Božična priloga NEDELJE

DNIXIV B O Ž I Č 0 8

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Ad e c . 0 8

Luč spomina postaja močnejša

Zgodba tinjskih otrok > strani 4, 5, 6 in 7

XIV ŠTIRINAJST DNI�

a n k e t a

Razkošje jaslic na PrevaljahV galeriji

Mohorjan na

ogled imenitna

razstava jaslic

Valentin Inzko, veleposla­nik Republike Avstrije v Slo­

veniji, Sveče:Najbolj dragoceno

božično darilo je mir, božji

mir. Lahko bi tudi rekli, da

je dragoceno božično dari-

lo tisti čas, ki ga imamo v teh

prazničnih dneh zase, predvsem

pa za naše drage, za družino, za so-

rodnike, prijatelje in sosede. Rad se

spominjam tudi pokojnega atija, ki je

na novega leta dan vedno obiskal vse

sosede in jim voščil vse najboljše.

Vsaj v teh dneh naj vladata mir in

dobro sosedstvo.

Kristina Zeichen, slikarka, Kostanje:

Najlepši božični spomini iz

otroških časov so tisti,

ko smo se po praznova­

nju doma kot družina

peš odpravili k starim

staršem. Tam smo se

vsako leto zbrali vsi soro-

dniki iz bližnje okolice. Stiskali

smo se okrog peči, peli in uživali.

Zdaj, ko imam sama svojo družino,

so zame najbolj dragocena darila tisti

trenutki, v katerih skupaj doživljamo

globoko srečo. Teh trenutkov je hvala

Bogu dosti kar celo leto.

Fabjan Hafner, pisa­telj, Bistrica v Rožu:Najdragocenejše dari-

lo je čas, ki ga zavest-

no preživimo skupaj, ki

ga posvetimo drug druge-

mu, da njej ali njemu prisluhnemo,

povemo kakšno prisrčno besedo, da

skupaj pomolčimo.

Helena Gregorn, glav­na igralka v otroški tele­

vizijski nanizanki Mi­hec in Maja, Žitara vas:Seveda rada dobim

za božič tudi kako dari-

lo. Kljub temu pa je zame

največje darilo to, da je sku-

paj vsa družina, da se pogovarjamo in

skupaj pojemo. K temu spada obisk

sviten, h katerim gremo v cerkev

eno uro daleč. 24. decembra gremo

najprej k otroški polnočnici, zvečer

pa še k polnočnici v Galicijo, kjer po-

jem pri zboru Amabilis. Veselim se

tudi, da bom na klavirju lahko zaigra-

la »Sveta noč, blažena noč«.

Kaj je vaše najdragocenejše božično darilo?

XIV �ŠTIRINAJST DNI

Jaslice so mlad kulturni pojavNa osrednjem stebru v prevaljski gale­riji Mohorjan gotovo najprej pade v oči skrbno izdelan zemljevid, ki prikazu­je pri nas zelo priljubljen običaj posta­vljanja jaslic kot razmeroma mlad kul­turni pojav. Njegovi začetki segajo v špansko mesto Coimbra, kjer naj bi je­zuiti leta 1560 postavili prve jaslice na svetu. Od tam so se hitro razširile po vsej Evropi. Za prve jaslice na Sloven­skem so leta 1644 poskrbeli ljubljanski jezuiti v cerkvi sv. Jožefa. Izdelal jih je Kilijan Hampl. Toda o tem pričajo le še zapisi, kajti prve jaslice na slovenskem etničnem ozemlju žal niso ohranjene.

Razkošje jaslic iz cerkva koroških far»Ker smo za letošnjo razstavo dobi­li jaslice iz cerkva vseh devetih koro­ških far in kar deset zelo zanimivih del drugih priznanih sodobnih jasličarjev, je razstava zaradi svoje kvalitete in pe­

strosti med obiskovalci zelo priljublje­na,« je povedal Jožko Kert, predsednik KD Mohorjan. Nič čudnega, ko pa je na enem mestu zbranih toliko jasličnih zakladov iz Črne na Koroškem, Me­žice, s Prevalj, iz Šentanela, Raven na Koroškem, Kotelj, Dravograda, Črneč in Libelič! Med temi je kar nekaj figu­ric visoke umetniške vrednosti: ekso­tično spremstvo svetih Treh kraljev iz dravograjske cerkve sv. Janeza Evan­gelista, klečeča glinena figurica svetega Jožefa iz ravenske cerkve sv. Egidija, ekspresionistično podobo Marije iz te­rakote, ki nežno pogleduje svojega no­vorojenca, pa so za cerkev sv. Ožbolta v Črni na Koroškem izdelali spretni pr­sti akademske kiparke Dragice Čadež. A to seveda še ni vse.

Jaslice s sodobno noto Med individual­nimi razstavljalci jaslic v galeriji Mo­horjan so svojevrstna posebnost veli­

ke izrezljane figure domačina Stanka Lodranta, ki je znal iz lesa izvabiti obi­lje topline Jezusovega rojstva. Ali pa glinene umetnine Ane Korenč izpod Šmarne gore z izrazitimi potezami in nenavadno močnih značajev. Prava paša za oči so tudi papirnate jaslice iz časa med obema svetovnima vojnama, ki so nastale po motivih priznanega sli­karja Maksima Gasparija (1883–1980). Za razstavo jih je posodil Marjan Ma­rinšek iz Velenja, ki ima v svoji bogati etnološki zbirki tudi papirnate jaslične figure Franceta Goršeta.

V časih, ko nam v trgovinah ponuja­jo bolj ali manj kičaste izdelke, je raz­stava jaslic na Prevaljah priložnost, da se namesto v napise »Made in China« vendar raje poglobimo v skrivnost Je­zusovega rojstva: »Noč je sveta in ne­šteta zemlji milost je nocoj ...«

Jerneja Jezernik

Razkošje jaslic na Prevaljahf o t o : J e z e r n i k

XIV ŠTIRINAJST DNI�

V Ž A R I Š Č U Zgodba tinjskih otrok

Živeli so otroci, ki niso smeli živeti Piše M i c k a O p e t n i k

Stojim pri oknu v tinjski pro-štiji. Vas pod mano leži v ti-hem predbožičnem pričako-vanju. Pogled mi uhaja tja po tinjskem polju do Drave, odkoder se dvigajo sapice. V daljavi zagledam cerkev na Kamnu. Prav tak pogled se je odpiral pred davnimi 70-timi leti otrokom in se-stram, ki so našli zatoči-šče v starodavnih prostorih tinjske proštije. Velike sve-tle sobe, obokani hodniki in shojena lesena tla bi lah-ko pripovedovali kruto uso-do otrok, ki v dobi nacizma niso ustrezali sliki arijskega človeka.

Otroci ničesar niso zagrešili. Bili so bolni, prizadeti, trpeli so duševne in telesne bole-čine. Prihajali so iz težavnih socialnih okoliščin in dobrih družin. A živeli so radi, bili so nasmejani in srečni ob dobri oskrbi redovnic.

f o t o : o p e t n i k

XIV �ŠTIRINAJST DNI

m a r t i n g e i g e r

Za te otroke so dobri ljudje usta­novili leta 1900 ustanovo Jose­finum v Celovcu. V njej so otro­ci prejemali vzgojo, nego, šolanje in primerno izobrazbo. V tej usta­novi so za najbolj revne med rev­nimi skrbele sestre usmiljenke do leta 1938. Takrat je nacistična vlada razpustila ustanovo, sestre s prizadetimi otroki pa odgnala. Nove politične razmere v deželi so v istem času prisilile odgovor­ne Doma duhovnih vaj v Tinjah, da prenehajo z delovanjem.

V prostorih visoko nad Tinjami, kjer so prejemali pomoč za du­hovno življenje ljudje z obeh stra­ni Drave, so se naselile sestre z otroki. Prošt Anton Benetek je z ljubeznijo sprejel pod proštijsko streho 43 oskrbovancev in 7 re­dovnic. Fantje s petimi sestrami so ostali v mogočni tinjski stavbi, 10 deklet in dve redovnici pa so se naselili v farnem otroškem vrtcu v Grebinju, ki so ga od leta 1932 vodile sestre križarke. »Sestre so z angelsko ljubeznijo skrbele za njim zaupane oskrbovance,« piše prošt Benetek v svoji knjigi »Malo spomina«. Čeprav telesno in du­ševno prizadeti, so bili otroci ve­seli, dobre volje in se počutili var­ne v zavetju sester. Med gojenci je bil tudi Richard, doma z Duna­ja. Do podrobnosti je hotel zve­deti od prošta Benetka, kaj so pri zadnji večerji jedli in kdo je bil kuhar. V Tinjah nastanjeni otro­ci, mladinci in tudi odrasli so bili doma na Koroškem pa tudi zunaj nje. Sestre so zanje skrbele z vso materinsko ljubeznijo, varovanci pa so jim to vračali z nasmehom na obrazu in stiskom roke.

Peklenski načrt Nacistična na­tančnost in doslednost pa je kru­to dohitela tudi tinjsko prošti­jo in njene prebivalce. Tudi zanje so uporabili Hitlerjev odlok o mi­lostni smrti (Gnadentoderlaß) iz leta 1938, ki je imel za cilj uniče­nje vsega »nevrednega življenja«. Ta grozodejstva so morala pote­kati na tihem in skrito. V vsem nemškem rajhu so se našli skrb­ni pomočniki strašanske ideolo­gije in pomagali pri odstranjeva­nju otrok, mladincev in odraslih, ki so »s svojim videzom, bolezni­jo, prizadetostjo ter delovno in izobraževalno nezmožnostjo kva­rili sliko arijske večvredne rase«. Za uresničitev tega groznega na­črta so nacisti uredili na obmo­čju rajha šest uničevalnih centrov – centrov smrti ter človeških pre­izkusov in raziskav v medicinske namene. Rohracherjevo pismo Kar kma­lu po izidu odloka so pozorni lju­dje, predvsem pa sorodniki odkri­li in zaznali strašansko početje, ki se izvaja nad prizadetimi in bol­nimi ljudmi. Vsakršen upor pro­ti množičnemu ubijanju ljudi so nacistični oblastniki ignorirali. Med tistimi, ki niso hoteli le gle­dati, stati ob strani in ničesar sto­riti, je bil tudi tedanji krški škof Rohracher. V dveh pismih obla­stnikom je prijazno in diplomat­sko protestiral proti evtanazi­ji na Koroškem. Škofova pisma so ostala neuslišana. Zato je napisal pismo tudi sestram v Tinjah (30. 8. 1940) in jim prepovedal odda­jo otrok komurkoli in kadarko­li, in to celo z grožnjo izobčenja iz Cerkve.

Toda sestre v Tinjah se bile ne­močne ob nasilni in nenapoveda­ni akciji SS­ovskih vojakov. 4. ju­lija 1941 so z neusmiljeno roko odvedli otroke v avtobuse in jih odpeljali v Celovec. »Takrat sem doživel najtežji dan svojega ži­vljenja. Po hitlerjanski metodi so odpeljali 28 gojencev v taborišče za usmrtitev,“ je zapisal prošt Be­netek v svojih spominih.

Le štirje so ostali pri življenju Usodo teh otrok je zapečatil dr. Niedermoser v Celovcu, ki jih je zapisal v seznam »nevrednega ži­vljenja«. Le štirje otroci iz Tinj so po njegovi volji ostali pri življe­nju. Med njimi tudi Hubert Sve­te, ki se je rodil v Spodnjih Go­ričah. Že kot majhen fantek je prišel v celovški Josefinum. Iz bolniških zapiskov je razvidno, da se je v zavodu naučil pisati in bra­ti in znal dobro računati. V tinjski proštiji je, čeprav »rahlo slabou­men«, kot je zapisano v zdravni­škem protokolu, pomagal povsod, kjer je le mogel: na polju, v mizar­stvu in pri zidarjih. Ko so 7. julija 1941 odpeljali otroke iz Tinj naj­prej v psihiatrično bolnišnico Nie­derhart pri Linzu in nato v zlo­glasni grad Hartheim, je Hubert Svete ostal v Celovcu. Za ta dogo­dek je zvedel kmet Ossou iz Tinj in zaprosil pri zdravnikih, da sme sprejeti Huberta v svojo družino. Spoznal ga je pri delu v proštiji in odkril v njem ljubezen do zidanja. Tako je Hubert Svete – po nače­lih nacističnih določil sicer name­njen za usmrtitev – preživel smr­tni transport in živel potem kar nekaj časa na Jurnovi in pozneje na Blatnikovi kmetiji v Tinjah.

Zgodba tinjskih otrok

Živeli so otroci, ki niso smeli živeti

Nadaljevanje na strani 6

XIV ŠTIRINAJST DNI�

v ž a r i š č u

Reveži, »ki so ljudstvu le v škodo« – tako eden od izrazov nacistične strahovlade – so našli smrt v plinskih celicah uničevalnih centrov. V Avstri­ji je bil to grad Hartheim, kjer so v letih od 1940 do 1945 usmrtili 30.000 ljudi. Med njimi približno 1500 koroških žrtev. Od junija 1940 do 1941 so v štirih velikih transportih odpeljali bolnike in oskr­bovance iz celovških in beljaških bolnišnic in hi­ralnic ter manjših zavodov – ljudi, ki »niso ime­li vrednosti za družbo.« Z natančno birokracijo so skušali preslepiti zaskrbljene sorodnike. V ta na­men so razpošiljali pisma z natančnim opisom po­teka »zdravljenja« in razlago, zakaj so bolnika premestili v oddaljeni kraj. Pogost vzrok za pre­mestitev je bila »nevarnost iz zraka«. Svojci so po upepelitvi prejeli sporočilo o smrti. Pismo, ki je vsebovalo izmišljen vzrok smrti, je imelo ciničen dodatek, da je treba v roku 14 dni sporočiti, kam naj pošljejo žaro. Iz dolgoletnih raziskovanj znan­stvenika Helge Strombergerja o koroških žrtvah vemo, da je le tretjina obveščenih zaprosila za žaro s pepelom ljubljenega človeka. Večino pepela iz uničevalnega centra v Hartheimu so odnesli va­lovi Donave. Samo nekaj koroških žrtev je pokopa­nih na graškem pokopališču, nekaj pa v grobovih revnih na pokopališču Annabichl.

Sporočilo o smrti so prejeli tudi sorodniki Ludmi­lle Martinz. Deklica, stara 10 let, je bila varovanka sester v Grebinju. 23. julija je morala umreti, ker po presoji takratnih oblastnikov ni bila vredna, da živi. Prošt Benetek je na škofijski ordinariat spo­ročil, da so žaro deklice Ludmille pokopali na far­nem pokopališču v Timenici.

Starši in sorodniki mladih žrtev ne živijo več. Do­življali so cinizem oblastnikov, preziranje temelj­nih človekovih pravic, odvzem otrok in prejeli na­mišljene diagnoze smrti. Živeli so otroci, ki po mnenju človeka prezirajočega nacističnega siste­ma niso smeli živeti.

Spominska plošča Čeprav se na Koroškem le po­časi odkrivajo grozote nacistične strahovlade, si skrbni raziskovalci prizadevajo, da odkrijejo še na­daljnje življenjske zgodbe koroških žrtev. Njihova želja in želja tistih, ki se trudijo za odkrivanje sle­di tinjskih otrok, je, da bi Ludmilla in njeni sotrpi­ni dobili spominsko ploščo.

Nikoli pozabljeniJohann Kordasch se je

rodil leta 1938. Bil je edini

sin kmečke družine na Koro-

škem (Haber). Mali Johann se

je telesno in duševno razvijal

zelo počasi. Mama in babica

sta prav zaradi tega z vso ne-

žnostjo skrbeli za fantka. Ko

je bil star štiri leta, je koroška

uprava (Gauleitung) zaprosila

na Dunaju za napotitev v bol-

nišnico »am Spiegelgrund«,

kjer so ga sprejeli z ozna-

ko »zur direkten Erledigung

abgetreten«. Sredi mrzlega

decembra leta 1942 je mama

sama peljala bolnega sinka

na Dunaj v bolnišnico. Tam

so zdravniki nekaj dni po nje-

govem prihodu ocenili »nikoli

ne bo mogel delati«. Izrečena

je bila smrtna obsodba ma-

lega Korošca. Daleč stran od

ljubljene mame je umrl 22.

februarja 1943, star pet let.

Nadaljevanje s strani 5

XIV �ŠTIRINAJST DNI

To žalostno zgodbo lahko preberemo v knjigi »Die ermordeten Kinder vom Spiegelgrund«. Avtorica

Waltraud Häupl je ob gledanju te­levizijske reportaže slučajno zve­dela za masovno uničevanje otrok v bolnišnici na Spiegelgrundu. Do takrat ni vedela, da je njena sestri­ca Annemarie postala prav tam žr­tev nacistične ideologije. Tako kot v tisočih drugih družinah tudi pri njej doma niso veliko govorili o teh groznih dogodkih. Odkritje sestri­ce jo je gnalo, da se je lotila obširne dokumentacije o umorjenih otro­cih zloglasne bolnišnice »am Spie­gelgrund«.

Otroška mrliška knjiga V prosto­rih današnje bolnišnice Otto Wa­gner je bila v letih od 1940 do 1945 druga največja otroška bolnišnica v nemškem rajhu. Na stotine otrok – od dojenčkov do mladostnikov – je bilo izpostavljenih medicinskim preizkusom. Zdrave otroke so na­merno – z injekcijami, dajanjem strupov, lakoto in mrazom napra­vili bolne in jih umorili. Zdravni­ki so to početje imenovali »zdra­vljenje«. V otroških telesih so z »zdravili« ustvarili pljučnico, ki so jo zdravniki v dokumentih na­vedli kot vzrok smrti. Dunajčan­ka Waltraud Häupl se ni le napoti­la v arhive. Pri iskanju življenjskih

zgodb se je vživela v otroške duše, ki so bile nečloveško izpostavlje­ne zdravnikom, ki so jih ali takoj usmrtili ali pa uporabljali za me­dicinske preizkuse. Namesto da bi otrokom pomagali, so jih umori­li in v pismu staršem zapisali, »da je mirno zaspal«. Pri iskanju in za­pisovanju nebogljenih otrok so se ji velikokrat ulile solze. V vsaki zgodbi je odkrila otroka, ki je rad živel, imel domotožje in se jokal. »Brezmejno« je po njenih besedah zlo, ki se je godilo nad temi otro­ki. Otroška mrliška knjiga bi lah­ko imenovali njeno dokumentaci­jo. V njej najdemo številne koroške otroke, za katere je dunajska bol­nišnica »am Spiegelgrund« postala kraj smrti. Deli otroških teles pa so konzervirani v kozarcih bili še dol­ga leta po vojni na voljo za medi­cinske raziskave.

Po prvi knjigi, v kateri je Watraud Häupl dala ime in čast 802 otroko­ma, je obja­vila mrliško knjigo z no­vimi imeni. V drugi do­kumentaci­ji »Der or­ganisierte Massenmord

an Kindern und Jugendlichen in der Ostmark 1940 ­ 1945« je eno poglavje posvečeno tudi »tinjskim otrokom«.

Raziskovalka Häupl je dala otro­kom ime, katero so jim ukradli pred 70­timi leti. S popisom njiho­vih življenjskih zgodb jim je vrni­la čast, ki jim je bila odvzeta. Häu­plova je bila gonilna sila, da so leta 2002 – po letih pogajanj in čisto na tiho – pokopali 600 žar otrok iz Spiegelgrunda. Na dunajskem Cen­tralnem pokopališču so pokopani v častnem grobišču (Wiener Zen­tralfriedhof – Gruppe 40). Bil je to največji otroški pogreb v zgodovi­ni republike. »Niemals vergessen« je zapisano na velikem kamnu. To je tudi sporočilo raziskovalke go­spe Häupl, ki želi, da bi teh otrok nikoli ne pozabili, ostali pozorni na krivične izjave in pojave in prepre­čili, da bi se tako početje še kdaj ponovilo.

KNJIGI “Die ermordeten Kinder vom Spiegelgrund“ in “Der organisierte Massenmord an Kindern und Jugendlichen in der Ostmark 1940­1945“je napisala Waltraud Häupl,izšli pa sta v založbi Böhlau.

Nikoli pozabljeni

K sliki na naslovni strani: spomenik žrtvam pred bolnišnico Am Spiegelgrund na Dunaju, foto: Garry Maurer

XIV ŠTIRINAJST DNI8

V Ž A R I Š Č U

Več kot vsakdanji kruh in topel čajSreda, 10. decembra Sneži. Vsakodnevni odhod avtobusa z bencinske črpalke Jet na Feldkirchnerstraße v Celovcu je ob 18.45. Tokratni šofer je župnik v Kapli ob Dravi Jože Markowitz, njegova spremljevalka je Ingrid Leitner­Kappmaier. Z Vinzijevim avtobusom se odpravita po celovških postajah vsakih štirinajst dni. »Tokrat imamo obložene kruhe v kakovosti hotela s štirimi zvezdicami,« pravi Ingrid, ki se zahvaljuje gospe iz župnije Kapla ob Dravi, ki je kruhke, vroč čaj in tudi že božično pecivo pripeljala v Celovec. Kadar je na poti z Vinzijevim avtobusom Jože Markowitz, pripravlja kruhke in topel čaj ali župnija Kapla ob Dravi ali župnija Št. Janž. »Zelo tesno bo še do 19. ure priti v trgovino Spar in tam pobrati kruhe,« pravi gospa Ingrid. Toda Markowitz se je kljub snežnemu metežu pravočasno prebil do Vinzijevega avtobusa. In že se odpelje po kruh in nadaljuje pot na privatno parkirišče nekega podjetja v središču mesta. Z Vinzijevim avtobusom deli hrano najrevnejšim od julija 2007. »Toda ne gre le za hrano, gre predvsem za ljudi, ki pridejo po hrano. Ti mnogokrat potrebujejo

nekoga, s katerim se lahko pogovorijo in mu potožijo zaradi skrbi,« pravi. Podnapis na Vinzijevem avtobusu »Črpalka človeške topline« izpoveduje to dodatno pomoč, ob kateri marsikdo pove svojo življenjsko zgodbo. »Mi ljudi, ki pridejo k nam po vsakdanji kruh, ne sprašujemo, kakšna je njihova življenjska zgodba. Pripovedovati začnejo kar sami. Mi pa poslušamo.« – Tako duhovnik Jože Markowitz, ki vsakih štirinajst dni zamenja prižnico in prisluhne ljudem v senci Vinzijevega avtobusa.

Po kruh tudi za drugeNa prvi postaji se »črpalki človeške topline« približata samo dve osebi. Po kruh nista prišli le zase, temveč tudi za druge, ki v tem slabem vremenu nočejo priti na mesto, kjer dan za dnem čaka Vinzijev avtobus. Jože Markowitz in Ingrid Leitner­Kappmaier čakajoča pozdravita s stiskom roke. Poznajo se in beseda da besedo. »Današnji dan je zame poseben dan,« pravi gospa, medtem ko se greje ob vročem čaju. »Praznujem svoj 58. rojstni dan.« Medtem ko v vrečo shranjuje božično pecivo, pove, da je dobila tudi že nekoliko prezgodnje božično darilo, ki je hkrati njeno

»Je denar za Vinzijev avtobus že na kontu?«

Pet postaj je, na katerih se

v Celovcu od 2. februarja

2007 vsak večer ustavlja

tako imenovani Vinzijev

avtobus (Vinzibus).

Obloženi kruhki, sok ali

topel čaj ter prijazna

beseda – to ima v svoji

prtljagi. Včasih čaka na

posameznih postajah

dvajset oseb, so pa tudi

dnevi, ko jih je manj.

So mladoletni in stari,

moški in ženske, vsem

pa je skupno to, da so se

znašli na robu družbe.

Skoraj nič nimajo. Včasih

je njihov edini dnevni

obrok obložen kruhek in

topel čaj, ki ga pripeljejo

prostovoljni sodelavci

Vinzijevega avtobusa.

R E P O R T A Ž A

Vsakih 14 dni na pot s Vinzijevim avtobusom: Ingrid Leitner­Kappmaier in Jože Markowitz

XIV �ŠTIRINAJST DNI

Vinzijev av­tobus vozi po Celovcu vsak dan. Tudi na sveti večer.

Približno 60 oseb razvaža kruhe in čaj, ki ga pripra-vljajo samo-stani, župnije in zasebniki.

Kako lah­ko pomaga­mo? Darove lahko naka-žete na Kär-tner Sparkas-se (20706), štev. konta: 4400203016. Geslo: »Vin-zibus«.

ŠTIRINAJST DNI �XIV

najlepše darilo: »Prav danes sem dobila majhen rabljen televizor,« se ji nasmeji cel obraz, pri tem pa se pokažejo manjkajoči zobje. Posebej ponosna je na svojega moža, ki je znova dobil delo in začel delati na gradbišču. »Ne potrebuje avtobusa. Na gradbišče se vozi kar s kolesom,« pravi in s tem predrami moškega, ki se je ta večer še posebej razveselil tople obleke, ki jo je s seboj prinesel Jože Markowitz. S kolesom se mora peljati še na drugi konec mesta, snega je ta večer zapadlo kar dosti. Kruh in pecivo pelje tudi k svojemu znancu, ki »ima kar mastno penzijo«, sedaj ga je namreč znova prepričal, da nekaj denarja daruje za projekt Vinzijev avtobus. »Je že kaj na kontu?« vpraša gospo Ingrid.

Prazno pred deželno vladoPo polurnem postanku se Vinzijev avtobus odpelje do druge postaje. Ta je blizu deželne vlade. V hišici avtobusne postaje, kjer Vinzijev avtobus pričakujejo vsak dan, tokrat ni nobenega čakajočega. Med vožnjo do tretje postaje pa gospa Ingrid Leitner­Kappmaier pove, da ima Vinzenzovo društvo

župnije sv. Heme v Celovcu, ki vodi projekt Vinzijev avtobus, mnogo dobrotnikov. Nekateri denar nakazujejo mesečno, drugi pomagajo s hlebi kruha, spet tretji pa tudi kaj spečejo. V zelo veliko pomoč so jim pri tem redovnice pri uršulinkah in elizabetinkah, stolna župnija, Kolpingov dom in drugi. Mnogi ostajajo s svojimi darovi anonimni. Pomagajo tudi trgovine. Če pa ne gre drugače, obložene kruhke tudi kupijo. »Še vedno je bilo dovolj sredstev, da smo najrevnejšim ponudili ta naš en obrok na dan.« Glede najrevnejših Ingrid pravi, da se, »kadar jim gre zelo slabo«, sramujejo prositi za pomoč. Mnogi niti ne vedo, da imamo v Celovcu Vinzijev avtobus. Zato bi bilo potrebno, da se vsi, ki delajo s temi ljudmi, povežejo in ljudi seznanijo z raznimi možnostmi, ki so zanje na voljo. Da se Vinzijev avtobus lahko vsak dan odpelje v mesto, za to skrbi blizu 60 častnih sodelavcev. Dve tretjini jih ima redno zaposlitev, drugi pa to opravljajo v pokoju. Tudi gospa Ingrid se je za to častno delo odločila, ko je šla v pokoj.

Za brezdomce in mlade brez domaAvtobus se je ustavil pred zasilnim prenočiščem za mladince. Gospa Ingrid pozvoni. Nekaj mladincev čaka za vrati. Do avtobusa pride samo vzgojiteljica. Prisrčno se zahvali za kruhke in pecivo. »Mi nimamo na voljo finančnih sredstev, da bi jim pripravili tudi jed. Zato nestrpno pričakujejo vsakodnevni obisk Vinzijevega avtobusa,« pravi vzgojiteljca.

Naslednja postaja je dom za mlade zasvojence z mamili. Oseba, ki pride po kruhe, in sodelavca Vinzijevega avtobusa se med seboj poznajo. »Najlepša hvala,« zakličejo mladi med vrati poslopja. Zadnja postaja pa je dom za brezdomce. »Lepo, da imate danes toliko kruha. Smo polno zasedeni,« se zahvaljuje odgovorni.

Vinzijev avtobus se je v Celovcu od 2. februarja 2007 do decembra 2008 peljal po svojih postajah že približno 640­krat. V številkah je to 24.000 kruhov in 4000 litrov čaja. Predvsem pa je to vsakodnevni posluh za ljudi na robu družbe.

Piše V i n c e n c G o t t h a r d tVeč kot vsakdanji kruh in topel čaj»Je denar za Vinzijev avtobus že na kontu?«

f o t o : g o t t h a r d t

XIV ŠTIRINAJST DNI10

p o g o v o r

Minister za Slovence po svetu

N e k d a N j i p r e d s e d N i k s l o v e N s k e a k a d e -m i j e z N a N o s t i i N u m e t N o s t i ( s a z u ) , v r -

h u N s k i f i z i k i N a k a d e m i k , z N a N s t v e N i s v e t N i k i N s t i t u t a j o z e f s t e f a N i N p r e d -

s t o j N i k u N i v e r z e v N o v i G o r i c i d r . B o -š t j a N Ž e k š j e v N o v i s l o v e N s k i v l a d i

m i N i s t e r B r e z l i s t N i c e z a s l o v e N c e v z a -m e j s t v u i N d r u G o d p o s v e t u .

p r e B e r i t e , k a j j e p o v e d a l N a m k o r o -š c e m v i N t e r v j u j u z a N e d e l j o .

Bralcem Nedelje vas predstavlja-mo v božični prilogi, zato naj vas naj-prej vprašamo, kaj vam pomeni božič. Kako ste ga praznovali v otroštvu in kako ga praznujete danes?Dr. Boštjan Žekš: Božič mi pomeni ne­kaj velikega in nekaj lepega. Oziroma bolje – mi je pomenil. Moja mati je bila katoliške vere in je vero jemala skraj­no resno, oče, ki je bil iz evangeličan­ske družine, pa ne toliko. Mati se je kot učiteljica po drugi svetovni vojni tudi predčasno upokojila, ker za uči­telje v Jugoslaviji takrat ni bilo pripo­ročljivo hoditi v cerkev. Vendar smo božič redno praznovali, v družinskem krogu, skromno, prisrčno, skupaj pa smo šli tudi k polnočni maši, po sne­gu, po temi, v tišini. Ko pomislim na božič, je to ta božič. Današnji, hrupen, bleščeč, masoven, mi ni tako všeč – in temu se skušamo izogniti tako, da ga mirno praznujemo v ožjem krogu pri­jateljev.

Rodili ste se na Vrhniki pri Ljublja-ni, šolali pa ste se v Ljubljani. Kdaj ste ugotovili, da bo fizika tisto, s čimer bo-ste dali pečat svojemu poklicnemu ži-vljenju? Je morda na to odločitev vpli-val kakšen poseben fizikalni poskus iz časov vaše mladosti? Dr. Žekš: Moram vas razočarati. V fi­ziko sem zašel pomotoma. V gimnaziji sem bil sorazmerno dober v vseh pred­

metih, nobeden pa me ni tako veselil, da bi se odločil za to smer študija. Ker je bil moj oče zdravnik, sem se prijavil na medicino, kjer so prav tedaj uvedli neke vrste sprejemne izpite. Na žalost ali na srečo nisem bil sprejet, pri če­mer me tolažijo govorice, da tedaj niso sprejemali otrok zdravnikov. Jeseni, ko sem to izvedel, so bile vse fakultete že precej zasedene, jaz pa sem se od­ločil za fiziko, ker sem imel prijatelja, ki je tudi šel tja. Ker sem končal klasič­no gimnazijo, kjer smo imeli zelo malo fizike, je bilo v začetku težko. Toda če se človek zagrize, gre.

Poklicna pot vas je po doktoratu iz fi-zike v Ljubljani vodila v svet. Delovali ste na na univerzah v Nemčiji, Angli-ji, Franciji in celo Braziliji. Pozneje ste odhajali tudi na številne delovne obi-ske v ZDA, na Japonsko, v Malezijo ... Kako ste se v tujih okoljih uveljavljali kot vrhunski slovenski strokovnjak na področju teoretične fizike in biofizike? Nam lahko v poljudni obliki pojasnite vaše področje raziskovanja? Kaj je bil vaš največji znanstveni dosežek?Dr. Žekš: Težko je v poljudni obliki po­jasniti, kakšno je moje strokovno delo. Vseskozi sem se ukvarjal z lastnostmi materialov, snovi, od trdnih snovi, kri­stalov, do tekočin, pa še s tekočimi kri­stali, ki so nekaj vmes med kristali in tekočinami, z biološkimi membrana­

mi ... Povsod gre za vprašanje, kakšne so električne, mehanske, magnetne in druge lastnosti in zakaj so take, kot so, in kako lahko na njih vplivamo. Lastne dosežke je težko ocenjeva­ti, vendar lahko med pomembnejšimi omenim znanstveno knjigo, pri kate­ri sem bil jaz soavtor skupaj s svojim mentorjem prof. Robertom Blincem, ki je bila neke vrste uspešnica, saj je bila iz originalne angleške verzije prevede­na tudi v ruščino in kitajščino. Poleg tega naj omenim droben neambicio­zen članek, ki sva ga z angleškim pri­jateljem napisala lepega poletja pred davnimi leti – ta je pozneje postal teo­retska osnova nove tehnologije in se še danes citira. Pa še nekaj: Med bi­vanjem v Braziliji smo s tamkajšnjimi in tujimi kolegi ustanovili nov oddelek za fiziko v nerazvitem delu Brazilije, ki je danes med tremi najboljšimi brazil­skimi oddelki za fiziko. Štirje od mo­jih tamkajšnjih prijateljev so člani bra­zilske akademije znanosti, moj tedanji predstojnik pa je že drugi mandat bra­zilski zvezni minister za znanost.

Ste se na teh svojih poteh po svetu kdaj srečevali tudi s Slovenci?Dr. Žekš: Na teh poteh sem se sreče­val s Slovenci kot posamezniki. Ker sem bil v glavnem na univerzah, sem jih srečeval kot študente, kot dokto­rande, kot podoktorske raziskovalce in

»Potrebujemo več ponosa in optimizma«

Sedaj podrobneje spoznavam slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem in se še učim, tako da sem hvaležen za vse nasvete in sugestije.

»«

XIV 11ŠTIRINAJST DNI

kot profesorje. Seveda jih ni bilo mno­go, toda vsi so bili spoštovani zaradi svojega znanja in svoje pridnosti. Žal mi je, da je večino teh ljudi Sloveni­ja izgubila in jih še danes izgublja, ker nimamo izdelanih mehanizmov za nji­hov povratek domov.

V letih 2002–2008 ste bili predsednik Slovenske akademije znanosti in ume-tnosti. Kakšna je njena najbolj bistve-na naloga? Ste med svojim predsedo-vanjem uvedli kakšno novost? Znano je namreč, da znate biti zelo zavze-ti predvsem na področju uveljavljanja mladih slovenskih znanstvenikov ...Dr. Žekš: Da, šest let sem bil predse­dnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vloga akademije je pred­vsem to, da glede na to, da je sesta­vljena iz najboljših znanstvenikov in umetnikov, ki jih narod ima, usmer­ja narod, državo in vlado pri ključnih odločitvah. Poleg tega skrbi za razvoj in usmeritve znanosti in njenega sis­tema financiranja itd. Morda je med novostmi, ki so bile uvedene med mo­jim predsedovanjem, to, da smo zače­li med svoje člane sprejemati tudi Slo­vence, ki živijo v tujini. Morda še to, da smo organizirali elitno zbirko sloven­ske povojne grafike, v katero so vklju­čeni tudi zamejski umetniki, jo odku­pili in dvakrat že razstavili. Glede prizadevanj za uveljavljanje

mladih znanstvenikov pa se mi zdi, da sem bil precej neuspešen.

Kakšna pa je vaša slika Koroške in nje-nih Slovencev? Jih dobro poznate? Po-znate delo njihovih kulturnih, poli-tičnih in drugih institucij, delovanje zaslužnih posameznikov?Dr. Žekš: Koroško poznam, toda ne do­volj dobro. Kot predsednik SAZU sem se večkrat udeležil dogodkov in sre­čanj na Koroškem, kjer sem imel mo­žnost spoznati predstavnike slovenske manjšine, ki pa sem jih srečeval tudi na sestankih in prireditvah v Sloveniji. V glavnem poznam predstavnike manjši­ne, kar pa ne pomeni, da poznam manj­šino. Moram se še učiti.

Gospod Kopeinig vas je letos januar-ja povabil za osrednjega predavatelja na Novoletnem srečanju v Domu v Ti-njah. Kakšno izkušnjo ste odnesli od tam? Med drugim ste povedali, da Slo-venci potrebujemo manj godrnjanja in več optimizma ...Dr. Žekš: Obisk Doma v Tinjah, ude­ležba na Novoletnem srečanju in sre­čanje z gospodom Kopeinigom so mi ostali v lepem spominu. V spominu mi je ostal lep, miren, blagoslovljen do­godek, tako da se mi zdi, da sem prišel domov kot boljši človek. Velik vtis je name naredilo tudi to, da je Dom odprt za Slovence in za Nemce, saj se mora­

mo izogibati kakršnikoli getoizaciji in zapiranju v slovensko skupnost, tako v tujini kot doma v Sloveniji. Potrebu­jemo več ponosa in več optimizma ter zavedanja, da smo enako dobri ali še boljši kot drugi narodi, saj smo s svo­jo zgodovino in svojo potjo do neodvi­snosti neke vrste svetovni čudež.

Na koncu pa se nekako ne moremo iz-ogniti še vprašanju o vaših smernicah glede sodelovanja s slovensko manj-šino na avstrijskem Koroškem. Imate morda v mislih že kaj konkretnega?Dr. Žekš: Sedaj podrobneje spozna­vam slovensko manjšino na avstrij­skem Koroškem in se še učim, tako da sem hvaležen za vse nasvete in suge­stije. Vidim, da ima sama manjšina ozi­roma njeni različni predstavniki raz­lične poglede na svoj položaj in svoje perspektive oziroma na strategijo svo­jega razvoja. Kot človek, ki je preži­vel svojo mladost v sistemu, kjer smo vsi enako mislili, to razumem in spo­štujem. Različna mnenja in diskusija med njimi vodijo do napredka. Kakr­šnakoli zahteva po poenotenju je ne­primerna in neproduktivna, saj mora manjšina sama priti do tega, kaj je za njo najboljše. Upam lahko le, da bodo manjšinske organizacije uspele priti do nekega skupnega pogleda glede najpo­membnejših vprašanj za razvoj sloven­ske skupnosti na Koroškem.

»Potrebujemo več ponosa in optimizma« P r i P r a v i l a : J e r n e J a J e z e r n i k

Sedaj podrobneje spoznavam slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem in se še učim, tako da sem hvaležen za vse nasvete in sugestije.

»«

f o t o : f u r m a n

XIV ŠTIRINAJST DNI1�

P re d s t a v l j a m o N A Š E AV TO R J E : p a t e r B e r t ra n d KOT N I Kmohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

P. Bertrand Kotnik se je rodil 12. de­cembra 1913 pri Prosenu v Spodnjih Goričah v župniji Rožek. Ljudsko šolo je obiskoval v Rožeku, gimnazijo pa v Celovcu, zaključil jo je v Boznu na Južnem Tirolskem in v Vogheri pri Mi­lanu. Po končanem šolanju so ga sprej­eli v ljubljansko frančiškansko pro­vincijo po posredovanju šentiljskega župnika Petriča. Leta 1936 je bil posvečen v duhovnika. Po zaključku teologije je bil nastavljen kot kaplan v Mariboru. Po vojni se je p. Bertrand Kotnik vrnil na Koroško in bil kate­het v Pogradu pri Št. Jakobu. Prosil je župnika za izpisovanje podatkov iz najstarejših farnih rojstnih knjig. Pri sistematičnem izpisovanju je odkrival zanimivosti domačih krajev in se za­pisal raziskovanju hišnih in družinskih imen. Leta 1948 se je preselil v beljaški frančiškanski samostan, leto navrh pa v Ameriko. Večino let je preživel blizu Chicaga in tam uredil zapiske, ki jih je prepeljal s seboj iz Koroške.

Ker je bil p. Bertrand Kotnik vajen brati staro pisavo, so ga sobratje pro­sili za prepisovanje fotokopij Bara­govih pisem in pisem njegovih sodelavcev. Začel je pisati tudi članke o misijonarju Frederiku Baragi, v

Mohorjeva založba, ustanovljena leta 1851, je najstarejša visokonakladna založba s strateško usmeritvijo: oblikovati slovensko narodno istovetnost z delovanjem na najširšem kulturnem področju. Izhaja iz krščanskih vred­not, a se usmerja k najširšemu krogu bralcev, tako za slovenski kakor tudi nemški narod, ne glede na generacijsko, nazorsko in politično različnost. Mohorjeva založba se trudi, trajno in dosledno nadaljevati pot, ki so jo za­risali ustanovitelji, blaženi škof Anton Martin Slomšek, Andrej Einspieler in Anton Janežič.

Eno izmed težišč letošnjega leta je bilo – poleg priprave knjižnega daru – tudi v Mohorjevi založbi Trubarjevo leto, saj smo izdali kar dve slovenski knjigi o Trubarju (Zvone Štrubelj in Niko Kupper).

Skupno število novih izdaj v letošnjem letu presega število 70, od tega je 40 slovenskih knjig, 20 je nemških, ostale pa so dvojezične, 6 knjig – uspešnic zadnjih dveh let smo celo ponatisnili.

Pripravili in izdali bomo šest novih učbenikov za manjšinsko šolstvo na Koroškem, ki naj bi jim v prihodnje sledilo še 7 novih oz. aktualiziranih uč­benikov za pouk v strokovnih in trgovskih šolah na območju veljavnosti manjšinskega šolskega zakona.

Veliko knjig je izšlo s koroško vsebino predvsem tudi koroških avtorjev, da jih naštejem le nekaj: Niko Kupper; Marija Vrečar, Stanko Wakounig, Clau­dia Rosenwirth, Johanna König, Bertram K. Steiner, 34 koroških avtor­jev se na čisto oseben način posveča kulturi kave in kavarn na Koroškem v knjigi Mein Cafe, Jože Strutz, Reinhold Gasper, Gerald Knapp, Gunther Spath in neumorno raziskovalec hišnih imen Bertrand Kotnik. Zelo od­mevne so bile knjige avtorja Silvina Eiletza: Titova skrivnostna leta v Mo­skvi ter monografija umetnika Valentina Omana in knjiga Zvoneta Štrublja: Pogum besede, Primož Trubar 500 let. Med našimi avtorji letos lahko ime­nujemo priznane slovenske avtorje kot Jožeta Dežmana, Alenko Rebula, Tomaža Budkoviča, Rafka Dolharja, Vasjo Klavoro in Janjo Vidmar.Začeli smo tudi novo zbirko edition mosaik, kleine literaturen europas, prevodi Johanna Strutza iz valižanske angleščine v nemščino.

V evropskem letu medkulturnega dialoga smo se tako kot vsako leto loti­li tudi nemških prevodov slovenske literature, letos tudi v sodelovanju z Evropsko unijo, velikega projekta prevajanja večine literarnih del sloven­skega pisatelja in letošnjega nominiranca za Nobelovo nagrado iz Trsta Bo­risa Pahorja v nemščino. Prav te dni pa je izšel nemški prevod slovenskega protivojnega romana Doberdob koroškega pisatelja Prežihovega Voranca z naslovom: Die Karstfront.

V prodaji je tudi Knjižni dar 2009 in je primerno božično darilo. Na tem mestu bi se zahvalil vsem našim avtorjem, urednikom in sodelavcem za nji­hov trud in prizadevanje, za dobro sodelovanje, vam bralcem pa želim bla­goslovljene božične praznike ter srečno in zdravo novo leto in veliko vese­lja ob prebiranju naših knjig.

Pogled nazaj na uspešno knjižno leto

U v o d n i k

Franc Kelih, vodjaMohorjeve založbe

V petek, 12. decembra, je pater Bertrand Kotnik praznoval svoj 95 življenjski jubilej

XIV 1�ŠTIRINAJST DNI

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

P re d s t a v l j a m o N A Š E AV TO R J E : p a t e r B e r t ra n d KOT N I K

New Yorku je odkril Baragov roko­pis načrtovanega očipvevsko­fran­coskega slovarja in druga dela. Leta 1974 je prišel na obisk na Koroško in prišel v koroški deželni arhiv. Leto navrh se je dokončno vrnil in bil dol­ga leta hišni duhovnik pri šolskih se­strah v Št. Rupertu pri Velikovcu. In začel je proučevati hišna imena po dvojezičnem Koroškem.

V arhivih (zlasti v škofijskem arhi­vu in deželnem arhivu) se še vedno cele dneve posveča tej tematiki ter skrbno proučuje zgodovinsko gradi­vo nazaj do začetka 16. stoletja. Tudi v župnijskih matrikah išče gradivo in pri tem gre nazaj v 15. stoletje. Dog­nati hoče, kako so Slovenci imenova­li hiše, kako so nastale oz. kako jih je zapisovala zemljiška in druga gos­poda. Pri tem pa lahko razbere tudi proces ponemčevanja imen. Koliko imen je že zbral, p. Bertrand Kot­nik ne ve čisto, gotovo pa več tisoč. Jožefinski kataster za južno Koroško in vse podatke v njem je že spisal. To delo ga drži pokonci in mu daje novih moči, da še v visoki starosti 95­ih let brez očal brska po zapiskih v arhivih in zbira gradivo za svoje knjige. Z edinstvenim opisom hišnih

imen in njihove zgodovine skozi vsa stoletja v knjigah »Zgodovina hiš južne Koroške ...« ohranja gradivo tudi za prihodnje rodove in doku­mentira kraje, fare, posamezne vasi, naselja, kmetije in posestva skozi stoletja. Vrednost Kotnikovih del pa je v tem, da se avtor ni samo potrudil priti do najstarejših ohranjenih ob­lik posameznih imen, temveč da je zaradi svojega odličnega znan­ja obeh jezikov in zaradi zmožnosti transkribiranja sposoben v večini obdelanih primerov tudi razložiti domače ime. Članke o hišnih imenih je objavljal v Družini in domu in v Mohorjevem Koledarju, doslej pa je izšlo že 13 samostojnih knjižic, ki ob­ravnavajo zgodovino hiš župnij oz. občin: Bilčovs, Kotmara vas, Bistri­ca v Rožu, Rožek, Št. Jakob, Šmihel, Šmarjeta v Rožu, Sele, Globasnica in Šteben, Radiše z Golšovim in Podgra­dom, Žitara vas in Št. Lipš, Spodnja Zilja in zdaj Pliberk z okolico.

Da bi p. Bertrand Kotnik dosegel 100 let – ker ima še veliko dela, ka­kor sam rad pravi – mu iz srca želimo ter zdravja in božjega blagoslova.

Jože Kopeinig je o patru slavljencu povedal naslednje: »Kakor spreten in uspešen vrtnar izkopava kdaj tudi kore-nine, da spoznava rast in razvoj različnih trav, zelišč in rož na našem narodnost-nem polju. Iz prvotnega pomena besed se lahko veliko razbere, kako se je kaka družina in rodbina, hiša ali pokrajina pri­lagajala spremenjenemu okolju, ali kako je kljubovala ali podlegala zgodovinskim in narodnostnim usodam. Znanstveno delo p. Bertranda je zakladnica posebne kulturne tradicije, ki nam ohranja drago-cene, vesele in žalostne spomine naše preteklosti, jih rešuje iz pozabe, da bi nam bili hkrati tudi opomin za zvestobo imen-ski in siceršnji dediščini.«

P. Bertrand Kotnik pravi o svojem delu: »Rad bi prispeval vsaj majhen drobček k etimologiji našega jezika. Rad bi lju-dem povedal, da imajo zgodovino. Človek vendar ni sam in naj ne bi bil osamljen na zemlji, ampak je od nekod prišel, ima prednike, od katerih je prevzel, kar je in kar ima. Ta zgodovina hiš nima name-na »spreobračati« prostovoljne slepce, ki nočejo videti dejstev. Če ti kdo vztraja pri trditvi, da Božič ni isto kakor Woschitz, ali da je Sereinigg nekaj čisto drugega kakor Serajnik, takemu ni pomoči.«

»Rad bi ljudem povedal, da imajo zgodovino«

V petek, 12. decembra, je pater Bertrand Kotnik praznoval svoj 95 življenjski jubilej

XIV ŠTIRINAJST DNI1�

DDr. Jaklitsch & Mag. Picej

Deutenhofenstraße 12 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: + 43 (0) 463 - 561 960e-mail: [email protected]

§ V a š i s t r o k o V n j a k i z a

- davčna vprašanja - podjetniško svetovanje - družbeno pravo - čezmejno poslovanjeV esele božične praznike!

Veselbožič

želijo odvetniki

dr. Matevž Grilc dr. Roland Grilc

mag. Rudi Vouk

b o ž i č n a v o š č i l anaših podpornikov

Vesel božiè insreèno novo leto

Frohe Weihnachtenund ein

glückliches Neues Jahr

2009POSOJILNICAZVEZA BANK

member of

slik

a: G

usta

v Ja

nuš

XIV 1�ŠTIRINAJST DNI

Ko boste križanko rešili, boste v rume­nih poljih našli geslo. Rešeno križanko

pošljite najpozneje do torka, 13. januarja 2009, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Kla­genfurt/Celovec. Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

1. Ročno izdelane figure Treh kraljev v vrednosti 169 evrov 2. Veliki Debenjakov slovensko-nemški slovar na plošči CD-ROM za Windows v vrednosti 79 evrov 3. Ekskluzivno kaligrafsko nalivno pero (s peresi 1,4 mm, 0,8 mm in 1,8 mm) v vrednosti 30 evrov 4. Cerkvena pesmarica Gloria 5-6. Mali Gradišnikov slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar 7. Knjiga Jožeta Zadravca NAŠ BOŽIČ. Najlepše cvetke z vrtov slovenske poezije in proze 8. Prva interaktivna otroška slikanica Maček Muri 9. Stenski koledar za leto 2009 »Slovenija v presežnikih« fotografa Toma Jeseničnika 10. Zgoščenka adventnih in božičnih pesmi MePZ Sele »Zori noč vesela« 11. Stenski koledar Kmečke izobraževalne delavnice za leto 2009.

začetek gesla

sestavil:SIMON BIZJAK

Kdor se ukvarja z reklamo

Desni pritok Volge v Rusiji

Sašo Ožbolt

Svojegla-vost

Slavilna pesem (? radosti)

Kdor veli-ko govori, ropotač

Kraj na Koroškem (Slovenija)

Predsednik Slovenske planinske zveze

Boj z na-mišljenim nasprot. (karate)

Majhen prostor

Športnica z naj-boljšim izidom

Izraelsko pristanišče

Vpliven bogatašHrvaški otok

Zoran Lubej

Paul AnkaEksploziv

Ljubezen dr. ŽivagaMirnost

St. japon. prestolni-ca (iz črk: RANA)

Simon Jenko

Izrodek (iz črk: KOST)

Prebivalec Maroka

Dežela čarovnice Kirke, Ajaja

Hrvaško letovišče v Istri (iz: GUMA)

Živalska podvrstaSl. risar (Nikolaj)

Sl. slikar in grafik (Božidar, 1899-1989)

Glavno mesto Grčije

Nespo-sobnost, neobzir-nost

OcetOssipZadkine

EgoPuhast ptičji mladič

Sl. igralka (Duša) Biblijski očak

Slovenski pisatelj (Jara Gospoda)

OranžadaAmeriški igralec Beatty

Zanikanje Boga, brezboštvo

Gl. mesto Ontaria (Kanada)Duet

Star izraz za vrv

Piškot

Spod-bujanje Proizvaja-lec svile

4. in 16. črka Radijski aparat

Kölnski nadškof, svetnik (u. 1075)

Silva Čušin Trda kovina‚ Cr)

5. in 2. vokalNeil Armstrong

Bivši sl. kajakaš VehovarEtrurec

Marijina matiZvezda v Škorpijonukonec

geslaRazvedrilo

Bivša smuč. HessStar German

Ivan TavčarBodeč Plevel

PlodNekdanji am. boksar (Mohamed)

Vrsta slanega peciva

Ubitje prašiča

Nataknitev (iz črk: NITKA

Del sracje ob vratu

Evropska država (gl. mesto Dublin)

Ameriški režiser (Robert, M.A.S.H.)

Am. glasba (Ray Charles)Debeluh

Ang. kon-servativecIglasto drevo

Nekdanji kanadski sprinter Johnson

Uporabl-janjePerzijski vladar

Palica, protIndijski veletok

ErbijSl. igralka Kravanja (ITA RINA)

Malajska blaznost (iz črk: KOMA)

Majhen tatLado Amrožič

Bodoroga antilopaPedro Opeka

Slovenski jadralec Žbogar

Progres

Bolezen vranični prisad

Spodnja ploskev posode

Slovenska plavalka Isakovič

Božična nagradna križanka