Anton Sesko - Na vulkanskih tleh

Narodnostni boji ob severni meji1883-1918

NA VULKANSKIH TLEH

Anton Šeško

Ob 60-letnici narodne osvoboditve

Šentilj v Slov. goricah 1978

OB 60-L ETNICI

V no vembru letošnjega let a bomo v Sloveniji in občini Ma­ribor v ok viru mzličnih proslav in manifestacij obeležili eno iz­m ed pomembnih prelomnic iz no vejše zgodov ine slov ensk egaljudstva .

To je tisto obdobje, ko je po končani prvi sveto vni v OJntevropski dela v ski razred stopil na prizorišče tedanjih re volucio­narni h doga janj, ki so jih sprožila globoka družbena protislovja.

To je obdob je zm agovit e oktobrske re voluci je in nastankapr ve Lenino ve socia l istične države.

T a v elikans k i in zgodovinski revolucionarni v al ni šel mimoslovensk ih narodnostnih meja. Zajel je tudi napredni de l sloven­sk ega delavskega razreda, m ladino, inteligenco, vojaštvo itd.

Evropskemu in slovenskemu revolucionarnem u gibanju se jev obrambi sv ojega ekonomskega in družbenega položaja posta vilapo ro bu evropsk a in slov ens ka reakcija.

Želja po še nadal jnjih poizkusih germanizirati slov ens ko ljud­stvo j e bila izra žena tudi po prisvojitvi narodnostnega ozemljaS lov enije.

Toda slove ns ko ljudst vo je zm oglo dovolj lastn ih moči, da jes pomočjo svojih naprednih rodoljubo v pred 60 leti ohranilo sv ojenarodnostne meje in utrdilo sv oj obstoj na tem območju evrop­sk ega kontinenta.

Upoštevajoč vso zaplet enost tedan jega obdobja in globokihdružbenih protislovij, moramo poudariti, da se socialni boj za pra ­vice dela v skega razreda ni začel le pred 60 leti, temveč je ta bojna daljevala komunistična partija Jugoslavije te r ga skupaj z de ­lavskim razredom Jugoslavi je in Slo venije zm agov ito zaključila

z ljudsko socialno in oboro ženo revolucijo.Zato se tudi slov ens ko ljud stvo , ki vsam ouprav nem socia­

lizmu sku paj z drugimi narodi in narodnostmi socialistične Jugo­slav ije gradi sv oj bol jši material ni in družbeni polo ža j, spominjaenega izmed iz redno pomembnih zgodov insk ih obdobij in doga ­janj, ki so prav pred 60 leti v tedanji Evropi pokazala, da j e na

tem koščku starega kontinenta gospodar svojega prihodnjega innarodnostnega razvoja.

V tem ok viru želi tudi ta kronika krajevne skupnosti ,sentiljv Slo venskih goricah, tore j območja na sami severni meji, ki jebilo nenehoma izpostavljeno hudi germanizac iji in neprestanimbojem za obsto j in sv oboden razvo j, prikazati v so pomembnostdogajanj pred 60 leti in tako pr ispevati k letošnjemu proslavlja­nju tega zgodov insk ega obdobja.

Predsednik OK SZDL Maribor:Gora zd Maze j

Trd bodi , neizprosen, mož jek len,kadar braniti je časti in pravdenarodu in jeziku svojemu!

F. Le vstik

UVOD

Šentilj z bližnjo okolico je od nastanka v XIV. stoletju dodruge polovice XIX. stoletja bil majhen in neznaten kraj .V fevdalni dobi je spadal po večini pod gradove izven tega ob­močja, prav tako ga ni prečkala pomembnejša prometna žila.V cerkvenih zadevah je do leta 1784 spadal pod jareninsko žup­nijo. Sele s tem letom je postal samostojna cerkvena enota intri leta pozneje, leta 1787, je dobil tudi svojo šolo.

Šir šem u svetu sta kraj nekaj desetletij poznej e odprli dvevažni prometni žili, in to cesta Dunaj-Trst leta 1824 ter južnaželeznica Dunaj-Trst leta 1846. Po teh dveh dogodkih se je krajzačel razvijati in je zanimanje zan j rastlo tudi v širšem zaled ju,kar dokazujejo novi priseljenci, ki so se prav zavoljo ceste inželeznice priseljevali iz osrčja Slovenskih goric in od drugod. Toso bili predvsem obrtniki pa tudi kmetje. Po marčni revoluci jileta 1848, še bolj pa v naslednjih desetletjih, ko so mnogi osvo­bojeni kmetje zašli v težave z odplačevanjem zemlje in jo pro­dajali razni gospodi iz mest, se je sestav prebivalstva začel spre­minjati tako v socialnem pogledu kot po narodnosti. Pravnarodnosti pa so po letu 1848, v naših krajih še bolj po le tu 1870,posvečali vse večjo pozornost. Razlike v pripadnosti eni al i druginarodnosti so prihajale prebivalcem Šentilja in okolice vednobolj do zavesti. Po letu 1883 je ta zavest sprožila celo gibanje,po katerem je postal nekoč neznani in nepomembni k raj z oko­lico vred vedno bolj znan daleč naokrog. To gibanje in dogodkev zvezi z njim im enu jem o v krajevni zgodovini dobo narodnost­nih bojev.

7

SOŽITJE DVEH NARODOV

V prvih stole t jih po preseljevanju narodov so v krajih medMuro in Dravo , si cer redko n aseljen i, že živeli naši predniki slo­ve ns kega rodu. O tem jasno govore vsa krajevna in ledinskaimen a, ki so na današnjem šentiljskem področju pristno sloven­ska in jim niti poznejši ponemčevalci ni so mo gli uničiti slo­ve ns kega korena. O slovenskih prebivalcih priča tudi seznamkmetov iz XIII. stoletja, živečih v Cirknici, ki so bili podložnigradu na P iramidi pri Ma riboru. Takrat so no sili samo ro jstn aimen a. Ta so bila mnoga še iz poganskih časov in so lepa st aro­slovans ka, kot na primer: Malej , Cvetej, Draško, Staneslav, Do­malast, Lubej, Stanej , Nikola, P et roslav, Sobotej , Zdina, Stojče,

Mirt, Stojana, Negodej in druga . Med njimi najdemo tudi krščan­

ska imena, ki ne zvenijo slovensko, a so jih prav tako no silislovenski lj udje. P okr ist jan jevalci so namreč prinašali nemškijezik ter z njim nemška in druga imena, kot na primer: Ulrik,Lovrenc, Oto, Leutold, Rupert in podobna. Da so med kmeti vCirknici in drugod živeli nemški ljudje, nas ne sme čuditi , sajso bili v naših kraj ih fevdalci vsi n em škega rodu in so s po­močj o svoj ih uslužbencev in naseljencev širili nemški jez ik medpodložn e kmete. Kar je bilo v t istih časih pisanega, kot n a pri­mer urbarji, go rske bukve in podobno, je bilo p a tako vse vnemščini , ki je zamenjala nekoč zelo cenjeno latinščino.

S spreminjanjem razmer in dvigom izobrazbe, ko so pričeli

ustanavljati šole, se glede rabe nemškega jezika ni nič spreme­nilo. Nemščino so do marčne revolucije leta 1848 rabili zlasti vpisavi, v uradih, šoli, cerkvi in v javnosti sploh . Mi šlj eni so tupredvsem napisi na kapelah, spomenikih, nagrobnikih itd. V cer­kvi so sicer rabili slovenski jezik pri pridigah in molitvah, vuradovanju pa le nemškega, in to v Šent ilju do začetka tegastole t ja, m ed tem ko je v vseh javnih us tanovah in uradih bilanemščina uradni jezik do leta 1918. Torej je moral slo ven skičlovek obvl adati vs aj za silo nemščino, če je im el opravka z uradi.S tem pa ni rečeno , da je bil nemškega rodu, saj se narodnostpri nas ni mogla meriti po znanju jezika.

8

K ako je bilo z narodno pr ipadnostjo in zavednost jo v Šenti ljuin ok oli ci v XIX. stoletju?

Velika večina prebivalstva je bila slovens ke narodnosti inse je tega tudi že zavedala. Ker je bila v ogromni večini kmeč­

kega stanu, je bila v kraju tudi bolj stalna. Živela je v čvrstih

st ikih z nem škimi sose di onkraj Mure in današnje m ej e. To sopovzročali sejmi in t rgovan je sploh, ker je bilo šentilj sko pre­bi valstvo v tem primeru mnogo bolj vezano na t e kraje ko t naMaribor, posebno še Selničani in Ceršačani. Sklenj enih je bilotudi mnogo zakonskih zvez, kar je povzročalo odliv slove ns kekrvi v tujino in priliv tuj e k nam; vendar so se z leti priselj en ciponekod poslo venili, m edtem ko so se slovens ki ljudje v tujiniizgubili. Dokaz tega procesa so mnoga slovens ka rodbi ns ka ime­na onkraj današnje meje in nem ška pri nas. Si cer pa so bi leživl jen jsk e razmere te daj take, da se točno začrtane n arodnostnemeje n i moglo potegniti, saj so bili narodnost ni drobc i tu in tam.O tem, da je bila velika večina ljudi n a šentiljskem območju

sredi XIX. stolet ja že n arodnostno prebuj en a in se je pr izn av alaslovenskemu narodu, pričata dva do god k a. Ko si je lavantins kiškof Anton Martin Slomšek v petdesetih letih m inulega stoletjaprizadeval priključiti slovenske kraj e ob severni jezikovni m ejik svoji škofiji, da bi jih odtegnil vplivu nem ške graš ke škofije,

Sentilj okrog leta 1900

9

se je ogromna večina vernikov šentiljske žu.pnije izre~la z.a pri­ključitev k slovenski škofiji. Zbrali so tudi 375 gol dinarjev zaorganizacijske stroške, kar za ti st e čase ni bila majhna vsota.Dejstvo, da so se Spielfeldčani izr ekli za graško škofijo, . povedovolj o slovenski zavest i Šentiljčanov. Drugi dokaz o nizkemštevilu pripadni kov n em ške narodnosti v Šentilju pa je n euspehz uvedbo nemških pridig v šentiljski cerkvi. Takratni župnikFranc Osojnik je namreč let a 1852 z n amenom, da ne prikrajšanemških vernikov za božjo b esedo, uvedel tudi n ekaj nemškihpridig, a jih je leta 1868 opus til, k~r ni ime l po~lušalcev . ;0 ~o~kazuje, da je bilo Nemcev v kraju r es malo in da so se ti stivsa j razumeli, če že n e popolnoma obvladali, slovens ki jezik. Nasp lošno je bilo znano, da so tj a do sedemdeset ih let XIX. sto­letja slovenski in n emški p rebivalci še nt iljskega območja, patudi drugod, živeli složno drug ob drugem in različnost narodnepripadnosti ni k jer ni kazila sožitj a. P o zlomu Bachovega ab so­lutizma leta 1859, ko so si lahko občani volili župane, srečamo

v Šentilju in okoliških občinah na tem položaju Slovence, Nem cein celo priseljenega Hrvata Žužkoviča, ker n arodnost ni igralavloge, pač pa sposobnos t in po štenj e. Da so v tistih časih bilenarodnostne r azm ere dokaj znosne tudi v Mariboru, pi še zgodo­vinar dr. Anton Medved. Mnogo mar ib orskih Nemcev je bilo čla­

nov Slovans ke čitalnice, obratn o so bili pa mar ib orski Slovencičlani nemške K azine. Ko so na primer leta 1869 slovenski telo­vadci Sokoli iz Lj ubl jane obisk ali Maribor, jih je vse mesto slav­nost no spreje lo. Slovenke in Nemke so jih n a vsej poti skozimesto obsipavale s cvetjem.

V to lep o in zn osno sožit je ljudi obeh narodnosti v Šentil juin drugod pa so pos egle polagoma posledice do godkov, ki sospremenile politično živ ljen je v precejšnjem delu Evrope, gaskalile ter zanetile ogen j, ki se je razplamtel tudi na t em koščku

slovenske domovine.

10

NEMCI DVIGAJO GLAVE

Po nemških zm ag ah nad Francozi leta 1870-71 in nast ankuzd r užene Nemčije pod Bismarkom je samozavest nemškega n a­roda si lno narastla n e le v Nemčij i , temveč tudi v Avstriji, k jerso živeli še drugi n arodi, p redvsem Slovani. Med Nemci so na­st ala gibanja za razširitev njihovega n arodnostnega ozemlja protivz hodu in jugu s ponemčenjem ljudstev, živečih vzhodno oziromajužno od njih . Za dosego tega cilja so se posluževali najrazlič­

nejših metod in prij emov. P r i načrtu, da bi ustvarili sklenjenonemško ozemlje do J adr anskega morja, jim je bil napoti m alislovenski narod, ki so ga s postopnim ponemčenjem hoteli zbri­sat i s sveta. Šentilj je bil že tistikrat na jezikovni meji in prvaovira pr i povezavi nemškega ozem lja pri Spielfeldu z že precejponernčenim Maribo ro m. Zato so se na t em odseku lotili najprejprav n jega.

P oglejmo, kakšno je bilo številčno razmerje med sloven skimjn nemškim prebivalstvom v let ih , ko so se ob narodnostni m ejina slovenskem sever u pričeli razplamtevati narodnostni boji.

P odatk i so iz leta 1880, ko je bil popis prebivalstva. V vsejšentiljski žup niji, k i je obsegala pet upravnih občin, je živelo3222 ose b, od teh 2654 Slovencev, 550 Nemcev in 18 drugih. Raz­merje med Slovenci in Nemci je bilo nekako 5 : 1, kar pa niustrezalo resnici. P opis je namreč opravljal stavbni svetnik inposestnik s Kresnice Avgust Krummholz, ki je vsakega, kdor mu~E' na nemška vprašanja odgovarjal v nemščini, vpisal kratko­m alo za Ne mc a, če ta ni izrecno izjavil (čeprav v nemščini) , daje Slovenec. Tako popis ni dal točne slike na rodnostne pripad­no sti preb ivalcev. Zato so slovenski odborniki vseh petih občin

pri ponovne m zasebnem popisu našteli od 3222 prebivalcev3035 Slovencev, 169 Nemcev in 18 drugih. P o te m popisu je bilorazmerje med narodnostima nekako 18 : 1. Po občinah so našteliv Ceršaku 25 (14), v Cir knici 15 (35), v Selnici 26 (132), na Do­brenju O (32) in v Šentilju 103 (337) Nemcev (številke v oklepajuso po Krummholčevih podatkih). Ta popis je bil prvi vzrok, daso se Sloven ci začeli čutiti omalovaževani in zapo stavljeni, kar

11

Je v marsikom vzbujalo nezaupanje in tihi odpor proti nem­škem u soobčanu.

Novi nemški duh je začel polagoma buriti tudi glave nem­ških ljudi v Šentilju. Postajali so vedno bolj samozavestni, med­tem ko so smat r ali slovenske soobčane za manj vredne. Ni so paše bili po vezani v kakšnem društvu ali organizaciji in tudi vod­nika še niso imeli. Toda ta se je kmalu pojavil m ed nj imi. NaKresnici je takratna zavarovalnica »Slavija « iz Prage (podruž­nica v Gradcu) leta 1883 zasegla veliko zadolženo po sestvo kmetaJaneza Šmirmaula in ga še istega leta prodala Egonu pl. Pistorjuz Dunaja. Ta si je uredil dom v današnj i h iši št. 16 ter svoj »dvor«ime noval »Edenhall«. Ko je to po ses tvo okrog leta 1900 prodalin se ods elil v Gradec, je bilo na nj em več posestnikov. Tik preddrugo sv etovno vojno leta 1940 so bila tu posestva Emilij e Gross,Franca Poklitscha in Henrika Neubauerja v celoti, dele posestvabrez h iš sta pa imela Franjo Thaler in Karl Bartl.

Egon pl. Pistor z »Edenhalla« je bil zagrizen priv r ženec novenemšk e miselnosti in se je takoj lotil razdiralnega dela med pre­bivalci Šentilja in okolice. Z načrtnim delom si je kmalu pridobilprivržence med svojimi sonarodnjaki. Posledice nj egovega delaso Slovenci v Šentilju takoj čutili. V Mariboru so v tem letu (1883)odkri vali spomenik admiralu Tegetthofu, ki je bil po rodu Ma­riborčan in je leta 1866 v pomorski bitki pri Visu premagal ita­lijansko vojno mornarico. Svečanega odkritja se je udel ežil tudicesar Franc Jožef 1. in Šentiljčani so mu pripravljali na želez ­niški postaji svečan sprejem. Pistor in njegovi privrženci pa sošentiljskim Slovencem preprečili, da bi vladarja po zdravili sslovens k im i zastavami in govorom kot dokaz, da je prispel naslovenska tla. Toda Slovenci so demonstrativno po zd ravljali ce­sarja s klici »živ io« in mahali z lipovimi vej icami, simbolom slo­vanstva. Ta dogodek je jasno pokazal, da je mirnega sožitjakonec.

Poleg splošnega omalovaževanja vsega slovens kega so Pistorin njegovi usmerili svoje razdiralno del o prva leta v glavnem vtri smer i : proti občini, nato proti šoli in ne nazadnje proti ce rkvi.L eta 1886 so dosegli prvi vidnejši usp eh . Na občinskih volitvahje Pistorjeva skupina po zaslugi dveh izdajalcev med Slovencizm ag ala in Pistor je postal župan z eni m glas om večine . Nemškanadutost n asploh, v Šentilju pa še poseb ej , je vedno bolj nara­ščala ter potiskala slovenski živ elj v ozadj e. Takra t je beseda»vin diš« dobila pomen psovke. Pri delih v občinskih uradih indrugje so bili izključeni slovenski domačini, le sluga je včasih

12

bil Slovenec. Enako so Slovenci dobili pri železnici le delo težakas krampom in lopato, pa tudi pri pošti je naš človek bil lahkole pismonoša. Vsa vodilna mesta in druga lažja opravila so pri­padla priseljenim tujcem nemškega rodu.

13

Oblaki šli so čez nebo,tako težko, tako temno.

R. Maister

BOJ ZA OBČINO, ŠOLO IN CERKEV

P rvi izmed omenjenih treh cilj ev , ki so si jih šentiljski Nemcipostavili, je bil dosežen, saj je občina že bila v njihovih rokah.K ako je bilo pa s šolo?

P o šolskih predpisih iz časov , ko je bila v Šentilju leta 1787ustanovlj ena šola, ki je delo vala pod nadzorst vom cerkve, je bilpo uk v nemškem jeziku. Ob a učitelj a, ki sta drug za drugim doleta 1869 poučevala na še ntiljs ki šoli , sta obvla dala slo venski je­zik vsaj v narečju, saj je prvi, Rajmund Lipuš, bil doma v okoliciSlovens ke Bi st rice . drugi, Franc Nepel , pa v Šentilju. Jasno je,da sta za sv ojo služ bo bila izobražena v nemškem jeziku, v ka­t er em sta tudi poučevala. Tako je bilo na sploš n o do sklenitvekonkordat a leta 1855 in še poznej e do leta 1859, ko je škof AntonMartin Slomšek dosegel priključitev te h obmejni h slovens kihkrajev k svoji lavantinski škofiji. S tem je dobil tudi n ad zor nadšolo, Pouku slovenščine, jeziku veli ke večine prebival stva v na­ših krajih so te daj začeli posvečati v osnovnih šolah ve dno večjo

pozornost. Na šen tiljs ki šoli se je stan je v tem pogl edu močno

spremenilo zlas ti po letu 1871, ko je post al vodja šole Kar el Zor­ko, sin zavedne kmetsk e družine iz sose dnje Kaniže. Po konča­

nem šolanju so otroci obvladali oba jezik a : slo ve ns kega, ki je bilveliki večini materinščina, in nemškega, ki je bil uradni jezik.Nemščine sicer kmet v t istih časih ni mnogo r abi l, a je vendarbi lo dobro, da jo je vsaj za silo obvladal. Tako je bilo prebival­stvo z us pehi šole v glavnem zadovoljno in ni zah tevalo spre­memb. Tega so se dobro zave dali tudi Pistorjevi ljudje in se zatoniso naravnost zagnali v odpravo »slovens ke« šentilj sk e šole. Bila

14

jim je pa seveda velik kamen spotike, saj ni ponemčevala mla­dega rodu, kot so oni to hoteli. Zato so se poslužili druge poti.

Leta 1885 je bil ustanovljen nemški Schulverein. To je bilaorganizacija, ki si je zadala nalogo s pomočjo nemških šol po­nemčevati nenemške kraje. Na pobudo Pistorja je bila podruž­nica imenovane organizacije leta 1887 ustanovljena tudi v Šent­ilju in jo je vodil njen pobudnik. Dve leti nato je Schulvereinustanovil v Šentilju za sebno n em ško enorazrednico. Sredi vasinad predorom je imel takrat Jožef Ertler gostilno in 3 ha velikoposestvo. Oboje je kupil Schulverein in gostilno s prizidkom pre­delal tako, da je bila v njej ena učilnica in st anov an je za uči­

telja. 18. 11. 1889 je n emška enorazrednica začela z delom.Ker se je vpisalo zelo malo otrok, so nekateri n emški po­

sestn ik i začeli izvajati pritisk na svoje slovens ke viničarj e , da sopošiljali svojo deco v nemško šolo. V prvem letu delovanja jebilo vpisanih 42 otrok, naslednje leto pa že 64, ker je bil pritiskna slovenske viničarje vedno hujši. Slovenska javnost je nadustanovitvijo te šole bila ogorčena in v nj ej je raste l vedno hujšiodpor proti ponemčevalnici, istočasno pa se je slovens ka n arodna

Nemška šola v Šentilju

15

zavest začela prebujati in utrjevati tudi pri takih, ki se za na­r odnostna vp r aš an ja do takrat niso zanimali. In v nekoč tako mir­nem in složnem kraju so se narodnostni boji vedno bolj raz­plamtevali.

L eta 1890 so bile spet občinske volitve in v šentiljski občini

je Pistor ponovno po stal župan, v odboru so bili pa 4 Slovenciin 7 Nemcev. Trije od teh n iso stalno živeli v Šentilju, ampakv Štrasu (Adolf vitez Jungfeld, Johann Schweiger in Franc Neu­bauer) . Ti in še mnogi drugi so imeli v Šentilju posestva, pred­vsem vinogr ade, in tako tudi aktivno in pasivno volilno pravico,ker so plačevali nad 10 goldinar jev davka. Viničarji npr. nisoplačevali davka, zato niso im eli volilne pravice in prav ti kakorše mnogi drugi npr. kočarji, hlapci, dninarji in podobni so bilivs i Slovenci.

Istega leta je bil tudi popis preb ivalstva in so spet narodnostdoločevali kot leta 1880 po znanju nemškega jezika, kar sevedaspet ni mo glo dati točne slike o narodnostni pripadnosti. V vsehpetih občinah šentiljske župnije je bilo 3461 oseb , 239 več kotle t a 1880. Slovencev je bilo 2638 (-16), Nemcev 807 (+257), dru­gih pa 16 (-2). V oklepaju je označen porast (+) ali padec (-)števila oseb v primerjavi s prejšnjim popisom.

V posameznih občinah je bilo število prebivalcev tako:

Ceršak 454 Slovencev (+44), 75 Nemcev (+ 61)Cirknica 440 Slovencev (+ 6), 18 Nemcev (- 17)Dobrenje 544 Slovencev (+17), 19 Nemcev (- 13)Selnica 623 Slovencev (- 3), 137 Nemcev (+ 5)Šentilj 577 Slovencev (-80), 558 Nemcev (+221)

Razlika 16 oseb odpade na druge narodnosti. Občuten porastnemškega živ lja je op azen v Š entilju, ki se je že začel razvijativ nasel je upokojenih višjih uradnikov in podobnih ljudi, ki so sep r eselili iz m est.

Bilo je že omenjeno, da se Nemci po osvojitvi občine iz zna­nih razlo gov še ni so lo tili slovenske šole. Zato so pa sv oje raz­di r alno d elo uperili proti cerkvi. Pistorja in njegove somišljenikeje namreč zelo motilo, da je v nemški šoli učil ver ou k slov enskiduhovnik, sicer v nemškem jeziku, in so hodili učenci te šole vše n tiljsko cerkev, kj er so bile pridige in molitve slov enske. Zatoje skupina Ne m cev zahtevala od t ak r a tnega škofa Stepišnika dauved ej o v šen tiljsk i cerkvi tudi nemške pridige in m olitve. Škof,ceprav ne mško misleč človek, je to zahtevo odločno odklonil kerje bilo število Nemcev v šentiljski župniji prenizko. '

Kmalu n ato je po stal lavantinski škof dr. Mihael Napotnik,sin slovenskega kmeta iz Tepanj pri Konjicah. Ker je v tistihčasih dosegel visok položaj, bil je namreč cesarjev dvorni kaplanna Dunaju in ravnatelj znamenitega cerkvenega zavoda Avgu­št ineja , so ga Nemci smatrali za svojega, ker Slovenec kratko­malo po nemškem mišljenju n e bi mogel doseči take časti. Vendarse mož svojemu ljudstvu ni izneveril, dasiravno v narodnostnemoziru n i imel kake vidne v loge. Kmalu po svojem ustoličenju jeprišel birmovat v Šentilj . To priliko so šentiljski Nemci, ki sopri prejšnjem škofu glede nemških pridig pogoreli, takoj izko­ristili in nekaj dni pred birmo vložili na škofijstvo obširno spo­menico z zah t evo po nemških pridigah. Glede števila nemškihvernikov so se sklicevali na uradne podatke iz popisa prebival­stva iz leta 1880, o katerih je pa znano, da niso bili točni in jezasebno štet je pokazalo drugačno sliko. Šentiljski nemški občin­

ski odborniki so v spomenici nastopali takorekoč v imenu vsehpetih občin na območju župnije, a za to j ih ni nihče pooblastil.Svojo zahtevo so podprli tudi s trditvijo, da je za slovenske ver­nike v župnijah graške škofije (Gomilica, Lučane, Cmurek, Rad­gona) mnogo bolje poskrbljeno za slo venske pridige. Spomenico,sestavljeno na občinski seji občine Šentilj dne 13.4. 1890, je spre­jelo 7 nemških odbornikov, proti so glas ov ali 4 slovenski odbor­niki, podpisali so jo pa Nemci Egon pl. Pistor, Florjan Meier,Franc Fischereder in renegat Lorenc Lopič. Trije nemški odbor­niki Jungfeld, Schweigler in Neubauer so živeli stalno v Strassuin niso bili naravnost prizadeti gl ed e pridig, vendar so se s spo­menico strinjali iz narodnostnih r azlogov in tudi zato, da bi senjihovi viničarji učili nemško. Predno je škof Napotnik dal spo­menico v pretres ordinariatu, jo je po slal v izjavo šentilj sk emužupniku Matiji K el eminu z naročilom , naj ugoto vi, koliko fara­nov ne razume slovenskega jezika in poskuša dobiti točne po­datke o številu Slovencev v župn ijah gr aške škofije, o katerigovori spomenica, in kako je tam u r ej eno glede slovensk ih pri­dig. Žu pnik Kelemina je škofovo naročilo vestno op ravil. Zbralje uradne podatke in izjave župnikov om en jen ih sose dn j ih župn ij,ki so odločno zavračali trditev spomenice o številu slovenskihvernikov, ki ni znašalo le 2 % do največ 15 0/0, temveč 25 % ališe več in tudi o razporedu slovensk ih prid ig v cerkvah teh žup­n ij, ki jih je bilo zna tno manj , kot b i ji h moralo b iti z ozir omna r azmerje m ed n emškim in slovenski m preb ivalstvom. Šte­vilčno natančno je tudi naved el r az merje m ed slovensk imi innemškimi verniki v šentiljski žu pniji. Zato je odločno zavrnilspomenico o nemških pridigah v Šen t ilj u in predlagal, naj bodo

16 2 Na v u lka nskih tleh 17

Matija Kelemina

po štiri nemške pridige letno le za poizkus, da se ne bi ponovilois to, kot se je v času Osojnikovega župnikovanja, ko je moral tanemške pridige zaradi n eznatnega števila poslušalcev opustiti.Dokazoval je tudi, da pri večini ljudi Pistorjevega kova ne igravloge verski moment, temveč mnogo bolj, če že ne samo nacio­nalni z glavnim namenom, slovenske preb ivalce Šentilj a in oko­lice ponemčevati tudi s pomočjo cerkve. Svojo trditev je podprltudi z dejstvom, da v spomenici n i omenjena sosednja žu pnijaSp ielfeld, kj er je po izjavi tamkajšnjega župnika bilo takrat šenad 25 % Slovencev. a so bili deležni le dveh slovenskih pridigna leto in so zato skoraj redno hodili k bogoslužju v Šen tilj, Natovprašu je K elemina šentiljske Nemce, zakaj ne gredo vsaj včasih

k pridigam in mo litvam v Spielfeld, če jim je res toliko do čistega

verskega iz življanja, Župnik Kelemina je odgovoril na škofovavpr ašan ja in naročilo tako točno in podprto z uradnimi podatki,da je škofijski ordinariat, oprt na te podatke, spomenico šentilj­skih n emških občinskih odbornikov zavrnil in sprejel Keleminovpredlog, da se uvedejo letno štiri nemške pridige, br an je evan­geli ja pred pridigo pa vsako nedeljo v nemškem jeziku. O temje bi l obveščen občinski odbor v Šent ilju in tako je nazadnjeostalo vse do zloma Avstro-Ogrske let a 1918. Nemška spomenicain K elemin ov odgovor kot vsa pismena dokumentacija o opisanizade vi so v škofijskem arhivu v Mariboru.

K er je šent il jsk im Nemcem poskus polastiti se vpliva na do:gajan ja v cerkvi glede uporabe jezika sp?dle tel, so s: temboljodločno oprijeli izvajanja pritiska na prebivalce za VpIS otrok vn em ško šolo. Kot že znano, so se najprej lotili viničarjev . Bil jeto najrevnej ši in najbolj zapostavljeni stan, ki pa je bil istočasno

najbolj obdarj en z velikim številom otrok. In prav to je bilo ger­man izator jem najbolj pogodu. Izrabljali so socialn i moment zadosego svo jeg a naklepa, ponemčiti kraje m ed Muro in Dravo,prvens tveno med Spielfeldom in Mar iborom , z uničenjem slo­ve ns ke zavesti preb ivalcev, ki bi jo začeli prav pri najmlajših,pri šolsk i ml adini t istih, ki so materialno bili popolnoma odvisniod njih, svojih gos poda rj ev. Posluževali se ni so samo moralnegapritiska, npr. posestniki na svoje viničarje, ampak so uporabljalitu di drugo, mnogo bolj učinkovito sredstvo. Ob e nemški bojniorganiza cij i Schulverein in leta 1889 ustanovljeno Sudrnarko jepodpiral nem ški kapital iz Nemčij e in nem ških dežel Avstrije zdenarj em , ki sta ga ob e organizaciji imeli na voljo za nakupzem lje. Schulverein je s tem denarj em prirejal bogate božičnice

prav za t o revno deco , k i jo je razen o božiču za lagal z obleko,:- šolskimi potrebščinami in s podobnim tudi ob drugih prilož­nostih. To je bila vsekakor zelo zapeljiva vaba za socialno šibkein več teh revnih je premamilo, da so poslali svoje otroke v n em­ško šolo . Na splošno je bil narodnostni čut te ga kmečkega pro­letariata, ki se je vedno s te žavo prebijal skoz i življenj e, primnogih slabo razvit in zato ni čudno, da ni iz te ga vprašanjade lal problemov. Moralni pritisk in denar sta bila vzrok, da ještevilo ot rok v nem ški šoli sicer počasi , a st alno naraščalo . K akoje Schulverein skrbel za učne moči , je razvidno iz r azpisa učnega

mes ta za drugega učitelja na šentiljs ki nemš ki šoli leta 1892, kimu je bila ponudena stalna plača 550 goldinarjev letno in še100 goldi narjev letne nagrade, medtem ko so učne moči na javnihšolah v ti stih letih dobivale le 480 goldinarjev letn ih pr ejem kov.P rva leta je imel prvi učitelj na nemšk i šoli v Šen t ilju MaksBr andner poleg denarnih prej emkov še ok ro g 3 ha veliko po­sestvo ok rog šole in proti vasi, k jer sta danes zdravstveni domi n novo naselje ob njem. To je lahko h asnoval kot nekako od­skodni no oziroma nadomestilo za naraščajoči prezir in odpo r sst r ani domačega slove nskega prebival stva, kar dokazuje, da sose Slovenci začeli zavedati sa mega se be in je prav ustanovit evnem ške šole pomenila sig nal za neizp ro sen bo j za narodni obst a­nek , ki se je tu razplamteval z vedno hujšo brezobzirnost jo vnasledn jih treh desetlet jih. Bil se je za občino , za šolo, za cerkev,zelo srdit o pa zla sti za zemljo in n aza dnje tudi za vero.

18 2" 19

o nep ravilnostih pri popisu prebivalstva smo že slišali. Daso se Nemci skušali posluževati raznih nepravilnosti t udi pri vo­litvah in pridobiti z n asil jem glasove zase, jasno kaže primer zobčinskih volitev le ta 1892. Ženske takrat niso imele volilne pra­vice z izj emo onih, ki so imele samostojno obrt ali lastno zemljoin so plačevale več kot 10 gld davka. Kljub temu niso mogleosebno glasovati, ampak so morale z lastnoročnim podpisom po ­oblastiti kakega volilca, da je vo li l zanje. Tako sta tudi ob tehvolitvah dve kmeti ci- vdovi pooblastili dva volilca, da volita za ­nju. Toda predsednik Pistor n i dovolil pooblaščencerna voliti, češ

da sta podpisa ponarejena in sta itak že volila dva druga po ­oblaščenca , ki sta dobila od obeh vdov pravilno podpisani po­oblastili. Oba volilca sta takoj spregledala ukano in privedla obekmetici, ki sta pred komisijo iz javili, da sta dali pooblastili edinotema pooblaščencerna in dokazali tudi pristnost podpisov. Poobla­ščenca sta tako lahko volila za ob e vdovi in slovenska lista je do­bila dva glasa več, ki bi sicer bila izgublj ena, ko bi Pistorjevagoljufi ja uspela. In to se je dogajalo vpričo okraj nega glavarja,kakor piše list Slovens ki gospodar. Da je tudi patronat šentiljskecerkve samost an Admont igral v narodnostni borbi nečedno vlo­go , se vidi v tem, da je njegov predstavnik s svojim glasom ve­dno podprl nemškega kandidata kljub ogromni večini slovenskihve rnikov v župniji.

20

Napredek in prosveta ,to na ša bo osveta!

A . Aškerc

VPLIV KMEČKEGA BRALNEGA DRUŠTVA

Temnim oblakom, ki so se kopičili na narodnostnem nebu,5 0 sicer obmejni Slovenci zrli s sk r bjo naproti, a prebujeni sose začeli pripravljati za boj na življen je in sm rt, za vsako dušo,za vsako ped slovens ke zemlje. Spoznanje. da je izobrazb a sila,ki utrjuj e v mladem človeku tudi zave dnost, je pri vedla župnikaMat ijo K elemino in kaplana Mateja Štrakla do odločitve, da staz ostalimi rodoljubi leta 1892 ustanovila Kmečko braino društvo.Te društvo je postalo zbirališče mladine, ki si je z branjem knjigpoglabljala znan je, gojila v pevskem zboru narodno pesem, sezabavala ter se učila lepe besede pri deklamiranju in v uprizar­janju gle dali šk ih iger na zasil nem odru. Glavno nalogo, utrjeva­nje narodne zaved nosti in priprave na spop ade z narodovim i na­sprot n ik i, je društvo vzorno oprav ljalo. To so nasp rotnik i kmaluspozn ali in začeli gon jo proti njemu. V nekaj let ih je bilo npr.kazensko premeščenih več učiteljev slo venske šole (Košutnik,Urlep, Vauhnik, Vihar idr.), ker so odločno in uspešno sode lovaliv društvu. Drugih izobraženih Slovencev pa v kraju tako ni b ilo,saj je članstvo društva izhajalo izklj učno iz kmečkih , kočarskih

in viničarskih vrst.Čeprav je število otrok na n emški šoli počasi rastlo, je Pi­

storjevim lj udem začel rasti greben mnogo hitrej e. Kot član

okrajnega šolskega sveta v Maribor u od leta 1892 dalje je začel

siliti na to, da bi se nemška šola, ki jo je vz drževal zasebni Schul­verein, združila z javno slovensko šolo, k i jo je vz drževalo vsehpet občin v župnij i z davki občanov. Slovensk a šola je im elatakrat štiri razrede in bi se z združitvijo spremenila v popolno-

21

Karel Zorko

Slovenci začeli vedno bolj zavedati, da jim preti z nemške straninarodna propast. Seveda so se našli med njimi tudi takšni, ki soslovenski stvari škodovali in so hlapčevsko služili vladajoči go­spodi. Opazno je bilo pa tudi, kako blagodejno je na dvig na­rodne zavednosti slovenskega človeka vplivalo delovanje bral­nega društva.

Kljub nekaterim razveselj ivim dogodkom, ki so jih doživljaliobmejni Slovenci na šentiljskem območju v političnem življenju,so se v te vpletali tudi udarci, ki so kalili r adost ob doseženihuspehih. Še posebej ob prelomu in v prvih dveh de setletjihXX. stoletja.

Za slovensko šolo je bil hud udarec, ko je 12. decembra 1899zadet od kapi nenadoma umrl dolgoletni vodja šole Karel Zorko.Bil je zaveden slovenski učitelj, ki je užival velik ugled in spo­stovanje pri vseh, posebej pa še pri Slovencih, saj je bil vednoodločen borec za pravice svojih soobčanov slovensk ega rodu. Vne­to je sodeloval v bralnem društvu ter v kmečki hranilnici inposojilnici, kjer je bil vest en tajnik do smrti. Kot skromen člo­

vek ni nikjer silil v ospredje in ta njegova lepa lastnost ga jenapravila tako priljubljenega in spoštovanega. Njegovo službenomesto je n ato leta 1900 zasedel Fortunat Sadu, sin slovenskihstaršev, po rodu iz Krškega ob Savi, ki pa je v n arodnostnihvprašanjih bil popolno nasprotje svojega predhodnika. Hlapčev­

sko se je vdinjal Siidmarki, ki mu je pripomogla celo do nakupa

24

hiše in posestva na Novinah 82, se pridružil najhujšim ge r rna­nizatorjem v kraju in s svojo izdajalsko vl ogo mnogo škodovalslovenski stvari v šoli in izv en nje. Že istega leta, to je let a 1900,je šol ski odbor, ki ga je vodil nemški župan Šentilja Fran c Fi sch e­reder, na eni svojih sej sprejel sklep, da bo v 1. in 2. razredupouk v slovenskem jeziku, v 3. in 4. razr edu pa v n em škem inse slovenščina naj poučuje le 2 uri t ed en sko kot predmet. Tasklep je bil sprejet s 7 proti 4 glasovom, saj so im eli Nem ci ve­čino v šolskem svetu in tej večini se je pridružil seveda tudi novinadučitelj. Le zavednosti in odločnosti n ek aterih učnih moči našoli gre priznanje in zahvala, da se usodni sklep ni izvajal do­sledno, čeprav so s tem mnogo tvegale in bile celo kazensko pre­meščene.

Leto nato so Slovenci do živeli še eno neprijetnost. P r vegaoktobra 1901 je zasebna nemška šola postala javna ustanova inkmalu nato razširjena. Tako so m orali sedaj slove ns ki davko­plačevalci s svojimi dajatvami vzdrževati poleg slovenske šoleše nemško šolo in vsi protesti slov enskih šol skih odbornikov ni sozalegli, ker so ti bili v manjšini. Ker so pa Nemci sil ili k odkupuposlopja in k prezidavi za tri- oziroma štirirazr ednico, je višjaoblast, ki jim je vedno ustregla, kolikor je mogla, namignila, daje v takem primeru po zakonu potrebno glasovanje občanov. Tega

Lovska družba obmejnih Slovencev leta 1895 (od leve): Franjo Fraj­ham, Ignac Sparl, Ivan Uhl, Karl Swaty, Franc Celcer

25

so se pa Nemci ustrašili, ker jim je bil poraz pri takem glaso­van ju v letu 1896 še preveč živo v spominu . Zato je raje Schul­verein na lastne stroške preuredil poslopj e in ga veli kodušnopoklonil upravni oziroma šol ski občini. Nemcem je uspelo doseči

spremem bo zasebne šol e v javno zato, ker so lahko dokazali, daje bilo zadn jih pet let všolanih letno nad 40 ot rok, kakor je zat ake primere zahteval zakon . O za ve dnost i oziroma nezavednostin ekaterih slove ns k ih občinskih odbornikov dokazuje v zv ezi znemško šolo izjava občinskega odbora iz Selnice ob Muri, kjerje bila izjava o potrebnosti n emške šol e v Šentilju z izjemo od­bornika Jurija Žebota sprejet a sog las no. To je pa volilce in splohprebivalce Se ln ice tako razburilo in bilo povod, da so na občin­

skih volitvah 3. junija 1900 Sl ovenci zmagali z 9 : 3 odbornikom.To je pa spet Nemce t ako razjarilo, da so do segl i po zaslugi ne­kega propadlega kandidata Winklerj a razvelj av itev volitev, k i sobi le n ato ponovno 11. decembra 1900, ko so Slovenci dobili spet!) odbornikov, Nemci pa le 3. Vendar so si za župana izvoliliNe mca Si mona Schmida.

Op isanim do godkom, ki so jih Slovenci spremljali z velikozaskr bljenost jo, je sledil eden, ki je vlil spet nekaj radostnegaupanja v sr ca rodoljubov. To je bil popis prebivalstva leta 1900.Čeprav so bili znani načini popisa glede narodnostne pripadnostiv letih 1880 in 1890, so vendar pokazali porast števil a slovenskegaprebiv als tva.

Pogl ejmo, kakšen je bil usp eh! V vseh petih občinah je ži­velo 3439 oseb , 22 manj kot leta 1890. Od teh je bilo Slovencev2812 ali 164 več, Nemcev pa 608 ali 199 manj kot 10 let prej ,d r ug ih pa 19 ali 3 več . Po posameznih občinah je bilo prebival­5tVO porazdeljeno tako:

Ceršak 495 Slovencev (+ 41), 31 Nemcev (- 44)Cirknica 269 Slovencev (-171), 236 Nemcev (+218)Dobrenje 537 Slovencev (- 7), 27 Nemcev (+ 8)Selnica 703 Slovenci (+ 80), 47 Nemcev (- 90)Šentilj 814 Slovencev (+237), 267 Nemcev (-291)

Zanimivo je, da so Slovenci imeli največji porast v Šentilju,največji padec pa v Cirknici, medtem ko so imeli Nemci naj­večji porast v Cirknici, največji padec pa v Šentilju. Ker je ta­krat tudi verska pripadnost začela dobivati pomen in so bili pro­test ant i le med Nemci, je njihovo število bilo leta 1880 eden,leta 1890 šest in leta 1900 dva, ostali so bili vsi katoličani.

K ako so se od naselitve Pistorja in začetkov zapostavljanjaSlove ncev po letu 1883 razmere tekom 15 let v Šentilju spre-

26

Jurij Žebot

m enile, jasno dokazujejo slavnosti ob 50-letnici vladanja avst rij­skega cesarja Franca Jožefa L leta 1898. Take ali podobne sve­čanosti so se prej odvijale v kraju vedno složno brez slehernegan arodnostnega razli kov anj a ali cel o zapostavljanj a . Toda le­ta 1898 o kaki slož ni skupni proslavi n i bilo več govora. Pistorjo je hot el izkoristiti za nemško propagando in pr ir ed it i velikovsenemš ko in samo nemško slavnost celo br ez običaj ne »cesar skem aše«. Nabir al je m ed občani denarne prispevke in n aletel p r iSlove ncih na odpor. Ti so bili že toliko zavedni in tudi t rdnoorganizirani po za slugi bralnega društva, da so skle ni li p r ezir atiPistorjevo proslavo in prirediti sv ojo , slovens ko. Ta je tudi bilain sicer prvo nedeljo v juliju pri gos t il ni Cel cer sredi vasi. So­delovala je »Slovanska čitalnica « iz Maribora, slavnostn i govor­nik je bil prof. dr. Anton Medved , priljubljeni lj udski govornik,poli t ik in zgodovinar . Nemci se seveda slavnosti ni so udeležiliin so priredili 18. avgusta svo jo pred nemško šolo. P istor je ho telob tej priložnosti vsaditi pred slovensko šolo »nem šk i cesarskihrast - deutsche Kaisereiche«, Lastnik zemljišča gostilničar

F ranc Celcer mu t ega ni dovolil češ, n a tistem mestu stoj i k ipKristusa, ki je učil le ljubezen med ljudmi in bi h rast, k i bi vveliki večini občanov zbujal jezo in sovraštvo, nikakor n e sodil

27

Jož ef Raj zmanKarel Št irigl

tja. In tako nemški hrast nikoli ni zasenčeval slo venske šole vŠen t il ju. Omenjeni kip Kristusa je še danes tam, in to v kapeli,postavljeni leta 1902.

Da so nekoč tako mirni in za narodnostna vprašanja boljbrezbrižn i kot navdušeni še n t il jsk i in okoliški Slovenci postalinarodno zave dni in ce lo neizprosno borbeni za ohranitev jezika,ver e in zemlje svojih prednik ov, imata poleg drugih faktorjevve li ke zas luge že večkrat omenjeno bralno društvo in pa »poli­tično in gospodarsko društvo« v Jarenini. To je bilo ustanovlj en oleta 1898 za J aren ino in sose dn je kraje, torej tudi za šenti ljs koobmočje z n alogo , da s shodi in političnim delom dviga narodnozavest obmejn ih Slovencev in jih tudi politično organizira.Šen t il js ki pred el so v društvu zastopali posestniki Franjo Thaleriz Šentil ja, Anton Hauc iz Ceršaka in Jožef Rajzman iz Selnice.Prvi sho d v Šentilju je društvo priredilo 13. 11. 1899 v gostilniCelcer . Na shodu so bile izrečene zahteve po slovenski univerziv Ljubl jani, po uvedbi slovenskega učnega jezika na mariborskivino rejski šoli in za ustanovitev viničarske šole za mariborskivir.ogradni šk i oko liš. K društvu je pristopilo nad 70 kmetov ins t em dal o zagotovilo za uspehe na političnem področju.

Glavni n amen bralnega društva je sice r bil, da s čitanjem

kn j ig, deklamiranj em, petjem in igranjem izobražuje mladega

28

človeka in utrjuje v nj em narodno zaves t t er dopolnjuje vs eto, česar mu v danih razmerah osnovna šola ni dala. Vendar sorazmere terjale od mladega človeka tudi ši r šo politično r az ­gledanost in sode lovan je ne le na prosve tnem področju, temveč

tudi aktivno delovanje pri vseh vsako dnevni h političnih do gaj a­njih. Da se mladina za tako delo usposobi, so bili zlas ti za mari­borsko območje ustanovljeni pri bralnih društvih mladeniški indekliški odseki, združeni v zvez e. Tako st a leta 1902 ob lO-l etnicibralnega društva bila tudi v Šentilju ustanovljena ml ad eniški indekliški od sek. Prvega je vodil kmečki fan t iz Selnice F ranjoŽebot, medtem ko je bila prva pred sednica dekliškega odsekakmečka hči Ana Kren s Stare gore. Sl ovensko narodn o zavest jeta mladina manifestirala predvsem z udeležb o n a političnih sho­dih, s širjenjem časopisov in agitacij o za slovens ko stvar. Zborslovenske mladine je po shodi h na P tujsk i go ri, pri Trojici v Sl o­vensk ih goricah in še drugod bil prirej en 29. junija 1903 tudiv Šentilju. Uspeh takih zborovanj je bil po vsod viden in tudi dotedaj mlačni mladi ljudje so se z vne mo vključili v delo in gi ban jeza slovensko stvar. Posebno šentilj ska mladin a si je za dala težkonalogo , vrniti domačo občino, kj er so že 17 let imeli Nemci večino

odbornikov in župan a, spet v slove ns ke roke. Volilni boj za občin­

ske volitve, k i so bile 27. avgusta 1903, je bil zelo oster. Člani

mladeniškega in dekliškega od seka so obiskali vsa ko slovens ko

29

Matija Kren

hi šo in pripravili volivce n a volitve od moža do moža in jih tudivodi li na volišče. Napori mladih niso bili zaman. Šentiljski Slo­venc i so po dolgih letih dobili spet občino v svoje roke in klic :»Sen t ilj je spet slovenski !« se je bliskovito razširil po vsem oko­lišu. Časopisi so ga ponesli po vsej Sloveniji ter neštete rodoljuber ešili hude skrbi, ko so v st r ahu čakali, kaj prinese u soda tejobmejni trdnjavi. Razumljivo je, da so se zm age najbolj razvese­lili Šentilj čani sam i, ker so predobro vedeli, česa se je nasprotnikzm ože n po služiti, da doseže svoj cil j . Razm er je med slo venskimiin nemškimi glasovi je bilo v 1. razredu 5:3, v II. razredu 11:18,v Ill . razredu pa 68:31. Slovenci so pot emtakem zmagali v 1. inHI, razredu, dobili 7 odbornikov in župana, Nemci pa so vI I. r azredu dobili 4 odbornike. Župan je postal F r an jo Thaler,posestnik na Kresnici , v odbor so pa prišli iz 1. razreda Franc Cel­ce r, Ivan Bauman, Karl Swaty in namestnika Rudolf Bračko inJur ij Lamežnik, iz Hl, razreda pa Franc Cimper c, F r anc Frajham,Mi ha Tišler in Jožef F erk ter na mestnika Rupert From in FrancPotočnik. Nemci, zm ag ovalci v II. razredu, so dobili odbornikeF ranca F isch ered erja, Johanna Repnika, Franca Rudorferja inKarla P othasta ter namestnika Karla F luher ja in Fortunata Sa­duja. Česa so bili zmožni nemški funkcionarji v volilni ko misiji,ki jo je vodil upravitelj nemške šole Vik tor Holtschl , kažeta dva

30

značilna primera. Holtschlu se je trenutno posrečilo vtihotapitiglas volivca, ki je bil že mrtev. Na prito žbo slovenskih članov ko ­misije je b il glas po pet ih m esecih končno razveljavljen inHo ltschl kaznovan. Ponovil se je tudi p r im er , kakršen se je pri­petil že n a občinskih volitvah leta 1892. P r edsednik ni pustil vo ­liti pooblaščenca posestnice Marije Pruč s K r esnice, češ da je žedrugi vo li l. K o se je n a to Pručeva pojavil a n a volišču in laždo kazala , je osramočeni predsednik m or al pust it i pooblaščenca

Pručeve voliti ti in t ak o so Slovenci v 1. r azredu pridobili en glasin s t em v tem r azr edu večino .

Kljub veselju ob zmagi so se Slovenci zavedali, da se bodozaradi poraza razkačeni Nemci s še večjo besnostjo zaganjali vvse, kar je slovensko. In n iso se motili. Ker se jim je občina iz­muznila iz r ok , so se še huje zaganjali v šolo. Tu sta bila po sebnopodjet ja upravitelja obeh šol Viktor Holtsch l in Fortunat Sadu.Tako sta v času popisa novincev pred začetkom novega šols kegaleta hodila odslej na domove sta ršev oziroma otrok-novincevvedno oba skupaj in izvajala najrazličnejše pritiske in gr ožnje naroditelje slovenski h otrok. P osebno borben je bil Sadu, ki je polegd rugega hotel prepričati starše za v pis v n em ško šolo s trditvijo,češ n a slovens ki šoli se it ak skoraj nič ne naučij o - lep slavo­spev lastnemu zavodu - in p r ostora t udi p rimanjkuje. Znan i sobili p r imeri, ko sta oblju bljala pop olno p r esk rbo ot rok z vsemin še pod poro pri ob d el ovanju posestva, če vpišejo ot r oke v nem­ško šolo (Grm-Šentilj, Uhl-Dobrenje, Gornik -Seln ica, Penič-Štri­

hovec itd .). Im ela st a delne usp ehe pri neka terih viničarjih, prikmetih pa ne. Kljub vsemu je sl ovenska šola leta 1904 postala celopetrazredna in smešna je b il a trditev, da nudi nemška dvoraz­r ednica več znanja ko t slovenska petrazrednica.

Za obstoj in razvoj sl ovenske šole v Šentilju ima velike za ­sluge vš olana občina Ceršak s svojim za vednim in vplivnim žu­panom Antonom H aucem na čelu. Zaradi oddaljenosti in takratzelo n eugodnega teren a, po seb no še p r om etnih zvez, so si p r e­b ivalci Ceršaka, K ozjaka in Selnice iskreno želeli lastne šole.Narodnoobrambna Ciril-Metodova družba in mariborske šolskesestre so se u kvarj ali z m isli jo, da eni ali drugi ustanovijo zasebnoslovensko šolo za te kraje. Šolske sestre so mislile celo na usta­novitev šole za deklice v Šentilju, a obe ustanovi sta sicer zelovablj ivi misli po nasvetu rodoljubov iz Ceršaka in Šentilja opu­stili. Vsi so se zavedali, d a bi venem ali drugem primeru številootrok na slovenski šo li v Š entilj u tako padlo, da bi jo brez težavlahko razpus tili. To so dobro vedeli tudi Nemci, zato so začeli

Ceršačanom celo z najvišj ega mesta vsiljevati javno slovensko

31

šolo, kar so pa ti odločno odklonili. Zato se je Schulverein ma­ščeval za to moralno klofuto tako, da je leta 1910 ustanovil vCeršaku zasebno nemško enorazrednico.

Da je pri vzpostavitvi nemškega mostu na Jadran, to se pravipri ponemčevanju slovenskih krajev poleg politične uprave, šol­stva in ce lo vere bilo gospodarsko vprašanje - materialna platvsega procesa - najvažnejše, dokazujejo dogodki, ki so se vesčas narodnostnih bojev dogajali na vsem območju na severni je­zikovni m eji, prav posebno pa še v Šentilju in bližnji okolici.Ko je postal boj za srca in duše najmlajših ter za naklonjenostmnogih odraslih vedno hujši, a kljub vsemu tudi brez izgleda zapopolno nadvlado, so se Nemci zatekli k drugemu načinu borbe.S prevzemom materialnih dobrin slovenskega človeka v svojo last,so ga hoteli pregnati z rodne grude in naseliti svoje ljudi. In takose je začel v začetku XX. stoletja boj za zemljo, za vsako ped slo ­vensk e zemlje na slovenskem severu.

Nemška šola v Ceršaku

Kadar čez gozdove rjove viharji,dre vesa se sv ojih korenin zavedo.

M.Bor

NEMŠ KA SUDMARKA IN SLOVENSKAPOSOJILNICA

Šentilj in vsa okolica je bila naseljena s kmečkim prebival­stvom. Bili so to samostojni posestniki ali pa viničarji na zemljimestne gospode, ki si je že v času fevdalizma pridobila zemljo,predvsem vinograde. Med kmečkim življem je delovalo nekajobrtnikov, medtem ko do izgradnje žel eznice leta 1846 ni bilo vkraju nikakih uradnikov. Industrije še tudi ni bilo. Nekaj spre­memb v sestavi prebivalstva je v socialnem in tudi narodnostnempogl edu prinesla marčna revolucija leta 1848, sicer ne takoj, tem­več v naslednjih desetletjih. Kmet, podložnik grajske gospode, jepost al samostojen, torej lastnik zemlje, ki jo je obdeloval. Todata samostojnost je marsikomu povzročala velike neprij etnosti,včasih tudi gospodars ko propast. Dobil je sicer vse posestvo vsvojo last, a ga je moral v določenem številu let bivšemu lastnikuplačati in poravnati tudi drža vi obveznosti v obliki davkov. Mar­sikdo se v novem položaju ni znašel. Razne vrem enske in še drugenevšečnosti so večkrat dodale še svoje. Da bi kmetu v takih pri­merih pomagali, je država ustanavljala denarne zavode - poso­jilnice, k jer je kmet dobil posojilo. Na žalost marsikje taka pomoč

m koristila in prepogosto je zapel boben na dražbi posestva pro­padlega kmeta, k i je nato postal viničar ali podoben kmečki pro­letarec. Taka usoda je doletela tudi nek aj kmetov na še n til js ke mobmočju v letih med 1870 in 1890, kakor je razvidno iz sodnijsk ihzapisov. Posojilnice iz Gradca, Deutschlandsberga in zlasti še izStrassa so v tist ih letih prodale v zahodnem pred elu šen tiljskegaobmočj a 14 posestev, in sicer v Šentilju 5, na Kresnici 3, na Stari

32 3 Na v ulkanskih tleh 33

gori gori 2, na Dobrenju 2 in v Cerknici 2. Eno takih posestev jena Kresnici k u pil tudi Egon pl. Pistor, začetnik narodnostnihbojev v teh krajih. Po večini so bili prejšnji lastniki slov enskegarodu, medtem ko so le 4 novi lastniki bili Slovenci, in to 2 vŠen tilju in 2 na Dobrenju, ostali so bili pa Nemci-katoličani,torejAvstrijci.

Naslednji hud udarec, ki je zadel Slovenske gorice, je bilatrtna uš , ki je proti koncu XIX. stoletja uničila večino vinogradov,glavni vir dohodkov kmetov v šentiljskem predelu. Tudi to težavoso nasprotniki Slovencev spretno izkoriščali. Pri tem jim je bilazelo na uslugo tudi deželna kmetijska družba iz Gradca, ki je da­jala vinogradnikom posojila za obnovo vinogradov, a zelo neradav obmejne slovenske predele. Značilen je primer, ko je dalaleta 1898 oškodovanim štajerskim vinogradnikom 24 škropilnic,ale 4 v kraj e južno od črte Lučane--Mura-Radgona, to se pravina slovenski del Št a jer ske in še teh ne v obmejne sloven jegor iškepredele. Mnogi vinogradniki so zabredli v tako težaven položaj ,da niso mogli uničenih vinogradov več obnavljati. Začeli so pro­dajati posamene dele ali pa tudi celotna posestva. Precej površinst a na Dobrenju in Stari gori ob prelomu stoletja obnovila za­vedna in napredna slovenska vinogradnika Ivan Uhl in JanezBauman ter tako ohranila te površine v slovenski lasti in obvaro­vala lepo število slovenskih viničarjev pred germanizacijo.

Leta 1889 so Nemci ustanovili društvo Siidmark, ki ga je zelopodpiral kapital iz Nemčije in Avstrije. Naloga te organizacije jebila s posredovanjem ali pa direktnim nakupovanjem pridobivatipo sestva slovenskih lastnikov in jih nato naseljevati z nemškimiljud~i. Tak~ sta si znani Schulverein in Siidmarka tudi v Šen t il jupodali roko In skupno delovali na uničenju slovenskega življa inpri vzpostavitvi nemškega mostu na Jadran. Obe organizaciji sta~meli tU~i. v Sentilju.svoji krajevni podružnici. Da si utrdijo vplivin spravijo . p~d svojo ob last vse gospodarsko življenje v kraju,so ustanavljali razne gospodarske organizacije, sicer nepristran­ske, kot so jih označevali, a povsod so jih vodili le Nemci in kmaluje bilo vsem jasno, da služijo enemu edinemu cilju -- ponemče­

vanju. Tako so že leta 1894 ustanovili posojilnico v Selnici ob~uri,. ki jo je vodil gostilničar in večletni nemški župan SimonSchm id, Delovala je ves čas v njegovi hiši v Selnici št. 24. Dveleti nato je Pistor v Šent ilju ustanovil dve gospodarski zadruziIn .sicer. »Nabavno in prodajno zadrugo za promet s poljedelski~ipridelki - Bauernkasino« in pa »K leta rsko zadrugo - Kellerei­genossensc~aft«, ki je imela opravka le z nakupom in prodajovina. Vse Imenovane ustanove so bile včlanjene v nemški za-

34

družni zvezi in so tako množile sredstva za širjenje nemštva. Takoje npr. kletarska zadruga ustanovila s pomočjo Siidmarke 1. 1902v hiši občinskega sluge Jožefa Felzerja v Šent il ju št. 61 gostilnonasproti takrat izrazito slovenski gostilni Rudolfa Bračka in to­čila zadružno vino.

V ti stih letih je Siidmarka tudi že začela akcijo z nakupi po­ses tev. Tako je z njenim posredovanjem bilo kupljenih več manj­ši h posestev na Novinah, pa tudi v drugih predelih Šent ilja ,Kupci so bili predvsem razni upokojeni uradniki in podobni, kiso bili izraziti privrženci no ve nemške miselnosti in tako spremi­nj ali narodnostni sestav prebivalcev v prid Nemcem. Brvo....!>o­ses tvo, ki ga je Siidmarka direktno kup-ila od propadajočega slo:.venSkeg a kmeta, je bilo posestvo Ivana Rudolfa izSenJilja št'-125in ga-~ato _pr~ala Neme Ottu Lei1'Cfei{u, in to leta T if92-:-Dr ugoslovensko po sestvo je kupila nato leta1895 od Franca Zelenikav Šen t il ju 128 in ga prodala Karlu Pothastu. Oba nova lastnikasta .h ila zagri zena Nemca, akatoličana, ker v t istih letih vera šeni imela vloge pri ponemčevanju.

Trtna uš , gospod ar sk i vplivi in naval Siidmarke na slovenskapo sestva so postajali vedno nevarnejši za obstoj slovenstva vŠerrt il ju in okolici. Za narodno osveščanje in utrjevanje narodnezavesti je vzorno delovalo bralno društvo. Da odtegne naš živeljgospod arskem u vplivu ter ga rešuje in obvaruje Siidmarkinihpohlepnih krempljev, je leta 1898 župnik Matija Kelemina skupnoz drugimi narodnjaki po prizadevanju zveze slovenskih posojilnicv Celju ustanovil v Šen t il ju »K m etsko hranilnico in posojilriico«.Na ustanovnem občnem zboru 15. avgusta 1898 v Celcerjevi go­st iln i je bil izvoljen prvi odbor, ki so ga sestavljali: Matija Kele­mina, načelnik, Franjo Thaler, podnačelnik, Ivan Uhl, Jožef Rei­ter, Franc Cimperc, Anton Hauc, Jurij Fluher in Janez Bauman,odbornik i, nadzorni odbor so pa sest avlja li Karel Zorko, JožefFerk in Franc Celcer. Pristopilo je nad 50 ustanovnih članov.

Z delom je ustanova začela 12. marca 1899 v prostorih nad Celcer­jevo m esnico. Skoraj 40 let jo je s štabom sodelavcev vneto vodildolgo letni načelnik Franjo Thaler. Svojo glavno nalogo, pomagatislovenske m u človeku v denarni stiski in ga obvarovati pred gra­bežljivimi germanizatorji, je posojilnica po svoji zmogljivostivzorno opravljala in trdovratno je vztrajala v neenaki borbi znemškim velekapitalom. Slovenci so se je oprijeli z vsem srcemin ji s sodelovan jem pripomogli, da je že leta 1902 kupila odMarije Lorber, svakinje rajnega nadučitelja Karla Zorka, hišos trgovino v Šen t il ju 41, kjer je uredila poslovne prostore. Trgo-

35

vino, ki je ostala ve dno trdno v slovenskih ro kah, je odda jalav najem.

Kako velike važnost i je b ila slovens ka posoj ilnica za Slo ­"ence, dokazuje bes, s kater im so se Ne mc i zag nali van jo . Da bijo onemogočili, so še istega leta začeli s p ripravami za ustanovitevn em ške Vorschusskasse, k i so jo nato leta 1902 ustanovili. Vodiljo je Viktor Holtschl, vo dja n emške šole. Z njo se je zd ruž ilatudi že omenjena nemška posojilnica v Selnici. P o zg raditvi nem­škega društvenega doma »Su dm ar kh of - leta 1903 se je osred oto­čilo vse nemško politično, društveno in gos podars ko življen je vn jem in vse prej omenjene gospodarske organizacije so dobilev nj em svoje p rostore. P r idružili sta se jim še leta 1906 ustanov­ljena »P odr u žn ica c. kr . kmetijske d ružbe za Šta jer sk o«, k i ji jenačeloval F ranc Fischereder , in pa »D ru štvo za vzrejo pl emen­skih bikov «, ki mu je načeloval posestn ik Evald Hempel iz Cirk­nice. Obe organizaciji sta imeli p recej članov, zlas t i prva ji h jedela okrog 160 obeh narodnosti, saj sta po pravilih bili nepri­stranski, strokovni, a je zapostavljanje Slovencev pr išlo jasno doizraza. P redavanj a, k jer so se često ponorčevali iz slovenskegakme ta , so bila le v nemščini in tudi družbino glasilo je izhajalole v nemškem jezik u. Razstave so bile le v Sii dmar khofu ali pav gost ilni zagrize nega n em škutarj a J ohanna Repnika v Št r ihovcu.

Nemšk i društveni dom (Siidmarkhof)

36

Iz vsega je jasno razvidno, da so bile tudi t e orga nizacije vpreženev vo z germani zacij e. Njeni valovi so se zaganjali na naših tl eh zvso n eizprosnost jo v občine, šolo in gospodarstvo, skratka v vseživljen je slovenskega človeka v Šentilj u in okolici pa tudi drugodna slovens kem severu.

P o porazu gle de n emških pridig so Ne mci pustili cerkev primiru, vendar se je n a prel omu sto letja začelo giban je, ki je bilovzrok da so se obmejn i Slovenci znašli n a dveh fro ntah, n a na­rodnostni in ve rs k i. Prebivalci obe h narodnosti so na še ntil js ke mobmočj u bili sk oraj 100% katolič ani , Slovenci vsi, m ed Ne mci paje b ilo nekaj p rot estantov , k i pa niso bili opazni, ker ~ih . je bil~zelo malo . Bili so v glavnem m ed priseljenci na Dobren ju ln Stangori, ki so živeli začasno na posestvih dr. Aloj za Dra~.a in so seprise lil iz Sedmograške, iz današnje zahodne Romunije (Rotter,Ambrosy) . Mno go več prot estan tov je okrog leta 1900 žive lo v Ma ­r iboru a so bili v občutni manjšini v razmerj u s katoličani . Im eliso pa svojo versko občino in cerkev v dan ašn ji Trubarj evi ulici.Vodil jih je past or Henrik Gosch ehofer, k i je živel z nemškimikatoličani in s Slovenci v korektnem odnosu . Razm ere p a so sezn atn o spre menile, ko je p ri šel na njegovo mesto le ta 1903 ~zNemč ije pastor Ludvik Mahnert, odličen govornik in dober PI­sat elj , a zelo nestrpen do katoličanov in st rupen sovražnik Slo­vencev. Ponemčevanj e in vz postavitev nemškega mostu na Jadranmu je pot ek ala prepočasi in Nemci-katol.ičan ivso se n:u z~eli ~re­malo borbeni. Zato je z vso zanesenostjo začel s pridobivanjemkatoličanov za prestop v protest antovsko vero, da bi jih imel takobolj pod svoj im vplivom . Sprožil je tudi v Mariboru v t ist ih .č asih

razširjajoče se versko gibanje »Loss von Ro m - Proč od RIma ! <~Valovi tega giban ja so iz Maribora začeli pljuskati tudi prot iŠen t il ju in n al eteli tudi tu na pripadnike tega giban ja. Prvi pro­testant, ki se je stalno n aselil v Še n tilj u oziroma Cirknici, je bilEvald Hempel , in to leta 1902, ko je kupil obsežno posestvo odJožefa in Hed vike J eller.

Ves čas od nastop a P ist or ja in nastanka narodnostnih bojevv Šentil ju je bi la m ed nekaterimi posebno starejšimi Ne mciopazna želj a po složnem sožitju s slovensk imi soobčani, tako kotje t o b ilo nekoč. Ti so tudi večkrat oddali svoj glas za slovenskek andidate ob raznih volitvah in s tem izrazili svojo nejevoljo znastalim položajem . K o so pa po nastopu Mahnerta v Mariborun jegovi priv rženci tudi v Še ntilj u začeli gonjo proti kalotoličanom

in se s parolo »Pro č do Rima « oziroma »Deutsch sein hei f3 t luthe­risch se in - Nem ec biti se pravi b iti prot estant « lotili propagande

37

za pro t estantizem , je bilo marsikomu versko vprašanje važnejšeod narodnostnega.

Bl ižale so se spe t volitve, kar je povzročalo , da so se politična

trenja še stopn jevala. Sudmar ka, Schulverein in vs e ostale nem­ške organizacij e s Hčltschlom, Sadujern, Hemplom, Fi schered er­jem in še vrsto drugih na čelu so se spet pognali v borbo z vsemisreds tvi. Tudi Slovenci niso držali rok križem. Zb rani ob sv oj ihvoditel ji h Kelemini, Thalerju, Haucu , Žebotu, Krenovi in drugihso se pogumno podali v boj za vs akega vo lilca. Tudi tokrat se jeizkazala organizirana mladina in uspeh ni izostal. Že januarjalet a 1906 so na Dobrenju zmagali Slovenci in župan je postalkmet Franc Bauman. Istega leta so bile občinske volitve tudi vostalih občinah šentilj skega področja. V Ceršaku je postal po­novno župan znani narodni buditelj Anton Hauc, Selnica je do­segla večino slo venskih odbornikov, a za župana so si spet izvoliliSimo n a Schmida. Tudi Cirknica je priborila polovico odbornik ovSlovencev, vendar je tudi tu post al župan ren egat Karel Fluher.16. junija pa so bile volitve v samem Šentilju, kj er je bil boj naj­ost r ejš i. Kakor leta 1903 so tudi tokrat zmagali Sl ovenci. Županje postal spet Franjo Thaler, za odbornike so bili pa izvoljeniFranc Frajham, Franc Celcer, Jožef Ferk in Miha Tišl er. Veseljem ed Slovenci je bilo nepopisno, kar dokazuj ejo članki v vseh ta­kratni h slovenskih časopisih. To potrjuj e tudi pomembnost do­godka. Svojo zm ag o so kmalu nato obmejni Slovenci proslavili7. veličastno prireditvijo pri gostilni Celcer sredi v asi ob udel ežbiokrog 3000 ljudi. Na slavnost so prišli Murski Sokol iz Ljutomera,dalje L jubljanski, Celjski, Žalski in Mozirski Sokol , pevski zboriiz Celja, Lju tomera , Maribora in Jarenine, Slovanska čitalnica izMaribora, kmečka godba iz Vitomarcev v Slovenskih go r icah tertambur aši iz Šentpetra in Jakobskega dola. Že sam o udeležbatolikih društev iz najrazličnejših krajev potrjuje pomen , k i ga jesl ovens ko ljudstvo pripisovalo dejstvu, da je Šentilj ost al v slo­venskih rokah.

Zmagi na občinskih volitvah leta 1906 so obmejni Sl ovencileta 1907 pridružili še eno, in sicer ob volitvah v državni zborJ4. maja 1907. Takrat je kandidat sloven ske kmečke zveze IvanRoškar dobil na šentilj skem območju 341 glasov, n emški kandidatSenekovič 46 glasov, soc ialni demokrat Kukovec pa 8 glasov. Poobčinah so bili oddani glasovi tako : Ceršak 88-0-0, Cir kn ica58- 16-5, Dobrenje 22-17-1 in Šentilj 173-13-2. Za Selnico pa nipodatkov.

38

Ko drugi grabi jo vse dal je , ši1'je,boš rod, k i bi vaš tod ,bo š v duši čvrst?

O. Župančič

NAČRTNO NASELJEVANJE NEMCEV

Usp eh i ob eh volitev v naših občinah so bili za Sl ovenceugodni, ve ndar so bili neposreden vzrok, da so se začeli najtežjičasi v te j zgodovins ki dobi narodnostnih bojev v tem predeluslovenske domovine. Germanizatorji so spoznali dvoje. Brez pre­vzema zemlje v last nem ških naseljencev je usp ešna ge r manizacijakraj ev med Muro in Dravo ob železn iški progi Spielfeld-Ma ribornemogoča posebno še, če bo slovenska duhovščina imela še nadalj evpliv tudi na nemš ke katoličane , kar je bilo razvidno iz usp ehovna volitvah na naj važnejši točki v Šentilju . Zato so si Nemci za­dali dve nalogi , in to širiti protestantovsko vero in naseljevatiprotestantovske koloniste na odkupljena posestva. To svojo nalogoso začeli uresničevati z vsem i razpoložl jivimi sreds tvi, ki j ih ni0110 malo. Lotili so se načrtno najprej Šentilja, in to zato, da nebi cepili sil in ker jim je bil t a najtrši oreh tudi najbolj napoti.Prvo nalogo je prevzel pastor Ma hnert, drugo pa Siidrnarka invsi so složn o delali za isti cilj - iztrebit i Slov ence na tem lep emkoščku slovens ke zemlje. Prvi prestopniki v protestantizem vŠentilju so bili upravitelj nemšk e šole Viktor Hčltschl, Sudmarkinr avn ate lj urada za naseljevanje Karl Fraiss in zdravnik dr. HansWenigerholz..Postali so tudi glavni propagatorji za prestop v pro­testantovsko vero v kraju po letu 1906. Ti in še pozneje priseljeniluterani so se prvotno zbirali p r i p rvem protestantu-naseljencuHemplu v Cirknici, dokler si n iso ured ili »cer kve« pri Sudmark­hofu v Šentilju, kj er je bila istočasno tudi t elovadnica nemškegatelovadnega društva in nemške šole. V Siidmarkhofu je bilo kotže prej omenjeno osredotočeno vse politično , gospodarsko in dru-

39

žabno življenje Nemcev tega področja. Tu se je usidral tudi Sud­markin urad za naseljevanje pod vodstvom Karla Fraissa. Splohje odtod izhajalo vse zlo, s katerim so se v naslednjem desetletjumorali spoprijemati Slovenci Šentilja in okolice. Posameznih ak­cij ni mogoče samostojno časovno opredeljevati, saj so se pre­pletale ena v drugo in se tako dopolnjevale.

Siidmarka je do opisanih prelomnih let 1906-07 sicer že po­sr edno ali neposredno naseljevala nemške ljudi, in to ne glede naVErO, a po tem času je spremenila svojo taktiko. Z Mahnertovopomoč j o je naseljevala odslej le protestante, na katere slovenskaduhovščina ne bo imela vpliva. Do leta 1906 je odkupila štiri po­sestva, po tem letu pa je napela vse sile, da se je število odkup­ljenih posestev večalo. In ko je enkrat začel plaz drseti, ga je bilotežko zadržati ali celo ustaviti. Pregled seznama odkupljenih po­ses te v Slovencev pa tudi nemških katoličanov pokaže , da je bilodo leta 1918 po Siidmarki odkupljenih 42 posestev, po Heirnstatte­banki pa 4. Od tega je bilo 36 samostojnih gospodarskih enot iz­razito kmetijskih, medtem ko so ostalih 10 sestavljale stanovanj­ske stavbe s trgovskimi ali gostilniškimi prostori in so ob njihbile le neznatne ali pa sploh nikake kmetijske površine. Največ

jih je bilo nakupljenih med leti 1906 in 1912, in to v glavnemna vinorodnih področjih južno in zahodno od Šentilja. Tako jev teh kritičnih letih prešlo v nemško in po večini istočasno v pro­testantovsko last 46 posestev s 67 oštevilčenimi stavbami (matične

hiše, pristave in viničarije).

Naslednja razpredelnica pokaže, koliko posestev in podobnegaso odkupili v posameznih naseljih šentiljskega področja.

Cirknica 6 posestev zl10številčenimi stavbamiDobrenje 6 posestev s 6 oštevilčenimi stavbamiKaniža 2 posestev z 2 oštevilčenima stavbamaKresnica 8 posestev s 14 oštevilčenimi stavbamiStara gora 7 posestev zl10številčenimi stavbamiŠentilj 11 posestev s 14 oštevilčenimi stavbamiŠtrihovec 6 posestev z 9 oštevilčenimi stavbami

Skupaj 46 posestev s 67 oštevilčenimi stavbami

Skupna površina vseh odkupljenih zemljišč je merila 856 ha.To je 25,5 % celotne površine vseh takratnih petih občin šentilj­skega območja, ki je znašala 3350 ha in sestavljajo trenutno kra­je vni skupnosti Šentilj in Ceršak.

V glavnem so to bila vinogradniška posestva raznih velikostiin v različnem stanju. Siidmarka je plačevala 1500-4500 kronza hektar, kar je bila zelo ugodna cena. Na ta posestva "je načrtno

40

naseljevala družine z velikim številom otrok, kar naj bi se po­sebej poznalo pri raznih popisih in pa v številu otrok za razvojnemške šole. Večina teh naseljencev je prišla iz vinorodnega oko­Iiša Heilbron ob reki Neckar v deželi Wiirttenberg v Nemčiji.

Kako so gospodarili novi gospodarji? Čeprav so prišli nekateri nazanemarj ena posestva, je treba resnici na ljubo priznati, da so sepo začetnih težavah razvili v dobre gospodarje. To je Siidmarkaod njih tudi brezpogojno zahtevala in jim temu primerno poma­gala. Vsi so dobili posestva na 25-letno odplačevanje in so bili10 let oproščeni slehernega plačevanja davkov vseh vrst. Te jezanje plačevala Siidmarka. Poleg tega jih je pa še podpirala z de ­narjem in blagom, če je kdo brez lastne krivde zabredel v go­spodarske t ežave. Pravilo je pa tudi bilo, da bo vsakemu kolo­nistu, ki bi zanem ar jal dobljeno posestvo, to takoj odvzeto in onpregnan s kolonizacij skega področja nazaj v Nemčijo. Siidmarkaje pomagala tudi takim, ki niso bili protestanti, a so odobravaliali celo sodelovali pri nj enih akcijah germanizacije in imeli ne­premičnine. Na te se je vknjižila s predpravico odkupa ob more­bitni prodaji. Znani so taki primeri pri upravitelju slovenske šoleSaduju, pri poštni uradnici Schatzovi in še pri kom. Poleg kmetovje začela naseljevati tudi obrtnike-protestante in preskrbela zanjecelo delavnice predvsem v gospodarskem poslopju Siidmarkhofain pri svoji gostilni »Niederw ald« v Štrihovcu. Tu je imel delav­nico čevljar Uitz, medtem ko so imeli svoje delavnice pri Siid­markhofu klepar Rebernischeck, kolar Kozawadowsky in mesarSparowitz. Posredovala je pri odkupu hiše s prostori za gostilnoin trgovino od Matij e Tischlerja v Štrihovcu 21 s predpravico zaodkup. Hišo je kupila Karolina Vele iz Maribora in jo kmalunato s soglasjem Siidmarke prodala protestantu Ernestu Gasserjuiz Gradca, ki je im el tu gostilno in trgovino. Tako so do izbruhaprve svetovne vojne bile v Šentilju in v neposredni bližini že trinemške gostilne (Siidmarkhof, Ni ederwald in Gasser) in ena trgo­vina (Gasser).

Zelo se je v letih pred prvo svetovno vojno razširilo tod okolikvartopirstvo. Tej nečedni strasti so zapadli oboji, Nemci in Slo­venci. Marsikje je gospodar zabredel v denarne težave ter prive­del svoj e posestvo na rob propada. Siidmarka je znala tudi to hibonašega človeka spretno izkoristiti. Nešteto noči so njeni agentispr etno omreževali zlasti slovenske kmete in jih oskubljali zave čje vsote, da so se ti morali zadolževati pri nemški posojilniciv Siidmarkhofu. In konec je bil navadno vedno enak, kvartači

so morali svojo zemljo prodati tujcu - Siidmarki. Tako so prešlacelotna ali pa vsaj delna posestva v nemške roke (Rotter, Kolarič,

41

Terezija Uhl Marija Gornik

Lube, F luher, Očkerl , Muršec in druga) . »Urad za naseljevanje«je takoj izkoristil vsako najmanjšo priložnost , ki se je kje nud ila,da je pognal vso mašinerijo v tek pri lovu na posestva slovenskihljudi. Tako so npr . vdovo Terezijo Uhl na Dobrenju 6, ki je ostalana dokaj obsežn em posestvu s petimi otroki pod 10 let starostisam a, neprest ano nadlegovali , naj proda posestvo, za otroke bo pabrezplačno preskrblj eno do izšolanja v k akem zavodu. Toda za­vedna žena, k i je takoj spoznala , kam pes taco moli, se jim jeodločno uprla in ko po večkratnem nadlegovanju še ni bilo miru,je glavna agitatorja Hempla in Fraissa dobesedno porinila čez

domači prag. P odobno se je dogajalo tudi zakoncema Gornik naSoplu, pa kmetu Ivanu Grmu v Šentilju in še komu. Teh nekajnavedenih primerov dokazuje, da izrek »boj za vsako ped slo ­venske ze rnlje« v t eh krajih ni bila fraza , ampak trda in krutaresničnost. Večkrat je klical list Slovenski gospodar, ki' so gatiskali v Mariboru, slovens ke ljudi, ki želijo kupiti zemljo, n aj senaselijo v Šentilju ali okolici in tako pomagajo zavira t i ponemče­van je. P rvi tak klic je list priobčil 21. maja 1908, a ni imel uspeha.Ko je bilo npr. leta 1910 naprodaj obsežno Wagnerj evo posestvoob jaren inski cesti v Zmrzlenku sicer po ugodni ceni, ki je pa vse­eno noben domačin - Slovenec - ni zmogel in t udi posojilnicane, so se šentiljski slovenski voditelji in lis t Slovenski gos podar

42

ob rnili na razne slovenske den arne zavode, podjetj a in prem ožn eposameznike z nujno prošnjo., naj odkupijo to posestvo, pa sonaleteli na gluha ušesa . Kmalu nato ga je kupila Si.idmarka zaprotestanta Friderika Sc holla. Sicer niso bili Slovenci vedno takobrezuspešni kot v t em primeru, toda pri velikih posestvih, kot sobila Krummholčevo na Kresnici, Rotterjevo in Kolaričevona Starigor i, Bindlehner jevo v Cirknici itd., so bi li pa denarno prešibki.Res je s pomočjo šentiljske slove nske posojilnice prešlo v letih1900-1914 okrog 40 viničarij in malih posestev v Selnici in Cer­šaku v slovensko last, a je vseeno to bilo le malo v primeri s tem,kar je v teh letih post alo nemška, predvsem protestantovska lastna šen t iljs kem področju .

Precej je s propagando med svojimi znanci pripomogel knakupu nekaj posestev v Šentilju in okolici P eter Hamer, kolar:in posestnik, ki se je priselil v Šentilj št. 134 iz Benedikta v Slo­venskih goricah. Z njegovim posredovanjem so kupili tu po sestvaSlovenci Ig nac Simonič v Cirknici 8, Ivan Toplak v Štrihovcu 31,Matija Kolarič na Stari gori 9 in !y_an Nipič, v Sen1l!j~ 170. Toje bilo že v letih, ko je post ajala Si.idmarka vedno bolj napadalna.

Da pom aga Si.idmarki pri njenem delu tudi materialno, jenpr. šentiljski zdravnik dr. Wenigerholz leta 1908 kupil na Kres­ni ci 17 od J ožefa P elcla posestvo in ga dal na vo ljo uradu za na-

43

Ivan Grm-Flurček

Peter Hamer

selj evanje v Siimarkhofu, ki ga je potem odkupil za protestantaFranca Poklitscha. V tem času je bilo naprodaj tudi posestvoJožefa Donka na Kresnici 19. Da se ga n e polasti Sii dmarka, st aga skupno kupila takratni šen til js k i župnik Evald Vračko in žu­pan Franjo Thaler ter ga tako rešila. Prodala sta ga nato zave d­nemu Slovencu iz Ruš Al oj zu Lorenčiču . Tudi mizar Franc Po­točnik in posestnik Simon Herzog iz Šentilja sta kupila njivo m edsvojima posestvima in s tem preprečila Siidm ar k i, ki je na tejnjivi nameravala postaviti hi šo za nekoga od svojih.

Kakšen vik in krik so zag n ali Nemci, če so slučajno zamu­dili ali pa prezrli kako ugodno priložnost, kaže primer, ko jeleta 1906 kupil Franc Brus iz Selnice v Štrihovcu 37 od JohannaRepnika posestvo in gos t ilno. Marburgerica , n emški list iz Ma­r ibora, se je ši roko razpisal, kakšna vnebovpijoča krivic a se jezgodila n emštvu v Šentilju, ko je sveta nemška last prešla v r okeSlovenca. V kako »zave dne « slove nske roke je prešlo to posestvo,pa žal spoznamo iz tega, da ga je Brus že leta 1908 z m astnimdobičkom prodal Siidmarki. T a je nato tu imela gos tilno in joimenovala »Nie derw ald« po nekem zgodovinskem kraju v Prusiji.

Iz vseh navedenih primerov spozn amo, kakšna »vulkanskatla« so v političnem, gospodars kem in verskem po gl edu postaliŠen t il j in okoliški kraji v začetku XX. stole t ja in koliko samo­za vesti, odločne borbenosti in budnosti je bilo Sl ov encem potrebno

44

v stalni in neenaki borbi za ohranitev zemlje, jezika in rodu svo­jih prednikov.

Umevno je, da so opisani dogodki vplivali na narodnostnises t av prebivalcev, kar je pokazal popis prebivalstva leta 1910.Opravili so ga sami nemški popisovalci kot Ervin Pistor, sinEgona, ki je leta 1902 umrl, dalj e Viktor Holtschl, Franc Fische­reder, Karl Fluher, F ortunat Sadu in pod obni, ki gotovo niso biliobjek t ivn i gle de narodnosti, ker je način določevanj a t e bil enakkot pri predhodnih popisih. V vseh petih občinah šen t il js keg aobmočj a je t ega leta živelo 3870 ljudi, za 231 več kot leta 1900.Od teh je bilo 2963 Slovencev (+151) , 588 Nemcev (+20) in119 drugih (+100). Po ver i so se ločili v 3529 katoličanov (+92)in 141 prot estantov (+139). Večina Sudrnarkinih naselj encev jebilo državlj anov Nemčije. Tuji d ržavljani so bili vpisan i v raz­pred elnici »dr ugi«, zato je tu tak porast (+ 100). Po narodnostijih je treba šteti med Ne mce in tako se zv iša število nemškegaprebivalstva v Šentilju in oko lici na okrog lo 690, ker so prote­stan ti bili vs i nemšk ega r odu. Vseeno je r azm erj e m ed Slov enciin Nemci bilo kl jub vsem u 5 : 1, kar je deset let po zn ej e imeloodločilno vlogo.

45

Po občinah je bilo prebivalstvo razdeljeno tako:

Slovencev Nemcev drugih katol. pro,

Ceršak 451 (-44) 57 (+26) O 508 O

Cirknica 325 (+56) 190 (+46) 23 500 38

Dobrenje 568 (+21) 12 (-15) 17 582 15

Selnica 721 (+18) 128 (+81) 2 847 4

Šentilj 898 (+84) 201 (-66) 77 1092 84

Tudi v sosednjih krajih, v Jarenini, v Jakobu, na Velki, vSvečini, v Kungoti itd. je popis prebivalstva za Slovence ugodnopotekel. To je vlivalo poguma predvsem šentiljskim Slovencem,ki jih je prav v tem letu čakala še huda preizkušnja, da se ŠE

obdržijo na tem mestu, kamor so se valovi germanizacije in pro­testantizacije zaganjali z vedno hujšo besnostjo. To so bile občin­

ske volitve.Obe strani, slovenska in nemška, sta se vneto pripravljali na

ta, kakor so se oboji zavedali, odločilni spopad. Nemci so se lotilivsega, da bi spet dobili občino v svoje roke. S častnimi člani nisomogli računati, ker tega ni dopuščala slovenska večina v občin­

skem odboru. Ta večina je odklonila tudi sprejem protestantov­sk ih naseljencev, ki so bili tuji državljani, v občinsko zvezo , kerbi tako dobili volilno pravico. Kaj so napravili Nemci?! S posre­dovanj em Siidmarke je vse te v Šentilju oklonjene kolonistesprej ela v občinsko zvezo občina Strass in jim s tem pripomoglasoodločati na volitvah v Šentilju, kjer so živeli na svojih po­sestvih . Še več! Ker je lahko volil vsak v občini, kjer je imelkošček zemlje, od katere je plačeval nad 10 kron davka, če ježivel v kraju ali ne, je Sudmarka razprodala svojo zemljo, kijo je imela severno in zahodno od Sudmarkhofa. Kupili so jorazni politični delavci člani Sudmarke iz Maribora in Gradca.Zemlja je bila prodana 13 kupcem in ti so bili: Henrik Wastianin dr. Ralph Walentini iz Maribora, iz Gradca pa Ludwig vonBermuth, Alois Reisinger, Udo Muller, Franz Rauter, Anton Wan­ner, Peter Url, Hans Wurzinger, Hans Urschler, WolfgangSchmied, dr. Gottlieb Thuner in dr. Paul Hofmann von Wellen­hof. Razni nemški agitatorji so hodili k volilcem, jim ponujalidenar, če volijo nemško listo, katere nosilec je bil Franc Fische­reder z Novin, ali pa ostanejo doma, če so opazili pri kom ne­odločnost. Gro zili so celo z represalijami zlasti pri pridobitnihkrogih - obrtnikih, gostilničarjih, trgovcih in podobno. Slovencidenarnih sr eds tev sicer niso imeli na voljo, vendar so se z vsemognjem podali v borbo za vsak glas. Tudi tokrat so se izkazali

46

mladi iz mladeniške in dekliške zveze in posvetili vso po zornostv prvi vrsti omahljivcem. Borba je bila tudi za ženske glasoveoziroma pooblastila in tu je versko vprašanje imelo važno vlogo.

Volitve bi morale biti že leta 1909, vendar so Slovenci z žu­panom Thalerjem na čelu z raznimi ugovori in podobnim zavla­čevali. Ko je nazadnj e že okrajni glavar dr. Adam Weiss vonSchleussenburg zapretil s prisilnimi ukrepi, so bile volitve do­ločene za 27. januar 1910. Volilno komisijo se sestavljali 3 Slo­venci Franjo Thaler, Franc Fluher in Jožef F erk ter 2 NemcaJohann Repnik in Franc Kahler. Predsednik komisije je bil županThaler, uradni nadzornik z okraja pa je bil dr. Lubišinsky. Slo­venski volilni štab s kaplanom Mihaelom Golobom na čelu jedelal v gostilni Bauman, nemški z ravnateljem Karlom Fraissomv Siidmarkhofu, volišče pa je bilo v gos tiln i Celcer pri ce rkvi.P o predvidevanjih so Slovenci računali na zm ag o v III. r azreduin na poraz v 1. razredu, ker je odpovedal udeležb o trgovec KarlSwaty. Odločilen je bil II. r azred. Tu so Nemci pregovoriligostilničarja Antona Vračka, da se je vzdržal glas ovan ja, kmetuJožefu Zelu s Kresnice pa je Fraiss plačal 500 kron, da ostanedoma. Posestnica Hedviga Jeller, sic er odločna katoličanka, jetudi odklonila udeležbo. Dvomljiva st a bila posestnik LovrencLopič in pooblaščenec gr ofa Attemsa, la stnika vinogradov v Šent­ilju, oskrbnik Lahnmann. O zadnjem so pr istojni slov enski m ožj esklen ili na sestanku dan prej, da odklonijo n jegovo po oblastilo,ker ga kot novinca ne po znajo in naj dokaže svo j položaj z gr o­fovim dekretom, ki pa ga gotovo ne bo imel pri sebi. KaplanMihael Golob in vodja fantovskega odse ka Franjo Žebot sta sedan pred volitvami peljala v Gradec k J ellerj evi, ji pojasnilapoložaj in jo končno pregovorila, da jima je izročila pooblastiloza volitev slovenskega kandidata.

Na sam dan volitev je bilo v Šentilju, ki ga je pokrivalaskor a j meter debela snežna od eja, živah no , napeto in nervo zno.Ze zelo zgodaj so slovenski fantj e pr ip eljali na saneh 72-letnegastarčka v Baumanovo gostilno, kjer je mož sr kal starogorčana

in kmalu sladko zadremal veni od sob naj emnice gos tilne, ka­mor so ga fantje spravili. Bil je to volivec II. razr ed a LovrencLopič, ki so ga Nemci ves dopoldan mrzlično a brezu spešno iskali.Tudi Nemci so hoteli Slovencem za gosti. Da odtegnejo glas obehduhovnikov, so v najoddaljenejša konca župn ij e n a Dobrenj e inSrbotje privedli dva bolnika, ki sta klical a spovedni ka. Ta bi sedo končanih volitev ne bi mogla v rnit i, prej pa tudi ne bi moglaglasova t i, ker še njun razred ni bil na vrsti . Tako bi bila dvaslovensk a glasa izgubljena. Toda nemška nakana je do živel a po-

47

raz, ker je bilo v župnišču več mariborskih duhovnikov in stalahko dva takoj vskočila. Na kaj vse je bil o t reba mi sliti! Prviso volil i volivci III. razr eda. Tu so bili med prvimi volivci last­niki razparceliranih Siidmarkinih njiv in pa gospoda iz Strassa,vseh okrog 30. Slovenski fantje so se takoj razkropili po sloven­ske zaspance in kmalu je bila vzpostavljena slovens ka večina, kij c. zelo jezila nasprotnike. Svoj glas je želel oddati tudi upokojenižupnik Matija K elemina, ki je bil skoraj negiben in priklenjenna bolniško posteljo, ker ga je zadela kap. Previdno so ga fantj ena saneh peljali na volišče, kjer je bil od siidmarkovca Fraissasprejet z besedami: »Schaut den verda mte n alten wi ndischenPfafen! Iri 's Grab ge ho r t er und nicht in's Wahllokal! Poglejteprekletega vindišarskega farja! On spada v grob in ne na vo­Ii š če! « Celo navzoči Nemci so se zgražali nad nekulturnost jo svo­jega ravnatelj a. Spoštljivo se je dvignila celotna kom isija, ko jeKelemina oddal svojo glasovnico. Se dva negibna bolnika SimonaHercoga in Jurija Gerta so pripeljali na volišče, kjer sta oddalaglas za slovensko listo. Značilno je bilo tudi dej anj e skupine nem­ških kmetov iz okolice Lipnice, ki so imeli v Šerrtil ju v inograde .Kot verni katoličani ni so marali luteranov in so zato glasova liza Slovence. V III. volilnem razredu je bila slove ns ka zmag as 94 proti 60 glasov om doblj ena in izvoljeni so bili vs i št ir je slo­vens ki kandidati Iv an Bauman, Jožef F erk, Franc Frajham inFranc Thaler. V 1. volilnem razredu so zmagali Nemci s 6 proti 4glasovom in izvoljen i so bili vsi št ir je nem ški kandidati J ohannBartl, Jožef Hornicky, Jožef Koudela in dr. Frit z Mentel. Naj­bolj razburljive so bile volitve v II. razredu. Nemci so računali

z najmanj 3 glas ovi večine . A ko je do konca volitev manjkalole še 20 minut in so bili že vs i glas ov i t istih , k i so vo lil i Nemce,oddani, privedejo slovenski fantj e Lovrenca Lopiča. Ni se menilza prezirajoče poglede Nemcev in je volil slovens ko listo. Tikza t em privedejo na volišče kmeta Žela s K resnice, ki odda sv ojgla s za slovensko listo in vrne Fraissu 500 kron podkupnine. Se­daj stopi pred komisijo kaplan Golob s pooblastilom J eller jeve ,ki voli tudi slov ens ko lis t o. Tako je razm erj e glasov v II. r az re du14 : 13 v prid Slovencem. A tu se zgod i nek aj , kar bi lahko uni­čilo vse upe Slovencev . Na volišču se pojavi Attemsov poobla­ščenec Lahnmann v trenutku, ko je stolpna ura bila eno, torejkonec volitev. Sl ovensk a člana komisi je Ferk in Fluher takojizj avita, da Lahnmann ne more voliti, ker ga nihče n e pozna in ječas vo li te v tudi že po tek el. Lahnmann res ni imel pri sebi dok a­zov, da je Attem sov oskrbn ik, kot so Sloven ci pred videvali, aRepnik in K ahler, nemška člana komisije, za h te vata, da pcobla-

scenec voli . K om isar Lubišinsky prepusti odločitev predsednikuvolilne komisij e Thalerju. Kot st r ela z jasnega je prizadela vseSl ovence, zbrane pred voliščem, Thalerjeva odločitev, da Lahn­mann lahko voli. Zavedali so se, da je sedaj usoda slovenskegaŠenti lja zapečatena . Ra zmerje glasov v II. volilnem razredu jebilo 14 : 14 in odbornike je določil žr eb. Izžr ebani so bili SlovencaJ an ez Fluher in Lovrenc Lopič ter Nemca Franc Fischereder inKarl Fraiss. Ta Thalerjeva nepremišljenost je bila kriva, da seje števi lo odbornikov n amesto v razmerje 8 : 4 za Slovence pre­maknilo v neodločno r azm erje 6 : 6. Usoda Šent ilja je glede žu­pana vise la na nitki in šele procedura, ko je 30. aprila 1910 žrebrazčistil položaj , je zadevo uredila. Dvanajstletna Jožefa Breg,hči kovača Brega , ki je bil leta 1898 odpuščen kot občinski tehtar,ker je volil slove ns kega kandidata, je potegnila žreb, ki je do­ločil za župana Franja Thalerja in je nemški kandidat FrancFi schered er propadel. Tako je Šent ilj imel sicer spet slovenskegažupana, večine v odboru p a ne več . Zaključeno je bilo važnopoglavje v času narodnostnih borb za slovenski Šen t ilj , a boj jez nezmanjšano silo divjal dal je na vseh področjih življen ja .

48 4 Na v ulkanskih tleh 49

PROTESTANTIZEM V SLUŽBI GERMANI ZACIJE

Razm ere v šols tvu se po za slugi janičarja Saduja niso spre­meni le n a bolj e, ampak so se celo slabšale. Tisoči kron za raznevabe so pri socialno šibkih imeli še nadalj e vidno vlogo pri rastištevila otrok na nemški šoli. To število so po letu 1907 začeli

cbčutno večati otroci kolonistov iz Nemčije , pa tudi taki, ki sojih p ri vedli iz graške ali cel o dunajske najdnišnice, da bi raz­deljeni raznim n emškim družinam dvigali število n emških otrokna nemški šo li . P orast ot rok n emških domačinov je začel poje­m ati , ko so Hčltschl, Gordon , zlasti pa Mahnert, ki je bil duhovnivodja priseljen ih protestantov in katehet na šoli, začeli propa­g ando za gibanje »Loss von Rom!« tudi na šoli. To je povzročilo,

da je več nemških katoliških starše v všolalo svoj e otroke v slo­vens ko šolo (Lieleg, Ehrlich , L enz, Tischler idr.). Ved eli so, da sebodo otroci v slovenski šoli naučili nemščine, koli kor je bodo vživljen ju rabili, od tegnjeni pa bodo verski propagandi luter anov.A vseeno je bilo všola ni h otrok na n emški šoli že toliko, da sošolo leta 1912 razšir il i v trirazr ednico in stavbo dvignili za enonads trop je. Manj sreče je pa imel Schulver ein s svojo šolo vCe rš aku, ki je vsa leta obstoja le život a r ila .

Splošne in tudi šo lske slavnosti v kraju so jasno pokazale narazmere, ki so vladale v kraju, in to pred vsem ob praznov anjurazni h državnih praznikov . Tudi leta 1908 ob 60-letnici v lad an jaces ar ja F ranca Jožefa ni bilo sk upne proslave kot že leta 1898ob 50-letni ci ne. S adu jeva in H 6ltschleva zamisel , d a bi bi la šol­ska p ro slava skupna, in to seved a le nemška, je klavrno končala.Bila naj bi na »n evt r a ln ih« tl eh, na pristavi predsednika šolskegaodbora F ischered erja, kj er naj bi bili revni otroci tudi pogoš č eni,

To da do te sku pne n emške manifestacije ni prišlo, ker so tikpred pričetkom slavnos t i župan Hauc iz Ceršaka ter župan Thalerin kaplan Golob iz Šentilj a odvedli slovenske otroke v Ceršakozir om a na K r esnico, k jer so imeli slovensk i prir editvi s pogo­sti tvijo pri Haucu oziroma Thalerju. Za zavedne učitelje je bilpoloža j zelo težaven , k ar kažeta dva sicer v bistvu popolnomarazlična p rimer a. Da sp ravijo iz Šentilja za vednega slovenskega

učitelja in sodelavca pri bralnem društvu Leopolda Viharja, soga narodni nasprotni ki obdolžili razmerja s šolarkami in ga spra­vili p r ed sodišče. Čeprav je bil oproščen sleherne krivde, so to­žilci le do segli n jegovo premestitev, sicer na višj i položaj in naboljše m esto, toda izneb ili so se ga le, podobno kot pred letiK ošutnika . Drugi primer, ki se je pa dogodil na nemški šoli,kaže n a r azmer e, ki so b ile na tem zavodu, in to v verskem po­gledu . Leta 1912 je b ila na šolo nameščena učiteljica MarijaFranz, Nemka po rodu, a kot go jenka šolskih sester verna kato­l i čanka. K er je ho dil a v ce rkev, kjer je deloval župnik EvaldVračko, vo dja ob mejn ih Slovencev, so ji Gordon, ki je b il na­slednik Holtschl a, Mahnert in podobni zelo nasprotovali. Dosegliso, d a je bila sice r kot neoporečna Nemka, toda nasprotnica gi­banja »Loss von Rom«, premeščena. Iz obeh op isanih primerovspoznam o protislovenski r ežim pod Sadujem na slovenski šoli inprotikatoliški po d Gordonom na nemšk i šoli.

K ako je bilo pa v tem pogledu v kraju in okolici? Dovolj jebilo besed o za postavljan ju vsega, kar je bilo slovensko. Borbaje bila p r en esena z narodnostnega področja tudi na versko. Vo­litve v prej šnj ih letih pa tudi leta 1910 so bile krive, da so po­st a li protestanti nezauplj ivi do Nemcev katoličanov, kar je stop­njevalo agitacijo za prestop v protestantizem. Ko bi se pri temomejili na nemške ljudi, S lovencev to ne bi to liko motilo, a za­čeli so vabiti k pr estopu tudi slovenske lj ud i. Spet so izr ablj alisocia ln i položaj in se lotili najprej viničarjev. Za vsakega člana

družine so obl jublj ali kravo v primeru prestopa ali kako drugopomembnejšo nagrad o. Pri mnogih so se oglašali, zlasti v za­hodnih pr edelih šen tiljs ke okolice (Komperšek, Hauptman, Pa­hernik, L in dner , Vesenik, Drobir , Cvetko, Potisk idr.), toda pov­sod so naleteli na gluha ušesa . Mnogi žal narodnosti niso jemalipreveč strogo, a verski čut je b il pa t ako globoko vkoren in jen,da se veri svojih prednikov niso izneverili. Tako so Mahnertoviljudje morali kmalu spoznati, da s »k r avjo kup čijo« ne bo uspeha.Le enega, ki so m u obljubili posestvo , so premamili. Po poročilu

v Slovenskem gospo darju od 7. aprila 1910 je bil to Jurij Po­lančič, h lapec pr i E. H emplu v Cirknici. Dobil je za prestop po­sestvo nekje pri Lučanah. V načrtu so imeli tudi poroke sloven­skih deklet s protestantovskimi mladeniči , seveda le v primeruprestopa. Računali so, da bodo družine iz taki h zakono v t rdnonemške in protestantovske, ker jim bo podlaga podar jeno po ­ses tvo. Le eno dekle, Elizabeta Rajzman s Stare gore, se je dalopremotiti. Vzelo je protestanta kolonista Gottloba Oesterle , k ijim a je Sii drnarka dal a le po po ses tvo v Kaniži. Tu je nato zrasla

504' 51

lO-članska nemška protestantovska družina. Dva slovenska mla­deniča, Franc in Ivan Žnuder l, sta se poročila eden z Ottovodrugi pa s Hackovo hčerjo, prestopila v protestantovsko vero inbila za slovensko stvar izgubljena. Družine teh so bile zagrizenonemške, protestantovske in so imele v letih okupacije v Šent iljuveliko in odločujočo besedo. Drugih primerov prestopa slovenskihljudi na tem področju ni bilo. Pojavili so se sicer primeri, ko soposamezniki v kaki depresiji, predvsem gospodarski, začeli mi­sliti na take korake (npr. Anton Lopič), a budni župnik EvaldVračko in posojilnica so jih kmalu rešili takih misli. Bil se jeres boj za vsako dušo!

Kakor se je bil boj za vsako dušo, tako je z nezmanjšanosilo besnela tudi borba za zemljo še v naslednjih letih, ko so seNemci razjarjeni, ker niso občinske volitve izpadle popolnomanjim v prid, še z večjo besnostjo zagnali na vsako ped slovenskezemlje. Da pri tem ni so štedili sredstev, si lahko mislimo, in tehni bilo malo, saj je samo Sudmarko podpiralo okrog 100.000 čla­

nov v Nemčiji in Avstriji. Višek je naseljevanje sudmarkovcev­protestantov doseglo leta 1912 in kdo ve, kako bi se vsa zadevakončala za slovenstvo v Šentilju in v vsem okolišu sploh, ko nebi mladi šentiljski župnik Evald Vračko napravil tako odločil­

nega koraka. Med člani Sudmarke je bilo tudi mnogo avstrijskihNemcev-katoličanov. Na te se je obrnil v uglednem in zelo raz­širjenem nemškem katoliškem časniku »Linzer Volksblatt« zjavnim vprašanjem, kako se ujema to z njihovo vestjo, da pod­pirajo organizacijo, ki ne germanizira samo slovenskih krajev,ampak jih tudi protestantizira. Pri vsem tem pa z veliko neod­govornostjo razsipava društveni denar. Svoje trditve je podprltudi z dokazi. Članek je med nemškimi katoličani zbudil velikopozornost. Ko je Siidmarka nato list tožila, je tik pred obravnavona sodišču tožbo umaknila, ker je spoznala, da ima obtoženi pre­več jasne dokaze za vse, kar je v listu navedeno. ObjavljenaVračkova odkritja so pripeljala v Siidmarki do razkola in dvanajhujša propagatorja luteranizacije v Šentilju Fraiss in Ude stabila izključena iz odbora. Katoliški sudmarkovci so si ustanovilinovo organizacijo »Ostmar k «, ki je pa niti dunajski niti solno­graški kardinal, ki sta bila v takih zadevah odločujoča, nistapriporočala. Izključeni ravnatelj Karl Fraiss je nato ustanovildenarni zavod »Heimstat tebank« , namenjen izključno za prote­stantizacijo Šent il ja in okolice. Kar je pa kot posledica Vračko­

vega članka za Sentilj najvažnejše, je bil sklep Siidmarke, dazačasno ustavi kolonizacijo predelov med Spielfeldom in Mari­borom. V glavnem so se tega sklepa tudi držali. Vendar je Sud-

52

Evald Vračko

53

marka v 20 letih od leta 1892 do prve svetovne vojne odkupilan a šentiljskem območju 42 posestev oziroma gospoda rs ki h eno tz 856 ha površine in naselila 64 protestan tovskih družin s 356člani. Glavna kolonizacijska leta so bila od leta 1906 do leta 1912.Heimstattebanka je kupila štiri posestva in na Koudelovem po­sestvu na hribčku vzhodno od železniške post a je n ameravala po­staviti protestantovsko cerkev. Nadaljnje akcije ob eh organizacijje v glavnem ustavil izbruh prve sveto vne vojne, n jen konec pajih je popolnoma onemogočil.

54

SLOVENS KI DOM - ŽARIŠČE NARODNEGAODPORA

Osmega se pte mbra 1910 so obmejni Sloven ci odpr li »Sloven­ski dom«, trdnjavo in žarišče vs ega nadaljnjega življen ja na po­litičnem, kulturnem in gospodars kem področju .

Ze od leta 1886 dalje, k o so se narodnostni boji v kraju inokolici vedno huj e razplamtevali, so se sicer Slove nci organizi­rano postavljali v br an, vendar so vs e nj ihove krajevne organi­zacije, ki so med tem nastajale, Kmetsko bralno društvo , Fan­tovski odsek, Dekliški odsek pa tudi Kmetska hranilnica inposojilnica pri svojem delovanju vedno bolj čutile pomanjkanjeprimernih prostorov za sha jan je , vaje, prireditve in podobno.Zato je bil poleti leta 1908 pod okrilje m P oso jilnice in hr aniln ice,ki ji je načeloval vinogr adnik Franjo Th al er s K resnice 6, nanjegov predlog sprejet sk lep o gradnj i prepotrebnega društve­nega doma. Zamisel je naletela pri vseh obmejnih Slovencih intudi v ostali slovenski javnosti na zelo ugoden odmev. Bil jeustanovljen gradbeni odbor s predsednikom Thalerj em na čelu

in začel tako z nabiranjem denarnih prispevkov. 8. oktob ra 1908je bil v takratnem tedniku »Slove ns ki gospodar«, ki je izhajalv Mariboru in bil zelo razširj en po vsem slovenskem delu Šta­jerske, objavljen prvi poziv k zbiranju denarja za gradn jo šen t­iljskega dr uštven ega doma. Kakšen pomen je slovens k a javnostpripisovala temu domu, pove to, da je isti list že par tednov po­zneje 5. novembra 1908 priobčil prvi seznam prispevkov. Ti soprihajali iz raznih krajev med Muro in Savo, kjer so se narod­njaki spominjali ogrožene severne narodnostne meje ob raznihprilikah. Ob veliki noči leta 1909 je »Slovenski gospodar«, ki jeod časa do časa objavljal imena darovalcev in zneske, javljal, daje zbrani h že n ad 5400 kron. In akcija je tekla dalje. P on ekod soprirejali kulturne in druge prireditve, da so lahko čisti dobiček

poslali za šentiljski društveni dom. Slovenska krščansko-socialna

zveza pod vodstvom Janeza Evangelista K reka je izdala in pro­dajala po vsej Sloveniji vžigalice in darovala izkupiček za šent­iljski društveni dom. Tudi obe obrambni organizaciji »Cir il-Me-

55

-tcdova družba« in »Slovenska straža« sta izdali n arodni koleks sliko Šentilja in s prodajo teh večali vsoto za gradbeni fond .

P ok rovi teljica gradnje, domača hranilnica, je v letu 1909prazn ovala l O-letnico obstoja in tega jubileja svojega nadvse ko ­ristnega delo vanja pač ni m ogla lep še proslav it i kot z začetkom

gradnje doma, ki je na predlog predsednika Thalerja dobil ime»Slovenski dorn«. Zemljišče je odboru podaril odbornik posojil­nice, posestnik iz Štrihovca 13 Ivan Bauman. Do jeseni leta 1909je bila stavba do prvega nadstropja zgra jena, spo mlad i leta 1910pa so z delom nadaljevali. Meseca avgusta isteg a leta je bil "Slo­venski dorn « končan. Vsa gradbena dela so stala 40.000 kron.Veličastna eno nadstropn a stavba je imela v južnem de lu pritličja

uradne prostore za po sojilnico in sobo za knjižnico bralnega dru­štva, medtem ko je ves severni del pritličja zavzem ala dvoranaz gledališkim odrom, v prvem nadstropju sta bili pa dve družin­ski stanovanji.

Slovenci iz Šentilja in okolice pa tudi ostali šir om po slo­ve nski dom ovin i so se začeli pripravljati na slovesno odprtje»Slovenskega dorna«. Organiza tor ji s predsednikom Thalerj emna čelu so imeli že par tednov pred pomembno slovesnostjo, kije bila določena za 8. september 1910, polne roke dela. P r ijaveu de ležencev so prihajale od vseh strani, iz bližnje in daljnje

Sentil j s slovenskim domom leta 1912

56

Franj o Thaler

okolice, iz vse Spodnje Štajerske, pa tudi iz ostalih slovenskihpokrajin, zlasti iz Ljubljane in okolice. Za prevoz tolikih slav­nostnih go stov sta bila potrebna poleg rednih vlakov tudi dvaposebna vlaka, ed en iz Lj ubljane, drugi pa iz Celj a. Z navduše­njem se je n a ta veliki dan pripravljal tudi slovensk i Šen tilj.Dekleta so dol ge večere pletla vence, da okrasijo Slovenski dom,medtem ko so fan t je pripravljali vse potrebno za mla je in slavo­loke, starejši obeh spolov so pa sk rbeli za šotore in vs e, kar bodov nj ih nudili. Zadnje dneve je bi lo okrog doma živo kot na mrav­Iji š č u , Že po naravi so Slovenske gorice v tem letnem času, koza žare v živopisan ih barvah, zlivaj očih se s petj em čričkov inklopo tcev v veličastno harmonij o, najlep še , in so tokrat bile šeprav posebno čudovit okvir šentilj ski vasi, ozaljšani kot nevestana nj en slavnostni dan. Že n a predvečer je b ila vsa vas na nogahin zb rana ob slavno stno razsv etlj en em in ovenčanem »Sloven­skern dornu «, obdanem z visok imi mlaji in slavolokom z značilnim

n ap isom: »Bit i slovens ke krvi bodi Slovencu ponos!« ter nestrpnočakala n aslednjega dneva in zgo dovins keg a dogodka.

Da gradn ja »Sloven skega doma- nikakor ni šla v račun Ne m­cem in njihovim podrepnikom, ni treba posebej poudarjati. Silenbes pa ji h je prevzel, ko so spoznali, da bo 8. september po stal

57

Ivan Bauman

veličastna m anifest acija slovenstva ob jezikovni meji, na tehvročih tl eh , kj er hoče slovens ko ljudstvo vsemu svetu pokazati,da noče izgin it i in odst opiti zemlje svojih dedov tujcem. Z vsosilo so se zaganjali, da bi to manifestacij o preprečili , kar jim pani usp elo. Sklicali so prav za ta dan v Šentilj , v svoj Siidmarkhof,veliko protestno zborovanje svojih somišljenikov z namenom po­polnoma onemogočiti ali vsaj zelo motiti slo vensko slavje. Todacesarsko namestništvo v Gradcu je n emško prireditev prepove­dalo, ker je uvidelo, da bi lahko pri šlo do nelj ubih incidentovs te žkimi posledicami. Kljub temu so nemški n acionalist i p r ir ediliv Siidmar khofu samo navadno v ese lic o, na katero so zbobnalisvoje privržence od blizu in daleč , ce lo iz Gradca in z Dunaja,samo da skalijo slovensko slovesnost. Ze na predvečer so se po­sa mezne skupin e še ntiljskih Nemcev in nemčurj ev poskušal e lo­t it i mlajev, slavolokov in doma samega, a so jih slovenski fantjetakoj pregnali in nato vso noč budno stražili, da si napadalci n isoupali več blizu.

Naslednjega dne je Šentiljčane poz dravilo jasno sončno jutro,ki mu je sledil krasen jesenski dan, primeren za tako važnoslavnost , kot je tega dne bila v tem drugače n eznatnem kraju,kamor so pa bile upr te oči vsega slovens kega naroda. Ze v do­poldanskih urah so se začele zgrinjati množice kmečkega pre-

58

bivalstva iz zahodnih Slovenskih goric pes ln na okrašenih vo­zovih v Šentilj, ki jih je z odprtim in hvaležn im srcem sprejemal.Velike slovenske zast ave so raz hiš, mlajev ter visokih lip inkostanjev na kmečkih dvoriščih (Frajham, Grm, Fluher, Baumanitd.) plapolale gostom v pozdrav in tudi na zunaj kazale sloven­ski značaj kraja. Živ ahnost je rastla in dosegla više k ob prih oduposebnih vlakov v zgodnjih popoldanskih urah, ki st a pripeljalana stotine gostov iz Ljubljane, Celja, Maribora in drugod. Te jena železniški post aji v im enu obmejnih Slovencev pozdravil kmetFranjo Frajham iz Še ntil ja. Ob zvo kih godbe vojaških veteranoviz Maribora se je nato razvil veličasten sprevod skozi vas k Slo­ve nskemu domu, kjer se je zbralo n a tisoče slovens ki h ljudi.Splošno pozornost je zb u jala mogočna četa slovenskih telov ade ev,k i je s sv oj imi rdečimi srajcami popestrila pisanost množice,zbrane na obsežn em travniku severno od Sl ovenskega doma.Slavnostno zborovanje je začel predsednik gradbenega odbora inžupan Šentilja Franjo Thaler, sledili so slavnostn i in pozdravnigovor i prof. Evgena Jarca iz Ljubljane, domačega deželnega po­slanca Ivana Roškarja, za stopnik a slovens kih vi sokošolc ev J ežater kmetov Ko lundra z Gaja nad Mariborom in Munde iz Vito­marcev v Sloven skih gor icah . Za govori je Ivan Baloh iz Škofj eLoke recitiral poz dravno prigodnico, pesem, sestavljeno posebejza to svečanost . Sl edil je t elo vadni nastop nad 50 telovadcev, karje bilo za večino navzočih novost , in pa koncert zd ruženih pev­skih zborov iz obmejnih krajev, pomnoženih s pevci pevskegadruštva »Ljublj ana«, ki so slavnost poveličali s slovens ko pesmi­jo. Navdušenje je doseglo vi šek , ko je mogočno zadonela bojnapesem obmejnih Slovencev »Slovenec sem «. S t em je bil glavnidel slavnosti končan in začelo se je splošno veselj e ob nešt etihšotorih. Omeniti je treba, da je že v dopoldanskih urah bila vdvorani Slovenskega doma prva prireditev in to slavnostna sejavseh slovenskih pos lancev takratnega štajerskega de želnegazbora.

Sama slovesnost odprtja Slovenskega doma je potekala sicerv redu in nemoteno, vendar so se t ega dne dogajale v krajustvari, ki nikakor niso bile v čast Nemcem, ki so se tako radišteli za »kultu r t r eger je«. O n jihovih namerah na predvečer smože slišali. Na sam 8. september je pa prišlo v Šentilj mnogo Nem­cev na »veselico« v Siidmarkhof z namenom motiti svečano

vzdušje v kraj u z raznimi podvigi proti Slovencem in tako ma­nifestirati svoj be s do vsega, kar je slovens ko. Prav posebno pro­staško so se vedli razni člani društev visokošolcev, buršaki, Na ­padali in pretepali so .po poteh posamezne Sl ovence pa tudi

59

skupine, jih obmetavali s kamenj em in podobnim. Prenekateriokrašeni kmečki voz so prekucnili v obcestni jarek in še nadruge načine izražali svojo kulturnost. Znanega narodnj aka , cer­šaškega slove ns kega župana Anton a Hauca so počakali za ob­cestno živo mejo blizu nemške šole in ga polil i z golido str a­niščnice . Čeprav je skrbelo za r ed in varnost v k ra ju nad 80žandarj ev , poklicanih s celotne osrednje Štajerske tega dne vŠentilj , se jim n i vedno posrečilo preprečiti teh n eljubih izg re ­dov. Viš ek je nemško di vjanj e do segl o ob sprevodu Sl ovencev,ki se je vil s postaje v vas mimo Siidmarkhofa k Slovenskemudomu, ki je tam v bližini. Med zvoke koračnice »Naprej , zastavaSlave !« se je mešalo huronsko haj lanje siidmarkovcev in toča

kamenja je povzročila, da se n i Šentilj pordečil sa mo od sra jcslovenskih telovadcev, ampak tudi od kr vi udeležencev sloven­ske slavnosti . Ob tako napetem položaju je poveljstvo n ad var­nostno službo prevzel mariborski okrajn i glavar sa m in odredil,da se sprevod na postajo k posebnim vl akom po končani slav ­nosti vije mimo cerkve in po državni ces ti, da se izogne Siid­markhofu, ki ga je dal za tisti čas blokirati . Tod a kljub temu sose manifestacije in demonstracije p renesle na ces to, postajo, navlake in celo na ulice Maribora.

Orožniki pri otvoritvi Slovenskega doma leta 1910

60

P red odho dom vlakov se je obmejnim Slovencem zahvalilzastopnik Ljubljane za njihovo zvestobo in vztrajnost v neenakibo rbi na teh težk ih in n evarnih položaj ih na braniku tako težkopreizkušene meje.

Minil je veličastni dan v živ ljen ju tukajšnj ih Slovencev inost al v n eizb r isn em spominu . Slovenski dom pa je začel služitisvojem u vzvišene m u namenu in kot narodna trdnjava postal ža­rišče vsega javnega življenj a slove ns kega življa teh kraj ev.

61

NEKAJ ZNAČILNOSTIOBDOBJA PRED1. SVETOVNO VOJNO

Sklep Siidmarke o začasni u st avi tvi ko lonizac.ije. n i pri.nese~ub lažit ve napet osti m ed sloven skimi in ne~šklml . prebIvalcIŠent ilja . Vse nemške organizaci je so še nap rej st av ljale vse ?avo lj o dane sile in denar za dosego popolne germam~acIJe kr~Ja .Šolske razmere so se slabšale in propagando za VpIS v n em skosolo sta upr avi t elj a Sadu in Gordon nadalj ev ala na že zn an.i na­čin. Denarne podpore in zlasti bogate bo ž i čnice so še vedn o Imelevelik pomen, čeprav je gibanje za luter~nizacij o post~lo zavor a.Da bi vsaj n ekoliko zajezili porast VpISOV slovenskIh ot rok vn em ško šolo , so tudi Slovenci prirejali bož ičnice, sic~r skro~­nejše , a vendar. Ze leta 1902 je braln o društ vo iI?elo pri Celce~~upriredi tev v ta n amen , k ar se je pot em ponavl J.alo v n a.sled.r:Jlh

le tih . S pomočjo Ciril-Metodove druž~e in drugih ~rgamzaclJ sobile izdatnejše božičnice poseb no v let ih 1909, 1912 in 19~3~ Takose je skušal m ali slovenski David stavljati v bran .o.rJaskem~ne mškemu Goljatu . Za obstoj slovenske šole v Š~nvtllJ u v r:aJ­t ežjih časih ima neminljive zas luge ~ave~nost .~:rs~can~v, ki sodosledno prezirali nemško šolo v Cersaku m posllJal1 svo?e otro~ev Šentilj t er tako omogočali še n adalj e nj eno delov~nJe. Da Jeprehajala nacionalna m ržn ja med obe m a narodnostl~a od od­r aslih t udi n a šols ko mladino , pričajo nešt eti pretep i, da, cel ebitke m ed fanti ob eh šol in tudi primerni posegi ob eh učitelj skih

zborov niso mnogo zalegli.Zunanja podob a kr aja se je v nekaterih zad.ev~h tudi s!~~no

spremin jala. V nekaterih gosti lnah so upor~blJ ~l1 le ne~scmo(Siid m arkhof, Niederwald, Gasser) , podobno Je bilo v ostal1.h lo­kalih da o uradih n e govorimo . Zbirališča Sloven cev so bi le legostil n e Bauman in Celcer ter n ekako do leta 1910 tudi ~rač~ov vasi in Muršečeva v Štrihovcu ; izrazito slovens ka t rgovma Jebi la Lo rber jeva ozirom a P akova, ki ji je sledil Plevnik, in to vposoj iln išk i hiši in deloma tudi Swatyjeva. Dvo~ e~ični napisi .sobili na gostilnah Celcer in Bauman ter na trgovini Pak-P levmk,na občinskem uradu občine Šenti lj v Celcerjevi hiši po letu 1903in na oro žnišk i post aji v Baumanovi hi ši. Dvojezični napis je

62

nosila tudi Potočnikova mizarska delavnica in Princova kovač­

nica v Štrihovcu. Čeprav slovenski napisi niso bili prepovedani,so vendar dvojezični jasno kazali slovensko zavest lastnika. Zna­čilno za režim na slovenski šoli pod Saduj ern je bil nemški napisna vidnem mestu proti glavni cesti in železnici, medtem ko jebil slovenski na steni proti navadnemu kolovozu. Na obeh pa jemanjkala beseda »slovenska« in st a se napisa glasila »Šola Šent­ilj « in »Schule St. Egydi«. Edino napisni tabli bralnega društvain posojilnice sta bili samo slovenski. Vsi ostali uradi, ustanovein zasebni prostori so no sili samo nemške napise , mnogi celo všpič asti gotici. Blagodejen vpliv cerkve se je glede narodne m a­nifestacije izražal na večih kapelah in verskih znamenjih iz t egastolet ja, ki so bila vsa opremlj ena z ve rski mi napisi v slovens kemjeziku, enako napisi v cerkvi in v župnišču in župni k K elemin aje začel uporabljati slovenski jezik v matičnih knjigah vseh vrst.

O navzočnosti nemških kolonist ov je dovolj glasno pričala

njihova pogrkavajoča go vorica, ki je bila celo domačim Nemcemtežko razumljiva. Ker so žens ke posebno ob n ed elj ah, ko so ho­dile v m olilnico pri Siidmarkhofu, še prva leta no sil e narodnonošo svoje stare domovine, je imel človek vtis, da je nekj e vtujini in ne na slovenskih tleh . Enako je bilo na pogrebih, koso moški no sili vsi vi soke cilindre, čeprav so ostali kosi oblekebili iz najrazličnej šega blaga in barve. Svoje mrliče so pokopa­vali ob zahodnem robu šentiljskega pokopališča. S svo je staredomovine so prinesli tudi razne druge navade, med njimi kreso­vanje, ki so jih s staroselci-Nemci izkoriščali v propagandne n a­mene za svojo kulturo. Tako so od leta 1911 dal je pr ir ejalikresovanje s skoki čez gorečo grmado na travniku nad Siidmark­hofom in temu je nato sledila ve selica v domu samem . Na toprireditev so zbobnali protestante od blizu in daleč, pa tudi ostaleNemce in njihove podrepnike. Tem so sp loh ob taki h priložno stihposvečali vso pozornost in jim je pijača bila večkrat cel o br ez­plačno na voljo. Da ni manjkalo huj skaj očih govorov in sploš­nega zaničevanja vsega slovenskega , je razumljivo.

Spet so se bl ižale občinske volitve , ki bi m oral e biti po pred­pis ih leta 1913. Ko so bili razgrnjen i volilni imeniki, je slove ns kast r an nastopila z več kot 100 dobro utemelj enimi rek la macijami ,ki jim pa oblast ni hotela ugoditi, temveč je ves post op ek ust a­vila ter volitve odložila. V tem je izbruhnila julija leta 1914 pr vasv etovna vojna in do volitev ni več prišlo.

63

Manj strašna noč je v črne zemlje krili,kot so pod svetlim soncem sužni dno vi .

F . Prešeren

MAJNIŠKO DEKLARACIJSKO GIBANJE

Sarajevski a te n tat 28. jun ija 1914 in tedni po n jem so pri­nesli v življen je evropskih n arodov negotovost na sploh, medslovans ke narod e Avstro-Ogrske pa še posebej. Vladajoči Nemciso valili glavno kr ivdo na Slovane in začel.a se je .g? n ja prot~vsem ki so se čutili slovansko zavedne. Tudi v Šen t il ju so vzeliprenapet eži slovenske ro dolj ube n a piko in so ti m orali prenes timarsik atero p ikro. Ob izbruhu vojne 26. julija 1914 je velenem­štvo začelo divjo gonjo prot i narodnjakom, ki so jih krivili srbo­fil stva r usofilstva, veleizdaje in podobnega .

Zavedn i slovenski ljudje vseh starosti in poklicev, prven­stveno izobraženci obeh spolov, so začeli polniti mariborske ingraške ječe. Tud i šentiljski župnik Evald Vračko je bil 15. 8. 1914aretiran in za prt mesec dni v graških zaporih. Njegova »vele­izdaja« je bila v tem, ker je na prižnici omenil početje Nemcevin izr azil vero v nedolžnost zaprtih, zlasti jareninskega kaplanaIvana Razbor n ika, o katerem so si ovaduhi izmislili, da je 'za­struplj al studence. Bili so seveda tudi med šentiljskimi Nem.c~,

posebno pa še med nemčurji taki, ki so Vračka naznanili.15. avgust a ga je aretiral šentiljski orožn ik L eton ja . Ko so Nemciza aretacijo zvedeli, se je zbrala na železniški postaji pred ve­černim vlakom za Gradec nemška fakinaža k demonstraciji protižupniku Vračku. Ker je ta to slutil, je razodelorožniku svojstrah . Leton ja je spoznal položaj in sta se domenila, da gre žup­nik sam na postajo, kupi vozovnico in vstopi na graški vlak. Onbo pr išel z nasprotne strani skozi Vrbovo vas in vstopil neopazn ov vlak. Dogovor sta tudi izvedla. Za župnikovo aretacijo in na-

meravano demonst r acijo so zvedeli tud i nekateri slovenski fantjeter se takoj zbrali na post aji v takem številu, da bi onemogočili

nemški napad na župnika. Orožnik L eton ja , ki je s svojim po ­stopan jem obvaroval župn ika Vračka neprijetnosti, je bil zatokazno van z enomesečnim zaporom. Ena ka kazen je bila prisojenatudi nj egovemu starešini Križanu, ki je neka j dni pozneje odgnalv g raške zapore jareninskega dekana Jožefa Čižeka. Tud i Čižeku

so šentiljski nemčurji pripravljali podoben sprejem na šentiljskiželezni šk i postaji kot prej župniku Vračku . Toda tudi Križan jen a neopazen način uvagoniral svojo »žr t ev« kot Letonja, a napostaji na P esnici, kjer ju nihče ni pričakoval. Za uvidevno intaktno ravnan je z žrtvama nemške histerije sta po zlomu Avstro­Ogrske oba navedena orožnika bila sicer odpuščena iz orožniškeslužbe, vendar sta kot n agrado za opisano ravnanje v letu 1914bila v novi jugoslovanski državi takoj sprejeta v davčno oziromasodnij sko službo.

Po izbruhu voj ne je vsako politično in društven o živ ljenjetudi v Šentilju zam rlo. Bile so v prvih časih vo jne le proslaverazni h zmag centraln ih sil in te le v Si.idmar kho fu v pop olnoman emškem duhu. Značilno je bilo, da so n a t ej h iši, dal je na nem­ški šo li in tudi na pr ivatnih h išah protestantov (We nigerholz ,Hem pel itd.) izob ešali po leg nemške nacionalne zastave tako ime­novane frankfurterice tud i črno-belo-rdeče hoh enzoll ernske za­st ave takratne Nemčije, k ar kaže, kake naklepe so kovali tilj udje za čase po vojni, če bi ta končala njim v prid . Raba slo­venske za stave je bila v teh kra j ih prepovedana.

Sadu in nj emu podobni so še nadalje izvajali pritisk na ro ­ditelje slovenskih otrok za vpis v nemško šolo. Sedaj so se po­sebno zanimali za dečke, češ kako jim bo hudo pri vojak ih , če

ne bodo znali nemški. Toda uspeh je bil neznaten.Bralno društvo je leta 1916 spet začelo prirejati igre, in to

v glavnem z žensk imi vlogami, kajti fantje so bili pri vojakih.Te prireditve so imele v glavnem verski značaj ali pa avstrijskopatriotski navdih, vendar so primerne deklamacije, pesmi zborain govori vlivali v duše povsod zaničevanih Slovencev vero vboljše čase obmejnega slovenstva. Časopisne vesti in opisane pri­r editve so se znanjale tudi ljudi Šentilja in okolice z znano maj­niško deklaracijo, predloženo v dunajskem parla mentu leta 1917.Misli te deklaracije so tu di v t eh krajih pr i Slovencih n aletele naugod en odmev. Obmejni k raj i so se v naslednjih mesecih vključili

v deklar ac ijsko gi ban je, čeprav so ob n ap adih si.idmar kovcev bilipogoji zelo težavni. P r vi se je s primerno izjavo za misli deklara­cije izr ekel občinski odbor v Ceršaku, ki ga je po tragični smrti

64 5 Na vulkanskih tleh 65

Fuksimile izjave občinskega odbora v Ceršaku za deklar acijo leta 1917

Jožef Reit er

dolgole tnega župana in narodnega borca Antona Hauca od 1. 1915vodil Jožef Reiter . Izjava se glasi:

Občina Ceršak (Zierberg) se enoglasno izreka za deklaracijoJ ugoslovans keg a kluba z dne 30. maja 1917. Mi , obmejni Slovenci,prosimo Jugoslovanski klub, da skuša na vsak način doseči, da sem eja prihodnje jugoslovanske države določi ob Muri, ker so Slo­ven ske gor ice popolnoma sloven sko ozemlje.

Ceršak ob Muri, 9. decembra 1917Občinski odbor

Sledijo podpisi župana in vseh odbornikov.Spomladi leta 1918 so bila v vseh večjih krajih Sp odnje Šta­

jerske in Koro ške n emška zborov an ja »Volkst ag e« z glavn im ci­ljem onemogočiti deklaracijsko giban je, ki se je širilo po vsejsloven ski zemlji. Marsikje so deklaracij ska zborovanj a bila veli­. astne manifestacije za misli deklaracije. Eno takih zborovanj jebilo konec m aja tudi v šentiljskem Slovens ke m domu. Na njemje poleg drugi h političnih osebnosti t iste dobe govoril tudi m ajorRudolf Maister iz Maribora, o katerem nihče ni slutil, da bo čez

nekaj m esecev prav on vzel usodo teh krajev tako odločno v svojeroke in jih srečno privedel v ok ril je svob odne dom ovine. Ist egaa ne so v sosedn jem Sildmar khofu tudi Nemci prired ili svoj

665" 67

Pepca Kirar

»Vclkstag«, da prinesejo svoj im »ogr ožen im in pomoči potreb­nim« bratom razumevanje in pomoč po paroli Sudmarke »DenBrudern im bedrohten L and warmftihlendes Herz und hilfr eich eHand - bratom v ogrožen i de želi čuteče sr ce in radodarno rok o!«Do in cidentov tokrat kljub bližini in istočasnosti prir editev niprišlo .

P o tej slavnosti v Slovenskem domu so tudi še n tiljske ženein dekleta pod vo dstvom učitelj ic J osip ine K ir ar in Katarin e Po ­ljanec ses tav ile iz javo za m aj ni ško de klaracijo, podpisa no od 385žen a in deklet Šentilja in jo izroči le Jugoslovanskemu klubu.Izjava se glasi:

Slovenske žene in dekleta , straž nice naše ob mejne zemlj e, sez vso dušo prid ružu jemo jugoslovanski deklaraciji, ki na j n amdon ese srečnejših dni. Svobodno, spoštovano in ed ino do mo vino,zlas ti me, k i t rpimo že leta in le t a pod krutim n asilstvom, m e,ki ne pozn amo vojne le zad n ja štiri leta , temveč ves čas sv ojegazavedan ja. Naj ne bod o r azvaline n aših domov, n aša prodanapolja in gorice žalostn i pomniki našim potomc em . Nikdar ! Izsleherne r uše, orošene z našim zno je m in našimi solzami, vstanino va moč, nova vera in novo upanj e, iz teh t reh pa nova, p reiz­kušena in postot er jena ljubezen, ki naj bo zvesta st r až nica Jugo-

68

Faksimile izjave za majniško dekl ar acij o šentil jskih žena

69

Faksimile podpisov za majniško deklaracijo

70

Fuksirnile izjave za majniško deklaracijo žena in deklet iz Ceršaka inSelnice

71

-,?7

t ./'... _"/~

/-C;>i/C-(:<7 -./L <};?«~(,;c " /"

'C~:}:~-d.~~~ ,

Faksi mile podpisov za m ajni ško deklaracijo

72

slavije. V to pomozi Bog in de lo naših poslancev, ko ji m izre kamosvojo za hvalo in popolno za upanje.

Šen ti l j v Slovenskih goricah, junija 1918P odobno skupno izjavo so sest avili tudi v sose dn jem Ceršaku

in Selnici, kj er so n ato dekl et a n abrala n a t em področju 588 pod­pi sov za maj niško deklaracijo. Izjava ima sledeče besedilo:

Slovenke iz obmejne župnije Št. Ili v Slov. goricah se s pol­nim srcem in veselim upan jem na boljšo bodočnost našega n arodapridr užujemo zahtevi po ujedinjenju našega slovensko -hrvatske­sr bskega naroda v samo stojno J ugoslavi jo pod slavnim žez lomH absburžanov. Z ozirom na drzni nakl ep naših narodnih in ver ­sk ih n asprotn ikov, ki hočejo s pomočj o S chulvereina, Sudrnarkein Heimstata se s silo polastiti naše lep e slovenske zemlje, ki jebila že stole tj a in stolet ja last slovenskega ljudstva, nas navdajami sel po uj edinjenju vseh jugoslovanskih avst roogrskih pokrajinz veselo nado, da bo ves trud narodnih nasprotnikov zaman . Našeslovenske poslance, katerim popolnom a zaupamo vse obmejneSlovenke, prosimo, da se naj pri ust anovitv i Jugoslavi je potegnej oza nas in sk r bijo že sedaj , da bo Mura de lala mejo bodoče našesamostojne držav e. P ozivamo jih tudi, da deluj ejo na to, da sek Jugoslaviji priklopijo k ra ji se kovs ke škofi je, kj er prebivajoSlovenci. Mno go je prestal obmejni slovens k i narod od naš ih na­sprotn ikov, zategad elj upamo , da se nam z ust anovitvijo Jugosla­vije bliža lepša in srečnejša bodočnost. Živela bodoča J ugoslavija,živeli naši vrli poslanci!

Št. Ili v Slov. gor icah , 10. januarja 1918Vse n avedene listine so v pokraj inskem arh ivu v Ma r ibor u .

Zbiralke podp isov za J ugoslavij o

73

BOJ ZA SEVERNO MEJO

Splošne razmere v državi, kjer je prehajala vo jna že v pe toleto, in pa položa j na fro ntah se je vidno sla bšal. K vsemu te muro prispeval a veli k delež tudi razna politična gibanja. Zahteve pomiru in osa mosvojitvi zlasti slovanskih narodov so bile vednoglasnejše in odločnejše. V jeseni le t a 1918 je post aj al o vedno boljjasno, da do spremembe st an ja ni več daleč, čeprav s tako naglospremembo mnogi še ni so računali. Vendar so se začeli priprav­ljat i na to. Tako je bil 26. sep tembra 1918 ustanovlj en po vzor uljubljanskega in t r žaškega narodnega sve t a »Narodni svet za slo­vensk o Štaje rs ko« v Mariboru z n alogo, da pr ip ravi in v odlo­čilnem t renutku prev zame oblast na vsem območju Štajerske ,kjer žive Sl ovenci. Sestavlj al e so ga vidne ose bn ost i t akratnegapolitičnega življenj a . P redsedoval mu je dr. Ka rel Verstovšek ,nj egov namestnik pa je bil dr. F ranjo Rozin a, oba iz Maribora.Temu sve tu je pripadal tudi še n t il js ki župnik Eval d Vračko , kerje bil dober poznavalec narodnostnih vprašanj ob severni jezi­kovni m eji.

Za tem maribor skim narodnim svetom so bili m eseca oktobraust anovl jeni v vseh večjih središčih slovens kega dela Štajerskenarodni sveti z ist o nalogo kot osredn ji v Ma riboru . Tako so ust a­novili v drugi polovici oktobra 1918 tak naro dni sve t tudi v Šent­ilju za vse področj e šentil jske občine. P redsedo val mu je župnikEvald Vračko . V svetu so bili sami zavedni in prekal jen i borciza slovensko stvar iz vseh sta nov kot Franjo Thal er , Franjo F raj­ham, Vid Pavlič , Franjo Lilek, J ožef Polj anec, Fran Geršak, IvanBauman, J urij Kebrič, J ožef Reiter, Ivan Dorner, F ranc Ferk,Karel Šting l, Mat ija Kren in še vrsta drugih.

V prvih prevratnih dnevih okrog 1. novem bra 1918, ko so sezačele vali ti množice vojaštva z it alijanske fronte prek o Šentiljaproti severu, je bila tudi v Šentilju ust anovljena na pobudo uči­

telja J ožefa P ol janca in viso košolca Iv ana Baumana narodnastraža. Njena glavn a n alo ga je bila obvarovati pr ebi val ce predmorebitnimi n asilji vojaštva, ki se je vračalo z bojišč al i pa na­stopanjem razni h temnih elementov, ki kaj r adi izkorist ijo tak

74

Jo žef Poljanec

kaos za svoj e nečedne podvige . Toda do takih neprijetnosti niprišlo in ko je tja do sredine novembra glavni naval vojaštvasplahnel, je tudi narodna straža prenehala delo vati. Mnogi člani

narodne straže pa tudi drugi povratniki iz voj sk e so se odzvaliklicu generala Rudolfa Ma istra in se pridružili nj egovim prosto­voljcem, ki so tokrat za sedali slovensk e kraje ob severeni jezi­kovn i in narodnostni meji. Tu se je ponovno jasno pokazal uspehpolitično-vzgojnega dela, k i sta ga v kraju op ravlj ala bralno dru­štvo in mladeniški ods ek, saj so vsi ti Maistrovi borci iz Šentiljain okolice prišli iz teh vrst. Eden , in to Jožef Ferk iz Ceršaka ježe leta 1916 vstopil v jugoslovansko dobrovolj sko divizijo v Rusiji,se u del ežil bojev v Dobrudži in z njo pr epotoval dolgo pot prekSibir ij e, Daljnjega vzhoda in Indijskega oceana do domovine.

Maistrovi borci s šentiljskega področja so bili:Iz Še ntilja: Rudolf Piavec, Ivan Ef erl, Anton Rozman, Jožef

Poljanec, Ivan Hamer, Franc F erlinc, Jožef Strnad, Ivan Strnad,Karel Zaravšek, Konrad Unger.

Iz Štrihovca : Janko Žel, Ivan Bauman, Vencelj Ferk, IvanKraner, Karel Fidler.

Iz Ceršaka: Karel Hercog, Ivan Ferk, L eopold F erk, ViktorJ auš nik .

75

General Rudolf Maister

Iz Selnice: Franc Lorber, Ferdinand Dreier, Anton Rajzm an ,Karel Majhenič,Konrad Lilek, Jožef Leopold, Rupert Lubi, AntonŠar fer , Ivan Roškar.

Z Dobrenja : Ivan Rojko, Karel Štingl,S Kresnice: Franc Jager, Leopold Škrget, Ivan Škrget,Ustanovitev nove države so obmejni Slovenci pozd ravili z

velikim navdušenjem, ker so se zavedali, da se bodo v njej lahkoposvetili v miru napredku svojega rodu na jezikovnem, narod­nostnem, gospodarskem in kulturnem področju brez zaničevanj a

in zapostavljanja ter večni skrbi za rodno grudo. Svoja čustva sojasno izražali na veliki narodni slavnosti v Šentilju pri Sloven­skem domu 24. novembra 1918. Glavni govornik na tej svečanosti

je bil dolgoletni prekaljeni borec za pravice slovenskega človeka

na tem izpostavljenem koncu slovenske domovine in vodja ob­mejnih Slovencev šentiljski župnik Evald Vračko. V ognjevitemgovoru je pozdravljal zgodovinske dneve, ki so jih slovenski ljudjepravkar doživljali in svoj narod s trpkimi besedami spominjal natežke čase, ki so jih Slovenci na teh vulkanskih tleh doživljaliv hudem boj u za svoj obstoj z mnogo številnejšim in krutim na­sprotnikom. Navzoči so njegove besede prekin jali z mnogimiživic - klici in navdušenje je doseglo višek, ko je župnik E. Vračkopodobno kot svečenik v Gregorčičevi »Pepelnični noči« svojemuljudstvu ob koncu govora zaklical znamenite besede:

Le vstani, vborni narod moj ,do danes v prah teptan,pepelni dan ni dan več tvoj,tvoj je - vstajenja dan!

Komaj se je poleglo navdušenje po govoru Evalda Vračka, koje ponovno vzplapolalo v silen orkan ob govoru poverjenika Na­rodne vlade v Ljubljani in predsednika pokrajinskega Narodnegasveta za slovensko Štajersko v Mariboru dr. Karla Verstovška,ki je zbrane seznanil o zakonitem razpustu zloglasne Siidmarkein Schulvereina, ki sta prav v Šent ilju Slovencem prizadela to­liko gorja. Tudi on je zaključil svoj govor z Gregorčičevimi

besedami:Ne bo nas več tuj čin teptal,ne tlačil nas krvavo,naš rod bo tu gospodoval,naš jezik, naše pravo!

76 6 N a vulkanskih tleh 77

Vabilo na narodno slavje ob ustan ovit vi Jugoslavije(Faksimile pla kat a)

Prisrčno so bili od tisočglave množice pozdravljeni tudi ofi­cirji srbs ke vo jske, ki so se prip eljali na slavnost iz Maribora, kjerso dan poprej pomagali razorožiti nemško belo-zeleno gardo. Prvičse je javno oglasila v teh krajih srbska beseda iz ust poveljnikasr bske čete, ki je v naslednji noči sodelovala z borci generalaMaistra pri zasedanj u krajev severno od Šent ilja. Podobno, a vmnogo širšem obsegu je bila organizirana 15. decembra 1918slavnost v pozdr av sv ob odi v Mariboru. Š entiljč ani so se je ude­ležili na okrašenih vozovih in peš, ker zaradi stavke železničarjev

vla ki n iso vozil i. Desettisočglavo množico je v imenu obmejnihSlovencev, posebej pa še »Ter mopi l« pred Mariborom, Šent ilja,pozdravil župnik Vračko .

Omen jen i manif estaciji v pozdrav novi državi sta bili v času,

ko še ni bilo jasno , k je bo potekala na severu njena meja. Borbeza to so se bile v raznih oblikah in na različnih mednarodnihforumih, kar opisuje množica zgodovinarjev. Za Šent ilj in okolicoje bil položaj nejasen do končne določitve meje 10. septembra 1919n a mirovni konferenci v St. Ge rmainu pri Parizu . Na splošno sose razm ere tj a do konca leta 1918 umirile. Do tega časa so prevzeliobčine slovens ki ge ren ti , in sice r v Šentilju Franjo Frajham, vCirknici F r anjo Lilek, v Ceršaku Jožef Reiter, v Selnici Alojz

General Rudolf Maister v Šentilju (od leve) : vojni kurat Rant, kapetanSedlaček, Helena Thaler, general Maister, ma jor Asskerst, županFranjo Thaler

78 6° 79

Očkerl in na Dobrenju Franc Fras. Pošto je prevzel GabrijelSfiligoj, železniško postajo Ivan Rantaša, orožniško postajo paJožef Vovk. Obe šoli sta razmeram primerno delali, le upraviteljnemške šole Emerik Gordon je ležal v graški bolnišnici. Nastrelilga je namreč Maistrov stražar, ko je hotel prekoračiti demar­kacijsko črto nekje pri Lučanah.

V prvih tednih po zgodovinskem prevratu so se Nemci vŠentilju potuhnili in kazalo je, da se vživljajo v nastali položaj,predvsem kmetje. Uslužbenci železnice in pošte so kraj zapustili,enako razni siidmarkovski obrtniki in taki, ki niso bili vezani nakraj. A polagoma so ostali začeli predrzno dvigati glave. Ohrabriliso jih dogodki okrog Radgone, v Mariboru in zlasti na Koroškem.Olja na žerjavico so prilivali pa še razni prebegli, ki so se naskrivaj vračali ter hujskali proti novi državi in begali ljudi. Po­sebej so grozili duhovnikoma, učiteljstvu in ostalim uradnikoms pokolom ter razstrelitvijo slovenske šole in Slovenskega doma.Težki so bili ti časi negotovosti!

Med tem so bile v Parizu najrazličnejšekonference in posve­tovanja za določitev mej novih držav. Za naše kraje je važno,kako so potekala pogajanja za ta predel današnje severne mejeSlovenije in Jugoslavije. Med zastopniki Jugoslavije na tej kon­ferenci je sodeloval tudi mariborski profesor in znani zgodovinardr. Franc Kovačič. Z bogatim številčnim gradivom in narodnost­nim zemljevidom občin med Muro in Dravo severno od Mariboraje jasno dokazal , da so ti kraji slovenski. Prav tu so imeli že prejom enjeni izidi občinskih volitev leta 1903 in 1906 ter popisa pre-

Zg odovinske stavbe iz let narodnostnih bojev : (od leve) nemška šola,»Sildm ar khof« in Slovenski dom

80

Ignac Tišler

bivalstva leta 1910 v Šentilju odločilno vlogo pri določitvi meje.Profesorja dr. Kovačiča je odločno podprl tudi francoski višjioficir dr. Reverdy, ki je pred tem 5. aprila 1919 obiskal v Šentiljužupnika Evalda Vračka, da zbere za mirovno konferenco čimveč

podatkov o narodnostnih razmerah tu na slovenskem sev eru.Tako je resnica, podprta s številkami in odločna zavzetost tegafrancoskega častnika za pravično stvar pri določitve meje pripo­mogla k temu, da je Maribor edini »od mejnikov št ir ih «, kot praviOto Župančič v svoji pesmi »Zemljevid«, ostal v svobodni slo­venski domovini in jugoslovanski državi , z njim pa tudi vsi slo­venski kraji med Muro in Dravo in seveda tudi težko preizkušeniŠentilj. Ta je sicer izgubil nekaj svojega ozemlja in 14 hiš v seve­rozahodnem delu, a bi ga še več , ko ne bi dva zavedna šentiljskaSlovenca Franjo Thaler in Ignac Tišler pri mednarodni komisiji,ki je podrobno določevala mejo, odločno zahtevala, da hočeta bitiv Jugoslaviji. Po prvotnem načrtu bi potekala meja po Buben­berškem potoku in zavila nato v dolinico za Cigansko vasjo doceste na Kresnico nad šentiljsko vasjo, po njej v dolino Cirkni­škega potoka in po njem proti izviru proti Podigracu, in to vse naželjo raznih nemških magnatov iz Avstrije, ki so imeli v tem pre­delu vinograde. Omenjena odločna moža sta sicer svoja domovarešila, a celotnega šentiljskega ozemlja se jima ni posrečilo.

81

Da, narod je v teh izpostavljenih krajih v hudi stiski za bitiali ne biti »ostal v duši č vrst« in zmagal. In ko je bila končno

določena meja in je začelo teči umirj eno življenje novi dobi na­proti, je župnik Vračko izrekel ob neki priložno sti značilne be­sede : »Sedaj lahko vtaknemo meč v nožnico in usoda nakloninašemu narodu tu na slovenskem severu mnogo srečnih dni!«

Sklenjena je bila težka toda slavna doba narodnostnih bojevv krajevni zgodovini Šentilja in oko lice .

82

SEZNAM POSESTEV, KUPLJENlli PO SVDMARKI IN HEIMSTXTTEBANKI

HišnaLeto Od koga Za koga Lastnik leta 1975števil ka

Cirknica

9 1902 J ell er J ožef H empel Evald AKM14 1911 Bindlechner F ranc Oester le J ohann AKM15 1911 Bindlechner Franc Oesterle J ohann AKM16 1911 B indlechner Franc Oesterle J ohann Senkiš L judmila17 1911 Bi ndlechner Franc Waldemayer Jakob D iv jak K atarina18 1907 Muršec Mar t in Schnepple K arl A K M19 1907 Muršec Ma r ti n Schnepple K arl T aferner Sl avko21 1912 K ro ll Anton K olerit sch An a Furlan Sl a vka22 1912 Kron Anton K oleritsch Ana Furla n Sla vka27 1912 K ron Anton Lucker t Karl K ersnik Stefan28 1912 Kron Anton Luckert Karl K ersnik Stefan

Dob r en je

11 1912 Ti schler Mati j a Gasser Ernst Klobasa Ma ri j a14 1908 Lube J ožef K iihner H er m ann Hrnčič J ožef18 1913 Repnik Rupert Rezerva (H B) Stingl Anton20 1911 K oleritsch-Rotter Schm ied Hermann Donko Marija21 1913 Repnik Rupert Rezerva (H B) Romič Mar ija23 1911 K oleritsch Ana Sc h m ie d Hermann K etiš Alojzij a

K a niža

5 1908 Majhenič Franc Sch oll Karl Hrnčič S.-Mlinaričcx) 9 1910 Kramberger Janez Oesterle Gottlob AKMco)

CXlol>- Hišna Leto Od koga Za koga Lastnik leta 1975številka

Kresnica

15 1911 Briksner Franc Dauber Evgen Edelsbaher Franc16 1917 Sulzberger Gottlob Gross Emilija AKM17 1908 PeicI Jožef Poklitsch Franc AKM18 1908 PelcI Jožef Poklitsch Franc Serbinek Franc25 1916 Kahler von Lanzenh. Rezerva (HB) Borko Franc28 1906 Krummholz Avgust Kornhausel Karl Kumrič Terezija30 1906 Krummholz Avgust Kornhausel Karl porušeno31 1906 Krummholz Avgust Kornhausel Karl Gradečak-Bolfenk

32 1910 Dr. KuhU Ferdinand Klemm Kristian Brglez Vinko33 1910 Dr. KuhU Ferdinand Klemm Kristian AKM39 1910 Dr. KuhU Ferdinand Klemm Kristian Pahernik Karel42 1906 Krummholz Avgust Eberle Viljem Senekovič Ivan43 1906 Krummholz Avgust Kubler Karl AKM44 1906 Krummholz Avgust Kornhausel Karl porušeno

Stara gora

1 1908 Hamer Franc Kubler Karl AKM2 1908 Hamer Franc Kubler Karl AKM3 1908 Hamer Franc Ott Viljem Senekovič Boris7 1911 Rotter Rudolf Klomann Karl Turk Jožef8 1911 Rotter Rudolf Klomann Karl Hrnčič Ivan9 1908 Kolarič Franc Guttstein Gustav AKM

10 1911 Koleritsch-Rotter Schmied Hermann Polančič Marija11 1911 Koleritsch-Rotter Schmied Hermann AKM13 1911 Grinner Karl, last. Grinner Karl, naj. Polanči č Marjan14 1911 Grinner Karl , last. Grinner Karl, naj . AKM22 1911 Rotter Rudolf Hack Viljem Vrtin Ana

Sentilj

47 1918 Schatz Aloj zija Rezerva (S) Bauman Ivan50 1903 Schulverein Si.idmarkhof Zdravstveni dom51 1903 Schulverein Si.idmarkhof-gosp. posl. Kukovičič-Napast-

Vantur-Zagar1903 Schulverein Si.idmarkhof-njive naselje AKM

82 1908 Fischer Jožef Sadu Fortunat Pečenik Elizabeta121 1905 Majhenič Ivan Dr. Mentel Fric Šauperl Pavel125 1892 Rudolf Ivan Lendeke-Kodela (HB) Lilek Terezija128 1895 Zelenik Franc Pothast Karl Majer Ana146 1908 Wagner Dominik Scholl Friderik AKM147 1908 Wagner Dominik Scholl Friderik AKM148 1908 Wagner Dominik Scholl Friderik AKM149 1908 Wagner Dominik Scholl Friderik AKM162 1908 Wagner Dominik Scholl Friderik P avalec Marija163 1908 Wagner Dominik Scholl Friderik Smigoc Jožef153 1911 Očkeri Jožef Stoy Viljem Robin Franc

Strihovec

26 1912 Baier Johann Haring Juljana Sušek Jožef38 1906 Brus Franc Gostilna Niederwald Lovec gostilna

Koloniale-Gorice39 1908 Brus Franc Niederwald-gost, Cvilak Anton47 1912 Tischler Matija Gli.ick Lenart Vajngerl Rudolf51 1912 Ti schler Matija Vele Karolina Občina Maribor55 1902 Jeller Jožef Hempel Evald AKM66 1914 Hempel Marjeta Oehm Gustav Drozg Ana68 1914 Hempel Marjeta Oehm Gustav Putar Bara69 1914 Hernpel Marjeta Oehm Gustav Podgajski Vera

o)en

STEVILO POSESTEV, KUPLJENm PO KRAJm (S + HB)

STEVILO POSESTEV IN OSTEVILCENIH HIS, KUPLJENIHPO LETIH (S + HB)

CirknicaDobrenjeKanižaKresnicaStara goraSentiljStrlhovec

Skupaj

Leto

18921895190219031905190619071908191019111912191319141915191619171918

64+227+17

10 + 16

42 + 4 = 46

Številoposestev

11221438286+10 +2110+111

42 + 4 + 46

Številooštevilčenih hiš

11~

o2172

164

138 + 10+2210 +111

63 + 4 = 67

VIRI

1. Urbar graščine Maribor-Piramida2. Kronika šentiljske župnije 1. del3. Kronika šentiljske šole 1. del4. Zemljiške knjige katastrskih občin Sentilj , Cirknica in Dobrenje5. Amts- und Verordnungsblatt fUr das Kronnland Steiermark - raz­

ni letniki6. Razni predvojni letniki listov Slovenski gospodar, Straža in Mar­

burger Zeitung7. K oledar Mohorjeve družbe za leto 19208. »Marlbor sk i koledar« - Nabavljaina zadruga državnih uslužben­

cev za leto 19329. »Siidm a rkka lender « za leto 19U;

10. »K ron ika « - Ca sopis za zgodovino mest - XVII-2-196911. Narodna odbrana Maribor : »Mi in naši Nemci«, brošura, 192812. Inž. Ivo Zupanič: Zgodovina vinogradništva Slovenskih goric13. Makso Šnuderl ; Osvobojene meje. Kronika bojev za severno mejo14. Rudolf Hans Bartsch: Das deutsche Leid (roman)15. Ludvig Mahnert: Die Hungerglocke (roman)

86

Legenda:

S = SildmarkaHB = HeimsUittebank

AKM = Agrokombinat Maribor

VSEBINA

Ob 60-letnici 5Uvod 7Sožitje dveh narodov 8Nemci dvigajo glave 11Boj za občino, šolo in cerkev 14Vpliv kmečkega bralnega društva 21Nemška Stidmarka in slovenska posojilnica 33Načrtno naseljevanje Nemcev . . . . . . 39Protestantizem v službi germanizacije 50Slovenski dom - žarišče narodnega odpora 55Nekaj značilnosti obdobja pred 1. svetovno vojno 62Majniško deklaracijsko gibanje . . . . . . . 64Boj za severno mejo . . • . . . 74Seznam posestev, kupljenih po Stidmarki in Heimstattebanki

(tabela) 83Število posestev, kupljenih po krajih (tabela) . 86Število posestev in oštevilčenih hiš, kupljenih po letih (tabela) 86

Za izdajo kronike so prispevali:

1. Skupnost obmejnih krajevnih skupnosti občine Maribor2. Sladkogorska tovarna papirja, Sladki vrh3. KUD Mejnik, Šentilj4. Krajevna skupnost Šentilj5. Krajevna skupnost Ceršak6. Krajevna konferenca SZDL Šentilj7. Tovarna lepenke, Ceršak8. Talis, Maribor9. Tobak Lj ubljana, poslovna enota Maribor

10. Veletrgovina K oloniale, Maribor11. Krajevna organizacija Zveze združenj borcev Šentilj12. Turistično društvo Šentilj13. Elkom, Maribor14. Kreditna banka, Maribor15. Kompas, poslovalnica Šentilj16. Putnik, motel Šentilj17. Intereuropa, filiala Maribor18. Certus, TOZD gostinstvo Astoria, Maribor19. Metalna, Maribor20. Petrol, poslovna enota Maribor21. Krajevna skupnost Velka22. Krajevna skupnost Sladki vrh23. Certus, TOZD Medkrajevni avtobusni promet, Maribor24. Certus, TOZD Avtobusne delavnice, Maribor25. Zdravstveni dom Maribor, postaja Šentilj26. Koloniale, TOZD Gorice, Šentilj27. Lovska družina Šentilj28. Aktiv Rdečega križa, Šentilj

Zahvaljujemo se vsem, ki so s prispevki omogočili izdajo publi­kacije!

Izdajatelj

Anton Seško

NA VULKANSKIH TLEH

Uredil : Mirč Pestiček

Opremil: Ivan Glunec

Izdala krajevna skupnost Sentilj

Tisk: CGP Mariborski tisk,oktober 1978