevice in kamnita rezila z Njivic pri Radečah. Močnejša poselitev se je

pokazala šele konec kamene dobe, o čemer pričajo številne najdbe v Ajdovski

jami pri Nemški vasi, Jermanovi jami pri Pijavškem in Levakovi jami pri Šutni.

Navedene jame uvrščamo v eneolitik, in sicer na podlagi značilne glinaste

zajemalke, keramične posode, koščenega in kamnitega orodja ter celo bronaste

sekirice iz Levakove jame.

V pozni bronasti dobi je bilo eno najpomembnejših središč z obseţnim izkopanim

grobiščem 420 grobov v Dobovi. Grobišče iz 10. in 9. stoletja pr. n. št. je bogata

kultura ţarnih grobišč na območju Posavja in Podravja, ki je dobila ime »ruško-

dobovska« skupina. Med njene grobne najdbe pa prištevamo: glinaste ţare,

sklede, skodelice, bronaste igle spenjalke, zapestnice in drugo bronasto okrasje.

Kot posebnost se odlikuje grob »svečenice«, ki ima številne simbolično

oblikovane obeske ter bogate bronaste ovratnice in zapestnice.

Ţelezno dobo zaznamujeta predvsem najdišči Libna nad Krškim in Gradišče nad

Velikimi Malencami pri Breţicah. Obseţna izkopavanja na Libni so nam dala

bogato gradivo. Treba je omeniti grob z bogato konjsko opremo ter grob z


125

dvogrebenasto čelado, številnimi glinastimi posodami in bronasto situlo.

Dragocene najdbe pa so bile tudi iz gomil od Boštanja pri Sevnici, Blance in Rake

in vse do Cirnika.

Značilne rodovne gomile in skeletni pokopi pa kaţejo na gospodarsko in duhovno

stopnjo razvoja tedanje druţbe.

3. stoletje pr. n. št. so zaznamovali Kelti, ki so k nam prinesli navado seţiganja

pokojnikov in tudi tehnološke novosti, kot so lončarsko vreteno in izjemno

kovaško spretnost. Keramični predmeti so z lončarskim vretenom izgubili nekaj

originalnosti prostoročno izdelane posode ter se povsem podredili namembnosti

lončarskega vretena. Oroţje z značilnim keltskim likovnim videzom iz Dobove,

Mraševega in Breţic sodi med najbolje izdelane ter ohranjene keltske predmete.

Prihod Rimljanov je močno zaznamoval Posavje. Municipium Flavium

Latobicorum Neviodunum je bilo rimsko mesto, ki je dalo s svojim pristaniščem v

starem savskem rokavu Posavju nov gospodarski razmah. Zaradi ohranjenega

rečnega pristanišča sodi Neviodunum (Drnovo) med najpomembnejše

arhitektonske spomenike. O takratnem načinu ţivljenja pa pričajo zidane in

bogato okrašene grobnice ter tudi ohranjeni nagrobniki, ki kaţejo na bogato

ţivljenje takratnih prebivalcev. Kot na Drnovem pri Krškem pa imamo

pomembne antične postojanke tudi v Ribnici, Dobovi, na Velikem Kamnu ter tudi

visoko na Gorjancih. Ribnica se lahko pohvali z znamenito najdbo zlatega nakita,

Dobova s številnimi grobovi, Veliki Kamen z mnogimi hišastimi ţarami, v

Gradcu na Gorjancih pa je bila najdena antična kmetija. V času zatona rimskega

imperija so prebivalci Nevioduna zgradili močno utrdbo na Gradišču na Velikih

Malencah; na Ajdovskem gradcu pa je v tem času nastalo eno najpomembnejših

zgodnjekrščanskih središč in sedeţ škofije. Oboje je bilo pozneje porušeno, kar

kaţe na prihod uničujočega vala selitev v 5. stoletju.

Malo ohranjene materialne kulture pa je iz časa staroslovanske naselitve.

Razvidna je iz grobov s Svetih gora, Dobove in Sel. Raziskave na Starem gradu


126

nad Pobočjem in osamljena najdba meča iz struge Save pri Krškem pa kaţejo na

uveljavitev fevdalizma zgodnjega srednje veka na naših tleh.

Etnološka zbirka Posavskega muzeja

Predmeti, ki so razstavljeni v etnološki zbirki, so predvsem rezultat ljubiteljskega

zbiranja, brez njih zbirka tako rekoč sploh ne bi obstajala. Načrtna strokovna

zbiranja so se namreč začela šele v zadnjih letih, in sicer na terenu, ki ga je

opustošil vojni čas.

Večji del zbirke predstavljajo predmeti iz 19. stoletja, nekaj pa jih je tudi iz 18. in

20. stoletja. S temi predmeti ţelijo razloţiti, predstavljati kmečko ţivljenje,

povezano z njegovim gospodarstvom, z bivanjem v hiši, z raznimi domačimi

opravili in z njegovim verovanjem, ter tudi umetniško ustvarjanje nadarjenih

posameznikov. H gospodarstvu prištevamo poljedelstvo z raznimi pripravami in

orodji (lesen voz, plug, cepec, vile), ţivinorejo s pastirsko opremo (plašč, cokle,

pokrivalo, rog, palica), pripravami za predelavo mleka, čebelarstvo z lesenim

panjem v obliki vojaka (vojak je bil od pasu navzdol hrvaški od pasu navzgor pa

Napoleonov), lov z raznimi pastmi ter vinogradništvo (preša, dno soda, brenta), ki

je za to področje vodilna gospodarska panoga. Bivanje v hiši in hišna opravila

predstavljajo notranja oprema kuhinje in preostalih prostorov. Kuhinja je

vsebovala kot s klopmi, mizo stole, uro, skrinjo, omaro, zibko, sklednik, ţličnik.

Prav tako so v hiši bile tudi priprave za peko in kuhanje v peči ter razne vrste

razsvetljave (trske, oljenke). Verovanje kmečkega človeka predstavlja hišni

oltarček nad mizo v kotu z bogcem, levo in desno od njega pa so bile na steklo

naslikane podobice. Z verovanjem je tesno povezano umetniško ustvarjanje; to se

kaţe predvsem v poslikavi stekla z boţjimi podobicami ter lesenimi plastikami

Marije in Jezusa. Del umetniškega ustvarjanja je bilo okraševanje uporabnih

predmetov, kot recimo človeški liki na ţličniku.

Hišno in poklicno obrt predstavljajo tesarska in mizarska orodja (šestilo, oblič,

ţaga), kovaški, pletarski in medičarski izdelki (ključavnice, ključi, košare, peharji,

leseni modeli), lončarsko vreteno na noţni pogon kot osnovni pripomoček in


127

izdelki lončarjev Krškega polja, posavskih mest in trgov (posode za kis, vino in

vodo, modli, posode za peko perutnine) ter priprave za delo z lanom (trlice,

grebeni, kolovrat) oz. tkanje (motovila, statve).

Zgodovinska zbirka Posavskega muzeja

Zgodovinska zbirka prikazuje junaški boj naših prednikov za samostojno

politično, gospodarsko in kulturno ţivljenje. Predstavitvi zgodovine 16. stoletja

sta namenjena dva obokana prostora severovzhodnega grajskega stolpa, ki

ustvarjata vzdušje poznega srednjega veka.

Ko stopimo skozi vrata v prvi prostor, se nam pogled najprej ustavi na mogočnem

viteškem oklepu. Levo sta stenski freski, ki jih je naslikal slikar Franjo Stiplovšek.

Prva predstavlja potek hrvaško-slovenskega kmečkega upora v letu 1573, druga

pa grbe slovenskih mest. Nad freskama so prve slovenske tiskane besede, “Le

vkup, le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna“, ki so bile natisnjene v nemški

ţolnirski pesmi zoper slovenske kmečke upornike iz leta 1515. Na steno v kotu je

vzidan nagrobnik hrvaškega fevdalca Franja Tahija, ki je s svojim nečloveškim

početjem pognal kmete susedgrajske in stubiške gospoščine v upor.

Skozi ozek hodnik stopimo v drugi prostor. Tu je najprej doprsni kip Matije

Gubca, vrhovnega vodje kmečkega upora leta 1573. Na panojih so slikovno in

dokumentarno predstavljena zgodovinska dogajanja v 16. stoletju – vseslovenski

kmečki upor leta 1515, hrvaško-slovenski kmečki upor leta 1573 in reformacija,

gibanje, ki je Slovencem dalo knjiţni jezik. Številne listine iz gradov sredi

uporniškega ozemlja, dopisi kranjskih in štajerskih deţelnih stanov, nadvojvode

Karla, cesarja Maksimilijana nam v izvirni besedi prikaţejo ţivljenje kmetov, ki

so nosili vsa bremena premaganca in občutili maščevalni bes zmagovalcev.

Zbirko bogatijo originalno kmečko in plemiško oroţje, kovanci tega obdobja in

literatura, ki govori o kmečkih uporih.

Največja znamenitost zbirke je Dalmatinova Biblija iz leta 1584, prvi prevod


128

svetega pisma iz nemškega v slovenski jezik. Biblija je bila natisnjena v Nemčiji v

1500 izvodih. Do danes se je ohranilo 78 izvodov, od tega v Sloveniji 36.

Barok v Posavskem muzeju

V 18. stoletju je pod vodstvom Ignaca Attemsa v breţiškem gradu potekalo

preurejanje v stilu baročnih idej. Obsegalo je obnovo prostorov, izdelavo

značilnih kamnitih portalov in okenskih okvirov, ureditev stopnišča, kapele in

slavnostne dvorane.

Breţiška dvorana je dolga 35 metrov, široka 10 metrov in visoka osem metrov ter

predstavlja največji baročno poslikani prostor pri nas. Poslikal naj bi ga Franc

Karl Remb, freskant iz Radovljice. Vzdolţne stene je slikar okrasil z znanimi

arhitekturnimi spomeniki iz preteklosti. Prečne stene pa vsebujejo upodobitev

pokrajine. Prehod sten v strop je obogaten z mitološkimi prizori, kot so Pozejdon,

bog morja, z ţeno Amfitrito v kočiji in njun sin Triton s trobento, ljubezenska

tragedija princa Pirama in princese Tisbe ter še mnogi drugi. Sam strop pa

prikazuje v renesansi najbolj cenjene znanosti in umetnosti.

Kot znanosti in umetnosti na stropu so predstavljeni slikarstvo, zdravilstvo,

Aristotelova filozofija, astronomija, kiparstvo, arhitektura in glasba. Figure na

stropu so naslikane v perspektivističnih skrajšavah, kar pomeni, da gre za poglede

iz določenih zornih kotov, še vedno pa so figure »prilepljene« na strop. Strop se

pa konča z grbom plemiškega rodu Wurmbrand, iz katerega je izhajala prva ţena

slikarja Remba.

Kapela vsebuje zlasti delo slikarja Franca Ignaca Flurerja, ki velja za najbolj

pomembnega baročnega slikarja na Štajerskem. Na stene kapele je naslikal

arhitekturo stebrovja, vaze in za barok značilne školjke. Nad vrati, ki vodijo v

kapelo, je grb Attemsov in Herbersteinov, ki nam posreduje podatki o okvirni

dataciji, to je okrog leta 1715.


129

Najkakovostnejše Flurerjevo delo v breţiškem gradu pa predstavljajo njegove

freske na stopnišču. Slikar je tukaj namreč prikazal prepričljivo iluzijo

neskončnega prostora, v katerem so predstavljene nekatere izmed

najpomembnejših figur grško-rimske mitologije. Osrednja figura je Venera,

boginja ljubezni in lepote.

Zbirka baročnega slikarstva

Predstavlja dela sakralne umetnosti in krajinarstva ter tudi portrete, značilne za

baročno umetnost. Zbirka vsebuje tudi lesene baročne plastike, h katerim

uvrščamo dela Mihaela Pogačnika in Joţefa Strauba, ter originalne stenske

dekoracije iz 18. stoletja.

Izjemna dragocenost te zbirke so velika platna Franca Ignaca Flurerja, ki

prikazujejo upodobitev gradov druţine Attems, ter tudi gradova Breţice in

Brestanica. Podobe so naslikane realistično, okolica pa je upodobljena

romantično.

Zbirka sakralnih del obsega dela skoraj vseh pomembnih slovenskih baročnih

slikarjev, med katerimi so še posebej številna in kakovostna dela slikarja

Metzingerja.

Stalna razstava slikarja in grafika Franja Stiplovška

Franjo Stiplovšek je bil rojen leta 1898 na otoku Krk, umrl pa je v Breţicah leta

1963. Bil je slikar, grafik in začetnik muzealstva v Posavskem muzeju.

Njegova najbolj ustvarjalna umetniška leta je preţivel v Krškem. Sodeloval je na

razstavah doma in prav tako v tujini. Predstavil pa se je tudi s svojo lastno

razstavo, in sicer v Ljubljani v Jakopičevem paviljonu leta 1939. Ko je minilo 40

let od te razstave, torej leta 1979, mu je Posavski muzej pripravil retrospektivno

razstavo, zaloţil pa je tudi obseţen katalog o njegovem delu.


130

Za Stiplovškova dela so značilna kompozicijsko umirjena tihoţitja, avtoportreti in

portreti. Slogovno je izhajal iz ekspresionizma, pozneje prešel v novo stvarnost,

temu pa je sledil njegov realističen slog. Njegova dela, za katera velja, da izraţajo

njegovo ţivljenjsko pot in razmere, v katerih je ţivel, predstavljajo posebno vrsto

nove stvarnosti ter dokazujejo čustven odnos do stvari in pokrajine.


131

7 ZAKLJUČEK

Prvi muzej na slovenskem ozemlju je bil Kranjski deţelni muzej v Ljubljani.

Ustanovljen je bil leta 1821. Urejen je bil tako, da je bilo v njem zbrano vse

gradivo, ki je bilo povezano z zgodovino deţele. To pomeni, da je muzej obsegal

naravoslovne, arheološke, etnografske, umetnostno-obrtne muzejske predmete,

imel pa je tudi svojo knjiţnico in arhiv. Muzej je postal kulturna in znanstvena

institucija. Muzejski delavci pa so teţili k strokovnemu zbiranju in ohranjanju ter

znanstvenemu vrednotenju in raziskovanju premične kulturne ter naravne

dediščine deţele Kranjske. Kranjski deţelni muzej je iz sprva regionalnega

muzeja prešel v osrednjo slovensko muzejsko ustanovo in zavzel mesto prvega

nacionalnega muzeja in dobil ime Narodni muzej Slovenije.

Proti koncu 19. stoletja pa so se začeli pojavljati muzeji tudi drugod na

Slovenskem.

Začetni razvoj muzejev je bil izrazito povezan z zgodovinskimi društvi ter z

prizadevnimi zgodovinsko kulturnimi osebnostmi, ki so delovale na našem

ozemlju. Na Slovenskem se je začel razvoj muzejske mreţe leta 1821, ko je škof

Avguštin Gruber predlagal ustanovitev muzeja v Ljubljani. Pozneje, leta 1837, je

padla pobuda za ustanovitev muzejskega društva, ki se je ustanovilo kot zasebno

zdruţenje, z nalogo vzdrţevanja in pospeševanja deţelnega muzeja za Kranjsko.

Danes imamo ustanovljeno Skupnost muzejev Slovenije, katere naloge so

izobraţevanje muzejskih delavcev, strokovno sodelovanje in povezovanje z

muzejskimi ustanovami na Slovenskem.

Ustanovitev muzejev je spodbudilo odvaţanje zgodovinskih predmetov iz naših

krajev v različne evropske muzeje. Muzeji so igrali narodnobuditeljsko vlogo, kar

se odraţa tudi v misli, da je muzej »najmočnejša garancija za slovenski

narodnostni obstoj« (Hudales 1993: 51), ki jo je v tistem času objavilo

Zgodovinsko društvo Maribor.


132

Danes so temeljne naloge muzeja ter muzejskih zbirk zbiranje in dokumentiranje,

ohranjanje in varovanje ter predstavitev gradiva. Muzej je dolţen zbirke ohranjati

in jih uporabljati za doseganje in razširjanje novih spoznanj ob pomoči

raziskovanj, vzgojnega dela, stalnih in občasnih razstav in drugih posebnih

dejavnosti (Rihter, 1999: 117). Zakon o varstvu kulturne dediščine Republike

Slovenije (Uradni list RS, št. 7/99, 22. člen) opredeljuje kot glavne naloge

muzejev zbiranje, urejanje, dokumentiranje, proučevanje, raziskovanje, hranjenje

in predstavljanje kulturne premične dediščine. Danes imamo na slovenskih tleh

uradno prijavljenih 47 muzejskih ustanov, med katerimi je 35 regionalnih

muzejev in 12 nacionalnih muzejev. Veliko pa je tudi zbirk, ki so last zasebnikov.

Ob prebiranju literature o muzejih spoznamo, da so muzeji zelo pomemben del

slovenske kulturne zgodovine predvsem z vidika identitete naroda. Zgodovinsko

gledano so bili sprva muzeji na neki način »orodje«, ki so ga uporabljali nosilci

druţbene moči za razkazovanje svojega druţbenega statusa. Muzejski predmeti, ki

so bili razstavljeni, so bili plod intenzivnega dela in simbol bogastva, znanja in

druţbene moči. Velikokrat so bili pridobljeni s trgovino na dolge razdalje.

Njihovo lastništvo je bilo zasebno in omejeno za ogled izbrani eliti ali celo

nedostopno. Mesto hranjenja muzejskih zbirk so bile palače, cerkve in rezidence

premoţnih.

Do razcveta drugačnih muzejev je prišlo v 19. stoletju. Muzeje so podpirali

predstavniki srednjega razreda, ki so prišli do moči z razvojem industrije in

trgovine. Srednji razred je gradil muzeje kot simbole svoje moči. S pomočjo

muzejev in tudi drugih ustanov

je srednji razred izraţal svoj pogled na svet in svoj pomenski sistem. Na drugi

strani je v 19. stoletju prišlo do »prebujanja« narodov, ki so muzeje uporabili za

izkaznice svoje kulturne in tudi narodne identitete, torej identitete najširših,

kmečkih plasti prebivalstva. S tem so muzeji dobili vlogo potencialnih kovnic

samozavedanja in v tem kontekstu so bili rojeni etnografski muzeji.


133

V diplomskem delu predstavljene muzeje na slovenskih tleh uvrščam med

najpomembnejše pri nas. Predstavljeni so muzeji s celotnega slovenskega

območja, prav tako pa so predstavljene njihove zbirke, ki ponazarjajo

najrazličnejše panoge, s katerimi so se skozi zgodovino ukvarjali naši predniki.

Glede na to, da sem v diplomskem delu zajela muzeje iz vseh delov Slovenije, je

razvidno, da so se ljudje skozi preteklost borili za preţivetje predvsem na podlagi

naravnih danosti. Ljudje so izkoristili prednost posameznega področja ter tako

začeli z izoblikovanjem posameznih obrti. Te obrti so se ohranile vse do danes, če

ne drugače, so se ohranile v tolikšni meri, da nam danes omogočajo vsaj pogled v

preteklost našega naroda. Tukaj je treba omeniti značilnost našega prostora, ki

ima zemljepisno prehodno lego, kar pomeni, da so na naše ozemlje vdirala

najrazličnejša ljudstva, ki so s seboj prinesla svoje pridobitve. Te novitete smo ali

prevzeli ali jih zavrgli, vsekakor pa so v določeni količini vplivale na marsikatero

razmišljanje.

Muzeji nam prikazujejo tudi stisko ljudi. Kobariški muzej je primer muzeja, ki

govori o vojni, o nedolţnih ţrtvah, prav tako pa tudi o bitki, ki je zaznamovala čas

in slehernega udeleţenca.

Danes so naši muzeji izjemno uspešni tudi v mednarodnem prostoru. Kobariški

muzej, Muzej premogovništva Slovenije v Velenju, Mestni muzej Ljubljana,

Mestni muzej Idrija, Pokrajinski muzej Murska Sobota so bili nominirani za

evropsko nagrado EMYA, prav tako pa so prejeli tudi posebna priznanja s

področja muzejstva. Kobariški muzej je bil leta 1993 uvrščen v oţji izbor

kandidatov za nagrado Evropski muzej leta in je prejel Muzejsko nagrado sveta

Evrope. Ţe samo podatki o Kobariškem muzeju nam povedo, da so naši muzeji s

kakovostjo svojega delovanja primerljivi evropskim.

Na Slovenskem podeljujemo posebno nagrado na področju muzejstva.

Valvazorjeva nagrada in priznanja so najvišja stanovska odličja slovenskega

muzejstva, to je druţbene dejavnosti, ki je posvečena varovanju premične kulturne

dediščine.


134

Svojo diplomsko delo bom zaključila z mislijo, ki odraţa bistvo muzeja.

»Muzej je rezultat časa in izraz kulture.«


135

8 LITERATURA

BOGATAJ, J. (1992): Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Ljubljana:

Prešernova druţba.

BREGAR, M. (2010): 60 let Dolenjskega muzeja Novo mesto. Novo

mesto: Dolenjski muzej Novo mesto.

CURK, I. (1995): Sto zgodb arheoloških spomenikov v Sloveniji.

Ljubljana: Prešernova druţba.

CURK, I. in PUC, M. (1989): Varstvo naše dediščine. Ljubljana: Zavod

RS Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine.

ČERNE, A. (1997): Priročni krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana:

DZS.

GAMS, I. (1983): Geografske značilnosti Slovenije. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

GOSAR, M. (1973): Ţivljenje v mlaki. Ljubljana: ČP Gorenjski tisk.

HUDALES, J. (2008): Slovenski muzeji in etnologija. Ljubljana:

Znanstvena zaloţba filozofske fakultete.

KLADNIK, D. (1998): Sto muzejev na Slovenskem. Ljubljana:

Prešernova druţba.

PETRUŠA, ŠTRUKELJ, E. (2008): Pedagoški programi v slovenskih

muzejih in galerijah. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije.

REPINC, M. (2009): Škedenjski etnografski muzej. Trst: Inštitut za

etnologijo.

SLAVEC GRADIŠNIK, I. (2000): Etnologija na Slovenskem. Ljubljana:

Zaloţba ZRC.

ŠOSTER RUTAR, B., GUTMAN, T., PIRKMAJER, D., PLESEC, B.,

ROŢENBERGAR, ŠEGAR, T., VIDEČNIK, A., STRAHOVNIK, V.

(2004): Muzej in muzejske zbirke v Zgornji Savinjski dolini. Nazarje:

Muzej Vrbovec.

ŠUBIC, J., PETRUŠA, E. (2008): Vodnik po slovenskih muzejih in

galerijah. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije.


136

TAVČAR, L. (2003): Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot

sestavine sodobne civilizacije. Ljubljana: ISH Fakulteta za podiplomski

študij.

9 ELEKTRONSKI VIRI

Dolenjski muzej Novo mesto, pridobljeno 26. 08. 2111, iz:

http://www.dolmuzej.com/si/

Gorenjski muzej Kranj, pridobljeno 03. 10. 2011, iz:

http://www.gorenjski-muzej.videofon.si/

Narodni muzej Slovenije, pridobljeno 20. O9. 2011, iz:

http://www.nms.si/

Posavski muzej Breţice, pridobljeno 26. 09. 2011, iz:

http://www.posavski-muzej.si/

Kobariški muzej, pridobljeno 20. 08. 2011, iz:

http://www.kobariski-muzej.si/

Etnografski muzej Slovenije, pridobljeno 20. 08. 2011, iz:

http://www.etno-muzej.si/

Notranjski muzej Postojna, pridobljeno, 20. 08. 2011, iz:

http://www.notranjski-muzej.si/

Seznam muzejev na Slovenskem, pridobljeno 12. 07. 2011, iz:

http://sl.wikipedia.org/wiki/

http://www.dolmuzej.com/si/

http://www.gorenjski-muzej.videofon.si/

http://www.nms.si/

http://www.posavski-muzej.si/

http://www.kobariski-muzej.si/

http://www.etno-muzej.si/

http://www.notranjski-muzej.si/

DIPLOMSKO DELO - COREZAHVALA Ob zaključku svojega študija bi se rada zahvalila vsem, ki so mi tako ali drugače pomagali doseči ta cilj. Posebej se zahvaljujem mentorju izr. prof.

Documents